Postopek : 2016/2096(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0380/2016

Predložena besedila :

A8-0380/2016

Razprave :

PV 13/02/2017 - 15
CRE 13/02/2017 - 15

Glasovanja :

PV 14/02/2017 - 8.10
CRE 14/02/2017 - 8.10
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2017)0028

POROČILO     
PDF 699kWORD 77k
12.12.2016
PE 587.677v02-00 A8-0380/2016

o spodbujanju enakosti spolov pri raziskavah o duševnem zdravju in kliničnih raziskavah

(2016/2096(INI))

Odbor za pravice žensk in enakost spolov

Poročevalka: Beatriz Becerra Basterrechea

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za razvoj
 IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o spodbujanju enakosti spolov pri raziskavah o duševnem zdravju in kliničnih raziskavah

(2016/2096(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti člena 19 in člena 168, v katerem je zagotavljanje visoke ravni varovanja zdravja navedeno med cilji vseh politik EU,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 21, 23 in 35,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 536/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o kliničnem preskušanju zdravil za uporabo v humani medicini in razveljavitvi Direktive 2001/20/ES,

–  ob upoštevanju Direktive 2001/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z izvajanjem dobre klinične prakse pri kliničnem preskušanju zdravil za ljudi (direktiva o kliničnem preskušanju),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020: Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije o izboljšanju duševnega zdravja – pot k strategiji na področju duševnega zdravja za Evropsko unijo (COM(2005)0484),

–  ob upoštevanju kompasa EU za ukrepanje za duševno zdravje in dobro počutje,

–  ob upoštevanju celovitega načrta Svetovne zdravstvene organizacije (SZO) za ukrepanje na področju duševnega zdravja za obdobje 2013–2020,

–  ob upoštevanju globalne strategije SZO za zdravje žensk, otrok in mladostnikov za obdobje 2016–2030

–  ob upoštevanju deklaracije o duševne zdravju v Evropi iz leta 2005, ki so jo podpisali SZO, Komisija in Svet Evrope,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta SZO za duševno zdravje v Evropi za obdobje 2013–2020,

–  ob upoštevanju skupnega ukrepanja evropskega pakta za duševno zdravje in dobro počutje iz leta 2008,

–  ob upoštevanju skupnega ukrepanja Komisije za duševno zdravje in dobro počutje (2013–2016),

–  ob upoštevanju splošne pripombe št. 14 odbora OZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice o pravici do najvišjega dosegljivega zdravstvenega standarda (dok. OZN E/C.12/2000/4) in splošne pripombe št.20 o nediskriminaciji na področju ekonomskih, socialnih in kulturnih pravic (dok. OZN E/C.12/GC/2009),

–  ob upoštevanju priporočila CM/Rec(2010)5 odbora ministrov Sveta Evrope državam članicam o ukrepih za boj proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti ali identitete,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter mnenja Odbora za razvoj (A8-0380/2016),

A.  ker je pravica do najvišjega dosegljivega standarda na področju telesnega in duševnega zdravja temeljna človekova pravica in vključuje obveznost nediskriminacije; ker bi moral vsak imeti dostop do zdravstvenega varstva; ker je dostop do zdravstvenega varstva na področju duševnega zdravja nadvse pomembno vprašanje, da se zagotovi kakovost življenja evropskih državljanov, spodbudi socialna vključenost ter zagotovi gospodarski in kulturni razvoj v Evropi;

B.  ker je v svetovnem merilu zaradi trajajoče gospodarske krize in skokovitega porasta brezposelnosti, zlasti mladih in žensk, vse več težav v duševnem zdravju, kot so depresija, bipolarne motnje, shizofrenija, anksioznost in demenca;

C.  ker Svetovna zdravstvena organizacija duševno zdravje opredeljuje kot telesno, duševno in socialno dobro počutje in ne le kot odsotnost bolezni ali slabotnosti; ker po mnenju Svetovne zdravstvene organizacije duševne motnje pomenijo vrsto duševnih in vedenjskih motenj, kot so depresija, bipolarne motnje, shizofrenija, anksiozne motnje, demenca in avtizem; ker Svetovna zdravstvena organizacija duševno zdravje opredeljuje koz stanje čustvenega in psihološkega dobrega počutja, pri katerem je posameznik sposoben uporabljati svoje kognitivne in čustvene sposobnosti, funkcionirati v družbi, izpolnjevati običajne zahteve v vsakdanjem življenju, sklepati zadovoljive in zrele odnose z drugimi, konstruktivno prispevati k socialnim spremembam in se prilagajati zunanjim pogojem in notranjim konfliktom;

D.  ker je treba duševno zdravje razumeti in obravnavati celostno, pri tem pa upoštevati socialne, ekonomske in okoljske dejavnike, kar zahteva psihosocialni vsedružbeni pristop, da bi dosegli najvišjo možno raven duševnega dobrega počutja za vse državljane;

E.  ker mora celostna strategija za duševno zdravje in dobro počutje vključevati vidik življenjskega cikla, pri čemer je treba upoštevati različne dejavnike, ki vplivajo na posameznike različne starosti; ker je treba upoštevati posebno ranljivost najstnic in starejših žensk;

F.  ker sta telesno in duševno zdravje tesno povezani in sta bistveni za splošno dobro počutje; ker je znano, da lahko slabo duševno zdravje privede do kroničnih telesnih bolezni in da je bolj verjetno, da se bodo pri ljudeh s temi boleznimi razvile duševne motnje; ker imajo raziskave o telesnem zdravju kljub temu, da je ta povezava znana, pogosto prednost pred raziskavami o duševnem zdravju;

G.  ker na duševno zdravje žensk in deklet negativno vpliva več dejavnikov, med katerimi prevladujejo spolni stereotipi in diskriminacija, objektivizacija, nasilje na podlagi spola in nadlegovanje, delovno okolje, ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem, socialno-ekonomski pogoji, odsotnost ali slaba kakovost vzgoje na področju duševnega zdravja in omejen dostop do zdravstvenega varstva na področju duševnega zdravja;

H.  ker je skoraj 9 od 10 ljudi z duševnimi težavami žrtev stigmatizacije in diskriminacije, več kot 7 od 10 pa jih meni, da je zaradi stigmatizacije in diskriminacije kakovost njihovega življenja manjša;

I.  ker je treba pozornost nameniti geografskim dejavnikom duševnega zdravja in dobrega počutja ter razlikam med mestnim in podeželskim okoljem, med drugim v smislu demografije, dostopa do zdravstvene oskrbe in storitev;

J.  ker lahko hormonske spremembe v perimenopavzi in v obdobju po menopavzi vplivajo na čustveno zdravje žensk in povzročajo težave v duševnem zdravju, med drugim depresijo in anksioznost; ker lahko preobčutljivost na simptome ovira pravočasno odkrivanje in ustrezno zdravljenje;

K.  ker se odločilni dejavniki duševnega zdravja in dobrega počutja med moškimi in ženskami ter starostnimi skupinami razlikujejo; ker so ženske zaradi dejavnikov, ki vključujejo razlike med spoloma, razlike v dohodku, večja izpostavljenost revščini in preobremenjenosti pri ženskah, socialno-ekonomska diskriminacija, nasilje na podlagi spola, neustrezna prehranjenost in lakota, še bolj izpostavljene težavam v duševnem zdravju; ker po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije v primeru hudih duševnih motenj ni bistvene razlike med spoloma, se pa pri ženskah pogosteje pojavljajo depresija, anksioznost, stres, somatizacija in motnje hranjenja, medtem ko je pri moških pogostejši pojav zlorabe prepovedanih snovi in asocialnih motenj; ker je depresija najpogostejša nevropsihiatrična motnja in je bolj verjetno, da bodo zanjo zbolele ženske kot moški; ker je tudi najpogostejša bolezen pri ženskah v starostni skupini od 15 do 44 let;

L.  ker se duševne bolezni in duševno dobro počutje zaradi stigmatizacije, predsodkov ali premajhne ozaveščenosti ali virov pogosto prezrejo, zanemarijo ali potrejo; ker zato veliko duševno bolnih ne obišče zdravnika, poleg tega zdravniki pri teh bolnikih ne ugotovijo bolezni ali jim včasih postavijo napačno diagnozo; ker je diagnoza duševnih bolezni močno vezana na spol, saj se pri ženskah pogosteje kot pri moškim ugotovi katera od teh bolezni;

M.  ker se zlasti lezbijke in biseksualke, pa tudi transspolne in interseksualne osebe, soočajo s posebnimi vprašanji duševnega zdravja, ki izhajajo iz t. i. stresa manjšine, opredeljenega kot visoko stopnjo tesnobe in stresa zaradi predsodkov, stigmatizacije in diskriminacije, pa tudi uvrščanje tega pojava med bolezni in bolezenska stanja; ker se utegnejo osebe LGBTI soočati s posebnimi izzivi v zvezi z duševnim zdravjem in dobrim počutjem, kar je treba upoštevati pri vsaki strategiji za duševno zdravje;

N.  ker oblike somatizacije, ki se najpogosteje pojavljajo pri ženskah in za katere je bolj verjetno, da se bodo ugotovile pri ženskah kot pri moških, vključujejo fibromialgijo in kronično utrujenost, katerih glavni simptomi so bolečine in izčrpanost, čeprav se pri ženskah pojavlja veliko drugih simptomov, ki so običajni za druge bolezni;

O.  ker transspolne identitete niso patološke, vendar se žal še vedno štejejo za duševne motnje, poleg tega večina držav članic zahteva takšno diagnozo za dostop do pravnega priznavanja spola ali zdravstvenega varstva, vezanega na transspolnost, čeprav raziskave kažejo, da je diagnoza „motnje spolne identitete“ vir precejšnjih težav za transspolne osebe;

P.  ker depresivne motnje predstavljajo 41,9 % vseh primerov invalidnosti zaradi nevropsihiatričnih motenj med ženskami v primerjavi z 29,3 % med moškimi;

Q.  ker Svetovna zdravstvena organizacija ocenjuje, da za depresijo trpi 350 milijonov ljudi in da ta bolezen vsako leto povzroči 850.000 smrtnih žrtev; ker bo do leta 2020 ta bolezen drugi najpogostejši vzrok nezmožnosti za delo;

R.  ker so predpubertetniki z nestalno spolno identiteto še vedno izpostavljeni nepotrebnim in škodljivim diagnostičnim praksam, medtem ko bi moral imeti vsak otrok možnost, da varno raziskuje svojo spolno identiteto in izraz;

S.  ker se depresija zaradi več dejavnikov, ki so v prvi vrsti povezani z različnimi spolnimi vlogami in razlikami med spoloma ter diskriminacijo, pri ženskah pojavi skoraj dvakrat pogosteje kot pri moških in ker sta razmišljanje o samomoru in poskus samomora bistveno pogostejša pri transspolnih osebah; ker študije kažejo, da pripisane tradicionalne spolne vloge negativno vplivajo na duševno zdravje in dobro počutje žensk;

T.  ker se namenja premalo pozornosti duševnemu zdravju in dobremu počutju v izobraževalnih sistemih v državah članicah ali na delovnem mestu, kjer je glede duševnega zdravja pogosta močna stigmatizacija in je to vprašanje še vedno tabu; ker se z vzgojo na področju duševnega zdravja odpravlja stigma glede tega vprašanja in ker bi bilo treba obravnavati ranljivost, vezano na spol, spolne stereotipe in diskriminacijo, s katerimi se soočajo ženske in dekleta;

U.  ker moški in fantje trpijo za duševnimi boleznimi, povezani s spolom; ker v Evropi skoraj petkrat več moških kot žensk stori samomor, ki je tudi najpogostejši vzrok smrti pri moških, mlajših od 35 let; ker trikrat več moških kot žensk postane zasvojenih z alkoholom in tudi več moških zlorablja nezakonite druge (in umre zaradi njih); ker več žensk kot moških poišče psihološko terapijo; ker se moški in fantje soočajo s spolnimi stereotipi v zvezi z moškostjo, ki lahko spodbujajo zatiranje čustev in jezo, kar pa vpliva na njihovo duševno zdravje, pa tudi na pojav nasilja na podlagi spola;

V.  ker je v EU vsako leto približno 58.000 samomorov, četrtina tistih, ki storijo samomor, pa je žensk in ker je samomor še vedno glavni vzrok smrti;

W.  ker psihosocialni vsedružbeni pristop k duševnemu zdravju zahteva usklajenost politike za dobro počutje, usklajevanje zdravstvenega varstva, izobraževanja, zaposlovanja, gospodarskih in socialnih politik, da bi dosegli višjo splošno raven duševnega dobrega počutja;

X.  ker je med mladostnicami in mladimi ženskami vse več motenj hranjenja, kot sta anoreksija in bulimija;

Y.  ker so dolgotrajne telesne in duševne posledice motenj hranjenja, kot sta anoreksija in bulimija, dobro poznane, kot tudi povezava med vzroki zanje in razsežnostjo spola;

Z.  ker so ženske na delovnem mestu bolj izpostavljene psihičnemu in/ali spolnemu nadlegovanju, ki žrtvam povzroča psihofizične težave;

AA.  ker bi bilo treba v programih s področja javnega zdravja v zvezi s preprečevanjem, zdravljenjem in rehabilitacijo upoštevati modele socialnega varstva, pri katerih se duševne bolezni zdravijo s športom, umetnostjo ali družbenimi dejavnostmi;

AB.  ker je pri invalidih nevarnost še hujših duševnih bolezni;

AC.  ker sta spolna vzgoja in vzgoja o medčloveških odnosih ključnega pomena za premagovanje spolnih stereotipov, reševanje problema nasilja na podlagi spola ter izboljšanje duševnega zdravja in dobrega počutja, tako za deklice in dečke kot ženske in moške;

AD.  ker so duševne in druge bolezni eden od glavnih vzrokov za nezmožnost, kar slabo vpliva na zdravje, izobraževanje, gospodarstvo, trg dela in sistem socialnega varstva v EU, to pa povzroča velike gospodarske stroške ter zelo slabo vpliva na gospodarstvo EU, zato je toliko bolj nujno, da področje duševnega zdravja obravnavamo celovito in obsežno ter pri tem upoštevamo različnost spolov; ker je po navedbah iz študije, ki jih izvaja Evropsko združenje za depresijo (EDA), v EU eden od desetih delavcev v EU odsoten z dela zaradi depresije, kar po ocenah družbo stane 92 milijard EUR, v glavnem zaradi izgubljene produktivnosti;

AE.  ker ima v EU Malta na razpolago 185 psihiatričnih postelj na 100.000 ljudi, medtem ko jih ima Italija 8; ker je na Finskem 163 medicinskih sester za duševno zdravje na 100.000 ljudi, medtem ko so v Grčiji tri;

AF.  ker je poleg bioloških značilnosti duševno zdravje žensk odvisno od dejavnikov, kot je izobraževanje, ki so ga bile deležne, od tega, do katere mere so ponotranjile socialne in kulturne vrednote, norme in stereotipe, od načina življenja in življenjskih izkušenj, odnosa do sebe in drugih, vloge, ki jo imajo, ter ovir in pritiskov, s katerimi se soočajo;

AG.  ker bi z upoštevanjem raznolikosti žensk in dejstva, da se fiziološko razlikujejo od moških, in vključitvijo teh dejavnikov v preventivne in v zdravljenje usmerjenje zdravstvene politike za ženske skupaj s posebnimi ukrepi za ranljive in marginalizirane skupine povečali učinkovitost teh politik;

AH.  ker v preteklosti iz več razlogov niso izvajali toksikoloških in biomedicinskih raziskav ter kliničnega preskušanja pri ženskah in ker zaradi velike vrzeli med spoloma na področju raziskav manj poznamo razlike med zdravjem žensk in moških; ker so posledično biomedicinske raziskave na splošno odražale pretežno moški vidik, saj so na področjih, kjer obstajajo fiziološke razlike, ženske zmotno enačili z moškimi; ker je premalo raziskav o posebnih potrebah interseksualnih žensk;

AI.  ker sta zaradi izključenosti in nezadostne zastopanosti žensk med subjekti biomedicinskih raziskav in kliničnega preskušanja in neupoštevanje spola kot dejavnika v teh raziskavah in preskušanju življenje in zdravje žensk ogroženi;

AJ.  ker Uredba (EU) št. 536/2014 o kliničnem preskušanju zdravil za uporabo v humani medicini uvaja zahteve za upoštevanje spola pri preskušanju, vendar je treba oceniti izvajanje te uredbe; ker v uredbi niso podrobno opredeljeni morebitni dejavniki v zvezi z ženskam, razen za nosečnice in doječe matere;

AK.  ker Evropska agencija za zdravila (EMEA) ni oblikovala posebnih strategij za izvajanje smernic za študije in ocene razlik med spoloma pri kliničnem ocenjevanju zdravil, čeprav je ugotovila, da so lahko nekateri dejavniki, ki vplivajo na učinek zdravila v populaciji, pomembni pri obravnavanju morebitnih razlik v odzivu med moškimi in ženskami, in da lahko spol prav tako pomembno vpliva na to, kako zdravilo učinkuje(1);

AL.  ker so učinki, ki jih imajo ta zdravila kot kontracepcijska sredstva, antidepresivi in pomirjevala, na telesno in duševno zdravje žensk še vedno slabo poznani, in so zato potrebne nadaljnje raziskave, da se odpravijo škodljivih stranski učinki in izboljša oskrba;

AM.  ker razsežnost biološkega in družbenega spola na področju zdravja pomeni, da se ženske v življenju soočajo s številnimi posebnimi zdravstvenimi tveganji;

AN.  ker primanjkuje primerljivih podatkov o razpoložljivem, dostopnem in kakovostnem zdravstvu za transspolne osebe in ker proizvodi, ki se uporabljajo pri zdravljenju z nadomestnimi hormoni, niso ustrezno preizkušeni in licencirani;

AO.  ker je umrljivost mater glavni pokazatelj tega, kako učinkoviti in kakovostni so zdravstveni sistemi ter kako uspešno delujejo;

AP.  ker pomanjkanje dostopa do spolnih in reproduktivnih pravic, vključno z varnimi in zakonitimi storitvami splava, ogroža življenje in zdravje žensk in deklet ter vseh reproduktivno zmožnih oseb, povečuje umrljivost in obolevnost mater ter povzroča zavrnitev posegov, ki bi lahko rešili življenje, ter povečuje število na skrivaj opravljenih splavov;

AQ.  ker v vseh državah, za katere so na voljo podatki, obstajajo velike razlike na področju zdravja med socialno-ekonomskimi skupinami in med ženskami in moškimi, saj je pri ljudeh z nižjo stopnjo izobrazbe, nižjo ravnjo poklica in/ali nižjim dohodkom stopnja obolevnosti in umrljivosti sistematično višja; ker so te neenakosti na področju zdravja eden od glavnih izzivov za javne zdravstvene politike; ker slabe socialno-ekonomske razmere, revščina in socialna izključenost zelo negativno vplivajo na duševno zdravje in dobro počutje;

AR.  ker celovita, starosti primerna, na dokazih temelječa, znanstveno utemeljena in nepristranska spolna vzgoja, kakovostne storitve načrtovanja družine in dostop do kontracepcije pomagajo preprečevati nenačrtovane in neželene nosečnosti, zmanjšujejo potrebo po splavu in prispevajo k preprečevanju okužb z virusom HIV in spolno prenosljivih okužb; ker učenje mladih, da prevzamejo odgovornost za svoje spolno in reproduktivno zdravje, prinaša dolgoročne pozitivne učinke skozi vse njihovo življenje, prav tako pa pozitivno vpliva na družbo;

AS.  ker se danes pri enem od štirih porodov v Evropski uniji opravi carski rez, zdravstvene težave mater in otrok pa se glede na statistične podatke povečujejo;

AT.  ker so zaradi zapiranja porodnišnic in izrazitega zmanjšanja števila babic in porodničarjev v nekaterih državah članicah že nastale nevarne vrzeli pri zagotavljanju storitev;

AU.  ker omejitve in zmanjšanje proračunskih sredstev, ki so jih na področju javnega zdravja in izobraževanja uvedle nacionalne vlade, prav tako otežujejo dostop do zdravstvenih storitev in storitev za duševno zdravje, kar pa nesorazmerno vpliva na ženske, zlasti matere samohranilke, in velike družine;

AV.  ker imajo migrantke, begunke in prosilke za azil včasih lahko tudi zelo hude zdravstvene težave zaradi pomanjkanja ustreznega zdravljenja ali pa se soočajo s posebnimi težavami v zvezi z reproduktivnim zdravjem, kot so zapleti pri nosečnosti in porodu, ter morebitnimi dodatnimi psihološkimi travmami, kot sta predporodna in poporodna depresija, ter s tveganjem travmatične izpostavljenosti (spolnemu) nasilju in zlorabam ali njihovim posledicam ter s posebnimi tveganji za njihovo duševno zdravje in dobro počutje; ker obstaja več posebnih izzivov za zagotavljanje zdravstvenega varstva na področju duševnega zdravja za te kategorije, katerih obseg se razlikuje glede na vrsto dejavnikov, med drugim, od kod osebe prihajajo in kako dolgo so že v državi gostiteljici;

AW.  ker za nekaterimi vrstami raka, na primer za rakom dojk, rakom na maternici in materničnem vratu, obolevajo v glavnem ali izključno ženske;

AX.  ker so ženske, ki so obolele za rakom in so prestale operacijo in invazivno zdravljenje, kot sta radioterapija in kemoterapija, na splošno bolj dovzetne za depresijo;

AY.  ker je le deset držav članic zastavilo cilj, da se pri vsej ženski populaciji opravijo presejalni pregledi za odkrivanje raka dojk, in ker je ta cilj za presejalne preglede za odkrivanje raka na materničnem vratu zastavilo le osem držav EU;

AZ.  ker so nekatere bolezni, kot so osteoporoza, mišično-kostna obolenja in bolezni centralnega živčnega sistema, kot sta alzheimerjeva bolezen in/ali demenca, povezane s hormonskimi spremembami, ki jih ženske doživljajo v menopavzi ali prej zaradi hormonske terapije; ker se kljub temu, da je znano, da ženske pogosteje obolevajo za temi boleznimi kot moški, v raziskavah na tem področju nekoliko zanemarja razsežnost spola;

BA.  ker je endometrioza neozdravljiva bolezen, za katero zboli približno ena od desetih žensk in deklet (tj. približno 180 milijonov žensk po svetu in 15 milijonov v EU); ker ta bolezen pogosto povzroči neplodnost in povzroča hude bolečine in težave v duševnem zdravju ter tako obolele ženske zelo onemogoča v več vidikih njihovega poklicnega, zasebnega in socialnega življenja;

BB.  ker so telesno in psihološko nasilje na podlagi spola in nasilje nad ženskami ter njune posledice za zdravje žrtev glavna ovira pri doseganju enakosti spolov in ženskam onemogočajo uveljavljanje vseh svoboščin, ki jih zagotavljajo človekove pravice;

BC.  ker ženske in deklice, ki so jim pohabili spolne organe, čutijo hude kratko- in dolgoročne posledice za svoje telesno, psihološko, spolno in reproduktivno zdravje;

BD.  ker interseksualne osebe, ki so jim pohabili spolne organe, prav tako čutijo posledice za svoje telesno, psihološko, spolno in reproduktivno zdravje;

BE.  ker so transspolne osebe v 13 državah članicah še vedno izpostavljene prisilni sterilizaciji v postopkih priznavanja spola;

BF.  ker je sistematično in ustrezno zbiranje podatkov o nasilju nad ženskami, nadvse pomembno za to, da se zagotovi učinkovito oblikovanje politike na tem področju, tako na centralni kot na regionalni in lokalni ravni, ter spremljanje izvajanja zakonodaje;

BG.  ker ženske, ki so bile žrtve nasilja na podlagi spola, trpijo zaradi njegovih posledic ne telesnem in duševnem zdravju, pogosto vse življenje; ker se lahko na podlagi svetovnega poročila Svetovne zdravstvene organizacije o nasilju in zdravju(2) posledice nasilja na podlagi spola za ženske pojavljajo v različnih oblikah: telesne posledice (zmečkanine, zlomi, kronične bolečine, invalidnost, fibromialgija, prebavne težave itd.); psihološke in vedenjske posledice (zloraba alkohola in drog, depresija in anksioznost, motnje hranjenja in spanja, občutek sramu in krivde, strah in napadi panike, nizko samospoštovanje, posttravmatske stresne motnje, psihosomatske težave, samomorilsko in samouničevalsko vedenje, negotovost v poznejših odnosih itd.); spolne in reproduktivne posledice: ginekološke težave, neplodnost, zapleti v nosečnosti, spontani splavi, spolna disfunkcija, spolno prenosljive bolezni, neželena nosečnost itd.); in usodne posledice (smrt, samomori, smrt zaradi spolno prenosljive bolezni itd.);

  Enakost spolov na področju duševnega zdravja

1.  poziva Komisijo in države članice, naj na podlagi kompasa EU za ukrepanje za duševno zdravje in dobro počutje oblikujejo ambiciozno novo strategijo na področju duševnega zdravja, v kateri naj spodbujajo celostni vsedružbeni pristop, ki vključuje trden steber enakosti spolov in zagotavlja usklajenost politik na področju duševnega zdravja;

2.  ugotavlja, da je 27 % odraslega prebivalstva v EU, vključno z moškimi in ženskami, vsaj enkrat izkusilo duševno bolezen;

3.  poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe in namenijo dovolj virov za to, da bodo zagotovile dostop do zdravstvenih storitev, zlasti storitev na področju duševnega zdravja, vključno z zatočišči, za vse ženske, ne glede na njihov pravni status, invalidnost, spolno usmerjenost, spolno identiteto, spolne značilnosti, raso ali etnično poreklo, starost ali vero; poziva države članice in Komisijo, naj odpravijo razlike v dostopu do zdravstva na področju duševnega zdravja;

4.  ugotavlja, da je treba opraviti več raziskav o vplivu nasilja na podlagi spola, vključno z verbalnim in psihičnim nasiljem, nadlegovanjem in ustrahovanjem, na duševno zdravje;

5.  poziva Komisijo, države članice in lokalne oblasti, naj zagotovijo, da bodo njihove strategije obravnavale izzive za duševno zdravje, s katerimi se utegnejo soočati osebe LGBTI; spodbuja države članice, naj izvajajo priporočila iz dokumenta Sveta Evrope CM/Rec(2010)5 ter naj pri oblikovanju zdravstvenih politik, programov in protokolov upoštevajo posebne potrebe lezbijk ter biseksualnih in transspolnih oseb;

6.  poziva države članice, naj spodbujajo ustanavljanje centrov za psihološko podporo rakavim bolnikom, da se jim med zdravljenjem in rehabilitacijo zagotovi psihološka podpora;

7.  opozarja na težke razmere, s katerimi se srečujejo invalidke, saj so pogosteje izpostavljene težavam, ki niso samo neposredno povezane z njihovo invalidnostjo, temveč tudi z večjo družbeno osamitvijo in neprostovoljno neaktivnostjo; poziva države članice, naj sistematično povečajo dostopnost preventivnih psihološke oskrbe za invalidke in zagotovijo psihološko podporo za ženske, ki skrbijo za otroka s hudo stopnjo invalidnosti; poudarja, da je treba oblikovati strategijo in si izmenjati najboljšo prakso na področju duševnega zdravja in dobrega počutja za invalidne ženske in dekleta;

8.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo informativne in preventivne kampanje in druge pobude za ozaveščanje javnosti o težavah v duševnem zdravju in za premagovanje stigmatizacije; poziva države članice in Komisijo k naložbam v formalno, neformalno in priložnostno izobraževanje za duševno zdravje in dobro počutje za vse starostne skupine, s poudarkom na duševnih boleznih glede na spol, kot so depresija, anksioznost ali zloraba snovi; poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo imele šole ustrezne okvire za prepoznavanje tistih, ki trpijo zaradi težav v duševnem zdravju, vključno z vidiki spola, in za njihovo podporo, zagotovijo pa naj tudi dostopnost storitev na področju duševnega zdravja; ugotavlja, da 70 % otrok in mladih, ki imajo težave v duševnem zdravju, ni deležnih ustreznega posredovanja v dovolj zgodnji starosti;

9.  poziva Komisijo, države članice in Evropski inštitut za enakost spolov (EIGE), naj okrepijo redno zbiranje podatkov o duševnem zdravju na ravni EU in nacionalni ravni, zlasti o razširjenosti depresije, pri čemer naj zbrane podatke razčlenijo vsaj glede na spol, starostno skupino in socialno-ekonomski status, vključno s kazalci spolnega in reproduktivnega zdravja;

10.  meni, da bi moralo ukrepanje na ravni EU na področju duševnega zdravja in dobrega počutja poleg socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe vključevati vodilne osebnosti iz politike, zdravstva, izobraževanja in družbene sfere; meni, da je nadvse pomembno, da v nekaterih družbenih okoljih duševno zdravje ne bo več tabu;

11.  vztraja, da je povezava med socialno-ekonomskimi razmerami ter duševnim zdravjem in dobrim počutjem bistvena za usklajenost politik na področju duševnega zdravja, saj revščina in socialna izključenost povzročata večje težave v duševnem zdravju; ugotavlja, da feminizacija revščine in varčevalne politike nesorazmerno vplivajo na ženske in še bolj ogrožajo njihovo duševno zdravje;

12.  poudarja pomen psihosocialnega zdravljenja in oskrbe, na primer s športom, glasbo, umetniškimi in kulturnimi dejavnostmi, saj je to pomemben element pri zagotavljanju zdravstvenih storitev in zmanjšuje gospodarski in človeški davek, ki ga od posameznika in vse družbe terjajo težave v duševnem zdravju; poziva Komisijo in države članice, naj več vlagajo v programe psihosocialnega zdravstva, kot je predpisovanje družbenih dejavnosti;

13.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ima glede na podatke Svetovne zdravstvene organizacije le 13 držav članic EU nacionalno strategijo za preprečevanje samomorov; poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo in uveljavijo nacionalno strategijo za preprečevanje samomora in sprejmejo ukrepe za zmanjšanje dejavnikov tveganja za samomor, kot so zloraba alkohola, droge, socialna izključenost, depresija in stres; poziva tudi k vzpostavitvi sistemov za zagotavljanje podpore po poskusu samomora;

14.  je seznanjen z vplivom medijev, zlasti interneta in družbenih medijev, na duševno zdravje in dobro počutje, zlasti mladih žensk in deklet, in ugotavlja, da je treba okrepiti raziskave na tem področju; ugotavlja, da lahko medijske kulture, ki poudarjajo starost žensk in njihov izgled, negativno vplivajo na duševno zdravje in dobro počutje žensk in deklet in povzročijo anksioznost, depresijo ali obsesivno vedenje; poudarja, da je treba sprejeti učinkovite instrumente, vključno s pravnimi ukrepi, za spopadanje s spletnim ustrahovanjem, nadlegovanjem in objektivizacijo; poudarja, da je treba pripraviti ambiciozno strategijo za e-duševno zdravje in dobro počutje ter spodbujati deležnike in sodelovati z njimi pri razvijanju novih oblik e-zdravljenja; priznava, da morajo pri medijski strategiji za duševno zdravje sodelovati vsi deležniki, tudi založniki in oglaševalska industrija, ki morajo sprejeti etične standarde, s katerimi bi preprečili objektivizacijo žensk in spodbujanje spolnih stereotipov;

15.  poudarja, da imajo nekatere ženske zaradi medijev, stereotipnega oglaševanja in družbenih pritiskov izkrivljeno samopodobo ter motnje hranjenja in vedenjske motnje, na primer anoreksijo, bulimijo, ortoreksijo, motnjo prenajedanja ali bigoreksijo; podpira pristop k motnjam hranjenja, pri katerem se upošteva različnost spolov, in meni, da ga je treba vključiti v razpravo o zdravju in informiranje splošne javnosti; poziva države članice, naj vzpostavijo kontaktne točke za pomoč in podporo v šolah, da učencem in dijakom, zlasti najstnicam, ki so bolj nagnjeni k razvoju motnje hranjenja, zagotovijo psihološko podporo;

16.    pozdravlja dejstvo, da so svetovni voditelji prvič priznali, da so spodbujanje duševnega zdravja in dobrega počutja ter preprečevanje in zdravljenje zlorab različnih snovi zdravstvene prednostne naloge v svetovnem razvojnem programu;

17.  je zelo zaskrbljen glede zagotavljanja oskrbe in zmogljivosti na področju duševnega zdravja za begunke in begunske deklice v Evropi, zlasti tiste, ki živijo v začasnih bivališčih v državah članicah; opozarja, da pridržanje beguncev in prosilcev za azil brez učinkovitega in uspešnega obravnavanja njihovih prošenj za azil pomeni kršitev mednarodnega prava in negativno vpliva na njihovo duševno zdravje in dobro počutje; poziva države članice, naj zaščitijo pridržane prosilke za azil, ki prijavijo zlorabo, in poudarja, da je treba tem ženskam takoj zagotoviti zaščito, vključno s končanjem pridržanja, pospešitvijo premestitve in spodbujanjem podpore in svetovanja; poziva države članice, naj zdravstveno politiko ločijo od nadzora priseljevanja in omogočijo dostop do osnovnih zdravstvenih storitev ter naj zdravstvenim delavcem ne nalagajo dolžnosti, da prijavijo migrante brez dokumentov; poleg tega poziva države članice, naj izvajajo smernice, ki so jih oblikovali Svetovna zdravstvena organizacija za Evropo, Visoki komisariat Združenih narodov za begunce in Mednarodna organizacija za migracije, za zaščito in podporo duševnega zdravja in psihosocialnega dobrega počutja beguncev, prosilcev za azil in migrantov v Evropi;

18.  poudarja, da morajo ženske v enem delovnem dnevu pogosto delati za dva delovna dni, tj. en delovni dan na delovnem mestu in en delovni dan doma, saj se moški ne posvečajo dovolj gospodinjskim nalogam in vzgoji otrok, zato številne ženske trpijo zaradi depresije, anksioznosti in stresa, poleg tega imajo občutek krivde, da za družino ne skrbijo, tako kot bi morale, saj se ta vloga tradicionalno pripisuje ženskam;

19.  obsoja nov razširjeni seksistični stereotip, da mora sodobna ženska blesteti na študijskem področju in delovnem mestu, obenem pa mora izpolnjevati tradicionalna pričakovanja, da je dobra žena in da lepo skrbi za dom in je popolna mati, pri čemer mora skrbeti tudi za svoj izgled, tj. vedenjski vzorec, ki povzroča stres in tesnobo številnih žensk;

20.  poziva Komisijo, države članice in lokalne organe, naj razvijejo posebne prilagojene politike za zagotavljanje storitev na področju duševnega zdravja ranljivim skupinam žensk v marginaliziranih skupnostih in tistim, ki se soočajo s presečno diskriminacijo, kot so begunke in migrantke, ženske, ki jim grozita revščina in socialna izključenost, interseksualne in transspolne osebe, pripadnice etničnih manjšin, invalidke, starejše ženske in ženske na podeželju;

21.  poudarja pomen vseživljenjskega pristopa k duševnemu zdravju, pri katerem se skladno in celovito obravnavajo potrebe vseh starostnih skupin s posebnim poudarkom na mladostnicah in starejših ženskah, ki naj bi bile v povprečju manj zadovoljne z življenjem kot moški iz iste starostne skupine;

22.  priporoča, naj se v primeru nosečnosti zdravstvena nega na področju duševnega zdravja začne čim prej v prvem trimesečju, da bo mogoče odkriti posebna obolenja, ki jih je morda treba spremljati, ugotoviti socialne težave, zaradi katerih ženska morda potrebuje pomoč socialne službe ali zdravstvenih služb s področja duševnega zdravja, ter ženske obveščati o vprašanjih, povezanih z nosečnostjo; poziva k celovitejši in lokalni porodniški negi, ki zajema babice in porodničarje, kar bi bilo treba zagotoviti v vseh državah članicah EU, in poudarja, da je ta izziv še posebej pomemben za podeželje; poudarja, da je psihološka zdravstvena oskrba prav tako pomembna kot telesna, ter ugotavlja, da med 10 in 15 % žensk v EU, ki so pravkar rodile, trpi zaradi poporodne depresije; poudarja, kako pomembno je, da imajo ženske po splavu dostop do psihološke in zdravstvene oskrbe, pri čemer je treba uporabiti obziren in osebni pristop; poziva Komisijo in države članice, naj spodbudijo, razvijejo in zagotovijo zgodnje odkrivanje in zdravljenje poporodne psihoze in depresije;

23.  poudarja, da je treba v okviru socialnih politik in politik zaposlovanja, zlasti politik za usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, uporabiti celostni pristop in upoštevati duševno zdravje in dobro počutje žensk, ter poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo s sindikati, delodajalci, zdravstvenimi delavci in civilno družbo, da bi razvili celosten pristop k duševnemu dobremu počutju na delovnem mestu, pri katerem se upošteva različnost spolov; ugotavlja, da je treba tistim na vodstvenih položajih v zasebnem in javnem sektorju zagotoviti usposabljanje na področju duševnega zdravja;

24.  priznava pomembno vlogo formalnih in neformalnih negovalcev na področju duševnega zdravja, ki so večinoma ženske; poziva, naj se posebna pozornost nameni vlogi formalnih in neformalnih negovalcev na področju duševnega zdravja, zlasti vlogi negovalk, pa tudi ukrepom za zaščito duševnega zdravja in dobrega počutja samih negovalcev;

25.  poziva Komisijo in države članice, naj obravnavajo izzive za duševno zdravje in dobro počutje, s katerimi se spopadajo moški in dečki zaradi spolnih stereotipov, ki so razlog, da je verjetnost zlorabe drog in samomorov pri njih večja kot pri ženskah; poudarja, da je treba pri politikah za duševno zdravje moških upoštevati tudi vidik starosti in življenjske dobe, družbeno-ekonomske pogoje, socialno izključenost in geografske dejavnike;

  Enakost spolov pri kliničnem preskušanju

26.  poudarja dejstvo, da je treba farmacevtske proizvode klinično preskusiti na moških in ženskah ter da morajo biti ti preskusi vključujoči, nediskriminatorni in se morajo izvajati pod pogoji enakosti, vključenosti in nemarginalizacije, obenem pa morajo razumno odražati populacijo, ki bo uporabljala te proizvode; predlaga, naj se pri kliničnem preskušanju upoštevajo posebne ranljive skupine prebivalstva, kot so pediatrični pacienti in starostniki ter pripadniki etničnih manjšin; meni, da bi bilo treba tudi po tem, ko se proizvod že trži, zbirati podatke, razčlenjene po spolu, da se zabeležijo različni stranski učinki proizvoda, in sicer poleg raziskav in podatkov o izvajanju ustrezne zakonodaje EU v državah članicah;

27.  je zelo zaskrbljen zaradi ogroženosti zdravja in življenja žensk, ker se zastopanost žensk pri kliničnem preskušanju in biomedicinskih raziskavah ne izboljšuje, in poudarja, da morajo metodologije in zasnova kliničnega preskušanja omogočati stratificirano analizo glede na starost in spol; zato poudarja, da je treba razlike med spoloma nujno vključiti v klinične postopke na področju duševnega zdravja;

28.  poudarja pomen objave rezultatov kliničnih preskušanj, da bo metodologija pregledna in dostopna;

29.  opozarja, da so nalezljive bolezni (na primer okužba z virusom HIV in malarija) in neželeni izidi nosečnosti (na primer mrtvorojenost) pogostejši v državah z nizkimi in srednjimi dohodki; poziva, naj se nosečnice vključijo v klinično preskušanje, da se zmanjšata obolevnost in smrtnost mater in otrok;

30.  zahteva, da se na oznakah na farmacevtskih proizvodih jasno navede, ali je bilo opravljeno preskušanje na ženskah ali ne in ali lahko moški in ženske pričakujejo različne stranske učinke; poziva države članice, naj spodbujajo raziskave o dolgoročnih učinkih proizvodov, uporabljenih pri zdravljenju z nadomestnimi hormoni;

31.  poziva Komisijo, naj spodbuja projekte na ravni EU, ki se osredotočajo na to, kako se ženske obravnavajo v kliničnih raziskavah; meni, da bi morali pri teh projektih sodelovati zdravstveni organi na vseh ravneh in farmacevtska industrija, tako da bi razvili posebne strategije za izvajanje smernic o študijah in ocenjevanju razlik med spoloma v kliničnih preskušanjih;

32.  poziva Komisijo in države članice, naj vlagajo v kampanje ozaveščanja za spodbujanje žensk k sodelovanju v kliničnem preskušanju;

33.  poziva Evropsko agencijo za zdravila, naj pripravi ločene smernice za ženske kot posebni del prebivalstva v kliničnih preskušanjih;

34.  poziva države članice, naj pri uporabi Uredbe (EU) št. 536/2014 o kliničnem preskušanju zdravil za uporabo v humani medicini uberejo metodološki pristop h kliničnemu preskušanju, ki zagotavlja enako zastopanost moških in žensk, pri čemer naj posebno pozornost namenijo preglednosti, kar zadeva zastopanost spolov med udeleženci, in naj pri obravnavanju ustreznega izvajanja te uredbe posebej spremljajo stopnjo zastopanosti žensk in moških;

35.  poziva države članice, Evropsko agencijo za zdravila in ustrezne deležnike, naj zagotovijo, da se dejavniki spola vključijo v raziskave in razvoj zdravil v čim zgodnejši fazi, pred fazo kliničnega preskušanja; poudarja potrebo po boljši izmenjavi primerov najboljše prakse na tem področju med raziskovalnimi ustanovami in ponudniki zdravstvenih storitev po vsej Evropi;

36.  poudarja, da je treba nujno ukrepati in odpraviti razlike med spoloma pri kliničnih preskušanjih na področjih zdravja, kjer so te razlike še posebej škodljive, na primer v zvezi z zdravili za zdravljenje Alzheimerjeve bolezni, raka, možganske kapi, depresije in bolezni srca in ožilja;

37.  poudarja, da morajo raziskovalci in vsi ustrezni deležniki usklajeno delovati in odpraviti škodljive stranske učinke zdravil, ki zlasti prizadenejo ženske, kot v primeru zdravil proti depresiji, kontracepcijskih sredstev in drugih zdravil, da bi izboljšali zdravje žensk in povečali kakovost zdravstvenega varstva;

38.    z zaskrbljenostjo ugotavlja, da v državah v razvoju prihaja do diskriminacije na podlagi spola in neenakosti v raziskavah na področju zdravstva in socialne oskrbe, kar vpliva na oblikovanje ustreznega in ciljno usmerjenega zdravljenja; zlasti opozarja, da so pacienti držav v razvoju neustrezno zastopani v farmakoloških raziskavah; ugotavlja, da so posebne skupine prebivalstva, kot so otroci in nosečnice, zapostavljene pri razvijanju zdravil proti tuberkulozi; poudarja, da je treba v prihodnjem kliničnem preskušanju zbirati vzorce na podlagi spola in jih shraniti za farmakogenetsko študijo; opozarja, da različni biološki in telesni ustroj žensk zahteva ustrezne informacije o učinku zdravil na njihovo telo;

39.    z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi lahko vse pogostejše preseljevanje preskušanja zdravil v Afriko in na druga nerazvita območja predstavljalo hudo etično kršitev temeljnih načel EU, kot je pravica do zdravstvenega varstva in oskrbe; poudarja, da ranljive osebe, zlasti ženske, brez dostopa do cenovno sprejemljivega zdravstvenega varstva, zdravstvenega zavarovanja ali cenovno sprejemljivih zdravil nimajo druge izbire, kot da za zdravljenje sodelujejo v kliničnem preskušanju, pri čemer se morda ne zavedajo morebitnih tveganj;

40.  ugotavlja, da ženske dokazano jemljejo večje količine psihotropnih zdravil kot moški, vendar obstaja zelo malo študij o razlikah v njihovem učinku glede na spol, ta zdravila pa se predpisujejo za ženske in moške brez razlikovanja in v enakih odmerkih; je zaskrbljen zaradi dejstva, da psihotropne snovi v večji meri škodujejo ženskam, ker so izključene iz kliničnega preskušanja in se torej ne upošteva njihova fiziologija; poudarja tudi, da ženske pogosteje kot moški skušajo svoje težave rešiti s pomočjo psihoterapije;

  Splošne pripombe

41.  poziva Komisijo in države članice, naj:

(a).  spodbujajo zdravstveno varstvo in omogočijo enostavni dostop do zdravstvenih storitev in zagotavljanje ustreznih informacij glede na posebne potrebe moških in žensk ter izmenjavo najboljše prakse na področju duševnega zdravja in kliničnega preskušanja;

(b)  ocenijo posebne zdravstvene potrebe žensk in moških ter zagotovijo vključevanje razsežnosti spola v zdravstvene politike, programe in raziskave, in sicer od njihove zasnove in oblikovanja do ocene učinka in priprave proračuna;

(c)  zagotovijo, da bodo preventivne strategije posebej osredotočene na ženske, ki jim grozi presečna diskriminacija, kot so Rominje, invalidke, lezbijke in biseksualke, migrantke in begunke ter ženske, ki živijo v revščini, pa tudi na transspolne in interseksualne osebe;

(d)  priznajo, da gre pri nasilju na podlagi spola in nasilju nad ženskami za vprašanje javnega zdravja, kot je navedeno v resoluciji Generalne skupščine Svetovne zdravstvene organizacije 49.25 z dne 25. maja 1996, ki neposredno vpliva na duševno zdravje in dobro počutje žensk;

(e)  zagotovijo hitri razvoj vseevropske raziskave o razširjenosti nasilja na podlagi spola za izvajanje v okviru evropskega statističnega sistema, kot je potrjeno v delovnem programu Eurostata za leto 2016, in naj redno zbirajo razčlenjene podatke, zlasti o razširjenosti depresije, in sicer se ti podatki razčlenijo vsaj po spolu, starosti in socialno-ekonomskem položaju;

(f)  podprejo civilno družbo in ženske organizacije, ki spodbujajo pravice žensk, in si prizadevajo, da bi imele ženske svoj glas pri vprašanjih evropske in nacionalne zdravstvene politike ter odzivih te politike na njihove potrebe;

(g)  spodbujajo programe, ki obravnavajo posebne potrebe žensk, povezane z boleznimi, kot so osteoporoza, mišično-kostna obolenja in bolezni centralnega živčnega sistema, na primer alzheimerjeva bolezen in/ali demenca, pa tudi programe za obveščanje žensk o preventivnih metodah in za usposabljanje zdravstvenega osebja;

(h)  posebno pozornost namenijo posebnim potrebam žensk, pri katerih je bil ugotovljen sindrom kronične utrujenosti ali fibromialgije in jim zagotovijo ustrezne kakovostne zdravstvene storitve;

(i)  povečajo finančna sredstva za podpiranje raziskav o vzrokih za endometriozo in morebitnem zdravljenju, pa tudi za pripravo kliničnih smernic in vzpostavitev referenčnih centrov; spodbujajo kampanje obveščanja, preprečevanja in ozaveščanja in zagotovijo sredstva za usposabljanje specializiranih zdravstvenih delavcev in spodbujanje raziskav;

42  poziva države članice, naj sprejmejo politike za izboljšanje povprečne ravni zdravja prebivalstva z odpravo neenakosti na področju zdravja, ki vplivajo na socialno-ekonomsko prikrajšane skupine; v zvezi s tem poziva k aktivnemu sodelovanju v številnih sektorjih politik, ob upoštevanju ne le javnega zdravja in zdravstvenih sistemov, temveč tudi izobraževanja, socialne varnosti, usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja ter načrtovanja mest, pri čemer je treba vedno vključiti jasen vidik enakosti spolov;

43.  poziva vlade držav v razvoju, naj načelo enakosti spolov vključijo v politiko na področju duševnega zdravja ter razvijajo politike in programe, ki se osredotočajo na posebne potrebe žensk pri zdravljenju duševnih obolenj ter na socialne vzroke psiholoških stisk; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je zlasti v najmanj razvitih državah razlog za izključitev žensk iz biomedicinskih raziskav pogosto pomanjkanje informacij in kampanj ozaveščanja, njihova vloga, ki jo imajo kot matere in negovalke, ter pomanjkanje svobode odločanja v gospodinjstvih; je trdno prepričan, da bi bolj uravnotežene spolne vloge in obveznosti, dohodkovna varnost, enak dostop do izobraževanja, vključitev na trg dela, učinkovitejši ukrepi za spodbujanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, zlasti za matere samohranilke, razvoj mrež socialne varnosti in odpravljanje revščine še dodatno zmanjšali razlike med spoloma na področju duševnega zdravja;

44.  meni, da spolne in reproduktivne pravice vključujejo dostop do zakonitega in varnega splava, zanesljive, varne in cenovno sprejemljive kontracepcije ter celovite spolne vzgoje;

45.  obžaluje, da so spolne in reproduktivne pravice v več državah članicah zelo omejene in/ali se priznavajo le pod določenimi pogoji;

46.  meni, da je naraščanje števila zdravstvenih delavcev, ki ne izvajajo splava, v državah članicah še ena grožnja zdravju in pravicam žensk; poziva države članice, naj zagotovijo, da je v bolnišnicah na voljo vsaj minimalno število zdravstvenih strokovnjakov za opravljanje splava;

47.  poziva države članice, naj preprečujejo, prepovedo in preganjajo prisilno sterilizacijo žensk, ki so ji zlasti izpostavljene invalidke, transspolne in interseksualne osebe in Rominje;

48.  poudarja dejstvo, da presejalni pregledi v zgodnjih fazah raka skupaj z informativnimi programi sodijo med najučinkovitejše ukrepe za preprečevanje raka, in poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo imele vse ženske in dekleta dostop do teh pregledov;

49.    poudarja, da sta opolnomočenje žensk in spodbujanje enakosti spolov bistveni za hitrejši trajnostni razvoj in odpravo vseh oblik diskriminacije žensk in deklet, tudi na področju duševnega zdravja in kliničnega preskušanja, kar ni le temeljna človekova pravica, temveč ima tudi multiplikacijski učinek na vseh drugih razvojnih področjih (cilj trajnostnega razvoja št. 5);

50.  meni, da so države članice dolžne zagotoviti lokalno porodniško oskrbo kot javno storitev in razpoložljivost babic na podeželju in gorskih območjih;

51.  poziva zdravstvene organe držav članic, naj endometriozo priznajo kot onesposabljajočo bolezen, saj bi tako obolelim ženskam omogočili brezplačno zdravljenje, tudi v primeru dragih terapij in/ali kirurških posegov, in možnost posebnega bolniškega dopusta v najtežjem obdobju, s čimer bi preprečili njihovo stigmatizacijo na delovnem mestu;

52.  poziva države članice, Komisijo in ustrezne agencije, naj zagotovijo popoln dostop do kakovostnega zdravstvenega varstva na področju telesnega in duševnega zdravja za vse begunce, prosilce za azil in migrante, zlasti za ranljive ženske in dekleta, saj gre za vprašanje univerzalnih človekovih pravic, in naj svoje nacionalne zdravstvene sisteme dolgoročno ustrezno pripravijo za prihajajoče begunce in prosilce za azil; poudarja, da morajo biti uslužbenci na področju priseljevanja, azila in kazenskega pregona, ki delajo z begunci, prosilci za azil in priseljenci, zlasti tisti, ki delajo z ranljivimi ženskami in dekleti, deležni usposabljanja o duševnem zdravju, pri katerem se upoštevajo razlike med spoloma; meni, da bi morali ti nujni zdravstveni ukrepi vključevati zagotavljanje varne nastanitve in sanitarnih prostorov za ženske in otroke, pravno svetovanje in dostop do spolnega in reproduktivnega zdravja ter pravic, vključno s kontracepcijo, podporo žrtvam spolnega nasilja ter varnim in zakonitim splavom;

53.  poziva EU in države članice, naj takoj končajo politike varčevanja in zmanjševanja javne porabe, ki vplivajo na storitve, ki so bistvene za uresničevanje visoke ravni zdravstvenega varstva za vse ženske in moške ter dekleta in fante v EU, ne glede na njihov izvor ali pravni status;

54.  poziva države članice, naj zagotovijo brezplačni dostop do zdravstvenih storitev za brezposelne ženske, ženske na podeželju in upokojenke z nizkimi prihodki, ki same ne morejo plačati zdravstvenih pregledov in zdravljenja;

55.  priporoča, da bi bilo treba ženski po porodu invalidnega otroka ali otroka z življenjsko nevarno boleznijo zagotoviti posebno podporo, vključno z brezplačnim dostopom do dolgoročne pediatrične oskrbe na domu, paliativne pediatrične oskrbe ter specializirane in enostavno dostopne psihološke podpore;

56.  poudarja, da izpolnitev pravice do zdravja za vse prevlada nad varstvom intelektualne lastnine in je odvisna od naložb v evropske zdravstvene raziskave, vključno z zdravstveno tehnologijo in zdravili za zapostavljene in z revščino povezane bolezni;

57.  obžaluje, da so države članice zmanjšale proračun za javno zdravstvo, in je razočaran nad dejstvom, da letni proračuni za programe, namenjene preprečevanju nasilja na podlagi spola in nasilja nad ženskami, v vseh državah članicah znašajo veliko manj kot dejanski stroški tega nasilja, bodisi v ekonomskem, družbenem ali moralnem smislu; podpira države članice pri povečevanju odhodkov za podporo programov za preprečevanje nasilja nad ženskami ter učinkovito pomoč žrtvam in njihovo zaščito;

58.  poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe na področju zdravja za zgodnje odkrivanje in podporo žrtvam nasilja na podlagi spola ter naj uporabijo zdravstvene protokole v primerih napada, ki bi jih bilo treba napotiti na ustrezna sodišča, da bi pospešili pravni postopek; prav tako poziva države članice, naj zagotovijo pravico do dostopa do informacij in celovite socialne pomoči, ki jo je treba zagotavljati prek stalnih služb nujne oskrbe, specializiranih za multidisciplinarne strokovne storitve;

59.  pozdravlja poteze Komisije, da EU ratificira Istanbulsko konvencijo, in obžaluje, da je številne države članice še niso ratificirale; poziva Svet, naj zagotovi čimprejšnji pristop EU k Istanbulski konvenciji;

60.  poudarja, da je prostitucija tudi zdravstvena težava, saj škodljivo vpliva na zdravje oseb, ki se z njo ukvarjajo in pri katerih obstaja večja verjetnost, da bodo imele spolne, telesne ali duševne travme ter bodo zasvojene z drogami in alkoholom in se prenehale spoštovati, prav tako pa je zanje značilna višja stopnja smrtnosti kot pri prebivalstvu na splošno; dodaja in poudarja, da mnogo oseb, ki kupujejo spolne storitve, zahteva komercialne spolne storitve brez zaščite, kar povečuje nevarnost za škodljive vplive na zdravje oseb, ki se ukvarjajo s prostitucijo, in kupcev;

61.  poziva države članice, naj preprečijo, prepovedo in preganjajo pohabljanje ženskih spolnih organov ter spolnih organov interseksualnih oseb in naj žrtvam in posameznikom, pri katerih je verjetnost, da postanejo žrtve, zagotovijo podporo za duševno zdravje v povezavi s telesno zdravstveno oskrbo;

62.  spodbuja Komisijo in države članice, naj posebno pozornost namenijo najbolj ranljivim ali prikrajšanim skupinam ter naj začnejo programe ukrepanja zanje;

63.  meni, da pomanjkanje primerljivih, celovitih, zanesljivih in redno posodobljenih podatkov, razčlenjenih po spolu, povzroča diskriminacijo žensk na področju zdravja;

64.  opozarja, da so za zdravstveno varstvo in zdravstvene politike pristojne države članice in da vloga Komisije dopolnjuje nacionalne politike;

65.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1)

EMEA/CHMP/3916/2005 – ICH http://www.ema.europa.eu/docs/en_GB/document_library/Scientific_guideline/2010/01/WC500059887.pdf

(2)

Krug, Dahlberg, Mercy, Zwi in Lozano, 2002.


OBRAZLOŽITEV

Zdravje je več kot biološko vprašanje. Po besedah Svetovne zdravstvene organizacije je „stanje popolne fizične, duševne in družbene dobrobiti in ne zgolj stanje brez bolezni ali bolehnosti”.(1) Tako biološki vidik spola kot spol kot družbeni konstrukt sta za zdravje pomembna na vseh ravneh in različno vplivata na zdravje žensk in moških, na dostop do zdravstva in zdravstvene nege(2).

Neenak dostop do sredstev skupaj z drugimi socialnimi dejavniki ustvarja neenaka zdravstvena tveganja in dostop do zdravstvenih informacij, nege in storitev za ženske in moške. Poleg tega imajo ženske zaradi bioloških razlik med spoloma posebne zdravstvene težave in potrebe, ki so povezane zlasti z njihovim spolnim in reproduktivnim zdravjem. Znanstveno je dokazano, da biološke razlike med moškimi in ženskami niso omejene zgolj na reproduktivne organe. Bolezni srca so na primer najpogostejši vzrok smrti pri ženskah. Znaki in simptomi srčnega infarkta se pri moških in ženskah razlikujejo, poleg tega je pri ženskah večja verjetnost, da bodo umrle v roku enega leta od infarkta.

Nedavne raziskave srčnih obolenj in simptomov pri ženskah so pokazale, da bolezni srca in ožilja ženske prizadenejo pogosteje kot moške(3), vendar se pri ženskah pojavijo pozneje v življenju, simptomi bolezni pa so drugačni kot pri moških, zato bi bolezen pri ženskah morali obravnavati drugače. Kljub temu raziskave in praksa razlik med moškimi in ženskami na področju zdravja, bolezni in zdravljenja še vedno ne upoštevajo v zadostni meri. Čeprav predstavljajo ženske več kot polovico prebivalstva EU, so v biomedicinskih raziskavah premalo zastopane.

Obstoječe raziskave kažejo na spolno pogojene razlike v zdravstvenem stanju, zdravju škodljivih navadah, dostopu do zdravstvene nege in zdravljenja. Oblikovalci politik in medicinski raziskovalci morajo preveriti in preučiti razloge za te neenakosti in zagotoviti učinkovite rešitve. Biomedicinske raziskave na primer še vedno temeljijo na neizrečeni predpostavki, da so si ženske in moški fiziološko podobni v vseh pogledih, razen v razmnoževalnem, pri čemer se ne upoštevajo druge biološke in družbene razlike med spoloma, ki močno vplivajo na zdravje.

Za primer lahko omenimo bolečino: ženske čutijo bolečino pogosteje in intenzivneje, protibolečinska zdravila pa so pri njih manj učinkovita kot pri moških. Pogosto so se preventivne in kurativne strategije, ki se uporabijo pri ženskah, preskusile samo na moških, zato lahko imajo majhen oziroma popolnoma nasproten učinek.

V poročilo bo posebej vključen primer endometrioze kot primer diskriminacije pri raziskavah ženskih bolezni in njihovega zdravljenja.

Kar zadeva duševno zdravje, so po navedbah Svetovne zdravstvene organizacije vse psihološke motnje v življenju pogostejše, kot so sprva mislili, so v porasti in prizadenejo skoraj polovico prebivalstva. Čeprav so psihiatrične motnje pri moških in pri ženskah na splošno skoraj enako pogoste, se vzorci duševnih bolezni med spoloma precej razlikujejo. Spol določa razliko v moči in nadzoru, ki ga imajo ženske in moški nad družbeno-ekonomskimi dejavniki svojega duševnega zdravja in življenja, družbenim položajem, stanom in obravnavanjem v družbi, ter v njihovi nagnjenosti in izpostavljenosti določenim duševnim zdravstvenim tveganjem. Razlike med spoloma so vidne zlasti pri stopnji pojava pogostih duševnih motenj, kot je depresija ali anksioznost.

Javna politika in zdravstveni sektor občasno teoretično priznavata, da je spol pomemben zdravstveni dejavnik v življenju(4). Vseeno ženske zdravstvene potrebe niso v celoti in dosledno vključene v evropske in nacionalne zdravstvene politike. Nujno je treba obravnavati pomanjkanje doslednega in celostnega pristopa k pravicam žensk in vprašanju enakosti spolov v zdravstveni politiki, kar je bistvenega pomena za zagotovitev visoke ravni varovanja zdravja vseh, kot je določeno v pogodbah EU(5). Da bi bile zdravstvene politike učinkovite, morajo vsi njihovi vidiki, pri katerih se trenutno v veliki meri dejansko ne upošteva razsežnost spolov, vključevati pristop, posebej namenjen ženskam, in v celoti uporabiti načelo enakosti spolov kot orodje.

Zdravstvena politika EU: pomanjkanje vidika enakosti spolov

EU se je z ustanovnima pogodbama zavezala, da bo zagotovila varovanje zdravja ljudi in da si bo v sodelovanju z državami članicami prizadevala za izboljšanje javnega zdravja, preprečevanje bolezni pri ljudeh in odpravljanje vzrokov, ki ogrožajo telesno in duševno zdravje ljudi. Namen strategije Evropa 2020 je EU spremeniti v pametno, trajnostno in vključujoče gospodarstvo, ki bo spodbujalo rast vseh – eden od pogojev rasti je dobro zdravje prebivalstva.

Zdravstvena politika EU, ki se izvaja z zdravstveno strategijo, se osredotoča na preprečevanje, enake možnosti za zdravje in kakovostno zdravstvo za vse (ne glede na dohodek, spol, etnično pripadnost itd.), soočanje z resnimi zdravstvenimi tveganji, ki vključujejo več držav EU, ohranjanje zdravja v starosti ter podpiranje dinamičnih zdravstvenih sistemov in novih tehnologij.

Svet je sprejel univerzalnost, dostop do kakovostne oskrbe, enakost in solidarnost kot skupne vrednote in načela, na katerih temeljijo zdravstveni sistemi držav članic EU(6). Pojem univerzalnosti zahteva, da nikomur ni onemogočen dostop do zdravstvenega varstva. Solidarnost je povezana s finančnim strukturiranjem nacionalnega zdravstvenega sistema, da se zagotovi univerzalni dostop. Enakost pomeni enak dostop glede na potrebe, ne glede na etnično pripadnost, spol, starost, socialni status ali sposobnost plačila.

Poleg tega Listina Evropske unije o temeljnih pravicah zagotavlja, da ima vsakdo pravico do preventivnega zdravstvenega varstva in zdravniške oskrbe v skladu s pogoji, ki jih določajo nacionalne zakonodaje in prakse. Ta načela dopolnjuje splošna obveznost vključevanja načela enakosti spolov, ki je zapisana v evropski pogodbi in se nanaša tudi na delo vseh evropskih in nacionalnih nosilcev odločanja na področju zdravstvene politike.

V zdravstvenih sistemih bi si morali prizadevati za zmanjšanje neenakosti v zdravju, med katerega dejavnike po ugotovitvah sodi tudi spol. Zato je pravna in socialna odgovornost nosilcev odločanja na evropski in nacionalni ravni, da v opredelitve javnih politik v zdravstvenem sektorju v celoti vključijo izkušnje in potrebe žensk. Na žalost sedanje razmere kažejo, da temu še vedno ni tako.

Za zdravstvene politike v EU so primarno pristojne države članice, EU pa je pristojna za promocijo zdravja in preprečevanja bolezni in ima nalogo, da usklajuje in zagotavlja podporo državam članicam, da bi te lahko dosegle visoko raven varovanja zdravja ljudi. Tema ženskega zdravja je bila na ravni EU obravnavana kot politično vprašanje v okviru socialnih in ekonomskih zdravstvenih dejavnikov in posameznih starostnih skupin. EU v teoriji priznava, da je spol (skupaj s starostjo, izobrazbo, ekonomskim položajem in osebnim stanjem) pomemben dejavnik zdravja in zdravstvenega varstva. Generalni direktorat Evropske komisije za javno zdravje je objavil številna poročila s podatki o zdravstvenem stanju žensk in njihovem dostopu do zdravstvenega varstva. V praksi tem dokumentom niso sledili dejanski politični ukrepi in programi za reševanje problematike zdravstvenih potreb žensk, kar pomeni, da se evropske javne zdravstvene politike v glavnem ne zmenijo za vprašanje enakosti spolov.

Čeprav Pogodba zahteva, da se vidik enakosti spolov vključi v vse dejavnosti EU (vključevanje načela enakosti spolov), se to v dokumentih Evropske komisije o politikah le redko izvaja, v njenih ukrepih in programih pa še manj. Vprašanjem enakosti spolov in ženskim potrebam se zlasti v raziskovalnem projektu na področju zdravja, ki ga financira EU, namenja premalo sredstev in pozornosti.

(1)

Preambula ustave Svetovne zdravstvene organizacije.

(2)

„Neenakopravno, nepravično, neučinkovito in neuspešno obravnavanje spolov v zdravstvu: Zakaj obstaja in kako ga lahko spremenimo”, končno poročilo komisije Svetovne zdravstvene organizacije o socialnih dejavnikih zdravja (september 2007).

(3)

Bolezni srca in ožilja tradicionalno veljajo za moške bolezni, kljub temu pa so najpogostejši vzrok smrti pri ženskah. Poleg tega so glavni vzrok hudih bolezni in invalidnosti, kar zdravstvenemu sistemu povzroča stroške in uničuje kakovost življenja žensk. Bolezni srca in ožilja so v vseh 27 državah EU še vedno najpogostejši vzrok smrti pri ženskah. Šele v zadnjih desetletjih se je začelo ozaveščati o tem, kako te bolezni drugače vplivajo na ženske kot na moške, in opozarjati ženske o tveganjih. Bolezni srca in ožilja so povzročile 43 % smrtnih žrtev pri ženskah in 36 % pri moških. : http://eurohealth.ie/wp-content/uploads/2013/02/Women-and-CVDfin.pdf

(4)

Svet Evropske unije, Sklepi o ženskah in zdravju (2005); Sklepi o zdravju in migracijah v EU (2007); Sklepi o vključevanju Romov (2008); Resolucija o zdravju in dobrem počutju mladih (2008).

(5)

Člen 168 PDEU.

(6)

Sklepi Sveta o skupnih vrednotah in načelih zdravstvenih sistemov Evropske unije (2006): http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A52006XG0622%2801%29


MNENJE Odbora za razvoj (9.11.2016)

za Odbor za pravice žensk in enakost spolov

o spodbujanju enakosti spolov na področju duševnega zdravja in kliničnih raziskav

(2016/2096(INI))

Pripravljavec mnenja: Florent Marcellesi

POBUDE

Odbor za razvoj poziva Odbor za pravice žensk in enakost spolov kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  poudarja, da izpolnitev pravice do zdravja za vse prevlada nad varstvom intelektualne lastnine in je med drugim odvisna od naložb v splošne zdravstvene raziskave, vključno z zdravstveno tehnologijo in zdravili za zapostavljene in z revščino povezane bolezni;

2.  opozarja, da zapostavljene in z revščino povezane bolezni zadevajo več kot milijardo ljudi, vsako leto zahtevajo na milijone življenj in so endemične predvsem v državah v razvoju; ugotavlja, da pogosto primanjkuje orodij za preprečevanje, diagnosticiranje in zdravljenje zapostavljenih in z revščino povezanih bolezni ali pa so neprimerna za razmere, v katerih živijo posamezniki in skupnosti v državah v razvoju;

3.  opozarja, da je namen EDCTP2 (drugi program partnerstva evropskih držav in držav v razvoju na področju kliničnih študij) prispevati k zmanjšanju socialnega in ekonomskega bremena z revščino povezanih bolezni v državah v razvoju, zlasti v podsaharski Afriki, s pospeševanjem kliničnega razvoja učinkovitih, varnih, dostopnih, ustreznih in cenovno primernih zdravstvenih ukrepov za primere z revščino povezanih bolezni, v partnerstvu z državami podsaharske Afrike;

4.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da prihaja v državah v razvoju do diskriminacije na podlagi spola in do neenakosti pri raziskavah na področju zdravstva in socialne oskrbe, kar vpliva na oblikovanje ustreznega in ciljno usmerjenega zdravljenja; zlasti opozarja, da so bolniki držav v razvoju neustrezno zastopani v farmakoloških raziskavah; ugotavlja, da so posebne skupine prebivalstva, kot so otroci in nosečnice, zapostavljene pri razvijanju zdravil proti tuberkulozi; poudarja, da je treba za prihodnje klinične poskuse v okviru farmakogenetskih študij zbirati in shranjevati primere, razvrščene po spolu; opozarja, da različni biološki in telesni ustroj žensk zahteva ustrezne informacije o učinku zdravil na njihovo telo;

5.  opozarja, da so nalezljive bolezni (na primer HIV in malarija) in negativni izidi nosečnosti (na primer mrtvorojeni otrok) pogostejši v državah z nizkimi in srednjimi dohodki; poziva, naj se nosečnice vključijo v klinične poskuse, da se zmanjšata obolevnost in smrtnost mater in otrok;

6.  opozarja, da so v skladu s stališči Svetovne zdravstvene organizacije duševne motnje vrsta duševnih in vedenjskih motenj, kot so depresija, bipolarna motnja, shizofrenija, anksiozne motnje, demenca in avtizem, medtem ko se duševno zdravje pojmuje kot stanje dobrega počutja, v katerem posameznik uresničuje svoje sposobnosti, se zmore spopadati z običajnimi življenjskimi težavami, zmore produktivno in uspešno delati ter prispevati k svoji skupnosti; pozdravlja dejstvo, da so svetovni voditelji prvič priznali, da so spodbujanje duševnega zdravja in dobrega počutja ter preprečevanje in zdravljenje zlorab različnih snovi zdravstvene prioritete v svetovnem razvojnem programu;

7.  opozarja, da je duševno zdravje močno povezano s spolom; poudarja, da neenakost zaradi spola, razlike v dohodku, večja izpostavljenost revščini in preobremenjenosti pri ženskah, družbeno-ekonomska diskriminacija, nasilje na podlagi spola, vključno s kršenjem njihovih spolnih in reproduktivnih pravic, podhranjenost in lakota dodatno izpostavljajo ženske duševnim motnjam depresije in anksioznosti; poziva Komisijo, naj obravnava temeljne razloge za neuspeh pri vključevanju ženske v klinične poskuse ter naj dodeli več sredstev za raziskave, preprečevanje in zdravljenje žensk ter storitvam za pomoč ženskam; na splošno poudarja, da je treba spodbujati ekonomsko vključevanje vseh (cilj trajnostnega razvoja št.10), na primer z izboljšanjem predpisov za finančne trge in institucije ter njihovo spremljanje, ter z vseživljenjskim izobraževanjem okrepiti sposobnost ponudnikov osnovnih zdravstvenih storitev, da prepoznajo in zdravijo motnje v duševnem zdravju žensk, da se v zdravstveni oskrbi odpravi diskriminacija na podlagi spola;

8.  poudarja dejstvo, da Svetovna zdravstvena organizacija poroča o nebistvenih razlikah med spoloma pri resnih duševnih motnjah, kot sta shizofrenija in bipolarna motnja, medtem ko je velika razlika med njima v primerih depresije in anksioznosti;

9.  poudarja, da sta opolnomočenje žensk in spodbujanje enakosti med spoloma bistvena za hitrejši trajnostni razvoj in odpravo vseh oblik diskriminacije žensk in deklet, vključno z diskriminacijo na področju duševnega zdravja in kliničnih raziskav, kar ni le temeljna človekova pravica, ampak ima tudi multiplikacijski učinek na vseh drugih razvojnih področjih (cilj trajnostnega razvoja št. 5);

10.  poziva vlade držav v razvoju, naj vključijo načelo enakosti spolov v politiko na področju duševnega zdravja ter razvijajo politike in programe, ki se osredotočajo na posebne potrebe žensk pri zdravljenju duševnih obolenj ter na socialne vzroke psiholoških stisk; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je zlasti v manj razvitih državah razlog za izključitev žensk iz biomedicinskih raziskav pogosto pomanjkanje informacij in kampanj ozaveščanja, njihovo izpolnjevanje dolžnosti kot mater in negovalk ter pomanjkanje svobode odločanja v gospodinjstvih; je trdno prepričan, da bi bolj uravnotežene spolne vloge in obveznosti, dohodkovna varnost, enak dostop do izobraževanja, vključitev na trg dela, učinkovitejši ukrepi za spodbujanje usklajevanja poklicnega in zasebnega življenja, zlasti za matere samohranilke, razvoj mrež socialne varnosti in odpravljanje revščine še dodatno zmanjšali razlike med spoloma na področju duševnega zdravja;

11.  obžaluje dejstvo, da EU ni vključila načel svetovne zdravstvene politike v svojo inovacijsko strategijo; obžaluje dejstvo, da v nobenem od mehanizmov ni zavezujočih določb, ki bi zagotovile, da bodo raziskave in razvoj na področju zapostavljenih in z revščino povezanih bolezni, financirane s sredstvi EU, dale dostopne, cenovno dosegljive in primerne medicinske proizvode za najbolj ranljive in ogrožene skupine ljudi ali da bodo raziskovalni podatki prosto dostopni; poudarja, da je treba okrepiti lokalne raziskave in razvoj na podlagi potreb posamezne države ter na splošno vlagati v raziskave in razvoj na področju svetovnega zdravja, da bi okrepili nacionalne zdravstvene sisteme in vzpostavili splošno zdravstveno varstvo, vključno z združevanjem virov; poziva EU, naj poveča temu namenjena sredstva;

12.  ugotavlja, da 26 zapostavljenih in z revščino povezanih bolezni predstavlja 14 % globalnega bremena bolezni, a se na svetovni ravni zanje prispeva le 1,4 % sredstev, namenjenih za raziskave in razvoj na zdravstvenem področju(1);

13.  poziva EU, naj spodbuja učinkovito in pravično financiranje raziskav, ki bodo pripomogle k boljšemu zdravju vseh ljudi ter omogočile, da bodo inovacije in ukrepi vodili do cenovno in drugače dostopnih rešitev; zlasti bi treba preučiti modele, ki stroške za raziskave in razvoj obravnavajo ločeno od cen zdravil, vključno z možnostjo prenosa tehnologije v države v razvoju;

14.  ugotavlja, da je v preteklih 20-tih letih prišlo do čedalje pogostejših selitev kliničnega preizkušanja zdravil, ki jih financira sektor, v države z nizkimi in srednjimi dohodki, kjer se lažje pridobijo osebe za testiranje, stroški kliničnih poskusov so nižji, ureditvene omejitve manj stroge ali manj nadzorovane;

15.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da bi lahko vse pogostejše preseljevanje preskušanja zdravil v Afriko in na druga nerazvita območja predstavljalo hudo etično kršitev temeljnih načel EU, kot je pravica do zdravstvenega varstva in oskrbe; poudarja, da brez dostopa do cenovno dosegljivega zdravstvenega varstva ali zdravstvenega zavarovanja ter dostopa do cenovno dostopnih zdravil ranljive osebe, zlasti ženske, nimajo druge izbire, kot da za zdravljenje sodelujejo v kliničnem preskušanju, ne da bi se zavedale morebitnih nevarnosti;

16.  poziva nadnacionalna farmacevtska podjetja, naj pri kliničnih preskušanjih v državah z nizkimi in srednjimi dohodki upoštevajo svojo družbeno odgovornost v zvezi s spoštovanjem človekovih pravic, kot je opredeljena v vodilnih načelih OZN o podjetništvu in človekovih pravicah; meni, da bi morala zagotoviti dejansko spoštovanje varnosti in pravic sodelujočih ter skladnost svojih praks z najvišjimi etičnimi standardi in mednarodnimi smernicami, kot so določene v Helsinški deklaraciji Svetovnega zdravniškega združenja, Svetu mednarodnih organizacij medicinskih znanosti ter v smernicah Svetovne zdravstvene organizacije o dobri klinični praksi;

17.  poziva regulativne organe EU, naj zagotovijo, da enaki standardi za klinično preizkušanje veljajo znotraj in zunaj njihove jurisdikcije, preden izdajo dovoljenje za trženje zdravil;

18.  poziva države v razvoju, naj oblikujejo trden zakonodajni okvir s funkcionalnim neodvisnim nadzornim sistemom, ki bo v skladu s smernicami Svetovne zdravstvene organizacije o dobri klinični praksi za preizkušanje farmacevtskih proizvodov in Helsinško deklaracijo Svetovnega zdravniškega združenja.

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

8.11.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

20

1

3

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Louis Aliot, Nicolas Bay, Beatriz Becerra Basterrechea, Ignazio Corrao, Raymond Finch, Enrique Guerrero Salom, Maria Heubuch, György Hölvényi, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Arne Lietz, Linda McAvan, Norbert Neuser, Cristian Dan Preda, Elly Schlein, Eleni Teoharus (Eleni Theocharous), Paavo Väyrynen, Bogdan Brunon Wenta, Anna Záborská

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Marina Albiol Guzmán, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Bernd Lucke, Judith Sargentini, Patrizia Toia

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Maria Grapini

(1)

Izdatki za raziskave in razvoj na področju zapostavljenih in z revščino povezanih bolezni: analiza ekonomskih in epidemioloških podatkov. Revija The Lancet, 2013.


IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

29.11.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

19

11

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Daniela Aiuto, Beatriz Becerra Basterrechea, Malin Björk, Vilija Blinkevičiūtė, Iratxe García Pérez, Anna Hedh, Mary Honeyball, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Elisabeth Köstinger, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Florent Marcellesi, Angelika Mlinar, Angelika Niebler, Maria Noichl, Marijana Petir, João Pimenta Lopes, Michaela Šojdrová, Ernest Urtasun, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi), Jadwiga Wiśniewska, Jana Žitňanská

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Biljana Borzan, Stefan Eck, Rosa Estaràs Ferragut, Clare Moody, Sirpa Pietikäinen, Marc Tarabella, Monika Vana, Julie Ward, Anna Záborská

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V PRISTOJNE

M ODBORU

19

+

ALDE

Beatriz Becerra Basterrechea, Angelika Mlinar

EFDD

Daniela Aiuto

GUE/NGL

Malin Björk, Stefan Eck, João Pimenta Lopes

PPE

Sirpa Pietikäinen

S&D

Vilija Blinkevičiūtė, Biljana Borzan, Iratxe García Pérez, Anna Hedh, Mary Honeyball, Clare Moody, Maria Noichl, Marc Tarabella, Julie Ward

VERTS/ALE

Florent Marcellesi, Ernest Urtasun, Monika Vana

11

-

ECR

Jadwiga Wiśniewska, Jana Žitňanská

PPE

Rosa Estaràs Ferragut, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Elisabeth Köstinger, Angelika Niebler, Marijana Petir, Michaela Šojdrová, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi), Anna Záborská

0

0

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Pravno obvestilo