Postopek : 2017/2005(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0235/2017

Predložena besedila :

A8-0235/2017

Razprave :

PV 03/07/2017 - 26
CRE 03/07/2017 - 26

Glasovanja :

PV 04/07/2017 - 6.5

Sprejeta besedila :

P8_TA(2017)0279

POROČILO     
PDF 643kWORD 65k
26.6.2017
PE 597.729v02-00 A8-0235/2017

o vzpostavitvi vseevropskega okvira za krite obveznice

(2017/2005(INI))

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve

Poročevalec: Bernd Lucke

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o vzpostavitvi vseevropskega okvira za krite obveznice

(2017/2005(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju poročila EBA z dne 20. decembra 2016 o kritih obveznicah: priporočila o harmonizaciji okvirov za krite obveznice v EU (EBA-Op-2016-23),

–  ob upoštevanju posvetovalnega dokumenta Komisije z dne 30. septembra 2015 o kritih obveznicah v Evropski uniji in nedatiranega dokumenta Komisije z naslovom Povzetek prispevkov k javnemu posvetovanju o kritih obveznicah,

–  ob upoštevanju Poročila Komisije z dne 20. oktobra 2015 v zvezi s členom 503 Uredbe (EU) št. 575/2013: Kapitalske zahteve za krite obveznice (COM(2015)0509),

–  ob upoštevanju mnenja EBA z dne 1. julija 2014 o prednostni kapitalski obravnavi kritih obveznic (EBA/Op/2014/04),

–  ob upoštevanju poročila EBA z dne 1. julija 2014 o okvirih za kapitalske obveznice in kapitalski obravnavi kritih obveznic: odgovor na zaprosilo Komisije za mnenje iz decembra 2013 v zvezi s členom 503 Uredbe (EU) št. 575/2013 in k priporočilu E ESRB o financiranju kreditnih institucij iz decembra 2012 (ESRB/12/2),

–  ob upoštevanju Direktive 2014/91/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o spremembi Direktive 2009/65/ES o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), kar zadeva funkcije depozitarja, plačne politike in sankcije, zlasti člena 52(4) Direktive (direktiva o KNPVP)(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012, zlasti člena 129 Uredbe (CRR)(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta, zlasti člena 44(2) Direktive(3),

–  ob upoštevanju člena 1(2) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/2205 z dne 6. avgusta 2015 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi za obveznost kliringa(4),

–  ob upoštevanju člena 1(2) Delegirane uredbe Komisije (EU) 2016/1178 z dne 10. junija 2016 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z regulativnimi tehničnimi standardi za obveznost kliringa(5),

–  ob upoštevanju Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/61 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z zahtevo glede likvidnostnega kritja za kreditne institucije (delegirani akt o zahtevi glede likvidnostnega kritja)(6),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0235/2017),

A.  ker so krite obveznice instrument z zgodovinsko nizko stopnjo neplačil in zanesljivimi plačili, pomagajo financirati okoli 20 % evropskih hipotek in so v letu 2015 v Evropi predstavljale več kot 2000 milijard EUR obveznosti; ker je približno 90 % vseh kritih obveznic na svetu izdanih v devetih evropskih državah;

B.  ker so imele krite obveznice osrednjo vlogo pri financiranju kreditnih institucij, zlasti v času finančne krize; ker so te obveznice med finančno krizo ohranile visoko stopnjo varnosti in likvidnosti, kar gre pripisati kakovostni nacionalni ureditvi; ker dogajanje med letoma 2008 in 2014, ko so se po državah članicah večale razlike v cenah kritih obveznic, ni neovrgljiv dokaz razdrobljenosti trga, saj so bile razlike v tesni korelaciji z razlikami v vladnih obveznicah in so verjetno zgolj odsevale tveganja pri kritnem premoženju; ker ustrezna občutljivost cen kritih obveznic na tveganja v različnih državah članicah kaže, da ti trgi dobro delujejo in da so dobro povezani;

C.  ker se v evropske trge kritih obveznic veliko čezmejno vlaga; ker imajo te obveznice dobro razpršeno bazo vlagateljev, v katerih imajo pomembno mesto banke, njihov tržni delež med letoma 2009 in 2015 pa je bil približno 35-odstoten; ker se je tržni delež upravljavcev premoženja, zavarovalnic in pokojninskih skladov skrčil za skoraj 20 odstotnih točk, nadomestile pa so ga višje naložbe centralnih bank v krite obveznice;

D.  ker so krite obveznice privlačen dolžniški instrument, saj so – do ravni zavarovanja v kritnem premoženju – izvzete iz instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov iz člena 44 DSRB; ker imajo krite obveznice, ki so skladne s členom 129 CRR, ugodnejšo utež tveganja;

E.  ker je eden od dejavnikov, zakaj banke povprašujejo po kritih obveznicah, njihova prednostna regulativna obravnava v delegiranem aktu o zahtevi glede likvidnostnega kritja, po katerem lahko banke krite obveznice vključijo v likvidnostni blažilec tudi, če po baselskih pravilih niso upravičene do likvidnostnega kritja;

F.  ker so programi kritih obveznic v poslih z izvedenimi finančnimi instrumenti pod nekaterimi pogoji izključeni iz zahtev po začetnem kritju za kreditno tveganje nasprotne stranke;

G.  ker se lahko krite obveznice, ki se prepustijo nacionalni domeni, izvzamejo iz zahtev EU glede velikih izpostavljenosti;

H.  ker pozicijam nezavarovanih upnikov bank škoduje to, da so sredstva obremenjena z zahtevami o presežnem zavarovanju s premoženjem, ne pa načelo dolžniškega financiranja z ločenim kritnim premoženjem; ker te operacije, če je njihovo razmerje med posojilom in vrednostjo precej pod 100 %, na splošno izboljšajo pozicije nezavarovanih upnikov bank, saj se te rezerve ne uporabijo za poravnavo terjatev do kritnega premoženja;

I.  ker številne banke na strani sredstev v svojih bilancah stanja izkazujejo velik delež kritih obveznic; ker je za finančno stabilnost bistveno, da ta sredstva ohranijo največjo varnost in likvidnost; ker tega cilja ne bi smeli ogrožati z inovacijami pri kritih obveznicah, s katerimi bi izdajateljem dopustili, da tveganje po lastni presoji prenesejo na vlagatelje;

J.  ker se je izdajanje kritih obveznic s pogojnim podaljšanjem zapadlosti (obveznice z izplačilom glavnice po zapadlosti, pri katerih se lahko ta rok podaljša, in pogojnih struktur prenosa, pri katerih se lahko zapadlost podaljša) v 12 mesecih povečalo za 8 % in aprila 2016 doseglo 45-odstotni tržni delež; ker tovrstne možnosti omilijo likvidnostno tveganje v kritnem premoženju z neusklajenimi roki, zmanjšajo zahteve glede presežnega zavarovanja s premoženjem in pomagajo preprečevati nujne razprodaje; ker pa podaljšanje zapadlosti prenese izdajateljevo tveganje na vlagatelje; ker bi smela biti prednostna regulativna obravnava omogočena samo za izredno varne dolžniške instrumente;

K.  ker krite obveznice v pravu EU niso natančno opredeljene;

L.  ker trgi kritih obveznic zaostajajo v državah članicah, kjer ni tovrstne tradicije ali kjer njihovo rast ovira tveganje državnih posojilojemalcev ali težavne makroekonomske razmere;

M.  ker je splošno znano, da so si nacionalni okviri za krite obveznice zelo raznoliki, zlasti pri tehničnih vidikih, kot je stopnja javnega nadzora;

N.  ker se mora okvir za krite obveznice na ravni EU zgledovati po najvišjih standardih;

O.  ker obstaja nekaj zelo uspešnih nacionalnih okvirov za krite obveznice, ki izhajajo iz zgodovinskih in pravnih dejavnikov ter so delno zakoreninjeni v nacionalnem pravu; ker te nacionalne okvire družijo temeljne značilnosti, zlasti dvojno zavarovanje, ločevanje kritnega premoženja s sredstvi z nizkim tveganjem ter poseben javni nadzor; ker bi bilo lahko koristno, če bi se ta načela razširila na druge vrste posojilnih instrumentov;

P.  ker harmonizacija ne bi smela pomeniti enakega pristopa za vse, saj bi to utegnilo oklestiti raznolikost produktov in negativno vplivati na nacionalne trge, ki dobro delujejo; ker bi bilo treba pri harmonizaciji spoštovati načelo subsidiarnosti;

Q.  ker so udeleženci na trgu sprožili pobude za spodbujen razvoj trgov kritih obveznic, na primer oznako za krite obveznice (CBL) iz leta 2013 in harmonizirano predlogo za preglednost (HTT);

R.  ker je EBA po nadzornem pregledu zbral primere dobre prakse pri izdaji in nadzoru kritih obveznic ter ocenil usklajenost nacionalnih okvirov s to prakso;

S.  ker je v odziv na javno posvetovanje Komisije velika večina deležnikov nasprotovala popolni harmonizaciji, vlagatelji pa so poudarili, da cenijo raznolikost produktov; ker so deležniki zadržano podprli zakonodajo EU, pod pogojem, da bodo njena načela dopolnjevala že obstoječe okvire in predvsem upoštevala značilnosti nacionalnih okvirov;

Splošne ugotovitve in stališča

1.  poudarja, da domače in čezmejne naložbe v krite obveznice na trgih EU na podlagi veljavnega zakonodajnega okvira zaenkrat dobro delujejo; poudarja, da je treba ohraniti raznolikost zdravih in varnih produktov;

2.  poudarja, da bi lahko obvezna uskladitev nacionalnih modelov ali njihova zamenjava z evropskim modelom povzročila nepričakovane negativne posledice na trgih, katerih sedanja uspešnost temelji na nacionalni zakonodaji o kritih obveznicah; vztraja, da bi moral biti bolj povezan evropski okvir omejen na pristop na podlagi načel, ki bi določal zgolj cilje, medtem ko bi se načini in sredstva opredelila pri prenosu v nacionalno zakonodajo; poudarja, da bi moral ta okvir graditi na zelo kakovostnih standardih in dobri tržni praksi ter na dobro delujočih nacionalnih ureditvah, ne pa bi jih smel izkrivljati; poudarja, da bi moral morebitni novi evropski okvir za krite obveznice postati referenčno merilo za novonastajajoče trge in da bi moral povečati kakovost kritih obveznic;

3.  poziva k oblikovanju direktive EU, ki bo nedvoumno razlikovala med obema vrstama kritih obveznic, kot jih poznamo v tem trenutku:

a)  krite obveznice, ki izpolnjujejo veljavne standarde iz člena 129 CRR (prednostne krite obveznice), in

b)  krite obveznice, ki sicer ne izpolnjujejo zahtev za prednostne krite obveznice, izpolnjujejo pa standarde iz člena 52(4) direktive o KNPVP;

poudarja, da bi morale biti prednostne krite obveznice še naprej upravičene do regulativne prednosti pred navadnimi, te pa bi morale imeti prednost pred drugimi oblikami zavarovanih dolgov; se zaveda, da imajo vsi dolžniški instrumenti, ki so skladni z direktivo o KNPVP, potencial za uresničevanje ciljev unije kapitalskih trgov;

4.  poziva države članice, naj zaščitijo oznako „krita obveznica“ (za prednostne in za navadne krite obveznice), in sicer naj v nacionalni zakonodaji zagotovitvijo, da morajo biti te obveznice zelo likvidne in da mora to biti dolžniški instrument skoraj brez tveganja; močno priporoča, da dolžniških instrumentov, zavarovanih s sredstvi, ki so bistveno bolj tvegana od državnega dolga in hipotek (npr. z infrastrukturo, ki je ne financira vlada, ali s krediti za mala in srednja podjetja) ne bi smeli označevati kot krite obveznice, ampak kot evropske zavarovane obveznice; podpira načelo, da bi se moralo kritno premoženje za prednostne in navadne krite obveznice v celoti opirati na dolgotrajna sredstva, ki se ji da oceniti in zaseči;

5.  poziva Komisijo, naj v direktivo vključi načela pravnega okvira za evropske zavarovane obveznice, na primer dvojno zavarovanje, poseben javni nadzor, izvzetost iz stečaja in zahteve po preglednosti; poziva države članice, naj ta načela vključi v svojo zakonodajo in postopke v zvezi z insolventnostjo; poudarja, da bi smotrn pravni okvir za evropske zavarovane obveznice lahko pripomogel, da bi bile te obveznice preglednejše, bolj likvidne in stroškovno učinkovite kot vrednostni papirji na podlagi pogodbenih dogovorov; poudarja, da bi zaradi tega mogli z evropskimi zavarovanimi obveznicami financirati bolj tvegane dejavnosti, kot so krediti za mala in srednja podjetja, potrošniški krediti ali naložbe v infrastrukturo brez državnega jamstva; ugotavlja, da bi bile evropske zavarovane obveznice izvzete iz instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov po členu 44 DSRB;

6.  spodbuja, da bi v direktivo vključili minimalne nadzorne standarde, ki bi se opirali na ugotovljeno dobro prakso na področju kritih obveznic; spodbuja k zbliževanju nadzora po vsej EU;

7.  poziva, naj se z direktivo poveča preglednost v zvezi z informacijami o kritnem premoženju in pravnem okviru za zagotavljanje dvojnega zavarovanja in ločevanja teh sredstev v primeru insolventnosti ali reševanja izdajatelja; vztraja tudi, da mora direktiva temeljiti na načelih in biti osredotočena samo na zahteve glede informacij;

Opredelitev prednostnih in navadnih kritih obveznic, evropskih zavarovanih obveznic in njihovega regulativnega okvira

8.  poziva Komisijo, naj pripravi predlog okvira za evropske krite obveznice, v katerem bo sočasno opredelila prednostne in navadne krite obveznice ter evropske zavarovane obveznice in tako preprečila motnje na trgu v različnih fazah prehoda; poziva Komisijo, naj v opredelitvi zajame vsa naslednja skupna načela, ki jih je mogoče izpolnjevati ves čas trajanja izdanega instrumenta in neodvisno od morebitne prednostne obravnave:

a)  prednostne in navadne krite obveznice in evropske zavarovane obveznice so popolnoma zavarovane s kritnim premoženjem;

b)  nacionalno pravo bi moralo zagotavljati dvojno zavarovanje, torej ima vlagatelj:

i)  terjatev do izdajatelja dolžniškega instrumenta, ki je enaka popolni plačilni obveznosti na podlagi tega vrednostnega papirja, in

ii)  enakovredno prednostno terjatev do kritnega premoženja (vključno z nadomestnimi sredstvi in izvedenimi finančnimi instrumenti) v primeru izdajateljeve plačilne nezmožnosti.

Če te terjatve ne zadostujejo za popolno plačilo izdajateljevih obveznosti, morajo biti vlagateljeve preostale terjatve enakovredne (pari passu) terjatvam nezavarovanih izdajateljevih upnikov;

c)  učinkovita ločitev vsega kritnega premoženja se zagotovi s pravno zavezujočimi določbami, ki se dajo v primeru insolventnosti ali reševanja izdajatelja preprosto izvršiti. To velja tudi za vsa nadomestna sredstva in izvedene finančne instrumente za zavarovanje tveganj v kritnem premoženju;

d)  prednostne in navadne krite obveznice in evropske zavarovane obveznice so izvzete iz stečaja, kar zagotavlja, da se izdajateljeve plačilne obveznosti v primeru njegove insolventnosti ali reševanja ne pospešijo samodejno;

e)  glede na posebna tveganja prednostnih in navadnih kritih obveznic in evropskih zavarovanih obveznic se uporablja presežno zavarovanje s premoženjem, katerega obseg se določi v nacionalni zakonodaji. Vrednost vsega kritnega premoženja mora vedno presegati vrednost neporavnanih plačilnih obveznosti. Metode za vrednotenje kritnega premoženja in izračun frekvence bi morale biti jasno določene v nacionalnem pravu, in bi morale ustrezno upoštevati vsa morebitna negativna tveganja;

f)  evropsko ali nacionalno pravo določi parametre za najvišje razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin. Odstranitev kritnega premoženja, ki preseže omejitve glede tega razmerja, ne bi smela biti obvezna, pač pa je treba zagotoviti, da do tega pride le, če se to premoženje nadomesti z ustreznimi sredstvi za zavarovanje terjatev, ki imajo najmanj enako tržno vrednost;

g)  del kritnega premoženja ali likvidnostnih posojil mora biti dovolj likviden, da je mogoče izpolniti plačilne obveznosti iz programa kritih obveznic ali evropskih zavarovanih obveznic za naslednjih šest mesecev, razen pri obveznicah ujemajočih se značilnosti ali obveznicah z možnostjo podaljšanja zapadlosti in z možnostjo pogojnega izplačila imetnikom kritih obveznic iz kritnega premoženja;

h)  izvedeni instrumenti so dovoljeni samo za zavarovanje tveganja in pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, ki jih izdajatelj kritih obveznic sklene z nasprotno stranko in ki so registrirane v kritem premoženju, v primeru izdajateljeve insolventnosti ni mogoče prekiniti;

i)  nacionalna zakonodaja daje trden namenski okvir za javni nadzor, v katerem opredeli pristojni organ, nadzornika kritnega premoženja in posebnega upravitelja ter jasno določi dolžnosti in nadzorna pooblastila pristojnega organa, s čimer zagotovi, da:

i)  ima izdajatelj kvalificirano osebje in ustrezne operativne postopke za upravljanje kritnega premoženja, tudi v primeru motenj, insolventnosti ali reševanja,

ii)  kritno premoženje izpolnjuje veljavne zahteve že pred izdajo in vse do zapadlosti dolžniškega instrumenta,

iii)  prednostne in navadne krite obveznice ter evropske zavarovane obveznice ves čas izpolnjujejo ustrezne zahteve (tudi glede dopustnosti kritnega premoženja in kritja) ter se zanje stalno izvaja redno neodvisno spremljanje;

iv)  poudarja, da bi morali izdajatelji izvajati redne stresne teste za izračun zahtev glede kritja, pri tem pa upoštevati poglavitne dejavnike tveganja, ki vplivajo na ta dolžniški instrument, kot so tveganje obrestnih mer ter valutno in likvidnostno tveganje.

Jasno je treba opredeliti dolžnosti in pooblastila pristojnega organa ter posebnega upravitelja v primeru insolventnosti ali reševanja izdajatelja;

j)  izdajatelj mora vsaj vsako drugo leto razkriti dovolj podrobne zbirne podatke o kritnem premoženju, da lahko vlagatelji izvedejo celovito analizo tveganja. Predložiti je treba informacije o lastnostih kreditnega, tržnega in likvidnostnega tveganja kritnega premoženja, informacije o nasprotnih strankah, vključenih v kritno premoženje, o ravni pravnega, pogodbenega in prostovoljnega presežnega zavarovanja, vsebovati pa bi morale tudi poglavje o izvedenih instrumentih, povezanih s kritnim premoženjem in obveznostmi;

k)  zapadlost bi bilo mogoče podaljšati le v primeru insolventnosti ali reševanja izdajatelja in po odobritvi pristojnega nadzornega organa ali v okviru objektivnih finančnih sprožilcev, ki bi bili vzpostavljeni z nacionalno zakonodajo in bi jih odobril pristojni evropski organ; natančni pogoji podaljšanja in morebitne spremembe kupona, zapadlosti in drugih značilnosti bi morali biti jasno navedeni v splošnih pogojih vsake obveznice;

9.  poziva Komisijo, naj v opredelitev prednostnih kritih obveznic v direktivi vključi tudi naslednja dodatna načela:

a)  dolžniški instrument je v celoti zavarovan s sredstvi, določenimi v členu 129(1) CRR, in izpolnjuje dodatne zahteve iz člena 129(3) in (7) CRR; za stanovanjska posojila, krita z jamstvi, kot je določeno v členu 129(1)(e) CRR, ne sme biti pravnih ovir, da bi upravitelj programa kritih obveznic zahteval višje zastavne pravice za posojilo, če bi bil izdajatelj kritih obveznic insolventen ali v postopku reševanja in iz katerega koli razloga ne bi bilo spoštovano jamstvo. Pregleda se, ali se smejo kot kritno premoženje uporabiti ladje (člen 129(1)(g) CRR);

b)  najvišji parametri za razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin, ki veljajo za hipoteke, vključene v presežno zavarovanje, se v evropskem pravu opredelijo tako, da ne presegajo razmerij med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin, določenih v členu 129 CRR, se pa redno pregledujejo in prilagajajo glede na stresne teste z neodvisnimi ocenami tržnih cen, ki lahko na ustreznih nepremičninskih trgih prevladajo v stresnih razmerah; spodbujati bi bilo treba uporabo razmerja med posojilom in vrednostjo hipoteke namesto med posojilom in tržno vrednostjo;

10.  poudarja, da morajo uteži tveganja, dodeljene kritim obveznicam v evropski zakonodaji, odražati tržne ocene povezanih tveganj; ugotavlja, da to ne velja za vse druge vrste dolžniških instrumentov, ki so zaradi nekaterih značilnosti deležni prednostne regulativne obravnave;

11.  poziva Komisijo, naj evropske nadzorne organe pooblasti za ocenjevanje skladnosti z merili za prednostne in navadne krite obveznice in evropske zavarovane obveznice, zato da bi sezname iz pododstavka člena 52(4) direktive o KNPVP dopolnili ali celo zamenjali z uradnim seznamom skladnih ureditev za vse te vrste obveznic na evropski ravni;

12.  poziva EBA, naj izda priporočila glede upravičenosti ureditev za prednostne in navadne krite obveznice ter evropske zavarovane obveznice do sredstev (vključno z nadomestnimi sredstvi), glede razmerij med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin, glede minimalne dejanske stopnje čezmernega zavarovanja s premoženjem za različne vrste sredstev in glede možnih revizij uredbe o kapitalskih zahtevah; poziva EBA, naj zagotovi ustrezne smernice za vzpostavitev tovrstnega posebnega okvira za javni nadzor in upravljanje;

13.  priporoča, da se odpravijo ovire za dostop do trga za izdajatelje, ki izdajajo krite obveznice na razvijajočih se tovrstnih trgih zunaj Evropskega gospodarskega prostora, tako da se zagotovi enako obravnavanje kritih obveznic izdajateljev v tretjih državah, če bi pristojna evropska institucija v temeljiti oceni enakovrednosti ugotovila, da je njihovo pravno, institucionalno in nadzorno okolje ustrezno; priporoča spodbujanje poglavitnih načel evropske zakonodaje, da bi postavili potencialno referenčno merilo za trge kritih obveznic na svetovni ravni;

14.  poziva Komisijo, naj predlaga revizijo evropske zakonodaje o finančnih storitvah, ki ureja regulativno obravnavanje prednostnih in navadnih kritih obveznic in evropskih zavarovanih obveznic;

15.  poziva Komisijo, naj pri ocenjevanju obstoječe zakonodaje EU o finančnih storitvah upošteva potencial prednostnih in navadnih kritih obveznic ter evropskih zavarovanih obveznic za doseganje ciljev unije kapitalskih trgov;

16.  poziva Komisijo, naj opredeli morebitne ovire na nacionalni ravni za razvoj sistemov kritih obveznic in naj objavi smernice, kako te ovire odpraviti brez poseganja v zdravo in preudarno poslovanje bank;

17.  poziva Komisijo in EBA, naj ocenita (po možnosti v okviru ocene učinka) upravičenost zastavne pravice na ladjah za uporabo v kritnem premoženju, kot je določeno v členu 129(1)(g) CRR; ima pomislek, da prednostno obravnavanje ladij izkrivlja konkurenco z drugimi načini prevoza; poziva Komisijo in EBA naj preučita, ali so krite obveznice za ladje enakovredne drugim kritim obveznicam, ki so skladne s CRR, z vidika likvidnosti in ocene tveganja, ki jo opravijo neodvisne bonitetne agencije, in ali bi bila na podlagi vsega tega smiselna prednostna obravnava teh obveznic na podlagi upravičenosti glede likvidnostnega kritja in nižja utež tveganja v skladu s CRR;

18.  poziva države članice, naj v nacionalni zakonodaji omogočijo uvedbo ločenih sklopov kritnega premoženja za vsak homogeni razred sredstev (na primer stanovanjska posojila); poziva države članice, naj dovolijo uporabo vsega kritnega premoženja iz člena 129(1)(a)(b) in (c) CRR kot nadomestnega premoženja, ki prispeva k zahtevi glede kritja, ob upoštevanju omejitev kreditne kakovosti, izpostavljenosti in zgornje meje za prispevek nadomestnega premoženja h kritju;

Podpiranje preglednosti trga in prostovoljnega približevanja

19.  pozdravlja, da so bile metodologije bonitetnega ocenjevanja kritih obveznic izboljšane in trgi bonitetnega ocenjevanja kritih obveznic razširjeni;

20.  poudarja, da je pomembno vzpostaviti enake konkurenčne pogoje, da se na finančnih trgih zagotovi poštena konkurenca; poudarja, da evropska zakonodaja ne sme delati razlik med različnimi vrstami zavarovanih dolžniških instrumentov, če ni utemeljenega razloga za domnevo, da se razlikujejo glede varnosti ali likvidnosti;

21.  pozdravlja tržne pobude za oblikovanje harmoniziranih standardov in predlog za razkritje (npr. harmonizirana predloga za preglednost), da se olajša primerjava in analiza razlik med kritimi obveznicami po vsej EU;

22.  podpira oblikovanje priporočil EBA za tržne standarde in smernice o dobri praksi; spodbuja k prostovoljnemu približevanju na tej podlagi;

23.  spodbuja k rednemu izvajanju stresnih testov za kritno premoženje in objavljanju rezultatov teh testov;

°

°  °

24.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter Evropskemu bančnemu organu.

(1)

UL L 257, 28.8.2014, str. 186.

(2)

UL L 176, 27.6.2013, str. 1.

(3)

UL L 173, 12.6.2014, str. 190.

(4)

UL L 314, 1.12.2015, str. 13.

(5)

UL L 195, 20.7.2016, str. 3.

(6)

UL L 11, 17.1.2015, str. 1.


OBRAZLOŽITEV

Krite obveznice so bile vse od svojega nastanka pred več kot dvema stoletjema v več pogledih zelo posebna skupina sredstev. Kot instrumenti z dolgo zgodovino v finančnih strukturah številnih držav članic so se izkazale kot zanesljiva naložba za različne finančne institucije ter ustrezna in učinkovita možnost financiranja za izdajatelje. Temeljijo na zelo močnih strukturnih značilnostih, kot so dvojno zavarovanje, visoka kakovost kritnega premoženja (sestavljenega skoraj izključno iz hipotekarnih kreditov (85 %) in državnih dolžniških instrumentov (15 %)) ter ločitev kritnega premoženja. Zaupanje vlagateljev krepi tudi posebni javni nadzor nad kritimi obveznicami.

Izjemna raven varnosti in likvidnosti kritih obveznic, ki se je pokazala skozi desetletja, se je ohranila celo v obdobjih velikih motenj pri delovanju finančnih trgov, tj. v zadnjih desetih letih. Zato so bile krite obveznice priznane kot sredstva, katerih lastništvo je upravičeno do prednostne regulativne obravnave v okviru zakonodaje EU o finančnih storitvah.

Kot opredelitev kritih obveznic v pravu EU se uporablja dokaj nejasen opis skupine sredstev iz člena 52(4) direktive o KNPVP(1), čeprav krite obveznosti v besedilu niso izrecno omenjene. Poznejša zakonodaja EU je to opredelitev nadgradila, da je:

·zagotovila ugodnejšo obravnavo kritih obveznic v lasti bank, kadar krite obveznice izpolnjujejo nekatere natančno določene zahteve iz člena 129 CRR(2);

·krite obveznice, ki izpolnjujejo nekatere posebne pogoje, vključila na seznam sredstev, ki so priznana kot visokokakovostna likvidna sredstva stopnje 1 na podlagi delegiranega akta Komisije o zahtevi glede likvidnostnega kritja,(3) ter

·v primeru reševanja banke krite obveznice do višine zavarovanja izključila iz reševanja s sredstvi upnikov, in sicer na podlagi člena 44(2) DSRB(4).

Uspeh kritih obveznic zagotavljata predvsem dva dejavnika:

(1)  z gospodarskega vidika obstoj zavarovanja v obliki visokokakovostnih dolgoročnih sredstev, ki jih je enostavno ovrednotiti in zaseči, tj. zlasti hipotek in državnih obveznic,

(2)  z institucionalnega vidika pa obstoj pravnega in nadzornega okvira, ki zagotavlja dvojno zavarovanje za vlagatelja, ločitev kritnega premoženja in poseben javni nadzor.

Zanimivo je, da evropska zakonodaja v okviru opredelitve kritih obveznic iz člena 52(4) direktive o KNPVP dejansko zahteva, da krite obveznice izpolnjujejo pogoje iz odstavka (2), ne določa pa zahtev glede visoke kakovosti kritnega premoženja, ki so opredeljene v odstavku (1). Namesto tega je opredelitev sprejemljivega kritnega premoženja prepuščena nacionalnim predpisom. V vseh državah članicah se ti predpisi osredotočajo na hipoteke in posojila javnemu sektorju, v nekaterih državah članicah pa predvidevajo tudi vključitev drugih sredstev, ki so lahko bolj tvegana.

Z vidika stabilnosti finančnega sistema se zdijo pogoji iz odstavka (1) nujno potrebni. Izvzetje upnikov kritih obveznic iz instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov v DSRB je mogoče upravičiti le, če se krite obveznice razlikujejo od drugih dolžniških instrumentov na podlagi izjemno nizkega tveganja neplačila. Odsotnost znatnega tveganja neplačila je ključna tudi za vključitev kritih obveznic med likvidna sredstva stopnje 1 v delegiranem aktu o zahtevi glede likvidnostnega kritja in za odobritev večje izpostavljenosti vlagateljev za to vrsto izpostavljenosti kot za druge prenosljive vrednostne papirje ali instrumente denarnega trga.

EBA v svojem poročilu iz leta 2016 jasno nasprotuje prednostni regulativni obravnavi kritih obveznic, katerih kritno premoženje zajema bolj tvegane vrste sredstev, npr. posojila MSP, posojila za infrastrukturo ali posojila drugim nejavnim dolžnikom. EBA ima pomisleke tudi glede premičnin, kot so ladje (in letala), ki jih je v primeru njihovega prenosa iz EU težje zaseči.

Po drugi strani pa je glede na uspešno vlogo, ki so jo imele krite obveznosti v preteklosti in jo imajo v sedanjosti pri financiranju hipotek ali posojil javnemu sektorju, smiselno, da se institucionalni okvir (2) zagotovi tudi za bolj tvegane vrste sredstev, kot so financiranje MSP ali infrastrukturne naložbe. Zanesljiv pravni okvir, ki določa dvojno zavarovanje, ločitev kritnega premoženja in poseben javni nadzor, lahko tako izdajateljem kot vlagateljem zagotovi privlačno možnost namesto listinjenja ali drugih oblik dolžniškega financiranja. Pogodbeni dogovori, ki so podlaga za listinjenje, so pogosto dragi, težko jih je spremljati, v primeru izdajateljevega neplačila ali njegovega reševanja pa vodijo v pravne spore.

Z razširitvijo institucionalnih načel za krite obveznice (2) na dolžniške instrumente, namenjene financiranju pomembnih gospodarskih dejavnosti, ki spodbujajo rast (npr. MSP ali infrastrukturnih naložb), bi lahko dosegli večjo preglednost, večji javni nadzor in večjo pravno varnost. Pri tem pa ne smemo ogroziti finančne stabilnosti. Za vrednostne papirje, katerih zavarovanje ne izpolnjuje zahtev iz odstavka (1), se ne smejo odobriti izjeme od splošnih kapitalskih zahtev v zakonodajni ureditvi bančništva ali izvzetje iz instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov.

Zato poročevalec predlaga, da se sprejme evropska direktiva, ki bo jasno opredelila in ločila dve vrsti sredstev: krite obveznice in evropske zavarovane obveznice. Za obe vrsti obveznic bodo veljala načela glede pravnega in nadzornega okvira (2). Oznaka „krita obveznica“ bi se uporabljala le, kadar vrednostni papirji izpolnjujejo tudi pogoje iz odstavka (1), tako da bi prednostna regulativna obravnava veljala le za krite obveznice. Poleg tega poročevalec predlaga, da se zaradi preprečevanja nepotrebnih težav pri nemotenem delovanju trgov kritih obveznic njihova opredelitev tesno navezuje na člen 129 CRR(5).

CRR ne obravnava sprejemljivosti kritih obveznic s pogojnim podaljšanjem roka zapadlosti (krite obveznice z možnostjo podaljšanja zapadlosti (soft bullets) in strukture z možnostjo izplačila imetnikom kritih obveznic iz kritnega premoženja (pass through)). Te vrste kritih obveznic so se v zadnjih letih zelo razširile. Čeprav so lahko pogodbene določbe o podaljšanju roka zapadlosti koristne za predvidljivost in upravljanje tveganj, zlasti v primeru izdajateljevega neplačila ali njegovega reševanja, je jasno, da se s tem del tveganja prenese z izdajatelja na vlagatelja. Če se to ne upošteva, lahko pride do širših sistemskih tveganj. Prednostna regulativna obravnava torej ne sme veljati za krite obveznice z možnostjo podaljšanja roka zapadlosti, razen za primere neplačila ali reševanja, tj. za primere, ko je treba rok zapadlosti podaljšati, sicer izdajatelj ne bi mogel plačati obveznosti na podlagi kritih obveznic. Poleg tega je treba zaradi zaščite vlagateljev in varstva finančne stabilnosti zagotoviti, da o podaljšanju roka zapadlosti ne odloča izdajatelj sam. Namesto tega bi moral vsako podaljšanje roka zapadlosti kritih obveznic v primeru plačilne nesposobnosti ali reševanja odobriti pristojni nadzorni organ.

Režimi kritih obveznic so globoko zakoreninjeni v nacionalnem insolvenčnem pravu. S kritnim premoženjem in načelom dvojnega zavarovanja se zagotavlja varstvo pred insolventnostjo izdajatelja, medtem ko sodni postopki, potrebni za izpolnitev terjatev upnikov zoper nelikvidnega izdajatelja kritih obveznic, temeljijo na nacionalnih predpisih in se med državami članicami močno razlikujejo. Evropska zakonodaja ne sme povzročiti motenj v okvirih, ki so močno zakoreninjeni v nacionalnem pravu in ki so že več desetletij omogočali nemoteno in uspešno delovanje trgov kritih obveznic. Zato je treba evropsko zakonodajo omejiti na direktivo, ki bo določila načela za trge kritih obveznic in evropskih zavarovanih obveznic. Razvoj tehničnih standardov je treba prepustiti pristojnim nacionalnim nadzornim organom po prenosu v nacionalno pravo.

Najvišja razmerja med posojili in vrednostjo zavarovanja pri hipotekah so pomemben del meril za upravičenost, določenih v členu 129 CRR. Glede na znatna nihanja cen na nekaterih nepremičninskih trgih je treba kot glavno merilo za zavarovanje kritih obveznic, deležnih prednostne regulativne obravnave, upoštevati razmerje med posojilom in vrednostjo zavarovanja, ne pa tehnični standard, ki ga lahko prosto določijo države članice. Zato poročevalec predlaga, da se najvišja razmerja med posojilom in vrednostjo zavarovanja določijo v evropski zakonodaji in da se pozorno spremlja, ali so ta razmerja v skladu z neodvisnimi ocenami pogojev oblikovanja cen, ki lahko na zadevnih nepremičninskih trgih prevladajo v stresnih razmerah.

Poleg tega je treba pri vsakem ukrepu na evropski ravni upoštevati tudi tri pomembna področja razvoja, ki doslej niso bila omenjena:

·Močne tržno usmerjene pobude se že razvijajo. Primer je dogovor o oznaki za krite obveznice (Covered Bond Label) iz leta 2013, ki jo je skupnost izdajateljev razvila v sodelovanju z vlagatelji in regulatorji. Leta 2016 je ta oznaka pokrivala 60 % nedospelih kritih obveznic po vsem svetu. Te pobude je treba spodbujati ter z njimi bodisi nadomestiti javno posredovanje bodisi jih uporabiti kot podlago za neobvezne ali obvezne standarde. Zlasti harmonizirana predloga za preglednost (HTT), vzpostavljena leta 2016 v okviru CBL, bi lahko zagotovila podlago za splošne standarde glede razkritja za izdajatelje kritih obveznic.

·Uporaba kritih obveznic je vse bolj razširjena v državah, ki niso članice EU, kot so Avstralija, Kanada, Čile, Nova Zelandija, Singapur, Južna Koreja, Turčija in Rusija. Druge večje jurisdikcije (vključno z Brazilijo, Indijo, Japonsko, Mehiko, Marokom, Panamo, Perujem, Južno Afriko in Združenimi državami) jim lahko kmalu sledijo. S previdnim pristopom v okviru evropske zakonodaje, ki bi se omejil na temeljna načela ter zagotovil zadostno prožnost za posebnosti v nacionalnih zakonodajah in tradicijah, bi omogočili, da se evropski trgi kritih obveznic in evropskih zavarovanih obveznic povežejo s podobnimi svetovnimi trgi finančnih produktov, ki zagotavljajo podobno raven varnosti, in tako okrepili dolgoročne obete za gospodarsko rast v EU in tretjih državah. Poleg tega bi lahko standardi EU zagotovili podlago za razvoj trgov kritih obveznic po vsem svetu.

·Trg je bil v zadnjih letih delno odvisen od javne podpore. Program ECB za nakup vrednostnih papirjev (zadnji primer je bil program nakupa kritih obveznic 3 od oktobra 2014) je močno vplival na primarne in sekundarne trge kritih obveznic in je skupaj z regulativno obravnavo prispeval k vse širšemu izdajanju kritih obveznic od leta 2013. Vendar je to povzročilo izrivanje zasebnih vlagateljev, pri čemer deležniki opozarjajo, da se mora ECB v bližnji prihodnosti umakniti s trgov kritih obveznic, sicer se lahko to izrivanje nadaljuje in na koncu uniči trg. Zato je treba vse zakonodajne in regulativne pobude skrbno pretehtati. Velika sprememba pravil bi povzročila negotovost na trgih, ki morajo ponovno pritegniti izgubljene vlagatelje.

Od leta 2015 je pobuda Komisije za unijo kapitalskih trgov (zlasti prek javnega posvetovanja o kritih obveznicah septembra 2015) obravnavala krepitev trgov kritih obveznic v Evropi, ob ustreznem upoštevanju nacionalnih preferenc in okvirov. To je pomembno, saj je uspeh te skupine sredstev temeljil na nacionalnih okvirih, ki so se razvijali skozi desetletja in se prilagajali lokalnim dolgoročnim finančnim potrebam, bančnim ali kapitalskim tržnim strukturam ter nagnjenosti k prevzemanju tveganj. Te posebnosti in prilagodljivosti na evropskih trgih kritih obveznic je treba upoštevati in razvijati, da bodo obdržali vodilni položaj v svetu.

(1)

Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP)

(2)

Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012

(3)

Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/61 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z zahtevo glede likvidnostnega kritja za kreditne institucije

(4)

Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (Besedilo velja za EGP)

(5)

Zato je treba kritno premoženje omejiti na hipoteke, javna posojila ali sredstva z državnimi poroštvi. To nekoliko odstopa od opredelitve v CRR, saj ladje ne izpolnjujejo pogojev za krite obveznice.


INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

20.6.2017

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

43

6

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Burkhard Balz, Udo Bullmann, Esther de Lange, Fabio De Masi, Markus Ferber, Jonás Fernández, Sven Giegold, Brian Hayes, Gunnar Hökmark, Danuta Maria Hübner, Cătălin Sorin Ivan, Petr Ježek, Othmar Karas, Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Philippe Lamberts, Werner Langen, Bernd Lucke, Olle Ludvigsson, Ivana Maletić, Marisa Matias, Gabriel Mato, Kostas Mavridis (Costas Mavrides), Stanisław Ożóg, Dimitrios Papadimulis (Dimitrios Papadimoulis), Sirpa Pietikäinen, Pirkko Ruohonen-Lerner, Alfred Sant, Molly Scott Cato, Peter Simon, Kay Swinburne, Paul Tang, Ramon Tremosa i Balcells, Ernest Urtasun, Marco Valli, Cora van Nieuwenhuizen, Jakob von Weizsäcker, Jarosław Wałęsa, Sotirios Zarianopulos (Sotirios Zarianopoulos)

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Simona Bonafè, Enrique Calvet Chambon, Nessa Childers, Andrea Cozzolino, Mady Delvaux, Jan Keller, Paloma López Bermejo, Luigi Morgano, Romana Tomc, Roberts Zīle

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Jarosław Wałęsa


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

43

+

ALDE

Enrique Calvet Chambon, Petr Ježek, Ramon Tremosa i Balcells, Cora van Nieuwenhuizen

ECR

Bernd Lucke, Stanisław Ożóg, Pirkko Ruohonen-Lerner, Kay Swinburne, Roberts Zīle

PPE

Burkhard Balz, Markus Ferber, Brian Hayes, Gunnar Hökmark, Danuta Maria Hübner, Othmar Karas, Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Werner Langen, Ivana Maletić, Gabriel Mato, Sirpa Pietikäinen, Romana Tomc, Jarosław Wałęsa, Esther de Lange

S&D

Simona Bonafè, Udo Bullmann, Nessa Childers, Andrea Cozzolino, Mady Delvaux, Jonás Fernández, Neena Gill, Cătălin Sorin Ivan, Jan Keller, Olle Ludvigsson, Kostas Mavridis (Costas Mavrides), Luigi Morgano, Alfred Sant, Peter Simon, Paul Tang, Jakob von Weizsäcker

VERTS/ALE

Sven Giegold, Philippe Lamberts, Molly Scott Cato, Ernest Urtasun

6

-

EFDD

Marco Valli

GUE/NGL

Fabio De Masi, Paloma López Bermejo, Marisa Matias, Dimitrios Papadimulis (Dimitrios Papadimoulis)

NI

Sotirios Zarianopulos (Sotirios Zarianopoulos)

1

0

ENF

Gerolf Annemans

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Pravno obvestilo