Postopek : 2018/0043(COD)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0390/2018

Predložena besedila :

A8-0390/2018

Razprave :

PV 17/04/2019 - 24
CRE 17/04/2019 - 24

Glasovanja :

PV 18/04/2019 - 10.12

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0432

POROČILO     ***I
PDF 827kWORD 100k
26.11.2018
PE 626.780v02-00 A8-0390/2018

o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru ter o spremembi Direktive 2009/65/ES in Direktive 2014/59/EU

(COM(2018)0094 – C8-0113/2018 – 2018/0043(COD))

Odbor za ekonomske in monetarne zadeve

Poročevalec: Bernd Lucke

PRED. SPREM.
OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 POSTOPEK V PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

OSNUTEK ZAKONODAJNE RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru ter o spremembi Direktive 2009/65/ES in Direktive 2014/59/EU

(COM(2018)0094 – C8-0113/2018 – 2018/0043(COD))

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2018)0094),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 53 in 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0113/2018),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke z dne 22. avgusta 2018(1),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 11. julija 2018(2),

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0390/2018),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj mu zadevo ponovno predloži, če svoj predlog nadomesti, ga bistveno spremeni ali ga namerava bistveno spremeniti;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Predlog spremembe    1

PREDLOGI SPREMEMB EVROPSKEGA PARLAMENTA(3)*

k predlogu Komisije

---------------------------------------------------------

Predlog

DIREKTIVA EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru ter o spremembi Direktive 2009/65/ES in Direktive 2014/59/EU

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti členov 53 in 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke(4),

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(5),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Člen 52(4) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta(6) določa zelo splošne zahteve glede strukturnih elementov kritih obveznic. Te zahteve so omejene na to, da mora krite obveznice izdati kreditna institucija z registriranim sedežem v državi članici ter da se morata zanje uporabljati poseben javni nadzor in dvojno zavarovanje. Nacionalni okviri za krite obveznice obravnavajo ta vprašanja, pri čemer jih urejajo veliko podrobneje. Navedeni nacionalni okviri vsebujejo tudi druge določbe glede strukture, zlasti pravila o sestavi kritnega premoženja, merilih o primernosti sredstev, možnosti združevanja sredstev, obveznostih glede preglednosti in poročanja ter pravila o zmanjševanju likvidnostnega tveganja. Pristopi držav članic k urejanju se razlikujejo tudi vsebinsko. V več državah članicah ni posebnega nacionalnega okvira za krite obveznice. Posledično ključni strukturni elementi, ki jih morajo izpolnjevati krite obveznice, izdane v Uniji, še niso določeni v pravu Unije.

(2)  V členu 129 Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(7) so dodani nadaljnji pogoji poleg tistih iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES, ki morajo biti izpolnjeni za ugodnejšo obravnavo glede kapitalskih zahtev, kar kreditnim institucijam, ki vlagajo v krite obveznice, omogoča, da imajo manj kapitala kot takrat, kadar vlagajo v druga sredstva. Čeprav navedene dodatne zahteve povečujejo raven usklajenosti kritih obveznic znotraj Unije, je njihov poseben namen opredeliti pogoje za odobritev ugodnejše obravnave za vlagatelje v krite obveznice in ne veljajo zunaj okvira Uredbe (EU) št. 575/2013.

(3)  Drugi deli prava Unije, vključno z Delegirano uredbo Komisije (EU) 2015/61(8), Delegirano uredbo Komisije (EU) 2015/35(9) in Direktivo 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta(10), se prav tako sklicujejo na opredelitev pojma iz Direktive 2009/65/ES kot referenco za določitev kritih obveznic, za katere je mogoče izkoristiti ugodnejšo obravnavo, ki jo navedeni akti uvajajo za vlagatelje v krite obveznice. Vendar se ubeseditve v navedenih aktih razlikujejo glede na njihov namen in predmet urejanja, zato se izraz „krite obveznice“ ne uporablja dosledno.

(4)  Za obravnavo kritih obveznic se na splošno lahko šteje, da je v zvezi s pogoji za vlaganja v krite obveznice usklajena. Vendar po Uniji niso usklajeni pogoji za izdajo kritih obveznic, kar ima vsaj dve posledici. Prvič, enaka ugodnejša obravnava se odobri za instrumente, ki se lahko razlikujejo glede na naravo, stopnjo tveganja in zaščito vlagateljev. Drugič, ▌razlike pri zaščitnih ukrepih, ki jih določajo nacionalna pravila, lahko povzročijo tveganje za ▌finančno stabilnost, kadar je mogoče krite obveznice, ki predstavljajo različne ravni zaščite vlagateljev, kot takšne kupiti po Uniji in se zanje lahko izkoristi ugodnejša bonitetna obravnava na podlagi Uredbe (EU) št. 575/2013 ter druge zakonodaje Unije.

(5)  S harmonizacijo nekaterih vidikov nacionalnih sistemov s prakso, ki je bila opredeljena za najboljšo, bo zagotovljen nemoten in stalen razvoj dobro delujočih trgov kritih obveznic v Uniji, morebitnih tveganj in šibkih točk za finančno stabilnost pa bo manj. Ta uskladitev na podlagi načel bi morala vzpostaviti skupno izhodišče za izdajanje vseh kritih obveznic v Uniji. Harmonizacija od vseh držav članic zahteva, da oblikujejo okvire za krite obveznice, kar bi moralo pripomoči tudi k razvoju trgov kritih obveznic v tistih državah članicah, kjer trenutno ne obstajajo. Tak trg bi pomenil stabilen vir financiranja za kreditne institucije, ki bi bile zaradi tega v boljšem položaju, da zagotavljajo ugodna hipotekarna posojila potrošnikom in podjetjem, vlagatelji pa bi imeli na voljo bolj varne naložbe.

(6)  Evropski odbor za sistemska tveganja (v nadaljnjem besedilu ESRB) je izdal priporočilo(11), v katerem je nacionalne pristojne organe in Evropski bančni organ (v nadaljnjem besedilu: EBA) pozval, naj ugotovijo najboljše prakse v zvezi s kritimi obveznicami in spodbujajo uskladitev nacionalnih okvirov. EBA je priporočil tudi, naj koordinira ukrepe, ki jih sprejmejo nacionalni nadzorni organi, zlasti v zvezi s kakovostjo in ločevanjem kritnih skladov, ločitvijo kritih obveznic v primerih stečaja, tveganji, povezanimi s sredstvi in obveznostmi, ki vplivajo na kritne sklade, in razkritjem sestave kritnih skladov. V priporočilu se EBA poleg tega poziva, naj dve leti spremlja delovanje trga kritih obveznic z vidika najboljših praks, ki jih je ugotovila, da bi ocenila, ali je treba zakonodajno ukrepati, ter o tem poroča ESRB in Komisiji.

(7)  Komisija je decembra 2013 zaprosila za nasvet EBA v skladu s členom 503(1) Uredbe (EU) št. 575/2013.

(8)  EBA je 1. julija 2014 kot odgovor na priporočilo ESRB z dne 20. decembra 2012 in prošnjo Komisije za nasvet decembra 2013 izdala poročilo(12). V poročilu priporoča večje zbliževanje nacionalnih pravnih, regulativnih in nadzornih okvirov za krite obveznice, saj bi tako dodatno podprli enotno ugodnejšo obravnavo uteži tveganja za krite obveznosti v Uniji.

(9)  Kot je priporočil ESRB, je EBA dve leti dodatno spremljala delovanje trga kritih obveznic z vidika najboljših praks, ugotovljenih v priporočilu. EBA je na podlagi tega 20. decembra 2016 ESRB, Svetu in Komisiji predložila drugo poročilo o kritih obveznicah(13). V tem poročilu je sklenila, da bi bila potrebna dodatna uskladitev, da se zagotovijo bolj skladne opredelitve pojmov in regulativna obravnava kritih obveznic v Uniji. Nadalje je v poročilu sklenila, da bi morala uskladitev graditi na obstoječih dobro delujočih trgih v nekaterih državah članicah.

(10)  Krite obveznice tradicionalno izdajajo kreditne institucije. Narava instrumenta je zagotoviti financiranje za posojila, ena od temeljnih dejavnosti kreditnih institucij pa je dajanje posojil v velikem obsegu. Posledično se v zakonodaji Unije, s katero se odobri ugodnejša obravnava za krite obveznice, zahteva, da jih izdajo kreditne institucije.

(11)  Omejevanje izdajanja kritih obveznic na kreditne institucije zagotavlja, da ima izdajatelj potrebno znanje za upravljanje kreditnega tveganja v zvezi s posojili v kritnem premoženju. Poleg tega zagotavlja, da za izdajatelja veljajo kapitalske zahteve, ki utrjujejo zaščito vlagateljev iz dvojnega zavarovanja, ki vlagateljem daje terjatev do izdajatelja krite obveznice in sredstev v kritnem premoženju. Omejevanje izdajanja kritih obveznic na kreditne institucije tako zagotavlja, da bodo krite obveznice še naprej varen in učinkovit instrument financiranja, s čimer bodo prispevale k zaščiti vlagateljev in finančni stabilnosti,  ki sta pomembna cilja javne politike v skupnem interesu. To bi bilo tudi v skladu s pristopom dobro delujočih nacionalnih trgov, ki izdajanje kritih obveznic dovoljujejo samo kreditnim institucijam.

(12)  Zato je primerno, da bi lahko samo kreditne institucije, kot so opredeljene v členu 4(1)(1) Uredbe (EU) št. 575/2013, izdajale krite obveznice v skladu s pravom Unije. Glavni namen Direktive je urediti pogoje, pod katerimi lahko navedene kreditne institucije izdajo krite obveznice kot instrument financiranja, tako, da se določijo zahteve glede produkta in posebnega nadzora produkta, ki veljajo zanje, da se zagotovi visoka raven zaščite vlagateljev.

(13)  Obstoj dvojnega zavarovanja je bistven koncept in element številnih obstoječih nacionalnih okvirov za krite obveznice ter temeljni element kritih obveznic iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES. Zato je treba določiti ta koncept, da se zagotovi, da imajo vlagatelji po vsej Uniji terjatev do izdajatelja krite obveznice in do sredstev v kritnem premoženju pod usklajenimi pogoji.

(14)  Tudi izvzetost iz stečaja bi morala biti temeljna lastnost kritih obveznic, da se zagotovi, da se vlagatelji v krite obveznice poplačajo ob zapadlosti obveznice. Samodejna pospešitev poplačila ob neplačilu izdajatelja lahko zmoti prednostno razvrstitev tistih, ki so vložili v krite obveznice, zato je pomembno, da se zagotovi, da se vlagatelji v krite obveznice poplačajo v skladu s pogodbenim razporedom in tudi v primeru neplačila. Izvzetost iz stečaja je posledično neposredno povezana z dvojnim zavarovanjem in bi zato tudi morala biti temeljna lastnost okvira za krite obveznice;

(15)  Še ena temeljna lastnost obstoječih nacionalnih okvirov za krite obveznice je dejstvo, da bi morala biti sredstva, ki služijo kot zavarovanje, zelo visoke kakovosti, da bi vrednost kritnega premoženja zadostovala za kritje neporavnanih obveznosti iz naslova obveznic. Kritno premoženje lahko sestavljajo izpostavljenosti do organov s pristojnostmi za pobiranje davkov ali terjatve, zavarovane z visokokakovostnim stvarnim premoženjem. Za visokokakovostna sredstva je značilno, da imajo posebne lastnosti v zvezi z zavarovano terjatvijo in premoženjem za zavarovanje, s katerim so krita. Zato je primerno določiti splošne lastnosti glede kakovosti, ki bi jih morala kritno premoženje in njegovo zavarovanje izpolnjevati. Sredstva iz točk (a) do (g) člena 129(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 bi morala šteti kot primerna za zavarovanje v kritnem premoženju znotraj okvira za krite obveznice, enako pa velja tudi za posojila ▌javnim podjetjem, ki so podvržena javnemu nadzoru ali oceni naložbenega razreda imenovane zunanje bonitetne institucije. Za primerno bi lahko veljalo tudi drugo kritno premoženje podobno visoke kakovosti, ki bi izpolnjevalo zahteve te direktive, vključno z zahtevami glede zavarovanja plačilne terjatve. Države članice bi morale imeti tudi možnost, da sredstva izključijo iz nacionalnih okvirov.

(15a)  Omogočiti bi bilo treba, da bi bili dolžniški instrumenti, ki so kriti s strateškimi sredstvi, pomembnimi za rast, inovacije in trajnost, in so bolj tvegani kot javni dolg in hipoteke ter ne spadajo v področje uporabe te direktive, primerni za nov razred finančnih instrumentov, poimenovanih evropske zavarovane obveznice. Ta okvir bi bilo treba vzpostaviti tudi zato, da se bodo upoštevale posebnosti financiranja MSP v gospodarstvu Unije. Evropske zavarovane obveznice bi lahko bile koristen dodatni instrument, s katerim bi banke financirale realno gospodarstvo.

(16)  Krite obveznice imajo posebne strukturne lastnosti, katerih cilj je vedno zaščititi vlagatelje. Te lastnosti vključujejo zahtevo, da imajo vlagatelji v krite obveznice terjatev ne samo do izdajatelja, ampak tudi do sredstev v namenskem kritnem premoženju. Za zagotovitev, da so navedena sredstva visoke kakovosti, bi bilo treba določiti posebne zahteve o kakovosti sredstev, ki jih je mogoče vključiti v kritno premoženje. Te strukturne zahteve, ki so povezane s produktom, se razlikujejo od bonitetnih zahtev, ki veljajo za kreditno institucijo, ki izda krite obveznice. Ne bi smele osredotočati na zagotavljanje dobrega bonitetnega stanja institucije izdajateljice, ampak na zaščito vlagateljev tako, da uvedejo posebne zahteve za samo krito obveznico. Poleg posebnih zahtev za uporabo visokokakovostnih sredstev v kritnem premoženju je primerno urejati tudi splošne zahteve glede lastnosti kritnega premoženja, da se dodatno okrepi zaščita vlagateljev. Navedene zahteve bi morale vključevati posebna pravila, namenjena zaščiti kritnega premoženja, vključno s pravili o ločevanju (tudi s subjekti za posebne namene) in lokaciji sredstev v kritnem premoženju, da se zagotovi raven homogenosti, ki bi omogočala zadostno razpršenost tveganja v mejah te homogenosti, ter da se vlagatelju omogoči ustrezna ocena tveganja.. V ta namen bi moralo biti kritno premoženje preprosto in pregledno. Poleg tega bi morale biti v tej direktivi določene tudi zahteve glede zmanjševanja tveganja, ki ne bi posegale v pravico držav članic, da jih na različne načine dopolnijo.▌ Opredeliti bi bilo treba izračun kritja in pogoje, pod katerimi je v kritno premoženje mogoče vključiti izvedene finančne instrumente, da se zagotovi, da za kritno premoženje po vsej Uniji veljajo skupni visoki standardi kakovosti.

(17)  Več držav članic že zahteva, da nadzornik kritnega premoženja opravlja določene naloge glede kakovosti primernih sredstev in zagotavlja skladnost z nacionalnimi zahtevami glede kritja. Da bi uskladili obravnavo kritih obveznic po vsej Uniji, je zato pomembno, da so naloge in odgovornosti nadzornika kritnega premoženja, kadar se zahteva z nacionalnim okvirom, jasno opredeljene. Obstoj nadzornika kritnega premoženja ne odpravlja odgovornosti nacionalnih pristojnih organov glede posebnega javnega nadzora.

(18)  Male kreditne institucije se pri izdaji kritih obveznic soočajo s težavami, saj vzpostavitev programov kritih obveznic pogosto vključuje visoke začetne stroške. Likvidnost je prav tako zelo pomembna na trgih kritih obveznic, v veliki meri pa jo določa obseg neporavnanih obveznosti iz naslova obveznic. Zato je primerno omogočiti skupno financiranje dveh ali več kreditnih institucij, da se omogoči izdaja kritih obveznic malim kreditnim institucijam. To bi določilo združevanje sredstev več kreditnih institucij kot zavarovanje za krite obveznice, ki jih izda ena kreditna institucija, ter spodbudilo izdajanje kritih obveznic v tistih državah članicah, kjer trenutno ni dobro razvitih trgov. Pomembno je, da zahteve za uporabo dogovorov o skupnem financiranju zagotavljajo, da sredstva, prodana ali prenesena na kreditno institucijo izdajateljico z dogovorom o finančnem zavarovanju v skladu z Direktivo 2002/47/ES, izpolnjujejo zahteve glede primernosti sredstev in ločevanja kritnega premoženja iz prava Unije.

(20)  Preglednost kritnega premoženja, ki varuje krito obveznico, je bistven del te vrste finančnih instrumentov, saj povečuje primerljivost in vlagateljem omogoča, da opravijo potrebno oceno tveganja. Direktiva 2003/71/ES(14) Evropskega parlamenta in Sveta določa pravila za pripravo, odobritev in distribucijo prospekta, ki se objavi ob javni ponudbi vrednostnih papirjev ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje na reguliranem trgu, ki je v državi članici ali deluje v njej. Nacionalni zakonodajalci in udeleženci na trgu so sčasoma oblikovali več pobud glede informacij, ki se razkrijejo vlagateljem v krite obveznice, ki dopolnjujejo Direktivo 2003/71/ES. Vendar je treba na ravni Unije opredeliti, do kakšnega minimalnega skupnega obsega informacij bi morali imeti vlagatelji dostop pred ali med nakupom kritih obveznic. Države članice bi morale imeti možnost, da te minimalne zahteve dopolnijo z dodatnimi določbami.

(21)  Temeljni element pri zagotavljanju zaščite vlagateljev v krite obveznice je zmanjševanje likvidnostnega tveganja instrumenta. To je ključno za zagotavljanje pravočasnega poplačila obveznosti, povezanih s krito obveznico. Zato je primerno uvesti likvidnostni blažilnik za kritno premoženje, da se obravnavajo tveganja pomanjkanja likvidnosti, kot so neusklajenosti zapadlosti in obrestnih mer, prekinitve plačil, tveganja združevanja, izvedeni finančni instrumenti in druge operativne obveznosti, ki zapadejo v okviru programa kritih obveznic. Likvidnostni blažilnik za kritno premoženje se razlikuje od splošnih zahtev glede likvidnosti, naloženih kreditnim institucijam v skladu z drugimi akti prava Unije, saj je neposredno povezan s kritnim premoženjem in je namenjen zmanjševanju likvidnostnih tveganj, ki so specifična za kritno premoženje. Da bi zmanjšale regulativno obremenitev na najmanjšo možno mero, bi morale države članice imeti možnost, da dovolijo ustrezno interakcijo z zahtevami glede likvidnosti, določenimi z drugimi akti prava Unije ali nacionalnega prava, ki služijo drugim namenom kot likvidnostni blažilnik za kritno premoženje. Zato bi moralo biti državam članicam omogočeno, da se odločijo, da bi se zahteva glede likvidnostnega blažilnika za kritno premoženje uporabljala samo, če pravo Unije ali nacionalno pravo kreditni instituciji ne nalaga nobenih drugih zahtev glede likvidnosti v obdobju, ki ga zajemajo takšne druge zahteve.

(22)  V številnih državah članicah so se oblikovale inovativne strukture za profile zapadlosti, namenjene obravnavi morebitnih likvidnostnih tveganj, vključno z neusklajenostmi zapadlosti. Te strukture vključujejo možnost podaljšanja načrtovane zapadlosti krite obveznice za določeno obdobje ali omogočajo, da denarni tokovi od sredstev v kritnem premoženju preidejo neposredno na imetnike kritih obveznic. Podaljšanje zapadlosti, kadar pomeni alternativo insolventnosti ali reševanju, kreditnim institucijam omogoči, da zmanjšajo nujne prodaje in povečajo zaščito vlagateljev. ▌Pomembno pa je, da se opredelijo pogoji, pod katerimi lahko države članice dovolijo te strukture, da se zagotovi, da niso prezapletene. Pomembno je tudi zagotoviti, da kreditne institucije ne morejo podaljšati zapadlosti po lastni presoji. Zapadlost naj bi se podaljšala samo v primeru objektivnih in jasno opredeljenih sprožilnih dogodkov.

(23)  Obstoj okvira posebnega javnega nadzora je element, ki opredeljuje krite obveznice v skladu s členom 52(4) Direktive 2009/65/ES. Vendar navedena direktiva ne opredeljuje narave, vsebine in organov, ki bi morali biti pristojni za opravljanje takega nadzora. Zato je nujno, da so sestavni elementi takega javnega nadzora kritih obveznic usklajeni in da so naloge in odgovornosti nacionalnih pristojnih organov, ki ga opravljajo, jasno določene.

(24)  Ker je javni nadzor kritih obveznic ločen od nadzora kreditnih institucij v Uniji, bi morale države članice imeti možnost, da za opravljanje teh drugačnih nadzornih vlog imenujejo drug nacionalni pristojni organ, kot je tisti, ki opravlja splošni nadzor kreditne institucije. Da pa bi zagotovili skladnost izvajanja javnega nadzora kritih obveznic po vsej Uniji, je treba zahtevati, da pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, tesno sodelujejo s pristojnimi organi, ki opravljajo splošni nadzor kreditnih institucij.

(25)  Javni nadzor kritih obveznic bi moral vključevati izdajo dovoljenja kreditnim institucijam za izdajo kritih obveznic. Ker bi samo kreditne institucije smele izdajati krite obveznice, bi bilo dovoljenje za poslovanje kot kreditna institucija pogoj za navedeno dovoljenje. Ta direktiva bi morala vključevati določbe, ki urejajo pogoje, pod katerimi lahko kreditne institucije z dovoljenjem v skladu s pravom Unije pridobijo dovoljenje za opravljanje dejavnosti izdajanja kritih obveznic v okviru programa kritih obveznic.

(26)  Za področje uporabe dovoljenja program kritih obveznic običajno sestavlja kritno premoženje, ki zavaruje izdaje kritih obveznic (z različnimi mednarodnimi identifikacijskimi številkami vrednostnih papirjev (ISIN))

(27)  Države članice bi morale za zagotovitev skladnosti z obveznostmi, naloženimi kreditnim institucijam, ki izdajajo krite obveznice, in za zagotovitev podobne obravnave in skladnosti po vsej Uniji, določiti upravne kazni in druge upravne ukrepe, ki so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.

(30)  Da bi zaznali morebitne kršitve zahtev v zvezi z izdajo in trženjem kritih obveznic, bi morali imeti pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, potrebna preiskovalna pooblastila in učinkovite mehanizme za spodbujanje prijav morebitnih ali dejanskih kršitev. Navedeni mehanizmi ne bi smeli vplivati na pravice do obrambe osebe ali subjekta, na katerega bi izvajanje navedenih pooblastil in mehanizmov lahko negativno vplivalo.

(31)  Pristojni organi, ki opravljajo javni nadzor kritih obveznic, bi morali imeti tudi pooblastilo za naložitev upravnih kazni in sprejetje drugih upravnih ukrepov, da bi zagotovili največje možno področje uporabe za ukrepanje po kršitvi in pripomogli k preprečevanju nadaljnjih kršitev, ne glede na to, ali se taki ukrepi po nacionalnem pravu štejejo kot upravna kazen ali drug upravni ukrep. Državam članicam bi moralo biti omogočeno, da določijo dodatne kazni in višje ravni upravnih denarnih kazni od tistih iz te direktive.

(32)  Za obstoječe nacionalne zakone o kritih obveznicah je značilno, da zanje veljajo podrobne ureditve na nacionalni ravni ter nadzor izdaj in programov kritih obveznic, kar zagotavlja, da se pravice vlagateljev v zvezi z izdajo kritih obveznic vedno uresničujejo. Navedeni nadzor vključuje stalno spremljanje lastnosti programa, zahtev glede kritja in kvalitete kritnega premoženja. Primeren obseg informacij za vlagatelje o regulativnem okviru, ki ureja izdajanje kritih obveznic, je osnovni element zaščite vlagateljev. Zato je primerno zagotoviti, da pristojni organi redno objavljajo informacije glede nacionalnih ukrepov za prenos te direktive v nacionalno zakonodajo in o tem, kako izvajajo javni nadzor kritih obveznic.

(33)  Krite obveznice se v Uniji trenutno tržijo pod nacionalnimi poimenovanji in znaki, med katerimi so nekateri zelo uveljavljeni, drugi pa ne.▌ Zato se zdi smiselno kreditnim institucijam, ki izdajajo krite obveznice v Uniji, omogočiti, da uporabljajo poseben znak „evropske krite obveznice“, kadar prodajajo krite obveznice vlagateljem iz Unije in tretjih držav, pod pogojem, da te krite obveznice izpolnjujejo zahteve iz te direktive. Če krite obveznice izpolnjujejo tudi zahteve iz člena 129 Uredbe (EU) št. 575/2013, bi lahko kreditne institucije zanje uporabile znak „evropske krite obveznice EU (visokokakovostne)“. Ta znak, ki bi označeval posebej visoko in prepoznavno kakovost, bi lahko pritegnil celo države članice z uveljavljenimi nacionalnimi znaki. Znaka „evropske krite obveznice“ lajšata vlagateljem oceno kakovosti kritih obveznic in tako poskrbijo, da so krite obveznice bolj privlačne kot naložbeni nosilec, tako v Uniji kot zunaj nje. Uporaba teh znakov pa bi morala biti neobvezna in države članice bi morale imeti možnost, da obdržijo lastne nacionalne okvire za poimenovanja in označevanje vzporedno z znakoma „evropske krite obveznice“.

(34)  Da bi ocenila uporabo te direktive, bi morala Komisija v tesnem sodelovanju z EBA spremljati razvoj kritih obveznic v Uniji ter Evropskemu parlamentu in Svetu poročati o ravni zaščite vlagateljev in razvoju trgov kritih obveznic. V poročilu bi se bilo treba osredotočiti tudi na razvoj v zvezi s sredstvi, s katerimi se zavaruje izdaja kritih obveznic, vključno z možnostjo, da države članice dovolijo izdajo kritih obveznic za financiranje posojil, ki vključujejo javna podjetja.

(35)  Evropski parlament je v svoji resoluciji z dne 4. julija 2017 o vzpostavitvi vseevropskega okvira za krite obveznice poudaril, da bi bilo treba odpraviti ovire za dostop do trga za izdajatelje na nastajajočih trgih kritih obveznic zunaj Evropskega gospodarskega prostora, da bi zagotovili enako obravnavanje kritih obveznic izdajateljev iz tretjih držav, kadar pristojna institucija Unije s podrobno oceno ugotovi, da je njihovo pravno, institucionalno in nadzorno okolje enakovredno. Ključna načela prava Unije bi morala služiti kot potencialna referenčna vrednost za trge kritih obveznic na svetovni ravni. Ker se trgi kritih obveznic hitro razvijajo v številnih tretjih državah, je nujno, da se brez nepotrebnega odlašanja vzpostavi sistem enakovrednosti za tretje države. Z zmanjšanjem ovir za dostop do trga za izdajatelje kritih obveznic iz tretjih držav se bosta povečala izbira za vlagatelje v Uniji in dostop do dolgoročnega financiranja ter spodbudil porast čezmejnih naložb.▌

(36)  Za krite obveznice je značilno, da imajo določen rok zapadlosti več let. Zato je treba vključiti prehodne ukrepe za zagotovitev, da se prepreči vpliv na krite obveznice, ki so [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive] že izdane.

(37)  Zaradi določitve enotnega okvira za krite obveznice bi bilo treba opis kritih obveznic v členu 52(4) Direktive 2009/65/ES spremeniti. Direktiva 2014/59/EU krite obveznice opredeljuje s sklicevanjem na člen 52(4) Direktive 2009/65/ES in ker se ta opis spremeni, bi bilo treba spremeniti tudi Direktivo 2014/59/EU. Da bi se izognili vplivu na krite obveznice, izdane v skladu s členom 52(4) Direktive 2009/65/ES pred [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive], bi morali navedene krite obveznice še naprej imenovati ali jih opredeljevati kot krite obveznice, in sicer do njihove zapadlosti. Direktivi 2009/65/ES in 2014/59/EU bi bilo zato treba ustrezno spremeniti.

(38)  V skladu s Skupno politično izjavo z dne 28. septembra 2011 držav članic in Komisije o obrazložitvenih dokumentih(15) se države članice zavezujejo, da bodo v upravičenih primerih obvestilu o ukrepih za prenos priložile enega ali več dokumentov, v katerih se pojasni razmerje med sestavnimi elementi direktive in ustrezajočimi deli nacionalnih instrumentov za prenos. Zakonodajalec meni, da je posredovanje takšnih dokumentov v primeru te direktive upravičeno.

(39)  ▌Ker države članice ciljev te direktive ne morejo zadovoljivo doseči, temveč jih je zaradi potrebe po nadaljnjem razvoju trgov kritih obveznic po Uniji in podpore čezmejnim naložbam mogoče lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti, kot je določeno v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za doseganje navedenih ciljev.

(40)  V skladu s členom 28(2) Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta(16) je bilo opravljeno posvetovanje z Evropskim nadzornikom za varstvo podatkov, ki je dne ... predložil mnenje(17) –

SPREJELA NASLEDNJO DIREKTIVO:

NASLOV IPREDMET UREJANJA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1Predmet urejanja

Ta direktiva določa naslednja pravila za zaščito vlagateljev, ki zadevajo:

(1)  zahteve za izdajanje kritih obveznic;

(2)  strukturne lastnosti kritih obveznic;

(3)  javni nadzor kritih obveznic;

(4)  zahteve glede objave v zvezi s kritimi obveznicami ▌.

Člen 2Področje uporabe

Ta direktiva se uporablja za krite obveznice, ki jih izdajo kreditne institucije s sedežem v Uniji.

Člen 3Opredelitev pojmov

Za namene te direktive se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „krita obveznica“ pomeni dolžniško obveznost, ki jo pod javnim nadzorom v skladu s členom 18 izda kreditna institucija ali specializirana hipotekarna kreditna institucija in je instrument dvojnega zavarovanja v skladu s členom 4, ki je izvzeta iz stečaja v skladu s členom 5, za katero so sredstva v kritnem premoženju ločena v skladu s členom 12 in ki je zavarovana s primernimi sredstvi v skladu s členom 6 oziroma členom 6a;

(2)  „program kritih obveznic“ pomeni sredstva in obveznosti iz člena 15 ter dejavnosti kreditne institucije v zvezi z izdajanjem kritih obveznic na podlagi dovoljenja, odobrenega v skladu s členom 19;

(3)  „kritno premoženje“ pomeni jasno določen sklop sredstev, ki jih je mogoče identificirati in s katerimi so plačilne obveznosti izdajatelja kritih obveznic zavarovane do zapadlosti krite obveznice in za katere velja pravna ureditev, ki zagotavlja, da se ta sredstva najkasneje ob uvedbi postopkov za reševanje ali insolventnost izdajatelja krite obveznice ločijo od drugih sredstev, ki jih poseduje kreditna institucija, ki izda krite obveznice;

(4)  „kreditna institucija“ pomeni kreditno institucijo, kot je opredeljena v točki (1) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(5)  „specializirana hipotekarna kreditna institucija“ pomeni kreditno institucijo, ki:

(a)  financira odobrena posojila ali odkupljene denarne terjatve z izdajanjem kritih obveznic,

(b)  ki ji je zakonsko dovoljeno samo dajanje hipotekarnih posojil in posojil javnemu sektorju in

(c)  ki ne sme sprejemati vlog, lahko pa ▌sprejema druga vračljiva sredstva,

brez poseganja v pomožne in dodatne dejavnosti, ki so omejene in opredeljene v nacionalni zakonodaji države članice;

(6)  „pospešitev krite obveznice“ pomeni situacijo, v kateri krita obveznica ob insolventnosti ali reševanju kreditne institucije, ki jo izda, takoj zapade v plačilo in imajo vlagatelji v to krito obveznico izvršljiv zahtevek za poplačilo pred prvotnim datumom zapadlosti;

(7)  „tržna vrednost“ pri nepremičninah pomeni tržno vrednost, kot je opredeljena v točki (76) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

(8)  „hipotekarna kreditna vrednost“ pri nepremičninah pomeni hipotekarno kreditno vrednost, kot je opredeljena v točki (74) člena 4(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

▌ (10)  „primarno sredstvo“ pomeni dominantno sredstvo v kritnem premoženju, ki določa naravo kritnega premoženja;

(11)  „nadomestno sredstvo“ pomeni sredstvo, ki prispeva k zahtevam glede kritja, razen primarnih sredstev;

(12)  „presežno zavarovanje“ pomeni celotno zakonsko, prostovoljno ali pogodbeno raven zavarovanja, ki presega zahteve glede kritja iz člena 15, razen drugih sedanjih ali prihodnjih dodatnih jamstev, ki se lahko zagotovijo v skladu z nacionalno zakonodajo in se s časom lahko spremenijo;

(13)  „zahteva glede ujemajočega financiranja“ pomeni pravila, ki zahtevajo, da se denarni tokovi med obveznostmi in sredstvi, ki zapadejo, ujemajo, in sicer z zagotavljanjem, da se plačila od kreditojemalcev prejmejo pred izplačili vlagateljem v krite obveznice in da so zneski, prejeti od kreditojemalcev, po vrednosti vsaj enakovredni izplačilom vlagateljem v krite obveznice;

(14)  „neto likvidnostni odliv“ pomeni vsa plačila v določenem obdobju, vključno s plačili glavnice in obresti ter plačili na podlagi pogodb o izvedbenih finančnih instrumentih v okviru programa kritih obveznic, potem ko se odštejejo vsa plačila, prejeta v istem obdobju za terjatve, povezane s sredstvi v kritnem premoženju;

(15)  „struktura zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati“ pomeni mehanizem, ki omogoča možnost podaljšanja načrtovanega roka zapadlosti kritih obveznic za določeno obdobje in v primeru, da pride do določenega sprožilca;

(16)  „javni nadzor kritih obveznic“ pomeni nadzor programov kritih obveznic, s katerim se zagotavlja skladnost z zahtevami, ki veljajo za izdajanje kritih obveznic, in njihovo izvrševanje;

(17)  „posebni upravitelj“ pomeni osebo ali subjekt, imenovan za upravljanje programa kritih obveznic v primeru insolventnosti kreditne institucije, ki izda krite obveznice v okviru navedenega programa;

(17a)  „reševanje“ pomeni reorganizacijske ukrepe v smislu sedme alinee člena 2 Direktive 2001/24/ES.

NASLOV IISTRUKTURNE LASTNOSTI KRITIH OBVEZNIC

Poglavje 1Dvojno zavarovanje in izvzetost iz stečaja

Člen 4Dvojno zavarovanje

1.  Države članice določijo pravila, ki vlagateljem v krite obveznice dajejo pravico do naslednjih terjatev:

(a)  terjatve do kreditne institucije, ki izda krite obveznice;

(b)  v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice, do prednostne terjatve do glavnice in vseh obračunanih obresti od sredstev, vključenih v kritno premoženje;

(c)  v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice, in v primeru, da prednostne terjatve iz točke (b) ni mogoče v celoti poravnati, terjatev do stečajne mase navedene kreditne institucije, ki je enakovredna terjatvam nadrejenih nezavarovanih upnikov kreditne institucije, določenih v skladu z nacionalnimi zakoni, ki urejajo razvrščanje v običajnih insolvenčnih postopkih.

2.  Terjatve iz odstavka 1 so omejene na polne plačilne obveznosti, povezane s kritimi obveznicami.

3.  Za namene točke (c) odstavka 1 lahko države članice v primeru insolventnosti specializirane hipotekarne kreditne institucije določijo pravila, ki vlagateljem v krite obveznice dajejo pravico do terjatve, ki je nadrejena terjatvam navadnih nezavarovanih upnikov specializirane hipotekarne kreditne institucije, določenih v skladu z nacionalnimi zakoni, ki urejajo razvrščanje upnikov v običajnih insolvenčnih postopkih, vendar podrejena terjatvam drugih prednostnih upnikov.

Člen 5Izvzetost kritih obveznic iz stečaja

Države članice zagotovijo, da za plačilne obveznosti, povezane s kritimi obveznicami, ne velja samodejna pospešitev v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice.

Poglavje 2Kritno premoženje in kritje

Oddelek IPrimerna sredstva

Člen 6

Kritno premoženje za krite obveznice (visokokakovostne)

Države članice zahtevajo, da so krite obveznice (visokokakovostne) vedno zavarovane z visokokakovostnim kritnim premoženjem. To premoženje zajema vsa sredstva, navedena kot primerna v točkah (a) do (g) člena 129(1) Uredbe (EU) št. 575/2013; ▌

Člen 6aKritno premoženje za navadne krite obveznice

1.  Države članice lahko dovolijo izdajo kritih obveznic, zavarovanih z visokokakovostnimi sredstvi kritnega premoženja, ki niso navedena med primernimi sredstvi v točkah (a) do (g) člena 129(1) Uredbe (EU) št. 575/2013. V tem primeru države članice zahtevajo, da kritno premoženje kreditni instituciji, ki krite obveznice izda, zagotavlja terjatve za plačilo jasno določenega denarnega zneska, kot je določeno v odstavku 2 tega člena, pri čemer so terjatve zavarovane s sredstvi, uporabljenimi kot zavarovanje, kot je določeno v odstavku 3. Države članice tudi zahtevajo, da se z izbiro sredstev kritnega premoženja zmanjša njegovo tveganje, kot je določeno v odstavku 4.

2.  Države članice določijo pravila, s katerimi zagotovijo, da plačilne terjatve iz odstavka 1 izpolnjujejo naslednje pravne zahteve:

(a)  vsaka terjatev je zavarovana s sredstvi, katerih lastništvo in zavarovalne pravice so zabeležene v javnem registru, ali pa je posojilo javnemu podjetju, kot je določeno v členu 2(b) Direktive Komisije 2006/111/ES;

(b)  vsaka terjatev, ki ni posojilo javnemu podjetju, kakor je opredeljeno v členu 2(b) Direktive Komisije 2006/111/ES, je zavarovana z zakonito vzpostavljeno hipoteko, zastavno pravico, pravico do zaplembe ali drugim jamstvom, ki so vsa izvršljiva;

(c)  hipoteka, zastavna pravica, pravica do zaplembe ali jamstvo iz točke (b) kreditni instituciji, ki izda krite obveznice, omogoča pravočasno izplačilo terjatve ob razumnih stroških.

Države članice za namene točk (a) in (b) določijo pravila, s katerimi zagotovijo takojšno prijavo ali registracijo hipotek, zastavnih pravic, pravic do zaplembe ali jamstev za terjatve v kritnem premoženju.

Države članice za namene točk (b) in (c) zagotovijo, da kreditne institucije, ki izdajo krite obveznice, ocenijo izvršljivost terjatev in pričakovano trajanje pravnih postopkov, preden te terjatve vključijo v kritno premoženje.

3.  Države članice določijo pravila, s katerimi zagotovijo, da kritno premoženje iz odstavka 1 izpolnjuje enega od naslednjih pogojev:

(a)  za stvarno premoženje je mogoče določiti tržno ali hipotekarno kreditno vrednost, če pa to ni mogoče, se vrednost premoženja oceni po pravilih, ki jih določi država članica;

(b)  za posojila javnemu podjetju velja, da je to podjetje podvrženo javnemu nadzoru ali pa imenovana zunanja bonitetna institucija oceni naložbeni razred bodisi za izpostavljenost bodisi za nasprotno stranko.

Države članice za namene pravil za oceno vrednosti sredstev iz točke (a) zahtevajo, da vrednost stvarnega premoženja, ki se uporabi za zavarovanje, oceni neodvisni cenilec s potrebnimi kvalifikacijami, sposobnostmi in izkušnjami za izvedbo vrednotenja. Poleg tega države članice določijo metodologijo in postopek za oceno vrednosti, s katerima se določajo vrednosti, ki so enake ali manjše od neznane tržne ali hipotekarne kreditne vrednosti sredstva ob vključitvi v kritno premoženje.

4.  Države članice zagotovijo zmanjšanje tveganja iz odstavka 1 z uvedbo naslednjih zahtev:

(a)  vse zavarovanje kritnega premoženja se primerno zavaruje pred tveganjem izgube ali škode, terjatev iz zavarovanja pa je del nadomestnih sredstev kritnega premoženja;

(b)  stvarno premoženje iz točke (a) odstavka 3 služi kot zavarovanje terjatev iz kritnega premoženja za največ 70% njihove vrednosti. Za stvarno premoženje iz točk (d) do (g) člena 129(1) Uredbe (EU) št. 575/2013 je lahko odstotek vrednosti višji, vendar ne sme presegati najvišjega odstotka za tovrstno sredstvo iz omenjene uredbe. Vrednost se določi v skladu z veljavnimi pravili iz odstavka 3 tega člena v času začetka financiranja posojil s kritimi obveznicami;

(c)  posojila javnim podjetjem iz točke (b) odstavka 3 so primerna za kritno premoženje po diskontni stopnji, ki se uporablja za njihov nominalni znesek in ki ne presega

– 80 % izpostavljenosti, če je nasprotna stranka pod javnim nadzorom,

– 60 % izpostavljenosti, če je nasprotna stranka podvržena bonitetni oceni zunanje imenovane bonitetne institucije, ki ni nižja od praga te institucije za kakovost naložbenega razreda;

(d)  sredstva kritnega premoženja so dovolj razdrobljena, da omogočajo razpršenost tveganja;

(e)  kritno premoženje nima pomembne koncentracije.

EBA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, v katerih za vsak razred primarnih sredstev kritnega premoženja dodatno opredeli:

(a)  najmanjše število ločenih sredstev kritnega premoženja, ki zagotavlja zadostno razdrobljenost iz točke (d) prvega pododstavka;

(b)  odsotnost pomembne koncentracije iz točke (e) prvega pododstavka kot odstotek skupne izpostavljenosti, ki ga ne sme preseči nobena izpostavljenost posameznemu dolžniku.

Te osnutke regulativnih standardov predloži Komisiji do ... [eno leto od začetka veljavnosti te direktive].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te direktive s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz drugega pododstavka tega odstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 7Sredstva, ki so zunaj Unije

1.  Ob upoštevanju določbe iz odstavka 2 lahko države članice kreditnim institucijam, ki izdajajo krite obveznice, dovolijo, da v kritno premoženje vključijo sredstva, ki so zunaj Unije.

2.  Kadar države članice dovolijo vključitev iz odstavka 1, zaščito vlagateljev zagotovijo tako, da preverijo, da sredstva, ki so zunaj Unije, izpolnjujejo vse zahteve iz člena 6 ali člena 6a in da je unovčitev takih sredstev pravno izvršljiva podobno kot v primeru sredstev v Uniji. Države članice zagotovijo, da zavarovanje s premoženjem zagotavlja podobno raven varnosti kot zavarovanje s premoženjem v Uniji in da je unovčitev takih sredstev pravno izvršljiva podobno kot v primeru sredstev v Uniji.

2a.  Države članice dovolijo, da se sredstva zunaj Unije, vendar le tista znotraj Evropskega gospodarskega prostora, vključijo v kritno premoženje, če izpolnjujejo zahteve iz člena 6 ali člena 6a te direktive.

Člen 8Združene strukture kritih obveznic znotraj skupine

Države članice lahko določijo pravila glede uporabe kritih obveznic, ki jih izda kreditna institucija, ki spada v skupino, v transakcijah znotraj skupine (v nadaljnjem besedilu: notranje izdane krite obveznice) kot sredstva v kritnem premoženju za zunanjo izdajo kritih obveznic druge kreditne institucije, ki spada v isto skupino (v nadaljnjem besedilu: zunanje izdane krite obveznice). Države članice zaščito vlagateljev zagotovijo tako, da v navedena pravila vključijo vsaj naslednje zahteve:

(-a)  notranje izdane krite obveznice so v skladu s to direktivo;

(a)  notranje izdane krite obveznice se prodajo kreditni instituciji, ki izda zunanje izdane krite obveznice;▌

(b)  notranje izdane krite obveznice se knjižijo v bilanci stanja kreditne institucije, ki izda zunanje izdane krite obveznice; ▌;

(ba)  kritno premoženje ne vsebuje notranje izdanih kritih obveznic različnih izdajateljev;

(c)  zunanje izdane krite obveznice se prodajo vlagateljem v krite obveznice zunaj skupine;

(ca)  vlagatelji v krite obveznice, ki nameravajo kupiti zunanje izdane krite obveznice, imajo popoln dostop do informacij za vlagatelje iz člena 14 te direktive v zvezi z vsemi notranje izdanimi kritimi obveznicami skupine;

(d)  notranje in zunanje izdane krite obveznice ustrezajo stopnji kreditne kakovosti 1 v skladu s poglavjem 2 naslova II dela 3 Uredbe (EU) št. 575/2013 in so primerna sredstva iz člena 6 ali člena 6a.▌.

Člen 9Skupno financiranje

1.  ▌Države članice dovolijo, da več kreditnih institucij skupaj financira krite obveznice, če skupaj financirano krito obveznico izda ena sama kreditna institucija („vodilna institucija“).

Države članice zagotovijo zaščito vlagateljev tako, da določijo pravila, ki urejajo prodajo ali prenos posojil in hipotek, zastavnih pravic, pravic do zaplembe ali drugih primerljivih zavarovalnih pravic s kreditne institucije, ki jih je izdala, na kreditno institucijo, ki izda krite obveznice, pri čemer se ta prodaja ali prenos opravi v obliki pogodbe o finančnem zavarovanju na podlagi Direktive 2002/47/ES. ▌

2.  Države članice določijo pravila za omejitev skupnega financiranja na uporabo primernih sredstev iz člena 6 ali člena 6a kot sredstev v kritnem premoženju, za katero vodilna institucija izda krite obveznice. Zagotovijo, da lahko v primeru insolventnosti ali reševanja vodilne institucije vsi vlagatelji v krite obveznosti neposredno uveljavljajo pravico do vseh sredstev kritnega premoženja, kot je določeno v točki (b) člena 4(1), in do preostale terjatve do vodilne institucije, kot je določeno v točki (c) člena 4(1). Države članice lahko določijo pravila za preostale terjatve vlagateljev do kreditnih institucij, ki so prispevale k skupnemu financiranju kritnega premoženja, če stečajna masa vodilne institucije ne zadostuje.

2a.  Države članice poskrbijo, da se za skupno financirane kritih obveznic uporabljajo vsa pravila, ki veljajo za krite obveznice in javni nadzor nad njimi.

Člen 10Sestava kritnega premoženja

1.  Države članice določijo pravila, ki zagotavljajo zadostno raven homogenosti sredstev v kritnem premoženju, tako da so podobne narave v smislu vrste zavarovanja za terjatve v kritnem premoženju. V zvezi s sredstvi iz člena 6 velja kritno premoženje za dovolj homogeno, če vsa njegova primarna sredstva spadajo v eno od naslednjih treh skupin:

– sredstva v skladu s točkami (a) do (c) člena 129(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

– sredstva v skladu s točkami (a) do (c) člena 129(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

– sredstva v skladu s točko (g) člena 129(1) Uredbe (EU) št. 575/2013;

Države članice dovolijo več ločenih homogenih enot kritnega premoženja za posamezni razred primarnih sredstev. Ta člen se ne uporablja za sredstva, povezana z javnimi posojili, pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih ali nadomestna sredstva, zajeta v kritnem premoženju.

2.  EBA spremlja vse vrste praks na področju iz odstavka 1 tega člena in izda smernice o uporabi tega člena v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

Člen 11Pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih v kritnem premoženju

1.  Države članice zagotovijo, da se pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih lahko vključijo v kritno premoženje. Zagotovijo tudi, da so izpolnjene vsaj naslednje zahteve, če so pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih vključene v kritno premoženje:

(a)  pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih se vključijo v kritno premoženje izključno za namene zavarovanja pred tveganjem, njihova vrednost pa se izračuna na osnovi neto denarnega toka;

(b)  pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih so zadostno dokumentirane;

(c)  pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih so ločene v skladu s členom 12;

(d)  pogodb o izvedenih finančnih instrumentih v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice, ni mogoče prekiniti;

(e)  pogodbe o izvedbenih finančnih instrumentih so skladne s pravili, določenimi v skladu z odstavkom 2.

2.  Države članice za namene zagotavljanja skladnosti z zahtevami iz odstavka 1 določijo pravila za pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih v kritnem premoženju, ki vključujejo vsaj:

(a)  merila primernosti za nasprotne stranke pri zavarovanju;

(c)  potrebno dokumentacijo, ki se zagotovi v zvezi s pogodbami o izvedenih finančnih instrumentih.

Člen 12Ločevanje sredstev v kritnem premoženju

Države članice določijo pravila, ki urejajo ločevanje sredstev v kritnem premoženju. Ta pravila vključujejo naslednje zahteve:

(a)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, lahko kadar koli identificira vsa sredstva v kritnem premoženju;

(b)  ločevanje vseh sredstev v kritnem premoženju je izvršljivo najkasneje, ko nastopi insolventnost ali se začne reševanje kreditne institucije, ki izda krite obveznice;

(c)  vsa sredstva v kritnem premoženju so zaščitena pred terjatvami tretjih oseb in niso del stečajne mase kreditne institucije, ki izda krite obveznice, dokler ni poravnana prednostna terjatev iz točke b člena 4(1).

Za namene prvega pododstavka sredstva v kritnem premoženju vključujejo vsako zavarovanje, prejeto v zvezi s pozicijami v pogodbah o izvedenih finančnih instrumentih.

Člen 13Nadzornik kritnega premoženja

1.  Države članice lahko zahtevajo, da kreditna institucija, ki izdaja krite obveznice, imenuje nadzornika kritnega premoženja, ki stalno spremlja kritno premoženje v zvezi z zahtevami iz členov 6 do 12 in 14 do 17.

2.  Kadar države članice uporabijo možnosti iz odstavka 1, določijo pravila vsaj o naslednjih vidikih:

(a)  imenovanju in razrešitvi nadzornika kritnega premoženja;

(b)  merilih primernosti za nadzornika kritnega premoženja;

(c)  vlogi in dolžnostih nadzornika kritnega premoženja, tudi v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice;

(d)  obveznosti poročanja pristojnemu organu, določenem v skladu s členom 18(2);

(e)  pravici dostopa do informacij, potrebnih za opravljanje dolžnosti nadzornika kritnega premoženja.

3.  Nadzornik kritnega premoženja je ločen in neodvisen od kreditne institucije, ki izda krite obveznice, in od revizorja navedene kreditne institucije. Vseeno pa lahko pristojni organ, imenovan v skladu s členom 18(2), kreditno institucijo, ki izdaja krite obveznice, pooblasti, da sama nadzira svoje kritno premoženje, o čemer se pristojni organ odloča za vsak primer posebej.

4.  Kadar države članice uporabijo možnost iz odstavka 1, o tem obvestijo EBA.

Člen 14Informacije za vlagatelje

1.  Države članice zagotovijo, da kreditna institucija, ki izda krite obveznice, zagotovi informacije o programih kritih obveznic, ki so dovolj podrobne, da vlagateljem omogočijo oceno profila in tveganj programa ter opravljanje skrbnega pregleda.

2.  Države članice za namene odstavka 1 zagotovijo, da se informacije vlagateljem zagotovijo vsaj polletno in da vsebujejo naslednje minimalne informacije o portfelju:

(a)  vrednost kritnega premoženja in vrednost neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic,

(b)  geografsko distribucijo in vrsto sredstev v kritnem premoženju, znesek posojil in metodo vrednotenja;

(c)  informacije o obrestnem, valutnem, kreditnem, tržnem in likvidnostnem tveganju;

(d)  strukturo zapadlosti sredstev v kritnem premoženju in kritih obveznic, ki ji je po potrebi dodan pregled sprožilcev podaljšanja zapadlosti;

(e)  ravni zahtevanega in razpoložljivega kritja, med drugim tudi zakonskega, pogodbenega in prostovoljnega presežnega zavarovanja;

(f)  odstotek posojil, katerih odplačilo zamuja več kot devetdeset dni.

Države članice zagotovijo, da se informacije vlagateljem zagotovijo na zbirni osnovi. ▌

3.  Države članice zaščito vlagateljev zagotovijo tako, da od kreditnih institucij, ki izdajajo krite obveznice, zahtevajo, da na svojem spletnem mestu objavijo informacije, ki se vlagateljem dajo na voljo v skladu z odstavkoma 1 in 2. Države članice zagotovijo, da za namene tega člena zadostuje elektronski dostop do teh informacij.

Oddelek IIZahteve glede kritja in likvidnosti

Člen 15Zahteve glede kritja

1.  Države članice zagotovijo zaščito vlagateljev tako, da zahtevajo, da programi kritih obveznic vedno izpolnjujejo vsaj naslednje zahteve glede kritja:

(a)  vsota vseh zahtevkov za plačilo iz kritnega premoženja mora biti v vsakem trenutku vsaj enaka vsoti vseh plačilnih obveznosti, povezanih z ustreznimi kritimi obveznicami, vključno z obveznostmi plačila glavnice in vseh obračunanih obresti neporavnanih kritih obveznic, ter stroškov, povezanih z vzdrževanjem in upravljanjem programa kritih obveznic;

(b)  izračun ravni zahtevanega kritja zagotavlja, da:

(i)  je skupni nominalni znesek vseh sredstev v kritnem premoženju, razen sredstev, ki so izvedeni finančni instrumenti, vsaj enake vrednosti kot skupni nominalni znesek neporavnanih obveznosti iz naslova kritih obveznic (v nadaljnjem besedilu: nominalno načelo) in

(ii)  da se vrednost sredstev in obveznosti, ki izhajajo iz izvedenih finančnih instrumentov, izračuna na osnovi neto denarnega toka;

(c)  naslednja sredstva v kritnem premoženju prispevajo k zahtevi glede kritja:

(i)  primarna sredstva;

(ii)  nadomestna sredstva;

(iii)  likvidna sredstva, ki se posedujejo v skladu s členom 16;

(iv)  denarna izplačila, prejeta na podlagi pogodb o izvedenih finančnih instrumentih, ki so vključene v kritno premoženje;

(v)  zakonsko presežno zavarovanje;

(d)  nezavarovane terjatve, pri katerih se smatra, da je do neplačila prišlo v skladu s členom 178 Uredbe (EU) št. 575/2013, ne prispevajo h kritju.

Države članice lahko za namene točke (a) prvega pododstavka dovolijo izračun pavšalnega zneska stroškov, povezanih z vzdrževanjem in upravljanjem programa kritih obveznic.

Države članice lahko za namene točke (b) prvega pododstavka dovolijo druga načela izračuna pod pogojem, da ne pomenijo višjega kritja od kritja, izračunanega po nominalnem načelu.

2.  Države članice zagotovijo, da izračun kritja in izračun obveznosti temeljita na isti metodologiji.

Člen 16Zahteve glede likvidnostnega blažilnika za kritno premoženje

1.  Države članice zagotovijo zaščito vlagateljev tako, da zahtevajo, da kritno premoženje vedno vključuje likvidnostni blažilnik, ki ga sestavljajo likvidna sredstva, ki so na voljo za kritje neto likvidnostnih odlivov programa kritih obveznic.

2.  Likvidnostni blažilnik za kritno premoženje krije neto likvidnostne odlive za 180 koledarskih dni, razen v obdobjih stresnih razmer, kot so opredeljene v točki 11 člena 3 Delegirane uredbe (EU) 2015/61.

3.  Države članice zagotovijo, da likvidnostni blažilnik za kritno premoženje iz odstavka 1 sestavljajo naslednje vrste sredstev:

(a)  sredstva, ki ustrezajo stopnji 1, 2A in 2B v skladu s členi 10, 11 in 12 Delegirane uredbe (EU) 2015/61, vrednotena v skladu s členom 9 navedene delegirane uredbe in ločena v skladu s členom 12 te direktive;

(b)  izpostavljenosti do kreditnih institucij ▌v skladu s členom 129(1)(c) Uredbe (EU) št.575/2013.

Za namene točke (a) prvega pododstavka države članice zagotovijo, da neposredno izdane krite obveznice niso del likvidnostnega blažilnika za kritno premoženje.

Države članice za namene točke (b) prvega pododstavka zagotovijo, da nezavarovane terjatve iz neplačanih izpostavljenosti v skladu s členom 178 Uredbe (EU) št. 575/2013 ne morejo prispevati k likvidnostnemu blažilniku za kritno premoženje.

3a.  Likvidna sredstva v likvidnostnem blažilniku za kritno premoženje ne prispevajo k izpolnjevanju likvidnostnih zahtev iz Delegirane uredbe (EU) 2015/61.

4.  Z odstopanjem od odstavka 3a se lahko države članice odločijo, da likvidna sredstva v likvidnostnem blažilniku za kritno premoženje iz točke (a) odstavka 3 lahko prispevajo k izpolnjevanju likvidnostnih zahtev iz Delegirane uredbe (EU) 2015/61 do višine neto likvidnostnih odlivov programa kritih obveznic. Ta možnost pa ne posega v zahtevo, da so ta likvidna sredstva v likvidnostnem blažilniku za kritno premoženje ločena v okviru programa kritih obveznic, v primeru reševanja ali insolventnosti izdajatelja pa ločena od likvidnih sredstev, ki prispevajo k izpolnjevanju likvidnostnih zahtev iz Delegirane uredbe (EU) 2015/61.

5.  Države članice zagotovijo, da se za strukture zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, likvidnostne zahteve za odplačilo glavnice po morebitnem podaljšanju zapadlosti posodobijo, tako da ustrezajo plačilnim potrebam ves čas do trenutka zapadlosti zadnje glavnice.

6.  Države članice zagotovijo, da zahteve iz odstavka 1 ne veljajo za krite obveznice, za katere veljajo zahteve glede ujemajočega financiranja.

Člen 17Pogoji za strukture zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati

1.  Države članice lahko dovolijo izdajo kritih obveznic s strukturami zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, kadar zaščito vlagateljev zagotavlja vsaj naslednje:

(a)  sprožilci podaljšanja zapadlosti so določeni v pogodbi ali zakonu;

(b)  zapadlost se lahko podaljša le v primeru insolventnosti ali reševanja izdajatelja in z odobritvijo pristojnega nadzornega organa ali na podlagi finančnih sprožilcev, določenih v nacionalnem pravu;

(c)  informacije o strukturi zapadlosti, ki se zagotovijo vlagateljem, so zadostne, da jim omogočijo določitev tveganja krite obveznice, in vsebujejo natančen opis:

(i)  sprožilca podaljšanja zapadlosti;

(ii)  posledic podaljšanja zapadlosti v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice;

(iii)  vloge pristojnega organa, določenega v skladu s členom 18(2), in posebnega upravitelja v zvezi s podaljšanjem zapadlosti, kjer je primerno;

(d)  končni datum zapadlosti krite obveznice je mogoče vedno določiti;

(e)  podaljšanje zapadlosti ne vpliva na razvrstitev vlagateljev v krite obveznice;

(f)  podaljšanje zapadlosti ne spremeni strukturnih lastnosti kritih obveznic v zvezi z dvojnim zavarovanjem iz člena 4 in izvzetostjo iz stečaja iz člena 5.

1a.  EBA pripravi osnutke tehničnih standardov, v katerih podrobneje določi objektivne finančne sprožilce iz točke (b) odstavka 1, vključno z objektivnimi preskusi teh sprožilcev. EBA te osnutke regulativnih standardov predloži Komisiji do ... [eno leto po datumu začetka veljavnosti te direktive].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za dopolnitev te direktive s sprejetjem regulativnih tehničnih standardov iz tretjega pododstavka tega odstavka v skladu s členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1093/2010.

2.  Države članice, ki dovolijo izdajo kritih obveznic s strukturami zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, o svoji odločitvi obvestijo EBA.

NASLOV IIIJAVNI NADZOR KRITIH OBVEZNIC

Člen 18Javni nadzor kritih obveznic

1.  Države članice zagotovijo zaščito vlagateljev tako, da zagotovijo, da se za izdajanje kritih obveznic uporablja javni nadzor kritih obveznic.

2.  Države članice za namene javnega nadzora kritih obveznic iz odstavka 1 določijo enega ali več pristojnih organov. Komisijo in EBA obvestijo o teh določenih organih in navedejo morebitno delitev funkcij in pristojnosti.

3.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi, določeni v skladu z odstavkom 2, spremljajo izdajanje kritih obveznic, da ocenijo skladnost z zahtevami iz nacionalnih določb, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo.

4.  Države članice zagotovijo, da kreditne institucije, ki izdajajo krite obveznice, evidentirajo vse svoje posle v zvezi s programom kritih obveznic ter da imajo vzpostavljene zadostne in primerne sisteme ter postopke dokumentiranja.

5.  Države članice nadalje zagotovijo, da so vzpostavljeni primerni ukrepi, ki pristojnim organom, določenim v skladu z odstavkom 2, omogočajo, da pridobijo informacije, ki so potrebne za oceno skladnosti z zahtevami, določenimi v nacionalnih določbah, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo, preiščejo morebitne kršitve navedenih zahtev in naložijo upravne kazni in popravne ukrepe v skladu z nacionalnimi določbami, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 23.

6.  Države članice zagotovijo, da imajo pristojni organi, določeni v skladu z odstavkom 2, potrebno strokovno znanje, vire, operativno zmogljivost, pooblastila in neodvisnost za opravljanje funkcij, ki so povezane z javnim nadzorom kritih obveznic.

Člen 19Dovoljenja za programe kritih obveznic

1.  Države članice zaščito vlagateljev zagotovijo tako, da zahtevajo, da se pred izdajo obveznic v okviru programa kritih obveznic zanj pridobi dovoljenje. Države članice pooblastilo za izdajanje takih dovoljenj prenesejo na pristojne organe, določene v skladu s členom 18(2).

2.  Države članice določijo zahteve za dovoljenje iz odstavka 1, ki vključujejo vsaj naslednje:

(a)  ustrezen program poslovanja, ki določa izdajanje kritih obveznic;

(b)  ustrezne politike, postopke in metodologije za odobritev, spremembo, obnovitev in refinanciranje posojil, vključenih v kritno premoženje, katerih cilj je zaščita vlagateljev;

(c)  upravo in zaposlene, namenjene programu kritih obveznic, ki imajo ustrezne kvalifikacije in znanje v zvezi z izdajanjem kritih obveznic in upravljanjem programa kritih obveznic;

(d)  upravno strukturo kritnega premoženja, ki izpolnjuje veljavne zahteve, določene v nacionalnih določbah, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo.

Člen 20Javni nadzor kritih obveznic v primeru insolventnosti ali reševanja

1.  Pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), v primeru reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice, sodelujejo z organom za reševanje za zagotovitev, da se zaščitijo pravice in interesi vlagateljev v krite obveznice, vključno vsaj s preverjanjem neprekinjenega in strokovnega upravljanja programa kritih obveznic v obdobju postopka reševanja.

2.  Države članice lahko določijo, da se v primeru insolventnosti kreditne institucije, ki izda krite obveznice, imenuje posebni upravitelj za zagotovitev, da se zaščitijo pravice in interesi vlagateljev v krite obveznice, vključno vsaj s preverjanjem neprekinjenega in strokovnega upravljanja programa kritih obveznic v obdobju postopka insolventnosti.

Kadar države članice uporabijo to možnost, zahtevajo, da morajo imenovanje in razrešitev posebnega upravitelja odobriti pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2).

3.  Kadar države članice določijo imenovanje posebnega upravitelja v skladu z odstavkom 2, sprejmejo pravila, v katerih določijo naloge in odgovornosti tega posebnega upravitelja vsaj v zvezi z:

(a)  izpolnjevanjem obveznosti, povezanih s kritimi obveznicami;

(b)  upravljanjem in unovčevanjem sredstev v kritnem premoženju, vključno z njihovim prenosom, skupaj z obveznostmi kritih obveznic, na drugo kreditno institucijo, ki izdaja krite obveznice;

(c)  izvajanjem pravnih transakcij, potrebnih za ustrezno upravljanje kritnega premoženja, za stalno spremljanje kritja obveznosti, povezanih s kritimi obveznicami, za sprožitev postopkov za izterjavo vrednosti sredstev v kritnem premoženju in prenos preostalih sredstev v stečajno maso kreditne institucije, ki je izdala krite obveznice, potem ko so vse obveznosti iz naslova kritih obveznic izpolnjene.

4.  Države članice zagotovijo koordinacijo in izmenjavo informacij med pristojnimi organi, določenimi v skladu s členom 18(2), posebnim upraviteljem, kadar je bil imenovan, in organom za reševanje za namene postopka insolventnosti ali reševanja.

Člen 21Poročanje pristojnim organom

1.  Države članice zaščito vlagateljev zagotovijo tako, da od kreditnih institucij, ki izdajajo krite obveznice, zahtevajo, da pristojnim organom, določenim v skladu s členom 18(2), poročajo informacije o programih kritih obveznic iz odstavka 2. Poročanje poteka redno in na zahtevo pristojnih organov. Države članice določijo pravila o pogostosti rednega poročanja.

2.  V okviru obveznosti poročanja, ki se določijo v skladu z odstavkom 1, se zahteva, da se zagotovijo vsaj informacije o naslednjih zahtevah programa kritih obveznic:

(a)  dvojnem zavarovanju v skladu s členom 4;

(b)  izvzetosti kritih obveznic iz stečaja v skladu s členom 5;

(c)  zahtevah glede primernosti sredstev in kritnega premoženja v skladu s členi 6 do 11;

(d)  ločevanju sredstev v kritnem premoženju v skladu s členom 12;

(e)  delovanjem nadzornika kritnega premoženja v skladu s členom 13;

(f)  zahtevah glede informacij za vlagatelje v skladu s členom 14;

(g)  zahtevah glede kritja v skladu s členom 15;

(h)  likvidnostnem blažilniku za kritno premoženje v skladu s členom 16;

(i)  pogoji za strukture zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, v skladu s členom 17.

3.  Države članice določijo pravila o poročanju glede zahtev iz odstavka 2 s strani kreditnih institucij, ki izdajajo krite obveznice, pristojnim organom, določenim v skladu s členom 18(2), v primeru insolventnosti ali reševanja kreditne institucije, ki izda krite obveznice.

Člen 22Pooblastila pristojnih organov za namene javnega nadzora kritih obveznic

1.  Države članice zaščito vlagateljev zagotovijo tako, da pristojnim organom, določenim v skladu s členom 18(2), podelijo vsa nadzorna in preiskovalna pooblastila ter pooblastila za sankcioniranje, ki so potrebna za opravljanje javnega nadzora kritih obveznic.

2.  Pooblastila iz odstavka 1 vključujejo naslednje:

(a)  pooblastilo za izdajo ali zavrnitev dovoljenja v skladu s členom 19;

(b)  pooblastilo za redno pregledovanje programa kritih obveznic, da se oceni skladnost s to direktivo;

(c)  pooblastilo za opravljanje inšpekcijskih pregledov na kraju samem in drugih vrst nadzornih pregledov;

(d)  pooblastilo za naložitev upravnih sankcij ali kazni in popravnih ukrepov v skladu z nacionalnimi določbami, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 23;

(e)  pooblastilo za sprejetje in izvajanje nadzornih smernic, povezanih z izdajanjem kritih obveznic.

Člen 23Upravne kazni in

drugi upravni ukrepi

1.  Države članice določijo pravila, s katerimi določijo ustrezne upravne kazni in druge upravne ukrepe, ki veljajo vsaj v naslednjih situacijah:

(a)  kreditna institucija je dovoljenja za izdajanje kritih obveznic pridobila z navajanjem lažnih podatkov ali na druge nedovoljene načine;

(b)  kreditna institucija ne izpolnjuje več pogojev, pod katerimi je pridobila dovoljenje;

(c)  kreditna institucija izda krite obveznice, ne da bi pridobila dovoljenje v skladu z določbami, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 19;

(d)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, ne izpolni zahtev iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 4;

(e)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, izda krite obveznice, ki ne izpolnjujejo zahtev iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 5;

(f)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, izda krite obveznice, ki niso zavarovane v skladu z določbami, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenašata člen 6 in člen 6a;

(g)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, izda krite obveznice, zavarovane s sredstvi, ki so zunaj Unije, tako, da krši zahteve iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 7;

(h)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, zavaruje krite obveznice v združeni strukturi kritih obveznic znotraj skupine tako, da krši zahteve iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 8;

(i)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, ne izpolnjuje pogojev za skupno financiranje iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 9;

(j)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, ne izpolnjuje zahtev glede sestave kritnega premoženja iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 10;

(k)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, pogodbe o izvedenih finančnih instrumentih vključi v kritno premoženje za druge namene kot zavarovanje ali ne izpolnjuje zahtev iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 11;

(l)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, ne izpolnjuje zahtev glede ločevanja sredstev v kritnem premoženju v skladu z določbami, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 12;

(m)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, ne sporoči informacij ali predloži nepopolne ali netočne informacije, s čimer krši določbe, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 14;

(n)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, večkrat ali nenehno ne ohranja likvidnostnega blažilnika za kritno premoženje, s čimer krši določbe, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 16;

(o)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice s strukturami zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, ne izpolnjuje pogojev za strukture zapadlosti, ki se lahko podaljša, iz določb, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenaša člen 17;

(p)  kreditna institucija, ki izda krite obveznice, ne sporoči informacij ali predloži nepopolne ali netočne informacije o obveznostih, s čimer krši določbe, s katerimi se v nacionalno zakonodajo prenašajo točke (a) do (i) člena 21(2).

Države članice se lahko odločijo, da ne bodo določile pravil o upravnih sankcijah ali drugih upravnih ukrepih za kršitve, za katere v skladu z nacionalnim kazenskim pravom že veljajo kazenske sankcije. V teh primerih države članice Komisiji sporočijo zadevne določbe kazenskega prava.

2.  Upravne kazni in drugi upravni ukrepi iz odstavka 1 so učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.▌

3.  Države članice poleg tega zagotovijo učinkovito izvajanje upravnih kazni in popravnih ukrepov.

Člen 25Obveznosti sodelovanja

1.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), tesno sodelujejo s pristojnimi organi, ki opravljajo splošni nadzor kreditnih institucij v skladu z zadevnim pravom Unije, ki se uporablja za navedene institucije.

2.  Države članice poleg tega zagotovijo, da pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), tesno medsebojno sodelujejo. To sodelovanje vključuje medsebojno zagotavljanje informacij, ki so relevantne za izvajanje nadzornih nalog drugih organov v skladu z nacionalnimi določbami, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo.

3.  Za namene drugega stavka odstavka 2 države članice zagotovijo, da pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), izvajajo naslednje:

(a)  na zahtevo drugega takega pristojnega organa mu sporočijo vse relevantne informacije;

(b)  na lastno pobudo drugim pristojnim organom v drugih državah članicah sporočijo vse bistvene informacije.

4.  Države članice zagotovijo tudi, da pristojni organi iz odstavka 1 za namene te direktive sodelujejo z EBA.

5.  Za namene tega člena se informacije smatrajo kot bistvene, če bi lahko pomembno vplivale na oceno izdaje kritih obveznic v drugi državi članici.

Člen 26Zahteve po razkritju

1.  Države članice zagotovijo, da pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), na svojem uradnem spletnem mestu objavijo naslednje informacije:

(a)  besedila nacionalnih zakonov, predpisov, upravnih pravil in splošnih smernic, sprejetih v zvezi z izdajanjem kritih obveznic;

(b)  seznam kreditnih institucij z dovoljenjem za izdajanje kritih obveznic;

(c)  seznam kritih obveznic, za katere se lahko uporablja znak „evropska krita obveznica“ in seznam obveznic, za katere se lahko uporablja znak „evropska krita obveznica (visokokakovostna)“.

2.  Informacije, objavljene v skladu z odstavkom 1, zadostujejo za smiselno primerjavo pristopov, ki so jih sprejeli pristojni organi različnih držav članic. Te informacije se posodabljajo, da se upoštevajo morebitne spremembe.

3.  Za namene točk (b) in (c) odstavka 1 pristojni organi, določeni v skladu s členom 18(2), EBA vsako leto sporočijo sezname kreditnih institucij in kritih obveznic.

NASLOV IVOznačevanje 

Člen 27Označevanje

Države članice zagotovijo, da se znak „evropska krita obveznica“ in njegov prevod v vse uradne jezike Unije uporablja samo za krite obveznice, ki izpolnjujejo zahteve iz določb, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo.

Prav tako zagotovijo, da se znak „evropska krita obveznica (visokokakovostna)“ in njegov prevod v vse uradne jezike Unije uporablja samo za krite obveznice, ki izpolnjujejo zahteve iz določb, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo in ki so v skladu z zahtevami glede primernosti iz člena 129 Uredbe (EU) št. 575/2013.

NASLOV VIISPREMEMBE DRUGIH DIREKTIV

Člen 28Sprememba Direktive 2009/65/ES

Člen 52(4) Direktive 2009/65/ES se spremeni:

(1)  prvi pododstavek se nadomesti z naslednjim:

„Države članice lahko petodstotno mejo iz prvega pododstavka odstavka 1 dvignejo na največ 25 %, kadar so bile obveznice izdane pred [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 1 dan] in izpolnjujejo zahteve iz tega odstavka v različici, ki se je uporabljala na datum njihove izdaje, ali kadar obveznice sodijo v okvir opredelitve pojma krite obveznice v skladu s točko (1) člena 3 Direktive (EU) 20XX/XX Evropskega parlamenta in Sveta*.

____________________________

*  [Urad za publikacije: vstavite sklic na Direktivo (EU) .../... Evropskega parlamenta in Sveta z dne ... o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru ter o spremembi Direktive 2009/65/ES in Direktive 2014/59/EU (UL C […], […], str. […])].“;

(2)  tretji pododstavek se črta.

Člen 29Sprememba Direktive 2014/59/EU

V členu 2(1) Direktive 2014/59/EU se točka 96 nadomesti z naslednjim:

„(96) ,krita obveznica‘ pomeni instrument iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta* v različici, ki se je uporabljala na datum njegove izdaje, in izdan pred [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 1 dan] ali krito obveznico, kot je opredeljena v točki (1) člena 3 Direktive (EU) 20XX/XX Evropskega parlamenta in Sveta**;

__________________________________

*  Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 302, 17.11.2009, str. 32).

**  [Urad za publikacije: vstavite sklic na Direktivo (EU) .../... Evropskega parlamenta in Sveta z dne ... o izdajanju kritih obveznic in njihovem javnem nadzoru ter o spremembi Direktive 2009/65/ES in Direktive 2014/59/EU (UL C […], […], str. […])].“

NASLOV VIKONČNE DOLOČBE

Člen 30Prehodni ukrepi

Države članice zagotovijo, da za krite obveznice, izdane pred XX [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 1 dan], ki izpolnjujejo zahteve iz člena 52(4) Direktive 2009/65/ES v različici, ki se je uporabljala na datum njihove izdaje, ne veljajo zahteve iz členov 5 do 12 ter 15, 16, 17 in 19 te direktive, ampak se lahko do njihove zapadlosti še vedno obravnavajo kot krite obveznice v skladu s to direktivo.

Prvi odstavek tega člena se uporablja tudi za nove tranše ali za posebne izdaje kritih obveznic, za katere je prvi datum izdaje pred [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 1 dan].

Člen 31

Enakovrednost

1.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov za dopolnitev te direktive z določitvijo, da je pravna, nadzorna in izvršilna ureditev tretje države

(a)  skladna z zahtevami iz naslova II ter nadzornimi pooblastili in sankcijami iz naslova III in

(b)  da se učinkovito uporablja ter izvršuje enakopravno in brez izkrivljanja, s čimer se zagotavljata učinkovit nadzor in izvrševanje v tej tretji državi.

2.  Če Komisija v zvezi s tretjo državo sprejme delegirani akt o enakovrednosti iz odstavka 1 tega člena, velja, da krita obveznica izpolnjuje zahteve iz naslova II, če ima izdajatelj sedež v tej tretji državi.

3.  Komisija v sodelovanju z EBA spremlja, kako učinkovito tretje države, v zvezi s katerimi je bil sprejet delegirani akt, uporabljajo zahteve, enakovredne zahtevam iz naslova II, ter o tem redno poroča Evropskemu parlamentu in Svetu. Če se v poročilu razkrije, da organi tretje države enakovredne zahteve uporabljajo nezadostno ali nedosledno, ali če se pokažejo večja regulativna odstopanja, Komisija razmisli o preklicu priznanja enakovrednosti pravnega okvira te tretje države. Če Komisija začne postopek za dokončen ali začasen preklic sklepov o enakovrednosti, določi pregleden postopek za ta preklic, da bi zagotovila varnost na trgu in podprla finančno stabilnost.

Člen 31aPregledi in poročila

1.  Komisija do ... [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 3 leta] v tesnem sodelovanju z EBA Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o izvajanju te direktive v zvezi s stopnjo zaščite vlagateljev in razvoja na področju izdajanja kritih obveznic v Uniji, vključno z:

(a)  razvojem v zvezi s številom dovoljenj za izdajanje kritih obveznic;

(b)  razvojem v zvezi s številom kritih obveznic, izdanih v skladu z določbami, s katerimi se ta direktiva prenaša v nacionalno zakonodajo, in v skladu s členom 129 Uredbe (EU) št. 575/2013:

(c)  razvojem v zvezi s sredstvi, s katerimi se zavaruje izdaja kritih obveznic;

(d)  razvojem v zvezi z ravnjo presežnega zavarovanja;

(e)  čezmejnimi naložbami v krite obveznice, vključno z notranjimi in zunanjimi naložbami iz tretjih držav in vanje;

(f)  razvojem v zvezi z izdajanjem kritih obveznic s strukturami zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati;

(g)  oceno delovanja trgov kritih obveznic in priporočili za nadaljnje ukrepe.

2.  Komisija do ... [dve leti po začetku veljavnosti te direktive] po naročilu in prejemu študije na to temo ter po posvetovanju z EBA in ECB sprejme poročilo o oceni tveganj, ki izhajajo iz zapadlosti, ki jo je mogoče podaljšati, pri kritih obveznicah s takšno strukturo. Poseben poudarek nameni tveganjem za vlagatelje, ki imajo tovrstne obveznice v času krize. Komisija študijo in poročilo predloži Evropskemu parlamentu in Svetu ter jima po potrebi priloži predlog.

3.  Komisija do ... [dve leti po začetku veljavnosti te direktive] po naročilu in prejemu študije na to temo ter po posvetovanju z EBA in ECB sprejme poročilo o možnosti uvedbe instrumenta dvojnega zavarovanja, imenovanega evropske zavarovane obveznice. Komisija študijo in poročilo predloži Evropskemu parlamentu in Svetu ter jima po potrebi priloži predlog.

4.  Države članice za namene odstavka 1 do ... [Urad za publikacije: vstavite datum iz drugega pododstavka člena 32(1) te direktive + 2 leti] informacije iz točk (a) do (f) posredujejo Komisiji.

Člen 32Prenos

1.  Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do [dve leti po začetku veljavnosti te direktive]. Komisiji nemudoma sporočijo besedila navedenih predpisov.

Te predpise uporabljajo od … [dve leti in en dan po datumu začetka veljavnosti te direktive].

Države članice se v sprejetih predpisih sklicujejo na to direktivo ali pa sklic nanjo navedejo ob njihovi uradni objavi. Način sklicevanja določijo države članice.

2.  Države članice Komisiji sporočijo besedila temeljnih predpisov nacionalnega prava, ki jih sprejmejo na področju, ki ga ureja ta direktiva.

Člen 33Začetek veljavnosti

Ta direktiva začne veljati dvajseti dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Člen 34Naslovniki

Ta direktiva je naslovljena na države članice.

V Bruslju,

Za Evropski parlament  Za Svet

Predsednik  Predsednik

(1)

UL L 382, 23.10.2018, str. 2.

(2)

UL C ...

(3)

* Predlogi sprememb: krepki ležeči tisk označuje novo ali spremenjeno besedilo, simbol ▌pa tiste dele besedila, ki so bili črtani.

(4)

  UL L 382, 23.10.2018, str. 2.

(5)

  UL C 367, 10.10.2018, str. 56.

(6)

  Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 302, 17.11.2009, str. 32).

(7)

  Uredba (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o bonitetnih zahtevah za kreditne institucije in investicijska podjetja ter o spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 176, 27.6.2013, str. 1).

(8)

  Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/61 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Uredbe (EU) št. 575/2013 Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z zahtevo glede likvidnostnega kritja za kreditne institucije (UL L 11, 17.1.2015, str. 1).

(9)

  Delegirana uredba Komisije (EU) 2015/35 z dne 10. oktobra 2014 o dopolnitvi Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L 12, 17.1.2015, str. 1).

(10)

  Direktiva 2014/59/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o vzpostavitvi okvira za sanacijo ter reševanje kreditnih institucij in investicijskih podjetij ter o spremembi Šeste direktive Sveta 82/891/EGS ter direktiv 2001/24/ES, 2002/47/ES, 2004/25/ES, 2005/56/ES, 2007/36/ES, 2011/35/EU, 2012/30/EU in 2013/36/EU in uredb (EU) št. 1093/2010 ter (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 173, 12.6.2014, str. 190).

(11)

  Priporočilo Evropskega odbora za sistemska tveganja z dne 20. decembra 2012 o financiranju kreditnih institucij (ESRB/2012/2) (2013/C 119/01).

(12)

  EBA Report on EU covered bond frameworks and capital treatment (Poročilo EBA o okvirih in kapitalski obravnavi kritih obveznic EU), (2014).

(13)

  EBA Report on covered bonds – Recommendations on harmonisation of covered bond frameworks in the EU, (Poročilo EBA o kritih obveznicah – priporočila o uskladitvi okvirov za krite obveznice v EU), (2016), EBA-Op-2016-23.

(14)

  Direktiva 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o prospektu, ki se objavi ob javni ponudbi ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje in o spremembi Direktive 2001/34/ES (UL L 345, 31.12.2003, str. 64).

(15)

  UL C 369, 17.12.2011, str. 14.

(16)

  Uredba (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov (UL L 8, 12.1.2001, str. 1).

(17)

  [UL C, , str..]


POSTOPEK V PRISTOJNEM ODBORU

Naslov

Krite obveznice in javni nadzor nad njimi

Referenčni dokumenti

COM(2018)0094 – C8-0113/2018 – 2018/0043(COD)

Datum predložitve EP

7.3.2018

 

 

 

Pristojni odbor

       Datum razglasitve na zasedanju

ECON

16.4.2018

 

 

 

Odbori, zaprošeni za mnenje

       Datum razglasitve na zasedanju

JURI

16.4.2018

 

 

 

Odbori, ki niso podali mnenja

       Datum sklepa

JURI

27.3.2018

 

 

 

Poročevalec/-ka

       Datum imenovanja

Bernd Lucke

31.5.2018

 

 

 

Obravnava v odboru

10.9.2018

18.10.2018

 

 

Datum sprejetja

20.11.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

34

16

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Hugues Bayet, Pervenche Berès, David Coburn, Thierry Cornillet, Esther de Lange, Markus Ferber, Jonás Fernández, Giuseppe Ferrandino, Stefan Gehrold, Sven Giegold, Roberto Gualtieri, Brian Hayes, Gunnar Hökmark, Danuta Maria Hübner, Petr Ježek, Barbara Kappel, Wolf Klinz, Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Philippe Lamberts, Werner Langen, Bernd Lucke, Olle Ludvigsson, Ivana Maletić, Marisa Matias, Kostas Mavridis (Costas Mavrides), Alex Mayer, Luděk Niedermayer, Stanisław Ożóg, Dimitrios Papadimulis (Dimitrios Papadimoulis), Sirpa Pietikäinen, Dariusz Rosati, Pirkko Ruohonen-Lerner, Anne Sander, Alfred Sant, Pedro Silva Pereira, Paul Tang, Ramon Tremosa i Balcells, Ernest Urtasun, Marco Valli, Tom Vandenkendelaere, Miguel Viegas, Jakob von Weizsäcker

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Andrea Cozzolino, Ashley Fox, Jeppe Kofod, Paloma López Bermejo, Michel Reimon, Joachim Starbatty, Lieve Wierinck

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Pilar Ayuso, Helga Stevens

Datum predložitve

26.11.2018


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

34

+

ALDE

Thierry Cornillet, Petr Ježek, Wolf Klinz, Ramon Tremosa i Balcells, Lieve Wierinck

ECR

Ashley Fox, Bernd Lucke, Stanisław Ożóg, Pirkko Ruohonen-Lerner, Joachim Starbatty, Helga Stevens

ENF

Barbara Kappel

PPE

Pilar Ayuso, Markus Ferber, Stefan Gehrold, Brian Hayes, Gunnar Hökmark, Danuta Maria Hübner, Georgios Kircos (Georgios Kyrtsos), Esther de Lange, Werner Langen, Ivana Maletić, Luděk Niedermayer, Sirpa Pietikäinen, Dariusz Rosati, Anne Sander, Tom Vandenkendelaere

S&D

Jeppe Kofod, Alex Mayer, Jakob von Weizsäcker

VERTS/ALE

Sven Giegold, Philippe Lamberts, Michel Reimon, Ernest Urtasun

16

-

EFDD

David Coburn

GUE/NGL

Paloma López Bermejo, Marisa Matias, Dimitrios Papadimulis (Dimitrios Papadimoulis), Miguel Viegas

S&D

Hugues Bayet, Pervenche Berès, Andrea Cozzolino, Jonás Fernández, Giuseppe Ferrandino, Roberto Gualtieri, Olle Ludvigsson, Kostas Mavridis (Costas Mavrides), Alfred Sant, Pedro Silva Pereira, Paul Tang

1

0

EFDD

Marco Valli

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Zadnja posodobitev: 10. december 2018Pravno obvestilo