POROČILO o razvoju trajnostne evropske industrije navadnih kovin

23.10.2015 - (2014/2211(INI))

Odbor za industrijo, raziskave in energetiko
Poročevalec: Edouard Martin

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o razvoju trajnostne evropske industrije navadnih kovin

(2014/2211(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 147, 173, 174, 192 in 345,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1225/2009 z dne 30. novembra 2009 o zaščiti proti dampinškemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti[1],

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 597/2009 z dne 11. junija 2009 o zaščiti proti subvencioniranemu uvozu iz držav, ki niso članice Evropske skupnosti[2],

–  ob upoštevanju Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti[3], spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES,

–  ob upoštevanju Direktive 2010/75/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o industrijskih emisijah (celovito preprečevanje in nadzorovanje onesnaževanja)[4],

–  ob upoštevanju Direktive 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES[5],

–  ob upoštevanju Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode[6], zlasti člena 1 in z njim povezanih uvodnih izjav,

–  ob upoštevanju Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13 oktobra 2003 o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti v prečiščeni obliki ter o spremembi Direktive Sveta 96/61/ES[7] in različnih uredb za izvajanje,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2015 z naslovom „Sveženj za energetsko unijo“ (COM(2015)0080),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 10. oktobra 2012 z naslovom „Močnejša evropska industrija za rast in oživitev gospodarstva“ (COM(2012)0582),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. maja 2015 z naslovom „Evropska strategija za energetsko varnost“ (COM(2014)0330),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. junija 2013 z naslovom „Akcijski načrt za konkurenčno in trajnostno jeklarsko industrijo v Evropi“ (COM(2013)0407) in spremljajočih ugotovitev skupine na visoki ravni,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. marca 2011 z naslovom „Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050“ (COM(2011)0112),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. januarja 2011 z naslovom „Evropa, gospodarna z viri – vodilna pobuda iz strategije Evropa 2020“ (COM(2011)0021),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2014 o ponovni industrializaciji Evrope za spodbujanje konkurenčnosti in trajnosti[8],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. marca 2012 o načrtu za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050[9],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2014 o jeklarskem sektorju v EU: zaščita delavcev in industrije[10],

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 23. in 24. oktobra 2014 o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030,

–  ob upoštevanju poročila z dne 10. junija 2013 z naslovom „Ocena učinka kumulativnih stroškov za jeklarsko industrijo“, ki ga je po naročilu Komisije pripravil Center za evropske politične študije,

–  ob upoštevanju poročila z dne 31. oktobra 2013 z naslovom „Ocena učinka kumulativnih stroškov za industrijo aluminija“, ki ga je po naročilu Komisije pripravil Center za evropske politične študije,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Izkoriščanje zaposlitvenega potenciala zelene rasti“ (SWD(2012)0092),

–  ob upoštevanju sporazuma Svetovne trgovinske organizacije, imenovanega tudi „GATT 94“, zlasti njegovega člena XX,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A8-0309/2015)

A.  ker navadne kovine vključujejo:

–  običajne in posebne vrste jekla, nerjavna jekla, jekla z visoko trdnostjo in super zlitine,

–  neželezne kovine, ki jim referenčno ceno določa londonski terminski trg, in sicer aluminij, baker, kositer, nikelj, svinec in cink,

–  zlitine kovin, kot so kobalt, molibden, magnezij in titan,

–  redki zemeljski elementi,

ki se vsi pridobijo iz primarnega proizvodnega procesa, ki združuje rudarjenje in metalurško obdelavo s pirometalurgijo ali hidrometalurgijo, vir sekundarne proizvodnje pa je pridobljen s procesom predelave in recikliranja;

B.  ker je imel evropski jeklarski sektor pomembno zgodovinsko vlogo pri evropskem združevanju in je osnova za ustvarjanje evropske industrijske dodane vrednosti in evropskih vrednostnih verig; ker ima sektor navadnih kovin bistveno vlogo pri razvoju celotnega gospodarstva tako na tehnološkem področju kot pri zastojih na področju oskrbe; ker se jeklarski sektor spopada z najhujšo mirnodobno krizo v svoji zgodovini in je bilo od leta 2008 zaprtih za več kot 40 milijonov ton jekla proizvodnih zmogljivosti ter izgubljenih več kot 60.000 neposrednih delovnih mest in več kot 100.000 posrednih delovnih mest, kar povzroča večjo odvisnost industrijskih predelovalnih sektorjev od uvoza iz tretjih držav ter vodi do izgube industrijskih znanj, kar neposredno vpliva na milijone delovnih mest; ker naj bi globalna presežna zmogljivost znašala med 300 milijoni in 400 milijoni ton, predvsem na Kitajskem;

C.  ker se industrija navadnih kovin sooča s pomembnim zmanjšanjem povpraševanja in močno svetovno konkurenco, predvsem iz tretjih držav, kjer ni enakih visokih standardov in strogih pravil kot v Evropi;

D.  ker so cene energije v Evropi višje kot v številnih drugih gospodarstvih, predvsem zaradi nezadostnega povezovanja energetskih trgov, višjih davkov, dajatev in omrežnih stroškov, in zelo omejujejo konkurenčnost evropske industrije navadnih kovin na svetovnem trgu;

E.  ker se evropska industrija navadnih kovin sooča z resno selitvijo naložb v tretje države, predvsem zaradi sorazmerno visokih cen energije in stroškov zmanjševanja emisij;

F.  ker zaporedno zapiranje evropskih obratov za elektrolizo kovin, kot so aluminij, baker in magnezij, kaže na to, da je Evropa priča hitri deindustrializaciji v tem sektorju, ne zaradi upada povpraševanja v Evropi, temveč predvsem zaradi višanja cen elektrike in njihove večje nestabilnosti v številnih državah članicah ter dampinga iz tretjih držav;

G.  ker so zlitine kovin, kot so jeklo, aluminij, cink, titan in baker (tudi pocinkane pločevine), ki so v tej resoluciji opredeljene kot navadne kovine, bistvene za proizvodnjo elektronskih naprav, strojev, aparatov, motornih vozil in v gradnji; ker bi morali evropsko industrijo navadnih kovin obravnavati kot strateško prednost za evropsko konkurenčnost, zlasti za druge industrijske sektorje in razvoj obstoječe in nove infrastrukture;

H.  ker bi morali prednostno obravnavati vprašanje konkurenčnosti in tveganja selitve virov CO2 ter preprečiti protekcionistične ukrepe;

I.  ker se od leta 2009 v sistemu EU za trgovanje z emisijami (ETS) veča presežek pravic in mednarodnih dobropisov v primerjavi z emisijami, kar precej zmanjšuje učinek cene ogljika; ker je verjetno, da bo podražitev dovoljenj za emisije v okviru evropskega sistema za trgovanje emisij v prihodnosti privedla do krize na področju konkurenčnosti; ker bodo brez primerljivih prizadevanj na mednarodni ali nacionalni ravni, in sicer z vzpostavitvijo trga ogljika, kakršen je v EU, številni industrijski sektorji in obrati v EU zgubili mednarodno konkurenčnost, kar bi lahko privedlo do selitve virov CO2; ker v industriji navadnih kovin še vedno obstaja velik potencial za prihranke energije, ki bi se ga lahko uspešno izkoristilo s pomočjo zasebnih naložb in podpornih programov za posodobitev obratov;

J.  ker evropski industriji navadnih kovin zmanjkuje časa, da ponovno pridobi svojo konkurenčnost na svetovni ravni in zmogljivost za naložbe v Evropi ter se tako odzove na socialne in okoljske izzive, s katerimi se mora spopadati in jih premostiti, da bo s svojim delovanjem še naprej svetovni zgled na področju družbene in okoljske odgovornosti; ker so presežne zmogljivosti na svetovni ravni ter nepoštene subvencije in damping v tretjih državah še poslabšale pritisk na evropski trg navadnih kovin; ker inovacije v proizvodnji pozitivno učinkujejo na rast zaposlovanja v vseh fazah poslovnega cikla sektorjev; ker na drugi strani številna podjetja uporabljajo strategije, ki so osredotočene na kratkoročne finančne donose, kar škodi inovacijam, naložbam v raziskave in razvoj, zaposlovanju ter obnavljanju znanj in spretnosti; ker je vključitev delavcev v inovacije in oblikovanje strategij najboljši način za zagotovitev gospodarskega uspeha; ker lahko pravična trgovina z jeklenimi izdelki deluje samo ob upoštevanju temeljnih pravic delavcev in okoljskih standardov;

K.  ker je v industrializiranem gospodarstvu, ki je gospodarno z viri, izkoriščanje sekundarnih kovin (pridobljenih s procesom predelave in recikliranja) nujno in ga je treba razviti kot konkurenčno in trajnostno krožno gospodarstvo, vendar pa to izkoriščanje glede kakovosti ali količine nikakor ne bo moglo zadovoljiti potreb evropskih gospodarstev po navadnih kovinah; ker je trgovinska bilanca EU na področju odpadkov pozitivna in so potrebna večja prizadevanja za spodbujanje recikliranja odpadkov v Evropi; ker je treba industrijo navadnih kovin, surovine in pomožne dobavitelje obravnavati na obsežen in celosten način;

L.  ker to zlasti drži glede energetskega prehoda, saj so navadne kovine, kot so redki zemeljski elementi, osnova novih tehnologij, ki so nujne za ta prehod; ker je EU še vedno precej odvisna od uvoza kovin, ki so nujne za proizvodnjo opreme za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov in ponujajo resnične priložnosti sektorju, da premosti morebitne težave v dobavi; ker so naložbe v energijo iz obnovljivih virov in v energetsko učinkovitost pomembno gonilo za naložbe v industrijske proizvode, vključno z bakrom, aluminijem in jeklom; ker bi lahko ambiciozna evropska politika na področju obnovljivih virov energije in varčevanja z energijo spodbudila prihodnje povpraševanje po navadnih kovinah v Evropi ter bi predvsem zagotovila priložnost za proizvodnjo izdelkov z visoko dodano vrednostjo; ker gospodarske družbe niso okoljsko odgovorne in ker nekateri industrijski obrati grobo kršijo evropsko zakonodajo, določeni zapuščeni obrati pa ogrožajo zdravje ljudi in okolje; ker bi morali biti okoljski standardi in načela krožnega gospodarstva bistveni za razvojne in inovativne naložbe v industriji navadnih kovin v Evropi; ker je v energetskem načrtu Komisije za leto 2050 navedeno, da sta dekarbonizacija energetskega sektorja in visok delež obnovljivih virov energije cenejša kot nadaljevanje sedanjih politik ter da bodo cene jedrske energije in energije iz fosilnih goriv še naprej naraščale, stroški obnovljivih virov energije pa se bodo zmanjševali;

M.  ker je v mnenju Odbora za industrijo, raziskave in energetiko o priporočilih za Komisijo v zvezi s pogajanji o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (2014/2228(INI)) poudarjen pomen poglavja o energiji, kjer so obravnavani vsi sedanji ukrepi, ki omejujejo ali pogojujejo izvoz energije, poudarjen pa je tudi slabši položaj energetsko intenzivnih industrijskih sektorjev EU ter potreba po zaščiti njihove konkurenčnosti;

N.  ker bo le ambiciozna politika na področju inovacij, ki omogoča razvoj visokokakovostnih, energetsko učinkovitih in inovativnih proizvodov (kot so visoko odporna, a prožna jekla) in novih proizvodnih procesov, omogočila EU, da se uveljavi v vse močnejši svetovni konkurenci; ker 65 % odhodkov podjetij za raziskave in razvoj izvira iz predelovalne industrije in ker je zato okrepitev naše industrijske osnove bistvena za ohranjanje strokovnega znanja in izkušenj v EU;

O.  ker evropska industrija navadnih kovin zgublja svojo konkurenčnost, deloma zaradi velikih regulativnih in upravnih bremen;

P.  ker je cilj svežnja za energetsko unijo ustvariti varen, trajnosten, konkurenčen in cenovno sprejemljiv energetski trg, da bi okrepili konkurenčnost evropskega gospodarstva na svetovni ravni ter zmanjšali in uskladili cene energije v Evropi in državah članicah;

Q.  ker bi to, da se državnim ali drugim netržnim gospodarstvom prizna status tržnega gospodarstva, spodkopalo ukrepe trgovinske zaščite in resno vplivalo na konkurenčnost evropske industrije navadnih kovin;

R.  ker so raziskave, razvoj in inovacije v tem sektorju bistvene za evropsko industrijo; ker zapiranje obratov pogosto pomeni nepopravljivo izgubo tehnologije in znanja ter spretnosti industrijskih delavcev;

Pomen neplemenitih kovin za evropsko industrijo

1.  Poudarja pomen neplemenitih kovin za številne industrijske panoge, še zlasti pa avtomobilsko industrijo, letalsko in vesoljsko industrijo, proizvodnjo energije, gradbeništvo in industrijo embalaže.

2.  Meni, da si Evropa, ki je že močno odvisna od surovin, ne more privoščiti nove odvisnosti od neplemenitih kovin, ki bi imela zelo negativen vpliv na zgoraj navedene gospodarske panoge v nadaljnjem proizvodnem procesu.

3.  Poudarja, da ima EU v jeklarski industriji primanjkljaj pri proizvodnji ploščatega jekla zaradi množičnega zapiranja zadnjih let in ponovne oživitve povpraševanja.

4.  Poudarja, da povpraševanje po neželeznih kovinah, kot sta aluminij in baker, kljub krizi nenehno narašča.

Nujnost takojšnjega ukrepanja na področju podnebnih sprememb in visokih cen energije

5.  Poudarja, da je preoblikovanje sedanjega sistema ETS eno najbolj perečih vprašanj pri zagotavljanju konkurenčnosti industrije neplemenitih kovin. razume, da je Komisija sprožila razprave, ki se bodo zaključile z reformo ETS za četrto obdobje 2021–2028 in s tem v zvezi poziva, naj reforma vključi vprašanje selitve virov CO₂ in spodbuja učinkovitost, industrijske inovacije ter optimalne donose, ki naj bi jih ta reforma zagotavljala, obenem pa dopolni ETS z drugimi inovativnimi instrumenti ter strategijami za resnično zmanjšanje emisij; poziva Komisijo, naj pri pregledu ETS nagradi najuspešnejše v energetsko intenzivni industriji, ki proizvajajo izdelke in hkrati zmanjšujejo emisije;

6.  opozarja na vzpostavitev rezerve za stabilnost trga v letu 2019 in pričakuje predloge Komisije za strukturno reformo sistema EU za trgovanje z emisijami po letu 2020, ki bo specifično in ločeno pregledana v Parlamentu;

7.  zato zahteva, naj Komisija spremeni sistem dodeljevanja pravic do emisij, tako da posploši ukrep, ki se uporablja, z referenčnimi vrednostmi za industrijo, ki temeljijo na toplogrednih plinih, sproščenih na proizvedeno tono in ne na obrat, saj je najčistejšim tovarnam kot spodbudo treba omogočiti, da proizvedejo več; v zvezi s tem poudarja, kako pomembno je, da sistem postane privlačnejši za naložbe v energetsko učinkovite rešitve;

8.  s tem v zvezi poziva k odpravi uporabe medsektorskega korekcijskega faktorja za 10 % najučinkovitejših obratov, ki se soočajo s selitvijo CO₂, da bi lahko izkoristili 100 % brezplačnih pravic v sektorjih, ki jim grozi izguba mednarodne konkurenčnosti zaradi visokih stroškov ogljika, z namenom spodbuditi zgledno ravnanje proizvajalcev in delavcev, ki so izkazali ustrezno prizadevanje, da bi dosegli najnižje možne ravni emisij, ki ustrezajo najboljšim razpoložljivim tehnologijam; meni, da takšen ukrep ne bi smel imeti nobenega učinka na splošno zgornjo mejo emisij; poudarja, da selitev virov ogljika na tista območja na svetu, ki so najbolj odgovorna za emisije CO₂, negativno vpliva na svetovne okoljske probleme;

9.  poziva, naj si energetsko intenzivne industrijske panoge še naprej prizadevajo za izboljšanje recikliranja in zmanjšanje emisij CO₂, z namenom zagotoviti prihodnjo industrijsko konkurenčnost in izpolniti zastavljene zavezujoče cilje glede zmanjšanja emisij; v zvezi s tem poudarja, da industrijska konkurenčnost, učinkovitost virov in zmanjšanje emisij postajajo dopolnjujoči cilji, saj je ohranitev deleža evropske proizvodnje na evropskem in svetovnem trgu, če evropska proizvodnja postane zgledna glede emisij ogljika, učinkovito sredstvo za prispevanje k skupnemu omejevanju emisij toplogrednih plinov iz industrije; dodaja, da enako velja za proizvodnjo uvoženega blaga, ki izpolnjuje enakovredne standarde energetske učinkovitosti in emisij, kot za blago, izdelano v EU; poudarja, da morajo podjetja v tretjih državah, ki so del vrednostne verige, tudi ravnati v skladu s cilji EU na področju podnebnih sprememb in energije ter upoštevati zlasti napredek na področju energetske učinkovitosti;

Prilagoditev meje CO₂ – začasen in prožen ukrep mednarodne razsežnosti v skladu z STO

10.  posebej poudarja, da se Evropska unija od vzpostavitve Mednarodnega pogajalskega odbora, ki je pripravil Konvencijo iz Ria leta 1992, s tretjimi državami pogaja o mednarodnem sporazumu, v katerem bi bili določeni cilji glede zaščite pred podnebnimi spremembami, pri čemer pa do zdaj ni bila uspešna, čeprav je vse bolj nujno skoraj popolno znanstveno soglasje; poziva, naj EU še naprej zavzema vodilni položaj in poudarja, da je nujno treba na pariški konvenciji zagotoviti globalno zavezujoč sporazum, s polno zavezanostjo vseh strani k učinkovitemu preprečevanju nevarnih podnebnih sprememb; poudarja, da morajo ta pogajanja privesti do sklenitve pravno zavezujočega sporazuma s cilji za celotno gospodarstvo, pri katerem vse strani spoštujejo dogovorjeni cilj omejitve globalnega segrevanja na manj kot 2 °C; poudarja, da bo celovit mednarodni sporazum izenačil konkurenčne pogoje za industrijo in zmanjšal nevarnost selitve panog z visokimi emisijami ogljika iz EU;

11.  poudarja, da so mednarodni podnebni ukrepi najboljši recept za preprečevanje selitve panog z visokimi emisijami ogljika; v zvezi s tem se veseli podnebne konference COP 21 v Parizu; poudarja dejstvo, da bi bil ambiciozen mednarodni sporazum o boju proti podnebnim spremembam, ki vzpostavlja enake konkurenčne pogoje za vse države, pripravljene na sodelovanje na večstranski ravni in oblikovanje svetovnega okoljskega sistema za zmanjšanje emisij ogljikovega dioksida najboljši način obravnavanja svetovnih emisij; poudarja, da bi takšen sporazum omogočil pravično konkurenco za vse proizvajalce navadnih kovin, zaradi česar bi bila prilagoditev na mejah nepotrebna, pod pogojem, da se je njegovo izvajanje učinkovito spremljalo in bilo ustrezno prilagojeno; poudarja dejstvo, da mora tak mednarodni sporazum nujno vključevati zanesljive zaveze največjih onesnaževalk; opozarja tudi, da je treba spoštovati socialne in okoljske standarde v zvezi s tem, da bi vzpostavili enake konkurenčne pogoje;

12.  ugotavlja, da mehanizem ogljičnega prilagajanja na mejah, pri katerem se hkrati upoštevata uvoz in izvoz, vključuje v evropsko ureditev model zmanjšanja emisij, ki je pristop, osredotočen na potrošnjo, opravljeno na ozemlju, in da je prednost pristopa od spodaj navzgor, da ga je mogoče posplošiti kot univerzalno rešitev, pri čemer se upošteva samostojna presoja vsake države glede njenih ciljev na področju podnebne politike; poziva Komisijo, naj v prihodnjih trgovinskih sporazumih zagotovi bistveno izboljšanje izvoznih priložnosti in možnosti dostopa na trg za evropske izdelke iz navadnih kovin; ponavlja, da bi morala Komisija v regionalne, dvostranske in večstranske sporazume o prosti trgovini vključiti prepoved izkrivljajočih ravnanj (dvojne cene, omejitve izvoza);

13.  poudarja, da morajo vsi ukrepi, ki vplivajo na trgovino, spoštovati mednarodne trgovinske sporazume; zatrjuje, da cilji, načrtovani v okviru podnebne politike, glede ohranjanja življenja in zdravja človeka, živali in rastlin ter ohranjanja omejenih naravnih virov, če se uporabljajo na nediskriminatoren način in ne kot prikrite omejitve, ustrezajo izjemam, določenim v členu XX Sporazuma GATT; določa, da bi bilo treba podnebnim spremembam, ob upoštevanju njihovega globalnega značaja, morajo nameniti pravno pozornost; meni, da ozračje z nizko vsebnostjo ogljika (čist zrak) že šteje za naravni vir, ki ga je mogoče izčrpati, zato ga je treba obravnavati kot javno dobrino; poleg tega ugotavlja, da povračilnih ukrepov ni bilo mogoče izvesti zaradi ukrepov za prilagajanje ogljične meje, ne da bi pri tem kršili pravila mednarodne trgovine in tvegali obsodbo; znova opozarja, da namen nikakor ni, da bi zaščitili evropsko industrijo, ampak, da bo enakopravna s svojimi tujimi konkurenti;

14.  meni, da bi bilo zaželeno, da se predvidi delna prerazporeditev prihodkov z dražb v okoljevarstvene pobude in ukrepe za boj proti podnebnim spremembam, kot so Zeleni sklad iz sporazumov iz Cancúna in drugi instrumenti mednarodnega podnebnega financiranja;

15.  ugotavlja, da dogovorjeni standardi o izračunu vsebnosti ogljika in emisij v življenjskem ciklu proizvodov povečujejo preglednost in lahko pripomorejo k spodbujanju trajnostne proizvodnje in potrošnje, tudi v kovinski industriji;

16.  poudarja, da je treba vzpostaviti zbirko podatkov, ki vsebuje informacije o vsebnosti ogljika v izdelkih industrije navadnih kovin v Evropi;

Nadomestilo za posredne emisije

17.  obžaluje, da je ureditev nadomestil za posredne stroške, ki temelji na državni pomoči, ustvarila nov vir nelojalne konkurence na enotnem trgu EU med proizvajalci v sektorjih z intenzivno porabo električne energije, od katerih nekateri prejemajo finančno podporo od oblasti v svojih državah; poziva, da se to nadomestilo uskladi in, če je to upravičeno, odobri na evropski ravni, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje s konkurenti na svetovni ravni in med evropskimi proizvajalci ter zagotovili učinkovito zaščito pred selitvijo panog z visokimi emisijami ogljika iz EU; ugotavlja, da to še zlasti velja za šest neželeznih kovin, s katerimi se trguje po cenah, ki jih določata svetovna ponudba in povpraševanje, večinoma na londonski borzi; zato razume, da proizvajalci navadnih kovin sprejemajo cene in ne morejo prenesti povišanja stroškov na svoje stranke; ugotovlja, da je treba ohraniti nadomestila za posredne emisije; se sklicuje na sporazum o vzpostavitvi in delovanju rezerve za stabilnost trga (2014/0011/COD), ki določa, da bi morali, v okviru pregleda, pri uresničevanju cilja vzpostavitve enakih konkurenčnih pogojev, razmisliti tudi o usklajenih ureditvah za nadomestilo za posredne stroške na ravni Unije; v zvezi s tem se sklicuje na Uredbo Sveta (ES) št. 1/2003 o izvajanju pravil konkurence iz členov 81 in 82 Pogodbe[11] ter členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije; poziva Komisijo, naj pregleda učinek različnih programov podpore za energijo na maloprodajne cenah energije, ki posredno vplivajo na konkurenčnost energetsko intenzivnih panog v posameznih državah članicah;

18.  meni, da je različen vpliv ogljika na ceno električne energije, ki izhaja iz mešanice virov energije posameznega dobavitelja, dejavnik konkurenčnosti, o katerem med drugim lahko odloča vsaka suverena država; pozdravlja predlog Komisije o Evropski energetski uniji; meni, da bo dobro delujoč notranji trg za energijo, ki zagotavlja varno in trajnostno energijo in ustrezno medsebojno povezovanje držav članic, pomagalo znižati cene energije za evropsko industrijo in evropske potrošnike; meni, da je ETS usklajen ukrep EU za zmanjšanje emisij iz industrije in da je zato treba njegov vpliv obravnavati preko harmoniziranega sistema.

Podpora za naložbe v proizvodnjo kovin z nizkimi emisijami ogljika

19.  Poziva, da se brezplačne pravice za najučinkovitejše naprave v sektorje, izpostavljene selitvi virov CO₂, dodelijo na podlagi programov za naložbe v novo opremo, R & R (vključno z zajemanjem, skladiščenjem in uporabo ogljika) ter usposabljanje delavcev, čim prej in v vsakem primeru v začetku leta 2018 in med četrto fazo, ki zajema obdobje 2021–2030, da bi dosegli visoke standarde za varstvo podnebja in okolja ter delovnih pravic; poudarja, da je treba absolutno vlagati v raziskave in razvoj, da bi omogočili Evropi, da bo še naprej center odličnosti za proizvodnjo neplemenitih kovin; opozarja, da so industrijska podjetja, ki vlagajo, tista, ki najuspešneje preživijo krize; poziva, da se prihodki od dražb v okviru sistema za trgovanje z emisijami uporabijo za financiranje podnebnih ukrepov v EU in v državah v razvoju, tudi za naložbe v projekte obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti v industrijskih sektorjih; podpira načrte v okviru podnebne in energetske politike do leta 2030 za vzpostavitev zmogljivosti (NER 400) za zajem in skladiščenje ogljika, inovativne obnovljive vire energije ter nizkoogljične inovacije v industrijskih sektorjih, kot je določeno v sklepih Evropskega sveta z dne 23. oktobra 2014; predlaga, da so pilotni in predstavitveni projekti za zajemanje, uporabo in shranjevanje ogljikovega dioksida del programov za financiranje nizkoogljičnih tehnologij, ki jih spodbuja Komisija po vzoru NER 300 in prihodnjega programa NER 400, pri čemer je finančno tveganje porazdeljeno med tistega, ki financira, in tistega, ki upravlja; opozarja na pomen javnih vlaganj in na evropski ravni sredstev Obzorja 2020, pri izboljšanju okoljske in energetske učinkovitosti za industrijo navadnih kovin, vključno z doseganjem nižjih emisij ogljika v skladu s cilji strategije Evropa 2020; meni, da je usposabljanje delavcev v zvezi z uporabo nizkoogljičnih tehnologij in praks v industriji strateška naložba, ki bi morala biti v celoti vključena v programe, ki jih spodbuja Komisija za financiranje prehoda na nizkoogljično gospodarstvo;

Finančno računovodstvo in preglednost

20.  predlaga, naj se pravice do emisij CO₂ navajajo ob objavi letnih računovodskih izkazov podjetij, Evropska unija pa naj spodbuja nadaljevanje dela pri pripravi namenskega mednarodnega računovodskega standarda;

21.  poudarja pomen preglednosti pri uporabi dodelitev prihodkov s strani držav članic; s tem v zvezi se sklicuje na obveznost držav članic, da obvestijo Komisijo o uporabi prihodkov iz sistema za trgovanje z emisijami; poudarja dejstvo, da bi večja preglednost lahko pomagala državljanom razumeti, kako nacionalni organi uporabljajo prihodke iz sistema za trgovanje z emisijami;

22.  poudarja, da morajo obrati in podjetja spoštovati vse pravne zahteve glede družbene odgovornosti in poročanja, da se zagotovi enako in učinkovito izvajanje okoljskih predpisov ter zagotovi, da imajo pristojni organi in deležniki, vključno s predstavniki delavcev in predstavniki civilne družbe ter lokalnih skupnosti, dostop do vseh ustreznih informacij; poudarja pravico do dostopa do informacij v okoljskih zadevah, kot je določena v Aarhuški konvenciji in kot se izvaja z zakonodajo EU ter nacionalno zakonodajo, vključno z Direktivo 2003/87/ES; predlaga, naj vsi razvrščeni obrati, za katere velja sistem ETS, vsako leto predložijo popolne informacije o boju proti podnebnim spremembam in upoštevanju direktiv EU na področju okolja, varnosti in zdravja pri delu, in da so te informacije na voljo predstavnikom delavcev ter predstavnikom civilne družbe iz lokalnih skupnosti v bližini obrata;

Vprašanje pogodb o dobavi električne energije

23.  poudarja, da je za konkurenčnost evropskega sektorja navadnih kovin pomembna možnost sklepanja dolgoročnih pogodb pod nekaterimi pogoji, ki jih mora pojasniti Komisija in morajo biti združljivi z donosnostjo naložb, pri čemer v kapitalsko intenzivnih sektorjih vračilna doba ne more biti krajša od petnajstih let; opozarja, da je treba izpolniti potrebo industrijalcev glede njihovih naložb s predvidljivimi cenami in jasnim pravnim okvirom; poudarja, da bi bilo treba namesto letnih dražb električne energije prednost treba nameniti dolgoročni stabilnosti pogodb o dobavi električne energije; izraža zaskrbljenost zaradi tržnih predpisov, ki v nekaterih državah članicah omogočajo strukturno vrzel med cenami in stroški proizvodnje električne energije; poziva Komisijo, naj se bojuje proti nepričakovanim dobičkom zasebnih oligopolov na energetskem trgu;

24.  izraža zaskrbljenost zaradi tržnih predpisov, ki omogočajo strukturno vrzel med cenami in stroški proizvodnje električne energije;

Prenos znanja in spretnosti

25.  zahteva prenos znanja in spretnosti med generacijami delavcev, ki naj se organizira v vseh obratih z nezadovoljivimi starostnimi piramidami za vsa visoko kvalificirana delovna mesta v proizvodnji; se zavzema za spodbujanje znanja in spretnosti mladih zaposlenih v podjetjih s pomočjo politike strukturnega vajeništva za razvoj kolektivnih znanj in spretnosti zaposlenih; poudarja pomen spretnosti in usposobljenosti delavcev v sektorju navadnih kovin; poziva k aktivni politiki zaposlovanja in industrijski politiki, ki bo zagotovila, da bo to znanje razvito in priznano kot pomembna prednost evropske industrije navadnih kovin; poziva, da se ohranjanje industrijskega znanja in kvalificirane delovne sile obravnava pri ocenjevanju izvedljivosti proizvodnje v katerem koli posameznem obratu;

Preskrba s surovinami

26.  poziva k evropskim diplomatskim ukrepom v zvezi s surovinami za proizvodnjo kovin na podlagi strateških partnerstev za delitev dodane vrednosti med evropskimi državami in državami, ki proizvajajo surovine tako, da spodbujajo razvoj kvalificiranih delovnih mest v celotni vrednostni verigi; poziva Komisijo, naj vzpostavi instrument za poglobljeno analizo trga jekla, ki bo lahko zagotavljal natančne informacije o ravnovesju med ponudbo in povpraševanjem po jeklu v Evropi in po svetu ter omogočal razlikovanje med strukturnimi in cikličnimi komponentami razvoja teh trgov; meni, da spremljanje trgov primarnih in sekundarnih navadnih kovin lahko zagotovi dragocene podatke o popravljalnih in proaktivnih ukrepih, ki so zaradi ciklične narave te industrije neizogibni; pozdravlja poročilo Evropske znanstvene mreže za redke zemeljske kovine (ERECON)[12]; poziva Komisijo, naj še naprej razvija svoje ukrepe v okviru ERECON, da bi razvili dobavno verigo raznovrstnih in trajnostnih redkih zemeljskih kovin (REE) v Evropi in zlasti izvedli politična priporočila ter zagotovili podporo za nadomestne rešitve in več recikliranja;

Evropska trgovinska zaščita za navadne kovine: bolje preprečevati kot ukrepati prepozno

27.  poziva Svet, naj zaključi revizijo dveh uredb o instrumentih trgovinske zaščite, da bi racionalizirali, okrepili in pospešili te instrumente, pri čemer je treba zagotoviti, da niso oslabljeni; predlaga fazo predhodne preiskave, ki bo za prvo preučitev pritožb glede dampinga in subvencij trajala največ en mesec in v okviru katere bo na podlagi prvih podatkov mogoče izreči preventivne popravljalne ukrepe, ki jim bo sledila temeljita preiskava; obžaluje, da je zakonodajni predlog o posodobitvi instrumentov trgovinske zaščite obstal na mrtvi točki v Svetu, ki kljub izraženi odločni podpori Parlamenta za strožje ukrepe proti nelojalnem uvozu iz tretjih držav; poziva Svet, naj pospeši posodobitev instrumentov trgovinske zaščite, s čimer se zagotovi ustrezen odziv na nepoštene prakse in možnost dokončne zaščite evropskega trga pred dampingom, s čimer se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji ter polno izkoriščanje možnosti, ki jih ponuja energetski prehod;

28.  si prizadeva za cilj doseči hiter napredek pri recikliranju redkih zemeljskih kovin in nujno potrebnih kovin, ki se uporabljajo v Uniji;

29.  poudarja, da so vse navadne kovine, tudi nerjavna jekla in aluminij, podvrženi svetovni konkurenci; meni, da mora Evropska komisija v svojih analizah in primerjavah pri opredelitvi ustreznih geografskih trgov upoštevati svetovni trg kot referenčni trg in svoje analize ne sme omejiti zgolj na notranji trg; poziva k presoji vpliva proizvodnih zmogljivosti, ki bi morala med drugim upoštevati obrate in delovna mesta, ki jih je treba izvesti, preden se sprejme kakršna koli odločitev GD Komisije za konkurenco, in poziva, naj se te ugotovitve vključijo v sklepno obveščanja deležnikov; poziva k reviziji politike konkurence in pravil o državni pomoči, da bi omogočili javno posredovanje, s ciljem zagotavljanja socialne in regionalne kohezije, izboljšanja okoljskih standardov in obravnavanja vprašanj v zvezi z javnim zdravjem; poziva, da se vnaprej upošteva vpliv vsake odločbe GD za konkurenco na zaposlovanje in zagotovi možnost za njeno objektivno utemeljitev ali, če je potrebno, nadomestilo za zaposlene, ki so udeleženi v ukrepih za odpravo zlorabe prevladujočega položaja; poziva k večji vključenosti socialnih partnerjev, zlasti delavskih organizacij in sindikatov na nacionalni in evropski ravni, da bi preprečili socialni damping v sektorju in zagotovili nova kakovostna delovna mesta; poziva k vključevanju delavcev v proces odločanja;

Vloga navadnih kovin v krožnem gospodarstvu

30.  v zvezi s tem poudarja pozitiven učinek sekundarnih kovin, ki pripomogel k bistvenemu zmanjšanju vhodnih surovin in energije; zato poziva Komisijo, naj olajša razvoj in delovanje trgov sekundarnih kovin; spodbuja vzpostavljanje krožnega gospodarstva v vsakem obratu proizvodnje navadnih kovin, da bi povezali izkoriščanje stranskih proizvodov in recikliranih kovin s ciljem povečanja njihove konkurenčnosti; poziva, da se uvede obveznost vzpostavitve krožnega gospodarstva v vsakem obratu proizvodnje navadnih kovin, da bi povezali izkoriščanje stranskih proizvodov in recikliranih kovin s ciljem povečanja njihove konkurenčnosti; si prizadeva za cilj doseči hiter napredek pri recikliranju redkih zemeljskih kovin in nujno potrebnih kovin, ki se uporabljajo v Uniji; poziva k oblikovanju močnih povezav med sektorjem recikliranja navadnih kovin in drugo industrijo, da bi okrepili velikosti in odpornost industrijske baze, zlasti v regijah, ki jih je prizadelo krčenje industrijske dejavnosti; s tem v zvezi poudarja velik potencial nadomestnih proizvodov in materialov ter večjo uporabo odpadne kovine, med drugim tudi na področju proizvodnje jekla in aluminija; poudarja, da se večina navadnih kovin lahko reciklira večkrat s porabo deleža energije, ki se uporablja za primarno proizvodnjo; izraža zaskrbljenost zaradi velike izgube energije za Evropo, ki je posledica zakonitega in nezakonitega izvoza aluminija in bakra v države, kot sta Kitajska in Indija, države, ki so same uvedle prepoved izvoza aluminija; meni, da bi morali visoki okoljski standardi in načela krožnega gospodarstva biti temeljni za razvojne in inovativne naložbe v industrijski sektor navadnih kovin v Evropi; poziva Komisijo, naj oblikuje ekonomske pobude za recikliranje kovin, vključno z nujno potrebnimi surovinami, ki so trenutno neekonomične, kot so redke zemeljske kovine, ter preuči, kako bi bilo mogoče podpreti trge za reciklirane materiale med drugim z zelenimi certifikati za reciklirane materiale, zahtevami za okoljsko primerno zasnovo in davčnimi spodbudami, ter zagotovi, da bodo proračuni kohezijske politike in Evropskega sklada za strateške naložbe tudi naravnani tako, da bodo spodbujali učinkovito ravnanje z viri in recikliranje; meni, da je treba izboljšati zakonodajo o odpadkih, da bo podpirala delovanje trga odpadnega jekla v EU, na primer z revizijo direktive o izrabljenih vozilih in drugo zakonodajo o odpadkih; predlaga, da se sprejmejo ukrepi, ki bodo določili cilje glede zbiranja, okrepili odgovornost proizvajalcev in razširili področje uporabe zakonodaje za izdelke na koncu življenjske dobe, na primer v zvezi s tovornjaki, avtobusi in motornimi kolesi; poudarja, da so potrebni usposobljeni in kvalificirani ljudje za obvladovanje prehoda k bolj trajnostnim proizvodnim procesom in proizvodom, ter poziva k oblikovanju evropske strategije za usposabljanje in izobraževanje, s katero bi podprli podjetja, raziskovalne inštitute in socialne partnerje pri prizadevanjih, da bi skupaj preučili potrebe po znanju in spretnostih za okoljsko trajnost;

31.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

OBRAZLOŽITEV

Izgubljanje zmogljivosti in delovnih mest v evropskem jeklarstvu je posledica upada povpraševanja, ki je bilo leta 2014 za 40 milijonov ton manjše kot leta 2007. Prilagoditev zmogljivosti je bila tako obsežna, da bo ob ponovni rasti povpraševanja v Evropi prišlo do zgodovinskega trgovinskega primanjkljaja, kar pa nas peha v odvisnost in vodi do izgube industrijskih znanj, kar bo vplivalo na sektorje nižje v proizvodni verigi, kot so avtomobilski, gradbeništvo in sektor nizkoogljičnih tehnologij.

Nasprotno pa do zapiranj v evropski industriji aluminija prihaja ob rasti evropskega povpraševanja po aluminiju v preteklih letih, kar je privedlo do povečanega uvoza.

Jeklo in aluminij sta torej dobra primera za težave, s katerimi se spopadajo na teh področjih, ki se morajo hkrati še naprej energetsko in okoljsko posodabljati, za kar pa bi bila potrebna naložbena politika, za katero imajo danes le redka področja dovolj sredstev.

Toda podnebna politika nikakor ni razlog za težave, s katerimi se spopadajo te industrije, bi pa to lahko postala v prihodnosti, če se bo nadaljevala naložbena kriza ter ne bo oblikovana evropska industrijska politika o surovinah in neplemenitih kovinah.

Ta industrijska politika mora določiti instrumente in sredstva, potrebne za uspešen prehod na nizke emisije ogljika, kar pa ji ne bo uspelo brez strateškega obvladovanja svojih industrij neplemenitih kovin ter brez instrumentov in sredstev, potrebnih za spopadanje z draženjem ogljika, za katerega se zavzemajo vse mednarodne institucije, ki so dejavne v boju proti podnebnim spremembam.

Čeprav sta ponovna uporaba neplemenitih kovin in razvoj krožnega gospodarstva bistvenega pomena za evropska gospodarstva, pa zgolj z recikliranjem ne bo mogoče zadostiti prihodnjim potrebam evropske celine, ki si prizadeva za energetski prehod. Vetrne elektrarne in solarne tehnologije na primer za enako instalirano moč porabijo do 90-krat več aluminija, 50-krat več železa, bakra in stekla ter 15-krat več betona kot bolj klasične termoelektrarne (na kurilno olje, zemeljski plin ali jedrsko energijo), ki že obratujejo (da ne omenjamo redkih in nujno potrebnih kovin …).

Nujnost takojšnjega ukrepanja na področju podnebnih sprememb

Treba je pozdraviti vodilno vlogo EU v boju proti podnebnim spremembam, vključno s prepoznavanjem podnebnega dolga do neindustrializiranih držav.

Z uvedbo trga ogljika leta 2005 (Direktiva 2003/87/ES) je Evropska unija začela izvajati prodorno enostransko strategijo boja proti podnebnim spremembam, s katero se je postavila za zgled, saj je neodvisno od vsega sveta vsem svojim gospodarstvom prek proizvajalcev električne energije in energijsko intenzivnih industrij naložila dodatne dajatve.

To naj bi privedlo do naložb, katerih cilj bi bilo zmanjšanje emisij ogljika, prispevale pa bi tudi k modernizaciji evropskih industrij, ki bi tako pridobile prednost pred svojimi konkurenti. Ta scenarij se zaradi več razlogov ni uresničil, predvsem pa so se pojavile grožnje v zvezi s selitvijo virov CO2, in sicer kljub velikodušnemu dodeljevanju brezplačnih pravic, ki zagotavljajo le delno zaščito.

Položaj se je od Kjotskega sporazuma, podpisanega leta 1997, spremenil, Evropa pa nima več prevladujočega položaja pri neplemenitih kovinah in se mora ravno nasprotno boriti, da ostane neodvisna od držav, ki se hitro industrializirajo („ogljični preobrat“).

Strateška potreba evropskih industrij neplemenitih kovin je, da se prilagodijo tej novi podnebni, gospodarski in družbeni stvarnosti, pri čemer bi morale, namesto da izginejo z industrijskega prizorišča prihodnosti, s svojo učinkovitostjo in uspešnostjo postati zgled za potrošnjo energij in surovin.

Prilagajanje na mejah je najučinkovitejši strukturni mehanizem za preprečevanje tega, da bi evropske industrije, za katere obstaja tveganje v zvezi s selitvijo virov CO2, opustile boj proti podnebnim spremembam. Pri tem je treba upoštevati, da nadaljnje dodeljevanje brezplačnih pravic, ki veljajo za „subvencije za onesnaževanje“, brez izravnalnih ukrepov vodi do izgube, ki jo bo treba nadomestiti in bo z višanjem cene CO₂ na trgu vedno večja.

Ukrepi za prilagajanje na mejah

Z izvajanjem ukrepov za prilagajanje na mejah v okviru politike boja proti podnebnim spremembam bi se izenačili konkurenčni pogoji med evropskimi in tujimi proizvajalci na notranjem trgu in pri izvozu oziroma konkurenca ne bi bila več „izkrivljena“, s tem pa bi se preprečila tudi selitev virov CO2.

Za uvoženo blago bi veljala enaka pravila za nakup pravic do emisij na trgu ogljika kot za evropske proizvajalce, in sicer na podlagi vsebnosti ogljika v uvoženih kovinah;

za izvožene kovine bi veljala oprostitev nakupa pravic do emisij CO₂.

Uvozniki neplemenitih kovin bi morali v carinski deklaraciji prijaviti, koliko CO₂ se je sprostilo pri proizvodnji kovin, ki se prodajajo na evropskem trgu, za njih pa bi v skladu z načelom nerazlikovanja med podobnimi proizvodi, ki ga je določila STO, veljala enaka pravila kot za evropske proizvajalce. Zato nikakor ne gre za sredstvo samovoljne diskriminacije niti za prikrito omejevanje mednarodne trgovine.

Področje uporabe ukrepov za prilagajanje na mejah bi bilo enako področju uporabe sedanjih pravic do emisij v okviru sistema ETS.

Prilagajanje na mejah, začasen in prilagodljiv ukrep

Kadar država za svoje proizvajalce neplemenitih kovin uvede pravice do emisij CO₂, ki so primerljive z evropskimi pravicami do emisij, se prilagajanje na mejah prilagodi glede na emisije ogljika, sproščene pri nastanku proizvodov, ki se izmenjujejo med državama. Povezovanje trgov s pravicami do emisij ogljika, vzpostavljenih po vsem svetu, bo omogočilo popolno ukinitev prilagajanja na mejah. Enaka pravila pomenijo pošteno konkurenco.

Preprečevanje selitve virov CO2 z upoštevanjem sektorja

Medtem ko za proizvajalca aluminija, ki aluminijev oksid (vmesni proizvod med boksitom in aluminijem) izdeluje v Evropi, veljajo omejitve iz sistema ETS, pa te omejitve ne veljajo za proizvajalca aluminija, ki aluminijev oksid uvaža iz tujine. Enako velja za vse vmesne proizvode med rudninami in kovinami ter za koks, ki se uporablja v jeklarstvu, saj premestitev (vira uvoza) v teh primerih dejansko pomeni selitev vira CO2.

Obseg vsebnosti ogljika v vsaki neplemeniti kovini bo zato treba obravnavati z vidika sektorja in ne s stališča, da se v Evropi opravi zgolj njena končna proizvodnja.

Vsebnost ogljika za vsak proizvod, za katerega veljajo pravice do emisij

Za pošteno izvajanje ukrepa prilagajanja na mejah je treba poznati vsebnost ogljika v vsakem proizvodu.

To že velja v Evropi, povsod drugod pa lahko začne veljati pod dvema pogojema:

–  treba je zagotoviti sledljivost izmenjanih proizvodov (to se v industriji neplemenitih kovin že izvaja za homologacijo oziroma potrditev v skladu s priznanimi strokovnimi standardi);

–  in vzpostaviti usklajeno metodo na mednarodni ravni za določanje vsebnosti ogljika v izmenjanih proizvodih.

V ta namen bi bilo treba ustanoviti mednarodno/večstransko agencijo ali pa bi to nalogo morala opraviti obstoječa organizacija.

Nadomestilo za posredne emisije: nepoštena konkurenca med evropskimi državami

Večnacionalne družbe za proizvodnjo aluminija so v zalivskih državah razvile močno industrijo, ki temelji na nizkih cenah energije. Poleg ugodnosti, ki jih nudijo te države, bogate z nafto in plinom, zaradi poceni energije jim prav tako ni treba plačevati dajatev, povezanih z emisijami CO₂ in udeležbo v boju proti podnebnim spremembam.

Evropska komisija je priznala nepoštenost konkurenčnih pogojev zaradi višanja cen električne energije, pogojenega s pravicami do emisij CO₂, ki jih plačujejo proizvajalci električne energije, in je zato za te posredne stroške odobrila nadomestilo, ki ga izplačajo nacionalni javni organi (sporočilo SWD (2012)).

Tako je na primer Španija za nadomestilo za triletno obdobje (2013–2015) namenila 5 milijonov EUR, Nemčija pa v enakem obdobju 756 milijonov EUR.

Brezplačne pravice za naložbe v proizvodnjo kovin z nizkimi emisijami ogljika

Prilagajanje na mejah bo sprožilo pozitivno razvojno spiralo v gospodarstvu, povezanem z neplemenitimi kovinami, ki zmanjšanje emisij CO₂ povezuje z naložbami z nizkimi emisijami ogljika, ki so zato donosne, pri čemer je namen zmanjšanje emisij in boj proti podnebnim spremembam.

Računovodska in finančna preglednost

Brezplačne pravice do CO₂, dodeljene podjetjem, se zdaj objavijo glede na kraj proizvodnje, po dodelitvi pa se ne podajajo nobene informacije o tem, kako jih podjetja, ki jih uveljavljajo, uporabljajo.

Prav tako evropske države ne sledijo prihodkom iz dražb v zvezi s pravicami do emisij, ki bi morali biti vsaj delno namenjeni boju proti podnebnim spremembam.

Preglednost tveganj in nevarnosti, povezanih z industrijo neplemenitih kovin

Prva zahteva: industrija neplemenitih kovin v Evropi mora biti zgled na okoljskem področju, in sicer s čim večjim zmanjšanjem svojega vpliva na delavce in okoliško prebivalstvo. Za to morajo jamčiti nacionalni in evropski javni organi, saj trg ne more vzpostavljati ravnovesja med ohranjanjem konkurenčnega industrijskega gospodarstva in spoštovanjem okolja.

Preglednost se mora nanašati na informacije o emisijah, ukrepe glede usklajevanja, naložbe v napredek ter njihov vpliv na zdravje in varnost delavcev in okoliškega prebivalstva.

Vprašanje pogodb o dobavi električne energije

Industrija neplemenitih kovin je energijsko intenzivna industrija, in sicer na več načinov:

–  pri izdelavi ogljikovega jekla se kot sestavna fosilna surovina uporablja ogljik;

–  v strukturi proizvodnih stroškov v obratih za elektrolizo cinka ali aluminija pri lastni ceni prevladujejo stroški električne energije (to se razlikuje od države do države in je nepredvidljivo).

Če ne bi bilo mogoče podpisati dolgoročnih pogodb o oskrbi po ceni, o kateri se svobodno pogajata dobavitelj in uporabnik električne energije, bi bile evropske industrije z veliko porabo električne energije v primerjavi z mednarodno konkurenco v izredno ranljivem položaju.

Poleg tega se je treba vprašati o javnem subvencioniranju nekaterih mednarodnih konkurentov, ki izvažajo neplemenite kovine in delujejo v gospodarskem sistemu, v katerem ni svobodne in neizkrivljene konkurence na področju oskrbe z energijo.

Evropska trgovinska zaščita za navadne kovine: bolje preprečevati kot ukrepati prepozno

V času, ko države v vzponu razvijajo svoje industrije neplemenitih kovin, na katerih temelji gospodarski vzpon, so te države postale glavne konkurentke na svetovnem trgu jekla in vseh neplemenitih kovin ter redkih zemeljskih kovin, ki imajo primerjalno prednost glede dostopa do surovin, prednost pa je včasih še večja zaradi javne podpore in iskanja priložnosti z dampingom (ki je opredeljen kot prodaja po ceni, ki je nižja od lastne cene).

Zato je nujno, da EU zagotovi prožno in odzivno trgovinsko zaščito, prilagojeno tej novi svetovni industrijski stvarnosti, v kateri je treba zaradi morebitnega povečanja tokov materialov, proizvodov ter informacij in storitev odločitve sprejemati pospešeno.

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja	13.10.2015
Izid končnega glasovanja	+: –: 0:	47 11 3
Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju	Zigmantas Balčytis, Nicolas Bay, David Borrelli, Jerzy Buzek, Philippe De Backer, Pilar del Castillo Vera, Christian Ehler, Peter Eriksson, Fredrick Federley, Ashley Fox, Theresa Griffin, Marek Józef Gróbarczyk, András Gyürk, Roger Helmer, Hans-Olaf Henkel, Eva Kaili, Kaja Kallas, Barbara Kappel, Krišjānis Kariņš, Seán Kelly, Jeppe Kofod, Miapetra Kumpula-Natri, Janusz Lewandowski, Ernest Maragall, Edouard Martin, Dan Nica, Angelika Niebler, Miroslav Poche, Miloslav Ransdorf, Michel Reimon, Herbert Reul, Paul Rübig, Algirdas Saudargas, Jean-Luc Schaffhauser, Neoklis Silikiotis (Neoklis Sylikiotis), Antonio Tajani, Dario Tamburrano, Patrizia Toia, Evžen Tošenovský, Claude Turmes, Vladimir Uručev (Vladimir Urutchev), Kathleen Van Brempt, Henna Virkkunen, Martina Werner, Flavio Zanonato, Carlos Zorrinho
Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju	Michał Boni, David Coburn, Cornelia Ernst, Jens Geier, Gunnar Hökmark, Benedek Jávor, Jude Kirton-Darling, Olle Ludvigsson, Notis Marias, Marian-Jean Marinescu, Dominique Riquet, Massimiliano Salini, Theodor Dumitru Stolojan, Pavel Telička, Cora van Nieuwenhuizen

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU

47	+
ALDE	Dominique Riquet
ECR	Notis Marias
EFDD	David Borrelli, Dario Tamburrano
ENF	Barbara Kappel
GUE	Cornelia Ernst, Miloslav Ransdorf, Neoklis Silikiotis (Neoklis Sylikiotis)
PPE	Michał Boni, Jerzy Buzek, Christian Ehler, András Gyürk, Gunnar Hökmark, Krišjānis Kariņš, Seán Kelly, Janusz Lewandowski, Marian-Jean Marinescu, Angelika Niebler, Herbert Reul, Massimiliano Salini, Algirdas Saudargas, Theodor Dumitru Stolojan, Antonio Tajani, Vladimir Uručev (Vladimir Urutchev), Henna Virkkunen, Pilar del Castillo Vera
S&D	Zigmantas Balčytis, Jens Geier, Theresa Griffin, Eva Kaili, Jude Kirton-Darling, Jeppe Kofod, Miapetra Kumpula-Natri, Olle Ludvigsson, Edouard Martin, Dan Nica, Miroslav Poche, Patrizia Toia, Kathleen Van Brempt, Martina Werner, Flavio Zanonato, Carlos Zorrinho
Verts/ALE	Peter Eriksson, Benedek Jávor, Ernest Maragall, Michel Reimon, Claude Turmes

11	-
ALDE	Philippe De Backer, Fredrick Federley, Kaja Kallas, Pavel Telička, Cora van Nieuwenhuizen
ECR	Ashley Fox, Marek Józef Gróbarczyk, Hans-Olaf Henkel, Evžen Tošenovský
EFDD	David Coburn, Roger Helmer

3	0
ENF	Nicolas Bay, Jean-Luc Schaffhauser
PPE	Paul Rübig

Pomen simbolov:

+  :  so glasovale za.

-  :  proti

0  :  vzdržan

• [1]  UL L 343, 22.12.2009, str. 51.
• [2]  UL L 188, 18.7.2009, str. 93.
• [3]  UL L 315, 14.11.2012, str. 1.
• [4]  UL L 334, 17.12.2010, str. 17.
• [5]  UL L 140, 5.6.2009, str. 16.
• [6]  UL L 143, 30.4.2004, str. 56.
• [7]  UL L 275, 25.10.2003, str. 32.
• [8]  Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0032.
• [9]  UL C 251 E, 31.8.2013, str. 75.
• [10]  Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0104.
• [11]  UL L 001, 4.1.2003, str. 1.
• [12]  http://ec.europa.eu/growth/sectors/raw-materials/specific-interest/erecon/index_en.htm