Postopek : 2016/0360A(COD)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0242/2018

Predložena besedila :

A8-0242/2018

Razprave :

PV 15/04/2019 - 17
CRE 15/04/2019 - 17

Glasovanja :

PV 16/04/2019 - 8.11
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0369

POROČILO     ***I
PDF 2919kWORD 5423k
28.6.2018
PE 613.409v04-00 A8-0242/2018

o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 v zvezi s količnikom finančnega vzvoda, količnikom neto stabilnega financiranja, zahtevami glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, kreditnim tveganjem nasprotne stranke, tržnim tveganjem, izpostavljenostmi do centralnih nasprotnih strank, izpostavljenostmi do kolektivnih naložbenih podjemov, velikimi izpostavljenostmi, zahtevami glede poročanja in zahtevami po razkritju ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012

(COM(2016)0850 – C8-0480/2016 – 2016/0360A(COD))

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve

Poročevalec: Peter Simon

PRED. SPREM.
OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 POSTOPEK V PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 v zvezi s količnikom finančnega vzvoda, količnikom neto stabilnega financiranja, zahtevami glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, kreditnim tveganjem nasprotne stranke, tržnim tveganjem, izpostavljenostmi do centralnih nasprotnih strank, izpostavljenostmi do kolektivnih naložbenih podjemov, velikimi izpostavljenostmi, zahtevami glede poročanja in zahtevami po razkritju ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012

(COM(2016)0850 – C8-0480/2016 – 2016/0360A(COD))

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2016)0850),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8 0480/2016),

-  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja švedskega parlamenta v okviru Protokola št. 2 o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, v katerem izjavlja, da osnutek zakonodajnega akta ni v skladu z načelom subsidiarnosti,

–  ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke z dne 8. novembra 2017(1),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 30. marca 2017(2),

–  ob upoštevanju sklepa konference predsednikov z dne 18. maja 2017, s katerim je Odbor za ekonomske in monetarne zadeve pooblastila, da predlog Komisije razdeli in pripravi dve ločeni zakonodajni poročili,  

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8–0242/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Predlog spremembe    1

PREDLOGI SPREMEMB EVROPSKEGA PARLAMENTA(3)*

k predlogu Komisije

---------------------------------------------------------

2016/0360 (COD)

Predlog

UREDBA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o spremembi Uredbe (EU) št. 575/2013 v zvezi s količnikom finančnega vzvoda, količnikom neto stabilnega financiranja, zahtevami glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, kreditnim tveganjem nasprotne stranke, tržnim tveganjem, izpostavljenostmi do centralnih nasprotnih strank, izpostavljenostmi do kolektivnih naložbenih podjemov, velikimi izpostavljenostmi, zahtevami glede poročanja in zahtevami po razkritju ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke(4),

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(5),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  V okviru odpravljanja posledic finančne krize, do katere je prišlo v letih 2007–2008, je Unija izvedla obsežno reformo regulativnega okvira za finančne storitve, da bi okrepila odpornost finančnih institucij. Reforma je temeljila predvsem na mednarodno dogovorjenih standardih. Reformni sveženj je poleg številnih ukrepov vključeval sprejetje Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(6) in Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta(7), ki sta okrepili bonitetne zahteve za kreditne institucije in investicijska podjetja.

(2)  Finančni sistem je zaradi reforme postal stabilnejši in odpornejši zoper številne vrste možnih pretresov in kriz v prihodnosti, vendar pa ta ni obravnavala vseh ugotovljenih težav. Pomemben razlog za to je bil, da mednarodni oblikovalci standardov, kot sta Baselski odbor za bančni nadzor in Odbor za finančno stabilnost, takrat še niso dokončali svojega dela v zvezi z mednarodno dogovorjenimi rešitvami za odpravo teh težav. Zdaj, ko je delo na področju pomembnih dodatnih reform dokončano, bi bilo treba obravnavati preostale težave.

(3)  Komisija je v svojem sporočilu z dne 24. novembra 2015 priznala potrebo po nadaljnjem zmanjšanju tveganja in se zavezala, da bo pripravila zakonodajni predlog, ki bo temeljil na mednarodno dogovorjenih standardih. Tudi v sklepih z zasedanja Sveta z dne 17. junija 2016 in v resoluciji Evropskega parlamenta z dne 10. marca 2016(8) se priznava potreba po nadaljnjih konkretnih zakonodajnih ukrepih, ki bi jih bilo treba sprejeti za zmanjšanje tveganj v finančnem sektorju.

(4)  Ukrepi za zmanjšanje tveganja naj ne bi le dodatno okrepili odpornosti evropskega bančnega sistema in zaupanja trgov vanj, ampak tudi zagotovili osnovo za nadaljnji napredek pri dokončanju bančne unije. Te ukrepe bi bilo treba obravnavati na podlagi širših izzivov, ki vplivajo na gospodarstvo Unije, zlasti potrebe po spodbujanju rasti in novih delovnih mest v času negotovih gospodarskih obetov. V tem okviru je bilo za okrepitev gospodarstva Unije uvedenih več pomembnejših političnih pobud, kot sta naložbeni načrt za Evropo in unija kapitalskih trgov. Zato je pomembno, da vsi ukrepi za zmanjševanje tveganja nemoteno vzajemno delujejo s temi političnimi pobudami ter s širšimi nedavnimi reformami v finančnem sektorju.

(5)  Določbe uredbe o spremembi bi morale biti enakovredne mednarodno dogovorjenim standardom in zagotavljati neprekinjeno enakovrednost Direktive 2013/36/ES in te uredbe okviru Basel III. Ciljno usmerjene prilagoditve, ki bi odražale posebnosti Unije in širše razmisleke politike, bi morale imeti omejeno področje uporabe ali čas, da ne bi negativno vplivale na splošno stabilnost bonitetnega okvira.

(6)  Izboljšati bi bilo treba tudi obstoječe ukrepe za zmanjšanje tveganja ter zlasti zahteve glede poročanja in razkritja za zagotavljanje, da se lahko uporabljajo bolj sorazmerno in da ne povzročajo prekomernih obremenitev zaradi doseganja skladnosti, zlasti za manjše in manj kompleksne institucije.

(6a)  Za ciljno naravnane poenostavitve zahtev glede uporabe načela sorazmernosti je potrebna natančna opredelitev majhnih in nekompleksnih institucij. Da bi ustrezno opredelili in razvrstili majhne in nekompleksne institucije ter določili njihova tveganja, je treba upoštevati tudi velikost in profil tveganja majhne in nekompleksne institucije glede na skupno velikost gospodarstva, v katerem je pretežno dejavna. Tej potrebi ne moremo zadostiti samo z enotnim absolutnim pragom. Zato je pristojnim nadzornikom nujno treba omogočiti, da z vključitvijo relativne komponente, ki se določi na podlagi gospodarske uspešnosti države članice, izkoristijo diskrecijske pravice, da bi prag uskladili z nacionalnimi okoliščinami in ga po potrebi prilagodili navzdol. Ker sama velikost institucije ni odločilnega pomena za njen profil tveganja, je treba tudi z dodatnimi kvalitativnimi merili zagotoviti, da se institucija šteje za majhno in nekompleksno ter lahko izkorišča prilagojena pravila za večjo sorazmernost le, če izpolnjuje vsa ustrezna merila.

(7)  Količniki finančnega vzvoda prispevajo k ohranjanju finančne stabilnosti, saj delujejo kot podporni mehanizem za kapitalske zahteve, ki temeljijo na tveganju, ter omejujejo kopičenje presežnega finančnega vzvoda v času gospodarskega vzpona. Zato bi bilo treba zahtevo glede količnika finančnega vzvoda uvesti kot dopolnitev trenutnega sistema poročanja in razkritij o količniku finančnega vzvoda.

(8)  Da se po nepotrebnem ne ovira posojanja institucij podjetjem in zasebnim gospodinjstvom ter prepreči neupravičene negativne učinke na likvidnost trga, bi bilo treba zahtevo glede količnika finančnega vzvoda določiti na ravni, kjer bi lahko delovala kot verodostojni podporni mehanizem za tveganje prevelikega finančnega vzvoda, ne da bi ogrožala gospodarsko rast.

(9)  Evropski bančni organ je v svojem poročilu Komisiji(9) sklenil, da bi količnik finančnega vzvoda za temeljni kapital, umerjen na 3% za vse vrste kreditnih institucij, predstavljal verodostojen podporni mehanizem. Baselski odbor je zahtevo glede količnika finančnega vzvoda v višini 3% sprejel na mednarodni ravni. Zahteva glede količnika finančnega vzvoda bi zato morala biti umerjena na 3%.

(10)  Vendar bi zahteva glede količnika finančnega vzvoda v višini 3% nekatere poslovne modele in vrste poslovanja omejila bolj kot druge. Zlasti nesorazmerno bi bili prizadeti javno posojanje s strani javnih razvojnih bank in uradno zajamčeni izvozni krediti. Zato bi bilo treba količnik finančnega vzvoda za te vrste izpostavljenosti prilagoditi. Zato bi bilo treba določiti jasna merila, na podlagi katerih bi lažje opredelili javno pooblastilo zadevnih kreditnih institucij in ki bi zajemala vidike, kot so njihova ustanovitev, vrsta opravljanih dejavnosti, njihov cilj, ureditve jamstva s strani javnih organov in omejitve dejavnosti sprejemanja depozitov. Vendar bi morala o obliki in načinu ustanovitve banke še naprej odločati osrednja vlada, regionalna vlada ali lokalna uprava države članice; ta oblika pa lahko pomeni ustanovitev nove kreditne institucije ali pridobitev ali prevzem obstoječega subjekta s strani teh javnih organov, tudi s koncesijami in v okviru postopka reševanja.

(11)  Količnik finančnega vzvoda prav tako ne bi smel ogrožati zagotavljanja storitev centralnega kliringa za stranke s strani institucij. Zato bi bilo treba iz mere izpostavljenosti za količnik finančnega vzvoda izključiti začetna kritja za posle z izvedenimi finančnimi instrumenti, za katere se opravi centralni kliring, ki jih institucije v denarju prejmejo od svojih strank in preusmerijo k centralnim nasprotnim strankam.

(12)  Baselski odbor za bančni nadzor je revidiral mednarodni standard o količniku finančnega vzvoda, da bi natančneje določil nekatere vidike oblikovanja tega količnika. Uredbo (EU) št. 575/2013 bi bilo treba uskladiti z revidiranim standardom, da bi okrepili enake mednarodne konkurenčne pogoje za institucije v EU, ki poslujejo zunaj Unije, ter zagotovili, da količnik finančnega vzvoda ostane učinkovito dopolnilo kapitalskih zahtev, ki temeljijo na tveganju.

(13)  Za institucije, ki zaradi svoje velikosti, povezanosti, kompleksnosti, nenadomestljivosti ali splošnega pomena veljajo za globalne sistemsko pomembne institucije (GSPI), je treba uvesti dodatni količnik finančnega vzvoda, saj bi lahko GSPI v finančnih težavah trajno oslabile celotni finančni sistem in s tem povzročile nov kreditni krč v Uniji. Zaradi te nevarnosti za finančni sistem in financiranje realnega gospodarstva GSPI uživajo implicitno jamstvo, ki izhaja iz pričakovanja, da jih bo rešila država. Zato lahko GSPI zmanjšajo tržno disciplino in prevzamejo preveliko tveganje, kar pa povečuje verjetnost, da bodo v prihodnosti znova zašle v finančne težave. Da bi učinkovito odpravili te negativne zunanje učinke, bi morala evropska zakonodaja upoštevati stroge količnike finančnega vzvoda, ki že obstajajo v drugih jurisdikcijah. Zato je treba ob upoštevanju dokončnih rezultatov umerjanja količnika finančnega vzvoda, ki ga pripravlja Baselski odbor, količnik finančnega vzvoda GSPI povečati za 50 % tveganju prilagojenih strožjih zahtev glede pokrivanja izgub GSPI, poleg najnižjega praga v višini 3 %.

(14)  Odbor za finančno stabilnost je 9. novembra 2015 objavil nezavezujoč dogovor o skupni sposobnosti pokrivanja izgub (v nadaljnjem besedilu: standard o skupni sposobnosti pokrivanja izgub), ki ga je skupina G20 potrdila novembra 2015 na vrhu v Turčiji. Standard o skupni sposobnosti pokrivanja izgub od globalnih sistemsko pomembnih bank (GSPB) zahteva, da imajo zadosten znesek obveznosti z visoko sposobnostjo pokrivanja izgub (takšnih, ki se rešujejo s sredstvi upnikov) za zagotavljanje nemotenega in hitrega pokrivanja izgub in dokapitalizacije v postopku reševanja. Komisija se je v sporočilu z dne 24. novembra 2015 zavezala, da bo do konca leta 2016 predložila zakonodajni predlog, ki bo omogočil izvajanje standarda o skupni sposobnosti pokrivanja izgub do mednarodno dogovorjenega roka leta 2019.

(15)  Pri izvajanju standarda o skupni sposobnosti pokrivanja izgub je treba upoštevati obstoječe minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, določene v Direktivi 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta(10). Glede na to, da imata skupna sposobnost pokrivanja izgub in minimalna zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti isti cilj, in sicer zagotoviti, da imajo institucije zadostno sposobnost pokrivanja izgub, sta obe zahtevi elementa skupnega okvira, ki se dopolnjujeta. Operativno bi bilo treba usklajeno minimalno raven standarda o skupni sposobnosti pokrivanja izgub uvesti v Uredbo (EU) št. 575/2013 prek nove zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, za podjetja specifičnega pribitka za globalne sistemsko pomembne institucije in za podjetja specifične zahteve za globalno sistemsko nepomembne institucije pa bi bilo treba uvesti s ciljno usmerjenimi spremembami Direktive 2014/59/EU in Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta(11). Zadevne določbe, ki uvajajo standard o skupni sposobnosti pokrivanja izgub v to uredbo, bi bilo treba brati skupaj z določbami iz omenjene zakonodaje in Direktivo 2013/36/EU.

(16)  V skladu s standardom o skupni sposobnosti pokrivanja izgub, ki zajema samo GSPB, bi morala minimalna zahteva za zadosten znesek kapitala in obveznosti z visoko sposobnostjo pokrivanja izgub, ki jo uvaja ta uredba, veljati samo za GSPI. Vendar bi morala pravila glede kvalificiranih obveznosti, ki jih uvaja ta uredba, veljati za vse institucije, v skladu z dopolnilnimi spremembami in zahtevami v Direktivi 2014/59/EU.

(17)  V skladu s standardom o skupni sposobnosti pokrivanja izgub bi morala zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti veljati samo za subjekte v postopku reševanja, ki so sami GSPI ali del skupine, določene kot GSPI. Zahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti bi se morala uporabljati na posamični ali konsolidirani podlagi glede na to, ali so takšni subjekti v postopku reševanja posamične institucije brez podrejenih družb ali nadrejene osebe.

(18)  Direktiva 2014/59/EU omogoča, da se instrumenti za reševanje ne uporabljajo samo za banke, ampak tudi za finančne holdinge in mešane finančne holdinge. Nadrejeni finančni holdingi in nadrejeni mešani finančni holdingi bi zato morali imeti zadostno sposobnost pokrivanja izgub tako kot nadrejene institucije.

(19)  Da bi zagotovili učinkovitost zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, je bistveno, da imajo instrumenti, ki se posedujejo za izpolnjevanje te zahteve, dovolj visoko sposobnost pokrivanja izgub. Obveznosti, ki so izključene iz instrumenta za reševanje s sredstvi upnikov iz Direktive 2014/59/EU, nimajo te sposobnosti; isto velja za druge obveznosti, ki se jih sicer lahko rešuje s sredstvi upnikov, vendar bi lahko v praksi predstavljale težave za reševanje s sredstvi upnikov. Navedene obveznosti se zato ne bi smele šteti kot kvalificirane za zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti. Po drugi strani imajo kapitalski instrumenti in podrejene obveznosti visoko sposobnost pokrivanja izgub. Tudi potencial pokrivanja izgub obveznosti, ki so uvrščene enakovredno nekaterim izključenim obveznostim, bi bilo treba v skladu s standardom o skupni sposobnosti pokrivanja izgub do določene mere pripoznati.

(19a)  Pri prenosu standarda o skupni sposobnosti pokrivanja izgub v pravo Unije je treba zagotoviti, da institucije čim prej izpolnijo določene zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, da bi lahko v postopku reševanja zagotovile nemoteno pokrivanje izgub in dokapitalizacijo. To je treba upoštevati in uvesti predhodno veljavno določbo za dolžniške instrumente, ki izpolnjujejo nekatera merila. Zato se nekatera merila za upravičenost ne bi smela uporabljati za obveznosti, izdane pred [datum začetka veljavnosti te uredbe]. Taka predhodno veljavna določba bi morala veljati tako za obveznosti podrejenega dela zahtev o skupni sposobnosti pokrivanja izgub in podrejenega dela minimalnih zahtev glede kapitala in kvalificiranih obveznosti v skladu z Direktivo 2014/59/EU kot za nepodrejena dela teh zahtev.

(20)  Da bi se izognili dvojnemu štetju obveznosti za namene zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, bi bilo treba uvesti pravila za odbitke od deležev postavk kvalificiranih obveznosti, ki odražajo ustrezen pristop v zvezi z odbitki, ki je v Uredbi (EU) št. 575/2013 že oblikovan za kapitalske instrumente. V okviru tega pristopa bi se deleži instrumentov kvalificiranih obveznosti najprej odbili od kvalificiranih obveznosti in če tam ni dovolj obveznosti, bi se odbili od instrumentov dodatnega kapitala.

(21)  Standard o skupni sposobnosti pokrivanja izgub vsebuje nekatera merila primernosti, ki so strožja od trenutnih meril primernosti za kapitalske instrumente. Da bi zagotovili doslednost, bi bilo treba merila primernosti za kapitalske instrumente uskladiti v zvezi z neprimernostjo instrumentov, ki jih izdajo subjekti s posebnim namenom, po 1. januarju 2022.

(22)  Od sprejetja Uredbe (EU) št. 575/2013 se je mednarodni standard o bonitetni obravnavi izpostavljenosti institucij do CNS spremenil, da bi se izboljšala obravnava izpostavljenosti institucij do kvalificiranih centralnih nasprotnih strank (v nadaljnjem besedilu: KCNS). Bistvene spremembe standarda so vključevale uporabo ene same metode za določitev kapitalske zahteve za izpostavljenosti zaradi prispevkov v jamstveni sklad, izrecno zgornjo mejo skupnih kapitalskih zahtev, ki veljajo za izpostavljenosti do KCNS, ter pristop, ki je bolj občutljiv na tveganje, za zajem vrednosti izvedenih finančnih instrumentov v izračunu hipotetičnih virov KCNS. Hkrati se obravnava izpostavljenosti do nekvalificiranih CNS ni spremenila. Glede na to, da so revidirani mednarodni standardi uvedli obravnavo, ki je bolj primerna za okolje centralnega kliringa, bi bilo treba pravo Unije spremeniti, da se navedeni standardi vključijo vanj.

(23)  Da bi zagotovili, da institucije ustrezno upravljajo svoje izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v kolektivnih naložbenih podjemih (v nadaljnjem besedilu: KNP), bi morala biti pravila, ki določajo obravnavo teh izpostavljenosti, občutljiva na tveganje ter spodbujati preglednost glede osnovnih izpostavljenosti KNP. Baselski odbor za bančni nadzor je zato sprejel revidiran standard, ki določa jasno hierarhijo pristopov za izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti za navedene izpostavljenosti. Hierarhija odraža stopnjo preglednosti osnovnih izpostavljenosti. Uredbo (EU) št. 575/2013 bi bilo treba uskladiti s temi mednarodno sprejetimi pravili.

(24)  Za izračun vrednosti izpostavljenosti poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti v skladu z okvirom za kreditno tveganje nasprotne stranke Uredba (EU) št. 575/2013 institucijam trenutno daje možnost izbire med tremi standardiziranimi pristopi: standardizirano metodo, metodo tekoče izpostavljenosti in metodo originalne izpostavljenosti.

(25)  Vendar ti standardizirani pristopi ne pripoznavajo ustrezno značilnosti zmanjševanja tveganja, ki jo ima zavarovanje s premoženjem v izpostavljenostih. Njihovo umerjanje je zastarelo in ne odraža visoke stopnje nestanovitnosti, zaznane med finančno krizo. Neustrezno je tudi njihovo pripoznavanje učinkov pobota. Da bi odpravili te pomanjkljivosti, se je Baselski odbor za bančni nadzor odločil nadomestiti standardizirano metodo in metodo tekoče izpostavljenosti z novim standardiziranim pristopom za izračun vrednosti izpostavljenosti izvedenih finančnih instrumentov, t. i. standardiziranim pristopom za kreditno tveganje nasprotne stranke. Glede na to, da so revidirani mednarodni standardi uvedli nov standardizirani pristop, ki je bolj primeren za okolje centralnega kliringa, bi bilo treba pravo Unije spremeniti, da se navedeni standardi vključijo vanj.

(26)  Standardizirani pristop za kreditno tveganje nasprotne stranke je bolj občutljiv na tveganje kot standardna metoda in metoda tekoče izpostavljenosti, zato bi moral privesti do kapitalskih zahtev, ki bolje odražajo tveganja, povezana s posli institucij z izvedenimi finančnimi instrumenti. Hkrati je izvajanje tega pristopa za institucije kompleksnejše. Za nekatere institucije, ki trenutno uporabljajo metodo tekoče izpostavljenosti, se bo morda izkazalo, da je izvajanje standardnega pristopa za kreditno tveganje nasprotne stranke prekompleksno in preveč obremenjujoče. Za takšne institucije in institucije s srednje velikimi posli z izvedenimi finančnimi instrumenti, ki so del konsolidirane skupine, bi bilo treba uvesti poenostavljeno različico standardiziranega pristopa za kreditno tveganje nasprotne stranke. Ker bi bila takšna poenostavljena različica manj občutljiva na tveganje kot standardizirani pristop za kreditno tveganje nasprotne stranke, bi jo bilo treba ustrezno umeriti za zagotovitev, da ne podceni vrednosti izpostavljenosti poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti.

(27)  Institucije trenutno za izračun vrednosti izpostavljenosti izvedenih finančnih instrumentov večinoma uporabljajo metodo tekoče izpostavljenosti, ki jo je nadomestil standardizirani pristop za kreditno tveganje nasprotne stranke. Vendar umerjanje, ki se izvaja v okviru metode tekoče izpostavljenosti, izhaja iz predpisov, sklenjenih v okviru sporazuma Basel I, temelji na tržnih pogojih, ki so veljali konec 80. let 20. stoletja, in ni dovolj natančno, da bi ustrezno upoštevalo tveganje poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti. Za institucije, ki imajo ▌omejene pozicije v izvedenih finančnih instrumentih in ki trenutno uporabljajo metodo tekoče izpostavljenosti ali metodo originalne izpostavljenosti, bi bila tako standardizirani pristop za kreditno tveganje nasprotne stranke kot njegova poenostavljena različica prekompleksna za uvedbo. Metodo originalne izpostavljenosti bi zato bilo treba namesto tega omejiti na navedene institucije, vendar bi jo bilo treba revidirati . Ta revidirana oblika metode originalne izpostavljenosti bi morala takšnim institucijam in institucijam s srednje velikimi posli z izvedenimi finančnimi instrumenti, ki so del konsolidirane skupine, zagotoviti ustrezno alternativo metodi tekoče izpostavljenosti, ki ne bo vsebovala pomanjkljivosti te zastarele metode.

(28)  Za usmerjanje institucij pri izbiri dovoljenih pristopov bi bilo treba uvesti jasna merila. Ta bi morala temeljiti na obsegu dejavnosti v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti institucije, ki kaže stopnjo izpopolnjenosti, ki bi jo institucija morala biti sposobna izpolnjevati za izračun vrednosti izpostavljenosti.

(29)  Med finančno krizo so bile izgube trgovalne knjige za nekatere institucije s sedežem v Uniji velike. Pri nekaterih se je pokazalo, da je raven potrebnega kapitala glede na te izgube nezadostna, zaradi česar so zaprosile za izredno javnofinančno pomoč. Zaradi teh opažanj je Baselski odbor za bančni nadzor odpravil številne šibke točke pri bonitetni obravnavi pozicij iz trgovalne knjige, ki so kapitalske zahteve za tržno tveganje.

(30)  Leta 2009 je bil na mednarodni ravni dokončan prvi sklop reform in prenesen v pravo Unije z Direktivo 2010/76/EU Evropskega parlamenta in Sveta(12).

(31)  Vendar reforma iz leta 2009 ni odpravila strukturnih pomanjkljivosti kapitalskih zahtev v standardih za tržno tveganje. Pomanjkanje jasne razmejitve med trgovalnimi in netrgovalnimi knjigami je povzročilo možnosti regulativne arbitraže, pomanjkanje občutljivosti kapitalskih zahtev za tržna tveganja na tveganje pa ni omogočalo zajema vseh tveganj, ki so jim bile institucije izpostavljene.

(32)  Baselski odbor je zato začel temeljni pregled trgovalne knjige, da bi odpravil te slabosti. Delo se je zaključilo januarja 2016. Standardi na podlagi temeljnega pregleda trgovalne knjige krepijo občutljivost okvira za tržno tveganje na tveganje, pri čemer določajo znesek kapitalskih zahtev, ki je sorazmernejši glede na tveganja pozicij iz trgovalne knjige, pojasnjujejo pa tudi opredelitev razmejitve med netrgovalnimi in trgovalnimi knjigami.

(33)  Izvajanje standardov na podlagi temeljnega pregleda trgovalne knjige v Uniji mora ohraniti dobro delovanje finančnih trgov v Uniji. Nedavne študije učinka o standardih na podlagi temeljnega pregleda trgovalne knjige kažejo, da bi njihovo izvajanje po pričakovanjih privedlo do občutnega povečanja skupne kapitalske zahteve za tržna tveganja. Da bi preprečili nenadno zmanjšanje trgovanja v Uniji, bi bilo zato potrebno obdobje postopnega uvajanja, tako da bi institucije lahko priznale skupno raven kapitalskih zahtev za tržna tveganja, ki bi jo povzročil prenos standardov na podlagi temeljnega pregleda trgovalne knjige v Unijo. S tem obdobjem postopnega uvajanja je treba zagotoviti postopno uvedbo baselskih standardov, da bi se zmanjšala negotovost institucij glede prihodnjih kapitalskih zahtev za tržna tveganja. S primernim obdobjem postopnega uvajanja bi morali po eni strani zagotoviti, da prenos standardov na podlagi temeljnega pregleda trgovalne knjige ne bo povzročil nenadnega povečanja skupnih kapitalskih zahtev za tržna tveganja, po drugi strani pa preprečiti, da bi se v prehodnem obdobju kapitalske zahteve za tržna tveganja v primerjavi s sedanjim stanjem zmanjšale. Posebno pozornost bi bilo treba nameniti tudi evropskim posebnostim pri trgovanju ter prilagoditvam kapitalskih zahtev za državne in krite obveznice ter enostavno, pregledno in standardizirano listinjenje.

(34)  Sorazmerna obravnava tržnih tveganj bi morala veljati tudi za institucije z omejenimi dejavnostmi trgovalne knjige, kar bi več institucijam z majhnim obsegom trgovanja omogočilo uporabo okvira kreditnega tveganja za pozicije iz netrgovalne knjige, kot določa revidirana različica odstopanja za majhen obseg postavk trgovalne knjige. Poleg tega bi bilo treba institucijam s srednjim obsegom postavk trgovalne knjige dovoliti uporabo poenostavljenega standardiziranega pristopa za izračun kapitalskih zahtev za tržna tveganja v skladu s pristopom iz Uredbe (EU) št. 575/2013, ki se trenutno uporablja. Te ohlapnejše zahteve bi morale veljati tudi za institucije, ki so del konsolidirane skupine, če izpolnjujejo vse zgoraj navedene zahteve kot samostojne institucije.

(35)  Okvir za velike izpostavljenosti bi bilo treba okrepiti, da se izboljšata sposobnost institucij za pokrivanje izgub in skladnost z mednarodnimi standardi. V ta namen bi bilo treba kapital višje kakovosti uporabiti kot kapitalsko osnovo za izračun omejitve velikih izpostavljenosti, izpostavljenosti do kreditnih izvedenih finančnih instrumentov pa bi bilo treba izračunati po standardiziranem pristopu za kreditno tveganje nasprotne stranke. Poleg tega bi bilo treba zmanjšati omejitev za izpostavljenosti, ki jih GSPB lahko imajo do drugih GSPB, da se zmanjšajo sistemska tveganja, povezana z medsebojnimi povezavami med velikimi institucijami, ter verjetnost, da neizpolnitev obveznosti nasprotne stranke GSPB vpliva na finančno stabilnost.

(36)  Medtem ko količnik likvidnostnega kritja zagotavlja, da bodo kreditne institucije in sistemska investicijska podjetja sposobna vzdržati hude stresne dogodke v kratkoročnem obdobju, pa ne zagotavlja, da bodo te kreditne institucije in investicijska podjetja dolgoročno imeli stabilno strukturo financiranja. Zato je jasno, da bi bilo treba oblikovati natančno zavezujočo zahtevo po stabilnem financiranju na ravni EU, ki bi morala biti vedno izpolnjena, da se prepreči prekomerne neusklajenosti zapadlosti med sredstvi in obveznostmi ter prekomerno zanašanje na kratkoročno grosistično financiranje.

(37)  V skladu s standardi Baselskega odbora za bančni nadzor o stabilnem financiranju bi bilo zato treba sprejeti pravila za opredelitev zahteve po stabilnem financiranju kot količnika med zneskom razpoložljivega stabilnega financiranja institucije in zneskom potrebnega stabilnega financiranja v obdobju enega leta. To je zavezujoč količnik neto stabilnega financiranja. Znesek razpoložljivega stabilnega financiranja bi bilo treba izračunati tako, da se obveznosti in regulativni kapital institucije pomnožijo z ustreznimi faktorji, ki odražajo njihovo stopnjo zanesljivosti v enoletnem obdobju količnika neto stabilnega financiranja. Znesek potrebnega stabilnega financiranja bi bilo treba izračunati tako, da se obveznosti in zunajbilančne izpostavljenosti institucije pomnožijo z ustreznimi faktorji, ki odražajo njihove likvidnostne značilnosti ter preostale zapadlosti v enoletnem obdobju količnika neto stabilnega financiranja.

(38)  Količnik neto stabilnega financiranja bi bilo treba izraziti kot odstotek in določiti minimalno raven 100%, ki kaže, da ima institucija zadostno stabilno financiranje, da izpolni svoje potrebe po financiranju v enoletnem obdobju v običajnih in stresnih razmerah. Če bi količnik neto stabilnega financiranja padel pod raven 100 %, bi institucija morala izpolnjevati posebne zahteve iz člena 414 Uredbe (EU) št. 575/2013, da bi hitro ponovno vzpostavila njegovo minimalno raven. Nadzorniški ukrepi v primeru neskladnosti ne bi smeli biti samodejni, ampak bi morali pristojni organi oceniti razloge za neskladnost z zahtevo glede količnika neto stabilnega financiranja, preden bi določili morebitne nadzorniške ukrepe.

(39)  V skladu s priporočili EBA iz njenega poročila z dne 15. decembra 2015, pripravljenega v skladu z odstavkoma 1 in 2 člena 510 Uredbe (EU) št. 575/2013, bi bilo treba pravila za izračun količnika neto stabilnega financiranja natančno uskladiti s standardi Baselskega odbora za bančni nadzor, vključno z razvojem navedenih standardov v zvezi z obravnavo poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti. Potreba po upoštevanju nekaterih evropskih posebnosti za zagotovitev, da količnik neto stabilnega financiranja ne ovira financiranja evropskega realnega gospodarstva, upravičuje nekatere prilagoditve baselskega količnika neto stabilnega financiranja za opredelitev evropskega količnika neto stabilnega financiranja. Te prilagoditve zaradi evropskega konteksta so priporočene v poročilu o količniku neto stabilnega financiranja, ki ga je pripravila EBA, in so povezane predvsem s posebno obravnavo i) pretočnih modelov na splošno in zlasti izdaj kritih obveznic; ii) dejavnosti za financiranje trgovine; iii) centraliziranih reguliranih prihrankov; iv) zajamčenih stanovanjskih kreditov; in v) kreditnih zadrug. Te predlagane posebne obravnave na široko odražajo ugodnejšo obravnavo, ki je za te dejavnosti odobrena v evropskem količniku likvidnostnega kritja v primerjavi z baselskim. Ker količnik neto stabilnega financiranja dopolnjuje količnik likvidnostnega kritja, bi morala biti opredelitev in umerjanje obeh količnikov skladna. To še zlasti velja za faktorje potrebnega stabilnega financiranja, ki se uporabljajo za količnik likvidnostnega kritja visokokakovostnih likvidnih sredstev za izračun količnika neto stabilnega financiranja, ki odraža opredelitve in odbitke evropskega količnika likvidnostnega kritja, ne glede na skladnost s splošnimi in operativnimi zahtevami, določenimi za izračun količnika likvidnostnega kritja, ki v enoletnem obdobju izračuna količnika neto stabilnega financiranja niso ustrezne.

(40)  Poleg evropskih posebnosti bi stroga obravnava poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti v baselskem količniku neto stabilnega financiranja lahko pomembno vplivala na dejavnosti institucij v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti in posledično na evropske finančne trge ter dostop do nekaterih postopkov za končne uporabnike. Uvedba baselskega količnika neto stabilnega financiranja bi lahko brez obsežnih kvantitativnih ocen učinka in javnega posvetovanja neupravičeno in nesorazmerno vplivala na posle z izvedenimi finančnimi instrumenti ter nekatere medsebojno povezane posle, vključno s klirinškimi dejavnostmi. Dodatna zahteva po posedovanju stabilnega financiranja v višini 20 % glede na bruto izvedene finančne obveznosti na splošno velja kot grobo merilo, ki precenjuje dodatna tveganja financiranja, povezana z morebitnim povečanjem izvedenih finančnih obveznosti v obdobju enega leta. Zato se zdi smiselno prilagoditi alternativno merilo, ki je bolj občutljivo na tveganje, da ne bi ogrozili dobrega delovanja evropskih finančnih trgov ter institucijam in končnim uporabnikom, vključno s podjetji, zagotovili orodja za varovanje pred tveganjem, da bi zagotovili njihovo financiranje kot cilj unije kapitalskih trgov. Pri nepokritih poslih z izvedenimi finančnimi instrumenti je Baselski odbor nedavno pregledal določbe iz leta 2014 o obravnavi poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti v okviru količnika neto stabilnega financiranja, pri čemer ugotavlja, da je bil standard, ki je bil sprejet, neustrezen za določitev zahteve za refinanciranje in da je faktor 20 % potrebnega stabilnega financiranja preveč konzervativen. Baselski odbor se je sporazumel, da lahko jurisdikcije znižajo vrednost tega faktorja, s spodnjim pragom v višini 5 %, pri čemer je odločitev o tem prepuščena posameznim državam.

(41)  Cilj baselske asimetrične obravnave kratkoročnega financiranja, kot so pogodbe o začasni prodaji (nepriznano stabilno financiranje), in kratkoročnega posojanja, kot so posli začasnega odkupa (potrebnega nekaj stabilnega financiranja – 10%, če so zavarovani z visokokakovostnimi likvidnimi sredstvi stopnje 1, kot so opredeljena v količniku likvidnostnega kritja, in 15% za ostale posle), s finančnimi strankami, je odvračanje obsežnih povezav prek kratkoročnega financiranja med finančnimi strankami, ki so vir medsebojne povezanosti in v primeru propada otežujejo reševanje posamezne institucije brez tveganja širjenja negativnih učinkov na preostanek finančnega sistema. Vendar je umerjanje asimetričnosti preveč konservativno in lahko vpliva na likvidnost vrednostnih papirjev, ki se običajno uporabljajo kot zavarovanje s premoženjem v kratkoročnih poslih, zlasti državne obveznice, saj bodo institucije verjetno zmanjšale obseg svojega poslovanja na trgih začasne prodaje. Prav tako bi lahko ogrozilo dejavnosti vzdrževanja trga, ker trgi začasne prodaje olajšujejo upravljanje potrebnega popisa, kar nasprotuje ciljem unije kapitalskih trgov. To bi tudi otežilo hitro pretvorbo navedenih vrednostnih papirjev v denarna sredstva po dobri ceni, kar bi lahko ogrozilo učinkovitost količnika likvidnostnega kritja, katerega logika je imeti blažilnik v obliki likvidnih sredstev, ki jih je v primeru likvidnostnega stresa mogoče enostavno spremeniti v denarna sredstva. Umerjanje te asimetričnosti lahko vpliva na likvidnost trgov medbančnega financiranja, zlasti za namene upravljanja likvidnosti, saj bo za banke medsebojno posojanje na kratek rok postalo predrago. Asimetrično obravnavo bi bilo treba ohraniti, faktorja potrebnega stabilnega financiranja pa zmanjšati na 5 % oziroma 10 % (namesto 10 % in 15 %).

(42)  Poleg ponovnega umerjanja baselskega faktorja potrebnega stabilnega financiranja, ki se uporablja za kratkoročne posle začasnega odkupa s finančnimi strankami, zavarovane z državnimi obveznicami (faktor potrebnega stabilnega financiranja v višini 5% namesto 10%), se je pokazalo, da so potrebne nekatere druge prilagoditve za zagotovitev, da uvedba količnika neto stabilnega financiranja ne ogrozi likvidnosti trgov državnih obveznic. Baselski faktor potrebnega stabilnega financiranja v višini 5 %, ki se uporablja za visokokakovostna likvidna sredstva stopnje 1, vključno z državnimi obveznicami, pomeni, da bi morale institucije imeti na razpolago dolgoročno nezavarovano financiranje v takšnem deležu ne glede na čas, v katerem naj bi posedovale takšne državne obveznice. To bi lahko potencialno dodatno spodbudilo institucije, da položijo denar v centralnih bankah, namesto da bi delovale kot primarni trgovci in zagotavljale likvidnost na trgih državnih obveznic. Poleg tega ni skladen s količnikom likvidnostnega tveganja, ki pripoznava polno likvidnost teh sredstev celo v času hudega likvidnostnega stresa (odbitek v višini 0%). Faktor potrebnega stabilnega financiranja visokokakovostnih sredstev stopnje 1, kot je opredeljen v količniku likvidnostnega kritja EU, brez izjemno visokokakovostnih kritih obveznic, bi bilo zato treba zmanjšati s 5 % na 0 %.

(43)  Poleg tega bi se vsa visokokakovostna likvidna sredstva stopnje 1, kot so opredeljena v količniku likvidnostnega kritja EU, razen izjemno visokokakovostnih kritih obveznic, prejeta kot gibljivo kritje v pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih, morala pobotati s sredstvi iz izvedenih finančnih instrumentov, baselski standard pa za pobot sredstev iz izvedenih finančnih instrumentov sprejema samo denar, ki izpolnjuje pogoje okvira za finančni vzvod. To širše priznavanje sredstev, prejetih kot gibljiva kritja, bo prispevalo k likvidnosti trgov državnih obveznic, preprečilo kaznovanje končnih uporabnikov, ki posedujejo velike zneske državnih obveznic in malo denarja (kot pokojninski skladi), ter preprečilo dodajanje dodatnih napetosti k povpraševanju po denarju na trgih začasne prodaje.

(44)  Količnik neto stabilnega financiranja bi se moral uporabljati za institucije na posamični in konsolidirani podlagi, razen če pristojni organi opustijo uporabo količnika na posamični podlagi. To podvaja področje uporabe količnika likvidnostnega kritja, ki ga količnik neto stabilnega financiranja dopolnjuje. Kadar uporaba količnika neto stabilnega financiranja na posamični osnovi ni bila opuščena, bi morali posli med institucijama, ki pripadata isti skupini ali isti institucionalni shemi za zaščito vlog, načeloma prejeti simetrične faktorje razpoložljivega in potrebnega stabilnega financiranja, da se prepreči izguba financiranja na notranjem trgu in da se ne ovira učinkovitega upravljanja likvidnosti v evropskih skupinah, v katerih se likvidnost upravlja centralizirano. Takšna ugodnejša simetrična obravnava bi morala biti odobrena samo za posle znotraj skupine, kadar so vzpostavljeni vsi potrebni zaščitni ukrepi, in sicer na podlagi dodatnih meril za čezmejne posle in samo s predhodno odobritvijo vključenih pristojnih organov, saj ni mogoče domnevati, da bodo institucije, ki imajo težave z izpolnjevanjem svojih plačilnih obveznosti, vedno prejele finančno podporo od drugih podjetij, ki pripadajo isti skupini ali isti institucionalni shemi za zaščito vlog.

(44a)  Poleg tega bi bilo treba majhnim in nekompleksnim institucijam omogočiti uporabo poenostavljene različice količnika neto stabilnega financiranja. Poenostavljena različica količnika neto stabilnega financiranja naj bi zaradi manjše razčlenjenosti zahtevala zbiranje manjšega števila podatkovnih točk, kar po eni strani sicer zmanjšuje kompleksnost izračuna za majhne in nekompleksne institucije v smislu sorazmernosti, po drugi strani pa zaradi strožjega umerjanja majhnim in nekompleksnim institucijam zagotavlja dovolj stabilno financiranje.

(45)  Konsolidacija podrejenih družb v tretjih državah bi morala ustrezno upoštevati zahteve glede stabilnega financiranja, ki se uporabljajo v zadevnih državah. V skladu s tem pravila za konsolidacijo v Uniji ne bi smela uvajati ugodnejše obravnave za razpoložljivo in potrebno stabilno financiranje v podrejenih družbah tretjih držav, kot je obravnava, ki je na voljo v skladu z nacionalno zakonodajo zadevnih tretjih držav.

(46)  V skladu s členom 508(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 Komisija poroča o primerni ureditvi bonitetnega nadzora za investicijska podjetja, in po potrebi predloži zakonodajni predlog. Do začetka veljavnosti navedene določbe za investicijska podjetja, ki niso sistemska investicijska podjetja, še naprej velja nacionalna zakonodaja držav članic o zahtevi glede neto stabilnega financiranja. Vendar bi za investicijska podjetja, ki niso sistemska investicijska podjetja, moral veljati količnik neto stabilnega financiranja iz Uredbe (EU) št. 575/2013 na konsolidirani podlagi, kadar so del bančnih skupin, da se omogoči ustrezen izračun količnika neto stabilnega financiranja na konsolidirani podlagi.

(47)  Od institucij bi se moralo zahtevati, da svojim pristojnim organom poročajo v valuti poročanja zavezujočega podrobnega količnika neto stabilnega financiranja za vse postavke in ločeno za postavke, denominirane v vsaki pomembni valuti, da se zagotovi ustrezno spremljanje morebitnih valutnih neusklajenosti. Količnik neto stabilnega financiranja institucijam ne bi smel postavljati dvojnih zahtev glede poročanja ali zahtev glede poročanja, ki niso skladne z veljavnimi pravili, institucije pa bi morale imeti dovolj časa, da se pripravijo na začetek veljavnosti novih zahtev glede poročanja.

(48)  Ker je zagotavljanje smiselnih in primerljivih informacij o skupnih ključnih metrikah tveganj institucij za trg temeljno načelo stabilnega bančnega sistema, je bistveno čim bolj zmanjšati asimetričnost informacij ter olajšati primerljivost profilov tveganja kreditnih institucij znotraj jurisdikcij in med njimi; Baselski odbor za bančni nadzor je januarja 2015 objavil revidirane standarde za razkritja tretjega stebra, da bi okrepil primerljivost, kakovost in doslednost regulativnih razkritij institucij za trg. Zato je primerno spremeniti obstoječe zahteve po razkritju, da se uvedejo navedeni novi mednarodni standardi.

(49)  Sodelujoči pri pozivu Komisije k predložitvi dokazov glede regulativnega okvira EU za finančne storitve so trenutne zahteve po razkritju ocenili kot nesorazmerne in obremenjujoče za manjše institucije. Brez poseganja v boljšo uskladitev razkritij z mednarodnimi standardi bi bilo treba od manjših in manj kompleksnih institucij zahtevati, da predložijo manj pogosta in podrobna razkritja kot večje institucije, ter tako zmanjšati njihovo upravno breme.

(50)  Finančne institucije bi morale uporabljati politiko prejemkov, ki je nevtralna glede na spol, v skladu z načelom iz člena 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije. Pojasniti bi bilo treba tudi nekatera vprašanja v zvezi z razkritji o prejemkih. Zahteve po razkritju prejemkov v tej uredbi bi morale biti združljive s cilji pravil o prejemkih za kategorije zaposlenih, katerih poklicne dejavnosti pomembno vplivajo na profil tveganosti kreditnih institucij in investicijskih podjetij, zlasti da se vzpostavi in ohrani politika in praksa prejemkov, ki je v skladu z učinkovitim upravljanjem tveganj. Poleg tega bi se moralo od institucij, ki izkoristijo odstopanje od nekaterih pravil o prejemkih, zahtevati, da razkrijejo informacije o takšnem odstopanju.

(52)  Mala in srednja podjetja (MSP) so eden od stebrov gospodarstva Unije, saj so ključna za gospodarsko rast in ustvarjanje delovnih mest. Glede na to, da imajo MSP manjše sistemsko tveganje kot večja podjetja, bi morale biti kapitalske zahteve za izpostavljenosti do MSP nižje kot tiste za velika podjetja, da se zagotovi optimalno bančno financiranje MSP. Trenutno za izpostavljenosti do MSP do višine 1,5 milijona EUR velja 23,81-odstotno zmanjšanje zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti. Prag bi bilo treba zvišati na 3,0 milijona EUR. Zmanjšanje kapitalskih zahtev bi bilo treba razširiti na izpostavljenosti do MSP nad pragom 3,0 milijonov EUR, za presežni del pa bi moralo veljati 15-odstotno zmanjšanje zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti.

(53)  Naložbe v infrastrukturo so ključne za krepitev konkurenčnosti Evrope in spodbujanje ustvarjanja delovnih mest. Sanacija in prihodnja rast gospodarstva Unije je v veliki meri odvisna od razpoložljivosti kapitala za strateške naložbe evropskega pomena v infrastrukturo, predvsem v širokopasovna in energetska omrežja ter v prometno infrastrukturo in v infrastrukturo za elektromobilnost, zlasti v industrijskih centrih, v izobraževanje, raziskave in inovacije ter v energijo iz obnovljivih virov in energijsko učinkovitost. Cilj naložbenega načrta za Evropo je spodbujanje dodatnega financiranja uspešnih infrastrukturnih projektov, med drugim z mobilizacijo dodatnih zasebnih virov financiranja. Za veliko potencialnih vlagateljev je glavni pomislek domnevno pomanjkanje ekonomsko upravičenih projektov ter omejena sposobnost ustreznega ovrednotenja tveganja zaradi njihove kompleksne narave.

(54)  Da bi okrepili zasebne in javne naložbe v infrastrukturne projekte, je zato bistveno ustvariti regulativno okolje, ki lahko spodbuja visokokakovostne infrastrukturne projekte in zmanjša tveganja za vlagatelje. Zmanjšati bi bilo treba zlasti kapitalske zahteve za izpostavljenosti do infrastrukturnih projektov pod pogojem, da so skladne z naborom meril, ki lahko zmanjša njihov profil tveganja in poveča predvidljivost denarnih tokov. Komisija bi morala pregledati to določbo do [tri leta od datuma začetka veljavnosti te uredbe], da bi ocenila a) njen vpliv na obseg naložb institucij v infrastrukturo▌ ter b) njeno ustreznost z vidika preudarnosti. Komisija bi morala razmisliti tudi, ali bi bilo treba njeno področje uporabe razširiti na naložbe podjetij v infrastrukturo.

(55)  Člen 508(3) Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta2 določa, da Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu poroča o ustrezni ureditvi bonitetnega nadzora za investicijska podjetja in podjetja iz točke 2(b) in (c) člena 4(1) navedene uredbe, kar po potrebi spremlja zakonodajni predlog. Ta lahko uvede nove zahteve za navedena podjetja. Za zagotavljanje sorazmernosti in izogibanje nepotrebnim in ponavljajočim se regulativnim spremembam bi bilo treba investicijska podjetja, ki niso sistemska, zato izključiti iz izpolnjevanja novih določb, ki spreminjajo Uredbo (EU) št. 575/2013. Za investicijska podjetja, ki predstavljajo enako sistemsko tveganje kot kreditne institucije, bi morale veljati enake zahteve, kot veljajo za kreditne institucije.

(55a)  Kot priporočajo EBA, ESMA in ECB, bi morale biti infrastrukture finančnih trgov v obliki centralnih nasprotnih strank in centralnih depotnih družb zaradi svojega posebnega poslovnega modela izvzete iz količnika finančnega vzvoda, minimalne zahteve glede kapitala in količnika neto stabilnega financiranja. Te institucije morajo pridobiti bančno dovoljenje samo zato, ker imajo dostop do posojil centralne banke čez noč, in izpolnjevati svojo vlogo kot ključni subjekti za doseganje pomembnih političnih in regulativnih ciljev v finančnem sektorju. Komisija bi morala v zvezi s tem zagotoviti skladnost s priporočili EBA, ESMA in ECB z odobritvijo ustreznih izvzetij.

(56)  Glede na okrepljen nadzor skupin, ki je posledica okrepitve bonitetnega regulativnega okvira in vzpostavitve bančne unije, je zaželeno, da institucije čim bolje izkoristijo prednosti enotnega trga, vključno z zagotavljanjem učinkovitega upravljanja kapitala in likvidnostnih virov v skupini. Zato bi morala biti za čezmejne skupine na voljo možnost opustitve uporabe zahtev na posamični ravni za podrejene ali nadrejene družbe, če obstajajo zadostni zaščitni ukrepi za zagotovitev, da bosta kapital in likvidnost na razpolago subjektom, za katere velja opustitev. Kadar so izpolnjeni vsi zaščitni ukrepi, je pristojni organ tisti, ki bo odločil o odobritvi takšne opustitve. Sklepi pristojnih organov bi morali biti ustrezno utemeljeni.

(56a)  V skladu s temeljnim pregledom trgovalne knjige, ki ga je Baselski odbor predlagal za uvedbo okvira za oceno primernosti dejavnika tveganja za modeliranje na podlagi meril dejanskih cen, bi morale banke imeti možnost, da svoj zahtevani prag za dejavnik tveganja ocenijo na podlagi zanesljivih podatkov o cenah, ki odražajo tržno realnost. Podatki o poslih, ki izvirajo samo iz banke, morda ne bodo zadostni za zanesljivo oceno tveganja. Ta uredba bi morala bankam omogočiti uporabo združevalcev podatkov, ki jih lahko zagotovijo tudi tretje osebe, saj bi lahko na ta način združevale in pridobivale dejanske cene na trgih, razširile pogled na oceno tveganja banke in izboljšale zanesljivost podatkov, uporabljenih za modeliranje praga faktorja tveganja.

(57)  Da bi institucijam olajšali zagotavljanje skladnosti s pravili iz te uredbe in Direktive 36/2013/EU ter z regulativnimi tehničnimi standardi, izvedbenimi tehničnimi standardi, smernicami in predlogami, sprejetimi za izvajanje navedenih pravil, bi EBA morala oblikovati orodje IT, katerega cilj bi bil voditi institucije po zadevnih določbah, standardih in obrazcih glede na njihovo velikost in poslovni model.

(58)  Da bi olajšali primerljivost razkritij, bi morala EBA imeti pooblastilo za oblikovanje standardiziranih obrazcev za razkritje, ki bi zajemali vse bistvene zahteve po razkritju iz Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta. Pri oblikovanju teh standardov bi EBA morala upoštevati velikost in kompleksnost institucij ter naravo in raven tveganja njihovih dejavnosti.

(59)  Da bi zagotovili ustrezno opredelitev nekaterih tehničnih določb iz Uredbe (EU) št. 573/2013 in upoštevali potencialen razvoj na mednarodni ravni, bi bilo treba v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejetje aktov v zvezi s seznamom produktov ali storitev, katerih sredstva in obveznosti se lahko štejejo kot soodvisni, ter v zvezi z opredelitvijo obravnave poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti, zavarovanih kreditnih poslov in poslov z instrumenti kapitalskega trga ter nezavarovanih poslov za manj kot šest mesecev s finančnimi strankami za izračun količnika neto stabilnega financiranja.

(60)  Komisija bi morala sprejeti osnutek regulativnih tehničnih standardov, ki ga pripravi EBA, na področju kapitalskih zahtev za tržno tveganje pri pozicijah iz trgovalne knjige, instrumentih, izpostavljenih preostalemu tveganju, izračuna skokovitega naraščanja verjetnosti neplačila, dovoljenja za uporabo notranjih modelov za tržno tveganje, testiranja za nazaj na podlagi notranjega modela, opredelitve dobička in izgube, dejavnikov tveganja, ki niso primerni za modeliranje, ter tveganja neplačila pri pristopu notranjih modelov za tržno tveganje, in sicer v obliki delegiranega akta v skladu s členom 290 PDEU in v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Zlasti je pomembno, da Komisija med pripravljalnim delom opravi ustrezna posvetovanja, tudi na strokovni ravni. Komisija in EBA bi morali zagotoviti, da bi lahko te standarde in zahteve uporabljale vse zadevne institucije na način, ki bi ustrezal naravi, obsegu in zapletenosti teh institucij in njihovih dejavnosti.

(61)  Za namene uporabe pravil o velikih izpostavljenostih bi Komisija morala s sprejetjem aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske Unije določiti, v katerih primerih so izpolnjeni pogoji za obstoj skupine povezanih strank in kako izračunati vrednost izpostavljenosti, ki izhajajo iz pogodb v Prilogi II ter kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ki niso sklenjeni neposredno s stranko, ampak so osnova dolžniškega ali lastniškega instrumenta, ki ga je izdala ta stranka, ter določiti primere in rok, v katerih lahko pristojni organi odobrijo prekoračitev omejitve izpostavljenosti. Komisija bi morala izdati tudi regulativni tehnični standard za določitev oblike in pogostosti poročanja v zvezi z velikimi izpostavljenostmi ter merila za identifikacijo nebančnih finančnih institucij, na katere se nanašajo obveznosti poročanja o velikih izpostavljenostih.

(61a)  Državne obveznice imajo ključno vlogo pri zagotavljanju visokokakovostnih likvidnih sredstev za vlagatelje in stabilnih virov financiranja za vlade. Vendar so finančne institucije v nekaterih državah članicah preveč vlagale v obveznice, ki so jih izdale njihove lastne vlade, posledica tega pa je čezmerna pristranskost v korist domače države. Medtem ko je eden od glavnih ciljev bančne unije pretrgati povezavo med bankami in tveganjem državnih posojilojemalcev in bi moral regulativni okvir Unije za bonitetno obravnavo državnega dolga ostati skladen z mednarodnimi standardi, bi morale banke nadaljevati svoja prizadevanja za bolj raznolike portfelje državnih obveznic.

(62)  Za kreditno tveganje nasprotne stranke bi bilo treba na Komisijo prenesti pooblastilo za sprejetje aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije v zvezi z opredelitvijo vidikov, povezanih s pomembnim povzročiteljem tveganja za posle, nadzorniško delto in pribitkom kategorije tveganja spremembe cen blaga.

(63)  Pred sprejetjem aktov v skladu s členom 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije je zlasti pomembno, da se Komisija pri svojem pripravljalnem delu ustrezno posvetuje, vključno s strokovnjaki, in da se ta posvetovanja opravijo v skladu z načeli iz Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje z dne 13. aprila 2016. Za zagotovitev enakopravnega sodelovanja pri pripravi delegiranih aktov Evropski parlament in Svet zlasti prejmeta vse dokumente sočasno s strokovnjaki iz držav članic, njuni strokovnjaki pa se sistematično lahko udeležujejo sestankov strokovnih skupin Komisije, ki zadevajo pripravo delegiranih aktov.

(64)  Za bolj učinkovito odzivanje na spremembe skozi čas pri standardih razkritja na mednarodni ravni in ravni Unije bi Komisija morala imeti pooblastilo za spremembo zahtev po razkritju iz Uredbe (EU) št. 575/2013 z delegiranim aktom.

(65)  EBA bi morala pripraviti poročilo o tem, kje bi bilo mogoče izboljšati sorazmernost svežnja Unije o nadzorniškem poročanju v smislu področja uporabe, razdrobljenosti ali pogostosti, in vsaj podati konkretna priporočila, kako bi lahko s prilagojenimi zmanjšanimi zahtevami znižali povprečne stroške usklajevanja za majhne institucije, idealno za 20 odstotkov ali več oz. za najmanj 10 odstotkov.

(65a)  Poleg tega bi morala EBA v dveh letih po začetku veljavnosti te uredbe in v sodelovanju z drugimi pristojnimi organi, zlasti ECB, pripraviti izčrpno poročilo o potrebni reviziji poročanja, na katerem bi moral temeljiti zakonodajni predlog Evropske komisije. Cilj tega poročila bi moralo biti oblikovanje celovitega in enotnega sistema za obveznosti poročanja v zvezi s statističnimi in regulativnimi podatki za vse institucije s sedežem v Uniji. V okviru takega sistema bi bilo treba med drugim uporabljati enotne opredelitve in standarde za zbirne podatke, zagotoviti zanesljivo in stalno izmenjavo informacij med pristojnimi organi ter vzpostaviti centralno enoto za statistične in regulativne podatke, ki bo upravljala, združevala in razdeljevala zahteve po podatkih in zbrane podatke. Cilj je, da se s tako centralizacijo in poenotenjem zbiranja podatkov in zahtev po podatkih prepreči, da bi različni organi zahtevali podobne ali enake podatke, in da se s tem znatno zmanjšata upravno in finančno breme za pristojne organe in institucije.

(66)  Za uporabo kapitalskih zahtev za izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev KNP bi Komisija morala s sprejemom regulativnega tehničnega standarda določiti, kako institucije izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti v okviru pristopa na podlagi mandata, kadar informacije, potrebne za ta izračun, niso na voljo.

(67)  Ker ciljev te uredbe, in sicer okrepitve in poglobitve že obstoječe zakonodaje Unije, ki zagotavlja enotne bonitetne zahteve, ki se uporabljajo za kreditne institucije in investicijska podjetja po vsej Uniji, države članice ne morejo zadovoljivo doseči, temveč se zaradi njunega obsega in učinkov lažje dosežeta na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev. Ta uredba od institucij ne bi smela zahtevati, da zagotavljajo informacije na podlagi računovodskih okvirov, ki so drugačni od tistih, ki jih morajo uporabljati na podlagi drugih aktov Unije in nacionalnega prava.

(67a)  Dokončanje bančne unije je pomemben korak naprej pri vzpostavljanju dobro delujočih čezmejnih trgov in zagotavljanju, da bodo imele bančne stranke koristi od pozitivnih učinkov usklajenega in povezanega evropskega bančnega trga, s katerim se zagotavljajo enaki konkurenčni pogoji za evropske banke. Pri oblikovanju bančne unije je bil dosežen velik napredek, ostajajo pa nekatere ovire, na primer na področju opcij in diskrecijskih pravic (ODP). Usklajevanje pravil je še posebej težko na področju velikih čezmejnih izpostavljenosti znotraj skupine, saj enotni mehanizem nadzora na tem področju nima izključne pristojnosti. Poleg tega za čezmejne dejavnosti znotraj bančne unije v celoti velja metodologija, ki jo uporablja Baselski odbor za bančni nadzor, zaradi česar je za banke v euroobmočju razširitev dejavnosti v druge države euroobmočja manj privlačna kot širitev na domačem trgu. Zato bi morala Komisija po tesnem posvetovanju z ECB, ESRB in EBA pregledati sedanji okvir, pri tem pa ohraniti uravnotežen in bonitetno premišljen pristop do matičnih držav in držav gostiteljic ter upoštevati morebitne koristi in tveganja za države članice in regije.

(68)  Glede na spremembe obravnave izpostavljenosti do KCNS, zlasti obravnave prispevkov institucij v jamstveni sklad KCNS, bi bilo treba spremeniti tudi ustrezne določbe v Uredbi (EU) št. 648/2012, ki so se v navedeno uredbo vnesle z Uredbo (EU) št. 575/20136 in določajo izračun hipotetičnega kapitala CNS, ki ga institucije nato uporabijo za izračun lastnih kapitalskih zahtev.

(69)  Nekatere določbe o novih zahtevah glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, s katerimi se izvaja standard o skupni sposobnosti pokrivanja izgub, bi bilo treba začeti izvajati 1. januarja 2019, kot je bilo dogovorjeno na mednarodni ravni.

(70)  Uredbo (EU) št. 575/2013 bi bilo zato treba ustrezno spremeniti –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

Člen 1

Uredba (EU) št. 575/2013 se spremeni:

(1)  člen 1 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 1Področje uporabe

Ta uredba določa enotna pravila o splošnih bonitetnih zahtevah, ki jih morajo izpolnjevati institucije, finančni holdingi in mešani finančni holdingi, nadzorovani v skladu z Direktivo 2013/36/EU, kar zadeva:

(a)  kapitalske zahteve v zvezi s popolnoma merljivimi, enotnimi in standardiziranimi elementi kreditnega tveganja, tržnega tveganja, operativnega tveganja in tveganja poravnave;

(b)  zahteve, ki omejujejo velike izpostavljenosti;

(c)  likvidnostne zahteve v zvezi s popolnoma merljivimi, enotnimi in standardiziranimi elementi likvidnostnega tveganja;

(d)  zahteve glede poročanja v zvezi s točkami (a), (b) in (c) in finančnim vzvodom;

(e)  zahteve po javnem razkritju.

Ta uredba določa enotna pravila za zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki jih morajo izpolnjevati subjekti v postopku reševanja, ki so globalne sistemsko pomembne institucije (GSPI) ali del GSPI in pomembne podrejene družbe GSPI zunaj EU.

Ta uredba ne ureja zahtev glede objave, ki veljajo za pristojne organe na področju bonitetnih predpisov in nadzora institucij, kot je določeno v Direktivi 2013/36/EU.“;

(2)  člen 2 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 2Nadzorniška pooblastila

1.  Za zagotovitev skladnosti s to uredbo imajo pristojni organi pooblastila in upoštevajo postopke iz Direktive 2013/36/EU in te uredbe.

2.  Za zagotovitev skladnosti s to uredbo imajo organi za reševanje pooblastila in upoštevajo postopke iz Direktive 2014/59/EU in te uredbe.

3.  Pristojni organi in organi za reševanje sodelujejo za zagotovitev skladnosti z zahtevami glede kapitala in kvalificiranih obveznosti.

4.  Za zagotovitev skladnosti v okviru svojih pristojnosti morata enotni odbor za reševanje, vzpostavljen s členom 42 Uredbe (EU) št. 806/2014, in ECB zagotoviti redno in zanesljivo izmenjavo ustreznih informacij ter drug drugemu omogočiti dostop do svoje podatkovne baze.“;

(3)  člen 4 se spremeni:

(a)  v odstavku 1 se točka (7) nadomesti z naslednjim:

„(7)  ,kolektivni naložbeni podjem‘ ali ,KNP‘ pomeni KNPVP, kot je opredeljen v členu 1(2) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta(13), ali AIS, kot je opredeljen v točki (a) člena 4(1) Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta(14);“;

(b)  v odstavku 1 se točka (20) nadomesti z naslednjim:

„(20) ,finančni holding‘ pomeni finančno institucijo, katere podrejene družbe so izključno ali pretežno institucije ali finančne institucije, in ki ni mešani finančni holding.

Podrejene družbe finančne institucije so predvsem institucije ali finančne institucije, kadar je vsaj ena od njih institucija in kadar je več kot 50% lastniškega kapitala, konsolidiranih sredstev, prihodkov, zaposlenih ali drugih kazalnikov finančne institucije, ki jih pristojni organ upošteva kot relevantne, povezanih s podrejenimi družbami, ki so institucije ali finančne institucije.“;

(c)  v odstavku 1 se točka (26) nadomesti z naslednjim:

„(26) ,finančna institucija‘ pomeni družbo, ki ni institucija ali čista industrijska holdinška družba, katere osnovna dejavnost je pridobivanje deležev ali opravljanje ene ali več dejavnosti iz točk 2 do 12 in točke 15 Priloge I k Direktivi 2013/36/EU, vključno s finančnimi holdingi, mešanimi finančnimi holdingi, plačilnimi institucijami v smislu Direktive 2007/64/ES Evropskega parlamenta in Sveta(15) in družbami za upravljanje, ne vključuje pa zavarovalnih holdingov in mešanih zavarovalnih holdingov kot so opredeljeni v točki (f) oziroma (g) člena 212(1) Direktive 2009/138/ES;“;

(ca)  v točki (27) odstavka 1 se točka (e) nadomesti z naslednjim:

„(e) zavarovalnico tretje države, ki ni država članica EU;“

(cb)  v točki (27) odstavka 1 se točka (g) nadomesti z naslednjim:

„(g) pozavarovalnico tretje države, ki ni država članica EU;“

(cc)  v točki (27) odstavka 1 se za točko (l) doda naslednji pododstavek:

  „Za namene te uredbe se podjetja, navedena pod točkami (d), (f) in (h), štejejo za subjekte finančnega sektorja, če je izpolnjen eden od naslednjih pogojev:

  a) delnice teh podjetij ne kotirajo na reguliranem trgu EU;

  b) podjetja ne delujejo v skladu s poslovnim modelom zavarovalnice z nizkim finančnim tveganjem;

  c) institucija ima v lasti več kot 15 % glasovalnih pravic ali kapitala v tem podjetju.

Ne glede na navedeno so pristojni organi držav članic še naprej pristojni, da te subjekte pooblastijo za subjekte finančnega sektorja, če niso zadovoljni z ravnjo nadzora tveganj in postopki finančne analize, ki jih je institucija sprejela izrecno za nadzor naložbe v podjetje ali holding.

(d)  v točki (39) odstavka 1 se vstavi naslednji pododstavek:

„Dve ali več pravnih oseb, ki izpolnjujejo pogoje iz točk (a) ali (b) zaradi svoje neposredne izpostavljenosti do iste CNS za namene dejavnosti kliringa, se ne štejejo kot skupina povezanih strank.“;

(da)  vstavi se naslednja točka 39a:

  „‚povezana stranka‘ pomeni fizično osebo ali njenega ožjega družinskega člana ali pravno osebo, ki je povezana z upravljalnim organom institucije;“

(e)  v točki (71) odstavka 1 se uvodni stavek točke (b) nadomesti z naslednjim:

„(b) za namene člena 97 pomeni vsoto:“;

(f)  v točki (72) odstavka 1 se točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a) je reguliran trg ali trg tretje države, ki se šteje za enakovrednega reguliranemu trgu v skladu s postopkom iz člena 25(4)(a) Direktive 2014/65/EU;“;

(g)  v odstavku 1 se točka (86) nadomesti z naslednjim:

„(86) ,trgovalna knjiga‘ pomeni vse pozicije v finančnih instrumentih in blagu, ki jih institucija poseduje za namene trgovanja, varovanje pozicij, namenjenih trgovanju, ali pozicije iz člena 104(2), razen pozicij iz člena 104(3);“;

(h)  v odstavku 1 se točka (91) nadomesti z naslednjim:

„(91) ,trgovalna izpostavljenost‘ pomeni tekočo izpostavljenost, ki vključuje gibljivo kritje, ki pripada klirinškemu članu, vendar ga ta še ni prejel, in morebitno prihodnjo izpostavljenost klirinškega člana ali stranke do CNS, ki izhaja iz pogodb in poslov, navedenih v točkah (a), (b) in (c) člena 301(1), kot tudi začetno kritje;“;

(i)  v odstavku 1 se točka (96) nadomesti z naslednjim:

„(96) ,notranje varovanje‘ pomeni pozicijo, ki pomembno izravna elemente tveganja med pozicijo iz trgovalne knjige in eno ali več pozicijami iz netrgovalne knjige ali med dvema trgovalnima enotama;“;

(ia)  v odstavku 1 se točka (a) točke (127) nadomesti z naslednjim:

„(a)  institucije spadajo v isto institucionalno shemo za zaščito vlog iz člena 113(7) ali so trajno povezane prek omrežja s centralnim organom;”

(j)  v odstavku 1 se dodajo naslednje točke:

(129) ,organ za reševanje‘ pomeni organ za reševanje, kot je opredeljen v točki (18) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU;

(130) ,subjekt v postopku reševanja‘ pomeni subjekt v postopku reševanja kot je opredeljen v točki (83a) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU;

(131) ,skupina v postopku reševanja‘ pomeni skupino v postopku reševanja, kot je opredeljena v točki (83b) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU;

(132) ,globalna sistemsko pomembna institucija‘ ali ,GSPI‘ pomeni globalno sistemsko pomembno institucijo, določeno v skladu s členom 131(1) in (2) Direktive 2013/36/EU;

(133) ,globalna sistemsko pomembna institucija zunaj EU‘ ali ,GSPI zunaj EU‘ pomeni globalno sistemsko pomembno bančno skupino ali banke (GSPB), ki niso globalne sistemsko pomembne institucije in so vključene na seznam GSPB, ki ga objavlja Odbor za finančno stabilnost, kot se redno posodablja;

(134) ,pomembna podrejena družba‘ pomeni podrejeno družbo, ki na posamični ali konsolidirani podlagi izpolnjuje katerega od naslednjih pogojev:

(a)  podrejena družba poseduje več kot 5% konsolidiranih tveganju prilagojenih sredstev nadrejene osebe svoje nadrejene osebe;

(b)  podrejena družba ustvari več kot 5% skupnih poslovnih prihodkov nadrejene osebe svoje nadrejene osebe;

(c)  skupna mera izpostavljenosti finančnega vzvoda podrejene družbe predstavlja več kot 5% konsolidirane mere izpostavljenosti nadrejene osebe njene nadrejene osebe;

(135) ,subjekt, ki je GSPI‘ pomeni subjekt s pravno osebnostjo, ki je GSPI ali del GSPI ali GSPI zunaj EU;

(136) ,instrument za reševanje s sredstvi upnikov‘ pomeni instrument za reševanje s sredstvi upnikov, kot je opredeljen v točki (57) člena 2(1) Direktive 2014/59/EU;

(137) ,skupina‘ pomeni skupino podjetij, od katerih je vsaj eno institucija in ki jo sestavljajo nadrejena oseba in njene podrejene družbe, ali podjetij, ki so medsebojno povezana, kakor je navedeno v členu 22 Direktive 2013/34/EU Evropskega parlamenta in Sveta(16);

(138) ,posel financiranja z vrednostnimi papirji‘ pomeni repo posel, posel posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ali posel kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja;

(139) ,sistemsko investicijsko podjetje‘ pomeni investicijsko podjetje, ki je bilo določeno kot GSPI ali DSPI v skladu s členom 131(1), (2) ali (3) Direktive 2013/36/EU;

(140) ,začetno kritje‘ pomeni vsako zavarovanje s premoženjem razen gibljivega kritja, ki se pobere od subjekta ali se mu predloži, da krije trenutne in morebitne prihodnje izpostavljenosti posla ali portfelja poslov v obdobju, potrebnem za unovčitev teh poslov, ali za ponovno varovanje pred tržnim tveganjem po neizpolnitvi obveznosti nasprotne stranke v poslu ali portfelju poslov;

(141) ,tržno tveganje‘ pomeni tveganje izgub, ki izhajajo iz sprememb tržnih cen;

(142) ,valutno tveganje‘ pomeni tveganje izgub, ki izhajajo iz sprememb menjalnih tečajev;

(143) ,tveganje spremembe cen blaga‘ pomeni tveganje izgub, ki izhajajo iz sprememb cen blaga;

(144) ,trgovalna enota‘ pomeni jasno opredeljeno skupino trgovcev, ki jo institucija vzpostavi za skupno upravljanje portfelja pozicij iz trgovalne knjige v skladu z jasno opredeljeno in skladno poslovno strategijo in ki posluje v okviru iste strukture upravljanja tveganj.“;

(144a) ‚majhna in nekompleksna institucija‘ pomeni institucijo, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje in ni velika institucija, opredeljena v točki (144b):

(a)  skupna vrednost njenih sredstev na posamični podlagi ali, kjer je ustrezno, na konsolidirani podlagi v skladu s to uredbo in Direktivo 2013/36/EU, je v štiriletnem obdobju neposredno pred tekočim obdobjem letnih razkritij v povprečju enaka ali manjša od 5 milijard EUR.

(b)  za institucijo ne veljajo nobene obveznosti ali veljajo poenostavljene obveznosti v zvezi z načrtovanjem sanacije in reševanja v skladu s členom 4 Direktive 2014/59/EU;

(c)  obseg postavk trgovalne knjige je v skladu s členom 94 majhen;

(d)  skupna vrednost pozicij v izvedenih finančnih instrumentih je enaka ali manjša od 2 % skupnih bilančnih in zunajbilančnih sredstev, pri čemer je treba pri izračunu pozicij v izvedenih finančnih instrumentih upoštevati samo izvedene finančne instrumente, ki veljajo kot pozicije, posedovane za namene trgovanja;

(e)  institucija za izračun lastnih kapitalskih zahtev ne uporablja notranjih modelov;

(f)  institucija pristojnemu organu ni posredovala ugovora zoper opredelitev kot majhna in nekompleksna institucija;

(g)  pristojni organ ni odločil, da institucije na podlagi analize velikosti, medsebojne povezanosti, kompleksnosti ali profila tveganja ni mogoče opredeliti kot majhno in nekompleksno institucijo.

Z odstopanjem od točke (a) in pod pogojem, da pristojni organ meni, da je to potrebno, lahko pristojni organ prag 5 milijard EUR po lastni presoji zniža do 1,5 milijarde EUR ali do 1 % bruto domačega proizvoda države članice, v kateri ima institucija sedež, če je znesek 1 % bruto domačega proizvoda zadevne države članice manjši od 1,5 milijarde EUR;

Z odstopanjem od točke (e) lahko pristojni organ dovoli omejeno uporabo notranjih modelov za izračun kapitalskih zahtev za podrejene družbe, ki uporabljajo notranje modele, razvite na ravni skupine, če za skupino veljajo zahteve po razkritju iz člena 433a ali člena 433c na konsolidirani ravni.

(144b) ‚velika institucija‘ pomeni institucijo, ki izpolnjuje katerega koli od naslednjih pogojev:

(a)  institucija je bila v skladu s členom 131(1) in (2) Direktive 2013/36/EU opredeljena kot globalna sistemsko pomembna institucija (GSPI);

(b)  institucija je bila v skladu s členom 131(1) in (3) Direktive 2013/36/EU opredeljena kot druga sistemsko pomembna institucija (DSPI);

(c)  institucija je v državi članici, v kateri ima sedež, ena od treh največjih institucij glede na skupno vrednost sredstev;

(d)  skupna vrednost sredstev institucije je na podlagi konsolidacije enaka ali večja od 30 milijard EUR;

(e)  bilančna vsota skupne vrednosti sredstev institucije je v štiriletnem obdobju tik pred tekočim obdobjem letnih razkritij v povprečju enaka ali večja od 20 % BDP države članice, v kateri ima sedež;

(144c) ‚velika podrejena družba‘ pomeni podrejeno družbo, ki ustreza merilom za veliko institucijo;

(144d) ‚institucija, ki ne kotira na borzi‘, pomeni institucijo, ki ni izdala vrednostnih papirjev, ki so sprejeti v trgovanje na reguliranem trgu katere koli države članice, kot je opredeljen v točki (21) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU;

(144e) ‚centralna depotna družba‘ ali ‚CDD‘ pomeni CDD, kot je opredeljena v točki (1) člena 2(1) in odobrena skladno s členom 16 Uredbe (EU) št. 909/2014;

(144f) ‚banka CDD‘ pomeni kreditno institucijo, določeno v skladu s točko (b) člena 54(2) Uredbe (EU) št. 909/2014 za zagotavljanje pomožnih storitev bančnega tipa, kakor je določeno v oddelku C Priloge k Uredbi (EU ) št. 909/2014;

(144g) ‚kreditna institucija za infrastrukture finančnih trgov‘ ali ‚kreditna institucija IFT‘ pomeni CNS, pooblaščeno v skladu s členom 14 Uredbe (EU) št. 648/2012 ali CDD, ki je pooblaščena tudi kot kreditna institucija ali banka CDD;

(144h) ‚prodaje v velikem obsegu‘ pomeni prodaje, ki jih institucije izvajajo v okviru večletnega programa, katerih cilj je bistveno zmanjšati znesek neplačanih izpostavljenosti v bilancah stanja in ki so jih institucije predhodno priglasile svojemu pristojnemu organu. Zajemajo najmanj 15 % vseh ugotovljenih neplačil v smislu člena 181(1)(a) v obdobju izvajanja programa.”.

(k)  doda se naslednji odstavek 4:

„4. EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi okoliščine, v katerih so izpolnjeni pogoji iz točke (a) ali (b) prvega pododstavka točke (39).

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [eno leto od datuma začetka veljavnosti uredbe].

Na Komisijo se v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010 prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka.“;

(4)  člen 6 se spremeni:

(a)  odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„Institucije na posamični podlagi izpolnjujejo obveznosti iz delov od 2 do 5, 7 in 8.“;

(b)  vstavi se odstavek 1a:

„1a.   Z odstopanjem od odstavka 1 zahtevo iz člena 92a na posamični podlagi izpolnjujejo samo institucije, ki so določene kot subjekti v postopku reševanja, ki so tudi GSPI ali del GSPI in ki nimajo podrejenih družb.

Zahtevo iz člena 92b na posamični podlagi izpolnjujejo samo pomembne podrejene družbe GSPI zunaj EU, ki niso podrejene družbe EU nadrejene institucije, ki niso subjekti v postopku reševanja in ki nimajo podrejenih družb.“;

(ba)  odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:

„4. Kreditne institucije in investicijska podjetja, ki so pooblaščeni za opravljanje investicijskih storitev in dejavnosti iz točk 3 in 6 oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES, na posamični podlagi izpolnjujejo obveznosti iz dela 6. Kreditnim institucijam IFT, ki ne izvajajo znatne spremembe zapadlosti, na posamični podlagi ni treba izpolnjevati obveznosti iz člena 413(1). Dokler ne prejmejo poročila Komisije v skladu s členom 508(3), lahko pristojni organi investicijska podjetja izvzamejo iz izpolnjevanja obveznosti iz dela 6, pri čemer upoštevajo naravo, obseg in zapletenost dejavnosti investicijskega podjetja.“;

(bb)  odstavek 5 se nadomesti z naslednjim:

„5. Institucije, razen investicijskih podjetij iz členov 95(1) in 96(1) ter institucij, za katere pristojni organi uveljavljajo odstopanje iz člena 7(1) ali (3), na posamični podlagi izpolnjujejo obveznosti iz dela 7. Kreditnim institucijam IFT na posamični podlagi ni treba izpolnjevati obveznosti iz dela 7.“;

(5)  odstavka 1 in 2 člena 7 se nadomestita z naslednjim:

„1. Pristojni organi lahko opustijo uporabo člena 6(1) za vsako podrejeno družbo, kadar imata podrejena družba in nadrejena oseba sedež v isti državi članici in kadar je podrejena družba vključena v nadzor na konsolidirani podlagi na ravni nadrejene osebe, ki je institucija, finančni holding ali mešani finančni holding, in pri čemer so izpolnjeni vsi naslednji pogoji za zagotovitev primerne razporeditve kapitala med nadrejeno osebo in podrejeno družbo:

(a)  ni trenutnih ali pričakovanih pomembnih praktičnih ali pravnih ovir za takojšnji prenos kapitala ali poravnavo obveznosti s strani nadrejene osebe podrejeni družbi;

(b)  nadrejena oseba izpolni zahteve pristojnega organa glede preudarnega upravljanja podrejene družbe in z dovoljenjem pristojnega organa zagotovi, da jamči za obveznosti podrejene družbe, ali pa so tveganja v podrejeni družbi zanemarljiva;

(c)  postopki za ovrednotenje, merjenje in nadzor tveganja nadrejene osebe zajemajo podrejeno družbo;

(d)  (d)  nadrejena oseba ima več kot 50 % glasovalnih pravic, ki izhajajo iz deleža v kapitalu podrejene družbe, ali pravico imenovati ali odpoklicati večino članov upravljalnega organa podrejene družbe.

2. Po posvetovanju s konsolidacijskim nadzornikom lahko pristojni organ opusti uporabo člena 6(1) za podrejeno družbo, kadar ima podrejena družba sedež v drugi državi članici kot njena nadrejena oseba in je vključena v nadzor na konsolidirani podlagi na ravni te nadrejene osebe, ki je institucija, finančni holding ali mešani finančni holding, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  pogoji iz točk (a) do (c) odstavka 1;

(aa)  znesek kapitalske zahteve, ki se opusti, ne presega 25 % minimalne kapitalske zahteve;

(ab)  nadrejena oseba ima 100% glasovalnih pravic, ki izhajajo iz deleža v kapitalu podrejene družbe, ali pravico imenovati ali odpoklicati večino članov upravljalnega organa podrejene družbe.

(b)  institucija podrejeni družbi zagotovi jamstvo, ki vedno izpolnjuje naslednje pogoje:

(i)  jamstvo se zagotovi vsaj za znesek, ki je enak znesku kapitalske zahteve podrejene družbe, ki se opusti;

(ii)  jamstvo se sproži, ko podrejena družba ne more plačati svojih dolgov ali drugih obveznosti, ko zapadejo, ali ko je sprejeta ugotovitev v skladu s členom 59(3) Direktive 2014/59/EU v zvezi s podrejeno družbo, kar je prej;

(iii)  jamstvo je v celoti zavarovano za vsaj 50% svojega zneska, in sicer z dogovorom o finančnem zavarovanju, kot je opredeljen v točki (a) člena 2(1) Direktive 2002/47/ES Evropskega parlamenta in Sveta(17);

(iv)  jamstvo in dogovor o finančnem zavarovanju ureja zakonodaja države članice, kjer se nahaja sedež podrejene družbe, razen če pristojni organ podrejene družbe določi drugače;

(v)  premoženje, s katerim je zavarovano jamstvo, je primerno zavarovanje s premoženjem, kot je navedeno v členu 197, ki po ustrezno konservativnih odbitkih zadostuje za kritje zneska iz točke (iii) v celoti;

(vi)  premoženje, s katerim je zavarovano jamstvo, je neobremenjeno in se ne uporablja za zavarovanje katerega koli drugega jamstva;

(vii)  ni pravnih, regulativnih ali operativnih ovir za prenos zavarovanja s premoženjem z nadrejene osebe na zadevno podrejeno družbo.

2a.  Odstavek 2 se ne uporablja za podrejeno družbo, ki presega prag pomembnosti, kot je določeno v členu 6(4) Uredbe (EU) št. 1024/2013.

2b.  EBA v sodelovanju z vsemi pristojnimi organi:

(a)  preuči možnost povečanja praga iz odstavka 2(b) in

(b)  preuči učinke opustitev uporabe bonitetnih zahtev na posamični podlagi v skladu z odstavkom 2.

To poročilo med drugim vključuje:

(a)  morebitne prilagoditve pogodbenih in pravnih pogojev, ki bi lahko izboljšale obstoječe ureditve;

(b)  morebitne sedanje ali prihodnje pravne, regulativne ali praktične ovire v zvezi z aktivacijo jamstva in prenosom zavarovanja s premoženjem z institucije, ki zagotavlja jamstvo za institucijo ali skupino institucij, za katere velja opustitev in ki imajo koristi od jamstva in morebitnih popravnih ukrepov;

(c)  obravnavo velikih izpostavljenosti, ki se zagotovijo kot jamstvo v obliki kreditov znotraj skupine in ki niso že izključeni iz veljavnih nadzornih pravil v skladu s členom 400(2)(c) ali členom 493(3)(c).

EBA svoje ugotovitve Komisiji sporoči do... [eno leto po začetku uporabe te uredbe]. [Opomba – razumeti v povezavi z novim predlogom spremembe, ki določa, da se člen 7(2) začne uporabljati šele tri leta po začetku veljavnosti te uredbe].

EBA lahko na podlagi ugotovitev iz svojega poročila pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov ali Komisiji priporoči, da predloži enega ali več zakonodajnih predlogov. V osnutkih regulativnih tehničnih standardov se podrobneje določijo zahteve iz člena 7(2), zlasti pogoji in jamstva, na podlagi katerih lahko pristojni organ odobri opustitev.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za spremembo te uredbe s sprejetjem delegiranih aktov v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Druga možnost je, da Komisija spremeni regulativne tehnične standarde do... [tri leta po začetku veljavnosti poročila] ali po potrebi predloži enega ali več zakonodajnih predlogov za izvajanje priporočil EBA.“.

(6)  člen 8 se nadomesti z naslednjim:  

„Člen 8Opustitev uporabe likvidnostnih zahtev na posamični podlagi

1.  Pristojni organi lahko za institucijo in vse ali nekatere njene podrejene družbe, ki imajo sedež v isti državi članici, kot je sedež institucije, v celoti ali deloma opustijo uporabo dela 6 in jih nadzirajo kot enotno likvidnostno podskupino, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  nadrejena institucija na konsolidirani podlagi ali podrejena družba na subkonsolidirani podlagi izpolnjuje del 6;

(b)  nadrejena institucija na konsolidirani podlagi ali podrejena institucija na subkonsolidirani podlagi stalno spremlja likvidnostne pozicije vseh institucij znotraj likvidnostne podskupine, za katere velja opustitev v skladu s tem odstavkom, in zagotavlja zadostno raven likvidnosti vseh navedenih institucij;

(c)  institucije znotraj likvidnostne podskupine so sklenile pogodbe, ki v skladu z zahtevami pristojnih organov zagotavljajo prost pretok sredstev med njimi, da lahko izpolnijo svoje posamične in skupne obveznosti, ko te zapadejo;

(d)  za izpolnjevanje pogodb iz točke (c) ni trenutnih ali pričakovanih pomembnih praktičnih ali pravnih ovir.

2.  Pristojni organi lahko za institucijo in vse ali nekatere njene podrejene družbe, ki imajo sedež v državi članici, ki ni država članica sedeža institucije, v celoti ali deloma opustijo uporabo dela 6 in jih nadzirajo kot enotno likvidnostno podskupino samo ob upoštevanju postopka iz člena 21 in samo za institucije, katerih pristojni organi se strinjajo o naslednjem:

(a)  svoji oceni skladnosti s pogoji iz odstavka 1;

(b)  svoji oceni skladnosti organizacije in obravnave likvidnostnega tveganja z merili iz člena 86 Direktive 2013/36/EU v celotni enotni likvidnostni podskupini;

(c)  porazdelitvi zneskov, lokaciji in lastništvu zahtevanih likvidnih sredstev, ki jih mora imeti enotna likvidnostna podskupina;

(d)  določitvi minimalnih zneskov likvidnih sredstev institucij, za katere se bo opustila uporaba dela 6;

(e)  potrebi po strožjih parametrih od tistih iz dela 6;

(f)  neomejeni izmenjavi vseh informacij med pristojnimi organi;

(g)  celovitem razumevanju vseh posledic takšne opustitve.

3.  Organ, ki je pristojen za nadzor institucije in vseh ali nekaterih njenih podrejenih družb, ki imajo sedež v državi članici, ki ni država članica sedeža institucije, na posamični osnovi, lahko v celoti ali deloma opustijo uporabo dela 6 za navedeno institucijo in vse ali nekatere njene podrejene družbe ter jih nadzorujejo kot enotno likvidnostno podskupino, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  pogoji iz odstavka 1 in točke (b) odstavka 2;

(b)  nadrejena institucija na konsolidirani podlagi ali podrejena institucija na subkonsolidirani podlagi instituciji ali skupini institucij, ki imajo sedež v drugi državi članici, zagotovi jamstvo, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(i)  jamstvo se zagotovi za znesek, ki je vsaj enak znesku neto likvidnostnih odlivov, ki jih jamstvo nadomešča, in se izračuna v skladu z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2015/61(18) na posamični podlagi za institucijo ali na subkonsolidirani podlagi za skupino institucij, za katero velja opustitev in ki je upravičena do jamstva, brez upoštevanja ugodnejše obravnave;

(ii)  jamstvo se uveljavi, ko institucija ali skupina institucij, za katero velja opustitev in ki je upravičena do jamstva, ne more plačati svojih dolgov ali drugih obveznosti, ko zapadejo, ali ko je sprejeta ugotovitev v skladu s členom 59(3) Direktive 2014/59/EU v zvezi z institucijo ali skupino institucij, za katero velja opustitev, kar je prej;

(iii)  jamstvo je v celoti zavarovano z dogovorom o finančnem zavarovanju, kot je opredeljen v točki (a) člena 2(1) Direktive 2002/47/ES;

(iv)  jamstvo in dogovor o finančnem zavarovanju ureja zakonodaja države članice, kjer se nahaja sedež institucije ali skupine institucij, za katero velja opustitev in ki je upravičena do jamstva, razen če pristojni organ navedenih institucij določi drugače;

(v)  premoženje, s katerim je zavarovano jamstvo, je primerno kot visokokakovostno likvidno sredstvo, kot je opredeljeno v členih 10 do 13 in 15 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/61, in po uporabi odbitkov iz poglavja 2 dela II navedene uredbe, krije vsaj 50 % zneska neto likvidnostnih odlivov, izračunanih v skladu z navedeno uredbo na posamični podlagi za institucijo ali na subkonsolidirani podlagi za skupino institucij, za katero velja opustitev in ki je upravičena do jamstva, brez upoštevanja ugodnejše obravnave;

(vi)  premoženje, s katerim je zavarovano jamstvo, je neobremenjeno in se ne uporablja za zavarovanje katerega koli drugega posla;

(vii)  ni trenutnih ali pričakovanih pravnih, regulativnih ali praktičnih ovir, da institucija, ki odobri jamstvo, ne bi mogla prenesti zavarovanja na institucijo ali skupino institucij, za katero velja opustitev in ki je upravičena do jamstva.

4.  Pristojni organi lahko odstavke 1, 2 in 3 uporabijo tudi za eno ali več podrejenih družb finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga ter kot enotno likvidnostno podskupino nadzorujejo finančni holding ali mešani finančni holding ter podrejene družbe, za katere velja opustitev, ali samo podrejene družbe, za katere velja opustitev. Sklici na nadrejeno osebo v odstavkih 1, 2 in 3 zajemajo tudi finančni holding ali mešani finančni holding.

5.  Pristojni organi lahko odstavke 1, 2 in 3 uporabijo tudi za institucije, ki so članice iste institucionalne sheme za zaščito vlog iz člena 113(7), če navedene institucije izpolnjujejo vse pogoje iz navedenega člena, in za druge institucije, povezane na način iz člena 113(6), če izpolnjujejo vse pogoje iz navedenega člena. Pristojni organi v tem primeru določijo eno od institucij, za katero velja opustitev, da izpolni del 6 na podlagi konsolidiranega položaja vseh institucij enotne likvidnostne podskupine.

6.  Kadar se odobri opustitev v skladu z odstavki 1 do 5, lahko pristojni organi na ravni enotne likvidnostne podskupine uporabljajo tudi člen ali dele člena 86 Direktive 2013/36/EU, na posamični podlagi pa opustijo uporabo člena ali delov člena 86 Direktive 2013/36/EU.

Kadar se odobri opustitev v skladu z odstavki 1 do 5 za dele dela 6, ki se opustijo, pristojni organi uporabijo obveznosti poročanja iz člena 415 te uredbe na ravni enotne likvidnostne podskupine ter opustijo uporabo člena 415 na posamični podlagi.

7.  Kadar se opustitev v skladu z odstavki 1 do 5 ne odobri za institucije, za katere je bila opustitev prej odobrena na posamični podlagi, pristojni organi upoštevajo čas, ki ga navedene institucije potrebujejo za pripravo na uporabo dela 6 ali njegovega dela, ter zagotovijo ustrezno prehodno obdobje, preden navedene določbe uporabijo za navedene institucije.“;

(6a)  vstavi se naslednji člen 8a:

„Člen 8a

1. Pristojni organi do 31. marca vsako leto EBA obvestijo o primerih, ko so dovolili opustitev uporabe bonitetnih zahtev na posamični podlagi v skladu s členom 7 in opustitev uporabe likvidnostnih zahtev na posamični podlagi v skladu s členom 8, in pri tem zagotovijo naslednje informacije:

(a) ime in/ali identifikator pravnega subjekta podrejene in nadrejene institucije, ki imata korist od opustitev;

(b) državo članico podrejene in nadrejene institucije;

(c) pravno podlago in datum odobritve opustitve;

(d) podrobno opredelitev odobrenih bonitetnih opustitev in podlage, na katerih so bile odobrene.

2. EBA nadzira uporabo in odobritev opustitev v Uniji in Komisiji vsako leto do 1. septembra predloži poročilo. EBA razvije enoten obrazec za sporočanje odobrenih opustitev in navedenih informacij.

3. Komisija Evropskemu parlamentu in Svetu poroča o opustitvah bonitetnih in likvidnostnih zahtev, ki jih odobrijo pristojni organi, zlasti v čezmejnih primerih.“

(7)  člen 11 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 11Splošna obravnava

1.  Za namene uporabe zahtev te uredbe na konsolidirani podlagi, se izrazi „institucije“, „nadrejene institucije v državi članici“, „EU nadrejena institucija“ in „nadrejena oseba“, odvisno od primera, nanašajo tudi na finančne holdinge in mešane finančne holdinge z dovoljenjem v skladu s členom 21a Direktive 2013/36/EU.

2.  Nadrejene institucije v državi članici izpolnjujejo obveznosti iz delov 2 do 4 ter dela 7 na podlagi svojega konsolidiranega položaja v obsegu in na način, ki sta določena v členu 18. Nadrejene osebe in njihove podrejene družbe, za katere velja ta uredba, vzpostavijo ustrezno organizacijsko strukturo in ustrezne mehanizme notranjih kontrol, s čimer zagotovijo primerno obdelavo in posredovanje podatkov, potrebnih za konsolidacijo. Še zlasti zagotovijo, da podrejene družbe, za katere ta uredba ne velja, izvajajo ureditve, procese in mehanizme, ki zagotavljajo ustrezno konsolidacijo.

3.  Z odstopanjem od odstavka 2 samo nadrejene institucije, določene kot subjekti v postopku reševanja, ki so GSPI ali del GSPI ali del GSPI zunaj EU, izpolnjujejo člen 92 na konsolidirani podlagi v obsegu in na način, ki sta določena v členu 18.

Samo EU nadrejene osebe, ki so pomembne podrejene družbe GSPI zunaj EU in niso subjekti v postopku reševanja, izpolnjujejo člen 92b na konsolidirani podlagi v obsegu in na način, ki sta določena v členu 18.

4.  EU nadrejene institucije izpolnjujejo del 6 na podlagi svojega konsolidiranega položaja, kadar skupino sestavlja ena ali več kreditnih institucij ali investicijskih podjetij, ki imajo dovoljenje za opravljanje investicijskih storitev in dejavnosti iz točk (3) in (6) oddelka A Priloge I k Direktivi 2004/39/ES. Kadar so v skupini le investicijska podjetja, lahko pristojni organi, dokler ne prejmejo poročila Komisije iz člena 508(2) te uredbe, EU nadrejene institucije oprostijo izpolnjevanja dela 6 na konsolidirani podlagi, pri čemer upoštevajo naravo, obseg in kompleksnost dejavnosti investicijskega podjetja.

Kadar se je odobrila opustitev v skladu z odstavki 1 do 5 člena 8 institucije in, kjer je ustrezno, finančni holdingi ali mešani finančni holdingi, ki so del likvidnostne podskupine, izpolnjujejo del 6 na konsolidirani podlagi ali na subkonsolidirani podlagi likvidnostne podskupine.

5.  Kadar se uporablja člen 10, centralni organ iz navedenega člena izpolnjuje zahteve iz delov 2 do 8 na podlagi konsolidiranega položaja celote, ki jo predstavlja centralni organ skupaj s svojimi povezanimi institucijami.

6.  Brez poseganja v druge določbe iz te uredbe in iz Direktive 2013/36/EU lahko pristojni organi od institucij zahtevajo, da poleg obveznosti iz odstavkov 1 do 4 na subkonsolidirani podlagi izpolnjujejo tudi obveznosti iz delov 2 do 4 in 6 do 8 te uredbe ter iz naslova VII Direktive 2013/36/EU, če je to upravičeno za namene nadzora zaradi specifičnosti tveganja ali kapitalske strukture institucije ali kadar države članice sprejmejo nacionalno zakonodajo, v kateri se zahteva strukturna ločitev dejavnosti znotraj bančne skupine.

Uporaba pristopa iz prvega pododstavka ne posega v učinkovit nadzor na konsolidirani podlagi niti ne povzroči nesorazmernih negativnih učinkov na celoto ali dele finančnega sistema v drugih državah članicah ali v Uniji kot celoti oziroma ne predstavlja ali ustvarja ovir za delovanje notranjega trga.“;

6a.  Pristojni organi lahko opustijo uporabo odstavkov 1 in 3 tega člena za nadrejeno institucijo, če institucija, ki pripada skupini zadružnih kreditnih institucij, ki so trajno povezane s centralnim organom, izpolnjuje zahteve iz člena 113(6) in so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 7(3) ali člena 8(1).

(8)  člen 12 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 12Konsolidiran izračun za GSPI z več subjekti v postopku reševanja

Kadar je več kot en subjekt, ki je GSPI in ki spada k isti GSPI, subjekt v postopku reševanja, EU nadrejena institucija navedene GSPI izračuna znesek kapitala in kvalificiranih obveznosti iz točke (a) člena 92a(1). Ta izračun se opravi na podlagi konsolidiranega položaja EU nadrejene institucije, kot če bi bila edini subjekt v postopku reševanja v okviru GSPI.

Kadar je znesek, izračunan v skladu s prvim pododstavkom, nižji od vsote zneskov kapitala in kvalificiranih obveznosti iz člena 92a(1)(a) vseh subjektov v postopku reševanja, ki pripadajo navedeni GSPI, organi za reševanje ukrepajo v skladu s členom 45d(3) in 45h(2) Direktive 2014/59/EU.

Kadar je znesek, izračunan v skladu s prvim pododstavkom, višji od vsote zneskov kapitala in kvalificiranih obveznosti iz člena 92a(1)(a) vseh subjektov v postopku reševanja, ki pripadajo navedeni GSPI, organi za reševanje lahko ukrepajo v skladu s členom 45d(3) in 45h(2) Direktive 2014/59/EU.“;

(9)  člen 13 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 13Uporaba zahtev po razkritju na konsolidirani podlagi

1.  EU nadrejene institucije izpolnjujejo del 8 na podlagi svojega konsolidiranega položaja.

Velike podrejene družbe EU nadrejenih institucij razkrijejo informacije iz členov 437, 438, 440, 442, 450, 451, 451a, 451d in 453 na posamični podlagi ali, kadar je to primerno v skladu s to uredbo in Direktivo 2013/36/EU, na subkonsolidirani podlagi.

2.  Institucije, določene kot subjekti v postopku reševanja, ki so GSPI ali del GSPI, izpolnjujejo del 8 na podlagi svojega konsolidiranega finančnega položaja.

3.  Prvi pododstavek odstavka 1 se ne uporablja za EU nadrejene institucije, EU nadrejene finančne holdinge, EU nadrejene mešane finančne holdinge ali subjekte v postopku reševanja, če so vključeni v enakovredna razkritja, ki jih na konsolidirani podlagi zagotovi nadrejena družba s sedežem v tretji državi.

Drugi pododstavek odstavka 1 se uporablja za podrejene družbe nadrejenih oseb s sedežem v tretjih državah, kadar se te podrejene družbe štejejo kot velike podrejene družbe.

4.  Kadar se uporablja člen 10, centralni organ iz navedenega člena izpolnjuje del 8 na podlagi konsolidiranega položaja centralnega organa. Člen 18(1) se uporablja za centralni organ, pri čemer se njegove odvisne institucije obravnavajo kot podrejene družbe centralnega organa.“;

(9a)  člen 14 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 14

Uporaba zahtev člena 5 Uredbe (EU) št. 2017/2402 na konsolidirani podlagi

1.  Nadrejene osebe in njihove podrejene družbe, za katere velja ta uredba, izpolnjujejo obveznosti iz člena 5 Uredbe (EU) št. 2017/2402 na konsolidirani ali subkonsolidirani podlagi, s čimer zagotovijo, da so njihove ureditve, procesi in mehanizmi, zahtevani v navedenih določbah, skladni in primerno integrirani ter da je mogoče pripraviti vse podatke in informacije, ki so pomembni za nadzor. Še zlasti zagotovijo, da podrejene družbe, za katere ta uredba ne velja, izvajajo ureditve, procese in mehanizme, ki zagotavljajo skladnost z navedenimi določbami.

2.  Institucije pri uporabi člena 92 na konsolidirani ali subkonsolidirani podlagi uporabljajo dodatno utež tveganja v skladu s členom 270a, če so zahteve iz člena 5 Uredbe (EU)št. 2017/2402 kršene na ravni subjekta, ki ima sedež v tretji državi, ki je vključena v konsolidacijo v skladu s členom 18, ter je kršitev resna glede na celoten profil tveganosti skupine.

(10)  člen 18 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 18 Metode bonitetne konsolidacije

1.  Institucije, finančni holdingi in mešani finančni holdingi, ki morajo izpolnjevati zahteve iz oddelka 1 tega poglavja na podlagi svojega konsolidiranega položaja, izvedejo popolno konsolidacijo vseh institucij in finančnih institucij, ki so njihove podrejene družbe. Odstavki 3 do 7 tega člena se ne uporabljajo, kadar se uporablja del 6 na podlagi konsolidiranega položaja institucije, finančnega holdinga ali mešanega finančnega holdinga ali na podlagi subkonsolidiranega položaja likvidnostne podskupine, kot je določeno v členih 8 in 10.

Institucije, ki morajo izpolnjevati zahteve iz člena 92a ali 92b na podlagi konsolidiranega položaja, izvedejo popolno konsolidacijo vseh institucij in finančnih institucij, ki so njihove podrejene družbe v zadevnih skupinah v postopku reševanja.

2.  Kadar se zahteva konsolidiran nadzor v skladu s členom 111 Direktive 2013/36/EU, se družbe za pomožne storitve vključi v konsolidacijo v primerih in v skladu z metodami iz tega člena.

3.  Kadar so družbe povezane v smislu člena 22(7) Direktive 2013/34/EU, pristojni organi določijo, kako naj se opravi konsolidacija.

4.  Konsolidacijski nadzornik zahteva sorazmerno konsolidacijo glede na delež udeležbe kapitala v institucijah in finančnih institucijah, ki jih upravlja družba, vključena v konsolidacijo, skupaj z eno ali več družbami, ki niso vključene v konsolidacijo, če je odgovornost teh družb omejena z višino njihovega deleža v kapitalu.

5.  Pri drugih oblikah udeležb ali kapitalskih povezavah, razen tistih iz odstavkov 1 in 4, pristojni organi odločijo, ali in kako se opravi konsolidacija. Zlasti lahko dovolijo ali zahtevajo uporabo kapitalske metode. Ta metoda pa kljub temu ne predstavlja osnove za vključitev zadevnih družb v nadzor na konsolidirani podlagi.

6.  Pristojni organi se odločijo, ali in kako se opravi konsolidacija v naslednjih primerih:

  kadar po mnenju pristojnih organov institucija izvaja pomemben vpliv na eno ali več institucij ali finančnih institucij, vendar ni udeležena v njihovem kapitalu ali z njimi ni drugače kapitalsko povezana, in

  kadar se dve ali več institucij ali finančnih institucij upravljajo na enotni podlagi, tudi če to ni določeno v pogodbi, družbeni pogodbi ali statutu.

Pristojni organi zlasti lahko dovolijo ali zahtevajo uporabo metode iz člena 22(7) do (9) Direktive 2013/34/EU. Ta metoda pa kljub temu ni osnova za vključitev zadevnih družb v konsolidirani nadzor.

7.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi pogoje, v skladu s katerimi se izvede konsolidacija v primerih iz odstavkov 2 do 6 tega člena.

EBA predloži Komisiji navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2016.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(11)  člen 22 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 22 Subkonsolidacija pri subjektih v tretjih državah

1.  Podrejene institucije uporabljajo zahteve iz členov 89 do 91 ter delov 3 in 4 na podlagi svojega subkonsolidiranega položaja, če imajo navedene institucije podrejeno družbo v tretji državi, ki je institucija ali finančna institucija, ali če so udeležene v taki družbi.

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 podrejene institucije lahko ne uporabljajo zahtev iz členov 89 do 91 ter delov 3 in 4 na podlagi svojega subkonsolidiranega položaja, kadar skupna sredstva njihove podrejene družbe v tretji državi predstavljajo manj kot 10 % skupnega zneska sredstev in zunajbilančnih postavk podrejene institucije.“;

(12)  naslov dela 2 se nadomesti z naslednjim:

„KAPITAL IN KVALIFICIRANE OBVEZNOSTI“;

(12a)  v člen 26 se vstavi naslednji odstavek:

„(3a) Če so na novo izdani instrumenti navadnega lastniškega temeljnega kapitala enaki instrumentom, ki jih je pristojni organ že odobril, tako da se ne razlikujejo glede meril iz člena 28 ali, kjer je to ustrezno, iz člena 29, lahko institucija z odstopanjem od odstavka 3 pristojni organ le obvesti, da namerava izdati nove instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

Poleg tega institucija pristojnemu organu posreduje vse informacije, ki jih ta potrebuje za oceno, ali je instrumente odobril pristojni organ.“

(12b)  V členu 28(3) se doda naslednji pododstavek:

„Pogoj iz točke (h)(v) odstavka 1 se šteje za izpolnjen ne glede na to, ali je institucija dolžna izvajati plačila nekaterim ali vsem imetnikom instrumentov, pod pogojem, da ima institucija možnost, da se izogne nesorazmernemu posegu v kapital z okrepitvijo svojega navadnega lastniškega temeljnega kapitala, zlasti z razporejanjem dobička v sredstva za splošna bančna tveganja ali zadržane dobičke pred izplačili imetnikom.“

(13)  v členu 33(1) se točka (c) nadomesti z naslednjim:

„(c) dobičkov in izgub, nastalih zaradi vrednotenja na pošteno vrednost, iz izvedenih finančnih obveznosti institucij, ki so posledica sprememb lastnega kreditnega tveganja institucije.“;

(14)  člen 36 se spremeni:

(a)  v odstavku 1 se točka (b) nadomesti z naslednjim:

„(b)  neopredmetena sredstva razen programske opreme;

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih za namen tega člena opredeli ,programsko opremo‘. Ta opredelitev zagotavlja bonitetno premišljeno določitev okoliščin, v katerih bi bilo z bonitetnega vidika upravičeno, da se programska oprema ne odbije od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ob upoštevanju naslednjega:

i.  razvoja bančnega sektorja v še bolj digitalnem okolju ter priložnosti in nevarnosti, s katerimi se banke soočajo v obdobju digitalizacije;

ii.  mednarodnih razlik v regulativni obravnavi naložb v programsko opremo v primerih, ko se programska oprema ne odbije od kapitala (se npr. obravnava kot opredmeteno sredstvo), ter različnih bonitetnih predpisov, ki veljajo za banke in zavarovalnice;

iii.  raznolikosti finančnega sektorja v Uniji, vključno z nereguliranimi subjekti, kot so finančne tehnologije;

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [šest mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010 prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz točke b.“

(b)  točka (j) se nadomesti z naslednjim:

„(j) znesek postavk, ki se v skladu s členom 56 odbije od postavk dodatnega temeljnega kapitala v obsegu, ki presega postavke dodatnega temeljnega kapitala institucije;“;

(15)  člen 37 se spremeni:

(a)  točka (b) se nadomesti z naslednjim:

„(b) znesek, ki se odbije, vključuje dobro ime, ki se nanaša na vrednotenje pomembnih naložb institucije. Institucije negativnih vrednosti dobrega imena ne smejo prišteti nazaj k svojemu navadnemu lastniškemu temeljnemu kapitalu.“

(b)  Doda se naslednja točka (c):

„(c) znesek, ki se odbije, se zmanjša za znesek računovodskega prevrednotenja neopredmetenih sredstev podrejenih družb, ki izhajajo iz konsolidacije podrejenih družb in jih je mogoče pripisati osebam, ki niso podjetja, vključena v konsolidacijo v skladu z poglavjem 2 naslova II dela 1.“;

(16)  v prvem pododstavku člena 39(2) se uvodno besedilo nadomesti z naslednjim:

„Odložene terjatve za davek, ki se ne nanašajo na prihodnji dobiček, so omejene na odložene terjatve za davek, ki izhajajo iz začasnih razlik, oblikovanih pred [datum, ko kolegij sprejme uredbo o spremembi], če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:“;

(17)  v členu 45 se točka (i) točke (a) nadomesti z naslednjim:

datum zapadlosti kratke pozicije je enak datumu zapadlosti dolge pozicije ali po njem ali pa je preostala zapadlost dolge pozicije vsaj 365 dni;“;

(18)  člen 49 se spremeni:

(a)  odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Kadar pristojni organi pri izračunu kapitala na posamični, subkonsolidirani in konsolidirani podlagi od institucij zahtevajo ali jim dovolijo, da uporabijo metodo 1, 2 ali 3 iz Priloge I k Direktivi 2002/87/ES, institucije ne odbijejo deležev v kapitalske instrumente subjekta finančnega sektorja, v kateri ima nadrejena institucija, nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding oziroma ima institucija pomembno naložbo, če so izpolnjeni pogoji iz točk (a) do (e) tega odstavka:

(a) subjekt finančnega sektorja je zavarovalnica, pozavarovalnica ali zavarovalni holding;

(b) zavarovalnica, pozavarovalnica ali zavarovalni holding:

(i)  je vključena v isti dopolnilni nadzor v skladu z Direktivo 2002/87/ES kot nadrejena institucija, nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding oziroma institucija, ki ima delež ali

(ii)  je vključena v konsolidacijo institucije z uporabo metode neto lastniškega kapitala in so pristojni organi zadovoljni z ravnjo kontrole tveganj in postopki finančne analize, ki jih je institucija sprejela izrecno za nadzor naložbe v družbo ali holding;

(c) pristojni organi redno preverjajo, da je raven integriranega upravljanja, upravljanja tveganj in notranjih kontrol subjekta, ki bi bil zajet v konsolidacijo v skladu z metodo 1, 2 ali 3, ustrezna;

(d) deleži v subjektu pripadajo enemu od naslednjih:

(i) nadrejeni kreditni instituciji;

(ii) nadrejenemu finančnemu holdingu;

(iii) nadrejenemu mešanemu finančnemu holdingu;

(iv) instituciji;

(v) podrejeni družbi enega od subjektov iz točk (i) do (iv), ki je vključena v obseg konsolidacije v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1.

Izbrana metoda se ves čas dosledno uporablja.

1a. Pri izračunu kapitala na posamični, subkonsolidirani in konsolidirani podlagi lahko pristojni organi po 31. decembru 2022 in z odstopanjem od odstavka 1, kadar od institucij zahtevajo ali jim dovolijo, da uporabijo metodo 1, 2 ali 3 iz Priloge I k Direktivi 2002/87/ES, institucijam dovolijo, da ne odbijejo deležev v kapitalske instrumente subjekta finančnega sektorja, v kateri ima nadrejena institucija, nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding oziroma ima institucija pomembno naložbo, če so izpolnjeni pogoji iz točk (a) do (c) tega odstavka:

(a) subjekt finančnega sektorja je zavarovalnica, pozavarovalnica ali zavarovalni holding;

(b) zavarovalnica, pozavarovalnica ali zavarovalni holding je vključen/a v isti dopolnilni nadzor v skladu z Direktivo 2002/87/ES kot nadrejena institucija, nadrejeni finančni holding ali nadrejeni mešani finančni holding oziroma institucija, ki ima delež;

(c) institucija je dobila predhodno dovoljenje pristojnih organov;

(d) pristojni organi pred izdajo dovoljenja iz točke (c) preverijo in nato redno preverjajo, da je raven integriranega upravljanja, upravljanja tveganj in notranjih kontrol subjekta, ki bi bil zajet v konsolidacijo v skladu z metodo 1, 2 ali 3, ustrezna;

(e) deleži v subjektu pripadajo enemu od naslednjih:

(i) nadrejeni kreditni instituciji;

(ii) nadrejenemu finančnemu holdingu;

(iii) nadrejenemu mešanemu finančnemu holdingu;

(iv) instituciji;

(v) podrejeni družbi enega od subjektov iz točk (i) do (iv), ki je vključena v obseg konsolidacije v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1.

Izbrana metoda se ves čas dosledno uporablja.“

(b)  ▌na koncu odstavka 2 se doda naslednji pododstavek:

„Ta odstavek se ne uporablja pri izračunu kapitala za namene zahtev iz členov 92a in 92b.“;

(19)  člen 52(1) se spremeni:

(a)  točka (a) se nadomesti z naslednjim:

„(a) institucija neposredno izda instrumente in ti so vplačani v celoti;“;

(aa)  podtočka (i) točke (l) se nadomesti z naslednjim:

„(i) izplačajo se iz razpoložljivih sredstev ali rezerv, oblikovanih v skladu z nacionalnim pravom;“

(b)  točka (p) se nadomesti z naslednjim:

„(p) kadar ima izdajatelj sedež v tretji državi in je bil v skladu s členom 12 Direktive 2014/59/EU imenovan kot del skupine za reševanje subjekta v postopku reševanja, ki ima sedež v Uniji ali v državi članici, se v skladu s pravom ali pogodbenimi določbami, ki urejajo instrumente,▌ na podlagi sklepa organa za reševanje o izvajanju pooblastil iz člena 59 Direktive 2014/59/EU znesek glavnice instrumentov trajno odpiše ali instrumente konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

Kadar ima izdajatelj sedež v tretji državi in v skladu s členom 12 Direktive 2014/59/EU ni bil imenovan kot del skupine za reševanje subjekta v postopku reševanja, ki ima sedež v Uniji, se v skladu s pravom in pogodbenimi določbami, ki urejajo instrumente, z odločitvijo ustreznega organa tretje države znesek glavnice instrumentov trajno odpiše ali instrumente konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala;“;

(c)  ▌dodata se naslednji točki (q) in (r):

„(q) kadar ima izdajatelj sedež v državi članici ali kadar ima sedež v tretji državi in je bil v skladu s členom 12 Direktive 2014/59/EU imenovan kot del skupine za reševanje subjekta v postopku reševanja, ki ima sedež v Uniji, se instrumenti lahko izdajo samo v skladu z zakonodajo tretje države ali ta zanje velja, kadar je v skladu z navedeno zakonodajo izvajanje pooblastila za odpis ali konverzijo iz člena 59 Direktive 2014/59/EU učinkovito in izvršljivo na podlagi statutarnih določb ali pravno izvršljivih pogodbenih določb, ki priznavajo reševanje ali druge ukrepe odpisa ali konverzije;

(r) za instrumente ne veljajo nobeni dogovori o poravnavi ali pravice do pobota, ki bi ogrozili njihovo sposobnost pokrivanja izgub.“;

(19a) v členu 54(1) se doda naslednja točka:

  „(da) če je podrejena družba s sedežem v tretji državi izdala instrumente dodatnega temeljnega kapitala, se sprožilec iz točke (a) v višini 5,125 % ali več izračuna v skladu z zakonodajo tretje države ali pogodbenimi določbami, ki urejajo instrumente, pod pogojem, da se pristojni organ po posvetovanju z EBA prepriča, da so te določbe vsaj enakovredne zahtevam iz tega člena.“

(20)  v členu 56 se točka (e) nadomesti z naslednjim:

„(e) znesek postavk, ki se v skladu s členom 66 odbije od postavk dodatnega kapitala, v obsegu, ki presega postavke dodatnega kapitala institucije;“;

(21)  v členu 59 se točka (i) točke (a) nadomesti z naslednjim:

„(i) datum zapadlosti kratke pozicije je enak datumu zapadlosti dolge pozicije ali po njem ali pa je preostala zapadlost dolge pozicije vsaj 365 dni;“.

(22)  v členu 62 se točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a) kapitalske instrumente in podrejene dolgove, če so izpolnjeni pogoji iz člena 63 in v obsegu iz člena 64;“;

(23)  člen 63 se spremeni:

(a)  točka (a) se nadomesti z naslednjim:

„(a) institucija neposredno izda instrumente ali neposredno prejme podrejene dolgove, kot je ustrezno, in ti so v celoti vplačani;“;

(b)  točka (d) se nadomesti z naslednjim:

„(d) terjatev na znesku glavnice instrumentov v skladu z določbami, ki urejajo instrumente, ali terjatev na znesku glavnice podrejenih dolgov v skladu z določbami, ki urejajo podrejene dolgove, kot je ustrezno, je podrejena vsem terjatvam iz instrumentov kvalificiranih obveznosti;“;

(c)  točka (n) se nadomesti z naslednjim:

„(n) kadar ima izdajatelj sedež v tretji državi in je bil v skladu s členom 12 Direktive 2014/59/EU vključen v skupino v postopku reševanja, katere subjekt v postopku reševanja ima sedež v Uniji, ali kadar ima izdajatelj sedež v državi članici, se v skladu s pravom ali pogodbenimi določbami, ki urejajo instrumente, se na podlagi sklepa organa za reševanje o izvajanju pooblastil iz člena 59 Direktive 2014/59/EU znesek glavnice instrumentov trajno odpiše ali instrumente konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

kadar ima izdajatelj sedež v tretji državi in v skladu s členom 12 Direktive 2014/59/EU ni bil vključen v skupino v postopku reševanja, katere subjekt v postopku reševanja ima sedež v Uniji, se v skladu s pravom in pogodbenimi določbami, ki urejajo instrumente, z odločitvijo ustreznega organa tretje države znesek glavnice instrumentov trajno odpiše ali instrumente konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala;

(d)  dodata se točki (o) in (p):

„(o) kadar ima izdajatelj sedež v državi članici ali v tretji državi in je bil v skladu s členom 12 Direktive 2014/59/EU vključen v skupino v postopku reševanja, katere subjekt v postopku reševanja ima sedež v Uniji, se instrumenti lahko izdajo samo v skladu z zakonodajo tretje države ali ta zanje velja, kadar je v skladu z navedeno zakonodajo izvajanje pooblastila za odpis ali konverzijo iz člena 59 Direktive 2014/59/EU učinkovito in izvršljivo na podlagi statutarnih določb ali pravno izvršljivih pogodbenih določb, ki priznavajo reševanje ali druge ukrepe odpisa ali konverzije;

(p) za instrumente ne veljajo nobeni dogovori o poravnavi ali pravice do pobota, ki bi ogrozili njihovo sposobnost pokrivanja izgub.“;

(24)  člen 64 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 64Amortizacija instrumentov dodatnega kapitala

1.  Celoten znesek instrumentov dodatnega kapitala s preostalo zapadlostjo več kot pet let šteje kot postavke dodatnega kapitala.

2.  Obseg, v katerem se instrumenti dodatnega kapitala štejejo za postavke dodatnega kapitala v zadnjih petih letih zapadlosti instrumentov, se izračuna tako, da se rezultat izračuna iz točke (a) pomnoži z zneskom iz točke (b):

(a)  knjigovodska vrednost instrumentov ali podrejenih dolgov na prvi dan zadnjega petletnega obdobja njihove pogodbene zapadlosti, deljena s številom koledarskih dni v zadevnem obdobju;

(b)  število preostalih koledarskih dni pogodbene zapadlosti instrumentov ali podrejenih dolgov.“

(25)  v členu 66 se doda točka (e):

„(e) znesek postavk, ki se v skladu s členom 72e odbije od postavk kvalificiranih obveznosti, v obsegu, ki presega kvalificirane obveznosti institucije;“;

(26)  v členu 69 se točka (i) točke (a) nadomesti z naslednjim:

„(i) datum zapadlosti kratke pozicije je enak datumu zapadlosti dolge pozicije ali po njem ali pa je preostala zapadlost dolge pozicije vsaj 365 dni;“;

(27)  za členom 72 se vstavi naslednje poglavje 5a:

„Poglavje 5aKvalificirane obveznosti

Oddelek 1Postavke in instrumenti kvalificiranih obveznosti

Člen 72aInstrumenti kvalificiranih obveznosti

1.  Postavke kvalificiranih obveznosti zajemajo naslednje, razen če spadajo v katero koli kategorijo izključenih obveznosti, določenih v odstavku 2:

(a)  instrumente kvalificiranih obveznosti, kadar so izpolnjeni pogoji iz člena 72b, v obsegu, v katerem ne štejejo za postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala;

(b)  instrumente dodatnega kapitala s preostalo zapadlostjo vsaj eno leto, v obsegu, v katerem ne štejejo za postavke dodatnega kapitala v skladu s členom 64.

2.  Z odstopanjem od odstavka 1 so iz postavk kvalificiranih obveznosti izvzete naslednje obveznosti:

(a)  krite vloge;

(b)  vpogledne vloge in kratkoročne vloge z originalno zapadlostjo manj kot eno leto;

(c)  del upravičenih vlog fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij, ki presega raven kritja iz člena 6 Direktive 2014/49/EU;

(d)  vloge, ki bi bile upravičene vloge fizičnih oseb ter mikro, malih in srednjih podjetij, če ne bi bile vplačane pri podružnicah institucij s sedežem v Uniji, ki se nahajajo zunaj Unije;

(e)  zavarovane obveznosti, vključno s kritimi obveznostmi in obveznostmi v obliki finančnih instrumentov, ki so uporabljene za varovanje pred tveganjem, ki so sestavni del kritnega premoženja in so v skladu z nacionalno zakonodajo zavarovane na podoben način kot krite obveznice, pod pogojem, da vsa zavarovana sredstva v zvezi s kritnim premoženjem krite obveznice ostanejo nespremenjena, ločena in zadostna ter da izključujejo vse dele zavarovane obveznosti ali obveznosti, za katero se je zastavilo zavarovanje s premoženjem, ki presega vrednost sredstev, jamstva, zastavne pravice ali premoženja, s katerim so krite;

(f)  vse obveznosti, ki so posledica posedovanja sredstev ali denarja strank, vključno s sredstvi ali denarjem strank, ki se poseduje v imenu kolektivnih naložbenih podjemov, pod pogojem, da je takšna stranka zaščitena z veljavnim insolvenčnim pravom;

(g)  vse obveznosti, ki so posledica fiduciarnega razmerja med subjektom v postopku reševanja ali katero koli od njegovih podrejenih družb (kot fiduciarjem) in drugo osebo (kot upravičencem), pod pogojem, da je takšen upravičenec zaščiten z veljavnim insolvenčnim ali civilnim pravom;

(h)  obveznosti do institucij, razen obveznosti do subjektov, ki so del iste skupine, z originalno zapadlostjo, krajšo od sedem dni;

(i)  obveznosti do sistemov ali operaterjev sistemov, določenih v skladu z Direktivo 98/26/ES, ali njihovih udeležencev, ki so posledica sodelovanja v takšnem sistemu in katerih preostala zapadlost je krajša od sedem dni;

(j)  obveznost do koga od naslednjih:

(i)  delojemalca v povezavi z obračunano plačo, pokojninskimi prejemki ali drugimi fiksnimi nadomestili, razen spremenljivega dela nadomestila, ki ga ne ureja zakon ali kolektivna pogodba, in razen spremenljivega dela nadomestila za pomembne nosilce tveganja iz člena 92(2) Direktive 2013/36/EU;

(ii)  komercialnega ali trgovinskega upnika, kadar obveznost izhaja iz dobave blaga ali zagotavljanja storitev, ki so kritične za vsakodnevno opravljanje dejavnosti institucije ali subjekta, instituciji ali nadrejeni osebi, vključno s storitvami informacijske tehnologije, komunalnimi storitvami ter najemom, servisiranjem in vzdrževanjem prostorov, in upnik sam ni institucija;

(iii)  davčnih organov in organov za socialno varstvo, če imajo te obveznosti prednost v skladu z veljavnim pravom;

(iv)  sistemov zajamčenih vlog, kadar obveznost izhaja iz prispevkov, ki jih je treba plačati v skladu z Direktivo 2014/49/EU;

(k)  obveznosti, ki izhajajo iz izvedenih finančnih instrumentov;

(l)  obveznosti, ki izhajajo iz dolžniških instrumentov z vgrajenimi izvedenimi finančnimi instrumenti;

(la)  obveznosti, ki imajo prednost pred nadrejenimi nezavarovanimi upniki v skladu z ustreznim nacionalnim insolvenčnim pravom.

Za namene točke (l) vgrajeni izvedeni finančni instrumenti ne vključujejo instrumentov, katerih določbe predvidevajo možnost predčasnega odkupa za izdajatelje ali imetnike tega instrumenta.

Za namene točke (l) se dolžniški instrumenti samo zato, ker imajo spremenljivo obrestno mero, ki temelji na referenčni meri, kot je Euribor ali Libor, ne štejejo za dolžniške instrumente z vgrajenimi izvedenimi finančnimi instrumenti.

Člen 72bInstrumenti kvalificiranih obveznosti

1.  Obveznosti štejejo za instrumente kvalificiranih obveznosti pod pogojem, da izpolnjujejo pogoje iz tega člena, in samo v obsegu, določenem v tem členu.

2.  Obveznosti štejejo za instrumente kvalificiranih obveznosti, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  obveznosti izda ali dodeli neposredno institucija, kot je ustrezno, in so v celoti vplačane;

(b)  obveznosti ni kupil kdo od naslednjih:

(i)  institucija ali subjekt, vključen v isto skupino v postopku reševanja;

(ii)  družbe, v kateri ima institucija neposredno ali posredno udeležbo v obliki imetništva, neposredno ali z obvladovanjem 20% ali več glasovalnih pravic ali kapitala družbe;

(iii)   neprofesionalne stranke, kot so opredeljene v točki (11) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU, razen če nista izpolnjena oba naslednja pogoja:

a) vložijo skupni znesek, ki ne presega 10 % njihovega portfelja finančnih instrumentov;

b) vloženi znesek znaša najmanj 10 000 EUR.

(c)  subjekt v postopku reševanja ni neposredno ali posredno financiral nakupa obveznosti;

(d)  terjatev na znesku glavnice obveznosti v skladu z določbami, ki urejajo instrumente, je v celoti podrejena terjatvam, ki izhajajo iz izključenih obveznosti iz člena 72a(2). Zahteva po podrejenosti se šteje kot izpolnjena v naslednjih situacijah:

(i)  pogodbene določbe, ki urejajo obveznosti, določajo, da je v primeru običajnega insolvenčnega postopka, kot je opredeljen v točki 47 člena 2(1) Direktive 2014/59/EU, terjatev na znesku glavnice instrumentov podrejena terjatvam, ki izhajajo iz katere koli izključene obveznosti iz člena 72a(2);

(ii)  zakonodaja, ki ureja obveznosti, določa, da je v primeru običajnega insolvenčnega postopka, kot je opredeljen v točki 47 člena 2(1) Direktive 2014/59/EU, terjatev na znesku glavnice instrumentov podrejena terjatvam, ki izhajajo iz katere koli izključene obveznosti iz člena 72a(2);

(iii) instrumente izda subjekt v postopku reševanja, ki v svoji bilanci stanja nima izključenih obveznosti iz člena 72a(2), ki so uvrščene kot enakovredne ali podrejene instrumentom kvalificiranih obveznosti;

(f)  obveznosti niso zavarovane ali pokrite z jamstvom ali drugo ureditvijo, ki izboljšuje prednost terjatev pri poplačilu, s strani katerega koli od naslednjih:

(i)  institucije ali njenih podrejenih družb;

(ii)  nadrejene osebe institucije ali njenih podrejenih družb;

(iii)  katere koli družbe, ki je tesno povezana s subjekti iz točk (i) in (ii);

(g)  za obveznosti ne veljajo nobeni dogovori o poravnavi ali pravice do pobota, ki bi pri reševanju ogrozili njihovo sposobnost pokrivanja izgub;

(h)  določbe, ki urejajo obveznosti, ne vključujejo nobene spodbude za institucijo, da odpokliče, odkupi ali izplača znesek glavnice pred njeno zapadlostjo ali ga predčasno odplača, kot je ustrezno, razen v primeru člena 72c(2a);

(i)  lastniki instrumentov ob upoštevanju člena 72c(2) obveznosti ne morejo izplačati pred njihovo zapadlostjo;

(j)  če obveznosti vključujejo eno ali več opcij odpoklica ali predčasnega odplačila, kot je ustrezno, se opcije uveljavijo izključno po lastni presoji izdajatelja;

(k)  v skladu s členom 72c(2) in (2a) se obveznosti lahko odpokličejo, odkupijo ali izplačajo ali predčasno odplačajo samo, kadar so izpolnjeni pogoji iz členov 77 in 78;

(m)  določbe, ki urejajo obveznost, imetniku ne dajejo pravice do pospešitve prihodnjega izplačila obresti ali glavnice, razen v primeru insolventnosti ali likvidacije subjekta v postopku reševanja;

(n)  raven izplačil obresti ali dividend , kot je ustrezno,, se za obveznosti ne spremeni na podlagi bonitete subjekta v postopku reševanja ali njegove nadrejene osebe;

(o)  v skladu z veljavno zakonodajo ali s pogodbenimi določbami, ki urejajo obveznosti, se v primeru, da organ za reševanje izvaja pooblastila o odpisu in konverziji v skladu s členom 48 Direktive 2014/59/EU, znesek glavnice obveznosti trajno odpiše ali obveznosti konvertira v instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala.

Kadar so nekatere izključene obveznosti iz člena 72a(2) podrejene navadnim nezavarovanim zahtevkom v skladu z nacionalnim insolvenčnim pravom, med drugim zato, ker so v posesti upnika, ki ima poseben odnos z dolžnikom, ker je ali je bil delničar, v nadzornem razmerju ali v skupinskem razmerju, član upravljalnega organa ali povezan s katero koli od teh oseb, se za namene točke (d) podrejenost ne ocenjuje glede na zahtevke, ki izhajajo iz teh izključenih obveznosti.

3.  Poleg obveznosti iz odstavka 2 lahko organ za reševanje dovoli, da se obveznosti štejejo kot instrumenti kvalificiranih obveznosti do celotnega zneska, ki ne presega 3,5 % skupnega zneska izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu z odstavkoma 3 in 4 člena 92, če:

(a)  so izpolnjeni vsi pogoji iz odstavka 2, razen pogoja v točki (d);

(b)  so obveznosti uvrščene enakovredno najnižje uvrščenim izključenim obveznostim iz člena 72a(2), razen izključenih obveznosti, ki so podrejene navadnim nezavarovanim zahtevkom v skladu z nacionalnim insolvenčnim pravom, iz zadnjega pododstavka odstavka 2, ter

(c)  organ za reševanje zagotovi, da zmožnost izključitve ali delne izključitve obveznosti iz reševanja s sredstvi upnikov ne bi povzročila pomembnega tveganja za uspešno pravno izpodbijanje ali upravičene odškodninske zahtevke.

Organ za reševanje lahko dovoli instituciji, ▌da obveznosti iz prvega pododstavka ne bo vključila med postavke kvalificiranih obveznosti.

4.  Kadar organ za reševanje dovoli instituciji, da sprejme sklep iz drugega pododstavka odstavka 3, da se obveznosti štejejo kot instrumenti kvalificiranih obveznosti poleg obveznosti iz odstavka 2, če:

(a)  je sklep institucije, da ne bo vključila obveznosti iz prvega pododstavka odstavka 3 med postavke kvalificiranih obveznosti, veljaven v skladu z odstavkom 5;

(b)  so izpolnjeni vsi pogoji iz odstavka 2, razen pogoja v točki (d) navedenega odstavka;

(c)  So obveznosti uvrščene enakovredno ali nadrejene najnižje uvrščenim izključenim obveznostim iz člena 72a(2) z izjemo izključenih obveznosti, ki so podrejene navadnim nezavarovanim zahtevkom v skladu z nacionalnim insolvenčnim pravom iz zadnjega pododstavka odstavka 2;

(d)  znesek izključenih obveznosti iz člena 72a(2), ki so uvrščene enakovredno ali podrejene obveznostim v insolventnosti, v bilanci stanja institucije ne presega 5% zneska kapitala in kvalificiranih obveznosti institucije;

(e)  vključitev navedenih obveznosti v postavke kvalificiranih obveznosti nima pomembnega negativnega vpliva na rešljivost institucije, kot jo je potrdil organ za reševanje po oceni elementov iz točk (b) in (c) člena 45b(3) Direktive 2014/59/EU.

5.  Organ za reševanje lahko dovoli instituciji, da uporabi izvzetje iz odstavka 3 ali odstavka 4. Institucija se lahko odloči, da obveznosti iz odstavkov 3 in 4 ne bo vključila v postavke kvalificiranih obveznosti.

Sklep se objavi v letnem poročilu in začne veljati 6 mesecev po objavi poročila. Sklep velja vsaj eno leto.

6.  ▌ Organ za reševanje se pri ugotavljanju, ali so pogoji iz tega člena izpolnjeni, posvetuje s pristojnim organom ▌.

Člen 72cAmortizacija instrumentov kvalificiranih obveznosti

1.  Instrumenti kvalificiranih obveznosti s preostalo zapadlostjo vsaj eno leto se v celoti štejejo za postavke kvalificiranih obveznosti.

Instrumenti kvalificiranih obveznosti s preostalo zapadlostjo manj kot eno leto ne štejejo za postavke kvalificiranih obveznosti.

2.  Kadar instrument kvalificiranih obveznosti vključuje imetnikovo opcijo odkupa, ki se lahko uveljavlja pred originalno navedeno zapadlostjo instrumenta, se za namene odstavka 1 zapadlost instrumenta opredeli kot najzgodnejši datum, na katerega lahko imetnik uveljavlja opcijo odkupa in zahteva odkup ali izplačilo instrumenta.

2a.  Kadar instrument kvalificiranih obveznosti vključuje spodbudo za izdajatelja, da odpokliče, odkupi, odplača ali izplača instrument pred prvotno določeno zapadlostjo instrumenta, se za namene odstavka 1 zapadlost instrumenta opredeli kot najzgodnejši datum, ko lahko izdajatelj uveljavlja opcijo odkupa in zahteva odkup ali izplačilo instrumenta.

Člen 72dPosledice v primeru prenehanja izpolnjevanja pogojev primernosti

Kadar instrument kvalificiranih obveznosti preneha izpolnjevati veljavne pogoje iz člena 72b, obveznosti takoj prenehajo šteti za instrumente kvalificiranih obveznosti.

Obveznosti iz člena 72b(2) lahko še naprej štejejo za instrumente kvalificiranih obveznosti, če štejejo za instrumente kvalificiranih obveznosti v skladu s členom 72b(3) ali 72b(4).

Oddelek 2Odbitki od postavk kvalificiranih obveznosti

Člen 72eOdbitki od postavk kvalificiranih obveznosti

1.  Institucije, določene v skladu s členom 131 Direktive 2013/36, od postavk kvalificiranih obveznosti odbijejo naslednje:

(a)  neposredne, posredne in sintetične deleže institucije v lastnih instrumentih kvalificiranih obveznosti, vključno z lastnimi obveznostmi, ki bi jih institucija morda bila dolžna kupiti zaradi obstoječih pogodbenih obveznosti;

(b)  neposredne, posredne in sintetične deleže institucije v instrumentih kvalificiranih obveznosti subjektov, ki so GSPI, s katerimi ima institucija vzajemne navzkrižne deleže, za katere pristojni organ meni, da so bili oblikovani z namenom umetnega povečanja sposobnosti pokrivanja izgub in dokapitalizacije subjekta v postopku reševanja;

(c)  ustrezen znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev v instrumentih kvalificiranih obveznosti subjektov, ki so GSPI, ki se določi v skladu s členom 72i, kadar institucija v teh subjektih nima pomembne naložbe;

(d)  neposredne, posredne in sintetične deleže institucije v instrumentih dodatnega kapitala subjektov, ki so GSPI, kadar ima institucija v teh subjektih pomembno naložbo, razen pozicij iz izvedbe prve prodaje teh instrumentov z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj.

2.  Za namene tega oddelka se vsi instrumenti, uvrščeni enakovredno instrumentom kvalificiranih obveznosti, obravnavajo kot instrumenti kvalificiranih obveznosti, razen instrumentov, ki so uvrščeni enakovredno z instrumenti, priznanimi kot kvalificirane obveznosti v skladu s členom 72b(3) in (4).

3.  Za namene tega oddelka institucije lahko izračunajo znesek deležev v instrumentih kvalificiranih obveznosti iz člena 72b(3):

 

pri čemer velja:

h  = znesek deležev v instrumentih kvalificiranih obveznosti iz člena 72b(3);

I  = indeks, ki označuje institucijo izdajateljico;

Hi  = skupni znesek deležev kvalificiranih obveznosti institucije izdajateljice I iz člena 72b(3);

li  = znesek obveznosti, ki ga institucija izdajateljica i vključi v postavke kvalificiranih obveznosti znotraj omejitev, določenih v členu 72b(3), v skladu z zadnjimi razkritji institucije izdajateljice;

Li  = skupni znesek zapadlih obveznosti institucije izdajateljice i iz člena 72b(3) v skladu z zadnjimi razkritji izdajatelja.

4.  Kadar ima EU nadrejena institucija ali nadrejena oseba v državi članici, za katero velja člen 92a, neposredne, posredne ali sintetične deleže v kapitalskih instrumentih ali instrumentih kvalificiranih obveznosti ene ali več podrejenih družb, ki ne spadajo v isto skupino v postopku reševanja kot nadrejena institucija, lahko organ za reševanje navedene nadrejene institucije v soglasju z organi za reševanje vseh zadevnih podrejenih družb nadrejeni instituciji dovoli odstopanje od odstavkov 1(c), 1(d) in 2, tako da odbije nižji znesek, ki ga določi matični organ za reševanje. Ta nižji znesek mora biti vsaj enak znesku (m), ki se izračuna na naslednji način:

pri čemer velja:

I  = indeks, ki označuje podrejeno družbo;

Oi   = znesek kapitalskih instrumentov, ki jih je izdala podrejena družba i, ki ga je nadrejena institucija pripoznala v konsolidiranem kapitalu;

Pi   = znesek instrumentov kvalificiranih obveznosti, ki jih je izdala podrejena družba i in ki ga poseduje nadrejena institucija;

rRG   = količnik, ki se uporablja za posamezno skupino v postopku reševanja, v skladu s točko (a) člena 92a(1) in členom 45d Direktive 2014/59/EU;

Ri   = skupni znesek izpostavljenosti tveganju subjekta i, ki je GSPI, izračunan v skladu s členom 92(3) in (4).

Kadar lahko nadrejena institucija odbije nižji znesek v skladu s prvim pododstavkom, podrejena družba razliko med zneskom, izračunanim v skladu z odstavki 1I, 1(d) in (2), ter tem nižjim zneskom odšteje od ustreznega elementa kapitala in kvalificiranih obveznosti.

Člen 72fOdbitek deležev v lastnih instrumentih kvalificiranih obveznosti

Institucije za namene člena 72e(1)(a) deleže izračunajo na podlagi bruto dolgih pozicij ob upoštevanju naslednjih izjem:

(a)  institucije lahko izračunajo znesek deležev na podlagi neto dolge pozicije, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)  dolge in kratke pozicije so v isti osnovni izpostavljenosti ter kratke pozicije ne vključujejo tveganja nasprotne stranke;

(ii)  dolge in kratke pozicije so oboje v trgovalni knjigi ali oboje v netrgovalni knjigi;

(b)  institucije določijo znesek, ki se odbije, za neposredne, posredne in sintetične deleže vrednostnih papirjev v indeksu tako, da izračunajo osnovno izpostavljenost do lastnih instrumentov kvalificiranih obveznosti v teh indeksih;

(c)  institucije lahko neto dolge pozicije v lastnih instrumentih kvalificiranih obveznosti, ki izhajajo iz deležev vrednostnih papirjev v indeksu, pobotajo s kratkimi pozicijami v lastnih instrumentih kvalificiranih obveznosti, ki izhajajo iz kratkih pozicij v osnovnih indeksih, tudi kadar te kratke pozicije vključujejo tveganje nasprotne stranke, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja;

(i)  dolge in kratke pozicije so v istih osnovnih indeksih;

(ii)  dolge in kratke pozicije so oboje v trgovalni knjigi ali oboje v netrgovalni knjigi.

Člen 72gOsnova za odbitke od postavk kvalificiranih obveznosti

Za namene točk (b), (c) in (d) člena 72e(1) institucije odbijejo bruto dolge pozicije, za katere veljajo izjeme iz členov 72h do 72i.

Člen 72hOdbitki deležev v kvalificiranih obveznosti drugih subjektov, ki so GSPI

Institucije, ki ne uporabijo izjeme iz člena 72j, izvedejo odbitke iz točk (I) in (d) člena 72e(1) v skladu z naslednjim:

(a)  neposredne, posredne in sintetične deleže v instrumentih kvalificiranih obveznosti lahko izračunajo na osnovi neto dolge pozicije v isti osnovni izpostavljenosti, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)  zapadlost kratke pozicije sovpada z zapadlostjo dolge pozicije ali pa ima preostalo zapadlost vsaj eno leto;

(ii)  kratke in dolge pozicije so oboje v trgovalni knjigi ali oboje v netrgovalni knjigi;

(b)  znesek, ki se odbije, za neposredne, posredne in sintetične deleže vrednostnih papirjev v indeksu, določijo z vpogledom v osnovno izpostavljenost do instrumentov kvalificiranih obveznosti v teh indeksih.

Člen 72iOdbitek kvalificiranih obveznosti, kadar institucija nima pomembne naložbe v subjektih, ki so GSPI

1.  Institucije za namene člena 72e(1)(I) izračunajo ustrezni znesek, ki se odbije, tako da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnožijo s faktorjem, dobljenim z izračunom iz točke (b) tega odstavka:

(a)  celoten znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja ter v instrumentih kvalificiranih obveznosti subjektov, ki so GSPI, v katerih institucija nima pomembne naložbe, ki presega 10% postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije, izračunanega po uporabi naslednjega:

(i)  členov 32 do 35;

(ii)  točk (a) do (g), točk k(ii) do (v) in točke (l) člena 36(1), brez zneska, ki se odbije za odložene terjatve za davek, ki se nanašajo na prihodnji dobiček in izhajajo iz začasnih razlik;

(iii)  členov 44 in 45;

(b)  znesek neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumentih dodatnega kapitala subjektov, ki so GSPI, v katerih institucija nima pomembne naložbe, deljen s celotnim zneskom vseh neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja ter v instrumentih kvalificiranih obveznosti subjektov, ki so GSPI, v katerih subjekt v postopku reševanja nima pomembne naložbe.

2.  Institucije iz zneskov iz odstavka 1(a) in izračuna faktorja iz odstavka 1(b) izključijo pozicije iz izvedbe prve prodaje zadevnih instrumentov z obveznostjo odkupa, ki jih je institucija imela pet delovnih dni ali manj.

3.  Znesek, ki se odbije v skladu z odstavkom 1, se porazdeli med vse instrumente kvalificiranih obveznosti subjekta, ki je GSPI, ki jih ima institucija. Institucije določijo znesek vsakega instrumenta kvalificiranih obveznosti, ki se odbije v skladu z odstavkom 1, tako da znesek iz točke (a) tega odstavka pomnožijo z razmerjem iz točke (b) tega odstavka:

(a)  znesek deležev, ki se odbije v skladu z odstavkom 1;

(b)  razmerje celotnega zneska neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev institucije v instrumentih kvalificiranih obveznosti subjektov, ki so GSPI, v katerih institucija nima pomembne naložbe, ki jih predstavlja vsak instrument kvalificiranih obveznosti, ki ga ima institucija.

4.  Znesek deležev iz člena 72e(1)(I), ki je enak ali nižji od 10 % postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije po uporabi določb iz odstavka 1(a)(i), (ii) in (iii), se ne odbije in zanj veljajo ustrezna utež tveganja v skladu s poglavjem 2 ali 3 naslova II dela 3 ter zahteve iz naslova IV dela 3, kot je ustrezno.

5.  Institucije določijo znesek vsakega instrumenta kvalificiranih obveznosti, ki je prilagojen tveganju v skladu z odstavkom 4, tako, da znesek deležev, ki mora biti prilagojen tveganju v skladu z odstavkom 4, pomnožijo z razmerjem, ki je rezultat izračuna iz odstavka 3(b).

Člen 72jIzjeme pri odbitkih od postavk kvalificiranih obveznosti za trgovalno knjigo

1.  Institucije se lahko odločijo, da ne bodo odbile določenega dela svojih neposrednih, posrednih in sintetičnih deležev v instrumentih kvalificiranih obveznosti, ki je skupaj in merjen na bruto dolgi osnovi enak ali manjši od 5% postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala institucije po uporabi členov 32 do 36 pod pogojem, da so izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)  deleži so v trgovalni knjigi;

(b)  instrumenti kvalificiranih obveznosti so v posesti največ 30 delovnih dni.

2.  Za znesek postavk, ki se ne odbijejo v skladu z odstavkom 1, veljajo kapitalske zahteve za postavke iz trgovalne knjige.

3.  Kadar pogoji iz odstavka 1 v primeru deležev, ki se odbijejo v skladu z navedenim odstavkom, niso več izpolnjeni, se deleži odbijejo v skladu s členom 72g, ne da bi se uporabile izjeme iz členov 72h in 72i.

Oddelek 3Kapital in kvalificirane obveznosti

Člen 72kKvalificirane obveznosti

Kvalificirane obveznosti institucije so sestavljene iz postavk kvalificiranih obveznosti institucije po odbitkih iz člena 72e.

Člen 72lKapital in kvalificirane obveznosti

Kapital in kvalificirane obveznosti institucije so sestavljeni iz vsote njenega kapitala in njenih kvalificiranih obveznosti.“.

(28)  v naslovu I dela 2 se poglavje 6 nadomesti z naslednjim:

„Splošne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti“

(29)  člen 73 se spremeni:

(a)  naslov se nadomesti z naslednjim:

„Razdelitve pri instrumentih“;

(b)  odstavki 1, 2, 3 in 4 se nadomestijo z naslednjim:

„1. Kapitalski instrument in obveznosti, za katere se lahko institucija po lastni presoji odloči izplačati razdelitve v obliki, ki ni denar ali kapitalski instrument, se ne morejo šteti za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala, dodatnega kapitala ali kvalificiranih obveznosti, če institucija ni pridobila predhodnega dovoljenja pristojnih organov.

2. Pristojni organi izdajo dovoljenje iz odstavka 1 le, če menijo, da so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  lastna presoja iz odstavka 1 ali možna oblika izplačila razdelitev ne bi negativno vplivala na zmožnost institucije, da prekliče izplačila na podlagi instrumenta;

(b)  lastna presoja iz odstavka 1 ali možna oblika izplačila razdelitev ne bi negativno vplivala na zmožnost instrumenta za pokrivanje izgub;

(c)  lastna presoja iz odstavka 1 ali možna oblika izplačila razdelitev tudi sicer ne bi zmanjšala kakovosti kapitalskega instrumenta ali obveznosti.

Pristojni organ se pred izdajo dovoljenja iz odstavka 1 z organom za reševanje posvetuje o tem, ali institucija izpolnjuje navedene pogoje.

3. Kapitalski instrumenti in obveznosti, za katere se lahko pravna oseba, ki ni institucija, ki jih je izdala, po lastni presoji odloči izplačati razdelitve ali zahteva izplačilo razdelitev pri navedenih instrumentih ali obveznostih v obliki, ki ni denar ali kapitalski instrument, se ne morejo šteti za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala, dodatnega kapitala ali kvalificiranih obveznosti.

4. Institucije lahko uporabijo splošni tržni indeks kot eno izmed podlag za določitev ravni izplačil razdelitev na instrumente dodatnega temeljnega kapitala, dodatnega kapitala in kvalificiranih obveznosti.“;

(c)  odstavek 6 se nadomesti z naslednjim:

„6. Institucije poročajo o splošnih tržnih indeksih, na katere se sklicujejo njihovi kapitalski instrumenti in instrumenti kvalificiranih obveznosti, in jih razkrijejo.“.

(30)  v členu 75 se uvodno besedilo nadomesti z naslednjim:

„Šteje se, da so zahteve glede zapadlosti kratkih pozicij iz člena 45(a), 59(a), 69(a) in 72h(a) pri obstoječih pozicijah izpolnjene, če sta izpolnjena naslednja pogoja:“.

(31)  v členu 76 se odstavki 1, 2 in 3 nadomestijo z naslednjim:

„1. Institucije lahko za namene člena 42(a), 45(a), 57(a), 59(a), 67(a), 69(a) in 72h(a) znesek dolgih pozicij v kapitalskem instrumentu zmanjšajo za del indeksa, ki ga predstavlja ista varovana osnovna izpostavljenost, če sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(a)  varovana dolga pozicija in kratka pozicija v indeksu, ki se uporablja za varovanje te dolge pozicije, sta obe vključeni v trgovalno knjigo ali v netrgovalno knjigo;

(b)  poziciji iz točke (a) sta v bilanci stanja institucije merjeni po pošteni vrednosti.

2. Če je pristojni organ izdal predhodno dovoljenje, lahko institucija uporabi konservativno oceno osnovne izpostavljenosti institucije do instrumentov, vključenih v indekse, kot alternativo izračunu svoje izpostavljenosti do postavk iz ene ali več naslednjih točk:

(a)  lastnih instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala, dodatnega kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki so vključeni v indekse;

(b)  instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala subjektov finančnega sektorja, ki so vključeni v indekse;

(c)  instrumentov kvalificiranih obveznosti, ki so vključeni v indekse.

3. Pristojni organi izdajo dovoljenje iz odstavka 2 le, kadar jim institucija zadovoljivo dokaže, da bi spremljanje osnovne izpostavljenosti do postavk iz ene ali več točk odstavka 2, kakor je ustrezno, zanjo pomenilo operativno obremenitev.“;

(32)  člen 77 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 77Pogoji za zmanjšanje kapitala in kvalificiranih obveznosti

1. Institucija pridobi predhodno dovoljenje pristojnega organa za eno ali oboje od naslednjega:

(a)  zmanjšanje, odkup ali izplačilo instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, ki jih je izdala institucija, na način, ki je dovoljen na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje;

(b)  izvedba odpoklica, odkupa, odplačila ali izplačila instrumentov dodatnega temeljnega kapitala, dodatnega kapitala ali kvalificiranih obveznosti, kot je ustrezno, pred datumom njihove pogodbene zapadlosti.

1a.  Institucija pridobi predhodno dovoljenje pristojnega organa za eno ali oboje od naslednjega:

(a)  izvedbo odpoklica, odkupa, odplačila ali izplačila instrumentov kvalificiranih obveznosti, ki niso zajeti v odstavku 1, pred datumom njihove pogodbene zapadlosti;

(b)  izvedbo odpoklica, odkupa, odplačila ali izplačila instrumentov, katerih preostala zapadlost je manj kot eno leto, ki so se prej šteli kot instrumenti kvalificiranih obveznosti in niso zajeti v odstavku 1, če institucija na posamični podlagi ali skupina v postopku reševanja, v kateri je institucija podrejena družba, na konsolidirani podlagi, kot je ustrezno, ne izpolnjuje minimalne zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti.

1b.  Pristojni organi lahko zahtevo po predhodnem dovoljenju iz odstavka 1 nadomestijo z zahtevo po obvestilu, če je zmanjšanje navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala, kot je ustrezno, nepomembno.

1c.  Kadar institucija pristojnemu organu dokaže, da ima dovolj zaščitnih ukrepov za svojo zmožnost poslovanja s kapitalom, ki zadostno presega znesek zahtev iz te uredbe in Direktive 2013/36/EU, lahko izvede katero koli od dejanj iz odstavka 1, če:

(a)  se s tem dejanjem kapital institucije ne zniža na raven, na kateri bi bil nižji od zahtev iz te uredbe in Direktive 2013/36/EU ter dodatnega kritja v višini 2,5% zneska skupne izpostavljenosti tveganju v skladu s členom 92(3) te uredbe;

(b)  institucija pristojni organ obvesti, da namerava izvesti eno od dejanj iz odstavka 1, ter mu predloži vse informacije, potrebne za oceno, ali so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega pododstavka tega odstavka.

Kadar institucija organu za reševanje dokaže, da ima dovolj zaščitnih ukrepov za svojo zmožnost poslovanja s kapitalom in kvalificiranimi obveznostmi, ki zadostno presegajo znesek zahtev iz te uredbe, Direktive 2013/36/EU in Direktive 2014/59/EU, lahko izvede katero koli od dejanj iz odstavka 1, če:

(a)  se s tem dejanjem kapital in kvalificirane obveznosti institucije ne znižajo na raven, na kateri bi bili nižji od zahtev iz te uredbe, Direktive 2013/36/EU in Direktive 2014/59/EU ter dodatnega kritja v višini 2,5% zneska skupne izpostavljenosti tveganju v skladu s členom 92(3) te uredbe;

(b)  institucija pristojni organ in organ za reševanje obvesti, da namerava izvesti eno od dejanj iz odstavka 1, ter mu predloži vse informacije, potrebne za oceno, ali so izpolnjeni vsi pogoji iz prvega pododstavka tega odstavka.

(33)  člen 78 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 78Dovoljenje nadzornika za zmanjšanje kapitala in kvalificiranih obveznosti

1.  Pristojni organ instituciji izda dovoljenje za zmanjšanje, izplačilo, odpoklic ali odkup instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala, dodatnega kapitala ali kvalificiranih obveznosti, če je izpolnjen kateri koli od naslednjih pogojev:

(a)  institucija instrumente iz člena 77 pred ali istočasno z aktivnostjo iz člena 77 nadomesti z enako ali bolj kakovostnimi kapitalskimi instrumenti ali instrumenti kvalificiranih obveznosti pod pogoji, ki so vzdržni za dohodkovno zmogljivost institucije;

(b)  institucija je pristojnemu organu zadovoljivo dokazala, da bi kapital in kvalificirane obveznosti institucije po zadevnem dejanju presegli zahteve iz te uredbe, Direktive 2013/36/EU in Direktive 2014/59/EU v obsegu, ki ga pristojni organ oceni kot potrebnega.

Pristojni organ se pred odobritvijo dovoljenja posvetuje z organom za reševanje.

Kadar institucija zagotovi dovolj zaščitnih ukrepov za svojo zmožnost poslovanja s kapitalom, višjim od zahtev iz te uredbe, Direktive 2013/36/EU in Direktive 2014/59/EU, lahko organ za reševanje po posvetu s pristojnim organom navedeni instituciji izda splošno predhodno dovoljenje za izvedbo odpoklica, odkupa, odplačila ali izplačila instrumentov kvalificiranih obveznosti, za katero veljajo merila, ki zagotavljajo, da bodo vse takšne prihodnje aktivnosti skladne s pogoji iz točk (a) in (b) tega odstavka. To splošno predhodno dovoljenje se izda samo za določeno obdobje, ki ne presega enega leta, in ga je nato mogoče obnoviti. Splošno predhodno dovoljenje se izda samo za vnaprej določen znesek, ki ga določi organ za reševanje. Organi za reševanje obvestijo pristojne organe o vseh izdanih splošnih predhodnih dovoljenjih.

Kadar institucija zagotovi dovolj zaščitnih ukrepov za svojo zmožnost poslovanja s kapitalom, višjim od zahtev iz te uredbe, Direktive 2013/36/EU in Direktive 2014/59/EU, lahko pristojni organ po posvetu z organom za reševanje navedeni instituciji izda splošno predhodno dovoljenje za izvedbo odpoklica, odkupa, odplačila ali izplačila instrumentov kvalificiranih obveznosti, za katero veljajo merila, ki zagotavljajo, da bodo vse takšne prihodnje aktivnosti skladne s pogoji iz točk (a) in (b) tega odstavka. To splošno predhodno dovoljenje se izda samo za določeno obdobje, ki ne presega enega leta, in ga je nato mogoče obnoviti. Splošno predhodno dovoljenje se izda za vnaprej določen znesek, ki ga določi pristojni organ. Pri instrumentih navadnega lastniškega temeljnega kapitala navedeni vnaprej določeni znesek ne presega 3% zadevne izdaje in ne presega 10 % zneska, za katerega navaden lastniški temeljni kapital presega vsoto zahtev za navaden lastniški temeljni kapital, določenih v tej uredbi, Direktivi 2013/36/EU in Direktivi 2014/59/EU, v obsegu, ki ga pristojni organ oceni kot potrebnega. Pri instrumentih dodatnega temeljnega kapitala ali instrumentih dodatnega kapitala navedeni vnaprej določeni znesek ne presega 10 % zadevne izdaje in ne presega 3 % skupnega zneska zapadlih instrumentov dodatnega temeljnega kapitala ali instrumentov dodatnega kapitala, kot je ustrezno. Pri instrumentih kvalificiranih obveznosti vnaprej določeni znesek določi organ za reševanje po posvetovanju s pristojnim organom

Pristojni organi umaknejo splošno predhodno dovoljenje, če institucija prekrši merila, določena za navedeno dovoljenje.

2.  Pristojni organi pri ocenjevanju vzdržnosti nadomestnih instrumentov za dohodkovno zmogljivost institucije iz točke (a) odstavka 1 preučijo, v kolikšni meri bi bili nadomestni kapitalski instrumenti in obveznosti dražji za institucijo od tistih, ki bi jih nadomestili.

3.  Kadar institucija izvede aktivnost iz člena 77(a) in veljavna nacionalna zakonodaja prepoveduje zavrnitev odkupa instrumentov navadnega lastniškega temeljnega kapitala iz člena 27, lahko pristojni organ opusti pogoje iz odstavka 1 tega člena, če zahteva, da institucija ustrezno omeji odkup teh instrumentov.

4.  Pristojni organi lahko institucijam dovolijo, da instrumente dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala odpokličejo, odkupijo, odplačajo ali izplačajo v petih letih od datuma njihove izdaje, kadar so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1 in kateri koli od naslednjih pogojev:

(a)  spremeni se regulativna razvrstitev teh instrumentov, ki bi verjetno povzročila njihovo izključitev iz kapitala ali prerazporeditev v kategorijo kapitala nižje kakovosti, hkrati pa sta izpolnjena oba naslednja pogoja:

(i)  po mnenju pristojnega organa obstaja zadostna gotovost, da bo do takšne spremembe prišlo;

(ii)  institucija pristojnim organom zadovoljivo dokaže, da regulativne prerazvrstitve teh instrumentov ob njihovi izdaji ni bilo mogoče razumno predvideti;

(b)  spremeni se veljavna davčna obravnava teh instrumentov, za katero institucija pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da je ta pomembna in da je ob izdaji instrumentov ni bilo mogoče razumno predvideti;

(c)  za instrumente se uporabljajo predhodna pravila v skladu s členom 484 CRR;

(d)  institucija instrumente iz člena 77 pred ali istočasno z aktivnostjo iz člena 77 nadomesti z enako ali bolj kakovostnimi kapitalskimi instrumenti ali instrumenti kvalificiranih obveznosti pod pogoji, ki so vzdržni za dohodkovno zmogljivost institucije, in pristojni organ je navedeno aktivnost dovolil na podlagi ugotovitve, da bi imela pozitivni vpliv z bonitetnega vidika in da jo upravičujejo izjemne okoliščine;

(e)  instrumenti dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala se odkupijo za vzdrževanje trga.

Pristojni organ se o navedenih pogojih pred izdajo dovoljenja posvetuje z organom za reševanje.

5.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi:

(a)  pomen vzdržnosti za dohodkovno zmogljivost institucije;

(b)  ustrezno podlago za omejitev odkupa iz odstavka 3;

(c)  postopek, vključno z omejitvami in postopki za vnaprejšnjo pridobitev dovoljenja pristojnih organov za aktivnost iz člena 77, in zahteve po podatkih v zvezi z zahtevkom institucije za dovoljenje pristojnega organa za izvedbo aktivnosti iz člena 77, vključno s postopkom, ki se uporabi v primeru odkupa delnic, izdanih članom zadružnih institucij, in rokom za obdelavo takega zahtevka;

(d)  izjemne okoliščine iz odstavka 4;

(e)  pomen izraza „vzdrževanje trga“ iz odstavka 4.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [3 mesecev od datuma začetka veljavnosti].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(34)  člen 79 se spremeni:

(a)  naslov se nadomesti z naslednjim:

„Začasna opustitev odbitka od kapitala in kvalificiranih obveznosti“;

(b)  odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Kadar ima institucija kapitalske instrumente ali obveznosti ali pridobi podrejene dolgove, kakor je ustrezno, ki se začasno štejejo za instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala ali dodatnega kapitala subjekta finančnega sektorja ali za instrumente kvalificiranih obveznosti, in pristojni organ te deleže obravnava kot finančno pomoč za reorganizacijo in ohranitev tega subjekta ali te institucije, lahko pristojni organ začasno opusti uporabo določb glede odbitkov, ki bi se sicer uporabljale za navedene instrumente.“.

(35)  člen 80 se spremeni:

(a)  naslov se nadomesti z naslednjim:

„Stalno pregledovanje kakovosti kapitala in kvalificiranih obveznosti“;

(b)  odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. EBA spremlja kakovost kapitalskih instrumentov in instrumentov kvalificiranih obveznosti, ki jih izdajo institucije po vsej Uniji, in nemudoma uradno obvesti Komisijo, kadar obstajajo jasni dokazi, da navedeni instrumenti ne izpolnjujejo zadevnih meril primernosti iz te uredbe.

Pristojni organi nemudoma in na njeno zahtevo EBA posredujejo vse informacije, ki so po mnenju EBA relevantne za izdane nove kapitalske instrumente ali nove vrste obveznosti, da se EBA omogoči spremljanje kakovosti kapitalskih instrumentov in instrumentov kvalificiranih obveznosti, ki jih izdajajo institucije v Uniji.“;

(c)  v odstavku 3 se uvodno besedilo nadomesti z naslednjim:

„3. EBA Komisiji tehnično svetuje o vseh bistvenih spremembah pri opredelitvi kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki so po njenem mnenju potrebne zaradi katerega koli od naslednjih elementov:“;

(36)  v členu 81 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim:

„1. Manjšinski deleži zajemajo vsoto postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala podrejene družbe, kadar so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  podrejena družba je eno od naslednjega:

(i)  institucija;

(ii)  družba, za katero na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje veljajo zahteve iz te uredbe in Direktive 2013/36/EU;

(iii)  vmesni finančni holding v tretji državi, za katerega veljajo enako stroge bonitetne zahteve kot tiste, ki se uporabljajo za kreditne institucije te tretje države in kadar je Komisija v skladu s členom 107(4) sklenila, da so te bonitetne zahteve vsaj enakovredne pravilom iz te uredbe;

(b)  podrejena družba je polno vključena v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1;

(c)  postavke navadnega lastniškega temeljnega kapitala iz uvodnega dela tega odstavka so v lasti oseb, ki niso družbe, vključene v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1.“.

(37)  člen 82 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 82Kvalificirani dodatni temeljni kapital, kvalificirani temeljni kapital, kvalificirani dodatni kapital in kvalificirani kapital

Kvalificirani dodatni temeljni kapital, kvalificirani temeljni kapital, kvalificirani dodatni kapital in kvalificirani kapital zajemajo manjšinski delež, instrumente dodatnega temeljnega kapitala ali instrumente dodatnega kapitala, kot je ustrezno, ter z njim povezan zadržani dobiček in vplačan presežek kapitala podrejene družbe, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  podrejena družba je eno od naslednjega:

(i)  institucija;

(ii)  družba, za katero na podlagi veljavne nacionalne zakonodaje veljajo zahteve iz te uredbe in Direktive 2013/36/EU;

(iii)  vmesni finančni holding v tretji državi, za katerega veljajo enako stroge bonitetne zahteve kot tiste, ki se uporabljajo za kreditne institucije te tretje države in kadar je Komisija v skladu s členom 107(4) sklenila, da so te bonitetne zahteve vsaj enakovredne pravilom iz te uredbe;

(b)  podrejena družba je polno vključena v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1;

(c)  navedeni instrumenti so v lasti oseb, ki niso družbe, vključene v konsolidacijo v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 1.“.

(38)  v odstavku 1 člena 83 se uvodno besedilo nadomesti z naslednjim:

„1. Instrumenti dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala, ki jih je izdal subjekt s posebnim namenom, ter povezani vplačani presežki kapitala so do 31. decembra 2021 vključeni v kvalificirani dodatni temeljni kapital, kvalificirani temeljni kapital, kvalificirani dodatni kapital ali kvalificirani kapital, kot je ustrezno, samo če so izpolnjeni naslednji pogoji:“.

(38a)  v členu 85 se doda naslednji odstavek:

„4. Če imajo kreditne institucije, ki so stalno povezane v mreži s centralnim organom, in institucije, ustanovljene v okviru institucionalne sheme za zaščito vlog, za katere veljajo pogoji iz člena 113(7), sheme solidarnega jamstva, na podlagi katerih ni obstoječih ali predvidenih pomembnih, praktičnih ali pravnih ovir za prenos zneska kapitala, ki presega regulativne zahteve, z nasprotne stranke na kreditno institucijo, so te institucije izvzete iz določb tega člena glede odbitkov in lahko v celoti priznajo kateri koli manjšinski delež, ustvarjen v shemi solidarnega jamstva.“

(38b)  v členu 87 se doda naslednji odstavek:

„4. Če imajo kreditne institucije, ki so stalno povezane v mreži s centralnim organom, in institucije, ustanovljene v okviru institucionalne sheme za zaščito vlog, za katere veljajo pogoji iz člena 113(7), sheme solidarnega jamstva, na podlagi katerih ni obstoječih ali predvidenih pomembnih, praktičnih ali pravnih ovir za prenos zneska kapitala, ki presega regulativne zahteve, z nasprotne stranke na kreditno institucijo, so te institucije izvzete iz določb tega člena glede odbitkov in lahko v celoti priznajo kateri koli manjšinski delež, ustvarjen v shemi solidarnega jamstva.“

(39)  člen 92 se spremeni:

(a)  v odstavku 1 se dodajo naslednje točke:

„(d)  finančni vzvod v višini 3 %;

(da)  z odstopanjem od točke (d) vsaka GSPI zahtevi po finančnem vzvodu v višini 3 % prišteje 50 % blažilnika za GSPI, ki se izračuna v skladu s členom 131(4) Direktive 2013/36/EU.“.

(b)  v odstavku 3 se točke (b), (c) in (d) nadomestijo z naslednjim:

„(b)  kapitalske zahteve za postavke trgovalne knjige institucije za naslednje:

(i)  tržna tveganja, določena v skladu z naslovom IV tega dela;

(ii)  velike izpostavljenosti, ki presegajo omejitve iz členov 395 do 401, v obsegu, v katerem je instituciji dovoljeno preseganje teh omejitev, kot je določeno v skladu z delom 4;

(c)  kapitalske zahteve za tržna tveganja, določene v skladu z naslovom IV tega dela, za vse poslovne dejavnosti, ki povzročajo valutno tveganje ali tveganje spremembe cen blaga;

(d)  kapitalske zahteve, določene v skladu z naslovom V z izjemo člena 379, za tveganje poravnave.“.

(40)  vstavita se naslednja člena 92a in 92b:

„Člen 92aZahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za GSPI

1.  V skladu s členoma 93 in 94 ter izjemami iz odstavka 2 tega člena institucije, določene kot subjekti v postopku reševanja, ki so GSPI ali del GSPI, vedno izpolnjujejo naslednji zahtevi glede kapitala in kvalificiranih obveznosti:

(a)  količnik, ki temelji na tveganju, v višini 18 %, ki predstavlja kapital in kvalificirane obveznosti institucije, izražene kot odstotek skupnega zneska izpostavljenosti tveganju, izračunanega v skladu z odstavkoma 3 in 4 člena 92(3) in (4);

(b)  količnik, ki ne temelji na tveganju, v višini 6,75 %, ki predstavlja kapital in kvalificirane obveznosti institucije, izražene kot odstotek mere skupne izpostavljenosti iz člena 429(4).

2.  Zahteva iz odstavka 1 se ne uporablja v naslednjih primerih:

(a)  tri leta po datumu, ko se je institucija ali skupina, katere del je institucija, določila kot GSPI;

(b)  dve leti po datumu, ko je organ za reševanje uporabil instrument za reševanje s sredstvi upnikov v skladu z Direktivo 2014/59/EU;

(c)  dve leti po datumu, ko je subjekt v postopku reševanja vzpostavil alternativni ukrep zasebnega sektorja iz točke (b) člena 32(1) Direktive 2014/59/EU, na podlagi katerega so se kapitalski instrumenti in druge obveznosti odpisali ali konvertirali v navaden lastniški temeljni kapital, da bi se subjekt v postopku reševanja dokapitaliziral brez uporabe instrumentov za reševanje.

3.  Kadar celotni znesek, ki je rezultat uporabe zahtev iz odstavka 1(a) pri vsakem subjektu v postopku reševanja v okviru iste GSPI, presega zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, izračunano v skladu s členom 12, lahko organ za reševanje EU nadrejene institucije po posvetovanju z drugimi zadevnimi organi za reševanje ukrepa v skladu s členom 45d(3) ali 45h(1) Direktive 2014/59/EU.

Člen 92bZahteva glede kapitala in kvalificiranih obveznosti za GSPI zunaj EU

1. Institucije, ki so pomembne podrejene družbe GSPI zunaj EU in ki niso subjekti v postopku reševanja, vedno izpolnjujejo zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti, ki je med 75 % in 90 % zahteve glede kapitala in kvalificiranih obveznosti iz člena 92a.

Za namene skladnosti z odstavkom 1 se instrumenti dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala ter instrumenti kvalificiranih obveznosti štejejo samo, kadar jih poseduje nadrejena oseba institucije v tretji državi.

2. Zahtevo glede kapitala in kvalificiranih obveznosti v obsegu, določenem v odstavku 1, določi organ za reševanje pomembne podrejene družbe iz države gostiteljice v posvetovanju z organom iz matične države skupine v postopku reševanja, pri čemer upošteva strategijo reševanja skupine in posledice za finančno stabilnost.“.

(41)  člen 94 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 94Odstopanje za majhne postavke trgovalne knjige

1.  Z odstopanjem od točke (b) člena 92(3) lahko institucije izračunajo kapitalsko zahtevo za svoje postavke trgovalne knjige v skladu z odstavkom 2 pod pogojem, da je obseg bilančnih in zunajbilančnih postavk trgovalne knjige na podlagi ocene, ki se izvaja mesečno z uporabo podatkov z zadnjega dne v mesecu, enak ali nižji od obeh naslednjih pragov:

(a)  5 % bilančne vsote institucije;

(b)  50 milijonov EUR.

2.  Kadar so izpolnjeni pogoji iz odstavka 1, lahko institucije izračunajo kapitalske zahteve za svoje postavke trgovalne knjige na naslednji način:

(a)  institucije lahko za pogodbe iz točke 1 Priloge II ter pogodbe v zvezi z lastniškimi instrumenti iz točke 3 Priloge II ter kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti navedene pozicije izvzamejo iz kapitalske zahteve iz točke (b) člena 92(3);

(b)  institucije lahko za pozicije iz trgovalne knjige razen postavk iz točke (a) kapitalsko zahtevo iz točke (b) člena 92(3) nadomestijo z zahtevo, izračunano v skladu s točko (a) člena 92(3).

3.  Institucije izračunajo obseg svojih bilančnih in zunajbilančnih postavk trgovalne knjige na dani datum za namene odstavka 1 v skladu z naslednjimi zahtevami:

(a)  v izračun se vključijo vse pozicije, dodeljene v trgovalno knjigo v skladu s členom 104, razen naslednjih:

(i)  pozicije v zvezi z izvedenimi finančnimi instrumenti na tuje valute inblago, ki so pripoznane kot notranje varovanje pred izpostavljenostmi valutnemu in blagovnemu tveganju iz netrgovalne knjige;

(ii)  kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ki so pripoznani kot notranje varovanje pred izpostavljenostmi kreditnemu tveganju iz netrgovalne knjige ali izpostavljenostmi tveganju nasprotne stranke;

(b)  vse pozicije se vrednotijo po njihovih tržnih cenah na dani datum; če tržna cena pozicije na ta datum ni na voljo, institucije za to pozicijo uporabijo zadnjo razpoložljivo tržno vrednost;

(c)  absolutna vrednost dolgih pozicij se sešteje z absolutno vrednostjo kratkih pozicij.

3a.  Če sta izpolnjena oba pogoja iz člena 94(1) te uredbe, se določbe iz členov 102, 103, 104b in 105(3) poglavja 3, naslova 1, dela 3 te uredbe ne uporabljajo, ne glede na obveznosti iz členov 74 in 83 Direktive 2013/36/EU.

4.  Institucije obvestijo pristojne organa, če izračunavajo ali če prenehajo izračunavati kapitalske zahteve za svoje postavke trgovalne knjige v skladu z odstavkom 2.

5.  Institucija, ki ne izpolnjuje več katerega od pogojev iz odstavka 1, o tem nemudoma obvesti pristojni organ.

6.  Institucija preneha določati kapitalske zahteve za svoje postavke trgovalne knjige v skladu z odstavkom 2 v treh mesecih po nastopu ene od naslednjih okoliščin:

(a)  institucija tri mesece zapored ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz odstavka 1;

(b)  institucija v zadnjih 12 mesecih več kot 6 mesecev ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz odstavka 1.

7.  Če je institucija prenehala izračunavati kapitalske zahteve za svoje postavke trgovalne knjige v skladu s tem členom, lahko kapitalske zahteve za postavke trgovalne knjige izračunava v skladu s tem členom samo, če pristojnemu organu dokaže, da so bili eno leto skupaj neprekinjeno izpolnjeni vsi pogoji iz odstavka 1.

8.  Institucije ne vstopajo v pozicije iz trgovalne knjige izključno z namenom izpolnjevanja katerega koli pogoja iz odstavka 1 med mesečno oceno.“;

(42)  člen 99 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 99Poročanje o zahtevah po lastnih sredstvih in finančnih informacijah

1.  Institucije svojim pristojnim organom poročajo o obveznostih iz člena 92 v skladu s t  em členom.

Subjekti v postopku reševanja svojim pristojnim organom poročajo o obveznostih iz členov 92a in 92b najmanj dvakrat letno.

2.  Institucije poleg poročanja o kapitalskih zahtevah iz odstavka 1 svojim pristojnim organom poročajo finančne informacije, kadar so eno od naslednjega:

(a)  institucija, za katero velja člen 4 Uredbe (ES) št. 1606/2002;

(b)  kreditna institucija, ki pripravi svoje konsolidirane računovodske izkaze v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi v skladu s členom 5(b) Uredbe (ES) št. 1606/2002.

3.  Pristojni organi lahko v skladu s členom 24(2) te uredbe od kreditnih institucij, ki svoj kapital določajo na konsolidirani podlagi v skladu z mednarodnimi računovodskimi standardi, zahtevajo, da poročajo finančne informacije v skladu s tem členom.

4.  Majhne in nekompleksne institucije ▌ poročila v skladu z odstavkom 1 predložijo dvakrat na leto ali pogosteje.

Majhne in nekompleksne institucije predložijo poročila, ki se zahtevajo v skladu z odstavkoma 2 in 3, ▌ enkrat na leto.

Vse druge institucije v skladu z odstavkom 6 predložijo poročila v skladu z odstavki 1 do 3 dvakrat na leto ali pogosteje.

5.  Poročanje finančnih informacij iz odstavkov 2 in 3 zajema samo informacije, ki so potrebne za celovit pregled nad profilom tveganja institucije in sistemskim tveganjem, ki ga institucije predstavljajo za finančni sektor ali realno gospodarstvo, v skladu z Uredbo (EU) št. 1093/2010.

6.  EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, v katerih določi enotne obrazce, pogostost, datume poročanja, opredelitve pojmov in IT rešitve, ki se uporabljajo za poročanje iz odstavkov 1 do 3 člena 100.

Zahteve glede poročanja iz tega člena se za institucije uporabljajo sorazmerno glede na njihovo velikost, kompleksnost ter naravo in raven stopnje tveganja njihovih dejavnosti.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

7.  EBA oceni finančne posledice Izvedbene uredbe Komisije (EU) št. 680/2014(19) na institucije v smislu stroškov usklajevanja ter svoje ugotovitve Komisiji sporoči najpozneje do [31. decembra 2019]. V poročilu zlasti analizira, ali so se zahteve glede poročanja uporabile dovolj sorazmerno. To analizira še posebej v primeru malih in nekompleksnih institucij.

V ta namen EBA v poročilu:

(a)  razvrsti institucije v kategorije glede na njihovo velikost, kompleksnost ter naravo in raven stopnje tveganja njihovih dejavnosti. Poročilo zlasti vključuje kategorijo majhnih in nekompleksnih institucij ▌;

(b)  izmeri breme poročanja za vsako kategorijo institucij v zadevnem obdobju zaradi izpolnjevanja zahtev glede poročanja, določenih v Izvedbeni uredbi (EU) št. 680/2014, ob upoštevanju naslednjih načel:

(i)  breme poročanja se izmeri kot količnik med stroški usklajevanja in neto prihodkom institucije v zadevnem obdobju;

(ii)  stroški usklajevanja zajemajo vse odhodke, ki so neposredno ali posredno povezani z rednim izvajanjem in delovanjem sistemov poročanja, vključno z odhodki za zaposlene, sisteme IT ter pravne, računovodske, revizijske in svetovalne storitve;

(iii)  zadevno obdobje se nanaša na vsako enoletno obdobje, v katerem so institucije imele stroške usklajevanja zaradi priprave na izvajanje zahtev glede poročanja, določenih v Izvedbeni uredbi (EU) št. 680/2014, ter zaradi nadaljevanja rednega delovanja sistemov poročanja;

(c)  oceni, ali in v kakšnem obsegu so stroški usklajevanja bistveno preprečili novo ustanovljenim institucijam, da bi vstopile na trg;

(ca)  oceni dodano vrednost in potrebo po podatkih, zbranih in sporočenih za bonitetne namene;

(d)  oceni vpliv stroškov usklajevanja iz točke (b)(ii) na vsako kategorijo institucij v smislu oportunitetnih stroškov in

(e)  priporoči spremembe Izvedbene uredbe (EU) št.680/2014 za zmanjšanje bremena poročanja za institucije ali določene kategorije institucij, kjer je ustrezno, pri čemer upošteva cilje te uredbe in Direktive 2013/36/EU, pa tudi za zmanjšanje pogostosti poročanja za poročila v skladu s členi 100, 394 in 430. Poleg tega EBA v poročilu oceni, ali se zahteve glede poročanja v skladu s členom 100 lahko opustijo, če je obremenitev sredstev pod določenim pragom in če banka šteje za majhno in nekompleksno. V poročilu navede vsaj priporočila, kako zmanjšati obseg in raven razdrobljenosti zahtev glede poročanja za majhne in nekompleksne institucije, da bi se pričakovani povprečni stroški majhnih in nekompleksnih institucij za izpolnjevanje zahtev potem, ko se v celoti upoštevajo njihove manjše obveznosti poročanja, zmanjšali v najboljšem primeru za 20 %, najmanj pa za 10 %.

Na podlagi ugotovitev EBA v tem poročilu Komisija do [31. decembra 2020] spremeni ustrezne regulativne tehnične standarde in po potrebi predloži enega ali več zakonodajnih predlogov za izvajanje teh priporočil.

8.  Za namene točke (d) odstavka 7 „oportunitetni stroški“ pomenijo vrednost, ki jo institucije izgubijo zaradi storitev, ki jih niso opravile za stranke zaradi stroškov usklajevanja.

9.  Pristojni organi se z EBA posvetujejo o tem, ali bi morale institucije razen tistih iz odstavkov 2 in 3 poročati finančne informacije na konsolidirani podlagi v skladu z odstavkom 2, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  zadevne institucije še ne poročajo na konsolidirani podlagi;

(b)  za zadevne institucije velja računovodski okvir v skladu z Direktivo 86/635/EGS;

(c)  finančno poročanje je potrebno za celovit pregled nad profilom tveganja dejavnosti navedenih institucij in nad sistemskimi tveganji, ki jih predstavljajo za finančni sektor ali realno gospodarstvo, v skladu z Uredbo (EU) št. 1093/2010.

EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, v katerih določi oblike, ki jih institucije iz prvega pododstavka uporabljajo za tam navedene namene.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz drugega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

10.  Če pristojni organ meni, da so informacije, ki niso zajete v izvedbenih tehničnih standardih iz odstavka 6, potrebne za namene iz odstavka 5, uradno obvesti EBA in ESRB o dodatnih informacijah, za katere meni, da jih je treba vključiti v izvedbene tehnične standarde iz navedenega odstavka.

11.  Pristojni organi lahko opustijo zahteve glede poročanja podatkov, določenih v izvedbenih tehničnih standardih iz tega člena in členov 100, 101, 394, 415 in 430, zmanjšajo pogostost poročanja in dovolijo poročanje v drugem okviru, če je izpolnjeno vsaj eno od naslednjega:

(a)  so ti podatki pristojnim organom že na voljo po drugih poteh razen tistih, navedenih v omenjenih izvedbenih ▌ standardih, vključno s primeri, kadar so informacije pristojnim organom na voljo v različnih oblikah ali ravneh razdrobljenosti; pristojni organi lahko nato opustitev iz tega odstavka odobrijo le, kadar so podatki, prejeti, zbrani ali združeni s takimi alternativnimi metodami, popolnoma enaki podatkovnim točkam, ki bi jih bilo treba sicer sporočiti v skladu z ustreznimi izvedbenimi tehničnimi standardi;

(b)  podatkovne točke ali obrazci niso bili posodobljeni v skladu s spremembami te uredbe v ustreznem časovnem okviru pred potekom roka za poročanje o podatkih;

Pristojni organi, organi za reševanje ter imenovani in ustrezni organi si vedno, ko je to mogoče, izmenjajo podatke, da opustijo zahteve glede poročanja.“.

(43)  člen 100 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 100Zahteve glede poročanja o obremenitvi sredstev

1.  Institucije pristojnim organom poročajo o ravni obremenitve sredstev.

2.  Poročilo iz odstavka 1 vsebuje razčlenitev po vrstah obremenitve sredstev, kot so pogodbe o začasni prodaji, posojanje vrednostnih papirjev, listinjene izpostavljenosti ali krediti, ki so kot zavarovanje s premoženjem povezani s kritimi obveznostmi. “.

(43a)  vstavi se naslednji člen:

„Člen 101a

Vzpostavitev enotnega in celovitega sistema za zbiranje statističnih in bonitetnih podatkov

EBA vzpostavi enoten in celovit sistem za zbiranje statističnih in bonitetnih podatkov ter svoje ugotovitve sporoči Komisiji najpozneje do [31. decembra 2019]. V poročilu sodelujejo vsi pristojni organi in organi, pristojni za jamstva za vloge, statistični organi, vsi zadevni organi, zlasti ECB s svojim predhodnim delom v zvezi z zbirkami statističnih podatkov, v njem se upošteva predhodno delo v zvezi z evropskim okvirom za poročanje, temelji pa na analizi skupnih stroškov in koristi, med drugim tudi v zvezi z uvedbo centralnega zbirnega mesta, ter vključuje najmanj naslednje:

(a)  pregled količine in obsega podatkov, ki so jih zbrali pristojni organi v svoji jurisdikciji, ter njihovega izvora in razdrobljenosti;

(b)  preučitev oblikovanja enotnega slovarja zbirnih podatkov, da bi povečali konvergenco zahtev glede poročanja, in sicer tako v zvezi z rednimi obveznostmi poročanja kot tudi ad hoc zahtevami pristojnih organov po informacijah, ki jih morajo predložiti institucije, in se izognili nepotrebnim zahtevam po podatkih;

(c)  oceno zadevnih podatkovnih točk za poslovanje majhne in nekompleksne institucije, ki niso potrebne za oceno izpolnjevanja bonitetnih zahtev ali finančnega položaja institucije ter katerih podatkovne točke bi se lahko združile;

(d)  časovni razpored za vzpostavitev celovitega in standardiziranega sistema s centralnim zbirnim mestom, ki

(i) vzdržuje centralni register podatkov z vsemi statističnimi in bonitetnimi podatki, pri čemer za posamezno institucijo veljajo zahteve glede razdrobljenosti in pogostosti poročanja, in ga posodablja v zahtevanih intervalih;

(ii) je kontaktna točka za pristojne organe, tako da sprejema, obdeluje in združuje vse zahteve pristojnih organov po podatkih, zahteve poveže z ustreznimi že zbranimi sporočenimi podatki in pristojnim organom pravočasno zagotovi dostop do zahtevanih informacij;

(iii) je edina kontaktna točka za nadzorovane institucije, ki zahteve pristojnih organov po statističnih in bonitetnih podatkih posreduje institucijam in zahtevane podatke vnese v centralni register podatkov;

(iv) usklajuje izmenjavo informacij in podatkov med pristojnimi organi;

(v) posreduje samo ad hoc zahteve pristojnih organov nadzorovanim institucijam potem, ko zahtevo poveže z ustreznimi obstoječimi zahtevami in enotnim slovarjem iz podtočke (b), da bi preprečili podvajanja;

(vi) ima zadostne organizacijske, finančne in človeške strukture in vire za opravljanje svoje naloge;

(vii) upošteva postopke in procese drugih pristojnih organov ter jih vključuje v standardizirani sistem;

(viii) zagotovi, da se na novo uvedene zahteve glede poročanja ne začnejo uporabljati prej kot dve leti po njihovi objavi in da se končne predloge za poročanje dajo na voljo vsaj eno leto pred datumom začetka njihove uporabe.

Komisija do [eno leto po predstavitvi poročila] ob upoštevanju poročila iz tega člena Evropskemu parlamentu in Svetu po potrebi predloži, en ali več zakonodajnih predlogov za vzpostavitev standardiziranega in celovitega sistema za obveznosti poročanja.“.

(44)  v členu 101(1) se uvodno besedilo nadomesti z naslednjim:

„1.   Institucije pristojnim organom dvakrat letno poročajo naslednje zbirne podatke za vsak nacionalni nepremičninski trg, ki so mu izpostavljene:“;

(45)  v členu 101 se odstavka 4 in 5 nadomestita z naslednjim:

„4.   EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, v katerih določi enotne obrazce, opredelitve pojmov, pogostost in datume poročanja ter rešitve IT za zbirne podatke iz odstavka 1.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

5.   Z odstopanjem od odstavka 1 majhne institucije, kot so opredeljene v členu 430a, poročajo podatke iz odstavka 1 enkrat na leto.“;

(46)  člen 102 se spremeni:

(a)  odstavki 2, 3 in 4 se nadomestijo z naslednjim:

„2. Namen trgovanja se dokaže na podlagi strategij, politik in postopkov, ki jih institucija vzpostavi za upravljanje pozicije ali portfelja v skladu s členoma 103 in 104.

3. Institucije vzpostavijo in vzdržujejo sisteme in kontrole za upravljanje svoje trgovalne knjige v skladu s členom 103.

4. Pozicije iz trgovalne knjige se dodelijo trgovalnim enotam, ki jih institucija vzpostavi v skladu s členom 104b, razen če je institucija primerna za obravnavo iz člena 94 ali če ji je odobrena opustitev iz člena 104b(3).“;

dodata se odstavka 5 in 6:

„5. Za pozicije v trgovalni knjigi veljajo zahteve glede preudarnega vrednotenja iz člena 105.

6. Institucije notranje varovanje pred tveganjem obravnavajo v skladu s členom 106.“.

(47)  člen 103 se spremeni:

(a)  odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Institucije imajo jasno opredeljene politike in postopke za celovito upravljanje trgovalne knjige. Te politike in postopki se nanašajo vsaj na:

(a)  dejavnosti, za katere institucija meni, da so namenjene trgovanju in predstavljajo del trgovalne knjige za namene izračuna kapitalskih zahtev;

(b)  obseg, v katerem se lahko pozicije dnevno vrednotijo po tekočih tržnih cenah na aktivnem, dvosmernem likvidnem trgu;

(c)  za pozicije, ki se vrednotijo z uporabo notranjega modela, obseg, v katerem lahko institucija:

(i)  ugotovi vsa pomembna tveganja pozicije;

(ii)  zagotovi varovanje za vsa pomembna tveganja te pozicije z instrumenti, za katere obstaja aktiven, dvosmeren likvidni trg;

(iii)  izpelje zanesljive ocene za ključne predpostavke in parametre, ki se uporabljajo v modelu;

(d)  obseg, v katerem institucija lahko in se to od nje zahteva, pripravi vrednotenja za pozicije, ki jih je mogoče dosledno zunanje ovrednotiti;

(e)  obseg, v katerem bi pravne omejitve ali druge operativne zahteve ovirale sposobnost institucije, da proda pozicijo ali zagotovi njeno varovanje na kratek rok;

(f)  obseg, v katerem institucija lahko in se to do nje zahteva, aktivno upravlja tveganja pozicij v okviru svojega trgovanja;

(g)  obseg, v katerem lahko institucija prenaša tveganje ali pozicije med netrgovalno in trgovalno knjigo, ter merila za take prenose iz člena 104a.“;

(b)  v odstavku 2 se uvodni del nadomesti z naslednjim:

„2. Pri upravljanju svojih pozicij ali portfeljev pozicij v trgovalni knjigi institucija izpolnjuje vse naslednje zahteve:“;

(c)  v odstavku 2 se točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a)  institucija ima jasno dokumentirano strategijo trgovanja za pozicijo ali portfelje iz trgovalne knjige, ki jo odobri višje vodstvo in ki vključuje pričakovano obdobje posedovanja;

(d)  v odstavku 2 se uvodni del točke (b) spremeni:

„(b)  institucija ima jasno opredeljene politike in postopke za aktivno upravljanje pozicij ali portfeljev v trgovalni knjigi. Navedene politike in postopki vključujejo:“;

(e)  v odstavku 2 se spremeni točka (b)(i):

„pozicije ali portfelje pozicij, ki jih lahko odpre vsaka trgovalna enota ali določeni trgovci, odvisno od primera;“;

(48)  člen 104 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 104Vključitev v trgovalno knjigo

1.  Institucije imajo jasno opredeljene politike in postopke za določanje, katere pozicije je treba vključiti v trgovalno knjigo za namene izračuna kapitalskih zahtev, v skladu z zahtevami iz člena 102, opredelitvijo trgovalne knjige v skladu s točko (86) člena 4(1) ter določbami tega člena ob upoštevanju sposobnosti in praks, ki jih ima institucija na področju upravljanja tveganj. Institucija v celoti dokumentira svojo skladnost z navedenimi politikami in postopki, vsaj enkrat na leto opravi njihovo notranjo revizijo ter rezultate revizije da na razpolago pristojnim organom.

2.  Pozicije v naslednjih instrumentih se dodelijo v trgovalno knjigo:

(a)  instrumenti, ki izpolnjujejo merila za vključitev v trgovalni portfelj s korelacijo, iz odstavkov 7 do 9;

(b)  finančni instrumenti, ki se upravljajo v trgovalni enoti, vzpostavljeni v skladu s členom 104b;

(c)  finančni instrumenti, iz katerih izvirajo neto kratke kreditne pozicije ali pozicije v lastniških instrumentih;

(d)  instrumenti, ki izhajajo iz obveznosti izvedbe prve prodaje instrumentov;

(e)  instrumenti, ki so računovodska trgovalna sredstva, ali obveznosti, merjeni po pošteni vrednosti;

(f)  instrumenti, ki izhajajo iz dejavnosti vzdrževanja trga;

(g)  kolektivni naložbeni podjemi pod pogojem, da izpolnjujejo pogoje iz odstavka 10 tega člena;

(h)  lastniški instrumenti, ki kotirajo na borzi;

(i)  posli financiranja z vrednostnimi papirji, ki so povezani s trgovanjem;

(j)  opcije, vključno z dvodelnimi vstavljenimi izvedenimi finančnimi instrumenti iz instrumentov v trgovalni knjigi, ki so povezani s kreditnim tveganjem ali tveganjem lastniških finančnih instrumentov.

Za namene točke (c) tega odstavka ima institucija neto kratko pozicijo v lastniških instrumentih, kadar padec cene lastniškega finančnega instrumenta pomeni dobiček za institucijo. Posledično ima institucija neto kratko kreditno pozicijo, kadar povečanje kreditnega razmika ali poslabšanje kreditne sposobnosti izdajatelja ali skupine izdajateljev pomeni dobiček za institucijo.

3.  Pozicije v naslednjih instrumentih se ne dodelijo v trgovalno knjigo:

(a)  instrumenti, ki se jih namerava listniniti;

(b)  deleži v nepremičninah;

(c)  krediti na drobno in krediti MSP;

(d)  drugi kolektivni naložbeni podjemi razen tistih iz točke (g) odstavka 2, v katere institucija ne more dnevno vpogledati prek sklada ali pri katerih institucija ne more dnevno pridobiti dejanskih cen za svoje kapitalske naložbe v skladu;

(e)  pogodbe o izvedenih finančnih instrumente, pri katerih so osnova instrumenti iz točk (a) do (d);

(f)  instrumenti, ki se posedujejo za varovanje pozicije v instrumentu iz točk (a) do (e) pred določenim tveganjem.

4.  Ne glede na odstavek 2 lahko institucija pozicije v instrumentu iz točk (e) do (i) odstavka 2 ne uvrsti v trgovalno knjigo, če lahko pristojnemu organu zadovoljivo dokaže, da pozicija ni namenjena trgovanju ali da ne varuje pozicij, namenjenih trgovanju.

5.  Pristojni organi lahko od institucije zahtevajo dokazila v zvezi z dodelitvijo pozicije, ki ni navedena v odstavku 3, v trgovalno knjigo. Če ustreznih dokazil ni, lahko pristojni organi od institucije zahtevajo, da navedeno pozicijo prerazporedi v netrgovalno knjigo, razen pri pozicijah iz točk (a) do (d) odstavka 2.

6.  Pristojni organi lahko od institucije zahtevajo dokazila v zvezi z dodelitvijo pozicije, ki ni navedena v točkah (a) do (d) odstavka 2, v netrgovalno knjigo. Če ustreznih dokazil ni, lahko pristojni organi od institucije zahtevajo, da navedeno pozicijo prerazporedi v trgovalno knjigo, razen če je pozicija omenjena v odstavku 3.

7.  Pozicije v listinjenju in kreditni izvedeni finančni instrument na podlagi n-tega neplačila se dodelijo trgovalnemu portfelju s korelacijo, če izpolnjujejo obe naslednji merili:

(a)  pozicije niso pozicije v relistinjenju, opcije na tranšo listinjenja ali kakršni koli drugi izvedeni finančni instrumenti za izpostavljenosti v listinjenju, ki ne zagotavljajo sorazmernega deleža pri donosu tranše listinjenja;

(b)  vsi njihovi osnovni instrumenti so:

(i)  instrumenti za eno samo izpostavljenost, vključno s kreditnimi izvedenimi finančnimi instrumenti za eno samo izpostavljenost, za katere obstaja likvidni dvosmerni trg;

(ii)  indeksi, ki se splošno uporabljajo pri trgovanju in temeljijo na instrumentih iz točke (i).

Šteje se, da dvosmerni trg obstaja, če obstajajo neodvisne ponudbe za nakup in prodajo v dobri veri, tako da se lahko cena, ki je razumno povezana z zadnjo prodajno ceno ali trenutnimi konkurenčnimi povpraševanji in ponudbami v dobri veri, določi v enem dnevu in se pri tej ceni tudi ustali v razmeroma kratkem času v skladu s tržno prakso.

8.  Pozicije s katerim koli od naslednjih instrumentov se ne vključijo v trgovalni portfelj s korelacijo:

(a)  osnovni instrumenti, ki spadajo v kategorije izpostavljenosti iz točk (h) ali (i) člena 112;

(b)  terjatev do subjekta s posebnim namenom, ki je neposredno ali posredno zavarovana s pozicijo, ki v skladu z odstavkom 6 ne bi bila primerna za vključitev v trgovalni portfelj s korelacijo.

9.  Institucije lahko v trgovalni portfelj s korelacijo vključijo pozicije, ki niso pozicije v listinjenju ali kreditni izvedeni finančni instrumenti na podlagi n-tega neplačila, vendar se z njimi varujejo druge pozicije zadevnega portfelja, če za instrument ali njegovo osnovo obstaja likvidni dvosmerni trg, kot je opisan v zadnjem pododstavku odstavka 7.

10.  Institucije pozicije v kolektivnih naložbenih podjemih dodelijo v trgovalno knjigo, kadar izpolnjujejo vsaj enega od naslednjih pogojev:

(a)  institucija lahko dnevno vpogleda v kolektivni naložbeni podjem;

(b)  institucija lahko dnevno pridobi cene za kolektivni naložbeni podjem.“;

(49)  vstavita se naslednja člena 104a in 104b:

„Člen 104aPrerazporeditev pozicije

1.  Institucije imajo vzpostavljene jasno opredeljene politike za ugotavljanje, katere izjemne okoliščine upravičijo prerazporeditev pozicije iz trgovalne knjige kot pozicije iz netrgovalne knjige ali obratno, pozicije iz netrgovalne knjige kot pozicije iz trgovalne knjige, za namene določitve svojih kapitalskih zahtev v skladu z zahtevami pristojnih organov. Institucije te politike pregledajo vsaj enkrat na leto.

Prerazporeditev instrumentov je dovoljena le v izjemnih okoliščinah. Te izjemne okoliščine lahko vključujejo prestrukturiranje bank, ki privede do trajnega zaprtja trgovalnih enot, kar zahteva prenehanje poslovne dejavnosti, ki se nanaša na instrument ali portfelj, ali spremembo računovodskih standardov, ki omogoča, da se postavka pošteno ovrednoti prek dobička in izgube. Dogodki na trgu, spremembe likvidnosti finančnega instrumenta ali sprememba namena trgovanja niso veljavni razlogi za prerazporeditev instrumenta v drugo knjigo. Za prerazporeditev se uporabljajo odstavki 2 do 5, zagotavlja pa izpolnjevanje zahtev iz člena 104. Prerazporeditev instrumentov za namene regulativne arbitraže je prepovedana.

2.  Pristojni organi poleg prerazporeditev, ki se izvršijo neposredno na podlagi člena 104, odobrijo dovoljenje za prerazporeditev pozicije iz trgovalne knjige kot pozicije iz netrgovalne knjige ali obratno, pozicije iz netrgovalne knjige kot pozicije iz trgovalne knjige, za namene določanja kapitalskih zahtev institucije samo, kadar jim je institucija pisno dokazala, da je njen sklep o prerazporeditvi te pozicije posledica izjemnih okoliščin, ki so skladne s politikami, ki jih institucija vzpostavi v skladu z odstavkom 1. Zato institucija predloži zadostna dokazila, da pozicija ne izpolnjuje več pogojev za razvrstitev med pozicije iz trgovalne knjige ali pozicije iz netrgovalne knjige v skladu s členom 104.

Sklep iz prvega pododstavka odobri upravljalni organ institucije.

3.  Kadar pristojni organi odobrijo dovoljenje v skladu z odstavkom 2, institucija:

(a)  na najzgodnejši datum poročanja razkrije informacijo, da je bila pozicija prerazporejena;

(b)  v skladu z obravnavo iz odstavka 4 na najzgodnejši datum poročanja določi kapitalske zahteve prerazporejene pozicije v skladu s členom 92.

4.  Kadar na najzgodnejši datum poročanja neto sprememba zneska kapitalskih zahtev institucije, ki je posledica prerazporeditve pozicije, povzroči neto znižanje kapitalskih zahtev, ima institucija dodatni kapital, enak tej neto spremembi, ter javno razkrije njegov znesek. Znesek tega dodatnega kapitala ostane nespremenjen do zapadlosti pozicije, razen če pristojni organ instituciji dovoli, da ta znesek postopoma opusti prej.

5.  Prerazporeditev pozicije v skladu s tem členom, razen prerazporeditev, ki se izvršijo neposredno na podlagi člena 104, je nepreklicna.

„Člen 104bZahteve za trgovalne enote

1.  Institucije vzpostavijo trgovalne enote in vsako od svojih pozicij iz trgovalne knjige dodelijo eni od njih. Pozicije iz trgovalne knjige se dodelijo isti trgovalni enoti samo, kadar izpolnjujejo dogovorjeno poslovno strategijo trgovalne enote ter se dosledno upravljajo in spremljajo v skladu z odstavkom 2.

2.  Trgovalne enote institucij vedno izpolnjujejo vse naslednje zahteve:

(a)  vsaka trgovalna enota ima jasno in razpoznavno poslovno strategijo ter strukturo upravljanja tveganj, ki je primerna za njeno poslovno strategijo;

(b)  vsaka trgovalna enota ima jasno organizacijsko strukturo, pozicije v dani trgovalni enoti pa upravljajo določeni trgovci znotraj institucije; vsak trgovec ima določene funkcije v okviru trgovalne enote; posamezen trgovec se dodeli samo eni trgovalni enoti; en trgovec v vsaki trgovalni enoti prevzame glavno vlogo pri nadzoru dejavnosti in drugih trgovcev v trgovalni enoti;

(c)  trgovalne enote določijo omejitve pozicij v skladu s svojo poslovno strategijo;

(d)  poročila o dejavnosti, dobičku, upravljanju tveganj in regulativnih zahtevah na ravni trgovalne enote se pripravljajo vsaj enkrat na teden in se redno sporočajo upravljalnemu organu institucije;

(e)  vsaka trgovalna enota ima jasen letni poslovni načrt, vključno z jasno opredeljeno politiko prejemkov, na podlagi trdnih meril za merjenje uspešnosti.

2a.  Pristojni organi lahko z odstopanjem od točke b dovolijo, da se trgovci lahko dodelijo več kot eni trgovalni enoti, če ima institucija zgradbo zadruge ali institucionalne sheme za zaščito vlog in zadovoljivo dokaže pristojnemu organu, da je centralizirano upravljanje tržnega tveganja učinkovito.

3.  Institucije pristojne organe obvestijo o načinu, na katerega izpolnjujejo odstavek 2. Pristojni organi lahko od institucije zahtevajo, da spremeni strukturo ali organizacijo svojih trgovalnih enot, da je skladna s tem členom.

4.  Z odstopanjem od odstavka 1 lahko institucije, ki za določanje kapitalskih zahtev za tržno tveganje uporabljajo pristope iz točk (a) in (c) člena 325(1), uporabijo opustitev za del ali vse zahteve iz tega člena. Pristojni organi lahko odobrijo opustitev, kadar institucija pokaže, da:

(a)  neskladnost z odstavkom 2 ne bi negativno vplivala na sposobnost institucije za učinkovito upravljanje in spremljanje tržnih tveganj njenih pozicij iz trgovalne knjige;

(b)  institucija izpolnjuje splošne zahteve za upravljanje trgovalne knjige iz člena 103.“;

(50)  člen 105 se spremeni:

(a)  odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1.   Za vse pozicije iz trgovalne knjige in pozicije iz netrgovalne knjige, merjene po pošteni vrednosti, veljajo standardi za preudarno vrednotenje iz tega člena. Institucije zlasti zagotovijo, da preudarno vrednotenje njihovih pozicij iz trgovalne knjige doseže ustrezno stopnjo gotovosti glede na dinamično naravo pozicij iz trgovalne knjige in pozicij iz netrgovalne knjige, merjenih po pošteni vrednosti, zahteve po preudarni zanesljivosti ter način delovanja in namen kapitalskih zahtev v zvezi s pozicijami iz trgovalne knjige in pozicijami iz netrgovalne knjige, merjenih po pošteni vrednosti.“;

(b)  odstavka 3 in 4 se nadomestita z naslednjim:

„3.   Institucije vsaj enkrat na dan ponovno ovrednotijo pozicije iz trgovalne knjige po pošteni vrednosti. Spremembe vrednosti navedenih pozicij se sporočijo v izkazu poslovnega izida institucije.

4.   Institucije svoje pozicije iz trgovalne knjige in pozicije iz netrgovalne knjige, merjene po pošteni vrednosti, ovrednotijo po tekočih tržnih cenah, kadar koli je to mogoče, vključno s takrat, ko za te pozicije uporabijo zadevno kapitalsko obravnavo.“;

(c)  odstavka 3 in 4 se nadomestita z naslednjim:

„6.   Če vrednotenje po tekočih tržnih cenah ni mogoče, institucije konservativno vrednotijo svoje pozicije in portfelje z uporabo notranjega modela, tudi pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicije v trgovalni knjigi in pozicije v netrgovalni knjigi, merjene po pošteni vrednosti.“;

(d)  v odstavku 7 se zadnji pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Za namene točke (d) se model razvije ali odobri neodvisno od trgovalnih enot in se neodvisno preskusi, kar vključuje validacijo matematičnih izračunov, predpostavk in programske opreme.“;

(e)  v odstavku 11 se točka (a) nadomesti z naslednjim:

„(a)  dodatni čas, ki bi bil potreben za vzpostavitev varovanja pozicije ali tveganj znotraj pozicije, daljši od obdobja likvidnosti, ki se je dodelilo dejavnikom tveganja pozicij v skladu s členom 325be;“;

(51)  člen 106 se spremeni:

(a)  odstavka 2 in 3 se nadomestita z naslednjim:

„2.   Zahteve iz odstavka 1 se uporabljajo brez poseganja v zahteve, ki veljajo za varovano pozicijo v netrgovalni knjigi ali v trgovalni knjigi, kjer je ustrezno.

3.   Kadar institucija varuje izpostavljenosti v netrgovalni knjigi iz naslova kreditnega tveganja ali izpostavljenosti iz naslova tveganja nasprotne stranke s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom v svoji trgovalni knjigi, se ta pozicija kreditnega izvedenega finančnega instrumenta za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz člena 92(3)(a) pripozna kot notranje varovanje izpostavljenosti v netrgovalni knjigi iz naslova kreditnega tveganja ali izpostavljenosti iz naslova tveganja nasprotne stranke, kadar institucija sklene drug posel s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom z upravičenim tretjim dajalcem zavarovanja, ki izpolnjuje zahteve za osebno kreditno zavarovanje v netrgovalni knjigi in v celoti izravna tržno tveganje notranjega varovanja.

Notranje varovanje, pripoznano v skladu s prvim pododstavkom, in kreditni izvedeni finančni instrument, sklenjen s tretjo osebo, se vključita v trgovalno knjigo za namene izračuna kapitalskih zahtev za tržna tveganja.“;

(b)  dodajo se odstavki 4, 5 in 6:

„4.   Kadar institucija varuje izpostavljenosti v netrgovalni knjigi iz naslova tveganja lastniškega finančnega instrumenta z lastniškim izvedenim finančnim instrumentom v svoji trgovalni knjigi, se ta pozicija lastniškega izvedenega finančnega instrumenta za namene izračuna zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz člena 92(3)(a) pripozna kot notranje varovanje izpostavljenosti v netrgovalni knjigi iz naslova tveganja lastniškega finančnega instrumenta, kadar institucija sklene drug posel s kreditnim izvedenim finančnim instrumentom z upravičenim tretjim dajalcem zavarovanja, ki izpolnjuje zahteve za osebno kreditno zavarovanje v netrgovalni knjigi in v celoti izravna tržno tveganje notranjega varovanja.

Notranje varovanje, pripoznano v skladu s prvim pododstavkom, in lastniški izvedeni finančni instrument, sklenjen s tretjo osebo, se vključita v trgovalno knjigo za namene izračuna kapitalskih zahtev za tržna tveganja.

5. Kadar institucija varuje izpostavljenosti v netrgovalni knjigi iz naslova obrestnega tveganja s pozicijo obrestnega tveganja v svoji trgovalni knjigi, se ta pozicija za namene ocenjevanja tveganja spremembe obrestne mere, ki je posledica postavk iz netrgovalne knjige, v skladu s členoma 84 in 98 Direktive 2013/36/EU pripozna kot notranje varovanje, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  pozicija se je dodelila trgovalni enoti, vzpostavljeni v skladu s členom 104b, katere poslovna strategija je namenjena izključno upravljanju in zmanjševanju tržnega tveganja notranjih varovanj izpostavljenosti obrestnemu tveganju. V ta namen lahko trgovalna enota vstopi v druge postavke obrestnega tveganja s tretjimi osebami ali drugimi trgovalnimi enotami institucije, če te druge trgovalne enote v celoti izravnajo tržno tveganje navedenih drugih pozicij obrestnega tveganja tako, da vstopijo v nasprotne pozicije obrestnega tveganja s tretjimi osebami;

(b)  institucija je v celoti dokumentirala, kako pozicija zmanjšuje tveganja spremembe obrestne mere, ki so posledica postavk iz netrgovalne knjige, za namene zahtev iz členov 84 in98 Direktive 2013/36/EU.

6. Kapitalske zahteve za tržna tveganja vseh pozicij, ki so se dodelile trgovalni enoti iz odstavka 3(a) ali ki jih je navedena trgovalna enota odprla, se izračunajo na posamični podlagi kot ločeni portfelji, ter predstavljajo dopolnilo kapitalskih zahtev za druge pozicije iz trgovalne knjige.“;

(52)  v členu 107 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3. Za namene te uredbe se izpostavljenosti do investicijskih podjetij tretje države, do kreditnih institucij tretje države in do borz tretjih držav obravnavajo kot izpostavljenosti do institucije samo, kadar v tretji državi za ta subjekt veljajo bonitetne zahteve in zahteve glede nadzora, ki so vsaj enakovredne tistim, ki se uporabljajo v Uniji.“.

(52a)  v členu 117 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2.  Izpostavljenostim do naslednjih multilateralnih razvojnih bank se dodeli utež tveganja 0 %:

(a)  Mednarodna banka za obnovo in razvoj;

(b)  Mednarodna finančna korporacija;

(c)  Medameriška razvojna banka;

(d)  Azijska razvojna banka;

(e)  Afriška razvojna banka;

(f)  Razvojna banka Sveta Evrope;

(g)  Nordijska investicijska banka;

(h)  Karibska razvojna banka;

(i)  Evropska banka za obnovo in razvoj;

(j)  Evropska investicijska banka;

(k)  Evropski investicijski sklad;

(l)  Mednarodna agencija za zavarovanje investicij;

(m)  Mednarodna finančna pomoč za imunizacijo;

(n)  Islamska razvojna banka;

(na)  Mednarodno združenje za razvoj.

Za namene tega odstavka je Komisija pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010, da ob upoštevanju obstoječih ocen enakovrednosti predpisov določi, ali multilateralne razvojne banke, ki še niso vključene na seznam iz tega odstavka, izpolnjujejo zahteve za dodelitev uteži tveganja 0%.“

(52b)  V členu 123 se doda pododstavek 3a:

„Izpostavljenostim iz naslova kreditov, ki so zavarovane z izplačili plač ali pokojnin ter ki so zajamčene z vsem naslednjim:

(i)  obveznim zavarovanjem, ki krije tveganja, ki nastanejo zaradi smrti in nezmožnosti za delo ali brezposelnosti kreditojemalca;

(ii)  neposrednimi izplačili, ki jih delodajalec ali pokojninski sklad neposredno odtegne od plače ali pokojnine dolžnika, in

(iii)  mesečnimi obroki, ki ne presegajo 35 % mesečne plače ali neto pokojnine,

se dodeli utež tveganja 35 %.“

(52c)  člen 124 se nadomesti z naslednjim:

  „1.  Izpostavljenosti ali delu izpostavljenosti, ki je v celoti zavarovana s hipoteko na nepremičnino, se dodeli utež tveganja 100 %, kadar pogoji iz členov 125 in 126 niso izpolnjeni, razen za del izpostavljenosti, ki je razporejen v drugo kategorijo izpostavljenosti. Delu izpostavljenosti, ki presega hipotekarno vrednost nepremičnine, se dodeli utež tveganja, ki se uporablja za nezavarovane izpostavljenosti do zadevne nasprotne stranke.

Del izpostavljenosti, ki se obravnava kot v celoti zavarovana z nepremičnino, ne sme presegati zastavljenega zneska tržne vrednosti ali zadevne hipotekarne kreditne vrednosti v tistih državah članicah, ki so v zakonih ali predpisih določile stroga merila za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti.

2.  Pristojni organi na podlagi podatkov, zbranih v skladu s členom 101, in drugih ustreznih kazalnikov redno in vsaj enkrat letno ali na zahtevo imenovanega organa, kot je določeno v členu 458(1), ocenijo, ali sta utež tveganja 30 % za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, iz člena 125 in utež tveganja 50 % za izpostavljenosti, zavarovane s poslovnimi nepremičninami, iz člena 126, ki se nahajajo na njihovem ozemlju, ustrezni glede na:

(a)  pretekle izgube pri izpostavljenostih, zavarovanih z nepremičninami,

(b)  prihodnji razvoj dogodkov na nepremičninskih trgih.

Pristojni organi posredujejo rezultat svoje ocene imenovanim organom.

3.  Če pristojni organ na podlagi ocene iz odstavka 2 tega člena ugotovi, da uteži tveganja iz člena 125(2) ali člena 126(2) ne odražajo dejanskih tveganj, povezanih z izpostavljenostmi, ki so v celoti zavarovane s hipotekami na stanovanjske ali poslovne nepremičnine v državi članici pristojnega organa, zviša uteži tveganja za take izpostavljenosti ali uvede strožja merila od tistih iz člena 125(2) ali člena 126(2).

Imenovani organ lahko od pristojnega organa zahteva, naj izvede oceno v skladu z odstavkom 2 tega člena. Imenovani organ lahko določi višjo utež tveganja ali strožja merila od tistih iz členov 125(2) in 126(2), če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  organ se je o spremembah posvetoval s pristojnim organom in ESRB;

(b)  meni, da bi opustitev izvajanja sprememb bistveno vplivala na trenutno ali prihodnjo finančno stabilnost v njegovi državi članici. Pristojni organi se posvetujejo z EBA in obvestijo imenovani organ o uporabljenih prilagoditvah uteži tveganja in meril.

Pristojni in imenovani organi obvestijo EBA in ESRB o vseh uporabljenih prilagoditvah uteži tveganja in meril v skladu s tem odstavkom.

EBA in ESRB objavita uteži tveganja in merila, ki so jih organi določili za izpostavljenosti iz členov 125, 126 in 199(1)(a).

4.  Za namene odstavka 3 lahko pristojni in imenovani organi določijo uteži tveganja v naslednjih razponih:

(a)  med 30 % in 150 % za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine;

(b)  med 50 % in 150 % za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na poslovne nepremičnine.

4a.  Če pristojni ali imenovani organ določi višje uteži tveganja ali strožja merila v skladu z odstavkom 3, imajo institucije na voljo šestmesečno prehodno obdobje za uporabo nove uteži tveganja. Institucije uporabijo višje uteži tveganja ali strožja merila, kakor je ustrezno, za vse ustrezne izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na poslovne in stanovanjske nepremičnine v zadevni državi članici.

4b.  EBA v sodelovanju z ESRB pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov za določitev strogih meril za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti iz odstavka 1 in pogojev iz odstavka 2, ki jih pristojni organi upoštevajo pri določanju višjih uteži tveganja.

EBA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 31. decembra 2019.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

5.  Institucije ene države članice uporabijo uteži tveganja ter merila, ki so jih pristojni organi druge države članice določili za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na poslovne in stanovanjske nepremičnine, ki se nahajajo v tej državi članici.“

(52d)  člen 125 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 125

Izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine

1.   Če pristojni organi v skladu s členom 124(2) ne določijo drugače, se izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, obravnavajo na naslednji način:

(a)   izpostavljenostim ali delu izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki so že ali šele bodo v neposredni posesti lastnika ali upravičenca v primeru osebnih investicijskih podjetij oziroma jih lastnik ali upravičenec v primeru osebnih investicijskih podjetij že oddaja ali jih šele bo oddajal, se dodeli utež tveganja 30 %;

(b)   izpostavljenostim do zakupnika pri poslih zakupa iz naslova stanovanjskih nepremičnin, pri katerih je institucija zakupodajalec in ima zakupnik možnost nakupa, se dodeli utež tveganja 35 %, če je izpostavljenost institucije v celoti in popolnoma zavarovana z njeno lastninsko pravico na tem premoženju.

2.   Institucije obravnavajo izpostavljenost ali del izpostavljenosti kot v celoti in popolnoma zavarovano za namene odstavka 1 le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)   vrednost nepremičnine ni pomembno odvisna od kreditne kakovosti kreditojemalca. Institucije lahko iz določanja obsega te odvisnosti izključijo okoliščine, ko tako na vrednost nepremičnine kot tudi na kreditojemalčevo izpolnjevanje obveznosti vplivajo popolnoma makroekonomski dejavniki;

(b)   tveganje kreditojemalca ni pomembno odvisno od donosnosti zadevne nepremičnine ali projekta, ampak od njegove zmožnosti, da poplača dolg iz drugih virov, zato vračilo dolga ni pomembno odvisno od denarnega pritoka, ki ga ustvarja nepremičnina, ki služi kot zavarovanje. Institucije za druge vire določijo največja razmerja med kreditom in dohodkom kot del posojilne politike ter ustrezne dokaze o zadevnem dohodku pridobijo pri odobritvi kredita;

(c)  izpolnjene so zahteve iz člena 208 in pravila za vrednotenje iz člena 229(1);

(d)  če ni drugače določeno v členu 124(2), del kredita, ki se mu dodeli utež tveganja 30 %, ne presega 80 % tržne vrednosti zadevne nepremičnine ali 80 % hipotekarne kreditne vrednosti zadevne nepremičnine v tistih državah članicah, ki imajo v zakonih ali predpisih določena stroga merila za ocenjevanje hipotekarne kreditne vrednosti;

3.  institucije lahko odstopajo od točke (b) odstavka 2 za izpostavljenosti, ki so v celoti in popolnoma zavarovane s hipotekami na stanovanjske nepremičnine, ki se nahajajo na ozemlju države članice, če pristojni organ zadevne države članice objavi dokaz, da je na tem ozemlju že dolgo prisoten dobro razvit trg stanovanjskih nepremičnin, na katerem stopnje izgub ne presegajo naslednjih omejitev:

(a)  izgube iz naslova kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino do 80 % tržne vrednosti ali 80 % hipotekarne kreditne vrednosti, razen če je v členu 124(2) določeno drugače, v katerem koli letu ne presegajo 0,3 % neodplačanih kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino;

(b)  skupne izgube iz naslova kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino, v katerem koli letu ne presegajo 0,5 % neodplačanih kreditov, zavarovanih s stanovanjsko nepremičnino.

4.   Če katera koli omejitev iz odstavka 3 v danem letu ni izpolnjena, upravičenost do uporabe odstavka 3 preneha, in dokler pogoji iz odstavka 3 v enem od naslednjih let niso izpolnjeni, velja pogoj iz točke (b) odstavka 2.“

(53)  v členu 128 se odstavka 1 in 2 nadomestita z naslednjim:

„1. Institucije dodelijo utež tveganja v višini 150 % izpostavljenostim, ki so povezane z zelo visokimi tveganji.

2. Za namene tega člena institucije špekulativno financiranje nepremičnin obravnavajo kot izpostavljenosti, povezane z zelo visokim tveganjem.“;

(54)  člen 132 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 132Kapitalske zahteve za izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v kolektivnih naložbenih podjemih (KNP)

1.  Institucije izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za svoje izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP tako, da znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP, izračunan v skladu s pristopi iz prvega pododstavka odstavka 2, pomnožijo z odstotkom enot ali deležev, ki jih posedujejo.

2.  Če so izpolnjeni pogoji iz odstavka 3, lahko institucije uporabijo pristop vpogleda v skladu s členom 132a(1) ali pristop na podlagi mandata iz člena 132a(2).

Ob upoštevanju člena 132b(2) institucije, ki ne uporabijo pristopa vpogleda ali pristopa na podlagi mandata, svojim izpostavljenostim iz naslova enot ali deležev v KNP dodelijo utež tveganja 1,250 % (v nadaljnjem besedilu: rezervni pristop).

Institucije lahko znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za svoje izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP izračunajo z uporabo kombinacije pristopov iz tega odstavka, če so izpolnjeni pogoji za uporabo teh pristopov.

3.  Institucije lahko določijo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP v skladu s pristopi iz člena 132a, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  KNP je eno od naslednjega:

(i)  kolektivni naložbeni podjem za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), ki ga ureja Direktiva 2009/65/ES;

(ii)  EU AIS, ki ga upravlja EU UAIS, registriran v skladu s členom 3(3) Direktive 2011/61/EU;

(iii)  AIS, ki ga upravlja EU UAIS z dovoljenjem v skladu s členom 6 Direktive 2011/61/EU;

(iv)  AIS, ki ga upravlja ne-EU UAIS z dovoljenjem v skladu s členom 37 Direktive 2011/61/EU;

(v)  ne-EU AIS, ki ga upravlja ne-EU UAIS in ki se trži v skladu s členom 42 Direktive 2011/61/EU;

(b)  prospekt KNP ali enakovreden dokument vsebuje:

(i)  kategorije sredstev, v katere lahko KNP vlaga;

(ii)  kadar se uporabljajo omejitve naložb, relativne omejitve in metodologije za njihov izračun;

(c)  KNP pri poročanju instituciji spoštuje naslednje zahteve:

(i)  o poslih KNP se poroča vsaj tako pogosto kot o poslih institucije;

(ii)  finančne informacije so dovolj razdrobljene, da lahko institucija izračuna znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP v skladu s pristopom, ki ga je izbrala;

(iii)  če institucija uporablja pristop vpogleda, informacije o osnovnih izpostavljenostih preverja neodvisna tretja oseba.

4.  Institucije, ki nimajo zadostnih podatkov ali informacij za izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP v skladu s pristopi iz člena 132a, lahko uporabljajo izračune tretje osebe, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  tretja oseba je eno od naslednjega:

(i)  depotna družba ali depotna finančna institucija KNP, če KNP vlaga izključno v vrednostne papirje in deponira vse vrednostne papirje pri tej depotni družbi ali depotni finančni instituciji;

(ii)  za KNP, ki niso zajeti v točki (i), družba za upravljanje KNP, če družba izpolnjuje pogoj iz odstavka (3)(a);

(b)  tretja oseba izvede izračun v skladu s pristopi iz odstavkov 1, 2 in 3 člena 132a, kot je ustrezno;

(c)  pravilnost izračuna tretje osebe potrdi zunanji revizor.

Institucije, ki uporabljajo izračune tretjih oseb, znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP, ki izhaja iz teh izračunov, pomnožijo s faktorjem 1,2, če nimajo na razpolago potrebnih podatkov ali informacij za repliciranje izračunov.

5  Če institucija za namen izračuna zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP (v nadaljnjem besedilu: KNP prve ravni) uporablja pristop iz člena 132a in je katera koli od osnovnih izpostavljenosti KNP prve ravni izpostavljenost iz naslova enot ali deležev v drugi KNP (v nadaljnjem besedilu: KNP druge ravni), se lahko znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP druge ravni izračuna z uporabo katerega koli od treh pristopov iz odstavka 2. Institucija lahko uporabi pristop vpogleda za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP tretje in vseh naslednjih ravni samo, kadar je ta pristop uporabila za izračun pri prejšnji ravni. V vseh drugih scenarijih uporablja rezervni pristop.

6.  Za znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP, izračunan v skladu s pristopom vpogleda in pristopom na podlagi mandata, se določi zgornja meja, ki je enaka znesku tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti tega KNP, izračunanem v skladu z rezervnim pristopom.

7.  Z odstopanjem od odstavka 1 lahko institucije, ki v skladu s členom 132a(1) uporabljajo pristop vpogleda, izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za svoje izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP tako, da vrednosti teh izpostavljenosti, izračunane v skladu s členom 111, pomnožijo z utežjo tveganja (RWi*), izračunano v skladu s formulo iz člena 132c, če sta izpolnjena naslednja pogoja:

(a)  institucije vrednost svojih enot ali deležev v KNP merijo po nabavni vrednosti, medtem ko bi vrednost temeljnih sredstev KNP merile po pošteni vrednosti, če bi uporabile pristop vpogleda;

(b)  sprememba tržne vrednosti enot ali deležev, za katere institucije vrednost merijo po nabavni vrednosti, ne spremeni niti zneska kapitala teh institucij niti vrednosti izpostavljenosti, povezane s temi deleži.

8.  Za zunajbilančne obveznosti glede minimalne vrednosti obveznosti, ki pomenijo obveznost do izravnave z enotami ali deleži enega ali več KNP, če tržna vrednost osnovne izpostavljenosti tega ali teh KNP pade pod določen faktor, se za določitev vrednosti izpostavljenosti uporabi konverzijski faktor 20 %, če:

(i)  aktualna vrednost osnovnih izpostavljenosti KNP zajema ali presega aktualno vrednost praga in

(ii)  lahko institucija ali drugo podjetje, ki je vključeno v isto konsolidacijo, vpliva na sestavo osnovnih izpostavljenosti KNP, tako da bi omejila možnost za nadaljnje zmanjšanje presežka, ali bi lahko vplivala do te mere, da bi institucija svoje jamstvo podredila temu, da bi KNP uporabili smernice, ki bi imele enak učinek, namreč da bi omejile potencial za nadaljnje zmanjšanje presežka.

(55)  vstavi se naslednji člen 132a:

„Člen 132aPristopi za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP

1.  Če so izpolnjeni pogoji iz člena 132(3), institucije, ki imajo zadostne informacije o posameznih osnovnih izpostavljenostih KNP, izvedejo vpogled do teh izpostavljenosti, da izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP, pri čemer prilagodijo tveganju vse osnovne izpostavljenosti KNP, kot da bi jih te institucije neposredno posedovale.

2.  Če so izpolnjeni pogoji iz člena 132(3), lahko institucije, ki nimajo zadostnih informacij o posameznih osnovnih izpostavljenostih KNP, da bi lahko uporabile pristop vpogleda, izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti teh izpostavljenosti v skladu z omejitvami, določenimi v mandatu KNP in zadevni zakonodaji.

Institucije za namene prvega pododstavka izvedejo izračune ob predpostavki, da KNP najprej ustvari izpostavljenosti do največjega dovoljenega obsega v skladu z njegovim mandatom ali zadevno zakonodajo, ki so izpostavljenosti, ki povzročijo najvišje kapitalske zahteve, nato pa še naprej ustvarja izpostavljenosti v padajočem vrstnem redu, dokler ni dosežena omejitev glede največjega skupnega zneska izpostavljenosti.

Institucije izvedejo izračun iz prvega pododstavka v skladu z metodami iz tega poglavja, poglavja 5 tega naslova in iz oddelkov 3, 4 ali 5 poglavja 6 tega naslova.

Pri izračunu bi morale institucije predvidevati, da KNP v skladu s svojimi pooblastili ali ustrezno zakonodajo po potrebi poveča finančni vzvod do največjega dovoljenega obsega.

3.  Z odstopanjem od člena 92(3)(d) lahko institucije, ki izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP v skladu z odstavkom 1 ali 2 tega člena, nadomestijo kapitalsko zahtevo za tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja izpostavljenosti do izvedenih finančnih instrumentov tega KNP z zneskom, enakim 50 % vrednosti navedenih izpostavljenosti, izračunane v skladu z oddelki 3, 4 oziroma 5 poglavja 6 tega naslova, kar je ustrezno.

Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko institucija iz izračuna kapitalske zahteve za tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja izključi izpostavljenosti do izvedenih finančnih instrumentov, za katere ta zahteva ne bi veljala, če bi nastale neposredno instituciji.

4.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi, kako institucije izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti iz odstavka 2, če ni na voljo nobenega od vhodnih podatkov, potrebnih za izračun.

EBA Komisiji predloži osnutke navedenih regulativnih tehničnih standardov do [devet mesecev od datuma začetka veljavnosti].

Na Komisijo se v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010 prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka.“;

(56)  vstavi se naslednji člen 132b:

„Člen 132bIzključitve iz pristopov za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP

1.  Institucije iz izračunov iz člena 132 izključijo instrumente navadnega lastniškega temeljnega kapitala, dodatnega temeljnega kapitala in dodatnega kapitala, ki jih poseduje KNP, ki se morajo odbiti v skladu s členom 36(1), členom 56 oziroma členom 66.

2.  Institucije lahko iz izračunov iz člena 132 izključijo izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP v smislu točk (g) in (h) člena 150(1) in namesto tega za te izpostavljenosti uporabijo obravnavo iz člena 133.“;

(56a)  vstavi se naslednji člen 132c:

„Člen 132cObravnava zunajbilančnih izpostavljenosti za KNP

Institucije izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za svoje zunajbilančne postavke, ki jih je mogoče pretvoriti v izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP tako, da vrednosti izpostavljenosti teh izpostavljenosti, izračunane v skladu s členom 111, pomnožijo z naslednjo utežjo tveganja (RWi*):

(a)  za vse izpostavljenosti, za katere institucije uporabljajo enega od pristopov iz člena 132a:

 

pri čemer velja:

i = indeks, ki označuje KNP:

RW= znesek, izračunan v skladu s členom 132a

= vrednost izpostavljenosti izpostavljenosti KNP i;

= knjigovodska vrednost sredstev KNP i;

 

(b)  za vse druge izpostavljenosti

(57)  člen 152 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 152Obravnava izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP

1.  Institucije izračunajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za svoje izpostavljenosti iz naslova enot ali deležev v KNP tako, da znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP, izračunan v skladu s pristopi iz tega člena, pomnožijo z odstotkom enot ali deležev, ki jih posedujejo.

2.  Če so izpolnjeni pogoji iz člena 132(3), institucije, ki imajo zadostne informacije o posameznih osnovnih izpostavljenostih KNP, izvedejo vpogled do teh osnovnih izpostavljenosti, da izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP, pri čemer prilagodijo tveganju vse osnovne izpostavljenosti KNP, kot da bi jih te institucije neposredno posedovale.

3.  Z odstopanjem od člena 92(3)(d) lahko institucije, ki izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP v skladu z odstavkom 1 ali 2 tega člena, nadomestijo kapitalsko zahtevo za tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja izpostavljenosti do izvedenih finančnih instrumentov tega KNP z zneskom, enakim 50 % vrednosti navedenih izpostavljenosti, izračunane v skladu z oddelki 3, 4 ali 5 poglavja 6 tega naslova, kot je ustrezno.

Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko institucija iz izračuna kapitalske zahteve za tveganje prilagoditve kreditnega vrednotenja izključi izpostavljenosti do izvedenih finančnih instrumentov, za katere ta zahteva ne bi veljala, če bi nastale neposredno instituciji.

4.  Institucije, ki uporabljajo pristop vpogleda v skladu z odstavkoma 2 in 3 ter ki izpolnjujejo pogoje za stalna izvzetja v skladu s členom 150 ali ki ne izpolnjujejo pogojev za uporabo metod iz tega poglavja za vse osnovne izpostavljenosti KNP ali njihove dele, izračunajo zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneske pričakovane izgube v skladu z naslednjimi načeli:

(a)  za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti iz naslova lastniških instrumentov iz člena 147(2)(e), institucije uporabijo pristop enostavnih uteži tveganja iz člena 155(2);

(b)  za izpostavljenosti, ki spadajo v kategorijo izpostavljenosti v listinjenju, institucije uporabijo metodo na podlagi bonitetnih ocen iz člena 261;

(c)  institucije za vse druge osnovne izpostavljenosti uporabijo standardizirani pristop iz poglavja 2 tega naslova.

Če institucija za namene točke (a) prvega pododstavka ne more razlikovati med izpostavljenostmi iz naslova lastniških instrumentov nejavnih družb, izpostavljenostmi iz naslova lastniških instrumentov, s katerimi se trguje na borzi, in izpostavljenostmi iz naslova drugih lastniških instrumentov, zadevne izpostavljenosti obravnava kot izpostavljenosti iz naslova drugih lastniških instrumentov.

5.  Če so izpolnjeni pogoji iz člena 132(3), lahko institucije, ki nimajo zadostnih informacij o posameznih osnovnih izpostavljenostih KNP, izračunajo znesek tveganju prilagojenih izpostavljenosti za te izpostavljenosti v skladu s pristopom na podlagi mandata iz člena 132a(2). Vendar institucije za izpostavljenosti iz točk (a), (b) in (c) odstavka 4 tega člena uporabijo pristope, določene v njih.

6.  Ob upoštevanju člena 132b(2) institucije, ki ne uporabijo pristopa vpogleda v skladu z odstavkoma 2 in 3 tega člena ali pristopa na podlagi mandata v skladu z odstavkom 5 tega člena, uporabijo rezervni pristop iz člena 132(2).

7.  Institucije, ki nimajo zadostnih podatkov ali informacij za izračun zneska tveganju prilagojenih izpostavljenosti KNP v skladu s pristopi iz odstavkov 2, 3, 4 in 5, lahko uporabijo izračune tretje osebe, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  tretja oseba je eno od naslednjega:

(i)  depotna družba ali depotna finančna institucija KNP, če KNP vlaga izključno v vrednostne papirje in deponira vse vrednostne papirje pri tej depotni družbi ali depotni finančni instituciji;

(ii)  za KNP, ki niso zajeti v točki (i), družba za upravljanje KNP, če izpolnjuje merila iz člena 132(3)(a);

(b)  tretja oseba za druge izpostavljenosti, ki niso navedene v točkah (a), (b) in (c) odstavka 4, izvede izračun v skladu s pristopom iz člena 132a(1);

(c)  tretja oseba za izpostavljenosti, navedene v točkah (a), (b) in (c) odstavka 4, izvede izračun v skladu s pristopi, določenimi v njih;

(d)  pravilnost izračuna tretje osebe potrdi zunanji revizor.

Institucije, ki uporabljajo izračune tretjih oseb, zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti KNP, ki izhaja iz teh izračunov, pomnožijo s faktorjem 1,2, če nimajo na razpolago potrebnih podatkov ali informacij za repliciranje izračunov.

8.  Za namene tega člena se uporabljajo določbe iz člena 132(5) in (6) ter člena 132b.“;

(57a)  v členu 164 se odstavki 5, 6 in 7 nadomestijo z naslednjim:

„5.  Na podlagi podatkov, zbranih v skladu s členom 101, in drugih ustreznih kazalnikov ter ob upoštevanju prihodnjega razvoja dogodkov na nepremičninskem trgu pristojni organi redno in vsaj enkrat letno ali na zahtevo imenovanega organa iz člena 458(1) ocenijo, ali so minimalne vrednosti LGD iz odstavka 4 tega člena in vrednosti LGD izpostavljenosti do podjetij, zavarovanih z nepremičnino, ustrezne za izpostavljenosti, zavarovane s hipotekami na stanovanjske ali poslovne nepremičnine, ki se nahajajo na njihovem ozemlju.

Pristojni organi posredujejo rezultat svoje ocene imenovanim organom.

Če pristojni organ na podlagi ocene iz prvega pododstavka tega odstavka sklene, da minimalne vrednosti LGD iz odstavka 4 tega člena niso ustrezne, ali meni, da vrednosti LGD izpostavljenosti do podjetij, zavarovanih z nepremičnino, niso ustrezne, za te izpostavljenosti na svojem ozemlju določi višje minimalne vrednosti LGD. Te višje minimalne vrednosti se lahko uporabijo tudi na ravni enega ali več nepremičninskih segmentov izpostavljenosti, ki se nahajajo na enem ali več delih njegovega ozemlja.

Imenovani organ lahko od pristojnega organa zahteva, naj izvede oceno v skladu z odstavkom 2 tega člena. Imenovani organ lahko določi višje minimalne vrednosti LGD, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  se je o spremembah posvetoval s pristojnim organom in ESRB;

(b)  meni, da bi opustitev izvajanja sprememb bistveno vplivala na trenutno ali prihodnjo finančno stabilnost v njegovi državi članici.

Pristojni organi uradno obvestijo EBA in imenovani organ o vseh spremembah minimalnih vrednosti LGD, ki so jih uvedli v skladu z drugim pododstavkom, EBA pa te vrednosti objavi.

Imenovani organi uradno obvestijo EBA o vseh spremembah minimalnih vrednosti LGD, ki so jih uvedli v skladu z drugim pododstavkom, ESRB pa te vrednosti LGD objavi.

6.  EBA v sodelovanju z ESRB pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da določi pogoje, ki jih pristojni organi upoštevajo pri ocenjevanju ustreznosti vrednosti LGD v okviru ocene iz odstavka 5.

EBA navedene osnutke regulativnih tehničnih standardov do 31. decembra 2019 predloži Komisiji.

Na Komisijo se v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010 prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka.

7.  Institucije države članice uporabijo višje minimalne vrednosti LGD, ki jih v skladu z odstavkom 5 za vse ustrezne izpostavljenosti, zavarovane z nepremičninami, ki se nahajajo v drugi državi članici, določijo pristojni organi te države članice.“

(57b)  V členu 181(1) se za točko (a) vstavi naslednja točka:

„(aa) Z odstopanjem od točke (a) tega odstavka lahko institucija v primeru prodaje v velikem obsegu prilagodi svoje ocene LGD tako, da deloma ali v celoti pobota učinek te prodaje na ocene LGD. Če se institucija odloči, da bo zaprosila za tako prilagoditev, obvesti pristojni organ o obsegu, sestavi in datumu prodaj. Če pristojni organ ugotovi, da pri prilagoditvi iz tega odstavka ne gre za prodajo v velikem obsegu, se najpozneje v 30 dneh po obvestilu odloči, da institucija prilagoditve ne sme izvesti. V tem primeru pristojni organ o svoji odločitvi nemudoma obvesti institucijo, ki mu je poslala obvestilo.“

Določba iz pododstavka 1 se uporablja med 23. novembrom 2016 in [datum začetka veljavnosti te uredbe + 5 let].“

(58)  v členu 201(1) se točka (h) nadomesti z naslednjim:

„(h) kvalificirane centralne nasprotne stranke.“;

(59)  vstavi se naslednji člen 204a:

„Člen 204aPrimerne vrste lastniških izvedenih finančnih instrumentov

1.  Institucije lahko uporabljajo lastniške izvedene finančne instrumente, ki so zamenjave skupnega donosa ali instrumenti s podobnim ekonomskim učinkom, kot primerno kreditno zavarovanje samo za namene notranjega varovanja.

Kadar institucija kupi kreditno zavarovanje z zamenjavo skupnega donosa in knjiži neto plačila, prejeta na podlagi zamenjave, kot neto prihodek, hkrati pa ne knjiži nasprotno učinkujočega zmanjšanja vrednosti zavarovanega sredstva z zmanjšanjem poštene vrednosti ali z oblikovanjem dodatnih popravkov, se kreditno zavarovanje ne šteje za primerno kreditno zavarovanje.

2.  Kadar institucija izvaja notranje varovanje z uporabo lastniških izvedenih finančnih instrumentov, se, da bi se notranje varovanje štelo za primerno kreditno zavarovanje za namene tega poglavja, kreditno tveganje, preneseno v trgovalno knjigo, prenese na tretjo osebo ali osebe.

Če se je izvajalo notranje varovanje v skladu s prvim pododstavkom in so bile izpolnjene zahteve iz tega poglavja, institucije uporabijo pravila iz oddelkov 4 do 6 tega poglavja za izračun zneskov tveganju prilagojenih izpostavljenosti in zneskov pričakovane izgube, kadar pridobijo osebno kreditno zavarovanje.“;

(60)  člen 223 se spremeni:

(a)  v odstavku 3 se zadnji pododstavek nadomesti z naslednjim:

„V primeru poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC institucije, ki uporabljajo metodo iz oddelka 6 poglavja 6, izračunajo EVA, kot sledi:

.“.

(b)  v odstavku 5 se zadnji pododstavek nadomesti z naslednjim:

„V primeru poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC institucije, ki uporabljajo metodo iz oddelkov 3, 4 in 5 poglavja 6 tega naslova, upoštevajo učinke zavarovanja s premoženjem na zmanjševanje tveganj v skladu z določbami iz navedenih oddelkov, če je relevantno.“;

(60a)  v členu 247 se odstavek 3 nadomesti z naslednjim:

„3.  Z odstopanjem od odstavka 2 imajo primerni dajalci osebnega kreditnega zavarovanja, našteti v točkah (b) do (h) člena 201(1), razen kvalificiranih centralnih nasprotnih strank, bonitetno oceno priznane ECAI, za katero je v skladu s členom 136 določeno, da ji ustreza stopnja kreditne kakovosti 3 ali več, in ji je v času, ko je bilo kreditno zavarovanje prvič priznano, ustrezala stopnja kreditne kakovosti 2 ali več. Institucije, ki se jim dovoli uporaba pristopa IRB za neposredno izpostavljenost do dajalca zavarovanja, lahko primernost ocenijo v skladu s prvo povedjo, ki temelji na enakovrednosti PD za dajalca zavarovanja s PD, povezanim s stopnjami kreditne kakovosti, navedenimi v členu 136.“

(61)  v členu 272 se točki (6) in (12) nadomestita z naslednjim:

„(6) ,niz varovanj‘ pomeni skupino poslov v enem samem nizu pobotov, pri katerih je dovoljen popoln ali delen pobot za določanje potencialne prihodnje izpostavljenosti na podlagi metod iz oddelkov 3 ali 4 tega poglavja;

(12) ,tekoča tržna vrednost‘ ali,CMV‘ za namene oddelka 3 do oddelka 5 tega poglavja pomeni neto tržno vrednost vseh poslov v nizu pobotov, kar vključuje vse prejeto ali dano zavarovanje s premoženjem, pri čemer se za izračun CMV uporabljajo pozitivne in negativne tržne vrednosti;“;

(62)  v člen 272 se vstavita naslednji točki (7a) in (12a):

„(7a) ,dogovor o enosmernem vzdrževanju kritja‘ pomeni dogovor o vzdrževanju kritja, na podlagi katerega mora institucija zagotoviti gibljivo kritje nasprotni stranki, vendar ni upravičena do prejema gibljivega kritja s strani nasprotne stranke, ali obratno;“;

„(12a) ,neto znesek neodvisnega zavarovanja s premoženjem‘ ali,NICA‘ pomeni vsoto nestanovitnosti prilagojenih vrednosti prejetega ali danega (kakor je ustrezno) zavarovanja s premoženjem, ki ni gibljivo kritje, nizu pobotov;“;

(63)  člen 273 se spremeni:

(a)  odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1.  Institucije izračunajo vrednost izpostavljenosti za pogodbe iz Priloge II na podlagi ene od metod iz oddelkov 3 do 6 tega poglavja v skladu s tem členom.

Institucija, ki ne izpolnjuje pogojev iz člena 273a(2), ne uporablja metode iz oddelka 4 tega poglavja. Institucija, ki ne izpolnjuje pogojev iz člena 273a(3), ne uporablja metode iz oddelka 5 tega poglavja.

Institucija za določanje vrednosti izpostavljenosti za pogodbe iz točke 3 Priloge II ne uporablja metode iz oddelka 5 tega poglavja.

Institucije lahko znotraj skupine trajno uporabljajo kombinacijo metod iz oddelkov 3 do 6 tega poglavja. Posamična institucija ne sme trajno uporabljati kombinacije metod iz oddelkov 3 do 6 tega poglavja.“;

(b)  odstavki 6, 7, 8 in 9 se nadomestijo z naslednjim:

„6. Na podlagi vseh metod iz oddelkov 3 do 6 tega poglavja je vrednost izpostavljenosti do dane nasprotne stranke enaka vsoti vseh vrednosti izpostavljenosti, ki so izračunane za vsak niz pobotov s to nasprotno stranko.

Z odstopanjem od prvega pododstavka se, kadar se eden od dogovorov o vzdrževanju kritja uporablja za več nizov pobotov s to nasprotno stranko in institucija za izračun vrednosti izpostavljenosti teh nizov pobotov uporablja eno od metod iz oddelkov 3 in 6 tega poglavja, vrednost izpostavljenosti izračuna v skladu z navedenim oddelkom.

Vrednost izpostavljenosti, izračunana v skladu s tem poglavjem, je za dano nasprotno stranko za dani niz pobotov izvedenih finančnih instrumentov OTC, navedenih v Prilogi II, enaka nič ali, če je ta višja, razliki med vsoto vrednosti izpostavljenosti za vse nize pobotov z nasprotno stranko ter vsoto CVA za to nasprotno stranko, ki jih je institucija pripoznala kot odpis. Vrednost prilagoditev kreditnega vrednotenja se izračuna brez upoštevanja izravnavajoče prilagoditve vrednosti dolga, pripisane lastnemu kreditnemu tveganju institucije, ki je že bila izključena iz kapitala v skladu s členom 33(1)(c).

7. Institucije lahko pri izračunu vrednosti izpostavljenosti v skladu z metodami iz oddelkov 3 do 5 tega poglavja obravnavajo dve pogodbi o izvedenih finančnih instrumentih OTC, vključeni v isto pogodbo o pobotu, ki se popolnoma ujemata, kot eno samo pogodbo s hipotetično vrednostjo nič.

Za namene prvega pododstavka se dve pogodbi o izvedenih finančnih instrumentih OTC popolnoma ujemata, kadar izpolnjujeta vse naslednje pogoje:

(a)  imata nasprotni poziciji tveganja;

(b)  njune značilnosti, z izjemo datuma trgovanja, so identične;

(c)  njuni denarni tokovi se v celoti pobotajo.

8. Institucije določijo vrednost izpostavljenosti za izpostavljenosti iz naslova poslov z dolgim rokom poravnave z uporabo katere koli od metod iz oddelkov 3 do 6 tega poglavja ne glede na metodo, ki jo je institucija izbrala za obravnavo izvedenih finančnih instrumentov OTC in repo poslov, poslov posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga ter poslov kreditiranja za povečanje trgovalnega portfelja. Institucija, ki uporablja pristop iz poglavja 3, lahko pri izračunu kapitalskih zahtev za posle z dolgim rokom poravnave trajno uporablja uteži tveganja na podlagi pristopa iz poglavja 2 ne glede na pomembnost teh pozicij.

9. Za metode iz oddelkov od 3 do 6 tega poglavja institucije obravnavajo posle, pri katerih je bilo ugotovljeno posebno tveganje neugodnih gibanj, v skladu s členom 291.“;

(64)  vstavita se naslednja člena 273a in 273b:

„Člen 273aPogoji za uporabo poenostavljenih metod za izračun vrednosti izpostavljenosti

1.  Institucija lahko izračuna vrednost izpostavljenosti pozicij v izvedenih finančnih instrumentih v skladu z metodo iz oddelka 4, če je obseg njenih bilančnih in zunajbilančnih poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti na podlagi ocene, ki se izvaja mesečno, enak ali nižji od naslednjih pragov:

(a)  10 % bilančne vsote institucije;

(b)  300 milijonov EUR.

2.  Institucija lahko izračuna vrednost ▌ pozicij v izvedenih finančnih instrumentih v skladu z metodo iz oddelka 5, če je obseg njenih bilančnih in zunajbilančnih poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti na podlagi ocene, ki se izvaja mesečno, enak ali nižji od naslednjih pragov:

(a)  5 % bilančne vsote institucije;

(b)  100 milijonov EUR.

3.  Institucije za namene odstavkov 1 in 2 izračunajo obseg svojih bilančnih in zunajbilančnih poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti na dani datum v skladu z naslednjimi zahtevami:

(a)  pozicije v izvedenih finančnih instrumentih se vrednotijo po njihovih tržnih cenah na dani datum. Če tržna vrednost pozicije na dani datum ni na voljo, institucije uporabijo pošteno vrednost za pozicijo na ta datum; Če poštena ali tržna vrednost pozicije na dani datum ni na voljo, institucije za to pozicijo uporabijo zadnjo razpoložljivo tržno vrednost;

(b)  absolutna vrednost dolgih pozicij se sešteje z absolutno vrednostjo kratkih pozicij;

(ba)  vključijo se vse pozicije v izvedenih finančnih instrumentih, razen kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ki so pripoznani kot notranje varovanje pred izpostavljenostmi kreditnemu tveganju iz netrgovalne knjige.

4.  Institucije ustrezno obvestijo pristojne organe o uporabi ali prenehanju uporabe metod iz oddelka 4 ali 5, s katerimi izračunavajo vrednost izpostavljenosti svojih pozicij v izvedenih finančnih instrumentih.

5.  Institucije ne sklepajo poslov z izvedenimi finančnimi instrumenti izključno z namenom izpolnjevanja katerega od pogojev iz odstavka 1 in 2 med mesečno oceno.

Člen 273bNeizpolnjevanje pogojev za uporabo poenostavljenih metod za izračun vrednosti izpostavljenosti izvedenih finančnih instrumentov

1.  Institucija, ki ne izpolnjuje več katerega od pogojev iz člena 273a(1) ali (2), o tem nemudoma obvesti pristojni organ.

2.  Institucija preneha uporabljati člen 273a(1) ali (2) v roku treh mesecev od nastopa enega od naslednjih dogodkov:

(a)  institucija tri mesec zapored ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz člena 273a(1) ali (2);

(b)  institucija v zadnjih 12 mesecih več kot 6 mesecev ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz člena 273a(1) ali (2).

3.  Kadar institucija preneha uporabljati člen 273a(1) ali (2), lahko vrednost izpostavljenosti svojih pozicij v izvedenih finančnih instrumentih določa z uporabo metod iz oddelka 4 ali 5 tega poglavja (kot je ustrezno) samo, če pristojnemu organu dokaže, da je eno leto skupaj brez prekinitev izpolnjevala vse pogoje iz člena 273a(1) ali (2).“;

(65)  v poglavju 6 naslova II dela 3 se oddelek 3 nadomesti z naslednjim:

„Oddelek 3Standardizirani pristop za kreditno tveganje nasprotne stranke

Člen 274

Vrednost izpostavljenosti

1.  Institucija lahko izračuna eno samo vrednost izpostavljenosti na ravni niza pobotov za vse posle, ki jih zajema pogodba o pobotu, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  pogodba o pobotu spada v eno od vrst pogodbenih pobotov iz člena 295;

(b)  pogodbo o pobotu so priznali pristojni organi v skladu s členom 296;

(c)  institucija je v zvezi s pogodbo o pobotu izpolnila obveznosti iz člena 297.

Če kateri od teh pogojev ni izpolnjen, institucija vsak posel obravnava, kot da je samostojen niz pobotov.

2.  Institucije izračunajo vrednost izpostavljenosti niza pobotov po standardiziranem pristopu za kreditno tveganje nasprotne stranke, kot sledi:

pri čemer velja:

RC = nadomestitveni stroški v skladu s členom 275;

PFE = potencialna prihodnja izpostavljenost, izračunana v skladu s členom 278;

α   =   1,4.

3.  Vrednost izpostavljenosti niza pobotov, ki je predmet pogodbenega dogovora o vzdrževanju kritja, je lahko največ enaka vrednosti izpostavljenosti istega niza pobotov, ki ni predmet nobenega dogovora o vzdrževanju kritja.

4.  Kadar se za isti niz pobotov uporablja več dogovorov o vzdrževanju kritja, institucije dodelijo vsak dogovor o vzdrževanju kritja v skupino poslov v nizu pobotov, za katere se pogodbeno uporablja ta dogovor o vzdrževanju kritja, in izračunajo vrednost izpostavljenosti ločeno za vsako od teh skupin poslov.

5.  Institucije lahko določijo vrednost izpostavljenosti nič za nize pobotov, ki izpolnjuje vse naslednje pogoje:

(a)  niz pobotov sestavljajo izključno prodane opcije;

(b)  trenutna tržna vrednost niza pobotov je vedno negativna;

(c)  institucija za vse opcije, vključene v niz pobotov, prejme premijo vnaprej, da se zajamči izvršitev pogodb;

(d)  niz pobotov ni predmet dogovorov o vzdrževanju kritja.

6.  Za namen izračuna vrednosti izpostavljenosti niza pobotov v skladu s tem oddelkom institucije v nizu pobotov nadomestijo posle, ki so linearna kombinacija kupljenih ali prodanih nakupnih ali prodajnih opcij, z vsemi posamičnimi opcijami, ki tvorijo to linearno kombinacijo, obravnavanimi kot posamezen posel.

Člen 275

Nadomestitveni stroški

1.  Institucije izračunajo nadomestitvene stroške (RC) za nize pobotov, ki niso predmet nobenega dogovora o vzdrževanju kritja, v skladu z naslednjo formulo:

2.  Institucije izračunajo nadomestitvene stroške za posamične nize pobotov, ki so predmet dogovora o vzdrževanju kritja, v skladu z naslednjo formulo:

 

pri čemer velja:

VM    =   nestanovitnosti prilagojena vrednost neto gibljivega kritja, prejetega ali danega (kakor je ustrezno) nizu pobotov na redni osnovi za zmanjšanje sprememb CMV niza pobotov;  

TH    =    prag kritja, ki se v skladu z dogovorom o vzdrževanju kritja uporablja za niz pobotov, pod katerim institucija ne more zahtevati zavarovanja s premoženjem;

MTA    =  najnižji znesek prenosa, ki se v skladu z dogovorom o vzdrževanju kritja uporablja za niz pobotov.

3.  Institucije izračunajo nadomestitvene stroške za več nizov pobotov, ki so predmet dogovora o vzdrževanju kritja, v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer velja:

i  =   = indeks, ki označuje nize pobotov, ki so predmet enega samega dogovora o vzdrževanju kritja;

CMVi  =   CMV niza pobotov ,i‘;

VMMA   =   vsota nestanovitnosti prilagojenih vrednosti zavarovanja s premoženjem, prejetega ali danega (kakor je ustrezno) več nizom pobotov na redni osnovi za zmanjšanje sprememb njihovih CMV;

NICAMA  =   vsota nestanovitnosti prilagojenih vrednosti zavarovanja s premoženjem, prejetega ali danega (kakor je ustrezno) več nizom pobotov, razen VMMA.

Za namene prvega pododstavka se lahko NICAMA izračuna na ravni posla, na ravni niza pobotov ali na ravni vseh nizov pobotov, za katere se uporablja dogovor o vzdrževanju kritja, odvisno od ravni, na kateri se uporablja dogovor o vzdrževanju kritja.

Člen 276

Pripoznavanje in obravnava zavarovanja s premoženjem

1.  Institucije za namene tega oddelka izračunajo zneske zavarovanja s premoženjem VM, VMMA, NICA in NICAMA ob uporabi vseh naslednjih zahtev:

(a)  če vsi posli, vključeni v niz pobotov, spadajo v trgovalno knjigo, se pripozna samo zavarovanje s premoženjem, ki je primerno v skladu s členom 299;

(b)  če niz pobotov vsebuje vsaj en posel, ki spada v netrgovalno knjigo, se pripozna samo zavarovanje s premoženjem, ki je primerno v skladu s členom 197;

(c)  zavarovanje s premoženjem, prejeto od nasprotne stranke, se pripozna s pozitivnim predznakom, zavarovanje s premoženjem, dano nasprotni stranki, pa se pripozna z negativnim predznakom;

(d)  nestanovitnosti prilagojena vrednost katere koli vrste prejetega ali danega zavarovanja s premoženjem se izračuna v skladu s členom 223. Institucije za namene tega izračuna ne uporabijo metode iz člena 225;

(e)  ista postavka zavarovanja s premoženjem se ne vključi hkrati v VM in v NICA;

(f)  ista postavka zavarovanja s premoženjem se ne vključi hkrati v VMMA in v NICAMA;

(g)  vsako zavarovanje s premoženjem, dano nasprotni stranki, ki je ločeno od sredstev te nasprotne stranke in je zaradi te ločitve izvzeto iz stečaja v primeru neizpolnjevanja obveznosti ali insolventnosti navedene nasprotne stranke, se ne pripozna pri izračunu NICA in NICAMA.

2.  Institucije za izračun nestanovitnosti prilagojene vrednosti danega zavarovanja s premoženjem iz točke (d) odstavka 1 nadomestijo formulo iz člena 223(2) z naslednjo formulo:

3.  Institucije za namene točke (d) odstavka 1 določijo obdobje unovčenja, ki je relevantno za izračun nestanovitnosti prilagojene vrednosti vsakega prejetega ali danega zavarovanja s premoženjem, v skladu z enim od naslednjih obdobij:

(a)  za nize pobotov iz člena 276(1) znaša obdobje eno leto;

(b)  za nize pobotov iz člena 276(2) in (3) je obdobje obdobje kritja za tveganje, določeno v skladu s točko (b) člena 279d(1).

Člen 277

Razporeditev poslov v kategorije tveganja

1.  Institucije razporedijo vsak posel niza pobotov v eno od naslednjih šestih kategorij tveganja, da določijo potencialno prihodnjo izpostavljenost niza pobotov iz člena 278:

(a)  obrestno tveganje;

(b)  valutno tveganje;

(c)  kreditno tveganje;

(d)  tveganje lastniških finančnih instrumentov;

(e)  tveganje spremembe cen blaga;

(f)  druga tveganja.

2.  Institucije razporeditev iz odstavka 1 opravijo na podlagi primarnega povzročitelja tveganja posla. Za posle, ki ne spadajo med posle iz odstavka 3, je primarni povzročitelj tveganja edini pomemben povzročitelj tveganja pozicije v izvedenih finančnih instrumentih.

3.  Od [datum začetka uporabe te uredbe] je za posel z izvedenim finančnim instrumentom, dodeljen v trgovalno knjigo, za katerega institucija uporablja pristop iz poglavja 1a ali 1b za izračun kapitalskih zahtev za tržno tveganje, primarni povzročitelj tveganja dejavnik tveganja, povezan z najvišjo absolutno občutljivostjo med vsemi občutljivostmi za ta posel, izračunanimi v skladu s poglavjem 1b naslova IV.

4.  Institucije ne glede na odstavka 1 in 2 pri razporejanju poslov v kategorije tveganj iz odstavka 1 uporabljajo naslednji zahtevi:

(a)  če je primarni povzročitelj tveganja posla spremenljivka inflacije, institucije razporedijo posel v kategorijo obrestnega tveganja;

(b)  če je primarni povzročitelj tveganja posla spremenljivka podnebnih razmer, institucije razporedijo posel v kategorijo tveganja spremembe cen blaga.

5.  Institucije z odstopanjem od odstavka 2 razporedijo posle z izvedenimi finančnimi instrumenti, ki imajo več kot enega pomembnega povzročitelja tveganja, v več kot eno kategorijo tveganja. Če vsi pomembni povzročitelji tveganja enega od navedenih poslov spadajo v isto kategorijo tveganja, institucije ta posel samo enkrat razporedijo v to kategorijo tveganja na podlagi najpomembnejšega povzročitelja tveganja. Če pomembni povzročitelji tveganja enega od navedenih poslov spadajo v različne kategorije tveganja, institucije ta posel razporedijo po enkrat v vsako kategorijo tveganja, za katero ima posel vsaj enega pomembnega povzročitelja tveganja, na podlagi najpomembnejšega povzročitelja tveganja v tej kategoriji tveganja.

6.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih podrobneje določi:

(a)  metodo za določanje edinega pomembnega povzročitelja tveganja za posle, ki niso tisti iz odstavka 3;

(b)  metodo za opredelitev poslov z več kot enim pomembnim povzročiteljem tveganja in za določanje najpomembnejšega od teh povzročiteljev tveganja za namene odstavka 3.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [6 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010 prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka.

Člen 277aNizi varovanj

1.  Institucije določijo ustrezne nize varovanj za vsako kategorijo tveganja niza pobotov in dodelijo vsak posel v te nize varovanj, kot sledi:

(a)  posli, razporejeni v kategorijo obrestnega tveganja, se dodelijo v isti niz varovanj samo, če je njihov primarni povzročitelj tveganja denominiran v isti valuti;

(b)  posli, razporejeni v kategorijo valutnega tveganja, se dodelijo v isti niz varovanj samo, če njihov primarni povzročitelj tveganja temelji na istem valutnem paru;

(c)  vsi posli, razporejeni v kategorijo kreditnega tveganja, se dodelijo v isti niz varovanj;

(d)  vsi posli, razporejeni v kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov, se dodelijo v isti niz varovanj;

(e)  posli, razporejeni v kategorijo tveganja spremembe cen blaga, se dodelijo v enega od naslednjih petih nizov varovanj glede na naravo njihovega primarnega povzročitelja tveganja:

(i)  energija;

(ii)  kovine;

(iii)  kmetijski proizvodi;

(iv)  podnebne razmere;

(v)  drugo blago;

(f)  posli, razporejeni v kategorijo drugih tveganj, se dodelijo v isti niz varovanj samo, če je njihov primarni povzročitelj tveganja identičen.

Za namene točke (a) se posli, razporejeni v kategorijo obrestnega tveganja, ki imajo za primarnega povzročitelja tveganja spremenljivko inflacije, dodelijo v ločene nize varovanj, ki niso isti kot nizi varovanj, vzpostavljeni za posle, razporejene v kategorijo obrestnega tveganja, ki imajo za primarnega povzročitelja tveganja spremenljivko inflacije. Ti posli se dodelijo v isti niz varovanj samo, če je njihov primarni povzročitelj tveganja denominiran v isti valuti.

2.  Institucije z odstopanjem od odstavka 1 vzpostavijo ločene posamezne nize varovanj v vsaki kategoriji tveganja za naslednje posle:

(a)  posle, za katere je primarni povzročitelj tveganja vgrajena tržna nestanovitnost ali realizirana nestanovitnost povzročitelja tveganja ali pa korelacija med dvema povzročiteljema tveganja;

(b)  posle, za katere je primarni povzročitelj tveganja razlika med dvema povzročiteljema tveganja, razporejenima v isto kategorijo tveganja, ali posle, sestavljene iz dveh plačilnih strani, denominiranih v isti valuti, pri katerih je povzročitelj tveganja, ki spada v isto kategorijo tveganja kot primarni povzročitelj tveganja, vsebovan v drugi plačilni strani od tiste, ki vsebuje primarnega povzročitelja tveganja.

Institucije za namene točke (a) prvega pododstavka dodelijo posle v isti niz varovanj zadevne kategorije tveganja samo, če je njihov primarni povzročitelj tveganja identičen.

Institucije za namene točke (b) prvega pododstavka dodelijo posle v isti niz varovanj zadevne kategorije tveganja samo, če je par povzročiteljev tveganja v teh poslih, kot je opisan v točki (b), identičen in med obema povzročiteljema tveganja v tem paru obstaja pozitivna korelacija. V nasprotnem primeru institucije dodelijo posle iz točke (b) v enega od nizov varovanj, vzpostavljenega v skladu z odstavkom 1, na podlagi samo enega od obeh povzročiteljev tveganj iz točke (b).

3.  Institucije na zahtevo pristojnih organov razkrijejo število nizov varovanj, vzpostavljenih v skladu z odstavkom 2 za vsako kategorijo tveganja, skupaj s primarnim povzročiteljem tveganja ali parom povzročiteljev tveganja vsakega od teh nizov varovanj ter številom poslov v vsakem od teh nizov varovanj.

Člen 278

Potencialna prihodnja izpostavljenost

1.  Institucije izračunajo potencialno prihodnjo izpostavljenost (PFE) niza pobotov na naslednji način:

pri čemer velja:

a  =   indeks, ki označuje kategorije tveganja, vključene v izračun potencialne prihodnje izpostavljenosti niza pobotov;

AddOn(a)  =   pribitek za kategorijo tveganja ,a‘, izračunan v skladu s členom 280a do 280f, kakor je ustrezno;

multiplikator  =   multiplikacijski faktor, izračunan v skladu s formulo iz odstavka 3.

Institucije za namene tega izračuna v izračun potencialne prihodnje izpostavljenosti niza pobotov vključijo pribitek za dano kategorije tveganja, če je bil vsaj en posel niza pobotov razporejen v to kategorijo tveganja.

2.  Potencialna prihodnja izpostavljenost več nizov pobotov, ki so predmet enega dogovora o vzdrževanju kritja, kot je opisano v členu 275(3), se izračuna kot vsota vseh posameznih nizov pobotov, obravnavanih, kot da niso predmet nobene oblike dogovora o vzdrževanju kritja.

3.  Za namene odstavka 1 se multiplikator izračuna na naslednji način:

pri čemer velja:

Floorm  =   5 %;

y     =   

z    =

NICAi   =  neto znesek neodvisnega zavarovanja s premoženjem, izračunan samo za posle, vključene v niz pobotov ,i‘. NICAi se izračuna na ravni posla ali na ravni niza pobotov, odvisno od dogovora o vzdrževanju kritja.

Čen 279

Izračun pozicij tveganja

Institucije za namene izračuna pribitkov za kategorije tveganja iz člena 280a do 280f izračunajo pozicije tveganja za vsak posel iz niza pobotov, in sicer na naslednji način:

pri čemer velja:

δ    =   nadzorniška delta posla, izračunana v skladu s formulo, določeno v členu 279a;

AdjNot  =   prilagojeni hipotetični znesek posla, izračunan v skladu s členom 279b;

MF     =   faktor zapadlosti posla, izračunan v skladu s formulo, določeno v členu 279c.

Člen 279a

Nadzorniška delta

1.  Institucija izračuna nadzorniško delto (δ) na naslednji način:

(a)  za nakupne in prodajne opcije, ki dajejo kupcu pravico, da kupi ali proda osnovni instrument po pozitivni ceni na točno določen datum v prihodnosti, razen če so te opcije razporejene v kategorijo obrestnega tveganja, institucije uporabijo naslednjo formulo:

pri čemer velja:

predznak  =  –1, kadar je posel prodana nakupna opcija ali kupljena prodajna opcija

    +1, kadar je posel kupljena nakupna ali prodana prodajna opcija

vrsta  =  –1, kadar je posel prodajna opcija

    +1, kadar je posel nakupna opcija

N(x)    =  kumulativna porazdelitvena funkcija za standardizirano normalno slučajno spremenljivko, kar pomeni, da je verjetnost, da je normalna slučajna spremenljivka s povprečjem nič in varianco ena manjša ali enaka ,x‘;

P    =  promptna ali terminska cena osnovnega instrumenta opcije;

K    =  izvršilna cena opcije;

T     =  datum izteka opcije, ki je edini datum v prihodnosti, na katerega se lahko opcija izvrši. Datum izteka se izrazi v letih z uporabo relevantnega dogovora o delovnih dneh;

σ    =  nadzorniška nestanovitnost opcije, določena v skladu z razpredelnico 1 na podlagi kategorije tveganja posla in narave osnovnega instrumenta opcije.

Razpredelnica 1

Kategorija tveganja

Osnovni instrument

Nadzorniška nestanovitnost

Valutno tveganje

vsi

15 %

Kreditno tveganje

 

instrument za eno samo izpostavljenost

100 %

instrument za več izpostavljenosti

80 %

Tveganje lastniških finančnih instrumentov

 

instrument za eno samo izpostavljenost

120 %

instrument za več izpostavljenosti

75 %

Tveganje spremembe cen blaga

električna energija

150 %

drugo blago (razen električne energije)

70 %

Druga tveganja

vsi

150 %

Institucije, ki uporabljajo terminsko ceno osnovnega instrumenta opcije, zagotovijo, da:

(i) je terminska cena skladna z značilnostmi opcije;

(ii) se terminska cena izračuna z uporabo zadevne obrestne mere, ki velja na datum poročanja;

(iii) terminska cena vključuje pričakovane denarne tokove osnovnega instrumenta pred iztekom opcije;

(b)   institucije za tranše sintetičnega listinjenja uporabijo naslednjo formulo:

pri čemer velja:

predznak  =

A  =   točka vključitve tranše;

D  =  točka izločitve tranše;

(c)  za posle, ki niso navedeni v točki (a) ali (b), institucije uporabijo naslednjo nadzorniško delto:

2.  Za namene tega oddelka dolga pozicija v primarnem povzročitelju tveganja pomeni, da se tržna vrednost posla zviša, ko se zviša vrednost primarnega povzročitelja tveganja, kratka pozicija v primarnem povzročitelju tveganja pa pomeni, da se tržna vrednost posla zniža, ko se zniža vrednost primarnega povzročitelja tveganja.

Za posle iz člena 277(3) je dolga pozicija posel, pri katerem je predznak za občutljivost primarnega povzročitelja tveganja pozitiven, kratka pozicija pa posel, pri katerem je predznak za občutljivost primarnega povzročitelja tveganja negativen. Za druge posle, razen tistih iz člena 277(3), institucije določijo, ali so posli dolge ali kratke pozicije v primarnem povzročitelju tveganja na podlagi objektivnih informacij o strukturi teh poslov ali njihovem namenu.

3.  Institucije določijo, ali je posel z več kot enim pomembnim povzročiteljem tveganja dolga ali kratka pozicija v vsakem od pomembnih povzročiteljev tveganja v skladu s pristopom, uporabljenim na podlagi odstavka 2 za primarnega povzročitelja tveganja.

4.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi:

(a)  formulo, ki jo institucije uporabljajo za izračun nadzorniške delte nakupnih in prodajnih opcij, razporejenih v kategorijo obrestnega tveganja, ki je skladna s tržnimi pogoji, v katerih so lahko obrestne mere negativne, ter nadzorniške nestanovitnosti, ki je primerna za to formulo;

(b)  katere objektivne informacije o strukturi in namenu posla uporabljajo institucije za ugotavljanje, ali je posel, ki ni naveden v členu 277(2), dolga ali kratka pozicija v svojem primarnem povzročitelju tveganja.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [6 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010 prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka.

Člen 279b

Prilagojeni hipotetični znesek

1.  Institucije izračunajo prilagojeni hipotetični znesek na naslednji način:

(a)  za posle, razporejene v kategorijo obrestnega tveganja ali kategorijo kreditnega tveganja, institucije izračunajo prilagojeni hipotetični znesek kot zmnožek hipotetičnega zneska pogodbe o izvedenem finančnem instrumentu in nadzorniškega faktorja za trajanje, ki se izračuna, kot sledi:

pri čemer velja:

R   =   nadzorniška diskontna stopnja; R = 5 %;

S  =  datum začetka, ki je datum, na katerega se v poslu začnejo določati ali izplačevati plačila, ki niso plačila, povezana z izmenjavo zavarovanja s premoženjem v dogovoru o vzdrževanju kritja. Če so se v poslu na datum poročanja že določala ali izplačevala plačila, je datum začetka enak 0. Datum začetka se izrazi v letih z uporabo relevantnega dogovora o delovnih dneh.

Če posel vsebuje enega ali več prihodnjih datumov, na katere se lahko institucija ali nasprotna stranka odločita odstopiti od posla pred njegovo pogodbeno zapadlostjo, je datum začetka najzgodnejši od naslednjih:

(i) datum ali najzgodnejši od več prihodnjih datumov, na katere se lahko institucija ali nasprotna stranka odločita odstopiti od posla pred njegovo pogodbeno zapadlostjo;

(ii) datum, na katerega se v poslu začnejo določati ali izplačevati plačila, ki niso plačila, povezana z izmenjavo zavarovanja s premoženjem v dogovoru o vzdrževanju kritja.

Če ima posel za osnovni instrument finančni instrument, ki lahko poleg tistih iz posla povzroči dodatne pogodbene obveznosti, se datum začetka posla določi na podlagi najzgodnejšega datuma, na katerega se v osnovnem instrumentu začnejo določati ali izplačevati plačila.

E  =   datum konca, ki je datum, na katerega se med institucijo in nasprotno stranko izmenja znesek zadnjega pogodbenega plačila v okviru posla. Datum konca se izrazi v letih z uporabo relevantnega dogovora o delovnih dneh.

Če ima posel za osnovni instrument finančni instrument, ki lahko poleg tistih iz posla povzroči dodatne pogodbene obveznosti, se datum konca posla določi na podlagi zadnjega pogodbenega plačila osnovnega instrumenta posla;

(b)  za posle, razporejene v kategorijo valutnega tveganja, institucije izračunajo prilagojeni hipotetični znesek na naslednji način:

(i)  če je posel sestavljen iz ene plačilne strani, je prilagojeni hipotetični znesek enak hipotetičnemu znesku pogodbe o izvedenem finančnem instrumentu;

(ii)  če je posel sestavljen iz dveh plačilnih strani in je hipotetični znesek ene plačilne strani denominiran v valuti poročanja institucije, je prilagojeni hipotetični znesek enak hipotetičnemu znesku druge plačilne strani;

(iii)  če je posel sestavljen iz dveh plačilnih strani in je hipotetični znesek obeh plačilnih strani denominiran v valuti, ki je drugačna od valute poročanja institucije, je prilagojeni hipotetični znesek višji od hipotetičnih zneskov obeh plačilnih strani, potem ko se ta zneska pretvorita v valuto poročanja institucije po veljavnem promptnem menjalnem tečaju;

(c)  za posle, razporejene v kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov ali kategorijo tveganja spremembe cen blaga, institucije izračunajo prilagojeni hipotetični znesek kot zmnožek tržne cene ene enote osnovnega instrumenta posla in števila enot osnovnega instrumenta, na katerem temelji posel.

  Institucija uporablja hipotetični znesek kot prilagojeni hipotetični znesek, če je posel, razporejen v kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov ali kategorijo tveganja spremembe cen blaga, pogodbeno izražen kot hipotetični znesek in ne kot število enot osnovnega instrumenta.

2.  Institucije za namene izračuna prilagojenega hipotetičnega zneska posla iz odstavka 1 določijo hipotetični znesek ali število enot osnovnega instrumenta na naslednji način:

(a)  če hipotetični znesek ali število enot osnovnega instrumenta posla nista fiksno določena do pogodbene zapadlosti:

(i)  za deterministično določene hipotetične zneske in števila enot osnovnega instrumenta je hipotetični znesek tehtano povprečje vseh deterministično določenih vrednosti hipotetičnih zneskov ali števila enot osnovnega instrumenta, kakor je ustrezno, do pogodbene zapadlosti posla, pri čemer so uteži deli obdobja, v katerih veljajo posamezne vrednosti hipotetičnega zneska;

(ii)  za stohastično določene hipotetične zneske in števila enot osnovnega instrumenta je hipotetični znesek enak znesku, ki se določi s fiksiranjem trenutnih tržnih vrednost v formuli za izračun prihodnjih tržnih vrednosti;

(b)  pri binarnih in digitalnih opcijah je hipotetični znesek najvišja vrednost od možnih scenarijev izplačila opcije ob izteku opcije.

Brez poseganja v prvi pododstavek institucija v primeru, da je možni scenarij izplačila opcije stohastičen, za določitev vrednosti hipotetičnega zneska uporabi metodo iz točke (a)(ii);

(c)  pri pogodbah, pri katerih se hipotetični znesek večkrat zamenja, se hipotetični znesek pomnoži s številom preostalih plačil, ki se še morajo opraviti po pogodbi;

(d)  pri pogodbah, ki določajo multiplikacijo izplačil denarnih tokov ali multiplikacijo osnovnega instrumenta pogodbe, institucija prilagodi hipotetični znesek, in sicer tako, da upošteva učinke multiplikacije na strukturo tveganja teh pogodb.

3.  Institucije pretvorijo prilagojeni hipotetični znesek posla v svojo valuto poročanja po veljavnem promptnem menjalnem tečaju, če se prilagojeni hipotetični znesek v skladu s tem členom izračuna na podlagi pogodbenega hipotetičnega zneska ali tržne cene števila enot osnovnega instrumenta, ki sta denominirana v drugi valuti.

Člen 279cFaktor zapadlosti

1.  Institucije izračunajo faktor zapadlosti (MF) na naslednji način:

(a)  za posle, vključene v nize pobotov iz člena 275(1), institucija uporabi naslednjo formulo:

pri čemer velja:

M      =  preostala zapadlost posla, ki je enaka obdobju, potrebnem za prenehanje vse pogodbenih obveznosti posla. Za ta namen se kakršna koli opcionalnost pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih obravnava kot pogodbena obveznost. Preostala zapadlost se izrazi v letih z uporabo relevantnega dogovora o delovnih dneh.

Če ima posel za osnovni instrument drugo pogodbo o izvedenih finančnih instrumentih, ki lahko poleg tistih iz posla povzroči dodatne pogodbene obveznosti, je preostala zapadlost posla enaka obdobju, potrebnem za prenehanje vse pogodbenih obveznosti osnovnega instrumenta.

OneBusinessYear  =  eno leto, izraženo v poslovnih dneh z uporabo relevantnega dogovora o delovnih dneh;

(b)  za posle, vključene v nize pobotov iz člena 275(2) in (3), se faktor zapadlosti določi kot:

pri čemer velja:

MPOR    =   obdobje kritja za tveganje pri nizu pobotov, določeno v skladu s členom 285(2) do (5).

Pri določanju obdobja kritja za tveganja pri poslih med stranko in klirinškim članom institucija, ki deluje kot stranka ali kot klirinški član, nadomesti najkrajše obdobje iz točke (b) člena 285(2) s 5 delovnimi dnevi.

2.  Za namen odstavka 1 je preostala zapadlost enaka obdobju do naslednjega datuma ponovne določitve pogojev za posle, ki so namenjeni poravnavanju neporavnavne izpostavljenosti po določenih datumih plačila in v katerih so pogoji ponovno določeni tako, da je tržna vrednost pogodbe na te določene datume enaka nič.

Člen 280

Koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj

Za namene izračuna pribitka za niz varovanj iz člena 280a do 280f je koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj ,ϵ‘ enak:

  1 za niz varovanj, določen v skladu s členom 277a(1)

ϵ =  za niz varovanj, določen v skladu s točko (a) člena 277a(2)

  0,5 za niz varovanj, določen v skladu s točko (b) člena 277a(2).

Člen 280a

Pribitek za kategorijo obrestnega tveganja

1.  Institucije za namene člena 278 izračunajo pribitek za kategorijo obrestnega tveganja pri danem nizu pobotov na naslednji način:

pri čemer velja:

j    = indeks, ki označuje vse nize varovanj v zvezi z obrestnim tveganjem, določene v skladu s členom 277a(1)(a) in členom 277a(2) za niz pobotov;

AddOnIRj  = pribitek za niz varovanj ,j‘ kategorije obrestnega tveganja, izračunan v skladu z odstavkom 2.

2.  Pribitek za niz varovanj ,j‘ kategorije obrestnega tveganja se izračuna na naslednji način:

pri čemer velja:

ϵj      =  koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj niza varovanj ,j‘, določen v skladu z relevantno vrednostjo iz člena 280;

SFIR       =  nadzorniški faktor za kategorijo obrestnega tveganja z vrednostjo 0,5 %;

EffNotIRj  =  efektivni hipotetični znesek niza varovanj ,j‘, izračunan v skladu z odstavkoma 3 in 4.

3.  Institucije za namene izračuna efektivnega hipotetičnega zneska niza varovanj ,j‘ najprej dodelijo vsak posel iz niza varovanj v ustrezno skupino iz razpredelnice 2. To storijo na podlagi datuma konca vsakega posla, kot se določi v skladu s točko (a) člena 279b(1):

Razpredelnica 2

Skupina

Datum konca

(v letih)

1

>0 in <=1

2

>1 in <= 5

3

> 5

Institucije nato izračunajo efektivni hipotetični znesek niza varovanj ,j‘ v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer velja:

l  =  indeks, ki označuje pozicijo tveganja;

Dj,k   =  efektivni hipotetični znesek skupine ,k‘ niza varovanj ,j‘, ki se izračuna na naslednji način:

Člen 280b

Pribitek za kategorijo valutnega tveganja

1.  Za namene člena 278 se pribitek za kategorijo valutnega tveganja pri danem nizu pobotov izračuna na naslednji način:

pri čemer velja:

j  = indeks, ki označuje nize varovanj v zvezi z valutnim tveganjem, določene v skladu s členom 277a(1)(b) in členom 277a(2) za niz pobotov;

AddOnFXj   =  pribitek za niz varovanj ,j‘ kategorije valutnega tveganja, izračunan v skladu z odstavkom 2.

2.  Pribitek za niz varovanj ,j‘ kategorije valutnega tveganja se izračuna na naslednji način:

pri čemer velja:

ϵj    =   koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj niza varovanj ,j‘, izračunan v skladu s členom 280;

SFFX    =   nadzorniški faktor za kategorijo valutnega tveganja z vrednostjo 4 %;

EffNotIRj  =  efektivni hipotetični znesek niza varovanj ,j‘, ki se izračuna na naslednji način:

Člen 280c

Pribitek za kategorijo kreditnega tveganja

1.  Institucije za namene odstavka 2 določijo zadevne kreditne referenčne subjekte niza pobotov v skladu z naslednjim:

(a) za vsakega izdajatelja referenčnega dolžniškega instrumenta, ki je osnova za posel z eno samo izpostavljenostjo, ki je dodeljen v kategorijo kreditnega tveganja, obstaja en kreditni referenčni subjekt. Posli z eno samo izpostavljenostjo se dodelijo istemu kreditnemu referenčnemu subjektu samo, če osnovni referenčni dolžniški instrument teh poslov izda isti izdajatelj;

(b)  za vsako skupino referenčnih dolžniških instrumentov ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov z eno samo izpostavljenostjo, ki so osnova za posel z več izpostavljenostmi, dodeljen v kategorijo kreditnega tveganja, obstaja en kreditni referenčni subjekt. Posli z več izpostavljenostmi se dodelijo istemu kreditnemu referenčnemu subjektu samo, če ima skupina osnovnih referenčnih dolžniških instrumentov ali kreditnih izvedenih finančnih instrumentov z eno samo izpostavljenostjo v teh poslih iste sestavine.

2.  Institucije za namene člena 278 izračunajo pribitek za kategorijo kreditnega tveganja pri danem nizu pobotov na naslednji način:

pri čemer velja:

j    =   indeks, ki označuje vse nize varovanj v zvezi s kreditnim tveganjem, določene v skladu s členom 277a(1)(c) in členom 277a(2) za niz pobotov;

AddOnCreditj  =  pribitek za kategorijo kreditnega tveganja niza varovanj ,j‘, izračunan v skladu z odstavkom 2.

3.  Institucije izračunajo pribitek za kategorijo obrestnega tveganja niza varovanj ,j‘ na naslednji način:

pri čemer velja:

j       =  indeks, ki označuje kreditne referenčne subjekte niza pobotov, določene v skladu z odstavkom 1;

ϵj      =   koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj niza varovanj ,j‘, določen v skladu s členom 280(3);

AddOn(Entityj)   =   pribitek za lastniški referenčni subjekt,j‘, določen v skladu z odstavkom 4;

ρjCredit     =   korelacijski faktor subjekta,j‘. Če se je kreditni referenčni subjekt,j‘ določil v skladu z odstavkom 1(a), je ρjCredit enak 50 %. Če se je kreditni referenčni subjekt ,j‘ določil v skladu z odstavkom 1(b), je ρjCredit enak 80 %.

4.  Institucije izračunajo pribitek za kreditni referenčni subjekt,j‘ na naslednji način:

pri čemer velja:

EffNotCreditj   =  efektivni hipotetični znesek kreditnega referenčnega subjekta,j‘, ki se izračuna na naslednji način:

pri čemer velja:

l    =   indeks, ki označuje pozicijo tveganja;

SFj,lCredit  =   nadzorniški faktor, ki se uporablja za kreditni referenčni subjekt,j‘, določen v skladu z odstavkom 5.

5.  Institucije za namene odstavka 4 izračunajo nadzorniški faktor, ki se uporablja za kreditni referenčni subjekt,j‘, na naslednji način:

(a)  Za kreditni referenčni subjekt ,j‘, določen v skladu s točko (a) odstavka 1, se SFj,lCredit razporedi v enega od šestih nadzorniških faktorjev iz razpredelnice 3 tega člena na podlagi zunanje bonitetne ocene imenovane ECAI ustreznega posameznega izdajatelja. Za posameznega izdajatelja, za katerega bonitetna ocena imenovane ECAI ni na voljo:

(i)  institucija, ki uporablja pristop iz poglavja 3 naslova II, razporedi notranjo bonitetno oceno posameznega izdajatelja v eno od zunanjih bonitetnih ocen;

(ii)  institucija, ki uporablja pristop iz poglavja 2 naslova II, dodeli temu kreditnemu referenčnemu subjektu SFj,lCredit v višini 0,54 %. Če pa institucija za določanje uteži tveganja v zvezi z izpostavljenostmi kreditnemu tveganju nasprotne stranke za tega posameznega izdajatelja uporablja člen 128, se dodeli SFj,lCredit v višini 1,6 %;

(b)  Za kreditne referenčne subjekte,j‘, določene v skladu s točko (b) odstavka 1:

(i)  če je pozicija ,l‘, dodeljena kreditnemu referenčnemu subjektu,j‘, kreditni indeks, ki kotira na priznani borzi, se SFj,lCredit razporedi v enega od dveh nadzorniških faktorjev iz razpredelnice 4 tega člena na podlagi večinske kreditne kakovosti njegovih posameznih sestavin;

(ii)  če pozicija ,l‘, dodeljena kreditnemu referenčnemu subjektu ,j‘, ni pozicija iz točke (i) tega pododstavka, je SFj,lCredit tehtano povprečje nadzorniških faktorjev, razporejenih na vsako sestavino v skladu z metodo iz točke (a) tega odstavka, če se uteži določijo z deležem hipotetičnega zneska sestavin v tej poziciji.

Razpredelnica 3

Stopnja kreditne kakovosti

Nadzorniški faktor za posle z eno samo izpostavljenostjo

1

0,38 %

2

0,42 %

3

0,54 %

4

1,06 %

5

1,6 %

6

6,0 %

Razpredelnica 4

Prevladujoča kreditna kakovost

Nadzorniški faktor za indekse, ki kotirajo na borzi

Naložbeni razred

0,38 %

Zunaj naložbenega razreda

1,06 %

Člen 280d

Pribitek za kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov

1.  Institucije za namene odstavka 2 določijo zadevne lastniške referenčne subjekte niza pobotov v skladu z naslednjim:

(a)  za vsakega izdajatelja referenčnega lastniškega instrumenta, ki je osnova za posel z eno samo izpostavljenostjo, ki je dodeljen v kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov, obstaja en lastniški referenčni subjekt. Posli z eno samo izpostavljenostjo se dodelijo istemu lastniškemu referenčnemu subjektu samo, če osnovni referenčni lastniški instrument teh poslov izda isti izdajatelj;

(b)  za vsako skupino referenčnih lastniških instrumentov ali lastniških izvedenih finančnih instrumentov z eno samo izpostavljenostjo, ki so osnova za posel z več izpostavljenostmi, dodeljen v kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov, obstaja en lastniški referenčni subjekt. Posli z več izpostavljenostmi se dodelijo istemu lastniškemu referenčnemu subjektu samo, če ima skupina osnovnih referenčnih lastniških instrumentov ali lastniških izvedenih finančnih instrumentov z eno samo izpostavljenostjo (kakor je ustrezno) v teh poslih iste sestavine.

2.  Institucije za namene člena 278 izračunajo pribitek za kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov pri danem nizu pobotov na naslednji način:

pri čemer velja:

j    =   indeks, ki označuje vse nize varovanj v zvezi s kreditnim tveganjem, določene v skladu s členom 277a(1)(d) in členom 277a(2) za niz pobotov;

AddOnEquityj   =  pribitek za niz varovanj ,j‘ kategorije kreditnega tveganja, določen v skladu z odstavkom 3.

3.  Institucije izračunajo pribitek za kategorijo tveganja lastniških finančnih instrumentov niza varovanj ,j‘ na naslednji način:

 

   pri čemer velja:

j   =   indeks, ki označuje lastniške referenčne subjekte pri nizu pobotov, določene v skladu z odstavkom 1;

ϵj     koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj niza varovanj ,j‘, določen v skladu s členom 280;

AddOn(Entityj) =  pribitek za lastniški referenčni subjekt ,j‘, določen v skladu z odstavkom 4;

ρjEquity    =  korelacijski faktor subjekta ,j‘. Če se je lastniški referenčni subjekt ,j‘ določil v skladu z odstavkom 1(a), je ρjEquity enak 50 %. Če se je lastniški referenčni subjekt,j‘ določil v skladu z odstavkom 1(b), je ρjEquity enak 80 %.

4.  Institucije izračunajo pribitek za lastniški referenčni subjekt ,j‘ na naslednji način:

pri čemer velja:

SFjEquity   =   nadzorniški faktor, ki se uporablja za lastniški referenčni subjekt ,k‘. Če se je lastniški referenčni subjekt ,j‘ določil v skladu z odstavkom 1(a), je SFjEquity enak 32 %. Če se je lastniški referenčni subjekt,j‘ določil v skladu z odstavkom 1(b), je SFjEquity enak 20 %;

EffNotEquityj  =  efektivni hipotetični znesek lastniškega referenčnega subjekta ,j‘, ki se izračuna na naslednji način:

Člen 280e

Pribitek za kategorijo tveganja spremembe cen blaga

1.  Institucije za namene člena 278 izračunajo pribitek za kategorijo tveganja spremembe cen blaga pri danem nizu pobotov na naslednji način:

j     =  indeks, ki označuje nize varovanj v zvezi s tveganjem spremembe cen blaga, določene v skladu s členom 277a(1)(e) in členom 277a(2) za niz pobotov;

AddOnComj   = pribitek za kategorijo tveganja spremembe cen blaga niza varovanj ,j‘, določen v skladu z odstavkom 4.

2.  Institucije za namene izračuna pribitka za niz varovanj v zvezi s tveganjem spremembe cen blaga za dani niz pobotov v skladu z odstavkom 4 določijo ustrezne vrste referenčnega instrumenta na blago vsakega niza varovanj. Posli z izvedenimi finančnimi instrumenti na blago se dodelijo isti vrsti referenčnega instrumenta na blago samo, če je osnovni instrument na blago v teh poslih iste narave.

3.  Pristojni organi lahko z odstopanjem od odstavka 2 od institucije z velikim in koncentriranim portfeljem izvedenih finančnih instrumentov na blago zahtevajo, da za določitev vrst referenčnega instrumenta na blago pri nizih varovanj za tveganje spremembe cen blaga v skladu z odstavkom 2 poleg narave osnovnega instrumenta na blago upošteva tudi dodatne značilnosti.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih podrobneje opredeli, kaj predstavlja velik in koncentriran portfelj izvedenih finančnih instrumentov na blago iz prvega pododstavka.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [15 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010 prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka.

4.  Institucije izračunajo pribitek za kategorijo tveganja spremembe cen blaga niza varovanj ,j‘ na naslednji način:

pri čemer velja:

k      =  indeks, ki označuje vrste referenčnega instrumenta na blago pri nizu pobotov, določene v skladu z odstavkom 2;

ϵj       =  koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj niza varovanj ,j‘, izračunan v skladu s členom 280;

AddOn(Typejk)   =  pribitek za vrsto referenčnega instrumenta na blago ,k‘, izračunan v skladu z odstavkom 5;

ρCom      =  korelacijski faktor za kategorijo tveganja spremembe cen blaga z vrednostjo 40 %.

5.  Institucije izračunajo pribitek za vrsto referenčnega instrumenta na blago ,k‘ na naslednji način:

pri čemer velja:

SFkCom   =   nadzorniški faktor, ki se uporablja za vrsto referenčnega instrumenta na blago ,k‘.

Če vrsta referenčnega instrumenta na blago ,k‘ ustreza poslom, dodeljenim v niz varovanj iz točke (e)(i) člena 277a(1), je SFkCom enak 40 %, sicer pa je SFkCom enak 18 %.

EffNotComk  =   efektivni hipotetični znesek vrste referenčnega instrumenta na blago ,k‘, ki se izračuna na naslednji način:

Člen 280f

Pribitek za kategorijo drugih tveganj

1.  Institucije za namene člena 278 izračunajo pribitek za kategorijo drugih tveganj pri danem nizu pobotov na naslednji način:

pri čemer velja:

j    =   indeks, ki označuje nize varovanj v zvezi z drugimi tveganji, določene v skladu s členom 277a(1)(f) in členom 277a(2) za niz pobotov;

AddOnOtherj   =   pribitek za kategorijo drugih tveganj niza varovanj ,j‘, določen v skladu z odstavkom 2.

2.  Institucije izračunajo pribitek za kategorijo drugih tveganj niza varovanj ,j‘ na naslednji način:

pri čemer velja:   

ϵj     =   koeficient nadzorniškega faktorja za niz varovanj niza varovanj ,j‘, izračunan v skladu s členom 280;

SFOther   =   nadzorniški faktor za kategorijo drugih tveganj z vrednostjo 8 %;

EffNotOtherj = efektivni hipotetični znesek niza varovanj ,j‘, ki se izračuna na naslednji način:

“;

(66)  v poglavju 6 naslova II dela 3 se oddelek 4 nadomesti z naslednjim:

„Oddelek 4Poenostavljeni standardizirani pristop za kreditno tveganje nasprotne stranke

Člen 281Izračun vrednosti izpostavljenosti

1.  Institucija izračuna eno samo vrednost izpostavljenosti na ravni niza pobotov v skladu z oddelkom 3 tega poglavja ob upoštevanju odstavka 2.

2.  Vrednost izpostavljenosti niza pobotov se izračuna v skladu z naslednjimi zahtevami:

(a)  institucije ne uporabijo obravnave iz člena 274(6);

(b)  institucije z odstopanjem od člena 275(1) uporabijo naslednje:

za nize pobotov, ki niso navedeni v členu 275(2), institucije izračunajo nadomestitvene stroške v skladu z naslednjo formulo:

;

(c)  institucije z odstopanjem od člena 275(2) uporabijo naslednje:

za nize pobotov poslov, s katerimi se trguje na priznani borzi, nize pobotov poslov, za katere centralni kliring opravi centralna nasprotna stranka z dovoljenjem v skladu s členom 14 Uredbe (EU) št. 648/2012 ali priznane v skladu s členom 25 Uredbe (EU) št. 648/2012, ali nize pobotov poslov, ki vključujejo dvostransko izmenjavo zavarovanja s premoženjem z nasprotno stranko v skladu s členom 11 Uredbe (EU) št. 648/2012, institucije izračunajo nadomestitvene stroške v skladu z naslednjo formulo:

pri čemer velja:

TH  =   prag kritja, ki se v skladu z dogovorom o vzdrževanju kritja uporablja za niz pobotov, pod katerim institucija ne more zahtevati zavarovanja s premoženjem;

MTA  =  najnižji znesek prenosa, ki se v skladu z dogovorom o vzdrževanju kritja uporablja za niz pobotov;

(d)  institucije z odstopanjem od člena 275(3) uporabijo naslednje:

za nize pobotov, za katere se uporablja dogovor o vzdrževanju kritja, institucije, kadar se dogovor o vzdrževanju kritja uporablja za več nizov pobotov, izračunajo nadomestitvene stroške kot vsoto nadomestitvenih stroškov vsakega posameznega niza pobotov, izračunanega v skladu z odstavkom 1, kot da se zanje ne bi vzdrževalo kritje;

(e)  vsi nizi varovanj se določijo v skladu s členom 277a(1);

(f)  institucije nastavijo na vrednost 1 multiplikator v formuli, uporabljeni za izračun potencialne prihodnje izpostavljenosti iz člena 278(1), kot sledi:

;

(g)  institucije z odstopanjem od člena 279a(1) uporabijo naslednje:

nadzorniška delta se za vse posle izračuna na naslednji način:

;

(h)  formula, ki se uporabi za izračun nadzorniškega faktorja za trajanje iz točke (a) člena 279b(1), je naslednja:

;

(i)  faktor zapadlosti iz člena 279c(1) se izračuna na naslednji način:

za posle, vključene v nize pobotov iz člena 275(1), je MF enak 1;

(b) za posle, vključene v nize pobotov iz člena 275(2) in (3), je MF enak 0,42;

(j)  formula, ki se uporabi za izračun efektivnega hipotetičnega zneska niza varovanj ,j‘ iz člena 280a(3), je naslednja:

(k)  formula, ki se uporabi za izračun pribitka kategorije kreditnega tveganja za niz varovanj ,j‘ kategorije kreditnega tveganja iz člena 280c(3), je naslednja:

(l)  formula, ki se uporabi za izračun pribitka kategorije tveganja lastniških finančnih instrumentov za niz varovanj ,j‘ kategorije tveganja lastniških finančnih instrumentov iz člena 280d(3), je naslednja:

(m)  formula, ki se uporabi za izračun pribitka kategorije tveganja spremembe cen blaga za niz varovanj ,j‘ kategorije tveganja spremembe cen blaga iz člena 280e(3), je naslednja:

"

(67)  v poglavju 6 naslova II dela 3 se oddelek 5 nadomesti z naslednjim:

„Oddelek 5Metoda originalne izpostavljenosti

Člen 282Izračun vrednosti izpostavljenosti

1.  Institucije lahko izračunajo eno samo vrednost izpostavljenosti za vse posle iz pogodbe o pobotu, če so izpolnjeni vsi pogoji iz člena 274(1). V nasprotnem primeru izračunajo vrednost izpostavljenosti ločeno za vsak posel, ki se obravnava kot sam svoj niz pobotov.

2.  Vrednost izpostavljenosti niza pobotov ali posla je zmnožek faktorja 1,4 in vsote trenutnih nadomestitvenih stroškov ter potencialne prihodnje izpostavljenosti.

3.  Trenutni nadomestitveni stroški iz odstavka 2 se določijo na naslednji način:

(a)  za nize pobotov poslov, s katerimi se trguje na priznani borzi, nize pobotov poslov, za katere centralni kliring opravi centralna nasprotna stranka z dovoljenjem v skladu s členom 14 Uredbe (EU) št. 648/2012 ali priznane v skladu s členom 25 Uredbe (EU) št. 648/2012, ali nize pobotov poslov, ki vključujejo dvostransko izmenjavo zavarovanja s premoženjem z nasprotno stranko v skladu s členom 11 Uredbe (EU) št. 648/2012, institucije izračunajo trenutne nadomestitvene stroške iz odstavka 2, kot sledi:

pri čemer velja:

TH  =   prag kritja, ki se v skladu z dogovorom o vzdrževanju kritja uporablja za niz pobotov, pod katerim institucija ne more zahtevati zavarovanja s premoženjem;

MTA  =  najnižji znesek prenosa, ki se v skladu z dogovorom o vzdrževanju kritja uporablja za niz pobotov;

(b)  institucije za vse druge nize pobotov ali posamezne posle trenutne nadomestitvene stroške iz odstavka 2 izračunajo, kot sledi:

Institucije za potrebe izračuna trenutnih nadomestitvenih stroškov vsaj enkrat mesečno posodobijo trenutne tržne vrednosti.

4.  Institucije izračunajo potencialno prihodnjo izpostavljenost iz odstavka 2 na naslednji način:

(a)  potencialna prihodnja izpostavljenost niza pobotov je vsota potencialnih prihodnjih izpostavljenosti vseh poslov, vključenih v niz pobotov, izračunanih v skladu z odstavkom (b);

(b)  potencialna prihodnja izpostavljenost posameznega posla je njegov hipotetični znesek, pomnožen z:

(i)  zmnožkom 0,5 % in preostale zapadlosti posla za pogodbe na izvedene finančne instrumente o obrestni meri;

(ia)  zmnožkom 6 % in preostale zapadlosti posla za pogodbe na izvedene finančne instrumente o kreditnih instrumentih;

(ii)  4 % za pogodbe v zvezi s pogodbami na izvedene instrumente o tuji valuti;

(iii)  18 % za pogodbe na izvedene finančne instrumente o vseh pozicijah v zvezi z blagom razen elektrike;

(iiia) 40 % za pogodbe na izvedene finančne instrumente o elektriki;

(iiib) 32 % za pogodbe na izvedene finančne instrumente o lastniškem kapitalu;

(c)  hipotetični znesek iz točke (b) se določi v skladu s točkami (a), (b) in (c) člena 279b(1) in členom 279b(2) in (3), kakor je ustrezno;

(d)  potencialna prihodnja izpostavljenost nizov pobotov iz točke (a) odstavka 3 se pomnoži z 0,42.

Institucija lahko za izračun potencialne izpostavljenosti pogodb na obrestno mero v skladu s točko (b)(ii) izbere originalno zapadlost pogodb namesto njihove preostale zapadlosti.“;

(68)  v členu 283 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4. Za vse posle z izvedenimi finančnimi instrumenti OTC in za vse posle z dolgim rokom poravnave, za katere institucija ni prejela dovoljenja za uporabo IMM v skladu z odstavkom 1, institucija uporablja metode iz oddelka 3 ali oddelka 5. Na ravni skupine se lahko trajno uporablja kombinacija teh metod.“;

(69)  člen 298 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 298

Učinki priznanja pobota kot dejavnika, ki zmanjšuje tveganje

Pobot se za namene oddelkov 3 in 6 pripoznava tako, kot je navedeno v teh oddelkih.“;

(70)  v členu 299 se črta točka (a) odstavka 2;

(71)  člen 300 se spremeni:

(a)  uvodni stavek se nadomesti z naslednjim:

„Za namene tega oddelka in dela 7 se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:“;

(b)  dodajo se naslednje točke (5) do (11):

„(5) ,denarni posli‘ pomenijo posle z denarnimi sredstvi, dolžniškimi instrumenti in lastniškimi instrumenti ter promptne valutne in promptne blagovne posle; repo posli ter posli posoje/izposoje vrednostnih papirjev ali blaga niso denarni posli;

(6) ,posredna ureditev kliringa‘ pomeni ureditev, ki izpolnjuje pogoje iz drugega pododstavka člena 4(3) Uredbe (EU) št. 648/2012;

(7) ,večnivojska struktura strank‘ pomeni posredno ureditev kliringa, na podlagi katere za institucijo storitve kliringa opravlja subjekt, ki ni klirinški član, vendar je sam stranka klirinškega člana ali stranke višjega nivoja;

(8) ,stranka višjega nivoja‘ pomeni subjekt, ki opravlja storitve kliringa za stranko nižjega nivoja;

(9) ,stranka nižjega nivoja‘ pomeni subjekt, ki dostopa do storitev CNS prek stranke višjega nivoja;

(10) ,nefinancirani prispevek v jamstveni sklad‘ pomeni prispevek, za katerega se je institucija v vlogi klirinškega člana pogodbeno zavezala, da ga bo zagotovila CNS, potem ko bo CNS izčrpala svoj jamstveni sklad za kritje izgub zaradi neplačila enega ali več svojih klirinških članov;

(11) ,posel posoje ali izposoje z v celoti zajamčeno vlogo‘ pomeni v celoti zavarovan posel denarnega trga, pri katerem dve nasprotni stranki zamenjata vlogi, med njima pa posreduje CNS za zagotovitev, da nasprotni stranki izpolnjujeta svoje plačilne obveznosti.“;

(72)  člen 301 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 301 Področje uporabe

1.  Ta oddelek se uporablja za naslednje pogodbe in posle, če so neporavnani s CNS:

(a)  pogodbe, naštete v Prilogi II, in kreditne izvedene finančne instrumente;

(b)  posle financiranja z vrednostnimi papirji in posle posoje ali izposoje z v celoti zajamčeno vlogo;

(c)  posle z dolgim rokom poravnave.

Ta oddelek se ne uporablja za izpostavljenosti, ki izhajajo iz poravnave denarnih poslov. Institucije uporabljajo obravnavo iz naslova V tega dela za trgovalne izpostavljenosti, ki izhajajo iz teh poslov, in utež tveganja 0% za prispevke v jamstveni sklad, ki zajemajo samo te posle. Institucije uporabljajo obravnavo iz člena 307 za prispevke v jamstveni sklad, ki poleg denarnih poslov zajemajo katero koli pogodbo iz prvega pododstavka.

2.  Za namene tega oddelka velja naslednje:

(a)  začetno kritje ne vključuje prispevkov v CNS za ureditve skupnega kritja izgub;

(b)  začetno kritje vključuje zavarovanje s premoženjem, ki ga položi institucija v vlogi klirinškega člana ali stranka, ki presega najnižji znesek, zahtevan s strani CNS oziroma institucije v vlogi klirinškega člana, če lahko CNS ali institucija v vlogi klirinškega člana v primernih okoliščinah prepreči instituciji v vlogi klirinškega člana oziroma stranki, da dvigne tak presežni znesek zavarovanja s premoženjem;

(c)  če CNS uporablja začetno kritje za potrebe skupnega kritja izgub med svojimi klirinškimi člani, institucije, ki nastopajo v vlogi klirinškega člana, to začetno kritje obravnavajo kot prispevek v jamstveni sklad.“;

(73)  v členu 302 se odstavek 2 nadomesti z naslednjim:

„2. Institucije z ustrezno analizo scenarijev in stresnim testiranjem ocenijo, ali je raven kapitala glede na izpostavljenosti do CNS, vključno s potencialnimi prihodnjimi ali pogojnimi kreditnimi izpostavljenostmi ali izpostavljenostmi iz naslova prispevkov v jamstveni sklad in, če institucija nastopa v vlogi klirinškega člana, izpostavljenostmi na podlagi pogodbenih dogovorov, kot je določeno v členu 304, ustrezna glede na tveganja, ki so sestavni del teh izpostavljenosti.“;

(74)  člen 303 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 303 Obravnava izpostavljenosti klirinških članov do CNS

1.  Institucija, ki nastopa v vlogi klirinškega člana, bodisi v svojem imenu bodisi kot finančni posrednik med stranko in CNS, izračuna kapitalske zahteve za svoje izpostavljenosti do CNS, kot sledi:

(a)  za svoje trgovalne izpostavljenosti do CNS uporablja obravnavo iz člena 306;

(b)  za svoje prispevke v jamstveni sklad pri CNS uporablja obravnavo iz člena 307.

2.  Za namene odstavka 1 se za vsoto kapitalskih zahtev institucije za njene izpostavljenosti do KCNS zaradi trgovalnih izpostavljenosti in prispevkov v jamstveni sklad uporablja zgornja meja, ki je enaka vsoti kapitalskih zahtev, ki bi veljale za te iste izpostavljenosti, če bi bila CNS nekvalificirana CNS.“;

(75)  člen 304 se spremeni:

(a)  odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Institucija, ki nastopa v vlogi klirinškega člana in v okviru teh pristojnosti kot finančni posrednik med stranko in CNS, kapitalske zahteve za posle s stranko, povezane s CNS, izračuna v skladu z oddelki 1 do 8 tega poglavja, oddelkom 4 poglavja 4 tega naslova in naslovom VI tega dela, kakor je ustrezno.“;

(b)  odstavki 3, 4 in 5 se nadomestijo z naslednjim:

„3. Če institucija, ki nastopa v vlogi klirinškega člana, za izračun kapitalskih zahtev za svoje izpostavljenosti uporablja metode iz oddelka 3 ali 6 tega poglavja, velja naslednje:

(a)  institucija lahko z odstopanjem od člena 285(2) za svoje izpostavljenosti do stranke uporablja obdobje kritja za tveganje, ki znaša vsaj pet delovnih dni;

(b)  institucija za svoje izpostavljenosti do CNS uporablja obdobje kritja za tveganje, ki znaša vsaj 10 delovnih dni;

(c)  institucija lahko z odstopanjem od člena 285(3), kadar niz pobotov, vključen v izračun, izpolnjuje pogoj iz točke (a) tega odstavka, ignorira omejitev iz navedene točke, če niz pobotov ne izpolnjuje pogoja iz točke (b) navedenega odstavka in ne vsebuje spornih poslov;

(d)  če CNS zadrži gibljivo kritje za posel in zavarovanje s premoženjem institucije ni zaščiteno pred insolventnostjo CNS, institucija uporabi obdobje kritja za tveganje, ki traja eno leto ali preostalo zapadlost posla, odvisno od tega, kaj je krajše, pri čemer je spodnja meja 10 delovnih dni.

4. Z odstopanjem od točke (h) člena 281(2) lahko institucija, ki nastopa v vlogi klirinškega člana in uporablja metodo iz oddelka 4 tega poglavja za izračun kapitalskih zahtev za svoje izpostavljenosti do stranke, za svoj izračun uporabi faktor zapadlosti v višini 0,21.

5. Z odstopanjem od točke (d) člena 282(4) lahko institucija, ki nastopa v vlogi klirinškega člana in uporablja metodo iz oddelka 5 tega poglavja za izračun kapitalskih zahtev za svoje izpostavljenosti do stranke, pri tem izračunu uporabi faktor zapadlosti v višini 0,21.“;

(c)  dodata se naslednja odstavka 6 in 7:

„6. Institucija, ki nastopa kot klirinški član, lahko uporabi nižjo izpostavljenost ob neplačilu, ki izhaja iz izračunov iz odstavkov 3, 4 in 5, za namene izračuna kapitalskih zahtev za tveganje CVA v skladu z naslovom VI.

7. Institucija, ki nastopa kot klirinški član, ki prevzame zavarovanje s premoženjem od stranke za posel, povezan s CNS, in preda to zavarovanje s premoženjem naprej CNS, lahko pripozna to zavarovanje s premoženjem za zmanjšanje izpostavljenosti do stranke za ta posel, povezan s CNS.

V primeru večnivojske strukture strank se lahko obravnava iz prvega pododstavka uporablja na vsakem nivoju te strukture.“;

(76)  člen 305 se spremeni:

(a)  odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Institucija, ki je stranka, izračuna kapitalske zahteve za posle s svojim klirinškim članom, povezane s CNS, v skladu z oddelki 1 do 8 tega poglavja, oddelkom 4 poglavja 4 tega naslova in naslovom VI tega dela, kakor je ustrezno.“;

(b)  v odstavku 2 se točka (c) nadomesti z naslednjim:

stranka je izvedla dovolj temeljit pravni pregled, ki ga posodablja, ki potrjuje, da so ureditve, ki zagotavljajo, da je pogoj iz točke (b) izpolnjen, zakonite, veljavne, zavezujoče in izvršljive v skladu z zadevnimi zakoni zadevne jurisdikcije ali jurisdikcij;“;

(c)  v odstavku 2 se doda naslednji pododstavek:

„Institucija lahko pri ocenjevanju izpolnjevanja pogoja iz točke (b) prvega pododstavka upošteva vse jasne precedenčne primere prenosov pozicij strank in povezanega zavarovanja s premoženjem pri CNS ter vse panoge, v katerih se namerava nadaljevati s to prakso.“;

(d)  odstavka 3 in 4 se nadomestita z naslednjim:

„3. Če institucija v vlogi stranke ne more izpolniti pogoja iz točke (a) odstavka 2, ker ni zaščitena pred izgubami v primeru, da klirinški član in druga stranka klirinškega člana istočasno postaneta neplačnika, vendar so izpolnjeni vsi drugi pogoji iz točke (a) navedenega odstavka in iz drugih točk navedenega odstavka, lahko institucija z odstopanjem od odstavka 2 tega člena kapitalske zahteve za trgovalne izpostavljenosti za posle s klirinškim članom, povezane s CNS, izračuna v skladu s členom 306, pod pogojem, da se utež tveganja v višini 2 % iz odstavka (a) člena 306(1) nadomesti z utežjo tveganja v višini 4 %.

4. V primeru večnivojske strukture strank lahko institucija, ki je stranka nižjega nivoja, ki dostopa do storitev CNS prek stranke višjega nivoja, obravnavo iz odstavka 2 ali 3 uporablja samo, če so pogoji iz navedenih odstavkov izpolnjeni na vsakem nivoju te strukture.“;

(77)  člen 306 se spremeni:

(a)  v odstavku 1 se točka (c) nadomesti z naslednjim:

kadar institucija nastopa v vlogi finančnega posrednika med stranko in CNS, pogoji posla, povezanega s CNS, pa določajo, da institucija stranki ni dolžna povrniti morebitnih izgub, nastalih zaradi sprememb vrednosti posla v primeru neplačila CNS, lahko nastavi vrednost izpostavljenosti za trgovalno izpostavljenost s CNS, ki ustreza navedenemu poslu, povezanemu s CNS, na nič;“;

(b)  v odstavku 1 se doda naslednja točka (d):

kadar institucija nastopa v vlogi finančnega posrednika med stranko in CNS, pogoji posla, povezanega s CNS, pa določajo, da je institucija stranki dolžna povrniti morebitne izgube, nastale zaradi sprememb vrednosti posla v primeru neplačila CNS, za trgovalno izpostavljenost s CNS, ki ustreza navedenemu poslu, povezanemu s CNS, uporabi obravnavo iz točke (a) ali (b), kakor je ustrezno.“;

(c)  odstavka 2 in 3 se nadomestita z naslednjim:

„2. Kadar so sredstva, ki so dana CNS ali klirinškemu članu kot zavarovanje s premoženjem, izvzeta iz stečaja v primeru, da CNS, klirinški član ali ena ali več drugih strank klirinškega člana postanejo insolventne, lahko institucija z odstopanjem od odstavka 1 kreditnim izpostavljenostim tveganju nasprotne stranke za ta sredstva dodeli vrednost izpostavljenosti nič.

3. Institucija izračuna vrednosti izpostavljenosti svojih trgovalnih izpostavljenosti s CNS v skladu z oddelki 1 do 8 tega poglavja in oddelkom 4 poglavja 4 tega naslova, kakor je ustrezno.“.

(78)  člen 307 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 307 Kapitalske zahteve za prispevke v jamstveni sklad CNS

Institucija, ki nastopa kot klirinški član, obravnava izpostavljenosti, ki izhajajo iz njenih prispevkov v jamstveni sklad CNS, na naslednji način:

(a)  kapitalsko zahtevo za predhodno financirane prispevke v jamstveni sklad KCNS izračuna v skladu s pristopom iz člena 308;

(b)  kapitalsko zahtevo za predhodno financirane in nefinancirane prispevke v jamstveni sklad nekvalificirane CNS izračuna v skladu s pristopom iz člena 309;

(c)  kapitalsko zahtevo za nefinancirane prispevke v jamstveni sklad KCNS izračuna v skladu z obravnavo iz člena 310.“;

(79)  člen 308 se spremeni:

(a)  odstavka 2 in 3 se nadomestita z naslednjim:

„2. Institucija izračuna kapitalsko zahtevo (Ki), da bi pokrila izpostavljenost, ki izhaja iz predhodno vplačanega prispevka (DFi), kakor sledi:

 

pri čemer velja:

i =  indeks, ki označuje klirinškega člana;

KCNS  = hipotetični kapital KCNS, ki ga ta sporoči instituciji v skladu s členom 50c Uredbe (EU) št. 648/2012;

DFCM= vsota predhodno financiranih prispevkov vseh klirinških članov KCNS, ki jo ta sporoči instituciji v skladu s členom 50c Uredbe (EU) št. 648/2012;

DFCNS  = znesek predhodno financiranih finančnih virov CNS, ki ga ta sporoči instituciji v skladu s členom 50c Uredbe (EU) št. 648/2012.

3. Institucija izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti, ki izhajajo iz njenega predhodno financiranega prispevka v jamstveni sklad KCNS za namene člena 92(3), kot kapitalsko zahtevo (KCMi), določeno v skladu z odstavkom 2, pomnoženo z 12,5.“;

(b)  odstavka 4 in 5 se črtata;

(80)  člen 309 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 309Kapitalske zahteve za predhodno financirane prispevke v jamstveni sklad nekvalificirane CNS in za nefinancirane prispevke nekvalificirani CNS

1.  Institucija za izračun kapitalske zahteve (K) za izpostavljenosti, ki izhajajo iz predhodno financiranih prispevkov v jamstveni sklad nekvalificirane CNS (DF) in iz nefinanciranih prispevkov(UC) takim CNS, uporabi naslednjo formulo:

 

2.  Institucija izračuna zneske tveganju prilagojenih izpostavljenosti za izpostavljenosti, ki izhajajo iz njenega prispevka v jamstveni sklad nekvalificirane CNS za namene člena 92(3), kot kapitalsko zahtevo (K), določeno v skladu z odstavkom 1, pomnoženo z 12,5.“;

(81)  člen 310 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 310 Kapitalske zahteve za nefinancirane prispevke v jamstveni sklad KCNS

Institucija za svoje nefinancirane prispevke v jamstveni sklad KCNS uporabi utež tveganja 0%.“;

(82)  člen 311 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 311 Kapitalske zahteve za izpostavljenosti do CNS, ki prenehajo izpolnjevati nekatere pogoje

1.  Institucije uporabijo obravnavo iz tega člena, ko so po javni objavi ali uradnem obvestilu pristojnega organa CNS, ki jo uporabljajo institucije, ali same CNS obveščene, da CNS ne bo več izpolnjevala pogojev za pridobitev dovoljenja ali priznanja, kakor je ustrezno.

2.  Če je izpolnjen pogoj iz odstavka 1, institucije v treh mesecih po nastanku okoliščin iz navedenega odstavka 1 ali pred tem, če tako zahtevajo pristojni organi teh institucij, v zvezi z izpostavljenostmi do zadevne CNS storijo naslednje:

(a)  trgovalne izpostavljenosti do zadevne CNS obravnavajo v skladu s točko (b) člena 306(1);

(b)  predhodno financirane prispevke v jamstveni sklad zadevne CNS in nefinancirane prispevke zadevni CNS obravnavajo v skladu s členom 309;

(c)  svoje izpostavljenosti do zadevne CNS, razen za izpostavljenosti iz točk (a) in (b) tega odstavka, obravnavajo kot izpostavljenosti do podjetja v skladu s standardiziranim pristopom za kreditno tveganje iz poglavja 2 tega naslova.“;

(82a)  Členu 316(1) se doda naslednji pododstavek:

„Institucije se lahko z odstopanjem od prvega pododstavka odločijo, da ne uporabijo obračunskih kategorij za izkaz poslovnega izida na podlagi člena 27 Direktive 86/635/EGS za finančne in poslovne najeme za namene izračuna zadevnega kazalnika, in lahko namesto tega:

(a) prihodke od obresti iz finančnih in poslovnih najemov ter dobičke iz zakupljenih sredstev vključijo v kategorijo iz točke 1 razpredelnice 1;

(b) odhodke za obresti iz finančnih in poslovnih najemov, izgube, amortizacijo in oslabitev poslovnih zakupljenih sredstev vključijo v kategorijo iz točke 2 razpredelnice 1.“;

(83)  v naslovu IV dela 3 se poglavje 1 nadomesti z naslednjim:

„Poglavje 1Splošne določbe

Člen 325 Pristopi za izračun kapitalskih zahtev za tržna tveganja

1.  Institucija za izračun kapitalskih zahtev za tržna tveganja vseh pozicij iz trgovalne knjige in pozicij iz netrgovalne knjige, ki so izpostavljene valutnemu tveganju ali tveganju spremembe cen blaga, uporabi naslednje pristope:

(a)  od 1. januarja 2022 standardizirani pristop iz poglavja 1a tega naslova;

(b)  od 1. januarja 2022 pristop notranjih modelov iz poglavja 1b tega naslova, in sicer samo za pozicije, dodeljene trgovalnim enotam, za katere je institucija prejela dovoljena pristojnega organa za uporabo tega pristopa, kot je določeno v členu 325ba;

(c)  po 1. januarju 2022 lahko samo institucije, ki izpolnjujejo pogoje iz člena 325a(1), za določitev svojih kapitalskih zahtev za tržna tveganja uporabljajo poenostavljeni standardizirani pristop iz odstavka 4;

(d)  do 1. januarja 2022 poenostavljeni pristop notranjih modelov iz poglavja 5 tega naslova za tiste kategorije tveganja, za katere je institucija prejela dovoljenje v skladu s členom 363 za uporabo tega pristopa. Institucije po [datum začetka uporabe te uredbe] za določitev kapitalskih zahtev za tržna tveganja ne uporabljajo več poenostavljenega pristopa notranjih modelov iz poglavja 5.

2.  Kapitalske zahteve za tržna tveganja, izračunane v skladu s poenostavljenim standardiziranim pristopom iz točke (c) odstavka 1, so vsota naslednjih kapitalskih zahtev, kakor je ustrezno:

(a)  kapitalskih zahtev za pozicijska tveganja iz poglavja 2 tega naslova;

(b)  kapitalskih zahtev za valutna tveganja iz poglavja 3 tega naslova;

(c)  kapitalskih zahtev za tveganja spremembe cen blaga iz poglavja 4 tega naslova.

3.  Institucija lahko znotraj skupine trajno uporablja kombinacijo pristopov iz točk (a) in (b) odstavka 1, če kapitalske zahteve za tržna tveganja, izračunane v skladu s pristopom iz točke (a), ne presegajo 90% skupnih kapitalskih zahtev za tržna tveganja. V nasprotnem primeru institucija pristop iz točke (a) odstavka 1 uporablja za vse pozicije, za katere se uporabljajo kapitalske zahteve za tržna tveganja.

Pristojni organ se lahko na podlagi pristopa, ki ga institucija izbere za primerljive službe, odloči, da imenuje službe, ki spadajo na področje uporabe pristopa iz odstavka 1(b).

4.  Institucija lahko znotraj skupine trajno uporablja kombinacijo pristopov iz točk (c) in (d) odstavka 1 v skladu s členom 363.

5.  Institucija ne uporablja nobenega od pristopov iz točk (a) in (b) odstavka 1 v kombinaciji s pristopom iz točke (c).

6.  Institucije ne uporabljajo pristopa iz točke (b) odstavka 1 za instrumente v trgovalni knjigi, ki so pozicije v listinjenju ali pozicije, vključene v trgovalni portfelj s korelacijo (CTP), kot je opredeljen v odstavkih 7 do 9 člena 104.

7.  Institucije lahko za namen izračuna kapitalskih zahtev za tveganja CVA z uporabo napredne metode iz člena 383 še naprej uporabljajo poenostavljeni pristop notranjih modelov iz poglavja 5 tega naslova po [datum začetka uporabe te uredbe], ko ta pristop prenehajo uporabljati za namene izračuna kapitalskih zahtev za tržna tveganja.

8.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih podrobneje določi, kako institucije določijo kapitalske zahteve za tržna tveganja za pozicije iz netrgovalne knjige, izpostavljene valutnemu tveganju ali tveganju spremembe cen blaga, v skladu s pristopi iz točk (a) in (b) odstavka 1.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [6 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 325a Pogoji za uporabo poenostavljenega standardiziranega pristopa

1.  Institucija lahko izračuna kapitalske zahteve za tržna tveganja z uporabo pristopa iz točke (c) člena 325(1), če je obseg njenih bilančnih in zunajbilančnih poslov, izpostavljenih tržnim tveganjem, na podlagi ocene, ki se izvaja mesečno, enak ali nižji od naslednjih pragov:

(a)  10 % bilančne vsote institucije;

(b)  300 milijonov EUR.

Na zahtevo institucije lahko pristojni organ tej instituciji na individualni osnovi dovoli, da kapitalske zahteve za tržna tveganja izračuna v skladu s pristopom iz točke (c) člena 325(1), če obseg njenih bilančnih in zunajbilančnih poslov, izpostavljenih tržnim tveganjem, na podlagi ocene, ki se izvaja mesečno, ne presega 500 milijonov EUR.

2.  Institucije izračunajo obseg svojih bilančnih in zunajbilančnih poslov, izpostavljenih tržnim tveganjem, na dani datum v skladu z naslednjimi zahtevami:

(a)  vključijo se vse pozicije, dodeljene v trgovalno knjigo▌;

(b)  vključijo se vse pozicije iz netrgovalne knjige, ki ustvarjajo valutna tveganja in tveganja spremembe cen blaga;

(c)  vse pozicije razen pozicij iz točke (b) se vrednotijo po njihovih tržnih cenah na navedeni datum. Če tržna cena pozicije na dani datum ni na voljo, institucije za to pozicijo uporabijo zadnjo razpoložljivo tržno vrednost;

(d)  vse pozicije iz netrgovalne knjige, ki ustvarjajo tveganja spremembe cen blaga, se obravnavajo kot skupno neto valutne pozicije in vrednotijo v skladu s členom 352;

(e)  vse pozicije iz netrgovalne knjige, ki ustvarjajo tveganja spremembe cen blaga, se vrednotijo v skladu z določbami iz členov 357 in 358;

(f)  absolutna vrednost dolgih pozicij se sešteje z absolutno vrednostjo kratkih pozicij.

3.  Institucije obvestijo pristojne organa, če izračunavajo ali če prenehajo izračunavati kapitalske zahteve za tržna tveganja v skladu s tem členom.

4.  Institucija, ki ne izpolnjuje več katerega od pogojev iz odstavka 1, o tem nemudoma obvesti pristojni organ.

5.  Institucije prenehajo izračunavati kapitalske zahteve za tržna tveganja v skladu z odstavkom 1 v treh mesecih po nastopu ene od naslednjih okoliščin:

(a)  institucija tri mesece zapored ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz odstavka 1;

(b)  institucija v zadnjih 12 mesecih več kot 6 mesecev ne izpolnjuje nobenega od pogojev iz odstavka 1.

6.  Če institucija preneha izračunavati kapitalske zahteve za tržna tveganja v skladu z odstavkom 1, lahko kapitalske zahteve za tržna tveganja izračunava v skladu z odstavkom 1 samo, če pristojnemu organu dokaže, da so bili eno leto skupaj neprekinjeno izpolnjeni vsi pogoji iz odstavka 1.

7.  Institucije ne vstopajo v pozicije izključno z namenom izpolnjevanja katerega koli pogoja iz odstavka 1 med mesečno oceno.

Člen 325b Dovoljena obravnava za konsolidirane zahteve

1.  Institucije lahko ob upoštevanju odstavka 2 ter izključno za namen izračuna neto pozicij in kapitalskih zahtev na konsolidirani podlagi v skladu s tem naslovom uporabijo pozicije v eni instituciji ali podjetju za izravnavo pozicij v drugi instituciji ali podjetju.

2.  Institucije lahko uporabljajo odstavek 1 samo, če imajo za to dovoljenje pristojnih organov, ki se izda, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  razporeditev kapitala znotraj skupine je zadovoljiva;

(b)  regulativni, pravni ali pogodbeni okvir, znotraj katerega delujejo institucije, zagotavlja vzajemno finančno podporo znotraj skupine.

3.  Kadar obstajajo podjetja, ki se nahajajo v tretjih državah, so poleg pogojev iz odstavka 2 izpolnjeni tudi vsi naslednji pogoji:

(a)  taka podjetja imajo dovoljenje za opravljanje dejavnosti v tretjih državah in ustrezajo opredelitvi kreditne institucije ali so priznana investicijska podjetja tretje države;

(b)  taka podjetja na posamični podlagi izpolnjujejo kapitalske zahteve, ki so enakovredne določbam te uredbe;

(c)  v zadevnih tretjih državah ne obstajajo predpisi, ki bi lahko pomembno vplivali na prenos kapitala znotraj skupine.

Člen 325c Strukturna varovanja pred valutnim tveganjem

1.  Pristojni organi lahko instituciji dovolijo, da nekatere pozicije valutnega tveganja, ki jih je namenoma prevzela za varovanje pred negativnim učinkom menjalnih tečajev na njene količnike iz člena 92(1), če so to dovolili pristojni organi, izključi iz izračuna kapitalskih zahtev za tržna tveganja, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  izključitev se omeji na višjega od naslednjih zneskov:

(i)  znesek naložb v povezane subjekte, ki so denominirane v tujih valutah, vendar niso konsolidirane v instituciji;

(ii)  znesek naložb v konsolidirane podrejene družbe, denominiranih v tujih valutah;

(b)  izključitev iz izračuna kapitalskih zahtev za tržna tveganja se izvede za vsaj šest mesecev;

(c)  institucija pristojnim organom zagotovi podrobnosti o tej poziciji, utemelji, da je bila ta pozicija sprejeta z namenom delnega ali popolnega varovanja pred negativnim učinkom menjalnega tečaja na njene količnike v skladu s členom 92(1), ter razkrije zneske te pozicije, izključene iz kapitalskih zahtev za tržna tveganja iz točke (a).

2.  Vsaka izključitev pozicij iz kapitalskih zahtev za tržna tveganja v skladu z odstavkom 1 se uporablja dosledno in velja do konca trajanja sredstev ali drugih postavk.

3.  Pristojni organi odobrijo vse naknadne spremembe zneskov institucij, ki se izključijo iz kapitalskih zahtev za tržna tveganja v skladu z odstavkom 1.“;

(84)  v naslovu IV dela 3 se dodata naslednji poglavji 1a in 1b:

„Poglavje 1a Standardizirani pristop

Oddelek 1 Splošne določbe

Člen 325d Področje uporabe in struktura standardiziranega pristopa

Institucija izračuna kapitalske zahteve za tržna tveganja za pozicije iz trgovalne knjige ali pozicije iz netrgovalne knjige, ki ustvarjajo valutna tveganja in tveganja spremembe cen blaga, s standardiziranim pristopom kot vsoto naslednjih treh sestavin:

(a)  kapitalske zahteve po metodi na podlagi občutljivosti iz oddelka 2 tega poglavja;

(b)  kapitalske zahteve za tveganje neplačila iz oddelka 5 tega poglavja, ki se uporablja samo za pozicije iz trgovalne knjige iz tega oddelka;

(c)  kapitalske zahteve za preostala tveganja iz oddelka 4 tega poglavja, ki se uporablja samo za pozicije iz trgovalne knjige iz tega oddelka.

Oddelek 2 Kapitalska zahteva po metodi na podlagi občutljivosti

Člen 325e Opredelitve pojmov

V tem poglavju se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1) ,razred tveganja‘ pomeni eno od naslednjih sedmih kategorij: (i) splošno obrestno tveganje; (ii) tveganje kreditnega razmika, ki ni iz naslova listinjenja; (iii) tveganje kreditnega razmika iz naslova listinjenja (ne-CTP); (iv) tveganje kreditnega razmika iz naslova listinjenja (CTP); (v) tveganje lastniških finančnih instrumentov; (vi) tveganje spremembe cen blaga in (vii) valutno tveganje;

(2) ,občutljivost‘ pomeni relativno spremembo vrednosti pozicije, izračunane z modelom institucije za določanje cen, zaradi spremembe vrednosti enega od relevantnih dejavnikov tveganja pozicije;

(3) ,skupina‘ pomeni podkategorijo pozicij znotraj enega razreda tveganj s podobnim profilom tveganja, ki se ji določi utež tveganja, kot je določeno v pododdelku 1 oddelka 3 tega poglavja.

Člen 325f Sestavine metode na podlagi občutljivosti

1.  Institucije izračunajo kapitalske zahteve za tržna tveganja z metodo na podlagi občutljivosti z združitvijo naslednjih treh kapitalskih zahtev v skladu s členom 325i:

(a)  kapitalske zahteve za delta tveganje, ki zajema tveganje sprememb vrednosti instrumenta zaradi sprememb njegovih dejavnikov tveganja, nepovezanih z nestanovitnostjo, in ob predpostavki linearne funkcije določanja cen;

(b)  kapitalske zahteve za vega tveganje, ki zajema tveganje sprememb vrednosti instrumenta zaradi sprememb njegovih dejavnikov tveganja, povezanih z nestanovitnostjo;

(c)  kapitalske zahteve za karving tveganje, ki zajema tveganje sprememb vrednosti instrumenta zaradi sprememb glavnih dejavnikov tveganja, nepovezanih z nestanovitnostjo, ki niso zajeti z delta tveganjem.

2.  Za namene izračuna iz odstavka 1

(d)  se za vse pozicije instrumentov z opcionalnostjo uporabljajo kapitalske zahteve iz točk (a), (b) in (c) odstavka 1;

(e)  se za vse pozicije instrumentov brez opcionalnosti uporabljajo samo kapitalske zahteve iz točke (a) odstavka 1. Za namene tega poglavja instrumenti z opcionalnostjo med drugim vključujejo:

prodajne in nakupne opcije, obrestne kapice in dna, opcije na zamenjavo obrestnih mer, opcije z mejno vrednostjo osnovnega instrumenta in eksotične opcije. Vgrajene opcije, kot so opcije predplačila ali opcije na podlagi obnašanja, se za namene izračuna kapitalskih zahtev za tržna tveganja obravnavajo kot samostojne pozicije v opcijah.

Za namene tega poglavja se instrumenti, katerih denarni tokovi se lahko zapišejo kot linearna funkcija hipotetične vrednosti osnove, štejejo za instrumente brez opcionalnosti.

Člen 325g Kapitalske zahteve za delta in vega tveganja

1.  Institucije uporabljajo dejavnike delta in vega tveganja, opisane v pododdelku 1 oddelka 3 tega poglavja, za izračun kapitalskih zahtev za delta in vega tveganja.

2.  Institucije za izračun kapitalskih zahtev za delta in vega tveganja uporabljajo postopek iz odstavkov 3 do 8.

3.  Občutljivost vseh instrumentov, za katere se uporabljajo kapitalske zahteve za delta ali vega tveganje, na vsakega od relevantnih dejavnikov delta ali vega tveganja, vključenega v razred tveganj, se za vsak tak razred tveganj izračunajo z uporabo ustreznih formul iz pododdelka 2 oddelka 3 tega poglavja. Če je vrednost instrumenta odvisna od več dejavnikov tveganja, se občutljivost določi ločeno za vsak dejavnik tveganja.

4.  Občutljivosti se dodelijo v eno od skupin,b‘ znotraj vsakega razreda tveganj.

5.  Pozitivne in negativne občutljivosti na isti dejavnik tveganja se znotraj vsake skupine,b‘ pobotajo, kar privede do neto občutljivosti () na vsak dejavnik,k‘ v skupini.

6.  Neto občutljivosti na vsak dejavnik tveganja () v vsaki skupini se pomnožijo z ustreznimi utežmi tveganja (RWk), določenimi v oddelku 6; rezultat so tehtane občutljivosti (WSk) na vsakega od dejavnikov tveganja v tej skupini na podlagi naslednje formule:

 

7.  Tehtane občutljivosti na različne dejavnike tveganja v vsaki skupini se združijo v skladu s spodnjo formulo, pri čemer znesek znotraj funkcije kvadratnega korena ne sme biti nižji od nič, rezultat pa je občutljivost posamezne skupine (Kb). Uporabijo se ustrezne korelacije za tehtane občutljivosti v isti skupini (), določene v oddelku 6.

 

8.  Občutljivost posamezne skupine (Kb) se izračuna za vsako skupino v razredu tveganja v skladu z odstavki 5 do 7. Ko se je za vse skupine izračunala občutljivost posamezne skupine, se tehtane občutljivosti na vse dejavnike tveganja po vseh skupinah združijo v skladu s spodnjo formulo, pri čemer se uporabijo ustrezne korelacije γbc za tehtane občutljivosti v različnih skupinah, določene v oddelku 6, rezultat česar je za razred tveganj specifična delta ali vega kapitalska zahteva: pri čemer velja:

 

za vse dejavnike tveganja v skupini b in v skupini c. Kadar te vrednosti za in privedejo do negativnega števila za skupno vsoto , institucija izračuna za razred tveganj specifično delta ali vega kapitalsko zahtevo z uporabo alternativne specifikacije, pri čemer je za vse dejavnike tveganja v skupini b in za vse dejavnike tveganja v skupini c.

Za razred tveganj specifične delta ali vega kapitalske zahteve se izračunajo za vsak razred tveganj v skladu z odstavki (1) do (8).

Člen 325h Kapitalske zahteve za karving tveganje

1.  Institucije za izračun kapitalskih zahtev za karving tveganje uporabljajo postopek iz odstavkov 2 do 6.

2.  Na podlagi občutljivosti, izračunanih v skladu s členom 325g(4) za vsak razred tveganja, se neto zahteva za karving tveganje za vsak dejavnik tveganja (k), vključen v ta razred tveganja, izračuna v skladu s spodnjo formulo.

 

pri čemer velja:

i = indeks, ki označuje instrument, izpostavljen karving tveganjem, povezanim z dejavnikom tveganja k;

= trenutna raven dejavnika tveganja k;

= vrednost instrumenta i, kot je ocenjena z modelom za določanje cen institucije z uporabo trenutne vrednosti dejavnika tveganj k;

in = vrednost instrumenta i po tem, ko se pomakne navzgor oziroma navzdol v skladu z ustreznimi utežmi tveganja;

= utež tveganja za dejavnik karving tveganja k za instrument i, določena v skladu z oddelkom 6;

= občutljivost na delta instrumenta i glede na dejavnik delta tveganja, ki ustreza dejavniku karving tveganja k.

3.  Za vsakega od razredov tveganj se neto zahteve za karving tveganje , izračunane v skladu z odstavkom 2, dodelijo v eno od skupin (b) znotraj tega razreda tveganj.

4.  Vse neto zahteve za karving tveganje v vsaki skupini (b) se združijo v skladu s spodnjo formulo, pri čemer se uporabijo ustrezne predpisane korelacije rkl med pari dejavnikov tveganj k,l znotraj vsake skupine, kar privede do za skupino specifične kapitalske zahteve za karving tveganje:

  

pri čemer velja:

y = funkcija, ki ima vrednost 0, če imata tako kot negativen predznak. V vseh drugih primerih ima yvrednost 1.

5.  Neto kapitalske zahteve za karving tveganje se združijo po skupinah znotraj vsakega razreda tveganj v skladu s spodnjo formulo, pri čemer se uporabijo ustrezne predpisane korelacije γbc za nize neto zahtev za karving tveganje, ki pripadajo različnim skupinam. To privede do za razred tveganj specifične kapitalske zahteve za karving tveganje.

  

pri čemer velja:

za vse dejavnike tveganja v skupini b in v skupini c;

je funkcija, ki ima vrednost 0, če imata tako kot negativen predznak. V vseh drugih primerih ima vrednost 1.

Če ti vrednosti za in privedeta do negativnega števila za skupno vsoto

institucija izračuna zahtevo za karving tveganje z uporabo alternativne specifikacije, pri čemer je za vse dejavnike tveganja v skupini b in za vse dejavnike tveganja v skupini c.

6.  Za razred tveganj specifične kapitalske zahteve za karving tveganje se izračunajo za vsak razred tveganj v skladu z odstavki 2 do 5.

Člen 325i Združevanje za razred tveganja specifičnih kapitalskih zahtev za delta, vega in karving tveganja

1.  Institucije združijo za razred tveganja specifične kapitalske zahteve za delta, vega in karving tveganja v skladu s postopkom iz odstavkov 2 in 3.

2.  Postopek za izračun kapitalskih zahtev, specifičnih za razrede delta, vega in karving tveganja, iz členov 325g in 325h se izvede trikrat na razred tveganja, pri čemer se vsakič uporabi drugačen niz korelacijskih parametrov (korelacija med dejavniki tveganja znotraj skupine) ter (korelacija med skupinami znotraj razreda tveganj). Vsak od teh treh nizov ustreza drugačnemu scenariju, ki so:

(a)  scenarij,srednjih korelacij‘, pri katerem korelacijska parametra in ostaneta enaka kot tista v oddelku 6;

(b)  scenarij,visokih korelacij‘, pri katerem se korelacijska parametra in , ki sta določena v oddelku 6, enotno pomnožita z 1,25, pri čemer se za in uporablja zgornja meja 100 %;

(c)  scenarij,nizkih korelacij‘, pri katerem se ustrezne predpisane korelacije iz oddelka 6 enotno pomnožijo z 0,75.

3.  Institucija za vsak scenarij določi od scenarija odvisno kapitalsko zahtevo na ravni portfelja. Od scenarija odvisna kapitalska zahteva na ravni portfelja se izračuna kot vsota za razred tveganj specifičnih kapitalskih zahtev za ta scenarij.

4.  Končne kapitalske zahteve portfelja so najvišje od treh od scenarija odvisnih kapitalskih zahtev na ravni portfelja, izračunanih v skladu z odstavkom 3.

Člen 325jObravnava indeksnih instrumentov in opcij z več osnovnimi instrumenti

1.  Institucije uporabijo pristop vpogleda za indeksne instrumente in opcije z več osnovnimi instrumenti, če imajo vse sestavine indeksa ali opcije občutljivosti na delta tveganje z istim predznakom. Občutljivosti na dejavnike tveganja sestavin iz indeksnih instrumentov in opcij z več osnovnimi instrumenti se lahko brez omejitev pobotajo z občutljivostmi na instrumente z eno samo izpostavljenostjo, z izjemo pozicij v CTP.

2.  Opcije z več osnovnimi instrumenti z občutljivostmi na delta tveganje z različnimi predznaki se izvzamejo iz delta in vega tveganja, vendar se zanje uporablja pribitek za preostalo tveganje iz oddelka 4 tega poglavja.

Člen 325kObravnava kolektivnih naložbenih podjemov

1.  Institucije izračunajo kapitalsko zahtevo za tržno tveganje pozicije v kolektivnem naložbenem podjemu (KNP) z enim od naslednjih pristopov:

(a)  institucija, ki lahko dnevno opredeli osnovne naložbe KNP ali indeksnega instrumenta, izvede vpogled do teh osnovnih naložb in izračuna kapitalske zahteve za tržno tveganje za to pozicijo v skladu s pristopom iz člena 325j(1);

(b)  kadar se lahko pridobijo dnevne cene za KNP, vendar je institucija seznanjena z mandatom KNP, institucija obravnava pozicijo v KNP kot lastniški finančni instrument za namene metode na podlagi občutljivosti;

(c)  kadar se lahko pridobijo dnevne cene za KNP, vendar institucija ni seznanjena z mandatom KNP, institucija obravnava pozicijo v KNP kot lastniški finančni instrument za namene metode na podlagi občutljivosti in tej poziciji v KNP dodeli utež tveganja skupine tveganja lastniških finančnih instrumentov,drugi sektorji‘.

2.  Institucije se lahko za izračun in poročanje svojih kapitalskih zahtev za tržno tveganje za pozicije v KNP v skladu z metodami, določenimi v tem poglavju, zanašajo na naslednje tretje osebe:

(a)  depotno družbo KNP, če KNP vlaga izključno v vrednostne papirje in vse vrednostne papirje deponira pri tej depotni družbi;

(b)  v primeru drugih KNP na družbo za upravljanje KNP, če izpolnjuje merila iz točke (a) člena 132(3).

3.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih podrobneje opredeli, katere uteži tveganja se dodelijo pozicijam v KNP iz točke (b) odstavka 1.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [15 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 325lPozicije iz izvedbe prve prodaje instrumentov

1.  Institucije lahko postopek iz tega člena uporabijo za izračun kapitalskih zahtev za tržna tveganja pozicij iz izvedbe prve prodaje dolžniških ali lastniških finančnih instrumentov.

2.  Institucije uporabijo enega od ustreznih multiplikatorjev iz razpredelnice 1 za neto občutljivosti vseh pozicij iz izvedbe prve prodaje instrumentov pri vsakem posameznem izdajatelju, pri čemer se izključijo pozicije iz izvedbe prve prodaje instrumentov, ki so se že prenesle na tretje osebe ali so se te pogodbeno zavezale k njihovemu odkupu, in izračunajo kapitalske zahteve za tržna tveganja v skladu s pristopom iz tega poglavja na podlagi prilagojenih neto občutljivosti.

Razpredelnica 1

delovni dan 0

0%

delovni dan 1

10%

delovna dneva 2 do 3

25%

delovni dan 4

50%

delovni dan 5

75%

po delovnem dnevu 5

100%

Za namene tega člena je,delovni dan 0‘ delovni dan, na katerega se institucija nepreklicno zaveže, da bo odkupila znano količino vrednostnih papirjev po dogovorjeni ceni.

3.  Institucije pristojne organe obvestijo o uporabi postopka iz tega člena.

Oddelek 3Opredelitve dejavnikov tveganja in občutljivosti

Pododdelek 1Opredelitve dejavnikov tveganja

Člen 325mDejavniki splošnega obrestnega tveganja

1.  Za vse dejavnike splošnega obrestnega tveganja, vključno s tveganjem inflacije in medvalutnim tveganjem osnove, obstaja ena skupina na valuto, ki vsebuje različne vrste dejavnikov tveganja.

Dejavniki delta splošnega obrestnega tveganja, ki se uporabljajo za instrumente, občutljive na obrestno mero, so relevantne netvegane obrestne mere po valutah in po vsaki od naslednjih zapadlosti: 0,25 leta, 0,5 leta, 1 leto, 2 leti, 3 leta, 5 let, 10 let, 15 let, 20 let, 30 let. Institucije dodelijo dejavnike tveganja specifičnim točkam z linearno interpolacijo ali z uporabo metode, ki je najbolj skladna s funkcijami določanja cen, ki jih neodvisna enota za nadzor nad tveganji institucije uporablja za poročanje o tržnih tveganjih ali poslovnem izidu višjemu vodstvu.

2.  Institucije pridobijo netvegane obrestne mere po valutah iz instrumentov denarnega trga institucije v trgovalni knjigi institucije, ki imajo najnižje kreditno tveganje, kot so obrestne zamenjave na referenčno obrestno mero prek noči.

3.  Če institucije ne morejo uporabiti pristopa iz odstavka 2, netvegane obrestne mere temeljijo na eni ali več implicitnih tržnih krivulj zamenjav, ki jih institucija uporablja za vrednotenje pozicij po tekočih tržnih cenah, kot so krivulje zamenjav medbančnih obrestnih mer.

Če so podatki o implicitnih tržnih krivuljah zamenjav iz odstavka 2 in prvega pododstavka tega odstavka nezadostni, se lahko netvegane obrestne mere izpeljejo iz najustreznejše krivulje donosa državnih obveznic za dano valuto.

Če institucije uporabljajo dejavnike tveganja, izpeljane v skladu s postopkom iz drugega pododstavka tega odstavka, za državne dolžniške instrumente, se državni dolžniški instrument ne izvzame iz kapitalskih zahtev za tveganje kreditnega razmika. V takih primerih, ko ni mogoče razdružiti netvegane obrestne mere od sestavine kreditnega razmika, se občutljivost na ta dejavnik tveganja razporedi tako v razred splošnega obrestnega tveganja kot razred tveganja kreditnega razmika.

4.  V primeru dejavnikov splošnega obrestnega tveganja vsaka valuta sestavlja ločeno skupino. Institucije dodelijo dejavnikom tveganja, ki so v isti skupini, a imajo različne zapadlosti, različne uteži tveganja v skladu z oddelkom 6.

Institucije uporabljajo dodatne dejavnike tveganja za tveganje inflacije pri dolžniških instrumentih, katerih denarni tokovi so funkcionalno odvisni od stopenj inflacije. Ti dodatni dejavniki tveganja so sestavljeni iz enega vektorja implicitnih tržnih stopenj inflacije različnih zapadlosti po valutah. Vektor za vsak instrument vsebuje toliko sestavin, kot je stopenj inflacije, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument.

5.  Institucije izračunajo občutljivost instrumenta na dodatni dejavnik tveganja za tveganje inflacije iz odstavka 4 kot spremembo vrednosti instrumenta, v skladu z modelom določanja cen, zaradi premika vsake sestavine vektorja za eno bazično točko. Vsaka valuta sestavlja ločeno skupino. Institucije znotraj vsake skupine inflacijo obravnavajo kot en dejavnik tveganja ne glede na število sestavin vsakega vektorja. Institucije pobotajo vse občutljivosti na inflacijo znotraj skupine, izračunane, kot je opisano zgoraj, da dobijo eno samo neto občutljivost na skupino.

6.  Dolžniški instrumenti, ki vključujejo plačila v različnih valutah, so prav tako predmet medvalutnega tveganja osnove med temi valutami. Za namene metode na podlagi občutljivosti so dejavniki tveganja, ki jih uporabijo institucije, medvalutno tveganje osnove vsake valute prek USD ali EUR. Institucije izračunajo medvalutne osnove, ki se ne nanašajo na osnovo prek USD ali osnovo prek EUR, na podlagi,osnove prek USD‘ ali,osnove prek EUR‘.

Vsak dejavnik medvalutnega tveganja osnove tveganja je sestavljen iz enega vektorja medvalutne osnove različnih zapadlosti po valutah. Vektor za vsak instrument vsebuje toliko sestavin, kot je medvalutnih osnov, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument. Vsaka valuta sestavlja drugačno skupino.

Institucije izračunajo občutljivost instrumenta na ta dejavnik tveganja kot spremembo vrednosti instrumenta, v skladu z modelom določanja cen, zaradi premika vsake sestavine vektorja za eno bazično točko. Vsaka valuta sestavlja ločeno skupino. V vsaki skupini obstajata dva možna ločena dejavnika tveganja, tj. osnova prek EUR in osnova prek USD, ne glede na število sestavin v vsakem vektorju medvalutne osnove. Največje število neto občutljivosti na skupino je dva.

7.  Dejavniki vega splošnega obrestnega tveganja, ki se uporabljajo za opcije z osnovami, občutljivimi na splošno obrestno mero, so vgrajene nestanovitnosti relevantnih netveganih obrestnih mer, kot so opisane v odstavkih 2 in 3, ki se dodelijo v skupine glede na valuto in razporedijo na naslednje zapadlosti v vsaki skupini: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let. Za vsako valuto obstaja samo ena skupina.

Institucije za namene pobota štejejo, da vgrajene nestanovitnosti, povezane z istimi netveganimi obrestnimi merami in razporejene na iste zapadlosti, sestavljajo isti dejavnik tveganja.

Če institucije razporedijo vgrajene nestanovitnosti na zapadlosti, kot je navedeno v tem odstavku, velja naslednje:

(a)  če je zapadlost opcije enaka zapadlosti osnove, se upošteva en sam dejavnik tveganja, ki se razporedi v skladu s to zapadlostjo;

(b)  če je zapadlost opcije krajša od zapadlosti osnove, se upoštevajo naslednji dejavniki tveganja:

(i)  prvi dejavnik tveganja se razporedi v skladu z zapadlostjo opcije;

(ii)  drugi dejavnik tveganja se razporedi v skladu s preostalo zapadlostjo osnove opcije na datum izteka opcije.

8.  Dejavniki karving splošnega obrestnega tveganja, ki jih uporabljajo institucije, so sestavljeni iz po enega vektorja netveganih obrestnih mer, ki predstavlja specifično krivuljo donosa brez tveganja, na valuto. Vsaka valuta sestavlja drugačno skupino. Vektor za vsak instrument vsebuje toliko sestavin, kot je različnih zapadlosti netveganih obrestnih mer, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument.

9.  Institucije izračunajo občutljivost instrumenta na vsak dejavnik tveganja, uporabljen v formuli karving tveganja, v skladu s členom 325h. Institucije za namene karving tveganja obravnavajo vektorje, ki ustrezajo različnim krivuljam donosa in imajo različno število sestavin, kot isti dejavnik tveganja, če se ti vektorji nanašajo na isto valuto. Institucije pobotajo občutljivosti na isti dejavnik tveganja. Za vsako skupino obstaja samo ena neto občutljivost.

Za tveganje inflacije in medvalutno tveganje osnove ni zahteve za karving tveganje.

Člen 325nDejavniki tveganja kreditnega razmika

za nelistinjenje

1.  Dejavniki delta tveganja kreditnega razmika, ki jih institucije uporabljajo za nelistinjene instrumente, občutljive na kreditni razmik, so stopnje kreditnega razmika njihovih izdajateljev, ki se povzamejo iz relevantnih dolžniških instrumentov in kreditnih zamenjav ter razporedijo na naslednje zapadlosti: 0,25 leta, 0,5 leta, 1 leto, 2 leti, 3 leta, 5 let, 10 let, 15 let, 20 let, 30 let. Institucije uporabijo po en dejavnik tveganja na izdajatelja in zapadlost ne glede na to, ali so stopnje kreditnega razmika izdajateljev povzete iz dolžniških instrumentov ali kreditnih zamenjav. Skupine so sektorske skupine iz oddelka 6 in vsaka skupina vsebuje vse dejavnike tveganja, dodeljene relevantnemu sektorju.

2.  Dejavniki vega tveganja kreditnega razmika, ki jih institucije uporabljajo za opcije z nelistinjenimi osnovami, občutljivimi na kreditni razmik, so vgrajene nestanovitnosti stopenj kreditnega razmika izdajateljev osnov, povzete, kot je določeno v odstavku 1, ki se razporedijo na naslednje zapadlosti v skladu z zapadlostjo opcije, za katero se uporablja kapitalska zahteva: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let. Uporabijo se iste skupine kot tiste, ki so se uporabile za delta tveganje kreditnega razmika za nelistinjenje.

3.  Dejavniki karving tveganja kreditnega razmika, ki jih institucije uporabijo za nelistinjene instrumente, so sestavljeni iz enega vektorja stopenj kreditnih razmikov, ki predstavlja krivuljo kreditnega razmika specifičnega izdajatelja. Vektor za vsak instrument vsebuje toliko sestavin, kot je različnih zapadlosti stopenj kreditnih razmikov, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument. Uporabijo se iste skupine kot tiste, ki so se uporabile za delta tveganje kreditnega razmika za nelistinjenje.

4.  Institucije izračunajo občutljivost instrumenta na vsak dejavnik tveganja, uporabljen v formuli karving tveganja, v skladu s členom 325h. Institucije za namene karving tveganja obravnavajo vektorje, povzete iz relevantnih dolžniških instrumentov ali kreditnih zamenjav in z različnim številom sestavin, kot isti dejavnik tveganja, če se ti vektorji nanašajo na istega izdajatelja.

Člen 325oDejavniki tveganja kreditnega razmika

za listinjenje

1.  Institucije uporabijo dejavnike tveganja kreditnega razmika CTP listinjenj iz odstavka 3 pri pozicijah v listinjenju, ki spadajo v CTP, kot je določeno v členu 104(7) do (9).

Institucije uporabijo dejavnike tveganja kreditnega razmika ne-CTP listinjenj iz odstavka 5 pri pozicijah v listinjenju, ki ne spadajo v CTP, kot je določeno v členu 104(7) do (9).

2.  Skupine, ki se uporabljajo za tveganje kreditnega razmika listinjenj, ki spadajo v CTP, so iste kot skupine, ki se uporabljajo za tveganje kreditnega razmika nelistinjenj, kot je navedeno v oddelku 6.

Skupine, ki se uporabljajo za tveganje kreditnega razmika listinjenj, ki ne spadajo v CTP, so specifične za to kategorijo razreda tveganja, kot je navedeno v oddelku 6.

3.  Dejavniki tveganja kreditnega razmika, ki jih institucije uporabijo za pozicije v listinjenju, ki spadajo v CTP, so naslednje:

(a)  dejavniki delta tveganja so vse relevantne stopnje kreditnih razmikov izdajateljev osnovnih izpostavljenosti pozicije v listinjenju, povzete iz relevantnih dolžniških instrumentov in kreditnih zamenjav ter za vsako od naslednjih zapadlosti: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let.

(b)  dejavniki vega tveganja, ki se uporabljajo za opcije s pozicijami v listinjenju, ki spadajo v CTP kot osnove, so vgrajene nestanovitnosti kreditnih razmikov izdajateljev osnovnih izpostavljenosti pozicije v listinjenju, povzete, kot je opisano v točki (a) tega odstavka, ki se razporedijo na naslednje zapadlosti v skladu z zapadlostjo zadevne opcije, za katero se uporablja kapitalska zahteva: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let.

(c)  dejavniki karving tveganja so relevantne krivulje donosov kreditnih razmikov izdajateljev osnovnih izpostavljenosti pozicije v listinjenju, izražene kot vektor stopenj kreditnih razmikov za različne zapadlosti, povzetih v skladu z odstavkom (a) tega odstavka. Vektor za vsak instrument vsebuje toliko sestavin, kot je različnih zapadlosti stopenj kreditnih razmikov, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument.

4.  Institucije izračunajo občutljivost pozicije v listinjenju na vsak dejavnik tveganja, uporabljen v formuli karving tveganja, v skladu s členom 325h. Institucije za namene karving tveganja obravnavajo vektorje, povzete iz relevantnih dolžniških instrumentov ali kreditnih zamenjav in z različnim številom sestavin, kot isti dejavnik tveganja, če se ti vektorji nanašajo na istega izdajatelja.

5.  Dejavniki tveganja kreditnega razmika, ki jih institucije uporabljajo za pozicije v listinjenju, ki ne spadajo v CTP, se nanašajo na razmik tranše in ne na razmik osnovnih instrumentov ter so naslednji:

(a)  dejavniki delta tveganja so stopnje kreditnih razmikov relevantne tranše, razporejeni na naslednje zapadlosti v skladu z zapadlostjo tranše: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let.

(b)  dejavniki vega tveganja, ki se uporabljajo za opcije s pozicijami v listinjenju, ki ne spadajo v CTP kot osnove, so vgrajene nestanovitnosti kreditnih razmikov tranš, od katerih se vsaka razporedi na naslednje zapadlosti v skladu z zapadlostjo opcije, za katero se uporablja kapitalska zahteva: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let.

(c)  dejavniki karving tveganja so isti kot tisti, opisani v točki (a) tega odstavka. Za vse navedene dejavnike tveganja se uporabi skupna utež tveganja, kot je navedeno v oddelku 6.

Člen 325p

Dejavniki tveganja lastniških finančnih instrumentov

1.  Skupine za vse dejavnike tveganja lastniških finančnih instrumentov so sektorske skupine iz oddelka 6.

2.  Dejavniki delta tveganja lastniških finančnih instrumentov, ki jih uporabljajo institucije, so vse promptne cene lastniških finančnih instrumentov in vse cene repo poslov z lastniškimi finančnimi instrumenti.

Za namene tveganja lastniških finančnih instrumentov posebna krivulja repo poslov z lastniškimi instrumenti predstavlja en dejavnik tveganja, ki se izrazi kot vektor cen repo poslov z različnimi zapadlostmi. Vektor za vsak instrument vsebuje toliko sestavin, kot je različnih zapadlosti cen repo poslov, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument.

Institucije izračunajo občutljivost instrumenta na ta dejavnik tveganja kot spremembo vrednosti instrumenta, v skladu z modelom določanja cen, zaradi premika vsake sestavine vektorja za eno bazično točko. Institucije pobotajo občutljivosti na dejavnik tveganja cene repo poslov istega lastniškega finančnega instrumenta ne glede na število sestavin vsakega vektorja.

3.  Dejavniki vega tveganja lastniških finančnih instrumentov, ki jih institucije uporabljajo za opcije z osnovami, občutljivimi na tveganje lastniških finančnih instrumentov, so vgrajene nestanovitnosti promptnih cen lastniških finančnih instrumentov, ki se razporedijo na naslednje zapadlosti v skladu z zapadlostmi zadevnih opcij, za katere se uporabljajo kapitalske zahteve: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let. Za cene repo poslov z lastniškimi finančnimi instrumenti ni kapitalske zahteve za vega tveganje.

4.  Dejavniki karving tveganja lastniških finančnih instrumentov, ki jih institucije uporabljajo za opcije z osnovami, občutljivimi na tveganje lastniških finančnih instrumentov, so vse promptne cene lastniških finančnih instrumentov ne glede na zapadlost zadevnih opcij. Za cene repo poslov z lastniškimi finančnimi instrumenti ni kapitalske zahteve za karving tveganje.

Člen 325q

Dejavniki tveganja spremembe cen blaga

1.  Skupine za vse dejavnike tveganja spremembe cen blaga so sektorske skupine iz oddelka 6.

2.  Dejavniki delta tveganja spremembe cen blaga, ki jih institucije uporabljajo za instrumente, občutljive na tveganje spremembe cen blaga, so vse promptne cene blaga glede na vrsto blaga in glede na posamezni kakovostni razred. Institucije štejejo, da dve ceni blaga za isto vrsto blaga z isto zapadlostjo in isto vrsto pogodbenega razreda sestavljata isti dejavnik tveganja samo, če sta sklopa pravnih pogojev glede lokacije izročitve identična.

3.  Dejavniki vega tveganja spremembe cen blaga, ki jih institucije uporabljajo za opcije z osnovami, občutljivimi na tveganje spremembe cen blaga, so vgrajene nestanovitnosti cen blaga po vrstah blaga, ki se razporedijo na naslednje stopnje zapadlosti v skladu z zapadlostmi zadevnih opcij, za katere se uporabljajo kapitalske zahteve: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let. Institucije obravnavajo občutljivosti na isto vrsto blaga in dodeljene isti zapadlosti kot en sam dejavnik tveganja, ki ga nato pobotajo.

4.  Dejavniki karving tveganja spremembe cen blaga, ki jih institucije uporabijo za opcije z osnovami, občutljivimi na tveganje spremembe cen blaga, so en niz cen blaga z različnimi zapadlostmi na vrsto blaga, izražen kot vektor. Vektor za vsak instrument vsebuje toliko sestavin, kot je cen tega blaga, ki se uporabljajo kot spremenljivke v modelu določanja cen institucije za ta instrument. Institucije ne razlikujejo med cenami blaga po razredih ali lokacijah izročitve.

Občutljivost instrumenta na vsak dejavnik tveganja, uporabljen v formuli karving tveganja, se izračuna v skladu s členom 325h. Institucije za namene karving tveganja za vektorje, ki imajo različno število sestavin, štejejo, da sestavljajo isti dejavnik tveganja, če se ti vektorji nanašajo na isto vrsto blaga.

Člen 325r

Dejavniki valutnega tveganja

1.  Dejavniki delta valutnega tveganja, ki jih institucije uporabljajo za instrumente, občutljive na valutno tveganje, so vsi promptni menjalni tečaji med valuto, v kateri je denominiran instrument, in valuto poročanja institucije. Za vsak par valut obstaja ena skupina, ki vsebuje en dejavnik tveganja in eno neto občutljivost.

2.  Dejavniki vega valutnega tveganja, ki jih institucije uporabljajo za opcije z osnovami, občutljivimi na valutno tveganje, so vgrajene nestanovitnosti menjalnih tečajev med valutnimi pari iz odstavka 1. Te vgrajene nestanovitnosti menjalnih tečajev se razporedijo na naslednje zapadlosti v skladu z zapadlostmi zadevnih opcij, za katere se uporabljajo kapitalske zahteve: 0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let.

3.  Dejavniki karving valutnega tveganja, ki jih institucije uporabljajo za opcije z osnovami, občutljivimi na valutno tveganje, so enake kot tiste iz odstavka 1.

4.  Institucijam ni treba razlikovati med onshore in offshore različicami valute za vse dejavnike delta, vega in karving valutnega tveganja.

Pododdelek 2: Opredelitve občutljivosti

Člen 325sObčutljivosti na delta tveganje

1.  Institucije izračunajo občutljivosti na delta splošno obrestno tveganje na naslednji način:

(a)  občutljivosti na dejavnike tveganja, ki jih sestavljajo netvegane obrestne mere, se izračunajo, kot sledi:

 

pri čemer velja:

= stopnja krivulje netvegane obrestne mere k z zapadlostjo t;

Vi (.) = funkcija določanja cen instrumenta i;

x,y = drugi spremenljivki v funkciji določanja cen.

(b)  občutljivosti na dejavnike tveganja, ki jih sestavljajo tveganje inflacije in medvalutna osnova (), se izračunajo, kot sledi:

 

pri čemer velja:

= vektor m sestavin, ki predstavlja implicitno krivuljo inflacije ali krivuljo medvalutne osnove za dano valuto j, pri čemer je m enak številu inflacijskih ali medvalutnih spremenljivk, ki se uporabljajo v modelu določanja cen za instrument i;

= enotna matrika dimenzije (1 x m);

Vi (.) = funkcija določanja cen instrumenta i;

y,z = drugi spremenljivki v modelu določanja cen.

2.  Institucije izračunajo občutljivosti na delta tveganje kreditnega razmika za vse pozicije v listinjenju in pozicije brez listinjenja () na naslednji način:

 

pri čemer velja:

= vrednost stopnje kreditnega razmika izdajatelja j pri zapadlosti t;

Vi (.) = funkcija določanja cen instrumenta i;

x,y = drugi spremenljivki v funkciji določanja cen.

3.  Institucije izračunajo občutljivosti na delta tveganje lastniških finančnih instrumentov na naslednji način:

(a)  občutljivosti na dejavnike tveganja k (sk), ki jih sestavljajo promptne cene lastniških instrumentov, se izračunajo, kot sledi:

 

pri čemer velja:

k je specifičen lastniški finančni instrument;

EQk je vrednost promptne cene tega lastniškega finančnega instrumenta; in

Vi (.) je funkcija določanja cen instrumenta i;

x,y sta drugi spremenljivki v modelu določanja cen;

(b)  občutljivosti na dejavnike tveganja, ki jih sestavljajo cene poslov z lastniškimi finančnimi instrumenti, se izračunajo na naslednji način:

 

pri čemer velja:

k = indeks, ki označuje lastniški finančni instrument;

= vektor m sestavin, ki predstavlja prestrukturiranje pogojev repo posla za specifični lastniški finančni instrument, pri čemer je m enak številu cen repo poslov, ki ustrezajo različnimi zapadlostim, ki se uporabljajo v modelu določanja cen za instrument i;

= enotna matrika dimenzije (1 x m);

Vi (.) = funkcija določanja cen instrumenta i;

y,z = drugi spremenljivki v modelu določanja cen za instrument i.

4.  Institucije izračunajo občutljivosti delta tveganja spremembe cen blaga na vsak dejavnik tveganja k (sk) na naslednji način:

 

pri čemer velja:

k = dani dejavnik tveganja spremembe cen blaga;

CTYk = vrednost dejavnika tveganja k;

Vi (.) = tržna vrednost instrumenta i kot funkcija dejavnika tveganja k.

5.  Institucije izračunajo občutljivosti delta valutnega tveganja na vsak dejavnik valutnega tveganja k (sk) na naslednji način:

 

pri čemer velja:

k = dani dejavnik valutnega tveganja;

FXk = vrednost dejavnika tveganja;

Vi (.) = tržna vrednost instrumenta i kot funkcija dejavnika tveganja k.

Člen 325tObčutljivosti na vega tveganje

1.  Institucije izračunajo občutljivosti vega tveganja opcije na dani dejavnik tveganja k (sk) na naslednji način:

 

pri čemer velja:

k = specifični dejavnik vega tveganja, ki ga sestavlja vgrajena nestanovitnost;

= vrednost tega dejavnika tveganja, ki se mora izraziti kot odstotek;

x,y = drugi spremenljivki v funkciji določanja cen.

2.  V primeru razredov tveganja, pri katerih imajo dejavniki vega tveganja dimenzijo zapadlosti, vendar se pravila za razporejanje dejavnikov tveganja ne uporabljajo, ker opcije nimajo zapadlosti, institucije razporedijo te dejavnike tveganja na najdaljšo predpisano zapadlost. Za te opcije se uporablja pribitek za preostala tveganja.

3.  V primeru opcij, ki nimajo izvršilne cene ali mejne vrednosti osnovnega instrumenta, in opcij, ki imajo več izvršilnih cen ali mejnih vrednosti osnovnega instrumenta, institucije razporejanje uporabijo za izvršilne cene in zapadlosti, ki jih uporabljajo interno za določanje cene opcije. Za te opcije se prav tako uporablja pribitek za preostala tveganja.

4.  Institucije ne izračunajo vega tveganja za tranše listinjenja, vključene v CTP iz člena 104(7) do (9), ki nimajo vgrajene nestanovitnosti. Za te tranše listinjenja se izračunajo kapitalske zahteve za delta in karving tveganje.

Člen 325u

Zahteve za izračune občutljivosti

1.  Institucije izpeljejo občutljivosti z uporabo formul iz tega pododdelka iz svojih modelov določanja cen, ki so podlaga za poročanje višjemu vodstvu o poslovnem izidu.

Z odstopanjem od prvega pododstavka lahko pristojni organi od institucije, ki je prejela dovoljenje za uporabo pristopa notranjih modelov iz poglavja 1b tega naslova, zahteva, da pri izračunu občutljivosti iz tega poglavja za izračun kapitalskih zahtev za tržna tveganja in poročanje o njih uporablja modele določanja cen modela za merjenje tveganj svojega pristopa notranjih modelov, kot je zahtevano v točki (b) člena 325ba(2).

2.  Institucije pri izračunu občutljivosti na delta za instrumente z opcionalnostjo predpostavljajo, da vgrajena nestanovitnost ostane konstantna.

3.  Institucije pri izračunu občutljivosti na vega splošno obrestno tveganje ali tveganje kreditnega razmika predpostavljajo, da osnova opcije sledi logaritemsko normalni ali normalni porazdelitvi v modelu določanja cen, iz katerega so izpeljane občutljivosti. Institucije pri izračunu občutljivosti na vega tveganje lastniških finančnih instrumentov, tveganje spremembe cen blaga ali valutno tveganje predpostavljajo, da osnova sledi logaritemsko normalni ali normalni porazdelitvi v modelu določanja cen, iz katerega so izpeljane občutljivosti.

4.  Institucije izračunajo vse občutljivosti brez prilagoditev kreditnega vrednotenja.

4a.  Z odstopanjem od odstavka 1 lahko institucija z dovoljenjem pristojnih organov uporabi alternativne opredelitve občutljivosti na delta tveganje pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijo iz trgovalne knjige iz tega poglavja, če izpolnjuje vse naslednje pogoje:

  (a)  te alternativne opredelitve se uporabljajo za namene notranjega upravljanja tveganj in poročanje višjemu vodstvu o poslovnem izidu, ki ga izvaja neodvisna enota za nadzor tveganja v instituciji;

  (b)  institucija dokaže, da so te alternativne opredelitve primernejše za zajemanje ustreznih občutljivosti za pozicijo kot formule, določene v tem pododdelku, in da se dobljene občutljivosti ne razlikujejo bistveno od teh formul.

4b.  Z odstopanjem od odstavka 1 lahko institucija z dovoljenjem pristojnih organov izračuna občutljivosti na vega tveganje na podlagi linearnega preoblikovanja alternativnih opredelitev občutljivosti pri izračunu kapitalskih zahtev za pozicijo iz trgovalne knjige iz tega poglavja, če izpolnjuje vse naslednje pogoje:

  (a)  te alternativne opredelitve se uporabljajo za namene notranjega upravljanja tveganj in poročanje višjemu vodstvu o poslovnem izidu, ki ga izvaja neodvisna enota za nadzor tveganja v instituciji;

  (b)  institucija dokaže, da so te alternativne opredelitve primernejše za zajemanje občutljivosti za pozicijo kot formule, določene v tem pododdelku, in da linearno preoblikovanje iz prvega pododstavka odraža občutljivost na vega tveganje.

Oddelek 4Pribitek za preostala tveganja

Člen 325vKapitalske zahteve za preostala tveganja

1.  Institucije poleg kapitalskih zahtev za tržno tveganje iz oddelka 2 tega poglavja uporabljajo dodatne kapitalske zahteve v skladu s tem členom za instrumente, izpostavljene preostalim tveganjem.

2.  Instrumenti so izpostavljeni preostalim tveganjem, če izpolnjujejo enega od naslednjih pogojev:

(a)  instrument temelji na eksotični osnovi;

  Instrumenti z eksotičnimi osnovami so instrumenti trgovalne knjige z osnovno izpostavljenostjo, ki ne spada med obravnave delta, vega ali karving tveganj v skladu z metodo na podlagi občutljivosti iz oddelka 2 ali kapitalske zahteve za tveganje neplačila iz oddelka 5.

  Med eksotične osnovne izpostavljenosti spadajo: tveganje dolgoživosti, vreme, naravne katastrofe in prihodnja realizirana nestanovitnost.

(b)  instrument nosi druga preostala tveganja.

  Instrumenti, ki nosijo druga preostala tveganja, so instrumenti, ki izpolnjujejo naslednja merila:

  (i)  za instrument se uporabljajo kapitalske zahteve za vega in karving tveganje iz metode na podlagi občutljivosti iz oddelka 2, instrument pa ustvarja izplačila, ki se ne morejo replicirati z omejeno linearno kombinacijo navadnih opcij z enotno ceno osnovnih lastniških finančnih instrumentov, ceno blaga, menjalnim tečajem, ceno obveznic, ceno kreditne zamenjave ali zamenjavo obrestnih mer; ali

  (ii)  instrument je pozicija v listinjenju, ki spada v trgovalni portfelj s korelacijo, kot je navedeno v členu 104(7) do (9). Nelistinjena varovanja, ki spadajo v CTP, se ne upoštevajo.

3.  Institucije izračunajo dodatne kapitalske zahteve iz odstavka 1 kot vsoto bruto hipotetičnih zneskov instrumentov iz odstavka 2, pomnoženih z naslednjim utežmi tveganja:

(a)  1,0% v primeru instrumentov iz točke (a) odstavka 2;

(b)  0,1% v primeru instrumentov iz točke (b) odstavka 2.

4.  Institucije z odstopanjem od odstavka 1 ne uporabljajo kapitalskih zahtev za preostala tveganja za instrument, ki izpolnjuje katerega koli od naslednjih pogojev:

(a)  instrument kotira na priznani borzi;

(b)  instrument je primeren za centralni kliring v skladu z Uredbo (EU) št. 648/2012;

(c)  instrument popolnoma izravna tržna tveganja druge pozicije iz trgovalne knjige, pri čemer se obe popolnoma ujemajoči poziciji v trgovalni knjigi izvzameta iz kapitalske zahteve za preostala tveganja.

5.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih podrobneje opredeli, kaj je eksotična osnova in kateri instrumenti so izpostavljeni drugim preostalim tveganjem za namene odstavka 2.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [15 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Oddelek 5Kapitalska zahteva za tveganje neplačila

Člen 325w

Opredelitve pojmov in splošne določbe

1.  Kapitalske zahteve za tveganje neplačila se uporabljajo za dolžniške in lastniške instrumente, za izvedene finančne instrumente, pri katerih so dolžniški in lastniški instrumenti osnova, ter za izvedene finančne instrumente, pri katerih na izplačilo ali poštene vrednosti vpliva dogodek neplačila drugega dolžnika, ki ni nasprotna stranka v samem izvedenem finančnem instrumentu. Institucije izračunajo zahteve za tveganje neplačila ločeno za vsako od naslednjih vrst instrumentov: nelistinjenja, listinjenja, ki ne spadajo v CTP, in listinjenja, ki spadajo v CTP. Končne kapitalske zahteve za tveganje neplačila za institucijo so vsota teh treh sestavin.

2.  V tem oddelku se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(a)  ,kratka izpostavljenost‘ pomeni, da neplačilo izdajatelja ali skupine izdajateljev privede do dobička za institucijo ne glede na vrsto instrumenta ali posla, iz katerega izhaja izpostavljenost;

(b)  ,dolga izpostavljenost‘ pomeni, da neplačilo izdajatelja ali skupine izdajateljev privede do izgube za institucijo ne glede na vrsto instrumenta ali posla, iz katerega izhaja izpostavljenost;

(c)  ,bruto znesek ob prehodu v neplačilo‘ oziroma,bruto znesek JTD‘ pomeni ocenjeno velikost izgube ali dobička, ki bi ga neplačilo dolžnika povzročilo pri določeni izpostavljenosti;

(d)  ,neto znesek ob prehodu v neplačilo‘ oziroma,neto znesek JTD‘ pomeni ocenjeno velikost izgube ali dobička, ki bi ga neplačilo dolžnika povzročilo pri določeni instituciji, potem ko so se pobotali bruto zneski JTD;

(e)  ,LGD‘ je izguba ob neplačilu dolžnika pri instrumentu, ki ga je izdal ta dolžnik, izražena kot delež hipotetičnega zneska instrumenta;

(f)  ,utež tveganja neplačila‘ pomeni odstotek, ki predstavlja ocenjene verjetnosti neplačila vsakega dolžnika glede na kreditno sposobnost tega dolžnika.

Pododdelek 1Kapitalska zahteva za tveganje neplačila pri

nelistinjenjih

Člen 325xBruto zneski ob prehodu v neplačilo

1.  Institucije izračunajo bruto zneske JTD za vsako dolgo izpostavljenost do dolžniških instrumentov na naslednji način:

 

pri čemer velja:

Vnotional = hipotetična vrednost instrumenta;

P&Llong = element, ki prilagaja za dobičke in izgube, ki jih je institucija že obračunala zaradi sprememb poštene vrednosti instrumenta, iz katerega izhaja dolga izpostavljenost. Dobički se vnesejo v formulo s pozitivnim predznakom, izgube pa z negativnim;

Adjustmentlong = znesek, za katerega bi se zaradi strukture izvedenega finančnega instrumenta izguba institucije v primeru neplačila povečala ali zmanjšala glede na polno izgubo osnovnega instrumenta. Povečanja se vnesejo v Adjustmentlong s pozitivnim predznakom, zmanjšanja pa z negativnim.

2.  Institucije izračunajo bruto zneske JTD za vsako kratko izpostavljenost dolžniškim instrumentom na naslednji način:

 

pri čemer velja:

Vnotional = hipotetična vrednost instrumenta, ki se v formulo vnese z negativnim predznakom;

P&Lshort = element, ki prilagaja za dobičke in izgube, ki jih je institucija že obračunala zaradi sprememb poštene vrednosti instrumenta, iz katerega izhaja kratka izpostavljenost. Dobički se vnesejo v formulo s pozitivnim predznakom, izgube pa z negativnim;

Adjustmentshort = znesek, za katerega bi se zaradi strukture izvedenega finančnega instrumenta dobiček institucije v primeru neplačila povečal ali zmanjšal glede na polno izgubo osnovnega instrumenta. Zmanjšanja se vnesejo v Adjustmentshort s pozitivnim predznakom, zmanjšanja pa z negativnim.

3.  LGD za dolžniške instrumente, ki ga institucije uporabljajo za namene izračuna iz odstavkov 1 in 2, je naslednja:

(a)  izpostavljenostim do neprednostnih dolžniških instrumentov se dodeli LGD v višini 100%;

(b)  izpostavljenostim do prednostnih dolžniških instrumentov se dodeli LGD v višini 75%;

(c)  izpostavljenostim do kritih obveznic iz člena 129 se dodeli LGD v višini 25%.

4.  Za namene izračunov iz odstavkov 1 in 2 so hipotetične vrednosti v primeru dolžniških instrumentov nominalna vrednost dolžniškega instrumenta. Za namene izračunov iz odstavkov 1 in 2 so hipotetične vrednosti v primeru izvedenih finančnih instrumentov na osnovne dolžniške instrumente nominalna vrednost osnovnega dolžniškega instrumenta.

5.  Za izpostavljenosti do lastniških finančnih instrumentov institucije izračunajo bruto zneske JTD na naslednji način, in ne kot je navedeno v odstavku 1 in 2:

 

pri čemer velja:

V = poštena vrednost lastniškega finančnega instrumenta oziroma, v primeru izvedenih finančnih instrumentov na lastniške finančne instrumente, poštena vrednost osnovnega lastniškega finančnega instrumenta v izvedenem finančnem instrumentu.

6.  Institucije za namene izračuna iz odstavka 6 lastniškim finančnim instrumentom dodelijo LGD v višini 100%.

7.  V primeru izpostavljenosti tveganju neplačila, ki izhaja iz izvedenih finančnih instrumentov, pri katerih izplačila v primeru neplačila dolžnika niso povezana s hipotetično vrednostjo specifičnega instrumenta, ki ga je izdal dolžnik, ali LGD dolžnika ali instrumenta, ki ga je izdal ta dolžnik, institucije uporabijo alternativne metodologije za oceno bruto zneskov JTD, ki ustrezajo opredelitvi bruto zneska JTD iz odstavka 3 člena 325t.

8.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih podrobneje določi, kako institucije izračunajo zneske JTD za različne vrste instrumentov v skladu s tem členom in katere alternativne metodologije uporabljajo za namene ocene bruto zneskov JTD iz odstavka 7.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [15 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 325y

Neto zneski ob prehodu v neplačilo

1.  Institucije izračunajo neto zneske ob prehodu v neplačilo s pobotom bruto zneskov JTD kratkih in dolgih izpostavljenosti. Pobot je mogoč samo med izpostavljenostmi do istega dolžnika, kadar imajo kratke izpostavljenosti isto ali nižjo nadrejenost kot dolge izpostavljenosti.

2.  Pobot je popoln ali delen, odvisno od zapadlosti pobotanih izpostavljenosti:

(a)  pobot je popoln, kadar imajo vse pobotane izpostavljenosti zapadlost enega leta ali več;

(b)  pobot je delen, kadar ima vsaj ena od pobotanih izpostavljenosti zapadlost, krajšo od enega leta, in v tem primeru se znesek JTD vsake izpostavljenosti z zapadlostjo manj od enega leta zmanjša sorazmerno z deležem zapadlosti izpostavljenosti, ki ga ta predstavlja v enem letu.

3.  Če pobot ni mogoč, so bruto zneski JTD enaki neto zneskom JTD v primeru izpostavljenosti z zapadlostmi eno leto ali več. Bruto zneski JTD z zapadlostmi, krajšimi od enega leta, se zmanjšajo, da se izračunajo neto zneski JTD.

Količnik, ki se uporabi za zmanjšanje teh izpostavljenosti, je delež zapadlosti izpostavljenosti glede na eno leto, pri čemer so spodnja meja 3 meseci.

4.  Za namene odstavkov 2 in 3 se upoštevajo zapadlosti pogodb o izvedenih finančnih instrumentih in ne zapadlosti njihovih osnov. Denarnim izpostavljenostim iz naslova lastniških instrumentov se dodeli zapadlost enega leta ali treh mesecev, o čemer presodi institucija.

Člen 325z

Izračun kapitalske zahteve za tveganje neplačila

1.  Neto zneski JTD se ne glede na vrsto nasprotne stranke pomnožijo z ustreznimi utežmi tveganja neplačila v skladu s kreditno kakovostjo, kot je določeno v razpredelnici 2:

Razpredelnica 2

Kategorija kreditne kakovosti

Utež tveganja neplačila

Stopnja kreditne kakovosti 1

0,5 %

Stopnja kreditne kakovosti 2

3%

Stopnja kreditne kakovosti 3

6%

Stopnja kreditne kakovosti 4

15%

Stopnja kreditne kakovosti 5

30%

Stopnja kreditne kakovosti 6

50%

Brez bonitetne ocene

15%

Neplačano

100%

2.  Izpostavljenosti, ki bi po standardiziranem pristopu za kreditno tveganje v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 3 prejele utež tveganja 0%, za namene kapitalskih zahtev za tveganje neplačila prejmejo utež tveganja neplačila 0%.

3.  Tehtani neto znesek JTD se razporedi v naslednje skupine: podjetja, države, lokalne vlade/občine.

4.  Tehtani neto zneski JTD se v vsaki skupini združijo v skladu z naslednjo formulo:

 

pri čemer velja:

i = indeks, ki označuje instrument, ki spada v skupino b;

= kapitalska zahteva za tveganje neplačila za skupino b;

= količnik, ki priznava korist zaradi razmerja varovanja v skupini in se izračuna na naslednji način:

 

Dolge in kratke pozicije se za namene in seštejejo za vse pozicije v skupini ne glede na stopnjo kreditne kakovosti, ki so jih dodeljene te pozicije, kar privede do kapitalske zahteve za tveganje neplačila za specifično skupino.

5.  Končna kapitalska zahteva za tveganje neplačila pri nelistinjenjih se izračuna kot preprosta vsota kapitalskih zahtev na ravni skupin.

Pododdelek 2Kapitalska zahteva za tveganje neplačila pri listinjenjih (ne-CTP)

Člen 325aa

Zneski ob prehodu v neplačilo

1.  Bruto zneski ob prehodu v neplačilo za izpostavljenosti v listinjenju so poštene vrednosti izpostavljenosti v listinjenju.

2.  Neto zneski ob prehodu v neplačilo se določijo tako, da se bruto zneski ob prehodu v neplačilo za dolge izpostavljenosti pobotajo z bruto zneski ob prehodu v neplačilo za kratke izpostavljenosti. Pobot je mogoč samo med izpostavljenostmi v listinjenju z isto skupino osnovnih izpostavljenosti in iz iste tranše. Pobot se ne sme izvajati med izpostavljenostmi v listinjenju, ki imajo različne skupine osnovnih izpostavljenosti, tudi če so točka vključitve in izločitve iste.

3.  Kadar se lahko pri razstavljanju ali združevanju obstoječih izpostavljenosti v listinjenju popolnoma replicirajo druge obstoječe izpostavljenosti v listinjenju, razen glede zapadlosti, se lahko za namene pobota namesto originalnih uporabijo izpostavljenosti, ki izhajajo iz razstavljanja oziroma združevanja.

4.  Kadar se lahko pri razstavljanju ali združevanju obstoječih izpostavljenosti v osnovnih referenčnih subjektih celotna struktura tranš obstoječe izpostavljenosti v listinjenju popolnoma replicira, se lahko za namene pobota uporabijo izpostavljenosti, ki izhajajo iz razstavljanja ali združevanja. Če se osnovni referenčni subjekti uporabljajo na ta način, se izločijo iz obravnave tveganja neplačila pri nelistinjenjih.

5.  Člen 325y se uporablja tako za originalne kot za replicirane izpostavljenosti v listinjenju. Zadevne zapadlosti so zapadlosti tranš v listinjenju.

Člen 325ab

Izračun kapitalske zahteve za tveganje neplačila pri listinjenjih

1.  Neto zneski JTD izpostavljenosti v listinjenju se pomnožijo z 8% uteži tveganja, ki se uporablja za zadevno izpostavljenost v listinjenju, kar vključuje enostavna, pregledna in standardizirana (STS) listinjenja, iz netrgovalne knjige v skladu s hierarhijo pristopov iz oddelka 3 poglavja 5 naslova II in ne glede na vrsto nasprotne stranke.

2.  Zapadlost enega leta se uporablja za vse tranše, pri katerih se uteži tveganja izračunajo v skladu s pristopom na podlagi notranjih bonitetnih ocen za listinjenja (SEC-IRBA) in pristopom na podlagi zunanjih bonitetnih ocen za listinjenja (SEC-ERBA).

3.  Tveganju prilagojeni zneski JTD za posamezne izpostavljenosti v listinjenju denarnih sredstev ne smejo biti višji od poštene vrednosti pozicije.

4.  Tveganju prilagojeni zneski JTD se razvrstijo v naslednje skupine:

(a)  ena skupina, skupna za vsa podjetja ne glede na regijo;

(b)  44 različnih skupin, ki ustrezajo po eni skupini na regijo, za vsakega od 11 opredeljenih razredov sredstev. Ti razredi sredstev so komercialni zapisi s premoženjskim kritjem (ABCP), krediti za nakup vozil/zakupi vozil, listinjenja na podlagi hipotekarnih kreditov za stanovanjske nepremičnine (RMBS), kreditne kartice, listinjenja na podlagi hipotekarnih kreditov za poslovne nepremičnine (CMBS), finančni instrumenti, zavarovani z zastavo dolžniških instrumentov (CDO), relistinjeni CDO (CDO-squared), mala in srednja podjetja, študentski krediti, drugi krediti na drobno, drugi krediti velikim institucionalnim strankam. Štiri regije so Azija, Evropa, Severna Amerika in druge regije.

5.  Institucije se pri razvrščanju izpostavljenosti v listinjenju v skupine zanašajo na klasifikacijo, ki se običajno uporablja na trgu. Institucije vsako izpostavljenost v listinjenju razvrstijo v samo eno od zgornjih skupin. Vse izpostavljenosti v listinjenju, ki jih institucija ne more razvrstiti v vrsto ali regijo osnovne izpostavljenosti, se razvrstijo v razrede,drugi krediti na drobno‘,,drugi krediti velikim institucionalnim strankam‘ oziroma v,druge regije‘.

6.  Tehtani neto zneski JTD se v vsaki skupini združijo na isti način kot za tveganje neplačila izpostavljenosti v nelistinjenju s formulo iz člena 325z(4), kar privede do kapitalske zahteve za tveganje neplačila za vsako skupino.

7.  Končna kapitalska zahteva za tveganje neplačila pri nelistinjenjih se izračuna kot preprosta vsota kapitalskih zahtev na ravni skupin.

Pododdelek 3Kapitalska zahteva za tveganje neplačila pri listinjenjih (CTP)

Člen 325acPodročje uporabe

1.  Kapitalska zahteva za trgovalni portfelj s korelacijo (CTP) vključuje tveganje neplačila za izpostavljenosti v listinjenju in za varovanja, ki niso listinjenja. Ta varovanja se izključijo iz izračunov tveganja neplačila nelistinjenj. Koristi zaradi razpršitve med kapitalsko zahtevo za tveganje neplačila listinjenj, kapitalsko zahtevo za tveganje neplačila nelistinjenj (ne-CTP) in kapitalsko zahtevo za tveganje neplačila listinjenj (CTP) se ne uporabljajo.

2.  Za nelistinjene kreditne in lastniške izvedene finančne instrumente, s katerimi se trguje na borzi, se zneski JTD po posameznih pravnih subjektih izdajateljih, ki predstavljajo njihove sestavne dele, določijo s pristopom vpogleda.

Člen 325adZneski ob prehodu v neplačilo za CTP

1.  Bruto zneski ob prehodu v neplačilo za izpostavljenosti v listinjenju in izpostavljenosti v nelistinjenju v CTP so poštene vrednosti teh izpostavljenosti.

2.  Produkti na podlagi n-tega neplačila se obravnavajo kot tranširani produkti z naslednjimi točkami vključitve in izločitve:

(a)  točka vključitve = (N – 1)/ referenčni subjekti skupaj

(b)  točka izločitve = N/ referenčni subjekti skupaj

pri čemer so,referenčni subjekti skupaj‘ skupno število referenčnih subjektov v osnovni košarici ali skupini.

3.  Neto zneski ob prehodu v neplačilo se določijo tako, da se bruto zneski ob prehodu v neplačilo za dolge izpostavljenosti pobotajo z bruto zneski ob prehodu v neplačilo za kratke izpostavljenosti. Pobot je mogoč samo med izpostavljenostmi, ki so z izjemo zapadlosti identične. Pobot je mogoč samo v naslednjih primerih:

(a)  za indeksne produkte je pobot možen po zapadlostih v okviru iste družine, serije ali tranše indeksa ob upoštevanju navodil za izpostavljenosti z zapadlostjo manj od enega leta iz člena 325y. Bruto zneski ob prehodu v neplačilo za dolge in kratke izpostavljenosti, ki so popolna replikacija, se lahko pobotajo z razstavljanjem na izpostavljenosti, enakovredne posameznim, z uporabo modela za vrednotenje. Za namene tega člena razstavljanje z modelom za vrednotenje pomeni, da se sestavina listinjenja, ki je ena sama izpostavljenost, meri kot razlika med brezpogojno vrednostjo listinjenja in pogojno vrednostjo listinjenja ob predpostavki, da pride pri tej posamezni izpostavljenosti do neplačila z LGD v višini 100%. V takih primerih je vsota bruto zneskov ob prehodu v neplačilo izpostavljenosti, enakovrednih posameznim, ki se pridobijo z razstavljanjem, enaka bruto znesku ob prehodu v neplačilo nerazstavljene izpostavljenosti.

(b)  Pobot z razstavljanjem, kot je opisan v točki (a), ni dovoljen za relistinjenja.

(c)  Za indekse in tranše v indeksu je pobot mogoč po zapadlostih v okviru iste družine, serije ali tranše indeksa z replikacijo ali razstavljanjem. Za namene tega člena:

(i)  replikacija pomeni, da se tranše posameznega indeksnega listinjenja združijo, tako da se replicira druga tranša iste serije indeksov ali da se replicira netranširana pozicija v seriji indeksov;

(ii)  razstavljanje pomeni replikacijo indeksa z listinjenjem, pri čemer so osnovne izpostavljenosti v skupini identične posameznim izpostavljenostim, ki sestavljajo indeks.

Če so dolge in kratke izpostavljenosti sicer enakovredne z izjemo ene preostale sestavine, je pobot dovoljen in neto znesek ob prehodu v neplačilo odraža preostalo izpostavljenost.

(d)  Različne tranše iste serije indeksov, različne serije istega indeksa in različne družine indeksov se ne smejo pobotati.

Člen 325aeIzračun kapitalske zahteve za tveganje neplačila pri CTP

1.  Neto zneski JTD se pomnožijo z naslednjim:

(a)  pri tranširanih produktih z utežmi tveganja neplačila, ki ustrezajo zadevni kreditni kakovosti, kot je določeno v členu 325z(1) in (2);

(b)  pri netranširanih produktih z utežmi tveganja neplačila iz člena 325ab(1).

2.  Tveganju prilagojeni neto zneski JTD se razvrstijo v skupine, ki ustrezajo indeksu.

3.  Tehtani neto zneski JTD se v vsaki skupini združijo v skladu z naslednjo formulo:

 

pri čemer velja:

i = instrument, ki spada v skupino b;

= kapitalska zahteva za tveganje neplačila za skupino b;

ctp = količnik, ki priznava korist zaradi razmerja varovanja v skupini in se izračuna v skladu s formulo iz člena 325z(4), vendar z uporabo dolgih in kratkih pozicij iz celotnega CTP in ne samo pozicij iz določene skupine.

4.  Institucije izračunajo kapitalske zahteve za tveganje neplačila CTP (DRCCTP) z naslednjo formulo:

  

Oddelek 6Uteži tveganja in korelacije

Pododdelek 1Uteži in korelacije za delta tveganje

Člen 325afUteži tveganja za splošno obrestno tveganje

1.  Za valute, ki niso vključene v podkategorijo najlikvidnejših valut iz točke (b) člena 325be(5), so uteži tveganja dejavnikov tveganja netvegane obrestne mere naslednje:

Razpredelnica 3

Zapadlost

0,25 leta

0.5 leta

1 leto

2 leti

3 leta

Utež tveganja (odstotek)

2,4 %

2,4 %

2,25 %

1,88 %

1,73 %

Zapadlost

5 let

10 let

15 let

20 let

30 let

Utež tveganja (odstotek)

1,5 %

1,5 %

1,5 %

1,5 %

1,5 %

2.  Za vse dejavnike tveganja inflacije in medvalutnega tveganja osnove se uporabi skupna utež tveganja v višini 2,25%.

3.  Za valute, vključene v podkategorijo najlikvidnejših valut iz točke (b) člena 325be(7), in domačo valuto institucije so uteži tveganja dejavnikov tveganja netvegane obrestne mere uteži tveganja iz razpredelnice 3 tega člena, deljene s .

Člen 325agKorelacije znotraj skupin za splošno obrestno tveganje

1.  Korelacija rkl med dejavniki obrestnega tveganja v isti skupini in z isto dodeljeno zapadlostjo, a z različnimi krivuljami, je enaka 99,90 %.

2.  Korelacija med dejavniki obrestnega tveganja v isti skupini, ki imajo isto krivuljo vendar različne zapadlosti, se določi v skladu z naslednjo formulo:

 

pri čemer velja:

(oziroma ) = zapadlost, ki se nanaša na netvegano obrestno mero;

=

3.  Korelacija rkl med dejavniki obrestnega tveganja v isti skupini, ki imajo različne krivulje in različne zapadlosti, je enaka korelacijskemu parametru iz odstavka 2, pomnoženem z 99,90 %.

4.  Korelacija med dejavniki tveganja netvegane obrestne mere in dejavniki tveganja inflacije znaša 40%.

5.  Korelacija med dejavniki medvalutnega tveganja osnove in dejavniki drugega splošnega obrestnega tveganja, vključno z drugim dejavnikom medvalutnega tveganja osnove, znaša 0%.

Člen 325ahKorelacije po skupinah za splošno obrestno tveganje

1. Za združevanje dejavnikov tveganja, ki spadajo v različne skupine, se uporablja parameter γbc = 50 %.

2. Za združevanje dejavnikov tveganja, ki spadajo v različne skupine člena 325aw(2a), se uporablja parameter γbc = 80 %.

Člen 325aiUteži tveganja za tveganje kreditnega razmika (nelistinjenja)

1.  Uteži tveganja so iste za vse zapadlosti (0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let) znotraj vsake skupine.

Razpredelnica 4

Številka skupine

Kreditna kakovost

Sektor

Utež tveganja (odstotek)

 

1

Vse

Enote centralne ravni države, vključno s centralnimi bankami, države članice

0,50 %

2

Stopnja kreditne kakovosti od 1 do 3

Enote centralne ravni države, vključno s centralnimi bankami, tretje države, multilateralne razvojne banke in mednarodne organizacije iz člena 117(2) in člena 118

0,5 %

3

Regionalne ali lokalne ravni države in subjekti javnega sektorja

1,0 %

4

Subjekti finančnega sektorja, vključno s kreditnimi institucijami, ki so jih ustanovile enote centralne, regionalne ali lokalne ravni države, in javno-spodbujevalnimi bankami

5,0 %

5

Osnovni materiali, energetika, industrija, kmetijstvo, proizvodnja, pridobivanje rudnin in kamnin

3,0 %

6

Potrošniško blago in storitve, prevoz in skladiščenje, administrativne in podporne dejavnosti

3,0 %

7

Tehnologija, telekomunikacije

2,0 %

8

Zdravstvo, javne službe, strokovne in tehnične dejavnosti

1,5 %

9

Krite obveznice, ki so jih izdale kreditne institucije v državah članicah

1,0%

10

Krite obveznice, ki so jih izdale kreditne institucije v tretjih državah

4,0 %

11

Stopnja kreditne kakovosti od 4 do 6

Enote centralne ravni države, vključno s centralnimi bankami, tretje države, multilateralne razvojne banke in mednarodne organizacije iz člena 117(2) in člena 118

3,0 %

12

Regionalne ali lokalne ravni države in subjekti javnega sektorja

4,0 %

13

Subjekti finančnega sektorja, vključno s kreditnimi institucijami, ki so jih ustanovile enote centralne, regionalne ali lokalne ravni države, in javno-spodbujevalnimi bankami

12,0 %

14

Osnovni materiali, energetika, industrija, kmetijstvo, proizvodnja, pridobivanje rudnin in kamnin

7,0 %

15

Potrošniško blago in storitve, prevoz in skladiščenje, administrativne in podporne dejavnosti

8,5 %

16

Tehnologija, telekomunikacije

5,5 %

17

Zdravstvo, javne službe, strokovne in tehnične dejavnosti

5,0 %

18

Drugi sektorji

12,0 %

2.  Kreditne institucije se pri dodeljevanju izpostavljenosti tveganju določenemu sektorju zanašajo na klasifikacijo, ki se običajno uporablja na trgu za razporejanje izdajateljev v skupine po gospodarskih sektorjih. Kreditne institucije vsakega izdajatelja razvrstijo v samo eno sektorsko skupino v razpredelnici iz odstavka 1. Pozicije tveganja izdajateljev, ki jih kreditna institucija ne more razporediti v sektor na ta način, se razvrstijo v skupino 18.

Člen 325ajKorelacije znotraj skupin za tveganje kreditnega razmika (nelistinjenja)

1.  Korelacijski parameter l se med dvema občutljivostma S in S znotraj iste skupine določi, kot sledi:

l= l (name)l (tenor)l (basis)

pri čemer velja:

l (name) je 1, če sta oba referenčna subjekta občutljivosti k in l identična, sicer pa 35 %;

l (tenor) je 1, če sta obe točki občutljivosti k in l identični, sicer pa 65 %;

l (basis) je 1, če sta obe izpostavljenosti povezani z istima krivuljama, sicer pa 99,90 %.

2.  Zgornje korelacije se ne uporabljajo za skupino 18 iz člena 325ai(1). Formula združevanja za kapitalsko zahtevo za delta tveganja za skupino 18 je enaka vsoti absolutnih vrednosti neto tehtanih občutljivosti, razvrščenih v skupino 18:

  

Člen 325akKorelacije po skupinah za tveganje kreditnega razmika (nelistinjenja)

1.  Korelacijski parameter γbc, ki se uporablja za združevanje občutljivosti med različnimi skupinami, se določi na naslednji način:

c=c(rating) c(sector)

pri čemer velja:

c(rating) je 1, če imata obe skupini isti razred kreditne kakovosti (stopnjo kreditne kakovosti od 1 do 3 ali stopnjo kreditne kakovosti od 4 do 6), sicer pa 50 %. Za namene tega izračuna se za skupino 1 šteje, da ima isti razred kreditne kakovosti kot skupine, ki imajo stopnjo kreditne kakovosti od 1 do 3;

c(sector) je 1, če imata obe skupini isti sektor, sicer pa je enak naslednjim odstotkom:

Razpredelnica 5

Skupina

1, 2 in 11

3 in 12

4 in 13

5 in 14

6 in 15

7 in 16

8 in 17

9 in 10

1, 2 in 11

 

75 %

10 %

20 %

25 %

20 %

15 %

10 %

3 in 12

 

 

5 %

15 %

20 %

15 %

10 %

10 %

4 in 13

 

 

 

5 %

15 %

20 %

5 %

20 %

5 in 14

 

 

 

 

20 %

25 %

5 %

5 %

6 in 15

 

 

 

 

 

25 %

5 %

15 %

7 in 16

 

 

 

 

 

 

5 %

20 %

8 in 17

 

 

 

 

 

 

 

5 %

9 in 10

 

 

 

 

 

 

 

 

2.  Kapitalska zahteva za skupino 18 se doda celotnemu kapitalu na ravni razreda tveganja, pri čemer se učinki razpršitve ali varovanja pred tveganjem ne pripoznajo v nobeni drugi skupini.

Člen 325alUteži tveganja za tveganje kreditnega razmika pri listinjenjih (CTP)

Uteži tveganja so iste za vse zapadlosti (0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let) znotraj vsake skupine.

Razpredelnica 6

Številka skupine

Kreditna kakovost

Sektor

Utež tveganja (odstotne točke)

 

1

Vse

Enote centralne ravni države, vključno s centralnimi bankami, držav članic Unije

4 %

2

Stopnja kreditne kakovosti od 1 do 3

Enote centralne ravni države, vključno s centralnimi bankami, tretje države, multilateralne razvojne banke in mednarodne organizacije iz člena 117(2) in člena 118

4 %

3

Regionalne ali lokalne ravni države in subjekti javnega sektorja

4 %

4

Subjekti finančnega sektorja, vključno s kreditnimi institucijami, ki so jih ustanovile enote centralne, regionalne ali lokalne ravni države, in javno-spodbujevalnimi bankami

8 %

5

Osnovni materiali, energetika, industrija, kmetijstvo, proizvodnja, pridobivanje rudnin in kamnin

5 %

6

Potrošniško blago in storitve, prevoz in skladiščenje, administrativne in podporne dejavnosti

4 %

7

Tehnologija, telekomunikacije

3 %

8

Zdravstvo, javne službe, strokovne in tehnične dejavnosti

2 %

9

Krite obveznice, ki so jih izdale kreditne institucije v državah članicah Unije

3 %

10

Krite obveznice, ki so jih izdale kreditne institucije v tretjih državah

6 %

11

Stopnja kreditne kakovosti od 4 do 6

Enote centralne ravni države, vključno s centralnimi bankami, tretje države, multilateralne razvojne banke in mednarodne organizacije iz člena 117(2) in člena 118

13 %

12

Regionalne ali lokalne ravni države in subjekti javnega sektorja

13 %

13

Subjekti finančnega sektorja, vključno s kreditnimi institucijami, ki so jih ustanovile enote centralne, regionalne ali lokalne ravni države, in javno-spodbujevalnimi bankami

16 %

14

Osnovni materiali, energetika, industrija, kmetijstvo, proizvodnja, pridobivanje rudnin in kamnin

10 %

15

Potrošniško blago in storitve, prevoz in skladiščenje, administrativne in podporne dejavnosti

12 %

16

Tehnologija, telekomunikacije

12 %

17

Zdravstvo, javne službe, strokovne in tehnične dejavnosti

12 %

18

Drugi sektorji

13%

Člen 325amKorelacije za tveganje kreditnega razmika pri listinjenjih (CTP)

1.  Korelacija za delta tveganje l se izpelje v skladu s členom 325aj z izjemo, da je za namene tega odstavka l (basis) 1, če sta obe izpostavljenosti povezani z istima krivuljama, sicer pa 99,00 %.

2.  Korelacija c se izpelje v skladu s členom 325ak.

Člen 325anUteži tveganja za tveganje kreditnega razmika pri listinjenjih (ne-CTP)

1.  Uteži tveganja so iste za vse zapadlosti (0,5 leta, 1 leto, 3 leta, 5 let, 10 let) znotraj vsake skupine.

Razpredelnica 7

Številka skupine

Kreditna kakovost

Sektor

Utež tveganja (odstotne točke)

 

1

Prednostna in stopnja kreditne kakovosti od 1 do 3

RMBS – prvorazredni

0,9 %

2

RMBS – srednjerazredni

1,5 %

3

RMBS – drugorazredni

2,0 %

4

CMBS

2,0 %

5

ABS – študentski krediti

0,8 %

6

ABS – kreditne kartice

1,2 %

7

ABS – vozila

1,2 %

8

CLO – ne-CTP

1,4 %

9

Neprednostna in stopnja kreditne kakovosti od 1 do 3

RMBS – prvorazredni

1,125 %

10

RMBS – srednjerazredni

1,875 %

11

RMBS – drugorazredni

2,5 %

12

CMBS

2,5 %

13

ABS – študentski krediti

1 %

14

ABS – kreditne kartice

1,5 %

15

ABS – vozila

1,5 %

16

CLO – ne-CTP

1,75 %

17

Stopnja kreditne kakovosti od 4 do 6

RMBS – prvorazredni

1,575 %

18

RMBS – srednjerazredni

2,625 %

19

RMBS – drugorazredni

3,5 %

20

CMBS

3,5 %

21

ABS – študentski krediti

1,4 %

22

ABS – kreditne kartice

2,1 %

23

ABS – vozila

2,1 %

24

CLO – ne-CTP

2,45 %

25

Drugi sektorji

3,5 %

2.  Kreditne institucije se pri dodeljevanju izpostavljenosti tveganju določenemu sektorju zanašajo na klasifikacijo, ki se običajno uporablja na trgu za razporejanje izdajateljev v skupine po gospodarskih sektorjih. Kreditne institucije vsako tranšo razvrstijo v samo eno sektorsko skupino v razpredelnici iz odstavka 1. Pozicije tveganja iz katere koli tranše, ki jih kreditna institucija ne more razporediti v sektor na ta način, se razvrstijo v skupino 25.

Člen 325aoKorelacije znotraj skupin za tveganje kreditnega razmika pri listinjenjih (ne-CTP)

1.  Korelacijski parameter l se med dvema občutljivostma S in S znotraj iste skupine določi, kot sledi:

l = l (tranche)l (tenor)l (basis)

pri čemer velja:

l (tranche) je 1, če sta oba referenčna subjekta občutljivosti k in l v isti skupini in se nanašata na isto tranšo listinjenja (več kot 80 % prekrivanje v nominalnem smislu), sicer pa 40 %;

l (tenor) je 1, če sta obe točki občutljivosti k in l identični, sicer pa 80 %;

l (tenor) je 1, če sta obe izpostavljenosti povezani z istima krivuljama, sicer pa 99,90 %.

2.  Zgornje korelacije se ne uporabljajo za skupino 25. Formula združevanja za kapitalsko zahtevo za delta tveganja za skupino 25 je enaka vsoti absolutnih vrednosti neto tehtanih občutljivosti, razvrščenih v to skupino:

 

Člen 325apKorelacije po skupinah za tveganje kreditnega razmika pri listinjenjih (ne-CTP)

1.  Korelacijski parameter c se uporablja za združevanje občutljivosti med različnimi skupinami in znaša 0 %.

2.  Kapitalska zahteva za skupino 25 se doda celotnemu kapitalu na ravni razreda tveganja, pri čemer se učinki razpršitve ali varovanja pred tveganjem ne pripoznajo v nobeni drugi skupini.

Člen 325aqUteži tveganja za tveganje lastniških finančnih instrumentov

1.  Uteži tveganja za občutljivosti na lastniške finančne instrumente in cene repo poslov z lastniškimi finančnimi instrumenti so določene v naslednji razpredelnici:

Razpredelnica 8

Številka skupine

Tržna kapitalizacija

Gospodarstvo

Sektor

Utež tveganja za promptno ceno lastniških finančnih instrumentov(odstotne točke)

 

Utež tveganja za ceno repo posla z lastniškimi finančnimi instrumenti(odstotne točke)

 

1

Velika

Nastajajoče tržno gospodarstvo

Potrošniško blago in storitve, prevoz in skladiščenje, administrativne in podporne dejavnosti, zdravstvo, javne službe

55 %

0,55 %

2

Telekomunikacije, industrija

60 %

0,60 %

3

Osnovni materiali, energetika, kmetijstvo, proizvodnja, pridobivanje rudnin in kamnin

45 %

0,45 %

4

Finančne institucije, vključno z državnimi, nepremičninske dejavnosti, tehnologija

55 %

0,55 %

5

Razvito gospodarstvo

Potrošniško blago in storitve, prevoz in skladiščenje, administrativne in podporne dejavnosti, zdravstvo, javne službe

30 %

0,30 %

6

Telekomunikacije, industrija

35 %

0,35 %

7

Osnovni materiali, energetika, kmetijstvo, proizvodnja, pridobivanje rudnin in kamnin

40 %

0,40 %

8

Finančne institucije, vključno z državnimi, nepremičninske dejavnosti, tehnologija

50 %

0,50 %

9

Majhna

Nastajajoče tržno gospodarstvo

Vsi sektorji, opisani pri skupinah 1, 2, 3 in 4

70 %

0,70 %

10

Razvito gospodarstvo

Vsi sektorji, opisani pri skupinah 5, 6, 7 in 8

50%

0,50 %

11

Drugi sektorji

70%

0,70 %

2.  Za visoko tržno kapitalizacijo šteje tržna kapitalizacija, ki je večja od ali enaka 1,75 milijarde EUR, za nizko tržno kapitalizacijo pa tržna kapitalizacija, ki je manjša od 1,75 milijarde EUR.

3.  EBA pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov, v katerih opredeli, kaj je nastajajoče tržno gospodarstvo in razvito gospodarstvo za namene tega člena.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [15 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

4.  Kreditne institucije se pri dodeljevanju izpostavljenosti tveganju določenemu sektorju zanašajo na klasifikacijo, ki se običajno uporablja na trgu za razporejanje izdajateljev v skupine po gospodarskih sektorjih. Kreditne institucije vsakega izdajatelja razvrstijo v eno od sektorskih skupin v razpredelnici iz odstavka 1 in vse izdajatelje iz iste panoge razvrstijo v isti sektor. Pozicije tveganja izdajateljev, ki jih kreditna institucija ne more razporediti v sektor na ta način, se razvrstijo v skupino 11. Mednarodni izdajatelji ali izdajatelji, ki so aktivni v več sektorjih, se razvrstijo v določeno skupino na podlagi najpomembnejše regije in sektorja, v katerih posluje izdajatelj lastniških finančnih instrumentov.

Člen 325arKorelacije znotraj skupin za tveganje lastniških finančnih instrumentov

1.  Korelacijski parameter delta tveganja ρkl se določi na 99,90 % med dvema občutljivostma S in S v isti skupini, če je ena občutljivost na promptno ceno lastniškega finančnega instrumenta, druga pa občutljivost na ceno repo posla z lastniškimi finančnimi instrumenti, kadar sta obe povezani z istim izdajateljem lastniških finančnih instrumentov.

2.  V drugih primerih, kot so tisti iz odstavka 1, korelacijski parameter ρkl med dvema občutljivostma S in S na promptno ceno lastniškega finančnega instrumenta v isti skupini znaša:

(a)  15 % med dvema občutljivostma v isti skupini, ki spadata pod veliko tržno kapitalizacijo, nastajajoče tržno gospodarstvo (skupina številka 1, 2, 3 ali 4);

(b)  25 % med dvema občutljivostma v isti skupini, ki spadata pod veliko tržno kapitalizacijo, razvito gospodarstvo (skupina številka 5, 6, 7 ali 8);

(c)  7,5 % med dvema občutljivostma v isti skupini, ki spadata pod majhno tržno kapitalizacijo, nastajajoče tržno gospodarstvo (skupina številka 9);

(d)  12,5 % med dvema občutljivostma v isti skupini, ki spadata pod majhno tržno kapitalizacijo, razvito gospodarstvo (skupina številka 10).

3.  Korelacijski parameter ρkl med dvema občutljivostma S in S na ceno repo posla z lastniškimi finančnimi instrumenti v isti skupini se določi v skladu z odstavkom 2.

4.  Med dvema občutljivostma S in S v isti skupini, pri čemer je ena občutljivost na promptno ceno lastniškega finančnega instrumenta, druga pa občutljivost na ceno repo posla z lastniškimi finančnimi instrumenti, in se vsaka občutljivost nanaša na različnega izdajatelja lastniških finančnih instrumentov, je korelacijski parameter ρkl enak korelacijam, določenim v odstavku 2, pomnoženim z 99,90 %.

5.  Zgornje korelacije se ne uporabljajo za skupino 11. Formula združevanja za kapitalsko zahtevo za delta tveganja za skupino 11 je enaka vsoti absolutnih vrednosti neto tehtanih občutljivosti, razvrščenih v to skupino:

 

Člen 325asKorelacije po skupinah za tveganje lastniških finančnih instrumentov

1.  Korelacijski parameter c se uporablja za združevanje občutljivosti med različnimi skupinami. Če obe skupini spadata med skupine od 1 do 10, znaša 15 %.

2.  Ta kapitalska zahteva za skupino 11 se doda celotnemu kapitalu na ravni razreda tveganja, pri čemer se učinki razpršitve ali varovanja pred tveganjem ne pripoznajo v nobeni drugi skupini.

Člen 325atUteži tveganja za tveganje spremembe cen blaga

Uteži tveganja za občutljivosti na blago so določene v naslednji razpredelnici:

Razpredelnica 9

Številka skupine

Ime skupine

Utež tveganja (odstotne točke)

 

1

Energetika – Trda goriva

30 %

2

Energetika – Tekoča goriva

35 %

3

Energetika – Trgovanje z elektriko in emisijskimi kuponi

60 %

4

Tovor

80 %

5

Kovine – neplemenite

40 %

6

Plinasta goriva

45 %

7

Plemenite kovine (vključno z zlatom)

20 %

8

Zrna in oljnice

35 %

9

Živina in mleko

25 %

10

Kmetijski proizvodi

35 %

11

Drugo blago

50 %

Člen 325auKorelacije znotraj skupin za tveganje spremembe cen blaga

1.  Za namene pripoznavanja korelacij se za dve vrsti blaga šteje, da sta različni, če na trgu obstajata dve pogodbi, ki se razlikujeta samo glede na osnovno blago, ki se mora izročiti po vsaki pogodbi.

2.  Korelacijski parameter l se med dvema občutljivostma S in S znotraj iste skupine določi, kot sledi:

l= l (commodity) l (tenor) l (basis)

pri čemer velja:

l (commodity) je 1, če sta obe vrsti blaga občutljivosti k in l identični, sicer pa je enak korelacijam znotraj skupin iz razpredelnice iz odstavka 3;

l (tenor) je 1, če sta obe točki občutljivosti k in l identični, sicer pa 99 %;

l (basis) je 1, če sta obe občutljivosti identični tako v smislu (i) razreda pogodbe blaga kot (ii) lokacije izročitve blaga, sicer pa 99,90 %.

3.  Korelacije znotraj skupin l (commodity) so:

Razpredelnica 10

Številka skupine

Ime skupine

Korelacija (commodity)

1

Energetika – Trda goriva

55 %

2

Energetika – Tekoča goriva

95 %

3

Energetika – Trgovanje z elektriko in emisijskimi kuponi

40 %

4

Tovor

80 %

5

Kovine – neplemenite

60 %

6

Plinasta goriva

65 %

7

Plemenite kovine (vključno z zlatom)

55 %

8

Zrna in oljnice

45 %

9

Živina in mleko

15 %

10

Kmetijski proizvodi

40 %

11

Drugo blago

15 %

Člen 325avKorelacije po skupinah za tveganje spremembe cen blaga

Korelacijski parameter c, ki se uporablja za združevanje občutljivosti med različnimi skupinami, je:

(a)  20 %, če obe skupini spadata med skupine od 1 do 10;

(b)  0 %, če je ena od obeh skupin skupina 11.

Člen 325awUteži tveganja za valutno tveganje

1.  Za vse občutljivosti na valute se uporabi utež tveganja 30 %.

2.  Utež tveganja dejavnikov valutnega tveganja, ki se nanaša na valutne pare, sestavljene iz eura in valute države članice, ki sodeluje v drugi fazi ekonomske in monetarne unije, je ena izmed naslednjih možnosti:

(a)  ▌utež tveganja iz odstavka 1, deljena s 3;

(b)  največje nihanje znotraj razpona nihanja, o katerem sta se uradno dogovorili država članica in Evropska centralna banka, če je manjše od razpona nihanja, opredeljenega v drugi fazi ekonomske in monetarne unije (mehanizem deviznih tečajev II – ERM II).

3.  Utež tveganja dejavnikov valutnega tveganja iz podkategorije najlikvidnejših valutnih parov iz točke (c) člena 325be(7) je utež tveganja iz odstavka 1 deljena s

Člen 325axKorelacije za valutno tveganje

Za združevanje občutljivosti na valute se uporablja enoten korelacijski parameter c, ki je enak 60 %.

PODODDELEK 2UTEŽI IN KORELACIJE ZA VEGA TER KARVING TVEGANJE

Člen 325ayUteži za vega in karving tveganje

1.  Za dejavnike vega tveganja se uporabljajo delta skupine iz pododdelka 1.

2.  Utež tveganja za dani dejavnik vega tveganja se določi kot delež trenutne vrednosti tega dejavnika tveganja k, ki predstavlja implicitno nestanovitnost osnove, kot je opisano v oddelku 3.

3.  Delež iz odstavka 2 je odvisen od predpostavljene likvidnosti vsake vrste dejavnika tveganja v skladu z naslednjo formulo:

 

pri čemer velja:

znaša 55 %;

je regulativno obdobje likvidnosti, ki se predpiše pri določanju vsakega dejavnika vega tveganja. , se določi v skladu z naslednjo razpredelnico:

Razpredelnica 11

Razred tveganja

 

Splošno obrestno tveganje

60

Tveganje kreditnega razmika, nelistinjenje

120

Tveganje kreditnega razmika, listinjenje (CTP)

120

Tveganje kreditnega razmika, listinjenje (ne-CTP)

120

Tveganje lastniških FI (velika kapitalizacija)

20

Tveganje lastniških FI (majhna kapitalizacija)

60

Tveganje spremembe cen blaga

120

Valutno tveganje

40

4.  Skupine, uporabljene v kontekstu delta tveganja iz pododdelka 1, se uporabijo tudi v kontekstu karving tveganja, razen če je v tem poglavju določeno drugače.

5.  Za dejavnike valutnega in karving tveganja so uteži karving tveganja relativni premiki, enaki utežem delta tveganja iz pododdelka 1.

6.  Za dejavnike karving splošnega obrestnega tveganja, tveganja kreditnega razmika in tveganja spremembe cen blaga je utež tveganja vzporedni premik vseh točk za vsako krivuljo na podlagi najvišje predpisane uteži delta tveganja v pododdelku 1 za vsak razred tveganj.

Člen 325azKorelacije za vega in karving tveganje

7.  Korelacijski parameter rkl se med občutljivostmi na vega tveganje v isti skupini razreda splošnega obrestnega tveganja določi na naslednji način:

  

pri čemer velja:

je enak , pri čemer znaša 1 %, in pa so zapadlosti opcij, za katere se izpeljujejo občutljivosti na vega, izražene kot število let;

je enak , pri čemer znaša 1%, in pa so zapadlosti osnov opcij, za katere se izpeljujejo občutljivosti na vega , zmanjšane za zapadlosti zadevnih opcij, ki se v obeh primerih izrazijo kot število let.

8.  Korelacijski parameter rkl se med občutljivostmi na vega tveganje v skupini drugih razredov tveganj določi na naslednji način:

 

pri čemer velja:

je enak delta korelaciji znotraj skupine, ki ustreza skupini, v katero bi se razvrstila dejavnika vega tveganja k in l;

je opredeljen kot v odstavku 1.

9.  Kar zadeva občutljivosti na vega tveganje med skupinami znotraj razreda tveganj (splošno obrestno tveganje in drugi razredi tveganja), se v kontekstu vega tveganja uporabljajo isti korelacijski parametri za γbc, kot je določeno za delta korelacije za vsak razred tveganja v oddelku 4.

10.  V standardiziranem pristopu se ne pripoznajo nobene koristi zaradi razpršitve ali varovanja med dejavniki vega in delta tveganja. Kapitalske zahteve za vega in delta tveganja se združijo s preprostim seštevanjem.

11.  Korelacije za karving tveganje so enake kvadratu ustreznih korelacij za delta tveganje γbc iz pododdelka 1.

Poglavje 1bPristop notranjih modelov

ODDELEK 1DOVOLJENJE IN KAPITALSKE ZAHTEVE

Člen 325baDovoljenje za uporabo notranjih modelov

1.  Potem ko pristojni organi preverijo, ali institucije izpolnjujejo zahteve iz členov od 325bi do 325bk, jim izdajo dovoljenje za izračun kapitalskih zahtev z uporabo njihovih notranjih modelov v skladu s členom 325bb za portfelj vseh pozicij, dodeljenih trgovalnim enotam, ki izpolnjujejo naslednje zahteve:

(a)  trgovalne enote so bile vzpostavljene v skladu s členom 104b;

(b)  pristojni organ ovrednoti rezultat ocene iz člena 325bh glede opredelitve dobičkov in izgub trgovalne enote v predhodnih 12 mesecih kot zadovoljiv;

(c)  trgovalne enote predhodnih 250 delovnih dni izpolnjujejo zahteve glede testiranja za nazaj iz člena 325bg(1);

(d)  trgovalne enote, ki jim je bila dodeljena vsaj ena od pozicij iz trgovalne knjige iz člena 325bm, izpolnjujejo zahteve iz člena 325bn za notranji model tveganja neplačila.

2.  Institucije, ki so prejele dovoljenje iz odstavka 1 za uporabo svojih notranjih modelov za eno ali več trgovalnih enot pristojnim organom poročajo naslednje:

(a)  tedensko mero neomejenega pričakovanega primanjkljaja UESt, izračunano v skladu z odstavkom 5, za vse pozicije v trgovalni enoti, ki se pristojnim organom poroča mesečno;

(b)  za vsako enoto, za katero je bilo to dovoljenje izdano, mesečne kapitalske zahteve za tržna tveganja, izračunane v skladu s poglavjem 1a tega naslova, kot da institucija ne bi prejela dovoljenja iz odstavka 1, ter z obravnavanjem vse pozicij, dodeljenih trgovalni enoti, na posamični podlagi kot ločenih portfeljev. Ti izračuni se pristojnim organom poročajo mesečno.

(ba)  mesečne kapitalske zahteve za tržna tveganja celotnega portfelja institucije, ki se izračunajo v skladu s poglavjem 1a tega naslova, in sicer kot da se instituciji dovoljenje iz odstavka 1 ne bi izdalo. Ti izračuni se pristojnim organom poročajo mesečno.

3.  Institucija, ki je prejela dovoljenje iz odstavka 1, nemudoma obvesti svoje pristojne organe, kadar ena od njenih trgovalnih enot ne izpolnjuje več katere od zahtev iz odstavka 1. Institucija ne sme več uporabljati tega poglavja za katero koli pozicijo, dodeljeno taki trgovalni enoti, in izračunava kapitalske zahteve za tržna tveganja v skladu s pristopom iz poglavja 1a za vse pozicije, dodeljene tej trgovalni enoti, od najzgodnejšega datuma poročanja in dokler pristojnim organom ne dokaže, da trgovalna enota ponovno izpolnjuje vse zahteve iz odstavka 1.

4.  Pristojni organi lahko z odstopanjem od odstavka 3 v izjemnih okoliščinah instituciji dovolijo, da še naprej uporablja svoje notranje modele za izračun kapitalskih zahtev za tržna tveganja trgovalne enote, ki ne izpolnjuje več pogojev iz točke (b) ali (c) odstavka 1, če najmanj 10 % združenih kapitalskih zahtev za tržna tveganja izhaja iz pozicij v trgovalnih enotah, ki so primerne za notranji pristop k tržnim tveganjem. Te izredne okoliščine lahko na primer nastanejo, ko so finančni trgi v pomembnih čezmejnih stresnih obdobjih ali kadar so banke izpostavljene znatnim sistemskim spremembam. Kadar pristojni organi uporabijo to možnost, o tem obvestijo EBA in utemeljijo svojo odločitev.

5.  Za pozicije, dodeljene trgovalnim enotam, za katere institucija ni prejela dovoljenja iz odstavka 1, se kapitalske zahteve za tržno tveganje izračunajo v skladu s poglavjem 1a tega naslova. Za namene tega izračuna se vse navedene pozicije obravnavajo na posamični podlagi kot ločeni portfelji.

6.  Za dano trgovalno enoto mera neomejenega pričakovanega primanjkljaja iz točke (a) odstavka 2 pomeni mero neomejenega pričakovanega primanjkljaja, izračunano v skladu s členom 325bc, za vse pozicije, dodeljene tej trgovalni enoti, ki se obravnavajo na posamični podlagi kot ločeni portfelji. Institucije z odstopanjem od člena 325bd pri izračunavanju mere neomejenega pričakovanega primanjkljaja za vsako trgovalno enoto izpolnjujejo naslednje zahteve:

(a)  stresno obdobje, uporabljeno pri izračunu števila delnih pričakovanih primanjkljajev PEStFC za dano trgovalno enoto, je stresno obdobje, opredeljeno v skladu s točko (c) člena 325bd(1) za namene določitve PEStFC za vse trgovalne enote, za katere so institucije prejele dovoljenje iz odstavka 1;

(b)  pri izračunu števil delnih pričakovanih primanjkljajev PEStRS in PEStRC za dano trgovalno enoto se scenariji prihodnjih šokov uporabljajo samo za dejavnike tveganja, primerne za modeliranje, pozicij, dodeljenih trgovalni enoti, vključenih v podskupino dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, ki jih je institucija izbrala v skladu s točko (a) člena 325bd(1) za namene določitve PEStRS za vse trgovalne enote, za katere so institucije prejele dovoljenje iz odstavka 1.

7.  Pomembne spremembe pri uporabi notranjih modelov, za katere je institucija prejela dovoljenje za uporabo, razširitev uporabe notranjih modelov, za katere je institucija dobila dovoljenje za uporabo, in pomembne spremembe pri izbiri podskupine dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, iz člena 325bd(2), zahtevajo ločeno dovoljenje njenih pristojnih organov.

Institucije pristojne organe uradno obvestijo o vseh drugih razširitvah in spremembah uporabe notranjih modelov, za katere je institucija prejela dovoljenje za uporabo.

8.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi:

(a)  pogoje za ocenjevanje pomembnosti razširitev in sprememb uporabe notranjih modelov ter sprememb podskupine dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, iz člena 325bd;

(b)  metodologijo ocenjevanja, v skladu s katero pristojni organi preverijo, ali institucija izpolnjuje zahteve iz členov od 325bi do 370.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [dve leti od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 325bbKapitalske zahteve pri uporabi notranjih modelov

1.  Institucija, ki uporablja notranji model, izračuna kapitalske zahteve za portfelj vseh pozicij, dodeljenih trgovalnim enotam, za katere je prejela dovoljenje iz člena 325ba(1), kot vsoto naslednjega:

(a)  višje izmed naslednjih vrednosti:

(i)  mere tveganja pričakovanega primanjkljaja institucije iz prejšnjega dne, izračunane v skladu s členom 325bc (ESt-1);

(ii)  povprečja dnevne mere tveganja pričakovanega primanjkljaja, izračunane v skladu s členom 325bc za vsakega od prejšnjih 60 delovnih dni (ESavg), pomnoženega z multiplikatorjem (mc) v skladu s členom 325bg;

(b)  višje izmed naslednjih vrednosti:

(i)  mere tveganja za stresni scenarij institucije iz prejšnjega dne, izračunane v skladu z oddelkom 5 tega naslova (SSt-1);

(ii)  povprečja dnevne mere tveganja za stresni scenarij, izračunane v skladu z oddelkom 5 tega naslova za vsakega od prejšnjih 60 delovnih dni (SSavg).

2.  Institucije, ki imajo pozicije v dolžniških in lastniških finančnih instrumentih, s katerimi se trguje, vključene v okvir notranjega modela tveganja neplačila in dodeljene trgovalnim enotam iz odstavka 1, izpolnjujejo dodatno kapitalsko zahtevo, izraženo kot višjo od naslednjih vrednosti:

(a)  zadnje kapitalske zahteve za tveganje neplačila, izračunane v skladu z oddelkom 3;

(b)  povprečja zneska iz točke (a) v zadnjih 12 tednih.

Oddelek 2Splošne zahteve

Člen 325bcMera tveganja pričakovanega primanjkljaja

1.  Institucije izračunajo mero tveganja pričakovanega primanjkljaja ,ESt‘ iz točke (a) člena 325bb(1) za kateri koli dani datum ,t‘ in za kateri koli dani portfelj pozicij iz trgovalne knjige na naslednji način:

 

pri čemer velja:

i  =   indeks, ki označuje pet širokih kategorij dejavnikov tveganja, navedenih v prvem stolpcu razpredelnice 13 člena 325be;

UESt    =  mera neomejenega pričakovanega primanjkljaja, izračunana, kot sledi:

 

UESti   =   mera neomejenega pričakovanega primanjkljaja za široko kategorijo dejavnikov tveganja ,i‘, ki se izračuna na naslednji način:

 

ρ     =  nadzorniški korelacijski faktor za vse široke kategorije tveganj; ρ = 50%;

PEStRS  =  število delnih pričakovanih primanjkljajev, ki se izračuna za vse pozicije v portfelju v skladu s členom 325bd(2);

PEStRC   =   število delnih pričakovanih primanjkljajev, ki se izračuna za vse pozicije v portfelju v skladu s členom 325bd(3);

PEStFC   =   število delnih pričakovanih primanjkljajev, ki se izračuna za vse pozicije v portfelju v skladu s členom 325bd(4);

PEStRS,i   =  število delnih pričakovanih primanjkljajev za široko kategorijo dejavnikov tveganja ,i‘, ki se izračuna za vse pozicije v portfelju v skladu s členom 325bd(2);

PEStRC,i   =  število delnih pričakovanih primanjkljajev za široko kategorijo dejavnikov tveganja ,i‘, ki se izračuna za vse pozicije v portfelju v skladu s členom 325bd(3);

PEStFC,i   =   število pričakovanih primanjkljajev za široko kategorijo dejavnikov tveganja ,i‘, ki se izračuna za vse pozicije v portfelju v skladu s členom 325bd(4).

2.  Institucije scenarije prihodnjih šokov uporabljajo samo za specifični niz dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, ki se uporablja za vsako število delnih pričakovanih primanjkljajev, kot je določeno v členu 325bd, ko določajo posamezna števila delnih pričakovanih primanjkljajev za izračun mere tveganja pričakovanega primanjkljaja v skladu z odstavkom 1.

3.  Kadar ima vsaj en posel v portfelju vsaj en dejavnik tveganja, primeren za modeliranje, ki je razporejen v široko kategorijo ,i‘ v skladu s členom 325be, institucije izračunajo mero neomejenega pričakovanega primanjkljaja za široko kategorijo dejavnikov tveganja ,i‘ in jo vključijo v formulo mere tveganja pričakovanega primanjkljaja iz odstavka 2.

Člen 325bdIzračuni delnih pričakovanih primanjkljajev

1.  Institucije izračunajo vsa števila delnih pričakovanih primanjkljajev iz člena 325bc(1) na naslednji način:

(a)  dnevni izračuni števil delnih pričakovanih primanjkljajev;

(b)  pri 97,5. percentilu, enostranski interval zaupanja;

(c)  institucija za dani portfelj pozicij iz trgovalne knjige izračuna število delnih pričakovanih primanjkljajev ob času ,t‘ v skladu z naslednjo formulo:

 

j      =   indeks, ki označuje pet obdobij likvidnosti, navedenih v prvem stolpcu razpredelnice 1;

LHj      =  dolžina obdobij likvidnosti j, izražena v dneh, iz razpredelnice 1;

T      =  osnovno obdobje, pri čemer je T = 10 dni;

PESt(T)   =   število delnih pričakovanih primanjkljajev, ki se določi z uporabo scenarijev prihodnjih šokov z 10-dnevnim obdobjem samo za specifičen niz dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, pozicij v portfelju iz odstavkov 2, 3 in 4 za vsako število delnih pričakovanih primanjkljajev iz člena 325bc(2);

PESt(T, j)   =   število delnih pričakovanih primanjkljajev, ki se določi z uporabo scenarijev prihodnjih šokov z 10-dnevnim obdobjem samo za specifičen niz dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, pozicij v portfelju iz odstavkov 2, 3 in 4 za vsako število delnih pričakovanih primanjkljajev iz člena 325bc(2), in pri katerem je dejansko obdobje likvidnosti, kot se določi v skladu s členom 325be(2), enako ali daljše od LHj.

Razpredelnica 1

Obdobje likvidnosti

j

Dolžina obdobja likvidnosti j

(v dnevih)

1

10

2

20

3

40

4

60

5

120

2.  Institucije za namene izračuna števil delnih pričakovanih primanjkljajev PEStRS in PEStRS,i iz člena 325bc(2) poleg zahtev iz odstavka 1 izpolnjujejo tudi naslednje zahteve:

(a)  pri izračunu PEStRS institucije scenarije prihodnjih šokov uporabljajo samo za podniz dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, pozicij v portfelju, ki ga je izbrala institucija, s čimer se strinjajo tudi pristojni organi, tako da je ob času t izpolnjen naslednji pogoj, pri čemer se vsota nanaša na predhodnih 60 delovnih dni:

 

Institucija, ki ne izpolnjuje več zahteve iz prvega pododstavka te točke, o tem nemudoma obvesti pristojne organe in v roku dveh tednov posodobi podniz dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, da izpolni to zahtevo. Če institucija po dveh tednih ne izpolni te zahteve, začne ponovno uporabljati pristop iz poglavja 1a za izračun kapitalskih zahtev za tržna tveganja za nekatere trgovalne enote, dokler pristojnemu organu ne dokaže, da izpolnjuje zahtevo iz prvega pododstavka te točke;

(b)  institucije pri izračunu PEStRS,i uporabijo scenarije prihodnjih šokov samo za podniz dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, pozicij v portfelju, ki jih je institucija izbrala za namene točke (a) in ki so se razporedili v široko kategorijo dejavnikov tveganja i v skladu s členom 325be;

(c)  vhodni podatki, uporabljeni za določitev scenarijev prihodnjih šokov, ki se uporabljajo za dejavnike tveganja, primerne za modeliranje, iz točk (a) in (b), se umerijo na pretekle podatke iz nepretrganega 12-mesečnega obdobja finančnega stresa, ki ga določi institucija, da se doseže čim višja vrednost PEStRS. Institucije vsaj enkrat mesečno pregledajo, kako je določeno to stresno obdobje, ter o rezultatih tega pregleda obvestijo pristojne organe. Institucije za namene določitve tega stresnega obdobja uporabijo obdobje opazovanja, ki se začne najmanj s 1. januarjem 2007 in s katerim se morajo strinjati pristojni organi;

(d)  vhodni podatki modela za PEStRS,i se umerijo 12-mesečno obdobje finančnega stresa, ki ga je institucija določila za namene točke (c).

3.  Institucije za namen izračuna števil delnih pričakovanih primanjkljajev PEStRC in PEStRC,i iz člena 325bc(2) poleg zahtev iz odstavka 1 izpolnjujejo tudi naslednje zahteve:

(a)  pri izračunu PEStRC institucije uporabijo scenarije prihodnjih šokov samo za podniz dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, pozicij v portfelju iz točke (a) odstavka 3;

(b)  pri izračunu PEStRC,i institucije uporabijo scenarije prihodnjih šokov samo za podniz dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, pozicij v portfelju iz točke (b) odstavka 3;

(c)  vhodni podatki, uporabljeni za določitev scenarijev prihodnjih šokov, ki se uporabljajo za dejavnike tveganja, primerne za modeliranje, iz točk (a) in (b), se umerijo na pretekle podatke iz predhodnega 12-mesečnega obdobja. Ti podatki se posodabljajo vsaj mesečno.

4.  Institucije za namen izračuna števil delnih pričakovanih primanjkljajev PEStFC in PEStFC,i iz člena 325bc(2) poleg zahtev iz odstavka 1 izpolnjujejo tudi naslednje zahteve:

(a)  pri izračunu PEStFC institucije uporabijo scenarije prihodnjih šokov za vse dejavnike tveganja, primerne za modeliranje, pozicij v portfelju;

(b)  institucije pri izračunu PEStFC,i uporabijo scenarije prihodnjih šokov za vse dejavnike tveganja, primerne za modeliranje, pozicij v portfelju, ki so se razporedili v široko kategorijo dejavnikov tveganja i v skladu s členom 325be;

(c)  vhodni podatki, uporabljeni za določitev scenarijev prihodnjih šokov, ki se uporabljajo za dejavnike tveganja, primerne za modeliranje, iz točk (a) in (b), se umerijo na pretekle podatke iz predhodnega 12-mesečnega obdobja. Ti podatki se posodabljajo vsaj mesečno. Kadar pride do znatnega povečanja nestanovitnosti cen pomembnega števila dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, portfelja institucije, ki niso v podnizu dejavnikov tveganja iz točke (a) pododstavka 2, lahko pristojni organi od institucije zahtevajo, da uporabi pretekle podatke iz obdobja, krajšega od predhodnih 12 mesecev, pri čemer tako krajše obdobje ne sme biti krajše od predhodnih 6 mesecev. Pristojni organi obvestijo EBA o vseh sklepih, s katerimi od institucije zahtevajo, da uporablja pretekle podatke iz obdobja, krajšega od 12 mesecev, in to utemeljijo.

5.  Pri izračunu danega števila delnih pričakovanih primanjkljajev iz člena 325bc(2) institucije ohranijo vrednosti dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, za katere odstavki 2, 3 in 4 od njih niso zahtevali, da uporabljajo scenarije prihodnjih šokov za to število delnih pričakovanih primanjkljajev.

6.  Institucije se lahko z odstopanjem od točke (a) odstavka 1 odločijo tedensko izračunavati števila delnih pričakovanih primanjkljajev PEStRS,i, PEStRC,i in PEStFC,i.

Člen 325beObdobja likvidnosti

1.  Institucije razporedijo vsak dejavnik tveganja pozicij, dodeljenih trgovalnim enotam, za katere so prejele dovoljenje v skladu s členom 325ba(1) ali so v postopku pridobitve dovoljenja, v eno od širokih kategorij dejavnikov tveganja iz razpredelnice 2 ter v eno od širokih podkategorij dejavnikov tveganja iz te razpredelnice.

2.  Obdobje likvidnosti dejavnika tveganja pozicij iz odstavka 1 je obdobje likvidnosti zadevnih širokih podkategorij dejavnikov tveganja, v katere je bil dejavnik razporejen.

3.  Institucija se lahko z odstopanjem od odstavka 1 v zvezi z dano trgovalno enoto odloči nadomestiti obdobje likvidnosti široke podkategorije tveganj iz razpredelnice 2 z enim od daljših obdobij likvidnosti iz razpredelnice 1. Če institucija sprejme tako odločitev, se daljše obdobje likvidnosti uporablja za vse dejavnike tveganja, primerne za modeliranje, pozicij, dodeljenih tej trgovalni enoti, razporejene v to široko podkategorijo tveganj za namene izračuna števil delnih pričakovanih primanjkljajev v skladu s točko (c) člena 325bd(1).

Institucija obvesti pristojne organe o trgovalnih enotah in o širokih podkategorijah tveganja, v zvezi s katerimi se je odločila za obravnavo iz prvega pododstavka.

4.  Za izračun števil delnih pričakovanih primanjkljajev v skladu s točko (c) člena 325bd(1) se dejansko obdobje likvidnosti (,EffectiveLH‘) danega dejavnika tveganja, primernega za modeliranje, dane pozicije v trgovalni knjigi izračuna na naslednji način:

 

pri čemer velja:

Mat        =   zapadlost pozicije iz trgovalne knjige;

SubCatLH      =   dolžina obdobja likvidnosti dejavnika tveganja, primernega za modeliranje, določena v skladu z odstavkom 1;

minj {LHj/LHj ≥ Mat}  =   dolžina enega od obdobij likvidnosti iz razpredelnice..., ki je najbližje nad zapadlostjo pozicije iz trgovalne knjige.

5.  Valutni pari, sestavljeni iz EUR in valute države članice, ki sodeluje v drugi fazi ekonomske in monetarne unije, se vključijo v podkategorijo najlikvidnejših valutnih parov široke kategorije dejavnikov tveganja za valutno tveganje iz razpredelnice 2.

6.  Institucija preveri ustreznost razporeditve iz odstavka 1 vsaj enkrat mesečno.

7.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih podrobneje določi:

(a)  kako institucije razporedijo pozicije iz trgovalne knjige v široke kategorije dejavnikov tveganja in široke podkategorije dejavnikov tveganja za namene odstavka 1;

(b)  valute, ki sestavljajo podkategorijo najlikvidnejših valut v široki kategoriji dejavnikov tveganja za obrestno tveganje iz razpredelnice 2;

(c)  valutne pare, ki sestavljajo podkategorijo najlikvidnejših valutnih parov v široki kategoriji dejavnikov tveganja za valutno tveganje iz razpredelnice 2;

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [šest mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Razpredelnica 2

Široke kategorije dejavnikov tveganja

Široke podkategorije dejavnikov tveganja

Obdobja likvidnosti

Dolžina obdobja likvidnosti (v dnevih)

Obrestno tveganje

Najlikvidnejše valute in domača valuta

1

10

Druge valute (brez najlikvidnejših valut)

2

20

Nestanovitnost

4

60

Druge vrste

4

60

Tveganje kreditnega razmika

Enote centralne ravni države, vključno s centralnimi bankami, držav članic Unije

2

20

Krite obveznice, ki so jih izdale kreditne institucije v državah članicah Unije (naložbeni razred)

2

20

Državne obveznice (naložbeni razred)

2

20

Državne obveznice (visok donos)

3

40

Podjetniške obveznice (naložbeni razred)

3

40

Podjetniške obveznice (visok donos)

4

60

Nestanovitnost

5

120

Druge vrste

5

120

Tveganje lastniških finančnih instrumentov

Cena lastniških finančnih instrumentov (velika kapitalizacija)

1

10

Cena lastniških finančnih instrumentov (majhna kapitalizacija)

2

20

Nestanovitnost (velika kapitalizacija)

2

20

Nestanovitnost (majhna kapitalizacija)

4

60

Druge vrste

4

60

Valutno tveganje

Najlikvidnejši valutni pari

1

10

Drugi valutni pari (brez najlikvidnejših valutnih parov)

2

20

Nestanovitnost

3

40

Druge vrste

3

40

Tveganje spremembe cen blaga

Cena energije in cena emisijskih kuponov

2

20

Cena plemenitih kovin in cena neželeznih kovin

2

20

Cene drugega blaga (brez cen energije, emisijskih kuponov, plemenitih kovin in neželeznih kovin)

4

60

Nestanovitnost energije in nestanovitnost emisijskih kuponov

4

60

Nestanovitnost plemenitih kovin in nestanovitnost neželeznih kovin

4

60

Nestanovitnosti drugega blaga (brez nestanovitnosti energije, emisijskih kuponov, plemenitih kovin in neželeznih kovin)

5

120

Druge vrste

5

120

Člen 325bfOcena primernosti dejavnikov tveganja za modeliranje

1.  Institucije mesečno ocenijo primernost za modeliranje vseh dejavnikov tveganja pozicij, dodeljenih trgovalnim enotam, za katere so prejele dovoljenje v skladu s členom 325ba(1) ali so v postopku pridobitve tega dovoljenja.

2.  Institucija šteje dejavnik tveganja pozicije iz trgovalne knjige za primernega za modeliranje, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  institucija je opredelila vsaj 24 preverljivih cen, ki so vsebovale ta dejavnik tveganja v predhodnem 12-mesečnem obdobju;

(b)  med datumoma dveh zaporednih opazovanj preverljivih cen, ki jih je institucija opredelila v skladu s točko (a), ni pretekel več kot en mesec;

(c)  med vrednostjo dejavnika tveganja in vsako preverljivo ceno, ki jo je institucija opredelila v skladu s točko (a), obstaja jasno in očitno razmerje, kar pomeni, da bi bilo treba vsako preverljivo ceno, ugotovljeno za transakcijo, šteti za opazovanje za vse zadevne dejavnike tveganj.

3.  Za namene odstavka 2 pomeni preverljiva cena kar koli od naslednjega:

(a)  tržno ceno dejanskega posla, v katerem je bila institucija ena od strani;

(b)  tržno ceno dejanskega posla, ki so ga sklenile tretje osebe in za katerega sta cena ter datum trgovanja javno dostopna ali ju je zagotovila tretja oseba;

(c)  ceno, pridobljeno iz zavezujoče ponudbe, ki jo je zagotovila tretja oseba.

4.  Institucije lahko za namene točk (b) in (c) odstavka 3 obravnavajo ceno ali zavezujočo ponudbo, ki jo je zagotovila tretja oseba, kot preverljivo ceno, če je tretja oseba pripravljena pristojnim organom na zahtevo predložiti dokaze o poslu ali zavezujoči ponudbi.

Tretja oseba kot dokaz predloži podrobnosti o znesku posla (to je potrebno za preverjanje, da znesek posla ni bil zanemarljiv) in ceni posla (za oceno realnosti poslov).

5.  Institucija lahko preverljivo ceno za namene točke (a) odstavka 2 opredeli za več kot en dejavnik tveganja.

6.  Institucije štejejo dejavnike tveganja, izpeljane iz kombinacije dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje, za primerne za modeliranje.

7.  Če šteje institucija dejavnik tveganja za primernega za modeliranje v skladu z odstavkom 1, lahko namesto preverljivih cen, na podlagi katerih je v skladu z odstavkom 2 dokazala, da je dejavnik tveganja primeren za modeliranje, uporabi druge podatke za izračun scenarijev prihodnjih šokov, ki se uporabljajo za ta dejavnik tveganja za namene izračuna delnega pričakovanega primanjkljaja iz člena 365, če vhodni podatki izpolnjujejo relevantne zahteve iz člena 325bd.

8.  Institucije za dejavnik tveganja štejejo, da je neprimeren za modeliranje, če ne izpolnjuje vseh pogojev iz odstavka 2, in za tak dejavnik tveganja kapitalske zahteve izračunajo v skladu s členom 325bl.

9.  Institucije štejejo dejavnike tveganja, izpeljane iz kombinacije dejavnikov tveganja, primernih za modeliranje in neprimernih za modeliranje, za neprimerne za modeliranje.

Institucije lahko dodajo dejavnike tveganja, primerne za modeliranje, in nadomestijo dejavnike tveganja, neprimerne za modeliranje, s podlago med temi dodatnimi dejavniki tveganja, primernimi za modeliranje, in dejavniki tveganja, neprimernimi za modeliranje. Ta podlaga se bo nato štela za dejavnik tveganja, neprimeren za modeliranje.

10.  Pristojni organi lahko z odstopanjem od odstavka 2 instituciji dovolijo, da šteje dejavnik tveganja, ki izpolnjuje vse pogoje iz odstavka 2, za neprimernega za modeliranje za obdobje, krajše od enega leta.

Člen 325bgRegulativne zahteve za testiranje za nazaj in multiplikatorji

1.  Trgovalna enota institucije za kateri koli dani datum izpolnjuje zahteve glede testiranja za nazaj iz člena 325ba(1), če število preseganj iz odstavka 2 za to trgovalno enoto, do katerih je prišlo v zadnjih 250 delovnih dneh, ne presega nobenega od naslednjih:

(a)  12 preseganj za tvegano vrednost, izračunano pri 99. percentilu enostranskega intervala zaupanja s testiranjem za nazaj na podlagi hipotetičnih sprememb vrednosti portfelja;

(b)  12 preseganj za tvegano vrednost, izračunano pri 99. percentilu enostranskega intervala zaupanja s testiranjem za nazaj na podlagi dejanskih sprememb vrednosti portfelja;

(c)  30 preseganj za tvegano vrednost, izračunano pri 97,5. percentilu enostranskega intervala zaupanja s testiranjem za nazaj na podlagi hipotetičnih sprememb vrednosti portfelja;

(d)  30 preseganj za tvegano vrednost, izračunano pri 97,5. percentilu enostranskega intervala zaupanja s testiranjem za nazaj na podlagi dejanskih sprememb vrednosti portfelja.

2.  Institucije za namene odstavka 1 štejejo dnevna preseganja s testiranjem za nazaj na podlagi hipotetičnih in dejanskih sprememb vrednosti portfelja, ki jo sestavljajo vse pozicije, dodeljene trgovalni knjigi. Preseganje pomeni enodnevno spremembo vrednosti portfelja, ki preseže ustrezno tvegano vrednost, izračunano z notranjim modelom institucije v skladu z naslednjimi zahtevami:

(a)  enodnevno obdobje posedovanja;

(b)  scenariji prihodnjih šokov se uporabljajo za dejavnike tveganja pozicij iz trgovalne knjige iz člena 325bh(3), ki se štejejo za primerne za modeliranje v skladu s členom 325bf;

(c)  vhodni podatki, uporabljeni za določitev scenarijev prihodnjih šokov, ki se uporabljajo za dejavnike tveganja, primerne za modeliranje, se umerijo na pretekle podatke iz predhodnega 12-mesečnega obdobja. Ti podatki se posodabljajo vsaj mesečno;

(d)  razen če je določeno drugače v tem členu, notranji model institucije temelji na istih predpostavkah za modeliranje, kot so tiste, ki se uporabljajo za izračun mere tveganja pričakovanega primanjkljaja iz točke (a) člena 325bb(1).

3.  Institucije štejejo dnevna preseganja iz odstavka 2 ob upoštevanju naslednjega:

(a)  testiranje za nazaj na podlagi hipotetičnih sprememb vrednosti portfelja temelji na primerjavi med vrednostjo portfelja ob koncu dne in njegovo vrednostjo ob koncu naslednjega dne ob predpostavki, da ostanejo pozicije nespremenjene;

(b)  testiranje za nazaj na podlagi dejanskih sprememb vrednosti portfelja temelji na primerjavi med vrednostjo portfelja ob koncu dne in njegovo dejansko vrednostjo ob koncu naslednjega dne, zmanjšano za provizije, opravnine in neto prihodke od obresti;

(c)  preseganje se šteje vsak dan, ko institucija ne more oceniti vrednosti portfelja ali ne more izračunati tvegane vrednosti iz odstavka 1.

4.  Institucija v skladu z odstavkoma 5 in 6 izračuna multiplikator (mc) iz člena 325bb za portfelj vseh pozicij, dodeljenih trgovalnim enotam, za katere je prejela dovoljenje iz člena 325ba(1). Ta izračun se posodobi vsaj mesečno.

5.  Multiplikator (mc) je vsota zneska 1,5 ter pribitka med 0 in 0,5 v skladu z razpredelnico 3. Za portfelj iz odstavka 4 se ta pribitek izračuna s številom preseganj, do katerih je prišlo v zadnjih 250 delovnih dneh, kar je podprto s testiranjem za nazaj, ki ga institucija izvaja za tvegano vrednost, izračunano v skladu s točko (a) tega odstavka, ob upoštevanju naslednjega:

(a)  preseganje pomeni enodnevno spremembo vrednosti portfelja, ki preseže ustrezno tvegano vrednost, izračunano z notranjim modelom institucije v skladu z naslednjimi zahtevami:

(i)  enodnevno obdobje posedovanja;

(ii)  99. percentil, enostranski interval zaupanja;

(iii)  scenariji prihodnjih šokov se uporabljajo za dejavnike tveganja pozicij trgovalnih enot iz člena 325bh(3), ki se štejejo za primerne za modeliranje v skladu s členom 325bf;

(iv)  vhodni podatki, uporabljeni za določitev scenarijev prihodnjih šokov, ki se uporabljajo za dejavnike tveganja, primerne za modeliranje, se umerijo na pretekle podatke iz predhodnega 12-mesečnega obdobja. Ti podatki se posodobijo vsaj mesečno;

(v)  razen če je določeno drugače v tem členu, notranji model institucije temelji na istih predpostavkah za modeliranje, kot so tiste, ki se uporabljajo za izračun mere tveganja pričakovanega primanjkljaja iz točke (a) člena 325bb(1);

(b)  število preseganj je enako številu preseganj na podlagi hipotetičnih ali številu preseganj na podlagi dejanskih sprememb vrednosti portfelja, odvisno od tega, katero je višje;

(c)  institucije pri štetju dnevnih preseganj uporabljajo določbe iz odstavka 3.

Razpredelnica 3

Število preseganj

Pribitek

manj kot 5

0,00

5

0,20

6

0,26

7

0,33

8

0,38

9

0,42

več kot 9

0,50

7.  Pristojni organi spremljajo, ali je multiplikator iz odstavka 4 ustrezen oziroma ali trgovalna enota spoštuje zahteve glede testiranja za nazaj iz odstavka 1. Institucije čim prej in v vsakem primeru ne pozneje kot v petih delovnih dneh po nastopu preseganja pristojne organe obvestijo o preseganjih, ki izhajajo iz njihovega programa testiranja za nazaj, ter pojasnijo ta preseganja.

8.  Pristojni organi lahko z odstopanjem od odstavkov 2 in 5 instituciji dovolijo, da ne upošteva preseganja, če se lahko enodnevna sprememba vrednosti njenega portfelja, ki preseže povezano tvegano vrednost, izračunano z notranjim modelom te institucije, pripiše dejavniku tveganja, ki ni primeren za modeliranje. Da lahko institucija to stori, pristojnim organom utemelji, da je mera tveganja za stresni scenarij, izračunana v skladu s členom 325bl za ta dejavnik tveganja, ki je neprimeren za modeliranje, višja kot pozitivna razlika med vrednostjo portfelja institucije in povezano tvegano vrednostjo.

9.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih dodatno določi tehnične elemente, ki se vključijo v dejanske in hipotetične spremembe vrednosti portfelja institucije za namene tega člena.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [šest mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 325bhZahteva po opredelitvi dobičkov in izgub

1.  Trgovalna enota institucije za vsak dani mesec izpolnjuje zahteve po opredelitvi dobičkov in izgub za namene člena 325ba(1), če izpolnjuje zahteve iz tega člena.

2.  Zahteva po opredelitvi dobičkov in izgub zagotavlja, da so teoretične spremembe vrednosti portfelja trgovalne enote na podlagi modela institucije za merjenje tveganj dovolj blizu hipotetičnim spremembam vrednosti portfelja trgovalne enote na podlagi modela za določanje cen institucije.

3.  Izpolnjevanje zahteve po opredelitvi dobičkov in izgub s strani institucije za vsako pozicijo v dani trgovalni enoti privede do določitve natančnega seznama dejavnikov tveganja, ki veljajo za primerne za preverjanje, ali institucija spoštuje zahtevo glede testiranja za nazaj iz člena 325bg.

4.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih dodatno določi:

(a)  tehnična merila, ki upoštevajo mednarodne regulativne trende, za zagotavljanje, da so teoretične spremembe vrednosti portfelja trgovalne enote dovolj blizu hipotetičnim spremembam vrednosti portfelja trgovalne enote za namene odstavka 2;

(b)  tehnične elemente, ki se vključijo v teoretične in hipotetične spremembe vrednosti portfelja trgovalne enote za namene tega člena.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [šest mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 325biZahteve glede merjenja tveganja

1.  Institucije, ki uporabljajo notranji model za merjenje tveganj pri izračunavanju kapitalskih zahtev za tržna tveganja, kot je navedeno v členu 325bb, zagotovijo, da ta model izpolnjuje vse naslednje zahteve:

(a)  notranji model za merjenje tveganj zajema zadostno število dejavnikov tveganja, ki vključujejo vsaj dejavnike tveganja iz pododdelka 1 oddelka 3 poglavja 1a, razen če institucija pristojnim organom dokaže, da opustitev teh dejavnikov tveganja ne vpliva pomembno na rezultate zahteve po opredelitvi dobičkov in izgub iz člena 325bh. Institucija je sposobna pojasniti pristojnim organom, zakaj je nek dejavnik tveganja vključila v svoj model določanja cen, ne pa v svoj notranji model za merjenje tveganj;

(b)  notranji model za merjenje tveganj zajame nelinearnosti za opcije in druge produkte ter korelacijsko tveganje in tveganje osnove. Približki, uporabljeni za dejavnike tveganja, so se v preteklosti izkazali za zanesljive v zvezi z dejansko pozicijo;

(c)  notranji model za merjenje tveganj vključuje niz dejavnikov tveganja, ki ustrezajo obrestnim meram v vsaki valuti, v kateri ima institucija obrestno občutljive bilančne ali zunajbilančne pozicije. Institucija pripravi modele krivulj donosa na podlagi enega od splošno sprejetih pristopov. Za pomembne izpostavljenosti obrestnemu tveganju v najpomembnejših valutah in na glavnih trgih se krivulja donosa razdeli na najmanj šest razredov zapadlosti, tako da se zajamejo spremembe nihanja obrestnih mer vzdolž krivulje donosa, število dejavnikov tveganja, uporabljenih za modeliranje krivulje donosa, pa je sorazmerno z naravo in kompleksnostjo trgovalnih strategij institucije. Model zajema tudi tveganje nepopolno koreliranih gibanj med različnimi krivuljami donosa;

(d)  notranji model za merjenje tveganj vključuje dejavnike tveganja, ki se nanašajo na zlato in posamezne tuje valute, v katerih so denominirane pozicije institucije. Za KNP se upoštevajo dejanske pozicije KNP v tujih valutah. Institucije se lahko zanašajo na poročanje tretje osebe o pozicijah KNP v tujih valutah, kadar se ustrezno zagotovi točnost takega poročila. Pozicije KNP v tujih valutah, s katerimi institucija ni seznanjena, se izločijo iz pristopa notranjih modelov in obravnavajo v skladu s poglavjem 1a tega naslova;

(e)  notranji model za merjenje tveganj uporablja ločen dejavnik tveganja vsaj za vsak trg lastniških instrumentov, na katerem ima institucija pomembne pozicije. Izpopolnjenost tehnike modeliranja je sorazmerna s pomembnostjo dejavnosti institucije na trgih lastniških instrumentov. Model vključuje vsaj en dejavnik tveganja, ki zajema sistemske spremembe cen lastniških finančnih instrumentov, in odvisnost tega dejavnika tveganja od posameznih dejavnikov tveganja za vsakega od trgov lastniških finančnih instrumentov. Model za pomembne izpostavljenosti do trgov lastniških finančnih instrumentov vključuje vsaj en dejavnik idiosinkratičnega tveganja za vsako izpostavljenost iz naslova lastniških instrumentov;

(f)  notranji model za merjenje tveganj uporablja ločen dejavnik tveganja vsaj za vsako vrsto blaga, v kateri ima institucija pomembne pozicije, razen če ima institucija majhno skupno pozicijo v blagu v primerjavi z vsemi svojimi trgovalnimi dejavnostmi; v takem primeru je sprejemljiv ločen dejavnik tveganja za vsako široko vrsto blaga. Model za pomembne izpostavljenosti do blagovnih trgov zajema tveganje nepopolno koreliranih gibanj med podobnim, vendar ne identičnim, blagom, izpostavljenost spremembam terminskih cen, ki izhajajo iz neusklajenosti zapadlosti, ter donosnost uporabnosti med pozicijami v izvedenih finančnih instrumentih in denarnimi pozicijami;

(g)  približki so ustrezno konservativni in se uporabijo samo, kadar so razpoložljivi podatki nezadostni, kar vključuje stresna obdobja;

(h)  za pomembne izpostavljenosti tveganjem v zvezi z nestanovitnostjo pri instrumentih z opcionalnostjo notranji model za merjenje tveganj zajema odvisnost vgrajenih nestanovitnosti po različnih izvršilnih cenah in zapadlostih opcij.

2.  Institucija lahko uporabi empirične korelacije znotraj širokih kategorij dejavnikov tveganja in, za namene izračuna mere neomejenega pričakovanega primanjkljaja iz člena 325bc(1), med širokimi kategorijami dejavnikov tveganja samo, če je njen sistem za merjenje teh korelacij zanesljiv, skladen z veljavnimi obdobji likvidnosti in se izvaja dosledno.

Člen 325bjKvalitativne zahteve

1.  Vsak notranji model za merjenje tveganja, ki se uporablja za namene tega poglavja, je konceptualno zanesljiv in se izvaja dosledno ter izpolnjuje vse naslednje kvalitativne zahteve:

(a)  vsak notranji model za merjenje tveganj, ki se uporablja za izračun kapitalskih zahtev za tržna tveganja, je tesno vključen v vsakodnevni proces institucije za upravljanje tveganj in služi kot podlaga za poročanje višjemu vodstvu o izpostavljenostih tveganju;

(b)  institucija ima enoto za nadzor tveganj, ki je neodvisna od enot za trgovanje in poroča neposredno višjemu vodstvu. Ta enota je odgovorna za oblikovanje in izvajanje vsakega notranjega modela za merjenje tveganj. Enota izvede izhodiščno in redno validacijo vsakega notranjega modela, ki se uporablja za namene tega poglavja, in je odgovorna za celotni sistem upravljanja tveganj. Enota pripravlja in analizira dnevna poročila o rezultatih notranjega modela, ki se uporablja za izračun kapitalskih zahtev za tržna tveganja, ter o ustreznosti ukrepov, ki jih je treba sprejeti glede trgovalnih limitov;

(c)  upravljalni organ in višje vodstvo institucije aktivno sodelujeta v procesu nadzora tveganj, dnevna poročila, ki jih pripravi enota za nadzor tveganj, pa pregledujejo vodilni delavci, ki imajo ustrezna pooblastila za zmanjšanje pozicij posameznih trgovcev ter zmanjšanje celotne izpostavljenosti institucije tveganju;

(d)  institucija ima zadostno število zaposlenih, ki so ustrezno usposobljeni glede na raven izpopolnjenosti vseh notranjih modelov za merjenje tveganj ter kvalificirani na področju trgovanja, nadzora nad tveganji, revidiranja in zalednih služb;

(e)  institucija ima dokumentiran niz notranjih politik, postopkov in kontrol za spremljanje ter zagotavljanje skladnosti s splošnim delovanjem vseh notranjih modelov za merjenje tveganj;

(f)  vsak notranji model za merjenje tveganj je v preteklosti dokazano izkazoval zadostno stopnjo natančnosti pri merjenju tveganj;

(g)  institucija pogosto izvaja strog program stresnega testiranja, vključno s povratnimi stresnimi testi, ki zajema vse notranje modele za merjenje tveganj. Rezultate teh stresnih testov vsaj enkrat mesečno pregleda višje vodstvo, biti pa morajo skladni s politikami in omejitvami, ki jih je odobril upravljalni organ institucije. Institucija sprejme ustrezne ukrepe, kadar rezultati stresnih testov kažejo na previsoke izgube iz naslova trgovalnih dejavnosti institucije v nekaterih okoliščinah;

(h)  institucija izvede neodvisen pregled vseh notranjih modelov za merjenje tveganj, in sicer v okviru rednega postopka notranje revizije ali z imenovanjem tretjega podjetja za izvedbo tega pregleda, s čimer se morajo strinjati pristojni organi.

Za namene točke (h) tretje podjetje pomeni podjetje, ki za institucije izvaja revizijske ali svetovalne storitve in ki ima zaposlene, ki so dovolj usposobljeni na področju tržnih tveganj in trgovalnih dejavnosti.

2.  Pregled iz točke (h) odstavka 1 vključuje dejavnosti trgovalnih enot in neodvisnih enot za nadzor tveganj. Institucija opravi pregled celotnega postopka za upravljanje tveganj vsaj enkrat letno. Pri tem pregledu se oceni naslednje:

(a)  ustreznost dokumentacije sistema in postopka za upravljanje tveganj ter organizacije enote za nadzor tveganj;

(b)  vključenost meritev tveganja v dnevno upravljanje tveganj in celovitost sistema obveščanja vodstva;

(c)  procesi, ki jih institucija uporablja za odobravanje cenovnih modelov in sistemov vrednotenja, ki jih uporabljajo zaposleni v trgovalni enoti in zalednih službah;

(d)  obseg tveganj, ki jih zajema model, natančnost in ustreznost sistema za merjenje tveganj ter validacija vseh večjih sprememb notranjega modela za merjenje tveganj;

(e)  točnost in popolnost podatkov o pozicijah, točnost in ustreznost predpostavk glede nestanovitnosti in korelacij, točnost vrednotenja in izračunov občutljivosti na tveganje ter točnost in ustreznost pri določanju približkov podatkov, kadar so razpoložljivi podatki nezadostni za izpolnjevanje zahteve iz tega poglavja;

(f)  postopek preverjanja, ki ga institucija uporablja za oceno doslednosti, pravočasnosti in zanesljivosti virov podatkov, ki se uporabljajo za delovanje vseh notranjih modelov za merjenje tveganj, vključno z neodvisnostjo teh virov podatkov;

(g)  postopek preverjanja, ki ga institucija uporablja za oceno zahtev glede testiranja za nazaj ter zahtev po opredelitvi dobičkov in izgub, ki se izvede, da se oceni točnost notranjega modela za merjenje tveganj;

(h)  če pregled izvede tretje podjetje v skladu s točko (h) odstavka 1, preverjanje, ali postopek notranje validacije iz člena 325bk izpolnjuje svoje cilje.

3.  Institucije posodobijo tehnike in prakse, ki jih uporabljajo za katerega koli od notranjih modelov za merjenje tveganj, uporabljenega za namene tega poglavja, tako da upoštevajo nove tehnike in dobre prakse, ki se razvijajo v zvezi s temi notranjimi modeli za merjenje tveganj.

Člen 325bkNotranja validacija

1.  Institucije imajo vzpostavljene postopke za zagotavljanje, da so bili vsi notranji modeli za merjenje tveganj, ki se uporabljajo za namene iz tega poglavja, ustrezno validirani s strani primerno kvalificiranih oseb, neodvisno od postopka njihovega oblikovanja, da se zagotovi, da so vsi taki modeli konceptualno zanesljivi in zadostno zajemajo vsa pomembna tveganja.

2.  Institucije izvedejo validacijo iz odstavka 1 v naslednjih okoliščinah:

(a)  vsakič, ko se na novo razvije notranji model za merjenje tveganj, in vsakič, ko se tak model znatno spremeni;

(b)  periodično in zlasti, kadar pride do večjih strukturnih sprememb na trgu ali sprememb sestave portfelja, zaradi česar bi lahko postal notranji model za merjenje tveganj neustrezen.

3.  Validacija katerega koli notranjega modela institucije za merjenje tveganj ni omejena na zahteve glede testiranja za nazaj in zahteve po opredelitvi dobičkov in izgub, ampak vključuje najmanj naslednje:

(a)  teste za preverjanje, ali so predpostavke v notranjem modelu ustrezne in ne podcenjujejo ali precenjujejo tveganja;

(b) lastne teste za validacijo notranjih modelov, vključno z dodatnim testiranjem za nazaj poleg regulativnih programov testiranja za nazaj, v zvezi s tveganji in strukturami portfeljev;

(c)  uporabo hipotetičnih portfeljev za zagotovitev, da je notranji model za merjenje tveganj zmožen upoštevati posebne strukturne okoliščine, ki lahko nastanejo, na primer pomembno tveganje osnove in tveganje koncentracije ali tveganja, povezana z uporabo približkov.

Člen 325blIzračun mere tveganja za stresne scenarije

1.  Institucija v trenutku t izračuna mero tveganja za stresni scenarij za vse dejavnike tveganja, ki niso primerni za modeliranje, pozicij iz trgovalne knjige v danem portfelju na naslednji način:

 

pri čemer velja:

m    = indeks, ki označuje vse dejavnike tveganja, neprimerne za modeliranje,

pozicij v portfelju, ki predstavljajo idiosinkratično tveganje, razporejeno v široko kategorijo dejavnikov tveganja kreditnega razmika v skladu s členom 325be(1), za katere je institucija dokazala, da ti dejavniki tveganja niso korelirani, s čimer se strinjajo tudi pristojni organi;

l    =  indeks, ki označuje vse dejavnike tveganja, neprimerne za modeliranje, pozicij v portfelju, ki niso označeni z indeksom ,m‘;

ICSStm   =   mera tveganja za stresni scenarij, kot je določena v skladu z odstavkoma 2 in 3, za modeliranje neprimernega dejavnika tveganja ,m‘;

SStl    =   mera tveganja za stresni scenarij, kot je določena v skladu z odstavkoma 2 in 3, za modeliranje neprimernega dejavnika tveganja ,l‘.

2.  Mera tveganja za stresni scenarij danega dejavnika tveganja, neprimernega za modeliranje, pomeni izgubo, ki nastane v vseh pozicijah iz trgovalne knjige portfelja, kar vključuje ta za modeliranje neprimerni dejavnik tveganja, kadar se zanj uporabi ekstremni scenarij prihodnjih šokov.

3.  Institucije določijo ustrezne ekstremne scenarije prihodnjih šokov za vse dejavnike tveganja, primerne za modeliranje, pri čemer se morajo s scenariji strinjati pristojni organi.

4.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih podrobneje določi:

(a)  kako institucije določijo ekstremni scenarij prihodnjih šokov, ki se uporablja za dejavnike tveganja, neprimerne za modeliranje, in na kakšen način uporabljajo ta ekstremni scenarij prihodnjih šokov za te dejavnike tveganja;

(b)  regulativni ekstremni scenarij prihodnjih šokov za vsako široko podkategorijo dejavnikov tveganja iz razpredelnice 2 v členu 325be, ki ga lahko uporabljajo institucije, kadar ne morejo določiti ekstremnega scenarija prihodnjih šokov v skladu s točko (a), ali za katerega lahko pristojni organi od institucije zahtevajo, da ga uporablja, če ti organi niso zadovoljni z ekstremnim scenarijem prihodnjih šokov, ki ga določi institucija.

EBA pri pripravi teh osnutkov regulativnih tehničnih standardov upošteva, da mora biti raven kapitalskih zahtev za tržno tveganje dejavnika tveganja, neprimernega za modeliranje, kot je določeno v tem členu, tako visoka kot raven kapitalskih zahtev za tržno tveganje, ki bi se izračunala v skladu s tem poglavjem, če bi bil ta dejavnik tveganja primeren za modeliranje.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [šest mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

ODDELEK 2NOTRANJI MODEL TVEGANJA NEPLAČILA

Člen 325bmPodročje uporabe notranjega modela tveganja neplačila

5.  Za vse pozicije institucije, ki so bile dodeljene trgovalnim enotam, za katere je institucija prejela dovoljenje iz člena 325ba(1), velja kapitalska zahteva za tveganje neplačila, kadar pozicije vključujejo vsaj en dejavnik tveganja, pripisan širokima kategorijama tveganja „lastniški instrumenti“ ali „kreditni razmik“ v skladu s členom 325be(1). Ta kapitalska zahteva, ki presega tveganja, zajeta v kapitalskih zahtevah iz člena 325bb(1), se izračuna na podlagi notranjega modela tveganja neplačila institucije, ki ustreza zahtevam, določenim v tem oddelku.

6.  Za vsako pozicijo iz odstavka 1 obstaja en izdajatelj dolžniškega ali lastniškega instrumenta, s katerim se trguje na borzi, povezan z vsaj enim dejavnikom tveganja za to pozicijo.

Člen 325bnDovoljenje za uporabo notranjega modela tveganja neplačila

1.  Pristojni organi instituciji izdajo dovoljenje za uporabo notranjega modela tveganja neplačila za izračun kapitalskih zahtev iz člena 325bb(2) za vse pozicije iz trgovalne knjige iz člena 325bm, dodeljene posamezni trgovalni enoti, če je notranji model tveganja neplačila za zadevno trgovalno enoto skladen s členi 325bo, 325bp, 325bq, 325bj in 325bk.

2.  EBA objavi smernice za zahteve iz členov 325bo, 325bp in 325bq do [dve leti od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

3.  Če trgovalna enota institucije, ki ji je bila dodeljena vsaj ena od pozicij iz trgovalne knjige iz člena 325bm, ne izpolnjuje zahtev iz odstavka 1, se kapitalske zahteve za tržna tveganja za vse pozicije v zadevni trgovalni enoti izračunajo v skladom s pristopom iz poglavja 1a.

Člen 325boKapitalske zahteve za tveganje neplačila ob uporabi notranjega modela tveganja neplačila

1.  Institucije izračunajo kapitalske zahteve za tveganje neplačila na podlagi notranjega modela tveganja neplačila za portfelj vseh pozicij iz člena 325bm na naslednji način:

(a)  kapitalske zahteve so enake tvegani vrednosti, ki meri potencialno izgubo tržne vrednosti portfelja, ki nastane zaradi neplačila izdajateljev, povezanih z zadevnimi pozicijami, pri 99,9-odstotnem intervalu zaupanja v časovnem obdobju enega leta;

(b)  potencialna izguba iz točke (a) pomeni neposredno ali posredno izgubo tržne vrednosti pozicije, ki nastane zaradi neplačila izdajateljev in presega morebitne izgube, ki so že upoštevane v tekočem vrednotenju pozicije. Neplačilo izdajateljev pozicij v lastniških finančnih instrumentih se ponazori z znižanjem cen lastniških finančnih instrumentov na ničlo;

(c)  institucije korelacije neplačila med različnimi izdajatelji določijo na podlagi konceptualno zanesljive metodologije ob uporabi objektivnih preteklih podatkov o tržnih kreditnih razmikih in cenah lastniških finančnih instrumentov v obdobju najmanj desetih let, vključno s stresnim obdobjem, ki ga institucija opredeli v skladu s členom 325bd(2). Izračun korelacij neplačila med različnimi izdajatelji se umeri na časovno obdobje enega leta;

(d)  notranji model tveganja neplačila temelji na predpostavki o enoletni nespremenjeni poziciji.

2.  Institucije kapitalsko zahtevo za tveganje neplačila izračunajo na podlagi notranjega modela tveganja neplačila iz odstavka 1, in sicer najmanj enkrat tedensko.

3.  Z odstopanjem od točk (a) in (c) odstavka 1 lahko institucija časovno obdobje enega leta za namen izračuna tveganja neplačila pozicij v lastniških finančnih instrumentih nadomesti s časovnim obdobjem šestdesetih dni; v tem primeru je izračun korelacij neplačila med cenami lastniških finančnih instrumentov in verjetnostjo neplačila skladen z obdobjem šestdesetih dni, izračun korelacij neplačila med cenami lastniških finančnih instrumentov in cenami obveznic pa je skladen s časovnim obdobjem enega leta.

Člen 325bpPriznanje varovanj v notranjem modelu tveganja neplačila

1.  Institucije lahko v svoj notranji model tveganja neplačila vključijo varovanje in lahko pobotajo pozicije, če se dolge in kratke pozicije nanašajo na isti finančni instrument.

2.  Institucije lahko v svojem notranjem modelu tveganja neplačila učinke varovanja ali razpršenosti, povezane z dolgimi in kratkimi pozicijami, ki vključujejo različne instrumente ali različne vrednostne papirje istega dolžnika, ter dolgimi in kratkimi pozicijami v različnih izdajateljih priznajo samo z izrecnim modeliranjem bruto dolgih in kratkih pozicij v različnih instrumentih, vključno z modeliranjem tveganj osnove med različnimi izdajatelji.

3.  Institucije v svojem notranjem modelu tveganja neplačila zajamejo učinek pomembnih tveganj, ki bi se lahko pojavila v intervalu med zapadlostjo varovanja in časovnim obdobjem enega leta, ter tudi možnost pomembnih tveganj osnove v strategijah varovanja po produktu, statusu nadrejenosti v strukturi kapitala, notranji ali zunanji bonitetni oceni, zapadlosti, letniku in drugih razlikah v njihovih instrumentih. Institucije priznajo varovanje samo, če ga je mogoče ohraniti tudi v primeru, ko se dolžnik sooča z možnostjo nastopa kreditnega ali podobnega dogodka, ki bi sprožil varovanje.

Člen 325bqPosebne zahteve za notranji model tveganja neplačila

1.  Notranji model tveganja neplačila iz člena 325bn(1) lahko modelira neplačilo posameznih izdajateljev in sočasno neplačilo več izdajateljev ter upošteva vpliv teh neplačil na tržne vrednosti pozicij, vključenih v področje uporabe zadevnega modela. V ta namen se neplačilo posameznega izdajatelja modelira z uporabo najmanj dveh vrst dejavnikov sistemskega tveganja in najmanj enega dejavnika idiosinkratičnega tveganja.

2.  Notranji model tveganja neplačila odraža poslovni cikel, vključno z medsebojno odvisnostjo med stopnjami poplačljivosti in dejavniki sistemskega tveganja iz odstavka 1.

3.  Notranji model tveganja neplačila odraža nelinearen vpliv opcij in drugih pozicij s pomembnim nelinearnim gibanjem v zvezi s spremembami cene. Institucije tudi ustrezno upoštevajo obseg modelskega tveganja, ki je sestavni del vrednotenja in ocenjevanja cenovnih tveganj, povezanih s temi produkti.

4.  Notranji model tveganja neplačila temelji na objektivnih in posodobljenih podatkih.

5.  Za simulacijo neplačila izdajateljev v notranjem modelu tveganja neplačila morajo ocene institucije o verjetnosti neplačila izpolnjevati naslednje zahteve:

(a)  najnižja vrednost verjetnosti neplačila je 0,03%;

(b)  verjetnosti neplačila temeljijo na časovnem obdobju enega leta, razen če je v tem oddelku določeno drugače;

(c)  verjetnosti neplačila se izmerijo bodisi s podatki o neplačilih iz preteklega obdobja najmanj petih let bodisi s temi podatki v kombinaciji s tekočimi tržnimi cenami; o verjetnosti neplačila se ne sklepa izključno na podlagi tekočih tržnih cen;

(d)  institucija, ki ji je podeljeno dovoljenje za ocenjevanje verjetnosti neplačila v skladu z oddelkom 1 poglavja 3 naslova II dela 3, za izračun verjetnosti neplačila uporabi metodologijo, določeno v oddelku 1 poglavja 3 naslova II dela 3;

(e)  institucija, ki ji ni podeljeno dovoljenje za ocenjevanje verjetnosti neplačila v skladu z oddelkom 1 poglavja 3 naslova II dela 3, za ocenjevanje verjetnosti neplačila razvije notranjo metodologijo ali uporabi zunanje vire. V obeh primerih so ocene verjetnosti neplačila skladne z zahtevami, določenimi v tem členu.

6.  Za simulacijo neplačila izdajateljev v notranjem modelu tveganja neplačila mora ocena institucije glede izgube ob neplačilu izpolnjevati naslednje zahteve:

(a)  najnižja vrednost izgube ob neplačilu je 0%;

(b)  ocene izgube ob neplačilu odražajo status nadrejenosti posamezne pozicije;

(c)  institucija, ki ji je podeljeno dovoljenje za ocenjevanje izgube ob neplačilu v skladu z oddelkom 1 poglavja 3 naslova II dela 3, za izračun ocene izgube ob neplačilu uporabi metodologijo, določeno v oddelku 1 poglavja 3 naslova II dela 3;

(d)  institucija, ki ji ni podeljeno dovoljenje za ocenjevanje izgube ob neplačilu v skladu z oddelkom 1 poglavja 3 naslova II dela 3, za ocenjevanje verjetnosti neplačila razvije notranjo metodologijo ali uporabi zunanje vire. V obeh primerih so ocene izgube ob neplačilu skladne z zahtevami, določenimi v tem členu.

7.   Institucije kot del neodvisnega pregledovanja in validacije svojih notranjih modelov, ki se uporabljajo za namene tega poglavja, tudi za sistem merjenja tveganja, storijo vse naslednje:

(a)  preverijo, ali je njihov pristop modeliranja za korelacije in spremembe cen ustrezen za njihov portfelj, vključno z izbiro in utežmi dejavnikov sistemskega tveganja v modelu;

(b)  izvedejo več različnih stresnih testov, vključno z analizo občutljivosti in analizo scenarijev, da ocenijo kvalitativno in kvantitativno sprejemljivost notranjega modela tveganja neplačila, zlasti glede obravnave koncentracij. Ti testi niso omejeni na sklop dogodkov, ki so se v preteklosti že zgodili;

(a)  uporabijo ustrezno kvantitativno validacijo, ki vključuje primerna notranja merila za modeliranje.

8.  Notranji model tveganja neplačila ustrezno odraža koncentracije izdajateljev in koncentracije, ki lahko nastanejo znotraj razredov produktov in med njimi v stresnih pogojih.

9.  Notranji model tveganja neplačila je skladen z notranjimi metodologijami institucije za upravljanje tveganj za ugotavljanje, merjenje in upravljanje tveganj v zvezi s trgovanjem.

10.  Institucije imajo jasno opredeljene politike in postopke za določanje predpostavk o korelaciji neplačil med različnimi izdajatelji v skladu s členom 325bo(2).

11.  Institucije dokumentirajo svoje notranje modele tako, da so pristojnim organom njihove predpostavke glede korelacij in druge predpostavke v zvezi z modeliranjem jasno razvidne.

12.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi zahteve, ki jih morajo izpolnjevati notranja metodologija institucije ali njeni zunanji viri za ocenjevanje verjetnosti neplačila in izgube ob neplačilu v skladu s točko (e) odstavka 5 in točko (d) odstavka 6.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [15 mesecev od datuma začetka veljavnosti te uredbe].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(85)  v naslovu IV dela 3 se naslov poglavja 2 nadomesti z naslednjim:

„Poglavje 2Kapitalske zahteve za pozicijsko tveganje v skladu s poenostavljenim standardiziranim pristopom“;

(86)  v naslovu IV dela 3 se naslov poglavja 3 nadomesti z naslednjim:

„Poglavje 3Kapitalske zahteve za valutno tveganje v skladu s poenostavljenim standardiziranim pristopom“;

(87)  v naslovu IV dela 3 se naslov poglavja 4 nadomesti z naslednjim:

„Poglavje 4Kapitalske zahteve za tveganje spremembe cen blaga v skladu s poenostavljenim standardiziranim pristopom“;

(88)  v naslovu IV dela 3 se naslov poglavja 5 nadomesti z naslednjim:

„Poglavje 5Kapitalske zahteve ob uporabi poenostavljenega pristopa notranjih modelov“;

(89)  uvodni del člena 384(1) se nadomesti z naslednjim:

„ 1. Institucija, ki ne izračuna kapitalskih zahtev za tveganje CVA za svoje nasprotne stranke v skladu s členom 383, kapitalske zahteve za tveganje CVA izračuna za vsako nasprotno stranko v skladu z naslednjo formulo ob upoštevanju varovanj CVA, ki izpolnjujejo pogoje v skladu s členom 386:“;

(90)  opredelitev „EADitotal “ v členu 384(1) se nadomesti z naslednjim:

„EADitotal = celotna vrednost izpostavljenosti kreditnemu tveganju nasprotne stranke za nasprotno stranko ‚I‘ (sešteta za vse njene nize pobotov), vključno z upoštevanjem učinkov zavarovanja s premoženjem, v skladu z metodami, določenimi v oddelkih od 3 do 6 poglavja 6 naslova II, kot se uporabljajo za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje nasprotne stranke za zadevno nasprotno stranko.“;

(91)  člen 390 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 390Izračun vrednosti izpostavljenosti

1.  Izpostavljenosti do skupine povezanih strank se izračunajo s seštevanjem izpostavljenosti do posameznih strank v tej skupini.

2.  Skupne izpostavljenosti do posameznih strank se izračunajo tako, da se seštejejo izpostavljenosti iz trgovalne knjige in izpostavljenosti iz netrgovalne knjige.

3.  Institucije lahko za izpostavljenosti v trgovalni knjigi:

(a)  pobotajo svoje dolge pozicije s kratkimi pozicijami v istih finančnih instrumentih, ki jih izda posamezna stranka, pri čemer se neto pozicija v vsakem od različnih instrumentov izračuna v skladu z metodami, določenimi v poglavju 2 naslova IV dela 3;

(b)  pobotajo svoje dolge pozicije s kratkimi pozicijami v različnih finančnih instrumentih, ki jih izda posamezna stranka, vendar le, če je kratka pozicija podrejena dolgi poziciji ali če imata poziciji enak status nadrejenosti.

Za namene točke (a) in (b) se vrednostni papirji lahko razvrstijo v skupine na podlagi različnih stopenj nadrejenosti, da se tako določi relativni status nadrejenosti pozicij.

4.  Institucije izračunajo izpostavljenosti, ki izhajajo iz pogodb o izvedenih finančnih instrumentih iz Priloge II in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, sklenjenih neposredno s stranko v skladu z eno od metod, ki so določene v oddelkih 3 do 5 poglavja 6 naslova II dela 3, kakor je ustrezno.

Pri izračunu vrednosti izpostavljenosti za pogodbe iz prvega pododstavka, ki so razporejene v trgovalno knjigo, institucije upoštevajo tudi načela iz člena 299. Z odstopanjem od prvega pododstavka tega odstavka lahko za izračun vrednosti izpostavljenosti za posle financiranja z vrednostnimi papirji institucije z dovoljenjem za uporabo metode notranjih modelov v skladu s členom 283 uporabljajo metodo iz oddelka 6 poglavja 6 naslova II dela 3.

5.  Institucije izpostavljenostim do stranke dodajo izpostavljenosti, ki izhajajo iz pogodb iz Priloge II in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ki jih niso sklenile neposredno s to stranko, vendar so osnova dolga ali lastniškega instrumenta, ki ga je izdala ta stranka.

6.  Izpostavljenosti ne vključujejo nič od naslednjega:

(a)  v primeru poslov s tujimi valutami izpostavljenosti, ki nastanejo med običajnim potekom poravnave v dveh delovnih dneh po plačilu;

(b)  v primeru poslov nakupa ali prodaje vrednostnih papirjev izpostavljenosti, ki nastanejo med običajnim potekom poravnave v petih delovnih dneh po plačilu ali izročitvi vrednostnih papirjev, kar nastopi prej;

(c)  v primeru opravljanja storitev prenosa denarja, vključno z izvrševanjem plačilnih storitev, kliringa in poravnave v kateri koli valuti ter korespondenčnega bančništva ali kliringa, poravnave in skrbniških storitev finančnih instrumentov za stranke, zapozneli prejemki iz naslova financiranja ter druge izpostavljenosti, ki izhajajo iz dejavnosti strank, ki ne trajajo dlje kot do naslednjega delovnega dne;

(d)  v primeru opravljanja storitev prenosa denarja, vključno z izvrševanjem plačilnih storitev, kliringa in poravnave v kateri koli valuti ter korespondenčnega bančništva, izpostavljenosti znotraj tekočega delovnega dne do institucij, ki ponujajo zadevne storitve;

(e)  izpostavljenosti, odbitih od postavk navadnega lastniškega temeljnega kapitala ali postavk dodatnega temeljnega kapitala v skladu s členoma 36 in 56, ali kakršnega koli drugega odbitka od teh postavk, ki zmanjšuje količnik kapitalske ustreznosti, v skladu s členom 437.

7.  Da se ugotovi skupna izpostavljenost do stranke ali skupine povezanih strank, institucija za stranke, do katerih ima izpostavljenosti prek poslov, navedenih v točkah (m) in (o) člena 112, ali prek drugih poslov, pri katerih obstajajo osnovne izpostavljenosti, oceni osnovne izpostavljenosti teh poslov ob upoštevanju ekonomske vsebine strukture posla in tveganj, ki so sestavni del strukture posla samega, da bi ugotovila, ali ta struktura predstavlja dodatno izpostavljenost.

8.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi:

(a)  pogoje in metodologije, ki se uporabljajo za ugotavljanje skupne izpostavljenosti do stranke ali skupine povezanih strank za vrste izpostavljenosti iz odstavka 7;

(b)  pogoje, pod katerimi struktura poslov iz odstavka 7 ne predstavlja dodatne izpostavljenosti.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do 1. januarja 2014.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

9.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih za namen odstavka 5 določi, kako se ugotovijo izpostavljenosti, ki izhajajo iz pogodb iz Priloge II in kreditnih izvedenih finančnih instrumentov, ki niso sklenjeni neposredno s stranko, vendar so osnova dolga ali lastniškega instrumenta, ki ga je izdala ta stranka, za njihovo vključitev med izpostavljenosti do stranke.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [9 mesecev od datuma začetka veljavnosti].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(92)  v členu 391 se doda naslednji odstavek:

„Za namene prvega odstavka lahko Komisija z izvedbenimi akti sprejme odločitev, ali so zahteve glede bonitetnega nadzora in regulativne zahteve tretje države vsaj enakovredne tistim, ki se uporabljajo v Uniji. Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 464(2).“;

(93)  člen 392 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 392Opredelitev velike izpostavljenosti

Izpostavljenost institucije do stranke ali skupine povezanih strank šteje za veliko izpostavljenost, kadar je njena vrednost enaka ali presega 10 % njenega temeljnega kapitala.“;

(94)  člen 394 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 394Zahteve glede poročanja

1.  Institucije pristojnim organom sporočajo naslednje informacije o vsaki svoji veliki izpostavljenosti, vključno z velikimi izpostavljenostmi, ki so izvzete iz uporabe člena 395(1):

(a)  identiteto stranke ali skupine povezanih strank, do katerih ima institucija veliko izpostavljenost;

(b)  vrednost izpostavljenosti pred upoštevanjem učinka zmanjševanja kreditnega tveganja, kadar je to primerno;

(c)  vrsto stvarnega ali osebnega kreditnega zavarovanja, kadar je uporabljeno;

(d)  vrednost izpostavljenosti po upoštevanju učinka zmanjševanja kreditnega tveganja, izračunano za namene člena 395(1), kadar je to primerno.

Institucije, za katere se uporablja poglavje 3 naslova II dela 3, svojim pristojnim organom poročajo svojih 20 največjih izpostavljenosti na konsolidirani podlagi, z izjemo tistih, ki so izvzete iz uporabe člena 395(1).

Institucije svojim pristojnim organom poročajo tudi izpostavljenosti, katerih vrednost je enaka ali večja od 300 milijonov EUR, vendar je nižja od 10 % temeljnega kapitala institucije.

2.  Institucije poleg informacij iz odstavka 1 svojim pristojnim organom poročajo tudi naslednje informacije o svojih desetih največjih izpostavljenostih na konsolidirani podlagi do institucij in do subjektov, ki opravljajo dejavnosti bančništva v senci zunaj reguliranega okvira, vključno z velikimi izpostavljenostmi, ki so izvzete iz uporabe člena 395(1):

(a)  identiteto stranke ali skupine povezanih strank, do katerih ima institucija veliko izpostavljenost;

(b)  vrednost izpostavljenosti pred upoštevanjem učinka zmanjševanja kreditnega tveganja, kadar je to primerno;

(c)  vrsto stvarnega ali osebnega kreditnega zavarovanja, kadar je uporabljeno;

(d)  vrednost izpostavljenosti po upoštevanju učinka zmanjševanja kreditnega tveganja, izračunano za namene člena 395(1), kadar je to primerno.

3.  Pogostost poročanja informacij iz odstavkov 1 in 2 pristojnim organom:

(a)  majhne institucije, kakor so opredeljene v členu 430a, poročajo enkrat letno;

(b)  ob upoštevanju odstavka 4 ostale institucije poročajo dvakrat letno ali pogosteje.

4.  EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, v katerih določi naslednje:

(a)  enotne obrazce za poročanje iz odstavka 3 in navodila za uporabo teh obrazcev;

(b)  pogostost in datume poročanja iz odstavka 3;

(c)  rešitve na področju informacijske tehnologije, ki se uporabljajo za poročanje iz odstavka 3.

Zahteve glede poročanja, določene v osnutkih izvedbenih tehničnih standardov, so sorazmerne in upoštevajo velikost in kompleksnost institucij ter naravo in stopnjo tveganja njihovih dejavnosti.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega odstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010. Izvedbeni tehnični standardi začnejo veljati eno leto po tem, ko jih sprejme Komisija.

5.  EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi merila za identifikacijo subjektov iz odstavka 2, ki opravljajo dejavnosti bančništva v senci zunaj reguliranega okvira.

Pri pripravi teh osnutkov regulativnih tehničnih standardov EBA upošteva razvoj dogodkov po svetu in mednarodno dogovorjene standarde o bančništvu v senci ter preuči, ali:

(a)  razmerje s posameznim subjektom ali skupino subjektov lahko predstavlja tveganje za kapitalsko ustreznost ali likvidnostni položaj institucije;

(b)  so subjekti, za katere se uporabljajo zahteve po kapitalski ustreznosti ali likvidnostne zahteve, podobne zahtevam, ki jih določata ta direktiva in Uredba (EU) št. 1093/2010, v celotni ali delno izvzeti iz obveznosti poročanja iz odstavka 2 o subjektih, ki opravljajo dejavnosti bančništva v senci.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [eno leto od datuma začetka veljavnosti uredbe o spremembi].

Na Komisijo se v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010 prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka.“;

(95)  člen 395 se spremeni:

(a)  odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Vrednost izpostavljenosti institucije do strank ali skupine povezanih strank po upoštevanju učinka zmanjševanja kreditnega tveganja v skladu s členi 399 do 403 ne presega 25 % njenega temeljnega kapitala. Kadar je ta stranka institucija ali kadar skupina povezanih strank vključuje eno ali več institucij, zadevna vrednost ne presega 25 % temeljnega kapitala institucije ali 150 milijonov EUR, kar od tega je večje, pod pogojem, da vsota vrednosti izpostavljenosti do vseh povezanih strank, ki niso institucije, po upoštevanju učinka zmanjševanja kreditnega tveganja v skladu s členi 399 do 403 ne presega 25 % temeljnega kapitala institucije.

Kadar znesek 150 milijonov EUR presega 25 % temeljnega kapitala institucije, vrednost izpostavljenosti po upoštevanju učinka zmanjševanja kreditnega tveganja v skladu s členi 399 do 403 ne presega razumne omejitve glede na temeljni kapital institucije. Zadevno omejitev določi institucija v skladu s politikami in postopki iz člena 81 Direktive 2013/36EU, da obravnava in nadzira tveganje koncentracije. Ta omejitev ne presega 100 % temeljnega kapitala institucije.

Pristojni organi lahko določijo omejitev, ki je nižja od 150 milijonov EUR, o čemer obvestijo EBA in Komisijo.

Z odstopanjem od prvega pododstavka vrednost izpostavljenosti institucije, ki je v skladu v skladu s členom 131 Direktive 2013/36/EU opredeljena kot GSPI, do druge institucije, opredeljene kot GSPI, po upoštevanju učinka zmanjševanja kreditnega tveganja v skladu s členi 399 do 403 ne presega 15 % njenega temeljnega kapitala. Institucija zagotovi skladnost z navedeno omejitvijo najpozneje 12 mesecev po njeni opredelitvi kot GSPI.“;

(b)  odstavek 5 se nadomesti z naslednjim:

„5. Institucije lahko presežejo omejitve, določene v tem členu, za izpostavljenosti iz trgovalne knjige, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  izpostavljenost do zadevne stranke ali skupine povezanih strank v netrgovalni knjigi ne presega omejitve, določene v odstavku 1, ki se izračuna glede na temeljni kapital, tako da presežek v celoti nastane v trgovalni knjigi;

(b)  institucija za izpostavljenost, ki presega omejitev, določeno v odstavku 1, izpolnjuje dodatno kapitalsko zahtevo, ki se izračuna v skladu s členoma 397 in 398;

(c)  kadar od pojava preseganja iz točke (b) preteče deset dni ali manj, izpostavljenost iz trgovalne knjige do zadevne stranke ali skupine povezanih strank ne preseže 500 % temeljnega kapitala institucije;

(d)  vsa preseganja, ki trajajo več kot deset dni, skupaj ne presežejo 600 % temeljnega kapitala institucije.

Institucija pristojnim organom za vsak primer preseganja omejitve nemudoma sporoči znesek presežka in ime zadevne stranke in po potrebi ime zadevne skupine povezanih strank.“;

(96)  člen 396 se spremeni:

(a)  odstavek 1 se spremeni:

(i)  prvi pododstavek se nadomesti z naslednjim:

„Kadar se uporablja znesek 150 milijonov EUR iz člena 395(1), lahko pristojni organi v posameznih primerih dovolijo preseganje omejitve v višini 100 % glede na temeljni kapital institucije.“;

(ii)  doda se naslednji pododstavek:

„Kadar pristojni organ v izjemnih primerih iz prvega in drugega pododstavka dovoli instituciji, da preseže omejitev iz člena 395(1) za obdobje, daljše od treh mesecev, institucija pristojnemu organu na zadovoljiv način predloži načrt za pravočasno ponovno vzpostavitev skladnosti z zadevno omejitvijo in ta načrt izvede v roku, dogovorjenem s pristojnim organom. Pristojni organi spremljajo izvajanje načrta in po potrebi zahtevajo, da se skladnost vzpostavi hitreje, kot je bilo sprva predvideno.“;

(b)  doda se naslednji odstavek 3:

„3. Za namene odstavka 1 EBA izda smernice, v katerih določi:

(a)  izjemne primere, v katerih lahko pristojni organ dovoli, da se omejitev preseže v skladu z odstavkom 1;

(b)  ustrezen rok za ponovno vzpostavitev skladnosti;

(c)  ukrepe, ki jih morajo sprejeti pristojni organi, da se zagotovi pravočasna ponovna vzpostavitev skladnosti institucije.

Te smernice se sprejmejo v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(97)  v členu 397 se v stolpcu 1 razpredelnice 1 besedilo „sprejemljivega kapitala“ nadomesti z besedilom „temeljnega kapitala“;

(98)  člen 399 se spremeni:

(a)  odstavek 1 se nadomesti z naslednjim:

„1. Institucija pri izračunu izpostavljenosti uporabi tehniko za zmanjševanje kreditnega tveganja, kadar je uporabila to tehniko za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje v skladu z naslovom II dela 3 in če izpolnjuje pogoje iz tega člena.

Za namene členov 400 do 403 izraz ‚jamstvo‘ vključuje kreditne izvedene finančne instrumente, priznane v skladu s poglavjem 4 naslova II dela 3, razen kreditnih zapisov.“;

(aa)  vstavi se naslednji odstavek:

  „1a. Z odstopanjem od odstavka 1 in z dovoljenjem pristojnega organa institucije, ki so uporabljale tehniko za zmanjševanje kreditnega tveganja za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje v skladu z naslovom II dela 3, ne smejo uporabiti te tehnike za namene člena 395(1) za izpostavljenosti v obliki zavarovanja s premoženjem ali jamstva, ki ga zagotovi uradna izvozna agencija ali primeren dajalec zavarovanja iz člena 201, ki izpolnjuje pogoje za stopnjo kreditne kakovosti 2 ali več, za uradno podprte izvozne kredite in stanovanjske kredite.“

(b)  v odstavku 2 se doda naslednji pododstavek:

„Kadar institucija za namene zmanjševanja kreditnega tveganja uporablja standardizirani pristop, se za namene tega odstavka točka (a) člena 194(3) ne uporablja.“;

(c)  odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:

„3. Tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja, ki so na voljo samo institucijam, ki uporabljajo enega od pristopov IRB, niso ustrezne za zmanjšanje vrednosti izpostavljenosti za namene velikih izpostavljenosti, razen za izpostavljenosti, zavarovane z nepremičninami v skladu s členom 402.“;

(99)  člen 400 se spremeni:

(a)  prvi pododstavek odstavka 1 se spremeni:

(i)  točka (j) se nadomesti z naslednjim:

„(j) trgovalne izpostavljenosti in prispevki v jamstveni sklad kvalificiranih centralnih nasprotnih strank;“;

(ii)  dodata se naslednji točki (l) in (la):

„(l) deleži subjektov v postopku reševanja v instrumentih in kvalificiranih kapitalskih instrumentih iz točke (g) člena 45(3) Direktive 2014/59/EU, ki jih izdajo drugi subjekti, ki pripadajo isti skupini v postopku reševanja.“;

(la) izpostavljenosti, ki izhajajo iz obveznosti glede minimalne vrednosti, ki izpolnjuje vse zahteve iz člena 132(8).

(aa)  v odstavku 2 se točka (c) nadomesti z naslednjim:

  „(c) izpostavljenosti, vključno z udeležbami ali drugimi vrstami deležev, institucije do njene nadrejene osebe, drugih podrejenih družb te nadrejene osebe ali lastnih podrejenih družb, če za te družbe velja nadzor na konsolidirani podlagi, katerega predmet je tudi sama institucija, v skladu s to uredbo, Direktivo 2002/87/ES ali z enakovrednimi standardi, ki veljajo v tretji državi. Izpostavljenosti, ki ne izpolnjujejo teh meril, se ne glede na to, ali so izvzete iz člena 395(1) ali ne, obravnavajo kot izpostavljenosti do tretje osebe;“

(b)  v odstavku 2 se črta točka (k);

(c)  v odstavku 3 se drugi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Pristojni organi obvestijo EBA, ali nameravajo uporabiti katero od izvzetij iz odstavka 2 v skladu točkama (a) in (b) tega odstavka, in EBA podajo razloge, s katerimi utemeljijo uporabo teh izvzetij.“;

(d)  doda se naslednji odstavek 4:

„4. Za isto izpostavljenost ni dovoljeno hkrati uporabiti več kot enega izvzetja iz odstavkov 1 in 2.“;

(100)  člen 401 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 401Izračunavanje učinka uporabe tehnik zmanjševanja kreditnega tveganja

1.  Pri izračunavanju vrednosti izpostavljenosti za namene člena 395(1) lahko institucija uporabi ‚polno prilagojeno vrednost izpostavljenosti‘ (E*), izračunano v skladu s poglavjem 4 naslova II dela 3, ob upoštevanju zmanjševanja kreditnega tveganja, prilagoditev za volatilnost in morebitne neusklajenosti zapadlosti iz poglavja 4 naslova II dela 3.

2.  Z izjemo institucij, ki uporabljajo enostavno metodo za zavarovanje s finančnim premoženjem, za namene prvega odstavka institucije uporabljajo razvito metodo za izračun učinkov zavarovanja s finančnim premoženjem, in sicer ne glede na metodo, ki se uporabi za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje.

Z odstopanjem od odstavka 1 in prvega pododstavka tega odstavka institucije z dovoljenjem za uporabo metode iz oddelka 6 poglavja 6 naslova II dela 3 lahko še naprej uporabljajo to metodo za izračun vrednosti izpostavljenosti poslov financiranja z vrednostnimi papirji.

3.  Pri izračunavanju vrednosti izpostavljenosti za namene člena 395(1) institucije opravljajo redne stresne teste v zvezi s svojimi koncentracijami kreditnih tveganj, vključno v zvezi z unovčljivo vrednostjo vsakega prejetega zavarovanja s premoženjem.

Ti redni stresni testi iz prvega pododstavka obravnavajo tveganja iz naslova možnih sprememb pogojev na trgu, ki bi lahko neugodno vplivale na kapitalsko ustreznost institucije, in tveganja iz naslova unovčenja zavarovanja s premoženjem v stresnih razmerah.

Opravljeni stresni testi so ustrezni in primerni za oceno teh tveganj.

Institucije v svoje strategije za obravnavanje tveganja koncentracije vključujejo naslednje:

(a)  politike in postopke za obravnavanje tveganj iz naslova neusklajenosti zapadlosti med izpostavljenostmi in katerim koli kreditnim zavarovanjem za zadevne izpostavljenosti;

(b)  politike in postopke v zvezi s tveganjem koncentracije, ki je posledica uporabe tehnik za zmanjševanje kreditnega tveganja ter zlasti iz naslova velikih posrednih kreditnih izpostavljenosti, na primer do enega samega izdajatelja vrednostnih papirjev, prejetih kot zavarovanje s premoženjem.

4.  Kadar institucija zmanjša izpostavljenost do stranke s pomočjo ustrezne tehnike za zmanjševanje kreditnega tveganja v skladu s členom 399(1), obravnava del izpostavljenosti, za katerega se je izpostavljenost do stranke zmanjšala, kakor da je nastal do izdajatelja zavarovanja in ne do stranke, na način iz člena 403.

(101)  v členu 403(1) se prvi pododstavek nadomesti z naslednjim:

„Kadar je izpostavljenost do stranke zavarovana z jamstvom tretje osebe ali s premoženjem, ki ga izda tretja oseba, z izjemo izpostavljenosti iz člena 399(1a), in se to zmanjševanje kreditnega tveganja uporabi za izračun kapitalskih zahtev za kreditno tveganje v skladu z naslovom II dela 3, institucija:“;

(102)  besedilo naslova I dela 6 se nadomesti z naslednjim:

„OPREDELITVE POJMOV IN LIKVIDNOSTNE ZAHTEVE“;

(103)  člen 411 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 411Opredelitve pojmov

V tem delu se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1) ‚finančna stranka‘ pomeni stranko, vključno s finančnimi strankami, ki pripadajo nefinančnim skupinam družb, ki kot svojo glavno poslovno dejavnost opravlja eno ali več dejavnosti, navedenih v Prilogi I k Direktivi 2013/36/EU, ali je nekaj od naslednjega:

(a)  kreditna institucija;

(b)  investicijsko podjetje;

(c)  subjekt s posebnim namenom pri listinjenju (v nadaljnjem besedilu: SSPE);

(d)  kolektivni naložbeni podjem (v nadaljnjem besedilu: KNP);

(e)  zaprt investicijski sklad;

(f)  zavarovalnica;

(g)  pozavarovalnica;

(h)  finančni holding ali mešani finančni holding;

(i)  finančna institucija;

(2) ‚vloga na drobno‘ pomeni obveznost do fizične osebe ali do malega ali srednjega podjetja (v nadaljnjem besedilu: MSP), kadar bi ta MSP izpolnjeval pogoje za razvrstitev v kategorijo izpostavljenosti na drobno v skladu s standardiziranim pristopom ali pristopom IRB za kreditno tveganje, ali obveznost do podjetja, ki je upravičeno do obravnave iz člena 153(4), in kadar skupne vloge tega MSP ali podjetja na podlagi skupine povezanih strank, kot je opredeljeno v točki (39) člena 4(1), ne presegajo enega milijona EUR. „vloge na drobno“ vključujejo zapise, obveznice in druge dolžniške vrednostne papirje, ki jih izda kreditna institucija, če za obveznosti banke velja vsaj eden od naslednjih položajev:

(a)  obveznost se prodaja izključno na trgu za male vlagatelje in hrani na računu za male vlagatelje;

(b)  obveznost se hrani v dokumentaciji, povezani z računom za male vlagatelje institucije, ki jo je izdala, dejanskega imetnika instrumenta pa je mogoče spremljati.

(3) ‚osebno investicijsko podjetje‘ pomeni podjetje ali sklad, čigar lastnik oziroma upravičenec je fizična oseba ali skupina tesno povezanih fizičnih oseb, ki je bila ustanovljena izključno za upravljanje premoženja lastnikov in ki ne opravlja drugih poslovnih, industrijskih ali strokovnih dejavnosti. Namen osebnega investicijskega podjetja lahko vključuje druge pomožne dejavnosti, kot so ločevanje sredstev lastnikov od sredstev podjetja, olajševanje prenosa sredstev v okviru družine ali preprečevanje ločitve sredstev po smrti družinskega člana, če so te dejavnosti povezane z glavnim namenom, ki je upravljanje premoženja lastnikov;

(4) ‚posrednik pri vlogah‘ pomeni fizično osebo ali podjetje, ki v zameno za plačilo pri kreditnih institucijah polaga vloge tretjih oseb, vključno z vlogami na drobno in vlogami podjetij, razen vlog finančnih institucij;

(5) ‚neobremenjena sredstva‘ pomenijo sredstva, za katera ne veljajo nobene pravne, pogodbene, regulativne ali druge omejitve, ki bi instituciji preprečile unovčenje, prodajo, prenos, odstop ali, na splošno, odtujitev takih sredstev z dokončno prodajo na aktivnih trgih ali s pogodbo o začasni prodaji;

(6) ‚neobvezno presežno zavarovanje s premoženjem‘ pomeni vsak znesek sredstev, ki ga instituciji ni treba pripisati izdaji kritih obveznic zaradi pravnih ali regulativnih zahtev in pogodbenih obveznosti▌, zlasti če:

(a)  zagotovljena sredstva presegajo najnižje pravne, zakonske ali regulativne zahteve po presežnem zavarovanju s premoženjem, ki se uporabljajo za krite obveznice v skladu z nacionalno zakonodajo države članice ali tretje države;

(7) ‚zahteva glede pokritosti sredstev‘ pomeni razmerje sredstev glede na obveznosti, kot je določeno za namene izboljšanja kreditne kakovosti v zvezi s kritimi obveznicami v skladu z nacionalno zakonodajo države članice ali tretje države;

(8) ‚krediti za povečanje trgovalnega portfelja‘ pomenijo zavarovane kredite, odobrene strankam z namenom prevzema trgovalne pozicije s finančnim vzvodom;

(9) ‚pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih‘ pomenijo pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih, naštete v Prilogi II, in kreditni izvedeni finančni instrumenti;

(10) ‚stresne razmere‘ pomenijo nenadno ali veliko poslabšanje kapitalske ustreznosti ali likvidnostnega položaja institucije zaradi spremembe razmer na trgu ali idiosinkratičnih dejavnikov, ki povzročijo veliko tveganje, da institucija ne bo mogla izpolniti svojih obveznosti, ko zapadejo v naslednjih 30 koledarskih dneh;

(11) ‚sredstva stopnje 1‘ pomenijo sredstva z izjemno visoko likvidnostjo in kreditno kakovostjo iz drugega pododstavka člena 416(1);

(12)  ‚sredstva stopnje 2‘ pomenijo sredstva z visoko likvidnostjo in kreditno kakovostjo iz drugega pododstavka člena 416(1) te uredbe. Sredstva stopnje 2 so dodatno razdeljena na sredstva stopnje 2A in sredstva stopnje 2B v skladu z naslovom II poglavja 2 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/61;

(13) ‚likvidnostni blažilnik‘ pomeni znesek sredstev stopnje 1 in stopnje 2, ki jih ima institucija v skladu z naslovom II Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/61;

(14) ‚neto likvidnostni odlivi‘ pomenijo znesek, ki se izračuna tako, da se od likvidnostnih odlivov institucije odštejejo njeni likvidnostni prilivi;

(15)  ‚valuta poročanja‘ pomeni valuto, v kateri se likvidnostne postavke iz naslovov II, III in IV tega dela poročajo pristojnim organom v skladu s členom 415(1).

(15a)  ‚faktoring‘ pomeni pogodbeni sporazum med podjetjem (odstopnik) in finančnim subjektom (prevzemnik), v katerem odstopnik odstopi ali proda svoje terjatve prevzemniku in prevzemnik v zameno odstopniku zagotovi eno ali več od naslednjih storitev v zvezi z odstopljenimi terjatvami:

(a) predplačilo odstotka zneska odstopljenih terjatev, ki so običajno odstopljene kratkoročno, neporabljene in brez samodejne obnovitve,

(b) upravljanje terjatev, izterjavo in kreditno zavarovanje, pri čemer običajno prevzemnik vodi računovodske knjige odstopnika in izterja terjatve v svojem imenu.

Za namene dela IV se faktoring obravnava kot trgovinsko financiranje.“;

(104)  člen 412 se spremeni:

(a)  odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. Institucije likvidnostnih odlivov, likvidnostnih prilivov in likvidnih sredstev ne štejejo dvakrat.“;

(b)  odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:

„4. Določbe iz naslova II se uporabljajo izključno za namene določitve obveznosti poročanja iz člena 415 za investicijska podjetja, ki niso sistemska investicijska podjetja.“;

(c)  vstavi se naslednji nov odstavek 4a:

„4a. Delegirani akt iz člena 460 se uporablja za kreditne institucije in sistemska investicijska podjetja.“;

(105)  člen 413 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 413Zahteva glede stabilnega financiranja

1.  Institucije zagotovijo, da so dolgoročne obveznosti ustrezno izpolnjene z raznolikimi instrumenti za stabilno financiranje tako v običajnih kot v stresnih pogojih.

2.  Določbe iz naslova III se uporabljajo izključno za namene določitve obveznosti poročanja iz člena 415 za investicijska podjetja, ki niso sistemska investicijska podjetja, in za vse institucije, dokler se v Uniji ne določijo in uvedejo obveznosti poročanja iz člena 415 za količnik neto stabilnega financiranja iz naslova IV.

3.  Določbe iz naslova IV se uporabljajo za namen določitve zahteve glede stabilnega financiranja iz odstavka 1 in obveznosti poročanja iz člena 415 za kreditne institucije in sistemska investicijska podjetja.

4.  Države članice lahko ohranijo ali uvedejo nacionalne določbe na področju zahtev po stabilnem financiranju, preden se začnejo uporabljati zavezujoči minimalni standardi za zahteve po neto stabilnem financiranju iz odstavka 1.“;

(106)  člen 414 se nadomesti z naslednjim:

„Člen 414Izpolnjevanje likvidnostnih zahtev

Institucija, ki ne izpolnjuje zahtev iz člena 412 ali člena 413(1), tudi v času stresnih razmer, ali pričakuje, da jih ne bo izpolnila, o tem takoj uradno obvesti pristojne organe in jim nemudoma predloži načrt za hitro ponovno vzpostavitev skladnosti z zahtevami iz člena 412 oziroma člena 413(1), kakor je ustrezno. Dokler se skladnost ponovno ne vzpostavi, institucija dnevno poroča o postavkah iz naslova II, III ali IV, kakor je ustrezno, in sicer ob koncu vsakega dne, razen če pristojni organ ne odobri manjše pogostosti poročanja in daljšega odloga za poročanje. Pristojni organi odobrijo manjšo pogostost poročanja ali daljši odlog za poročanje samo na podlagi individualnega položaja institucije in ob upoštevanju obsega in zapletenosti dejavnosti institucije. Pristojni organi spremljajo izvajanje načrta za ponovno vzpostavitev skladnosti in po potrebi zahtevajo, da se skladnost vzpostavi hitreje, kot je bilo sprva predvideno.“;

(107)  v členu 415 se odstavki 1, 2 in 3 nadomestijo z naslednjim:

„1. Kreditne institucije in sistemska investicijska podjetja pristojnim organom poročajo o postavkah iz naslova IV v enotni valuti, ki je valuta države članice, v kateri je njihov sedež, ne glede na dejansko denominacijo teh postavk. Dokler se za količnik neto stabilnega financiranja iz naslova IV se v Uniji ne določijo in uvedejo obveznosti poročanja in oblika poročanja, kreditne institucije in sistemska investicijska podjetja pristojnim organom poročajo o postavkah iz naslova III v enotni valuti, ki je valuta države članice, v kateri je njihov sedež, ne glede na dejansko denominacijo teh postavk.

Investicijska podjetja, ki niso sistemska investicijska podjetja, pristojnim organom poročajo o postavkah iz naslovov II in III ter iz Priloge III in o njihovih sestavnih delih, vključno s sestavo njihovih likvidnih sredstev v skladu s členom 416, v enotni valuti, ki je valuta države članice, v kateri je njihov sedež, ne glede na dejansko denominacijo teh postavk.

Frekvenca poročanja je najmanj mesečna za postavke iz naslova II in Priloge III ter najmanj četrtletna za postavke iz naslovov III in IV.

2. Institucija pristojnim organom matične države članice ločeno poroča o postavkah iz naslovov II, III, IV in iz Priloge III, kakor je primerno, v valuti poročanja, denominiranih v valutah, ki se določijo v skladu z naslednjim:

(a)  kadar so celotne obveznosti institucije denominirane v valuti, ki se razlikuje od valute poročanja, in so enake ali presegajo 5 % celotnih obveznosti institucije ali enotne likvidnostne podskupine, razen postavk regulativnega kapitala in zunajbilančnih postavk;

(b)  kadar ima institucija pomembno podružnico iz člena 51 Direktive 2013/36/EU v državi članici gostiteljici, ki uporablja valuto, ki ni valuta poročanja;

(c)  v valuti poročanja, kadar je skupni znesek obveznosti v valutah, ki se razlikujejo od valute poročanja, enak ali presega 5 % celotnih obveznosti institucije ali enotne likvidnostne podskupine, razen postavk regulativnega kapitala in zunajbilančnih postavk.

3. EBA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov, v katerih določi naslednje:

(a)  enotne obrazce za poročanje in rešitve na področju informacijske tehnologije z ustreznimi navodili za pogostost, referenčne datume in datume predložitve. Načini in pogostost poročanja so sorazmerni z naravo, obsegom in zapletenostjo različnih dejavnosti institucij ter vključujejo poročanje, ki se zahteva v skladu z odstavkoma 1 in 2;

(b)  dodatne metrike za spremljanje likvidnosti, ki so potrebne, da se pristojnim organom omogoči pridobitev celostnega pregleda nad profilom likvidnostnega tveganja, in so v sorazmerju z naravo, obsegom in zapletenostjo dejavnosti institucije;

EBA te osnutke izvedbenih tehničnih standardov za elemente iz točke (a) predloži Komisiji do [eno leto od datuma začetka veljavnosti uredbe o spremembi], za elemente iz točke (b) pa do 1. januarja 2014.

Pristojni organi lahko do popolne uvedbe zavezujočih likvidnostnih zahtev še naprej zbirajo informacije prek orodij za spremljanje za namene uskladitve spremljanja z veljavnimi nacionalnimi standardi glede likvidnosti.

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Izvedbena uredba Komisije (EU) 2016/313 glede dodatnih metrik za spremljanje za poročanje o likvidnosti ne velja za majhne in nekompleksne institucije, če njihovo refinanciranje temelji na vlogah z visoko stopnjo razdrobljenosti in so njihova sredstva dovolj razpršena.

EBA izda regulativne tehnične standarde za opredelitev „vlog z visoko stopnjo razpršenosti“ in „dovolj razpršenih sredstev“ kot pogoja za izvzetje malih institucij iz dodatnih metrik za spremljanje za poročanje o likvidnosti.“;

(108)  člen 416 se spremeni:

(a) odstavek 3 se nadomesti z naslednjim:

„3. V skladu z odstavkom 1 institucije o sredstvih poročajo kot o likvidnih sredstvih, če izpolnjujejo naslednje pogoje:

(a) so neobremenjena ali so na voljo v skupini zavarovanj s premoženjem za pridobitev dodatnega financiranja na podlagi kreditnih linij, ki jih ima na voljo institucija, za katere so obveznosti prevzete, ne pa tudi financirane;

(b) ne izda jih sama institucija ali njej nadrejene ali podrejene institucije ali druga podrejena družba njej nadrejenih institucij ali nadrejenega finančnega holdinga;

(c) o njihovi ceni se običajno dogovorijo tržni udeleženci in jo je mogoče zlahka spremljati na trgu, ali pa se njihova cena lahko določi s pomočjo formule, ki jo je enostavno izračunati na podlagi javno dostopnih vhodnih podatkov in ni odvisna od močnih predpostavk, kot je navadno primer pri strukturiranih ali eksotičnih produktih;

(d) kotirajo na priznani borzi ali se z njimi trguje na podlagi dokončne prodaje na aktivnih trgih ali s preprostim sporazumom o začasni prodaji/odkupu na trgih začasne prodaje/začasnega odkupa. Ta merila se ocenjujejo za vsak trg posebej.

Pogoji iz točk (c) in (d) prvega pododstavka se ne uporabljajo za sredstva, navedena v točki (e) odstavka 1.“;

(b)  odstavka 5 in 6 se nadomestita z naslednjim:

„5. Delnice ali enote KNP se lahko obravnavajo kot likvidna sredstva do absolutnega zneska 500 milijonov EUR v portfelju likvidnih sredstev posamezne institucije, če so zahteve iz člena 132(3) izpolnjene in KNP, z izjemo izvedenih finančnih instrumentov za zmanjševanje obrestnega, kreditnega ali valutnega tveganja, vlaga ▌v likvidna sredstva iz odstavka 1 tega člena.

Če KNP za varovanje tveganj dovoljenih naložb uporablja ali bi lahko uporabljal izvedene finančne instrumente, to ne izključuje primernosti tega KNP. Kadar tretje strani iz točk (a) in (b) člena 418(4) vrednosti delnic ali enot KNP ne vrednotijo redno z uporabo tekočih tržnih cen, pristojni organ pa ni prepričan, da ima institucija razvite zanesljive metode in procese za tovrstno vrednotenje, kot je določeno v prvem stavku člena 418(4), se delnice ali enote v navedenem KNP ne obravnavajo kot likvidna sredstva.

6. Kadar likvidno sredstvo v naboru likvidnih sredstev ni več ustrezno, ga lahko institucija kljub temu še naprej šteje za likvidno sredstvo za dodatno obdobje 30 koledarskih dni. Kadar likvidno sredstvo v KNP ni več ustrezno za obravnavo iz odstavka 5, se delnice ali enote v KNP lahko kljub temu štejejo za likvidno sredstvo za dodatno obdobje 30 dni, če ta sredstva ne presegajo 10 % vseh sredstev KNP.“;

(c)  odstavek 7 se črta;

(109)  člen 419 se spremeni:

(a)  odstavek 2 se nadomesti z naslednjim:

„2. Kadar utemeljene potrebe po likvidnih sredstvih glede na zahtevo iz člena 412 presegajo razpoložljivost zadevnih likvidnih sredstev v določeni valuti, se uporabi eno ali več od naslednjih odstopanj:

(a) z odstopanjem od točke (f) člena 417 je lahko denominacija likvidnih sredstev neskladna z razporeditvijo glede na valuto likvidnostnih odlivov po odbitku prilivov;

(b) za valute države članice ali tretjih držav se lahko zahtevana likvidna sredstva nadomestijo s kreditnimi linijami iz centralne banke zadevne države članice ali tretje države, ki so pogodbeno nepreklicno odobrene za naslednjih 30 dni in dane po pošteni ceni ne glede na trenutno črpan znesek, če pristojni organi zadevne države članice ali tretje države storijo isto ter ima zadevna država članica ali tretja država vzpostavljene primerljive zahteve glede poročanja.

(c) kadar primanjkuje sredstev stopnje 1, ima institucija lahko dodatna sredstva stopnje 2A in se lahko spremenijo morebitne omejitve višine teh sredstev, ki veljajo v skladu s členom 17 Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/61.“;

(b)  odstavek 5 se nadomesti z naslednjim:

„5. EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi odstopanja iz odstavka 2, vključno s pogoji njihove uporabe.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [šest mesecev od datuma začetka veljavnosti uredbe o spremembi].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(110)  člen 422 se spremeni:

(a)  odstavek 4 se nadomesti z naslednjim:

„4. Storitve kliringa, skrbništva, upravljanja z denarjem ali druge primerljive storitve, navedene v točkah (a) in (d) odstavka 3, se upoštevajo samo v obsegu, v katerem se te izvajajo v okviru vzpostavljenega odnosa, od katerega je vlagatelj močno odvisen. Te storitve niso le storitve korespondenčnega bančništva ali storitve posredovanja in institucije imajo dokaze, da stranka ne more dvigniti zneskov, ki jih po zakonu dolguje, v obdobju 30 dni, ne da bi ogrozila svoje operativno delovanje.

Dokler ni določena enotna opredelitev vzpostavljenega operativnega odnosa iz točke (c) prvega odstavka 3, institucije same določijo merila, na podlagi katerih lahko ugotovijo, da gre za vzpostavljen operativni odnos, kadar imajo dokaze, da stranka ne more dvigniti zneskov, ki jih po zakonu dolguje, v obdobju 30 dni, ne da bi ogrozila svoje operativno delovanje, in o teh merilih obvestijo pristojne organe. Pristojni organi lahko v odsotnosti enotne opredelitve zagotovijo splošne smernice, ki jih institucije upoštevajo pri opredelitvi vlog, ki jih vlagatelj vzdržuje v okviru vzpostavljenega operativnega odnosa.“;

(b)  odstavek 8 se nadomesti z naslednjim:

„8. Pristojni organi lahko za obveznosti iz odstavka 7 za vsak posamezen primer posebej dovolijo uporabo nižjega odstotka odliva, kadar so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  nasprotna stranka je:

(i)  institucija, ki je nadrejena ali podrejena instituciji, ali druga podrejena družba iste nadrejene institucije;

(ii)  z zadevno institucijo povezana v smislu člena 12(1) Direktive 83/349/EGS;

(iii)  institucija, ki spada v isto institucionalno shemo za zaščito vlog, ki izpolnjuje zahteve iz člena 113(7);

(iv)  osrednja institucija ali član mreže v skladu s členom 400(2)(d);

(b)  obstajajo razlogi, zaradi katerih se v prihodnjih 30 dneh pričakuje manjši odliv, tudi v primeru kombinacije idiosinkratičnega in tržnega stresnega scenarija;

(c)  nasprotna stranka z odstopanjem od člena 425 uporablja ustrezni simetrični ali bolj konservativni priliv;

(d)  institucija in nasprotna stranka imata sedež v isti državi članici.“;

(111)  v členu 423 se odstavka 2 in 3 nadomestita z naslednjim:

„2. Institucija pristojne organe obvesti o vseh sklenjenih pogodbah, katerih pogodbeni pogoji v 30 dneh po pomembnem poslabšanju kreditne kakovosti institucije povzročijo likvidnostne odlive ali dodatne potrebe po zavarovanju s premoženjem. Kadar pristojni organi menijo, da so te pogodbe pomembne v povezavi s potencialnimi likvidnostnimi odlivi institucije, od institucije zahtevajo, da za te pogodbe doda dodatni odliv, ki ustreza dodatnim potrebam po zavarovanju s premoženjem, ki izhajajo iz pomembnega poslabšanja kreditne kakovosti institucije, kot je poslabšanje njene zunanje bonitetne ocene institucije za tri stopnje. Institucija redno pregleduje obseg tega pomembnega poslabšanja glede na zadevne določbe iz sklenjenih pogodb in rezultate tega pregleda sporoča pristojnim organom.

3. Institucija doda dodatni odliv, ki ustreza potrebam po zavarovanju s premoženjem, ki bi nastale zaradi vpliva slabih razmer na trgu na njene posle z izvedenimi finančnimi instrumenti, če je ta vpliv pomemben.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih določi pogoje, pod katerimi se lahko uporabi pojem pomembnosti, in metode za merjenje tega dodatnega odliva.

EBA te osnutke regulativnih tehničnih standardov predloži Komisiji do [šest mesecev od datuma začetka veljavnosti uredbe o spremembi].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz drugega pododstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.“;

(112)  v členu 424 se odstavek 4 nadomesti z naslednjim:

„4. Odobreni znesek okvirnega likvidnostnega kredita, dodeljenega subjektu s posebnim namenom pri listinjenju (v nadaljnjem besedilu: SSPE), da bi lahko ta SSPE od strank, ki niso finančne stranke, pridobil sredstva, ki niso vrednostni papirji, se pomnoži z 10 %, kolikor odobreni znesek presega vrednost sredstev, ki se trenutno pridobivajo od strank, in je najvišji znesek dviga pogodbeno omejen na vrednost trenutno pridobljenih sredstev.“;

(113)  v členu 425(2) se točka (c) nadomesti z naslednjim:

„(c) krediti z nedoločenim pogodbenim končnim datumom se upoštevajo z 20-odstotnim prilivom, če pogodba instituciji omogoča, da odstopi od pogodbe in zahteva plačilo v 30 dneh;“;

(114)  v delu 6 se za členom 428 vstavi naslednji novi naslov IV:

„NASLOV IVKOLIČNIK NETO STABILNEGA FINANCIRANJA

POGLAVJE 1

Količnik neto stabilnega financiranja

Člen 428aUporaba na konsolidirani podlagi

Kadar se količnik neto stabilnega financiranja iz tega naslova uporablja na konsolidirani podlagi v skladu s členom 11(4), se uporabljajo naslednje določbe:

(a)  za faktorje potrebnega stabilnega financiranja v podrejeni družbi s sedežem v tretji državi, za katere v skladu z nacionalno zakonodajo zadevne tretje države, ki določa zahtevo glede neto stabilnega financiranja, veljajo višji odstotki, kot so navedeni v poglavju 4 tega naslova, se uporablja konsolidacija v skladu z višjimi stopnjami, določenimi v nacionalni zakonodaji zadevne tretje države;

(b)  za faktorje razpoložljivega stabilnega financiranja v podrejeni družbi s sedežem v tretji državi, za katere v skladu z nacionalno zakonodajo zadevne tretje države, ki določa zahtevo glede neto stabilnega financiranja, veljajo nižji odstotki, kot so navedeni v poglavju 3 tega naslova, se uporablja konsolidacija v skladu z nižjimi stopnjami, določenimi v nacionalni zakonodaji zadevne tretje države;

(c)  sredstva v tretji državi, ki izpolnjujejo zahteve iz naslova II Delegirane uredbe Komisije (EU) 2015/61 in ki jih ima podrejena družba s sedežem v tretji državi, se ne pripoznajo kot likvidna sredstva za namene konsolidacije, če ne štejejo za likvidna sredstva v skladu z nacionalno zakonodajo zadevne tretje države, ki določa zahtevo glede likvidnostnega kritja;

(d)  za investicijska podjetja, ki niso sistemska investicijska podjetja znotraj skupine, se uporabljata člen 428b na konsolidirani podlagi in člen 413 za posamične in konsolidirane namene. Razen kot je določeno v tej točki, za investicijska podjetja, ki niso sistemska investicijska podjetja, še naprej velja podrobna zahteva glede neto stabilnega financiranja za investicijska podjetja, kot je določena v nacionalni zakonodaji držav članic.

Člen 428bKoličnik neto stabilnega financiranja

1.  Podrobna zahteva glede neto stabilnega financiranja, določena v členu 413(1), je enaka razmerju med razpoložljivim stabilnim financiranjem institucije iz poglavja 3 tega naslova in potrebnim stabilnim financiranjem institucije iz poglavja 4 tega naslova v obdobju enega leta ter je izražena kot odstotek.

  Majhne in nekompleksne institucije se lahko odločijo izračunati razmerje med razpoložljivim stabilnim financiranjem institucije iz poglavja 4a tega naslova in potrebnim stabilnim financiranjem institucije iz poglavja 4b tega naslova v obdobju enega leta, ki je izraženo kot odstotek.

Institucije svoj količnik neto stabilnega financiranja izračunajo v skladu z naslednjo formulo:

 

2.  Institucije ohranjajo količnik neto stabilnega financiranja v višini vsaj 100 %.

3.  Kadar se količnik neto stabilnega financiranja institucije zmanjša oziroma se lahko razumno pričakuje, da se bo zmanjšal pod 100 %, se uporabi zahteva iz člena 414. Institucija si prizadeva za ponovno vzpostavitev količnika neto stabilnega financiranja na raven iz odstavka 2. Pristojni organi ocenijo razloge za neskladnost z ravnjo iz odstavka 2, preden po potrebi sprejmejo morebitne nadzorniške ukrepe.

4.  Institucije izračunajo in spremljajo količnik neto stabilnega financiranja v valuti poročanja za vse svoje posle, ne glede na njihovo dejansko denominacijo, in ločeno za svoje posle, denominirane v vsaki od valut, za katere velja ločeno poročanje v skladu s členom 415(2).

5.  Institucije zagotovijo, da je valutna denominacija njihovih obveznosti skladna z razporeditvijo njihovih sredstev po valutah. Kadar je primerno, lahko pristojni organi lahko od institucij zahtevajo, da omejijo valutno neusklajenost z določitvijo omejitev za delež potrebnega stabilnega financiranja v določeni valuti, ki se lahko pokrije z razpoložljivim stabilnim financiranjem, ki ni denominirano v tej valuti. Taka omejitev se lahko uporablja samo za valuto, za katero velja ločeno poročanje v skladu s členom 415(2).

Pri določanju stopnje morebitne omejitve glede valutne neusklajenosti, ki se lahko uporablja v skladu s tem členom, pristojni organi upoštevajo vsaj:

(a)  ali ima institucija zmožnost, da prenese razpoložljivo stabilno financiranje iz ene valute v drugo ter med jurisdikcijami in pravnimi osebami znotraj svoje skupine in izvede valutne zamenjave in zbere finančna sredstva na trgih tujih valut v enoletnem obdobju količnika neto stabilnega financiranja;

(b)  učinek negativnih gibanj menjalnega tečaja na obstoječe pozicije z valutno neusklajenostjo in na učinkovitost vseh vzpostavljenih varovanj pred tveganjem v tuji valuti.

Vse omejitve valutne neusklajenosti, naložene v skladu s tem členom, so posebna zahteva glede likvidnosti iz člena 105 Direktive 2013/36/EU.

POGLAVJE 2Splošna pravila za izračun količnika neto stabilnega financiranja

Člen 428cIzračun količnika neto stabilnega financiranja

1.  Če v tem naslovu ni določeno drugače, institucije sredstva, obveznosti in zunajbilančne postavke upoštevajo na bruto osnovi.

2.  Za namene izračuna svojega količnika neto stabilnega financiranja institucije uporabijo ustrezne faktorje stabilnega financiranja, določene v poglavjih 3 in 4 tega naslova, za knjigovodsko vrednost svojih sredstev, obveznosti in zunajbilančnih postavk, razen če v tem naslovu ni določeno drugače. Kadar se majhna in nekompleksna institucija odloči uporabiti poglavji 4a in 4b tega naslova, uporabi ustrezne faktorje, določene v poglavju 4 ali 4b tega naslova, za stabilno financiranje svojih sredstev, obveznosti in zunajbilančnih postavk.

3.  Institucije obsega potrebnega stabilnega financiranja in razpoložljivega stabilnega financiranja ne štejejo dvakrat.

Člen 428dPogodbe o izvedenih finančnih instrumentih

1.  Institucije uporabljajo določbe iz tega člena za izračun zneska potrebnega stabilnega financiranja za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih iz poglavja 4 ali 4b tega naslova.

2.  Z odstopanjem od člena 428c(1) institucije upoštevajo tržno vrednost pozicij v izvedenih finančnih instrumentih na neto osnovi, kadar so te pozicije vključene v isti niz pobotov, ki izpolnjuje zahteve iz členov 295, 296 in 297. V nasprotnem primeru institucije upoštevajo tržno vrednost pozicij v izvedenih finančnih instrumentih na bruto osnovi in te pozicije v izvedenih finančnih instrumentih za namene poglavja 4 ali 4b tega naslova obravnavajo kot lastni niz pobotov.

3.  Za namene tega naslova ‚tržna vrednost niza pobotov‘ pomeni vsoto tržnih vrednosti vseh poslov, vključenih v niz pobotov.

4.  Vse pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih iz točk (a) do (e) odstavka 2 Priloge II, ki vključujejo popolno izmenjavo zneskov glavnice na isti dan, se izračunajo na neto osnovi za vse valute, vključno za namene poročanja v valuti, za katero velja ločeno poročanje v skladu s členom 415(2), tudi če navedeni posli niso vključeni v isti niz pobotov, ki izpolnjuje zahteve iz členov 295, 296 in 297.

5.  Denarna sredstva, prejeta kot zavarovanje s premoženjem za zmanjšanje izpostavljenosti pozicije v izvedenih finančnih instrumentih, se obravnavajo kot taka in se ne obravnavajo kot vloge, za katere se uporabljata poglavji 3 ali 4a tega naslova.

6.  Pristojni organi se lahko ob odobritvi zadevne centralne banke odločijo opustiti učinek pogodb o izvedenih finančnih instrumentih na izračun količnika neto stabilnega financiranja, tudi prek določitve faktorja potrebnega stabilnega financiranja ter rezervacij in izgub, če so izpolnjeni vsi naslednji pogoji:

(a)  preostala zapadlost teh pogodb je manj kot šest mesecev;

(b)  nasprotna stranka je Evropska centralna banka ali centralna banka države članice;