Postopek : 2015/2352(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0308/2016

Predložena besedila :

A8-0308/2016

Razprave :

PV 30/11/2016 - 18
CRE 30/11/2016 - 18

Glasovanja :

PV 01/12/2016 - 6.23
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2016)0478

POROČILO     
PDF 555kWORD 61k
19.10.2016
PE 582.416v02-00 A8-0308/2016

o odgovornosti, odškodninah in finančnem jamstvu za naftne in plinske dejavnosti na morju

(2015/2352(INI))

Odbor za pravne zadeve

Poročevalec: Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos)

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane
 IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o odgovornosti, odškodninah in finančnem jamstvu za naftne in plinske dejavnosti na morju

(2015/2352(INI))

Evropski parlament,

  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o odgovornosti, odškodnini in finančnem jamstvu za naftne in plinske dejavnosti na morju v skladu s členom 39 Direktive 2013/30/EU (COM(2015)0422),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o odgovornosti, odškodnini in finančnem jamstvu pri nesrečah na morju v Evropskem gospodarskem prostoru in priloženega poročila Komisije o tej zadevi (SWD(2015)0167),

–  ob upoštevanju Direktive 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o varnosti naftnih in plinskih dejavnosti na morju in spremembi Direktive 2004/35/ES (direktiva o varnosti na morju)(1),

–  ob upoštevanju ocene učinka, spremnega dokumenta k Predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o varnosti dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja nafte in zemeljskega plina na morju (SEC(2011)1293),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode (direktiva o okoljski odgovornosti)(3),

–  ob upoštevanju mednarodnega in regionalnega pravnega reda za odškodninske zahtevke v primeru nesreč pri naftnih ali plinskih dejavnostih na morju in zlasti Mednarodne konvencije z dne 27. novembra 1992 o civilni odgovornosti za škodo, ki jo povzroči onesnaženje z nafto (konvencija o civilni odgovornosti), Mednarodne konvencije z dne 27. novembra 1992 o ustanovitvi Mednarodnega sklada za povrnitev škode, povzročene z onesnaženjem z nafto (konvencija o skladu), Mednarodne konvencije z dne 23. marca 2011 o civilni odgovornosti za škodo, ki jo povzroči onesnaženje z gorivom, Nordijske konvencije o varstvu okolja med Dansko, Finsko, Norveško in Švedsko ter protokola o dejavnostih na morju k Barcelonski konvenciji o varstvu morskega okolja in obalnih območij Sredozemlja (protokol o dejavnostih na morju),

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 13. septembra 2005(4),

–  ob upoštevanju člena 83(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovljena uredba Bruselj I)(5),

–  ob upoštevanju Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (Luganska konvencija iz leta 2007)(6),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti (uredba Rim II)(7),

–  ob upoštevanju končnega poročila o civilni odgovornosti, finančnem jamstvu in odškodninskih zahtevkih za naftne in plinske dejavnosti na morju v Evropskem gospodarskem prostoru, ki ga je za Komisijo pripravila družba BIO (Deloitte)(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o obvladovanju izzivov glede varnosti pri pridobivanju nafte in plina na odprtem morju(9),

–  ob upoštevanju hude nesreče, do katere je aprila 2010 prišlo na naftni ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu,

–  ob upoštevanju incidentov, povezanih s platformo Castor, ob obalah provinc Castello in Tarragona v Španiji, med katerimi je 500 potresov, ki so neposredno prizadeli več tisoč evropskih državljanov,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A8-0308/2016),

A.  ker je v členu 194 PDEU izrecno ohranjena pravica držav članic, da določijo pogoje za izkoriščanje svojih energetskih virov ob spoštovanju načela solidarnosti in varstva okolja;

B.  ker lahko domači viri nafte in plina precej prispevajo h kritju sedanjih evropskih energetskih potreb in so zlasti pomembni za energetsko varnost in raznolikost virov energije;

C.  ker se naftne in plinske dejavnosti na morju vse pogosteje izvajajo v vedno bolj ekstremnih okoljih, kar utegne imeti velike in katastrofalne posledice za okolje ter gospodarstvo morskih in obalnih območij;

D.  ker proizvodnja nafte in plina na območju Severnega morja zadnjih nekaj let sicer upada, kljub temu pa se bo verjetno v prihodnje povečalo število objektov na morju v Evropi, zlasti v Sredozemlju in Črnem morju;

E.  ker imajo nesreče na naftnih in plinskih ploščadih čezmejne negativne posledice in je zato ukrepanje EU za preprečevanje in blaženje posledic teh nesreč nujno in sorazmerno;

F.  se spominja tragične izgube 167 naftnih delavcev, ki so 6. julija 1988 umrli v nesreči na naftni ploščadi Piper Alpha ob obali blizu mesta Aberdeen na Škotskem;

G.  poudarja, da je po ocenah različnih študij, vključno s študijo službe Evropskega parlamenta za raziskovalne storitve in študijo Skupnega raziskovalnega središča, v sektorju nafte in plina v Evropski uniji prišlo do več tisoč nesreč, natančneje do 9700 med letoma 1990 in 2007; nadalje poudarja, da ima kumulativni učinek teh nesreč, tudi tistih, ki so manjše, hude trajne posledice za morsko okolje in bi ga bilo treba upoštevati v ustreznih direktivah;

H.  ker mora biti v skladu s členom 191 PDEU cilj vsega delovanja EU na tem področju doseči visoko raven varstva, med drugim na podlagi previdnostnega načela ter načel preventivnega ukrepanja, „onesnaževalec plača“ in trajnosti;

I.    ugotavlja, da v EU že od leta 1988 ni bilo večje nesreče na morju, poleg tega pa se 73 % nafte in plina v EU proizvede v državah članicah, ki ležijo ob Severnem morju in za katere že velja, da imajo najučinkovitejše sisteme varnosti na morju na svetu. poudarja, da ima Evropska unija približno 68.000 km obale in da se bo število objektov na morju v prihodnje verjetno precej povečalo, zlasti v Sredozemskem in Črnem morju, zato je še toliko bolj nujno, da se Direktiva 2013/30/EU v celoti izvaja in izvršuje ter se zagotovi ustrezni pravni okvir za upravljanje vseh dejavnosti na morju, še preden se zgodijo hude nesreče; poudarja, da mora okoljska politika Unije v skladu s členom 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije temeljiti na previdnostnem načelu in načelu preventivnega ukrepanja;

J.  ker je ureditev odgovornosti najpomembnejše sredstvo za uporabo načela „onesnaževalec plača“, ki zagotavlja, da podjetja odgovarjajo za škodo, ki jo povzročijo pri izvajanju svojih dejavnosti, kar jih spodbuja k temu, da sprejmejo preventivne ukrepe, razvijejo prakse in izvedejo ukrepe, s katerimi čim bolj zmanjšajo tveganje za povzročitev škode;

K.  ker so na podlagi direktive o varnosti na morju imetniki dovoljenja sicer v celoti odgovorni za preprečevanje in sanacijo okoljske škode, ki nastane zaradi njihovih dejavnosti (člen 7 skupaj s členom 38, ki širi področje uporabe direktive o okoljski odgovornosti na epikontinentalni pas držav članic), a direktiva ne omogoča uvedbe celovitega okvira EU glede odgovornosti;

L.  ker je nadvse pomembno, da so na razpolago učinkoviti in ustrezni mehanizmi odškodnin in ustrezni mehanizmi hitrega obravnavanja zahtevkov v primeru škode, ki jo naftne in plinske dejavnosti povzročijo ljudem, živalim in okolju, prav tako je nadvse pomembno, da je na razpolago dovolj virov za obnovitev glavnih ekosistemov;

M.  ker direktiva o varnosti na morju ni zagotovila harmonizacije na področju civilne škode zaradi nesreč na morju, v veljavnem mednarodnem pravnem okviru pa je težko uspešno uveljavljati čezmejne odškodninske zahtevke v civilnih zadevah;

N.  ker direktiva o varnosti na morju določa osnovne pogoje za izdajo dovoljenj, kar preprečuje, da bi se imetniki dovoljenja znašli v položaju, da se tehnično ali finančno ne bi bili sposobni spopasti s posledicami svojih dejavnosti na morju, poleg tega pa od držav članic zahteva, da uvedejo postopke za hitro in ustrezno obravnavanje odškodninskih zahtevkov, tudi v čezmejnih primerih, in da omogočijo uporabo vzdržnih finančnih instrumentov (člen 4);

1.  pozdravlja sprejetje Direktive 2013/30/EU o varnosti na morju, ki dopolnjuje Direktivo 2004/35/ES o okoljski odgovornosti in Direktivo 2011/92/EU o presoji vplivov na okolje, ter ratifikacijo Protokola o dejavnostih na morju k Barcelonski konvenciji v Svetu, saj gre za prve korake v smeri varstva okolja, urejanja človekovih dejavnosti in varnosti delavcev; poziva države članice, ki teh direktiv še niso prenesle v nacionalno pravo, naj to čim prej storijo; poziva države članice, naj zagotovijo neodvisnost pristojnih organov, kot je določeno v členu 8 direktive o varnosti na morju, in poziva Komisijo, naj oceni, ali je primerno uvesti dodatna harmonizirana pravila o odgovornosti, odškodnini in finančni varnosti, da se preprečijo morebitne nadaljnje nesreče s čezmejnimi posledicami;

2.  obžaluje, da so v direktivah 2013/30/EU in 2004/35/EU nesreče opredeljene kot „večje“ le, če pride do smrtnih žrtev ali hudih telesnih poškodb, posledice za okolje pa niso omenjene; poudarja, da lahko nesreča, tudi če ne pride do smrtnih žrtev ali hudih telesnih poškodb, zaradi svojega obsega ali pa ker na primer prizadene zaščitena območja, zaščitene vrste ali posebej občutljive habitate, močno vpliva na okolje;

3.  poudarja, da učinkovita uporaba načela „onesnaževalec plača“ za naftne in plinske dejavnosti na morju v skladu s previdnostnim načelom in načelom trajnostnega razvoja ne bi smela zajemati le stroškov preprečevanja in sanacije okoljske škode – kot se zaenkrat v določeni meri uveljavlja z direktivama o varnosti na morju in o okoljski odgovornosti – temveč bi morala zajemati tudi stroške za poravnavo običajnih odškodninskih zahtevkov; zato poziva Komisijo, naj preuči uvedbo zakonodajnega mehanizma za odškodnine za nesreče na morju, podobnega mehanizmu iz zakona o dejavnostih v zvezi z nafto na Norveškem, vsaj za sektorje, ki bi lahko bili huje prizadeti, kot so ribištvo in obalni turizem ter drugi sektorji modrega gospodarstva; v zvezi s tem priporoča, da se zlorabe in nesreče, ki se zgodijo pri dejavnostih družb, kvantitativno in kvalitativno ocenijo, in sicer tako da se zajamejo vsi sekundarni učinki na skupnosti; poleg tega v zvezi z okoljsko odgovornostjo poudarja razlike in pomanjkljivosti pri prenosu in uporabi direktive o okoljski odgovornosti, ki jih je izpostavila tudi Komisija v drugem poročilu o izvajanju; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se direktiva o okoljski odgovornosti učinkovito izvaja in se odgovornost za okoljsko škodo zaradi nesreč na morju v ustrezni meri uporablja v vsej EU;

4.  v zvezi s tem obžaluje, da direktiva o varnosti na morju ne obravnava odgovornosti za civilno škodo fizični ali pravni osebi, bodisi v obliki telesne poškodbe, materialne škode ali ekonomske izgube, ne glede na to ali gre za posredno ali neposredno škodo;

5.  obžaluje tudi dejstvo, da se obravnavanje civilne odgovornosti zelo razlikuje med državami članicami; poudarja, da v številnih državah članicah, v katerih se izvajajo plinske dejavnosti na morju, ne priznavajo odgovornosti za večino odškodninskih zahtevkov tretjih strank v primeru škode zaradi nesreče, v veliki večini držav članic nimajo sistema za plačilo odškodnine, v mnogih državah članicah pa nimajo zavarovanja, da bi imeli izvajalci dejavnosti ali odgovorne osebe dovolj finančnih sredstev, s katerimi bi poravnali zahtevke; poleg tega poudarja, da pogosto obstaja negotovost glede tega, kako se bodo pravni sistemi držav članic spopadli z različnimi civilnimi zahtevki, ki so lahko posledica nesreč pri naftnih in plinskih dejavnostih na morju; zato meni, da je potreben evropskih okvir, ki naj temelji na zakonodaji najnaprednejših držav članic in naj ne zajema le telesnih poškodb ali materialne škode, temveč tudi čisto gospodarsko izgubo, ter naj zagotavlja učinkovit mehanizem odškodnin za žrtve in sektorje, ki utegnejo biti zelo prizadeti (na primer ribištvo in obalni turizem); v zvezi s tem poziva Komisijo, naj oceni, ali bi bila možna rešitev vzpostavitev horizontalnega evropskega okvira za kolektivne odškodnine, in naj temu nameni posebno pozornost pri pripravi poročila o izvajanju direktive o varnosti na morju;

6.  v zvezi s tem poudarja, da pravila o civilnem postopku, ki določajo roke, finančne stroške, nedopustnost sporov v javnem interesu in skupinskih odškodninskih tožb, ter določbe o dokazih, ki se znatno razlikujejo med državami članicami, še bolj ovirajo uveljavljanje običajnih odškodninskih zahtevkov in zahtevkov za sanacijo škode;

7.  poudarja, da mora biti v odškodninskih sistemih mogoče čezmejne zahtevke obravnavati učinkovito, hitro in v razumnem roku, brez diskriminacije med tožniki različnih držav Evropskega gospodarskega prostora; priporoča, naj ti sistemi krijejo povzročeno primarno in sekundarno škodo na vseh prizadetih območjih, saj te nesreče prizadenejo širša območja in lahko imajo dolgoročne posledice; poudarja, da morajo sosednje države, ki niso članice Evropskega gospodarskega prostora, spoštovati mednarodno pravo;

8.  meni, da je treba uvesti stroge predpise o odgovornosti pri nesrečah na morju, ki bodo žrtvam teh nesreč olajšali dostop do pravnega varstva (tako pravnim kot fizičnim osebam), saj lahko to izvajalce dejavnosti na morju spodbudi k ustreznemu upravljanju tveganj v teh dejavnostih; meni, da bi se morali izogniti omejitvam finančne odgovornosti;

9.  poziva države članice in Komisijo, naj preučijo poseben položaj delavcev in uslužbencev v naftni in plinski industriji na morju, zlasti v malih in srednjih podjetjih; opozarja, da lahko nesreče pri naftnih in plinskih dejavnostih na morju še posebej hudo prizadenejo ribištvo in turizem, pa tudi druge sektorje, katerih dejavnosti so odvisne od dobrih pogojev v skupnem morskem okolju, saj lahko ti sektorji, v katerih je veliko malih in srednjih podjetij, v primeru večje nesreče na morju utrpijo precejšnjo ekonomsko izgubo;

10.  zato poudarja, da je nadvse pomembno posodobiti obstoječe sisteme odgovornosti v državah članicah in zagotoviti, da morebitne nesreče v njihovih vodah ne bodo škodile prihodnjim naftnim ali plinskim dejavnostim na morju v posamezni državi članici ali EU kot celoti, če bi se nesreča zgodila na območju, katerega prihodki so v glavnem odvisni od turizma; zato poziva Komisijo, naj ponovno preuči potrebo po uvedbi skupnih evropskih standardov za sistem zahtevkov za sanacijo in odškodninskih zahtevkov;

11.  poudarja, da je treba upoštevati tudi žrtve nenamerne škode, povezane z raziskavami, študijami in dejavnostmi na morju, pa tudi osebe, ki bodo verjetno upravičene do predvidene odškodnine;

12.    ugotavlja, da namerava Komisija prek skupine organov EU, pristojnih za dejavnosti na morju, sistematično zbrati podatke, da bo lahko izčrpneje preučila učinkovitost in obseg nacionalnih določb o odgovornosti;

13.  poudarja, da mora Komisija redno preverjati, ali so nacionalni pravni sistemi skladni z ustreznimi določbami o odgovornosti in odškodnini iz direktive o varnosti na morju in ali podjetja spoštujejo te določbe, vključno s preverjanjem računovodskih izkazov podjetij, ki se ukvarjajo z dejavnostmi na morju, in v primeru neskladnosti ukrepati, da bi preprečila hude nesreče in omejila njihove posledice za ljudi in okolje; priporoča vzpostavitev skupnega mehanizma na evropski ravni za obravnavanje nesreč in zlorab;

14.  poudarja, da je treba poiskati ravnovesje med hitrim in ustreznim izplačevanjem odškodnin žrtvam in preprečevanjem izplačil v primeru nelegitimnih zahtevkov (oziroma problema zlorab), zato je treba povečati gotovost, kar zadeva stopnjo finančne odgovornosti številnih podjetij, ki svojo dejavnost opravljajo na morju, in preprečiti dolgotrajne in drage postopke pred sodiščem;

15.  obžaluje dejstvo, da v nobeni državi članici nimajo izrecno določenega širokega sklopa instrumentov finančnega jamstva za odškodninske zahtevke v primeru običajne škode zaradi nesreč pri naftnih in plinskih dejavnostih na morju; v zvezi s tem poudarja, da se utegne zaradi pretiranega zanašanja na zavarovanje trg za instrumente finančnega jamstva zapreti, kar bi lahko privedlo do pomanjkanja konkurence in višjih stroškov;

16.  obžaluje slabo uporabo instrumentov finančnega jamstva v Evropski uniji pri kritju škode, ki jo povzročijo najdražje nesreče na morju; ugotavlja, da je eden od možnih vzrokov ta, da glede na obseg odgovornosti za škodo v nekaterih državah članicah takšni instrumenti morda niso potrebni;

17.  poziva države članice, naj zagotovijo podrobne podatke o uporabi finančnih instrumentov in zadostno kritje pri nesrečah na morju, tudi tistih najdražjih;

18.  meni, da bi bilo treba objaviti vse primere dokazane odgovornosti in podrobnosti o uporabljenih sankcijah, da bi bila resnična cena okoljske škode pregledna za vse;

19.  poziva Komisijo, naj spodbuja države članice, da razvijejo instrumente finančnega jamstva za običajne odškodninske zahtevke v primeru nesreč pri naftnih in plinskih dejavnostih na morju ter transportu nafte in plina po morju, tudi v primerih insolventnosti; meni, da bi s tem lahko omejili prenašanje odgovornosti izvajalcev za naključno onesnaženje na javni proračun, iz katerega se bodo sicer morali kriti odškodninski stroški, če se pravila ne bodo spremenila; meni, da bi bilo treba v tem kontekstu oceniti tudi uvedbo sklada, ki bi temeljil na pristojbinah, ki bi jih plačevala priobalna industrija;

20.  meni, da je treba analizirati, v kolikšni meri bo imela uvedba kazenske odgovornosti na ravni EU večji odvračilni učinek kot zgolj civilne kazni, s čimer se bosta izboljšali varstvo okolja in spoštovanje varnostnih ukrepov; zato pozdravlja uvedbo direktive o kazenskopravnem varstvu okolja na ravni EU, s katero so se kazni za nekatere kršitve okoljske zakonodaje harmonizirale; vseeno obžaluje, da v področje uporabe te direktive niso zajete vse dejavnosti iz direktive o varnosti na morju; obžaluje tudi, da opredelitve kaznivih dejanj in minimalnih sankcij v primerih kršitve varnosti na morju niso harmonizirane v EU; poziva Komisijo, naj večje nesreče pri naftnih dejavnostih vključi v področje uporabe direktive o kazenskopravnem varstvu okolja in naj Parlamentu prvo poročilo o izvajanju direktive o varnosti na morju predloži pravočasno, torej najpozneje do 19. julija 2019;

21.  poziva Komisijo, naj pripravi potrebne študije za oceno ekonomskega tveganja, ki mu utegnejo biti izpostavljene države članice in njihove obalne regije, pri čemere naj upošteva panožno usmerjenost posameznih regij, stopnjo koncentracije naftnih in plinskih dejavnosti na morju na posameznih območjih, pogoje delovanja, podnebne dejavnosti, kot so oceanski toki in vetrovi, in uporabljene ekonomske standarde; zato priporoča, da se uvedejo zaščitni mehanizmi in varnostni obseg v primeru prenehanja dejavnosti, in pozdravlja, da industrija gradi štiri naprave za zamašitev naftnih vrtin (t. i. capping stacks), s katerimi se lahko v primeru nesreče na morju omeji razlitje nafte;

22.  poziva, naj se pripravi posebej prilagojena presoja vpliva na okolje za vse dejavnosti v arktični regiji, kjer so ekosistemi še posebno ranljivi in tesno povezani s svetovno biosfero;

23.  poziva Komisijo in države članice, naj preučijo možnost uvedbe dodatnih ukrepov, s katerimi bi učinkovito varovali naftne in plinske dejavnosti na morju, preden bi se zgodila huda nesreča;

24.  v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj še naprej preučujejo možnost za mednarodno rešitev, saj je veliko podjetij, ki izvajajo naftne in plinske dejavnosti v EU, dejavnih po vsem svetu, tako da bi globalna rešitev s strožjim nadzorom gospodarskih družb, ki se ukvarjajo s pridobivanjem nafte in plina zunaj meja EU, zagotovila globalno konkurenčne pogoje; poziva države članice, naj hitro ratificirajo pariški sporazum o podnebnih spremembah iz decembra 2015;

25.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1)

UL L 178, 28.6.2013, str. 66.

(2)

UL L 328, 19.11.2008, str. 28.

(3)

UL L 143, 30.4.2004, str. 56.

(4)

Zadeva C-176/03, Komisija proti Svetu, ECLI:EU:C:2005:542.

(5)

UL L 351, 20.12.2012, str. 1.

(6)

UL L 339, 21.12.2007, str. 3.

(7)

UL L 199, 31.7.2007, str. 40.

(8)

BIO by Deloitte, Civil liability, financial security and compensation claims for offshore oil and gas activities in the European Economic Area (Civilna odgovornost, finančno jamstvo in odškodninski zahtevki za naftne in plinske dejavnosti na morju v Evropskem gospodarskem prostoru), končno poročilo pripravljeno za Evropsko komisijo – GD za energetiko.

(9)

UL C 51E, 22.2.2013, str. 43.


OBRAZLOŽITEV

Ozadje

Naftne in plinske dejavnosti na morju se izvajajo vse dlje od kopnega in pogosto v veliko globlji vodi kot prej. Nekatere dejavnosti potekajo v zelo neusmiljenih okoljih, kot je Arktika, ter v krajih, kjer je velik del dohodka odvisen od turizma, kot na primer v Sredozemskem in Egejskem morju. Več kot 90 % nafte in 60 % plina proizvedenih v Evropi (EU in Norveška/Islandija) prihaja iz dejavnosti na morju. Naftne in plinske dejavnosti na morju (raziskovanje in izkoriščanje) že potekajo ali so načrtovane v teritorialnih vodah 18 držav članic.

Direktiva o varnosti na morju je bila sprejeta po eksploziji na ploščadi Deepwater Horizon in razlitju z nje 20. aprila 2010, in sicer zato, da bi vzpostavili minimalne zahteve za preprečevanje večjih nesreč pri naftnih in plinskih dejavnostih na morju v EU in omejili posledice takšnih nesreč. Države članice bi morale v skladu z direktivo o varnosti na morju do 19. julija 2015 posodobiti svoje nacionalne zakonodajne okvire za naftne in plinske dejavnosti na morju. Ker je ta rok že zdavnaj minil, bi že morali biti vzpostavljeni osnovni elementi celovitega vseevropskega okvira za preprečevanje večjih nesreč in omejevanje njihovih posledic.

Člen 7 direktive o varnosti na morju skupaj s členom 38 določa, da so imetniki dovoljenja v celoti odgovorni za preprečevanje in sanacijo okoljske škode, ki nastane zaradi njihovih dejavnosti. Pristojni javni organi držav članic, ki jim je zaupana naloga zastopanja interesov varstva okolja, zagotovijo opredelitev odgovornega izvajalca; vzpostavijo vzročno zvezo, pripravijo in odobrijo načrt sanacije, sprejmejo potrebne preventivne ali sanacijske ukrepe itd. V členu 4 direktive o varnosti na morju so določeni osnovni pogoji za izdajo dovoljenj, kar preprečuje, da bi se imetniki dovoljenja znašli v položaju, ko se tehnično ali finančno ne bi bili sposobni spopasti s posledicami svojih dejavnosti na morju. Poleg tega od držav članic zahteva, da uvedejo postopke za hitro in ustrezno obravnavo odškodninskih zahtevkov, tudi v čezmejnih primerih, in da omogočijo uporabo vzdržnih finančnih instrumentov.

Civilna in kazenska odgovornost

Direktiva o varnosti na morju ne obravnava odgovornosti za civilno škodo fizični ali pravni osebi, bodisi v obliki telesne poškodbe, materialne škode ali ekonomske izgube, bodisi posledično ali čisto. Ne obravnava niti kazenske odgovornosti za nesreče na morju, morebitnih kazenskih sankcij in drugih kazni brez odvzema prostosti. Čeprav so kršitve v zvezi z varnostjo na morju v številnih državah(1) že vključene v področje uporabe kazenskega zakonika, pa v EU ni usklajena niti opredelitev kaznivih dejanj niti minimalna vrsta in višina sankcij. Uvedba kazenske odgovornosti na ravni EU bi lahko imela še večji odvračilni učinek kot zgolj civilne kazni, s čimer bi se utegnila izboljšati varstvo okolja in spoštovanje varnostnih ukrepov. To bi bilo v skladu s pravom EU, če bodo sprejeti kazenskopravni ukrepi za učinkovito izvajanje okoljske politike EU(2). Poleg tega se lahko v skladu s členom 83(2) PDEU sprejmejo minimalna pravila v obliki opredelitve kaznivih dejanj in sankcij, če se izkaže, da je to nujno zaradi zagotavljanja učinkovitega izvajanja politike Unije. To pa pomeni, da je za opredelitev kršitve direktive o varnosti na morju kot kaznivega dejanja potreben preskus potrebnosti in sorazmernosti.

Civilno odgovornost lahko razdelimo na tri kategorije: telesne poškodbe, materialno škodo in ekonomsko izgubo. V skladu s končnim poročilom o civilni odgovornosti, finančnem jamstvu in odškodninskih zahtevkih za naftne in plinske dejavnosti na morju v Evropskem gospodarskem prostoru, ki ga je za Komisijo pripravila družba BIO (Deloitte), vse ciljne države omogočajo vložitev odškodninskih zahtevkov za telesno poškodbo in materialno škodo kot posledico nesreč na morju. V evropskem gospodarskem prostoru je ta odgovornost skoraj vedno finančno neomejena(3), vendar pa države civilno odgovornost za takšne nesreče obravnavajo na zelo različne načine. Civilna odgovornost za nesreče na morju je v večini ciljnih držav omejena z zahtevo po pravnih dokazih o malomarnosti ali neposrednosti utrpele ekonomske izgube in/ali neposredno prepovedjo plačila odškodninskih zahtevkov za telesno poškodbo in materialno škodo („izključitveno pravilo“).

Komercialna ribištva in ljudje, ki se ukvarjajo z akvakulturo in ribogojstvom, lahko utrpijo čisto ekonomsko izgubo, če ne morejo več opravljati svoje poslovne dejavnosti zaradi prepovedi ribolova in prodaje školjk ali zmanjšanja in izgube trgov zaradi razlitja nafte ali kemikalij iz naftnih ali plinskih dejavnosti na morju ali neustrezne uporabe disperzijskih sredstev. Tudi turistična podjetja lahko utrpijo čisto ekonomsko izgubo zaradi izgube dobička, ker imajo zaradi razlitja nafte in kemikalij, naplavljenih na plaže, manj strank ali te celo izgubijo. Med prizadetimi turističnimi podjetji so lahko hoteli, restavracije in potniške ladje, pa tudi kavarne in trgovine s spominki. Prav tako so lahko prizadete druge obalne industrije, kot so elektrarne in naprave za razsoljevanje, ki uporabljajo velike količine morske vode in ki se lahko pokvarijo, če vanje črpajo mastno vodo.

Edina država EGP, katere zakonodaja v zvezi z ribiško industrijo posebej določa odgovornost za nadomestilo v primeru onesnaženja zaradi dogodka pri naftnih in plinskih dejavnostih, je Norveška. Danska je uvedla objektivno odgovornost za telesne poškodbe, materialno škodo in ekonomsko izgubo, ki jih povzroči raziskovanje in proizvodnja ogljikovodikov. Kaže, da sta Grčija in Ciper poleg splošnega odškodninskega prava, z vzorčno shemo za pogodbena razmerja oziroma osnutkom vzorčne pogodbe o najemu odgovornost za čisto ekonomsko izgubo prenesli na imetnike dovoljenj/najemnike. Zaradi vključitve obveznosti plačila nadomestila osebam, ki so utrpele škodo, nastalo zaradi naftnih in plinskih dejavnosti na morju, v pogodbene sporazume, pa lahko samo država zahteva, da imetnik dovoljenja/najemnik izpolni svoje obveznosti iz pogodbe. Tožniki bi torej morali državo prepričati, naj ukrepa v njihovem imenu.

Čeprav uredbi Bruselj I in Rim II prispevata k varovanju interesov tožnikov pri nesrečah, ki izvirajo iz držav z manj strogimi pravili o civilni odgovornosti, kot veljajo v njihovi lastni jurisdikciji, pa je treba dodatno preučiti, ali je ta položaj ustrezen z vidika dostopa do pravnega varstva in enakih konkurenčnih pogojev za podjetja. Razlike med sistemi odgovornosti povečujejo možnosti za iskanje najugodnejše pravne ureditve, če zaradi nesreče pri naftnih in plinski dejavnostih na morju pride do izpusta nafte, plina ali drugih nevarnih snovi.

Poročevalec zato meni, da je posodobitev veljavnih sistemov odgovornosti v državah članicah izjemno pomembna, če želimo zagotoviti, da incident v vodah teh držav ne bi negativno vplival na prihodnost naftnih in plinskih dejavnosti na morju ali celotne EU, tudi če bi se zgodil na območju, ki je zelo odvisno od dohodka od turizma. Zaradi gospodarske recesije ter spodbujanjem naftnih in plinskih dejavnosti na morju kot sredstva za odpravo primanjkljaja držav, za te države pomanjkanje učinkovitega sistema odgovornosti in finančnega jamstva za pokritje terjatev predstavlja veliko tveganje.

Finančno jamstvo

V skladu z uvodno izjavo 63 direktive o varnosti na morju, bi morala Evropska komisija Evropskemu parlamentu in Svetu predložiti poročilo o ustreznih ukrepih, s katerimi bi zagotovili ustrezen trden sistem odgovornosti za škodo, povezano z naftnimi in plinskimi dejavnostmi na morju, ter zahtevah glede finančne sposobnosti, vključno z razpoložljivostjo ustreznih instrumentov finančnega jamstva ali drugih ureditev. To lahko vključuje preučitev izvedljivosti vzajemnih odškodninskih shem.

Trenutno večina držav predpisuje le en odškodninski mehanizem, in sicer zavarovanje. To je v ostrem nasprotju z mehanizmi, ki jih lahko imetnik dovoljenja za naftne in plinske dejavnosti na morju izbere za izpolnitev obveznosti iz dovoljenja ali pogodbenega razmerja in ki najpogosteje vključujejo bančne garancije, garancije za dobro izvedbo, zavarovanje in po potrebi jamstva matičnega podjetja. Nenazadnje, ni jasno, ali zavarovalne police, ki jih sprejmejo pristojni organi držav, vključujejo kritje za čisto ekonomsko izgubo, kajti malo verjetno je, da bi imetnik dovoljenja za naftne in plinske dejavnosti na morju prevzel finančno jamstvo za odgovornost, ki ne obstaja v jurisdikciji, v kateri opravlja dejavnosti.

Poročevalec zato meni, da je treba spodbujati uravnoteženo rešitev glede zahtev za obvezno finančno jamstvo, da naftnih družb ne bi pregnali iz naftne in plinske industrije na morju. To je treba storiti na način, ki ne bo ogrozil učinkovitosti načela odgovornosti povzročitelja zaradi prenizkih minimalnih jamstvenih zneskov, pa tudi, da se obveznega jamstva ne omeji zgolj na zavarovalne produkte.

Sklep

Učinkovitost sistemov odgovornosti v državah za tradicionalno škodo, nastalo zaradi onesnaženja z naftnih in plinskih dejavnosti na morju, ureditve za obravnavo odškodninskih zahtevkov za nastalo škodo, razpoložljivost instrumentov finančnega jamstva in zahteve za finančno jamstvo so tesno povezane. Možno je, da gre pri veliki večini odškodninskih zahtevkov za tradicionalno škodo, nastalo zaradi incidenta pri naftnih in plinskih dejavnostih na morju, za čisto ekonomsko izgubo. Če sistem odgovornosti v državi članici ne pozna takšne vrste izgube, ali pa se je odločila za previden pristop k zahtevkom za čisto ekonomsko izgubo, potem je vseeno ali obstaja učinkovit sistem za obravnavo odškodninskih zahtevkov ali so takšni zahtevki pokriti z instrumenti finančnih jamstev.

Glede na sedanje sisteme odgovornosti v državah članicah se zdi, da je ključno vprašanje, ali bo večina civilnih zahtevkov v zvezi z nesrečami, ki so povzročile splošno škodo zaradi onesnaženja, izpolnjevala zahteve sedanjih zakonodajnih, nezakonodajnih, ad hoc ali sodnih ureditev, ki se uporabljajo v teh državah. Z izjemo Francije, Nizozemske in Danske, je v številnih državah članicah malo verjetno, da bodo tožniki dobili odškodnino, zlasti ne podjetja, ki so utrpela posredno škodo, kot so trajekti, podjetja za predelavo rib itd. Takšni zahtevki so bili vloženi v EU, predvsem v primeru razlitij nafte s plovil in v okviru mednarodne ureditve, vzpostavljene s konvencijami o civilni odgovornosti in ustanovitvi Mednarodnega sklada za povrnitev škode, za kritje izgubljenega dohodka, če je izguba neposredna. Vendar pa takšnih konvencij ni na področju nadomestil za škodo z naftnih in plinskih dejavnosti na morju in najverjetneje ne bi zajemale teh nesreč, saj naftnih in plinskih objektov na morju najverjetneje ne bi štele za svoje namene za „ladje“.

Poročevalec zato meni, da mora Komisija tesno sodelovati z državami članicami in zagotoviti, da bo sistem odškodnin in finančnih jamstev za naftne in plinske dejavnosti na morju v EU posodobljen, natančneje, da i) omogoči odškodninske zahtevke tretjih oseb za tradicionalno škodo, ki je posledica naftnih in plinskih dejavnosti na morju; vzpostavi učinkovit odškodninski sistem za obravnavo ustreznih plačil in zagotovi, da bodo imeli izvajalci ali drugi povzročitelji ustrezna finančna sredstva za izpolnitev odškodninskih zahtevkov.

(1)

Na primer na Danskem, v Združenem kraljestvu in na Norveškem.

(2)

Sodba v zadevi C-176/03, Komisija proti Svetu, z dne 13. septembra 2005.

(3)

Nemčija bo morda uvedla omejitev odgovornosti za odškodninske tožbe, za katere se uporablja objektivna odgovornost.


MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (12.7.2016)

za Odbor za pravne zadeve

o odgovornosti, odškodnini in finančnem jamstvu za naftne in plinske dejavnosti na morju

(2015/2352(INI))

Pripravljavec mnenja: Nikos Andrulakis (Nikos Androulakis)

POBUDE

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za pravne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  opozarja na škodo, ki jo je okolju povzročila nesreča naftne ploščadi Deepwater Horizon; prav tako poudarja, da je projekt Castor v letu 2013 ob obalah pokrajin Tarragona in Castello povzročil okoli 500 potresov, z neposrednimi posledicami za več tisoč evropskih državljanov;

2.  se spominja tragične izgube 167 naftnih delavcev, ki so 6. julija 1988 umrli v nesreči na naftni ploščadi Piper Alpha ob obali blizu mesta Aberdeen na Škotskem;

3.  ugotavlja, da v EU že od leta 1988 ni bilo večje nesreče na morju, poleg tega pa se 73 % nafte in plina v EU proizvede v državah članicah, ki ležijo ob Severnem morju in za katere že velja, da imajo najučinkovitejše sisteme varnosti na morju na svetu. poudarja, da ima Evropska unija približno 68.000 km obale in da se bo število objektov na morju v prihodnje verjetno povečalo, zlasti v Sredozemskem in Črnem morju, zato sta še toliko bolj nujna popolno izvajanje in izvrševanje Direktive 2013/30/EU ter priprava ustreznega pravnega okvira za upravljanje vseh dejavnosti na morju še preden se zgodijo hude nesreče; poudarja, da mora okoljska politika Unije v skladu s členom 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije temeljiti na previdnostnem načelu in načelu preventivnega ukrepanja;

4.  obžaluje, da so v direktivah 2013/30/EU in 2004/35/EU nesreče opredeljene kot „večje“ le, če pride do smrtnih žrtev ali hudih telesnih poškodb, ni pa jasnega sklicevanja na resnost v smislu posledic za okolje; poudarja, da lahko nesreča, tudi če ne pride do smrtnih žrtev ali hudih telesnih poškodb, zaradi svojega obsega ali pa ker na primer prizadene zaščitena območja, zaščitene vrste ali posebej občutljive habitate, močno vpliva na okolje;

5.  poudarja, da je po ocenah različnih študij, vključno s študijo službe Evropskega parlamenta za raziskovalne storitve in študijo Skupnega raziskovalnega središče, v sektorju nafte in plina v Evropski uniji prišlo do več tisoč nesreč, natančneje do 9700 med letoma 1990 in 2007; nadalje poudarja, da ima kumulativni učinek teh nesreč, tudi tistih, ki so manjše, pomembne in trajne posledice za morsko okolje in bi ga bilo treba upoštevati v ustreznih direktivah;

6.  pozdravlja sprejetje Direktive št. 2013/30/EU o varnosti na morju, ki dopolnjuje Direktivo št. 2004/35/ES o okoljski odgovornosti in Direktivo št. 2011/92/EU o presoji vplivov na okolje, ter da je Svet ratificiral Protokol o dejavnostih na morju k Barcelonski konvenciji kot prvi korak za varstvo okolja in zdravja in varnosti ter zdravja in varnosti delavcev; opominja, da je bil rok za prenos direktive 19. julij 2015; ugotavlja, da večina držav članic še ni izvedla ustreznih določb direktive o varnosti na morju; poziva Komisijo, naj pozorno spremlja njeno izvajanje, da bi ocenili, ali bi bilo ustrezno uvesti dodatna usklajena pravilo o odgovornosti, nadomestilih in finančni varnosti, s katerimi bi čim prej izboljšali skladnost z direktivo o varnosti na morju, da bi preprečili prihodnje nesreče;

7.  poudarja, da je za vsako dejavnost na morju treba opraviti redne analize tveganja in okoljske presoje vplivov in objaviti njihove ugotovitve, in sicer v skladu z drugo zakonodajo EU in področji politik, kot so biotska raznovrstnost, podnebne spremembe, trajnostna raba tal, varstvo morskega okolja, ranljivost in odpornost na nesreče in naravne nesreče, ter pred izdajo dovoljenja za dejavnost zagotoviti ustrezno usposabljanje osebja; poziva Evropsko agencijo za pomorsko varnost, naj Komisiji in državam članicam pomaga pri pripravi načrtov za odzivanje ob nesrečah; pozdravlja namero industrije, da zgradi štiri naprave za zamašitev podvodnih naftnih vrtin (t. i. capping stack), s katerimi se lahko omeji razlitje nafte v primeru nesreče;

8.  poziva, naj se pripravi posebej prilagojena presoja vpliva na okolje za vse dejavnosti v arktični regiji, kjer so ekosistemi še posebno ranljivi in povezani s svetovno biosfero;

9.  poudarja, da je treba zagotoviti hitre in učinkovite popravne ukrepe, vključno z ustrezno odškodnino vsem žrtvam za onesnaženje in okoljsko škodo, ki jo povzročijo nesreče na morju, in to v skladu z načelom odgovornosti povzročitelja;

10.  poudarja, da morajo biti dejavnosti na morju pod stalnim strokovnim nadzorom držav članic v skladu s pravom EU, s čimer zagotovijo, da obstaja učinkovita kontrola za preprečevanje večjih nesreč ter omejitev njihovega vpliva na ljudi in okolje;

11.  ugotavlja, da direktiva o varnosti na morju sicer vsebuje nekaj posebnih določb o vprašanjih odgovornosti in odškodnine, vendar pa ne vzpostavlja celovitega okvira EU glede odgovornosti; poudarja, da je treba zagotoviti enak dostop do pravnega varstva in odškodnin za škodo v primeru nesreč s čezmejnimi posledicami, pri čemer je treba upoštevati, da so v skladu s členom 41(3) in (5) direktive o varnosti na morju nekatere države članice delno izvzete;

12.  obžaluje, da pravila o kazenski odgovornosti za kršitve v zvezi z varnostjo dejavnosti na morju v EU niso usklajene; poziva Komisijo, naj pripravi predlog, s katerim bo kršitve na podlagi direktive o varnosti na morju vključila na področje uporabe Direktive št. 2008/99/ES o kaznivih dejanjih zoper okolje, kar bi še povečalo odvračilni učinek;

13.  ugotavlja, da namerava Komisija preko skupine organov EU, pristojnih za dejavnosti na morju, sistematično zbrati podatke, da bi lahko izčrpneje preučila učinkovitost in obseg nacionalnih določb o odgovornosti;

14.  obžaluje, da se obseg odgovornosti za škodo in premoženjsko izgubo, ki bosta bistvena instrumenta za zagotavljanje dejanske varnosti na morju v Uniji, med državami članicami razlikuje; poziva Komisijo, naj oceni potrebo po uskladitvi odgovornosti na ravni Unije, ob upoštevanju čezmejne narave teh dejavnosti;

15.  meni, da je treba uvesti stroge predpise o odgovornosti pri nesrečah na morju, ki bodo žrtvam takih nesreč olajšali dostop do pravnega varstva (tako pravnim kot fizičnim osebam), izvajalce dejavnosti na morju pa lahko spodbudili k ustreznemu upravljanju tveganj v teh dejavnostih; meni, da bi se morali izogniti omejitvam finančne odgovornosti;

16.  meni, da bi morali javno objaviti vse primere dokazane odgovornosti in podrobnosti o uporabljenih sankcijah, da bi bila resnična cena okoljske škode pregledna za vse;

17.  poziva države članice, naj zagotovijo podrobne podatke o uporabi finančnih instrumentov in zadostno kritje pri nesrečah na morju, tudi tistih najdražjih;

18.  obžaluje slabo uporabo instrumentov finančnega jamstva v Evropski uniji pri kritju škode, ki jo povzročijo najdražje nesreče na morju; ugotavlja, da je eden od možnih vzrokov ta, da glede na obseg odgovornosti za škodo v nekaterih državah članicah takšni instrumenti morda niso potrebni;

19.  ugotavlja, da veliko držav članic nima regulativnih zahtev za posebne ravni kritja; poudarja, da bi bili točno določeni zneski na ravni EU brezplodni in da je potrebna metodologija na ravni EU za izračunavanje zneskov, ki jih zahtevajo nacionalni organi, ki bo upoštevala posebnosti dejavnosti, lokalne razmere in okolico naprave, da bi zagotovili ustrezne odškodnine za nesreče s čezmejnim učinkom;

20.  priznava, da je treba omogočiti dovolj prožnosti glede oblik instrumentov finančne varnosti, vendar poudarja, da so potrebni bolj usklajeni predpisi glede preverjanja oblike in višine zagotovljenega finančnega jamstva, da bi lahko ustrezno krili morebitno škodo, da bi subjekti finančnega jamstva lahko zadostili povpraševanju po kritju in da bi spodbudili sorazmerno uporabo teh instrumentov; poziva Komisijo, naj predloži predloge, kar je še posebej pomembno glede na čezmejno naravo tovrstnih nesreč;

21.  ugotavlja, da je za zavarovanje pred tveganjem pri najdražjih in najredkejših nesrečah na morju na voljo več različnih produktov finančnega jamstva; poziva države članice, naj razširijo obseg sprejemljivih mehanizmov finančnega jamstva za izdajo dovoljenj in dejavnosti na morju, obenem pa zagotovijo enakovredno raven kritja;

22.  poziva Komisijo in države članice, naj razmislijo o ustanovitvi zakonodajnega mehanizma za odškodnine za nesreče na morju, podobnega mehanizmu iz zakona o dejavnostih v zvezi z nafto na Norveškem, vsaj za sektorje, ki bi lahko bili huje prizadeti, kot sta ribištvo in obalni turizem ter drugi sektorji modrega gospodarstva;

23.  poziva Komisijo, naj ob uvedbi postopka za ugotavljanje kršitev proti neki državi članici, Odboru za okolje, javno zdravje in varnost hrane Evropskega parlamenta poroča o zadevi in ukrepih, ki jih predlaga za odpravo posledic ukrepov te države članice.

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

12.7.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

58

7

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Marco Affronte, Margrete Auken, Pilar Ayuso, Zoltán Balczó, Catherine Bearder, Ivo Belet, Simona Bonafè, Biljana Borzan, Lynn Boylan, Cristian-Silviu Buşoi, Soledad Cabezón Ruiz, Nessa Childers, Alberto Cirio, Birgit Collin-Langen, Mireille D’Ornano, Miriam Dalli, Seb Dance, Jørn Dohrmann, Ian Duncan, Stefan Eck, Bas Eickhout, Eleonora Evi, José Inácio Faria, Karl-Heinz Florenz, Francesc Gambús, Elisabetta Gardini, Gerben-Jan Gerbrandy, Jens Gieseke, Julie Girling, Sylvie Goddyn, Françoise Grossetête, Andrzej Grzyb, György Hölvényi, Anneli Jäätteenmäki, Jean-François Jalkh, Karin Kadenbach, Kateřina Konečná, Giovanni La Via, Peter Liese, Norbert Lins, Valentinas Mazuronis, Susanne Melior, Miroslav Mikolášik, Massimo Paolucci, Gilles Pargneaux, Piernicola Pedicini, Pavel Poc, Frédérique Ries, Michèle Rivasi, Annie Schreijer-Pierik, Renate Sommer, Dubravka Šuica, Tibor Szanyi, Nils Torvalds, Jadwiga Wiśniewska, Damiano Zoffoli

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Nikos Andrulakis (Nikos Androulakis), Paul Brannen, Nicola Caputo, Martin Häusling, Merja Kyllönen, Christel Schaldemose, Keith Taylor

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Jiří Maštálka, Maurice Ponga


IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

13.10.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

18

2

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Max Andersson, Joëlle Bergeron, Marie-Christine Boutonnet, Jean-Marie Cavada, Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), Therese Comodini Cachia, Mady Delvaux, Rosa Estaràs Ferragut, Enrico Gasbarra, Gilles Lebreton, António Marinho e Pinto, Julia Reda, Evelyn Regner, Pavel Svoboda, József Szájer, Tadeusz Zwiefka

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Daniel Buda, Sergio Gaetano Cofferati, Pascal Durand, Evelyne Gebhardt, Constance Le Grip, Virginie Rozière

Pravno obvestilo