Postopek : 2016/0288(COD)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0318/2017

Predložena besedila :

A8-0318/2017

Razprave :

PV 14/11/2018 - 7
CRE 14/11/2018 - 7

Glasovanja :

PV 14/11/2018 - 14.5

Sprejeta besedila :

P8_TA(2018)0453

POROČILO     ***I
PDF 3290kWORD 553k
19.10.2017
PE 601.017v02-00 A8-0318/2017

o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev)

(COM(2016)0590 – C8-0379/2016 – 2016/0288(COD))

Odbor za industrijo, raziskave in energetiko

Poročevalka: Pilar del Castillo Vera

Pripravljavka mnenja (*):

Dita Charanzová, Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov

(*) Pridruženi odbor – člen 54 Poslovnika

(Prenovitev – člen 104 Poslovnika)

PRED. SPREM.
OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov
 MNENJE Odbora za kulturo in izobraževanje
 MNENJE Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
 PRILOGA: PISMO ODBORA ZA PRAVNE ZADEVE
 PRILOGA: MNENJE POSVETOVALNE SKUPINE PRAVNIH SLUŽB EVROPSKEGA PARLAMENTA, SVETA IN KOMISIJE
 POSTOPEK V PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah (prenovitev)

(COM(2016)0590 – C8-0379/2016 – 2016/0288(COD))

(Redni zakonodajni postopek – prenovitev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Protokola (št. 1) k Pogodbi o delovanju Evropske unije (PDEU) o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0590),

–  po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju njihovih obrazloženih mnenj,

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0379/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja švedskega parlamenta v okviru Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavlja, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 26. januarja 2017(1),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij z dne 8. februarja 2017(2),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 28. novembra 2001 o bolj sistematičnem ponovnem sprejemu pravnih aktov(3),

–  ob upoštevanju pisma Odbora za pravne zadeve z dne 17. oktobra 2016, naslovljenega na Odbor za industrijo, raziskave in energetiko v skladu s členom 104(3) svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju členov 104 in 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov, Odbora za kulturo in izobraževanje in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0318/2017),

A.  ker po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije predlog Komisije ne vsebuje bistvenih sprememb, razen tistih, ki so v njem opredeljene kot take, in ker je ta predlog, kar zadeva kodifikacijo nespremenjenih določb prejšnjih obstoječih besedil skupaj z njihovimi spremembami, zgolj kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb;

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju in kakor je bilo prilagojeno v skladu s predlogi posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če nadomesti, bistveno spremeni ali namerava bistveno spremeniti svoj predlog;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Predlog spremembe    1

PREDLOGI SPREMEMB EVROPSKEGA PARLAMENTA(4)**

k predlogu Komisije za

---------------------------------------------------------

2016/0288 (COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah

(Prenovitev)

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom, ob upoštevanju njihovih obrazloženih mnenj,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(5),

ob upoštevanju mnenja Odbora regij(6),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Direktiva 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta(7), Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta(8), Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES(9) ter Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta(10) so bile bistveno spremenjene. Ker so potrebne dodatne spremembe, bi bilo zaradi jasnosti treba navedene direktive prenoviti.

(2)  Delovanje petih direktiv, ki so del obstoječega regulativnega okvira za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (Direktiva 2002/19/ES, Direktiva 2002/20/ES, Direktiva 2002/21/ES, Direktiva 2002/22/ES in Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta(11)), Komisija redno pregleduje, zlasti zaradi določanja, ali so glede na tehnološki in tržni razvoj potrebne spremembe(12).

(3)  Komisija je v Strategiji za enotni digitalni trg navedla, da bo pregled telekomunikacijskega okvira osredotočen na ukrepe, katerih namen je spodbujanje naložb v visokohitrostna širokopasovna omrežja, vzpostavitev bolj usklajenega pristopa enotnega trga k politiki in upravljanju spektra, vzpostavitev pogojev za pravi enotni trg z odpravljanjem regulativne razdrobljenosti, zagotavljanje učinkovitega varstva potrošnikov, enakih konkurenčnih pogojev za vse udeležence na trgu, dosledna uporaba predpisov in vzpostavitev učinkovitejšega regulativnega institucionalnega okvira. V strategiji je napovedala tudi pregled Direktive 2002/58/ES, da bi zagotovili visoko raven varstva zasebnosti za uporabnike elektronskih komunikacijskih storitev in enake konkurenčne pogoje za vse udeležence na trgu.

(4)  Ta direktiva spada v okvir preverjanja ustreznosti predpisov, ki vključuje štiri direktive (okvirna direktiva ter direktive o odobritvi, dostopu in univerzalni storitvi) in uredbo (Uredba BEREC(13)). Vsaka od direktiv vsebuje ukrepe, ki se nanašajo na ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, kar je v skladu s preteklo ureditvijo sektorja, ko so bila podjetja vertikalno integrirana, tj. so ponujala tako omrežja kot tudi storitve. Pregled ponuja priložnost prenovitve vseh štirih direktiv za poenostavitev obstoječe strukture, da bo bolj usklajena in dostopna v skladu s ciljem programa REFIT. Prav tako daje možnost prilagoditve strukture novim tržnim razmeram, v katerih ponujanje komunikacijskih storitev ni več nujno povezano z zagotavljanjem omrežja. V skladu z Medinstitucionalnim sporazumom z dne 28. novembra 2001 o bolj sistematičnem ponovnem sprejemu pravnih aktov velja, da pravni akt, ki se ponovno sprejme, vključuje hkrati bistvene spremembe k prejšnjemu aktu in njegove nespremenjene določbe. Predlog za prenovitev vključuje bistvene spremembe k predhodnemu aktu, na sekundarni ravni pa tudi kodifikacijo nespremenjenih določb predhodnega akta s temi bistvenimi spremembami.

(5)  Ta direktiva bi morala oblikovati pravni okvir za zagotovitev proste ponudbe elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, vendar samo ob upoštevanju pogojev, ki so določeni v tej direktivi, in vseh omejitev v skladu s členom 52(1) Pogodbe, zlasti ukrepov glede javnega reda, javne varnosti in javnega zdravja, in členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah (Listina).

(6)  Določbe te direktive ne posegajo v možnost, da države članice sprejmejo potrebne ukrepe, ki so upravičeni na podlagi razlogov iz členov 87 in 45 Pogodbe o delovanju Evropske unije, s katerimi zaščitijo svoje temeljne varnostne interese, poskrbijo za javni red in javno varnost ter dovolijo preiskavo, odkrivanje in pregon kaznivih dejanj, pri tem pa je treba upoštevati, da morajo biti ti ukrepi v skladu s členom 52(1) Listine predpisani z zakonom, spoštovati bistveno vsebino pravic in svoboščin, ki jih Listina priznava, in upoštevati načelo sorazmernosti.

(7)  Zbliževanje telekomunikacijskega sektorja, sektorja sredstev javnega obveščanja in sektorja informacijske tehnologije pomeni, da bi bilo treba vsa elektronska komunikacijska omrežja in storitve v čim večji meri vključiti v enoten evropski zakonik o elektronskih komunikacijah, določen z eno samo direktivo, razen zadev, ki jih je bolje obravnavati z neposredno veljavnimi pravili, določenimi z uredbami. Zakonsko ureditev elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev je treba ločiti od zakonske ureditve vsebin. Ta zakonik zato ne zajema vsebine storitev, ki se zagotavljajo po elektronskih komunikacijskih omrežjih z uporabo elektronskih komunikacijskih storitev, kot so radiodifuzijske vsebine, finančne storitve in nekatere storitve informacijske družbe, zato ne posega v ukrepe, ki so bili za te storitve sprejeti na ravni Unije ali na nacionalni ravni v skladu s pravom Unije, da bi spodbujali kulturno in jezikovno raznolikost ter zagotovili ohranitev pluralnosti medijev. Vsebina televizijskih programov je zajeta v Direktivi 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta21. Namen zakonske ureditve avdiovizualne politike in vsebine je doseganje ciljev v splošnem interesu, kot so svoboda izražanja, pluralnost medijev, nepristranskost, kulturna in jezikovna raznolikost, socialna vključenost, varstvo potrošnikov in varstvo mladoletnikov. Ta zakonik zajema elektronska komunikacijska omrežja in storitve, razen če so izrecno izključeni iz njegovega področja uporabe. Ločitev zakonske ureditve elektronskih komunikacij od zakonske ureditve vsebin ne posega v upoštevanje povezav med njima, zlasti zato, da se zagotovijo svoboda izražanja in obveščanja, pluralnost medijev, kulturna raznolikost, varstvo potrošnikov, zasebnost in varstvo osebnih podatkov.

(7a)  Države članice bi morale zagotoviti, da bodo imeli državljani Unije splošen dostop do širokega nabora informacij ter zelo kakovostnih vsebin in vsebin javnega pomena v interesu pluralnosti medijev in kulturne raznolikosti, pri čemer je treba upoštevati sedanji hitri razvoj distribucijskih sistemov in poslovnih modelov, ki vplivajo na medijski sektor.

(8)  Ta direktiva ne vpliva na uporabo Direktive 2014/53/EU za radijsko opremo, vključuje pa potrošniško opremo, ki se uporablja za radio in digitalno televizijo.

(9)  Da bi nacionalnim regulativnim organom omogočili doseganje ciljev, določenih v tej direktivi, zlasti v zvezi s celovito interoperabilnostjo, bi moralo področje uporabe Direktive vključevati tudi nekatere vidike radijske opreme, kot je opredeljena v Direktivi 2014/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta(14), pa tudi potrošniško opremo, ki se uporablja za digitalno televizijo, s čimer bi poenostavili dostop za invalidne uporabnike. Pomembno je, da regulativni organi spodbujajo omrežne operaterje in proizvajalce opreme k sodelovanju, da bi invalidnim uporabnikom olajšali dostop do elektronskih komunikacijskih storitev. Da se zagotovi usklajen pristop glede režima splošne odobritve, bi morala biti predmet te direktive tudi neizključna uporaba spektra za lastno uporabo radijske terminalske opreme, čeprav ni povezana z gospodarsko dejavnostjo.

(10)  Nekatere elektronske komunikacijske storitve v skladu s to direktivo bi lahko ustrezale tudi opredelitvi storitev informacijske družbe iz člena 1 Direktive (EU) 2015/1535 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. septembra 2015 o določitvi postopka za zbiranje informacij na področju tehničnih predpisov in pravil za storitve informacijske družbe. Določbe, ki urejajo storitve informacijske družbe, se uporabljajo za te elektronske komunikacijske storitve, če v tej direktivi ali drugih aktih Unije ni bolj specifičnih določb, ki bi se uporabljale zanje. Vendar so elektronske komunikacijske storitve, na primer storitve govorne telefonije, storitve sporočanja in elektronska pošta, vključene v to direktivo. Isto podjetje, na primer ponudnik internetnih storitev, lahko ponudi elektronsko komunikacijsko storitev, kot je dostop do interneta, in tudi storitve, ki niso zajete v tej direktivi, kot je zagotavljanje internetnih vsebin in ne vsebin, povezanih s komunikacijami.

(11)  Eno podjetje, na primer operater kabelskega omrežja, lahko ponudi elektronsko komunikacijsko storitev, na primer prenos televizijskih signalov, in storitve, ki niso zajete v tej direktivi, na primer komercializacijo ponudbe storitev zvočnih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin, zato se lahko temu podjetju naložijo dodatne obveznosti v zvezi z njegovo dejavnostjo ponudnika ali distributerja vsebin v skladu z drugimi določbami, ne zgolj z določbami iz te direktive, ne da bi to posegalo v seznam pogojev iz Priloge I k tej direktivi.

(12)  Regulativni okvir bi moral zajemati uporabo radiofrekvenčnega spektra s strani vseh elektronskih komunikacijskih omrežij, vključno s novonastajajočo lastno uporabo radiofrekvenčnega spektra s strani novih vrst omrežij, ki jih sestavljajo izključno avtonomni sistemi mobilne radijske opreme, ki so povezani prek brezžičnih povezav brez centraliziranega upravljanja ali centraliziranega omrežnega operaterja, tudi če ne gre za izvajanje gospodarske dejavnosti. V okviru razvoja pete generacije mobilnega komunikacijskega okolja bodo taka omrežja verjetno nastajala zlasti pred stavbami in na cestah za uporabo v prometu, energetiki, pri raziskavah in razvoju, e-zdravju, civilni zaščiti in pomoči pri nesrečah, internetu stvari, komunikacijah stroj–stroj in povezanih avtomobilih. Zato bi morale države članice v skladu s členom 7 Direktive 2014/53/EU pri uporabi dodatnih nacionalnih zahtev glede dajanja v uporabo in/ali uporabe tovrstne radijske opreme zaradi dejanske in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra in izogibanja škodljivemu motenju upoštevati načela notranjega trga.

(13)  Zahteve glede zmogljivosti elektronskih komunikacijskih omrežij se stalno povečujejo. Medtem ko je bil v preteklosti poudarek na povečevanju pasovne širine, ki je bila na voljo na splošno in za posamezne uporabnike, postajajo vedno bolj pomembni drugi parametri, na primer latenca, razpoložljivost in zanesljivost. V odgovor na te zahteve je tehnologija optičnih vlaken vedno bolj dostopna uporabnikom, v prihodnje pa bodo morali biti parametri delovanja zelo visoko zmogljivih omrežij ekvivalentni tistim, ki se zahtevajo za omrežja, ki temeljijo na elementih optičnih vlaken, vsaj do razdelilne točke na kraju, kjer se storitev izvaja. Pri fiksnih povezavah to ustreza zmogljivosti omrežja, ki je primerljiva z zmogljivostjo optične povezave do večstanovanjske stavbe kot kraja, kjer se storitev izvaja, pri mobilnih povezavah pa zmogljivosti omrežja, ki je podobna zmogljivosti optične povezave do bazne postaje kot kraja, kjer se storitev izvaja. Pri ugotavljanju, ali je zmogljivost brezžičnega omrežja podobna, se ne bi smele upoštevati različne izkušnje končnih uporabnikov, ki so posledica narave medija, s katerim je omrežje povezano z omrežno priključno točko. V skladu z načelom tehnološke nevtralnosti druge tehnologije in prenosni mediji ne bi smeli biti izključeni, če je njihova zmogljivost primerljiva z osnovnim scenarijem. Z uvajanjem zelo visoko zmogljivih omrežij se bodo zmogljivosti omrežij še povečale, omogočilo pa se bo tudi uvajanje prihodnjih generacij mobilnih omrežij na podlagi izpopolnjenih zračnih vmesnikov in bolj zgoščene omrežne arhitekture.

(14)  Opredelitve pojmov bi bilo treba prilagoditi, da bi jih uskladili z načelom tehnološke nevtralnosti in razvojem tehnologije, s čimer bi zagotovili nediskriminatorno uporabo te direktive za različne ponudnike storitev. S tehnološkim in tržnim razvojem omrežja prevzemajo tehnologijo internetnega protokola, končni uporabniki pa lahko izbirajo med številnimi konkurenčnimi ponudniki govornih storitev. Zato bi bilo treba izraz „javno dostopna telefonska storitev“, ki se uporablja samo v Direktivi 2002/22/ES in pod katerim se na splošno razumejo tradicionalne analogne telefonske storitve, nadomestiti s sodobnejšim in tehnološko bolj nevtralnim izrazom „govorna komunikacija“. Pogoje za zagotavljanje storitev bi bilo treba ločiti od dejanskih elementov opredelitve storitve govorne komunikacije, tj. elektronske komunikacijske storitve, ki je na voljo javnosti za neposredne ali posredne odhodne ali dohodne nacionalne ali nacionalne in mednarodne klice z uporabo številke ali številk iz nacionalnega ali mednarodnega načrta telefonskega oštevilčenja, na glede na to, ali storitev temelji na tehnologiji vodovne ali paketne komutacije. Narava te storitve je, da je dvosmerna, kar omogoča, da lahko komunicirata obe strani. Storitev, ki ne izpolnjuje vseh teh pogojev, kot je aplikacija „na klik“ na spletni strani za pomoč strankam, ni taka storitev. Storitve govorne komunikacije zajemajo tudi sredstva za komuniciranje, posebej namenjena invalidnim končnim uporabnikom, ki uporabljajo storitve prenosa besedila ali videovsebin ali celotnega pogovora, kot so glas, video in besedilo v realnem času, samostojno ali v kombinaciji in v okviru istega klica.

(15)  Storitve, ki se uporabljajo v komunikacijske namene, in tehnična sredstva za njihovo izvajanje doživljajo izjemen razvoj. Končni uporabniki namesto tradicionalne govorne telefonije, besedilnih sporočil (SMS) in elektronske pošte vedno bolj uporabljajo funkcionalno ekvivalentne spletne storitve, na primer VoIP, storitve sporočanja in spletno elektronsko pošto. Za zagotovitev učinkovitega in enakovrednega varstva končnih uporabnikov in njihovih pravic pri uporabi funkcionalno ekvivalentnih storitev v prihodnost usmerjena opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev ne bi smela temeljiti izključno na tehničnih parametrih, ampak na funkcionalnem pristopu. Obseg potrebne ureditve bi moral zadostovati za doseganje njenih ciljev splošnega interesa. Medtem ko je prenos signalov še vedno pomemben parameter za opredeljevanje storitev, ki spadajo na področje uporabe te direktive, pa bi morala opredelitev vključevati tudi druge storitve, ki omogočajo komunikacijo. S stališča končnih uporabnikov in varstva njihovih pravic ni pomembno, ali ponudnik omogoča prenos signalov ali komunikacija poteka prek storitve dostopa do interneta. Spremenjena opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev bi morala zato obsegati tri vrste storitev, ki se lahko deloma prekrivajo, in sicer storitev dostopa do interneta v skladu z opredelitvijo iz člena 2(2) Uredbe (EU) 2015/2120, medosebne komunikacijske storitve, kot so opredeljene v tej direktivi, in storitve, ki v celoti ali pretežno obsegajo prenos signalov. Opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev bi morala odpraviti neskladnosti, ki so bile ugotovljene pri uporabi dosedanje opredelitve, in omogočiti umerjeno uporabo posebnih pravic in obveznosti iz okvira za različne vrste storitev, ki bi ustrezala posameznim določbam. Obdelava osebnih podatkov z elektronskimi komunikacijskim storitvami za namene plačila ali druge namene mora biti skladna z Direktivo 95/46/ES, ki bo 25. maja 2018 nadomeščena z Uredbo (EU) 2016/679 (Splošna uredba o varstvu podatkov).

(16)  Opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev zajema storitve, ki se običajno izvajajo za plačilo. V digitalnem gospodarstvu tržni udeleženci podatkom o uporabnikih vedno bolj pripisujejo denarno vrednost. Elektronske komunikacijske storitve so končnemu uporabniku namesto za plačilo pogosto na voljo v zameno za protistoritev, zlasti za zagotovitev osebnih ali drugih podatkov. Pojem plačila bi moral zato zajemati tudi primere, ko ponudnik storitve od končnega uporabnika zahteva osebne podatke, kot so opredeljeni v členu 4(1) Uredbe (EU) 2016/679, ali druge podatke, končni uporabnik pa te podatke zavestno neposredno ali posredno zagotovi. Zajemati bi moral tudi primere, ko končni uporabnik omogoči dostop do podatkov, ne da bi jih aktivno posredoval, na primer osebne podatke, vključno z naslovom IP, ali druge podatke, ki se generirajo samodejno, kot so podatki, ki jih zbirajo in posredujejo piškotki. V skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije glede člena 57 PDEU(15) gre za plačilo v smislu Pogodbe tudi v primeru, ko ponudnik storitve dobi plačilo od tretje osebe in ne od prejemnika storitve. Pojem plačil bi moral zato zajemati tudi primere, ko je končni uporabnik izpostavljen oglasnim sporočilom kot pogoj za pridobitev dostopa do storitve, in primere, ko ponudnik storitve prodaja zbrane osebne podatke.

(17)  Medosebne komunikacijske storitve so storitve, ki omogočajo medosebno in interaktivno izmenjavo informacij, obsegajo pa storitve, kot so običajni govorni klici med dvema posameznikoma, pa tudi vse vrste elektronske pošte, storitve sporočanja in skupinski klepet. Medosebne komunikacijske storitve obsegajo samo komunikacijo med končnim – torej ne potencialno neskončnim – številom posameznikov, te posameznike pa izbere pobudnik komunikacije. Komunikacija med pravnimi osebami bi morala spadati v opredelitev, kadar fizične osebe delujejo v imenu teh pravnih oseb ali so udeležene vsaj na eni strani komunikacije. Interaktivna komunikacija vključuje možnost, da prejemnik informacij odgovori. Storitve, ki ne ustrezajo tem pogojem, na primer linearna radiodifuzija, video na zahtevo, spletna mesta, družabna omrežja, blogi ali izmenjava podatkov med napravami, ne bi smele šteti za medosebne komunikacijske storitve. V izjemnih okoliščinah se kot medosebne komunikacijske storitve ne bi smele šteti storitve, pri katerih je možnost medosebne in interaktivne komunikacije zgolj spremljevalna lastnost druge storitve in se iz objektivnih tehničnih razlogov ne more uporabljati brez glavne storitve, njena vključitev v storitev pa ni namenjena izogibanju pravil, ki urejajo elektronske komunikacijske storitve. Primer take izjeme bi bili lahko glede na lastnosti komunikacijskega mehanizma komunikacijski kanali pri spletnih igrah.

(18)  Medosebne komunikacijske storitve, ki uporabljajo številke iz nacionalnega ali mednarodnega načrta telefonskega oštevilčenja, so povezane z javnim (paketno- ali vodovno-) komutiranim telefonskim omrežjem. Te medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke obsegajo tako storitve, ki so jim dodeljene številke končnih uporabnikov, da se zagotovi povezljivost med koncema, kot tudi storitve, ki končnim uporabnikom omogočajo, da navežejo stik z osebami, ki so jim te številke dodeljene. Uporaba številke kot identifikatorja ne bi smela biti enakovredna uporabi številke za povezavo z javnim komutiranim telefonskim omrežjem, zato sama po sebi ne bi smela zadoščati za opredelitev medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke. Če zagotovljena storitev poleg tega ni odvisna od lastne infrastrukture in zato nima bistvenega nadzora nad omrežjem, ki se uporablja za omogočanje komunikacije, bi bilo treba premisliti o drugačni uporabi številke, saj obveznosti ne bi bile sorazmerne s svojo zmožnostjo zagotavljanja določene kakovosti storitve; za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve bi se morale obveznosti uporabljati samo, kadar je uporaba posebnih regulativnih obveznosti za vse vrste medosebnih komunikacijskih storitev v javnem interesu, ne glede na to, ali za izvajanje storitev uporabljajo številke. Številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve je treba obravnavati ločeno, saj potekajo v javno zagotovljenem interoperabilnem sistemu in imajo torej koristi od njega.

(19)  Za regulativne namene pomeni omrežna priključna točka mejo med regulativnim okvirom za elektronska komunikacijska omrežja in storitve ter pravno ureditvijo telekomunikacijske terminalske opreme. Za opredelitev lokacije omrežne priključne točke je odgovoren nacionalni regulativni organ. Glede na prakso nacionalnih regulativnih organov in množico fiksnih in brezžičnih topografij bi moral Organ evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (v nadaljnjem besedilu: BEREC) v tesnem sodelovanju s Komisijo sprejeti smernice za določanje omrežnih priključnih točk v skladu s to direktivo v različnih konkretnih okoliščinah.

(20)  Tehnični razvoj omogoča končnim uporabnikom dostop do služb za pomoč v sili prek govornih klicev, pa tudi prek drugih medosebnih komunikacijskih storitev. Pojem komunikacije v sili bi moral zato obsegati vse medosebne komunikacijske storitve, ki omogočajo dostop do služb za pomoč v sili. Temelji na elementih sistema klica v sili, ki so že določeni v zakonodaji Unije, in sicer centrih za obveščanje (PSAP) in najprimernejših centrih za obveščanje(16) ter službah za ukrepanje ob nesrečah(17).

(21)  Nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi bi morali ravnati po usklajenih skupnih ciljih in načelih za podporo svojemu delu in pri izvajanju svojih nalog po tem regulativnem okviru te ukrepe po potrebi uskladiti z organi drugih držav članic in z BEREC-om.

(22)  Dejavnosti pristojnih organov, ustanovljenih po tej direktivi, prispevajo k izpolnjevanju širšega političnega okvira na področju kulture, zaposlovanja, okolja, socialne kohezije in prostorskega načrtovanja.

(23)  ▌Okvir bi si moral poleg izpolnjevanja obstoječih treh primarnih ciljev spodbujanja konkurence, notranjega trga in interesov končnih uporabnikov prizadevati tudi za dodaten cilj, izražen glede na učinek: širok dostop do in uporaba zelo visoko zmogljivih omrežij za vse državljane in podjetja Unije. To bo poleg veljavnih splošnih ciljev spodbujalo krepitev evropskega gospodarstva, zlasti industrije, na podlagi razumne cene in izbire, ▌učinkovite in poštene konkurence, ▌učinkovite uporabe spektra, skupnih pravil in predvidljivih regulativnih pristopov na notranjem trgu ter potrebnih sektorskih pravil za zaščito interesov državljanov. Za države članice, nacionalne regulativne organe, druge pristojne organe in deležnike ta cilj povezljivosti na eni strani pomeni prizadevanja za ekonomsko vzdržna omrežja in storitve s čim večjo možno zmogljivostjo na določenem območju in na drugi strani prizadevanja za teritorialno kohezijo v smislu združevanja zmogljivosti, ki so na voljo na različnih območjih. Napredek pri doseganju splošnih ciljev te direktive bi bilo treba podpreti s trdnim sistemom rednega ocenjevanja in primerjave uspešnosti držav članic glede razpoložljivosti zelo visoko zmogljive povezljivosti za vsa najpomembnejša področja, ki spodbujajo socialno-ekonomski razvoj, kot so šole, prometna vozlišča in glavni izvajalci javnih storitev ter digitalno intenzivna podjetja, glede neprekinjene pokritosti z omrežjem 5G na mestnih območjih in ob večjih prizemnih prometnih poteh ter glede razpoložljivosti elektronskih komunikacijskih omrežij, ki so zmožna zagotoviti vsaj 100 Mbps in ki jih je mogoče takoj nadgraditi do gigabitnih hitrosti, za vsa gospodinjstva v vseh državah članicah. V ta namen bi morala Komisija čim prej pripraviti podrobne politične smernice, določiti metode in cilje ter konkretna in količinsko opredeljiva merila za primerjanje učinkovitosti ukrepov držav članic, namenjenih doseganju teh ciljev, ter opredeliti najboljšo prakso, poleg tega pa zagotoviti tudi letno kvantitativno in kvalitativno oceno napredka vsake države članice.

(24)  Načelo, da bi morale države članice uporabljati pravo Unije na tehnološko nevtralen način, kar pomeni, da nacionalni regulativni ali drugi pristojni organ niti ne predpisuje točno določene tehnologije niti njeni uporabi ne daje prednosti pred drugimi tehnologijami, ne izključuje sprejetja sorazmernih ukrepov za pospeševanje nekaterih posebnih storitev, kadar je to upravičeno za doseganje ciljev regulativnega okvira, na primer digitalne televizije kot sredstva za povečanje učinkovitosti spektra. Poleg tega ne izključuje upoštevanja različnih fizičnih in arhitekturnih lastnosti elektronskih komunikacijskih omrežij, ki so pomembne za druge cilje okvira.

(25)  Učinkovite naložbe in konkurenco bi bil treba spodbujati skupaj, da se povečajo gospodarska rast, inovacije in možnosti izbire za potrošnike.

(26)  Konkurenca se lahko najbolje spodbuja z ekonomsko učinkovito ravnijo vlaganj v novo in obstoječo infrastrukturo, ki so po potrebi dopolnjena z urejanjem, da se doseže učinkovita konkurenca maloprodajnih storitev. Učinkovita raven konkurence, ki temelji na infrastrukturi, je stopnja podvajanja infrastrukture, pri kateri se lahko ob upoštevanju razumnih pričakovanj glede razvoja tržnih deležev razumno pričakuje, da bodo vlagatelji dobili pošteno povračilo.

(27)  Zagotoviti je treba ustrezne spodbude za naložbe v nova zelo visoko zmogljiva omrežja, ki bodo podpirale inovacije v internetnih storitvah z bogato vsebino in okrepile mednarodno konkurenčnost Evropske unije. Taka omrežja lahko zelo koristijo potrošnikom in podjetjem v vsej Evropski uniji. Zato je bistveno spodbujati trajnostne naložbe v razvoj teh novih omrežij, pri tem pa je treba zagotoviti regulativno predvidljivost in skladnost ter tako varovati konkurenco, ker na ravni infrastrukture še vedno ostajajo ozka grla in fizične ovire za vstop na trg, in povečevati možnost izbire za potrošnike.

(28)  Cilj je, da bi ob razvoju konkurence na trgu postopno odpravili predhodna pravila, specifična za ta sektor, tako da bi elektronske komunikacije nazadnje urejalo le konkurenčno pravo. Zaradi močne konkurenčne dinamike na trgih elektronskih komunikacij v zadnjih letih je nujno zagotoviti, da se predhodne regulativne obveznosti naložijo le, če ni učinkovite in trajnostne konkurence na ustreznih trgih. Cilj predhodnega regulativnega posredovanja je ustvariti koristi za končne uporabnike z doseganjem učinkovite in trajnostne konkurenčnosti maloprodajnih trgov. Zato bi morali nacionalni regulativni organi upoštevati interese potrošnikov in končnih uporabnikov ne glede na trg, na katerem se uvajajo regulativne obveznosti, ter oceniti, ali obveznost, ki se uvede za veleprodajni trg, podpira tudi interese potrošnikov in končnih uporabnikov na maloprodajnem trgu, za katerega predhodno urejanje ne bi bilo ustrezno. Obveznosti na veleprodajnem trgu bi bilo treba uvesti, če eden ali več maloprodajnih trgov brez njihove uvedbe predvidoma ne bi mogel dejansko postati konkurenčen. Verjetno je, bodo nacionalni regulativni organi na podlagi tržne analize vse več maloprodajnih trgov opredelili kot konkurenčne celo brez ureditve na veleprodajni ravni, zlasti glede na pričakovane izboljšave na področju inovacij in konkurence. V tem primeru bi moral nacionalni regulativni organ skleniti, da ureditev na veleprodajni ravni ni več potrebna, in oceniti, ali bi bilo treba za ustrezni veleprodajni trg odpraviti predhodno ureditev. Pri tem bi moral upoštevati morebitne učinke vzvoda med veleprodajnimi in povezanimi maloprodajnimi trgi, zaradi česar bo morda treba odpraviti ovire za vstop na ravni infrastrukture, da bi zagotovili dolgoročno konkurenco na maloprodajni ravni.

(29)  Elektronske komunikacije postajajo za vedno več sektorjev nepogrešljive. Internet stvari kaže, kako se prenos radijskih signalov, na katerem temeljijo elektronske komunikacije, še naprej razvija in oblikuje družbeno in poslovno realnost. Da bi v čim večji meri izkoristili ta razvoj, je treba uvesti in usmerjati nove brezžične komunikacijske tehnologije in aplikacije na področju upravljanja spektra. Ker se povečuje tudi povpraševanje po drugih tehnologijah in aplikacijah, ki so odvisne od radiofrekvenčnega spektra, in ker je te tehnologije in aplikacije mogoče izboljšati z integracijo elektronskih komunikacij ali kombiniranjem z njimi, bi se moral pri upravljanju spektra po potrebi uporabljati medsektorski pristop, da se izboljša učinkovitost uporabe spektra.

(30)  Strateško načrtovanje, koordinacija in po potrebi usklajevanje na ravni Unije lahko prispevajo k temu, da bodo uporabniki spektra v celoti izkoristili notranji trg in da bodo lahko interesi Unije po vsem svetu zares zaščiteni. Za te namene se lahko, kjer je to primerno, določijo večletni zakonodajni programi za politiko radiofrekvenčnega spektra, pri čemer bi prvi, ki je opredeljen s Sklepom št. 243/2012/EU Evropskega parlamenta in Sveta(18), določil politične usmeritve in cilje za strateško načrtovanje in usklajevanje uporabe radiofrekvenčnega spektra v Uniji. Te politične usmeritve in cilji se lahko v skladu s to direktivo nanašajo na razpoložljivost in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra, ki je potreben za vzpostavitev in delovanje notranjega trga.

(31)   Državne meje so pri določanju optimalne uporabe radiofrekvenčnega spektra vedno manj pomembne. Zaradi nepotrebne razdrobljenosti nacionalnih politik v zvezi z upravljanjem radiofrekvenčnega spektra, vključno z neupravičeno različnimi pogoji za dostop do radiofrekvenčnega spektra in njegovo uporabo glede na vrsto operaterja, so lahko za uporabnike spektra stroški višji, njihove priložnosti na trgu pa izgubljene. Lahko se tudi upočasnijo inovacije, omejijo naložbe, zmanjša ekonomija obsega za proizvajalce in operaterje ter pojavijo napetosti med imetniki pravic in odstopanja pri stroških dostopa do spektra. Ta razdrobljenost lahko na splošno izkrivlja delovanje notranjega trga ter škodi potrošnikom in celotnemu gospodarstvu.

(32)  Določbe o upravljanju spektra iz te direktive bi morale biti skladne z delom mednarodnih in regionalnih organizacij, ki se ukvarjajo z upravljanjem radiofrekvenčnega spektra, kot sta Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU) in Evropska konferenca poštnih in telekomunikacijskih uprav (CEPT), da se zagotovi učinkovito upravljanje in usklajevanje uporabe spektra v vsej Uniji ter med državami članicami in drugimi člani ITU.

(33)  V skladu z načelom ločevanja regulativnih in obratovalnih funkcij bi morale države članice zajamčiti neodvisnost nacionalnega regulativnega organa in drugih pristojnih organov, da bi zagotovile nepristranskost njihovih odločitev. Ta zahteva po neodvisnosti ne posega v institucionalno avtonomijo in ustavne obveznosti držav članic niti v načelo nevtralnosti v zvezi s predpisi v državah članicah o ureditvi lastninskopravnih razmerij iz člena 295 Pogodbe. Nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi bi morali imeti pri izvajanju svojih nalog na voljo vse potrebne kadrovske vire, strokovno znanje in izkušnje ter finančna sredstva.

(34)  Določiti je treba seznam nalog, ki jih lahko države članice dodelijo samo telesom, ki jih določijo za nacionalne regulativne organe in ki imajo zagotovljeno politično neodvisnost in regulativno sposobnost, za razliko od drugih regulativnih nalog, ki jih lahko naložijo nacionalnim regulativnim organom ali drugim pristojnim organom. Kadar je torej v tej direktivi določeno, da bi morala država članica dodeliti nalogo ali pooblastiti pristojni organ, lahko država članica dodeli nalogo nacionalnemu regulativnemu organu ali drugemu pristojnemu organu.

(35)  Neodvisnost nacionalnih regulativnih organov je bila v pregledu leta 2009 okrepljena, da bi se zagotovila učinkovitejša uporaba regulativnega okvira ter povečala njihova pooblastila in predvidljivost njihovih odločitev. V ta namen je bilo treba v nacionalni zakonodaji dodati izrecno določbo, s katero se je zagotovilo , da je nacionalni regulativni organ pri opravljanju svojih nalog zavarovan pred zunanjimi posegi ali političnim pritiskom, ki bi lahko ogrozili neodvisno presojo zadev, ki jih obravnava. Zaradi takšnega zunanjega vpliva nacionalni zakonodajni organ ni primeren za delovanje v vlogi nacionalnega regulativnega organa v regulativnem okviru. V ta namen je bilo treba vnaprej določiti pravila o razlogih za razrešitev vodje nacionalnega regulativnega organa, da bi se odpravili vsi razumni dvomi v neodvisnost tega organa in v njegovo neodvisnost od zunanjih dejavnikov. Da bi se izognili arbitrarnim razrešitvam, bi moral imeti razrešeni član pravico, da zahteva, da pristojna sodišča preverijo, ali obstajajo utemeljeni razlogi za razrešitev, kot so določeni v tej direktivi. Razrešitev bi se morala nanašati samo na osebne ali poklicne kvalifikacije vodje ali člana. Pomembno je, da imajo nacionalni regulativni organi lasten proračun, ki jim bo omogočal predvsem zaposlitev zadostnega števila usposobljenega osebja. Da bo zagotovljena preglednost, bi bilo treba ta proračun vsako leto objaviti. V okviru svojega proračuna bi morali imeti avtonomijo pri upravljanju svojih finančnih sredstev in človeških virov. Za zagotovitev nepristranskosti bi morale države članice, ki ohranijo lastništvo ali nadzor nad podjetji, ki prek upravnih pristojbin prispevajo v proračun nacionalnih regulativnih organov ali drugih pristojnih organov, poskrbeti za učinkovito strukturno ločevanje dejavnosti, ki so povezane z izvajanjem lastništva ali nadzora, in dejavnosti, ki so povezane z nadzorom proračuna.

(36)  Nadalje je treba okrepiti neodvisnost nacionalnih regulativnih organov, da bi zagotovili neodvisnost njihovega vodstva in članov od zunanjih pritiskov, in sicer z določitvijo minimalnih kvalifikacij, potrebnih za imenovanje, in minimalnega trajanja njihovega mandata. Poleg tega bi z omejitvijo možnosti podaljšanja mandata na največ enkrat in zahtevo po ustreznem sistemu rotacije za upravni odbor in višje vodstvo zmanjšali tveganje regulativne zlorabe, zagotovili kontinuiteto in spodbujali neodvisnost. Zato bi morale države članice tudi zagotoviti, da bodo nacionalni regulativni organi pravno ločeni in funkcionalno neodvisni od te panoge in vlade, tako da ne bodo zahtevali ali sprejemali navodil od nikogar, da bodo delovali pregledno in odgovorno v skladu s pravom Unije in nacionalno zakonodajo in da bodo imeli zadostna pooblastila.

(37)  Nacionalni regulativni organi bi morali odgovarjati za to, kako izvajajo svoje naloge, in o tem poročati. Poročati bi morali letno in ne na podlagi ad hoc zahtevkov za poročanje, ki bi lahko omejevali neodvisnost organov ali jih ovirali pri izvajanju njihovih nalog, če bi bili nesorazmerni. V skladu z nedavno sodno prakso Sodišča(19) lahko obsežne ali brezpogojne obveznosti poročanja posredno vplivajo na neodvisnost organa.

(38)  Države članice bi morale nacionalne regulativne organe in druge pristojne organe sporočiti Komisiji. Za organe, ki podeljujejo pravice do poti, zadošča navedba enotne informacijske točke, vzpostavljene v skladu s členom 7(1) Direktive 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta(20).

(39)  Za odobritev zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev bi se moral uporabljati najmanj zapleten sistem izdajanja odobritev, da bi se pospešil razvoj novih komunikacijskih storitev ter vseevropskih komunikacijskih omrežij in storitev, ponudnikom storitev in potrošnikom pa omogočilo, da izkoristijo ekonomijo obsega na enotnem trgu.

(40)  Koristi enotnega trga se lahko za ponudnike storitev in končne uporabnike najbolje dosežejo s splošno odobritvijo za elektronska komunikacijska omrežja in elektronske komunikacijske storitve ▌, ne da bi se zahtevala posebna odločba ali upravni akt nacionalnega regulativnega organa.

(40a)  Vse postopkovne zahteve bi morale biti omejene na eno samo uradno obvestilo. Kadar države članice od ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev zahtevajo uradno obvestilo o začetku izvajanja njihove dejavnosti, je treba to uradno obvestilo predložiti BEREC-u, ki deluje kot enotna kontaktna točka. Zaradi takih uradnih obvestil ne bi smeli nastati upravni stroški za ponudnike, predložila pa bi se lahko prek vstopne točke na spletnem mestu BEREC-a. BEREC bi moral uradna obvestila pravočasno posredovati nacionalnim regulativnim organom vseh držav članic, ki zahtevajo uradno obvestilo in kjer nameravajo ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev zagotavljati elektronska komunikacijska omrežja ali storitve. Države članice lahko tudi zahtevajo dokazilo o uradnem obvestilu z zakonsko priznanim poštnim ali elektronskim potrdilom, da je BEREC obvestilo prejel. Potrdilo o prejemu v nobenem primeru ne bi smelo biti upravni akt nacionalnega regulativnega organa ali drugih organov niti se za to potrdilo ne bi smel zahtevati.

(41)  Obvestilo BEREC-u bi moralo vsebovati samo izjavo o ponudnikovi nameri, da bo začel zagotavljati elektronska komunikacijska omrežja in storitve. Od ponudnika se lahko zahteva samo, da izjavi priloži le minimalne informacije iz člena 12 te direktive, ki so potrebne za dosledno izvajanje te direktive, in da BEREC in nacionalni regulativni organi prejmejo najustreznejše informacije o trgu. Države članice ne bi smele naložiti dodatnih ali ločenih zahtev o uradnem obveščanju.

(42)  Vsi ponudniki elektronskih komunikacijskih ▌storitev bi morali imeti možnost uporabiti režim splošne odobritve.

(43)  Pri podelitvi pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, številk ali pravic do vgradnje naprav bi morali pristojni organi podjetja, katerim te pravice podeljujejo, obvestiti o ustreznih pogojih.

(44)  Splošna odobritev bi morala vsebovati samo pogoje, ki so značilni za področje elektronskih komunikacij. Zanjo ne bi smeli veljati pogoji, ki se že uporabljajo na podlagi druge obstoječe nacionalne zakonodaje, zlasti v zvezi z varstvom potrošnikov, ki ni značilna za področje komunikacij in ne bi smela posegati v določbe o potrošniških pogodbah, sprejete v skladu z Uredbo (ES) št. 593/2008 Evropskega parlamenta in Sveta. Nacionalni regulativni organi lahko operaterje obvestijo o veljavnih okoljskih zahtevah in zahtevah prostorskega načrtovanja.

(45)  Pogoji, ki se lahko navezujejo na splošne odobritve, bi morali vsebovati posebne pogoje o dostopnosti za invalidne uporabnike in o potrebi po medsebojnem obveščanju javnih organov in služb za pomoč v sili in njihovem obveščanju širše javnosti pred in med večjimi nesrečami ter po njih.

(46)  V odobritve je treba izrecno vključiti pravice in obveznosti podjetij iz splošnih odobritev, da se v vsej Uniji zagotovijo enaki konkurenčni pogoji in omogočijo čezmejna pogajanja o medomrežnem povezovanju javnih komunikacijskih omrežij.

(47)  Splošna odobritev daje ponudnikom, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve za javnost, pravico, da se pogajajo o medsebojnem povezovanju pod pogoji iz te direktive. Ponudniki, ki ne zagotavljajo elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev za javnost, temveč za druge uporabnike, se lahko pogajajo o medomrežnem povezovanju pod komercialnimi pogoji.

(47a)  Za ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev, ki poslujejo v več kot eni državi članici, še vedno veljajo različna pravila, zahteve in obveznosti poročanja, čeprav lahko elektronska komunikacijska omrežja in storitve zagotavljajo povsod v Uniji, kar ovira razvoj in rast notranjega trga elektronskih komunikacij. Tem ponudnikom, ki imajo glavni sedež v Uniji, bi bilo zato treba omogočiti, da so zajeti v splošni odobritvi države članice, v kateri ima glavni sedež v Uniji. BEREC bi moral olajšati usklajevanje in izmenjavo informacij. Ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev bodo morda vseeno morali pridobiti posebne odobritve za pravico do uporabe številk in radiofrekvenčnega spektra ter pravico do vgradnje naprav.

(47b)  Za pravilno delovanje notranjega trga se ponudnikov ne bi smelo spodbujati, da poskušajo doseči ugodnejši pravni položaj v škodo končnih uporabnikov (iskanje najugodnejše pravne jurisdikcije z namenom goljufanja ali zlorabe). Zato bi moral biti glavni sedež v Uniji mesto, kjer ima ponudnik dejanski sedež, sprejema strateške poslovne odločitve in opravlja znaten del dejavnosti, ki so neposredno povezane z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih storitev v Uniji.

(48)  Pri elektronskih komunikacijskih omrežjih in storitvah, ki se ne zagotavljajo za javnost, je primerno, da je pogojev, ki se določijo, manj in da so manj strogi v primerjavi s pogoji, ki so upravičeni za elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ki se zagotavljajo za javnost.

(49)  Posebne obveznosti, ki se lahko v skladu s pravom Unije naložijo ponudnikom elektronskih komunikacijskih omrežij in elektronskih komunikacijskih storitev▌ zaradi njihove znatne tržne moči, kot je opredeljeno v tej direktivi, bi se morale naložiti ločeno od splošnih pravic in obveznosti iz splošne odobritve.

(50)  Ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev utegnejo potrebovati potrdilo o svojih pravicah v okviru splošne odobritve za medomrežno povezovanje in o pravicah do poti, zlasti zato, da si olajšajo pogajanja z drugimi, regionalnimi ali lokalnimi, vladnimi službami ali ponudniki storitev v drugih državah članicah. Zato bi moral BEREC, ki prejema uradna obvestila o zagotavljanju javnih ali zasebnih komunikacijskih omrežij ali storitev, podjetjem izdajati izjave ▌ kot avtomatski odziv na uradno obvestilo po splošni odobritvi. Izjave same po sebi ne bi smele pomeniti upravičenosti do pravic, prav tako nobena pravica po splošni odobritvi ali pravica do uporabe ali uveljavljanje tovrstnih pravic bi smeli biti odvisni od izjave.

(51)  Ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev se lahko naložijo upravne pristojbine za financiranje dejavnosti nacionalnega regulativnega organa ali drugega pristojnega organa pri upravljanju odobritvenega sistema in za podeljevanje pravic do uporabe. Pristojbine bi morale biti omejene na zneske za kritje dejanskih upravnih stroškov za te dejavnosti. Zato bi bilo treba pri prihodkih in izdatkih nacionalnih regulativnih organov in drugih pristojnih organov zagotoviti preglednost z vsakoletnim poročanjem o skupni vsoti zbranih pristojbin in nastalih upravnih stroškov. Tako bodo lahko podjetja preverila uravnoteženost upravnih stroškov in pristojbin.

(52)  Sistemi za upravne pristojbine ne bi smeli izkrivljati konkurence ali ustvarjati ovir za vstop na trg. S splošnim odobritvenim sistemom ne bo več mogoče posameznim podjetjem nalagati upravnih stroškov in s tem pristojbin, razen za podelitev pravic do uporabe številk, radiofrekvenčnega spektra in pravic do vgradnje naprav. Vse veljavne upravne pristojbine bi morale biti v skladu z načeli sistema splošne odobritve. Primer pravične, preproste in pregledne alternative za merila določanja pristojbin bi lahko bil prihodkovno naravnan delitveni ključ. Kadar so upravne pristojbine zelo nizke, bi lahko bile primerne tudi pavšalne dajatve ali dajatve, ki so sestavljene iz pavšala in prometa. Če se sistem splošne odobritve uporablja tudi za podjetja z zelo majhnim tržnim deležem, na primer lokalne ponudnike omrežnih storitev ali ponudnike storitev, katerih poslovni model ustvarja zelo omejene dohodke, tudi v primeru večjega prodora na trg v smislu obsega, bi morale države članice proučiti možnost določitve ustreznega praga de minimis za zaračunavanje upravnih pristojbin.

(53)  Države članice lahko spremenijo pravice, pogoje, postopke, dajatve in pristojbine, ki so povezani s splošnimi odobritvami in pravicami do uporabe, če je to objektivno utemeljeno. O teh dajatvah bi bilo treba pravilno in pravočasno obvestiti vse zainteresirane strani, da se jim zagotovi ustrezna priložnost, da izrazijo svoja stališča o spremembah. Glede na to, da bi bilo treba zagotoviti pravno varnost in spodbujati regulativno predvidljivost, bi morale vse omejitve ali odvzemi obstoječih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra ali vgradnje naprav temeljiti na predvidljivih in preglednih postopkih; lahko bi se določile strožje zahteve ali mehanizem za obveščanje, če so pravice do uporabe dodeljene na podlagi konkurenčnih ali primerjalnih postopkov. Poleg tega bi v primeru individualnih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra smeli spreminjati pravice in pogoje teh licenc samo s predhodnim posvetovanjem z imetnikom pravice. Omejitev ali preklic splošnih odobritev ali pravic lahko povzroči pomembne posledice za njihove imetnike, zato morajo pristojni nacionalni organi pred sprejetjem teh ukrepov ravnati s posebno skrbnostjo in vnaprej oceniti potencialno škodo, ki bi jo lahko povzročili. V primeru manjših sprememb obstoječih pravic do vgradnje naprav ali uporabe spektra bi se bilo treba izogibati nepotrebnim postopkom, če spremembe ne vplivajo na interese tretjih strani. Sprememba uporabe spektra na podlagi uporabe načel tehnološke nevtralnosti in nevtralnosti storitev ne bi smela biti zadosten razlog za odvzem pravic, saj ne pomeni dodelitve nove pravice.

(54)  Manjše spremembe pravic in obveznosti so tiste spremembe, ki so večinoma upravne, ne spreminjajo narave splošnih odobritev in individualnih pravic do uporabe in zato ne morejo povzročiti primerjalne prednosti v primerjavi z drugimi podjetji.

(55)  Nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi morajo pridobiti informacije od udeležencev na trgu, da bi lahko učinkovito izvajali svoje naloge. Informacije bo morda treba zbirati tudi v imenu Komisije ali BEREC-a, da bi lahko izpolnila svoje obveznosti v skladu s pravom Unije. Zahtevki za informacije bi morali biti sorazmerni in ne bi smeli biti preveliko breme za podjetja. Informacije, ki jih zbirajo nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi, bi morale biti dostopne javnosti, razen če so zaupne po notranjih predpisih o javnem dostopu do informacij ter zanje veljata pravo Unije in nacionalna zakonodaja o poslovni tajnosti.

(56)  Da bi lahko nacionalni regulativni organi učinkovito opravljali svoje regulativne naloge, bi morali podatki, ki jih morajo zbrati, vključevati računovodske podatke o maloprodajnih trgih, ki so povezani z veleprodajnimi trgi, na katerih ima operater pomembno tržno moč in ki jih kot take ureja nacionalni regulativni organ. Podatki bi morali vključevati tudi podatke, ki nacionalnim regulativnim organom omogočajo oceno skladnosti s pogoji, vezanimi na pravice do uporabe, možnega učinka načrtovanih posodobitev ali sprememb topologije omrežja na razvoj konkurence ali na veleprodajne izdelke, ki so dostopni drugim stranem. Informacije v zvezi s skladnostjo z obveznostmi glede pokritosti, povezanimi s pravicami do uporabe radiofrekvenčnega spektra, so ključnega pomena za zagotovitev celovitosti geografskih raziskav uvedbe omrežja, ki jih izvedejo nacionalni regulativni organi. Pri tem bi morali imeti možnost zahtevati, da se informacije predložijo na lokalni ravni s stopnjo podrobnosti, ki omogoča geografsko raziskavo omrežij.

(57)  Za olajšanje obveznosti ponudnikov omrežij in storitev in pristojnega nacionalnega organa glede poročanja in obveščanja bi morale biti obveznosti sorazmerne, objektivno utemeljene in omejene na tisto, kar je nujno potrebno. Izogibati se je treba zlasti podvajanju zahtevkov za informacije s strani pristojnega organa in BEREC-a ter sistematičnemu in rednemu dokazovanju skladnosti z vsemi pogoji iz splošne odobritve ali pravice do uporabe. Obveznosti poročanja in obveščanja ponudnikov elektronskih komunikacijskih storitev, ki poslujejo v več državah članicah, bi morala bi pri ponudnikih, ki imajo glavni sedež v Uniji in spadajo pod splošno odobritev države, v kateri imajo glavni sedež, usklajevati ta država članica, in to brez poseganja v zahtevek po informacijah, ki je povezan z dodeljevanjem pravic do uporabe številk in radiofrekvenčnega spektra in pravic do vgradnje naprav. BEREC bi moral olajšati prost pretok informacij med zadevnimi državami članicami. Informacije bi bilo treba zahtevati v skupnem in standardiziranem formatu, ki ga zagotovi BEREC. Podjetja bi morala vedeti, za kakšen namen naj bi se uporabljale informacije, ki se zahtevajo. Posredovanje informacij ne bi smelo biti pogoj za dostop na trg. Za statistične namene se lahko od ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, ki prenehajo opravljati svojo dejavnost, zahteva uradno obvestilo

(58)  Na obveznosti držav članic po zagotavljanju informacij za varovanje interesov Unije v skladu z mednarodnimi sporazumi ter obveznosti poročanja po zakonodaji, ki ni specifična za področje elektronskih komunikacij, na primer konkurenčno pravo, se ne bi smelo vplivati.

(59)  Informacije, ki jih pristojni organ v skladu s predpisi Unije in nacionalnimi predpisi o poslovni tajnosti in varstvu osebnih podatkov obravnava kot zaupne, se lahko izmenjajo s Komisijo, drugimi nacionalnimi regulativnimi organi in BEREC-om, če je izmenjava potrebna za izvajanje določb te direktive. Izmenjane informacije bi morale biti omejene na obseg, ki ustreza namenu izmenjave in je sorazmeren z njim.

(60)  Širokopasovna elektronska komunikacijska omrežja so vedno bolj raznovrstna, kar zadeva tehnologijo, topologijo, uporabljeni medij in lastništvo, zato se morajo regulativni posegi opirati na podrobne informacije glede uvajanja omrežja, da bodo učinkoviti in usmerjeni na področja, kjer so potrebni. Te informacije so bistvene za spodbujanje naložb, povečevanje povezljivosti po vsej Uniji in zagotavljanje informacij vsem ustreznim organom in državljanom. ▌Vključevati bi morale raziskave glede uvajanja zelo visoko zmogljivih omrežij ter večjih nadgradenj ali razširitev obstoječih bakrenih in drugih omrežij, ki niso nujno v vseh pogledih enako zmogljiva kot zelo visoko zmogljiva omrežja (npr. postavitev optike do omarice v povezavi z aktivnimi tehnologijami, kot je vektorizacija). Stopnja podrobnosti in ozemeljska razdrobljenost informacij, ki bi jih morali zbirati nacionalni regulativni organi, bi morali ustrezati posebnemu regulativnemu cilju in biti prilagojeni ustreznim regulativnim namenom, ki jim služita. Zato se bo tudi velikost ozemeljske enote razlikovala od države do države glede na regulativne potrebe, ki nastanejo v nacionalnih okoliščinah, in razpoložljivost lokalnih podatkov. Raven 3 v Nomenklaturi statističnih teritorialnih enot (NUTS) v večini okoliščin verjetno ne bo dovolj majhna ozemeljska enota. Nacionalni regulativni organi bi se morali ravnati po smernicah BEREC-a za dobro prakso pri izvajanju teh nalog, smernice pa bodo lahko temeljile na izkušnjah nacionalnih regulativnih organov pri izvajanju geografskih raziskav o postavitvi omrežij. Brez poseganja v zahteve glede zaupnosti bi morali nacionalni regulativni organi informacije, zbrane v teh raziskavah, dati na voljo v odprtem podatkovnem formatu in brez omejitev za ponovno uporabo informacij, če še niso na voljo na trgu, ter bi morali dati končnim uporabnikom na voljo orodja v zvezi s kakovostjo storitev, da bi prispevali k povečanju njihove seznanjenosti z razpoložljivimi storitvami povezljivosti. Nacionalni regulativni organi lahko po lastni presoji zbirajo tudi javno razpoložljive informacije o načrtih za uvedbo zelo visoko zmogljivih omrežij. Pri zbiranju teh informacij bi morali vsi zadevni organi spoštovati načelo zaupnosti in in se zaradi tega ne bi smel poslabšati konkurenčni položaj izvajalcev.

(61)  Premostitev digitalne vrzeli v Uniji je bistvena, da bi vsem državljanom omogočili dostop do najsodobnejših spletnih povezav in digitalnih storitev. V ta namen bi morali v primeru specifičnih in natančno opredeljenih območij digitalne izključenosti nacionalni regulativni organi imeti možnost organizacije razpisov za prijavo interesa, da bi lahko poiskali podjetja, ki so pripravljena vlagati v zelo visoko zmogljiva omrežja. Da bi se zagotovili predvidljivi naložbeni pogoji, bi morali nacionalni regulativni organi imeti možnost, da podjetjem, ki so zainteresirana za uvedbo zelo visoko zmogljivih omrežij, posredujejo informacije o tem, ali so na posameznem območju prisotne ▌ druge vrste nadgradnje omrežja, vključno s tistimi, ki imajo hitrost prenosa v smeri proti uporabniku manj kot 100 Mbps.

(62)  Pomembno je, da se nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi posvetujejo z vsemi zainteresiranimi stranmi o predlaganih odločitvah, jim glede na zahtevnost zadeve zagotovijo dovolj časa za posredovanje pripomb in upoštevajo njihova stališča, preden sprejmejo končno odločitev. Da bi nacionalni regulativni organi zagotovili, da odločitve na nacionalni ravni ne bodo negativno vplivale na enotni trg ali druge cilje Pogodbe, bi morali Komisijo in druge nacionalne regulativne organe obvestiti tudi o nekaterih osnutkih odločitev, s čimer bi jim omogočili, da izrazijo svoja stališča. Primerno je, da se nacionalni regulativni organi posvetujejo z zainteresiranimi stranmi o vseh osnutkih ukrepov, ki vplivajo na trgovino med državami članicami. V tej direktivi so opredeljeni primeri, pri katerih se uporabljajo postopki iz členov 24 in 34.

(63)  Države članice bi zaradi ustreznega obravnavanja interesov državljanov morale vzpostaviti ustrezen mehanizem posvetovanja. Ta bi lahko imel obliko organa, ki bi neodvisno od nacionalnih regulativnih organov in ponudnikov storitev opravljal raziskave o potrošniških temah, kot so vedenje potrošnikov in mehanizmi za zamenjavo ponudnika, in ki bi deloval na pregleden način ter prispeval k obstoječim mehanizmom za posvetovanje z deležniki. Poleg tega bi se lahko vzpostavil mehanizem, ki bi omogočil ustrezno sodelovanje glede vprašanj, povezanih s spodbujanjem zakonite vsebine. Postopki sodelovanja, sprejeti v skladu s tem mehanizmom, pa ne bi smeli dopuščati sistematičnega nadzora nad uporabo interneta.

(64)  Pri sporih med podjetji v eni državi članici na področju, ki ga zajema ta direktiva, na primer glede obveznosti za dostop in medomrežno povezovanje ali glede sredstev za prenos seznamov končnih uporabnikov, bi morala imeti oškodovana stran, ki se je pogajala v dobri veri, vendar ji ni uspelo doseči soglasja, možnost pozvati nacionalni regulativni organ, naj reši spor. Nacionalni regulativni organi bi morali biti zmožni določiti rešitev za vse strani. Če nacionalni regulativni organ posreduje pri reševanju spora med ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v državi članici, bi si moral prizadevati za zagotovitev skladnosti z obveznostmi, ki izhajajo iz te direktive.

(65)  Poleg pravice do pritožbe, ki jo določa nacionalna zakonodaja ali pravo Unije, je za rešitev čezmejnih sporov med podjetji, ki zagotavljajo ali so pooblaščena za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v različnih državah članicah, potreben preprost postopek, ki se sproži na zahtevo katerekoli stranke v sporu.

(66)  Ena od pomembnih nalog, dodeljenih BEREC-u, je sprejemanje odločitev o čezmejnih sporih, kjer je to potrebno. Nacionalni regulativni organi bi zato v takih primerih morali pri ukrepih, s katerimi podjetjem nalagajo obveznosti ali razrešujejo spor, v celoti izvajati odločitev BEREC-a.

(67)  ▌Pomanjkanje usklajevanja med državami članicami v zvezi z njihovimi pristopi glede dodelitve in odobritve uporabe radiofrekvenčnega spektra ter v zvezi z obsežnimi težavami z motenjem lahko močno vpliva na razvoj enotnega digitalnega trga. Zato bi morale države članice med seboj sodelovati in čim bolj izkoristiti službe za mediacijo v okviru skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra. Poleg tega bi moralo usklajevanje med državami članicami za odpravljanje škodljivega motenja postati učinkovitejše, skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra pa bi morala olajšati reševanje sporov. Ob upoštevanju posebnih interesov in ciljev Unije ima ta postopek reševanja sporov glede čezmejnih vprašanj med državami članicami prednost pred reševanjem sporov na podlagi mednarodnega prava.

(68)  Skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra je svetovalna skupina Komisije na visoki ravni, ki je bila ustanovljena s Sklepom Komisije 2002/622/ES, da bi prispevala k razvoju notranjega trga in podpirala razvoj politike radiofrekvenčnega spektra na ravni Unije ob upoštevanju gospodarskih, političnih, kulturnih, strateških, zdravstvenih in socialnih vprašanj ter tehničnih parametrov. Zaradi njene vloge pri nadaljnji krepitvi sodelovanja med državami članicami jo je treba vzpostaviti v tej direktivi. Sestavljati bi jo morali vodje teles, ki so na splošno politično odgovorna za strateško politiko spektra. Komisiji in državam članicam bi morala pomagati in jim svetovati v zvezi s politiko spektra. Na ta način bi se morala še bolj povečati vidnost politike spektra na različnih področjih politike EU, pripomoči pa bi se moralo tudi k zagotavljanju medsektorske usklajenosti na nacionalni ravni in ravni Unije. Skupina bi morala tudi svetovati Evropskemu parlamentu in Svetu na njuno zahtevo. Poleg tega bi morala biti skupina tudi forum, prek katerega bi države članice usklajevale izvajanje svojih obveznosti v povezavi z radiofrekvenčnim spektrom v skladu s to direktivo, imela pa naj bi tudi osrednjo vlogo na področjih, ki so ključnega pomena za notranji trg, na primer pri čezmejnem sodelovanju ali standardizaciji. Ustanavljale bi se lahko tudi tehnične ali strokovne delovne skupine za pomoč na plenarnih sejah, kjer visoki predstavniki držav članic in Komisije oblikujejo strateško politiko.

(69)  V smislu konkurenčnega okolja bi morali nacionalni regulativni organi pri obravnavi vprašanj v zvezi s pravicami končnih uporabnikov upoštevati vidike zainteresiranih strani, vključno z vidiki uporabnikov in potrošnikov. Zunajsodni postopki za reševanje sporov so lahko hiter in stroškovno učinkovit način za uveljavljanje pravic končnih uporabnikov, zlasti potrošnikov ter mikropodjetij in malih podjetij. Z Direktivo 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta(21) so že zagotovljeni učinkoviti, nediskriminatorni in stroškovno ugodni postopki za reševanje sporov med potrošniki in ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, če gre za relevantne pogodbene spore in če ima potrošnik v Uniji dejansko prebivališče, podjetje pa sedež. Ker so mnoge države uvedle postopke reševanja sporov tudi za končne uporabnike, ki niso potrošniki, za katere se Direktiva 2013/11/EU ne uporablja, je ustrezno postopek reševanja sporov, specifičen za ta sektor, ohraniti tako za potrošnike kot tudi za druge končne uporabnike, če se države članice tako odločijo, zlasti mikropodjetja in mala podjetja. Potrošnikom bi bilo vedno treba omogočiti, da spore s podjetji, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve, po želji rešijo s sektorskim postopkom reševanja sporov. Glede na obsežno sektorsko strokovno znanje nacionalnih regulativnih organov bi jim morale države članice omogočiti, da delujejo kot subjekti za reševanje sporov, in sicer prek ločenega telesa znotraj nacionalnega regulativnega organa, ki ne bi smelo prejemati nobenih navodil. Za postopke reševanja sporov v skladu s to direktivo, v katere so vključeni potrošniki, bi se morali uporabljati jasni in učinkoviti postopki ter zahteve glede kakovosti, določene v Poglavju II Direktive 2013/11/EU.

(70)  Pristojni organi bi morali imeti možnost, da spremljajo in zagotavljajo skladnost s pogoji splošne odobritve in pravicami do uporabe ter zlasti da zagotavljajo dejansko in učinkovito uporabo spektra in skladnost z obveznostmi pokritosti in kakovosti storitev, in sicer z nalaganjem denarnih ali upravnih kazni v primeru kršitev teh pogojev, vključno s sodnimi odredbami in preklicem pravic do uporabe. Podjetja bi morala pristojnim organom zagotoviti čim natančnejše in popolnejše informacije, da bi jim omogočila izvajanje nadzornih nalog. Da bi se izognili ustvarjanju ovir za vstop na trg, na primer s protikonkurenčnim kopičenjem, je treba izboljšati izvrševanje pogojev, ki jih države članice določijo za pravice do uporabe spektra, sodelovati pa bi morali vsi pristojni organi poleg nacionalnih regulativnih organov. Pogoji izvrševanja bi morali za protiutež dolgotrajnim pravicam vključevati uporabo načela izgube v primeru neuporabe. V ta namen bi bilo treba trgovanje s spektrom in njegov zakup razumeti kot načina za zagotovitev učinkovite uporabe s strani prvotnega imetnika pravic. Za zagotovitev pravne varnosti v zvezi z morebitno izpostavljenostjo sankcijam zaradi neuporabe spektra je treba vnaprej določiti pragove za uporabo, med drugim glede časa, količine in opredelitve spektra.

(70a)  Za odobritev pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra za 25 let ali več bi morali veljati pogoji, katerih namen je zaščititi cilje splošnega interesa, kot so učinkovita in uspešna uporaba in pomisleki v zvezi z javnim redom, varnostjo in obrambo. Za take pravice do uporabe bi bilo zato treba po največ desetih letih opraviti vmesno oceno.

(71)  Pogoji, ki so lahko povezani s splošnimi odobritvami in individualnimi pravicami do porabe, bi morali biti omejeni na tisto, kar je nujno potrebno za zagotovitev skladnosti z zahtevami in obveznostmi v skladu z nacionalno zakonodajo in pravom Unije.

(72)  Vsaka stran, za katero velja odločitev pristojnega organa, bi morala imeti pravico do pritožbe pri organu, neodvisnem od udeleženih strani ter zavarovanem pred zunanjimi posegi ali političnim pritiskom, ki bi lahko ogrozili neodvisno presojo zadev, ki jih obravnava. Ta organ je lahko sodišče. Poleg tega bi moralo imeti vsako podjetje, ki meni, da njegove vloge za odobritev pravic do vgradnje naprav niso bile obravnavane v skladu z načeli iz te direktive, pravico do pritožbe zoper take odločitve. Pritožbeni postopek ne bi smel posegati niti v delitev pristojnosti v okviru pravosodnih sistemov posameznih držav niti v pravice, ki jih imajo pravne ali fizične osebe po nacionalni zakonodaji. V vsakem primeru bi morale države članice zagotoviti učinkovito sodno varstvo pred takimi odločitvami.

(73)  Da se zagotovi pravna varnost za vse akterje na trgu, bi morali pritožbeni organi svoje naloge opravljati učinkovito, zlasti pa pritožbeni postopki ne bi ne smeli trajati pretirano dolgo. Začasni ukrepi, ki odložijo učinkovanje odločitve pristojnega organa, bi se morali sprejeti le v nujnih primerih, da se prepreči resna in nepopravljiva škoda za stran, ki zahteva te ukrepe, in če je to potrebno zaradi zagotavljanja ravnovesja interesov.

(74)  Pritožbeni organi uporabljajo začasne ukrepe za odložitev izvršitve odločitev nacionalnih regulativnih organov na zelo različne načine. Za večjo doslednost pristopa bi bilo treba uporabiti skupne standarde v skladu s sodno prakso Unije. Pritožbeni organi bi prav tako morali imeti pravico, da zahtevajo informacije, ki jih objavi BEREC. Glede na pomembnost pritožb za splošno delovanje regulativnega okvira bi bilo treba vzpostaviti mehanizem za zbiranje informacij o pritožbah in odločitvah o odložitvi izvršitve odločitev, ki jih sprejmejo pristojni organi v vseh državah članicah ter za sporočanje teh informacij Komisiji in BEREC-u. S takim mehanizmom bi se zagotovilo, da lahko Komisija in BEREC od držav članic pridobita besedila odločitev in sodb ter ustvarita podatkovno bazo.

(74a)  V interesu državljanov in deležnikov ter da bi vsem stranem omogočili, da izrazijo svoja stališča, bi bilo treba povečati preglednost pri uporabi mehanizma Unije za utrditev notranjega trga elektronskih komunikacij, med drugim tako, da se od nacionalnih regulativnih organov zahteva, da vsak osnutek ukrepa objavijo, ko ga sporočijo Komisiji, BEREC-u in nacionalnim regulativnim organom v drugih državah članicah. Vsak tovrstni ukrep bi moral biti utemeljen in bi moral vsebovati podrobno analizo.

(75)  Komisija bi morala po tem, ko v polni meri upošteva mnenje BEREC-a, imeti možnost zahtevati od nacionalnega regulativnega organa, da umakne osnutek ukrepa, če ta zadeva opredelitev upoštevnih trgov ali (ne)določitev podjetij s pomembno tržno močjo in če bi te odločitve pomenile oviro za enotni trg ali bile nezdružljive s pravom Unije in zlasti s političnimi cilji, ki bi jih morali upoštevati nacionalni regulativni organi. Ta postopek ne posega v priglasitveni postopek, določen v Direktivi 2015/1535/EU, in posebne pravice Komisije po Pogodbi v zvezi s kršitvami prava Unije.

(76)  Posvetovanje na nacionalni ravni v skladu s členom 24 bi bilo treba opraviti pred posvetovanjem na ravni Unije, določenim v členih 34 in 35 te direktive, da bi se lahko mnenja zainteresiranih strani vključila v posvetovanje na ravni Unije. Tako bi se izognili drugemu posvetovanju na ravni Unije, ki bi bilo potrebno, če bi bil načrtovani ukrep spremenjen na podlagi nacionalnega posvetovanja.

(77)  Pomembno je, da se regulativni okvir izvede pravočasno. Kadar Komisija sprejme odločitev, s katero od nacionalnega regulativnega organa zahteva umik načrtovanega ukrepa, bi ji moral nacionalni regulativni organ predložiti spremenjeni ukrep. Določiti bi bilo treba rok, v katerem je treba Komisijo obvestiti o spremenjenem ukrepu po členu 34, da bi bili akterji na trgu seznanjeni s trajanjem pregleda trga in da bi se povečala pravna varnost.

(78)  Mehanizem Unije, ki Komisiji omogoča, da od nacionalnih regulativnih organov zahteva umik načrtovanih ukrepov v zvezi z opredelitvijo trga in določitvijo operaterjev, ki imajo pomembno tržno moč, je bistveno prispeval k enotnemu pristopu pri določanju razmer, v katerih je mogoče uporabiti predhodno urejanje in v katerih ta ureditev velja za operaterje. Na podlagi izkušenj s postopki iz člena 7 in člena 7a Direktive 2002/21/ES (Okvirna direktiva) je bilo ugotovljeno, da bi neskladja pri uporabi pravnih sredstev s strani nacionalnih regulativnih organov pod podobnimi tržnimi pogoji ogrozila notranji trg na področju elektronskih komunikacij. Zato bi morala Komisija in BEREC sodelovati pri zagotavljanju, v okviru svojih pristojnosti, boljše skladnosti pri uporabi pravnih sredstev glede osnutkov ukrepov, ki so jih predlagali nacionalni regulativni organi. Če BEREC soglaša s pomisleki Komisije, bi morala Komisija tudi imeti možnost, da od nacionalnega regulativnega organa zahteva, da umakne osnutek ukrepa. Da bi izkoristili strokovno znanje nacionalnih regulativnih organov o tržni analizi, bi se morala Komisija pred sprejetjem odločitve in/ali mnenja posvetovati z BEREC-om

(79)  Zaradi kratkih rokov v posvetovalnem mehanizmu Unije bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastila, da sprejme priporočila in/ali smernice za poenostavitev postopkov za izmenjavo informacij med Komisijo in nacionalnimi regulativnimi organi, npr. v zadevah v zvezi s stabilnimi trgi ali le manjšimi spremembami predhodno sporočenih ukrepov. Komisiji bi bilo prav tako treba podeliti pooblastila za uvedbo izjem od obveznosti obveščanja zaradi poenostavitve postopkov v nekaterih primerih.

(80)  Od nacionalnih regulativnih organov bi bilo treba zahtevati, da sodelujejo med seboj, z BEREC-om in s Komisijo na pregleden način, da bi v vseh državah članicah zagotovili dosledno uporabo določb te direktive.

(81)  Diskrecijsko pravico nacionalnih regulativnih organov je treba uskladiti z razvojem skladnih regulativnih praks in skladno uporabo pravnega okvira, da bi učinkovito prispevali k razvoju in dokončnemu oblikovanju notranjega trga. Nacionalni regulativni organi bi zato morali podpreti dejavnosti, ki jih na področju notranjega trga izvajata Komisija in BEREC.

(82)  Ukrepi, ki bi lahko negativno vplivali na trgovino med državami članicami, so ukrepi, ki lahko neposredno ali posredno, dejansko ali potencialno vplivajo na strukturo trgovanja med državami članicami na način, ki utegne ustvariti oviro za enotni trg. Vključujejo ukrepe, ki znatno vplivajo na operaterje ali uporabnike v drugih državah članicah, med drugim so to: ukrepi, ki vplivajo na cene za uporabnike v drugih državah članicah; ukrepi, ki vplivajo na cene za uporabnike v drugih državah članicah, ukrepi, ki zmanjšajo možnost podjetja s sedežem v drugi državi članici, da ponudi elektronsko komunikacijsko storitev, zlasti pa ukrepi, ki zmanjšajo možnost ponudbe storitev na nadnacionalni podlagi, in ukrepi, ki vplivajo na strukturo trga ali dostop do njega, kar ima negativne posledice za podjetja v drugih državah članicah.

(83)  Pri pregledu delovanja te direktive bi Komisija morala oceniti, ali so ob upoštevanju razvoja trga in glede na konkurenco in varstvo potrošnikov še potrebne določbe o predhodnem urejanju ali pa bi bilo navedene določbe treba spremeniti ali razveljaviti.

(84)  Nacionalni regulativni organi bi morali na podlagi svojega strokovnega znanja s področja ekonomije in trga ter objektivne in tehnične narave svojih ocen ter za zagotovitev skladnosti z drugimi svojimi nalogami urejanja trga določiti elemente za izbirne postopke in pogojev, vezanih na pravice do uporabe spektra, ki imajo največji učinek na tržne pogoje in konkurenčne razmere, vključno s pogoji za vstop in širitev. To vključuje na primer parametre za ekonomsko vrednotenje spektra v skladu s to direktivo, določitev regulativnih ukrepov in ukrepov za prilagoditev trga, kot so uporaba spektrskih kapic, rezervacija spektra ali nalaganje obveznosti veleprodajnega dostopa, ali sredstva za opredeljevanje pogojev pokritosti, vezanih na pravice do uporabe. Bolj usklajeni uporabi in opredelitvi takih elementov bi bil naklonjen mehanizem usklajevanja, s katerim bi BEREC, Komisija in nacionalni regulativni organi drugih držav članic pregledali osnutke ukrepov, preden bi države članice sočasno z nacionalnim javnim posvetovalnim postopkom podelile pravice do uporabe. Ukrep, ki ga določi nacionalni regulativni organi, je lahko le del širšega nacionalnega ukrepa, ki lahko v širšem pomenu vključuje podeljevanje, prodajo ali zakup, trajanje, podaljšanje ali spremembo pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, in izbirnega postopka ali pogojev, vezanih na pravice do uporabe. Zato lahko nacionalni regulativni organi pri priglasitvi osnutka ukrepa posredujejo informacije o drugih osnutkih nacionalnih ukrepov, povezanih z relevantnim izbirnim postopkom za omejitev pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, za katere se ne uporablja mehanizem medsebojnega pregleda.

(85)  Kadar se na evropski ravni sprejme dogovor o usklajeni dodelitvi radijskih frekvenc določenim podjetjem, bi morale države članice take dogovore dosledno izvajati pri podeljevanju pravic do uporabe radijskih frekvenc iz državnega načrta uporabe frekvenc.

(86)  Države članice bi bilo treba spodbujati, da pri dodeljevanju pravic do uporabe razmislijo o možnosti skupnih odobritev, če pričakovana uporaba vključuje čezmejne primere.

(87)  Vse odločitve Komisije v skladu s členom 38(1) bi morale biti omejene na regulativna načela, pristope in metodologije. Da ne bi bilo dvomov, s temi odločitvami ne bi smela predpisovati podrobnosti, ki bi praviloma morale odražati nacionalne okoliščine, in ne bi smela prepovedovati alternativnih pristopov, za katere se lahko razumno pričakuje, da bodo imeli enakovreden učinek. Odločitev bi morala biti sorazmerna in ne bi smela vplivati na odločitve, ki jih sprejemajo nacionalni regulativni organi in ki ne predstavljajo ovir za notranji trg.

(88)  Unija in države članice so prevzele obveznosti v zvezi s standardi ter regulativnim okvirom telekomunikacijskih omrežij in storitev v Svetovni trgovinski organizaciji.

(89)  Standardizacija bi morala ostati predvsem tržno usmerjen proces. Vendar se lahko vseeno pojavijo razmere, v katerih je primerno zahtevati skladnost s posebnimi standardi na ravni Unije, da bi izboljšali interoperabilnost in svobodo izbire uporabnikov ter spodbudili medsebojno povezljivost na enotnem trgu. Na nacionalni ravni morajo države članice upoštevati določbe Direktive 2015/1535/EU. Postopki standardizacije po tej direktivi ne posegajo v določbe Direktive 2014/53/EU o radijski opremi, Direktive 2014/35/EU o nizki napetosti in Direktive 2014/30/EU o elektromagnetni združljivosti.

(90)  Ponudniki javnih elektronskih komunikacijskih omrežij in/ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev bi morali biti dolžni sprejeti ukrepe za zagotavljanje varnosti svojih omrežij oziroma storitev ter preprečiti ali čimbolj zmanjšati učinek varnostnih incidentov, vključno z incidenti, do katerih pride zaradi vdora v naprave. Glede na najnovejši razvoj bi morali ti ukrepi zagotoviti raven varnosti omrežij in storitev, ki ustreza obstoječim tveganjem. Pri varnostnih ukrepih bi bilo treba upoštevati vsaj vse relevantne vidike naslednjih elementov: glede varnosti omrežij in naprav: fizično in okoljsko varnost, zanesljivost oskrbe, nadzor dostopa do omrežij in ter celovitost omrežij; glede obvladovanja incidentov: postopke za obvladovanje incidentov, zmogljivost zaznavanja incidentov, poročanje in obveščanje o incidentih; glede upravljanja neprekinjenega poslovanja: strategijo za neprekinjenost storitve in načrte izrednih ukrepov, sanacijske zmogljivosti po incidentih; in glede spremljanja, revidiranja in preskušanja: politike spremljanja in vodenja evidenc, izvajanje načrtov izrednih ukrepov, preskušanje omrežij in storitev, ocene varnosti in spremljanje izpolnjevanja zahtev ter skladnosti z mednarodnimi standardi.

(91)  Glede na vedno večji pomen številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev je treba zagotoviti, da se zanje uporabljajo tudi ustrezne varnostne zahteve v skladu z njihovo posebno naravo in gospodarskim pomenom. Ponudniki teh storitev bi morali zato zagotoviti raven varnosti, ki ustreza stopnji tveganja za varnost elektronskih komunikacijskih storitev, ki jih zagotavljajo. Ker ponudniki številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev običajno nimajo dejanskega nadzora nad prenosom signalov prek omrežja, je mogoče raven tveganja za te storitve v nekaterih pogledih šteti za manjšo kot pri tradicionalnih elektronskih komunikacijskih storitvah. Zato bi morale biti varnostne zahteve za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve manj stroge, kadar to upravičuje dejanska ocena varnostnih tveganj. Ponudniki bi se morali tako sami odločiti, kateri ukrepi se jim zdijo primerni za obvladovanje tveganj za varnost njihovih storitev. Enak pristop bi se moral smiselno uporabljati za medosebne komunikacijske storitve, ki uporabljajo številke in nimajo dejanskega nadzora nad prenosom signala.

(91a)  Ponudniki javnih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev bi morali obvestiti uporabnike o ukrepih, ki jih lahko sprejmejo za zagotovitev varnosti svojih sporočil, na primer z uporabo posebnih vrst programske opreme ali tehnologij šifriranja. Zahteva po obveščanju uporabnikov o posebnih varnostnih tveganjih ne bi smela ponudnika razrešiti obveznosti, da na svoje stroške sprejme ustrezne in takojšnje ukrepe za preprečitev novih, nepredvidenih varnostnih tveganj ter za to, da spet vzpostavi običajno raven varnosti storitve. Zagotavljanje informacij o varnostnih tveganjih naročniku bi moralo biti brezplačno.

(91b)  Za zagotavljanje varnosti in celovitosti omrežij in storitev bi bilo treba spodbujati uporabo šifriranja od konca do konca, v skladu z načeloma privzete in vgrajene varnosti in zasebnosti, šifriranje pa bi moralo biti po potrebi tudi obvezno.

(92)  Pristojni organi bi morali zagotoviti ohranitev integritete in razpoložljivosti javnih komunikacijskih omrežij. Agencija Evropske unije za varnost omrežij in informacij (ENISA) bi morala prispevati k višji ravni varnosti elektronskih komunikacij, med drugim z nudenjem pomoči državam članicam pri preprečevanju in reševanju morebitnih težav na notranjem trgu zaradi nasprotujočih si posebnih varnostnih ukrepov, z izdajo smernic o varnostnih merilih v tesnem sodelovanju z BEREC-em in Komisijo, zagotavljanjem strokovnega znanja in svetovanja ter spodbujanjem izmenjave dobrih praks. Pristojni organi bi morali imeti na voljo sredstva, potrebna za opravljanje svojih nalog, vključno s pooblastitvijo, da lahko zahtevajo informacije, ki so potrebne za oceno ravni varnosti omrežij ali storitev. Pooblaščeni bi morali biti tudi za to, da zahtevajo izčrpne in zanesljive podatke o dejanskih varnostnih incidentih, ki so znatno vplivali na delovanje omrežij ali storitev. Po potrebi bi jim morale pomagati skupine za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti (v nadaljnjem besedilu: skupine CSIRT), ustanovljene na podlagi člena 9 Direktive (EU) 2016/1148(22). Od skupin CSIRT se lahko zahteva zlasti, da pristojnim organom zagotovijo informacije o tveganjih in incidentih, ki vplivajo na javna komunikacijska omrežja in javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, ter priporočijo, kako jih reševati.

(93)  Če je izvajanje elektronskih komunikacijskih storitev odvisno od javnih sredstev, za uporabo katerih je potrebno posebno dovoljenje, lahko države članice v skladu s postopki iz te direktive organu, ki je pristojen za podeljevanje tega dovoljenja, podelijo pravico, da naloži pristojbine, da se zagotovi optimalna uporaba teh sredstev. V skladu s sodno prakso Sodišča države članice ne morejo naložiti dajatev ali pristojbin za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, razen tistih, ki so določene v tej direktivi. V tem pogledu bi morale države članice skladno pristopati k določanju teh dajatev ali pristojbin, da ne bi ustvarile nepotrebnega finančnega bremena v povezavi s postopkom izdaje splošne odobritve ali pravicami do uporabe za ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev.

(94)  Da bi zagotovili optimalno uporabo virov, bi morale pristojbine odražati gospodarske in tehnične razmere trga ter vse druge pomembne dejavnike, ki določajo njihovo vrednost. Hkrati bi morale biti pristojbine določene na način, ki podpira inovacije pri zagotavljanju omrežij in storitev in konkurenco na trgu. Države članice bi morale zato zagotoviti, da se pristojbine za pravice do uporabe določajo na podlagi mehanizma, ki zagotavlja ustrezna varovala pred tem, da bi bila vrednost pristojbin izkrivljena zaradi politike čim višjih prihodkov, protikonkurenčnih ponudb in podobnega ravnanja. Ta direktiva ne posega v namen, za katerega se uporabljajo pristojbine za pravice do uporabe in pravice do vgradnje naprav. Pristojbine se lahko na primer uporabljajo za financiranje dejavnosti nacionalnih regulativnih organov in pristojnih organov, ki jih ni mogoče kriti z upravnimi pristojbinami. Kadar so pri konkurenčnih ali primerjalnih izbiralnih postopkih pristojbine za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra sestavljene izključno ali delno iz enkratnega zneska, bi se moralo z režimom plačevanja zagotoviti, da se zaradi teh pristojbin v praksi ne izbira na podlagi meril, ki niso povezana s ciljem zagotavljanja optimalne uporabe radiofrekvenčnega spektra. Komisija lahko redno objavlja primerjalne študije in po potrebi druge smernice v zvezi z dobro prakso za dodeljevanje radiofrekvenčnega spektra, dodeljevanje številk ali podeljevanje pravic do poti.

(95)  Pristojbine, naložene podjetjem za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, lahko vplivajo na odločitve glede uveljavljanja takih pravic in glede najboljšega načina uporabe virov radiofrekvenčnega spektra. Zaradi zagotavljanja optimalne, učinkovite uporabe bi morale države članice zato pri določanju pridržanih cen ▌ zagotoviti, da te cene ▌odražajo alternativno uporabo vira in dodatne stroške v povezavi z izpolnjevanjem pogojev odobritve, naloženih za spodbujanje ciljev politike, za katere ni razumno pričakovati, da bodo izpolnjeni v skladu z običajnimi komercialnimi standardi, na primer pogoji ozemeljske pokritosti.

(96)  Optimalna uporaba virov radiofrekvenčnega spektra je odvisna od razpoložljivosti ustreznih omrežij in pripadajočih naprav. Zato bi bilo treba pri pristojbinah za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra in vgradnje naprav upoštevati potrebo po stalnem razvoju infrastrukture, da se doseže najbolj učinkovita uporaba virov. Države članice bi morale zato določiti načine plačila pristojbin za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra v povezavi z dejansko razpoložljivimi viri na način, ki bo podpiral naložbe, potrebne za spodbujanje takega razvoja. Načini plačila bi morali biti določeni na objektiven, pregleden, sorazmeren in nediskriminatoren način pred začetkom postopkov za podelitev pravic do uporabe spektra, pristojbine pa bi morale biti jasno določene.

(97)  Za odobritev pravic za vgradnjo naprav bi bilo treba zagotoviti pravočasne, nediskriminatorne in pregledne postopke, da se zajamčijo pogoji za pošteno in učinkovito konkurenco. Ta direktiva ne posega v nacionalne predpise, ki urejajo razlastitev ali uporabo zemljišč, običajno uresničevanje lastninskih pravic, običajno uporabo javne domene, ali v načelo nevtralnosti v zvezi s predpisi v državah članicah, ki urejajo lastninskopravna razmerja.

(98)  Dovoljenja, izdana ponudnikom elektronskih komunikacijskih omrežij, in storitve, ki jim omogočajo dostop do javne ali zasebne lastnine, so ključni dejavniki za vzpostavitev elektronskih komunikacijskih omrežij ali novih omrežnih elementov. Nepotrebna zapletenost in zamude v postopkih podeljevanja pravic do poti lahko zato pomenijo pomembno oviro za razvoj konkurence. Zato bi bilo treba poenostaviti način, na katerega pooblaščena podjetja pridobivajo pravice do poti. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost, da usklajujejo pridobivanje pravic do poti in na svojih spletnih mestih omogočiti dostop do ustreznih informacij.

(99)  Okrepiti je treba pristojnosti držav članic do imetnikov pravic do poti, da bi se na pošten, učinkovit in okoljsko odgovoren način ter neodvisno od obveznosti operaterja s pomembno tržno močjo zagotovila uvedba ali postavitev novega omrežja, ki bo zagotovilo dostop do njegovega elektronskega komunikacijskega omrežja. Izboljšanje souporabe infrastrukture lahko zniža okoljske stroške uvedbe elektronske komunikacijske infrastrukture ter služi javnemu zdravju, javni varnosti in izpolnjuje cilje prostorskega načrtovanja. Pristojni organi bi morali biti pooblaščeni, da lahko od podjetij, ki so bila deležna pravic za vgradnjo naprav na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim, po primerno dolgem javnem posvetovanju, v katerem bi morale imeti vse zainteresirane strani priložnost izraziti svoje stališče, zahtevajo souporabo naprav ali zemljišč (vključno s fizično kolokacijo), na posebnih območjih, kjer je souporaba potrebna zaradi splošnega interesa. Gre za primere, kadar je na primer podtalje prezasičeno ali kadar je treba prečkati naravno prepreko. Pristojni organi bi zlasti lahko odredili souporabo omrežnih elementov in pripadajočih naprav, kot so cevni vodi, kanali, drogovi, vstopni jaški, priključne omarice, antene, stolpi in druge podporne konstrukcije, zgradbe ali vhodi v zgradbe, ter boljše usklajevanje javnih del na okoljevarstvenih temeljih ali temeljih javnega reda. Nasprotno pa bi morali nacionalni regulativni organi opredeliti pravila za razdelitev stroškov za souporabo zmogljivosti ali zemljišč in zagotovitev, da se tveganje ustrezno porazdeli med ustrezna podjetja. Ob upoštevanju obveznosti iz Direktive 2014/61/EU bi morali pristojni organi, zlasti lokalni organi, v sodelovanju z nacionalnimi regulativnimi organi vzpostaviti tudi ustrezne postopke usklajevanja v zvezi z javnimi deli ter drugimi zmogljivostmi ali zemljišči; ti lahko vključujejo postopke, s katerimi se zagotovi, da imajo zainteresirane strani dostop do informacij o ustreznih javnih zgradbah ali zemljiščih ter javnih delih, ki so v teku oziroma načrtovana, da so pravočasno obveščene o teh delih ter da je souporaba omogočena v največji možni meri.

(100)  Kadar morajo mobilni operaterji souporabljati stolpe ali drogove iz okoljevarstvenih razlogov, lahko taka predpisana souporaba povzroči zmanjšanje najvišjih prenesenih močnostnih nivojev, ki jih sme vsak operater uporabljati zaradi javnega zdravja, to pa spet utegne zahtevati, da operaterji postavijo več oddajnih postaj in tako zagotovijo pokritost vse države. Pristojni organi bi si morali prizadevati uskladiti ustrezne okoljevarstvene in javnozdravstvene dejavnike ob upoštevanju previdnostnega pristopa iz Priporočila Sveta št. 1999/519/ES.

(101)  Radiofrekvenčni spekter je redek javni vir, ki ima pomembno javno in tržno vrednost. Je temeljni pogoj za radioelektronska komunikacijska omrežja in storitve, zato bi ga morali nacionalni regulativni organi, če se uporablja za ta omrežja in storitve, učinkovito razporediti in dodeliti po usklajenih skupnih ciljih in načelih, ki urejajo njegovo delovanje, ter v skladu z objektivnimi, preglednimi in nediskriminatornimi merili, pri čemer upoštevajo demokratične, socialne, jezikovne in kulturne interese, povezane z uporabo frekvenc. Okvir za usklajevanje radiofrekvenčnega spektra vzpostavlja Odločba 676/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o pravnem okviru za politiko radijskega spektra v Evropski skupnosti (Odločba o radijskem spektru)(23).

(102)  Dejavnosti v zvezi s politiko radiofrekvenčnega spektra v Uniji ne bi smele posegati v ukrepe, sprejete na ravni Unije ali na nacionalni ravni v skladu s pravom Unije za namen doseganja ciljev splošnega interesa, zlasti v zvezi z ureditvijo vsebin ter avdiovizualno in medijsko politiko in pravico držav članic, da organizirajo in uporabljajo svoj radiofrekvenčni spekter za javni red, javno varnost in obrambo. Glede na to, da uporaba spektra za vojaške in druge namene nacionalne javne varnosti vpliva na dostopnost spektra za notranji trg, bi morala politika radiofrekvenčnega spektra upoštevati vse sektorje in vidike politike Unije ter uravnavati njihove potrebe ob spoštovanju pravic držav članic.

(103)  Zagotavljanje maksimalne pokritosti z najzmogljivejšimi omrežji v vsaki državi članici je bistvenega pomena za gospodarski in socialni razvoj, sodelovanje v javnem življenju ter socialno in teritorialno kohezijo. Glede na to, da uporaba elektronskih komunikacij postaja sestavni del evropske družbe in blaginje, bi se pri doseganju pokritosti po vsej EU, da bi dosegli skoraj 100-odstotno pokritost državljanov Unije, morali opreti na to, da bodo države članice uvedle ustrezne zahteve glede pokritosti, ki bi morale biti prilagojene vsakemu pokritemu območju in omejene sorazmerno bremenu, da ponudnikov storitev ne bi ovirale pri uvajanju. Neprekinjeno ozemeljsko pokritost in povezljivost med državami članicami bi bilo treba čim bolj povečati in zagotoviti zanesljivost, da bi spodbudili storitve in aplikacije ▌ kot so povezani avtomobili in e-zdravje. Zato bi bilo treba uresničevanje obveznosti glede pokritosti s strani pristojnih organov koordinirati na ravni Unije. Ob upoštevanju nacionalnih posebnosti bi bilo treba koordinacijo omejiti na splošna merila, ki bi se uporabila pri opredeljevanju in merjenju obveznosti glede pokritosti, kot so gostota prebivalstva ali topografske in topološke značilnosti.

(104)  Po vsej Uniji bi bilo treba dosledno zagotavljati, da državljani ne bodo izpostavljeni elektromagnetnemu polju v meri, ki bi ogrožala javno zdravje, ob posebnem upoštevanju previdnostnega pristopa iz Priporočila Sveta št. 1999/519/ES(24), da bi zagotovili skladne uvedbene pogoje. Pri zelo visoko zmogljivih omrežjih bi morale države članice po potrebi uporabiti postopek iz Direktive 2015/1535/EU, tudi zato, da bi deležnikom zagotovili preglednost, drugim državam članicam in Komisiji pa možnost za odziv.

(105)  Potrebe po usklajevanju in koordinaciji spektra ter regulaciji opreme, ki jo spremlja standardizacija, se dopolnjujejo; da bi uspešno dosegli njihov skupni cilj, jih je treba tesno usklajevati in pri tem sodelovati s skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra. Vsebinska koordinacija in časovno načrtovanje mandatov v Evropski konferenci poštnih in telekomunikacijskih uprav v okviru Odločbe o radijskem spektru ter zahteve za standardizacijo organom za standardizacijo, kot je Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde, tudi glede parametrov radijskih sprejemnikov, bi morala lajšati uvajanje prihodnjih sistemov, podpirati možnosti souporabe spektra ter zagotavljati učinkovito upravljanje spektra. V vseh standardih, specifikacijah ali priporočilih glede omrežnih elementov in pripadajočih fiksnih ali mobilnih naprav, bi se morale, kolikor mogoče, upoštevati vse obveznosti dostopa, ki jih bo morda treba uvesti v skladu s to direktivo.

(106)  Zahteva po usklajenem radiofrekvenčnem spektru ni enotna v vseh delih Unije. Kadar ni povpraševanja po usklajenem pasu na regionalni ali nacionalni ravni, bi države članice lahko izjemoma imele možnost, da bi dopustile alternativne uporabe pasu, dokler ni povpraševanja in ob upoštevanju, da alternativna uporaba ne posega v usklajeno uporabo navedenega pasu s strani drugih držav članic ter da se to preneha, ko pride do povpraševanja po usklajeni uporabi.

(107)  S tehnološko in storitveno nevtralnimi odobritvami je bila omogočena prožnost upravljanja in dostopa do spektra, da bodo lahko uporabniki spektra izbrali najboljše tehnologije in storitve za uporabo v frekvenčnih pasovih, ki so opredeljeni kot razpoložljivi za elektronske komunikacijske storitve v ustreznih nacionalnih načrtih za razporeditev frekvenc v skladu s pravom Unije („načeli tehnološke nevtralnosti in nevtralnosti storitev“). Upravna določitev tehnologij in storitev bi se morala uporabljati samo, ko gre za cilje splošnega interesa, in morala bi biti jasno utemeljena, treba pa bi jo bilo tudi redno pregledovati.

(108)  Omejitve načela tehnološke nevtralnosti bi morale biti ustrezne in utemeljene s potrebo po preprečevanju škodljivega motenja, na primer z uvedbo emisijskih mask in ravni moči, po zagotovitvi varovanja javnega zdravja z omejitvijo izpostavljenosti javnosti elektromagnetnim poljem, pravilnega delovanja storitev z ustrezno ravnjo tehnološke kakovosti storitev, pri čemer ni nujno izključena možnost uporabe več kot ene storitve v istem frekvenčnem pasu, pravilne souporabe spektra, zlasti tam, kjer je njegova uporaba dovoljena samo na podlagi splošnih odobritev, in učinkovite uporabe spektra, ali s potrebo po uresničitvi cilja splošnega interesa v skladu s pravom Unije.

(109)  Uporabnikom spektra bi morali omogočiti tudi svobodno izbiro storitev, ki jih želijo ponuditi prek spektra. Po drugi strani bi morali biti dopuščeni ukrepi, ki zahtevajo zagotovitev posebne storitve za izpolnitev jasno opredeljenih ciljev splošnega interesa, kot sta varovanje življenja, potreba po spodbujanju socialne, regionalne in teritorialne kohezije ali preprečevanje neučinkovite uporabe spektra, če so potrebni in sorazmerni. Med temi cilji bi morali biti spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti ter pluralnosti medijev, kot so jih opredelile države članice v skladu s pravom Unije. Razen kadar je to nujno za varovanje življenja ali izjemoma zaradi izpolnjevanja drugih ciljev splošnega interesa, kakor jih opredelijo države članice v skladu s pravom Unije, odstopanja ne bi smela povzročiti izključne uporabe določenih storitev, temveč bi jim morala dajati prednost, tako da lahko v istem pasu po možnosti hkrati obstajajo druge storitve ali tehnologije. Za opredelitev področja uporabe in narave vsakega odstopanja za spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti in pluralnosti medijev so pristojne države članice.

(110)  Ker je razporeditev spektra posameznim tehnologijam ali storitvam odstopanje od načel tehnološke nevtralnosti in nevtralnosti storitev ter zmanjšuje svobodo izbire ponujenih storitev ali uporabljenih tehnologij, bi moral biti vsak predlog za razporeditev pregleden, poleg tega pa bi se bilo treba o njem javno posvetovati.

(111)  V izjemnih primerih, kadar se države članice odločijo omejiti prosto ponudbo elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev na podlagi javnega reda, javne varnosti ali javnega zdravja, bi morale razloge za omejitev obrazložiti.

(112)  Radiofrekvenčni spekter bi bilo treba upravljati, da se prepreči škodljivo motenje. Osnovni pojem škodljivega motenja bi bilo treba zato pravilno opredeliti ter tako omejiti regulativne posege in preprečiti motnje, ob upoštevanju potrebe, da se v omrežno opremo in naprave končnih uporabnikov vgradi odporna sprejemniška tehnologija. V pravilniku o radiokomunikacijah Mednarodne zveze za telekomunikacije so škodljive motnje med drugim opredeljene kot motnje, ki ogrožajo delovanje varnostnih storitev, ki jih opredeljuje kot radiokomunikacijske storitve, ki se trajno ali začasno uporabljajo za zaščito človeškega življenja ali lastnine; za zaščito življenja ali lastnine bi se bilo treba škodljivim motnjam zato izogibati zlasti v kritičnih razmerah, ko je ogroženo delovanje varnostnih storitev. Po opredelitvi Mednarodne zveze za telekomunikacije to vključuje radijsko ugotavljanje položaja, ki je bistvenega pomena za promet in navigacijo, zajemati pa bi morala vse ključne vidike delovanja elektronskih komunikacijskih storitev ali omrežij, ko sta ogrožena življenje ali lastnina, tudi zunaj področja prometa, na primer pri zdravstvenih storitvah. Prevoz ima močan čezmejni element in njegova digitalizacija prinaša izzive. Vozila (podzemna železnica, avtobusi, avtomobili, tovornjaki, vlaki itd.) postajajo čedalje bolj samostojni in povezani. Na enotnem trgu EU vozila lažje potujejo prek nacionalnih meja. Zanesljiva komunikacija in izogibanje škodljivemu motenju sta bistvena za varno in dobro upravljanje vozil in njihovih komunikacijskih postaj.

(113)  Ob naraščajočem povpraševanju po spektru in novih različnih aplikacijah in tehnologijah, zaradi katerih je potreben prožnejši dostop in uporaba spektra, bi države članice morale spodbujati souporabo spektra z določanjem najprimernejših režimov odobritve za različne scenarije ter opredelitvijo ustreznih in preglednih pravil in njihovih pogojev. Souporaba spektra čedalje bolj zagotavlja njegovo uspešno in učinkovito uporabo, s tem da številnim neodvisnim uporabnikom ali uporabam dopušča, da v okviru različnih pravnih ureditev dostopajo do istega frekvenčnega pasu, tako da omogočajo dostopnost dodatnih virov spektra, povečujejo učinkovitost uporabe in lajšajo dostop do spektra za nove uporabnike. Souporaba lahko temelji na splošni odobritvi ali dovoljenja oproščeni uporabi, ki pod posebnimi pogoji souporabe številnim uporabnikom omogoča dostop do istega spektra in njegovo uporabo v različnih geografskih območjih ali v različnih obdobjih. Temelji lahko tudi na individualni pravici uporabe v okviru ureditve, kot je licencirani sodostop, kjer se vsi uporabniki (z obstoječim uporabnikom in novimi uporabniki) strinjajo s pogoji sodostopa, pod nadzorom pristojnih organov in na način, ki zagotavlja najnižjo zagotovljeno kakovost radiofrekvenčnega prenosa. Kadar je souporaba na voljo pod različnimi režimi odobritve, države članice ne bi smele določati zelo različnih obdobij za takšno uporabo pod različnimi režimi odobritve.

(113a)  Splošne odobritve za uporabo spektra lahko olajšajo najučinkovitejšo uporabo spektra ter v nekaterih primerih spodbudijo inovacije, medtem ko so v nekaterih posebnih okoliščinah verjetno najprimernejši sistem odobritve individualne pravice do uporabe spektra. Individualne pravice so na primer lahko primernejše, kadar je to učinkovitejše zaradi ugodnih lastnosti širjenja radiofrekvenčnega spektra ali pričakovanega močnostnega nivoja prenosa. Enako bi moralo veljati tudi v primerih, kadar je geografska gostota uporabe visoka oziroma je radiofrekvenčni spekter nenehno v uporabi. Prav tako bi bilo treba o individualnih pravicah do uporabe premisliti v okoliščinah, v katerih zaradi zahtevane kakovosti storitev s splošnimi odobritvami ni mogoče rešiti težav z motnjami. Kadar lahko tehnični ukrepi za izboljšanje ravni odpornosti sprejemnika omogočijo uporabo splošnih odobritev ali souporabo spektra, jih je treba uporabiti in se izogibati sistematični uporabi določb glede nezaščite in nemotenja.

(114)  Za zagotovitev predvidljivosti in zaščito pravne varnosti in naložbene stabilnosti bi države članice morale vnaprej opredeliti ustrezna merila za določitev skladnosti s cilji učinkovite uporabe spektra s strani imetnikov pravic, kadar izvajajo pogoje, vezane na individualne pravice uporabe in splošne odobritve. Zainteresirane strani bi bilo treba vključiti v opredeljevanje pogojev in jih na pregleden način obvestiti o načinu ocenjevanja izpolnjevanja njihovih obveznosti.

(115)  Glede na pomen tehničnih inovacij bi morale države članice imeti tudi možnost zagotoviti pravice uporabe spektra v poskusne namene pod posebnimi omejitvami in pogoji, ki jih izrecno utemeljuje poskusna narava teh pravic.

(116)  Souporaba infrastrukture omrežja in v nekaterih primerih souporaba spektra lahko omogočata uspešnejšo in učinkovitejšo uporabo radiofrekvenčnega spektra ter zagotavljata hitro uvedbo omrežij, zlasti na manj gosto poseljenih območjih. Pristojni organi bi pri opredeljevanju pogojev, ki se navezujejo na pravice uporabe radiofrekvenčnega spektra, morali razmisliti tudi o dopustitvi oblik souporabe ali koordinacije med podjetji, ki bi zagotovile uspešne in učinkovite uporabe spektra ali skladnost z obveznostmi pokritosti, ob upoštevanju načel konkurenčnega prava.

(117)  Tržni pogoji kot tudi relevantnost in število akterjev se lahko med državami razlikujejo. Ker je ob določanju pogojev za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra tudi dobra priložnost za prilagoditev nacionalnim posebnostim, jih je treba ustrezno upoštevati. Načine uresničevanja teh obveznosti pa bi bilo treba koordinirati na ravni EU s pomočjo izvedbenih ukrepov Komisije in tako zagotoviti usklajen pristop pri obravnavanju podobnih izzivov po vsej EU.

(118)  Zahteve po nevtralnosti storitev in tehnološki nevtralnosti pri dodeljevanju pravic do uporabe skupaj z možnostjo za prenos pravic med podjetji povečujejo svobodo in sredstva za zagotavljanje storitev elektronskih komunikacij javnosti, s čimer pospešujejo tudi doseganje ciljev splošnega interesa. Ta direktiva ne posega v odločanje o tem, ali se radiofrekvenčni spekter dodeli neposredno ponudnikom elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ali subjektom, ki ta omrežja ali storitve uporabljajo. Taki subjekti so lahko ponudniki radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin. Odgovornost za skladnost s pogoji, vezanimi na pravice do uporabe radijske frekvence, in ustreznimi pogoji, povezanimi s splošno odobritvijo, bi moralo v vsakem primeru imeti podjetje, ki mu je bila pravica uporabe radiofrekvenčnega spektra podeljena. Nekatere obveznosti, naložene radiodifuzijskim hišam za zagotavljanje avdiovizualnih medijskih storitev, lahko zahtevajo uporabo posebnih meril in postopkov za dodeljevanje pravic do uporabe spektra, da se izpolni posebni cilj splošnega interesa, ki ga določijo države članice v skladu s pravom Unije. Vendar pa bi moral biti postopek za dodelitev teh pravic vedno objektiven, pregleden, nediskriminatoren in sorazmeren. Sodna praksa Sodišča Evropske unije zahteva, da morajo biti vse nacionalne omejitve pravic, ki jih zagotavlja člen 56 Pogodbe o delovanju Evropske unije, objektivno utemeljene, sorazmerne in da ne smejo presegati tistega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev. Poleg tega se spekter, ki ni bil dodeljen na podlagi odprtega razpisnega postopka, ne bi smel uporabljati v druge namene, kot za cilje splošnega interesa, za kar je bil dodeljen. V takem primeru bi bilo treba zainteresiranim stranem dati možnost, da v razumnem času izrazijo svoje stališče. Države članice bi morale kot del postopka reševanja vloge za podelitev pravic preveriti, ali bo prosilec lahko izpolnil pogoje, ki bodo povezani s podeljenimi pravicami. Ti pogoji bi se morali odražati v merilih za upravičenost, določenih na objektiven, pregleden, sorazmeren in nediskriminatoren način pred začetkom vsakega konkurenčnega izbirnega postopka. Za namene uporabe teh meril se lahko od prosilca zahteva, da predloži potrebne informacije, s katerimi dokaže svojo zmožnost izpolnjevanja teh pogojev. Če prosilec teh informacij ne predloži, se lahko vloga za podelitev pravic uporabe radijske frekvence zavrne.

(119)  Države članice bi morale pred dodelitvijo pravice naložiti preverjanje tistih elementov, ki jih skrbni vlagatelj lahko razumno utemelji, ob upoštevanju, da je radiofrekvenčni spekter redek javni vir s pomembno javno in tržno vrednostjo. To ne posega v možnost naknadnega preverjanja izpolnjevanja meril za upravičenost, na primer tistih mejnikov, kjer meril na začetku ne bi bilo mogoče razumno izpolniti. Da bi zaščitile dejansko in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra, države članice ne bi smele podeliti pravic, kadar njihovo preverjanje pokaže vlagateljevo nezmožnost izpolnjevanja pogojev, brez poseganja v možnost dopustitve časovno omejene poskusne uporabe. Dovolj dolgo trajanje odobritve uporabe spektra bi moralo povečati naložbeno predvidljivost, s čimer bi se pospešila postavitev omrežja in boljše storitve, ter stabilnost, ki bi spodbudila trgovanje s spektrom in njegov zakup. Kadar spekter ni odobren za nedoločen čas, bi bilo treba pri trajanju odobritve upoštevati želene cilje in bi moralo biti dovolj dolgo, da se omogoči povrnitev naložbe. Medtem ko daljše trajanje lahko zagotovi naložbeno predvidljivost, bodo ukrepi za zagotovitev dejanske ali učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra, kot je pooblastilo pristojnega organa, da spremeni ali odvzame pravico v primeru neizpolnjevanja pogojev, vezanih na pravice do uporabe, ali pospeševanje trgovanja in zakupovanja radiofrekvenčnega spektra, služili preprečevanju nepravičnega kopičenja radiofrekvenčnega spektra in podpirali večjo prožnost pri distribuciji virov spektra. Tudi večja uporaba letnih provizij je eden od načinov, kako zagotoviti stalno ocenjevanje uporabe spektra s strani imetnika pravice.

(120)  Pri odločanju, ali obnoviti že odobrene pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, bi pristojni organi morali upoštevati, v kolikšnem obsegu bi obnovitev prispevala k izpolnitvi cilja regulativnega okvira in drugih ciljev v okviru nacionalnega prava ali prava Unije. Vsaka tovrstna odločitev bi morala biti predmet odprtega, nediskriminatornega in preglednega postopka ter bi morala temeljiti na pregledu, kako so izpolnjeni pogoji, vezani na ustrezne pravice. Države članice bi morale pri ocenjevanju potrebe po obnovitvi pravic do uporabe pretehtati konkurenčni učinek podaljšanja že dodeljenih pravic in spodbujanje učinkovitejšega izkoriščanja ali inovativnih novih uporab, ki bi lahko bile posledica pasu, odprtega za nove uporabnike. Pristojni organi lahko glede tega sami določajo in dopustijo samo omejeno razširitev, da bi preprečili resno motnjo uveljavljene uporabe. Medtem ko bi odločitve o tem, ali razširiti pravice, dodeljene pred veljavnostjo te direktive, morale spoštovati vsa že veljavna pravila, bi morale države članice zagotoviti tudi, da ne bi posegali v cilje te direktive.

(121)  Pri obnavljanju obstoječih pravic do uporabe bi države članice morale skupaj z oceno potrebe po obnovitvi pravice pregledati ustrezne pristojbine, z namenom zagotovitve, da bi pristojbine tudi v prihodnje spodbujale optimalno uporabo, pri čemer bi med drugim upoštevale tehnološki in tržni razvoj. Za namene pravne varnosti je za vsakršno prilagoditev obstoječih pristojbin primerno, da je osnovana na enakih načelih, kot veljajo za odobritev novih pravic do uporabe.

(122)  Spodbujanje nadaljnje učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra, ki je že bila dodeljena, lahko zagotavlja učinkovito upravljanje spektra. Da bi imetnikom pravic zagotovili pravno varnost, bi bilo treba možnost obnovitve pravic do uporabe obravnavati pravočasno pred prenehanjem pravic. V interesu nepretrganega upravljanja virov bi moralo biti pristojnim organom omogočeno, da obnovitev pravic obravnavajo na svojo lastno pobudo ali na zahtevo imetnika. Obnovitev pravic do uporabe se ne sme podeliti proti volji imetnika.

(123)  Prenos pravic do uporabe spektra je lahko uspešen način za učinkovitejšo uporabo spektra. Zaradi prožnosti in učinkovitosti ter da bi omogočili tržno ovrednotenje spektra bi morale države članice same po sebi uporabnikom spektra dovoliti, da prenašajo ali dajejo v zakup svoje pravice do uporabe spektra tretjim osebam, in sicer po preprostem postopku in pod pogoji, vezanimi na te pravice in konkurenčna pravila, ter pod nadzorom odgovornih nacionalnih regulativnih organov. Da bi omogočili takšne prenose in zakupe, ob spoštovanju harmonizacijskih ukrepov iz Odločbe o radijskem spektru, bi morale države članice tudi obravnavati zahteve, da se pravice do spektra porazdelijo ali razčlenijo, pogoji uporabe pa pregledajo.

(124)  O ukrepih, ki so ob podeljevanju in obnavljanju pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra posebej sprejeti, da bi spodbujali konkurenco, bi morali odločati nacionalni regulativni organi, ki imajo potrebno ekonomsko, tehnično in tržno znanje. Pogoji za dodelitev spektra lahko vplivajo na konkurenčne razmere na trgih elektronskih komunikacij in pogoje za vstop. Omejen dostop do spektra, zlasti kadar je redek, lahko ustvarja ovire za vstop na trg ali naložbe, uvajanje omrežja, ponudbo novih storitev ali aplikacij, inovacije in konkurenco. Tudi nove pravice do uporabe, vključno s tistimi, ki so pridobljene s prenosom ali zakupom, ter uvedba novih prožnejših meril za uporabo spektra lahko vplivajo na obstoječo konkurenco. Kadar se nekateri pogoji za spodbujanje konkurence neupravičeno uporabljajo, lahko učinkujejo ravno obratno. Spektrske kapice in rezervacije spektra lahko na primer ustvarijo umetno pomanjkanje spektra, obveznosti veleprodajnega dostopa lahko ob pomanjkanju tržne moči neupravičeno omejujejo poslovne modele, omejitve prenosov pa preprečujejo razvoj sekundarnih trgov. Zato je za določitev pogojev potrebno dosledno in objektivno preverjanje konkurence, ki bi ga bilo treba dosledno uporabljati. Uporaba takih ukrepov bi zato morala temeljiti na poglobljeni in objektivni oceni trga in konkurenčnih pogojev na trgu s strani nacionalnih regulativnih organov. Vendar bi morali nacionalni organi vedno zagotoviti uspešno in učinkovito uporabo spektra in preprečiti škodovanje konkurenci s protikonkurenčnim kopičenjem.

(125)  Na podlagi mnenja skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra je lahko sprejetje skupnega roka za dovolitev uporabe pasu, ki je bil usklajen v okviru Odločbe o radijskem spektru, nujno, če se želimo izogniti čezmejnim motnjam, ter koristno, da bi lahko do konca izkoristili povezane tehnične harmonizacijske ukrepe za trg opreme ter uvedbo zelo visoko zmogljivega elektronskega komunikacijskega omrežja in storitev. Za večji prispevek k ciljem tega okvira in za lažjo koordinacijo bi morala skupne roke določiti Komisija s svojimi izvedbenimi akti. Poleg 700-megaherčnega pasu bi lahko skupni najdaljši roki zajemali zlasti spekter v pasovih 3,4–3,8 GHz in 24,25–27,5 GHz, ki jih je skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra v svojem mnenju, v katerem obravnava s spektrom povezane vidike za brezžične sisteme naslednje generacije (5G), opredelila kot „pionirske“ pasove za uporabo do leta 2020, pa tudi dodatne pasove nad 24 GHz, kot so 31,8–33,4 GHz in 40,5–43,5 GHz, ki se lahko po mnenju skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra morda uporabijo za 5G v Evropi. Pri pogojih za dodelitev v dodatnih pasovih nad 24 GHz je treba upoštevati potencialne možnosti za souporabo spektra z uveljavljenimi uporabniki.

(126)  Kadar je povpraševanje po pasu radiofrekvenčnega spektra večje od razpoložljivosti, država članica pa posledično sklene, da je pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra treba omejiti, bi bilo treba uporabiti ustrezne in pregledne postopke za podelitev teh pravic, da bi se preprečila vsakršna diskriminacija in optimizirala uporaba omejenega vira. Omejitev bi morala biti upravičena, sorazmerna in osnovana na poglobljeni oceni tržnih pogojev, pri čemer bi bilo treba ustrezno upoštevati skupne koristi za uporabnike ter nacionalne cilje in cilje notranjega trga. Cilji, ki vodijo postopke omejevanja, bi morali biti vnaprej jasno opredeljeni. Države članice bi se morale pri obravnavi najustreznejšega izbirnega postopka ter v skladu z usklajevalnimi ukrepi, sprejetimi na ravni Unije, pravočasno in pregledno posvetovati z zainteresiranimi stranmi o upravičenosti, ciljih in pogojih postopka. Države članice lahko za dodelitev radiofrekvenčnega spektra ali številk z izjemno gospodarsko vrednostjo med drugim uporabijo konkurenčne ali primerljive izbirne postopke. Pri upravljanju teh postopkov bi morali nacionalni regulativni organi upoštevati cilje te direktive. Če država članica meni, da lahko da na voljo nadaljnje pravice v pasu, bi morala začeti temu namenjen postopek.

(127)  Močna rast povpraševanja po radiofrekvenčnem spektru in povpraševanja končnih uporabnikov po širokopasovnih zmogljivostih zahteva rešitve, ki omogočajo alternativne, dopolnilne in spektrsko učinkovite rešitve za dostop, vključno z brezžičnimi dostopovnimi sistemi majhne moči, ki obratujejo v majhnem dosegu, kot so radijska lokalna omrežja (RLAN) in omrežja majhnih celičnih dostopovnih točk majhne moči. Takšni dopolnilni brezžični dostopovni sistemi, zlasti javno dostopne dostopovne točke RLAN, končnim uporabnikom omogočajo boljši dostop do interneta, mobilnim operaterjem pa razbremenitev mobilnega prometa. Omrežja RLAN uporabljajo harmoniziran radiofrekvenčni spekter, ne da bi za to potrebovala individualno odobritev ali pravico do uporabe radiofrekvenčnega spektra. Večino dostopovnih točk RLAN zaenkrat uporabljajo zasebni uporabniki kot lokalno brezžično podaljšanje njihove širokopasovne povezave. Končnim uporabnikom se v okviru omejitev naročniškega razmerja za dostop do interneta ne bi smela preprečevati delitev dostopa do njihovega omrežja RLAN z drugimi, zato da bi se zlasti na gosto poseljenih območjih povečalo število razpoložljivih dostopovnih točk, čim bolj povečala zmogljivost brezžičnega podatkovnega prenosa s ponovno uporabo radiofrekvenčnega spektra in vzpostavila stroškovna učinkovita dopolnilna brezžična širokopasovna infrastruktura, ki bi bila dostopna drugim končnim uporabnikom. Zato bi bilo treba odpraviti nepotrebne omejitve za uvedbo in medsebojno povezovanje dostopovnih točk RLAN. Javni organi ali ponudniki javnih storitev, ki uporabljajo omrežja RLAN v svojih prostorih za svoje osebje, obiskovalce ali stranke, npr. za olajšanje dostopa do storitev e-uprave, informacije o javnem prevozu ali upravljanje cestnega prometa, bi lahko dostop do dostopovnih točk za splošno rabo zagotavljali tudi državljanom, in sicer kot pomožne storitve ob storitvah, ki jih v teh prostorih ponujajo javnosti, in do obsega, ki ga dopuščajo pravila o konkurenci in javnem naročanju. Poleg tega lahko za ponudnika lokalnega dostopa do elektronskih komunikacijskih omrežij na zasebnem zemljišču ali v njegovi bližini ali omejenem javnem območju ali v njegovi bližini na nekomercialni osnovi ali v primeru pomožne storitve za drugo dejavnost, ki ni odvisna od takšnega dostopa (kot so točke RLAN, dane na voljo strankam drugih komercialnih dejavnosti ali splošni javnosti na tem območju), veljajo zahteve glede skladnosti s splošnimi odobritvami za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, vendar zanje ne bi smeli veljati drugi pogoji ali zahteve dodatno k splošnim odobritvam, ki se uporabljajo za ponudnike javnih komunikacijskih omrežij ali storitev, ali dodatno k obveznostim za končne uporabnike ali medomrežno povezovanje. Vendar bi za takšnega ponudnika morala še naprej veljati pravila v zvezi z odgovornostjo iz člena 12 Direktive 2000/31/ES o elektronskem poslovanju(25). Pojavljajo se nove tehnologije, kot je LiFi, ki bodo dopolnile zmogljivosti sedanjega radiofrekvenčnega spektra omrežij RLAN in brezžične dostopovne točke z vključitvijo optičnih vidnih svetlobnih dostopovnih točk ter vodile k hibridnim lokalnim omrežjem, ki omogočajo optično brezžično komunikacijo.

(128)  Ker so maloobmočne brezžične dostopovne točke majhne moči zelo majhne in se zanje uporablja nevsiljiva oprema, podobna tisti za domače usmerjevalnike RLAN, in upoštevajoč njihov pozitivni učinek na uporabo spektra in razvoj brezžičnih komunikacij, bi bilo treba njihove tehnične specifikacije, kot je izhodna moč, določiti na ravni Unije sorazmerno za lokalno uvedbo, njihova uporaba pa bi morala biti pogojena samo s splošnimi odobritvami, razen za omrežja RLAN, za katere ne bi smele veljati zahteve v zvezi z odobritvijo, ki bi presegale to, kar je potrebno za uporabo radiofrekvenčnega spektra, vse dodatne omejitve v okviru individualnega načrtovanja ali drugih dovoljenj pa bi morale biti čim manjše.

(128a)  Številni končni uporabniki, ki potrebujejo povezljivost za uporabo e-upravljanja, e-prometa in drugih storitev, vsak dan obiskujejo in uporabljajo javne zgradbe ter drugo javno infrastrukturo. Druga javna infrastruktura (kot so ulične svetilke, semaforji itd.) zaradi svoje gostote in podobnih značilnosti omogoča dragocena mesta za uvajanje malih celic. Operaterjem je treba omogočiti dostop do teh javnih objektov, da bi ustrezno zadostili povpraševanju. Zato bi morale države članice zagotoviti, da bodo te javne zgradbe in druga javna infrastruktura pod razumnimi pogoji na voljo za uvajanje malih celic, da se dopolni Direktiva 2014/61/EU. Ta direktiva temelji na funkcionalnem pristopu in nalaga obveznosti glede dostopa do fizične infrastrukture le v primerih, kadar je ta del omrežja in kadar je v lasti ali uporabi omrežnega operaterja, zato številne zgradbe v lasti ali uporabi javnih organov niso vključene v področje njene uporabe. Nasprotno pa posebna obveznost ni potrebna za fizično infrastrukturo, kot so cevni vodi ali drogovi, ki se uporablja za inteligentne prometne sisteme v lasti omrežnih operaterjev (ponudnikov prevoznih storitev in/ali ponudnikov javnih komunikacijskih omrežij), in za gostiteljske dele omrežja, zato spada v področje uporabe Direktive 2014/61/EU.

(129)  Določbe te direktive v zvezi z dostopom in medsebojnim povezovanjem veljajo za omrežja, ki se uporabljajo za zagotavljanje javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev. Za nejavna omrežja ne veljajo obveznosti dostopa in medsebojnega povezovanja po tej direktivi, razen kadar pri izkoriščanju dostopa do javnih omrežij zanje utegnejo veljati pogoji, ki jih določijo države članice.

(130)  Pojem „dostop“ ima več pomenov, zato je treba natančno opredeliti, kako se uporablja v tej direktivi, ne da bi to posegalo v uporabo pojma v drugih aktih Unije. Operater je lahko lastnik osnovnega omrežja ali naprav ali pa lahko omrežje ali naprave delno ali v celoti najame.

(131)  Na odprtem in konkurenčnem trgu ne bi smelo biti omejitev, ki bi preprečevale podjetjem, da se dogovorijo o ureditvi dostopa in medomrežnega povezovanja, zlasti pri čezmejnih sporazumih, pri čemer je treba upoštevati pravila o konkurenci iz Pogodbe. V smislu doseganja učinkovitejšega, pravega vseevropskega trga z učinkovito konkurenco, večjo izbiro in konkurenčnimi storitvami za končne uporabnike bi morala podjetja, ki prejemajo zahteve za dostop ali medomrežno povezovanje od drugih podjetij, za katera se uporablja splošna odobritev, da javnosti zagotovijo elektronska komunikacijska omrežja in storitve, načeloma skleniti take sporazume na komercialni podlagi in se pogajati v dobri veri.

(132)  Na trgih, kjer še vedno obstajajo velike razlike v pogajalski moči med podjetji in kjer so nekatera podjetja pri izvajanju svojih storitev odvisna od infrastrukture, ki jo zagotavljajo drugi, je primerno vzpostaviti okvir, ki bo omogočal učinkovito delovanje trga. Kadar so komercialna pogajanja neuspešna, bi morali biti za zagotovitev primernega dostopa do storitev, medomrežnega povezovanja in interoperabilnosti storitev v interesu končnih uporabnikov pooblaščeni nacionalni regulativni organi. Zagotovijo lahko zlasti povezljivost med koncema, tako da podjetjem naložijo sorazmerne obveznosti, za katere je potrebna splošna odobritev, in nadzorujejo dostop do končnih uporabnikov. Nadzor nad sredstvi za dostop lahko pomeni lastništvo ali nadzor (fiksne ali mobilne) fizične povezave do končnega uporabnika in/ali zmožnost spremembe ali odvzema nacionalne številke ali številk, ki so potrebne za dostop do omrežne priključne točke končnega uporabnika. To bi se na primer zgodilo, če bi operaterji omrežja neupravičeno omejili izbiro končnega uporabnika pri dostopu do internetnih portalov in storitev.

(133)  Nacionalni regulativni organi bi morali ob upoštevanju načela nediskriminacije zagotoviti, da se lahko vsi operaterji, ne glede na velikost ali poslovni model, vertikalno integriranost ali ločenost, medsebojno povezujejo pod razumnimi pogoji, da zagotovijo povezljivost med koncema in dostop do svetovnega spleta.

(134)  Nacionalni pravni ali upravni ukrepi, s katerimi so določila in pogoji za dostop ali medomrežno povezovanje vezani na dejavnosti strani, ki zaprosi za medomrežno povezovanje, zlasti pa na višino njene naložbe v omrežno infrastrukturo in ne na opravljene storitve medomrežnega povezovanja ali dostopa, lahko izkrivljajo razmere na trgu in utegnejo zato biti nezdružljivi s pravili o konkurenci.

(135)  Operaterji omrežja, ki nadzorujejo dostop do svojih strank, nadzor izvajajo na podlagi enotnih številk ali naslovov iz objavljenega območja številčenja ali naslavljanja. Drugi operaterji omrežja morajo imeti možnost, da do teh strank posredujejo klice, torej morajo imeti možnost neposrednega ali posrednega medomrežnega povezovanja drug z drugim. Zato je primerno določiti pravice in obveznosti glede pogajanj o medomrežnem povezovanju.

(136)  Od interoperabilnosti imajo korist končni uporabniki in je pomemben cilj tega regulativnega okvira. Spodbujanje interoperabilnosti je eden od ciljev nacionalnih regulativnih organov, kot je določeno v tem okviru, kjer je tudi predvideno, da Komisija kot podlago za spodbujanje usklajevanja na področju elektronskih komunikacij objavi seznam standardov in/ali specifikacij, ki vključujejo zagotavljanje storitev, tehničnih vmesnikov in/ali omrežnih funkcij. Države članice bi morale spodbujati uporabo objavljenih standardov in/ali specifikacij v obsegu, ki je nujno potreben za zagotovitev interoperabilnosti storitev in za izboljšanje proste izbire za uporabnike.

(137)  Povezljivost med koncema in dostop do storitev v sili sta zaenkrat odvisna od tega, da končni uporabniki sprejmejo številčne medosebne komunikacijske storitve. Prihodnji tehnološki razvoj ali povečana uporaba številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev bi lahko privedla do nezadostne interoperabilnosti med komunikacijskimi storitvami. Zaradi tega bi se lahko pojavile znatne ovire za vstop na trg ali prepreke za prihodnje inovacije, ki bi občutno ogrozile dejansko povezljivost med koncema med končnimi uporabniki▌.

(138)  Kadar se pojavijo takšne težave v interoperabilnosti, lahko Komisija zaprosi za poročilo BEREC-a, ki bi moralo vsebovati dejansko oceno položaja na trgu na ravni Unije in držav članic. Komisija bi se na podlagi poročila BEREC-a in drugih razpoložljivih dokazov ter upoštevaje učinke na notranji trg morala odločiti, ali je potreben regulativni poseg nacionalnih regulativnih organov. Če Komisija meni, da bi nacionalni regulativni organi morali razmisliti o regulativnem posegu, lahko sprejme izvedbene ukrepe, v katerem opredeli vrsto in obseg možnih regulativnih posegov nacionalnih regulativnih organov, zlasti skupaj z ukrepi za uvedbo obvezne uporabe standardov ali specifikacij za vse ali samo za določene ponudnike. Pojma „evropski standard“ in „mednarodni standard“ sta opredeljena v členu 2 Uredbe (EU) št. 1025/2012(26). Nacionalni regulativni organi bi morali z vidika posebnih nacionalnih okoliščin oceniti, ali bi bil potreben in utemeljen poseg, da se zagotovi povezljivost med koncema ali dostop do storitev v sili, ter bi v tem primeru morali uvesti sorazmerne obveznosti v skladu z izvedbenimi ukrepi Komisije. Da se prepreči nastajanje ovir na notranjem trgu, države članice poleg teh izvedbenih ukrepov ne bi smele nalagati dodatnih obveznosti.

(139)  Kadar je podjetjem onemogočen dostop do ustreznih alternativ za nepodvojljiva sredstva do prve razdelilne točke in zato, da se spodbujajo konkurenčnost v korist končnih uporabnikov, bi morali biti nacionalni regulativni organi pooblaščeni za naložitev obveznosti dostopa vsem operaterjem, ne glede na njihovo tržno moč. V tem smislu bi morali nacionalni regulativni organi upoštevati vse tehnične in ekonomske ovire za prihodnje podvajanje omrežij. Tovrstne obveznosti pa utegnejo biti vsiljive, lahko zmanjševale spodbude za naložbe in imele ravno nasprotni učinek, namreč da bi okrepile položaj že prevladujočih akterjev, zato bi jih smeli sprejeti le, če bi bilo to upravičeno in sorazmerno za doseganje trajnostne konkurence na zadevnih trgih. Zgolj dejstvo, da že obstaja več kot ena tovrstna infrastruktura, se ne bi smelo nujno razumeti kot dokaz, da so ta sredstva podvojljiva. Prvo razdelilno točko bi bilo treba določiti na podlagi objektivnih meril.

(139a)  Omogočiti bi bilo treba, da se lahko naložijo obveznosti za zagotovitev dostopa do povezanih dopolnilnih storitev, namreč storitev dostopnosti, s katerimi se omogoči ustrezen dostop invalidnim končnim uporabnikom, storitev povezane televizije, ki podpirajo podatke, ter elektronskih programskih vodnikov, in sicer v takem obsegu, kot je potreben, da se končnim uporabnikom nekaterih radiodifuzijskih storitev zagotovi dostopnost.

(140)  Razširitev obveznosti dostopa na napeljave in kable onstran prve koncentracijske točke na območjih z majhno gostoto poseljenosti bi lahko bila upravičena ob hkratni omejitvi te obveznosti na točke, ki so čim bližje končnim uporabnikom, če se dokaže, da bi bilo onstran prve koncentracijske točke neizvedljivo tudi podvajanje.

(141)  V takšnih primerih je za izpolnjevanje načela sorazmernosti lahko za nacionalne regulativne organe ustrezno, da izločijo obveznosti onstran prve razdelilne točke, če bi obveznost dostopa, ki ne temelji na pomembni tržni moči, ogrozila poslovni model za nedavno vzpostavljene omrežne elemente, ali zaradi navzočnosti izvedljivih alternativnih načinov dostopa, ki bi bili ustrezni za zelo visoko zmogljiva omrežja.

(142)  Souporaba pasivne ▌infrastrukture, ki se uporablja pri zagotavljanju brezžičnih elektronskih komunikacijskih storitev ▌v skladu z načeli konkurenčnega prava je lahko še posebej uporabna za čim večjo zelo zmogljivo povezljivost v Uniji, zlasti na manj gosto poseljenih območjih, kjer je podvajanje neizvedljivo, končni uporabniki pa utegnejo biti prikrajšani za takšno povezljivost. Nacionalni regulativni organi bi izjemoma morali imeti možnost naložiti souporabo ali ▌lokaliziran dostop do gostovanja v skladu s pravom Unije, če je ta možnost nedvoumno določena v prvotnih pogojih za podelitev pravice do uporabe in če dokažejo koristi souporabe ▌v smislu premagovanja nepremostljivih ekonomskih ali fizičnih ovir in je torej dostop do omrežij ali storitev zelo pomanjkljiv ali ga sploh ni,, pri čemer upoštevajo več elementov, zlasti potrebo po pokritosti vzdolž glavnih prometnih poti, po izbiri in kakovostnejših storitvah za končne uporabnike ter potrebo po ohranjanju pobud za postavitev. Če končni uporabniki nimajo dostopa, souporaba pasivne infrastrukture pa sama po sebi ne zadošča za rešitev tega položaja, bi nacionalni regulativni organi morali imeti možnost, da naložijo obveznosti za souporabo aktivne infrastrukture.

(143)  Čeprav je v nekaterih okoliščinah sicer primerno, da nacionalni regulativni organ naloži obveznosti operaterjem, ki nimajo pomembne tržne moči, zato da bi se dosegli cilji, kot je povezljivost ali interoperabilnost storitev med koncema, pa je treba zagotoviti tudi, da se obveznosti naložijo v skladu z regulativnim okvirom in zlasti njegovimi postopki priglašanja.

(144)  Zgolj pravila o konkurenci morda ne zadostujejo za zagotovitev kulturne raznolikosti in medijskega pluralizma na področju digitalne televizije. Zaradi tehnološkega in tržnega razvoja mora obveznosti zagotavljanja pogojnega dostopa pod pravičnimi, primernimi in nediskriminatornimi pogoji redno preverjati bodisi država članica za svoj domači trg bodisi Komisija za Unijo, zlasti zato, da ugotovita, ali bi bilo utemeljeno razširiti obveznosti na elektronske programske vodnike (EPG) in vmesnike za aplikacijsko programiranje (API), in sicer v obsegu, ki je potreben za zagotovitev dostopnosti do posebnih digitalnih radiodifuzijskih storitev za končne uporabnike. Države članice lahko z zakoni ali drugimi predpisi, za katere menijo, da so potrebni, opredelijo digitalne radiodifuzijske storitve, do katerih morajo imeti končni uporabniki zagotovljen dostop.

(145)  Države članice lahko svojemu nacionalnemu regulativnemu organu dovolijo pregledati obveznosti v zvezi s pogojnim dostopom do digitalnih radiodifuzijskih storitev, da s tržno analizo oceni, ali naj prekliče ali spremeni pogoje za operaterje, ki na tem trgu nimajo pomembne tržne moči. Preklic ali sprememba ne bi smela negativno vplivati na dostop končnih uporabnikov do teh storitev ali na možnosti za učinkovito konkurenco.

(146)  V nekaterih okoliščinah so potrebne predhodne obveznosti, da se zagotovi razvoj konkurenčnega trga, katerega pogoji spodbujajo uvedbo in uporabo zelo visoko zmogljivih omrežij in ki potrošnikom zagotavlja čim večje ugodnosti. Opredelitev pomembne tržne moči, ki se uporablja v tej direktivi, je enaka pojmu prevladujočega položaja, kot je opredeljen v sodni praksi Sodišča Evropske unije.

(147)  Dve ali več podjetij lahko šteje za podjetja, ki skupaj uživajo prevladujoči položaj, in to ne samo, kadar med njimi obstajajo strukturne ali druge povezave, temveč tudi, kadar struktura upoštevnega trga prispeva k usklajenim učinkom, kar pomeni, da jim je v precejšnji meri omogočeno neodvisno ravnanje glede na konkurente, stranke in nenazadnje tudi potrošnike, to pa spodbuja vzporedno ali usklajeno protikonkurenčno obnašanje na trgu. Tovrstne strukture bi lahko izkazovale značilnosti, kot je visoka stopnja koncentracije, zadostna stopnja preglednosti trga, zaradi česar je usklajevanje ali skupna politika res vzdržna, ter obstoj velikih ovir, ki onemogočajo vstop morebitnih konkurentov, in odsotnost izbire, tako da se potrošniki ne morejo ustrezno odzvati. V posebnih okoliščinah predhodne ureditve trgov elektronskih komunikacij, ko so vstopne ovire za nove udeležence običajno visoke in se v odsotnosti predhodne ureditve zazna ali predvidi, da lastniki omrežja ne želijo zagotoviti veleprodajnega dostopa pod razumnimi pogoji, ki so vzdržno koristni za konkurenčno dinamiko, obenem pa vlada skupni interes za ohranjanje znatnih prihodkov, ki niso sorazmerne z naložbami in tveganjem nižje v prodajni verigi ali na sosednjih maloprodajnih trgih, lahko to že samo po sebi kaže, da so člani nekonkurenčnega oligopola sprejeli skupno politiko.

(148)   Bistveno je, da se predhodne regulativne obveznosti naložijo samo za veleprodajni trg, kjer je eno ali več podjetij s pomembno tržno močjo, da bi se zagotovila trajnostna konkurenca ▌, pravna sredstva nacionalnega konkurenčnega prava in konkurenčnega prava Unije pa ne zadostujejo za rešitev te težave. Komisija je pripravila smernice na ravni Unije v skladu z načeli konkurenčnega prava, ki jih bodo morali nacionalni regulativni organi upoštevati pri ocenjevanju učinkovitosti konkurence na posameznih trgih in pri ocenjevanju pomembne tržne moči. Nacionalni regulativni organi bi morali analizirati, ali na trgu izdelkov ali storitev na posameznih geografskih območjih vlada učinkovita konkurenca, pri čemer lahko to območje zajema vse ozemlje zadevne države članice ali le del njenega ozemlja ali dele sosednjih ozemelj držav članic, ki se obravnavajo kot celota. Analiza učinkovite konkurence bi morala zajemati tudi to, ali je trg potencialno konkurenčen, in s tem tudi, ali je pomanjkanje učinkovite konkurence trajno. V smernicah bi bilo treba obravnavati tudi vprašanje trgov, ki nastajajo na novo in na katerih ima vodilni akter na trgu najverjetneje tudi znaten tržni delež, vendar se mu ne bi smele nalagati neprimerne obveznosti. Komisija bi morala smernice redno pregledovati, zlasti kadar pregleduje obstoječo zakonodajo, pri tem pa upoštevati nastajajočo sodno prakso, ekonomsko razmišljanje in dejanske tržne izkušnje, da bi zagotovila njihovo dolgoročno ustreznost na tem hitro razvijajočem se trgu. Kadar gre pri posameznem trgu za čeznacionalni trg, bodo morali nacionalni regulativni organi med seboj sodelovati.

(149)  Nacionalni regulativni organi bi morali pri ugotavljanju, ali ima podjetje na posameznem trgu pomembno tržno moč, ravnati v skladu s pravom Unije in dosledno upoštevati smernice Komisije za tržno analizo in presojo pomembne tržne moči.

(150)  Nacionalni regulativni organi bi morali opredeliti upoštevne geografske trge na svojem ozemlju ob kar največjem upoštevanju Priporočila Komisije o upoštevnih trgih izdelkov in storitev, ki je bilo sprejeto v skladu s to direktivo, ter ob upoštevanju nacionalnih in lokalnih razmer. Zato bi morali analizirati vsaj trge, navedene v Priporočilu, vključno s trgi, ki so navedeni, a se ne urejajo več v specifičnem nacionalnem ali lokalnem kontekstu. Nacionalni regulativni organi bi morali analizirati tudi trge, ki jih Priporočilo ne vsebuje, a se urejajo na ozemlju njihove jurisdikcije na podlagi predhodnih analiz trga, ali druge trge, če imajo zadostne razloge, da bi lahko po njihovem mnenju prestali preizkus treh meril iz te direktive.

(151)  Čeznacionalni trgi se lahko opredelijo, kadar je to upravičeno zaradi opredelitve geografskega trga, a ob upoštevanju vseh dejavnikov na strani ponudbe in povpraševanja v skladu z načeli konkurenčnega prava. Najustreznejši organ za izvedbo te analize je BEREC, saj se lahko pri opredeljevanju trgov na nacionalni ravni opre na obsežne kolektivne izkušnje nacionalnih regulativnih organov. Če so čeznacionalni trgi opredeljeni in je regulativno ukrepanje upravičeno, bi morali ustrezni nacionalni regulativni organi opredeliti ustrezen regulativni odziv, vključno s priglasitvijo Komisiji. Na enak način lahko sodelujejo tudi, kadar čeznacionalni trgi niso opredeljeni, a so na njihovih ozemljih tržni pogoji dovolj enotni, da bi imel usklajen regulativni pristop prednosti, na primer v smislu podobnih stroškov, tržnih struktur ali operaterjev ali v primeru čeznacionalnega ali primerljivega povpraševanja končnih uporabnikov.

(152)  V nekaterih razmerah so geografski trgi opredeljeni kot nacionalni ali podnacionalni, na primer zaradi nacionalne ali lokalne narave postavitve omrežja, ki določa meje potencialne tržne moči podjetij glede veleprodajne ponudbe, vendar še vedno obstaja znatno čeznacionalno povpraševanje ene ali več kategorij končnih uporabnikov. To še posebej velja za povpraševanje poslovnih končnih uporabnikov z operacijami na več mestih v različnih državah članicah. Če dobavitelji čeznacionalnega povpraševanja ne pokrivajo zadovoljivo, ker so na primer razdrobljeni vzdolž državnih meja ali lokalno, se lahko pojavi ovira na notranjem trgu. BEREC bi zato moral biti pooblaščen za pripravo smernic za nacionalne regulativne organe o skupnih regulativnih pristopih za zagotovitev, da se lahko čeznacionalno povpraševanje zadovoljivo pokriva, da je zagotovljena osnova za veleprodajne dostopovne izdelke za vso Unijo ter je kljub razdrobljeni dobavi mogoča učinkovitost in ekonomija obsega. Kadar se nacionalni regulativni organi zaradi uresničevanja notranjega trga odločijo, da bodo na nacionalni ravni operaterjem s pomembno tržno močjo naložili regulativne obveznosti, bi morali upoštevati smernice BEREC-a.

(153)  ▌.

(154)  ▌.

(155)  ▌.

(156)  Med postopnim prehodom na deregulirane trge bodo poslovni sporazumi med operaterji, tudi o sovlaganju in dostopu, postopoma pogostejši, ter če bodo trajnostni in bodo izboljševali konkurenčno dinamiko, bodo lahko prispevali k ugotovitvi, da za posamezen veleprodajni trg predhodna ureditev ni upravičena. Podobna logika bi se uporabljala v nasprotnem primeru, če bi prišlo do nepredvidene prekinitve poslovnih sporazumov na dereguliranem trgu. Pri analizi teh sporazumov bi bilo treba upoštevati, da je možnost ureditve za lastnike omrežja lahko razlog, da začnejo poslovna pogajanja. Da bi ob ugotavljanju, ali je za posamezni trg upravičena predhodna ureditev, zagotovili ustrezno upoštevanje vpliva ureditve, ki se uvede za povezane trge, bi morali regulativni organi zagotoviti, da bodo trgi analizirani usklajeno in po možnosti hkrati ali s čim manjšim časovnim razmikom.

(157)  Ob ocenjevanju, kako bi veleprodajna ureditev lahko rešila probleme na maloprodajni ravni, bi morali nacionalni regulativni organi upoštevati, da lahko več veleprodajnih trgov zagotavlja veleprodajne vložke, ki so višje v prodajni verigi, za posamezen maloprodajni trg in obratno, da lahko en veleprodajni trg zagotavlja veleprodajne vložke, ki so višje v prodajni verigi, za več maloprodajnih trgov. Poleg tega lahko na konkurenčno dinamiko na posameznem trgu vplivajo trgi, ki so sosednji, a niso v vertikalnem razmerju, primer tega so nekateri trgi fiksne in mobilne telefonije. Nacionalni regulativni organi bi morali izvesti oceno posameznih veleprodajnih trgov, pri katerih se preučuje možnost ureditve, začenši s sredstvi za dostop do gradbene infrastrukture, saj ta sredstva običajno spodbujajo bolj trajnostno konkurenco, vključno s konkurenco na področju infrastrukture, temu pa bi morala slediti analiza vseh veleprodajnih trgov, za katere bi se lahko uporabljala predhodna ureditev, in sicer zaradi verjetne primernosti za reševanje opredeljenih problemov na področju konkurence na maloprodajni ravni. Nacionalni regulativni organi bi morali pri odločanju o specifičnem sredstvu, ki naj bi se uvedlo, oceniti njegovo tehnično izvedljivost ter izvesti analizo stroškov in koristi, ob tem pa upoštevati stopnjo primernosti za reševanje opredeljenih problemov konkurence na maloprodajni ravni in omogočiti konkurenco na podlagi ločevanja in tehnološke nevtralnosti. Nacionalni regulativni organi bi morali upoštevati posledice uvedbe specifičnega sredstva, saj bi lahko – če bi bilo izvedljivo le na nekaterih omrežnih topologijah – odvračalo od uvedbe zelo visoko zmogljivih omrežij v interesu končnih uporabnikov. Poleg tega bi morali nacionalni regulativni organi, po možnosti pred uvedbo infrastrukture, zagotoviti spodbude s sredstvi, ki se naložijo za razvoj odprte in prožne strukture omrežja, kar bi sčasoma zmanjšalo breme in zahtevnost sredstev, naloženih na poznejši stopnji. Nacionalni regulativni organ bi moral na vsaki stopnji ocene, preden določi, ali je treba operaterju s pomembno tržno močjo naložiti dodatno, bolj obremenjujoče sredstvo, ugotoviti, ali bi bil zadevni ▌trg dejansko konkurenčen že z obravnavanimi sredstvi, pri tem pa upoštevati tudi ustrezne poslovne sporazume ali druge razmere veleprodajnega trga, vključno z drugimi vrstami že obstoječe ureditve, na primer obveznostmi splošnega dostopa do nepodvojljivih sredstev ali obveznostmi, naloženimi v skladu z Direktivo 2014/61/EU, in drugo ureditvijo, za katero nacionalni regulativni organ že meni, da je ustrezna za operaterja s pomembno tržno močjo. To postopno ocenjevanje, s katerim naj bi zagotovili najustreznejša sredstva, potrebna za učinkovito reševanje vseh problemov, ugotovljenih v tržni analizi, ne izključuje možnosti, da bi nacionalni regulativni organ ugotovil, da bi bil najmanj invaziven način za rešitev težave kombinacija sredstev. Čeprav zaradi takšnih razlik niso opredeljeni ločeni geografski trgi, lahko te razlike upravičijo razlikovanje ustreznih sredstev, naloženih ob upoštevanju različne intenzivnosti konkurenčnih omejitev.

(158)  Predhodna ureditev, uvedena na veleprodajni ravni, ki je načeloma manj invazivna kot ureditev na maloprodajni ravni, velja za zadostno za reševanje morebitnih problemov na področju konkurence na povezanem maloprodajnem trgu ali trgih na koncu prodajne verige. Napredek na področju delovanja konkurence od uvedbe regulativnega okvira za elektronske komunikacije je razviden iz postopne deregulacije maloprodajnih trgov v Uniji. Poleg tega je treba poenostaviti predpise, ki se nanašajo na naložitev predhodnih sredstev podjetjem s pomembno tržno močjo, in jih po možnosti preoblikovati tako, da bodo bolj predvidljivi. Zato je treba pooblastila za uvedbo predhodnega regulativnega nadzora na podlagi pomembne tržne moči na maloprodajnih trgih razveljaviti.

(159)  Če nacionalni regulativni organ prekliče ureditev na veleprodajni ravni, bi moral določiti ustrezno obdobje za obveščanje, da bi zagotovil vzdržen prehod na deregulirani trg. Nacionalni regulativni organ bi moral pri določanju tega obdobja upoštevati obstoječe sporazume, ki so jih ponudniki in prosilci za dostop sklenili na podlagi naloženih regulativnih obveznosti. Ti sporazumi lahko namreč prosilcem za dostop za določeno obdobje zagotovijo pogodbeno pravno varstvo. Nacionalni regulativni organ bi moral poleg tega upoštevati dejansko možnost, da tržni udeleženci sprejmejo ponudbe poslovnega veleprodajnega dostopa ali ponudbe o sovlaganju, ki lahko na voljo na trgu, in se pri tem izogibati daljšemu obdobju morebitne regulativne arbitraže. Pri predhodnih ureditvah, ki jih uvede nacionalni regulativni organ, bi bilo treba upoštevati obseg in časovni razpored regulativnega nadzora predobstoječih ureditev, potem ko se začne obdobje obveščanja.

(160)  Da se udeležencem na trgu zagotovi predvidljivost regulativnih pogojev, je treba določiti roke za preglede trga. Analizo trga je treba izvajati redno ter v razumnem in ustreznem časovnem okviru. Če nacionalni regulativni organ trga ne uspe analizirati v roku, lahko to ogrozi notranji trg, običajni postopki za ugotavljanje kršitev pa morda ne bodo pravočasno prinesli želenega učinka. Po drugi strani pa bi moral nacionalni regulativni organ imeti možnost, da od BEREC-a zahteva pomoč pri dokončni pripravi analize trga. Pomoč je na primer lahko tudi v obliki posebne delovne skupine, v kateri so predstavniki drugih nacionalnih regulativnih organov.

(161)  Zaradi visoke ravni tehnoloških inovacij in zelo dinamičnih trgov v sektorju elektronskih komunikacij bi morali na ravni Unije ureditev hitro in usklajeno prilagoditi, saj izkušnje kažejo, da bi razlike med nacionalnimi regulativnimi organi pri izvajanju regulativnega okvira utegnile ovirati razvoj notranjega trga.

(162)  Vendar je treba zaradi večje stabilnosti in predvidljivosti regulativnih ukrepov najdaljše obdobje, dovoljeno med analizami trga, v primeru stabilnih ali predvidljivih trgov razširiti s treh na pet let, če zaradi sprememb na trgu v vmesnem obdobju ni potrebna nova analiza. Pri ugotavljanju, ali je nacionalni regulativni organ izpolnil svoje obveznosti glede analize trgov in priglasil ustrezni osnutek ukrepa najmanj vsakih pet let, se bo za začetek novega petletnega tržnega cikla štelo le obvestilo, ki bo vsebovalo novo oceno opredelitve trga in pomembne tržne moči. Ta obveznost ne bo izpolnjena zgolj s priglasitvijo novih ali spremenjenih regulativnih sredstev, naloženih na podlagi predhodne in nerevidirane tržne analize. V primeru dinamičnih trgov bi moralo najdaljše dovoljeno obdobje med analizami trga ostati tri leta. Trg bi moral šteti za dinamičnega, kadar je verjetno, da se bodo parametri za ugotavljanje potrebe po uvedbi ali odpravi obveznosti, vključno s tehnološkim razvojem in vzorci povpraševanja končnih uporabnikov, razvijali tako, da bi se lahko ugotovitve analize v manj kot enem letu spremenile za veliko število geografskih območij, ki predstavljajo vsaj 10 % trga.

(163)  Za naložitev posebne obveznosti podjetju s pomembno tržno močjo ni potrebna dodatna tržna analiza, temveč utemeljitev, da je obveznost primerna in sorazmerna glede na naravo ugotovljenega problema▌.

(164)  Pri ocenjevanju sorazmernosti obveznosti in pogojev, ki bodo naloženi, bi morali nacionalni regulativni organi upoštevati razlike v konkurenčnih pogojih, ki obstajajo med različnimi območji v njihovi državi članici, predvsem glede na rezultate geografske raziskave, izvedene v skladu s to direktivo.

(165)  Pri preučevanju, ali naj naložijo ukrepe za nadzor nad cenami, in če da, v kakšni obliki, bi si morali nacionalni regulativni organi prizadevati, da vlagateljem omogočijo pošteno povračilo pri posameznem novem naložbenem projektu. Obstajajo namreč lahko tveganja, povezana z naložbenimi projekti za nova dostopovna omrežja, ki podpirajo izdelke, po katerih je v času naložbe povpraševanje negotovo.

(166)  Pregledi obveznosti, naloženi operaterjem, ki so bili med časovnim okvirom analize trga določeni kot operaterji s pomembno tržno močjo, bi morali nacionalnim regulativnim organom omogočiti, da upoštevajo vpliv novega razvoja dogodkov na konkurenčne pogoje, na primer na novo sklenjenih prostovoljnih sporazumov med operaterji, kakršni so denimo sporazumi o dostopu in sovlaganju, ter tako zagotoviti prožnost, ki je posebej potrebna v kontekstu daljših regulativnih ciklov. Podobno logiko bi bilo treba uporabiti v primeru nepredvidene prekinitve poslovnih sporazumov. Če do prekinitve pride na dereguliranem trgu, bi bila lahko potrebna nova analiza trga.

(167)  Preglednost pogojev za dostop in medomrežno povezovanje, vključno s cenami, je namenjena pospešitvi pogajanj, preprečevanju sporov in daje udeležencem na trgu zaupanje, da se storitve zagotavljajo brez diskriminacije. Odprtost in preglednost tehničnih vmesnikov je lahko pomembna zlasti za zagotovitev interoperabilnosti. Kadar nacionalni regulativni organ določi obveznosti za javno objavo informacij, lahko opredeli tudi način, kako je treba zagotoviti dostop do informacij, in odloči, ali je objava brezplačna ali ne, pri čemer se upoštevata narava in namen teh informacij.

(168)  Glede na raznolikost omrežnih topologij, dostopovnih izdelkov in tržnih razmer, ki so se pojavile od leta 2002, je mogoče cilje Priloge II k Direktivi 2002/19/ES, ki zadevajo razvezavo krajevne zanke in dostopovne izdelke za ponudnike digitalnih televizijskih in radijskih storitev, doseči lažje in na bolj prožen način s pripravo smernic o minimalnih merilih za referenčno ponudbo, ki jih pripravi in redno posodablja BEREC. Prilog II k Direktivi 2002/19/ES bi bilo zato treba črtati.

(169)  Načelo nediskriminacije zagotavlja, da podjetja s tržno močjo ne izkrivljajo konkurence, zlasti kadar so to vertikalno integrirana podjetja, ki opravljajo storitve za podjetja, s katerimi so v konkurenci na trgih na koncu prodajne verige.

(170)  Da bi odpravili in preprečili diskriminatorno ravnanje, ki ni povezano s ceno, je enakovrednost vložkov načeloma najzanesljivejši način za učinkovito varstvo pred diskriminacijo. Na drugi strani pa je verjetno, da bo zagotavljanje reguliranih veleprodajnih vložkov na podlagi enakovrednosti vložkov povzročilo višje stroške zagotavljanja skladnosti s predpisi kot druge oblike obveznosti nediskriminacije. Višje stroške zagotavljanja skladnosti bi bilo treba meriti glede na koristi živahnejše konkurence navzdol po prodajni verigi in glede na pomen jamstev nediskriminacije v razmerah, ko se za operaterja s pomembno tržno močjo ne izvaja neposreden nadzor nad cenami. Nacionalni regulativni organi bi lahko menili, da bo zagotavljanje veleprodajnih vložkov v novih sistemih na podlagi enakovrednosti vložkov verjetneje ustvarilo zadostne čiste koristi in bo zato sorazmerno, saj so dodatni stroški zagotavljanja, da so na novo zgrajeni sistemi skladni z načelom enakovrednosti vložkov, razmeroma nižji. Nacionalni regulativni organi bi na drugi strani morali upoštevati tudi možne odvračilne dejavnike za uvedbo novih sistemov glede na več postopnih posodobitev, če bi zanje veljale bolj omejujoče regulativne obveznosti. V državah članicah z velikim številom manjših operaterjev s pomembno tržno močjo bi bila lahko uvedba načela enakovrednosti vložkov za vse te operaterje nesorazmerna.

(171)  Ločeno računovodstvo omogoča pregled nad notranjimi cenovnimi prenosi, ki jih je treba izkazati, nacionalni regulativni organi pa imajo možnost, da po potrebi preverijo skladnost z obveznostmi glede nediskriminacije. V zvezi s tem je Komisija objavila Priporočilo 2005/698/ES z dne 19. septembra 2005 o ločenem računovodstvu in sistemih stroškovnega računovodstva.

(172)  Gradbeniška infrastruktura, ki lahko gosti elektronsko komunikacijsko omrežje, je ključna za uspešno postavitev novih ▌omrežij zaradi visokih stroškov njenega podvajanja in precejšnjih prihrankov, kadar se lahko ponovno uporabi. Zato je poleg predpisov o fizični infrastrukturi iz Direktive 2014/61/EU potreben poseben ukrep v tistih okoliščinah, kadar je gradbeniška infrastruktura v lasti operaterja, ki je določen kot operater s pomembno tržno močjo. Kadar gradbeniška infrastruktura obstaja in jo je moč ponovno uporabiti, so pozitivni učinki doseganja učinkovitega dostopa do nje pri postavljanju konkurenčne infrastrukture zelo visoki, zato je treba zagotoviti, da je dostop do teh sredstev mogoče uporabiti kot samostojen ukrep za izboljšanje konkurenčne dinamike in dinamike uvajanja na vseh prodajnih trgih in da ga je treba upoštevati, preden se oceni, ali je treba naložiti druge morebitne ukrepe, ter da se ne uporablja zgolj kot pomožni ukrep za druge veleprodajne izdelke ali storitve ali za ukrep, ki bi bil omejen na podjetja, ki uporabljajo druge veleprodajne izdelke ali storitve. Za obstoječe sredstvo ne bi smeli šteti, kot da je na voljo za ponovno uporabo, kadar tehnične ali fizične omejitve onemogočajo dostop do njega. Nacionalni regulativni organi bi morali ovrednotiti obstoječo gradbeniško infrastrukturo, ki se lahko ponovno uporabi, na podlagi regulativne knjigovodske vrednosti, zmanjšane za skupno vrednost amortizacije v času izračuna, popravljene z ustreznim indeksom cen, kot je indeks maloprodajnih cen, in brez infrastrukturnih sredstev, ki so v celoti amortizirana v obdobju najmanj 40 let, a se še vedno uporabljajo.

(173)  Nacionalni regulativni organi bi morali pri določanju obveznosti za dostop do novih in izboljšanih infrastruktur zagotoviti, da bodo pogoji dostopa odražali okoliščine, na katerih temelji naložbena odločitev, in da se bodo pri tem med drugim upoštevali stroški postavitve, pričakovana hitrost uveljavitve novih izdelkov in storitev ter pričakovane ravni maloprodajnih cen. Poleg tega bi morali nacionalni regulativni organi, da bi zagotovili gotovost načrtovanja za vlagatelje, imeti možnost, da po potrebi določijo pogoje za dostop, ki bodo v ustreznih obdobjih pregleda dosledni. Če je nadzor nad cenami primeren, lahko ti pogoji vključujejo dogovore o cenah, ki so odvisne od obsega ali dolžine pogodbe, v skladu s pravom Unije in pod pogojem, da nimajo diskriminatornega učinka. Pri vseh naloženih pogojih za dostop bi morali spoštovati potrebo po ohranitvi učinkovite konkurence pri storitvah za uporabnike in podjetja.

(174)  Obveznost dodelitve dostopa do omrežne infrastrukture, na primer temnih optičnih vodov, se lahko utemelji kot sredstvo za povečanje konkurence, vendar morajo nacionalni regulativni organi uravnotežiti pravice lastnika infrastrukture do izkoriščanja svoje infrastrukture za lastne namene in pravice drugih izvajalcev storitev do dostopa do naprav, ki jih potrebujejo za opravljanje konkurenčnih storitev.

(175)  ▌.

(176)  Kadar se obveznosti naložijo operaterjem, ki jih potrebujejo za izpolnjevanje utemeljenih zahtev za dostop do omrežnih elementov in pripadajočih naprav ter njihovo uporabo, se smejo te zahteve zavrniti samo na podlagi objektivnih meril, kot je tehnična izvedljivost ali potreba po ohranitvi celovitosti omrežja. Kadar se dostop zavrne, lahko oškodovana stranka predloži zadevo v postopek reševanja sporov iz členov 27 in 28. Od operaterja, ki mora dodeliti dostop, se ne more zahtevati, da bi zagotovil tiste vrste dostopa, za katerih zagotovitev nima pooblastila. Če nacionalni regulativni organi odredijo obvezno dodelitev dostopa, ki kratkoročno poveča konkurenco, se zaradi tega ne smejo zmanjšati spodbude za konkurente, da bi vlagali v alternativne naprave, ki bodo dolgoročno zagotavljale več trajnostne konkurence in/ali večjo zmogljivost in koristi za končne uporabnike. Nacionalni regulativni organi lahko v skladu s pravom Unije odredijo tehnične in operativne pogoje za izvajalca in/ali upravičence dodeljenega dostopa. Zlasti naložitev tehničnih standardov bi morala biti v skladu z Direktivo 1535/2015/EU.

(177)  Kadar tržna analiza pokaže, da konkurenca na posameznem trgu ni učinkovita, utegne biti potreben cenovni nadzor. Operaterji s pomembno tržno močjo bi morali predvsem preprečiti cenovne škarje, pri čemer razlika med njihovimi maloprodajnimi cenami in cenami za medomrežno povezovanje in/ali dostop, ki se zaračunavajo konkurentom, ki zagotavljajo podobne storitve na maloprodajni ravni, ni primerna za zagotovitev trajnostne konkurence. Kadar nacionalni regulativni organ izračuna stroške, ki nastanejo pri uvedbi storitve, določene po tej direktivi, je primerno predvideti ustrezno donosnost vloženega kapitala, vključno z ustreznimi stroški dela in gradnje, pri čemer se vrednost kapitala po potrebi popravi, da odraža tekoče vrednotenje sredstev in učinkovitost operacij. Metoda pokrivanja stroškov bi morala biti skladna z okoliščinami, pri čemer se upošteva potreba po pospeševanju učinkovitosti, trajnostne konkurence in uvedbe zelo visoko zmogljivih omrežij ter s tem po doseganju čim večjih ugodnosti za končne uporabnike, upoštevati pa bi se morala tudi potreba po predvidljivih in stabilnih veleprodajnih cenah v korist vseh operaterjev, ki želijo uvesti nova in izboljšana omrežja v skladu s smernicami Komisije(27).

(178)  Zaradi negotovosti glede stopnje uresničitve povpraševanja za zagotavljanje širokopasovnih storitev naslednje generacije je pomembno spodbujati učinkovite naložbe in inovacije, da bi operaterjem, ki vlagajo v nova ali nadgrajena omrežja, omogočili nekaj prožnosti pri oblikovanju cen. Da bi preprečili pretirane cene na trgih, na katerih so prisotni operaterji, ki so bili določeni kot operaterji s pomembno tržno močjo, bi morali prožnost pri določanju cen spremljati dodatni ukrepi za varstvo konkurence in interesov končnih uporabnikov, kot so stroge obveznosti nediskriminacije, ukrepi za zagotavljanje tehnične in ekonomske ponovljivosti izdelkov na koncu prodajne verige ter dokazljiva omejitev maloprodajne cene, ki izhaja iz konkurence na področju infrastrukture, ali cenovno sidro, ki izhaja iz drugih regulativnih dostopovnih izdelkov, ali oboje. Ti ukrepi za varstvo konkurence ne posegajo v to, da nacionalni regulativni organi opredelijo druge okoliščine, v katerih ne bi bilo primerno, da se za nekatere veleprodajne vložke naložijo regulirane cene dostopa, kadar je na primer zaradi velike cenovne elastičnosti povpraševanja končnih uporabnikov za operaterja s pomembno tržno močjo nedobičkonosno, da bi cene znatno dvignil nad konkurenčno raven.

(179)  Kadar nacionalni regulativni organ naloži obveznosti za izvedbo sistema stroškovnega računovodstva, da bi podprl cenovni nadzor, lahko, če ima potrebno usposobljeno osebje, sam prevzame letno revizijo, s katero zagotovi skladnost s sistemom stroškovnega računovodstva, lahko pa zahteva, da revizijo opravi drugi usposobljen organ, ki je neodvisen od zadevnega operaterja.

(180)  Sistem zaračunavanja v Uniji za veleprodajno zaključevanje govornih klicev temelji na načelu „plača tisti, ki kliče“. Analiza zamenljivosti povpraševanja in ponudbe kaže, da v tem trenutku ali v bližnji prihodnosti na veleprodajni ravni še ni nadomestil, ki bi lahko omejevala določanje stroškov za zaključevanje klicev v posameznem omrežju. Če upoštevamo dvostransko naravo trgov zaključevanja klicev, je druga morebitna težava na področju konkurence med drugim navzkrižno subvencioniranje med operaterji. Te morebitne težave na področju konkurence so značilne tako za trge zaključevanja govornih klicev v fiksnih kot tudi mobilnih omrežjih. Ker lahko operaterji, ki zaključujejo klice, cene dvignejo bistveno nad raven stroškov, velja stroškovna naravnanost za najprimernejši srednjeročni odziv na ta problem.

(181)  Da bi po vsej Uniji usklajeno zmanjšali regulativno breme pri reševanju problemov na področju konkurence v zvezi z veleprodajnim zaključevanjem govornih klicev, bi moral biti v tej direktivi določen skupni pristop kot podlaga za določanje obveznosti nadzora nad cenami, dopolnjevala pa bi zavezujoča skupna metodologija, ki bi jo določila Komisija in bi bila oprta na tehnične smernice, ki bi jih oblikoval BEREC.

(182)  Da bi poenostavili določitev stroškov veleprodajnega zaključevanja govornih klicev na trgih fiksne in mobilne telefonije v Uniji in po potrebi olajšali njihovo uvedbo, se določijo z delegiranim aktom. V tej direktivi bi morala biti določena podrobna merila in parametri, na podlagi katerih se določijo vrednosti stroškov zaključevanja govornih klicev. Komisija bi morala pri določanju tega nabora meril in parametrov med drugim upoštevati, da je treba kriti le dodatne stroške zagotavljanja veleprodajnega zaključevanja klicev; da so pristojbine radiofrekvenčnega spektra odvisne od naročnikov, ne pa od prometa, in bi morale biti zato izključene ter da se dodatni radiofrekvenčni spekter dodeljuje predvsem za podatke in ga zato ni moč pripisati prirasti zaključevanja klicev; da je priznano, da čeprav se najmanjši učinkoviti obseg v mobilnih omrežjih ocenjuje na najmanj 20-odstotni tržni delež, lahko manjši operaterji v fiksnih omrežjih dosežejo enako učinkovitost in neodvisno od velikosti proizvajajo po enakih stroških na enoto kot učinkoviti operater. Komisija bi morala pri določanju natančne največje cene vključiti ustrezne ponderje, s katerimi bi upoštevala skupno število končnih uporabnikov v posamezni državi članici, kadar je to potrebno zaradi preostalih razlik v cenah. Pri tem, ko Komisija določa to ceno, so izkušnje BEREC-a in nacionalnih regulativnih organov pri oblikovanju primernih stroškovnih modelov neprecenljive in bi jih bilo treba upoštevati. Cene zaključevanja klicev v Uniji nenehno padajo in se bodo najverjetneje zniževale tudi v prihodnje. Ko Komisija določi najvišje cene za zaključevanje klicev v prvem delegiranem aktu, ki ga sprejme v skladu s to direktivo, ne bi smela upoštevati neupravičenih izjemnih nacionalnih odstopanj od tega trenda.

(183)  ▌.

(184)  Zaradi trenutne negotovosti glede stopnje uresničitve povpraševanja po zelo visoko zmogljivih širokopasovnih storitvah ter splošne ekonomije obsega in ekonomije gostote, lahko sporazumi o sovlaganju prinesejo znatne koristi v smislu združevanja stroškov in tveganj, kar bi manjšim operaterjem omogočilo naložbe na podlagi gospodarsko razumnih pogojev in tako spodbudilo trajnostno, dolgoročno konkurenco, tudi na območjih, kjer konkurenca na področju infrastrukture morda ni učinkovita.

(185)  Namen funkcionalne ločitve, pri kateri mora vertikalno integriran operater ustanoviti operativno ločene poslovne subjekte, je zagotoviti popolnoma enakovredne dostopovne izdelke vsem podoperaterjem, vključno z lastnimi podenotami vertikalno integriranega operaterja. Funkcionalna ločitev lahko izboljša konkurenco na več upoštevnih trgih, in sicer z zmanjšanjem spodbud za diskriminacijo ter z olajšanjem preverjanja in uveljavljanja skladnosti z obveznostmi nediskriminacije. V izjemnih primerih je funkcionalno ločitev mogoče upravičeno uporabiti kot sredstvo za izboljšanje položaja, kadar nikakor ni mogoče doseči dejanske nediskriminacije na več zadevnih trgih in kadar obstaja le majhna ali nikakršna možnost za konkurenco na področju infrastrukture v razumnem časovnem obdobju po uporabi enega ali več teh sredstev, ki so prej veljala za primerna. Vendar je zelo pomembno zagotoviti, da uvedba funkcionalne ločitve ne odvrne podjetja od naložb v svoje omrežje in da nima neugodnega učinka na blaginjo potrošnikov. Uvedba funkcionalne ločitve zahteva usklajeno analizo različnih upoštevnih trgov, povezanih z dostopovnim omrežjem, v skladu s postopkom analize trga, določenim v členu 67. Nacionalni regulativni organi bi morali biti pri izvajanju analize trga in oblikovanju podrobnosti tega ukrepa posebej pozorni na izdelke, ki jih bodo upravljali ločeni poslovni subjekti, ob tem pa upoštevati obseg postavitve omrežja in stopnjo tehnološkega napredka, ki lahko vplivata na zamenljivost fiksnih in brezžičnih storitev. Da bi se izognili izkrivljanju konkurence na notranjem trgu, bi morala predloge za funkcionalno ločitev predhodno odobriti Komisija.

(186)  Funkcionalno ločevanje ne bi smelo onemogočati ustreznih mehanizmov usklajevanja med različnimi ločenimi poslovnimi subjekti, tako da bi bilo zagotovljeno varstvo pravic matičnega podjetja do gospodarskega in upravljavskega nadzora.

(187)  Če se vertikalno integrirano podjetje odloči, da bo prodalo znaten del ali vsa svoja sredstva krajevnega dostopovnega omrežja ločeni pravni osebi z drugim lastnikom ali z ustanovitvijo ločenega poslovnega subjekta za upravljanje dostopovnih izdelkov, bi moral nacionalni regulativni organ oceniti učinek načrtovane transakcije, tudi vseh obvez glede dostopa, ki jih ponuja to podjetje, na vse obstoječe regulativne obveznosti, naložene vertikalno integriranemu operaterju, zato da se zagotovi združljivost nove ureditve s to direktivo. Ustrezni nacionalni regulativni organi bi morali izvesti novo analizo trgov, na katerih deluje ločena pravna oseba, in skladno s tem uvesti, ohraniti, spremeniti ali odpraviti obveznosti. V ta namen bi moralo biti nacionalnemu regulativnemu organu omogočeno, da od podjetja zahtevati informacije.

(188)  Zavezujoče obveze lahko postopku prostovoljne ločitve vertikalno integriranega podjetja, ki je bilo opredeljeno kot podjetje s pomembno tržno močjo na enem ali več upoštevnih trgih, dodajo predvidljivost in preglednost, in sicer z določitvijo izvedbe načrtovane ločitve, na primer s pripravo časovnega načrta za izvedbo, ki vsebuje jasno opredeljene mejnike in predvidljive posledice, če nekateri mejniki ne bi bili doseženi. Nacionalni regulativni organi bi morali upoštevati obveze, sprejete na podlagi v prihodnost usmerjene perspektive, ki bi temeljila na trajnosti, zlasti pri izbiri obdobja, ko bi bile obveze zavezujoče; prav tako bi morali upoštevati vrednost, ki jo zainteresirane strani v javnih posvetovanjih dajejo stabilnim in predvidljivim tržnim razmeram.

(189)  Te obveze lahko vključujejo imenovanje nadzornega skrbnika, katerega identiteto in mandat bi moral odobriti nacionalni regulativni organ, in obveznost operaterja, da mu pošilja redna poročila o izvajanju.

(190)  Lastniki omrežij, ki nimajo maloprodajnih tržnih dejavnostih in katerih poslovni model je zato omejen na zagotavljanje veleprodajnih storitev drugim, lahko pozitivno vplivajo na vzpostavljanje uspešnega veleprodajnega trga s pozitivnimi učinki na maloprodajno konkurenco nižje v prodajni verigi. Poleg tega je lahko njihov poslovni model privlačen za potencialne finančne vlagatelje v manj nestanovitna infrastrukturna sredstva z dolgoročnejšimi perspektivami za uvedbo zelo visoko zmogljivih omrežij. Vendar prisotnost operaterja, ki je dejaven le na veleprodajnem trgu, ne vodi nujno do učinkovitega konkurenčnega maloprodajnega trga. Operaterje, ki so dejavni le na veleprodajnem trgu, je mogoče opredeliti kot operaterje s pomembno tržno močjo na točno določenem trgu izdelkov ali geografskem trgu. Tveganja za konkurenco, ki izhajajo iz ravnanja operaterjev z izključno veleprodajnimi poslovnimi modeli, so lahko manjša kot pri vertikalno integriranih operaterjih, če je izključno veleprodajni model pristen in med ponudniki nižje v prodajni verigi ni spodbud za diskriminacijo. Regulativni odziv bi zato moral biti ustrezno manj invaziven. Po drugi strani bi moralo biti nacionalnim regulativnim organom omogočeno, da ukrepajo, če se pojavijo problemi na področju konkurence, ki bi bili v škodo končnim uporabnikom.

(191)  Za lažji prehod z obstoječih bakrenih omrežij na omrežja naslednje generacije, kar je v interesu končnih uporabnikov, bi moralo biti nacionalnim regulativnim organom omogočeno, da spremljajo pobude omrežnih operaterjev na tem področju in po potrebi določijo ustrezen proces migracije, na primer s predhodnim obveščanjem, preglednostjo in sprejemljivimi ▌dostopovnimi izdelki, ko lastnik omrežja jasno pokaže namero in pripravljenost za odklop bakrenega omrežja. Da bi preprečili neupravičene zamude pri migraciji, bi morali nacionalni regulativni organi imeti pooblastila za preklic obveznosti dostopa v zvezi z bakrenim omrežjem, potem ko je določen ustrezen proces migracije. Ko prosilci za dostop migrirajo z dostopovnega izdelka, ki temelji na stari infrastrukturi, na izdelek na osnovi naprednejše tehnologije ali medija, bi jim moralo biti omogočeno, da po želji nadgradijo svoj dostop do reguliranih izdelkov višje zmogljivosti, a k temu niso zavezani. V primeru posodobitve bi morali prosilci za dostop spoštovati regulativne pogoje za dostop do dostopovnega izdelka višje zmogljivosti, ki jih v svoji analizi trga določi nacionalni regulativni organ.

(192)   Liberalizacija telekomunikacijskega sektorja ter naraščajoča konkurenca in izbira pri komunikacijskih storitvah gredo v korak z vzporednimi ukrepi za oblikovanje usklajenega regulativnega okvira, ki bo zagotavljal izvajanje univerzalne storitve. Koncept univerzalne storitve bi se moral še naprej razvijati tako, da bo odražal napredek v tehnologiji in tržni razvoj ter spremembe v povpraševanju uporabnikov.

(193)  Po členu 169 Pogodbe o delovanju Evropske unije mora Unija prispevati k varstvu potrošnikov.

(194)  Univerzalna storitev je varnostna mreža, ki zagotavlja, da je nabor minimalnih storitev na voljo vsem potrošnikom po dostopni ceni, kadar tveganje socialne izključenosti zaradi odsotnosti dostopa državljanom preprečuje polno družbeno in gospodarsko udeležbo v družbi.

(195)  Osnovni širokopasovni dostop do interneta je na voljo tako rekoč po vsej Uniji in se uporablja za najrazličnejše dejavnosti. Vendar je delež skupne uporabe širokopasovnega dostopa nižji od njegove razpoložljivosti, saj nekateri nimajo dostopa zaradi stroškov, premajhne ozaveščenosti ali veščin ter po lastni izbiri. Cenovno dostopen funkcionalni dostop do interneta je postal odločilnega pomena za družbo in širše gospodarstvo. Zagotavlja namreč osnovo za udeležbo v digitalnem gospodarstvu in družbi na podlagi osnovnih internetnih storitev.

(196)  Temeljna zahteva univerzalne storitve je zagotoviti, da imajo vsi potrošniki dostop do razpoložljive storitve ▌dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve po dostopni ceni, vsaj na fiksni lokaciji ▌. Ne sme pa biti omejitev za tehnična sredstva, s katerimi se izvede priključitev na fiksni lokaciji, kar dopušča žične ali brezžične tehnologije, niti omejitev za kategorijo operaterjev, ki zagotavljajo del obveznosti ali vse obveznosti univerzalnih storitev. V zvezi s tem bi bilo treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju, da bi imeli invalidni končni uporabniki enak dostop. Države članice bi morale imeti tudi možnost zagotoviti cenovno dostopnost mobilnim državljanom, če menijo, da je to potrebno za zagotovitev njihove polne udeležbe v družbi in gospodarstvu.

(197)   Hitrost, s katero posamezni uporabnik dostopa do interneta, je lahko odvisna od številnih dejavnikov, vključno z internetno povezljivostjo ponudnika/ponudnikov in tudi s posamezno aplikacijo, za katero je priključek uporabljen. Razpoložljivost cenovno dostopnega širokopasovnega dostopa do interneta, ki se zagotavlja v okviru obvezno zagotovljene univerzalne storitve, bi morala biti dovolj zmogljiva, da se podpre dostop vsaj do minimalnega nabora osnovnih internetnih storitev in vsaj minimalne pasovne širine glede na povprečno uporabo teh storitev pri večini prebivalstva, da bi zagotovili ustrezno raven socialne vključenosti ter udeležbe v digitalni družbi in gospodarstvu. V skladu s smernicami BEREC-a morajo prav nacionalni regulativni organi opredeliti najustreznejši način za zagotavljanje potrebne pasovne širine za podpiranje vsaj minimalnega nabora storitev, ki bi odražala zmogljivost dostopa do interneta, ki so na ozemlju posamezne države članice ali njenih delov na voljo večini prebivalstva. Opredelijo lahko na primer zmogljivosti v smislu minimalnih zahtev glede kakovosti storitev, vključno z minimalno pasovno širino in količino podatkov. Za vsako tako storitev dostopa do interneta bi bilo treba uporabljati zahteve prava Unije o odprtem internetu, predvsem tiste iz Uredbe (EU) št. 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta(28), vključno z vsemi seznami storitev ali minimalne pasovne širine, sprejetimi v skladu z obveznostjo zagotavljanja univerzalne storitve.

(198)  Potrošniki ne bi smeli biti obvezani dostopati do storitev, ki jih ne želijo, zato bi moralo biti mogoče, da upravičeni potrošniki na zahtevo omejijo univerzalno storitev po dostopni ceni samo na govorno komunikacijsko storitev.

(199)   Nacionalni regulativni organi bi morali imeti možnost spremljati razvoj in višino maloprodajnih tarif za storitve, ki spadajo v okvir obveznosti glede zagotavljanja univerzalne storitve. V tem primeru bi bilo treba spremljanje izvajati tako, da ne bi povzročilo pretirane upravne obremenitve za nacionalne regulativne organe ali za ponudnike teh storitev.

(200)  Dostopna cena pomeni ceno, ki jo določijo države članice na nacionalni ravni ob upoštevanju posebnih nacionalnih pogojev in bi morala vključevati posebne socialne tarifne opcije ali pakete, s katerimi bi zadostili potrebam uporabnikov z nizkimi dohodki ali uporabnikov s posebnimi socialnimi potrebami. Med temi končnimi uporabniki so lahko starejši, invalidi in potrošniki, ki živijo na podeželskih ali geografsko odročnih območjih. Te ponudbe bi morale vključevati osnovne funkcije, da bi se preprečilo izkrivljanje delovanja trga in da bi se tem uporabnikom zagotovila pravica dostopa do javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev. Cenovna dostopnost za posamezne potrošnike bi morala temeljiti na njihovi pravici do sklenitve pogodbe s ponudnikom, razpoložljivosti številke, na neprekinjeni povezanosti storitve in njihovi zmožnosti spremljanja in nadzorovanja svojih izdatkov.

(201)  Potrošnikom ne bi več smel biti zavrnjen dostop do minimalnega nabora povezljivostnih storitev. Pravica do sklenitve pogodbe s ponudnikom bi morala pomeniti, da bi morali imeti potrošniki, ki bi utegnili biti zavrnjeni, zlasti tisti z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami, možnost skleniti pogodbo za zagotavljanje cenovno dostopne storitve dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve vsaj na fiksni lokaciji s katerim koli ponudnikom tovrstnih storitev na tej lokaciji. Da bi čim bolj zmanjšali finančna tveganja, kot so neplačevanje računov, bi morali imeti ponudniki možnost skleniti pogodbo pod pogojem predplačila na podlagi posameznih cenovno dostopnih predplačnih enot.

(202)  Da bi državljanom omogočili, da bodo po govornih komunikacijskih storitvah dosegljivi, bi morale države članice zagotoviti razpoložljivost telefonskih številk za razumno obdobje, tudi v obdobjih, ko se govorne komunikacijske storitve ne bi uporabljale. Ponudniki bi morali imeti možnost vzpostaviti mehanizem za preverjanje, ali ima potrošnik stalen interes za ohranjanje razpoložljivosti številke.

(203)  Ni nujno, da plačilo nadomestil ponudnikom, ki zagotavljajo te storitve v takih okoliščinah, povzroča izkrivljanje konkurence, če ta podjetja prejmejo nadomestilo za nastale specifične neto stroške in če se breme neto stroškov povrne na konkurenčno nevtralen način.

(204)  Da bi se ocenila potreba po ukrepih za cenovno dostopnost, bi morali imeti nacionalni regulativni organi možnost nadzorovati razvoj in podrobnosti ponudb tarifnih opcij ali paketov za potrošnike z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami.

(205)  Kadar so zgolj dodatni ukrepi poleg socialnih tarifnih opcij ali paketov, ki jih ponujajo ponudniki, nezadostni za zagotavljanje cenovne dostopnosti za vse potrošnike z nizkimi dohodki ali posebnimi potrebami, bi bilo treba državam članicam omogočiti, da tem potrošnikom zagotovijo neposredno dodatno podporo, kot so na primer boni zanje ali neposredna plačila ponudnikom. To je lahko primerna alternativa drugim ukrepom, tako da se upošteva potreba po čim manjšem izkrivljanju trga.

(206)  Države članice bi morale uvesti ukrepe za spodbujanje oblikovanja trga za cenovno dostopne izdelke in storitve, ki v skladu s pristopom univerzalnega oblikovanja vsebujejo zmogljivosti za invalidne potrošnike, po potrebi vključno z opremo za podporne tehnologije, ki je interoperabilna z javno dostopno elektronsko komunikacijsko opremo in storitvami. Med drugim se to lahko doseže s sklicevanjem na evropske standarde, kot je evropski standard EN 301 549 V1.1.2 (2015-04), ali z uvedbo zahtev v skladu z Direktivo xxx/YYYY/EU Evropskega parlamenta in Sveta(29) ▌. Države članice bi morale opredeliti primerne ukrepe v skladu z nacionalnimi razmerami, kar bi jim omogočilo prilagodljivost pri sprejemanju posebnih ukrepov, denimo v primeru, če trg v običajnih gospodarskih pogojih ne bi zagotavljal cenovno dostopnih izdelkov in storitev, ki bi vključevali zmogljivosti za invalidne potrošnike. Povprečni stroški storitev prenosa za invalidne potrošnike bi morali biti enaki stroškom govornih komunikacijskih storitev, da ne bi bili oškodovani. Neto stroške ponudnikov storitev prenosa bi bilo treba povrniti na podlagi člena 84.

(207)  Za podatkovno komunikacijo s podatkovnimi hitrostmi, ki so dovolj velike za zagotavljanje ▌dostopa do interneta, so fiksne internetne povezave skoraj univerzalno dostopne in jih uporablja večina državljanov v Uniji. Standardna pokritost s fiksnimi širokopasovnimi povezavami in njihova razpoložljivost je bila leta 2015 v domovih v Uniji 97-odstotna, povprečna uporaba je znašala 72 %, storitve, ki temeljijo na brezžičnih tehnologijah, pa imajo še večji doseg. So pa med državami članicami razlike v razpoložljivosti in cenovni dostopnosti fiksnih širokopasovnih povezav v mestih in na podeželju.

(208)  Vodilno vlogo pri zagotavljanju razpoložljivosti širokopasovnega dostopa do interneta z nenehnim večanjem zmogljivosti ima trg. Na področjih, kjer trg ne dosega želenih rezultatov, so na voljo druga orodja javne politike za podpiranje razpoložljivosti ▌internetnih povezav, načeloma stroškovno učinkovitejše obveznosti, ki manj izkrivljajo trg kot obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, na primer uporaba finančnih instrumentov, denimo tistih, ki so na voljo v okviru sklada EFSI in instrumenta CEF, uporaba javnih sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov, določanje obveznosti glede pokritosti za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, da bi se podprla uvedba širokopasovnih omrežij na redko naseljenih območjih in javne naložbe v skladu s pravili o državni pomoči v Uniji. Ta direktiva bi morala državam članicam še vedno omogočati, da obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve uporabljajo kot možen ukrep za zagotavljanje razpoložljivosti dostopa do interneta, če je to po mnenju zadevne države članice potrebno.

(209)  Če se pri oceni, v kateri se upoštevajo rezultati geografske raziskave uvedbe omrežij, ki jo izvede nacionalni regulativni organ, pokaže, da najverjetneje niti trg niti mehanizmi javne intervencije potrošnikom na nekaterih območjih ne bodo mogli zagotoviti povezave, ki bi omogočala storitev ▌dostopa do interneta, kot so jo opredelile države članice v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji, bi moralo biti državam članicam omogočeno, da izjemoma določijo različne ponudnike ali skupine ponudnikov teh storitev na ustreznih delih nacionalnega ozemlja. Obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve v podporo razpoložljivosti storitve dostopa do interneta lahko države članice omejijo na primarno lokacijo ali primarno prebivališče potrošnika. Ne bi smelo biti omejitev za tehnična sredstva, s katerimi se zagotovi storitev funkcionalnega dostopa do interneta in govorna komunikacijska storitev na fiksni lokaciji, kar dopušča žične ali brezžične tehnologije, ter omejitev glede tega, kateri operaterji zagotavljajo del ali vse obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve.

(210)  V skladu z načelom subsidiarnosti morajo prav države članice na podlagi objektivnih meril določiti podjetja za zagotavljanje univerzalne storitve, pri čemer ustrezno upoštevajo zmožnost in pripravljenost podjetij, da sprejmejo vse ali le del obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. To državam članicam ne preprečuje, da bi pri postopku določitve postavile posebne pogoje, utemeljene z učinkovitostjo, med drugim tudi v zvezi z združevanjem geografskih območij ali komponent ali z določitvijo najkrajšega obdobja določitve.

(211)  Oceniti bi bilo treba stroške zagotavljanja razpoložljivosti povezave, ki v okviru obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve omogoča storitev ▌dostopa do interneta, kot je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji po dostopni ceni, zlasti z oceno pričakovane finančne obremenitve ponudnikov in uporabnikov v sektorju elektronskih komunikacij.

(212)  Zahteve za zagotovitev vsenacionalne ozemeljske pokritosti v postopku določitve najverjetneje že vnaprej izključujejo ali odvračajo nekatera podjetja, da bi se prijavila za izvajalce univerzalne storitve. Določanje izvajalcev z obveznostmi zagotavljanja univerzalne storitve za predolgo ali nedoločeno obdobje bi utegnilo privesti do vnaprejšnje izključenosti nekaterih podjetij.

(213)  Kadar se ponudnik, ki mu je v skladu s členom 81 te direktive naložena obveznost zagotavljanja razpoložljivosti storitve funkcionalnega dostopa do interneta ali govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji, zaradi obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve odloči vsa svoja sredstva krajevnega dostopovnega omrežja na nacionalnem ozemlju ali znaten del teh sredstev prenesti na ločeno pravno osebo pod drugim končnim lastništvom, bi moral nacionalni regulativni organ oceniti učinke prenosa, da se zagotovi kontinuiteta obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve na vsem nacionalnem ozemlju ali na posameznih območjih. V ta namen bi moral ponudnik o prenosu vnaprej obvestiti nacionalni regulativni organ, ki mu je naložil obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Ocena nacionalnega regulativnega organa ne sme posegati v izvedbo prenosa.

(214)  Da bi se zagotovila stabilnost in podprl postopen prenos, bi morale države članice na svojem ozemlju še naprej skrbeti za zagotavljanje univerzalnih storitev, ki niso storitev ▌dostopa do interneta in govorna komunikacijska storitev na fiksni lokaciji, ter so ob začetku veljavnosti te direktive vključene v obseg obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve na podlagi Direktive 2002/22/ES, če storitve ali primerljive storitve niso na voljo pod normalnimi komercialnimi pogoji. Države članice bi morale biti zmožne zagotoviti javne telefonske govorilnice in komunikacijske dostopovne točke na glavnih vstopnih točkah države, kot so letališča ali železniške in avtobusne postaje, ter v krajih, ki jih ljudje obiskujejo v nujnih primerih, kot so bolnišnice, policijske postaje in mesta za nujno ustavljanje na avtocestah, da bi izpolnile razumne potrebe končnih uporabnikov, vključno z invalidnimi končnimi uporabniki. Če bi se v okviru ureditve univerzalnih storitev omogočilo nadaljnje zagotavljanje javnih telefonskih govorilnic, imenikov in imeniških storitev, dokler so še vedno potrebe po tem, bi se države članice lahko prilagodile in tako ustrezno upoštevale spremenljive nacionalne razmere. Vendar bi bilo treba te storitve financirati iz javnih sredstev, kot velja tudi za druge obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve.

(215)  Države članice bi morale nadzorovati položaj potrošnikov glede na njihovo uporabo storitve ▌dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve in zlasti glede cenovne dostopnosti. Cenovna dostopnost storitve ▌dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve je povezana z informacijami, ki jih potrošniki dobijo o stroških uporabe in tudi o relativnih stroških uporabe v primerjavi z drugimi storitvami, povezana pa je tudi z njihovo zmožnostjo nadzora stroškov. Cenovna dostopnost zato pomeni, da potrošniki dobijo pravice s tem, ko se ponudnikom naložijo obveznosti. Obveznosti vključujejo določeno stopnjo razčlenjenega obračunavanja, možnost za potrošnike, da selektivno blokirajo nekatere klice (drage klice premijskih storitev), možnost, da nadzorujejo svoje stroške s predplačili in da priključnino poravnajo vnaprej. Po potrebi je treba morda tovrstne ukrepe ponovno pregledati in spremeniti glede na razvoj dogodkov na trgu.

(216)  Razen v primerih vztrajnih zamud pri plačilu ali neplačevanju računov bi bilo treba potrošnike, ki so upravičeni do cenovno dostopnih tarif, zaščititi pred takojšnjim odklopom z omrežja zaradi neplačanega računa, zlasti pa bi morali imeti v primeru sporov zaradi visokih računov za premijske storitve še naprej dostop do osnovnih govornih komunikacijskih storitev, dokler se spor ne reši. Države članice lahko odločijo, da se ta dostop še naprej zagotavlja samo, če naročnik še naprej plačuje najemnino za vod.

(217)  Kadar se zaradi zagotavljanja storitve ▌dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve ali zagotavljanja drugih univerzalnih storitev v skladu s členom 82 neupravičeno obremeni ponudnika, se lahko to neupravičeno breme ob ustreznem upoštevanju stroškov in prihodkov ter tudi nematerialnih koristi, ki izhajajo iz zagotavljanja storitev, vključi v vsak izračun neto stroškov za obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve.

(218)  Države članice bi morale po potrebi vzpostaviti mehanizme za financiranje neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, če se pokaže, da se lahko obveznosti zagotovijo samo z izgubo ali z neto stroški, ki presegajo običajne komercialne standarde. Pomembno je zagotoviti, da se neto stroški obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve izračunajo pravilno in da vsako financiranje povzroči čim manjše izkrivljanje na trgu in za podjetja ter da je združljivo z določbami členov 107 in 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije.

(219)  Pri izračunu neto stroškov univerzalne storitve bi se morali ustrezno upoštevati stroški in prihodki pa tudi nematerialne koristi, ki izhajajo iz zagotavljanja univerzalne storitve, a to ne bi smelo ovirati splošnega cilja, po katerem naj bi cenovne strukture odražale stroške. Vsi neto stroški obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve bi se morali izračunati na podlagi preglednih postopkov.

(220)  Upoštevanje nematerialnih koristi pomeni, da se v monetarnem smislu ocenijo posredne koristi, ki jih podjetje pridobi zaradi svojega položaja ponudnika univerzalne storitve, in pri določitvi celotnega stroškovnega bremena odštejejo od neposrednih neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve.

(221)  Kadar obveznost zagotavljanja univerzalne storitve pomeni neupravičeno breme za podjetje, bi bilo treba državam članicam omogočiti, da vzpostavijo mehanizme za učinkovito povračilo neto stroškov. Neto stroške obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve bi bilo treba povrniti iz javnih sredstev. V izrednih primerih lahko države članice sprejmejo ali ohranijo mehanizme, da bi neto stroške obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve porazdelile med ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ter ponudnike, ki zagotavljajo storitve informacijske družbe. Te mehanizme bi bilo treba pregledati vsaj na vsaka tri leta, da bi določili, katere neto stroške bi bilo treba še naprej porazdeliti in katere bi bilo treba povrniti iz javnih sredstev. Funkcionalni dostop do interneta ne prinaša koristi samo za sektor elektronskih komunikacij, ampak tudi za širše digitalno gospodarstvo in vso družbo. Zagotavljanje povezave, ki podpira hitrosti širokopasovnega omrežja, vse večjemu številu končnih uporabnikov omogoča, da uporabljajo spletne storitve in da aktivno sodelujejo v digitalni družbi. Zagotavljanje takih povezav na podlagi obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve je v javnem interesu in v interesu ponudnikov elektronskih komunikacij. Zato bi morale države članice povrniti neto stroške takih povezav, ki podpirajo hitrosti širokopasovnega omrežja, kot dela univerzalne storitve iz javnih sredstev, kar bi bilo treba razumeti, da zajema financiranje iz javnofinančnih proračunov.

(222)  Podjetja, ki imajo korist od financiranja univerzalne storitve, bi morala nacionalnim regulativnim organom dovolj natančno opredeliti specifične elemente, za katere je to financiranje potrebno, da utemeljijo svojo zahtevo. Sheme držav članic za obračunavanje stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve in njihovo financiranje bi bilo treba sporočiti Komisiji, ki preveri združljivost s Pogodbo. Države članice bi morale zagotoviti učinkovito preglednost in nadzor zneskov, ki se zaračunavajo za financiranje obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Izračun neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve bi moral temeljiti na objektivni in pregledni metodologiji, da se omogoči najučinkovitejše zagotavljanje univerzalne storitve in spodbujajo enaki konkurenčni pogoji za udeležence na trgu. Z vnaprejšnjim razkritjem metodologije za izračun neto stroškov posameznih elementov univerzalne storitve še pred dejanskim izračunom bi se lahko dosegla večja preglednost.

(223)  Da bi učinkovito podprli prosti pretok blaga, storitev in oseb v Uniji, bi moralo biti mogoče nekatere nacionalne številčne vire, zlasti nekatere negeografske številke, uporabiti ekstrateritorialno, torej zunaj ozemlja države članice, ki jih dodeli, na vsem ozemlju Unije. Zaradi znatnega tveganja goljufije pri medosebnih komunikacijah bi morala biti taka ekstrateritorialna uporaba dovoljena za elektronske komunikacijske storitve z izjemo medosebnih komunikacijskih storitev. Države članice bi zato morale zagotoviti, da se ustrezna nacionalna zakonodaja, zlasti pravila za varstvo potrošnikov in druga pravila, povezana z uporabo številk, izvršuje neodvisno od države članice, v kateri so pravice do uporabe številk podeljene. To bi moralo pomeniti, da so nacionalni regulativni in drugi pristojni organi tistih držav članic, v katerih se številka uporablja, pristojni za uporabo svoje nacionalne zakonodaje za podjetje, ki mu je številka dodeljena. Poleg tega bi morali imeti nacionalni regulativni organi teh držav članic možnost zaprositi za podporo nacionalnega regulativnega organa, pristojnega za dodelitev številke, pri izvrševanju pravil, ki veljajo v državah članicah, v katerih se številka uporablja. Ti podporni ukrepi bi morali vključevati odvračilne sankcije, v primeru resne kršitve zlasti odvzem pravice do ekstrateritorialne uporabe številk, dodeljenih zadevnemu podjetju. Države članice zato ne bi smele nalagati dodatnih zahtev po ekstrateritorialni uporabi teh številk, saj bi to zavrlo njihovo čezmejno uporabo in ustvarilo oviro za notranji trg, in to ne bi smelo posegati v pristojnost držav članic, da v posameznih primerih blokirajo dostop do številk ali storitev, kadar je to upravičeno zaradi goljufije ali zlorabe. Ekstrateritorialna uporaba številk ne bi smela posegati v pravila Unije, povezana z zagotavljanjem storitev gostovanja, tudi tista, ki se nanašajo na preprečevanje nepravilne uporabe ali zlorabe storitev gostovanja, za katere velja ureditev maloprodajnih cen in za katere se uporabljajo regulirane veleprodajne cene gostovanja. Državam članicam bi moralo biti še naprej omogočeno, da sklepajo posebne sporazume o ekstrateritorialni uporabi številčnih virov s tretjimi državami.

(224)  Države članice bi morale spodbujati zagotavljanje številčnih virov po zraku, da bi olajšale zamenjavo ponudnikov elektronskih komunikacij. Zagotavljanje številčnih virov po zraku omogoča ponovno programiranje identifikatorjev telekomunikacijske opreme brez fizičnega dostopa do naprav. Ta funkcija je zlasti relevantna za storitve stroj–stroj, torej storitve, ki vključujejo samodejni prenos podatkov in informacij med napravami ali aplikacijami s programsko opremo z omejeno človeško interakcijo ali brez nje. Ponudniki tovrstnih storitev stroj–stroj morda nimajo fizičnega dostopa do svojih naprav zaradi uporabe na daljavo ali zaradi velikega števila uporabljenih naprav ali njihovih vzorcev uporabe. Glede na nastajajoči trg storitev stroj–stroj in nove tehnologije bi si morale države članice prizadevati za zagotovitev tehnološke nevtralnosti pri spodbujanju zagotavljanja storitev po zraku.

(225)  Dostop do številčnih virov na podlagi preglednih, objektivnih in nediskriminatornih meril je temeljni pogoj za konkurenco podjetij v elektronskem komunikacijskem sektorju. Države članice bi morale imeti možnost podeliti pravice do uporabe številk podjetjem, ki niso ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, saj so številke vse pomembnejše za različne storitve interneta stvari. Vse elemente nacionalnih načrtov oštevilčenja bi morali upravljati nacionalni regulativni organi, vključno s točkovnimi kodami, ki se uporabljajo pri omrežnem naslavljanju. Kadar je v Uniji potrebna uskladitev številčnih virov zaradi podpiranja razvoja vseevropskih storitev ali čezmejnih storitev, zlasti novih storitev stroj–stroj, kot so povezani avtomobili, in kadar povpraševanja ni bilo mogoče zadovoljiti na podlagi obstoječih številčnih virov, lahko Komisija ob pomoči BEREC-a sprejme izvedbene ukrepe.

(226)  Zahteva za objavo odločitev o podelitvi pravic do uporabe številk se lahko izpolni tako, da so odločitve javno dostopne na spletnem mestu.

(227)   Glede na posebne vidike, povezane s prijavo pogrešanih otrok, bi države članice morale biti še naprej zavezane zagotavljati, da bo na njihovem ozemlju na voljo na številki 116000 dejansko na voljo dobro delujoča storitev za prijavo pogrešanih otrok. Države članice bi morale zagotoviti, da se v zvezi s prenosom direktive v nacionalno pravo in njenim izvajanjem opravi pregled njihovih nacionalnih sistemov, pri čemer upoštevajo ukrepe, potrebne za doseganje zadostne kakovosti storitev pri delovanju številke 116000, in zagotovijo finančna sredstva, potrebna za delovanje dežurne telefonske številke. Opredelitev pogrešanih otrok za prijavo na številki 116000 bi morala vključevati naslednje kategorije otrok: otroke na begu, mednarodno ugrabljene otroke, pogrešane otroke, otroke, ki jih ugrabijo starši, pogrešane otroke migrante, otroke, ki jih ugrabijo storilci kaznivih dejanj, izgubljene otroke, spolno zlorabljene otroke ter otroke, katerih življenje je ogroženo.

(227a)  Čeprav od začetka delovanja prvih dežurnih telefonskih številk po sprejetju sklepa Komisije iz leta 2007 potekajo prizadevanja za ozaveščanje, je ozaveščenost o teh dežurnih telefonskih številkah v posameznih državah še različna, pogosto celo zelo slaba. Krepitev prizadevanj dežurnih telefonskih številk pri ozaveščanju o tej številki in storitvah, ki jih zagotavljajo, je pomemben korak k boljši zaščiti in podpiranju pogrešanih otrok ter k preprečevanju tega pojava. V ta namen bi morale države članice in Komisija še naprej podpirati prizadevanja za ozaveščanje splošne javnosti in ustreznih deležnikov v nacionalnih sistemih za zaščito otrok o številki 116000.

(228)  Enotni trg pomeni, da imajo končni uporabniki v Uniji dostop do vseh številk v nacionalnih načrtih oštevilčenja drugih držav članic in dostop do storitev z uporabo negeografskih številk v Uniji, vključno s številkami brezplačnih telefonskih klicev in številkami premijskih storitev, razen kadar se klicani končni uporabnik iz komercialnih razlogov odloči za omejitev dostopa z nekaterih geografskih območij. Končni uporabniki bi morali imeti tudi možnost dostopa do številk iz enotnih mednarodnih številk brezplačnih telefonskih klicev (UIFN). Ne bi se smel preprečevati čezmejni dostop do številčnih virov in z njimi povezanih storitev, razen v objektivno utemeljenih primerih, na primer ko je to potrebno zaradi boja proti goljufijam ali zlorabam (denimo v zvezi z nekaterimi premijskimi storitvami), ko se številka uporablja samo v točno določeni državi (na primer nacionalna številka skrajšanega izbiranja) ali ko je to tehnično ali gospodarsko neizvedljivo. Tarife, zaračunane strankam, ki v državo članico kličejo od zunaj, niso nujno enake tarifam za stranke, ki kličejo znotraj te države članice. Uporabniki bi morali biti vnaprej in jasno obveščeni o vseh stroških, ki se nanašajo na številke brezplačnih telefonskih klicev, kot so stroški mednarodnih klicev za številke, dostopne prek standardnih mednarodnih izbirnih kod.

(229)  Za dokončno vzpostavitev enotnega trga elektronskih komunikacij je treba odpraviti ovire in končnim uporabnikom omogočiti čezmejen dostop do elektronskih komunikacijskih storitev po vsej Uniji. Ponudniki elektronskih komunikacij javnosti ne bi smeli preprečevati ali omejevati dostopa oz. diskriminirati končnih uporabnikov na podlagi njihovega državljanstva, države članice prebivališča ali kraja sedeža. Razlikovati pa bi moralo biti mogoče na podlagi objektivno upravičenih razlik v stroških in tveganjih, ki lahko presegajo ukrepe iz Uredbe št. 531/2012 glede zlorabe ali nepravilne uporabe reguliranih maloprodajnih storitev gostovanja.

(229a)  Zelo velike razlike v cenah še vedno obstajajo pri fiksnih in mobilnih komunikacijah, domačih govornih in sporočilnih komunikacijah ter komunikacijah, ki se zaključijo v drugi državi članici. Velike razlike med državami, operaterji in tarifnimi paketi ter med mobilnimi in fiksnimi storitvami še naprej vplivajo na ranljivejše skupine potrošnikov in so ovira za nemoteno komunikacijo znotraj EU. Zato bi bilo treba vse zelo velike razlike v cenah med elektronskimi komunikacijskimi storitvami, ki se zaključijo v isti državi članici, in tistimi, ki se zaključijo v drugi državi članici, utemeljiti na podlagi objektivnih meril.

(230)  Zaradi različnega izvajanja pravil o varstvu končnih uporabnikov so na notranjem trgu nastale znatne ovire, ki vplivajo tako na ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev kot tudi na končne uporabnike. Te ovire bi bilo treba zmanjšati ravno z uporabo pravil, ki zagotavljajo visoko skupno raven varstva v Uniji. Umerjena popolna harmonizacija pravic končnega uporabnika, zajetih v tej direktivi, bi morala občutno povečati pravno varnost za končne uporabnike in ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev ter znatno zmanjšati ovire za vstop na trg ter nepotrebna bremena zagotavljanja skladnosti, ki izhajajo iz razdrobljenosti pravil. S popolno harmonizacijo bi se odpravile ovire za enotni trg, ki so posledica takih nacionalnih določb o končnih uporabnikih in ki hkrati varujejo nacionalne ponudnike pred konkurenco iz drugih držav članic. Da bi se dosegla visoka skupna raven varstva, bi bilo treba v tej direktivi ustrezno več določb o končnih uporabnikih izboljšati glede na najboljšo prakso v državah članicah. S popolno harmonizacijo pravic končnih uporabnikov bi se povečalo njihovo zaupanje v notranji trg, saj bi pridobili enako visoko raven varstva pri uporabi elektronskih komunikacijskih storitev, in to ne samo v matični državi članici, ampak tudi med bivanjem, pri zaposlitvi ali med potovanjem v drugih državah članicah. Podobno bi bilo treba ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev zagotoviti, da so določbe o končnih uporabnikih in pogoji za splošno odobritev z vidika določb o končnih uporabnikih enaki. Državam članicam bi moralo biti še naprej omogočeno, da uvedejo višjo raven varstva končnih uporabnikov, kadar je v tej direktivi dovoljeno izrecno odstopanje, in ukrepajo na področjih, ki niso zajeta v tej direktivi.

(231)  Pogodbe so pomembno orodje za končne uporabnike, da se zagotovi preglednost informacij in pravna varnost. Večina ponudnikov storitev bo v konkurenčnem okolju sklepala pogodbe s svojimi strankami, ker je to zaželeno iz poslovnih razlogov. Poleg določb te direktive se za transakcije potrošnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami uporabljajo zahteve veljavne zakonodaje Unije o varstvu potrošnikov v zvezi s pogodbami, zlasti Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta o pravicah potrošnikov(30) in Direktiva Sveta 93/13/EEC z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah. Vključitev zahtev glede informacij v to direktivo, ki bi lahko bile potrebne tudi v skladu z Direktivo 2011/83/EU, ne bi smela povzročiti podvajanja informacij v predpogodbenih in pogodbenih dokumentih. Za informacije, predložene v zvezi s to direktivo, vključno z bolj predpisujočimi in podrobnejšimi zahtevami glede informacij, mora veljati, da izpolnjujejo vse te zahteve v skladu z Direktivo 2011/83/EU.

(232)  Določbe o pogodbah v tej direktivi ▌se ne bi smele uporabljati le za potrošnike, temveč tudi za mikropodjetja in mala podjetja, kot so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES, in neprofitne organizacije, kot so opredeljene v zakonodaji držav članic, katerih pogajalski položaj je primerljiv s položajem potrošnikov in za katere bi se morala uporabljata enaka raven varstva. Določbe o pogodbah, vključno z določbami iz Direktive 2011/83/EU o pravicah potrošnikov, bi se morale za ta podjetja uporabljati samodejno, razen če se želijo s ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev pogajati o individualnih pogodbenih pogojih. Za razliko od mikropodjetij in malih podjetij imajo večja podjetja po navadi večjo pogajalsko moč in zato niso odvisna od istih zahtev glede pogodbenih informacij kot potrošniki. Druge določbe, kot je prenosljivost številk, ki so pomembne tudi za večja podjetja, pa bi se morale še naprej uporabljati za vse končne uporabnike. Neprofitne organizacije so pravni subjekti, ki ne ustvarjajo dobička za lastnike ali člane. Običajno gre za dobrodelne ustanove ali druge vrste organizacij javnega interesa. Ker je položaj neprofitnih organizacij podoben položaju mikropodjetij in malih podjetij, je upravičeno, da se ta vrsta organizacij v tej direktivi v zvezi s pravicami končnih uporabnikov obravnava enako kot mikropodjetja ali mala podjetja.

(233)  Zaradi posebnosti sektorja elektronskih komunikacij je poleg horizontalnih pogodbenih pravil potrebno omejeno število dodatnih določb o varstvu končnih potrošnikov. Končni uporabniki bi med drugim morali biti obveščeni o ponujeni kakovosti storitev, pogojih za posebne ponudbe in prekinitev pogodb, veljavnih tarifnih shemah in tarifah za storitve, za katere veljajo posamezni pogoji oblikovanja cen. Te informacije so pomembne za storitve dostopa do interneta, javno dostopne medosebne komunikacijske storitve in storitve prenosa, ki se uporabljajo za radiodifuzijo. Obveznosti o zahtevah glede informacij za ponudnike javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ne bi smele veljati za pogodbe, pri katerih ponudnik in z njim povezane družbe ali osebe ne prejmejo nobenega plačila, ki bi bilo neposredno ali posredno povezano z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih storitev. To bi se lahko zgodilo na primer pri univerzi, ki obiskovalcem v svojih prostorih omogoča prost dostop do svojega brezžičnega omrežja, ne da bi za to prejela plačilo za zagotavljanje te elektronske komunikacijske storitve, ne od plačila uporabnikov ne iz oglaševalskih prihodkov. Da bi končnim uporabnikom omogočili, da se odločajo na podlagi popolnih informacij, je nujno, da se jim pred sklenitvijo pogodbe predložijo zahtevane ustrezne informacije v jasnem in razumljivem jeziku. Iz istega razloga bi morali ponudniki posredovati povzetek bistvenih pogodbenih pogojev. Da bi olajšali primerljivost in zmanjšali stroške zagotavljanja skladnosti, bi morala Komisija po posvetovanju z BEREC sprejeti predlogo za te povzetke. Končno pogodbo bi morale sestavljati predpogodbene informacije in predloga povzetka.

(234)  Po sprejetju Uredbe (EU) 2015/2120 so določbe iz te direktive glede informacij o pogojih, ki omejujejo dostop do storitev in aplikacij in/ali njihovo uporabo, ter glede oblikovanja podatkovnega prometa zastarele in bi jih bilo treba razveljaviti.

(235)   Glede terminalske opreme bi morale biti v potrošniški pogodbi podrobno navedene vse omejitve, ki jih ponudnik potrošniku naloži v zvezi z uporabo te opreme, na primer v zvezi z zaklenitvijo SIM-kartice mobilnega telefona, če tovrstne omejitve niso prepovedane z nacionalno zakonodajo, navesti pa bi bilo treba tudi vse stroške ob prekinitvi pogodbe pred dogovorjenim dnem izteka pogodbe ali na ta dan, vključno z vsemi stroški, ki se naložijo v primeru, da se oprema obdrži. Če se končni uporabnik odloči ohraniti terminalsko opremo, prejeto v paketu, ki velja ob sklenitvi pogodbe, nadomestilo ne sme presegati njene vrednosti po načelu časovne porazdelitve v trenutku sklenitve pogodbe ali preostalega dela provizije za storitev do konca pogodbe – kar znese manj. Države članice se lahko odločijo, da za izračun stopnje nadomestila uporabijo druge metode, če je stopnja nadomestila enaka ali manjša od izračunane vrednosti. Ponudnik najpozneje ob plačilu nadomestila brezplačno odpravi vse omejitve za uporabo terminalske opreme na drugih omrežjih.

(236)  Brez poseganja v bistveno obveznost ponudnika, povezano z varnostjo na podlagi te direktive, bi bilo treba v pogodbah podrobno navesti vrsto ukrepa, ki ga lahko ponudnik uporabi v primeru incidentov v zvezi z varnostjo ali v primeru groženj ali ranljivosti.

(237)   Razpoložljivost preglednih, ažuriranih in primerljivih informacij o ponudbah in storitvah je osrednjega pomena za potrošnike na konkurenčnih trgih, kjer je več ponudnikov storitev. Končnim uporabnikom bi morala biti na podlagi informacij, objavljenih v zlahka dostopni obliki, omogočena enostavna primerjava med cenami različnih storitev, ki so na voljo na trgu. Da bi jim omogočili enostavno primerjavo cen in storitev, bi morali nacionalni regulativni organi imeti pristojnost, da od ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij in/ali storitev dostopa do interneta, javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev in storitev prenosa, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, zahtevajo večjo preglednost v zvezi z informacijami (vključno s tarifami, kakovostjo storitev, omejitvami glede zagotovljene terminalske opreme in drugimi statističnimi podatki). Pri vseh takih zahtevah bi se morale ustrezno upoštevati značilnosti teh omrežij ali storitev. Prav tako bi morali zagotoviti, da bi imele tretje osebe pravico brezplačno uporabljati javno dostopne informacije, ki jih ta podjetja objavijo, da bi se zagotovila orodja za primerjavo.

(238)  Končni uporabniki pogosto ne poznajo stroškov svojih vzorcev porabe ali le s težavo ocenijo porabljeni čas ali količino prenesenih podatkov pri uporabi elektronskih komunikacijskih storitev. Da bi se povečala preglednost in bi se končnim uporabnikom omogočil boljši nadzor nad tem, koliko porabijo za komunikacije, jim je pomembno omogočiti sprotno spremljanje porabe.

(239)  Neodvisna orodja za primerjavo, kot so spletna mesta, so za končne uporabnike učinkovit način, da ocenijo prednosti različnih ponudnikov javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, in da na enem mestu pridobijo nepristranske informacije s primerjavo cen, tarif in parametrov kakovosti. Namen tovrstnih orodij bi bil zagotoviti jasne, jedrnate, popolne in izčrpne informacije. Zajemati bi morala čim več ponudb, da bi omogočila reprezentativen pregled in pokrila znaten del trga. Informacije iz teh orodij bi morale biti zanesljive, nepristranske in pregledne. Končni uporabniki bi morali biti obveščeni o razpoložljivosti tovrstnih orodij. Države članice bi morale zagotoviti, da bi imeli končni uporabniki na njihovem ozemlju brezplačen dostop do vsaj enega tovrstnega orodja.

(240)  Neodvisna orodja za primerjavo bi morala biti operativno neodvisna od ponudnikov javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev. Upravljajo jih lahko zasebna podjetja ali pristojni organi oziroma se upravljajo v imenu pristojnih organov, vendar v skladu z določenimi merili kakovosti, vključno z zahtevo po zagotavljanju podrobnosti o lastniku orodja, točnih in najnovejših informacij, datuma in časa zadnje posodobitve, jasnih in objektivnih meril, na katerih bo temeljila primerjava, ter širokega nabora ponudb javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, tako da se zajame znaten del trga. Pri rezultatih iskanja ne bi smel biti noben ponudnik storitev deležen ugodnejše obravnave, razen če bi temeljila na že omenjenih jasnih in objektivnih merilih. Države članice bi morale imeti možnost določiti, kako pogosto morajo orodja za primerjavo pregledati in posodobiti informacije, ki jih zagotavljajo končnim uporabnikom, pri čemer se upošteva, kako pogosto ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, na splošno posodabljajo svoje tarife in informacije o kakovosti. Kadar je v državi članici na voljo le eno orodje, ki preneha delovati ali izpolnjevati merila kakovosti, bi morala država članica zagotoviti, da bi končni uporabniki v razumnem roku dobili dostop do drugega orodja za primerjavo na nacionalni ravni.

(241)  Da bi rešili vprašanja javnega interesa v zvezi z uporabo javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ter spodbudili varstvo pravic in svoboščin drugih, bi morali pristojni organi imeti možnost, da ob pomoči ponudnikov pripravijo in razširjajo informacije javnega interesa, povezane z uporabo teh storitev. To bi lahko zajemalo informacije javnega interesa glede najpogostejših kršitev in njihovih pravnih posledic ▌ter nasvete in možnosti zaščite pred tveganji za osebno varnost, ki lahko na primer izhajajo iz razkritja osebnih podatkov v nekaterih okoliščinah, tveganji za zasebnost in osebne podatke ter glede razpoložljivosti programske opreme, ki je preprosta za uporabo in nastavitve, ali njenih različic, ki dopuščajo zaščito otrok ali ranljivih oseb. Te informacije bi lahko usklajevali s postopkom sodelovanja iz te direktive. Te informacije javnega interesa bi bilo treba po potrebi posodabljati ter jih predstaviti v zlahka razumljivi obliki, kot določi vsaka država članica, ter na spletnih mestih nacionalnega javnega organa. Nacionalni regulativni organi bi morali imeti pristojnost, da ponudnikom naložijo obveznost, da te standardizirane informacije vsem svojim uporabnikom posredujejo tako, kot se jim zdi primerno. Širjenje teh informacij ne bi smelo povzročati prehudega bremena za ponudnike. Države članice bi morale zahtevati, da se razširjanje informacij opravi s sredstvi, ki jih ponudniki uporabljajo za komuniciranje s končnimi uporabniki med običajnim opravljanjem dejavnosti.

(242)  Če ni ustreznih pravil prava Unije, se vsebina, aplikacije in storitve opredelijo za zakonite ali škodljive glede na nacionalno materialno in procesno pravo. Nalogo, da v skladu z ustreznim postopkom odločijo, ali so vsebina, aplikacije ali storitve zakonite ali škodljive, imajo države članice, ne pa ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev. Ta direktiva in Direktiva 2002/58/EC o zasebnosti na področju elektronskih komunikacij ne posegata v Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskem poslovanju na notranjem trgu (direktiva o elektronskem poslovanju)(31), ki med drugim vključuje pravilo o izključnem prenosu podatkov za posredne ponudnike storitev, kot so določeni v navedeni direktivi.

(243)  Nacionalni regulativni organi bi morali biti pooblaščeni za spremljanje kakovosti storitev in sistematično zbiranje informacij o tem, vključno z informacijami o zagotavljanju storitev invalidnim končnim uporabnikom. Te informacije bi bilo treba zbirati na podlagi meril, ki bi omogočala primerljivost med izvajalci storitev in državami članicami. Ponudniki, ki zagotavljajo elektronske komunikacijske storitve in obratujejo v konkurenčnem okolju, verjetno sporočajo javnosti ustrezne in najnovejše informacije o svojih storitvah zaradi gospodarskih prednosti. Če ponudnik elektronske komunikacijske storitve iz razlogov, povezanih s tehnično izvedbo storitve, nima nadzora nad kakovostjo storitev ali ne zagotavlja njihove minimalne kakovosti, od njega ne bi smeli zahtevati, da zagotavlja informacije o kakovosti storitev. Nacionalni regulativni organi pa bi vseeno morali imeti možnost zahtevati objavo teh informacij, kadar se pokaže, da javnosti niso dostopne v zadostnem obsegu. Nacionalni regulativni organi bi morali tudi določiti metode merjenja, ki bi jih uporabljali ponudniki storitev, da bi se izboljšala primerljivost zagotovljenih podatkov. Da bi se olajšala primerljivost po Uniji in zmanjšali stroški zagotavljanja skladnosti, bi moral BEREC sprejeti smernice o ustreznih parametrih kakovosti storitev, ki bi jih morali nacionalni regulativni organi upoštevati v največji možni meri.

(244)  Da bi potrošniki lahko v celoti izkoristili konkurenčno okolje, bi morali imeti možnost izbire na podlagi informacij in zamenjati ponudnika, če je to v njihovem interesu. Bistvenega pomena je zagotoviti, da jih pri tem ne ovirajo pravne, tehnične ali praktične ovire, vključno s pogodbenimi pogoji, postopki, stroški itd. To ponudnikom ne preprečuje, da bi v potrošniških pogodbah določili razumno najkrajše pogodbeno obdobje največ 24 mesecev. Države članice bi morale vseeno imeti možnost, da najdaljše pogodbeno obdobje skrajšajo glede na nacionalne razmere, kot sta raven konkurence in stabilnost naložb v omrežja, ponudniki pa bi morali zagotoviti vsaj eno pogodbo s trajanjem največ 12 mesecev. Neodvisno od pogodbe za elektronske komunikacijske storitve pa bi potrošnikom morda bolj ustrezalo in koristilo daljše obdobje za povračilo stroškov fizičnih povezav. Take obveznosti potrošnikov so lahko pomemben dejavnik pri spodbujanju uvedbe zelo visoko zmogljivih povezljivostnih omrežij do prostorov končnega uporabnika ali v njihovi neposredni bližini, tudi prek shem za združevanje povpraševanja, ki vlagateljem v omrežja omogočajo zmanjšanje začetnih tveganj pri uporabi. Pravic potrošnikov, da zamenjajo ponudnika elektronskih komunikacijskih storitev, kot so opredeljene v tej direktivi, vseeno ne bi smela omejevati taka obdobja za povračilo stroškov v pogodbah o fizičnih povezavah in te pogodbe ne bi smele zajemati terminalske opreme ali opreme za dostop do interneta, kot so mobilne naprave, usmerjevalniki ali modemi.

(245)  Potrošniki bi morali imeti možnost prekiniti pogodbo brez stroškov, tudi v primerih samodejnega podaljšanja po poteku ▌pogodbenega obdobja.

(246)  Vse spremembe pogodbenih pogojev, ki jih predlagajo ponudniki javno dostopnih storitev dostopa do interneta ali medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke in storitev prenosa, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, v škodo končnega uporabnika, na primer v zvezi s stroški, tarifami, omejitvami količine podatkov, hitrostmi prenosa podatkov, pokritostjo ali obdelavo osebnih podatkov, bi bilo treba obravnavati kot razloge, zaradi katerih ima končni uporabnik pravico prekiniti pogodbo popolnoma brez stroškov, tudi če so te spremembe povezane z nekaterimi spremembami v korist uporabnikov. Končni uporabniki bi morali biti o vsaki spremembi pogodbenih pogojev obveščeni na trajnem nosilcu podatkov, kot so papir, ključ USB, CD-ROM, DVD, pomnilniška kartica, trdi disk računalnika ali e-pošta.

(247)  Možnost zamenjave ponudnikov je ključna za učinkovito konkurenco v konkurenčnem okolju. Zaradi razpoložljivosti preglednih, točnih in pravočasnih informacij o zamenjavi bi morali končni uporabniki bolj zaupati v zamenjavo in biti bolj pripravljeni aktivno sodelovati v konkurenčnem postopku. Ponudniki storitev bi morali zagotoviti neprekinjenost storitev, tako da bi lahko končni uporabniki zamenjali ponudnike, ne da bi jih oviralo tveganje izgube storitve.

(248)  Prenosljivost številk potrošnikom ključno olajšuje izbiranje in učinkovito konkurenco na konkurenčnih trgih elektronskih komunikacij. Končni uporabniki, ki to zahtevajo, bi morali imeti možnost, da zadržijo svojo(-e) številko(-e) v javnem telefonskem omrežju neodvisno od ponudnika storitve in za omejeno obdobje med menjavo ponudnikov storitev. Ta direktiva ne zajema zagotavljanja prenosljivosti številk med priključki na javno telefonsko omrežje na fiksnih in nefiksnih lokacijah. Vendar lahko države članice uporabijo določbe o prenašanju številk med omrežji, ki zagotavljajo storitve na fiksni lokaciji, in mobilnimi omrežji.

(249)  Učinek prenosljivosti številk se bistveno poveča, če so na voljo pregledne informacije o tarifah za končne uporabnike, ki prenesejo svoje številke, in tudi za končne uporabnike, ki kličejo tiste, ki so svoje številke prenesli. Nacionalni regulativni organi bi morali, če je to izvedljivo, v okviru izvedbe prenosljivosti številk omogočiti ustrezno preglednost tarif.

(250)  Kadar nacionalni regulativni organi zagotovijo, da so cene za medomrežno povezovanje v zvezi z zagotavljanjem prenosljivosti številk stroškovno naravnane, lahko upoštevajo tudi cene, ki so veljavne na primerljivih trgih.

(251)   Prenosljivost številk ▌bi bilo treba izvesti brez odlašanja, tako da začne številka funkcionalno delovati v enem delovnem dnevu in da potrošnik ni brez storitve več kot en delovni dan po dogovorjenem datumu. Da bi se spodbujala ureditev „vse na enem mestu“, ki bi potrošnikom omogočala nemoteno zamenjavo, bi moral postopek zamenjave voditi sprejemni ponudnik elektronskih komunikacijskih storitev javnosti. Nacionalni regulativni organi lahko določijo celovit postopek prenosa številk, ob tem pa upoštevajo nacionalne določbe o pogodbah in tehnološki razvoj. To bi moralo, če je na voljo, vključevati zahtevo, da se prenos izvede z zagotavljanjem storitev po zraku, razen če končni uporabnik zahteva drugače. Izkušnje v nekaterih državah članicah kažejo, da obstaja tveganje, da se potrošnikov ponudnik zamenja brez njegove privolitve. Čeprav bi morali te primere obravnavati predvsem organi pregona, pa bi morale imeti države članice možnost, da uveljavijo minimalne sorazmerne ukrepe glede postopka zamenjave ponudnika, vključno z ustreznimi sankcijami, saj so potrebni za zmanjšanje tovrstnih tveganj in za zagotovitev zaščite potrošnikov v vsem postopku zamenjave ponudnika, ne da bi postopek s tem postal zanje manj privlačen. Pravica do prenosa številk ne bi smela biti omejena s pogodbenimi pogoji.

(251a)  Da bi se zamenjava in prenos izvedla v rokih, določenih v tej direktivi, bi bilo treba državam članicam omogočiti, da ponudniku naložijo izvajanje nadomestitvenih ukrepov, kadar se ne spoštuje dogovor s končnim uporabnikom. Ti ukrepi bi morali biti sorazmerni z dolžino zamude pri izpolnjevanju dogovora.

(252)  Paketi, ki sestavljajo vsaj javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, in druge storitve, kot so linearna radiodifuzija, ali terminalsko opremo, kot so naprave, ki jih zagotavlja isti ponudnik in se naročajo skupaj, so postale vse bolj razširjene in so pomemben element konkurence. Za paket se za namene tega člena šteje, da je sestavljen iz storitve dostopa do interneta, ki se zagotavlja skupaj z medosebnimi komunikacijskimi storitvami, ali storitve dostopa do interneta in/ali medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke z različnimi, a dopolnilnimi storitvami z izjemo storitev prenosa, ki se uporabljajo za zagotavljanje storitev stroj–stroj, in/ali terminalske opreme, ki jih zagotavlja isti ponudnik bodisi (i) v okviru iste pogodbe ali (ii) v okviru iste in podrejene pogodbe ali (iii) v okviru iste pogodbe in povezanih pogodb za enotno združeno ceno. Sicer paketi pogosto prinašajo koristi za potrošnike, po drugi strani pa lahko otežijo ali podražijo zamenjavo ponudnika ter povečajo tveganje pogodbene vezanosti na ponudnika. Kadar za različne storitve in vse pogodbene obveznosti glede pridobitve izdelkov, ki so del paketa, veljajo različna pogodbena pravila o prekinitvi pogodbe in zamenjavi ponudnika, potrošniki ne morejo nemoteno uveljavljati svoje pravice iz te direktive do zamenjave paketa s konkurenčnimi ponudbami za ves paket ali del paketa. Določbe te direktive o pogodbah, preglednosti, trajanju pogodbe in njeni prekinitvi ter zamenjavi ponudnika bi bilo zato treba uporabljati za vse elemente paketa, razen če so za potrošnika ugodnejša druga pravila, ki se uporabljajo za neelektronske komunikacijske elemente paketa. Druga pogodbena vprašanja, na primer katera pravna sredstva se uporabljajo v primeru neskladnosti s pogodbo, bi se morala urejati s pravili, ki se uporabljajo za ustrezni element paketa, na primer s pravili pogodb o prodaji blaga ali dobavi digitalne vsebine. Iz istega razloga potrošniki ne bi smeli biti vezani na ponudnika s pogodbenim dejanskim podaljšanjem ▌pogodbenega obdobja. Države članice bi morale ohraniti pristojnost za spodbujanje zakonodajnih elementov, povezanih s paketom, če njihova narava pomeni drugačno regulativno obravnavo, na primer ker za te elemente veljajo drugi sektorski predpisi ali ker se je treba prilagoditi spremenjenim tržnim praksam.

(253)  Ponudniki medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke so dolžni zagotavljati dostop do služb za pomoč v sili prek komunikacije v sili. V izjemnih okoliščinah, in sicer zaradi pomanjkanja tehnične izvedljivosti, morda niso zmožni zagotoviti dostopa do služb za pomoč v sili ali lokacije kličočega oziroma do obojega. V takih primerih bi morali v pogodbi ustrezno obvestiti svoje stranke. Ti ponudniki bi morali zagotoviti, da njihove stranke dobijo jasne in pregledne informacije v izhodiščni pogodbi, ter jih posodabljati v primeru vsake spremembe pri zagotavljanju dostopa do služb za pomoč v sili, denimo preko računov. Te informacije bi morale vključevati vse omejitve glede ozemeljske pokritosti na podlagi načrtovanih tehničnih operativnih parametrov komunikacijske storitve in razpoložljive infrastrukture. Če se storitev ne zagotavlja prek povezave, ki omogoča določeno kakovost storitve, bi morale informacije vključevati tudi raven zanesljivosti dostopa in informacij o lokaciji kličočega v primerjavi s storitvijo, ki se zagotavlja prek te povezave, ob upoštevanju aktualnih tehnoloških in kakovostnih standardov, pa tudi parametrov kakovosti storitve, ki so opredeljeni v tej direktivi.

(254)  V skladu s cilji Listine ▌in Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov bi moral regulativni okvir zagotoviti, da bi imeli vsi končni uporabniki, tudi invalidi, starejši ljudje in uporabniki s posebnimi socialnimi potrebami, enostaven in enak dostop do cenovno ugodnih in dostopnih visokokakovostnih storitev ne glede na kraj prebivališča v Uniji. Izjava 22, priložena k sklepni listini Amsterdamske pogodbe, določa, da morajo institucije Unije pri pripravi ukrepov iz člena 114 PDEU upoštevati potrebe invalidov.

(255)  Končni uporabniki bi morali imeti možnost brezplačnega dostopa do služb za pomoč v sili prek komunikacij v sili in brez uporabe plačilnih sredstev, in sicer prek katere koli naprave, ki omogoča medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, tudi pri uporabi storitev gostovanja v državi članici ali prek zasebnega telekomunikacijskega omrežja. Komunikacije v sili so komunikacijska sredstva, ki ne vključujejo samo govorne komunikacije, ampak tudi besedilno komunikacijo v realnem času, video- ali druge vrste komunikacij, vključno z uporabo storitev prenosa tretjih oseb, prek katerih je v državi članici omogočen dostop do služb za pomoč v sili. Komunikacija v sili se lahko začne v imenu osebe prek sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot je opredeljen v Uredbi 2015/758/EU Evropskega parlamenta in Sveta(32). Vendar bi morale države članice določiti, katere medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke so primerne za dostop do služb za pomoč v sili, poleg tega pa bi jim bilo treba omogočiti, da te možnosti za invalidne končne uporabnike omejijo na govorne komunikacije in njihov ekvivalent ali po dogovoru z nacionalnimi centri za obveščanje uvedejo dodatne možnosti. Da bi se upošteval prihodnji tehnološki razvoj ali povečana uporaba številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev, bi morala Komisija po posvetovanju z nacionalnimi regulativnimi organi, službami za pomoč v sili, organi za standardizacijo in drugimi deležniki oceniti izvedljivost zagotavljanja točnega in zanesljivega dostopa do storitev v sili prek številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev.

(256)  Države članice bi morale poskrbeti, da ponudniki, ki končnim uporabnikom zagotavljajo medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, omogočijo zanesljiv in natančen dostop do služb za pomoč v sili ob upoštevanju nacionalnih specifikacij in meril ter zmogljivosti nacionalnih centrov za obveščanje. Kadar se medosebna komunikacijska storitev na podlagi številke ne zagotavlja prek povezave, ki omogoča določeno kakovost storitve, ponudnik storitev morda ne bo mogel zagotoviti, da bodo klici v sili, opravljeni prek njegove storitve, usmerjeni k najprimernejšemu centru za obveščanje z enako stopnjo zanesljivosti. Za take ponudnike, neodvisne od omrežja, tj. ponudnike, ki niso povezani s ponudnikom javnega komunikacijskega omrežja, zagotavljanje informacij o lokaciji kličočega morda ni vedno tehnično izvedljivo. Države članice bi morale zagotoviti, da se bodo standardi za točno in zanesljivo usmerjanje in povezavo do služb za pomoč v sili izvajali čim prej, da se od omrežja neodvisnim ponudnikom medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke omogoči izpolniti obveznosti v zvezi z dostopom do služb za pomoč v sili in določbo o informacijah o lokaciji kličočega na ravni, primerljivi z ravnjo, ki se zahteva od drugih ponudnikov tovrstnih komunikacijskih storitev. Če se ti standardi in povezani sistemi centrov za obveščanje še ne izvajajo, za zagotavljanje dostopa do služb za pomoč v sili ne bi smele biti potrebne medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, neodvisne od omrežja, razen tako, da bi bilo tehnično ali gospodarsko izvedljivo. To lahko na primer vključuje, da država članica imenuje en osrednji center za obveščanje za sprejemanje sporočil v sili.. Klub temu bi morali ponudniki obvestiti končne uporabnike, kadar ni podprt dostop do služb za pomoč v sili 112 ali informacij o lokaciji kličočega.

(256b)  Države članice še ne merijo v zadostni meri poročanja in uspešnosti na področju odzivanja na klice v sili in njihove obravnave. Zato Komisija po posvetovanju z nacionalnimi regulativnimi organi in službami za pomoč v sili sprejme kazalnike uspešnosti, ki se uporabljajo za službe držav članic za pomoč v sili, ter poroča Evropskemu parlamentu in Svetu o učinkovitosti izvajanja evropske številke za klic v sili 112 in o delovanju kazalnikov uspešnosti.

(257)  Države članice bi morale sprejeti posebne ukrepe za zagotovitev, da so službe za pomoč v sili, vključno s številko 112, enako dostopne tudi za invalidne končne uporabnike, zlasti gluhe, naglušne, osebe z motnjami govora in gluho-slepe, in sicer s storitvami totalne komunikacije ali z uporabo storitev prenosa tretjih oseb, ki so interoperabilne s telefonskimi omrežji po EU. To bi lahko zajemalo tudi zagotovitev posebnih terminalskih naprav za invalide, če zgoraj navedeni načini komunikacije zanje niso primerni.

(258)  Da se izboljša raven zaščite in varnosti državljanov, ki potujejo v Evropski uniji, bi bilo treba povečati ozaveščenost o številki 112. V ta namen bi bilo treba državljane dodobra seznaniti, zlasti preko informacij na mednarodnih avtobusnih terminalih, železniških postajah, pristaniščih ali na letališčih ter v telefonskih imenikih, v gradivu za končne uporabnike in na računih, da se, ko potujejo po kateri koli državi članici, številka 112 lahko uporablja kot enotna številka za klic v sili v vsej Uniji. Za to so v prvi vrsti odgovorne države članice, vendar bi morala Komisija še naprej podpirati in dopolnjevati pobude držav članic za povečanje ozaveščenosti glede številke 112 in redno ocenjevati javno ozaveščenost o njej.

(259)  Z informacijami o lokaciji kličočega se izboljšuje raven zaščite in varnosti končnih uporabnikov, pomagajo pa tudi pri izvajanju nalog služb za pomoč v sili, če prenos komunikacije v sili in povezanih podatkov ustreznim službam za pomoč v sili zagotavlja nacionalni sistem centra za obveščanje. Sprejemanje in uporaba informacij o lokaciji kličočega, ki vključuje tako informacije o lokaciji na podlagi omrežja kot podrobnejše informacije o lokaciji kličočega, pridobljene iz mobilne naprave, če so na voljo, bi morala biti v skladu z ustrezno zakonodajo Unije o obdelavi osebnih podatkov in varnostnih ukrepih. Podjetja, ki zagotavljajo lociranje iz omrežja, bi morala informacije o lokaciji kličočega dati na voljo službam za pomoč v sili, takoj ko ta služba sprejme klic, ne glede na uporabljeno tehnologijo. Pokazalo se je, da so lokacijske tehnologije v mobilnih napravah znatno natančnejše in stroškovno učinkovitejše zaradi razpoložljivosti podatkov, ki jih zagotavljajo EGNOS in satelitski sistem Galileo ter drugi globalni satelitski navigacijski sistemi, ter podatkov Wi-Fi. Zato bi morale informacije o lokaciji kličočega, pridobljene iz mobilnih naprav, dopolnjevati informacije o lokaciji iz omrežja, tudi če je lokacija, pridobljena iz mobilne naprave, na voljo šele po vzpostavitvi komunikacije v sili. Države članice bi morale zagotoviti, da lahko centri za obveščanje pridobijo in upravljajo informacije o lokaciji kličočega, če je to izvedljivo. Pridobitev in prenos informacij o lokaciji kličočega bi morala biti brezplačna za končnega uporabnika in organ, ki obravnava komunikacijo v sili, ne glede na način pridobitve, na primer prek mobilne naprave ali omrežja, ali način prenosa, na primer prek govornega kanala, kratkega sporočila SMS ali na podlagi internetnega protokola.

(260)  Da bi se Komisija odzvala na tehnološki razvoj na področju natančnih informacij o lokaciji kličočega, enakovrednega dostopa za invalidne končne uporabnike in usmerjanja klicev k najprimernejšemu centru za obveščanje, bi morala biti pooblaščena za sprejetje ukrepov za zagotovitev združljivosti, interoperabilnosti, kakovosti in stalnosti komunikacij v sili v Uniji. Med te ukrepe lahko spadajo funkcionalne določbe o vlogi različni strani v komunikacijski verigi, na primer ponudnikov medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke, operaterjev elektronskih komunikacijskih omrežij in centrov za obveščanje, ter tehnične določbe o tehničnih sredstvih za izpolnjevanje funkcionalnih določb. Ti ukrepi ne bi smeli posegati v organizacijo služb za pomoč v sili držav članic.

(260a)  Državljan v državi A, ki mora vzpostaviti stik s službami za pomoč v sili v državi B, za zdaj tega še ne more storiti, ker službe za pomoč v sili nimajo sistema za vzpostavitev medsebojnega stika. Rešitev je varna podatkovna zbirka telefonskih številk na ravni EU za glavne službe za pomoč v sili v vsaki državi. Zato Komisija vodi varno podatkovno zbirko številk evropskih služb za pomoč v sili v formatu E.164, da lahko služba ene države članice vzpostavi stik s službo druge države članice.

(260b)  Nedavni teroristični napadi v Evropi so pokazali, da države članice in Evropa nimajo dovolj učinkovitih javnih opozorilnih sistemov. Odločilnega pomena je, da lahko države članice z uporabo elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev obvestijo vse prebivalce na nekem območju o aktualnih nesrečah/napadih ali bližajočih se grožnjah, poleg tega pa je treba vzpostaviti učinkovit nacionalni povratni komunikacijski sistem številke 112 za obveščanje in opozarjanje državljanov o večjih neizbežnih ali razvijajočih se naravnih izrednih razmerah in/ali o večjih izrednih razmerah, ki jih povzroči človek, ter nesrečah, pri čemer se upoštevajo obstoječi nacionalni in regionalni sistemi ter prepreči oviranje pravil o zasebnosti in varstvu osebnih podatkov. Komisija bi morala oceniti tudi, ali bi bilo izvedljivo, da se na ravni EU vzpostavi univerzalen, dostopen, čezmejni „povratni komunikacijski sistem 112“ na ravni EU za obveščanje javnosti o neizbežni ali razvijajoči se nesreči ali pomembnih izrednih razmerah v različnih državah članicah.

(261)   Države članice bi morale v skladu z obveznostmi iz Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov in pristopom univerzalnega oblikovanja zagotoviti, da bodo imeli invalidni končni uporabniki enakovreden dostop do elektronskih komunikacijskih storitev in da jim bo omogočena enakovredna ponudba teh storitev. Predvsem da bi se invalidnim končnim uporabnikom zagotovila možnost izkoriščanja prednosti konkurence in ponudbe ponudnikov storitev, kot jih ima večina končnih uporabnikov, bi morali pristojni nacionalni organi, če je to primerno in ob upoštevanju nacionalnih pogojev ter po posvetovanju z invalidskimi predstavniškimi organizacijami opredeliti zahteve glede varstva potrošnikov v primeru invalidnih končnih uporabnikov, ki jih morajo izpolniti ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev in povezane terminalske opreme. Te zahteve lahko vključujejo zlasti zahtevo, da morajo ponudniki invalidnim končnim uporabnikom invalidom zagotoviti, da lahko uporabljajo njihove storitve pod enakimi pogoji, kot jih imajo drugi končni uporabniki, vključno s cenami, tarifami in kakovostjo ter dostopom do povezane terminalske opreme, in to ne glede na dodatne stroške, ki jih imajo ti ponudniki. Druge zahteve se lahko nanašajo tudi na veleprodajne dogovore med ponudniki. Da bi preprečili nalaganje prevelikih bremen ponudnikom storitev, bi morali nacionalni regulativni organi preveriti, ali je cilja enakovrednega dostopa in ponudbe mogoče doseči brez takih ukrepov.

(262)  ▌

(262a)  Nacionalni regulativni organi bi morali zagotoviti, da ponudniki, ki zagotavljajo javno dostopne elektronske komunikacijske storitve, v dostopni obliki dajo na voljo informacije o delovanju ponujenih storitev in o njihovih značilnostih v zvezi z dostopnostjo. To pomeni, da bi morala biti vsebina informacij na voljo v besedilni obliki, ki bi se lahko uporabljala za razvoj alternativnih podpornih oblik in alternativ za nebesedilne vsebine.

(262b)  Prizadevati bi si bilo treba, da bi ta direktiva v zvezi z invalidnimi končnimi uporabniki upoštevala drugo zakonodajo Unije o izvajanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov. Ti ukrepi vključujejo načela in standarde iz Direktive(EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta(33). Štiri načela dostopnosti so: zaznavnost, kar pomeni, da morajo biti informacije in uporabniški vmesniki uporabnikom predstavljeni tako, da jih lahko zaznajo; operabilnost, kar pomeni, da je mogoče z uporabniškimi vmesniki in navigacijo ustrezno rokovati; razumljivost, kar pomeni, da morajo biti informacije, povezane z uporabniškim vmesnikom, in tudi njegovo delovanje razumljivi, ter robustnost, kar pomeni, da mora biti vsebina dovolj vsestranska, da jo je mogoče zanesljivo razlagati z različnimi uporabniškimi sredstvi, tudi s podpornimi tehnologijami. Ta načela dostopnosti so pretvorjena v preverljiva merila uspešnosti, kot so merila, ki so podlaga evropskega standarda EN 301 549 V1.1.2 „Zahteve glede dostopnosti, primerne za javna naročila proizvodov in storitev IKT v Evropi“ (2015-04) (Evropski standard EN 301 549 V1.1.2 (2015-04)), in sicer s pomočjo harmoniziranih standardov in skupne metodologije za preskušanje skladnosti vsebine spletišč in mobilnih aplikacij s temi načeli. Ta evropski standard je bil sprejet na podlagi mandata M/376, ki ga je evropskim organizacijam za standardizacijo podelila Komisija. Do objave sklicev na harmonizirane standarde ali njihove dele v Uradnem listu Evropske unije bi bilo treba ustrezne klavzule evropskega standarda EN 301 549 V1.1.2 (2015-04) obravnavati kot minimalna sredstva za prenos teh načel v zvezi s to direktivo ter enakovrednim dostopom in izbiro za invalidne končne uporabnike v prakso.

(263)  Na področju zagotavljanja imeniških storitev in imenikov, med drugim v skladu s členom 5 Direktive Komisije 2002/77/ES(34), že vlada učinkovita konkurenca. Da bi se ohranila, bi morali vsi izvajalci storitev, ki svojim končnim uporabnikom dodeljujejo telefonske številke, še naprej zagotavljati razpoložljivost ustreznih informacij na pravičen, stroškovno naravnan in nediskriminatoren način.

(264)  Končne uporabnike bi bilo treba obvestiti o njihovi pravici, da se sami odločijo, ali želijo biti vključeni v imenik. Ponudniki medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke bi morali pri posredovanju podatkov ponudnikom imeniških storitev spoštovati odločitev končnih uporabnikov. Člen 12 Direktive 2002/58/ES zagotavlja, da imajo končni uporabniki pri vključitvi svojih osebnih podatkov v javni imenik pravico do zasebnosti.

(265)  Končnim uporabnikom bi bilo treba za sprejem digitalnega radia in televizije zagotoviti interoperabilnost vse opreme, ki se prodaja v Uniji. Države članice bi morale imeti možnost zahtevati minimalne usklajene standarde za to opremo. Ti standardi bi se lahko občasno prilagajali glede na tehnološki in tržni razvoj.

(266)  Zaželeno je omogočiti potrošnikom, da dosežejo čim boljšo možno povezljivost radijskih in televizijskih sprejemnikov. Na dinamičnih trgih se razvija koncept interoperabilnosti. Organi za standarde bi morali storiti vse potrebno za zagotovitev nadaljnjega razvoja ustreznih standardov skupaj s tehnologijami, ki jih to zadeva. Prav tako je pomembno, da so na digitalnih televizijskih sprejemnikih na voljo konektorji, ki lahko prenašajo vse potrebne elemente digitalnega signala, vključno s pretakanjem avdio- in videovsebin, informacije o pogojnem dostopu, informacije o storitvah, informacije o vmesniku za aplikacijsko programiranje (API) in informacije o zaščiti pred kopiranjem. Ta direktiva bi zato morala zagotavljati, da operaterji omrežja, ponudniki storitev ali proizvajalci opreme ne bi omejevali funkcionalnosti, povezane s konektorji in/ali uporabljene v konektorjih in da se bo funkcionalnost še naprej razvijala v skladu s tehnološkim razvojem. Za prikaz in predstavitev storitev povezane televizije pomeni oblikovanje skupnega standarda s tržno usmerjenim mehanizmom korist za potrošnika. Države članice in Komisija lahko sprejmejo politične pobude, skladne s Pogodbo, da spodbudijo ta razvoj. Radijska oprema za potrošnike bi morala omogočati sprejemanja radijskega signala vsaj prek analogne in digitalne radiodifuzije, s čimer bo zagotovljena čezmejna interoperabilnost. Ta določba ne bi smela veljati za poceni radijsko opremo za potrošnike ali radijsko opremo, pri kateri je sprejem radijskih oddaj zgolj pomožna funkcija, kot na primer mobilni telefon s sprejemnikom FM. Prav tako se ne bi smela uporabljati za radijsko opremo, ki jo uporabljajo radioamaterji, na primer kompleti radijskih delov, ki jih radioamaterji lahko sami sestavijo in uporabljajo, ali opremo, ki jo posamezni radioamaterji sestavijo v znanstvene in eksperimentalne radioamaterske namene.

(267)  Pri ukrepih na veleprodajni ravni, ki zagotavljajo vključitev podatkov končnih uporabnikov (stacionarnega in mobilnega omrežja) v podatkovne zbirke, bi bilo treba spoštovati zaščitne ukrepe za varstvo osebnih podatkov na podlagi Direktive 95/46/ES, ki bo 25. maja 2018 nadomeščena z Uredbo (EU) 2016/679(35), vključno s členom 12 Direktive 2002/58/ES (direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah). Vzpostaviti bi bilo treba stroškovno naravnano zagotavljanje teh podatkov ponudnikom storitev z možnostjo, da države članice uvedejo centraliziran mehanizem za posredovanje celovitih zbranih informacij ponudnikom imenikov, in zagotavljanje dostopa do omrežja pod razumnimi in preglednimi pogoji, da bi končni uporabniki lahko v celoti uživali prednosti konkurence, ki je v veliki meri omogočila odpravo regulacije na maloprodajni ravni za te storitve in zagotavljanje imeniških storitev v okviru razumnih in preglednih pogojev.

(268)  Pravica do dostopa do imeniških storitev po odpravi obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve za imeniške storitve in zaradi obstoja delujočega trga za te storitve ni več nujna. Vendar pa bi morali imeti nacionalni regulativni organi še vedno možnost, da podjetjem, ki nadzirajo dostop do končnih uporabnikov, naložijo obveznosti in pogoje, da bi se ohranila dostop in konkurenca na tem trgu.

(269)  Države članice bi morale imeti možnost, da iz upravičenih razlogov javne politike določijo podjetjem, ki s v njihovi pristojnosti, sorazmerne obveznosti prenosa, a samo, kadar je to potrebno za izpolnitev ciljev splošnega interesa, ki jih države članice jasno opredelijo v skladu s pravom Unije, cilji pa bi morali biti sorazmerni in pregledni. Obveznosti prenosa se lahko uporabljajo za določene radijske in televizijske radiodifuzijske kanale in dopolnilne storitve, ki jih zagotavlja določen ponudnik medijskih storitev. Obveznosti, ki jih naložijo države članice, bi morale biti razumne, to pomeni, da bi morale biti sorazmerne in pregledne z vidika jasno opredeljenih ciljev splošnega interesa, kot sta pluralnost medijev in kulturna raznolikost. Države članice bi morale v svojem nacionalnem pravu zagotoviti objektivno utemeljitev obveznosti prenosa, ki jih naložijo, in tako zagotoviti, da bodo te obveznosti pregledne, sorazmerne in jasno opredeljene. Obveznosti bi morale biti določene tako, da bodo zagotavljale zadostne spodbude za učinkovite naložbe v infrastrukturo. Obveznosti bi bilo treba redno pregledovati vsaj vsakih pet let, da se uskladijo s tehnološkim in tržnim razvojem, s čimer se zagotovi, da so še naprej sorazmerne s cilji, ki jih je treba doseči. Obveznosti bi lahko po potrebi vključevale sorazmerno poplačilo.

(269a)  Ker večina potrošniške radijske in digitalne televizijske opreme, ki se danes uporablja, sprejema tako analogne kot digitalne prenose, države članice nimajo več ekonomskih ali socialnih razlogov, da bi še naprej nalagale obveznosti prenosa za analogne in digitalne televizijske prenose. To pa ne bi smelo preprečevati takih obveznosti za analogne prenose tam, kjer znatno število uporabnikov še vedno uporablja analogni kanal ali kjer je analogna radiodifuzija edini način radiodifuzije.

(270)  Elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ki se uporabljajo za distribucijo radijskih ali televizijskih oddaj v javnosti, vključujejo kabelska, IPTV, satelitska in prizemna radiodifuzijska omrežja. Vključujejo lahko tudi druga omrežja, če jih znatno število končnih uporabnikov uporablja kot glavno sredstvo za sprejemanje radijskih in televizijskih oddaj. Obveznosti prenosa bi morale vključevati prenos storitev, ki so namenjene zlasti omogočanju enakega dostopa invalidnih uporabnikov. Dopolnilne storitve med drugim vključujejo storitve, ki izboljšujejo dostopnost za invalidne končne uporabnike, kot so videotekst, podnaslavljanje za gluhe in naglušne, zvočni opis, govorjeni podnapisi in tolmačenje v znakovni jezik. Zaradi vse večjega zagotavljanja in sprejema storitev povezane televizije ter stalnega pomena elektronskih programskih vodnikov za izbiro uporabnikov je mogoče v obveznosti prenosa vključiti prenos programskih podatkov, ki so potrebni v podporo funkcionalnosti zagotavljanja elektronskih programskih vodnikov, teleteksta in programskih IP naslovov.

(271)  Naprave za identifikacijo kličočega so navadno na voljo v sodobnih telefonskih centralah in se tako lahko vse pogosteje zagotavljajo po nizki ceni ali brezplačno. Od držav članic se ne zahteva, da naložijo obveznosti za zagotovitev teh naprav, če so naprave že na voljo. Z Direktivo 2002/58/ES se varuje zasebnost uporabnikov pri razčlenjenem obračunavanju, saj se jim omogoči zaščita pravice do zasebnosti, kadar se uporablja prikaz identitete kličočega. Razvoj teh storitev na vseevropski ravni bi koristil potrošnikom in ga ta direktiva spodbuja.

(272)  Države članice bodo z objavo informacij zagotovile, da bodo udeleženci na trgu in potencialni novi udeleženci na trgu razumeli svoje pravice in obveznosti ter vedeli, kje bodo našli ustrezne podrobne informacije. Objava v nacionalnem uradnem listu pomaga zainteresiranim strankam v drugih državah članicah, da najdejo ustrezne informacije.

(273)  Komisija bi morala nadzorovati in objaviti informacije o pristojbinah, ki prispevajo k določanju cen za končne uporabnike, s čimer bi se zagotovila razpoložljivost in učinkovitost vseevropskega trga elektronskih komunikacij.

(274)  Komisija mora vedeti, katera podjetja so opredeljena kot podjetja s pomembno tržno močjo in katere obveznosti nacionalni regulativni organi nalagajo udeležencem na trgu, da lahko presodi o pravilni uporabi prava Unije. Zato morajo države članice poleg objave v svoji državi poslati te informacije tudi Komisiji. Kadar se od držav članic zahteva, da pošljejo informacije Komisiji, lahko to storijo v elektronski obliki, vendar ob upoštevanju ustreznega dogovora o postopkih avtentikacije.

(275)  Da bi se upošteval tržni, družbeni in tehnološki razvoj, obravnavala tveganja za varnost omrežij in storitev ter prek komunikacije v sili zagotovil učinkovit dostop do služb za pomoč v sili, bi bilo treba Komisiji v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije podeliti pooblastilo za sprejetje aktov o določitvi ukrepov za obravnavo varnostnih tveganj; o prilagoditvi pogojev za dostop do digitalnih televizijskih in radijskih storitev; o določitvi enotnih veleprodajnih cen zaključevanja govornih klicev na trgih fiksne in mobilne telefonije; o sprejetju ukrepov, povezanih s komunikacijo v sili v Uniji, in o prilagoditvi prilog II, IV, V, VI, VIII, IX in X te direktive. Zlasti pomembno je, da se Komisija pri pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, tudi na ravni strokovnjakov, in da se ta posvetovanja izvedejo v skladu z načeli, določenimi v Medinstitucionalnem sporazumu o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016. Zlasti morata Evropski parlament in Svet zaradi zagotovitve enake udeležbe pri pripravi delegiranih aktov vse dokumente prejeti istočasno kot strokovnjaki držav članic, njuni strokovnjaki pa morajo imeti sistematično zagotovljen dostop do srečanj strokovnih skupin Komisije, ki obravnavajo pripravo delegiranih aktov.

(276)  Da bi se zagotovili enaki pogoji za izvajanje te direktive, bi bilo treba Komisiji podeliti izvedbena pooblastila za sprejetje sklepov o odpravi čezmejnega škodljivega motenja med državami članicami; za določitev obvezne uporabe standardov ali črtanje standardov in/ali specifikacij z obveznega dela seznama standardov; za odločanje, ali bo za pravice v usklajenem pasu veljala splošna odobritev ali individualne pravice do uporabe; za določitev načinov uporabe meril, pravil in pogojev v zvezi z usklajenim radiofrekvenčnim spektrom; za določitev načinov uporabe pogojev, ki jih lahko države članice vežejo na odobritve za uporabo usklajenega radiofrekvenčnega spektra; za opredelitev pasov, za katere je dovoljen prenos ali zakup pravic do uporabe radijskih frekvenc med podjetji; za določitev skupnih skrajnih datumov, do katerih se odobri uporaba posameznih usklajenih pasov radiofrekvenčnega spektra; za sprejetje prehodnih ukrepov glede trajanja pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra; za določitev meril za koordinacijo pri izvajanju nekaterih obveznosti; za določitev tehničnih značilnosti zasnove, uvedbe in obratovanja maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk; za obravnavanje nepokritega čezmejnega ali vseevropskega povpraševanja po številkah ter za določitev narave in obsega obveznosti za zagotavljanje učinkovitega dostopa do služb za pomoč v sili ali do povezljivosti med koncema med končnimi uporabniki v eni ali več državah članicah ali v vsej Evropski uniji. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije.

(277)  Komisija pa bi morala imeti tudi možnost, da ob kar največjem upoštevanju mnenja BEREC-a po potrebi sprejme priporočila v zvezi z opredelitvijo zadevnih trgov izdelkov in storitev, v zvezi z uradnimi obvestili po postopku za krepitev notranjega trga in v zvezi s harmonizirano uporabo določb regulativnega okvira.

(278)  Določbe te direktive bi bilo treba občasno pregledati, zlasti da se ugotovi, ali jih je treba spremeniti glede na spreminjajoče se tehnološke ali tržne razmere. Glede na tveganje za nastanek nekonkurenčnih oligopolnih namesto monopolnih tržnih struktur bi bilo treba pri pregledih nameniti posebno pozornost določbam o pristojnostih nacionalnih regulativnih organov, da operaterjem s pomembno tržno močjo naložijo individualno ali skupno obveznost dostopa, tudi v kombinaciji z drugimi obveznostmi, ki se jim lahko naložijo, tako se namreč zagotovi dovolj pooblastil za učinkovito doseganje ciljev iz te direktive.

(279)  Nekatere direktive in odločbe s tega področja bi bilo treba razveljaviti.

(280)  Komisija bi morala spremljati prehod z obstoječega okvira na novi okvir.

(281)  Ker države članice ne morejo v celoti doseči ciljev predlaganih ukrepov, namreč vzpostavitve usklajenega in poenostavljenega okvira za urejanje elektronskih komunikacijskih storitev, elektronskih komunikacijskih omrežij, pripadajočih naprav in pripadajočih storitev, pogojev za odobritev omrežij in storitev, uporabe spektra in številk, dostopa do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter njihovega medomrežnega povezovanja ter varstva končnih uporabnikov, in se zato ti cilji zaradi obsega in učinkov ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega okvira, ki je potreben za dosego teh ciljev.

(282)  Države članice so se v skladu s skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih(36) zavezale, da bodo v utemeljenih primerih uradnemu obvestilu o svojih ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, ki bodo pojasnjevali razmerje med sestavnimi deli direktive in ustreznimi deli nacionalnih instrumentov za prenos.

(283)  Obveznost prenosa te direktive v nacionalno pravo bi morala biti omejena na tiste določbe, ki pomenijo vsebinsko spremembo v primerjavi s predhodnimi direktivami. Obveznost prenosa nespremenjenih določb izhaja iz predhodnih direktiv.

(284)  Ta direktiva ne bi smela posegati v obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv v nacionalno pravo in datumov začetka njihove uporabe, določenih v delu B Priloge XI, –

STA SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Del I. OKVIR (splošna pravila za organizacijo sektorja)

Naslov I: Področje uporabe, cilji in opredelitve

POGLAVJE I

PREDMET UREJANJA, CILJI IN OPREDELITVE

Člen 1

Predmet urejanja in cilji

1. Ta direktiva vzpostavlja usklajeni okvir za zakonsko urejanje elektronskih komunikacijskih storitev, elektronskih komunikacijskih omrežij, pripadajočih naprav in storitev ter nekaterih vidikov terminalske opreme. Določa naloge nacionalnih regulativnih organov in, kjer je ustrezno, drugih pristojnih organov ter tudi vrsto postopkov za zagotovitev usklajene uporabe regulativnega okvira v celotni Uniji.

2. Cilj te direktive je po eni strani vzpostavitev notranjega trga elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, ki bo omogočil uvedbo in uporabo zelo visoko zmogljivih zaščitenih omrežij, trajnostno konkurenco, interoperabilnost elektronskih komunikacijskih storitev, dostopnost in koristi za končnega uporabnika.

Po drugi strani je treba v celotni Uniji zagotoviti ponudbo zelo kakovostnih, cenovno ugodnih, javno dostopnih storitev z učinkovito konkurenco in izbiro, obravnavati okoliščine, v katerih potrebe končnih uporabnikov, vključno z uporabniki invalidi, da lahko do storitev dostopajo enako kot drugi, niso izpolnjene v zadovoljivem merilu na trgu, ter določiti potrebne pravice končnih uporabnikov.

3. Ta direktiva ne posega v:

– obveznosti, določene z notranjo zakonodajo, v skladu s pravom Unije, ali s pravom Unije v zvezi s storitvami, opravljenimi z uporabo elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev; - v ukrepe, sprejete na ravni Unije ali nacionalni ravni v skladu s pravom Unije za izpolnitev ciljev, ki so v splošnem interesu, zlasti v zvezi z varstvom osebnih podatkov in zasebnosti, urejanjem vsebin in avdiovizualno politiko;

– v ukrepe, sprejete na ravni Unije ali nacionalni ravni v skladu s pravom Unije za izpolnitev ciljev, ki so v splošnem interesu, zlasti v zvezi z varstvom osebnih podatkov in zasebnosti, urejanjem vsebin in avdiovizualno politiko;

– Uredbo (EU) št. 531/2012 in Uredbo (EU) 2015/2120.

3a. Kadar te informacije vsebujejo osebne podatke, Komisija, BEREC in ustrezni organi zagotovijo, da se pri obdelavi podatkov spoštujejo pravila Unije o varstvu podatkov.

4. Določbe te direktive, ki urejajo pravice končnih uporabnikov, se uporabljajo brez poseganja v predpise Unije o varstvu potrošnikov, zlasti v direktivah 93/13/EGS in 2011/83/EU, ter brez poseganja v nacionalne predpise, ki so v skladu s pravom Unije.

Člen 2

Opredelitve pojmov

V tej direktivi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1) „elektronsko komunikacijsko omrežje“ pomeni prenosne sisteme, ne glede na to, ali temeljijo na stalni infrastrukturi ali centralizirani upravni zmogljivosti, in, kjer je primerno, komutacijsko ali usmerjalno opremo ter druge vire, vključno z omrežnimi elementi, ki niso aktivni, ki omogočajo prenos signalov po žicah, z radijskimi valovi, z optičnimi ali drugimi elektromagnetnimi sredstvi, vključno s satelitskimi omrežji, fiksnimi (vodovno in paketno komutiranimi, vključno z internetom) in mobilnimi prizemnimi omrežji, električnimi kabelskimi sistemi, če se uporabljajo za prenos signalov, omrežji, ki se uporabljajo za radijsko in televizijsko radiodifuzijo, ter z omrežji kabelske televizije, ne glede na vrsto prenesenih informacij; ne vključuje elementov omrežja, ki jih upravljajo posamezniki v okviru nepridobitnih dejavnosti;

(2) „zelo visoko zmogljivo omrežje“ pomeni elektronsko komunikacijsko omrežje, ki je v celoti sestavljeno iz elementov iz optičnih vlaken vsaj do razdelilne točke na končni lokaciji, ali drugo vrsto omrežja, ki v običajnih razmerah največje obremenjenosti omogoča podobno zmogljivost omrežja glede razpoložljive navzdolnje in navzgornje pasovne širine, odpornosti, z napakami povezanih parametrov ter latence in njenih variacij. Zmogljivost omrežja se oceni na podlagi tehničnih parametrov ne glede na to, ali se izkušnja končnega uporabnika razlikuje zaradi različnih lastnosti medija, prek katerega je omrežje na koncu povezano z omrežno priključno točko.

(3) „nadnacionalni trgi“ pomenijo trge, ki so opredeljeni v skladu s členom 63 in pokrivajo Unijo ali njen znatni del v več kot eni državi članici;

(4) „elektronska komunikacijska storitev“ pomeni storitev, ki se ▌opravlja za plačilo prek elektronskih komunikacijskih omrežij in zajema „storitev dostopa do interneta“, kakor je opredeljena v členu 2(2) Uredbe (EU) 2015/2120, in/ali „medosebno komunikacijsko storitev“ ter/ali storitve, v celoti ali pretežno sestavljene iz prenosa signalov, kot so storitve prenosa, ki se uporabljajo za opravljanje storitev stroj–stroj in za radiodifuzijo, izključuje pa storitve, s katerimi se zagotavljajo vsebine ali izvaja redakcijski nadzor nad vsebinami, ki se pošiljajo po elektronskih komunikacijskih omrežjih in z elektronskimi komunikacijskimi storitvami; ter nepridobitne storitve, ki jih zagotavljajo posamezniki;

(5) „medosebna komunikacijska storitev“ pomeni storitev, ki se ▌opravlja za plačilo in omogoča neposredno medosebno in interaktivno izmenjavo informacij prek elektronskih komunikacijskih omrežij med omejenim številom oseb, pri čemer osebe, ki začnejo ali sodelujejo v komunikaciji, določajo prejemnike; ne vključuje storitev, katerih medosebna in interaktivna komunikacija je zgolj manjši pomožni del storitve, ki je dejansko povezan z drugo storitvijo;

(6) „medosebna komunikacijska storitev na podlagi številke“ pomeni medosebno komunikacijsko storitev, ki povezuje javno komutirano telefonsko omrežje bodisi z dodeljenimi številčnimi viri, tj. številka ali številke v nacionalnem ali mednarodnem telefonskem načrtu oštevilčenja, bodisi z omogočanjem komunikacije s številko ali številkami v nacionalnem ali mednarodnem telefonskem načrtu oštevilčenja, in kjer ima ponudnik storitev znaten nadzor nad omrežjem, ki se uporablja za omogočanje komunikacije;

(7) „številčno neodvisna medosebna komunikacijska storitev“ pomeni medosebno komunikacijsko storitev, ki ni povezana z javnim komutiranim telefonskim omrežjem bodisi z dodeljenimi številčnimi viri, tj. številka ali številke v nacionalnem ali mednarodnem telefonskem načrtu oštevilčenja, bodisi z omogočanjem komunikacije s številko ali številkami v nacionalnem ali mednarodnem telefonskem načrtu oštevilčenja;

(8) „javno komunikacijsko omrežje“ pomeni elektronsko komunikacijsko omrežje, ki se v celoti ali pretežno uporablja za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, dostopnih javnosti, ki podpirajo prenos informacij med omrežnimi priključnimi točkami;

(9) „omrežna priključna točka“ ali NTP pomeni fizično točko, na kateri ima končni uporabnik dostop do javnega komunikacijskega omrežja; kadar omrežja vključujejo komutacijo ali usmerjanje, se omrežna priključna točka določi s posebnim omrežnim naslovom, ki je lahko povezan s številko ali imenom končnega uporabnika;

(10) „pripadajoče naprave“ pomenijo tiste pripadajoče storitve, fizično infrastrukturo in druge naprave oziroma elemente, povezane z elektronskim komunikacijskim omrežjem in/ali elektronsko komunikacijsko storitvijo, ki omogočajo in/ali podpirajo zagotavljanje storitev po tem omrežju in/ali s to storitvijo ali pa imajo možnosti za to in med drugim vključujejo zgradbe, vhode v zgradbe in napeljavo v njih, antene, stolpe in druge podporne konstrukcije, cevne vode, kanale, drogove, vstopne jaške in priključne omarice;

(11) „pripadajoče storitve“ pomenijo storitve, povezane z elektronskim komunikacijskim omrežjem in/ali elektronsko komunikacijsko storitvijo, ki omogočajo in/ali podpirajo zagotavljanje storitev ▌po tem omrežju in/ali s to storitvijo ali pa imajo možnosti za to in med drugim vključujejo sisteme za pretvorbo številk ali sisteme, ki zagotavljajo enakovredno delovanje, sisteme s pogojnim dostopom in elektronske programske vodnike ▌ter druge storitve, kot so storitve za ugotavljanje identitete, lokacije in prisotnosti;

(12) „sistem s pogojnim dostopom“ pomeni vsak tehnični ukrep, avtentifikacijski sistem in/ali ureditev, pri katerem je dostop do zaščitene radijske ali televizijske radiodifuzijske storitve v nekodirani obliki pogojen z naročnino ali drugo obliko predhodne individualne avtorizacije;

(13) „uporabnik“ pomeni pravno ali fizično osebo, ki uporablja ali zaprosi za elektronsko komunikacijsko storitev, dostopno javnosti;

(14) „končni uporabnik“ pomeni uporabnika, ki ne zagotavlja javnih komunikacijskih omrežij ali javnosti dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev;

(15) „potrošnik“ pomeni vsako fizično osebo, ki uporablja ali zaprosi za elektronsko komunikacijsko storitev, dostopno javnosti, za namene, ki ne sodijo v njeno dejavnost, obrt ali stroko;

(16) „zagotovitev elektronskega komunikacijskega omrežja“ pomeni vzpostavitev, obratovanje, upravljanje ali zagotavljanje dostopnosti takega omrežja;

(17) „zmogljivejša digitalna televizijska oprema“ pomeni bokse, ki se lahko postavijo na televizijske sprejemnike in priključijo nanje, ali integrirane digitalne televizijske sprejemnike, ki lahko sprejemajo digitalne interaktivne televizijske storitve;

(18) „vmesnik aplikacijskega programa (API)“ pomeni programske vmesnike med aplikacijami, ki jih zagotavljajo radiodifuzijske hiše ali izvajalci storitev, in vire v zmogljivejši digitalni televizijski opremi za digitalne televizijske in radijske storitve;

(19) „razporeditev spektra“ pomeni določitev danega frekvenčnega pasu eni ali več vrstam radiokomunikacijskih storitev, kjer je to primerno, pod določenimi pogoji;

(20) „škodljivo motenje“ pomeni motenje, ki ogroža delovanje radionavigacijske storitve ali drugih varnostnih storitev ali kako drugače resno ogroža, ovira ali ponavljajoče prekinja radiokomunikacijsko storitev, ki deluje v skladu z veljavnimi mednarodnimi predpisi, predpisi Unije ali nacionalnimi predpisi;

(21) „klic“ pomeni zvezo, vzpostavljeno s pomočjo javno razpoložljive medosebne komunikacijske storitve, ki omogoča dvosmerno govorno komunikacijo;

(22) „varnost“ omrežij in storitev pomeni zmožnost elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, da na določeni ravni zaupanja preprečijo vse dogodke, ki ogrožajo razpoložljivost, avtentičnost, celovitost ali zaupnost shranjenih, prenesenih ali obdelanih podatkov ali pripadajočih storitev, ki jih navedena omrežja in storitve zagotavljajo ali so prek njih dostopni;

(23) „splošna odobritev“ pomeni pravni okvir, ki ga določi država članica in ki v skladu s to direktivo zagotavlja pravice do zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev in določa sektorsko specifične obveznosti, ki lahko veljajo za vse ali določene vrste elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, razen za nepridobitne storitve, ki jih zagotavljajo posamezniki;

(24) „maloobmočna brezžična dostopovna točka“ pomeni brezžično omrežno dostopovno opremo majhne moči in velikosti, ki deluje v majhnem dosegu, ki uporablja licencirani radiofrekvenčni spekter ali dovoljenja oproščeni radiofrekvenčni spekter ali kombinacijo obeh, ki je lahko del javnega prizemnega mobilnega komunikacijskega omrežja ali ne in opremljena z eno ali več antenami z majhnim vizualnim učinkom, ki uporabnikom omogoča brezžični dostop do elektronskih komunikacijskih omrežij ne glede na osnovno omrežno topologijo, ki je lahko bodisi mobilna bodisi fiksna;

(25) „radijsko lokalno omrežje“ (RLAN) pomeni brezžični dostopovni sistem majhne moči, ki obratuje v majhnem dosegu, z majhnim tveganjem motenja za druge take sisteme, ki jih v neposredni bližini uporabljajo drugi uporabniki, in ki uporablja radiofrekvenčni spekter na neizključni podlagi, pri katerem so pogoji za razpoložljivost in učinkovito uporabo za ta namen harmonizirani na ravni Unije;

(26) „souporaba radiofrekvenčnega spektra“ pomeni dostop dveh ali več uporabnikov do uporabe istih frekvenc v določeni ureditvi souporabe spektra, ki jo dovoli pristojni organ na podlagi splošne odobritve, individualnih pravic do uporabe ali kombinacije obojega, vključno z regulativnimi pristopi, kot je licencirani sodostop zaradi lažje souporabe frekvenčnega pasu po zavezujočem dogovoru vseh udeleženih strank v skladu s pravili souporabe, vključenimi v njihove pravice do uporabe, da se vsem uporabnikom zajamči predvidljiva in zanesljiva ureditev soouporabe brez poseganja v uporabo konkurenčnega prava;

(27) „usklajeni radiofrekvenčni spekter“ pomeni radiofrekvenčni spekter, za katerega so bili s tehničnim izvedbenim ukrepom v skladu s členom 4 Odločbe št. 676/2002/ES (Odločba o radijskem spektru) določeni harmonizirani pogoji za razpoložljivost in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra;

(28) „dostop“ pomeni zagotovitev razpoložljivosti naprav in/ali storitev drugemu podjetju pod določenimi pogoji, bodisi na izključni ali neizključni podlagi, za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, tudi kadar se uporabljajo za dobavo storitev informacijske družbe ali storitev radiodifuzijskih vsebin. Med drugim zajema dostop do omrežnih elementov in pripadajočih naprav, ki lahko vključuje tudi priključitev opreme s fiksnimi ali nefiksnimi sredstvi (zlasti dostop do krajevne zanke ter naprav in storitev, ki so potrebne za zagotavljanje storitev prek krajevne zanke); dostop do fizične infrastrukture, vključno z zgradbami, kanali in drogovi; dostop do ustreznih sistemov programske opreme, vključno s sistemi za obratovalno podporo; dostop do informacijskih sistemov ali podatkovnih zbirk za prednaročanje, zagotavljanje, naročanje, vzdrževanje in zahteve za popravilo ter zaračunavanje; dostop do pretvorbe številk ali do sistemov, ki zagotavljajo enakovredno delovanje; dostop do fiksnih in mobilnih omrežij, ▌zlasti za gostovanje; dostop do sistemov s pogojnim dostopom za digitalne televizijske storitve; dostop do virtualnih omrežnih storitev;

(29) „medomrežno povezovanje“ pomeni fizično in logično povezovanje javnih komunikacijskih omrežij, ki jih uporablja isto ali drugo podjetje, da omogoči uporabnikom iz enega podjetja komunikacijo z uporabniki iz istega ali drugega podjetja ali dostop do storitev, ki jih zagotavlja drugo podjetje. Storitve lahko zagotavljajo udeležene stranke ali druge stranke, ki imajo dostop do omrežja. Medomrežno povezovanje je posebna vrsta dostopa, ki se uporablja med operaterji javnih omrežij;

(30) „operater“ pomeni podjetje, ki zagotavlja ali je pooblaščeno za zagotavljanje javnega komunikacijskega omrežja ali pripadajoče naprave;

(31) „krajevna zanka“ pomeni fizično pot elektronskih komunikacijskih signalov, ki povezuje omrežno priključno točko z razdelilnikom ali enakovredno napravo v fiksnem javnem elektronskem komunikacijskem omrežju;

(31a) „javni plačilni telefon“ pomeni telefon, ki je na voljo širši javnosti, njegovo uporabo pa se med drugim lahko plača s kovanci in/ali kreditnimi/bančnimi plačilnimi karticami in/ali predplačilnimi karticami, vključno s karticami za uporabo z izbiralnimi kodami;

(32) „govorna komunikacija“ pomeni storitev elektronskih komunikacij, ki je na voljo javnosti za neposredno ali posredno odpravljanje in sprejemanje nacionalnih ali nacionalnih in mednarodnih klicev z uporabo številke ali številk iz nacionalnega ali mednarodnega načrta telefonskega oštevilčenja, in zajema druga sredstva za komuniciranje kot alternativo govorni komunikaciji, posebej namenjeno končnim uporabnikom invalidom, kot so storitve celotnega pogovora (glas, video in besedilo v realnem času) ter storitve prenosa z besedilom in videom;

(33) „geografska številka“ pomeni številko iz nacionalnega načrta telefonskega oštevilčenja, pri kateri ima en del njene števčne strukture geografski pomen, ki se uporablja za usmerjanje klicev na fizično lokacijo omrežne priključne točke (NTP);

(34) „negeografska številka“ pomeni številko iz nacionalnega načrta telefonskega oštevilčenja, ki ni geografska številka, kot so številke mobilnih telefonov, številke brezplačnih telefonskih klicev in številke premijskih storitev;

(35) „center za obveščanje“ (PSAP) pomeni fizično lokacijo, v kateri se najprej prejme komunikacija v sili in za katero je odgovoren javni organ ali zasebna organizacija, ki ju priznava država članica;

(35a) „storitve prenosa“ pomenijo storitve, ki gluhim in naglušnim ter osebam z jezikovno-govornimi motnjami omogočajo, da s pomočjo tolmača, ki uporablja besedilo ali znakovni jezik, komunicirajo po telefonu z drugo osebo, tako da je sporazumevanje funkcionalno enakovredno kot med neinvalidi;

(36) „najprimernejši center za obveščanje“ pomeni center za obveščanje, ki ga odgovorni organi vnaprej določijo za sprejemanje komunikacije v sili s kakega območja ali za nekatere vrste komunikacije v sili;

(36a) „besedilo v realnem času“ pomeni komuniciranje s prenosom besedila, pri čemer se znaki med tipkanjem prenesejo prek terminala tako, da uporabnik komunikacijo zazna brez časovnega zamika;

(37) „komunikacija v sili“ pomeni komunikacijo z uporabo govornih komunikacijskih storitev in ustreznih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke med končnim uporabnikom in centrom za obveščanje z namenom zahtevanja in pridobitve nujne pomoči od službe za pomoč v sili;

(38) „služba za pomoč v sili“ pomeni službo, ki jo priznava država članica in ki v skladu z nacionalno zakonodajo daje takojšnjo in hitro pomoč v razmerah, ko je predvsem neposredno ogroženo življenje ali telo, zdravje ali varnost posameznika ali javnosti, zasebna ali javna lastnina ali okolje;

(38a) „informacije o lokaciji kličočega“ v javnem mobilnem omrežju pomenijo obdelane podatke, pridobljene iz omrežne infrastrukture in mobilnih naprav, ki kažejo geografski položaj mobilnega terminala končnega uporabnika, v javnem fiksnem omrežju pa podatke o fizičnem naslovu omrežne priključne točke.

POGLAVJE II

CILJI

Člen 3

Splošni cilji

1. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni in drugi pristojni organi pri opravljanju regulativnih nalog, opredeljenih v tej direktivi, sprejmejo vse primerne ukrepe, ki so potrebni in sorazmerni za dosego ciljev iz odstavka 2. Države članice, Komisija in BEREC prispevajo k doseganju teh ciljev.

Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi ▌v okviru svojih pristojnosti prispevajo k zagotovitvi uresničevanja usmeritev, ki so namenjene spodbujanju svobode izražanja in obveščanja, kulturne in jezikovne raznolikosti ter tudi pluralnosti medijev.

2. Nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi ter BEREC, Komisija in države članice uresničujejo vse v nadaljevanju navedene splošne cilje, pri čemer vrstni red, po katerem so navedeni, ni prednostni vrstni red:

(a) spodbujajo dostop do zelo visoko zmogljivih omrežij in njihovo uporabo za vse državljane in podjetja Unije;

(b) podpirajo konkurenco pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav, vključno z učinkovito konkurenco, ki temelji na infrastrukturi, ter pri zagotavljanju elektronskih komunikacijskih storitev in povezanih storitev;

(c) prispevajo k razvoju notranjega trga z odpravljanjem preostalih ovir in omogočanjem usklajenih pogojev za naložbe in zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij, pripadajočih naprav in storitev ter elektronskih komunikacijskih storitev po vsej Uniji, z oblikovanjem skupnih pravil in predvidljivih regulativnih pristopov, z dajanjem prednosti dejanski, učinkoviti in koordinirani uporabi spektra, odprtim inovacijam, vzpostavitvi in razvoju vseevropksih omrežij, zagotavljanju, dostopnosti in interoperabilnosti vseevropskih storitev ter povezljivosti med koncema;

(d) podpirajo interese državljanov Unije ▌z zagotavljanjem splošnega dostopa do zelo visoko zmogljivih omrežij ter elektronskih komunikacijskih storitev, z omogočanjem čim večjih ugodnosti pri izbiri, ceni in kakovosti na podlagi učinkovite konkurence, z ohranjanjem varnosti omrežij in storitev, z zagotavljanjem visoke in skupne stopnje zaščite končnih uporabnikov s potrebnimi sektorskimi pravili, z zagotavljanjem enakovrednega dostopa in izbire za končne uporabnike invalide ter z reševanjem potreb, kot so dostopne cene, za posebne družbene skupine, zlasti uporabnike invalide, starejše uporabnike in uporabnike s posebnimi socialnimi potrebami.

2a. Komisija lahko predloži podrobne politične smernice za doseganje ciljev iz člena 2, določi metode in cilje ter konkretna in količinsko opredeljiva merila za primerjanje učinkovitosti ukrepov držav članic za doseganje teh ciljev ter določi primere najboljše prakse. V političnih smernicah zagotovi tudi letno kvalitativno in kvantitativno oceno napredka posamezne države članice. Smernice ne posegajo v neodvisnost nacionalnih regulativnih organov in drugih pristojnih organov.

3. Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi pri uresničevanju ciljev politik iz odstavka 2, opredeljenimi v tem odstavku ▌, med drugim:

(a) spodbujajo regulativne predvidljivosti z zagotavljanjem doslednega regulativnega pristopa v zaporednih obdobjih pregleda ter z medsebojnim sodelovanjem, s sodelovanjem z BEREC in Komisijo;

(b) zagotavljajo, da v podobnih razmerah ni diskriminacije pri obravnavi ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev;

(c) uporabljajo pravo EU na tehnološko nevtralen način, kolikor je to skladno z doseganjem ciljev iz odstavka 1;

(d) spodbujajo učinkovito vlaganje in inovacije na področju novih in izboljšanih infrastruktur, vključno z zagotavljanjem, da vse obveznosti dostopa ustrezno upoštevajo tveganja, ki ga sprejmejo podjetja, ki vlagajo, in z omogočanjem različnih dogovorov o sodelovanju med vlagatelji in strankami, ki iščejo dostop, da razpršijo naložbeno tveganje, ter hkrati zagotovijo, da se ohranita konkurenčnost na trgu in načelo nediskriminacije;

(e) ustrezno upoštevajo različne pogoje glede infrastrukture, konkurence, končnih uporabnikov in potrošnikov, ki obstajajo na različnih geografskih območjih države članice, vključno z lokalno infrastrukturo, ki jo upravljajo posamezniki na nepridobitni osnovi;

(f) nalagajo predhodne regulativne obveznosti samo, kolikor je to potrebno za zaščito učinkovite in trajnostne konkurence v interesu končnih uporabnikov, ter omilijo in odpravijo te obveznosti, takoj ko je ta pogoj izpolnjen.

Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni in drugi pristojni organi delujejo nepristransko, objektivno, pregledno in na nediskriminatoren in sorazmeren način.

Člen 4

Strateško načrtovanje in usklajevanje politike radiofrekvenčnega spektra

1. Države članice sodelujejo med seboj in s Komisijo pri strateškem načrtovanju, koordinaciji in usklajevanju uporabe radiofrekvenčnega spektra v Uniji. Zato med drugim upoštevajo gospodarske vidike in vidike varnosti, zdravja, javnega interesa, javne varnosti in obrambe, svobode izražanja ter kulturne, znanstvene, socialne in tehnične vidike v zvezi s politikami EU ter različne interese uporabnikov radiofrekvenčnega spektra, da bi optimizirali uporabo radiofrekvenčnega spektra in se izognili škodljivemu motenju.

2. Države članice s sodelovanjem med seboj in s Komisijo spodbujajo koordinacijo pristopov na področju politike radiofrekvenčnega spektra v Evropski Uniji in po potrebi usklajene pogoje glede razpoložljivosti in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra, ki so potrebni za vzpostavitev in delovanje notranjega trga na področju elektronskih komunikacij.

3. Države članice sodelujejo s skupino za politiko radijskega spektra ▌ med seboj in s Komisijo, skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra pa na zahtevo pomaga in svetuje Evropskemu parlamentu ter Svetu pri podpori strateškemu načrtovanju in koordinaciji pristopov na področju politike radiofrekvenčnega spektra v Uniji. Pri vprašanjih, ki se nanašajo na zakonsko ureditev in konkurenco, sodeluje tudi BEREC.

4. Komisija ob kar največjem upoštevanju mnenja skupine za politiko radijskega spektra Evropskemu parlamentu in Svetu lahko predloži zakonodajne predloge za vzpostavitev večletnih programov na področju politike radiofrekvenčnega spektra in za sprostitev spektra za souporabo in nelicencirano uporabo. Ti programi določajo usmeritve in cilje za strateško načrtovanje in usklajevanje uporabe radiofrekvenčnega spektra v skladu z določbami te direktive.

Naslov II: Institucionalna ureditev in upravljanje

POGLAVJE I

Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi

Člen 5

Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi

1. Države članice poskrbijo, da vsako nalogo, določeno v tej direktivi, prevzame pristojni organ.

V okviru področja uporabe te direktive je nacionalni regulativni organ odgovoren vsaj za naslednje naloge:

–  izvajanje predhodnega urejanja trga, vključno z uvedbo obveznosti dostopa in medomrežnega povezovanja;

–  izvedba geografske raziskave iz člena 22;

–  zagotavljanje reševanja sporov med podjetji ▌;

–  odločitve o elementih oblikovanja trga, konkurence in ureditve nacionalnih postopkov za podeljevanje, spreminjanje ali obnovitev pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra v skladu s to direktivo;

–  podeljevanje splošne odobritve;

–  zagotavljanje varstva potrošnikov in pravic končnih uporabnikov v sektorju elektronskih komunikacij v okviru svojih pristojnosti na podlagi sektorske ureditve in sodelovanje z ustreznimi pristojnimi organi, kadar je to ustrezno;

–  pozorno spremljanje razvoja interneta stvari za zagotavljanje konkurence, varstva potrošnikov in kibernetske varnosti;

–  določanje mehanizmov za ureditev financiranja kot tudi ocenjevanje neupravičenega bremena in izračunavanje neto stroškov zagotavljanja univerzalne storitve;

–  zagotavljanje skladnosti s predpisi glede dostopa do odprtega interneta v skladu z Uredbo (EU) 2015/2120;

–  dodeljevanje številčnih virov in upravljanje načrtov oštevilčenja;

–  zagotavljanje prenosljivosti številk;

–  opravljanje vseh drugih nalog, ki jih ta direktiva določa za nacionalne regulativne organe.

Države članice lahko nacionalnim regulativnim organom dodelijo še druge naloge iz te direktive.

2. Nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi iste države članice ali različnih držav članic ▌ med seboj sklenejo dogovor o sodelovanju, da bi spodbudili regulativno sodelovanje, kjer je to potrebno.

3. Države članice objavijo naloge, ki jih morajo opraviti nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi, v preprosto dostopni obliki, zlasti kadar so te naloge dodeljene več kot enemu organu. Države članice pri zadevah v skupnem interesu zagotovijo, kadar je to primerno, posvetovanje in sodelovanje med temi organi ter med temi organi in nacionalnimi organi, pooblaščenimi za izvajanje konkurenčnega prava, in nacionalnimi organi, pooblaščenimi za izvajanje prava varstva potrošnikov. Kadar je več kot en organ pristojen za reševanje takih zadev, države članice zagotovijo objavo zadevnih nalog vsakega organa v preprosto dostopni obliki.

4. Države članice uradno obvestijo Komisijo o vseh nalogah, dodeljenih nacionalnim regulativnim organom in drugim pristojnim organom po tej direktivi, ter o njihovih nalogah, kakor tudi o vseh spremembah.

Člen 6

Neodvisnost nacionalnih regulativnih in drugih pristojnih organov

1. Države članice zajamčijo neodvisnost nacionalnih regulativnih organov in drugih pristojnih organov tako, da zagotovijo njihovo pravno ločenost in funkcijsko neodvisnost od vseh organizacij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja, opremo ali storitve. Države članice, ki ohranijo lastništvo ali nadzor nad ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij in/ali storitev, zagotovijo dejansko strukturno ločitev regulativne funkcije od dejavnosti, povezanih z lastništvom ali nadzorom.

2. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi izvajajo svoje pristojnosti neodvisno, pregledno in pravočasno. Države članice zagotovijo, da imajo ustrezne tehnične, finančne in človeške vire za opravljanje dodeljenih nalog.

Člen 7

Imenovanje in razrešitev članov nacionalnih regulativnih organov

1. Vodjo nacionalnega regulativnega organa, ali kjer je to ustrezno, člane kolektivnega organa, ki v nacionalnem regulativnem organu opravljajo funkcijo vodje, ali njihove namestnike so z javnim in preglednim natečajem imenovani za dobo vsaj štirih let med ljudmi z ugledom in poklicnimi izkušnjami ter na podlagi dosežkov, spretnosti, znanja in izkušenj. Funkcijo smejo opravljati največ dva mandata, zaporedna ali nezaporedna. Države članice zagotovijo zveznost odločanja s primernim sistemom rotacije za člane kolegijskega organa ali višjega vodstva, kot je imenovanje prvega člana kolegijskega organa za različna obdobja, da se njihovi mandati in mandati njihovih naslednikov ne bi iztekli ob istem času.

2. Države članice zagotovijo, da se lahko vodja nacionalnega regulativnega organa, ali kjer je to ustrezno, člani kolektivnega organa, ki v okviru nacionalnega regulativnega organa opravljajo funkcijo vodje, ali njihovi namestniki v času svojega mandata razrešijo samo, če ne izpolnjuje/izpolnjujejo več pogojev iz tega člena.

3. Sklep o razrešitvi vodje nacionalnega regulativnega organa, ali kjer to ustrezno, članov kolektivnega organa, ki opravljajo njegovo funkcijo, se ob razrešitvi objavi. Razrešeni vodja nacionalnega regulativnega organa, ali kjer to ustrezno, člani kolektivnega organa, ki opravljajo njegovo funkcijo, prejme/prejmejo utemeljitev razlogov za razrešitev in ima/imajo pravico zahtevati objavo utemeljitve, če do tega sicer ne bi prišlo, in ta se v takem primeru tudi objavi. Države članice zagotovijo, da je ta sklep podvržen nadzoru sodišča tako glede dejanskih kot glede pravnih vprašanj.

Člen 8

Politična neodvisnost in odgovornost nacionalnih regulativnih organov

1. Brez poseganja v določbe člena 10 nacionalni regulativni organi delujejo neodvisno, objektivno, pregledno in odgovorno v skladu z zakonodajo Unije in nacionalno zakonodajo, imajo zadostna pooblastila ter ne prosijo nobenega drugega organa za navodila v zvezi z opravljanjem nalog, ki so jim bile dodeljene po nacionalni zakonodaji, s katero se izvaja pravo Unije, oziroma tovrstnih navodil ne sprejemajo. Te organe je mogoče nadzirati v skladu z nacionalnim ustavnim pravom. Samo pritožbeni organi, ustanovljeni v skladu s členom 31, so pristojni, da odložijo izvršitev ali razveljavijo odločitev nacionalnih regulativnih organov.

2. Nacionalni regulativni organi med drugim letno poročajo o stanju trga elektronskih komunikacij, sklepih, ki jih izdajo, svojih človeških in finančnih virih in kako jih razporejajo ter prihodnjih načrtih. Poročila se objavijo.

Člen 9

Regulativna sposobnost nacionalnih regulativnih organov

1. Države članice zagotovijo, da imajo nacionalni regulativni organi ločene letne proračune in so samostojni pri njihovi porabi. Proračuni se objavijo.

2. Brez poseganja v obveznost zagotavljanja, da imajo nacionalni regulativni organi ustrezne finančne in človeške vire za opravljanje dodeljenih nalog, finančna neodvisnost ne preprečuje nadzora in kontrole v skladu z nacionalnim ustavnim pravom. Vsakršna kontrola proračuna nacionalnih regulativnih organov se izvaja pregledno in se objavi.

3. Države članice zagotovijo tudi, da imajo nacionalni regulativni organi ustrezne finančne in človeške vire zato, da dejavno sodelujejo pri Organu evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) (37) in prispevajo k njegovemu delu.

Člen 10

Sodelovanje nacionalnih regulativnih organov v BEREC

1. Države članice zagotovijo, da ustrezni nacionalni regulativni organi dejavno podpirajo cilje BEREC pri spodbujanju boljšega regulativnega usklajevanja in večje skladnosti.

2. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi ob sprejemanju odločitev o svojih nacionalnih trgih v največji možni meri upoštevajo mnenja, skupna stališča ali odločitve BEREC.

2a. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi uporabljajo Uredbo št. 2015/2120 in smernice BEREC, sprejete na podlagi člena 5(3) zgoraj navedene uredbe, ter se pri njihovem izvajanju usklajujejo v okviru BEREC z drugimi nacionalnimi regulativnimi organi.

Člen 11

Sodelovanje z nacionalnimi organi

1. Nacionalni regulativni organi, drugi pristojni organi po tej direktivi in nacionalni organi za konkurenco si izmenjujejo informacije, ki so potrebne za uporabo določb te direktive. Pri izmenjavi informacij se uporabljajo pravila Unije o varstvu podatkov in organ, ki informacije prejme, zagotovi enako raven zaupnosti kot organ, ki je informacije izdal.

POGLAVJE II

Splošna odobritev

Oddelek 1 Splošni del

Člen 12

Splošna odobritev za elektronska komunikacijska omrežja in storitve

1. Države članice zagotavljajo prosto ponudbo elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev ob upoštevanju pogojev iz te direktive. Zato države članice ne preprečijo podjetju zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, razen kadar je to potrebno iz razlogov, ki so določeni v členu 52(1) Pogodbe. Vsako tovrstno omejevanje svobode zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev se ustrezno obrazloži, je skladno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, o njem pa se uradno obvesti Komisijo.

2. Za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali elektronskih komunikacijskih storitev lahko velja samo splošna odobritev, ne da bi to posegalo v posebne obveznosti iz člena 13(2) ali v pravice uporabe iz členov 46 in 88. Podjetje ne sme biti predmet predhodne odobritve ali drugega upravnega dejanja.

2a. Kadar ima podjetje, ki zagotavlja elektronske komunikacijske storitve v več kot eni državi članici, glavni sedež v Uniji, zanj velja splošna odobritev te države članice in ima pravico do zagotavljanja elektronskih komunikacijskih storitev v vseh državah članicah.

Za namene te direktive glavni sedež ustreza kraju, kjer podjetje izpolnjuje vsa naslednja merila:

a) opravlja večji del svojih dejavnosti, ki niso zgolj upravne narave, kot so poslovni razvoj, računovodska služba in kadrovska služba;

b) sprejema strateške poslovne odločitve glede zagotavljanja elektronskih komunikacijskih storitev v Uniji ter

  c) ustvarja znaten del svojih prihodkov.

2b. Pristojni organ države članice, v kateri se nahaja glavni sedež, tudi na zahtevo pristojnih organov druge države članice, izvede potrebne ukrepe za spremljanje in nadzor skladnosti s pogoji splošne odobritve in posreduje informacije v skladu s členom 21. Po potrebi BEREC olajša in usklajuje izmenjavo informacij.

V primeru dokazane kršitve veljavnih pravil v državi članici, ki ni država članica, v kateri se nahaja glavni sedež, pristojni organi države članice, v kateri se nahaja glavni sedež, odločijo o ustreznih ukrepih v skladu s členom 30.

V primeru nestrinjanja z ukrepi, ki so jih sprejeli organi države članice, v kateri se nahaja glavni sedež, ali nasprotujočih si stališč glede glavnega sedeža lahko BEREC deluje kot posrednik in, če je potrebno, v primeru nerešenega spora izda sklep na podlagi dvotretjinske večine članov odbora regulatorjev.

3. Kadar država članica meni, da je zahteva glede uradnega obvestila utemeljena, navedena država članica lahko od podjetja zahteva, da predloži uradno obvestilo BEREC-u, ne zahteva pa, da pred uveljavljanjem pravic, ki izhajajo iz te odobritve, od nacionalnega regulativnega organa ali katerih koli drugih organov pridobi izrecno odločbo ali drugi upravni akt. Če države članice menijo, da je zahteva glede uradnega obvestila utemeljena, pošljejo Komisiji in drugim državam članicam v 12 mesecih po ... [datum prenosa] utemeljeno uradno obvestilo. Komisija uradno obvestilo preuči in po potrebi v treh mesecih od datuma uradnega obvestila sprejme odločitev, s katero od zadevne države članice zahteva, da odpravi zahtevo glede uradnega obvestila.

Države članice, ki zahtevajo uradno obvestilo, ponudniku elektronskih komunikacijskih storitev, ki izvaja storitve v manj kot [treh] državah članicah in katerega celotni dohodki za celo skupino v Uniji so nižji od [100] milijonov EUR, dovolijo, da predloži uradno obvestilo, ne morejo pa tega zahtevati.

Podjetje lahko po uradnem obvestilu BEREC-u, če se to zahteva, začne z opravljanjem dejavnosti, po potrebi ob upoštevanju določb o pravicah uporabe iz te direktive. Če v uradnem obvestilu ni opredeljena ena ali več zadevnih držav članic, se šteje, da pokriva vse države članice. BEREC z elektronskimi sredstvi in nemudoma vsako uradno obvestilo posreduje nacionalnemu regulativnemu organu v vseh državah članicah, v katerih poteka zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali elektronskih komunikacijskih storitev.

Informacije v skladu z odstavkom o uradnih obvestilih, ki so bila na dan prenosa te direktive že posredovana nacionalnemu regulativnemu organu se BEREC-u posredujejo najpozneje [dan prenosa].

4. V uradnem obvestilu iz odstavka 3 se zahtevata samo ena izjava, ki jo da pravna ali fizična oseba BEREC-u o tem, da namerava začeti z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, in predložitev minimalnih informacij, ki so potrebne, da lahko BEREC in nacionalni regulativni organ vodita evidenco ali seznam ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. Te informacije morajo biti omejene na:

(1)  ime ponudnika;

(2)  pravni status, pravna oblika in številka vpisa v register ponudnika, če je ponudnik vpisan v trgovinski ali podoben javni register v EU;

(3)  naslov glavnega sedeža ponudnika ▌in, če je ustrezno, vseh podružnic v državah članicah;(38)

(3a)  spletno mesto ponudnika, če ga ima, povezano z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij in/ali storitev;

(4)  kontaktno osebo in kontaktne podatke;

(5)  kratek opis omrežij in storitev, ki jih namerava opravljati;

(6)  zadevne države članice ter

(7)  predvideni datum začetka dejavnosti.

Države članice ne smejo naložiti dodatnih ali ločenih zahtev o uradnem obveščanju.

Člen 13

Pogoji, ki veljajo za splošno odobritev in za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra in številk, ter posebne obveznosti

-1. Razen če ni v tej direktivi določeno drugače, za ponudnike elektronskih komunikacijskih storitev, ki imajo glavni sedež v državi članici in delujejo v več kot eni državi članici, veljajo samo pogoji, povezani s splošno odobritvijo, ki se uporabljajo v državi članici, v kateri imajo glavni sedež. Nacionalni regulativni organ te države članice je odgovoren za izvajanje izvršilnih pooblastil v zvezi s pogoji splošne odobritve brez poseganja v druge obveznosti, ki jih ta direktiva ne zajema, ter v zvezi z obveznostjo ponudnika, da ravna v skladu z zakonodajo držav članic, v katerih ponuja elektronske komunikacijske storitve.

1. Za splošno odobritev za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ter pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra in pravic do uporabe številk lahko veljajo samo pogoji iz Priloge I. Taki pogoji so nediskriminatorni, prilagojeni značilnostim omrežja ali storitve, sorazmerni in pregledni ter v primeru pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra skladni s členoma 45 in 51 ter v primeru pravic do uporabe številk skladni s členom 88.

2. Posebne obveznosti, ki se lahko naložijo ponudnikom elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev po členih ▌36, 46(1), 48(2) in 59(1) ali tistim, ki so imenovani za zagotavljanje univerzalne storitve po tej direktivi, se pravno ločijo od pravic in obveznosti po splošni odobritvi. V splošni odobritvi se navedejo merila in postopki za naložitev takih posebnih obveznosti posameznim podjetjem, da se za podjetja doseže transparentnost.

3. Splošna odobritev vsebuje samo pogoje, ki so značilni za to področje in določeni v delih A, B in C Priloge I, niso pa prevzeti pogoji, ki veljajo za podjetja na podlagi druge nacionalne zakonodaje.

4. Države članice ne prevzemajo pogojev splošne odobritve, kadar podelijo pravico uporabe radijskih frekvenc ali številk.

Člen 14

Izjave za lažje uveljavljanje pravic do vgradnje naprav in pravic medsebojnega povezovanja

▌BEREC ▌izda standardizirane izjave, s katerimi potrdi, kadar je to primerno, da je podjetje predložilo uradno obvestilo po členu 12(3), in podrobno navede, v kakšnih okoliščinah lahko podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja ali storitve po splošni odobritvi, zaprosi za pravice do vgradnje naprav, do pogajanja o medsebojnem povezovanju in/ali za pridobitev dostopa ali medsebojnega povezovanja, da bi mu omogočil uveljavljanje teh pravic, na primer na drugih državnih ravneh ali v odnosu do drugih podjetij. Take izjave se izdajo tudi kot avtomatični odgovor na uradno obvestilo iz člena 12(3).

Oddelek 2 Pravice in obveznosti splošne odobritve

Člen 15

Minimalni seznam pravic, ki izhajajo iz splošne odobritve

1. Podjetja, pooblaščena v skladu s členom 12, imajo pravico, da:

(a) zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve;

(b) zahtevajo obravnavo svoje vloge glede pravic, ki so potrebne za vgradnjo naprav, v skladu s členom 43 te direktive;

(c) uporabljajo radiofrekvenčni spekter v povezavi z elektronskimi komunikacijskimi storitvami in omrežji ob upoštevanju členov 13, 46 in 54;

(d) zahtevajo obravnavo svoje vloge za potrebne pravice do uporabe številk v skladu s členom 88.

2. Če taka podjetja zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja ali storitve za javnost, imajo s splošno odobritvijo tudi pravico, da:

(a) se pod pogoji te direktive in v skladu z njo z drugimi ponudniki javnosti dostopnih komunikacijskih omrežij in storitev, zajetih v splošni odobritvi, izdani kjer koli v Uniji, pogajajo o medsebojnem povezovanju, in če je to primerno, od njih pridobijo dostop ali medsebojno povezavo;

(b) da v skladu s členom 81 ali 82 dobijo priložnost, da so imenovana za zagotavljanje različnih elementov univerzalne storitve in/ali pokrivanje različnih delov nacionalnega ozemlja.

Člen 16

Upravne pristojbine

1. Vse upravne pristojbine, naložene ponudnikom storitev ali omrežja na podlagi splošne odobritve, ali podjetjem, ki jim je bila dodeljena pravica uporabe:

  (a) skupaj pokrivajo samo upravne stroške, ki bodo nastali z upravljanjem, nadzorom in uveljavitvijo sheme splošnih odobritev in pravic do uporabe ter posebnih obveznosti iz člena 13(2), ki lahko vključujejo stroške mednarodnega sodelovanja, usklajevanja in standardizacije, analize trga, nadzorovanja izpolnjevanja in drugega tržnega nadzora in tudi stroške regulativnih dejavnosti, ki vključujejo pripravo in uveljavitev sekundarne zakonodaje in upravnih odločb, na primer odločb o dostopu in medsebojnem povezovanju, ter

  (b) se naložijo posameznim podjetjem objektivno, transparentno in sorazmerno, kar zmanjša dodatne stroške upravljanja in pripadajoče dajatve na najmanjši možni obseg. Države članice se lahko odločijo, da ne bodo uporabile upravnih pristojbin za podjetja, katerih promet je nižji od določene meje ali katerih dejavnosti ne dosežejo najnižjega tržnega deleža ali imajo zelo omejen ozemeljski obseg. Države članice ponudnikom elektronskih komunikacijskih storitev, ki delujejo v manj kot [treh] državah članicah in katerih celotni prihodki v Uniji so nižji od [100] milijonov EUR, ne smejo naložiti upravnih bremen razen enkratne pristojbine, ki ne sme presegati [10] EUR.

2. Kadar nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi naložijo upravne pristojbine, objavijo letni pregled svojih upravnih stroškov in skupne vsote zbranih dajatev. Na podlagi razlike med skupno vsoto dajatev in upravnih stroškov se izvedejo ustrezne prilagoditve.

Člen 17

Ločeno računovodstvo in finančna poročila

1. Države članice zahtevajo od ponudnikov javnih komunikacijskih omrežij ali javnosti dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev in imajo posebne ali izključne pravice za opravljanje storitev v drugih sektorjih v isti ali drugi državi članici, da:

  (a) vodijo ločeno računovodstvo za dejavnosti, povezane z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, v obsegu, ki bi bil potreben, če bi te dejavnosti opravljale pravno neodvisne družbe, da bi se opredelili vsi elementi odhodkov in prihodkov v zvezi z njihovimi dejavnostmi, povezanimi z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, z osnovo za njihovo izračunavanje in uporabljenimi podrobnimi postopki razporeditve, vključno z razčlenitvijo osnovnih sredstev in strukturnih stroškov po postavkah, ali

  (b) opravijo strukturno ločitev za dejavnosti, povezane z zagotavljanjem elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev.

Države članice se lahko odločijo, da ne bodo uporabile zahtev iz prvega pododstavka za podjetja, katerih letni promet iz dejavnosti, povezanih z elektronskimi komunikacijskimi omrežji ali storitvami v državah članicah, znaša manj kot 50 milijonov EUR.

2. Kadar za ponudnike javnih komunikacijskih omrežij ali javnosti dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, ne veljajo zahteve prava gospodarskih družb ter ta podjetja ne izpolnjujejo meril računovodskih predpisov iz prava Unije, ki veljajo za mala in srednja podjetja, se njihova finančna poročila sestavijo in predložijo v neodvisno revizijo ter se objavijo. Revizija se izvede v skladu z ustreznimi predpisi Unije in nacionalnimi predpisi.

To velja tudi za ločeno računovodstvo, ki se zahteva po odstavku 1(a).

Oddelek 3 Spremembe in preklic

Člen 18

Spremembe pravic in obveznosti

1. Države članice zagotovijo, da se lahko pravice, pogoji in postopki v zvezi s splošnimi odobritvami in pravicami do uporabe radiofrekvenčnega spektra ali številk ali pravicami do vgradnje naprav spremenijo le v objektivno utemeljenih primerih in na sorazmeren način, pri čemer se po potrebi upoštevajo posebni pogoji, ki veljajo za prenosljive pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra in številk.

2. Razen če so predlagane manjše spremembe in se je z njimi strinjal imetnik pravic ali splošne odobritve ter brez poseganja v člen 35, se namen o izvedbi takih sprememb napove na ustrezen način, zainteresirane strani, vključno z uporabniki in potrošniki, pa imajo na voljo dovolj dolg rok, da izrazijo svoja stališča o predlaganih spremembah, ta rok pa ni krajši od štirih tednov, razen v izjemnih okoliščinah.

Objavi se vsaka sprememba in razlog zanjo.

Člen 19

Omejitev ali odvzem pravic

1. Države članice ne omejijo ali odvzamejo pravic do vgradnje naprav ali pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra ali številk pred iztekom roka, za katerega so bile podeljene, razen kadar je to utemeljeno v skladu z odstavkom 2 in primerno v skladu s Prilogo I in ustreznimi nacionalnimi določbami o odškodninah za odvzem pravic.

2. V skladu s potrebo po zagotovitvi dejanske in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra ali izvajanja harmoniziranih pogojev, sprejetih v skladu z Direktivo št. 676/2002/ES, države članice lahko po vnaprej določenih podrobnih postopkih ter na podlagi pogojev uporabe in pragov, ki morajo biti jasno določeni ob dodelitvi ali podaljšanju, dopustijo omejitev ali odvzem pravic, ki jih je pristojni nacionalni organ dodelil po ... [datum iz člena 115], v skladu z načeli sorazmernosti in nediskriminacije.

3. Sprememba uporabe radiofrekvenčnega spektra, ki je posledica uporabe odstavka 4 ali 5 člena 45, samo po sebi ne upravičuje odvzema pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra.

4. Glede namere, da se brez soglasja imetnika pravice omeji ali odvzame odobritve ali posamezne pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra ali številk, je v skladu s členom 23 potrebno javno posvetovanje.

POGLAVJE III

Zagotavljanje informacij, raziskav in mehanizma posvetovanja

Člen 20

Zahteva po informacijah za podjetja

1. Države članice zagotovijo, da ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, pripadajočih naprav ali pripadajočih storitev, dajo na voljo vse informacije, vključno s finančnimi podatki, ki jih potrebujejo nacionalni regulativni organi, druge pristojne organizacije in BEREC za zagotovitev skladnosti z določbami te direktive ali z odločbami, sprejetimi na podlagi te direkte. Predvsem imajo nacionalni regulativni organi pristojnost, da od teh podjetij zahtevajo, da predložijo informacije o prihodnjem razvoju omrežja ali storitev, ki bi lahko vplival na veleprodajne storitve, ki jih dajo na voljo konkurentom. Zahtevajo lahko tudi informacije o elektronskih komunikacijskih omrežjih in pripadajočih napravah, ki so razčlenjene na lokalni ravni in so dovolj natančne, da lahko nacionalni regulativni organ izvede geografsko raziskavo in imenuje območja digitalne izključenosti v skladu s členom 22. ▌

Od podjetij s pomembno tržno močjo na veleprodajnih trgih se lahko zahteva tudi, da predložijo računovodske podatke o maloprodajnih trgih, ki so povezani s temi veleprodajnimi trgi.

Nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi lahko zahtevajo informacije od skupnega informativnega mesta, vzpostavljenega v skladu z Direktivo 2014/61/EU o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti.

Podjetja predložijo take informacije na zahtevo nemudoma ter v časovnih presledkih in v zahtevani podrobnosti. Zahtevane informacije morajo biti sorazmerne z opravljanjem te naloge. Pristojni organ navede razloge, ki utemeljujejo njegovo zahtevo po informacijah in informacije obravnava v skladu z odstavkom 3.

2. Države članice poskrbijo, da nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi Komisiji na obrazloženo zahtevo predložijo informacije, ki jih Komisija potrebuje za izvajanje svojih nalog po Pogodbi. Informacije, ki jih zahteva Komisija, morajo biti sorazmerne z izvajanjem teh nalog. Kadar se predložene informacije nanašajo na informacije, ki so jih pred tem zagotovila podjetja na zahtevo organa, je treba ta podjetja o tem obvestiti. Komisija da posredovane informacije na voljo drugemu organu v drugi državi članici, če je to potrebno in če organ, ki informacije zagotavlja, izrecno ne zahteva nasprotno.

Države članice ob upoštevanju zahtev iz odstavka 3 zagotovijo, da se lahko informacije, predložene enemu organu, dajo na voljo drugemu organu v isti ali drugi državi članici in BEREC-u na obrazloženo zahtevo, da lahko oba organa ali BEREC po potrebi izpolnijo svoje odgovornosti po pravu Unije.

3. Kadar nacionalni regulativni ali drugi pristojni organ v skladu s predpisi Unije in nacionalnimi predpisi o poslovni tajnosti, državni varnosti ali o varstvu osebnih podatkov meni, da so informacije zaupne, Komisija, BEREC in zadevni organi zagotovijo tako zaupnost. V skladu z načelom lojalnega sodelovanja nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi ne nasprotujejo predložitvi zahtevanih informacij Komisiji, BEREC-u ali drugemu pristojnemu organu zaradi zaupnosti ali potrebe po posvetovanju s strankami, ki so jim informacije predložile. Kadar se Komisija, BEREC in pristojni organ obvežejo, da bodo spoštovali zaupnost informacij, ki jih kot zaupne opredeli organ, ki informacije poseduje, slednji organ na zahtevo deli informacije za navedeni namen brez nadaljnjega posvetovanja s strankami, ki so informacije predložile.

4. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni in drugi pristojni organi objavijo informacije, ki bi prispevale k odprtemu in konkurenčnemu trgu, v skladu z nacionalnimi predpisi o javnem dostopu do informacij ter ob upoštevanju predpisov Unije ter nacionalnih predpisov o poslovni tajnosti in varstvu osebnih podatkov.

5. Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi objavijo pogoje javnega dostopa do informacij iz odstavka 4, vključno s postopki za pridobitev takega dostopa.

Člen 21

Informacije, ki se zahtevajo po splošni odobritvi, za pravice do uporabe in za posebne obveznosti

1. Brez poseganja v vsakršne zahteve po informacijah v skladu s členom 20 in obveznosti obveščanja in poročanja po nacionalni zakonodaji, razen po splošni odobritvi, lahko nacionalni regulativni in drugi pristojni organi od podjetij zahtevajo samo, da v okviru splošne odobritve, za pravice do uporabe ali posebne obveznosti iz člena 13(2) posredujejo informacije, ki so sorazmerne in objektivno utemeljene zlasti za:

  (a) sistematično ali posamično preverjanje izpolnjevanja pogoja 1 dela A, pogojev 2 in 6 dela D ter pogojev 2 in 7 dela E Priloge I ter izpolnjevanja obveznosti iz člena 13(2);

  (b) posamično preverjanje izpolnjevanja pogojev iz Priloge I, če je prispela pritožba ali če pristojni organ iz drugih razlogov predvideva, da pogoj ni izpolnjen, ali če pristojni organ na lastno pobudo opravi preiskavo;

  (c) postopke za zahteve ali presojo zahtev za dodelitev pravic do uporabe;

  (d) objavo primerjalnih pregledov kakovosti in cen storitev v korist potrošnikov;

  (e) jasno opredeljene statistične, poročevalske ali študijske namene;

  (f) tržno analizo za namene te direktive, vključno s podatki o trgih na koncu prodajne verige ali maloprodajnih trgih, povezanih s trgi, za katere se opravljajo tržne analize;

  (g) varovanje učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra in številčnih virov in zagotavljanje njihovega učinkovitega upravljanja;

  (h) oceno prihodnjega razvoja omrežja ali storitev, ki bi lahko vplival na veleprodajne storitve, ki so na voljo konkurentom, o ozemeljski pokritosti, povezljivosti, ki je na voljo končnim uporabnikom, ali o imenovanju območij digitalne izključenosti;

(ha) izvedbo geografskih raziskav;

(hb) odgovorom na utemeljeno zahtevo za informacije, ki jo izda BEREC.

Informacij iz točk (a), (b), (d), (e), (f), (g) in (h) prvega odstavka ni mogoče zahtevati pred dostopom na trg ali kot pogoj zanj.

BEREC do [datum] razvije standardizirane formate zahtev za informacije.

2. V zvezi s pravicami do uporabe radiofrekvenčnega spektra se takšne informacije nanašajo zlasti na dejansko in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra ter na izpolnjevanje obveznosti glede pokritosti in kakovosti storitev, povezanih s pravicami do uporabe radiofrekvenčnega spektra in njihovim preverjanjem.

3. Kadar nacionalni regulativni in drugi pristojni organi od podjetij zahtevajo, da posredujejo informacije, omenjene v odstavku 1, jih obvestijo o posebnem namenu, za katerega je treba te informacije uporabiti.

4. Nacionalni regulativni ali drugi pristojni organi ne smejo podvajati zahtev za informacije, ki jih je BEREC v skladu s členom 30 Uredbe [xxxx/xxxx/ES (Uredba BEREC) že vložil(39).

4a. Brez poseganja v obveznosti obveščanja in poročanja za pravice do uporabe ali posebne obveznosti, kadar podjetje zagotavlja elektronske komunikacijske storitve v več kot eni državi članici in ima glavni sedež v Uniji, lahko informacije iz odstavka 1 zahteva samo regulativni organ države članice, v kateri se nahaja glavni sedež. Nacionalni regulativni organi drugih zadevnih držav članic lahko za informacije zaprosijo prvi odgovorni nacionalni regulativni organ ali BEREC. BEREC pomaga pri usklajevanju in izmenjavanju informacij med zadevnimi nacionalnimi regulativnimi organi prek izmenjave informacij v skladu s členom 30 Uredbe [xxxx/xxxx/ES (Uredba BEREC).

Člen 22

Geografske raziskave o uvedbi omrežij

1. Nacionalni regulativni organ izvedejo geografsko raziskavo o dosegu elektronskih komunikacijskih omrežij, ki lahko zagotavljajo vsaj storitve širokopasovnega dostopa („širokopasovno omrežje“), v treh letih od [rok za prenos direktive] in jo posodobijo vsaj vsaka tri leta.

Ta geografska raziskava zajema raziskavo trenutnega geografskega dosega takih omrežij na njihovem ozemlju, kot se zahteva za naloge iz te direktive in za raziskave za uporabo pravil o državni pomoči.

V preiskavi zbrane informacije vsebujejo ustrezno raven lokalnih podrobnosti in vključujejo dovolj informacij o kakovosti storitve in parametrov o tem.

5. Države članice zagotovijo, da lokalni, regionalni in nacionalni organi, ki so odgovorni za razporeditev javnih sredstev, uvedbo elektronskih komunikacijskih omrežij, oblikovanje nacionalnih načrtov za širokopasovne povezave, opredelitev obveznosti glede pokritosti, povezanih s pravicami do uporabe radiofrekvenčnega spektra, ter za preverjanje razpoložljivosti storitev, ki na svojem ozemlju spadajo v obveznost zagotavljanja univerzalne storitve, upoštevajo rezultate raziskave, izvedene v skladu z odstavkom 1, ter da nacionalni regulativni organi sporočijo takšne rezultate, namenjene organu prejemniku, ter zagotovijo enako raven zaupnosti in zavarovanja poslovnih skrivnosti kot organ, ki je informacije izdal, poleg tega pa obvestijo stranke, ki so posredovale informacije. Ti rezultati morajo biti na njuno zahtevo in pod enakimi pogoji na voljo tudi BEREC-u in Komisiji.

6. Če relevantne informacije niso na voljo na trgu, nacionalni regulativni organi poskrbijo, da so podatki iz geografske raziskave, ki niso zaupni, neposredno dostopni na spletu v odprti in strojno berljivi obliki, da bi omogočili njihovo vnovično uporabo. Prav tako, če taka orodja niso na voljo na trgu, končnim uporabnikom zagotovijo dostop do informacijskih orodij in jim tako omogočijo, da ugotovijo razpoložljivost povezljivosti na različnih območjih, in sicer v podrobnostih, ki jim lahko pomagajo pri izbiri operaterja ali ponudnika storitev, brez poseganja v obveznosti nacionalnega regulativnega organa glede varstva zaupnosti informacij in poslovnih skrivnosti.

7. Da bi BEREC prispeval k dosledni uporabi geografskih raziskav in napovedi, po posvetovanju z deležniki in v tesnem sodelovanju s Komisijo do [datum] izda smernice, ki bodo v pomoč nacionalnim regulativnim organom pri njihovem skladnem izvajanju obveznosti iz tega člena.

Člen 22a

Geografske napovedi

1. Nacionalni regulativni organi lahko pri izvajanju geografske raziskave na podlagi člena 22 vključijo triletno napoved obsega zelo visoko zmogljivih omrežij na svojih ozemljih.

Napoved lahko vključuje tudi informacije o načrtovanih uvedbah s strani vseh podjetij ali javnih organov, da zajame zlasti zelo visoko zmogljiva omrežja ter nadgradnje ali razširitve širokopasovnih omrežij na vsaj zmogljivost dostopovnih omrežij naslednje generacije.

Zbrane informacije vsebujejo ustrezno raven lokalnih podrobnosti ter vključujejo dovolj informacij o kakovosti storitve in parametrov v zvezi s tem.

2. Nacionalni regulativni organi lahko opredelijo „območje digitalne izključenosti“, ki ustreza območju z jasnimi ozemeljskimi mejami, kadar je na podlagi zbranih informacij v skladu z odstavkom 1 ugotovljeno, da v ustreznem predvidenem obdobju nobeno podjetje ali javni organ ni uvedel ali ne namerava uvesti zelo visoko zmogljivega omrežja ali da ni znatno nadgradil ali razširil svojega omrežja na zmogljivost vsaj 100 Mbps hitrosti prenosa podatkov ali da tega ne namerava storiti. Nacionalni regulativni organi objavijo opredeljena območja digitalne izključenosti.

3. Nacionalni regulativni organi lahko znotraj območij digitalne izključenosti objavijo razpis za vsako podjetje, ki pokaže namero o uvedbi zelo visoko zmogljivega omrežja v ustreznem predvidenem obdobju. Nacionalni regulativni organ podrobno opredeli informacije, ki jih mora vsebovati takšna ponudba, da bi zagotovil vsaj podobno raven podrobnosti, ki je bila upoštevana v napovedi. Vsa podjetja, ki izrazijo interes, obvesti, ali je opredeljeno območje digitalne izključenosti pokrito ali bo najbrž pokrito z dostopovnim omrežjem naslednje generacije, ki ponuja hitrost prenosa, nižjo od 100 Mbps, na osnovi zbranih informacij.

4. Kadar nacionalni regulativni organi sprejmejo ukrepe v skladu z odstavkom 3, to storijo z učinkovitim, objektivnim, preglednim in nediskriminatornim postopkom, pri čemer nobeno podjetje ni vnaprej izključeno.

Člen 23

Mehanizem za posvetovanja in preglednost

Razen v primerih iz členov 32(9), 26, or 27 države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi ali drugi pristojni organi, kadar nameravajo sprejeti ukrepe v skladu s to direktivo ali kadar nameravajo določiti omejitve v skladu s členom45(4) in 45(5), ki imajo znaten vpliv na upoštevni trg, dajo zainteresiranim stranem možnost, da izrazijo svoje stališče o osnutku ukrepov v primernem roku, ki upošteva kompleksnost zadeve in ni krajši od 30 dni, razen v posebnih okoliščinah.

Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi objavijo svoje nacionalne posvetovalne postopke.

Države članice zagotovijo ureditev skupnega informativnega mesta, na katerem so dostopne vse tekoče razprave.

Rezultati posvetovalnega postopka so dostopni javnosti, razen kadar veljajo informacije za zaupne v skladu s pravom Unije in nacionalno zakonodajo o poslovni tajnosti.

Člen 24

Posvetovanje z zainteresiranimi stranmi

1. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi, kolikor je to primerno, upoštevajo stališča končnih uporabnikov, potrošnikov (predvsem potrošnikov invalidov), proizvajalcev in podjetij, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve, o vprašanjih v zvezi z vsemi pravicami končnih uporabnikov in potrošnikov, vključno z enakopravnim dostopom in izbiro za končne uporabnike invalide, glede javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, zlasti, kadar imajo pomemben vpliv na trg.

Države članice zlasti zagotovijo, da nacionalni regulativni organi vzpostavijo mehanizem posvetovanja, ki je dostopen za invalide in ki zagotavlja, da so v njihovih odločitvah o vprašanjih v zvezi s pravicami končnih uporabnikov in potrošnikov glede javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ustrezno upoštevani interesi potrošnikov na področju elektronskih komunikacij.

2. Zainteresirane strani lahko, kadar je to primerno, pod vodstvom nacionalnih regulativnih organov razvijejo mehanizme, ki vključujejo potrošnike, skupine uporabnikov in izvajalce storitev, da bi izboljšale splošno kakovost zagotavljanja storitev, med drugim z razvijanjem in nadzorovanjem pravil o ravnanju in obratovalnih standardov.

3. Brez poseganja v nacionalne predpise, ki so v skladu s pravom Unije in ki spodbujajo cilje kulturne in medijske politike, kot so kulturna in jezikovna raznolikost ter pluralnost medijev, lahko nacionalni regulativni organi in drugi zadevni organi spodbujajo sodelovanje med ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij in/ali storitev, in med sektorji, ki so zainteresirani za spodbujanje zakonitih vsebin v okviru elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. To sodelovanje lahko vključuje tudi usklajevanje informacij javnega interesa, ki se predložijo v skladu s členom 96(3) in 95(1).

Člen 25

Izvensodno reševanje sporov

1. Države članice zagotovijo, da so potrošnikom, vključno z invalidi, na voljo pregledni, nediskriminatorni, preprosti, hitri, pravični in cenovno dostopni izvensodni postopki za njihove nerešene spore v zvezi s to direktivo s ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev, v zvezi s pogodbenimi pogoji in/ali izvajanjem pogodb o zagotavljanju takih omrežij in/ali storitev. Ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev ne zavrnejo prošnje potrošnika za rešitev spora s potrošnikom z izvensodnim reševanjem sporov na podlagi jasnih in učinkovitih postopkov ter smernic. Taki postopki so v skladu z zahtevami glede kakovosti iz Poglavja II Direktive 2013/11/EU. Države članice lahko odobrijo dostop do takih postopkov drugim končnim uporabnikom, zlasti mikro- in malim podjetjem.

2. Države članice zagotovijo, da njihova zakonodaja ne ovira ustanovitve uradov za pritožbe in izvajanja sprotnih storitev na ustrezni ozemeljski ravni, da bi omogočile potrošnikom in drugim končnim uporabnikom dostop do reševanja sporov. Če je bil nacionalni regulativni organ vključen v seznam v skladu s členom 20(2) Direktive 2013/11/EU, se za spore iz odstavka 1, ki izhajajo iz spletnih pogodb, uporabljajo določbe Uredbe (EU) št. 524/2013.

3. Brez poseganja v določbe Direktive 2013/11/EU, kadar taki spori vključujejo stranke v različnih državah članicah, države članice uskladijo svoja prizadevanja za rešitev spora.

4. Ta člen ne posega v postopke nacionalnih sodišč.

Člen 26

Reševanje sporov med podjetji

1. V primeru spora med ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v državi članici, v zvezi z obstoječimi obveznostmi iz te direktive ali med takšnimi podjetji in drugimi podjetji v državi članici, ki imajo koristi iz obveznosti glede dostopa in/ali povezave, ali med ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v državi članici, in ponudniki pripadajočih naprav, izda zadevni nacionalni regulativni organ na zahtevo katerekoli stranke in brez poseganja v odstavek 2 zavezujočo odločitev za rešitev spora brez odlašanja na podlagi jasnih in učinkovitih postopkov in smernic, najkasneje pa v štirih mesecih, razen v izjemnih primerih. Zadevna država članica zahteva, da vse stranke tesno sodelujejo z nacionalnim regulativnim organom.

2. Države članice lahko od nacionalnih regulativnih organov zahtevajo, da zavrnejo rešitev spora z zavezujočo odločbo, kadar obstajajo drugi mehanizmi, vključno z mediacijo, ki bi bolje prispevali k pravočasni rešitvi spora v skladu s členom 3. Nacionalni regulativni organ o tem takoj obvesti stranke. Če spor po štirih mesecih ni rešen in če tožeča stranka ni predložila zadeve sodišču, nacionalni regulativni organ na zahtevo katerekoli stranke izda zavezujočo odločbo za rešitev spora v najkrajšem možnem času, vsekakor pa v štirih mesecih.

3. Nacionalni regulativni organ pri reševanju spora sprejema odločbe, namenjene doseganju ciljev iz člena 3. Vse obveznosti, ki jih lahko nacionalni regulativni organ naloži podjetju pri reševanju spora, morajo biti v skladu z določbami te direktive.

4. Odločba nacionalnega regulativnega organa je dostopna javnosti, vendar ob upoštevanju zahtev poslovne tajnosti. Zadevne stranke prejmejo natančno obrazložitev razlogov, na katerih odločba temelji.

5. Postopek iz odstavkov 1, 3 in 4 ne preprečuje nobeni stranki, da bi vložila tožbo pri sodišču.

Člen 27

Reševanje čezmejnih sporov

1. Pri sporu, ki nastane po tej direktivi med podjetji v različnih državah članicah, se uporabljajo določbe iz odstavkov 2, 3 in 4. Navedene določbe se ne uporabljajo za spore, povezane s koordinacijo radiofrekvenčnega spektra, ki jo zajema člen 28.

2. Vsaka stranka lahko spor predloži nacionalnim regulativnim organom ali zadevnim organom. Pristojni nacionalni regulativni organi ali organi o sporih uradno obvestijo BEREC, da bi dosledno rešili spor v skladu s cilji iz člena 3.

3. BEREC objavi mnenje, v katerem navede, ali nacionalni regulativni organi ali zadevni organi sprejmejo posebne ukrepe za rešitev spora ali ne ukrepajo, in sicer v najkrajšem možnem roku, v vsakem primeru – razen v izjemnih okoliščinah – pa v štirih mesecih.

4. Nacionalni regulativni organ ali zadevni organi počakajo na mnenje BEREC-a, preden sprejmejo ukrep za rešitev spora. V izjemnih okoliščinah, če je treba takoj ukrepati, da bi zagotovili konkurenco in zaščitil interese končnih uporabnikov, lahko kateri koli pristojni nacionalni regulativni organ bodisi na zahtevo strank bodisi na svojo lastno pobudo sprejme začasne ukrepe.

4a. V primeru čezmejnih sporov, katerih reševanje vključuje več kot en nacionalni regulativni organ, in kadar se pristojni nacionalni regulativni organi niso mogli sporazumeti v treh mesecih, potem ko je bila zadeva posredovana zadnjemu od teh organov, se BEREC pooblasti za sprejemanje zavezujočih odločitev, da se zagotovi dosledna rešitev spora.

5. Vse obveznosti, ki jo podjetju naloži nacionalni regulativni organ kot del reševanja spora, so v skladu s to direktivo in v največji možni meri upoštevajo mnenje, ki ga je sprejel BEREC, ter se sprejmejo v enem mesecu od takšnega mnenja.

6. Postopek iz odstavka 2 ne preprečuje nobeni stranki, da bi predložila zadevo sodišču.

Člen 28

Koordinacija radiofrekvenčnega spektra med državami članicami

1. Države članice in njihovi pristojni organi zagotovijo, da je uporaba radiofrekvenčnega spektra na njihovem ozemlju organizirana tako, da ne ovira drugih držav članic ▌ pri uporabi ▌radiofrekvenčnega spektra, zlasti usklajenega radiofrekvenčnega spektra, na svojih ozemljih v skladu z zakonodajo Unije, predvsem zaradi škodljivega čezmejnega motenja med državami članicami.

Glede tega sprejmejo vse potrebne ukrepe brez poseganja v svoje obveznosti po mednarodnem pravu in ustreznih mednarodnih sporazumih, kot je Pravilnik o radiokomunikacijah Mednarodne telekomunikacijske zveze.

2. Države članice sodelujejo med seboj in v skupini za politiko radijskega spektra, ustanovljeni v skladu z odstavkom 4a, pri čezmejni koordinaciji uporabe radiofrekvenčnega spektra, da bi:

(a)  zagotovile skladnost z odstavkom 1;

(b)  rešile morebitne težave ali spore glede čezmejne koordinacije ali čezmejnega škodljivega motenja;

(ba)  prispevale k razvoju notranjega trga.

2a. Države članice sodelujejo med seboj in v okviru skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra tudi pri usklajevanju svojih pristopov glede dodelitve in odobritve uporabe radiofrekvenčnega spektra.

3. Katera koli zadevna država članica in Komisija lahko od skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra zahteva, da uporabi svoje službe za mediacijo, ter kadar je to primerno, predlaga koordinirano rešitev v obliki mnenja, da bi državam članicam pomagala pri izpolnjevanju odstavka 1 in 2, vključno kadar so v problemu ali sporu udeležene tretje države. Države članice pred uporabo katerega koli postopka na podlagi mednarodnega prava vse nerešene medsebojne spore predložijo skupini za politiko radiofrekvenčnega spektra.

4. Na zahtevo države članice ali na lastno pobudo lahko Komisija ob čim večjem upoštevanju mnenja skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra sprejme izvedbene ukrepe, da bi rešila čezmejno škodljivo motenje med dvema ali več državami članicami, ki jim onemogoča, da na svojem ozemlju uporabljajo usklajeni radiofrekvenčni spekter. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4).

4a. Vzpostavi se svetovalna skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra z imenom skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra, ki jo sestavlja po en visoki vladni strokovnjak iz vsake države članice in visoki predstavnik Komisije.

Skupina pomaga in svetuje državam članicam ter Komisiji v zvezi s čezmejnim usklajevanjem pri uporabi radiofrekvenčnega spektra, pri usklajevanju njihovih pristopov glede dodelitve in odobritve radiofrekvenčnega spektra ter pri drugih vprašanjih na področju politike radiofrekvenčnega spektra in usklajevanja.

Sekretariat zagotovi [Urad BEREC/BEREC].

Naslov III: Izvajanje

Člen 29

Kazni in odškodnine

1. Države članice določijo sistem kazni, vključno z globami in periodičnimi denarnimi kaznimi, kadar je to primerno, da bi preprečili kršitve nacionalnih predpisov, sprejetih na podlagi te direktive, ▌in sprejmejo vse potrebne ukrepe za njihovo izvajanje. Brez poseganja v člen 30 ta pravila zagotavljajo, da imajo nacionalni regulativni organi in drugi pristojni organi pooblastilo, da, če je to ustrezno, ko predpisujejo obveznost, naložijo vnaprej določene denarne kazni, ki se izplačajo zadevnemu organu, končnim uporabnikom, in/ali drugim podjetjem za kršitve zadevne obveznosti. Predpisane kazni morajo biti ustrezne, učinkovite, sorazmerne in odvračilne. ▌

2. Države članice zagotovijo, da ima končni uporabnik, ki je zaradi kršitve te direktive utrpel materialno ali nematerialno škodo, pravico, da od kršitelja prejme odškodnino za povzročeno škodo, razen če kršitelj dokaže, da nikakor ni odgovoren za okoliščino, ki je povzročila škodo. Vsakršne vnaprej določene finančne kazni, ki se izplačajo uporabniku v skladu z odstavkom 1, se odštejejo od odškodnine iz tega odstavka.

3. Imetnik pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra prejme odškodnino za naložbe, opravljene po vsaki spremembi, omejitvi ali odvzemu te pravice, pri čemer je kršen člen 18 ali 19.

Člen 30

Skladnost s pogoji splošne odobritve ali pravic do uporabe in s posebnimi obveznostmi

1. Države članice zagotovijo, da njihovi nacionalni regulativni in drugi pristojni organi spremljajo in nadzorujejo skladnost s pogoji splošne odobritve ali s pravicami do uporabe radiofrekvenčnega spektra in številk s posebnimi obveznostmi iz člena 13(2) ter z obveznostjo dejanske in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra v skladu s členoma 4 in 45 ter členom 47(1) in (2).

Nacionalni regulativni in drugi pristojni organi lahko od podjetij, za katera veljajo splošne odobritve ali imajo pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra ali številk, zahtevajo, da v skladu s členom 21 posredujejo vse informacije, ki so potrebne za preverjanje izpolnjevanja pogojev iz splošne odobritve ali pravic do uporabe ali izpolnjevanja posebnih obveznosti iz člena 13(2) ali člena 47(1) in (2).

2. Kadar nacionalni pristojni organ ugotovi, da podjetje ne izpolnjuje enega ali več pogojev iz splošne odobritve ali pravic do uporabe ali ne izpolnjuje posebnih obveznosti iz člena 13(2), podjetje uradno obvesti o teh ugotovitvah in mu da primerno priložnost, da v razumnem roku izrazi svoja stališča.

3. Zadevni organ lahko zahteva ustavitev kršitve iz odstavka 2 takoj ali pa v razumnem roku ter sprejme ustrezne in sorazmerne ukrepe za zagotavljanje skladnosti.

V zvezi s tem države članice pooblastijo ustrezne organe, da naložijo:

  (a) odvračilne denarne kazni, kadar je to primerno, ki lahko vključujejo periodične kazni z retroaktivnim učinkom; ter

  (b) ukaz, da se prekine ali odloži zagotavljanje storitve ali paketa storitev, ki bi lahko, v kolikor bi se nadaljevalo, zelo škodilo konkurenci, dokler niso izpolnjene obveznosti dostopa na podlagi analize trga, ki se izvede v skladu s členom 65.

  Ukrepi in razlogi zanje se takoj sporočijo zadevnemu podjetju, določi pa se tudi razumen rok, v katerem se mora uskladiti z ukrepom.

4. Ne glede na odstavka 2 in 3 lahko države članice pooblastijo ustrezni organ, da naloži podjetjem, kadar je to primerno, denarne kazni, ker niso posredovala informacij v skladu z obveznostmi na podlagi člena 21(1)(a) ali (b) ali člena 67 v razumnem roku, ki ga je določil nacionalni pristojni organ.

5. Pri resni kršitvi ali ponavljajočih se kršitvah pogojev iz splošne odobritve, pravic do uporabe ali posebnih obveznosti iz člena 13(2) ali člena 47(1) ali (2) države članice zagotovijo, da lahko nacionalni regulativni in drugi pristojni organi podjetju preprečijo nadaljnje zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ali začasno ali stalno odvzamejo pravice do uporabe, če ukrepi iz odstavka 3 tega člena, namenjeni zagotovitvi skladnosti, niso dosegli namena. Države članice pooblastijo ustrezni organ, da naloži sankcije in kazni, ki so učinkovite, sorazmerne in odvračilne. Takšne sankcije in kazni se lahko uporabijo za obdobje kršitve, četudi je bila kršitev nato odpravljena.

6. Ne glede na določbe odstavkov 2, 3 in 5 lahko ustrezni organ, če ima dokaze o kršitvi pogojev iz splošne odobritve ali pravic do uporabe ali posebnih obveznosti iz člena 13(2) ali člena 47(1) in (2), ki predstavlja neposredno in resno grožnjo za javni red, javno varnost ali javno zdravje ali bo drugim ponudnikom ali uporabnikom elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev ali drugim uporabnikom radijskega spektra povzročila resne gospodarske ali obratovalne težave, pred sprejetjem končne odločitve sprejme nujne začasne ukrepe za odpravo tega stanja. Zadevno podjetje potem dobi ustrezno priložnost, da izrazi svoje stališče in predlaga rešitve. Če je primerno, lahko ustrezni organ potrdi začasne ukrepe, ki veljajo največ 3 mesece, ki pa se lahko v primeru, da izvršilni postopki niso bili zaključeni, podaljšajo za nadaljnje obdobje do treh mesecev.

7. Podjetja imajo v skladu s postopkom iz člena 31 te direktive pravico do pritožbe zoper ukrepe, sprejete po tem členu.

Člen 31

Pravica do pritožbe

1. Države članice zagotovijo, da so na nacionalni ravni na voljo učinkoviti mehanizmi, po katerih ima vsak uporabnik ali podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja in/ali storitve ter je prizadet z odločitvijo pristojnega organa, pravico do pritožbe zoper odločitev pri pritožbenem organu, ki je popolnoma neodvisen od udeleženih strank ter od zunanjih posegov ali političnih pritiskov, ki bi lahko ogrozili neodvisno presojo zadev, ki jih obravnava. Ta organ, ki je lahko sodišče, mora imeti ustrezno strokovno znanje in izkušnje, da lahko učinkovito izpolni svoje naloge. Države članice zagotovijo, da se vsebina same zadeve primerno upošteva in da je na voljo učinkovit pritožbeni mehanizem.

Odločitev pristojnega organa velja, dokler ni znan rezultat pritožbe, razen če so v skladu z nacionalno zakonodajo sprejeti začasni ukrepi.

2. Kadar pritožbeni organ iz odstavka 1 nima sodnega značaja, se razlogi za njegovo odločitev vedno obrazložijo v pisni obliki. Poleg tega njegovo odločitev v takem primeru preveri sodišče v smislu člena 267 Pogodbe.

3. Države članice zbirajo informacije o splošnem predmetu pritožb, številu pritožb, trajanju pritožbenih postopkov in o številu odločitev o začasnih ukrepih, ki so jih sprejele države članice, in o razlogih za take odločitve. Države članice te informacije ter odločitve ali sodbe posredujejo na utemeljeno zahtevo Komisiji in BEREC-u.

Naslov IV: Postopki na notranjem trgu

Člen 32

Konsolidacija notranjega trga za elektronske komunikacije

1. Nacionalni regulativni organi pri izvajanju svojih nalog v skladu s to direktivo v največji možni meri upoštevajo cilje iz člena 3, tudi tiste, ki zadevajo delovanje notranjega trga.

2. Nacionalni regulativni organi prispevajo k razvoju notranjega trga tako, da med seboj ter s Komisijo in BEREC-om vsakič sodelujejo na pregleden način, da bi v vseh državah članicah zagotovili skladno uporabo določb te direktive. V ta namen sodelujejo zlasti s Komisijo in BEREC-om pri določanju najprimernejših vrst instrumentov in pravnih sredstev za reševanje posebnih razmer na trgu.

3. Če namerava nacionalni regulativni organ – razen če je v priporočilih in/ali smernicah, sprejetih v skladu s členom 34, določeno drugače – po zaključku posvetovanj iz člena 23 sprejeti ukrep, ki:

  (a) sodi v področje uporabe člena 59, 62, 65 ali 66 te direktive ter

  (b) bi vplival na trgovino med državami članicami,

objavi osnutek ukrepa in razloge ter podrobno analizo, na kateri ta ukrep temelji, in jih da na voljo Komisiji, BEREC-u in nacionalnim regulativnim organom v drugih državah članicah istočasno, v skladu s členom 20(3), in o tem obvesti Komisijo, BEREC in druge nacionalne regulativne organe. Nacionalni regulativni organi, BEREC in Komisija lahko zadevnemu nacionalnemu regulativnemu organu predložijo pripombe samo v roku enega meseca. Enomesečnega roka ni mogoče podaljšati.

4. Če je predvideni ukrep iz odstavka 3 namenjen:

  (a) opredelitvi upoštevnega trga, ki se razlikuje od trgov, opredeljenih v priporočilu v skladu s členom 62(1), ali

  (b) odločitvi, ali naj se določi podjetje, ki bi imelo bodisi samo ali skupaj z drugimi pomembno tržno moč po členu 65(3) ali (4),

in bi negativno vplival na trgovino med državami članicami ter Komisija obvesti nacionalni regulativni organ, da meni, da bi osnutek ukrepa ustvaril oviro za enotni trg, ali če resno dvomi o njegovi združljivosti s pravom Unije in zlasti s cilji iz člena 3, se osnutek ukrepa v naslednjih dveh mesecih ne sprejme. Tega roka ni mogoče podaljšati. V tem primeru Komisija obvesti BEREC in ostale nacionalne regulativne organe o svojih pridržkih, istočasno pa jih tudi objavi.

4a. V šestih tednih od začetka dvomesečnega obdobja iz odstavka 4 BEREC izda mnenje o uradnem obvestilu Komisije iz odstavka 4, v katerem navede, ali meni, da bi bilo treba osnutek ukrepa spremeniti ali umakniti, in, kjer je to primerno, v ta namen poda posebne predloge. Mnenje utemelji in objavi.

5. V roku dveh mesecev iz odstavka 4 lahko Komisija:

  (a) sprejme odločitev, s katero od zadevnega nacionalnega regulativnega organa zahteva, da osnutek ukrepa umakne, in/ali

  (b) sprejme odločitev, s katero umakne pridržke v zvezi z osnutkom ukrepa iz odstavka 4.

Komisija pred sprejemom odločitve v največji možni meri upošteva mnenje BEREC-a. Odločitvi je priložena podrobna in objektivna analiza o tem, zakaj Komisija meni, da osnutek ukrepa ne bi smel biti sprejet, hkrati pa se predložijo konkretni predlogi za spremembo osnutka ukrepa.

6. Kadar Komisija sprejme odločitev v skladu z odstavkom 5, na podlagi katere mora nacionalni regulativni organ umakniti osnutek ukrepa, nacionalni regulativni organ osnutek ukrepa spremeni ali umakne v šestih mesecih po izdaji odločitve Komisije. Če je osnutek ukrepa spremenjen, začne nacionalni regulativni organ v skladu s postopki iz člena 23 javno posvetovanje in Komisijo v skladu z določbami odstavka 3 ponovno uradno obvesti o osnutku ukrepa.

7. Zadevni nacionalni regulativni organ v največji možni meri upošteva pripombe drugih nacionalnih regulativnih organov, BEREC-a in Komisije ter lahko, razen v primerih iz odstavkov 4 in 5(a), sprejme na podlagi pripomb pripravljen osnutek ukrepa in ga, če ga sprejme, sporoči Komisiji.

8. Nacionalni regulativni organ Komisiji in BEREC-u sporoči vse sprejete končne ukrepe, ki spadajo pod pogoje iz odstavka (3)(a) in (b) tega člena.

9. Če nacionalni regulativni organ v izjemnih okoliščinah meni, da je nujno treba ukrepati z odstopanjem od postopka iz odstavkov 3 in 4, lahko nemudoma sprejme sorazmerne in prehodne ukrepe, da bi zagotovil konkurenco in zaščitil interese uporabnikov. Komisiji, drugemu nacionalnemu regulativnemu organu in BEREC-u nemudoma sporoči te ukrepe s popolno navedbo razlogov. Za odločitev nacionalnega regulativnega organa o tem, da bi taki ukrepi postali stalni ali da bi se podaljšal čas njihove uporabe, veljajo določbe odstavkov 3 in 4.

9a.  Nacionalni regulativni organ lahko kadar koli umakne svoj osnutek ukrepa.

Člen 33

Postopek za dosledno uporabo pravnih sredstev

1. Kadar je cilj nameravanega ukrepa, iz člena 32(3), naložitev, sprememba ali umik obveznosti za operaterja pri uporabi člena 65 v povezavi s členi 59 in 67 do 74, lahko Komisija v obdobju enega meseca, določenega v členu 32(3), pristojni nacionalni regulativni organ in BEREC uradno obvesti o razlogih, zaradi katerih meni, da bi osnutek ukrepa ustvaril oviro za enotni trg, ali o resnih pomislekih o združljivosti ukrepa s pravom Unije. V takšnem primeru se osnutek ukrepa ne sprejme še tri mesece po uradnem obvestilu Komisije.

V odsotnosti takšnega uradnega obvestila lahko zadevni nacionalni regulativni organ sprejme osnutek ukrepa, pri tem pa v največji možni meri upošteva vse pripombe, ki jih je predložila Komisija, BEREC ali drugi nacionalni regulativni organ.

2. V obdobju treh mesecev iz odstavka 1 Komisija, BEREC in zadevni nacionalni regulativni organ tesno sodelujejo, da se opredeli najbolj ustrezen in učinkovit ukrep glede na cilje iz člena 3, pri tem pa ustrezno upoštevajo mnenja udeležencev na trgu in potrebo, da se zagotovi razvoj dosledne regulativne prakse.

3. V šestih tednih od začetka trimesečnega obdobja iz odstavka 1 BEREC z dvotretjinsko večino glasov članov odbora regulatorjev izda mnenje o uradnem obvestilu Komisije iz odstavka 1, v katerem navede, ali meni, da bi bilo treba osnutek ukrepa spremeniti ali umakniti, in, kjer je to primerno, v ta namen poda posebne predloge. To mnenje obrazloži in objavi.

4. Če v svojem mnenju BEREC soglaša z resnimi pomisleki Komisije, tesno sodeluje z zadevnim nacionalnim regulativnim organom, da se določi najprimernejši in najučinkovitejši ukrep. Pred koncem trimesečnega obdobja iz odstavka 1 lahko nacionalni regulativni organ:

  (a) spremeni ali umakne osnutek ukrepa, pri tem pa v največji možni meri upošteva uradno obvestilo Komisije iz odstavka 1 ter mnenje in nasvet BEREC-a;

  (b) ohrani osnutek ukrepa.

5. Komisija lahko v enem mesecu po koncu trimesečnega obdobja iz odstavka 1 ter ob kar največjem upoštevanju morebitnega mnenja BEREC-a:

  (a) izda priporočilo, da naj zadevni nacionalni regulativni organ spremeni ali umakne osnutek ukrepa,vključno, kjer je ustrezno, s konkretnimi predlogi za spremembo osnutka ukrepa ter obrazložitev priporočila, zlasti če BEREC ne soglaša z resnimi pomisleki Komisije;

  (b) sklene, da umakne pridržke, navedene v skladu z odstavkom 1;

(c) sprejme odločitev, s katero od zadevnega nacionalnega regulativnega organa zahteva, da umakne osnutek ukrepa, kadar BEREC soglaša z resnimi pomisleki Komisije. Odločitvi je priložena podrobna in objektivna analiza o tem, zakaj Komisija meni, da osnutek ukrepa ne bi smel biti sprejet, hkrati pa se predložijo konkretni predlogi za spremembo osnutka ukrepa. V tem primeru se smiselno uporablja postopek iz člena 32(6).

6. V enem mesecu zatem, ko Komisija izda priporočilo iz odstavka 5(a) ali umakne pridržke v skladu z odstavkom 5(b) tega člena, zadevni nacionalni regulativni organ umakne osnutek ukrepa ali sprejme, objavi in sporoči Komisiji in BEREC-u končni ukrep, ki ga je sprejel.

To obdobje se lahko podaljša, da se omogoči nacionalnemu regulativnemu organu, da opravi javno posvetovanje iz člena 23.

7. Če nacionalni regulativni organ sklene, da ne bo spremenil ali umaknil osnutka ukrepa na podlagi priporočila iz odstavka 5(a), o tem izda obrazložitev.

8. Nacionalni regulativni organ lahko v kateri koli fazi postopka umakne predlagani osnutek ukrepa.

Člen 34

Izvedbene določbe

Komisija lahko po javnem posvetovanju, posvetovanju z nacionalnimi regulativnimi organi in ob kar največjem upoštevanju mnenja BEREC-a sprejme priporočila in/ali smernice v zvezi s členom 32, v katerih so opredeljene oblika, vsebina in podrobne informacije, ki jih je treba navesti v uradnih obvestilih v skladu s členom 32(3), okoliščine, v katerih uradna obvestila niso potrebna, in izračun rokov.

POGLAVJE II

Dosledna dodelitev spektra

Člen 35

Postopek medsebojnega strokovnega pregleda

1. Kar zadeva upravljanje radiofrekvenčnega spektra, se nacionalnim regulativnim organom podeli pooblastilo za sprejetje vsaj naslednjih ukrepov:

(a)  če gre za individualne pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, izbirnega postopka v povezavi s členom 54;

(b)  meril za izbiro ponudnika, če je primerno, v povezavi s členom 48(4);

(c)  parametrov ukrepov za ekonomsko vrednotenje spektra, kot je pridržana cena, v povezavi s členom 42;

(d)  trajanja pravic do uporabe in pogojev za obnovitev v skladu s členoma 49 in 50;

(e)  po potrebi vseh ukrepov za spodbujanje konkurence v skladu s členom 52;

(f)  pogojev v zvezi z dodelitvijo, prenosom, vključno s prodajo in dajanjem v zakup, pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra v povezavi s členom 51, souporabo spektra ali brezžične infrastrukture v povezavi s členom 59(3) ali kopičenjem pravic do uporabe v povezavi s členom 52(2)(c) in (e) ter

(g)  parametrov pogojev pokritosti v skladu s splošnimi cilji politik držav članic na tem področju v povezavi s členom 47.

Pri sprejemanju teh ukrepov nacionalni regulativni organ upošteva potrebo po sodelovanju z nacionalnimi regulativnimi organi drugih držav članic, Komisijo in BEREC, da bi zagotovili doslednost po vsej Uniji, ustrezne nacionalne cilje politik, ki jih določijo države članice, ter druge ustrezne nacionalne ukrepe v zvezi z upravljanjem radiofrekvenčnega spektra v skladu s pravom Unije, podlaga za njegov ukrep pa je temeljita in objektivna ocena konkurenčnih, tehničnih in gospodarskih razmer na trgu.

2. Za lažje čezmejno usklajevanje in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra, kadar namerava nacionalni regulativni organ sprejeti ukrep, ki spada na področje uporabe odstavka 1(a) do (g), zagotovi, da so osnutek ukrepa in razlogi, na katerih ta ukrep temelji, javno dostopni ▌in hkrati obvesti BEREC, skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra, Komisijo in nacionalne regulativne organe v drugih državah članicah.

3. V treh mesecih od objave osnutka ukrepa BEREC izda obrazloženo mnenje o osnutku ukrepa, v katerem analizira, ali je navedeni ukrep najprimernejši za:

(a)  spodbujanje razvoja notranjega trga, vključno s čezmejnim zagotavljanjem storitev, in konkurence ter zagotavljanje čim večjih koristi za potrošnika ter na splošno doseganje ciljev ▌ in načel iz členov 3 in 45(2);

(b)  zagotovitev dejanske in učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra ter

(c)  zagotovitev stabilnih in predvidljivih naložbenih pogojev za obstoječe in potencialne uporabnike radiofrekvenčnega spektra pri uvedbi omrežij za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, ki temeljijo na radiofrekvenčnem spektru.

V obrazloženem mnenju je navedeno, ali bi bilo treba osnutek ukrepa spremeniti ali umakniti. BEREC po potrebi za ta namen pripravi posebna priporočila. Nacionalni regulativni organi in Komisija lahko prav tako predložijo pripombe k osnutku sklepa za zadevni nacionalni regulativni organ.

BEREC sprejme in objavi merila, ki jih bo uporabil pri ocenjevanju vsakršnega osnutka ukrepa.

4. BEREC in nacionalni regulativni organi pri izvajanju svojih nalog v skladu s tem členom upoštevajo zlasti:

(a)  cilje in načela iz te direktive; vse ustrezne izvedbene sklepe Komisije, sprejete v skladu s to direktivo ter Odločbo 676/2002/ES in Sklepom 243/2012/ES;

(b)  vse posebne nacionalne cilje, ki jih je določila država članica v skladu s pravom Unije;

(c)  potrebo po preprečevanju izkrivljanja konkurence pri sprejemanju takih ukrepov;

(ca)  načelo nevtralnosti storitev in tehnologije;

(d)  rezultate najnovejših geografskih raziskav omrežij v skladu s členom 22;

(e)  potrebo zagotoviti skladnost z najnovejšimi in še nedokončanimi postopki za dodelitev spektra v drugih državah članicah ter mogoče učinke na trgovino med državami članicami ter

(f)  vsako zadevno mnenje skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra, zlasti glede učinkovite in uspešne uporabe radiofrekvenčnega spektra.

5. Zadevni nacionalni regulativni organ v največji možni meri upošteva mnenje BEREC-a ter pripombe Komisije in drugih nacionalnih regulativnih organov, preden sprejme končno odločitev. Sprejeto končno odločitev sporoči BEREC-u in Komisiji.

Če nacionalni regulativni organ sklene, da ne bo spremenil ali umaknil osnutka ukrepa na podlagi obrazloženega mnenja, izdanega v skladu z odstavkom 2 tega člena, o tem izda utemeljeno obrazložitev.

Zadevni nacionalni regulativni organ lahko v kateri koli fazi postopka umakne svoj osnutek ukrepa.

6. Nacionalni regulativni organi lahko pri pripravi svojega osnutka ukrepa na podlagi tega člena za pomoč zaprosijo BEREC in skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra.

7. BEREC, skupina za politiko radiofrekvenčnega spektra, Komisija in zadevni nacionalni regulativni organ tesno sodelujejo, da se opredeli najustreznejša in najučinkovitejša rešitev glede na regulativne cilje in načela iz te direktive, pri tem pa ustrezno upoštevajo mnenja udeležencev na trgu in potrebo, da se zagotovi razvoj dosledne regulativne prakse.

8. Končna odločitev, ki jo sprejme nacionalni regulativni organ, se objavi.

Člen 36

Usklajeno dodeljevanje radijskih frekvenc

Če je uporaba radijskih frekvenc usklajena, pogoji in postopki dostopa dogovorjeni, podjetja, ki se jim dodelijo radijske frekvence, pa izbrana v skladu z mednarodnimi sporazumi in pravili Unije, države članice na podlagi tega podelijo pravico do uporabe radijskih frekvenc. Če so v skupnem izbirnem postopku izpolnjeni vsi nacionalni pogoji, vezani na pravico do uporabe zadevnih radijskih frekvenc, države članice ne naložijo nadaljnjih pogojev, dodatnih meril ali postopkov, ki bi omejevali ali spreminjali pravilno izvedbo skupne dodelitve takih radijskih frekvenc ali povzročili njeno zamudo.

Člen 37

Skupni postopek odobritve za podelitev individualnih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra

1. V primeru tveganja znatnega čezmejnega škodljivega motenja dve ali več držav članic medsebojno ter s Komisijo, skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra in BEREC-om sodelujejo, da bi izpolnile svoje obveznosti iz členov 13, 46 in 54, v drugih primerih pa to lahko storijo, in sicer s skupno določitvijo skupnih vidikov postopka odobritve ter skupnim izvajanjem izbirnega postopka za podelitev individualnih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra v skladu, kjer je primerno, s katerim koli skupnim časovnim načrtom, določenim v skladu s členom 53.

Vsak udeleženec na trgu lahko zahteva izvajanje skupnega izbirnega postopka, če predloži dovolj dokazov, da pomanjkanje usklajenosti pomeni veliko oviro za notranji trg.

Pri skupnem postopku odobritve morajo biti izpolnjena naslednja merila:

(a)  posamezne nacionalne odobritvene postopke sprožijo in izvajajo pristojni organi v skladu s skupno dogovorjenim načrtom;

(b)  v njem so, kadar je primerno, določeni skupni pogoji in postopki za izbiro ter podelitev individualnih pravic med zadevnimi državami članicami;

(c)  v njem so, kadar je primerno, določeni skupni ali primerljivi pogoji, vezani na individualne pravice do uporabe, med zadevnimi državami članicami, med drugim z omogočanjem, da se uporabnikom dodelijo podobni bloki radiofrekvenčnega spektra;

(d)  dokler ni izveden postopek odobritve mora biti vseskozi odprt drugim državam članicam.

2. Kadar spadajo ukrepi, sprejeti zaradi izpolnjevanja meril iz odstavka (1), na področje uporabe člena 35(1), zadevni nacionalni regulativni organi hkrati izvajajo postopek iz navedenega člena.

POGLAVJE III

Postopki usklajevanja

Člen 38

Postopki usklajevanja

1. Brez poseganja v člen e 37, 45, 46(3), 47(3), 53 lahko Komisija ob ugotovitvi, da bi lahko razlike v tem, kako nacionalni regulativni organi ali drugi pristojni organi izvajajo regulativne naloge, določene v tej direktivi, predstavljale oviro za notranji trg, in ob kar največjem upoštevanju mnenja BEREC-a izda priporočilo ali odločitev o usklajeni uporabi določb te direktive za pospešitev doseganja ciljev iz člena 3.

2. Države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni in drugi pristojni organi pri opravljanju svojih nalog v največji možni meri upoštevajo priporočila na podlagi odstavka 1. Kadar se nacionalni regulativni organ ali drug pristojni organ odloči, da priporočila ne bo upošteval, o tem obvesti Komisijo z navedbo razlogov za svoje stališče.

3. Odločitve, sprejete v skladu z odstavkom 1, lahko vključujejo le identifikacijo usklajenega ali koordiniranega pristopa za obravnavo naslednjih zadev:

(a)  nedoslednega izvajanja splošnih regulativnih pristopov za ureditev trgov elektronskih komunikacij za uporabo členov 62 in 65 s strani nacionalnih regulativnih organov, če to predstavlja oviro za notranji trg. Take odločitve se ne nanašajo na posamične priglasitve, ki jih izdajo nacionalni regulativni organi v skladu s členom 33.

  V takšnem primeru Komisija predlaga osnutek sklepa le:

–  po najmanj dveh letih po sprejetju priporočila Komisije, ki obravnava isto vprašanje, in

–  ob kar največjem upoštevanju mnenja BEREC-a o sprejetju take odločitve, ki ga BEREC izda v treh mesecih od zahteve Komisije;

(b)  oštevilčenja, vključno s številčnimi območji, prenosljivostjo številk in identifikatorjev, sistemi za prevajanje številk in naslovov ter dostopom do služb za pomoč v sili 112.

4. Odločitev iz odstavka 1 se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4).

5. BEREC lahko na lastno pobudo, vključno po tem, ko podjetje, ki zagotavlja elektronska komunikacijska omrežja ali storitve, vloži pritožbo, Komisiji svetuje, ali bi bilo treba sprejeti ukrep v skladu z odstavkom 1.

5a. Brez poseganja v pooblastila Komisije na podlagi odstavkov 1, 2 in 3 ter Pogodbe o delovanju Evropske unije, kadar BEREC sprejme mnenje, ki kaže, da nacionalni regulativni organi ali drugi pristojni organi različno izvajajo regulativne naloge, določene v tej direktivi, in bi take razlike lahko ustvarile oviro za notranji trg, Komisija sprejme priporočilo v skladu z odstavkom 1, oziroma, če je sprejela priporočilo o isti zadevi več kot dve leti pred tem, sprejme sklep v skladu z odstavkom 3, ne da bi zaprosila za dodatno mnenje organa BEREC.

Če Komisija v skladu s prvim pododstavkom ni sprejela priporočila ali odločitve v enem letu od datuma, ko je BEREC sprejel mnenje, obvesti Evropski parlament in Svet o razlogih, zakaj tega ni storila, in te razloge objavi.

Če je Komisija sprejela priporočilo, vendar nedosledno izvajanje, ki ustvarja ovire na notranjem trgu, traja še dve leti po tem, Komisija v naslednjem letu sprejme sklep v skladu z odstavkom 3 ali, kadar se Komisija odloči, da sklepa ne bo sprejela, obvesti Evropski parlament in Svet o razlogih, zakaj tega ne bo storila, in te razloge objavi.

Člen 39

Standardizacija

1. Komisija sestavi seznam neobveznih standardov in/ali specifikacij, ki bi bili podlaga za spodbujanje usklajenega zagotavljanja elektronskih komunikacijskih omrežij, elektronskih komunikacijskih storitev ter pripadajočih naprav in storitev, ter jih objavi v Uradnem listu Evropske unije. Po potrebi lahko Komisija po posvetovanju z odborom, ustanovljenim z Direktivo 2015/1535/EU, zahteva, da te standarde sestavijo evropske organizacije za standarde (Evropski odbor za standardizacijo (CEN), Evropski odbor za elektrotehnično standardizacijo (CENELEC) in Evropski inštitut za telekomunikacijske standarde (ETSI)).

2. Države članice spodbujajo uporabo standardov in/ali specifikacij iz odstavka 1 za zagotavljanje storitev, tehničnih vmesnikov in/ali omrežnih funkcij, kadar je to nujno potrebno za zagotovitev interoperabilnosti in medsebojne povezljivosti storitev, povezljivosti med koncema in lažjo menjavo ponudnika, da bi imeli uporabniki boljšo izbiro.

Dokler se standardi in/ali specifikacije ne objavijo v skladu z odstavkom 1, države članice spodbujajo uporabo standardov in/ali specifikacij, ki so jih sprejele evropske organizacije za standarde.

Če takšnih standardov in/ali specifikacij ni, države članice spodbujajo uporabo mednarodnih standardov ali priporočil, ki jih sprejme Mednarodna telekomunikacijska zveza (ITU), Evropska konferenca poštnih in telekomunikacijskih uprav (CEPT), Mednarodna organizacija za standardizacijo (ISO) ali Mednarodna komisija za elektrotehniko (IEC).

Če mednarodni standardi obstajajo, države članice spodbujajo evropske organizacije za standarde, da te standarde ali njihove ustrezne dele uporabljajo kot podlago za standarde, ki jih same razvijajo, razen kadar bi bili taki mednarodni standardi ali njihovi ustrezni deli neučinkoviti.

Vsi standardi iz odstavka 1 ali tega odstavka olajšajo dostop, kot bi se lahko zahtevalo v skladu s to direktivo, kjer je to izvedljivo.

3. Če standardi in/ali specifikacije iz odstavka 1 niso ustrezno uporabljeni in zato ni mogoče zagotoviti interoperabilnosti storitev v eni ali več državah članicah, se lahko uporaba takih standardov in/ali specifikacij predpiše kot obvezna po postopku iz odstavka 4, kolikor je to nujno potrebno za zagotovitev interoperabilnosti in izboljšanje izbire za uporabnike.

4. Kadar namerava Komisija predpisati obvezno uporabo nekaterih standardov in/ali specifikacij, obvestilo o tem objavi v Uradnem listu Evropske unije in vse zadevne stranke pozove, naj javno izrazijo svoja stališča. Komisija sprejme ustrezne izvedbene ukrepe in predpiše obvezno uporabo zadevnih standardov tako, da jih na seznamu standardov in/ali specifikacij, objavljenem v Uradnem listu Evropske unije, navede kot obvezne standarde.

5. Kadar Komisija meni, da standardi in/ali specifikacije iz odstavka 1 ne prispevajo več k zagotavljanju usklajenih elektronskih komunikacijskih storitev ali ne izpolnjujejo več potreb potrošnikov ali ovirajo tehnološki razvoj, jih črta s seznama standardov in/ali specifikacij iz odstavka 1.

6. Kadar Komisija meni, da standardi in/ali specifikacije iz odstavka 4 ne prispevajo več k zagotavljanju usklajenih elektronskih komunikacijskih storitev ali ne izpolnjujejo več potreb potrošnikov ali ovirajo tehnološki razvoj, 1 sprejme primerne izvedbene ukrepe in črta navedene standarde in/ali specifikacije s seznama standardov in/ali specifikacij iz odstavka 1.

7. Izvedbeni ukrepi iz odstavkov 4 in 6 se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4).

8. Ta člen se ne uporablja za nobeno od bistvenih zahtev, specifikacij vmesnika ali harmoniziranih standardov, za katere veljajo določbe Direktive 2014/53/EU.

Naslov V: Varnost in celovitost

Člen 40

Varnost omrežij in storitev

1. Države članice zagotovijo, da ponudniki javnih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev sprejmejo ustrezne in sorazmerne tehnične in organizacijske ukrepe za ustrezno obvladovanje tveganj za varnost omrežij in storitev. Ob upoštevanju stanja ti ukrepi zagotovijo raven varnosti, primerno predvidenemu tveganju. Ti ukrepi se sprejmejo zlasti, da se, kadar je potrebna zaupnost, zagotovi, da je vsebina elektronskega sporočanja samodejno šifrirana od konca do konca, za preprečitev in zmanjšanje učinka varnostnih incidentov na uporabnike, druga omrežja ali storitve.

1a. Države članice ponudnikom javnih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ne nalagajo nobenih obveznosti, zaradi katerih bi se zmanjšala varnost njihovih omrežij ali storitev.

Če države članice uvedejo dodatne varnostne zahteve za ponudnike javnih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev v več kot eni državi članici, o teh ukrepih obvestijo Komisijo in Evropsko agencijo za varnost omrežij in informacij (ENISA). ENISA pomaga državam članicam pri usklajevanju ukrepov za preprečitev podvajanja ali različnih zahtev, ki bi lahko ustvarile varnostna tveganja in ovire na notranjem trgu.

2. Države članice zagotovijo, da ponudniki javnih komunikacijskih omrežij sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev celovitosti svojih omrežij ter tako omogočijo neprekinjeno zagotavljanje storitev prek teh omrežij.

3. Države članice zagotovijo, da ponudniki javnih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev pristojni organ brez nepotrebnega odlašanja uradno obvestijo o varnostnem incidentu ali izgubi celovitosti, ki je pomembno vplivala na delovanje omrežja ali storitev.

Da bi določili, kako pomemben je vpliv incidenta, se upoštevajo zlasti naslednji parametri:

(a)  število uporabnikov, ki jih je prizadel incident,

(b)  trajanje incidenta,

(c)  geografska razširjenost območja, ki ga je prizadel incident,

(d)  v kolikšnem obsegu je prizadeto delovanje omrežja ali storitve,

(e)  učinek na gospodarske in družbene dejavnosti.

Zadevni pristojni organ po potrebi obvesti pristojne organe v drugih državah članicah in agencijo ENISA. Če zadevni pristojni organ ugotovi, da je razkritje incidenta v javnem interesu, lahko o tem obvesti javnost ali to zahteva od ponudnikov.

Zadevni pristojni organ enkrat letno Komisiji in agenciji ENISA predloži kratko poročilo o prejetih uradnih obvestilih in ukrepih, ki so bili sprejeti v skladu s tem odstavkom.

Države članice zagotovijo, da v primeru določenega tveganja varnostnega incidenta v javnih komunikacijskih omrežjih ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitvah ponudniki teh omrežij ali storitev svoje uporabnike obvestijo o tem tveganju in morebitnih zaščitnih ukrepih ali pravnih sredstvih, ki jih lahko sprejmejo uporabniki.

4. Ta člen ne posega v Uredbo (EU) št. 2016/679 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter Direktivo 2002/58/ES o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij.

5. Komisiji se podeli pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 109 zaradi določitve ukrepov iz odstavkov 1 in 2, vključno z ukrepi, ki opredeljujejo okoliščine, obliko in postopke, ki se uporabljajo za obveznosti glede uradnega obveščanja. Delegirani akti v največji možni meri temeljijo na evropskih in mednarodnih standardih, države članice pa lahko kljub temu sprejmejo še dodatne zahteve v zvezi z izpolnjevanjem ciljev iz odstavkov 1 in 2. Prvi takšni delegirani akti se sprejmejo do [vstaviti datum].

5a. Da bi ENISA prispevala k dosledni uporabi ukrepov za varnost omrežij in storitev, do [datum] po posvetovanju z deležniki in v tesnem sodelovanju s Komisijo in BEREC-om izda smernice o minimalnih merilih in skupnih pristopih k varnosti omrežij in storitev ter o spodbujanju uporabe šifriranja od konca do konca.

Člen 41

Izvajanje in izvrševanje

1. Države članice zagotovijo, da so pristojni organi, zato da lahko izvajajo člen 40, pooblaščeni za izdajanje obvezujočih navodil, vključno s tistimi, ki zadevajo ukrepe za preprečevanje incidentov ali njihovo odpravo, ter roke za izvajanje, ponudnikom, ki zagotavljajo javna komunikacijska omrežja ali javno dostopne elektronske komunikacijske storitve.

2. Države članice zagotovijo, da so pristojni organi pooblaščeni, da od ponudnikov javnih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev zahtevajo, da:

  (a) predložijo informacije, potrebne za oceno varnosti in integritete njihovih storitev in omrežij, vključno z dokumentiranimi varnostnimi politikami, in

  (b) privolijo v revizijo varnosti, ki jo izvede usposobljen neodvisen organ ali pristojen organ, rezultate revizije pa posredujejo pristojnemu organu. Stroške revizije poravna podjetje.

3. Države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi vsa potrebna pooblastila za preiskavo primerov neskladnosti, pa tudi njihovih učinkov na varnost omrežij in storitev.

4. Države članice zagotovijo, da so pristojni organi za izvajanje člena 40 pooblaščeni za pridobitev pomoči skupine za odzivanje na incidente na področju računalniške varnosti (skupine CSIRT) na podlagi člena 9 Direktive (EU) 2016/1148/EU v zvezi z vprašanji, ki spadajo med naloge skupin CSIRT v skladu s točko 2 Priloge I k navedeni direktivi.

5. Pristojni organi se, kadar je to primerno in v skladu z nacionalnim pravom, posvetujejo in sodelujejo z zadevnimi nacionalnimi organi kazenskega pregona, pristojnimi organi, kot so opredeljeni v členu 8(1) Direktive (EU) 2016/1148, in nacionalnimi organi za varstvo podatkov.

Del II. OMREŽJA

Naslov I: Vstop na trg in uvedba

Člen 42

Pristojbine za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra in pravice do vgradnje naprav

Države članice lahko pristojnemu organu dovolijo, da naloži pristojbine za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra ali za pravice do vgradnje naprav na, nad ali pod javnim ali zasebnim zemljiščem, ki se uporabljajo za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev ali omrežij, in pripadajočih naprav, ki zagotavljajo optimalno uporabo teh virov. Države članice zagotovijo, da so take pristojbine objektivno utemeljene, pregledne, nediskriminatorne in sorazmerne glede na njihov predvideni namen, ter upoštevajo cilje iz členov 3, 4 in 45(2) ter:

(a)  zagotavljajo nevtralnost storitev in tehnološko nevtralnost, za te storitve pa veljajo samo omejitve v skladu s členom 45(4) in (5), pri čemer spodbujajo dejansko in učinkovito uporabo spektra ter skušajo čim bolj povečati družbene in gospodarske koristi spektra;

(b)  upoštevajo potrebo po spodbujanju razvoja inovativnih storitev in

(c)  upoštevajo morebitne alternativne uporabe virov.

2. Države članice ▌zagotovijo, da pridržane cene, določene kot minimalne pristojbine za pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, upoštevajo vrednost pravic glede na njihovo morebitno alternativno uporabo ter odražajo dodatne stroške, ki so posledica pogojev, vezanih na te pravice, nastale pri doseganju ciljev iz členov 3, 4 in 45(2), kot so obveznosti glede pokritosti, ki ne spadajo k običajnim komercialnim standardom.

3. Države članice uporabijo načine plačila, povezane z dejansko razpoložljivostjo zadevnega radiofrekvenčnega spektra, ki ne pomenijo nepotrebnih bremen za morebitne dodatne naložbe v omrežja in pripadajoče naprave, potrebne za učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra in zagotavljanje povezanih storitev.

4. Države članice zagotovijo, da v primeru, ko pristojni organi naložijo pristojbine, ti upoštevajo druge pristojbine ali upravne pristojbine, povezane s splošno odobritvijo ali pravicami do uporabe, kot so določene na podlagi te direktive, da ne bi ustvarili nepotrebnih finančnih bremen za ponudnike, ki zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ter da bi spodbudili optimalno uporabo dodeljenih virov.

5. Uvedba pristojbin na podlagi tega člena je v skladu z zahtevami iz člena 23 in, kjer je primerno, členov 35, 48(6) in 54.

POGLAVJE I

DOSTOP DO ZEMLJIŠČA

Člen 43

Pravice do poti

1. Države članice zagotovijo, da pristojni organ pri obravnavi:

–  vloge za odobritev pravic do vgradnje naprav na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim, podjetju, pooblaščenemu za zagotavljanje javnih komunikacijskih omrežij, ali

–  vloge za odobritev pravic do vgradnje naprav na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim, podjetju, pooblaščenemu za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij, ki niso namenjena javnosti,

stori naslednje:

–  deluje na podlagi enostavnih, učinkovitih, preglednih in javnosti dostopnih postopkov, ki se uporabljajo brez diskriminacije in brez odlašanja, in v vsakem primeru svojo odločitev sprejme v šestih mesecih od prejema vloge, razen v primerih razlastitve, ter

–  upošteva načela preglednosti in nediskriminacije, kadar zadevne pravice veže na pogoje.

Prej navedeni postopki se lahko razlikujejo glede na to, ali vlagatelj zagotavlja javna komunikacijska omrežja ali ne.

2. Države članice zagotovijo učinkovito strukturno ločitev funkcije za podeljevanje pravic iz odstavka 1 od dejavnosti, povezanih z lastništvom ali nadzorom, kadar javni ali lokalni organi ohranijo lastništvo ali nadzor nad podjetji, ki zagotavljajo obratovanje javnih elektronskih komunikacijskih omrežij in/ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev.

2a. Države članice določijo ali vzpostavijo učinkovit mehanizem, s pomočjo katerega se podjetja lahko pritožijo zoper odločbe o podelitvi pravic za vgradnjo naprav organu, ki je neodvisen od udeleženih strank. Organ svojo odločitev sprejme v razumnem roku.

Člen 44

Kolokacija in souporaba omrežnih elementov in pripadajočih naprav za ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij

1. Kadar je operater uveljavil pravico na podlagi nacionalne zakonodaje do vgradnje naprav na javnem ali zasebnem zemljišču, nad ali pod njim ali je uporabil postopek za razlastitev ali uporabo zemljišča, lahko nacionalni regulativni organi odredijo kolokacijo in souporabo omrežnih elementov in nameščenih pripadajočih naprav zaradi zaščite okolja, javnega zdravja, javne varnosti ali izpolnjevanja ciljev prostorskega načrtovanja. Kolokacija ali souporaba omrežnih elementov in nameščenih naprav ter souporaba zemljišča se lahko odredita samo po primernem obdobju javnega posvetovanja, med katerim se vsem zainteresiranim stranem da priložnost, da izrazijo svoja mnenja, ter samo na posebnih območjih, kjer se taka souporaba šteje za nujno zaradi izpolnjevanja ciljev iz tega člena. Pristojni organi lahko odredijo souporabo takih naprav ali zemljišča, vključno s samim zemljiščem, zgradbami, vhodi v zgradbe in napeljavo v njih, drogovi, antenami, stolpi in drugimi podpornimi konstrukcijami, kanali, vodi, vstopnimi jaški, priključnimi omaricami ali ukrepi, ki olajšujejo usklajevanje javnih del. Po potrebi nacionalni regulativni organi določijo pravila za razdelitev stroškov souporabe naprav ali zemljišč in usklajevanja javnih del.

2. Ukrepi, ki jih sprejme pristojni organ v skladu s tem členom, so objektivni, pregledni, nediskriminatorni in sorazmerni. Ti ukrepi se, kjer je to primerno, izvršijo v sodelovanju z nacionalnimi regulativnimi organi.

POGLAVJE II

DOSTOP DO RADIOFREKVENČNEGA SPEKTRA

Oddelek 1 Odobritve

Člen 45

Upravljanje radiofrekvenčnega spektra

1. Države članice poskrbijo za učinkovito upravljanje radiofrekvenčnega spektra za elektronske komunikacijske storitve in omrežja na svojem ozemlju v skladu s členoma 3 in 4, pri čemer je treba upoštevati, da je radiofrekvenčni spekter javna dobrina z visoko socialno, kulturno in gospodarsko vrednostjo. Države članice zagotavljajo, da pristojni organi razporedijo tak radiofrekvenčni spekter, ki se uporablja za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev in omrežij, in podelijo splošne odobritve ali individualne pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra na podlagi objektivnih, preglednih, nediskriminatornih in sorazmernih meril, ki spodbujajo konkurenco.

Pri uporabi tega člena države članice spoštujejo ustrezne mednarodne sporazume, vključno s Pravilnikom o radiokomunikacijah Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU) in druge sporazume, sprejete v okviru ITU, ter lahko upoštevajo javne interese.

2. Države članice spodbujajo usklajevanje uporabe radiofrekvenčnega spektra v Uniji, da bi zagotovile njegovo dejansko in učinkovito uporabo, konkurenco in druge koristi potrošnikom, kot denimo ekonomijo obsega in interoperabilnost storitev in omrežij. Pri tem ravnajo v skladu s členom 4 in Odločbo 676/2002/ES, med drugim z:

(a)  zagotavljanjem pokritosti svojega nacionalnega ozemlja in prebivalstva z visokokakovostnimi in hitrimi povezavami, tako v stavbah kot tudi na prostem, ter pokritost večjih nacionalnih in evropskih prometnih poti, vključno z vseevropskim prometnim omrežjem, kot je opredeljeno v Uredbi 1315/2013;

(b)  zagotavljanjem, da za območja s podobnimi značilnostmi, zlasti glede uvedbe omrežja ali gostote prebivalstva, veljajo skladni pogoji pokritosti;

(c)  olajšanjem hitrega razvoja novih brezžičnih komunikacijskih tehnologij in aplikacij v Uniji, vključno z medsektorskim pristopom, kjer je primerno;

(ca)   zagotavljanjem predvidljivosti in doslednosti pri podeljevanju, obnovitvi, spremembi, omejitvi in odvzemu pravic, da bi zagotovili dolgoročne naložbe;

(d)  omogočanjem preprečevanja čezmejnega ali nacionalnega škodljivega motenja v skladu s členoma 28 in 46 ter sprejetjem primernih preventivnih in popravnih ukrepov v ta namen;

(e)  spodbujanjem souporabe radiofrekvenčnega spektra med podobnimi in/ali različnimi uporabami spektra na podlagi primernih določenih pravil in pogojev souporabe, vključno z zaščito obstoječih pravic do uporabe, v skladu s pravom Unije;

(f)  uporabo najustreznejšega in najpreprostejšega sistema odobritev v skladu s členom 46 na način, ki zagotavlja kar največjo stopnjo prožnosti, souporabe in učinkovitosti uporabe radiofrekvenčnega spektra;

(g)  zagotavljanjem, da so pravila podelitve, prenosa, obnovitve, spremembe in odvzema pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra jasno in pregledno opredeljena in se tako tudi uporabljajo, da se zagotovi regulativna varnost, doslednost in predvidljivost;

(h)  zagotavljanjem doslednosti in predvidljivosti v Uniji v zvezi z načinom odobritve uporabe radiofrekvenčnega spektra zaradi varovanja javnega zdravja pred škodljivimi elektromagnetnimi polji.

Pri sprejemanju tehničnih usklajevalnih ukrepov na podlagi Odločbe št. 676/2002/ES ▌ Komisija ob kar največjem upoštevanju mnenja Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra sprejme izvedbeni ukrep, ki določa, ali se v skladu s členom 46 te direktive za pravice v usklajenem pasu uporablja splošna odobritev ali individualne pravice do uporabe. Navedeni izvedbeni ukrepi se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4).

Kadar Komisija namerava določiti ukrepe v skladu s členom 39, ▌zaprosi za mnenje Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra v zvezi s posledicami katerih koli takih standardov ali specifikacij na koordinacijo, usklajevanje in razpoložljivost radiofrekvenčnega spektra. Komisija pri nadaljnjem ukrepanju kar v največji možni meri upošteva mnenje Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra.

3. V primeru manjšega povpraševanja na trgu na nacionalni ali regionalni ravni po uporabi usklajenega pasu, ko je ta dan na voljo za uporabo s harmonizacijskimi ukrepom, sprejetim na podlagi Odločbe št. 676/2002/ES, lahko države članice dovolijo alternativno uporabo celotnega pasu ali njegovega dela, vključno z obstoječo uporabo, v skladu z odstavkoma 4 in 5, če:

(a)  ugotovitev, da je povpraševanje na trgu po uporabi usklajenega pasu manjše, temelji na javnem posvetovanju v skladu s členom 23, vključno z v prihodnost usmerjeno oceno tržnega povpraševanja;

(b)  taka alternativna uporaba ne preprečuje ali ovira razpoložljivosti ali uporabe usklajenega pasu v drugih državah članicah in

(c)  zadevna država članica ustrezno upošteva dolgoročno razpoložljivost ali uporabo usklajenega pasu v Uniji in ekonomijo obsega za opremo, ki je posledica uporabe usklajenega radiofrekvenčnega spektra v Uniji.

Alternativna uporaba se dovoli samo izjemoma, če ni tržnega povpraševanja po pasu v času, ko je prvič dan na voljo za uporabo. Odločitev, da se izjemoma dovoli alternativna uporaba, se pregleda ▌vsaka tri leta ali nemudoma na zahtevo potencialnega uporabnika, naslovljeno na pristojni organ, za uporabo pasu v skladu z usklajevalnim ukrepom. Država članica obvesti Komisijo in druge države članice o sprejeti odločitvi ter o rezultatu vsakega pregleda, skupaj z obrazložitvijo.

4. Razen če v drugem pododstavku ni določeno drugače, države članice zagotovijo, da se vse vrste tehnologij, ki se uporabljajo za elektronske komunikacijske storitve ali omrežja, lahko uporabljajo v radiofrekvenčnem spektru, ki je opredeljen kot razpoložljiv za elektronske komunikacijske storitve v njihovih nacionalnih načrtih za razporeditev frekvenc v skladu s pravom Unije.

Vendar pa lahko države članice zagotovijo sorazmerne in nediskriminatorne omejitve za vrste tehnologij radijskega omrežja ali tehnologij za brezžični dostop, ki se uporabljajo za storitve elektronskih komunikacij, le če je to potrebno zaradi:

(a) preprečevanja škodljivega motenja;

  (b) varovanja javnega zdravja pred elektromagnetnimi polji, pri čemer se v največji možni meri upošteva Priporočilo Sveta št. 1999/519/ES(40);

  (c) zagotovitve tehnične kakovosti storitve;

  (d) zagotovitve največje souporabe ▌radiofrekvenčnega spektra v skladu s pravom Unije;

  (e) varovanja učinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra ali or

  (f) uresničitve cilja splošnega interesa v skladu z odstavkom

5. Razen če v drugem pododstavku ni določeno drugače, države članice zagotovijo, da se vse vrste elektronskih komunikacijskih storitev izvajajo v radiofrekvenčnem spektru, ki je opredeljen kot razpoložljiv za elektronske komunikacijske storitve v njihovih nacionalnih načrtih za razporeditev frekvenc v skladu s pravom Unije. Vendar pa lahko države članice določijo sorazmerne in nediskriminatorne omejitve za vrste elektronskih komunikacijskih storitev, ki jih je treba zagotoviti, vključno z izpolnitvijo zahteve na podlagi Pravilnika o radiokomunikacijah Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU), če je to potrebno.

Ukrepi, ki zahtevajo zagotavljanje elektronske komunikacijske storitve v določenem pasu, ki je na voljo elektronskim komunikacijskim storitvam, so upravičeni z namenom uresničitve cilja splošnega interesa, kakor so ga opredelile države članice v skladu s pravom Unije, kot na primer, vendar ne omejeno na:

(a) varovanje življenja;

  (b) spodbujanje socialne, regionalne ali teritorialne kohezije;

  (c) preprečevanje neučinkovite uporabe radiofrekvenčnega spektra;

  (d) spodbujanje kulturne in jezikovne raznolikosti ter medijskega pluralizma, na primer z zagotovitvijo storitev radijske in televizijske radiodifuzije.

(da) spodbujanje zelo kakovostne povezljivosti ob večjih prometnih poteh.

Ukrep, ki prepoveduje zagotavljanje katere koli druge elektronske komunikacijske storitve v določenem pasu, se uporablja samo, če je upravičen s potrebo po storitvi varovanja življenja. Države članice lahko izjemoma takšen ukrep tudi razširijo zaradi izpolnjevanja drugih ciljev splošnega interesa, kakor jih opredeljujejo Unija ali države članice v skladu s pravom Unije.

6. Države članice redno preverjajo nujnost omejitev iz odstavkov 4 in 5 ter objavljajo rezultate navedenih preverjanj.

7. Omejitve, določene pred 25. majem 2011, morajo biti v skladu z odstavkoma 4 in 5 do datuma začetka uporabe te direktive.

Člen 46

Odobritev uporabe radiofrekvenčnega spektra

1. Države članice določijo najprimernejši režim za odobritev uporabe radiofrekvenčnega spektra, da bi spodbudile njegovo uporabo ▌, vključno z njegovo souporabo, v okviru splošnih odobritev ter omejijo podeljevanje individualnih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra na primere, kadar je to potrebno zaradi:

(a)  ▌

(b)  preprečevanja škodljivih motenj ali zaščite pred njimi;

(c)  ▌

(d)  zagotavljanja tehnične kakovosti komunikacij ali storitve;

(e)  izpolnjevanja drugih ciljev splošnega interesa, kakor jih opredelijo države članice skladno s pravom Unije.

(ea)  varovanja učinkovite uporabe spektra;

Države članice po potrebi obravnavajo možnost odobritve uporabe radiofrekvenčnega spektra na podlagi kombinacije splošne odobritve in individualnih pravic do uporabe, pri čemer upoštevajo verjetne učinke različnih kombinacij in postopne prerazporeditve iz ene kategorije v drugo na konkurenco, inovacije in vstop na trg.

–  ▌

–  ▌

–  ▌

–  ▌

Države članice ob upoštevanju vseh tehnoloških rešitev za obvladovanje škodljivih motenj naložijo najmanj zahteven režim izdajanja odobritev, da čim bolj zmanjšajo omejitve uporabe radiofrekvenčnega spektra.

2. Države članice zagotovijo, da so pravila in pogoji za souporabo radiofrekvenčnega spektra pri souporabi jasno določeni in konkretno opredeljeni v aktih o odobritvi. Ta pravila in pogoji spodbujajo učinkovito uporabo, konkurenco in inovacije ter vključujejo poštene in nediskriminatorne pogoje za veleprodajni dostop.

3. Komisija ▌ob kar največjem upoštevanju mnenja Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra sprejme izvedbene ukrepe o načinih uporabe meril, pravil in pogojev iz odstavkov 1 in 2 v zvezi z usklajenim radiofrekvenčnim spektrom. Te izvedbene ukrepe sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4). Ti ukrepi se sprejmejo do [prosimo, vstavite datum].

Člen 47

Pogoji, vezani na splošno odobritev in na pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra

1. Pristojni organi določijo pogoje za individualne pravice in splošne odobritve uporabe radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 13(1), tako da upravičencem do splošne odobritve ali imetnikom individualnih pravic ali kateri koli tretji osebi, ki je kupila ali zakupila individualno pravico ali njen del, zagotovijo optimalno, učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra. Vse take pogoje v zvezi s to obveznostjo jasno opredelijo, vključno z zahtevano ravnjo uporabe in možnostjo prodaje ali dajanja v zakup, da zagotovijo uporabo navedenih pogojev v skladu s členom 30. V primeru individualnih pravic je treba te pogoje jasno določiti pred dodelitvijo, odobritvijo ali obnovitvijo. Pristojni organi lahko v vmesnem pregledu spremenijo pogoje, če je to potrebno za doseganje ciljev splošnega interesa v skladu s členom 3. Pogoji, vezani na obnovitev pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, ne smejo prinašati neupravičenih prednosti obstoječim imetnikom navedenih pravic.

Pri vseh takšnih pogojih se opredelijo vsi ustrezni parametri, vključno z obdobjem za uveljavitev pravic, pri čemer lahko pristojni organ v primeru nespoštovanja tega obdobja te pravice odvzame ali uvede druge ukrepe, kot je souporaba.

Da bi se čim bolj povečala učinkovita uporaba radiofrekvenčnega spektra, pristojni organ pri določanju količine in vrste radiofrekvenčnega spektra za dodelitev zlasti upošteva naslednje:

a. možnost združitve dopolnilnih pasov v en postopek dodelitve in

b. pomen velikosti blokov radiofrekvenčnega spektra ali možnost združitve takih blokov glede na njihove morebitne uporabe, ob upoštevanju zlasti potreb novih razvijajočih se komunikacijskih sistemov.

Pristojni organi se pravočasno posvetujejo z zainteresiranimi stranmi in jih obveščajo o pogojih, vezanih na individualne pravice do uporabe in splošne odobritve, še pred njihovo uvedbo. Vnaprej določijo merila za oceno izpolnjevanja teh pogojev in o njih na pregleden način obvestijo zainteresirane strani.

2. Pri določanju pogojev za individualne pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra lahko pristojni organi odobrijo souporabo pasivne ali aktivne infrastrukture ali radiofrekvenčnega spektra ter tudi poslovne dogovore o dostopu do gostovanja ali skupno postavitev infrastrukture za zagotavljanje storitev ali omrežij, ki temeljijo na uporabi radiofrekvenčnega spektra, zlasti da bi zagotovili dejansko in učinkovito uporabo radiofrekvenčnega spektra ali izboljšali pokritost. Pogoji, vezani na pravice do uporabe, ne preprečujejo souporabe radiofrekvenčnega spektra. Kako podjetja uresničujejo pogoje na podlagi tega odstavka, ostaja predmet konkurenčnega prava.

3. Komisija ▌sprejme izvedbene ukrepe, da določi načine uresničevanja pogojev, ki jih države članice določijo za odobritve uporabe usklajenega radiofrekvenčnega spektra v skladu z odstavkoma 1 in 2, z izjemo pristojbin na podlagi člena 42.

Kar zadeva zahteve za pokritost iz dela D Priloge I, se vsak izvedbeni ukrep omeji na določitev meril, ki jih uporablja pristojni organ za opredelitev in odmero obveznosti glede pokritosti, ob upoštevanju podobnosti regionalnih geografskih značilnosti, gostote prebivalstva, gospodarskega razvoja ali razvoja omrežja za določene vrste elektronskih komunikacij in razvoja povpraševanja. Izvedbeni ukrepi se ne razširijo na opredelitev posebnih obveznosti glede pokritosti.

Navedeni izvedbeni ukrepi se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4), ob kar največjem upoštevanju vsakega mnenja Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra. Ti ukrepi se sprejmejo do [prosimo, vstavite datum].

Oddelek 2 Pravice do uporabe

Člen 48

Podelitev individualnih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra

1. Če je treba podeliti individualne pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, države članice take pravice na zahtevo podelijo vsakemu podjetju, ki zagotavlja omrežja ali storitve na podlagi splošne odobritve iz člena 12, vendar ob upoštevanju določb členov 13, 54 in 21(1)(c) in vseh drugih predpisov, ki zagotavljajo učinkovito uporabo teh virov v skladu s to direktivo.

2. Brez poseganja v posebna merila in postopke, ki jih države članice sprejmejo za podelitev pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra ponudnikom storitev radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin za izpolnjevanje ciljev splošnega interesa v skladu s pravom Unije, se pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra podeljujejo z odprtimi, objektivnimi, preglednimi, nediskriminatornimi in sorazmernimi postopki, v primeru radijskih frekvenc pa v skladu z določbami člena 45.

3. Izjema glede zahtev po odprtem postopku se lahko uporablja v primerih, kjer je podelitev individualnih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra ponudnikom storitev radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih vsebin potrebna za doseganje cilja splošnega interesa, kakor ga opredelijo Unija ali države članice skladno s pravom Unije.

4. Pristojni organi se o vlogah za individualne pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra odločajo v okviru izbirnih postopkov na podlagi objektivnih, preglednih, sorazmernih in nediskriminatornih meril za upravičenost, ki so vnaprej določena in odražajo pogoje, vezane na take pravice. Od vlagateljev lahko zahtevajo vse potrebne informacije, da lahko na podlagi navedenih meril ocenijo zmožnost vlagatelja za izpolnjevanje pogojev. Kadar organ pri oceni ugotovi, da vlagatelj nima potrebne zmožnosti, predloži ustrezno utemeljeno odločbo.

5. Pri podeljevanju pravic do uporabe države članice določijo, ali lahko imetnik pravic te pravice prenese ali jih da v zakup in pod kakšnimi pogoji. V primeru radiofrekvenčnega spektra je ta določba skladna s členoma 45 in 51 te direktive.

6. Nacionalni regulativni organ sprejme, sporoči in objavi odločbe o podelitvi pravic do uporabe čim prej po prejemu popolne vloge, in sicer v šestih tednih za radiofrekvenčni spekter, ki je bil opredeljen kot razpoložljiv za elektronske komunikacijske storitve v nacionalnem načrtu za razporeditev frekvenc. Ta rok je brez poseganja v morebitni veljavni mednarodni sporazum v zvezi z uporabo radiofrekvenčnega spektra ali orbitalnih leg.

Člen 49

Trajanje pravic

1. Kadar države članice odobrijo uporabo visokofrekvenčnega spektra prek individualnih pravic do uporabe za določeno časovno obdobje, zagotovijo, da je odobritev podeljena za obdobje, ki je primerno glede na želeni cilj, ob upoštevanju, da je treba zagotoviti konkurenco ter dejansko in učinkovito uporabo in spodbujati učinkovite naložbe, vključno z ustreznim obdobjem za amortizacijo naložb, in inovacije.

2. Kadar države članice podelijo pravice do uporabe usklajenega radiofrekvenčnega spektra za omejeno časovno obdobje, veljajo navedene pravice do uporabe usklajenega radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 47 vsaj 25 let, pri čemer se najpozneje deset let od podelitve pravic do uporabe opravi vmesni pregled, razen v primeru začasnih pravic, začasnega podaljšanja pravic v skladu z odstavkom 3 in pravic za sekundarno uporabo v usklajenih pasovih.

Države članice lahko po vmesnem pregledu odvzamejo ali spremenijo pravice do uporabe, če te preprečujejo:

(a)  zagotavljanje učinkovite in uspešne uporabe radiofrekvenčnega spektra, predvsem glede na tehnološki in tržni razvoj;

(b)  uresničevanje cilja splošnega interesa, kot je doseganje ciljev povezljivosti Unije, ali

(c)  organizacijo in uporabo radiofrekvenčnega spektra za namene javnega reda, javne varnosti in obrambe.

Pravice do uporabe se prekličejo le po prehodnem obdobju.

3. Države članice lahko podaljšajo trajanje pravic do uporabe za kratko obdobje, da zagotovijo sočasen iztek pravic v enem ali več pasovih.

Člen 50

Obnovitev pravic

1. Brez poseganja v določbe o obnovitvi, ki se uporabljajo za obstoječe pravice, pristojni organi obravnavajo obnovitev individualnih pravic do uporabe usklajenega radiofrekvenčnega spektra ▌na lastno pobudo ali na zahtevo imetnika pravic ▌.

2. ▌

3. Pristojni organi pri odločanju o morebitni obnovitvi individualnih pravic do uporabe usklajenega radiofrekvenčnega spektra:

(a) dajo vsem zainteresiranim stranem, vključno z uporabniki in potrošniki, priložnost, da izrazijo svoja stališča na javnem posvetovanju v skladu s členom 23, in

(b) upoštevajo naslednje:

i.  izpolnjevanje ciljev iz členov 3, 45(2) in 48(2) ter ciljev javne politike v skladu z nacionalnim pravom ali pravom Unije;

ii.  izvajanje ukrepa, sprejetega na podlagi člena 4 Odločbe št. 676/2002/ES;

iii.  pregled ustreznega izvajanja pogojev, vezanih na zadevno pravico;

iv.  potrebo po spodbujanju ali preprečevanju izkrivljanja konkurence v skladu s členom 52;

v.  povečanje učinkovitosti uporabe radiofrekvenčnega spektra zaradi tehnološkega ali tržnega razvoja;

vi.  potrebo po preprečevanju hudih motenj pri zagotavljanju storitev;

vii.  obstoj povpraševanja na trgu s strani podjetij, ki niso imetniki pravic do uporabe spektra v zadevnem pasu;

viii.  potrebo po omejevanju števila pravic v skladu s členom 46.

Vsaj tri leta pred iztekom zadevnih pravic pristojni organ odloči o obnovitvi obstoječih pravic na podlagi rezultata javnega posvetovanja in pregleda pogoje iz pododstavka 3(b) ter svojo odločitev ustrezno utemelji.

Kadar pristojni organ odloči, da se pravice do uporabe spektra ne obnovijo, število pravic pa mora biti omejeno, pristojni organ dodeli pravice v skladu s členom 54.

Člen 51

Prenos ali dajanje v zakup individualnih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra

1. Države članice zagotovijo, da lahko podjetja prenesejo ali dajo v zakup drugim podjetjem ▌individualne pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra ▌.

2. Države članice zagotovijo, da sta o nameri podjetja, da prenese pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, ter o njihovem dejanskem prenosu v skladu z nacionalnimi postopki uradno obveščena nacionalni regulativni organ in pristojni organ, odgovoren za podelitev individualnih pravic do uporabe, če sta različna, in da so podatki o tem prenosu objavljeni z vpisom v register, ki se vodi v skladu z odstavkom 3. Če je bila uporaba radiofrekvenčnega spektra usklajena z uporabo Odločbe št. 676/2002/ES (Odločba o radijskem spektru) ali z drugimi ukrepi Unije, tak prenos ustreza usklajeni uporabi.

3. Države članice dovolijo prenos ali dajanje v zakup pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, kadar so ohranjeni prvotni pogoji, vezani na pravice do uporabe. Brez poseganja v potrebo po zagotovitvi, da se konkurenca ne izkrivlja, zlasti v skladu s členom 52 te direktive, države članice:

(a)  za prenos in zakup pravic uporabijo najmanj zahteven postopek;

(b)  ▌od zakupodajalca ne zavrnejo dajanja v zakup pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, kadar zakupodajalec prevzame odgovornost za izpolnjevanje prvotnih pogojev, vezanih na pravice do uporabe;

(c)  ne zavrnejo prenosa pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, razen če obstaja očitno tveganje, da novi imetnik ni zmožen izpolnjevati prvotnih pogojev za pravico do uporabe;

(ca)   ne zavrnejo prenosa ali zakupa obstoječemu imetniku pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra.

Vse upravne pristojbine, naložene podjetjem v zvezi z obdelavo zahteve za prenos ali zakup pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, skupaj krijejo samo upravne stroške, vključno z vsemi pomožnimi koraki, ki nastanejo pri obdelavi zahteve, in so v skladu s členom 16.

Točke (a) do (ca) ne posegajo v pristojnost držav članic, da uveljavljajo skladnost s pogoji, vezanimi na pravice do uporabe, in sicer kadar koli ter v zvezi z zakupodajalcem in zakupnikom v skladu z njihovim nacionalnim pravom.

Pristojni organi olajšajo prenos ali dajanje v zakup pravic do uporabe visokofrekvenčnega spektra, tako da pravočasno obravnavajo vsako zahtevo za spremembo pogojev, vezanih na pravico, in zagotovijo, da je mogoče pravice ali radiofrekvenčni spekter, povezan z njimi, v največji možni meri razdeliti ali razčleniti.

Pri katerem koli prenosu ali zakupu pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra pristojni organi javno objavijo vse podatke o individualnih pravicah, s katerimi je mogoče trgovati, v standardiziranem elektronskem formatu, ko so pravice ustvarjene, in te podatke posodabljajo, dokler obstajajo pravice.

4. Komisija ▌sprejme ustrezne izvedbene ukrepe za opredelitev pasov, za katere je dovoljen prenos ali zakup pravic do uporabe radijskih frekvenc med podjetji. Ti ukrepi se ne nanašajo na frekvence, ki se uporabljajo za radiodifuzijo.

Ti tehnični izvedbeni ukrepi se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4). Ti ukrepi se sprejmejo do [prosimo, vstavite datum].

Člen 52

Konkurenca

1. Nacionalni regulativni organi pri odločanju o podelitvi, spremembi ali obnovitvi pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra za elektronske komunikacijske storitve in omrežja v skladu s to direktivo spodbujajo učinkovito konkurenco in preprečujejo izkrivljanje konkurence na notranjem trgu.

2. Kadar države članice podelijo, spremenijo ali obnovijo pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra, ▌njihovi nacionalni regulativni organi ob kar največjem upoštevanju smernic za tržno analizo in ocenjevanje pomembne tržne moči, ki jih objavi Komisija v skladu s členom 62(2), izvedejo objektivno in v prihodnost usmerjeno oceno konkurenčnih pogojev na trgu ter sprejmejo enega od ukrepov iz točk (a) do (e), le če je ta nujno potreben za ohranjanje ali doseganje učinkovite konkurence:

(a)  omejitev količine radiofrekvenčnega spektra, za katerega so pravice do uporabe podeljene vsakemu podjetju, ali, v izjemnih okoliščinah, določanje pogojev za take pravice do uporabe, kot so zagotavljanje veleprodajnega dostopa, nacionalno ali regionalno gostovanje, v nekaterih pasovih ali v nekaterih skupinah pasov s podobnimi značilnostmi;

(b)  rezerviranje določenega dela frekvenčnega pasu ali skupine pasov za dodelitev novim udeležencem na trgu, če je to potrebno ob upoštevanju izjemnih razmer na nacionalnem trgu;

(c)  zavrnitev podelitve novih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra ali dopustitve novih uporab radiofrekvenčnega spektra v nekaterih pasovih ali določitev pogojev za podelitev novih pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra ali za odobritev novih uporab radiofrekvenčnega spektra, da z nobeno dodelitvijo, prenosom ali kopičenjem pravic do uporabe ne bi prišlo do izkrivljanja konkurence;

(d)  prepoved prenosov pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, za katere se na nacionalni ravni ali na ravni Unije ne opravlja nadzor nad združevanjem, ali uvedba pogojev zanje, če obstaja verjetnost, da bi taki prenosi znatno škodovali konkurenci;

(e)  sprememba obstoječih pravic v skladu s to direktivo, če je to potrebno za naknadno odpravo izkrivljanja konkurence zaradi prenosa ali kopičenja pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra.

3. Nacionalni regulativni organi pri uporabi odstavka 2 ravnajo v skladu s postopki iz členov 18, 19, 23 in 35 te direktive.

Oddelek 3 Postopki

Člen 53

Koordinirani časovni načrt za dodelitev radiofrekvenčnega spektra

Da bi zagotovila učinkovito in skladno uporabo usklajenega radiofrekvenčnega spektra v Uniji in upoštevala različne tržne razmere v posameznih državah, ▌Komisija z izvedbenim ukrepom:

(a)  določi enega ali, kadar je primerno, več skupnih skrajnih datumov, do katerih je dovoljena uporaba določenih usklajenih pasov radiofrekvenčnega spektra;

(b)  za zagotovitev učinkovite koordinacije po potrebi sprejme katere koli prehodne ukrepe v zvezi s trajanjem pravic v skladu s členom 49, kot je na primer podaljšanje ali skrajšanje trajanja, da prilagodi obstoječe pravice ali odobritve takemu usklajenemu datumu.

Navedeni izvedbeni ukrepi se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4), ob kar največjem upoštevanju mnenja Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra. Ti ukrepi se sprejmejo do [prosimo, vstavite datum].

Člen 54

Postopek za omejitev števila pravic do uporabe, ki se podelijo za radiofrekvenčni spekter

1. Brez poseganja v kateri koli izvedbeni akt, sprejet na podlagi člena 53, kadar država članica sklene, da pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra ni mogoče podeliti na podlagi člena 46, in razmišlja o omejitvi števila pravic do uporabe, ki se podelijo za radiofrekvenčni spekter, mora med drugim:

  (a) jasno navesti razloge za omejitev pravic do uporabe, zlasti tako, da skrbno pretehta potrebo po doseganju kar največjih koristi za uporabnike in olajšanju razvoja konkurence, ter po potrebi ali na razumno zahtevo zadevnih podjetij pregledovati omejitve;

  (b) dati vsem zainteresiranim stranem, vključno z uporabniki in potrošniki, priložnost, da v skladu s členom 23 prek javnega posvetovanja izrazijo svoja stališča o vsaki omejitvi. Ko gre za usklajeni radiofrekvenčni spekter, se to javno posvetovanje začne v šestih mesecih po sprejetju izvedbenega ukrepa na podlagi Odločbe št. 676/2002/ES, razen če je zaradi tehničnih razlogov potreben daljši rok;

2. Kadar država članica sklene, da je število pravic do uporabe treba omejiti, jasno določi in utemelji cilje, ki naj bi se dosegli z izbirnim postopkom, ter jih po možnosti količinsko opredeli, pri čemer ustrezno upošteva potrebo po izpolnitvi nacionalnih ciljev in ciljev notranjega trga. Cilji, ki jih lahko države članice določijo, da bi pripravile poseben izbirni postopek, so omejeni na enega ali več od naslednjih ciljev:

(a) spodbujanje pokritosti;

(b) zahtevana kakovost storitev;

(c) spodbujanje konkurence;

(d) spodbujanje inovacij in razvoja podjetij in

(e) zagotavljanje, da se s pristojbinami doseže optimalna uporaba radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 42.

Nacionalni regulativni organ jasno opredeli in utemelji izbiro izbirnega postopka, vključno z morebitno predhodno fazo za dostop do izbirnega postopka. Prav tako jasno navede rezultat katere koli povezane ocene konkurenčnih, tehničnih in gospodarskih razmer na trgu ter razloge za morebitno uporabo in izbiro ukrepov v skladu s členom 35.

3. Države članice objavijo vsako odločitev o izbranem izbirnem postopku in povezanih elementih z jasno navedbo razlogov za to, ter pojasnijo, kako so upoštevale ukrep, ki ga je sprejel nacionalni regulativni organ v skladu s členom 35. Prav tako objavijo pogoje, vezane na pravice do uporabe.

4. Po določitvi postopka države članice pozovejo k predložitvi vlog za podelitev pravic do uporabe.

5. Kadar država članica ugotovi, da se lahko podelijo nadaljnje pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra ali kombinacija različnih vrst pravic, pri čemer upošteva napredne metode zaščite pred škodljivim motenjem, to objavi in začne postopek za podelitev takih pravic.

6. Kadar je treba omejiti podeljevanje pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra, države članice podelijo take pravice na podlagi izbirnih meril in postopka, ki ga določijo njihovi nacionalni regulativni organi v skladu s členom 35, ta merila in postopek pa morajo biti objektivni, pregledni, nediskriminatorni in sorazmerni. Pri vseh izbirnih merilih je treba upoštevati uresničitev ciljev in zahtev iz členov 3, 4, 28 in 45.

7. Komisija ▌sprejme izvedbene ukrepe, s katerimi določi merila za koordiniranje izvajanja obveznosti držav članic iz odstavkov 1 do 3. Izvedbeni ukrepi se sprejmejo v skladu s postopkom iz člena 110(4) in ob kar največjem upoštevanju mnenja Skupine za politiko radiofrekvenčnega spektra. Ti ukrepi se sprejmejo do [prosimo, vstavite datum].

8. Če morajo države članice uporabiti konkurenčne ali primerjalne izbirne postopke, lahko podaljšajo najdaljši rok šest tednov iz člena 48(6) za toliko časa, kot je potrebno, vendar največ za osem mesecev, da za vse zainteresirane strani zagotovijo pravične, primerne, odprte in pregledne postopke, v skladu s katerim koli posebnim časovnim načrtom, določenim na podlagi člena 53.

Ti roki ne posegajo v noben veljavni mednarodni sporazum v zvezi z uporabo radiofrekvenčnega spektra in satelitsko koordinacijo.

9. Ta člen ne posega v prenos pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra po 1 členu 51 te direktive.

POGLAVJE III

UVEDBA IN UPORABA BREZŽIČNE OMREŽNE OPREME

Člen 55

Dostop do radijskih lokalnih omrežij

1. Pristojni organi dovolijo, da se dostop do javnih komunikacijskih omrežij zagotovi prek radijskih lokalnih omrežij ter da se za to uporabi usklajeni radiofrekvenčni spekter, za kar se uporabljajo samo veljavni pogoji za splošno odobritev.

Kadar tako zagotavljanje nima komercialnega značaja ali je pomožna dejavnost za drugo komercialno dejavnost ali javno storitev, ki ni odvisna od prenosa signalov po takih omrežjih, se za podjetje, javni organ ali končnega uporabnika, ki zagotavljajo tak dostop, ne uporablja nobena splošna odobritev za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v skladu s členom 12 niti zanje ne veljajo obveznosti v zvezi s pravicami končnih uporabnikov v skladu z naslovom III dela III direktive ali obveznosti medsebojne povezave njihovih omrežij v skladu s členom 59(1).

1a. V vsakem primeru se uporablja člen 12 Direktive 2000/31/ES.

2. Pristojni organi ponudnikom javnih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev ne preprečujejo, da javnosti prek radijskih lokalnih omrežij, ki se lahko nahajajo v prostorih končnih uporabnikov, dovolijo dostop do svojih omrežij, če ti izpolnjujejo veljavne pogoje za splošno odobritev in se je s tem predhodno strinjal končni uporabnik.

3. V skladu zlasti s členom 3(1) Uredbe 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta(41) pristojni organi zagotovijo, da ponudniki javnih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev enostransko ne omejijo:

a) pravice končnih uporabnikov do dostopa do radijskih lokalnih omrežij po njihovi izbiri, ki ga zagotavljajo tretje osebe;

b) pravice končnih uporabnikov, da drugim končnim uporabnikom prek radijskih lokalnih omrežij dovolijo vzajemni ali splošnejši dostop do omrežij takih ponudnikov, vključno na podlagi pobud tretjih oseb, ki združujejo radijska lokalna omrežja različnih končnih uporabnikov in zagotavljajo, da so javno dostopna.

V ta namen dajo ponudniki javnih komunikacijskih omrežij ali javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev na voljo ter na jasen in pregleden način aktivno ponudijo izdelke ali posebne ponudbe, tako da lahko končni uporabniki tretjim osebam zagotovijo dostop prek radijskega lokalnega omrežja.

4. Pristojni organi ne omejijo pravice končnih uporabnikov, da drugim končnim uporabnikom dovolijo vzajemni ali splošnejši dostop do svojih radijskih lokalnih omrežij, vključno na podlagi pobud tretjih oseb, ki združujejo radijska lokalna omrežja različnih končnih uporabnikov in zagotavljajo, da so javno dostopna.

5. Pristojni organi ne omejujejo zagotavljanja javnega dostopa do radijskih lokalnih omrežij:

(a) javnim organom ali v neposredni bližini prostorov, ki jih zasedajo taki javni organi, kadar je tako zagotavljanje pomožna dejavnost za javne storitve, ki se zagotavljajo v navedenih prostorih;

(b) nevladnim organizacijam ali javnim organom pri pobudah za združitev radijskih lokalnih omrežij različnih končnih uporabnikov oziroma zagotavljanje njihovega vzajemnega ali splošnejšega dostopa, vključno po potrebi do radijskih lokalnih omrežij, do katerih se javni dostop zagotavlja v skladu s točko (a).

Člen 56

Uvedba in obratovanje maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk

1. Pristojni organi dovolijo uvedbo, povezovanje in obratovanje nemotečih maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk po režimu splošne odobritve in neupravičeno ne omejujejo uvedbe, povezovanja ali obratovanja s posameznimi urbanističnimi dovoljenji ali na kakšen drug način, če je taka uporaba v skladu z izvedbenimi ukrepi, sprejetimi na podlagi odstavka 2. Za maloobmočne brezžične dostopovne točke se ne zaračunavajo nobene pristojbine ali dajatve, višje od upravnih pristojbin, ki so lahko povezane s splošno odobritvijo v skladu s členom 16.

Ta odstavek ne posega v odobritveni režim za radiofrekvenčni spekter, ki se uporablja za obratovanje maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk.

2. Da se zagotovi enotno izvajanje režima splošne odobritve za uvedbo, povezovanje in obratovanje maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk, lahko Komisija z izvedbenim aktom določi tehnične lastnosti za načrtovanje, uvedbo in obratovanje maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk, ki morajo izpolnjevati vsaj zahteve iz Direktive 2013/35/EU(42) in upoštevati pragove, določene v Priporočilu Sveta št. 1999/519/ES(43). Komisija določi te tehnične lastnosti glede na največjo velikost, moč, elektromagnetne lastnosti in vizualni učinek uvedenih maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk. Z upoštevanjem določenih lastnosti se zagotovi, da so maloobmočne brezžične dostopovne točke nemoteče, ko se uporabljajo v različnih lokalnih okoljih.

Tehnične lastnosti, ki se določijo, da se lahko pri uvedbi, povezovanju in obratovanju maloobmočnih brezžičnih dostopovnih točk uporabijo določbe iz odstavka 1, ne posegajo v bistvene zahteve iz Direktive 2014/53/EU(44).

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4).

2a. Kadar je to potrebno, države članice z uporabo postopkov, sprejetih v skladu z Direktivo 2014/61, zagotovijo, da imajo operaterji pravico do dostopa do kakršne koli fizične infrastrukture, ki je pod nadzorom javnih nacionalnih, regionalnih ali lokalnih organov in je tehnično primerna za gostovanje maloobmočnih brezžičnih dostopnih točk ali potrebna za povezovanje takšnih dostopnih točk do hrbteničnega omrežja, vključno s cestno opremo, kot so ulične svetilke, prometni znaki, semaforji, panoji, postaje za avtobuse in tramvaje ter postaje podzemne železnice. Javni organi ugodijo vsem razumnim zahtevam za dostop na podlagi poštenih, razumnih in nediskriminatornih pogojev, ki so pregledno objavljeni v okviru centralne točke dostopa. Vsa finančna bremena pokrivajo samo stroške javnega organa za zagotavljanje tega dostopa.

Člen 56a

Tehnični predpisi o elektromagnetnih poljih

Postopki na podlagi Direktive 2015/1535(EU) se uporabljajo za vse osnutke ukrepov držav članic, ki bi v zvezi z elektromagnetnimi polji naložile strožje zahteve, kot jih določa Priporočilo Sveta št. 1999/519/ES.

Naslov II: Dostop

POGLAVJE I

SPLOŠNE DOLOČBE, NAČELA DOSTOPA

Člen 57

Splošni okvir za dostop in medomrežno povezovanje

1. Države članice zagotovijo, da ni omejitev, ki bi preprečevale podjetjem v eni državi članici ali v različnih državah članicah, da v skladu s pravom Unije sklepajo medsebojne sporazume o tehnični in komercialni ureditvi dostopa in/ali medomrežnega povezovanja. Podjetje, ki zaprosi za dostop ali medomrežno povezovanje, ne potrebuje pooblastila za obratovanje v državi članici, v kateri je bila vložena zahteva za dostop ali medomrežno povezovanje, če v tej državi članici ne izvaja storitev in ne obratuje omrežja.

2. Brez poseganja v člen 106 države članice ne ohranijo zakonov ali drugih predpisov, ki zavezujejo operaterje, da pri odobritvi dostopa ali medomrežnega povezovanja različnim podjetjem ponudijo različne pogoje za enakovredne storitve, in/ali zakonov ali drugih predpisov, ki jim nalagajo obveznosti, ki niso povezane z dejansko opravljenimi storitvami dostopa in medomrežnega povezovanja brez poseganja v pogoje, določene v Prilogi I k tej direktivi.

Člen 58

Pravice in obveznosti za podjetja

1. Operaterji javnih komunikacijskih omrežij imajo pravico in, kadar tako zahtevajo druga podjetja, ki so za to pooblaščena v skladu s členom 15 te direktive, obveznost, da se pogajajo o medomrežnem povezovanju drug z drugim, da bi zagotovili javnosti dostopne elektronske komunikacijske storitve, s čimer bi zagotovili tudi interoperabilnost storitev v celotni Uniji. Operaterji ponudijo drugim podjetjem dostop in medomrežno povezovanje pod pogoji, skladnimi z obveznostmi, ki jih naloži nacionalni regulativni organ v skladu s členi 59, 60 in 66.

2. Brez poseganja v člen 21 te direktive države članice zahtevajo, da podjetja, ki pridobijo informacije od drugega podjetja pred, med in po pogajanjih o ureditvi dostopa ali medomrežnega povezovanja, te informacije uporabijo samo za namen, za katerega so jih dobile, in vedno spoštujejo zaupnost poslanih ali shranjenih informacij. Prejete informacije se ne smejo pošiljati nobeni drugi stranki, zlasti pa ne drugim oddelkom, podružnicam ali partnerjem, za katere bi lahko pomenile konkurenčno prednost.

2a. Države članice lahko zagotovijo, da pogajanja izvajajo nevtralni posredniki, kadar konkurenčni pogoji to zahtevajo.

POGLAVJE II

DOSTOP IN MEDOMREŽNO POVEZOVANJE

Člen 59

Pooblastila in odgovornosti nacionalnih regulativnih organov v zvezi z dostopom in medomrežnim povezovanjem

1. Nacionalni regulativni organi pri izpolnjevanju ciljev iz člena 3, vključno s pluralnostjo medijev in kulturno raznolikostjo, spodbujajo in, kjer je primerno, zagotovijo primeren dostop in medomrežno povezovanje ter interoperabilnost storitev v skladu z določbami te direktive, svojo pristojnost pa izvajajo na način, ki pospešuje učinkovitost, trajnostno konkurenco, uvedbo zelo visokozmogljivih omrežij, učinkovite naložbe in inovacije, končnim uporabnikom pa omogoča največje možne koristi. Pripravijo smernice in javno objavijo postopke, ki se uporabljajo za pridobitev dostopa in medomrežnega povezovanja, ter s tem zagotovijo, da lahko mala in srednja podjetja ter operaterji z omejenim geografskim dosegom izkoristijo prednosti, ki jih prinašajo naložene obveznosti.

Nacionalni regulativni organi lahko brez poseganja v ukrepe, ki utegnejo biti sprejeti v skladu s členom 66 v zvezi s podjetji s pomembno tržno močjo, in brez ogrožanja varnostnih standardov med drugim naložijo:

  (a) obveznosti za podjetja, za katera velja splošna odobritev, razen za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, in ki nadzorujejo dostop do končnih uporabnikov, v utemeljenih primerih vključno z obveznostjo medomrežnega povezovanja njihovih omrežij, če to še ni bilo storjeno, v obsegu, ki je potreben za zagotovitev povezljivosti med obema koncema;

  (b) v utemeljenih primerih ter v obsegu, ki je za to potreben, obveznosti za podjetja, za katera velja splošna odobritev, razen za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, in ki nadzorujejo dostop do končnih uporabnikov, da naredijo svoje storitve interoperabilne;

(c) v utemeljenih primerih, kadar so doseg, pokritost, kakovost storitev in sprejetje s strani uporabnikov enaki kot pri storitvah na podlagi številke, in kolikor je nujno potrebno, da bi zagotovili povezljivost med obema koncema med končnimi uporabniki, obveznosti za ustrezne kategorije ponudnikov številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev, da bi bile njihove storitve interoperabilne;

(d) obveznosti za operaterje, da zagotovijo dostop do drugih naprav iz dela II Priloge II pod pravičnimi, primernimi in nediskriminatornimi pogoji, v obsegu, ki je potreben, da se končnim uporabnikom zagotovi dostopnost digitalnih radijskih in in televizijskih radiodifuzijskih storitev ter povezanih dopolnilnih storitev, ki jih je določila država članica.

Obveznosti iz točke (c) drugega pododstavka se lahko naložijo le:

(i) v obsegu, ki je potreben za zagotovitev interoperabilnosti medosebnih komunikacijskih storitev in lahko vključuje sorazmerne obveznosti, da ponudniki medosebnih komunikacijskih storitev objavijo in dovolijo uporabo, spremembo in razširjanje ustreznih informacij, ali obveznost, ki se nanaša na uporabo ali izvajanje standardov ali specifikacij iz člena 39(1) ali drugih ustreznih evropskih ali mednarodnih standardov, in

(ii) kadar je Komisija po posvetovanju z BEREC-om in kar najresnejšem upoštevanju njegovega mnenja ugotovila, da je znatno ogrožena ▌ povezljivost med obema koncema med končnimi uporabniki ▌po vsej Evropski uniji, in je sprejela izvedbene ukrepe, v katerih je opredelila naravo in področje uporabe obveznosti, ki se lahko naložijo, v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4). Države članice ne naložijo obveznosti v zvezi z naravo in obsegom obveznosti, ki bi presegale te izvedbene ukrepe.

2. Brez poseganja v člen 59(1) nacionalni regulativni organi naložijo obveznost, da lastniki napeljav in kablov ali podjetja, ki imajo pravico uporabljati te napeljave in kable, odobrijo utemeljene zahteve za dostop do napeljav in kablov znotraj stavb ali do prve koncentracijske ali razdelilne točke, če je ta točka zunaj stavbe, če je to utemeljeno z dejstvom, da bi bilo podvajanje takšnih omrežnih elementov gospodarsko neučinkovito ali fizično neizvedljivo, dostop do teh elementov pa je potreben za spodbujanje trajnostne konkurence. Naloženi pogoji dostopa so objektivni, pregledni, nediskriminatorni, sorazmerni, skladni z Direktivo 2014/61 ter lahko vključujejo posebna pravila o dostopu, preglednosti in nediskriminaciji ter za porazdelitev stroškov dostopa, pri čemer se upoštevajo dejavniki tveganja.

Nacionalni regulativni organi lahko za navedene lastnike ali podjetja naložitev takšnih obveznosti dostopa po pravičnih in primernih pogojih razširijo onstran prve koncentracijske ali razdelilne točke na koncentracijsko točko, ki je čim bližje končnim uporabnikom, v obsegu, ki je nujno potreben za odpravo nepremostljivih gospodarskih ali fizičnih ovir za podvajanje na območjih z manjšo gostoto prebivalstva.

Nacionalni regulativni organi ne naložijo obveznosti v skladu z drugim pododstavkom:

(a) če dajo omrežni operaterji na voljo izvedljiv ▌alternativen način dostopa do končnih uporabnikov, primeren za zagotavljanje zelo visokozmogljivih omrežij, pod pogojem, da je tak dostop zagotovljen pod poštenimi in razumnimi pogoji, ali

(b) ▌v primeru nedavno uvedenih omrežnih elementov, zlasti v okviru manjših lokalnih projektov, kjer bi odobritev takšnega dostopa ogrozila ekonomsko ali finančno sposobnost njihove uvedbe.

3. Države članice zagotovijo, da so nacionalni regulativni organi pristojni, da podjetjem, ki zagotavljajo ali so pooblaščeni za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij, v skladu s pravom Unije naložijo obveznosti v zvezi s souporabo pasivne ▌infrastrukture ali obveznosti sklenitve lokaliziranih sporazumov o dostopu za zagotavljanje zelo visokozmogljivih omrežij, v obeh primerih, če je to neposredno potrebno za lokalno zagotavljanje storitev, ki so odvisne od uporabe spektra, v skladu z zakonodajo Unije in če nobenemu podjetju ni na voljo izvedljiv in podoben alternativni način dostopa do končnih uporabnikov pod pravičnimi in poštenimi pogoji. Nacionalni regulativni organi lahko naložijo takšne obveznosti pod pogojem, da je ta možnost jasno določena pri podelitvi pravic do uporabe radiofrekvenčnega spektra in samo, kadar je to upravičeno z utemeljitvijo, da na področju, za katerega veljajo takšne obveznosti, tržno uvajanje infrastrukture za zagotavljanje storitev ali omrežij, ki temeljijo na uporabi radiofrekvenčnega spektra, obstajajo nepremostljive gospodarske ali fizične ovire in je zato dostop končnih uporabnikov do omrežij ali storitev zelo pomanjkljiv ali neobstoječ. V okoliščinah, ko zgolj dostopanje do pasivne infrastrukture in njena souporaba ne zadoščata za rešitev teh razmer, lahko nacionalni regulativni organi naložijo obveznosti za souporabo aktivne infrastrukture. Nacionalni regulativni organi upoštevajo:

(a) potrebo po čim večji povezljivosti po vsej Uniji ob večjih prometnih poteh in zlasti na teritorialnih ozemljih ter možnost znatnega povečanja izbire in večje kakovosti storitev za končne uporabnike;

(b) učinkovito uporabo radijskega spektra;

(c) tehnično izvedljivost souporabe in z njo povezane pogoje;

(d) stanje konkurence na področju infrastrukture in konkurence na področju storitev;

(f) tehnološke inovacije;

(g) nujnost podpreti spodbudo gostitelja, da sploh postavi infrastrukturo.

Takšne obveznosti souporabe, dostopa ali usklajevanja urejajo sporazumi, sklenjeni na podlagi pravičnih in primernih pogojev. V primeru reševanja sporov lahko nacionalni regulativni organi med drugim upravičencu obveznosti souporabe ali dostopa naložijo obveznost, da svoj spekter souporablja z gostiteljem infrastrukture na zadevnem območju.

4. Obveznosti in pogoji, naloženi v skladu z odstavki 1, 2 in 3, so objektivni, pregledni, sorazmerni in nediskriminatorni, izvajati pa se morajo v skladu s postopki iz členov 23, 32 in 33. Nacionalni regulativni organi ocenijo rezultate takšnih obveznosti in pogojev v petih letih od sprejetja predhodnega ukrepa, ki je bil sprejet v zvezi z istimi operaterji, ter ocenijo, ali bi jih bilo ustrezno preklicati ali spremeniti glede na spreminjajoče se razmere. Nacionalni regulativni organi priglasijo izid svoje ocene v skladu z enakimi postopki.

5. Države članice v zvezi z dostopom in medomrežnim povezovanjem iz odstavka 1 zagotovijo, da je nacionalni regulativni organ v utemeljenih primerih pooblaščen za posredovanje na lastno pobudo, da bi zavaroval cilje politik iz člena 3 v skladu z določbami te direktive in postopki iz členov 23 in 32, 26 in 27.

6. Da bi prispeval k usklajeni opredelitvi lokacije omrežnih priključnih točk s strani nacionalnih regulativnih organov, BEREC po posvetovanju z deležniki in v tesnem sodelovanju s Komisijo do [začetek veljavnosti + 18 mesecev] sprejme smernice o skupnih pristopih k opredelitvi omrežnih priključnih točk v različnih omrežnih topologijah. Nacionalni regulativni organi ob opredeljevanju lokacije omrežnih priključnih točk v največji možni meri upoštevajo te smernice.

Člen 60

Sistemi za pogojni dostop in druge naprave

1. Države članice zagotovijo, da pogoji, določeni v delu I Priloge II, veljajo v zvezi s pogojnim dostopom do digitalnih televizijskih in radijskih storitev, ki se oddajajo gledalcem in poslušalcem v Uniji, ne glede na način prenosa.

2. Komisija je pooblaščena, da zaradi tržnega in tehnološkega razvoja sprejme delegirane akte v skladu s členom 109 za spremembo Priloge II.

3. Ne glede na določbe odstavka 1 lahko države članice dovolijo svojemu nacionalnemu regulativnemu organu, da čim prej po začetku veljavnosti te direktive, potem pa v rednih časovnih presledkih pregleda pogoje, ki se uporabljajo v skladu s tem členom, tako da opravi analizo trga v skladu s prvim odstavkom člena 65, da bi odločil o tem, ali naj se uporabljeni pogoji ohranijo, spremenijo ali prekličejo.

Kadar na podlagi te analize trga nacionalni regulativni organ meni, da na upoštevnem trgu eden ali več operaterjev nima pomembne tržne moči, lahko spremeni ali prekliče pogoje za te operaterje v skladu s postopki iz členov 23 in 32 samo, če:

  taka sprememba ali preklic ne bi imel škodljivih vplivov na dostopnost končnih uporabnikov do radijskih in televizijskih oddaj ter radiodifuzijskih kanalov in storitev, opredeljenih v skladu s členom 106, in

  (b) taka sprememba ali preklic ne bi imel škodljivih vplivov na možnosti za učinkovito konkurenco na trgih za:

  (i) digitalne televizijske in radijske radiodifuzijske storitve v manjšem obsegu in

  (ii) sisteme za pogojni dostop in druge pripadajoče naprave,

taka sprememba ali odprava ne bi imela škodljivih vplivov.

Strani, ki jih zadeva taka sprememba ali preklic pogojev, je treba o tem obvestiti v primernem roku.

4. Pogoji, ki se uporabljajo v skladu s tem členom, ne posegajo v zmožnost držav članic, da naložijo obveznosti v zvezi s predstavitvenim vidikom elektronskih programskih vodnikov ter podobnih pripomočkov za izpis in orientacijo.

POGLAVJE III

TRŽNA ANALIZA IN POMEMBNA TRŽNA MOČ

Člen 61

Podjetja s pomembno tržno močjo

1. Kadar morajo nacionalni regulativni organi na podlagi te direktive po postopku iz člena 65 ugotoviti, ali imajo operaterji pomembno tržno moč, velja odstavek 2 tega člena.

2. Podjetje se šteje za podjetje s pomembno tržno močjo, če bodisi samostojno ali skupaj z drugimi uživa položaj, ki je enakovreden prevladujočemu položaju, to pomeni položaj gospodarske moči, ki mu omogoča, da ravna v precejšnji meri neodvisno od konkurentov, strank in končno tudi od potrošnikov.

Kadar nacionalni regulativni organi ocenjujejo, ali imata dve ali več podjetij skupaj prevladujoči položaj na trgu, morajo ravnati zlasti v skladu s pravom Unije in dosledno upoštevati smernice za tržno analizo in ocenjevanje pomembne tržne moči, ki jih je objavila Komisija po členu 62.

V prevladujočem položaju sta lahko dve ali več podjetij, tudi če med njimi ni strukturnih ali drugih povezav, kadar jim tržna struktura omogoča, da v precejšnji meri ravnajo neodvisno od konkurentov, strank in nenazadnje tudi potrošnikov. To se lahko zgodi, kadar ima trg nekatere lastnosti, kot na primer:

(a)  visoka stopnja koncentracije,

(b)  visoka stopnja tržne preglednosti, ki zagotavlja spodbude za vzporedno ali usklajeno protikonkurenčno ravnanje,

(c)  obstoj visokih ovir za vstop,

(d)  predvidljiv odziv konkurentov in potrošnikov ne bi ogrozil vzporednega ali usklajenega protikonkurenčnega ravnanja.

Nacionalni regulativni organi takšne tržne lastnosti ocenijo v skladu z ustreznimi načeli konkurenčnega prava, obenem pa upoštevajo posebne okoliščine predhodne ureditve in cilje iz člena 3.

3. Kadar ima podjetje na določenem trgu (prvi trg) pomembno tržno moč, se lahko to podjetje določi za podjetje s pomembno tržno močjo tudi na trgu, ki je tesno povezan s prvim trgom (drugi trg), če povezave med obema trgoma omogočajo, da se tržna moč s prvega trga prenese na drugega in se s tem okrepi tržna moč podjetja. Posledično je mogoče v skladu s to direktivo sredstva za preprečevanje takega prenosa uporabiti na drugem trgu.

Člen 62

Postopek identifikacije in opredelitve trgov

1. Komisija po javni razpravi, vključno z nacionalnimi regulativnimi organi, ter ob kar največjem upoštevanju mnenja BEREC-a sprejme priporočilo o upoštevnih trgih izdelkov in storitev (v nadaljnjem besedilu: priporočilo). V priporočilu so opredeljeni trgi izdelkov in storitev v sektorju elektronskih komunikacij, katerih značilnosti lahko utemeljujejo naložitev regulativnih obveznosti iz te direktive, vendar brez poseganja v trge, ki se lahko v posebnih primerih opredelijo po konkurenčnem pravu. Komisija opredeli trge v skladu z načeli konkurenčnega prava.

Komisija v priporočilo vključi trge izdelkov in storitev, pri katerih po opazovanju splošnih trendov v Uniji ugotovi, da so izpolnjena vsa merila iz odstavka 1 člena 65.

Priporočilo se pregleda najpozneje do [datum prenosa]. Nato Komisija priporočilo redno pregleduje.

2. Po posvetovanju z BEREC-om Komisija objavi smernice za tržno analizo in ocenitev pomembne tržne moči (v nadaljnjem besedilu: smernice glede pomembne tržne moči), ki morajo biti v skladu z ustreznimi načeli konkurenčnega prava, najpozneje na dan začetka veljavnosti te direktive.

3. Nacionalni regulativni organi ob kar največjem upoštevanju priporočila in smernic glede pomembne tržne moči opredelijo upoštevne trge glede na razmere v državi, zlasti upoštevne geografske trge na svojem ozemlju, tudi ob upoštevanju stopnje konkurence na področju infrastrukture na teh območjih, v skladu z načeli konkurenčnega prava. ▌Pred opredelitvijo trgov, ki niso trgi, opredeljeni v priporočilu, uporabijo postopke iz členov 23 in 32.

Člen 63

Postopek identifikacije čeznacionalnih trgov

1. BEREC lahko po posvetovanju z deležniki in v tesnem sodelovanju s Komisijo z dvotretjinsko večino glasov članov odbora regulatorjev sprejme odločitev o opredelitvi čeznacionalnih trgov v skladu z načeli konkurenčnega prava ter ob kar največjem upoštevanju priporočila in smernic glede pomembne tržne moči, sprejetih v skladu s členom 62. BEREC izvede analizo možnega čeznacionalnega trga, če Komisija ali vsaj dva zadevna nacionalna regulativna organa predložita utemeljeno zahtevo z ustreznimi dokazili.

2. Pri čeznacionalnih trgih, opredeljenih v skladu z odstavkom 1, zadevni nacionalni regulativni organi skupaj izvedejo analizo trga, pri čemer v največji možni meri upoštevajo smernice glede pomembne tržne moči, in se sporazumno odločijo o naložitvi, ohranitvi, spremembi ali preklicu regulativnih obveznosti iz člena 65(4). Zadevni nacionalni regulativni organi skupaj priglasijo Komisiji osnutke ukrepov v zvezi s tržno analizo in vse regulativne obveznosti v skladu s členoma 32 in 33.

Dva ali več nacionalnih regulativnih organov lahko skupaj priglasi osnutke ukrepov v zvezi s tržno analizo in vse regulativne obveznosti ob odsotnosti čeznacionalnih trgov, če menijo, da so tržne razmere v njihovih jurisdikcijah dovolj homogene.

Člen 64

Postopek identifikacije čeznacionalnega povpraševanja

1. BEREC izvede analizo čeznacionalnega povpraševanja ▌po izdelkih in storitvah, ▌če od Komisije ali vsaj dveh zadevnih nacionalnih regulativnih organov prejme utemeljeno zahtevo z ustreznimi dokazili ali na utemeljeno zahtevo udeležencev na trgu, v kateri je navedeno, da obstoječi veleprodajni ali maloprodajni proizvodi ne omogočajo pokrivanja čeznacionalnega povpraševanja in da je treba resen problem rešiti ▌.

Na podlagi te analize nacionalni regulativni organi v poznejših tržnih analizah v skladu s členom 63(2) ali členom 65 ugotavljajo, ali je treba regulirane veleprodajne proizvode dostopa spremeniti, da bi omogočili pokrivanje čeznacionalnega povpraševanja.

2. BEREC lahko po posvetovanju z deležniki in v tesnem sodelovanju s Komisijo pripravi smernice za nacionalne regulativne organe o skupnih pristopih k pokrivanju ugotovljenega čeznacionalnega povpraševanja, s čimer zagotovi podlago za konvergenco veleprodajnih proizvodov dostopa v Uniji. Nacionalni regulativni organi pri izpolnjevanju svojih regulativnih nalog v svoji jurisdikciji v največji možni meri upoštevajo te smernice, to pa ne vpliva na njihovo odločitev glede ustreznosti veleprodajnih proizvodov dostopa, ki jih je treba uvesti v posebnih lokalnih okoliščinah. ▌

Člen 65

Postopek analize trga

1. Nacionalni regulativni organi ugotovijo, ali je upoštevni trg, opredeljen v skladu s členom 62(3), lahko takšen, da upravičuje naložitev regulativnih obveznosti, določenih v tej direktivi. Države članice zagotovijo, da se analiza, kjer je to primerno, izvede v sodelovanju z nacionalnimi organi za konkurenco. Nacionalni regulativni organi v največji možni meri upoštevajo smernice glede pomembne tržne moči in pri izvajanju analize ravnajo v skladu s postopki iz členov 23 in 32.

Trg je lahko takšen, da upravičuje naložitev regulativnih obveznosti, določenih v tej direktivi, če so obenem izpolnjena naslednja tri merila:

(a) prisotne so visoke in stalne strukturne, pravne ali regulativne ovire za vstop na trg;

(b) obstaja tržna struktura, ki se ne nagiba k učinkoviti konkurenci v ustreznem časovnem obdobju, ob upoštevanju stanja konkurence na področju infrastrukture in drugih virov konkurence za ovirami za vstop na trg;

(c) konkurenčno pravo samo ne zadošča za primerno odpravljanje ugotovljenega tržnega nedelovanja.

Kadar nacionalni regulativni organ izvede analizo trga, ki je vključen v priporočilo, upošteva, da so bile točke (a), (b) in (c) drugega pododstavka izpolnjene, razen če nacionalni regulativni organ ugotovi, da v specifičnih nacionalnih okoliščinah eden ali več takšnih meril ni izpolnjenih.

2. Kadar nacionalni regulativni organ izvede analizo, zahtevano v odstavku 1, upošteva razvoj iz v prihodnost usmerjene perspektive ob odsotnosti predpisov, naloženih na podlagi tega člena, na upoštevnem trgu in ob upoštevanju:

(a) razvoja trga, ki lahko poveča verjetnost tega, da se upoštevni trg nagiba k učinkoviti konkurenci ▌;

(b) vseh relevantnih konkurenčnih omejitev, ▌na veleprodajni in maloprodajni ravni, ne glede na to, ali velja, da so viri takšnih omejitev elektronska komunikacijska omrežja, elektronske komunikacijske storitve ali druge vrste storitev ali programov, ki so primerljive z vidika končnega uporabnika, in ne glede na to, ali so takšne omejitve del upoštevnega trga;

(c) drugih vrst predpisov ali ukrepov, ki so uvedeni in vplivajo na upoštevni trg ali povezani maloprodajni trg ali trge v vsem zadevnem obdobju, vključno z vsakršnimi obveznostmi, naloženimi v skladu s členi 44, 58 in 59, in

(d) predpisov, uvedenih na druge upoštevne trge na podlagi tega člena.

3. Če nacionalni regulativni organ ugotovi, da upoštevni trg morda ni takšen, da bi upravičeval naložitev regulativnih obveznosti v skladu s postopkom iz odstavkov 1 in 2 tega člena, ali če pogoji iz odstavka 4 tega člena niso izpolnjeni, niti ne naloži niti ne ohrani nobene od posebnih regulativnih obveznosti v skladu s členom 66. Kadar so regulativne obveznosti, ki so značilne za sektor, že naložene v skladu s členom 66, jih za podjetja na upoštevnem trgu prekliče.

Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da so strani, ki jih tak preklic obveznosti zadeva, o tem obveščene v primernem roku, pri čemer se upoštevajo potreba po zagotavljanju trajnostnega prehoda za upravičence teh obveznosti in končne uporabnike, izbira končnih uporabnikov in potreba po tem, da zakonska ureditev ne presega tistega, kar je potrebno. Pri določanju roka za obveščanje lahko nacionalni regulativni organi v zvezi z obstoječimi sporazumi o dostopu določijo posebne pogoje in roke za obveščanje.

4. Če nacionalni regulativni organ ugotovi, da je na upoštevnem trgu uvedba regulativnih obveznosti v skladu z odstavkoma 1 in 2 tega člena upravičena, opredeli vsa podjetja, ki imajo sama ali skupaj z drugimi pomembno tržno moč na tem upoštevnem trgu v skladu s členom 61. Nacionalni regulativni organ tem podjetjem naloži ustrezne posebne regulativne obveznosti v skladu s členom 66 ali ohrani ali spremeni take obveznosti, kjer že obstajajo, če meni, da eden ali več ▌trgov ob odsotnosti teh obveznosti ne bi bilo učinkovito konkurenčnih.

5. Za ukrepe, sprejete v skladu z določbami odstavkov 3 in 4 tega člena, se uporabljajo postopki iz členov 23 in 32. Nacionalni regulativni organi izvedejo analizo upoštevnega trga ter v skladu s členom 32 priglasijo zadevni osnutek ukrepa:

  (a) v roku petih let od sprejetja prejšnjega ukrepa, če je nacionalni regulativni organ opredelil upoštevni trg in določil podjetja s pomembno tržno močjo. To petletno obdobje se lahko izjemoma podaljša za največ eno dodatno leto, če nacionalni regulativni organ priglasi Komisiji predlagano podaljšanje z utemeljitvijo najpozneje štiri mesece pred iztekom petletnega obdobja in če Komisija temu v roku enega meseca od prejetja obvestila o podaljšanju ni nasprotovala. Na trgih, na katerih so značilne hitre spremembe tehnologije in vzorcev povpraševanja, se analiza trga izvaja vsaka tri leta, prav tako z možnostjo podaljšanja veljavnosti za eno leto;

  (b) za trge, o katerih Komisija predhodno ni bila obveščena, v roku dveh let od sprejetja revidiranega priporočila o upoštevnih trgih, ali

  (c) za države članice, ki so na novo pristopile k Evropski uniji, v roku treh let od njihovega pristopa.

6. Če nacionalni regulativni organ meni, da analize upoštevnega trga, določenega v priporočilu, morda ne bo dokončal v roku iz odstavka 6, ali če je v tem roku ni dokončal, mu BEREC na njegovo prošnjo pomaga zaključiti analizo specifičnega trga in specifičnih obveznosti, ki jih je treba naložiti. Zadevni nacionalni regulativni organ ob taki pomoči v skladu s členom 32 v šestih mesecih od roka iz odstavka 5 Komisijo uradno obvesti o osnutku ukrepa.

POGLAVJE IV

SREDSTVA ZA DOSTOP IN POMEMBNA TRŽNA MOČ

Člen 66

Naložitev, sprememba ali preklic obveznosti

1. Države članice zagotovijo, da so nacionalni regulativni organi pooblaščeni za naložitev obveznosti, ki so opredeljene v členih 67 do 78.

2. Če je operater na podlagi analize trga, ki je bila opravljena v skladu s členom 65 te direktive, določen kot operater s pomembno tržno močjo na določenem trgu, mu nacionalni regulativni organi ▌naložijo, kot je to primerno, katero koli od obveznosti iz členov 67 do 75 in 77 te direktive. V skladu z načelom sorazmernosti nacionalni regulativni organ ne naloži obveznosti, ki pomenijo večji poseg, če je mogoče težave, ugotovljene s tržno analizo, obravnavati z manj obremenjujočimi obveznostmi.

3. Brez poseganja v:

–  določbe členov 59 in 60,

–  določbe členov 44 in 17 te direktive, Pogoj 7 v delu D Priloge I, kot se uporablja na podlagi člena 13(1) te direktive, člena 91 in 99 te direktive ter v ustrezne določbe 2 Direktive 2002/58/ES(45), ki vsebuje obveznosti za podjetja, z izjemo tistih, ki so bila določena kot podjetja s pomembno tržno močjo, ali

–  potrebo po izpolnitvi mednarodnih obveznosti

nacionalni regulativni organi operaterjem, ki niso bili določeni v skladu z odstavkom 2, ne naložijo obveznosti, določenih v členih 67 do 75 in 77.

V izjemnih okoliščinah, kadar nacionalni regulativni organ namerava operaterjem s pomembno tržno močjo naložiti druge obveznosti za dostop ali medomrežno povezovanje, kot so tiste iz členov 67 do 75 in 77, to zahtevo predloži Komisiji. Komisija v največji možni meri upošteva mnenje BEREC-a. Komisija ob upoštevanju postopka iz člena 110(3) sprejme odločitev o tem, ali bo nacionalnemu regulativnemu organu dovolila ali mu preprečila, da sprejme take ukrepe.

4. Obveznosti, naložene v skladu s tem členom, temeljijo na naravi ugotovljenega problema na ustreznih trgih, da bi varovali dolgoročno trajnostno konkurenco, zlasti na maloprodajni ravni in po potrebi ob upoštevanju identifikacije čeznacionalnega povpraševanja v skladu s členom 64. Obveznosti so sorazmerne, upoštevajo stroške in koristi ter so utemeljene glede na cilje, ki so določeni v členu 3 te direktive. Take obveznosti se naložijo samo po posvetovanju v skladu s členoma 23 in 32.

5. V zvezi s tretjo alineo prvega pododstavka odstavka 3 nacionalni regulativni organi obvestijo Komisijo v skladu s postopkom iz člena 32 o odločitvi, da bodo naložili, spremenili ali preklicali obveznosti za akterje na trgu.

6. Nacionalni regulativni organi upoštevajo vpliv novega ali načrtovanega razvoja trga, ki bi lahko v skladu z razumnimi pričakovanji vplival na konkurenčnost.

Če ▌razvoj ni dovolj pomemben, da bi bila potrebna nova analiza trga v skladu s členom 65, nacionalni regulativni organ brez odlašanja oceni, ali je treba pregledati obveznosti in spremeniti predhodno odločitev, tudi s preklicem obveznosti ali z določitvijo novih obveznosti za operaterje, ki so določeni kot operaterji s pomembno tržno močjo, za zagotovitev, da te obveznosti še vedno izpolnjujejo zahteve iz te direktive, po posvetovanjih v skladu s členi 23 in 32 pa oceni, ali ne bo naložil obveznosti ali bodo te obveznosti manjše oziroma manj obremenjujoče.

Člen 67

Obveznost preglednosti

1. Nacionalni regulativni organi lahko operaterjem v skladu z določbami člena 66 naložijo obveznosti glede preglednosti glede na medomrežno povezovanje in/ali dostop, tako da od njih zahtevajo, da objavijo določene informacije, na primer računovodske informacije, tehnične specifikacije, značilnosti omrežja, določila in pogoje za zagotavljanje in uporabo, vključno z vsemi pogoji, ki omejujejo dostop do in/ali uporabo storitev in programov, ko te pogoje dovoljujejo države članice v skladu s pravom Unije, ter cene.

2. Zlasti če so operaterju naložene obveznosti nediskriminacije, lahko nacionalni regulativni organi od njega zahtevajo, da objavi referenčno ponudbo, ki mora biti dovolj razčlenjena, da se zagotovi, da podjetjem ni treba plačati za zmogljivosti, ki niso nujno potrebne za zahtevano storitev, in v kateri so opisane ustrezne ponudbe storitev, razčlenjene na komponente v skladu s tržnimi potrebami, ter z njimi povezani pogoji, vključno s cenami. Nacionalni regulativni organ mora imeti med drugim možnost predpisati spremembe referenčnih ponudb, s čimer bi bile obveznosti, naložene po tej direktivi, učinkovitejše.

3. Nacionalni regulativni organi lahko natančno opredelijo, katere informacije naj bodo na voljo, kako podrobne naj bodo in kako naj bodo objavljene.

3a. Kadar ima operater obveznosti dostopa do gradbeniške infrastrukture in/ali obveznosti dostopa do posebnih omrežnih naprav in njihove uporabe, nacionalni regulativni organi določijo ključne kazalnike uspešnosti ter ustrezne sporazume o ravni storitev in s tem povezane finančne kazni, ki naj bodo na voljo pri zagotovljenem dostopu, in sicer operaterjem za njihove lastne dejavnosti in za dejavnosti upravičencev obveznosti dostopa.

4. Da bi prispeval k dosledni uporabi obveznosti glede preglednosti, BEREC najpozneje [eno leto po sprejetju te direktive] po posvetovanju z deležniki in v tesnem sodelovanju s Komisijo izda smernice o minimalnih merilih za referenčno ponudbo in jih po potrebi revidira, da bi jih prilagodil tehnološkemu in tržnemu razvoju. BEREC pri zagotavljanju minimalnih meril upošteva cilje iz člena 3 ter potrebe upravičencev obveznosti dostopa in končnih uporabnikov, ki so dejavni v več kot eni državi članici, kot tudi vse smernice BEREC-a, v katerih je opredeljeno čeznacionalno povpraševanje v skladu s členom 64, in s tem povezane sklepe Komisije.

Kadar ima operater obveznosti po členu 70 ali 71 v zvezi z dostopom do veleprodajne omrežne infrastrukture, nacionalni regulativni organi ne glede na odstavek 3 poskrbijo za objavo referenčne ponudbe, pri čemer v največji možni meri upoštevajo smernice BEREC-a o minimalnih merilih za referenčno ponudbo.

Člen 68

Obveznost nediskriminacije

1. Nacionalni regulativni organ lahko v skladu z določbami člena 66 naloži obveznosti nediskriminacije v zvezi z medomrežnim povezovanjem in/ali dostopom.

2. Obveznosti nediskriminacije zagotavljajo zlasti, da operater uporablja enakovredne pogoje v enakih okoliščinah za druge ponudnike, ki zagotavljajo enakovredne storitve, ter zagotavlja storitve in informacije za druge pod enakimi pogoji in na enaki kakovostni ravni kot za svoje storitve ali storitve svojih hčerinskih podjetij ali družbenikov. Nacionalni regulativni organi lahko, zlasti kadar operater uvaja nove sisteme, zadevnemu operaterju naložijo obveznosti dobavljanja dostopovnih izdelkov in storitev vsem podjetjem, tudi sebi, po enakem časovnem razporedu in pod enakimi pogoji, vključno glede cen in ravni storitev, ter po enakih sistemih in postopkih, da se zagotovi enakovredni dostop.

Člen 69

Obveznost ločenega računovodstva

1. Nacionalni regulativni organ lahko v skladu z določbami člena 66 naloži obveznosti za ločeno računovodstvo v zvezi z natančno opredeljenimi dejavnostmi, ki se nanašajo na medomrežno povezovanje in/ali dostop.

Nacionalni regulativni organ lahko zlasti zahteva od vertikalno integriranega podjetja, da oblikuje svoje veleprodajne cene in svoje interne transferne cene pregledno, da med drugim zagotovi skladnost, če se zahteva nediskriminacija po členu 68, ali da se, kadar je potrebno, prepreči nepravično navzkrižno subvencioniranje. Nacionalni regulativni organi lahko opredelijo format in računovodsko metodologijo, ki ju je treba uporabiti.

2. Nacionalni regulativni organi lahko brez poseganja v člen 20 zahtevajo, da se računovodske evidence, vključno s podatki o prihodkih, prejetih od tretjih strani, predložijo na zahtevo, da se lažje pregleda in potrdi skladnost z obveznostmi glede preglednosti in nediskriminacije. Nacionalni regulativni organi smejo objaviti podatke, ki bi prispevali k odprtemu in konkurenčnemu trgu, pri čemer upoštevajo nacionalne predpise in predpise Unije o poslovni tajnosti.

Člen 70

Dostop do gradbeniške infrastrukture

1. Nacionalni regulativni organ lahko v skladu s členom 66 operaterjem naloži obveznosti, da izpolnijo utemeljene zahteve za dostop do gradbeniške infrastrukture in za njeno uporabo, vključno z vsakršnimi zgradbami ali vhodi v zgradbe, kabli, tudi napeljavami, antenami, stolpi in drugimi podpornimi konstrukcijami, drogovi, stebri, cevnimi vodi in kanali, revizijskimi in vstopnimi jaški ter omaricami, kadar analiza trga pokaže, da bi zavrnitev dostopa ali dostop pod neprimernimi pogoji s podobnim učinkom oviral razvoj trajnostnega konkurenčnega ▌trga in ne bi bil v interesu končnega uporabnika.

2. Nacionalni regulativni organi lahko operaterjem naložijo obveznosti, da zagotovijo dostop v skladu s tem členom, ne glede na to, ali so sredstva, na katera vpliva obveznost, del upoštevnega trga v skladu z analizo trga, če je obveznost potrebna in ustrezna za izpolnjevanje ciljev člena 3.

Člen 71

Obveznosti dostopa do posebnih omrežnih naprav in njihova uporaba

1. ▌Nacionalni regulativni organ ▌lahko v skladu z določbami člena 66 operaterjem naloži obveznosti, da izpolnijo utemeljene zahteve za dostop do posebnih omrežnih elementov in pripadajočih naprav ter za njihovo uporabo, kadar nacionalni regulativni organ meni, da bi zavrnitev dostopa ali neprimerni pogoji s podobnim učinkom ovirali razvoj trajnostnega konkurenčnega ▌trga in ne bi bili v interesu končnih uporabnikov. Preden se naložijo takšne obveznosti, nacionalni regulativni organi ocenijo, ali bi za obravnavo problemov, opredeljenih s tržno analizo, zadostovala zgolj naložitev obveznosti v skladu s členom 70.

Od operaterjev se lahko med drugim zahteva, da:

(a)  tretjim osebam omogočijo ustrezen dostop, tudi fizični (razen v skladu s členom 70), do vseh posebnih fizičnih omrežnih elementov in/ali povezanih naprav ter njihovo uporabo, po potrebi vključno z ▌razvezanim dostopom do kovinske krajevne zanke in kovinske podzanke ter razvezan dostop do optičnih zank in dostopovnih delov;

(b)  s tretjimi stranmi delijo določene omrežne elemente, vključno s sodostopom do kovinske lokalne zanke in kovinske podzanke ter sodostopom do optičnih zank in dostopovnih delov, vključno z multipleksno delitvijo valovnih dolžin in podobnimi obveznostmi glede souporabe;

(c)  omogočijo tretjim stranem dostop do določenih aktivnih ali virtualnih omrežnih elementov in storitev;

(d)  se pogajajo v dobri veri s podjetji, ki zahtevajo dostop;

(e)  ne prekličejo že odobrenega dostopa do zmogljivosti;

(f)  izvajajo določene storitve v večjem obsegu za ponovno prodajo s strani tretjih oseb;

(g)  odobrijo odprti dostop do tehničnih vmesnikov, protokolov ali drugih ključnih tehnologij, ki so nujno potrebni za interoperabilnost storitev ali storitev virtualnih omrežij;

(h)  zagotovijo kolokacijo ali druge oblike souporabe pripadajočih naprav;

(i)  opravijo določene storitve, potrebne za zagotovitev interoperabilnosti storitev med koncema za uporabnike ▌ali gostovanje v mobilnih omrežjih;

(j)  zagotovijo dostop do sistemov za podporo obratovanja ali podobnih sistemov programske opreme, ki so potrebni za zagotovitev pravične konkurence pri izvajanju storitev;

(k)  med seboj povezujejo omrežja ali omrežne zmogljivosti;

(l)  zagotovijo dostop do pripadajočih storitev, kot so storitve za ugotavljanje identitete, lokacije in prisotnosti.

Nacionalni regulativni organi lahko povežejo te obveznosti s pogoji v zvezi s pravičnostjo, sprejemljivostjo in pravočasnostjo.

2. Kadar nacionalni regulativni organi preučujejo ustreznost naložitve možnih posebnih obveznosti iz odstavka 1, in zlasti kadar v skladu z načelom sorazmernosti presojajo, ali in kako bi bilo treba take obveznosti naložiti, analizirajo, ali bi druge oblike dostopa do veleprodajnih vložkov na istem ali povezanem veleprodajnem trgu že zadostovale za odpravo opredeljenega problema ▌. Presoja vključuje ▌ponudbe komercialnega dostopa, regulirani dostop v skladu s členom 59 in obstoječi ali predvideni regulirani dostop do drugih veleprodajnih vložkov v skladu s tem členom. Upoštevajo zlasti naslednje dejavnike:

  (a) tehnično in gospodarsko upravičenost uporabe ali namestitve konkurenčnih naprav z vidika stopnje tržnega razvoja, pri čemer se upoštevata narava in vrsta vključenega medomrežnega povezovanja in/ali dostopa, vključno z zmožnostjo drugih izdelkov za dostop do nabavnega trga, kot je dostop do vodov;

(b) pričakovan tehnološki razvoj, ki vpliva na snovanje in upravljanje omrežja;

(ba) potrebo, da se zagotovi tehnološka nevtralnost, ki strankam omogoča oblikovanje in upravljanje lastnega omrežja;

  (c) izvedljivost zagotovitve predlaganega dostopa v zvezi z razpoložljivo kapaciteto;

  (d) začetno vlaganje imetnika naprave, pri čemer se upoštevajo vsa javna vlaganja in tveganja v zvezi z vlaganjem, zlasti v zvezi z vlaganji v zelo visokozmogljiva omrežja in z njimi povezanimi ravnmi tveganja;

  (e) potrebo po dolgoročnem varstvu konkurence, pri čemer se posebna pozornost posveti ekonomsko učinkoviti konkurenci na področju infrastrukture in inovativnim komercialnim poslovnim modelom, ki podpirajo trajnostno konkurenco, kot so tisti, ki temeljijo na sofinanciranju omrežij;

  (f) vse zadevne pravice intelektualne lastnine, kadar je to primerno;

  (g) zagotavljanje vseevropskih storitev.

3. Kadar nacionalni regulativni organi operaterju naložijo obveznosti zagotavljanja dostopa v skladu z določbami tega člena, lahko določijo tehnične ali operativne pogoje, ki jih morajo ponudnik in/ali upravičenci do takšnega dostopa izpolnjevati, če je to potrebno, da se zagotovi normalno delovanje omrežja. Obveznosti upoštevanja posebnih tehničnih standardov ali specifikacij so skladne s standardi in specifikacijami, določenimi v skladu s členom 39.

Člen 72

Obveznost cenovnega nadzora in stroškovnega računovodstva

1. Nacionalni regulativni organ lahko v primerih, kadar analiza trga pokaže, da pomanjkanje učinkovite konkurence pomeni, da utegne zadevni operater zadržati cene na previsoki ravni ali uporabiti cenovne škarje v škodo končnih uporabnikov, v skladu z določbami člena 66 naloži obveznosti v zvezi s pokrivanjem stroškov in cenovnim nadzorom, vključno z obveznostmi za stroškovno naravnanost cen in obveznostmi glede sistemov stroškovnega računovodstva, da se zagotovijo določene vrste medomrežnega povezovanja in/ali dostopa.

Nacionalni regulativni organi pri ugotavljanju, ali bi bile obveznosti cenovnega nadzora primerne ali ne, upoštevajo dolgoročne interese končnih uporabnikov v zvezi z uvedbo in uporabo omrežij naslednje generacije, zlasti zelo visokozmogljivih omrežij. Da bi spodbudili naložbe operaterjev, vključno v omrežja naslednje generacije, nacionalni regulativni organi zlasti upoštevajo naložbe operaterja. Kadar nacionalni regulativni organi menijo, da je cenovni nadzor primeren, operaterju zagotovijo primerno stopnjo donosnosti naložbe za ustrezno vložena sredstva, pri čemer se upoštevajo tveganja, povezana s posamičnim projektom novih naložb v omrežje.

Nacionalni regulativni organi ne naložijo ali ohranijo obveznosti v skladu s tem členom, kadar ugotovijo, da obstaja dokazljiva omejitev maloprodajne cene in da vse obveznosti, naložene v skladu s členi 67 do 71, vključno zlasti s preverjanjem gospodarske ponovljivosti, uvedenim v skladu s členom 68, zagotavljajo učinkovit in nediskriminatoren dostop.

Kadar nacionalni regulativni organ meni, da je primerno uvesti cenovni nadzor nad dostopom do obstoječih omrežnih elementov, upoštevajo koristi predvidljivih in stabilnih veleprodajnih cen pri zagotavljanju učinkovitega vstopa in zadostne spodbude za vse operaterje za uvedbo novih in izboljšanih omrežij.

2. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da sta vsak predpisani mehanizem pokrivanja stroškov ali metodologija določanja cen namenjena spodbujanju uvedbe novih in izboljšanih omrežij, učinkovitosti in trajnostne konkurence ter da čim bolj trajnostno koristita porabniku. Pri tem lahko nacionalni regulativni organi upoštevajo tudi cene, ki so na voljo na primerljivih konkurenčnih trgih.

3. Kadar mora operater pri svojih cenah upoštevati stroškovno naravnanost, mora zadevni operater dokazati, da so cene izračunane iz stroškov, vključno iz primerne stopnje donosnosti naložbe. Za izračunavanje stroškov učinkovitega opravljanja storitev lahko nacionalni regulativni organi uporabljajo metode stroškovnega računovodstva, ki so neodvisne od tistih, ki jih uporablja podjetje. Nacionalni regulativni organi lahko zahtevajo od operaterja, da jim popolnoma utemelji svoje cene, in lahko po potrebi zahtevajo prilagoditev cen.

4. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da je v primeru obvezne uporabe sistema stroškovnega računovodstva za podporo cenovnega nadzora javnosti na voljo opis sistema stroškovnega računovodstva, ki prikazuje vsaj glavne kategorije, po katerih so stroški razvrščeni v skupine, in pravila, ki se uporabljajo za razporeditev stroškov. Skladnost s stroškovnim računovodstvom preverja usposobljeni neodvisni organ. Izjava o skladnosti se objavi vsako leto.

Člen 73

Cene zaključevanja klicev

1. Komisija do [datum prenosa] po posvetovanju z BEREC-om v skladu s členom 109 sprejme delegirane akte o enotnih najvišjih cenah za zaključevanje klicev, ki jih nacionalni regulativni organi naložijo podjetjem, določenim kot podjetja s pomembno tržno močjo na trgih zaključevanja govornih klicev v fiksnih in mobilnih omrežjih v Uniji.

2. Cene za zaključevanje klicev iz odstavka 1 se določijo kot najvišje simetrične cene za zaključevanje klicev na podlagi stroškov, ki jih ima dejanski operater in so v skladu z merili ter parametri iz Priloge III. Ocena dejanskih stroškov temelji na trenutnih stroškovnih vrednostih. Metodologija stroškov za izračun dejanskih stroškov temelji na modeliranju s pristopom od spodaj navzgor, pri čemer se uporabijo dolgoročni prirastni od prometa odvisni stroški veleprodajnega zaključevanja govornih klicev za tretje strani. Komisija pri sprejemanju teh delegiranih aktov upošteva nacionalne okoliščine, ki povzročajo velike razlike med državami članicami. Najvišje cene za zaključevanje klicev v prvih delegiranih aktih ne smejo biti višje od najvišjih cen v kateri koli državi članici, po potrebnih prilagoditvah glede na izjemne nacionalne okoliščine, v obdobju [šestih] mesecev pred sprejetjem delegiranih aktov.

7. Komisija vsakih pet let pregleda delegirane akte, sprejete v skladu s tem členom.

Člen 74

Regulativna obravnava novih zelo visokozmogljivih omrežnih elementov

1. Brez poseganja v oceno nacionalnih regulativnih organov o sofinanciranju drugih vrst omrežij lahko nacionalni regulativni organ odloči, da ne bo naložil obveznosti v zvezi z novimi zelo visokozmogljivimi omrežnimi elementi, ki se, če so fiksni, raztezajo v prostore, če so mobilni, pa v bazno postajo, ter so del upoštevnega trga, na katerem namerava naložiti ali ohraniti obveznosti v skladu s členi 70, 71 in 72, in jih je ustrezni operater ▌uvedel ali jih namerava uvesti, če so obenem izpolnjeni naslednji pogoji:

(a) uvedba novih omrežnih elementov je kadarkoli v življenjski dobi odprta za ponudbe kateregakoli operaterja o sovlaganju v skladu s preglednim postopkom in pod pogoji, ki zagotavljajo dolgoročno trajnostno konkurenco in med drugim vključujejo pravične, primerne in nediskriminatorne pogoje, ponujene potencialnim sovlagateljem; prožnost glede vrednosti in časovne razporeditve obveze posameznega sovlagatelja; možnost povečanja te obveze v prihodnosti; vzajemne pravice, ki jih sovlagatelj podeli po uvedbi sofinancirane infrastrukture;

(aa) sprejet je bil vsaj en sporazum o sovlaganju, ki temelji na ponudbi v skladu z (a), sovlagatelji pa so ali nameravajo biti ponudniki storitev ali gostiti take ponudnike na ustreznih maloprodajnih trgih in imajo razumne možnosti za učinkovito konkuriranje;

(c) iskalci dostopa, ki ne sodelujejo pri sovlaganju, lahko uživajo prednosti poštenih, razumnih in nediskriminatornih pogojev dostopa, pri čemer se ustrezno upošteva tveganje sovlagateljev, in sicer na podlagi poslovnih sporazumov, ki temeljijo na pravičnih in razumnih pogojih, ali z reguliranim dostopom, ki ga ohranja ali prilagaja nacionalni regulativni organ.

Nacionalni regulativni organi ugotovijo, ali so zgornji pogoji izpolnjeni, tudi s posvetovanjem z zadevnimi udeleženci na trgu v skladu z določbami člena 65(1) in (2).

Nacionalni regulativni organi pri ocenjevanju ponudb, postopkov in sporazumov glede sovlaganja iz ▌prvega pododstavka zagotovijo, da te ponudbe, postopki in sporazumi izpolnjujejo merila iz Priloge IV.

2. Odstavek 1 ne posega v pristojnost nacionalnega regulativnega organa, da sprejme odločitev v skladu s prvim odstavkom člena 26 in v primeru spora med podjetji v zvezi s sporazumom o sovlaganju, za katerega meni, da izpolnjuje pogoje iz tega člena in merila iz Priloge IV.

Člen 75

Funkcionalna ločitev

1. Kadar nacionalni regulativni organ ugotovi, da se z ustreznimi obveznostmi, naloženimi s členi 67 do 72, ni dosegla učinkovita konkurenca in da obstajajo pomembne in trajne težave glede konkurence/primeri nedelovanja trga, ugotovljeni v zvezi z veleprodajnim zagotavljanjem dostopovnih izdelkov, lahko v skladu z določbami drugega pododstavka člena 66(3) vertikalno integriranemu podjetju izjemoma naloži obveznost, da dejavnosti, povezane z veleprodajnim zagotavljanjem ustreznih dostopovnih produktov, prenese na neodvisno delujočo poslovni subjekt.

Ta poslovni subjekt dostopovne produkte in storitve dobavlja vsem podjetjem, tudi drugim poslovnim subjektom v okviru matičnega podjetja, po enakem časovnem razporedu in pod enakimi pogoji, vključno glede cen in kakovosti storitev, ter po enakih sistemih in postopkih.

2. Kadar namerava nacionalni regulativni organ naložiti obveznost za funkcionalno ločitev, Komisiji predloži predlog, ki vključuje:

  (a) dokaze, ki utemeljujejo odločitve nacionalnega regulativnega organa iz odstavka 1;

  (b) utemeljeno oceno, da obstaja majhna možnost, da bo v razumnem časovnem obdobju prišlo do učinkovite in trajnostne konkurence na področju infrastrukture, ali pa je sploh ni;

  (c) analizo pričakovanega učinka na regulativni organ, na podjetje, zlasti na delovno silo ločenega podjetja in na sektor elektronskih komunikacij kot celoto, ter na spodbude za naložbe v celotni sektor, zlasti ob upoštevanju potrebe po zagotavljanju socialne in teritorialne kohezije, ter na druge deležnike, vključno zlasti s pričakovanim učinkom na konkurenco in možne posledične učinke na potrošnike;

  (d) analizo razlogov, zaradi katerih bi bila ta obveznost najbolj učinkovit način za uresničevanje sredstev, namenjenih obravnavanju ugotovljenih težav glede konkurence/primerov nedelovanja trga.

3. Osnutek ukrepa vsebuje naslednje elemente:

  (a) natančno naravo in stopnjo ločitve ter zlasti podrobni opis pravnega statusa ločenega poslovnega subjekta;

  (b) opredelitev sredstev ločene poslovne enote in izdelkov ali storitev, ki se bodo dobavljali tej enoti;

  (c) ureditev vodenja za zagotovitev neodvisnosti osebja, ki je zaposleno v ločeni poslovni enoti, ter ustrezno strukturo spodbud;

  (d) pravila za zagotovitev izpolnjevanja obveznosti;

  (e) pravila za zagotovitev preglednosti operativnih postopkov, zlasti za druge deležnike;

  (f) program spremljanja, namenjen zagotavljanju izpolnjevanja obveznosti, vključno z objavo letnega poročila.

4. Po odločitvi Komisije o osnutku ukrepa, sprejeti v skladu s členom 66(3), nacionalni regulativni organ izvede usklajeno analizo različnih trgov, povezanih z dostopovnim omrežjem, v skladu s postopkom iz člena 65. Nacionalni regulativni organ na podlagi svoje ocene naloži, ohrani, spremeni ali prekliče obveznosti v skladu s členoma 23 in 32 te direktive.

5. Za podjetje, za katero je bila uvedena funkcionalna ločitev, lahko velja katera koli obveznost, opredeljena v členih 67 do 72, na katerem koli posebnem trgu, na katerem je bilo določeno kot podjetje s pomembno tržno močjo v skladu s členom 65, ali pa katera koli obveznost, ki jo Komisija odobri po členu 66(3).

Člen 76

Prostovoljna ločitev vertikalno integriranega podjetja

1. Podjetja, ki so bila določena kot operaterji s pomembno tržno močjo na enem ali več upoštevnih trgih v skladu s členom 65 te direktive, nacionalni regulativni organ vnaprej in pravočasno obvestijo, da mu tako omogočijo oceno učinkov načrtovane transakcije, kadar nameravajo svoja sredstva krajevnega dostopovnega omrežja ali znaten del teh sredstev prenesti na ločeno pravno osebo z drugim lastnikom ali ustanoviti ločen poslovni subjekt, da bi vsem maloprodajnim ponudnikom, tudi svojim maloprodajnim oddelkom, dobavljala popolnoma enakovredne dostopovne izdelke.

Podjetja prav tako obvestijo nacionalni regulativni organ o spremembi te namere in končnem izidu postopka ločitve.

Podjetja lahko ponudijo tudi obveze v zvezi s pogoji dostopa, ki se bodo uporabljale za njihovo omrežje med obdobjem izvajanja in po uvedbi predlagane oblike ločitve, da bi tretjim stranem zagotovili učinkovit in nediskriminatoren dostop. Ponudba obvez vključuje zadostne podrobnosti, vključno s pogoji časovnega okvira izvajanja in trajanja, da lahko nacionalni regulativni organ izvaja svoje naloge v skladu z odstavkom 2 tega člena. Take obveze lahko presegajo najdaljše obdobje za preglede trga, določeno v členu 65(5).

2. Nacionalni regulativni organ oceni učinek načrtovane transakcije in, kadar je to ustrezno, predlaganih obvez na obstoječe regulativne obveznosti po tej direktivi.

V ta namen nacionalni regulativni organ izvede analizo različnih trgov, povezanih z dostopovnim omrežjem, v skladu s postopkom iz člena 65.

Nacionalni regulativni organ upošteva vse obveze, ki jih ponuja podjetje, pri čemer zlasti upošteva cilje iz člena 3. Pri tem se posvetuje s tretjimi stranmi v skladu s členom 23 in zlasti obravnava vse tretje strani, ki jih načrtovana transakcija neposredno zadeva.

Nacionalni regulativni organ na podlagi svoje ocene naloži, ohrani, spremeni ali prekliče obveznosti v skladu s členoma 23 in 32, pri čemer uporabi določbe člena 77, če je to ustrezno. Nacionalni regulativni organ lahko pri svoji odločitvi obveze v celoti ali delno določi za zavezujoče. Z odstopanjem od člena 65(5) lahko nacionalni regulativni organ določi nekatere ali vse obveze za zavezujoče za celotno obdobje, za katero so ponujene.

3. Brez poseganja v določbe člena 77 lahko za pravno in/ali operativno ločen poslovni subjekt, kakor je ustrezno, velja katera koli obveznost, opredeljena v členih 67 do 72, na katerem koli posebnem trgu, na katerem je bilo podjetje določeno kot podjetje s pomembno tržno močjo v skladu s členom 65, ali katera koli druga obveznost, ki jo Komisija odobri po členu 66(3), kadar ponujene obveze ne zadoščajo za izpolnitev ciljev iz člena 3.

4. Nacionalni regulativni organ spremlja izvajanje obvez, ki jih ponujajo podjetja in ki jih je sam določil za zavezujoče v skladu z odstavkom 2 tega člena, ter preuči možnost njihovega podaljšanja, kadar se je izteklo obdobje, za katero so bile najprej ponujene.

Člen 77

Izključno veleprodajna podjetja

1. Nacionalni regulativni organ, ki določi podjetje, ki je odsotno z vseh maloprodajnih trgov za elektronske komunikacijske storitve, kot podjetje s pomembno tržno močjo na enem ali več veleprodajnih trgih v skladu s členom 65, preuči, ali ima to podjetje naslednje značilnosti:

(a) vse družbe in poslovne enote v podjetju, vključno z vsemi družbami, ki so pod nadzorom, vendar ne nujno v celoti v lasti istih končnih lastnikov, izvajajo le dejavnosti (trenutne in načrtovane v prihodnosti) na veleprodajnih trgih za elektronske komunikacijske storitve in zato ne izvajajo dejavnosti na nobenem maloprodajnem trgu za elektronske komunikacijske storitve, ki se zagotavljajo končnim uporabnikom v Uniji;

(b) podjetje ni sklenilo izključnega sporazuma ali sporazuma, ki dejansko pomeni izključni sporazum, z enim samim in ločenim podjetjem, ki posluje v spodnjem delu prodajne verige in je dejavno na maloprodajnem trgu za elektronske komunikacijske storitve, ki se zagotavljajo zasebnim ali poslovnim končnim uporabnikom.

2. Če nacionalni regulativni organ ugotovi, da so pogoji iz točk (a) in (b) odstavka 1 tega člena izpolnjeni, lahko zadevnemu podjetju naloži le obveznosti v skladu s členi 70 ali 71.

3. Nacionalni regulativni organ kadar koli pregleda obveznosti, naložene podjetju v skladu s tem členom, če ugotovi, da pogoji iz točk (a) in (b) odstavka 1 tega člena niso več izpolnjeni, in uporabi člene 65 do 72, kakor je ustrezno.

4. Nacionalni regulativni organ pregleda tudi obveznosti, naložene podjetju v skladu s tem členom, če na podlagi dokaza pogojev, ki jih podjetje ponuja strankam, ki so nižje v prodajni verigi, ugotovi, da so se pojavili problemi na področju konkurence v škodo končnim uporabnikom, zaradi katerih je treba naložiti eno ali več obveznosti iz člena 67, 68, 69 ali 72 ali spremeniti obveznosti, naložene v skladu z odstavkom 2.

5. Naložitev obveznosti in njihov pregled v skladu s tem členom se izvedeta v skladu s postopki iz členov 23, 32 in 33.

    Člen 78

Migracija z obstoječe infrastrukture

1. Podjetja, ki so bila določena kot podjetja s pomembno tržno močjo na enem ali več upoštevnih trgih v skladu s členom 65, vnaprej pravočasno obvestijo nacionalni regulativni organ, kdaj nameravajo opustiti dele omrežja, vključno z obstoječo infrastrukturo, ki je nujna za delovanje bakrenega omrežja, za katere veljajo obveznosti v skladu s členi 66 do 77.

2. Nacionalni regulativni organ zagotovi, da proces opustitve vključuje pregleden časovni razpored in pogoje, vključno med drugim ustrezen rok za obveščanje in ustrezno obdobje prehoda, ter določi razpoložljivost alternativnih ▌izdelkov vsaj primerljive kakovosti, ki zagotavljajo dostop do nadgrajene omrežne infrastrukture, ki nadomešča opuščene elemente, če je to potrebno za varstvo konkurence in pravic končnih uporabnikov.

V zvezi s sredstvi, ki se predlagajo za opustitev, lahko nacionalni regulativni organ prekliče obveznosti, potem ko se je prepričal, da je:

(a) ponudnik dostopa dokazano določil ustrezne pogoje za migracijo, vključno z dajanjem na voljo alternativnega dostopovnega izdelka vsaj primerljive kakovosti, ki je primerljiv s tistim, ki je bil na voljo pri uporabi obstoječe infrastrukture, in ki omogoča dosego istih končnih uporabnikov, in

(b) ponudnik dostopa upošteval pogoje in proces, ki jih je predložil nacionalnemu regulativnemu organu v skladu s tem členom.

Tak preklic se izvede v skladu s postopki iz členov 23, 32 in 33. Te določbe ne posegajo v razpoložljivost reguliranih proizvodov, ki jo nacionalni regulativni organ naloži nadgrajeni omrežni infrastrukturi v skladu s postopki iz členov 65 in 66.

    Člen 78a

Združevanje povpraševanja

Države članice za operaterja, ki financira uvedbo zelo visokozmogljivega fizičnega priključka do prostorov končnega uporabnika, ne uvedejo strožjih določb glede trajanja, obrestnih mer ali drugih zadev, kot za finančne institucije, tudi če financiranje operaterja temelji na pogodbi na obroke.

    Člen 78b

Smernice BEREC-a o zelo visokozmogljivih omrežjih

BEREC do [datum prenosa] po posvetovanju z deležniki in v tesnem sodelovanju s Komisijo izda smernice o merilih, ki jih morajo omrežja izpolnjevati, da bi bila opredeljena kot zelo visokozmogljiva. Nacionalni regulativni organi te smernice upoštevajo v največji možni meri. BEREC do 31. decembra 2025 in pozneje vsaka [tri leta] posodobi smernice.

Del III. STORITVE

Naslov I: Obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve

Člen 79

Cenovno dostopna univerzalna storitev

1. Države članice zagotovijo, da imajo vsi potrošniki na njihovem ozemlju dostop do razpoložljive storitve širokopasovnega dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve po dostopni ceni, ob upoštevanju specifičnih nacionalnih razmer, v kakovosti, določeni na njihovem ozemlju, vključno z osnovno priključitvijo, vsaj na fiksni lokaciji.

Poleg tega države članice lahko zagotovijo tudi cenovno dostopnost storitev, ki se ne zagotavljajo na fiksni lokaciji, če menijo, da je to potrebno za zagotovitev polne družbene in gospodarske udeležbe potrošnika v družbi.

2. Nacionalni regulativni organi v skladu s smernicami BEREC opredelijo minimalno zmogljivost storitve dostopa do interneta iz odstavka 1, da bi ▌odražala storitve, ki jih uporablja večina potrošnikov na fiksni lokaciji na njihovem ozemlju ali ustreznih delih njihovega ozemlja, ki so nujne za zagotavljanje družbene in gospodarske udeležbe v družbi. V ta namen lahko storitev ▌dostopa do interneta podpira zagotavljanje potrebne pasovne širine, ki je potrebna za vsaj minimalen niz storitev iz Priloge V.

Da bi prispeval k dosledni uporabi tega odstavka, BEREC do ... [18 mesecev od datuma začetka veljavnosti te direktive] po posvetovanju z deležniki in v tesnem sodelovanju s Komisijo ter ob upoštevanju razpoložljivih podatkov Komisije (Eurostata) sprejme smernice, ki nacionalnim regulativnim organom omogočijo opredelitev minimalnih zahtev kakovosti storitev, vključno z minimalno pasovno širino, ki je potrebna, da bi podprla vsaj minimalen niz storitev iz Priloge V in odražala povprečno razpoložljivost pasovne širine za večino prebivalcev v vsaki državi članici. Te smernice se posodobijo vsaki dve leti, da bi se upošteval tehnološki napredek in spremembe vzorcev uporabe potrošnikov.

3. Na zahtevo potrošnika je lahko priključitev iz odstavkov 1 in 1a omejena le na podpiranje govornih komunikacij.

3a. Države članice lahko razširijo določbe tega člena na mikro in mala podjetja ter neprofitne organizacije kot končne uporabnike.

Člen 80

Zagotavljanje cenovno dostopne univerzalne storitve

1. Nacionalni regulativni organi spremljajo razvoj in raven maloprodajnih tarif za storitve, opredeljene v členu 79(1), ki so na voljo na trgu, zlasti v zvezi z nacionalnimi cenami in nacionalnimi dohodki potrošnika.

2. Kadar države članice ugotovijo, da maloprodajne cene za storitve, opredeljene v členu 79(1), ob upoštevanju nacionalnih razmer niso cenovno dostopne, ker potrošniki z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami ne morejo dostopati do takšnih storitev, ▌od ponudnikov takšnih storitev, zahtevajo, da zadevnim potrošnikom ponudijo tarifne opcije ali pakete, ki se razlikujejo od tistih, ki se ponujajo pod običajnimi poslovnimi pogoji. V ta namen ▌države članice od takšnih podjetij zahtevajo, da na vsem ozemlju uporabljajo skupne tarife, vključno z geografskim povprečenjem. Države članice zagotovijo, da imajo potrošniki, ki so upravičeni do takšnih tarifnih opcij ali paketov, pravico do sklenitve pogodbe s podjetjem, ki zagotavlja storitve, opredeljene v členu 79(1). Poleg tega zagotovijo, da jim takšno podjetje zagotavlja ustrezno obdobje razpoložljivosti številke in prepreči neupravičeno prekinitev storitve.

3. Države članice zagotovijo, da podjetja, ki ponujajo tarifne opcije ali pakete potrošnikom z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami v skladu z odstavkom 2, nacionalne regulativne organe obveščajo o podrobnostih takšnih ponudb. Brez poseganja v pravico potrošnika do izbire ponudnika nacionalni regulativni organi zagotovijo, da so pogoji, pod katerimi podjetja ponujajo tarifne opcije ali pakete v skladu z odstavkom 2, v celoti pregledni ter so objavljeni in se uporabljajo v skladu s členom 92 in z načelom nediskriminacije. Nacionalni regulativni organi lahko zahtevajo, da se posebne sheme spremenijo ali ukinejo.

4. Države članice lahko ob upoštevanju nacionalnih razmer zagotovijo, da se potrošnikom z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami zagotavlja dodatna podpora z namenom zagotavljanja cenovne dostopnosti storitve ▌ dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve vsaj na fiksni lokaciji. Države članice poleg tega lahko zagotovijo tudi, da se potrošnikom z nizkimi dohodki ali posebnimi socialnimi potrebami zagotavlja podpora za mobilne storitve, če menijo, da je to potrebno za zagotovitev njihove polne družbene in gospodarske udeležbe v družbi.

5. Države članice ob upoštevanju nacionalnih razmer zagotovijo, da se potrošnikom invalidom zagotavlja ustrezna podpora in da se sprejmejo drugi posebni ukrepi, s čimer zagotovijo, da je povezana terminalska oprema dostopna za invalide, posebna oprema in posebne storitve, ki izboljšujejo enakovreden dostop, pa razpoložljive in cenovno dostopne. Povprečni stroški storitev prenosa za potrošnike invalide so sorazmerni stroškom govornih komunikacijskih storitev v skladu s členom 79.

6. Države članice skušajo pri uporabi tega člena čim bolj zmanjšati izkrivljanje trga.

6a. Države članice lahko razširijo določbe tega člena na mikro in mala podjetja ter neprofitne organizacije kot končne uporabnike.

Člen 81

Razpoložljivost univerzalne storitve

1. Kadar je država članica ob upoštevanju rezultatov geografske raziskave, izvedene v skladu s členom 22(1), kjer je na voljo, oziroma kjer je nacionalni regulativni organ zadovoljen z alternativnimi dokazi, ugotovila, da razpoložljivosti storitve ▌dostopa do interneta, kakor je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji ni mogoče zagotoviti v običajnih poslovnih okoliščinah ali prek drugih možnih orodij javne politike na njenem nacionalnem ozemlju ali njegovih različnih delih, lahko naloži ustrezne obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, da bi izpolnila vse utemeljene zahteve za dostop do teh storitev na ustreznih delih svojega ozemlja.

2. Države članice določijo najučinkovitejši in najprimernejši pristop za zagotavljanje razpoložljivosti storitve funkcionalnega dostopa do interneta, kakor je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji, pri čemer upoštevajo načela objektivnosti, preglednosti, nediskriminacije in sorazmernosti. To lahko vključuje zagotavljanje razpoložljivosti storitve dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve prek žične ali brezžične tehnologije. Skušati morajo minimizirati izkrivljanje trga, zlasti zagotavljanje storitev po cenah ali pod drugimi pogoji, ki odstopajo od običajnih poslovnih pogojev, pri čemer pa varujejo javne interese.

3. Kadar se države članice odločijo, da bodo naložile obveznosti za zagotavljanje razpoložljivosti storitve ▌dostopa do interneta, kakor je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji, lahko določijo enega ali več podjetij za zagotavljanje razpoložljivosti storitve funkcionalnega dostopa do interneta, kakor je opredeljena v skladu členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji z namenom pokrivanja vsega nacionalnega ozemlja. Države članice lahko določijo različna podjetja ali skupine podjetij za zagotavljanje storitve ▌dostopa do interneta in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji in/ali za pokrivanje različnih delov nacionalnega ozemlja.

4. Kadar države članice določijo ponudnike na delu nacionalnega ozemlja ali na celotnem nacionalnem ozemlju kot ponudnike z obveznostjo zagotavljanja razpoložljivosti storitve ▌dostopa do interneta, kakor je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji, to storijo z učinkovitim, objektivnim, preglednim in nediskriminatornim mehanizmom določitve, pri čemer noben ponudnik vnaprej ni izključen iz določitve. Take metode določitve zagotavljajo, da se storitev ▌dostopa do interneta in govorna komunikacijska storitev na fiksni lokaciji zagotavljata na stroškovno učinkovit način ter se lahko uporabita kot sredstvo za določitev neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve v skladu s členom 84.

5. Če namerava ponudnik, določen v skladu z odstavkom 3, prenesti znaten del ali celotna sredstva svojega krajevnega dostopovnega omrežja na ločeno pravno osebo pod drugim lastništvom, vnaprej pravočasno obvesti nacionalni regulativni organ, da lahko ta oceni učinke nameravane transakcije na zagotavljanje storitve ▌dostopa do interneta, kakor je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji. Nacionalni regulativni organ lahko naloži, spremeni ali prekliče posebne obveznosti v skladu s členom 13(2).

Člen 82

Status obstoječih univerzalnih storitev

1. Države članice lahko še naprej zagotavljajo razpoložljivost ali cenovno dostopnost storitev, ki niso storitev ▌dostopa do interneta, kot je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govorne komunikacijske storitve na fiksni lokaciji, ki so bile veljavne pred [datum], če se ugotovi potreba po takšnih storitvah glede na nacionalne okoliščine. Kadar države članice določijo ponudnike za zagotavljanje navedenih storitev na delu nacionalnega ozemlja ali na celotnem nacionalnem ozemlju, se uporablja člen 81. Financiranje teh obveznosti je skladno s členom 85.

2. Države članice pregledajo obveznosti, naložene na podlagi navedenega člena, do ... [3 leta po začetku veljavnosti te direktive] in nato vsaj enkrat na vsaka tri leta.

Člen 83

Nadzor izdatkov

1. Države članice zagotovijo, da pri zagotavljanju zmogljivosti in storitev poleg tistih iz člena 79 ponudniki govornih komunikacijskih storitev in storitev dostopa do interneta v skladu s členi 79, 81 in 82 določijo pogoje tako, da končnemu uporabniku ni treba plačati zmogljivosti ali storitev, ki niso potrebne ali se ne zahtevajo za zahtevano storitev.

2. Države članice zagotovijo, da ponudniki govornih komunikacijskih storitev iz člena 79, ki se izvajajo v skladu s členom 80, zagotovijo posebne zmogljivosti in storitve, določene v delu A Priloge VI, da lahko potrošniki spremljajo in nadzorujejo izdatke ter vzpostavijo sistem za preprečevanje neupravičene prekinitve govorne komunikacijske storitve za potrošnike, ki so do nje upravičeni, vključno z ustreznim mehanizmom za preverjanje stalnega interesa za uporabo storitve.

3. Države članice zagotovijo, da lahko pristojni organ opusti zahteve iz odstavka 2 na celotnem nacionalnem ozemlju ali delu tega ozemlja, če je prepričan, da je zmogljivost v veliki meri na voljo.

Člen 84

Obračun stroškov za obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve

1. Kadar nacionalni regulativni organi menijo, da lahko zagotavljanje storitve ▌dostopa do interneta, kot je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govornih komunikacijskih storitev, kot je določeno v členih 79, 80 in 81, ali nadaljevanje obstoječih univerzalnih storitev, kot je določeno v členu 82, pomeni neupravičeno breme za ponudnike takšnih storitev in zahtevajo nadomestilo, izračunajo neto stroške za zagotavljanje te storitve.

Za ta namen nacionalni regulativni organi:

  (a) izračunajo neto stroške obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve v skladu s Prilogo VII, pri čemer upoštevajo vsako tržno korist, ki jo pridobi ponudnik storitve dostopa do interneta, kot je opredeljena v skladu s členom 79(2), in govornih komunikacijskih storitev, kot je določeno v členih 79, 80 in 81, ali nadaljevanje obstoječih univerzalnih storitev, kot je določeno v členu 82, ali

  (b) uporabijo neto stroške zagotavljanja univerzalne storitve, določene z mehanizmom določanja v skladu s členom 81(3), 81(4) in 81(5).

2. Računovodske izkaze in/ali druge informacije, ki pomenijo podlago za izračun neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve po odstavku 1(a), revidira ali preveri nacionalni regulativni organ ali organ, ki je neodvisen od zadevnih strank in ga odobri nacionalni regulativni organ. Rezultati obračuna stroškov in ugotovitve revizije so dostopni javnosti.

Člen 85

Financiranje obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve

Kadar nacionalni regulativni organi na podlagi izračuna neto stroškov iz člena 84 ugotovijo, da je podjetje neupravičeno obremenjeno, države članice na zahtevo zadevnega podjetja odločijo, da bodo uvedle mehanizem za povračilo izračunanih neto stroškov podjetju iz javnih sredstev pod preglednimi pogoji▌.

1a.   Z odstopanjem od odstavka 1 lahko države članice sprejmejo ali ohranijo mehanizem za razdelitev neto stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalnih storitev, ki izhajajo iz obveznosti, določenih v členu 81, med ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev ter tistih podjetij, ki zagotavljajo storitve informacijske družbe v skladu z Direktivo 2000/31/ES.

1b.   Države članice, ki sprejmejo ali ohranijo tak mehanizem, pregledajo njegovo delovanje vsaj vsaka tri leta, da se določi neto stroške, ki bi jih bilo treba še naprej razdeliti v okviru mehanizma, in stroške, ki jih je treba prenesti, da bi se nadomestili iz javnih sredstev.

1c.   Lahko se financirajo le v skladu s členom 84 izračunani neto stroški obveznosti, ki so določene v členih 79, 81 in 82.

1d.   Kadar se neto stroški razdelijo po odstavku 1a, države članice zagotovijo mehanizem delitve, ki ga upravlja nacionalni regulativni organ ali organ, ki je neodvisen od upravičencev in je pod nadzorom nacionalnega regulativnega organa.

1e.   Mehanizem delitve spoštuje načela preglednosti, čim manjšega izkrivljanja trga, nediskriminacije in sorazmernosti, v skladu z načeli iz dela B Priloge IV. Države članice se lahko odločijo, da ne bodo zahtevale prispevkov od določenih vrst podjetij, katerih domači promet je pod določeno mejo.

1f.   Vse pristojbine, povezane z delitvijo stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, se razčlenijo in opredelijo za vsako podjetje posebej. Take pristojbine se ne naložijo ali zaračunavajo podjetjem, ki ne opravljajo storitev na ozemlju države članice, v kateri je bil uveljavljen mehanizem delitve.

Člen 86

Preglednost

1. Če se neto stroški obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve izračunavajo v skladu s členom 84, nacionalni regulativni organi zagotovijo, da so načela za neto izračun stroškov, vključno s podrobnostmi uporabljene metodologije, dostopna javnosti.

2. Nacionalni regulativni organi ob upoštevanju predpisov Unije in nacionalnih predpisov o poslovni tajnosti zagotovijo, da se objavi letno poročilo, v katerem so navedene podrobnosti obračunanih stroškov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, vključno z vsemi morebitnimi tržnimi koristmi podjetja(-ij) v skladu z obveznostmi opravljanja univerzalne storitve iz členov 79, 81 in 82.

Naslov II: Številke

Člen 87

Številski viri

1. Države članice poskrbijo, da nacionalni regulativni organi nadzorujejo podeljevanje pravic uporabe za vse nacionalne številske vire in upravljanje nacionalnih načrtov oštevilčenja in da dajo na voljo ustrezne številke in območja oštevilčenja za vse javnosti dostopne elektronske komunikacijske storitve. Nacionalni regulativni organi določijo objektivne, pregledne in nediskriminatorne postopke za podeljevanje pravic uporabe za nacionalne številske vire.

2. Nacionalni regulativni organi lahko podelijo pravice uporabe številk iz nacionalnih načrtov oštevilčenja za zagotavljanje posebnih storitev podjetjem, ki niso ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, če ta podjetja izkažejo sposobnost upravljanja z navedenimi številkami in če je dana na voljo zadostna količina ustreznih številskih virov za zadostitev trenutnega in predvidenega prihodnjega povpraševanja. Nacionalni regulativni organi lahko takšnim podjetjem prenehajo podeljevati številske vire, če se izkaže, da obstaja nevarnost izčrpanja številskih virov. Da bi prispeval k dosledni uporabi tega odstavka, BEREC do [začetek veljavnosti plus 18 mesecev] po posvetovanju z deležniki in v tesnem sodelovanju s Komisijo sprejme smernice o skupnih merilih za ocenjevanje sposobnosti upravljanja s številskimi viri in nevarnosti izčrpanja številskih virov.

3. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da se nacionalni načrti oštevilčenja in postopki uporabljajo tako, da za vse ponudnike javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev in druga podjetja, če so upravičena v skladu z odstavkom 2, velja enaka obravnava. Države članice zagotovijo zlasti, da podjetje, ki mu je bila podeljena pravica uporabe za številsko območje, ne diskriminira drugih ponudnikov elektronskih komunikacijskih storitev glede številskih zaporedij, ki se uporabljajo za dostop do njihovih storitev.

4. Vsaka država članica določi območje svojih negeografskih številskih virov, ki se lahko uporablja za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso medosebne komunikacijske storitve, na celotnem območju Unije, brez poseganja v Uredbo (EU) št. 531/2012 in izvedbene akte, ki temeljijo na njej, ter člen 91(2) te direktive. Če so bile pravice uporabe številk v skladu z odstavkom 2 podeljene podjetjem, ki niso ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev, se ta odstavek uporablja za posebne storitve, ki jih zagotavljajo ta podjetja. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da pogoji za pravico uporabe številk, ki se uporabljajo za zagotavljanje storitev zunaj države članice deželne kode, in njihovo izvrševanje niso manj strogi od pogojev in izvrševanja, ki se uporabljajo za storitve, ki se zagotavljajo znotraj države članice deželne kode. Nacionalni regulativni organi zagotovijo tudi, da ponudniki, ki uporabljajo številke svoje deželne kode v drugih državah članicah, upoštevajo predpise o varstvu potrošnikov in druge nacionalne predpise, povezane z uporabo številk, ki se uporabljajo v državah članicah, kjer se številke uporabljajo. Ta obveznost ne posega v izvršilna pooblastila pristojnih organov teh držav članic.

BEREC nacionalnim regulativnim organom pomaga usklajevati njihove dejavnosti, da se zagotovi učinkovito upravljanje številskih virov in ekstrateritorialna uporaba v skladu z regulativnim okvirom.

5. Države članice zagotovijo, da je koda „00“ standardna mednarodna dostopovna koda. Za klicanje med sosednjimi kraji prek meje med državama članicama se lahko vzpostavi ali ohrani posebna ureditev. Končne uporabnike na zadevnih lokacijah je treba o taki ureditvi natančno obvestiti.

Države članice se lahko dogovorijo, da bodo uporabljale skupen načrt oštevilčenja za vse ali posebne kategorije številk.

6. Države članice spodbujajo radijsko zagotavljanje številskih virov, kadar je to tehnično izvedljivo, za lažjo menjavo ponudnika elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev za končne uporabnike ▌, zlasti za ponudnike in uporabnike storitev stroj-stroj.

7. Države članice poskrbijo, da se vsi nacionalni načrti številčenja in vse njihove nadaljnje dopolnitve ali spremembe objavijo, pri čemer veljajo le omejitve iz razlogov nacionalne varnosti.

8. Države članice podpirajo usklajevanje posebnih številk ali številskih območij v Uniji, kadar to spodbuja delovanje notranjega trga in razvoj vseevropskih storitev. Komisija še naprej spremlja razvoj na trgu in sodeluje v mednarodnih organizacijah in forumih, kjer se sprejemajo odločitve o številčenju. Če Komisija meni, da je upravičeno in primerno, sprejme ustrezne tehnične izvedbene ukrepe v interesu enotnega trga kot odziv na nepokrito čezmejno ali vseevropsko povpraševanje po številkah, ki bi sicer pomenilo oviro za trgovanje med državami članicami.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4).

Člen 88

Podelitev pravic uporabe številk

1. Če je treba podeliti individualne pravice uporabe za številke, nacionalni regulativni organi take pravice na zahtevo podelijo vsakemu podjetju, ki zagotavlja omrežja ali storitve elektronskih komunikacij zajetih v splošni odobritvi iz člena 12, vendar ob upoštevanju določb členov 13 in 21(1)(c) in vseh drugih predpisov, ki zagotavljajo učinkovito uporabo teh virov v skladu s to direktivo. Nacionalni regulativni organi lahko tudi podelijo pravico uporabe številk podjetjem, ki niso ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev v skladu s členom 87(2). 2. Pravice uporabe številk se podeljujejo z odprtimi, objektivnimi, preglednimi, nediskriminatornimi in sorazmernimi postopki.

Pri podeljevanju pravice uporabe številk nacionalni regulativni organi določijo, ali lahko imetnik pravic te pravice prenese in pod kakšnimi pogoji.

Kadar nacionalni regulativni organi podelijo pravice uporabe za določeno časovno obdobje, je trajanje za zadevno storitev primerno glede na želeni cilj, ob upoštevanju, da je potrebno ustrezno obdobje za amortizacijo naložb.

3. Nacionalni regulativni organ sprejme, sporoči in objavi odločbe o podelitvi pravic uporabe številk čim prej po prejemu popolne vloge, in sicer v treh tednih za številke, ki so bile dodeljene za posebne namene v okviru nacionalnega načrta oštevilčenja.

4. Kadar se po posvetovanju z zainteresiranimi strankami v skladu s členom 23 sklene, da je treba pravice uporabe številk z izrednim gospodarskim pomenom podeliti s konkurenčnimi ali primerjalnimi izbirnimi postopki, lahko nacionalni regulativni organi podaljšajo najdaljši rok treh tednov za največ nadaljnje tri tedne.

5. Nacionalni regulativni organi ne omejijo števila pravic uporabe, ki se podelijo, razen kadar je to potrebno za zagotovitev učinkovite uporabe številskih virov.

6. Če pravica uporabe številk vključuje njihovo ekstrateritorialno uporabo znotraj Unije v skladu s členom 87(4), nacionalni regulativni organ pravico uporabe poveže s posebnimi pogoji, da se zagotovi skladnost z vsemi ustreznimi nacionalnimi predpisi o varstvu potrošnikov in nacionalno zakonodajo v zvezi z uporabo številk, ki se uporablja v državah članicah, v katerih se številke uporabljajo. Države članice pozneje ne smejo naložiti dodatnih obveznosti za te pravice uporabe.

Na zahtevo nacionalnega regulativnega organa druge države članice, ki izkaže kršitev ustreznih predpisov o varstvu potrošnikov ali s številkami povezane nacionalne zakonodaje te države članice, nacionalni regulativni organ države članice, v kateri so bile podeljene pravice uporabe številk, uveljavi pogoje, povezane s pravico uporabe v skladu s pododstavkom 1, v skladu s členom 30, v resnih primerih vključno z odvzemom pravice ekstrateritorialne uporabe številk, ki je bila podeljena zadevnemu podjetju.

BEREC omogoča in usklajuje izmenjavo informacij med nacionalnimi regulativnimi organi različnih držav članic ter zagotavlja ustrezno usklajevanje dela med njimi.

Člen 89

Pristojbine za pravice uporabe številk

Države članice lahko nacionalnemu regulativnemu organu dovolijo, da naloži pristojbine za pravice uporabe številk, ki odražajo potrebo po zagotovitvi optimalne uporabe teh virov. Države članice zagotovijo, da so take pristojbine objektivno utemeljene, pregledne, nediskriminatorne in sorazmerne glede na njihov predvideni namen, ter upoštevajo cilje iz člena 3.

Člen 90

Dežurni številki za prijavo pogrešanih otrok in za pomoč otrokom

1. Države članice zagotovijo, da imajo državljani dostop do brezplačne dežurne telefonske številke za prijavo pogrešanih otrok. Ta storitev je na voljo na številki 116000. Države članice zagotovijo, da imajo otroci dostop do otrokom prijazne dežurne telefonske številke. Ta storitev je na voljo na številki 116111.

2. Države članice zagotovijo, da lahko končni uporabniki invalidi uporabljajo storitve na številki 116000 in 116111 na enak način kot drugi končni uporabniki, tudi z vsemi načini pogovora. Ukrepi, sprejeti z namenom, da se končnim uporabnikom invalidom olajša dostop do teh storitev med potovanjem po drugih državah članicah, temeljijo na skladnosti z ustreznimi standardi ali specifikacijami, objavljenimi v skladu s členom 39.

3. Države članice zagotovijo izvajanje ustreznih ukrepov za doseganje zadostne kakovosti storitev pri delovanju številke 116 000 in dodelijo finančna sredstva, potrebna za delovanje dežurne telefonske številke.

4. Države članice in Komisija zagotovijo, da so državljani ustrezno obveščeni o obstoju in uporabi storitev, zagotovljenih pod številkama 116000 in 116111.

Člen 91

Dostop do številk in storitev

1. Kjer je to tehnično in ekonomsko izvedljivo in razen v primerih, ko se je klicani končni uporabnik zaradi poslovnih razlogov odločil omejiti dostop kličočih, ki se nahajajo na določenem geografskem območju, države članice zagotovijo, da nacionalni regulativni organi sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da imajo končni uporabniki možnost dostopa:

  (a) do storitev in njihove uporabe z uporabo negeografskih številk na ozemlju Unije ter

  (b) do vseh številk, ki se zagotavljajo v Uniji, ne glede na to, katero tehnologijo ali napravo uporablja operater, vključno s številkami v nacionalnih načrtih oštevilčenja držav članic in enotnimi mednarodnimi številkami brezplačnih telefonskih klicev (UIFN).

2. Države članice zagotovijo, da lahko nacionalni regulativni organi od ponudnikov javnih komunikacijskih omrežij in/ali javno dostopne elektronske komunikacijskih storitev, zahtevajo, da za vsak primer posebej blokirajo dostop do številk ali storitev, če je to utemeljeno zaradi goljufije ali zlorabe, in da zahtevajo, da v teh primerih ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev zadržijo ustrezne prihodke iz medsebojnih povezav ali drugih storitev.

Naslov III: Pravice končnega uporabnika

(Člen 91a)

Določba o izvzetju

Naslov III, razen členov 92 in 93, se ne uporablja za številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, ki so mikropodjetja, kot so opredeljena v Priporočilu Komisije 2003/361/ES.

Člen 92

Nediskriminacija

Ponudniki elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev pri končnih uporabnikih v Uniji ne uporabljajo diskriminatornih zahtev ali pogojev za dostop ali uporabo na podlagi državljanstva ali kraja prebivališča ali sedeža končnega uporabnika, razen če so take razlike objektivno upravičene.

Člen 92a

1. Ponudniki javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke za fiksne in mobilne komunikacijske storitve znotraj Unije, ki se zaključijo v drugi državi članici, ne uporabljajo tarif, ki so višje od tarif za storitve, ki se zaključijo v isti državi članici, razen če so upravičene zaradi različnih cen za zaključevanje klicev.

2. BEREC po posvetovanju z deležniki in ob tesnem sodelovanju s Komisijo najkasneje ... [šest mesecev od začetka veljavnosti te direktive] sprejme smernice o povračilu takih objektivno upravičenih drugačnih stroškov v skladu z odstavkom 1. Te smernice zagotavljajo, da morebitne razlike temeljijo izključno na obstoječih neposrednih stroških, ki jih ima ponudnik zaradi zagotavljanja čezmejnih storitev.

3. Evropska komisija ... (eno leto od datuma začetka veljavnosti te direktive in nato vsako leto) predloži poročilo o izvajanju obveznosti iz odstavka 1, vključno z oceno razvoja tarif za komunikacijo znotraj Unije.

Člen 93

Zaščitni ukrepi na področju temeljnih pravic

1. Nacionalni ukrepi glede dostopa končnih uporabnikov do storitev in aplikacij prek elektronskih komunikacijskih omrežij ali njihove uporabe morajo spoštovati temeljne pravice in svoboščine, kot jih zagotavlja Listina Evropske unije o temeljnih pravicah in splošna načela prava Unije.

2. Kateri koli izmed teh ukrepov glede dostopa do storitev in aplikacij prek elektronskih komunikacijskih omrežij ali njihove uporabe s strani končnih uporabnikov, ki bi lahko omejili te temeljne pravice ali svoboščine, se lahko naložijo le, če so predpisani z zakonom in spoštujejo bistveno vsebino teh pravic ali svoboščin, so ustrezni, sorazmerni in potrebni ter resnično dosegajo cilje v splošnem interesu, ki jih priznava Unija, ali potrebo, da se zaščitijo pravice in svoboščine drugih v skladu s členom 52(1) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah ter v skladu s splošnimi načeli prava Unije, vključno z učinkovitim sodnim varstvom in predpisanim postopkom. Skladno s tem se ti ukrepi lahko sprejmejo le ob ustreznem spoštovanju načela domneve nedolžnosti in pravice do zasebnosti. Zagotovi se predhoden, pošten in nepristranski postopek, vključno s pravico do zaslišanja zadevne osebe ali zadevnih oseb, ob upoštevanju potrebe po ustreznih pogojih in postopkovnih ureditvah v ustrezno utemeljenih nujnih primerih skladno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah. Zagotovi se pravica do učinkovitega in pravočasnega sodnega nadzora.

2a. Države članice v skladu s členi 7, 8 in 11 ter členom 52(1) Listine o temeljnih pravicah Evropske unije ne nalagajo obveznosti splošnega in nediskriminatornega ohranjanja podatkov o prometu in lokaciji vseh naročnikov in registriranih uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijami.

Člen 94

Stopnja harmonizacije

Države članice v svoji nacionalni zakonodaji ne ohranijo ali vanjo ne uvedejo določb o zaščiti končnih uporabnikov ali pogojev za splošno odobritev na področjih, ki jih ureja ta direktiva, ki bi odstopale od določb iz te direktive, vključno z bolj ali manj strogimi določbami za zagotovitev drugačne ravni zaščite, razen če ta direktiva ne določa drugače.

Člen 95

Zahteve po zagotavljanju informacij za pogodbe

-1.  Zahteve po zagotavljanju informacij iz tega člena, vključno s skrajšano pogodbo, so sestavni del pogodbe in so dopolnitev zahtev po zagotavljanju informacij iz Direktive 2011/83/EU. Države članice zagotovijo, da se informacije iz tega člena zagotovijo na jasen, razumljiv in enostaven način. Na zahtevo potrošnikov ali drugih končnih uporabnikov se na trajnem nosilcu podatkov in v dostopnih oblikah predloži tudi kopija informacij za končne uporabnike invalide.

1. Preden je potrošnik vezan s pogodbo ali ustrezno odplačno ponudbo, ponudniki storitev dostopa do interneta, javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev in storitev prenosa, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, potrošniku po potrebi zagotovijo naslednje informacije, v obsegu, v katerem se nanašajo na storitev, ki jo zagotavljajo.

  (a) v sklopu glavnih značilnosti vsake ponujene storitve:

(i) minimalne ravni kakovosti storitve v ponujenem obsegu in v skladu s smernicami BEREC, ki se sprejmejo v skladu s členom 97(2) po posvetovanju z deležniki in v tesnem sodelovanju s Komisijo, glede:

–   za storitve dostopa do interneta: vsaj prehodnega časa, trepetanja, izgube paketov,

–   za javno dostopne medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke: vsaj roka za začetno priključitev, verjetnosti okvare, zamikov klicne signalizacije v skladu s Prilogo IX k tej direktivi in

–   za storitve, ki niso storitve dostopa do interneta v smislu člena 3(5) Uredbe 2015/2120/ES: zagotovljenih posebnih kazalcev kakovosti.

Če se ne nudi minimalna raven kakovosti storitev, se o tem predloži izjava.

(ii) brez poseganja v pravico končnih uporabnikov do uporabe terminalske opreme po lastni izbiri v skladu s členom 3(1) Uredbe 2015/2120/ES, kakršne koli pristojbine in omejitve, ki jih naloži ponudnik, glede uporabe dobavljene terminalske opreme ter, kjer je ustrezno, kratke tehnične informacije za pravilno delovanje opreme, ki jo je izbral potrošnik;

  (b) kakršen koli dogovor o nadomestilu in povračilu, po potrebi vključno z izrecnim sklicevanjem na zakonsko določene pravice potrošnikov, ki velja, če niso izpolnjene ravni kakovosti storitev iz pogodb ali v primeru varnostnega incidenta, o katerem je bil ponudnik obveščen, zaradi znanih pomanjkljivosti programske ali strojne opreme, za katere je proizvajalec ali razvijalec izdal popravke, ki jih ponudnik storitev ni uporabil in ni sprejel drugih ustreznih protiukrepov;

  v sklopu informacij o ceni in načinu plačila:

(i) podrobnosti o posebni tarifni shemi ali shemah v okviru pogodbe in, za vsako tako tarifno shemo, o vrstah ponujanih storitev, po potrebi vključno s količino komunikacij (MB, minute, SMS-i), vključenih v obračunskem obdobju, in ceno dodatnih komunikacijskih enot,

(ia) v primeru tarifnih shem s predhodno določeno količino komunikacij, možnost, da potrošniki prenesejo neporabljene količine s predhodnega v naslednje obračunsko obdobje, kjer je ta možnost vključena v pogodbo,

(ib) zmogljivosti za zagotavljanje preglednosti računov in spremljanje ravni porabe,

(ic) brez poseganja v člen 13 Uredbe 2016/679, informacije o tem, kateri osebni podatki so potrebni pred izvajanjem storitve ali se zbirajo z zagotavljanjem storitve,

(ii) informacije o tarifah glede številk ali storitev, ki so predmet posebnih pogojev oblikovanja cen; nacionalni regulativni organi lahko glede na posamezne kategorije storitev zahtevajo, da se takšne informacije posredujejo neposredno pred vzpostavitvijo klica,

(iii) za paketne storitve in pakete, ki vključujejo storitve in opremo, ceno posameznih elementov paketa, če se tržijo tudi posamično,

(iv) podrobnosti o poprodajnih storitvah, vzdrževanju in storitvah pomoči uporabnikom ter stroških vzdrževanja ter

(v) sredstva, prek katerih je mogoče pridobiti najnovejše podatke o vseh veljavnih tarifah in stroških vzdrževanja;

  (d) v sklopu informacij o trajanju pogodbe ter pogojih za podaljšanje in prekinitev pogodbe:

(i) morebitno najkrajšo uporabo ali trajanje, ki je potrebno, da je mogoče uveljavljati pogoje iz posebne ponudbe,

(ii) postopke in pristojbine, povezane z menjavo in prenosljivostjo številk in drugih identifikacijskih oznak, ter dogovore o nadomestilu in povračilu v primeru zamude ali zlorabe menjave,

(iii) pristojbine, ki se plačajo ob predčasni prekinitvi pogodbe, vključno z informacijami o odklepanju terminalske opreme in vsemi povračili stroškov glede terminalske opreme,

(iv) pri paketnih storitvah: po potrebi pogoje za prekinitev paketa ali njegovih elementov,

  (e) podrobnosti o izdelkih in storitvah, namenjenih končnim uporabnikom invalidom, in kako pridobivati najnovejše informacije glede tega;

  (f) način uvedbe postopkov za reševanje sporov, vključno z nacionalnimi in čezmejnimi spori, v skladu s členom 25;

  (g) vrsto ukrepov, ki jih lahko sprejme podjetje v primeru incidentov v zvezi z varnostjo in celovitostjo ali v primeru groženj in izpostavljenosti.

2. Poleg zahtevanega iz odstavka 1 ponudniki javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke na jasen in razumljiv način zagotovijo naslednje informacije o:

–  morebitni omejitvi dostopa do služb za pomoč v sili in/ali informacij o lokaciji kličočega zaradi tehnične neizvedljivosti, če storitev končnim uporabnikom omogoča, da odpravljajo nacionalne klice z uporabo številke iz nacionalnega načrta telefonskega oštevilčenja;

–  pravici končnega uporabnika, da se odloči, ali bo svoje osebne podatke vključil v imenik, in vrstah zadevnih podatkov v skladu s členom 12 Direktive 2002/58/ES.

3. Odstavki 1, 2 in 6 se uporabljajo tudi za mikro ali mala podjetja in neprofitne organizacije kot končne uporabnike, razen če so izrecno privolili, da se uporabi navedenih določb v celoti ali delno odpovedujejo,

4. Ponudniki storitev dostopa do interneta predložijo informacije iz odstavkov 1 in 2 poleg informacij, zahtevanih v skladu s členom 4(1) Uredbe (EU) 2015/2120.

5. Do [začetek veljavnosti + 12 mesecev] Komisija po posvetovanju z BEREC sprejme predlogo skrajšane pogodbe, v kateri so določeni glavni elementi zahtev glede informacij v skladu z odstavkoma 1 in 2. Ti glavni elementi vključujejo vsaj povzetek informacij o:

(a)  imenu, naslovu in kontaktnih podatkih ponudnika ter imenu, naslovu in kontaktnih podatkih za morebitne pritožbe, če so drugačni,

(b)  glavnih značilnostih posamezne ponujene storitve,

(c)  posameznih cenah,

(d)  trajanju pogodbe ter pogojih za njeno podaljšanje in prekinitev,

(e)  tem, v kolikšnem obsegu so izdelki in storitve namenjeni končnim uporabnikom invalidom,

(f)  glede storitev dostopa do interneta, informacije, zahtevane v skladu s členom 4(1) Uredbe (EU) 2015/2120.

Ta predloga ne sme biti daljša od ene enostranske A4 strani in je lahko berljiva. Če je v eno pogodbo združenih več različnih storitev, so lahko potrebne dodatne strani, vendar dokument ni daljši od treh strani.

Komisija lahko sprejme izvedbeni akt, v katerem opredeli predlogo iz tega odstavka. Ta izvedbeni akt se sprejme v skladu s postopkom pregleda iz člena 110(4).

Ponudniki, za katere veljajo obveznosti iz odstavkov 1 do 4, to predlogo skrajšane pogodbe ustrezno izpolnijo z ustreznimi informacijami in jo dajo na razpolago potrošnikom ter mikro in malim podjetjem in po potrebi neprofitnim organizacijam pred sklenitvijo pogodbe, če pa to ni mogoče, brez nepotrebnega odlašanja po njeni sklenitvi.

6. Ponudniki storitev dostopa do interneta in ponudniki javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke potrošnikom ponudijo možnost spremljanja in nadzora uporabe vsake izmed navedenih storitev, ki se zaračunavajo na podlagi časovne ali količinske porabe. To vključuje dostop do pravočasnih informacij o ravni porabe storitev, ki so vključene v tarifno shemo. Ponudniki storitev dostopa do interneta in javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke potrošnikom na zahtevo, najpozneje pa 3 mesece pred prenehanjem veljavnosti pogodbe, svetujejo glede najboljših tarif v zvezi z njihovimi storitvami.

6a. Države članice lahko v svoji nacionalni zakonodaji ohranijo ali uvedejo dodatne zahteve, ki se uporabljajo za storitve dostopa do interneta in medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke in storitve prenosa, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, da zagotovijo višjo raven varstva potrošnikov v zvezi z zahtevami glede obveščanja iz odstavkov (1) in (2) tega člena. Države članice lahko v svoji nacionalni zakonodaji ohranijo ali uvedejo določbe, s katerimi začasno preprečijo nadaljnjo uporabo zadevne storitve, ki presega finančno ali količinsko omejitev, ki jo določi pristojni organ.

Člen 96

Preglednost, primerjava ponudb in objava informacij

1. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da kjer za zagotavljanje ustreznih storitev veljajo pogoji, ponudniki storitev dostopa do interneta, ponudniki javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev in storitev prenosa, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, sami objavijo informacije iz Priloge VIII v jasni, razumljivi, strojno berljivi in lahko dostopni obliki, zlasti za končne uporabnike invalide. Take informacije se stalno posodabljajo. Nacionalni regulativni organi lahko v svoji nacionalni zakonodaji ohranijo dodatne zahteve v zvezi s preglednostjo ali uvedejo dodatne.

2. Nacionalni regulativni organi zagotovijo, da imajo končni uporabniki brezplačen dostop do najmanj enega neodvisnega orodja za primerjavo, s katerim lahko primerjajo in ocenjujejo cene in tarife ter po potrebi okvirne podatke v zvezi s kakovostjo opravljanja različnih storitev dostopa do interneta in javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke.

Orodje za primerjavo:

(a)  je operativno neodvisno in zagotavlja, da so ponudniki storitev deležni enake obravnave pri rezultatih iskanja;

(b)  jasno razkriva ▌lastnike in upravljavce orodja za primerjavo;

(c)  določa jasna in objektivna merila, na katerih bo temeljila primerjava;

(d)  uporablja preprost in nedvoumen jezik;

(e)  zagotavlja točne in najnovejše informacije ter navaja čas zadnje posodobitve;

(f)  zajema širok nabor ponudb, ki pokrivajo znaten del trga, kadar pa predložene informacije ne zagotavljajo popolnega pregleda trga, pa pred razkritjem rezultatov jasno navedbo glede tega;

(g)  zagotavlja učinkovit postopek za poročanje o napačnih informacijah.

(ga)  vključuje cene in tarife ter kakovost opravljanja storitev za končne uporabnike podjetja in končne uporabnike potrošnike.

Orodja za primerjavo, ki izpolnjujejo zahteve iz točk (a) do (g), na zahtevo ponudnika orodja potrdijo nacionalni regulativni organi. Tretje osebe imajo pravico do brezplačne uporabe informacij v odprtih oblikah zapisov, ki jih objavijo ponudniki storitev dostopa do interneta ali javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke za dajanje na voljo takšnih neodvisnih orodij za primerjavo.

3. Države članice lahko zahtevajo, da nacionalni organi in ponudniki storitev dostopa do interneta, ▌javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke ali obeh vrst storitev brezplačno širijo informacije javnega interesa obstoječim in novim končnim uporabnikom, če je to primerno, prek enakih sredstev, kot jih ponavadi sama uporabljajo za komuniciranje s končnimi uporabniki. V tem primeru takšne informacije javnega interesa zagotovijo zadevni javni organi v standardizirani obliki, med drugim pa zajemajo naslednje teme:

(a)  najpogostejše oblike uporabe storitev dostopa do interneta in javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke, za izvajanje nezakonitih dejavnosti ali za širjenje škodljivih vsebin, zlasti kjer bi to lahko škodovalo spoštovanju pravic in svoboščin drugih, vključno s kršenjem pravic glede varstva podatkov, avtorskih pravic in sorodnih pravic, in njihove pravne posledice ter načine zaščite pred tveganji za osebno varnost, zasebnost in osebne podatke pri uporabi storitev dostopa do interneta in javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke.

Člen 97

Kakovost storitev

1. Nacionalni regulativni organi lahko od ponudnikov storitev dostopa do interneta in javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev ▌ zahtevajo, da za končne uporabnike objavijo obsežne, primerljive, zanesljive, uporabniku prijazne in najnovejše informacije o kakovosti svojih storitev, če nudijo minimalno raven kakovosti storitev, in o ukrepih za zagotovitev enakovrednosti pri dostopu za končne uporabnike invalide. Na zahtevo se informacije pred objavo predložijo tudi nacionalnemu regulativnemu organu. Taki ukrepi za zagotavljanje kakovosti storitev morajo biti v skladu z Uredbo (EU) 2015/2120. Ponudniki javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev obvestijo potrošnika, če je kakovost storitev, ki jih zagotavljajo, odvisna od zunanjih dejavnikov, kot je nadzor prenosa signalov ali omrežna povezljivost.

2. Nacionalni regulativni organi opredelijo parametre kakovosti storitev, ki jih je treba meriti, in ustrezne metode merjenja, ter vsebino, obliko in način objave informacij, vključno z morebitnimi mehanizmi za potrjevanje kakovosti, pri čemer v največji možni meri upoštevajo smernice BEREC. Po potrebi se uporabljajo parametri, opredelitve in merilne metode iz Priloge IX.

Da bi prispeval k dosledni uporabi tega odstavka in Priloge IX, BEREC do [začetek veljavnosti plus 18 mesecev] po posvetovanju z deležniki in v tesnem sodelovanju s Komisijo sprejme smernice, v katerih natančno opiše ustrezne parametre kakovosti storitve, vključno z ustreznimi parametri za končne uporabnike invalide, veljavne merilne metode, vsebino in obliko objave informacij ter mehanizme za potrjevanje kakovosti.

Člen 98

Trajanje in prekinitev pogodbe

1. Države članice zagotovijo, da pogoji in postopki za prekinitev pogodbe ne odvračajo od menjave ponudnika storitve in da pogodbe, sklenjene med potrošniki in ponudniki javno dostopnih storitev dostopa do interneta, medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke ter storitev prenosa, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, ne zahtevajo zavezujočega obdobja, daljšega od 24 mesecev. Države članice lahko za pogodbeno določeno zavezujoče obdobje sprejmejo ali ohranijo nižjo omejitev najdaljšega možnega obdobja. Države članice lahko zahtevajo tudi, da ponudniki potrošnikom dajo možnost, da podpišejo pogodbo za največ 12 mesecev.

Ta odstavek se ne uporablja za trajanje pogodbe na obroke, pri kateri se je potrošnik v ločeni pogodbi zavezal k obročnim plačilom za uvedbo fizične povezave z zelo visoko zmogljivimi povezljivostnimi omrežji. Pogodba na obroke za uvedbo fizične povezave ne vključuje terminalske opreme ali opreme za dostop do interneta, kot je usmerjevalnik ali modem, in ne preprečuje potrošnikom, da uveljavljajo svoje pravice v skladu s tem členom.

2. Če pogodba ali nacionalna zakonodaja predvideva samodejno podaljšanje pogodbe z omejenim trajanjem, država članica zagotovi, da po takem samodejnem podaljšanju potrošniki lahko kadar koli prekinejo pogodbo z največ enomesečnim odpovednim rokom in brez kakršnih koli stroškov, razen stroškov prejemanja storitve v odpovednem roku. Preden se pogodba samodejno podaljša, ponudniki potrošnika na jasen način obvestijo o koncu prvotnega pogodbenega obdobja in o načinih prekinitve pogodbe, če se to zahteva. Ponudniki uporabljajo enaka sredstva, kot se ponavadi uporabljajo za komuniciranje s potrošniki.

2a. Odstavka 1 in 2 se uporabljata tudi za končne uporabnike, ki so mikro ali mala podjetja ali neprofitne organizacije, razen če so izrecno privolili, da se uporabi navedenih določb odpovedujejo.

3. Končni uporabniki imajo pravico prekiniti pogodbo brez kakršnih koli stroškov, ko so obveščeni o spremembah pogodbenih pogojev s strani ponudnika storitev dostopa do interneta, javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke in storitev prenosa, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, razen če so predlagane spremembe izključno v korist končnega uporabnika ali so povsem tehnične narave in imajo nevtralen učinek na končnega uporabnika ali so nujno potrebne za izvedbo zakonodajnih ali regulativnih sprememb. Ponudniki o vsaki ▌spremembi pogodbenih pogojev obvestijo končne uporabnike najmanj en mesec vnaprej in jih hkrati seznanijo s pravico do brezplačne prekinitve pogodbe, če novih pogojev ne sprejmejo. Države članice zagotovijo, da je obvestilo podano na jasen in razumljiv način na trajnem nosilcu podatkov in prek enakih sredstev, kot jih ponudnik ponavadi uporablja za komuniciranje s potrošniki.

3a. Morebitno stalno ali nenehno ponavljajoče se znatno odstopanje med dejanskim izvajanjem elektronske komunikacijske storitve in izvajanjem, navedenim v pogodbi, se šteje za neskladno izvajanje in je razlog za uporabo pravnih sredstev, ki so potrošniku na voljo v skladu z nacionalno zakonodajo, vključno s pravico do brezplačne prekinitve pogodbe.

4. Če ima končni uporabnik pravico prekinitve pogodbe za javno dostopno storitev dostopa do interneta, medosebno komunikacijsko storitev na podlagi številke in storitve prenosa, ki se uporabljajo za radiodifuzijo, pred koncem dogovorjenega trajanja pogodbe v skladu s to direktivo, drugimi določbami prava Unije ali nacionalnim pravom, ne plača kazni ali nadomestila, razen za subvencionirano terminalsko opremo, ki jo zadrži Če se končni uporabnik odloči ohraniti terminalsko opremo v paketu, ki velja ob sklenitvi pogodbe, nadomestilo ne sme presegati njene vrednosti po načelu časovne porazdelitve v trenutku sklenitve pogodbe ali preostalega dela provizije za storitev do izteka pogodbe, odvisno od tega, kateri znesek je nižji. Države članice se lahko odločijo, da uporabijo druge metode izračuna stopnje nadomestila, če je ta stopnja enaka ali manjša od zgoraj izračunane vrednosti. Ponudnik najpozneje po plačilu takega nadomestila brezplačno odpravi vse omejitve uporabe terminalske opreme na drugih omrežjih. Države članice lahko sprejmejo ali ohranijo dodatne zahteve v zvezi s tem odstavkom, da bi zagotovile višjo raven varstva potrošnikov.

Člen 99

Zamenjava ponudnika in prenosljivost številk

1. V primeru zamenjave ponudnika storitev dostopa do interneta zadevni ponudniki končnemu uporabniku dajo na voljo ustrezne informacije pred postopkom zamenjave in med njim ter zagotovijo nepretrgan potek storitev. Sprejemni ponudnik vodi postopek zamenjave in zagotovi, da se storitve aktivirajo na dan in v času, ki je izrecno dogovorjen končnim uporabnikom. Prenosni ponudnik zagotavlja svoje storitve po enakih pogojih še naprej do aktivacije storitev sprejemnega ponudnika. Prekinitev storitve med postopkom zamenjave ne sme biti daljša od enega delovnega dneva, če oba ponudnika uporabljata enaka tehnološka sredstva. Če ponudnika uporabljata različna tehnološka sredstva, si prizadevata za to, da se prekinitev storitve med postopkom zamenjave omeji na en delovni dan, razen če ustrezno utemeljita daljše obdobje, ki ne presega dva delovna dneva.

Učinkovitost in enostavnost postopka zamenjave za končnega uporabnika zagotovijo nacionalni regulativni organi.

2. Države članice zagotovijo, da imajo vsi končni uporabniki s številkami iz nacionalnih načrtov telefonskega oštevilčenja, ki to zahtevajo, pravico ohraniti svojo(-e) številko(-e) neodvisno od podjetja, ki storitev izvaja, v skladu z določbami iz dela C Priloge VI.

2a. Če končni uporabnik prekine pogodbo s ponudnikom, ohrani pravico, da številko v šestih mesecih po datumu prekinitve prenese na drugega ponudnika, razen če se tej pravici odpove.

3. Nacionalni organi zagotovijo, da je oblikovanje cen med operaterji in/ali ponudniki storitev v zvezi z zagotavljanjem prenosljivosti številk stroškovno naravnano in da se končnim uporabnikom ne zaračunava neposrednih pristojbin.

4. Nacionalni regulativni organi ne naložijo maloprodajnih tarif za prenos številk na način, ki bi izkrivljal konkurenco, na primer z določitvijo posebnih ali skupnih maloprodajnih tarif.

5. Prenos številk in njihovo poznejše aktiviranje se izvede v najkrajšem možnem času. Za potrošnike, ki so podpisali pogodbo za prenos številke na novo podjetje, se številka v vsakem primeru aktivira v enem delovnem dnevu po dogovorjenem datumu. Prenosni ponudnik zagotavlja svoje storitve po enakih pogojih še naprej do aktivacije storitev sprejemnega ponudnika.

Ta odstavek se uporablja tudi za mikro ali mala podjetja in neprofitne organizacije kot končne uporabnike, razen če so izrecno privolili, da se uporabi navedenih določb v celoti ali delno odpovedujejo.

5a. Postopek zamenjave in prenosa vodi sprejemni ponudnik in tako sprejemni kot prenosni ponudnik sodelujeta v dobri veri. Nacionalni regulativni organi lahko določijo celovit postopek zamenjave in prenosa številk, ob tem pa upoštevajo nacionalne določbe o pogodbah in tehnični izvedljivosti ter dejstvo, da morajo končnim uporabnikom zagotavljati neprekinjenost storitev. To po možnosti vključuje zahtevo, da se prenos izvede z zagotavljanjem storitev po zraku, razen če končni uporabnik zahteva drugače.

Prekinitev storitve med postopkom prenosa številke v nobenem primeru ne sme biti daljša od enega delovnega dneva.

Pogodbe končnih uporabnikov s prenosnim ponudnikom se samodejno prekinejo ob zaključku postopka zamenjave. Prenosni ponudniki potrošnikom, ki uporabljajo predplačniške storitve, povrnejo morebitno preostalo dobroimetje. Za povračilo se lahko zaračuna pristojbina samo, če je tako navedeno v pogodbi. Vsaka takšna pristojbina mora biti sorazmerna in skladna z dejanskimi stroški, ki prenosnemu ponudniku nastanejo pri izvršitvi povračila. Če postopek prenosa ni uspešen, prenosni ponudnik ponovno aktivira številko ali storitev končnega uporabnika pod enakimi pogoji, kot so za končnega uporabnika veljali pred začetkom postopka zamenjave, dokler prenos ni uspešen. Nacionalni regulativni organi zagotovijo primerno informiranje in zaščito končnih uporabnikov v celotnem postopku zamenjave in prenosa ponudnika in poskrbijo, da se ponudnik ne zamenja proti volji naročnika.

6. Države članice zagotovijo, da se podjetjem naložijo primerne sankcije, ▌če podjetja ali kdo drug v njihovem imenu prepozno prenese številko ali zlorabi prenos.

6a. Države članice zagotovijo, da so končni uporabniki upravičeni, da v primeru zamude pri zamenjavi ali prenosu ali njuni zlorabi od ponudnikov prejmejo odškodnino. Najnižja odškodnina za zamudo je:

(a)   kadar zamuda pri prenosu traja več kot en ali dva delovna dneva, kot je določeno v členu 99(1) oziroma 99(5), določen znesek na dodatni dan;

(b)   kadar prekinitev storitve traja dlje kot en delovni dan, določen znesek na dodatni dan;

(c)   kadar gre za zamudo pri aktivaciji storitve, določen znesek na dan za vsak dan po dogovorjenem dnevu za aktivacijo in

(d)   kadar serviser ne pride ob dogovorjenem terminu ali ga odpove manj kot 24 ur vnaprej, določen znesek na termin.

Nacionalni regulativni organi določijo ustrezne zneske iz tega odstavka.

6b. Odškodnina iz odstavka 6a se plača z odbitkom z naslednjega računa, v gotovini, z elektronskim prenosom ali, po dogovoru s končnim uporabnikom, v obliki storitvenih bonov.

6c. Odstavek 6a ne posega v pravico do dodatne odškodnine v skladu z nacionalno zakonodajo ali zakonodajo Unije. Države članice lahko določijo dodatna pravila, s katerimi zagotovijo, da končni uporabnik, ki je utrpel materialno ali nematerialno škodo na podlagi tega člena, lahko od podjetja zahteva in prejme nadomestilo za povzročeno škodo. Najnižja odškodnina, ki se plača v skladu z odstavkom 6a, se lahko odšteje od take odškodnine. Plačilo odškodnine v skladu z odstavkom 6a sprejemnemu ponudniku ne preprečuje, da po potrebi zahteva odškodnino od prenosnega ponudnika.

Člen 100

Paketne ponudbe

1. Če paket storitev ali paket storitev in terminalska oprema, ki se ponudi potrošniku, vsebuje vsaj storitev dostopa do interneta ali javno dosegljive medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, se za vse elemente paketa smiselno uporabljajo členi 95, 96(1), 98 in 99 ▌, razen če so določbe, ki se uporabljajo za kakšen drug element paketa, ugodnejše za potrošnika.

2. Naročnina na dodatne storitve ali terminalsko opremo, ki jih zagotavlja ali distribuira isti ponudnik storitev dostopa do interneta ali javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke ne podaljša trajanja pogodbe, razen če se je potrošnik pri naročanju dodatnih storitev ali terminalske opreme izrecno dogovoril drugače.

2a. Ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev, ki niso številčno neodvisne medosebne komunikacijske storitve, potrošnikom omogočijo, da prekinejo ali zamenjajo posamezne dele paketne pogodbe, kadar je ta opcija vključena v pogodbo.

2b. Odstavka 1 in 2 se uporabljata tudi za končne uporabnike, ki so mikro ali mala podjetja ali neprofitne organizacije, razen če so izrecno privolili, da se uporabi navedenih določb v celoti ali delno odpovedujejo.

2c. Države članice lahko razširijo uporabo odstavka 1 na pakete storitev ali pakete storitev in terminalske opreme, ki se ponudijo potrošniku in ki obsegajo vsaj javno razpoložljivo elektronsko komunikacijsko storitev. Države članice lahko odstavek 1 uporabljajo tudi v zvezi z drugimi določbami, določenimi v tem naslovu.

Člen 101

Razpoložljivost storitev

Države članice sprejmejo vse potrebne ukrepe, s katerimi zagotovijo kar največjo možno razpoložljivost govornih komunikacijskih storitev in storitev dostopa do interneta, ki se zagotavljajo prek javnih komunikacijskih omrežij, v primerih izredno hude okvare na omrežju ali višje sile. Države članice zagotovijo, da ponudniki govornih komunikacijskih storitev in storitev dostopa do interneta sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev neprekinjenega dostopa do služb za pomoč v sili.

Člen 102

Komunikacije v sili in enotna evropska številka za klic v sili

1. Države članice zagotovijo, da lahko vsi končni uporabniki storitev iz odstavka 2, vključno z uporabniki javnih plačilnih telefonov in zasebnih elektronskih komunikacijskih omrežij, prek komunikacije v sili brezplačno in brez uporabe plačilnih sredstev dostopajo do službe za pomoč v sili na enotni evropski številki za klic v sili 112 in na drugi nacionalni številki za klic v sili, ki so jo določile države članice.

2. Države članice v posvetovanju z nacionalnimi regulativnimi organi in organi, odgovornimi za službe za pomoč v sili, ter ponudniki elektronskih komunikacijskih storitev zagotovijo, da ponudniki, ki končnim uporabnikom zagotavljajo medosebno komunikacijsko storitev na podlagi številke, če ta storitev končnim uporabnikom omogoča, da odpravljajo nacionalne klice z uporabo številke iz nacionalnega načrta telefonskega oštevilčenja, zagotovijo dostop do služb za pomoč v sili prek komunikacije v sili na najprimernejši center za obveščanje z uporabo informacij o lokaciji, ki so na voljo ponudnikom medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke, in na način, ki je skladen z infrastrukturo držav članic za klice v sili.

Ponudniki številčno neodvisnih medosebnih komunikacijskih storitev, ki ne zagotavljajo dostopa prek številke 112, končne uporabnike obvestijo, da dostop do številke za klic v sili 112 ni podprt.

3. Države članice zagotovijo, da so vse komunikacije v sili na enotno evropsko številko za klic v sili „112“ ustrezno odgovorjene in obravnavane na način, ki je najprimernejši za delovanje njihovih sistemov klicev v sili, ob upoštevanju potrebe po obravnavanju v več jezikih. Na take komunikacije v sili se odgovarja in se jih obravnava vsaj tako hitro in učinkovito kot komunikacije v sili na drugo nacionalno številko oziroma številke za klic v sili, če se take številke še naprej uporabljajo.

3a. Komisija po posvetovanju z nacionalnimi regulativnimi organi in službami za ukrepanje v sili sprejme kazalnike uspešnosti, ki se uporabljajo za službe za pomoč v sili v državah članicah. Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu vsaki dve leti predloži poročilo o učinkovitosti izvajanja evropske številke za klic v sili „112“ in o delovanju kazalnikov uspešnosti.

4. Države članice zagotovijo, da imajo končni uporabniki invalidi dostop do služb za pomoč v sili, ki je na voljo prek komunikacije v sili in ekvivalenten dostopu drugih končnih uporabnikov, tudi s storitvami celotnega pogovora ali storitvami prenosa tretjih oseb. Komisija ter nacionalni regulativni in drugi pristojni organi sprejmejo ustrezne ukrepe za zagotovitev, da imajo končni uporabniki invalidi med potovanjem po drugi državi članici enakovreden dostop do služb za pomoč v sili kot druge osebe, če je to izvedljivo, brez predhodne registracije. Ti ukrepi skušajo zagotoviti interoperabilnost v državah članicah in v kar največji meri temeljijo na evropskih standardih in specifikacijah, objavljenih v skladu z določbami člena 39; ti ukrepi morajo državam članicam tudi omogočati, da lahko naložijo dodatne obveznosti, da bi uresničile cilje iz tega člena.

5. Države članice zagotovijo, da se informacije o lokaciji kličočega dajo na voljo najustreznejšemu centru za obveščanje takoj po vzpostavitvi komunikacije v sili. To vključuje informacije o lokaciji iz omrežja in, če so na voljo, informacije o lokaciji kličočega, pridobljene iz mobilnih naprav. Države članice zagotovijo, da sta pridobivanje in prenos informacij o lokaciji končnega uporabnika za končnega uporabnika in center za obveščanje brezplačna za vse komunikacije v sili na enotno evropsko številko za klic v sili 112. Države članice lahko določijo, da navedena obveznost velja tudi za komunikacije v sili na nacionalne številke za klic v sili. To ne preprečuje pristojnim regulativnim organom, da po posvetovanju z BEREC določijo merila za natančnost in zanesljivost zagotovljenih informacij o lokaciji kličočega.

6. Države članice zagotovijo, da so državljani ustrezno obveščeni o obstoju in uporabi enotne evropske številke za klic v sili „112“, pa tudi o funkcijah dostopnosti, tudi prek pobud, ki so posebej namenjene osebam, ki potujejo iz ene države članice v drugo, in invalidom. Te informacije se zagotovijo v dostopni obliki, ki upošteva različne vrste invalidnosti. Komisija podpira in dopolnjuje ukrepe držav članic.

7. Komisiji se podeli pooblastilo, da po posvetovanju z BEREC sprejme delegirane akte v skladu s členom 109 o ukrepih, potrebnih za zagotovitev združljivih, interoperabilnih, kakovostnih, zanesljivih in nepretrganih komunikacij v sili v Uniji v zvezi z rešitvami za določanje lokacije kličočega, dostopom za končne uporabnike in dostopnostjo za invalide ter preusmerjanjem na najustreznejši center za obveščanje, da zagotovi učinkovit dostop do služb za pomoč v sili preko komunikacij v sili na številko 112 v državah članicah. Prvi takšni delegirani akti se sprejmejo do [vstaviti datum].

Komisija vodi podatkovno zbirko številk evropskih služb za ukrepanje v sili v formatu E.164 in tako zagotovi, da lahko medsebojno komunicirajo med državami članicami.

Ti ukrepi se sprejmejo brez poseganja v organizacijo služb za pomoč v sili ali vplivanja nanjo, saj ta ostaja v izključni pristojnosti držav članic.

Člen 102a

Povratni evropski sistem za obveščanje „112“

1. Države članice z uporabo elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev zagotovijo vzpostavitev nacionalnega učinkovitega povratnega komunikacijskega sistema „112“ za obveščanje in opozarjanje državljanov o neposrednih ali grozečih naravnih in/ali o velikih izrednih razmerah in nesrečah, ki jih je povzročil človek, pri čemer se upoštevajo obstoječi nacionalni in regionalni sistemi ter prepreči oviranje pravil o zasebnosti in varstvu osebnih podatkov.

Člen 103

Enakovreden dostop in izbira za končne uporabnike invalide

1. Države članice zagotovijo, da pristojni organi določijo zahteve, ki jih morajo izpolnjevati ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev, da bi končnim uporabnikom invalidom zagotovili:

  (a) dostop do elektronskih komunikacijskih storitev, vključno s povezanimi pogodbenimi informacijami, zagotovljenimi v skladu s členom 95, enakovreden tistemu, ki ga uživa večina končnih uporabnikov. Države članice zagotovijo tudi, da ponudniki javno dostopnih elektronskih komunikacijskih storitev sprejmejo potrebne ukrepe, da bi izboljšali dostopnost svojih spletišč in mobilnih aplikacij, tako da zagotovijo njihovo zaznavnost, lahko uporabo, razumljivost in zanesljivost;

  (b) možnost, da izbirajo med podjetji in storitvami, ki so na voljo večini končnih uporabnikov.

Če to ne bo nesorazmerno obremenilo ponudnikov terminalske opreme in elektronskih komunikacijskih storitev, države članice v ta namen zagotovijo razpoložljivost posebne opreme za zagotavljanje potrebnih storitev in funkcij, ki so posebej namenjene končnim uporabnikom invalidom. Ocena, kaj je nesorazmerno breme, se izvede v skladu s postopkom iz člena 12 Direktive xxx/YYYY/EU.

2. Države članice pri izvajanju ukrepov iz odstavka 1 spodbujajo skladnost z ustreznimi standardi ali specifikacijami, objavljenimi v skladu s členom 39.

Če so določbe tega člena v navzkrižju z določbami Direktive xxx/YYYY/EU Evropskega parlamenta in Sveta(46), prevladajo določbe Direktive xxx/YYYY/EU.

Člen 104

Telefonske imeniške storitve

1. Države članice zagotovijo, da vsi ponudniki glasovnih komunikacijskih storitev izpolnijo vse primerne zahteve, da za zagotavljanje javno dostopnih imeniških storitev in imenikov dajo na voljo ustrezne informacije v dogovorjeni obliki in pod pravičnimi, objektivnimi, stroškovno naravnanimi in nediskriminatornimi pogoji.

2. Nacionalni regulativni organi lahko podjetjem, ki nadzorujejo dostop do končnih uporabnikov, naložijo obveznosti in pogoje za zagotavljanje imeniških storitev v skladu z določbami člena 59. Te obveznosti in pogoji morajo biti objektivni, pravični, nediskriminatorni in pregledni.

3. Države članice ne ohranijo nobenih regulativnih omejitev, ki preprečujejo končnim uporabnikom v eni državi članici neposreden dostop prek klica ali kratkega sporočila do imeniške storitve v drugi državi članici, in sprejmejo ukrepe za zagotovitev tega dostopa v skladu s členom 91.

4. Odstavki 1 do 3 se uporabljajo ob upoštevanju zahtev zakonodaje Unije o varstvu osebnih podatkov in varovanju zasebnosti ter zlasti člena 12 Direktive 2002/58/ES.

Člen 105

Interoperabilnost potrošniške radijske in televizijske opreme

V skladu z določbami Priloge X države članice zagotovijo interoperabilnost potrošniške digitalne radijske in televizijske opreme, navedene v tej prilogi.

Ponudniki digitalnih televizijskih storitev zagotovijo interoperabilnost terminalske opreme, tako da lahko terminalsko opremo, če je to tehnično izvedljivo, znova uporabljajo drugi ponudniki, če to ni mogoče, pa je treba potrošnikom omogočiti, da terminalsko opremo vrnejo brezplačno in na preprost način..

Člen 106

Obveznosti prenosa

1. Države članice lahko naložijo podjetjem, ki so v njihovi pristojnosti in zagotavljajo elektronska komunikacijska omrežja in storitve, ki se uporabljajo za distribucijo radijskih ali televizijskih radiodifuzijskih kanalov v javnosti, razumne obveznosti prenosa posebnih radijskih in televizijskih radiodifuzijskih kanalov in povezanih dopolnilnih storitev, zlasti za zagotovitev ustreznega dostopa končnim uporabnikom invalidom do vsebine in elektronskih programskih vodnikov in podatkov, ki podpirajo storitve povezane televizije in elektronskih programskih vodnikov, kadar pomembno število končnih uporabnikov takih omrežij in storitev slednje uporablja kot svoje glavno sredstvo za sprejem radijskih in televizijskih radiodifuzijskih kanalov. Takšne obveznosti se naložijo samo, če so potrebne za izpolnitev ciljev v splošnem interesu, kot jih jasno opredeli vsaka država članica, morajo pa biti sorazmerne in pregledne.

Države članice naložijo obveznost prenosa za analogne televizijske prenose le, če bi pomanjkanje take obveznosti povzročilo znatne motnje za znatno število končnih uporabnikov ali če za določene televizijske radiodifuzijske kanale ni drugih sredstev prenosa.

Obveznosti prenosa iz prvega pododstavka se naložijo samo, če so potrebne za izpolnitev ciljev v splošnem interesu, kot jih jasno opredeli vsaka država članica, morajo pa biti sorazmerne in pregledne.

1a. Države članice pregledajo obveznosti iz prvega odstavka najpozneje v enem letu od [datum začetka veljavnosti te direktive], če države članice takšnega pregleda niso opravile že v predhodnih štirih letih.

Države članice pregledajo obveznosti prenosa vsaj vsakih pet let.

1b. Države članice lahko dodatno uvedejo razumno upravičenost do obvezne ponudbe v zvezi z določenimi radijskimi in televizijskimi radiodifuzijskimi kanali splošnega interesa za podjetja v njihovi pristojnosti, za katera veljajo obveznosti prenosa.

2. Niti odstavek 1 tega člena niti odstavek 57(2) ne posegata v možnost držav članic, da v svoji zakonodaji določijo morebitno ustrezno plačilo za ukrepe, sprejete v skladu s tem členom, pri čemer se zagotovi, da v podobnih okoliščinah ni diskriminacije pri obravnavi ponudnikov elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev. Kadar je plačilo predvideno, je mogoče plačilo in njegovo višino določiti z zakonom, uporabi pa se na sorazmeren in pregleden način.

Člen 107

Zagotavljanje dodatnih zmogljivosti

1. Države članice brez poseganja v člen 83(2) zagotovijo, da lahko nacionalni regulativni organi zahtevajo od vseh ponudnikov, ki zagotavljajo storitve dostopa do interneta in/ali javno dostopne medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, da po potrebi brezplačno dajo na voljo vse ali del dodatnih zmogljivosti, naštetih v delu B Priloge VI, če je to tehnično ▌izvedljivo, ter vse ali del dodatnih zmogljivosti, naštetih v delu A Priloge VI.

2. Država članica se lahko odloči, da na delu svojega ozemlja ali na celotnem ozemlju ne bo upoštevala odstavka 1, če po upoštevanju mnenj zainteresiranih strank meni, da je dostop do teh zmogljivosti zadovoljiv.

Člen 108

Prilagoditev prilog

Komisiji se podeli pooblastilo, da sprejme delegirane akte v skladu s členom 109 glede prilagoditev prilog V, VI, VIII, IX, in X, potrebnih za upoštevanje tehnološkega in socialnega razvoja ali sprememb tržnega povpraševanja.

Del IV. KONČNE DOLOČBE

Člen 109

Izvajanje prenosa pooblastila

1. Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov je preneseno na Komisijo pod pogoji, določenimi v tem členu.

2. Pooblastilo iz členov 40, 60, 73, 102 in 108 se Komisiji podeli za nedoločen čas od ... [datum začetka veljavnosti temeljnega zakonodajnega akta ali drug datum, ki ga določita sozakonodajalca].

3. Pooblastilo iz členov 40, 60, 73, 102 in 108 lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. S sklepom o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedenega sklepa. Preklic začne veljati dan po objavi sklepa v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njem določen. Preklic ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4. Pred sprejetjem delegiranega akta se Komisija posvetuje s strokovnjaki, ki jih imenuje vsaka država članica v skladu z načeli iz Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016.

5. Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o njem sočasno uradno obvesti Evropski parlament in Svet.

6. Delegirani akt, sprejet v skladu s členi 40, 60, 73, 102 in 108, začne veljati le, če niti Evropski parlament niti Svet ne nasprotuje delegiranemu aktu v [dveh mesecih] od uradnega obvestila Evropskemu parlamentu in Svetu o tem aktu ali če sta Evropski parlament in Svet pred iztekom tega roka Komisijo obvestila, da ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za [dva meseca].

Člen 110

Odbor

1. Komisiji pomaga odbor („Odbor za komunikacije“), ustanovljen z Direktivo 2002/21/ES. Ta odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2. Za izvedbene ukrepe iz drugega pododstavka člena 45(2), se za odbor šteje Odbor za radijski spekter, ustanovljen v skladu s členom 3(1) Odločbe št. 676/2002/ES.

3. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 4 Uredbe (EU) št. 182/2011. Kadar se mnenje odbora pridobi s pisnim postopkom, se navedeni postopek zaključi brez izida, če v roku za predložitev mnenja tako odloči predsednik odbora ali to zahtevajo člani odbora. V takem primeru predsednik v razumnem času skliče sejo odbora.

4. Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011 ob upoštevanju določb člena 8 Uredbe.

5. Kadar se mnenje odbora pridobi s pisnim postopkom, se navedeni postopek zaključi brez izida, če v roku za predložitev mnenja tako odloči predsednik odbora ali to zahtevajo člani odbora. V takem primeru predsednik v razumnem času skliče sejo odbora.

Člen 111

Izmenjava informacij

1. Komisija predloži Odboru za komunikacije vse ustrezne informacije o rezultatih rednih posvetovanj s predstavniki operaterjev omrežja, izvajalcev storitev, uporabnikov, porabnikov, proizvajalcev in sindikatov ter z državami nečlanicami in mednarodnimi organizacijami.

2. Odbor za komunikacije ob upoštevanju politike Unije o elektronskih komunikacijah pospešuje izmenjavo informacij med državami članicami ter med državami članicami in Komisijo o stanju in razvoju regulativnih dejavnosti v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami.

Člen 112

Objava informacij

1. Države članice poskrbijo, da se najnovejše informacije o uporabi te direktive objavijo v javnosti tako, da je vsem zainteresiranim strankam zagotovljen preprost dostop do njih. Obvestilo o tem objavijo v svojem nacionalnem uradnem listu, iz katerega je razvidno, kako in kje so informacije objavljene. Prvo tako obvestilo se objavi pred datumom uporabe iz drugega pododstavka člena 118(1), potem pa se obvestilo objavi po vsaki spremembi tam navedenih informacij.

2. Države članice pošljejo Komisiji ob objavi vsakega obvestila kopijo tega obvestila. Komisija informacije po potrebi predloži odboru za komunikacije.

3. Države članice zagotovijo, da se vse ustrezne informacije o pravicah, pogojih, postopkih, dajatvah, pristojbinah in odločitvah glede splošnih odobritev, pravic uporabe in pravic do vgradnje naprav objavijo in posodabljajo na ustrezen način, s čimer se vsem zainteresiranim strankam zagotovi preprost dostop do teh informacij.

4. Če se informacije iz odstavka 3 hranijo na različnih državnih ravneh, zlasti informacije glede postopkov in pogojev o pravicah do vgradnje naprav, si nacionalni regulativni organ po najboljših močeh prizadeva, da ob upoštevanju stroškov, ki pri tem nastanejo, izdela uporabnikom prijazen pregled vseh informacij, vključno z informacijami o ustreznih državnih ravneh in odgovornih organih, s čimer bi olajšal predložitev vlog za pridobitev pravic do vgradnje naprav.

5. Države članice zagotovijo, da se določene obveznosti, naložene podjetjem po tej direktivi, objavijo ter da se opredelijo specifični trgi proizvodov/storitev in geografski trgi. Zagotovijo, da se najnovejše informacije, če informacije niso zaupne in zlasti ne zajemajo poslovnih tajnosti, objavijo na način, ki zagotavlja vsem zainteresiranim stranem preprost dostop do njih.

6. Države članice pošljejo Komisiji kopijo vseh objavljenih informacij. Te informacije so nato na voljo v neposredno dostopni obliki pri Komisiji, ki jih po potrebi predloži Odboru za komunikacije.

Člen 113

Priglasitev in spremljanje

1. Nacionalni regulativni organi obvestijo Komisijo najpozneje do datuma začetka uporabe iz drugega pododstavka člena 115(1) in nemudoma v primeru kasnejših sprememb o imenih podjetij, ki so določena za zagotavljanje obveznosti univerzalne storitve po členu 81.

Komisija da te informacije na voljo v preprosto dostopni obliki in jih posreduje Odboru za komunikacije iz člena 111.

2. Nacionalni regulativni organi obvestijo Komisijo o imenih operaterjev, ki jih štejejo za operaterje s pomembno tržno močjo v skladu z nameni te direktive, in o obveznostih, ki so jim naložene po tej direktivi. Komisijo je treba takoj uradno obvestiti o vseh spremembah, ki vplivajo na obveznosti, naložene podjetjem, ali o spremembah pri podjetjih, ki jih zadevajo določbe te direktive.

Člen 114

Pregledovalni postopki

1. Komisija redno pregleduje uporabo te direktive ter o tem prvič poroča Evropskemu parlamentu in Svetu najkasneje pet let po datumu uporabe iz drugega pododstavka člena 115 (1) in nato vsako peto leto.

V teh pregledih zlasti oceni, ali pooblastila za predhodno ukrepanje v skladu s to direktivo zadostujejo, da bi nacionalni regulativni organi lahko zagotovili, da bo lahko ob prisotnosti nekonkurenčnih oligopolnih tržnih struktur in ob sorazmerni uporabi drugih obveznosti v skladu s to direktivo konkurenca v elektronskih komunikacijah še naprej uspevala v korist končnih uporabnikov v smislu kakovosti, izbire in cene ter da se bodo veleprodajni trgi, ki zagotavljajo dostop do infrastruktur za elektronsko komunikacijo, še naprej razvijali in da bodo uspevali, kot je potrebno, da bi zagotovili konkurenčne rezultate za končne uporabnike in zelo visoko zmogljivo povezljivost.

Za ta namen lahko Komisija zahteva od držav članic informacije, ki jih morajo predložiti brez nepotrebnega odlašanja.

Člen 115

Prenos

1. Države članice do [dan/mesec/leto] sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s členi [ …] ter Prilogami […]. Komisiji takoj sporočijo besedilo teh predpisov.

Te predpise uporabljajo od [dan/mesec/leto].

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Vključijo tudi izjavo, da se v obstoječih zakonih in drugih predpisih sklici na direktive, razveljavljene s to direktivo, razlagajo kot sklici na to direktivo. Način sklicevanja in obliko izjave določijo države članice.

2. Države članice Komisiji sporočijo besedilo temeljnih predpisov nacionalne zakonodaje, sprejete na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 116

Razveljavitev

Direktive 2002/19/ES, 2002/20/ES, 2002/21/ES, 2002/22/ES, navedene v delu A priloge XI, so razveljavljene z učinkom od […], brez poseganja v obveznosti držav članic glede rokov za prenos direktiv v nacionalno pravo in datumov uporabe Direktiv, ki so določeni v delu B Priloge XI, Del B.

Člen 5 Sklepa 243/2012/EU se razveljavi z učinkom od […].

Sklicevanja na razveljavljene direktive se štejejo za sklicevanja na to direktivo in se berejo v skladu s korelacijsko tabelo iz Priloge XII.

Člen 117

Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 118

Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju,

Za Evropski parlament  Za Svet

Predsednik  Predsednik

(1)

UL C xx, 2.3.2017, str. xx.

(2)

UL C xx, 2.3.2017, str. xx.

(3)

UL C 77 E, 28.3.2002, str. 1.

(4)

* Spremembe: krepki ležeči tisk označuje novo ali spremenjeno besedilo, simbol ▌pa tiste dele besedila, ki so bili črtani.

(5)

  UL C,, str..

(6)

  UL C,, p..

(7)

  Direktiva 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o dostopu do elektronskih komunikacijskih omrežij in pripadajočih naprav ter o njihovem medomrežnem povezovanju (Direktiva o dostopu) (UL L 108, 24.4.2002, str. 7).

(8)

  Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o odobritvi elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev (Direktiva o odobritvi) (UL L 108, 24.4.2002, str. 21).

(9)

  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2002/21/ES z dne 7. marca 2002 o skupnem regulativnem okviru za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (okvirna direktiva) (UL L 108, 24.4.2002, str. 33).

(10)

  Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami (Direktiva o univerzalnih storitvah) (UL L 108, 24.4.2002, str. 51).

(11)

  Direktiva 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. julija 2002 o obdelavi osebnih podatkov in varstvu zasebnosti na področju elektronskih komunikacij (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah) (UL L 201, 31.7.2002, str. 37).

(12)

  V regulativni okvir Unije za elektronske komunikacije spadajo tudi Uredba (EU) št. 531/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. junija 2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji (UL L 172, 30.6.2012, str. 10), Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji (UL L 310, 26.11.2015, str. 1), Direktiva 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti (UL L 155, 23.5.2014, str. 1) ter številni sklepi sozakonodajalcev in Komisije.

(13)

  Uredba (ES) št. 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in Urada (UL L 337, 18.12.2009, str. 1).

(14)

  Direktiva 2014/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o harmonizaciji zakonodaj držav članic v zvezi z dostopnostjo radijske opreme na trgu in razveljavitvi Direktive 1999/5/ES (UL L 153, 22.5.2014, str. 62).

(15)

Sodba Sodišča z dne 26. aprila 1988 v zadevi Bond van Adverteerders in drugi proti Nizozemski državi (C-352/85, ECLI:EU:C:1988:196)

(16)

  Oba pojma sta opredeljena v Uredbi (EU) 2015/758 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o zahtevah za homologacijo za uvedbo sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112 in spremembi Direktive 2007/46/ES (UL L 123, 19.5.2015, str. 77) in Delegirani uredbi Komisije (EU) št. 305/2013 z dne 26. novembra 2012 o dopolnitvi Direktive 2010/40/EU Evropskega parlamenta in Sveta glede usklajenega zagotavljanja medobratovalne vseevropske storitve eCall (UL L 91, 3.4.2013, str. 1).

(17)

  Kot so opredeljene v Uredbi (EU) 2015/758.

(18)

  UL L 81, 21.3.2012, str. 7.

(19)

  Sodba Sodišča z dne 16. oktobra 2012 v zadevi Evropska komisija proti Republiki Avstriji (C-614/10, EU:C:2012:631).

(20)

  Direktiva 2014/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o ukrepih za znižanje stroškov za postavitev elektronskih komunikacijskih omrežij visokih hitrosti (UL L 155, 23.5.2014).

(21)

  Direktiva 2013/11/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o alternativnem reševanju potrošniških sporov ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 in Direktive 2009/22/ES (Direktiva o alternativnem reševanju potrošniških sporov) (UL L 165, 18.6.2013, str. 63).

(22)

  Direktiva (EU) 2016/1148 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. julija 2016 o ukrepih za visoko skupno raven varnosti omrežij in informacijskih sistemov v Uniji (UL L 194, 19.7.2016, str. 1).

(23)

  Odločba št. 676/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 7. marca 2002 o pravnem okviru za politiko radijskega spektra v Evropski skupnosti (Odločba o radijskem spektru) (UL L 108, 24.4.2002).

(24)

  Priporočilo Sveta 1999/519/ES z dne 12. julija 1999 o omejevanju izpostavljanja javnosti elektromagnetnim poljem (od 0 Hz do 300 GHz), (UL L 199, 30.7.1999, str. 59–70).

(25)

  Direktiva 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu (Direktiva o elektronskem poslovanju) (UL L 178, 17.7.2000, str. 1).

(26)

  Uredba (EU) št. 1025/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o evropski standardizaciji, spremembi direktiv Sveta 89/686/EGS in 93/15/EGS ter direktiv 94/9/ES, 94/25/ES, 95/16/ES, 97/23/ES, 98/34/ES, 2004/22/ES, 2007/23/ES, 2009/23/ES in 2009/105/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Sklepa Sveta 87/95/EGS in Sklepa št. 1673/2006/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 364, 14.11.2012, str. 12).

(27)

  Priporočilo Komisije 2013/466/EU z dne 11. septembra 2013 o doslednih obveznostih nediskriminacije ter metodologijah za izračun stroškov za spodbujanje konkurence in izboljšanje okolja za naložbe v širokopasovne povezave (UL L 251, 21.9.2013, str. 13).

(28)

Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji (UL L 310, 26.11.2015, str. 1)

(29)

Direktiva xxx/YYYY/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne ... o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z zahtevami glede dostopnosti proizvodov in storitev (UL L ..., ..., str. ...)

(30)

  Direktiva 2011/83/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o pravicah potrošnikov, spremembi Direktive Sveta 93/13/EGS in Direktive 1999/44/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive Sveta 85/577/EGS in Direktive 97/7/ES Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 304, 22.11.2011, str. 64).

(31)

  UL L 178, 17.7.2000, str. 1.

(32)

  Uredba (EU) 2015/758 Evropskega parlamenta in Sveta o zahtevah za homologacijo za uvedbo sistema eCall, vgrajenega v vozilo, kot storitev številke 112 in spremembi Direktive 2007/46/ES (UL L 123, 19.5.2015, str. 77).

(33)

Direktiva (EU) 2016/2102 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. oktobra 2016 o dostopnosti spletišč in mobilnih aplikacij organov javnega sektorja (UL L 327, 2.12.2016, str. 1).

(34)

  Direktiva Komisije 2002/77/ES z dne 16. septembra 2002 o konkurenci na trgih za elektronska komunikacijska omrežja in storitve (UL L 249, 17.9.2002, str. 21).

(35)

  Uredba (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (splošna uredba o varstvu podatkov); UL L 119, 4.5.2016, str. 1.

(36)

  UL C 369, 17.12.2011, str. 14.

(37)

  Uredba (ES) št. 1211/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) in Urada.

(38)

BEREC (kakor je bil spremenjen)

(39)

  Uredba (ES) št. xxxx/xxxx Evropskega parlamenta in Sveta z dne [] o ustanovitvi Organa evropskih regulatorjev za elektronske komunikacije (BEREC) (UL L []).

(40)

  Priporočilo Sveta 1999/519/ES z dne 12. julija 1999 o omejevanju izpostavljanja javnosti elektromagnetnim poljem (od 0 Hz do 300 GHz), (UL L 1999, 30.7.1999, str. 59).

(41)

  Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o določitvi ukrepov v zvezi z dostopom do odprtega interneta in spremembi Direktive 2002/22/ES o univerzalni storitvi in pravicah uporabnikov v zvezi z elektronskimi komunikacijskimi omrežji in storitvami ter Uredbe (EU) št. 531/2012 o gostovanju v javnih mobilnih komunikacijskih omrežjih v Uniji, UL L 310, 26.11.2015, str. 1.

(42)

  Direktiva 2013/35/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah v zvezi z izpostavljenostjo delavcev tveganjem, ki nastajajo zaradi fizikalnih dejavnikov (elektromagnetnih sevanj) (20. posebna direktiva v smislu člena 16(1) Direktive 89/391/EGS), in razveljavitvi Direktive 2004/40/ES (UL L 179, 29.6.2013, str. 1).

(43)

  Priporočilo Sveta 1999/519/ES z dne 12. julija 1999 o omejevanju izpostavljanja javnosti elektromagnetnim poljem (od 0 Hz do 300 GHz), (UL L 1999, 30.7.1999, str. 59).

(44)

  Direktiva 2014/53/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o harmonizaciji zakonodaj držav članic v zvezi z dostopnostjo radijske opreme na trgu in razveljavitvi Direktive 1999/5/ES (UL L 153, 22.5.2014, str. 62).

(45)

  UL L 201, 31.7.2002, str. 37.

(46)

Direktiva xxx/YYYY/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne ... o približevanju zakonov in drugih predpisov držav članic v zvezi z zahtevami glede dostopnosti proizvodov in storitev (UL L ..., ..., str. ...).


OBRAZLOŽITEV

To je odločilni trenutek za povečanje priložnosti, ki jih prinašajo naprednejše digitalne tehnologije. Od pregleda v letu 2009 se je trg močno spremenil. Zaradi vse širše uporabe podatkovnih storitev s strani potrošnikov in podjetij so se pojavili novi akterji.

Sodobni pametni avtomobili, mesta, energija, industrija, zdravje, bančništvo, izobraževanje, raziskovanje, javne storitve itd. potrebujejo večjo povezljivost in valovne dolžine, kar pomeni zelo visoko zmogljiva fiksna in mobilna omrežja. Ta okvir je ključen za izgradnjo gigabitne družbe EU na temelju povezljivosti. Vendar pa so potrebne naložbe ocenjene v višini 500–600 milijard EUR, pri čemer mora zasebni sektor zagotoviti 90 % tega zneska. Zato je nujno potreben okvir, ki bo zagotavljal predvidljivost ter nagrajeval tveganja in dolgoročne naložbe. Zato je Komisija s svojim predlogom, ki infrastrukturo postavlja v središče okvira, ubrala pravi pristop.

Naložbe, konkurenca in regulacija morajo skupaj ustvariti pozitivni krog za uvajanje vseprisotnih zelo visoko zmogljivih omrežij in širokopasovne infrastrukture 5G. Zato je potreben celosten razvoj enotnega digitalnega trga, ki bo spodbudil moč gospodarstva s 16,5 bilijona EUR, kar predstavlja 23 % svetovnega BDP, ima 500 milijonov potrošnikov in močan globalno konkurenčni industrijski sektor. To so nujno potrebna sredstva in ekonomija obsega, ki omogočajo celoviti razvoj računalništva v oblaku, velepodatkov, podatkovne znanosti, robotike, umetne inteligence in interneta stvari.

Z zelo visoko zmogljivimi omrežji bo EU popolnoma opremljena, da prevzame vodilno mesto v podatkovnem gospodarstvu, ki je ključna konkurenčna prednost tega stoletja.

To niso pobožne želje, temveč resnična priložnost.

PODROČJE UPORABE IN CILJI

a) Zelo visoko zmogljiva omrežja

Vloga elektronskih komunikacij pri spodbujanju gospodarstva se je izjemno povečala. Podatkovne storitve postajajo ključne za vse uporabnike in nadomeščajo tradicionalne storitve. To pomeni, da mora sektor zadostiti naraščajočemu povpraševanju ter socialno-ekonomskim potrebam za razvoj.

Poročevalka se strinja, da se uvedba in uporaba zelo visoko zmogljivih omrežij, vključno z uvedbo mobilnih omrežij, ki uporabljajo izpopolnjene zračne vmesnike in večjo gostoto, določi za enega splošnih ciljev okvira, ki bo enakovreden sedanjim ciljem glede konkurence, notranjega trga in koristi končnih uporabnikov. Ta cilj v celoti podpira.

Poročevalka predlaga, da se v okviru novega naslova v zakoniku poveča jasnost in okrepi prepoznavnost orodij, ki se posebej nanašajo na zelo visoko zmogljiva omrežja.

Opredelitev zelo visoko zmogljivih omrežij bi bilo treba spremeniti, da bi se povečala tehnološka nevtralnost, pa tudi zaradi prilagajanja na prihodnje razmere, in sicer s poudarkom na dinamični sposobnosti omrežij, da zadostijo naraščajočemu povpraševanju po neomejeni uporabi. To je povezano s parametri delovanja, ki so primerni za izpolnitev ciljev povezljivosti do leta 2025, in s smernicami BEREC-a glede zahtev v zvezi s tem.

b) Elektronske komunikacijske storitve

Povrhnje storitve, kot so govor po IP, sporočila itd., v sedanjem času nadomeščajo tradicionalno govorno telefonijo, sporočila SMS itd.

Ta izjemen razvoj pozitivno vpliva na konkurenco, inovacije in rast. Prinaša pa tudi izzive: veljavna pravila dejansko ne veljajo za nove storitve ali pa se ne uporabljajo dosledno po vsej EU. Zato je treba opredelitve pojasniti na podlagi funkcionalnega pristopa z vidika uporabnika. Opredelitev elektronskih komunikacijskih storitev, ki jo je predlagala Komisija (člen 2(4)), zagotavlja prvi uravnotežen pristop k tej razpravi.

c) Splošna odobritev

Splošna odobritev zagotavlja svobodo za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih omrežij in storitev po vsej EU. Za vse elektronske komunikacijske storitve bi morala obstajati možnost, da izkoristijo to ugodnost in se izognejo tveganju, da bodo morale upoštevati 28 različnih sistemov.

Zato poročevalka predlaga, da se zajamejo vse elektronske komunikacijske storitve, pri čemer je treba upoštevati njihovo raznolikost in inovativnost. Posledično je treba vzpostaviti prag, da se odpravijo nepotrebna bremena za male storitve. Na podlagi koncepta „razsežnost Skupnosti“, prevzetega iz konkurenčnega prava, bi lahko elektronske komunikacijske storitve z omejenim obsegom in prihodki oprostili obveznosti uradnega obveščanja, hkrati pa bi jim omogočili, da po lastni želji izkoristijo splošno odobritev v državah članicah, ki zahtevajo uradno obvestilo ter plačilo minimalne pristojbine.

DOSTOP

a) Splošni pristop

Okvir temelji na treh glavnih ciljih: konkurenca, notranji trgi in interes končnega uporabnika. To so vodilna načela zakonika. Konkurenčni pristop, ki temelji na pomembni tržni moči, je bil uspešen v procesu liberalizacije vse od devetdesetih in mora ostati v središču zakonika. Nacionalni regulativni organi morajo imeti še naprej na voljo celotni nabor sredstev, ki zajemajo vse od obveznosti glede preglednosti pa do funkcionalne ločitve.

Poročevalka kljub temu trdno podpira predlog Komisije, da se trenutni cilji združijo v novi cilj glede povezljivosti zelo visoko zmogljivih omrežij. Posledično je zakonik ključnega pomena pri ustvarjanju predvidljivejšega okolja za naložbe, tudi prek dodatnih ukrepov za premagovanje izzivov pri uvajanju omrežij.

Predhodna regulacija ni sama sebi namen – v skladu z načelom sorazmernosti je treba obveznosti dostopa naložiti le, če je to potrebno za vzpostavitev učinkovite konkurence na maloprodajnih trgih, podobno kot v sedanjem okviru.

Poročevalka podpira tržne rešitve v obliki poslovnih sporazumov, na primer sporazumov o sovlaganju ali dostopu, kadar pozitivno vplivajo na konkurenco.

b) Lestvica sredstev

V skladu z načelom sorazmernosti in Listino, ki varuje pravico do lastnine in gospodarske pobude, je treba obveznosti omejiti na to, kar je nujno potrebno za odpravo težavo. Nacionalni regulativni organ mora na vsaki stopnji ocene, preden naloži dodatno, bolj obremenjujoče sredstvo, preveriti, ali je to sredstvo potrebno za učinkovito konkurenco na maloprodajnem trgu, pri tem pa upoštevati vse ustrezne vidike.

c) Pregled trga

Predlog spreminja sedanji postopek tržne analize, med drugim ga podaljšuje s 3 na 5 let. Dodatna leta ne morejo zagotoviti večje regulativne stabilnosti za naložbe z zelo dolgimi povračilnimi dobami, lahko pa se zgodi, da bo regulacija veljala predolgo in negativno vplivala na naložbe.

Zato poročevalka meni, da je 5-letni cikel za izvajanje pregledov na zelo dinamičnih trgih predolgo obdobje, in predlaga, da morajo nacionalni regulativni organi celoviti pregled teh trgov izvesti v krajšem časovnem okviru.

Poleg tega je treba poleg elementa prožnosti, ki nacionalnim regulativnim organom omogoča uvedbo pregleda po uradni dolžnosti glede na razvoj trga, uvesti tudi ustrezno obveznost za nacionalne regulativne organe, da opravijo ponovno oceno na zahtevo operaterja.

Da bi preprečili negotovost in nepotrebno trajanje obveznosti zaradi zamud pri izvajanju tržnega pregleda, vse predhodne obveznosti prenehajo, če pregled trga ni opravljen v določenem roku. Zaradi hitrejšega in enotnega učinka zakonika po vsej Uniji morajo vsi nacionalni regulativni organi takoj po datumu prenosa obravnavati obstoječe obveznosti glede na ta novi pravni okvir.

d) Geografske raziskave

Geografske raziskave omrežij so pomemben instrument, ki ga lahko nacionalni regulativni organi že uporabljajo. Zahteva, da operaterji predložijo napoved svojih naložb, ki predvideva možnost kaznovanja, je nesorazmeren ukrep, ki kaže na popolno nepoznavanje tržno usmerjenega odločanja o naložbah. Poročevalka predlaga, da se te določbe črtajo.

e) Simetrične obveznosti

Širjenje simetrične obveznosti v določenih okoliščinah zaradi lažjega uvajanja alternativnega omrežja na redko poseljenih območjih, kjer je konkurenca na področju infrastrukture malo verjetna, je koristna določba, ki jo poročevalka podpira. Simetričnih obveznosti pa ni dovoljeno uporabljati, če bi to ogrozilo sposobnost za uvedbo prvotnega omrežja.

f) Cene zaključevanja klicev

Da bi preprečili neupravičene stroške in razdrobljene nacionalne pristope, zaradi česar bi imel klic med istima točkama različne cene samo zaradi kraja zaključevanja klica, bi morala Komisija v okviru poenostavljenega mehanizma določiti najvišje cene za zaključevanje klicev v fiksnih in mobilnih omrežjih, pri tem pa upoštevati najvišje cene v državah članicah.

g) Dvostopenjski sistem

Uvedba dvostopenjskega sistema za sredstva je povsem smiselna. Komisija ima sedaj pravico veta na opredelitev trga in oceno pomembne tržne moči s strani nacionalnih regulativnih organov, oboje pa temelji na uporabi evropskega konkurenčnega prava in gospodarskih načel, tako kot ta okvir na splošno. Končni cilj je odpraviti predhodno regulacijo po vzpostavitvi konkurence, da bodo trg urejali le predpisi s področja konkurenčnega prava. Potem bo imela Komisija polna pooblastila tudi glede sredstev.

SPEKTER

a) Splošni pristop

Spekter je ključni vir za zagotavljanje elektronskih komunikacij, ki jih uporablja vse večje število akterjev. V prihodnosti bo povpraševanje močno naraslo. Povezljivost za mobilna omrežja pete generacije bo zahtevala do 56 GHz dodatnega spektra, zato je treba spekter pravočasno sprostiti in zagotoviti ciljne izboljšave pri njegovem upravljanju.

Poročevalka torej podpira predloge za zagotavljanje napredne povezljivosti prek pravočasne sprostitve spektra, poenostavljenih regulativnih ukrepov, večje doslednosti in predvidljivosti pri dodelitvi ter večje odzivnosti na izzive v zvezi z upravljanjem spektra.

b) Varnost naložb

Poročevalka predlaga 30-letno minimalno trajanje pravic, ki zagotavlja povračilo naložbe in predvidljivost, potrebno za spodbujanje hitrejšega uvajanja naprednih omrežij. Da bi preprečili tveganje špekulacij, daljše trajanje spremljajo strožje zahteve in sredstva, ki na podlagi mehanizma „uporabi ali izgubi“ zagotavljajo, da se spekter dejansko in učinkovito uporablja.

Poročevalka kot dodatno jamstvo za optimalno uporabo in varnost naložb predlaga spremembe, ki zagotavljajo, da se pogoji za individualne pravice spremenijo le na podlagi sporazuma, odpravljajo nepotrebne obveznosti souporabe, krepijo trgovanje s spektrom in zagotavljajo, da pristojbine in pridržane cene temeljijo na ustrezni oceni tržnih okoliščin. Da bi zagotovili konkurenčnost na področju spektra in se izognili neusklajenim pristopom, je treba tudi v tem primeru upoštevati smernice za tržno analizo in ocenjevanje pomembne tržne moči.

c) Dostop do javnih zgradb

Poročevalka predlaga, da se doda obveznost dostopa za uvedbo malih celic, ki dopolnjuje direktivo o zmanjšanju širokopasovnih povezav, da se bodo javne zgradbe, ki omogočajo socialno-ekonomski razvoj in jih plačujejo davkoplačevalci, lahko uporabljale za zelo visoko zmogljiva omrežja.

d) SKUPINA ZA POLITIKO RADIOFREKVENČNEGA SPEKTRA

Poročevalka krepi vlogo skupine radiofrekvenčnega spektra, da bi se sodelovanje med državami članicami pri upravljanju spektra razširilo tudi na splošno, ne le v zvezi z odpravljanjem škodljivih motenj. Zaradi njene okrepljene vloge je treba skupino za politiko radiofrekvenčnega spektra vzpostaviti v zakoniku ter obravnavati vprašanje sekretariata (ki ga trenutno zagotavlja Komisija).

PRILOGE

k

predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta

o Evropskem zakoniku o elektronskih komunikacijah

PRILOGA I

SEZNAM POGOJEV, KI SO LAHKO VEZANI NA SPLOŠNE ODOBRITVE, PRAVICE DO UPORABE RADIOFREKVENČNEGA SPEKTRA IN PRAVICE DO UPORABE ŠTEVILK

Pogoji, našteti v tej prilogi, sestavljajo seznam vseh možnih pogojev, ki so lahko vezani na splošne odobritve za elektronska komunikacijska omrežja in storitve ▌, (Del A), elektronska komunikacijska omrežja (Del B), elektronske komunikacijske storitve ▌, (Del C), pravice do uporabe radijskih frekvenc (Del D) in pravice do uporabe številk (Del E).

A. Splošni pogoji, ki so lahko vezani na splošno odobritev

1. Upravne pristojbine v skladu s členom 16 te direktive.

2. Varstvo osebnih podatkov in zasebnosti, značilno za področje elektronskih komunikacij, v skladu z Direktivo 2002/58/ES Evropskega parlamenta in Sveta (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah)(1).

3. Informacije, ki jih je treba zagotoviti po priglasitvenem postopku v skladu s členom 12 te direktive in za druge namene, ki so navedeni v členu 21 te direktive.

4. Omogočanje zakonitega prestrezanja s strani pristojnih državnih organov v skladu z Direktivo 2002/58/ES in Direktivo 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov v zvezi z obdelavo osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov(2).

5. Pogoji za uporabo komunikacij javnih organov, namenjenih splošni javnosti, za opozarjanje javnosti pred neposredno nevarnostjo in za zmanjševanje posledic večjih katastrof.

6. Pogoji za uporabo v času večjih nesreč ali nacionalnih nujnih primerov za zagotovitev komunikacij med službami za pomoč v sili in organi.

7. Obveznosti dostopa, razen tistih, ki so predvidene v členu 13(2) te direktive in veljajo za ponudnike elektronskih komunikacijskih omrežij ali storitev.

8. Ukrepi, načrtovani za zagotovitev skladnosti s standardi in/ali specifikacijami iz člena 39.

9. Obveznosti ponudnikov javnih komunikacijskih omrežij, ki zagotavljajo javnosti dostopne komunikacijske storitve, glede preglednosti, da bi zagotovili povezljivost med koncema v skladu s cilji in načeli iz člena 3, in kjer je to potrebno in sorazmerno, dostop nacionalnih regulativnih organov do takšnih informacij, ki so potrebne za preveritev točnosti takšnega razkritja.

B. Posebni pogoji, ki so lahko vezani na splošno odobritev za elektronska komunikacijska omrežja

1. Medsebojno povezovanje omrežij v skladu s to direktivo.

2. Obveznosti „prenosa“ v skladu s to direktivo.

3. Ukrepi za varovanje javnega zdravja pred elektromagnetnimi polji, ki jih povzročajo elektronska komunikacijska omrežja, v skladu s pravom Unije ob upoštevanju Priporočila Sveta št. 1999/519/ES.

4. Ohranitev integritete javnih komunikacijskih omrežij v skladu s to direktivo, vključno s pogoji za preprečevanje elektromagnetnega motenja med elektronskimi komunikacijskimi omrežji in/ali storitvami v skladu z Direktivo Sveta 89/336/EGS z dne 3. maja 1989 o približevanju zakonov držav članic v zvezi z elektromagnetno združljivostjo(3).

5. Varnost javnih omrežij pred nedovoljenim dostopom v skladu z Direktivo 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah).

6. Pogoji za uporabo radiofrekvenčnega spektra v skladu s členom 7 Direktive 2014/53/EU, če za uporabo ni treba pridobiti individualnih pravic do uporabe v skladu s členom 46(1) in členom 48 te direktive.

C. Posebni pogoji, ki so lahko vezani na splošno odobritev za zagotavljanje elektronskih komunikacijskih storitev ▌

1. Interoperabilnost storitev v skladu s to direktivo.

2. Dostopnost končnih uporabnikov do številk iz nacionalnega načrta oštevilčenja, številk iz univerzalne mednarodne brezplačne telefonske številke (UIFN), in kadar je to tehnično in ekonomsko izvedljivo, načrtov oštevilčenja drugih držav članic, ter pogoji v skladu s to direktivo.

3. Predpisi o varstvu potrošnikov, značilni za področje elektronskih komunikacij.

4. Omejitve v zvezi s prenosom nezakonitih vsebin v skladu z Direktivo 2000/31/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2000 o nekaterih pravnih vidikih storitev informacijske družbe, zlasti elektronskega poslovanja na notranjem trgu(4), in omejitve v zvezi s prenosom škodljivih vsebin v skladu z Direktivo 2010/13/EU Evropskega parlamenta in Sveta(5).

D. Pogoji, ki so lahko vezani na pravice do uporabe radiofrekvenčnega spektra

1. Obveznost zagotavljanja storitve ali uporabe vrste tehnologije znotraj omejitev člena 49 te direktive, vključno z zahtevami glede pokritosti in kakovosti storitve, če je to primerno.

2. Dejanska in učinkovita uporaba spektra v skladu s to direktivo.

3. Tehnični in operativni pogoji, ki so potrebni za preprečevanje škodljivega motenja in za varovanje javnega zdravja pred elektromagnetnimi polji ob kar največjem upoštevanju Priporočila Sveta št. 1999/519/EC(6), kadar se taki pogoji razlikujejo od tistih, ki so vključeni v splošno odobritev.

4. Trajanje in pogoji v skladu s členom 49 te direktive ▌.

5. Prenos ali zakup pravic na pobudo imetnika pravice in pogoji za tak prenos v skladu s to direktivo.

6. Pristojbine za uporabo v skladu s členom 42 te direktive.

7. Vse zaveze, ki jih je prevzelo podjetje, ki pridobiva pravico do uporabe, v okviru odobritve ali podaljšanja odobritve pred podelitvijo odobritve, ali če je to ustrezno, povabilom k predložitvi vlog za pridobitev pravic do uporabe.

8. Obveznosti za združevanje ali souporabo radiofrekvenčnega spektra ali za omogočanje dostopa do radiofrekvenčnega spektra drugim uporabnikom v posebnih regijah ali na nacionalni ravni.

9. Obveznosti po ustreznih mednarodnih sporazumih v zvezi z uporabo frekvenc.

10. Obveznosti, značilne za poskusno uporabo radijskih frekvenc.

E. Pogoji, ki so lahko vezani na pravice uporabe številk

1. Določitev storitve, za katero se uporabi številka, vključno z vsemi zahtevami, povezanimi z zagotavljanjem te storitve, ter – v izogib dvomom – tarifnimi načeli in najvišjimi cenami, ki lahko veljajo v posebnem številčnem območju, da bi zagotovili varstvo potrošnikov v skladu s členom 3(2)(d) te direktive.

2. Dejanska in učinkovita uporaba številk v skladu s to direktivo.

3. Zahteve o prenosljivosti številk v skladu s to direktivo.

4. Obveznost zagotavljanja informacij o končnih uporabnikih v javnih imenikih za namene člena 104 te direktive.

5. Najdaljši čas trajanja v skladu s členom 46 te direktive, ob upoštevanju vseh sprememb državnega načrta številčenja.

6. Prenos pravic na pobudo imetnika pravice in pogoji za tak prenos v skladu s to direktivo.

7. Pristojbine za uporabo v skladu s členom 42 te direktive.

8. Vse zaveze?, ki jih je prevzelo podjetje, ki pridobiva pravice do uporabe, v konkurenčnem ali primerjalnem izbiralnem postopku.

9. Obveznosti po ustreznih mednarodnih sporazumih v zvezi z uporabo številk.

10. Obveznosti v zvezi z ekstrateritorialno uporabo številk v Uniji za zagotovitev skladnosti z varstvom potrošnikov in drugimi predpisi držav članic glede številk, ki niso deželne kode.

PRILOGA II

POGOJI ZA DOSTOP DO DIGITALNIH TELEVIZIJSKIH IN RADIJSKIH STORITEV, KI SE ODDAJAJO GLEDALCEM IN POSLUŠALCEM V UNIJI

Del I: Pogoji za sisteme s pogojnim dostopom, ki jih je treba uporabljati v skladu s členom 60(1)

Države članice morajo v skladu s členom 60 zagotoviti, da v zvezi s pogojnim dostopom do digitalnih televizijskih in radijskih storitev, ki se oddajajo gledalcem in poslušalcem v Uniji, ne glede na način prenosa veljajo naslednji pogoji:

  (a) vsi operaterji storitev s pogojnim dostopom, ki zagotavljajo storitve dostopa do digitalnih televizijskih in radijskih storitev in od čigar dostopovnih storitev so odvisne radiodifuzijske hiše, da dosežejo katerokoli skupino potencialnih gledalcev ali poslušalcev, morajo ne glede na način prenosa:

–  ponuditi vsem radiodifuzijskim hišam na pravični, primerni in nediskriminatorni podlagi, združljivi s konkurenčnim pravom Unije, tehnične storitve, ki omogočajo, da gledalci ali poslušalci, ki razpolagajo z dekodirniki, ki jih upravljajo ponudniki storitev, sprejemajo storitve radiodifuzijskih hiš, ki se prenašajo digitalno, in ravnati v skladu s konkurenčnim pravom Unije,

–  voditi ločene finančne račune za svojo dejavnost kot ponudniki pogojnega dostopa.

  (b) pri podeljevanju licenc proizvajalcem porabniške opreme morajo imetniki pravic industrijske lastnine za izdelke in sisteme s pogojnim dostopom zagotoviti, da podeljevanje poteka pod pravičnimi, primernimi in nediskriminatornimi pogoji. Ob upoštevanju tehničnih in komercialnih dejavnikov ne smejo imetniki pravic pri podeljevanju licenc upoštevati pogojev, ki prepovedujejo, odvračajo od tega ali preprečujejo, da bi se v isti izdelek vgradil(-i):

–  skupni vmesnik, ki omogoča povezavo s številnimi drugimi dostopovnimi sistemi, ali

–  elementi, ki so značilni za drugi dostopovni sistem, če imetnik licence ravna v skladu z ustreznimi in sprejemljivimi pogoji, s čimer zase zagotovi varnost transakcij operaterjev sistema s pogojnim dostopom.

Del II: Druge zmogljivosti, pri katerih se lahko pogoji uporabljajo po členu 59(1)(d)

  (a) Dostop do vmesnikov aplikacijskih programov (API);

  (b) Dostop do elektronskih programskih vodnikov (EPV).  

(c) Dostop do povezanih dopolnilnih storitev, t. j. storitev dostopa za zagotovitev ustreznega dostopa končnim uporabnikom invalidom in podatkov, ki podpirajo storitve povezane televizije in elektronskih programskih vodnikov.

PRILOGA III

Merila za določitev veleprodajnih cen zaključevanja klicev

Merila in parametri za določitev cen veleprodajnega zaključevanja klicev na trgih fiksne in mobilne telefonije iz člena 73(4):

(c)  ustrezni prirastni stroški veleprodajne storitve zaključevanja govorih klicev se določijo kot razlika med skupnimi dolgoročnimi stroški operaterja, ko izvaja vse svoje storitve, in skupnimi dolgoročnimi stroški istega operaterja, ko tretjim stranem ne zagotavlja veleprodajne storitve zaključevanja govornih klicev;

(d)  ustrezni prirasti zaključevanja klicev je treba dodeliti le tiste stroške, ki so odvisni od prometa in bi se jim lahko izognili, če se ne bi zagotavljala veleprodajna storitev zaključevanja govornih klicev;

(e)  stroški, ki se nanašajo na dodatno zmogljivost omrežja, so vključeni le, če nastanejo zaradi potrebe po povečanju zmogljivosti, ki je potrebna za izvajanje dodatnega prometa veleprodajnega zaključevanja govornih klicev;

(f)  pristojbine radiofrekvenčnega spektra so izključene iz prirasti zaključevanja klicev v mobilnih omrežjih;

(g)  vključijo se le tisti veleprodajni stroški iz prodaje, ki nastanejo neposredno pri zagotavljanju veleprodajne storitve zaključevanja govornih klicev tretjim stranem;

(h)  za vse omrežne operaterje fiksne telefonije ne glede na njihovo velikost velja, da zagotavljajo storitve zaključevanja govornih klicev po enakih stroških na enoto kot učinkoviti operater;

(i)  za omrežne operaterje mobilne telefonije se za najmanjši učinkoviti obseg določi tržni delež, ki ni manjši od 20 %;

(j)  ustrezen pristop za amortizacijo sredstev je ekonomska amortizacija ter

(k)  tehnološka izbira modeliranih omrežij je usmerjena v prihodnost in temelji na jedrnem omrežju IP ob upoštevanju različnih tehnologij, za katere je verjetno, da se bodo uporabljale v obdobju veljavnosti najvišje cene. V primeru omrežij fiksne telefonije za klice velja, da so izključno paketno komutirani.

PRILOGA IV

MERILA ZA OCENJEVANJE PONUDB O SOVLAGANJU

Nacionalni regulativni organ pri ocenjevanju ponudbe o sovlaganju v skladu s členom 74(1)▌ preveri, ali so bila izpolnjena naslednja merila:

(l)  ▌Sovlaganje je odprto za vsa podjetja v življenjski dobi omrežja, zgrajenega na podlagi ponudbe o sovlaganju na nediskriminatorni podlagi. Operater s pomembno tržno močjo lahko določi primerne pogoje glede finančne zmogljivosti podjetja, tako da morajo morebitni sovlagatelji na primer dokazati, da so sposobni zagotavljati obročno odplačevanje, na podlagi katerega je načrtovana uvedba, sprejeti strateški načrt, na podlagi katerega so pripravljeni načrti srednjeročne uvedbe itd.

(m)  ▌Sovlaganje je pregledno:

–  pogoji morajo biti na voljo in enostavno prepoznavni na spletišču operaterja s pomembno tržno močjo;

–  popolni podrobni pogoji morajo biti takoj na voljo vsem morebitnim ponudnikom, ki so izrazili zanimanje, vključno s pravno obliko sporazuma o sovlaganju in po potrebi vodji mandata pravil za upravljanje instrumenta sovlaganja, ter

–  proces mora biti tako kot časovni načrt za vzpostavitev in razvoj projekta sovlaganja določen vnaprej ter vsem morebitnim sovlagateljem jasno pisno razložen, vsi pomembni mejniki pa se morajo jasno sporočiti vsem podjetjem brez kakršne koli diskriminacije.

(n)  ▌Sovlaganje vključuje pogoje za morebitne sovlagatelje, ki dajejo prednost dolgoročni vdržni konkurenci, zlasti:

–  Vsem podjetjem je treba ponuditi pravične, primerne in nediskriminatorne pogoje za sodelovanje pri sporazumu o sovlaganju glede na čas njihove pridružitve, vključno glede finančnega nadomestila, ki se zahteva za pridobitev posebnih pravic, glede zaščite, ki se s temi pravicami dodeli sovlagateljem tako v fazi izgradnje kot v fazi izkoriščanja, npr. z dodelitvijo neodtujljivih pravic do uporabe za pričakovano življenjsko obdobje sofinanciranega omrežja, in glede pogojev za pridružitev in morebitno prekinitev sporazuma o sovlaganju. Nediskriminatorni pogoji v tem kontekstu ne pomenijo, da je treba vsem morebitnim sovlagateljem ponuditi popolnoma enake pogoje, vključno s finančnimi, temveč da morajo biti vse različice ponujenih pogojev utemeljene na podlagi enakih objektivnih, preglednih, nediskriminatornih in predvidljivih meril, npr. števila vodov za končne uporabnike, za katere se daje obveza.

–  Omogočati mora prožnost glede vrednosti in časovnega razporeda obveze, ki jo zagotovi posamezni sovlagatelj, npr. z dogovorjenim in potencialno vse večjim odstotkom skupnega števila vodov za končne uporabnike na določenem območju, za katerega se sovlagatelji lahko postopoma obvežejo in ki se določi na stopnji, ki manjšim sovlagateljem omogoča, da postopoma povečajo svoje sodelovanje ob zagotavljanju ustreznih ravni začetne obveze. Določitev finančnega nadomestila, ki ga zagotovi posamezni sovlagatelj, mora odražati dejstvo, da zgodnji vlagatelji sprejmejo večja tveganja in vložijo kapital prej.

–  Premija, ki se sčasoma povečuje, mora veljati za upravičeno za obveze, ki se sprejmejo v poznejših fazah, in za nove sovlagatelje, ki se pridružijo sovlaganju po začetku projekta, da se upoštevajo manjša tveganja in preprečijo spodbude za zadrževanje kapitala v zgodnjih fazah.

–  Sporazum o sovlaganju mora sovlagateljem omogočati, da pridobljene pravice dodelijo drugim sovlagateljem ali tretjim stranem, ki so se pripravljene pridružiti sporazumu o sovlaganju, če prevzemno podjetje izpolni vse izvirne obveznosti prenosnika na podlagi sporazuma o sovlaganju.

–  Sovlagatelji morajo drug drugemu odobriti vzajemne pravice o pravičnih in primernih pogojih za dostop do sofinancirane infrastrukture za namene zagotavljanja storitev v spodnjem delu prodajne verige, vključno s končnimi uporabniki, v skladu s preglednimi pogoji, ki morajo biti pregledni v ponudbi o sovlaganju in poznejšem sporazumu, zlasti kadar so sovlagatelji posamezno in ločeno odgovorni za uvedbo posebnih delov omrežja. V primeru oblikovanja instrumenta sovlaganja mora ta zagotavljati neposredni ali posredni dostop do omrežja za vse sovlagatelje na podlagi enakovrednosti vložkov ter pravičnih in primernih pogojev, vključno s finančnimi pogoji, ki odražajo različne ravni tveganja, ki jih sprejmejo posamezni sovlagatelji.

(o)  ▌Sovlaganje zagotavlja trajnostno naložbo, za katero je verjetno, da bo izpolnjevala prihodnje potrebe, z uvajanjem novih omrežnih elementov, ki znatno prispevajo k uvedbi zelo visoko zmogljivih omrežij.

PRILOGA V

SEZNAM STORITEV, KI JIH ▌STORITEV DOSTOPA DO INTERNETA V SKLADU S ČLENOM 79(2) LAHKO PODPIRA

(2)  Elektronska pošta,

(3)  iskalniki, ki omogočajo iskanje vseh vrst informacij,

(4)  spletna orodja za osnovno usposabljanje in izobraževanje,

(5)  spletni časopisi/novice,

(6)  nakup/naročilo blaga ali storitev prek spleta,

(7)  iskanje zaposlitve in orodja za iskanje zaposlitve,

(8)  poklicno mreženje,

(9)  internetno bančništvo,

(10)  uporaba storitev e-uprave,

(11)  družbeni mediji in takojšnje sporočanje,

(12)  klici in video klici (standardna kakovost).

PRILOGA VI

OPIS ZMOGLJIVOSTI IN STORITEV IZ ČLENA 83 (NADZOR IZDATKOV), ČLENA 107 (DODATNE ZMOGLJIVOSTI) IN ČLENA 99 ( ZAMENJAVA PONUDNIKA IN PRENOSLJIVOST ŠTEVILK )

Del A: Zmogljivosti in storitve iz člena 83

(a) Razčlenjeno obračunavanje

Države članice morajo zagotoviti, da smejo nacionalni regulativni organi, ob upoštevanju zahtev ustrezne zakonodaje o varstvu osebnih podatkov in varovanju zasebnosti, določiti osnovno raven razčlenjenih računov, ki jih morajo podjetja zagotoviti končnim uporabnikom brezplačno zato, da:

  (i) omogočijo preverjanje in nadzorovanje stroškov, ki nastanejo pri uporabi javnega komunikacijskega omrežja na fiksni lokaciji in/ali govornih komunikacijskih storitev ali v primeru člena 107 medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke ter

  (ii) ustrezno spremljajo svojo porabo in izdatke ter imajo tako svoje račune pod primernim nadzorom.

Končnim uporabnikom se lahko za razumno ceno ali brezplačno ponudijo dodatne podrobnosti, če je to primerno.

Na razčlenjenih računih morajo biti izrecno navedeni identiteta dobavitelja ter vrsta in trajanje storitev, ki jih ponudniki premijskih številk zaračunajo končnemu uporabniku.

Klici, ki so brezplačni za kličočega končnega uporabnika, vključno s klici na številko telefona za pomoč uporabnikom, se ne navajajo v razčlenjenem obračunu kličočega končnega uporabnika, lahko pa se dajo na voljo z drugimi sredstvi, kot so spletni vmesniki.

Nacionalni regulativni organi lahko od operaterjev zahtevajo, da prikaz identitete kličočega zagotovijo brezplačno.

(b) Brezplačna selektivna zapora za izhodne klice, kratka sporočila premium SMS, večpredstavnostna sporočila MMS ali druge podobne aplikacije, kjer je to tehnično izvedljivo

Zmogljivost, pri kateri lahko končni uporabnik od podjetja, ki zagotavlja govorne komunikacijske storitve ali v primeru člena 107 medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, zahteva brezplačno zaporo določene vrste odhodnih klicev, kratkih sporočil premium SMS, večpredstavnostnih sporočil MMS ali drugih podobnih aplikacij ali določenih vrst številk.

(c) Sistemi predplačila

Države članice morajo zagotoviti, da lahko nacionalni regulativni organi zahtevajo od podjetij, da ponudijo potrošnikom načine za plačevanje dostopa do javnega komunikacijskega omrežja in uporabe govornih komunikacijskih storitev ali v primeru člena 107 medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke pod pogoji predplačila.

(d) Obročno odplačevanje priključnine

Države članice morajo zagotoviti, da lahko nacionalni regulativni organi zahtevajo od podjetij, da omogočijo potrošnikom odplačevanje priključitve na javno komunikacijsko omrežje na obroke, razporejene na daljše časovno obdobje.

(e) Neplačevanje računov

Države članice odobrijo in objavijo posebne, sorazmerne ukrepe, ki niso diskriminatorni, za kritje neplačil izdanih računov podjetij. S temi ukrepi je treba zagotoviti, da je končni uporabnik ustrezno in vnaprej obveščen o vsaki posledični prekinitvi storitve ali odklopu. Razen v primeru goljufije, stalnih zamud pri plačilu ali stalnega neplačevanja je treba s temi ukrepi zagotoviti, kolikor je to tehnično izvedljivo, da je vsaka prekinitev storitve omejena na zadevno storitev. Odklop z omrežja zaradi neplačevanja računov naj se opravi šele po ustreznem opozorilu končnega uporabnika. Države članice lahko pred popolnim odklopom odobrijo obdobje z omejenimi storitvami, v katerem so dovoljeni samo klici, ki končnemu uporabniku ne povzročajo stroškov (na primer klici na „112“).

(f) Nasvet glede tarif

Zmogljivost, prek katere lahko končni uporabniki od podjetja zahtevajo, da jim posreduje informacije o morebitnih alternativnih nizkocenovnih tarifah, če so na voljo.

(g) Nadzor stroškov

Zmogljivost, prek katere podjetja nudijo druge načine, če nacionalni regulativni organi menijo, da so ustrezni, za nadzor stroškov za govorne komunikacijske storitve ali v primeru člena 107 medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke, vključno z brezplačnimi opozorili potrošnikom v primeru nenavadnih in prekomernih vzorcev porabe.

Del B: Zmogljivosti iz člena 107

Prikaz identitete kličočega

Klicanemu se prikaže številka kličočega še pred prevzemom klica.

Ta zmogljivost naj se zagotovi v skladu z ustrezno zakonodajo o varstvu osebnih podatkov in varovanju zasebnosti, zlasti v skladu z Direktivo 2002/58/ES (Direktiva o zasebnosti in elektronskih komunikacijah).

Operaterji naj, če je to tehnično izvedljivo, zagotovijo podatke in signale, s čimer bi omogočili identificiranje kličočega in tonsko izbiranje čez meje držav članic.

Del C: Izvajanje določb o prenosljivosti številk iz člena 99

Zahteva, da lahko vsi končni uporabniki s številkami iz nacionalnih načrtov oštevilčenja, ki tako zahtevajo, ohranijo svojo(-e) številko(-e) neodvisno od podjetja, ki storitev izvaja, se uporablja:

  (a) pri geografskih številkah na določeni lokaciji ter

  (b) pri negeografskih številkah na vsaki lokaciji.

Ta del se ne uporablja za prenos številk med omrežji, ki zagotavljajo storitve na fiksni lokaciji, in mobilnimi omrežji.

PRILOGA VII

IZRAČUN MOREBITNIH NETO STROŠKOV ZA OBVEZNOSTI ZAGOTAVLJANJA UNIVERZALNE STORITVE IN VZPOSTAVITEV MEHANIZMA ZA POVRAČILO ALI DELITEV STROŠKOV V SKLADU S ČLENOMA 84 IN 85

DEL A: IZRAČUN NETO STROŠKOV

Obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve so tiste obveznosti, ki jih država članica naloži podjetju in zadevajo zagotavljanje univerzalne storitve iz členov 79, 81 in 82.

Nacionalni regulativni organi morajo preučiti vsa sredstva za zagotovitev ustreznih spodbud za podjetja (določenih ali nedoločenih), da bi zagotovili stroškovno učinkovitost obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Pri izračunavanju je treba neto stroške obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve izračunati kot razliko med neto stroški podjetja za obratovanje z obveznostmi zagotavljanja univerzalne storitve in neto stroški za obratovanje brez obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Ustrezno je treba upoštevati pravilno ocenitev stroškov, ki bi se jim vsako podjetje izognilo, če ne bi bilo obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve. Pri izračunu neto stroškov naj se ocenijo koristi za operaterja univerzalne storitve, vključno z nematerialnimi koristmi.

Izračun mora temeljiti na stroških, ki se lahko pripišejo:

  (i) elementom določenih storitev, ki se lahko zagotavljajo le z izgubo ali pod takšnimi stroškovnimi pogoji, ki ne ustrezajo običajnim komercialnim standardom.

  V to kategorijo so lahko vključeni elementi storitev, kot so dostop do telefonskih služb za pomoč v sili, zagotavljanje določenih javnih plačilnih telefonov in nekaterih storitev ali opreme za invalidne osebe, itd.;

  (ii) posebnim končnim uporabnikom ali skupinam končnih uporabnikov, za katere se lahko ob upoštevanju stroškov zagotavljanja posebnega omrežja in posebne storitve, ustvarjenega prihodka in geografske porazdelitve cen, ki jo določi država članica, storitve zagotavljajo le z izgubo ali pod takšnimi stroškovnimi pogoji, ki ne štejejo med običajne komercialne standarde.

  V to kategorijo so vključeni tisti končni uporabniki ali skupine končnih uporabnikov, ki jih komercialni operater brez obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve ne bi oskrboval.

Neto stroške posebnih vidikov obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve je treba izračunati ločeno, da se prepreči dvojno štetje vseh neposrednih ali posrednih koristi in stroškov. Celotne neto stroške obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve je treba za vsako podjetje izračunati kot vsoto neto stroškov, ki izhajajo iz posebnih komponent obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, pri čemer se upoštevajo vse nematerialne koristi. Nacionalni regulativni organ je odgovoren za preverjanje neto stroškov.

DEL B: POVRAČILO MOREBITNIH NETO STROŠKOV IZ OBVEZNOSTI UNIVERZALNE STORITVE

Za povračilo ali financiranje vseh neto stroškov iz obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve se zahteva, da določena podjetja z obveznostmi zagotavljanja univerzalne storitve prejmejo nadomestilo za storitve, ki jih opravljajo pod nekomercialnimi pogoji. Ker tako nadomestilo vključuje finančne prenose, morajo države članice zagotoviti, da se ti prenosi izvajajo objektivno, transparentno, nediskriminatorno in sorazmerno. To pomeni, da prenosi povzročajo minimalno izkrivljanje konkurence in tržnega povpraševanja.

V skladu s členom 85(3) je treba pri mehanizmu delitve, ki temelji na skladu, uporabiti pregledno in nevtralno sredstvo za zbiranje prispevkov, ki preprečuje nevarnost dvojnega obračunavanja prispevkov, tako za vložke in tudi izložke podjetij.

Neodvisni organ, ki upravlja sklad, mora biti odgovoren za zbiranje prispevkov podjetij, ki v državi članici štejejo med podjetja, ki so dolžna prispevati svoj delež k neto stroškom obveznosti zagotavljanja univerzalne storitve, in mora nadzorovati prenos zapadlih vsot in/ali administrativnih plačil podjetjem, ki so upravičena do prejema plačil iz sklada.

PRILOGA VIII

INFORMACIJE, KI JIH JE TREBA OBJAVITI V SKLADU S ČLENOM 96

(PREGLEDNOST IN OBJAVA INFORMACIJ)

Nacionalni regulativni organ mora zagotoviti objavo informacij iz te priloge v skladu s členom 96. Nacionalni regulativni organ mora odločiti, katere informacije so ustrezne, da jih objavijo ponudniki storitev dostopa do interneta in ponudniki javno dostopnih medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke, in katere informacije mora objaviti sam, da lahko vsi končni uporabniki izbirajo na podlagi prejetih informacij. Če se zdi primerno, lahko nacionalni regulativni organi spodbujajo samoregulativne ali koregulativne ukrepe, preden naložijo kakršno koli obveznost.

Kontaktni podatki podjetja

2. Opis ponujenih storitev

2.1.  Obseg ponujenih storitev in glavne značilnosti posamezne ponujene storitve, vključno z minimalnimi ravnmi kakovosti ponujene storitve in omejitvami, ki jih naloži ponudnik na uporabo zagotovljene terminalske opreme, in dostopne informacije o delovanju storitve ter njenih značilnostih v zvezi z dostopnostjo in uporabljeni opremi.

2.2.  Tarife ponujenih storitev, vključno z informacijami o komunikacijskem obsegu (kot so omejitve porabe podatkov, število minut klicev, število SMS-ov) posebnih tarifnih shem in veljavnimi tarifami za dodatne komunikacijske enote, številke ali storitve, za katere veljajo posebni cenovni pogoji, dajatvami za dostop in vzdrževanje, vsemi vrstami dajatev za uporabo, posebnimi in ciljnimi tarifnimi shemami, pa tudi z vsemi dodatnimi dajatvami ter stroški, povezanimi s terminalsko opremo.

2.3. Ponujene poprodajne storitve in storitve vzdrževanja ter njihovi kontaktni podatki.

2.4. Standardni pogodbeni pogoji, vključno s trajanjem pogodbe, pristojbinami zaradi predčasne prekinitve pogodbe, pravicami v zvezi s prekinitvijo paketnih ponudb ali njihovih elementov in postopki ter neposrednimi dajatvami v zvezi s prenosljivostjo številk in drugih identifikatorjev, če je to primerno.

2.5.  Zagotavljanje informacij končnim uporabnikom o dostopu do služb za pomoč v sili in lokaciji kličočega. Če je podjetje ponudnik medosebnih komunikacijskih storitev na podlagi številke, informacije o dostopu do ali morebitnih omejitvah zagotavljanja služb za pomoč v sili in informacije o lokaciji kličočega.

2.6.  Podrobnosti o izdelkih in storitvah, namenjenih uporabnikom invalidom, vključno s funkcijami, praksami, politikami in postopki ter spremembami pri opravljanju storitev, namenjenih zadovoljevanju potreb oseb s funkcijskimi omejitvami.

(2.6a.)  Dostopne informacije za lažje dopolnjevanje s podpornimi storitvami.

3. Mehanizmi reševanja sporov, vključno s tistimi, ki jih je razvilo podjetje

Priloga IX

PARAMETRI KAKOVOSTI STORITEV

Parametri, opredelitve in merilne metode za kakovost storitev iz člena 97

Za ponudnike dostopa do javnih komunikacijskih omrežij

PARAMETER

(Opomba 1)

OPREDELITEV

MERILNA METODA

Dobavni čas za osnovni priključek

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

Razmerje okvar na dostopovni vod

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

Čas popravila okvare

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

Za medosebne komunikacijske storitve na podlagi številke

PARAMETER

(Opomba 2)

OPREDELITEV

MERILNA METODA

Čas vzpostavitve klica

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

Reklamacije računov

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

Kakovost govorne povezave

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

Delež opuščenih klicev

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057 

Delež neuspešnih klicev

(Opomba 2)

ETSI EG 202 057

ETSI EG 202 057

Verjetnost okvare

 

 

Zamude klicne signalizacije

 

 

  Številka različice ETSI EG 202 057-1 je 1.3.1 (julij 2008)

Za storitve dostopa do interneta

PARAMETER

OPREDELITEV

MERILNA METODA

Latenca (zamuda)

ITU-T Y.2617

ITU-T Y.2617

Trepetanje

ITU-T Y.2617

ITU-T Y.2617

Izguba paketov

ITU-T Y.2617

ITU-T Y.2617

Opomba 1

Kazalci bi morali omogočiti analizo rezultatov na regionalni ravni (to pomeni ne manj kot raven 2 v Nomenklaturi statističnih teritorialnih enot (NUTS), ki jo je določil Eurostat).

Opomba 2

Države članice se lahko odločijo, da ne bodo zahtevale sprotnega dopolnjevanja informacij glede rezultatov za ta dva kazalca, če so na voljo dokazi o tem, da so rezultati na teh dveh področjih zadovoljivi.

PRILOGA X

INTEROPERABILNOST POTROŠNIŠKE OPREME IZ ČLENA 105

1. Enotni premešalni algoritem in nekodirani sprejem

Vsa potrošniška oprema, ki je namenjena sprejemanju konvencionalnih digitalnih televizijskih signalov (npr. radiodifuzijske storitve prek kopenskega, kabelskega ali satelitskega prenosa, ki so prvenstveno namenjene fiksnemu sprejemu, na primer za DVB-T, DVB-C ali DVB-S), za prodajo ali najem ali je kako drugače na voljo v Uniji in s katero se lahko razmešajo digitalni televizijski signali, mora imeti naslednje značilnosti:

–  omogočiti mora razmešanje takih signalov v skladu z enotnim evropskim premešalnim algoritmom, kot ga upravlja priznana evropska organizacija za standardizacijo, zdaj je to ETSI (Evropski institut za telekomunikacijske standarde),

–  prikazati mora signale, ki so se prenašali kot čisti signali, pod pogojem, da najemnik pri najemu take opreme ravna v skladu z ustrezno najemno pogodbo.

2. Interoperabilnost digitalnih televizijskih sprejemnikov

Vsak televizijski sprejemnik z vgrajenim zaslonom, katerega vidnostna diagonala slike meri več kot 30 cm, ki je na trgu Unije za prodajo ali najem, mora imeti vsaj en priključek za odprte vmesnike (bodisi ga je standardizirala priznana evropska organizacija za standardizacijo ali izpolnjuje standard, ki ga je ta organizacija sprejela, ali je v skladu z branžno specifikacijo), ki omogoča preprosto priključitev perifernih naprav in lahko prevaja vse ustrezne elemente digitalnega televizijskega signala, vključno z informacijami o interaktivnih in pogojno dostopnih storitvah. Terminalska oprema digitalnih televizijskih sprejemnikov mora biti interoperabilna, če je to tehnično izvedljivo, tako da jo lahko drugi ponudniki brez težav ponovno uporabijo.

2a.  FUNKCIONALNOST ZA RADIJSKE SPREJEMNIKE

Vsi radijski sprejemniki, ki so bili dani na trg v Uniji od [datum prenosa], so sposobni sprejeti digitalne in analogne prizemne radijske radiodifuzne signale. Ta odstavek se ne uporablja za majhno potrošniško radijsko opremo nizke vrednosti ali za izdelke, kjer ima sprejemnik povsem pomožen značaj. Prav tako ne velja za radijsko opremo, ki jo uporabljajo radioamaterji v smislu definicije 56 člena 1 Pravilnika o radiokomunikacijah Mednarodne telekomunikacijske zveze (ITU).

PRILOGA XI

Del A

Razveljavljene direktives [seznamom naknadnih sprememb direktiv]

(iz člena 116)

Direktiva 2002/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 108, 24.4.2002, str. 33)

 

 

Direktiva 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 337, 18.12.2009, str. 37)

 

člen 1

 

Uredba (ES) št. 544/2009 Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 167, 29.6.2009, str. 12)

 

člen 2

 

Uredba (ES) št. 717/2007 Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 171, 29.6.2007, str. 32)

 

člen 10

Direktiva 2002/20/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 108, 24.4.2002, str. 21)

 

 

Direktiva 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 337, 18.12.2009, str. 37)

 

člen 3 in Priloga

Direktiva 2002/19/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 108, 24.4.2002, str. 7)

 

 

Direktiva 2009/140/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 337, 18.12.2009, str. 37)

 

člen 2

Direktiva 2002/22/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 108, 24.4.2002, str. 51)

 

 

Direktiva 2009/136/ES Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 337, 18.12.2009, str. 11)

 

člen 1 in Priloga I

 

Uredba (EU) 2015/2120 Evropskega parlamenta in Sveta

(UL L 310, 26.11.2015, str. 1.)

 

člen 8

Del B

Roki za prenos v nacionalno pravo [in datumi uporabe]

(iz člena 116)

Direktiva

Rok za prenos

Datum začetka uporabe

 

2002/19/ES

24. julij 2003

25. julij 2003

2002/20/ES

2002/21/ES

24. julij 2003

24. julij 2003

25. julij 2003

25. julij 2003

2002/22/ES

24. julij 2003

25. julij 2003

PRILOGA XII

Korelacijska tabela

Direktiva 2002/21/ES

Direktiva 2002/20/ES

Direktiva 2002/19/ES

Direktiva 2002/22/ES

Ta direktiva

člen 1(1), (2) in (3)

 

 

 

člen 1(1), (2) in (3)

člen 1(3a)

 

 

 

člen 1(4)

člen 1(4) in (5)

 

 

 

člen 1(5) in (6)

člen 2(a)

 

 

 

člen 2(1)

člen 2(2)

člen 2(b)

 

 

 

člen 2(3)

člen 2(c)

 

 

 

člen 2(4)

člen 2(5)

člen 2(6)

člen 2(7)

člen 2(d)

 

 

 

člen 2(8)

člen 2(da)

 

 

 

člen 2(9)

člen 2(e)

 

 

 

člen 2(10)

člen 2(ea)

 

 

 

člen 2(11)

člen 2(f)

 

 

 

člen 2(12)

člen 2(g)

 

 

 

člen 2(h)

 

 

 

člen 2(13)

člen 2(i)

 

 

 

člen 2(14)

člen 2(j)

 

 

 

člen 2(k)

 

 

 

člen 2(l)

 

 

 

člen 2(m)

 

 

 

člen 2(15)

člen 2(n)

 

 

 

člen 2(16)

člen 2(o)

 

 

 

člen 2(17)

člen 2(p)

 

 

 

člen 2(18)

člen 2(q)

 

 

 

člen 2(19)

člen 2(r)

 

 

 

člen 2(20)

člen 2(s)

 

 

 

člen 2(21)

člen 2(22)

člen 3(1)

 

 

 

člen 5(1)

člen 5(2)

člen 3(2)

 

 

 

člen 6(1)

člen 3(3)

 

 

 

člen 6(2)

prvi pododstavek člena 3(3a)

 

 

 

člen 8(1)

člen 8(2)

člen 7(1)

drugi pododstavek člena 3(3a)

 

 

 

člen 7(2) in (3)

tretji pododstavek člena 3(3a)

 

 

 

člen 9(1) in (3)

člen 9(2)

člen 3(3b)

 

 

 

člen 10(1)

člen 3(3c)

 

 

 

člen 10(2)

člen 3(4)

 

 

 

člen 5(3)

člen 3(5)

 

 

 

člen 11

člen 3(6)

 

 

 

člen 5(4)

člen 4

 

 

 

člen 31

člen 5

 

 

 

člen 20

člen 22

člen 6

 

 

 

člen 23

člen 7

 

 

 

člen 32

člen 7a

 

 

 

člen 33

člen 33(5)(c)

člen 8(1) in (2)

 

 

 

člen 3(1) in (2)

člen 8(5)

 

 

 

člen 3(3)

člen 8a(1) in (2)

 

 

 

člen 4(1) in (2)

člen 4(3)

člen 8a(3)

 

 

 

člen 4(4)

člen 29

člen 9(1) in (2)

 

 

 

člen 45(1) in (2)

člen 45(3)

člen 9(3)

 

 

 

člen 45(4)

člen 9(4) in (5)

 

 

 

člen 45(5) in (6)

člen 9(6) in (7)

 

 

 

člen 9a

 

 

 

člen 9b(1) in (2)

 

 

 

člen 51(1) in (2)

člen 9b(3)

 

 

 

člen 51(4)

člen 51(3)

člen 10(1)

 

 

 

člen 89(1)

člen 10(2)

 

 

 

člen 89(3)

člen 89(2)

člen 89(4)

člen 89(5)

člen 89(6)

člen 10(3)

 

 

 

člen 89(7)

člen 10(4)

 

 

 

člen 89(8)

člen 10(5)

 

 

 

člen 11

 

 

 

člen 43

člen 12(1)

 

 

 

člen 44(1)

člen 12(2)

 

 

 

člen 12(3)

 

 

 

člen 59(2)

člen 12(4)

 

 

 

člen 12(5)

 

 

 

člen 44(2)

člen 13

 

 

 

člen 17

člen 13a(1), (2) in (3)

 

 

 

člen 40(1), (2) in (3)

člen 13a(4)

 

 

 

 

člen 40(5)

člen 40(4)

člen 13b(1), (2) in (3)

 

 

 

člen 41(1), (2) in (3)

člen 41(4)

člen 13b(4)

 

 

 

člen 41(7)

člen 41(5)

člen 41(6)

člen 14

 

 

 

člen 61

člen 15(1), (2) in (3)

 

člen 15(4)

 

 

 

člen 62(1), (2) in (3)

 

člen 64

člen 16

 

 

 

člen 65

člen 17