Postopek : 2014/3017(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B8-0012/2015

Predložena besedila :

B8-0012/2015

Razprave :

Glasovanja :

PV 15/01/2015 - 11.7
CRE 15/01/2015 - 11.7
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2015)0012

PREDLOG RESOLUCIJE
PDF 139kWORD 78k
Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B8-0012/2015
12.1.2015
PE545.692v01-00
 
B8-0012/2015

ob zaključku razprave o izjavi podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko

v skladu s členom 123(2) Poslovnika


o razmerah v Egiptu (2014/3017(RSP))


Victor Boștinaru, Richard Howitt, Afzal Khan, Josef Weidenholzer, Elena Valenciano, Ana Gomes, Neena Gill, Jeppe Kofod, Arne Lietz, Alessia Maria Mosca, Goffredo Maria Bettini, Brando Benifei, Michela Giuffrida, Miroslav Poche, Tonino Picula, Alessandra Moretti, Liisa Jaakonsaari, Nicola Caputo, Marlene Mizzi, Sorin Moisă, Ricardo Serrão Santos, Andrejs Mamikins, Pier Antonio Panzeri, Tanja Fajon, Javi López, Victor Negrescu, Zigmantas Balčytis, Boris Zala v imenu skupine S&D

Resolucija Evropskega parlamenta o razmerah v Egiptu (2014/3017(RSP))  
B8-0012/2015

Evropski parlament,

–       ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti resolucije z dne 14. julija 2014 o razmerah v Egiptu(1),

–       ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

–       ob upoštevanju predhodne izjave misije Evropske unije za opazovanje volitev glede predsedniških volitev v Egiptu 29. maja 2014,

–       ob upoštevanju izjav generalnega sekretarja ZN Ban Ki Muna in visoke komisarke ZN za človekove pravice Navi Pillay z dne 23. junija o zapornih kaznih za več novinarjev in potrditvi smrtnih obsodb za več članov in podpornikov Muslimanske bratovščine,

–       ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Egiptom iz leta 2001, ki je začel veljati leta 2004 in je bil okrepljen z akcijskim načrtom iz leta 2007, ter poročila Komisije o napredku pri izvajanju tega sporazuma z dne 20. marca 2013,

–       ob upoštevanju egiptovske ustave, ki je bila sprejeta na referendumu 14. in 15. januarja 2014, zlasti členov 65, 70, 73, 75 in 155,

–       ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je podpisal tudi Egipt,

–       ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–       ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.     ker sta svoboda izražanja in zbiranja nepogrešljiva stebra demokratične in pluralne družbe; ker je svoboda tiska in medijev bistveni element demokracije in odprte družbe; ker egiptovska ustava, sprejeta leta 2014, poudarja temeljne svoboščine, tako tudi svobodo izražanja in zbiranja;

B.     ker so po vojaškem udaru julija 2013 kršitve temeljnih svoboščin in človekovih pravic, vključno z aretacijami, nasilnimi dejanji, ščuvanjem, sovražnim govorom, nadlegovanjem, ustrahovanjem in cenzuro političnih nasprotnikov, miroljubnih protestnikov, novinarjev, blogerjev, sindikalistov, aktivistov civilne družbe in manjšin, ki jih izvajajo državni organi, varnostne sile in službe ter druge skupine, v Egiptu dosegle zaskrbljujoče razsežnosti;

C.     ker je vlada predsednika Abdela Fataha Al Sisija ob odsotnosti parlamenta sprejela številne represivne zakone, na primer s predsedniškim dekretom sprejeti zakon 136 iz leta 2014, ki je vso javno lastnino razglasil za del vojaških objektov in katerega najbolj neposredna posledica je, da lahko sojenja za vsa kazniva dejanja na javni lastnini potekajo na vojaških sodiščih in z retroaktivnim učinkom;

D.     ker je bilo zaradi pretirane in samovoljne uporabe sile s strani varnostnih sil od julija 2013 ubitih 1 400 protestnikov; ker je bilo 14. avgusta 2013 pri nasilnem zatrtju sedečih protestov v podporo Mohameda Morsija na trgih Raba Al Adavija in Al Nahda ubitih okoli 1 000 protestnikov; ker zaradi nasilja nad protestniki v preteklem letu ni odgovarjal niti en sam pripadnik varnostnih sil;

E.     ker je bilo na podlagi zakona 136 pred vojaške tožilce privedenih preko 800 civilistov; ker je retroaktivni učinek zakona v nasprotju s členom 95 egiptovske ustave, ki določa, da se lahko kaznujejo le dejanja, storjena po datumu začetka veljavnosti zakona, ki te kazni nalaga; ker je Afriška komisija za človekove pravice in pravice ljudstev pri razlagi Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, katere podpisnik je tudi Egipt, navedla, da vojaška sodišča v nobenih okoliščinah ne smejo imeti sodne pristojnosti nad civilisti; ker člen 93 egiptovske ustave določa, da imajo mednarodni sporazumi in konvencije o človekovih pravicah, katere podpisnik je Egipt, zakonsko moč; ker je potemtakem dekret predsednika Al Sisija o zakonu 136 iz oktobra 2014 neustaven;

F.     ker je kasacijsko sodišče, najvišje sodišče v Egiptu, ugotovilo napake v postopku sojenja novinarjem Al Jazeere Mohamedu Fahmiju, Petru Grestu in Baherju Mohamedu; ker bodo tem trem novinarjem ponovno sodili in niso umaknili obtožb proti njim o „potvarjanju novic“ in „sodelovanju z Muslimansko bratovščino“;

G.     ker je egiptovsko kazensko sodišče 2. decembra 2014 v tretji tovrstni množični obsodbi v letu 2014 začasno na smrt obsodilo 188 obtožencev; ker so bile tarče množičnih sojenj predvsem člani Muslimanske bratovščine, največjega egiptovskega opozicijskega gibanja, ki so ga oblasti decembra 2013 razglasile za teroristično skupino; ker se s samovoljnimi aretacijami več deset tisoč domnevnih članov in podpornikov Muslimanske bratovščine nadaljujejo kršitve najbolj temeljnih človekovih pravic; ker sodni postopki kršijo najosnovnejše standarde dolžnega pravnega postopanja, posamezniki pa so pridržani brez obtožnice, tudi v primeru Abdela Meguida Mašalija, svetovalca odstavljenega predsednika Mohameda Morsija;

H.     ker je trenutno v pridržanju 167 poslancev spodnjega in zgornjega doma parlamenta, ki je bil izvoljen leta 2011;

I.      ker te nedavne sodne prakse zbujajo resne dvome o neodvisnosti pravosodnega sistema ali njegovi sposobnosti zagotavljanja odgovornosti; ker zlasti obsodbe, ki se končajo s smrtno kaznijo, lahko spodkopljejo obete za dolgoročno stabilnost v Egiptu;

J.      ker stroge omejitve delovanja nevladnih organizacij in političnih združenj v Egiptu popolnoma onemogočajo civilno družbo;

K.     ker vlada predsednika Al Sisija večkrat krši svoj lastni načrt za ponovno vzpostavitev demokracije, še posebno, ker ni izpolnila obljube o izvedbi svobodnih in pravičnih parlamentarnih volitev v roku šestih mesecev po potrditvi ustave na referendumu 15. januarja 2014;

L.     ker je bilo v dveh ločenih incidentih v Libiji ugrabljenih 20 egiptovskih državljanov, ki so bili vsi koptski kristjani; ker je libijski plemenski voditelj izjavil, da je bilo 13 od teh osvobojenih, vendar je egiptovsko ministrstvo za zunanje zadeve te navedbe zavrnilo; ker ti incidenti poudarjajo nestabilno geopolitično okolje Egipta in neposredno teroristično ogroženost, ki med drugim izhaja iz razkroja Libije;

M.    ker državno podprte kršitve temeljnih človekovih pravic v Egiptu, še posebno na Sinajskem polotoku, zaostrujejo teroristično grožnjo, saj prispevajo k porastu ekstremističnih organizacij, ki podpirajo teroristično organizacijo Islamska država;

N.     ker je bila 7. decembra 2014 na kopališču v Kairu zaradi „razuzdanega vedenja“ aretirana večja skupina moških; ker je namerno javno ponižanje teh moških, ki je sledilo, primer vse močnejšega vladnega zatiranja skupnosti lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev (LGBT) v Egiptu;

O.     ker bi morala raven in obseg pomoči EU Egiptu v skladu s pregledano evropsko sosedsko politiko in zlasti načelom „več za več“, temeljiti na spodbudah in biti odvisna od napredka, ki ga bo Egipt dosegel pri izpolnjevanju zavez, tudi na področju demokracije, pravne države, človekovih pravic in enakosti spolov;

1.      je globoko pretresen zaradi neizprosnega napada egiptovskih oblasti na človekove pravice, zlasti svobodo izražanja, združevanja in zbiranja, politični pluralizem in pravno državo, ki mu je priča od vojaškega udara julija 2013, saj so bile te med glavnimi težnjami prebivalcev Egipta ob njihovem uspešnem strmoglavljenju predsednika Hosnija Mubaraka februarja 2011;

2.      poziva egiptovske oblasti naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse osebe, ki so pridržane le zaradi uveljavljanja svoje pravice do svobode izražanja in mirnega zbiranja, vključno z zagovornicama človekovih pravic Jaro Salam in Sano Ahmed Seif; poziva egiptovske oblasti, naj razveljavijo prepoved mladinskega gibanja 6. april in obsodbe aktivistov te organizacije ter umaknejo opredelitev glavne opozicijske organizacije Muslimanska bratovščina kot teroristične organizacije; ponavlja, da lahko le oblikovanje resnično pluralne družbe, ki spoštuje raznolikost pogledov in življenjskih slogov, zagotovi dolgoročno stabilnost in varnost v Egiptu;

3.      poziva egiptovske oblasti, naj razveljavijo smrtne obsodbe, ki so bile sprejete brez upoštevanja dolžnega pravnega postopanja in spoštovanja pravic obtoženih, ter razveljavijo represivne in neustavne zakone, ki močno omejujejo temeljne človekove pravice in svoboščine, še posebno s predsedniškim dekretom sprejeti zakon 136 iz leta 2014; jih poziva, naj razveljavijo vse obsodbe, ki so jih od julija 2013 proti civilistom sprejela vojaška sodišča; poziva k izpustitvi 167 poslancev leta 2011 izvoljenega parlamenta, ki so trenutno v pridržanju;

4.      je seznanjen s sklepom kasacijskega sodišča o ponovnem sojenju novinarjem Al Jazeere Mohamedu Fahmiju, Petru Grestu in Baherju Mohamedu; obenem ugotavlja, da ta sklep temelji le na postopkovni podlagi in da bi morali vse tri novinarje nemudoma in brezpogojno izpustiti ter umakniti obtožbe proti njim o „potvarjanju novic“ in „sodelovanju z Muslimansko bratovščino“;

5.      je razočaran nad izgubo neodvisnosti in nepristranskosti kazenskopravnega sistema v Egiptu, ki je postal vladno orodje represije; poudarja pomembnost delitve oblasti kot temeljnega načela demokracije in predlaga reformo zakona o pravosodju, da bo zagotovljena resnična delitev oblasti, ki bo privedla do neodvisnega in nepristranskega delovanja pravosodnega sistema;

6.      poziva pristojne egiptovske oblasti, naj razveljavijo ali spremenijo zakon o demonstracijah, naj glede na člene 65, 73 in 75 egiptovske ustave, mednarodne standarde in mednarodne obveznosti države pregledajo osnutek novega zakona o nevladnih organizacijah, ki ga je predstavilo ministrstvo za socialno solidarnost, obenem pa zagotovijo, da bo vsa veljavna in prihodnja zakonodaja v državi v skladu z ustavo ter temi standardi in obveznostmi;

7.      odločno obsoja vsa nasilna dejanja, ščuvanje k nasilju, sovražni govor, nadlegovanje, ustrahovanje ali cenzuro političnih nasprotnikov, protestnikov, novinarjev, demonstrantov, blogerjev, sindikalistov, zagovornikov pravic žensk, akterjev civilne družbe in manjšin, ki jih izvajajo državni organi, varnostne sile in službe ter druge skupine v Egiptu, ter poziva, naj se nemudoma končajo; egiptovsko vlado opozarja na njeno odgovornost, da zagotovi varnost in zaščito vseh državljanov, ne glede na njihovo politično prepričanje, pripadnost ali veroizpoved, ter da zagotovi, da bo v državi svobodo zbiranja, združevanja, izražanja in tiska mogoče uveljavljati brez samovoljnih omejitev in cenzure; poziva egiptovske oblasti, naj se zavežejo dialogu in nenasilju ter vključujočemu upravljanju;

8.      poudarja, da je treba uvesti takojšnje in neodvisne preiskave o kršitvah človekovih pravic ter zagotoviti, da bodo odgovorni za te kršitve odgovarjali; poziva Svet, naj razmisli o usmerjenih sankcijah proti posameznikom, za katere se ve, da so bili vpleteni v hude kršitve človekovih pravic;

9.      resno dvomi o pravičnosti, vključenosti in verodostojnosti parlamentarnih volitev, ki naj bi potekale najkasneje marca 2015, glede na še naprej prisotne omejitve temeljnih človekovih pravic in svoboščin in spremenjen volilni okvir, ki ne zagotavlja dovolj pluralističnega in reprezentativnega volilnega procesa; zahteva, da podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Parlamentu sporoči, če EU prejme povabilo za opazovanje teh volitev, da bi, glede na trenutno pomanjkanje osnovnih zagotovil za svobodne in pravične volitve, skupaj presodili o priporočljivosti in izvedljivosti misije EU za opazovanje volitev;

10.    poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svet in Komisijo, naj politike EU glede Egipta izvajajo po načelu „več za več“ in „manj za manj“, v skladu s katerim bi bila vsa nadaljnja pomoč egiptovski vladi, tudi finančna, pogojena z doseganjem posebej določenih meril za izboljšanje na področju človekovih pravic;

11.    poziva k prepovedi na ravni celotne EU za izvoz tehnologije za motenje in nadzor, ki bi jo lahko uporabili za vohunjenje za državljani in njihovo zatiranje, v Egipt, ter k prepovedi v skladu z Wassenaarskim sporazumom za izvoz varnostne opreme ali vojaške pomoči, ki bi jo lahko uporabili za zatiranje miroljubnih demonstracij;

12.    izraža svojo solidarnost s prebivalci Egipta pri njihovem boju proti terorizmu in nasilnim skrajnežem; se zaveda osrednje vloge Egipta v boju proti terorizmu in posledicam razkroja držav na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki, predvsem Libije; poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh ugrabljenih državljanov Egipta, ki jih trenutno zadržujejo v Libiji; opozarja, da državno podprte kršitve temeljnih človekovih pravic v Egiptu, še posebno na Sinajskem polotoku, zaostrujejo teroristično grožnjo, saj oškodovane in nezadovoljne privedejo bližje terorističnim organizacijam, od katerih so nekatere že izrazile svojo podporo teroristični organizaciji Islamska država;

13.    pozdravlja aktivno posredovanje Egipta v mirovnih pogajanjih med Izraelom in palestinskimi frakcijami; obenem opozarja, da lahko to posredovanje svoj polni potencial izpolni le, če tudi Egipt postane država, ki spoštuje temeljne človekove pravice in svoboščine ter ne diskriminira nobene miroljubne politične sile v državi; je nadalje zaskrbljen, da ima lahko varovalni pas, ki ga Egipt v boju proti tihotapljenju orožja širi v Gazi, nasprotni učinek, saj vključuje obsežno uničenje hiš in izgon družin iz Rafe;

14.    poziva egiptovske oblasti, naj prenehajo kriminalizirati lezbijke, geje, biseksualce in transseksualce na podlagi zakona o „razuzdanosti“ zaradi izražanja spolne usmerjenosti in zbiranja, ter naj izpustijo vse lezbijke, geje, biseksualce in transseksualce, aretirane in zaprte na tej podlagi; poziva egiptovsko vlado, naj sprejme nacionalne strategije za boj proti nasilju nad ženskami ter lezbijkami, geji, biseksualci in transseksualci in odpravi vse oblike diskriminacije, pri tem pa naj v celotnem postopku zagotovi učinkovito posvetovanje s skupinami za pravice žensk ter lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev in drugimi organizacijami civilne družbe ter njihovo vključitev;

15.    naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, parlamentom in vladam držav članic ter predsedniku Arabske republike Egipt in njegovi začasni vladi.

(1)

Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0007.

Pravno obvestilo