Postopek : 2018/2108(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0046/2019

Predložena besedila :

A8-0046/2019

Razprave :

PV 12/02/2019 - 6
CRE 12/02/2019 - 6

Glasovanja :

PV 12/02/2019 - 9.22
CRE 12/02/2019 - 9.22
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0083

POROČILO     
PDF 240kWORD 69k
29.1.2019
PE 628.580v02-00 A8-0046/2019

o izvajanju direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu

(2018/2108(INI))

Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane

Poročevalec: Ivo Belet

OBRAZLOŽITEV – POVZETEK DEJSTEV IN UGOTOVITEV
 PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA
 PRILOGA: SEZNAM SUBJEKTOV ALI OSEB,OD KATERIH JE POROČEVALEC PREJEL PRISPEVEK
 MNENJE Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov
 INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU
 POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

OBRAZLOŽITEV – POVZETEK DEJSTEV IN UGOTOVITEV

Postopek in viri

Poročevalcu je bila 16. aprila 2018 zaupana naloga, da pripravi poročilo o izvajanju Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu.

Namen tega poročila je preučiti sedanje pomanjkljivosti pri izvajanju direktive in pripraviti priporočila za njene izboljšave. Poročevalec je zato organiziral srečanja z deležniki (glej prilogo).

Deležnike je povabil tudi na javno predstavitev v Evropskem parlamentu, ki je potekala 17. oktobra 2018.

Izvor, struktura in namen direktive

V skladu s členom 168(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) je treba pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi, pri čemer so organizacija, upravljanje, financiranje in izvajanje zdravstvenega varstva v pristojnosti držav članic EU.

Sodna praksa je v preteklih letih potrdila, da imajo pacienti pod določenimi pogoji pravico do dostopa do zdravstvenega varstva v državah članicah, kjer niso državljani.

Glavni namen direktive je vzpostaviti okvir in sklop pravic na ravni EU, da bi državljanom EU zagotovili dostop do zdravljenja v tujini ter s tem spodbudili tesnejše sodelovanje na številnih področjih medicine in zdravstvenega varstva, kot sta e-zdravje in zdravljenje redkih bolezni.

Poleg pravic, zagotovljenih z direktivo, obstajajo podobne ugodnosti, ki so zagotovljene z Uredbo (ES) št. 883/2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti. Direktiva se uporablja brez poseganja v omenjeno uredbo, v praksi pa uredba pogosto zagotavlja ugodnejše pogoje načrtovanega in nenačrtovanega zdravljenja. V tem primeru se pacienti odločajo za zdravljenje v drugi državi članici na podlagi določb uredbe in ne direktive, saj v skladu z uredbo za nenačrtovano zdravljenje takojšnje plačilo in naknadni zahtevek za povračilo stroškov nista potrebna.

Na podlagi načela o stroškovni nevtralnosti čezmejnega zdravljenja za nacionalne zdravstvene sisteme so v skladu z direktivo kriti le stroški do ravni zdravljenja v matični državi članici, v skladu z uredbo pa so stroški pacientov kriti v celoti.

Vseeno pa so se na podlagi direktive nekateri vidiki zdravstvenega varstva v tujini bistveno izboljšali. Uredba zajema le zdravstveno varstvo, ki ga zagotavljajo javni ali pogodbeni izvajalci, direktiva pa zajema vse izvajalce zdravstvenega varstva v EU. Poleg tega naj bi direktiva omogočala lažje načrtovanje zdravljenja v tujini, saj je v njej za razliko od čezmejnega zdravstvenega varstva v uredbi predhodna odobritev za načrtovano zdravljenje potrebna le izjemoma.

Izvajanje

V direktivi je bil kot rok za prenos določen 25. oktober 2013. Zaradi poznega ali nepopolnega izvajanja se je proti 26 državam članicam začel postopek za ugotavljanje kršitev. Do zdaj so vse države članice že priglasile ukrepe za popoln prenos v nacionalno zakonodajo.

V tem trenutku Evropska komisija še vedno izvaja drugo fazo ocenjevanja skladnosti, njen glavni cilj pa je oceniti, ali so vsi nacionalni pravni akti in drugi ukrepi skladni z direktivo. Komisiji je bilo priglašenih skupaj več kot petsto nacionalnih ukrepov. V preiskavah na lastno pobudo, v katerih so bile zbrane informacije o dejanskem izpolnjevanju obveznosti, je bilo ugotovljeno, da trenutno še vedno poteka en postopek za ugotavljanje kršitev.

Financiranje

Sredstva za čezmejno zdravstveno varstvo večinoma prihajajo iz drugega (2008–2013) in tretjega (2014–2020) zdravstvenega programa, v okviru katerih je za zdravstvo namenjenih skupno okoli 64 milijonov EUR letno. Komisija predlaga, naj se financiranje nadaljuje v okviru Evropskega socialnega sklada plus (ESS +), ki bo imel med svojimi operativnimi cilji tudi podporo za izvajanje zakonodaje Unije na področju čezmejnega zdravstvenega varstva.

Poleg tega se sredstva za projekte čezmejnega zdravstvenega varstva in e-zdravja zagotavljajo tudi iz prejšnjih (Sedmi okvirni program za raziskave in tehnološki razvoj in Okvirni program za konkurenčnost in inovativnost) in sedanjega okvirnega raziskovalnega programa (Obzorje 2020), Evropskega sklada za regionalni razvoj, Kohezijskega sklada in sklada InvestEU.

Mobilnost pacientov

Čezmejna mobilnost pacientov je pomembno politično vprašanje. Ta je sicer še vedno razmeroma nizka, vseeno pa za nekatere skupine pacientov čezmejno zdravstveno varstvo pomeni najbolj primerno in dostopno možnost zdravljenja, in sicer v primeru redkih bolezni ali zaradi geografske bližine zdravstvenih storitev. S čezmejno mobilnostjo pacientov so povezana vprašanja, kot je neprekinjenost zdravljenja ali izmenjava informacij med zdravstvenimi delavci na obeh straneh meje. Poleg tega so tu tudi logistične in administrativne ovire, ki lahko čezmejno zdravljenje pacientov nehote otežijo.

Med pacienti, ki se zdravijo v tujini po predhodni odobritvi, je največ tistih, ki iz Francije potujejo v Španijo. V primerih, ko dovoljenje ni potrebno, pa je največ pacientov na zdravljenje odšlo iz Francije v Nemčijo. Pri čezmejnem pretoku pacientov se jasno kaže pomemben trend, da je mobilnost največja med državami s skupno mejo. Pomembna izjema pri tem pa je znatno število pacientov, ki na zdravljenje odhajajo iz Norveške v Španijo.

Komisija je ugotovila štiri področja, ki so lahko, če jih ustrezno ne obravnavamo, pri tem ovira za paciente: sistemi povračil, uporaba predhodnih odobritev, administrativne zahteve in zaračunavanje storitev neposredno pacientom.

Čeprav so države članice v skladu s členom 7 direktive dolžne Komisijo obvestiti o vsaki odločitvi o uvedbi omejitev in so nekatere države članice zakonodajo prenesle na načine, ki bi lahko veljali za omejujoče, Komisija od držav članic ni prejela nobenih obvestil v zvezi s tem.

Informacije za paciente Nacionalne kontaktne točke

Direktiva lahko zelo izboljša in olajša dostop pacientov do čezmejnega zdravstva ter, kar je najpomembneje, zagotovi najvišjo kakovost oskrbe za vse paciente. Vseeno pa je za uspeh direktive bistveno, da so o vseh njenih vidikih dobro obveščeni pacienti, zdravstveni delavci in drugi deležniki. Vendar trenutno žal ni tako.

Raziskava Eurobarometra iz maja 2015 kaže, da manj kot 20 % državljanov meni, da so dobro obveščeni o svojih pravicah do čezmejnega zdravstvenega varstva.

Kot je predvideno v členu 6 direktive, ima vsaka država članica vsaj eno nacionalno kontaktno točko, kjer so pacientom in zdravstvenim delavcem na voljo informacije o njihovih pravicah v zvezi s čezmejnimi zdravstvenimi storitvami in proizvodi.

Na 29 nacionalnih kontaktnih točkah v Evropi, na Norveškem in v drugih državah EGP, ki so posredovale podatke, je bilo leta 2017 skupaj opravljenih 74.589 poizvedb, vendar je večina držav članic prejela manj kot 1000 vlog. Med različnimi nacionalnimi kontaktnimi točkami se število poizvedb močno razlikuje. Na splošno pa pacienti za nacionalno kontaktno točko ne vedo. Obsežna in trajna informacijska kampanja o nacionalnih kontaktnih točkah in pravicah pacientov v zvezi s čezmejnim zdravljenjem je ključnega pomena.

To tudi kaže, da na spletiščih nacionalnih kontaktnih točk na splošno primanjkuje podrobnih informacij o pravicah pacientov. Precej malo je napotkov, kaj storiti v primeru neupravičenih zamud, informacij o pritožbenih postopkih in poravnavi spora, pa tudi informacij o trajanju postopka za povračilo stroškov ali obravnave vlog za predhodno odobritev.

Evropske referenčne mreže

Evropska komisija v skladu s členom 12 direktive podpira države članice pri vzpostavitvi evropskih referenčnih mrež med izvajalci zdravstvenega varstva in strokovnimi centri v državah članicah.

Marca 2017 je začelo uradno delovati prvih 24 evropskih referenčnih mrež, in sicer na podlagi okvira, ki ga je vzpostavila Evropska komisija, ter pod vodstvom sodelujočih izvajalcev zdravstvenega varstva in nacionalnih zdravstvenih organov. Njihov cilj je boj proti kompleksnim ali redkim boleznim, ki zahtevajo specializirano zdravljenje in znanje. Evropske referenčne mreže združujejo več kot 900 visoko specializiranih zdravstvenih enot, ki delujejo v več kot 300 bolnišnicah po vsej EU, na Norveškem in v državah EGP.

Glede na to, da je v EU 5800 priznanih redkih bolezni, ki prizadenejo približno 6 do 8 % vseh evropskih državljanov, za posamezno redko boleznijo zboli le majhno število oseb, hkrati pa primanjkuje ustreznega strokovnega znanja in izkušenj. Zato lahko sodelovanje na ravni EU prinese veliko dodano vrednost.

E-zdravje

Cilj na področju e-zdravja je ustvariti vzdržne gospodarske in družbene koristi evropskih sistemov in storitev ter interoperabilnih aplikacij e-zdravje, da bi dosegli visoko raven zaupanja in varnosti, izboljšali neprekinjenost oskrbe ter zagotovili dostop do varnega in visokokakovostnega zdravstvenega varstva;

Maksimalno izkoriščanje možnosti e-zdravja v EU bo zdravstvenim delavcem omogočilo čezmejno izmenjavo povzetkov in podatkov o pacientih. Prenosljivost podatkov bo z odpravo nekaterih ovir olajšala čezmejno zdravstveno varstvo, vendar je ključna tudi za napredek pri raziskavah, zlasti na področju redkih bolezni.

Čezmejno regionalno sodelovanje

Čezmejne regije predstavljajo 40 % ozemlja EU, v obmejnih regijah pa živi več kot tretjina Evropejcev. Skupno je v Evropi 37 čezmejnih mestnih območij.

Čezmejne pobude na področju zdravstvenega varstva v obmejnih regijah so se z leti izkazale za uspešne. Trajnost sodelovanja je močno odvisna od geografske bližine, pa tudi podobnih navad, kulture, jezika ter politične in upravne ureditve.

Izstop Združenega kraljestva

Letno se v skladu z direktivo povrnejo stroški zdravljenja okoli 1000 državljanom Združenega kraljestva, ki na zdravljenje najpogosteje odhajajo v Francijo, Poljsko in Latvijo. V Združenem kraljestvu pa se v okviru direktive letno zdravi okoli 1500 bolnikov. Ker vse države članice Komisiji ne morejo predstaviti ustreznih podatkov o mobilnosti pacientov, je ta v Združenem kraljestvu dejansko nekoliko večja od ocenjene. Poleg tega je v evropske referenčne mreže, ustanovljene v skladu z direktivo, vključenih približno 40 nacionalnih bolnišnic v Združenem kraljestvu.


PREDLOG RESOLUCIJE EVROPSKEGA PARLAMENTA

o izvajanju direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu

(2018/2108(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu(1),

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti členov 114 in 168 Pogodbe,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 883/2004 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2004 o koordinaciji sistemov socialne varnosti(2),

-  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2016/679 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 27. aprila 2016 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov ter o razveljavitvi Direktive 95/46/ES (Splošna uredba o varstvu podatkov)(3),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 6. junija 2011 o poti k sodobnim, odzivnim in vzdržnim zdravstvenim sistemom(4),

–  ob upoštevanju večletnih zdravstvenih programov za obdobje 2003–2008(5), 2008–2013(6) in 2014–2020(7),

–  ob upoštevanju poročil Komisije z dne 4. septembra 2015 in 21. septembra 2018 o izvajanju direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu (COM(2015)0421, COM(2018)0651),

-  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. aprila 2018 o omogočanju digitalne preobrazbe zdravstva in zdravstvenega varstva na enotnem digitalnem trgu; krepitev vloge državljanov in oblikovanje bolj zdrave družbe (COM(2018)0233),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 18. julija 2018 o podatkih držav članic o čezmejni zdravstveni oskrbi pacientov v letu 2016(8),

–  ob upoštevanju Izvedbenega sklepa Komisije 2011/890/EU z dne 22. decembra 2011 o pravilih za vzpostavitev, upravljanje in delovanje mreže nacionalnih organov, pristojnih za e-zdravje(9),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. maja 2015 o strategiji za enotni digitalni trg za Evropo (COM(2015)0192),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta za e-zdravje za obdobje 2012–2020, zlasti izrecne čezmejne razsežnosti (COM (2012)0736),

–  ob upoštevanju vmesne ocene akcijskega načrta za e-zdravje za obdobje 2012–2020, ki jo je opravila Komisija (COM(2017)0586),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. novembra 2008 o redkih boleznih (COM(2008)0679) in priporočila Sveta z dne 8. junija 2009 o ukrepanju na področju redkih bolezni(10),

–  ob upoštevanju poročila Komisije o izvajanju z dne 5. septembra 2014 v zvezi z njenim sporočilom o redkih boleznih (COM(2014)0548),

–  ob upoštevanju priporočil evropskih referenčnih mrež za redke bolezni Odbora strokovnjakov EU za redke bolezni z dne 31. januarja 2013 in dodatka z dne 10. junija 2015,

–  ob upoštevanju referenčnega dokumenta Računskega sodišča o čezmejnem zdravstvenem varstvu v EU iz maja 2018(11),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. septembra 2017 o spodbujanju rasti in kohezije v obmejnih regijah EU (COM(2017)0534),

–  ob upoštevanju medinstitucionalne razglasitve evropskega stebra socialnih pravic(12),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika ter člena 1(1)(e) sklepa konference predsednikov z dne 12. decembra 2002 o postopku odobritve samoiniciativnih poročil in Priloge 3 k temu sklepu,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter mnenja Odbora za notranji trg in zaščito potrošnikov (A8-0046/2019),

A.  ker so zdravstveni sistemi, ki so cenovno dostopni za vse, v EU poglavitni za zagotavljanje visoke ravni javnega zdravja, socialne zaščite, socialne kohezije in socialne pravičnosti, saj ohranjajo in zagotavljajo splošen dostop, in ker je kakovost življenja pacientov priznana kot pomemben del ocene stroškovne učinkovitosti zdravstvenih storitev;

B.  ker Direktiva 2011/24/EU (v nadaljnjem besedilu „direktiva“) v skladu s členom 168(7) PDEU spoštuje svobodo vseh državah članic, da sprejemajo ustrezne odločitve o zdravstvenem varstvu, in ne posega v temeljne etične odločitve njihovih pristojnih organov niti jih ne spodkopava; ker se storitve med državami članicami razlikujejo, prav tako pa se razlikuje način njihovega financiranja; ker direktiva evropskim državljanom poleg tistih, ki so na voljo v njihovi državi, zagotavlja druge možnosti zdravstvenega varstva;

C.  ker se zdravje lahko obravnava kot temeljna pravica v okviru člena 2 (pravica do življenja) in člena 35 (varovanje zdravja) Listine Evropske unije o temeljnih pravicah;

D.  ker se zdravstveni sistemi v EU spopadajo z izzivi, ki nastajajo zaradi staranja prebivalstva, proračunskih omejitev, pogostejšega pojavljanja kroničnih in redkih bolezni, težav pri zagotavljanju osnovne zdravstvene oskrbe in visokih cen zdravil; ker so države članice odgovorne za oblikovanje, ohranjanje in čezmejno izmenjavo informacij o posodobljenem katalogu pomanjkanja zdravil, da zagotovijo razpoložljivost osnovnih zdravil;

E.  ker se zdravstveno varstvo, ki ga državljani potrebujejo, včasih najlažje zagotovi v drugi držav članici, in sicer zaradi bližine, enostavnega dostopa, specializirane oskrbe ali zato, ker v domači državi članici ni dovolj zmogljivosti, na primer, da primanjkuje osnovnih zdravil;

F.  ker rezultati poročila o izvajanju direktive kažejo, da je leta 2015 še niso v celoti ali ustrezno izvajale vse države članice;

G.  ker je zdravstveni sektor bistven del gospodarstva EU in znaša 10 % njenega BDP, ta številka pa bi zaradi družbeno-ekonomskih dejavnikov lahko do leta 2060 narasla do 12,6 %;

H.  ker mora v skladu s členom 20 direktive Komisija vsaka tri leta pripraviti poročilo o izvajanju direktive; ker bi morala Komisija redno ocenjevati pretok pacientov, upravne, socialne in finančne vidike mobilnosti pacientov in delovanje evropskih referenčnih mrež in nacionalnih kontaktnih točk ter o tem redno zagotavljati informacije;

I.   ker je poročilo Komisije z dne 21. septembra 2018 o izvajanju direktive pokazalo, da državljani še vedno težko izvejo, kako lahko uveljavljajo svoje pravice glede čezmejnega zdravstvenega varstva; ker sta potrebni dodatna jasnost in preglednost glede pogojev, v katerih delujejo ponudniki zdravstvenih storitev, da bi zagotovili varno mobilnost pacientov;

J.   ker Komisija v svojem sporočilu o e-zdravju z dne 25. aprila 2018 ugotavlja, da so v zdravstvenih sistemih in sistemih oskrbe potrebne reforme in inovativne rešitve, da bi ti sistemi lahko postali odpornejši, dostopnejši in učinkovitejši; ker je zato treba okrepiti rabo novih tehnologij in digitalnih orodij, da bi izboljšali kakovost in trajnost zdravstvenih storitev;

K.  ker je direktiva nedvoumna pravna podlaga za evropsko sodelovanje pri ocenjevanju zdravstvene tehnologije, pri e-zdravju, redkih boleznih ter standardih varnosti in kakovosti zdravstvenih storitev in proizvodov;

L.  ker imajo državljani EU pravico do dostopa do specializirane oskrbe v svoji državi članici; ker število pacientov, ki uveljavljajo svojo pravico do čezmejnega zdravstvenega varstva, kar direktiva omogoča, vključno s preventivnimi zdravniškimi testi in pregledi, sicer narašča, a zelo počasi;

M.  ker direktiva ne zajema programov cepljenja, čeprav gre za eno učinkovitejših politik EU, in ker je treba upoštevati težave, ki jih imajo ljudje v nekaterih državah članicah pri dostopu do cepiv;

N.  ker vse države članice niso mogle zagotoviti podatkov ali informacij o pacientih, ki potujejo v tujino, in ker zbiranje podatkov med državami članicami ni vedno primerljivo;

O.  ker je 83 % oseb, ki so sodelovale v nedavni anketi Komisije, podprlo razkritje zdravstvenih podatkov za namene izvajanja raziskav in izboljšanja zdravstvenih razmer pacientov(13); ker je treba pri prihodnjem povezovanju zdravstvenih sistemov z digitalnega vidika zagotoviti, da bodo zdravstveni sistemi končni skrbniki in upravljavci zadevnih informacij, da se zagotovi pravičnost, trajnost in varnost pacientov;

P.  ker je mobilnost pacientov v EU, ki obravnava ta direktiva, še vedno dokaj nizka in nima večjega proračunskega vpliva na vzdržnost nacionalnih zdravstvenih sistemov;

Q.  ker so za zagotavljanje dostopa do zdravstvenega varstva, ki ga ljudje potrebujejo, odgovorne države članice, ravno tako pa tudi za povračilo vseh ustreznih stroškov; ker so za določanje meril, kdaj smejo državljani uporabljati zdravstvene storitve v drugi državi članici, odgovorni zavodi držav članic za zdravstveno varstvo; ker so v številnih državah članicah ovire, s katerimi se srečujejo pacienti na področju zdravstva, še vedno velike; ker bi upravne obremenitve lahko povzročile zamude pri povračilu stroškov; ker ta težava le poglablja razdrobljenost dostopa do storitev in bi jo zato morali obravnavati s koordinacijo med državami članicami;

R.  ker evropsko kartico zdravstvenega zavarovanja ureja uredba o koordinaciji sistemov socialne varnosti, njeno izvajanje pa se med državami članicami močno razlikuje; ker sta enotno izvajanje evropske kartice zdravstvenega zavarovanja in večja koordinacija med državami članicami bistvena za zmanjšanje obstoječih upravnih bremen ter za zagotavljanje hitrega povračila stroškov pacientom, brez diskriminacije in ob zagotavljanju prostega gibanja državljanom EU;

S.  ker se pacienti pri uporabi zdravniških receptov v različnih državah članicah še vedno srečujejo s praktičnimi in pravnimi težavami;

T.  ker je naloga nacionalnih kontaktnih točk, da pacientom zagotavljajo ustrezne informacije za informirano odločanje;

U.  ker nacionalne kontaktne točke javnosti še niso dovolj poznane, to pa vpliva na njihovo učinkovitost; ker sta učinkovitost in doseg teh točk odvisna od podpore, ki jo dobijo od EU in držav članic, od kanalov za komuniciranje, izmenjave dobre prakse in informacij, vključno s kontaktnimi podatki, ter smernic za napotitev pacientov;

V.  ker se nacionalne kontaktne točke močno razlikujejo glede delovanja, dostopnosti, prepoznavnosti in sredstev, in to tako v kakovosti kot tudi številčno;

W.  ker glede na raziskavo Eurobarometer iz maja 2015(14) pacienti niso dovolj dobro obveščeni o njihovih pravicah v zvezi s čezmejnim zdravstvenim varstvom, saj je manj kot 20 % državljanov dobro obveščenih;

X.  ker bo čezmejno zdravstveno varstvo učinkovito le, če bodo pacienti, negovalci, zdravstveni delavci in drugi deležniki dobro obveščeni in če bodo pravila, ki direktivo urejajo, zlahka razumljiva in splošno dostopna;

Y.  ker pacienti, negovalci in zdravstveni delavci še vedno naletijo na velike razkorake glede pravic pacientov na splošno, zlasti tistih, ki jih imajo na podlagi direktive;

Z.  ker se zdravstveni delavci zelo občutljivimi težavami pacientov, pri katerih je potrebna jasna in razumljiva komunikacija; ker bi jezikovne ovire lahko ovirale prenos informacij med zdravstvenimi delavci in njihovimi pacienti;

AA.  ker je v številnih državah članicah mogoče še dodatno izboljšati in poenostaviti postopkov za povračilo stroškov, predvsem kar zadeva recepte, zdravila sirote, magistralna zdravila ter terapije in postopki za nadaljnje zdravljenje;

AB.  ker šest držav članic in Norveška nimajo sistema za predhodne odobritve, tako da imajo pacienti popolnoma prosto izbiro in zaradi česar je manjše tudi upravno breme;

AC.  ker je ima več sosednjih držav članic in regij sklenjene dvostranske sporazume, ki bi bili lahko osnova za odlično prakso, s katero bi vseevropsko čezmejno zdravstveno varstvo razvijali naprej;

Izvajanje

1.  pozdravlja ukrepe Komisije, s katerimi želi oceniti, ali so države članice direktivo pravilno prenesle;

2.  ugotavlja koristi direktive pri pojasnjevanju pravil o čezmejnem zdravstvenem varstvu in pri zagotavljanju dostopa do varnega in visokokakovostnega čezmejnega zdravstvenega varstva v Uniji ter za doseganje mobilnosti pacientov v skladu s sodno prakso Sodišča; izraža razočaranje nad dejstvom, da veliko držav članic zahtev glede zagotavljanja pravic pacientov ne izvaja učinkovito; zato poziva države članice, naj zagotavljajo pravilno izvajanje te direktive, ki pomeni jamstvo visoke ravni varovanja javnega zdravja, kar prispeva k izboljšanju zdravja državljanov ob spoštovanju načela prostega gibanja oseb na notranjem trgu;

3.  poziva Komisijo, naj še naprej izvaja svoja triletna ocenjevalna poročila o delovanju direktive in jih posreduje Parlamentu in Svetu; poudarja pomen zbiranja informacij, za statistične namene, o pacientih, ki potujejo na zdravljenje v tujino, in analize razlogov, zaradi katerih pacienti izberejo drugo državo; poziva jo tudi, naj, če je izvedljivo, vsako leto objavi razčlenitve zagotovljenih storitev in skupnih zneskov, ki jih vsaka država članica povrne kot čezmejno zdravstveno oskrbo;

4.  poziva Komisijo, naj pri ocenjevanju stroškovne učinkovitosti izvajanja direktive upošteva tudi pacientovo kakovost življenja in rezultate oskrbe pacientov;

5.  želi opomniti države članice, da morajo Komisiji nuditi pomoč in ji posredovati vse zahtevane informacije, da bo lahko izvedla oceno in pripravila omenjena poročila;

6.  poziva Komisijo, naj oblikuje smernice za izvajanje, predvsem na področjih, kjer direktiva in uredba o koordinaciji sistemov socialne varnosti medsebojno delujeta, in naj v zvezi s tem zagotovi boljše usklajevanje med vsemi ustreznimi deležniki v okviru institucij;

7.  želi poudariti, da bi morale države članice direktivo pravilno prenesti in s tem pacientom zagotoviti kakovostno in dostopno čezmejno zdravstveno varstvo, ob polnem spoštovanju rokov za izvajanje, določenih v zakonodaji; priznava, da so možne nekatere izboljšave v zvezi z dostopom do predpisanih zdravil in neprekinjenostjo zdravljenja; poziva Komisijo, naj razišče možnost razširitve področja uporabe direktive na programe cepljenja;

8.  z zadovoljstvom ugotavlja pozitiven učinek pobud, kot je evropska kartica zdravstvenega zavarovanja, ki se izdaja brezplačno in vsem, ki so zavarovani ali vključeni v zakonsko določen sistem socialne varnosti, zagotavlja brezplačno ali cenejšo zdravstveno oskrbo v drugi državi članici; poudarja, kako pomembno je uspešno sodelovanje med institucijami, da se prepreči nepravilna uporaba evropske kartice zdravstvenega zavarovanja;

9.  poudarja potrebo po zagotavljanju jasnosti in preglednosti v zvezi s pogoji, pod katerimi delujejo izvajalci zdravstvenih dejavnosti; poudarja, da morajo imeti ponudniki zdravstvenih storitev in zdravstveni delavci zavarovanje poklicne odgovornosti, kot določata ta direktiva in Direktiva 2005/36/EC, da bi izboljšali kakovost zdravstvenih storitev in povečali zaščito pacientov;

Financiranje

10.  poudarja, da je financiranje čezmejnega zdravstvenega varstva v pristojnosti držav članic, ki povrnejo stroške v skladu z ustreznimi predpisi; poleg tega poudarja, da Komisija z zdravstvenimi programi podpira sodelovanje iz poglavja IV direktive;

11.  V zvezi s tem ima velike pomisleke glede predlaganega zmanjšanja financiranja za program zdravja; ponovno poziva, naj se program zdravja v naslednjem večletnem finančnem okviru za obdobje 2021–2027 znova vzpostavi kot trden samostojen program z več finančnimi sredstvi za izvajanje ciljev trajnostnega razvoja OZN na področju javnega zdravja, zdravstvenih sistemov in okolja ter za ambiciozno zdravstveno politiko, osredotočeno na čezmejne izzive, ki bo vključevala zlasti bistveno okrepljena skupna prizadevanja Unije v boju proti raku, pri preprečevanju, zgodnjem odkrivanju in obvladovanju kroničnih in redkih bolezni, vključno z genetskimi in pandemičnimi boleznimi ter redkimi oblikami raka, pri preprečevanju protimikrobne odpornosti in lajšanju čezmejnega zdravstvenega varstva;

12.  poudarja pomen Evropskega socialnega sklada, evropskih strukturnih in naložbeni skladov za zdravje in Evropskega sklada za regionalni razvoj, vključno s programom Interreg, pri izboljševanju zdravstvenih storitev in zmanjševanju neenakosti v zdravstvu med regijami in družbenimi skupinami v državah članicah; poziva, da bi se v naslednjem večletnem finančnem okviru strukturni in kohezijski skladi uporabili tudi za izboljšanje in olajšanje čezmejnega zdravstvenega varstva;

Mobilnost pacientov

13.  ugotavlja, da so razlogi za nizko mobilnost pacientov štirje: i) nekatere države članice so dokaj pozno začele izvajati direktivo, ii) državljani izredno slabo poznajo svoje splošne pravice do povračila stroškov, iii)nekatere države članice so postavile določene ovire, ki omejujejo čezmejno zdravstveno varstvo, kot na primer upravna bremena, in iv) informacije o pacientih, ki na podlagi te direktive iščejo zdravstveno varstvo v drugi državi članici, so pomanjkljive ali nepopolne;

14.  ugotavlja, da so nekateri sistemi predhodne odobritve preveč obremenjujoči in/ali omejujoči glede števila zahtev, ki jih je mogoče obravnavati vsako leto; poziva Komisijo, naj nadaljuje strukturirane dialoge z državami članicami, da bi dobila več vpogleda v zahteve za predhodno odobritev, in v pogoje za to;

15.  poziva Komisijo, naj oblikuje smernice za države članice, da bodo ljudje lahko, če bo izdana predhodna odobritev, zdravljenje v tujini primerjali z zdravljenjem, ki je na voljo v njihovi državi članici, pri čemer naj bo stroškovna učinkovitost za paciente vodilno načelo;

16.  želi opomniti države članice, da bi morale biti vse omejitve uporabe direktive, kot so zahteve za predhodno odobritev ali omejitve za povračilo stroškov, potrebne in sorazmerne ter ne bi smele povzročati arbitrarne ali socialne diskriminacije, prav tako ne bi smele ustvarjati neupravičenih ovir prostemu gibanju pacientov in storitev ali ustvarjati prekomernega bremena za nacionalne sisteme javnega zdravstva; poziva države članice, naj upoštevajo težave pacientov z nizkimi dohodki, ki morajo vnaprej kriti stroške čezmejnega zdravljenja; ugotavlja, da so sistemi predhodne odobritve namenjeni temu, da lahko države članice načrtujejo in zaščitijo paciente pred zdravljenjem, ki bi vzbujalo resne in izrecne pomisleke glede kakovosti ali varnosti oskrbe;

17.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da zdravstvene zavarovalnice držav članic samovoljno diskriminirajo ali neupravičeno ovirajo prosto gibanje pacientov in storitev, kar ima negativne finančne posledice za paciente;

18.  poziva države članice, naj Komisijo obvestijo o vseh odločitvah za uvedbo omejitev glede povračila stroškov iz člena 7(9) direktive in navedejo tudi razloge za to;

19.  obžaluje, da nekatere države članice včasih povrnejo manj stroškov za čezmejno zdravstveno varstvo, ki ga zasebni ali nepogodbeni izvajalci zagotavljajo na svojem ozemlju, kot za čezmejno zdravstveno varstvo, ki ga zagotavljajo javni ali pogodbeni izvajalci zdravstvenega varstva; meni, da je treba za zasebno zdravstveno varstvo zagotoviti povračilo stroškov na enaki ravni kot za javno zdravstveno varstvo, če je mogoče zagotoviti kakovost in varnost oskrbe;

20.  poziva Komisijo in države članice, naj tesno sodelujejo pri oceni, ponovni uskladitvi in poenostavitvi postopkov za povračilo stroškov pacientom, ki koristijo čezmejno oskrbo, med drugim tako, da pojasnijo povračilo stroškov za nadaljnjo oskrbo in postopke, ter naj vzpostavijo sprejemne točke „vse na enem mestu“ v ustreznih zdravstvenih zavarovalnicah;

21.  obžaluje dejstvo, da je pri uporabi direktive na področju telemedicine – zdravstvene storitve na daljavo – nekaj nejasnosti v zvezi s shemami za povračilo stroškov, saj nekatere države članice zagotavljajo posvetovanja s splošnim zdravnikom ali specialistom na daljavo ali povrnejo stroške zanje, medtem ko druge ne; poziva Komisijo, naj podpre uporabo pravil za povračilo stroškov v skladu s členoma 7(1) in 4(1), da bodo po potrebi veljala tudi za telemedicino; spodbuja države članice, naj uskladijo svoje pristope k povračilu stroškov za telemedicino;

Obmejne regije

22.  spodbuja države članice in obmejne regije k učinkoviti in finančno vzdržni poglobitvi čezmejnega sodelovanja na področju zdravstvenega varstva, tudi z zagotavljanjem dostopnih, zadostnih in razumljivih informacij, da bi pacientom zagotovili najboljšo možno oskrbo; poziva Komisijo, naj podpira in spodbuja strukturno izmenjavo dobre prakse med obmejnimi regijami; spodbuja države članice, naj te dobre prakse uporabijo tudi za izboljšanje zdravstvenega varstva v drugih regijah;

23.  pozdravlja predlog Komisije, da bi kohezijo med obmejnimi regijami okrepili z odpravo nekaterih pravnih in upravnih ovir, s katerimi se soočajo, in sicer tako, da bi zasnovali čezmejni mehanizem EU;

Informacije za paciente

24.  opozarja na bistveno vlogo nacionalnih kontaktnih točk pri zagotavljanju informacij in pomoči pacientom, da lahko informirano odločajo o iskanju zdravstvenega varstva v drugi državi članici EU; poziva Komisijo in države članice, naj še naprej vlagajo v razvoj in spodbujanje dostopnih in dobro prepoznavnih nacionalnih kontaktnih točk in platform e-zdravja za paciente, ki bi morale pacientom in zdravstvenim delavcem zagotavljati uporabniku prijazne, digitalno dostopne in neovirane informacije v več jezikih;

25.  priporoča, naj Komisija skupaj z organizacijami pacientov izdela smernice za delovanje nacionalnih kontaktnih točk, da bodo dodatno olajšani in znatno izboljšani načini sistematične izmenjave informacij in praks, s tem pa bodo zagotovljeni usklajeni, poenostavljeni in pacientom prijazni postopki, obrazci ali priročniki, vzpostavljena pa bo tudi povezava med nacionalnimi kontaktnimi točkami ter viri informacij in strokovnega znanja v državah članicah;

26.  poziva države članice, naj tem točkam zagotovijo dovolj finančnih sredstev, da bodo lahko ponujale izčrpne informacije, in poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje med temi točkami po vsej Uniji;

27.  poudarja, da ima e-zdravje potencial za boljši dostop pacientov do informacij o možnostih čezmejnega zdravstvenega varstva in o pravicah, ki jim jih omogoča direktiva;

28.  poziva države članice, naj od izvajalcev zdravstvenih storitev in bolnišnic zahtevajo, da pacientom vnaprej zagotovijo točne in posodobljene ocene stroškov zdravljenja v tujini, vključno z zdravili, honorarji, nočitvami in dodatnimi pristojbinami;

29.  poziva Komisijo, naj v dobro nacionalnih strokovnjakov z informacijskimi kampanjami pojasni kompleksni pravni položaj, ki nastaja zaradi medsebojnega delovanja direktive in uredbe, ki urejata koordinacijo socialne varnosti;

30.  poziva Komisijo, naj skupaj s pristojnimi nacionalnimi organi, nacionalnimi kontaktnimi točkami, evropskimi referenčnimi mrežami, organizacijami pacientov in mrežami zdravstvenih delavcev pripravi celovite javne informacijske kampanje, tudi z izkoriščanjem novih digitalnih priložnosti, s katerimi bi strukturno ozaveščali o pravicah pacientov, ki jih zagotavlja direktiva;

31.  poziva Komisijo, naj države članice spodbuja, naj zagotovijo enostavno dostopne informacije o postopkih, s katerimi lahko pacienti vložijo pritožbe, če njihove pravice iz direktive niso bile spoštovane ali so bile celo kršene;

32.  priporoča, naj Komisija zasnuje smernice za vrsto informacij, ki bi jih nacionalne kontaktne točke morale dajati, zlasti glede seznama zdravljenj, za katera je ali ni potrebna predhodna odobritev, glede uporabljenih meril in veljavnih postopkov;

33.  poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo potrebo po opredelitvi razlogov za odobritev dostopa do čezmejnega zdravstvenega varstva, da se zagotovi prost pretok, pri čemer zdravstveno varstvo ne sme biti samo po sebi cilj, dokler je organizacija zdravstvenih sistemov v nacionalni pristojnosti;

34.  spodbuja Komisijo, naj se zavzema za okrepljeno sodelovanje med organi držav članic na splošno, ne le prek nacionalnih kontaktnih točk, ter naj zlasti v čezmejnih regijah podrobneje oceni prednosti obstoječih pobud za sodelovanje, ki zagotavljajo dostop do varnega visokokakovostnega in učinkovitega zdravstvenega varstva za državljane;

Redke bolezni, redke oblike raka in evropske referenčne mreže

35.  poudarja, da je pri zagotavljanju učinkovitega združevanja znanja, informacij in virov pomembno vseevropsko sodelovanje, če se želimo po vsej EU spoprijeti s problemom redkih in kroničnih bolezni, vključno z redkimi oblikami raka; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj podpre ustanovitev specializiranih centrov za redke bolezni v EU, ki naj bodo popolnoma vključeni v evropske referenčne mreže;

36.  priporoča nadgradnjo že opravljenega dela za ozaveščanje javnosti o redkih boleznih in redkih oblikah raka ter poziva, naj se povečajo finančna sredstva za raziskave in razvoj na tem področju; poziva Komisijo, naj bolnikom z redkimi boleznimi v vsej EU zagotovi dostop do informacij, zdravil in zdravljenja ter naj si prizadeva za boljši dostop do zgodnje in natančne diagnoze; poziva Komisijo, naj obravnava problematiko nizke stopnje registracije redkih bolezni ter naj dodatno razvije in spodbuja skupne standarde za širjenje in izmenjavo podatkov v registrih redkih bolezni;

37.  poudarja, da je nujno treba izboljšati modele za upoštevanje navodil zdravljenja, ki bi morali temeljiti na najbolj zanesljivih ugotovitvah iz metaanaliz in obsežnih empiričnih študij ter odražati realnost medicinske prakse in zagotavljati priporočila za večjo zavzetost bolnikov pri zdravljenju, zlasti pri obvladovanju kroničnih bolezni, kar je ključni barometer pri merjenju učinkovitosti in uspešnosti sistemov zdravstvenega varstva;

38.  poudarja, da je mobilnost zdravstvenih delavcev v vsej EU pomembna in ima dodano vrednost za njihovo izobraževalno in poklicno pot, zlasti za izboljšanje znanja in strokovnega védenja o redkih boleznih;

39.  predlaga, naj Komisija objavi nov razpis za razvoj novih evropskih referenčnih mrež in še naprej podpira razvoj in krepitev tega modela, da se izbrišejo geografske neenakosti in zapolnijo vrzeli v strokovnem znanju; vendar poudarja, da širitev evropskih referenčnih mrež v začetni fazi ne sme ogrožati delovanja obstoječih evropskih referenčnih mrež;

40.  obžaluje, da vlada nejasnost glede operativnih načel evropskih referenčnih mrež in glede njihove interakcije z nacionalnimi zdravstvenimi sistemi in drugimi programi EU; zato poziva Komisijo, naj države članice in evropske referenčne mreže podpira pri oblikovanju jasnih in preglednih pravil o napotitvi pacientov in naj se dogovori, kako naj države članice podpirajo evropske referenčne mreže;

41.  poziva Komisijo, naj prek skupnega evropskega programa za redke bolezni izvaja akcijski načrt za nadaljnji trajnosti razvoj in financiranje evropskih referenčnih mrež in mrež pacientov, ki jih podpirajo; spodbuja države članice, naj podprejo ponudnike zdravstvenih storitev v evropskih referenčnih mrežah in naj te mreže vključijo v svoje sisteme zdravstvenega varstva, naj prilagodijo svoje pravne in regulativne okvire ter naj evropske referenčne mreže omenijo v svojih nacionalnih načrtih za redke bolezni in raka;

Vzajemno priznavanje (e-)receptov

42.  obžaluje, da imajo pacienti, predvsem tisti v obmejnih regijah, zaradi neenake razpoložljivosti in različnih upravnih pravil v EU težave pri dostopanju do zdravil v drugih državah članicah in pri povračilu stroškov za ta zdravila; poziva države članice in njihove zdravstvene organe, naj obravnavajo pravna in praktična vprašanja, ki ovirajo vzajemno priznavanje zdravniških receptov v EU, in poziva Komisijo, naj v zvezi s tem sprejme podporne ukrepe;

43.  obžaluje, da imajo pacienti zaradi neenake razpoložljivosti in različnih pravil v EU težave pri dostopanju do zdravil v drugih državah članicah in pri povračilu stroškov za ta zdravila;

44.  poziva Komisijo, naj zasnuje akcijski načrt, s katerim se bo sistematično lotila previsokih cen zdravil in velikih razhajanj med njimi v različnih državah članicah;

45.  poziva Komisijo, naj ustrezno ukrepa, da bi recepte, ki jih izdajo strokovni centri, povezani z evropskimi referenčnimi mrežami, sprejeli za povračilo v vseh državah članicah;

46.  pozdravlja podporo instrumenta za povezovanje Evrope v okviru prizadevanj, da bi uspešno razvili sedanje pilotne projekte o izmenjavi e-receptov in povzetkov o pacientih ter do leta 2020 utrli pot k temu še drugim državam članicam; vztraja, da bi morala biti ta podpora na voljo tudi v naslednjem večletnem finančnem okviru;

E-zdravje

47.  priznava, da bi lahko z e-zdravjem zagotovili vzdržnost zdravstvenih sistemov z zmanjšanjem nekaterih stroškov in da bi e-zdravje lahko postalo pomembno pri odzivanju EU na sedanje izzive zdravstvenega varstva; poudarja, da bi morala biti interoperabilnost e-zdravja prednostna naloga, zato da se izboljšajo globalne kartoteke pacientov in kontinuiteta oskrbe, obenem pa se zagotovi zasebnost pacientov; meni, da bi bilo treba posebno pozornost nameniti zagotavljanju enostavnega dostopa do oskrbe za vse paciente, predvsem pa starejše in invalide; v zvezi s tem predlaga, naj države članice sprejmejo ukrepe za vlaganje v digitalno pismenost državljanov in za več novih rešitev za starajoče se prebivalstvo, pri čemer naj uporabijo vsa sredstva, ki so jim na voljo, da bi preprečili izključenost zaradi digitalizacije;

48.  pozdravlja oblikovanje vseevropske infrastrukture za digitalne storitve e-zdravja (eHDSI), ki bodo pomagale pri čezmejni izmenjavi zdravstvenih podatkov, zlasti e-receptov in povzetkov o pacientih;

49.  poziva države članice, naj po tem, ko izvedejo oceno tveganja, svoj zdravstveni sistem nemudoma povežejo v to infrastrukturo prek namenske nacionalne kontaktne točke za e-zdravje, in poziva Komisijo, naj pri tem pomaga;

50.  poziva Komisijo, naj prednostno obravnava potrebe digitalnega zdravstva v državah članicah; pozdravlja, da Komisija podpira vzdržne finančne vire, da bi zagotovili trdne nacionalne strategije za digitalno zdravje in oblikovali primeren okvir za skupne ukrepe na ravni EU ter s tem preprečili podvajanje prizadevanj in zagotovili izmenjavo dobre prakse za širšo uporabo digitalne tehnologije v državah članicah;

51.  poziva države članice, naj dodatno okrepijo sodelovanje med zdravstvenimi po vsej Evropi, da bi podatke e-zdravja in osebne kartoteke povezali z orodji za izdajanje elektronskih receptov, kar bi zdravstvenim delavcem omogočilo, da bi svojim pacientom zagotavljali posamezniku prilagojeno in dobro obveščeno zdravljenje, pri tem pa spoštovali zakonodajo EU o varstvu podatkov; poziva Komisijo, naj ukrepa v podporo takšnim prizadevanjem;

52.  poziva države članice, naj hitro začnejo izvajati splošno uredbo o varstvu podatkov, da bi varovale podatke pacientov, uporabljene v aplikacijah e-zdravja, in poudarja, da je treba, še posebej v zvezi z zdravjem, spremljati izvajanje Uredbe (EU) št. 910/2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu(15); poudarja, da je treba državljanom omogočiti dostop do lastnih zdravstvenih podatkov in njihovo uporabo v skladu z načeli iz splošne uredbe o varstvu podatkov;

Izstop Združenega kraljestva

53.  poziva Komisijo, naj s pogajanji z Združenim kraljestvom doseže trden sporazum o zdravju za obdobje po izstopu, pri čemer naj bo posebna pozornost namenjena čezmejnim pravicam pacientom in delovanju evropskih referenčnih mrež;

º

º  º

54.  pozdravlja namero Evropskega računskega sodišča, da izvede revizijo o učinkovitosti in izvajanju direktive ter zlasti da preuči, kako Komisija spremlja in nadzira njeno izvajanje, kakšni so doseženi rezultati pri zagotavljanju dostopa do čezmejnega zdravstvenega varstva ter ali je okvir financiranja EU v zvezi s financiranim ukrepom učinkovit;

55.  poziva države članice, naj ustrezno in v popolnem sodelovanju s Komisijo izvajajo vse določbe direktive;

56.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1)

UL L 88, 28.2.2011, str. 45.

(2)

UL L 166, 30.4.2004, str. 1.

(3)

UL L 119, 4.5.2016, str. 1.

(4)

UL C 202, 8.7.2011, str. 10.

(5)

Sklep št. 1786/2002/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. septembra 2002 o sprejetju programa ukrepov Skupnosti na področju javnega zdravja (2003–2008), UL L 271, 9.10.2002, str. 1.

(6)

Sklep št. 1350/2007/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. oktobra 2007 o uvedbi drugega programa ukrepov Skupnosti na področju zdravja (2008–2013), UL L 301, 20.11.2007, str. 3.

(7)

Uredba (EU) št. 282/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi tretjega programa za ukrepe Unije na področju zdravja (2014–2020) in razveljavitvi Sklepa št. 1350/2007/ES, UL L 86, 21.3.2014, str. 1.

(8)

https://ec.europa.eu/health/sites/health/files/cross_border_care/docs/2016_msdata_en.pdf

(9)

UL L 344, 28.12.2011, str. 48.

(10)

UL C 151, 3.7.2009, str. 7.

(11)

https://www.eca.europa.eu/Lists/ECADocuments/BP_CBH/BP_Cross-border_healthcare_EN.pdf

(12)

UL C 428, 13.12.2017, str. 10.

(13)

Zbirno poročilo Komisije z naslovom Preobrazba zdravstva in zdravstvenega varstva na enotnem digitalnem trgu, 2018 https://ec.europa.eu/health/sites/health/files/ehealth/docs/2018_consultation_dsm_en.pdf

(14)

Posebna raziskava Eurobarometer št. 425: Pravice pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu v Evropski uniji.

(15)

UL L 257, 28.8.2014, str. 73.


PRILOGA: SEZNAM SUBJEKTOV ALI OSEB,OD KATERIH JE POROČEVALEC PREJEL PRISPEVEK

Priprava tega seznama je povsem prostovoljna in je v izključni pristojnosti poročevalca. Poročevalec je pri pripravi poročila do njegovega sprejetja v odboru prejel prispevke od naslednjih subjektov ali oseb:

Subjekt in/ali oseba

Evropska potrošniška organizacija (BEUC):

Jelena Malinina

Francesca Cattarin

 

Evropski forum pacientov:

Kaisa Immonen

Kostas Aligiannis

 

Zavarovalnica Christelijke Mutualiteit:

Michael Callens

Bernard Debbaut

Agnès Chapelle

 

Mednarodno združenje vzajemnih zavarovalnic:

Corinna Hartrampf

 

Oddelek za e-zdravje pri nizozemskem ministrstvu za zdravje:

Marcel Floor

 

Evropsko združenje bolnišnične in zdravstvene oskrbe:

Pascal Garel

 

Evropsko računsko sodišče:

Janusz Wojciechowski

Kinga Wisniewska-Danek

Nicholas Edwards

Colm Friel

Joanna Kokot

 

Evropska komisija, GD SANTE:

Thea Emmerling

Balasz Lengyel

Brian Kilgallen

Antti Maunu

Corina Vasilescu

Andrzej Jan Rys

Marie-Sophie Wenzel

Lim Roger


MNENJE Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (23.11.2018)

za Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane

o izvajanju direktive o čezmejnem zdravstvenem varstvu

(2018/2108(INI))

Pripravljavka mnenja: Maria Grapini

(*)  Pridruženi odbor – člen 54 Poslovnika

POBUDE

Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov poziva Odbor za okolje, javno zdravje in varnost hrane kot pristojni odbor, da v svoj predlog resolucije vključi naslednje pobude:

–  ob upoštevanju členov 114 in 168 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu(1),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 21. septembra 2018 o izvajanju Direktive 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu (COM(2018)0651),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. aprila 2018 o omogočanju digitalne preobrazbe zdravstva in zdravstvenega varstva na enotnem digitalnem trgu; krepitev vloge državljanov in oblikovanje bolj zdrave družbe (COM(2018)0233),

A.  ker mora v skladu s členom 20 Direktive 2011/24/EU Komisija vsaka tri leta pripraviti poročilo o izvajanju te direktive; ker bi morala Komisija redno ocenjevati pretok pacientov, upravne, socialne in finančne vidike mobilnosti pacientov in delovanje evropskih referenčnih mrež in nacionalnih kontaktnih točk ter o tem redno zagotavljati informacije;

B.   ker je Komisija 21. septembra 2018 predstavila poročilo o izvajanju Direktive 2011/24/EU o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu, iz katerega je razvidno, da veliko držav članic te direktive ne izvaja ustrezno; ker so ovire, s katerimi se pacienti srečujejo v zdravstvenih sistemih, velike in še dodatno prispevajo k razdrobljenosti dostopa do storitev;

C.   ker je raziskava Eurobarometer iz leta 2015 pokazala, da manj kot 20 % državljanov pozna svoje pravice v zvezi s čezmejnim zdravstvenim varstvom; ker se od leta 2015 stopnja ozaveščenosti ni veliko spremenila, kar dokazuje počasno zviševanje števila državljanov, ki storitve iščejo čezmejno;

D.   ker je poročilo Komisije z dne 21. septembra 2018 o izvajanju Direktive 2011/24/EU pokazalo, da državljani še vedno težko izvejo, kako lahko uveljavljajo svoje pravice glede čezmejnega zdravstvenega varstva; ker sta potrebni dodatna jasnost in preglednost glede pogojev, v katerih delujejo ponudniki zdravstvenih storitev, da bi zagotovili varno mobilnost pacientov;

E.   ker Komisija v svojem sporočilu o e-zdravju z dne 25. aprila 2018 ugotavlja, da so v zdravstvenih sistemih in sistemih oskrbe potrebne reforme in inovativne rešitve, da bi ti sistemi lahko postali odpornejši, dostopnejši in učinkovitejši; ker je zato treba okrepiti rabo novih tehnologij in digitalnih orodij, da bi izboljšali kakovost in trajnost zdravstvenih storitev;

1.  ugotavlja koristi Direktive 2011/24/EU pri pojasnjevanju pravil o čezmejnem zdravstvenem varstvu in pri zagotavljanju dostopa do varnega in visokokakovostnega čezmejnega zdravstvenega varstva v Uniji ter za doseganje mobilnosti pacientov v skladu s sodno prakso Sodišča; izraža razočaranje nad dejstvom, da veliko držav članic zahtev glede zagotavljanja pravic pacientov ne izvaja učinkovito; zato poziva države članice, naj zagotavljajo pravilno izvajanje te direktive, ki pomeni jamstvo visoke ravni varovanja javnega zdravja, kar prispeva k izboljšanju zdravja državljanov ob spoštovanju načela prostega gibanja oseb na notranjem trgu;

2.  poudarja potrebo po zagotavljanju jasnosti in preglednosti v zvezi s pogoji, pod katerimi delujejo izvajalci zdravstvenih dejavnosti; poudarja, da morajo imeti ponudniki zdravstvenih storitev in zdravstveni delavci zavarovanje poklicne odgovornosti, kot določata direktivi 2005/36/ES in 2011/24/EU, da bi izboljšali kakovost zdravstvenih storitev in povečali zaščito pacientov;

3.  Komisijo in države članice poziva, naj vzpostavijo ali okrepijo ustrezen mehanizem pritožb za paciente, ki iščejo zdravljenje v tujini in se soočajo s kršenjem svojih pravic;

4.  države članice poziva, naj bistveno poenostavijo povračilo stroškov čezmejnega zdravstvenega varstva ter preprečijo neupravičene zamude in nesorazmerne omejitve; nacionalne organe poziva, naj ne uporabljajo obremenjujočih zahtev, kot je zahteva po predložitvi nepotrebnih dodatnih dokumentov, ki jim morajo biti priloženi sodno overjeni prevodi;

5.  meni, da je za nemoteno delovanje notranjega trga bistveno obvladati prihajajoče izzive, in poudarja, da bi lahko digitalizacija prinesla dodano vrednost za izvajanje te direktive; Komisijo in države članice spodbuja, naj se osredotočijo na napredek na področju digitalnega zdravstvenega varstva ter proučijo nove pobude, kot so elektronski računi, elektronski recepti ali interoperabilne in ustrezno delujoče rešitve na področju e-zdravja, ki bi lahko zagotovile nemoteno mobilnost pacientov, obenem pa bi lahko prek ustreznih zahtev glede varnosti in zasebnosti jamčile tudi učinkovito varstvo osebnih podatkov; Komisijo in države članice poziva, naj obravnavajo preostala vprašanja glede vzajemnega priznavanja receptov med državami članicami ter premajhno jasnost v zvezi s povračilom stroškov za telemedicino, pri kateri se zdravstvene storitve zagotavljajo na daljavo;

6.  poudarja, da se državljani, zlasti pacienti, in zdravstveni delavci, ki ponujajo storitve v tujini, srečujejo s težavami pri iskanju in razumevanju informacij o veljavnih pravilih in postopkih v drugih državah članicah ali pa se ne zavedajo svojih pravic; poudarja pomen razpoložljivosti celovitega, enostavno dostopnega in uporabnikom prijaznega seznanjanja pacientov z njihovimi pravicami in postopki, stroški in stopnjami povračila stroškov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu v okviru Direktive 2011/24/EU;

7.  Komisijo in države članice poziva, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje ozaveščenosti pacientov o njihovih pravicah ter zlasti naj v sodelovanju z organizacijami pacientov zagotovijo enostavno razumljivo obveščanje pacientov o zapletenih praktičnih in pravnih vidikih informacij na področju zdravstva, tudi s pripravo smernic o postopkih v več korakih za uporabo storitev čezmejnega zdravstvenega varstva in oblikovanjem standardiziranih predlog za vse vrste obrazcev, potrebnih v čezmejnem zdravstvenem varstvu;

8.  v zvezi s tem poudarja ključno vlogo nacionalnih kontaktnih točk pri posredovanju informacij pacientom ter strokovnim delavcem, in sicer glede pravic, pa tudi glede postopkov, stroškov in povračil, s čimer se jim pomaga sprejemati odločitve na podlagi informacij o tem, ali naj iščejo zdravljenje oziroma nudijo storitev doma ali v tujini in tako prihranijo čas in stroške; priznava pomen posredovanja podrobnih informacij glede postopkov pritožb in poravnave sporov z elektronskimi sredstvi prek nacionalnih kontaktih točk; zato poziva k razporeditvi ustreznih virov, da bi zagotovili ustrezno delovanje nacionalnih kontaktih točk ter spodbujali redno izmenjavo informacij med njimi;

9.  spodbuja Komisijo, naj se zavzema za okrepljeno sodelovanje med organi držav članic na splošno, ne le prek nacionalnih kontaktnih točk, ter naj zlasti v čezmejnih regijah podrobneje oceni prednosti obstoječih pobud za sodelovanje, ki zagotavljajo dostop do varnega visokokakovostnega in učinkovitega zdravstvenega varstva za državljane;

10.  z zadovoljstvom ugotavlja pozitiven učinek pobud, kot je evropska kartica zdravstvenega zavarovanja, ki se izdaja brezplačno in vsem, ki so zavarovani ali vključeni v zakonsko določen sistem socialne varnosti, zagotavlja brezplačno ali cenejšo zdravstveno oskrbo v drugi državi članici; poudarja, kako pomembno je uspešno sodelovanje med institucijami, da se prepreči nepravilna uporaba evropske kartice zdravstvenega zavarovanja;

11.  obžaluje, da je mobilnost pacientov za načrtovano zdravstveno varstvo in zlasti specializirano oskrbo v drugih državah članicah še vedno na nizki ravni zaradi pomanjkanja jasnosti za paciente v več državah članicah glede zdravljenj, za katera je potrebna predhodna odobritev ter ki vključujejo prenočitev in visoko specializirano oskrbo; države članice poziva, naj pojasnijo in poenostavijo ureditve za predhodno odobritev ter opozarja, da mora biti vsak sistem predhodnih odobritev nediskriminatoren, upravičen in sorazmeren z zasledovanim ciljem ter ne sme predstavljati neupravičene ovire prostemu pretoku pacientov, saj bi pacientom, ki trpijo zaradi neenakosti na področju zdravstva v različnih državah članicah, to onemogočalo dostop do prepotrebnega specialističnega zdravljenja v drugih državah članicah;

12.  poudarja, da je pomembno, da se za spremljanje uporabe direktive uporabljajo primerljivi podatki; ugotavlja, da se zbiranje podatkov med državami članicami bistveno razlikuje; priporoča Komisiji, naj vzpostavi in objavi merila uspešnosti ter ključne kazalnike za kakovost zdravstvenega varstva in mobilnost pacientov, da bi omogočila boljše primerjave med državami članicami;

13.  pozdravlja namero Evropskega računskega sodišča, da izvede revizijo o učinkovitosti in izvajanju direktive ter zlasti da prouči, kako Komisija spremlja in nadzira njeno izvajanje, kakšni so doseženi rezultati pri zagotavljanju dostopa do čezmejnega zdravstvenega varstva ter ali je okvir financiranja EU v zvezi s financiranim ukrepom učinkovit;

14.  poudarja, da mora v skladu s členom 20 Direktive 2011/24/EU Komisija vsaka tri leta pripraviti poročilo o izvajanju te direktive; Komisijo poziva, naj stalno spremlja rezultate in uspešnost sistemov zdravstvenega varstva, tudi s pregledom pravic pacientov po vsej Uniji, ter tako podpira izvajanje in uveljavljanje teh pravic, o tem pa redno poroča Parlamentu.

INFORMACIJE O SPREJETJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

Datum sprejetja

22. 11. 2018.

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

27

2

1

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Carlos Coelho, Sergio Gaetano Cofferati, Daniel Dalton, Nicola Danti, Dennis de Jong, Evelyne Gebhardt, Maria Grapini, Robert Jarosław Iwaszkiewicz, Liisa Jaakonsaari, Philippe Juvin, Antonio López-Istúriz White, Morten Løkkegaard, Eva Maydell, Virginie Rozière, Christel Schaldemose, Olga Sehnalová, Jasenko Selimovic, Ivan Štefanec, Catherine Stihler, Anneleen Van Bossuyt, Marco Zullo

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Julia Reda, Adam Szejnfeld, Sabine Verheyen

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Salvatore Cicu, Mady Delvaux, Czesław Hoc, Jean Lambert, Juan Fernando López Aguilar, Anne-Marie Mineur

POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJU V ODBORU, ZAPROŠENEM ZA MNENJE

27

+

ALDE

ECR

EFDD

PPE

S&D

 

Verts/ALE

 

Morten Løkkegaard, Jasenko Selimovic

Daniel Dalton, Czesław Hoc, Anneleen Van Bossuyt

Marco Zullo

Salvatore Cicu, Carlos Coelho, Philippe Juvin, Antonio López-Istúriz White, Eva Maydell, Ivan Štefanec, Adam Szejnfeld, Sabine Verheyen

Sergio Gaetano Cofferati, Nicola Danti, Mady Delvaux, Evelyne Gebhardt, Maria Grapini, Liisa Jaakonsaari, Juan Fernando López Aguilar, Virginie Rozière, Christel Schaldemose, Olga Sehnalová, Catherine Stihler

Jean Lambert, Julia Reda

2

GUE/NGL

Anne-Marie Mineur, Dennis de Jong

1

0

EFDD

Robert Jarosław Iwaszkiewicz

Uporabljeni znaki:

+  :  za

–  :  proti

0  :  vzdržani

(1)

UL L 88, 4.4.2011, str. 45.


INFORMACIJE O SPREJETJU V PRISTOJNEM ODBORU

Datum sprejetja

22.1.2019

 

 

 

Izid končnega glasovanja

+:

–:

0:

55

0

3

Poslanci, navzoči pri končnem glasovanju

Margrete Auken, Pilar Ayuso, Catherine Bearder, Ivo Belet, Simona Bonafè, Biljana Borzan, Paul Brannen, Soledad Cabezón Ruiz, Nessa Childers, Birgit Collin-Langen, Miriam Dalli, Seb Dance, Angélique Delahaye, Mark Demesmaeker, Stefan Eck, Bas Eickhout, José Inácio Faria, Karl-Heinz Florenz, Francesc Gambús, Elisabetta Gardini, Arne Gericke, Jens Gieseke, Julie Girling, Sylvie Goddyn, Françoise Grossetête, Jytte Guteland, Anneli Jäätteenmäki, Jean-François Jalkh, Benedek Jávor, Kateřina Konečná, Urszula Krupa, Peter Liese, Valentinas Mazuronis, Susanne Melior, Miroslav Mikolášik, Rory Palmer, Gilles Pargneaux, Bolesław G. Piecha, Pavel Poc, John Procter, Frédérique Ries, Daciana Octavia Sârbu, Annie Schreijer-Pierik, Ivica Tolić, Nils Torvalds, Adina-Ioana Vălean, Jadwiga Wiśniewska, Damiano Zoffoli

Namestniki, navzoči pri končnem glasovanju

Nikos Andrulakis (Nikos Androulakis), Cristian-Silviu Buşoi, Christophe Hansen, Martin Häusling, Anja Hazekamp, Jan Huitema, Tilly Metz, Bart Staes, Tiemo Wölken

Namestniki (člen 200(2)), navzoči pri končnem glasovanju

Olle Ludvigsson


POIMENSKO GLASOVANJE PRI KONČNEM GLASOVANJUV PRISTOJNEM ODBORU

55

+

ALDE :

Catherine Bearder, Jan Huitema, Anneli Jäätteenmäki, Valentinas Mazuronis, Frédérique Ries, Nils Torvalds

ECR:

Mark Demesmaeker, Arne Gericke, Urszula Krupa, Bolesław G. Piecha, Jadwiga Wiśniewska

GUE/NGL :

Stefan Eck, Anja Hazekamp, Kateřina Konečná

PPE:

Pilar Ayuso, Ivo Belet, Cristian Silviu Buşoi, Birgit Collin Langen, Angélique Delahaye, José Inácio Faria, Karl Heinz Florenz, Francesc Gambús, Elisabetta Gardini, Jens Gieseke, Julie Girling, Françoise Grossetête, Christophe Hansen, Peter Liese, Miroslav Mikolášik, Annie Schreijer Pierik, Ivica Tolić, Adina Ioana Vălean

S&D:

Nikos Andrulakis (Nikos Androulakis), Simona Bonafè, Biljana Borzan, Paul Brannen, Soledad Cabezón Ruiz, Nessa Childers, Miriam Dalli, Seb Dance, Jytte Guteland, Olle Ludvigsson, Susanne Melior, Rory Palmer, Gilles Pargneaux, Pavel Poc, Daciana Octavia Sârbu, Tiemo Wölken, Damiano Zoffoli

VERTS/ALE:

Margrete Auken, Bas Eickhout, Martin Häusling, Benedek Jávor, Tilly Metz, Bart Staes

0

-

3

0

ECR:

John Procter

EFDD :

Sylvie Goddyn

ENF :

Jean‑François Jalkh

Uporabljeni znaki:

+  :  za

-  :  proti

0  :  vzdržani

Zadnja posodobitev: 8. februar 2019Pravno obvestilo