Postopek : 2018/2112(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0038/2019

Predložena besedila :

A8-0038/2019

Razprave :

PV 11/02/2019 - 16
CRE 11/02/2019 - 16

Glasovanja :

PV 12/02/2019 - 9.16
CRE 12/02/2019 - 9.16
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0077

POROČILO     
PDF 231kWORD 64k
28.1.2019
PE 629.770v02-00 A8-0038/2019

o izvajanju določb Pogodbe glede okrepljenega sodelovanja

(2018/2112(INI))

Odbor za ustavne zadeve

Poročevalec: Alain Lamassoure

PRED. SPREM.
OBRAZLOŽITEV – POVZETEK DEJSTEV IN UGOTOVITEV
 PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 MNENJE Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve
 INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

OBRAZLOŽITEV – POVZETEK DEJSTEV IN UGOTOVITEV

Postopek in viri

Med pripravo tega poročila o izvajanju je poročevalec zbiral informacije, pri čemer se je med drugim oprl na naslednje vire:

  predstavitev o institucionalni strukturi in upravljanju obstoječih oblik okrepljenega sodelovanja v Odboru za ustavne zadeve 24. septembra 2018;

  študijo o izvajanju okrepljenega sodelovanja v EU, ki jo je naročil tematski sektor za pravice državljanov in ustavne zadeve in je bila 10. oktobra 2018 predstavljena v Odboru za ustavne zadeve;

  naknadno oceno učinka, ki jo je opravila služba Evropskega parlamenta za raziskave (EPRS), o izvajanju določb Pogodbe v zvezi z okrepljenim sodelovanjem;

  poglobljeno analizo medvladnega sodelovanja v zveznih državah, ki jo je pripravil tematski sektor EXPO;

  misijo za ugotavljanje dejstev v Washingtonu (ZDA);

  misijo za ugotavljanje dejstev v Bernu (Švica).

Glavne ugotovitve raziskave

Notranja razsežnost

Pogodbene določbe o okrepljenem sodelovanju:

V skladu s Pogodbama lahko v okviru evropskih politik okrepljeno sodelovanje vzpostavi vsaj devet držav članic, razen na področjih, ki so v izključni pristojnosti EU. Sodelujočim državam omogoča, da organizirajo tesnejše sodelovanje, kot je bilo prvotno določeno v Pogodbah v okviru zadevne politike. Okrepljeno sodelovanje se izvaja v okviru Evropske unije prek evropskih institucij in v skladu s postopki (člen 20 PEU in člen 326 PDEU).

Ko se okrepljeno sodelovanje uvede, je odprto za vse države članice in bi moralo zanje tudi ostati odprto, če država članica, ki se želi pridružiti, spoštuje odločitve, sprejete v tem okviru (člen 20 PEU in členi 327, 328 in 331 PDEU).

Postopek za udeležbo v okrepljenem sodelovanju je prikazan v členu 329 PDEU in zahteva soglasje Sveta s kvalificirano večino (vseh držav članic, tudi tistih, ki ne sodelujejo pri okrepljenem sodelovanju), na predlog Komisije in po pridobitvi soglasja Parlamenta.

Akti, sprejeti v okviru okrepljenega sodelovanja, niso del pravnega reda Unije. Uporabljajo jih samo sodelujoče države članice (člen 20 PEU), od nesodelujočih držav pa se njihova uporaba ne more zahtevati.

Svet in Komisija zagotavljata skladnost dejavnosti, ki se izvajajo v okviru okrepljenega sodelovanja, z drugimi politikami in dejavnostmi Unije (člen 334 PDEU).

Lizbonska pogodba omogoča uporabo premostitvenih klavzul za okrepljeno sodelovanje, razen pri odločitvah o obrambnih zadevah ali odločitvah, ki imajo vojaške posledice. Premostitvene klavzule omogočajo prehod z glasovanja s soglasjem na glasovanje s kvalificirano večino ali s posebnega zakonodajnega postopka na redni zakonodajni postopek (člen 333 PDEU).

Pogodba določa posebne postopke, ki se uporabljajo za okrepljeno sodelovanje na področju SZVP (člena 22 in 31 PEU), za stalno strukturno sodelovanje na področju obrambe (člen 42(6) in 46 PEU), za sodelovanje v okviru Evropske misije o obrambnih zadevah in sodelovanje v okviru Evropske obrambne agencije (člena 44 in 45 PEU) ter za sodelovanje v kazenskih in policijskih zadevah (členi 82, 86 in 87 PDEU).

Člen 332 PDEU obravnava finančne vidike okrepljenega sodelovanja in določa, da stroške okrepljenega sodelovanja, ki niso povezani z upravnimi stroški institucij, krijejo sodelujoče države članice, razen če vse članice Sveta soglasno ne odločijo drugače.

V skladu s členom 330 PDEU lahko sodelujejo v razpravah vse države članice, vendar lahko glasujejo le tiste, ki so udeležene v okrepljenem sodelovanju.

Primeri okrepljenega sodelovanja:

Posebne pogodbene določbe za določeno državo članico ali skupino držav članic so bile del pravnega okvira EU že v Rimski pogodbi, v kateri so bile posebne določbe za zagotovitev neoviranja obstoja regionalnih zvez med državami Beneluksa. Ta trend se je ohranil s pristopom Švedske, Finske in Danske, ki so še naprej ostale članice Nordijskega sveta.

Okrepljeno sodelovanje je v obliki, podobni sedanji, Uniji na voljo od začetka veljavnosti Amsterdamske pogodbe leta 1999, vendar je z Lizbonsko pogodbo postalo precej racionalizirano in učinkovitejše, s čimer je to postal „privzeti postopek“ za diferencirano povezovanje.

Doslej so bili sprejeti le štirje primeri okrepljenega sodelovanja: Evropsko javno tožilstvo, pravo o razvezi zakonske zveze, pravila o premoženjskih razmerjih, enotni evropski patent. Od teh štirih primerov se je le eden že začel izvajati (pravo o razvezi).

Stalno strukturno sodelovanje (PESCO) je poseben primer okrepljenega sodelovanja, ki je bil dogovorjen in izveden v letu 2017.

Še pomembneje pa je, da okrepljeno sodelovanje pri davku na finančne transakcije še vedno ni sprejeto, čeprav je Svet skupini držav članic že odobril začetek izvajanja.

Poleg tega je smiselno omeniti druge obstoječe oblike diferenciranega vključevanja v Uniji: schengenski sporazum (Združeno kraljestvo, Irska in Danska so izvzete, nekatere druge države članice čakajo na vključitev), enotna valuta (Združeno kraljestvo in Danska imata možnost zavrnitve, medtem ko je Švedska do zdaj izvzeta, nekaj drugih držav članic pa še vedno pričakuje, da bodo prevzele euro, ko bodo izpolnile potrebna merila), izvzetja iz območja svobode, varnosti in pravice (Združeno kraljestvo, Irska, Danska) in SVOP (konstruktivna vzdržanost Danske).

Ključne ugotovitve raziskave o izvajanju obstoječih primerov okrepljenega sodelovanja

•    Obstoječi primeri okrepljenega sodelovanja se zelo razlikujejo – število sodelujočih držav članic je zelo različno, različne so tudi uporabljene regulativne tehnike, vrste sekretariata ali drugega upravnega organa, izbranega za operativno fazo, ter določbe glede financiranja in osebja.

•    Vsi obstoječi primeri okrepljenega sodelovanja so se pojavili, ker ni bilo mogoče doseči soglasja v Svetu.

•    Razen v primeru stalnega strukturnega sodelovanja se okrepljeno sodelovanje uporablja kot „zadnje sredstvo“, ki izhaja iz neuspešnega poskusa v Svetu, da bi dosegli sporazum o osnutku zakonodajnega predloga Komisije.

•    Tudi če gre za „zadnje sredstvo“, je okrepljeno sodelovanje orodje, ki omogoča premagovanje zakonodajne ohromelosti zaradi zahteve po soglasju, razen v primeru davka na finančne transakcije, o katerem še vedno tečejo pogajanja.

•    Pravna podlaga je v večini primerov uredba Sveta, razen pri stalnem strukturnem sodelovanju, kjer je podlaga sklep Sveta.

•    Število sodelujočih držav članic običajno krepko preseže zahtevani prag devetih držav in se giblje med 17 in 26. Kar zadeva udeležbo, je zanimivo tudi, da Avstrija, Belgija, Francija, Nemčija, Grčija, Italija, Portugalska in Slovenija vse od začetka sodelujejo v vseh primerih okrepljenega sodelovanja, da so države članice euroobmočja običajno v središču okrepljenega sodelovanja ter da je za vzhodne in severne države članice in tiste, ki so se že odločile za izvzetje, manj verjetno, da se bodo vključile v okrepljeno sodelovanje.

•    Čeprav glasujejo le udeležene države članice, lahko na splošno vse države članice sodelujejo v razpravah o okrepljenem sodelovanju.

•  Vsi primeri okrepljenega sodelovanja vključujejo takšno ali drugačno klavzulo o pregledu.

•    Evropsko javno tožilstvo ima daleč najbolj zapleteno operativno strukturo, ki vključuje okrepljeno sodelovanje pri enotnem patentu, pa tudi stranski medvladni sporazum zunaj Pogodb o enotnem patentnem sodišču.

•    Čeprav postopek okrepljenega sodelovanja za davek na finančne transakcije še ni končan, se premika naprej, saj se zainteresirane države članice še dogovarjajo o tem vprašanju, medtem ko Komisija poskuša še naprej vključevati tudi nesodelujoče države članice.

•    Čeprav bi lahko nekateri primeri okrepljenega sodelovanja v praksi povzročili okoriščanje nesodelujočih držav članic (kot je Evropsko javno tožilstvo), je v praksi v teh primerih sodelovanja udeleženih največ držav članic (26).

Ovire in izzivi za okrepljeno sodelovanje

•    Časovni okvir za okrepljeno sodelovanje je v obstoječih primerih precej dolg (v povprečju 4–5 let, za evropski enotni patent pa celo 12 let), razen v primeru stalnega strukturnega sodelovanja, ki se je razvilo veliko hitreje, v obdobju približno enega leta. Dolgotrajnost postopka delno pojasnjuje zahteva po uporabi okrepljenega sodelovanja kot zadnjega sredstva, ko je jasno, da soglasja v Svetu ni mogoče doseči, vendar jo je mogoče pripisati tudi pomanjkanju politične volje za hitrejše napredovanje pri zelo občutljivih temah, ki jih zajema okrepljeno sodelovanje. Glavni primer je PESCO, kjer je bila politična volja močna, zaradi česar je bilo njegovo sprejetje in izvajanje veliko hitrejše kot v drugih primerih okrepljenega sodelovanja.

•    Okrepljeno sodelovanje ne more nastati brez podlage, saj mora slediti predhodnemu predlogu Komisije, za katerega ni bilo mogoče doseči dogovora v običajnem zakonodajnem ciklu.

•    Nekatere glavne ovire za okrepljeno sodelovanje so zahteva po soglasnem odločanju in različna vprašanja glede suverenosti v različnih državah članicah.

•    Omejeno je na področja deljene pristojnosti in ne bi smelo ogrožati notranjega trga, kar je pomembno, a subjektivno merilo, Komisija pa ima popolno diskrecijsko pravico pri odločanju, ali je merilo izpolnjeno ali ne. To bi lahko države članice tudi odvrnilo od prizadevanj za okrepljeno sodelovanje na področjih, povezanih z notranjim trgom, saj bi morale utemeljeno dokazati, da njihovo sodelovanje ne bo ogrozilo notranjega trga.

•    Ker je v odobritveni fazi okrepljenega sodelovanja potrebno glasovanje s kvalificirano večino, pri katerem sodelujejo vse države članice, je precej težko začeti z okrepljenim sodelovanjem z minimalnim zahtevanim številom držav članic, še manj verjetno pa je, da bi se okrepljeno sodelovanje začelo na področju, na katerem prejšnje glasovanje s kvalificirano večino ni bilo uspešno.

•    Težko je določiti, kaj je razumen rok, ki se zahteva v členu 20(2) PEU za ugotavljanje, da ni mogoče doseči soglasja in da bi bilo zato treba nadaljevati z okrepljenim sodelovanjem.

•    Parlament v tem postopku nima velike vloge, čeprav je potrebna njegova odobritev, preden Svet pooblasti države članice, ki to želijo, da nadaljujejo z okrepljenim sodelovanjem.

•    V Pogodbah ni določbe o tem, kako obravnavati državo članico, ki želi izstopiti iz obstoječega okrepljenega sodelovanja ali ki ne izpolnjuje več zahtev, razen v posebnem primeru PESCO (člen 46(4) in (5) PEU).

•    Obstaja morebitna vrzel v organizaciji okrepljenega sodelovanja, povezana z zahtevo po nadaljnjem soglasju v okviru okrepljenega sodelovanja, razen če se za prehod na glasovanje s kvalificirano večino uporabi premostitvena klavzula iz člena 333 PDEU. Obstaja tveganje, da bi nezainteresirana država članica vstopila v okrepljeno sodelovanje samo zato, da bi s pomočjo zahteve po soglasju onemogočila kakršno koli napredovanje in preprečila prehod na glasovanje s kvalificirano večino s premostitveno klavzulo.

•    Čeprav okrepljeno sodelovanje omogoča rešitve za skupne težave z uporabo institucionalne in upravne podpore Unije, ni odpravilo prizadevanj držav članic za iskanje rešitev zunaj Pogodb EU.

Zunanja razsežnost

Prožne oblike sodelovanja na podzvezni ravni v državah članicah EU:

Med državami članicami EU imata Nemčija in Italija pravne določbe, ki omogočajo različne oblike prožnega sodelovanja med podzveznimi ravnmi, kar je nekako primerljivo z okrepljenim sodelovanjem. Predzadnji odstavek 117. člena italijanske ustave določa: „Sporazumi med posameznimi regijami, katerih cilj je izboljšati učinkovitost regionalnih funkcij in ki lahko predvidevajo tudi ustanovitev skupnih teles, se ratificirajo z regionalno zakonodajo.“ Ti sporazumi so pogosto sprejeti za izvajanje skupnih projektov, zlasti tistih s čezmejno razsežnostjo (zdravje, promet, digitalizacija javnih storitev itd.). Sprejmejo se v sektorjih, ki niso v izključni pristojnosti države. Imajo različna imena, kot so konvencije, protokoli, sporazumi.

Nemške zvezne dežele se usklajujejo vertikalno in horizontalno, da bi rešile praktične težave, ki običajno zahtevajo začasno ali stalno medregionalno sodelovanje. Za horizontalno sodelovanje med deželami velja, da naj bi potekalo na neke vrste zunajustavni „tretji ravni“ med federacijo in zveznimi deželami. Predsedniki deželnih vlad se vsake tri mesece sestanejo na konferenci, da bi preučili skupne zahteve v zvezi s federacijo, resorni deželni ministri pa se redno srečujejo, da bi obravnavali zelo različne teme, vključno z osnutki zakonodaje. Konferenca predsednikov vlad izvaja različne funkcije, vključno z zagotavljanjem kontinuitete za ukrepe deželnih vlad kljub spremembam večine v zveznem svetu in nadzorom federacije in spremljanjem razvoja v EU, deluje pa tudi kot klirinška hiša za različne dogovore med zveznimi deželami in kot razsodišče za vprašanja, ki niso bila rešena na srečanjih deželnih ministrov. Pravilo soglasnosti in rotirajoče vodstvo konferenc predsednikov vlad odvrača od trdnega strankarskega pristopa.

Najpogostejši in najbolj znan pravni instrument za sodelovanje med zveznimi deželami je meddeželni dogovor. Ne temelji ne na zvezni zakonodaji ne na deželni zakonodaji, temveč na „sodelovalnem običajnem pravu“ (Kooperationsgewohnheitsrecht), ki obstaja med federacijo in deželami na „tretji ravni“. Obstajata dve obliki dogovora: „upravni sporazum“ in „deželna pogodba.“ Razlika med njima je, da je prva oblika omejena na izvršilne organe zveznih dežel, druga oblika, „državna pogodba,“ pa obvezuje zvezne dežele kot take in jo morajo odobriti deželni parlamenti: primer so dogovori za vzpostavitev javnih radijskih in televizijskih mrež ter določitev višine njihovega prispevka ali pa dogovor o ureditvi razporeditve študentov med različnimi univerzami. Dogovori lahko vključujejo vse ali le nekatere zvezne dežele.

Poleg formalnih pravno zavezujočih dogovorov obstaja tudi „politični dogovor“ (politische Absprache), ki se običajno sprejme na konferenci deželnih ministrov, na kateri se obravnavajo vprašanja nadnacionalnega pomena. Tako recimo stalna konferenca deželnih ministrov za izobraževanje in kulturo v Zvezni republiki Nemčiji združuje deželne ministre in senatorje, pristojne za izobraževanje in usposabljanje, visokošolsko izobraževanje ter raziskave in kulturne zadeve. Ta organ sprejema resolucije, ki imajo status priporočil. Ti dogovori niso pravno zavezujoči, vendar veljajo za politično in moralno zavezujoče.

Onkraj meja Unije

Medvladno sodelovanje je koncept, ki se v različnem obsegu in v različnih sestavah pojavlja v številnih zveznih državah zunaj Evropske unije. Poročevalec je podrobneje preučil primere ZDA, Švice, Avstralije in Kanade.

ZDA

Politični in pravni sistem ZDA določa več oblik prožnega sodelovanja (meddržavni dogovori, enotni zakoni, memorandumi o soglasju) med zveznimi državami, ki bi lahko bili podobni okrepljenemu sodelovanju v EU. Zaradi drugačne narave ameriškega federalizma (kompetitivni federalizem) pa se področja politik, ki jih urejajo meddržavni dogovori, precej razlikujejo od področij, na katerih je največja verjetnost za uporabo okrepljenega sodelovanja v EU. Veliko političnih meddržavnih dogovorov v ZDA se nanaša na politike, povezane z notranjim trgom, kot so obdavčitev, vzajemno priznavanje kvalifikacij in dostop do skupne infrastrukture (plovne poti, sistem podzemne železnice in prevoz). Splošni cilj je olajšati življenje državljanov in podjetij brez posredovanja zvezne ravni, kar traja predolgo. Nekateri meddržavni dogovori so nacionalni, kar pomeni, da v njih sodelujejo vse zvezne države, zvezna raven pa ni vpletena. Dogovori se običajno uporabijo zato, da bi bili rezultati doseženi hitreje kot pa z udeležbo zvezne ravni.

V EU pa je ravno nasprotno: ta že dosegla pomembno stopnjo harmonizacije pravil za notranji trg in področja, na katerih se pojavlja okrepljeno sodelovanje, so politično bolj sporna, kjer soglasja med vsemi državami članicami ni mogoče doseči. Veliko področij, na katerih je EU uvedla okrepljeno sodelovanje, na primer PESCO in Evropsko javno tožilstvo, spadajo v sistemu ZDA med zvezne pristojnosti.

Kar zadeva položaj meddržavnih dogovorov in okrepljeno sodelovanje v pravnem redu, so meddržavni dogovori sporazumi med državami in niso zvezni zakoni. Pridobijo pa vrednost zveznega zakona, kadar Kongres meni, da jih je treba potrditi, kar se zgodi dokaj pogosto. Nasprotno pa v primeru okrepljenega sodelovanja vsaka zakonodaja, ki je sprejeta po tem postopku, postane zakonodaja Unije.

Prav so meddržavni dogovori očitno zelo prilagodljivi, saj se lahko člani dogovora spreminjajo, tako da so pristop in izstop držav, pa tudi njihova izključitev, običajna praksa.

Vseeno pa je nekaj podobnosti med obema sistemoma. Na primer, tako imenovani enotni zakoni so zelo podobni primerom okrepljenega sodelovanja EU na področju prava v zvezi z razvezo zakonske zveze in ureditev premoženjskih razmerij, medtem ko bi lahko bil davek na finančne transakcije, če bo kdaj uspešen, podoben enemu od meddržavnih dogovorov, povezanih z obdavčitvijo.

Kljub temu je lahko ameriški primer oblik sodelovanja med zveznimi državami koristen za praktično organizacijo okrepljenega sodelovanja v EU. Še posebej koristna bi bila lahko ustanovitev posebne komisije za spremljanje področij, na katerih bi bilo mogoče razviti okrepljeno sodelovanje v prihodnosti. V ZDA to nalogo opravljajo nacionalno združenje guvernerjev, komisija za enotno zakonodajo in nacionalni center za meddržavne dogovore, ki proaktivno iščejo področja, na katerih bi bilo lahko sodelovanje med zveznimi državami plodno. Poleg tega so meddržavni dogovori običajno zelo podrobni in sprejemajo statute, ki urejajo vsakodnevno delovanje dogovora, potem ko je politični sporazum enkrat dosežen. To bi lahko bilo drugo področje, ki bi se lahko uporabljalo za prihodnje primere okrepljenega sodelovanja – poslovnik, ki natančno določa postopek odločanja, delovanje, upravljanje in proračun pri posameznem primeru okrepljenega sodelovanja po njegovem začetku.

Kanada

Medvladne odnose v Kanadi obvladuje izvršna veja oblasti, kanadska ustava pa ne vsebuje posebnih določb o medvladnem sodelovanju med provincami, ozemlji in zvezno vlado. Poleg tega nimajo parlamenti v medvladnem sodelovanju skoraj nobene vloge.

Medvladni odnosi so institucionalizirani v obliki srečanj ministrskih predsednikov (skupaj s predsednikom vlade) in Sveta Federacije (brez predsednika vlade), vendar se zdi, da ti forumi ne sprejemajo zavezujoče medvladne zakonodaje. V Kanadi sicer obstajajo formalni in neformalni dogovori, vendar vsebujejo le predloge in za pogodbenice niso pravno zavezujoči.

Posebnost kanadskega sistema je možnost, da se provinca odloči, da ne bo sodelovala v programu skupnih stroškov med federacijo in provincami, ali da ne bo upoštevala prihodnjih ustavnih sprememb, ki bi zakonodajne pristojnosti prenesle s provincialnih zakonodajnih teles na parlament. V skladu z ustavnim zakonom iz leta 1982 je za vsako provinco, ki se odloči za izvzetje iz sprememb v zvezi z izobraževanjem ali drugimi kulturnimi vprašanji, zagotovljeno finančno nadomestilo. Dejansko je Quebec od leta 1965 prek zakona o uveljavljenih programih že pridobil izvzetje iz glavnih programov, kot so bolnišnično zavarovanje, poklicno usposabljanje, javno zdravje ter pomoč starejšim in invalidom.

Švica

Člen 48 švicarske ustave daje kantonom pravico do sklepanja „medkantonskih sporazumov“. Najpomembnejša oblika medkantonskega sodelovanja so konkordati, ki se uporabljajo za izvajanje obstoječe zakonodaje ali za ustvarjanje in harmonizacijo zakonodaj in predpisov v različnih kantonih. Vsak konkordat mora skozi zakonodajni postopek zadevnega kantona, obravnavan pa je kot zavezujoče interakcijsko pravo.

Še ena oblika horizontalnega sodelovanja so medkantonske konference, ki so stalni forumi za medvladne odnose, kjer se člani upravnih svetov posameznih kantonov, ki so odgovorni za določena področja, sestajajo za izmenjavo mnenj. Poseben primer takih konferenc je konferenca kantonalnih vlad, ki je bila ustanovljena predvsem zato, da bi vplivala na politike v zvezi z mednarodnimi odnosi, še zlasti v zvezi z evropskim povezovanjem.

Avstralija

Poleg medvladnih sporazumov med provincami, ki so pomembni in prožni instrumenti za reševanje vprašanj, pri katerih imata tako zvezna kot podzvezna raven nekatera pooblastila, avstralske province pogosto uporabljajo orodje, ki se imenuje „zrcaljenje zakonodaje“. To pomeni, da lahko zvezna država sprejme zakonodajo po običajnem zakonodajnem postopku, ki se uporablja na ravni države, in ko je sprejeta, se zakonodaja neposredno uporablja v kateri koli drugi državi, ki bi jo želela posnemati.


PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o izvajanju določb Pogodbe glede okrepljenega sodelovanja

(2018/2112(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju določb Pogodb, povezanih z okrepljenim sodelovanjem, in zlasti členov 20, 42(6), 44, 45 in 46 Pogodbe o Evropski uniji (PEU), in členov 82, 83, 86, 87, 187, 188, 326, 327, 328, 329, 330, 331, 332, 333 in 334 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju določb Pogodbe o drugih obstoječih oblikah diferenciranega povezovanja, zlasti členov 136, 137 in 138 PDEU, ki se nanašajo na določbe, ki veljajo za države članice, katerih valuta je euro,

–  ob upoštevanju Pogodbe o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji (TSCG),

–  ob upoštevanju Protokola št. 10 o stalnem strukturnem sodelovanju, vzpostavljenem na podlagi člena 42 Pogodbe o Evropski uniji, Protokola št. 14 o Euroskupini in Protokola št. 19 o schengenskem pravnem redu, vključenem v okvir Evropske unije,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o boljšem delovanju Evropske unije z izkoriščanjem potenciala Lizbonske pogodbe(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o morebitnem razvoju in prilagoditvi sedanje institucionalne ureditve Evropske unije(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. februarja 2017 o proračunski zmogljivosti euroobmočja(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. marca 2017 o ustavnih, pravnih in institucionalnih posledicah skupne varnostne in obrambne politike: možnosti, ki jih nudi Lizbonska pogodba(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. januarja 2019 o diferenciranem povezovanju(5),

–  ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 1. marca 2017 (COM(2017)2025) in petih nadaljnjih razmislekov (COM(2017)0206, COM(2017)0240, COM(2017)0291, COM(2017)0315, COM(2017)0358),

–  ob upoštevanju Rimske izjave z dne 25. marca 2017,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) in Priloge 3 sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ustavne zadeve in mnenja Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0038/2019),

A.  ker ima Unija poseben interes za izvajanje okrepljenega sodelovanja na nekaterih področjih, ki niso v izključni pristojnosti EU, da bi pospešila evropski projekt in olajšala življenje državljanov;

B.  ker je v skladu s členom 20(2) PEU okrepljeno sodelovanje zasnovano kot zadnje sredstvo, kadar Unija kot celota ne more doseči ciljev tega sodelovanja v razumnem roku;

C.  ker se okrepljeno sodelovanje ne bi smelo obravnavati kot instrument za izključitev ali delitev držav članic, temveč kot pragmatično rešitev za spodbujanje evropskega povezovanja;

D.  ker je zaradi občutljive narave določenih političnih področij težko slediti rednemu zakonodajnemu postopku, ne le zaradi zahteve po soglasju, temveč tudi zaradi ustaljene prakse v Svetu, v skladu s katero si države članice vedno prizadevajo za soglasje, čeprav bi kvalificirana večina zadostovala za sprejetje odločitve;

E.  ker bi bilo mogoče razen davka na finančne transakcije vse pobude za okrepljeno sodelovanje v Svetu sprejeti s kvalificirano večino, če bi bilo sprejeto to pravilo namesto soglasja;

F.  ker v številnih primerih obstajajo podskupine držav članic, ki izvajajo dvostransko ali večstransko sodelovanje zunaj okvira Pogodb, na primer na področjih, kot je obramba; ker je pritisk zaradi gospodarske in monetarne krize, da bi sprejeli hitre odločitve in presegli zahtevo po soglasju na nekaterih področjih, privedel do sprejetja medvladnih instrumentov zunaj pravnega okvira EU, kot sta evropski mehanizem za stabilnost (EMS) in Pogodba o stabilnosti, usklajevanju in upravljanju v ekonomski in monetarni uniji (TSCG ali fiskalni pakt);

G.  ker je okrepljeno sodelovanje postopek, po katerem lahko vsaj devet držav članic vzpostavi tesnejše sodelovanje na področju v okviru struktur EU, ostale države članice pa pri tem ne sodelujejo; ker okrepljeno sodelovanje sodelujočim državam članicam omogoča, da izpolnijo skupni cilj ali pobudo ter presežejo zastoj v pogajanjih ali blokado druge države članice ali držav članic, kadar se zahteva soglasje; ker bi morali v skladu s členom 20(4) PEU akti, sprejeti v okviru okrepljenega sodelovanja, zavezovati le sodelujoče države članice; ker je okrepljeno sodelovanje omejeno na področja, na katerih EU nima izključnih pristojnosti;

H.  ker v skladu s členom 328(1) PDEU Komisija in države članice, ki so že udeležene pri okrepljenem sodelovanju, zagotovijo, da se spodbudi udeležba čim več držav članic;

I.  ker izkušnje kažejo, da je okrepljeno sodelovanje prineslo zadovoljive rezultate na področju prava o razvezi(6) zakonske zveze in da ponuja zanimive možnosti v zvezi s premoženjskimi razmerji(7), enotnim evropskim patentom in Evropskim javnim tožilstvom;

J.  ker so se ob začetnih izkušnjah z okrepljenim sodelovanjem izpostavile težave, povezane z uporabo tega koncepta, zaradi omejenih določb iz Pogodb glede praktičnega izvajanja in pomanjkljivega spremljanja s strani institucij Unije;

K.  ker je analiza različnih zveznih modelov, ki se uporabljajo v državah članicah EU in zvezah zunaj Unije, pokazala, da mehanizme prožnega sodelovanja pogosto uporabljajo podzvezne enote na področjih skupnega interesa;

L.   ker se brez uporabe premostitvenih klavzul za prehod s soglasja na glasovanje s kvalificirano večino v Svetu in brez temeljite reforme Pogodb zdi mogoče, da bi se morale države članice v prihodnje zateči k določbam o okrepljenem sodelovanju, da bi obravnavale skupne težave in dosegle skupne cilje;

M.  ker je za nemoteno izvajanje okrepljenega sodelovanja pomembno, da se oblikuje seznam vprašanj, ki jih je treba obravnavati, in zagotovi časovni načrt za učinkovito delovanje okrepljenega sodelovanja, ki bo v skladu z besedilom in duhom Pogodb;

Splošne ugotovitve

1.  je zaskrbljen nad tem, da okrepljeno sodelovanje ni povsem odpravilo potrebe po rešitvah v obliki medvladnih podskupin zunaj Pogodb, ki negativno vplivajo na doslednost uporabe pravnega okvira EU in tako vodijo do neustreznega demokratičnega nadzora, čeprav ponuja rešitev za skupne težave z izkoriščanjem institucionalne strukture Unije in tako zmanjšuje upravne stroške za sodelujoče države članice;

2.  verjame, da je treba ohraniti enotni institucionalni okvir EU, da bi se dosegli njeni skupni cilji in zagotovilo načelo enakosti vseh državljanov; vztraja, da je treba ohraniti metodo Skupnosti ali Unije;

3.  poudarja, da okrepljeno sodelovanje v nasprotju z medvladnimi pogodbami zagotavlja orodje za reševanje težav, ki ni le zakonito, ampak tudi priročno, saj temelji na določbah Pogodb in deluje v okviru institucionalne strukture Unije;

4.  poudarja, da okrepljeno sodelovanje zaradi svoje narave zadnjega sredstva očitno postaja vse pomembnejše in prinaša oprijemljive rezultate, čeprav se od svoje uvedbe v Amsterdamski pogodbi ni veliko uporabljalo;

5.  ugotavlja, da se na podlagi obstoječih izkušenj okrepljeno sodelovanje najpogosteje pojavlja na področjih, ki jih ureja posebni zakonodajni postopek, za katerega je potrebno soglasje, in se je do sedaj večinoma uporabljalo na področju pravosodja in notranjih zadev;

6.  poudarja, da je bil doslej postopek sodelovanja in izvajanja okrepljenega sodelovanja precej dolgotrajen, zlasti zaradi nejasne opredelitve razumnega roka, da bi ugotovili, da potrebnega števila glasov ni mogoče doseči in da ni močne politične volje za hitrejši napredek;

7.  ugotavlja, da je utegnilo pomanjkanje jasnih operativnih smernic za oblikovanje in upravljanje okrepljenega sodelovanja, na primer veljavne zakonodaje za skupne institucije ali postopkov za prenehanje že obstoječega sodelovanja, zmanjšati verjetnost vzpostavitve okrepljenega sodelovanja;

8.  opozarja, da samodejna vključitev okrepljenega sodelovanja v pravni red ni predvidena, čeprav ima koristi od institucionalnega in pravnega reda Unije;

9.  meni, da je okrepljeno sodelovanje še vedno uspešno orodje za reševanje težav na ravni Unije in orodje za preseganje nekaterih institucionalnih ovir, čeprav se nikoli ne obravnava kot najboljša možnost;

10.  meni, da je treba odgovoriti na isti sklop vprašanj, da bi se okrepljeno sodelovanje učinkovito izvajalo in organiziralo, ne glede na področje politike, na katero se nanaša, ali njegovo obliko;

Priporočila

11.  zato predlaga, da je treba odgovoriti na mnoga vprašanja in upoštevati časovni načrt, ki je naveden spodaj, da bi zagotovili nemoteno in učinkovito izvajanje okrepljenega sodelovanja;

Postopek odločanja

12.  poudarja, da mora politična spodbuda za okrepljeno sodelovanje priti iz držav članic, vendar morajo razprave o njegovi vsebini temeljiti na predlogu Komisije;

13.  opozarja, da daje člen 225 PDEU Parlamentu pravico do kvazizakonodajne pobude, ki jo je treba razlagati kot možnost, da Parlament sproži okrepljeno sodelovanje na podlagi predloga Komisije, za katerega v mandatu dveh zaporednih predsedstev Sveta ni bilo mogoče doseči dogovora z rednim postopkom odločanja;

14.  meni, da bi bilo treba ugotoviti, da Unija kot celota v skladu z zahtevo iz člena 20 PEU ne more doseči ciljev takega sodelovanja, če v obdobju dveh zaporednih predsedstev Sveta v tej instituciji ni bil dosežen bistveni napredek;

15.  priporoča, da bi morale zahteve držav članic za vzpostavitev okrepljenega sodelovanja načeloma temeljiti na ciljih, ki so vsaj tako ambiciozni kot tisti, ki jih je predstavila Komisija, preden se ugotovi, da Unija kot celota ciljev ne more doseči v razumnem roku;

16.  močno priporoča, naj se posebna premostitvena klavzula iz člena 333 PDEU uporabi za prehod s soglasja na glasovanje s kvalificirano večino in s posebnega na redni zakonodajni postopek, takoj ko Svet odobri dogovor o začetku okrepljenega sodelovanja, da bi se preprečile nove blokade, če je pri sodelovanju udeleženih veliko držav članic;

17.  meni, da bi moral biti v sklepu o odobritvi okrepljenega sodelovanja določen okvir za odnose z nesodelujočimi državami članicami; meni, da bi morale biti države članice, ki niso udeležene pri okrepljenem sodelovanju, vseeno vključene v razprave o predmetu, na katerega se nanaša;

18.  opozarja, da imata tajništvi Komisije in Sveta pomembno vlogo pri zagotavljanju, da države članice, ki niso udeležene pri okrepljenem sodelovanju, ne bodo zaostajale tako, da bi bila otežena njihova udeležba v poznejši fazi;

Upravljanje

19.  priporoča, da Komisija dejavno sodeluje v vseh fazah okrepljenega sodelovanja, od predloga in razprav pa vse do izvajanja okrepljenega sodelovanja;

20.  potrjuje, da bi bilo treba ohraniti enotnost institucij EU in da okrepljeno sodelovanje ne bi smelo privesti do oblikovanja vzporednih institucionalnih ureditev, temveč bi lahko, kjer je to primerno, omogočilo vzpostavitev posebnih organov v pravnem okviru EU brez poseganja v pristojnosti in vlogo institucij in organov Unije;

Parlamentarni nadzor

21.  opozarja, da je Parlament pristojen za parlamentarni nadzor okrepljenega sodelovanja; poziva, naj se nacionalni parlamenti in v ustreznih državah članicah regionalni parlamenti poleg Evropskega parlamenta močneje vključijo v demokratični nadzor okrepljenega sodelovanja, če se to nanaša na področja politike, ki so v deljeni pristojnosti; opozarja, da bi bilo mogoče po potrebi in brez poseganja v pristojnosti Parlamenta vzpostaviti medparlamentarni forum, podoben medparlamentarni konferenci v skladu s členom 13 TSCG ter medparlamentarni konferenci za skupno zunanjo in varnostno politiko (SZVP) ter skupno varnostno in obrambno politiko (SVOP);

22.  poudarja, da morajo države članice, udeležene v okrepljenem sodelovanju, vključiti tiste regije, ki imajo zakonodajne pristojnosti v zadevah, ki se nanašajo nanje, da bi se spoštovala notranja delitev oblasti in okrepila družbeno legitimnost tega okrepljenega sodelovanja;

23.  priporoča, naj ima Parlament večjo vlogo pri okrepljenem sodelovanju, tako da Komisiji predlaga nove oblike sodelovanja na podlagi člena 225 PDEU ter spremlja predloge ali obstoječe sodelovanje; izraža prepričanje, da bi moral biti Parlament vključen v vse faze postopka, namesto da se zgolj pričakuje, da ga bo odobril, in da bi moral prejemati redna poročila in imeti možnost, da poda svoje mnenje o izvajanju okrepljenega sodelovanja;

24.  poziva Svet, naj s Parlamentom sodeluje v morebitnem prihodnjem postopku okrepljenega sodelovanja, preden Parlament zaprosi za odobritev končnega besedila, da bi se zagotovilo čim večje sodelovanje sozakonodajalcev Unije;

25.  vseeno obžaluje, da Svet kljub konstruktivnemu in preudarnemu pristopu Parlamenta k postopku okrepljenega sodelovanja ni pokazal veliko zanimanja za formalno sodelovanje s Parlamentom pred vložitvijo prošnje za odobritev Parlamenta glede končnega besedila, o katerem je bilo doseženo soglasje;

26.  meni, da mora Parlament izboljšati svojo notranjo organizacijo na področju okrepljenega sodelovanja; glede tega meni, da bi moral vsak primer okrepljenega sodelovanja spremljati ustrezni stalni odbor, in priporoča, da bi moral poslovnik Parlamenta zato določati, da je mogoče ustanoviti ad-hoc pododbore, v katerih se polnopravno članstvo prednostno dodeli poslancem, izvoljenim v državah članicah, ki so udeležene pri takem okrepljenem sodelovanju;

Proračun

27.  meni, da bi morale udeležene države članice kriti odhodke iz poslovanja, povezane z okrepljenim sodelovanjem, če se ti stroški krijejo iz proračuna EU, pa bi jih bilo treba neudeleženim državam članicam povrniti, razen če Svet po posvetovanju s Parlamentom v skladu s členom 332 PDEU odloči, da se tako sodelovanje financira iz proračuna EU, s čimer se ti odhodki vključijo v proračun EU in se zanje torej uporablja letni proračunski postopek;

28.  meni, da je treba morebitne dohodke, ki jih ustvarja dejavnost, ki jo ureja okrepljeno sodelovanje, dodeliti za kritje operativnih odhodkov v zvezi z okrepljenim sodelovanjem;

Sodna pristojnost

29.  meni, da bi moralo biti okrepljeno sodelovanje v neposredni pristojnosti Sodišča Evropske unije, ne glede na to, da je mogoče uvesti arbitražni postopek ali ustanoviti prvostopenjsko sodišče za reševanje sporov, potrebno za delovanje posameznega primera okrepljenega sodelovanja, razen če Pogodba določa drugače, kar bi moralo biti določeno v pravnem aktu o uvedbi tega okrepljenega sodelovanja;

30.  opozarja, da bi moral biti končni arbitražni organ vedno Sodišče Evropske unije, če se za primer okrepljenega sodelovanja zahteva vzpostavitev posebnega arbitražnega mehanizma ali sodišča;

Prilagoditev institucionalne strukture Unije

31.  predlaga, naj se na Komisiji ustanovi posebni oddelek za okrepljeno sodelovanje pod vodstvom komisarja, pristojnega za medinstitucionalne odnose, za usklajevanje in racionalizacijo institucionalne priprave pobud za okrepljeno sodelovanje;

32.  meni, da mora biti vloga sekretariatov Komisije in Sveta v okviru okrepljenega sodelovanja bolj proaktivna, zato predlaga, naj v sodelovanju z Odborom regij in zlasti z njegovo platformo Evropsko združenje za teritorialno sodelovanje (EZTS) dejavno iščeta področja, na katerih bi bilo okrepljeno sodelovanje koristno za napredek evropskega projekta, ali področja, ki so blizu obstoječim oblikam okrepljenega sodelovanja, da bi se izognili podvajanju ali protislovjem;

Izstop ali izključitev držav članic

33.  poudarja, da v Pogodbah ni določb v zvezi z možnostmi izstopa ali izključitve držav članic iz obstoječih primerov okrepljenega sodelovanja, razen iz stalnega strukturnega sodelovanja (PESCO);

34.  meni, da bi bilo treba v vseh primerih okrepljenega sodelovanja določiti jasna pravila o izstopu države članice, ki ne želi več sodelovati, in o izključitvi države članice, ki ne izpolnjuje več pogojev za okrepljeno sodelovanje; priporoča, naj se v aktu o uvedbi okrepljenega sodelovanja določijo pogoji za morebitni izstop ali izključitev države članice;

Priporočila za prihodnji razvoj okrepljenega sodelovanja

35.  meni, da je treba oblikovati postopek za hitro odobritev okrepljenega sodelovanja na področjih velikega političnega pomena, ki ga je treba izvesti v časovnem okviru, krajšem od obdobja dveh zaporednih predsedstev Sveta;

36.  poziva države članice, udeležene pri okrepljenem sodelovanju, naj si prizadevajo za vključevanje okrepljenega sodelovanja v pravni red Skupnosti;

37.  poziva Komisijo, naj na podlagi člena 175, tretji odstavek, ali člena 352 PDEU predlaga uredbo za poenostavitev in poenotenje ustreznega pravnega okvira za okrepljeno sodelovanje (na primer vodilna načela o pravu, ki se uporablja za skupne institucije ali izstop članice), s čimer bi se olajšala uvedba tega sodelovanja;

38.  predlaga, da bi bilo treba pri naslednjem pregledu Pogodb preučiti možnost vloge regij ali podnacionalnih subjektov pri okrepljenem sodelovanju, kadar se to sodelovanje nanaša na področje izključne pristojnosti zadevne ravni, ob ustreznem spoštovanju nacionalnih ustav;

°

°  °

39.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

(1)

UL C 252, 18.7.2018, str. 215.

(2)

UL C 252, 18.7.2018, str. 201.

(3)

UL C 252, 18.7.2018, str. 235.

(4)

UL C 263, 25.7. 2018, str. 125.

(5)

Sprejeta besedila, P8_TA(2019)0044.

(6)

Uredba Sveta (EU) št. 1259/2010 z dne 20. decembra 2010 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju prava, ki se uporablja za razvezo zakonske zveze in prenehanje življenjske skupnosti.

(7)

Uredba Sveta (EU) 2016/1103 z dne 24. junija 2016 o izvajanju okrepljenega sodelovanja na področju pristojnosti, prava, ki se uporablja, ter priznavanja in izvrševanja odločb na področju premoženjskih razmerij med zakoncema.


MNENJE Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (11.1.2019)

za Odbor za ustavne zadeve

o izvajanju določb Pogodbe glede okrepljenega sodelovanja

(2018/2112(INI))

Pripravljavec mnenja: Tomáš Zdechovský

POBUDE

Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve poziva Odbor za ustavne zadeve kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

A.  ker je člen 86 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) izrecna pravna podlaga za ustanovitev Evropskega javnega tožilstva (EJT) in določa veljaven zakonodajni postopek in instrument, pa tudi področje uporabe in pristojnosti bodočega EJT;

B.  ker je pomembno, da EU in vse države članice učinkovito in odvračilno odkrivajo in preganjajo goljufije, ki vplivajo na finančne interese EU, ter tako zaščitijo davkoplačevalce vseh držav članic, ki prispevajo v proračun Unije;

C.  ker člen 86 PDEU izrecno navaja možnost vzpostavitve okrepljenega sodelovanja v primeru nesoglasja;

D.  ker je okrepljeno sodelovanje postopek, po katerem lahko vsaj devet držav članic vzpostavi napredno sodelovanje na področju, ki sodi v okvire struktur EU, a ostale države članice pri tem ne sodelujejo; ker okrepljeno sodelovanje sodelujočim državam članicam omogoča, da izpolnijo skupni cilj ali pobudo ter presežejo zastoj v pogajanjih ali blokado druge države članice ali držav članic, kadar je potrebno soglasje; ker bi morali biti v skladu s členom 20(4) Pogodbe o Evropski uniji akti, sprejeti v okviru okrepljenega sodelovanja, zavezujoči le za sodelujoče države članice; ker je okrepljeno sodelovanje omejeno na področja, na katerih EU nima izključnih pristojnosti;

E.  ker v skladu s členom 328(1) PDEU Komisija in države članice, ki so že udeležene pri okrepljenem sodelovanju, zagotovijo, da se spodbudi udeležba čim več držav članic;

1.  ponovno potrjuje odločno podporo Parlamenta vzpostavitvi učinkovitega in neodvisnega EJT, da bi se zmanjšala trenutna razdrobljenost prizadevanj v okviru nacionalnega kazenskega pregona za zaščito proračuna EU in da bi se okrepil boj proti goljufijam v Evropski uniji;

2.  opozarja, da je Parlament sprejel tri resolucije (29. aprila 2015(1), 5. oktobra 2016(2) in 5. oktobra 2017(3)) o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva; priznava, da so bili številni pomisleki Parlamenta, izraženi v teh resolucijah, do neke mere obravnavani v končnem besedilu, doseženim s pogajanji, ki ga je sprejel Svet; poziva Svet, naj s Parlamentom sodeluje v morebitnem prihodnjem postopku okrepljenega sodelovanja, preden Parlament zaprosi za odobritev končnega besedila, da bi zagotovili čim večje sodelovanje sozakonodajalcev Unije;

3.  vendar obžaluje, da je Svet kljub konstruktivnemu in preudarnem pristopu Parlamenta k postopku okrepljenega sodelovanja pokazal malo zanimanja za formalno sodelovanje s Parlamentom pred vložitvijo prošnje za odobritev Parlamenta za končno besedilo, o katerem je bilo doseženo soglasje;

4.  pozdravlja, da 22 držav članic že sodeluje v okrepljenem sodelovanju z EJT in opozarja na njegovo vključevalno naravo; spodbuja države članice, ki še ne sodelujejo, naj se čim prej pridružijo, da bi izboljšali učinkovitost urada;

5.  je seznanjen, da se po zaključku triletne faze priprav pričakuje, da bo EJT z delom začelo do konca leta 2020, zaradi česar je ocena njegovega uvajanja v tej fazi preuranjena;

6.  poudarja, da bo za uvajanje EJT potrebno učinkovito in uspešno sodelovanje med nacionalnimi tožilci in EJT ter z agencijami EU, kot sta Evropski urad za boj proti goljufijam (OLAF) in Eurojust;

7.  pozorno spremlja vse doslej sprejete ukrepe za vzpostavitev EJT, vključno z izvedbenimi ukrepi za izbiro in imenovanje evropskega glavnega tožilca in evropskih tožilcev, pa tudi proračunske ukrepe;

8.  poziva Komisijo, naj redno in v celoti obvešča Parlament o uvajanju in institucionalnem razvoju EJT v luči morebitne razširitve njegovega mandata, da bi vključeval boj proti čezmejnemu terorizmu.

9.  pozdravlja dejstvo, da bo 18 držav članic sodelovalo v okrepljenem sodelovanju na področju premoženjskih razmerij zakonskih zvez in registriranih partnerskih skupnosti, kot se bo uporabljalo od 29. januarja 2019; poudarja, da je treba zaščititi temeljne pravice, vključno s pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja ter prepovedjo diskriminacije.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

10.1.2019

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

36

6

3

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Asim Ademov, Martina Anderson, Heinz K. Becker, Monika Beňová, Michał Boni, Caterina Chinnici, Rachida Dati, Frank Engel, Laura Ferrara, Romeo Franz, Ana Gomes, Nathalie Griesbeck, Sylvie Guillaume, Monika Hohlmeier, Sophia in ‘t Veld, Cécile Kashetu Kyenge, Monica Macovei, Roberta Metsola, Claude Moraes, Ivari Padar, Judith Sargentini, Birgit Sippel, Csaba Sógor, Helga Stevens, Traian Ungureanu, Bodil Valero, Marie-Christine Vergiat, Udo Voigt, Josef Weidenholzer, Cecilia Wikström, Kristina Winberg, Tomáš Zdechovský, Auke Zijlstra

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Dennis de Jong, Anna Hedh, Lívia Járóka, Marek Jurek, Jean Lambert, Jeroen Lenaers, Andrejs Mamikins, Angelika Mlinar, Maite Pagazaurtundúa Ruiz, Christine Revault d’Allonnes Bonnefoy

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Fernando Ruas, Adam Szejnfeld

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

36

+

ALDE

Nathalie Griesbeck, Sophia in ‘t Veld, Angelika Mlinar, Maite Pagazaurtundúa Ruiz, Cecilia Wikström

EFDD

Laura Ferrara

PPE

Asim Ademov, Heinz K. Becker, Michał Boni, Rachida Dati, Frank Engel, Monika Hohlmeier, Lívia Járóka, Jeroen Lenaers, Roberta Metsola, Fernando Ruas, Csaba Sógor, Adam Szejnfeld, Traian Ungureanu, Tomáš Zdechovský

S&D

Monika Beňová, Caterina Chinnici, Ana Gomes, Sylvie Guillaume, Anna Hedh, Cécile Kashetu Kyenge, Andrejs Mamikins, Claude Moraes, Ivari Padar, Christine Revault d’Allonnes Bonnefoy, Birgit Sippel, Josef Weidenholzer

VERTS/ALE

Romeo Franz, Jean Lambert, Judith Sargentini, Bodil Valero

6

-

ECR

Marek Jurek, Monica Macovei, Helga Stevens, Kristina Winberg

ENF

Auke Zijlstra

NI

Udo Voigt

3

0

GUE/NGL

Martina Anderson, Dennis de Jong, Marie-Christine Vergiat

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

(1)

UL C 346, 21.9.2016, str. 27.

(2)

UL C 215, 19.6.2018, str. 18.

(3)

UL C 346, 27.9.2018, str. 246.


INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

22.1.2019

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

18

2

2

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Gerolf Annemans, Mercedes Bresso, Pascal Durand, Esteban González Pons, Danuta Maria Hübner, Ramón Jáuregui Atondo, Alain Lamassoure, Jo Leinen, Maite Pagazaurtundúa Ruiz, Markus Pieper, Paulo Rangel, Helmut Scholz, György Schöpflin, Pedro Silva Pereira, Barbara Spinelli, Josep-Maria Terricabras, Kazimierz Michał Ujazdowski

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Pervenche Berès, Ashley Fox, Sylvia-Yvonne Kaufmann

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Michael Gahler, Jarosław Wałęsa


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

18

+

ALDE

Maite Pagazaurtundúa Ruiz

NI

Kazimierz Michał Ujazdowski

PPE

Michael Gahler, Esteban González Pons, Danuta Maria Hübner, Alain Lamassoure, Markus Pieper, Paulo Rangel, György Schöpflin, Jarosław Wałęsa

S&D

Pervenche Berès, Mercedes Bresso, Ramón Jáuregui Atondo, Sylvia Yvonne Kaufmann, Jo Leinen, Pedro Silva Pereira

VERTS/ALE

Pascal Durand, Josep Maria Terricabras

2

-

ECR

Ashley Fox

ENF

Gerolf Annemans

2

0

GUE/NGL

Helmut Scholz, Barbara Spinelli

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Zadnja posodobitev: 6. februar 2019Pravno obvestilo