Postopek : 2017/2116(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0121/2018

Predložena besedila :

A8-0121/2018

Razprave :

PV 16/04/2018 - 25
CRE 16/04/2018 - 25

Glasovanja :

PV 17/04/2018 - 6.4
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2018)0095

POROČILO     
PDF 599kWORD 68k
27.3.2018
PE 610.905v02-00 A8-0121/2018

o evropski strategiji za spodbujanje beljakovinskih poljščin – spodbujanje pridelave beljakovinskih rastlin in stročnic v evropskem kmetijskem sektorju

(2017/2116(INI))

Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja

Poročevalec: Jean-Paul Denanot

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane
 INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o evropski strategiji za spodbujanje beljakovinskih poljščin – spodbujanje pridelave beljakovinskih rastlin in stročnic v evropskem kmetijskem sektorju

(2017/2116(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o pomanjkanju beljakovin v EU: kako rešiti ta dolgotrajni problem?(1),

–  ob upoštevanju osnutka uredbe Evropskega parlamenta in Sveta, imenovane uredba omnibus, o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in predloga spremembe osnutka, ki vključuje zahtevo, naj Komisija do konca leta 2018 objavi „beljakovinski načrt“(2),

–  ob upoštevanju evropske izjave o soji, ki sta jo Nemčija in Madžarska predstavili 12. junija 2017, 14 držav članic pa jo je podpisalo takoj za tem(3),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 93/355/EGS z dne 8. junija 1993 o sklenitvi memoranduma o soglasju med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Združenimi državami Amerike glede oljnic v okviru sporazuma GATT(4),

–  ob upoštevanju listine, ki jo je 25. septembra 2015 sprejela Generalna skupščina OZN, z naslovom „Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“ ter zlasti ciljev trajnostnega razvoja 2, 12 in 15 iz te listine,

–  ob upoštevanju sklepa Generalne skupščine Združenih narodov na njeni 68. seji, v katerem je proglasila leto 2016 za mednarodno leto zrnatih stročnic pod okriljem Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO)(5),

–  ob upoštevanju študije Evropskega parlamenta o okoljski vlogi beljakovinskih rastlin v novi skupni kmetijski politiki(6),

–  ob upoštevanju predstavitve v Parlamentu o izboljšanju oskrbe Evrope z rastlinskimi beljakovinami,

–  ob upoštevanju izjave držav Podonavja o soji z dne 19. januarja 2013,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0121/2018),

A.  ker je zaradi potreb sektorja živinoreje, ki je odvisen od uvoza krme iz tretjih držav, pomanjkanje rastlinskih beljakovin v Evropski uniji še vedno veliko in ker se razmere kljub številnim oznanjenim nameram in pobudam na tem področju in kljub uporabi soproizvodov iz proizvodnje biogoriv v živalski krmi v več kot 15 letih žal niso občutno izboljšale; ker trenutno stanje v EU, ki ga zaznamuje uvoz rastlinskih beljakovin (v glavnem soje) iz Južne Amerike, ni vzdržno in dokazuje, da bi morali odločneje ukrepati, zlasti zato, da se poveča trajnost tega uvoza;

B.  ker je treba nujno zmanjšati veliko odvisnost Unije od uvoza beljakovinskih rastlin, ki se v glavnem uporabljajo za živalsko krmo; ker sedanje razmere poleg vpliva na okolje v regijah proizvajalkah soje predstavljajo veliko tveganje zlasti za živinorejski sektor EU, saj so cene na mednarodnih trgih vse bolj nestanovitne;

C.  ker se je v Parlamentu ob številnih priložnostih razpravljalo o beljakovinah in potrebi po evropskem beljakovinskem načrtu, vendar pobude niso privedle do pravih učinkov, ki bi lahko odpravili odvisnost Evrope od drugih držav za svojo oskrbo z rastlinskimi beljakovinami;

D.  ker je zaradi izbruha krize v zvezi z boleznijo BSE upravičeno začela veljati evropska prepoved o uporabi moke živalskega izvora v krmi(7), ampak se je zato močno povečal uvoz soje iz Latinske Amerike;

E.  ker Evropska unija tako beljakovinskim rastlinam namenja le 3 % ornih zemljišč in več kot 75 % zalog rastlinskih beljakovin uvaža predvsem iz Brazilije, Argentine in Združenih držav Amerike;

F.  ker so živinorejski sektorji v Uniji zelo občutljivi na nestanovitnost cen in izkrivljanje konkurence in odvisni od uvoza cenovno ugodnih in visokokakovostnih rastlinskih beljakovin, kar je resničen izziv za evropske kmetije;

G.  ker se iz evropskih beljakovinskih rastlin pridobijo oljnati stranski proizvodi, ki lahko prispevajo h krožnemu gospodarstvu in so lahko dragoceni za človeško prehrano, obnovljive vire energije ali za proizvodnjo zelenih kemikalij; ker soproizvodnja beljakovin in stranskih proizvodov v Evropi omogoča zmanjšanje uvoza tako beljakovin iz GSO kot tudi biogoriva;

H.  ker so bile težave z rastlinskimi beljakovinami za uporabo v živalski krmi prepogosto obravnavane le z vidika snovi, bogatih z beljakovinami, v povezavi z našim primanjkljajem beljakovin rastlinskega izvora ter iskanjem surovin za dopolnitev krme za rejne živali;

I.  ker je treba opraviti širšo analizo vprašanja rastlinskih beljakovin v Evropi, da bi oblikovali dolgoročno strategijo in odprli čim več možnosti za učinkovitejše ukrepanje za zmanjšanje naše odvisnosti od uvoženih rastlinskih beljakovin; ker je ta strategija sredstvo za tranzicijo proti trajnejšim agroživilskim in kmetijskim sistemom;

J.  ker so beljakovine, tako kot energija, bistvena sestavina naše hrane in jih je mogoče pridobiti tako v rastlinski kot v živalski obliki;

K.  ker so rastlinske beljakovine v samem središču vprašanj prehranske varnosti in suverenosti (za hrano in krmo), varstva okolja, globalnega segrevanja in obnovljivih virov energije; ker so nepogrešljive za preživetje in prisotne v vseh živilih, tako za človeško kot za živalsko prehrano;

L.  ker se je celotna evropska proizvodnja snovi, bogatih z beljakovinami, med letoma 1994 in 2014 povečala s 24,2 milijona ton na 36,3 milijona ton (+50 %), hkrati pa se je skupna poraba povečala z 39,7 milijona ton na 57,1 milijona ton (+44 %); ker se skupni beljakovinski primanjkljaj EU (20,8 tone leta 2014) torej povečuje; ker se je svetovni trg rastlinskih beljakovin, skupaj s trgom soje in sojine moke, močno povečal v zadnjih 50 letih in ker se je uživanje teh snovi močno povečalo v vseh državah članicah - npr. potrošnja soja se je povečala z 2,42 milijonov ton leta 1960 na skoraj 36 milijonov ton danes; ker je živinorejski sektor EU močno odvisen od uvoza soje in sojine moke iz tretjih držav, zlasti iz Južne Amerike; ker se za zadostitev povpraševanje po soji v EU uporabi površina skoraj 15 milijonov hektarjev, od katerih je 13 milijonov hektarjev v Južni Ameriki;

M.  ker gojenje beljakovinskih rastlin ustvarja precejšnjo dodano vrednost za okolje, ki ni ogroženo zaradi z njimi povezane uporabe fitofarmacevtskih sredstev;

N.  ker je Kitajska v zadnjih letih postala največji svetovni uvoznik soje in je začela uporabljati lastne izvirne in nepregledne strategije za zanesljivost oskrbe zunaj tradicionalnih tržnih mehanizmov in na podlagi pogodb o pridelavi z največjim svetovnim dobaviteljem soje, Brazilijo, in velikimi naložbami v proizvodnjo, obdelavo (drobljenje) in pristaniško infrastrukturo v tej državi, vse na račun okolja; ker bi lahko strategija internacionalizacije kitajske agroživilske industrije vplivala na trenutno tržno preskrbo EU, ki je prav tako pomembna stranka Brazilije, s sojo in oljnicami, s tem pa ogrozila stabilnost trgov Unije;

O.  ker je večina uvožene soje, zlasti iz Amerike, iz gensko spremenjenih rastlin, evropski potrošniki pa so do te tehnologije nezaupljivi; ker je vedno več zanimanja za lokalno pridobljene proizvode brez gensko spremenjenih organizmov, skrb zaradi ogljičnega odtisa uvoženega blaga pa narašča; ker v EU številni proizvajalci in predelovalci soje, proizvajalci živalske krme ter predstavniki prehrambne industrije (proizvajalci mesa, mleka in jajc ter drugi potrošniki soje), trgovske verige ter druge ustrezne institucije podpirajo trajnostne sisteme pridobivanja gensko nespremenjene soje;

P.  ker je bilo evropsko kmetijstvo v okviru skupne kmetijske politike preoblikovano, da bi zadoščalo prehrambnim potrebam EU; ker je evropsko kmetijstvo postalo boj intenzivno, odprli pa so se trgi kmetijskih pridelkov in surovin, kar je povečalo odvisnost EU od uvoza rastlinskih beljakovin iz Amerike; ker so se zaradi globalizacije prehranjevalne navade in specializacija kmetijstva približali, zaradi česar je prišlo do velikih premikov v zahtevah za proizvodnjo beljakovin na velike razdalje, bodisi sintetičnih dušikovih gnojil ali z beljakovinami bogatih surovin za živinsko krmo, to pa vpliva na okolje in podnebje;

Q.  ker je gojenje beljakovinskih rastlin, zlasti soje, ki se uvaža za proizvodnjo živinske krme, eno od ključnih vodil za spremembo namembnosti zemljišč ter svetovno krčenje gozdov v številnih regijah zunaj Evrope; ker bi večje gojenje beljakovinskih rastlin v Evropi lahko pomembno dopolnjevalo ukrepe za spodbujanje dobavnih verig primarnih kmetijskih proizvodov brez krčenja gozdov; ker je postalo obvladovanje svetovnega izziva krčenja in degradacije gozdov še toliko bolj pomembno v luči agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah;

R.  ker dušik za gnojenje rastlin in pridelavo rastlinskih beljakovin, razen za stročnice, danes izvira predvsem iz umetnih dušikovih gnojil, ki so draga, njihova proizvodnja je energetsko intenzivna, onesnažuje vodo in zrak ter imajo velik okoljski odtis, saj se v njihovem proizvodnem procesu uporabijo velike količine fosilnih goriv; ker to ne prispeva k cilju krožnega gospodarstva in učinkovitejši rabi virov in tokov odpadkov; ker je treba v teh okoliščinah o vprašanju beljakovin ponovno razmisliti, od proizvodnje pa vse do potrošnje, kar zadeva proizvodno in okoljsko učinkovitost na podlagi bolj zadovoljivega upravljanja dušikovega ciklusa, vključno z uporabo in razvojem organskih dušikovih gnojil, kot so reciklirana hranila iz organskih odpadkov, npr. živalski gnoj;

S.  ker se je za zmanjšanje odvisnosti EU od uvoza rastlinskih beljakovin treba osredotočiti ne le na kulture, bogate z beljakovinami, s katerimi se zadoščajo potrebe prežvekovalcev in neprežvekovalcev, temveč tudi na druge kulture (vključno s krmnimi površinami in travinjem), ki se kljub nižji vsebnosti beljakovin gojijo na obsežnih površinah po vsej Uniji; ker ima paša prežvekovalcev na prostem številne koristi, vključno z zmanjšanjem obratovalnih stroškov kmetij;

T.  ker brez donosnosti teh rastlin ne bo rasti proizvodnje rastlinskih beljakovin in je treba za podporo trajnostnemu razvoju evropskega kmetijstva pripraviti strateški načrt, ki bo učinkovito in daljnosežno uredil oskrbo z rastlinskimi beljakovinami; ker je treba v ta načrt vključiti več politik EU, zlasti skupno kmetijsko politiko;

U.  ker je Evropska unija v zadnjih desetletjih uporabila tri glavne vzvode za podporo cilja evropske beljakovinske neodvisnosti, in sicer prostovoljno vezano pomoč za beljakovinske rastline in oljnice, evropsko politiko na področju biogoriv in pogoj 30-odstotne neposredne pomoči, ki je bil določen z zadnjo reformo skupne kmetijske politike za izvajanje ukrepov ozelenitve, vključno z obveznostjo, da je treba 5 % ornih zemljišč nameniti površinam z ekološkim pomenom, in odločitvijo, da se omogoči gojenje rastlin, ki vežejo dušik, in vmesnih posevkov;

V.  ker se je zanimanje kmetov za rastline, ki vežejo dušik in so bogate z beljakovinami, znatno povečalo, ker jim pomagajo, da izpolnijo zahteve v okviru politike ozelenitve, in ker bo to zanimanje spodbudilo pridelovalce rastlin, da ponovno začnejo ali povečajo aktivnosti v zvezi s temi rastlinami;

W.  ker v obdobju 2000–2013 samo z ukrepi skupne kmetijske politike ni bilo mogoče zaustaviti upada oziroma stagnacije proizvodnje beljakovin v Evropi, od leta 2013 pa je kombinacija teh pomoči in ukrepa ozelenitve, ki omogoča gojenje beljakovinskih poljščin na površinah z ekološkim pomenom, povzročila veliko povečanje proizvodnje beljakovin v EU;

X.  ker politični sporazum o skupni kmetijski politiki, ki so ga dosegli Parlament, Svet in Komisija v letu 2013, predvideva možnost gojenja rastlin, ki vežejo dušik, na površinah z ekološkim pomenom;

Y.  ker so raziskave pokazale, da proizvajalci krme hrani pogosto dodajo več beljakovin, kot velja za potrebno, in ker je večjo učinkovitost mogoče doseči z bolj natančno določitvijo vsebnosti beljakovin, ki jo zahtevajo ciljne vrste;

Z.  ker se zaradi nizkega deleža beljakovinskih rastlin v EU zmanjšuje število raziskovalnih programov na področju rastlinskih beljakovin, enako velja tudi za izobraževanje in usposabljanje, inovacije in pridobivanje praktičnih izkušenj v EU; ker bi bilo treba učinkovitost inovacij in politiko raziskav na področju beljakovin okrepiti, možnosti za uspeh pa bo imela le, če bo del srednje- in dolgoročnih političnih zavez; ker bi politika raziskav na področju beljakovin morala vključevati tudi lokalno gojene stročnice;

AA.  ker bo podpora žlahtnjenju rastlin pomembna za razvoj novih sort beljakovinskih rastlin, ki lahko prispevajo k obsežnejši proizvodnji beljakovin v Evropski uniji; ker sta za učinkovito žlahtnjenje potrebna zadostno financirana dolgoročna raziskovalna politika in ustrezno upravno okolje, ki spodbujalo inovacije;

AB.  ker je Komisija že financirala in še vedno zagotavlja sredstva za številne ustrezne projekte, tudi tiste iz naslova „SFS-44-2016: Skupni program žlahtnjenja rastlin za zmanjšanje odvisnosti Evropske unije in Kitajske od uvoza beljakovin“; ker je treba zagotoviti ustrezno sporočanje, širjenje in izkoriščanje rezultatov teh projektov, da bi prihodnje politične odločitve na tem področju temeljile na dokazih;

AC.  ker se je cena soje od leta 2007 realno praktično podvojila;

1.  meni, da je treba izvesti obsežen evropski strateški načrt za oskrbo z rastlinskimi beljakovinami, ki bo temeljil na trajnostnem razvoju vseh kulturnih rastlin po vsej EU; prav tako meni, da bo ta sprememba povzročila obsežne spremembe naših proizvodnih sistemov, da bi zadostili zahtevam kmetov za preživetje ter zahtevam krožnega gospodarstva in trajnostne kmetijske proizvodnje, ki temelji na načelih, kot so kmetijska ekologija in druge okolju prijazne prakse, vključno s strategijami za nizek prispevek k hranjenju prežvekovalcev, ki temelji na trajnih pašnikih in začasnem travinju na orni zemlji;

2.  poziva Komisijo, naj takoj sprejme ukrepe, s katerimi bi preprečili znižanje sedanje ravni proizvodnje beljakovinskih rastlin, in ustrezno upošteva okoljske prednosti, ki jih prinaša tradicionalno gojenje rastlin, ki vežejo dušik, na površinah z ekološkim pomenom;

3.  ugotavlja, da so lahko beljakovinske rastline koristne za okolje, saj lahko vežejo dušik iz ozračja; dodaja, da med te koristi spada manjša uporaba gnojil na podlagi fosilnih goriv, izboljšanje kakovosti in plodnosti tal, kolobarjenje, manj bolezni zaradi stalne pridelave monokultur in zaščita ter izboljšanje biotske raznovrstnosti; poleg tega poudarja, da lahko biološko vezanje dušika teh pridelkov pripomore k zmanjšanju vhodnih stroškov in morebitnih negativnih vplivov na okolje zaradi prekomerne uporabe gnojil;

4.  poziva k vzpostavitvi evropske platforme, ki jo bo podpirala evropska opazovalna skupina za trg poljščin, ki bo omogočila: ugotavljanje evropskih območij za gojenje beljakovinskih pridelkov glede na kategorijo in lokacijo, oblikovanje tehničnih referenc, ki so dostopne vsem kmetom, določitev zmogljivosti za evropsko proizvodnjo beljakovin, da bi omogočili njihovo trženje, in katalogiziranje vseh raziskav o beljakovinah, ki sta jih izvedla javni in zasebni sektor;

5.  priporoča, naj se prizadevanja usmerijo v vse rastlinske vire beljakovin, tako za živila kot za krmo, ter v regulativno podporo razvoju in trženju novih rastlinskih beljakovin; poleg tega meni, da bi bilo treba opraviti nadaljnje raziskave alternativnih virov beljakovin;

6.  ugotavlja, da je proizvodnja soje v Južni Ameriki pomemben dejavnik v spremembi rabe zemljišč in povzroča številne okoljske težave, na primer onesnaževanje podtalnice s pesticidi, erozijo tal, trošenje vode in krčenje gozdov, kar vodi v uničujočo izgubo biotske raznovrstnosti; priznava, da ima proizvodnja soje negativne socialne in zdravstvene posledice v državah proizvajalkah, ki se še slabšajo zaradi šibkih pravic do zemljiške posesti, prilaščanja zemljišč, prisilnega izgona in drugih kršitev človekovih pravic;

7.  opozarja, da se je zaradi krize, povezane z boleznijo BSE v 90-ih letih prejšnjega stoletja, in prepovedi uporabe predelanih živalskih beljakovin v živalski krmi, kot je določeno v Uredbi (ES) št. 999/2001, povečalo povpraševanje po rastlinskih beljakovinah v Evropi; ugotavlja, da se v evropskem ribogojnem sektorju uporabljajo alternativni evropski viri za beljakovinsko krmo, kot je ribja moka;

Načrt z več cilji

8.  meni, da mora ta načrt trajnostno proizvodnjo biomase na ustreznih kmetijskih površinah povečati do največjih zmogljivosti tako, da se razvijejo stalne rastlinske odeje, ki se lahko delno uporabijo za oskrbo z beljakovinami;

9.  meni, da je treba zlasti preučiti potencial, ki ga imajo stročnice, zrnate ali krmne, saj ta rastlinska družina prinaša številne kmetijske, gospodarske in okoljske koristi; njihove glavne prednosti so, da vežejo dušik iz zraka prek simbiotičnega sistema, ki zmanjšuje potrebo po sintetičnih dušikovih gnojilih, za njihovo pridelavo pa se uporablja zelo malo pesticidov; poudarja, da je po pridelavi stročnic struktura prsti dobra za naslednji posevek, saj v njej ostane dušik, zaradi katerega se lahko donos poveča med 10 in 20 %; poudarja, da kolobarjenje koristi kakovosti tal, zmanjšuje bolezni in ohranja biotsko raznovrstnost;

10.  prav tako poudarja, da so v sistemih kolobarjenja s poljščinami, ki vključujejo stročnice, prekinjeni reproduktivni cikli škodljivcev in patogenov, s čimer se znižujejo ravni bolezni pri rastlinah in potreba po uporabi pesticidov; ugotavlja, da prekinitev vsakoletne pridelave monokultur dodatno koristi povečanju biotske raznovrstnosti;

11.  priporoča, naj se v Evropi, zlasti v okviru SKP, podpre gojenje soje, tako da bo donosna in konkurenčna, saj se z novimi sortami odpirajo nove priložnosti za nekatere regije, kjer se posevki lahko prilagodijo, vendar dodaja, da ne smemo pozabiti na druge zrnate beljakovinske kulture (volčji bob, krmni bob, grah, čičerika, arašidi, bob itd.); meni, da bodo različne sorte omogočile maksimalno povečanje proizvodnje beljakovin v vseh regijah v Evropi, odvisno od lokalnih podnebnih razmer;

12.  poziva, naj se večja pozornost nameni upravljanju pašnikov in deteljnim posevkom, saj zasedajo velike površine in močno prispevajo k zagotavljanju beljakovin v živalski krmi (samo prežvekovalcev); ugotavlja, da na pašnikih lepo uspevajo stročnice, na primer detelja;

13.  priporoča, naj se rastlinske beljakovinske rastline, kot so soja, lucerna, bob in grah, ter poljščine, kot so detelja, turška detelja in številne druge stročnice, ponovno uvedejo v obsežne sisteme gojenja in pridelave krmnih rastlin;

14.  meni, da je treba razviti lokalno in regionalno proizvodnjo beljakovin in predelovalne verige z oblikovanjem skupin kmetov in vzpostavljanjem tesnejših povezav med pridelovalci poljščin in živinorejci (pogodbe o preskrbi in izmenjavi, izgradnja decentraliziranih malih in srednjih obratov za biološko obdelavo in rafiniranje zelenih beljakovin) zaradi izmenjave znanja o primernih sortah, kolobarjenju in tleh; meni, da je koristno, da se zato v okviru SKP pomaga izvajalcem dejavnosti, ki se izpostavljajo tveganju z neposredno proizvodnjo beljakovin za živila in krmo; poudarja pomen neposrednih pogodb med pridelovalci in proizvajalci živalske krme;

15.  spodbuja pospeševanje proizvodnje visokokakovostnih sort gensko nespremenjenih beljakovinskih rastlin z jasno sledljivostjo in označbami (glede kraja proizvodnje in uporabljenih metodah) kot odziv na vse večje zanimanje evropskih potrošnikov za gensko nespremenjene proizvode;

16.  ocenjuje, da je treba podpirati večjo samozadostnost kmetij glede živalske krme na ravni kmetij in na regionalni ravni za prežvekovalce ter za živali z enodelnim želodcem (vključno s proizvodnjo krme na kmetiji);

17.  meni, da bi bilo dobro zmanjšati izgube pri pridelkih in njihove ostanke ter povečati hranilno vrednost z izboljšanjem sistemov za obiranje, shranjevanje in predelavo (sušenje, embaliranje itd.);

18.  meni, da je treba za povečanje proizvodnje rastlinskih beljakovin povečati donosnost te kulture in izvajati prakse, kot je kolobarjenje (najmanj tri leta) in setev podsevkov za stročnice, ter izrazitejše kombinirati sorte in posevke pri pridelovanju semen stročnic (detelja/navadna ogrščica, tritikala/grah itd.) in krmnih rastlin (trava, detelja, soržica itd.), v smeri bolj trajnostnega agroživilskega sistema, ki podpira prehod od intenzivnih monokulturnih pridelkov v EU in zunaj nje k raznolikemu kmetijsko-ekološkemu sistemu;

19.   poziva, naj se začnejo raziskave o: primernosti za uporabo v kolobarjenju in gojenju mešanih posevkov, vzgoji novih sort in vrst, ki kmetom omogočajo prilagoditev na podnebne spremembe, odpornosti v izjemnih razmerah, mešanici posevkov, izboljšanju donosa, vsebnosti beljakovin in prebavljivosti živalske krme (kalčki, oljna ogrščica itd.), večji odpornosti rastlin na bolezni, biologiji kalivosti plevela kot funkciji za zatiranje plevela, pretvorbi krme ter o biostimulantih; poudarja, da morajo imeti kmetje usklajen nabor orodij, vključno s praksami upravljanja, tehnikami in proizvodi za zaščito rastlin pred škodljivci in drugimi dejavniki, ki lahko negativno vplivajo na pridelek in rast poljščin;

20.  poziva k velikim naložbam v raziskave, vključno s sortnimi raziskavami za izboljšanje agronomske učinkovitosti teh pridelkov, da postanejo stročnice ekonomsko privlačne, saj v primerjavi z drugimi posevki omogočajo manjši zaslužek, za zagotavljanje raznolikosti sort, da bi se zagotovil donos, rešila kmetijskih vprašanja, ki omejujejo gojenje stročnic, in da se zagotovi, da je količina zadostna, saj je to bistveno za strukturiranje proizvodne in distribucijske verige; poudarja, da je treba nujno razvijati beljakovinske rastline, ki so bolj prilagojene evropskim podnebnim razmeram, izboljšati njihovo beljakovinsko vrednost ter zagotoviti varnost naložb za spodbujanje raziskav;

21.  priporoča širšo uporabo preciznega kmetijstva, zlasti s pomočjo digitalizacije, da bi čim bolj natančno določili vnose rastlin in odmerke za živalsko krmo, kar bi omejilo potratno uporabo in določene vrste onesnaževanja, prav tako pa priporoča širšo uporabo sistemov za mehansko zatiranje plevela;

22.  namerava podpreti pridobivanje novega znanja, izmenjavo spoznanj, začetno in nadaljevalno usposabljanje ter vse oblike uporabljenih inovacij in raziskav tako v zvezi s prehrano ljudi kot živalsko krmo;

23.  poziva k podpori vseh oblik inovacij in uporabnih raziskav z združevanjem izkušenj in znanja, predvsem lokalnih deležnikov, ki ponujajo inovativne rešitve;

24.  poziva k uvedbi trajnostnih meril za uvoz krme, da se zagotovi trajnostna proizvodnja beljakovinskih rastlin v tretjih državah brez negativnih okoljskih ali socialnih učinkov;

25.  poudarja pomembno vlogo, ki ga ima lahko izobraževanje o prehrani pri oblikovanju povpraševanja po hrani; poudarja, da je treba sprejeti prehranske smernice na ravni EU ali držav članic, da bi se spodbujalo zdravo prehranjevanje in obravnavala okoljska vprašanja, povezana s proizvodnjo hrane;

26.  meni, da je bistveno okrepiti tehnično podporo za kmete in svetovalne storitve, da bi se spodbujala trajnostna proizvodnja beljakovinskega zrnja in krmnih rastlin;

Instrumenti načrta

27.  meni, da je treba za ta načrt mobilizirati in uskladiti številne politike EU: skupno kmetijsko politiko, raziskovalno politiko, okoljsko in podnebno politiko, energetsko politiko, sosedsko in trgovinsko politiko;

28.   izraža prepričanje, da je pomembno, da SKP podpre pridelavo beljakovinskih rastlin z različnimi ukrepi, kot so prostovoljno vezana plačila – ki ne bi smela biti omejena samo na ogrožene kulturne rastline in regije in bi bila tako bolj koristna – plačilo za zeleno komponento, pa tudi podpora iz drugega stebra, zlasti s pomočjo kmetijsko-okoljskih ukrepov na področju ekološkega kmetovanja in drugih vrst kmetovanja, kakovosti naložb, sistema kmetijskega svetovanja, usposabljanja in seveda evropskega partnerstva za inovacije; poudarja, da je uvedba vezanega plačila prispevala k proizvodnji beljakovinskih rastlin v nekaterih državah članicah;

29.  meni, da se je treba učiti iz nedavne prepovedi uporabe pesticidov na površinah z ekološkim pomenom, čeprav so te površine leta 2016 obsegale 15 % evropskih ornih zemljišč (8 milijonov hektarjev) in se na skoraj 40 % teh površin gojijo poljščine, ki vežejo dušik, ali vmesni posevki; meni, da bi se lahko kot del postopka za uporabo vseh uporabnih kmetijskih površin, predvidenih v okviru načrta za avtonomnost rastlinskih beljakovin, površine z ekološkim pomenom uporabile za proizvodnjo beljakovin s konvencionalnim kmetovanjem – z integriranim varstvom rastlin pred škodljivci, pri čemer je treba upoštevati dejstvo, da kmetje, ki gojijo te pridelke na površinah z ekološkim pomenom s konvencionalnim kmetovanjem, nimajo vedno zagotovila, da se bodo lahko odzvali na napade škodljivcev – in ekološkim kmetovanjem, saj bo treba za nadomestitev uvoza soje v EU skoraj 17 milijonov hektarov površin v EU zasejati s to kulturo; meni, da so območja z ekološko usmeritvijo bistvenega pomena za povečanje biotske raznovrstnosti, ki je ogrožena, in za našo prehransko varnost, saj lahko z boljšim opraševanjem biotska raznovrstnost za približno 20 % poveča donos sosednjih posevkov, ki lahko vključujejo stročnice;

30.  priporoča prilagoditev zeleni ureditvi v zvezi z ohranjanjem trajnega travinja, da bi se v določenih regijah upoštevale posebne značilnosti lucerne, same ali v travnih mešanicah, v začasnem travinju, ki je starejše od petih let, saj lahko ta časovna omejitev uvrsti to travinje med trajne, kakor je določeno v zakonu, s tem pa omejuje oranje po izteku petletnega obdobja, čeprav bi ponovna zasaditev omogočila proizvodnjo velikih količin beljakovinske krme in večjo samooskrbo z beljakovinami zadevnih kmetij;

31.  pozdravlja dejstvo, da je Parlament v okviru revizije omnibus SKP dosegel prevrednotenje pretvorbenega količnika za poljščine, ki boljše vežejo dušik, z 0,7 na 1 kot nadomestilo za prepoved uporabe pesticidov na površinah z ekološkim pomenom;

32.  meni, da bi morala evropska strategija za beljakovine upoštevati prenovitev direktive o energiji iz obnovljivih virov, dvojno uporabo beljakovin in vlogo njihovih stranskih proizvodov, odpadkov in ostankov v krožnem gospodarstvu, ter spodbuja kolobarjenja poljščin in diverzifikacijo ter uporabo zemlje v prahi v skladu z zelenimi ukrepi v okviru SKP;

33.  meni, da je pomembno, da se pri prihodnji SKP upoštevajo dopolnilni predlogi za podporo pridelavi beljakovinskih rastlin, kot je predlog za vsaj triletno kolobarjenje na orni zemlji, da bi se dodale stročnice; pri tem poudarja, da bi morda države članice, kjer izstopajo bolezni, povezane z vlažnim podnebjem, potrebovale daljši kolobar; prav tako meni, da je zlasti pomembna vzpostavitev ekosistemskega plačila, ki je bolj prožno od plačila za zeleno komponento, da se priznajo koristi stročnic in oljnic za biotsko raznovrstnost, vključno za opraševalce, zagotovijo mehanizmi za prevzemanje tveganj za inovatorje in da se v okviru politike za razvoj podeželja vzpostavi podprioriteta za pridelavo beljakovin;

34.  poudarja, da je treba uvesti nove instrumente, ki bi bili v pomoč pri povečanju oskrbe z beljakovinskimi rastlinami, zlasti sojo, in zagotoviti pravično izvajanje v vseh državah članicah;

35.  meni, da so sedanje raziskave na področju strategije za beljakovinske rastline razdrobljene in brez določenega cilja; poziva k prizadevanjem za okrepitev raziskav in razvoja, zlasti javnih raziskav, na slabo razvitem področju beljakovinskih rastlin, primernih za prehrano ljudi in živalsko krmo, ki so le malo ali sploh niso zanimive za zasebne vlagatelje, in na področju alternativnih beljakovin, kot so beljakovin iz žuželk in alg; poziva k večjemu sodelovanju med javnimi in zasebnimi raziskovalnimi ustanovami; poudarja potrebo po regulativnem okviru, ki bi podpiral raziskovalne in inovacijske programe, da bi se dosegla večja in konkurenčna proizvodnja beljakovin;

36.  priporoča večje naložbe v industrijske in kmetijske raziskovalne projekte, ki se osredotočajo na povečanje kakovosti in raznovrstnosti funkcionalnih beljakovin za prehrano ljudi;

37.  ocenjuje, da je treba zagotoviti samooskrbo s sojo najprej v tesnejšem sodelovanju z našimi sosedi, da je treba diverzificirati trajnostne vire za proizvodnjo beljakovin zunaj EU, zlasti v sosednjih državah, ki so se odločile za evropsko smer in proizvajajo sojo, ki bi bila lahko dobavljena v EU po Donavi; poziva, naj uvoženi proizvodi izpolnjujejo enake socialne in okoljske standarde, kot veljajo za proizvodnjo znotraj EU, ter priznava, da je gojenje gensko nespremenjene soje primerno za zadovoljevanje potreb potrošnikov;

38.  priznava, da si je nemogoče predstavljati sedanje načine kmetovanja brez soje, da je ta zelo pomembna stročnica v zadnjih letih skoraj izginila iz evropske pridelave in da se je njena pridelava s 17 milijonov ton leta 1960 povečala na 319 milijonov ton leta 2015;

39.  poziva k prilagoditvam drugemu stebru SKP, da bi bolj priznali in denarno ovrednotili prispevek teh rastlin kot hrane za opraševalce v kritičnih letnih obdobjih (rastline, ki cvetijo zgodaj spomladi) ter njihovo vlogo v boju proti izginjanju opraševalcev;

40.  podpira vzpostavitev preglednega sistema označevanja izdelkov, ki temelji na certificiranih proizvodnih standardih, kot so standardi združenj Danube Soya in Europe Soya;

41.  meni, da je sporazum Blair House iz leta 1992 dejansko zastarel, čeprav še vedno velja, vendar ne bi smel ovirati trajnostnega razvoja beljakovinskih poljščin v Evropi;

°

°  °

42.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1)

UL C 199E, 7.7.2012, str. 58.

(2)

Poročilo o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in spremembi Uredbe (ES) št. 2012/2002, uredb (EU) št. 1296/2013, (EU) št. 1301/2013, (EU) št. 1303/2013, EU št. 1304/2013, (EU) št. 1305/2013, (EU) št. 1306/2013, (EU) št. 1307/2013, (EU) št. 1308/2013, (EU) št. 1309/2013, (EU) št. 1316/2013, (EU) št. 223/2014, (EU) št. 283/2014, (EU) št. 652/2014 Evropskega parlamenta in Sveta ter Sklepa št. 541/2014/EU Evropskega parlamenta in Sveta.

(3)

Generalni sekretariat Sveta (orig. EN) 10055/17, Bruselj, 7 junija 2017.

(4)

UL L 147, 18.6.1993, str. 25.

(5)

Organizacija združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), Mednarodno leto stročnic: hranljiva semena za trajnostno prihodnost

(6)

IP/B/AGRI/IC/2012-067 (PE 495.856).

(7)

Uredba (ES) št. 999/2001.


OBRAZLOŽITEV

I. STANJE

V zadnjih 15 letih je Parlament večkrat izrazil mnenje o beljakovinski problematiki in o tem, da je treba uvesti beljakovinski načrt za Evropo. Njegove pobude žal niso bile nikoli sprejete in EU ostaja še naprej odvisna od oskrbe z rastlinskimi beljakovinami. Kaže, da je sedaj ugodnejša priložnost, da se ponovno preuči to vprašanje, glede na to, da so ga EP, Svet in Komisija vključili na dnevni red, kot je razvidno iz izjave Sveta o soji junija letos in napovedi Komisije o evropski strategiji za beljakovine komisarja Hogana.

V preteklosti je bila problematika beljakovin za uporabo v živalski krmi obravnavana le z vidika snovi, bogatih z beljakovinami, in primanjkljaja rastlinskih beljakovin, ki naj bi ga zapolnili predvsem z uvozom soje. Da bi v Evropi lahko drugače razmišljali o beljakovinski problematiki, je treba poudariti tudi vlogo, ki jo imajo beljakovine v prehrani ljudi.

Beljakovinska problematika je dejansko bolj zapletena. Dobava beljakovin je osrednje vprašanje, ki vključuje dva ključna pomisleka, in sicer v zvezi z varnostjo hrane na eni strani ter z okoljskimi in podnebnimi izzivi na drugi strani.

1.  Beljakovine so v osredju dveh velikih družbenih izzivov.

(a)   Varnost hrane

Oskrba z uvoženimi rastlinskimi beljakovinami je nujna za potrebe vzrejnih živali.

Svetovni trg beljakovin, povezanih s sojino pogačo, je v zadnjih letih doživel znaten razvoj, ki bi lahko v prihodnosti povzročil napetosti v nekaterih predelih sveta, ki so postali veliki porabniki beljakovin, zlasti v obliki mesa.

Poraba soje že več kot 50 let narašča v vseh kmetijskih državah in ta surovina predstavlja že 45 % beljakovin na svetovnem trgu. V Evropi se je poraba soje dvignila s približno 2,42 milijona ton leta 1960 na sedanjih skorajda 36 milijonov ton. Drugje, zlasti na Kitajskem, se je poraba nedavno izjemno povečala. Kitajska je danes največja uvoznica soje na svetu, predvsem iz Brazilije, ki je največja svetovna proizvajalka in izvoznica soje. Posebno pozornost je treba posvetiti naslednjemu dejstvu: Kitajska, ki porabi več kot dve tretjini brazilske proizvodnje, je razvila strategijo za varnost oskrbe, ki bi lahko v prihodnosti ogrozila prihodnost naših in drugih kupcev soje.

Naši stroški uvoza soje bi se lahko v prihodnosti močno povečali in zgodilo bi se lahko, da bi bila oskrba prekinjena ali nezadostna.

(b)   Okoljski pomisleki

Proizvodnja rastlinskih beljakovin z uporabo dušika v obliki sintetičnih gnojil znatno vpliva tudi na okolje, saj onesnažuje vodne sisteme (kar ima kaskadni učinek), med proizvodnjo pa ustvarja toplogredne pline. Da bi lahko boljše spremljali dušikov cikel, je treba temeljito razmisliti o vzdržnosti naših sistemov kmetijske in živilske proizvodnje.

Opažamo, da beljakovinska problematika ogroža razvoj kmetijstva in prehranskega modela EU. Naš prehranski sistem se ne more več zadovoljiti s preprostimi prilagoditvami potreb po uvoženih rastlinskih surovinah, bogatih z beljakovinami, in množično proizvodnjo sintetičnih dušikovih gnojil, ker bi takšne prilagoditve lahko povzročile lokalna neravnovesja in mednarodne napetosti. Ponovno je potreben poglobljen razmislek o trajnostnem agroživilskem sistemu, v katerem morajo beljakovine najti svojo vlogo, kar bo omogočilo kar največ manevrskega prostora in prostora za ukrepanje, da bi zmanjšali odvisnost na področju rastlinskih beljakovin.

2.  Pozornost je treba nameniti vsem virom beljakovin.

(a)   Beljakovinsko neuravnotežena živalska krma

Vsako leto se za živalsko krmo porabi 477 milijonov ton surovin, od tega približno 50 % surovin izvira iz proizvodnje raznih vrst krme na kmetijskih gospodarstvih, preostanek pa iz poljščin in uvoženih proizvodov.

Povpraševanje po rastlinskih beljakovinah (brez krme) narašča za približno 45 milijonov ton surovih beljakovin letno. 60 % tega povpraševanja krijejo soproizvodi v obliki pogač, 40 % pa žitarice ter oljnice in beljakovinske rastline.

V EU je stopnja samooskrbe z vsemi beljakovinami za živalsko krmo 38-odstotna. Ta stopnja je zlasti nizka za sojino pogačo (5%), ki skupaj predstavlja približno tretjino vse oskrbe z beljakovinami.

(b)   Možnosti oskrbe

Raziskave v smeri večje neodvisnosti se osredotočajo predvsem na rastline, bogate z beljakovinami, pa tudi na vse druge rastline, ki se kljub nižji vsebnosti beljakovin gojijo na obsežnih površinah po vsej Uniji. Ta razširitev na vse vire beljakovin omogoča vsem evropskim regijam, da sodelujejo v skupnem procesu trajnostnega razvoja in zmanjšanja beljakovinske odvisnosti.

Zato ima Unija zelo različne pridelke in izbiro sort, vključno z zrnjem stročnic, kot so oljnice (oljna ogrščica, sončnice in soja) in stročnice (grah, čičerika, fižol, volčji bob in krmni bob). V zadnjih letih so se količine oljne ogrščice znatno povečale zaradi razvoja biogoriv. Pridelava soje ostaja skromna, vendar bi lahko več koristi prinesle bolj prilagojene sorte, ki so bolj učinkovite in z večjim gospodarskim pomenom v primerjavi z žitaricami.

Lahko bi imela tudi dodano vrednost pri prehrani ljudi (mleko, tofu). Ne smemo zanemariti tudi drugih pridelkov v zrnju, kot so krmni grah, krmni bob, volčji bob, čičerika, če bi z raziskavami pridobili nove sorte in načine za boj proti nekaterim biološkim škodljivcem. Manj pozornosti se namenja krmnim stročnicam, ki pridelane v monokulturi ali v kombinaciji z drugimi pridelki lahko igrajo pomembno vlogo pri zmanjšanju odvisnosti živinoreje in izboljšanju načinov kmetovanja. Nazadnje je treba v bilancah stanja beljakovin upoštevati tudi izboljšanje kakovosti žitaric.

II. AMBICIOZEN IN ŠIROKOPTEZEN STRATEŠKI NAČRT ZA TRAJNOSTNI RAZVOJ BELJAKOVINSKIH RASTLIN V EVROPI

Mobilizirati in uskladiti je treba več politik Unije, ki vplivajo na beljakovinsko problematiko, da bi podprli beljakovinski načrt EU.

(a)  SKP

Trenutno stanje

Primerno bi bilo nameniti neposredno podporo za pridelavo beljakovinskih rastlin prek določb prvega stebra, da bi omogočili izvajanje beljakovinskega načrta v vsej Uniji.

V sklopu zelene komponente so za proizvodnjo beljakovin zanimivi različni načini, od diverzifikacije posevkov, ekološkega kmetovanja do shem certificiranja, ki spodbujajo oblike kmetijstva, ki uporabljajo kolobarjenje in raznolikost površin, ugodnih za beljakovinske rastline. Za pridelavo beljakovinskih rastlin se lahko uporabljajo tudi površine z ekološkim pomenom, ne da bi bilo treba vedno uporabljati pesticide.

Prostovoljno vezana plačila so glede na to, da številne države članice uporabljajo to možnost, najustreznejše orodje za razvoj pridelave beljakovinskih rastlin in bi jih lahko razširili pod pogojem, da ne bodo omejena na sektorje in regije v težavah.

Steber za razvoj podeželja ponuja različne pomoči za razvoj, vključno s kmetijsko-okoljskimi ukrepi, kmetijskimi naložbami v proizvodnjo in predelavo, izboljšanjem kakovosti, svetovanjem, usposabljanjem, inovacijami in ukrepi za spodbujanje ekološkega kmetovanja.

V okviru upravljanja ali reforme SKP

Predlagamo lahko nekaj prilagoditev nekaterih obstoječih orodij. Tudi pri plačilu za zeleno komponento bi se lahko obveznost kolobarjenja posevkov (ki traja najmanj 3 leta) izkazala kot koristno dopolnilo diverzifikaciji. Prineslo bi velike kmetijske in okoljske koristi (boljše obvladovanje škodljivcev, izboljšanje kakovosti tal itd.), upoštevala pa bi se lahko tudi mešanica kultur. Kadar se uporabljajo za beljakovinske rastline, za vezana plačila ne bi smelo veljati merilo sektorjev in regij v težavah, morala pa bi ostati prožna zaradi lažje uporabe razpoložljivih sredstev.

V okviru reforme SKP so lahko predvidena tudi druga sredstva: v okviru prvega stebra ekosistemska podpora za stročnice in podpora za posebna tveganja pri vzpostavitvi beljakovinskih verig. Vse te oblike pomoči bi lahko združili s sredstvi Evropskega sklada za regionalni razvoj. (b)

  Raziskovalna politika

EU doslej ni kazala veliko zanimanja, da bi poiskala dolgoročne rešitve za zmanjšanje odvisnosti na področju rastlinskih beljakovin. Javne naložbe v raziskave so zelo pomembne za manj razvite regije, ki niso zanimive za zasebni sektor.

(c)  Sosedska politika

Nekatere regije, ki mejijo EU, na primer Ukrajina, imajo ugodne podnebne in proizvodne pogoje za pridelavo soje (ki se v tej državi že prideluje). Sodelovanje na področju beljakovinskih rastlin s to državo, ki je v sporu s sosednjo Rusijo in se je odločila za Evropo, bi bila smiselna, saj že uvažamo tone žitaric iz te regije, ki so konkurenca pridelkom proizvajalcev iz EU.

(d)  Trgovinska politika

V 60. letih prejšnjega stoletja je Evropska skupnost sklenila sporazum GATT, ki je podpiral množični uvoz beljakovin iz tretjih držav, zlasti Amerike, in omogočal oprostitev carine za te surovine na evropskem ozemlju, ker smo jih potrebovali. Ta sporazum je bili vključen v sporazume Blair House iz leta 1992, ne da bi ponovno uravnotežili obdavčitev na mejah EU v času, ko se je ta utapljala pod presežkom žitaric. Poleg tega je bil v istem obdobju sklenjen memorandum o soglasju z ZDA za omejitev podpore, ki jo je lahko Evropska skupnost namenila svojim pridelkom oljnic in stročnic. Poročevalec želi zgolj poudariti, da so ti sporazumi zdaj zastareli in ne ustrezajo več sodobni realnosti, predvsem v zvezi z globalnimi izzivi, povezanimi z okoljem in globalnim segrevanjem, ki so nas prisilili k ponovnemu razmisleku o naših metodah proizvodnje in porabe.


MNENJE Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (11.12.2017)

za Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja

o evropski strategiji za spodbujanje beljakovinskih poljščin – spodbujanje pridelave beljakovinskih rastlin in stročnic v evropskem kmetijskem sektorju

(2017/2116(INI))

Pripravljavec mnenja: György Hölvényi

POBUDE

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za kmetijstvo in razvoj podeželja kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A.  ker je evropsko pomanjkanje beljakovinskih rastlin z zgodovinskega vidika povezano s starejšimi mednarodnimi trgovinskimi sporazumi, zlasti z Združenimi državami Amerike, v skladu s katerimi je lahko Evropska skupnost zaščitila svojo proizvodnjo žit v zameno za dajatev prost uvoz beljakovinskih rastlin in oljnic v EU (splošni sporazum o tarifah in trgovini GATT in sporazum Blair House med EU in ZDA iz leta 1992); ker je prišlo tudi do pomembnega napredka pri učinkovitosti proizvodnje beljakovinskih rastlin v tretjih državah, s čimer so bili evropski kmetje postavljeni v neugoden konkurenčni položaj, saj zanje proizvodnja beljakovinskih rastlin z gospodarskega vidika ni dovolj zanimiva;

B.  ker za proizvode iz Brazilije, Argentine in Združenih držav Amerike ne veljajo enake okoljske, zdravstvene in regulativne omejitve, tudi glede gensko spremenjenih organizmov, kot za evropske proizvode;

C.  ker so pravna varnost, stabilnost in skladnost evropskih javnih politik bistveni del vsake verodostojne in dolgoročne strategije na področju beljakovin;

D.  ker je Evropska unija v zadnjih desetletjih uporabila tri glavne vzvode za podporo cilja evropske beljakovinske neodvisnosti, in sicer prostovoljno vezano pomoč za beljakovinske rastline in oljnice, evropsko politiko na področju biogoriv in pogoj 30-odstotne neposredne pomoči, ki je bil določen z zadnjo reformo skupne kmetijske politike za izvajanje ukrepov ekologizacije, vključno z obveznostjo, da je treba 5 % ornih zemljišč nameniti površinam z ekološkim pomenom, in odločitvijo, da se omogoči gojenje rastlin, ki vežejo dušik, in vmesnih posevkov;

E.  ker se zaradi nizkega deleža beljakovinskih rastlin v EU zmanjšuje število raziskovalnih programov na področju rastlinskih beljakovin, enako velja tudi za izobraževanje in usposabljanje, inovacije in pridobivanje praktičnih izkušenj v EU; ker ima raziskovalna politika možnosti za uspeh le, če je del srednje- in dolgoročnih političnih zavez;

1.  ker Evropska unija beljakovinskim rastlinam namenja le 3 % ornih zemljišč in uvaža več kot 70 % z beljakovinami bogate krme – predvsem iz Brazilije, Argentine in Združenih držav Amerike –, pri kateri gre večinoma za gensko spremenjene pridelke; poudarja, da je treba za zmanjšanje odvisnosti Evropske unije od uvoza ter ogljičnega in okoljskega odtisa kmetijstva spodbujati gojenje beljakovinskih rastlin;

2.  meni, da je spodbujanje gojenja beljakovinskih rastlin kot del kolobarjenja lahko učinkovito orodje pri prehodu na bolj trajnostne agroživilske sisteme, ki podpirajo prehod z monokultur z intenzivnim vnosom z velikim vnosom sintetičnih kemikalij in močnim okoljskim vplivom na raznolike kmetijsko-ekološke sisteme ter lahko pripomore k ponovni vzpostavitvi ugodnega okolja in povečanju prehranskih virov opraševalcev, ki so bistveni del biotske raznovrstnosti;

3.  poudarja, da je razpoložljivost statističnih podatkov o poznavanju gojenja beljakovinskih rastlin in trgovanja z njimi ter o željah potrošnikov na tem področju, pobudah kmetov za gojenje beljakovinskih rastlin in njihovem vplivu na okolje, zdravje in prehrano, bistvena za uvedbo, razvoj, izvajanje in spremljanje evropske strategije za spodbujanje beljakovinskih rastlin;

4.  poudarja, da beljakovinske rastline ne vključujejo le soje, temveč tudi zrnate in krmne stročnice, ki jih je mogoče gojiti v zelo raznolikih kmetijskih podnebnih razmerah in tipih tal po Evropi; ugotavlja, da se beljakovinske rastline uporabljajo za živila, krmo in gorivo; meni, da je pomembno spodbujati ohranjanje in gojenje avtohtonih sort;

5.  opozarja, da se je zaradi krize, povezane z boleznijo BSE v 90-ih letih prejšnjega stoletja, in prepovedi uporabe predelanih živalskih beljakovin v živalski krmi, kot je določeno v Uredbi (ES) št. 999/2001, povečalo povpraševanje po rastlinskih beljakovinah v Evropi; ugotavlja, da se v evropskem ribogojnem sektorju uporabljajo alternativni evropski viri beljakovinske krme, kot je ribja moka;

6.  meni, da bi bilo treba ustvariti pogoje za razvoj uspešne in trajnostne domače oskrbe z beljakovinami v EU, kar bi poleg gospodarskih koristi za kmete, proizvajalce krme in živil za potrošnike, prineslo tudi veliko vrsto okoljskih in podnebnih koristi, kot so možnost vezave dušika iz ozračja, zmanjšanje emisij CO2, ki izvirajo iz proizvodnje sintetičnih kemičnih gnojil in za proizvodnjo katerih so potrebne velike količine energije, in emisij dušikovega dioksida, ki izhajajo iz gojenja stročnic, izboljšanje kakovosti tal in upravljanja vodnih virov, zmanjšanje stopenj obolevnosti zaradi nadaljnje pridelave monokultur ter varovanje biotske raznovrstnosti; ugotavlja tudi, da se je skupno gojenje žit in beljakovinskih rastlin na istem zemljišču, kar je pogosta praksa v ekološkem kmetijstvu, izkazalo za koristno in ne bi smelo biti odrinjeno ob rob;

7.  poudarja, da so v sistemih kolobarjenja, ki vključujejo stročnice, prekinjeni reproduktivni cikli škodljivcev in patogenov, s čimer se znižujejo ravni obolevnosti rastlin; poleg tega ugotavlja, da se s prekinitvijo pridelave monokultur povečuje tudi biotska raznovrstnost;

8.  ugotavlja, da stročnice privabljajo opraševalce in da so lahko insekticidi, ki se uporabljajo na teh rastlinah, pogubni za opraševalce;

9.  opozarja, da se približno 75 % soje nameni za krmo in da je z gensko spremenjeno sojo zasajenih več kot 90 milijonov hektarjev površin po vsem svetu, tj. 82 % skupne površine, namenjene za pridelavo soje; opozarja, da delež gensko spremenjene soje v ZDA močno presega 90 %;

10.  želi spomniti, da se EU zanaša na množičen uvoz z beljakovinami bogatih posamičnih krmil, večinoma gensko spremenjene soje, odporne proti herbicidom, kar ni zaželeno;

11.  poudarja, da je zaradi čezmerne odvisnosti od uvoza soje iz Severne in Južne Amerike, kjer ne veljajo enake okoljske, zdravstvene in regulativne omejitve kot za evropske pridelke, skupaj s povečanim povpraševanjem Kitajske po sojinih beljakovinah, varnost oskrbe Evrope ogrožena, zlasti glede na povečano povpraševanje zaradi naraščanja števila prebivalstva in čedalje večje porabe mesa;

12.  poudarja, da ta uvoz povzroča visoke emisije ogljika in resne okoljske težave v državah izvora, kot so krčenje gozdov, izguba biotske raznovrstnosti, degradacija ekosistemov, ekotoksikološki učinki, tudi na neciljne vrste, škodi zdravju lokalnih delavcev in negativno vpliva na rabo zemljišč na območjih, kjer se prideluje soja;

13.  ugotavlja, da je večji del gensko spremenjene soje, uvožene v EU, postal odporen proti enemu ali več herbicidom, kot je glifosat, ki so zato prisotni kot ostanki v uvoženih živilih in krmi;

14.  poudarja, da bi EU koristila pridelava beljakovinskih rastlin v velikem obsegu, s čimer bi se zmanjšal primanjkljaj rastlinskih beljakovin; priznava znatne ovire, ki so posledica razmeroma majhnega donosa ustreznih stročnic in njihove šibke cenovne konkurenčnosti v primerjavi z uvoženimi proizvodi;

15.  opozarja na sočasno evolucijo med kravami in drugimi prežvekovalci ter koristnimi bakterijami, ki spreminjajo travo in drugo vegetacijo v vir hrane, bogat z beljakovinami; zato poudarja, da z okoljskega, zdravstvenega ali gospodarskega vidika ni zaželeno, da bi te živali krmili z uvoženo sojo, ki se prevaža na dolge razdalje, če bi lahko uporabili lokalne vire;

16.  opozarja, da sta odmik od krmljenja prežvekovalcev s krmnimi rastlinami in prehod na krmljenje z uvoženima sojo in koruzo privedla do uničenja deževnih gozdov, trajnega travinja, travnikov in pašnikov, kar je povzročilo uničujočo izgubo biotske raznovrstnosti ter izgubo ogljika zaradi spremenjene rabe zemljišč;

17.  meni, da bi bilo treba v Evropi spodbujati in podpreti krmljenje na pašnikih, da bi se zmanjšala odvisnost od uvožene soje, ki se predvsem uporablja za krmo;

18.  ugotavlja, da so na začasnem travinju poleg krmljenja na pašnikih na voljo tudi druge vrste paše ali krme, kot so mešanice trave in detelje ter podsejanost s stročnicami, kot sta grašica in volčji bob, ter zrnatimi stročnicami, npr. lucerno;

19.  podpira cilje evropske izjave o soji in druge pobude za spodbujanje proizvodnje gensko nespremenjene soje in gojenja drugih beljakovinskih rastlin v Evropi pod pogojem, da se te v praksi izvajajo odgovorno in da spoštujejo cilje razvoja trajnostnih, socialno pravičnih in ekološko vzdržnih kmetijskih sistemov;

20.  poudarja, da je treba vzbuditi zanimanje kmetov za gojenje beljakovinskih rastlin;

21.  opozarja, da mora biti ta dejavnost finančno izvedljiva, če naj bi kmete spodbudili h gojenju beljakovinskih rastlin;

22.  opozarja, da skupna kmetijska politika odločilno vpliva na odločitev kmetov ali bodo gojili beljakovinske rastline ali opustili njihovo gojenje, zato bi morali v celoti izkoristiti njen potencial v okviru evropskih ciljev trajnosti in v skladu z različnimi pobudami na nacionalni ravni za gojenje beljakovinskih rastlin in stročnic;

23.  opozarja, da je uvedba prostovoljnega vezanega plačila za beljakovinske rastline prispevala k povečani proizvodnji v državah članicah, ki uporabljajo vezano podporo, in države članice poziva, naj jo v celoti izrabijo;

24.  meni, da bi morala prihodnja SKP vključevati plačilo za stročnice ter bolje in bolj ciljno usmerjeno uporabiti orodja v zvezi z beljakovinskimi rastlinami, namesto kazenskih ukrepov pa uporabiti spodbude;

25.  meni, da bi morali kmetje prejeti podporo za gojenje lastne beljakovinske krme in za pašno rejo živali, s čimer bi izboljšali svojo samozadostnost, hkrati pa bi se zvišali tudi standardi dobrobiti živali;

26.  poudarja, da je izjemno pomembno ustvariti enake pogoje za proizvodnjo stročnic v Uniji, zato je treba zagotoviti enake možnosti za kmete v vseh državah članicah;

27.  opozarja, da je sporazum Blair House med EU in ZDA še vedno veljaven, kljub trenutno majhnemu obsegu beljakovinskih rastlin, gojenih v EU; meni, da bi bilo treba ponovno preučiti potrebnost tega sporazuma, in poleg tega opozarja, da je STO sprejela klavzule o izvzetju za družbeno in okoljsko koristne ukrepe podpore;

28.  meni, da se bo mogoče veliko naučiti iz nedavne prepovedi uporabe pesticidov na površinah z ekološkim pomenom, potem ko bo v veljavi nekaj let;

29.  ugotavlja, da je glavni namen prepovedi uporabe pesticide na površinah z ekološkim pomenom okrepiti ekološki procesi s spodbujanjem biotske raznovrstnosti; zato ugotavlja, da je prepoved pesticidov na površinah z ekološkim pomenom v skladu z zakonodajnimi cilji;

30.  želi spomniti, da so stranski proizvodi proizvodnje živil in biogoriv ter nekatere predelane živalske beljakovine pomemben alternativni vir beljakovin za krmo ter bi bilo treba spodbujati njihovo rabo; poudarja, da so biogoriva del krožnega gospodarstva, kadar so proizvedena iz soproizvodov, odpadkov ali ostankov, zasedajo manjši delež kmetijskih zemljišč, prispevajo h kolobarjenju in diverzifikaciji kmetijskih pridelkov ali k uporabi prahe v skladu z zelenimi ukrepi skupne kmetijske politike in sama po sebi ne povzročajo višjih cen živil;

31.  poudarja, da je zakonodaja o predelanih živalskih beljakovinah pogosto zastarela in bi jo bilo treba prilagoditi namenu, da bi se znotraj regulativnega okvira omogočilo več prostora za uporabo nadomestnih virov beljakovin, kot so beljakovine žuželk;

32.  ugotavlja, da študija Evropske komisije GLOBIOM že vključuje prednosti soproizvodnje krme in biogoriv v zvezi s toplogrednimi plini v ocenah priporočenih posrednih emisij pri rabi zemljišč;

33.  poudarja, da so stročnice pomemben vir rastlinskih beljakovin, zato imajo pomembno vlogo pri zagotavljanju trajnostne in zdrave prehrane ljudi; meni, da je treba povečati obseg visokokakovostnih, gensko nespremenjenih beljakovinskih rastlin, gojenih v EU, da bi zadovoljili čedalje večje zanimanje potrošnikov za rastlinsko prehrano in povpraševanje po njej;

34.  poudarja pomembno vlogo, ki ga ima lahko izobraževanje o prehrani pri oblikovanju povpraševanja po hrani; poudarja, da je treba sprejeti prehranske smernice na ravni EU ali držav članic s ciljem spodbujanja zdrave prehrane, pri čemer bi se obenem obravnavala okoljska vprašanja, povezana s proizvodnjo hrane;

35.  poudarja, da nizke svetovne cene beljakovin, težke podnebne razmere, visoki vhodni stroški in konkurenca gensko spremenjenih beljakovinskih rastlin iz držav zunaj EU pomenijo izziv, s katerim se je treba spopasti;

36.  ugotavlja, da so neodvisne znanstvene raziskave o stabilizaciji donosa in odpornosti proti pritiskom še zlasti pomembne za spopadanje s podnebnimi spremembami;

37.  opozarja, da bi se morale raziskave osredotočati tudi na donosu, ravneh beljakovin in alkaloidov ter razvoju bolj trajnostnih pridelovalnih sistemov, zlasti tistih, ki temeljijo na kolobarjenju beljakovinskih rastlin, da bi naredili gojenje stročnic privlačnejše za kmete v EU;

38.  poudarja, da bi lahko obstoječe strukture, kot sta sistem kmetijskega svetovanja in evropsko partnerstvo za inovacije, zagotavljale svetovanja in usposabljanja za kmete o gojenju beljakovinskih rastlin, tudi v okviru kolobarjenja;

39.  podpira vzpostavitev preglednega sistema označevanja izdelkov, ki temelji na certificiranih proizvodnih standardih, kot so standardi združenj Danube Soya in Europe Soya;

40.  poziva k razširitvi pravil označevanja GSO, da bi vključili tudi proizvode, ki izvirajo iz živali, ki so bile večinoma krmljene z gensko spremenjeno krmo;

41.  ugotavlja, da so nujno potrebne tudi naložbe v širjenje znanja, izmenjavo primerov dobre prakse in razvoj trga; poudarja pomembnost lokalnega in regionalnega poznavanja tal in ustreznih sort stročnic;

42.  poudarja, da so potrebne inovacije in razvoj na področju praks in tehnik gospodarjenja za zatiranje plevela, škodljivcev in drugih dejavnikov, ki lahko negativno vplivajo na pridelek in rast rastlin;

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

7.12.2017

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

45

1

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Marco Affronte, Zoltán Balczó, Ivo Belet, Biljana Borzan, Paul Brannen, Soledad Cabezón Ruiz, Nessa Childers, Miriam Dalli, Angélique Delahaye, Stefan Eck, Bas Eickhout, Karl-Heinz Florenz, Gerben-Jan Gerbrandy, Arne Gericke, Jens Gieseke, Julie Girling, Sylvie Goddyn, Françoise Grossetête, Jytte Guteland, Karin Kadenbach, Urszula Krupa, Peter Liese, Norbert Lins, Susanne Melior, Rory Palmer, Piernicola Pedicini, Pavel Poc, John Procter, Julia Reid, Michèle Rivasi, Annie Schreijer-Pierik, Jadwiga Wiśniewska, Damiano Zoffoli

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Jørn Dohrmann, Herbert Dorfmann, Luke Ming Flanagan, Martin Häusling, Krzysztof Hetman, Merja Kyllönen, Gesine Meissner, Nuno Melo, Ulrike Müller, Gabriele Preuß, Bart Staes, Claude Turmes

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Norbert Erdős, Sven Schulze

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

45

+

ALDE

Gerben-Jan Gerbrandy, Gesine Meissner, Ulrike Müller

ECR

Jørn Dohrmann, Arne Gericke, Urszula Krupa, John Procter, Jadwiga Wiśniewska

EFDD

Piernicola Pedicini

ENL

Sylvie Goddyn

GUE/NGL

Stefan Eck, Luke Ming Flanagan, Merja Kyllönen

NI

Zoltán Balczó

PPE

Ivo Belet, Angélique Delahaye, Herbert Dorfmann, Norbert Erdős, Karl-Heinz Florenz, Jens Gieseke, Françoise Grossetête, Krzysztof Hetman, Peter Liese, Norbert Lins, Nuno Melo, Annie Schreijer-Pierik, Sven Schulze

S&D

Biljana Borzan, Paul Brannen, Soledad Cabezón Ruiz, Nessa Childers, Miriam Dalli, Jytte Guteland, Karin Kadenbach, Susanne Melior, Rory Palmer, Pavel Poc, Gabriele Preuß, Damiano Zoffoli

VERTS/ALE

Marco Affronte, Bas Eickhout, Martin Häusling, Michèle Rivasi, Bart Staes, Claude Turmes

1

-

EFDD

Julia Reid

1

0

ECR

Julie Girling

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani


INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

20.3.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

35

1

6

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

John Stuart Agnew, Clara Eugenia Aguilera García, Eric Andrieu, José Bové, Daniel Buda, Nicola Caputo, Matt Carthy, Jacques Colombier, Michel Dantin, Paolo De Castro, Jean-Paul Denanot, Albert Deß, Herbert Dorfmann, Norbert Erdős, Luke Ming Flanagan, Beata Gosiewska, Martin Häusling, Anja Hazekamp, Esther Herranz García, Jan Huitema, Peter Jahr, Ivan Jakovčić, Jarosław Kalinowski, Zbigniew Kuźmiuk, Norbert Lins, Philippe Loiseau, Mairead McGuinness, Ulrike Müller, Maria Noichl, Marijana Petir, Laurenţiu Rebega, Bronis Ropė, Ricardo Serrão Santos, Czesław Adam Siekierski, Marc Tarabella, Maria Gabriela Zoană

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Paul Brannen, Stefan Eck, Julie Girling, Elsi Katainen, Anthea McIntyre, Annie Schreijer-Pierik, Thomas Waitz


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

35

+

ALDE

Jan Huitema, Ivan Jakovčić, Elsi Katainen, Ulrike Müller

ECR

Beata Gosiewska, Zbigniew Kuźmiuk, Anthea McIntyre

ENL

Jacques Colombier, Philippe Loiseau

GUE/NGL

Luke Ming Flanagan

NI

Laurenţiu Rebega

PPE

Daniel Buda, Michel Dantin, Albert Deß, Herbert Dorfmann, Norbert Erdős, Julie Girling, Esther Herranz García, Peter Jahr, Jarosław Kalinowski, Norbert Lins, Mairead McGuinness, Marijana Petir, Annie Schreijer-Pierik, Czesław Adam Siekierski

S&D

Clara Eugenia Aguilera García, Eric Andrieu, Paul Brannen, Nicola Caputo, Paolo De Castro, Jean-Paul Denanot, Maria Noichl, Ricardo Serrão Santos, Marc Tarabella, Maria Gabriela Zoană

1

-

EFDD

John Stuart Agnew

6

0

GUE/NGL

Matt Carthy, Stefan Eck, Anja Hazekamp

Verts/ALE

Martin Häusling, Bronis Ropė, Thomas Waitz

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Zadnja posodobitev: 13. april 2018Pravno obvestilo