POROČILO o vlogi EU v okviru mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucij ter organov

17.3.2016 - (2015/2060(INI))

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve
Poročevalka: Sylvie Goulard

Postopek : 2015/2060(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument :  
A8-0027/2016
Predložena besedila :
A8-0027/2016
Sprejeta besedila :

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o vlogi EU v okviru mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucij ter organov

(2015/2060(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju načela lojalnega sodelovanja med Unijo in državami članicami iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju členov 121 in 138 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju protokola št. 14 k PDEU o euroskupini,

–  ob upoštevanju svoje resolucije s priporočili Komisiji z dne 20. oktobra 2010 o izboljšanju gospodarskega upravljanja in okvira stabilnosti Unije, zlasti v euroobmočju[1],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. maja 2011 o EU kot globalnem akterju: njena vloga v mednarodnih organizacijah[2],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o gospodarskem upravljanju[3],

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. junija 2015 o pregledu okvira za gospodarsko upravljanje: ocena stanja in izzivi[4],

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta o oblikovanju unije kapitalskih trgov z dne 9. julija 2015[5],

–  ob upoštevanju poročila skupine na visoki ravni o finančnem nadzoru v Evropski uniji (Larosièrjevo poročilo) z dne 25. februarja 2009,

–  ob upoštevanju poročila petih predsednikov iz junija 2015, v katerem pozivajo k okrepitvi zunanjega zastopanja euroobmočja;

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in mnenja Odbora za ustavne zadeve (A8-0027/2016),

A.  ker je stabilnost finančnega sistema, ki je bistvena za učinkovito porazdelitev sredstev, namenjenih rasti in delovnim mestom, javno dobro na svetovni ravni;

B.  ker si je treba zaradi vse večje soodvisnosti gospodarstev po vsem svetu prizadevati za vse bolj globalne oblike upravljanja;

C.  ker bi bilo treba v primeru, da EU v mednarodnih institucijah/organih ne bi bila sposobna nastopati enotno, vsa evropska stališča uskladiti, da bi svetovno upravljanje oblikovali v smeri ciljev in vrednot pogodb EU;

D.  ker bi morala EU prispevati k oblikovanju demokratičnega okvira za soočanje s svetovnimi izzivi;

E.  ker lahko sodelovanje na svetovni ravni privede do razpršitve odgovornosti in njenega pomanjkanja na račun demokracije; ker nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta ne bi smeli omejiti zgolj na vlogo prijavnih uradov, temveč jih je treba aktivno in celovito vključiti v celoten proces odločanja;

F.  ker so se sedanje mednarodne institucije in organi s svojimi posebnimi strukturami upravljanja in pristojnosti za ukrepanje skozi zgodovino ustanavljali v odziv na konkretne razmere; ker je to privedlo do kompleksnosti in včasih podvojenih nalog ter do sistema, ki je lahko nepregleden in pomanjkljivo splošno usklajen;

G.  ker bi morala člen 42 Listine o temeljnih pravicah in Uredba (ES) št. 1049/2001[6], na podlagi katere imajo državljani Unije pravico do dostopa do dokumentov, veljati za institucije in agencije Unije, ki sodelujejo v mednarodnih organizacijah ali organih;

H.  ker je v Pogodbah določeno, da ima vsak državljan Unije in vsaka fizična ali pravna oseba s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic pravico do dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije, ne glede na nosilec dokumenta (glej člen 42 Listine o temeljnih pravicah); ker bi morala taka raven preglednosti veljati tudi za institucije in agencije Unije, ki sodelujejo v mednarodnih organizacijah in forumih, zlasti če oblikujejo pravila, ki vplivajo na državljane EU;

I.   ker je zaradi raznolikosti pravnih struktur ter finančnih in operativnih postopkov mednarodnih gospodarskih organizacij ali organov[7] oteženo celovito spremljanje, čeprav je skladnost pri finančnih in operativnih postopkih bistvenega pomena za zagotavljanje enakovrednih konkurenčnih pogojev na mednarodni ravni; ker sta Mednarodni denarni sklad in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj pristni mednarodni organizaciji, vzpostavljeni s konvencijami, z obsežnim poslanstvom in sestavo, medtem ko so na primer skupina G20, Odbor za finančno stabilnost in Baselski odbor neuradni javni organi, ki združujejo omejeno število držav, nekatere med njimi pa so po krizi dobile ponoven zagon, Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev, Mednarodno združenje nadzornikov za zavarovanja, Mednarodna organizacija pokojninskih nadzornikov ter Svet za mednarodne računovodske standarde pa so zasebna strokovna združenja sektorskega značaja, ki v večji ali manjši meri zadevajo posamezne sektorje;

J.  ker neuradne izmenjave med Evropskim parlamentom in nekaterimi od teh organizacij/organov že obstajajo, vendar nimajo sistematičnega značaja;

K.  ker je preglednost pomembna za demokracijo, ustrezno pa je treba upoštevati tudi varstvo tržno občutljivih informacij;

L.   ker mora zaradi krize skupina G20 oblikovati svetovni načrt, ki se bo osredotočal na učinkovit niz specifičnih reform, hkrati pa je dolgoročno za njegovo legitimnost bistvenega pomena pristen večstranski in demokratični okvir;

M.  ker se vloga bank in trgov pri financiranju gospodarstva med državami članicami razlikuje;

N.  ker je gospodarska in finančna kriza, ki se je začela leta 2008, pokazala izrazito pomanjkanje ekonomskega in finančnega upravljanja po svetu; ker veliko makroekonomskih vprašanj zahteva večje usklajevanje, predvsem glede davčnih zadev; ker bi moral biti zato skupni cilj vseh deležnikov oblikovanje celovitega okvira za zagotavljanje finančne stabilnosti ter usklajenosti med lokalno in svetovno ravnjo;

O.  ker ustanavljanje novih nadzornih organov EU ne bi smelo samodejno predvidevati povečanja števila predstavnikov EU, kar bi lahko imelo nedemokratične posledice, kot sta večja verjetnost, da bo manjšina preprečila sprejetje odločitve, in nelagodnost med partnerji EU;

P.  ker se je Mednarodni denarni sklad odločil, da bo renminbi vključil v košarico valut, ki sestavljajo posebno pravico črpanja sklada; ker se je zaradi tega zmanjšal ponder eura in funta, ponder ameriškega dolarja pa je ostal nespremenjen; ker to poudarja potrebo po močnejšem evropskem stališču;

1.   potrjuje, da je potrebno okrepljeno mednarodno regulativno sodelovanje ob tesni vključenosti Evropskega parlamenta;

2.   je zaskrbljen zaradi pomanjkanja skladnosti, do katerega prihaja zaradi razdrobljenosti in raznolikosti organizacij/organov, ter zaradi zamud pri izvajanju na področju pravil in usmeritev, dogovorjenih na mednarodni ravni;

3.   poziva k jasnejši opredelitvi pristojnosti vsake organizacije/organa in načinov njihovega delovanja in financiranja, vključno s prostovoljnimi prispevki, darili in donacijami, da bi preprečili osebne interese in zagotovili zakonitost odločitev;

4.   poziva k večji doslednosti in boljšemu usklajevanju politik med svetovnimi institucijami, in sicer z uvedbo celovitih standardov demokratične legitimnosti, preglednosti, odgovornosti in integritete; meni, da bi moralo to med drugim zadevati:

– odnose z javnostjo (na primer javni dostop do dokumentov, odprt dialog z različnimi deležniki, vzpostavitev obveznih registrov za preglednost in pravil o preglednosti srečanj z lobisti);

– notranje predpise (na primer izbira osebja na podlagi spretnosti in znanj, dobro finančno poslovodenje, preprečevanje navzkrižij interesov);

5.   meni, da premajhna zastopanost najmanj razvitih držav v večini mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucij in organov ustvarja neravnovesje in da zato obstaja tveganje, da vprašanja v zvezi z neenakostjo ali financiranjem najrevnejših držav ne bodo ustrezno obravnavana;

6   meni, da bi bilo treba poleg geografskega razhajanja pri zastopanosti v mednarodnih razpravah glede finančnih, monetarnih in regulativnih organov izboljšati tudi zastopanost nekaterih sektorjev, predvsem civilne družbe, malih in srednjih podjetij ter predstavnikov potrošnikov in zaposlenih; meni, da je dolžnost omenjenih organov in sektorjev, da razmere izboljšajo;

7.   meni, da bi morala EU racionalizirati in kodificirati svojo zastopanost v večstranskih organizacijah/organih, da bi povečali preglednost, integriteto in odgovornost sodelovanja Unije v teh organih, njen vpliv ter spodbujali zakonodajo, ki jo je sprejela v demokratičnem procesu; poleg tega meni, da bi morala EU postati bolj proaktivna svetovna akterka pri zagotavljanju uresničevanja zavez skupine G20, kot so preoblikovanje bančništva v senci, izvajanje reform o izvedenih finančnih instrumentih, s katerimi se trguje zunaj organiziranega trga, obravnavanje sistemskih tveganj in zagotavljanje, da se nova tveganja za svetovno ekonomijo uvrstijo na agendo ustreznih svetovnih institucij;

8.   poziva evropske akterje, naj se pri oblikovanju politik na evropski in mednarodni ravni bolj osredotočijo na svetovno konkurenčnost finančnih sektorjev EU;

9.  spominja, da bi si morala EU prizadevati za polnopravno članstvo v mednarodnih gospodarskih in finančnih institucijah, v katerih le-to še ni urejeno in bi bilo ustrezno (na primer v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Mednarodnem denarnem skladu); poziva ustrezne mednarodne gospodarske in finančne institucije, naj izvedejo vse potrebne statutarne spremembe, s katerimi bi omogočili polno sodelovanje EU;

10.   meni, da Uniji škodujejo situacije, v katerih predstavnik ene države članice ali nacionalnega organa v svetovnih organizacijah/organih predstavi stališče, ki je v nasprotju z evropskimi zakonodajnimi ali regulativnimi odločitvami, ki jih je demokratično sprejela večina; skladno s tem poziva k večjemu in učinkovitejšemu usklajevanju med temi predstavniki, na primer prek bolj zavezujočih mehanizmov;

11   poudarja, da mora Komisija pri tem, ko zastopa vso Unijo v mednarodnem organu ali organizaciji ali spremlja zasebni strokovni organ, bolj neposredno odgovarjati državljanom; poudarja vlogo Evropskega parlamenta v tem procesu;

12.   meni, da bi morali natančneje pojasniti prednostne naloge organizacij in pripadajočih delovnih skupin ter jih uradno opredeliti; meni, da sistematična uporaba soglasja ne zavira zgolj dela, ampak tudi vodi v razvodenitev vsebine priporočil, in da bi morala sestava organizacij odražati njihovo raznolikost v finančnem, ekonomskem in nadzornem smislu;

13.  poudarja, da je treba pri razvoju regulativnih, nadzornih in drugih politik v finančnem sektorju na svetovni ravni izvajati predhodne ocene; meni, da te ocene ne posegajo v politične pravice sozakonodajalcev;

14.   meni, da izvajanje priporočil v različnih državah udeleženkah še vedno ne zadostuje za prispevek k vzpostavitvi enakih konkurenčnih pogojev na svetovni ravni;

15.   ugotavlja, da si Odbor za finančno stabilnost zdaj prizadeva za razvoj standardov v sektorju zavarovalništva; priznava, da ima Mednarodno združenje nadzornikov za zavarovanja pomembno vlogo pri svetovni politiki zavarovalništva, vendar poudarja, da bi bila vključitev Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine koristna za okrepitev prispevka evropskega strokovnega znanja na področju zavarovalništva in bi zagotovila, da standardi, ki se razvijejo na svetovni ravni, niso v nasprotju z logiko, ki jo je EU prva razvila;

16.   pozdravlja delo OECD na davčnem področju, zlasti pri projektu OECD/G20 o eroziji davčne osnove in preusmeritvi dobička; meni, da je naslednji izziv spremljanje izvajanja; poudarja, da bi bilo treba izboljšati usklajevanje med Komisijo in državami članicami, ki so članice projektne skupine za finančno ukrepanje, da bi se upoštevalo mnenje EU;

17   odobrava pripravljenost predsednika ECB za nadaljnje sodelovanje s Parlamentom glede vloge ECB v bančnih zadevah, zlasti v okviru organov za določanje svetovnih standardov, kot je Odbor za finančno stabilnost;

18.   pozdravlja organizacijske ureditve, o katerih so se dogovorile države euroobmočja, ki so članice Azijske banke za infrastrukturne naložbe, da bodo z enim sedežem v svetu guvernerjev predstavljane te države euroobmočja;

19.  podaja naslednje predloge:

  poziva Komisijo, naj na podlagi obstoječih primerov najboljše prakse na evropski in nacionalni ravni oblikuje evropski kodeks ravnanja v zvezi s preglednostjo, integriteto in odgovornostjo, katerega namen bo usmerjati ravnanje predstavnikov EU v mednarodnih organizacijah/organih; poziva, naj se pri pripravi tega kodeksa tesno sodeluje z Evropskim parlamentom;

  poudarja zlasti svoje pomisleke glede statuta, financiranja in delovanja omenjenih organizacij/organov, njihovih odnosov z organi, deležniki in javnostjo, njihove komunikacije ter dostopa do dokumentov; poudarja, da je treba zagotoviti pravično ravnotežje interesov, vključno z nevladnimi organizacijami z ustreznim strokovnim znanjem in finančnimi sredstvi, da bi okrepili vlogo civilne družbe;

  poziva evropske institucije in agencije ter države članice, naj se zavzemajo za odgovornost vsakega posameznega evropskega predstavnika v demokratično izvoljenih organih;

  poziva k sprejetju medinstitucionalnega sporazuma, s katerim bi formalizirali „finančni dialog“, ki bi ga organizirali z Evropskim parlamentom za oblikovanje smernic glede zavzemanja in doslednosti evropskih stališč pred pomembnimi mednarodnimi pogajanji, da bi zagotovili predhodno razpravo o teh stališčih, njihovo poznavanje ter njihovo nadaljnje spremljanje, pri čemer bo Komisija redno poročala o uporabi omenjenih smernic in spremljanju; predlaga, da se k temu povabijo pristojne evropske institucije, države članice in po potrebi voditelji zadevnih mednarodnih organizacij; meni, da bi bili oblika (javno ali za zaprtimi vrati) in pogostost tega dialoga odvisni od praktičnih zahtev; meni, da je potrebna tudi dejavna udeležba nacionalnih parlamentov na ustreznih ravneh, in sicer za nadzorom stališč, ki so jih zavzeli predstavniki zadevnih držav članic;

  meni, da bi te podrobnejše smernice lahko dopolnili s proaktivnimi „usmerjevalnimi“ resolucijami , ki bi jih z ustrezno pogostostjo sprejemal Parlament in bi vsebovale njegova stališča glede splošne politične usmeritve;

  za zadeve, v katerih je Evropski parlament sozakonodajalec s Svetom, bi ta dialog služil za opredelitev pogajalskega mandata, saj bi se poenotila evropska stališča o zakonodajni, sprejeti z večino, ali bi se preprečila neskladja z zakonodajo, ki je v postopku sprejemanja;

  poziva evropske predstavnike, naj bodo pri mednarodnih pogajanjih posebej pozorni na doslednost in skladnost med mednarodnimi zahtevami/standardi in veljavno zavezujočo zakonodajo EU, ter na izpolnjevanje, da bi vzpostavili enake konkurenčne pogoje na mednarodni ravni;

  poziva k okrepitvi odgovornosti Komisije do Evropskega parlamenta z racionalizacijo procesa za oblikovanje stališč EU na srečanjih skupine G20 na političnih področjih, povezanih z zaposlovanjem, energijo, trgovino, razvojem in bojem proti korupciji;

  poziva države članice, naj začnejo nemudoma izvajati določbe lojalnega sodelovanja;

  poziva države članice, naj prek enotnega mehanizma nadzora sprejmejo zastopanje bančne unije pri Baselskem odboru za bančni nadzor;

  poziva Komisijo, naj v svoj delovni program vključi zunanjo razsežnost urejanja na gospodarskem in finančnem področju, torej delo, ki naj bi se opravljalo v mednarodnih finančnih institucijah, in za večjo notranjo politično usklajenost ustanovi delovno skupino za gospodarsko upravljanje na svetovni ravni in finančne institucije;

  je seznanjen s pobudo Komisije za napredek v smeri enotnega zastopanja euroobmočja v Mednarodnem denarnem skladu; meni, da je to treba storiti brez dolgoročnega poseganja v skupno okrožje Evropske unije;

  opozarja, da je v skladu s Protokolom št. 14 k Pogodbi okrepljeno usklajevanje med državami članicami euroobmočja dolžnost Euroskupine, katere narava je začasna in neformalna, dokler euro ne postane valuta vseh držav članic Unije; meni, da bi bilo mogoče izboljšati preglednost in politično odgovornost Euroskupine; zagovarja stališče, da bi bilo treba v skladu s Thyssenim poročilom z 20. novembra 2012[8], v katerem so zapisana progresivna priporočila za bančno, ekonomsko, fiskalno in politično unijo, poiskati bolj formalno in trajno rešitev; opozarja, da je treba okrepiti neodvisno vlogo evropskega komisarja za ekonomske in monetarne zadeve, to pa morajo spremljati močni mehanizmi odgovornosti Parlamentu in Svetu;

  meni, da bi bilo treba v prihodnjih letih postopno racionalizacijo predstavništev EU izvajati ne le v Mednarodnem denarnem skladu, ampak tudi drugje, najprej z okrepljenim usklajevanjem, po oceni pa tudi z združevanjem sedežev; meni, da bi bilo treba članstvo v teh organizacijah in organih dodeliti v skladu z ustreznimi pristojnostmi institucij EU, evropskih nadzornih organov, Sveta/Euroskupine in nacionalnih javnih organov; meni, da bi si morala EU vzporedno s tem prizadevati, da bi delovanje teh organizacij in organov ne temeljilo več na soglasju, pač pa na glasovalnem sistemu ponderirane večine;

  poudarja, da so za krepitev usklajevanja s pripravljalnimi sestanki odgovorni Komisija, Svet ali po potrebi Euroskupina; meni, da naj se po potrebi vzpostavijo nove posebne delovne skupine, kot na primer Ekonomsko-finančni odbor, delovna skupina o vprašanjih, povezanih z Mednarodnim denarnim skladom, delovna skupina Euroskupine in Odbor za ekonomsko politiko;

  poziva k temeljiti oceni dveh ločenih sedežev, ki jih sedaj na srečanjih G20 zasedata predsedstvi Evropskega sveta in Komisije, da bi ugotovili, v kolikšni meri to slabi zunanjo verodostojnost EU, predvsem ob upoštevanju enotnega trga finančnih storitev; meni, da bi lahko z različnimi izboljšavami namesto posamičnega spodbujali enotno zastopstvo držav članic, kar bi moralo prispevati k učinkovitemu usklajevanju pred srečanji in zastopanju trdnega evropskega stališča na njih;

  poziva institucije EU in države članice, naj spodbujajo pripravo načrta za ustanovitev svetovne organizacije za finance, ki bi temeljila na pogodbah na podlagi priporočil iz poročila de Larosièrejeve skupine, s širokimi pooblastili za izdajanje priporočil, pogajanje o minimalnih zavezujočih standardih, večstranske mehanizme reševanja sporov in po potrebi za izrekanje sankcij; meni, da bi lahko z nabranimi izkušnjami, predvsem z izkušnjami Svetovne trgovinske organizacije na trgovinskem sektorju, vzpostavili zgoraj omenjene večstranske mehanizme reševanja sporov; poudarja, da bi morali za predlagano organizacijo veljati najvišji standardi preglednosti in odgovornosti;

  meni, da bi bilo treba Komisiji podeliti izrecen mandat za spodbujanje multilateralizma na področju finančnega, monetarnega in regulativnega mednarodnega sodelovanja;

  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vsi zakonodajni predlogi EU s finančnega področja dopolnjevali ukrepe na svetovni ravni;

20.   naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

OBRAZLOŽITEV

Kdo odloča? Kdo postavlja pravila, ki urejajo delovanje finančnega sektorja? Imajo ob strokovnjakih in zasebnih interesih parlamenti in vlade še vedno zadnjo besedo? Kako Evropska unija in euroobmočje ščitita svoje strateške interese? Evropske institucije in nacionalne vlade ne najdejo zlahka odgovorov na ta preprosta, a legitimna vprašanja. V poročilu želimo razjasniti vprašanja s preučitvijo delovanja EU v nekaterih političnih in/ali strokovnih organizacijah[9].

Poročilo temelji na treh izhodiščih.

Stabilnost finančnega sistema, ki je ključna za naložbe in rast, je zaradi prostega pretoka kapitala odvisna od sposobnosti za oblikovanje in uveljavljanje standardov in pravil ravnanja na nadnacionalni ravni.

Nujna potreba po ustrezni nadgradnji ne sme voditi v razpršitev odgovornosti v škodo demokraciji. Zlasti ne smejo nacionalni parlamenti in Evropski parlament postati le „prijavni uradi“. Če je potrebna neodvisna ocena zasebnih in političnih interesov, je treba obnoviti dialog med strokovnjaki in izvoljenimi poslanci, kot je pokazal nedavni primer. Ali je pri oceni izvajanja standardov Basel III (kapitalske zahteve bank) mogoče zanemariti, da v Evropi mala in srednja podjetja večinoma financirajo banke in ne trgi? Ti posebni dejavniki navsezadnje znatno vplivajo na rast, kar je evropski zakonodajalec upošteval v določbah CRD IV[10].

In končno, EU in euroobmočju je treba omogočiti, da zaščitita svoje strateške interese. Vendar je zastopanost Evrope v teh organizacijah v najboljšem primeru nesistematična. To je še toliko bolj obžalovanja vredno, saj so ta vprašanja pomembna za finančno stabilnost, predvsem pa za rast in delovna mesta. Sprejeti je treba praktične ukrepe, da bi dosegli napredek, saj ima EU sicer še vedno veliko finančno moč, vendar pa se njeno prebivalstvo v svetovnem merilu manjša. Evropska unija bi lahko koristno prispevala k vzpostavitvi bolj uravnoteženega večstranskega sodelovanja na gospodarskem in finančnem področju.

1.  Preglednost

Množica mednarodnih organov na finančnem področju, ki odraža zapletenost tega sektorja, je plod zgodovinskega procesa. Zaradi te zapletenosti in notranje strukture teh organov je celovita ocena zelo otežena.

Mednarodni denarni sklad (IMF)

skrbi za stabilnost mednarodnega monetarnega sistema z zagotavljanjem tehnične in finančne pomoči, kjer je ta potrebna.

Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD)

pripravlja študije za spodbujanje gospodarske rasti. Vse pomembnejšo vlogo ima na fiskalnem področju.

G20

je neformalen političen forum, ki združuje 19 največjih gospodarstev na svetu in EU ter ima široko področje delovanja.

Odbor za finančno stabilnost (FSB)

po začetku finančne krize leta 2009 za skupino G20 pripravlja predloge za boljše usklajevanje mednarodnih finančnih predpisov.

Baselski odbor

si prizadeva za konvergenco na področju nadzora nad bankami in bonitetnih standardov, ki se uporabljajo za ta sektor (npr. kapitalski deleži).

Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO)

skrbi za konvergenco na področju ureditve vrednostnih papirjev, da bi trgi postali učinkovitejši in preglednejši.

Mednarodno združenje zavarovalnih nadzornikov (IAIS)

spodbuja učinkovit in uspešen nadzor zavarovalniškega sektorja na mednarodni ravni; od leta 2013 je združenje pooblaščeno tudi za oblikovanje standardov mednarodnega kapitala za zavarovalnice.

Mednarodna organizacija pokojninskih nadzornikov (IOPS)

je pristojna za oblikovanje standardov in spodbujanje mednarodnega sodelovanja na pokojninskem področju, in sicer z izmenjavo dobre prakse in vse bolj tudi s pripravo pravil.

Svet za mednarodne računovodske standarde (IASB)

si prizadeva za vzpostavitev harmoniziranega sistema računovodskih standardov, ki bi vlagateljem zagotovil uporabne finančne informacije.

O nekaterih temeljnih odločitvah se skorajda ne razpravlja. Zdi se, da organizacije zasebnega prava ne ravnajo vedno v skladu s splošnim interesom, kot kaže paradoksalen primer računovodskih standardov IFRS (mednarodni standardi računovodskega poročanja), ki jih ZDA ne priznavajo, kljub temu, da jih je pripravila mednarodna organizacija, utemeljena v ameriškem pravu. Tudi delovanje javnih organov ni vedno razumljivo: ali je smiselno, da je za tem, ko je evropski zakonodajalec nedavno sprejel pravila za reševanje evropskih bank (direktiva o sanaciji in reševanju bank/enotni mehanizem za reševanje), Odbor za finančno stabilnost, v katerega so vključene številne države članice in ECB, začel projekt TLAC (absorpcijska sposobnost za pokrivanje izgub), ki temelji na popolnoma drugačnih načelih, ali da se je ta organizacija lotila vprašanj v zvezi z zavarovanjem ter imenovala sistemsko pomembne zavarovatelje, čeprav Pogodba izključuje nadzor ECB nad zavarovalnicami?

Zaradi nepreglednosti tudi niso razvidne velike razlike v obsegu. V Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev je na primer vključenih veliko držav, v drugih organizacijah pa je njihovo število dosti bolj omejeno. To je načelno, a tudi vsebinsko vprašanje: zastopanje Afrike ali Južne Amerike je premajhno, kar ni pravično, zaradi česar se lahko zapostavijo problematična vprašanja, povezana z neenakostjo ali financiranjem najrevnejših držav.

Posvetovalni ali tehnični značaj priporočil, ki jih izdajajo nekateri organi, ne more upravičiti pomanjkanja preglednosti, ko nekateri deležniki samodejno upoštevajo priporočila, da katera od pomembnih bonitetnih agencij ne bi znižala njihove kreditne ocene (banke/kapitalske zahteve) ali da bi povečali svoje možnosti za pridobitev finančnih sredstev (podjetja/računovodski standardi).

Za boljše seznanjanje z možnostmi in vprašanji so seveda najprej dolžni poskrbeti odgovorni v politiki. Vendar bi morali tudi centralna banka, Komisija in drugi evropski organi bolj sistematično sodelovati z javnostjo prek medijev, akademskega sveta in strokovnjakov. Nekateri to počnejo, drugi manj.

Posebno pozornost zahteva preverjanje izpolnjevanja sprejetih zavez („compliance“). Paradoksalno je, da se poudarja pomembnost ukrepanja za stabilnost na svetovni ravni, da se organizirajo veličastna srečanja svetovnih voditeljev (kot je G20), na koncu pa se zadovoljimo s skromnimi postopki izvajanja. Ali se ne bi morali odzvati na to razhajanje, ki prispeva k izgubi zaupanja javnosti v celoten proces, in razmisliti o bolj zavezujočih določbah?

2. Odgovornost

Evropski parlament lahko kot privilegiran forum za javno razpravo na notranjem trgu finančnih storitev prispeva na treh ravneh:

– v zvezi z evropsko zakonodajo, ki jo je sprejelo 28 držav članic, z zavezujočim pogajalskim mandatom, ob spoštovanju sklepov, sprejetih z večino glasov;

– z usmerjanjem in predstavljanjem evropskega stališča pred pomembnimi pogajanji na svetovni ravni (na primer srečanja G20);

– s spremljanjem tega, ali se sprejete zaveze izpolnjujejo („compliance“).

Javnost pričakuje, da politiki pojasnijo, o čem se pogajajo. Časi tajne diplomacije so minili. V interesu partnerjev Evrope je, da zaveze, sprejete na svetovni ravni, sprejme tudi javnost. Ni nujno slabo, da morajo pogajalci EU odgovarjati Evropskemu parlamentu, ki ima visoke zahteve, saj se lahko s tem njihov položaj celo okrepi.

Izmenjava mnenj med odborom ECON Evropskega parlamenta in nekaterimi mednarodnimi organi poteka, vendar na prenagel in prepovršen način. Evropski parlament bi si moral prizadevati za vzpostavitev bolj poglobljenega in rednega dialoga.

3. Zastopanje EU/euroobmočja

Vpliv je vedno težko natančno izmeriti, kljub temu pa je jasno, da je bil doslej vpliv EU manjši, kot bi lahko bil. Zastopanost Evrope ima toliko podob, da je postala nejasna. Komisija se včasih znajde v vlogi, ki je ne bi smela imeti, in sicer da ne zastopa celotne EU, pač pa le njene države z manj prebivalci, ki niso članice zgoraj omenjenih organizacij.

Razdrobljenost je še toliko bolj obžalovanja vredna, saj države članice EU v nekaterih organizacijah skupno prispevajo največji del proračuna (na primer v OECD). Preučiti je treba tudi geografsko ravnotežje in pravično razdelitev funkcij.

Posledice pomanjkljivega zastopanja EU so v različnih organizacijah različne, saj imajo nekatere od njih svetovalno vlogo (OECD), druge pa upravljajo krizne razmere (skupina G20/Odbor za finančno stabilnost) ali določajo tehnične standarde.

Mednarodne organizacije ne smejo dovoliti, da bi vlade, centralne banke ali nadzorni organi držav članic EU, ki so v zakonodajnem postopku EU v manjšini, poskušali „vrniti udarec“ partnericam, ki so jih postavile v manjšino. To je v nasprotju z načelom lojalnega sodelovanja, ki je določeno v pogodbah.

EU mora nujno vzpostaviti učinkovitejše mehanizme, da bi z enotnim zastopstvom poenotila stališča; tega seveda ni mogoče doseči čez noč, a ostati mora njen cilj.

Pragmatična rešitev bi lahko bila, da bi vnaprej oblikovali bolj zavezujoče uskladitvene postopke v okviru „finančnega dialoga“ med državami članicami in evropskimi institucijami.

V zvezi z euroobmočjem člen 138 Pogodbe, na katerega je v svojem poročilu opozorilo tudi pet predsednikov[11], poziva h krepitvi zunanjega zastopanja; cilj bi moral biti postopno poenotenje. Ker Mednarodni denarni sklad deluje v euroobmočju, zlasti v Grčiji, je vprašanje še toliko bolj pereče.

EU bi bila lahko še bolj ambiciozna. Generalni sekretar Mednarodnega združenja nadzornikov trga vrednostnih papirjev David Wright v svojem imenu zagovarja zamisel o svetovnem institucionalnem okviru, ki bi bil verjetno vzpostavljen z mednarodno pogodbo in bi imel pooblastilo za izvrševanje priporočil, vzpostavitev zavezujočih postopkov za reševanje sporov in nalaganje kazni[12].

Zaključek:

Zaradi globalnega značaja kapitalskih tokov in finančnih poklicev je nesmiselno finančno področje urejati brez spremembe obsega javnih pobud.

EU ima za ta izziv nekaj močnih orodij: vzpostavila je notranji trg finančnih storitev s svetovno razsežnostjo, ki bo z unijo kapitalskih trgov kmalu še močnejši. V njej je več priznanih finančnih središč, ima odbor, ki je pristojen za preprečevanje sistemskih tveganj (ESRB), in tri organe, ki so v kratkem času okrepili svoje delovanje. Euro je mednarodna valuta. V euroobmočju so bili med krizo vzpostavljeni mehanizmi pomoči ter organi za nadzor in reševanje bank, kakršnih ni bilo nikoli prej. EU ima tudi izjemno široko znanje in izkušnje na področju nadnacionalne demokracije in spremljanja neizpolnjevanja zavez držav članic, njena stroga pravila glede preglednosti in dostopa do upravnih dokumentov pa so lahko v zgled drugim mednarodnim organom.

Glede na strateški pomen finančnega sektorja za rast in zaposlovanje je smiselno, da ponovno razmislimo o večstranskem sodelovanju na svetovni ravni, kar bo okrepilo vlogo EU in euroobmočja.

MANJŠINSKO MNENJE

ob upoštevanju člena 56(3) Poslovnika

Miguel Viegas, Matt Carthy, Fabio De Masi, Paloma López Bermejo, Rina Ronja Kari, Marisa Matias, Miguel Urbán in Dimitris Papadimulis

To poročilo sicer vsebuje nekatere pozitivne določbe, kot sta potreba po mednarodnem regulativnem sodelovanju in zaskrbljenost glede razpršitve odgovornosti na račun demokracije kot posledice usklajevanja na svetovni ravni, vendar temelji na zamisli razširitve pristojnosti nadnacionalnih organov, kar bo še bolj oddaljilo politično moč od ljudi, čemur odločno nasprotujemo.

Odkrito zavračamo:

– to EU, kjer so ogroženi sodelovanje in solidarnost med državami članicami in njihova nacionalna suverenost;

– zamisel, da bi medsebojni strokovni pregled omogočal večjo odgovornost do volivcev kot tradicionalni, formalni model demokratične odgovornosti, ki temelji na zastopanju;

– vzpostavitev skupinskega zastopanja z enim glasom za vse države članice EU v mednarodnih finančnih institucijah;

– uvedbo kodeksa ravnanja, ki bi oviral samostojno delovanje držav članic;

– vzpostavitev svetovne finančne organizacije.

Odločno zagovarjamo, da:

– se dodatne demokratične legitimnosti in odgovornosti ne doseže z nadnacionalnim vsiljevanjem;

– se države članice ne bi smele odreči lastnemu predstavništvu v mednarodnih forumih;

– mora mednarodno regulativno sodelovanje temeljiti na solidarnosti med državami in ne na zaščiti pomembnih gospodarskih in finančnih interesov.

20.11.2015

MNENJE Odbora za ustavne zadeve

za Odbor za ekonomske in monetarne zadeve

Vloga EU v okviru mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucij ter organov

(2015/2060(INI))

Pripravljavec mnenja: Paulo Rangel

POBUDE

Odbor za ustavne zadeve poziva Odbor za ekonomske in monetarne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  meni, da bi morala EU s pristopom k mednarodnim organom imeti večjo in aktivnejšo vlogo v procesu svetovnega gospodarskega upravljanja, pri čemer je treba upoštevati njen posebni značaj nadnacionalnega organa, sedanjo visoko raven soodvisnosti med državami in spremembo razmerja moči; poudarja potrebo po institucionalnih reformah, da bi dobili usklajeno zastopanost EU in močan evropski glas v mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucijah ter organih;

2.  meni, da bi morala EU kot članica mednarodnih forumov v skladu s temi načeli spodbujati reformo procesa mednarodnega in gospodarskega upravljanja, kot je zlasti določeno v členih 2, 3 in 6 Pogodbe o Evropski uniji (PEU);

3.  poziva EU, naj pristopi k mednarodnim forumom, ki urejajo mednarodno gospodarstvo in vplivajo nanj; vendar meni, da bi morala EU pojasniti pravni status odločitev, ki so jih sprejeli neformalni organi, ki vodijo monetarno unijo;

4.  poudarja, da je gospodarska in finančna kriza, ki se je začela leta 2008, pokazala, da je treba okrepiti svetovno gospodarsko upravljanje in vzpostaviti nadnacionalne organe, ki bi bili sposobni posredovati, ter pravila delovanja za boljše usklajevanje odločitev na področju nacionalnih gospodarskih politik;

5.  poziva k vzpostavitvi usklajenih in bolj strukturiranih mehanizmov za predhodno usklajevanje, da bi lahko oblikovali in zagotovili skupno stališče EU, s katerim bi učinkoviteje spodbujali njene cilje in politike – kot so na primer navedeni v členih 2, 3 in 6 PEU ter členih 8, 9, 10, 11 in 12 Pogodbe o delovanju Evropske unije – v okviru mednarodnih ekonomskih forumov in ob upoštevanju znatne soodvisnosti med svetovnimi gospodarstvi zaradi pomena mednarodne trgovine za svetovni gospodarski red;

6.  poudarja, da bi morali znotraj vseh teh finančnih, monetarnih in regulativnih institucij in organov razviti usklajeno strategijo EU ter tako Uniji omogočiti, da zavzame usklajeno stališče in okrepi svoj vpliv na postopek odločanja;

7.  poudarja, kako pomemben je skupen evropski glas v mednarodnih institucijah in organih, in poziva Komisijo, naj predloži evropski kodeks ravnanja v zvezi s preglednostjo in odgovornostjo, ki bo na podlagi obstoječih dobrih praks usmerjal delovanje evropskih predstavnikov v mednarodnih organizacijah; meni, da bi lahko ta kodeks ravnanja sčasoma vsem mednarodnim organizacijam in organom služil kot primer za pripravo lastnih kodeksov ravnanja;

8.  opozarja, da bi se moralo znotraj institucij, v katerih so zastopane tako EU kot njene države članice, v celoti spoštovati „načelo lojalnega sodelovanja“, ki je določeno v členu 4(3) PEU, in da bi se morale države članice „vzdržati vseh ukrepov, ki bi lahko ogrozili uresničevanje ciljev Unije“;

9.  zagovarja, da bi Unija spodbujala enoten in vključujoč evropski pristop ter na ta način zagotovila, da bodo njene politike in ukrepi dosledni, učinkoviti in trajnostni in da se pri oblikovanju skupnega stališča upoštevajo tudi interesi in mnenja držav članic, ki niso zastopane v teh institucijah ali organih;

10.  meni, da bi lahko ta enotni in vključujoči evropski pristop bolje uresničili z rednim in formalnim „finančnim dialogom“, ki bi ga organizirali v Parlamentu, da bi vzpostavili smernice za sprejemanje evropskih stališč pred pomembnimi pogajanji na svetovni ravni in zagotovili njihovo predstavitev in nadaljnje spremljanje; meni, da bi bilo treba evropske institucije, države članice in po potrebi voditelje ustreznih mednarodnih organizacij povabiti k temu dialogu, pogostost in oblika dialoga (javen ali za zaprtimi vrati) pa bi se določali pragmatično;

11.  meni, da bi za zadeve, v katerih je Evropski parlament sozakonodajalec s Svetom, ta dialog služil za opredelitev pogajalskega mandata, saj bi se poenotila evropska stališča o zakonodajnih odločitvah, sprejeta z večino, in bi se preprečila neskladja z zakonodajo, ki je v postopku sprejemanja;

12.  poziva Unijo oziroma njene institucije, naj v celoti spoštujejo svojo Listino o temeljnih pravicah in absolutne omejitve, ki so v njej določene za delovanje na vseh področjih, vključno z ukrepi ekonomske narave, ki utegnejo pomembno vplivati na življenje njenih državljanov;

13.  opozarja, da bi si morala EU prizadevati za polnopravno članstvo v mednarodnih gospodarskih in finančnih institucijah, v katerih le-to še ni urejeno in bi bilo ustrezno (kot na primer v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Mednarodnem denarnem skladu); poziva ustrezne mednarodne gospodarske in finančne institucije, naj izvedejo vse potrebne statutarne spremembe, s katerimi bi omogočili polno sodelovanje EU;

14.  meni, da bi bilo treba v prihodnosti, ob upoštevanju delitve pristojnosti med EU in njenimi državami članicami ter napredka pri poglobitvi ekonomske in monetarne unije, zagotoviti enotno zunanje zastopanja EU v Mednarodnem denarnem skladu in drugih mednarodnih gospodarskih forumih ter na ta način omogočiti EU, da bi v celoti izkoristila svoj potencial, olajšala uresničevanje svojih ciljev, zaščitila svoje interese in interese vseh svojih držav članic ter povečala svoj vpliv in pomembnost v globalnemu gospodarskemu in finančnemu sistemu; ocenjuje, da je treba za skupno zastopanje najprej postopoma priti do enotnega zastopanja euroobmočja v Mednarodnem denarnem skladu, da bi na koncu nastalo eno okrožje, ki bi nastopalo v imenu Evropske unije;

15.  poudarja, da je potrebna resnična reforma politik EU, da bi se izognili notranjim ekonomskim in socialnim neravnovesjem med državami članicami in omogočili postopke prestrukturiranja dolgov;

16.  obžaluje, da v mednarodnih finančnih, denarnih in regulativnih institucijah in organih ter pri sodelovanju EU v njih primanjkuje demokratične odgovornosti in preglednosti v procesih odločanja;

17.  meni, da bilo treba razmisliti o tem, da bi predsedstvo Sveta in Komisije na srečanjih skupine G20 imelo enoten sedež, ker trenutno stanje z dvema ločenima sedežema slabi evropsko verodostojnost navzven;

18.  poudarja potrebo po popolni preglednosti, demokratični odgovornosti in legitimnosti sodelovanja Unije v obstoječih gospodarskih in finančnih institucijah;

19.  poudarja, da bi morali imeti predstavniki Unije možnost, da predsedujejo skupini G20;

20.  se zavzema, da bi Unija vzpostavila sistem popolne preglednosti za lobiste v postopku pogajanj med evropskimi institucijami in zgoraj omenjenimi mednarodnimi institucijami;

21.  meni, da bi moral biti Parlament ustrezno in redno obveščen o dejavnostih in stališčih Unije znotraj obstoječih gospodarskih in finančnih institucij; meni, da bi moral imeti Parlament pravico izraziti svoje stališče in imeti nadzorno vlogo v zvezi z delom predstavnikov EU v teh institucijah, da se zagotovi odgovornost in okrepi demokratična legitimnost;

22.  zahteva ustanovitev medinstitucionalnih delovnih skupin, ki bi se sestajale pred uradnimi srečanji mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucij in organov in ki bi Parlamentu omogočile, da izrazi svoje stališče o temah, ki bodo obravnavane na prihodnjih sejah; meni, da bi bilo treba vzpostaviti mehanizem, ki bi omogočil, da bi upoštevali stališče Parlamenta o teh zadevah;

23.  poudarja, da bi morali Parlamentu omogočiti dostop do ustreznih dokumentov gospodarskih in finančnih institucij, razviti ustrezen, odprt, reden in učinkovit mehanizem poročanja, ter da bi udeleženci EU morali Parlamentu sistematično zagotavljati povratne informacije o odločitvah, sprejetih na teh forumih;

24.  meni, da bi morala EU imeti vodilno in aktivnejšo vlogo pri podpiranju reforme mednarodnih gospodarskih in finančnih institucij, zato da bi njihovo delovanje postalo bolj demokratično, preglednejše in odgovornejše ter jih na ta način približalo državljanom;

25.  meni, da bi morala EU v vseh mednarodnih gospodarskih forumih zagovarjati usklajevanje in krepitev svetovnega gospodarskega upravljanja, evropskega socialnega modela, davčno sodelovanje ter kulturo vzdržnega poslovanja.

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

19.11.2015

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

13

3

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Mercedes Bresso, Elmar Brok, Richard Corbett, Pascal Durand, Danuta Maria Hübner, Ramón Jáuregui Atondo, Maite Pagazaurtundúa Ruiz, Paulo Rangel, György Schöpflin, Pedro Silva Pereira, Barbara Spinelli, Josep-Maria Terricabras, Kazimierz Michał Ujazdowski

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Isabella Adinolfi, Max Andersson, Enrique Guerrero Salom, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Andrej Plenković

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Sofia Ribeiro

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

15.2.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

38

18

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Gerolf Annemans, Burkhard Balz, Udo Bullmann, Esther de Lange, Fabio De Masi, Markus Ferber, Jonás Fernández, Elisa Ferreira, Sven Giegold, Neena Gill, Sylvie Goulard, Roberto Gualtieri, Gunnar Hökmark, Danuta Maria Hübner, Cătălin Sorin Ivan, Diane James, Othmar Karas, Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Werner Langen, Sander Loones, Bernd Lucke, Olle Ludvigsson, Ivana Maletić, Notis Marias, Fulvio Martusciello, Marisa Matias, Kostas Mavridis (Costas Mavrides), Bernard Monot, Stanisław Ożóg, Sirpa Pietikäinen, Pirkko Ruohonen-Lerner, Molly Scott Cato, Peter Simon, Paul Tang, Ramon Tremosa i Balcells, Marco Valli, Tom Vandenkendelaere, Miguel Viegas, Jakob von Weizsäcker, Pablo Zalba Bidegain, Marco Zanni, Sotirios Zarianopulos (Sotirios Zarianopoulos)

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Enrique Calvet Chambon, Mady Delvaux, Bas Eickhout, Marian Harkin, Ramón Jáuregui Atondo, Rina Ronja Kari, Thomas Mann, Eva Paunova, Michel Reimon, Antonio Tajani, Beatrix von Storch

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Lucy Anderson, Andrej Kovačev (Andrey Kovatchev), Adam Szejnfeld

  • [1]  Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0377.
  • [2]  Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0229.
  • [3]  Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0457.
  • [4]  Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0238.
  • [5]  Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0268.
  • [6]  Uredba Evropskega parlamenta in Sveta (ES) št. 1049/2001 z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije
  • [7]  pravila oblikujejo tudi Banka za mednarodne poravnave, Projektna skupina za finančno ukrepanje in Svetovna trgovinska organizacija; Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj ima pomembno vlogo pri svetovnem gospodarskem upravljanju; financiranje razvojnega sodelovanja podpirajo Afriška razvojna banka, Azijska razvojna banka, Karibska razvojna banka, Zahodnoafriška razvojna banka, Medameriška razvojna banka, Medameriška investicijska korporacija, Evropska banka za obnovo in razvoj, Razvojna banka Sveta Evrope, Skupina Svetovne banke, Mednarodna banka za obnovo in razvoj, Mednarodno združenje za razvoj, Mednarodna finančna korporacija in Mednarodna agencija za zavarovanje investicij;
  • [8]  Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. novembra 2012 s priporočili Komisiji o poročilu predsednikov Evropskega sveta, Evropske komisije, Evropske centralne banke in Euroskupine z naslovom Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji
  • [9]  Poročilo ima omejen format in nima namena biti izčrpno. V njem namenoma obravnavamo le področje, za katero je pristojen odbor ECON, kljub temu pa se lotevamo bistvenih vprašanj, kot so preglednost, odgovornost in strateška zaščita evropskih interesov. Poročevalka se zahvaljuje avtorjem različnih študij, ki so na voljo na spletišču Evropskega parlamenta v razdelku Think tank in ki so bile opravljene za namene tega poročila.
  • [10]  ODZIV NA MNENJE BASELSKEGA ODBORA O CRD 4 (DIREKTIVA O KAPITALSKIH ZAHTEVAH ZA BANKE), sporočilo odbora ECON za medije, 5.12.2014; [URL: http://www.europarl.europa.eu/news/en/news-room/content/20141205IPR82904/html/REACTION-TO-THE-OPINION-OF-THE-BASEL-COMMITTEE-ON-CRD-4]
  • [11]  Dokončanje evropske ekonomske in monetarne unije, poročilo pripravil Jean-Claude Juncker v tesnem sodelovanju z Donaldom Tuskom, Jeroenom Dijsselbloemom, Mariom Draghijem in Martinom Schulzem [URL:http://ec.europa.eu/priorities/sites/beta-political/files/5-presidents-report_sl.pdf]
  • [12]  Opombe generalnega sekretarja Mednarodnega združenja nadzornikov Davida Wrighta, Atlantski svet, Washington, DC, 10. december 2012 [URL: https://www.iosco.org/library/speeches/pdf/20121210-Wright-David.pdf]