Evropski gospodarski prostor (EGP), Švica in severne države

Evropski gospodarski prostor (EGP) je bil ustanovljen leta 1994 z namenom, da bi določbe Evropske unije o njenem notranjem trgu razširil na države Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA). Zakonodaja EU v zvezi z notranjim trgom postane del zakonodaje držav EGP, ko te soglašajo z vključitvijo. Izvajanje in izvrševanje nato nadzirajo posebni organi EFTA in skupni parlamentarni odbor.
Evropska unija in dve izmed njenih držav partneric v EGP, Norveška in Islandija, so prav tako povezane s številnimi „severnimi politikami“ in forumi, ki se osredotočajo na hitro se razvijajoča severna območja Evrope in območje Arktike kot celoto.
Čeprav Švica ni del EGP, ostaja članica EFTA. Več kot 120 sektorskih dvostranskih sporazumov, ki državo povezujejo z EU, v glavnem vsebuje enake določbe kot sporazumi, ki so jih sprejele druge države EGP na področju prostega pretoka ljudi, blaga, storitev in kapitala. Dvostranski odnosi pa so pod precejšnjim pritiskom od februarja 2014, ko je bila sprožena pobuda proti priseljevanju, ki je pod vprašaj postavila načeli prostega pretoka in enotnega trga, na katerih ti odnosi temeljijo.

Pravna podlaga

Za EGP: člen 217 Pogodbe o delovanju Evropske unije (pridružitveni sporazumi).

Za Švico: sporazum o zavarovanju iz leta 1989, dvostranski sporazumi I iz leta 1999, dvostranski sporazumi II iz leta 2004.

Evropski gospodarski prostor

a.Cilji

Namen evropskega gospodarskega prostora (EGP) je notranji trg Evropske unije razširiti na države Evropskega združenja za prosto trgovino (EFTA). Te države si bodisi ne želijo pristopiti k Evropski uniji ali pa tega še niso storile.

b.Ozadje

Leta 1992 je takratnih sedem članic EFTA s pogajanji doseglo sporazum, ki jim je omogočil, da sodelujejo pri ambicioznem projektu oblikovanja notranjega trga Evropske skupnosti, ki se je začel leta 1985, zaključil pa ob izteku leta 1992. Sporazum o EGP je bil podpisan 2. maja 1992, veljati pa je začel 1. januarja 1994. Število držav članic EFTA/EGP se je kmalu zmanjšalo: Švica se je po negativnem izidu referenduma odločila, da sporazuma ne bo ratificirala, Avstrija, Finska in Švedska pa so leta 1995 pristopile k Evropski uniji. V EGP so ostali le Islandija, Norveška in Lihtenštajn. Deset novih držav članic, ki so k EU pristopile 1. maja 2004, je samodejno postalo del EGP, enako velja za Bolgarijo in Romunijo, ki sta se Uniji pridružili leta 2007, ter za Hrvaško leta 2013.

Junija 2009 je za članstvo v EU zaprosila tudi Islandija, da bi se lažje spopadla s svetovno finančno krizo, ki je izbruhnila leta 2008. Svet je njeno prošnjo sprejel 17. junija 2010, pogajanja pa so se začela junija 2011. Po parlamentarnih volitvah aprila 2013 je na oblast prišla nova desnosredinska koalicija Stranke neodvisnosti in Stranke napredka, ki je maja 2013 ustavila pogajanja. Marca 2015 je koalicijska vlada na Svet EU naslovila pismo, v katerem je od EU zahtevala, da Islandije ne upošteva kot države kandidatke, saj da svoje interese bolje dosega zunaj EU. Ta poteza je sprožila obsežne protivladne proteste, saj je vlada obšla parlamentarni postopek in ni razpisala javnega referenduma, kot je obljubila pred volitvami. Čeprav vlada ni uradno umaknila prošnje, je predsedstvo Sveta EU vzelo na znanje pismo islandske vlade, v okviru Sveta in Komisije pa so bile izvedene nekatere praktične prilagoditve. Skladno s tem EU Islandije trenutno ne upošteva kot države kandidatke. Obeti za članstvo Islandije v EU se tako najverjetneje ne bodo spremenili vsaj do konca mandata sedanje vlade.

c.Razsežnosti EGP

EGP z razširitvijo vseh pravic in obveznosti notranjega trga EU na države EFTE (z izjemo Švice) presega običajne sporazume o prosti trgovini. Vključuje štiri svoboščine notranjega trga (prost pretok blaga, oseb, storitev in kapitala) ter povezane politike (na področjih konkurence, prevoza, energije ter gospodarskega in monetarnega sodelovanja). Sporazum vključuje horizontalne politike, ki so izrecno povezane s štirimi svoboščinami: socialne politike (vključno z zdravjem in varnostjo pri delu, delovnim pravom in enakim obravnavanjem moških in žensk), politike o varstvu potrošnikov, okolju, statistiki in pravu družb ter številne spremljajoče politike, kot so politike na področju raziskav in tehnološkega razvoja, ki ne temeljijo na pravnem redu EU ali pravno zavezujočih aktih, vendar se izvajajo prek dejavnosti sodelovanja.

d.Omejitve EGP

Sporazum o EGP ne vzpostavlja zavezujočih določb v vseh sektorjih notranjega trga ali drugih politikah iz ustanovnih pogodb EU. Zavezujoče določbe sporazuma se zlasti ne nanašajo na:

  • skupno kmetijsko politiko in skupno ribiško politiko (čeprav sporazum vsebuje določbe o trgovanju s kmetijskimi in ribiškimi proizvodi),
  • carinsko unijo,
  • skupno trgovinsko politiko,
  • skupno zunanjo in varnostno politiko,
  • področje pravosodja in notranjih zadev (čeprav so vse države EFTA del schengenskega območja) ali
  • ekonomsko in monetarno unijo (EMU).

e.Institucije in mehanizmi EGP

1.Vključevanje zakonodaje EU

Nova besedila EU s področja notranjega trga preuči skupni odbor EGP, ki ga sestavljajo predstavniki EU in treh držav EFTA/EGP. Odbor se sestaja enkrat mesečno in sprejema odločitve o tem, katere dele zakonodaje – in, bolj splošno, katere akte EU (ukrepe, programe itn.) – bi bilo treba vključiti v EGP. Zakonodaja je formalno vključena z dodajanjem ustreznih aktov na seznam protokolov in prilog k sporazumu o EGP. Na ta način je bilo v sporazum o EGP vključenih že več tisoč aktov. Svet EGP, ki ga sestavljajo predstavniki Sveta Evropske unije in zunanji ministri držav EFTA/EGP, se sestaja vsaj dvakrat letno, njegova naloga pa je priprava političnih smernic za skupni odbor.

2.Prenos

Po vključitvi akta EU v sporazum o EGP ga je treba prenesti v nacionalno zakonodajo držav EFTA/EGP (če to zahteva njihova nacionalna zakonodaja). Za to lahko zadostuje preprost vladni sklep, lahko pa je potrebna odobritev parlamenta. Prenos je formalna naloga in akte je na tej stopnji mogoče le tehnično prilagajati. Po nekaterih določbah bi morale države EFTA sodelovati pri pripravi aktov EU.

3.Spremljanje

Potem ko je bila zakonodaja na področju notranjega trga razširjena na države EFTA/EGP, prenos in uporabo nadzorujeta nadzorni organ in sodišče EFTA. Nadzorni organ EFTA izvaja pregled stanja notranjega trga in spremlja izvajanje zakonodaje v državah EGP.

4.Vloga parlamentov

Tako Evropski parlament kot nacionalni parlamenti držav EFTA/EGP tesno sodelujejo pri spremljanju sporazuma o EGP. Člen 95 sporazuma vzpostavlja skupni parlamentarni odbor EGP, ki se sestaja dvakrat letno. Ta odbor, ki mu eno leto predseduje poslanec Evropskega parlamenta, naslednje leto pa poslanec iz ene izmed držav EGP, izmenično gostijo Evropski parlament in nacionalni parlamenti držav EGP. Vsako delegacijo sestavlja 12 članov. Poslanci švicarske zvezne skupščine seje spremljajo kot opazovalci. Vso zakonodajo EU, ki se nanaša na EGP, nadzira skupni parlamentarni odbor EGP, njegovi člani pa imajo pravico, da predstavnikom sveta EGP in skupnega odbora EGP zastavljajo ustna in pisna vprašanja in svoje mnenje izrazijo v poročilih ali resolucijah. Enak postopek velja za nadzor izvajanja zakonodaje.

Švica

Švica je kot članica EFTA sodelovala v pogajanjih o sporazumu o EGP in slednjega podpisala 2. maja 1992. Takoj zatem, 22. maja 1992, je švicarska vlada vložila prošnjo za pristop k EU. Potem ko sodelovanje v EGP na referendumu 6. decembra 1992 ni prejelo zadostne podpore, pa si je švicarski zvezni svet nehal prizadevati za članstvo države v EU in EGP. Švica ima od takrat status opazovalke v EGP in vzdržuje odnose z EU prek dvostranskih sporazumov, da bi ohranila gospodarske povezave z EU. Ti dvostranski odnosi pa so pod precejšnjim pritiskom od februarja 2014, ko je bila sprožena pobuda proti priseljevanju, ki je pod vprašaj postavila načeli prostega gibanja in enotnega trga, na katerih ti odnosi temeljijo.

EU in Švica sta podpisali več kot 120 dvostranskih sporazumov, med drugim sporazum o prosti trgovini leta 1972 in dva pomembna sklopa sektorskih dvostranskih sporazumov, ki so velik del švicarske zakonodaje uskladili z zakonodajo EU, ki je veljala v času podpisa. Prvi sveženj sektorskih sporazumov (dvostranski sporazumi I) je bil podpisan leta 1999 in je začel veljati leta 2002. Sestavlja ga sedem sporazumov o prostem pretoku in vzajemnem odprtju trgov[1]. Drugi sveženj sektorskih sporazumov (dvostranski sporazumi II) je bil podpisan leta 2004 in je začel veljati leta 2005. Nanaša se predvsem na poglobitev gospodarskega sodelovanja ter razširitev sodelovanja na vprašanja azila in prosto gibanje po schengenskem območju[2]. Leta 2010 je bil podpisan sporazum o sodelovanju Švice v programih EU na področju izobraževanja, poklicnega usposabljanja in mladih. Odnose med EU in Švico zdaj ureja več kot 120 sektorskih sporazumov in se še naprej razvijajo.

Čeprav so ti sporazumi poglobili gospodarske odnose, so ustvarili kompleksne in včasih neusklajene obveznosti, ki jih ni lahko izpolnjevati. Dvostranski sporazumi s Švico so v nasprotju s sporazumom o EGP statični, saj ne obstaja ustrezen mehanizem za njihovo prilagajanje spremembam zakonodaje EU. Prav tako ni mehanizmov za nadzor in učinkovito reševanje sporov. Ker število sektorjev, ki jih zajemajo ti sporazumi, narašča in predvideni so novi sporazumi na področjih, kot je električna energija, postajajo omenjene pomanjkljivosti vse bolj moteče. Učinkovito upravljanje velikega števila ločenih sporazumov, ki niso usklajeni, postaja vse težje, njihovo posodabljanje pa je zamudno in zahteva preveč virov. Za reševanje teh „institucionalnih vprašanj“ so se 22. maja 2014 začela pogajanja med EU in Švico o okvirnem institucionalnem sporazumu, potem ko sta sprejeli mandata v decembru 2013 oziroma maju 2014. Pogajanja so osredotočena na reševanje težav, ki so posledica razvoja pravnega reda EU, povezanega z notranjim trgom, in na uvedbo mehanizma za reševanje sporov v veljavni mreži dvostranskih pogodb. Pogajanja o institucionalnem okviru so bistvenega pomena, ker je Svet EU odločen, da brez tega sporazuma ne bo še bolj odprl enotnega trga za Švico (npr. na področju elektrike). Pogajanja so zastala januarja 2015, zaradi posledic krize pri prostem gibanju oseb, in njihov zaključek bo odvisen od rešitve te krize. Februarja 2014 je majhna večina Švicarjev (50,3 %) volila za spremembo ustave, tako da bi na trgu delovne sile uvedli letne kvote za tuje državljane in dali prednost švicarskim državljanom. Uresničitev tega volilnega rezultata ni le v nasprotju s sporazumom o prostem gibanju ljudi (del dvostranskih sporazumov I), pač pa bi zaradi „giljotinske klavzule“ ogrozila vrsto dvostranskih pogodb z EU – če preneha veljati eden od sporazumov, se isto zgodi tudi z drugimi. Ker je EU odločno zavrnila ponovna pogajanja o sporazumu o prostem gibanju oseb, švicarska vlada ne more rešiti politične in pravne zagate, ki jo je povzročila pobuda. Švicarske oblasti se tako še naprej pogajajo s Komisijo in iščejo rešitev.

Severne politike

Evropska unija prav tako dejavno sodeluje pri številnih politikah in forumih, ki se osredotočajo na hitro se razvijajoča severna območja EU in območje Arktike kot celoto, zlasti pa prispeva k:

  • „severni dimenziji“, ki od leta 2007 služi kot skupna politika za EU, Rusijo, Norveško in Islandijo. Ta politika dopolnjuje dialog med EU in Rusijo in je vodila k učinkovitim sektorskim partnerstvom za sodelovanje v regijah Baltskega in Barentsovega morja. Severna dimenzija vključuje parlamentarni organ, parlamentarni forum severne dimenzije, ki ga je soustanovil Evropski parlament;
  • Svetu baltskih držav, ki so ga leta 1992 po razpadu Sovjetske zveze ustanovile EU in obalne države. Vse države članice tega sveta sodelujejo v parlamentarni konferenci Baltskega morja, katere član je tudi Evropski parlament;
  • sodelovanju v regiji Barentsovega morja, ki združuje severne regije Finske, Norveške in Švedske ter severozahodno Rusijo. Poteka prek medregijskega Sveta Barentsove regije, Sveta Barentsove evro-arktične regije (katerega članica je tudi EU) in parlamentarne skupščine (ki vključuje Evropski parlament);
  • obtečajnim arktičnim zadevam. Podlaga za politiko EU do Arktike so sporočili Komisije/Evropske službe za zunanje delovanje (iz let 2008 in 2012), sklepi Sveta (2009) in resoluciji Evropskega parlamenta (2011 in 2014). Leta 2013 je Arktični svet EU podelil začasen status opazovalke. Evropski parlament je eden od ustanovnih članov konference poslancev arktične regije. Evropski parlament in Svet sta leta 2014 zahtevala novo sporočilo Komisije/Evropske službe za zunanje delovanje o Arktiki, ki naj bi bilo objavljeno aprila 2016.

[1]Teh sedem sporazumov ureja prosto gibanje ljudi, zračni promet, kopenski promet, trgovino s kmetijskimi proizvodi, tehnične trgovinske ovire, javna naročila in sodelovanje na področju raziskav.

[2]Nanašajo se na sodelovanje Švice v schengenski in dublinski ureditvi, pri sporazumih o obdavčitvi prihrankov, predelanih kmetijskih proizvodih, statistiki in boju proti goljufijam, sodelovanju v programu EU MEDIA in z Evropsko agencijo za okolje ter švicarskem finančnem prispevku h gospodarski in socialni koheziji v novih državah članicah EU.

Aydan Bahadir / Fernando Garcés de los Fayos

03/2016