Postopek : 2018/2093(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0402/2018

Predložena besedila :

A8-0402/2018

Razprave :

PV 17/01/2019 - 6
CRE 17/01/2019 - 6

Glasovanja :

PV 17/01/2019 - 10.14
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0044

POROČILO     
PDF 580kWORD 66k
27.11.2018
PE 626.719v01-00 A8-0402/2018

o diferenciranem povezovanju

(2018/2093(INI))

Odbor za ustavne zadeve

Poročevalec: Pascal Durand

  Pripravljavec mnenja (*):Doru-Claudian Frunzulică, Odbor za ekonomske in monetarne zadeve

(*) Postopek s pridruženim odborom – člen 54 Poslovnika

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 OBRAZLOŽITEV
 MNENJE Odbora za ekonomske in monetarne zadeve
 MNENJE Odbora za proračun
 INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o diferenciranem povezovanju

(2018/2093(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 1. marca 2017 o prihodnosti Evrope: razmisleki in scenariji za EU-27 do leta 2025 (COM(2017)2025) in priloženih razmislekov o prihodnosti financ EU, prihodnosti evropske obrambe, poglobitvi ekonomske in monetarne unije, izkoriščanju globalizacije in socialni razsežnosti Evrope,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o izboljšanju delovanja Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o morebitnem razvoju in prilagoditvi sedanje institucionalne ureditve Evropske unije(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. decembra 2013 o ustavnih težavah upravljanja Evropske unije na več ravneh(3),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika;

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve ter mnenj Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in Odbora za proračun (A8-0402/2018),

A.  ker je diferencirano povezovanje večpomenski pojem, s katerim je mogoče opredeliti različne pojave tako s političnega kot s tehničnega vidika;

B.  ker je za procese povezovanja v EU značilno hitro rastoče število in raznolikost položajev, ki vključujejo diferencirano povezovanje, tako v okviru primarne kot sekundarne zakonodaje;

C.  ker se politično razumevanje diferenciranega povezovanja glede na nacionalne okoliščine precej razlikuje; ker ima to lahko nekaterih državah, ki so že dlje članice Unije, pozitivne pomene in se povezuje z oblikovanjem pionirske skupine, zasnovane za doseganje hitrejšega napredka pri vse globljem povezovanju, v državah članicah, ki so se Uniji pridružile pred kratkim, pa se pogosto dojema kot korak na poti do oblikovanja držav članic prvega in drugega razreda;

D.  ker se diferencirano povezovanje nanaša tudi na široko paleto različnih mehanizmov, ki posamezno zelo različno vplivajo na evropsko povezovanje; ker je mogoče razlikovati med časovno diferenciacijo ali Evropo več hitrosti, v kateri so cilji enaki, hitrost njihovega uresničevanja pa različna, diferenciacijo načina ali Evropo à la carte ter prostorsko diferenciacijo, pogosto imenovano variabilna geometrija;

E.  ker je diferenciacija stalen element evropskega povezovanja, ne samo na področjih, na katerih ima EU pristojnosti, temveč tudi drugje, ter je včasih omogočila sočasno poglabljanje in širjenje EU; ker zato ni mogoče nasprotovati niti diferenciaciji niti povezovanju, prav tako pa ni mogoče predstavljati diferenciacije kot inovativne rešitve za prihodnost Unije;

F.  ker bi bilo treba diferencirano povezovanje, če je to lahko pragmatična rešitev za spodbujanje evropskega povezovanja, uporabljati zmerno in v natančno opredeljenih mejah, ob upoštevanju nevarnosti razdrobitve Unije in njenega institucionalnega okvira; ker bi moral biti končni cilj diferenciranega povezovanja spodbujanje vključevanja in ne izključevanja držav članic;

G.  ker je iz izkušenj razvidno, da medsebojna odvisnost povezovanje spodbuja, politizacija pa ga pogosto ovira; ker so zato področja politik Unije, kjer je povezovanje najtesnejše, na primer harmonizacija in urejanje notranjega trga, večinoma najmanj spolitizirana, medtem ko se diferencirano povezovanje najpogosteje pojavlja na področjih politik, ki jih zaznamuje močna politična polarizacija, na primer pri monetarni politiki, obrambi, nadzoru meja, temeljnih pravicah ali obdavčenju;

H.  ker vzpostavitev političnih povezav in medsebojna odvisnost med državami članicami odločilno prispevata k njihovemu povezovanju v Uniji;

I.  ker Pogodbi državam članicam omogočata različne poti povezovanja, in sicer prek okrepljenega sodelovanja (člen 20 Pogodbe o Evropski uniji (PEU)) in stalnega strukturnega sodelovanja (člen 46 PEU), vendar ne vsebujeta določb za stalno prožnost ali diferencirano povezovanje kot dolgoročni cilj ali načelo evropskega povezovanja; ker bi bilo treba te različne poti povezovanja uporabiti le za omejeno število politik, biti bi morale vključevalne, da bi omogočale udeležbo vseh držav članic, in ne bi smele ogroziti procesa oblikovanja vse tesnejše zveze, kot je določeno v členu 1 PEU; ker je poleg tega okrepljeno sodelovanje v okviru skupne varnostne in obrambne politike resničnost, ki prispeva k izgradnji dejanske evropske obrambne unije;

J.  ker bi bilo mogoče razen davka na finančne transakcije vse obstoječe primere diferenciranega povezovanja sprejeti v Svetu s kvalificirano večino, če bi bila v členu 329(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) namesto soglasja določena kvalificirana večina;

K.  ker bi lahko imele nekatere oblike diferenciranega povezovanja centripetalen učinek in bi pritegnile več držav članic, da bi se pobudi pridružijo pozneje;

L.  ker so se pri procesu diferenciacije oblikovale pobude v pravnem okviru EU, pa tudi nekatere bolj prožne medvladni pravne ureditve, na podlagi katerih je bil vzpostavljen zapleten sistem, ki ga državljani težko razumejo;

M.  ker države članice niso edini morebitni akterji pri diferenciranem povezovanju; ker Uredba (ES) št. 1082/2006 o evropskem združenju za teritorialno sodelovanje že omogoča nadnacionalno sodelovanje na podlagi skupnega interesa;

1.  vztraja, da razprava o diferenciranem povezovanju ne bi smela biti osredotočena na to, kdo je diferenciaciji naklonjen in kdo ne, pač pa na to, kako je mogoče najbolje operacionalizirati diferencirano povezovanje – ki je že postalo politična resničnost – v institucionalnem okviru EU, da bo potekalo v najboljšem interesu Unije in njenih državljanov;

2.  želi ponovno spomniti na svoje zaključke, da je zaradi struktur in postopkov pri medvladnem odločanju institucionalna odgovornost bolj zapletena, preglednost in demokratična odgovornost pa sta manjši ter da je metoda Skupnosti najboljša za delovanje Unije;

3.  meni, da bi diferencirano povezovanje moralo odražati zamisel, da za delovanje Evrope ni najbolj primeren enak pristop za vse, temveč bi se moral prilagajati potrebam in željam državljanov; meni, da je diferenciacija lahko včasih potrebna zaradi začetka izvajanja novih evropskih projektov in premagovanja zastoja, ki je posledica nacionalnih političnih okoliščin, ki niso povezane s skupnim projektom; meni, da bi jo bilo treba uporabiti pragmatično kot ustavno orodje, s katerim bi zagotovili prožnost, ne da bi spodkopali splošni interes Unije ter enakost pravic in priložnosti njenih državljanov; ponavlja, da bi bilo treba diferenciacijo dojemati zgolj kot začasni korak na poti k bolj učinkovitemu in povezanemu oblikovanju politik;

4.  meni, da bi si moral Evropski svet vzeti čas, ki ga potrebuje za oblikovanje evropske agende, tako da predstavi koristi skupnih ukrepov in poskuša prepričati vse države članice, naj pri teh ukrepih sodelujejo; poudarja, da je zato vsakršno diferencirano povezovanje, o katerem bi bil sklenjen sporazum, druga najboljša možnost in ne strateška prednostna naloga;

5.  ponavlja svoje prepričanje, da mora diferencirano povezovanje, kot je določeno v členu 20 in 46 PEU, ostati na voljo za vse države članice in se mora še naprej uporabljati kot primer tesnejšega evropskega povezovanja, pri katerem nobena država članica ne bo dolgoročno izključena iz neke politike, ne bi pa se smelo obravnavati kot sredstvo za spodbujanje rešitev à la carte, ki bi lahko spodkopale metodo Unije in institucionalni sistem EU;

6.  trdi, da bi bila kakršna koli pobuda za diferenciacijo, ki bi privedla do oblikovanja držav članic Unije prvega in drugega razreda ali do takega dojemanja, velik politični neuspeh z zelo škodljivimi posledicami za projekt EU;

7.  poziva, naj bo vsak prihodnji model diferenciranega povezovanja zasnovan tako, da bo spodbujal in v celoti podpiral države članice, ki bi se želele vključiti (opt in), v okviru svojih prizadevanj za ekonomski razvoj in preobrazbo, s katerima bodo poskušale izpolniti potrebna merila v razumnem roku;

8.  meni, da se je mogoče na potrebo po prožnih orodjih odzvati tako, da se obravnava enega od vzrokov težave; zato poziva, naj se pri postopkih glasovanja v Svetu soglasje postopoma nadomešča s kvalificirano večino z uporabo premostitvene klavzule (člen 48(7) PEU);

9.  meni, da bi moralo diferencirano povezovanje vedno potekati v skladu z določbami Pogodbe, ohranjati enotnost institucij EU in ne bi smelo privesti do oblikovanja vzporednih institucionalnih ureditev ali ureditev, ki posredno niso v skladu s smislom in temeljnimi načeli prava EU, temveč bi moralo omogočiti, da se po potrebi ustanovijo posebni organi, brez poseganja v pristojnosti in vlogo institucij EU; opozarja, da je mogoče prožnost in prilagajanje nacionalnim, regionalnim ali lokalnim posebnostim zagotoviti tudi z določbami sekundarne zakonodaje;

10.  poudarja, da diferencirano povezovanje ne bi voditi do bolj kompleksnih postopkov odločanja, ki bi zmanjšali demokratično odgovornost institucij EU;

11.  meni, da je izstop Združenega Kraljestva iz EU priložnost, da se oddaljimo od modelov, kjer se države članice odločajo za izvzetje (opting out), in približamo nediskriminatornim in podpornim modelom, kjer imajo države možnost vključitve (opting in); poudarja, da modeli z možnostjo vključitve ne bi omejevali napredka k „vse tesnejši zvezi“ na najnižji skupni imenovalec rešitve, ki ustreza vsem, temveč bi omogočili potrebno prožnost za napredek in hkrati pustili priprta vrata za države članice, ki so pripravljene in sposobne izpolnjevati potrebna merila;

12.  zahteva, naj naslednja revizija Pogodb uredi sedanje postopke diferenciacije, tako da konča prakso stalnih izvzetij in izjem v primarni zakonodaji EU za posamezne države članice, saj vodijo k negativni diferenciaciji v primarni zakonodaji EU, izkrivljajo homogenost prava EU na splošno in ogrožajo socialno kohezijo EU;

13.   vseeno priznava, da bi utegnile nove članice potrebovati prehodno obdobje, ki pa se odobri zgolj izjemoma, začasno in primeroma; vztraja, da bi bilo treba uvesti jasne in izvršljive pravne določbe, da prehodna obdobja ne bi trajala predolgo;

14.   zato vztraja, da bi se potem za članstvo v EU zahtevalo dosledno spoštovanje primarne zakonodaje EU na vseh področjih politike, medtem ko bi bilo treba tistim državam, ki si želijo tesen odnos z EU, vendar niso pripravljene popolnoma spoštovati primarno zakonodajo in nočejo ali ne morejo pristopiti k EU, ponuditi drugačno obliko partnerstva; meni, da bi morale to razmerje spremljati obveznosti, ki ustrezajo pravicam tega razmerja, na primer prispevek v proračun EU, in morale bi biti pogojene s spoštovanjem temeljnih vrednot Unije in pravne države, v primeru notranjega trga pa štirih svoboščin;

15.  poudarja, da sta spoštovanje in varovanje temeljnih vrednot EU temelja Evropske unije kot skupnosti, ki je osnovana na vrednotah, in da povezujeta države članice; zato meni, da diferenciacija ne bi smela biti dovoljena pri spoštovanju obstoječih temeljnih pravic in vrednot iz člena 2 PEU; poleg tega vztraja, da ne bi smela biti mogoča diferenciacija na področjih politik, kjer bi lahko države članice, ki ne sodelujejo, povzročile negativne posledice, na primer ekonomski in socialni damping; zahteva, da Komisija skrbno preuči morebitne centrifugalne učinke, tudi dolgoročno, ob predložitvi predloga za okrepljeno sodelovanje;

16.  opozarja na priporočilo o opredelitvi partnerstva, da bi se vzpostavil krog partneric v okolici EU za države, ki ne morejo ali ne želijo pristopiti k Uniji, želijo pa si imeti tesne odnose z njo(4);

17.  predlaga, naj se določi poseben postopek, ki bi po preteku nekaj let po tem, ko je skupina držav članic, ki v Svetu pomeni kvalificirano večino, začela okrepljeno sodelovati, in po odobritvi v Evropskem parlamentu omogočil, da se določbe o okrepljenem sodelovanju dodajo v pravni red EU;

18.  poudarja, da bi morali biti prožnost in diferenciacija tesno povezani z okrepitvijo skupnih pravil na osrednjih področjih, s čimer bi preprečili, da bi diferenciacija povzročila politično razdrobljenost; zato meni, da bi moral prihodnji evropski institucionalni okvir vključevati evropske stebre političnih, ekonomskih, socialnih in okoljskih pravic, od katerih ni mogoče odstopati;

19.  priznava, da ima regionalno sodelovanje pomembno vlogo pri krepitvi evropskega povezovanja, in meni, da ima njegov nadaljnji razvoj velik potencial za utrditev in poglobitev povezovanja z njegovim prilagajanjem lokalnim posebnostim in pripravljenostjo za sodelovanje;

20.  predlaga, naj se v pravu EU oblikujejo primerna orodja in določi proračun za preizkušanje čezmejnih pobud v EU na področjih, ki so v interesu celotne EU in ki bi lahko nazadnje prešle v zakonodajne predloge ali primere okrepljenega sodelovanja;

21.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in parlamentom držav članic.

(1)

UL C 252, 18.7.2018, str. 215.

(2)

UL C 252, 18.7.2018, str. 201.

(3)

UL L 468, 15.12. 2006, str. 176.

(4)

UL C 252, 18.7.2018, str. 207.


OBRAZLOŽITEV

Diferencirano povezovanje v EU poteka v veliko različnih oblikah, na primer kot izvzetja, pobude za okrepljeno sodelovanje, stalno strukturno sodelovanje in medvladne formacije zunaj okvira Pogodb. Pravzaprav je paleta prilagodljivih rešitev, ki omogočajo, da nekatere države članice poglobijo povezovanje na nekaterih področjih politik, postala tako raznolika, da je čedalje težje opredeliti vse primere diferenciranega povezovanja in jih razumeti, in sicer ne le za evropske državljane, temveč tudi za oblikovalce politik.

Diferencirano povezovanje še zdaleč ni nov pojav. Razprave o možnosti diferenciranega povezovanja so se začele že v sedemdesetih letih prejšnjega stoletja in se pospešile v devetdesetih, leta 1993 pa smo bili priča enemu najpomembnejših primerov diferenciacije – oblikovanju ekonomske in monetarne unije. Odtlej se je število prožnih rešitev naglo povečevalo in sedaj vključuje pet oblik izvzetja(1), in sicer dva že dogovorjena primera okrepljenega sodelovanja(2) ter tri, o katerih še potekajo razprave(3), stalno strukturno sodelovanje (PESCO) v skladu s členom 46 PEU ter medvladno sodelovanje prek Evropske organizacije za jedrske raziskave in Evropske vesoljske agencije.

Diferencirano povezovanje je mogoče obravnavati kot dober instrument za premostitev vrzeli med raznolikimi političnimi mnenji v Evropi, vendar se ob njem poraja tudi vrsta pomembnih političnih, pravnih in institucionalnih vprašanj. Prvo je, kako uravnotežiti prožne rešitve in enotnost Unije. Drugo zadeva izbiro med medvladnim sodelovanjem in bolj prožnimi pravnimi ureditvami ter homogenostjo prava Unije. Tretje pa se sprašuje o potrebi po ustanovitvi ločenih institucij za primere diferenciranega povezovanja ali potrebi po ohranitvi institucionalne enotnosti EU.

Čeprav je mogoče diferencirano povezovanje obravnavati kot pozitiven instrument, s katerim evropsko povezovanje napreduje s tempom in obliko, ki najbolj ustrezata aktualnemu političnemu okolju, bi bilo treba njegovo uporabo in oblike, ki jih lahko zavzame, poenostaviti in racionalizirati, saj bi tako povečali demokratično legitimnost.

Razjasnitev koncepta diferenciranega povezovanja

Diferencirano povezovanje ima različne tehnične in politične pomene. S tehnične plati je mogoče razlikovati med časovno diferenciacijo (pogosto imenovano tudi Evropa več hitrosti: enaki cilji, a različna hitrost uresničevanja), diferenciacijo načina (Evropa à la carte, kar pomeni sodelovanje pri zanimivih politikah, ne da bi se poskušal na koncu doseči isti cilj) in prostorsko diferenciacijo (variabilna geometrija, ki lahko traja dlje in je bolj geografske narave). Vse te instrumente je mogoče označiti kot „diferenciacija“, vendar na EU vplivajo zelo različno.

Politična retorika o diferenciaciji prav tako sledi različnim vzorcem. Kadar jo uporabijo države članice z več prebivalci ali take, ki so že dlje časa članice Unije, pogosto velja, da kažejo pripravljenost in sposobnost za poglobitev procesa povezovanja EU, te države članice pa same zase pogosto menijo, da so „pionirji“. Po drugi strani pa se diferencirano povezovanje zlasti v državah, ki so nedavno pristopile k EU, dojema kot korak na poti do oblikovanja držav članic prvega in drugega razreda.

Diferenciacija bi morala po mnenju poročevalca odražati zamisel o tem, da Evropa ne deluje z enakim pristopom za vse, temveč se lahko prilagaja potrebam in željam državljanov. Zato bi morala biti diferenciacija ustavno orodje, s katerim bi po potrebi zagotovili prožnost, ne da bi ogrozili celoten politični sistem in enakost med državljani.

Potreba po diferenciaciji

•  Diferencirano povezovanje je povezovanje:  

Različne študije kažejo, da je diferenciacija tesno povezana s poglabljanjem in razširjanjem povezovanja EU. Pravzaprav se je diferenciacija s povečanjem pooblastil, obsega politik in števila članic EU le še okrepila in utrdila. Čeprav se pogosto po krivem opisuje kot pragmatična in začasna pot k zbliževanju politik, realna slika kaže, da ne gre zgolj za izjemo, temveč za običajno značilnost povezovanja EU.

Razprava zato ne bi smela potekati v smeri, kdo je diferenciaciji naklonjen in kdo ne, pač pa bi bilo treba razpravljati o tem, kako bi bilo mogoče organizirati diferenciacijo v EU ter kateri mehanizmi so sprejemljivi, pod katerimi pogoji in na katerih področjih.

•  Diferencirano povezovanje je odgovor na ovire izjemno spolitiziranih področij  

Če si ogledamo področja politik in njihove razlike v smislu diferenciacije, ugotovimo, da je neodvisnost gonilo povezovanja, politizacija pa ga pogosto ovira. Do diferenciacije zato pogosto prihaja v primerih visoke medsebojne odvisnosti in politizacije.

To je hkrati odgovor na vprašanje, kakšne vrste diferenciacije so se razvile v EU skozi čas. Pred osemdesetimi leti prejšnjega stoletja je bilo več vertikalne diferenciacije (nihanje stopnje centralizacije na nekaterih področjih politik za celotno območje EU), medtem ko horizontalne diferenciacije (stopnja centralizacije ostaja ista, spreminja pa se ozemlje, za katerega velja politika) ni bilo. Horizontalno povezovanje se je povečevalo skupaj s stopnjo politizacije tem in širitvijo EU.

Rezultat je ta, da ima EU sicer zelo povezane politike, ko gre za manj politizirana območja, kot je harmonizacija na področju blaga in ureditev trga, da pa ima zelo diferencirane politike na osrednjih političnih področjih, kot so monetarna politika, obramba in zunanje zadeve, temeljne pravice, obdavčitev, socialne zadeve ipd.

Izzivi diferenciranega povezovanja

1) Potreba po diferenciaciji se pogosto razlaga proceduralno s potrebo po dosegi soglasne odločitve v Svetu. In res bi bilo mogoče z izjemo davka na finančne transakcije vse druge primere okrepljenega sodelovanja sprejeti tudi s kvalificirano večino. Omeniti velja, da do nekaterih primerov okrepljenega sodelovanja prihaja zgolj v izogib vetu dveh držav članic (pri evropskem enotnem patentu sodeluje 26 držav članic).

2) Do diferenciacije prihaja v bolj „političnih“ sektorjih: temeljne pravice, schengensko območje, euroobmočje, davek na finančne transakcije. Za manj spolitizirana območja veljajo bolj povezane politike (pravila notranjega trga ipd.). Vendar pa v neodvisni, medsebojno povezani in demokratični politični entiteti, kakršna je EU, diferenciacija ne more biti sprejemljiva na vseh področjih.

3) Nekatere oblike diferenciacije imajo centripetalen učinek in pozneje k sodelovanju pritegnejo še več držav članic, druge pa lahko imajo centrifugalnega, kadar ustvarijo učinek mrtvega tovora in lahko države članice, ki ne sodelujejo, povzročajo negativne posledice za sodelujoče države članice.

4) Splošni proces diferenciacije je povzročil oblikovanje nekaterih instrumentov v sklopu okvira Pogodb (nekaj pobud za okrepljeno sodelovanje, PESCO ipd.), a tudi zunaj njih (medvladne rešitve). Zato je prišlo do kompleksnega in državljanom nerazumljivega sistema z manjšo odgovornostjo pri sprejemanju javnih odločitev. Med največjimi težavami teh medvladnih rešitev zunaj okvira Pogodb EU je dejstvo, da ni parlamentarnega nadzora, saj je sodelovanje Parlamenta bistvenega pomena za zagotavljanje demokratične legitimnosti.

Nadaljnji koraki

Brez spremembe Pogodb:

1) Prvi korak za rešitev srži težave in zmanjšanje potrebe po diferenciranem povezovanju bi bil ukiniti pravilo o potrebi po soglasju na vseh mogočih področjih. To bi bilo mogoče storiti z uporabo premostitvene klavzule (člen 48(7) PEU), ki Svet pooblašča, da v določenih primerih, za katere se v skladu s Pogodbama zahteva soglasno odločanje, odloča s kvalificirano večino.

2) Izvzetja od določb Pogodb ne bi bila več mogoča, saj gre za primere negativne diferenciacije. Namesto da bi se skupina držav članic pomikala naprej, izvzetja namreč omogočajo državam članicam, da se pomikajo nazaj proti manjši povezanosti. Zato bi jih bilo treba odpraviti.

3) Čeprav povezovanje včasih poteka na račun diferenciacije, slednja v nobenem primeru ne bi smela potekati na račun demokracije. Zato diferenciacija ne bi smela še povečati števila kompleksnih procesov odločanja, ki bi zmanjšali demokratično odgovornost institucij EU. To bi bilo med drugim mogoče zagotoviti tako, da bi diferenciacija vselej potekala v okviru Pogodb, bodisi z okrepljenim sodelovanjem (člen 20 PEU) ali stalnim strukturnim sodelovanjem (člen 46 PEU).

4) Z diferenciacijo bi moralo biti mogoče obravnavati heterogenost držav članic, ne da bi pri tem obstajalo tveganje, da bi se ogrožal splošni interes. Čeprav je nezadostna raven pripravljenosti (če na primer še niso izpolnjena merila za pridružitev v euroobmočje ali schengensko območje) upravičen dejavnik za začasne rešitve z več hitrostmi, pa pomanjkanje pripravljenosti ne sme biti upravičeno na vseh področjih, zlasti kadar negativno vpliva na druge države članice ali EU kot celoto.

Področja politik, odprta za diferenciacijo, bi povedala veliko o tem, kakšno EU želimo oblikovati v prihodnosti. EU je demokratični prostor, temelječ na skupnih vrednotah in ciljih, zato poročevalec meni, da ne sme biti diferenciacije pri veljavnih temeljnih pravicah in vrednotah, pa tudi ne na področjih, kjer članice, ki ne sodelujejo, povzročajo negativne zunanje posledice za druge članice, na primer socialni in ekonomski damping.

5) Prožnost in diferenciacija, pa naj si bo prek okrepljenega sodelovanja ali same zakonodaje (kadar se na primer v uredbi ali direktivi upoštevajo določene posebnosti), bi morali biti tesno povezani z okrepitvijo skupnih pravic na osrednjih področjih, kot so denimo načela pravne države.

6) Diferencirano povezovanje bi moralo ohranjati enotnost institucij EU ter ne bi smelo povzročati oblikovanja vzporednih institucionalnih ureditev. Parlament je v pred kratkim sprejetih resolucijah opozoril, da mora diferencirano povezovanje ostati odprto vsem državam članicam in še naprej delovati kot zgled tesnejšega evropskega povezovanja, ne pa kot način za sprejemanje rešitev „à la carte“(4).

S spremembo Pogodb:

1) Poročevalec meni, da bi bilo, če želimo preseči veljavne omejitve Pogodb, smiselno razmisliti o možnosti uvedbe dveh vrst članstva v Uniji, in sicer polnega in pridruženega. Polno članstvo bi zahtevalo popolno skladnost s primarno zakonodajo Unije in politikami, ki ne omogočajo začetka okrepljenega sodelovanja. Pridruženo članstvo bi zajemalo zgolj sodelovanje pri nekaterih politikah, članice pa ne bi bile povsem vključene v postopke sprejemanja odločitev EU.

2) Na voljo bi moral biti poseben postopek, ki bi po preteku določenega števila let po tem, ko je skupina držav članic, ki v Svetu pomeni kvalificirano večino, začela okrepljeno sodelovati, omogočil, da se določbe enostavno vključijo v pravni red EU.

3) Države članice niso edini morebitni vir potrebe po diferenciaciji in prožnosti v EU ter se ne smejo obravnavati kot take. Poročevalec zato meni, da bi morale imeti tudi regije in države kandidatke možnost sodelovati pri okrepljenem sodelovanju, kadar to dovoljuje porazdelitev pristojnosti.

4) Pogodbe bi morale zagotoviti, države članice in/ali regije pa imeti možnost uporabiti pripomočke za preizkušanje čezmejnih pobud, ki bi lahko sčasoma prerasle v primere okrepljenega sodelovanja. Ti pripomočki bi morali biti sprva na voljo manjšemu krogu držav/regij. Če bodo izkušnje s pobudo pozitivne, lahko Komisija poda zakonodajni predlog. Z njim bo mogoče čezmejne pobude preizkušati (in financirati) v okviru EU.

5) Potreben je evropski steber državljanskih, ekonomskih, socialnih in okoljskih pravic, od katerega ne bi bilo mogoče odstopati.

6) Razmisliti bi veljalo tudi o drugih načinih diferenciacije prek zrcalne zakonodaje, pri kateri bi se na primer opirali na primere dobre prakse z avstralskim zveznim modelom.

(1)

Združeno kraljestvo in Irska iz območja svobode, varnosti in pravice, Združeno kraljestvo in Danska iz enotne valute; Združeno kraljestvo in Češka iz Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju, Združeno kraljestvo, Irska in Danska s schengenskega območja in Danska iz skupne varnostne in obrambne politike.

(2)

Zakonodaja o enotnem evropskem patentu in zakonodaja o ločitvah.

(3)

Evropski javni tožilec, davek na finančne transakcije in pravila o premoženjskih razmerjih.

(4)

Resolucija z dne 16. februarja 2017 o boljšem delovanju Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe (P8_TA-PROV(2017)0049) in resolucija z dne 16. februarja 2017 o morebitnem razvoju in prilagoditvi institucionalne ureditve Evropske unije (P8_TA-PROV(2017)0048)


MNENJE Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (15.11.2018)

za Odbor za ustavne zadeve

o diferenciranem povezovanju

(2018/2093(INI))

Pripravljavec mnenja (*): Doru-Claudian Frunzulică

(*)  Pridružen odbor – člen 54 Poslovnika

POBUDE

1.  želi ponovno spomniti na svoje zaključke, da je institucionalna odgovornost bolj zapletena zaradi struktur in postopkov pri medvladnem odločanju, preglednost in demokratična odgovornost pa sta manjši ter da je metoda Skupnosti najboljša za delovanje Unije;

2.  poziva, naj se evropski mehanizem za stabilnost vključi v pravni okvir EU; z zanimanjem pričakuje pobudo Komisije, da se opredelijo področja glasovanja s kvalificirano večino in zagotovi učinkovitejša priprava zakonodaje na področju obdavčevanja; poziva k uvedbi funkcije podpredsednika Komisije, pristojnega za ekonomsko in monetarno unijo (EMU); poziva k oblikovanju proračunske vrstice za euroobmočje kot del večletnega finančnega okvira za podporo izvajanju politik euroobmočja;

3.  pozdravlja napredek na področju bančne unije v zadnjih nekaj letih; opozarja, da se morajo pogajanja za njeno dokončanje nadaljevati, da bi se uspešno zmanjšalo tveganje in dosegel fiskalni varovalni mehanizem za enotni sklad za reševanje; poziva k reformi evropskega mehanizma za stabilnost, da bi lahko služil kot fiskalni varovalni mehanizem za enotni sklad za reševanje; v zvezi s tem pozdravlja izjavo z vrha držav euroobmočja 29. junija 2018, ki potrjuje, da bo evropski mehanizem za stabilnost zagotovil skupni varovalni mehanizem za enotni sklad za reševanje in ga še dodatno okrepil; pozdravlja in odločno podpira pobude nekaterih držav članic, ki razmišljajo o pristopu k bančni uniji;

4.  zahteva, da Evropski parlament in nacionalni parlamenti dobijo večjo vlogo v obnovljenem okviru ekonomskega upravljanja za okrepitev demokratične odgovornosti;

5.  meni, da je izstop Združenega kraljestva iz EU priložnost, da se oddaljimo od modelov, kjer se države članice odločajo za izvzetje (opting out), in približamo nediskriminatornim in podpornim modelom vključitve (opting in); poudarja, naj modeli vključitve ne bi omejevali premika k „vse tesnejši uniji“ na najnižjem skupnem imenovalcu, ki ustreza vsem, temveč bi omogočili prožnost, ki je potrebna za napredek in pušča odprta vrata za države članice, ki so pripravljene in sposobne izpolnjevati potrebna merila;

6.  poziva, naj bo vsak prihodnji model diferenciranega povezovanja zasnovan tako, da bo spodbujal in v celoti podpiral države članice, ki bi se želele vključiti (opt in), pri njihovih prizadevanjih za ekonomski razvoj in preobrazbo, s katerima bodo poskušale izpolniti potrebna merila v razumnem roku;

7.  poudarja pomen konvergence kohezijskih in strukturnih skladov ter je seznanjen s programi, kot je program za podporo strukturnim reformam, ki naj bi državam članicam pomagal pri pridružitvi euroobmočju in sprejemu eura kot njihove valute; poudarja pomen investicijskih skladov in EIB pri zmanjševanju naložbene vrzeli v EU, podpiranju krepitve zmogljivosti in zagotavljanju dodatnih prizadevanj in sredstev za doseganje socialno-ekonomske konvergence med državami članicami in znotraj njih; opozarja, da je dokončanje enotnega trga spodbuda za gospodarsko povezovanje in konvergenco gospodarstev držav članic, iz katerih je sestavljen; poziva Komisijo, naj prednostno uveljavi sedanjo zakonodajo in pospeši prizadevanja za odpravo ovir za njegovo dokončanje.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

12.11.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

31

10

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Gerolf Annemans, Hugues Bayet, Pervenche Berès, Markus Ferber, Jonás Fernández, Giuseppe Ferrandino, Stefan Gehrold, Sven Giegold, Brian Hayes, Danuta Maria Hübner, Petr Ježek, Barbara Kappel, Othmar Karas, Werner Langen, Bernd Lucke, Olle Ludvigsson, Gabriel Mato, Alex Mayer, Bernard Monot, Caroline Nagtegaal, Dariusz Rosati, Pirkko Ruohonen-Lerner, Anne Sander, Molly Scott Cato, Pedro Silva Pereira, Peter Simon, Theodor Dumitru Stolojan, Kay Swinburne, Paul Tang, Ramon Tremosa i Balcells, Ernest Urtasun, Marco Valli, Jakob von Weizsäcker, Marco Zanni

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Mady Delvaux, Doru-Claudian Frunzulică, Alain Lamassoure, Paloma López Bermejo, Thomas Mann, Luigi Morgano, Joachim Starbatty, Lieve Wierinck

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

31

+

ALDE

Petr Ježek, Ramon Tremosa i Balcells, Lieve Wierinck

PPE

Markus Ferber, Stefan Gehrold, Brian Hayes, Danuta Maria Hübner, Othmar Karas, Alain Lamassoure, Werner Langen, Thomas Mann, Gabriel Mato, Dariusz Rosati, Anne Sander, Theodor Dumitru Stolojan

S&D

Hugues Bayet, Pervenche Berès, Mady Delvaux, Jonás Fernández, Giuseppe Ferrandino, Doru-Claudian Frunzulică, Olle Ludvigsson, Alex Mayer, Luigi Morgano, Pedro Silva Pereira, Peter Simon, Paul Tang, Jakob von Weizsäcker

VERTS/ALE

Sven Giegold, Molly Scott Cato, Ernest Urtasun

10

-

ECR

Bernd Lucke, Pirkko Ruohonen-Lerner, Joachim Starbatty, Kay Swinburne

EFDD

Bernard Monot, Marco Valli

ENF

Gerolf Annemans, Barbara Kappel, Marco Zanni

GUE/NGL

Paloma López Bermejo

1

0

ALDE

Caroline Nagtegaal

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani


MNENJE Odbora za proračun (6.11.2018)

za Odbor za ustavne zadeve

o diferencirani integraciji

(2018/2093(INI))

Pripravljavec mnenja: Charles Goerens

POBUDE

Odbor za proračun poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

1.  meni, da je demokratična odgovornost neločljivo povezana s proračunsko odgovornostjo; poudarja, da se poleg proračuna Unije v podporo političnim ciljem Unije uporablja pestra paleta skladov in instrumentov z različno udeležbo držav članic ter raznolikimi postopki odločanja in odgovornosti(1);

2.  zahteva, da Evropski parlament in nacionalni parlamenti dobijo v obnovljenem okviru ekonomskega upravljanja večjo vlogo, da se okrepi demokratična odgovornost;

3.  poudarja, da je treba varovati načelo enotnosti proračuna; poudarja, da je treba zagotoviti parlamentarni nadzor za vse odhodke EU;

4.  meni, da bo mogoče omenjeno paleto omejiti samo, če bo uredba o večletnem finančnem okviru sprejeta po rednem zakonodajnem postopku, saj bo tako oblika odločanja usklajena s tisto, ki se uporablja za večletne programe EU in letni proračun EU; meni, da postopek odobritve Parlamentu ne daje enake moči odločanja, kot jo ima pri sprejemanju letnih proračunov, medtem ko zahteva glede soglasja v Svetu pomeni, da je sporazum najnižji skupni imenovalec, saj ima pri tem glasovanju vsaka država članica možnost veta, zato je tudi prepričan, da bi moralo glasovanje s kvalificirano večino nadomestiti soglasno odločanje v Svetu;

5.  podpira racionalizacijo in operacionalizacijo diferencirane integracije; poudarja, da iskanje priložnostih rešitev za vprašanja EU pod časovnim pritiskom, delno ali povsem zunaj institucionalne strukture EU, prinaša tudi nepotrebne dodatne stroške;

6.  poziva Komisijo, naj pripravi letno poročilo, ki bo priloženo splošnemu proračunu Unije in bo združevalo razpoložljive in nezaupne informacije o odhodkih držav članic v okviru okrepljenega sodelovanja, kolikor te niso vključene v splošni proračun Unije.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

5.11.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

24

6

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Jean Arthuis, Reimer Böge, Levteris Hristoforu (Lefteris Christoforou), Gérard Deprez, André Elissen, José Manuel Fernandes, Eider Gardiazabal Rubial, Ingeborg Gräßle, Monika Hohlmeier, John Howarth, Bernd Kölmel, Zbigniew Kuźmiuk, Vladimír Maňka, Jan Olbrycht, Paul Rübig, Elevterios Sinadinos (Eleftherios Synadinos), Indrek Tarand, Isabelle Thomas, Inese Vaidere, Daniele Viotti, Tiemo Wölken, Marco Zanni

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Karine Gloanec Maurin, Alain Lamassoure, Janusz Lewandowski, Ivana Maletić, Andrej Novakov (Andrey Novakov), Marco Valli

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Michael Detjen, Stefan Gehrold

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

24

+

ALDE

Jean Arthuis, Gérard Deprez

PPE

Reimer Böge, Levteris Hristoforu (Lefteris Christoforou), José Manuel Fernandes, Stefan Gehrold, Ingeborg Gräßle, Monika Hohlmeier, Alain Lamassoure, Janusz Lewandowski, Ivana Maletić, Andrej Novakov (Andrey Novakov), Jan Olbrycht, Paul Rübig, Inese Vaidere

S&D

Michael Detjen, Eider Gardiazabal Rubial, Karine Gloanec Maurin, John Howarth, Vladimír Maňka, Isabelle Thomas, Daniele Viotti, Tiemo Wölken

VERTS/ALE

Indrek Tarand

6

-

ECR

Bernd Kölmel, Zbigniew Kuźmiuk

EFDD

Marco Valli

ENF

André Elissen, Marco Zanni

NI

Elevterios Sinadinos (Eleftherios Synadinos)

0

0

 

 

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

(1)

„The European Budgetary Galaxy“, European Constitutional Law Review, št. 13, str. 428–452, 2017.


INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

21.11.2018

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

20

2

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Mercedes Bresso, Elmar Brok, Richard Corbett, Pascal Durand, Danuta Maria Hübner, Ramón Jáuregui Atondo, Jo Leinen, Morten Messerschmidt, Maite Pagazaurtundúa Ruiz, Markus Pieper, Paulo Rangel, Helmut Scholz, György Schöpflin, Pedro Silva Pereira, Barbara Spinelli, Kazimierz Michał Ujazdowski

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Enrique Guerrero Salom, Jérôme Lavrilleux, Georg Mayer, Jasenko Selimovic, Rainer Wieland

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Pavel Svoboda


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

20

+

ALDE

Maite Pagazaurtundúa Ruiz, Jasenko Selimovic

GUE/NGL

Helmut Scholz, Barbara Spinelli

NI

Kazimierz Michał Ujazdowski

PPE

Elmar Brok, Danuta Maria Hübner, Jérôme Lavrilleux, Markus Pieper, Paulo Rangel, György Schöpflin, Pavel Svoboda, Rainer Wieland

S&D

Mercedes Bresso, Richard Corbett, Enrique Guerrero Salom, Ramón Jáuregui Atondo, Jo Leinen, Pedro Silva Pereira

VERTS/ALE

Pascal Durand

2

-

ECR

Morten Messerschmidt

ENF

Georg Mayer

0

0

 

 

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Zadnja posodobitev: 8. januar 2019Pravno obvestilo