Postopek : 2015/2116(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0225/2016

Predložena besedila :

A8-0225/2016

Razprave :

PV 15/09/2016 - 6
CRE 15/09/2016 - 6

Glasovanja :

PV 15/09/2016 - 11.13
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2016)0360

POROČILO     
PDF 834kWORD 268k
1.7.2016
PE 575.375v02-00 A8-0225/2016

o uporabi Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (direktiva o enakosti pri zaposlovanju)

(2015/2116(INI))

Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve

Poročevalka: Renate Weber

PRED. SPREM.
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
 MNENJE Odbora za pravice žensk in enakost spolov
 IZID KONČNEGA GLASOVANJAV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o uporabi Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (direktiva o enakosti pri zaposlovanju)

(2015/2116(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji (PEU), zlasti členov 2 in 5, ter Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 6, 8, 10, 19 in 153,

–   ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 20, 21, 23 in 26,

–   ob upoštevanju Evropske socialne listine, ki so jo sprejeli na sedežu Sveta Evrope, ter v njej zapisanih socialnih pravic in pravic, ki izhajajo iz zaposlitve;

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov,

–  ob upoštevanju sklepnih ugotovitev Odbora OZN za pravice invalidov o začetnem poročilu Evropske unije (oktober 2015),

–   ob upoštevanju vmesnega poročila posebnega poročevalca OZN za svobodo vere in prepričanja Hansa Bielefeldta, predloženega v skladu z resolucijo generalne skupščine št. 68/170 o svobodi vere in prepričanja;

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006(1),

–   ob upoštevanju direktive o enakosti spolov (Direktiva 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (prenovitev)(2)),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (v nadaljnjem besedilu: direktiva)(3),

–  ob upoštevanju Smernic EU za spodbujanje in varstvo svobode veroizpovedi ali prepričanja z dne 24. junija 2013,

–  ob upoštevanju predloga direktive Evropskega parlamenta in Sveta o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z zahtevami glede dostopnosti proizvodov in storitev (COM(2015)0615),

–  ob upoštevanju skupnega poročila Komisije o uporabi Direktive Sveta 2000/43/ES z dne 29. junija 2000 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na raso ali narodnost (direktiva o rasni enakosti) in Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (direktiva o enakosti pri zaposlovanju) (COM(2014)0002),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. novembra 2010 z naslovom Evropska strategija o invalidnosti za obdobje 2010–2020: obnovljena zaveza za Evropo brez ovir (COM(2010)0636),

–  ob upoštevanju predloga direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (COM(2008)0426),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Nediskriminacija in enake možnosti za vse – okvirna strategija (COM(2005)0224),

–   ob upoštevanju osnutka medinstitucionalnega sporazuma med Evropskim parlamentom, Svetom Evropske unije in Evropsko komisijo o boljšem pravnem urejanju,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. septembra 2015 o vzpostavitvi konkurenčnega trga dela EU za 21. stoletje: usklajevanje znanj in spretnosti s povpraševanjem in zaposlitvenimi možnostmi kot način reševanja iz krize(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. septembra 2015 o socialnem podjetništvu in socialnih inovacijah za preprečevanje brezposelnosti(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji (2013–2014)(6),

–   ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 z naslovom Na poti k celostnemu pristopu do kulturne dediščine za Evropo(7),

–  ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 8. julija 2015 o predlogu sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2015 o evropskem semestru za usklajevanje gospodarskih politik: zaposlovanje in socialni vidiki v letnem pregledu rasti za leto 2015(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2013 o vplivu krize na dostop ranljivih skupin do oskrbe(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o mobilnosti in vključevanju invalidov ter evropski strategiji o invalidnosti 2010–2020(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. novembra 2010 o demografskih izzivih in medgeneracijski solidarnosti(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2010 o spodbujanju dostopa mladih na trg dela z okrepitvijo statusa med pripravništvom, delovno prakso in vajeništvom(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. maja 2009 o dejavnem vključevanju oseb, izključenih s trga dela(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. maja 2008 o napredku v EU na področjih enakih možnosti in nediskriminacije (prenos direktiv 2000/43/ES in 2000/78/ES)(15),

–  ob upoštevanju študije Službe Evropskega parlamenta za raziskave o izvajanju Direktive 2000/78/ES v zvezi z načelom nediskriminacije na podlagi vere ali prepričanja,

–  ob upoštevanju poglobljene analize Službe Evropskega parlamenta za raziskave z naslovom The Employment Equality Directive – Evaluation of its implementation (Direktiva o enakosti pri zaposlovanju – ocena izvajanja),

–  ob upoštevanju študije Evropskega parlamenta z naslovom Reasonable Accommodation and Sheltered Workshops for People with Disabilities: Costs and Returns of Investments (Razumna prilagoditev za invalide in invalidska podjetja: stroški in donosnost naložb),

–  ob upoštevanju študije Evropskega parlamenta z naslovom Differential Treatment of Workers under 25 with a View to their Access to the Labour Market (Različno obravnavanje delavcev, mlajših od 25 let, pri njihovem dostopu na trg dela),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Evropskega računskega sodišča z naslovom Jamstvo EU za mlade: narejeni so bili prvi koraki, vendar se nakazujejo tveganja pri izvajanju,

–   ob upoštevanju Brightonske deklaracije in sklepov konference na visoki ravni Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Brightonu 19. in 20. aprila 2012(16),

–  ob upoštevanju mnenja Agencije Evropske unije za temeljne pravice o stanju enakosti v Evropski uniji 10 let po začetku izvajanja direktiv o enakosti,

–  ob upoštevanju primerjalne pravne analize Agencije Evropske unije za temeljne pravice o zaščiti pred diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnih značilnosti v EU,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve in mnenj Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0225/2016),

A.  ker Evropska unija v skladu s PEU temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in spoštovanja človekovih pravic ter se bori proti socialni izključenosti in diskriminaciji;

B.  ker je v PDEU navedeno, da si Evropska unija pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti prizadeva za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti;

C.  ker je direktivo o enakosti pri zaposlovanju vseh 28 držav članic preneslo v nacionalno zakonodajo ter kljub razlikam v prenosu in izvajanju pridobilo dragocene izkušnje;

D.   ker direktive o enakem obravnavanju prepovedujejo neposredne in posredne oblike diskriminacije ter nadlegovanje in nagovarjanje k njej;

E.   ker je treba vse države članice spodbujati, da vzporedno z izvajanjem Direktive 2000/78/ES sprejmejo zakonodajne instrumente, ki bi za osebe, ki so žrtev diskriminacije, določali ureditev socialne varnosti in socialnega zavarovanja, pa tudi ukrepe, namenjene odpravi ovir, ki jim preprečujejo dostop do sveta dela;

F.  ker je Komisija v drugem poročilu o izvajanju navedla, da zgolj zakonodaja ne more zagotoviti popolne enakosti in da je treba izboljšati ozaveščenost o obstoječih potrebah po zaščiti ob uporabi sredstev EU in okrepitvi nacionalnih organov za spodbujanje enakosti;

G.  ker je nediskriminacija na področju poklicev in zaposlovanja učinkovita samo, če se proti diskriminaciji borimo celovito na vseh življenjskih področjih, in sicer tako, da odpravimo ovire, ki omejujejo svobodo in enakost ter preprečujejo celovit razvoj človeka in dejansko udeležbo vseh delavcev v političnem, družbenem in gospodarskem ustroju posameznih držav članic;

H.   ker je sodišče Evropske unije v zadevi Römer(17) poudarilo, da Direktiva o enakosti pri zaposlovanju sama ni posvečena načelu enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu, ampak je njen cilj na tem področju zgolj opredeliti splošni okvir boja proti diskriminaciji na različnih podlagah;

I.   ker se kljub vse boljšemu zaznavanju diskriminacije številne žrtve še vedno ne zavedajo svojih pravic ali si ne upajo pravno ukrepati proti diskriminacijskemu ravnanju zaradi različnih dejavnikov, kot so nezaupanje v organe držav članic ali zapleteni in dolgi pravni postopki;

J.  ker dokazi, ki jih je zbrala Agencija Evropske unije za temeljne pravice (FRA), kažejo na razširjenost rasizma, ksenofobije, homofobije, transfobije in drugih oblik nestrpnosti kljub obsežnim ukrepom vlad in civilne družbe v EU; ker družbeno in politično ozračje vse bolj dopušča ekstremistično, rasistično in ksenofobično ravnanje, ki izkorišča strah pred brezposelnostjo, begunsko krizo, odtujenost, deloma zaradi migracijskih gibanj, in varnostne pomisleke zaradi terorizma in drugih geopolitičnih izzivov, ki spodkopavajo vrednote EU;

K.   ker tako raziskava Agencije Evropske unije za temeljne pravice o položaju lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev (LGBT)(18) kot poročilo omenjene agencije z naslovom Being Trans in Europe(19) (Biti transseksualec v Evropi) poudarjata vztrajno diskriminacijo oseb LGBT pri dostopanju na trg dela in na njem;

L.  ker so v direktivi o enakosti pri zaposlovanju določene minimalne zahteve, a lahko države članice zagotovijo višjo raven zaščite in v svoji nacionalni zakonodaji sprejmejo pozitivne ukrepe na tem področju; ker zgolj zakonodaja ne zadošča za zagotovitev popolne enakosti, zato jo je treba povezati z ustreznimi ukrepi v okviru politik;

M.  ker ženske najbolj občutijo negativne posledice brezposelnosti in diskriminacije pri dostopu do delovnih mest, zlasti nosečnice in matere ter ženske, ki dojijo;

N.  ker direktiva o enakosti pri zaposlovanju zajema le svobodo vere in prepričanja, invalidnost, starost in spolno usmerjenost, države članice pa so tudi v skladu z direktivo o rasni enakosti zavezane preprečevanju diskriminacije pri zaposlovanju, ki temelji na rasi in etnični pripadnosti; ker se vera, ko gre za diskriminacijo pri zaposlovanju, včasih uporablja kot nadomestilo za raso, pri čemer se izhaja iz dejanske ali zaznane pripadnosti osebe določeni veri;

O.  ker je stopnja zaposlenosti invalidov v državah članicah v primerjavi z več kot 70-odstotno stopnjo zaposlenosti splošne populacije občutno manj kot 50-odstotna, stopnja brezposelnosti invalidov (18,3 %) pa je skoraj dvakrat višja kot pri splošni populaciji (9,9 %); ker povprečje EU prikriva velike razlike na ravni držav;

P.  ker glavno odgovornost za skrb za otroke, starejše, druge odvisne osebe, družino in gospodinjstvo nosijo večinoma ženske, ta odgovornost pa je še toliko večja, če imajo invalidne otroke; ker to neposredno vpliva na dostop žensk do delovnih mest in njihov poklicni razvoj ter utegne negativno vplivati na njihove pogoje zaposlovanja, na primer, kadar ženske v številnih primerih neprostovoljno zaposlijo s skrajšanim delovnim časom ali so prisiljene v prekarne oblike zaposlitve, vse to pa povzroča razkorak v plačah in pokojninah;

Q.  ker je med revnimi zaposlenimi veliko več enostarševskih družin, zlasti mater samohranilk, in bi morali biti vsi sprejeti ukrepi osredotočeni na starše samohranilce;

R.  ker ženske pri izpolnjevanju družinskih obveznosti pridobijo širok spekter znanj in veščin, ki obogatijo njihov osebni in poklicni razvoj; ker bi morali delodajalci in družba priznati te veščine;

S.  ker se Evropska unija spopada z veliko gospodarsko, finančno in socialno krizo, ki še posebej prizadene ženske, tako na trgu dela kot tudi v zasebnem življenju, saj je bolj verjetno, da je njihovo delovno mesto negotovo in da bodo postale presežne delavke ter ostale brez socialnega zavarovanja;

T.  ker zaposleni starši zaradi pomanjkanja predpisov za dejansko ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem ostajajo diskriminirani;

U.  ker je Parlament že sprejel tovrstne ukrepe, na primer direktivo o zagotavljanju uravnotežene zastopanosti spolov med neizvršnimi direktorji družb, ki kotirajo na borzi, in s tem povezanih ukrepih, vse to pa bi moglo pripomoči k večji enakosti za ženske na področju zaposlovanja ter izboljšati njihov dostop do vodilnih položajev; ker mora zakonodaja veljati za odločilno orodje za doseganje enakosti spolov, a jo je treba kombinirati z normativnimi postopki in kampanjami, da bi izvajali enakost – ne zgolj v zakonodaji, marveč tudi v javnem mnenju;

V.  ker kljub izvajanju enakega obravnavanja v državah članicah še vedno prihaja do primerov večplastne, neposredne in posredne diskriminacije žensk na trgu dela; ker obstaja veliko različnih vrst posredne diskriminacije, ki jih je treba zajeti v standardni opredelitvi, saj diskriminacija nastopi, kadar se za primerljive položaje uporabljajo različna pravila ali se v različnih položajih uporablja isto pravilo; ker ženske ne poznajo vedno svojih pravic po veljavni evropski in nacionalni zakonodaji o enakosti in diskriminaciji ali pa dvomijo v učinkovitost prijavljanja diskriminacije; zato poudarja pomen informacij in smernic, kampanj ozaveščanja in informacijskih portalov;

W.  ker se je s socialnimi neenakostmi, zlasti pri zaposlovanju, mogoče spopasti samo s politikami, ki zagotavljajo boljšo porazdelitev bogastva, ki temeljijo na povečanju realnih plač, ukrepih za spodbujanje dela, ureditev delovnega časa in zaščito delavcev, zlasti s kolektivnimi pogajanji in zagotovljenim univerzalnim brezplačnim dostopom do visokokakovostnih javnih zdravstvenih in izobraževalnih storitev;

X.   ker približno petina mladih išče zaposlitev v Evropski uniji in ker so bili skupni finančni stroški zaradi brezposelnosti mladih ocenjeni na 153 milijard EUR letno(20), poleg tega pa so zelo zaskrbljujoči tudi drugi socialni stroški, povezani s tem;

Y.   ker podatki iz Eurofoundove šeste raziskave o delovnih razmerah v Evropi(21) potrjujejo, da je bil v zadnjih desetih letih dosežen dokaj pičel napredek pri zmanjševanju diskriminacije zoper delavce na podlagi samoporočanja;

Z.   ker po podatkih iz Eurofoundove šeste raziskave o delovnih razmerah v Evropi 7 % zaposlenih navaja, da so bili diskriminirani vsaj na podlagi enega razloga, in potrjuje navedbe zaposlenih o diskriminaciji na podlagi več razlogov;

AA.  ker je stopnja zaposlenosti invalidk v EU (44 %) bistveno nižja od stopnje zaposlenih invalidov (52 %) in ker je stopnja zaposlenosti žensk v starostni skupini med 55 in 65 let v nekaterih državah članicah okoli 30 % ali manj, razkorak stopnje zaposlenosti po spolu pa največji (14,5 odstotne točke) v primerjavi z razkorakom v skupini oseb srednjih let (30–54-letniki – 12,4 odstotne točke) in v skupini mladih (20–29-letniki – 8,3 odstotne točke); ker je dolgotrajna brezposelnost še posebej razširjena med mladimi in starejšimi delavci, zlasti ženskami, in ker sta bila uporaba in prenos Direktive 2006/54/ES ocenjena, Parlament pa je v svojem poročilu iz junija 2015 izrazil resne pomisleke glede izvajanja določb te direktive o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu;

AB.  ker so starejši delavci še vedno pogosto izpostavljeni diskriminaciji na podlagi starosti, stereotipom in oviram; ker se s posledicami diskriminacije na podlagi starosti soočajo vse starostne skupine, ker dostojna družba, ki želi uresničiti svoje družbene in gospodarske cilje, potrebuje izkušnje, udejstvovanje in bogastvo vseh generacij, hkrati pa mora temeljiti na načelu solidarnosti med generacijami;

1.   pozdravlja, da so skoraj vse države članice v svojo ustavo vključile splošno načelo enakega obravnavanja zaradi različnih oblik diskriminacije; kljub temu obžaluje, da je le nekaj držav članic poskrbelo za sistematično uskladitev vseh obstoječih pravnih besedil z načelom enakega obravnavanja, še manj pa jih sistematično zagotavlja njihovo izvajanje(22), tako da je diskriminacija za mnoge Evropejce še vedno del vsakdana;

2.   izraža željo, da bi vse države članice odpravile naravne, socialne in politične ovire, ki dejansko preprečujejo izvajanje načela enakosti in omejujejo svobodo evropskih državljanov;

3.  obžaluje, da je koncept univerzalnosti, nedeljivosti in medsebojne povezanosti človekovih pravic še vedno zgolj pravno načelo, ki velja bolj v teoriji kot v praksi, saj so različni vidiki človekove identitete v že obstoječih pravnih instrumentih Evropske unije ločeno obravnavani;

4.  obžaluje naraščanje pojavnosti diskriminacije in nadlegovanja, tudi na delovnem mestu, še posebej na podlagi spola, narodnosti, socialnega porekla, invalidnosti, spolne usmerjenosti ali spolne identitete, etnične ali verske pripadnosti, ko so še posebej prizadete muslimanke in osebe LGBTI; obenem obžaluje, da se vse oblike diskriminacije na splošno premalo prijavljajo, zlasti diskriminacija invalidov in oseb LGBTI; zato poziva Komisijo, naj pri spremljanju izvajanja Direktive 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu nameni izrecno pozornost vsem vrstam diskriminacije, ter poudarja, da je treba osebe LGBTI ozaveščati o njihovih pravicah – za to na primer poskrbijo organi za enakost, sindikati in organizacije delodajalcev;

5.  poudarja, kako pomembno je, da se karseda hitro doseže dogovor, in poziva Svet, naj odpravi zastoj v postopku in brez odlašanja pospeši sprejetje horizontalne direktive o preprečevanju diskriminacije, ki jo je Komisija predlagala leta 2008 in za katero je glasoval Evropski parlament; meni, da je to temeljni pogoj za zagotovitev celovitega in skladnega pravnega okvira EU, ki bo ščitil pred diskriminacijo zunaj delovnega razmerja na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti; opozarja, da ne bi smeli sprejeti neupravičenih omejitev področja uporabe direktive; meni, da je med bistvenimi elementi tudi konsolidacija zakonodajnega okvira EU za boj proti kaznivim dejanjem iz sovraštva, saj tovrstna kazniva dejanja prevladujejo tudi v delovnem okolju;

6.   poudarja, da po mnenju Agencije EU za temeljne pravice vse oblike diskriminacije, tudi večplastna in presečna diskriminacija, v veliki meri ovirajo uporabo človeškega kapitala in predstavljajo oviro pri razvoju poklicne poti; poudarja, da so invalidi pogosto žrtev teh vrst diskriminacije;

7.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v nekaterih državah članicah ni sodne prakse, na podlagi katere bi lahko razlagali posredno diskriminacijo, ter da je opredelitev tega pojma v nekaterih državah članicah povzročila težave pri prenosu direktive; predlaga, naj Komisija državam članicam v primeru težav z razlago ponudi svetovanje;

8.  ugotavlja, da je nediskriminacija na področju poklicev in zaposlovanja učinkovita samo, če se proti diskriminaciji borimo na vseh življenjskih področjih, na primer s podporo skupnosti, zakonodajo in orodji za usklajevanje, kot so strategije in okviri, in sicer tako na ravni držav članic kot na ravni EU, sem pa spadajo tudi morebitni pozitivni ukrepi;

Vera in prepričanje

9.  ugotavlja, da so prepoved diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja v nacionalno zakonodajo prenesle vse države članice, čeprav v direktivi niso izrecno določeni pogoji za to(23);

10.  ugotavlja povezanost med diskriminacijo na podlagi vere in prepričanja ter rase in etnije, ter meni, da nekatere skupine, ki pripadajo verskim manjšinam, še zlasti trpijo zaradi diskriminacije na podlagi vere pri zaposlovanju, kot dokazujejo nacionalne in evropske raziskave, zlasti raziskave, ki so jih izvedli pri Agenciji Evropske unije za temeljne pravice;

11.  meni, da zaščito pred diskriminacijo na podlagi vere in prepričanja v Evropski uniji sedaj zagotavljata zakonodaja o človekovih pravicah in protidiskriminacijska zakonodaja, ki vzajemno vplivata druga na drugo;

12.   poudarja, da so po podatkih iz študij na področju zaposlovanja najbolj diskriminirane verske skupine Judje, siki in muslimani (zlasti ženske); priporoča sprejetje evropskih okvirov za nacionalne strategije boja proti antisemitizmu in islamofobiji;

13.  priznava obsežno sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice na področju nediskriminacije na podlagi vere ali prepričanja, pozdravlja njegovo vlogo in odločitve pri razlaganju direktive v njeni celoti ter z zanimanjem pričakuje prihodnje prve odločitve Sodišča Evropske unije v zvezi s tem; izraža obžalovanje zaradi nizkega števila zadev, predloženih sodiščem, ki je v nasprotju z visokim številom primerov diskriminacije, navedenem v poročilih o viktimizaciji, ki pa se sodno ne preganjajo;

14.  meni, da je treba dosledno uporabo protidiskriminacijske zakonodaje obravnavati kot pomemben element strategij za preprečevanje radikalizacije, pri tem pa upoštevati, da bi lahko v vse bolj ksenofobičnem in islamofobičnem kontekstu diskriminacija zoper verske skupnosti, tudi begunce in migrante, prispevala k verski radikalizaciji ljudi ter negativno vplivala na njihovo uspešno vključevanje na trg dela in na njihov dostop do sodišče v zvezi z njihovim dovoljenjem za prebivanje;

15.   meni, da bi se morala sodišča bolj osredotočiti na preverjanje, ali je izjava o verskem prepričanju dana v dobri veri, namesto da ocenjujejo veljavnost ali pravilnost vere ali prepričanja;

16.   meni, da je po odločitvi Evropskega sodišča za človekove pravice in nacionalnih sodišč potrebna nadaljnja harmonizacija pri ocenjevanju načela ločitve cerkve od države glede na določbe člena 4(2) direktive o enakosti, ki govorijo o etiki;

17.  meni, da bi bilo treba v zakonodaji EU in nacionalni zakonodaji na podlagi sodne prakse v EU in na nacionalni ravni opredeliti dolžnost razumne prilagoditve za vse vrste diskriminacije, vključno z diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja, če to nesorazmerno ne obremeni delodajalcev ali ponudnikov storitev;

18.   poziva države članice, naj priznajo temeljno pravico do svobode vesti; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v se nekaterih državah članicah usposobljenim in ustrezno kvalificiranim zdravstvenim delavcem zavrne zaposlitev ali izgubijo zaposlitev, ker nasprotujejo postopkom za končanje življenja;

19.   meni, da bi bilo treba v skladu s pravno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice upoštevati, da direktiva ščiti pred diskriminacijo na podlagi delodajalčeve vere ali prepričanja;

20.  meni, da je splošno izvzetje iz člena 2(5) zasnovano zelo široko in da je treba doseči napredek v zvezi z njeno uporabo, kar je še posebej pomembno v kontekstu begunske in migracijske krize, ter upa, da bodo sodišča pozorno ocenila okvire njegove uporabe v skladu z načelom sorazmernosti;

21.   ugotavlja, da omejitve za nošenje verskih simbolov, ki jih nalagajo delodajalci, niso vedno v skladu z mednarodnimi standardi človekovih pravic, saj niso omejene na natančno opredeljene in omejene okoliščine oziroma nimajo legitimnega namena, in da države članice ne sprejmejo vedno ustreznih ukrepov zoper tovrstne omejitve, kadar niso v skladu z mednarodnimi standardi človekovih pravic; je zaskrbljen, ker so nekatere države članice v imenu nevtralnosti in sekularnosti države uvedle splošno prepoved verskih simbolov v javnih prostorih, kar vodi do poskusov, da bi tovrstne omejitve razširili tudi na zasebni sektor;

Invalidnost

22.   poudarja, da diskriminacija zaradi invalidnosti pomeni vsako razlikovanje, izključevanje ali omejevanje zaradi invalidnosti z namenom ali posledico zmanjšanja ali izničenja enakopravnega priznavanja, uživanja ali uresničevanja vseh človekovih pravic in temeljnih svoboščin na političnem, gospodarskem, socialnem, kulturnem, civilnem ali drugem področju; ugotavlja, da to vključuje vse oblike diskriminacije, tudi odklonitev primerne prilagoditve(24);

23.  spodbuja države članice, naj si zakonodajo EU razlagajo kot podlago za razumevanje invalidnosti, skladno z opredelitvijo Konvencije OZN o pravicah invalidov, in naj upoštevajo tiste elemente, ki bodo invalidom enakost ter naj odklonitev primerne prilagoditve obravnavajo kot obliko diskriminacije, kot to narekuje konvencija; obžaluje, da zakonodaja nekaterih držav članic še vedno zahteva 50-odstotni prag invalidnosti in predložitev izključno uradnega zdravniškega potrdila;

24.   ve, da Direktiva 2000/78 ne vsebuje opredelitve pojma invalidnost; poudarja, da je bilo Sodišče EU pozvano, naj ta pojem neodvisno opredeli za namene postopka v zadevi Sonie Chacón Navas; opozarja, da je bila tudi v kasnejših zadevah potrebna razjasnitev tega pojma ter pojasnitev, kaj pomeni primerna prilagoditev za invalide, ki jo morajo zagotoviti delodajalci v skladu s členom 5 direktive (HK Danmark, zadevi C-335/11 in C 337/11);

25.   obžaluje, da je stopnja zaposlenosti invalidk nižja od 50 %, kar osvetljuje dvojno diskriminacijo, s katero se soočajo, zaradi česar se težko polno vključujejo v družbo;

26.   meni, da bi lahko za invalidnost veljala tudi neozdravljiva bolezen, t.j. bolezen ali fizično stanje, pri katerem se lahko v 24 mesecih ali manj po izdaji zdravniškega spričevala upravičeno pričakuje smrt, če bi ovirala udejstvovanje te osebe v poklicnem življenju;

27.   poudarja, da morajo delodajalci vsem svojim invalidnim delavcem zagotoviti primerna prilagoditev, kar lahko vključuje tudi neozdravljivo bolne delavce;

28.   poudarja, da lahko nekatere neozdravljive bolezni že po naravi povzročijo nihanja v telesnih, duševnih in psihičnih okvarah in da morajo delodajalci dajati primerno prilagoditev redno pregledovati, da bodo svojim delavcem pri delu zagotovili popolno podporo;

29.   poudarja, da je pomembno invalidne delavce, tudi neozdravljivo bolne, zaščititi pred vsemi oblikami diskriminacije na delovnem mestu; zlasti poudarja, da jih je treba zaščititi pred nepravično odpustitvijo;

30.  ugotavlja, da so dokazi pokazali, da so naložbe v ustrezno primerno prilagoditev za invalide stroškovno učinkovite in donosne ne le v smislu socialnega vključevanja, temveč tudi v smislu večje produktivnosti in redkejše odsotnosti z dela(25); obžaluje, da mnoge države članice ne zagotavljajo ustrezne primerne prilagoditve;

31.   poudarja pomen, ki ga ima delo za invalide in za ljudi s težko, kronično ali neozdravljivo boleznijo, in se zavzema za vključujoče rešitve na trgu dela, ki bi obema skupinama zagotovili varnost in pravice;

32.   poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo, da bodo pravice in storitve, povezane z zaposlovanjem, vključno z razumno prilagoditvijo, ki se zahteva po direktivi o enakosti pri zaposlovanju, prenosljive in skladne s prostim pretokom invalidov;

33.  pozdravlja dejstvo, da vse države članice ponujajo nepovratna sredstva ali subvencije, na primer davčne ugodnosti, delodajalcem, ki zagotavljajo primerno prilagoditev, s čimer spodbujajo delodajalce k prilagoditvi delovnih mest in odpirajo trg dela za invalide, ter zagotavljajo, da vsi v enaki meri uživajo in uresničujejo človekove pravice in temeljne svoboščine; priporoča, naj države članice zagotovijo, Komisija pa podpre, usposabljanje za nacionalne, regionalne in lokalne organe glede primerne prilagoditve, da bodo lahko predlagali smernice glede primerne prilagoditve in preprečevanja izključenosti posameznih ranljivih skupin; poziva k dialogu z ustreznimi deležniki, kot so sindikati in delodajalci, da bi opredelili smernice za izvajanje praks primerne prilagoditve;

34.   poudarja, da je treba priznati socialne klavzule v javnih naročilih kot morebitno orodje za doseganje ciljev socialne politike; meni, da je mogoče družbeno odgovorna javna naročila uporabiti kot orodje za vključevanje invalidov in drugih ranljivih skupin na trg dela;

35.   poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo okvire za kakovost pripravništev, da bi zagotovili razumno prilagoditev in dostopnost za invalide;

36.  poudarja pomen univerzalnega standarda oblikovanja za javne prostore in delovna okolja, ki upošteva potrebe invalidov, skladno s splošno pripombo glede dostopnosti(26), ki jo je odbor OZN sprejel 22. aprila 2014, ter želi opozoriti na zaveze EU glede dostopnosti, da bi dosegli trajno izboljšanje delovnih pogojev za vse evropske delavce;

37.   poziva Evropsko komisijo in države članice, naj spodbujajo pametne oblike dela, ki bi invalidom omogočile opravljanje dela na domu z vsemi prednostmi, ki bi jih to prineslo za kakovost njihovega življenja in produktivnost;

38.  ugotavlja, da invalidi pomembno prispevajo k družbi kot celoti ter poziva države članice, naj za prilagoditev delovnih mest in zagotavljanje pomoči, ki jo invalidi potrebujejo na delovnem mestu, ter za izboljšanje izobraževanja in usposabljanja za povečanje stopnje zaposlenosti na odprtem trgu dela ter preprečevanje brezposelnosti, revščine in socialne izključenosti invalidov uporabijo sredstva strukturnih skladov, zlasti Evropskega socialnega sklada; poudarja, da se na podlagi členov 7 in 96(7) uredbe o skupnih določbah(27) pri izvajanju evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladi ESI) na splošno, še posebej pa v okviru operativnih programov, spodbujajo enake možnosti, nediskriminacija in vključevanje invalidov, in poudarja, da bi se morala s predhodno oceno oceniti primernost načrtovanih ukrepov za spodbujanje enakih možnosti in preprečevanje diskriminacije; meni, da bi lahko evropsko in nacionalno financiranje usmerili tudi denimo v mala in srednja podjetja, ki spodbujajo delavce, naj se udeležujejo tečajev, da bi lahko ostali zaposleni;

39.   poziva države članice, naj ponovno proučijo programe zavarovanja za primer brezposelnosti, da bi preprečili diskriminiranje invalidov;

40.   spodbuja države članice, naj preučijo, katere koristi bi prineslo uvajanje pozitivnih ukrepov, na primer združevanje pasivnih politik trga dela, kot so davčne olajšave in denarne spodbude, skupaj z aktivnimi politikami trga dela – tj. usmerjanjem in svetovanjem, usposabljanjem in izobraževanjem ter posredovanjem zaposlitve;

41.  spodbuja države članice, naj razvijejo in izvajajo vseobsegajoč okvir za ukrepe za zagotavljanje dostopa invalidov do kakovostne zaposlitve, ki bo vključeval uporabo na primer denarnih kazni v primeru neskladnosti s protidiskriminacijsko zakonodajo, s katerimi se bodo financirali vključevanje na odprti trg dela in drugi ukrepi na tem področju;

42.   spodbuja države članice, naj trajno podpirajo delodajalce, ki zaposlujejo invalide, da bi ustvarile ugodne pogoje in jim zagotovile ustrezno podporo v vseh fazah zaposlitve: pri zaposlovanju, ohranjanju zaposlitve in napredovanju;

43.   poziva vse udeležence, naj namenijo posebno pozornost vključevanju oseb z motnjami v duševnem razvoju in psihosocialnimi motnjami, pripravijo obsežno kampanjo za ozaveščanje o Konvenciji o pravicah invalidov ter se borijo proti predsodkom o invalidih, zlasti o osebah z motnjami v duševnem razvoju in psihosocialnimi motnjami, osebah z motnjo avtističnega spektra in starejših invalidih na delovnih mestih; poziva, naj bodo vse gradivo, povezano z gradnjo zmogljivosti, usposabljanjem, ozaveščanjem, ter javne izjave in drugi dokumenti na voljo v dostopnih oblikah;

44.   je zaskrbljen zaradi zamude pri vmesni oceni evropske strategije o invalidnosti za obdobje 2010–2020; poziva Komisijo, naj revidira strategijo na podlagi sklepnih ugotovitev Odbora OZN za pravice invalidov o začetnem poročilu Evropske unije z dne 7. septembra 2015, in naj v ta proces pritegne predstavniške organizacije invalidov;

45.   obžaluje, da Komisija pri izvajanju Konvencije OZN o pravicah invalidov in strategije o invalidnosti še ni obravnavala neenakosti glede na starost; zato poziva Komisijo, naj poveča ozaveščenost in obravnava pravice invalidov ter diskriminacijo, ki jo doživljajo;

Starost

46.  poudarja, da starejši delavci pomembno prispevajo k družbi ter konkurenčnosti podjetij; poudarja pomen vključevanja starejših, saj lahko v okviru aktivnega staranja na mlajše sodelavce prenesejo znanje in izkušnje, ter obžaluje, da je starost glavni razlog za diskriminacijo pri zaposlovanju; obžaluje, da se starejši še vedno pogosto soočajo s stereotipi in ovirami na trgu dela ter poziva k medgeneracijski pravičnosti na podlagi medsebojnega spoštovanja, odgovornosti in pripravljenosti pomagati drug drugemu;

47.   poziva države članice, naj spodbujajo dostop do zaposlovanja in vključevanje na trg dela za vse delavce, ne glede na starost, in naj uporabijo ukrepe, da bi na delovnem mestu zaščitile vse delavce v smislu plače, usposabljanja, razvoja poklicne poti, zdravja, varnosti itd.;

48.   ugotavlja, da enostranska pomladitev delovne sile ne bo prinesla več inovacij, temveč pomeni zapravljanje izkušenj, znanja in veščin;

49.   poziva države članice, naj delodajalce spodbujajo k zaposlovanju mladih, obenem pa naj zagotovijo in spoštujejo enako obravnavanje v smislu plače in socialne zaščite, vključno s potrebnim usposabljanjem, povezanim z delom;

50.   z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je medgeneracijska solidarnost po mnenju Sodišča Evropske unije edini in najpomembnejši legitimni cilj, kjer je različno obravnavanje na podlagi starosti upravičeno(28); saj so države članice z višjo stopnjo zaposlenosti starejših veliko uspešnejše tudi pri vključevanju mladih na trg dela;

51.   želi spomniti, da je treba zakonodajo EU o politikah staranja učinkovito izvajati, da bi se borili proti diskriminaciji na podlagi starosti in jo preprečevali;

52.  ugotavlja, da se zaradi politik, ki se izvajajo, v vseh državah članicah EU vse bolj povečuje delež zaposlenih med 55. in 64. letom; obžaluje pa, da se stopnja zaposlenosti te skupine povečuje prepočasi in v EU-28 ostaja pod 50 %; zato poudarja, da digitalizacija močno vpliva na trg dela, saj ustvarja nove zaposlitvene možnosti in prožnejše delovne pogoje, kot sta delo na daljavo ali delo na domu, ki bi lahko bili učinkovito sredstvo za preprečevanje izključenosti starejših od 50 let in nekvalificiranih oseb srednjih let; v zvezi s tem poudarja, da je stalno izpopolnjevanje digitalnih spretnosti, s katerim se delavcem zagotavljajo priložnosti za usposabljanje, nadaljnje usposabljanje in prekvalifikacijo na njihovi poklicni poti, osnovni pogoj za uživanje koristi digitalizacije; meni tudi, da se bodo morale države članice zaradi priložnosti za ustvarjanje delovnih mest na digitalnem trgu v prihodnje še bolj potruditi pri reševanju neskladja med ponudbo znanj in spretnosti ter povpraševanjem, zlasti za starejše od 50 let;

53.   poudarja, da ukrepi proti diskriminaciji na podlagi starosti ne smejo razlikovati med otroki in starostniki in da je treba ustrezno preganjati vsakršno neutemeljeno diskriminacijo na podlagi starosti;

54.  ugotavlja, da se zlasti starejši delavci soočajo z bolj prekarnimi razmerami in poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami preuči vse večji problem brezposlenosti med starejšimi od 50 let in naj pripravi učinkovita orodja, kot so poklicno usposabljanje in spodbude ali subvencije za delodajalec, da bi starejše delavce ponovno vključili v trg dela in jih zavarovali pred nepravičnim odpuščanjem;

55.  poudarja pomen nadgrajevanja digitalne pismenosti med delovno aktivnim prebivalstvom ter poudarja, da bo digitalizacija prispevala k socialnemu vključevanju in bo starejšim in delavcem invalidom omogočila ostati dlje na trgu dela, saj bodo lahko uživali koristi, ki jih zagotavlja umetna inteligenca; poudarja, da je pomembno na socialno pravičen in trajnosten način uravnavati vpliv digitalnega trga na zaposlovanje; opozarja, da mnogi delodajalci ne zaposlujejo starejših zaradi stereotipov o pomanjkanju ali zastarelosti njihovih spretnosti; zato poziva k vključitvi vseživljenjskega učenja in izobraževanja odraslih za delavce vseh starostnih skupin v razmislek o prihodnji evropski strategiji za znanja in spretnosti, ki jo je napovedala Komisija;

56.  opozarja, da so človeški viri najpomembnejši vir EU in držav članic; meni, da so e-spretnosti bistvene za delavce, starejše od 55 let, da bi jih zaščitili pred izključitvijo s trga dela in jim olajšali iskanje nove zaposlitve; poziva Komisijo in države članice, naj v sodelovanju s socialnimi partnerji razvijajo strategije, ki povezujejo izobraževanje in delo, podpirajo in vlagajo v vseživljenjsko učenje ter zagotovijo dostopne, cenovno dostopne in celovite programe usposabljanja ter možnosti za prekvalifikacijo za razvoj digitalnih in mehkih spretnosti, vključno s prilagajanjem na virutalno okolje (nadgrajena resničnost), ki bodo starajočemu se prebivalstvu omogočili boljše prilagajanje vse večjemu povpraševanju po e-spretnostih v številnih različnih sektorjih; zato poudarja, da bi morali imeti delavci nad 55. letom starosti, zlasti ženske, trajen dostop do usposabljanja o informacijsko-komunikacijski tehnologiji; spodbuja države članice in Komisijo, naj uvedejo strategije, s katerimi bodo zmanjšale digitalni razkorak in omogočile enak dostop do nove informacijske in komunikacijske tehnologije;

57.   pozdravlja delovni program evropskih socialnih partnerjev za obdobje 2015–2017, v katerem je poudarek na aktivnem staranju; poziva socialne partnerje, naj se temeljito lotijo vprašanj, povezanih z diskriminacijo na podlagi starosti, učenjem odraslih, varnostjo in zdravjem pri delu, pa tudi z usklajevanjem poklicnega in družinskega življenja, da bi oblikovali evropski okvir, ki bo podpiral zaposljivost in zdravje vseh delavcev;

58.   poudarja, da bi potrebovali zanesljive statistike o položaju starejših ljudi in demografskih spremembah, da bi lahko oblikovali bolj usmerjene in učinkovite strategije aktivnega staranja; poziva Komisijo, naj zagotovi celovito zbiranje kakovostnih podatkov o položaju starejših v družbi, njihovem zdravju, pravicah in življenjskem standardu;

59.   poziva države članice, naj pregledajo in odpravijo starostne omejitve za poklice in delovna mesta ter za odobritev kreditov;

60.   poudarja, da je spodbujanje starejšim prijaznega okolja bistveno orodje za podporo starejšim delavcem in iskalcem zaposlitve ter za spodbujanje vključujoče družbe, ki bo vsem nudila enake priložnosti; v zvezi s tem pozdravlja projekt, ki ga skupaj izvajata Komisija in Svetovna zdravstvena organizacija ter v katerem naj bi vodnik Svetovne zdravstvene organizacije po starejšim prijaznih mestih sveta (Global Age-friendly Cities guide) prilagodili evropskemu kontekstu;

61.   pozdravlja kampanjo o zdravih delovnih mestih za vse starosti, ki jo je izvedla Evropska agencija za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA); poudarja, da je pomembna učinkovita zakonodaja o varnosti in zdravju pri delu ter spodbude za podjetja, da sprejmejo preventivne metode; poziva, naj se kampanja močno osredotoči na podjetja vseh velikosti;

62.   poziva države članice, naj okrepijo javne pokojninske sisteme, da bi po upokojitvi zagotovili dostojen nadomestni dohodek za vse;

63.   pozdravlja pobudo Komisije o usklajevanju poklicnega in zasebnega življenja; poudarja, da je usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja izziv tudi za starejše delavce, saj 18 % moških in 22 % žensk med 55. in 64. letom starosti skrbi za družinske člane, ki potrebujejo oskrbo, pri čemer več kot polovica starih staršev redno pazi vnuke; priporoča, da bi v naslednjo pobudo o usklajevanju poklicnega in družinskega življenja v celoti vključili ukrepe za podporo neformalnim negovalcem in delovno aktivnim starim staršem, pa tudi mladim staršem;

64.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo brezplačne visokokakovostne javne storitve, ki bodo omogočale potrebno ustrezno varstvo, nego in pomoč za otroke, bolne in starejše;

Spolna usmerjenost

65.  ugotavlja, da so nacionalna sodišča in Sodišče Evropske unije razsojala le o omejenem številu primerov, povezanih z diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti;

66.  opozarja, da se je število držav članic, ki so prepoved diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti razširile na vsa področja, zajeta v direktivi o rasni enakosti, sicer povečalo z 10 leta 2010 na 13 v letu 2014, vendar ostaja zaščita pred diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete še vedno omejena(29);

67.  opozarja, da je obseg zaščite pred diskriminacijo, ki je na voljo transspolnim osebam, zlasti na področju zaposlovanja, izobraževanja in zdravstvenega varstva, v številnih državah članicah še vedno negotov; poziva k ukrepom za učinkovito izvajanje nacionalne zakonodaje po prenosu direktive o enakosti spolov (prenovitev); poudarja, da bi lahko ti ukrepi izboljšali pravne opredelitve pojmov, da bi v zaščito vključili vse transspolne osebe, ne le tistih, so spremenili spol ali so v postopku spreminjanja spola(30);

68.  je zaskrbljen zaradi slabe ozaveščenosti o pravicah na področju diskriminacije ter slabe ozaveščenosti o obstoju organov in organizacij, ki zagotavljajo podporo žrtvam diskriminacije, pri čemer je bolj ozaveščena le skupnost LGBTI; meni, da bi morali nacionalni, regionalni in lokalni organi ter vse ustrezne organizacije deležnikov znatno izboljšati ozaveščenost z dejavnostmi, namenjenimi tako žrtvam kot delodajalcem, pa tudi drugim skupinam; poudarja, da so nacionalne organizacije LGBTI glavni partnerji v teh prizadevanjih;

69.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo vzajemno priznavanje statusa partnerstva, premoženjskih razmerij med zakoncema in starševskih pravic; poziva Komisijo in države članice, naj upoštevajo posebno diskriminacijo, s katero se soočajo interseksualne osebe pri zaposlovanju, ter pregledajo zakone in ustaljene postopke, da bi se preprečila diskriminacija interseksualnih oseb;

Horizontalni vidiki in priporočila

70.  je zaskrbljen zaradi pomanjkanja pravne varnosti in gotovosti o večplastni diskriminaciji, do katere pogosto prihaja zaradi neenotnih in razdrobljenih pravil in standardov po državah članicah; pozna pomembno delo mreže Equinet pri razvijanju skupnih standardov in meni, da bi ji morali pri tem ponuditi ustrezno podporo;

71  obžaluje, da Direktiva 2000/78/ES ne vsebuje izrecnih določb glede večplastne diskriminacije, čeprav vsaj navaja, da jo ženske pogosto doživljajo, poleg tega lahko zaradi kombinacije dveh ali več oblik diskriminacije pride do težav zaradi razlik v zagotovljeni ravni varstva pri različnih oblikah; poziva države članice in Komisijo, naj se borijo proti vsem oblikam večplastne diskriminacije, da bi zagotovile uporabo načela nediskriminacije in enakega obravnavanja na trgu dela ter pri dostopu do zaposlitve; priporoča, naj nacionalne, regionalne in lokalne oblasti ter organi kazenskega pregona, vključno z inšpektorji za delo, nacionalnimi organi za spodbujanje enakosti in organizacijami civilne družbe, okrepijo spremljanje presečnosti med spolom in drugimi razlogi v primerih in praksi diskriminacije;

72.  poudarja, da pomanjkanje objektivnih, primerljivih in zbranih podatkov o primerih diskriminacije in neenakosti otežuje dokazovanje obstoja diskriminacije, zlasti posredne; opozarja, da člen 10 Direktive 2000/78/ES omogoča spremembo dokaznega bremena in njegovo obrnitev v primeru dejstev, na podlagi katerih je mogoče domnevati, da je šlo za neposredno ali posredno diskriminacijo; poziva Komisijo in države članice, naj podatke o enakosti v okviru področja uporabe direktive, zbirajo natančno in sistematično ter naj v zbiranje vključijo socialne partnerje, nacionalne organe za spodbujanje enakosti in nacionalna sodišča;

73.  poziva Komisijo in države članice, naj – tudi v okviru nacionalnega postopka poročanja in v letnem skupnem poročilu o socialni zaščiti in socialni vključenosti – oblikujejo usklajeno in enovito statistiko, s čimer bi zapolnili vse vrzeli pri zbiranju podatkov o enakosti spolov; poziva Komisijo, naj sprejme pobude za spodbujanje takšnega zbiranja podatkov, in sicer v obliki priporočila državam članicam in tako, da Eurostatu naloži nalogo priprave posvetovanj, na podlagi katerih bi razčlenitev podatkov o vseh razlogih za diskriminacijo vključili v kazalnike Evropskega družbenega pregleda, da bi sprejeli konkretne ukrepe proti vsem oblikam diskriminacije pri zaposlovanju in na trgu dela;

74.   priporoča, naj države članice pri zbiranju statističnih podatkov o zaposlovanju v raziskavo o delovni sili vključijo neobvezna vprašanja, da bi odkrili morebitno diskriminacijo na podlagi spola, rasne ali etnične pripadnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti;

75.   poudarja, da bi bilo treba vedno in na vseh ravneh zakonodajnega postopka upoštevati upravna bremena za mikro, mala in srednja podjetja ter pri načrtovanih ukrepih opraviti preizkus sorazmernosti;

76.  ugotavlja, kako pomembna je vloga nacionalnih organov za spodbujanje enakosti pri izvajanju direktive o enakosti pri zaposlovanju, prispevanju k boljši ozaveščenosti, zbiranju podatkov, sodelovanju s socialnimi partnerji in drugimi deležniki, odpravljanju premajhnega števila prijav ter prevzemanju glavne vloge pri poenostavitvi in lajšanju dostopa do pritožbenih postopkov za žrtve diskriminacije; poziva k okrepitvi vloge in zmogljivosti nacionalnih organov za spodbujanje enakosti ter k zagotavljanju njihove nepristranskosti, razvoju njihovih dejavnosti in krepitvi njihovih zmogljivosti, tudi z zagotovitvijo ustreznega financiranja;

77.  poziva države članice, naj pokažejo več zavzetosti pri izvajanju načela enakega obravnavanja žensk in moških v politikah zaposlovanja; poziva k aktivnemu vključevanju načela enakosti spolov pri načrtovanju proračuna, tudi s spodbujanjem izmenjave najboljše prakse pri Komisiji, in k ukrepom, s katerimi bi spodbujali zaposlovanje žensk na pravični podlagi brez negotovih oblik zaposlitve, z zdravim ravnovesjem med poklicnim in zasebnim življenjem ter vseživljenjskim učenjem, pa tudi k ukrepom za zmanjšanje razlik v plačah in pokojninah, ter na splošno za izboljšanje položaja žensk na trgu dela;

78.  poziva države članice, naj razvijejo sisteme vrednotenja in razvrščanja delovnih mest, ki bodo nevtralni glede na spol, saj so to nepogrešljivi ukrepi za uveljavljanje enakega obravnavanja;

79.  poudarja, da bi se morale politike o enakem obravnavanju osredotočiti na vprašanje stereotipov tako pri moških kot pri ženskih poklicih in vlogah;

80.  želi opomniti, da imajo socialni partnerji bistveno vlogo pri obveščanju in ozaveščanju glede preprečevanja diskriminacije;

81.  meni, da je treba dodatno pozornost nameniti uravnoteženju nasprotujočih si pravic, kot sta svoboda vere in prepričanja ter svoboda govora, v primerih nadlegovanja na takšni podlagi;

82.  poziva države članice, naj razvijejo in okrepijo nacionalne inšpektorate za delo, jim zagotovijo ustrezne pogoje ter finančne in človeške vire, tako da bodo lahko dejansko navzoči na terenu in s tem preprečevali prekarne zaposlitve, neurejeno zaposlovanje ter delovno in plačno diskriminacijo, zlasti z vidika enakosti med moškimi in ženskami;

83.  poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja s konkretnimi ukrepi, na primer s čim prejšnjo predložitvijo novih zakonodajnih predlogov direktive o materinstvu, da bi zagotovile pravico žensk do vrnitve na delo po nosečnosti in porodniškem dopustu ter njihovo pravico do učinkovitega varovanja zdravja in varnosti na delovnem mestu, naj zavarujejo njihove pravice, povezane z materinstvom, in sprejmejo ukrepe za preprečevanje neupravičene odpustitve zaposlenih med nosečnostjo itd., in direktive o dopustu oskrbnikov ter z okrepitvijo zakonodaje o očetovskem dopustu;

84.  ugotavlja, da je dostop do pravnega varstva v številnih primerih diskriminacije omejen; poudarja, da je za žrtve diskriminacije zelo pomemben dostop do informacij; meni, da bi morale države članice narediti ustrezne korake, da bi organi za spodbujanje enakosti ali ustrezni posredniki žrtvam omogočili cenovno sprejemljiv, razpoložljiv in preprost dostop do pravnih nasvetov in pomoči v vseh fazah pravnega postopka, vključno z zaupnim in osebnim svetovanjem ter čustveno, osebno in moralno podporo; poleg tega poziva države članice, naj se borijo proti nadlegovanju in nasilju na delovnem mestu, ki kršita posameznikovo dostojanstvo in/ali ustvarjata žaljivo okolje na delovnem mestu;

85.  meni, da je treba izboljšati pritožbene mehanizme na nacionalni ravni, in sicer z okrepitvijo nacionalnih organov za enakost, da se poveča dostop do sodnih in nesodnih mehanizmov, ter s povečanjem zaupanja v pristojne organe, zagotovitvijo pravne podpore, pravnega svetovanja in pomoči ter poenostavitvijo pravnih postopkov, ki so običajno dolgi in zapleteni; spodbuja države članice, naj vzpostavijo platforme, v okviru katerih bi lahko sprejemali pritožbe in zagotavljali brezplačni sodni pregon v sporih zaradi diskriminacije ali nadlegovanja na delovnem mestu;

86.   poziva, da se v primeru diskriminatornega ravnanja in/ali nadlegovanja in/ali zalezovanja na delovnem mestu, sprejmejo predpisi za zaščito žvižgačev in njihove zasebnosti;

87.  opozarja, da je iskanje rešitev po pravni poti in zagotovitev ustreznega zastopanja v nekaterih primerih še vedno problematično, ter spodbuja države članice, naj poiščejo načine, kako v zvezi s tem pomagati žrtvam, vključno na primer s sodnimi davčnimi oprostitvami in olajšavami, pravno pomočjo specializiranih nevladnih organizacij ter zagotavljanjem dostopa do pravnega varstva in ustreznega zastopanja; poudarja pomen procesnega upravičenja nevladnih organizacij z legitimnim interesom v ustreznih sodnih in/ali upravnih postopkih;

88.  pozdravlja, da so sankcije, ki jih države članice zagotavljajo v zvezi s protidiskriminacijskimi zakoni, običajno v skladu z direktivo o enakosti pri zaposlovanju; poudarja tudi vlogo javnih organov, specializiranih za boj proti diskriminaciji , pri reševanju problemov, povezanih s sankcijami in pritožbami; vendar je zaskrbljen, ker se nacionalna sodišča glede ravni in zneska dodeljene odškodnine pogosto odločijo za milejše sankcije, ki jih predvideva zakonodaja(31); poudarja, da bi morala Komisija pozorno spremljati pravila o sankcijah in pravnih sredstvih v državah članicah ter tako zagotoviti, da nacionalna zakonodaja za primere diskriminacije ne bo določala izključno simboličnih kazni ali izdaje opozorila, o čemer je poročalo Evropsko sodišče.

89.   izraža zaskrbljenost zaradi slabe udeležbe romske skupnosti na trgu dela; poudarja, da je treba okrepiti vlogo nevladnih organizacij, ki se ukvarjajo s to etnično manjšino, da bi okrepili njeno udeležbo na trgu dela; opozarja tudi na pomen nevladnih organizacij pri seznanjanju Romov z njihovimi pravicami in pri omogočanju prijavljanja v primeru diskriminacije, kar bo na koncu izboljšalo zbiranje podatkov;

90.  poziva države članice, naj izkoristijo možnost, določeno v direktivi, za uvedbo pozitivnih ukrepov v primeru skupin, ki doživljajo hudo in strukturno diskriminacijo, kot so Romi;

91.  pozdravlja, da je velika večina držav članic preučila katero od oblik pozitivnega ukrepanja na področju uporabe direktive;

92.  poudarja, da bi bila potrebna razširjanje ustreznih odločitev Sodišča Evropske unije in izmenjava sklepov nacionalnih sodišč v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice, ki se nanašajo na določbe iz direktive o enakosti pri zaposlovanju;

93.   poudarja pomen zagotavljanja podpore za neuradne oskrbnike, ki združujejo delo in oskrbništvo (npr. gibljiv delovni čas, nadomestna oskrba), da bi ti oskrbniki (predvsem ženske) lahko zagotavljali oskrbo in s tem ogromno prispevali k svojim družinam in družbi, hkrati pa zaradi tega sedaj ali kasneje v življenju ne bi bili oškodovani;

94.  meni, da bi bilo treba ustrezno usposobiti delavce nacionalnih, regionalnih in lokalnih organov ter organov kazenskega pregona in inšpektoratov za delo; meni, da je ključno usposobiti vse deležnike, kot so sodniki, tožilci, sodno osebje, odvetniki, preiskovalci, policisti in zaporniško osebje, glede protidiskriminacijske zakonodaje pri zaposlovanju in sodne prakse, hkrati pa je pomembno tudi usposabljanje v zvezi s kulturnim razumevanjem in nezavedno pristranskostjo;

95.   meni, da mora Komisija zasebnim podjetjem, tudi malim in srednjim podjetjem ter mikro podjetjem, zagotoviti modele za okvir enakosti in raznolikosti, ki bi jih ta lahko pozneje uporabila in prilagodila v skladu s svojimi potrebami; poziva deležnike iz zasebnega sektorja, naj storijo več kot to, da se zavežejo spoštovanju enakosti in raznolikosti, in sicer naj med drugim letno poročajo o svojih pobudah v zvezi s tem, če želijo, pa se lahko pri tem oprejo na pomoč organov za spodbujanje enakosti;

96.   poziva delodajalce, naj za svoje zaposlene ustvarijo proti diskriminaciji usmerjeno delovno okolje, tako da upoštevajo in izvajajo veljavne direktive za boj proti diskriminaciji, ki temeljijo na načelu enakega obravnavanja ne glede na spol, raso ali etnično pripadnost, vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost; poziva Komisijo, naj spremlja izvajanje s tem povezanih ukrepov;

97.  opozarja na pomembno vlogo socialnih partnerjev, nevladnih organizacij in civilne družbe pri pomoči žrtvam in poudarja, da se je diskriminiranim osebam pogosto laže obrniti nanje kot na druge akterje; zato spodbuja k podpori organizacijam civilne družbe, dejavnim na tem področju;

98.  poziva k izobraževanju o človekovih pravicah in državljanski vzgoji, ki spodbujata ozaveščenost in sprejemanje drugačnosti ter skušata vzpostaviti vključujoče okolje, tako da spodbujata preoblikovanje norm in odpravo žaljivih oznak;

99.   poziva Komisijo in države članice, naj podprejo poučevanje državljanske vzgoje in človekovih pravic v osnovnih in srednjih šolah.

100.   meni, da mora Komisija nujno sprejeti evropski okvir za nacionalne strategije boja proti antisemitizmu, islamofobiji in drugim oblikam rasizma;

101.   spodbuja države članice, da določijo ustrezne načrte ponovnega vključevanja obsojenih, ki so prestali kazen, na trg dela;

102.  poziva Komisijo in države članice ustreznim deležnikom, vključno z organizacijami civilne družbe in organi za spodbujanje enakosti, olajšajo dostop do financiranja za lažje izobraževalnih kampanj in kampanj za spodbujanje ozaveščenosti o diskriminaciji pri zaposlovanju; poziva zasebni sektor, naj prispeva k vzpostavitvi nediskriminatornega delovnega okolja;

103.   poziva države članice, naj si prizadevajo za izmenjavo dobrih praks na področju boja proti diskriminaciji pri zaposlovanju;

104.   poziva organizacije socialnih partnerjev, naj razvijejo notranjo ozaveščenost o neenakosti pri zaposlovanju in pripravijo predloge za obravnavo vprašanj na ravni organizacije/podjetja v zvezi s sektorskimi kolektivnimi pogajanji, usposabljanjem in kampanjami za člane in delavce;

105.   poziva države članice in Komisijo, naj socialne partnerje (sindikate in delodajalce) in civilno družbo, vključno z organi za spodbujanje enakosti, vključijo v učinkovito uporabo načela enakosti pri zaposlovanju in delu, z namenom spodbuditi enako obravnavanje; države članice tudi poziva, naj izboljšajo socialni dialog in izmenjavo izkušenj in primerov najboljše prakse;

106.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1)

UL L 347, 20.12.2013, str. 320.

(2)

UL L 204, 26.7.2006, str. 23.

(3)

UL L 303, 2.12.2000, str. 16.

(4)

Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0321.

(5)

Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0320.

(6)

Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0286.

(7)

Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0293.

(8)

Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0261.

(9)

Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0068.

(10)

Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0328.

(11)

Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0453.

(12)

Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0400.

(13)

Sprejeta besedila, P7_TA(2010)0262.

(14)

Sprejeta besedila, P6_TA(2009)0371.

(15)

Sprejeta besedila, P6_TA(2008)0212.

(16)

http://www.echr.coe.int/Documents/2012_Brighton_FinalDeclaration_ENG.pdf

(17)

Zadeva C-147/08, Römer [2011] ECR I-3591.

(18)

http://fra.europa.eu/en/publication/2014/eu-lgbt-survey-european-union-lesbian-gay-bisexual-and-transgender-survey-main

(19)

http://fra.europa.eu/en/publication/2014/being-trans-eu-comparative-analysis-eu-lgbt-survey-data

(20)

http://www.eca.europa.eu/Lists/ECADocuments/SR15_03/SR15_03_SL.pdf.

(21)

http://www.eurofound.europa.eu/sites/default/files/ef_publication/field_ef_document/ef1568sl.pdf

(22)

Služba Evropskega parlamenta za raziskave, The Employment Equality Directive – Evaluation of its implementation (Direktiva o enakosti pri zaposlovanju – ocena izvajanja).

(23)

Služba Evropskega parlamenta za raziskave, prav tam

(24)

Konvencija OZN o pravicah invalidov, 13. december 2006, člen 2.

(25)

Evropski parlament, Tematski sektor A za gospodarsko in znanstveno politiko, Reasonable Accommodation and Sheltered Workshops for People with Disabilities: Costs and Returns of Investments (Primerna prilagoditev za invalide in invalidska podjetja: stroški in donosnost naložb).

(26)

Splošna pripomba št. 2.(2014) o členu 9: Dostopnost https://documentsddsny.un.org/doc/UNDOC/GEN/G14/033/13/ PDF/G1403313.pdf?OpenElement

(27)

Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (UL L 347, 20.12.2013, str. 320).

(28)

Delovni dokument služb Komisije: Annexes to the Joint Report on the application of the Racial Equality Directive and the Employment Equality Directive (Priloge k skupnemu poročilu o uporabi direktive o rasni enakosti (2000/43(ES) in direktive o enakosti pri zaposlovanju (2000/78/ES)) (SWD(2014)0005).

(29)

Agencija Evropske unije za temeljne pravice (2015), Protection against discrimination on grounds of sexual orientation, gender identity and sex characteristics in the European Union: Comparative legal analysis (Zaščita pred diskriminacijo na podlagi spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnih značilnosti v Evropski uniji: primerjalna pravna analiza).

(30)

Služba Evropskega parlamenta za raziskave, prav tam

(31)

Služba Evropskega parlamenta za raziskave, prav tam


OBRAZLOŽITEV

V skladu s Pogodbo o Evropski uniji Unija temelji na vrednotah spoštovanja človekovega dostojanstva, svobode, demokracije, enakosti, pravne države in človekovih pravic. Unija se bori proti socialni izključenosti in diskriminaciji. V državah članicah ljudje živijo v družbi, ki jo označujejo pluralizem, nediskriminacija, strpnost, pravičnost, solidarnost ter enakost žensk in moških. V členu 10 Pogodbe o delovanju Evropske unije je navedeno, da si Unija pri opredeljevanju in izvajanju svojih politik in dejavnosti prizadeva za boj proti diskriminaciji na podlagi spola, rase ali narodnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti. Poleg tega člen 21(1) Listine o temeljnih pravicah Evropske Unije določa, da je prepovedana vsakršna diskriminacija na podlagi spola, rase, barve kože, etničnega ali socialnega porekla, genetskih značilnosti, jezika, vere ali prepričanja, političnega ali drugega mnenja, pripadnosti narodnostni manjšini, premoženja, rojstva, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti.

Od sprejetja direktive o enakosti pri zaposlovanju, katere glavni cilj je ustvariti enake konkurenčne pogoje glede enakosti pri zaposlovanju in poklicih, je minilo 15 let.

Poročevalka z veseljem ugotavlja, da nekatere države članice celo presegajo zahteve iz direktive o enakosti pri zaposlovanju ter zaščite pred diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti in spolne usmerjenosti ne omejujejo na zaposlovanje, poklice in poklicno usposabljanje, temveč so jo razširile na področja, zajeta v direktivi o rasni enakosti.

Po podatkih četrtega Eurobarometra je v primerjavi s prejšnjo raziskavo iz leta 2012 do skupin, ki so podvržene diskriminaciji, strpnih več Evropejcev, poleg tega pa so Evropejci tudi bolj ozaveščeni o svojih pravicah v primeru diskriminacije.

Vendar še vedno obstajajo izzivi, povezani z izvajanjem direktive o enakosti pri zaposlovanju.

Po podatkih Agencije Evropske unije za temeljne pravice je diskriminiranih 40 % romskih iskalcev zaposlitve, 75 % homoseksualcev se v javnosti noče držati za roke s partnerjem, 38 % judovskih anketirancev je priznalo, da v javnosti ne nosi svojih simboličnih oblačil, 37 % muslimanskih anketirancev je navedlo, da jih diskriminirajo, 11 % med njimi pa je bilo žrtev kaznivih dejanj iz sovraštva. Te razmere na splošno negativno vplivajo na socialno kohezijo in spoštovanje temeljnih pravic.

Še vedno ni na voljo dovolj podatkov o enakosti, tudi ker direktiva o enakosti pri zaposlovanju držav članic ne zavezuje k temu, da bi jih morale zbirati. Zato poročevalka izraža zadovoljstvo, da Evropska komisija v sodelovanju z Agencijo Evropske unije za temeljne pravice trenutno ocenjuje načine za spodbujanje zbiranja teh informacij(1).

Javnomnenjske raziskave redno kažejo, da bi bilo treba resno obravnavati razhajanja med ravnjo dejanske diskriminacije in ravnjo diskriminacije, kot je opisana v prijavi. Žrtve še vedno stežka prepoznajo diskriminacijsko obravnavanje.

Ozaveščenost ni pomanjkljiva le v javnosti, temveč tudi med delavci v pravni stroki, čeprav se pri slednjih to vidno spreminja. Nekatera področja, zajeta v direktivi, kot je invalidnost, so v primerjavi z drugimi področji, kot je vera ali prepričanje, prejela znatno pozornost na različnih ravneh, vključno z evropsko ravnjo(2).

Še veliko bo treba storiti, da bi okrepili dialog med vladami, civilno družbo in socialnimi partnerji, ki bi vključeval vsa področja, ter izboljšali ozaveščenost javnosti. Večina držav članic je odgovornost za razširjanje informacij v zvezi s protidiskriminacijsko zakonodajo in spodbujanjem ozaveščenosti prenesla na posebne nacionalne organe, vendar jim pri tem ni nujno dodelila ustreznih sredstev(3).

V skladu s študijo Evropske komisije(4) obstaja možna korelacija med državami z nižjimi ravnmi sodne prakse in državami, ki so direktivo prenesle v nacionalno zakonodajo tako, da so njeno besedilo preprosto neposredno prenesle v nacionalno zakonodajo. Nekatere postopkovne težave, ki vplivajo na dostop do pravnega varstva in dejansko izvrševanje, izhajajo tudi iz kratkih zastaralnih rokov, ki jih predvideva zakonodaja, dolgotrajnih postopkov, visokih stroškov in pomanjkljivega zagotavljanja pravne pomoči ter jezikovnih ovir, oviranega dostopa za invalide in težav, povezanih s procesnim upravičenjem legitimnega interesa. Potrebni so nadaljnji ukrepi za zagotovitev verodostojnosti in sprejemljivosti metod dokazovanja, kot so statistični dokazi, v manjši meri pa tudi pregled stanja ali sklepi na podlagi okoliščin.

V tej študiji je navedeno tudi, da bi bilo učinkovit dostop do pravnega varstva mogoče doseči s skupinsko tožbo, ki bi ustrezno razrešila, kako popraviti krivico v primerih, ko so žrtvam dodeljene smešno nizke odškodnine, kako obravnavati vprašanje, da morajo vse stroške pokriti žrtve, in kako se odzvati na vprašanje omejenega dostopa do brezplačne pravne pomoči. Podobno bi lahko bila idealno sredstvo za pravno ukrepanje na primer pri sovražnem govoru proti posamezni ranljivi skupini, kadar ni opredeljena izrecna žrtev, a je kljub temu oškodovan javni interes, tožba v javnem interesu (actio popularis), če in ko je splošno dovoljena. Kadar sodišče ali organ za spodbujanje enakosti sprejme odločitev, tožene stranke ne upoštevajo vedno sankcij in javni organi ne upoštevajo vedno priporočil.

Na drugi strani pa je upad gospodarske rasti povzročil proračunske reze, ki znatno vplivajo na organe za spodbujanje enakosti in nevladne organizacije v številnih državah članicah. Še bolj skrb zbujajoče je, da je kriza močno vplivala na nadaljnje možnosti razvoja v številnih državah članicah.

Po podatkih Evropske komisije je začelo število delovno sposobnega prebivalstva (15–64 let) v EU upadati, medtem ko naj bi število prebivalcev, starih 65 let in več, ki jih je bilo leta 2010 87 milijonov, do leta 2060 naraslo na 152 milijonov. Tako se bo število ljudi, ki bodo potrebovali oskrbo, v tem obdobju skoraj potrojilo(5).

Zaradi potrebe po okrepljeni udeležbi na prihodnjem trgu dela in dolgoročni dohodkovni varnosti je treba nujno poiskati boljše rešitve za uskladitev poklicnega in družinskega življenja, vključno z oskrbo družinskih članov. Zato poročevalka upa, da bodo ugotovitve iz letnega poročila Odbora za socialno zaščito pri Komisiji za leto 2013, v katerem ugotavlja, da je organizacija dolgoročne oskrbe ključna za udeležbo v družbi in na trgu dela, kmalu prenesene v prakso.

Diskriminacija vpliva na vse vidike življenja in zaposlovanje je le eden od njih. Spremembe prinese šele razvoj in naša družba se mora prilagoditi sodobnemu kulturnemu okolju. Prilagoditi bi bilo treba tudi delovno okolje, pri čemer bi se morale Komisija in države članice namesto zgolj na zakonodajo osredotočiti tudi na vzpostavitev delovne kulture in zagotovitev dobrobiti vseh.

(1)

Služba Evropskega parlamenta za raziskave, Direktiva o enakosti pri zaposlovanju – ocena izvajanja. Poglobljena analiza.

(2)

Služba Evropskega parlamenta za raziskave, Direktiva o enakosti pri zaposlovanju – ocena izvajanja. Poglobljena analiza.

(3)

Oblikovanje protidiskriminacijske zakonodaje v Evropi. Primerjava med 28 državami članicami, Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, Islandijo, Lihtenštajnom, Norveško in Turčijo. Generalni direktorat Evropske komisije za pravosodje in potrošnike. 2015

(4)

Oblikovanje protidiskriminacijske zakonodaje v Evropi. Primerjava med 28 državami članicami, Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, Islandijo, Lihtenštajnom, Norveško in Turčijo. Generalni direktorat Evropske komisije za pravosodje in potrošnike. 2015

(5)

Evropska komisija – Oblikovanje protidiskriminacijske zakonodaje v Evropi. Primerjava med 28 državami članicami EU, Nekdanjo jugoslovansko republiko Makedonijo, Islandijo, Lihtenštajnom, Norveško in Turčijo. 2015


MNENJE Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (22.3.2016)

za Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve

o izvajanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (direktiva o enakosti pri zaposlovanju)

(2015/2116(INI))

Pripravljavka mnenja: Helga Stevens

POBUDE

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve poziva Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  poudarja, da v EU posameznik zunaj svojega delovnega mesta ni zaščiten pred diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja, starosti, invalidnosti ali spolne usmerjenosti; meni, da je nediskriminacija v okviru poklicnega dela in zaposlovanja učinkovita le, če je diskriminacija v celoti prepovedana tudi na vseh drugih področjih, vključno z izobraževanjem, dostopom do dobrin in storitev ter socialno zaščito; obžaluje, da je Komisija leta 2008 predlagala direktivo EU o preprečevanju diskriminacije in jo je Parlament leta 2009 izglasoval, da pa se je postopek v Svetu zaustavil; obžaluje, da v državah članicah primanjkuje politične volje, da v pogajanjih s Svetom ni dovolj preglednosti ter da države članice, ki nasprotujejo tej pobudi, zlorabljajo načelo soglasja; želi spomniti, da je v zadnjih osmih letih mnogokrat pozval Svet, naj sprejme predlog direktive o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost, in da Svet ni ukrepal in se pozitivno odzval na poziv Evropskega parlamenta kot edine institucije Unije, ki jo neposredno izvolijo državljani; Svet ponovno poziva, naj naredi konec tej politični pasivnosti in hitro sprejme direktivo, ki je bila predlagana že pred osmimi leti;

2.  meni, da je treba izboljšati pritožbene mehanizme na nacionalni ravni, in sicer z okrepitvijo nacionalnih organov za enakost, da se poveča dostop do sodnih in nesodnih mehanizmov, ter s povečanjem zaupanja v pristojne organe, zagotovitvijo pravne podpore, pravnega svetovanja in pomoči ter poenostavitvijo pravnih postopkov, ki so običajno dolgi in zapleteni;

3.  obžaluje, da je koncept univerzalnosti, nedeljivosti in medsebojne povezanosti človekovih pravic še vedno zgolj pravno načelo, ki velja bolj v teoriji kot v praksi, saj so različni vidiki človekove identitete v že obstoječih pravnih instrumentih Evropske unije ločeno obravnavani;

4.  obžaluje naraščanje pojavnosti diskriminacije in nadlegovanja, tudi na delovnem mestu, še posebej na podlagi spola, narodnosti, socialnega porekla, invalidnosti, spolne usmerjenosti ali spolne identitete, etnične ali verske pripadnosti, ko so še posebej prizadete muslimanke in osebe LGBTI; obenem obžaluje, da se vse oblike diskriminacije na splošno premalo prijavljajo, zlasti diskriminacija invalidov in oseb LGBTI; zato poziva Komisijo, naj pri spremljanju izvajanja Direktive 2000/78/ES o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu nameni izrecno pozornost vsem vrstam diskriminacije, ter poudarja, da je treba osebe LGBTI ozaveščati o njihovih pravicah – za to na primer poskrbijo organi za enakost, sindikati in organizacije delodajalcev;

5.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da žrtve diskriminacije premalo poznajo svoje pravice in možnosti za popravo krivic, zato poziva, naj tako Evropska komisija kot pristojni organi držav članic izvajajo strukturirane in ciljno usmerjene dejavnosti ozaveščanja o protidiskriminacijski zakonodaji EU in zakonodaji o enakosti v zaposlovanju;

6.  je zaskrbljen zaradi pomanjkanja pravne varnosti in gotovosti o večplastni diskriminaciji, do katere pogosto prihaja zaradi neenotnih in razdrobljenih pravil in standardov po državah članicah; pozna pomembno delo mreže Equinet pri razvijanju skupnih standardov in meni, da bi ji morali pri tem ponuditi ustrezno podporo;

7.  obžaluje, da v Evropski uniji še vedno obstajajo težje oblike izkoriščanja delovne sile; opozarja, da žrtve tega izkoriščanja pogosto ne poznajo svojih pravic, ne vedo, na katere pristojne organe se lahko obrnejo in katere so njihove možnosti za podporo in popravo krivic; ob tem poziva k vzpostavitvi evropske platforme in telefonske linije za informiranje žrtev težjih oblik izkoriščanja delovne sile, vključno z natančnimi informacijami o vsaki državi članici;

8.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ni primerljivih in razčlenjenih podatkov o enakosti ter da so med državami članicami ogromne razlike pri poročanju o primerih diskriminacije; poziva države članice, naj sistematično zbirajo podatke o enakosti, da bi se bolj razkrila obstoječa diskriminacija, zlasti posredna, ob tem pa je treba popolnoma spoštovati zakonodajo o varstvu podatkov in zasebnosti; spodbuja Komisijo in države članice, naj skupaj z ustreznimi agencijami redno zbirajo ustrezne in primerljive podatke, razčlenjene glede na razloge diskriminacije, vključno z večplastno diskriminacijo;

9.  je zaskrbljen, da v direktivi o enakosti pri zaposlovanju v nasprotju s konvencijo OZN o pravicah invalidov ni izrecno zapisano, da neomogočanje razumne prilagoditve invalidom pomeni obliko diskriminacije;

10.  ugotavlja, da je nediskriminacija na področju poklicev in zaposlovanja učinkovita samo, če se proti diskriminaciji borimo na vseh življenjskih področjih, na primer s podporo skupnosti, zakonodajo in orodji za usklajevanje, kot so strategije in okviri, in sicer tako na ravni držav članic kot na ravni EU, sem pa spadajo tudi morebitni pozitivni ukrepi;

11.  poudarja, da je invalidom dostopnost osnovni pogoj za enakovredno in aktivno udejstvovanje v družbi, zato pozdravlja nedavno predlagani evropski akt o dostopnosti, saj bo ta ukrep gotovo dejansko in pozitivno vplival na življenje invalidov; ugotavlja, da je bilo obveščanje o tem predlogu zelo skromno, zato so v Svetu zastala pogajanja o direktivi o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost, ki je blokirana že vse od leta 2008, ko jo je Komisija predlagala, in leta 2009, ko je Parlament glasoval o njej.

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

21.3.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

41

4

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Jan Philipp Albrecht, Michał Boni, Rachida Dati, Frank Engel, Cornelia Ernst, Ana Gomes, Jussi Halla-aho, Filiz Hjusmenova (Filiz Hyusmenova), Sophia in ‘t Veld, Ilijana Jotova (Iliana Iotova), Eva Joly, Timothy Kirkhope, Marju Lauristin, Juan Fernando López Aguilar, Monica Macovei, Vicky Maeijer, Alessandra Mussolini, Soraya Post, Judith Sargentini, Birgit Sippel, Branislav Škripek, Csaba Sógor, Helga Stevens, Traian Ungureanu, Marie-Christine Vergiat, Kristina Winberg

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Carlos Coelho, Miriam Dalli, Gérard Deprez, Anna Hedh, Petr Ježek, Marek Jurek, Jean Lambert, Andrejs Mamikins, Maite Pagazaurtundúa Ruiz, Emilian Pavel, Salvatore Domenico Pogliese, Axel Voss

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Birgit Collin-Langen, Jens Gieseke, Peter Jahr, Karin Kadenbach, Werner Kuhn, Maria Noichl, Claudia Schmidt


MNENJE Odbora za pravice žensk in enakost spolov (15.3.2016)

za Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve

o izvajanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu (direktiva o enakosti pri zaposlovanju)

(2015/2116(INI))

Pripravljavka mnenja: Michaela Šojdrová

POBUDE

Odbor za pravice žensk in enakost spolov poziva Odbor za zaposlovanje in socialne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A.  ker je v poročilu Komisije o uporabi direktive zapisano, da jo je vseh 28 držav članic preneslo v nacionalno zakonodajo, a zgolj zakonodaja ne zadošča za zagotovitev popolne enakosti, zato jo je treba povezati z ustreznimi ukrepi v okviru politik; ker je Parlament že sprejel tovrstne ukrepe, na primer direktivo o zagotavljanju uravnotežene zastopanosti spolov med neizvršnimi direktorji družb, ki kotirajo na borzi, in s tem povezanih ukrepih, vse to pa bi moglo pripomoči k večji enakosti za ženske na področju zaposlovanja ter izboljšati njihov dostop do vodilnih položajev; ker mora zakonodaja veljati za odločilno orodje za doseganje enakosti spolov, a jo je treba kombinirati z normativnimi postopki in kampanjami, da bi izvajali enakost – ne zgolj v zakonodaji, marveč tudi v javnem mnenju;

B.  ker sta bila uporaba in prenos Direktive 2006/54/ES ocenjena, Parlament pa je v svojem poročilu z dne 25. junija 2015 izrazil velike pomisleke glede izvajanja teh določb o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu;

C.  ker se je s socialnimi neenakostmi, zlasti pri zaposlovanju, mogoče spopasti samo s politikami, ki zagotavljajo boljšo porazdelitev bogastva, ki temeljijo na povečanju realnih plač, ukrepih za spodbujanje dela, ureditev delovnega časa in zaščito delavcev, zlasti s kolektivnimi pogajanji in zagotovljenim univerzalnim brezplačnim dostopom do visokokakovostnih javnih zdravstvenih in izobraževalnih storitev;

D.  ker ženske najbolj občutijo negativne posledice brezposelnosti in diskriminacije pri dostopu do delovnih mest, zlasti matere in ženske, ki želijo imeti otroke;

E.  ker glavno odgovornost za skrb za otroke, starejše, druge odvisne osebe, družino in gospodinjstvo nosijo večinoma ženske, ta odgovornost pa je še toliko večja, če imajo invalidne otroke; ker to neposredno vpliva na dostop žensk do delovnih mest in njihov poklicni razvoj ter utegne negativno vplivati na njihove pogoje zaposlovanja, na primer, kadar ženske v številnih primerih neprostovoljno zaposlijo s skrajšanim delovnim časom ali so prisiljene v prekarne oblike zaposlitve, vse to pa povzroča razkorak v plačah in pokojninah;

F.  ker je med revnimi zaposlenimi veliko več enostarševskih družin, zlasti mater samohranilk, in bi morali biti vsi sprejeti ukrepi osredotočeni na starše samohranilce;

G.  ker ženske pri izpolnjevanju družinskih obveznosti pridobijo širok spekter znanj in veščin, ki obogatijo njihov osebni in poklicni razvoj; ker bi morali delodajalci in družba priznati te veščine;

H.  ker se Evropska unija spopada z veliko gospodarsko, finančno in socialno krizo, ki še posebej prizadene ženske, tako na trgu dela kot tudi v zasebnem življenju, saj je bolj verjetno, da je njihovo delovno mesto negotovo in da bodo postale presežne delavke ter ostale brez socialnega zavarovanja;

I.  ker zaposleni starši zaradi pomanjkanja predpisov za dejansko ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem ostajajo diskriminirani;

J.  ker kljub izvajanju enakega obravnavanja v državah članicah še vedno prihaja do primerov večplastne, neposredne in posredne diskriminacije žensk na trgu dela; ker obstaja veliko različnih vrst posredne diskriminacije, ki jih je treba zajeti v standardni opredelitvi, saj diskriminacija nastopi, kadar se za primerljive položaje uporabljajo različna pravila ali se v različnih položajih uporablja isto pravilo; ker ženske ne poznajo vedno svojih pravic po veljavni evropski in nacionalni zakonodaji o enakosti in diskriminaciji ali pa dvomijo v učinkovitost prijavljanja diskriminacije; zato poudarja, da so pomembne informacije in smernice, kampanje ozaveščanja in informacijski portali;

K.  ker je Komisija odgovorna za nadziranje izvajanja Direktive 2000/78/ES v vseh državah članicah ter mora sporočiti in odpraviti vse pomanjkljivosti pri njenem izvrševanju;

1.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v nekaterih državah članicah ni sodne prakse, na podlagi katere bi lahko razlagali posredno diskriminacijo, ter da je opredelitev tega pojma v nekaterih državah članicah povzročila težave pri prenosu direktive; predlaga, naj Komisija državam članicam v primeru težav z razlago ponudi svetovanje;

2.  poziva države članice, naj razvijejo sisteme vrednotenja in razvrščanja delovnih mest, ki bodo nevtralni glede na spol, saj so to nepogrešljivi ukrepi za uveljavljanje enakega obravnavanja;

3.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo brezplačne visokokakovostne javne storitve, ki bodo omogočale potrebno ustrezno varstvo, nego in pomoč za otroke, bolne in starejše;

4.  opozarja na nizko število pritožb, ki predstavljajo le majhen delež dejanskih primerov diskriminacije po vsej EU; ugotavlja, da so številčni podatki v nekaterih državah članicah lahko še nižji, saj obstajajo nedvomni primeri diskriminacije, ki bodo ostali neprijavljeni in katerih storilci ne bodo sodno preganjani; poudarja, da je treba okrepiti prizadevanja za ozaveščanje in širjenje informacij, izboljšati dostop do pravnega varstva in pritožbenih mehanizmov, podaljšati roke za vložitev pritožbe o diskriminaciji (ki so trenutno prekratki), skrajšati in poceniti postopke ter omogočiti več pravne pomoči za pritožnike, ki za to nimajo dovolj sredstev in med katerimi je največ žensk;

5.  obžaluje, da Direktiva 2000/78/ES ne vsebuje izrecnih določb glede večplastne diskriminacije, čeprav vsaj navaja, da jo ženske pogosto doživljajo; poleg tega ugotavlja, da lahko zaradi kombinacije dveh ali več oblik diskriminacije pride do težav zaradi razlik v zagotovljeni ravni varstva pri različnih oblikah; poudarja, kako pomembno je, da Svet čim prej doseže dogovor o sprejetju skupnega stališča o predlogu za direktivo o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (COM(2008)0426), ki ga Parlament sprejel v prvi obravnavi aprila 2009 in izrecno obravnava večplastno diskriminacijo;

6.  opozarja, da je zaradi pomanjkanja podatkov o enakosti spolov težko oceniti diskriminacijske razmere in dokazati obstoj diskriminacije, zlasti posredne, kjer ima prav statistika ključno vlogo pri dokazovanju škodljivih učinkov navidezno nevtralnega ukrepa na posamezno skupino; poziva Komisijo in države članice, naj – tudi v okviru nacionalnega postopka poročanja in v letnem skupnem poročilu o socialni zaščiti in socialni vključenosti – oblikujejo usklajeno in enovito statistiko, s čimer bi zapolnili vse vrzeli pri zbiranju podatkov o enakosti spolov, tako da bodo primerljivi in razčlenjeni po spolu ter bodo upoštevali več spremenljivk, kot so razlike med ženskami s kvalifikacijami in brez njih, z družinskimi obveznostmi in brez njih ter ženske, ki so glavne prejemnice dohodka v gospodinjstvu, da bi omogočili pravilno oceno večplastne in posredne diskriminacije ter ugotovili, ali so ženske bolj verjetno žrtev nekaterih vrst diskriminacije kot moški;

7.  poziva države članice, naj izvajajo delovno zakonodajo, ki spodbuja predpise o delu, kolektivna pogajanja, socialno zaščito in višje plače; prav tako jih poziva, naj razveljavijo zakonodajo, ki omogoča ali ureja prekarne zaposlitve;

8.  poziva države članice, naj ozaveščajo, spodbujajo javno razpravo ter odločno in z zadostnimi proračunskimi viri izvajajo politike za enakost spolov, ki vključujejo usposabljanje za strokovnjake v institucionalnem okviru, da bi izvajali učinkovite politike za enakost spolov in se bojevali proti neenakosti na področju zaposlovanja; poziva države članice, naj okrepijo svoje organe za enakost ter jim zagotovijo neodvisnost in zadostno financiranje, saj bi morali imeti vodilno vlogo pri poenostavitvi in lažjem vlaganju pritožb žrtev diskriminacije, pri izboljšanju pritožbenih mehanizmov in organizaciji kampanj za ozaveščanje o pravicah žensk na trgu dela;

9.  poziva države članice, naj razvijejo in okrepijo nacionalne inšpektorate za delo, jim zagotovijo ustrezne pogoje ter finančne in človeške vire, tako da bodo lahko dejansko navzoči na terenu in s tem preprečevali prekarne zaposlitve, neurejeno zaposlovanje ter delovno in plačno diskriminacijo, zlasti z vidika enakosti med moškimi in ženskami;

10.  poudarja, da je pomembno obrniti dokazno breme in tako zagotoviti pravilno obravnavo pritožb o diskriminaciji pred sodišči in drugimi ustreznimi organi; meni, da je treba spodbujati pravilno uporabo tega koncepta pri usposabljanju nacionalnih sodnikov in pravnikov;

11.  poziva države članice, naj pokažejo več zavzetosti pri izvajanju načela enakega obravnavanja žensk in moških v politikah zaposlovanja; poziva k aktivnemu vključevanju načela enakosti spolov pri načrtovanju proračuna, tudi s spodbujanjem izmenjave najboljše prakse pri Komisiji, in k ukrepom, s katerimi bi spodbujali zaposlovanje žensk na pravični podlagi brez negotovih oblik zaposlitve, z zdravim ravnovesjem med poklicnim in zasebnim življenjem ter vseživljenjskim učenjem, pa tudi k ukrepom za zmanjšanje razlik v plačah in pokojninah, ter na splošno za izboljšanje položaja žensk na trgu dela;

12.  pozdravlja, da je velika večina držav članic preučila katero od oblik pozitivnega ukrepanja na področju uporabe direktive;

13.  ima pomisleke, ker se nacionalna sodišča pri tem, kar predvideva zakonodaja, glede ravni in zneska dodeljene odškodnine pogosto odločijo za milejše sankcije; poudarja, da bi morala Komisija pozorno spremljati pravila o sankcijah in pravnih sredstvih v državah članicah ter tako zagotoviti, da nacionalna zakonodaja za primere diskriminacije ne bo določala izključno simboličnih kazni ali izdaje opozorila, o čemer je poročalo Evropsko sodišče.


IZID KONČNEGA GLASOVANJAV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

15.3.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

19

1

3

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Maria Arena, Vilija Blinkevičiūtė, Anna Maria Corazza Bildt, Viorica Dăncilă, Anna Hedh, Mary Honeyball, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Elisabeth Köstinger, Margot Parker, João Pimenta Lopes, Liliana Rodrigues, Michaela Šojdrová, Ernest Urtasun, Beatrix von Storch, Anna Záborská, Jana Žitňanská

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Stefan Eck, Linnéa Engström, Rosa Estaràs Ferragut, Evelyn Regner

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Jens Geier, Sabine Verheyen, Patricija Šulin

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

21.6.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

46

1

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Laura Agea, Guillaume Balas, Tiziana Beghin, Brando Benifei, Mara Bizzotto, Vilija Blinkevičiūtė, Enrique Calvet Chambon, David Casa, Ole Christensen, Martina Dlabajová, Lampros Fountoulis, Elena Gentile, Arne Gericke, Marian Harkin, Czesław Hoc, Danuta Jazłowiecka, Jan Keller, Ádám Kósa, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Jérôme Lavrilleux, Jeroen Lenaers, Javi López, Morten Løkkegaard, Thomas Mann, Dominique Martin, Emilian Pavel, Georgi Pirinski, Marek Plura, Terry Reintke, Sofia Ribeiro, Claude Rolin, Anne Sander, Sven Schulze, Romana Tomc, Yana Toom, Marita Ulvskog, Renate Weber, Tatjana Ždanoka

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Daniela Aiuto, Georges Bach, Lynn Boylan, Sergio Gutiérrez Prieto, Paloma López Bermejo, Joachim Schuster, Csaba Sógor, Neoklis Sylikiotis, Flavio Zanonato, Gabriele Zimmer

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Paul Tang


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

46

+

ALDE

 

ECR

EFDD

GUE/NGL

NI

PPE

 

 

S&D

 

 

Verts/ALE

Enrique Calvet Chambon, Martina Dlabajová, Marian Harkin, Morten Løkkegaard, Yana Toom, Renate Weber,

Arne Gericke,

Laura Agea, Daniela Aiuto, Tiziana Beghin,

Lynn Boylan, Paloma López Bermejo, Neoklis Sylikiotis, Gabriele Zimmer,

Lampros Fountoulis,

Georges Bach, David Casa, Danuta Jazłowiecka, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Ádám Kósa, Jérôme Lavrilleux, Jeroen Lenaers, Thomas Mann, Marek Plura, Sofia Ribeiro, Claude Rolin, Anne Sander, Sven Schulze, Csaba Sógor, Romana Tomc,

Guillaume Balas, Brando Benifei, Vilija Blinkevičiūtė, Ole Christensen, Elena Gentile, Sergio Gutiérrez Prieto, Jan Keller, Javi López, Emilian Pavel, Georgi Pirinski, Joachim Schuster, Paul Tang, Marita Ulvskog, Flavio Zanonato,

Terry Reintke, Tatjana Ždanoka,

1

-

ENF

Dominique Martin,

2

0

ECR

ENF

Czesław Hoc

Mara Bizzotto,

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Pravno obvestilo