Postopek : 2018/2113(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0033/2019

Predložena besedila :

A8-0033/2019

Razprave :

PV 11/02/2019 - 16
CRE 11/02/2019 - 16

Glasovanja :

PV 12/02/2019 - 9.17

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0078

POROČILO     
PDF 228kWORD 73k
28.1.2019
PE 629.657v02-00 A8-0033/2019

  o izvajanju določb Pogodbe glede pristojnosti Parlamenta za politični nadzor nad Komisijo

(2018/2113(INI))

Odbor za ustavne zadeve

Poročevalka: Mercedes Bresso

PRED. SPREM.
OBRAZLOŽITEV – POVZETEK DEJSTEV IN UGOTOVITEV
 PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 MNENJE Odbora za proračunski nadzor
 INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

OBRAZLOŽITEV – POVZETEK DEJSTEV IN UGOTOVITEV

Postopek in viri

Poročevalki je bila 31. maja 2018 zaupana naloga priprave poročila o izvajanju določb Pogodbe glede pristojnosti Parlamenta za politični nadzor nad Komisijo.

Od svojega imenovanja dalje zbira informacije, pri čimer se je med drugim oprla na naslednje vire:

  predstavitev v Odboru za ustavne zadeve 10. oktobra 2018;

  naknadno oceno učinka Službe Evropskega parlamenta za raziskave z naslovom Parlamentarni nadzor nad Evropsko komisijo: izvajanje določb Pogodbe;

Ugotovitve raziskave

Pogoj za demokratično legitimnost je parlamentarni nadzor. Nedavne spremembe v zakonodajnem postopku in večja zakonodajna vloga izvršilne oblasti so ustvarile potrebo po okrepitvi postopkov parlamentarnega nadzora. Ta pojav v institucionalni strukturi Unije ni nov, saj je Komisija z delegiranimi akti pridobila pooblastila za pripravo zakonodaje, postala je vse bolj politična in ima vse večjo potrebo po krepitvi prava, da bi se dopolnila učinkovitost zakonodaje. Namen tega poročila je torej ponovno oceniti vlogo Parlamenta pri nadzoru Komisije in jo uskladiti s tem novim institucionalnim razvojem.

Obstoječi instrumenti za parlamentarni nadzor nad Komisijo

Komisija je kot organ odgovorna Evropskemu parlamentu (člen 17 PEU). Parlament ima pristojnosti za nadzor nad Komisijo na podlagi Pogodb, pa tudi sekundarne zakonodaje ali medinstitucionalnih sporazumov, kot sta Okvirni sporazum o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo ter Medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje.

Instrumente za parlamentarni nadzor je mogoče uvrstiti v eno od naslednjih kategorij:

-  Izvolitev predsednika in imenovanje Komisije

Izvolitev predsednika Komisije (člena 14 in 17 PEU)

V skladu s Pogodbo voditelji držav EU predlagajo kandidata za predsednika Komisije in pri tem upoštevajo rezultate evropskih volitev (člen 17 PEU). Evropski parlament izvoli tega kandidata (člen 14 PEU).

S postopkom vodilnih kandidatov, ki ga je Parlament prvič uporabil leta 2014, je bila ustvarjena tesnejša povezava med Parlamentom in Komisijo, kar je skupaj z dobro uveljavljeno prakso predstavitev kandidatov za komisarje ustvarilo obliko parlamentarnega nadzora. Postopek vodilnih kandidatov ni uradna zahteva iz Pogodb, temveč politični proces, ki ga je Parlament uvedel leta 2014 in je privedel do imenovanja predsednika Junckerja, ki je bil vodilni kandidat EPP, za predsednika Komisije.

Kako bo postopek vodilnih kandidatov potekal med volitvami leta 2019 je še neznanka, pri čemer je treba upoštevati priporočila iz sklepa Evropskega parlamenta z dne 7. februarja 2018 o reviziji okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo. Ta postopek je pomemben korak h krepitvi povezave med Parlamentom in Komisijo ter bi ga bilo treba še okrepiti s podrobneje opredeljenimi pogoji za njegovo uporabo.

Imenovanje Komisije (člena 14 in 17 PEU)

Od leta 1995 se morajo kandidati za komisarje udeležiti javne predstavitve v ustreznih odborih Parlamenta. To prakso je oblikoval Parlament in je formalizirana v njegovem Poslovniku, čeprav ni določena s Pogodbami. Parlament potem glasuje o odobritvi Komisije kot organu. Kandidati za komisarje so do zdaj zaradi neuspešne predstavitve pred parlamentom svoje kandidature umaknili v treh primerih (Rocco Buttoglione leta 2004, Rumjana Želeva leta 2010 in Alenka Bratušek leta 2014).

Če komisar znatno spremeni svoj portfelj v času mandata Komisije ali če se sestava Komisije bistveno spremeni, so dotični komisarji ponovno povabljeni na javno predstavitev v Parlamentu. Med letoma 2010 in 2018 je bilo pet dodatnih predstavitev kandidatov za komisarje.

-  Instrumenti, s katerimi se Komisija pozove k odgovornosti

Postopek nezaupnice (člen 17 PEU in člen 234 PDEU)

Parlament lahko izreče nezaupnico Komisiji v obliki glasovanja o predlogu nezaupnice izvršilnemu organu. Parlament lahko izreče nezaupnico Komisiji, če je predlog dobil dvotretjinsko večino oddanih glasov, ki predstavljajo večino poslancev Parlamenta. V skladu s poslovnikom Evropskega parlamenta (člen 119 Poslovnika) lahko takšen predlog vloži desetina poslancev Evropskega parlamenta.

Do zdaj ni bil sprejet nobeden od osmih predlogov nezaupnice, vloženih v Parlamentu, v glavnem zaradi zelo visokega zahtevanega praga (dvotretjinski). Leta 1999 je Parlament k odstopu prisilil Komisijo pod vodstvom Jacquesa Santerja. To se je zgodilo potem, ko je Parlament zavrnil podelitev razrešnice Komisiji za leto 1996.

Nezaupnica posameznemu komisarju

Pogodbe ne predvidevajo posamezne odgovornosti komisarjev, temveč Komisijo obravnavajo kot organ, ki odgovarja Parlamentu. Parlament lahko v skladu z Okvirnim sporazumom o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo predsednika Komisije pozove, naj izreče svoje nezaupanje posameznemu članu Komisije. Predsednik Komisije mora pred Evropskim parlamentom pojasniti zakaj tega ne želi storiti. Do zdaj se ta določba še ni uporabila.

Pravica do preiskave (člen 226 PDEU)

V skladu s členom 226 PDEU lahko Parlament ustanovi začasni preiskovalni odbor, ki preiskuje domnevne kršitve ali nepravilnosti pri izvajanju zakonodaje Unije. V istem členu je Parlamentu podeljena pravica, da na lastno pobudo z uredbami in po odobritvi Sveta in Komisije določi podrobne določbe o uresničevanju pravice do preiskave.

Vse preiskave, ki jih je do zdaj izvedel Parlament prek preiskovalnih odborov, so pokazale, da je veljavni pravni okvir(1)daleč preveč omejevalen glede možnosti, da povabi posamezne priče, zahteva dostop do dokumentov in uvede sankcije, da bi uveljavil svoja preiskovalna pooblastila. Cilj predloga uredbe Parlamenta o pravici do preiskave(2), o kateri še potekajo pogajanja s Svetom in Komisijo, je povečati pristojnosti Parlamenta na teh področjih.

Parlament je od leta 2009 ustanovil dva preiskovalna odbora – o merjenju emisij v avtomobilskem sektorju (EMIS) in o pranju denarja, izogibanju davkom in davčni utaji (PANA).

Čeprav veljavne pravne določbe ne dopuščajo zavezujočih priporočil, kaže, da jih Komisija jemlje resno, kot je bilo v primeru dela odbora EMIS. Gotovo je tako zaradi močnejše politične povezave med Parlamentom in Komisijo, zlasti od volitev leta 2014.

Nadzor Parlamenta nad delegiranimi in izvedbenimi akti

Medtem ko delegirani akti Komisiji omogočajo, da sprejme standarde za splošno uporabo, so izvedbeni akti nezakonodajni in namenjeni enotni uporabi zakonodaje v vseh državah članicah EU. Zaradi teh razlik ima Parlament različne možnosti za nadzor delegiranih in izvedbenih aktov.

Pri delegiranih aktih ima Parlament pravico veta in razveljavitve, medtem ko pri izvedbenih aktih nima pooblastil, da bi preprečila njihovo uporabo. Pri izvedbenih aktih je pristojnost nadzora prenesena na nacionalno raven, kjer lahko države članice z uporabo svetovalnega postopka in postopka pregleda oblikujejo vsebino izvedbenega akta. Vendar države članice v teh organih zastopajo njihove vlade in v nekaterih državah članicah, odvisno od institucionalne strukture, vzpostavljene v njih, parlamentarni nadzor teh ukrepov ne obstaja. Zato je bistvenega pomena, da se tudi na nacionalni ravni vzpostavi parlamentarni nadzor nad delovanjem izvršilne oblasti na tem področju.

Do junija 2018 Parlament še ni nikoli preklical prenosa pooblastil in je le osemkrat nasprotoval delegiranemu aktu, ki ga je sprejela Komisija. S temeljnim zakonodajnim aktom se poleg tega, da na Komisijo prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov, določi obdobje, za katerega se ta pristojnost prenese. Pooblastilo je lahko preneseno za (1) nedoločen čas, (2) določeno obdobje z možnostjo samodejnega podaljšanja in (3) določeno obdobje brez možnosti podaljšanja. Glede na statistične podatke je bilo pooblastilo za nedoločeno obdobje preneseno samo v 13 primerih, medtem ko je bilo za določeno obdobje z možnostjo samodejnega podaljšanja preneseno v 158 primerih, za določeno obdobje brez podaljšanja pa v 41 primerih.

Ker število izvedbenih aktov v zadnjih letih narašča, Komisijo pa pri izvajanju izvedbenih aktov nadzorujejo voditelji držav članic, bi bilo treba okrepiti sodelovanje Parlamenta pri parlamentarnem nadzoru in določiti jasna merila, s katerimi bi razmejili izvedbene in delegirane akte.

Vprašanja za ustni in pisni odgovor (člen 230(2) PDEU)

V skladu s členom 230(2) PDEU so Parlamentu na voljo vprašanja za ustni in pisni odgovor, vendar jih lahko naslovi le na Komisijo, ne pa tudi na Svet, čeprav sta se Svet in predsednik Evropskega sveta dogovorila, da bosta odgovarjala na vprašanja Parlamenta na prostovoljni osnovi. Ta možnost lahko torej šteje za dokaj mehak instrument, s katerim se poudarijo problemi ali zahteva več informacij. Kljub temu pa statistični podatki kažejo, da Komisija odgovori na vsa pisna vprašanja Parlamenta, čeprav morda ne upošteva vedno rokov. Pri vprašanjih za ustni odgovor ni tako, ker se konferenca predsednikov odloči, ali jih bo dala na osnutek dnevnega reda.

Poslovnik Evropskega parlamenta (člen 129) dopušča čas za vprašanja Komisiji, ki je v parlamentarnih demokracijah običajno orodje za nadzor. Vendar se v praksi ne izvaja več, ker bi se lahko menilo, da gre za prekrivanje z odgovori Komisije na vprašanja za ustni odgovor na plenarnih zasedanjih.

Sodni postopki

Pogodba daje Parlamentu pravico, da začne sodni postopek proti Komisiji in od Sodišča zahteva, da preveri zakonitost akta Komisije (člen 263 PDEU). S členom 265 PDEU je Parlamentu podeljena pravica, da začne sodni postopek proti Komisiji zaradi opustitve ukrepanja. Čeprav je Parlament začel le omejeno število sodnih postopkov proti Komisiji (10 vlog za začetek od leta 2009, pet jih je bilo odobrenih), se zdi, da Parlament uporabi svoja pooblastila v skrajnem primeru, ko vsi drugi možni ukrepi odpovejo.

-  Orodja za vodenje nadzora

Poleg orodij, s katerimi pozove Komisijo k odgovornosti, orodje za vodenje nadzora Parlamentu omogoča, da proaktivno in učinkovito oblikuje politično in zakonodajno agendo EU.

Obveznost poročanja Komisije

V skladu s členom 249 PDEU mora Komisija vsako leto objaviti splošno poročilo o dejavnostih Unije, o katerem Parlament v skladu s členom 233 PDEU razpravlja na javni seji.

Komisija mora vsake tri leta Parlamentu poročati o nediskriminaciji in državljanstvu Unije, pri tem pa upoštevati razvoj Unije (člen 25 PDEU).

Parlamentu mora poročati tudi o rezultatih večstranskega nadzora ekonomske politike (člen 121(5) PDEU).

Še eno poročilo, ki ga mora posredovati Parlamentu, je letno poročilo o napredku pri doseganju ciljev iz člena 151 o socialni politiki (člen 159 PDEU) in letno poročilo o razvoju socialnih razmer v Uniji (člen 161 PDEU).

Člen 175 PDEU določa, da Komisija predloži poročilo o napredku, doseženem pri uresničevanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije, in o tem, kako so k temu pripomogla v njem predvidena sredstva. Predloži ga vsaka tri leta.

Poročilo, ki ga mora Komisija poslati v skladu s členom 190 PDEU, zajema informacije o raziskovalnih in tehnološkorazvojnih dejavnostih ter o razširjanju njihovih rezultatov v predhodnem letu

Pri pogajanjih s tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami Komisija v skladu s členom 207 PDEU Parlamentu redno poroča o napredku teh pogajanj.

Še en letno poročilo, ki ga mora Komisija predložiti Parlamentu, je v skladu s členom 325(2) PDEU poročilo v zvezi z zaščito finančnih interesov EU in bojem proti goljufijam.

Proaktivnost pri oblikovanju agende

Na začetku vsakega leta mora Komisija Parlamentu poslati poročilo, ki vključuje delovni program za tekoče leto (člen 190 PDEU). Z okvirnim sporazumom je določen podroben časovni razpored za ta postopek.

V prvem semestru vsako leto poteka redni dialog med komisarji in ustreznimi parlamentarnimi odbori, ki mu sledi poročilo konference predsednikov odborov o ugotovitvah tega dialoga in redna izmenjava mnenj med konferenco predsednikov odborov in podpredsedniki Komisije. Na tem dialogu Parlament izrazi svoje prednostne naloge za delovni program Komisije, ki jih mora Komisija v skladu z okvirnim sporazumom o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo nato upoštevati.

Konferenca predsednikov odborov vsakega junija predloži konferenci predsednikov povzetek poročila, ki vsebuje rezultate pregleda izvajanja delovnega programa Komisije, prednostne naloge Parlamenta za prihodnji delovni program Komisije in pregled rezultatov stalnega dvostranskega dialoga s Komisijo. Na julijskem delnem plenarnem zasedanju je sprejeta resolucija z opisom stališča Parlamenta o zakonodajnih prednostnih nalogah.

Razprava o stanju v Uniji poteka na septembrskem plenarnem zasedanju v Strasbourgu. Politične prednostne naloge Unije so zato še bolj pregledne in so predmet predhodnega parlamentarnega nadzora.

Septembra parlamentarni odbori z ustreznimi komisarji izmenjajo mnenja o prihodnjih prednostnih nalogah na vsakem področju politike, čemur sledi nadaljnje srečanje konference predsednikov odborov in kolegija komisarjev ter po potrebi srečanje konference predsednikov in predsednika Komisije.

Delovni program Komisije za naslednje leto je sprejet oktobra, Parlamentu pa ga predstavi predsednik Komisije. Parlament lahko o tem razpravlja in sprejme resolucijo na decembrskem zasedanju.

Zakonodajna pobuda

Pogodba poleg pooblastila, da oblikuje zakonodajno agendo, Parlamentu daje pravico do navidezne zakonodajne pobude. V skladu s členom 225 PDEU lahko od Komisije zahteva, da predloži predlog o zadevah, za katere meni, da je za izvajanje Pogodb treba sprejeti akt Unije. Komisija ni dolžna izpolniti tega predloga, vendar mora v primeru, da ne ukrepa v skladu s pobudo Parlamenta, obvestiti Parlament o razlogih za takšno odločitev. Parlament je od leta 2009 člen 225 uporabil v 24 primerih, od tega jih je bilo sedem pobud vsaj delno uspešnih in so privedle do zakonodajnega predloga Komisije ali drugega ustreznega ukrepa.

Spremljanje in izvajanje političnih prednostnih nalog in zakonodajnega načrtovanja:

v členu 6 Priloge VI k Poslovniku Evropskega parlamenta je naveden postopek, v skladu s katerim Parlament med predstavitvami, ki jih opravi, preveri zaveze in prednostne naloge, ki jih izrazi kandidat za komisarja.

Proračunski postopek in razrešnica

Dejstvo, da je Parlament sozakonodajalec na proračunskem področju, je v določeni meri vzvod za nadzor Komisije, saj če proračun ni sprejet na začetku proračunskega leta, je mesečna proračunska poraba omejena na začasne dvanajstine, kar lahko vpliva na zmožnost Komisije za izvajanje večletnih programov. Od začetka veljavnosti Lizbonske pogodbe Parlament te možnosti še ni izkoristil, se pa je to zgodilo v letih 1979 in 1984.

Parlament nadzoruje izvrševanje proračuna, saj lahko Komisiji v skladu s členom 319 PDEU podeli razrešnico, s čimer izrazi svojo oceno o tem, kako ta izvršuje proračun Unije. Od leta 2009 Parlament ni nikoli odložil ali zavrnil podelitve razrešnice, morda zato, ker Komisija pogosto upošteva priporočila Parlamenta, ki jih ta poda med postopkom razrešnice.

Zunanja politika

Komisija in Evropska služba za zunanje delovanje imata predvsem obveznosti posvetovanja in poročanja Parlamentu (člen 36 PEU ter člena 218 in 328 PDEU). Vendar je Parlament z uvedbo zahteve po odobritvi parlamentarnega soglasja za sklenitev mednarodnih sporazumov (člen 218 PDEU) pridobil vidnejšo vlogo v zunanjih odnosih in ga mora Komisija v celoti in pravočasno obveščati o poteku pogajanj o takih sporazumih.

Poročila o izvajanju in ocenjevanje

Poročila o izvajanju so novo orodje parlamentarnega nadzora nad izvršno oblastjo, saj zagotavljajo priporočila in oblikujejo prihodnjo politiko, ki temelji na analizi izvajanja v preteklosti.

Glavne ugotovitve in priporočila

Na splošno se zdi, da ima Parlament na voljo učinkovite instrumente političnega nadzora nad Komisijo. Vseeno pa kaže, da je treba izboljšati njihovo izvedljivost in jih bolje prilagoditi izzivom, značilnim za institucionalno strukturo EU.

Glavni izzivi za parlamentarni nadzor nad izvršilno oblastjo v EU:

1.  V Pogodbah ni jasne opredelitve izvršilne oblasti. V EU je izvršilna oblast na različnih področjih organizirana različno, saj ni izčrpnega seznama področij politik, za katera ima Komisija izvršilno oblast. Zato prihaja do nekaterih pomembnih izzivov za parlamentarni nadzor.

2.  Izvršila oblast je večplastna, razpršena na evropski, nacionalni in včasih tudi regionalni ravni, zato morajo dejanski demokratični nadzor izvajati izvoljeni organi na vsaki od teh različnih ravni.

3.  Lahko vključuje različne institucije za različne politike – Komisijo (za izključne pristojnosti), Komisijo z državami članicami (politike deljenega upravljanja), Svet in Evropski svet (v primeru skupne zunanje in varnostne politike).

4.  Kadar Evropski svet prekorači pooblastila iz Pogodb in deluje kot zakonodajalec, Parlamentu in nacionalnim parlamentom ne omogoča nadzora nad izvršilno oblastjo, kot se je zgodilo v primeru evropskega mehanizma za stabilnost in fiskalnega pakta.

5.  Še en izziv za učinkovit parlamentarni nadzor je zelo visoka omejitev, ki jo je treba doseči za uvedbo nekaterih nadzornih mehanizmov, kot je na primer predlog nezaupnice.

6.  Delo posameznih komisarjev se ne ocenjuje stalno.

7.  Komisija ima le skupno odgovornost in ni mehanizma, s katerim bi lahko zahtevali odgovornost posameznih komisarjev.

8.  Ne obstaja mehanizem za parlamentarni nadzor upravnih postopkov Komisije pri imenovanju generalnega sekretarja in generalnih direktorjev Komisije.

9.  Evropski svet ima vodilno vlogo pri oblikovanju politične agende EU, kar Parlament omejuje pri nadzoru vodenja.

10.  Čeprav so zakonodajni trialogi pomembno orodje parlamentarne demokracije, pa predstavljajo izziv za učinkovito izvajanje nadzornih funkcij Parlamenta. Zaradi soglasne narave odločanja v EU je Parlamentu oteženo učinkovito izvajanje političnega nadzora.

11.  Zaradi težnje Komisije, da z ustanovitvijo agencij in z navidezno tehničnimi rešitvami za politične težave zadeve depolitizira, je Parlamentu težje učinkovito izvajati njegove nadzorne pristojnosti v zvezi s temi vprašanji.

Možni odzivi na obstoječe izzive:

1.  Zaradi večplastne ureditve izvršilne veje EU obstaja potreba po tem, da bi nacionalni parlamenti nadzorovali nacionalne vlade pri zadevah EU na enak način, kot Parlament nadzira Komisijo na ravni Unije.

2.  Izvršilni organ EU je treba racionalizirati in ga opredeliti kot Komisijo, preoblikovano v glavno izvršilno oblast.

3.   Ker je izvršna oblast večplastna znotraj EU, bi bilo treba okrepiti politični dialog med nacionalnimi parlamenti in Evropskim parlamentom, da postal bolj smiseln in obsežnejši, ne da bi prekoračili meje njihovih ustavnih pristojnosti, da bi lahko zajeli tudi Evropski svet in Svet Evropske unije, kadar delujeta kot izvršilna organa.

4.  Zakonodajne pristojnosti in pravice nadzora Parlamenta je treba zagotoviti, utrditi in okrepiti. Prav tako naj Parlament premisli o spremembi svojih delovnih metod, da bi okrepil izvrševanje političnega nadzora nad Komisijo.

5.  To bi pomenilo tudi okrepljeno izvršilno zmogljivost Komisije na področju ekonomske in monetarne politike.

6.  Izvajanje instrumentov nadzora, predvsem pa tistih, ki se uporabljajo, da se pozove Komisiji k odgovornosti, je treba dopolniti s temeljito analizo o tem, kaj je šlo narobe in zakaj.

7.  S kombinacijo različnih instrumentov nadzora, tako v smislu odgovornosti kot usmerjanja, bi lahko dosegli boljše rezultate pri parlamentarnem nadzoru v EU.

8.  Obstajajo instrumenti, ki se v praksi ne uporabljajo (kot je predlog nezaupnice). Zaradi tesnejše povezave med Parlamentom in Komisijo, ki je bila vzpostavljena s postopkom vodilnih kandidatov, in ker se bodo komisarji poistovetili s političnimi skupinami v Parlamentu, bo to orodje v prihodnje morda še težje uporabljati.

9.  Komisija bi morala resneje obravnavati zakonodajne pobude, ki jih začne Parlament v skladu s členom 225 PDEU.

10.  Okrepiti je treba izmenjavo primerov dobre prakse o parlamentarnem nadzoru med nacionalnimi parlamenti, na primer z organizacijo rednih razprav med ustreznimi ministri in specializiranimi odbori v nacionalnih parlamentih ter pred sejami Sveta in po njih ter v ustreznem času tudi s komisarji, in srečanja z nacionalnimi parlamenti za razprave s poslanci Evropskega parlamenta.

11.  Pri prihodnjih spremembah Pogodbe bi bilo treba spremeniti določbe o predlogu nezaupnice, da bi znižali zahtevano omejitev in uvedli postopek, po katerem bodo morali posamezni komisarji ves čas svojega mandata odgovarjati Parlamentu.

12.  Hitro je treba sprejeti predlog uredbe Parlamenta o pravici do preiskave, da bi Parlamentu podelili učinkovita pooblastila, ki bodo omogočala izvajanje tega temeljnega parlamentarnega instrumenta s katerim poskrbi, da izvršilna oblast nosi svojo odgovornost.

13.  Za zagotovitev ustreznega parlamentarnega nadzora so potrebna jasna pravila o razmejitvi med izvedbenimi in delegiranimi akti.

14.  Komisija bi morala pregledati svoje upravne postopke imenovanja generalnega sekretarja, generalnih direktorjev in direktorjev; v okviru nadaljnje „parlamentarizacije“ institucionalne strukture Unije se lahko predvidijo tudi parlamentarne predstavitve višjih uradnikov izvršilnega organa Unije,

(1)

Sklep Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije z dne 19. aprila 1995 o določbah, ki podrobneje urejajo uresničevanje preiskovalne pravice Evropskega parlamenta (UL L 113, 19.5.1995, str. 1).

(2)

P7_TA(2014)0429 in P7_TA(2012)0219.


PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o izvajanju določb Pogodbe glede pristojnosti Parlamenta za politični nadzor nad Komisijo

(2018/2113(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju določb Pogodb, ki se nanašajo na politični nadzor Evropskega parlamenta nad Evropsko komisijo, zlasti členov 14, 17 in 25 Pogodbe o Evropski uniji in členov 121, 159, 161, 175, 190, 225, 226, 230, 233, 234, 249, 290, 291, 319 in 325 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 17 Pogodbe o Evropski uniji, ki Komisijo pooblasti za spodbujanje splošnega interesa Unije in sprejemanje pobud v ta namen,

–  ob upoštevanju okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2016 in Medinstitucionalnega sporazuma o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju iz leta 2013,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o boljšem delovanju Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o morebitnem razvoju in prilagoditvi institucionalne ureditve Evropske unije(2),

–  ob upoštevanju svojega sklepa z dne 7. februarja 2018 o reviziji Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo, zlasti odstavkov 2 in 8, v katerih se ponovno potrdi, da postopek imenovanja vodilnih kandidatov (Spitzenkandidaten) vključuje uspešno ustavno in politično prakso, ki odraža medinstitucionalno ravnotežje iz Pogodb(3),

–  ob upoštevanju svoje zakonodajne resolucije z dne 16. aprila 2014 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta o podrobnih določbah o uresničevanju pravice Evropskega parlamenta do preiskave in razveljavitvi Sklepa 95/167/ES, Euratom, ESPJ Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije(4) ter potekajočih medinstitucionalnih pogajanj,

–  ob upoštevanju poročila evropskega varuha človekovih pravic o sejah in pregledu dokumentov – skupni pritožbi 488/2018/KR in 514/2018/KR o imenovanju novega generalnega sekretarja Komisije ter priporočila v zvezi s tema zadevama,

–  ob upoštevanju Poslovnika, vključno s členom 52, ter člena 1(1)(e) in Priloge 3 sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve in mnenja Odbora za proračunski nadzor (A8-0033/2019),

A.  ker ima Parlament kot zakonodajno telo v institucionalnem okviru Unije, določenem v Pogodbah, nalogo, da izvaja politični nadzor nad Komisijo;

B.  ker ima Parlament na voljo vrsto instrumentov, da Komisijo pozove k odgovornosti, kot so predlog nezaupnice (člen 17 PEU in člen 234 PDEU), možnost, da predsednika Komisije pozove, da posameznemu komisarju izreče nezaupanje (člen 118 Poslovnika Parlamenta), pravica do preiskave (člen 226 PDEU), pristojnost nadzora nad delegiranimi in izvedbenimi akti (člena 290 in 291 PDEU), pravica, da postavlja ustna in pisna vprašanja (člen 230(2) PDEU), in pravica, da proti Komisiji sproži sodne postopke zaradi vprašanja zakonitosti (člen 263 PDEU) ali zaradi opustitve ukrepanja;

C.  ker ima Parlament poleg tega celo vrsto orodij za nadzor upravljanja, s katerimi lahko proaktivno vpliva na evropsko politično agendo;

D.  ker je proračun najpomembnejše orodje za doseganje ciljev in strategij Evropske unije, zato je proračunski nadzor izjemno pomemben;

E.  ker postopek imenovanja vodilnih kandidatov odraža medinstitucionalno ravnotežje med Parlamentom in Komisijo in je utrdil in okrepil povezavo med tema institucijama, kar je privedlo do večje politizacije Komisije, zaradi česar bi bilo treba povečati parlamentarni nadzor nad njenimi izvršilnimi nalogami;

F.  ker člen 17 PEU določa, da predsednika Komisije izvoli Parlament na predlog voditeljev držav in vlad EU ob upoštevanju izidov evropskih volitev in posvetovanj s Parlamentom; ker člen 17 PEU določa tudi, da bi bilo treba enak postopek uporabiti tudi v primeru, če bi Parlament zavrnil predlaganega kandidata, vključno s posvetovanjem s Parlamentom;

G.  ker morajo vsi kandidati za komisarje pred nastopom funkcije kolegija komisarjev opraviti predstavitev pred Parlamentom in ker lahko Parlament ves čas mandata pregleduje zaveze in prednostne naloge, ki so jih izrazili kandidati med predstavitvami za svoje imenovanje ter oceni, ali zaradi osebnih ozadij izpolnjujejo zahteve, ki jih nalaga urad;

H.  ker ima Parlament v skladu s Pogodbama pravico, da glasuje o predlogu nezaupnice o delu Komisije kot celote, ne more pa izreči nezaupnice posameznemu komisarju;

I.  ker bi moral Parlament kljub kolektivni odgovornosti kolegija komisarjev zagotavljati učinkovit politični nadzor nad delom vsakega posameznega komisarja;

J.  ker je nedavno imenovanje novega generalnega sekretarja Komisije sprožilo velike pomisleke glede vloge in političnega vpliva visokih uradnikov Komisije;

K.   ker bo treba izvesti nov postopek, ki bo upošteval pravila za zasedbo delovnega mesta generalnega sekretarja Komisije, ko bodo leta 2019 imenovani novi predsednik Komisije in novi komisarji;

L.  ker ima Komisija v skladu s Pogodbo obveznost, da Parlamentu redno poroča, in sicer: vsako leto o splošnih dejavnostih Unije (člen 249 PDEU); vsaka tri leta o uporabi določb o nediskriminaciji in državljanstvu Unije (člen 25 PDEU); o rezultatih večstranskega nadzora ekonomske politike (člen 121(5) PDEU); vsaka tri leta o napredku, doseženem na področju socialne politike (člena 159 in 161 PDEU); vsaka tri leta o napredku, doseženem pri uresničevanju ekonomske, socialne in teritorialne kohezije (člen 175 PDEU); vsako leto o raziskovalnih dejavnostih v Uniji (člen 190 PDEU); vsako leto o boju proti goljufijam (člen 325 PDEU) in v primeru, da vodi pogajanja s tretjimi državami ali mednarodnimi organizacijami (člen 207 PDEU);

M.  ker mora poleg tega Komisija, kar zadeva sekundarno zakonodajo, pregledati in oceniti različne direktive in uredbe ter poročati o ugotovitvah;

N.  ker je Parlament s sprejetjem Okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo pridobil še en vzvod, s katerim lahko vpliva na zakonodajni program, ki ga vsako leto predlaga Komisija v svojem delovnem programu;

O.  ker je Parlament s sprejetjem Lizbonske pogodbe postal resnični sozakonodajalec na proračunskem področju in ima nalogo, da Komisiji podeli razrešnico za izvrševanje proračuna;

P.  ker je z začetkom veljavnosti Lizbonske pogodbe razširil svoj vpliv in nadzira tudi zunanje politike, saj je pridobil pooblastilo, da izda soglasje pri sklenitvi mednarodnih sporazumov, in ga mora zato Komisija v vseh fazah pogajanj o teh sporazumih nemudoma in izčrpno obveščati (člen 218 PDEU in člen 50 PEU);

Q.  ker so pogoji, pod katerimi so potekala pogajanja z Združenim kraljestvom o izstopu Združenega kraljestva iz Evropske unije, zgledni, kar zadeva njihovo preglednost in vključenost Parlamenta;

R.   ker se med delegiranimi in izvedbenimi akti zelo razlikuje obseg pravic Parlamenta do nadzora; ker ima Parlament pravico do vložitve veta na delegirani akt in/ali do preklica pooblastila, v primeru izvedbenih aktov pa ima precej manjši vpliv;

S.  ker je pojem izvršilne oblasti EU zaradi sedanje institucionalne strukture Unije in nenatančne opredelitve izvršilne oblasti v Pogodbah zapleten in razdrobljen med evropsko, nacionalno in regionalno ravnjo;

T.  ker je tesnejše sodelovanje Evropskega parlamenta ter nacionalnih in regionalnih parlamentov v skladu s svojimi ustavnimi pristojnostmi in s členom 10(2) PEU ključnega pomena, da se bo obravnavalo vprašanje parlamentarnega nadzora izvršilnih funkcij pri izvajanju evropske zakonodaje;

U.  ker sta preglednost in močna vključenost Parlamenta v pogajanja z Združenim kraljestvom pozitivno vplivali na njihov izid in ustvarili ozračje zaupanja in enotnosti ter bi zato morali služiti kot navdih za prihodnje mednarodna pogajanja;

Glavne ugotovitve

1.  opozarja, da je nadzor nad organi EU ena od glavnih nalog Evropskega parlamenta in da je odgovornost Komisije Parlamentu temeljno načelo delovanja EU in notranjega demokratičnega nadzora;

2.  meni, da Parlament ne izkorišča vseh instrumentov političnega nadzora nad izvršilno oblastjo, za kar obstaja več razlogov, nekateri so povezani z institucionalno strukturo Unije, nekateri pa so na primer posledica spreminjajoče se medinstitucionalne dinamike, zaradi katere je nekatere instrumente težko uporabljati ali pa niso dovolj učinkoviti;

3.  priznava potencial in uspešno izvedbo postopka imenovanja vodilnih kandidatov, pri čemer imajo vsi evropski državljani neposredno besedo pri izbiri predsednika Komisije, tako da glasujejo za seznam, ki ga vodi njihov prednostni kandidat; zato odločno podpira nadaljevanje te prakse za prihodnje evropske volitve in spodbuja vse politične sile, naj sodelujejo v tem postopku;

4.  je prepričan, da bi morali vodilni kandidati voditi sezname evropskih političnih strank na volitvah v Evropski parlament;

5.  opozarja, da zaradi tesnejše politične povezave med Parlamentom in Komisijo, ki je posledica postopka imenovanja vodilnih kandidatov, parlamentarni nadzor nad Komisijo ne bi smel biti milejši;

6.  opozarja, da je prag za predlog nezaupnice, določen v Pogodbah, ohraniti učinkovito uporabo tega instrumenta v resnih primerih; priznava, da možnost predloga nezaupnice kot v večini parlamentarnih demokracij običajno deluje odvračilno; v okviru prihodnje spremembe Pogodb kljub temu predlaga, da se preučijo možnosti, da se primerno zniža prag, pri čemer se ohrani institucionalno ravnotežje, predvideno v Pogodbah;

7.  poudarja, da je politizacija Komisije neposredna posledica sprememb, uvedenih z Lizbonsko pogodbo; ugotavlja, da te spremembe niso vključevale sprejetja določb, na podlagi katerih bi bilo mogoče posameznega komisarja pozvati k odgovornosti;

8.  globoko obžaluje dejstvo, da Komisija po besedah varuha človekovih pravic pri imenovanju generalnega sekretarja ni ravnala v skladu z besedilom ali duhom ustreznih pravil;

9.  opozarja, da izvršilna oblast EU v Pogodbah ni jasno opredeljena in da se pristojnost institucij na različnih področjih politike razlikuje glede na to, ali gre za področje deljene ali izključne pristojnosti Unije;

10.  meni, da je treba uvesti pravi dvodomni zakonodajni sistem, ki bo vključeval Svet in Parlament, Komisija pa bo opravljala funkcijo izvršilne veje oblasti;

11.  poudarja, da vlogo Parlamenta pri nadzoru nad izvršilno vejo oblasti dopolnjujejo podobne pristojnosti nacionalnih parlamentov v zvezi z njihovo izvršilno vejo oblasti, ko gre za evropske zadeve; meni, da je taka odgovornost temelj vloge domov nacionalnih parlamentov v Evropski uniji;

12.  meni, da Parlament težje izvaja funkcijo nadzora nad izvršilno oblastjo v skladu s členom 14 PEU, včasih pa je sploh ne more izvajati, saj ni jasnega seznama pristojnosti in politik Unije, poleg tega so pristojnosti večplastno porazdeljene med evropskimi, nacionalnimi in regionalnimi izvršilnimi vejami oblasti;

13.  želi spomniti, da Evropski svet na podlagi Pogodb nima zakonodajnih funkcij ali pravice do zakonodajne pobude; je zaskrbljen, ker je Evropski svet v zadnjih letih v nasprotju z duhom in besedilom Pogodb sprejel številne pomembne politične odločitve zunaj okvira Pogodb, kar pomeni, da Parlament ni imel dejanskega nadzora nad njimi, s čimer se spodkopava demokratična odgovornost, ki je bistvena za tovrstne evropske politike;

14.  opozarja, da ima Parlament v skladu s Pogodbo pomembna pooblastila za politični nadzor v okviru letnega proračunskega postopka in postopka podelitve razrešnice;

15.  opozarja, da je razrešnica letni politični postopek, ki zagotavlja naknadni demokratični nadzor nad izvrševanjem proračuna Evropske unije s strani Komisije pod njeno odgovornostjo in v sodelovanju z državami članicami;

16.  poudarja, da se je postopek razrešnice izkazal za močno orodje, ki je vplivalo na pozitivni razvoj proračunskega sistema EU, finančno poslovodenje, oblikovanje programa in način opredelitve in izvajanja politik EU, hkrati pa prispevalo k povečanju politične moči Parlamenta;

17.  poudarja, da člen 318 PDEU dodaja nov instrument v zbirko orodij za razrešnico: oceno financ Unije glede na dosežene rezultate;

18.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ni pravih pravnih sankcij, če se Parlament odloči, da Komisiji ne podeli razrešnice; kljub temu meni, da zavrnitev podelitve razrešnice ne daje močnega političnega signala, saj pomeni, da Parlament nima zadostnega zaupanja v odgovornost Komisije, zato ne bi smela ostati brez odgovora Komisije, temveč bi morala voditi k uvedbi dokončnih nadaljnjih ukrepov za izboljšanje razmer;

19.  obžaluje, da ni lojalnega sodelovanja s Svetom, zato ni mogoče pregledati proračuna Sveta prek institucionalne prakse proračunske razrešnice Parlamenta, in da ta položaj resno krši obveznosti iz Pogodbe, v skladu s katerimi Parlament nadzoruje celoten proračun Unije;

20.  predlaga, naj se z namenom razširitve pristojnosti Parlamenta za proračunski nadzor na celoten proračun Unije začnejo pogajanja med Svetom, Komisijo in Parlamentom, da se zagotovi pravica Parlamenta do dostopa do informacij o tem, kako Svet izvršuje proračun, bodisi neposredno ali prek Komisije, ter da Svet odgovarja na pisna vprašanja Parlamenta ter se udeležuje predstavitev in razprav o izvrševanju proračuna; meni, da bi moral Parlament, če ta pogajanja niso uspešna, razrešnico podeliti le Komisiji in v splošno razrešnico vključiti ločene resolucije v zvezi z različnimi institucijami, organi in agencijami Unije ter tako zagotoviti, da se noben del proračuna EU ne izvaja brez ustreznega nadzora;

21.  želi spomniti, da institucije še niso uresničile zaveze o uvedbi meril za razmejitev uporabe delegiranih in izvedbenih aktov, kljub temu pa se je z medinstitucionalnim sporazumom o boljši pripravi zakonodaje izboljšala preglednost postopka za delegirane akte;

22.  ponovno opozarja, da mora Komisija v skladu s členom 247 finančne uredbe Parlamentu do 31. julija naslednjega proračunskega leta sporočiti celovit sklop finančnih poročil in poročil o odgovornosti, ki bodo vključevali zlasti končne konsolidirane računovodske izkaze, letno poročilo o upravljanju in uspešnosti ter oceno financ Unije glede na dosežene rezultate iz člena 318 PDEU;

Priporočila

23.  predlaga, naj se instrumenti, s katerimi se Komisija pozove k odgovornosti, in instrumenti za nadzor upravljanja združijo, da bodo čim bolj učinkoviti;

24.  vztraja, da je treba zagotoviti, utrditi in okrepiti zakonodajna pooblastila in nadzorne pravice Parlamenta, tudi z medinstitucionalnimi sporazumi ter tako, da Komisija uporabi ustrezno pravno podlago;

25.  meni, da mora Parlament spremeniti svoje delovne metode, da bi okrepil izvrševanje političnega nadzora nad Komisijo;

26.  poziva Komisijo, naj resneje upošteva zakonodajne pobude, ki jih začne Parlament v skladu s členom 225 PDEU; poziva naslednjega predsednika Komisije, naj se zaveže temu cilju, in v zvezi s tem pozdravlja izjave vodilnih kandidatov; upa, da bo na podlagi več pobud podan zakonodajni predlog; opozarja, da mora Komisija v skladu s členom 10 medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje nemudoma in podrobno obravnavati zahteve za predloge aktov Unije;

27.  izreka pohvalo Komisiji, ker se je pozitivno odzvala na priporočila Parlamenta iz resolucije z dne 16. februarja 2017 o boljšem delovanju Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe;

28.   meni, da je treba resno preučiti možnost, da se v okviru prihodnje spremembe Pogodb podeli pravica do zakonodajne pobude, čeprav Parlament v skladu z obstoječimi Pogodbami nima formalne pravice do zakonodajne pobude;

29.  spodbuja izmenjavo primerov dobre prakse v zvezi s parlamentarnim nadzorom med nacionalnimi parlamenti, na primer z rednim organiziranjem razprav med posameznimi ministri in specializiranimi odbori v nacionalnih parlamentih pred sejami Sveta in po njih ter v ustreznem roku in okviru tudi s komisarji, pa tudi srečanja Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov; spodbuja vzpostavitev redne izmenjave uradnikov institucij in uslužbencev političnih skupin med administracijo Evropskega parlamenta in nacionalnih parlamentov, Evropskim odborom regij in organi regij držav članic, ki imajo zakonodajne pristojnosti;

30.  meni, da bi ustanovitev letnega evropskega tedna omogočila poslancem Evropskega parlamenta in komisarjem, zlasti podpredsednikom, pristojnim za grozde, da bi v vseh nacionalnih parlamentarnih skupščinah razpravljali o evropski agendi in jo pojasnjevali, skupaj s poslanci in predstavniki civilne družbe; meni, da bi lahko ta pobuda okrepila demokratično odgovornost Komisije, ki jo zahteva Lizbonska pogodba;

31.  poziva Parlament, naj poveča zmogljivost za nadzor priprave in izvajanja delegiranih in izvedbenih aktov;

32.  pozdravlja sedanja prizadevanja treh institucij, da določijo jasna merila za določitev, kako naj se uporabljajo delegirani in izvedbeni akti; poziva k čimprejšnji uporabi teh meril;

33.  poziva nacionalne in po potrebi regionalne parlamente, naj povečajo svojo zmogljivost za nadzor izvršilne oblasti, ko odločajo ali predlagajo predpise o izvajanju ali prenosu evropske zakonodaje;

34.  meni, da je treba pri prihodnji spremembi Pogodb izboljšati instrumente, da bodo morali posamezni komisarji ves čas svojega mandata odgovarjati Parlamentu, kar v omejenem obsegu že vsebujejo določbe v okvirnem sporazumu o odnosih med Evropskim parlamentom in Komisijo;

35.  poziva Komisijo in Svet, naj v skladu z načelom lojalnega sodelovanja vzpostavita politični dialog o predlogu uredbe Parlamenta o pravici do preiskave, da se Parlamentu dodelijo učinkovita pooblastila, ki mu omogočajo izvajanje tega osnovnega parlamentarnega instrumenta za nadzor nad izvršilno vejo oblasti, kar je nujno potrebno v parlamentarnih sistemih po vsem svetu;

36.  je prepričan, da so parlamentarna vprašanja uporabno orodje nadzora; meni, da je treba zato natančno oceniti kakovost odgovorov Komisije na vprašanja poslancev ter število in kakovost teh vprašanj;

37.  meni, da je čas za vprašanja pomemben element parlamentarnega nadzora nad izvršilno oblastjo; prosi konferenco predsednikov, naj čas za vprašanja v skladu s členom 129 Poslovnika ponovno uvrsti na dnevni red plenarnega zasedanja;

38.  ponovno poziva Komisijo, naj pregleda svoje administrativne postopke za imenovanje generalnega sekretarja, generalnih direktorjev in direktorjev, da se zagotovi, da se bodo izbrali najboljši kandidati, in sicer na čim bolj pregleden način in ob upoštevanju enakih možnosti ;

°

°  °

39.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, nacionalnim parlamentom držav članic in Evropskemu odboru regij.

(1)

UL C 252, 18.7.2018, str. 215.

(2)

UL C 252, 18.7.2018, str. 201.

(3)

Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0030.

(4)

UL C 443, 22.12.2017, str. 39.


MNENJE Odbora za proračunski nadzor (8.1.2019)

za Odbor za ustavne zadeve

o izvajanju določb Pogodbe o pristojnosti Parlamenta za politični nadzor nad Komisijo

(2018/2113(INI))

Pripravljavec mnenja: Tomáš Zdechovský

POBUDE

Odbor za proračunski nadzor poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A.  ker je naloga Parlamenta, da zagotavlja demokratični nadzor nad Komisijo, ki je politične narave, vendar vključuje različne vidike in postopke;

B.  ker je proračun najpomembnejše orodje za doseganje ciljev in strategij Evropske unije, zato je proračunski nadzor izjemno pomemben;

C.  ker je oblikovanje proračuna po dejavnostih kljub zavezanosti Komisije, da bo upoštevala uspešnost, žal še vedno temeljno načelo, ki se uporablja pri proračunu Unije;

D.  ker ocenjevanje rezultatov in revizija uspešnosti temeljita na ciljih, zastavljenih v najzgodnejši fazi načrtovanja;

E.  ker je ocenjevanje orodje, namenjeno opredeljevanju in razumevanju rezultatov in učinkov procesa ter iskanju nadomestnih možnosti, ki bi pomagale pri odločanju in tako dodatno izboljšale proces;

1.  opozarja, da je nadzor nad organi EU glavna naloga Evropskega parlamenta in da je odgovornost Komisije Parlamentu temeljno načelo delovanja EU in notranjega demokratičnega nadzora;

2.  opozarja, da je razrešnica letni politični postopek, ki zagotavlja naknadni demokratični nadzor nad izvrševanjem proračuna Evropske unije s strani Komisije pod njeno odgovornostjo in v sodelovanju z državami članicami;

3.  poudarja, da se je postopek razrešnice izkazal za močno orodje, ki je vplivalo na pozitivni razvoj proračunskega sistema EU, finančno poslovodenje, oblikovanje programa in način opredelitve in izvajanja politik EU, hkrati pa prispevalo k povečanju politične moči Parlamenta;

4.  poudarja, da je glavni namen postopka razrešnice preveriti, ali so se sredstva Evropske unije pravilno upravljala, in za vsako leto ugotoviti, ali so v bilanci stanja prikazani vsi prihodki in odhodki Unije, končno stanje ter sredstva in obveznosti Unije;

5.  ugotavlja, da sklep Parlamenta o podelitvi, odlogu ali zavrnitvi razrešnice temelji predvsem, vendar ne izključno na reviziji Evropskega računskega sodišča, ki ugotavlja zanesljivost računovodskih izkazov ter zakonitost in pravilnost z njimi povezanih transakcij;

6.  poudarja, da mora Računsko sodišče v skladu s členom 287 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) preveriti, ali so bili vsi prihodki prejeti in ali so vsi izdatki nastali na zakonit in pravilen način ter ali je bilo finančno poslovodenje dobro; pri tem mora poročati zlasti o vseh primerih nepravilnosti; opraviti mora revizijo prihodkov na podlagi zapadlih zneskov in zneskov, ki so bili Uniji dejansko plačani; revizija odhodkov mora opraviti na podlagi prevzetih obveznosti in izvršenih izplačil;

7.  ponovno poudarja, da mora Parlament pri odločanju o podelitvi razrešnice poleg pravilnosti oceniti tudi uspešnost finančnega poslovodenja v Evropski uniji;

8.  ugotavlja, da Parlament svojo odločitev opira tudi na dokaze, ki jih zahteva od Komisije v zvezi z realizacijo odhodkov ali delovanjem sistemov finančnega nadzora;

9.  ugotavlja, da mora Komisija upoštevati pripombe pri odločitvah v okviru razrešnice in pripombe Parlamenta v zvezi z realizacijo odhodkov in mora poročati o ukrepih, ki jih je sprejela glede na njegova priporočila in pripombe;

10.  ponovno opozarja, da Parlament pregleda tudi posebna poročila Računskega sodišča, ki se osredotočajo na dobro upravljanje različnih sektorjev ali politik;

11.  poudarja, da glede na to, da ta poročila obravnavajo izvajanje načel gospodarnosti, učinkovitosti in uspešnosti, sistematično spodbujajo razpravo o tem, ali imajo akterji v evropskih politikah na voljo sredstva in instrumente, potrebne za uresničitev ciljev, ki so jih opredelili politični organi Unije.

12.  poudarja, da člen 318 PDEU dodaja nov instrument v zbirko orodij za razrešnico: oceno financ Unije glede na dosežene rezultate.

13.  zlasti pozdravlja dejstvo, da poročilo o oceni iz člena 318 PDEU zaradi svoje osredotočenosti na finančno uspešnost dopolnjuje pristop skladnosti, ki ga je razvilo Evropsko računsko sodišče v svojem letnem poročilu, in Evropskemu parlamentu ponuja priložnost za oceno političnih dosežkov;

14.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ni pravih pravnih sankcij, če se Parlament odloči, da Komisiji ne podeli razrešnice; kljub temu meni, da zavrnitev podelitve razrešnice ne daje močnega političnega signala, saj pomeni, da Parlament nima zadostnega zaupanja v odgovornost Komisije, zato ne bi smela ostati brez odgovora Komisije, temveč bi morala voditi k uvedbi dokončnih nadaljnjih ukrepov za izboljšanje razmer;

15.  opozarja, da so bile s Prodijevo/Kinnockovo reformo uvedena načela oblikovanja proračuna po dejavnostih in upravljanja na podlagi dejavnosti(1) ter zahteva, da odredbodajalci na podlagi pooblastila podpišejo poročila o dejavnostih vsako leto, ter je bila dosežena reforma dejavnosti notranje revizije in računovodstva na podlagi nastanka poslovnega dogodka;

16.  poudarja, da je bil politični cilj teh reform oblikovati jasno hierarhijo, od političnih ciljev do namenskih sredstev za dejavnosti, namenjene njihovemu doseganju, do kazalnikov uspešnosti za preverjanje teh dosežkov;

17.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so dejanske razmere zelo drugačne:

a)  čeprav je Komisija proračun opredelila po proračunskih vrsticah, je ta opredelitev temeljila predvsem na organizacijski strukturi uprave in ohranila veliko število proračunskih vrstic;

b)  cilji dejavnosti še vedno niso zares del proračunske razprave, temveč so predstavljeni v ločenih izjavah o dejavnostih, ki so priložene proračunu;

c)  sedanja proračunska struktura ni povsem usklajena z večletnim finančnim okvirom; vsak razdelek večletnega finančnega okvira vsebuje različne dejavnosti, veliko posameznih dejavnosti pa je razporejenih po različnih razdelkih večletnega finančnega okvira;

18.  obžaluje, da se proračunska pogajanja v Parlamentu in Svetu nanašajo na razlike v razdelkih večletnega finančnega okvira in se pogosto ne nanašajo na cilje proračuna po dejavnostih, kazalnike uspešnosti ali izmerjene rezultate;

19.  pozdravlja dejstvo, da je Komisija v svojih predlogih za novi večletni finančni okvir obnovila svojo zavezo k uspešnosti in k rezultatom usmerjenega proračuna, ter vztraja, da bi se moral proračun EU bolj osredotočiti na stabilnost, preprostost, učinkovitejšo porabo, nizke operativne stroške, učinkovito dodeljevanje sredstev, izvajanje ključnih prednostnih političnih nalog, evropsko dodano vrednost, rezultate, učinek ter večjo odgovornost in preglednost;

20.  poudarja, da mora proračun EU temeljiti na dolgoročnih političnih ciljih in splošni viziji EU; ponovno poziva Komisijo, naj uvede tako dolgoročno vizijo in cilje, da bi zagotovila kar največjo učinkovitost porabe;

21.  pozdravlja dejstvo, da bodo novi programi večletnega finančnega okvira združeni v politične sklope, kar se bo odražalo v naslovih letnega proračuna; izraža upanje, da bo to prineslo večjo jasnost glede tega, kako bodo prispevali k ciljem politike;

22.  pozdravlja dejstvo, da namerava Komisija od leta 2021 koncept področij politike uskladiti s programskimi sklopi in da bo ta uskladitev omogočila boljšo združljivost letnega proračuna in razdelkov večletnega finančnega okvira;

23.  ponovno opozarja, da je Parlament Komisijo večkrat pozval, naj predloži proračun Unije, skladen s političnimi cilji večletnega finančnega okvira, ki jih je sprejel Parlament; meni, da bo proračunski organ tako lažje nadzoroval in spremljal pripravo in izvrševanje proračuna;

24.  se sprašuje, zakaj Komisija za merjenje smotrnosti finančnega poslovodenja uporablja dva sklopa ciljev in kazalnikov: na eni strani generalni direktorji Komisije v letnih poročilih o dejavnostih ocenjujejo uresničitev ciljev, opredeljenih v načrtu upravljanja, na drugi strani pa Komisija ocenjuje smotrnost programov za porabo sredstev prek programskih izjav o odhodkih iz poslovanja, priloženih predlogu proračuna;

25.  ponovno opozarja, da sedanji okvir smotrnosti programov, navedenih v programskih izjavah, vključuje 716 kazalnikov različnih tipov, s katerimi se meri smotrnost glede na 61 splošnih in 228 specifičnih ciljev;

26.  pozdravlja predlog Komisije, da se število programov za porabo sredstev zmanjša za tretjino in da se pravila bolj uskladijo; poudarja, da bi bilo treba odpraviti vsa nepotrebna pravila, zahteve in postopke, da bi dejansko dosegli poenostavitev za upravičence, ne da bi pri tem ogrozili zakonitost in pravilnost povezanih transakcij;

27.  ponovno poziva Komisijo, naj:

a)  racionalizira poročanje o smotrnosti tako, da bo:

–  z namenom poenostavitve, preglednosti in boljšega nadzora še zmanjšala število ciljev in kazalnikov, ki jih uporablja za svoja različna poročila o smotrnosti, in se bo osredotočila na tiste, s katerimi se najbolje meri smotrnost porabe proračuna Unije;

–  razširila kvalitativni pristop ter vključila okoljske in socialne kazalnike za omogočitev merjenja učinka politike EU na okoljsko in socialno politiko;

–  finančne informacije predstavila tako, da bodo primerljive z informacijami o smotrnosti in bo s tem povezava med odhodki in smotrnostjo jasna;

b)  bolj uravnovesi poročanje o smotrnosti tako, da bo jasno predstavila informacije o glavnih izzivih EU, ki jih je treba še obravnavati;

c)  predloži izjavo o kakovosti sporočenih podatkov o smotrnosti;

28.  ponovno opozarja, da mora Komisija v skladu s členom 247 finančne uredbe Parlamentu do 31. julija naslednjega proračunskega leta sporočiti celovit sklop finančnih poročil in poročil o odgovornosti, ki bodo vključevali zlasti končne konsolidirane računovodske izkaze, letno poročilo o upravljanju in uspešnosti ter oceno financ Unije glede na dosežene rezultate iz člena 318 PDEU;

29.  poudarja, da Komisija pri sprejemanju letnega poročila o upravljanju in smotrnosti izvrševanja proračuna EU, ki spremlja končne konsolidirane računovodske izkaze, prevzema politično odgovornost za finančno upravljanje svojih storitev;

30.  vztraja, da letno poročilo o upravljanju in uspešnosti ne sme vključevati le ocene stopnje napake pri odhodkih Unije, informacij o preventivnih in korektivnih ukrepih v zvezi s proračunom ter informacij o izvajanju strategije Komisije za boj proti goljufijam, temveč tudi letno izjavo o upravljanju in notranji kontroli, ki zajema zlasti:

a)  opis orodij Komisije za notranje upravljanje;

b)  oceno letnih dejavnosti, ki prinašajo operativno ali strateško tveganje, in izjavo o srednje- in dolgoročni javnofinančni trajnosti;

c)  oceno vseh preventivnih in popravnih ukrepov, sprejetih proti temu, da bi financiranje bilo predmet korupcije ali navzkrižja interesov;

31.  ponovno poziva Komisijo, naj pospeši pripravo zaključnega računa Unije, zagotovi, da se informacije iz držav članic o deljenem upravljanju porabe pridobijo hitreje ter predstavi mnenje vodstva o porabi sredstev Unije bolj zgodaj in skupaj z zaključnim računom, da se sklep o razrešnici sprejeme v letu n+1, obenem pa zagotovita visoka kakovost podatkov in dobro finančno poslovodenje;

32.  ponovno poziva Komisijo, naj predlaga ukrepe, s katerimi bodo mehanizmi financiranja Unije za izvajanje proračuna Unije – trenutno so to različna orodja in kombinacije teh orodij, na primer programi, strukturni in investicijski skladi, skrbniški skladi, strateški investicijski skladi, jamstveni skladi, instrumenti, finančni instrumenti, instrumenti makrofinančne pomoči itd. – jasnejši, preprostejši, bolj skladni in bolj sposobni zagotavljati zadostno preglednost, odgovornost, uspešnost in razumevanje javnosti, kako se politike Unije financirajo in kakšne prednosti prinašajo;

33.  ponovno opozarja, da se 80 % sredstev EU upravlja skupaj z državami članicami in da mora zato Parlament nadzorovati tudi nacionalne organe; vendar obžaluje, da nacionalni organi pogosto neradi upoštevajo priporočila ali preiskave organa za podelitev razrešnice;

34.  opozarja, da je tako imenovani sistem vodilnih kandidatov nedavno okrepil tesno politično povezavo med Parlamentom in Komisijo; pozdravlja poskus, da bi odpravili demokratični primanjkljaj EU, okrepili njeno legitimnost in vzpostavili zaupanje pri državljanih EU; vendar opozarja na tveganje, povezano s financiranjem strank, in poziva Komisijo, naj obravnava pomanjkljivosti sedanjega modela financiranja političnih strank, da bi preprečili goljufije in zagotovili popolno preglednost financiranja volilnih kampanj.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

7.1.2019

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

8

0

0

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Dennis de Jong, Ingeborg Gräßle, Georgi Pirinski, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra, Bart Staes

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Karin Kadenbach

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

John Howarth, Jude Kirton-Darling

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

8

+

GUE/NGL

Dennis de Jong

PPE

Ingeborg Gräßle, José Ignacio Salafranca Sánchez-Neyra

S&D

John Howarth, Karin Kadenbach, Jude Kirton-Darling, Georgi Pirinski

VERTS/ALE

Bart Staes

0

-

 

 

0

0

 

 

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

(1)

Oblikovanje proračuna po dejavnostih je po definiciji metoda oblikovanja proračuna, ki temelji na dejavnostih ter v postopku določanja proračuna in pridobivanja povratnih informacij o razlikah uporablja podatke o stroškovnih dejavnikih. V tem okviru so dejavnosti bistvene, saj povzročajo stroške. Če lahko nadzorujemo vzroke (dejavnike) stroškov, bi morali stroške bolje upravljati in razumeti.


INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

22.1.2019

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

18

0

4

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Gerolf Annemans, Mercedes Bresso, Pascal Durand, Esteban González Pons, Danuta Maria Hübner, Ramón Jáuregui Atondo, Alain Lamassoure, Jo Leinen, Maite Pagazaurtundúa Ruiz, Markus Pieper, Paulo Rangel, Helmut Scholz, György Schöpflin, Pedro Silva Pereira, Barbara Spinelli, Josep-Maria Terricabras, Kazimierz Michał Ujazdowski

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Pervenche Berès, Ashley Fox, Sylvia-Yvonne Kaufmann

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Michael Gahler, Jarosław Wałęsa


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

18

+

ALDE

Maite Pagazaurtundúa Ruiz

NI

Kazimierz Michał Ujazdowski

PPE

Michael Gahler, Esteban González Pons, Danuta Maria Hübner, Alain Lamassoure, Markus Pieper, Paulo Rangel, György Schöpflin, Jarosław Wałęsa

S&D

Pervenche Berès, Mercedes Bresso, Ramón Jáuregui Atondo, Sylvia Yvonne Kaufmann, Jo Leinen, Pedro Silva Pereira

VERTS/ALE

Pascal Durand, Josep Maria Terricabras

0

-

4

0

ECR

Ashley Fox

ENF

Gerolf Annemans

GUE/NGL

Helmut Scholz, Barbara Spinelli

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Zadnja posodobitev: 5. februar 2019Pravno obvestilo