Postopek : 2016/2247(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0019/2017

Predložena besedila :

A8-0019/2017

Razprave :

PV 14/02/2017 - 19
CRE 14/02/2017 - 19

Glasovanja :

PV 15/02/2017 - 7.14

Sprejeta besedila :

P8_TA(2017)0041

POROČILO     
PDF 561kWORD 67k
2.2.2017
PE 589.459v02-00 A8-0019/2017

o bančni uniji – letno poročilo za leto 2016

(2016/2247(INI))

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve

Poročevalka: Danuta Maria Hübner

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o bančni uniji – letno poročilo za leto 2016

(2016/2247(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Akcijskega načrta Komisije o oblikovanju unije kapitalskih trgov z dne 30. septembra 2015,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o oceni stanja in izzivih pri ureditvi EU o finančnih storitvah: učinek in nadaljnji koraki k bolj učinkovitemu in uspešnemu okviru EU za regulacijo finančnega sektorja in unijo kapitalskih trgov(1),

–  ob upoštevanju izjave z vrha držav euroobmočja z dne 29. junija 2012, v kateri je navedeno, da je nujno treba „prekiniti začarani krog med bankami in državami“(2),

–  ob upoštevanju prvega poročila Evropskega odbora za sistemska tveganja o nebančni kreditni dejavnosti EU iz julija 2016,

–  ob upoštevanju poročila Mednarodnega denarnega sklada o svetovni finančni stabilnosti iz leta 2016,

–  ob upoštevanju rezultatov stresnih testov, ki jih je opravil Evropski bančni organ (EBA) in so bili objavljeni 29. julija 2016,

–  ob upoštevanju rezultatov spremljanja o kapitalskih zahtevah EBA CRD IV – CRR/ Basel III na podlagi podatkov iz decembra 2015, objavljenih septembra 2016,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta ECOFIN z dne 17. junija 2016 o načrtu za dokončanje bančne unije,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. novembra 2015 z naslovom „Dokončanje bančne unije“ (COM(2015)0587),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 1024/2013 z dne 15. oktobra 2013 o prenosu posebnih nalog, ki se nanašajo na politike bonitetnega nadzora kreditnih institucij, na Evropsko centralno banko(3) (uredba o enotnem mehanizmu nadzora),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 468/2014 Evropske centralne banke z dne 16. aprila 2014 o vzpostavitvi okvira za sodelovanje znotraj enotnega mehanizma nadzora med Evropsko centralno banko in pristojnimi nacionalnimi organi ter z imenovanimi nacionalnimi organi(4) (okvirna uredba o enotnem mehanizmu nadzora),

–  ob upoštevanju izjave enotnega mehanizma nadzora o svojih nadzornih nalogah za leto 2016,

–  ob upoštevanju letnega poročila ECB o nadzornih aktivnostih za leto 2015 iz marca 2016(5),

–  ob upoštevanju Posebnega poročila Evropskega računskega sodišča št. 29/2016 o enotnem mehanizmu nadzora(6) z naslovom

–  ob upoštevanju poročila EBA o dinamiki in dejavnikih nedonosnih izpostavljenosti v bančnem sektorju EU iz julija 2016,

–  ob upoštevanju poročila Evropskega odbora za sistemska tveganja o regulativni obravnavi izpostavljenosti držav iz marca 2015,

–  ob upoštevanju tega, da je Svet ECB 4. oktobra 2016 odobril načela za povečanje preglednosti pri pripravi uredb ECB o evropskih statističnih podatkih, in ob upoštevanju praks Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije glede preglednosti,

–  ob upoštevanju posvetovanja z ECB o njenem osnutku smernic za banke o slabih posojilih iz septembra 2016,

–  ob upoštevanju navodil ECB glede možnosti in diskrecijskih pravic, ki izhajajo iz zakonodaje Unije,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 2016/445 Evropske centralne banke z dne 14. marca 2016 o izvajanju opcij in diskrecijskih pravic, ki izhajajo iz zakonodaje Unije(7),

–  ob upoštevanju tekočih razprav v okviru Baselskega odbora, zlasti posvetovalnega dokumenta o zmanjšanju razlik pri sredstvih, prilagojenih kreditnemu tveganju – omejitve glede uporabe pristopov notranjih modelov (Reducing variation in credit risk-weighted assets – constraints on the use of internal model approaches) iz marca 2016,

–  ob upoštevanju poročila EBA o zahtevah v zvezi s količnikom finančnega vzvoda v skladu s členom 511 uredbe o kapitalskih zahtevah z dne 3. avgusta 2016 (EBA-Op-2016-13),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta ECOFIN z dne 12. julija 2016 o dokončnem oblikovanju baselskih reform po krizi,

–  ob upoštevanju svoje resolucije o vlogi EU v okviru mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucij ter organov z dne 12. aprila 2016(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. novembra 2016 o dokončanju okvira Basel III(9),

–  ob upoštevanju tekočega dela Komisije o reviziji Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012(10) (CRR), zlasti glede revizije stebra 2 ter obravnave nacionalnih možnosti in diskrecijskih pravic,

–  ob upoštevanju Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij in o spremembi Direktive Sveta 82/891/EGS in direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta(11),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2014(12) (uredba o enotnem mehanizmu za reševanje),

–  ob upoštevanju letnega poročila enotnega odbora za reševanje za leto 2015 iz julija 2016,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o uporabi pravil o državni pomoči za podporne ukrepe v korist bank v okviru finančne krize od 1. avgusta 2013 dalje (sporočilo o bančništvu)(13),

–  ob upoštevanju delegirane uredbe Komisije (EU) št. 2016/1450 z dne 23. maja 2016 o dopolnitvi Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede regulativnih tehničnih standardov, ki določajo merila v zvezi z metodologijo za določitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti(14),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 28. julija 2016 o oceni pravil o prejemkih v skladu z Direktivo 2013/36/EU in Uredbo (EU) št. 575/2013,

–  ob upoštevanju nezavezujočega dogovora o skupni sposobnosti pokrivanja izgub odbora za finančno stabilnost iz novembra 2015,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta Banke za mednarodne poravnave (BIS) št. 558 iz aprila 2016 o razlogih, zakaj je bančni kapital pomemben za denarno politiko („Why bank capital matters for monetary policy“),

–  ob upoštevanju vmesnega poročila EBA o izvajanju in oblikovanju okvira minimalnih zahtev glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti z dne 19. julija 2016,

–  ob upoštevanju dodatnega poročila Komisije o analizi iz oktobra 2016 o učinkih predloga za evropski sistem jamstva za vloge (EDIS),

–  ob upoštevanju končnega poročila EBA o izvajanju in oblikovanju okvira minimalnih zahtev glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti z dne 14. decembra 2016,

–  ob upoštevanju sporazuma o prenosu in vzajemnosti prispevkov v enotni sklad za reševanje in zlasti člena 16,

–  ob upoštevanju memoranduma o soglasju med enotnim odborom za reševanje in Evropsko centralno banko v zvezi s sodelovanjem in izmenjavo informacij z dne 22. decembra 2015,

–  ob upoštevanju Direktive 2014/49/EU Evropskega parlamenta in Sveta o sistemih jamstva za vloge(15) z dne 16. aprila 2014,

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 24. novembra 2015 za uredbo Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 806/2014 za vzpostavitev evropskega sistema jamstva za vloge (COM(2015)0586),

–  ob upoštevanju različnih smernic, ki jih je EBA izdala v okviru direktive o sistemih zajamčenih vlog, zlasti končnih poročil o smernicah o sporazumih o sodelovanju med sistemi zajamčenih vlog iz februarja 2016 in smernicah o stresnih testih sistemov jamstva za vloge iz maja 2016,

–  ob upoštevanju izjave ministrov Euroskupine in Sveta ECOFIN z dne 18. decembra 2013 o varovalu enotnega mehanizma za reševanje,

–  ob upoštevanju izjave Sveta z dne 8. decembra 2015 o bančni uniji in premostitvenem financiranju za enotni sklad za reševanje,

–  ob upoštevanju Protokola št. 1 k Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju protokola št. 2 k Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0019/2017),

A.  ker je vzpostavitev bančne unije nepogrešljiv sestavni del monetarne unije in temeljni gradnik prave ekonomske in monetarne unije (EMU); ker so potrebna dodatna prizadevanja, saj bančna unija ne bo dokončana, dokler ne bo imela fiskalnega varovalnega mehanizma in tretjega stebra v smislu evropskega pristopa k zavarovanju/pozavarovanju vlog, o katerem se sedaj razpravlja na ravni odbora; ker bo dokončana bančna unija pomembno prispevala k odpravi povezave med državo in tveganjem;

B.  ker bi za Evropsko centralno banko lahko v posebnih okoliščinah veljalo navzkrižje interesov zaradi njene dvojne odgovornosti kot organa monetarne politike in bančnega nadzornika;

C.  ker so se količniki kapitala in likvidnosti bank EU v zadnjih letih na splošno stalno izboljševali; ker pa so tveganja za finančno stabilnost še vedno prisotna; ker je zaradi trenutnih razmer potrebna previdnost pri uvedbi obsežnih regulativnih sprememb, zlasti ob upoštevanju financiranja realnega gospodarstva;

D.  ker se ustrezno čiščenje bilanc stanja bank po krizi izvaja z zamudo, kar še vedno ovira gospodarsko rast;

E.  ker ni naloga evropskih institucij, da zagotovijo donosnost bančnega sektorja;

F.  ker je cilj nove ureditve reševanja, ki je začela veljati januarja 2016, zagotoviti spremembo paradigme iz reševanja z javnimi sredstvi v reševanje s sredstvi upnikov; ker se morajo udeleženci na trgu še prilagoditi novemu sistemu;

G.  ker lahko v bančni uniji sodelujejo tudi države članice, ki še niso uvedle eura;

H.  ker bančno unijo sestavljajo vse države članice, ki so uvedle euro; ker je euro valuta Evropske unije; ker so se vse države članice, razen tistih, za katere velja odstopanje, zavezale k uvedbi eura in tako tudi k pridružitvi bančni uniji;

I.  ker sta preglednost in odgovornost Komisije do Evropskega parlamenta ključni načeli; ker to pomeni, da mora Komisija ustrezno ukrepati na podlagi priporočil Parlamenta, ta pa mora njene ukrepe ustrezno oceniti in spremljati;

J.  ker se z našim delom v zvezi z unijo kapitalskih trgov ne bi smel zmanjšati pritisk na dokončanje našega dela v zvezi z bančno unijo, ki je še vedno ključni pogoj za finančno stabilnost v okolju Evropske unije, ki je odvisno od bank;

K.  ker se po najnovejših podatki vrednost vseh slabih posojil v euroobmočju ocenjuje na 1132 milijard EUR(16);

Nadzor

1.  je zaskrbljen zaradi velikega obsega slabih posojil, saj so imele po podatkih ECB banke v euroobmočju do aprila 2016 1014 milijard EUR takšnih posojil; meni, da je treba njihov obseg nujno zmanjšati; pozdravlja prizadevanja v tej smeri v nekaterih državah članicah; ugotavlja pa, da je bilo to vprašanje doslej večinoma obravnavano na nacionalni ravni; meni, da je treba to težavo rešiti čim prej, vendar priznava, da je za dokončno rešitev potrebno več časa; meni, da bi morala vsaka predlagana rešitev upoštevati vir slabih posojil, učinek na zmožnost bank za dajanje posojil realnemu gospodarstvu ter potrebo po razvoju primarnega in sekundarnega trga slabih posojil, po možnosti v obliki varnega in preglednega listinjenja, tako na ravni Unije kot na nacionalni ravni; Komisiji priporoča, naj državam članicam med drugim pomaga pri ustanavljanju namenskih družb za upravljanje („slabe banke“) in okrepljenem nadzoru; v zvezi s tem znova poudarja, kako pomembna je zmožnost prodaje slabih posojil, da se sprosti kapital, in sicer zlasti za bančna posojila malim in srednjim podjetjem; pozdravlja posvetovanje ECB o osnutku smernic za banke o slabih posojilih kot prvi korak, meni pa, da je treba doseči večji napredek; pozdravlja predlog Komisije o insolventnosti in prestrukturiranju v okviru unije kapitalskih trgov, vključno z zgodnjo fazo prestrukturiranja in drugo priložnostjo; poziva države članice, naj do sprejetja predloga in za njegovo dopolnitev izboljšajo zadevno zakonodajo, zlasti kar zadeva dolžino postopkov izterjave, delovanje pravosodnih sistemov in splošneje njihov pravni okvir za prestrukturiranje dolga, ter izvedejo potrebne vzdržne strukturne reforme za okrevanje gospodarstva, da bi rešile vprašanje slabih posojil; ugotavlja, da so po navedbah Banke za mednarodne poravnave nekatere banke euroobmočja oslabile svojo kapitalsko osnovo z izplačevanjem visokih dividend, ki so med krizo v nekaterih primerih presegale znesek zadržanega čistega dobička; meni, da se lahko kapitalski položaj bank okrepi z zmanjšanjem izplačil dividend in povečanjem svežega kapitala;

2.  spodbuja vse države članice, ki še niso uvedle eura, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za njegovo uvedbo ali se pridružijo bančni uniji, da bi jo postopno uskladili z vsem notranjim trgom;

3.  je zaskrbljen zaradi dolgotrajne nestabilnosti bančnega okolja v Evropi, kar je poudarjeno tudi v poročilu Mednarodnega denarnega sklada o svetovni finančni stabilnosti iz leta 2016, ki navaja, da bi bil delež šibkih in problematičnih bank v Evropi tudi v primeru cikličnega okrevanja velik; ugotavlja, da je dobičkonosnost številnih institucij v euroobmočju nizka; poudarja, da so med razlogi za to kopičenje slabih posojil, obrestne mere in morebitne težave na strani povpraševanja; se strinja z Mednarodnim denarnim skladom, ki je pozval h korenitim spremembam tako v bančnih poslovnih modelih kot v strukturi sistema, da bi vzpostavili zdrav evropski bančni sistem;

4.  meni, da obstajajo tveganja, povezana z državnim dolgom; ugotavlja tudi, da so finančne institucije v nekaterih državah članicah čezmerno vlagale v obveznice svojih držav, kar je vodilo v pretirano usmerjenost v „domače trge“, medtem ko je eden od glavnih ciljev bančne unije prekiniti povezavo med bankami in javnim dolgom; ugotavlja, da bi z ustrezno bonitetno obravnavo državnega dolga lahko ustvarili spodbude za banke, da bi bolje upravljale izpostavljenost do državnih posojilojemalcev; vendar ugotavlja, da imajo državne obveznice ključno vlogo kot vir visokokakovostnih likvidnih zavarovanj in pri vodenju monetarne politike ter da bi spremembe njihove bonitetne obravnave, zlasti brez predvidenega postopnega uvajanja, lahko znatno vplivale na finančni in javni sektor, zato je treba pred pripravo vsakega predloga na tem področju skrbno preučiti prednosti in slabosti revizije veljavnega okvira; je seznanjen z različnimi možnostmi politike, ki jih je delovna skupina na visoki ravni za bonitetno obravnavo izpostavljenosti bank do državnih posojilojemalcev predstavila v svojem poročilu in o katerih je Svet ECOFIN razpravljal na neuradnem zasedanju 22. aprila 2016; meni, da bi moral biti regulativni okvir EU skladen z mednarodnimi standardi; zato z zanimanjem pričakuje rezultate dela Odbora za finančno stabilnost v zvezi z državnim dolgom, na katerih bi lahko temeljile prihodnje odločitve; meni, da bi moral evropski okvir omogočiti tržno disciplino, ki bi pomenila vodenje vzdržnih politik in ponudbo visokokakovostnih in likvidnih sredstev za finančni sektor ter varne obveznosti držav; poudarja, da bi bilo treba vzporedno z razmislekom o državnem dolgu razmisliti tudi o konvergenci na številnih gospodarskih področjih, o državni pomoči in tveganjih, kot so kršitve, vključno s finančnim kriminalom;

5.  meni, da je bistveno, da deponenti, vlagatelji in nadzorniki obravnavajo čezmerno različnost uteži tveganja, ki se uporabljajo za tveganju prilagojena sredstva iste vrste med institucijami; opozarja, da veljavna pravila, ki urejajo uporabo notranjih modelov, bankam omogočajo visoko stopnjo prožnosti in z vidika nadzora pomenijo dodatno tveganje, povezano z uporabo modela; v zvezi s tem pozdravlja delo, ki ga je opravil organ EBA, da bi harmoniziral ključne predpostavke in dejavnike, saj je bilo ugotovljeno, da so razhajanja med njimi eden od glavnih vzrokov za različnost, pa tudi delo ECB na področju bančnega nadzora, ki ga je opravila v okviru svojega projekta ciljno usmerjenega pregleda notranjih modelov (TRIM), da bi ocenila in preverila njihovo primernost; spodbuja k nadaljnjemu napredku na teh področjih; z zanimanjem pričakuje rezultate opravljenega dela na mednarodni ravni za racionalizacijo uporabe notranjih modelov za operativno tveganje in posojila podjetjem, drugim finančnim institucijam, ter bankam za specializirana sredstva in kapital, da bi notranji modeli spet postali verodostojni in se usmerili v področja, na katerih prinašajo dodano vrednost; pozdravlja tudi uvedbo količnika finančnega vzvoda kot zanesljivega varovala, zlasti za globalne sistemsko pomembne institucije; poudarja, da je potreben tveganjem bolj prilagojen standardni pristop, da bi zagotovili spoštovanje načela „enaka tveganja, enaka pravila“; poziva finančne nadzornike, naj nove notranje modele dovolijo le, če ti ne vodijo k utežem tveganja, ki so neupravičeno znatno nižje; ponovno opozarja na ugotovitve iz svoje resolucije z dne 23. novembra 2016 o dokončanju okvira Basel III; zlasti želi spomniti, da načrtovane zakonodajne spremembe ne bi smele povzročiti splošnega povečanja kapitalskih zahtev, pa tudi ne omejevati zmožnosti bank za financiranje realnega gospodarstva, zlasti malih in srednjih podjetij; poudarja, da bi bilo treba pri delovanju na mednarodni ravni spoštovati načelo sorazmernosti; opozarja, kako pomembno je, da se preprečita neupravičeno kaznovanje bančnega modela EU ter razlikovanje med evropskimi in mednarodnimi bankami; poziva Komisijo, naj zagotovi upoštevanje evropskih posebnosti pri oblikovanju novih mednarodnih standardov na tem področju, poleg tega pa naj pri oceni učinka prihodnje zakonodaje, s katero se bodo uvedli mednarodno dogovorjeni standardi, ustrezno upošteva načelo sorazmernosti in obstoj različnih bančnih modelov;

6.  poudarja, da sta zanesljiv dostop do finančnih sredstev in ustrezna porazdelitev kapitala v evropskem modelu bančnega financiranja močno odvisna od dobrih bilanc stanja in ustrezne kapitalizacije, ki po finančnih krizah še vedno ni zagotovljena povsod po Uniji, to pa ovira gospodarsko rast;

7.  poudarja, da ima evropski bančni sektor pomembno vlogo pri financiranju evropskega gospodarstva, kar je podprto z močnim nadzornim sistemom; zato pozdravlja namero Komisije, da v prihodnji reviziji direktive in uredbe o kapitalskih zahtevah ohrani faktor za podporo malih in srednjih podjetij ter ga razširi prek njegovega sedanjega praga;

8.  poudarja, da bi bilo treba smernice, ki se oblikujejo v okviru mednarodnih forumov, čim bolj upoštevati, da bi se izognili tveganju regulativne razdrobitve pri regulaciji in nadzoru velikih, mednarodno delujočih bank, hkrati pa to ne bi smelo onemogočiti kritičnega pristopa, kadar je potreben, ali ciljno usmerjenih odstopanj od mednarodnih standardov, če in kadar se lastnosti evropskega sistema ne upoštevajo dovolj; želi spomniti na ugotovitve iz svoje resolucije z dne 12. aprila 2016 o vlogi EU v okviru mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucij ter organov, zlasti opozarja na pomembno vlogo Komisije, ECB in organa EBA pri delu Baselskega odbora za bančni nadzor ter pri preglednem in celovitem sprotnem obveščanju Evropskega parlamenta in Sveta o stanju razprav v Baselskem odboru za bančni nadzor; meni, da bi si morala EU prizadevati za ustrezno zastopanost v Baselskem odboru za bančni nadzor, predvsem za euroobmočje; poziva, naj Ekonomsko-finančni svet na zasedanjih omenjeni vlogi da večji poudarek, zavzema pa se tudi za večjo odgovornost omenjenih institucij v tej vlogi do Odbora Evropskega parlamenta za ekonomske in monetarne zadeve; poudarja, da bi morali Baselski odbor za bančni nadzor in drugi forumi pomagati pri vzpostavljanju enakih konkurenčnih pogojev na svetovni ravni, in sicer z zmanjševanjem – ne pa poglabljanjem – razlik med jurisdikcijami;

9.  opozarja na tveganja hitro rastočega bančništva v senci, ki so prikazana v poročilu o nebančni kreditni dejavnosti v EU iz leta 2016; vztraja, da mora vsako ukrepanje za regulacijo bančnega sektorja spremljati ustrezna regulacija bančništva v senci; zato poziva k usklajenemu ukrepanju, da bi zagotovili pošteno konkurenco in finančno stabilnost;

10.  poudarja, da treba celostno obravnavati skupni učinek različnih sprememb regulativnega okolja, ki lahko zadevajo nadzor, pokrivanje izgub, reševanje ali računovodske standarde;

11.  poudarja, da nacionalne možnosti izbire in diskrecijske pravice ovirajo vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev med državami članicami in primerljivost finančnih poročil bank za javnost; pozdravlja priložnost, ki se je ponudila z novim predlogom za spremembo uredbe o kapitalskih zahtevah, da se nekatere od teh možnosti in pravic odpravijo ali omejijo na ravni Unije, s čimer bi odpravili obstoječe ovire in razdrobljenost, ohranili pa bi le tiste, ki so nujno potrebne zaradi različnosti bančnih modelov; odločno poziva, naj se ta priložnost v celoti izkoristi; pozdravlja smernice in predpise ECB, ki harmonizirajo uresničevanje nekaterih nacionalnih možnosti in diskrecijskih pravic v okviru bančne unije; opozarja pa, da mora ECB pri svojem delu za zmanjšanje teh možnosti in diskrecijskih pravic ostati v mejah svojih pristojnosti; poudarja, da je prizadevanje za okrepitev enotnih pravil ključno, in poudarja, da je treba odpraviti prekrivanje in prepletanje veljavne, spremenjene in nove zakonodaje; poziva ECB, naj v celoti objavi nadzorniški priročnik, ki določa skupne procese, postopke in metode za izvajanje procesa nadzorniškega pregledovanja v vsem euroobmočju;

12.  poudarja, da so se morali vsi člani nadzornega odbora od vzpostavitve enotnega mehanizma nadzora sami naučiti obravnavati različne poslovne modele in subjekte različnih velikosti in da bi bilo treba to učenje podpreti in pospešiti;

13.  je seznanjen s pojasnitvijo ciljev stebra 2 in njegovega mesta v vrstnem redu nalaganja kapitalskih zahtev, kot je predlagano v spremembi direktive o kapitalskih zahtevah; je seznanjen s stališčem, da naj bi z uporabo kapitalskih smernic dosegli ravnotežje med finančno stabilnostjo in potrebo, da se dopusti možnost za nadzornikovo presojo in analizo posameznih primerov; spodbuja ECB, naj pojasni merila, na katerih temeljijo smernice za steber 2; želi spomniti, da te smernice ne omejujejo maksimalnega zneska za razdelitev, zato ne bi smel biti razkrit; meni, da uporaba kapitalskih smernic ne bi smela povzročiti opaznega zmanjšanja zahtev iz stebra 2; meni tudi, da je potrebna večja konvergenca nadzora v zvezi s sestavo lastnih sredstev, ki bo upoštevala zahteve in smernice za steber 2; zato izraža zadovoljstvo, da je to vprašanje obravnavano v predlogu spremembe direktive o kapitalskih zahtevah;

14.  opozarja na tveganja, ki izhajajo iz imetništva sredstev ravni 3, vključno z izvedenimi finančnimi instrumenti, in zlasti iz težavnosti njihovega vrednotenja; ugotavlja, da bi bilo treba ta tveganja zmanjšati, za to pa bi bilo treba postopno zmanjšati količino teh sredstev; poziva enotni mehanizem nadzora, naj to vprašanje določi za eno od svojih nadzorniških prednostnih nalog in skupaj z organom EBA organizira kvantitativni stresni test v zvezi s tem;

15.  ponovno opozarja, da je treba zagotoviti večjo preglednost pri vsem sklopu nadzornih praks, zlasti pri procesu nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja; poziva ECB, naj objavi kazalnike in merila uspešnosti, da bi dokazala učinkovitost nadzora in da bi se povečala njena odgovornost navzven; ponovno poziva k večji preglednosti v zvezi z odločitvami in obrazložitvami glede stebra 2; poziva ECB, naj objavi skupne nadzorniške standarde;

16.  opozarja na tveganja, povezana s finančnimi institucijami, ki so prevelike ali preveč medsebojno povezane, da bi propadle, ali preveč kompleksne za reševanje; je seznanjen, da je bil na mednarodni ravni dogovorjen sklop ukrepov politike za obravnavanje teh tveganj (predvsem skupna sposobnost pokrivanja izgub, centralni kliring izvedenih finančnih instrumentov, kapitalski dodatek in povečanje količnika finančnega vzvoda za globalne sistemske banke); se zavezuje, da bo čim hitreje opravil delo v zvezi z zadevnimi zakonodajnimi predlogi za izvajanje teh ukrepov v Uniji, da bi dodatno zmanjšali tveganja, povezana s težavo „prevelik, da bi propadel“; opozarja na izjavo Marka Carneyja, predsednika Odbora za finančno stabilnost, da dogovor o predlogih za skupni mednarodni standard o skupni sposobnosti pokrivanja izgub za globalne sistemsko pomembne banke pomeni preobrat, s katerim bo rešeno vprašanje bank, ki so „prevelike, da bi propadle“; ugotavlja tudi, da sta učinkovit mehanizem za reševanje s sredstvi upnikov in ustrezna raven minimalnih zahtev glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti pomemben del regulativnih ukrepov za obravnavo te težave, ki bodo omogočili reševanje globalnih sistemskih bank brez uporabe javnih subvencij in motenj v širšem finančnem sistemu;

17.  poudarja, da so za odpravo težave glede institucij, ki so prevelike, da bi propadle, potrebne strukturne bančne reforme, vključno z uvedbo obrnjenega dokaznega bremena;

18.  opozarja na omejitve sedanje metodologije stresnih testov; zato pozdravlja prizadevanja organa EBA in ECB za izboljšanje okvira za izvajanje stresnih testov; meni pa, da bi bilo treba narediti več, da bi se pri tem bolj upoštevali možnost in realnost dejanskih kriznih situacij, med drugim tako, da bi bili v metodologijo v večji meri vključeni dinamični elementi, kot je učinek širitve okužbe; meni, da zaradi pomanjkanja preglednosti pri stresnih testih ECB tudi nadzorne prakse zbujajo negotovost; poziva ECB, naj objavi rezultate svojih stresnih testov, da bi okrepila zaupanje na trgu;

19.  meni, da bi bilo v primeru, da pristojni nacionalni organ zavrne prošnjo za upoštevanje posebnih okoliščin pri izvajanju stresnega testa, to treba sporočiti organu EBA in enotnemu mehanizmu nadzora, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje;

20.  pozdravlja napredek, ki je bil dosežen pri pripravah za omogočanje prenosa nekaterih pooblastil na področju odločitev glede sposobnosti in primernosti; kljub temu poudarja, da je potrebna sprememba predpisov, s katero bi omogočili obsežnejši in lažji prenos pooblastil za sprejemanje odločitev o nekaterih rutinskih zadevah z nadzornega odbora na ustrezne uradnike; bi pozdravil tako spremembo, saj bi prispevala k učinkovitejšemu in uspešnejšemu bančnemu nadzoru ECB; poziva ECB, naj določi naloge in pravni okvir za prenos pooblastil za sprejemanje odločitev;

21.  je seznanjen s poročilom Evropskega računskega sodišča o delovanju enotnega mehanizma nadzora; je seznanjen z ugotovitvami o premajhnem številu zaposlenih; poziva nacionalne pristojne organe in države članice, da ECB v celoti zagotovijo potrebne človeške vire in gospodarske podatke, da bo lahko opravljala svoje delo, zlasti v zvezi z inšpekcijskimi pregledi na kraju samem; poziva ECB, naj spremeni okvirno uredbo o enotnem mehanizmu nadzora, da bi formalizirali obveznosti sodelujočih pristojnih nacionalnih organov in uvedli metodologijo, ki bo temeljila na oceni tveganja, na podlagi katere bi določili ciljno število zaposlenih in potrebna znanja in spretnosti v skupnih nadzorniških skupinah; meni, da bi se neodvisnost nadzora lahko izboljšala z večjo vključitvijo osebja ECB in manjšo odvisnostjo od osebja pristojnih nacionalnih organov, poleg tega pa z uporabo osebja ene države članice za nadzor institucije iz druge države članice, kar bi prispevalo tudi k dejanskemu zmanjšanju tveganja nadzorniškega popuščanja; pozdravlja sodelovanje ECB z Evropskim parlamentom v zvezi z delovnimi razmerami za osebje; poudarja pomen dobrega delovnega okolja, ki spodbuja strokovno povezanost v ECB; opozarja na potencialno navzkrižje interesov med nadzornimi nalogami in odgovornostjo za monetarno politiko, zato je treba oba sklopa funkcij jasno ločiti; poziva ECB, naj preuči tveganje potencialnega navzkrižja interesov in v primerih, ko gre za posamezne vire nadzora, predvidi ločene linije poročanja; meni, da je ločevanje monetarne politike in nadzora sicer poglavitno načelo, vendar ne bi smelo onemogočati prihrankov pri stroških, ki jih omogoča souporaba služb, če te službe niso ključne za oblikovanje politike in so vzpostavljena ustrezna zagotovila; poziva ECB, naj v okviru priprave kvazi zakonodajnih ukrepov organizira javna posvetovanja, da bi okrepila svojo odgovornost;

22.  poudarja, da se je z vzpostavitvijo enotnega mehanizma nadzora hkrati povečal vpliv Evropske unije na mednarodnem prizorišču glede na njen položaj pred tem;

23.  poudarja, da bi moralo ločevanje nadzorniških nalog od funkcij monetarne politike enotnemu mehanizmu nadzora omogočiti, da zavzame neodvisno stališče o vseh pomembnih zadevah, med drugim tudi o morebitnih učinkih ciljev ECB glede obrestnih mer na finančni položaj nadzorovanih bank;

24.  se strinja z mnenjem Evropskega računskega sodišča, da se je po vzpostavitvi enotnega mehanizma nadzora pojavila revizijska vrzel; je zaskrbljen, da zaradi omejitev, ki jih je ECB določila Evropskemu računskemu sodišču pri dostopu do dokumentov, nekatera pomembna področja niso revidirana; poziva ECB, naj v polni meri sodeluje z Evropskim računskim sodiščem in mu omogoči izvajanje njegovih pooblastil, s čimer bo okrepila svojo odgovornost;

25.  opozarja, da je treba pri predpisih in izvajanju nadzora uravnotežiti potrebo po sorazmernosti in potrebo po usklajenem pristopu; v zvezi s tem je seznanjen s spremembami zahtev za poročanje in prejemke, ki jih je Komisija predstavila v predlogu o spremembi Direktive 2013/36/EU; poziva Komisijo, naj prednostno pripravi posebno ureditev za male banke („small banking box“) in v okviru tega tudi oceni izvedljivost prihodnjega regulativnega okvira, ki naj bo sestavljen iz manj zapletenih ter ustreznejših in bolj sorazmernih bonitetnih pravil, določenih za različne vrste bančnih modelov; poudarja, da bi se moral nadzor na ustrezni ravni izvajati za vse banke; želi spomniti, da je ustrezen nadzor izredno pomemben za spremljanje vseh tveganj, ne glede na velikost bank; spoštuje delitev vlog in pristojnosti med Enotnim odborom za reševanje (SRB), organom EBA in drugimi organi v evropskem sistemu finančnega nadzora ter hkrati poudarja pomen učinkovitega sodelovanja; ugotavlja, da je treba ustaviti širjenje prekrivajočih se zahtev za poročanje in nacionalnih razlag evropske zakonodaje na skupnem trgu; podpira dosedanja prizadevanja za poenostavitev, kot je koncept, na katerem temelji evropski okvir za poročanje (ERF), in spodbuja nadaljnja prizadevanja v tej smeri, da bi se izognili dvojnemu poročanju in nepotrebnim dodatnim stroškom; poziva Komisijo, naj to vprašanje obravnava pravočasno in v skladu s svojimi sklepi na podlagi poziva za predložitev dokazov, na primer v obliki predloga za skupen enotni in konsolidirani postopek nadzorniškega poročanja; poziva tudi k pravočasni napovedi ad-hoc in stalnih zahtev za poročanje, da bi zagotovili visoko kakovost podatkov in varnost načrtovanja;

26.  poudarja, da varnosti in stabilnosti bank ni mogoče zajeti zgolj z oceno bilance stanja banke v določenem trenutku, saj se varnost in stabilnost zagotavljata z dinamičnimi interakcijami med banko in trgi ter nanju vplivajo različni elementi v vsem gospodarstvu; zato poudarja, da bi moral biti trden okvir za finančno stabilnost in rast celovit in uravnotežen, da bi zajemal dinamično nadzorno prakso in se ne bi osredotočal le na statično ureditev s pretežno kvantitativnimi vidiki;

27.  opozarja na porazdelitev odgovornosti med ECB in organom EBA; poudarja, da se ne bi smelo zgoditi, da bo ECB dejansko določala standarde za banke, ki ne uporabljajo enotnega mehanizma nadzora;

28.  ugotavlja, da je Svet ECB 18. maja 2016 sprejel uredbo o zbiranju podrobnih podatkov o kreditih in kreditnem tveganju (zbirka podatkov AnaCredit); poziva ECB, naj nacionalnim centralnim bankam pri njenem izvajanju dovoli čim večjo svobodo;

29.  poziva ECB, naj ne začenja z izvajanjem nadaljnjih faz, povezanih z zbirko podatkov AnaCredit, pred javnim posvetovanjem, na katerem mora sodelovati Evropski parlament, pri čemer je treba zlasti upoštevati načelo sorazmernosti;

30.  ponovno poudarja pomen močnih in dobro delujočih sistemov IT, ki ustrezajo potrebam nadzorniških funkcij enotnega mehanizma nadzora in zagotavljanju varnosti; obžaluje nedavna poročila o trajnih pomanjkljivostih sistema IT;

31.  pozdravlja ustanovitev nacionalnih odborov za sistemska tveganja, vendar poudarja, da je treba zaradi ustanovitve bančne unije okrepiti makrobonitetno politiko na evropski ravni, da bi ustrezno obravnavali morebitna čezmejna prelitja sistemskega tveganja; spodbuja Komisijo, naj v splošnem pregledu makrobonitetnega okvira v letu 2017 predlaga dosleden in učinkovit makrobonitetni nadzor; poziva Komisijo, naj bo ambiciozna zlasti pri krepitvi institucionalne in analitične zmogljivosti Evropskega odbora za sistemska tveganja za ocenjevanje tveganj in ranljivosti v bančnem sektorju in zunaj njega ter naj ustrezno ukrepa; meni, da bi morali biti instrumenti, ki temeljijo na izposojanju (kot sta razmerje med posojilom in vrednostjo zavarovanja ter razmerje med servisiranjem dolga in dohodkom), vključeni v evropsko zakonodajo, da bi zagotovili harmonizirano uporabo teh dodatnih vrst makrobonitetnih instrumentov; poudarja, da je treba zmanjšati institucionalno zapletenost in dolgotrajnost postopkov v okviru sodelovanja med Evropskim odborom za sistemska tveganja, ECB/enotnim mehanizmom nadzora in nacionalnimi organi ter med pristojnimi in imenovanimi nacionalnimi organi na področju makrobonitetnega nadzora; v zvezi s tem pozdravlja napredek, dosežen pri čezmejnem usklajevanju na podlagi priporočila Evropskega odbora za sistemska tveganja o prostovoljni vzajemnosti; ponovno poziva k pojasnitvi povezave med makrobonitetnim okvirom in obstoječimi mikrobonitetnimi orodji, da bi zagotovili učinkovito vzajemno delovanje instrumentov makrobonitetne in mikrobonitetne politike; izraža zaskrbljenost zaradi ranljivosti nepremičninskega sektorja, ki jo je ugotovil Evropski odbor za sistemska tveganja; opozarja, da organ EBA še vedno ni predložil regulativnih tehničnih standardov za pogoje kapitalskih zahtev za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami, v skladu s členom 124(4)(b) in členom 164(6) uredbe o kapitalskih zahtevah; ugotavlja, da je doslej le malo članov enotnega mehanizma nadzora aktiviralo splošne blažilnike sistemskih tveganj ali proticikličnega kapitalskega blažilnika oziroma načrtuje njihovo aktivacijo; ugotavlja, da ECB pri spodbujanju nacionalnih organov k sprejetju makrobonitetnih nadzorniških instrumentov do zdaj še ni v celoti izvajala svojih pooblastil makroekonomskega nadzora;

32.  opozarja, da je glede na izid referenduma o članstvu Združenega kraljestva v EU potrebna ocena vsega evropskega sistema finančnega nadzora, vključno z načinom glasovanja znotraj evropskih nadzornih organov, zlasti mehanizma dvojne večine iz člena 44(1) uredbe o organu EBA; poudarja, da morebitna pogajanja, ki bodo sledila referendumu, ne bi smela voditi v neenake konkurenčne pogoje med finančnimi institucijami v EU in zunaj nje ter se ne bi smela uporabiti za uveljavljanje deregulacije v finančnem sektorju;

33.  pozdravlja odlično delo skupnih nadzorniških skupin, ki so dober primer evropskega sodelovanja in pridobivanja znanja; poudarja, da bi morala predlagana prihodnja uporaba načela rotacije pri organizaciji teh skupin zagotoviti objektiven nadzor, hkrati pa upoštevati dolgotrajni proces pridobivanja znanja na tem zelo zapletenem strokovnem področju;

34.  pozdravlja, da je bančna unija pri nadzoru pretežno odpravila vprašanje v zvezi z matično državo in državo gostiteljico, in sicer z vzpostavitvijo enotnega nadzornika in veliko boljšo izmenjavo ustreznih informacij med nadzornimi organi, kar omogoča bolj celosten nadzor čezmejnih bančnih skupin; poudarja, da bi bilo treba glede na trenutno nedokončanost bančne unije pri pregledu uredbe o kapitalskih zahtevah, kar zadeva opustitve v zvezi z likvidnostjo in kapitalom, ustrezno upoštevati vprašanja varstva potrošnikov v državah gostiteljicah;

35.  pozdravlja pobudo ECB, da bi morala za nadzorovane banke veljati obveznost poročanja o večjih kibernetskih napadih v okviru storitve opozarjanja v realnem času in inšpekcijskih pregledov enotnega mehanizma nadzora na kraju samem, da bi nadzirali kibernetsko varnost; poziva k vzpostavitvi pravnega okvira, ki bi olajšal izmenjavo občutljivih informacij, pomembnih za preprečevanje kibernetskih napadov, med bankami;

36.  poudarja, da ima kibernetska varnost pri bančnih storitvah pomembno vlogo in da je treba finančne institucije spodbujati, da bi bile zelo ambiciozne pri varstvu podatkov potrošnikov in zagotavljanju kibernetske varnosti;

37.  ugotavlja, da je bila enotnemu mehanizmu nadzora dodeljena naloga evropskega bančnega nadzora, da bi zagotovili skladnost z bonitetnimi pravili EU in finančno stabilnost, medtem ko so druge nadzorniške naloge, ki imajo jasne učinke prelivanja na evropski ravni, ostale v rokah domačih nadzornikov; v zvezi s tem poudarja, da bi moral biti enotni mehanizem nadzora pristojen za spremljanje dejavnosti nacionalnih bančnih organov na področju preprečevanja pranja denarja; poudarja, da bi moral organ EBA dobiti dodatne pristojnosti na področju preprečevanja pranja denarja, vključno s pooblastili, da opravi oceno pristojnih organov držav članic na kraju samem, zahteva predložitev vseh informacij, povezanih z oceno skladnosti, izda priporočila za popravne ukrepe, ta priporočila objavi in sprejme potrebne ukrepe za zagotovitev učinkovitega izvajanja priporočil;

38.  ponovno poziva organ EBA, naj uveljavlja in okrepi okvir varstva potrošnikov za bančne storitve v skladu s svojimi pooblastili ter tako dopolni bonitetni nadzor enotnega mehanizma nadzora;

Reševanje

39.  opozarja, da bo treba pri obravnavi bančnih kriz v prihodnje spoštovati pravila o državni pomoči in da mora biti izredna javna podpora preventivne in začasne narave ter se ne sme uporabljati za izravnavo izgub, ki jih ima ali bi jih v bližnji prihodnosti lahko imela institucija; poziva, naj se med enotnim odborom za reševanje in Komisijo določijo učinkoviti postopki za sprejemanje odločitev v primeru reševanja, zlasti v zvezi s časovnim okvirom; meni, da bi bilo treba prožnost, vključeno v sedanji okvir, pojasniti, in opozarja, da bi jo bilo treba bolje izkoristiti za obravnavo posebnih situacij, ne da bi to oviralo dejansko reševanje bank, ki so nesolventne, zlasti v primeru preventivnih in alternativnih ukrepov, ki vključujejo uporabo sredstev sistemov jamstva za vloge, kot je določeno v členu 11(3) in (6) direktive o sistemih jamstva za vloge; zato poziva Komisijo, naj ponovno prouči svojo razlago zadevnih pravil o državni pomoči, da bi zagotovila dejansko izvajanje preventivnih in alternativnih ukrepov, ki jih je določil evropski zakonodajalec v direktivi o sistemih jamstva za vloge; ugotavlja, da se posebne situacije različno obravnavajo brez jasne utemeljitve; Komisijo opozarja, da je bilo treba poročilo o oceni stalne potrebe po omogočanju preventivnih dokapitalizacij in pogojev, povezanih s tovrstnimi ukrepi, pripraviti do 31. decembra 2015; Komisijo poziva, naj poročilo o tem čim prej predloži;

40.  poziva Komisijo, naj ob upoštevanju izkušenj in v okviru pregleda Uredbe (EU) št. 806/2014 oceni, ali imajo enotni odbor za reševanje in nacionalni organi za reševanje zadostna pooblastila in zadostne instrumente za zgodnje ukrepanje, da lahko preprečijo škodljive odlive kapitala bank in zmanjšanje sposobnosti pokrivanja izgub med krizo;

41.  poudarja, da je treba pojasniti praktična vprašanja, ki neposredno vplivajo na reševanje, kot je zanašanje na ponudnike ključnih storitev, kot so na primer storitve IT, oddane v zunanje izvajanje;

42.  je seznanjen s predlogom Komisije o vključitvi minimalne skupne sposobnosti pokrivanja izgub za globalne sistemsko pomembne banke v steber 1, v skladu z mednarodnimi standardi; je seznanjen z razlikami med skupno sposobnostjo pokrivanja izgub in minimalnimi zahtevami glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti; vendar poudarja, da imata oba standarda isti cilj, tj. zagotoviti, da imajo banke dovolj regulativnega kapitala in obveznosti za pokritje izgub, da je lahko reševanje s sredstvi upnikov učinkovit instrument reševanja, ne da bi to povzročilo finančno nestabilnost in brez potrebe po javnih sredstvih, s čimer se prepreči prenos zasebnih tveganj na družbo; zato ugotavlja, da se celostni pristop do pokrivanja izgub lahko doseže s kombinacijo obeh standardov, in sicer na podlagi standarda skupne sposobnosti pokrivanja izgub kot minimalnega standarda, kot je predstavljen v sedanjem predlogu Komisije, o čemer pa morata zakonodajalca še doseči soglasje; poudarja, da bi bilo treba razmisliti o ohranitvi meril glede velikosti in tveganju prilagojenih sredstev, in opozarja, da so merila za tveganju prilagojena sredstva, na katerih temelji standard skupne sposobnosti pokrivanja izgub, tesno povezana z delom Baselskega odbora za bančni nadzor na področju notranjih modelov in dokončnega oblikovanja okvira Basel III; poudarja, da bilo treba pri prilagajanju in/ali uvajanju novih minimalnih zahtev glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti ustrezno pozornost nameniti potrebi po oblikovanju trga za obveznosti, ki izpolnjujejo minimalne zahteve glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti; poudarja, da je pri določanju minimalnih zahtev glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti pomembno ohraniti diskrecijsko pravico organa za reševanje ter zagotoviti, da imajo banke dovolj podrejenega dolga in dolga, za katerega se lahko uporabi reševanje s sredstvi upnikov; poudarja, da bi bilo treba razkritje na trgu izvesti na ustrezen način, da si vlagatelji ne bi napačno razlagali minimalnih zahtev glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti;

43.  opozarja na pomen razjasnitve vrstnega reda nalaganja navadnega lastniškega temeljnega kapitala (CET1), ki izpolnjujejo minimalne zahteve glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti, ter kapitalskih blažilnikov; poudarja, da je treba sprejeti zakonodajo za razjasnitev odgovornosti in pristojnosti organov za reševanje in pristojnih organov v zvezi z zgodnjimi intervencijskimi ukrepi, ki jih je treba sprejeti v primerih kršitev minimalnih zahtev glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti; je seznanjen s predlogom Komisije za uvedbo smernic o minimalnih zahtevah glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti; ponovno poudarja, da bi morala biti kalibracija minimalnih zahtev glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti v vseh primerih tesno povezana in utemeljena s strategijo reševanja zadevne banke;

44.  opozarja, da je treba v zakonodaji pojasniti, da se navadni lastniški temeljni kapital (CET1), ki izpolnjujejo minimalne zahteve glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti, nahaja na vrhu kapitalskih blažilnikov, da bi preprečili dvojno štetje kapitala;

45.  poudarja, da je pomembno v državah članicah harmonizirati hierarhijo terjatev pri nesolventnosti bank, da bi bilo izvajanje direktive o sanaciji in reševanju bank doslednejše in uspešnejše ter da bi se zagotovila varnost za čezmejne vlagatelje; zato pozdravlja predlog Komisije za nadaljnjo harmonizacijo te hierarhije; ugotavlja, da bo večja harmonizacija običajne ureditve za primer insolventnosti in njene hierarhije zahtev ključnega pomena tako v primeru bank, saj se bodo preprečile neskladnosti z ureditvijo za reševanje bank, kot v primeru podjetij, saj bosta zagotovljeni dodatna jasnost in varnost za čezmejne vlagatelje, hkrati pa bo to olajšalo obravnavo slabih posojil; pozdravlja, da je direktiva o sanaciji in reševanju bank prinesla pomembno spremembo v hierarhiji insolventnosti, in sicer je dala prednost zavarovanim vlogam, tako da so nadrejene vsem kapitalskim instrumentom, sposobnosti pokrivanja izgub, drugim prednostnim dolgovom in nezavarovanim vlogam; poziva enotni odbor za reševanje, naj predloži rezultate ocen možnosti reševanja za svetovne sistemsko pomembne banke in druge banke, vključno s predlaganimi ukrepi za odpravo ovir za reševanje;

46.  je seznanjen z vrsto pravnih možnosti, ki so na voljo za zagotavljanje podrejenosti dolga, ki izpolnjuje pogoje skupne sposobnosti pokrivanja izgub; poudarja, da odbor za finančno stabilnost ne daje posebne prednosti nobeni od njih; meni, da bi moral sprejeti pristop najprej in predvsem vzpostaviti ravnotežje med prožnostjo, učinkovitostjo, pravno varnostjo in sposobnostjo trga, da pokrije morebitno novo vrsto dolga;

47.  poziva k razmisleku o morebitnem negativnem učinku revizije baselskih pravil, uvedbe minimalnih zahtev glede lastnih sredstev in upravičenih obveznosti ter uvedbe skupne sposobnosti pokrivanja izgub in mednarodnih standardov računovodskega poročanja 9 na realno gospodarstvo; poziva k rešitvam, s katerimi bi ublažili ta učinek;

48.  želi spomniti, da je novo uvedena ureditev reševanja povzročila, da imajo nekateri instrumenti, ki so na voljo vlagateljem, zlasti malim, višje tveganje izgube kot v prejšnji ureditvi; opozarja, da bi bilo treba instrumente, primerne za reševanje s sredstvi upnikov, najprej prodati le ustreznim vlagateljem, ki lahko pokrijejo morebitne izgube, ne da bi s tem ogrozili svoj trdni finančni položaj; zato poziva Komisijo, naj spodbuja izvajanje ustrezne veljavne zakonodaje, evropske nadzorne organe pa poziva, naj odločno prispevajo k odkrivanju zlorabe pri prodaji;

49.  opozarja, da se je zahteva iz direktive o sanaciji in reševanju bank za pogodbeno priznavanje pooblastil za reševanje s sredstvi upnikov za obveznosti, za katere velja zakonodaja zunaj EU, pokazala za težko izvedljivo; meni, da to vprašanje zahteva takojšnjo obravnavo; je seznanjen, da je bila v predlaganih spremembah direktive o sanaciji in reševanju bank uvedena pravica pristojnih organov, da opustijo to zahtevo; meni, da ta pristop omogoča prožnost in oceno zadevnih obveznosti za vsak primer posebej; poziva Komisijo in organe za reševanje, naj zagotovijo, da pogoji za odobritev izjem in poznejše konkretne odločitve o izjemah ne bodo ogrožali možnosti reševanja bank;

50.  poudarja, da je hitra in učinkovita izmenjava informacij med organi za nadzor in reševanje bistvenega pomena za zagotovitev nemotenega kriznega upravljanja; pozdravlja sklenitev memoranduma o soglasju med ECB in enotnim mehanizmom za reševanje v zvezi s sodelovanjem in izmenjavo informacij; poziva ECB, naj v memorandumu o soglasju določi postopke komuniciranja med skupinami za skupni nadzor in notranjimi skupinami za reševanje; priporoča, naj se predstavniku enotnega odbora za reševanje omogoči, da kot stalni opazovalec sodeluje v nadzornem odboru ECB, tako kot ECB kot stalna opazovalka sodeluje na plenarnih in izvršnih sejah enotnega odbora za reševanje;

51.  je seznanjen z dvojno vlogo članov enotnega odbora za reševanje, ki so člani izvršnega organa, v katerem so pristojni za sprejemanje odločitev, hkrati pa so v svoji višji vodstveni funkciji odgovorni predsedniku odbora; meni, da bi bilo treba to strukturno ureditev oceniti še pred koncem sedanjega mandata;

52.  opozarja, da je treba vsebino medvladnega sporazuma o enotnem skladu za reševanje končno vključiti v pravni okvir Unije; poziva Komisijo, naj preuči načine, kako to storiti; poudarja, da bi bila lahko prihodnja vključitev fiskalnega pakta v zakonodajo EU koristen model za to;

53.  poziva k zelo preglednemu izračunavanju predhodnih prispevkov za enotni sklad za reševanje, pri katerem si je treba prizadevati za harmonizacijo informacij o rezultatih izračunov in boljše razumevanje metodologije izračunavanja; poziva Komisijo, naj zelo skrbno pregleda izračun prispevkov za enotni sklad za reševanje, kot je določeno v uvodni izjavi 27 delegirane Uredbe (EU) 2015/63, pri tem pa naj zlasti prouči ustreznost dejavnika tveganja, da bi zagotovila ustrezno upoštevanje profila tveganja manj kompleksnih institucij;

54.  je seznanjen z izjavo ministrov za finančne zadeve z dne 8. decembra 2015 o sistemu premostitvenega financiranja enotnega sklada za reševanje; v zvezi s tem ugotavlja, da je 15 od 19 držav članic euroobmočja z enotnim odborom za reševanje že podpisalo harmoniziran sporazum o posojilih; opozarja, da bodo te posamezne kreditne linije na voljo le v skrajnem primeru; meni, da to ni dovolj za premagovanje začaranega kroga med bankami in državo in odpravo reševanja bank s sredstvi davkoplačevalcev; Svet in Komisijo poziva k napredku pri delu na področju skupnega fiskalnega varovalnega mehanizma za enotni sklad za reševanje, za financiranje katerega bi moral končno odgovornost nositi bančni sektor in ki bi moral biti srednjeročno fiskalno nevtralen, kot je bilo določeno v sporazumu o enotnem skladu za reševanje in kot je junija 2016 potrdil Evropski svet;

Jamstva za vloge

55.  znova poudarja, da je treba za dokončanje bančne unije vzpostaviti tretji steber; želi spomniti, da je zaščita vlog v skupnem interesu vseh državljanov EU; trenutno razpravlja o predlogu o evropskem sistemu jamstva za vloge na ravni odbora;

56.  poudarja, da uvedba evropskega sistema jamstva za vloge in razprave o tem projektu ne bi smele oslabiti prizadevanj za izboljšanje izvajanja direktive o sistemih jamstva za vloge; pozdravlja delo, ki ga je pred kratkim opravil organ EBA, da bi spodbudili konvergenco na tem področju; pozdravlja dejstvo, da so direktivo o sanaciji in reševanju bank v svojo zakonodajo prenesle vse države članice; vse države članice želi spomniti, da so dolžne direktivo o sanaciji in reševanju bank ter direktivo o sistemih jamstva za vloge uporabljati in pravilno izvajati;

57.  opozarja, da je vloga Komisije zagotoviti enake konkurenčne pogoje v vsej EU in da bi morala preprečiti drobitev na notranjem trgu;

58.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, ECB, enotnemu odboru za reševanje, nacionalnim parlamentom in pristojnim organom, kot je določeno v točki (40) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013.

(1)

Sprejeta poročila, P8_TA(2016)0006.

(2)

http://www.consilium.europa.eu/sl/european-council/pdf/20120629-euro-area-summit-statement-sl_pdf.

(3)

UL L 287, 29.10.2013, str. 63.

(4)

UL L 141, 14.5.2014, str. 1.

(5)

https://www.bankingsupervision.europa.eu/ecb/pub/pdf/ssmar2015.sl.pdf.

(6)

Enotni mehanizem nadzora – dober začetek, a potrebne so nadaljnje izboljšave http://www.eca.europa.eu/Lists/ECADocuments/SR16_29/SR_SSM_SL.pdf.

(7)

UL L 78, 24.3.2016, str. 60.

(8)

Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0108.

(9)

Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0439.

(10)

UL L 176, 27.6.2013, str. 1.

(11)

UL L 173, 12.6.2014, str. 190.

(12)

UL L 225, 30.7.2014, str. 1.

(13)

UL C 216, 30.7.2013, str. 1.

(14)

UL L 237, 3.9.2016, str. 1.

(15)

UL L 173, 12.6.2014, str. 149.

(16)

Neodvisni letni pregled rasti za leto 2017, peto poročilo, 23. november 2016.


IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

25.1.2017

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

45

11

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Gerolf Annemans, Burkhard Balz, Pervenche Berès, Udo Bullmann, Esther de Lange, Fabio De Masi, Anneliese Dodds, Markus Ferber, Jonás Fernández, Neena Gill, Sylvie Goulard, Roberto Gualtieri, Brian Hayes, Gunnar Hökmark, Danuta Maria Hübner, Cătălin Sorin Ivan, Petr Ježek, Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Alain Lamassoure, Philippe Lamberts, Werner Langen, Sander Loones, Bernd Lucke, Olle Ludvigsson, Ivana Maletić, Fulvio Martusciello, Marisa Matias, Kostas Mavridis (Costas Mavrides), Bernard Monot, Luigi Morgano, Luděk Niedermayer, Stanisław Ożóg, Dariusz Rosati, Alfred Sant, Molly Scott Cato, Pedro Silva Pereira, Peter Simon, Paul Tang, Ramon Tremosa i Balcells, Ernest Urtasun, Marco Valli, Tom Vandenkendelaere, Miguel Viegas, Jakob von Weizsäcker, Marco Zanni

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Enrique Calvet Chambon, Matt Carthy, David Coburn, Mady Delvaux, Bas Eickhout, Ashley Fox, Ildikó Gáll-Pelcz, Eva Maydell, Renato Soru, Lieve Wierinck

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Carlos Iturgaiz

Pravno obvestilo