Postopek : 2016/2012(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0043/2017

Predložena besedila :

A8-0043/2017

Razprave :

PV 13/03/2017 - 13
CRE 13/03/2017 - 13

Glasovanja :

PV 14/03/2017 - 6.10
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2017)0074

POROČILO     
PDF 760kWORD 67k
17.2.2017
PE 592.221v03-00 A8-0043/2017

o uporabi Direktive Sveta 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi

(2016/2012(INI))

Odbor za pravice žensk in enakost spolov

Poročevalka: Agnieszka Kozłowska-Rajewicz

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za promet in turizem
 MNENJE Odbora za pravne zadeve
 IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o uporabi Direktive Sveta 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi

(2016/2012(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 19(1) in člena 260 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Protokola (št. 1) k Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju Protokola (št. 2) k Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/113/ES z dne 13. decembra 2004 o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi(1),

–  ob upoštevanju poročila Komisije o uporabi Direktive Sveta 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi (COM(2015)0190),

–  ob upoštevanju smernic Komisije z dne 22. decembra 2011 za uporabo Direktive Sveta 2004/113/ES na področju zavarovanja v skladu s sodbo Sodišča Evropske unije v zadevi C-236/09 (Test-Achats)(2),

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 1. marca 2011 v zadevi C-236/09 (Test-Achats)(3),

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, zlasti njenega člena 3, v katerem je „spol“ opredeljen kot „družbeno oblikovane vloge, vedenje, dejavnosti in lastnosti, ki v posamezni družbi veljajo kot primerni za ženske in moške“,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropska agenda za sodelovalno gospodarstvo (COM(2016)0356),

–  ob upoštevanju študije European Implementation Assessment on Gender Equal Access to Goods and Services – Directive 2004/113/EC (Evropska ocena izvajanja načela enakosti spolov pri dostopu do blaga in storitev – Direktiva 2004/113/ES), ki jo je januarja 2017 pripravila Služba Evropskega parlamenta za raziskave (EPRS)(4),

–  ob upoštevanju poročila mreže Equinet iz novembra 2014 z naslovom Equality Bodies and the Gender Goods and Services Directive (Organi za enakost in direktiva o enakem dostopu moških in žensk do blaga in storitev),

–  ob upoštevanju poročila Evropske mreže pravnih strokovnjakov s področja enakosti spolov iz leta 2014 z naslovom Gender Equality Law in 33 European Countries: How are EU rules transposed into national law? (Pravo o enakosti spolov v 33 evropskih državah: Kako so predpisi EU preneseni v nacionalno pravo?),

–  ob upoštevanju poročila Evropske mreže pravnih strokovnjakov s področja enakosti spolov iz julija 2009 z naslovom Sex Discrimination in the Access to and Supply of Goods and Services and the Transposition of Directive 2004/113/EC (Diskriminacija na podlagi spola pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi ter prenos Direktive 2004/113/ES),

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča v zadevi C-13/94, da pravica do nediskriminacije na podlagi spola lahko vključuje tudi diskriminacijo, ki izhaja iz spremembe spola osebe(5), pa tudi raziskave Agencije Evropske unije za temeljne pravice o osebah LGBTI in njenega poročila z naslovom Professionally speaking: challenges to achieving equality for LGBT people (Mnenje stroke: izzivi pri doseganju enakosti za osebe LGBT), vse na področju blaga in storitev,

–  ob upoštevanju predloga Komisije za direktivo Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost (COM(2008)0426) ter stališča Parlamenta o predlogu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. januarja 2016 o zunanjih dejavnikih, ki ovirajo podjetništvo med ženskami v Evropi(6),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov in mnenj Odbora za promet in turizem ter Odbora za pravne zadeve (A8-0043/2017),

A.  ker je boj proti diskriminaciji na podlagi spola, tako neposredni kot posredni, na področju blaga in storitev bistveni del načela enakosti moških in žensk, ki je temeljna vrednota Evropske unije, in ker Pogodbi in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah prepovedujejo diskriminacijo na podlagi spola ter določajo, da se mora enakost moških in žensk zagotoviti na vseh področjih in v vseh državah članicah EU;

B.  ker je z Direktivo 2004/113/ES (v nadaljnjem besedilu: direktiva) načelo enakega obravnavanja moških in žensk razširjeno onkraj področja zaposlovanja in trga dela tudi na področje dostopa do blaga in storitev ter oskrbe z njimi;

C.  ker direktiva prepoveduje neposredno in posredno diskriminacijo na podlagi spola pri dostopu do blaga in storitev, ki so na voljo javnosti, ter oskrbi z njimi, tako v javnem kot v zasebnem sektorju;

D.  ker se direktiva uporablja za vse blago in storitve, ki se opravljajo proti plačilu, v smislu člena 57 PDEU in glede na ustrezno sodno prakso Sodišča Evropske unije; ker ni nujno, da storitev plača oseba, za katero se storitev izvede, in je lahko v obliki posrednega plačila, ki ne vključuje nujno prejemnika storitve;

E.  ker medijski in oglaševalski sektor, z izobraževanjem povezane storitve in storitve, ki se zagotavljajo znotraj zasebne sfere, ne spadajo na področje uporabe direktive; ker imajo države članice zakonodajna pooblastila, da zagotovijo enako obravnavo žensk in moških na drugih področjih, in ker v nekaterih primerih nacionalna zakonodaja presega obveznosti iz direktive, saj pokriva tudi diskriminacijo med moškimi in ženskami v medijih, oglaševanju in izobraževanju;

F.  ker je bila direktiva prenesena v nacionalno pravo vseh 28 držav članic; ker je v skladu s poročilom Komisije leta 2015 s šestimi državami članicami še vedno potekal intenziven dialog o zadostnem izvajanju direktive;

G.  ker je Sodišče v zadevi Test-Achats sklenilo, da je člen 5(2) direktive v nasprotju z uresničevanjem cilja enake obravnave moških in žensk; ker se ta določba od 21. decembra 2012 dalje šteje za neveljavno, posledično pa so enake premije in denarna nadomestila za oba spola obvezne v vseh državah članicah;

H.  ker so med glavnimi problematičnimi področji pri izvajanju direktive preveč restriktivno razumevanje pojma blaga in storitev, široke in včasih nejasne utemeljitve neenakega obravnavanja na podlagi člena 4(5), pa tudi nezadostno varstvo žensk zaradi materinstva in nosečnosti;

I.  ker so se neenakosti med moškimi in ženskami povečale, tega dejstva pa ni mogoče ločiti od politike varčevanja, osiromašenja, nizkih plač in prekarnih zaposlitev ter deregulacije dela;

J.  ker se diskriminacija, ki vpliva na dostop žensk do blaga in storitev, z vidika njihove zmožnosti, da jih pridobijo in izberejo, povečuje, in sicer zaradi razlik pri dostopu do kakovostne zaposlitve ter dostojne plače in pokojnine;

K.  ker je pri prepovedi diskriminacije pomembno spoštovati druge temeljne pravice in svoboščine, vključno z varstvom zasebnega življenja in poslovanja v njegovem okviru ter versko svobodo;

L.  ker bi leta 2008 predlagana direktiva o enakem obravnavanju varstvo pred diskriminacijo na podlagi vere ali prepričanja, starosti, invalidnosti in spolne usmerjenosti razširila s trga dela na socialno zaščito, tudi socialno in zdravstveno varstvo, socialne ugodnosti, izobraževanje ter dostop do blaga in storitev in oskrbo z njimi; ker Svet še ni sprejel stališča o tem predlogu direktive;

M.  ker je nedavno sporočilo Komisije o evropski agendi za ekonomijo delitve sicer dobro izhodišče za spodbujanje in učinkovito regulacijo tega sektorja, hkrati pa je treba v prihodnje analize in priporočila na tem področju vključiti vidik enakosti spolov in upoštevati določbe direktive;

N.  ker je izkoriščanje celotnega potenciala direktive odvisno od učinkovitega in doslednega vključevanja načela enakosti spolov v ustrezne sektorje, za katere se uporablja;

O.  ker je delo evropske mreže organov za enakost bistveno za boljše izvajanje zakonodaje o enakem obravnavanju ter usklajevanje sodelovanja in izmenjavo dobre prakse med nacionalnimi organi za enakost v EU;

Splošni vidiki

1.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da uporaba direktive ni enotna in se v posameznih državah članicah razlikuje ter da so kljub doseženemu napredku na tem področju pri njenem izvajanju še vedno težave in vrzeli, ki jih je treba v nekaterih državah članicah in v nekaterih sektorjih nemudoma odpraviti; poziva Komisijo, naj v dialogu z državami članicami prednostno obravnava preostale vrzeli pri izvajanju; poudarja, da imajo države članice ključno vlogo pri izvajanju zakonodaje in politike EU, ter meni, da bi bila lahko za zagotovitev doslednega izvajanja direktive potrebna večja podpora s strani regionalnih in lokalnih organov ter sodelovanje s civilno družbo, kot tudi smernice držav članic za industrijo;

2.  je seznanjen s poročilom o uporabi Direktive 2004/113/ES, ki ga je Komisija po prvem poročanju leta 2009 predstavila z veliko zamudo;

3.  ugotavlja, da je v poročilu Komisije sicer navedeno, da pri izvajanju vrste določb direktive niso bile izpostavljene posebne težave, da pa ta trditev temelji na zelo majhnem številu poročanj o diskriminaciji; ugotavlja tudi, da je na splošno na voljo zelo malo informacij in da se zbiranje podatkov na tem področju med državami članicami precej razlikuje;

4.  poudarja, da je eden od izzivov, s katerim se soočajo nekatere države članice, nizka ozaveščenost oblikovalcev politik, ponudnikov storitev in državljanov o pravicah in zaščiti državljanov, ki jih zagotavlja direktiva; poudarja, da je lahko posledica pomanjkanja znanja in ozaveščenosti javnosti o direktivi nižje število pritožb zaradi diskriminacije na podlagi spola; poziva države članice, Komisijo in ustrezne deležnike, naj po možnosti v sodelovanju z organizacijami za varstvo potrošnikov širijo ozaveščenost o določbah direktive, da bi se enakemu obravnavanju na področju blaga in storitev pripisovalo večji pomen;

5.  ugotavlja, da je le nekaj držav članic poročalo o sprejetih posebnih določbah o pozitivnih ukrepih; poziva države članice, naj bolje vključijo in spodbujajo določbe pozitivnih ukrepih, ki v skladu z direktivo temeljijo na legitimen cilju, njihov namen pa je preprečevanje ali kompenzacija za neenakosti med spoloma;

Zavarovalništvo, bančništvo in finančni sektorji

6.  pozdravlja, da države članice v nacionalni zakonodaji izvajajo sodbo v zadevi Test-Achats in da je bila nacionalna zakonodaja spremenjena na pravno zavezujoč način; poudarja, da še vedno obstajajo težave glede skladnosti nacionalne zakonodaje s sodbo, na primer v okviru sistemov zdravstvenega zavarovanja ter z vidika popolne odprave diskriminacije zaradi nosečnosti in materinstva;

7.  poudarja, da ima ta sodba izenačevalen učinek na pokojnine ter prepoveduje uporabo aktuarskih faktorjev na podlagi spola v zavarovalniških pogodbah in določa, da morajo biti premije in ugodnosti v zasebnih zavarovalnih shemah, tudi v pokojninah, za oba spola enake; ugotavlja, da se ta sodba uporablja le za zasebne sheme, pravilo o enakih pogojih za oba spola pa je dobra praksa za zmanjšanje razlik v pokojninah med spoloma; pozdravlja odločitev nekaterih držav članic, da z razširitvijo pravila o enakih pogojih za oba spola na druge vrste zavarovanj in pokojnin, tudi poklicnih pokojninskih shem, presežejo obseg sodbe, da bi zagotovile enakost med spoloma na tem področju; spodbuja druge države članice, naj po potrebi storijo enako;

8.  meni, da je zagotovitev ustreznega in doslednega izvajanja sodbe ključnega pomena; poziva Komisijo, naj s pomočjo rednih poročil spremlja skladnost s temi predpisi v državah članicah za zagotovitev, da bodo morebitne vrzeli odpravljene;

9.  poudarja, da direktiva izrecno prepoveduje diferenciacijo pri izračunavanju premij za namene zavarovanja in z njim povezanih finančnih storitev zaradi nosečnosti in materinstva; poziva države članice, naj si bolj prizadevajo za in jasneje opredelijo varstvo pravic in socialno varstvo nosečnic na tem področju, naj jih zaščitijo pred neupravičenimi stroški, povezanimi z nosečnostjo, saj nosečnice ne bi smele imeti višjih stroškov zgolj zaradi nosečnosti, hkrati pa je treba ponudnike storitev ozaveščati o posebnem varstvu, ki se priznava nosečnicam; zlasti poudarja, da je treba zagotoviti, da se v prehodnih obdobjih pri različnih vrstah zavarovanja, predvsem pri zdravstvenem, ne bo posegalo v pravice nosečnic do enakega obravnavanja v času nosečnosti;

10.  ponovno izjavlja, da lahko pravica do nediskriminacije na podlagi spola vključuje diskriminacijo zaradi spremembe spola osebe(7), in poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo ženske in moški zaščiteni pred tovrstno diskriminacijo; poudarja, da direktiva v zvezi s tem zagotavlja varstvo, države članice pa lahko v nacionalnih zakonodajah opredelijo dodatne podrobne določbe; v zvezi s tem poudarja, da trinajst držav članic še ni sprejelo neposrednih pravnih določb za zaščito transspolnih oseb, ki so še vedno žrtve diskriminacije na področju dostopa do blaga in storitev ter oskrbe z njimi, ter da bi lahko z vključitvijo teh določb prispevali k širjenju ozaveščenosti o načelu nediskriminacije; poziva Komisijo, naj v svojih prihodnjih poročilih o izvajanju direktive spremlja to obliko diskriminacije;

11.  obžaluje, da se ženske pri dostopu do zavarovalniških in bančnih storitev še vedno soočajo z diskriminacijo in diskriminatorno prakso, vezano na nosečnost, načrtovanje materinstva in materinstvo;

12.  ugotavlja, da je lahko težavnejši dostop podjetnic do financiranja deloma povezan s težavami pri ustvarjanju ustrezne kreditne zgodovine in nabiranju vodstvenih izkušenj; poziva države članice, naj sodelujejo s finančnim sektorjem pri zagotavljanju enakosti moških in žensk pri dostopu do kapitala za samostojne podjetnike ter mala in srednja podjetja; poziva jih tudi, naj preučijo možnost uvedbe vidika enakosti spolov v strukturo poročanja o dodeljevanju posojil, oblikovanje profilov tveganja, naložbeno politiko in kadrovske strukture ter v finančne produkte; poziva Komisijo, naj sodeluje z državami članicami pri sprejetju učinkovitih ukrepov s konkretnimi primeri za zagotovitev, da bo lahko direktiva vsem v celoti in ustrezno služila kot orodje za zaščito lastnih pravic do enakega obravnavanja pri dostopu do blaga in storitev;

13.  poziva k celostnemu pristopu k ženskemu podjetništvu, s katerim bi spodbujali in podpirali ženske na poklicni poti v podjetništvu, omogočali dostop do finančnih in poslovnih priložnosti ter ustvarjali okolje, v katerem bodo lahko ženske uresničevale svoj potencial ter postale uspešne podjetnice, med drugim tako, da se jim omogoči usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, dostop do otroškega varstva in prilagojeno usposabljanje;

Prometni sektor in javne površine

14.  ugotavlja, da je prepoved nadlegovanja, vključno s spolnim nadlegovanjem in nadlegovanjem na podlagi spola, sicer vključena v nacionalno zakonodajo, vendar so ženske, transspolne in interseksualne osebe v različnih prevoznih sredstvih še vedno sistematično in pogosto žrtve različnih oblik nadlegovanja in da je še vedno treba krepiti preventivne ukrepe proti nadlegovanju, vključno z ozaveščanjem ponudnikov storitev;

15.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo izmenjavo zgledov najboljše prakse s tega področja; poziva k osredotočanju na tiste preventivne ukrepe, ki so skladni z načelom enakosti med ženskami in moškimi, kot se denimo priporoča v Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima, ter ne omejujejo svoboščin žensk in se osredotočajo predvsem na potencialne storilce in ne na spreminjanje vedenja žensk kot potencialnih žrtev; ugotavlja, da omenjena konvencija določa, da „je uresničevanje de jure in de facto enakosti žensk in moških ključna sestavina preprečevanja nasilja nad ženskami“, zato poziva države članice in Komisijo, naj ta celoviti pristop upoštevajo v svoji politiki za odpravo nasilja proti ženskam, vključno z izvajanjem določb za preprečevanje nadlegovanja iz direktive; poziva države članice, ki omenjene konvencije še niso ratificirale, naj to storijo, Komisijo in Svet pa, naj pospešita proces pristopa EU k tej konvenciji;

16.  obžaluje, da se starši in skrbniki majhnih otrok še vedno soočajo s fizičnimi in drugimi ovirami, kot je neustrezen dostop do previjalnic v prostorih ponudnikov storitev; poudarja, da je treba varovati pravice mater in očetov, da bodo imeli v družbi svojih otrok v prostorih ponudnikov storitev enake možnosti; poudarja, da je enako obravnavanje žensk in moških kot staršev in skrbnikov majhnih otrok pri uporabi storitev in dostopu do njih ključnega pomena za vsesplošno enakost spolov, saj spodbuja enako in skupno odgovornost žensk in moških za otroško varstvo; zato poziva države članice, naj širijo ozaveščenost ponudnikov storitev, da je treba staršem zagotoviti enake in varne prostore znotraj njihove namestitve;

17.  ugotavlja tudi, da imajo skrbniki otrok, večinoma ženske, specifične zahteve glede dostopnosti, in spodbuja Komisijo, naj v skladu z zaključki pete konference o težavah, s katerimi se ženske soočajo v prometu, ki je potekala leta 2014 v Parizu, obravnava vse ovire in omejitve, s katerimi se soočajo ženske kot glavne uporabnice javnih prevoznih sredstev ter skrbniki na sploh; poudarja, da je bila kljub raziskavam na tem področju majhna pozornost namenjena razvoju ukrepov v prometnem sektorju ob upoštevanju vidikov spola; ugotavlja, da sta vključevanje vidika spola v zgodnje faze načrtovanja in strukturiranja prevoznih sredstev in drugih javnih površin ter izvajanje rednih ocen učinka na enakost spolov dobra in stroškovno učinkovita praksa za odpravo fizičnih ovir, ki ogrožajo enak dostop staršev in skrbnikov majhnih otrok;

18.  poudarja, da so ženske v državah članicah zaradi materinstva ali nosečnosti, tudi dojenja v prostorih ponudnikov storitev, še vedno neenako obravnavane; meni, da je treba v skladu z direktivo na ravni držav članic okrepiti in dosledno izvajati varstvo žensk zaradi materinstva in nosečnosti, tudi dojenja; poudarja, da morajo ponudniki storitev upoštevati vodilna načela iz direktive ter nacionalno zakonodajo za njen prenos;

19.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo vozila in infrastruktura javnega prevoza enako dostopni in prilagojeni moškim in ženskam v vlogi ne le uporabnikov in potnikov, temveč tudi zaposlenih v sektorju;

20.  poziva Komisijo, naj oceni pravila letalskih družb o omejevanju potovanja nosečnic z letalom in pomoči zanje med letom ter sprejme ukrepe, da bi letalske družbe imele usklajen pristop k temu vprašanju;

21.  poziva Svet, naj sprejme stališče Parlamenta o uredbi o pravicah potnikov, kar zadeva obveznost letaliških delavcev, da otroške vozičke vrnejo potnikom takoj po izkrcanju ali zagotovijo drugačen način prevoza, da potnikom ne bi bilo treba nositi otrok po letališču do prostora za prevzem prtljage;

22.  meni, da je mreža podpornih materinskih storitev, zlasti varstva v jaslih ter predšolskih in obšolskih storitev, bistvena za zagotovitev dejanskega izvajanja načela enakosti med moškimi in ženskami pri dostopu do blaga in storitev; meni, da bi morale tovrstne mreže vsebovati raven javnih storitev v skladu s potrebami prebivalstva;

23.  ugotavlja, da se pri dostopu do zdravstvenega blaga in storitev še vedno beležijo diskriminacija in neenakosti, zato je treba spodbujati dostop do visokokakovostnih in brezplačnih javnih zdravstvenih storitev;

Ekonomija delitve

24.  poudarja, da je mogoče direktivo uporabljati na novih področjih, zlasti zaradi digitalizacije nekaterih storitev in sektorjev ter širjenja skupnih oblik zagotavljanja storitev, kar je spremenilo dostop do blaga in storitev ter oskrbo z njimi, še vedno pa se uporablja na digitalnem področju; poudarja, da bi moralo biti nedavno sporočilo Komisije o evropski agendi za sodelovalno gospodarstvo prvi korak pri spodbujanju in učinkoviti regulaciji tega sektorja, Komisija pa bi morala v nadaljnje faze zajeti vključevanje načela enakosti spolov in upoštevati predpise direktive za zagotavljanje enakega obravnavanja žensk in moških ter za učinkovito preprečevanje nadlegovanja pri zagotavljanju storitev v okviru ekonomije delitve in ustrezno varnost;

25.  meni, da je nadlegovanje poseben izziv za enakost spolov na področju storitev ekonomije delitve; poudarja, da je politika ničelne strpnosti do nadlegovanja, ki so jo sprejele številne platforme, dobra praksa, ki jo je treba v sektorju nadalje okrepiti, da pa morajo te platforme dajati prednost preprečevanju nadlegovanja ter razmisliti o uvedbi jasnih postopkov, po katerih bodo lahko uporabniki prijavljali primere zlorabe; poudarja, da je treba na osnovi direktive razjasniti določbe o odgovornosti ponudnikov blaga in storitev, tudi v primerih nadlegovanja tretjih strani, ter povezovalnih spletnih platform;

26.  meni, da storitve v okviru ekonomije delitve, ki so javno dostopne in ustvarjajo dobiček, spadajo v pristojnost direktive in bi morale biti kot takšne skladne z načelom enakega obravnavanja žensk in moških;

27.  v zvezi s tem ugotavlja, da na digitalnem področju „dobiček“ ne pomeni nujno denar in da se podatki čedalje bolj uporabljajo v zameno za blago in storitve;

28.  poziva Komisijo, naj načelo enakosti spolov v ekonomiji delitve spremlja v okviru svojih prihodnjih poročil o uporabi direktive in naj izda posebne smernice za opredelitev primerov dobre prakse glede zaščite enakega obravnavanja žensk in moških pri storitvah, ki se nudijo v ekonomiji delitve;

Različno obravnavanje

29.  poudarja, da se je uporaba člena 4(5) izkazala za velik izziv pri izvajanju direktive in je najpogostejši razlog za pritožbe, ki jih prejmejo organi za enakost v državah članicah in se nanašajo predvsem na rekreacijski in razvedrilni sektor;

30.  poudarja, da je – kljub nejasnosti v zvezi z uporabo člena 4(5) – glavni namen tega odstopanja ustvariti priložnosti za nadaljnjo krepitev enakosti med ženskami in moškimi pri zagotavljanju blaga in storitev;

31.  ugotavlja, da obstajajo različne prakse, npr. v primerih, ko se storitve zagotavljajo samo moškim ali samo ženskam ali ko se za isto storitev zaračuna različna cena; poudarja, da bi bilo treba uporabo diferencirane obravnave ocenjevati za vsak primer posebej, da bi ugotovili, ali jo upravičuje legitimen cilj, kot je določeno v direktivi;

32.  spodbuja organe za enakost in organizacije za varstvo potrošnikov, naj širijo ozaveščenost ponudnikov storitev o omejitvah in pogojih za različno obravnavanje ter okrepijo ozaveščenost uporabnikov storitev o pravicah do enakega obravnavanja, saj se pogosto poroča, da uporabniki niso seznanjeni z veljavnimi določbami na področju blaga in storitev;

33.  meni, da je razmeroma majhno število pozitivnih ukrepov na podlagi člena 4(5) v državah članicah pomanjkljivost pri izvajanju direktive; poziva k spodbujanju oblik pozitivnih ukrepov na podlagi legitimnega cilja, pri čemer obstaja neposredna povezava med prednostno obravnavo in pomanjkljivostmi, ki jih je treba preprečiti ali odpraviti, kot je zaščita žrtev spolnega nasilja v zatočiščih, namenjenih samo moškim ali samo ženskam;

34.  ponovno poziva Svet, naj preuči vse možnosti za zagotovitev, da bo predlagana direktiva o enakem obravnavanju čim prej sprejeta, s čimer bo zagotovljena celovita enakopravna zaščita pred diskriminacijo na podlagi spola, rase ali etničnega izvora, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti;

Priporočila za izboljšanje uporabe direktive

35.  poziva Komisijo, naj skupaj z zadevnimi državami članicami s konkretnimi ukrepi prednostno obravnava vprašanja glede prenosa in jim pomaga pri doslednejšem izvajanju direktive;

36.  poudarja, da imajo organi za enakost ključno vlogo pri spremljanju ter zagotavljanju doslednega uveljavljanja pravic iz direktive na nacionalni ravni, da pa se podeljene pristojnosti v zvezi s ponudbo in dostopom do blaga ter učinkovitost pri izpolnjevanju opredeljenih ciljev razlikujejo; poziva države članice, naj v skladu z določbami direktive in nacionalne zakonodaje organom za enakost zagotovijo ustrezne pristojnosti in neodvisnost ter zadostna sredstva, da bodo lahko učinkovito izpolnjevali svoje glavne naloge, kot so nudenje neodvisne podpore žrtvam diskriminacije pri vlaganju pritožb, izvajanje neodvisnih raziskav v zvezi z diskriminacijo, objavljanje neodvisnih poročil in priporočil, širjenje ozaveščenosti o direktivi ter odprava stereotipov o vlogah spolov pri ponudbi in dostopu do blaga in storitev; meni, da bi bilo treba nacionalne organe za enakost ustrezno podpreti pri neodvisnem in učinkovitem opravljanju njihovih nalog na področju spodbujanja, spremljanja in podpiranja enakega obravnavanja;

37.  poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje z organi za enakost pri ugotavljanju, ali vse države članice izpolnjujejo določbe v zvezi z njihovimi pristojnostmi, ter zagotavlja podporo pri sistematičnem ugotavljanju glavnih težav in izmenjavi zgledov najboljše prakse; Komisijo poziva, naj zbere zglede najboljše prakse in jih da na razpolago državam članicam, da bi tako zagotovila potrebna sredstva za podporo pozitivnih ukrepov in boljše izvajanje zadevnih določb na nacionalni ravni;

38.  poudarja, da se lahko dostop do sodnega varstva izboljša, tako da se neodvisnim organom za enakost podelita pristojnost za zagotavljanje podpore, tudi brezplačne pravne pomoči, ter pravica do zastopanja posameznikov v primerih domnevne diskriminacije;

39.  poziva Komisijo, naj pozorno spremlja učinkovitost nacionalnih pritožbenih organov in postopkov v okviru izvajanja direktive ter zagotovi pregledne in učinkovite pritožbene mehanizme, vključno z odvračilnimi sankcijami;

40.  poziva Komisijo, države članice in organe za enakost, naj po možnosti v sodelovanju z organizacijami za varstvo potrošnikov tako ponudnike storitev kot uporabnike ozaveščajo o določbah direktive, da bi izvajali načelo enakega obravnavanja na tem področju in zmanjšali število neprijavljenih kršitev direktive;

41.  poziva Komisijo, naj glede na obstoječe vrzeli pri praktični uporabi direktive pozove Evropsko mrežo pravnih strokovnjakov, naj v sodelovanju z organi za enakost izvede celovito študijo, pri tem pa upošteva tudi medsektorske oblike neenakosti med spoloma ter večplastno diskriminacijo, ki zajema vrsto občutljivih družbenih skupin, naj še naprej izvaja spremljanje ter podpira države članice pri zbiranju podatkov in jih spodbuja k temu, s čimer bi uresničili ves potencial direktive; poziva države članice, naj zbirajo bolj celovite, primerljive specifične podatke o nadlegovanju in spolnemu nadlegovanju na področju enakega dostopa do blaga in storitev, da bi jih ločeno obravnavali glede na razloge za diskriminacijo, pri tem spodbuja okrepljeno sodelovanje z ustreznimi institucijami; poziva Komisijo, naj vzpostavi javno zbirko podatkov o ustrezni zakonodaji in sodni praksi na področju enakega obravnavanja spolov, da bi širili ozaveščenost o uporabi pravnih določb na tem področju;

42.  poudarja, da je področje oglaševanja povezano s področjem blaga in storitev, ki se potrošnikom predstavljajo predvsem z oglaševanjem; poudarja pomen oglaševanja o ustvarjanju, ohranjanju in oblikovanju spolnih stereotipov in diskriminatornih upodobitev žensk; zato poziva Komisijo, naj izvede študijo o enakosti spolov v oglaševanju, razišče potrebo in možnosti za izboljšanje enakega obravnavanja žensk in moških na področju oglaševanja ter spodbuja zglede najboljše prakse na tem področju; pozdravlja nacionalne predpise in smernice o enakosti med ženskami in moškimi v medijih ter poziva države članice, naj te določbe po potrebi okrepijo, da bi zagotovile enako obravnavanje žensk in moških;

43.  poziva države članice, naj spodbujajo dialog z ustreznimi deležniki, ki imajo legitimen interes prispevati k boju proti diskriminaciji na podlagi spola na področju dostopa do blaga in storitev ter oskrbe z njimi;

44.  poziva države članice in Komisijo, naj pri krepitvi izvajanja direktive glede vključevanja načela enakosti spolov upoštevajo sektorski pristop;

45.  poziva Komisijo, naj pri spremljanju in podpiranju držav članic pri izvajanju direktive bolje usklajuje zahteve iz direktive in drugih direktiv o enakosti;

46.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1)

UL L 373, 21.12.2004, str. 37.

(2)

UL C 11, 13.1.2012, str. 1.

(3)

UL C 130, 30.4.2011, str. 4.

(4)

PE 593.787

(5)

Skupna izjava Sveta in Komisije, Dodatek k izidu postopka o predlogu direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi.

(6)

Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0007.

(7)

Skupna izjava Sveta in Komisije, Dodatek k izidu postopka o predlogu direktive Sveta o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi.


OBRAZLOŽITEV

Glavni cilj Direktive 2004/113(1) je razširitev načela enakega obravnavanja žensk in moških, kot je določeno v Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) in drugih s tem povezanih direktivah(2), tako da bi poleg področja zaposlovanja in trga dela vključevalo dostop do blaga in storitev ter oskrbo z njimi v javnem in zasebnem sektorju(3), pa tudi krepitev načela enakosti spolov na teh področjih. Direktiva prepoveduje neposredno (člen 2) in posredno diskriminacijo (člen 3) v sektorjih za oskrbo z blagom in storitvami (na primer prevoz in zavarovalništvo), vključno z manj ugodnim obravnavanjem žensk zaradi nosečnosti in materinstva (člen 5(3)). Na podlagi direktive (člen 4) so prepovedani tudi nadlegovanje in spolno nadlegovanje ter navodila, ki napeljujejo k diskriminaciji.

Blago in storitve v sami direktivi sicer niso opredeljeni, je pa v členu 57 PDEU navedeno, da so storitve „storitve“ takrat, kadar se praviloma opravljajo za plačilo in kolikor jih ne urejajo določbe, ki se nanašajo na prosti pretok blaga, kapitala in oseb. Sodna praksa Sodišča Evropske unije je „blago“ opredelila kot „izdelke z denarno vrednostjo in se zato lahko z njimi trguje“(4). Poleg tega je Komisija v svojem poročilu o uporabi navedla, da ni nujno, da storitev plača tisti, ki jo koristi. Direktiva dovoljuje različno obravnavanje le v primerih, ko gre za doseganje upravičenih in zakonitih ciljev, na primer za zatočišča, namenjena samo ženskam, ki so žrtve nasilja na podlagi spola (člen 4(5)). Mediji, oglaševanje in izobraževanje, pa tudi zadeve v zvezi z zaposlovanjem in delom, ki jih obravnavajo drugi ustrezni zakoni, ne sodijo na področje uporabe direktive. Poleg tega člen 4(3) ne vključuje storitev, ki se zagotavljajo na zasebnem področju, v manjšem krogu posameznikov.

Komisija je v poročilu o uporabi direktive(5) na podlagi posvetovanj z državami članicami, nacionalnimi organi za enakost, mrežo Equinet in drugimi organizacijami civilne družbe ugotovila, da so vse države članice direktivo prenesle v domačo zakonodajo. Čeprav Komisija meni, da so določbe iz sodbe v zadevi Test-Achats glavni izziv za države članice, še vedno ostajajo težave pri dejanskem izvajanju direktive. Najpogostejša težava je preveč restriktivna razlaga pojmov blaga in storitev, široke in včasih nejasne utemeljitve neenakega obravnavanja na podlagi člena 4(5) ter nezadostna zaščita žensk v času materinstva in nosečnosti.

Poročevalka je nadalje ugotovila, katere so najpomembnejše vrzeli in izzivi v vseh zadevnih sektorjih in predlagala prilagojena priporočila za integracijo načela enakosti spolov. Medtem ko je direktiva trdna podlaga za varovanje načela enakosti med ženskami in moškimi, je izkoristek njenega celotnega potenciala odvisen od ozaveščenosti med ponudniki storitev in uporabniki ter doslednega vključevanja načela enakosti spolov v vse zadevne sektorje, za katere se predpisi uporabljajo.

Zavarovalniški sektor

Poročevalka pozdravlja dejstvo, da se določbe iz zadeve Test-Achats(6) iz leta 2011, ki države članice obvezuje, da ponujajo enake premije in denarna nadomestila za oba spola, izvajajo v zakonodaji velike večine držav članic, in dejstvo, da je bila v vseh primerih nacionalna zakonodaja spremenjena na pravno zavezujoč način. Vendar so na nekaterih področjih še vedno prisotne pomanjkljivosti pri izvajanju, na primer na področju zdravstvenega in potovalnega zavarovanja, ki zahtevajo nadaljnjo analizo neskladnosti nacionalne zakonodaje s sodbo. Čeprav direktiva določa, da stroški, povezani z nosečnostjo in porodniškim dopustom, ne povzročajo razlik v premijah in denarnih nadomestilih, pa še vedno pride do primerov različnega obravnavanja zaradi nosečnosti. Mnenje poročevalke je, da je bistveno zagotavljanje ustreznega in celovitega izvajanja sodbe v vseh državah članicah na področjih ključnega pomena, zato bi morala Komisija v državah članicah izvajanje spremljati in o njem redno poročati ter prednostno obravnavati morebitne vrzeli.

Prometni sektor in javne površine

Glede javnega prevoza se načeloma sprožajo vprašanja nadlegovanja in zlasti spolnega nadlegovanja, ki je v skladu s členom 4(3) prepovedano. Nadlegovanje žensk v prometu je splošen problem v državah članicah, saj raziskave kažejo, da je bila ena od šestih potnic(7) na vlaku žrtev spolnega nadlegovanja. Mnenje poročevalke je, da bi morali biti ukrepi, namenjeni preprečevanju nasilja nad ženskami, vključno z družbenimi kampanjami, skladni s širšim načelom enakosti spolov, kot na primer priporoča Konvencija Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima. Poročevalka poudarja, da ukrepi, ki omejujejo svoboščine žensk, na primer samo ženskam namenjeni vagoni, dolgoročno niso učinkoviti, saj niso v skladu z načelom enakosti med ženskami in moškimi.

Kljub napredku pri dostopnosti na področju prometa in javnih površin, še vedno obstajajo fizične ovire, ki onemogočajo enake možnosti za dostop staršev in skrbnike majhnih otrok. Poleg tega pogosto naletimo na pomanjkanje previjalnic, zlasti za moške, ki skrbijo za otroke, na prevoznih sredstvih, kot so vlaki, ter v prostorih izvajalcev storitev. Države članice si morajo bolj prizadevati za enak dostop do storitev za doječe matere, ki so še naprej žrtve neenakopravne obravnave. Poročevalka meni, da sta krepitev enakih pravic obeh staršev za dostop do storitev ter boljša ozaveščenost bistvenega pomena za krepitev načela enakosti med ženskami in moškimi v vsakdanjem življenju.

Ekonomija delitve

Pospešena digitalizacija v različnih sektorjih in širjenje skupnih oblik zagotavljanja storitev ponujata nove okoliščine za uporabo direktive. Poročevalka želi svoja priporočila razširiti s tradicionalnih storitev, ki so bile obravnavane v času priprave direktive, tudi na druge storitve in izpostaviti nova področja uporabe, zlasti ekonomijo delitve. Čeprav je treba še določiti, v kakšni meri direktiva velja za storitve v ekonomiji delitve, poročevalka meni, da bi moralo biti javno oglaševanje plačljivih storitev v skladu z enakim obravnavanjem žensk in moških. Poročevalka ugotavlja, da ekonomija delitve sicer prinaša velike koristi ponudnikom storitev in uporabnikom, vendar je treba opredeliti nekatere izzive in zglede dobre prakse, da se zagotovi popolna zaščita pred nadlegovanjem na podlagi spola in preprečijo primeri nadlegovanja. Poročevalka meni, da bi bilo treba v nadaljnje faze Evropske agende za ekonomijo delitve, ki jo predlaga Evropska komisija, vključiti načelo enakosti spolov in upoštevati predpise direktive za varstvo enakega obravnavanja žensk in moških ter za učinkovito preprečevanje nadlegovanja pri ponujenih storitvah v okviru ekonomije delitve.

Različno obravnavanje

Največ vprašanj, ki jih obravnavajo organi za enakost v državah članicah in v zvezi s katerimi prejmejo največ pritožb, se nanaša na rekreacijski in razvedrilni sektor. Pri tem gre zlasti za opravičevanje neenakega obravnavanja na podlagi odstopanja v členu 4(5), posledica česar so na primer različne cene, zavrnitev storitev in različni pogoji za dostop do njih za moške in ženske. Kot je v poročilu ugotovila Komisija, je odstopanje v členu 4(5) direktive vir nejasnosti, sodna praksa pa ne ponuja enotnih smernic za njihovo razlago. Zaradi tega poročevalka meni, da je treba različno obravnavanje presojati od primera do primera in ugotoviti, ali temelji na zakonitem cilju. Poročevalka poudarja, da je kljub nejasnosti v zvezi z njegovo uporabo glavni namen tega odstopanja ustvariti priložnosti za nadaljnjo krepitev enakosti med ženskami in moškimi pri zagotavljanju blaga in storitev. Poročevalka poudarja, da je treba še naprej spodbujati oblike pozitivnih ukrepov, ki temeljijo na zakonitem cilju, pri katerih obstaja neposredna povezava med preferencialnim obravnavanjem na eni strani in slabostmi, ki jih je treba preprečiti ali odpraviti, na drugi strani.

Izboljšanje uporabe direktive

Poročevalka meni, da imajo organi za enakost ključno vlogo pri spremljanju in zagotavljanju, da se pravice iz direktive na nacionalni ravni v celoti izvajajo. Čeprav je v poročilu Komisije navedeno, da so vse države ustanovile te organe, ti pogosto različno učinkovito izpolnjujejo določene cilje. Na primer, nekateri organi za enakost ne morejo zastopati posameznikov v sodnih postopkih, kar je nujen pogoj za pravilno zaščito žrtev(8). Poročevalka poziva države članice, naj v zvezi s tem organom za enakost zagotovijo ustrezne pristojnosti, in poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje z organi za enakost ter pomaga pri sistematičnem določanju glavnih izzivov in izmenjavi primerov najboljše prakse.

Čeprav je bil dosežen precejšen napredek glede enakega obravnavanja žensk in moških

na področju blaga in storitev, se je treba pri praktični uporabi lotiti še preostalih vrzeli. Poročevalka meni, da so ozaveščanje vseh udeležencev, vključno s ponudniki storitev in uporabniki, ter priporočila za vključevanje načela enakosti spolov v posamezne sektorje nadvse pomembna za praktično uporabo načela enakega obravnavanja žensk in moških v vsakodnevnih izkušnjah na področju dostopa do blaga in storitev ter oskrbe z njimi.

(1)

Direktiva 2004/113/ES (Izvajanje načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu

do blaga in storitev ter oskrbi z njimi)

(2)

Na primer Direktiva 2000/78/ES (direktiva o enakem obravnavanju pri zaposlovanju) in Direktiva 2006/54/ES (enako plačilo in enako

obravnavanje)

(3)

EPRS (2016). Caracciolo di Torella in B. McLellal, študija o uporabi

Direktive 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk

pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi v državah članicah

(4)

Zadeva 7/78, sodba Sodišča z dne 23. novembra 1978, načini plačila in pretok kapitala.

(5)

Komisija (2015). Poročilo o uporabi Direktive Sveta št. 2004/113/ES o izvajanju načela

enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi.

(6)

Zadeva C-236/09: Sodba Sodišča z dne 1. marca 2011, Test-Achats.

(7)

The Telegraph (2015). Na voljo na naslednji povezavi:

http://www.telegraph.co.uk/news/worldnews/europe/france/11545643/100-per-cent-of-Frenchwomen-victimsof-

sexual-harassment-on-public-transport.html, ter Project Guardian, na voljo na povezavi:

http://www.btp.police.uk/advice_and_info/how_we_tackle_crime/project_guardian.aspx.

(8)

Equinet (2014). Izvajanje Direktive 2004/113/ES, enakost spolov pri dostopu do blaga in

storitev: vloga organov za enakost.


MNENJE Odbora za promet in turizem (14.11.2016)

za Odbor za pravice žensk in enakost spolov

Poročilo o izvajanju Direktive Sveta št. 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi

(2016/2012(INI))

Pripravljavec mnenja: Jens Nilsson

POBUDE

Odbor za promet in turizem poziva Odbor za pravice žensk in enakost spolov kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  ob upoštevanju členov 10 in 19(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

2.  je seznanjen s poročilom o uporabi Direktive 2004/113/ES, ki ga je Komisija po prvem poročanju leta 2009 predstavila z veliko zamudo;

3.  opozarja, da so bile med moškimi in ženskami vedno velike razlike glede prometne politike, tudi potovalnih vzorcev, dostopa do prevoznih sredstev in njihove izbire, varnosti, varovanja ter neuravnotežene zastopanosti spolov v prometnem sektorju; zato spodbuja Komisijo, naj obravnava vse ovire in omejitve, s katerimi se soočajo potnice, v skladu z zaključki pete konference o ženskih vprašanjih v prometu, ki je potekala leta 2014 v Parizu;

4.  poudarja, da struktura programa Obzorje 2020 v obdobju od 2014 do 2020 omogoča odzivanje na družbene izzive, ki zahtevajo inovativne rešitve, in da so bila mnoga vprašanja v zvezi z mobilnostjo spolov in potovalnimi vzorci v zadnjih letih temeljito raziskana, vendar je bilo le malo pozornosti namenjene razvoju politik, programov in mandatov, ki upoštevajo vidik spola;

5.  poziva Komisijo in zavarovalnice, naj pri cenah avtomobilskega zavarovanja za primer nesreč ne razlikujejo med spoloma, temveč naj v oceno raje vključijo posameznikovo ravnanje;

6.  obžaluje, da pri potovalnih zavarovanjih še vedno obstajajo razlike pri obravnavi moških in žensk, te pa ovirajo enakopraven dostop v turističnem sektorju, zlasti za nosečnice;

7.  poziva Komisijo, naj pojasni, ali gre pri dejavnostih hitro rastoče ekonomije delitve v prometnem in turističnem sektorju za blago in storitve, ki sodijo na področje uporabe in izvajanja direktive, in ali so ponudniki storitev in s tem povezane spletne platforme odgovorne na podlagi direktive;

8.  spodbuja inovativne pojme, kot so „mobilnost nege“ in „analiza načrtovanja potovanj“, ki podpirajo oblikovanje in izvajanje bolj enakopravnih in odzivnih storitev javnega prevoza in učinkovitejšega mestnega načrtovanja; vztraja, da so redne in sistematične ocene učinka na enakost spolov nujne za oblikovanje in izvajanje spolno nevtralnega prometa v vseh državah članicah;

9.  ponovno poziva Komisijo, naj oblikuje javno dostopno zbirko podatkov o zakonodaji na področju boja proti diskriminaciji, povezani s spolom, in sodbah Sodišča Evropske unije;

10.  poudarja, da imajo organi za enakost glavno vlogo pri zagotavljanju uveljavljanja enakosti spolov za vse prebivalce EU, in poziva Komisijo, naj pomaga pri varovanju neodvisnosti in učinkovitosti teh organov v vseh državah članicah;

11.  spodbuja države članice, naj tudi na regionalni in lokalni ravni nacionalnim organom za enakost zagotovijo dovolj virov za zagotavljanje informacij o pritožbenih postopkih in vrsti svetovalnih storitev, ki so na voljo za pomoč pri zagotavljanju skladnosti s to direktivo na nacionalni ravni;

12.  poudarja vlogo, ki jo imajo na tem področju lokalne in regionalne institucije kot ponudniki storitev, regulatorji in izvajalci inšpekcijskih pregledov glede osnovnih vidikov prometa in turizma;

13.  obžaluje pomanjkanje ozaveščenosti o direktivi v državah članicah in spodbuja pristojne organe na vseh ravneh, naj izboljšajo ozaveščenost o pravicah in obveznostih, ki izhajajo iz te direktive;

14.  poziva Komisijo, naj zbira zglede dobre prakse in s tem zagotovi boljšo uporabo te direktive ter naj si še naprej prizadeva za poenotenje opredelitev in konceptov na tem področju; poudarja vlogo in usposobljenost Evropskega inštituta za enakost spolov pri uresničevanju tega cilja;

15.  opozarja, da ženske predstavljajo le 22 % delovne sile v prometnem sektorju EU, ker odraža tudi to, da je število žensk v tehničnih in operativnih poklicih še posebej nizko (manj kot 10 %); zato poziva k uvedbi ambicioznih in trajnih ukrepov za večjo privlačnost prometnega sektorja za morebitne delavke;

16.  opozarja, da mora spodbujanje enakega dostopa žensk do javnega in zasebnega blaga in storitev temeljiti na priznanju jasnih izbir, potreb in izkušenj žensk in deklet ter da je to treba zagotoviti, da ne bi ogrožali njihove temeljne pravice;

17.  poziva Komisijo, naj začne v prometni politiki in skladih, ki jih upravlja GD MOVE, izvajati celovito strategijo v korist enakosti moških in žensk, podobno strategiji, ki je velja pri izvajanju programa Obzorje 2020;

18.  poudarja, da uradna statistika kaže, da se potrebe po mobilnosti in potovalni vzorci med ženskami in moškimi zelo razlikujejo, vendar je tako v zakonodajnih predlogih Komisije kot v politikah javnega prometa večine držav članic temu vprašanju namenjeno zelo malo pozornosti;

19.  opozarja, da so ženske po vsej EU glavne uporabnice storitev javnega prevoza; poziva lokalne, regionalne in nacionalne organe, naj pri zasnovi in razvijanju storitev javnega prevoza posvetijo posebno pozornost potrebam žensk po mobilnosti; poziva Komisijo, naj razsežnost spola ustrezno vključi v splošno obravnavo prometne zakonodaje v EU;

20.  meni, da je za ponudbo prometnih in turističnih storitev brez diskriminacije na podlagi spola nujno, da zadevni ponudniki storitev izvajajo celovite strategije za enako obravnavo strank, ponudnikov in potrošnikov;

21.  poudarja, da področje uporabe direktive zajema dojenje v javnosti, ki ga ponudniki storitev ne smejo omejevati; pozdravlja nacionalno zakonodajo, ki podpira pravico žensk do dojenja v javnosti, in ponovno izpostavlja pomen te pravice za turistični sektor; odločno poziva države članice, naj sprejmejo in v celoti izvajajo zakonodajo proti diskriminaciji dojenja v javnosti;

22.  meni, da bi z zagotavljanjem brezplačnih previjalnic v vseh javnih straniščih pripomogli k spodbujanju vključujočega prometa in turizma; poleg tega meni, da ti prostori ne bi smeli biti vezani na posamezen spol;

23.  obžaluje slabe higienske razmere v javnih straniščih in kopalnicah; poziva Komisijo, naj uvede praktične ukrepe za odpravo te težave, ki se pojavlja v mnogih državah članicah in ovira vključujoč turizem in promet;

24.  poudarja, da morajo biti počivališča in sanitarije dostopni in varni za vse ne glede na spolno izražanje, saj bi s tem spodbudili vključujoč turizem in bi lahko izboljšali uravnoteženost spolov v prometnem sektorju;

25.  ugotavlja, da morajo osebe, ki skrbijo za druge družinske člane – to so običajno ženske – pogosto načrtovati in opravljati zapletene poti s specifičnimi zahtevami glede časa, prevoza in dostopnosti;

26.  poudarja, da je treba izboljšati dostopnost infrastrukture javnega prevoza in odstraniti ovire na teh prevoznih sredstvih, da bi staršem olajšali potovanje z otroki; zlasti poziva k ukrepom, da se zagotovi ustrezna dostopnost za otroške vozičke v javnem prevozu;

27.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da so vozila in infrastruktura javnega prevoza enako dostopni in prilagojeni moškim in ženskam, ne le uporabnikom in potnikom, temveč tudi zaposlenim;

28.  poziva Komisijo, naj pri predlaganju ali opredelitvi novih zahtev glede zasnove prevoznih vozil, storitev ali infrastrukture upošteva raznolike potrebe moških in žensk ter oseb z zmanjšano mobilnostjo (npr. stranišča, primerna za oba spola, dostopna vozila za nosečnice, previjalnice, prostor za otroške vozičke itd.);

29.  poziva Komisijo, naj oceni pravila letalskih družb o sprejemanju nosečnic na lete in pomoči zanje med letom ter sprejme ukrepe, da bi letalske družbe imele usklajen pristop k temu vprašanju;

30.  poziva Svet, naj sprejme stališče Parlamenta o uredbi o pravicah potnikov, kar zadeva obveznost letaliških delavcev, da otroške vozičke vrnejo potnikom takoj po izkrcanju ali zagotovijo drug način prevoza, da potnikom ne bi bilo treba nositi otrok po letališču do prostora za prevzem prtljage;

31.  je resno zaskrbljen zaradi primerov besednega in telesnega nasilja, tudi spolnega nadlegovanja, tako v javnem prevozu kot v prevozu na zahtevo, tudi v okviru ekonomije delitve;

32.  zlasti poudarja, da ni jasne razlage člena 4(3) Direktive 2004/113/ES o spolnem nadlegovanju glede odgovornosti za ponudnike blaga in storitev v primeru nadlegovanja s strani tretjih oseb, ki niso ponudniki blaga in storitev, to pa je izrednega pomena za sektor javnega prevoza;

33.  zato poziva države članice in Komisijo, naj takoj obravnavajo vprašanje odgovornosti v teh primerih ter naj žrtvam nadlegovanja in ponudnikom storitev zagotovijo boljšo razlago Direktive 2004/113/ES;

34.  opozarja, da so vsi akterji na vseh ravneh odgovorni za spodbujanje varnega javnega prostora in varnega javnega prevoza za vse podnevi in ponoči, zlasti za ranljive posameznike ter na bolj izoliranih mestih in v takih situacijah;

35.  poudarja, da bi morala imeti varnostna vprašanja pomembno mesti pri urbanističnem načrtovanju, na primer z zagotavljanjem ustrezne nočne osvetlitve avtobusnih in tramvajskih postajališč ter ustrezne osvetlitve poti, ki vodijo do in od njih;

36.  meni, da ločeni vagoni za ženske niso rešitev za odpravo spolnega nadlegovanja v javnem prevozu; poziva države članice, naj spolno nadlegovanje pri prometnih in turističnih storitvah rešujejo s celovitimi politikami, ki bodo vključevale ustrezne vagone in alarmne sisteme, več nadzornega osebja, izobraževanje in izvrševanje zakonodaje;

37.  poziva ponudnike prometnih in turističnih storitev, naj jasno obsodijo storilce spolnih deliktov in proti njim vložijo tožbe;

38.  spodbuja k poglobitvi pravne razprave o odgovornosti, ki jo imajo ponudniki spletnih storitev pri preprečevanju in odpravi nadlegovanja na virtualnih platformah za spoznavanje, ter o vlogi, ki jo lahko imajo pri boljšem preprečevanju in odpravi takega nadlegovanja;

39.  obsoja vsakršno omejevanje dostopa do prevoznih storitev za potnike, ki potujejo z otroki;

40.  spodbuja države članice, naj imajo pri določanju varnostnih zahtev za potnike v taksijih prilagodljiv pristop, da bi preprečili diskriminacijo žensk in potnikov, ki potujejo z otroki.

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

10.11.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

33

4

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Daniela Aiuto, Lucy Anderson, Marie-Christine Arnautu, Georges Bach, Izaskun Bilbao Barandica, Deirdre Clune, Michael Cramer, Luis de Grandes Pascual, Andor Deli, Karima Delli, Isabella De Monte, Ismail Ertug, Jacqueline Foster, Bruno Gollnisch, Merja Kyllönen, Miltiadis Kirkos (Miltiadis Kyrkos), Bogusław Liberadzki, Peter Lundgren, Marian-Jean Marinescu, Gesine Meissner, Cláudia Monteiro de Aguiar, Renaud Muselier, Jens Nilsson, Salvatore Domenico Pogliese, Gabriele Preuß, Dominique Riquet, Massimiliano Salini, David-Maria Sassoli, Claudia Schmidt, Jill Seymour, Claudia Țapardel, Pavel Telička, István Ujhelyi, Wim van de Camp, Roberts Zīle, Elżbieta Katarzyna Łukacijewska

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Maria Grapini, Ramona Nicole Mănescu


MNENJE Odbora za pravne zadeve (30.11.2016)

za Odbor za pravice žensk in enakost spolov

o poročilu o izvajanju Direktive Sveta št. 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi

(2016/2012(INI))

Pripravljavec mnenja: Jiří Maštálka

POBUDE

Odbor za pravne zadeve poziva Odbor za pravice žensk in enakost spolov kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A.  ker je enakost moških in žensk temeljno načelo Evropske unije in ker obe pogodbi o EU in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah prepovedujejo diskriminacijo na podlagi spola ter določajo, da se mora enakost moških in žensk zagotoviti na vseh področjih in da je to ena od osnovnih nalog Unije(1);

B.  ker se je z Direktivo 2004/113/ES (v nadaljnjem besedilu: Direktiva) razširila zaščita pred diskriminacijo zaradi spola, namen pa je boljše vključevanje načela enakosti spolov onkraj tradicionalnega področja trga dela na področje dostopa do blaga in storitev ter oskrbe z njimi, izrecno pa izključuje medije, trženje ter javno in zasebno izobraževanje;

C.  ker so vse države članice sprejele ukrepe za prenos Direktive v svoj nacionalni pravni red in vzpostavile ustrezne postopke in organe za njeno izvajanje; ker je Komisija v svojem poročilu o izvajanju direktive 2004/113/ES(2) sklenila, da so sicer vse države članice prenesle direktivo v nacionalno pravo, vendar pa ostajajo težave pri njenem izvajanju;

D.  ker se uspešnost organizacij, pristojnih za spodbujanje enakosti, razlikuje med državami članicami;

E.  ker je Sodišče Evropske unije v sodbi z dne 1. marca 2011 v zadevi C-236/09(3), tako imenovani zadevi Test-Achats (v nadaljevanju „sodba“), razglasilo za ničen člen 5(2) Direktive, ki dovoljuje uporabo diferenciranih aktuarskih faktorjev na podlagi spola v zasebnih zavarovalnih pogodbah, ki spadajo na področje uporabe Direktive;

1.  poudarja, da še vedno ostajajo nekateri izzivi in problematična področja pri učinkovitem in enovitem izvajanju Direktive ter da do najpogostejših težav prihaja zaradi preveč restriktivnega razumevanja pojma blaga in storitev, široke in včasih nejasne utemeljitve neenakega obravnavanja na podlagi člena 4(5), pa tudi nezadostnega varstva žensk v času materinstva, dojenja in nosečnosti;

2.  obžaluje, da je področje uporabe Direktive precej ozko in ne obsega medijev, trženja ali javnega oziroma zasebnega izobraževanja, vendar pa obsega zdravstvene storitve;(4)

3.  meni, da zaradi nezadostnega poročanja in sodne prakse vlada premajhna osveščenost tako javnosti glede vsebine in posledic Direktive, kot tudi zaščitenih oseb in ponudnikov blaga in storitev glede svojih pravic in obveznosti; poziva Komisijo, države članice in organe za enakost, naj izboljšajo osveščenost glede vsebine in posledic Direktive;

4.  pozdravlja dejstvo, da so vse države članice že izvedle ali izvajajo sodbo, in poudarja, da so se nekatere odločile, da jo z razširitvijo pravila o enakih pogojih za oba spola na druge vrste zavarovanj in pokojnin celo presežejo;

5.  pozdravlja to pobudo in poudarja, da morajo države članice zagotoviti, da bodo organizacije, pristojne za spodbujanje enakosti, dovolj neodvisne in da bodo imele ustrezna pooblastila; s tem v zvezi poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje med Komisijo in omenjenimi organi s sistematičnim prepoznavanjem ključnih vprašanj in vzpostavitvijo izmenjav dobre prakse, da bi dosegli enotno raven uspešnosti pri doseganju njihovih ciljev;

6.  poziva države članice in Komisijo, naj izboljšajo osveščenost vseh zadevnih strani o vsebini in posledicah Direktive;

7.  poziva Komisijo, naj izvede celovito in podrobno študijo in zbiranje podatkov o izvajanju Direktive, naj izboljša svoje dejavnosti spremljanja in naj podpre države članice, da bi se izkoristil celoten potencial Direktive;

8.  opozarja, da se Direktiva še vedno uporablja za digitalno okolje, čeprav sta digitalizacija nekaterih storitev in sektorjev ter širjenje skupnih oblik zagotavljanja storitev spremenila dostop do blaga in storitev ter oskrbo z njimi; poziva Komisijo, naj oceni učinek digitalizacije in ekonomije delitve na dostop do blaga in storitev ter oskrbo z njimi z vidika enakosti spolov;

9.  poudarja, da je treba na podlagi Direktive pojasniti določbe o odgovornosti za ponudnike blaga in storitev ter za povezovalne spletne platforme; zato poziva države članice in Komisijo, naj takoj obravnavajo vprašanje odgovornosti v teh primerih.

IZID KONČNEGA GLASOVANJAV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

29.11.2016

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

19

1

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Max Andersson, Joëlle Bergeron, Marie-Christine Boutonnet, Jean-Marie Cavada, Kostas Hrisogonos (Kostas Chrysogonos), Therese Comodini Cachia, Mady Delvaux, Rosa Estaràs Ferragut, Lidia Joanna Geringer de Oedenberg, Mary Honeyball, Dietmar Köster, António Marinho e Pinto, Emil Radev, Julia Reda, Evelyn Regner, Pavel Svoboda, Axel Voss, Tadeusz Zwiefka

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Daniel Buda, Angel Džambazki (Angel Dzhambazki), Angelika Niebler, Virginie Rozière, Kosma Złotowski

(1)

Ker člen 8 PDEU (nekdanji člen 3(2) PES) določa, da si Unija v vseh svojih dejavnostih prizadeva odpraviti neenakosti ter spodbujati enakost med moškimi in ženskami;

(2)

Poročilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o uporabi Direktive Sveta 2004/113/ES o izvajanju načela enakega obravnavanja moških in žensk pri dostopu do blaga in storitev ter oskrbi z njimi (COM(2015)0190) - http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=CELEX%3A52015DC0190

(3)

Sodba z dne 1. marca 2011, C-236/09, ECLI:EU:C:2011:100.

(4)

Sodba Sodišča z dne 12. julija 2001 v zadevi Geraets-Smits in Peerbooms, C-157/99, ECLI:EU:C:2001:404.


IZID KONČNEGA GLASOVANJAV PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

6.2.2017

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

18

2

4

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Daniela Aiuto, Beatriz Becerra Basterrechea, Malin Björk, Vilija Blinkevičiūtė, Viorica Dăncilă, Iratxe García Pérez, Arne Gericke, Anna Hedh, Mary Honeyball, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Florent Marcellesi, Maria Noichl, Pina Picierno, João Pimenta Lopes, Terry Reintke, Michaela Šojdrová, Ernest Urtasun, Ángela Vallina, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi), Anna Záborská

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Inés Ayala Sender, Evelyn Regner, Mylène Troszczynski

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Claudia Schmidt


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

18

+

ALDE

Beatriz Becerra Basterrechea

EFDD

Daniela Aiuto

PPE

Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Claudia Schmidt, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi), Michaela Šojdrová

S&D

Inés Ayala Sender, Vilija Blinkevičiūtė, Viorica Dăncilă, Iratxe García Pérez, Anna Hedh, Mary Honeyball, Maria Noichl, Pina Picierno, Evelyn Regner

VERTS/ALE

Florent Marcellesi, Terry Reintke, Ernest Urtasun

2

-

ECR

Arne Gericke

ENL

Mylène Troszczynski

4

0

GUE/NGL

Malin Björk, João Pimenta Lopes, Ángela Vallina

PPE

Anna Záborská

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Pravno obvestilo