Postopek : 2017/2118(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0186/2018

Predložena besedila :

A8-0186/2018

Razprave :

PV 11/06/2018 - 19
CRE 11/06/2018 - 19

Glasovanja :

PV 12/06/2018 - 5.6
CRE 12/06/2018 - 5.6

Sprejeta besedila :

P8_TA(2018)0248

POROČILO     
PDF 649kWORD 79k
24.5.2018
PE 612.127v02-00 A8-0186/2018

Trajnostnemu in konkurenčnemu evropskemu sektorju akvakulture naproti: sedanje stanje in prihodnji izzivi

(2017/2118(INI))

Odbor za ribištvo

Poročevalec: Carlos Iturgaiz

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 MANJŠINJSKO MNENJE
 MANJŠINJSKO MNENJE
 MNENJE ODBORA ZA OKOLJE, JAVNO ZDRAVJE IN VARNOST HRANE
 INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

Trajnostnemu in konkurenčnemu evropskemu sektorju akvakulture naproti: sedanje stanje in prihodnji izzivi

(2017/2118(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Strateške smernice za trajnostni razvoj akvakulture EU“ (COM(2013)0229),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 304/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o spremembah Uredbe Sveta (ES) št. 708/2007 o uporabi tujih in lokalno neprisotnih vrst v ribogojstvu(1),

–  ob upoštevanju Direktive 98/58/ES o zaščiti rejnih živali(2),

–  ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 710/2009 z dne 5. avgusta 2009 o spremembi Uredbe (ES) št. 889/2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 v zvezi z določitvijo podrobnih pravil o ekološkem gojenju živali iz ribogojstva in ekološki pridelavi morskih alg(3),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1/2005 z dne 22. decembra 2004 o zaščiti živali med prevozom in postopki, povezanimi z njim, in o spremembi Direktiv 64/432/EGS in 93/119/ES ter Uredbe (ES) 1255/97,

–  ob upoštevanju Uredbe Komisije (ES) št. 889/2008 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov glede ekološke pridelave, označevanja in nadzora(4),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 834/2007 z dne 28. junija 2007 o ekološki pridelavi in označevanju ekoloških proizvodov in razveljavitvi Uredbe (EGS) št. 2092/91(5);

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES(6),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1379/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ureditvi trgov za ribiške proizvode in proizvode iz ribogojstva in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1184/2006 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 104/2000(7),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo in razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2328/2003, (ES) št. 861/2006, (ES) št. 1198/2006 in (ES) št. 791/2007 in Uredbe (EU) št. 1255/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(8),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 2017/1004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. maja 2017 o vzpostavitvi okvira Unije za zbiranje, upravljanje in uporabo podatkov v ribiškem sektorju in podporo znanstvenemu svetovanju v zvezi s skupno ribiško politiko ter razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 199/2008(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. decembra 2008 o pripravi evropskega načrta za upravljanje populacije kormoranov za zmanjšanje njihovega vedno večjega vpliva na staleže rib, ribištvo in ribogojstvo(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. junija 2010 o novi pobudi za Strategijo za trajnostni razvoj evropskega ribogojstva(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2010 o režimu uvoza ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva v EU s stališča prihodnje reforme skupne ribiške politike(12),

–  ob upoštevanju svojega stališča, sprejetega v prvi obravnavi dne 23. novembra 2010 z namenom sprejetja Uredbe (EU) št. .../2011 Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 708/2007 o uporabi tujih in lokalno neprisotnih vrst v ribogojstvu(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 o izkoriščanju potenciala raziskav in inovacij v modrem gospodarstvu za ustvarjanje delovnih mest in rasti(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2016 o sledljivosti ribiških proizvodov in proizvodov iz ribogojstva v restavracijah in prodaji na drobno(15),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o uporabi okvirne direktive o vodah in okvirne direktive o morski strategiji v zvezi z akvakulturo (SWD(2016)0178),

–  ob upoštevanju dokumenta Komisije iz leta 2015 z naslovom Pregledno poročilo: izvajanje pravil za akvakulturo rib kostnic (GD (SANTE) 2015–7406 – MR),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 29. junija 2017 o evropskem akcijskem načrtu „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom (COM(2017)0339),

–  ob upoštevanju gospodarskega poročila o sektorju akvakulture v EU iz leta 2016 Znanstvenega, tehničnega in gospodarskega odbor za ribištvo (STECF),

–  ob upoštevanju poročila Eurobarometra o navadah potrošnikov EU glede ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture (2017) in dopolnilne analize Evropskega observatorija za trg s proizvodi iz ribištva in akvakulture (EUMOFA),

–  ob upoštevanju znanstvenega mnenja o hrani iz oceanov, ki ga je novembra 2017 pripravila skupina znanstvenih svetovalcev na visoki ravni,

–  ob upoštevanju Kodeksa odgovornega ribištva FAO,

–  ob upoštevanju Kodeksa zdravstvenega varstva vodnih živali OIE,

–  ob upoštevanju členov 42 in 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2017 o spodbujanju kohezije in razvoja v najbolj oddaljenih regijah Unije: uporaba člena 349 PDEU(16),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo in mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0186/2018),

A.  ker je sektor akvakulture, vključno z morskim in sladkovodnim ribogojstvom ter gojenjem mehkužcev, rakov, morskih alg in iglokožcev, inovativen gospodarski sektor, ki je najhitreje rastoča dejavnost proizvodnje hrane in je potencialno visokotehnološki sektor, ki zahteva strukturne naložbe in naložbe v raziskave ter dolgoročno operativno in finančno načrtovanje;

B.  ker imata gojenje rib in lupinarjev pomembno in koristno vlogo na področju gospodarstva, zaposlovanja ter socialnih in okoljskih zadev, kar zadeva izboljšanje kakovosti življenja na obalnih in celinskih območjih Unije in najbolj oddaljenih regij ter prispevanje k hranilni in prehranski varnosti Evropejcev; ker nekateri dejavniki škodljivo vplivajo na proizvodnjo akvakulture, vključno z okoljskimi in podnebnimi dejavniki, predvsem pa so to plenilci; ker številne raziskave kažejo, da te težave s plenilci pomembno vplivajo na proizvodnjo;

C.  ker so v sporočilu Komisije o strateških smernicah za trajnostni razvoj akvakulture EU poudarjena štiri prednostna področja, ki jih je treba obravnavati, da se sprosti potencial akvakulture EU: upravni postopki, usklajeno prostorsko načrtovanje, konkurenčnost, zlasti prek povezovanja sektorja in znanosti, in enaki konkurenčni pogoji;

D.  ker se v istem sporočilu državam članicam priporoča, naj pripravijo večletne nacionalne strateške načrte za akvakulturo, v katerih bodo analizirane ključne pomanjkljivosti ter težave, ki jih je treba odpraviti, opredeljeni skupni cilji in po možnosti določeni kazalniki za oceno napredka pri doseganju teh ciljev;

E.  ker mora biti ohranjanje lokalnih ekosistemov in staležev ključni prednostni cilj, ki bo preprečeval razseljevanje in uničenje lokalnega ribištva in kmetovanja;

F.  ker kljub dobrim namenom in prizadevanjem akvakultura EU stagnira, medtem ko v drugih predelih sveta napreduje;

G.  ker se ocenjuje, da proizvodnja akvakulture v EU pokriva le 10 % domačega povpraševanja po ribah in ker se več kot polovica povpraševanja po ribiških proizvodih zadovolji z uvozom iz tretjih držav;

H.  ker bi bilo treba akvakulturo obravnavati kot obliko kmetijstva, zlasti ko gre za ribogojstvo;

I.  ker je zaostalost najbolj oddaljenih regij v razvoju akvakulture še posebej pomembna;

J.  ker odgovor skupine znanstvenih svetovalcev na visoki ravni na vprašanje komisarja Karmenuja Velle, kako lahko iz oceanov pridobimo več hrane in biomase, ne da bi prihodnje generacije prikrajšali za to, kar jim pripada, vsebuje priporočilo, da je treba model odgovornega pridobivanja hrane iz oceanov vključiti v splošne evropske in svetovne sistemske politične programe ter da je treba razvoj marikulture v Evropi postaviti na višjo in bolj strateško raven prek celovitega, usklajenega političnega okvira – to vključuje izdajo smernic o vključitvi zahtev marikulture v izvajanje direktive EU o pomorskem prostorskem načrtovanju iz leta 2014 in razširitev tehnološkega sodelovanja na marikulturo v okviru sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu med EU in južnimi partnerskimi državami;

K.  ker postavitev ali širitev obratov akvakulture v EU zahteva pridobitev različnih dovoljenj in odobritev, postopek za pridobitev uradnih dokumentov pa ni usklajen na ravni EU in je na splošno dolgotrajen, zapleten in negotov ter gospodarsko nepredvidljiv; ker bi lahko to stanje oviralo razvoj sektorja, negativno vplivalo na naložbe podjetij ter privededlo do pretiranih stroškov za sektor, poleg tega pa posredno spodbuja uvoz iz tretjih držav;

L.  ker so najbolj zapleteni postopki akvakulture povezani z okoljskimi zahtevami (presoja vpliva na okolje, strateška okoljska presoja in nadzorni postopki ), vendar, paradoksalno, počasnost in zapletenost teh upravnih postopkov ne zagotavljata varstva okolja, temveč včasih celo otežujeta postavitev socialno-ekonomskih, okoljsko trajnostnih in kakovostnih obratov akvakulture; ker se sladkovodna in morska akvakultura razlikujeta; ker so zaradi razlik v podsektorjih akvakulture potrebne različne prakse v smislu upravljanja staležev, hranjenja in razmnoževanja; ker je treba upoštevati te razlike pri pripravi predpisov za akvakulturo EU in zlasti trajnostnih okoljskih standardov;

M.  ker sta zapletenost birokratskih mehanizmov in dolgotrajnost, zlasti v zvezi z izdajo dovoljenj in načrtovanjem, kriva za neukrepanje, ki povzroča gospodarske ter socialne in delovne stroške za potencialne vlagatelje na območjih, kjer so ribogojnice ustanovljene, kar zlasti vpliva na zaposlovanje žensk in mladih;

N.  ker je treba pri ustreznem prostorskem načrtovanju upoštevati različne potrebe različnih uporabnikov, skupaj s potrebo po zaščiti narave, in si je treba prizadevati za njihovo uskladitev; ker nedostopnost lokacij, neustrezno prostorsko načrtovanje in nezdružljivost z drugimi gospodarskimi dejavnostmi pomembno vplivajo na razvoj akvakulture EU v nekaterih regijah, saj lahko ima sektor akvakulture manjšo težo kot drugi „močni“ sektorji;

O.  ker je prostorsko načrtovanje eden od predpogojev za dolgoročni razvoj akvakulture in sredstvo, ki je potrebno, da se, ob upoštevanju drugih dejavnosti na zadevnih področjih, zagotovijo ustrezne načrtovane lokacije za akvakulturo;

P.  ker okoljska zakonodaja EU temelji na direktivah (direktiva o morski strategiji, direktivi o pticah in habitatih), ki jih lahko države članice ter lokalni in regionalni organi prenesejo in izvajajo z določeno stopnjo proste presoje; ker torej ni enotnega izvajanja po vsej EU, kar pomeni pravno negotovost za podjetja in kmetije ter nepredvidljivost za vlagatelje in ustvarja neenake konkurenčne pogoje;

Q.  ker je, glede na znanstveno mnenje o hrani iz oceanov, edini način, da se pridobi znatno več hrane in biomase iz oceanov v kratkem času, nabiranje organizmov z dna prehranske verige, kot so makroalge in školjke;

R.  ker bi lahko imela podjetja zaradi različnih nacionalnih ali regionalnih zakonodajnih okvirov za akvakulturo različne pravne zahteve, čeprav so dejavna v istem morskem bazenu, kar bi lahko povzročilo izkrivljanje konkurence;

S.  ker so primeri dobrega sodelovanja na podlagi prostovoljnih in drugih sporazumov med okoljevarstveniki in sektorjem dobrodošli; ker je kljub temu, da so pozitivni primeri v akvakulturi, ki prispevajo k ohranjanju dobre kakovosti vode in vodnih ekosistemov, dobrodošli, treba priznati morebitne negativne vplive akvakulture na lokalno okolje in kakovost vode ter jih poskušati zmanjšati; zato spodbuja nadaljnje inovacije in pobude, da se zagotovi trajnosten in dobičkonosen sektor na dolgi rok;

T.  ker je za gojenje školjk in makroalg potrebno uravnoteženo zagotavljanje hranilnih soli v okolju;

U.  ker, glede na navedeno, takšne sladkovodne ribogojnice prav tako varujejo okolje, saj skrbijo za kakovost in količino vode, ter si zaslužijo veliko večje priznavanje in podporo evropskih nosilcev odločanja, kot so ju deležne;

V.  ker morajo biti proizvodi EU skladni z vrsto strogih predpisov glede okolja, zdravja živali, dobrobiti živali in varstva potrošnikov ter standardov, ki zadevajo proizvodnjo, krmo, dobrobit živali, prevoz, predelavo in socialne pogoje zaposlovanja, ki neposredno vplivajo na stroške proizvodnje; ker so zato ti proizvodi izjemno kakovostni in trajnostni ter so lahko dražji in torej pogosto manj konkurenčni od uvoženih, ki pogosto prispejo na trg EU po nizkih cenah zaradi praks, ki so netrajnostne z okoljskega, socialnega in delovnega vidika, in ki so bili proizvedeni ob nizkih standardih glede dobrobiti živali in zdravstvenih standardih;

W.  ker so nekatera akvakulturna podjetja močno odvisna od energetskih virov, kar povečuje stroške proizvodnje akvakulture;

X.  ker bi bilo treba povečati uživanje rib, ki vsebujejo beljakovine, maščobne kisline, vitamine, minerale in esencialna mikrohranila, ki koristijo zdravju, in ker bi morala odlična kakovost morske hrane iz EU pomeniti veliko konkurenčno prednost za akvakulturo EU;

Y.  ker svetovna poraba rib stalno narašča vzporedno s svetovno rastjo prebivalstva;

Z.  ker poleg tega trgovinske, socialne in okoljske politike niso vedno usklajene: na primer, EU ranljivim državam v razvoju zagotavlja splošno shemo preferencialov (GSP in GSP +), kar jim omogoča, da plačujejo manj ali nič dajatev na izvoz v EU, jim daje nujno potreben dostop do trga EU in prispeva k njihovi rasti; ker obenem nekatere od teh držav, na primer nekatere azijske države, proizvajajo proizvode iz akvakulture, ki ne izpolnjujejo okoljskih standardov, standardov dobrobiti živali, zdravstvenih, socialnih in delovnih standardov, kot jih morajo zagotoviti nosilci dejavnosti iz EU, in v nekaterih primerih kršijo človekove pravice;

AA.  ker je EU prav tako močno odvisna od uvoza ribiških proizvodov iz tretjih držav za krmo v akvakulturi in ker bolj trajnostna alternativna krma doslej ni bila dovolj raziskana in spodbujana;

AB.  ker je zunanja trgovina EU v akvakulturi v primanjkljuju in prihaja do nelojalne konkurence med proizvodi, uvoženimi iz tretjih držav, in proizvodi iz akvakulture iz EU, kar škoduje kakovosti hrane in zdravju potrošnikov;

AC.  ker akvakultura v tretjih državah ponuja priložnosti za naložbe EU;

AD.  ker evropski potrošniki ne morejo dojeti razlike med proizvodi evropske akvakulture v primerjavi s tistimi iz tretjih držav glede na kakovost, okoljski odtis, socialno vedenje in upoštevanje dobrobiti živali, če so informacije, ki jih prejmejo, nezadostne ali netočne (zlasti v zvezi z državo izvora, odleditvijo ali identifikacijo vrst);

AE.  ker je zakonodaja EU v zvezi s podatki o vodnih proizvodih za potrošnika jasna, za nadzor pa so odgovorni organi držav članic; ker je kljub temu splošno znano, da se te bistvene informacije ne posredujejo potrošnikom v ribarnicah in restavracijah; ker to neustrezno izvajanje zmanjšuje konkurenčnost akvakulture EU;

AF.  ker je osnova trajnostnega ribogojstva vzreja zdravih živali in je treba zato nujno razviti posebna in inovativna veterinarska orodja, zlasti cepiva in antibiotike, ki bi jih bilo treba uporabljati odgovorno in restriktivno, tako da bi bili brez škode za okolje in prostoživeče vrste zagotovljeni zdravje in dobrobit živali in potrošnikov ter varni in hranilni proizvodi iz akvakulture; ker morajo predpisi EU o zdravju živali upoštevati tudi posebnosti akvakulture in značilnosti ribjih vrst, ko gre za zdravljenje okužb in bolezni ter vpliv na kakovost proizvodov;

AG.  ker se v evropskem akcijskem načrtu „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom ugotavlja, da je imunizacija s cepljenjem stroškovno učinkovit javnozdravstveni ukrep v boju zoper odpornost proti antimikrobikom(17), kar velja tudi za akvakulturo;

AH.  ker se predstava, ki jo imajo evropska družba in potrošniki o akvakulturi, razlikuje od ene države članice do druge, vendar je na splošno precej možnosti za izboljšanje;

AI.  ker, čeprav so vedno možne izboljšave prek boljših praks, slab sloves te dejavnosti ni vedno posledica dejanskih težav (okolje, vidik kakovosti ali varnosti), temveč predsodkov, ki jih imajo potrošniki do akvakulture; ker je do teh razmer v veliki meri prišlo zaradi prepričanja, da se dejanski vplivi akvakulture v nekaterih tretjih državah (države v razvoju) pojavljajo tudi v EU, kar ni res;

AJ.  ker zelo raznolike prakse v zvezi z akvakulturo privedejo do znatnih razlik, in sicer med drugim v kakovosti proizvodov, vplivu na okolje in sanitarnih pogojih, zaradi česar je potrošnik pogosto negotov glede končnega izdelka; 

AK.  ker slab ugled akvakulture vpliva na to, kako jo javne uprave upravljajo (izdajanje dovoljenj, načrtovanje itd.), pa tudi na tržne pogoje;

AL.  ker je treba upoštevati potencial sladkovodne akvakulture, celinske akvakulture z zaprti vodami, integrirane večtrofne akvakulture ter sistemov za ponovno kroženje ali akvaponike v mestnih območjih za izboljšanje prehranske varnosti in razvoja podeželja;

AM.  ker so tudi raki, mehkužci in vodne rastline, kot so alge, pomemben vir za akvakulturo;

AN.  ker imajo raziskave in inovacije ključno vlogo pri izkoriščanju potenciala trajnostne akvakulture; ker je mogoče proizvodnjo trajnostno povečati s pomočjo širitve na podlagi inovacij, regeneracije in čiščenja vode, uporabe obnovljive energije ter energetske učinkovitosti in učinkovite rabe virov, ob hkratnem zmanjšanju vpliva na okolje in zagotavljanju okoljskih storitev;

AO.  ker so izjemno pomembni standardni protokoli znanstvenih podatkov na ravni EU, ki omogočajo nadzor in izboljšanje praks upravljanja in proizvodnje, pa tudi njihov vpliv na okolje in zdravje;

AP.  ker bi za zmanjšanje okoljskega vpliva in večjo trajnost akvakulture moralo imeti prednost gojenje avtohtonih ali endemičnih vrst;

AQ.  ker lahko težave pri dostopu do posojila in velik časovni zamik med trenutkom naložbe in prvo prodajo (običajno 3 leta ali več) odvračajo vlagatelje;

AR.  ker so pogoji za vnaprejšnje financiranje, ki jih ponujajo banke in finančne ustanove, čedalje strožji;

AS.  ker postopki, ki uporabnikom običajno niso dovolj jasni, in številni dokumenti, ki jih je treba predložiti za pridobitev financiranja iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo (ESPR), odvračajo prosilce; ker približno 1 280 milijonov EUR, ki so na voljo v tekočem programskem obdobju (2014–2020), ni dovolj za razvoj evropskega sektorja akvakulture; ker poleg tega države članice črpajo izjemno malo sredstev;

AT.  ker mora trajnostna akvakultura upoštevati možni vpliv na staleže prostoživečih rib in kakovost vode, vendar tudi sama potrebuje zdrave ribje staleže in odlično kakovost vode;

AU.  ker razpoložljivi podatki kažejo na vse večjo vrzel (ocenjeno na 8 milijonov ton) med porabo morske hrane v EU in količino ulova iz ribištva; ker lahko trajnostna akvakultura in trajnostno ribištvo pomagata zagotoviti dolgoročno prehransko in hranilno varnost, vključno z zanesljivo preskrbo s hrano, ter rast in delovna mesta za državljane Unije in prispevata k zadostitvi vse večjega svetovnega povpraševanja po morski hrani, če se za dejavnosti akvakulture uporabljajo trajnostni viri krme in se preprečuje degradacija okolja; ker lahko tako prispeva k splošnemu cilju zapolnitve vrzeli med porabo in proizvodnjo morske hrane v EU;

AV.  ker se lahko v akvakulturi kilogram rib z nizko ekonomsko vrednostjo pretvori v kilogram rib z visoko ekonomsko vrednostjo (na primer iz kapelana v romba, kjer se vrednost z 0,10 EUR zviša na 7 EUR za kilogram);

AW.  ker mlade zaradi slabe komunikacije in pomanjkanja finančne perspektive in stabilnosti manj zanima delo v sektorju akvakulture ali naložbe vanj in njegov razvoj in zato sektor mladih generacij ne pritegne;

AX.  ker lahko ima trajnostna akvakultura, ki je v lasti skupnosti in jo ta tudi upravlja, socialno-gospodarske koristi za obrobna območja in ima pozitivno vlogo v modrem gospodarstvu;

AY.  ker sladkovodnega akvakultura predstavlja 20 % uspešnosti celotnega sektorja v Evropi in ker bi morala biti podpora EU usklajena s tem deležem; ker drugačna narava sladkovodne akvakulture pomeni, da so zanjo potrebna posebna pravila in posebno poglavje v zakonodaji EU na področju skupne ribiške politike;

AZ.  ker so raziskave in inovacije ključnega pomena pri doseganju večje trajnosti in konkurenčnosti sektorja akvakulture na trgu EU;

AAB.  ker je projekte sladkovodne akvakulture mogoče izvajati tudi z naknadnim financiranjem in ker to pogosto zahteva nesorazmerna prizadevanja vlagateljev, zato pa se ribogojci projektov v številnih primerih ne lotijo; ker je intenzivnost podpore v večini primerov neustrezna;

Sprostitev potenciala akvakulture EU

1.  priznava pozitivne učinke, ki jih lahko ima trajnostna akvakultura, tako v morskem kot sladkovodnem sektorju, na zaposlovanje in gospodarstvo Unije na splošno z izboljšanjem produktivnosti in kakovosti življenja na obalnih in celinskih območjih; poudarja, da je treba okrepiti njen razvoj, diverzifikacijo in inovacije s spodbujanjem višje ravni proizvodnje rib, rakov, mehkužcev, alg in iglokožcev iz akvakulture ter izboljšanjem konkurenčnosti teh proizvodov (za takšno izboljšanje akvakulture EU, da bo v petih letih dosegla vsaj sedanjo svetovne stopnje akvakulture ter za spodbujanje naložb v energetsko bolj učinkovito in varčno opremo) in povečanjem njihovega uživanja in prispevka k prehranski in hranilni varnosti za državljane EU; vztraja, da je treba hkrati ohraniti ustrezno delovanje morskih ekosistemov, da bi omogočili nadaljevanje prakse dobičkonosne akvakulture, komercialnega ribolova in ostalih oblik trajnostnega izkoriščanja morskega okolja;

2.  meni, da mora EU povečati proizvodnjo v sektorju akvakulture, zlasti da bi zmanjšali pritisk na naravna ribolovna območja; meni, da bi bilo treba krmo iz rib pridobiti iz trajnostnih virov, da ne bi smela ogrožati ciljev skupne ribiške politike o največjem trajnostnem donosu ter da bi bilo treba nadzorovati obremenitve s hranili; poudarja pomen sodelovanja med raziskovalci, sektorjem akvakulture, proizvajalci krme, organizacijami za varstvo okolja in okoljskimi upravljavci; poudarja, da bi morala akvakultura v EU upoštevati kakovost, trajnost, varnost hrane, okoljske vidike, zdravje živali in ljudi ter biti vzor na tem področju; pozitivno ocenjuje nove pobude o akvakulturi v celinskih vodah, zlasti na občutljivih območjih EU z zaprtimi vodami, in meni, da so potrebni strožji ukrepi, če naj bo akvakultura učinkovitejši, ekonomsko vzdržen, socialno odgovoren in okolju prijazen sektor, ki bo zadoščal večjemu deležu evropskega povpraševanja po ribah in zmanjšal odvisnost Evrope od uvoza;

3.  pozdravlja sporočilo Komisije o strateških smernicah za trajnostni razvoj akvakulture EU in njeno opredelitev območij, na katera je treba osredotočiti prizadevanja, da se sprosti potencial akvakulture EU, da bo lahko ta sektor skupaj s trajnostnim ribištvom na okoljsko, socialno in ekonomsko trajnosten način prispeval k doseganju cilja zapolnitve vrzeli med porabo in proizvodnjo morske hrane v EU;

4.  poudarja, da je sladkovodna akvakultura še vedno premalo raziskana možnost za izboljšanje prehranske varnosti in razvoj podeželja;

5.  poudarja, da mora trajnostna rast temeljiti na pravni varnosti in naložbeni predvidljivosti za podjetja, ki jo je mogoče ustvariti z učinkovitejšimi upravnimi okviri, večjo upravno preglednostjo, jasnimi in enotnimi merili za izdajo dovoljenj v EU, skupnimi postopki obvladovanja bolezni in dostopom do ustreznega veterinarskega zdravljenja, učinkovitim prostorskim načrtovanjem, razpoložljivostjo navodil, izmenjavo dobre prakse, podporo svetovalnega sveta za akvakulturo in ustrezno finančno podporo; poudarja, da lahko vsi ti dejavniki prispevajo k trajnostni rasti;

6.  je seznanjen s sklepi in priporočili iz znanstvenega mnenja iz novembra 2017 o hrani iz oceanov, ki se nanaša na razvoj in izvajanje politike o pomorstvu, ribištvu in akvakulturi v naslednjih letih, da bo pripomogla k povečanju trajnostno pridelane hrane iz oceanov;

7.  poziva Komisijo, naj podpre sektor pri prizadevanjih, da bi zmanjšal svojo odvisnost od staležev prostoživečih rib za izdelavo ribje krme, tudi z večjo uporabo morskih in drugih alg;

8.  poziva Komisijo, naj spodbuja nadaljnji razvoj nastajajočega sektorja akvakulture morskih alg;

9.  priznava potencial, ki ga ima akvakultura, da bi prispevala k prehranski in hranilni varnosti za državljane EU, ter potrebo po trajnostni in zdravi prehrani, podnebno pametnih, dobrobiti živali prijaznih in okoljsko trajnostnih prehranskih sistemih in prehranskih sistemih, za katere sta značilna krožnost in učinkovita raba virov, spodbujanju inovacij in krepitvi vloge skupnosti;

10.  ponavlja, da je treba razvoj evropske akvakulture vezati na osnovno in nujno potrebo po samozadostni, varni, hranilni in trajnostni proizvodnji hrane in ga uvrstiti visoko na globalno agendo EU;

11.  poziva Komisijo in države članice k naložbam v raziskave, študije in pilotne projekte za inovativne, v prihodnost usmerjene, okoljsko odgovorne prakse v akvakulturi, vključno s sistemi integrirane multitrofične akvakulture, akvaponiko in sistemi akvakulture s kroženjem vode, s katerimi se zmanjšuje vpliv obratov akvakulture na habitate, prostoživeče živalske populacije in kakovost vode ter tako prispeva k ekosistemskemu pristopu;

12.  poziva Komisijo, naj izvede temeljito analizo in zagotovi ustrezno nadaljnje spremljanje vsakega priporočila skupine znanstvenih svetovalcev na visoki ravni;

13.  poudarja, da je treba v morebitni evropski politiki o akvakulturi upoštevati posebnosti in različne potrebe ter izzive različnih vrst proizvodnje akvakulture ter razviti prilagojene ukrepe, pri katerih se bodo upoštevale geografske razlike in morebitni učinki podnebnih sprememb; zato Komisijo poziva, naj v skupni ribiški politiki po letu 2020 določi posamezna pravila, prilagojena značilnostim vsakega podsektorja;

14.  poudarja potencial, ki ga imajo sladkovodna akvakultura ter akvakultura v zaprtih celinskih vodah, integrirana multitrofična akvakultura ter sistemi akvakulture s kroženjem vode in akvaponika na mestnih območjih; poudarja, da je sladkovodna akvakultura še vedno premalo raziskana možnost za izboljšanje prehranske varnosti in razvoj podeželja, da pa ima pomembno socialno vlogo, saj omogoča zaposlitev na najrevnejših podeželskih območjih, poleg tega ima tudi okoljsko vlogo, saj ohranja dragocena mokrišča in zagotavlja širok razpon ekosistemskih storitev, ki presegajo njeno ekonomsko vrednost;

15.  poudarja, da je treba začeti izvajati instrumente za usklajevanje, študijske skupine in dejavnosti EU, da bi opredelili primere, ko gojenje mehkužcev znatno ogrožajo plenilske orade (Sparus aurata) in za iskanje trajnostnih in okolju prijaznih rešitev;

16.  priznava potencial, ki ga imajo akvakultura ter dopolnilna predelava in izvoz ribjih proizvodov kot domača industrija za zaposlovanje in gospodarske koristi, zlasti za obalne in otoške podeželske skupnosti;

17.  poudarja, kako pomembno je, da se z okvirno direktivo o vodah in okvirno direktivo o morski strategiji zagotovi zaščita za območja gojenja mehkužcev, kot je določeno v zdaj razveljavljeni direktivi o mehkužcih;

18.  poudarja, da je treba pri zmanjšanju vnosa hranil za dobro okoljsko stanje okolja, v katerem se proizvajajo makroalge ali školjke, upoštevati naravne zmožnosti gojenih organizmov za zmanjšanje emisij;

Poenostavitev upravnih postopkov

19.  poudarja bistveno vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri razvoju evropske akvakulture, tudi pri izvajanju večletnih strateških načrtov držav članic;

20.  poudarja, da mora trajnostni razvoj akvakulture temeljiti na naložbeni predvidljivosti in pravni varnosti za podjetja, ki jo je mogoče ustvariti:

a)  s poenostavitvijo in pospešitvijo upravnih postopkov, manj birokracije na ravni EU, na nacionalnih in regionalnih ravneh, kar največjo uporabo informacijske in komunikacijske tehnologije, ob hkratnem zagotavljanju, da se morsko okolje ne bo dodatno poslabšalo;

b)  z večjo preglednostjo in ustreznim načrtovanjem;

c)  z boljšim usklajevanjem na področjih deljene pristojnosti EU, držav članic in po potrebi regionalnih organov;

d)  s hitrimi, jasnimi in preglednimi postopki izdaje dovoljenj skupaj z omejenimi roki za dogovor, da ne bi odvrnili vlagateljev;

e)  s pozornim spremljanjem večletnih nacionalnih strateških načrtov držav članic s strani Komisije;

f)  s smernicami Komisije za nacionalne strateške načrte za enotno uporabo zakonodaje EU (predvsem okoljske, o varovanju zdravja in za preprečevanje škodovanja ekosistemom in ribolovnim dejavnostim);

g)  z usklajenim pravnim okvirom med različnimi regijami in državami članicami, ki si delijo iste vode, za zagotovitev poštene konkurence in učinkovitih okoljskih politik;

h)  s tesnim sodelovanjem med Komisijo in pristojnimi (nacionalnimi, lokalnimi in regionalnimi) organi pri izvajanju zakonodaje EU (zlasti okoljske) in po potrebi tudi s podporo usklajevanju nacionalne ali regionalne zakonodaje;

i)  z mehanizmi za izmenjavo informacij in zgledov najboljše prakse med državami članicami na podlagi odprte metode koordinacije nacionalnih ukrepov v zvezi s poslovno varnostjo, dostopom do voda in prostora Unije ter poenostavitvijo postopkov izdaje dovoljenj;

j)  z ustrezno javnofinančno podporo na ravni EU in nacionalni ravni za trajnostno in odgovorno proizvodnjo, inovacije in razvoj akvakulture;

k)  z boljšim vključevanjem vidika akvakulture in ribištva v trgovinske sporazume Unije;

21.  kar zadeva upravni sistem priporoča čim prejšnjo uvedbo sistema „vse na enem mestu“, pri katerem ena služba prevzame in izvaja vse naloge, da bo mogoče relevantne dokumente predložiti enemu samemu upravnemu organu; meni, da bi tako izboljšali odnose med končnimi uporabniki in različnimi ravnmi javne uprave;

22.  priporoča vzpostavitev poenostavljenega ali hitrega sistema izdaje dovoljenj, na podlagi katerega pristojni upravni organ podeli začasno potrdilo, s katerim lahko izvajalci dejavnosti, ki izpolnjujejo vnaprej določena merila, začnejo izvajati dejavnosti; poudarja, da bi ta merila lahko temeljila na zgodovini prosilca ali na dejstvu, da je predložil projekt na področju akvakulture, ki je z vidika inovativnosti ali trajnosti pionirski, ali na vzpostavitvi območij, namenjenih akvakulturi, pri katerih so vnaprej opredeljene neskladne oblike uporabe;

Lastniški kapital v interakciji z drugimi sektorji

23.  poudarja, da bi bilo treba v ustreznem prostorskem načrtovanju upoštevati vse sektorje (celostni pristop), vprašanja trajnosti in prehransko varnost, ne da bi dajali prednost močnejšim gospodarskim sektorjem na škodo akvakulture; poudarja, da prostorsko načrtovanje ne pomeni nujno ločevanja dejavnosti na določena območja, temveč uravnoteženo kompatibilnost med njimi, kar lahko potencialno koristi vsem;

24.  predlaga, naj se podpre bolj dejavna in pomembna vloga in pomen organizacij akvakulture in lokalnih akcijskih skupin za akvakulturo v postopku odločanja, na podlagi regionalizacije, da bi zagotovili najboljši pristop za vsako posamezno regijo;

25.  opozarja, da je treba ustrezno upoštevati interese sektorja akvakulture in jih pošteno obravnavati v interakciji z drugimi sektorji, na primer pri prostorskem načrtovanju;

26.  poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo prostorske načrte, da bi odkrili morebitna področja, kjer lahko hkrati obstajajo akvakultura in druge dejavnosti;

27.  opozarja, da so prostorsko načrtovanje in pogoji za izdajo dovoljenj najverjetnejši vzrok za to, da si drugi pomembni in vplivni sektorji niso pripravljeni deliti prostora;

28.  poudarja, da je za zagotovitev enakih pogojev za dostop do morskih virov potrebno, da socialno-ekonomske in okoljske študije vpliv za potrebe akvakulture obravnavajo tudi vse sektorje, ki z njim tekmujejo, kot sta turizem in pridobivanje surovin;

29.  poziva države članice in nacionalne organe, naj ravnajo v skladu z zakonodajo EU o vodah ter regeneraciji in čiščenju kontaminiranih območij;

30.  poudarja, da bi bilo treba zakonodajo sprejeti po enakopravnem posvetovanju z vsemi deležniki;

Prilagoditev zakonodaje potrebam akvakulture

31.  poudarja, da mora biti okoljska trajnost tesno povezana s socialno in ekonomsko trajnostjo (trajnost ima tri stebre) in da je treba ustrezno upoštevati sedanji in potencialni prispevek akvakulture k prehranski varnosti v Uniji;

32.  pozdravlja primere dobre prakse in dobrega sodelovanja sektorja na podlagi prostovoljnih in drugih sporazumov med okoljevarstveniki in sektorjem, tudi z območji Natura 2000; pozdravlja številne primere, ko je sektor akvakulture prispeval k vzdrževanju dobre kakovosti vode; je seznanjen z vodnimi ekosistemskimi storitvami, ki jih lahko nudi sektor, ter poziva k spodbudam za njihovo okrepitev; poudarja, da so dodatni pravni zapleti, ki bi lahko vplivali na akvakulturo, nezaželeni s stališča trajnosti in družbeno-gospodarskega razvoja;

33.  poudarja, da bi bilo treba zakonodajo EU bolje prilagoditi dejanskim razmeram v akvakulturi, posebnostim in potrebam v okviru skupne ribiške politike in med drugim v skladnosti z okoljsko zakonodajo EU, v skladu s ciljem doseganja dobrega okoljskega stanja vseh morskih voda do leta 2020 in ob upoštevanju pomena zaposlovanja žensk in mladih v sektorju;

34.  poudarja, da je treba za področja, kjer je izvajanje zakonodaje EU težavno ali nedosledno, izdati smernice o razlagi in razširjati primere dobre prakse;

35.  ponavlja, da bi bilo treba ta sektor tesneje vključiti v odločanje;

36.  poziva Komisijo, naj izboljša omejeni prispevek proizvodnje akvakulture v domačem povpraševanju po ribah, ki je ocenjen na 10 %, in popravi dejstvo, da se več kot polovico povpraševanja po ribah v Uniji zadosti z uvoženimi proizvodi;

Spodbujanje konkurenčnosti akvakulture EU znotraj in zunaj meja EU

37.  poziva, da morajo uvoženi proizvodi akvakulture izpolnjevati enake okoljske standarde, standarde varnosti hrane, socialno-delovne standarde in standarde spoštovanja človekovih pravic, kot jih morajo nosilci dejavnosti iz EU, in obžaluje dejstvo, da še vedno ni enakih konkurenčnih pogojev na tem področju in da nevarna izkrivljanja konkurence pomenijo resno težavo za proizvajalce iz EU;

38.  opozarja na trenutni položaj ribogojcev, ki komaj shajajo, saj zaradi plenilcev, kot so vidre, čaplje in kormorani, izgubljajo cele staleže; poudarja, da ti plenilci ubijajo tudi ikre smuča in krapa ter tako precej omejujejo rejo in razmnoževanje sladkovodnih rib; zato poziva države članice, naj uporabijo veljavne izjeme v primeru čapelj in kormoranov, in poziva Komisijo, naj izvede revizijo v zvezi s stanjem ohranjenosti vider in po potrebi dovoli odstranitev in nadzor teh plenilcev;

39.  poziva k več in boljšemu nadzoru porekla uvoženih proizvodov in njihovega nadzora na meji, na notranji ravni pa k ukrepom za boj proti nezakonitim ali prikritim praksam v akvakulturi, ki vplivajo na notranji razvoj tega sektorja;

40.  poudarja, da bi morala EU izvoziti svoje standarde trajnosti in znanje; meni, da je to še posebej pomembno v primeru sosednjih regij, v katerih gojijo podobne vrste kot v EU, in zlasti s tretjimi državami, ki delijo iste vode z EU;

41.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo preferencialni dostop do trga, določen s trgovinski sporazumi s tretjimi partnerji, pogojen s spoštovanjem standardov trajnosti in dobrobiti živali, ki bodo enakovredni tistim, ki se uporabljajo v EU;

42.  poziva Komisijo, naj v okviru politike EU za sodelovanje z državami v razvoju spodbuja ukrepe za podporo in usposabljanje, ki naj bi pripomogli k pospeševanju trajnostne akvakulture in ozaveščanju proizvajalcev akvakulture v teh državah o politiki za kakovost in višje proizvodne standarde, zlasti kar zadeva okoljske, higienske in socialne standarde;

43.  spodbuja k sprejetju ukrepov za spodbujanje naložb EU v projekte akvakulture v tretjih državah;

44.  poziva Komisijo, naj še naprej zagotavlja spoštovanje uvoznih predpisov EU, tudi v zvezi s postopki gojenja v tretjih državah izvoznicah, z vidika okoljskih, higienskih in socialnih standardov, da bi se lahko mednarodno uveljavili enaki konkurenčni pogoji; obenem meni, da bi morali imeti rezultati spremljanja postopkov akvakulture v tretjih državah odločilni vpliv pri podaljšanju veljavnosti dovoljenj za izvoz proizvodov v EU;

45.  poziva Komisijo, naj oceni učinke izstopa Združenega kraljestva na področju akvakulture;

Boljše obveščanje potrošnikov

46.  vztraja, da je treba na ribjih tržnicah in v hotelih, restavracijah in gostinstvu polno in v celoti izvajati zakonodajo EU o označevanju in obveščanju potrošnikov; meni, da je to pomembno za vse ribiške proizvode (ne le za proizvode akvakulture), tako za uvožene proizvode kot proizvode iz EU; meni, da bi bilo treba v ta namen prilagoditi in poostriti uredbo o nadzoru;

Zagotavljanje dobrobiti živali

47.  poziva k uvedbi posebne oznake za prepoznavanje proizvodov iz trajnostnega ribogojstva EU in poudarja, da je za potrošnike treba povečati preglednost, tudi v zvezi s proizvodi iz akvakulture, uvoženimi iz tretjih držav, z okrepitvijo sledljivosti;

48.  meni, da bi morala strategija o ubijanju rib vključevati predloge, s katerimi bi zagotovili postopke za razvoj učinkovitih parametrov za humane načine ubijanja rib, v skladu s smernicami Svetovne organizacije za zdravje živali in Evropske agencije za varnost hrane, in zagotovili, da oprema, ki se uporablja za ubijanje rib, deluje v skladu s temi parametri ter da se v vsej EU izvaja, vrednoti, ocenjuje in certificira humano ubijanje gojenih rib.

Razpoložljivost zdravil za uporabo v veterinarski medicini

49.  opozarja, da bi bilo treba veterinarsko zakonodajo EU bolj prilagoditi dejanskim razmeram in potrebam akvakulture in pri tem upoštevati različne vrste in operativne razlike;

50.  poudarja, da je treba vzpostaviti skupni trg EU za cepiva in druga zdravila za uporabo v veterinarski medicini, ki varujejo zdravje živali in ljudi, zlasti za „manj pomembne vrste“;

51.  ugotavlja, da so relativno višji stroški diagnostike, alternativ antimikrobikom in cepljenja v primerjavi s splošno uporabo antibiotikov žal ovira za večjo uporabo cepiv in višjo stopnjo cepljenosti, ki je glede na akcijski načrt(18) zaželena; pozdravlja dejstvo, da Komisija v akcijskem načrtu napoveduje spodbude za povečanje uporabe diagnostike, alternativ antimikrobikom in cepiv(19);

52.  poziva Komisijo, da določi obveznost posredovanja informacij o uporabi cepiv in antibiotikov v akvakulturi zaradi morebitnih tveganj za zdravje ljudi in ekosistem;

53.  meni, da bi morale Komisija in države članice uvesti praktične spodbude in ukrepe, vključno z boljšim izvrševanjem ali po potrebi spremembami Direktive 2006/88/ES, da bi spodbujali pristop celovite verige do odpornosti proti antimikrobikom in povečali uporabo alternativ antimikrobikom, diagnosticiranja in cepiv v akvakulturi in s tem stroškovno učinkovito preprečili, nadzorovali in izkoreninili bolezni in odpornost na antibiotike vodnih živali ter karseda povečali stopnjo preživetja, rast in proizvodno učinkovitost vodnih živali;

54.  poudarja, da je treba v evropskih in nacionalnih programih podpirati raziskave o zdravju lupinarjev in rib ter razvoj novih zdravil za uporabo v veterinarski medicini za vodne vrste;

55.  v zvezi s tem meni, da je odpornost na antibiotike resna težava za zdravljenje ljudi in živali, in poziva Komisijo, naj omeji uporabo antibiotikov v primerih, kjer obstaja tveganje za epizootske bolezni v obratu akvakulture, in to ne le kot preventivni ukrep, in oceni njihov učinek na tveganje prenosa odpornosti na potrošnike;

Boljše promocijske kampanje in obveščanje

56.  poudarja, da so potrebne boljše promocijske kampanje in obveščanje na ravni EU o koristih akvakulture in uživanja rib;

57.  poziva Komisijo, naj spodbuja prepričljive in dolgoročne splošne kampanje EU, s katerimi se pojasnjujejo prednosti trajnostnih proizvodov iz akvakulture v EU s poudarkom na njihovih visokih standardih kakovosti, dobrobiti živali in visokih okoljskih standardih v primerjavi s tovrstnimi proizvodi, uvoženimi iz tretjih držav, kot velja za oznako „gojeno v EU“;

58.  poudarja, da je treba spodbujati in financirati kampanje za promocijo regionalnih shem kakovosti, ki jih zajema Uredba (EU) št. 1151/2012, kot so zaščitene označbe porekla; poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami v vsej EU začne kampanjo obveščanja potrošnikov in podjetij o akvakulturi na splošno in zlasti o razlikah med strogimi in celovitimi standardi na evropskem trgu in nižjimi standardi, ki veljajo za uvožene proizvode v tretjih državah, s poudarkom zlasti na težavah za varnost hrane in javno zdravje, ki jih povzročata uvajanje posebno odpornih mikroorganizmov v Unijo in odpornost proti antimikrobikom; poudarja pomen zakonodaje EU o dobrobiti gojenih rib med gojenjem, prevozom in usmrtitvijo pri izpolnjevanju pričakovanj potrošnikov in oglaševanju kakovosti proizvodov, zagotovljene s standardi EU, v primerjavi z uvozom iz tretjih držav;

59.  poziva Komisijo, naj predvidi ustrezni znesek iz proračuna EU za spodbujanje promocije rib in drugih ribiških proizvodov in proizvodov iz akvakulture; meni, da bi bilo treba uvesti obsežno tržno kampanjo na podlagi skupnih načel, ki bi zajemala vse države članice, vzpostavljeno kot kolektivni ukrep s podporo v višini 80–100 %, za večjo ozaveščenost o evropskih proizvodih akvakulture in za njihovo sprejemanje;

60.  podpira lokalne akcijske skupine za akvakulturo mreže FARNET pri promociji njihovih dejavnosti na lokalni, nacionalni in evropski ravni;

Podpiranje raziskav in inovacij

61.  poudarja, da ESPR, iz katerega se za trajnostni razvoj akvakulture v EU namenja 1,2 milijarde EUR, in drugi viri financiranja, kot je program Obzorje 2020, omogočajo inovacije;

62.  opozarja na pomen lokalnih akcijskih skupin za akvakulturo, ki prispevajo k razvoju ribištva in akvakulture na določenih področjih s krepitvijo lokalnih ribolovnih virov ter spodbujanjem inovacij in diverzifikacije v ribištvu in akvakulturi;

63.  poziva Komisijo, naj podpre raziskave in boj proti ostreidnemu herpesvirusu;

64.  je zaskrbljen zaradi učinka nekaterih invazivnih tujerodnih vrst na evropsko akvakulturo; poudarja pomen znanstveno utemeljenega, učinkovitega in sorazmernega izvrševanja Uredbe (EU) št. 1143/2014 o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst, da se zaščitijo evropski sektor akvakulture ter domorodne vrste in ekosistemi; poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo raziskave in inovacije za boj proti najbolj problematičnim invazivnim tujerodnim vrstam;

65.  poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo boj proti invazivni vrsti Ocenebra inornata;

66.  poudarja, da bi bilo treba s programom Obzorje 2020 in devetim okvirnim programom še naprej podpirati raziskave na področju akvakulture, s katerimi se izboljšuje konkurenčnost tega sektorja in rešujejo vprašanja, ki so bila izpostavljena na konferenci Komisije „FOOD 2030“ in v mnenju skupine znanstvenih svetovalcev na visoki ravni z naslovom Food from the Oceans (Hrana iz oceanov);

67.  meni, da bi se morala Komisija o temah, ki naj bi se prednostno vključile v nacionalne strateške programe, posvetovati z evropsko tehnološko in inovacijsko platformo (EATiP) in svetovalnim svetom za akvakulturo;

68.  poziva k naložbam v raziskave, študije in pilotne projekte o praksah akvakulture na podlagi ekosistemov, zlasti v najbolj oddaljenih regijah in regijah z neugodnimi demografskimi razmerami;

69.  poudarja, da je treba okrepiti sodelovanje med znanstveno skupnostjo na eni strani, proizvajalci v akvakulturi in drugimi deležniki v začetni in končni fazi proizvodnje na drugi;

70.  poziva Komisijo, naj na podlagi najboljših znanstvenih priporočil na ravni EU oblikuje standardne protokole za zbiranje podatkov za potrebe spremljanja in za izboljšanje upravljanja akvakulture in proizvodnih praks ter socialnih, zdravstvenih, ekonomskih in okoljskih vplivov teh praks za morske in sladkovodne ribogojnice;

71.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo uporabo inovativnih in okolju prijaznih tehnologij v akvakulturi, kot je akvaponika, za proizvodnjo hrane na trajnosten in z viri učinkovit način, da bi preprečili negativne vplive na okolje;

72.  poziva Komisijo, naj ob ustreznem upoštevanju socialne in okoljske trajnosti spodbuja raziskovanje možnosti za nadaljnji razvoj akvakulture morskih alg, sektorja, ki ima gospodarsko in ekološko vrednost;

Spodbujanje usposabljanja in zaposlovanja

73.  poziva države članice, naj zagotovijo, kadar je koristno s podporo Komisije, ustrezno poklicno usposabljanje na področju akvakulture in je seznanjen z možnostmi prekvalifikacije poklicnih ribičev za alternativne metode upravljanja v vodnih okoljih, s čimer bodo tudi pripomogle k ustvarjanju delovnih mest za ženske in mlade na podeželju in obali ter v najbolj oddaljenih regijah in na splošno v regijah, ki so zelo odvisne od ribištva in akvakulture;

Povečanje trajnosti sektorja akvakulture v EU

74.  poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo ženske v sektorju akvakulture, in da je treba zakonodajo prilagoditi temu stanju ter upoštevati tudi druge dejavnosti, povezane s samo akvakulturo, kot so med drugim dejavnosti, ki so jih razvili tkalci ribiških mrež ali v pakirnicah;

75.  je seznanjen, da inovativni sistemi za gojenje rib čim bolj v skladu z ekosistemom in z uporabo naravne krme zaenkrat še niso dovolj prisotni na evropskem trgu; poziva, da je treba okvirne pogoje za takšne sisteme izboljšati;

76.  meni, da so naložbe potrebne, da se izkoristi potencial in zagotovi trajnost sektorja akvakulture, za varstvo okolja in zagotavljanje javnih dobrin, zato poziva k povečanju sredstev za raziskave, inovacije in projekte, usmerjene v kakovostno in trajnostno proizvodnjo; poziva Komisijo in države članice, naj še bolj poenostavijo upravne postopke in zmanjšajo upravno obremenitev za sektor akvakulture, tudi za ribogojce;

77.  poudarja, da bo spodbujanje sodelovanja med raziskavami in inovacijami v sektorju akvakulture ter posebnimi študijskimi programi prineslo nove ideje in povečalo zanimanje za ta gospodarski sektor;

Ustrezno financiranje prek Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo ter dodatnih strukturnih skladov

78.  pozdravlja, da je spodbujanje trajnostne in konkurenčne akvakulture ena od prednostnih nalog ESPR; je vseeno zaskrbljen, da na podlagi ugotovitev iz študije, ki jo je Evropsko računsko sodišče objavilo leta 2014, v okviru predhodnika tega sklada, tj. Evropski sklad za ribištvo, ni bilo učinkovite podpore za trajnostni razvoj akvakulture; ugotavlja, da naj bi bili podporni ukrepi na evropski ravni slabo zasnovani in nadzorovani ter naj ne bi zagotavljali dovolj jasnega okvira za razvoj akvakulture; poleg tega ugotavlja, da podporni ukrepi na nacionalni ravni niso bili pravilno zasnovani ali uporabljeni, da nacionalni strateški načrti in njihovi operativni programi niso zagotavljali dovolj jasne podlage za spodbujanje akvakulture in da se te razmere niso izboljšale s podporo iz ESPR;

79.  poudarja, da bosta izobraževanje in dobro obveščanje v ta sektor pritegnila mlade, zagotovile njegovo prihodnost in konkurenčnost ter prinesla nove tehnologije in inovacije v njegov razvoj;

80.  poziva Komisijo, Parlament in Svet, naj v ribiški politiki po letu 2020 povečajo podporo za naložbe v sladkovodno akvakulturo do 75 %, da bi spodbudili pripravljenost za naložbe, ribogojcem pa zagotovili zelo potrebno pomoč; poleg tega poziva Komisijo, naj v sodelovanju z Evropsko investicijsko banko pripravi shemo subvencioniranja obrestne mere na ravni EU za naložbe v akvakulturo in financiranje likvidnih sredstev;

81.  predlaga tudi povečanje podpore EU v prihodnosti za raziskave, razvoj in inovacije, povezane z akvakulturo, s posebnim poudarkom na področjih, ki zadevajo gospodarsko trajnost in mednarodno konkurenčnost, kot so energetska učinkovitost in učinkovitost virov, financiranje razvoja bioloških materialov, zmanjšanje obremenitve okolja, zagotavljanje višje ravni okoljskih storitev itd.

82.  ugotavlja, da gospodarski subjekti zaradi zamud pri sprejemanju uredbe o ESPR in odobritvi operativnih programov držav članic dejansko niso mogli začeti črpati sredstev iz tega sklada pred koncem leta 2016, v najboljšem primeru torej s skoraj triletno zamudo;

83.  poziva k poenostavitvi postopka in dokumentacije, ki jo je treba predložiti za pridobitev financiranja iz ESPR;

84.  poziva, da se z vidika subvencij pregledajo vse ureditve, ki bi preprečevale spodbujanje akvakulture, tudi prek drugih finančnih instrumentov EU (npr. ESRR);

85.  poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva in zagotovi dodatno pomoč, da bi lahko uporabniki ESPR imeli dostop do financiranja;

86.  poudarja, da je treba odločneje podpreti panožne organizacije in organizacije proizvajalcev, da bi lahko postali stebri skupne ureditve trga;

Skladno sožitje z ribolovom

87.  poudarja, da med ribolovom in akvakulturo ne bi smelo biti nasprotij in da sta lahko oba sektorja popolnoma združljiva in se dopolnjujeta, zlasti v obalnih regijah ali na otokih, ki so zelo odvisni od teh dejavnosti in kjer se ukvarjajo z malim ribolovom; zato poziva k nadaljnjemu razvoju priobalnih naprav za akvakulturo;

88.  poudarja, da je v najbolj oddaljenih regijah ribogojstvo združljivo in se dopolnjuje s priobalnim ribolovom, ter poziva Komisijo, naj podpira razvoj vzreje in tehnik za selekcijo vrst v toplih vodah tropskih ali subtropskih območij; poziva Komisijo, naj izpostavi vlogo, ki jo imajo ženske v obrtnem priobalnem ribolovu in vseh z njim povezanih dejavnostih;

89.  poziva Komisijo, naj nameni več sredstev za okoljsko odgovorne proizvodne metode akvakulture, kot so zaprti morski sistemi akvakulture in kopenski sistemi s kroženjem vode, da bi zmanjšali negativne posledice akvakulture na habitate, prostoživeče populacije rib in kakovost vode;

90.  ponavlja stališča, ki jih je izrazil v svoji resoluciji o pripravi evropskega načrta za upravljanje populacije kormoranov, ter opozarja, da je zmanjševanje škode, ki jo objektom akvakulture povzročajo kormorani in druge ptice roparice, pomemben dejavnik pri proizvodnih stroških in s tem za zagotavljanje preživetja in konkurenčnosti; poziva države članice, naj uporabljajo veljavne izjeme v primeru čapelj in kormoranov, ter naj pregledajo stanje v zvezi z ohranjenostjo vider;

91.  poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami sprejme ukrepe za občutno zmanjšanje staležev kormoranov z uporabo vseh metod, tako da bo na eni strani zagotovljeno preživetje staležev kormoranov, po drugi strani pa ne bodo ogrožene druge vrste in bo preprečena škoda v akvakulturi;

92.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1)

UL L 88, 4.4.2011, str. 1.

(2)

UL L 221, 8.8.2017, str. 23.

(3)

UL L 204, 6.8.2009, str. 15.

(4)

UL L 250, 18.9.2008, str. 1.

(5)

UL L 189, 20.7.2007, str. 1.

(6)

UL L 354, 28.12.2013, str. 22.

(7)

UL L 354, 28.12.2013, str. 1.

(8)

UL L 149, 20.5.2014, str. 1.

(9)

UL L 157, 20.6.2017, str. 1.

(10)

UL C 21 E, 5.8.2010, str. 11.

(11)

UL C 236 E, 12.8.2011, str. 132.

(12)

UL C 351 E, 2.12.2011, str. 119.

(13)

UL C 99 E, 3.4.2012, str. 177.

(14)

UL C 316, 22.9.2017, str. 64.

(15)

UL C 76, 28.2.2018, str. 40.

(16)

Sprejeta besedila, P8_TA(2017)0316.

(17)

Evropska komisija (29. junij 2017), Evropski akcijski načrt „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom, str. 10.

(18)

Evropski akcijski načrt „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom, str. 15.

(19)

Prav tam, str. 12.


OBRAZLOŽITEV

SPLOŠNO OZADJE

V Evropi 20 % rib proizvedejo v sektorju akvakulture, ki neposredno zaposluje približno 85.000 ljudi. Sektor sestavljajo v glavnem mala in srednja podjetja ter mikropodjetja na obali in podeželju. Evropska akvakultura zagotavlja visokokakovostne proizvode z visokimi trajnostnimi standardi in standardi varstva potrošnikov. Obseg proizvodnje v EU se na splošno od leta 2000 ni veliko spremenil, medtem ko je svetovna proizvodnja v tem obdobju naraščala za skoraj 7 % letno. V obdobju od leta 2009 do 2013 se je proizvodnja zmanjšala za približno 100.000 ton. Zaradi ekonomske krize in vse večje konkurence iz tretjih držav obseg proizvodnje v tem sektorju v Evropski uniji zadnjih deset let pada. To je privedlo do strukturnih sprememb v sektorju, zlasti do konsolidacije in združitev malih podjetij, zaradi česar v sektorju marikulture prevladujejo velika podjetja in nekaj novih vlagateljev, čeprav je v akvakulturi EU številčno največ mikropodjetij.

Vseeno se v dolgoročni strategiji za podporo trajnostne rasti v morskem in pomorskem sektorju, t. i. strategiji modre rasti, akvakultura uvršča med sektorje z velikim potencialom za trajnostna delovna mesta in rast, skupaj s turizmom, morsko biotehnologijo, oceansko energijo in globokomorskim rudarjenjem. Poleg tega, kar je tudi najpomembneje, mora imeti akvakultura temeljno vlogo v naši družbi: po vsej Uniji bi morala „prispevati k ohranjevanju potenciala proizvodnje hrane na trajnostni osnovi, da bi bila tako dolgoročno zagotovljena zanesljiva preskrba s hrano, vključno z dobavo hrane, kakor tudi rast in delovna mesta za državljane Unije ter da bi lahko zadostili vse večjemu svetovnemu povpraševanju po morski hrani“ (uvodna izjava 53 uredbe o skupni ribiški politiki).

Kljub dobrim namenom na ravni EU, zlasti izraženih v temeljni uredbi o skupni ribiški politiki, pa tudi v ustreznih sporočilih Komisije – na primer iz leta 2009, katerega cilj je bil dati nov zagon in ustvariti trajnostno prihodnost za akvakulturo, in iz leta 2013, v katerem so bile predlagane strateške smernice in ukrepi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni – to ni ustrezalo pričakovanjem v sektorju in prvotno navdušenje se je hitro prevesilo v zavajanje in malodušje.

Upravna zapletenost in nepreglednost pri izdajanju dovoljenj, zavračanje izdaje dovoljenj s strani lokalnih organov, pogosto pod pretvezo, da niso izpolnjene okoljske zahteve, težave pri dostopu do prostora in vode, ki so verjetno nastale zaradi družbenih zahtev (pomanjkanje ustreznih informacij o proizvodih in dejavnostih akvakulture potrošnikom, slaba podoba tega sektorja, nesorazmerne zahteve za nadaljnje izboljšave v smislu okoljskega odtisa ali dobrobiti živali) in ki so se zaradi zunanjih pritiskov (podnebne spremembe, bolezni) še poslabšale, so izničili pozitivna prizadevanja institucij EU.

Zato v akvakulturi EU ni bilo mogoče izkoristiti številnih priložnosti, ki se odražajo v svetovnem razvoju tega sektorja, večjem povpraševanju po ribjih proizvodih, visoki ravni okoljske trajnosti in kakovosti proizvodov EU ter znanju in nenehnem iskanju inovacij v podjetjih akvakulture v EU.

V številnih tretjih državah, v katerih je veliko povpraševanje po evropskem strokovnem znanju, zlasti po znanju z univerz in raziskovalnih institucij, proizvajalcev krme in opreme in svetovalnih podjetij iz EU, velik pomen pripisujejo ukrepom za mednarodno sodelovanje in razvoj, ki obravnavajo razvoj akvakulture zunaj EU. Večina proizvajalcev v akvakulturi EU se komaj preživlja, kaj šele, da bi vlagali drugam za povečanje proizvodnje, pogosto pa tudi ne zaupajo takim politikam.

Tudi Evropsko računsko sodišče je izrazilo kritiko nad finančno podporo EU, namenjeno akvakulturi za obdobje 2007–2013: ukrepi za podporo trajnostnega razvoja niso bili dobro zasnovani in spremljani na ravni EU in držav članic in Evropski sklad za ribištvo, ki je instrument financiranja skupne ribiške politike, ni zagotovil ustrezne stroškovne učinkovitosti pri podpori trajnostnega razvoja akvakulture.

Cilj nove skupne ribiške politike je med drugim dati nov zagon akvakulturi v EU. Po napovedi Komisije za leto 2020, ki temelji na povzetku nacionalnih strateških načrtov za akvakulturo, se bo obseg proizvodnje gojenih rib in lupinarjev v EU do takrat povečal za približno 25 %, kar je do 1,5 milijona ton na leto. Za spodbujanje trajnostnih dejavnosti akvakulture naj bi se iz ESPR do konca finančnega obdobja namenilo približno 1,2 milijona EUR sredstev. Vendar je prišlo do zamud pri izvajanju programov in začetku dejanske uporabe razpoložljive podpore. Polege tega je trajalo več kot dve leti, da je bil svetovalni svet za akvakulturo ustanovljen in je postal operativen, šele pred kratkim pa je začel izdajati priporočila. Tudi Komisija je smernice o okoljskih direktivah v zvezi z akvakulturo izdala dve leti pozneje, kot je napovedala v sporočilu leta 2013.

Na začetku leta 2018 se je začelo vmesno ocenjevanje odprte metode koordinacije za akvakulturo, in sicer postopkov za izdajo dovoljenj in dodeljevanje prostora za akvakulturo. Države članice so bile povabljene, da (prostovoljno) poročajo o napredku pri nacionalnih načrtih za akvakulturo. Ta poročila se bodo skupaj z analizo in študijo primerov upoštevala v oceni učinkovitosti sedanjega pristopa k zmanjševanju ovir in spodbujanju rasti v sektorju. Ocena bo zaključena sredi leta 2019.

STALIŠČE POROČEVALCA

Poročevalec meni, da je nadvse pomembno, da premostimo opisane ovire, če želimo rastoč, dinamičen, inovativen in trajnosten sektor akvakulture v EU, zato je bistveno, da ustvarimo enake konkurenčne pogoje v EU in za konkurenco iz tretjih držav.

EU bi morala izkoristiti svoje strokovno znanje in izkušnje ter vrednote, ki jih mora ohraniti, obenem pa izvoziti v tretje države, ki želijo vstopiti na trg EU za morsko hrano.

Strategija Komisije o trajnostnem razvoju evropske akvakulture iz leta 2009 in strateške smernice, predlagane leta 2013, so še vedno aktualne in so še vedno izziv: poenostavitev upravnih postopkov; zagotavljanje trajnostnega razvoja in rasti v akvakulturi s pomočjo usklajenega prostorskega načrtovanja; krepitev konkurenčnosti akvakulture EU; spodbujanje enakih konkurenčnih pogojev za gospodarske subjekte EU z izkoriščanjem njihovih konkurenčnih prednosti;

Poročevalec v zvezi s tem meni, da poslovne varnosti in trajnostnega razvoja sektorja akvakulture v EU ne bomo mogli doseči, če ne bomo zmanjšali birokracije, izboljšali preglednosti in učinkovito načrtovali, se bolje usklajevali na ravni EU in nacionalni ravni, če nacionalni strateški načrti ne bodo imeli enakih ciljev, kot so določeni na ravni EU, in ne bodo izpolnjevali zahtev iz temeljne uredbe o skupni ribiški politiki, če pri prostorskem načrtovanju ne bomo uporabili celostnega pristopa in o akvakulturi ne bomo ustrezno razmišljali v kontekstu dobro uveljavljenih vplivnih sektorjev, če ne bomo okrepili svetovalnega sveta, prek katerega bodo lahko deležniki ustrezno sodelovali, če ne bomo poostrili zakonodaje EU o uvozu proizvodov iz akvakulture ter izboljšali nadzora na mejah, če ne bomo izboljšali obveščanja potrošnikov in ustrezno označevali proizvodov v celotni verigi, od proizvodnje do krožnika, in če ne bomo vzpostavili skupnega trga za cepiva.

Skupina znanstvenih svetovalcev na visoki ravni v okviru mehanizma za znanstvene nasvete je v nedavnem poročilu z naslovom Food from the Oceans - How can more food and biomass be obtained from the oceans in a way that does not deprive future generations of their benefits? (Hrana iz oceanov – Kako lahko iz oceanov pridobimo več hrane in biomase, ne da bi prihodnje generacije prikrajšali za to, kar jim pripada?) ugotovila, da se največji in najbolj uresničljiv potencial za globalno rast skriva v marikulturi.

Ta skupina med drugim priporoča: vključitev modela odgovornega pridobivanja hrane iz oceanov v splošne evropske in svetovne sistemske politične programe; uvrstitev razvoja marikulture v Evropi na višjo in bolj strateško raven prek celovitega, usklajenega političnega okvira. To vključuje izdajo smernic o vključitvi zahtev marikulture v izvajanje direktive EU o pomorskem prostorskem načrtovanju iz leta 2014 in razširitev tehnološkega sodelovanja v okviru sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu med EU in južnimi partnerskimi državami na marikulturo.

Poročevalec se s tem povsem strinja. Težave so bile ugotovljene in dobro opisane, doslej predlagane rešitve pa so zelo pomembne. Potreben je politični zagon. Ob vzajemnem spoštovanju posameznih vlog institucij EU in lokalnih in regionalnih uprav držav članic je treba poleg potrebne stopnje subsidiarnosti pri upravljanju tudi okrepljeno ukrepati na ravni EU in torej določiti vseevropske cilje in hkrati izbrati regionalizirane cilje, ki so prilagojeni posebnostim posameznih vrst akvakulture na lokalni oziroma regionalni ravni. Namen načela subsidiarnosti je namreč zagotoviti, da se odločitve sprejemajo čim bližje državljanom, vendar ne brez ukrepanja na ravni EU, če je to upravičeno glede na možnosti, ki so na voljo na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni.

Tudi v poročilu v okviru mehanizma za znanstvene nasvete je navedeno, da je treba s političnega vidika spoštovati načelo subsidiarnosti. Ne glede na to sta upravičena obseg in vrednost odločnejših in sorazmernih prizadevanj na ravni EU za podporo enakih konkurenčnih pogojev in posvečanje večje pozornosti marikulturi ter drugim vidikom pridobivanja hrane iz oceanov, podobnim kmetijski politiki ali širši prehranski politiki. Politični okvir bi moral izkoristiti že potekajoča znatna prizadevanja (kot so izvajanje strateških smernic EU, ki so bile izdane leta 2013) in jih uvrstiti višje na seznam strateških prednostnih nalog.

Ne bi smeli zamuditi prihodnjih priložnosti in okoliščin, da bo imela akvakultura EU mesto, ki si ga zasluži: Komisija bo na podlagi poročil držav članic o doseženem napredku pri nacionalnih strateških načrtih za akvakulturo do konca leta 2018 pripravila oceno stanja v zvezi z zahtevami za izdajo dovoljenj in dodeljevanje prostora za akvakulturo. Države članice bodo morale do konca leta 2020 sprejeti nacionalne pomorske prostorske načrte, kot je določeno v direktivi EU, s katero je bil uveden okvir za pomorsko prostorsko načrtovanje. Poleg tega bi morala prihodnja skupna ribiška politika vključevati ukrepe in potrebna finančna sredstva za uspešen trajnostni razvoj cvetočega sektorja akvakulture EU.


MANJŠINJSKO MNENJE

Trajnostnemu in konkurenčnemu evropskemu sektorju akvakulture naproti: sedanje stanje in prihodnji izzivi (2017/2118(INI))

Odbor za ribištvo Poročevalec: Carlos Iturgaiz

Manjšinsko mnenje, ki ga je vložil Gabriel Mato

Poraba rib na svetu je nedavno presegala povprečno 20 kg letno na prebivalca, kar je dvakrat več od povprečne ravni porabe v 60. letih prejšnjega stoletja. Akvakultura mora imeti vse večjo prihodnost na svetovni ravni, če želimo prehraniti dodatnih 2,5 milijarde ljudi do konca tega stoletja, zlasti, če bodo ljudje uživali dvakrat več rib kot v preteklosti. Naravna produktivnost oceanov in sladkih voda je omejena. Akvakultura ima vse možnosti za to. Zato ima bistveno vlogo v naši družbi: nudi hranilno bogato prehrano in je nujna dopolnitev k ribam, ki jih zagotavlja ekstraktivni ribiški sektor.

Akvakultura je za vodo to, kar je za kmetijstvo kopno: gre za gojenje. Vendar obstaja težnja, da se varnost preskrbe s hrano in vidiki prehranjevanja v veliki meri obravnavajo z vidika kmetijstva, z vidika akvakulture pa pogosto le v obrobnem pomenu.

Sektor EU zagotavlja potrošniku visoko kakovostne, trajnostne izdelke in lahko smo ponosni na naše evropske proizvajalce. Socialni in okoljskih standardi ter standardi dobrobiti živali so v EU med najvišjimi na svetu. Vendar pa so nizkocenovni proizvodi iz tretjih držav preplavili trg EU in ustvarili nepravično konkurenco za proizvajalce EU, ki prodajajo na istem trgu.

Poleg tega gojenje klapavic in školjk na splošno nudi dragocene okoljske storitve, saj filtrirajo in čistijo morje.

Iz vseh zgoraj navedenih razlogov moramo spodbuditi razvoj te trajnostne dejavnosti.


MANJŠINJSKO MNENJE

Trajnostnemu in konkurenčnemu evropskemu sektorju akvakulture naproti: sedanje stanje in prihodnji izzivi (2017/2118(INI))

Odbor za ribištvo Carlos Iturgaiz

Manjšinsko mnenje, ki ga je vložila Maria Lidia Senra Rodríguez

Akvakultura ni rešitev za prelov. Prav tako ni treba uvesti v morje industrijskih vab za zagotovitve beljakovin, potrebnih za dobro prehrano.

Temeljni cilj naših ukrepov na področju ribištva bi moral biti ohraniti morske ekosisteme in lokalno prebivalstvo, preprečiti razseljevanje in uničenje obrtnega in malega ribolova, kot tudi kmetijskih zemljišč v morskem okolju, kjer se nahaja ta industrija.

Intenzivne ribogojnice proizvajajo velike količine fekalnih snovi, ostankov krme in zdravil (med drugim antibiotikov), ki onesnažujejo vode in imajo zelo negativen vpliv na rečni, morski in zdravstveni ekosistem. Poleg tega so lokalne vrste, ki živijo v okolici teh gojišč, prizadeti zaradi bolezni, ki izvirajo iz njih.

Na podlagi previdnostnega načela in negativnih posledic, ki jih bodo povzročile industrijske vabe (uničenje delovnih mest na obalnih območjih in nezdružljivost z zdravo, neoporečne in trajnostno pridelano hrane), poudarjamo, da se ne bi smela spodbujati njihova uvedba ali dovoliti ribogojnic v Uniji, katerih posledice in vplive na ekosisteme bi bilo popolnoma nemogoče obvladovati.


MNENJE ODBORA ZA OKOLJE, JAVNO ZDRAVJE IN VARNOST HRANE (21.3.2018)

za Odbor za ribištvo

Trajnostnemu in konkurenčnemu evropskemu sektorju akvakulture naproti: sedanje stanje in prihodnji izzivi

(2017/2118(INI))

Pripravljavec mnenja: Francesc Gambús

KRATKA OBRAZLOŽITEV

Evropska komisija je aprila 2013 objavila strateške smernice za trajnostni razvoj akvakulture EU(1), ki vključujejo osnutek večletnih nacionalnih načrtov. Maja 2016 je objavila povzetek večletnih nacionalnih načrtov 27 držav za akvakulturo, ki prinaša analizo glavnih ciljev in izzivov v sektorju akvakulture, kot jih je navedlo 27 držav članic v svojih načrtih v splošnem okviru prenovljene skupne ribiške politike (SRP).

Količina gojenih rib v EU predstavlja manj kot 2 % svetovne količine, vendar je EU vodilna svetovna sila glede kakovosti in trajnosti. Pripravljavec mnenja meni, da EU lahko ostane in bi morala ostati vodilna svetovna sila na tem področju, vendar je treba proizvodnjo povečati, da bi bolj zadostila povpraševanju po ribah v EU. Trenutno se povpraševanje po ribah v EU krije iz akvakulture EU (10 %) in ribolova EU (30 %), 60 % rib pa je uvoženih iz tretjih držav. Pripravljavec mnenja je prepričan, da je mogoče povečati akvakulturo EU brez znižanja standardov ter ohraniti kakovost in trajnost. Da bi se izkoristil potencial sektorja akvakulture, bi bilo treba poenostaviti upravne postopke, na primer za licence, dovoljenja in okoljske analize (na primer študije o vplivu ali spremljanju), ter sektor prilagoditi zahtevam za varne naložbe, trgu EU pa dati priložnost, da postane konkurenčnejši. Naložbe v raziskave, delovno silo, nove vzrejne obrate ali druga področja v sektorju akvakulture bi EU omogočile, da bi še nadalje vplivala na proizvodne standarde, namesto da izgublja trg na račun tretjih držav z nižjimi standardi. In ker sektor skoraj v celoti tvorijo mikro podjetja, bi to ohranilo in zagotovilo delovna mesta ter povečalo njihovo število.

Pripravljavec mnenja meni, da mora EU sedaj izkoristiti priložnost in razviti svoj potencial na tem področju, da ostane zgled ne samo glede kakovosti in trajnosti, ampak tudi v zvezi z okoljem in varnostjo hrane.

POBUDE

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane poziva Odbor za ribištvo kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  poudarja, da je EU pravno zavezana k varstvu narave, med drugim z direktivo o pticah, direktivo o habitatih in okvirno direktivo o morski strategiji;

2.  meni, da mora EU povečati svojo proizvodnjo v sektorju akvakulture ter ohraniti in povečati število delovnih mest in strukturo, pri tem pa upoštevati kakovost, trajnost, varnost hrane, dobrobit živali in dobro počutje ljudi, okoljske vidike ter pritisk na naravne ribje staleže; meni tudi, da bi morala biti EU zgled na tem področju; poudarja, da se v Evropi z akvakulturo (gojenje rib kostnic, lupinarjev in vodnih rastlin) proizvede skoraj 20 % ribjih proizvodov, sektor pa sedaj neposredno zaposluje 85 000 ljudi;

3.  meni, da so potrebni strožji ukrepi, če naj bo akvakultura učinkovitejši, ekonomsko vzdržen, socialno odgovoren in okolju prijazen sektor, ki bo zadovoljeval vse večje evropsko povpraševanje po ribah in zmanjšal odvisnost Evrope od uvoza;

4.  poudarja, da evropska akvakultura ne sme povzročiti še večjega prelova in da je treba določiti ustrezne zaščitne ukrepe, da se zagotovi, da rast v akvakulturi ne bo ogrožala ciljev skupne ribiške politike o največjem trajnostnem donosu;

5.  priznava socialni in gospodarski pomen akvakulture za obalne skupnosti in otoke;

6.  ugotavlja, da se je količina zaužitih rib na svetovni ravni v zadnjih 20-ih letih povečala za tretjino ter da bo porast prebivalstva še bolj povečal pritisk na ribištvo;

7.  ugotavlja, da lahko akvakultura večjemu povpraševanju po ribah zadosti le, če ne bo zaradi akvakulture iz oceanov odstranjenih več rib, kot se jih z njo vzgoji;

8.  poziva Komisijo, naj sprejme jamstva, s katerimi bo zagotovila, da bo tako krma iz rib kot tudi krma, ki ni iz rib, pridobljena iz trajnostnih virov;

9.  poudarja, kako pomembne so smernice za lokacijo novih obratov za akvakulturo; ugotavlja, kako pomembno je pomorsko prostorsko načrtovanje, pri katerem je treba upoštevati potrebe v zvezi z različnimi vrstami rabe prostora, denimo za energijo, pomorski promet, ribištvo in akvakulturo, turizem, rekreacijo ter ohranjanje, varstvo in izboljšanje narave in okolja, in da si je treba prizadevati za njihovo združljivost;

10.  ponovno poudarja, da je zmanjšanje obremenjenosti s hranili pogoj za akvakulturo; poudarja pomen sodelovanja med raziskovalci, akvakulturno industrijo, proizvajalci krme, okoljskimi upravljavci in organizacijami za varstvo okolja;

11.  je prepričan, da bi uporaba različnih mednarodnih izkušenj dobro načrtovanih obratov akvakulture, ki so vključeni v lokalno gospodarstvo, in spodbujanje najboljših evropskih okoljskih praks, zlasti pri trajnostnem upravljanju z odpadki, spoštovanju in ovrednotenju lokalne biotske raznovrstnosti in izbiri trajnostnih načinov prehranjevanja, okrepila akvakulturo in bi vsem državam članicam pomagala, da bi povečale trajnostno proizvodnjo akvakulture; poudarja, da so se zgledi najboljše prakse v drugih regijah razvili v drugačnih političnih in geografskih pogojih, ki niso nujno primerljivi z različnimi pogoji v državah članicah;

12.  poudarja, da je sladkovodna akvakultura še vedno premalo raziskana možnost za izboljšanje prehranske varnosti in razvoj podeželja;

13.  poudarja, da ima sladkovodna akvakultura pomembno socialno vlogo, ker daje zaposlitev na najrevnejših podeželskih območjih, poleg tega ima okoljsko vlogo, saj ohranja dragocena mokrišča in zagotavlja širok razpon ekosistemskih storitev, ki presegajo njeno ekonomsko vrednost;

14.  meni, da je prava pot do trajnostnega in konkurenčnega evropskega sektorja akvakulture neodvisna znanstvena ocena za določitev nosilne zmogljivosti okolja, zlasti v odprtih morskih vzrejnih bazenih, kar je osnovni pogoj za dodelitev prostora in licenc ali dovoljenj ter za skladnost z okoljsko zakonodajo;

15.  pozdravlja primere dobrega sodelovanja na podlagi prostovoljnih in drugih sporazumov med okoljevarstveniki in sektorjem; pozdravlja pozitivne primere v akvakulturi, ki prispevajo k ohranjanju dobre kakovosti vode in vodnih ekosistemov, obenem pa priznava negativne vplive akvakulture na lokalno okolje in kakovost vode in jih poskuša zmanjšati; zato spodbuja nadaljnje inovacije in pobude, da se zagotovi trajnosten in dobičkonosen sektor na dolgi rok;

16.  meni, da se je treba boriti proti mešanju prostoživečih rib in rib iz akvakulture, saj povzroča nevarno osiromašenje morske genske dediščine ter je lahko nevarno za ekosistem;

17.  poziva države članice, naj za akvakulturo pripravijo in uporabijo karte zaščitenih vrst in habitatov, preden določijo območja akvakulture, da se uveljavi ekosistemski pristop k prostorskemu načrtovanju;

18.  poziva države članice, naj določijo standardizirane protokole za zbiranje podatkov o merljivem vplivu akvakulture na okolje, sanitetnih in veterinarskih razmerah in varnosti hrane iz akvakulture, da se zagotovi, da se bodo pri spremljanju in upravljanju proizvodnih praks uporabljali ustrezni in neodvisni znanstveni dokazi; poziva Komisijo, naj vzpostavi dolgotrajno znanstveno spremljanje, ki se bo izvajalo tudi po izteku specifičnega projekta; poudarja pomen spremljanja projektov in študij ter tesnega sodelovanja med znanstveniki in sektorjem akvakulture, vključno z ribogojci;

19.  meni, da je nepravilna uporabe kemikalij in antibiotikov v akvakulturi nevarna za ekosisteme okrog obratov akvakulture in za zdravje ljudi; opozarja na sporočilo Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu z dne 29. junija 2017 o evropskem akcijskem načrtu „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom(2),

20.  poudarja, da se v evropskem akcijskem načrtu „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom ugotavlja, da je imunizacija s cepljenjem stroškovno učinkovit javnozdravstveni ukrep v boju zoper odpornost proti antimikrobikom(3), kar velja tudi za akvakulturo;

21.  ugotavlja, da so relativno višji stroški diagnostike, alternativ antimikrobikom in cepljenja v primerjavi s splošno uporabo antibiotikov žal ovira za večjo uporabo cepiv in višjo stopnjo cepljenosti, ki je glede na akcijski načrt(4) zaželena; pozdravlja dejstvo, da Komisija v akcijskem načrtu napoveduje spodbude za povečanje uporabe diagnostike, alternativ antimikrobikom in cepiv(5);

22.  poudarja pomen izvrševanja Uredbe (EU) št. 1143/2014 o preprečevanju in obvladovanju vnosa in širjenja invazivnih tujerodnih vrst, da se zaščitijo sektor akvakulture ter domorodne vrste in ekosistemi;

23.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami v vsej EU začne kampanjo obveščanja potrošnikov in podjetij o akvakulturi na splošno in zlasti o razlikah med strogimi in celovitimi standardi na evropskem trgu in standardi, ki veljajo za uvožene proizvode v tretjih državah, s poudarkom zlasti na težavah za varnost hrane in javno zdravje, ki jih povzročata uvajanje posebno odpornih mikroorganizmov v Unijo in odpornost proti antimikrobikom;

24.  poziva Komisijo, naj pri oceni novih načrtov upravljanja povodij upošteva posebne potrebe – z vidika pretoka in hranil – objektov akvakulture ob rekah, še zlasti tistih v somornicah zaradi njihove dovzetnosti;

25.  poudarja, kako pomembna sta podpora, ki jo lahko trajnostni rabi ribolovnih virov nudi Evropski sklad za ribištvo, in spodbujanje varstva okolja in ohranjanja vodnih virov;

26.  meni, da so naložbe potrebne, da se izkoristi potencial in zagotovi trajnost sektorja akvakulture, za varstvo okolja in zagotavljanje javnih dobrin, zato poziva k povečanju sredstev za raziskave, inovacije in projekte, usmerjene v kakovostno in trajnostno proizvodnjo; poziva Komisijo in države članice, naj še bolj poenostavijo upravne postopke in zmanjšajo upravno obremenitev za sektor akvakulture, tudi za ribogojce;

27.  meni, da bi morale Komisija in države članice uvesti praktične spodbude in ukrepe, vključno z boljšim izvrševanjem ali po potrebi spremembami Direktive 2006/88/ES, da bi tako povečali uporabo cepiv v akvakulturi in s tem stroškovno učinkovito preprečili, nadzorovali in izkoreninili bolezni in odpornost vodnih živali na antibiotike ter karseda povečali stopnjo preživetja, rast in proizvodno učinkovitost vodnih živali;

28.  poziva Komisijo in države članice k naložbam v raziskave, študije in pilotne projekte za inovativne, v prihodnost usmerjene, okoljsko odgovorne prakse v akvakulturi, vključno s sistemi integrirane multitrofične akvakulture, akvaponiko in sistemi akvakulture s kroženjem vode, s katerimi se zmanjšuje vpliv obratov akvakulture na habitate, prostoživeče živalske populacije in kakovost vode ter tako prispeva k ekosistemskemu pristopu;

29.  poziva Komisijo, naj v javnih razpisih za nepovratna sredstva in projekte razlikuje med industrijsko akvakulturo in malimi družinskimi podjetji, saj imajo različna izhodišča, razvojne možnosti in cilje;

30.  obžaluje, da se več kot polovica vseh proizvodov iz akvakulture, ki se porabijo v EU, uvozi; priznava, da lahko akvakultura pozitivno vpliva na lokalna gospodarstva v EU s podpiranjem bolj lokalne proizvodnje in potrošnje hrane;

31.  pozitivno ocenjuje nove pobude za akvakulturo v celinskih vodah, zlasti na območjih EU z zaprtimi vodami;

32.  priznava, da so lahko obrati akvakulture precej moteči za habitate, tudi za morske ptice; poziva k obveznemu kartiranju prostorske občutljivosti in strateški presoji vplivov na okolje za vse regionalne in nacionalne načrte o akvakulturi, da se opredelijo potencialna območja za akvakulturo, ki niso v nasprotju z okoljsko zakonodajo EU;

33.  priznava potencial, ki ga lahko ima akvakultura na mestnih območjih, zlasti v zvezi z akvaponiko;

34.  ugotavlja, da morajo po prenovitvi uredbe o zbiranju podatkov vse morske ribogojnice obvezno zbirati podatke, medtem ko lahko sladkovodne ribogojnice to storijo na prostovoljni podlagi; poziva, naj se protokoli v zvezi s tem standardizirajo.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

20.3.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

61

1

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Marco Affronte, Margrete Auken, Pilar Ayuso, Ivo Belet, Biljana Borzan, Paul Brannen, Soledad Cabezón Ruiz, Nessa Childers, Birgit Collin-Langen, Miriam Dalli, Seb Dance, Angélique Delahaye, Mark Demesmaeker, Stefan Eck, Bas Eickhout, Karl-Heinz Florenz, Francesc Gambús, Elisabetta Gardini, Gerben-Jan Gerbrandy, Arne Gericke, Jens Gieseke, Julie Girling, Sylvie Goddyn, Françoise Grossetête, Andrzej Grzyb, Jytte Guteland, Anneli Jäätteenmäki, Karin Kadenbach, Kateřina Konečná, Urszula Krupa, Giovanni La Via, Jo Leinen, Peter Liese, Lukas Mandl, Valentinas Mazuronis, Susanne Melior, Rory Palmer, Massimo Paolucci, Piernicola Pedicini, Bolesław G. Piecha, Pavel Poc, Julia Reid, Frédérique Ries, Michèle Rivasi, Daciana Octavia Sârbu, Annie Schreijer-Pierik, Davor Škrlec, Renate Sommer, Claudiu Ciprian Tănăsescu, Ivica Tolić, Adina-Ioana Vălean, Jadwiga Wiśniewska, Damiano Zoffoli

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Christofer Fjellner, Elena Gentile, Merja Kyllönen, Norbert Lins, Gesine Meissner, Ulrike Müller, Mihai Ţurcanu

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Fernando Ruas, Ruža Tomašić

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

61

+

ALDE

Gerben-Jan Gerbrandy, Anneli Jäätteenmäki, Valentinas Mazuronis, Gesine Meissner, Ulrike Müller, Frédérique Ries

ECR

Mark Demesmaeker, Arne Gericke, Urszula Krupa, Bolesław G. Piecha, Ruža Tomašić, Jadwiga Wiśniewska

EFDD

Piernicola Pedicini

ENL

Sylvie Goddyn

GUE/NGL

Stefan Eck, Kateřina Konečná, Merja Kyllönen

PPE

Pilar Ayuso, Ivo Belet, Birgit Collin-Langen, Angélique Delahaye, Christofer Fjellner, Karl-Heinz Florenz, Francesc Gambús, Elisabetta Gardini, Jens Gieseke, Julie Girling, Françoise Grossetête, Andrzej Grzyb, Giovanni La Via, Peter Liese, Norbert Lins, Lukas Mandl, Fernando Ruas, Annie Schreijer-Pierik, Renate Sommer, Ivica Tolić, Mihai Ţurcanu, Adina-Ioana Vălean

S&D

Biljana Borzan, Paul Brannen, Soledad Cabezón Ruiz, Nessa Childers, Miriam Dalli, Seb Dance, Elena Gentile, Jytte Guteland, Karin Kadenbach, Jo Leinen, Susanne Melior, Rory Palmer, Massimo Paolucci, Pavel Poc, Daciana Octavia Sârbu, Claudiu Ciprian Tănăsescu, Damiano Zoffoli

VERTS/ALE

Marco Affronte, Margrete Auken, Bas Eickhout, Michèle Rivasi, Davor Škrlec

1

-

EFDD

Julia Reid

0

0

 

 

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

(1)

COM(2013)0229.

(2)

Evropska komisija, Evropski akcijski načrt „eno zdravje“ zoper odpornost proti antimikrobikom, 29. junij 2017, COM(2017)0339.

(3)

Prav tam, str. 10.

(4)

Prav tam, str. 15.

(5)

Prav tam, str. 12.


INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

15.5.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

21

2

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Clara Eugenia Aguilera García, Renata Briano, Alain Cadec, David Coburn, Linnéa Engström, João Ferreira, Sylvie Goddyn, Carlos Iturgaiz, António Marinho e Pinto, Gabriel Mato, Norica Nicolai, Liadh Ní Riada, Annie Schreijer-Pierik, Ricardo Serrão Santos, Ruža Tomašić, Peter van Dalen, Jarosław Wałęsa

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Norbert Erdős, Yannick Jadot, Verónica Lope Fontagné, Maria Lidia Senra Rodríguez

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Tim Aker, Nessa Childers


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

21

+

ALDE

António Marinho e Pinto, Norica Nicolai

ECR

Peter van Dalen, Ruža Tomašić

ENF

Sylvie Goddyn

GUE/NGL

João Ferreira, Liadh Ní Riada

PPE

Alain Cadec, Norbert Erdős, Carlos Iturgaiz, Verónica Lope Fontagné, Gabriel Mato, Annie Schreijer-Pierik, Jarosław Wałęsa

S&D

Clara Eugenia Aguilera García, Renata Briano, Nessa Childers, Ulrike Rodust, Ricardo Serrão Santos

VERTS/ALE

Marco Affronte, Linnéa Engström

2

-

EFDD

Tim Aker, David Coburn

0

0

 

 

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0    vzdržani

Zadnja posodobitev: 4. junij 2018Pravno obvestilo