Zakonodajna pristojnost 

Kako poteka zakonodajni postopek?

Poslanec v okviru parlamentarnega odbora sestavi poročilo o predlogu „zakonodajnega besedila“, ki ga predlaga Evropska komisija, ki je edina pristojna za predlaganje zakonodaje. Parlamentarni odbor o predlogu glasuje in ga, če je treba, spremeni. Ko je besedilo pregledano in sprejeto na plenarnem zasedanju, je s tem Parlament sprejel svoje stališče. Ta postopek se ponovi enkrat ali večkrat, odvisno od vrste postopka in tega, ali se doseže sklep s Svetom ali ne.

Pri sprejemanju zakonodajnih aktov ločimo med navadnim zakonodajnim postopkom (soodločanje), kjer sta Parlament in Svet enakopravna, ter posebnimi zakonodajnimi postopki, ki veljajo le v posebnih primerih, kjer ima Parlament le posvetovalno vlogo.

Evropski parlament da glede nekaterih vprašanj (npr. davkov) le svetovalno mnenje. V nekaterih primerih Pogodba predvideva obvezno posvetovanje, ker to predpisuje pravna podlaga, in predloga ni mogoče uzakoniti brez mnenja Parlamenta. Svet v tem primeru nima pristojnosti, da bi odločal sam.

Redni zakonodajni postopek daje enako težo Evropskemu parlamentu in Svetu Evropske unije na številnih področjih (npr. gospodarsko upravljanje, priseljevanje, energija, promet, okolje in varstvo potrošnikov). Veliko večino evropskih zakonov sprejmeta skupaj Evropski parlament in Svet.


Postopek soodločanja je bil uveden z Maastrichtsko pogodbo o Evropski uniji (1992), Amsterdamska pogodba (1999) pa ga je razširila in okrepila njegovo učinkovitost. Po začetku veljavnosti Lizbonske pogodbe 1. decembra 2009 je preimenovani redni zakonodajni postopek postal glavni zakonodajni postopek v sistemu odločanja EU.

Postopek posvetovanja

Evropski parlament lahko sprejme zakonodajni predlog, ga zavrne ali pa predlaga spremembe k njemu. Svet sicer ni pravno zavezan upoštevati mnenja Parlamenta, vendar v skladu s sodno prakso Sodišča ne sme sprejeti sklepa, dokler ga ne prejme.

Na začetku je bila v Rimski pogodbi iz leta 1957 Parlamentu dodeljena posvetovalna vloga v zakonodajnem postopku; Komisija je predlagala zakone, Svet pa jih je sprejemal.

Enotni evropski akt (1986), Maastrichtska in Amsterdamska pogodba, Pogodba iz Nice ter Lizbonska pogodba so drug za drugim razširili pristojnosti Parlamenta. Sedaj ima Parlament pri veliki večini področij enako zakonodajno vlogo kot Svet (glej redni zakonodajni postopek), posvetovanje pa je postalo posebni zakonodajni postopek (ali celo nezakonodajni postopek), ki se uporablja le v redkih primerih.

Postopek se sedaj uporablja za omejeno število zakonodajnih področij, na primer za notranji trg in konkurenčno pravo.

Odobritev

Postopek, ki se je prej imenoval postopek privolitve, je bil uveden leta 1986 z Enotnim evropskim aktom, in sicer za dve področji: pridružitvene sporazume in sporazume, ki urejajo pristop k Evropski uniji. Področje uporabe postopka so vse poznejše spremembe pogodb dodatno razširile.


Postopek odobritve se kot nezakonodajni postopek običajno uporablja pri ratifikaciji nekaterih sporazumov, ki jih sklene Evropska unija, največkrat pa v primerih resne kršitve temeljnih pravic skladno s členom 7 Pogodbe o Evropski uniji oziroma, za pristop novih članic EU ter za ureditev izstopa iz EU.


Kot zakonodajni postopek pa se mora odobritev uporabljati tudi pri sprejemanju nove zakonodaje o preprečevanju diskriminacije, Evropski parlament pa ima možnost veta tudi takrat, ko se skladno s členom 352 PDEU uporablja dopolnilna splošna pravna podlaga.

Drugi zakonodajni postopki

Poleg štirih glavnih zakonodajnih postopkov obstajajo še drugi postopki, ki jih Evropski parlament (EP) izvaja na posebnih podrocjih.


Postopek mnenja po členu 140 Pogodbe o delovanju Evropske unije (monetarna unija)
Komisija in Evropska centralna banka pripravita poročila za Svet o napredku, ki so ga države članice z odstopanjem dosegle pri izpolnjevanju svojih obveznosti v zvezi z ekonomsko in monetarno unijo.


Ko Parlament posreduje mnenje, Svet na predlog Komisije odloči, katere države članice z odstopanjem na podlagi meril iz člena 140(1) PDEU izpolnjujejo pogoje za uvedbo enotne valute in odstopanja odpravi. Parlament v tem postopku glasuje v paketu in ne sme predlagati sprememb.


Postopki v zvezi s socialnim dialogom
Med cilji Unije je tudi spodbujanje dialoga med socialnimi partnerji, zlasti z namenom omogočanja sklepanja sporazumov ali konvencij.


Komisija ima skladno s členom 154 PDEU nalogo, da spodbuja posvetovanje z delodajalci in delojemalci na ravni Unije in da Parlamentu po posvetovanju z obema socialnima partnerjema predlaga možne smernice za ukrepanje Unije.


Vsi dokumenti Komisije in vsi sporazumi med delodajalci in delojemalci se pošljejo odgovornemu parlamentarnemu odboru. Kadar socialni partnerji dosežejo sporazum in skupaj zahtevajo, da se ta začne izvajati s sklepom Sveta na predlog Komisije skladno sčlenom 155(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, pristojni odbor vloži predlog resolucije, s katerim priporoča sprejetje ali zavrnitev zahteve.


Postopki za obravnavo prostovoljnih sporazumov
Komisija obvesti Evropski parlament, če namerava namesto zakonodaje uporabiti prostovoljne sporazume. Pristojni parlamentarni odbor lahko pripravi samoiniciativno poročilo v skladu s členom 48. Komisija obvesti Evropski parlament, če namerava skleniti prostovoljni sporazum. Pristojni parlamentarni odbor lahko pripravi predlog resolucije, ki priporoča sprejetje ali zavrnitev predloga in opisuje pogoje, na podlagi katerih je bila odločitev sklenjena.


Kodifikacija
Uradna kodifikacija je postopek za razveljavitev aktov, ki so predmet kodifikacije, ter njihovo nadomestitev z enotnim aktom. Združena različica akta vsebuje vse spremembe od prvega začetka veljavnosti, ne vsebuje pa nobene vsebinske spremembe tega akta. Kodifikacija pripomore k večji jasnosti zakonodaje EU, ki doživlja pogoste spremembe. Parlamentarni odbor za pravne zadeve preuči predlog Komisije za kodifikacijo. Če ni nobene vsebinske spremembe, se uporabi poenostavljeni postopek za sprejetje poročila, predviden v členu 46 Poslovnika. Parlament sprejme sklep z enim samim glasovanjem brez predlogov sprememb in razprave.


Izvedbene in prenesene določbe
Komisija lahko za obstoječo zakonodajo uvede izvedbene določbe. Te določbe predstavi skupinam strokovnjakov v državah članicah in jih posreduje Parlamentu v vednost ali presojo. Na predlog pristojnega odbora Parlament lahko sprejme resolucijo, s katero nasprotuje določbi, ter izjavi, da osnutek izvedbene določbe presega pooblastila v zadevnem zakonodajnem aktu, ni skladen s ciljem ali vsebino osnovnega instrumenta ali ne spoštuje načela subsidiarnosti ali sorazmernosti, ter pozove Komisijo, naj osnutek določbe umakne ali spremeni ali predloži predlog po ustreznem zakonodajnem postopku.


Kadar se z zakonodajnim aktom pooblastilo za dopolnjevanje ali spreminjanje nekaterih nebistvenih določb zakonodajnega akta prenese na Komisijo, pristojni odbor pregleda vse osnutke delegiranega akta, ki so bili posredovani Parlamentu v pregled in v okviru predloga resolucije lahko predloži Parlamentu kateri koli ustrezen predlog v skladu z določbami zakonodajnega akta.

Postopek zakonodajne pobude

Zakonodajno pobudo ima Komisija. Vendar ima po Maastrichtski pogodbi, okrepljeni z Lizbonsko pogodbo, Evropski parlament (EP) pravico zakonodajne pobude, ki mu omogoča, da od Komisije zahteva, naj mu predloži zakonodajni predlog.

Letno in večletno načrtovanje
Komisija skladno s Pogodbo da pobudo za letno in večletno načrtovanje. Da bi to dosegla, Komisija pripravi delovni program, ki je prispevek k letnemu in večletnemu načrtovanju Unije. Evropski parlament sodeluje s Komisijo v fazi priprave osnutka delovnega programa Komisije in Komisija upošteva prednostne naloge, ki jih v tej fazi izpostavi Parlament. Po sprejetju delovnega programa Komisije se oblikuje trialog med Parlamentom, Svetom in Komisijo, katerega namen je doseči dogovor o načrtovanju Unije.

V prilogi XIV Poslovnika so navedena podrobna pravila, vključno s časovnim razporedomu (Okvirni dogovor o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo).

Parlament sprejme resolucijo o letnem načrtovanju. Predsednik zaprosi Svet za mnenje o delovnem programu Komisije in resoluciji Parlamenta. Če katera od institucij ni sposobna spoštovati časovnega razporeda, mora ostale institucije uradno obvestiti o razlogih za zamudo in predlagati nov časovni razpored.

Pobuda po členu 225 Pogodbe o delovanju Evrpske unije
Parlament z večino poslancev na podlagi poročila enega od svojih odborov skladno s členom 225 PDEU lahko zaprosi Komisijo, naj predloži ustrezen zakonodajni predlog. Parlament lahko hkrati postavi časovni rok za predložitev predloga. Pristojni parlamentarni odbor najprej zaprosi za dovoljenje konferenco predsednikov. Komisija se glede predstavitve takega predloga lahko strinja ali ne strinja.

Posamezni poslanec Evropskega parlamenta lahko predlaga zakonodajni akt na podlagi pravice do pobude, ki jo Parlamentu zagotavlja člen 225 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Poslanec predlog izroči predsedniku Parlamenta, ta pa ga posreduje odboru, pristojnemu za njegovo obravnavo. Odbor lahko odloči, da bo predlog predstavil na plenarnemu zasedanju.

Samoiniciativna poročila
Na področjih, kjer ima EP po pogodbah pravico pobude, lahko parlamentarni odbori pripravijo poročilo o temi, ki spada v njegove pristojnosti, in EP predložijo predlog resolucije. Pred pripravo poročila morajo zahtevati dovoljenje konference predsednikov.