Postopek : 2017/2006(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0045/2018

Predložena besedila :

A8-0045/2018

Razprave :

PV 12/03/2018 - 21
CRE 12/03/2018 - 21

Glasovanja :

PV 13/03/2018 - 7.9
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2018)0068

POROČILO     
PDF 807kWORD 84k
27.2.2018
PE 612.062v02-00 A8-0045/2018

o vlogi regij in mest EU pri izvajanju Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah (COP 21)

(2017/2006(INI))

Odbor za regionalni razvoj

Poročevalka: Ángela Vallina

PRED. SPREM.
PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane
 INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o vlogi regij in mest EU pri izvajanju Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah (COP 21)

(2017/2006(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) in Kjotskega protokola k tej konvenciji,

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21 ter 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP 21) in 11. konference pogodbenic kot srečanja pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,

–  ob upoštevanju členov 7(2) in 11(2) Pariškega sporazuma, ki priznavata lokalno, podnacionalno in regionalno razsežnost podnebnih sprememb in podnebnih ukrepov,

–  ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 4. oktobra 2016 o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi Pariškega sporazuma, sprejetega na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, v imenu Evropske unije(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. oktobra 2016 o izvajanju Pariškega sporazuma ter konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2016 v Marakešu v Maroku (COP 22)(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. oktobra 2017 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2017 v Bonnu v Nemčiji (COP 23)(3),

–  ob upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja OZN, zlasti cilja 11: „poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja“,

–  ob upoštevanju Amsterdamskega pakta, s katerim je bila vzpostavljena agenda EU za mesta,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o mestni razsežnosti politik EU(4),

–  ob upoštevanju poročil Evropske agencije za okolje št. 12/2016 o prilagajanju mest podnebnim spremembam v Evropi leta 2016 (Urban adaptation to climate change in Europe 2016) in št. 1/2017 o podnebnih spremembah, učinkih in ranljivosti v Evropi leta 2016 (Climate change, impacts and vulnerability in Europe 2016),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. marca 2016 z naslovom Po pariški konferenci: ocena posledic Pariškega sporazuma (COM(2016)0110),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. aprila 2013 z naslovom Strategija Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam (COM(2013)0216),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega odbora regij z naslovom Za novo strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam – celosten pristop (CDR 2430/2016 – 8. 2. 2017),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. julija 2014 z naslovom Mestna razsežnost politik EU – glavne značilnosti agende EU za mesta (COM(2014)0490),

–  ob upoštevanju člena 8 uredbe o skupnih določbah (Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013), ki določa, da se „[c]ilji skladov ESI [...] uresničujejo v skladu z načelom trajnostnega razvoja“(5),

–  ob upoštevanju partnerskih sporazumov in programov v okviru uredbe o skupnih določbah, ki v skladu s členom 8 uredbe spodbujajo „učinkovito rabo virov, blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje tem spremembam“,

–  ob upoštevanju posebnih tematskih ciljev, ki jih podpirajo posamezni evropski strukturni in investicijski skladi, tudi tehnološkega razvoja in inovacij, prehoda na gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika, prilagajanja na podnebne spremembe in spodbujanja učinkovite rabe virov,

–  ob upoštevanju Sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast (COM(2010)2020),

–  ob upoštevanju petega poročila o oceni Medvladnega foruma o podnebnih spremembah,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za regionalni razvoj ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0045/2018),

A.  ker so pogostejši ekstremni vremenski dogodki neposredna posledica podnebnih sprememb, ki jih je povzročil človek, in bodo še naprej vse pogosteje negativno vplivali na številne dele Evrope, zaradi česar se bo povečala ranljivost njenih poseljenih ekosistemov, ker bi se lahko po scenarijih Medvladnega odbora za podnebne spremembe temperatura planeta do leta 2100 dvignila za 0,9ºC do 5,8ºC;

B.  ker je v sedmem okoljskem akcijskem programu, ki bo usmerjal evropsko okoljsko politiko do leta 2020, izboljšanje trajnosti mest v Uniji opredeljeno kot prednostni cilj skupaj s tremi ključnimi horizontalnimi cilji varstva, ohranjanja in izboljšanja naravnega kapitala Unije, spremembe Unije v zeleno, konkurenčno nizkoogljično gospodarstvo, ki bo učinkovito uporabljalo vire, ter zaščite državljanov Unije pred pritiski, povezanimi z okoljem, in tveganji za njihovo zdravje in dobro počutje;

C.  ker bi lahko podnebne spremembe, če ne bo dodatnih ukrepov, prispevale k negativnim družbenim spremembam; ker je treba upoštevati velike migracijske tokove, ki jih bodo sprožile te globalne podnebne spremembe, ter posledice premikov prebivalstva, ki bodo postavile nove zahteve za infrastrukturo v mestih;

D.  ker je ena od glavnih ugotovitev poročila Evropske agencije za okolje št. 12/2016, da podnebne spremembe že občutimo v EU v obliki izrednih vremenskih pojavov in postopnih dolgoročnih učinkov, kot so orkani, nevihte, dezertifikacija, suše, erozija zemljišč in obale, močni nalivi, vročinski valovi, poplave, dviganje morske gladine, pomanjkanje vode, požari in širjenje tropskih bolezni;

E.  ker se je zaradi podnebnih sprememb povečalo tveganje, da bodo nekatere rastlinske in živalske vrste izginile ter da se bodo razširile nalezljive bolezni, ki jih povzročajo podnebni dejavniki; ker območja, kot so najbolj oddaljene regije in druge regije EU, izpostavljene zaradi svoje topografske ranljivosti, še močneje občutijo učinke podnebnih sprememb;

F.  ker nedavne študije poleg tega kažejo, da so globalne podnebne spremembe povzročile ali pospešile več sprememb, opaženih v okolju in družbi, kot so spreminjanje gozdnih vrst, naselitev invazivnih tujerodnih vrst in izbruhi bolezni, zaradi česar bodo ljudje, narava in ekosistemi, kjer ljudje živijo, še bolj ranljivi, če ne bodo sprejeti konkretni ukrepi; ker bi celovita podpora EU za izboljšanje solidarnosti in izmenjave najboljših praks med državami članicami pomagala zagotoviti, da bodo regije, na katere bodo podnebne spremembe najbolj vplivale, zmožne sprejeti potrebne ukrepe za prilagoditev;

G.  ker podnebne spremembe vplivajo na socialne razlike, ki so v zadnjem desetletju v EU že tako ali tako naraščale, saj se povečuje ranljivost najšibkejših družbenih skupin z manj zmogljivostmi in sredstvi za soočanje z učinki teh sprememb; ker se ranljivost posameznikov za posledice podnebnih sprememb v veliki meri kaže v dostopu do osnovnih virov in ker je naloga javnih organov zagotoviti dostop do teh osnovnih virov;

H.  ker skoraj 72,5 % prebivalcev EU ali približno 359 milijonov ljudi živi v mestih; ker je EU odgovorna za 9 % svetovnih emisij in ker je delež mestnih območij v svetovni porabi energije 60–80 %, približno enak je tudi njihov delež v emisijah CO2;

I.  ker bodo odločitve glede mestne infrastrukture vplivale na odpornost mest na podnebne spremembe; ker imajo mesta, podjetja in drugi nedržavni akterji blažilni potencial v obsegu med 2,5 in 4 milijardami ton CO2 do leta 2020; ker imajo regije in mesta zmožnost prispevati k ciljem Pariškega sporazuma z zmanjšanjem svetovnih emisij za 5 % in ker lahko veliko prispevajo k zmanjšanju svetovnih emisij;

J.  ker je namen 11. cilja trajnostnega razvoja („poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja“) do leta 2020 občutno povečati število mest in naselij, ki sprejemajo in izvajajo celostne politike in načrte za vključevanje, učinkovito rabo virov, blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter odpornost na nesreče, hkrati pa razviti in izvajati celosten pristop k obvladovanju tveganja naravnih nesreč na vseh ravneh v skladu s Sendajskim okvirom za zmanjšanje tveganja nesreč za obdobje 2015–2030;

K.  ker so občinske oblasti med glavnimi prejemniki evropskega financiranja;

L.  ker člen 7(2) Pariškega sporazuma priznava, da „je prilagajanje globalen izziv, pred katerega so postavljeni vsi na lokalni, regionalni, nacionalni, makroregionalni in globalni ravni“; ker so ukrepi lokalnih organov in nedržavnih akterjev nujni, da lahko vlade izpolnjujejo svoje zaveze v okviru svetovnih podnebnih ukrepov;

M.  ker so v strategiji Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam (COM(2013)0216) ter v ustreznih uredbah EU o evropskih strukturnih in investicijskih skladih (skladi ESI) opredeljeni glavni cilji in z njimi povezani ukrepi politike, zlasti z uvedbo mehanizmov, kot so predhodne pogojenosti in tematski cilji v zvezi s podnebnimi spremembami v okviru kohezijske politike za obdobje 2014–2020, na primer tematski cilj 4: „podpora prehodu na gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika v vseh sektorjih“, tematski cilj 5: „spodbujanje prilagajanja podnebnim spremembam ter preprečevanja in obvladovanja tveganj“ in tematski cilj 6: „ohranjanje in varstvo okolja ter spodbujanje učinkovite rabe virov“; ker so ti ukrepi vsaj v okviru nekaterih skladov ESI privedli do povečanega in bolj osredotočenega financiranja podnebnih ukrepov;

N.  ker regije in mesta dokazujejo zavezanost procesu Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), saj sodelujejo v akcijskem programu Lima-Pariz (LPAA) in pobudah platforme nedržavnih akterjev za podnebne ukrepe (NAZCA);

Splošni okvir

1.  pozdravlja vlogo Evropske unije v okviru Pariškega sporazuma (COP 21) in njeno vlogo svetovne voditeljice v boju proti podnebnim spremembam; poudarja, da si Evropa na področju boja proti podnebnim spremembam zastavlja enega najambicioznejših ciljev na svetu; poziva, naj se blažitev podnebnih sprememb šteje za pomembno prednostno nalogo kohezijskih politik EU, da bi s spodbujanjem inovativnosti na področju čiste energije, krožnega gospodarstva, rabe obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti izpolnili in ohranili zaveze iz Pariškega sporazuma (COP 21) brez poseganja v potrebne ukrepe za prilagajanje, pri čemer bi bilo treba ohraniti temeljno vlogo in cilje kohezijske politike v skladu s členom 174 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU);

2.  odobrava pristop boja proti podnebnim spremembam, ki je predlagan v ciljih trajnostnega razvoja (OZN) in Amsterdamskem paktu (agenda EU za mesta); poudarja, da mora Evropa resnično postati vodilna v svetu na področju energije iz obnovljivih virov, kot predlaga Komisija, ter spominja, da agenda EU za mesta s ciljem vključujočih, varnih in trajnostnih mest prispeva k izvajanju Agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030; v zvezi s tem upošteva številne razlike med evropskimi lokalnimi organi in njihove raznolike potenciale; poziva k prožnemu, prilagojenemu pristopu k izvajanju agende za mesta, ki bo zagotavljal spodbude in smernice, s katerimi bi v celoti izkoristili potencial mest;

3.  opozarja, da je v svoji resoluciji z dne 14. oktobra 2015 Na poti k novemu mednarodnemu podnebnemu sporazumu v Parizu(6) pozval države članice, naj razmislijo o dodatnih zavezah v zvezi z zmanjšanjem toplogrednih plinov; poudarja potrebo po čim večji preglednosti in nadzoru procesa COP 21;

4.  poziva Komisijo in države članice, naj v svoji zakonodaji določijo ambiciozne cilje za blažitev in prilagajanje v skladu z obstoječo zakonodajo EU o podnebnih ukrepih in z zahtevo Odbora regij iz njegovega mnenja z dne 9. februarja 2017 z naslovom Za novo strategijo EU za prilagajanje podnebnim spremembam celosten pristop;

5.  obžaluje neodgovorne strategije, ki ogrožajo okolje, kot so nekatere gospodarske dejavnosti in posamezne industrijske panoge, ki povzročajo visoke ravni onesnaženosti, ter poudarja odgovornost vseh delov družbe za sprejemanje ukrepov, ki so nujni za ustavitev trenda, ki ogroža življenje na Zemlji; poudarja, da ni dovolj informacij o ukrepih, ki so jih sprejele nekatere industrijske panoge za boj proti posledicam onesnaženja, ter o iskanju rešitev, ki manj onesnažujejo; obžaluje pa, da nekateri mnenjski voditelji iz znanstvenih, medijskih in političnih krogov še vedno zanikajo dokaze o podnebnih spremembah;

6.  obžaluje namero ZDA, da se umakne iz Pariškega sporazuma; ter pozdravlja mnogoštevilne nezvezne akterje, zlasti države in mesta v ZDA, ki so ponovno potrdili svojo zavezo za uresničitev ciljev, določenih v sporazumu; spodbuja lokalne in regionalne organe v Združenih državah Amerike, ki želijo sodelovati v boju proti podnebnim spremembam, naj sodelujejo in se povežejo z drugimi javnimi in zasebnimi partnerji pri svojih projektih ter izmenjujejo primere dobre prakse v zvezi s tem; poziva k novemu upravljanju, ki lahko zagotovi sredstva za podnebne ukrepe ter za boljše vključevanje regij in mest ter njihovih predstavniških organov;

7.  poudarja, da morajo imeti mesta odločilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam in se pri tem usklajevati v soodvisnosti z nacionalnimi oblastmi in regijami, ki jim pripadajo; spodbuja dodatno sodelovanje med podnacionalnimi voditelji in nacionalnimi vladami na mednarodni ravni prek platform, kot je platforma Prijatelji mest (Friends of Cities); meni, da lokalni organi, kar zadeva konkretno celosten trajnostni razvoj mest, ne bi smeli biti pristojni le za izbiro projektov, temveč tudi za pripravo, oblikovanje in izvajanje lokalnih razvojnih shem; izpostavlja možne pozitivne vidike za rast in zelena delovna mesta;

8.  ugotavlja, da so lokalni organi odgovorni za izvajanje večine blažilnih in prilagoditvenih ukrepov za podnebne spremembe ter evropske zakonodaje s tega področja; poudarja potrebo po ukrepih na področju urbanističnega načrtovanja, mobilnosti, javnega prevoza in infrastrukture, energetske učinkovitosti stavb, izobraževalnih kampanj, pametnih mest, pametnih omrežij in regionalnih subvencij za izvajanje Pariškega sporazuma;

9.  ugotavlja, da župani mest za svoje odločitve odgovarjajo neposredno svojim volivcem in lahko ukrepajo učinkoviteje in hitreje ter pogosto s takojšnjimi rezultati, ki lahko imajo velik učinek;

10.  poziva nacionalne vlade, naj mestom in regijam pomagajo izpolniti njihove mednarodne zaveze k podpiranju podnebnih in energetskih pobud na lokalni in regionalni ravni;

11.  opozarja, da so podnebne spremembe v interakciji z družbenimi in ekonomskimi dejavniki, zato je potrebna celovita vizija, ki deluje na lokalni in regionalni ravni;

12.  opozarja na družbeno ceno in gospodarske posledice emisij toplogrednih plinov, ki so sedaj vidne na mestni infrastrukturi ter javnih sistemih zdravstvenega in socialnega varstva, ki so – ob določenih urah in v nekaterih mestih in regijah – preobremenjeni in ki se spopadajo z negotovim gospodarskim položajem; ugotavlja, da se bodo ti sistemi znašli pod dodatno obremenitvijo in bodo morali izpolnjevati naraščajoče in vse bolj kompleksne potrebe; pozdravlja potencialne gospodarske koristi za mesta, ki vlagajo v nizkoogljično infrastrukturo in prevzemajo vodilno vlogo na tem področju, vključno z nižjimi stroški električne energije, nižjimi stroški vzdrževanja in manjšo porabo za javno zdravje, ki je boljše zaradi znižanja količine onesnaževal;

13.  priznava, da sta blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje dolgoročna procesa, ki presegata tako volilne cikle kot odločitve na lokalni in regionalni ravni, ter poziva, naj se blažitev in prilagajanje obravnavata kot vir priložnosti pri drugih izzivih, kot so zaposlovanje ter izboljšanje zdravja, kakovosti življenja in javnih storitev; ugotavlja, da Pariški sporazum predvideva aktivno sodelovanje nestrankarskih deležnikov prek postopkov tehničnega pregleda v zvezi z blažitvijo podnebnih sprememb in prilagajanjem nanje;

14.  priznava ključno vlogo regij, mest in občin pri spodbujanju odgovornosti za energetski prehod in zagotavljanju podpore od spodaj za cilje na področju podnebja in energije; poudarja, da so regije in mestna območja najprimernejši za preskušanje in izvajanje celostnih energetskih rešitev v neposrednem sodelovanju z državljani; poudarja, da je treba spodbujati energetski prehod in lokalne naložbe v ukrepe za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje; poudarja, da bi lahko inovacije na področju čiste energije in projekti manjšega obsega na področju obnovljivih virov energije imeli pomembno vlogo pri doseganju ciljev Pariškega sporazuma; poziva Komisijo in države članice, naj se lotijo vprašanja, kako zagotoviti dostop do finančnih ukrepov, ki bodo upoštevali posebne značilnosti in dolgoročno vrednost lokalnih energetskih skupnosti za energetski trg, okolje in družbo, ter naj spodbujajo vlogo posameznih proizvajalcev-odjemalcev v povezavi z obnovljivimi viri energije, da bi dosegli večjo samozadostnost in lastno proizvodnjo; poziva mesta in regije, naj prevzamejo vodilno vlogo pri spodbujanju energetske učinkovitosti in proizvodnje energije iz obnovljivih virov, zato da se zmanjšajo emisije toplogrednih plinov in onesnaženost zraka;

15.  znova poudarja, da morajo regije izvajati Direktivo 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb in Direktivo 2012/27/EU o energetski učinkovitosti, ter poziva k osredotočenosti ali povečanju strukturnih skladov EU za spodbujanje energetske prenove javnih stavb in za samozadostno oskrbo občin z energijo iz obnovljivih virov; poziva k podpori zadružnih državljanskih projektov za energijo v okviru strukturnih skladov EU ter z odpravo birokratskih bremen na nacionalni in regionalni ravni;

16.  ugotavlja, da je delež EU v svetovnih emisijah toplogrednih plinov po najnovejših statističnih podatkih približno 10 % in da torej brez ukrepanja na svetovni ravni ni mogoče ustaviti negativnih podnebnih sprememb; vendar opozarja, da bi lahko imela EU pri tem vodilno vlogo, zlasti s spodbujanjem čistih energetskih rešitev in tehnologij;

17.  opozarja, da agenda EU za mesta spodbuja novo metodo dela, pri kateri se potencial mest v celoti uporabi za odziv na svetovne izzive na področju podnebnih sprememb, posebna pozornost pa se nameni boljšemu pravnemu urejanju, dostopu do financiranja in izmenjavi znanja;

EU in kohezijska politika

18.  meni, da bi bilo treba s prihodnjim večletnim finančnim okvirom povečati svoje ambicije v zvezi z doseganjem podnebnih ciljev, kjer je to primerno, ter povečati delež porabe za ta namen;

19.  spominja na zavezo, da se vsaj 20 % proračuna EU za obdobje 2014–2020 (približno 212 milijard EUR) nameni za ukrepe, povezane s podnebnimi spremembami; poziva Komisijo in države članice, naj ustrezno upoštevajo poročilo Evropskega računskega sodišča št. 31 iz leta 2016, ki opozarja, da obstaja resno tveganje, da cilj 20 % ne bo dosežen, če ne bodo sprejeti dodatni ukrepi, ter poziva Komisijo, naj Parlament sproti obvešča o napredku na tem pomembnem področju; poudarja, da niti v Evropskem socialnem skladu, niti v kmetijski in ribiški politiki ter politiki razvoja podeželja ni bilo bistvenega premika v smeri podnebnih ukrepov ter da niso bile v celoti raziskane vse potencialne možnosti za financiranje ukrepov v zvezi s podnebnimi spremembami;

20.  poudarja, da ima kohezijska politika ključno vlogo pri soočanju z izzivi podnebnih sprememb na regionalni in lokalni ravni; ponovno poudarja, da je treba povečati proračun kohezijske politike po letu 2020; poudarja, da mora biti kohezijska politika še posebej pozorna na naložbe v mesta, kar zadeva kakovost zraka, krožno gospodarstvo, prilagajanje na podnebne spremembe, rešitve za razvoj zelene infrastrukture ter energetski in digitalni prehod;

21.  podpira vzpostavitev orodja za analizo stroškov in koristi, ki bi lokalnim vladam omogočilo, da bi razumele vpliv projektov v smislu zmanjšanja količine ogljika ter v celoti izkoristile možnosti financiranja, ki so na voljo na ravni EU;

22.  ocenjuje, da bi bilo treba v kohezijski politiki zajeti pristopa blažitve in prilagajanja, razlikovati med njima in obenem upoštevati, da morata biti usklajena, ter vzpostaviti jasne mehanizme financiranja, da bi spodbudili in podprli politike in ukrepe na vsakem področju; meni, da bi lahko omenjene mehanizme vzpostavili z jasnimi in merljivimi načrtovanimi naložbami ob sodelovanju mest in regij (vključno z javnimi organi, industrijo, deležniki in civilno družbo), ter da mora to sodelovanje zajemati tudi fazi izvajanja in ocenjevanja;

23.  ugotavlja, da je samo petnajst držav članic sprejelo akcijski načrt in prilagoditveno strategijo z le malo konkretnimi ukrepi na terenu; meni, da bi bilo treba prihodnje načrtovanje evropskih strukturnih in investicijskih skladov bolj vključiti v nacionalne energetske in podnebne načrte do leta 2030; poudarja, da bi bilo treba v prihodnjem večletnem finančnem okviru še dodatno izboljšati vključevanje podnebnih ciljev, na primer s tesnejšim povezovanjem naložb kohezijske politike in splošnih načrtov držav članic za uresničitev cilja do leta 2030; zato poudarja, da bo treba pri vrednotenju partnerskih sporazumov upoštevati podnebne cilje EU, operativni programi pa bodo morali ostati tesno povezani s strategijami in načrti prilagajanja vsake države članice, da bi tako dosegli usklajenost in doslednost na vseh ravneh načrtovanja in upravljanja, zlasti če sredstva EU pomenijo velik delež razpoložljivih javnih sredstev; ugotavlja, da bo treba zaradi tega pri ocenjevanju operativnih programov preučiti, kako uspešno so prispevali k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov, hkrati pa si prizadevati za skupno metodologijo in postopek spremljanja, da bi se izognili lažni prijaznosti do okolja;

24.  poziva, naj bodo naložbe kohezijske politike skladne z učinkovito podnebno politiko, da bodo zagotavljale okoljsko trajnost;

25.  opozarja, da sta inovacijska politika in urbana razsežnost ustrezni področji za sinergije med podnebnimi cilji in širšimi gospodarskimi cilji kohezijske politike; zato poziva k pripravi posebnih določb za trajnostni urbani razvoj in urbane inovacije ter k znatni finančni okrepitvi teh področij v okviru kohezijske politike po letu 2020;

26.  poziva različna partnerstva, ki obravnavajo vprašanja v zvezi z blažitvijo podnebnih sprememb v okviru agende EU za mesta, naj hitro sprejmejo in predstavijo svoje akcijske načrte; poleg tega poziva Komisijo, naj predloge iz teh akcijskih načrtov, zlasti kar zadeva boljše pravno urejanje, financiranje in znanje, upošteva pri prihodnjih zakonodajnih predlogih;

27.  poudarja, da je za uresničitev dolgoročnejših ciljev Pariškega sporazuma potrebna večja skladnost naložb z dolgoročno usmeritvijo razogljičenja za regionalni ali nacionalni trg ali celotni trg EU, ter poziva k ukrepom za lažji dostop do financiranja, ki bo manjšim mestom in regijam omogočil dostop do finančnih sredstev; poleg tega poudarja, da bi morala biti sredstva prednostno na voljo za regije, odvisne od ogljika, da se omogoči nemoten prehod na nizkoogljično gospodarstvo, ter da bi bilo treba dati prednost prehodu na alternativne zaposlitve za delavce v ogljično intenzivnih panogah; poziva Komisijo, naj predlaga, da bi bilo v okviru kohezijske politike za obdobje po letu 2020 dejansko zmanjšanje emisij (skupaj z izvedbo drugih ukrepov, kot so predelava ali dejavnosti za obnovo in dekontaminacijo zapuščenih industrijskih območij) pomemben element v oceni uspešnosti operativnih programov;

28.  poudarja, da je treba za financiranje projektov, ki bodo pripomogli k blažitvi podnebnih sprememb ali prilagajanju nanje, uporabljati dodatne finančne instrumente in politike, kot so Evropski sklad za strateške naložbe, Instrument za povezovanje Evrope in Obzorje 2020;

29.  vztraja, da morajo subvencije za regije in mesta ostati temeljno orodje evropskega financiranja na področju kohezijske politike in zlasti podnebnih ukrepov; vendar poudarja, da je kljub večji skladnosti in natančnosti kazalnikov, ki se nanašajo na podnebni učinek in rezultate, slednji ne zadostujejo za določitev ravni prispevka kohezijske politike k doseganju skupnih podnebnih ciljev EU, ter meni, da je treba izboljšati sistem za spremljanje in sledenje izdatkov, povezanih s podnebjem, da bi zagotovili, da izdatki EU pomenijo konkreten in merljiv prispevek k uresničevanju ciljev EU; poziva k načrtu za prilagajanje za spremljanje regionalnih in lokalnih podnebnih ukrepov ter poziva Komisijo, naj oceni delež sredstev, ki jih države članice porabijo na lokalni ravni za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in za prilagajanje območja na podnebne spremembe;

30.  priznava vlogo instrumentov integriranega teritorialnega razvoja, kot so integrirane teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, saj jih lahko mesta uporabijo kot dodatne instrumente pri financiranju trajnostnih strategij razvoja mest ali funkcionalnih območij; poziva k celostnim lokalnim pristopom in strategijam od spodaj navzgor, da bi se zagotovila učinkovitejša raba virov, okrepila odpornost in zagotovilo prilagajanje na posledice podnebnih sprememb na najbolj prizadetih območjih;

31.  priznava, da je velika večina evropskega sektorja raziskav in razvoja, osredotočenega na podnebne spremembe, v evropskih mestih; poziva Komisijo, naj zagotovi večjo podporo za mesta in regije na področjih usposabljanja in ozaveščanja, finančno svetovanje, strokovno znanje, obveščanje, raziskave in razvoj, izobraževanje na področju varstva podnebja in svetovanje tako glede blažitve podnebnih sprememb kot prilagajanja nanje, zlasti s krepitvijo obstoječih instrumentov, kot so svetovalna platforma za naložbe v mestna območja URBIS, program URBACT in pobuda Inovativni urbanistični ukrepi (UIA); poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo ta sektor v celoti izkoristil sodelovanje na svetovni ravni na področju raziskav, ter naj te instrumente okrepi, da bi lokalnim vladam pomagali pri pripravi projektov, ki ustrezajo svojemu namenu, ter pri dostopu do možnosti financiranja, da bi inovativne rešitve preskusili v strategijah razvoja mest; poziva podnacionalne organe EU, naj prostovoljno sodelujejo v evropskih znanstvenih, raziskovalnih in tehnoloških pobudah, kot je Obzorje 2020, tako formalno kot neformalno, da bi dosegli skupne cilje; meni, da bi morale imeti lokalne oblasti neposreden dostop do finančnih instrumentov, kot so svetovni podnebni skladi; meni, da bi bilo treba povečati sinergije med kohezijsko politiko in politiko za raziskave in inovacije, da bi zagotovili hitro uvedbo novih nizkoogljičnih tehnologij;

32.  poziva Komisijo, naj v programu Obzorje 2020 več pozornosti in sredstev nameni inovacijskim in raziskovalnim projektom na področju krožnega gospodarstva in trajnostnih mest; spodbuja države članice, naj ob podpori Komisije in Evropske investicijske banke okrepijo upravne zmogljivosti regij in mest, da bi lahko izkoristili vse možnosti javnega in zasebnega financiranja, ki so na voljo na ravni EU;

33.  poziva pristojne organe, naj se problematike odpadkov lotijo z mislijo na vzpostavitev krožnega gospodarstva ter naj za odpadke, ki jih ni mogoče ponovno uporabiti ali reciklirati, spodbujajo tehnike odstranjevanja, ki ne vključujejo sežiganja;

34.  meni, da bo treba v prihodnjem programskem obdobju podnebne spremembe vključiti v načrtovanje teritorialnega sodelovanja; poudarja pomembno vlogo teritorialnega sodelovanja, čezmejnega sodelovanja in makroregionalnih strategij v ukrepih regij in mest v EU in zunaj meja EU ter ponovno opozarja na potrebo po politični in finančni okrepitvi tega instrumenta tako na področju blažitve kot prilagajanja; poudarja, da je okvir za izvajanje skupnih ukrepov in izmenjav politik med nacionalnimi, regionalnimi in lokalnimi akterji iz različnih držav članic, kot je Interreg, zlasti ustrezen za obravnavo podnebnih sprememb in izvajanje ustreznih ukrepov z namenom blažitve njihovih učinkov; v zvezi s tem pozdravlja, da sedem od 15 nadnacionalnih programov pobude Interreg po vsej Evropi financira strategije, pilotne ukrepe, usposabljanje in orodja, da bi mestom pomagali okrepiti zmogljivosti za zmanjšanje emisij CO2 in blažitev podnebnih sprememb ter tako izpolnili cilje EU;

Mesta in regije

35.  pozdravlja pobude, kot je Svetovna konvencija županov za podnebne spremembe in energijo, ter vlogo številnih mest in regij v boju proti podnebnim spremembam in pri varstvu okolja; poziva mesta in regije, naj sodelujejo in boj proti podnebnim spremembam nujno še bolj vključijo v institucionalno agendo; priporoča, naj mestne oblasti izvajajo in redno posodabljajo pametne strategije dolgoročnega urbanističnega načrtovanja in inovativne pristope, kot je pobuda za pametna mesta; poudarja potrebo po trajnostnih in energetsko učinkovitih stanovanjskih projektih in pametnih stavbah, s katerimi bi prihranili energijo, naložbah v energijo iz obnovljivih virov, okolju prijaznih sistemih javnega prevoza, nadaljnji podpori projektom spodbujanja nizkoogljičnih mest in regij ter po povezovanju mest in sodelovanju med lokalnimi in regionalnimi vladami v boju proti globalnemu segrevanju;

36.  opozarja, da je treba vzpostaviti okvir poročanja na podlagi objektivnih parametrov in preizkušenih metodologij ter spremljati podnebne ukrepe, ki jih izvajajo mesta in regije, da bi izmenjevali podatke o podnebnih zavezah in povečali preglednost med akterji ter tako dosegli podnebne cilje;

37.  opozarja, da prometni sektor ustvarja tako emisije toplogrednih plinov kot zdravju škodljiva onesnaževala zraka, katerih koncentracijo v zraku v mestih ureja Direktiva (EU) 2016/2284 o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka; meni, da imajo regije in mesta ogromen potencial za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov iz prometa, ter poudarja potrebo po financiranju pobud za nizkoogljično lokalno in regionalno mobilnost; poudarja, da morajo mesta prevzeti vodilno vlogo pri spodbujanju uporabe javnega prometa in pri spodbujanju elektrifikacije javnega in zasebnega prevoza, ter poziva k promociji nekaterih vzorčnih regij za potrebe raziskav na področju inteligentnih, medsebojno povezanih prometnih sistemov med mesti in podeželjem;

38.  pozdravlja pobude mest, kot so pametna mesta in pametna omrežja, ki si prizadevajo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in za večjo učinkovitost rabe virov; poudarja, da morajo regije izboljšati ureditve zelenih mest s spodbujanjem energetskega in digitalnega prehoda ter da rešitve, kot so pametna omrežja, nudijo možnosti za učinkovitejši prenos energije do domov in stavb; priznava, da sodelovanje med podjetji in mesti prispeva k ustvarjanju inovativnih in vključujočih rešitev, ter poziva, naj se jih spodbuja; poudarja, da je treba okrepiti naložbe v druge trajnostne rešitve, kot je zelena infrastruktura, ter zlasti v povečevanje pokritosti mest z olesenelim rastlinjem; opozarja, da ni treba samo zmanjšati emisije, temveč tudi povečati zmogljivosti tal za absorbcijo CO2, ter poziva k boljši zaščiti obstoječih in novonastalih mestnih gozdov v regijah EU;

39.  poudarja, da lahko sezonska, lokalno pridelana hrana zmanjša emisije toplogrednih plinov, ki jih povzroča prevoz, s čimer se zmanjša skupni ogljični odtis živil; poziva Komisijo, naj si v sodelovanju z živilskim sektorjem prizadeva okrepiti lokalno in regionalno trajnostno proizvodnjo hrane, ter pozdravlja prostovoljne ukrepe (kot je t. i. semafor) za prepoznavanje doseženega vpliva na podnebje in ogljičnega odtisa živil in drugih izdelkov; poziva k uvedbi enotnih kazalnikov v vsej EU, ki bi omogočali prostovoljno, toda primerljivo označevanje, ter poziva lokalne oblasti, naj izvedejo kampanje za ozaveščanje o ogljičnem odtisu živil;

40.  opozarja, da je treba ukrepe za blažitev načrtovati na podlagi pravične razporeditve prizadevanj in koristi med različnimi akterji in da se morajo ukrepi prilagajanja osredotočati na zaščito najbolj ranljivih skupin prebivalstva v celoti;

41.  priznava raznolikost in posebnost oblik regionalne ranljivosti in potencialov ter opozarja, da se lahko izzivi, viri in najučinkovitejši ukrepi razlikujejo po posameznih območjih; zato poudarja svojo zavezanost načelu subsidiarnosti in opozarja, da morajo imeti mesta in regije ustrezno znanje in zadostno politično, upravno in finančno avtonomijo za načrtovanje in izvajanje posameznih ukrepov; poudarja, da morajo mesta prilagoditi svoje urbanistično načrtovanje z naložbami v zeleno infrastrukturo, mobilnost, javni prevoz in pametna omrežja, da bi dosegla cilje iz Pariškega sporazuma; znova poudarja, da imajo lokalne in regionalne oblasti kot ravni upravljanja, ki so najbližje državljanom in tudi najbližje učinkom izzivov, povezanih s podnebnimi spremembami, najbolj celovit vpogled v številne probleme, in zato poudarja, da jim je treba zagotoviti upravno zmogljivost in finančna orodja za razvoj prilagojenih rešitev za ublažitev podnebnih sprememb;

42.  poziva k učinkovitejšemu upravljanju na več ravneh ob popolni preglednosti ter k boljši vključitvi lokalnih uprav, regij in mest ter njihovih predstavniških organov v procesu odločanja EU in v okviru procesa UNFCCC; poziva k spodbujanju in zagotavljanju usklajevanja vseh javnih uprav ter k spodbujanju udeležbe državljanov, socialnih partnerjev in gospodarskih subjektov, ter poziva Komisijo, naj spodbuja usklajevanje in izmenjavo informacij in primerov dobre prakse med državami članicami, regijami, lokalnimi skupnostmi in mesti; poudarja, da bi bilo treba spodbujati participativne modele lokalnega upravljanja;

43.  pozdravlja odločitev Medvladnega odbora za podnebne spremembe, da pripravi posebno poročilo o mestih in podnebju v letu 2023, kar bo spodbudilo več raziskav o pomenu mest v boju proti podnebnim spremembam; meni, da bi morala mesta prispevati k svetovnemu poročilu o podnebju za leto 2018; meni tudi, da lahko mesta in regije vplivajo na oblikovanje politike po Pariškem sporazumu z izvajanjem strateškega pristopa za spopadanje z globalnim segrevanjem in za podpiranje blažilnih in prilagoditvenih ukrepov v mestnih območjih, v katerih živi več kot polovica svetovnega prebivalstva; poziva Komisijo, naj si v tem procesu prizadeva za vizijo o podnebnih ukrepih na več ravneh, da bi spodbudila vključujočo podnebno ureditev, ki bi priznavala ukrepe lokalnih in podnacionalnih organov;

44.  poziva nacionalne oblasti k decentralizaciji in kakovostnejšemu izvajanju načela subsidiarnosti, da bi se še dodatno okrepila vloga lokalnih in regionalnih organov v boju proti podnebnim spremembam;

45.  ugotavlja, da številni segmenti industrije vlagajo v zeleno preobrazbo in so se zavezali k politiki razogljičenja; priznava, da sodelovanje med podjetji in mesti ustvarja inovativne in vključujoče rešitve na področju podnebnih ukrepov in prispeva k doseganju ciljev EU; opozarja, da ima industrija ključno vlogo pri financiranju in zmanjšanju naložbene vrzeli na mestnih območjih; poziva k spodbujanju partnerstev med mesti in podjetji;

46.  poudarja, da je mogoče s pametnim načrtovanjem in naložbami v nizkoogljično mestno infrastrukturo, ki je odporna na podnebne spremembe, izboljšati okolje in kakovost življenja državljanov, ustvarjati delovna mesta ter spodbujati lokalno in regionalno gospodarstvo;

47.  poziva mesta in regije, naj izkoristijo pobude EU, kot so Inovativni urbanistični ukrepi, za izvajanje pilotnih projektov na področju trajnostnega razvoja mest;

48.  pozdravlja pobudo „ženske za podnebje“ (Women4Climate) in sodelovanje zasebnega sektorja v njej, kar bi moralo prispevati k večji udeležbi vodilnih žensk v boju proti podnebnim spremembam, da bi okrepile svoje vodstvene sposobnosti in spodbudile prihodnjo generacijo vodilnih žensk k udeležbi v boju proti podnebnim spremembam;

49.  priznava posebno odgovornost mest v boju proti podnebnim spremembam, saj prispevajo 70 % svetovnih emisij CO2, in ponavlja zavezanost Evropskega parlamenta k uspešni vzpostavitvi Svetovne konvencije županov za podnebne spremembe in energijo, vključno s pobudo o prilagajanju podnebnim spremembam (pobuda županov „Mayors Adapt“), memorandumom o soglasju o omejitvi segrevanja na manj kot 2 °C in pobudo o prilagajanju regij „Regions Adapt“; meni, da bodo zaveze, sprejete z deklaracijo pariške mestne hiše leta 2015, izpolnjene le s sodelovanjem v okviru Svetovne konvencije županov za podnebne spremembe in energijo, ter poziva vsa mesta v EU in zunaj nje, naj se pridružijo konvenciji županov in naj se ne da bi to vplivalo na njihovo sodelovanje v drugih sektorskih ali institucionalnih mrežah z enakimi cilji zavežejo ambicioznim podnebnim ukrepom ter organizirajo izmenjave izkušenj in primerov dobre prakse; ugotavlja, da številni predloženi akcijski načrti mest vključujejo zaveze do leta 2020, zato ta mesta poziva k dodatnim prizadevanjem do leta 2030; meni, da bi morala EU mestom še naprej omogočati avtonomijo pri načrtovanju strategij za blažitev podnebnih sprememb, saj to pogosto vodi do ambicioznejših ciljev;

50.  poudarja potrebo po jasni opredelitvi vloge lokalnih in regionalnih oblasti v Pariškem sporazumu, da bi se zagotovil dolgoročni odziv na podnebne spremembe; poudarja, da mora EU ukrepati na terenu, skupaj z mesti in regijami, da bi regije in mesta EU postala bolje povezana in bolj trajnostna, da bi se ustvarile energetsko učinkovite občine in razvila pametnejša mestna prometna omrežja;

51.  meni, da je treba spodbujati izmenjavo znanja in izkušenj na lokalni in regionalni ravni ob upoštevanju številnih izkušenj posameznih regij in mest ter posameznih regionalnih agencij za varstvo okolja oziroma regionalnih agencij za energijo;

52.  meni, da je treba evropske in mednarodne oziroma svetovne organizacije ter združenja ali mreže mest, občin in regij uporabiti kot instrument za kakovostnejše sodelovanje pri spopadanju s težavami, ki jih povzročajo podnebne spremembe, na lokalni in regionalni ravni;

53.  ugotavlja, da so na konferenci COP 22 v Marakešu lokalni in regionalni organi pripravili Marakeški načrt za ukrepe, ki poudarja potrebo po bolj neposrednem vključevanju lokalnih oblasti, ki jih je treba tudi formalno priznati kot del uradne razprave o podnebnih spremembah in ne le obravnavati na enak način kot druge nedržavne akterje, kot so nevladne organizacije in zasebni sektor;

°

°  °

54.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, državam članicam ter nacionalnim in regionalnim parlamentom držav članic.

(1)

Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0363.

(2)

Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0383.

(3)

Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0380.

(4)

Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0307.

(5)

UL L 347, 20.12.2013, str. 342.

(6)

Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0359.


OBRAZLOŽITEV

UVOD

Podnebne spremembe so znanstveno dokazano dejstvo, katerega znaki in posledice so vse bolj očitni za državljane in odgovorne javne akterje. Temperatura je v zadnjem desetletju v EU naraščala hitreje kot v drugih delih sveta(1); priča smo pogostejšim skrajnim temperaturam, gozdnim požarom, sušam, poplavam in neurjem, invazivnim eksotičnim vrstam in izgubi biotske raznovrstnosti, konkurenci za vodo(2) in povpraševanju po energiji.

Prizadeti so številni sektorji: primarni sektor, turizem in javne storitve, kot so zdravstvo, oskrba z vodo in dobava energije. Gospodarski stroški podnebnih sprememb so zelo visoki celo ob zmerni ravni sprememb. Na drugi strani je sredozemski del Evrope bolj ranljiv, s tem povezani stroški pa višji, torej podnebne spremembe vplivajo na teritorialno kohezijo EU(3).

Podnebne spremembe poleg tega še poudarjajo socialne razlike znotraj EU; nekatere socialne skupine so bolj izpostavljene kot druge (med drugim zaradi slabega zdravja, nizkih prihodkov, neustreznega stanovanja, pomanjkanja mobilnosti in spola). Energetska revščina je že stalnica v življenju mnogih Evropejcev. Evropa je odgovorna tudi za blažitev humanitarnih posledic podnebnih sprememb zunaj Evrope: lakote, suše, orkani in nepravičen model razvoja povzročajo val podnebnih beguncev, ki prihajajo v EU, zlasti v mesta, da bi si zagotovili dostojno življenje.

STRATEGIJE IN SPORAZUMI

EU prispeva 9 % svetovnih emisij, od tega jih 75 % ustvarijo mesta. Zaradi tega izziva je Unija že leta 2013 začela izvajati strategijo za prilagajanje podnebnim spremembam. S podpisom Pariškega sporazuma (COP 21) se je zaveza EU za boj proti podnebnim spremembam še okrepila(4). Sporazum je povezan s cilji trajnostnega razvoja (ki jih je EU prav tako podpisala) in vzpostavlja ustrezen okvir za oblikovanje politik Unije, ki jih je treba nato prenesti na druge ravni: raven držav članic, lokalnih in regionalnih organov, zasebnega sektorja in državljanov.

Sprejetje tega sporazuma je zato priložnost za svetovni dobrobit in razvoj. Zaradi nesolidarnega umika ZDA, ki proizvedejo največ toplogrednih plinov na svetu, je pot otežena, vendar ne smemo skreniti z nje.

EU je v tej smeri napredovala že s svojim podnebno-energetskim svežnjem, ki vsebuje naslednje cilje: 40-odstotno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2030, 27-odstotno povečanje energetske učinkovitosti in 40-odstotni delež energije iz obnovljivih virov. Uresničevanje teh ciljev se po območjih močno razlikuje in izziv prihodnjih let je pomagati predvsem najbolj ranljivim. Vsekakor bo treba za dosego svetovnih ciljev iz Pariškega sporazuma spodbujati ambicioznejše sektorske cilje.

PRIPOROČILA IZ TEGA POROČILA

Mesta, optimalna raven boja

Podnebne spremembe so sistemske spremembe, ki delujejo v interakciji s socialno-ekonomskimi dejavniki: demografskim izzivom, socialnim ločevanjem, migracijami, urbanizacijo, tehnološkimi spremembami in prehodom na nizkoogljično energijo. Zato je še bolj kot prej potrebna celostna vizija, ki bi združevala sektorske in večsektorske ukrepe, ukrepe na več ravneh, opredmetene in neopredmetene, javne in zasebne, tehnološke ukrepe in ukrepe, temelječe na ekosistemih. Ta celostna vizija je lažje izvedljiva in bolje deluje na lokalni ravni. Lokalni organi so vedno tista raven uprave, ki je najbližje državljanom(5).

Več kot 70 % Evropejcev živi, 73 % pa dela na mestnih območjih: mesta nosijo veliko odgovornost za globalno segrevanje in imajo obenem velik potencial za rešitve. Glavna področja ukrepanja so: mobilnost in promet; energetska učinkovitost in zmogljivost stavb; proizvodnja, distribucija in potrošnja blaga in storitev (vključno s pomembnim dejavnikom prehrane); ravnanje z odpadki; kakovost zraka, načrtovanje rabe zemljišč in urbanistično načrtovanje. Vsi ti vidiki so kot prednostne naloge že vključeni v agendo EU za mesta (Amsterdamski pakt).

Mesta so z namenom sprejetja rešitev za podnebne spremembe že večkrat opozorila na potrebo po podpori Unije na naslednjih področjih: preskriptiven pravni okvir, krepitev zmogljivosti, ozaveščanje in izobraževanje, zbirka tehničnega in znanstvenega znanja ter financiranje.

Dati prednost blažitvi, ne da bi pozabili na prilagajanje

Možne rešitve se oblikujejo okrog dveh osi: prilagajanje in blažitev. Obe osi pa izhajata iz treh možnih pristopov(6):

•  spontanega: prilagajanje na podnebje in njegove vplive brez izrecnega načrtovanja ali brez zavestnega osredotočanja na podnebne spremembe;

•  postopnega: prilagajanje, katerega osrednji cilj je ohranjanje bistva in celovitosti sistema;

•  preoblikovalnega: prilagajanje, ki spreminja temeljne lastnosti sistema glede na podnebne spremembe, da bi ublažili njihove učinke.

Spontani in postopni pristop temeljita na preizkušeni tehnologiji in izkušnjah, ohranjata sedanjo raven storitev in ne nasprotujeta sedanjemu načinu življenja. Kombinirati ju je treba z rešitvami za preoblikovanje, ki bi obravnavale sistemski značaj podnebnih sprememb in se usmerile na glavne vzroke.

Ukrepanje mest je bilo doslej kljub temu usmerjeno predvsem v prilagajanje, zlasti s spontanim pristopom. Sprejemali so se ukrepi za prilagajanje, ki se ne imenujejo tako niti niso del celovite strategije (zmanjšanje naravnih nesreč, upravljanje vodnih virov, ustvarjanje zelenih mestnih površin ipd.), vendar so lahko zelo učinkoviti: z vsakim evrom, vloženim v preprečevanje poplav, se dolgoročno prepreči za 6 EUR škode. Spontani in postopni pristop sta vseeno omejena z vidika tehnoloških zmogljivosti in končne bilance toplogrednih plinov. Na drugi strani pa afere, kot je dieselgate, prispevajo k večji skeptičnosti javnosti glede teh pristopov.

Skrb vzbujajoče je, da več kot 75 % evropskih mest ni sprejelo skoraj nobenih pomembnih ukrepov za prilagajanje na podnebne spremembe. Poleg tega je ugotovljena jasna geografska vrzel med mesti na severu in zahodu Evrope v primerjavi s tistimi na jugu in vzhodu. Povedano drugače – ravno mesta v tistih regijah, ki so najbolj ranljive za podnebne spremembe, imajo največ težav s prilagajanjem na te spremembe.

Ugotovljene so bile naslednje glavne ovire: neozaveščenost politikov in nosilcev odločanja, pomanjkanje tehničnega znanja in težko dostopno financiranje(7). Pri vsem tem je vloga državnih in regionalnih organov ambivalentna: najnovejših ukrepov ne podpirajo aktivno, večinoma iz pravnih ali sektorskih razlogov, in obstajajo netehnološke ovire za uvajanje novih modelov urbanizma, mobilnosti in energije iz obnovljivih virov.

Bolj kot prilagajanju na podnebne spremembe je treba dati prednost blažitvi podnebnih sprememb. V ta namen je treba spremeniti miselnost, vključno z načinom organiziranja našega življenja in dela. Spremembe so večsektorske in večdisciplinarne, zato je blažitev dolgoročni proces, ki se začne z načrtovanjem mesta, močno presega volilne cikle in roke za sprejemanje odločitev na lokalni ravni, pa tudi meje mesta, saj ga povezuje z njegovim funkcionalnim zaledjem.

Povezovanje blažitve podnebnih sprememb z drugimi izzivi, ki so bliže državljanom (kot sta izboljšanje zdravja ali iskanje novih gospodarskih priložnosti), je lahko zelo koristno za kratko- in srednjeročno udejstvovanje celotne mestne družbe, za kar sta bistvena ozaveščanje in izobraževanje.

Dobro pripravljeno in proaktivno upravljanje, ki bi zajelo širok krog akterjev in prevzelo vertikalne in horizontalne zaveze, je osnovni pogoj za načrtovanje in uspešen razvoj postopkov prilagajanja in blažitve. Omenjeno upravljanje vključuje pomembno vlogo mest pri oblikovanju politik, ki se bodo nato uporabljale kot zavezujoče. Konvencija županov za podnebne spremembe in energijo je primer, ki ga je treba za takšno upravljanje okrepiti.

Priznati, da na težavo vpliva več dejavnikov

Za prehod na nizkoogljično gospodarstvo je treba spremeniti tehnologijo, energetiko, ekonomijo, finance in družbo. To vključuje večje prizadevanje za obravnavo povezav med podnebnimi spremembami, naravnimi viri, blaginjo, stabilnostjo in migracijami.

Zato morajo biti vse politike EU v tem smislu usklajene. To poročilo se nanaša zlasti na spremembe kohezijske politike, toda tudi druga področja (SKP, Obzorje 2020, energija, okolje) so bistvena za uresničitev ciljev Pariškega sporazuma na vseh ravneh od lokalne navzgor.

Na lokalni ravni je ključno, da so prilagoditve večsektorske in da ne ostanejo samo na področju okolja: mesta morajo podnebne spremembe združiti z drugimi mestnimi politikami, kot so gospodarski razvoj, prenova mest in izboljšanje kakovosti življenja. Dodelitev ustreznih zmogljivosti je bistvena za spopadanje z večsektorsko naravo boja proti podnebnim spremembam, boljše upravljanje tega boja z aktivno zavezo vseh lokalnih akterjev (tudi državljanov in zasebnega sektorja) ter boljšo porabo dodeljenih sredstev.

Uskladiti, izboljšati in olajšati dostop do financiranja

Nekateri finančni instrumenti EU bi lahko več prispevali k boju proti podnebnim spremembam, kot je že ugotovilo Evropsko računsko sodišče(8) v zvezi z Evropskim socialnim skladom in Evropskim skladom za pomorstvo in ribištvo. Glede na druge posojilne ali zavarovalne instrumente je treba mesta nujno bolje obveščati o načinu dostopa do različnih skladov in njihovem združevanju. Spodbujati je treba določanje cen emisij ogljika, znižati subvencije za fosilna goriva ter spodbujati energijo iz obnovljivih virov in energetsko učinkovitost, pri tem pa vedno upoštevati zaposlovanje, da bo energetski prehod na trajnostni razvoj na področju okolja vzdržen tudi na socialnem področju.

Povečati, izboljšati in razširjati zbirko znanj

Oblikovanje metode in pridobivanje znanja je ključno, da bi spoznali, kakšno je izhodišče mest v zvezi s podnebnimi spremembami, ter preverili učinkovitost ukrepov in možnosti za njihov prenos.

Dobrodošla so prizadevanja evropskih mehanizmov, kot so platforma ADAPT, Evropska agencija za okolje, Skupno raziskovalno središče (JRC) in Evropsko omrežje za spremljanje prostorskega razvoja (ESPON). Po njihovi zaslugi imamo na ravni EU kakovostne informacije, manjkajo pa ustrezne informacije in kazalniki na ravni mest, tako v zvezi z učinki podnebnih sprememb kot s tveganji zanje: regionalne napovedi in kazalniki učinkov, ranljivosti in rezultatov ter izračuni stroškov in koristi prilagajanja. Poleg tega še vedno ni dobre komunikacije za razširjanje primerov dobre prakse in rezultatov.

(1)

Strategija Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam, COM(2013)0216 final.

(2)

Climate change, impacts and vulnerability in Europe 2016, key findings (Podnebne spremembe, učinki in ranljivost v Evropi 2016 – ključne ugotovitve), Evropska agencija za okolje, 2016.

(3)

COM(2013)216 final.

(4)

Po pariški konferenci: ocena vpliva Pariškega sporazuma ..., COM(2016)0110 final.

(5)

Agenda EU za mesta – Amsterdamski pakt, 2016.

(6)

Urban adaptation to climate change in Europe 2016, transforming cities in a changing climate (Prilagajanje mest podnebnim spremembam v Evropi 2016, preoblikovanje mest v spremenljivem podnebju). Evropska agencija za okolje, 2016

(7)

Adaptation Strategies for European Cities (Prilagoditvene strategije za evropska mesta), Evropska komisija, Generalni direktorat za podnebno politiko, 2013.

(8)

Poraba vsaj enega evra od petih iz proračuna EU za podnebne ukrepe: delo, ki poteka, je ambiciozno, vendar obstaja resno tveganje, da cilj ne bo dosežen, Evropsko računsko sodišče, Luksemburg, 2016.


MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (24.11.2017)

za Odbor za regionalni razvoj

o vlogi regij in mest EU pri izvajanju Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah (COP 21)

(2017/2006(INI))

Pripravljavec mnenja: Gilles Pargneaux

POBUDE

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za regionalni razvoj kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  ugotavlja, da regije in mesta že kažejo zavezanost boju proti podnebnim spremembam, saj veliko prispevajo k akcijskemu programu Lima-Pariz (LPAA) in platformi nedržavnih akterjev za podnebne ukrepe (NAZCA); pozdravlja pobude, kot so konvencija županov za podnebne spremembe in energijo, vključno s pobudo o prilagajanju podnebnim spremembam (pobuda županov o prilagajanju), memorandum o soglasju o omejitvi segrevanja na manj kot 2 °C in pobuda RegionsAdapt; spodbuja evropska mesta, naj se pridružijo tem pobudam in se zavežejo k ambicioznim podnebnim ukrepom; meni, da bi morale regionalne in nacionalne oblasti ter medvladne organizacije priznati prispevek teh pobud in jih spodbujati;

2.  ugotavlja, da so lokalni organi odgovorni za izvajanje večine blažilnih in prilagoditvenih ukrepov za podnebne spremembe ter evropske zakonodaje s tega področja; poudarja potrebo po ukrepih na področju urbanističnega načrtovanja, mobilnosti, javnega prevoza in infrastrukture, energetske učinkovitosti stavb, izobraževalnih kampanj, pametnih mest, pametnih omrežij in regionalnih subvencij za izvajanje Pariškega sporazuma;

3.  ugotavlja, da danes večina Evropejcev živi v mestih; ugotavlja tudi, da bodo odločitve o urbani infrastrukturi, ki jih sprejemajo odgovorni v mestih, vplivale na odpornost mest na podnebne spremembe, saj se bodo evropska mesta zaradi teh sprememb verjetno soočala z izzivi, kot so pogostejše deževje, poplave in vročinski valovi;

4.  poudarja, da imajo mesta, podjetja in drugi nedržavni akterji blažilni potencial v obsegu med 2,5 in 4 milijardami ton CO2 do leta 2020(1), kar je več, kot so emisije Indije v enem letu, in da je ta obseg podoben zmanjšanju 4 do 6 milijard ton CO2, ki naj bi se po napovedih Združenih narodov z načrtovanimi, nacionalno določenimi prispevki dosegel do leta 2030, torej deset let kasneje;

5.  poudarja, da imajo regije in mesta pomembno vlogo v boju proti podnebnim spremembam, da lahko za izpolnitev Pariškega sporazuma sama zmanjšajo svetovne emisije za 5 % in da bi skupaj z drugimi ravnmi oblasti in zasebnim sektorjem lahko zmanjšali svetovne emisije do 46 %(2);

6.  opozarja, da prometni sektor ustvarja emisije toplogrednih plinov in zdravju škodljivih onesnaževal zraka, katerih koncentracijo v zraku v mestih ureja Direktiva (EU) 2016/2284 o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka(3);

7.  opozarja, da člen 7(2) Pariškega sporazuma priznava, da „je prilagajanje globalen izziv, pred katerega so postavljeni vsi na lokalni, regionalni, nacionalni, makroregionalni in globalni ravni“;

8.  priznava, da lahko ukrepi lokalnih organov vladam omogočajo, da izpolnjujejo svoje zaveze v okviru svetovnih podnebnih ukrepov;

9.  poudarja, da nedržavni akterji postajajo pomembna prvina podnebne ureditve po Pariškem sporazumu in procesa Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC); poudarja, da bi lahko bistveno prispevali k spodbujevalnemu dialogu in svetovnemu pregledu stanja ter učinkovitejšemu procesu pregleda v okviru Pariškega sporazuma;

10.  poziva k okrepitvi posamičnega in usklajenega ukrepanja na evropski, regionalni in lokalni ravni za prilagajanje na vplive podnebnih sprememb;

11.  poudarja, da mesta vodijo oblikovanje urbane politike in imajo možnost povezovati pobude z nacionalnimi akcijskimi načrti ter se osredotočiti na pobude z največjim vplivom; poziva k intenzivnejšemu vključevanju lokalnih uradnikov v postopek odločanja EU;

12.  ugotavlja, da župani mest za svoje odločitve odgovarjajo neposredno svojim volivcem in lahko ukrepajo učinkoviteje in hitreje ter pogosto s takojšnjimi in učinkovitimi rezultati;

13.  poziva k novemu načinu upravljanja, ki bi lahko zagotovil sredstva za podnebne ukrepe, ter k boljšemu vključevanju regij in mest in njihovih predstavniških organov, kot je Odbor regij na ravni EU, v proces UNFCCC, da se vzpostavi stalen neposreden dialog na različnih ravneh, začenši z lokalno in regionalno ravnjo; ugotavlja, da so po napovedi o odstopu ZDA od Pariškega sporazuma številne ameriške zvezne države in mesta ponovno potrdili svojo zavezanost k spoštovanju nacionalno določenega prispevka (NDC), da se bodo emisije ZDA zmanjšale za 26 do 28 odstotkov do leta 2025 v primerjavi z ravnjo iz leta 2005, in da bi morale biti lokalne in regionalne oblasti glede na posebne okoliščine sestavni del procesa UNFCCC, s čimer bi vključili njihova stališča ter olajšali razširjanje najboljših lokalnih praks v zvezi z blažilnimi ukrepi in prilagajanjem na podnebne spremembe;

14.  poudarja potrebo po jasni opredelitvi vloge lokalnih in regionalnih oblasti v Pariškem sporazumu, da bi se zagotovil dolgoročni odziv na podnebne spremembe; poudarja, da mora EU ukrepati na terenu, skupaj z mesti in regijami, da bi regije in mesta EU postali bolje povezana in bolj trajnostni, da bi se ustvarile energetsko učinkovite občine in razvila pametnejša mestna prometna omrežja;

15.  poudarja, da bo leta 2030 skoraj 60 % svetovnega prebivalstva živelo v mestnih območjih; ugotavlja, da je namen 11. cilja trajnostnega razvoja („poskrbeti za odprta, varna, vzdržljiva in trajnostna mesta in naselja“) do leta 2020 občutno povečati število mest in naselij, ki sprejemajo in izvajajo celostne politike in načrte za vključevanje, učinkovito rabo virov, blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje ter odpornost na nesreče, hkrati pa se posvečati celostnemu obvladovanju tveganja naravnih nesreč na vseh ravneh v skladu s Sendajskim okvirom za zmanjšanje tveganja nesreč za obdobje 2015–2030; ugotavlja, da po napovedih o svetovnem prebivalstvu Združenih narodov iz leta 2014 v urbanih območjih prebiva 54 % svetovnega prebivalstva, medtem ko je leta 1950 ta delež znašal 30 %; ocenjuje, da bo ta delež leta 2050 dosegel 66 %;

16.  poziva k novi svetovni strukturi za uradno vključitev lokalnih in regionalnih organov v pripravljanje in izvajanje jasnega podnebnega akcijskega načrta za Pariški sporazum; poudarja, da mora ta struktura spremljati zavezujoče cilje, spremljati napredek z mehanizmi ocenjevanja in zagotoviti finančne instrumente po meri, s katerimi bodo zaveze postale konkretni rezultati;

17.  poziva k spodbujanju in zagotavljanju usklajevanja vseh javnih uprav ter k spodbujanju udeležbe državljanov, socialnih partnerjev in gospodarskih subjektov;

18.  poziva k načrtu prilagajanja za spremljanje regionalnih in lokalnih podnebnih ukrepov in vključevanje najnovejših podatkov o prilagoditvenih ukrepih v EU, vključno s poročanjem o nacionalno določenih prispevkih EU;

19.  je zaskrbljen, da so pogostejši skrajni vremenski pojavi, kot so vročinski valovi, hude nevihte, poplave in suše, neposredna posledica podnebnih sprememb, ki jih je povzročil človek, in bodo še naprej negativno vplivali na številne dele Evrope, kar se bo dogajalo vse pogosteje, zaradi česar bodo ljudje, narava in ekosistemi postali ranljivejši, če se ne sprejmejo konkretni ukrepi za prilagajanje in obnovi vodni krog; poudarja potrebo po povečanju naložb v zeleno infrastrukturo, ki lahko pomaga mestom pri ohranjanju nižjih temperatur in zagotovi zaščito ali olajšanje pri skrajnih vremenskih pojavih; ugotavlja, da so mesta in regije medsebojno povezani in odvisni od drugih mest in regij, ki jim zagotavljajo pomembne storitve, kot so hrana, voda in energija, ter infrastrukturo za oskrbo z njimi; poudarja, da so za učinkovito načrtovanje in razvoj prilagajanja potrebne zanesljive informacije o prihodnjih podnebnih tveganjih, s katerimi se mesto sooča, in o tem, kakšne so povezane fizične in gospodarske ranljivosti; opozarja, da nekatera mesta še vedno nimajo informacij o podnebnih tveganjih, specifičnih za ta mesta, v skladu s katerimi bi se na lokalni ravni sprejemale odločitve o načrtovanju in razvoju, in da je za to potreben skupen in celovit pristop, ki vključuje dialog in partnerstva med različnimi sektorji in vladnimi ravnmi; poziva k celoviti podpori EU za izboljšanje solidarnosti in izmenjave najboljših praks med državami članicami in za zagotovitev, da so regije, na katere bodo podnebne spremembe najbolj vplivale, zmožne sprejeti potrebne ukrepe za prilagoditev;

20.  poziva regije in mesta k posebnemu načrtovanju prilagajanja, ki bi zmanjšalo njihovo ranljivost za podnebne spremembe;

21.  poudarja potrebo po povečanju naložb v zeleno infrastrukturo, ki lahko pomaga mestom pri nižanju temperatur in zagotovi zaščito ali olajšanje pri skrajnih vremenskih pojavih;

22.  ugotavlja, da zlasti povečanje pokritosti mest z olesenelim rastlinjem, kar vključuje skrbno izbiro ustreznih vrst za dano območje, zmanjša zaznavno vročino in temperaturo zraka ter s tem učinkovito izboljša mikroklimo mest in toplotno udobje ljudi; verjame, da bi moral biti ta vidik osnova za načrtovanje rabe zemljišč in urbane projekte evropskih mest;

23.  poudarja, da morajo regije izvajati in redno posodabljati regionalne programe, v katere so vključeni ukrepi, ki bodo olajšali ustrezno prilagajanje za spopadanje s posledicami podnebnih sprememb, in da morajo vse regije sodelovati pri oblikovanju načrtov za prilagajanje na učinke podnebnih sprememb ter razvijanju celostnih načrtov za gospodarjenje z obalnim pasom in vodnimi viri;

24.  poudarja, da Strategija Evropske unije za prilagajanje podnebnim spremembam (COM(2013) 0216) opredeljuje tri glavne cilje in ukrepe: 1) spodbujanje ukrepov držav članic; 2) spodbujanje držav članic k sprejetju celovitih prilagoditvenih strategij; 3) in zagotavljanje sredstev LIFE za podporo krepitvi zmogljivosti in ukrepov za prilagajanje v Evropi (2013–2020);

25.  opozarja, da za spoštovanje zavez, prevzetih s Pariškim sporazumom, ni treba samo zmanjšati emisij, temveč tudi povečati zmogljivost sekvestracije ogljika v tla, da bi se lahko v drugi polovici tega stoletja količina CO2 v atmosferi znatno zmanjšala;

26.  poziva k boljši zaščiti obstoječih in novonastalih mestnih gozdov v evropskih regijah ob upoštevanju njihovega vpliva na preživljanje prostega časa lokalnega prebivalstva in – na nekaterih območjih – na zagotavljanje in zaščito virov pitne vode; verjame, da bi občine morale zagotoviti vso potrebno podporo, da bi se ti ekosistemi in njihove storitve ohranili, in preprečiti vse dejavnosti, ki bi jim škodile;

27.  poudarja, da povečanje odpornosti družbe in poseljenih območij za soočanje z neizogibnimi posledicami podnebnih sprememb zahteva številne ukrepe, kot so med drugim učinkovitejša in racionalnejša poraba vode (med ukrepi za prilagajanje je treba dati prednost ukrepom na področju vode, tako kot so ukrepi za blažitev usmerjeni na področje ogljika) in ukrepi za obalna območja; razvoj strategij, ki temeljijo na ekološkem urbanističnem načrtovanju, s posebnim poudarkom na protipoplavni zaščiti; izkoriščanje znanja, izkušenj in sredstev za prilagoditev pridelkov in načina gospodarjenja z gozdovi na suše in požare ter povečanje povezanosti ekosistemov za spodbujanje migracij vrst;

28.  priznava potrebo po usklajevanju in povezovanju prilagoditvenih ukrepov na vseh ravneh načrtovanja in upravljanja ter pomembnost zagotavljanja skupnih pristopov in popolne povezanosti med nacionalnimi prilagoditvenimi strategijami in lokalnimi načrti za upravljanje tveganja;

29.  izpostavlja, da dostop do osnovnih virov, kot sta energija in voda, v veliki meri določa ranljivost prebivalstva zaradi posledic podnebnih sprememb, zlasti skrajnih pojavov; zato poziva javne organe, naj zagotovijo dostop do teh dveh osnovnih virov;

30.  ugotavlja, da je samo petnajst držav članic sprejelo akcijski načrt in prilagoditveno strategijo z le malo konkretnimi ukrepi na terenu; poudarja potrebo po spremljanju in ocenjevanju vseh prilagoditvenih strategij in akcijskih načrtov za preprečevanje tveganja ter upravljanje poplav in voda;

31.  priznava, da je učinkovito gospodarjenje z viri ključno za namene blaženja in prilagajanja, da bi se opredelile skupne prednostne naloge; poziva k celostnim lokalnim strategijam, da bi se zagotovila učinkovitejša raba virov in okrepila odpornost in prilagajanje na učinek podnebnih sprememb na najbolj prizadetih območjih;

32.  meni, da bi morale lokalne in regionalne oblasti sprejeti celostne in dolgoročne ukrepe za blaženje podnebnih sprememb in prilagajanje na lokalni ravni;

33.  meni, da bi morale lokalne in regionalne oblasti imeti možnost, da jasno opredelijo svoje zaveze v zvezi z blaženjem in prilagajanjem, kot so to storili državni organi z nacionalno določenimi prispevki, zato da bi se zagotovili zanesljivi in pregledni prispevki, začenši z zanesljivimi postopki spremljanja, poročanja in preverjanja ter vključno s pobudami, kot je Svetovna konvencija županov za podnebne spremembe in energijo; poziva k vzpostavitvi sistema lokalno določenih prispevkov, ki bi ga izvajali v neposredni povezavi in skladno z nacionalno določenimi prispevki; meni, da bi morali ti nacionalni, makroregionalni, regionalni in lokalni prispevki upoštevati skupne ustrezne modalitete, postopke in smernice za preglednost ukrepov in podpore;

34.  opozarja, da bi se moralo vsaj 20 % proračuna EU za obdobje 2014–2020 (približno 212 milijard EUR) porabiti za ukrepe, povezane s podnebnimi spremembami; ugotavlja, da Evropsko računsko sodišče v svojem posebnem poročilu 31/2016 navaja, da obstaja resno tveganje, da brez dodatnih prizadevanj za spopadanje s podnebnimi spremembami cilj 20 % proračuna ne bo dosežen, in obenem priznava, da je s sprejetjem tega cilja financiranje podnebnih ukrepov iz nekaterih evropskih strukturnih in investicijskih skladov, in sicer Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada, postalo obsežnejše in bolje usmerjeno, vendar pa stanje na drugih področjih, kot so Evropski socialni sklad, kmetijstvo, razvoj podeželja in ribištvo, večinoma ostaja nespremenjeno (z drugimi besedami – ni bilo bistvene preusmeritve teh sredstev v prid podnebnim ukrepom);

35.  pozdravlja vključitev tematskih ciljev TO4, TO5 in TO6 med merila za usmeritev kohezijskih skladov; opozarja, da po mnenju Evropskega računskega sodišča zaveze, da bi se za podnebne ukrepe v obdobju 2014–2020 porabilo najmanj 20 % večletnega finančnega okvira, morda ne bo mogoče doseči, če se ne uvedejo dodatni ukrepi;

36.  poudarja, da ni ustreznega sistema poročanja o deležih sredstev iz strukturnih in kohezijskih skladov, namenjenih blažilnim in prilagoditvenim ukrepom lokalnih oblasti;

37.  poziva Komisijo, naj države članice zaveže k navajanju deleža sredstev iz evropskih skladov, ki se na lokalni ravni porabi za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in za prilagajanje območja na podnebne spremembe;

38.  poziva Komisijo, Evropsko investicijsko banko in države članice, naj okrepijo upravne zmogljivosti regij in mest, da bi lahko izkoristili vse možnosti javnega in zasebnega financiranja, ki so na voljo na ravni EU; poudarja potrebo po boljši finančni pomoči, da bi lokalnim in regionalnim organom pomagali pri izvajanju povezanih podnebnih ukrepov; verjame, da bi lokalne oblasti morale imeti neposreden dostop do finančnih instrumentov, kot so svetovni podnebni skladi;

39.  se zaveda težav, ki jih pričakujejo občine in regije, ki so bile doslej gospodarsko povsem odvisne od uporabe konvencionalnih virov energije, kot je premog, ter poziva, naj se njihove strukturne spremembe podprejo z evropski programi financiranja;

40.  poziva lokalne in regionalne oblasti, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da ustanovijo javne sklade, s katerimi bi, na primer, lahko spodbudili rast obnovljivih virov energije, decentralizirali omrežja in spodbudili samooskrbo z električno energijo;

41.  poziva javne oblasti, naj beležijo dejavnosti, ki povečujejo ranljivost ali emisije toplogrednih plinov, in oblikujejo davčne spodbude za dejavnosti, ki spodbujajo prilagajanje na podnebne spremembe ali zmanjšanje emisij;

42.  poudarja, da je treba spodbujati energetski prehod in lokalne naložbe v ukrepe za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje z racionalizacijo predpisov, zmanjševanjem birokracije, omogočanjem inovativnih rešitev ter s podpiranjem partnerstev z lokalnimi skupnostmi in s civilno družbo z namenom spodbujanja podnebnih ukrepov; poziva k oblikovanju nacionalnih pobud za ozaveščanje javnosti o učinkih podnebnih sprememb;

43.  poudarja pomembnost izobraževanja o varstvu podnebja ter poziva k ustreznim ukrepom za občine in šole na kraju samem, da bi zagotovili primerno strokovno znanje;

44.  pozdravlja pobude mest, kot so pametna mesta in pametna omrežja, katerih cilj je zmanjšanje emisij toplogrednih plinov in izboljšanje učinkovitosti rabe virov z obravnavanjem podnebnih sprememb ter doseganje zelene rasti in spodbujanje območij, ki so povezana s sistemi javnega prevoza; poudarja, da morajo regije izboljšati ureditve zelenih mest za doseganje nacionalne urbane zelene rasti, glede na to, da mesta prispevajo velik delež emisij toplogrednih plinov in da rešitve, kot so pametna omrežja, omogočajo učinkovitejšo oskrbo domov in stavb z energijo ter izboljšanje energetske učinkovitosti in porabe energije;

45.  poziva pristojne oblasti, naj kmetijsko in gozdarsko proizvodnjo usmerijo v dejavnosti, s katerimi lahko zmanjšajo neposredne in posredne emisije toplogrednih plinov, in naj oblikujejo načrte, ki bi povzročili postopno povečanje zmogljivosti zemlje za sekvestracijo;

46.  pozdravlja možne nepričakovane gospodarske koristi za mesta, ki prevzemajo vodilno vlogo na področju nizkoogljične infrastrukture, vključno z nižjimi stroški električne energije, nižjimi stroški vzdrževanja in manjšo porabo za javno zdravje, ki je izboljšano zaradi zmanjšanja količine onesnaževal;

47.  želi opomniti, da lahko mali projekti energije iz obnovljivih virov, kot so energetske skupnosti, ki uporabljajo obnovljive vire, in projekti proizvajalcev-odjemalcev energije iz obnovljivih virov, prispevajo k doseganju ciljev Pariškega sporazuma;

48.  poudarja, da je pomembno, da mesta prevzamejo vodilno vlogo v boju proti podnebnim spremembam s spodbujanjem uporabe javnega prevoza, vključno z železniškim prevozom; ugotavlja, da so prometni zastoji glavni vir emisij ogljika; poudarja, da mora EU ukrepati na terenu skupaj z mesti in regijami, da bi evropske regije in mesta postala bolj energetsko učinkovita in bolje povezana in da bi se razvila pametnejša mestna prometna omrežja za svet, ki bo bolj odporen na podnebne spremembe;

49.  opozarja, da promet ne proizvaja le emisij, ki močno vplivajo na zdravje, temveč tudi emisije toplogrednih plinov; meni, da lahko regije in mesta še veliko storijo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, ki jih povzroča promet, in sicer tako, da jih v večji meri upoštevajo pri načrtovanju prometa; poudarja potrebo po financiranju pobud, ki spodbujajo lokalno in regionalno nizkoogljično mobilnost;

50.  spodbuja lokalne oblasti, naj izvajajo načrte na področju prevoza in logistike, da bi spodbujale javni in zasebni elektrificirani prevoz, tudi z vzpostavitvijo območij, namenjenih izključno kolesom in električnim vozilom, ter zagotavljanjem ustreznega števila lahko dostopnih polnilnih mest;

51.  ob priznavanju posebne pomembnosti sektorja prometa poziva k razpisu več pilotnih področij za raziskovanje pametnega in povezanega prometnega sistema med mesti in podeželjem;

52.  poziva Komisijo, naj v programu Obzorje 2020 nameni več pozornosti in sredstev inovacijskim in raziskovalnim projektom na področju krožnega gospodarstva in trajnostnih mest;

53.  ponavlja, da morajo regije izvajati Direktivo 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb(4) in Direktivo 2012/27/EU o energetski učinkovitosti(5);

54.  poziva lokalne oblasti, naj, tudi v sodelovanju s predstavniki ponudnikov gostinskih storitev, izvedejo kampanje za ozaveščanje o ogljičnem odtisu živil, katerih namen je poučevati o zdravi prehrani in spodbujati prehranjevanje z živili z manjšim vplivom na podnebje;

55.  poudarja, da lahko sezonska, lokalno pridelana hrana zmanjša emisije toplogrednih plinov, ki jih povzroča prevoz, s čimer se zmanjša skupni ogljični odtis živil; poziva Komisijo, naj okrepi lokalno in regionalno trajnostno proizvodnjo hrane;

56.  poziva k okrepljenim partnerstvom med EU in lokalnimi ter regionalnimi oblastmi, da bi okrepili postopke za pospešitev lokalnih podnebnih ukrepov v okviru krožnega gospodarstva, da bi se zmanjšali odpadki, obvladovale podnebne spremembe in učinkoviteje uporabljali viri;

57.  poudarja, da je krožno gospodarstvo orodje, ki lahko veliko prispeva k izboljšanju trajnosti mest, in poziva Komisijo, naj mesta vključi v strategijo o krožnem gospodarstvu;

58.  poziva pristojne oblasti, naj problem odpadkov obravnavajo tako, da se doseže krožno gospodarstvo, ter naj spodbujajo tehnike odstranjevanja odpadkov, ki jih ni mogoče ponovno uporabiti ali reciklirati, ki ne vključujejo sežiganja;

59.  poziva Komisijo, naj poišče načine za okrepitev mednarodnega sodelovanja med regijami in akterji na lokalni ravni za izmenjavo dobrih praks in izkušenj, zato da se dosežejo cilji Pariškega sporazuma;

60.  poziva nacionalne vlade, naj mestom in regijam pomagajo izpolniti njihove mednarodne zaveze k podpiranju podnebnih in energetskih pobud na lokalni in regionalni ravni;

61.  poziva mesta in regije, naj prevzamejo vodilno vlogo pri spodbujanju energetske učinkovitosti in proizvodnje energije iz obnovljivih virov, zato da se zmanjšajo emisije toplogrednih plinov in onesnaženost zraka; ugotavlja, da imajo lahko regije in mesta ključno vlogo pri razogljičenju družbe ter da bi morala biti njihova vključitev v vzpostavljanje energetskega sistema, ki bi temeljil na obnovljivih virih, prednostna naloga EU in posameznih držav članic;

62.  pozdravlja odločitev Medvladnega odbora za podnebne spremembe, da pripravi posebno poročilo o mestih in podnebju leta 2023, kar bo spodbudilo več raziskav o pomenu mest v boju proti podnebnim spremembam; poziva Komisijo, naj dejavno sodeluje pri pripravi tega poročila ter se zavzema za teritorialno vizijo podnebnih ukrepov na več ravneh; verjame, da bi mesta morala prispevati k svetovnemu poročilu o podnebju leta 2018; verjame, da lahko mesta in regije vplivajo na oblikovanje politike po Pariškem sporazumu z izvajanjem strateškega pristopa za spopadanje z globalnim segrevanjem in za podpiranje blažilnih in prilagoditvenih ukrepov v mestnih območjih, v katerih živi več kot polovica svetovnega prebivalstva;

63.  priznava posebno odgovornost mest v boju proti podnebnim spremembam, saj prispevajo do 70 % emisij CO2 na svetovni ravni; verjame, da bodo zaveze, sprejete z deklaracijo pariške mestne hiše leta 2015, izpolnjene le s sodelovanjem s Svetovno konvencijo županov za podnebne spremembe in energijo in širšim sprejetjem akcijskih načrtov v številnih mestih v Evropski uniji; poziva Komisijo, naj po potrebi pomaga zagotoviti uspešno vključevanje koalicije županov in konvencije županov, ki se je začelo 22. junija 2016;

64.  ugotavlja, da so na konferenci COP 22 v Marakešu lokalni in regionalni organi pripravili Marakeški načrt za ukrepe, ki poudarja potrebo po bolj neposrednem vključevanju lokalnih oblasti, ki jih je treba tudi formalno priznati kot del uradne razprave o podnebnih spremembah in ne le upoštevati na tak način kot druge nedržavne akterje, kot so nevladne organizacije in zasebni sektor;

65.  poudarja, da bi morali javni organi kot odjemalci energije postaviti zgled, in poziva k osredotočenosti ali povečanju strukturnih skladov, da bi spodbujali energetsko prenovo javnih stavb in samozadostno oskrbo občin z energijo iz obnovljivih virov;

66.  poziva Komisijo in države članice, naj na lokalni ravni spodbujajo pilotne projekte in modele energetskega samoupravljanja, tj. modele, temelječe na distribucijskih sistemih, ki dobiček namenjajo financiranju novih objektov, ki zmanjšujejo ekološki odtis;

67.  poziva Komisijo, naj spodbuja usklajevanje in izmenjavo informacij in najboljših praks med državami članicami, regijami, lokalnimi skupnostmi in mesti;

68.  je osupel nad oceno Evropskega računskega sodišča iz leta 2016, da cilj EU, da porabi 20 % svojega proračuna v trenutnem programskem obdobju za podnebne ukrepe, ne bo izpolnjen; priznava številne težave pri merjenju in ocenjevanju projektov EU, namenjenih blaženju podnebnih sprememb in njihovih učinkov; poziva Komisijo, naj Parlament obvešča o napredku na tem pomembnem področju;

69.  poudarja pomembnost decentraliziranih, zadružnih državljanskih projektov za energijo ter poziva k spodbujanju takih projektov v okviru strukturnih skladov EU ter z odpravo birokratskih bremen na nacionalni in regionalni ravni;

70.  priznava pomembnost pristopov od spodaj navzgor za zagotavljanje vključenosti deležnikov v blaženje podnebnih sprememb; priznava možni prispevek orodij iz uredbe o skupnih določbah(6), kot so celostne teritorialne naložbe in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, pri doseganju ciljev EU na tem področju; poziva Komisijo, naj sodeluje z deležniki na nacionalni in lokalni ravni, da bi zagotovila ustrezno uporabo vseh možnih orodij, ki so jim na voljo;

71.  ponavlja svojo zavezanost k uspešni vzpostavitvi Konvencije županov za podnebne spremembe in energijo; ugotavlja pomembnost oblikovanja ciljev, ki so povsem merljivi; poleg tega ugotavlja, da številni predloženi akcijski načrti vključujejo zaveze do leta 2020 in da morajo torej ta mesta opraviti dodatno delo do leta 2030;

72.  pozdravlja prostovoljne ukrepe (kot je npr. t.i. semafor) za prepoznavanje doseženega vpliva na podnebje in ogljičnega odtisa živil in drugih izdelkov ter poziva k uvedbi enotnih kazalnikov v vsej EU, ki bi omogočali prostovoljno, toda primerljivo označevanje tudi v regionalni trgovini.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU ZA MNENJE

Datum sprejetja

21.11.2017

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

59

0

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Margrete Auken, Pilar Ayuso, Zoltán Balczó, Catherine Bearder, Ivo Belet, Simona Bonafè, Lynn Boylan, Soledad Cabezón Ruiz, Nessa Childers, Alberto Cirio, Birgit Collin-Langen, Miriam Dalli, Seb Dance, Angélique Delahaye, Mark Demesmaeker, Bas Eickhout, Francesc Gambús, Elisabetta Gardini, Gerben-Jan Gerbrandy, Arne Gericke, Jens Gieseke, Julie Girling, Françoise Grossetête, Andrzej Grzyb, Anneli Jäätteenmäki, Jean-François Jalkh, Benedek Jávor, Josu Juaristi Abaunz, Kateřina Konečná, Urszula Krupa, Giovanni La Via, Peter Liese, Norbert Lins, Valentinas Mazuronis, Joëlle Mélin, Susanne Melior, Rory Palmer, Gilles Pargneaux, Piernicola Pedicini, Bolesław G. Piecha, Pavel Poc, Frédérique Ries, Daciana Octavia Sârbu, Annie Schreijer-Pierik, Davor Škrlec, Renate Sommer, Ivica Tolić, Nils Torvalds, Adina-Ioana Vălean, Damiano Zoffoli

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Jørn Dohrmann, Herbert Dorfmann, Eleonora Evi, Martin Häusling, Rupert Matthews, Stanislav Polčák, Christel Schaldemose, Bart Staes, Dubravka Šuica, Carlos Zorrinho

Namestniki (člen 200(2) Poslovnika), navzoči pri končnem glasovanju

Maria Noichl

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

59

+

ALDE

Catherine Bearder, Gerben-Jan Gerbrandy, Anneli Jäätteenmäki, Valentinas Mazuronis, Frédérique Ries, Nils Torvalds

ECR

Mark Demesmaeker, Jørn Dohrmann, Arne Gericke, Julie Girling, Urszula Krupa, Rupert Matthews, Bolesław G. Piecha

EFDD

Eleonora Evi, Piernicola Pedicini

GUE/NGL

Lynn Boylan, Josu Juaristi Abaunz, Kateřina Konečná

NI

Zoltán Balczó

PPE

Pilar Ayuso, Ivo Belet, Alberto Cirio, Birgit Collin-Langen, Angélique Delahaye, Herbert Dorfmann, Francesc Gambús, Elisabetta Gardini, Jens Gieseke, Françoise Grossetête, Andrzej Grzyb, Giovanni La Via, Peter Liese, Norbert Lins, Stanislav Polčák, Annie Schreijer-Pierik, Renate Sommer, Dubravka Šuica, Ivica Tolić, Adina-Ioana Vălean

S&D

Simona Bonafè, Soledad Cabezón Ruiz, Nessa Childers, Miriam Dalli, Seb Dance, Susanne Melior, Maria Noichl, Rory Palmer, Gilles Pargneaux, Pavel Poc, Christel Schaldemose, Daciana Octavia Sârbu, Damiano Zoffoli, Carlos Zorrinho

Verts/ALE

Margrete Auken, Bas Eickhout, Martin Häusling, Benedek Jávor, Davor Škrlec, Bart Staes

0

-

 

 

2

0

ENL

Jean-François Jalkh, Joëlle Mélin

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani.

(1)

Poročilo Svetovne zveze proti podnebnim spremembam, december 2015.

(2)

Študija družbe Arup z naslovom „Deadline 2020. How cities will get the job done“ (Skrajni rok 2020 – kako bodo mesta opravila nalogo).

http://www.c40.org/researches/deadline-2020

(3)

Direktiva (EU) 2016/2284 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 14. decembra 2016 o zmanjšanju nacionalnih emisij za nekatera onesnaževala zraka, spremembi Direktive 2003/35/ES in razveljavitvi Direktive 2001/81/ES (UL L 344, 17.12.2016, str. 1).

(4)

Direktiva 2010/31/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 2010 o energetski učinkovitosti stavb (UL L 153, 18.6.2010, str. 13).

(5)

Direktiva 2012/27/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o energetski učinkovitosti, spremembi direktiv 2009/125/ES in 2010/30/EU ter razveljavitvi direktiv 2004/8/ES in 2006/32/ES (UL L 315, 14.11.2012, str. 1).

(6)

Uredba (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006 (UL L 347, 20.12.2013, str. 320).


INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

20.2.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

33

4

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Mercedes Bresso, Steeve Briois, Andrea Cozzolino, Raymond Finch, John Flack, Iratxe García Pérez, Michela Giuffrida, Krzysztof Hetman, Ivan Jakovčić, Constanze Krehl, Sławomir Kłosowski, Louis-Joseph Manscour, Martina Michels, Iskra Mihajlova (Iskra Mihaylova), Andrej Novakov (Andrey Novakov), Paul Nuttall, Mirosław Piotrowski, Stanislav Polčák, Liliana Rodrigues, Fernando Ruas, Monika Smolková, Ruža Tomašić, Ramón Luis Valcárcel Siso, Ángela Vallina, Lambert van Nistelrooij, Kerstin Westphal, Joachim Zeller

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Daniel Buda, Andor Deli, Ivana Maletić, Urmas Paet, Tonino Picula, Georgi Pirinski, Bronis Ropė, Milan Zver

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Eleonora Evi, Anna Hedh, Bogdan Brunon Wenta


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

33

+

ALDE

Ivan Jakovčić, Iskra Mihajlova (Iskra Mihaylova), Urmas Paet

ECR

John Flack, Mirosław Piotrowski, Ruža Tomašić

EFDD

Eleonora Evi

GUE/NGL

Martina Michels, Ángela Vallina

PPE

Daniel Buda, Andor Deli, Krzysztof Hetman, Ivana Maletić, Lambert van Nistelrooij, Andrej Novakov (Andrey Novakov), Stanislav Polčák, Fernando Ruas, Ramón Luis Valcárcel Siso, Bogdan Brunon Wenta, Milan Zver

S&D

Mercedes Bresso, Andrea Cozzolino, Iratxe García Pérez, Michela Giuffrida, Anna Hedh, Constanze Krehl, Louis-Joseph Manscour, Tonino Picula, Georgi Pirinski, Liliana Rodrigues, Monika Smolková, Kerstin Westphal

VERTS/ALE

Bronis Ropė

4

-

EFDD

Raymond Finch, Paul Nuttall

ENF

Steeve Briois

PPE

Joachim Zeller

1

0

ECR

Sławomir Kłosowski

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Zadnja posodobitev: 9. marec 2018Pravno obvestilo