Postopek : 2019/2582(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B8-0188/2019

Predložena besedila :

B8-0188/2019

Razprave :

Glasovanja :

PV 14/03/2019 - 11.15
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :


<Date>{11/03/2019}11.3.2019</Date>
<NoDocSe>B8-0188/2019</NoDocSe>
PDF 201kWORD 60k

<TitreType>PREDLOG RESOLUCIJE</TitreType>

<TitreSuite>ob zaključku razprave o izjavah Sveta in Komisije</TitreSuite>

<TitreRecueil>v skladu s členom 123(2) Poslovnika</TitreRecueil>


<Titre>o strategiji za dolgoročno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v EU v skladu s Pariškim sporazumom</Titre>

<DocRef>(2019/2582(RSP))</DocRef>


<RepeatBlock-By><Depute>Peter Liese, Jytte Guteland, Nils Torvalds, Bas Eickhout, Lynn Boylan, Eleonora Evi</Depute>

<Commission>{ENVI}v imenu Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane</Commission>

</RepeatBlock-By>


B8-0188/2019

Resolucija Evropskega parlamenta o strategiji za dolgoročno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v EU v skladu s Pariškim sporazumom

2019/2582(RSP)

Evropski parlament,

 ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2018 z naslovom Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo (COM(2018)0773),

 ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in njenega Kjotskega protokola,

 ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21, 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP21) in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,

 ob upoštevanju 24. konference pogodbenic UNFCCC (COP24), 14. sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP14), in tretjega dela prve konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Pariškega sporazuma (CMA1.3), ki so potekali od 2. do 14. decembra 2018 v Katovicah na Poljskem,

 ob upoštevanju agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja,

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2018 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2018 v Katovicah na Poljskem (COP24)[1],

 ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 22. marca 2018,

 ob upoštevanju posebnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) z naslovom „Globalno segrevanje za 1,5°C“, njegovega 5. poročila o oceni (AR5) in njegovega zbirnega poročila,

 ob upoštevanju devete izdaje poročila v okviru Programa Združenih narodov za okolje o emisijski vrzeli, sprejete 27. novembra 2018,

 ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

 ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A. ker je bil na konferenci COP24 v Katovicah sprejet Katoviški pravilnik, ki zagotavlja pravno jasnost pri izvajanju Pariškega sporazuma;

1. opozarja, da se evropski državljani že soočajo z neposrednimi učinki podnebnih sprememb; poudarja, da so po podatkih Evropske agencije za okolje povprečne letne izgube, ki jih povzročijo skrajni vremenski in podnebni pojavi v Uniji, znašale približno 12,8 milijarde EUR med letoma 2010 in 2016 ter da bi lahko, če ne bodo sprejeti nadaljnji ukrepi, podnebna škoda v EU znašala najmanj 190 milijard EUR do leta 2080, kar pomeni neto zmanjšanje blaginje v višini 1,8 % njenega sedanjega BDP; poudarja, da bi se lahko po scenariju z visokimi emisijami letni stroški zaradi poplav v EU do leta 2100 povečali na 1 bilijon EUR, z vremenom povezane nesreče pa bi lahko do leta 2100 prizadele približno dve tretjini evropskih državljanov, medtem ko se sedaj z njimi sooča 5 % državljanov; nadalje poudarja, da bo po napovedih Evropske agencije za okolje 50 % naseljenih območij v EU do leta 2030 prizadelo hudo pomanjkanje vode;

2. opozarja na ugotovitve raziskave Eurobarometra iz novembra 2018, ki kažejo, da 93 % Evropejcev meni, da podnebne spremembe povzroča človeška dejavnost, 85 % pa se jih strinja, da je z bojem proti podnebnim spremembam in učinkovitejšo porabo energije mogoče ustvariti gospodarsko rast in delovna mesta v Evropi; ugotavlja, da so podnebne spremembe za ljudi v Evropi izredno pomembno vprašanje;

3. poudarja, da gre pri posebnem poročilu Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) o globalnem segrevanju za 1,5 °C za najcelovitejšo in najsodobnejšo znanstveno oceno scenarijev blažitve podnebnih sprememb v skladu s Pariškim sporazumom;

4. poudarja, da v skladu s posebnim poročilom Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) za 1,5 °C omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C brez ali z omejeno prekoračitvijo pomeni, da je treba najpozneje do leta 2067 doseči ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov na globalni ravni in da je treba letne globalne emisije toplogrednih plinov do leta 2030 omejiti na največ 27,4 GtCO2eq na leto; poudarja, da si mora glede na te ugotovitve Unija, ki ima v svetu vodilno vlogo, prizadevati, da bi ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov dosegla čim prej in najpozneje do leta 2050, da bi zagotovila zadostno možnost zadržanja zvišanja povprečne globalne temperature pod 1,5 °C do leta 2100;

5. je zaskrbljen zaradi poročila v okviru Programa Združenih narodov za okolje o emisijski vrzeli za leto 2018, v katerem je navedeno, da se bo s sedanjimi brezpogojnimi nacionalno določenimi prispevki močno presegla omejitev globalnega segrevanja na 2 °C iz Pariškega sporazuma in da bodo do leta 2100 po ocenah privedli do povišanja temperature za 3,2 °C[2]; poudarja, da morajo vse pogodbenice UNFCCC nujno zvišati svoje podnebne cilje do leta 2020;

6. pozdravlja objavo sporočila Komisije „Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo“; podpira cilj ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050 in poziva države članice, naj na posebnem vrhu EU v Sibiuu maja 2019 v okviru razprave o prihodnosti Evrope določijo isti cilj;

Scenariji za evropsko strategijo ničelne stopnje emisij do sredine stoletja

7. ugotavlja, da strategija ponuja osem scenarijev za gospodarsko, tehnološko in družbeno preobrazbo, ki jo Unija potrebuje za uresničitev dolgoročnega cilja glede temperature iz Pariškega sporazuma; opozarja, da bi le dva izmed njih Uniji omogočila, da bi najpozneje do leta 2050 dosegla ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov; poudarja, da so za to potrebna hitro ukrepanje in znatna prizadevanja na vseh ravneh, od lokalne in regionalne pa do nacionalne in evropske, pa tudi sodelovanje vseh akterjev zunaj javnega sektorja; priznava, da bi lahko bili regionalno in lokalno določeni prispevki pomembna orodja za odpravo emisijske vrzeli; opozarja na obveznost držav članic, da sprejmejo dolgoročno nacionalno strategijo, kot je določeno v uredbi o upravljanju[3]; zato poziva države članice, naj vzpostavijo jasne kratkoročne in dolgoročne cilje in politike, skladne s cilji Pariškega sporazuma, ter zagotovijo naložbeno podporo scenarijem za ničelno stopnjo neto emisij;

8. poudarja, da je cilj prve kategorije scenarijev, predstavljenih v strategiji, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2050 samo za približno 80 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je ta ambicija na spodnji meji ohranjanja globalnega segrevanja pod 2 °C in zato ni v skladu niti s pariškim ciljem zadržanja segrevanja precej pod 2 °C niti z nadaljnjim ciljem zadržanja segrevanja pod 1,5 °C;

9. poudarja, da naj bi se po ocenah Komisije BDP v EU bolj povečal v scenarijih brez emisij kot v scenarijih z manjšim zmanjšanjem emisij, pri čemer bi bili učinki v obeh primerih neenakomerno porazdeljeni po EU zaradi razlik med državami članicami, med drugim v smislu BDP na prebivalca in ogljične intenzivnosti mešanice energetskih virov; meni, da bi bila cena neukrepanja daleč najdražja in da ta možnost ne bi povzročila le velike izgube BDP v Evropi, temveč bi tudi dodatno povečala ekonomske neenakosti med državami članicami in v njih, saj bi bile po pričakovanjih zaradi posledic neukrepanja nekatere bolj prizadete kot druge;

10. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da odvisnost EU od uvoza energije trenutno znaša okoli 55 %; poudarja, da bi se po scenariju ničelnih neto emisij ta delež do leta 2050 zmanjšal na 20 %, kar bi pozitivno vplivalo na trgovinsko bilanco in geopolitični položaj EU; ugotavlja, da bi kumulativni prihranki stroškov uvoza fosilnih goriv v obdobju od leta 2031 do leta 2050 znašali od 2 do 3 bilijonov EUR, ta sredstva pa bi lahko porabili za druga področja, ki jih evropski državljani štejejo za prednostna;

11. poudarja, da bi se zaradi manjše onesnaženosti zraka po scenariju ničelnih neto emisij delež prezgodnjih smrti zaradi drobnih delcev zmanjšal za več kot 40 %; ugotavlja, da bi se po tem scenariju škoda za zdravje zmanjšala za približno 200 milijard EUR na leto;

12. pozdravlja vključitev dveh scenarijev, s katerima naj bi se do leta 2050 dosegla ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov, in podporo, ki jima jo je namenila Komisija, ter meni, da je ta cilj za sredino stoletja edini, ki je v skladu z zavezami Unije iz Pariškega sporazuma; obžaluje, da v strategiji ni bil obravnavan scenarij za uresničitev ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov pred letom 2050;

13. ugotavlja, da ta scenarija vključujeta uporabo več tehnologij za odstranjevanje ogljika – vključno z zajemanjem in shranjevanjem ali zajemanjem in uporabo ogljika ter neposrednim zajemanjem zraka –, ki se še ne uporabljajo v velikem obsegu; kljub temu meni, da bi morali v okviru strategije EU za doseganje ničelne stopnje neto emisij dati prednost zmanjšanju neposrednih emisij ter ukrepom za ohranjanje in izboljšanje naravnih ponorov in zbiralnikov EU, za uporabo tehnologij za odstranjevanja ogljika pa bi si morali prizadevati le v primerih, ko emisij ni možno zmanjšati neposredno; meni, da so do leta 2030 potrebni nadaljnji ukrepi, če se Unija ne želi zanašati na tehnologije za odstranjevanje ogljika, ki bi lahko povzročile znatna tveganja za ekosisteme, biotsko raznovrstnost in prehransko varnost, kot je bilo potrjeno tudi v poročilu IPCC o segrevanju za 1,5 °C;

14. poudarja, da bi morali – dokler izvedljivost teh tehnologij ni dokazana – v vsakem scenariju do leta 2050 izhajati iz komercialno razpoložljivih ključnih tehnologijah za prehod, obenem pa upoštevati različna izhodišča držav članic, tako da bi podprli pravičen prehod v ogljično najintenzivnejših regijah in zmanjšali emisije v vseh sektorjih, kjer nastajajo;

Socialni vidiki podnebnih sprememb in pravičen prehod

15. pozdravlja oceno Komisije, da so ničelne neto emisije mogoče brez neto izgube delovnih mest, in je zadovoljen s podrobno oceno prehoda v energetsko intenzivni industriji; opozarja, da bi lahko dobro izpeljan pravičen prehod na ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov, pri katerem bi bila zagotovljena ustrezna podpora najranljivejšim regijam, sektorjem in državljanom, ustvaril neto povečanje števila delovnih mest v Uniji, saj se bo zaposlenost v celotnem gospodarstvu po scenariju ničelnih neto emisij do leta 2050 povečala za 2,1 milijona dodatnih delovnih mest v primerjavi s scenarijem zmanjšanja emisij za 80 %, pri katerem se bo povečala za 1,3 milijona dodatnih delovnih mest; zato meni, da bi morala Komisija v okviru evropske panorame znanj in spretnosti pripraviti prenovljeno presojo znanj in spretnosti ter vanjo vključiti regionalne podatke o potrebah po znanju in spretnostih za podnebno nevtralno Evropo, s čimer bi podprla najbolj ranljive regije, sektorje in ljudi, da bi se prekvalificirali za visokokakovostna in za prihodnost primerna delovna mesta v teh regijah;

16. poudarja, da mora biti prehod pravičen za vse dele družbe; ugotavlja, da je treba za to razumeti, da pravičen prehod vključuje negativne in pozitivne učinke, povezane s pospešenimi podnebnimi ukrepi, kot so izgube delovnih mest in nove zaposlitvene priložnosti, pa tudi učinke odlaganja podnebnih ukrepov;

17. poudarja, da bo imela podnebno nevtralna družba številne dodatne koristi za javno zdravje, tako z vidika prihranka stroškov oskrbe ter manjše obremenitve sistemov zavarovanj in javnega zdravja kot tudi z vidika splošne dobrobiti evropskih državljanov zaradi večje biotske raznovrstnosti, manjše onesnaženosti zraka in manjše izpostavljenosti onesnaževalom;

18. meni, da mora biti evropski podnebni prehod trajnosten iz ekološkega, gospodarskega in socialnega vidika; poudarja, da je treba za zagotovitev sprejemanja politik s strani vseh državljanov upoštevati njihove distribucijske učinke, povezane s podnebjem in razogljičenjem, zlasti na ljudi z nizkimi dohodki; zato meni, da bi bilo treba socialne učinke v celoti upoštevati v vseh evropskih in nacionalnih podnebnih politikah, da bi zagotovili družbeno in ekološko preobrazbo v Evropi; v zvezi s tem poudarja, da bo treba na vseh ravneh oblikovati prilagojene in ustrezno financirane strategije na podlagi vključujočih procesov in v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi javnimi organi, sindikati, izobraževalnimi ustanovami, organizacijami civilne družbe ter zasebnim sektorjem, da bi se v tem prehodu zagotovile pravične in enake možnosti za vse evropske državljane;

19. opozarja, da trenutno približno 50 do 125 milijonom evropskih državljanov preti energijska revščina[4]; poudarja, da lahko energetski prehod nesorazmerno prizadene ljudi z nizkimi dohodki in dodatno poglobi energijsko revščino; priznava, da mora energetska politika vključevati socialno razsežnost in zagotoviti, da nihče ne bo zapostavljen; poziva države članice, naj sprejmejo v prihodnost usmerjene ukrepe, da bi zagotovile pravičen energetski prehod in dostop do energije za vse državljane EU;

20. meni, da imajo mladi vse močnejši socialni čut in čut za okolje, zaradi česar se bodo lahko naše družbe usmerile v prihodnost, odporno na podnebne spremembe, in da je izobraževanje mladih eno najučinkovitejših orodij v boju proti podnebnim spremembam; poudarja, da je treba mlajše generacije aktivno vključiti v krepitev mednarodnih, medkulturnih in medgeneracijskih odnosov, ki so podlaga za kulturne spremembe, na katerih bodo temeljila svetovna prizadevanja za bolj trajnostno prihodnost;

21. pozdravlja dejstvo, da se ljudje v Evropi z demonstracijami vse bolj dejavno zavzemajo za podnebno pravičnost, zlasti s šolskimi stavkami; pozdravlja pozive aktivistov k ambicioznejšemu pristopu ter meni, da bi jih morale nacionalne, regionalne in lokalne vlade ter EU upoštevati;

22. poudarja, da sta vključenost in udeležba evropskih državljanov ključni, da bi lahko Evropa dosegla ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov najpozneje do leta 2050; spodbuja vlade na vseh nacionalnih, regionalnih in lokalnih ravneh, naj sprejmejo konkretne ukrepe, da bi spodbudile in olajšale udeležbo državljanov v prehodu na razogljičeno družbo;

Vmesni cilji

23. se zaveda, da je obdobje 2020–2030 najpomembnejše, če želi EU do leta 2050 doseči ničelno stopnjo neto emisij; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo trden srednjeročni cilj za leto 2030, da bi na trgu zagotovile zadostno stabilnost za naložbe ter da bi se v celoti izkoristil potencial tehnoloških inovacij in povečale možnosti za evropska podjetja, da na svetovnem trgu prevzamejo vodilno vlogo v proizvodnji z nizkimi emisijami;

24. poudarja, da je treba ambicije za leto 2030 povečati in uskladiti s scenariji ničelnih neto emisij do leta 2050, da bi se ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov leta 2050 dosegla na stroškovno čim učinkovitejši način; meni, da je izjemno pomembno, da Unija najpozneje na podnebnem vrhu OZN septembra 2019 v New Yorku prenese jasno sporočilo, da je pripravljena pregledati svoj prispevek k Pariškemu sporazumu;

25. podpira posodobitev nacionalno določenih prispevkov Unije, da bi se v celotnem gospodarstvu do leta 2030 zmanjšale domače emisije toplogrednih plinov za 55 % glede na ravni iz leta 1990; zato voditelje EU poziva, naj na posebnem vrhu EU v Sibiuu maja 2019 v pričakovanju podnebnega vrha OZN septembra 2019 podprejo ambicioznejši pristop glede nacionalno določenih prispevkov Unije;

26. opozarja, da je reforma sistema EU za trgovanje z emisijami vplivala na cene emisijskih kuponov EU in da se je spet vzpostavilo zaupanje v sistem;

27. zato meni, da bi morala Komisija najpozneje v svojih pregledih podnebnega svežnja za leto 2030 in druge ustrezne zakonodaje v obdobju 2022–2024 predstaviti zakonodajne predloge in v njih zavzeti ambicioznejši pristop v skladu s posodobljenimi nacionalno določenimi prispevki in ciljem ničelnih neto emisij; meni, da bi premalo ambiciozni cilji za leto 2030 omejili prihodnje možnosti, morda tudi razpoložljivost nekaterih opcij za stroškovno učinkovito razogljičenje; meni, da so ti pregledi pomemben mejnik za zagotavljanje podnebnih zavez EU;

28. meni, da bi bilo za zagotovitev še večje stabilnosti trgov dobro, da bi EU določila tudi vmesni cilj zmanjšanja emisij do leta 2040, s čimer bi omogočili dodatno stabilnost in zagotovili izpolnitev dolgoročnega cilja za leto 2050;

29. meni, da je treba strategijo EU za ničelne neto emisije redno pregledovati; meni, da bi se bilo treba pri tem pregledu opirati na petletni globalni pregled stanja, kot je določeno v Pariškem sporazumu, ter upoštevati tehnološki in družbeni razvoj, pa tudi prispevke nedržavnih akterjev in Evropskega parlamenta;

Sektorski prispevek

30. poudarja, da bo treba neto emisije zmanjšati na skoraj ničelne v vseh gospodarskih sektorjih, ki bi morali vsi prispevati k skupnim prizadevanjem za zmanjšanje emisij; zato poziva Komisijo, naj pripravi scenarije za podnebno nevtralnost vseh sektorjev; v zvezi s tem poudarja pomembnost načela „onesnaževalec plača“;

31. poudarja, da je treba sprejeti celosten medsektorski pristop, da bi olajšali prizadevanja za razogljičenje v celotnem energetskem sistemu in drugih povezanih sektorjih ter izkoristili večjo učinkovitost; se zaveda, da je mogoče s povezovanjem energetskih sistemov zagotoviti večjo prožnost in učinkovitost sistemov ter večjo uporabo energije iz obnovljivih virov pri vseh nosilcih energije, pa tudi stroškovno učinkovit energetski prehod;

32. opozarja na vlogo energetsko intenzivnih industrij pri doseganju dolgoročnega zmanjšanja emisij toplogrednih plinov v EU; meni, da so za ohranjanje vodilnega položaja EU v nizkoogljični industriji in industrijske proizvodnje v EU, ohranjanje konkurenčnosti evropske industrije ter preprečevanje tveganja selitve virov CO2 potrebni pametni in ciljno usmerjeni politični okviri; poziva Komisijo, naj predstavi novo in celovito strategijo EU o industriji in podnebju za energetsko intenzivne industrije, s katero bi podprli konkurenčen prehod težke industrije na ničelne neto emisije;

33. poziva Komisijo, naj oblikuje industrijsko strategijo z ukrepi, ki bi evropski industriji omogočili, da bi bila na svetovni ravni konkurenčna pod enakimi konkurenčnimi pogoji; meni, da bi morala Komisija v okviru te politike preučiti učinkovitost dodatnih ukrepov za zaščito panog, pri katerih obstaja tveganje selitve virov CO2, v zvezi z uvozom proizvodov, ki bi nadomestili, prilagodili ali dopolnili obstoječe ukrepe glede selitve virov CO2, in njihovo skladnost s pravili Svetovne trgovinske organizacije;

34. opozarja, da bodo lahko evropska podjetja, ker so del prvega večjega gospodarstva, ki si prizadeva za podnebno nevtralnost, na mednarodnih trgih izkoristila pionirsko vlogo in na svetovni ravni prevzela vodilni položaj na področju trajnostne proizvodnje, gospodarne z viri; poudarja, da bodo zapozneli ali pomanjkljivi ukrepi za doseganje ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov najpozneje do leta 2050 povzročili ekološko, ekonomsko in socialno neupravičene stroške ter dejansko ovirali konkurenčnost evropskega industrijskega sektorja v prihodnosti;

35. ugotavlja, da se akterji več trgov v razvoju prizadevajo, da bi prevzeli pomembno vlogo pri zadovoljevanju potreb svetovnega trga med prehodom na gospodarstvo z ničelnimi emisijami, na primer na področjih prometa z ničelnimi emisijami in energije iz obnovljivih virov; poudarja, da mora gospodarstvo EU ostati vodilno na področju zelenih inovacij in naložb v zeleno tehnologijo;

36. ugotavlja, da je v poročilu Komisije za leto 2018 o cenah in stroških energije v Evropi poudarjena stalna visoka izpostavljenost EU nestabilnim in rastočim cenam fosilnih goriv ter da se bodo po pričakovanjih stroški proizvodnje električne energije iz fosilnih goriv v prihodnosti povečali, stroški proizvodnje iz obnovljivih virov pa zmanjšali; poudarja, da so se stroški uvoza energije v EU leta 2017 povečali za 26 % na 266 milijard EUR, predvsem zaradi vse višjih cen nafte; ugotavlja, da je v poročilu ocenjeno, da je zvišanje cen nafte negativno vplivalo na rast v EU (-0,4 % BDP leta 2017) in inflacijo (+0,6);

37. poudarja, kako pomembne so inovacije, usmerjene v razogljičenje gospodarstva, na najrazličnejših tehnoloških področjih, kot so promet z ničelnimi emisijami, krožno gospodarstvo in biogospodarstvo, ter jih spodbuja;

38. poudarja, da se samo za ogrevanje prostorov porabi 71 % vse energije; se strinja s Komisijo, da bodo v podnebno nevtralni EU energetsko učinkoviti domovi veljali za standardne in bodo vsem Evropejcem zagotavljali boljše zdravje in več udobja;

39. poziva k uskladitvi določanja cen ogljika in energije v EU, da bi s tem podprli prehod na gospodarstvo z ničelnimi neto emisijami, zlasti v sektorjih, ki niso zajeti v sistem EU za trgovanje z emisijami;

40. poudarja osrednjo vlogo obnovljivih virov energije pri prehodu na gospodarstvo z ničelnimi neto emisijami toplogrednih plinov, saj zaradi energije trenutno nastane 75 % emisij toplogrednih plinov v EU;

41. meni, da bodo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ključni tehnološki razvoj in rešitve, energetska učinkovitost pri ponudbi in povpraševanju ter trajnostna energija iz obnovljivih virov v prometu, stavbah, pri ogrevanju in hlajenju ter v energetskem sektorju, pa tudi načela krožnega gospodarstva; v zvezi s tem poudarja pomembnost tehnološko specifičnih strategij;

42. poudarja, da je treba emisije iz industrijskih procesov obravnavati v veliko večjem obsegu; opozarja, da morajo biti v skladu s posebnim poročilom Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) o segrevanju za 1,5 °C leta 2050 emisije CO2 iz industrije od 65 do 90 % nižje kot leta 2010 in da je tako zmanjšanje mogoče doseči le z združevanjem novih in obstoječih tehnologij, vključno z zajemanjem in uporabo ter zajemanjem in shranjevanjem ogljika;

43. se zavzema za vzpostavitev energetskega sistema, ki bo zelo učinkovit in ki bo temeljil na obnovljivih virih energije; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe v zvezi s tem, saj se bodo učinki prenesli na vse gospodarske sektorje; opozarja, da se pri vseh scenarijih predpostavlja popolno razogljičenje energetskega sektorja najpozneje do leta 2050, občutno zmanjšanje uporabe fosilnih goriv in močno povečanje uporabe energije iz obnovljivih virov;

44. opozarja, da energetska učinkovitost prispeva k zanesljivosti oskrbe, gospodarski konkurenčnosti, varstvu okolja, pa tudi k nižjim računom za energijo in višji kakovosti domov; potrjuje, da ima energijska učinkovitost pomembno vlogo pri ustvarjanju poslovnih priložnosti in delovnih mest ter prinaša koristi na globalni in regionalni ravni; glede tega želi spomniti, da je bilo v uredbi o upravljanju energetske unije uvedeno načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ in da bi ga bilo treba dodobra izkoristiti v vsej energetski verigi in ga uporabiti kot podlago za vse scenarije za ničelno stopnjo emisij do leta 2050;

45. priznava vlogo, ki se pripisuje zajemanju in shranjevanju ogljika v večini scenarijev zvišanja globalne temperature za 1,5 °C v posebnem poročilu IPCC o segrevanju za 1,5 °C; poudarja, da mora biti EU na tem področju bolj ambiciozna; poleg tega opozarja na cilje, ki so jih postavile države članice v okviru strateškega načrta za energetsko tehnologijo (SET) za izvajanje zajemanja in shranjevanja ogljika v komercialnem obsegu v evropskem energetskem in industrijskem sektorju v 20. letih tega stoletja; meni, da je treba v industrijskih procesih povečati okoljsko varno zajemanje in uporabo ogljika ter okoljsko varno zajemanje in shranjevanje ogljika, da bi dosegli neto zmanjšanje emisij s preprečevanjem emisij ali trajnim shranjevanjem CO2; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da številne tehnologije za zajemanje in uporabo ogljika zaenkrat ne zagotavljajo trajnega zmanjšanja emisij; zato poziva Komisijo, naj pripravi tehnična merila, na podlagi katerih bo zagotovljena podpora le tehnologijam, ki prinašajo preverljive rezultate;

46. poudarja, da je direktiva o okoljsko primerni zasnovi[5] bistveno prispevala k doseganju podnebnih ciljev EU, saj se emisije toplogrednih plinov vsako leto zmanjšajo za 320 milijonov ton ekvivalenta CO2, ocene pa kažejo, da bodo potrošniki EU do leta 2020 na podlagi te direktive skupaj prihranili 112 milijard EUR oziroma približno 490 EUR na gospodinjstvo na leto; poziva, naj se z direktivo o okoljsko primerni zasnovi zakonsko uredijo še drugi proizvodi, na primer tablični računalniki in pametni telefoni, sedanji standardi pa naj se posodabljajo v skladu s tehnološkim razvojem;

47. poudarja, da bo imela elektrifikacija stavbnega, industrijskega in prometnega sektorja pomembno vlogo pri zmanjševanju emisij v teh sektorjih, potrebna pa bo masovna oskrba z električno energijo; v zvezi s tem poudarja, kako pomembne so politike, ki bodo energetski industriji omogočile, da bo zagotovila zadostno količino zanesljive, ogljično nevtralne električne energije po konkurenčnih cenah; odločno poziva Komisijo, naj poveže vse deležnike, da bi omogočili ta prehod;

48. poudarja, da je treba nemudoma vzpostaviti energetsko unijo in začeti izvajati sveženj za čisto energijo ter zagotoviti nadaljnje povezovanje evropskega energetskega trga, da bi se čim učinkoviteje razogljičil energetski sektor, olajšati naložbe, pri katerih je mogoče proizvesti čim več energije iz obnovljivih virov, ter spodbujati aktivno udeležbo državljanov, da bi pospešili energetski prehod na ogljično nevtralno in trajnostno gospodarstvo, obenem pa zmanjšali energijsko revščino; meni, da je ključno okrepiti medsebojno povezanost držav članic, in sicer tudi s spodbujanjem številčnejših programov čezmejne podpore;

49. opozarja, da je v strategiji potrjeno, da emisije toplogrednih plinov v prometnem sektorju še vedno naraščajo in da sedanje politike ne bodo zadostovale za razogljičenje prometnega sektorja do leta 2050; poudarja, da je treba zagotoviti prehod z letalskega na železniški promet ter na javni prevoz in deljeno mobilnost; ugotavlja, da cestni promet prispeva približno petino vseh emisij ogljikovega dioksida v EU; zato poziva države članice in Komisijo, naj sprejmejo odločne ukrepe, da bi potrošnikom v vseh državah članicah omogočili dostop do brezemisijskih vozil in vozil z nizkimi emisijami, pri tem pa naj preprečijo večjo uporabo starih, močno onesnažujočih vozil v državah članicah z nizkimi dohodki; poleg tega opozarja na vlogo pametnih tehnologij, kot je pametna infrastruktura za polnjenje, pri vzpostavljanju sinergij med elektrifikacijo prometa in uvedbo obnovljivih virov energije;

50. poudarja, da morajo k doseganju podnebne nevtralnosti gospodarstva EU kot celote prispevati vsi sektorji, vključno z mednarodnim letalskim in pomorskim prometom; ugotavlja, da glede na analizo Komisije trenutni globalni cilji in ukrepi, ki sta jih predvideli Mednarodna pomorska organizacija in Mednarodna organizacija za civilno letalstvo, niso dovolj za potrebno zmanjšanje emisij, tudi če bi bili doseženi oziroma izvedeni v celoti, in da so potrebni znatni nadaljnji ukrepi, skladni s ciljem ničelnih neto emisij v celotnem gospodarstvu; poudarja, da so v teh sektorjih potrebne naložbe v brez- in nizkoogljične tehnologije in goriva; poziva Komisijo, naj v teh sektorjih v praksi uvede načelo „onesnaževalec plača“, zlasti glede obdavčitve kerozina in cen letalskih vozovnic; opozarja, da se bodo emisije toplogrednih plinov v mednarodnem pomorskem prometu po napovedih do leta 2050 povečale za kar 250 %; pozdravlja dejstvo, da si je sektor mednarodnega pomorskega prometa za cilj določil absolutno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da pri prenosu tega cilja v kratko- in srednjeročne ter druge konkretne ukrepe ni napredka;

51. poziva Komisijo, naj čim prej pripravi predlog evropske agende za železnice, vključno z okvirom za odpravo ovir, da bi omogočili hitro vzpostavitev interoperabilnega železniškega omrežja visoke hitrosti v EU, in mobilizacijo okrepljenih naložb v železniške povezave visoke hitrosti;

52. ugotavlja, da približno 60 % svetovnih emisij metana proizvedejo viri, kot so kmetijstvo, odlagališča odpadkov in odpadne vode ter proizvodnja in transport fosilnih goriv po cevovodih; opozarja, da je metan močan toplogredni plin s stoletnim potencialom segrevanja, ki je 28-krat večji od potenciala CO2[6], in da imajo lahko zmanjšanja emisij metana pomembno vlogo pri zmanjševanju koncentracij prizemnega ozona ter njihovih negativnih učinkov na kakovost zraka in zdravje ljudi; pozdravlja namero Komisije, da bo dosegla zmanjšanje emisij metana v ustreznih sektorjih, kar bi lahko prispevalo k nadaljnjim zmanjšanjem koncentracij ozona v EU, in da bo spodbujala zmanjšanja emisij metana na mednarodni ravni;

53. ugotavlja, da je stavbni sektor v EU trenutno odgovoren za približno 40 % končne porabe energije in 36 % emisij CO2 v Evropi[7]; poziva, naj se izkoristi potencial tega sektorja za prihranek energije in zmanjšanje ogljičnega odtisa v skladu s ciljem, določenim v direktivi o energetski učinkovitosti stavb[8], da stavbni fond do leta 2050 postane visoko energijsko učinkovit in se razogljiči; poudarja, da ima učinkovitejša poraba energije v stavbah velik potencial za nadaljnje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v Evropi; poleg tega meni, da so stavbe z majhno porabo energije, ki se v celoti oskrbujejo z energijo iz obnovljivih virov, eden osnovnih pogojev za doseganje ciljev Pariškega sporazuma ter agende EU za rast, lokalna delovna mesta in boljše življenjske razmere za državljane po vsej Evropi;

54. ponovno poziva Komisijo, naj čim prej preuči politične opcije za hitro ukrepanje glede emisij metana v okviru strateškega načrta Unije za metan ter Parlamentu in Svetu predstavi zakonodajne predloge v zvezi s tem; poudarja, da bo kmetijstvo leta 2050 eden od glavnih še obstoječih virov emisij toplogrednih plinov v EU, zlasti zaradi emisij metana in dušikovega oksida; opozarja na potencial kmetijskega sektorja za spoprijemanje z izzivi, povezanimi s podnebnimi spremembami, na primer z ekološkimi in tehnološkimi inovacijami, pa tudi zajemanjem ogljikovega dioksida v tleh;

55. poudarja, da imajo energetsko intenzivne panoge v prehodu vlogo akterjev, hkrati pa ga tudi omogočajo; poziva Komisijo, naj razvije okvir za industrijsko preoblikovanje EU, da bi pritegnili naložbe v razvoj nizkoogljičnih tehnologij in izdelkov ter da bi za prelomne tehnologije olajšali izvedbo potrebnih industrijskih pilotnih projektov v komercialnem obsegu;

56. poziva k skupni kmetijski politiki, ki bo prispevala k zmanjšanju emisij toplogrednih plinov v skladu s prehodom na podnebno nevtralno gospodarstvo; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo kmetijske politike, zlasti skladi EU in nacionalni skladi, usklajene s cilji Pariškega sporazuma;

57. poudarja, da je treba podnebne cilje vključiti v vse politike EU, tudi v trgovinsko; odločno poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vsi trgovinski sporazumi, ki jih podpiše EU, v celoti skladni s Pariškim sporazumom, saj s tem ne bi le okrepili ukrepov na svetovni ravni v zvezi s podnebnimi spremembami, ampak tudi zagotovili enake konkurenčne pogoje za vse prizadete sektorje;

58. poudarja, da bi morala EU spodbujati vlogo in prizadevanja regij ter večjih in manjših mest; poziva Komisijo, naj nadgradi delo Konvencije županov EU, ki predstavlja 200 milijonov evropskih državljanov, in jim omogoči spodbujevalno vlogo za nadaljevanje prehoda;

59. obžaluje, da Komisija v strategijo ni vključila možnosti okrepitve ukrepov EU v zvezi s fluoriranimi toplogrednimi plini; poudarja, da lahko k doseganju ciljev EU iz Pariškega sporazuma zagotovo prispevajo sprejetje sistema licenc za HFC, preprečevanje nezakonite trgovine z delno halogeniranim fluoroogljikovodikom (HFC), prepoved uporabe HFC v sektorjih, kjer ni več potreben, dodelitev kvot HFC po sistemu dražbe in polno izvajanje uredbe o fluoriranih toplogrednih plinih[9], tako da se prepove vsakršna nepotrebna uporaba SF6;

Čim boljši izkoristek podnebnega potenciala gozdov v okviru trajnostnega biogospodarstva

60. podpira dejavno in trajnostno gospodarjenje z gozdovi na nacionalni ravni, skupaj s konkretnimi sredstvi za spodbujanje učinkovitega in trajnostnega biogospodarstva EU, saj lahko gozdovi veliko prispevajo h krepitvi evropskih podnebnih prizadevanj (s sekvestracijo, shranjevanjem in nadomeščanjem) in uresničitvi cilja ničelnih emisij najpozneje do leta 2050; priznava, da se je treba do leta 2020 v EU prilagoditi podnebnim spremembam ter ustaviti izgubo biotske raznovrstnosti in slabšanje ekosistemskih storitev; poudarja, da je treba razviti politike, ki bodo temeljile na dokazih ter prispevale k izvajanju in financiranju ukrepov EU za ohranjanje biotske raznovrstnosti;

61. poudarja, da je treba povečati komercialno konkurenčnost trajnostnega gospodarjenja z gozdovi ter podpirati praktične ukrepe s pomembnimi učinki shranjevanja in sekvestracije, kot je uporaba lesa za gradnjo v mestih in na podeželju, da se nadomestijo fosilna goriva in kot orodje za boljše zadrževanje vode;

62. priporoča, da bi namenili velik poudarek kmetijskemu gozdarstvu ter dejanskim koristim za okolje in biotsko raznovrstnost, tako da bi na kmetijskih zemljiščih sadili tudi drevesa in različne rastline;

63. priznava pozitiven, vendar v končni fazi omejen potencial za pogozdovanje v Evropi; zato meni, da je treba pobude za pogozdovanje dopolniti s konkretnimi pobudami in pobudami, katerih cilj je izboljšati potencial sekvestracije, hkrati pa zagotoviti in okrepiti zdravje obstoječih gozdnih zemljišč, da bi se izkoristile ugodnosti za podnebje, trajnostno biogospodarstvo in biotsko raznovrstnost; zato podpira pogozdovanje opuščenih kmetijskih površin in takih z omejeno donosnostjo, kmetijsko gozdarstvo in omejitev spreminjanja gozdnih območij v zemljišča za drugo rabo;

64. poudarja, da ukrepi in politike EU vplivajo tudi na naravne ponore, zemljišča in gozdove zunaj Evrope ter da bi bilo treba s strategijo ničelnih neto emisij EU zagotoviti, da ukrepi EU ne bi imeli škodljivih podnebnih učinkov v tretjih državah; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj se zavzemajo za učinkovita mednarodna pravila v okviru Pariškega pravilnika, zlasti v zvezi s členom 6 Pariškega sporazuma, da se preprečijo vrzeli v računovodstvu in dvojno štetje ukrepov pogozdovanja, kar bi lahko oslabilo svetovna podnebna prizadevanja;

65. meni, da v dolgoročni strategiji ni ustreznega poudarka na sektorjih primarne proizvodnje gospodarstva ter da je za gozdarski in kmetijski sektor in z njima povezane skupnosti tveganje negativnih posledic podnebnih sprememb nesorazmerno večje; priporoča, naj bo v strategiji jasno navedeno, kako ji morajo slediti ti sektorji, da bi se povečala njihova odpornost, izboljšalo preprečevanje tveganj ter ohranili ekosistemi in njihove storitve, od katerih je odvisno gospodarstvo;

66. poudarja, da je treba čim bolje zaščititi in sanirati gozdove in mokrišča, ki so naravni odstranjevalci ogljika;

67. poudarja, da je v tleh po svetu zajetega več ogljika kot v biosferi in atmosferi skupaj; zato poudarja, kako pomembno je ustaviti degradacijo tal v EU ter zagotoviti skupne ukrepe EU za ohranitev in izboljšanje kakovosti tal in njihove zmogljivosti shranjevanja ogljika;

68. poudarja, da ima, kar zadeva tehnični potencial praks za boljšo sekvestracijo ogljika na kmetijskih območjih v EU, gozdno kmetijstvo največji potencial[10];

69. poudarja pomembnost pridelanih lesenih proizvodov z dolgim življenjskim ciklom in njihovo vlogo v sektorju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) do leta 2030; poudarja, da bi bilo treba v prihodnjem okviru upoštevati prispevek teh proizvodov, tudi tistih iz kategorije kmetijskih zemljišč, ne le upravljanih gozdov in pogozdenih zemljišč;

70. poudarja, da je pomembno racionalizirati kmetijske modele v podporo kmetijskim sistemom, ki so odporni na skrajne vremenske pojave in napade škodljivcev ter zagotavljajo boljšo sekvestracijo ogljika v tleh, zadrževanje vode in kmetijsko biotsko raznovrstnost;

Financiranje in raziskave

71. poziva k hitremu izvajanju inovacijskega sklada sistema EU za trgovanje z emisijami in k začetku prvega razpisa za zbiranje predlogov leta 2019, da bi spodbudili naložbe v predstavitev nizkoogljičnih industrijskih prebojnih tehnologij v številnih sektorjih, ne samo pri proizvodnji električne energije, temveč tudi v procesih daljinskega ogrevanja in industrijskih procesih; poziva k popolni skladnosti večletnega finančnega okvira za obdobje 2021–2027 in njegovih programov s Pariškim sporazumom;

72. meni, da je treba uporabiti znatne zasebne naložbe, da bi Unija najpozneje do leta 2050 dosegla ničelno stopnjo neto emisij; meni, da bodo za to potrebni dolgoročno načrtovanje, regulativna stabilnost in predvidljivost za vlagatelje in da je treba to ustrezno upoštevati v prihodnjih predpisih EU; zato poudarja, da je treba dati prednost izvajanju akcijskega načrta za financiranje trajnostne rasti, sprejetega marca 2018, vključno z izračunom kapitalskih zahtev bank in bonitetno obravnavo visokoogljičnih sredstev, bonitetnimi pravili za zavarovalnice ter posodobitvijo dolžnosti institucionalnih vlagateljev in upraviteljev premoženja;

73. meni, da bi bilo treba večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 pred sprejetjem oceniti ob upoštevanju cilja, da se do leta 2050 doseže podnebno nevtralno gospodarstvo, in da je treba s standardnim preizkusom zagotoviti, da bodo izdatki iz proračuna EU odporni na podnebne spremembe;

74. ugotavlja, da se v gozdarski strategiji EU politika razvoja podeželja, ki je del skupne kmetijske politike, obravnava kot glavni vir podpore za zaščito gozdov EU in trajnostno gospodarjenje z njimi, v strategiji o biogospodarstvu pa je poudarjena vloga skupne kmetijske politike pri podpiranju biogospodarstva, tako s finančnega vidika kot tudi z zagotavljanjem surovin;

75. obžaluje, da se subvencije za fosilna goriva še vedno povečujejo in znašajo približno 55 milijard EUR na leto; poziva EU in države članice[11], naj takoj začnejo postopno opuščati vse evropske in nacionalne subvencije za fosilna goriva;

76. poudarja pomen vzpostavitve sklada za pravičen prehod, zlasti za regije, ki jih je razogljičenje najbolj prizadelo in med katere spadajo tudi premogovniške regije, skupaj s splošnim upoštevanjem socialnih učinkov v okviru sedanjega podnebnega financiranja; v zvezi s tem poudarja, da mora imeti dolgoročna strategija zaradi preobrazb, potrebnih v nekaterih sektorjih, široko podporo javnosti;

77. poudarja, da je treba podnebna vprašanja v celoti vključiti v vsebino raziskav in inovacij ter jih upoštevati v vseh fazah raziskovalnega cikla kot eno od načel financiranja EU;

Vloga potrošnikov in krožno gospodarstvo

78. poudarja velik vpliv spremembe vedenja na zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, tudi v celotnem prehranskem sistemu, v prometnem sektorju, predvsem pa v letalstvu; poziva Komisijo, naj čim prej preuči možnosti politike, tudi glede okoljskega obdavčevanja, da bi spodbudila spremembe vedenja; poudarja pomen pobud, ki temeljijo na načelu od spodaj navzgor, kot je konvencija županov, za spodbujanje spremembe vedenja;

79. ugotavlja, da je iz statističnih podatkov Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo  razvidno, da se je v EU-28 skupna potrošnja mesa in proizvodov živalskega izvora na prebivalca od sredine devetdesetih let 20. stoletja zmanjševala ter da bi se lahko s podporo temu trendu skupaj s tehničnimi blažilnimi ukrepi na strani ponudbe emisije kmetijske proizvodnje bistveno zmanjšale;

80. poudarja, kako pomembno je, da EU ne doseže le zamenjave energije, ampak v enaki meri tudi zamenjavo proizvodov/materialov, tako da tiste, ki temeljijo na fosilnih gorivih ali pri proizvodnji katerih nastaja veliko emisij, zamenja s proizvodi, ki temeljijo na obnovljivih virih energije;

81. poudarja, da je zelo velik del porabe energije in torej emisij toplogrednih plinov neposredno povezan s pridobivanjem, obdelavo, prevozom, predelavo, uporabo in odlaganjem virov; poudarja, da so v vseh fazah verige upravljanja virov možni zelo veliki prihranki; zato opozarja, da se lahko s povečanjem produktivnosti virov z njihovo učinkovitejšo rabo ter zmanjšanjem odpadkov iz virov z ukrepi, kot so ponovna uporaba, recikliranje in ponovna izdelava, precej zmanjšajo poraba virov in emisije toplogrednih plinov, hkrati pa povečata konkurenčnost in ustvarjajo poslovne priložnosti in delovna mesta; opozarja na stroškovno učinkovitost ukrepov za krožno gospodarstvo; poudarja, da bodo učinkovitejša raba virov, pristopi krožnega gospodarstva in krožna zasnova proizvodov pripomogli k zamenjavi vzorcev proizvodnje in potrošnje ter zmanjšanju količine odpadkov;

82. poudarja pomen politike proizvodov, kot so zelena javna naročila in okoljsko primerna zasnova, ki lahko znatno prispeva k prihrankom energije in zmanjševanju ogljičnega odtisa proizvodov, hkrati pa izboljša ogljični odtis materialov in splošni vpliv na okolje; opozarja, da je treba zahteve za krožno gospodarstvo oblikovati v okviru standardov EU za okoljsko primerno zasnovo, sedanjo metodologijo okoljsko primerne zasnove razen na proizvode, povezane z energijo, pa razširiti tudi na druge kategorije proizvodov;

83. ugotavlja, da bo uspešnost prehoda na podnebno nevtralno Evropo odvisna od sodelovanja in predanosti državljanov, ki se lahko spodbudita z energetsko učinkovitostjo in energijo iz obnovljivih virov na kraju samem ali z bližnjimi obnovljivimi tehnologijami;

84. meni, da bi se morala nadaljevati priprava zanesljivega modela za merjenje vpliva na podnebje, ki temelji na potrošnji; je seznanjen z dejstvom, da je na podlagi obstoječih modelov iz poglobljene analize razvidno, da se prizadevanja EU za zmanjšanje emisij njene proizvodnje izničijo z uvozom blaga z večjim ogljičnim odtisom; opozarja na ugotovitev, da je EU do leta 2016 že znatno prispevala k zmanjšanju emisij v drugih državah, ker je povečala trgovinski tok in pri svojem izvozu izboljšala učinkovitost glede CO2;

EU in svetovno ukrepanje proti podnebnim spremembam

85. poudarja pomen okrepljenih pobud in trajnega dialoga na ravni ustreznih mednarodnih forumov ter učinkovite podnebne diplomacije, da bi se spodbudile podobne politične odločitve za zvišanje ravni podnebnih prizadevanj v drugih regijah in tretjih državah; poziva EU, naj poveča lastno financiranje na področju podnebja in si dejavno prizadeva za spodbujanje držav članic k povečanju njihove pomoči na področju podnebja (razvojna pomoč namesto posojil) v tretjih državah, ki bi morala dopolnjevati čezmorsko razvojno pomoč in se ne bi smela hkrati šteti za razvojno pomoč in finančno pomoč na področju podnebja;

86. obžaluje, da mnoga druga velika gospodarstva še ne izdelujejo strategij do leta 2050 ter da v drugih velikih gospodarstvih ni skoraj nobene razprave o povečanju nacionalno določenih prispevkov in njihovi uskladitvi z globalnim ciljem na podlagi Pariškega sporazuma; zato poziva Svet in Komisijo, naj okrepita podnebno diplomacijo in sprejmeta druge ustrezne ukrepe za spodbujanje drugih velikih gospodarstev, da bomo lahko skupaj dosegli dolgoročne cilje iz Pariškega sporazuma;

87. poudarja, da sta za okrepitev globalnega in večstranskega sodelovanja in prizadevanj na področju boja proti podnebnim spremembam ter za trajnostni razvoj zelo pomembna močna podnebna in energetska diplomacija in vodilna vloga EU; poziva Komisijo in države članice, naj v forumih OZN zagovarjajo skupne okvire in ukrepe;

88. poudarja, da bi bil podnebni vrh OZN septembra 2019 odlična priložnost za voditelje, da napovedo večje ambicije v zvezi z nacionalno določenimi prispevki; meni, da bi morala EU precej pred tem sprejeti stališče o posodobitvi svojih nacionalno določenih prispevkov, da bi bila na vrhu dobro pripravljena in bi v tesnem sodelovanju z mednarodno koalicijo partneric podprla ambicioznejše podnebne cilje;

89. opozarja na pomen krepitve interoperabilnosti med instrumenti politike EU in enakovrednimi instrumenti tretjih držav, zlasti mehanizmi za določanje cen ogljika; poziva Komisijo, naj nadaljuje in okrepi sodelovanje ter podporo pri razvoju mehanizmov za določanje cen ogljika zunaj Evrope, da bi si prizadevala za večje zmanjšanje emisij in pravičnejše konkurenčne pogoje na svetovni ravni; poudarja, kako pomembno je vzpostaviti okoljske zaščitne ukrepe, da bi se zagotovilo dejansko in dodatno zmanjšanje toplogrednih plinov; zato Komisijo poziva, naj zagovarja stroga in neomajna mednarodna pravila glede člena 6 Pariškega sporazuma, da bi preprečila vrzeli v obračunavanju ali dvojno štetje zmanjšanja emisij;

°

° °

90. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

 

[1] Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0430.

[2] Program OZN za okolje, Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2018, str. 10.

[3] Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 21.12.2018, str. 1).

[4] http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2015/563472/IPOL_STU(2015)563472_EN.pdf

[5] Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (UL L 285, 31.10.2009, str. 10).

[6] Van Dingenen, R., Crippa, M., Maenhout, G., Guizzardi, D., Dentener, F.: Global trends of methane emissions and their impacts on ozone concentrations (Globalni trendi na področju emisij metana in njihovi učinki na koncentracije ozona), EUR 29394 EN, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2018, ISBN 978-92-79-96550-0, doi:10.2760/820175, JRC113210.

[7] https://ec.europa.eu/energy/en/topics/energy-efficiency/buildings

[8] Direktiva (EU) 2018/844 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb in Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti (UL L 156, 19.6.2018, str. 75).

[9] Uredba (EU) št. 517/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o fluoriranih toplogrednih plinih in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 842/2006 (UL L 150, 20.5.2014, str. 195–230);

[10] Joris Aertsens, Leo De Nocker1, Anne Gobin, 2011: Valuing the carbon sequestration potential for European agriculture (Ocenjevanje potenciala evropskega kmetijstva za sekvestracijo ogljika).

[11] Cene in stroški energije v Evropi, COM(2019)0001, stran 10–11.

Zadnja posodobitev: 14. marec 2019Pravno obvestilo