Postopek : 2015/2232(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0199/2016

Predložena besedila :

A8-0199/2016

Razprave :

PV 23/06/2016 - 2
CRE 23/06/2016 - 2

Glasovanja :

PV 23/06/2016 - 8.14
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2016)0293

POROČILO     
PDF 608kWORD 224k
2.6.2016
PE 575.188v02-00 A8-0199/2016

o poročilu o izvajanju direktive o energetski učinkovitosti (2012/27/EU)

(2015/2232(INI))

Odbor za industrijo, raziskave in energetiko

Poročevalec: Markus Pieper

PRED. SPREM.
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane
 IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o poročilu o izvajanju direktive o energetski učinkovitosti (2012/27/EU)

(2015/2232(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 114 in 194 Pogodbe,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2015 z naslovom Sveženj za energetsko unijo – Okvirna strategija za trdno energetsko unijo s podnebno politiko, usmerjeno v prihodnost (COM(2015)0080),

–  ob upoštevanju Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta s 23. in 24. oktobra 2014 o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030,

–  ob upoštevanju pariškega sporazuma z decembra 2015, sklenjenega na 21. konferenci pogodbenic (COP 21) Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. decembra 2011 z naslovom Energetski načrt za leto 2050 (COM(2011)0885),

–  ob upoštevanju tretjega energetskega svežnja,

–  ob upoštevanju Direktive 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2015 z naslovom Evropski energetski uniji naproti(2),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 18. novembra 2015 z naslovom Ocena napredka držav članic pri izpolnjevanju nacionalnih ciljev glede energetske učinkovitosti do leta 2020 in izvajanju Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti, kot se zahteva v členu 24(3) Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti(3),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. marca 2011 z naslovom Načrt za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050 (COM(2011)0112)(4),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. decembra 2011 z naslovom Energetski načrt za leto 2050 (COM(2011)0885)(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. februarja 2014 o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo(7),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. februarja 2016 z naslovom Strategija EU za ogrevanje in hlajenje(8),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0199/2016),

A.  ker so večja energetska učinkovitost in prihranki energije pomembni za varstvo okolja in podnebja, krepitev gospodarske konkurenčnosti, ustvarjanje novih delovnih mest, zanesljivo oskrbo z energijo in boj proti energetski revščini ter imajo za EU geopolitičen in demokratičen pomen; meni, da je direktiva o energetski učinkovitosti pomembna podlaga za to; ker je v predlogu Komisije o vzpostavitvi energetske unije navedeno, da je energetska učinkovitost sama po sebi vir energije;

B.  ker na podlagi napovedi, ki upoštevajo polno izvajanje vse ustrezne zakonodaje do leta 2020, EU na splošno dobro napreduje pri svojih podnebnih in energetskih ciljih do leta 2020 (zmanjšanje emisij CO2 , povečanje deleža obnovljivih virov energije, večja energetska učinkovitost) in mora pri tem ohraniti vodilno vlogo na svetovni ravni;

C.  ker se največ prihrankov pričakuje iz medsektorskih politik (44 %), sledijo stavbe (42 %), industrija (8 %) in promet (6 %);

D.  ker je zanesljivost ocen o prihrankih energije, ki jih posredujejo države članice, precej vprašljiva;

E.  ker stavbe porabijo 40 % končne energije in ustvarijo 36 % emisij CO2; ker se poleg tega 50 % končne energije porabi za ogrevanje in hlajenje in 80 % v stavbah, kjer se velikega dela energije ne izrabi; ker je treba na nacionalni ravni za stavbe razviti kazalnik za povpraševanje po energiji za ogrevanje in hlajenje; ker je treba 50 % zmanjšanja emisij, ki je nujno za omejitev dviga globalne temperature na manj kot 2 °C, doseči z energetsko učinkovitostjo; ker je manjše povpraševanje po energiji v stavbah tudi stroškovno najučinkovitejši pristop k izboljšanju energetske varnosti in zmanjšanju emisij CO2, kar prispeva k ciljem EU o ponovni industrializaciji;

F.  ker je treba energetsko učinkovitost obravnavati kot samostojen vir energije, ki predstavlja znesek prihranjene energije v Nw („negavati“), kar je brez dvoma pokazala nedavna svetovna in evropska zgodovina;

G.  ker je 61 % uvoženega plina namenjenih za stavbe (od tega je 75 % stanovanjskih stavb); ker so raziskave pokazale, da bi lahko z ambiciozno politiko prenove stavb na ravni EU količino uvoza, ki se uporablja v gradbenem sektorju, v kratkoročnem obdobju (več kot 15 let) stroškovno učinkovito zmanjšali za 60 %, dolgoročno pa v celoti odpravili (evropski stavbeni fond bi leta 2040 porabil toliko, kot je bila domača proizvodnja plina EU leta 2011);

H.  ker je bistvenega pomena, da se EU in države članice zavejo pomena vključevanja državljanskih pobud, kot so projekti energetske učinkovitosti na ravni zadrug in skupnosti; ker je treba odpraviti gospodarske, regulativne in upravne ovire, da bi državljanom omogočili aktivno udeležbo v energetskem sistemu;

I.  ker je direktiva o energetski učinkovitosti ključna direktiva, ki priznava, da je prihranek energije bistven za uresničevanje ambicij po konferenci COP21 in hkrati zagotavlja največ prednosti; ker je ustvarjanje delovnih mest posledica naložb v prenovo stavb in drugih ukrepov za energetsko učinkovitost, napredek pri življenjskih standardih z zmanjšanjem energijske revščine, priložnosti za zaposlovanje v sektorju malih in srednjih podjetij, višje vrednosti nepremičnin, povečanje produktivnosti, boljše zdravje in varnosti, kakovost zraka, izboljšano davčno osnovo in višji BDP;

J.  ker prinaša večja energetska učinkovitost, zlasti v gradbeništvu, dodatne koristi s prožnostjo na strani oskrbe ter zmanjšuje splošne osnovne obremenitve in konične obremenitve sistema;

Direktiva o energetski učinkovitosti: okvir za prihranke energije kljub neustreznemu izvajanju

1.  poudarja, da je energetska učinkovitost bistvena za uresničitev naših podnebnih in energetskih ciljev, ki so v skladu s cilji iz pariškega sporazuma, sprejetega na konferenci COP 21; poudarja, da je energetska učinkovitost ključnega pomena za zmanjšanje naše odvisnosti od uvoza energije, ustvarjanje delovnih mest, zmanjšanje energetske revščine, izboljšanje udobja in zdravja ter spodbujanje našega gospodarstva; poudarja, da je direktiva o energetski učinkovitosti pripomogla k številnim pozitivnim spremembam v državah članicah, a pomanjkljivo izvajanje zavira njen polni potencial;

2.  poudarja, da je to bistveno za prehod na bolj trajnosten energetski sistem, ki bo temeljil na obnovljivih virih energije, in za čim hitrejše opuščanje fosilnih goriv; je zaskrbljen, ker bi lahko nižje cene fosilnih goriv upočasnile razogljičenje in politike energetske učinkovitosti;

3.  poziva, naj se pripravi načrt za postopno ukinitev subvencij za fosilna goriva in usmeritev finančnih sredstev v projekte energetske učinkovitosti, da bi uresničili cilje EU za razogljičenje energetskega sektorja do leta 2050;

4.  ugotavlja, da države članice doslej niso v celoti izvedle direktive o energetski učinkovitosti iz leta 2012 in direktive o energetski učinkovitosti stavb iz leta 2010; spominja, da je bil rok za prenos direktive o energetski učinkovitosti šele 5. junij 2014; meni, da je zmanjšanje stroškov in porabe energije v interesu državljanov in podjetij; poudarja pomen trdnega regulativnega okvira, ki bo vključeval cilje in ukrepe ter bo spodbujal in omogočal naložbe v energetsko učinkovitost, nizko porabo energije in nižje stroške, pri tem pa podpiral konkurenčnost in trajnost; dodaja, da nekatere države članice podpore EU, ki je na voljo za spodbujanje energetske učinkovitosti stanovanjskih stavb, ne uporabljajo pravilno; opozarja na velik potencial polnega izvajanja ukrepov za energetsko učinkovitost za ustvarjanje kakovostnih delovnih mest, pri čemer je treba upoštevati, da je približno 900.000 delovnih mest povezanih z dobavo energetsko učinkovitega blaga in storitev (po podatkih iz leta 2010);

5.  ponavlja, da je treba energetsko učinkovitost razumeti kot najbolj trajnostno sestavino naše obveze glede zmanjšanja porabe energije, ne pa kot izgovor za večjo porabo;

6.  se strinja s Komisijo, da bi lahko nižje cene goriv in obeti gospodarske rasti dodatno ogrozili uresničevanje 20-odstotnega cilja; poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo spremljanje, preverjanje, kontrole in skladnost, da bi zagotovile ustrezno ambicioznost;

7.  ugotavlja, da se od držav članic pričakuje, da bodo dosegle le 17,6 % prihranka primarne energije do leta 2020, in da je treba za uresničitev 20-odstotnega cilja v celoti izvajati veljavno zakonodajo EU, pospešiti prizadevanja in odpraviti ovire za naložbe; kljub temu ugotavlja, da lahko na tej stopnji ocena izvajanja direktive o energetski učinkovitosti ponudi samo delen vpogled, če upoštevamo, da je bil začetek veljavnosti in rok za prenos šele pred kratkim; poziva države članice, naj jo v celoti ter hitro izvedejo; poziva Komisijo, naj nemudoma ukrepa in po potrebi postavi zahteve, da je treba nacionalne načrte uskladiti s cilji direktive, ter naj uporabi vse pravne možnosti za zagotovitev, da bodo države članice posredovale ažurne in točne informacije;

8.  spominja na svoje resolucije z dne 5. februarja 2014, 26. novembra 2014 in 15. oktobra 2015, ki med drugim pozivajo k oblikovanju cilja o 40-odstotnem povečanju energetske učinkovitosti do leta 2030; meni, da bo zavezujoči splošni cilj skupaj s posameznimi nacionalnimi cilji za leto 2030 izboljšal neodvisnost EU od uvoza energije, spodbudil inovacije ter pomagal zagotoviti njen tehnološki vodilni položaj na področju energetske učinkovitosti; prav tako meni, da so zavezujoče zahteve nujne za doseganje najvišje ambicioznosti in prizadevanj držav članic ter za omogočanje zadostne prožnosti za kombinacijo orodij in instrumentov, prilagojenih na nacionalni ravni;

9.  ugotavlja, da imajo lokalni organi bistveno vlogo pri omogočanju izvajanja direktive, in sicer z izvajanjem ambicioznih ukrepov za prihranke energije s pomočjo lokalnih akcijskih načrtov, na primer v okviru konvencije županov o podnebju in energiji; meni, da lahko podatki iz lokalnih akcijskih načrtov, kot so politike za energetsko učinkovitost in ukrepi iz več kot 5000 akcijskih načrtov za trajnostno energijo v okviru konvencije županov, učinkovito prispevajo v smislu sooblikovanja in izboljšanja ambicioznosti nacionalnih ciljev na področju energetske učinkovitosti;

10.  meni, da bi lahko veliko bolje izkoristili potencial lokalnih prihrankov energije, saj so lokalni in regionalni organi bistveni pri spodbujanju energetske učinkovitosti, na splošno pa tudi energetskega prehoda; poziva Komisijo, naj okrepi mreže mest, kot so konvencija županov, pametna mesta in skupnosti ali skupnosti, ki uporabljajo samo obnovljive vire energije, ki omogočajo izmenjavo znanj in dobre prakse med mesti, lokalnimi organi, regijami in državami članicami na področju lokalnega načrtovanja energetskega prehoda po načelu od spodaj navzgor, oblikovanja in izvajanja ukrepov za energetsko učinkovitost in lastno proizvodnjo ter dostopa do finančne podpore;

11.  obžaluje, da je Evropski svet leta 2014 sprejel neambiciozen cilj, da bi energetsko učinkovitost do leta 2030 izboljšali vsaj za 27 % , kar je predvsem utemeljeno z izjemno nerealno visoko diskontno stopnjo iz prejšnjih ocen učinka; spominja, da je ta diskontna stopnja (17,5 %) pretirano visoka; poziva Komisijo, naj ob upoštevanju številnih koristi energetske učinkovitosti izvede poglobljeno analizo stroškov in koristi ter sprejme družbeno diskontno stopnjo v skladu z njenimi smernicami za boljše pravno urejanje; poziva Komisijo in države članice, naj ob upoštevanju pariškega sporazuma o podnebnih spremembah ponovno pregledajo cilj 27-odstotne energetske učinkovitosti do leta 2030, da bi omejile segrevanje svetovnega ozračja precej pod 2°C, in naj si v skladu s ciljem energetske učinkovitosti, ki ga je sprejel Parlament, prizadevajo za omejitev na 1,5 °C; poziva Komisijo, naj določi zavezujoč 40-odstotni cilj za energetsko učinkovitost za leto 2030, ki bo odražal potencial stroškovno učinkovite energetske učinkovitosti;

12.  poudarja, da bi bilo treba v EU dodatno spodbujati dolgoročno strategijo za zmanjšanje povpraševanja po energiji;

13.  poudarja, da je v nekaterih primerih prožnost direktive številnim državam članicam omogočila sprejetje ukrepov za energetsko učinkovitost; meni, da je ta prožnost pri alternativnih ukrepih za države članice bistvena za prihodnje izvajanje programov in projektov za energetsko učinkovitost; poudarja, da je treba odpraviti vrzeli v veljavni direktivi, ki so razlog za njene slabe rezultate, zlasti v členu 7, obenem pa ohraniti ustrezno prožnost za države članice, da lahko izbirajo med ukrepi; je seznanjen, da je bilo v študiji službe za parlamentarne raziskovalne storitve o izvajanju člena 7(9), ki temelji na podatkih, posredovanih iz držav članic, ugotovljeno, da so ukrepi, kot je omogočanje državam članicam, da postopoma uvedejo cilj, upoštevajo zgodnje ukrepanje ali izvzamejo sektorja prometa in sistema trgovanja z emisijami (ETS) iz izračuna cilja, v skoraj vseh primerih privedli samo do polovičnega letnega cilja splošnega prihranka energije (0,75 %); ugotavlja, da so avtorji navedli, da je analiza lahko dobra le, če so dobri posredovani podatki; vztraja, da morajo biti alternativni ukrepi iz člena 7(9) bolje opredeljeni in da bi morali biti količinsko lahko opredeljivi;

14.  ugotavlja, da postopno uvajanje in zgodnji ukrepi iz člena 7(2) niso več veljavni; želi spomniti, da naj bi se s členom 7 dosegla več kot polovica 20-odstotnega cilja iz direktive;

15.  poudarja, da je glavna pomanjkljivost sedanje direktive to, da se bo večina ukrepov leta 2020 iztekla, razen če jo bomo ustrezno spremenili, kar med drugim pomeni, da bi morali njene glavne določbe, zlasti člen 7, podaljšati ne samo do leta 2030, marveč še dlje, zaradi česar je treba direktivo oceniti ter določiti cilje v skladu z razvojem dogodkov (doseženi rezultati, tehnološke in tržne inovacije itd.); pričakuje, da bo to koristilo dolgoročnim ukrepom; poleg tega ugotavlja, da je treba uvesti vmesni pregled in tako zagotoviti uresničitev ciljev do leta 2030;

16.  opozarja, da bi lahko k boljšemu izvajanju določb iz člena 7 prispevale bolj harmonizirane metode za izračun dodatnosti (zmogljivost spodbujanja tehnologij, ki so učinkovitejše od tržnega povprečja) in izvedljivosti (spodbujanje dejavnosti, ki se sicer ne bi izvajale), pa tudi bolj harmonizirani postopki za meritve in preverjanje prihrankov energije;

17.  predlaga, naj se naslov člena 7 spremeni v „Podporne sheme za prihranek energije“ in tako poudari, da morajo države članice pomagati porabnikom, tudi malim in srednjim podjetjem, da bodo prihranili energijo in zmanjšali svoje stroške energije, ter sprejeti ukrepe, ki s sistemi obveznosti na energetskem področju in drugimi ukrepi omogočajo te prihranke;

18.  predlaga, da bi bilo treba tako pri členu 7 kot predvsem v sistemu obveznosti energetske učinkovitosti dati prednost ukrepom za stavbni sektor, zlasti s spodbujanjem izvajanja nacionalnih dolgoročnih strategij iz člena 4, ki bi morale biti oblikovane za sprostitev celotnega potenciala naložb v energetsko prenovo stavb;

19.  poudarja, da so med pomembnimi izzivi in večjimi ovirami za izvajanje člena 7 pomanjkanje znanja in zmogljivosti udeleženih strani, nizka ozaveščenost končnih odjemalcev o sistemih obveznosti energetske učinkovitosti in alternativnih ukrepih, pa tudi omejeno obdobje izvajanja (2014–2020); zato poziva EU, naj vloži več v izvajanje dejavnosti obveščanja in podpornih dejavnosti v posameznih državah članicah;

20.  poudarja, da odsotnost kazalnikov energetske učinkovitosti, kot so poraba energije na enoto BDP, nekaterim državam članicam preprečuje, da bi državljane in podjetja spodbudile k doseganju političnega cilja podnebne in energetske učinkovitosti;

21.  poudarja, da sta do sedaj le dve državi članici uporabili določbo iz člena 7, po kateri lahko države članice zahtevajo, da se delež ukrepov za energetsko učinkovitost prednostno izvede v gospodinjstvih, ki jih je prizadela energetska revščina, ali v socialnih stanovanjih; poziva, naj se ta določba okrepi;

22.  meni, da je treba dati prednost ukrepom za energetsko učinkovitost, namenjenim za ranljiva in energetsko revna gospodinjstva, da bi zagotovili trajno zmanjšanje stroškov energije zlasti za ta gospodinjstva;

23.  predlaga, da bi lahko z nacionalnimi akcijskimi načrti za energetsko učinkovitost, kot to zahteva člen 24 sedanje direktive, od držav članic zahtevali, da določijo cilje za uporabo ukrepov za energetsko učinkovitost, da bi zmanjšale nevarnost energetske revščine, ter poročajo o tem, kako izpolnjujejo te cilje;

24.  meni, da je treba pri ukrepih za energetsko učinkovito obnovo obstoječih stavb dati prednost energetsko najrevnejšim; poziva Komisijo, naj pri reviziji direktive o energetski učinkovitosti predlaga cilj, da je treba izboljšati učinkovitost fonda stanovanjskih stavb, skupaj s prihodnjimi minimalnimi standardi na področju učinkovitosti, ki bodo veljali za najemniška stanovanja;

25.  ugotavlja, da se je 16 držav članic odločilo za vzpostavitev sistema obveznosti energetske učinkovitosti (člen 7(1)), 24 držav članic je v različnem obsegu uporabilo možnost alternativnih ukrepov, 18 držav članic pa je izkoristilo alternativne ukrepe k stopnji obnove (člen 5); kritizira dejstvo, da sedem držav članic ni uvedlo energetskih pregledov (člen 8);

26.  poudarja, da nekateri ključni elementi direktive o energetski učinkovitosti (na primer pametni števci, pametna omrežja, soproizvodnja ter načrti obnove) potrebujejo več časa in da je stabilen okvir za energetsko učinkovitost po letu 2020 bistvenega pomena za zagotovitev potrebnega zaupanja in regulativne stabilnosti za vlagatelje, javne organe in podjetja, da bodo izvedli projekte in inovacije, saj imajo velik potencial za zmanjšanje porabe energije in s tem stroškov za odjemalce; ugotavlja, da sta javno povpraševanje in trg bistveno gonilo za te projekte;

27.  priznava, da so nezadostni cenovni signali glavni razlog za slabšanje prilagajanja odjema; poziva države članice, naj odpravijo to oviro ter spodbudijo pametno merjenje in pregledno obračunavanje, da bi spodbudile odzivnejše vedenje porabnikov glede porabe energije in naložb v energetsko učinkovitost;

28.  pozdravlja nove inovativne in pametne rešitve za izravnavo ponudbe energije in povpraševanja po njej, za večjo uporabo energije iz obnovljivih virov in zmanjšanje porabe energije v času višje obremenitve; poziva k financiranju raziskav in razvoja teh novih rešitev, zlasti za sektor malih in srednjih podjetij;

29.  poudarja, da pomanjkanje skladnosti med vsemi tremi političnimi podnebnimi in energetskimi cilji, zlasti v zvezi z enakovredno vzajemno pretvorbo dinamike sprememb med temi cilji, ob upoštevanju odstotka povečanja učinkovitosti in povečanja deleža obnovljivih virov energije na število posameznih certifikatov o emisijah CO2 , pomeni, da ni ustreznih spodbud za povečanje energetske učinkovitosti ali uporabe obnovljivih virov energije;

30.  poudarja, da imajo porabniki, državljani in upravljavci distribucijskih omrežij bistveno vlogo v vse bolj decentralizirani energetski krajini, pa tudi, kako pomembno je njihovo sodelovanje pri doseganju ciljev glede energetske učinkovitosti; zato poudarja, da je treba sprejeti več ukrepov za povečanje njihove vloge, med drugim z omogočanjem prilagajanja odjema, shranjevanjem v malem obsegu, prenovo stavb in sistemi daljinskega ogrevanja in hlajenja na posamični in zadružni osnovi;

31.  poudarja, da direktiva o energetski učinkovitosti podpira energetsko učinkovitost, a tudi prihranke energije z zavezujočo obveznostjo o letnih prihrankih energije iz člena 7; poziva, naj se direktiva bolj posveti področju energetske učinkovitosti; poudarja, da mora biti cilj izboljšanja energetske učinkovitosti do leta 2030 v skladu s podnebnimi cilji, ki so bili dogovorjeni na konferenci COP21, da bi dosegli svoje podnebne cilje in zmanjšali odvisnost od tretjih držav; ugotavlja, da stavbe predstavljajo 40 % porabe energije v EU in da se 50 % te energije porabi za ogrevanje in hlajenje; poudarja, da je zato večja energetska učinkovitost stavb odločilnega pomena pri zmanjševanju emisij CO2, izboljšanju energetske varnosti, zmanjšanju energetske revščine in spodbujanju našega gospodarstva; poziva države članice, naj s pomočjo financiranja EU sprožijo obsežne naložbe za izboljšanje energetske učinkovitosti, saj bi to privedlo do nižjih računov za energijo, ustvarilo veliko število delovnih mest in prispevalo k uresničitvi ciljev ponovne industrializacije;

32.  poudarja, da se 85 % energije v stavbah porabi za ogrevanje prostorov in tople sanitarne vode, ter da je zato treba pospešiti posodobitev starih in neučinkovitih ogrevalnih sistemov v Evropi, da bi zagotovili vsaj 20-odstotno izboljšanje energetske učinkovitosti z razpoložljivimi tehnologijami, vključno z ogrevalnimi sistemi z obnovljivimi viri energije;

Nasprotujoči si pravni predpisi zavirajo okoljsko uspešnost, ustvarjajo birokracijo in dvigujejo stroške energije

33.  ugotavlja, da so obveznosti poročanja na področju energije bistvene za oceno napredka in za izvajanje obstoječe zakonodaje na področju energetske učinkovitosti; vendar obžaluje, da je teh obveznosti za podjetja, proizvajalce električne energije, porabnike in javne organe preveč, tudi zaradi čezmernega pravnega urejanja v državah članicah, kar omejuje potencial za rast in inovacije; poudarja, da bi bilo treba obveznost poročanja, kjer je to mogoče, poenostaviti, da bi zmanjšali upravno breme in stroške; kritizira dejstvo, da podatki, pridobljeni s poročanjem, zaradi različnih razčlenitev, metodologij in standardov pogosto niso primerljivi na ravni EU; poziva Komisijo, naj tudi z digitalnimi rešitvami zmanjša upravno breme, povezano z obveznostjo poročanja, in naj vzpostavi smernice za primerljivost podatkov z namenom boljše ocene podatkov; poziva k uskladitvi napovedi glede povpraševanja po energiji v skladu s stroškovno učinkovitim potencialom za varčevanje z energijo v ključnih sektorjih ter meni, da bo zmanjšanje birokracije pospešilo izvajanje ukrepov za energetsko učinkovitost; ugotavlja, da načelo, da je energetska učinkovitost na prvem mestu zahteva revizijo energetskega načrtovanja in poročanja ter izboljšanje skladnosti politik, da bi zagotovili njihovo medsebojno krepitev in potrdili, da je varčevanje z energijo prvi in najvarnejši evropski vir energije; ugotavlja, da je energetska učinkovitost kot vir energije lahko najboljša naložba, saj izboljšuje cenovno dostopnost energije, zmanjšuje potrebo po dodatni in dragi infrastrukturi na strani ponudbe in pomaga pri boju proti podnebnim spremembam;

34.  poudarja, da so pravila za izračun energetskih prihrankov in interpretacije upravičenih ukrepov, ki so določeni v prilogah direktive, preveč zapleteni in jih je zato nemogoče natančno upoštevati; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo pregledana direktiva o energetski učinkovitosti vsebovala radikalno enostavnejšo metodo za izračun energetske učinkovitosti, in naj razmisli o pripravi predlogov za nove delegirane akte, ki bodo poenostavili metode za izračun iz sedanje direktive;

35.  poziva Komisijo, naj pregleda pretvorbeni faktor za elektriko iz Priloge IV direktive, da bi ta bolje odražal sedanji prehod pri proizvodnji električne energije;

36.  poudarja, da vseh tveganj, povezanih z naložbami v varčevanje z energijo, ni mogoče obravnavati s sistemom trgovanja z emisijami (ETS), saj ta zajema le 45 % emisij toplogrednih plinov v EU; poudarja, da je direktiva o energetski učinkovitosti povezana z drugo zakonodajo EU na področju energije in da vpliva na ogljični odtis in na sistem ETS (cene certifikatov); poziva Komisijo, naj oceni medsebojne povezave in zagotovi komplementarnost; ugotavlja, da so nizke cene pravic ETS eden od več dejavnikov, ki zmanjšujejo spodbude za industrijske naložbe v varčevanje z energijo;

37.  poudarja pomen ustreznega izvajanja rezerve za stabilnost trga, ki bi lahko pripomogla k večji energetski učinkovitosti s krepitvijo skladnosti med sistemom ETS EU in nizkoogljičnimi energetskimi politikami;

38.  se veseli prihodnjega sklada za modernizacijo, ki bo namenjen modernizaciji energetskih sistemov in izboljšanju energetske učinkovitosti v državah EU z nižjimi dohodki, in poziva Komisijo, naj predlaga ustrezno strukturo upravljanja, vključno s podrobnostmi glede vlog držav članic upravičenk, EIB in drugih institucij;

39.  poudarja, da lahko pomanjkljivo usklajevanje med različnimi elementi nacionalne zakonodaje ogrozi učinkovite rešitve glede energetske učinkovitosti, ki so optimalne z vidika stroškovne učinkovitosti, in izniči cenovni učinek, zagotovljen s privarčevano energijo; poziva države članice in Komisijo, naj pripravijo usklajevalne ukrepe za polno uresničitev potenciala glede energetske učinkovitosti, kar bi zagotovilo večjo skladnost med državami članicami, obenem pa ne bi omejilo njihove možnosti, da politike prilagodijo lokalnim energetskim trgom in cenam, razpoložljivim tehnologijam in rešitvam ter nacionalni mešanici energetskih virov; poziva, naj sistem ETS bolje upošteva nacionalne ukrepe, ki vplivajo na število pravic in njihovo ceno;

40.  poudarja, da je treba izboljšati energetsko učinkovitost javnega sektorja, in poziva k boljšemu vključevanju pobud za prihranek energije v javna naročila;

41.  ugotavlja, da vsi pooblaščenci za javna naročila niso dobro razumeli obveznosti glede energetske učinkovitosti pri javnih naročilih; poziva Komisijo, naj zagotovi jasnejše smernice za lažje doseganje skladnosti s členom 6 direktive in boljše vključevanje v širša pravila EU o javnih naročilih;

42.  poziva Komisijo, naj pritegne lokalne in regionalne organe, da bi spodbudila energetsko učinkovitost na regionalni in lokalni ravni ter med državljani;

43.  poudarja, da lahko vlaganje v energetsko učinkovitost spodbudi konkurenčnost evropskih podjetij in zmanjša energetske stroške za zasebne porabnike, kljub temu da so evropske maloprodajne cene elektrike za male in srednje industrijske in poslovne porabnike v številnih državah članicah razmeroma visoki; vendar poudarja, da račun za elektriko v EU povprečno sestavlja tretjina posrednih, državnih davkov in dajatev za zasebna gospodinjstva, zaradi česar porabniki težko občutijo koristi varčevanja z energijo, saj so prikazani kot nespremenljiv del računa, poleg tega pa to prispeva k energetski revščini; ugotavlja, da so dajatve za financiranje evropske podnebne in energetske politike najmanjši del računa, in poudarja, da visoke cene energije v EU povzročajo razliko v cenah energije v državah članicah EU in pri naših glavnih konkurentih v velikem delu sveta, kar zavira konkurenčnost energetsko intenzivnih evropskih industrij; ugotavlja, da z naložbami v energetsko učinkovitost naraščajo tudi inovacije, kar industriji EU zagotavlja vodilno vlogo v svetu;

44.  ugotavlja, da je energetska učinkovitost kot vir energije lahko najboljša naložba, saj izboljšuje cenovno dostopnost energije, zmanjšuje potrebo po dodatni in dragi infrastrukturi ter pomaga pri boju proti podnebnim spremembam;

45.  ugotavlja, da načelo, da je energetska učinkovitost na prvem mestu, omogoča stroškovno učinkovito povečanje obnovljivih virov energije v mešanici energetskih virov; poudarja, da bi morale biti obveznosti varčevanja skladne z razvojem trajnostnih obnovljivih virov energije in da bi bilo treba okrepiti sinergije za učinkovit prehod na brezogljičen, odporen in pameten energetski sistem; meni, da boljša medregionalna porazdelitev, izboljšani sistemi shranjevanja in boljše upravljanje na strani povpraševanja pomenijo dobre možnosti za nadaljnji razvoj lokacij z optimalnim potencialom za izkoriščanje energije vetra, vode in sonca, ki bi lahko oskrbovale vso Evropo; prepričan je, da bo to ublažilo rast cene energije;

46.  poudarja, da je energetska učinkovitost najbolj stroškovno učinkovit ukrep za doseganje obvez EU glede zmanjšanja emisij CO2;

Energetska zakonodaja mora biti doslednejša

47.  poziva Komisijo, naj spoštuje načelo boljše priprave zakonodaje in naj razmisli o boljših načinih za usklajevanje pravil na področju energetske in podnebne politike EU, da bi izboljšali zakonodajno učinkovitost in uspešnost, ter naj pripravi predloge za izboljšanje sedanje ureditve; prav tako poziva Komisijo, naj okrepi metodologijo za celovito dolgoročno oceno pobud za energetsko učinkovitost, vključno z vsemi glavnimi zunanjimi učinki; poziva, naj se k oblikovanju in ocenjevanju celotnih stroškov in koristi različnih ravni ambicij v zvezi z energetsko učinkovitostjo vnese tudi družbeni vidik ter naj bo energetska učinkovitost obravnavana kot energetski vir sam po sebi;

48.  poziva Komisijo, naj energetsko učinkovitost obravnava kot infrastrukturno prednostno nalogo, saj izpolnjuje pogoje iz opredelitve infrastrukture, ki jo uporabljajo IMF in druge ekonomske institucije(10), ter naj bo energetska učinkovitost bistveni element in prednostna naloga v prihodnjih naložbenih odločitvah glede evropske energetske infrastrukture;

49.  ugotavlja, da energetska učinkovitost lahko pripomore k povečanju odpornosti energetskega sistema in s tem k prehodu na trajnostno in zanesljivo okolje;

50.  poudarja, da bo delujoč notranji energetski trg, vključno s storitvami energetske učinkovitosti, optimiziral stroške energetskih sistemov, s tem pa koristil vsem porabnikom ter bistveno izboljšal energetsko učinkovitost in konkurenčnost v vsej Evropi; zato poziva države članice, naj v celoti izvajajo tretji energetski sveženj, da bi zagotovile povsem delujoče, konkurenčne in medsebojno povezane energetske trge;

51.  ugotavlja, da morajo svoj delež prispevati tudi energetsko intenzivne panoge in da so pri tem zelo pomembni enaki konkurenčni pogoji v EU;

52.  poudarja, da je energetska učinkovitost eden izmed temeljnih ciljev EU in da bi bilo treba zato evropske države spodbujati k preprečevanju izgub zaradi porabe v industriji, prometu in gradbeništvu, saj ti sektorji porabijo največji delež energije;

53.  pozdravlja pozitivni učinek sistemov potrjevanja ali obveznosti varčevanja (člen 7) v številnih državah članicah; meni, da je možnost izbire alternativnih ukrepov z enako ambicioznostjo pomemben dejavnik za njihovo sprejemanje; ugotavlja, da je pomembno zagotoviti, da certificirani prihranki ustrezajo dejanskim prihrankom energije in niso le prihranki na papirju; poudarja pomen energetskih podjetij pri dejavnem oblikovanju ukrepov energetske učinkovitosti; poziva, naj se ne ogroža izračun sistemov potrjevanja in meril za energetsko učinkovitost; poziva Komisijo, naj oceni, ali je mogoče upoštevati prihranke primarne energije v kogeneracijskih elektrarnah (soproizvodnja toplote in električne energije);

54.  opozarja na poročilo, ki ga je za Parlament pripravil EPRS, kjer je ugotovljeno, da se je večina vzpostavljenih sistemov obveznosti energetske učinkovitosti izkazala za pomembne pri zagotavljanju napredka na področju nacionalne energetske učinkovitosti in da so zagotovili stroškovno učinkovite prihranke velikemu številu gospodinjstev in organizacij; prav tako poudarja sklep poročila, da so ti sistemi zelo stroškovno učinkoviti in da lahko zagotovijo do 100 % državnih prihrankov iz člena 7, če so ustrezno zasnovani in izvajani; zato predlaga, da bi morala Komisija pripraviti seznam primerov dobre in slabe prakse ter niz ukrepov za zagotovitev dobro zasnovanih in učinkovitih sistemov obveznosti energetske učinkovitosti;

55.  poziva, naj se zagotovijo prepričljivi izračuni prihrankov in učinkovitosti brez nepotrebne birokracije; meni, da bi direktiva o energetski učinkovitosti lahko služila tudi kot okvirna zakonodaja v zvezi s tem; meni, da bi v obstoječe direktive (npr. direktiva o energetski učinkovitosti stavb) ali v skupno obveznost označevanja (označevanje energetske učinkovitosti, okoljsko primerna zasnova, krožno gospodarstvo, oznaka CE) lahko vključili posebne ukrepe in merila učinkovitosti;

56.  meni, da se morajo cilji EU na področju zaščite podnebja in učinkovitosti medsebojno krepiti in da so zavezujoče zahteve glede energetske učinkovitosti bistvene za zagotavljanje najvišje možne ambicioznosti in prizadevanj v državah članicah, obenem pa je treba omogočiti zadostno prožnost za mešanico orodij in instrumentov, ki se oblikujejo na nacionalni ravni;

57.  poziva, naj se direktiva o energetski učinkovitosti prilagodi ciljem EU za boj proti podnebnim spremembam in ciljem sporazuma konference COP21; poudarja, da mora biti nadaljnje izvajanje in izboljšanje obstoječih ukrepov ter odprava protislovij in vrzeli del revizije direktive, da bi zagotovili regulativno predvidljivost ter dolgoročno zaupanje vlagateljev;

Večja energetska učinkovitost - več delovnih mest in rasti

58.  obžaluje, da je Računsko sodišče kritično ocenilo neučinkovitost projektov za energetsko učinkovitost iz strukturnih skladov EU (2007 do 2013); poziva Komisijo, naj nemudoma začne izvajati ustrezne izboljšave s posebnim poudarkom na obrazložitvi in spremljanju projektov ter skrajšanju obdobja za povračilo stroškov za financirane projekte; poziva k pripravi izboljšanih smernic in k intenzivnejšemu nadzoru Komisije z namenom boljšega izkoriščanja strukturnih skladov in sklada EFSI v kombinaciji z zasebnimi naložbami za izvedljive projekte v zvezi z energetsko učinkovitostjo, predvsem za stavbe; meni, da bi moralo biti financiranje projektov energetske učinkovitosti iz strukturnih skladov in sklada EFSI namenjeno porabnikom, ki so bolj občutljivi na cene energije, kot so panoge, podvržene selitvi virov CO2, MSP ter gospodinjstva na pragu revščine; meni, da je daleč najpomembneje razviti instrumente, orodja in inovativne modele financiranja, da bi sprostili javna sredstva in pritegnili zasebno financiranje na lokalni, nacionalni, regionalni in evropski ravni, s katerimi bi podprli naložbe v ključne sektorje energetske učinkovitosti, kot je obnova stavb, pri čemer bi posebno pozornost namenili ranljivim skupinam in upoštevali posebnosti dolgoročnih naložb;

59.  poziva države članice, naj spodbujajo naložbe v gradbenem sektorju, tudi za večja prizadevanja, s katerimi bi spodbudili temeljito obnovo neustrezno izoliranih stavb v EU;

60.  poudarja, da je treba določiti prag za gospodinjstva na pragu revščine, če bodo države članice vzpostavile shemo energetske učinkovitosti, ki bo financirana iz dajatev; prav tako poudarja, da bi morale države članice prikazati, kako bi takšna shema pripomogla k izboljšanju najslabših obstoječih stanovanj;

61.  poudarja, da so za to pomembni evropski finančni instrumenti v obliki posojil, jamstev in lastniškega kapitala, s čimer bi spodbujali zasebno financiranje za projekte na področju energetske učinkovitosti; poudarja pa, da mora biti financiranje projektov na socialnem področju zagotovljeno v obliki nepovratnih sredstev;

62.  poudarja, da bi morala EU sama sebi zastaviti ambiciozen cilj v zvezi s prihranki energije in spodbujati inovacije na področju naložb v energetsko učinkovitost, saj so takšne naložbe dobičkonosne in se razmeroma hitro povrnejo;

63.  poziva države članice, naj vključijo določbo, da mora biti ustrezno velik najmanjši delež ukrepov v sistemih obveznosti energetske učinkovitosti namenjen porabnikom z nizkimi dohodki;

64.  ugotavlja, da so projekti energetske učinkovitosti pogosto majhnega obsega in jih je treba združiti v večje portfelje; zato poziva Komisijo, EIB in države članice, naj zagotovijo več tehnične pomoči in pomoči pri razvoju projektov, da bi olajšale naložbe;

65.  meni, da je potrebna dolgoročna strategija glede energetske učinkovitosti stavb in dodatna spodbuda za energetsko učinkovito obnovo stavb, da bi presegli preproste in poceni ukrepe v stavbnem sektorju;

66.  poziva k boljšemu usklajevanju ter izmenjavi idej in primerov dobre prakse med državami članicami pri obveznostih varčevanja, načrtih stavb in načrtih prenove (členi 4, 5, 6 in 7), da bi hitreje uporabili uveljavljene in nove instrumente (davčne olajšave, programi podpore, vzorčne pogodbe, vlaganje v socialna stanovanja); meni, da bi bilo treba člen 5 razširiti, da bi zajel vse javne organe, kjer je to mogoče; poziva Komisijo, naj pripravi smernice za prihodnje nacionalne načrte, da bi zagotovili preglednost in primerljivost; pozdravlja tehnično podporo Komisije pri izvajanju direktive o energetski učinkovitosti; poziva k uvedbi obveznih predlog za nacionalne načrte, da bi zagotovili preglednost in primerljivost; poziva države članice, naj preučijo možnost inovativnih tržnih programov podpore;

67.  ugotavlja, da je bilo najmanj napredka doseženega v sektorju stanovanjskih stavb, zato poziva države članice, naj za izvajanje davčnih ureditev in programov posojil uporabijo energetska podjetja in pogodbe za zagotavljanje prihranka energije, da bi dvignili nizko raven obnov obstoječega stavbnega fonda v Evropi ter nagradili ukrepe za energetsko učinkovitost, kot sta energetsko učinkovito ogrevanje in hlajenje;

68.  poziva Komisijo, naj spodbudi države članice k uvedbi in izboljšavi sistemov za spremljanje, merjenje in upravljanje energetske učinkovitosti v stavbah, da bi zagotovili velike koristi na področju energetske učinkovitosti stavb v EU;

69.  poziva države članice, naj v časovnih načrtih za obnovo iz člena 4 orišejo, kako bodo v naslednjem postopku priprave teh načrtov (do aprila 2017) zagotovile energetsko prenovo svojega stavbnega fonda in s tem uresničile vizijo EU glede stavbnega fonda s skoraj ničelno porabo energije (nZEB) do leta 2050;

70.  verjame, da bo razširitev zgleda javnih stavb na vse ravni javne uprave in ne le na centralno vlado pripomoglo k izkoristku celotnega potenciala stroškovne učinkovitosti stavb, saj je to dokazano sektor z največjim potencialom, ne le za prihranke energije, ampak tudi za zagotavljanje drugih, širših koristi, vključno z večjim udobjem in dobrim počutjem; v zvezi s tem meni, da bi morale države članice vzpostaviti interni mehanizem za delitev dosežkov pri uresničevanju cilja 3 % prenovljenih stavb med različnimi ravnmi javne uprave in da bi bilo treba ohraniti možnost, da se odločijo za druge ukrepe, katerih učinek se količinsko opredeli, kot alternativni pristop k odstavkoma 1 in 2;

71.  poziva Komisijo, naj države članice spodbuja, da bodo bolj dejavne pri prenavljanju nestanovanjskih stavb glede na njihov velik potencial v smislu kratkoročne dobičkonosnosti;

72.  predlaga, da bi bilo treba členu 4 direktive dati naslov „dolgoročne strategije za temeljito prenovo nacionalnega stavbnega fonda, vključno s privabljanjem naložb“;

73.  poziva, naj se zagotovijo potrebna sredstva za usposabljanje oseb, odgovornih za nameščanje opreme, da bi zagotovili visoko raven kakovosti pri prenovi;

74.  spodbuja k strateškemu pristopu Komisije, da bi povečali ozaveščenost o tehničnem napredku (med drugim pri hladilnih sredstvih, razsvetljavi, izolaciji, termostatih, meritvah, zasteklitvi idr.);

75.  poziva Komisijo in države članice, naj dajo prednost členu 4 direktive glede priprave druge različice strategij, ki jo je treba na podlagi obveznih predlog pripraviti do leta 2017 in ki bi morala temeljiti na ustreznem sodelovanju deležnikov, vključno z vmesnimi petletnimi cilji in načrti izvajanja, da bi dosegli cilj stavbnega fonda s skoraj ničelno porabo energije (nZEB) na ravni EU do leta 2050, saj bo to nujno za izpolnitev ciljev konference COP21;

76.  meni, da so energetski pregledi uveljavljen način za povečanje energetske učinkovitosti in poudarja, da pripomorejo h konkurenčnosti; poziva k oblikovanju enotne opredelitve in izvrševanju meril iz direktive (za opredelitev MSP, za preglede, preprečevanje dvojnega certificiranja v primeru podjetij, ki poslujejo čezmejno) in k oblikovanju skupnega pristopa k pragu de minimis iz člena 8(4); poziva, naj se obseg tega člena razširi na vsa podjetja z veliko porabo energije; poziva k oceni, katere cilj bo večja učinkovitost sistemov energetskih pregledov; poziva, naj se v skladu s cilji podjetij skupaj z načrtovanim vzdrževanjem zahteva izvajanje priporočil glede stroškovno učinkovitih energetskih pregledov;

77.  predlaga pregled opredelitve malih in srednjih podjetij, ki se uporablja v tej direktivi (člen 2(26)), da bi se nanašala samo na število zaposlenih oseb in letni promet, tako da bi tudi podjetja, v katerih imajo javni organi vsaj 25-odstotni delež, vseeno obravnavali kot mala in srednja podjetja;

78.  pozdravlja, da Komisija pripravlja smernice za izvedbo členov 9–11 direktive o energetski učinkovitosti, da bi porabniki lažje spremljali svojo porabo energije; meni, da sta tehnična izvedljivost in uporaba pametnih števcev ob upoštevanju stroškovne učinkovitosti in preglednosti pomembna elementa varčevanja z energijo; meni, da bi bilo treba zaradi doslednosti vse obstoječe določbe glede merjenja in obračunavanja združiti na enem mestu;

79.  poudarja, da računi porabnikov za energijo še vedno niso jasni in točni; priporoča, naj se preglednost in jasnost računov izboljšata z vzpostavitvijo strogih načel za račune na ravni EU, tako da bodo ključne informacije porabnikom na voljo v primerljivem formatu, kar bi jim pomagalo prilagoditi vzorce porabe; poudarja, da imajo porabniki različen niz preferenc in dostopnih orodij in da je zato treba pristop k informacijam oblikovati glede na porabniške raziskave na nacionalni ravni;

80.  meni, da je dostop do neodvisnih in zanesljivih informacij in nasvetov glede ustreznih ukrepov energetske učinkovitosti finančnih shem bistvenega pomena, predvsem za gospodinjstva, a tudi za regionalne in lokalne organe, da bi lahko sprejemali informirane energetsko osveščene odločitve in bolje upravljali s svojo porabo energije, med drugim s pomočjo pametnih števcev in individualnega merjenja porabe energije za ogrevanje in hlajenje;

81.  poziva k oblikovanju strogih standardov zagotavljanja kakovosti, nacionalnih programov usposabljanja ter enotnega poenostavljenega nacionalnega sistema certificiranja za subjekte, ki zagotavljajo energetsko učinkovitost, kar je treba podpreti s skupnimi in lahko dostopnimi okviri za svetovanje in reševanje sporov; poudarja, da je namen predloga odstraniti nekatere nefinančne ovire, zaradi katerih se porabniki ne poslužujejo proizvodov in storitev energetske učinkovitosti, na primer z omogočanjem opredelitve zaupanja vrednih trgovcev;

82.  pričakuje, da bo izpolnitev zahtev glede soproizvodnje z visokim izkoristkom iz člena 14 zagotovila dodatne naložbe v varčevanje z energijo;

83.  poudarja, da je treba dati prednost gospodinjstvom na pragu revščine, če bodo države članice vzpostavile shemo energetske učinkovitosti, ki bo financirana iz dajatev (člen 20); vztraja, da bi morala revidirana direktiva o energiji državam članicam zagotoviti dolgoročno stabilno okolje za izvajanje politik, da bi lahko zagotovile trajnostno povečanje naložb v energetsko učinkovitost, predvsem na lokalni ravni; zahteva, naj EU in EIB okrepita svoja prizadevanja za gradnjo zmogljivosti in tehnično pomoč in razvijeta dobičkonosne projekte energetske učinkovitosti, ki bodo privabili zasebne naložbe s trga; poziva, naj programi financiranja EU (npr. strukturni skladi, Junckerjev načrt, ELENA-EIB) povečajo delež sredstev, ki se nameni gradnji zmogljivosti v zvezi z energetsko učinkovitostjo in tehnični pomoči;

84.  obžaluje nizko raven javnih in zasebnih naložb v pametna električna omrežja; poziva Komisijo, naj pospeši izvajanje člena 15 direktive, da bi spodbujala razvoj takšnih omrežij;

85.  poziva k obveznemu izvajanju nacionalnih ocen stroškovne učinkovitosti programov energetske učinkovitosti prek lokalnih oblasti ali v sodelovanju z njimi ter naj se ta pristop izvaja, kjer zagotavlja učinkovitost in prihranke za porabnike;

86.  ima pomisleke zaradi vse večjega onesnaževanja, ki ga povzročajo nekatere domače grelne naprave na trdno biomaso, saj proizvajajo velike količine prašnih delcev, dušikovih oksidov, ogljikovega monoksida in dioksinov, ki izredno poslabšujejo kakovost zraka in zato škodujejo zdravju ljudi; zato spodbuja države članice k izvajanju učinkovitih in okolju prijaznih alternativnih rešitev;

87.  poudarja, da je treba nemudoma začeti izvajati celovitejši pristop k izboljšanju energetske učinkovitosti celotnega prometnega sistema, pri tem pa se ne zanašati samo na tehnološki razvoj vozil ali pogonskih sistemov; poziva Komisijo in države članice, naj raje ambiciozno uvedejo nove ukrepe za izboljšanje prehoda na energetsko najučinkovitejše oblike prevoza in začnejo celovito izvajati inteligentne prometne sisteme in tako še bolj izboljšajo učinkovitost in uporabo zmogljivosti, ki so na voljo v logistiki, letalskem prometu in pomorskem prometu – tako vozil kot infrastrukture;

88.  želi spomniti, da je energetsko učinkovitost mogoče doseči tudi z določitvijo standardov CO2 in obveščanjem uporabnikov o tem, koliko goriva porabi njihovo vozilo; poziva Komisijo, naj pripravi predloge za obveščanje uporabnikov o porabi goriva v novih tovornjakih in avtobusih ter za omejitev emisij CO2 iz teh vozil;

89.  obžaluje, da prometni sektor le malo prispeva k prihranku energije, saj izmed vseh sektorjev prispeva le 3 % prihranka, čeprav se je potniški promet ustalil, tovorni promet pa je med letoma 2005 in 2013 zaradi gospodarske krize upadel; poziva države članice, naj povečajo število ukrepov za prometni sektor;

90.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

(1)

UL L 315, 14.11.2012, str.1.

(2)

Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0444.

(3)

COM(2015)0574.

(4)

COM(2011)0112.

(5)

COM(2011)0885.

(6)

Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0094.

(7)

Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0266.

(8)

COM(2016)0051.

(9)

Glej Tina Fawcett and Jan Rosenow: Načrti in dosežki držav članic na področju izvajanja člena 7 direktive o energetski učinkovitosti, študija službe za parlamentarne raziskovalne storitve.

(10)

Energy efficiency as infrastructure: leaping the investment gap (Energetska učinkovitost kot infrastruktura: premostitev naložbene vrzeli), poročilo E3G z dne 3. marca 2016.


OBRAZLOŽITEV

V EU so se emisije toplogrednih plinov med letoma 1990 in 2014 zmanjšale za 23 %. V istem času se je BDP v EU povečal za 46 %. Podjetja in državljani ustvarijo vedno večjo rast, delovna mesta in davčne prihodke, hkrati pa se vedno bolj zmanjšuje podnebni vpliv.

Evropska unija je na zelo dobri poti, da bo izpolnila cilje do leta 2020, to je 20-odstotno zmanjšanje emisij CO2, povečanje deleža obnovljivih virov energije v skupni porabi energije na 20 % ter za 20 % večjo energetsko učinkovitost; To je mogoče v največji meri pripisati uspešnemu sistemu za trgovanje z emisijami. Ta ne spodbuja le k zmanjševanju emisij, temveč tudi ki naložbam v energetsko učinkovite tehnologije. K doseganju ciljev pa je brez dvoma delno prispevala tudi gospodarska in finančna kriza v nekaterih državah.

Skrbi vzbujajo preveč birokratski postopki poročanja na področju energetike ter visoke cene energije za srednja podjetja in zasebna gospodinjstva. Znižanje stroškov zaradi prihrankov energije izničijo posebne državne dajatve in zahtevni postopki poročanja. Vzrok za to so delno nasprotujoča si zakonodaja EU na področju podnebnih sprememb (neposredni ali posredni vplivi na cene pravic v sistemu za trgovanje z emisijami), zapletenost pravnih predpisov na področju energetske učinkovitosti (direktiva o energetski učinkovitosti, ekološka zasnova, sistem za trgovanje z emisijami, prihodnje krožno gospodarstvo) in tudi enostranski nacionalni ukrepi na področju energetske politike (trgi kapacitet, sheme plačil za obnovljive vire energije, prehod s premoga na druge energente), ki delno močno vplivajo na evropski pristop. Zato Komisijo pozivamo k nadaljnjim prizadevanjem za skladno podnebno in energetsko politiko ter za vseevropsko zasnovo elektroenergetskega trga.

Zelo pomembno je tudi izvajanje direktive o energetski učinkovitosti. Najprej je treba poudariti, da bo Evropska unija svoj cilj 20-odstotnega povečanja energetske učinkovitosti do leta 2020 dosegla tudi, če se direktiva v večini držav članic ne bo v celoti izvajala; To kaže na moč trga. Če podjetja in državljani razvijejo lastni interes za učinkovitost in prihranke, urejanje Evropske unije ni potrebno; Hkrati pa direktiva dodatno spodbuja k pomembnim inovacijam v zvezi z obveznostmi in spodbudami držav članic; Preden bo to obrodilo sadove, bo treba še zelo novi direktivi in državam članicam, odgovornim za njeno izvedbo, dati nekaj časa. Pregled naj bil tudi priložnost, da bi zakonodajo EU na področju varčevanja energijo naredili bolj koherentno in jo v ključnih točkah združili. Poročilo v zvezi s tem ponuja nekatera izhodišča.


MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (27.4.2016)

za Odbor za industrijo, raziskave in energetiko

o poročilu o izvajanju direktive o energetski učinkovitosti (2012/27/EU)

(2015/2232(INI))

Pripravljavec mnenja: Peter Liese

POBUDE

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za industrijo, raziskave in energetiko kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A.  ker je Evropska unija po uspešno sklenjenem sporazumu na konferenci COP 21 v Parizu bolj kot kdajkoli prej dolžna doseči svoje podnebne cilje, energetska učinkovitost pa je eden stroškovno najučinkovitejših načinov za zmanjšanje emisij CO2;

B.  ker je Evropska unija leta 2014 porabila 358 milijard EUR letno za uvoz energije, kar pomeni skoraj milijardo EUR na dan(1), to pa je več, kot znaša ves primanjkljaj Grčije (317 mrd EUR)(2) in skoraj toliko kot ves promet nemške avtomobilske industrije leta 2014 (367,9 mrd EUR)(3);

1.  poudarja, da je energetska učinkovitost ključna za uresničitev naših podnebnih ciljev, sprejetih v sklopu pariškega sporazuma na konferenci COP 21, in za zmanjšanje odvisnosti od uvoza energije;

2.  poudarja, da je to bistveno za prehod na bolj trajnosten energetski sistem, ki bo temeljil na obnovljivih virih energije, in za čim hitrejše opuščanje fosilnih goriv;

3.  opozarja, da je to bistvenega pomena za ustvarjanje delovnih mest in trajnostno rast – zlasti v malih in srednjih podjetjih ter industriji – pa tudi za povečanje produktivnosti in izboljšanje udobja in zdravja;

4.  je zaskrbljen zaradi ocene Komisije v njenem sporočilu Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 23. julija 2014, da cilj EU o 20-odstotnem prihranku energije do leta 2020 ob sedanji hitrosti ne bo dosežen, temveč bo 1–2 odstotni točki nižji; poziva Komisijo, naj spodbuja države članice, da bi si dodatno prizadevale in ukrepale za izpolnitev tega evropskega cilja;

5.  izraža zaskrbljenost glede vseh sektorjev, v katerih so po navedbah v poročilu Komisije vrednosti še vedno daleč od izpolnitve cilja izboljšanja energetske učinkovitosti do leta 2020; zato poziva Komisijo in države članice, naj v gradbenem, prometnem storitvenem in energetskem sektorju odločno ukrepajo, da bi v EU zagotovili večjo blaginjo in zelena delovna mesta; ti ukrepi morajo biti skladni s prehodom na krožno gospodarstvo;

6.  poudarja, da morajo pariški sporazum (COP 21) spremljati nacionalni emisijski načrti s konkretnimi in preverljivimi zavezami glede emisij in energije, s katerimi bo zagotovljeno ukrepanje za preprečitev globalnega segrevanja za več kot dve stopinji;

7.  ve, da zasebne in javne stavbe predstavljajo 40 % končne porabe energije v EU ter 36 % emisij CO2 in 50 % porabe končne energije za ogrevanje in hlajenje; ugotavlja, da stavbe porabijo 40 % energije v EU in da je izboljšanje njihove energetske učinkovitosti bistveno za zmanjšanje emisij CO2 in izboljšanje energetske varnosti, pa tudi za odpravo energetske revščine in izboljšanje zdravja;

8.  poziva države članice, naj spodbujajo naložbe v gradbenem sektorju, tudi za večja prizadevanja, s katerimi bi spodbudili temeljito obnovo neustrezno izoliranih stavb v EU;

9.  predlaga, da bi bilo treba člen 4 direktive preoblikovati, da bi se nanašal na dolgoročne strategije za obnovo nacionalnega stavbnega fonda, vključno s privabljanjem naložb;

10.  poziva Komisijo in države članice, naj dajo prednost členu 4 direktive glede priprave druge različice strategij, ki jo je treba na podlagi obveznih predlog pripraviti do leta 2017 in ki bi morala temeljiti na ustreznem sodelovanju deležnikov, vključno z vmesnimi petletnimi cilji in načrti izvajanja, da bi dosegli cilj stavbnega fonda s skoraj ničelno porabo energije (nZEB) na ravni EU do leta 2050, saj bo to nujno za izpolnitev ciljev konference COP 21;

11.  poziva, naj se člen 5 razširi tako, da bo zajemal vse ravni javne uprave; v zvezi s tem meni, da bi morale države članice vzpostaviti nacionalne mehanizme za delitev prizadevanj za uresničevanje cilja 3 % in da bi bilo treba ohraniti možnost, da se odločijo za druge ukrepe v smislu alternativnega pristopa k tistemu, kar je opisano v 1. in 2. odstavku;

12.  ugotavlja, da je bilo najmanj napredka doseženega v sektorju stanovanjskih stavb, zato poziva države članice, naj uporabijo energetska podjetja in pogodbe za zagotavljanje prihranka energije, izvajajo davčne ureditve in programe posojil, da bi zvišale nizko stopnjo obnov v obstoječem stavbnem fondu v Evropi ter nagradile ukrepe za energetsko učinkovitost, na primer energetsko učinkovito ogrevanje in hlajenje;

13.  meni, da je treba pri ukrepih za energetsko učinkovito obnovo obstoječih stavb dati prednost energetsko najrevnejšim; poziva Komisijo, naj pri reviziji direktive o energetski učinkovitosti predlaga cilj, da je treba izboljšati učinkovitost fonda stanovanjskih stavb, skupaj s prihodnjimi minimalnimi standardi na področju učinkovitosti, ki bodo veljali za najemniška stanovanja;

14.  poudarja, da bodo skupna prizadevanja pomagala EU ustvariti skupni trg za blago in storitve, s katerimi bomo prihranili energijo, kar bo znižalo stroške in pocenilo energetske storitve za vse odjemalce, zlasti ranljive, ustvarilo enake konkurenčne pogoje za industrijo ter spodbudilo konkurenčnost in odprlo nove trge;

15.  ugotavlja, da morajo svoje prispevati tudi energetsko intenzivne panoge in da so pri tem zelo pomembni enaki konkurenčni pogoji v EU;

16.  poudarja, da je treba več kot polovico naložb, ki so potrebne za dekarbonizacijo energetskega sistema EU do leta 2050, usmeriti v energetsko učinkovitost; poudarja, da bo s tem pristopom proizvodnja energije s fosilnimi gorivi po obsegu ustrezala prihodnjemu povpraševanju, tako da ne bo nasedlih sredstev; poziva, naj bo prednostna naloga pri infrastrukturnih naložbah energetska učinkovitost, tako da jo bo mogoče uporabiti v okviru širših evropskih in nacionalnih procesov infrastrukturnega načrtovanja in financiranja;

17.  poudarja, da je direktiva o energetski učinkovitosti pripomogla k veliko pozitivnim spremembam v državah članicah, da pa pomanjkljivo izvajanje zavira njen polni potencial; pozdravlja povečano tehnično podporo Komisije za zagotovitev pravilnega in hitrega izvajanja;

18.  zato poudarja, da je potrebnega več usmerjanja Komisije, s čimer bo državam članicam pomagala učinkoviteje izvajati direktivo, pa tudi poročati o napredku;

19.  poziva Komisijo, naj nemudoma ukrepa in po potrebi postavi utemeljene zahteve, da je treba nacionalne načrte uskladiti s cilji direktive, in naj uporabi vse pravne možnosti za zagotovitev, da bodo države članice posredovale ažurne in točne informacije;

20.  poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo najboljše prakse med državami članicami, da bi pospešili uresničevanje ciljev ter razširjanje inovativnih proizvodov in storitev, in naj spodbuja zbliževanje med državami glede energetske učinkovitosti;

21.  ve, da države članice, ki so še vedno daleč od izpolnitve cilja 20 % do leta 2020, potrebujejo svetovanje Komisije, da bodo mogle nemudoma oblikovati nacionalne politike in namenske ukrepe za učinkovito rabo energije in virov; zato poziva države članice, naj izvajajo in vzdržujejo stabilen sistem spodbud, ki bo omogočal zanesljiv pritok naložb in financiranja, pri čemer naj posebno pozornost namenijo energetski učinkovitosti stavb;

22.  poudarja, da je glavna pomanjkljivost sedanje direktive, da se bo večina ukrepov leta 2020 iztekla, razen če jo bomo ustrezno spremenili, kar med drugim pomeni, da bi morali njene glavne določbe, zlasti člen 7, podaljšati ne samo do leta 2030, marveč še dlje, zato je treba direktivo oceniti ter določiti cilje na podlagi razvoja dogodkov (doseženi rezultati, tehnološke in tržne inovacije itd.); pričakuje, da bo to spodbudilo dolgoročne ukrepe; poleg tega ugotavlja, da je treba uvesti vmesni pregled in tako zagotoviti uresničitev ciljev do leta 2030;

23.  obžaluje, da je Evropski svet leta 2014 sprejel sila neambiciozen cilj, da bi energetsko učinkovitost do leta 2030 izboljšali vsaj za 27 % v primerjavi s ciljem 40 %, ki bi ga izvajali z individualnimi nacionalnimi cilji, kar je sprejel Evropski parlament; želi opozoriti, da so delež 27 % v glavnem utemeljevali z izjemno nerealno visoko diskontno stopnjo v preteklih ocenah učinka; opozarja, da je diskontna stopnja 17,5 % višja od diskontne stopnje za energetske naložbe v Iraku (15 %); poziva Komisijo, naj izvede poglobljeno analizo stroškov in koristi in družbeno diskontno stopnjo, kar bo skladno z njenimi smernicami za boljše pravno urejanje(4);

24.  poziva Komisijo in države članice, naj pregledajo 27-odstotni cilj glede energetske učinkovitosti do leta 2030 glede na dogovorjeno v sklopu pariškega sporazuma, in poziva Komisijo, naj predlaga cilj do leta 2030, ki bo odražal raven potenciala za stroškovno učinkovito energetsko učinkovitost in ki ga lahko dosežemo, če bomo odpravili napake in pomanjkljivosti trga ter priznali družbeno vrednost prihranka energije kot samostojnega vira energije;

25.  želi spomniti na resolucije Parlamenta z dne 5. februarja 2014, 26. novembra 2014 in 14. oktobra 2015, v katerih je pozval k določitvi treh zavezujočih energetskih in podnebnih ciljev do leta 2030, zlasti o 40-odstotnem izboljšanju energetske učinkovitosti; poziva Komisijo in države članice, naj pregledajo 27-odstotni cilj glede energetske učinkovitosti do leta 2030 in postavijo zavezujoč 40-odstotni cilj, poleg tega pa določijo cilje glede energetske učinkovitosti do leta 2050 v skladu z ambicioznimi zavezami iz pariškega sporazuma, da bi se svetovna temperatura povišala za manj kot 1,5 °C; poudarja, da bi moral biti cilj EU za energetsko učinkovitost po letu 2020 zavezujoč in da bi ga bilo treba uresničevati z določitvijo individualnih nacionalnih ciljev; poziva Komisijo, naj oceni različne scenarije energetske učinkovitosti do leta 2030, vključno s 40-odstotnim izboljšanjem;

26.  poudarja, da bi morala EU za izpolnitev ciljev energetske učinkovitosti do leta 2030 omogočiti sprejetje širšega nabora instrumentov in podatkov, kot so energetski pregledi in sistemi upravljanja energije, statistični podatki o uspešnosti in kazalniki uspešnosti, georeferencirani kataster stavb, opremljen s podatki o njihovi porabi energije, pogodbeno zagotavljanje prihranka energije, napredni finančni instrumenti in sheme za usposabljanje strokovnjakov;

27.  poudarja, da bi visoka diskontna stopnja odražala nerealno domnevo, da do stroškovno učinkovitih naložb v energetsko učinkovitost zaradi številnih ovir ne bo prišlo, a meni, da Komisija te ovire precenjuje in da je dolžnost političnih akterjev odpraviti ovire za naložbe, saj bi se sčasoma vendarle obrestovale;

28.  ugotavlja tudi, da se zaradi sedanje visoke diskonte stopnje predvideva, da se lahko energetska učinkovitost doseže le z individualnimi ukrepi, pozablja pa se, da je pri spodbujanju boljše energetske učinkovitosti, zlasti v stavbnem sektorju, bistvena vloga javnih organov;

29.  priznava, da so nezadostni cenovni signali glavni razlog za slabšanje prilagajanja odjema; poziva države članice, naj odpravijo to oviro ter spodbudijo pametno merjenje in pregledno obračunavanje, da bi spodbudile odzivnejše vedenje odjemalcev glede porabe energije in naložb v energetsko učinkovitost;

30.  želi spomniti na ugotovitev iz okvirne strategije za evropsko energetsko unijo, da je energetska učinkovitost že sama po sebi vir energije; zato meni, da visoka diskontna stopnja spodkopava lastno oskrbo EU z energijo in njeno energetsko neodvisnost;

31.  pozdravlja inovativne in pametne rešitve za izravnavo ponudbe elektrike in povpraševanja po njej, za večjo uporabo energije iz obnovljivih virov in zmanjšanje porabe energije v času višje obremenitve; poziva k financiranju raziskav in razvoja teh novih rešitev, zlasti za sektor malih in srednjih podjetij;

32.  poudarja, da so za to pomembni evropski finančni instrumenti v obliki posojil, jamstev in lastniškega kapitala, s čimer bi spodbujali zasebno financiranje za projekte na področju energetske učinkovitosti; poudarja pa, da mora biti financiranje projektov na socialnem področju zagotovljeno v obliki nepovratnih sredstev;

33.  se strinja s Komisijo, da bi lahko nižje cene goriva in obeti gospodarske rasti še dodatno ogrozili uresničevanje 20-odstotnega cilja; poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo spremljanje, preverjanje, kontrole in skladnost, da bi zagotovili ustrezno raven ambicioznosti;

34.  poudarja, da je pomembno odpraviti vrzeli v obstoječi direktivi, zlasti v členu 7, obenem pa državam članicam zagotoviti prožnost, da bodo lahko izbirale med ukrepi; v zvezi s tem opozarja, da se lahko odločijo za alternativne ukrepe, ne da bi ogrozile doseganje letnih ciljev varčevanja z energijo;

35.  poziva, naj se revidira člen 7, tako da bo omogočal objektivno količinsko opredelitev in izpolnjevanje zahteve glede 1,5-odstotnega letnega prihranka energije;

36.  zlasti opozarja, da postopna uvedba in zgodnje izvajanje ukrepov iz člena 7(2) ne prideta več v poštev in da je merilo 25-odstotne prožnosti zmanjšalo učinkovitost zahteve o 1,5-odstotnem letnem prihranku energije; vztraja, da morajo biti alternativni ukrepi iz člena 7(9) strogo opredeljeni in zlahka količinsko opredeljivi; želi spomniti, da naj bi se s členom 7 dosegla več kot polovica 20-odstotnega cilja iz direktive;

37.  odobrava, da energetski pregledi in sistemi upravljanja energije iz člena 8 pomagajo podjetjem EU k večji konkurenčnosti; poziva, naj se skupaj z načrtovanim vzdrževanjem zahteva izvajanje stroškovno učinkovitih priporočil iz energetskih pregledov, po potrebi z dodatnimi pobudami; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo hiter prenos in izvajanje zahtev iz člena 8 ter naj ga razširijo, tako da bo zajel vsa podjetja z visoko porabo energije;

38.  poudarja, da je pred oblikovanjem načrtov za energetsko učinkovitost, ki bodo temeljili na zmanjšanju porabe energije, in kot ukrep za reševanje energijske revščine pomembno izvesti energetske preglede;

39.  poudarja, da je treba izboljšati energetsko učinkovitost javnega sektorja, in poziva k boljšemu vključevanju pobud za prihranek energije v javna naročila;

40.  ugotavlja, da vsi pooblaščenci za javna naročila niso dobro razumeli obveznosti glede energetske učinkovitosti pri javnih naročilih; poziva Komisijo, naj zagotovi jasnejše smernice za lažje doseganje skladnosti s členom 6 direktive in boljše vključevanje v širša pravila EU o javnih naročilih;

41.  ponavlja, da je treba energetsko učinkovitost razumeti kot najbolj trajnostno sestavino naše obveze glede zmanjšanja porabe energije, ne pa kot izgovor za večjo porabo;

42.  poudarja, da so med pomembnimi izzivi in večjimi ovirami za izvajanje člena 7 pomanjkanje znanja in zmogljivosti udeleženih strani, nizka ozaveščenost končnih odjemalcev o sistemih obveznosti energetske učinkovitosti in alternativnih ukrepih, pa tudi omejeno obdobje izvajanja (2014–2020); zato poziva EU, naj več vlaga v izvajanje dejavnosti obveščanja in podpornih dejavnosti v posameznih državah članicah;

43.  opozarja, da bi lahko k boljšemu izvajanju določb člena 7 prispevale harmonizirane metode za izračun dodatnosti (zmogljivost spodbujanja tehnologij, ki so učinkovitejše od tržnega povprečja) in izvedljivosti (zmogljivost spodbujanja projektov, ki se sicer ne bi izvajali), pa tudi bolj harmonizirani postopki za meritve in preverjanje prihrankov energije;

44.  predlaga, naj se naslov člena 7 spremeni v „Podporne sheme za prihranek energije“ in tako poudari, da morajo države članice s shemami za energetsko učinkovitost in drugimi ukrepi pomagati odjemalcem ter malim in srednjim podjetjem, da bodo prihranili energijo in zmanjšali svoje stroške energije;

45  ima pomisleke zaradi vse večjega onesnaževanja, ki ga povzročajo nekatere domače grelne naprave na trdno biomaso, saj proizvajajo velike količine prašnih delcev, dušikovih oksidov, ogljikovega monoksida in dioksinov, ki izredno poslabšujejo kakovost zraka in zato škodujejo zdravju ljudi; zato spodbuja države članice k izvajanju učinkovitih in okolju prijaznih alternativnih rešitev;

46.  poudarja, da je treba nemudoma začeti izvajati celovitejši pristop k izboljšanju energetske učinkovitosti celotnega prometnega sistema, pri tem pa se ne zanašati samo na tehnološki razvoj vozil ali pogonskih sistemov; poziva Komisijo in države članice, naj raje ambiciozno uvedejo nove ukrepe za izboljšanje prehoda na energetsko najučinkovitejše oblike prevoza in začnejo celovito izvajati inteligentne prometne sisteme in tako še bolj izboljšajo učinkovitost in uporabo zmogljivosti, ki so na voljo v logistiki, letalskem prometu in pomorskem prometu – tako vozil kot infrastrukture;

47.  želi spomniti, da je energetsko učinkovitost mogoče doseči tudi z določitvijo standardov CO2 in obveščanjem uporabnikov o tem, koliko goriva porabi njihovo vozilo; poziva Komisijo, naj pripravi predloge za obveščanje uporabnikov o porabi goriva v novih tovornjakih in avtobusih ter za omejitev emisij CO2 iz teh vozil;

48.  poziva Komisijo, naj pritegne lokalne in regionalne organe, da bi spodbudila energetsko učinkovitost na regionalni in lokalni ravni ter med državljani;

49.  poziva, naj se pripravi načrt za postopno ukinitev subvencij za fosilna goriva in usmeritev finančnih sredstev v projekte energetske učinkovitosti, da bi uresničili cilje EU za razogljičenje energetskega sektorja do leta 2050;

50.  predlaga, naj se pri podpornih shemah za varčevanje z energijo nameni prednost ukrepom za stavbni sektor, zlasti s spodbujanjem izvajanja dolgoročnih nacionalnih strategij iz člena 4;

51.  poudarja, da je potrebno ambiciozno, zanesljivo in pregledno podnebno upravljanje, ki bo zagotavljajo doseganje cilja energetske učinkovitosti; meni, da bi bilo treba v okviru pregleda direktive o energetski učinkovitosti uvesti ustrezne določbe za to; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo Evropski parlament popolnoma vključen v oblikovanje politike podnebnega upravljanja, in naj v okviru rednega zakonodajnega postopka oblikujejo ustrezne predloge;

52.  poziva države članice, naj vključijo določbo, da mora biti ustrezno velik najnižji delež ukrepov v sistemih obveznosti energetske učinkovitosti namenjen odjemalcem z nizkimi dohodki;

53.  ponovno poziva k obsežnemu naložbenemu programu za energetsko učinkovitost v Evropi, s katerim bi dodobra izkoristili Evropski sklad za strateške naložbe in strukturne sklade; ugotavlja, da so projekti energetske učinkovitosti pogosto majhnega obsega in jih je treba združiti v večje portfelje; zato poziva Komisijo, Evropsko investicijsko banko in države članice, naj zagotovijo več tehnične pomoči in pomoči pri razvoju projektov, da bi olajšale naložbe;

54.  obžaluje, da prometni sektor le malo prispeva k prihranku energije, saj izmed vseh sektorjev prispeva le 3 % prihranka, čeprav se je potniški promet ustalil, tovorni promet pa je med letoma 2005 in 2013 zaradi gospodarske krize upadel; poziva države članice, naj povečajo število ukrepov za prometni sektor;

55.  poziva Komisijo, naj čim bolj zmanjša upravno obremenitev za mala in srednja podjetja in javne organe;

56.  predlaga, naj se preglede opredelitev malih in srednjih podjetij, ki se uporablja v tej direktivi (člen 2(26)), da bi se nanašala samo na število zaposlenih oseb in letni promet, tako da bi tudi podjetja, v katerih imajo javni organi vsaj 25-odstotni delež, vseeno obravnavali kot mala in srednja podjetja.

IZID KONČNEGA GLASOVANJA

V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

26.4.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

56

10

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Marco Affronte, Margrete Auken, Pilar Ayuso, Zoltán Balczó, Ivo Belet, Simona Bonafè, Biljana Borzan, Lynn Boylan, Soledad Cabezón Ruiz, Nessa Childers, Alberto Cirio, Birgit Collin-Langen, Mireille D’Ornano, Seb Dance, Angélique Delahaye, Jørn Dohrmann, Ian Duncan, Stefan Eck, Bas Eickhout, Eleonora Evi, José Inácio Faria, Karl-Heinz Florenz, Francesc Gambús, Elisabetta Gardini, Gerben-Jan Gerbrandy, Jens Gieseke, Julie Girling, Matthias Groote, Françoise Grossetête, Andrzej Grzyb, György Hölvényi, Anneli Jäätteenmäki, Jean-François Jalkh, Benedek Jávor, Karin Kadenbach, Kateřina Konečná, Giovanni La Via, Peter Liese, Norbert Lins, Susanne Melior, Miroslav Mikolášik, Massimo Paolucci, Gilles Pargneaux, Piernicola Pedicini, Bolesław G. Piecha, Pavel Poc, Daciana Octavia Sârbu, Davor Škrlec, Estefanía Torres Martínez, Nils Torvalds, Jadwiga Wiśniewska, Damiano Zoffoli

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Clara Eugenia Aguilera García, Nicola Caputo, Fredrick Federley, Jorgos Gramatikakis (Giorgos Grammatikakis), Merja Kyllönen, Gesine Meissner, Marijana Petir, Gabriele Preuß, Jasenko Selimovic, Kay Swinburne, Keith Taylor, Mihai Ţurcanu, Tom Vandenkendelaere

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Marie-Christine Boutonnet

(1)

Vir: Evropska komisija

(2)

Eurostat (2015): Bereitstellung der Daten zu Defizit und Schuldenstand 2014 - erste Meldung (Objava podatkov o primanjkljaju in dolgu za leto 2014 – prvo poročilo).

http://ec.europa.eu/eurostat/documents/2995521/6796753/2-21042015-AP-DE.pdf/28a7cf93-61e6-4a81-85c7-1a168866e3ba

(3)

Statistica (2016): Umsatz der Automobilindustrie in Deutschland in den Jahren 2005 bis 2014 (in Milliarden Euro) (Promet avtomobilske industrije v Nemčiji v letih 2005 do 2014 (v milijardah EUR)). http://de.statista.com/statistik/daten/studie/160479/umfrage/umsatz-der-deutschen-automobilindustrie/

(4)

Better Regulation guidelines (Smernice za boljše pravno urejanje), SWD(2015)0111, 54. orodje: „V ocenah učinka se največ uporablja družbena diskontna stopnja , saj se v njih stroški in koristi običajno preučijo skupaj z vidika vse družbe (ne pa z vidika posamezne skupine deležnikov). Priporočena družbena diskontna stopnja je 4 % /.../ Na splošno ni primerno uporabljati drugih družbenih diskontnih stopenj, kajti dosledna uporaba 4-odstotne stopnje v ocenah učinka, vrednotenje pa zagotavlja skladnost in primerljivost.“


IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

24.5.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

34

25

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Zigmantas Balčytis, Bendt Bendtsen, Xabier Benito Ziluaga, José Blanco López, David Borrelli, Jerzy Buzek, Pilar del Castillo Vera, Christian Ehler, Fredrick Federley, Ashley Fox, Adam Gierek, Theresa Griffin, Hans-Olaf Henkel, Eva Kaili, Barbara Kappel, Krišjānis Kariņš, Seán Kelly, Jeppe Kofod, Jaromír Kohlíček, Janusz Lewandowski, Paloma López Bermejo, Ernest Maragall, Edouard Martin, Angelika Mlinar, Csaba Molnár, Dan Nica, Morten Helveg Petersen, Miroslav Poche, Carolina Punset, Michel Reimon, Herbert Reul, Paul Rübig, Algirdas Saudargas, Neoklis Silikiotis (Neoklis Sylikiotis), Antonio Tajani, Dario Tamburrano, Patrizia Toia, Evžen Tošenovský, Claude Turmes, Vladimir Uručev (Vladimir Urutchev), Adina-Ioana Vălean, Henna Virkkunen, Martina Werner, Lieve Wierinck, Hermann Winkler, Anna Záborská, Flavio Zanonato

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Amjad Bashir, Jens Geier, Benedek Jávor, Constanze Krehl, Barbara Kudrycka, Olle Ludvigsson, Vladimír Maňka, Markus Pieper, Massimiliano Salini, Anne Sander, Indrek Tarand, Pavel Telička, Anneleen Van Bossuyt

Pravno obvestilo