Postopek : 2015/2118(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0144/2016

Predložena besedila :

A8-0144/2016

Razprave :

PV 12/05/2016 - 7

Glasovanja :

PV 12/05/2016 - 9.10
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2016)0227

POROČILO     
PDF 728kWORD 287k
26.4.2016
PE 576.788v02-00 A8-0144/2016

o izvajanju Direktive 2011/36/EU z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev z vidika enakosti spolov

(2015/2118(INI))

Odbor za pravice žensk in enakost spolov

Poročevalka: Catherine Bearder

Pripravljavka mnenja (*):

Malin Björk, Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve

(*) Pridruženi odbor – člen 54 Poslovnika

PRED. SPREM.
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o izvajanju Direktive 2011/36/EU z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev z vidika enakosti spolov

(2015/2118(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2 in drugega pododstavka člena 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 8, 79 in 83 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju členov 3, 5 in 23 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979, zlasti člena 6, katerega namen je preprečiti vse oblike trgovine z ženskami in izkoriščanja prostitucije žensk;

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o preprečevanju in odpravljanju trgovine z osebami in izkoriščanja prostituiranja drugih iz leta 1949,

–  ob upoštevanju Pekinške deklaracije in Izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah 15. septembra 1995, ter poznejših končnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih Združenih narodov Peking +5 (2000), Peking +10 (2005) in Peking +15 (2010) ter na pregledni konferenci Peking +20,

–  ob upoštevanju Protokola za preprečevanje, zatiranje in kaznovanje trgovine z ljudmi, zlasti ženskami in otroki, iz leta 2000, in zlasti mednarodno priznane opredelitve trgovine z ljudmi iz omenjenega protokola, ki dopolnjuje Konvencijo OZN proti mednarodnemu organiziranemu kriminalu,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah iz leta 1989 in izbirnega protokola h Konvenciji o otrokovih pravicah glede prodaje otrok, otroške prostitucije in otroške pornografije ter resolucije Evropskega parlamenta z dne 27. novembra 2014 o 25. obletnici Konvencije ZN o otrokovih pravicah(1),

–  ob upoštevanju Oviedske konvencije o človekovih pravicah in biomedicini,

–  ob upoštevanju Haaške konvencije o posvojitvi otrok,

–  ob upoštevanju skupnega komentarja OZN k direktivi EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev, na podlagi katerega je treba žrtvam trgovine z ljudmi zagotoviti mednarodno zaščito glede na spol,

–  ob upoštevanju Konvencije Mednarodne organizacije dela št. 29 o prisilnem ali obveznem delu, katere člen 2 opredeljuje prisilno delo,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi in priporočil Sveta Evrope na tem področju,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/2219 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o Agenciji Evropske unije za usposabljanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (CEPOL) ter nadomestitvi in razveljavitvi Sklepa Sveta 2005/681/PNZ(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ(3),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ(4),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/52/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o minimalnih standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav(5),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/115/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o skupnih standardih in postopkih v državah članicah za vračanje nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav(6),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/81/ES z dne 29. aprila 2004 o dovoljenju za prebivanje za državljane tretjih držav, ki so žrtve trgovine z ljudmi ali so jim pomagali pri nezakoniti preselitvi in ki sodelujejo s pristojnimi organi(7),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Strategija EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016 (COM(2012)0286),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Vmesno poročilo o izvajanju Strategije EU za odpravo trgovine z ljudmi (SWD(2014)0318),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropska agenda za varnost (COM(2015)0185),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Strateška prizadevanja za enakost spolov v obdobju 2016–2019 (SWD(2015)0278),

–  ob upoštevanju Europolovega poročila o stanju trgovine z ljudmi v EU (Situation Report: Trafficking in Human Beings in the EU) (februar 2016),

–  ob upoštevanju poročila Eurostata o trgovini z ljudmi (Trafficking in Human Beings), izdanega leta 2015,

–  ob upoštevanju ocene o evropskem izvajanju Direktive 2011/36/EU, ki jo je pripravil generalni direktorat za parlamentarne raziskovalne storitve,

–  ob upoštevanju študije o razsežnosti spola pri trgovini z ljudmi, ki jo je naročila Komisija, 2016,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2014 s priporočili Komisiji o boju proti nasilju nad ženskami(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. februarja 2014 o spolnem izkoriščanju in prostituciji ter njunem vplivu na enakost spolov(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji EU za enakost žensk in moških po letu 2015(10),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov in mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0144/2016),

A.  ker trgovina z ljudmi pomeni hudo kršitev temeljnih pravic, kot je navedeno v členu 5(3) Listine EU o temeljnih pravicah, in kršitev človekovega dostojanstva ter telesne in duševne celovitosti žrtev, saj povzroča hude travme, s katerimi se žrtve pogosto spopadajo celo življenje, obenem pa gre za hudo obliko večinoma organiziranega kriminala, temelječem na velikem povpraševanju in dobičkih, ki jih ocenjujejo na okoli 150 milijard ameriških dolarjev letno(11), kar spodkopava pravno državo; ker razlike v zakonodaji držav članic močno olajšajo dejavnosti organiziranega kriminala, tveganje kazenskega pregona je še vedno prenizko, sankcije za odvračanje od tega kaznivega dejanja pa so še vedno nezadostne v primerjavi z možnimi visokimi dobički;

B  ker je trgovina z ljudmi v členu 2 Direktive 2011/36/EU opredeljena kot novačenje, prevoz, premestitev, dajanje zatočišča ali sprejemanje oseb, vključno z izmenjavo ali prenosom nadzora nad temi osebami, z uporabo grožnje, sile ali drugih oblik prisile, ugrabitvijo, goljufijo, prevaro, zlorabo pooblastil ali ranljivosti ali dajanjem ali prejemanjem plačil ali koristi, da se doseže soglasje osebe, ki ima nadzor nad drugo osebo, zaradi izkoriščanja; ker izkoriščanje vključuje najmanj izkoriščanje prostitucije ali drugih oblik spolne zlorabe oseb, prisilno delo ali storitve, vključno s prosjačenjem, suženjstvom ali podobnimi praksami, služabništvom, izkoriščanje kriminalnih dejavnosti ali odstranitev organov.

C.  ker se trgovina z ljudmi pojavlja v veliko različnih oblikah, žrtve trgovine z ljudmi pa je moč najti v različnih zakonitih in nezakonitih dejavnostih, med katerimi so med drugim kmetijstvo, predelava hrane, spolna industrija, delo v gospodinjstvu, proizvodnja, nega, čiščenje, druge panoge (zlasti storitvene dejavnosti), beračenje, kriminaliteta, prisilne poroke, spolno izkoriščanje otrok na spletu, nezakonite posvojitve in trgovina s človeškimi organi;

D.  ker je več agencij OZN v skupnem komentarju OZN k direktivi EU o pristopu na podlagi človekovih pravic (2011) opozorilo, da bi morali priznati obstoj trgovine z moškimi in ženskami ter obravnavati podobnosti in razlike v izkušnjah žensk in moških, kar zadeva njihovo ranljivost in zlorabe;

E.  ker je trenutna begunska kriza pokazala, da na evropski ravni manjka ustreznih orodij za skupni boj proti trgovini z ljudmi, zlasti če je cilj te trgovine spolno izkoriščanje žensk in otrok;

F.  ker enotna strategija, ki bi ustrezala vsem, ni uspešna in ker je treba različne oblike trgovine z ljudmi, na primer za namene spolnega izkoriščanja, za namene izkoriščanja delovne sile in trgovino z otroki, obravnavati s posebnimi prilagojenimi ukrepi politik;

G.  ker bi bilo treba pohvaliti pristop Direktive 2011/36/EU (v nadaljnjem besedilu: Direktiva), ki je osredotočen na človekove pravice in žrtve, saj se žrtvam trgovine z ljudmi zagotavljajo določene pravice in storitve na podlagi mednarodnega prava ne glede na njihovo pripravljenost ali zmožnost sodelovanja v kazenskem postopku (v skladu s členom 11(3) Direktive);

H.  ker bi morale biti vse podporne storitve za žrtve trgovine z ljudmi resnično brezpogojne, preprečiti pa bi bilo treba tudi nadaljnjo viktimizacijo;

I.  ker je trgovina z ljudmi po eni strani posledica globalnih gospodarskih in socialnih neenakosti, po drugi strani pa jo ekonomska in družbena neenakost med ženskami in moškimi ter neenakost med njihovo izobrazbo in usposabljanjem še dodatno spodbujata;

J.  ker nedavna statistika kaže, da je večina žrtev trgovine z ljudmi žensk; ker spol sam po sebi ne ustvarja ranljivosti, vendar je veliko dejavnikov, zaradi katerih so ženske in deklice ranljive kot so denimo revščina, socialna izključenost, seksizem in diskriminacija;

K.  ker ženske in deklice predstavljajo 80 % zabeleženih žrtev trgovine z ljudmi(12), kar je mogoče delno pripisati strukturnemu nasilju ter diskriminaciji žensk in deklic;

L.  ker je povpraševanje po ženskah, deklicah, moških in dečkih v sektorju prostitucije odločilen dejavnik pri spodbujanju trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja; in ker sta povpraševanje po poceni delovni sili in nezmožnost spoštovanja delavskih pravic odločilna dejavnika pri spodbujanju trgovine z ljudmi za namene izkoriščanja delovne sile;

M.  ker strpnost družbe do neenakosti spolov in nasilja nad ženskami in deklicami ter pomanjkljiva ozaveščenost javnosti o vprašanju trgovine z ljudmi še spodbujata okolje, ki dovoljuje trgovino z ljudmi;

N.  ker je trgovina z ženskami, deklicami, moškimi in dečki za namene spolnega izkoriščanja upadla v državah, kjer so povpraševanje, tako zvodništvo kot kupovanje spolnih storitev, opredelili kot kaznivo dejanje;

O.  ker je med pripadniki manjšin in priseljenskih skupin, kot so na primer Romi, zaradi družbene in gospodarske marginalizacije nesorazmerno veliko žrtev trgovine z ljudmi;

P.  ker so pričakovanja in diskriminacija na podlagi spola škodljivi za vse, čeprav moški redkeje priznajo, da so bili žrtve izkoriščanja;

Q.  ker bi krepitev gospodarske in družbene vloge žensk ter manjšinskih skupin zmanjšala njihovo izpostavljenost, da postanejo žrtve trgovine z ljudmi;

R.  ker odkrivanje žrtev ostaja izziv in ker je treba okrepiti podporo žrtvam trgovine z ljudmi in njihovo zaščito, kar vključuje tudi njihovo pravico do zakonitega prebivanja in dela v državi članici, kamor so bile pripeljane, da bi tem žrtvam pomagali in kazensko preganjali in obsodili trgovce z ljudmi, hkrati pa je treba izboljšati dostop žrtev do pravnega varstva in odškodnine;

S.  ker otroci predstavljajo približno 16 %(13) zabeleženih žrtev trgovine z ljudmi, deklice pa do 13 %(14), in ker so otroci zlasti ranljivi, pri čemer se otroci, ki so žrtve trgovine z ljudmi, srečujejo z resnimi in dolgotrajnimi telesnimi, duševnimi ter čustvenimi posledicami;

T.  ker je 70 % zabeleženih žrtev trgovine z ljudmi v EU in 70 % domnevnih trgovcev z ljudmi državljanov EU, največ zabeleženih žrtev za namene spolnega izkoriščanja pa je državljank EU iz osrednje in vzhodne Evrope(15); ker je treba za boljše odkrivanje vseh žrtev trgovine z ljudmi pri oblikovanju sistemov za njihovo odkrivanje upoštevati statistične podatke;

U.  ker je večina zabeleženih žrtev trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja žensk in deklic, ki skupaj predstavljajo do 95 % žrtev trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja(16); ker je trgovina z ljudmi oblika nasilja nad ženskami in deklicami;

V.  ker je trgovina z ljudmi kompleksen mednarodni pojav, s katerim se je mogoče spopasti le z usklajenim sodelovanjem institucij EU in držav članic, da bi kriminalnim združbam in posameznikom preprečili iskanje najugodnejše pravne ureditve, poudarek pa bi bil na odkrivanju in zaščiti morebitnih in dejanskih žrtev s celostnim medsektorskim pristopom; ker obstaja jasna razlika med trgovino z ljudmi in tihotapljenjem ljudi, vendar bi bilo treba nameniti posebno pozornost prosilcem za azil, beguncem, migrantom in drugim ranljivim skupinam, zlasti otrokom, mladoletnikom brez spremstva in ženskam, saj se ti srečujejo z večkratnimi tveganji in so posebej ranljivi za izkoriščanje in nadaljnjo viktimizacijo;

W.  ker prevladuje mnenje, da se s trgovino z ljudmi ukvarjajo samo organizirane kriminalne združbe, v resnici pa so lahko vanjo vpleteni žrtvini družinski člani, prijatelji, sorodniki, partnerji in običajni delodajalci;

X.  ker je večina (70 %) osumljenih, preganjanih in obsojenih trgovcev z ljudmi moških, čeprav predstavljajo storilke omembe vredno manjšino (29 %) in imajo lahko v procesu trgovine z ljudmi pomembno vlogo(17), zlasti v primerih trgovine z otroki;

Y.  ker mora zakonodajo za boj proti trgovini z ljudmi, če naj bo uspešna, spremljati jasen kulturni premik od kulture nekaznovanja h kulturi nične strpnosti do trgovine z ljudmi;

Z.  ker imajo žrtve pogosto pomanjkljive informacije o svojih pravicah in njihovem dejanskem uveljavljanju;

AA.  ker se trgovina z ljudmi kot koncept razlikuje od suženjstva in širših razprav o izkoriščanju; ker vseh oblik izkoriščanja ni mogoče opredeliti kot trgovino z ljudmi;

Splošna ocena ukrepov, sprejetih za obravnavanje razsežnosti spola pri trgovini z ljudmi v okviru izvajanja Direktive

1.  ugotavlja, da je bil rok za prenos Direktive 2011/36/EU v nacionalno zakonodajo držav članic 6. april 2013, pri čemer so vse države članice razen ene Komisijo obvestile o prenosu navedene direktive v nacionalno zakonodajo;

2.  poziva države članice, naj pospešijo popolno in pravilno izvrševanje Direktive 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti žrtev;

3.  poudarja, da pravni in politični okvir EU trgovino z ljudmi priznava kot pojav, povezan s poslom, in poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, ki upoštevajo vprašanje spola(18); opozarja, da je v členu 1 Direktive poudarjena potreba po upoštevanju vidika spolov v boju proti trgovini z ljudmi; poudarja, da so ženske in moški, deklice in dečki ranljivi na različne načine ter se z njimi pogosto trguje za različne namene, zato morajo biti ukrepi za preprečevanje, pomoč in podporo prilagojeni spoloma; poudarja tudi, da strategija EU nasilje nad ženskami in neenakost spolov prišteva med vzroke za trgovino z ljudmi ter določa vrsto ukrepov za obravnavo razsežnosti spola pri trgovini z ljudmi;

4.  ugotavlja, da mora Komisija objaviti več poročil v zvezi z različnimi vidiki izvajanja Direktive; izraža globoko zaskrbljenost, ker bodo ta poročila predložena pozno, kar pomeni zaskrbljujoč signal v zvezi z njenimi prednostnimi nalogami pri izvrševanju; poziva Komisijo, naj izpolni obveznosti poročanja in spoštuje časovni razpored iz Direktive;

5.  opozarja na obveznost Komisije iz člena 23(1) Direktive 2011/36/EU, da aprila 2015 Parlamentu in Svetu predloži oceno, v kolikšni meri so države članice sprejele potrebne ukrepe za uskladitev z Direktivo; poudarja, da poročilo o tej oceni ni bilo pripravljeno v roku;

6.  poudarja, da se mora pri izvajanju zakonodaje EU o boju proti trgovini z ljudmi dosledno spremljati razsežnost spola, in poziva Komisijo, naj razsežnost spola še naprej spremlja v ocenah o upoštevanju in izvajanju Direktive v državah članicah;

7.  želi pohvaliti dobro opravljeno delo koordinatorke EU za boj proti trgovini z ljudmi na področju krepitve znanja in iskanja dokazov v zvezi z različnimi vidiki trgovine z ljudmi, vključno z raziskavami o razsežnosti spola in posebni ranljivosti otrok; vseeno meni, da bi lahko razširili mandat koordinatorke EU za boj proti trgovini z ljudmi in tako pospešili odziv EU na trgovino z ljudmi;

8.  obžaluje, da organi kazenskega pregona v državah članicah ne izkoriščajo vse zmogljivosti Europola, da bi izboljšali izmenjavo informacij z Europolom in tako povezali preiskave v različnih državah članicah in ustvarili širšo sliko obveščevalnih podatkov o najbolj pretečih mrežah organiziranega kriminala v EU;

9.  pozdravlja, da je Komisija postavila spletno stran za boj proti trgovini z ljudmi s podatkovno bazo projektov, ki jih financira EU in se izvajajo v EU in drugje, s posodobljenimi podatki o pravnih in političnih instrumentih EU, ukrepi proti trgovini z ljudmi v državah članicah, možnostih financiranja in pobudah EU;

10.  poudarja, kako pomembno je, da imajo žrtve in osebe na terenu, ki utegnejo priti v stik z žrtvami, varnostne sile, sodni organi, policija in socialne službe, jasne in dosledne informacije, vključno z informacijami o pravicah v zvezi z nujno pomočjo, zdravstveno oskrbo in zdravstvenim varstvom, dovoljenji za bivanje, delavskimi pravicami, dostopom do pravnega varstva in odvetnikov, možnostmi za popravo krivic, posebnimi pravicami otrok itd.;

11.  poudarja, da je prav tako treba več pozornosti nameniti posrednikom na trgu dela, pogodbenikom, podizvajalcem in agencijam za zaposlovanje, zlasti v tveganih sektorjih, da bi preprečili trgovino z ljudmi, zlasti za namene izkoriščanja delovne sile, vendar tudi za namene spolnega izkoriščanja, ki je skrito za navideznimi pogodbami za storitve v hotelirstvu in gostinstvu ter storitve osebne nege;

12.  poudarja, da pravni in politični okvir EU na področju trgovine z ljudmi združuje notranje in zunanje razsežnosti, ter priznava, da so ukrepi za boj proti trgovini z ljudmi, ki je huda kršitev človekovih pravic, jasen cilj zunanjega delovanja EU; prav tako poudarja, da so države izvora in tranzita za trgovino z ljudmi v EU pogosto države zunaj EU in da je trgovina z ljudmi, kot nezakonita čezmejna dejavnost, pomembno področje sodelovanja z državami, ki niso članice Skupnosti; v zvezi s tem pozdravlja dejstvo, da sta Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) na poziv Sveta pripravili sveženj informacij o dejavnostih, ki se v prednostnih državah in regijah izvajajo v boju proti trgovini z ljudmi, kot tudi seznam orodij in instrumentov, ki so na voljo EU in državam članicam, vključno z zunanjimi politikami, ki obravnavajo področje trgovine z ljudmi, ter projektov, ki jih na tem področju financirajo EU in države članice; poziva države članice, naj v boju proti trgovini z ljudmi sodelujejo s Komisijo in ESZD;

13.  meni, da so prosilci za azil, begunci in migranti posebno ranljivi za trgovino z ljudmi in da bi morali posebno pozornost nameniti trgovini z ženskami, otroki in drugimi ranljivimi skupinami; poziva Komisijo in države članice, naj raziščejo povezave med vse večjim številom prihajajočih beguncev in trgovino z ljudmi; poziva države članice, naj okrepijo sodelovanje, tudi na žariščnih točkah, da bi odkrili morebitne žrtve in uporabili vsa sredstva za boj proti trgovcem z ljudmi in tihotapcem ljudi, tudi z izboljšanjem zbiranja podatkov in zagotavljanjem skladnosti z veljavnimi standardi zaščite; želi spomniti na vlogo agencij in mrež EU pri zgodnjem odkrivanju žrtev na mejah EU in v boju proti trgovini z ljudmi in želi v zvezi s tem poudariti, da je potrebno boljše sodelovanje med Europolom, Eurojustom, nacionalnimi organi in tretjimi državami, tudi z uporabo sistema ECRIS; poziva, naj se agencijam na področju pravosodja in notranjih zadev zagotovi več sredstev, da bodo lahko imenovale uradnike, ki so usposobljeni, da upoštevajo različnost spolov, zlasti v državah članicah, ki se srečujejo s povečanimi mešanimi migracijskimi tokovi; poudarja, da novi pristop kritičnih točk iz agende o migracijah ne bi smel biti omejen na hitro obravnavo in odpravljanje zaostankov, temveč bi moral vključevati sorazmerni element boja proti trgovini z ljudmi, ki bo usmerjen k učinkoviti napotitvi morebitnih žrtev;

14.  poziva države članice, naj kritično ocenijo, kako registrirajo begunce, ter ustrezne službe in varstvene strukture, saj je ta skupina, zlasti pa mladoletniki brez spremstva, zelo ranljiva za izkoriščanje s strani kriminalnih združb in kasnejšo trgovino z ljudmi;

15.  meni, da je treba več pozornosti nameniti položaju transspolnih žrtev, ki zaradi svoje spolne identitete pogosto izkusijo diskriminacijo, stigmatizacijo in grožnje z nasiljem; meni, da bi morali transspolnike obravnavati kot ranljivo skupino, saj je pri njih še posebej velika nevarnost, da končajo v rokah trgovcev z ljudmi, ki skušajo izkoristiti njihov obup; je mnenja, da morajo države članice ta dejavnik ranljivosti upoštevati v individualnih ocenah tveganja in žrtvam trgovine z ljudmi zagotoviti ustrezno zaščito in varstvo; poziva države članice, naj uradnikom, ki utegnejo priti v stik z žrtvami ali morebitnimi žrtvami trgovine z ljudmi, zagotovijo ustrezno usposabljanje o posebnostih transspolnih žrtev, da jih bodo lahko bolj proaktivno odkrivali in podporne storitve prilagodili njihovim potrebam;

Vidik spolov pri preprečevanju trgovine z ljudmi

16.  poudarja, da morajo države članice v skladu s členom 11 Direktive vzpostaviti mehanizme, ki omogočajo zgodnje odkrivanje žrtev ter zagotavljanje pomoči in podpore žrtvam, v sodelovanju z ustreznimi podpornimi organizacijami; poudarja, da je potreben pristop, ki temelji na štirih ključnih strategijah: preprečevanje, pregon, zaščita žrtev in partnerstvo na več ravneh;

17.  poziva države članice, naj se borijo proti nekaznovanosti, naj trgovino z ljudmi opredelijo kot kaznivo dejanje, zagotovijo, da bodo storilci za svoja dejanja odgovarjali pred sodiščem, in zaostrijo kazni; zato poziva države članice, naj ratificirajo vse ustrezne mednarodne instrumente, sporazume in pravne obveznosti, da bodo izboljšale učinkovitost, usklajenost in doslednost ukrepov za boj proti trgovini z ljudmi, vključno s Konvencijo Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi;

18.  poziva k doslednemu pristopu k pregonu kaznivih dejanj, povezanih s trgovino z ljudmi, države članice pa naj okrepijo svoje preiskave in pregon; v zvezi s tem poziva države članice, naj izboljšajo čezmejno sodelovanje in sodelovanje z ustreznimi agencijami EU;

19.  opozarja, da se lahko zgodi, da so ženske in otroci prisiljeni v spolnost v zameno za zaščito, za to, da lahko preživijo in nadaljujejo svojo migracijsko pot, in za osnovna živila; poudarja, da se ženske in otroci, ki se prostituirajo za preživetje, ne obravnavajo kot žrtve trgovine z ljudmi, zato ne morejo prejeti potrebne pomoči;

20.  poudarja, da je za to, da se preprečita trgovina z ljudmi in tihotapljenje ljudi, pomembno ustvariti varne zakonite migracijske poti za ženske in otroke (na primer humanitarni vizum); poudarja, da je poleg tega pomembno, da ciljne države migrantkam z zakonitim prebivališčem zagotovijo dostop do jezikovnih tečajev in drugih načinov vključevanja v družbo, zlasti izobraževanja in usposabljanja, da se jim omogoči uveljavljanje njihovih državljanskih pravic;

21.  poziva države članice, naj uporabljajo ustrezno strukturirane tehnike za razgovore z žrtvami, s pomočjo katerih bodo lahko natančno rekonstruirali dogodke, ne da bi pri tem psihološko pritiskali na že tako prestrašene in zmedene žrtve;

22.  poudarja, da je treba pri vseh protiterorističnih prizadevanjih poudarek na pregonu uravnovesiti z odgovornostjo za zaščito žrtev; ugotavlja, da ima podpora za žrtve pomembno vlogo pri preprečevanju trgovine z ljudmi, saj si žrtve, ki se jim zagotovi primerna podpora, lažje opomorejo po travmatični izkušnji in pomagajo pri pregonu storilcev, pripravi programov preprečevanja in ozaveščenem oblikovanju politike ter se izognejo ponovni vključitvi v trgovino z ljudmi;

23.  poudarja, da internet bistveno olajšuje trgovino z ljudmi, zato se je toliko težje boriti proti tej hudi obliki organiziranega kriminala; obžaluje dejstvo, da se internet vse bolj uporablja za novačenje žrtev v EU in zunaj nje z lažnimi ponudbami za delo, za oglaševanje storitev, ki jih ponujajo izkoriščane žrtve, in izmenjavo informacij med kriminalnimi mrežami; poziva države članice, naj zagotovijo, da se njihove politike za boj proti trgovini z ljudmi oblikujejo na podlagi teh dejstev in da imajo organi kazenskega pregona, ki obravnavajo kibernetske tehnologije, strokovno znanje s področja enakosti spolov, ki je potrebno za preprečevanje in učinkovito odpravljanje vseh oblik teh kaznivih dejanj, zlasti tistih, ki so povezana s trgovino z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja; poudarja, da bi bilo treba nove tehnologije, socialne medije in internet uporabiti tudi za širjenje dobre prakse na področju boja proti trgovini z ljudmi ter ozaveščanje in opozarjanje žrtev na tveganja trgovine z ljudmi; poziva Komisijo, naj nadalje preuči vlogo interneta pri trgovini z ljudmi ter naj o tem ustrezno obvešča Parlament;

24.  obžaluje, da je odkrivanje žrtev še vedno eno od najtežjih in nedodelanih vidikov izvajanja, vendar poudarja, da države članice kljub temu niso nič manj odgovorne za zaščito teh ranljivih oseb; opozarja, da se žrtve zaradi prisilne in zavajajoče narave tega kaznivega dejanja včasih ne zavedajo svoje ranljivosti; poudarja, da so dejanja, v katera so žrtve trgovine z ljudmi prisiljene, v nekaterih državah članicah kazniva, zaradi česar je v nekaterih primerih zaupanje med žrtvami in oblastmi manjše; opozarja, da Direktiva 2011/36/EU prepoveduje kriminalizacijo žrtev trgovine z ljudmi; poziva države članice, naj člene od 11 do 17 direktive o zaščiti in podpori žrtvam trgovine z ljudmi izvajajo ob upoštevanju različnosti spolov (zlasti naj povečajo število zatočišč za žrtve in okrepijo programe za njihovo ponovno vključitev v družbo) ter naj v celoti izvajajo Direktivo 2012/29/EU o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj, da se zagotovita ustrezna podpora in pomoč žrtvam trgovine z ljudmi, tudi kar zadeva pravico do prebivanja in dostopa do trga dela v državi članici, v katero je bila žrtev trgovine z ljudmi privedena; poudarja, da te določbe ne bi smele biti odvisne od tega, ali so žrtve vložile prijavo ali sodelovale v kazenski preiskavi; poziva Komisijo, naj okrepi izmenjavo najboljše prakse pri zaščiti žrtev;

25.  poudarja, da nevladne organizacije in posamezniki, ki ščitijo žrtve trgovine z ljudmi in jim pomagajo, ne bi smeli kazensko odgovarjati;

26.  je zelo kritičen do dejstva, da uporaba storitev, ki izhajajo iz trgovine z ljudmi, še ni kaznivo dejanje v vseh državah članicah, čeprav priznava, da je v sodnem okviru težko dokazati, da se je uporabnik tega resnično zavedal, kljub temu pa meni, da bi bil to pomemben korak, s katerim bi se priznala teža tega kaznivega dejanja, zagotovil resničen okvir za preprečevanje trgovine z ljudmi in ustavila kultura nekaznovanja;

27.  poziva države članice, naj uvedejo ostre kazenske sankcije za kazniva dejanja trgovine z ljudmi, modernega suženjstva in izkoriščanja ter naj zavestno uporabo storitev žrtev trgovine z ljudmi, med katere sodijo prostitucija ali druge oblike spolnega izkoriščanja oseb, prisilno delo ali storitve, vključno s prosjačenjem, suženjstvom ali podobnimi praksami, služabništvo, izkoriščanje kriminalnih dejavnosti ali odstranitev organov, obravnavajo kot kaznivo dejanje; je seznanjen s tem, da je na nacionalni ravni malo primerov kazenskega pregona in obsodb za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi;

28.  ugotavlja, da je glavni vir informacij v zvezi z registracijo žrtev policija, kar kaže na potrebo po ustreznih človeških in finančnih virih, vključno z usmerjenim strokovnim usposabljanjem organov kazenskega pregona, in po bolj uravnoteženi zastopanosti spolov med uslužbenci teh organov; poudarja, da registracija žrtev trgovine z ljudmi prek zaporov in centrov za pridržanje v nekaterih državah članicah kaže na pomanjkljivosti v sistemu in pomanjkljivo znanje uslužbencev, ki pri tem sodelujejo; vztraja, da morajo države članice učinkovito uporabljati zakonodajo proti trgovini z ljudmi, in poudarja, da bi bilo treba pravosodni sistem bolj osredotočiti na dinamiko izkoriščanja in uporabo prava, da bi se izboljšalo odkrivanje žrtev in razvilo znanje o subtilnih oblikah trgovine z ljudmi; v zvezi s tem ugotavlja, da bi morala Evropska policijska akademija (CEPOL) na podlagi Uredbe (EU) 2015/2219 spodbujati skupno spoštovanje in razumevanje temeljnih pravic v okviru preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj, vključno s pravicami, podporo in zaščito žrtev;

29.  poziva, naj Europol in nacionalne policije namenijo več pozornosti in virov pregonu oseb, ki spodbujajo trgovino z ljudmi, s posebnim poudarkom na ozaveščanju policije in splošne javnosti o vseh novih oblikah trgovine z ljudmi;

30.  poziva Europol in države članice, naj okrepijo svoje delovanje v boju proti ljudem, ki novačijo, tako s proaktivnim pristopom kot na podlagi pričanj žrtev v skladu s členom 9 Direktive 2011/36/EU; poudarja, da se za novačenje uporabljajo različni kanali, zlasti družabna omrežja in spletna mesta (spletne agencije za novačenje); poziva Komisijo, naj mandat oddelka EU za prijavljanje sumljivih spletnih vsebin (IRU) v okviru Europola razširi na boj proti trgovini z ljudmi;

31.  poziva Komisijo, naj oceni učinkovitost sodelovanja med državami članicami in Europolom v boju proti trgovini z ljudmi; poudarja, kako pomembno je, da se podatki sistematično izmenjujejo in da vse države članice dopolnjujejo evropske podatkovne baze, ki se uporabljajo v ta namen in med katere sodita tudi podatkovni bazi Europola Focal Point Phoenix in Focal Point Twins; poudarja, da morajo imeti mejne in obalne straže dostop do podatkovnih baz Europola;

32.  ugotavlja, da žrtve izkoriščanje doživljajo na različne načine in da lahko metoda odkrivanja žrtev z uporabo „kontrolnega seznama“ kazalnikov ovira uradno odkrivanje ter tako vpliva na dostop žrtev do storitev, pomoči in zaščite;

33.  poudarja, da je treba spremeniti zakon, tako da se bodo žrtve trgovine z ljudmi po zakonu priznavale kot imetniki pravic in bodo bolj pripravljene ta kazniva dejanja prijaviti oblastem; meni, da bi morale biti žrtve trgovine z ljudmi upravičene do pomoči in zaščite tudi v primeru, da sodišče zavrne obravnavo njihove zadeve; poudarja, da je treba socialnim in zdravstvenim delavcem ter službi za priseljevanje dati več pooblastil, da ugotovijo, kaj vse zajema trgovina z ljudmi in komu je treba po zakonu zagotoviti pomoč in zaščito;

34.  poziva k boljšemu izvajanju in spremljanju člena 8 Direktive 2011/36/EU, da bi zagotovili, da se žrtve trgovine z ljudmi ne bi preganjale in se jim ne bi izrekale sankcije ali kazni, ter poudarja, da to pomeni, da se sankcije ali kazni ne bi izrekale tudi osebam, ki se prostituirajo, in da se nedovoljen vstop ali bivanje v tranzitnih in namembnih državah ne bi kaznoval;

35.  je zaskrbljen zaradi dokazov, da so nekatere žrtve trgovine z ljudmi aretirane in izgnane, namesto da bi se jim omogočil in olajšal dostop do pravic, ki jih imajo kot žrtve v skladu z Direktivo 2004/81/ES;

36.  poziva Komisijo, naj pripravi smernice na podlagi najboljše prakse za razvoj in vključitev strokovnega znanja na področju enakosti spolov v dejavnosti organov kazenskega pregona po vsej EU;

37.  poziva države članice, naj sodelujejo pri oblikovanju boljših smernic za odkrivanje žrtev trgovine z ljudmi, ki bi konzularnim službam in mejni policiji pomagale pri tej nalogi;

38.  poudarja, kako pomembno je slediti denarju pri preiskovanju in pregonu mrež organiziranega kriminala, ki služijo s trgovino z ljudmi, ter poziva Europol in Eurojust, naj okrepita svoje zmogljivosti na področju boja proti trgovini z ljudmi; poziva države članice, naj tesno sodelujejo z Europolom in med seboj, da bi lahko preiskovale finančne vidike in pranje denarja v primerih trgovine z ljudmi; poudarja, da bi morale države članice okrepiti sodelovanje ter zamrzniti in zaseči premoženje posameznikov, ki sodelujejo v trgovini z ljudmi, saj bi to lahko bilo učinkovito sredstvo, da bi ta dobičkonosna dejavnost z nizkim tveganjem postala dejavnost z nizkim dobičkom in visokim tveganjem; v zvezi s tem poziva države članice, naj učinkoviteje uporabijo vsa razpoložljiva orodja, na primer vzajemno priznavanje sodb, skupne preiskovalne enote in evropski preiskovalni nalog; meni, da bi bilo treba zaseženo premoženje oseb, obsojenih za kazniva dejanja trgovine z ljudmi, uporabiti za podporo in odškodnino žrtvam trgovine z ljudmi; ugotavlja tudi, da se z ogromnimi finančnimi sredstvi iz trgovine z ljudmi in njihovega izkoriščanja financirajo druge oblike hudih kaznivih dejanj;

39.  poziva agencije s področja pravosodja in notranjih zadev, kot so Eurojust, Europol, FRA, Frontex, Cepol in EASO, naj razvijejo vzdržni program za bolj uravnoteženo zastopanost spolov pri sprejemanju odločitev v zvezi s trgovino z ljudmi; poziva, naj razkrijejo podatke o zastopanosti spolov v svojih upravnih odborih in med zaposlenimi glede na razprave z državami članicami o koristih enakopravnega zaposlovanja in napredovanja uslužbencev v organih kazenskega pregona in mejnih organih; prav tako poziva, naj se v agencijah s področja pravosodja in notranjih zadev, v katerih prevladujejo moški, programi, kot je projekt Europola za uravnoteženo zastopanost spolov „Female Factor“, izvajajo redno, ne pa le občasno;

40.  opominja, da je usposobljenost izvajalcev in uradnikov bistvena za zgodnje odkrivanje morebitnih žrtev in preprečevanje kaznivih dejanj; zato poziva države članice, naj dosledno uporabljajo člen 18(3) Direktive 2011/36/EU in si izmenjajo najboljšo prakso, zlasti pri oblikovanju programov usposabljanja, pri katerih se upošteva različnost spolov, za tiste, ki se pri svojem delu srečujejo z žrtvami trgovine z ljudmi, kot so policisti in pripadniki drugih varnostnih služb, mejni uslužbenci, sodniki, odvetniki in drugi sodni organi, zdravstveni delavci na terenu, socialni delavci in psihologi; poudarja, da bi moralo usposabljanje vključevati pridobivanje znanja o nasilju in izkoriščanju na podlagi spola, odkrivanju žrtev, uradnem postopku odkrivanja in primerni, spolu prilagojeni pomoči žrtvam;

41.  poziva k širši pripravi in razširjanju publikacij ozaveščanja, namenjenih izboljšanju znanja v okviru posameznih poklicev, kot je priročnik za pomoč žrtvam trgovine z ljudmi ter njihovo zaščito, ki je namenjen konzularnim in diplomatskim uslužbencem (Handbook for consular and diplomatic staff on how to assist and protect victims of human trafficking)(19);

42.  priznava pomen razvoja dolgoročnih razmerij med organi kazenskega pregona, ponudniki storitev, različnimi deležniki in žrtvami, da bi se vzpostavilo zaupanje ter obravnavale potrebe žrtev; poudarja, da podporne organizacije potrebujejo ustrezno financiranje za projekte, in izraža zaskrbljenost, ker številne organizacije, zlasti ženske organizacije, zaradi zmanjšanja sredstev težko delujejo;

43.  poudarja, da bi moralo biti financiranje Komisije in držav članic namenjeno najprimernejšemu ponudniku storitev, in sicer na podlagi potreb žrtev, vključno z zahtevami glede na spol in zahtevami otrok, strokovnega znanja ponudnika in njegovih zmožnosti, da zagotovi obsežno in dolgoročno pomoč in nego;

44.  poziva države članice, naj socialne partnerje, zasebni sektor, sindikate in civilno družbo, zlasti nevladne organizacije, ki se borijo proti trgovini z ljudmi in pomagajo žrtvam, vključijo v svoje pobude za preprečevanje trgovine z ljudmi, zlasti na področju izkoriščanja delovne sile, tudi kar zadeva odkrivanje žrtev in dejavnosti ozaveščanja;

45.  ugotavlja, da je spolno izkoriščanje nezakonito v vseh državah članicah, trgovina za namene spolnega izkoriščanja pa kljub temu še vedno poteka; poziva države članice, naj dosledno izvajajo Direktivo 2011/92/EU o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in okrepijo policijsko in pravosodno sodelovanje na področju preprečevanja spolnega izkoriščanja otrok in boja proti njemu; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami preuči, kako povpraševanje po spolnih uslugah spodbuja trgovino z ljudmi, vključno s trgovino z otroki, in kako bi najbolje omejili to povpraševanje; v zvezi s tem opozarja na obveznost držav članic, da posebno pozornost namenijo otrokom, ki so žrtve trgovine z ljudmi, vključno z mladoletniki brez spremstva iz tretjih držav, ter otrokom v kazenskih postopkih zagotovijo posebno zaščito, pri čemer je treba vedno v prvi vrsti upoštevati otrokovo največjo korist;

46.  ugotavlja, da bi moralo zbiranje podatkov o trgovini z otroki temeljiti na skupni opredelitvi tega kriminalnega pojava; prav tako ugotavlja, da nekatere države članice trgovino z otroki obravnavajo ločeno od oblik izkoriščanja, nekatere pa otroke, ki so žrtve, obravnavajo skupaj z odraslimi, zaradi česar na ravni EU ni mogoče pridobiti celovitih podatkov o tem problemu in opredeliti najboljšega preiskovalnega ukrepa;

47.  poudarja obveznost Komisije v skladu s členom 23(2) Direktive, da do leta 2016 pripravi poročilo z oceno učinka veljavnih nacionalnih zakonov na kriminalizacijo zavestnega izkoriščanja storitev žrtev trgovine z ljudmi, in potrebo po dodatnih ukrepih; poudarja, da se Komisija ne bi smela zanašati zgolj na poročila držav članic, temveč bi morala skladnost ocenjevati tudi na podlagi sodelovanja s civilno družbo in ustreznimi drugimi organi, kot je GRETA, in poročil za državo, ki jih pripravita posebni predstavnik OVSE za področje trgovine z ljudmi in posebni poročevalec OZN za trgovino z ljudmi in sodobne oblike suženjstva;

48.  ugotavlja, da med državami članicami ni skupnega dogovora v zvezi s tem, kaj pomeni povpraševanje po izkoriščanju, ter poziva Komisijo in države članice, naj predlagajo smernice o kaznovanju strank, ki temeljijo na nordijskem modelu, obenem pa naj ozaveščajo o vseh oblikah trgovine z ljudmi, zlasti o spolnem izkoriščanju, in opozarjajo na druge oblike izkoriščanja, kot je služabništvo;

49.  ugotavlja, da so nekatere skupine ranljivejše, zato je pri njih še posebej nevarno, da postanejo žrtev trgovine z ljudmi; obžaluje, da je trgovina z ljudmi rezultat velikega povpraševanja po proizvodih in storitvah, ki temeljijo na izkoriščanju ljudi, in je zelo dobičkonosna oblika organiziranega kriminala;

50.  poudarja, da podatki potrjujejo, da kriminalizacija kupovanja spolnih uslug na Švedskem deluje odvračilno; opozarja na normativni učinek tega modela ureditve in njegov potencial za spremembo družbenega stališča s ciljem zmanjšanja splošnega povpraševanja po storitvah žrtev trgovine z ljudmi;

51.  poziva države članice, naj v celoti izvajajo člen 18(4) Direktive in pripravijo posebne strategije za zmanjšanje povpraševanja po trgovini z ljudmi za spolno izkoriščanje, kot so izhodni programi ter sistemi za krepitev moči in zaščito pravic oseb, ki se prostituirajo, ter zmanjšanje njihove ranljivosti za izkoriščanje, pripravijo pa naj tudi kampanje za odvračanje od povpraševanja po spolnih uslugah žrtev trgovine z ljudmi, pri čemer je treba dodati, da je urejanje prostitucije v pristojnosti držav članic; poziva Komisijo, naj preuči tudi morebitne povezave med povpraševanjem po spolnih uslugah in trgovino z ljudmi; meni, da je mogoče to povpraševanje zmanjšati z zakonodajo, s katero bi tisti, ki kupujejo spolne usluge žrtev trgovine z ljudmi, kazensko odgovarjali namesto tistih, ki te usluge prodajajo;

52.  poziva EU, naj bo pozorna na nove oblike trgovine z ljudmi in njihovega izkoriščanja, vključno z reproduktivnim izkoriščanjem in trgovino z novorojenčki, ter o teh novih oblikah jasno obvešča druge;

53.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ima zelo malo držav članic jasno opredeljene programe za zmanjšanje povpraševanja in da so ti programi na splošno usmerjeni v trgovino z ljudmi za spolno izkoriščanje; poziva države članice, naj pripravijo programe za zmanjšanje povpraševanja za vse vrste trgovine z ljudmi;

54.  ugotavlja, da je mogoče navidezne zakonske zveze v določenih okoliščinah, če obstajajo elementi prisile, obravnavati kot trgovino z ljudmi ter da ženske in dekleta verjetneje postanejo žrtve;

55.  poudarja, da prizadevanja za večjo enakost spolov prispevajo k preprečevanju trgovine z ljudmi, pri čemer bi morala ta prizadevanja vključevati strategije za programe izobraževanja in krepitve moči za ženske in deklice, da bi se okrepil njihov položaj v družbi in bi bile manj ranljive za trgovino z ljudmi; poziva države članice, naj sprejmejo bolj proaktivne preventivne ukrepe, kot so kampanje obveščanja in ozaveščanja, usposabljanja, posebej zasnovana za moške, ciljne delavnice z ranljivimi skupinami in izobraževalne dejavnosti v šolah, vključno s spodbujanjem enakosti, bojem proti seksističnim stereotipom in nasilju na podlagi spola, saj bi moralo biti enako obravnavanje cilj vse družbe;

56.  opozarja na učinkovitost programov ozaveščanja pri izobraževanju potrošnikov, da izberejo izdelke družb, ki zagotavljajo dobavno verigo brez suženjstva, vendar ugotavlja, da samo to še ni dovolj za zmanjšanje povpraševanja po trgovini z ljudmi;

57.  ugotavlja, da je v skladu z Direktivo 2009/52/ES že nezakonito, da delodajalci za delo ali storitve uporabljajo državljane tretjih držav, ki nimajo urejenega zakonitega prebivanja v EU, pri čemer se zavedajo, da gre za žrtve trgovine z ljudmi; priznava, da ta zakonodaja ne vključuje državljanov EU, ki so žrtve trgovine z ljudmi; poziva države članice, naj zagotovijo, da bo njihova zakonodaja državljane EU, ki so žrtve trgovine z ljudmi, ščitila pred izkoriščanjem in da se uvedejo ustrezne sankcije;

58.  opozarja, da je po podatkih Europola po prihodu v EU od leta 2015 izginilo okoli 10.000 mladoletnikov brez spremstva, ki bi lahko bili žrtve trgovine z ljudmi in izpostavljeni številnim oblikam izkoriščanja in zlorabe; poziva države članice, naj v celoti izvajajo azilni sveženj in registrirajo otroke ob prihodu v EU, da bi zagotovili njihovo vključitev v sisteme zaščite otrok; poziva države članice, naj izboljšajo izmenjavo informacij, da bi tako bolje zaščitili otroke migrante v Evropi;

59.  je zaskrbljen zaradi pomanjkanja podatkov o Rominjah in romskih otrocih, pri katerih obstaja tveganje trgovine z ljudmi za prisilno delo in storitve, med katere sodi tudi beračenje; poziva Komisijo, naj zagotovi podatke o Rominjah in romskih otrocih, pri katerih je bilo ugotovljeno, da so žrtve trgovine z ljudmi, in o tem, koliko jih je bilo deležnih pomoči žrtvam in v katerih državah;

60.  poudarja, da se lahko prisilna poroka šteje za obliko trgovine z ljudmi, če vsebuje elemente izkoriščanja žrtve, in poziva vse države članice, naj vključijo to razsežnost; poudarja, da je izkoriščanje lahko spolno (posilstvo v zakonski zvezi, prisilna prostitucija ali pornografija) ali ekonomsko (gospodinjsko delo ali prisilno prosjačenje) ter da je lahko prisilna poroka končni cilj trgovine (prodaja žrtve za nevesto ali sklenitev zakonske zveze pod prisilo); poudarja, da pristojni organi težko prepoznajo to vrsto trgovine, saj se uvršča v zasebno sfero; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezne strukture za sprejem teh žrtev; poziva Komisijo, naj okrepi izmenjavo najboljše prakse na tem področju;

61.  je zaskrbljen zaradi naraščajočega pojava zapeljevanja za namene spolnega izkoriščanja; opozarja, da so žrtve tega pojava pogosto čustveno odvisne od zapeljevalcev, kar otežuje delo preiskovalcev, saj jih ni lahko prepoznati kot žrtve trgovine z ljudmi, ter pogosto odklanjajo pričanje proti zapeljevalcem; poziva Komisijo, naj okrepi izmenjavo najboljše prakse na tem področju; poziva države članice, naj tem žrtvam priskrbijo posebno nastanitev ter naj zagotovijo, da jim organi kazenskega pregona in sodstva priznajo status žrtve, zlasti če so mladoletne, da se tako prepreči njihova stigmatizacija zaradi „sprevrženega obnašanja“;

Razsežnost spola pri pomoči žrtvam ter podpori in zaščiti žrtev

62.  izraža zaskrbljenost, ker nimajo vse žrtve preprostega dostopa do storitev ali niso seznanjene s storitvami; poudarja, da pri dostopu do storitev ne sme biti diskriminacije;

63.  ugotavlja, da žrtve trgovine z ljudmi potrebujejo specializirane storitve, vključno z dostopom do varne kratkoročne ali dolgoročne nastanitve, programov za zaščito prič, zdravstvene oskrbe in svetovanja, prevajalskih storitev in tolmačenja, pravnih sredstev, nadomestila, pomoči pri potovanju, izobraževanja in usposabljanja, vključno z učenjem jezika države, v kateri prebivajo, posredovanja pri zaposlitvi, pomoči pri (ponovnem) vključevanju, družinski mediaciji in preselitvi, pri čemer bi bilo treba te storitve dodatno prilagoditi posameznikom ter upoštevati zlasti vprašanje spola;

64.  poudarja, da morajo države članice glede na razsežnost spola trgovino z ljudmi obravnavati kot obliko nasilja nad ženskami; poudarja, da je treba pozornost posvetiti dinamiki izkoriščanja in s tem povezani dolgoročni čustveni in psihološki škodi; poziva Komisijo, naj predlaga evropsko strategijo za boj proti nasilju na podlagi spola, ki naj vsebuje zakonodajni predlog o nasilju nad ženskami, vključno s trgovino z ljudmi;

65.  poudarja dobro opravljeno delo vladnih služb in civilne družbe pri odkrivanju žrtev trgovine z ljudmi ter zagotavljanju pomoči in podpore žrtvam, čeprav se to delo ne opravlja dosledno v vseh državah članicah ali ob upoštevanju različnih vrst trgovine z ljudmi;

66.  poudarja, da je treba zagotoviti ustrezno financiranje neodvisnih nevladnih organizacij in zatočišč za posamezni spol, da bi ustrezno zadostili potrebam na vseh točkah poti žrtve v ciljnih državah in preventivno ukrepali v posameznih izvornih, tranzitnih in ciljnih državah;

67.  poziva države članice, naj vzpostavijo klicne številke, kjer bodo žrtve trgovine z ljudmi in izkoriščanja lahko poiskale pomoč in nasvete; ugotavlja, da so se tovrstne klicne številke izkazale kot uspešne na drugih področjih, na primer pri radikalizaciji in ugrabitvah otrok;

68.  poziva države članice, naj žrtvam trgovine z ljudmi zagotavljajo spolu prilagojene storitve, ki ustrezajo njihovim potrebam, pri čemer naj upoštevajo potrebe, vezane na obliko trgovine z ljudmi, v katero so bile vključene; opozarja, da je večina žrtev sicer žensk in deklic, kljub temu pa bi morale biti na voljo specializirane storitve za žrtve obeh spolov;

69.  poudarja, da je mnogo žrtev spolnega izkoriščanja drogiranih, da se jih ohranja v stanju fizične in psihične zasvojenosti; zato poziva države članice, naj zagotovijo specializirane podporne programe za te žrtve in naj ta element priznajo kot obremenilno okoliščino v kazenskopravnih ukrepih proti trgovini z ljudmi;

70.  poudarja, da so zaradi kumulativnega učinka različnih vrst diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali identitete osebe LGBTI posebej izpostavljene trgovini z ljudmi; poziva države članice, naj bodo dovzetne za posebne potrebe žrtev LGBTI; poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo najboljše prakse na tem področju;

71.  poudarja, kako pomembno je, da vse države članice žrtvam trgovine z ljudmi, ki so zanosile zaradi spolnega izkoriščanja, sistematično priznajo pravico do dostopa do storitev varne prekinitve nosečnosti;

72.  meni, da bi bilo treba člen 11(5) Direktive 2011/36/ES razširiti in uvesti pomoč za prihodnje vključevanje (učenje jezika, spoznavanje kulture in skupnosti itd.), če lahko žrtev glede na svoj položaj pridobi dovoljenje za prebivanje;

73.  ugotavlja, da nezakonito prebivanje ne izključuje možnosti, da nekdo postane žrtev trgovine z ljudmi, zato bi morale imeti take žrtve enake pravice kot druge žrtve; poziva države članice, naj ločujejo vprašanja migracije in trgovine z ljudmi, pri čemer poudarja načelo brezpogojne pomoči iz Direktive;

74.  poziva vse države članice, naj žrtvam dejansko zagotovijo pravice, in poziva, naj se analizira izvajanje Direktive 2011/36/EU glede na določbe iz Direktive 2012/29/EU; poziva države članice, naj vsem osebam, ki se same opredelijo kot žrtve trgovine z ljudmi ali ki izpolnjujejo dovolj meril za to, da se opredelijo kot te žrtve, zagotovijo brezplačno pravno pomoč, vključno s pravnim zastopanjem, psihološko in zdravstveno podporo in informacije o pravicah do pomoči in zdravstvene oskrbe, vključno s pravico žrtev spolnega izkoriščanja do prekinitve nosečnosti, in jim tako omogočijo dostop do njihovih pravic, nadomestila in/ali pravnih sredstev; poudarja, da samoopredelitev nikakor ne bi smela biti edina zahteva za dostop žrtev do pravic in storitev;

75.  poziva države članice, naj brezplačne pravne pomoči žrtvam trgovine z ljudmi ne zagotovijo le v kazenskih postopkih, temveč tudi v civilnih postopkih, postopkih pred delovnim sodiščem ali imigracijskih in azilnih postopkih, v katerih so udeležene;

76.  poziva države članice, naj pri odločanju o omejevanju podpore žrtvam upoštevajo, da je okrevanje zaradi škode, ki jo utrpi žrtev trgovine z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja, dolgotrajnejše od okrevanja po drugih oblikah izkoriščanja; poziva k razširitvi zaščitnih ukrepov za žrtve, ki so bile vključene v trgovino z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja, da bi se čim bolj zmanjšala škoda ter preprečili ponovna vključitev teh žrtev v trgovino z ljudmi in sekundarna viktimizacija ter bi se v vsakem primeru zadostilo posameznim potrebam;

Ocena drugih ukrepov, sprejetih med izvajanjem Direktive, ki upoštevajo različnost spolov,

77.  poudarja, da je lahko vsaka obveznost žrtev, da sodelujejo pri pregonu trgovcev z ljudmi, škodljiva; poudarja, da v okviru pristopa, ki temelji na človekovih pravicah, takšna obveznost ne bi smela biti pogoj za dostop do storitev;

78.  poudarja, da bi bilo treba vse žrtve trgovine z ljudmi sistematično obvestiti o tem, da si lahko vzamejo čas za okrevanje in razmislek, ter jim dejansko dati ta čas na voljo; obžaluje, da so te pravice v nekaterih državah članicah prenesli samo v migracijsko zakonodajo in se zato ne priznavajo vsem žrtvam trgovine z ljudmi, temveč le tistim brez urejenega statusa; želi spomniti, da je treba te pravice priznati vsem žrtvam trgovine z ljudmi;

79.  opozarja, da morajo države članice na podlagi Direktive 2004/81/ES žrtvam trgovine z ljudmi zagotoviti rok za premislek in okrevanje; poziva države članice, naj pri določanju tega roka upoštevajo člen 13 Konvencije Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi in naj podaljšajo tridesetdnevni rok za okrevanje in razmislek iz te konvencije za žrtve trgovine z ljudmi z namenom spolnega izkoriščanja, saj ta oblika nasilja povzroča hude in trajne posledice;

80.  ugotavlja, da se veljavna strategija EU za odpravo trgovine z ljudmi zaključuje leta 2016, ter poziva Komisijo, naj ovrednoti to strategijo in uvede novo, ki bo temeljila na pristopu človekovih pravic s poudarkom na žrtvah, vključevala jasno razsežnost spola in konkretne ukrepe v zvezi s tem, ustrezno in učinkovito obravnavala preprečevanje in bo še naprej odvračala od povpraševanja, ki spodbuja vse oblike trgovine z ljudmi; poziva, naj se ta strategija vključi v druga področja politike in uskladi z njimi, da se zagotovi učinkovito izvajanje ukrepov za boj proti trgovini z ljudmi, med drugim tudi na področju varnosti, enakosti spolov, migracij, kibernetske varnosti in kazenskega pregona;

81.  izraža pohvalo državam članicam, ki so uvedle učinkovite nacionalne mehanizme poročanja in nacionalne poročevalce, ter jih poziva, naj zagotovijo ustrezno financiranje in neodvisnost teh ukrepov, da se bodo lahko njihove naloge čim bolje izvajale;

82.  poziva države članice, naj za ocenjevanje svojih strategij in dejavnosti ter izboljšanje svojih prizadevanj v boju proti trgovini z ljudmi imenujejo neodvisnega nacionalnega poročevalca, ki bo imel zakonsko pravico nastopiti pred nacionalnim parlamentom in izdati priporočila, kako najbolje ukrepati proti trgovini z ljudmi;

83.  poziva države članice, naj pridobijo podrobnejše najnovejše podatke z zbiranjem zanesljivih statističnih podatkov, ki jih predložijo vsi glavni akterji, z zagotavljanjem, da so podatki enotni in ločeni po spolu, starosti, vrsti izkoriščanja (znotraj podsklopov vrst trgovine z ljudmi), izvorni in ciljni državi, ter z vključevanjem oseb, ki so žrtve notranje trgovine z ljudmi, da bi bolje odkrivali morebitne žrtve in preprečili to kaznivo dejanje; poziva države članice, naj okrepijo izmenjavo podatkov, da bodo bolje ocenile razsežnost spola in najnovejše trende v okviru trgovine z ljudmi ter se učinkoviteje borile proti trgovini z ljudmi; poziva države članice, naj zagotovijo pomembnejšo vlogo nacionalnih poročevalcev pri usklajevanju pobud za zbiranje podatkov, in sicer v tesnem sodelovanju z ustreznimi organizacijami civilne družbe, ki so dejavne na tem področju;

84.  ugotavlja, da so bile kljub jasni opredelitvi trgovine z ljudmi v Direktivi v nacionalni zakonodaji držav članic sprejete številne različne opredelitve; poziva Komisijo, naj preuči to vprašanje in pripravi poročilo, kako različne opredelitve vplivajo na uporabo Direktive v praksi; poudarja pomen konceptualne jasnosti, da se prepreči prepletanje z drugimi podobnimi, a ločenimi vprašanji;

85.  ugotavlja, da deležniki na splošno potrjujejo, da se velika večina žrtev trgovine z ljudmi ne odkrije, priznava, da se trgovini z nekaterimi ranljivimi skupinami ljudi, kot so mladi (brezdomci), otroci, invalidi in osebe LGBTI, ne namenja dovolj pozornosti; poudarja, da je treba izboljšati zbiranje podatkov, da se bo odkrilo več žrtev iz teh skupin in se izoblikovala najboljša praksa pri obravnavanju njihovih posebnih potreb;

86.  poudarja, da morajo institucije EU za izboljšanje prizadevanj v boju proti trgovini z ljudmi natančno oceniti izvajanje zakonodaje EU v državah članicah in po potrebi sprejeti nadaljnje zakonodajne ali druge ukrepe;

87.  poziva Komisijo, naj pripravi standardizirane smernice za zbiranje podatkov, vključno z varstvom podatkov, za zadevne organe, kot so organi kazenskega pregona, obmejne službe in službe za priseljevanje, socialne službe, lokalni organi, zapori, nevladne organizacije ter drugi subjekti;

88.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo v okviru evropske agende o migracijah (COM(2015)0240) pozornost namenila ukrepom proti trgovini z ljudmi in se bo z reformo pravil o prebivališču žrtev trgovine z ljudmi tem žrtvam omogočilo sodelovanje pri pregonu trgovcev;

89.  poziva Komisijo, naj reši vprašanje zlorabe samozaposlitve in zaposlitve migrantov v nekaterih državah članicah v izogib izpolnjevanju lokalnih delovnih standardov in zaposlitvenih obveznosti in naj prizna, da se navidezna samozaposlitev pogosto uporabi za področja migrantskega dela, na katerih je trgovina z ljudmi najpogostejša;

90.  poziva EU in države članice, naj s pomočjo instrumenta za stabilnost in z utrditvijo trajne odgovornosti držav kandidatk okrepijo regionalno sodelovanje v boju proti trgovini z ljudmi po znanih poteh, na primer z vzhoda v EU;

91.  poziva EU, naj prek Eurostata zagotovi ocene o številu registriranih in neregistriranih žrtev trgovine z ljudmi v skladu s splošnim vzorcem, ki ga uporabljajo organizacije, kot je Mednarodna organizacija za migracije (IOM), Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) in Mednarodna organizacija dela (ILO);

92.  poziva države članice, naj v svoje direktive o boju proti trgovini z ljudmi vključijo načelo nevračanja, kot to velja v Protokolu OZN o trgovini z ljudmi in Konvenciji Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi ter skladno z obveznostmi držav v okviru mednarodnega prava o beguncih in mednarodnega prava na področju človekovih pravic;

93.  spodbuja EU in države članice, naj raziščejo najnovejše trende in oblike trgovine z ljudmi, vključno z morebitnim vplivom sedanje migracijske krize na trgovino z ljudmi, da bi se lahko primerno in usmerjeno odzvali na razvoj dogodkov;

94.  poziva Komisijo, naj v naslednje poročilo o izvajanju Direktive 2011/36/EU vključi analizo povezav med različnimi vrstami trgovine z ljudmi in poti med njimi, saj se žrtve pogosto izkoriščajo na več načinov hkrati in v okviru več vrst trgovine; poziva jo tudi, naj spodbuja nadaljnje raziskave glavnih vzrokov trgovine z ljudmi in učinka na enakost spolov;

95.  poziva Komisijo, naj oceni potrebo po pregledu mandata prihodnjega Evropskega javnega tožilstva, da bo, ko bo vzpostavljen, imel tudi pooblastila za obravnavanje trgovine z ljudmi;

96.  poziva Komisijo, naj glede na to, da je Istanbulska konvencija učinkovito orodje za preprečevanje in odpravljanje nasilja nad ženskami, vključno s trgovino z ljudmi, ter za zagotavljanje zaščite in pomoči žrtvam, spodbudi države članice, da to konvencijo ratificirajo;

97.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam držav članic.

OBRAZLOŽITEV

Trgovina z ljudmi pomeni kršitev temeljnih človekovih pravic iz člena 5 Listine EU o temeljnih pravicah in kršitev osebne integritete žrtve ter hudo obliko organiziranega kriminala, ki ogroža državo in pravno državo. To vprašanje se rešuje na številnih ravneh upravljanja, pri čemer je bila na ravni EU sprejeta Direktiva 2011/36/EU z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev, s katero je bil vzpostavljen pravni okvir za učinkovitejši kazenski pregon trgovcev z ljudmi. Še pomembnejši je cilj Direktive 2011/36/EU (v nadaljnjem besedilu: Direktiva), tj. boljša zaščita žrtev trgovine z ljudmi in zmanjšanje ranljivosti morebitnih žrtev. Direktiva je splošno priznan izčrpen zakonodajni dokument s pomembnim pristopom, usmerjenim v človekove pravice, ki jasno poudarja razsežnost spola pri trgovini z ljudmi.

Rok za prenos Direktive v nacionalne zakonodaje je bil 6. april 2013. Komisijo je o prenosu uradno obvestilo 26 držav članic, izjema je le Nemčija. Danske zakonodaja o boju proti trgovini z ljudmi ne zavezuje.

Komisija ima na podlagi Direktive številne obveznosti poročanja. V skladu s členom 23 bi morala do 6. aprila 2015 pripraviti poročilo o oceni ukrepov, ki so jih sprejele države članice za doseganje skladnosti z Direktivo. V to poročilo naj bi bil vključen opis kaznivega dejanja uporabe storitev oseb, ki so predmet izkoriščanja, če je uporabnik seznanjen s tem, da je oseba žrtev trgovine z ljudmi. Po navedbah Komisije bodo ta poročila objavljena konec leta 2016. Komisija mora do 6. aprila 2016 pripraviti tudi poročilo o oceni učinka kriminalizacije uporabe storitev in mu po potrebi priložiti ustrezne predloge. Komisija ni spoštovala časovnega razporeda iz Direktive.

Razsežnost spola

Čeprav so žrtve lahko zelo raznolike osebe obeh spolov in vseh starosti ter iz različnih okolij, statistični podatki jasno kažejo, da je večina (80 %) žrtev žensk in deklic. Spol je dejavnik ranljivosti za moške in ženske. Pri ženskah je mogoče ranljivost pripisati oviram pri dostopu do izobrazbe, razlikam v plačilu med spoloma, neenakemu dostopu do dostojnih delovnih priložnosti, nasilju na podlagi spola, brezposelnosti ali podzaposlenosti, feminizaciji revščine in migracij, razvojnim strategijam, ki ne upoštevajo različnosti spolov, omejujočim migracijskim zakonom in politikam ter oboroženim konfliktom. Zaradi teh neenakosti ženske v manjši meri svoje izkušnje prepoznajo kot izkoriščanje, temveč mislijo, da izpolnjujejo svojo vlogo kot negovalke in izvajalke storitev. Spolna socializacija vpliva tudi na moške, saj moškim z socializacijo privzgoji razmišljanje, da je njihova naloga poskrbeti za družino ter da izkoriščenost pomeni njihovo šibkost in neuspeh pri izpolnjevanju vloge „skrbnika“.

Države članice morajo v skladu s členom 1 Direktive v svoje pobude za boj proti trgovini z ljudmi vključiti razsežnost spola, ni pa jasno opredeljeno, kaj ta obveznost pomeni v praksi. Države članice niso jasno navedle, da so v celoti izpolnile to zahtevo, pri čemer se vse žrtve ne glede na spol srečujejo z ovirami pri dostopu do storitev pomoči. Pri transspolnih žrtvah so še večje težave v zvezi z ustreznim zagotavljanjem storitev.

Ker so žrtve največkrat ženske in deklice, je pomembno, da je poudarek tega poročila na odkrivanju, zdravljenju in zaščiti žrtev ter podpori, ki jim je na voljo. Kljub Direktivi se žrtve trgovine z ljudmi še vedno ne odkrivajo dovolj zgodaj ali dosledno, pri čemer imajo še vedno težave pri dostopu do pravnega varstva, storitev in pravične obravnave, do česar so upravičene v okviru prava EU.

Opredelitev trgovine z ljudmi

Opredelitev iz Direktive širše obravnava vprašanje iz predhodnih instrumentov. Trgovina z ljudmi zajema raznolike dejavnosti, vključno s spolnim izkoriščanjem, prisilnim delom, prisilnimi porokami, služabništvom, odstranitvijo organov, prisilnim beračenjem, nezakonitimi posvojitvami otrok in drugimi dejavnostmi. Pri teh dejavnostih se izkoriščajo različne žrtve na različne načine, zato bi bilo treba sprejeti podrobnejše strategije. Vendar je treba upoštevati, da se lahko te dejavnosti nekoliko prekrivajo, saj se lahko storilec ukvarja z več dejavnostmi, žrtev pa lahko prehaja med različnimi oblikami trgovine z ljudmi. Na primer, dekle, ki je v okviru trgovine z ljudmi najprej prisiljeno v beračenje, lahko pozneje postane žrtev spolnega izkoriščanja.

Zelo pomembno je tudi zagotoviti, da ena vrsta trgovine z ljudmi nima prednosti pred drugo. Zakonska opredelitev trgovine z ljudmi ne ločuje med različnimi oblikami trgovine z ljudmi, ki pa se vse obravnavajo kot huda kazniva dejanja, kljub temu pa izkušnje na terenu v EU kažejo, da to ne drži. Trgovina z ljudmi za namene izkoriščanja delovne sile na primer pogosto velja za manj hudo kaznivo dejanje od spolnega izkoriščanja, saj je bolj verjetno, da bo tako izkoriščanje delovne sile opredeljeno kot nezakonito delo in kršitev predpisov v zvezi z zaposlovanjem, ne pa kot kaznivo dejanje. Prav tako je trgovina z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja tema v širših razpravah o spolni industriji (ali je zakonita ali nezakonita), pri čemer se izgubi poudarek na žrtvah.

Podatki

Statistični podatki niso točni pokazatelji dejanskih razmer, saj obstaja veliko žrtev, ki se nikoli ne odkrijejo. Ker je trgovina z ljudmi kaznivo dejanje, ki vpliva zlasti na t. i. skrito prebivalstvo, se na splošno prijavlja izredno redko, odkrije pa se le malo žrtev trgovine z ljudmi obeh spolov.

V Direktivi je poudarjeno, da bi morala Unija še naprej razvijati metodologije in načine zbiranja podatkov, da bi lahko pripravila primerljive statistične podatke o trgovini z ljudmi, v členu 19 pa so predlagani posebni ukrepi. Nacionalnim poročevalcem, imenovanim v okviru izvajanja Direktive, bi bilo treba zagotoviti ustrezna sredstva in neodvisnost, da bi lahko predložili najkakovostnejše podatke za prihodnje pobude za preprečevanje trgovine z ljudmi.

Nekatere države članice predložijo podrobnejše podatke od drugih, te razlike pa naj bi se s celovitim izvajanjem Direktive odpravile. Podatke zagotavlja zlasti policija, pa tudi nevladne organizacije, obmejne službe in službe za priseljevanje, socialne službe, lokalni organi ter, kar je najbolj skrb vzbujajoče, zapori in centri za pridržanje.

Zaradi uporabe različnih opredelitev pridobljeni podatki niso primerljivi. Te razlike v opredelitvah pomenijo, da se zbrani podatki razlikujejo med državami članicami. Poleg tega je le 24 držav članic predložilo podatke, ločene po spolu. Države članice bi morale za boljšo oceno razsežnosti spola pri trgovini z ljudmi zbirati podatke, ločene in prilagojene glede na spol.

Preprečevanje

Pri boju proti trgovini z ljudmi je bistveno preprečevanje, zato morajo države članice narediti vse, kar je v njihovi moči, da preprečijo, da ljudje postanejo žrtve.

S pobudami za odpravljanje razlik med spoloma ter krepitev moči žensk in deklet (ter marginaliziranih skupin) bi se zmanjšala njihova izpostavljenost trgovini z ljudmi. K temu bi pripomogli izobraževalni programi in programi za krepitev moči. Poleg tega bi morala Komisija, kot je Parlament že zahteval, vložiti zakonodajni predlog za preprečevanje nasilja nad ženskami.

Številne države članice so pripravile kampanje za ozaveščanje prebivalstva o tveganjih trgovine z ljudmi, vendar morajo biti te kampanje usmerjene, da bodo učinkovite. Nekatere države članice so na primer sprejele bolj proaktivne preventivne ukrepe, kot so delavnice za posebne skupine prebivalstva, ki so izpostavljene trgovini z ljudmi, in za tiste, ki delajo z njimi. Usmerjeni ukrepi v šoli bi lahko pomagali preprečevati žrtve med otroki.

Poleg tega bi moral razvoj pobud za preprečevanje zajemati najustreznejše deležnike. Zato bi morale države članice pobude za preprečevanje oblikovati s socialnimi partnerji, civilno družbo in nekdanjimi žrtvami trgovine z ljudmi ob upoštevanju najboljše prakse.

Odkrivanje žrtev

Države članice morajo v skladu z Direktivo vzpostaviti sisteme za zgodnje prepoznavanje in odkrivanje žrtev ter pomoč žrtvam. Odkrivanje žrtev je namreč velikokrat izpostavljeno kot težava v boju proti trgovini z ljudmi, za kar je več različnih vzrokov. Čeprav se izvaja več pobud in projektov, ki jih financira Komisija ter so namenjeni pomoči pri odkrivanju žrtev, pa so glede na prakso na terenu vidne jasne razlike pri izvajanju, kar kaže na prešibko politično voljo. Združevanje trgovine z ljudmi z drugimi zelo političnimi vprašanji, kot so migracije ali prihod beguncev, spodkopava doseženi napredek in dodatno ogroža osebe, ki so izpostavljene trgovini z ljudmi.

Države članice morajo v skladu s členom 9 Direktive zagotoviti, da so osebe, enote ali službe, pristojne za preiskovanje ali pregon trgovine z ljudmi, ustrezno usposobljene. Ta obveznost se ne izvaja enako dosledno v vseh državah članicah. Programe za usposabljanje bi bilo treba dodatno razširiti, da bi vključevali druge ustrezne strokovnjake, med drugim tudi policiste, sodnike, sodnoupravne uradnike, odvetnike, zdravstveno osebje na terenu in socialne delavce. To usposabljanje bi moralo biti osredotočeno na prepoznavanje žrtev, zlasti ob upoštevanju njihove ranljivosti in posebnih potreb, vključno s potrebami glede na spol. Pri postopkih odkrivanja, ki se zanašajo izključno na „kontrolni seznam“ kazalnikov, se ne upoštevajo raznolike izkušnje, ki jih imajo žrtve trgovine z ljudmi, in njihovi različni izidi. Enak pristop za vse je preveč poenostavljen in ne upošteva nekaterih najranljivejših skupin.

Komisija je pripravila več javno dostopnih publikacij za ozaveščanje o teh vprašanjih v nekaterih poklicih, kot je konzularno ali diplomatsko osebje, pri čemer bi morali v publikacije vključiti tudi druge poklice in jih bolj razširjati.

Zelo pomembne so tudi pobude za ozaveščanje splošnega prebivalstva, saj ljudje pogosto zmotno mislijo, da trgovine z ljudmi ne more biti v njihovi okolici. Ozaveščanje v zvezi s trgovino z ljudmi je enako pomembno tako v ciljnih državah kot v državah izvora. V državah izvora lahko ozaveščanje pomaga preprečevati trgovino z ljudmi, v ciljnih državah pa lahko pomaga opredeliti, kje bodo žrtve trgovine z ljudmi končale.

Pomoč žrtvam

V skladu z Direktivo bi bilo treba posameznikom nuditi pomoč in podporo takoj, ko obstaja utemeljeni sum, da so žrtve trgovine z ljudmi, in ne glede na to, ali želijo pričati ali ne. Pri teh storitvah bi bilo treba upoštevati razsežnost spola in priznati, da imata različna spola (ki sta vključena v drugačne oblike trgovine z ljudmi) drugačne potrebe v okviru pomoči.

Komisija je v okviru študije o razsežnosti spola pri trgovini z ljudmi ugotovila, da obstaja škoda glede na spol za žrtve, vključene v trgovino z ljudmi za namene spolnega izkoriščanja, v primerjavi z drugimi oblikami, kar naj bi izražale tudi storitve in pomoč, ki se zagotavlja žrtvam.

V okviru avstrijske študije iz leta 2014 je bilo ugotovljeno zanimivo dejstvo, da so žrtve moškega spola v primerjavi z ženskami običajno prikrajšane pri dostopu do storitev, ker je večina storitev za žrtve oblikovana za žrtve trgovine z ljudmi ženskega spola. Ugotovljeno je bilo tudi, da žrtve moškega spola pogosteje nasprotujejo upoštevanju pravil za zagotavljanje storitev.

Ne glede na spol žrtev pa njim namenjene storitve iz Direktive vključujejo namestitev, materialno pomoč, zdravljenje, tudi psihološko pomoč, svetovanje in obveščanje ter prevajalske storitve in tolmačenje. Žrtve s posebnimi potrebami bi morale prejeti dodatno pomoč. Prav tako so žrtve upravičene do pravnega svetovanja in zastopanja, tudi s ciljem uveljavljanja odškodnine. To bi moralo biti brezplačno, kadar žrtev nima finančnih sredstev. Zaradi narave trgovine z ljudmi žrtve verjetno nimajo sredstev za plačilo tovrstne pomoči, zato bi jim morala biti na voljo brezplačno.

Ustrezne storitve in pravična obravnava žrtev delujejo tudi preprečevalno, saj si žrtve, ki se jim zagotovi primerna podpora, lažje opomorejo po travmatični izkušnji ter se ponovno vključijo v gospodarstvo in družbo, pomagajo pri preganjanju storilcev in pri ozaveščanju javnosti in oblikovalcev politike. Poleg tega obstaja manjša možnost, da bodo ponovno postale žrtev trgovine z ljudmi.

11.4.2016

MNENJE Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve(*)

za Odbor za pravice žensk in enakost spolov

o izvajanju Direktive 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev z vidika enakosti spolov

(2015/2118(INI))

Pripravljavka mnenja: Malin Björk

POBUDE

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve poziva Odbor za pravice žensk in enakost spolov kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

–  ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

–  ob upoštevanju Konvencije Organizacije združenih narodov o otrokovih pravicah iz leta 1989,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini in boju proti njima (Carigrajska konvencija),

–  ob upoštevanju deklaracije in izhodišč za ukrepanje, sprejetih na četrti svetovni konferenci o ženskah 15. septembra 1995 v Pekingu, ter poznejših končnih dokumentov, sprejetih na posebnih zasedanjih Organizacije združenih narodov Peking+5, Peking+10 in Peking+15, ter končnega dokumenta konference o pregledu Peking +20,

–  ob upoštevanju člena 5 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

A.  ker je bil v triletnem obdobju med letoma 2010 in 2012 pri 69 % registriranih žrtvah trgovine z ljudmi namen trgovanja spolno izkoriščanje, pri 19 % prisilno delo ter pri 12 % druge oblike izkoriščanja, kot so odstranitev organov ali kriminalne dejavnosti; ker so v tem obdobju ženske predstavljale 67 % registriranih žrtev trgovine z ljudmi, moški 17 %, deklice 13 % in dečki 3 %, vključno s transspolniki; ker je treba različne oblike trgovine z ljudmi obravnavati s posebnimi in prilagojenimi ukrepi politike;

B.  ker je več agencij OZN v skupnem komentarju OZN k direktivi EU o pristopu na podlagi človekovih pravic (2011) opozorilo, da bi morali priznati obstoj trgovine z moškimi in ženskami ter obravnavati podobnosti in razlike v izkušnjah žensk in moških, kar zadeva njihovo ranljivost in zlorabe;

C.  ker je trgovina z ljudmi sodobna oblika suženjstva, ki je nesprejemljiva v družbi, ki temelji na spoštovanju človekovih pravic, tudi enakosti spolov; ker ima trgovina z ljudmi nadnacionalne razsežnosti; ker je treba imeti v učinkovitem boju proti tovrstnemu organiziranemu kriminalu vseevropski pristop, da se ga lahko spremlja in uskladi ustrezen odziv nanj;

D.  ker se v skladu z Direktivo 2011/36/EU kaznujejo naslednja namerna dejanja: novačenje, prevoz, premestitev, dajanje zatočišča ali sprejemanje oseb, vključno z izmenjavo ali prenosom nadzora nad temi osebami, z uporabo grožnje, sile ali drugih oblik prisile, ugrabitvijo, goljufijo, prevaro, zlorabo pooblastil ali ranljivosti ali dajanjem ali prejemanjem plačil ali koristi, da se doseže soglasje osebe, ki ima nadzor nad drugo osebo, zaradi izkoriščanja; ker se samoiniciativno poročilo, na katerem temelji to mnenje, omejuje le na analizo izvajanja Direktive 2011/36/EU;

E.  ker morajo vsa uspešna prizadevanja proti trgovini z ljudmi obravnavati temeljne vzroke te trgovine ter povezane dejavnike odbijanja in privlačevanja, tudi zmanjševanje povpraševanja in uporabe storitev, ki vključujejo žrtve trgovine z ljudmi;

F.  ker je povpraševanje po ženskah, deklicah, moških in dečkih v sektorju prostitucije odločilen dejavnik pri spodbujanju trgovine z ljudmi za namene spolnosti; in ker sta povpraševanje po poceni delovni sili in nezmožnost spoštovanja delavskih pravic odločilna dejavnika pri spodbujanju trgovine z ljudmi za namene izkoriščanja delovne sile;

G.  ker med Direktivama 2004/81/ES in 2009/52/ES ter Direktivo 2011/36/EU obstajajo protislovja, ki žrtvam trgovine z ljudmi preprečujejo dostop do ustrezne podpore in pomoči, ki nista pogojeni z njihovo udeležbo v pravnih postopkih;

H.  ker identifikacija žrtev ostaja izziv in ker je treba okrepiti podporo žrtvam in njihovo zaščito, da bi pomagali žrtvam trgovine z ljudmi, tudi s pravico žrtve do zakonitega prebivanja in dela v državi članici, kamor je bila pripeljana, ter kazensko preganjali in obsodili trgovce z ljudmi, hkrati pa izboljšati dostop žrtev do pravosodja in odškodnine;

I.  ker je treba izkoriščanje druge osebe za spolne predstave šteti za trgovino z ljudmi;

J.  ker lahko nove tehnologije in internet omogočajo novačenje žrtev, oglaševanje in prodajo storitev, vezanih na trgovino z ljudmi, in to na svetovni ravni;

K.  ker je za učinkovit boj proti trgovini z ljudmi potreben močan okvir za ukrepanje s celostnim medsektorskim pristopom k žrtvam, ki bi na primer upošteval spol in invalidnost, in ker je treba posebno pozornost nameniti ljudem, ki živijo v skrajni revščini, in ranljivim skupinam, kot so Romi, invalidi, lezbijke, geji, biseksualci, transseksualci in interseksualci (LGBTI), delavci v gospodinjstvu, delavci brez dokumentov, iskalci azila, begunci in otroci, tudi mladoletniki brez spremstva;

L.  ker so ženske in otroci lahko prisiljeni v spolnost v zameno za zaščito, da bi lahko preživeli, nadaljevali svojo migracijsko pot in za osnovna živila; prostituiranje za preživetje je pogosto neposredna posledica pomanjkanja pomoči, pomanjkljivosti sistemov registracije, ločevanja družin ter odsotnosti varnih in zakonitih poti za vstop v EU;

1.  poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo, da bo izvajanje Direktive 2011/36/EU temeljilo na celostnem in celovitem pristopu na podlagi človekovih pravic s poudarkom na pomoči in podpori žrtvam ter njihovi zaščiti;

2.  poudarja, da sta tihotapljenje migrantov in trgovina z ljudmi dva različna pojava, ki pa se pogosto prekrivata in ju je treba dosledno obravnavati; opozarja na vlogo agencij in mrež EU pri zgodnjem odkrivanju žrtev na mejah EU in v boju proti trgovini z ljudmi; zato vztraja, da je treba izboljšati izmenjavo dobrih praks, izvajati ustrezno usposabljanje za osebje organov odkrivanja in pregona trgovine z ljudmi, s poudarkom na razsežnosti spola in posebnih potreb žensk, otrok in drugih ranljivih skupin, ki so žrtve trgovine z ljudmi, tako da bodo sodelujoči v celoti razumeli pojav, ki ga želijo odpraviti, in ga bodo sposobni prepoznati in obravnavati v zgodnji fazi; vztraja tudi, da je za preprečevanje in boj proti vsem oblikam trgovine z ljudmi, vključno s spolnim izkoriščanjem v EU, potrebno tesnejše sodelovanje med Europolom, Eurojustom, nacionalnimi organi in tretjimi državami ter uporaba evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS);

3.  poziva države članice, naj sodelujejo pri oblikovanju boljših smernic za identifikacijo žrtev trgovine z ljudmi, ki bi konzularnim službam in mejni policiji pomagale pri tej nalogi;

4.  poziva države članice, naj posebno pozornost namenijo ranljivim skupinam, ki seveda vključujejo otroke; ponavlja, da morajo države članice pri ocenjevanju ranljivosti žrtev upoštevati revščino, spol, invalidnost, nosečnost, zdravstveno stanje, priseljenski status ter pripadnost etnični manjšini;

5.  meni, da je treba več pozornosti nameniti položaju transspolnih žrtev, ki zaradi svoje spolne identitete pogosto izkusijo diskriminacijo, stigmatizacijo in grožnje z nasiljem; meni, da bi morali transspolnike obravnavati kot ranljivo skupino, ki ji zlasti pogosto grozi, da bo končala v rokah trgovcev z ljudmi, ki skušajo izkoristiti njihov obup; je mnenja, da je treba ta dejavnik ranljivosti upoštevati v individualnih ocenah tveganja, ki jih izvajajo države članice, da bi žrtvam trgovine z ljudmi zagotovili ustrezno zaščito in varstvo; poziva države članice, naj uradnikom, ki bi lahko prišli v stik z žrtvami ali morebitnimi žrtvami trgovine z ljudmi, zagotovijo ustrezno usposabljanje o posebnostih transspolnih žrtev, da jih bodo lahko proaktivneje identificirali in prilagodili podporne storitve njihovim potrebam;

6.  poziva države članice, naj se borijo proti nekaznovanosti, naj trgovino z ljudmi opredelijo kot kaznivo dejanje in zagotovijo, da bodo storilci privedeni pred sodišče, ter zaostrijo kazni; zato poziva države članice, naj ratificirajo vse ustrezne mednarodne instrumente, sporazume in pravne obveznosti, da bodo izboljšale učinkovitost, usklajenost in doslednost ukrepov za boj proti trgovini z ljudmi, vključno s Konvencijo Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi;

7.  poziva države članice in medvladne organizacije, naj zagotovijo, da bodo njihovi posegi obravnavali dejavnike, ki povečujejo ranljivost za trgovino z ljudmi, na primer neenakost, revščino in vse oblike diskriminacije;

8.  poziva države članice, naj pospešijo popolno in pravilno izvrševanje Direktive 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti žrtev;

9.  poziva države članice, naj uvedejo ostre kazenske sankcije za kazniva dejanja trgovine z ljudmi, modernega suženjstva in izkoriščanja, ter naj zavestno uporabo storitev, ki izhajajo iz trgovine z ljudmi, obravnavajo kot kaznivo dejanje; to vključuje izkoriščanje prostitucije ali drugih oblik spolne zlorabe oseb, prisilno delo ali storitve, vključno s prosjačenjem, suženjstvom ali podobnimi praksami, služabništvo, izkoriščanje kriminalnih dejavnosti ali odstranitev organov; je seznanjen z nizkim številom primerov kazenskega pregona in obsodb za kaznivo dejanje trgovine z ljudmi na nacionalni ravni;

10.  poziva, naj Europol in nacionalne policije namenijo več pozornosti in virov pregonu oseb, ki spodbujajo trgovino z ljudmi, s posebnim poudarkom na ozaveščanju policije in splošne javnosti o vseh novih oblikah trgovine z ljudmi;

11.  poziva države članice in Komisijo, naj oblikujejo konkretne ukrepe za zmanjšanje povpraševanja po ženskah, deklicah, moških in dečkih v prostituciji, kar je poglavitna strategija za preprečevanje in zmanjšanje trgovine z ljudmi; poziva države članice, naj v zvezi s tem v celoti izvajajo člen 18(4) Direktive 2011/36/EU, in Komisijo, naj poroča o rezultatih;

12.  poudarja, da so zaradi kumulativnega učinka diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali identitete osebe LGBTI posebej izpostavljene trgovini z ljudmi; poziva države članice, naj bodo dovzetne za posebne potrebe žrtev LGBTI; poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo dobrih praks na tem področju;

13.  poziva države članice, naj vzpostavijo klicne številke, kjer bodo žrtve trgovine z ljudmi in izkoriščanja lahko poiskale pomoč in nasvete; ugotavlja, da so se tovrstne klicne številke izkazale kot uspešne na drugih področjih, na primer pri radikalizaciji in ugrabitvah otrok;

14.  poziva države članice, naj žrtvam trgovine z ljudmi zagotovijo brezplačno pravno pomoč, ne le v kazenskih postopkih, temveč tudi v civilnih postopkih, postopkih pred delovnim sodiščem ali imigracijskih in azilnih postopkih, v katerih so udeležene;

15.  poudarja, da se lahko vsiljena poroka šteje za obliko trgovine z ljudmi, če vsebuje elemente izkoriščanja žrtve, in poziva vse države članice, naj vključijo to razsežnost; poudarja, da je izkoriščanje lahko spolno (posilstvo v zakonski zvezi, prisilna prostitucija ali pornografija) ali ekonomsko (gospodinjsko delo ali prisilno prosjačenje) ter da je lahko prisilna poroka končni cilj trgovine (prodaja žrtve za nevesto ali sklenitev zakonske zveze pod prisilo); poudarja, da uradni organi težko na terenu prepoznajo to vrsto trgovine, saj se uvršča v zasebno sfero; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezne strukture za sprejem teh žrtev; poziva Evropsko komisijo, naj okrepi izmenjavo dobrih praks na tem področju;

16.  je zaskrbljen zaradi naraščajočega pojava zapeljevalcev deklet (loverboys); opozarja, da so njihove žrtve čustveno odvisne, kar otežuje delo preiskovalcev, saj jih ni lahko prepoznati kot žrtve trgovine z ljudmi, ter pogosto odklanjajo pričanje proti njihovim zapeljevalcem; poziva Evropsko komisijo, naj okrepi izmenjavo dobrih praks na tem področju; poziva države članice, naj tem žrtvam priskrbijo posebno nastanitev ter naj zagotovijo, da jim organi kazenskega pregona in sodstva priznajo status žrtve, zlasti če so mladoletne, da se tako prepreči njihova stigmatizacija zaradi „sprevrženega obnašanja“;

17.  poziva EU in države članice, naj okrepijo regionalno sodelovanje v boju proti trgovini z ljudmi preko znanih poti, na primer z vzhoda v EU, z uporabo instrumenta za stabilnost in vztrajno krepitvijo odgovornosti držav kandidatk;

18.  poudarja, da je mnogo žrtev spolnega izkoriščanja drogiranih, da se jih ohrani v stanju fizične in psihične odvisnosti; zato poziva države članice, naj za te žrtve zagotovijo posebne spremljevalne programe in naj v kazenskem postopku zaradi trgovine z ljudmi ta element priznajo kot oteževalno okoliščino;

19.  poziva države članice in EU, naj zbirajo in si izmenjujejo zanesljive in podrobne informacije o trgovini z ljudmi;

20.  opozarja, da Uredba 2015/2219/EU o Agenciji Evropske unije za usposabljanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (CEPOL) določa, da mora ta v svoje dejavnosti usposabljanja vključiti skupno spoštovanje in razumevanje temeljnih pravic pri preprečevanju, odkrivanju in preiskovanju kaznivih dejanj, zlasti pravice žrtev, ter podporo in zaščito ljudem, vključno z zaščito pravic žrtev nasilja na podlagi spola; poudarja pomen teh določb v okviru trgovine z ljudmi zaradi ranljivosti žrtev ter poziva CEPOL, naj pri načrtovanju bodočega usposabljanja v celoti upošteva to razsežnost;

21.  poziva države članice, naj se borijo proti trgovini z ljudmi z ukrepi proti tistim posameznikom, ki uporabljajo splet in družabna omrežja za novačenje in izkoriščanje posameznikov;

22.  opozarja, da Direktiva 2011/36/EU prepoveduje kaznovanje žrtev trgovine z ljudmi; poziva države članice, naj glede na čezmejno in znotrajevropsko naravo trgovine z ljudmi v celoti izvajajo člene 11 do 17 Direktive 2011/36/EU o zaščiti in podpori žrtvam trgovine z ljudmi (zlasti tako, da povečajo število zatočišč za žrtve in okrepijo programe za ponovno vključitev žrtev v družbo) ter naj v celoti izvajajo Direktivo 2012/29/EU o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj, da se zagotovita skladnost in ustrezna podpora in pomoč, tudi kar zadeva pravico do prebivanja in dostopa do trga dela države članice, v katero je bila žrtev trgovine z ljudmi privedena; poudarja, da te določbe ne bi smele biti odvisne od tega, ali so žrtve vložile prijavo ali sodelovale v kazenski preiskavi; poziva Komisijo, naj okrepi izmenjavo dobrih praks pri zaščiti žrtev;

23.  poziva države članice, naj kritično ocenijo, kako registrirajo begunce, ter ustrezne službe in varstvene strukture, saj je ta skupina, zlasti pa mladoletniki brez spremstva, zelo ranljiva za izkoriščanje s strani kriminalnih združb in kasnejšo trgovino z ljudmi;

24.  opozarja, da je po podatkih Europola po prihodu v EU od leta 2015 izginilo okoli 10.000 mladoletnikov brez spremstva, ki bi lahko bili žrtve trgovine z ljudmi in izpostavljeni številnim oblikam izkoriščanja in zlorabe; poziva države članice, naj v celoti izvajajo azilni sveženj in registrirajo otroke ob prihodu v EU, da bi zagotovili njihovo vključitev v sisteme zaščite otrok; poziva države članice, naj izboljšajo izmenjavo informacij, da bi tako bolje zaščitili otroke begunce v Evropi;

25.  poziva vse države članice, naj dejansko zagotavljajo pravice žrtvam, zlasti naj jim omogočijo dostop do pravne pomoči in zastopanja, psihološke in zdravstvene pomoči, informacij o njihovi pravici do pomoči in zdravstvenega varstva, vključno s pravico do splava za žrtve spolnega izkoriščanja, pravice glede dostopa do sodnega varstva in odvetnika ter morebitnega nadomestila ter možnost dostopa do programov za zaščito prič; opozarja, da Direktiva 212/29/EU določa minimalne standarde na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter da je treba narediti analizo izvajanja Direktive 2011/36/EU v luči določb iz Direktive 2012/29/EU; ugotavlja, da se lahko sprejmejo tudi posebni ukrepi, ki žrtve zaščitijo pred nadaljnjo viktimizacijo in travmatizacijo med preiskavami in sodnimi postopki;

26.  poudarja, da je za učinkovit boj proti trgovini z ljudmi izjemno pomembno preprečevanje, in sicer s sprejemanjem ustreznih ukrepov, na primer z izobraževanjem in usposabljanjem za odvračanje od povpraševanja in njegovo zmanjšanje, kot tudi z informacijskimi kampanjami in kampanjami ozaveščanja, tudi o sodobnem suženjstvu, ter raziskovalnimi in izobraževalnimi programi, katerih cilj je zmanjšati tveganje ljudi, da bi postali žrtve trgovine z ljudmi; zato poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ciljno usmerjene ukrepe za odvračanje od povpraševanja po trgovini z ljudmi; poziva tudi države članice, naj uvedejo ostrejše sankcije proti številnim delodajalcem in stanodajalcem, ki z nadaljnjim izkoriščanjem posameznikov spodbujajo trgovino z ljudmi; poziva države članice in organe kazenskega pregona, naj okrepijo svoje sodelovanje z delovnimi, socialnimi, zdravstvenimi in varstvenimi inšpektorji, kot tudi ribiškimi inšpektorji;

27.  poziva Evropsko komisijo, naj v okviru boja proti trgovini z ljudmi oceni učinkovitost sodelovanja med državami članicami in Europolom; poudarja pomen sistematične izmenjave podatkov in dopolnjevanja evropskih zbirk podatkov, ki se uporabljajo v ta namen, s strani vseh držav članic, zlasti zbirk podatkov Europola Focal Point Phoenix in Focal Point Twins; poudarja, da morajo imeti mejne in obalne straže dostop do zbirk podatkov Europola;

28.  poziva Evropsko komisijo, naj v luči Direktive 2011/36/EU še dodatno analizira vlogo interneta, družabnih omrežij in novih tehnologij pri trgovini z ljudmi, zlasti v zvezi s spolnim izkoriščanjem na pornografskih spletnih mestih in spletnih mestih, ki ponujajo spletne spolne predstave;

29.  poziva Europol in države članice, naj okrepijo svoje delovanje v boju proti ljudem, ki novačijo, tako s proaktivnim pristopom kot na podlagi pričanj žrtev v skladu s členom 9 Direktive 2011/36/EU; poudarja, da se za novačenje uporabljajo različni kanali, zlasti družabna omrežja in spletna mesta (spletne agencije za novačenje); poziva Evropsko komisijo, naj razširi mandat oddelku EU za prijavljanje sumljivih spletnih vsebin (IRU) v okviru Europola na boj proti trgovini z ljudmi;

30.  poziva Komisijo, naj razvije privilegirano partnerstvo z velikimi internetnimi podjetji ter naj o tem ustrezno obvešča Evropski parlament;

31.  poziva k boljšemu izvajanju in spremljanju člena 8 Direktive 2011/36/EU, da bi zagotovili nepreganjanje in neuporabo sankcij ali kazni za žrtve trgovine z ljudmi, ter poudarja, da to vključuje tudi neuporabo sankcij ali kazni za osebe, ki se ukvarjajo s prostitucijo, in nekaznovanje za nedovoljen vstop ali bivanje v tranzitnih in namembnih državah;

32.  poudarja, kako pomembno je slediti denarju pri preiskovanju in pregonu mrež organiziranega kriminala, ki služijo s trgovino z ljudmi, ter poziva Europol in Eurojust, naj okrepita svoje zmogljivosti na področju boja proti trgovini z ljudmi; poziva države članice, naj tesno sodelujejo z Europolom in med seboj, da bi lahko preiskovale finančne vidike in pranje denarja v primerih trgovine z ljudmi; poudarja, da bi morale države članice okrepiti sodelovanje ter zamrzniti in zaseči premoženje posameznikov, ki sodelujejo v trgovini z ljudmi, saj bi to lahko bilo učinkovito sredstvo, da bi ta dobičkonosna dejavnost z nizkim tveganjem postala dejavnost z nizkim dobičkom in visokim tveganjem; v zvezi s tem poziva države članice, naj učinkoviteje uporabijo vsa obstoječa orodja, ki so na voljo, na primer vzajemno priznavanje sodb, skupne preiskovalne enote in evropski preiskovalni nalog; meni, da bi bilo treba zaseženo premoženje oseb, obsojenih za kazniva dejanja trgovine z ljudmi, uporabiti za podporo in odškodnino žrtvam trgovine z ljudmi; ugotavlja tudi, da se z ogromnimi finančnimi sredstvi iz trgovine z ljudmi in njihovega izkoriščanja financirajo druge oblike hudih kaznivih dejanj;

33.  meni, da bi bilo treba razširiti področje uporabe člena 11(5) Direktive 2011/36/ES na podporo prihodnjemu vključevanju (učenje jezika, spoznavanje kulture, seznanjanje s pravnim redom EU itd.), če je žrtev glede na svoj položaj upravičena do dovoljenja za prebivanje;

34.  vztraja, da morajo države članice okrepiti sodelovanje policije in sodstva, zlasti preko Europola in Eurojusta, vključno z izmenjavo informacij in bojem proti spletnemu novačenju oseb za trgovino z ljudmi;

35  poziva države članice, naj brez odlašanja izvajajo Direktivo 2011/36/ES, kot tudi vse druge ustrezne pravne okvire s področja trgovine z ljudmi; poziva Komisijo, naj pravno ukrepa proti državam članicam, ki tega ne storijo;

36.  poudarja, da nevladne organizacije in posamezniki, ki ščitijo žrtve trgovine z ljudmi in jim pomagajo, ne bi smeli odgovarjati za kazniva dejanja;

37.  poziva države članice, naj z informacijskimi kampanjami izobrazijo svoje državljane o trgovini z ljudmi in identifikaciji žrtev; poziva države članice in EU, naj usmerijo financiranje na nevladne organizacije, ki nudijo podporo žrtvam trgovine z ljudmi;

38.  poziva Komisijo, naj preveri, kako različni pristopi k prostituciji v nacionalni zakonodaji vplivajo na trgovino z ljudmi;

39.  poziva EU, naj bo pozorna na nove oblike trgovine z ljudmi in njihovega izkoriščanja, vključno z reproduktivnim izkoriščanjem in trgovino z novorojenčki, ter o teh novih oblikah jasno obvešča druge;

40.  poziva k doslednemu pristopu k pregonu kaznivih dejanj, povezanih s trgovino z ljudmi, države članice pa naj okrepijo svoje preiskave in pregon; v zvezi s tem poziva države članice, naj izboljšajo čezmejno sodelovanje z ustreznimi agencijami EU;

41.  poziva države članice, naj v svoje direktive o boju proti trgovini z ljudmi vključijo načelo nevračanja, kot to velja v Protokolu OZN o trgovini z ljudmi in Konvenciji Sveta Evrope o ukrepanju proti trgovini z ljudmi ter skladno z obveznostmi držav v okviru mednarodnega prava o beguncih in mednarodnega prava na področju človekovih pravic;

42.  opominja, da je usposobljenost izvajalcev in uradnikov bistvena za zgodnjo identifikacijo morebitnih žrtev in preprečevanje kaznivih dejanj; zato poziva države članice, naj v celoti izvajajo člen 18(3) Direktive 2011/36/EU in si izmenjujejo dobre prakse;

43.  poziva Evropsko komisijo, naj oceni, ali je treba pregledati mandat bodočega evropskega javnega tožilstva in med njegove pristojnosti dodati boj proti trgovini z ljudmi;

44.  poziva EU, naj prek Eurostata zagotovi ocene o številu registriranih in neregistriranih žrtev trgovine z ljudmi v skladu s splošnim vzorcem organizacij, kot je Mednarodna organizacija za migracije (IOM), Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) in Mednarodna organizacija dela (ILO);

45.  poziva k tesnejšemu sodelovanju s spletnimi platformami pri projektih, namenjenih ozaveščanju o tveganjih iskanja tarč in novačenja prek spleta in družabnih omrežij;

46.  meni, da so migranti zlasti ranljivi za trgovino z ljudmi, še posebno otroci; poziva države članice, naj okrepijo sodelovanje, tudi na žariščnih točkah, da bi identificirali morebitne žrtve in se borili proti trgovcem z ljudmi in tihotapcem; v zvezi s tem opozarja na obveznost držav članic, da posebno pozornost namenijo otrokom, ki so žrtve trgovine z ljudmi, vključno z mladoletniki brez spremstva, ki prihajajo iz tretjih držav, ter otrokom v kazenskih postopkih zagotovijo posebno zaščito, kjer je treba vedno v prvi vrsti upoštevati otrokovo korist (členi 13, 14, 15 in 16);

47.  spodbuja EU in države članice, naj raziščejo najnovejše trende in oblike trgovine z ljudmi, vključno z vplivi sedanje migracijske krize na trgovino z ljudmi, da bi se lahko primerno in usmerjeno odzvali na razvoj dogodkov;

48.  meni, da bi varne in zakonite poti vstopa v EU zmanjšale ranljivost in trgovino z ljudmi;

49.  ceni delo koordinatorke EU za boj proti trgovini z ljudmi, ki je odgovorna za izboljšanje usklajevanja in skladnosti med institucijami EU, agencijami EU, državami članicami in mednarodnimi akterji ter razvijanje veljavnih in novih politik EU za boj proti trgovini z ljudmi; vendar meni, da bi lahko pospešili odziv EU na trgovino z ljudmi in tako razširili mandat koordinatorke.

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

7.4.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

31

1

18

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Jan Philipp Albrecht, Malin Björk, Michał Boni, Caterina Chinnici, Rachida Dati, Cornelia Ernst, Laura Ferrara, Monika Flašíková Beňová, Kinga Gál, Sylvie Guillaume, Jussi Halla-aho, Monika Hohlmeier, Sophia in ‘t Veld, Eva Joly, Sylvia-Yvonne Kaufmann, Timothy Kirkhope, Barbara Kudrycka, Kashetu Kyenge, Juan Fernando López Aguilar, Monica Macovei, Claude Moraes, Péter Niedermüller, Judith Sargentini, Birgit Sippel, Branislav Škripek, Csaba Sógor, Traian Ungureanu, Kristina Winberg, Tomáš Zdechovský

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Laura Agea, Carlos Coelho, Pál Csáky, Miriam Dalli, Daniel Dalton, Gérard Deprez, Anna Hedh, Jean Lambert, Jeroen Lenaers, Andrejs Mamikins, Morten Helveg Petersen, Emil Radev, Barbara Spinelli, Jaromír Štětina, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi)

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Petras Auštrevičius, Herbert Dorfmann, José Inácio Faria, Eugen Freund, David McAllister, Marita Ulvskog

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

19.4.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

26

0

6

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Maria Arena, Catherine Bearder, Beatriz Becerra Basterrechea, Malin Björk, Vilija Blinkevičiūtė, Anna Maria Corazza Bildt, Viorica Dăncilă, Iratxe García Pérez, Anna Hedh, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Elisabeth Köstinger, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Angelika Mlinar, Maria Noichl, Marijana Petir, Pina Picierno, João Pimenta Lopes, Terry Reintke, Jordi Sebastià, Michaela Šojdrová, Ernest Urtasun, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi), Jadwiga Wiśniewska, Anna Záborská, Jana Žitňanská

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Rosa Estaràs Ferragut, Kostadinka Kuneva, Constance Le Grip, Evelyn Regner, Marc Tarabella

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Julia Reid, Marco Zanni

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU

V PRISTOJNEM ODBORU

26

+

ALDE

Catherine Bearder, Beatriz Becerra Basterrechea, Angelika Mlinar

EFDD

Marco Zanni

GUE/NGL

Malin Björk, Kostadinka Kuneva, João Pimenta Lopes

PPE

Anna Maria Corazza Bildt, Rosa Estaràs Ferragut, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Constance Le Grip, Elisabeth Köstinger, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi)

S&D

Maria Arena, Vilija Blinkevičiūtė, Viorica Dăncilă, Iratxe García Pérez, Anna Hedh, Maria Noichl, Pina Picierno, Evelyn Regner, Marc Tarabella

VERTS/ALE

Terry Reintke, Jordi Sebastià, Ernest Urtasun

0

-

 

 

6

0

ECR

Jadwiga Wiśniewska, Jana Žitňanská

EFDD

Julia Reid

PPE

Marijana Petir, Michaela Šojdrová, Anna Záborská

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

(1)

Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0070.

(2)

UL L 319, 4.12.2015, str. 1.

(3)

UL L 315, 14.11.2012, str. 57.

(4)

UL L 101, 15.4.2011, str. 1.

(5)

UL L 168, 30.6.2009, str. 24.

(6)

UL L 348, 24.12.2008, str. 98.

(7)

UL L 261, 6.8.2004, str. 19.

(8)

Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0126.

(9)

Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0162.

(10)

Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0218.

(11)

Ocene Mednarodne organizacije dela, 2014, Dobički in revščina: ekonomija prisilnega dela.

(12)

Poročilo Eurostata o trgovini z ljudmi (Trafficking in Human Beings), izdano leta 2015.

(13)

Prav tam, poročilo Eurostata.

(14)

Prav tam, poročilo Eurostata.

(15)

3 Poročilo Europola o stanju trgovine z ljudmi v EU (Situation Report: Trafficking in Human Beings in the EU) (februar 2016).

(16)

Prav tam, poročilo Eurostata.

(17)

Poročilo Eurostata iz leta 2015.

(18)

Vmesno poročilo o izvajanju strategije EU za odpravo trgovine z ljudmi (SWD(2014)0318, str. 9.

(19)

https://ec.europa.eu/anti-trafficking/publications/handbook-consular-and-diplomatic-staff-how-assist-and-protect-victims-human-trafficking_en.

Pravno obvestilo