Postopek : 2016/0362(COD)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0218/2018

Predložena besedila :

A8-0218/2018

Razprave :

PV 15/04/2019 - 17
CRE 15/04/2019 - 17

Glasovanja :

PV 16/04/2019 - 8.14

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0372

POROČILO     ***I
PDF 854kWORD 112k
25.6.2018
PE 610.856v02-00 A8-0218/2018

o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2014/59/EU v zvezi s sposobnostjo kreditnih institucij in investicijskih podjetij za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo ter o spremembi Direktive 98/26/ES, Direktive 2002/47/ES, Direktive 2012/30/EU, Direktive 2011/35/EU, Direktive 2005/56/ES, Direktive 2004/25/ES in Direktive 2007/36/ES

(COM(2016)0852 – C8-0481/2016 – 2016/0362(COD))

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve

Poročevalec: Gunnar Hökmark

PRED. SPREM.
OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 POSTOPEK V PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2014/59/EU v zvezi s sposobnostjo kreditnih institucij in investicijskih podjetij za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo ter o spremembi Direktive 98/26/ES, Direktive 2002/47/ES, Direktive 2012/30/EU, Direktive 2011/35/EU, Direktive 2005/56/ES, Direktive 2004/25/ES in Direktive 2007/36/ES

(COM(2016)0852 – C8-0481/2016 – 2016/0362(COD))

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0852),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0481/2016),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0218/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Predlog spremembe    1

PREDLOGI SPREMEMB EVROPSKEGA PARLAMENTA(1)*

k predlogu Komisije

---------------------------------------------------------

2016/0362 (COD)

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o spremembi Direktive 2014/59/EU v zvezi s sposobnostjo kreditnih institucij in investicijskih podjetij za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo ter o spremembi Direktive 98/26/ES, Direktive 2002/47/ES, Direktive 2012/30/EU, Direktive 2011/35/EU, Direktive 2005/56/ES, Direktive 2004/25/ES in Direktive 2007/36/ES

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke,(2)

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora,(3)

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Odbor za finančno stabilnost je 9. novembra 2015 objavil dokument o pogojih za skupno sposobnost pokrivanja izgub („standard za skupno sposobnost pokrivanja izgub“), ki ga je novembra 2015 podprla skupina G-20. Standard za skupno sposobnost pokrivanja izgub zahteva, da imajo globalne sistemsko pomembne banke (GSPB), ki so v okviru Unije opredeljene kot globalne sistemsko pomembne institucije (GSPI), ustrezen najmanjši znesek obveznosti z visoko sposobnostjo pokrivanja izgub (za katere se lahko uporabi instrument za reševanje s sredstvi upnikov), da zagotovijo nemoteno in hitro pokrivanje izgub in dokapitalizacijo v postopku reševanja. Komisija se je v svojem sporočilu z dne 24. novembra 2015(4) zavezala, da bo do konca leta 2016 predložila zakonodajni predlog, s katerim se bo lahko standard za skupno sposobnost pokrivanja izgub začel izvajati v skladu z mednarodno dogovorjenim rokom, tj. leta 2019.

(1a)  Da se olajša dolgoročno načrtovanje in vzpostavi gotovost v zvezi s potrebnimi rezervami, trgi pravočasno potrebujejo jasnost glede meril primernosti, zahtevanih za instrumente, ki naj bi se priznali kot obveznost v okviru standarda za skupno sposobnost pokrivanja izgub ali v okviru minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti.

(2)  Pri izvajanju standarda za skupno sposobnost pokrivanja izgub v Uniji je treba upoštevati veljavno posebno minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za institucije, ki velja za vse kreditne institucije in investicijska podjetja v Uniji ter je določena v Direktivi 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta(5). Zahteva glede skupne sposobnosti pokrivanja izgub in minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti imata isti cilj, tj. zagotovitev, da imajo institucije v Uniji ustrezno sposobnost pokrivanja izgub, zato bi morali biti dopolnilna elementa skupnega okvira. Z operativnega vidika bi bilo treba usklajeno najnižjo raven standarda za skupno sposobnost pokrivanja izgub za GSPI („minimalno zahtevo glede skupne sposobnosti pokrivanja izgub“) uvesti v zakonodajo Unije s spremembami Uredbe (EU) št. 575/2013(6), posebni pribitek za institucije, ki so GSPI, in posebno zahtevo za institucije, ki niso GSPI, imenovano minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, pa bi bilo treba obravnavati s ciljno usmerjenimi spremembami Direktive 2014/59/EU in Uredbe (EU) št. 806/2014(7). Ustrezne določbe te direktive v zvezi s sposobnostjo institucij za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo bi bilo treba dosledno uporabiti skupaj z določbami iz navedenih zakonodajnih aktov in Direktive 2013/36/EU(8).

(3)  Odsotnost usklajenih pravil Unije v zvezi z izvajanjem standarda za skupno sposobnost pokrivanja izgub v Uniji bi povzročila dodatne stroške in pravno negotovost ▌, čezmejnim institucijam pa bi otežila uporabo instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov. Poleg tega povzroča izkrivljanje konkurence na notranjem trgu, saj se lahko stroški, ki jih imajo institucije za izpolnitev veljavnih zahtev in standarda za skupno sposobnost pokrivanja izgub, po vsej Uniji precej razlikujejo. Zato je treba odpraviti navedene ovire za delovanje notranjega trga in preprečiti izkrivljanje konkurence, ki nastaja zaradi odsotnosti usklajenih pravil Unije glede izvajanja standarda za skupno sposobnost pokrivanja izgub. Zato je ustrezna pravna podlaga za to direktivo člen 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), kot se razlaga v skladu z ustaljeno sodno prakso Sodišča Evropske unije.

(4)  V skladu s standardom za skupno sposobnost pokrivanja izgub bi morala Direktiva 2014/59/EU še naprej priznavati strategiji reševanja z eno vstopno točko oziroma več vstopnimi točkami. V okviru strategije z eno vstopno točko se reši samo en subjekt v skupini (običajno nadrejena družba), za druge subjekte v skupini (običajno podrejene družbe) pa se postopek reševanja ne začne, temveč se njihove izgube in potrebe po dokapitalizaciji prenesejo na subjekt, ki ga je treba rešiti. V okviru strategije z več vstopnimi točkami se lahko reši več subjektov v skupini. Pomembno je, da se jasno opredelijo subjekti, ki jih je treba rešiti („subjekti v postopku reševanja“), in njihove podrejene družbe („skupine v postopku reševanja“), da se učinkovito uporabi zaželena strategija reševanja. Poleg tega je navedena opredelitev pomembna tudi za to, da se določi raven uporabe pravil v zvezi s sposobnostjo pokrivanja izgub in dokapitalizacije, ki jih morajo upoštevati finančna podjetja. Zato je treba uvesti pojma „subjekt v postopku reševanja“ in „skupina v postopku reševanja“ ter spremeniti Direktivo 2014/59/EU v zvezi z načrtovanjem reševanja skupine, da bi se izrecno zahtevalo, da organi za reševanje v skupini opredelijo subjekte v postopku reševanja in skupine v postopku reševanja ter ustrezno upoštevajo posledice vsakega načrtovanega ukrepa za reševanje v skupini, da se zagotovi učinkovito reševanje skupine.

(5)  Države članice bi morale zagotoviti, da imajo institucije ustrezno sposobnost pokrivanja izgub in dokapitalizacije, da zagotovijo nemoteno in hitro pokrivanje izgub in dokapitalizacijo pri reševanju s čim manjšim učinkom na finančno stabilnost in davkoplačevalce. To bi bilo treba doseči tako, da institucije izpolnijo posebno minimalno zahtevo za institucije glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, kot je določena v Direktivi 2014/59/EU.

(6)  Da bi se imenovalci za merjenje sposobnosti institucij za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo uskladili s tistimi iz standarda za skupno sposobnost pokrivanja izgub, bi bilo treba minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti izraziti kot odstotek zneska skupne izpostavljenosti zadevne institucije tveganju in njene mere izpostavljenosti količnika finančnega vzvoda.

(6a)  Da se zagotovi pravna varnost in omogoči vzpostavitev potrebnih rezerv, trgi potrebujejo pravočasno jasnost glede zahtevanih meril primernosti, da bi se instrumenti priznali kot obveznost v okviru standarda za skupno sposobnost pokrivanja izgub ali v okviru minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti.

(7)  Merila primernosti obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument reševanja s sredstvi upnikov, za minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti bi morala biti usklajena s tistimi iz Uredbe (EU) št. 575/2013 za minimalno zahtevo glede skupne sposobnosti pokrivanja izgub v skladu z dopolnilnimi prilagoditvami in zahtevami iz te direktive. Zlasti bi morali biti nekateri dolžniški instrumenti z vgrajeno komponento izvedenega finančnega instrumenta, kot so nekateri strukturirani vrednostni papirji, primerni za izpolnitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, če imajo fiksen znesek glavnice, izplačljiv ob zapadlosti, z izvedenim finančnim instrumentom pa je povezan samo dodaten donos, ki je odvisen od donosnosti referenčnega sredstva. Glede na njihov fiksni znesek glavnice bi morali imeti navedeni instrumenti visoko sposobnost pokrivanja izgub in bi se moralo biti enostavno uporabiti za reševanje s sredstvi upnikov v primeru reševanja. Uskladitev meril primernosti minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti s tistimi iz Uredbe (EU) št. 575/2013 bi morala zagotoviti enake konkurenčne pogoje za institucije Unije na globalni ravni, kar pomeni, da bi morala biti raven zahtev, ki jih je treba izpolniti izrecno s podrejenim dolgom, določena na ravni zahtev za skupno sposobnost pokrivanja izgub, kot so bile prenesene v pravo Unije.

(8)  Obveznosti za izpolnitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti načeloma vključujejo vse obveznosti, ki izhajajo iz terjatev nezavarovanih in neprednostnih upnikov (nepodrejene obveznosti), razen če ne izpolnjujejo posebnih meril primernosti iz te direktive. Da bi z učinkovito uporabo instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov izboljšali rešljivost institucij, bi morali imeti organi za reševanje možnost, da zahtevajo, naj se minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti izpolni s podrejenimi obveznostmi, zlasti kadar je jasno, da bodo upniki, katerih sredstva se uporabijo za reševanje, pri tem verjetno utrpeli izgube, ki presegajo njihove morebitne izgube v primeru insolventnosti. Zahteva po izpolnitvi minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti s podrejenimi obveznostmi bi se morala uporabljati samo do ravni, potrebne za preprečitev, da bi izgube upnikov pri reševanju presegale izgube, ki bi jih utrpeli v primeru insolventnosti. Vsakršna podrejenost dolžniških instrumentov, ki jo zahtevajo organi za reševanje v zvezi z minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ne bi smela posegati v možnost, da se minimalna zahteva glede skupne sposobnosti pokrivanja izgub delno izpolni z nepodrejenimi dolžniškimi instrumenti v skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013, kot je dovoljeno s standardom za skupno sposobnost pokrivanja izgub. Istočasno bi bilo treba v primerih, ko imajo institucije visoko raven lastnega kapirala, to priznati pri uporabi in izračunu minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti. Institucije bi morale imeti možnost, da minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti izpolnijo z instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega lastniškega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala, tako da se bodo iste minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti uporabljale tako za institucije z višjo kot tiste z nižjo zalogo lastnega kapitala. Za uresničitev cilja enakih konkurenčnih pogojev med institucijami bi si bilo treba prizadevati tudi na globalni ravni, zlasti pri usklajevanju meril upravičenosti za minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti s tistimi za minimalno zahtevo skupne sposobnosti pokrivanja izgub.

(9)  Minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti bi morala institucijam omogočiti, da pokrijejo izgube, ki naj bi po pričakovanjih nastale pri reševanju, in dokapitalizirajo institucijo po postopku reševanja. Organi za reševanje bi morali na podlagi strategije reševanja, ki jo izberejo, ustrezno utemeljiti naloženo raven minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, zlasti v zvezi s potrebo po in ravnjo zahteve iz člena 104a Direktive 2013/36/EU pri znesku za dokapitalizacijo. Navedeno raven kot tako bi morala sestavljati vsota zneskov izgub, pričakovanih pri reševanju, ki ustrezajo kapitalskim zahtevam institucije, in zneska za dokapitalizacijo, s katerim lahko institucija po reševanju izpolni lastne kapitalske zahteve, potrebne za pridobitev dovoljenja, da lahko opravlja svoje dejavnosti v skladu z izbrano strategijo reševanja. Minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti bi se morala izraziti kot odstotek skupne izpostavljenosti tveganju in mer za izračun količnika finančnega vzvoda, institucije pa bi morale sočasno izpolniti ravni, ki izhajata iz teh dveh meritev. Organ za reševanje bi moral imeti možnost, da v ustrezno utemeljenih primerih prilagodi zneske za dokapitalizacijo, da se ustrezno izrazijo tudi povečana tveganja, ki vplivajo na rešljivost, ki izhaja iz poslovnega modela, profila financiranja in splošnega profila tveganja skupine v postopku reševanja, ter zato v teh omejenih okoliščinah zahteva, da se zneski za dokapitalizacijo iz prvega pododstavka člena 45c(3) in (4) presežejo.

(9a)  Natančneje, za kvalificirane obveznosti ne bi smela veljati pravica do pobota ali poravnave, ki bi ogrozila njihovo sposobnost pokrivanja izgub pri reševanju. Zato je nujno, da za kvalificirane obveznosti ne veljajo pravica do pobota ali dogovori o poravnavi, čeprav se ne zahteva, da pogodbene določbe, ki veljajo za kvalificirane obveznosti, vsebujejo klavzulo, ki bi izrecno navajala, da za instrument takšne pravice ne veljajo. Prav tako ni nujno, da pogodbene določbe, ki veljajo za kvalificirane obveznosti, določajo, da so lahko te obveznosti predmet odpisa ali konverzije. Določbe, ki veljajo za kvalificirane obveznosti, ne bi smele vsebovati spodbude za odkup in imetniku ne bi smele podeliti pravice za pospešitev prihodnjih načrtovanih izplačil obresti ali glavnice, razen v primeru likvidacije.

(9b)  Vse kvalificirane instrumente, izdane pred datumom sprejetja meril primernosti, bi bilo treba šteti za primerne za minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, brez potrebe po izpolnjevanju novih meril primernosti, uvedenih s svežnjem za zmanjšanje tveganja. Tako predhodno pravilo je nujno, ker udeleženci na trgu ne morejo predvideti teh sprememb in potrebujejo čas za prilagoditev svojih izdaj. Predhodno pravilo bi moralo zajemati vsa nova merila primernosti, vključno s pravicami do pobota in poravnave ter pravicami do pospešitve.

(10)  Organi za reševanje bi morali za izboljšanje rešljivosti institucij imeti možnost, da poleg minimalne zahteve glede skupne sposobnosti pokrivanja izgub iz Uredbe (EU) št. 575/2013 GSPI naložijo še posebno minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za institucije. Navedena posebna minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za institucije se lahko naloži samo, kadar minimalna zahteva glede skupne sposobnosti pokrivanja izgub ne zadostuje za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo GSPI v skladu z izbrano strategijo reševanja.

(11)  Organi za reševanje bi morali pri določitvi ravni minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti upoštevati stopnjo sistemskega pomena institucije in morebitni negativni vpliv njenega propada na finančno stabilnost. Upoštevati bi morali potrebo po enakih konkurenčnih pogojih za GSPI in druge primerljive institucije, ki so sistemsko pomembne v Uniji. Zato se minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za institucije, ki niso opredeljene kot GSPI, vendar imajo v Uniji primerljiv sistemski pomen kot GSPI, ne bi smela nesorazmerno razlikovati od ravni in sestave minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki se na splošno določita za GSPI.

(13)  V skladu z Uredbo (EU) št. 575/2013 bi se morala minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti uporabljati za institucije, opredeljene kot subjekti v postopku reševanja, samo na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja. To pomeni, da bi se moralo od subjektov v postopku reševanja zahtevati, da izdajo instrumente in postavke, primerne za izpolnitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, zunanjim tretjim upnikom, ki bi se uporabili za reševanje s sredstvi upnikov v primeru reševanja subjekta v postopku reševanja.

(14)  Institucije, ki niso subjekti v postopku reševanja, bi morale izpolniti minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na posamični podlagi. Potrebe navedenih institucij po pokrivanju izgub in dokapitalizaciji bi načeloma morali zagotoviti njihovi subjekti v postopku reševanja, in sicer s pridobitvijo kvalificiranih obveznosti, ki jih izdajo navedene institucije, ter njihovim odpisom ali konverzijo v lastniške instrumente v trenutku, ko poslovanje navedenih institucij ni več uspešno. Kot taka bi se morala minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za institucije, ki niso subjekti v postopku reševanja, uporabljati skupaj in skladno z zahtevami za subjekte v postopku reševanja. S tem bi se moralo organom za reševanje omogočiti, da rešijo skupino v postopku reševanja, ne da bi začeli postopek reševanja za nekatere izmed njenih podrejenih subjektov, in tako preprečijo morebitne motnje na trgu. ▌ Organi za reševanje podrejenih družb subjekta v postopku reševanja, bi morali imeti še možnost, da v celoti opustijo uporabo minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti v zvezi z institucijami, ki niso subjekti v postopku reševanja, če imajo subjekt v postopku reševanja in njegove podrejene družbe sedež v isti državi članici. Uporaba minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti v zvezi z institucijami, ki niso subjekti v postopku reševanja, bi morala ustrezati izbrani strategiji reševanja in zlasti ne bi smela spremeniti lastniškega razmerja med institucijami in njihovo skupino v postopku reševanja po dokapitalizaciji navedenih institucij.

(15)  Za zagotovitev ustrezne ravni minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za reševanje bi morali biti za določitev ravni minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti pristojni organ za reševanje subjekta v postopku reševanja, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, tj. organ za reševanje končne nadrejene družbe, in organi za reševanje drugih subjektov v skupini v postopku reševanja. Za vse spore med organi bi moral biti pristojen Evropski bančni organ (EBA) na podlagi Uredbe (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta(9) ter v skladu s pogoji in omejitvami iz te direktive.

(16)  Morebitne kršitve minimalne zahteve glede skupne sposobnosti pokrivanja izgub in minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti bi morali ustrezno obravnavati in odpraviti pristojni organi in organi za reševanje. Ker bi kršitev navedenih zahtev lahko pomenila oviro za rešljivost institucije ali skupine, bi bilo treba skrajšati sedanje postopke za odpravo ovir za rešljivost, da bi se pospešeno obravnavale vse kršitve zahtev. Poleg tega bi morali imeti organi za reševanje možnost, da od institucij zahtevajo, naj spremenijo profile zapadlosti kvalificiranih instrumentov in postavk ter pripravijo in izvedejo načrte za ponovno vzpostavitev ravni navedenih zahtev.

(17)  Da bi se zagotovila pregledna uporaba minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, bi morale institucije svojim pristojnim organom in organom za reševanje poročati o ravneh in sestavi kvalificiranih obveznosti, vključno z njihovim profilom zapadlosti in vrstnim redom pri običajnem insolvenčnem postopku, ter jih redno razkrivati javnosti. Pogostost nadzornega poročanja o izpolnjevanju kapitalskih zahtev ter minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti bi morala biti usklajena.

(18)  Z zahtevo, da se v sporazume ali instrumente, ki vzpostavljajo obveznosti, za katere velja pravo tretje države, vključi pogodbeno priznanje učinkov uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov, bi se moralo zagotoviti, da se za navedene obveznosti v primeru reševanja lahko uporabi reševanje s sredstvi upnikov. Ustrezno pripravljeni in splošno sprejeti pogodbeni sporazumi bi morali zagotoviti izvedljivo rešitev, razen če in dokler se v vseh jurisdikcijah tretjih držav ne sprejmejo zakonski okviri za priznanje, ki bodo omogočali učinkovito čezmejno reševanje. Tudi po uvedbi zakonskih okvirov za priznanje bi morale pogodbene ureditve za priznanje prispevati h krepitvi pravne varnosti in predvidljivosti čezmejnega priznavanja ukrepov za reševanje. Vendar je v nekaterih primerih za institucije morda neizvedljivo, da bi navedene pogodbene pogoje vključile v sporazume ali instrumente, ki vzpostavljajo nekatere obveznosti, zlasti obveznosti, ki niso izključene iz instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov na podlagi Direktive 2014/59/EU, krite vloge ali kapitalske instrumente. Zlasti ni izvedljivo, da bi institucije v sporazume ali instrumente, ki vzpostavljajo obveznosti, vključile pogodbene pogoje o priznanju učinkov uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov, kadar so navedeni pogodbeni pogoji v zadevnih tretjih državah nezakoniti ali kadar institucije nimajo pogajalske moči, da bi jih naložile. Zato bi morali imeti organi za reševanje možnost, da opustijo uporabo zahteve za vključitev navedenih pogodbenih pogojev, kadar bi navedeni pogodbeni pogoji vključevali nesorazmerne stroške za institucije in vzpostavljene obveznosti ne bi zagotovile bistvene sposobnosti pokrivanja izgub in dokapitalizacije v primeru reševanja. Vendar se ta opustitev ne bi smela uporabljati, kadar več sporazumov ali obveznosti skupaj zagotavlja bistveno sposobnost pokrivanja izgub in dokapitalizacije v primeru reševanja. Poleg tega obveznosti, za katere veljajo opustitve, ne bi smele biti primerne za minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, da bi se preprečil vpliv na rešljivost institucij.

(19)  Za ohranitev finančne stabilnosti je pomembno, da lahko pristojni organi ustavijo slabšanje finančnega in ekonomskega položaja institucije, preden ta doseže točko, na kateri organi nimajo na razpolago druge možnosti, kot je njeno reševanje. Zato bi bilo treba pristojnim organom dati ustrezna pooblastila za zgodnje posredovanje. Ta bi morala vključevati pooblastilo za mirovanje nekaterih pogodbenih obveznosti za minimalno potrebno obdobje. Navedeno pooblastilo za mirovanje bi bilo treba točno opredeliti in izvajati samo, kadar je potrebno, da se ugotovi, ali so potrebni ukrepi za zgodnje posredovanje oziroma ali institucija propada ali bo verjetno propadla. Vendar navedeno pooblastilo za mirovanje ne bi smelo veljati za obveznosti v zvezi z udeležbo v sistemih, določenih v Direktivi 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta(10), centralnimi nasprotnimi strankami in centralnimi bankami, vključno s centralnimi nasprotnimi strankami iz tretjih držav, ki jih priznava Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA). Prav tako ne bi smelo veljati za krite vloge. Pooblastila za zgodnje posredovanje bi morala vključevati pooblastila iz Direktive 2013/36/EU za okoliščine, ki niso zgodnje posredovanje, ter situacije, v katerih velja, da je treba ponovno vzpostaviti finančno stabilnost institucije.

(20)  Da bi bilo reševanje učinkovito in predvsem da bi se izognili sporom o jurisdikciji, se med tem, ko organ za reševanje izvaja pooblastila za reševanje ali uporablja instrumente za reševanje, ne začnejo ali nadaljujejo nobeni običajni insolvenčni postopki za propadajočo institucijo, razen na pobudo organa za reševanje ali z njegovim soglasjem. Koristno in priporočljivo je za omejeno obdobje odložiti nekatere pogodbene obveznosti, da ima organ za reševanje dovolj časa za izvedbo vrednotenja in uporabo instrumentov za reševanje. Navedeno pooblastilo bi bilo treba točno opredeliti in izvajati samo za najkrajše obdobje, potrebno za vrednotenje ali uporabo instrumentov za reševanje. Vendar navedeno pooblastilo ne bi smelo veljati za krite vloge ali obveznosti v zvezi z udeležbo v sistemih, določenih v Direktivi 98/26/ES, centralnimi nasprotnimi strankami in centralnimi bankami, vključno s centralnimi nasprotnimi strankami iz tretjih držav, ki jih priznava ESMA. Direktiva 98/26/ES zmanjšuje tveganje, povezano z udeležbo v plačilnih sistemih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev, zlasti z zmanjšanjem motenj v primeru insolventnosti udeleženca v tem sistemu. Da bi se zagotovila ustrezna uporaba navedenih zaščit v kriznih razmerah, pri tem pa ohranila ustrezna varnost upravljavcev plačilnih sistemov in sistemov poravnave vrednostnih papirjev ter drugih udeležencev na trgu, bi bilo treba Direktivo 2014/59/EU spremeniti tako, da se določi, da se ukrep za preprečevanje krize ali ukrep kriznega upravljanja sam po sebi ne bi smel šteti kot insolvenčni postopek v smislu Direktive 98/26/ES, če se bistvene obveznosti iz pogodbe še naprej izpolnjujejo. Vseeno Direktiva 2014/59/EU na noben način ne bi smela posegati v delovanje sistema iz Direktive 98/26/ES ali pravico do dodatnega jamstva, ki je zagotovljena v Direktivi 98/26/ES.

(21)  Da bi se preprečilo podvajanje zahtev in uporabila ustrezna pravila za učinkovito sanacijo in reševanje centralnih nasprotnih strank v skladu z Uredbo (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank], bi bilo treba Direktivo 2014/59/EU spremeniti tako, da se iz njenega področja uporabe izključijo tiste centralne nasprotne stranke, v zvezi s katerimi države članice v skladu z Uredbo (EU) št. 648/2012(11) uporabijo nekatere zahteve za izdajo dovoljenja na podlagi Direktive 2013/36/EU in imajo zato dovoljenje za poslovanje kot kreditne institucije.

(22)  Izključitev posebnih obveznosti kreditnih institucij ali investicijskih podjetij iz uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov ali iz uporabe pooblastil za mirovanje nekaterih obveznosti, za omejitev uveljavljanja pravic iz naslova jamstva ali za mirovanje pravic do odpovedi iz Direktive 2014/59/EU bi morala enakopravno veljati za obveznosti v zvezi s centralnimi nasprotnimi strankami s sedežem v Uniji in centralnimi nasprotnimi strankami iz tretjih držav, ki jih priznava ESMA.

(23)  Da bi se zagotovilo enotno razumevanje pojmov, ki se uporabljajo v različnih pravnih instrumentih, je ustrezno, da se v Direktivo 98/26/ES vključijo opredelitve in pojmi, uvedeni z Uredbo (EU) št. 648/2012 v zvezi s „centralno nasprotno stranko“ in „udeležencem“.

(24)  Da bi se reševanje centralnih nasprotnih strank izvedlo učinkovito, se zaščitni ukrepi iz Direktive 2002/47/ES(12) ne bi smeli uporabljati za omejitve, ki veljajo glede izvrševanja dogovora o finančnem zavarovanju, ali za omejitve glede učinka dogovora o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji ali glede določila o predčasnem prenehanju s pobotom ali poravnavo, ki ga določa Uredba (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank].

(25)  Direktiva 2012/30/EU(13), Direktiva 2011/35/EU(14), Direktiva 2005/56/ES(15), Direktiva 2004/25/ES(16) in Direktiva 2007/36/ES(17) vsebujejo pravila za zaščito delničarjev in upnikov centralnih nasprotnih strank, ki spadajo na področje uporabe navedenih direktiv. Kadar morajo organi za reševanje ukrepati hitro na podlagi Uredbe (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank], lahko ta pravila ovirajo njihovo učinkovito ukrepanje za reševanje ter uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil. Zato bi bilo treba odstopanja iz Direktive 2014/59/EU razširiti na ukrepe, ki se sprejmejo v skladu z Uredbo (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank]. Za zagotovitev čim večje pravne varnosti zainteresiranih strani bi morala biti odstopanja jasno in ozko opredeljena, pri čemer bi se lahko uporabljala le v javnem interesu in če so izpolnjeni pogoji za reševanje. Uporaba instrumentov za reševanje predpostavlja, da so cilji reševanja in pogoji za reševanje iz Uredbe (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank] izpolnjeni. Za zagotovitev, da lahko organi naložijo sankcije, kadar določbe iz Uredbe (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank] niso izpolnjene, ter da so navedena pooblastila za naložitev sankcij usklajena s pravnim okvirom za sanacijo in reševanje drugih finančnih institucij, bi moralo področje uporabe naslova VIII Direktive 2014/59/EU zajemati tudi kršitve določb Uredbe (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank].

(26)  Ker ciljev te direktive, tj. določitve enotnih pravil glede okvira za sanacijo in reševanje, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in ker se te cilje zaradi obsega ukrepa lažje doseže na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenih ciljev.

(27)  Da bi se zagotovilo dovolj časa za prenos in uporabo te direktive, bi jo morale države članice prenesti v svojo zakonodajo v dvanajstih mesecih od datuma začetka njene veljavnosti, zadevne institucije pa zagotoviti skladnost z novimi določbami v šestih mesecih od datuma prenosa.

(27a)  Države članice bi morale zagotoviti, da njihovo nacionalno insolvenčno pravo ustrezno izraža hierarhijo pokrivanja izgub v postopku reševanja, in sicer s preprečevanjem večjih neujemanj med pravnima okviroma reševanja in insolventnosti ter zagotavljanjem, da regulativni kapitalski instrumenti pokrijejo izgube pri reševanju in insolventnosti pred drugimi podrejenimi terjatvami –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

Člen 1Spremembe Direktive 2014/59/EU

1.  Členu 1 se doda naslednji odstavek 3:

„3. Ta direktiva se ne uporablja za tiste centralne nasprotne stranke, v zvezi s katerimi države članice v skladu s členom 14(5) Uredbe (EU) št. 648/2012 uporabljajo nekatere zahteve za pridobitev dovoljenja iz Direktive 2013/36/EU.

Vendar določbe iz naslova VIII te direktive veljajo tudi v zvezi s kaznimi, ki se uporabljajo v primeru neizpolnjevanja Uredbe (EU) št. [o sanaciji in reševanju centralnih nasprotnih strank].“.

1a.  V členu 2(1) se točka (2) nadomesti z naslednjim:

„(2) ,kreditna institucija‘ pomeni kreditno institucijo, kot je opredeljena v točki (1) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, pri čemer ne zajema subjektov iz člena 2(5), 2(5a) in 2(5b) Direktive 2013/36/EU;“

2.  V točki (71) člena 2(1) se izraz „kvalificirane obveznosti“ nadomesti z izrazom „obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov“.

3.  V členu 2(1) se doda naslednja točka:

„(71a)  ‚kvalificirane obveznosti‘ pomeni obveznosti, za katere je mogoče uporabiti instrument za reševanje s sredstvi upnikov in po potrebi izpolnjujejo pogoje iz člena 45b ali točke (a) člena 45g(3);“.

4.  V členu 2(1) se vstavijo naslednje točke (83a), (83b), (109) in (110):

„(83a) ‚subjekt v postopku reševanja‘ pomeni subjekt s sedežem v Uniji, ki ga organ za reševanje v skladu s členom 12 opredeli kot subjekt, v zvezi s katerim je v načrtu reševanja določen ukrep za reševanje;

(83b)  „skupina v postopku reševanja“ pomeni:

(a)  subjekt v postopku reševanja in njegove podrejene družbe, ki ▌niso:

(i)  že same subjekti v postopku reševanja,

(ii)  podrejene družbe drugih subjektov v postopku reševanja, ali

(iii)  subjekti s sedežem v tretji državi, ki niso vključeni v skupino v postopku reševanja v skladu z načrtom reševanja, in njihove podrejene družbe;

(b)  kreditne institucije, povezane s centralnim organom, centralni organ in vse institucije pod nadzorom centralnega organa, če je vsaj eden od teh subjektov v postopku reševanja.

„(109) ‚klirinški član‘ pomeni klirinškega člana, kot je opredeljen v členu 2(14) Uredbe (EU) št. 648/2012;

(110)   ‚odbor‘ pomeni upravni ali nadzorni odbor ali oboje, ustanovljen v skladu z nacionalnim pravom o gospodarskih družbah in členom 27(2) Uredbe (EU) št. 648/2012.“.

5.  V členu 12 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.  Države članice zagotovijo, da organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, skupaj z organi za reševanje podrejenih družb po posvetovanju z organi za reševanje pomembnih podružnic, če je to pomembno za pomembno podružnico, pripravijo načrte reševanja skupine. V načrtu reševanja skupine se opredelijo ukrepi, ki se sprejmejo v zvezi z:

(a)  nadrejeno družbo v Uniji;

(b)  podrejenimi družbami, ki so del skupine in se nahajajo v Uniji;

(c)  subjekti iz točk (c) in (d) člena 1(1) ter

(d)  v skladu z naslovom VI, podrejenimi družbami, ki so del skupine in se nahajajo zunaj Unije.

V skladu z ukrepi iz prvega pododstavka se v načrtu reševanja za vsako skupino opredelijo:

(a)  subjekti v postopku reševanja;

(b)  skupine v postopku reševanja.“.

6.  V členu 12(3) se točki (a) in (b) nadomestita z naslednjim:

„(a)  so določeni načrtovani ukrepi za reševanje, ki jih je treba sprejeti za subjekte v postopku reševanja v scenarijih iz člena 10(3), ter posledice teh ukrepov za reševanje za druge subjekte v skupini iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1), nadrejeno družbo in podrejene institucije;

(b)  je preučeno, v kakšnem obsegu bi se lahko instrumenti in pooblastila za reševanje usklajeno uporabljali in izvajali za subjekte v Uniji v postopku reševanja, vključno z ukrepi za olajšanje nakupa skupine kot celote ali ločenih poslovnih področij ali dejavnosti, ki jih izvaja več subjektov v skupini, ali posebnih subjektov v skupini ali skupin v postopku reševanja, s strani tretje osebe, ter so opredeljene kakršne koli morebitne ovire za usklajeno reševanje;“.

7.  V členu 12(3) se točka (e) nadomesti z naslednjim:

„(e)  so določeni vsi dodatni ukrepi, ki niso navedeni v tej direktivi in jih zadevni organi za reševanje nameravajo sprejeti v zvezi s subjekti v postopku reševanja;“.

8.  V členu 12(3) se doda naslednja točka (a1):

„(a1) kadar skupina vključuje več kot eno skupino v postopku reševanja, so določeni načrtovani ukrepi za reševanje v zvezi s subjekti v postopku reševanja iz vsake skupine v postopku reševanja ter posledice navedenih ukrepov za:

  (i) druge subjekte v skupini, ki pripadajo isti skupini v postopku reševanja;

  (ii) druge skupine v postopku reševanja;“.

9.  V členu 13(4) se za prvim pododstavkom vstavi naslednji pododstavek:

„Kadar skupino sestavlja več kot ena skupina v postopku reševanja, poteka načrtovanje ukrepov za reševanje iz točke (a1) člena 12(3) v obliki skupne odločitve, kot je navedeno v prvem pododstavku.“.

10.  V členu 13(6) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Če organi za reševanje v štirih mesecih ne sprejmejo takšne skupne odločitve, vsak organ za reševanje, ki je odgovoren za posamezno podrejeno družbo in se ne strinja z načrtom reševanja skupine, odločitev sprejme sam in po potrebi opredeli subjekt v postopku reševanja ter pripravi in posodablja načrt reševanja skupine v postopku reševanja, v kateri so subjekti v njegovi jurisdikciji. Organi za reševanje, ki se ne strinjajo s predlaganim načrtom reševanja skupine, vsako posamezno odločitev v celoti obrazložijo, med drugim navedejo razloge za nestrinjanje s predlaganim načrtom za reševanje skupine ter upoštevajo mnenja in pomisleke drugih pristojnih organov in organov za reševanje. Vsak organ za reševanje svojo odločitev sporoči drugim članom kolegija za reševanje.“.

11.  V členu 16(1) se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Skupina velja za rešljivo, če je izvedljivo in verjetno, da organi za reševanje zagotovijo prenehanje subjektov v skupini v okviru običajnih insolvenčnih postopkov ali navedeno skupino rešijo z uporabo instrumentov in pooblastil za reševanje za subjekte v skupini v postopku reševanja, pri čemer v čim večji meri preprečijo resnejše škodljive posledice za finančne sisteme držav članic, v katerih se nahajajo zadevni subjekti v skupini, ali drugih držav članic ali Unije, tudi v primeru širše finančne nestabilnosti ali sistemskih dogodkov, ter z namenom zagotovitve kontinuitete opravljanja kritičnih funkcij pri navedenih subjektih v skupini, kadar jih je mogoče preprosto in pravočasno ali z drugimi sredstvi ločiti. Če skupina velja za nerešljivo, organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, o tem pravočasno obvestijo EBA.“.

12.  Členu 16 se doda naslednji odstavek 4:

„4.  Kadar skupino sestavlja več kot ena skupina v postopku reševanja, države članice zagotovijo, da organi iz odstavka 1 ocenijo rešljivost vsake skupine v postopku reševanja v skladu s tem členom.

Ocena iz prvega pododstavka se opravi ob oceni rešljivosti celotne skupine.“.

13.  Členu 17(3) se doda naslednji pododstavek:

„Kadar je bistvena ovira za rešljivost posledica stanja iz člena 141a(2) Direktive 2013/36/EU, institucija v dveh tednih od datuma prejema obvestila v skladu z odstavkom 1 organu za reševanje predlaga možne ukrepe za zagotovitev, da institucija izpolni člen 45f ali 45g in zahtevo iz člena 128(6) Direktive 2013/36/EU.“.

14.  V členu 17(5) se vstavi naslednja točka (h1):

„(h1)  zahtevo, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) predloži načrt za ponovno vzpostavitev skladnosti s členoma 45f in 45g ter zahtevo iz člena 128(6) Direktive 2013/36/EU.“.

15.  V členu 17(5) se vstavi naslednja točka (j1):

„(j1)  zahtevo, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) spremeni profil zapadlosti postavk iz člena 45b ali točk (a) in (b) člena 45g(3), da zagotovi neprekinjeno skladnost s členom 45f ali členom 45g.“.

16.  V točkah (i) in (j) člena 17(5), se izraz „člena 45“ nadomesti z izrazom „členov 45f in 45g“.

17.  V členu 18 se odstavki 1 do 7 nadomestijo z naslednjim:

„1.  Po posvetovanju s kolegijem nadzornikov in organi za reševanje v jurisdikcijah, v katerih so pomembne podružnice, če je to pomembno za to podružnico, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, skupaj z organi za reševanje podrejenih družb v okviru kolegija za reševanje prouči oceno, ki se zahteva v skladu s členom 16, in stori vse potrebno, da se sprejme skupna odločitev o uporabi ukrepov, opredeljenih v skladu s členom 17(4) v zvezi z vsemi subjekti v postopku reševanja in njihovimi podrejenimi družbami, ki so subjekti v skupini iz člena 1(1).

2.  Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, v sodelovanju s konsolidacijskim nadzornikom in organom EBA v skladu s členom 25(1) Uredbe (EU) št. 1093/2010 pripravi in predloži poročilo nadrejeni družbi v Uniji, organom za reševanje podrejenih družb, ki ga bodo predložili podrejenim družbam pod svojim nadzorom, in organom za reševanje v jurisdikcijah, v katerih so pomembne podružnice. Poročilo se pripravi po posvetovanju s pristojnimi organi, v njem pa se analizirajo bistvene ovire za učinkovito uporabo instrumentov za reševanje in izvajanje pooblastil za reševanje v povezavi s skupino in skupinami v postopku reševanja, če skupino sestavlja več kot ena skupina v postopku reševanja. V poročilu se obravnava vpliv na poslovni model institucije ter priporočijo sorazmerni in ciljno usmerjeni ukrepi, ki so po mnenju organa potrebni ali ustrezni za odpravo navedenih ovir.

Kadar je ovira za rešljivost skupine posledica stanja iz člena 141a(2) Direktive 2013/36/EU, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, nadrejeno družbo v Uniji obvesti o svoji oceni navedene ovire po posvetovanju z organom za reševanje subjekta v postopku reševanja, in organi za reševanje njegovih podrejenih institucij.

3.  Nadrejena družba v Uniji lahko v štirih mesecih po datumu prejema poročila predloži pripombe in organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, predlaga nadomestne ukrepe, s katerimi bi se lahko odpravile ovire, ugotovljene v poročilu.

Kadar so navedene ovire posledica stanja iz člena 141a(2) Direktive 2013/36/EU, nadrejena družba v Uniji v dveh tednih od datuma prejema obvestila v skladu z odstavkom 2 organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine, predlaga možne ukrepe za zmanjšanje ali odpravo navedenih ovir.

4.  Organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, vse ukrepe, ki jih predlaga nadrejena družba v Uniji, sporoči konsolidacijskemu nadzorniku, EBA, organom za reševanje podrejenih družb in organom za reševanje v jurisdikcijah, v katerih so pomembne podružnice, če je to pomembno za to podružnico. Organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, in organi za reševanje podrejenih družb po posvetovanju s pristojnimi organi in organi za reševanje v jurisdikcijah, v katerih so pomembne podružnice, storijo vse, kar je v njihovi moči, da v okviru kolegija za reševanje sprejmejo skupno odločitev o opredelitvi bistvenih ovir ter po potrebi oceno ukrepov, ki jih predlaga nadrejena družba v Uniji, in ukrepov za zmanjšanje ali odpravo ovir, ki jih zahtevajo organi, pri čemer upoštevajo možni učinek ukrepov v vseh državah članicah, v katerih skupina deluje.

5.  Skupna odločitev se sprejme v štirih mesecih po tem, ko nadrejena družba v Uniji predloži pripombe, ali ob izteku štirimesečnega roka iz odstavka 3, karkoli nastopi prej.

Skupna odločitev v zvezi z ovirami za rešljivost, ki so posledica stanja iz člena 141a(2) Direktive 2013/36/EU, se sprejme v dveh tednih po tem, ko nadrejena družba v Uniji predloži pripombe v skladu z odstavkom 3.

Skupna odločitev se obrazloži in navede v dokumentu, ki ga organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, predloži nadrejeni družbi v Uniji.

EBA lahko v skladu s členom 31(c) Uredbe (EU) št. 1093/2010 na prošnjo organa za reševanje organom za reševanje pomaga pri doseganju skupne odločitve.

6.  Če skupna odločitev ni sprejeta v roku iz odstavka 5, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, odločitev o ustreznih ukrepih, ki jih je treba v skladu s členom 17(4) sprejeti na ravni skupine ali skupine v postopku reševanja, sprejme sam.

Odločitev se v celoti obrazloži, pri njenem sprejemanju pa se upoštevajo mnenja in pomisleki drugih organov za reševanje. Nadrejeni družbi v Uniji odločitev predloži organ za reševanje, pristojen na ravni skupine.

Če ob koncu zadevnega obdobja iz odstavka 5 kateri koli organ za reševanje v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 zadevo iz odstavka 9 tega člena predloži EBA, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, svojo odločitev odloži in počaka na odločitev, ki jo EBA lahko sprejme v skladu s členom 19(3) navedene uredbe, nato pa svojo odločitev sprejme v skladu z odločitvijo EBA. Zadevno obdobje iz odstavka 5 se šteje za obdobje za doseganje sprave v smislu navedene uredbe. EBA odločitev sprejme v enem mesecu ali enem tednu, če je predložitev zadeve v odločanje EBA povezana z oviro za rešljivost zaradi stanja iz člena 141a(2) Direktive 2013/36/EU. Zadeva se po koncu zadevnega obdobja iz odstavka 5 ali po sprejetju skupne odločitve ne predloži EBA. Če EBA odločitve ne sprejme, se uporabi odločitev organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine.

7.  Če se skupna odločitev ne sprejme, organi za reševanje podrejenih družb sprejmejo svoje odločitve o ustreznih ukrepih, ki jih morajo podrejene družbe sprejeti na individualni ravni v skladu s členom 17(4). Odločitev se v celoti obrazloži, pri njenem sprejemanju pa se upoštevajo mnenja in pomisleki drugih organov za reševanje. Odločitev se predloži zadevni podrejeni družbi in organu za reševanje, pristojnemu na ravni skupine.

Če ob koncu zadevnega obdobja iz odstavka 5 kateri koli organ za reševanje v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 zadevo iz odstavka 9 tega člena predloži EBA, organ za reševanje podrejene družbe svojo odločitev odloži in počaka na odločitev, ki jo EBA lahko sprejme v skladu s členom 19(3) navedene uredbe, nato pa svojo odločitev sprejme v skladu z odločitvijo EBA. Zadevno obdobje iz odstavka 5 se šteje za obdobje za doseganje sprave v smislu navedene uredbe. EBA odločitev sprejme v enem mesecu ali enem tednu, če je predložitev zadeve v odločanje EBA povezana z oviro za rešljivost zaradi kršitve členov 45 do 45i. Zadeva se po koncu zadevnega obdobja iz odstavka 5 ali po sprejetju skupne odločitve ne predloži EBA. Če EBA odločitve ne sprejme, se uporabi odločitev organa za reševanje podrejene družbe.“.

20.  V členu 32(1) se točka (b) nadomesti z naslednjim:

ob upoštevanju časovnega okvira in drugih ustreznih okoliščin ni upravičeno pričakovati, da bi alternativni ukrepi zasebnega sektorja, vključno z ukrepi v okviru IJS, ali nadzorni ukrepi, vključno z zgodnjim posredovanjem oziroma odpisom ali konverzijo ustreznih kapitalskih instrumentov ali kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59(2), sprejeti v zvezi z institucijo, preprečili propad institucije v razumnem obdobju;“.

20a.  Vstavi se naslednji člen 32a:

„Člen 32aInsolvenčni postopki v zvezi z institucijami, za katere ne veljajo ukrepi za reševanje

Države članice zagotovijo, da v nacionalni zakonodaji, ki velja za običajne insolvenčne postopke, za institucijo, za katero velja vse našteto, veljajo običajni insolvenčni postopki:

(a)  institucija propada ali bo verjetno propadla v skladu s členom 32(1)(a); ter

(b)  ob upoštevanju časovnega okvira in drugih ustreznih okoliščin ni upravičeno pričakovati, da bi alternativni ukrepi zasebnega sektorja, sprejeti v zvezi z institucijo, vključno z ukrepi v okviru IJS, ali nadzorni ukrepi, vključno z zgodnjim posredovanjem oziroma odpisom ali konverzijo ustreznih kapitalskih instrumentov v skladu s členom 59(2), preprečili propad institucije v razumnem obdobju v smislu člena 32(1)(b); ter

(c)  organ za reševanje je ugotovil, da ukrepi za reševanje niso v javnem interesu iz člena 32(1)(c).“

21.  V členu 33 se odstavki 2, 3 in 4 nadomestijo z naslednjim:

2.  „Države članice zagotovijo, da organi za reševanje sprejmejo ukrep za reševanje v zvezi s subjektom iz točke (c) ali (d) člena 1(1), če navedeni subjekt izpolnjuje pogoje iz člena 32(1).

3.  Če so podrejene institucije mešanega poslovnega holdinga v neposredni ali posredni lasti vmesnega finančnega holdinga, se v načrtu reševanja določi, da se vmesni finančni holding opredeli kot subjekt v postopku reševanja, države članice pa zagotovijo, da se sprejmejo ukrepi za reševanje za namene reševanja skupine v zvezi z vmesnim finančnim holdingom. Države članice zagotovijo, da organi za reševanje ne sprejmejo ukrepov za reševanje za namene reševanja skupine v zvezi z mešanim poslovnim holdingom.

4.  Organi za reševanje lahko ob upoštevanju odstavka 3 tega člena sprejmejo ukrep za reševanje v zvezi s subjektom iz točke (c) ali (d) člena 1(1), tudi če subjekt iz točke (c) ali (d) člena 1(1) ne izpolnjuje pogojev iz člena 32(1), kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  subjekt je subjekt v postopku reševanja;

(b)  ena ali več podrejenih družb navedenega subjekta, ki so institucije, vendar niso subjekti v postopku reševanja, izpolnjuje pogoje iz člena 32(1);

(c)  sredstva in obveznosti navedenih podrejenih družb so takšna, da njihov propad ogroža skupino v postopku reševanja kot celoto, ukrep za reševanje v zvezi s subjektom iz točke (c) ali (d) člena 1(1) pa je potreben za reševanje takih podrejenih družb, ki so institucije, ali za reševanje zadevne skupine v postopku reševanja kot celote.“.

21a.  Vstavi se naslednji člen 33a:

Člen 33a

Pooblastilo za mirovanje nekaterih obveznosti

1.  Države članice zagotovijo, da imajo organi za reševanje, po posvetovanju s pristojnim organom, pooblastilo za mirovanje vseh obveznosti plačila ali izročitve na podlagi vseh pogodb, katerih pogodbena stran je institucija ali organ iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1), kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

  (a)  ugotovljeno je bilo, da institucija propada ali bo verjetno propadla v skladu s členom 32(1)(a);

  (b)   ni nemudoma razpoložljivega ukrepa zasebnega sektorja v smislu člena 32(1)(b), ki bi preprečil propad institucije;

  (c)   izvršitev pooblastila za mirovanje je:

(1)    nujno, da bi preprečili nadaljnje poslabšanje finančnih razmer institucije ali subjekta iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1); in bodisi

(2)(i)    nujno za ugotovitev iz točk (b) in (c) člena 32(1); bodisi

(2)(ii)   nujno za izbiro ustreznih ukrepov za reševanje ali za zagotovitev učinkovite uporabe enega ali več instrumentov za reševanje.

2.  Obdobje mirovanja iz odstavka 1 ni daljše od najkrajšega obdobja, za katero organ za reševanje meni, da je potrebno za namene iz tega odstavka, vsekakor pa ni daljše od dveh delovnih dni.

3.  Po poteku obdobja mirovanja iz odstavka 2 se mirovanje prekine.

4.  Kadar pride do mirovanja v skladu z odstavkom 1 tega člena, se nobeno pooblastilo iz člena 69 v zvezi z istim subjektom ne izvaja, dokler ne poteče najmanj 10 delovnih dni po koncu mirovanja iz odstavka 1 tega člena.

5.  Nobeno mirovanje na podlagi odstavka 1 tega člena se ne uporablja za obveznosti plačila in izročitve do sistemov ali operaterjev sistemov, določenih v skladu z Direktivo 98/26/ES, niti za centralne nasprotne stranke in centralne nasprotne stranke iz tretjih držav, ki jih ESMA priznava v skladu s členom 25 Uredbe (EU) št. 648/2012, ali centralne banke.

6.  Organ za reševanje pri odločanju, ali izvajati pooblastilo na podlagi tega člena, sprejme odločitev na podlagi ocene učinka, ki ga lahko ima izvajanje navedenega pooblastila na pravilno delovanje finančnih trgov. Obseg mirovanja določi na podlagi okoliščin posameznega primera. Ta organ zlasti skrbno oceni ustreznost vključitve kritih vlog v obseg mirovanja.

7.  Kadar se pooblastilo za mirovanje obveznosti plačila ali izročitve iz tega člena izvaja v zvezi s kritimi vlogami, se te vloge ne štejejo za nerazpoložljive za namene iz člena 2(1)(8) Direktive 2014/49/EU.

8.  Države članice lahko določijo, da v primerih, ko se pooblastilo za mirovanje obveznosti plačila ali izročitve izvaja v zvezi s kritimi vlogami, organi za reševanje vlagateljem omogočijo dvig ustreznega dnevnega nadomestila za obdobje mirovanja.

9.  Obveznost plačila ali izročitve, ki zapade med obdobjem mirovanja, se izvede takoj po izteku navedenega obdobja.

10.  Če obveznosti plačila ali izročitve na podlagi pogodbe v skladu z odstavkom 1 mirujejo, obveznosti plačila ali izročitve nasprotnih strank subjekta na podlagi navedene pogodbe mirujejo enako dolgo.

11.  Države članice lahko za institucijo ali subjekt iz točk (b), (c) ali (d) člena 1(1), v zvezi s katerim načrt reševanja določa, da institucija ali subjekt preneha po običajnem insolvenčnem postopku, ohranijo ali sprejmejo pravila, ki presegajo obseg in trajanje pooblastila za mirovanje iz tega člena. Pogoji iz tega člena za uporabo pooblastila za mirovanje ne posegajo v pogoje za takšna obsežnejša nacionalna pravila.

22.  V členu 44(2) se točka (f) nadomesti z naslednjim:

„(f) obveznostmi, katerih preostala zapadlost je krajša od sedem dni, do sistemov ali operaterjev sistemov, določenih v skladu z Direktivo 98/26/ES, ali njihovih udeležencev ter so posledica sodelovanja v takšnem sistemu ali do centralnih nasprotnih strank iz tretjih držav, ki jih priznava ESMA;“.

22 a.  V člen 44 se vstavita naslednja odstavka 2a in 2b:

„2a. Države članice institucijam ali subjektom iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) prepovejo, da kakor koli namigujejo, sporočajo ali trdijo, da za obveznosti, razen tistih iz točk (a) do (g) odstavka 2 tega člena, ne veljajo pooblastila za odpis ali konverzijo. Za vsako kršitev take prepovedi veljajo upravne kazni in drugi upravni ukrepi v skladu s členoma 110 in 111.

2b. Države članice zagotovijo, da se za namene člena 25 Direktive 2014/65/EU dolžniški instrumenti iz člena 108(2) štejejo za kompleksne in da se določbe iz navedene direktive v zvezi z nasprotji interesov strogo izvajajo v zvezi s prodajo takih instrumentov obstoječim strankam institucije izdajateljice. Države članice zagotovijo, da se za investicijska podjetja šteje, da ne izpolnjujejo svojih obveznosti iz Direktive 2014/65/EU, če plačajo ali prejmejo v plačilo kakršno koli pristojbino ali provizijo, ali dajejo ali prejmejo kakršne koli nedenarne koristi, ali kadar ne razkrijejo posebnih notranjih smernic za prodajo v zvezi s trženjem nadrejenega neprednostnega dolga vlagateljem, ki se ne štejejo za profesionalne vlagatelje v skladu z navedeno direktivo.“

23.  Člen 45 se nadomesti z naslednjimi členi:

„Člen 45Uporaba in izračun minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti

1.  Države članice zagotovijo, da institucije in subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) vedno izpolnjujejo zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti v skladu s členi 45 do 45i.

2.  Zahteva iz odstavka 1 se izračuna v skladu s členom 45c(3) ali (4), kot je ustrezno, in sicer kot znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti, ter se izrazi kot:

(a)  znesek skupne izpostavljenosti zadevnega subjekta iz odstavka 1 tveganju, ki se izračuna v skladu s členom 92(3) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(b)  mera izpostavljenosti količnika finančnega vzvoda za zadevni subjekt iz odstavka 1, ki se izračuna v skladu s členom 429(3) Uredbe (EU) št. 575/2013.

2a.  Institucije in subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) lahko izpolnjujejo kateri koli del zahteve iz odstavka 1 tega člena z instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega lastniškega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala.

2b.  Z odstopanjem od odstavka 1 tega člena organi za reševanje določijo ustrezno prehodno obdobje, v katerem institucija ali subjekt iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) izpolni zahteve iz člena 45f ali 45g ali zahtevo, ki izhaja iz uporabe člena 45b(3), kot je ustrezno. Rok za izpolnitev zahtev iz členov 45f ali 45g ali zahteve, ki izhaja iz uporabe člena 45b(3), je 1. januar 2024.

Organ za reševanje določi vmesno ciljno raven za zahteve iz členov 45f ali 45g ali zahtevo, ki izhaja iz uporabe člena 45b(3), kot je ustrezno. Institucija ali subjekt iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) izpolni navedeno vmesno ciljno raven na dan 1. januarja 2022. Vmesna ciljna raven zagotavlja linearno povečevanje upravičenih obveznosti in kapitala zaradi izpolnjevanja navedene zahteve.

Člen 45aIzvzetje iz minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti

1.  Ne glede na člen 45 organi za reševanje izvzamejo iz zahteve iz člena 45(1) hipotekarne kreditne institucije, ki se financirajo s kritimi obveznicami in ki v skladu z nacionalnim pravom ne smejo sprejemati vlog, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  navedene institucije prenehajo po nacionalnih insolvenčnih postopkih ali drugih postopkih, ki se izvajajo v skladu s členom 38, 40 ali 42 in so zasnovani za navedene institucije;

(b)  takšni nacionalni insolvenčni postopki ali drugi postopki zagotovijo, da upniki navedenih institucij, vključno z imetniki kritih obveznic, kadar je ustrezno, prevzamejo izgube na način, ki ustreza ciljem reševanja.

2.  Institucije, ki so izvzete iz zahteve iz člena 45(1), niso del konsolidacije iz člena 45f(1).

Člen 45bKvalificirane obveznosti za subjekte v postopku reševanja

1.  Kvalificirane obveznosti se v znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti subjektov v postopku reševanja vključijo le, kadar izpolnjujejo pogoje iz naslednjih členov Uredbe (EU) št. 575/2013:

(a)  člen 72a,

(b)  člen 72b, razen točke (d) odstavka 2,

(c)  člen 72c.

1a.  Z odstopanjem od odstavka 1 se obveznosti, izdane pred ... [datum začetka veljavnosti te direktive o spremembi], ki ne izpolnjujejo pogojev iz točk (g) do (o) člena 72b(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, lahko vključijo v znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti subjektov v postopku reševanja, vključen v minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti.

2.  Z odstopanjem od točke (l) člena 72a(2) Uredbe (EU) št. 575/2013 se obveznosti, ki izhajajo iz dolžniških instrumentov z značilnostmi izvedenih finančnih instrumentov, kot so strukturirani vrednostni papirji, v znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti vključijo samo, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  določeni znesek obveznosti, ki izhaja iz dolžniškega instrumenta, je v času izdaje znan vnaprej, je fiksen in nanj ne vpliva značilnost izvedenih finančnih instrumentov;

(b)  za dolžniški instrument, vključno z njegovo značilnostjo izvedenih finančnih instrumentov, ne velja sporazum o pobotu, za njegovo vrednotenje pa se ne uporablja člen 49(3).

(ba)  subjekt je organu za reševanje zadovoljivo dokazal, da instrument dovolj dobro prevzema izgube in ga je mogoče uporabiti za reševanje s sredstvi upnikov brez nepotrebne zapletenosti, pri čemer se upoštevajo načela preudarnega vrednotenja iz te direktive in Uredbe (EU) št. 575/2013.

V znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti se vključi samo tisti del obveznosti iz prvega pododstavka, ki ustreza znesku iz točke (a) prvega pododstavka.

3.  Organi za reševanje po posvetovanju s pristojnimi organi ocenijo in se ▌odločijo, ali in v kakšnem obsegu subjekti v postopku reševanja izpolnjujejo obveznost iz člena 45f z instrumenti, ki izpolnjujejo vse pogoje iz člena 72a Uredbe (EU) št. 575/2013, za zagotovitev, da se lahko subjekt v postopku reševanja reši na primeren način v skladu s cilji reševanja.

Odločitev organa za reševanje iz tega odstavka se obrazloži. Obrazložitev temelji na naslednjem:

(a)  dejstvu, da imajo nepodrejene obveznosti iz prvega in drugega odstavka ▌v nacionalnem prednostnem vrstnem redu upnikov v okviru insolventnosti enak položaj kot nekatere obveznosti, ki so v skladu s členom 44(2) ali členom 44(3) izključene iz uporabe pooblastil za odpis ali konverzijo;

(b)  tveganju, da bodo upniki s terjatvami, nastalimi zaradi nepodrejenih obveznosti, ki niso izključene iz uporabe pooblastil za odpis ali konverzijo v skladu s členom 44(2) ali členom 44(3), zaradi načrtovane uporabe pooblastil za odpis ali konverzijo v zvezi z navedenimi obveznostmi utrpeli večje izgube, kot bi jih v primeru prenehanja po običajnih insolvenčnih postopkih.

Znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti, zahtevan s sklepom na podlagi tega odstavka, ki se izpolni z instrumenti, ki izpolnjujejo vse pogoje iz člena 72a Uredbe (EU) št. 575/2013, ne presega višjega od naslednjih zneskov:

(a)  količnik, ki temelji na tveganju, v višini 18 %, ki predstavlja kapital in kvalificirane obveznosti institucije, izražene kot odstotek skupnega zneska izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu s členom 92(3) in (4) navedene uredbe;

(b)  količnik, ki ne temelji na tveganju, v višini 6,75 %, ki predstavlja kapital in kvalificirane obveznosti institucije, izražene kot odstotek mere skupne izpostavljenosti iz člena 429(4) navedene uredbe,

ob upoštevanju določb člena 72b(3) in (4) Uredbe (EU) št. 575/2013 in prehodnih določb iz člena 494 navedene uredbe.

Ob upoštevanju tretjega pododstavka je znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti, zahtevan s sklepom iz tega odstavka, dovolj visok za zagotovitev, da upniki iz točke (b) drugega pododstavka ne utrpijo večjih izgub od tistih, ki bi jih utrpeli v primeru prenehanja po običajnih insolvenčnih postopkih.

4.  Komisiji se dodeli pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov v skladu s členom 115 v zvezi z ukrepi za podrobnejšo opredelitev pogojev iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 2.

Člen 45cDoločitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti

1.  Organ za reševanje v sodelovanju s pristojnim organom določi zahtevo iz člena 45(1) za vsak subjekt na podlagi naslednjih meril:

(a)  potrebe po zagotovitvi, da se lahko subjekt v postopku reševanja reši z uporabo instrumentov za reševanje, vključno z instrumentom za reševanje s sredstvi upnikov, če je to primerno, na način, ki zagotavlja izpolnitev ciljev reševanja;

(b)  potrebe, da se v ustreznih primerih zagotovi, da imajo subjekt v postopku reševanja in njegove podrejene družbe, ki so institucije in niso subjekti v postopku reševanja, zadostne kvalificirane obveznosti za zagotovitev, da bi se lahko v primeru uporabe instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov oziroma pooblastil za odpis in konverzijo v zvezi z njimi pokrile izgube, količnik skupnega kapitala in količnik finančnega vzvoda v obliki navadnega lastniškega temeljnega kapitala zadevnih subjektov pa bi se ponovno vrnila na potrebno raven, ki navedenim subjektom omogoča nadaljnje izpolnjevanje pogojev za pridobitev dovoljenja in nadaljnje izvajanje dejavnosti, za katere imajo dovoljenje v skladu z Direktivo 2013/36/EU ali Direktivo 2014/65/EU;

(c)  potrebe po zagotovitvi, da ima subjekt v postopku reševanja, če je v načrtu reševanja predvideno, da se lahko določeni razredi kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 44(3) izključijo iz reševanja s sredstvi upnikov ali v okviru delnega prenosa v celoti prenesejo na prejemnika, zadostne druge kvalificirane obveznosti za zagotovitev, da bi se lahko pokrile izgube, kapitalske zahteve ali po potrebi količnik finančnega vzvoda v obliki navadnega lastniškega temeljnega kapitala subjekta v postopku reševanja pa ponovno vrnili na potrebno raven, ki bi zadevnemu subjektu omogočala nadaljnje izpolnjevanje pogojev za pridobitev dovoljenja in nadaljnje izvajanje dejavnosti, za katere ima dovoljenje v skladu z Direktivo 2013/36/EU ali Direktivo 2014/65/EU;

(d)  velikosti, poslovnega modela, modela financiranja in profila tveganja subjekta;

(f)  obsega negativnih učinkov propada subjekta na finančno stabilnost, tudi na podlagi širjenja negativnih učinkov na druge institucije ali subjekte zaradi medsebojne povezanosti subjekta z drugimi institucijami ali subjekti ali preostalim finančnim sistemom.

Organ za reševanje zagotovi, da je raven zahteve iz člena 45(1) sorazmerna s posebnostmi poslovnih modelov in modelov financiranja subjekta v postopku reševanja ob upoštevanju:

(i)  razširjenosti vlog v strukturi financiranja;

(ii)  pomanjkanja izkušenj pri izdajanju dolžniških instrumentov zaradi omejenega dostopa do čezmejnih in veleprodajnih kapitalskih trgov;

(iii)  dejstva, da se bo institucija zanašala predvsem na instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala in kapitalske instrumente, da bo izpolnila zahtevo iz člena 45(1).

2.  Kadar je v načrtu reševanja določeno, da je treba sprejeti ukrep za reševanje v skladu z zadevnim scenarijem reševanja iz člena 10(3), je zahteva iz člena 45(1) enaka znesku, ki zadostuje za zagotovitev naslednjega:

(a)  izgube, za katere se lahko pričakuje, da jih bo utrpel subjekt, se v celoti pokrijejo (‚pokrivanje izgub‘);

(b)  subjekt ali njegove podrejene družbe, ki so institucije in niso subjekti v postopku reševanja, se dokapitalizirajo do ravni, potrebne za to, da lahko še naprej izpolnjujejo pogoje za pridobitev dovoljenja in izvajajo dejavnosti, za katere imajo dovoljenje v skladu z Direktivo 2013/36/EU, Direktivo 2014/65/EU ali enakovredno zakonodajo (‚dokapitalizacija‘).

Kadar je v načrtu reševanja določeno, da subjekt preneha po običajnem insolvenčnem postopku, zahteva iz člena 45(1) za navedeni subjekt ne presega zneska, ki zadostuje za pokritje izgub v skladu s točko (a) prvega pododstavka.

2a.  Organi za reševanje zagotovijo, da se ne bi samodejno štelo, da je znesek za pokrivanje izgub iz točke (a) odstavka 2 višji od dejanske ravni kapitala subjekta ali enak tej ravni.

3.  Brez poseganja v zadnji pododstavek tega odstavka, za določitev zneska iz odstavka 2 za subjekte v postopku reševanja, organ za reševanje izračuna višjega od naslednjih zneskov:

(a)  vsote:

(i) zneska izgub, ki jih je treba pokriti pri reševanju, pri čemer ta znesek ustreza zahtevam iz člena 92(1)(a), (b) in (c) Uredbe (EU) št. 575/2013 ter člena 104a Direktive 2013/36/EU, ki veljajo za subjekt v postopku reševanja na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja;

(ii) zneska za dokapitalizacijo, s katerim lahko skupina v postopku reševanja po reševanju znova vzpostavi skladnost z zahtevo po količniku skupnega kapitala iz člena 92(1)(c) Uredbe (EU) št. 575/2013 in zahtevo iz člena 104a Direktive 2013/36/EU, ki velja zanjo, na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja po uvedbi prednostnega ukrepa za reševanje;

(b)  vsote:

(i) zneska izgub, ki jih je treba pokriti pri reševanju, pri čemer ta znesek ustreza zahtevi za subjekt v postopku reševanja glede količnika finančnega vzvoda iz člena 92(1)(d) Uredbe (EU) št. 575/2013 na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja, ter

(ii) zneska za dokapitalizacijo, s katerim lahko skupina v postopku reševanja po reševanju znova vzpostavi skladnost z zahtevo glede količnika finančnega vzvoda iz člena 92(1)(d) Uredbe (EU) št. 575/2013 na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja po uvedbi prednostnega ukrepa za reševanje.

Za namene točk (a)(ii) in (b)(ii) prvega pododstavka se znesek dokapitalizacije dopolni z dodatnim zneskom, za katerega organ za reševanje meni, da je potreben za ohranitev zadostnega tržnega zaupanja po reševanju, ob upoštevanju poslovnega modela, modela financiranja in profila tveganja subjekta v postopku reševanja.

Znesek blažilnika iz drugega pododstavka tega odstavka ne presega zneska zahteve po skupnem blažilniku iz člena 128(6) Direktive 2013/36/EU z izjemo zahteve iz točke (a) navedene določbe, razen če je višja raven potrebna za zagotovitev, da subjekt po reševanju še naprej izpolnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja za ustrezno obdobje, ki ni daljše od enega leta.

Za namen točke (a) člena 45(2) se zahteva iz člena 45(1) izrazi v odstotkih kot znesek, izračunan v skladu s točko (a) tega odstavka, deljen z zneskom skupne izpostavljenosti tveganju.

Za namen točke (b) člena 45(2) se zahteva iz člena 45(1) izrazi v odstotkih kot znesek, izračunan v skladu s točko (b) tega odstavka, deljen z mero izpostavljenosti količnika finančnega vzvoda.

Organ za reševanje določi zneske za dokapitalizacijo iz prejšnjih pododstavkov v skladu z ukrepi za reševanje, predvidenimi v načrtu reševanja, ter lahko navedene zneske prilagodi, da ustrezno odražajo tveganja, ki vplivajo na rešljivost in ki izhajajo iz poslovnega modela, profila financiranja in splošnega profila tveganja skupine v postopku reševanja.

3a.  Če organ za reševanje oceni, da bi bila institucija, če bi propadla, likvidirana ali bi bil zanjo uveden postopek zaradi insolventnosti, zahteva iz člena 45(1) te direktive ne presega zahtev iz točk (a), (b) in (c) člena 92(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 in člena 104a Direktive 2013/36/EU.

4.  Brez poseganja v zadnji pododstavek tega odstavka, za določitev zneska iz odstavka 2 za subjekte, ki sami niso v postopku reševanja, organ za reševanje izračuna višjega od naslednjih zneskov:

(a)  vsote:

(i) zneska izgub, ki jih je treba pokriti pri reševanju, pri čemer ta znesek ustreza zahtevam iz člena 92(1)(a), (b) in (c) Uredbe (EU) št. 575/2013 ter člena 104a Direktive 2013/36/EU, ki veljajo za subjekt, ter

(ii) zneska za dokapitalizacijo, s katerim lahko subjekt znova zagotovi skladnost z zahtevo glede količnika skupnega kapitala iz člena 92(1)(c) Uredbe (EU) št. 575/2013 in zahtevo iz člena 104a Direktive 2013/36/EU po izvršitvi pooblastila za odpis ali konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59 te direktive;

(b)  vsote:

(i) zneska izgub, ki jih je treba pokriti pri reševanju, pri čemer ta znesek ustreza zahtevi za subjekt po količniku finančnega vzvoda iz člena 92(1)(d) Uredbe (EU) št. 575/2013, ter

(ii) zneska za dokapitalizacijo, ki subjektu omogoča, da znova zagotovi skladnost z zahtevo po količniku finančnega vzvoda iz člena 92(1)(d) Uredbe (EU) št. 575/2013 po izvršitvi pooblastila za odpis ali konverzijo zadevnih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 59 te direktive.

Za namene točk (a)(ii) in (b)(ii) prvega pododstavka se znesek dokapitalizacije dopolni z dodatnim zneskom, za katerega organ za reševanje meni, da je potreben za ohranitev zadostnega tržnega zaupanja po reševanju, ob upoštevanju poslovnega modela, modela financiranja in profila tveganja subjekta.

Znesek blažilnika iz drugega pododstavka tega odstavka ne presega zneska zahteve po skupnem blažilniku iz člena 128(6) Direktive 2013/36/EU z izjemo zahteve iz točke (a) navedene določbe, razen če je višja raven potrebna za zagotovitev, da subjekt po reševanju še naprej izpolnjuje pogoje za pridobitev dovoljenja za ustrezno obdobje, ki ni daljše od enega leta.

Za namen točke (a) člena 45(2)(a) se zahteva iz člena 45(1) izrazi v odstotkih kot znesek, izračunan v skladu s točko (a), deljen z zneskom skupne izpostavljenosti tveganju.

Za namen točke (b) člena 45(2)(b) se zahteva iz člena 45(1) izrazi v odstotkih kot znesek, izračunan v skladu s točko (b), deljen z mero izpostavljenosti količnika finančnega vzvoda.

Organ za reševanje določi zneske za dokapitalizacijo iz prejšnjih pododstavkov v skladu z ukrepi za reševanje, predvidenimi v načrtu reševanja, ter lahko navedene zneske prilagodi, da ustrezno odražajo tveganja, ki vplivajo na potrebe po dokapitalizaciji, ki izhajajo iz poslovnega modela, profila financiranja in splošnega profila tveganja subjekta.

5.  Kadar organ za reševanje pričakuje, da se lahko določeni razredi kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 44(3) izključijo iz reševanja s sredstvi upnikov ali v okviru delnega prenosa v celoti prenesejo na prejemnika, zahteva iz člena 45(1) ne presega zneska, ki zadostuje za:

(a)  pokritje zneska izključenih obveznosti, opredeljenih v skladu s členom 44(3);

(b)  zagotovitev izpolnitve pogojev iz odstavka 2.

6.  Odločitev organa za reševanje, da določi minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti v skladu s tem členom, se obrazloži in vključuje celovito oceno elementov iz odstavkov 2 do 5.

7.  Za namene odstavkov 3 in 4 se kapitalske zahteve razumejo v skladu s tem, kako pristojni organ izvaja prehodne določbe, določene v poglavjih 1, 2 in 4 naslova I dela 10 Uredbe (EU) št. 575/2013 in v določbah nacionalne zakonodaje za izvajanje možnosti, ki jih pristojnim organom daje navedena uredba.

8.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, s katerimi se podrobneje opredelijo merila iz odstavka 1, na podlagi katerih je treba v skladu s tem členom določiti zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih standardov do [en mesec po začetku veljavnosti].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 45dDoločitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za subjekte GSPI

1.  Za subjekt v postopku reševanja, ki je GSPI ali del GSPI, zahteva iz člena 45(1) zajema naslednje:

(a)  v skladu z določbami člena 72b(3) in (4) ter prehodnimi določbami člena 494 Uredbe (EU) št. 575/2013, višjega od naslednjih zneskov:

(i)  količnik, ki temelji na tveganju, v višini 18 %, ki predstavlja kapital in kvalificirane obveznosti institucije, izražene kot odstotek skupnega zneska izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu s členom 92(3) in (4) navedene uredbe;

(ii)  količnik, ki ne temelji na tveganju, v višini 6,75 %, ki predstavlja kapital in kvalificirane obveznosti institucije, izražene kot odstotek mere skupne izpostavljenosti iz člena 429(4) navedene uredbe, ter

(b)  vsako dodatno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki jo določi organ za reševanje posebej za subjekt v skladu z odstavkom 2 ter se izpolni z obveznostmi, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 45b(1) in (2).

2.  Organ za reševanje lahko naloži dodatno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti iz točke (b) odstavka 1 samo:

(a)  kadar zahteva iz točke (a) odstavka 1 ne zadostuje za izpolnitev pogojev iz člena  45c ter

(b)  kolikor znesek zahtevanega kapitala in kvalificiranih obveznosti ne presega ravni, potrebne za izpolnitev pogojev iz člena 45c.

3.  Kadar je več GSPI, ki pripadajo isti GSPI v EU, subjektov v postopku reševanja, zadevni organi za reševanje izračunajo znesek iz odstavka 2:

(a)  za vsak subjekt v postopku reševanja;

(b)  za nadrejeni subjekt v Uniji, kot če bi bil edini subjekt GSPI v EU v postopku reševanja.

4.  Odločitev organa za reševanje, da naloži dodatno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti na podlagi točke (b) odstavka 1, se obrazloži in vključuje celovito oceno elementov iz odstavka 2.

Člen 45fUporaba minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti v zvezi s subjekti v postopku reševanja

1.  Subjekti v postopku reševanja izpolnijo zahteve iz členov 45c do 45e na konsolidirani podlagi na ravni skupine v postopku reševanja.

2.  Zahteva iz člena 45(1) se za subjekt v postopku reševanja določi na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja v skladu s členom 45h, na podlagi zahtev iz členov 45c do 45e ter glede na to, ali naj bi bile v skladu z načrtom reševanja podrejene družbe skupine v tretji državi rešene ločeno.

2a.  Za skupine v postopku reševanja iz točke (b) člena 2(1)(83b) zadevni organ za reševanje določi, kateri subjekti v postopku reševanja skupine v postopku reševanja iz navedene določbe izpolnijo zahteve iz členov 45c(3), da zagotovi, da skupina v postopku reševanja kot celota upošteva zahtevo iz odstavkov (1) in (2) tega člena.

Člen 45gUporaba minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti v zvezi s subjekti, ki sami niso subjekti v postopku reševanja

1.  Institucije, ki so podrejene družbe subjekta v postopku reševanja in same niso subjekti v postopku reševanja, izpolnijo zahteve iz člena 45c ▌ na posamični podlagi. Organ za reševanje lahko po posvetovanju s pristojnim organom sklene, da bo zahtevo iz tega člena uporabil za subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1), ki je podrejena družba subjekta v postopku reševanja in sam ni subjekt v postopku reševanja.

Zahteva iz člena 45(1) se za subjekt iz prvega pododstavka določi v skladu s členom 45h in na podlagi zahtev iz člena 45c ▌.

2.  Za zahtevo iz člena 45(1), ki velja za subjekte iz prvega odstavka, veljajo naslednji pogoji:

(a)  subjekt v postopku reševanja, izpolnjuje konsolidirano zahtevo iz člena 45f;

(b)  vsota vseh zahtev, ki veljajo za podrejene družbe skupine v postopku reševanja, se pokrije s konsolidirano zahtevo iz člena 45f in je ne presega, razen če to ni izključna posledica učinkov konsolidacije na ravni skupine v postopku reševanja v skladu s členom 45f(1);

(c)  zahteva se določi na 75 % do 90 % zahteve, izračunane v skladu s členom 45(1), in ne presega prispevka podrejene družbe h konsolidirani zahtevi iz člena 45f(1).

(d)  izpolnjuje merila primernosti iz odstavka 3.

3.  Zahteva se izpolni z enim ali več od naslednjega:

(a)  z obveznostmi, ki:

(i) se izdajo subjektu v postopku reševanja in jih ta kupi bodisi neposredno ali posredno prek drugih subjektov v isti skupini v postopku reševanja, ki je kupila obveznosti subjekta, ki je predmet tega člena, ali obstoječega delničarja, ki ni del iste skupine v postopku reševanja, dokler izvajanje pooblastila za odpis ali konverzijo, določeno v členih 59 do 62, ne vpliva na nadzor, ki ga subjekt v postopku reševanja izvaja nad podrejeno družbo;

(ii) izpolnjujejo merila primernosti iz člena 72a, razen točke (b) člena 72b(2) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(iii) se v običajnih insolvenčnih postopkih obravnavajo za obveznostmi, ki niso primerne za kapitalske zahteve, ki se izdajo subjektom, ki niso subjekt v postopku reševanja in jih ti kupijo;

(iv) so vključene v pooblastilo za odpis ali konverzijo v skladu s členi 59 do 62, pri čemer je to usklajeno s strategijo reševanja skupine v postopku reševanja ter zlasti ne vpliva na nadzor, ki ga subjekt v postopku reševanja izvaja nad podrejeno družbo;

(b)  s kapitalskimi instrumenti, ki se izdajo subjektom, ki niso subjekt v postopku reševanja in jih ti kupijo, če izvajanje pooblastila za odpis ali konverzijo v skladu s členi 59 do 62 ne vpliva na nadzor, ki ga subjekt v postopku reševanja izvaja nad podrejeno družbo.

3a.  Z odstopanjem od odstavka 3(a)(ii) tega člena se obveznosti, izdane pred ... [datum začetka veljavnosti te direktive o spremembi], ki ne izpolnjujejo pogojev iz točk (g) do (o) člena 72b(2) Uredbe (EU) št. 575/2013, lahko vključijo v znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti.

5.  Organ za reševanje podrejene družbe, ki ni subjekt v postopku reševanja, lahko v celoti opusti uporabo tega člena v zvezi z navedeno podrejeno družbo, kadar:

(a)  isti pristojni organ podrejeni družbi in subjektu v postopku reševanja izda dovoljenje in ju nadzira ali za podrejeno družbo in subjekt v postopku reševanja velja, da se nahajata v sodelujoči državi članici v smislu Uredbe (EU) 1024/2013;

(b)  subjekt v postopku reševanja izpolnjuje zahtevo iz člena 45f na subkonsolidirani podlagi;

(c)  trenutno ne obstaja niti ni predvidena bistvena dejanska ali pravna ovira za takojšnji prenos kapitala na podrejeno družbo, v zvezi s katero je bila sprejeta ugotovitev v skladu s členom 59(3), ali za to, da bi subjekt v postopku reševanja odplačal obveznosti tej podrejeni družbi, zlasti če se v zvezi s subjektom v postopku reševanja sprejme ukrep za reševanje;

(d)  subjekt v postopku reševanja izpolni zahteve pristojnega organa glede preudarnega upravljanja podrejene družbe in zagotovi s soglasjem pristojnega organa, da jamči za obveznosti podrejene družbe, ali pa so tveganja v podrejeni družbi zanemarljiva;

(e)  postopki subjekta v postopku reševanja, za ovrednotenje, merjenje in kontrolo tveganja zajemajo podrejeno družbo;

(f)  ima subjekt v postopku reševanja več kot 50 % glasovalnih pravic, ki izhajajo iz deleža v kapitalu podrejene družbe, ali ima pravico, da imenuje ali odstrani večino članov upravljalnega organa podrejene družbe;

5a.  Organ za reševanje subjekta, ki je del skupine v postopku reševanja, vendar ni subjekt v postopku reševanja, preuči, nato pa lahko deloma ali v celoti opusti uporabo odstavkov 1 do 5 v zvezi z navedenim subjektom, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  subjekt v postopku reševanja, ki je del skupine v postopku reševanja, je centralni organ mreže ali zadružne skupine;

(b)  subjekt je kreditna institucija, ki je trajno povezana s tem centralnim organom;

(c)  za člane mreže se uporablja notranji solidarnostni mehanizem, ki temelji na pravu.

Člen 45hPostopek za določitev zahteve

1.  Organ za reševanje subjekta v postopku reševanja, organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, kadar je ta drugi kot prvi, in organi za reševanje podrejenih družb skupine v postopku reševanja na posamični podlagi storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi sprejeli skupno odločitev o:

(a)  znesku zahteve, ki se uporablja na konsolidirani podlagi za vsak subjekt v postopku reševanja;

(b)  znesku zahteve, ki se uporablja na posamični podlagi za vsako podrejeno družbo subjekta v postopku reševanja.

S skupno odločitvijo se zagotovi skladnost s členoma 45f in 45g, poleg tega se skupna odločitev v celoti obrazloži in predloži, kot je navedeno spodaj:

(a)  subjektu v postopku reševanja jo predloži njegov organ za reševanje;

(b)  podrejenim družbam subjekta v postopku reševanja jo predložijo njihovi organi za reševanje;

(c)  nadrejeni družbi skupine v Uniji jo predloži organ za reševanje subjekta v postopku reševanja, če navedena nadrejena družba v Uniji sama ni subjekt v postopku reševanja iz iste skupne v postopku reševanja.

2.  Kadar je več kot en subjekt GSPI, ki pripadajo isti GSPI v EU, subjekt v postopku reševanja, organi za reševanje iz prvega pododstavka razpravljajo ter se po potrebi in v skladu s strategijo reševanja GSPI dogovorijo o uporabi člena 72e Uredbe (EU) št. 575/2013 ter morebitnih prilagoditvah za čim večje zmanjšanje ali odpravo razlike med vsoto zneskov iz točke (a) člena 45d(3) in člena 12 Uredbe (EU) št. 575/2013 za posamezne subjekte v postopku reševanja ter vsoto zneskov iz točke (b) člena 45d(3) in člena 12 Uredbe (EU) št. 575/2013.

Taka prilagoditev se lahko uporabi pod naslednjimi pogoji:

(a)  prilagoditev se lahko uporabi v zvezi z razlikami v izračunu zneskov skupne izpostavljenosti tveganju med zadevnimi državami članicami, in sicer tako, da se prilagodi raven zahteve;

(b)  prilagoditev se ne uporabi za odpravo razlik, nastalih zaradi izpostavljenosti med skupinami v postopku reševanja.

Vsota zneskov iz točke (a) člena 45d(3) in člena 12 Uredbe (EU) št. 575/2013 za posamezne subjekte v postopku reševanja ni manjša od vsote zneskov iz točke (b) člena 45d(3) in člena 12 Uredbe (EU) št. 575/2013.

3.  Če skupna odločitev ni sprejeta v štirih mesecih, se odločitev sprejme v skladu z odstavki 4 do 6.

4.  Kadar se skupna odločitev v štirih mesecih ne sprejme zaradi nestrinjanja glede konsolidirane zahteve, organ za reševanje subjekta v postopku reševanja sprejme odločitev o konsolidirani zahtevi po ustreznem upoštevanju:

(a)  ocene podrejenih družb, ki jo opravijo zadevni organi za reševanje;

(b)  mnenja organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, kadar je ta organ drugi kot organ za reševanje subjekta v postopku reševanja.

Če je ob koncu štirimesečnega obdobja kateri koli izmed zadevnih organov za reševanje v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 zadevo predložil EBA, organ za reševanje subjekta v postopku reševanja svojo odločitev odloži in počaka na odločitev, ki jo EBA lahko sprejme v skladu s členom 19(3) navedene uredbe, nato pa svojo odločitev sprejme v skladu z odločitvijo EBA.

Pri odločitvi EBA se upoštevata točki (a) in (b) prvega pododstavka.

Štirimesečno obdobje se šteje za obdobje za doseganje sprave v smislu navedene uredbe. EBA odločitev sprejme v enem mesecu.

Po koncu štirimesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve zadeve ni več mogoče predložiti EBA.

Če EBA odločitve ne sprejme v enem mesecu, se uporabi odločitev organa za reševanje subjekta v postopku reševanja.

5.  Kadar se skupna odločitev v štirih mesecih ne sprejme zaradi nestrinjanja glede ravni zahteve, ki jo je treba uporabiti na posamični podlagi za podrejene družbe skupine v postopku reševanja, odločitev sprejmejo zadevni organi za reševanje podrejenih družb, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  mnenja in pomisleki, ki jih je izrazil organ za reševanje subjekta v postopku reševanja, so bili ustrezno upoštevani;

(b)  mnenje organa za reševanje, pristojnega na ravni skupine, kadar je navedeni organ drugi kot organ za reševanje subjekta v postopku reševanja, je bilo ustrezno upoštevano ter

(c)  skladnost s členom 45g(2) je bila preverjena.

Če je ob koncu štirimesečnega obdobja organ za reševanje subjekta v postopku reševanja ali organ za reševanje, pristojen na ravni skupine, v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1093/2010 zadevo predložil EBA, organi za reševanje, pristojni za podrejene družbe, na posamični podlagi svoje odločitve odložijo in počakajo na odločitev, ki jo EBA lahko sprejme v skladu s členom 19(3) navedene uredbe, nato pa svoje odločitve sprejmejo v skladu z odločitvijo EBA. Pri odločitvi EBA se upoštevajo točke (a), (b) in (c) prvega pododstavka.

Štirimesečno obdobje se šteje za obdobje za doseganje sprave v smislu navedene uredbe. EBA odločitev sprejme v enem mesecu.

Po koncu štirimesečnega obdobja ali po sprejetju skupne odločitve zadeve ni več mogoče predložiti EBA.

Če EBA odločitve ne sprejme v enem mesecu, se uporabijo odločitve organov za reševanje podrejenih družb.

Skupna odločitev oziroma vse odločitve, ki se sprejmejo v odsotnosti skupne odločitve, se redno pregledujejo in po potrebi posodabljajo.

6.  Kadar se skupna odločitev ne sprejme v štirih mesecih zaradi nestrinjanja glede ravni konsolidirane zahteve in ravni zahteve, ki jo je treba uporabiti na posamični podlagi za podrejene družbe skupine v postopku reševanja, velja naslednje:

(a)  sprejme se odločitev o konsolidirani zahtevi v skladu z odstavkom 4;

(b)  sprejme se odločitev o ravni zahteve, ki jo je treba uporabiti na posamični podlagi za podrejene družbe skupine v postopku reševanja v skladu z odstavkom 4 po:

(i) ustrezni obravnavi odločitve iz točke (a);

(ii) oceni skladnosti s členom 45g(2).

7.  Skupna odločitev iz odstavka 1 oziroma vse odločitve, ki jih sprejmejo organi za reševanje iz odstavkov 4, 5 in 6 v odsotnosti skupne odločitve so zavezujoče za zadevne organe za reševanje.

Skupna odločitev oziroma vse odločitve, ki se sprejmejo v odsotnosti skupne odločitve, se redno pregledujejo in po potrebi posodabljajo.

8.  Organi za reševanje ob usklajevanju s pristojnimi organi zahtevajo, da subjekti izpolnjujejo zahtevo iz člena 45(1), in to preverjajo ter sprejmejo vse morebitne odločitve v skladu s tem členom vzporedno s pripravo in posodabljanjem načrtov reševanja.

9.  Organ za reševanje subjekta v postopku reševanja EBA obvesti o minimalni zahtevi glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki je bila določena:

(a)  na konsolidirani ravni skupine v postopku reševanja;

(b)  na posamični podlagi na ravni podrejenih družb skupine v postopku reševanja.

Člen 45iNadzorno poročanje in javno razkritje zahteve

1.  Subjekti iz člena 1(1) svojim pristojnim organom in organom za reševanje na zahtevo in vsaj letno poročajo o:

(a)  ravneh razpoložljivih postavk, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 45b ali člena 45g(3), ter zneskih kapitala in kvalificiranih obveznosti, izraženih v skladu s členom 45(2) po uporabi odbitkov v skladu s členi 72e do 72j Uredbe (EU) št. 575/2013, in o ravneh obveznosti, ki niso izključene iz področja uporabe člena 44 v skladu z odstavkom 2 tega člena;

(b)  sestavi postavk iz točke (a), vključno z njihovim profilom zapadlosti in razvrstitvijo v običajnih insolvenčnih postopkih.

2.  Subjekti iz člena 1(1) vsaj letno javno objavijo:

(a)  ravni razpoložljivih postavk, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 45b ali člena 45g(3);

(b)  sestavo postavk iz točke (a), vključno z njihovim profilom zapadlosti in razvrstitvijo v običajnih insolvenčnih postopkih.

2a.  Odstavka 1 in 2 tega člena se ne uporabljata za subjekte, ki izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a)  če je subjekt institucija, mora biti njen količnik finančnega vzvoda vsaj 10 % v smislu Uredbe (EU) št. 575/2013; in

(b)  v načrtu reševanja je določeno, da subjekt preneha po običajnem insolvenčnem postopku.

3.  EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov za določitev enotnih oblik, predlog in pogostnosti za nadzorno poročanje in javno razkritje iz odstavkov (1) in (2) tega člena.

EBA predloži Komisiji navedene izvedbene tehnične standarde do [12 mescev po začetku veljavnosti].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

4.  Države članice uporabljajo odstavek 2 od 1. januarja 2025.

Člen 45jPoročanje EBA

1.  Organi za reševanje ob usklajevanju s pristojnimi organi obvestijo EBA o minimalni zahtevi glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki je bila določena za vsako institucijo v njegovi jurisdikciji.

2.  EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov za določitev enotnih oblik, predlog in opredelitev, na podlagi katerih organi za reševanje ob usklajevanju s pristojnimi organi zbirajo informacije in jih pošiljajo EBA za namene odstavka 1.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke izvedbenih tehničnih standardov do [12 mesecev po začetku veljavnosti] ...(18)*.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 45kKršitve minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti

1.  Vsako kršitev minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki jo stori subjekt, obravnavajo ustrezni organi na podlagi vsaj enega od naslednjih:

(a)  pooblastil za zmanjšanje ali odpravo ovir za rešljivost v skladu s členoma 17 in 18;

(b)  ukrepov iz člena 104 Direktive 2013/36/ES;

(c)  ukrepov za zgodnje posredovanje v skladu s členom 27;

(d)  upravnih kazni in drugih upravnih ukrepov v skladu s členoma 110 in 111.

1a.  Organi za reševanje po četrtletjih spremljajo izpolnjevanje minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti ter obvestijo pristojni organ o vsaki kršitvi ali drugih ustreznih dogodkih, ki bi lahko vplivali na izpolnjevanje minimalne zahteve.

2.  Organi za reševanje in pristojni organi se pri izvajanju svojih pooblastil iz točk (a) do (d) odstavka 1 med sabo posvetujejo.

2a.  Z odstopanjem od člena 141a(1) Direktive 2013/36/ES se za institucijo ne šteje, da ne izpolnjuje zahteve po skupnem blažilniku za namene člena 141 navedene direktive, če izpolnjuje pogoje iz točk (a) in (b) člena 141a(2) navedene direktive, če neizpolnjevanje navedene zahteve zadeva le minimalno zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, kakor je določena v členih 45c in 45d te direktive, in če neizpolnjevanje te zahteve ne traja dlje od 12 mesecev.

Člen 45lPoročila

1.  EBA v sodelovanju s pristojnimi organi in organi za reševanje Komisiji predloži poročilo z ocenami najmanj naslednjega:

(a)  kako se zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti izvaja na nacionalni ravni in zlasti, ali so se med ravnmi, določenimi za primerljive subjekte v državah članicah, pojavile razlike;

(b)  kako organi za reševanje izvajajo pooblastilo, da od institucij zahtevajo izpolnjevanje zahteve z instrumenti iz člena 45b(2), in ali se navedeno pooblastilo izvaja različno v posameznih državah članicah.

2.  V poročilu iz odstavka 1 se upoštevajo:

(a)  vpliv minimalne zahteve in katerih koli predlaganih usklajenih ravni minimalne zahteve na:

(i)  finančne trge na splošno in zlasti na trge nezavarovanega dolga in izvedenih finančnih instrumentov;

(ii)  poslovne modele in strukture bilanc stanja institucij, zlasti profil financiranja in strategijo financiranja institucij, ter pravno in operativno strukturo skupin;

(iii)  dobičkonosnost institucij, zlasti njihov strošek financiranja;

(iv)  prenos izpostavljenosti na subjekte, ki niso predmet bonitetnega nadzora;

(v)  finančne inovacije;

(vi)  razširjenost pogodbenih instrumentov za reševanje s sredstvi upnikov ter naravo in tržljivost takih instrumentov;

(vii)  odnos institucij do tveganja;

(viii)  raven obremenitve sredstev v instituciji;

(ix)  ukrepe institucij za izpolnitev minimalnih zahtev in zlasti obseg, v katerem so bile izpolnjene minimalne zahteve z zmanjšanjem finančnega vzvoda za sredstva, izdajanjem dolgoročnega dolga in zbiranjem kapitala, ter

(x)  raven posojil kreditnih institucij, zlasti posojil mikro, malim in srednjim podjetjem, enotam regionalne ali lokalne ravni držav in subjektom javnega sektorja, ter na financiranje trgovanja, vključno s posojanjem v okviru uradnih shem za zavarovanje izvoznih kreditov;

(b)  medsebojni vpliv minimalnih zahtev in kapitalskih zahtev, količnika finančnega vzvoda in likvidnostnih zahtev iz Uredbe (EU) št. 575/2013 in Direktive 2013/36/EU;

(c)  sposobnost institucij, da neodvisno pridobivajo kapital ali financiranje na trgih, da bi izpolnile vse predlagane usklajene minimalne zahteve.

3.  Poročilo iz odstavka 1 zajema dve koledarski leti in se Komisiji predloži do 30. septembra v koledarskem letu za zadnjim koledarskim letom, zajetim s poročilom. “.

23a.  V členu 48 se doda naslednji odstavek 6a:

„6a. Da bi se omogočila učinkovita uporaba instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov in/ali izvajanje pooblastil za odpis ali konverzijo, ne da bi bilo kršeno splošno načelo iz člena 34(1)(g), države članice zagotovijo, da se po nacionalnem pravu, ki ureja običajne insolvenčne postopke, kapitalski instrumenti (instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala, instrumenti dodatnega temeljnega kapitala in instrumenti dodatnega kapitala) v insolvenčnem postopku obravnavajo za ostalimi podrejenimi terjatvami, ki niso kvalificirane kot kapitalski instrumenti.“

24.  Člen 55 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 55Pogodbeno priznanje reševanja s sredstvi upnikov

1.  Države članice zahtevajo, da institucije in subjekti iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) vključijo pogodbeno določilo, na podlagi katerega upnik ali stranka sporazuma ali instrumenta, ki vzpostavlja obveznost, prizna, da je obveznost lahko predmet pooblastil za odpis in konverzijo, ter se strinja, da bo zavezan(-a) k vsakemu znižanju glavnice ali preostalega neporavnanega zneska, konverziji ali razveljavitvi, kar uveljavi organ za reševanje z izvajanjem navedenih pooblastil, če navedena obveznost izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a)  obveznost ni izključena v skladu s členom 44(2);

(b)  obveznost ni vloga iz točke (a) člena 108;

(c)  za obveznost ne velja pravo tretje države;

(d)  obveznost se izda ali sprejme po datumu, ko država članica začne uporabljati določbe, sprejete za prenos tega oddelka.

1a.  Odstavek 1 tega člena se ne uporablja za obveznosti institucij ali subjektov, za katere je zahteva iz člena 45(1) enaka znesku za pokrivanje izgub, kot je opredeljen v točki (a) člena 45c(2), pod pogojem, da se te obveznosti ne upoštevajo pri teh zahtevi.

2.  Zahteve iz odstavka 1 ni treba uporabiti, kadar bodisi:

(a)  so lahko v skladu s pravom tretje države ali zavezujočim sporazumom, sklenjenim z navedeno tretjo državo, ▌ obveznosti ali instrumenti ▌ predmet pooblastil za odpis in konverzijo, ki jih ima organ države članice za reševanje; bodisi

(b)  za institucijo ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) vključitev takega pogodbenega določila v zvezi z nekaterimi obveznostmi ni izvedljiva s pravnega ▌ ali katerega drugega vidika; in

(c)  takšna neuporaba zahteve iz odstavka 1 za te obveznosti ne ovira rešljivosti institucij ali subjekta iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1).

Obveznosti iz točk (b) in (c) ne vključujejo ▌ instrumentov ▌ dodatnega temeljnega kapitala in instrumentov dodatnega kapitala. Poleg tega so nadrejene obveznostim, ki izpolnjujejo pogoje iz točk (a), (b) in (c) člena 108(2) in, če so dolžniški instrumenti, morajo biti zavarovane. Vsota obveznosti, za katere se uporablja izvzetje iz točk (b) in (c), ne presega 15 % vseh obveznosti, ki so nadrejene obveznostim, ki izpolnjujejo pogoje iz točk (a), (b) in (c) člena 108(2) ter izpolnjujejo pogoje iz točk (a), (b) in (c) odstavka 1 tega člena.

Obveznosti, ki ne vključujejo pogodbenega določila, zahtevanega v skladu z odstavkom 1, ali za katere se v skladu s točkama (b) in (c) pogodbeno določilo iz odstavka 1 ne zahteva, se ne upoštevajo pri minimalni zahtevi glede kapitala in kvalificiranih obveznosti.

Organi za reševanje nadzirajo uporabo opustitve pogodbenega priznanja na podlagi točk (b) in (c) prvega pododstavka. V ta namen imajo pravico pregledati pogodbe, za katere se po ugotovitvah institucije ali subjekta uporabljata točki (b) in (c) prvega pododstavka.

Če organi za reševanje menijo, da pogoji za opustitev na podlagi točk (b) in (c) prvega pododstavka niso izpolnjeni, lahko na zadevno institucijo ali subjekt naslovijo sklep, s katerim od nje oziroma njega zahtevajo, naj spremeni svoje politike glede uporabe opustitve pogodbenega priznanja reševanja s sredstvi upnikov.

3.  Države članice zagotovijo, da lahko organi za reševanje od institucij in subjektov iz točk (b), (c) in (d) člena 1(1) zahtevajo, da organom predložijo pravno mnenje v zvezi s pravno izvršljivostjo in učinkovanjem pogodbenega pogoja iz odstavka 1.

4.  To, da institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) med pogodbene določbe, ki urejajo zadevno obveznost, ne vključi pogodbenega določila, zahtevanega v skladu z odstavkom 1, organu za reševanje ne prepreči izvajanja pooblastil za odpis in konverzijo v zvezi z navedeno obveznostjo.

5.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da podrobneje opredeli seznam obveznosti, za katere velja izjema iz odstavka 1, in vsebino pogodbenega določila iz navedenega odstavka, pri čemer upošteva različne poslovne modele institucij.

EBA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji predloži do...[....eno leto po datumu začetka veljavnosti te direktive o spremembi].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

6.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da določi pogoje, pod katerimi za institucijo ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) vključitev pogodbenega določila iz odstavka 1 v zvezi z nekaterimi obveznostmi ne bi bila izvedljiva s pravnega▌ali katerega drugega vidika ter pod katerimi neuporaba zahteve iz odstavka 1 ne bi ovirala rešljivosti navedene institucije ali subjekta.

EBA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do ..... [.... eno leto po datumu začetka veljavnosti te direktive o spremembi].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

6a.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 115, kar zadeva spremembo deleža v odstotnih točkah, določenega v drugem pododstavku odstavka 2 tega člena, skupne vsote obveznosti, za katere se uporablja izvzetje iz točk (b) in (c) prvega pododstavka odstavka 2 tega člena.“

27.  V naslovih členov 59 in 60 se vstavi besedilo „in kvalificiranih obveznosti“.

28.  V členu 59 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1.  Pooblastilo za odpis ali konverzijo ustreznih kapitalskih instrumentov in kvalificiranih obveznosti se lahko izvaja:

(a)  neodvisno od ukrepa za reševanje ali

(b)  skupaj z ukrepom za reševanje, če so izpolnjeni pogoji za reševanje iz členov 32 in 33.

Pooblastilo za odpis ali konverzijo kvalificiranih obveznosti neodvisno od ukrepa za reševanje se lahko izvaja samo v zvezi s kvalificiranimi obveznostmi, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 45g(3)(a), razen pogoja v zvezi s preostalo zapadlostjo obveznosti.“.

29.  V členu 59(2) in (3) se besedilo „kapitalskih instrumentov“ in „kapitalskimi instrumenti“ nadomesti z „kapitalskih instrumentov in obveznosti iz odstavka 1“ oziroma „kapitalskimi instrumenti in obveznostmi iz odstavka 1“.

30.  V členu 59(4) in (10) se besedilo „kapitalskih instrumentov“ in „kapitalskimi instrumenti“ nadomesti z „kapitalskih instrumentov ali obveznosti iz odstavka 1“ oziroma „kapitalskimi instrumenti ali obveznostmi iz odstavka 1“.

31.  V členu 60(1) se doda naslednja točka (d):

„(d)  glavnica kvalificiranih obveznosti iz člena 59(1) se v obsegu, ki je potreben za dosego ciljev reševanja iz člena 31, ali do zmogljivosti zadevnih kvalificiranih obveznosti odpiše ali konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala ali oboje, kar je nižje.“.

32.  V členu 60 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.  Če se odpiše glavnica zadevnega kapitalskega instrumenta ali kvalificirane obveznosti:

(a)  je zmanjšanje te glavnice trajno, pri čemer je možno povečanje vrednosti v skladu z mehanizmom povrnitve iz člena 46(3);

(b)  v okviru zneska instrumenta, ki je bil odpisan, ali v zvezi z njim ne ostane nobena obveznost do imetnika zadevnega kapitalskega instrumenta in obveznosti iz člena 59(1), razen že zapadlih obveznosti in obveznosti za odškodnine, ki lahko nastanejo zaradi pritožbe, s katero se izpodbija zakonitost izvajanja pooblastila za odpis;

(c)  razen nadomestil v skladu z odstavkom 3, se nobeno nadomestilo ne izplača nobenemu imetniku zadevnih kapitalskih instrumentov in obveznosti iz člena 59(1).“.

33.  V členu 60(3) se besedilo „zadevnih kapitalskih instrumentov“ nadomesti z „zadevnih kapitalskih instrumentov in obveznosti iz člena 59(1)“.

34.  V členu 69(4) se točka (b) nadomesti z naslednjim:

„(b) obveznosti plačila in izročitve do sistemov ali operaterjev sistemov, določenih za namene Direktive 98/26/ES, centralnih nasprotnih strank, centralnih nasprotnih strank iz tretjih držav, ki jih ESMA priznava v skladu s členom 25 Uredbe (EU) št. 648/2012, ter centralnih bank;“.

35.  V členu 70 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2. Organi za reševanje ne izvajajo pooblastila iz odstavka 1 v zvezi s pravicami iz naslova jamstva sistemov ali operaterjev sistemov, določenih za namene Direktive 98/26/ES, centralnih nasprotnih strank in centralnih nasprotnih strank iz tretjih držav, ki jih ESMA priznava v skladu s členom 25 Uredbe (EU) št. 648/2012, ter centralnih bank glede sredstev, za katere institucija v postopku reševanja jamči ali jih nudi s kritjem ali zavarovanjem.“.

36.  V členu 71 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3. Mirovanje na podlagi odstavkov 1 ali 2 ne velja za sisteme ali operaterje sistemov, določene za namene Direktive 98/26/ES, centralne nasprotne stranke in centralne nasprotne stranke iz tretjih držav, ki jih ESMA priznava v skladu s členom 25 Uredbe (EU) št. 648/2012, ali centralne banke.“.

37.  V členu 88 se besedilo „člena 45“ nadomesti z „členov 45 do 45i“.

38.  V členu 88(1) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Ob upoštevanju člena 89 organi za reševanje, pristojni na ravni skupine, vzpostavijo kolegije za reševanje za opravljanje nalog iz členov 12, 13, 16, 18, 45 do 45i, 91 in 92 ter, po potrebi, za zagotovitev sodelovanja in usklajevanja z organi za reševanje iz tretjih držav.“.

39.  Člen 89 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 89Evropski kolegiji za reševanje

1.  Kadar ima institucija iz tretje države ali nadrejena družba iz tretje države podrejene družbe v Uniji ali nadrejene družbe v Uniji s sedežem v dveh ali več državah članicah ali dve ali več podružnic v Uniji, ki jih dve ali več držav članic štejejo za pomembne, organi za reševanje držav članic, v katerih imajo navedeni subjekti sedež ali v katerih se nahajajo navedene pomembne podružnice, vzpostavijo enoten evropski kolegij za reševanje.

2.  Evropski kolegij za reševanje iz odstavka 1 opravlja funkcije in izvaja naloge iz člena 88 v zvezi s subjekti iz odstavka 1 in, če jih to zadeva, podružnicami.

Naloge, ki jih v skladu z odstavkom 2 izvaja evropski kolegij za reševanje, vključujejo določitev zahteve iz členov 45 do 45i.

Člani evropskega kolegija za reševanje pri določitvi zahteve iz členov 45 do 45i po potrebi upoštevajo globalno strategijo reševanja, ki so jo sprejeli organi tretjih držav.

Kadar v skladu z globalno strategijo reševanja podrejene družbe v Uniji ali nadrejena družba v Uniji in njene podrejene institucije niso subjekti v postopku reševanja, člani evropskega kolegija za reševanje pa se strinjajo z navedeno strategijo, podrejene družbe v Uniji ali nadrejena družba v Uniji izpolni(-jo) zahtevo iz člena 45g(1) na konsolidirani podlagi tako, da subjektu v tretji državi, ki je v postopku reševanja, izda(-jo) kvalificirane instrumente iz člena 45g(3)(a) in (b).

3.  Kadar ima ena sama nadrejena družba v Uniji v lasti vse podrejene družbe v Uniji, ki pripadajo instituciji v tretji državi ali nadrejeni družbi v tretji državi, evropskemu kolegiju za reševanje predseduje organ za reševanje iz države članice, v kateri ima sedež nadrejena družba v Uniji.

Kadar se prvi pododstavek ne uporablja, evropskemu kolegiju za reševanje predseduje organ za reševanje nadrejene družbe v Uniji ali podrejene družbe v Uniji z največjo vrednostjo skupnih bilančnih sredstev.

4.  Države članice lahko ob soglasju vseh zadevnih strani odstopijo od zahteve po vzpostavitvi evropskega kolegija za reševanje, če druga skupina ali kolegij opravlja enake funkcije in izvaja enake naloge, kot so določene v tem členu, ter spoštuje vse pogoje in postopke, vključno s tistimi, ki zajemajo članstvo in sodelovanje v evropskih kolegijih za reševanje, iz tega člena in člena 90. V takem primeru se vsa sklicevanja na evropske kolegije za reševanje v tej direktivi razumejo tudi kot sklicevanja na te druge skupine ali kolegije.

5.  Ob upoštevanju odstavkov 3 in 4 tega člena evropski kolegij za reševanje sicer deluje v skladu s členom 88.“.

40.  Člen 110 se spremeni:

(a)   v odstavku 1 se prvi stavek nadomesti z naslednjim:

„Brez poseganja v pravico držav članic, da določijo in izrečejo kazenske sankcije, države članice določijo pravila o upravnih kaznih in drugih upravnih ukrepih, ki se uporabljajo, kadar se nacionalne določbe za prenos te direktive ali določbe Uredbe [o sanaciji in reševanju centralnih nasprotnih strank] ne spoštujejo, ter sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev njihovega izvajanja.“;

(b)  odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. Če obveznosti iz prvega odstavka veljajo za institucije, finančne institucije ali nadrejene družbe v Uniji v smislu te direktive ali za centralne nasprotne stranke, klirinške člane centralnih nasprotnih strank ali nadrejene družbe v smislu Uredbe [o sanaciji in reševanju centralnih nasprotnih strank], države članice zagotovijo, da se lahko v primeru kršitve in pod pogoji iz nacionalnega prava uporabijo upravne kazni za člane upravljalnega organa v smislu te direktive ali člane odbora v smislu Uredbe [o sanaciji in reševanju centralnih nasprotnih strank] in druge fizične osebe, ki so v skladu z nacionalnim pravom odgovorne za kršitev.“;

(c)  v odstavku 3 se prvi stavek nadomesti z naslednjim:

„Pooblastila za izrek upravnih kazni iz te direktive se podelijo organom za reševanje ali pristojnim organom, če so ti drugačni od organov za reševanje, glede na vrsto kršitve. “.  

41.  Člen 111 se spremeni:

(a)  v odstavku 1 se točke (a), (b) in (c) nadomestijo z naslednjim:

„(a) načrti sanacije in načrti sanacije skupine se ne pripravijo, vzdržujejo in posodabljajo, s čimer se krši člen 5 ali 7 te direktive ali člen 9 uredbe [o sanaciji in reševanju centralnih nasprotnih strank];

(b) namera za zagotovitev finančne podpore v skupini se ne sporoči pristojnemu organu, s čimer se krši člen 25 te direktive;

(c) ne zagotovijo se vse informacije, potrebne za pripravo načrtov reševanja, s čimer se krši člen 11 te direktive ali člen 14 uredbe [o sanaciji in reševanju centralnih nasprotnih strank];

(ca)  namiguje, sporoča ali trdi se, da za obveznosti, razen tistih iz točk (a) do (g) člena 44(2), ne veljajo pooblastila za odpis ali konverzijo, s čimer se krši odstavek 2a navedenega člena;

(d) upravljalni organ institucije ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive ali odbor centralne nasprotne stranke v smislu uredbe [o sanaciji in reševanju centralnih nasprotnih strank] ne obvesti pristojnega organa, da ta institucija ali subjekt iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive ali centralna nasprotna stranka propada ali bo verjetno propadla, s čimer se krši člen 81 te direktive ali člen 68(1) uredbe [o sanaciji in reševanju centralnih nasprotnih strank].“;

(b)  odstavek 2 se spremeni:

(i) točka (a) se nadomesti z naslednjim:

„(a) javno izjavo, v kateri sta navedeni odgovorna fizična oseba, institucija, finančna institucija, nadrejena družba v Uniji, centralna nasprotna stranka ali druga pravna oseba ter vrsta kršitve;“;

(ii) točka (c) se nadomesti z naslednjim:

„(c) začasno prepoved opravljanja funkcij v institucijah ali subjektih iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive ali v centralnih nasprotnih strankah za vse člane upravljalnega organa ali višjega vodstva te institucije ali subjekta iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive ali za odbor centralne nasprotne stranke oziroma vse druge odgovorne fizične osebe; “.

42.  Člen 112 se spremeni:

(a)  v odstavku 1 se prvi stavek nadomesti z naslednjim:

„Države članice zagotovijo, da organi za reševanje in pristojni organi na svojem uradnem spletišču objavijo vsaj upravne kazni, ki so jih izrekli zaradi kršitve nacionalnih predpisov za prenos te direktive ali določb iz uredbe [o sanaciji in reševanju centralnih nasprotnih strank], kadar zoper te kaznih ni bilo pritožbe ali kadar je bila pravica do pritožbe izčrpana.“;

(b)   v odstavku 2 se točka (c) nadomesti z naslednjim:

„(c) če bi objava, kolikor je mogoče ugotoviti, zadevnim institucijam ali subjektom iz točke (b), (c) ali (d) člena 1(1) te direktive, centralnim nasprotnim strankam ali fizičnim osebam povzročila nesorazmerno škodo.“;

(c)  odstavek 4 se spremeni:

(i) prvi stavek se nadomesti z naslednjim:

„EBA do 3. julija 2016 Komisiji predloži poročilo o anonimni objavi kazni s strani držav članic, kot je določeno v odstavku 2, za nespoštovanje nacionalnih predpisov za prenos te direktive, zlasti če so pri tem precejšnje razlike med državami članicami.“;

(ii) doda se naslednji pododstavek:

„ESMA do [...] Komisiji predloži podobno poročilo v zvezi z objavo kazni za nespoštovanje določb iz Uredbe [o sanaciji ni reševanju centralnih nasprotnih strank].“.

43.  Člen 113 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 113Vzdrževanje osrednje podatkovne zbirke pri EBA in ESMA

1.  Organi za reševanje in pristojni organi ob upoštevanju zahtev glede poklicne skrivnosti iz člena 84 obveščajo EBA o vseh upravnih kaznih, ki jih izrečejo v skladu s členom 111 zaradi kršitev nacionalnih predpisov za prenos te direktive, ter o statusu pritožbe in njenem rezultatu.

Organi za reševanje in pristojni organi ob upoštevanju zahtev glede poklicne skrivnosti iz člena 71 Uredbe [o sanaciji in reševanju centralnih nasprotnih strank] ustrezno obveščajo ESMA o upravnih kaznih, izrečenih zaradi kršitev navedene uredbe.

2.  EBA in ESMA vzdržujeta osrednje podatkovne zbirke kazni, o katerih sta obveščena, in sicer izključno za izmenjavo informacij med organi za reševanje, ki imajo edini dostop do zbirk, te pa se posodabljajo na podlagi informacij, ki jih posredujejo organi za reševanje.

3.  EBA in ESMA vzdržujeta osrednje podatkovne zbirke kazni, o katerih sta obveščena, in sicer izključno za izmenjavo informacij med pristojnimi organi, ki imajo edini dostop do zbirk, te pa se posodabljajo na podlagi informacij, ki jih posredujejo pristojni organi.

4.  EBA in ESMA vzdržujeta spletišči s povezavami na objave kazni, ki jih objavijo vsi organi za reševanje in pristojni organi v skladu s členom 112, na spletiščih pa je navedeno še, za koliko časa posamezna država članica kazni objavi.“.

Člen 2

Spremembe Direktive 98/26/ES

Člen 1 se spremeni:

(a)  vstavi se naslednja točka:

„(aa) vsak sistem tretje države, kot je opredeljen v točki (ma) člena 2, ki ga ureja pravo države, ki ni država članica;“

(b) točka (b) se nadomesti z naslednjim:

„(b) vsakega udeleženca teh sistemov;“

V členu 2 se točka (c) nadomesti z naslednjim:

„(c) ‚centralna nasprotna stranka‘ pomeni centralno nasprotno stranko, kot je opredeljena v točki (1) člena 2 Uredbe (EU) št. 648/2012;“.

V členu 2 se točka (f) nadomesti z naslednjim:

(f) ‚udeleženec‘ pomeni institucijo, centralno nasprotno stranko, posrednika za poravnavo, klirinško hišo, operaterja sistema ali klirinškega člana centralne nasprotne stranke z dovoljenjem, izdanim v skladu s členom 17 Uredbe (EU) št. 648/2012;“.

V členu 2 se doda naslednja točka:

„(ma) ‚sistem tretje države‘ pomeni sistem, ki je vzpostavljen v državi, ki ni država članica, ki izpolnjuje pogoje iz člena 10(2a).“

V členu 10 se doda naslednji odstavek (2a):

„V skladu z odstavkom 1 se v področje uporabe te direktive vključita sistem tretje države in upravljavec tega sistema, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  vsaj en dejanski ali morebitni neposredni udeleženec sistema tretje države ima sedež v Uniji;

(b)    ESMA v primeru sistema tretje države za kliring in poravnavo finančnih instrumentov nima zadržkov, kar zadeva ustreznost pravil, ki se uporabljajo za ta sistem tretje države;

(c)   v primeru sistema tretje države za obdelavo plačil je bila vzpostavljena ureditev skupnega pregleda med ustreznimi centralnimi bankami Unije, ki izdajajo valute, ki se obdeluje v tem sistemu, in pristojnimi organi, ki nadzorujejo ta sistem v tej tretji državi.

Centralne banke izdajateljice obvestijo ESMA o ureditvi nadzora iz te točke.

ESMA na svojem spletnem mestu objavi seznam sistemov tretjih držav, ki so vključeni v področje uporabe te direktive.“

Člen 3

Spremembe Direktive 2002/47/ES

Direktiva 2002/47/ES se spremeni:

V členu 1 se odstavek 6 nadomesti z naslednjim:

„6. Členi 4 do 7 te direktive se ne uporabljajo za omejitve glede izvrševanja dogovorov o finančnem zavarovanju ali za omejitev učinka dogovorov o finančnem zavarovanju z vrednostnimi papirji, določbe o predčasnem prenehanju s pobotom ali poravnavi, ki se naloži v skladu s poglavjem V ali VI naslova IV Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta ali poglavjem IV naslova V Uredbe (EU) št. [o sanaciji in reševanju centralnih nasprotnih strank], ali za omejitve, ki se naložijo v skladu s podobnimi pooblastili prava države članice, da bi se omogočilo urejeno reševanje subjektov iz točke (c)(iv) odstavka 2, za katere so vzpostavljeni zaščitni ukrepi, ki so vsaj enakovredni tistim iz poglavja VII naslova IV Direktive 2014/59/EU in poglavja V naslova V Uredbe (EU) št. [o sanaciji in reševanju centralnih nasprotnih strank].“.

Člen 9a se nadomesti z naslednjim:

„Člen 9a

Direktiva 2008/48/ES, Direktiva 2014/59/EU in Uredba (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank]

Ta direktiva ne posega v Direktivo 2008/48/ES, Direktivo 2014/59/EU in Uredbo (EU) št. [o sanaciji in reševanju centralnih nasprotnih strank].“.

Člen 4

Sprememba Direktive 2004/25/ES

V členu 4 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

„5.  Države članice zagotovijo, da se člen 5(1) te direktive ne uporablja v primeru uporabe instrumentov, pooblastil in mehanizmov za reševanje iz naslova IV Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta ali naslova V Uredbe (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank].“.

Člen 5

Sprememba Direktive 2005/56/ES

V členu 3 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4.  Države članice zagotovijo, da se ta direktiva ne uporablja za družbo ali družbe, ki so predmet uporabe instrumentov, pooblastil in mehanizmov za reševanje iz naslova IV Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta ali naslova V Uredbe (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank].“.

Člen 6

Spremembe Direktive 2007/36/ES

Direktiva 2007/36/EU se spremeni:

(a)  V členu 1 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4.  Države članice zagotovijo, da se ta direktiva ne uporablja v primeru uporabe instrumentov, pooblastil in mehanizmov za reševanje iz naslova IV Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta ali naslova V Uredbe (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank].“.

(b)  V členu 5 se odstavek 5 nadomesti z naslednjim:

„5. Države članice zagotovijo, da lahko skupščina delničarjev za namene Direktive 2014/59/EU in Uredbe (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank] z dvotretjinsko večino veljavno oddanih glasov odloči ali spremeni statut tako, da bo določal, da se skupščina, na kateri se bo odločalo o dokapitalizaciji, skliče v krajšem času, kot je določeno v odstavku 1 tega člena, če skupščina ne poteka v desetih koledarskih dneh od sklica, če so izpolnjeni pogoji iz člena 27 ali 29 Direktive 2014/59/EU ali člena 19 Uredbe (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank] in če je dokapitalizacija potrebna, da se preprečijo pogoji za reševanje iz členov 32 in 33 Direktive 2014/59/EU ali člena 22 Uredbe (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank].“.

Člen 7

Sprememba Direktive 2011/35/EU

V členu 1 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4.  Države članice zagotovijo, da se ta direktiva ne uporablja za družbo ali družbe, za katere se uporabljajo instrumenti, pooblastila in mehanizmi za reševanje iz naslova IV Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta ali naslova V Uredbe (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank].“.

Člen 8

Sprememba Direktive 2012/30/EU

V členu 45 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4.  Države članice zagotovijo, da se člen 10, člen 19(1), člen 29(1), (2) in (3), prvi pododstavek člena 31(2) in členi 33 do 36 ter 40, 41 in 42 te direktive ne uporabljajo v primeru uporabe instrumentov, pooblastil in mehanizmov za reševanje iz naslova IV Direktive 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta ali naslova V Uredbe (EU) št. [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank].“.

Člen 9Prenos v nacionalno zakonodajo

1.  Države članice do [datum – 12 mesecev od datuma začetka veljavnosti] sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo. Komisiji takoj sporočijo besedila navedenih predpisov.

Države članice navedene ukrepe uporabljajo od [datum – šest mesecev od datuma prenosa].

2.  Države članice se v sprejetih predpisih iz odstavka 1 sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

3.  Države članice sporočijo Komisiji in EBA besedilo temeljnih določb nacionalnega prava, sprejetih na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 10Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 1(1), (40), (41), (42) in (43) ter členi 2, 3, 4, 5, 6, 7 in 8 začnejo veljati [datum – začetek veljavnosti Uredbe [sanacija in reševanje centralnih nasprotnih strank]].

Člen 11Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju,

Za Evropski parlament  Za Svet

Predsednik  Predsednik

(1)

* Spremembe: krepki ležeči tisk označuje novo ali spremenjeno besedilo, simbol ▌pa tiste dele besedila, ki so bili črtani.

(2)

  UL C , , str. .

(3)

  UL C , , str. .

(4)

Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropski centralni banki, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Dokončanje bančne unije“, 24. november 2015, COM(2015)0587.

(5)

  Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij (UL L 173, 12.6.2014, str. 190).

(6)

  Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1);

(7)

  Uredba (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 225, 30.7.2014, str. 1).

(8)

  Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27.6.2013, str. 338).

(9)

  Uredba (EU) št. 1093/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski bančni organ) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/78/ES (UL L 331, 15.12.2010, str. 12).

(10)

  Direktiva 98/26/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. maja 1998 o dokončnosti poravnave pri plačilih in sistemih poravnave vrednostnih papirjev (UL L 166, 11.6.1998, str. 45).

(11)

  Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (UL L 201, 27.7.2012, str. 1).

(12)

  Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (UL L 201, 27.7.2012, str. 1).

(13)

  Direktiva 2012/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o uskladitvi zaščitnih ukrepov za varovanje interesov družbenikov in tretjih oseb, ki jih države članice zahtevajo od gospodarskih družb v pomenu drugega odstavka člena 54 Pogodbe o delovanju Evropske unije, glede ustanavljanja delniških družb ter ohranjanja in spreminjanja njihovega kapitala, zato da se oblikujejo zaščitni ukrepi z enakim učinkom v vsej Skupnosti (UL L 315, 14.11.2012, str. 74).

(14)

  Direktiva 2011/35/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o združitvi delniških družb (UL L 110, 29.4.2011, str. 1).

(15)

  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2005/56/ES z dne 26. oktobra 2005 o čezmejnih združitvah kapitalskih družb (UL L 310, 25.11.2005, str. 1).

(16)

  Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2004/25/ES z dne 21. aprila 2004 o ponudbah za prevzem (UL L 142, 30.4.2004, str. 12).

(17)

  Direktiva 2007/36/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o uveljavljanju določenih pravic delničarjev družb, ki kotirajo na borzi (UL L 184, 14.7.2007, str. 17).

(18)

*  UL (prosimo, vstavite datum): 12 mesecev po datumu začetka veljavnosti te direktive.


POSTOPEK V PRISTOJNEM ODBORU

Naslov

Sposobnost za pokrivanje izgub in dokapitalizacijo za kreditne institucije in naložbena podjetja ter sprememba Direktive 98/26/ES, Direktive 2002/47/ES, Direktive 2012/30/EU, Direktive 2011/35/EU, Direktive 2005/56/ES, Direktive 2004/25/ES in Direktive 2007/36/ES

Referenčni dokumenti

COM(2016)0852 – C8-0481/2016 – 2016/0362(COD)

Datum predložitve EP

23.11.2016

 

 

 

Pristojni odbor

       Datum razglasitve na zasedanju

ECON

1.2.2017

 

 

 

Odbori, zaprošeni za mnenje

       Datum razglasitve na zasedanju

EMPL

1.2.2017

ITRE

1.2.2017

JURI

1.2.2017

 

Odbori, ki niso podali mnenja

       Datum sklepa

EMPL

15.12.2016

ITRE

12.1.2017

JURI

25.1.2017

 

Poročevalec/-ka

       Datum imenovanja

Gunnar Hökmark

24.11.2016

 

 

 

Obravnava v odboru

28.2.2017

25.4.2017

3.5.2017

11.12.2017

 

22.2.2018

 

 

 

Datum sprejetja

19.6.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

38

14

5

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Gerolf Annemans, Burkhard Balz, Hugues Bayet, Pervenche Berès, David Coburn, Thierry Cornillet, Esther de Lange, Markus Ferber, Jonás Fernández, Sven Giegold, Neena Gill, Roberto Gualtieri, Brian Hayes, Gunnar Hökmark, Cătălin Sorin Ivan, Petr Ježek, Barbara Kappel, Wolf Klinz, Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Philippe Lamberts, Werner Langen, Olle Ludvigsson, Ivana Maletić, Fulvio Martusciello, Marisa Matias, Gabriel Mato, Alex Mayer, Bernard Monot, Caroline Nagtegaal, Luděk Niedermayer, Stanisław Ożóg, Sirpa Pietikäinen, Anne Sander, Alfred Sant, Martin Schirdewan, Pedro Silva Pereira, Peter Simon, Theodor Dumitru Stolojan, Kay Swinburne, Paul Tang, Ramon Tremosa i Balcells, Ernest Urtasun, Marco Valli, Miguel Viegas, Jakob von Weizsäcker, Marco Zanni

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Andrea Cozzolino, Ashley Fox, Doru-Claudian Frunzulică, Syed Kamall, Alain Lamassoure, Thomas Mann, Luigi Morgano, Michel Reimon, Joachim Starbatty

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Christofer Fjellner, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz

Datum predložitve

25.6.2018


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

38

+

ALDE

Thierry Cornillet, Petr Ježek, Wolf Klinz, Ramon Tremosa i Balcells

ENF

Barbara Kappel

PPE

Burkhard Balz, Markus Ferber, Christofer Fjellner, Brian Hayes, Gunnar Hökmark, Agnieszka Kozłowska-Rajewicz, Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Alain Lamassoure, Esther de Lange, Werner Langen, Ivana Maletić, Thomas Mann, Fulvio Martusciello, Gabriel Mato, Luděk Niedermayer, Sirpa Pietikäinen, Anne Sander, Theodor Dumitru Stolojan

S&D

Pervenche Berès, Andrea Cozzolino, Jonás Fernández, Doru-Claudian Frunzulică, Neena Gill, Roberto Gualtieri, Cătălin Sorin Ivan, Olle Ludvigsson, Alex Mayer, Luigi Morgano, Alfred Sant, Pedro Silva Pereira, Peter Simon, Paul Tang, Jakob von Weizsäcker

14

-

ALDE

Caroline Nagtegaal

ECR

Ashley Fox, Syed Kamall, Stanisław Ożóg, Joachim Starbatty, Kay Swinburne

EFDD

David Coburn, Bernard Monot, Marco Valli

ENF

Gerolf Annemans, Marco Zanni

GUE/NGL

Marisa Matias, Martin Schirdewan, Miguel Viegas

5

0

S&D

Hugues Bayet

VERTS/ALE

Sven Giegold, Philippe Lamberts, Michel Reimon, Ernest Urtasun

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Zadnja posodobitev: 10. julij 2018Pravno obvestilo