Postopek : 2016/2328(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0168/2018

Predložena besedila :

A8-0168/2018

Razprave :

PV 29/05/2018 - 19
CRE 29/05/2018 - 19

Glasovanja :

PV 30/05/2018 - 13.13

Sprejeta besedila :

P8_TA(2018)0229

POROČILO     
PDF 916kWORD 71k
14.5.2018
PE 618.057v03-00 A8-0168/2018

o izvajanju Direktive 2012/29/EU o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj

(2016/2328(INI))

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve

Odbor za pravice žensk in enakost spolov

Poročevalki: Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Angelika Mlinar

(Postopek s skupnimi sejami odborov – člen 55 Poslovnika)

OBRAZLOŽITEV – POVZETEK DEJSTEV IN UGOTOVITEV
 PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

OBRAZLOŽITEV – POVZETEK DEJSTEV IN UGOTOVITEV

Namen tega poročila je oceniti izvajanje Direktive 2012/29/EU o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj v državah članicah EU. Osredotoča se zlasti na skladnost, ustreznost, uspešnost in učinkovitost izvajanja. Pri tem zajema različne vidike uporabe direktive: ukrepe za prenos na ravni držav članic, praktično izvajanje direktive v praksi, koristi, ki jih ima za žrtve, in izzive, ki so se pojavili. Na koncu so v poročilu navedena priporočila Komisiji in državam članicam za nadaljnje spodbujanje izvajanja direktive v prihodnosti.

Evropski parlament ima pomembno vlogo pri spodbujanju nadaljnjih prizadevanj na ravni EU za krepitev ustrezne uporabe direktive s podporo in spodbujanjem pravic žrtev kaznivih dejanj na splošno ter zlasti s podporo financiranju EU, namenjenemu ustreznemu usposabljanju v pravosodju.

Parlament bi moral tudi podpirati in spodbujati večjo usklajenost med različnimi zakonodajnimi instrumenti EU na področju pravic žrtev z boljšo poenostavitvijo pristopa in zagotavljanjem skladnejšega postopka.

Države članice so morale navedeno direktivo prenesti do 16. novembra 2015. Novembra 2017 je direktivo uradno preneslo 23 od 27 držav članic (Danska se je odločila, da ne sodeluje pri tej direktivi). Vendar Evropska komisija prenosa in izvajanja direktive še ni ocenila, čeprav bi morala v skladu s členom 29 direktive do novembra 2017 pripraviti poročilo.

Poročevalki sta od trenutka, ko sta bili imenovani, zbirali informacije in se pri tem oprli na različne vire, med drugim na:

  predstavitev na skupni seji odborov LIBE in FEMM 11. januarja 2018;

  naknadno oceno učinka Službe Evropskega parlamenta za raziskave, objavljeno decembra 2017;

  izmenjavo informacij z zadevnimi institucionalnimi deležniki in organizacijami za zaščito žrtev.

OCENA

V EU je vsako leto veliko ljudi žrtev kaznivih dejanj – samo policiji je prijavljenih približno 30 milijonov kaznivih dejanj, pri čemer niso zajeta manjša kazniva dejanja. Vse več ljudi potuje, živi ali študira v tujini, zato so potencialne žrtve kaznivih dejanj, storjenih v državi, ki ni njihova matična država. Naloga EU je zagotoviti, da so državljani in tujci, ki potujejo znotraj njenih meja, zaščiteni.

Žrtve morajo imeti pravico, da:

• razumejo in so razumljene med stikom z organom (na primer z uporabo jasnega in preprostega jezika),

• so obveščene od prvega stika z organom,

• vložijo uradno prijavo in prejmejo pisno potrdilo o taki prijavi,

• jim je na voljo tolmačenje in prevajanje (vsaj med razgovorom/zaslišanjem žrtve),

• so obveščene o napredku primera,

• imajo dostop do storitev za podporo žrtvam.

Opredeljenih je bilo več dejavnikov, ki lahko ogrozijo učinkovitost direktive v praksi, med drugim:

• pomanjkanje ukrepov za ozaveščanje, ki bi spremljali izvajanje direktive,

• pomanjkanje informacij, ki bi bile na voljo v jeziku, ki ga žrtve razumejo, vključno z jezikom, enostavnim za razumevanje, ali po potrebi znakovnim jezikom,

• pomanjkanje finančne podpore za zagotavljanje storitev in nezadostno usklajevanje služb za podporo žrtvam, policije, tožilcev in drugih zadevnih akterjev,

• pomanjkanje vključenosti deležnikov in usposabljanja javnih uslužbencev.

Ena od ključnih težav v zvezi z razlikami med nacionalnimi kazenskopravnimi sistemi, ki vplivajo na zaščito žrtev, je povezana s tem, da države članice uporabljajo različne opredelitve ključnih pojmov. Zlasti razlike v opredelitvi pojma „žrtev“ pomenijo, da se njegov obseg glede na nacionalno zakonodajo razlikuje: zajema lahko na primer tudi družinske člane (glej oddelek 3.4 „Opredelitev žrtev kaznivih dejanj“). Drug primer je zalezovanje, ki ga niso vse države članice vključile v svoje kazenske zakonike.

Področje, na katerem je precejšen napredek tako na zakonodajni kot upravni ravni dosegla večina držav članic, je individualna ocena (člen 22 direktive). Določitev individualne ocene, ko žrtev prijavi kaznivo dejanje, je ključna za zagotovitev, da javni uslužbenci ustrezno ocenijo njene potrebe in možnosti. Žrtve ni mogoče ustrezno podpreti, če uradniki na terenu (v večini primerov policisti, kadar žrtev prijavi kaznivo dejanje) ne poznajo njenih osebnih značilnosti, vrste kaznivega dejanja in okoliščin kaznivega dejanja.

Načini, na katere se izvajajo individualne ocene, pa se med državami članicami zelo razlikujejo, pri čemer v nekaterih primerih temeljijo izključno na „kljukanju okenc“. Tudi če bi se individualne ocene v EU izvajale ustrezno, podporne strukture za žrtve niso v enaki meri razpoložljive v vseh državah članicah, včasih tudi znotraj ene države članice ne. Poleg tega ostaja izziv ustrezno usklajevanje na ravni držav članic. Subjekte, odgovorne za pomoč žrtvam, običajno organizira vlada ali nevladne organizacije, pri čemer pogosto delujejo vzporedno, zaradi česar se postavlja vprašanje o skladnem in dolgoročnem financiranju služb za podporo žrtvam ter njihovih zadevnih odgovornostih.

SKLEPNI UGOTOVITVI

Soporočevalki vsem državam članicam odločno priporočata, da prenesejo in v celoti izvajajo direktivo.

Izpostavljata tudi, da bi se morale države članice izogibati možnim vrzelim pri izvajanju direktive zaradi različnih razlag na nacionalni ravni in razlik v nacionalnem kazenskem pravu, ki vplivajo na zaščito žrtev.


PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o izvajanju Direktive 2012/29/EU o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj (2016/2328(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 8, 10, 18, 19, 21, 79 in 82 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju členov 3, 6, 20, 21, 23, 24, 41 in 47 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin (EKČP),

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela leta 1948,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah iz leta 1989,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

–  ob upoštevanju deklaracije o osnovnih načelih pravičnosti za žrtve kaznivih dejanj ali zlorabe moči, ki jo je 29. novembra 1985 sprejela generalna skupščina Združenih narodov,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulske konvencije) in sklepov Sveta (EU) 2017/865(1) in (EU) 2017/866(2) z dne 11. maja 2017 o podpisu, v imenu Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini,

  ob upoštevanju priporočila odbora ministrov Sveta Evrope CM/Rec(2006)8 z dne 14. junija 2006 državam članicam o pomoči žrtvam kaznivih dejanj,

  ob upoštevanju priporočila odbora ministrov Sveta Evrope CM/Rec(2010)5 z dne 31. marca 2010 državam članicam o ukrepih za boj proti diskriminaciji na podlagi spolne usmerjenosti in spolne identitete,

–  ob upoštevanju Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ z dne 15. marca 2001 o položaju žrtev v kazenskem postopku,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 6. decembra 2013 o boju proti kaznivim dejanjem iz sovraštva v Evropski uniji in sklepov Sveta z dne 5. junija 2014 o preprečevanju vseh vrst nasilja nad ženskami in deklicami ter boju proti takemu nasilju, vključno s pohabljanjem ženskih spolovil,

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2017/541 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2017 o boju proti terorizmu in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/475/PNZ ter o spremembi Sklepa Sveta 2005/671/PNZ(3),

  ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/800 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o procesnih jamstvih za otroke, ki so osumljene ali obdolžene osebe v kazenskem postopku(4),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 606/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o vzajemnem priznavanju zaščitnih ukrepov v civilnih zadevah(5),

–  ob upoštevanju Direktive 2012/29/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj ter o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2001/220/PNZ(6),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/99/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o evropski odredbi o zaščiti(7),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in o nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ(8),

  ob upoštevanju Direktive 2011/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ(9),

–  ob upoštevanju Resolucije Evropskega parlamenta z dne 14. decembra 2017 o izvajanju Direktive 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji(10),

–  ob upoštevanju Direktive 2014/42/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja, in premoženjske koristi, pridobljene s kaznivim dejanjem, v Evropski uniji(11),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2004/80/ES z dne 29. aprila 2004 o odškodnini žrtvam kaznivih dejanj(12),

–  ob upoštevanju študije o tem, kako bi lahko EU in države članice bolje pomagale žrtvam terorizma (How can the EU and the Member States better help victims of terrorism?), ki jo je septembra 2017 objavil tematski sektor Evropskega parlamenta za državljanske pravice in ustavne zadeve,

–  ob upoštevanju druge raziskave Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA) o manjšinah in diskriminaciji v EU (Second European Union minorities and discrimination survey), objavljene decembra 2017,

  ob upoštevanju študije Agencije za temeljne pravice o otrokom prijaznem pravosodju – pogledi in izkušnje otrok, udeleženih v sodnih postopkih kot žrtve, priče ali stranke v devetih državah članicah EU (Child-friendly justice – Perspectives and experiences of children involved in judicial proceedings as victims, witnesses or parties in nine EU Member States), objavljene februarja 2017,

  ob upoštevanju poročila o temeljnih pravicah, ki ga je Agencija za temeljne pravice objavila maja 2017,

–  ob upoštevanju poročila o temeljnih pravicah, ki ga je Agencija za temeljne pravice objavila maja 2016,

–  ob upoštevanju študije Agencije za temeljne pravice z naslovom „Žrtve kaznivih dejanj v EU:obseg in narava podpore za žrtve“ (Victims of crime in the EU: the extent and nature of support for victims), objavljene v februarju 2015,

  ob upoštevanju študije Agencije za temeljne pravice o hudih oblikah izkoriščanja delovne sile: delavci, ki se gibljejo znotraj Evropske unije in prihajajo v Evropsko unijo (Severe labour exploitation: workers moving within or into the European Union), objavljene junija 2015,

  ob upoštevanju študije Agencije za temeljne pravice o nasilju nad ženskami: raziskava na ravni EU (Violence against women: an EU-wide survey), objavljene marca 2014,

–  ob upoštevanju poročila o projektu IVOR z naslovom Izvajanje k žrtvam usmerjene reforme sistema kazenskega pravosodja v EU (Implementing Victim-oriented reform of the criminal justice system in the EU), objavljenega 6. maja 2016,

–  ob upoštevanju poročila Evropskega inštituta za enakost spolov (EIGE) z naslovom Analiza direktive o pravicah žrtev z vidika enakosti med spoloma (An analysis of the Victims’ Rights Directive from a gender perspective),

–  ob upoštevanju načel iz Yogyakarte plus 10 z dne 10. novembra 2017 o načelih in obveznostih držav o uporabi mednarodnega prava na področju človekovih pravic v zvezi s spolno usmerjenostjo, spolno identiteto, izražanjem spola in spolnimi značilnostmi,

  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2017 o predlogu sklepa Sveta o sklenitvi, s strani Evropske unije, Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima(13),

–  ob upoštevanju ocene izvajanja Direktive 2012/29/EU, ki jo je opravil oddelek za naknadno oceno učinka pri Službi Evropskega parlamenta za raziskave,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju skupne razprave Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov v skladu s členom 55 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8–0168/2018),

A.  ker je namen Direktive 2012/29/EU z dne 25. oktobra 2012 o določitvi minimalnih standardov na področju pravic, podpore in zaščite žrtev kaznivih dejanj (v nadaljnjem besedilu: direktiva o pravicah žrtev) postaviti žrtev v središče sistema kazenskega pravosodja in okrepiti pravice žrtev kaznivih dejanj, da bi se lahko vsaka žrtev zanašala na isto raven pravic, ne glede na kraj storitve kaznivega dejanja, svoje državljanstvo ali status glede prebivališča;

B.  ker je do septembra 2017 direktivo o pravicah žrtev v nacionalno zakonodajo preneslo 23 od 27 držav članic; ker je Komisija proti državam članicam, ki v praksi še vedno niso zagotovile popolne skladnosti, začela 16 postopkov za ugotavljanje kršitev; ker je bilo zaradi direktive mogoče spodbuditi napredek pri obravnavi žrtev kaznivih dejanj v drugi državi članici; ker v čezmejnih primerih še vedno obstajajo pomanjkljivosti;

C.  ker na evropski ravni obstajajo enotni standardi in instrumenti, ki omogočajo boljše življenje državljanov EU, vendar se žrtve kaznivih dejanj v posameznih državah še vedno obravnavajo različno,

D.  ker žrtve kljub številnim spremembam, ki so jih uvedle države članice, še vedno pogosto niso zadostno ozaveščene o svojih pravicah, kar spodkopava učinkovitost direktive o pravicah žrtev v praksi, zlasti kar zadeva zahtevo o dostopu do informacij;

E.  ker skupine za podporo žrtvam poleg pravne podpore opredeljujejo štiri kategorije potreb žrtev: pravica do pravičnosti, dostojanstva, resnice in spominjanja, s tem da zadnja potreba predstavlja brezpogojno zavračanje terorizma;

F.  ker je v nekaterih državah članicah vidno pomanjkanje služb za podporo žrtvam ter usklajevanja med njimi na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni, kar žrtvam otežuje dostop do obstoječih podpornih storitev;

G.  ker so zavetišča, centri in telefonske linije za pomoč ženskam osrednja mesta za podporo ženskam, ki so žrtve nasilja, in njihovim otrokom; ker v Evropi primanjkuje ustreznih zatočišč in centrov za ženske; ker nujno potrebujemo več zatočišč, saj ženskam, ki so žrtve družinskega nasilja, in njihovim otrokom zagotavljajo varnost, nastanitev, svetovanje in podporo; ker so zaradi pomanjkanja zatočišč za ženske lahko ogrožena življenja;

H.  ker bi morale države članice v primerih, ko se teroristično dejanje zgodi v eni državi članici, žrtev pa prebiva v drugi državi članici, tesno sodelovati, da bi zagotovile pomoč žrtvi;

I.  ker bi vladni organi in nacionalne institucije z učinkovitimi in zaščitnimi ukrepi za žrtve spodbudili podporo in zaupanje državljanov v institucije in okrepili njihov ugled;

J.  ker je za različne zdravstvene delavce zelo verjetno, da bodo prišli v stik z žrtvami, zlasti žrtvami nasilja na podlagi spola, saj se žrtve pogosto najprej obrnejo nanje, da prijavijo kaznivo dejanje; ker je dokazano, da je usposabljanje zdravstvenih delavcev, kot so zdravniki in drugi ambulantni delavci, za učinkovito odzivanje na nasilje na podlagi spola omejeno;

K.  ker so ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, izrazito izpostavljene sekundarni in ponovni viktimizaciji in zato vedno potrebujejo posebno podporo in zaščito;

L.  ker se v EU še vedno sistematično prijavi premalo primerov ali storilcev nasilja, zlasti v primerih, ki vključujejo manjšine, migrante, ljudi, katerih prebivališče je odvisno od drugih ali negotovo, osebe LGBTI, kazniva dejanja na podlagi antisemitizma, spolno zlorabo otrok, nasilje v družini in nasilje na podlagi spola ter žrtve trgovine z ljudmi in prisilnega dela; ker približno dve tretjini žensk, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, tega ne prijavijo pristojnim organom, ker se bojijo povračilnih ukrepov, osramotitve in družbene stigmatizacije;

M.  ker so kazniva dejanja iz sovraštva proti osebam LGBTI realnost povsod v EU; ker se o teh kaznivih dejanjih nezadostno poroča, zaradi česar pravice žrtev niso upoštevane;

N.  ker Agencija EU za temeljne pravice v študiji o opozarjanju na kazniva dejanja iz sovraštva v Evropski uniji in o priznavanju pravic žrtev navaja, da priseljenski status povečuje nevarnost za kazensko viktimizacijo žrtve, neodvisno od drugih znanih dejavnikov tveganja;

O.  ker je v vseh državah članicah EU zaznati porast rasističnih kaznivih dejanj iz sovraštva proti migrantom in prosilcem za azil; ker je zelo malo storilcev teh kaznivih dejanj iz sovraštva privedenih pred sodišče;

P.  ker kljub temu, da so v skladu s členom 1 direktive vse žrtve kaznivih dejanj deležne enakih pravic brez diskriminacije, v resnici večina držav članic ni vzpostavila politik ali postopkov za zagotovitev, da lahko žrtve brez osebnih dokumentov varno prijavijo hude oblike izkoriščanja delovne sile, nasilje na podlagi spola in druge oblike zlorab, ne da bi jim grozile kazni, povezane s priseljevanjem; ker to dejstvo nesorazmerno prizadene ženske in dekleta, ki so tudi bolj izpostavljene trgovini z ljudmi in spolnemu izkoriščanju; ker Agencija EU za temeljne pravice v drugi raziskavi Evropske unije o manjšinah in diskriminaciji navaja, da je samo eden od osmih vprašanih navedel, da je vložil prijavo ali pritožbo o najnovejšem primeru diskriminacije, ki ga je doživel zaradi svojega etničnega ali priseljenskega izvora;

Q.  ker člen 1 direktive določa, da se pravice, določene s to direktivo, za žrtve uporabljajo nediskriminatorno, tudi kar zadeva njihov status glede prebivališča;

R.  ker je gibanje #MeToo izpostavilo, da pravosodni sistem ne zagotavlja zadostne pravice in zaščite ženskam in dekletom ter da žrtve nasilja na podlagi spola zaradi tega ne prejmejo potrebne podpore;

S.  ker ratifikacija in dosledno izvajanje Istanbulske konvencije zagotavlja skladen evropski pravni okvir za preprečevanje nasilja nad ženskami in boj proti njemu ter za zaščito žrtev; ker bi morala opredelitev nasilja na podlagi spola temeljiti na Istanbulski konvenciji in priznavati, da je nasilje nad ženskami in drugo nasilje na podlagi spola strukturno in povezano z neenakostjo med ženskami in moškimi, ki še vedno prevladuje v družbi; ker je treba nasilje v odnosu z bližnjim obravnavati z vidika enakosti spolov, saj nesorazmerno prizadene ženske;

T.  ker so prav ženske najbolj izpostavljene zalezovanju, ki je pogosta oblika nasilja na podlagi spola, in ker v kazenskih zakonikih sedmih držav članic zalezovanje ni posebej navedeno kot kaznivo dejanje;

U.  ker je treba posebno pozornost nameniti varnosti in zaščiti otrok žensk, ki so žrtve nasilja na podlagi spola in nasilja v družini;

V.  ker žrtve pogosto niso dobro obveščene o postopku in izidih postopka; ker so žrtve o izpustitvi storilca vse prepogosto obveščene nepričakovano prek medijev ali drugih zunanjih dejavnikov, namesto da bi jih o tem obvestili pristojni organi;

W.  ker žrtve in družinski člani niso zadostno obveščeni o svojih pravicah v primeru kaznivega dejanja, storjenega v državi članici, ki ni država, kjer žrtev prebiva; ker se opredelitev pojma „žrtev“ med državami članicami razlikuje; ker se posledično razlikuje tudi področje uporabe nacionalne zakonodaje (ponekod so na primer v ta pojem všteti družinski člani);

X.  ker so lahko dostopne in splošno poznane telefonske linije za pomoč za številne ženske prvi korak pri iskanju pomoči in podpore, ki jo potrebujejo, ko doživljajo nasilje v odnosu z bližnjimi;

Y.  ker le 27 % Evropejcev pozna enotno evropsko številko za klic v sili 112; ker ta številka še vedno ni dostopna vsem;

Z.  ker je v veliko primerih žrtev najpomembnejša priča v postopku in jo je zato treba zaščititi pred morebitnim maščevalnim ravnanjem ali grožnjami storilca, med drugim s preprečitvijo ponovne ali sekundarne viktimizacije; ker so izjave prič bistvene za pravilno delovanje kazenskopravnega sistema in zaupanje vanj ter za učinkovito preiskovanje in pregon organiziranega kriminala in terorističnih skupin, ki bi privedla do njihovega razbitja; ker bi morale države članice sprejeti ustrezne ukrepe za učinkovito zaščito žrtev ter za okrepitev izmenjave zgledov najboljše prakse in mednarodno sodelovanje na tem področju;

AA.  ker so v skladu s poročili prisotne pomanjkljivosti pri izvajanju direktive o pravicah žrtev, zlasti glede:

–  zagotavljanja ustreznih storitev žrtvam v skladu z njihovimi posebnimi potrebami,

–  ustreznega izpolnjevanja zahtev za zagotovitev individualne ocene žrtev,

–  ustrezne vzpostavitve mehanizmov, ki domnevnemu storilcu omogočajo pridobitev kopije prijave,

–  zagotovitve enakega dostopa do storitev za podporo žrtvam in specialističnih služb za podporo za vse žrtve, vključno z invalidnimi osebami, osebami LGBTI, otroki žrtvami, žrtvami nasilja na podlagi spola, vključno s spolnim nasiljem, ter žrtvami kaznivih dejanj iz sovraštva in kaznivih dejanj, povezanih s častjo, ne glede na njihov status glede prebivališča,

–  zagotovitve hitrih in učinkovitih postopkov, obzirnih do žrtev, v kazenskopravnih zadevah, ki upoštevajo posebne potrebe najbolj ranljivih skupin;

–  zbiranja in analiziranja podatkov o kulturi nasilja, sovraštvu do žensk in stereotipih o spolih ter o povezavah teh pojavov s pojavnostjo kaznivih dejanj iz sovraštva;

–  seznanjanja žrtev s položajem storilca kaznivega dejanja v skladu s kazenskim ali postopkovnim pravom;

AB.  ker žrtve kaznivih dejanj redno poročajo, da tudi proces iskanja pravice doživljajo kot vrsto viktimizacije – sekundarne ali ponovne viktimizacije; ker dejavniki, ki vplivajo na to, kako žrtve doživljajo sistem, vključujejo način, kako so obravnavane med postopkom, ter koliko imajo nadzora in možnosti udeležbe;

AC.  ker je cilj napadov, ki so jih utrpele žrtve terorizma, dejansko škoditi družbi ali večji skupini, ki jo te žrtve predstavljajo, ker jim je treba zaradi posebnega značaja kaznivega dejanja zoper nje nameniti posebno pozornost, podporo in družbeno priznanje;

AD.  ker žrtve terorističnih napadov v Bruslju leta 2016 niso mogle uveljaviti nekaterih pravic v skladu z določbami direktive o pravicah žrtev oziroma jim niso bile ustrezno priznane, na primer pravica do finančne pomoči in odškodnine;

Ocena izvajanja direktive

1.  je kritičen do Komisije, ker Parlamentu in Svetu ni predložila poročila o uporabi direktive o pravicah žrtev do novembra 2017, kot določa člen 29 direktive; poziva države članice, naj sodelujejo in Komisiji pošljejo vse pomembne informacije in statistične podatke, da bi olajšale pripravo ocene o izvajanju direktive;

2.  izreka kritiko zaradi dejstva, da je po izteku roka za prenos direktivo o pravicah žrtev do septembra 2017 uradno preneslo le 23 od 27 držav članic, pri čemer so nekatere od njih dosegle le delno skladnost in le v zvezi z nekaterimi določbami;

3.  ugotavlja, da so nekatere države članice uspešno izvedle nekatere določbe direktive o pravicah žrtev, in sicer glede:

–  pravice do tolmačenja in prevajanja,

–  pravice do zaslišanja,

–  zaščite otrok žrtev,

–  pravic žrtev ob prijavi,

–  pravice do informacij od prvega stika s pristojnim organom;

4.  vendar obžaluje preostale pomembne pomanjkljivosti pri prenosu in izvajanju direktive v številnih državah članicah, zlasti glede:

–  zapletenosti postopkov za dostop do storitev za podporo žrtvam ter pomanjkljivosti v sistemu za podporo žrtvam, vključno z nezadostnim dostopom do pravne pomoči in odškodnine, odsotnostjo finančne podpore in usklajevanja med službami za podporo žrtvam in nedoslednimi mehanizmi napotitve,

–  dejstva, da jasne informacije pogosto niso na voljo v več kot enem jeziku, zaradi česar žrtve dejansko težko zaprosijo za zaščito v tujini v drugi državi članici;

–  pomanjkanja zakonodajne opore pri čezmejnih primerih in pravic žrtev s stalnim prebivališčem v drugi državi članici in neukrepanja za zagotovitev, da neurejen ali negotov status glede prebivališča ne predstavlja ovire za zmožnost žrtev za uveljavitev pravice do varne prijave kaznivega dejanja v skladu z direktivo;

5.  poudarja, da je nujno poskrbeti za ustrezen prvi stik z žrtvijo, zlasti v primeru žrtev nasilja na podlagi spola; vendar se zaveda, da bi nekatere najbolj ranljive žrtve, kot so mladoletniki in neizobražene, invalidne ali starejše žrtve ter (zaradi jezika) migranti in žrtve trgovine z ljudmi, lahko imele težave pri razumevanju informacij, ki se jim sporočijo, ter torej njihova pravica do informacij iz člena 4 direktive ne bo v celoti uveljavljena, zaradi česar je treba poskrbeti za prisotnost kvalificiranega strokovnjaka, ki bo žrtvam pomagal; ugotavlja, da je člen 4 ena od prednosti direktive, saj žrtvam pomaga uveljaviti pravico do razpoložljive podpore in zaščite, kot je določeno v direktivi;

6.  poziva države članice, naj spodbujajo enostaven dostop do pravnega varstva ter primerne brezplačne pravne pomoči, saj to pomembno prispeva k prekinitvi molka ter povečanju zaupanja žrtev v kazenskopravni sistem, zmanjšuje možnost nekaznovanja in žrtvam omogoča, da začnejo proces psihološkega okrevanja;

7.  vse države članice poziva, naj pri vseh žrtvah in potencialnih žrtvah izvajajo in dejansko izvršujejo pravico do informacij iz člena 4 direktive o pravicah žrtev; poudarja, da je treba izboljšati mehanizme obveščanja v državah članicah, da bodo žrtve seznanjene s svojimi pravicami in bodo vedele, kam se obrniti, da jih bodo uveljavile; poudarja, da bi morali biti strokovnjaki, ki prvi obravnavajo žrtve, prva informacijska točka glede njihovih pravic in glede programov, oblikovanih za odpravljanje razmer, ki vodijo v viktimizacijo; poudarja, da so posledice neobveščanja žrtve pred in med kazenskim postopkom ter po njem slabo uveljavljanje pravic žrtev in nezadovoljstvo s pravosodnim sistemom, prav tako pa odvrača žrtve od dejavnega sodelovanja v kazenskem postopku;

8.  obžaluje, da preveč držav članic v svojo zakonodajo ni uvedlo individualnih ocen žrtev, kar povzroča neučinkovito prepoznavanje in opredeljevanje njihovih posebnih potreb ter ne dovolj spoštljivo in dostojanstveno obravnavanje, zaradi česar se jim ne zagotovi zaščita v skladu z njihovimi posebnimi potrebami;

9.  ugotavlja, da so državljani nekaterih držav članic, ki direktive niso prenesle v nacionalno pravo, diskriminirani, ko gre za spoštovanje pravic, ki jih imajo kot evropski državljani;

10.  obžaluje, da direktiva o pravicah žrtev omejuje uveljavljanje pravice žrtev do pravne pomoči zaradi določb, v skladu s katerimi morajo države članice pravno pomoč zagotoviti le, če ima žrtev status stranke v kazenskem postopku, pogoji ali postopkovna pravila za dostop žrtev do pravne pomoči pa se določijo z nacionalnim pravom; poudarja, da so lahko te omejitve zlasti obremenjujoče za žrtve nasilja na podlagi spola, ki ne podajo prijave ali katerih primeri se nikoli ne bodo obravnavali v okviru kazenskopravnega sistema;

11.  ugotavlja, da je zaradi drugih instrumentov, ki obravnavajo podobne zaporedne dodatke k pravicam žrtev, oteženo zagotavljanje skladnosti z direktivo o pravicah žrtev;

12.  ponovno opozarja, da pravice, podpora in zaščita, ki jih zagotavlja ta direktiva, veljajo tudi za državljane tretjih držav in državljane EU, ki so žrtve kaznivega dejanja v drugi državi članici, ne glede na njihov status glede prebivališča, ter da lahko žrtve kaznivih dejanj, storjenih v državi članici, v kateri nimajo stalnega prebivališča, podajo prijavo pristojnim organom države članice, v kateri prebivajo; vendar se zaveda, da je ta pravica pogosto ogrožena zaradi negotovosti določb držav članic glede ekstrateritorialnosti; poziva države članice, naj preprečijo, da bi se status glede prebivališča uporabljal kot merilo za polno uživanje pravic žrtev, ter naj razjasnijo določbe v svoji zakonodaji o ekstrateritorialnosti; poziva države članice, naj žrtvam, ki ne prebivajo v državi članici, kjer je bilo storjeno kaznivo dejanje, omogočijo dostop do storitev za podporo žrtvam in informacij o njihovih pravicah, ter naj sprejmejo konkretne ukrepe, osredotočene zlasti na pravice vseh žrtev do odškodnine v okviru kazenskega postopka; zato države članice poziva, naj sprejmejo ustrezne ukrepe za lažje sodelovanje med njihovimi pristojnimi organi ali subjekti, ki nudijo specialistično pomoč, da bodo lahko žrtve dejansko dostopale do teh informacij in storitev;

13.  države članice spominja, da bi morale tudi žrtve, ki nimajo urejenega statusa prebivanja, imeti dostop do pravic in storitev, vključno z zatočišči in drugimi specializiranimi storitvami v skladu s to direktivo, kot so pravna zaščita ter psihosocialna in finančna podpora s strani držav članic, in sicer brez strahu pred deportacijo; poziva države članice, naj vzpostavijo ukrepe za zagotovitev, da se te pravice in storitve izvajajo brez diskriminacije; pozdravlja poteze nekaterih držav članic, ki žrtvam brez dokumentov izdajo dovoljenje za prebivanje iz humanitarnih razlogov ali za čas trajanja kazenskega postopka, saj bi lahko s tem žrtve spodbudile k prijavi kaznivih dejanj in spremenile ozračje nekaznovanja storilcev; spodbuja države članice, naj sprejmejo zakonodajo, ki zagotavlja možnosti za žrtve, katerih prebivališče je odvisno od drugih, da se umaknejo iz razmer, v katerih so zlorabljene, tako da se jim omogoči ureditev neodvisnega prebivališča; poziva Komisijo, naj spodbuja in olajša izmenjavo in oceno obstoječih primerov dobre prakse med državami članicami ter vanje vključi perspektivo žrtev in civilne družbe;

Priporočila

Individualna ocena

14.  ponovno opozarja, da je eden najpomembnejših ciljev direktive o pravicah žrtev izboljšati položaj žrtev kaznivih dejanj v EU in žrtve postaviti v središče kazenskopravnega sistema;

15.  poziva države članice, naj okrepijo pravice žrtev kaznivih dejanj iz sovraštva, vključno kaznivimi dejanji zoper osebe LGBTI ali iz rasističnih vzgibov;

16.  poudarja, da so individualne ocene ključne za krepitev vloge vseh žrtev, saj jih seznanjajo z njihovimi pravicami, zlasti s pravico do sprejemanja odločitev v postopkih, v katerih je udeležena, in če je žrtev otrok, s pravico do dostopa do posebnih postopkovnih zaščitnih ukrepov, ki bi zanje veljali od samega začetka sodnega postopka; poziva države članice, naj v svojo zakonodajo ustrezno prenesejo individualne ocene žrtev, tudi v času prvega njihovega stika s pristojnim organom, če je to potrebno, saj je to bistven postopkovni korak za zaznavanje in opredeljevanje posebnih potreb žrtve in posledično zagotovitev posebne zaščite v skladu s temi potrebami ter za preprečitev sekundarne in ponovne viktimizacije, ustrahovanja in povračilnih ukrepov; poudarja, da je treba individualne ocene potreb redno pregledovati, da se ugotovijo trenutne potrebe po podpori, žrtvam pa se v ustreznem časovnem obdobju po kaznivem dejanju zagotovi pregled nadaljnjega ukrepanja, in sicer na podlagi obstoječega znanja o odzivih na travmatične dogodke; opozarja, da je individualna ocena nujna zlasti za žrtve trgovine z ljudmi in otroke, ki so žrtve spolne zlorabe, in sicer zaradi socialnih, telesnih ali psiholoških posledic teh kaznivih dejanj; opozarja, da je treba v vseh individualnih ocenah upoštevati različnost spolov, saj ženske in osebe LGBTQI, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, potrebujejo posebno pozornost in zaščito zaradi velike nevarnosti ponovne viktimizacije, in zato bi bilo treba zagotoviti posebne ukrepe in strokovno podporo;

Storitve za podporo žrtvam

17.  obžaluje težave, ki jih imajo žrtve pri dostopu do podpornih storitev; obžaluje, ker v nekaterih državah članicah storitve za podporo žrtvam še vedno niso vzpostavljene; poudarja, da bi bilo treba vsem žrtvam v vsej EU zagotoviti podporne storitve in pravice, ki jim morajo biti dostopne, tudi če oseba še ni dokazala, da je žrtev kaznivega dejanja, ali pred začetkom morebitnega uradnega postopka ali sprejetjem ukrepa; poziva države članice, naj zagotovijo več zatočišč in centrov za ženske, ki nudijo pomoč žrtvam vseh vrst nasilja na podlagi spola, ter naj povečajo njihovo dostopnost in zagotovijo, da se vedno najde prostor za ženske, ki so žrtve nasilja; vztraja, da je treba razširiti storitve, tako da bi bolj ustrezale potrebam vseh žensk, zlasti žensk z drugačnimi sposobnostmi in migrantk, vključno z migrantkami brez dokumentov; poudarja, da bi morale take storitve vključevati tudi specialistično podporo za osebe brez prebivališča, kot so informacije in svetovanje, spremstvo na sodišču in podporne storitve; meni, da bi morala zatočišča pomagati vsem ženskam, ki se soočajo z nasiljem v odnosih z bližnjimi, in biti na voljo 24 ur na dan vsak dan v tednu brezplačno za ženske in njihove otroke, da bi se ženske počutile varne in bi lahko prijavile nasilje na podlagi spola;

18.  poziva države članice, naj posebno pozornost namenijo individualni oceni otrok, vključno z žrtvami katerega koli kaznivega dejanja, zlasti trgovine z ljudmi, spolnega izkoriščanja, nasilja na podlagi spola in spolne zlorabe; opozarja, da za otroke žrtve vedno velja, da imajo posebne potrebe po zaščiti zaradi njihove ranljivosti, kot je predvideno v členu 22(4) direktive; poudarja, da je treba pri ravnanju z otroki in mladimi žrtvami ustrezno upoštevati njihovo ranljivost;

Usposabljanje

19.  poudarja, da je zagotavljanje programov nadaljnjega usposabljanja na ravni EU izjemnega pomena za uskladitev in standardizacijo postopkov v državah članicah ter zagotavljanje enakega obravnavanja evropskih državljanov;

20.  poziva države članice, naj zagotovijo posebno usposabljanje za osebe, pristojne za pomoč žrtvam terorističnih dejanj, ter naj za ta namen zagotovijo potrebna sredstva;

21.  poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo programe usposabljanja in smernice, ki upoštevajo različnost spolov, za delavce, ki se ukvarjajo z žrtvami kaznivih dejanj, kot so pravniki, policisti, tožilci, sodniki, zdravstveni delavci, socialni delavci in organizacije civilne družbe; spodbuja države članice, naj finančna sredstva EU ustrezno uporabijo za tovrstno usposabljanje; poziva države članice, naj konkretno zagotovijo, da izpolnjujejo vse obveznosti glede usposabljanja za policiste, tako da lahko po kaznivem dejanju bolje in pravočasno opravijo individualno oceno žrtve; poziva države članice, naj preprečijo nadaljnja viktimizacijo ali sekundarno viktimizacijo, ki so je deležne žrtve kaznivih dejanj, naj žrtve ozaveščajo o njihovih pravicah in storitvah, do katerih lahko dostopajo, ter naj okrepijo njihov položaj, saj to prispeva k zmanjšanju posttravmatskega stresa; poudarja, da bi moralo biti takšno usposabljanje vključeno tudi v izobraževalne programe, v sodelovanju s civilno družbo in nevladnimi organizacijami, in da bi moralo biti obvezno in drugo specifično usposabljanje redno na voljo vsem delavcem, vključenim v obravnavo žrtev kaznivih dejanj, da bi razvili način razmišljanja, ki bo ustrezen za obravnavo značilnosti in potreb vsake vrste žrtve, da bi tem delavcem pomagali preprečevati nasilje ter da bi ranljivim skupinam, kot so otroci, ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, žrtve trgovine z ljudmi, osebe LGBTI in invalidi, zagotovili ustrezno podporo; poudarja, da je osebno usposabljanje bistvenega pomena za učinkovito izvajanje ciljev te Direktive; meni, da bi moralo tako usposabljanje vključevati smernice o tem, kako žrtve zaščititi pred uporabo prisile, zlorabo in nasiljem ter kako zagotoviti spoštovanje njihove telesne in duševne celovitosti; meni tudi, da bi bilo treba na vseh usposabljanjih poudariti načelo nediskriminacije, ki je temelj direktive;

22.  opozarja, da so otroci žrtve posebej ranljivi ter da je treba posebno pozornost nameniti usposabljanju delavcev, ki se ukvarjajo z žrtvami kaznivih dejanj nad otroki, zlasti v primerih spolne zlorabe in spolnega izkoriščanja, pri tem pa upoštevati potrebe različnih starostnih skupin; poudarja, da bi morali ti delavci komunicirati na otroku prijazen način;

23.  spodbuja Komisijo, naj pripiše praktičen pomen mednarodnemu dnevu žrtev terorizma in vsaj dvakrat letno organizira mednarodno srečanje, posebej namenjeno izmenjavi izkušenj in primerov dobre prakse med lokalnimi, regionalnimi in nacionalnimi organi držav članic ter zbiranju pričevanj žrtev; meni, da bi tako lahko zagotovili hiter, enoten in popoln prenos direktive, zgodnje prepoznavanje pogostih težav pri izvajanju ter stalen proces ocenjevanja uspešnosti te direktive pri dviganju ozaveščenosti, hkrati pa bi dodali operativno razsežnost, ki bo pokazala solidarnost ter institucionalno in socialno podporo žrtvam;

24.  poudarja, da so zdravstveni delavci ključni pri odkrivanju žrtev nasilja v družini, saj nasilje nad ženskami v odnosih z bližnjimi vpliva na dolgoročno telesno in duševno zdravje. poziva države članice, naj zagotovijo, da so informacije o storitvah za podporo žrtvam in pravicah žrtev dostopne zdravstvenim delavcem, ter naj zagotovijo usmerjeno usposabljanje za širok razpon zdravstvenih delavcev, vključno s splošnimi zdravniki, zdravniki, ki so specializirani za nujno pomoč, medicinskimi sestrami, zdravniškimi pomočniki, kliničnimi socialnimi delavci in sprejemnim osebjem, da se žrtvi zagotovi učinkovit odziv, zlasti v zvezi z nasiljem na podlagi spola, zdravstvenim delavcem pa se omogoči, da znajo odkriti primere morebitne zlorabe, in naj spodbujajo ženske žrtve, da se obrnejo na pristojni organ;

Čezmejna razsežnost

25.  poziva države članice, naj družinskim članom zagotovijo finančno in pravno pomoč, če je bilo storjeno hudo kaznivo dejanje (npr. če je žrtev umrla ali je resno poškodovana) v državi članici, v kateri žrtev nima stalnega prebivališča, zlasti v primerih, ko družina nima na voljo dovolj finančnih sredstev za potovanje v to državo članico, da bi prišla na sodišče, plačala psihološko podporo ali odpeljala žrtev domov;

26.  poziva države članice, naj naredijo postopke čim bolj prožne in pospešijo posredovanje sodnih odločb, izrečenih za nasilje na podlagi spola v eni državi, zlasti v primeru mednarodnih parov, da bodo lahko organi držav, iz katerih prihajajo zakonci, čim prej ustrezno ukrepali in preprečili, da bi skrbništvo otrok dobil oče, ki je obtožen nasilja na podlagi spola v drugi državi;

27.  poziva Komisijo in Svet k nadaljnjemu razvoju pravic žrtev, da bo lahko imela EU vodilno vlogo pri zaščiti pravic žrtev;

Postopkovne pravice

28.  poudarja pomen zagotavljanja brezplačne pravne pomoči ob sočasni zagotovitvi čim manjšega birokratskega bremena za žrtev;

29.  zlasti poziva, naj države članice zagotovijo zaupne in anonimne postopke za prijavo kaznivih dejanj, zlasti v primerih spolne zlorabe in zlorabe invalidnih oseb in mladoletnikov, da se spremlja in oceni število prijav ter da se zagotovi, da lahko žrtve brez dokumentov vložijo prijavo brez tveganja za posledice, povezane s priseljevanjem;

30.  poziva države članice, naj okrepijo zakonske ukrepe v kazenskem postopku, ki zagotavljajo zaščito otrok žrtev, vključno s posebnimi potrebami otrok žrtev nasilja na podlagi spola, zlasti v primerih, ko otrokovo mater umori njen partner, skozi celotni kazenski postopek, ter naj nato zagotovijo, da so ti otroci deležni pomoči in podpore, s čimer bi se preprečila izpostavljenost otrok žrtev sekundarni viktimizaciji; poziva države članice, naj okrepijo posebne ukrepe za povečanje vloge nacionalnih telefonskih linij za pomoč v povezavi z otroki žrtvami, saj otroci redko sami prijavijo zlorabe;

31.  poziva države članice, naj upoštevajo pomembne primere nasilja na podlagi spola, vključno z nasiljem v družini, pri določanju pravic do varstva in vzgoje ter obiskov, ter meni, da bi bilo treba pri zagotavljanju zaščite in podpore žrtvam upoštevati tudi pravice in potrebe otrok, ki so priče nasilja.

32.  opozarja države članice, da morajo zagotoviti brezplačne prevajalske storitve in storitve tolmačenja, saj lahko pomanjkanje informacij v drugih jezikih pomeni oviro za učinkovito zaščito žrtve in obliko diskriminacije;

33.  poziva Komisijo in države članice, naj aktivno in usklajeno sodelujejo v kampanjah za povečanje splošne ozaveščenosti o pravicah žrtev, ki jih določa pravo EU, vključno s posebnimi potrebami otrok žrtev; poudarja, da bi bilo treba te kampanje za ozaveščanje organizirati tudi po šolah, da bi otroke obvestili o njihovih pravicah in jim dali orodje za prepoznavanje vseh oblik kaznivih dejanj, ki so jih utrpeli ali jim bili priča; poziva Komisijo in države članice, naj uvedejo kampanje za spodbujanje žensk in oseb LGBTQI, da prijavijo vse oblike nasilja na podlagi spola, tako da se jih lahko zaščiti in dobijo podporo, ki jo potrebujejo;

34.  poziva države članice, naj si izmenjajo zglede najboljše prakse, kar zadeva pristop, usmerjen k žrtvam, pri vsakodnevnem delu policistov;

35.  poziva države članice, naj dejavno sodelujejo v kampanjah na regionalni in nacionalni ravni za preprečevanje nasilja na podlagi spola in ponovne viktimizacije v pravosodnem sistemu ter v medijih ter naj spodbujajo kulturno spremembo v javnem mnenju, da bi preprečile pripisovanje krivde žrtvam ali vedenje, ki lahko žrtvam posebnih kaznivih dejanj, kot je nasilje na podlagi spola ali spolna zloraba, povzroči dodatne travme; države članice poziva tudi, naj spodbujajo zasebni sektor, sektor informacijske tehnologije in medije, da izkoristijo svoj potencial in sodelujejo pri preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini;

36.  poziva države članice, naj si izmenjajo zglede dobre prakse glede vzpostavitve mehanizmov, ki žrtve spodbujajo k prijavi kaznivih dejanj, ki so jih utrpele, in jim olajšajo postopek prijave;

37.  poziva države članice, naj uvedejo posebne ukrepe v primeru napadov z mnogoštevilnimi žrtvami, da bodo večjemu številu žrtev omogočile sodelovanje v kazenskih postopkih;

38.  opozarja države članice, da je treba nameniti posebno pozornost nevarnosti ustrahovanja in povračilnih ukrepov ter potrebi po zaščiti dostojanstva in telesne celovitosti žrtev, tudi med njihovim zaslišanjem in pričevanjem, da bi lahko določili, ali in kako je treba te osebe med kazenskim postopkom zaščititi;

39.  poudarja, da je treba žrtve obvezno obveščati o napredku kazenskega postopka zoper storilce kaznivega dejanja, katerega žrtve so, zlasti kadar je izrečena zaporna kazen oziroma služijo zaporno kazen;

Institucionalni vidik

40.  poziva Komisijo, naj izpolni svoje obveznosti poročanja, kot so določene v direktivi;

41.  poudarja pomen razčlenjenih in primerljivih ustreznih podatkov o vseh kaznivih dejanjih, zlasti kar zadeva nasilje nad ženskami in trgovino z ljudmi, da se zagotovi boljše razumevanje te problematike in ozaveščenost o njej ter ocenijo in izboljšajo ukrepi držav članic v podporo žrtvam;

42.  poziva Komisijo, naj prepreči pravosodne in praktične pomanjkljivosti pri izvajanju te direktive z ustreznim vzajemnim delovanjem različnih instrumentov EU za zaščito žrtev, kot so Direktiva 2011/99/EU o evropski odredbi o zaščiti, Direktiva 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev, Direktiva 2011/92/EU o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in Direktiva 2014/42/EU o začasnem zavarovanju in odvzemu predmetov, ki so bili uporabljeni za kazniva dejanja v EU; poziva vse države članice in EU, naj ratificirajo in v celoti uveljavijo Istanbulsko konvencijo Sveta Evrope(14) za preprečevanje nasilja nad ženskami in dekleti in boj proti njemu, ter naj te pomembne ukrepe usklajeno izvajajo in tako zagotovijo, da se bodo žrtvam v Evropi priznale vse njihove pravice;

43.  poziva Komisijo, naj v spremljanje in poročanje vključi sektorsko preverjanje, da se zagotovi enotna uporaba direktive za zaščito vseh žrtev ne glede na razloge viktimizacije ali posebnih značilnosti, kot so rasa, barva kože, vera, spol, spolna identiteta, spolno izražanje, spolna usmerjenost, spolne značilnosti, invalidnost, priseljenski status ali kateri koli drug status;

44.  ponovno opozarja, da so družinski člani žrtev vključeni v opredelitev „žrtve“, in poziva države članice, naj izraz „družinski člani“ in druge ključne izraze, kot je izraz „posebej ranljiv“, razlagajo široko, da ne bodo po nepotrebnem omejevale seznama morebitnih imetnikov pravic;

45.  poziva države članice, naj uvedejo ukrepe za zagotovitev skladnosti pisne in ustne komunikacije s standardi preprostega jezika, prilagojenega mladoletnikom in invalidom, in sicer v jeziku, ki ga žrtev lahko razume, da je mogoče žrtve pred kazenskim postopkom, med njim in po njem celovito, ustrezno in usmerjeno obveščati o njihovih pravicah;

46.  poziva države članice, naj zagotovijo, da se bodo pri uveljavljanju pravic, za katere veljajo zastaralnimi roki, upoštevale zamude zaradi težav pri prevajanju in tolmačenju.

47.  glede na to, da je zalezovanje običajna oblika nasilja na podlagi spola, za preprečevanje katerega je treba sprejeti posebne ukrepe poziva sedem držav članic, ki tega še niso storile, naj na podlagi zadevnih določb direktive o pravici do varstva zasebnosti, pravici do zaščite in zlasti pravici do izogibanja stiku s storilcem kaznivega dejanja ali drugimi morebitnimi storilci ali sostorilci zalezovanje zakonsko inkriminirajo kot kaznivo dejanje, kakor zahteva člen 34 Istanbulske konvencije;

48.  poziva države članice, naj preprečijo nadaljnjo viktimizacijo in žaljenje časti žrtve s strani delov družbe, ki so blizu prvotnemu napadalcu; znova opominja, da so takšna dejanja dodatna vikitimizacija in ne bi smela biti zaščitena s pravico do svobode izražanja, kot je določena v členu 10(2) Evropske konvencije o človekovih pravicah in s sodno prakso Evropskega sodišča za človekove pravice(15);

49.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bo po napadu delovala telefonska številka za informacije v nujnih primerih, še bolje pa, da to storitev vključijo v storitve, ki se zagotavljajo v okviru evropske številke za klic v sili „112“, in da bo zagotovljena pomoč v tujem jeziku; zato poziva države članice, naj v svojo zakonodajo nemudoma prenesejo člen 22 direktive o pravicah žrtev;

50.  poziva države članice, naj zagotovijo, če žrtev terorizma ne prebiva v državi članici, kjer se je zgodilo teroristično dejanje, da ta država članica sodeluje z državo članico prebivališča žrtve, da bi olajšali nudenje pomoči tej žrtvi;

51.  poziva države članice, naj zagotovijo nacionalno telefonsko številko za pomoč, ki bo brezplačno delovala 24 ur na dan vse dni v tednu in bo namenjena ženskam in osebam LGBTQI, ki so žrtve nasilja na podlagi spola;

52.  poziva države članice, naj pred kazenskim postopkom, med njim in po njem žrtvam zagotovijo pomoč v okviru služb za podporo žrtvam, vključno s psihološko podporo; poudarja pomembno vlogo, ki jo ima civilna družba pri podpori žrtvam; vseeno meni, da se vlade pri zagotavljanju ključnih podpornih storitev za žrtve ne smejo opirati na nevladne organizacije (prostovoljstvo); vztraja, naj te države članice zagotovijo več finančnih in drugih sredstev za nevladne organizacije s področja pravic žensk in žrtev, ter da morajo okrepiti zmogljivosti za razvoj mehanizmov za podporo žrtvam, kar vključuje organe kazenskega pregona, zdravstvene in socialne službe ter civilno družbo;

53.  poziva države članice, naj pri načrtovanju odzivanja v izrednih razmerah zagotovijo specialistično podporo žrtvam terorizma, da bodo tako žrtvam zagotovile ustrezne podporne storitve takoj po napadu, pa tudi dolgoročno;

54.  poziva države članice, naj uvedejo posebne ukrepe za zagotavljanje informacij žrtvam, ki nimajo prebivališča v državi članici, v kateri se je zgodil teroristični napad; meni, da bi moral biti poudarek teh ukrepov zlasti na pravicah žrtev brez prebivališča v kazenskih postopkih in njihovi pravici do odškodnine;

55.  poziva države članice, naj se nenehno borijo proti nekaznovanosti in skrbijo za to, da bodo storilci odgovarjali za svoja dejanja, tako da se bodo žrtve počutile zaščitene; države članice poziva tudi, naj delujejo medsektorsko, da bodo odkrile in odpravile sistemske dejavnike, ki prispevajo k ponovni viktimizaciji oseb v ranljivem položaju in/ali oseb, ki se v veliki meri soočajo z diskriminacijo, saj lahko neukrepanje slabo vpliva na proces psihološkega okrevanja žrtve;

56.  poziva države članice, naj oblikujejo pravne mehanizme za kriminalizacijo poveličevanja terorističnih dejanj, če se pri tem žrtve ponižujejo in utegne to povzročiti sekundarno viktimizacijo, saj se tepta dostojanstvo žrtev in se škoduje njihovemu okrevanju;

57.  meni, da bi bilo treba žrtvam terorizma nameniti osrednje mesto v evropski družbi kot simbolu obrambe demokratičnega pluralizma; poziva, naj se v ta namen organizirajo konference, komemoracije in avdiovizualno gradivo za ozaveščanje evropskih državljanov in da se za administrativne potrebe oblikuje evropski register žrtev;

58.  poziva države članice, naj zagotovijo večjo zaščito žrtev nasilja na podlagi spola, vključno s spolnim nasiljem, saj bodo tako izboljšale dostop do pravne varnosti in povečale učinkovitost kazenskih postopkov;

59.  opozarja na posebno naravo žrtev terorističnih napadov, ki sodijo v posebno kategorijo in imajo posebne potrebe; poziva Komisijo, naj pripravi posebno direktivo o zaščiti žrtev terorizma;

60.  poziva države članice, naj podporne storitve, kot so pomoč in svetovanje po travmatični izkušnji, ter dostop do potrebne zdravstvene oskrbe, vključno na področju spolnega in reproduktivnega zdravja, zagotovijo kot del ciljne podpore za žrtve s posebnimi potrebami, kot so otroci, ženske, ki so žrtve nasilja na podlagi spola, žrtve trgovine z ljudmi, osebe LGBTI in invalidi;

61.  poziva države članice, naj vzpostavijo ustrezne mehanizme za nadzor kakovosti, namenjene za ocenjevanje, ali so izpolnile zahteve glede standardov upoštevanja različnosti spolov in prijaznosti do žensk in otrok, kar zadeva oskrbo, ki jo nudijo službe za podporo žrtvam, da bi spodbudile prijavljanje kaznivih dejanj in učinkovito zaščitile žrtve;

62.  poziva države članice, naj žrtvam pomagajo reševati pravne, finančne in praktične težave ter zmanjšati tveganje nadaljnje viktimizacije;

63.  poziva Komisijo, naj izpostavi potencial projekta InfoVictims, ki ga financira EU, kot orodja za obveščanje žrtev o kazenskih postopkih z uporabo različnih komunikacijskih sredstev, kot so brošure in plakati, da bi sporočilo prišlo do njih; meni, da se s tem projektom spodbuja izmenjava dobre prakse pri obveščanju žrtev kaznivih dejanj;

64.  poziva države članice, naj vzpostavijo usklajene mehanizme za zbiranje informacij o žrtvah terorističnih napadov, ki se zgodijo na njihovem ozemlju, ter naj vzpostavijo in razvijajo točke „vse na enem mestu“ s spletnim portalom in telefonsko številko za klic v sili ali drugim sredstvom komuniciranja, kot so elektronska pošta ali orodja za izmenjevanje multimedijskih sporočil, ki bodo zagotovile dostop do varnih, prilagojenih, konkretnih in pomembnih informacij, ki so primerne glede na potrebe uporabnikov, vključno s psihološko prvo pomočjo in možnostmi napotitve nemudoma po napadu in med kazenskim postopkom, tako da bo žrtvam na voljo zaupna, brezplačna in lahko dostopna podpora; poudarja, da mora biti ta služba za podporo zmožna zagotavljati pomoč in podporo žrtvam terorizma glede na njihove posebne potrebe, kot je čustvena in psihološka podpora, ter svetovanje in informacije o vseh pravnih, praktičnih ali finančnih vprašanjih, žrtvam nuditi pomoč pri stikih z različnimi upravnimi službami, jih po potrebi v tem pogledu zastopati nemudoma po napadu in med morebitnim kazenskim postopkom ter jim zagotoviti pomoč pri odškodninskih zahtevkih v nacionalnih postopkih;

65.  poziva države članice, naj sprejmejo primerne ukrepe, da, kolikor je mogoče, preprečijo napade na zasebno življenje žrtev in njihovih družinskih članov, zlasti v zvezi s preiskovalnimi dejavnostmi in v pravnih postopkih;

66.  poziva Komisijo, naj sedanji portal e-pravosodje preoblikuje v uporabniku prijaznejšo platformo, ki bo žrtvam zagotavljala jedrnate in lahko razumljive informacije o njihovih pravicah in postopkih, ki jih morajo spoštovati;

67.  poziva države članice, naj ob polnem spoštovanju svobode izražanja sodelujejo z mediji in novinarji, da bodo ti sprejeli ukrepe samoregulacije po terorističnem napadu, da bi zagotovili zaščito zasebnega življenja žrtev in njihovih družinskih članov, ter poleg tega prepoznali vrednost sodelovanja s posebnimi službami za pomoč in podporo žrtvam pri soočanju z medijsko pozornostjo, ki so je deležne;

68.  poziva države članice, naj vzpostavijo mehanizme usklajevanja za zagotovitev učinkovitega prenosa podpore za žrtve s takojšnje nege po kaznivem dejanju, pri kateri se upošteva različnost spolov, na dolgoročno pomoč, ki jo potrebujejo; ugotavlja, da bi morali v vse faze načrtovanja, odločanja in izvajanja vključiti lokalne in regionalne organe, ki zagotavljajo večino storitev za pomoč žrtvam; poudarja, da bi morali takšni mehanizmi zlasti zagotoviti napotitev žrtev k službam za dolgotrajno podporo, pri čemer različne organizacije slednjo zagotavljajo v različnih fazah; meni, da bi morali ti mehanizmi opravljati tudi čezmejno funkcijo, da se zagotovijo podporne storitve za žrtve in uveljavi njihova pravica do obveščenosti, pomoči in odškodnine v kraju stalnega prebivališča, če je kaznivo dejanje storjeno v državi članici, v kateri nimajo stalnega prebivališča;

69.  poziva države članice, naj v primeru terorističnega napada vzpostavijo koordinacijski center, ki bo povezoval te organizacije in strokovnjake z ustreznim znanjem, da bodo lahko žrtvam ter njihovim družinam in svojcem zagotavljali informacije, podporo in praktične storitve; poudarja, da bi se morale te storitve zagotavljati zaupno in brezplačno, da bi morale biti enostavno dostopne vsem žrtvam terorizma ter bi morale vključevati zlasti:

(a)   specialistično čustveno in psihološko podporo, kot sta pomoč in svetovanje po travmatični izkušnji, ki sta posebej prilagojena potrebam žrtev terorizma;

(b)  storitve poklicne rehabilitacije, da bi žrtvam s poškodbami in težavami pomagali poiskati novo delovno mesto ali zamenjati poklic;

(c)   omogočanje varnega virtualnega povezovanja žrtev z drugimi žrtvami in podpornimi skupinami, ki jih vodijo žrtve;

(d)   podporne storitve, ki temeljijo na skupnosti;

(e)   storitve za obveščanje družinskih članov o identifikaciji žrtev in njihovih posmrtnih ostankov ter njihovo repatriacijo;

70.  obžaluje, da je področje uporabe direktive o pravicah žrtev v primerjavi z Istanbulsko konvencijo bolj omejeno, kar zadeva zaščito žrtev nasilja na podlagi spola (vključno z žrtvami pohabljanja ženskih spolovil); vseeno pozdravlja, da direktiva vsebuje strožji mehanizem odgovornosti, in poudarja, da bi bilo treba ta dva instrumenta skupaj spodbujati, da bi čim bolje zaščitili žrtve nasilja na podlagi spola;

71.  spodbuja države članice, naj žrtvam terorizma, ki so hkrati stranke v kazenskem postopku, zagotovijo primerno informacijsko gradivo ter brezplačno pravno pomoč, da bodo lahko prejele odločitev o odškodnini;

72.  poziva Komisijo, naj predlaga vzpostavitev evropskega sklada za pomoč žrtvam terorističnih dejanj;

73.  poziva države članice, naj vzpostavijo:

  a) stalno namensko spletno mesto, ki bo zagotavljalo dostop do vseh javnih informacij o podpornih storitvah, vzpostavljenih po terorističnem napadu, ki se je zgodil v državi članici, ter na katerem bodo zbrane in dane na voljo naslednje najnujnejše informacije: kontaktni podatki vseh organizacij, pristojnih za zagotavljanje podpore in informacij žrtvam, družinskim članom in javnosti po terorističnem napadu, informacije o napadu in ukrepih, ki so bili sprejeti v odzivu na napad, tudi informacije o iskanju pogrešanih žrtev ali navezovanju stika z njimi ter ukrepi za pomoč pri vračanju žrtev domov, ki naj vključujejo:

i. kako znova pridobiti lastnino, izgubljeno zaradi napada;

ii. normalni psihološki odziv žrtev na napad in svetovanje žrtvam o načinih za lajšanje negativnih odzivov ter informacije o morebitnih poškodbah, ki niso vidne, na primer izgubi sluha;

iii. informacije o postopkih za zamenjavo osebnih dokumentov;

iv. informacije o tem, kako pridobiti finančno pomoč, odškodnino ali državne olajšave;

v. informacije o posebnih pravicah žrtev terorizma in njihovih družinskih članov, vključno s pravicami v kazenskih postopkih iz direktive o pravicah žrtev;

vi. vse druge informacije, ki so potrebne, da se zagotovi obveščenost žrtev o njihovih pravicah, varnosti ali storitvah, ki so jim na voljo;

b)   spletno mesto za zasebni dostop, ki bo na voljo žrtvam terorističnih napadov in njihovim družinam in kjer bodo na voljo informacije, ki niso javne;

c)   načrt obveščanja družinskih članov o položaju žrtev;

d)   enotno zbiranje informacij o žrtvah pri vseh organih in organizacijah, pristojnih za sprejem, obravnavo in pomoč žrtvam; informacije naj se zbirajo v skladu s potrebami vseh organizacij, vključenih v odziv na teroristični napad in podporo žrtvam ter njihovim družinam;

74.  poziva države članice, naj vzpostavijo nacionalno mrežo služb za podporo žrtvam, da bodo izboljšale sodelovanje med njimi in se bodo izoblikovale delovne skupine za izmenjavo dobre prakse, razvoj usposabljanja in izboljšanje komunikacije med javnimi organi in žrtvami kaznivih dejanj;

75.  poziva Komisijo, naj začne dialog z državami članicami o zmanjšanju velikih razlik(16) v denarnih nadomestilih, ki jih države izplačujejo žrtvam terorističnih napadov;

76.  poudarja, da je nadvse pomembno, da se žrtve kaznivih dejanj v državah članicah obravnavajo spoštljivo, obzirno in profesionalno, da bodo bolj pripravljene organom pregona ali zdravstvenemu osebju prijaviti kaznivo dejanje;

77.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bo telefonska številka 112 za klic v sili popolnoma dostopna za invalide, ter naj s kampanjami ozaveščanja povečajo njeno prepoznavnost;

78.  znova poziva Komisijo, naj čim prej predstavi evropsko strategijo za preprečevanje vseh oblik nasilja na podlagi spola in boj proti njemu, vključno z zavezujočim pravnim aktom za podporo državam članicam pri preprečevanju in zatiranju vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti ter nasilja na podlagi spola; znova poziva Svet, naj sproži premostitveno klavzulo, tako da soglasno sprejme sklep o opredelitvi nasilja nad ženskami in dekleti (in drugih oblik nasilja zaradi spola) kot enega od kaznivih dejanj iz člena 83(1) PDEU;

79.   poziva države članice, naj vzpostavijo mehanizme za izterjavo ustreznega plačila za odškodnino od storilcev;

80.  poziva države članice, naj z ustreznimi ekonomskimi in finančnimi viri ter v popolnem sodelovanju s Komisijo in ustreznimi drugimi akterji, vključno s civilno družbo, učinkovito izvajajo vse določbe direktive o pravicah žrtev;

81.   poziva Komisijo, naj v evropsko agendo za varnost kot prednostno nalogo vključi zaščito osebne varnosti in varstvo vseh posameznikov pred nasiljem na podlagi spola in medosebnim nasiljem;

o

o    o

82.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1)

UL L 131, 20.5.2017, str. 11.

(2)

UL L 131, 20.5.2017, str. 13.

(3)

UL L 88, 31.3.2017, str. 6.

(4)

UL 132, 21.5.2016, str. 1.

(5)

UL 181, 29.6.2013, str. 4.

(6)

UL 315, 14.11.2012, str. 57.

(7)

UL 338, 21.12.2011, str. 2.

(8)

UL L 101, 15.4.2011, str. 1.

(9)

UL L 335, 17.12.2011, str. 1.

(10)

Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0501.

(11)

UL L 127, 29.4.2014, str. 39.

(12)

UL L 261, 6.8.2004, str. 15.

(13)

Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0329.

(14)

Glej resolucijo Parlamenta z dne 12. septembra 2017 o sklenitvi Istanbulske konvencije.

(15)

Sodba senata z dne 16. julija 2009 v zadevi Féret proti Belgiji, C-573.

(16)

Nacionalna denarna nadomestila znašajo od enega simboličnega evra v nekaterih državah članicah pa vse do 250 000 evrov in več v drugih.


INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

26.4.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

42

4

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Asim Ademov, Jan Philipp Albrecht, Beatriz Becerra Basterrechea, Malin Björk, Vilija Blinkevičiūtė, Michał Boni, Caterina Chinnici, Anna Maria Corazza Bildt, Rachida Dati, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Cornelia Ernst, Tanja Fajon, Nathalie Griesbeck, Sylvie Guillaume, Monika Hohlmeier, Sophia in ‘t Veld, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Eva Joly, Dietmar Köster, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Barbara Kudrycka, Florent Marcellesi, Louis Michel, Angelika Mlinar, Claude Moraes, Maria Noichl, Ivari Padar, Marijana Petir, Pina Picierno, Judith Sargentini, Branislav Škripek, Michaela Šojdrová, Helga Stevens, Ernest Urtasun, Udo Voigt, Josef Weidenholzer, Kristina Winberg, Anna Záborská

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Carlos Coelho, Andrejs Mamikins, Maite Pagazaurtundúa Ruiz, Evelyn Regner, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi), Julie Ward

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Francisco Assis, Esther Herranz García, Verónica Lope Fontagné, Patricija Šulin


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

42

+

ALDE

Beatriz Becerra Basterrechea, Nathalie Griesbeck, Sophia in 't Veld, Louis Michel, Angelika Mlinar, Maite Pagazaurtundúa Ruiz

EFDD

Kristina Winberg

GUE/NGL

Malin Björk, Cornelia Ernst

PPE

Asim Ademov, Michał Boni, Carlos Coelho, Anna Maria Corazza Bildt, Rachida Dati, Agustín Díaz de Mera García Consuegra, Esther Herranz García, Monika Hohlmeier, Teresa Jiménez-Becerril Barrio, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Barbara Kudrycka, Verónica Lope Fontagné, Patricija Šulin, Elisavet Vozemberg-Vrionidi (Elissavet Vozemberg-Vrionidi)

S&D

Francisco Assis, Vilija Blinkevičiūtė, Caterina Chinnici, Tanja Fajon, Sylvie Guillaume, Dietmar Köster, Andrejs Mamikins, Claude Moraes, Maria Noichl, Ivari Padar, Pina Picierno, Evelyn Regner, Julie Ward, Josef Weidenholzer

VERTS/ALE

Jan Philipp Albrecht, Eva Joly, Florent Marcellesi, Judith Sargentini, Ernest Urtasun

4

-

ECR

Branislav Škripek

PPE

Marijana Petir, Michaela Šojdrová, Anna Záborská

2

0

ECR

Helga Stevens

NI

Udo Voigt

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Zadnja posodobitev: 23. maj 2018Pravno obvestilo