Postopek : 2015/2063(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0316/2015

Predložena besedila :

A8-0316/2015

Razprave :

PV 24/11/2015 - 12
CRE 24/11/2015 - 12

Glasovanja :

PV 25/11/2015 - 9.7
CRE 25/11/2015 - 9.7
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2015)0410

POROČILO     
PDF 722kWORD 283k
3.11.2015
PE 551.967v02-00 A8-0316/2015

o preprečevanju radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij

(2015/2063(INI))

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve

Poročevalka: Rachida Dati

NAPAKE/DODATKI
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o preprečevanju radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij

(2015/2063(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2, 3, 5, 6, 7, 8, 10 in 21 Pogodbe o Evropski uniji ter členov 4, 8, 10, 16, 67, 68, 70, 71, 72, 75, 82, 83, 84, 85, 86, 87 in 88 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–   ob upoštevanju publikacij „Raziskava o manjšinah in diskriminaciji v Evropski uniji – podatki v fokusnem poročilu št. 2: Muslimani“ ter raziskave Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA) o tem, kakšne izkušnje imajo Judje z zločini iz sovraštva in diskriminacijo v državah članicah Evropske unije in kako jih dojemajo, ki ju je objavila agencija FRA,

–   ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta Združenih narodov z dne 8. oktobra 2004 o grožnjah mednarodnemu miru in varnosti zaradi terorističnih dejanj,

–   ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 6, 7, 8, 10(1), 11, 12, 21, 48, 49, 50 in 52,

–   ob upoštevanju strategije notranje varnosti Evropske unije, ki jo je sprejel Svet 25. februarja 2010,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. novembra 2010 z naslovom Izvajanje strategije notranje varnosti EU: pet korakov k varnejši Evropi (COM(2010)0673) in vzpostavitve omrežja EU za ozaveščanje o radikalizaciji,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o drugem poročilu o izvajanju strategije notranje varnosti EU(1),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. januarja 2014 o preprečevanju radikalizacije, ki vodi v terorizem in nasilni ekstremizem: krepitev odziva EU (COM(2013)0941),

–   ob upoštevanju prenovljene strategije EU za boj proti radikalizaciji in novačenju za terorizem, ki jo je sprejel Svet za pravosodje in notranje zadeve na seji dne 19. maja 2014 in odobril Svet na svojih sejah 5. in 6. junija 2014 (dok. št. 9956/14),

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. junija 2014 o končnem poročilu o izvajanju strategije notranje varnosti EU za obdobje 2010–2014 (COM(2014)0365),

–   ob upoštevanju poročila Europola o stanju in trendih na področju terorizma v Evropski uniji za leto 2014,

–   ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta Združenih narodov z dne 24. septembra 2014 o grožnjah mednarodnemu miru in varnosti zaradi terorističnih dejanj (resolucija št. 2178(2014)),

–   ob upoštevanju poročila Evropskega koordinatorja za boj proti terorizmu Evropskemu svetu z dne 24. novembra 2014 (15799/14),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2014 o obnovitvi strategije notranje varnosti EU(2),

–   ob upoštevanju sklepov Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 9. oktobra in 5. decembra 2014,

–   ob upoštevanju izjave z neformalne seje Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 11. januarja 2015,

–   ob upoštevanju razprave na plenarnem zasedanju 28. januarja 2015 o protiterorističnih ukrepih,

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. februarja 2015 o protiterorističnih ukrepih(3),

–   ob upoštevanju neformalne seje Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 29. in 30. januarja 2015 v Rigi,

–   ob upoštevanju sklepov Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 12. in 13. marca 2015,

–   ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. aprila 2015 o evropski agendi za varnost (COM(2015)0185),

–   ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije o direktivi o hrambi podatkov,

–   ob upoštevanju dodatnega protokola h konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju terorizma in akcijskega načrta Sveta Evrope o boju proti nasilnemu ekstremizmu in radikalizaciji, ki vodi v terorizem, sprejetih 19. maja 2015,

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z naslovom Krepitev medsebojnega zaupanja na evropskem pravosodnem območju – Zelena knjiga o izvajanju kazenskopravne zakonodaje EU na področju pripora (COM(2011)0327),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenj Odbora za zunanje zadeve in Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0316/2015),

A.  ker se je več kot 5000 evropskih državljanov pridružilo terorističnim organizacijam in drugim vojaškim formacijam, zlasti Islamski državi (Daiš), Džabhatu al Nusri ter drugim zunaj Evropske unije, zlasti na območju Bližnjega vzhoda in severne Afrike (MENA); ker je ta pojav vse pogostejši in dobiva precejšnje razsežnosti;

B.   ker je radikalizacija postala termin, ki se uporablja za označevanje pojava ljudi z nestrpnimi mnenji, stališči in idejami, kar bi lahko pripeljalo do nasilnega ekstremizma;

C.   ker so nedavni teroristični napadi v Franciji, Belgiji, Tuniziji in Københavnu jasno pokazali, da prisotnost in gibanje „tujih“ borcev, ki so pogosto državljani EU, na ozemlju Evrope in v sosedstvu ogrožata njeno varnost; ker je EU te napade najstrožje obsodila in se je zavezala, da se bo skupaj z državami članicami bojevala proti terorizmu na ozemlju EU in zunaj njega;

D.   ker je teroristična ogroženost v EU znatna, zlasti v tistih državah članicah, ki so sodelovale v vojaških operacijah na Bližnjem vzhodu in v Afriki ali še sodelujejo v njih;

E.   ker je radikalizacija teh „evropskih borcev“ zapleten in dinamičen pojav, ki temelji na vrsti globalnih, socioloških in političnih dejavnikov; ker ne ustreza enemu samemu profilu in zadeva moške, ženske in zlasti mlade evropske državljane iz vseh socialnih skupin, ki jim je skupen občutek nestrinjanja z družbo; ker so lahko razlogi za radikalizacijo tako socialno-ekonomski, ideološki, osebni kot psihološki in jo je zato treba razumeti glede na ozadje vsakega zadevnega posameznika;

F.   ker terorizem in radikalizacija povzročata veliko stereotipov glede religije, kar pa vodi do stopnjevanja kaznivih dejanj iz sovraštva in sovražnega govora, ki jih spodbujajo rasizem, ksenofobija oziroma nestrpnost do mnenja, prepričanja ali vere; ker je nujno treba poudariti, da je eden od razlogov za radikalizacijo sprevržena zloraba religije in ne religija sama po sebi;

G.   ker se radikalizacija ne sme povezovati z eno samo ideologijo ali veroizpovedjo, saj se lahko pojavi v okviru vsake izmed njih;

H.   ker boj proti radikalizaciji ne sme biti omejen na islamsko radikalizacijo; ker verska radikalizacija in nasilni ekstremizem prizadevata tudi celotno afriško celino; ker je politična radikalizacija leta 2011 prizadela Evropo tudi z napadi, ki jih je na Norveškem zagrešil Anders Behring Breivik;

I.   ker veliko večino terorističnih napadov v državah EU že več let izvajajo separatistične organizacije;

J.   ker je bilo po podatkih Europola v letu 2013 v EU 152 terorističnih napadov, od tega sta bila dva izmed njih „versko motivirana“, 84 pa so motivirala etnična in nacionalistična ter separatistična prepričanja. V letu 2012 je bilo v EU 219 terorističnih napadov, med njimi šest „versko motiviranih“;

K.   ker je boj proti terorizmu ter preprečevanje radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij še vedno predvsem v pristojnosti držav članic, pri čemer pa je evropsko sodelovanje bistveno za uspešno in učinkovito izmenjavo informacij med organi kazenskega pregona, da bi se borili proti čezmejni naravi in nevarnostim, ki jih predstavljajo teroristi; ker je zato skupen evropski pristop nujen in in bo prinesel dodano vrednost za koordinacijo oziroma harmonizacijo, kjer je potrebno, zakonodaje, ki se uporablja v območju, v katerem se evropski državljani lahko prosto gibajo, pri čemer bosta preprečevanje in boj proti terorizmu učinkovita; ker bi morala biti prednostna naloga EU v okviru preprečevanja hudega in organiziranega mednarodnega kriminala boj proti nezakoniti trgovini z orožjem;

L.  ker bi morajo biti človekove pravice v središču politik Unije za boj proti terorizmu in preprečevanje radikalizacije, obenem pa je treba zagotoviti ustrezno ravnovesje med javno varnostjo in spoštovanjem temeljnih pravic, vključno s pravico do varnosti, zasebnosti, pravico do svobodnega izražanja, veroizpovedi in združevanja;

M.   ker so judovske skupnosti tarča terorističnih in antisemitskih napadov, ki vodijo k vse večjemu zaznavanju negotovosti in strahu znotraj teh skupnosti v Evropi;

N.   ker je v različnih državah v Evropi z vzponom terorizma in tujih borcev narasla nestrpnost do etničnih in verskih skupnosti; ker se celovit pristop k boju proti diskriminaciji na splošno ter konkretno pristop proti islamofobiji in antisemitizmu dopolnjujeta, ko gre za posebno preprečevanje terorističnega ekstremizma;

O.   ker v Evropi že obstaja nekaj instrumentov za spoprijemanje z radikalizacijo evropskih državljanov in ker bi morale EU in države članice ta orodja v celoti uporabiti ter jih poskusiti okrepiti, da bi odražala trenutne izzive, s katerimi se soočajo EU in države članice; ker na strani držav članic ostaja nesmiselna nepripravljenost za sodelovanje na občutljivih področjih, kot je izmenjava informacij in obveščevalnih podatkov; ker je treba glede na naraščajoč pomen teroristične radikalizacije, ki je v popolnem nasprotju z evropskimi vrednotami, uporabiti nova sredstva, in sicer v skladu z Listino o temeljnih pravicah;

P.   ker je treba pri vseh ukrepih, ki jih sprejmejo EU in države članice, spoštovati temeljne pravice in državljanske svoboščine, tj. pravico do zasebnosti, pravico do varnosti, pravico do varstva podatkov, domnevo nedolžnosti, pravico do poštenega sojenja in ustreznega postopka ter svobodo izražanja in veroizpovedi; ker mora varnost evropskih državljanov ohraniti njihove pravice in svoboščine; ker sta obe načeli pravzaprav dve plati iste medalje;

Q.   ker se lahko obvladovanje nevarnosti radikalizacije in preprečevanje novačenja s strani terorističnih organizacij med državami članicami zelo razlikuje; ker so nekatere države članice že začele izvajati učinkovite ukrepe, druge pa se na pojav odzivajo z zamudo;

R.   ker je za obvladovanje tega naraščajočega pojava nujno usklajeno evropsko ukrepanje za preprečevanje radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij, s čimer bi zajezili odhajanje evropskih državljanov na območja spopadov, deradikaliziralo doma ostajajoče posameznike in preprečilo nova teroristična dejanja;

S.   ker je to mednaroden pojav in je mogoče izkušnje v zvezi z njim črpati iz različnih delov sveta;

T.   ker je treba proti radikalizaciji evropskih državljanov in njihovemu novačenju s strani terorističnih organizacij v tem trenutku bolj poudariti preventivne kot odzivne ukrepe in vanje vlagati; ker je lahko strategija za boj proti ekstremizmu, radikalizaciji in novačenju teroristov znotraj EU uspešna samo, če se razvija vzporedno s strategijo integracije, socialnega vključevanja ter ponovnega vključevanja in deradikalizacije tako imenovanih tujih borcev, ki so se vrnili;

U.   ker določeni načini uporabe interneta vodijo k radikalizaciji, saj fanatikom po vsem svetu omogočajo, da se povežejo med seboj in novačijo ranljive posameznike brez vsakršnega fizičnega stika in na način, ki ga je težko izslediti;

V.   ker je bistveno jasno razlikovanje med delovanjem, namenjenim pripravi in/ali podpori terorističnih napadov in dejanj, ter mnenji ekstremistov, ki nimajo kaznivega namena („mens rea“) in ne izvedejo kaznivega dejanja („actus reus“);

W.   ker se zdi, da je radikalizacijo, ki vodi v terorizem, mogoče pripisati dejavnikom znotraj in zunaj Unije;

X.   ker mora biti boj proti radikalizaciji, ki vodi v terorizem, del splošnega pristopa, katerega cilj je zagotoviti odprto Evropo in ki temelji na skupnih vrednotah;

Y.   ker se radikalizacija mladih ne sme vzeti iz družbenega in političnega okvira, temveč jo je treba raziskovati v širšem sociološkem okviru študij sporov in nasilja;

Z.   ker razlogi za radikalizacijo, ki vodi v terorizem, niso bili raziskani v zadostni meri; ker se pomanjkanje vključevanja ne sme pojmovati kot glavni razlog za radikalizacijo, ki vodi v terorizem;

AA.   ker Sodišče Evropske unije meni, da dejstvo, da je posameznik član organizacije, ki je zaradi vpletenosti v teroristična dejanja na seznamu v Prilogi k Skupnemu stališču 2001/931/SZVP, in da je ta posameznik dejavno podpiral oboroženi boj te organizacije, samo po sebi še ni tehten razlog za domnevo, da je ta oseba zagrešila „hudo nepolitično kaznivo dejanje“ ali „dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov“; na drugi strani je presoja o tem, ali obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da je oseba zagrešila tak zločin ali je kriva takšnih dejanj, odvisna od ocene posebnih dejstev vsakega primera posebej in tega, ali je mogoče zadevnemu posamezniku pripisati osebno odgovornost za izvedbo teh dejanj;

AB.   ker morajo pristojni organi za preklic izdanega dovoljenja za prebivanje begunca na podlagi njegove podpore takšni teroristični organizaciji pod nadzorom nacionalnih sodišč izvesti tudi individualno presojo posebnih dejstev v zvezi z dejanji zadevne organizacije in zadevnega begunca;

I. Evropska dodana vrednost pri preprečevanju terorizma

1.   poudarja, da terorizma ne moremo in ne smemo povezovati s katero koli veroizpovedjo, narodnostjo ali civilizacijo;

2.   je zaskrbljen, da se bo, če ne bodo obravnavane razmere, ki vodijo k širjenju terorizma, pojav državljanov EU, ki potujejo v druge države, da bi se pridružili džihadistom ali drugim skupinam skrajnežev, pa tudi posebno varnostno tveganje, ki ga predstavljajo ob vrnitvi v EU in sosednje države, v prihodnjih letih najverjetnejše še poslabšalo, zlasti glede na trenutno zaostrovanje vojaških spopadov v regiji MENA; poziva k celoviti študiji učinkovitosti nacionalnih in evropskih ukrepov za preprečevanje terorizma in boj proti njemu;

3.   poziva Komisijo, naj prednostno oblikuje akcijski načrt za izvajanje in oceno strategije EU za boj proti radikalizaciji in novačenju za terorizem, načrt pa naj temelji na izmenjavi primerov najboljše prakse in združevanju znanj v Evropski uniji, na oceni ukrepov, ki so jih začele izvajati države članice, in sodelovanja s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, na podlagi popolnega spoštovanja mednarodnih konvencij o človekovih pravicah ter prek večsektorskega pristopa z več zainteresiranimi stranmi, s katerimi se tudi posvetuje; meni, da bi morala Komisija podpirati države članice pri oblikovanju učinkovite in intenzivne komunikacijske strategije za preprečevanje radikalizacije in novačenja evropskih državljanov in državljanov tretjih držav, ki prebivajo v EU, s strani terorističnih organizacij;

4.   poziva države članice, naj usklajujejo svoje strategije in si izmenjujejo informacije in izkušnje, ki so jim na voljo, da bi izvajale dobre prakse na nacionalni in evropski ravni ter sodelovale z namenom uvajanja novih ukrepov v boju proti radikalizaciji in novačenju za terorizem, s posodobitvijo preventivnih nacionalnih politik in vzpostavitvijo mrež strokovnih delavcev na podlagi desetih prednostnih področij delovanja, kot so opredeljena v strategiji EU za boj proti radikalizaciji in novačenju za terorizem(4); poudarja pomen spodbujanja in krepitve čezmejnega sodelovanja med organi kazenskega pregona, in poudarja, da je bistvenega pomena zagotoviti ustrezne vire in usposabljanje za policijske enote, ki delajo na terenu;

5.   poziva k popolnemu razkritju akcijskih načrtov in smernic Sveta o sedanji strategiji EU za boj proti radikalizaciji in novačenju za terorizem;

6.   meni, da bi morale države članice in evropske institucije uporabiti dodatni protokol h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju terorizma in tudi resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 2178, da bi prišle do skupne opredelitve z namenom kriminalizacije oseb, ki bi se štele za tuje borce; poziva Komisijo, naj opravi celovito študijo o primarnih vzrokih, procesu in različnih vplivih ter dejavnikih, ki vodijo v radikalizacijo, ob podpori novega centra odličnosti omrežja za ozaveščanje o radikalizaciji;

7.   vztraja, da je treba v celoti uporabljati obstoječe instrumente za preprečevanje radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij in boj proti njima; poudarja, da je treba vse zadevne notranje in zunanje instrumente uporabljati na celosten in celovit način; priporoča, naj Komisija in države članice izkoristijo razpoložljiva sredstva, zlasti iz Sklada za notranjo varnost (ISF) prek policijskega instrumenta ISF, da bi podprle projekte in ukrepe, namenjene preprečevanju radikalizacije; poudarja, da lahko omrežje za ozaveščanje o radikalizaciji in njegov center odličnosti prevzameta pomembno vlogo pri širjenju tega cilja in boju proti radikalizaciji evropskih državljanov na celovit način; poziva, naj se javnost bolje obvešča o tem omrežju, da bo bolj prepoznavno med akterji v boju proti radikalizaciji;

II. Preprečevanje nasilnega ekstremizma in radikalizacije, ki vodi v terorizem, v zaporih

8.   poudarja, da so zapori eden izmed prostorov, kjer se radikalne in nasilne ideologije ter radikalizacija, ki vodi v terorizem, zlahka širijo; poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo primerov dobre prakse med državami članicami, da bi se uspešno spoprijeli z naraščanjem radikalizacije, ki vodi v terorizem, v evropskih zaporih; spodbuja države članice, naj nemudoma ukrepajo proti prenatrpanosti zaporov, kar je pereč problem v številnih državah članicah, ki znatno povečuje tveganje za radikalizacijo in zmanjšuje možnosti rehabilitacije; opozarja, da lahko tudi javne ustanove za varstvo mladine oziroma centri za pridržanje ali rehabilitacijo mladih postanejo prostori, kjer se odvija radikalizacija mladoletnikov, ki so še posebej ranljiva skupina;

9.   spodbuja Komisijo, naj predlaga smernice na podlagi najboljših praks o ukrepih, ki jih je treba izvajati v evropskih zaporih, da bi preprečili radikalizacijo in nasilni ekstremizem, na podlagi popolnega spoštovanja človekovih pravic; poudarja, da je ločevanje zapornikov, za katere je bilo ugotovljeno, da pripadajo nasilnemu ekstremizmu ali da so jih teroristične organizacije že pridobile prek drugih zapornikov v njihovih zaporih, učinkovit način za preprečevaje vsiljevanja radikalizacije, ki vodi v terorizem, drugim zapornikom z ustrahovanjem ali drugimi praksami, in za obvladovanje radikalizacije v teh institucijah; vendar priporoča, da se tovrstni ukrepi izvajajo za vsak primer posebej in na podlagi sodne odločbe; priporoča tudi, naj Komisija in države članice preučijo dokaze in izkušnje v zvezi s praksami ločevanja v zaporih, da se zajezi širjenje radikalizacije; meni, da mora ta presoja prispevati k razvoju praks v nacionalnih zaporniških sistemih; vendar opozarja, da morajo biti ti ukrepi sorazmerni in povsem v skladu s pravicami zapornikov;

10.   podpira uvajanje specializiranega usposabljanja za vse zaporniško osebje, tudi za partnerje, ki delujejo v kazenskem sistemu, versko osebje in osebje nevladnih organizacij, ki prihajajo v stik z zaporniki, da bi se že v zgodnji fazi naučili prepoznavanja, preprečevanja in obravnavanja vedenj, ki vodijo k radikalnemu in ekstremističnemu obnašanju; vztraja, da morajo biti verski, filozofski in laični predstavniki primerno usposobljeni in izbrani, da ne bodo le ustrezno izpolnjevali kulturnih in duhovnih potreb zapornikov v zaporih, ampak bodo tudi protiutež radikalnemu govoru;

11.   spodbuja pripravo izobraževalnih programov s primernimi sredstvi, ki bodo v evropskih zaporih spodbujali kritično mišljenje, versko strpnost in vključevanje zapornikov v družbo ter tudi ponujali posebno pomoč mladim, ranljivim osebam in osebam, ki so bolj dovzetne za radikalizacijo in novačenje s strani terorističnih organizacij, vse to pa na podlagi popolnega spoštovanja človekovih pravic zapornikov; meni, da bi bilo treba spremljevalne ukrepe ponuditi tudi po izpustitvi iz zapora;

12.   priznava, da je za takšna prizadevanja ključno okolje zapora, ki v celoti spoštuje človekove pravice zapornikov ter je v skladu z mednarodnimi in regionalnimi standardi, vključno s standardnimi minimalnimi pravili Združenih narodov o ravnanju z zaporniki;

III. Preprečevanje radikalizacije, ki vodi v terorizem, na internetu

13.   ugotavlja, da internet prinaša posebne izzive zaradi svoje svetovne in čezmejne narave, zaradi katere lahko nastanejo pravne vrzeli in spori glede pristojnosti, kar osebam, ki novačijo, in tistim, ki se radikalizirajo, omogoča preprosto komunikacijo na daljavo v vseh delih sveta brez fizičnih meja in brez potrebe po vzpostavitvi oporišča ali iskanju zatočišča v določeni državi; opominja, da se internet in družabna omrežja uporabljajo kot pomembne platforme za pospeševanje radikalizacije in fundamentalizma, saj omogočajo hitro in množično širjenje sovražnih sporočil in sporočil, ki zagovarjajo terorizem; izraža zaskrbljenost zaradi vpliva takih sporočil, ki zagovarjajo terorizem, zlasti na mlade, ki so posebej ranljivi; poudarja vlogo kampanje za izobraževanje in ozaveščanje javnosti, da bi preprečili radikalizacijo v spletu; poudarja svojo zavezo svobodi izražanja tako v spletu kot izven njega, in meni, da bi to moralo spodbuditi vse relativne ukrepe za preprečevanje radikalizacije prek interneta in družabnih omrežij; je seznanjen z dialogom, ki se je začel izvajati na evropski ravni s spletnimi podjetji, da bi se preprečilo širjenje nezakonite vsebine v spletu in omogočilo njen hiter izbris v skladu z zakonodajo EU in nacionalno zakonodajo ter ob strogem spoštovanju svobode izražanja; poziva k učinkoviti strategiji za prepoznavanje in odstranjevanje nezakonitih vsebin, ki pozivajo k nasilnemu ekstremizmu, pri čemer pa je treba spoštovati temeljne pravice in svoboda izražanja, zlasti pa prispevati k širjenju učinkovitih protiargumentov za zoperstavljanje teroristični propagandi;

14.   opozarja, da imajo spletna podjetja in ponudniki storitev pravno odgovornost za sodelovanje z organi držav članic s tem, da izbrišejo vsako nezakonito vsebino, ki širi nasilen ekstremizem, hitro in ob popolnem spoštovanju načela pravne države in temeljnih pravic, vključno s svobodo izražanja; meni, da bi morale države članice razmisliti o sodnih postopkih zoper spletna podjetja, ki ne želijo upoštevati upravne ali pravosodne zahteve za izbris nezakonite vsebine na njihovih spletnih platformah; meni, da je treba nesodelovanje ali nezadostno sodelovanje spletnih platform, ki omogočajo širjenje takšne nezakonite vsebine, obravnavati kot sostorilstvo, ki se lahko enači z namenom storitve kaznivega dejanja ali z malomarnostjo, in je zato treba odgovorne v takih primerih privesti pred sodišče;

15.   poziva pristojne organe, naj zagotovijo strožje spremljanje spletnih strani, ki spodbujajo sovraštvo;

16.   je prepričan, da je internet učinkovita platforma za širjenje govora, ki spoštuje človekove pravice in nasprotuje nasilju; meni, da bi spletni sektor in ponudniki storitev morali sodelovati z organi držav članic in civilno družbo pri spodbujanju močnih in privlačnih diskurzov, ki bi nasprotovali sovražnemu govoru in radikalizaciji v spletu, kar pa mora temeljiti na Listini Evropske unije o temeljnih pravicah; poziva digitalne platforme, naj sodelujejo z državami članicami, civilno družbo in organizacijami, ki delujejo na področju deradikalizacije teroristov ali vrednotenja sovražnega govora, da bodo sodelovali pri širjenju preventivnih sporočil, ki pozivajo k razvoju kritičnega mišljenja in deradikalizaciji, ter opredelili inovativne pravne poti za zoperstavljanje zagovarjanju terorizma in sovražnemu govoru ter tako otežijo radikalizacijo v spletu; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo oblikovanje tovrstnega spletnega nasprotnega diskurza in tesno sodelujejo z organizacijami civilne družbe, da bi okrepili kanale za širjenje in spodbujanje demokratičnih in nenasilnih protiargumentov;

17.   podpira izvajanje programov ozaveščanja mladih glede sovražnih govorov v spletu in tveganj, ki jih predstavlja, ter programov za spodbujanje izobraževanja o medijih in internetu; podpira izvajanje programov usposabljanja, s katerimi bi spodbudili in usposobili mlade aktiviste ter vzpostavili aktivistične mreže, da bi v spletu zagovarjali človekove pravice;

18.   meni, da je oblikovanje nasprotnega diskurza, tudi v tretjih državah, eden od ključnih načinov za zmanjševanje privlačnosti terorističnih skupin v regiji MENA; poziva EU, naj okrepi svojo podporo pobudam, kot je skupina za strateško obveščanje v zvezi s Sirijo (SSCAT), ter naj spodbuja uvajanje in financiranje tovrstnih projektov v tretjih državah;

19.   meni, da lahko spletni sektor in ponudniki storitev s spletnim referenciranjem izboljšajo vidljivost sporočil, namenjenih preprečevanju radikalizacije, v primerjavi s sporočili, ki zagovarjajo terorizem; meni, da bi morala biti v okviru Europola ustanovljena posebna evropska skupina za sodelovanje, da bi si izmenjevali primere dobre prakse v državah članicah ter stalno sodelovali z internetnimi operaterji, da bi dali prednost sporočilom, ki so protiutež sovražnemu govoru in zagovarjanju terorizma, ter tako otežili radikalizacijo v spletu; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo učinkovito rabo nasprotnega diskurza in ukrepov za zmanjšanje tveganja prek interneta;

20.   podpira uvajanje ukrepov, kot je možnost, da vsak uporabnik spleta enostavno in hitro opozori na nezakonite vsebine, ki se širijo na internetu in na družabnih omrežjih, ter jih prijavi pristojnim organom, tudi prek dežurnih telefonskih linij, ob spoštovanju človekovih pravic, zlasti svobode izražanja, in evropske ter nacionalne zakonodaje;

21.   meni, da bi morala vsaka država članica ustanoviti posebno enoto, ki bi obveščala o nezakonitih vsebinah na internetu in bi olajšala zaznavanje in odstranjevanje tovrstnih vsebin; pozdravlja ustanovitev enote za prijavljanje sumljivih spletnih vsebin v okviru Europola, ki bo pristojna za prepoznavanje nezakonitih vsebin in bo glede tega pomagala državam članicam, hkrati pa v celoti spoštovala temeljne pravice vseh sodelujočih strani; predlaga, da bi ta enota lahko sodelovala z evropskim koordinatorjem za boj proti terorizmu in evropskim centrom za boj proti terorizmu v okviru Europola ter z organizacijami civilne družbe, ki delujejo na tem področju; nadalje spodbuja države članice, naj sodelujejo med seboj in z agencijami EU, ki so pristojne za te zadeve;

22.   pozdravlja ustanovitev evropskega centra za boj proti terorizmu (ECTC) s 1. januarjem 2016, katerega del bo evropska skupina z nalogo prijavljanja vsebin; poudarja potrebo po zagotovitvi finančnih sredstev, ki so potrebna za izvajanje dodatnih nalog, zaupanih Europolu v zvezi z ustanovitvijo evropskega centra za boj proti terorizmu; poziva Parlament, naj ustrezno sodeluje pri vzpostavljanju tega centra, obsegu njegovih pristojnosti, nalogah in financiranju;

23.  meni, da bo radikalizacijo v spletu mogoče zajeziti zgolj s krepitvijo orodij, ki jih ima EU na voljo za boj proti kibernetski kriminaliteti; priporoča okrepitev mandata in sredstev Evropskega centra za boj proti kibernetski kriminaliteti (EC3) skupaj z mandatom in sredstvi Europola in Eurojusta, da bi EC3 lahko prevzel resnično vlogo za boljše odkrivanje groženj v spletu in spopadanje z njimi ter boljše ugotavljanje sredstev, ki jih uporabljajo teroristične organizacije; opozarja na potrebo po pravilno usposobljenih strokovnjakih v Europolu in tudi v državah članicah, da bi se odzvali na to posebno grožnjo; poziva tudi visoko predstavnico/podpredsednico, naj reorganizira situacijski center EU (SitCen) in center za obveščevalne podatke (IntCen) ter zagotovi njuno usklajevanje s koordinatorjem za boj proti terorizmu, da bi bolje sledili kriminalnim dejavnostim v spletu ter širjenju sovražnega govora, povezanega z radikalizacijo in terorizmom; poziva države članice, naj znatno povečajo izmenjavo informacij med seboj in z ustreznimi strukturami in agencijami EU;

24.   meni, da bi morali vsi ukrepi EU in nacionalni ukrepi, namenjeni preprečevanju širjenja nasilnega ekstremizma med evropskimi državljani in njihovega novačenja s strani terorističnih organizacij, spoštovati temeljne pravice EU in ustrezno sodno prakso Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice, vključno s spoštovanjem načela domneve nedolžnosti, načela pravne varnosti, pravice do poštenega in nepristranskega sojenja, pravice do pritožbe in načela nediskriminacije;

IV. Preprečevanje radikalizacije z izobraževanjem in socialnim vključevanjem

25.   poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo šole in izobraževanje pri preprečevanju radikalizacije; opominja, da imajo te institucije glavno vlogo pri spodbujanju vključevanja v družbo in pri razvijanju kritičnega mišljenja kot tudi pri spodbujanju nediskriminacije; poziva države članice, naj spodbujajo izobraževalne ustanove, da bi zagotavljale izobraževalne in akademske programe za krepitev razumevanja in strpnosti, zlasti glede različnih religij, zgodovine verstev, filozofij in ideologij; poudarja potrebo po poučevanju o temeljnih vrednotah in demokratičnih načelih Unije, kot so človekove pravice; poudarja, da je dolžnost držav članic, da zagotovijo, da njihovi izobraževalni sistemi spoštujejo in širijo vrednote in načela EU ter da njihovo delovanje ni v nasprotju z načeloma nediskriminalizacije in vključevanja;

26.   poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo izobraževalni programi o uporabi interneta prisotni v vseh šolah (od osnovnošolskega do srednješolskega izobraževanja) in bodo usmerjeni k izobraževanju in usposabljanju odgovornih in kritičnih uporabnikov interneta, ki spoštujejo zakone;

27.   poudarja pomen okrepitve vloge učiteljev, da se aktivno postavijo po robu vsem oblikam diskriminacije in rasizma; poudarja osrednjo vlogo izobraževanja ter usposobljenih in razumevajočih učiteljev pri krepitvi družbenih vezi ter razvijanju občutka pripadnosti, pri širjenju znanja, veščin, spretnosti ter ponotranjenju temeljnih vrednot, pa tudi pri tem, da mladim v tesnem sodelovanju s starši in družinami pomagajo, da postanejo dejavni, odgovorni in odprti člani družbe in okrepijo socialne, državljanske in medkulturne spretnosti, kritično mišljenje in medijsko pismenost; poudarja, da lahko šole gradijo odpornost šolarjev na radikalizacijo tako, da zagotavljajo varno okolje in čas za razpravo ter odkrivanje spornih in občutljivih vprašanj; poudarja, da so mladostniki posebej ranljiva skupina, saj so v težavnem obdobju življenja, ko razvijajo svoj sistem vrednot in iščejo smisel, obenem pa je nanje lahko narediti vtis in se da z njimi enostavno manipulirati; opozarja, da se lahko radikalizirajo posamezniki in skupine, hkrati pa priznava, da se lahko razvoj in odziv na radikalizacijo posameznika in skupine precej razlikujeta; poudarja vlogo, ki jo mora prevzeti družba, da bodo mladi imeli boljše možnosti in bodo našli življenjski smisel, zlasti s kakovostnim izobraževanjem in usposabljanjem; poudarja vlogo izobraževalnih ustanov pri poučevanju mladih, da prepoznajo in obvladajo tveganja in izberejo varnejše možnosti, ter pri spodbujanju močnega občutka pripadnosti, soudeležbe v skupnosti, skrbi, podpore in odgovornosti za druge; poudarja, da je treba izkoristiti različne možnosti poklicnega izobraževanja in študijskih programov, da bi mlade soočili z različnimi nacionalnimi, regionalnimi, verskimi in etničnimi identitetami v Evropi;

28.   poudarja, da so raznolikost Evrope in njene večkulturne skupnosti sestavni del družbene strukture ter pomembna kulturna dobrina; meni, da bi morala biti politika za spopadanje z radikalizacijo občutljiva in sorazmerna, da bi spoštovala in krepila raznoliko družbeno tkivo skupnosti;

29.   poudarja pomen povezovanja programov deradikalizacije z ukrepi, kot so vzpostavljanje partnerstev s predstavniki skupnosti, naložbe v socialne projekte in projekte soseščine, ki so namenjeni preprečevanju gospodarske in geografske marginalizacije, ter programi mentorstva, namenjeni odtujenim in izključenim mladim, ki veljajo za dovzetne za radikalizacijo; opozarja, da morajo vse države članice učinkovito izvajati evropske protidikriminacijske instrumente ter sprejemati učinkovite ukrepe za obravnavo diskriminacije, sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva kot dela strategije za boj proti radikalizaciji;

30.   poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam pri izvajanju komunikacijske kampanje o vprašanjih radikalizacije, s katero bodo osveščale mlade, pa tudi osebje, ki dela z njimi; poudarja, da bi morale kampanje za izobraževanje in ozaveščanje dajati prednost zgodnjemu posredovanju, da se zaščiti posameznike in se izogne nevarnosti radikalizacije; poziva države članice, naj organizirajo specializirano izobraževanje za učiteljski kader in mu ponudijo primerna orodja, s katerimi bi lahko prepoznal sumljivo obnašanje in kroge somišljenikov, ki krepijo pojav radikalizacije s posnemanjem, ter bo primerno nadziral mlade, ki lahko podležejo novačenju s strani terorističnih organizacij; prav tako spodbuja države članice, naj vlagajo v posebne zmogljivosti v bližini šol, ki služijo kot kontaktne točke za mlade, pa tudi njihove družine, učitelje in druge ustrezne strokovnjake, ter jih finančno podprejo, in se ukvarjajo z zunajšolskimi dejavnostmi, odprtimi za družino, vključno s psihološkim svetovanjem; poudarja pomen jasnih smernic na tem področju, da ne bi ogrozili glavne vloge učiteljev, mladinskih delavcev in drugih, za katere je glavna skrb dobrobit posameznika, saj bi imelo lahko pretirano vmešavanje javnih oblasti nasprotni učinek;

31.   opozarja na možnosti, ki jih državam članicam in strokovnjakom na področju izobraževanja o medijih ponuja program „Ustvarjalna Evropa“; ugotavlja, da programi EU na področju izobraževanja, kulture, socialnih dejavnosti in športa predstavljajo bistvene podporne stebre za ukrepe, ki jih izvajajo države članice za spopadanje z neenakostjo in preprečevanje marginalizacije; poudarja pomen razvoja novih dejavnosti za spodbujanje evropskih vrednot v izobraževanju znotraj strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju; zato med drugim vztraja pri namenskem posredovanju in praksi državljanskih vrednot prek programov Evropa za državljane, Erasmus+ in Ustvarjalna Evropa;

32.   poudarja, da je nujno treba začeti medkulturni dialog z različnimi skupnostmi, voditelji in strokovnjaki za boljše razumevanje in preprečevanje radikalizacije; poudarja odgovornost in pomembno vlogo, ki jo lahko vse verske skupnosti odigrajo v boju proti fundamentalizmu, sovražnem govoru in teroristični propagandi; opozarja države članice na vprašanje usposabljanja verskih voditeljev, ki bi moralo po možnosti potekati v Evropi in s katerim bi preprečili spodbujanje sovraštva in nasilnega ekstremizma v verskih objektih v Evropi in zagotovili, da ti voditelji delijo evropske vrednote, pa tudi usposabljanje verskih, filozofskih in laičnih predstavnikov, ki delujejo v zaporih; vendar priznava, da lahko verski objekti sicer predstavljajo kontaktne točke, postopek indoktrinacije in novačenja pa večinoma poteka v bolj neformalnem okolju ali na internetu;

33.   poudarja, da je zelo pomembno, da vsi akterji prevzamejo odgovornost za preprečevanje radikalizacije, najsi bo na lokalni, nacionalni, evropski ali mednarodni ravni; spodbuja vzpostavitev tesnega sodelovanja med vsemi akterji civilne družbe na nacionalni in lokalni ravni, ter večje sodelovanje med akterji na terenu, na primer združenji in nevladnimi organizacijami, da se ponudi pomoč žrtvam terorizma in njihovim družinam ter tudi posameznikom, ki so bili radikalizirani, in njihovim družinam; zato zahteva, da se pripravijo usposabljanja, prilagojena tem akterjem na terenu, in da se slednjim zagotovi dodatna finančna pomoč; vendar poudarja, da mora biti financiranje za nevladne organizacije in druge akterje civilne družbe ločeno od finančne pomoči za programe na področju boja proti terorizmu;

34.   meni, da so civilna družba in lokalni akterji izredno pomembni za razvoj projektov, prilagojenih njihovemu mestu ali organizaciji, in kot dejavnik integracije za evropske državljane, ki se ne strinjajo z družbo, ker jih je zamikala radikalizacija, ki vodi v terorizem; meni, da je bistveno ozaveščati, obveščati in usposabljati osebe, ki kot prvi prihajajo v stik (učitelje, pedagoge, policiste, socialne delavce na področju zaščite otrok in zdravstvene delavce), da bi okrepili lokalne zmogljivosti za boj proti radikalizaciji; ocenjuje, da bi morale države članice podpreti vzpostavljanje struktur, zlasti za usmerjanje mladih, pa tudi za izmenjave z družinami, šolami, bolnišnicami, univerzami itd.; opozarja, da je mogoče tovrstne ukrepe izvajati samo prek dolgoročnih programov za socialne naložbe; ugotavlja, da združenja in organizacije na tem področju, nepovezane z vladno strukturo, lahko dosegajo izvrstne rezultate pri ponovnem vključevanju državljanov, ki so bili na poti v radikalizacijo, v družbo;

35.   meni, da je treba v vsaki državi članici vzpostaviti sistem opozarjanja za pomoč in usmerjanje, s katerim bodo lahko družine in člani skupnosti dobili podporo oziroma enostavno in hitro opozorili, da so opazili nenadne spremembe v vedenju, ki bi lahko pomenile, da je v procesu radikalizacije, ki vodi v terorizem, ali da je posameznik zapustil ozemlje EU, da bi se pridružil teroristični organizaciji; glede tega ugotavlja, da so posebne telefonske številke uspešne in omogočajo poročanje prijateljev in družin o osebah, za katere obstaja sum radikalizacije, pri čemer pa prijateljem in družinam tudi pomagajo pri soočanju s to situacijo, ki destabilizira; poziva države članice, naj preučijo možnost vzpostavitve takšnega sistema;

36.   poudarja, da nedavna raziskava kaže na povečanje števila mladih žensk, ki so bile radikalizirane in so jih rekrutirale teroristične organizacije, ter ponuja dokaze o njihovi vlogi v nasilnem ekstremizmu; meni, da bi morale EU in države članice pri razvoju strategij za preprečevanje radikalizacije vsaj do neke mere upoštevati spol; poziva Komisijo, naj podpre splošne programe, namenjene vključevanju mladih žensk v prizadevanja za večjo enakost, in zagotovi podporne mreže, prek katerih bodo lahko varno izrazile svoje mnenje;

37.   poudarja pomen vloge žensk pri preprečevanju radikalizacije znotraj družin;

V. Okrepitev izmenjave informacij o radikalizaciji, ki vodi v terorizem, v Evropi

38.   ponovno izraža, da je zavezan prizadevanjem za dokončanje direktive EU o evidenci podatkov o potnikih (PNR) do konca leta 2015 in zagotovitvi, da bo takšna direktiva skladna s temeljnimi pravicami, da ne bo vsebovala diskriminatornih praks na podlagi ideološke, verske ali etnične stigmatizacije in da bo v celoti spoštovala pravice državljanov EU glede varstva podatkov; vendar želi spomniti, da bo direktiva EU o evidenci podatkov o potnikih zgolj en ukrep v boju proti terorizmu in da je potrebna celovita, ambiciozna in poglobljena strategija o boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, ki bo vključevala zunanjo politiko, socialno politiko, politiko izobraževanja, kazenski pregon in pravosodje, da bi terorističnim organizacijam preprečili novačenje evropskih državljanov;

39.   poziva Komisijo, naj okrepi strokovno znanje EU glede preprečevanja radikalizacije z vzpostavitvijo evropske mreže, ki bo vključevala informacije iz mreže za ozaveščanje o radikalizaciji in mreže načrtovalcev politik glede polarizacije in radikalizacije, pa tudi informacije strokovnjakov za široko paleto disciplin vseh družboslovnih znanosti;

40.   vztraja, da je nujno treba okrepiti hitro in učinkovito izmenjavo ustreznih informacij med organi kazenskega pregona v državah članicah ter med državami članicami in ustreznimi agencijami, zlasti z izboljšanjem uporabe schengenskega informacijskega sistema (SIS) in vizumskega informacijskega sistema (VIS), orodja Europola za izmenjavo informacij prek varnih povezav (SIENA) in Europolove kontaktne točke Potniki (Travellers) ter dodajanja informacij o radikaliziranih evropskih državljanih v te sisteme; poudarja, da je treba za boljšo izmenjavo med organi kazenskega pregona okrepiti zaupanje med državami članicami, pa tudi vlogo in učinkovito dodelitev sredstev organom EU, kot so Europol, Eurojust in Evropska policijska akademija (CEPOL);

41.   poziva EU, naj vprašanje radikalizacije, ki vodi v terorizem, vključi v usposabljanje, ki ga izvaja CEPOL;

42.   poudarja pomen izvajanja specializiranega evropskega programa usposabljanja za zaposlene v pravosodnem sistemu, namenjenega ozaveščanju o različnih oblikah radikalizacije;

43.   poudarja, da bi bile za boljše sodelovanje med državami članicami pri preprečevanju radikalizacije in novačenja evropskih državljanov nujne tudi intenzivne izmenjave informacij in sodelovanje med njihovimi pravosodnimi organi in z Eurojustom; ugotavlja, da bi boljše poročanje na evropski ravni o kazenskih evidencah terorističnih osumljencev omogočilo njihovo hitrejše odkrivanje in učinkovit nadzor nad njimi ob odhodih in vrnitvah v EU; zato spodbuja reformo in boljšo uporabo evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS); poziva Komisijo, naj oceni izvedljivost in dodano vrednost vzpostavitve evropskega indeksnega sistema policijskih evidenc (EPRIS); poudarja, da je treba pri takšnih izmenjavah informacij spoštovati mednarodne pogodbe in pravo EU, pa tudi temeljne pravice, in zlasti varstvo osebnih podatkov;

VI. Krepitev odvračanja od radikalizacije, ki vodi v terorizem

44.   verjame, da bodo preventivni ukrepi proti radikalizaciji evropskih državljanov in njihovemu novačenju s strani terorističnih organizacij v celoti učinkoviti le, če jih bo spremljal učinkovit, odvračilen in jasen nabor orodij kazenskega pravosodja v vseh državah članicah; meni, da bi bilo učinkovito kazensko preganjanje terorističnih dejanj, izvedenih v tretjih državah na strani terorističnih organizacij, pomemben instrument, s katerim bi države članice lahko izkoreninile radikalizacijo, ki vodi v terorizem, evropskih državljanov, pri tem pa v celoti uporabile obstoječa orodja EU za policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; meni, da bi morali imeti organi kazenskega pregona in pravosodni organi (sodniki in tožilci) zadostne zmogljivosti za preprečevanje, zaznavanje in pregon teh dejanj, poleg tega pa bi se morali ustrezno in stalno usposabljati na področju zločinov, povezanih s terorizmom;

45.   poziva h krepitvi zmogljivosti Eurojustovega centra za usklajevanje, ki bi moral igrati ključno vlogo pri spodbujanju skupnih ukrepov pravosodnih organov držav članic pri zbiranju dokazov ter krepiti učinkovitost sodnega pregona kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom; v zvezi s tem meni, da bi morali bolj uporabljati instrument skupnih preiskovalnih enot, tako med posameznimi državami članicami kot med državami članicami in tretjimi državami, s katerimi je Eurojust vzpostavil dogovor o sodelovanju;

46.   ugotavlja, da je za pregon terorističnih dejanj, ki jih v tretjih državah storijo evropski državljani ali državljani tretjih držav, ki prebivajo v EU, potrebna možnost zbiranja dokazov v tretjih državah, in sicer na podlagi popolnega spoštovanja človekovih pravic; zato poziva EU, naj si prizadeva za vzpostavitev dogovorov o sodelovanju s tretjimi državami na področju pravosodja in kazenskega pregona, da bi olajšali zbiranje dokazov v teh državah, in sicer pod pogojem, da vse strani zaščitijo stroge pravne standarde in postopke, pravno državo, mednarodno pravo in temeljne pravice;

47.   pozdravlja napotitev strokovnjakov za varnost/boj proti terorizmu v številne ključne delegacije EU, da bi okrepili njihove zmogljivosti za prispevanje k evropskim protiterorističnim prizadevanjem in izboljšali učinkovitost stikov z lokalnimi organi pregona, obenem pa nadalje razvijali zmogljivosti na področju boja proti terorizmu v okviru Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD);

48.   zato spodbuja sklenitev sporazumov o sodelovanju med Eurojustom in tretjimi državami, kakršni so že sklenjeni z ZDA, Norveško in Švico, vendar poudarja, da je treba v polni meri zagotoviti spoštovanje mednarodnega prava človekovih pravic ter predpisov EU o varstvu podatkov in zasebnosti; poudarja, da bi morale imeti pri sklepanju teh sporazumov prednost države, ki jih je terorizem posebej prizadel, kot so države v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu; poleg tega meni, da bi napotitev Eurojustovih tožilcev za povezovanje v zadevne države, zlasti v države južnega sosedstva, spodbudila večjo izmenjavo informacij in omogočila boljše sodelovanje za učinkovit boj proti terorizmu ob hkratnem spoštovanju človekovih pravic;

VII. Preprečevanje odhodov in predvidevanje vrnitev radikaliziranih evropskih državljanov, ki so jih pridobile teroristične organizacije

49.  želi spomniti, da bi morala EU povečati učinkovitost nadzora svojih zunanjih meja, in sicer na podlagi popolnega spoštovanja temeljnih pravic; v zvezi s tem poziva države članice, naj pravilno uporabljajo obstoječe instrumente, kot sta SIS in VIS, vključno kar zadeva ukradene, izgubljene in ponarejene potne liste; meni tudi, da bo zato treba med prednostne naloge EU vključiti boljše izvrševanje Zakonika o schengenskih mejah;

50.   poziva države članice, naj si izmenjujejo primere dobre prakse o nadzoru odhodov in vrnitev državljanov ter zamrznitvi njihovih finančnih sredstev v okviru preprečevanja sodelovanja državljanov v terorističnih dejavnostih na območjih konfliktov v tretjih državah in o obvladovanju njihovega povratka v EU; zlasti poudarja, da bi morale imeti države članice možnost na zahtevo pristojnega pravosodnega organa, v skladu s svojo nacionalno zakonodajo in ob popolnem spoštovanju načela sorazmernosti, odvzeti potne liste državljanom, ki se nameravajo pridružiti terorističnim organizacijam; meni, da je mogoče nekomu omejiti svobodo gibanja, ki je temeljna pravica, zgolj v primeru, ko pravosodni organ ustrezno oceni nujnost in sorazmernost tega ukrepa; poleg tega podpira kazenske postopke proti osumljenim terorizma, ki med povratkom v Evropo sodelujejo v terorističnih dejavnostih;

51.   poziva k mednarodnim prispevkom k mehanizmu financiranja s podporo Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), da bi omogočili takojšnjo stabilizacijo območij, osvobojenih Daiša;

52.   poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Svet, naj jasno obsodita desetletje trajajočo finančno in ideološko podporo skrajnim islamskim gibanjem s strani nekaterih vlad in vplivnih posameznikov v zalivskih državah; poziva Komisijo, naj ponovno pregleda odnose EU s tretjimi državami, da bi povečala učinkovitost boja proti materialni in nematerialni podpori terorizmu; opozarja, da je treba v okviru sedanje revizije evropske sosedske politike okrepiti varnostno razsežnost in zmogljivost orodij te politike, da bi prispevali k izboljšanju odpornosti partnerjev in njihovim zmožnostim zagotavljanja lastne varnosti, in sicer na podlagi spoštovanja pravne države;

53.   opominja, da je učinkovita uporaba obstoječih instrumentov, kot so sistemi SIS, SIS II in VIS, Interpolov sistem SLTD in Europolova kontaktna točka Potniki (Travellers), prvi korak h krepitvi varnosti zunanjih meja, s čimer bi odkrivali morebitne odhode in vrnitve državljanov EU in tujcev, ki prebivajo v EU, s konfliktnih območij z namenom izvajanja terorističnih dejanj, terorističnega urjenja ali sodelovanja v nekonvencionalnih oboroženih spopadih v imenu terorističnih organizacij; poziva države članice, naj izboljšajo sodelovanje in izmenjavo informacij v zvezi z domnevnimi tujimi borci z državami članicami na zunanjih mejah EU;

54.   poziva države članice, naj zagotovijo učinkovito, zlasti psihološko spremljanje tujih borcev po njihovi vrnitvi v Evropo;

55.   je resnično prepričan, da mora vsako oblikovanje politike na področju terorizma in radikalizacije povezati strokovno znanje in sredstva notranjih in zunanjih razsežnosti politike EU; v zvezi s tem meni, da je mogoče na podlagi takšnega celovitega pristopa oblikovati ustrezen odgovor za boj proti terorizmu in novačenju teroristov v EU in njeni soseščini; zato poziva Komisijo in ESZD, naj si pod vodstvom in usmerjanjem visoke predstavnice/podpredsednice in prvega podpredsednika Komisije ter ob podpori koordinatorja za boj proti terorizmu skupaj prizadevata za oblikovanje pristopa k politiki, ki bo učinkovito združeval orodja socialne politike, (vključno z zaposlovanjem, vključevanjem in bojem proti diskriminaciji), humanitarne pomoči, razvoja, reševanja sporov, kriznega upravljanja, trgovinske in energetske politike ter morebitna druga področja politik, ki imajo lahko notranjo oziroma zunanjo razsežnost;

VIII. Krepitev vezi med notranjo in zunanjo varnostjo v EU

56.  poudarja, da je za EU bistveno vzpostaviti tesno sodelovanje s tretjimi državami, zlasti s tranzitnimi in ciljnimi državami, kadar je to mogoče, da bi spremljali odhode ali vrnitve državljanov EU in neevropskih rezidentov, ki so zapustili Evropo, da bi se borili na strani terorističnih organizacij; poudarja tudi potrebo po krepitvi političnega dialoga in skupnih akcijskih načrtov za boj proti radikalizaciji in terorizmu v okviru dvostranskih odnosov in z regionalnimi organizacijami, kot sta Afriška unija in Liga arabskih držav;

57.   z navdušenjem pozdravlja pripravljenost podpredsednice/visoke predstavnice Federice Mogherini, da podpre projekte, namenjene preprečevanju radikalizacije v tretjih državah, tudi Jordaniji, Libanonu in Iraku ter v Sahelu in Magrebu, kot je navedeno v poročilu o izvajanju ukrepov po seji Evropskega sveta dne 12. februarja 2015; poudarja, da je zdaj treba zagotoviti, da ti projekti čim prej dobijo ustrezno financiranje;

58.   poziva EU, naj stopnjuje sodelovanje z regionalnimi partnerji, da bi zajezila nezakonito trgovanje z orožjem zlasti v državah, od koder izvira terorizem, in naj tesno sledi izvozu orožja, ki bi ga lahko izkoristili teroristi; poziva tudi k okrepitvi zunanjepolitičnih orodij in sodelovanja s tretjimi državami, da bi preprečili financiranje terorističnih organizacij;

59.   spodbuja EU, naj izvaja ciljno usmerjene in nadgrajene varnostne in protiteroristične dialoge z Alžirijo, Egiptom, Irakom, Izraelom, Jordanijo, Marokom, Libanonom, Savdsko Arabijo, Tunizijo in Svetom za sodelovanje v Zalivu; verjame tudi, da bi bilo treba v skladu s sklepi Sveta za splošne zadeve, sprejetimi decembra 2014, okrepiti sodelovanje s Turčijo;

60.   poziva Svet, naj nenehno pregleduje in razvija regionalno strategijo EU za Sirijo in Irak ter strategijo za boj proti terorizmu/tujim borcem, ki sta bili sprejeti 16. marca 2015, ob upoštevanju razvijajočih se varnostnih razmer v južnem sosedstvu EU, skupaj s preventivnimi in drugimi pobudami, kot je mreža Komisije za ozaveščanje o radikalizaciji; poleg tega poziva države članice, naj spodbujajo medsebojno spoštovanje in razumevanje kot bistvena elementa v okviru boja proti terorizmu, tako v EU in njenih državah članicah kot tudi v tretjih državah;

61.  je prepričan, da bi si morali Komisija in zlasti ESZD za vzpostavitev takega okrepljenega sodelovanja bistveno bolj prizadevati, zlasti kar zadeva povečanje in izboljšanje strokovnega znanja na področjih boja proti terorizmu, nekonvencionalnih oboroženih spopadov in radikalizacije, pa tudi okrepiti in diverzificirati jezikovne spretnosti, na primer za arabski jezik, urdu, ruski jezik in mandarinsko kitajščino, glede na to, da jih v evropskih informacijskih in obveščevalnih službah močno primanjkuje; meni, da je bistveno, da se sporočilo EU o boju proti terorizmu, radikalizaciji in nasilju sliši onkraj njenih meja s pomočjo prodornega in učinkovitega strateškega komuniciranja;

62.   podpira večje mednarodno sodelovanje in izmenjavo informacij med nacionalnimi obveščevalnimi službami za namen prepoznavanja državljanov EU, pri katerih obstaja tveganje, da bi se jih radikaliziralo, rekrutiralo ter da bi odpotovali in se pridružili džihadističnim in drugim ekstremističnim skupinam; poudarja, da je treba podpirati prizadevanja držav na Bližnjem vzhodu, v severni Afriki in na zahodnem Balkanu, da bi omejile pretok tujih borcev;

63.   ugotavlja, da sta radikalizacija in novačenje posameznikov s strani terorističnih mrež globalen pojav; meni, da odziv nanj ne sme biti le lokalen ali evropski, temveč tudi mednaroden; zato meni, da je treba okrepiti sodelovanje s tretjimi državami, da bi prepoznali mreže za novačenje in povečali varnost na mejah zadevnih držav; ponavlja tudi, da je treba okrepiti sodelovanje s ključnimi partnericami, ki se spoprijemajo s podobnimi izzivi, prek diplomatskega in političnega dialoga ter sodelovanja obveščevalnih služb;

64.   ponavlja, da svetovna razsežnost terorizma zahteva učinkovit in enoten mednarodni odziv, da bi uspešno preprečili nezakonito prodajo orožja v države, ki ogrožajo mednarodni mir in varnost;

65.   pozdravlja dejstvo, da je Komisija aprila 2015 dodelila proračun v višini 10 milijonov EUR za financiranje programa pomoči partnerskim državam za boj proti radikalizaciji v Sahelu in Magrebu ter omejitev pretoka tujih borcev iz severne Afrike, Bližnjega vzhoda in zahodnega Balkana (prva tranša 5 milijonov EUR za financiranje tehnične pomoči za krepitev zmogljivosti uradnikov kazenskega pravosodja, namenjenih preiskovanju, pregonu in razsojanju o primerih tujih borcev ali bodočih tujih borcev; druga tranša 5 milijonov EUR za financiranje programov za boj proti radikalizaciji v regiji Sahela in Magreba);

IX. Spodbujanje izmenjave primerov dobre prakse o deradikalizaciji

66.   meni, da bo celovita politika za preprečevanje radikalizacije in novačenja državljanov EU s strani terorističnih organizacij uspešna le, če jo bo spremljala proaktivna politika za deradikalizacijo in vključevanje; zato poziva EU, naj spodbuja izmenjave primerov dobre prakse o vzpostavitvi struktur za deradikalizacijo, s katerimi bi državljanom EU in državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU, preprečili odhod iz EU ali nadzorovali njihovo vrnitev, med državami članicami in s tretjimi državami, ki imajo izkušnje na tem področju in so na njem že dosegle pozitivne rezultate; želi spomniti, da je treba ponuditi podporo tudi družinam takšnih posameznikov;

67.   priporoča državam članicam, naj preučijo možnost, da bi v proces deradikalizacije državljanov EU, ki se s konfliktnih območij vrnejo razočarani zaradi tega, kar so tam izkusili, vključile mentorje ali svetovalce, da bi jih prek ustreznih programov podprli pri njihovi ponovni vključitvi v družbo; poudarja potrebo po boljši izmenjavi primerov dobrih praks v zvezi s tem med državami članicami; poudarja, da bi morali biti mentorji pripravljeni z ustreznim usposabljanjem prispevati k specifičnim programom;

68.   poziva k začetku strukturirane komunikacijske kampanje na ravni EU, v kateri bi uporabili primere nekdanjih tujih borcev, ki so bili uspešno deradikalizirani in katerih travme pripomorejo k razkritju globoko nenaravne in zgrešene verske razsežnosti pridruževanja terorističnim organizacijam, kot je ISIS; zato spodbuja države članice, naj razvijejo platforme, ki bodo omogočile soočenje in dialog s temi nekdanjimi borci; poleg tega poudarja, da se je vzpostavljanje stikov z žrtvami terorizma izkazalo za učinkovito metodo za odpravljanje verskega ali ideološkega pomena radikalnega govora; predlaga, naj se ta kampanja uporabi kot orodje za pomoč pri procesu deradikalizacije v zaporih, šolah in vseh ustanovah, ki se osredotočajo na preprečevanje in rehabilitacijo; poleg tega poziva Komisijo, naj podpre, zlasti finančno, in usklajuje takšne nacionalne komunikacijske kampanje;

X. Razbitje terorističnih mrež

69.   poudarja, da so pranje denarja, utaja davkov in druga davčna kazniva dejanja v nekaterih primerih pomembni viri financiranja terorizma, ki ogrožajo našo notranjo varnost, in da morata biti zato sledenje in boj proti kaznivim dejanjem, ki vplivajo na finančne interese EU, prednostna naloga;

70.   podpira ukrepe za oslabitev terorističnih organizacij od znotraj in za zmanjšanje njihovega sedanjega vpliva na državljane EU in državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU; poziva Komisijo in pristojne agencije, naj preučijo ukrepe za razbitje terorističnih mrež in odkrivanje njihovih finančnih virov; v ta namen poziva k boljšemu sodelovanju med finančnimi obveščevalnimi enotami držav članic ter hitremu prenosu in izvajanju svežnja proti pranju denarja; spodbuja Komisijo, naj predlaga uredbo o odkrivanju in onemogočanju kanalov za financiranje terorizma ter o boju proti načinom financiranja teh kanalov; zato poziva Komisijo, naj ponovno oceni oblikovanje skupnega evropskega sistema za sledenje financiranju terorizma; spodbuja države članice, naj izvajajo najvišje standarde preglednosti, kar zadeva dostop do informacij o dejanskih lastnikih vseh korporativnih struktur v EU in nepreglednih jurisdikcijah, ki so lahko mehanizmi za financiranje terorističnih organizacij;

71.   pozdravlja nedavno sprejetje Evropske agende za varnost, ki predlaga pomembne korake za okrepitev boja proti terorizmu in radikalizaciji, kot je ustanovitev evropskega centra za boj proti terorizmu v okviru Europola; poziva države članice, naj v polni meri uporabijo obstoječe ukrepe, in poziva Komisijo, naj zagotovi zadostne finančne in človeške vire za učinkovito izvajanje predlaganih ukrepov;

72.   poziva k usklajenemu pristopu k opredelitvi sovražnega govora na spletu in zunaj njega, pri čemer radikalne osebe spodbujajo druge k nespoštovanju in kršenju temeljnih pravic, kot kaznivega dejanja; predlaga, naj se to specifično kaznivo dejanje doda v ustrezne okvirne sklepe Sveta;

73.   poziva države članice, naj se vključijo v prizadevanja za sledenje zunanjim finančnim tokovom ter naj zagotovijo in dokažejo preglednost svojih odnosov z nekaterimi zalivskimi državami, da bi se okrepilo sodelovanje za razjasnitev financiranja terorizma in fundamentalizma v Afriki in na Bližnjem vzhodu, pa tudi nekaterih organizacij v Evropi; verjame, da države članice ne bi smele odlašati pri uporabi omejevalnih ukrepov proti posameznikom in organizacijam, če obstajajo verodostojni dokazi financiranja terorizma ali drugačnega sodelovanja z njim;

74.   odločno zavrača vsak poskus odstranitve tistih vidikov poročila, ki obravnavajo boj proti terorističnim in skrajnim dejanjem samim po sebi; meni, da bi bila prekinitev povezave med bojem proti radikalizaciji in bojem proti njenim pojavnim oblikam nekoristna in bi lahko imela nasproten učinek od želenega; poziva Svet, naj pripravi črni seznam evropskih džihadistov in džihadističnih terorističnih osumljencev;

75.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU in držav kandidatk, OZN, Svetu Evrope, Afriški uniji, državam članicam Unije za Sredozemlje, Ligi arabskih držav ter Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi.

OBRAZLOŽITEV

Teroristični napadi v začetku leta 2015 so pokazali, da mora Evropska unija nujno ukrepati v boju proti terorizmu in pri preprečevanju radikalizacije svojih državljanov.

Tragični dogodki z začetka leta 2015 so institucije EU in države članice spodbudili k odločitvi, da se bolj posvetijo preprečevanju radikalizacije, čeprav pozivi k temu niso nič novega. Boj proti radikalizaciji državljanov EU je predvsem v pristojnosti držav članic, vendar je za učinkovit boj proti grožnji, ki jo predstavljajo radikalizirani državljani Evropske unije, ki se lahko prosto gibljejo po njenem ozemlju, potreben skupen pristop EU.

Čeprav je težko oceniti število državljanov EU, ki so zapustili Evropo, da bi se borili na strani terorističnih organizacij v Iraku in Siriji, naj bi jih bilo več kot 5000. Pojav je v nekaterih državah članicah bolj razširjen kot v drugih, izzivi in vprašanja, ki jih sprožajo tuji borci, pa zadevajo celo Evropsko unijo.

Radikalizacija, ki lahko državljane EU pripelje celo do tega, da se pridružijo boju na strani terorističnih organizacij, kot je ISIS, resnično ogroža varnost Evropske unije, njenih držav članic in njenih sosed.

Pojav narašča, zato represivni ukrepi ne zadostujejo več. Evropska unija mora sprejeti novo strategijo, ki bo bolj temeljila na preprečevanju. V poročilu torej poudarjamo proaktivni pristop pri preprečevanju radikalizacije in novačenja državljanov EU s strani terorističnih organizacij.

Cilj poročila je pripraviti priporočila za strategijo EU za preprečevanje radikalizacije in novačenja državljanov EU, zato je treba analizirati različna sredstva širitve radikalizacije. S študijo pristopov za rekrutiranje novih tujih borcev bo mogoče predlagati učinkovite rešitve v vsakem sektorju in za vsako platformo, ki spodbuja radikalizacijo.

Zato je treba sprejeti vključujoč pristop, s katerim bo mogoča celovita analiza radikalizacije in novačenja državljanov EU.

Poročilo obravnava preprečevanje radikalizacije in novačenja državljanov EU s strani terorističnih organizacij. Njegov namen ni še enkrat našteti ukrepov EU za boj proti terorizmu, temveč izmenjati nove ideje, s katerimi se bo mogoče izogniti varnostnim grožnjam in zlorabam v EU.

Poročevalka želi poudariti, da je zavezana varovanju temeljnih svoboščin. Parlament v svojih predlogih nikoli ne bo postavil pod vprašaj spoštovanja temeljnih pravic in svoboščin državljanov EU, zlasti svobode izražanja. Poročevalka bo poskrbela za to, da se bo v priporočilih iz tega poročila spoštovalo načelo sorazmernosti in da bo vsak predlog iz poročila obsegal zgolj tisto, kar je nujno za doseganje zastavljenih ciljev. Poročevalka je posebej zavezana tudi spoštovanju načela subsidiarnosti.

18.9.2015

MNENJE Odbora za zunanje zadeve

za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve

o preprečevanju radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij

(2015/2063(INI))

Pripravljavec mnenja: Charles Tannock

POBUDE

Odbor za zunanje zadeve poziva Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  meni, da je okrepljeno in učinkovitejše mednarodno sodelovanje s prizadevanjem za osrednje vrednote in norme EU, kot so človekove pravice, načela pravne države in mednarodnega prava, dejavna izmenjava stališč in informacij, odločni nacionalni ukrepi zoper revščino in neenakost ter stabilna in vključujoča vlada v tretjih državah, osrednjega pomena pri odvračanju in zoperstavljanju grožnjam terorističnih skupin in zaustavljanju radikalizacije evropskih državljanov;

2.  spodbuja države članice, naj sodelujejo in dosledno podpirajo prizadevanja drugih držav članic, da bi med drugim z usklajevanjem načrtov in prizadevanj ter deljenjem pridobljenih izkušenj preprečevale nasilni ekstremizem; poudarja, da je treba izboljšati kontrole na zunanjih mejah schengenskega območja;

3.  spodbuja EU, naj nadaljuje z razvijanjem smernic in načel za boj proti terorizmu na podlagi ustrezne resolucije Varnostnega sveta ZN (predvsem resolucije št. 2178(2014));

4.  poziva k mednarodnim prispevkom k mehanizmu financiranja s podporo Programa ZN za razvoj, da bi omogočili takojšnjo stabilizacijo območij, osvobojenih Daiša;

5.  je zaskrbljen, da se bo, če ne bodo obravnavane razmere, ki vodijo k širjenju terorizma, pojav borcev iz EU, ki potujejo v druge države, da bi se pridružili džihadistom ali drugim skupinam skrajnežev, pa tudi varnostno tveganje, ki ga pomenijo ob vrnitvi v EU in sosednje države, v prihodnjih letih najverjetnejše še poslabšalo, zlasti glede na trenutno zaostrovanje spopadov v regiji Bližnjega vzhoda in Severne Afrike; poziva k celoviti študiji učinkovitosti nacionalnih in evropskih ukrepov za preprečevanje terorizma in boj proti njemu;

6.  poudarja, da terorizma ne moremo in ne smemo povezovati s katero koli veroizpovedjo, narodnostjo ali civilizacijo;

7.  spodbuja oblikovanje preventivnih in redno pregledanih varnostnih in protiterorističnih pobud ter pobud za odpravo radikalizacije na ravni držav članic, EU in mednarodne skupnosti; spodbuja boljše usklajevanje notranjih in zunanjih politik, da bi tako zagotovili ustrezen odziv na porajajoče se grožnje; spodbuja okrepitev sodelovanja s sosednjimi državami in regionalnimi akterji na področju boja proti terorizmu; priznava, da gre pri radikalizaciji tudi za geopolitično vprašanje in vprašanje v zvezi s sosedsko politiko; opozarja, da bi bilo treba ugotoviti, v kolikšni meri celotna finančna pomoč nemara podpira teroristične dejavnosti, in zahteva, da se opredelijo viri celotnega zunanjega financiranja;

8.  spodbuja EU, naj v večji meri sodeluje s tretjimi državami, da bi vzpostavili ukrepe, s katerimi bi tuje borce odvračali od potovanj oziroma jih pri tem ovirali, vključno z novimi projekti krepitve zmogljivosti (npr. mejne kontrole) s partnerji in bolje usmerjeno pomočjo EU, pa tudi z oblikovanjem akcijskih načrtov na področju boja proti terorizmu; poudarja, da mora biti spoštovanje človekovih pravic v središču protiterorističnih strategij; želi, da bi EU okrepila svoj politični dialog z Arabsko ligo, Organizacijo islamskega sodelovanja, Afriško unijo in drugimi ustreznimi regionalnimi akterji in koordinacijskimi strukturami, kot je skupina držav Sahela G5; poziva EU, naj tesno spremlja izvoz orožja, ki bi ga lahko izkoristili teroristi;

9.  navdušeno pozdravlja pripravljenost podpredsednice/visoke predstavnice Federice Mogherini, da podpre projekte, namenjene preprečevanju radikalizacije v tretjih državah – Jordaniji, Libanonu in Iraku – ter v Sahelu in Magrebu, kot je navedeno v poročilu o izvajanju ukrepov po seji Evropskega sveta dne 12. februarja 2015; opozarja, da je zdaj treba čim prej poskrbeti za ustrezno financiranje teh projektov;

10.  poziva EU, naj stopnjuje sodelovanje z regionalnimi partnerji, da bi zajezila nezakonito trgovanje z orožjem zlasti v državah, od koder izvira terorizem, in naj tesno sledi izvozu orožja, ki bi ga lahko izkoristili teroristi; poziva tudi k okrepitvi zunanjepolitičnih orodij in sodelovanja s tretjimi državami, da bi preprečili financiranje terorističnih organizacij;

11.  spodbuja EU, naj izvaja ciljno usmerjene in nadgrajene varnostne in protiteroristične dialoge z Alžirijo, Egiptom, Irakom, Izraelom, Jordanijo, Marokom, Libanonom, Saudovo Arabijo, Tunizijo in Svetom za sodelovanje v Zalivu; meni, da bi bilo treba v skladu s sklepi Sveta za splošne zadeve, sprejetimi decembra 2014, okrepiti sodelovanje s Turčijo;

12.  poziva Svet, naj nenehno pregleduje in razvija regionalno strategijo EU za boj proti terorizmu/tujim borcem v zvezi s Sirijo in Irakom, ki jo je sprejel 16. marca 2015, ob upoštevanju razvijajočih se varnostnih razmer v južnem sosedstvu EU, skupaj s preventivnimi in drugimi pobudami, kot je mreža Komisije za ozaveščanje o radikalizaciji; poleg tega poziva države članice, naj spodbujajo medsebojno spoštovanje in razumevanje kot bistvena elementa v okviru boja proti terorizmu tako v EU in njenih državah članicah kot tudi v tretjih državah;

13.  poziva visoko predstavnico in Svet, naj jasno obsodita desetletje trajajočo finančno in ideološko podporo skrajnim islamskim gibanjem s strani nekaterih vlad in vplivnih posameznikov v zalivskih državah; poziva Komisijo, naj ponovno pregleda odnose EU s tretjimi državami, da bi povečala učinkovitost boja proti materialni in nematerialni podpori terorizmu; opozarja, da je treba v okviru sedanje revizije evropske sosedske politike okrepiti varnostno razsežnost in zmogljivost orodij evropske sosedske politike, da bi izboljšali odpornost partnerjev in njihovo zmožnost zagotavljanja lastne varnosti ob spoštovanju pravne države;

14.  ugotavlja, da se osnovni vzroki terorizma pogosto skrivajo v slabem in nevključujočem upravljanju; meni, da bi morala biti, če želimo doseči dolgoročni napredek, mednarodna prizadevanja usmerjena v spodbujanje pravne države, demokratičnih načel in človekovih pravic; poudarja, kako pomembno je te cilje vključiti v sporazume EU o sodelovanju s tretjimi državami; spodbuja EU, naj začne izvajati dodatne projekte in dejavnosti za vzpostavljanje zmogljivosti z zainteresiranimi državami Bližnjega vzhoda in Severne Afrike na temo kazenskega pregona, kazenskega pravosodja in reforme varnostnega sektorja, pri tem pa tesno sodeluje z Europolom, Eurojustom, Frontexom in Cepolom; meni, da je vse bolj pomembno vzdrževati dialog z zmernim islamom, ki nasprotuje ekstremizmu, in spodbujati kulturno sodelovanje;

15.  podpira večje mednarodno sodelovanje in izmenjavo informacij med nacionalnimi obveščevalnimi službami za namen prepoznavanja državljanov EU, pri katerih obstaja tveganje, da bi se jih radikaliziralo, rekrutiralo ter da bi odpotovali in se pridružili džihadističnim in drugim ekstremističnim skupinam; poudarja, da je treba podpirati prizadevanja držav na Bližnjem vzhodu, v Severni Afriki in na Zahodnem Balkanu, da bi omejile pretok tujih borcev;

16.  poziva Komisijo, naj zbere vse vire ter na lastne stroške in v podporo državam članicam obravnava osnovne dejavnike radikalizacije in ekstremizma ter oblikuje strategije za preprečevanje, ki vključujejo izobraževanje, socialno vključevanje, boj proti diskriminaciji ter medkulturni in medverski dialog; priporoča tesnejše sodelovanje z organizacijami za medkulturni dialog; poudarja, da je za preprečevanje radikalizacije pomembno sodelovati z zmernimi voditelji v muslimanskih skupnostih, vključno s predstavniki civilne družbe, tako v EU kot v tretjih državah; poziva svetovno skupnost verskih voditeljev, naj pripravi dodatno medversko vrhunsko srečanje, kot je bilo tisto v Assisiju leta 2011; meni, da bi morale EU in države članice izboljšati nadzor nad dejavnostmi državljanov EU v prizadetih državah; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj še naprej zagotavljata zadostna sredstva in usklajeno uporabo instrumentov za obravnavo teroristične grožnje ter dejanski premik od zgodnjega opozarjanja k zgodnjemu ukrepanju;

17.  meni, da je oblikovanje nasprotnega diskurza, tudi v tretjih državah, eden od bistvenih načinov za zmanjševanje privlačnosti terorističnih skupin v bližnjevzhodni in severnoafriški regiji; poziva Unijo, naj okrepi podporo pobudam, kot je skupina za strateško obveščanje v zvezi s Sirijo, ter naj spodbuja uvajanje in financiranje tovrstnih projektov v tretjih državah;

18.  pozdravlja napotitev strokovnjakov za varnost/boj proti terorizmu v več ključnih delegacij EU, da bi okrepili njihove zmogljivosti za prispevanje k evropskim protiterorističnim prizadevanjem in izboljšali učinkovitost stikov z lokalnimi organi pregona, obenem pa nadalje razvijali zmogljivosti na področju boja proti terorizmu v okviru ESZD;

19.  spodbuja razvoj programov, ki skušajo umiriti tako nasilna kot sektaška odstopanja; meni, da so lahko programi za odpravljanje radikalizacije pomembna orodja za omejitev novačenja državljanov EU v teroristične organizacije; ugotavlja, da nekatere države članice razmišljajo o možnosti, da bi najele nekdanje tuje borce, ki bi pomagali pri programih odpravljanja radikalizacije; poziva države članice, naj ponovno ocenijo uvedbo tovrstnih programov;

20.  pozdravlja v poročilu podano priporočilo državam članicam o ločevanju radikaliziranih zapornikov v kazenskem sistemu; vendar poziva k previdnosti pri množičnem izvajanju takih ukrepov, da ne bi znanim radikalnim posameznikom omogočili združevanja in vzpostavljanja stikov, kar bi bilo lahko po njihovi izpustitvi škodljivo; poziva Komisijo, naj pripravi načrte za lažje ponovno vključevanje oseb, ki bi utegnile biti rekrutirane, in tistih, ki so se uspele vrniti;

21.  poudarja, da mora celovita preprečevalna strategija EU v celoti izkoristiti tudi zunanjo politiko EU za spodbujanje spoštovanja človekovih pravic, demokracije, verske svobode in dobrega upravljanja ter za preprečevanje in reševanje sporov, da bi čim bolj zmanjšali možnosti za propagando skrajnežev;

22.  poudarja, da morajo EU in države članice v mehanizme protiterorističnega sodelovanja vključiti ustrezna varovala, s katerimi bodo zagotovile, da se varnost, človekove pravice in kazenski pregon ne bodo medsebojno izključevali, temveč dopolnjevali in da bodo temeljili na načelih pravne države in spoštovanju temeljnih pravic državljanov EU in držav partneric; poziva države članice, naj pregledajo možnosti za izvajanje izobraževanja in usposabljanja verskih voditeljev pod nadzorom države in bolj formalno institucionalizacijo verskega poučevanja, da bi preprečili širjenje skrajnežev; priznava potrebo po mednarodno usklajenem nadzorovanju medijev, da bi omejili dostop do teroristične propagande in izboljšali postopek javnega prijavljanja skrajnih vsebin na spletu; poziva k vzpostavitvi spletnih strani ali dežurnih telefonskih številk za državljane, da bi podprli pozitiven diskurz in kampanje za ozaveščanje o radikalizaciji prek spleta in zunaj njega;

23.  meni, da je pomembno s celovitim pristopom obravnavati osnovne vzroke za radikalizacijo v Evropi; poudarja, da je izpodbijanje ideološkega diskurza, ki krepi dejanja ekstremističnih skupin, in oblikovanje nasprotnega diskurza eden od bistvenih ukrepov za zmanjševanje privlačnosti terorističnih skupin; je zaskrbljen, ker so odnosi med skupnostmi v Evropi čedalje bolj napeti, in spodbuja medverski dialog; pozdravlja dejstvo, da poročilo omenja vprašanje usposabljanja verskih voditeljev, da bi preprečili pojav pridigarjev sovraštva; poziva države članice, naj teroristična dejanja zunaj ozemlja, za katerega so pristojne, opredelijo kot kazniva dejanja, in se strinja, da je to eno najbolj učinkovitih orodij za boj proti terorizmu in ekstremizmu; poziva imame in muslimanske voditelje, naj prevzamejo vodilno vlogo v prizadevanjih proti radikalizaciji in sovražnemu govoru, tako da fundamentalistični in teroristični propagandi nasprotujejo s teološkimi podprtim diskurzom; poziva EU, naj podpre raziskovalne in obveščevalne projekte o boju proti fundamentalizmu in odpravljanju radikalizacije s pomočjo okrepljenega dialoga z muslimanskimi skupnostmi, da bi tako združili naša prizadevanja;

24.  ugotavlja, da je treba tesneje sodelovati s tretjimi državami za učinkovitejše prepoznavanje državljanov EU, ki odhajajo v boj za teroristične organizacije in se pozneje vračajo; podpira tudi pozive iz poročila, naj ESZD poskrbi, da se bo več njenih uradnikov naučilo arabsko, in s tem podpre take cilje;

25.  poudarja, da bi si morale EU ter države na Zahodnem Balkanu, Turčija, zalivske države in druge arabske države družno prizadevati za boj proti radikalizaciji in novačenju, sledenje financiranja teroristov in razvoj novega diskurza proti islamskemu fundamentalizmu; poudarja, da bi morala biti protiteroristično sodelovanje in izmenjava informacij bistvena elementa odnosov EU z omenjenimi državami; poudarja, da je bistvenega pomena tudi okrepitev takega sodelovanja z regionalnimi organizacijami, kot so Arabska liga, Afriška unija in Svet za sodelovanje v Zalivu;

26.  odločno zavrača vsak poskus odstranitve tistih vidikov poročila, ki obravnavajo boj proti terorističnim in skrajnim dejanjem samim po sebi; meni, da bi bila prekinitev povezave med bojem proti radikalizaciji in bojem proti njenim pojavnim oblikam nekoristna in bi lahko imela nasproten učinek od želenega; poziva Svet, naj pripravi črni seznam evropskih džihadistov in džihadističnih terorističnih osumljencev;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

15.9.2015

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

52

5

9

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Nikos Andrulakis (Nikos Androulakis), Francisco Assis, Petras Auštrevičius, Amjad Bashir, Bas Belder, Goffredo Maria Bettini, Mario Borghezio, Elmar Brok, Klaus Buchner, James Carver, Fabio Massimo Castaldo, Javier Couso Permuy, Knut Fleckenstein, Anna Elżbieta Fotyga, Eugen Freund, Michael Gahler, Richard Howitt, Sandra Kalniete, Manolis Kefalojanis (Manolis Kefalogiannis), Tunne Kelam, Afzal Khan, Janusz Korwin-Mikke, Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev), Eduard Kukan, Ilhan Kjučuk (Ilhan Kyuchyuk), Barbara Lochbihler, Sabine Lösing, Ulrike Lunacek, Andrejs Mamikins, Ramona Nicole Mănescu, David McAllister, Francisco José Millán Mon, Pier Antonio Panzeri, Dimitris Papadakis (Demetris Papadakis), Tonino Picula, Kati Piri, Andrej Plenković, Cristian Dan Preda, Jozo Radoš, Sofia Sakorafa, Jacek Saryusz-Wolski, Alyn Smith, Jaromír Štětina, Charles Tannock, Eleni Teoharus (Eleni Theocharous), Ivo Vajgl, Elena Valenciano, Geoffrey Van Orden, Hilde Vautmans

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Ryszard Czarnecki, Ana Gomes, Andrzej Grzyb, Cătălin Sorin Ivan, Marek Jurek, Antonio López-Istúriz White, Urmas Paet, Miloslav Ransdorf, Jean-Luc Schaffhauser, György Schöpflin, Renate Sommer, Dubravka Šuica, Traian Ungureanu, Bodil Valero, Paavo Väyrynen

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Claudiu Ciprian Tănăsescu

17.9.2015

MNENJE Odbora za kulturo in izobraževanje

za Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve

o preprečevanju radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij

(2015/2063(INI))

Pripravljavec mnenja: Angel Džambazki (Angel Dzhambazki)

POBUDE

Odbor za kulturo in izobraževanje poziva Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  opozarja na Pariško deklaracijo, ki so jo 17. marca 2015 sprejeli ministri EU za izobraževanje in ki poziva h krepitvi sodelovanja med državami članicami na področju spodbujanja okvira enakih možnosti, spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, tudi svobode izražanja, demokracije, človekovih pravic, enakosti, načel pravne države in socialne vključenosti ter k dejavnemu državljanstvu prek osebnega razvoja in izobraževanja na vseh ravneh, zlasti tistih iz prikrajšanih okolij; opozarja, da je naloga EU spoštovanje temeljnih pravic, svoboščin in varnosti svojih državljanov, kot je zapisano v Listini EU o temeljnih pravicah, vključno s svobodo izražanja in obveščanja, zbiranja in združevanja ter spoštovanjem jezikovne, kulturne in verske raznolikosti;

2.  meni, da je preprečevanje radikalizacije in novačenja evropskih državljanov v teroristične organizacije del vrste ukrepov, ki pokrivajo številna področja, s katerimi bi spodbudili varnost, pravičnost in enakost za vse; ponovno potrjuje, da so drugi dejavniki, ki lahko povzročajo radikalizacijo in novačenje evropskih državljanov v teroristične organizacije, predvsem neenakost, marginalizacija, socialna izključenost in težaven dostop do kakovostnega izobraževanja;

3.  poudarja pomen naložb v programe vseživljenjskega učenja, tako kot ukrep za preprečevanje radikalizacije kot tudi kot preferenčno orodje za deradikalizacijo posameznikov;

4.  ugotavlja, da sta preprečevanje terorizma in boj proti vsem oblikam radikalizacije med ključnimi prednostnimi nalogami evropske agende za varnost, vendar obžaluje, da se Evropa kljub najnovejšim reformam še vedno ni zmožna ustrezno odzvati na te nove izzive; zato poudarja, da je potreben večstranski pristop, da se ugotovijo temeljni kulturni, ekonomski, socialni in politični vzroki za terorizem; poudarja bistveno vlogo zgodnjega prepoznavanja ljudi, ki bi lahko bili izpostavljeni radikalizaciji, in poudarja, da bi morale biti pristojne socialne in izobraževalne ustanove prek usposabljanja ustrezno usposobljene za opravljanje teh nalog; poudarja, da morajo vsi akterji prevzeti odgovornost za preprečevanje radikalizacije, najsi bo na lokalni, nacionalni, evropski ali mednarodni ravni; ponavlja temeljno vlogo dialoga in sodelovanja med akterji v formalnem in neformalnem izobraževanju (npr. družine, starši, učitelji in združenja) ter v kulturi in športu; poudarja, kako pomembno je posebno usposabljanje za učitelje, ki so vzor in svetovalci, in kako pomembne so socialne in mladinske politike, drugačno preživljanje prostega časa, vseživljenjsko učenje ter medverski in medkulturni dialog pri preprečevanju radikalizacije, ki vodi v nasilni ekstremizem;

5.  ugotavlja, da je pomembno okrepiti položaj učiteljev, da se postavijo po robu vsem oblikam diskriminacije in rasizma; je seznanjen z osrednjo vlogo izobraževanja ter usposobljenih in razumevajočih učiteljev pri krepitvi družbenih vezi ter razvijanju občutka pripadnosti, pri širjenju znanja, veščin, spretnosti ter ponotranjenju temeljnih vrednot, pa tudi pri tem, da mladim v tesnem sodelovanju s starši in družinami pomagajo, da postanejo dejavni, odgovorni in odprti člani družbe in okrepijo socialne, državljanske in medkulturne spretnosti, kritično mišljenje in medijsko pismenost; poudarja, da lahko šole gradijo trdoživost šolarjev glede radikalizacije, tako da zagotavljajo varno okolje in čas za razpravo ter odkrivanje spornih in občutljivih vprašanj, poudarja, da so mladostniki posebej ranljiva skupina, saj so v težavnem obdobju življenja, ko razvijajo svoj vrednostni sistem in iščejo smisel, obenem pa je na njih lahko narediti vtis in je z njimi enostavno manipulirati; opozarja, da se lahko radikalizirajo posamezniki in skupine, hkrati pa priznava, da se lahko razvoj in odgovor na radikalizacijo posameznika in skupine precej razlikujeta; poudarja vlogo, ki jo mora prevzeti družba, da bodo mladi imeli boljše možnosti in bodo našli življenjski smisel, zlasti s kakovostnim izobraževanjem in usposabljanjem; poudarja vlogo izobraževalnih ustanov pri poučevanju mladih, da prepoznajo in obvladajo tveganja in izberejo varnejše možnosti, ter pri spodbujanju močnega občutka pripadnosti, soudeležbe v skupnosti, skrbi, podpore in odgovornosti za druge; poudarja, da je treba izkoristiti različne možnosti poklicnega izobraževanja in študijskih programov, da bi študente soočili z različnimi nacionalnimi, regionalnimi, verskimi in etničnimi identitetami v Evropi;

6.  ugotavlja, da so mladi brez priložnosti in dela, ki imajo čas, bolj občutljivi in dovzetni, da jih pritegne zaznano vznemirjenje ob novačenju terorističnih organizacij;

7.  poudarja, da mora biti pri ukrepanju za odpravo radikalizacije poudarek tudi na socialni vključenosti in krepitvi položaja v občutljivih skupnostih, pri čemer se spodbuja sodelovanje v skupnosti prek dialoga, spodbujanje in krepitev dejavnega državljanstva in krepitev vloge organizacij civilne družbe, ki so blizu državljanom; poziva Komisijo in države članice, naj si izmenjajo najboljše prakse, oblikujejo priporočila in vzpostavijo omrežja na lokalni, nacionalni in evropski ravni, da bi tako zagotovili pozitiven družbeni odziv na radikalizacijo v skladu s temi smernicami;

8.  poudarja, da se začetek radikalizacije kaže z izoliranjem posameznika, predvsem od družine in šole; poudarja pomen ustrezne komunikacije med starši, učitelji in oblastmi, da bi prepoznali znake radikalizacije med mladimi;

9.  poudarja, da so raznolikost Evrope in njene večkulturne skupnosti sestavni del družbenega tkiva ter pomembna kulturna dobrina; meni, da bi morala biti politika za odpravo radikalizacije občutljiva in sorazmerna ter spoštovati in krepiti raznoliko družbeno tkivo skupnosti;

10.  izraža zaskrbljenost, da lahko zaradi politike boja proti terorizmu in radikalizaciji pride do omejevanja svobode izražanja, in sicer neposredno ali pa prek učinka ohlajanja; ugotavlja, da je treba pojma radikalizacija ali ekstremizem jasno in natančno opredeliti, da bi preprečili negativne učinke teh politik na legitimno izražanje; poudarja, da je v skupnostih, dovzetnih za radikalizacijo, potrebna raznolikost glasov, tako da lahko zmerne in napredne ideje in sporočila prevladajo nad ekstremizmom, zato je treba v odprti razpravi spodbujati različnost mnenj;

11.  poziva države članice, naj v svojih izobraževalnih sistemih spodbujajo medkulturni pristop, ki omogoča medsebojno spoznavanje in spoštovanje ob skupnih vrednotah;

12.  poudarja pomembno vlogo žensk pri preprečevanju radikalizacije znotraj družine;

13.  izpostavlja pomen medverskega in medkulturnega dialoga kot sredstev kohezije in socialnega vključevanja, pa tudi mediacije in sprave;

14.  priznava pomen javnega srečanja in javnega dialoga med ključnimi osebnostmi različnih ver, ki lahko znatno prispevajo k preseganju stereotipov in strahov v razmerju do določene vere, in ju podpira;

15.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da teroristične organizacije uporabljajo internet ter družabna omrežja za širjenje propagandnega materiala in novačenje; spodbuja dejavno sodelovanje med državami članicami, Evropsko unijo in vsemi ustreznimi deležniki v boju proti širjenju gradiva, ki spodbuja radikalizacijo, in propagandi na internetu; poziva k izvajanju programov za ozaveščenost mladih o spletnem sovražnem govoru in nevarnostih, ki jih ta predstavlja, ter za spodbujanje izobraževanja o medijih in internetu; zato poudarja, da je treba z državami članicami razvijati tako spletno protikomunikacijo, ki bo zmožna spodbujati kritično digitalno razmišljanje med ranljivimi uporabniki interneta, kot tudi tehnologije, ki bi lahko nadzorovale in preprečevale ta pojav; poudarja, kako ključno vlogo imajo vsi deležniki pri razvijanju in razširjanju učinkovitih protisporočil; poudarja vlogo izobraževanja pri tem, da mladi razumejo in sprejmejo različna mnenja, prepričanja, vere in življenjski slog ob spoštovanju raznolikosti in pravne države, za spodbujanje kritičnega razmišljanja in dobre presoje, tako da zlasti v okolju interneta in družabnih medijev lahko dojamejo resničnost, razlikujejo dejstva od mnenj, prepoznajo propagando ter se uprejo vsem oblikam indoktrinacije, sovražnega govora in spletnega ekstremizma; spodbuja države članice in deležnike, naj se dogovorijo o skupnih standardih v novinarski etiki, da bi se spopadli s sovražnim govorom v medijskih gradivih in spletnih komentarjih splošne javnosti;

16.  poudarja, da je vse večje vključevanje mladih, tudi prek izobraževalnih izmenjav in drugih omrežij, osrednji sestavni del za gradnjo mostov, preseganje predsodkov in krepitev verskega dialoga in spoštovanja kulturne raznolikosti; meni, da imajo lahko medsektorski akcijski programi, ki temeljijo na alternativnih izobraževalnih in kulturnih stičiščih, upoštevajoč obstoječo kulturno raznolikost ter potrebnost njene razumljenosti, osrednjo vlogo pri oblikovanju skupne vizije prihodnosti na podlagi spoštovanja človekovih pravic in dostojanstva, mednarodnih standardov in vrednot, na katerih temelji Evropska unija;

17.  poudarja, da je treba mladim neposredno pomagati pri razvoju samoidentitete in občutka lastne vrednosti, skupinskega duha in sprejemanja večkulturnih in večnacionalnih družb, saj so mladi, ki iščejo identiteto in občutek pripadnosti, zlasti dojemljivi za ekstremistično retoriko;

18.  poziva države članice, naj v okviru posameznih področij izobraževanja večjo pozornost namenijo vzgoji o uporabi medijev, da se bodo otroci in mladi naučili razumeti informacije, ki jih z interneta pogosto dobijo v nefiltrirani obliki, in jih ustrezno oceniti;

19.  poudarja, da morajo študenti in pedagogi bolje razumeti radikalizacijo in ekstremizem ter ozaveščati o uporabi družabnih omrežij za radikalizacijo in spodbujanje ekstremističnih ideologij; spodbuja države članice, naj v učne načrte za informacijske in komunikacijske tehnologije uvedejo internetno varnost, da bi s tem preprečili spletno radikalizacijo;

20.  poudarja, da so družabna omrežja in internet le del procesa radikalizacije in da je boj proti digitalnim vektorjem radikalizacije le del boja proti njej;

21.  medije opozarja na izobraževalni cilj programa Ustvarjalna Evropa, ki omogoča financiranje projektov, s katerimi bi vzpostavili kritični dialog z mediji, predvsem digitalnimi, v boju proti radikalizaciji;

22.  opozarja na pomen programov EU in instrumentov financiranja, kot so program Obzorje 2020, Erasmus+, Ustvarjalna Evropa, Evropa za državljane ter strateški okvir za izobraževanje in usposabljanje za obdobje do leta 2020 na področju izobraževanja, kulture in športa kot pomembnih vektorjev za podporo prizadevanjem držav članic, da se borijo proti neenakosti, nestrpnosti in diskriminaciji in preprečijo marginalizacijo ter vključijo manjšine v družbeno življenje posameznih držav članic; poziva Komisijo, naj udejanji svoje zaveze, da bo dodelila obstoječa ciljna finančna sredstva za spodbujanje konkretnih ukrepov za boj proti skrajnim ideologijam in radikalizaciji prek dialoga s skupinami, ki so najpogostejše tarče; pozdravlja sporočilo Komisije, da bo do konca leta predstavila priporočila za krepitev ideje vključenosti, raznolikosti in državljanskih vrednot v šolah na podlagi programa Erasmus+;

23.  je seznanjen z vlogo neformalnega in priložnostnega učenja in kako pomembno je spodbujati vključevanje mladih v prostovoljne dejavnosti v vključujočih mladinskih organizacijah in množičnem športu, da bi s tem okrepili interakcijo ter mladim pomagali pri pridobivanju socialnih in komunikacijskih veščin, kritičnega razmišljanja, veščin reševanja problemov ter pozitivne samopodobe, ki dopolnjujejo formalno izobraževanje;

24.  poudarja velik pomen storitev podpore v izobraževalnih ustanovah, ki jih zagotavljajo ustrezno usposobljeni psihologi in socialni delavci; poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo najboljše prakse v izobraževanju nedavnih priseljencev in beguncev, da bi preprečili njihovo socialno izključenost; poudarja pomen vzajemnega usposabljanja in skupnih dejavnosti verskih voditeljev, da bi pozitivno vplivali na javni diskurz;

25.  poziva Komisijo, naj poišče nove, domiselne načine za preprečevanje radikalizacije in boj proti njej, tudi s shemami za starše, katerih otroci bi lahko bili dovzetni za ekstremistično novačenje;

26.  spodbuja države članice, naj izvajajo strategije poučevanja in učenja, ki sporna vprašanja obravnavajo na način, ki spodbuja kritično analizo, družbene vrednote in skupno kulturo odprtosti in pluralizma v šolah in s skupnostjo;

27.  poudarja pomen in vlogo nevladnih organizacij in organizacij civilne družbe pri preprečevanju radikalizacije in pri deradikalizaciji;

28.  poziva Komisijo, naj še nadalje krepi omrežje za ozaveščanje o radikalizaciji, med drugim prek boljšega dostopa do informacij in dejanskega sodelovanja med deležniki proti radikalizaciji ter podpre EU in države članice pri pripravi programov za deradikalizacijo in umik ter pri pripravi strategij za umik, s katerimi bi posameznikom pomagali pri opustitvi nasilnega ekstremizma;

29.  poudarja pomen ciljno usmerjenih izobraževalnih projektov v zaporih, ki so okolje, ki je najbolj izpostavljeno radikalizaciji;

30.  poudarja, da je pomembno oblikovati celovite politike, ki temeljijo na medsektorskem pristopu med različnimi področji, kot so kultura, šport, zaposlovanje in socialna politika, ter drugimi kanali dela za socialno vključenost ter zaščito raznolikosti, pluralnosti in skupnih temeljnih vrednot na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

31.  ugotavlja, da bi bilo treba kampanjo proti radikalizmu s pomočjo kulturnega in človekovega razvoja oblikovati v novo javno sporočilo in dolgoročni cilj za pametnejša prizadevanja v strateškem boju proti terorizmu;

32.  opozarja na pomen izobraževanja za demokracijo, dejavno državljanstvo in demokratično politično kulturo ter na pomen vrednot, ki so v središču Evropske unije – svoboda, strpnost, enakost in pravna država;

33.  ugotavlja, da lahko vključujoče izobraževanje, ki je eden od strateških ciljev okvira za izobraževanje in usposabljanje za obdobje do leta 2020, odtehta pomanjkljivosti, s katerimi se številni otroci in mladi srečujejo doma, kar pripomore k preprečevanju radikalizacije;

34.  ponovno opozarja na pomen spodbujanja enakosti, socialne kohezije in dejavnega državljanstva prek izobraževanja in usposabljanja ter da je pomembno otrokom in mladim zagotoviti možnost za razvijanje spretnosti in veščin, potrebnih za dejavno državljanstvo, medkulturni in medverski dialog;

35.  poudarja, da se s sodelovanjem v programu Erasmus+ poveča raven dejavnega državljanstva med mladimi; opozarja, da izkazujejo nekdanji študenti v programu Erasmus večji čut za evropsko identiteto, večji občutek pripadnosti in bolj pozitivno dojemanje EU, kar lahko vse prispeva k zmanjšanju možnosti za radikalizacijo in reševanju problemov nestrpnosti in diskriminacije;

36.  poudarja, da je treba najti ravnovesje med svobodo izražanja ter cilji varnosti in preprečevanja radikalizacije;

IZID KONČNEGA GLASOVANJA V ODBORU

Datum sprejetja

15.9.2015

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

22

2

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Isabella Adinolfi, Dominique Bilde, Andrea Bocskor, Silvia Costa, Angel Džambazki (Angel Dzhambazki), Jill Evans, Petra Kammerevert, Rikke Karlsson, Andrew Lewer, Svetoslav Hristov Malinov, Curzio Maltese, Fernando Maura Barandiarán, Luigi Morgano, Momčil Nekov (Momchil Nekov), Yana Toom, Helga Trüpel, Julie Ward, Bogdan Brunon Wenta, Bogdan Andrzej Zdrojewski, Milan Zver, Krystyna Łybacka

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Sylvie Guillaume, Dietmar Köster, Paul Nuttall, Hermann Winkler

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

19.10.2015

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

41

7

6

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Jan Philipp Albrecht, Michał Boni, Ignazio Corrao, Rachida Dati, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Frank Engel, Cornelia Ernst, Laura Ferrara, Marija Gabriel (Mariya Gabriel), Kinga Gál, Ana Gomes, Nathalie Griesbeck, Jussi Halla-aho, Sophia in ‘t Veld, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Timothy Kirkhope, Barbara Kudrycka, Kashetu Kyenge, Marju Lauristin, Juan Fernando López Aguilar, Vicky Maeijer, Roberta Metsola, Claude Moraes, Péter Niedermüller, Soraya Post, Branislav Škripek, Csaba Sógor, Helga Stevens, Traian Ungureanu, Udo Voigt, Josef Weidenholzer, Kristina Winberg, Tomáš Zdechovský

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Marina Albiol Guzmán, Carlos Coelho, Pál Csáky, Daniel Dalton, Miltiadis Kirkos (Miltiadis Kyrkos), Jean Lambert, Jeroen Lenaers, Sander Loones, Andrejs Mamikins, Maite Pagazaurtundúa Ruiz, Daniele Viotti, Axel Voss

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Maria Arena, Peter Eriksson, Fredrick Federley, Jude Kirton-Darling, Kostadinka Kuneva, Maurice Ponga, Jutta Steinruck, Lola Sánchez Caldentey, Sabine Verheyen

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNEM ODBORU

41

+

ALDE

Federley Fredrick, Griesbeck Nathalie, Pagazaurtundúa Ruiz Maite, in 't Veld Sophia

ECR

Dalton Daniel, Halla-aho Jussi, Kirkhope Timothy, Loones Sander, Stevens Helga

EPP

Boni Michał, Coelho Carlos, Csáky Pál, Dati Rachida, Díaz de Mera García Consuegra Agustín, Engel Frank, Gabriel Mariya, Gál Kinga, Kudrycka Barbara, Lenaers Jeroen, Metsola Roberta, Ponga Maurice, Sógor Csaba, Ungureanu Traian, Verheyen Sabine, Voss Axel, Zdechovský Tomáš

S&D

Arena Maria, Gomes Ana, Kaufmann Sylvia-Yvonne, Kirton-Darling Jude, Kyenge Kashetu, Kyrkos Miltiadis, Lauristin Marju, López Aguilar Juan Fernando, Mamikins Andrejs, Moraes Claude, Niedermüller Péter, Post Soraya, Steinruck Jutta, Viotti Daniele, Weidenholzer Josef

7

-

EFDD

Winberg Kristina

ENL

Maeijer Vicky

GUE/NGL

Albiol Guzmán Marina, Ernst Cornelia, Kuneva Kostadinka, Sánchez Caldentey Lola

NI

Voigt Udo

6

0

ECR

Škripek Branislav

EFDD

Corrao Ignazio, Ferrara Laura

GREENS/EFA

Albrecht Jan Philipp, Eriksson Peter, Lambert Jean

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

(1)

Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0384.

(2)

Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0102.

(3)

Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0032.

(4)

Dokument 9956/14.

Pravno obvestilo