Postopek : 2014/2853(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B8-0253/2014

Predložena besedila :

B8-0253/2014

Razprave :

Glasovanja :

PV 27/11/2014 - 10.9
CRE 27/11/2014 - 10.9
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2014)0072

PREDLOG RESOLUCIJE
PDF 142kWORD 86k
19.11.2014
PE538.976v01-00
 
B8-0253/2014

k vprašanju za ustni odgovor B8-0041/2014

v skladu s členom 128(5) Poslovnika


o podhranjenosti in nedohranjenosti otrok v državah v razvoju (2014/2853(RSP))


Linda McAvan v imenu Odbora za razvoj
PRED. SPREM.

Resolucija Evropskega parlamenta o podhranjenosti in nedohranjenosti otrok v državah v razvoju (2014/2853(RSP))  
B8-0253/2014

Evropski parlament,

–       ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, zlasti člena 25, ki pravico do hrane priznava kot del pravice do ustreznega življenjskega standarda,

–       ob upoštevanju Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, zlasti člena 11, ki priznava pravico do ustreznega življenjskega standarda, vključno z ustrezno prehrano ter temeljno pravico do varstva pred lakoto,

–       ob upoštevanju Izbirnega protokola k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, sprejetega leta 2008, s katerim je pravica do hrane postala izvršljiva na mednarodni ravni,

–       ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah, zlasti členov 24(2)(c) in 27(3),

–       ob upoštevanju Izjave o prehranski varnosti v svetu, ki jo je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) sprejela na svetovnem vrhu o hrani v Rimu leta 1996,

–       ob upoštevanju smernic o pravici do hrane, ki jih je leta 2004 sprejela FAO, ki državam dajejo napotila, kako naj izpolnjujejo svoje obveznosti glede pravice do hrane,

–       ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja, zlasti cilja 1 (izkoreninjenje skrajne revščine in lakote do leta 2015) in 4 (zmanjšanje umrljivosti otrok),

–       ob upoštevanju Konvencije o podpori pri preskrbi s hrano, sprejete leta 2012,

–       ob upoštevanju globalnih in zbirnih poročil Mednarodne ocene agronomske znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD) v okviru OZN, ki so bila objavljena leta 2009(1),

–       ob upoštevanju poročila Sklada OZN za otroke (UNICEF) iz leta 2009 o vplivu svetovnega pomanjkanja hrane na otroke,

–       ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca OZN za pravico do hrane z naslovom „Agroekologija in pravica do hrane“, predstavljenega 8. marca 2011 na 16. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice,

–       ob upoštevanju svetovne razstave v Milanu leta 2015, katere tema bo „Nahranimo planet: energija za življenje“,

–       ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. marca 2010 „Humanitarna pomoč v hrani“ (COM(2010)0126),

–       ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. marca 2010 „Okvir politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano“ (COM(2010)0127),

–       ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2012 z naslovom „Pristop EU k odpornosti: izkušnje s krizami prehranske varnosti” (COM(2012)0586),

–       ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. marca 2013 z naslovom „Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU“ (COM(2013)0141),

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2011 o okviru politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano(2),

–       ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 o pristopu EU k odpornosti in zmanjšanju tveganja nesreč v državah v razvoju: izkušnje s krizami prehranske varnosti(3),

–       ob upoštevanju vprašanja Komisiji o nedohranjenosti otrok v državah v razvoju (O–000083/2014 – B8-0041/2014),

–       ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za razvoj,

–       ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.     ker skoraj milijarda ljudi še vedno trpi lakoto in vsaj 225 milijonov otrok na svetu, mlajših od pet let, trpi zaradi akutne in kronične podhranjenosti oziroma zaradi zaostajanja v rasti, ki je posledica kronične podhranjenosti otroka in matere, pri čemer jih od tega po ocenah v državah v razvoju vsako leto umre 2,6 milijona;

B.     glede na svetovne indekse in zemljevide skrite lakote(4) se ocenjuje, da dve milijardi ljudi po vsem svetu oziroma eden od treh ljudi v državah v razvoju trpi zaradi kroničnega pomanjkanja nujnih vitaminov in mineralov (mikrohranil), kar je stanje, ki se imenuje „skrita lakota“ in ki drastično poveča njihovo dovzetnost za prirojene napake, infekcije in zavrt razvoj;

C.     ker po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) podhranjenost daleč najbolj prispeva k umrljivosti otrok in je vzrok za 35 % bolezni otrok, mlajših od petih let;

D.     ker skoraj 20 milijonov otrok še vedno trpi zaradi težke akutne nedohranjenosti v urgentnih in neurgentnih razmerah, in ker jih ima samo 10 % dostop do zdravljenja;

E.     ker je prehrana otrok do starosti petih let zelo odvisna od stopnje prehranjenosti mater med nosečnostjo in dojenjem;

F.     ker podhranjenost povzroča tudi obolevnost in zmanjšuje produktivnost ter ovira družbeni in gospodarski razvoj v državah v razvoju;

G.     ker tisti, ki preživijo podhranjenost, pogosto vse življenje trpijo zaradi telesnih in kognitivnih motenj, kar omejuje njihovo zmožnost učenja in vstopa v svet dela, zaradi česar ostajajo ujeti v medgeneracijskem krogu bolezni in revščine;

H.     ker se bo zaradi učinka podnebnih sprememb na kmetijsko proizvodnjo in s tem na prehrano število podhranjenih otrok po pričakovanjih povečalo;

I.      ker je eden od pomembnih vzrokov lakote v državah v razvoju množična revščina na podeželju in v mestih, ki jo še poslabšuje preseljevanje s podeželja v mesta, ker male kmetije za veliko ljudi niso več zadosten vir za preživetje;

J.      ker 25 let po sprejetju Konvencije o otrokovih pravicah nekaterim državam podpisnicam še ni uspelo ustvariti okolja, v katerem bi otroci imeli zagotovljen dostop do ustrezne prehrane;

K.     ker so vlade na svetovnem vrhu o hrani leta 1996 ponovno potrdile pravico do hrane in se obvezale, da bodo do leta 2015 prepolovile število lačnih in podhranjenih z 840 na 420 milijonov; ker pa se je v zadnjih letih predvsem zaradi prehranske krize v letih 2008 in 2011 število lačnih in nedohranjenih ljudi, zlasti otrok, povečalo;

L.     ker različna mednarodna pravna sredstva povezujejo pravico do hrane z drugimi človekovimi pravicami, vključno s pravico do življenja, pravico do preživljanja, pravico do zdravja, pravico do lastnine, pravico do izobraževanja in pravico do vode;

M.    ker je pravica do hrane in dobre prehranjenosti za vse bistvenega pomena za izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja; ker je prehrana povezana z večino, če ne z vsemi razvojnimi cilji tisočletja, ki so tudi medsebojno tesno povezani;

N.     ker mednarodne organizacije potrjujejo, da proizvodnja hrane zadošča za celotno svetovno prebivalstvo in da je podhranjenost otrok povezana z neustrezno preskrbo gospodinjstev s hrano in njihovo revščino, neustreznimi oblikami nege in prehranjevanja, nezdravim bivalnim okoljem in neprimernimi zdravstvenimi storitvami;

O.     ker je pravica do hrane in dobrega prehranjevanja bistvena za večjo odpornost družin in skupnosti ter za krepitev njihove sposobnosti, da skrajšajo dolga obdobja okrevanja po izrednih razmerah v okolju, za katerega je značilno vedno večje število in obseg naravnih nesreč;

P.     ker je optimalno prehransko stanje posledica dostopa otrok do cenovno sprejemljive in raznolike hrane, bogate s hranilnimi snovmi, ter do ustreznega materinskega in otroškega varstva, primernih zdravstvenih storitev in zdravega okolja, vključno z varno vodo, sanitarnimi storitvami in dobro higiensko prakso;

1.      poudarja, da so razlogi za podhranjenost otrok številni in da je za večino odgovoren človek, kar pomeni, da se jim da izogniti, segajo pa od neučinkovitih ekonomskih struktur, neenake porazdelitve virov in/ali njihove netrajnostne rabe, prek slabega upravljanja, prevelike odvisnosti od posameznih poljščin in monokulturne pridelave, pa do diskriminacije žensk in otrok in slabega zdravja zaradi slabih zdravstvenih sistemov, skupaj s pomanjkanjem izobrazbe, zlasti za ženske;

2.      poudarja, da morajo oblasti zagotavljati vse tri razsežnosti pravice do hrane in dobrega prehranjevanja: razpoložljivost, kar pomeni, da se posameznik lahko prehranjuje neposredno z obdelovanjem rodovitnih površin ali iz drugih naravnih virov, ali pa to pomeni, da je mogoče vzpostaviti dobro delujoče distribucijske, predelovalne in tržne sisteme; dostopnost, kar pomeni, da je zagotovljen tako ekonomski kot fizični dostop do hrane; in ustreznost, kar pomeni, da mora biti hrana varna in da mora izpolnjevati prehranske potrebe vsakega posameznika, ob upoštevanju starosti, življenjskih pogojev, zdravja, poklica, spola, kulture in vere;

3.      poudarja, da je z vidika življenjskega cikla najpomembnejše obdobje za zadostitev otrokovih prehranskih potreb prvih 1000 dni njegovega življenja, vključno s časom nosečnosti, saj ima otrok v tem obdobju večje prehranske potrebe zaradi hitre rasti in razvoja, bolj je izpostavljen okužbam in je glede prehrane, nege in socialnih stikov popolnoma odvisen od drugih;

4.      potrjuje, da je za reševanje podhranjenosti otrok in mater potreben integriran pristop in usklajeno delovanje na številnih področjih, ki nanjo vplivajo, kot so zdravstvo, izobraževanje, kmetijstvo ter voda, dostop do energije in sanitarni ukrepi, skupaj z odgovornim sodelovanjem vseh deležnikov, ter poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo dosledne strategije dolgoročnega razvoja ter si prizadevajo za zmanjšanje podhranjenosti tudi v povezavi z izrednimi razmerami in humanitarno pomočjo;

5.      poziva EU, naj v svojih programih razvojne pomoči bolj podpre trajnostno kmetijstvo z malimi in srednjimi kmeti, ki pridelujejo predvsem za lokalno porabo, ter naj vlaga v participativne načrte, ki jih vodijo posamezne države in bi se morali izvajati na lokalni ravni v sodelovanju s kmeti in njihovimi predstavniki, lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter organizacijami civilne družbe;

6.      izraža pohvalo za dosežke zadnjih nekaj let v boju proti podhranjenosti otrok, ki so razvidni iz kazalcev o napredku pri izpolnjevanju razvojnih ciljev tisočletja; vendar meni, da je število otrok, ki umrejo ali trpijo zaradi podhranjenosti, še vedno nesprejemljivo visoko, in prispeva k ohranjanju začaranega kroga revščine in lakote;

7.      zato poudarja, da mora boj proti podhranjenosti otrok in zagotavljanje splošnega dostopa do ustreznih hranilnih živil ostati eden od glavnih ciljev načrtov za obdobje po letu 2015 v okviru cilja izkoreninjenja lakote, in še posebej poziva, da bi vse oblike nedohranjenosti odpravili do leta 2030 in da bi do leta 2025 izpolnili mednarodno dogovorjene cilje glede zaostajanja v rasti in izgubljanja telesne teže pri otrocih, mlajših od petih let;

8.      meni, da je bilo zmanjšanje finančnih sredstev za kmetijstvo v okviru 10. Evropskega razvojnega sklada (ERS) v primerjavi z 9. ERS napaka; zato poziva Svet, naj razmisli o tem in sprejme popravne ukrepe, ki bodo veljali za 11. ERS;

9.      poudarja pomen politične volje pri obravnavanju podhranjenosti; pozdravlja načrt za povečanje stopnje prehranjenosti (SUN), ki ga je pripravil Stalni odbor OZN za prehrano (UNSCN), da bi s sodelovanjem različnih deležnikov, med drugim tistih agencij OZN, ki so zadolžene za prehrano, spodbudil izboljšave glede prehrane zlasti v državah, ki jih ta težava zelo obremenjuje; poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo načela, opredeljena v tem načrtu; poziva Komisijo, naj pri načrtu SUN spodbuja in usklajuje sodelovanje civilne družbe in združenj aktivistov na terenu z neposrednimi povezavami do malih kmetov in njihovih družin;

10.    pozdravlja zavezo Komisije, da bo v obdobju 2014-2020 vložila 3,5 milijarde EUR v izboljšanje prehranjevanja v nekaterih najrevnejših državah sveta, in poziva Komisijo, naj poveča svoje zaveze pri dejavnostih na področju prehranjevanja, da bi dosegla cilj, da do leta 2025 za sedem milijonov zmanjša število otrok, mlajših od petih let, ki zaostajajo v rasti zaradi podhranjenosti;

11.    poudarja, da igrajo ženske ključno vlogo pri prehrani otrok in prehranski varnosti z dojenjem in s pridelavo, nakupovanjem, pripravo in razdeljevanjem hrane v družini ter z nego otrok in bolnih in zagotavljanjem ustrezne higiene; opozarja, da ženske v državah v razvoju pridelajo od 60 do 80 % hrane, čeprav je 60 % trpečih zaradi kronične lakote žensk in deklic;

12.    opozarja, da so ženske v Afriki odgovorne za okrog 80 % kmetovanja, čeprav imajo uradno v lasti le 2 % zemlje; nadalje izpostavlja dejstvo, da nedavni programi v Indiji, Keniji, Hondurasu, Gani, Nikaragvi in Nepalu kažejo, da imajo gospodinjstva, ki jih vodijo ženske, boljšo prehransko varnost, boljše zdravstveno varstvo in močnejši poudarek na izobrazbi kot gospodinjstva, ki jih vodijo moški;

13.    poudarja, da sta izobraženost ženske in prehransko stanje njene družine tesno povezana; zato poziva k odpravi ovir na podlagi spola v izobraževanju in opismenjevanju, da bi imele ženske boljši dostop do izobraževanja;

14.    zato poziva k vključitvi vidika spola in spodbujanju vloge žensk v vseh politikah, ki si prizadevajo za boj proti podhranjenosti otrok;

15.    poudarja, da ima podhranjenost med nosečnicami izjemno hude učinke na novorojence in velikokrat negativne in nepopravljive posledice na nadaljnji razvoj otrok; zato zahteva, da se posebna pozornost posveti varstvu ženskega zdravja in pravic ter da postane prehransko izobraževanje sestavni del izobraževalnih programov in šolskih učnih načrtov za deklice;

16.    ponovno poudarja, da je pismenost pomembno orodje za boj proti revščini in za pospeševanje gospodarskega razvoja; zato poudarja, kako pomembno je podpirati izobraževanje deklic, saj naložbe v deklice izboljšajo tako njihove možnosti kot možnosti njihovih otrok, da bodo njihova življenja bolj zdrava in bolj produktivna;

17.    poudarja, da do podhranjenosti otrok prihaja večinoma v državah v razvoju, ne le med kmečkim prebivalstvom, temveč tudi v mestnem okolju; zato meni, da je eden od ključnih načinov za izkoreninjenje lakote otrok kmetijska politika in reforme, ki bi malim kmetom omogočile učinkovitejše in trajnejše pridelovanje, s katerim bi sebi in svojim družinam zagotovili dovolj hrane;

18.    poudarja, da bi utegnilo nepravočasno ukrepanje glede podhranjenosti otrok v okviru razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči ogroziti vse razsežnosti človekovega razvoja, spodkopati nacionalne izobraževalne programe, povečati nacionalne izdatke za zdravstvo in ovirati družbeni in gospodarski razvoj držav v razvoju, saj bodo države utrpele gospodarske izgube, ki bodo po ocenah znašale med 2 in 8 % njihovega BDP;

19.    opozarja, da ima pomanjkanje mikrohranil, ki predstavlja okrog 7 % svetovnih bolezni, resne posledice za telesni in kognitivni razvoj dojenčkov in otrok; poudarja, da so v 20 državah z najslabšim rezultatom na indeksu skrite lakote (od katerih je 18 v podsaharski Afriki in dve – Indija in Afganistan – v Aziji) zaostajanje v rasti, anemija zaradi pomanjkanja železa in pomanjkanje vitamina A zelo razširjeni med predšolskimi otroki;

20.    poudarja, da podhranjenost otrok ne izvira samo iz pomanjkanja hrane in nezadostne infrastrukture, ampak nastaja tudi zaradi težav s porazdelitvijo hrane in neustreznega dostopa do hrane ter prenizke kupne moči, zlasti glede na visoke cene hrane, ki se stopnjujejo zaradi špekulacij s surovinami; ugotavlja, da so zaradi prenizke kupne moči prizadeti zlasti revni v mestih, ki ne morejo pridelati lastne hrane; s tem v zvezi poudarja pomen zaščite malih kmetov in tradicionalnih kmetovalnih metod;

21.    priznava, da bo za izboljšave v prehrani otrok in mater ter prehranske varnosti na splošno potrebno učinkovito in usklajeno delovanje številnih politik in sektorjev, vključno z učinkovitim in trajnostnim razvojem podeželja, politiko uporabe zemljišč in vode, ustreznimi zdravstvenimi storitvami, pitno vodo in sanitarnimi storitvami, ustreznim materinskim in otroškim varstvom, zaščito življenja v morju in drugih ekosistemih ter biotske raznovrstnosti, omilitvijo posledic krčenja gozdov in sprememb podnebja, prilagajanjem in zmanjševanjem tveganja nesreč, trajnostno proizvodnjo in potrošnjo, trajnostnim in zanesljivim dostopom do energije, trgovino, ribištvom, socialno vključenostjo in dostojno zaposlitvijo;

22.    poziva Komisijo in države članice, naj vključijo prehrano, varnost hrane in trajnostno kmetijstvo v vse svoje razvojne politike, da bi zaščitile in spodbudile prehrano in poskrbele za celostni pristop od lokalne pa vse do globalne ravni; poziva Svet in Komisijo, naj po potrebi prehrani dasta prednost kot ključnemu razvojnemu cilju v instrumentih razvojnega sodelovanja, zlasti v 11. ERS in novem instrumentu za razvojno sodelovanje;

23.    poudarja, da morajo biti razvojni programi in programi za nujne primere, če želimo povečati njihovo učinkovitost, medsebojno tesno povezani, da se prehranske krize lahko predvidijo in preprečijo, zmanjša storjena škoda in pospeši obnova;

24.    poziva vlade držav v razvoju, naj z boljšimi politikami, usklajevanjem nacionalnih načrtov in strategij za prehrano in programov donatorjev, upravljanjem in odgovornostjo do državljanov ustvarijo ugodne razmere za boljšo prehrano otrok; spodbuja k večji preglednosti v proračunih držav v razvoju, na primer s spremljanjem proračuna, da bi lahko bolje ocenili število in kakovost projektov, ki obravnavajo nedohranjenost;

25.    poudarja potrebo po boljših in usklajenih podatkih o podhranjenosti in o pomanjkanju mikrohranil, da bi bolje izvajali programe ukrepanja in zadevnim državam nudili usmerjeno podporo na podlagi podatkov;

26.    poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo dolgoročne finančne naložbe in vire za prehrano v sodelovanju z akterji, med drugim z agencijami OZN, G8/G20, državami v vzponu, mednarodnimi in nevladnimi organizacijami, akademskimi ustanovami, organizacijami civilne družbe in zasebnim sektorjem, ter naj začnejo prehrano obravnavati prednostno v povezavi z inovativnim financiranjem;

27.    naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter Stalnemu odboru OZN za prehrano.

(1)

http://www.unep.org/dewa/Assessments/Ecosystems/IAASTD/tabid/105853/Default.aspx

 

(2)

UL C 56 E, 26.2.2013, str. 75.

(3)

Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0578.

(4)

Svetovni indeksi in zemljevidi skrite lakote: orodje za ozaveščanje.

Pravno obvestilo