Postopek : 2019/2582(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B8-0198/2019

Predložena besedila :

B8-0198/2019

Razprave :

Glasovanja :

PV 14/03/2019 - 11.15
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0217

<Date>{11/03/2019}11.3.2019</Date>
<NoDocSe>B8-0198/2019</NoDocSe>
PDF 203kWORD 60k

<TitreType>PREDLOG RESOLUCIJE</TitreType>

<TitreSuite>ob zaključku razprave o izjavah Sveta in Komisije</TitreSuite>

<TitreRecueil>v skladu s členom 123(2) Poslovnika</TitreRecueil>


<Titre>o podnebnih spremembah</Titre>

<DocRef>(2019/2582(RSP))</DocRef>


<RepeatBlock-By><Depute>Bas Eickhout</Depute>

<Commission>{Verts/ALE}v imenu skupine Verts/ALE</Commission>

</RepeatBlock-By>

Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B8-0195/2019

B8-0198/2019

Resolucija Evropskega parlamenta o podnebnih spremembah

(2019/2582(RSP))

Evropski parlament,

 ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2018 z naslovom Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo (COM(2018)0773),

 ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (v nadaljnjem besedilu: UNFCCC) in njenega Kjotskega protokola,

 ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21, 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP21) in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,

 ob upoštevanju 24. konference pogodbenic UNFCCC (COP24), 14. sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP14), in tretjega dela prve konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Pariškega sporazuma (CMA1.3), ki so potekale od 2. do 14. decembra 2018 v Katovicah na Poljskem,

 ob upoštevanju agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja,

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2018 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2018 v Katovicah na Poljskem (COP24)[1],

 ob upoštevanju posebnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) z naslovom Globalno segrevanje za 1,5 °C, njegovega 5. poročila o oceni (AR5) in njegovega zbirnega poročila,

 ob upoštevanju devete izdaje poročila Programa Združenih narodov za okolje o emisijski vrzeli, sprejetega27. novembra 2018,

 ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

1. priznava, da so državljani zelo zaskrbljeni zaradi resnih tveganj, povezanih s podnebnimi spremembami; podpira demonstracije, zlasti v obliki pohodov za podnebje in protestov učencev, ki ozaveščajo o teh podnebnih tveganjih; priznava, da so ljudje po vsej Evropi, zlasti mlajša generacija, dijaki in študenti, zelo zaskrbljeni, ker vlade v Evropi premalo storijo za to, da bi zagotovile trajnostno prihodnost; pozdravlja pozive teh aktivistov k močnejšim podnebnim ambicijam ter poziva nacionalne, regionalne in lokalne vlade ter EU, naj sprejmejo konkretne in hitre ukrepe, da ne bi presegli podnebne omejitve 1,5 °C;

2. opozarja, da se evropski državljani že soočajo z neposrednimi učinki podnebnih sprememb; poudarja, da so po podatkih Evropske agencije za okolje povprečne letne izgube, ki jih povzročijo skrajni vremenski in podnebni pojavi v Uniji, med letoma 2010 in 2016 znašale približno 12,8 milijarde EUR , ter da bi lahko, če ne bodo sprejeti nadaljnji ukrepi, podnebna škoda v EU znašala vsaj 190 milijard EUR do leta 2080, kar pomeni neto izgubo blaginje v višini 1,8 % njenega sedanjega BDP; poudarja, da bi se lahko po scenariju z visokimi emisijami letni stroški zaradi poplav v EU do leta 2100 povečali na 1 bilijon EUR, z vremenom povezane nesreče pa bi lahko do leta 2100 prizadele približno dve tretjini evropskih državljanov, medtem ko se sedaj z njimi spoprijema 5 % državljanov; nadalje poudarja, da bo po napovedih Evropske agencije za okolje 50 % naseljenih območij v EU do leta 2030 doletelo hudo pomanjkanje vode;

3. poudarja, da gre pri posebnem poročilu Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) o globalnem segrevanju za 1,5 °C za najcelovitejšo in najsodobnejšo oceno znanstvenih scenarijev blažitve podnebnih sprememb v skladu s Pariškim sporazumom;

4. poudarja, da v skladu s posebnim poročilom Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) za 1,5 °C omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C brez ali z omejeno prekoračitvijo pomeni, da je treba najpozneje do leta 2067 po svetu doseči ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov in da je treba letne svetovne emisije toplogrednih plinov do leta 2030 omejiti na največ 27,4 Gt ekvivalenta CO2 na leto; poudarja, da si mora glede na te ugotovitve Unija, ki ima v svetu vodilno vlogo, prizadevati, da bi ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov dosegla čim prej, najpozneje pa do leta 2050, da bi zagotovila dobro možnost zadržanja zvišanja povprečne globalne temperature pod 1,5 °C do leta 2100;

5. je zaskrbljen zaradi poročila Programa Združenih narodov za okolje o emisijski vrzeli za leto 2018, v katerem je navedeno, da trenutni brezpogojni nacionalno določeni prispevki močno presegajo omejitev globalnega segrevanja na 2 °C iz Pariškega sporazuma in bodo do leta 2100 po ocenah privedli do povišanja temperature za 3,2 °C[2]; poudarja, da morajo vse pogodbenice UNFCCC nujno povečati svoje podnebne cilje do leta 2020;

6. pozdravlja objavo sporočila Komisije z naslovom Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo, v katerem so poudarjene možnosti in izzivi, ki jih za evropske državljane in gospodarstvo Evrope ter za ustvarjanje delovnih mest in Uniji prinaša prehod na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov, poleg tega pa sporočilo nudi podlago za široko razpravo, ki bo vključevala institucije EU, nacionalne parlamente, poslovni sektor, nevladne organizacije, mesta in skupnosti ter državljane;

7. podpira cilj ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050 in poziva države članice, naj se na posebnem vrhu EU v Sibiuu maja 2019 dogovorijo o strategiji za uresničitev tega cilja v okviru razprave o prihodnosti Evrope poziva države članice, naj se zavežejo k izpolnitvi tega cilja;

8. meni, da lahko Evropa utira pot na ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov, tako da naložbe preusmeri v inovativne tehnološke rešitve, ter s krepitvijo vloge državljanov in ukrepanjem na glavnih področjih, kot so energija, industrijska politika, prevoz, kmetijstvo in raziskave, pri čemer pa je treba zagotavljati ustvarjanje novih delovnih mest ter socialno pravičnost za pravičen prehod;

Scenariji za evropsko strategijo ničelne stopnje emisij do sredine stoletja

9. ugotavlja, da strategija EU o ničelni stopnji neto emisij ponuja osem scenarijev za ekonomsko, tehnološko in družbeno preobrazbo, ki jo Unija potrebuje za uresničitev dolgoročnega cilja glede temperature iz Pariškega sporazuma; opozarja, da bi le dva izmed njih Uniji omogočila dosego ničelne stopnjo neto emisij toplogrednih plinov najpozneje do leta 2050; poudarja, da so zato potrebni hitro ukrepanje in znatna prizadevanja na vseh ravneh, od lokalne in regionalne do nacionalne in evropske, pa tudi sodelovanje vseh akterjev zunaj javnega sektorja; priznava, da bi lahko bili regionalno in lokalno določeni prispevki pomembna orodja za odpravo emisijske vrzeli; opozarja na obveznost držav članic, da sprejmejo dolgoročno nacionalno strategijo, kot je določeno v uredbi o upravljanju[3]; zato poziva države članice, naj vzpostavijo jasne kratkoročne in dolgoročne cilje in politike, skladne s cilji Pariškega sporazuma, ter zagotovijo naložbeno podporo scenarijem za ničelno stopnjo neto emisij;

10. poudarja, da je cilj prve kategorije scenarijev, predstavljenih v strategiji, zmanjšanje emisij toplogrednih plinov do leta 2050 samo za približno 80 % v primerjavi z ravnmi iz leta 1990; zaskrbljeno ugotavlja, da je ta ambicija na spodnji meji ohranjanja globalnega segrevanja pod 2 °C in zato ni v skladu niti s pariškim ciljem zadržanja segrevanja precej pod 2 °C niti z nadaljnjim ciljem zadržanja segrevanja pod 1,5 °C;

11. poudarja, da bo prehod na čisto energijo spodbujal posodabljanje evropskega gospodarstva in prinesel družbene in okoljske koristi za evropske državljane; poudarja, da naj bi se BDP EU po ocenah Komisije bolj povečal v okviru scenarijev ničelnih stopenj emisij kot v okviru scenarijev z manjšim zmanjšanjem emisij; meni, da bi bila cena neukrepanja daleč najdražja in da ta možnost ne bi povzročila le velike izgube BDP v Evropi, temveč bi tudi dodatno povečala ekonomske neenakosti med državami članicami in regijami ter v njih, saj bi bile po pričakovanjih zaradi posledic neukrepanja nekatere bolj prizadete kot druge;

12. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da odvisnost EU od uvoza energije trenutno znaša okoli 55 %; poudarja, da bi se po scenariju ničelnih stopenj neto emisij ta delež do leta 2050 zmanjšal na 20 %, kar bi pozitivno vplivalo na trgovinsko bilanco in geopolitični položaj EU; ugotavlja, da bi kumulativni prihranki stroškov uvoza fosilnih goriv v obdobju 2031–2050 znašali 2–3 bilijone EUR, ta sredstva pa bi lahko porabili za druga področja, ki jih državljani EU štejejo za prednostna;

13. poudarja, da bi se zaradi manjše onesnaženosti zraka po scenariju ničelnih stopenj neto emisij delež prezgodnjih smrti zaradi drobnih trdnih delcev zmanjšal za več kot 40 %; ugotavlja, da bi se po takem scenariju škoda za zdravje zmanjšala za približno 200 milijard EUR na leto;

14. pozdravlja vključitev dveh scenarijev, s katerima naj bi se do leta 2050 dosegla ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov, in podporo, ki jima jo je namenila Komisija, ter meni, da je ta cilj za sredino stoletja edini, ki je v skladu z zavezami Unije iz Pariškega sporazuma; obžaluje, da v strategiji ni bil predviden noben scenarij za doseganje ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov pred letom 2050;

15. obžaluje, da ni scenarija, po katerem bi ničelno stopnjo neto emisij dosegli s prehodom do leta 2050 na energetski sistem, ki bi v celoti temeljil na obnovljivih virih energije; zato poziva Komisijo, naj čim prej predstavi dodaten scenarij za 100-odstotni prehod na obnovljive vire energije do leta 2050;

16. ugotavlja, da ta scenarija vključujeta uporabo več tehnologij za odstranjevanje ogljika, vključno z zajemanjem in shranjevanjem ogljika ter zajemanjem in uporabo ogljika ter neposrednim zajemanjem zraka, katerih izvedljivost še ni dokazana; kljub temu meni, da bi morala strategija EU o ničelni stopnji neto emisij dati prednost zmanjšanju neposrednih emisij in ukrepom za ohranjanje in izboljšanje naravnih ponorov in zbiralnikov EU ter bi si morala prizadevati le za uporabo tehnologij za odstranjevanja ogljika, pri katerih niso mogoča neposredna zmanjšanja emisij ali naravno odstranjevanje ogljika; meni, da so potrebna nadaljnja zmanjšanja emisij do leta 2030, da bi se preprečilo, da bi se Unija zanašala na tehnologije za odstranjevanje ogljika, ki bi lahko povzročile znatna tveganja za ekosisteme, biotsko raznovrstnost in prehransko varnost, kot je bilo potrjeno v poročilu Medvladnega foruma o podnebnih spremembah za 1,5 °C;

Socialni vidiki podnebnih sprememb in pravični prehod

17. pozdravlja ugotovitev Komisije, da je ničelne stopnje neto emisij mogoče doseči brez neto izgube delovnih mest, in je zadovoljen s podrobno oceno prehoda v energetsko intenzivnih panogah; poudarja, da bi lahko dobro izpeljan pravičen prehod na ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov, pri katerem bi bila zagotovljena ustrezna podpora najranljivejšim regijam, sektorjem in državljanom, ustvaril neto povečanje števila delovnih mest v Uniji, saj se bo zaposlenost v celotnem gospodarstvu po scenariju ničelnih stopenj neto emisij do leta 2050 povečala za 2,1 milijona delovnih mest v primerjavi s scenarijem zmanjšanja emisij za 80 %, pri katerem se bo povečala za 1,3 milijona delovnih mest; zato meni, da bi morala Komisija v okviru evropske panorame znanj in spretnosti pripraviti prenovljeno presojo znanj in spretnosti ter vanjo vključiti regionalne podatke o potrebah po znanju in spretnostih za podnebno nevtralno Evropo, da bi zagotovili pravičen prehod za državljane EU ter podprli regije, katerih gospodarstva so odvisna od dejavnosti, povezanih s sektorji ali tehnologijami, ki bodo predvidoma nazadovali ali se bodo morali v prihodnje preoblikovati, ter podpreti ljudi, da bi se prekvalificirali za visokokakovostna in za prihodnost primerna delovna mesta v istih regijah;

18. poudarja, da mora biti prehod pravičen za vse dele družbe; ugotavlja, da je treba za to razumeti, da pravičen prehod vključuje negativne in pozitivne učinke, povezane s pospešenimi podnebnimi ukrepi, kot so izgube delovnih mest in nove zaposlitvene priložnosti, pa tudi učinke zapoznelih podnebnih ukrepov;

19. v zvezi s tem poudarja, da bo treba na vseh ravneh oblikovati prilagojene in ustrezno financirane strategije na podlagi vključujočih procesov in v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi javnimi organi, sindikati, izobraževalnimi ustanovami, organizacijami civilne družbe ter zasebnim sektorjem, da bi se v tem prehodu zagotovile enake možnosti za vse evropske državljane;

20. poudarja, da morajo vse politike EU prispevati k socialnemu napredku in socialni pravičnosti; zlasti poudarja, da je treba nujno zagotoviti poštene prispevke največjih onesnaževalcev, tudi z bojem proti izogibanju davkom in agresivnemu davčnemu načrtovanju družb; poudarja, da je treba za zagotovitev političnega sprejemanja vseh državljanov upoštevati distribucijske učinke politik, povezanih s podnebjem in razogljičenjem, zlasti za ljudi z nizkimi dohodki;

21. poudarja, da bo imela podnebno nevtralna družba številne dodatne koristi za javno zdravje, tako z vidika prihranka stroškov oskrbe ter manjše obremenitve sistemov zavarovanj in javnega zdravja kot tudi z vidika splošne dobrobiti evropskih državljanov zaradi večje biotske raznovrstnosti, manjše onesnaženosti zraka in manjše izpostavljenosti onesnaževalom;

22. opozarja, da trenutno približno 50 do 125 milijonom evropskih državljanov preti energijska revščina[4]; poudarja, da bi utegnil energetski prehod nesorazmerno vplivati na ljudi z nizkimi dohodki in dodatno povečati energijsko revščino; priznava, da mora energetska politika vključevati socialno razsežnost in da je treba zagotoviti, da nihče ne bo zapostavljen; poziva države članice, naj sprejmejo v prihodnost usmerjene ukrepe za zagotovitev pravičnega energetskega prehoda in dostopa do energije za vse državljane EU;

23. meni, da imajo mladi vse močnejši socialni čut in čut za okolje, zaradi katerih se bodo lahko naše družbe usmerile v prihodnost, odporno na podnebne spremembe, in da je izobraževanje mladih eno najpomembnejših orodij v boju proti podnebnim spremembam; poudarja, da je treba mlajše generacije aktivno vključiti v krepitev mednarodnih, medkulturnih in medgeneracijskih odnosov, ki so podlaga za kulturne spremembe, na katerih bodo temeljila svetovna prizadevanja za bolj trajnostno prihodnost;

24. poudarja, da sta vključenost in udeležba evropskih državljanov ključni, da bi lahko Evropa dosegla ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov najpozneje do leta 2050; poziva vse ravni nacionalne, regionalne in lokalne vlade, naj sprejmejo konkretne ukrepe, s katerimi se bo spodbujala in olajšala udeležbe državljanov in izmenjale dobre prakse v prehodu na razogljičeno družbo;

Vmesni cilji

25. se zaveda, da je obdobje 2020–2030 najpomembnejše, če želi EU do leta 2050 doseči ničelno stopnjo neto emisij; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo trden srednjeročni cilj za leto 2030, da bi trgu zagotovile zadostno stabilnost naložb ter da bi se v celoti izkoristil potencial tehnoloških inovacij in povečale možnosti za evropska podjetja, da na svetovnem trgu prevzamejo vodilno vlogo;

26. poudarja, da je treba ambiciozno zastavljeno raven ciljev za leto 2030 znatno povečati, da bi se stroškovno čim učinkoviteje dosegla ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov leta 2050; meni, da je izjemno pomembno, da Unija najpozneje na podnebnem vrhu OZN septembra 2019 v New Yorku prenese jasno sporočilo, da je pripravljena pregledati svoj prispevek k Pariškemu sporazumu;

27. podpira posodobitev nacionalno določenih prispevkov Unije, da bi celotno gospodarstvo do leta 2030 zmanjšalo domače emisije toplogrednih plinov za najmanj 60 % glede na ravni iz leta 1990; zato poziva Svet, naj se dogovori o skupnem stališču, da bo lahko Unija ustrezno povečala raven postavljenih ciljev glede svojih nacionalno določenih prispevkov na posebnem vrhu EU v Sibiuu maja 2019 v pričakovanju podnebnega vrha OZN septembra 2019;

28. meni, da bi morala Komisija najpozneje v svojih pregledih podnebnega svežnja za leto 2030 in druge ustrezne zakonodaje v obdobju 2022–2024 predstaviti zakonodajne predloge in v njih povečati ambicije v skladu s posodobljenimi nacionalno določenimi prispevki in ciljem ničelnih stopenj neto emisij; meni, da bi prenizka raven zastavljenih ciljev za leto 2030 omejila prihodnje možnosti, nemara tudi razpoložljivost nekaterih opcij za stroškovno učinkovito razogljičenje; meni, da so ti pregledi pomemben mejnik za zagotavljanje podnebnih zavez EU;

29. meni, da bo za zagotovitev večje stabilnosti in prepoznavnosti za vlagatelje tudi koristno, če bo EU določila dodatni cilj vmesnega zmanjšanja emisij do leta 2040;

30. meni, da je treba redno pregledovati strategijo EU za ničelne stopnje neto emisije; meni, da bi se bilo treba pri teh pregledih opirati na petletni globalni pregled stanja, kot je določeno v Pariškem sporazumu, ter upoštevati tehnološki in družbeni razvoj, pa tudi prispevke nedržavnih akterjev in Evropskega parlamenta;

Sektorski prispevek

31. poudarja, da bo treba neto emisije zmanjšati na skoraj ničlo v vseh gospodarskih sektorjih, ki bi morali vsi prispevati k skupnim prizadevanjem za zmanjšanje emisij; zato poziva Komisijo, naj pripravi scenarije za podnebno nevtralnost vseh sektorjev; v zvezi s tem poudarja pomen načela „onesnaževalec plača“;

32. poudarja, da je pomembno sprejeti celosten medsektorski pristop, da bi olajšali prizadevanja za razogljičenje v celotnem energetskem sistemu in drugih povezanih sektorjih ter izkoristili večjo učinkovitost; poudarja osrednjo vlogo energetske učinkovitosti in izkoriščanja obnovljivih virov pri prehodu na gospodarstvo z ničelnimi stopnjami neto emisij toplogrednih plinov; se zaveda, da je mogoče s povezovanjem energetskih sistemov zagotoviti večjo prožnost in učinkovitost sistemov ter večjo uporabo energije iz obnovljivih virov pri vseh nosilcih energije, pa tudi stroškovno učinkovit energetski prehod;

33. poziva Komisijo, naj predstavi ambiciozno industrijsko strategijo EU, pri kateri bodo upoštevane ekološke omejitve našega planeta in ki bo podpirala pravičen prehod vseh sektorjev, vključno z energetsko intenzivnimi industrijami, na ničelne stopnje neto emisij; se strinja s strateškimi področji, ki jih je opredelila Komisija, kjer so potrebni skupni ukrepi;

34. meni, da bi morala EU nadomestiti obstoječe ukrepe za selitev virov ogljika s politikami, ki internalizirajo vse stroške, povezane z emisijami toplogrednih plinov; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj preveri, ali so mehanizmi za prilagoditev davka na meji glede na ogljik za uvoz in izvoz učinkoviti in skladni s pravili Svetovne trgovinske organizacije, ter Parlamentu in Svetu čim prej predloži zakonodajni predlog;

35. meni, da blaginja, svetovna industrijska konkurenčnost ter podnebna politika krepijo druga drugo; opozarja, da bodo lahko evropska podjetja, ker so del prvega večjega gospodarstva, ki si prizadeva za podnebno nevtralnost, na mednarodnih trgih izkoristila pionirsko vlogo in na svetovni ravni prevzela vodilni položaj na področju trajnostne proizvodnje, gospodarne z viri; poudarja, da bodo zapozneli ali pomanjkljivi ukrepi, da bi se najpozneje do leta 2050 dosegla ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov, povzročili ekološko, ekonomsko in socialno neupravičene stroške ter dejansko ovirali konkurenčnost evropskega industrijskega sektorja v prihodnosti;

36. ugotavlja, da se več trgov v razvoju pripravlja, da bodo prevzeli pomembno vlogo pri izpolnjevanju potreb svetovnega trga med prehodom na gospodarstvo z ničelnimi stopnjami neto emisij, na primer na področjih brezemisijskega prometa in energije iz obnovljivih virov; poudarja, da mora gospodarstvo EU ostati vodilno na področju zelenih inovacij in naložb v zeleno tehnologijo; meni, da vodilno mesto EU na področju obnovljive energije in energijske učinkovitosti preostalemu svetu dokazuje, da je prehod na čisto energijo možen, njegove koristi pa presegajo boj proti podnebnim spremembam;

37. ugotavlja, da je v poročilu Komisije za leto 2018 o cenah in stroških energije v Evropi poudarjena neprekinjena visoka izpostavljenost Unije nestabilnim in rastočim cenam fosilnih goriv ter da se bodo po pričakovanjih prihodnji stroški za električno energijo iz fosilnih goriv povečali, za tisto iz obnovljivih virov pa zmanjšali; poudarja, da so se evropski stroški uvoza energije leta 2017 povečali za 26 % na 266 milijard EUR, predvsem zaradi vse višjih cen nafte; ugotavlja, da je v poročilu ocenjeno, da je zvišanje cen nafte negativno vplivalo na rast v EU (-0,4 % BDP leta 2017) in inflacijo (+0,6);

38. poudarja, da se samo za ogrevanje prostorov porabi 71 % vse energije; se strinja s Komisijo, da bodo v podnebno nevtralni EU energetsko učinkoviti domovi postali pravilo in bodo vsem Evropejcem zagotavljali boljše zdravje in več udobja;

39. meni, da bodo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ključni tehnološki razvoj in rešitve, energetska učinkovitost pri ponudbi in povpraševanju ter trajnostna energija iz obnovljivih virov v prometu, stavbah, pri ogrevanju in hlajenju ter v energetskem sektorju, pa tudi načela krožnega gospodarstva; v zvezi s tem poudarja pomembnost tehnološko specifičnih strategij;

40. poudarja, da je treba emisije iz industrijskih procesov obravnavati v veliko večjem obsegu; poudarja, da mora industrija v skladu s posebnim poročilom Medvladnega foruma za podnebne spremembe glede globalnega segrevanja do leta 2050 za največ 1,5 °C zmanjšati emisije ogljika za 65–90 % v primerjavi z letom 2010;

41. poziva k energetsko visoko učinkovitemu energetskemu sistemu, ki bo v celoti temeljil na obnovljivih virih energije, ter poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe v zvezi s tem, saj bo to vplivalo na vse gospodarske sektorje;

42. želi poudariti, da energijska učinkovitost prispeva k zanesljivosti oskrbe, gospodarski konkurenčnosti, varstvu okolja, pa tudi k nižjim računom za energijo in višji kakovosti stanovanj; potrjuje, da ima energijska učinkovitost pomembno vlogo pri ustvarjanju poslovnih priložnosti in delovnih mest ter prinaša koristi na globalni in regionalni ravni; glede tega želi spomniti, da je bilo v uredbi o upravljanju energetske unije uvedeno načelo „energetska učinkovitost na prvem mestu“ in da bi ga bilo treba dodobra izkoristiti v vsej energetski verigi in ga uporabiti kot podlago za vse scenarije za emisijsko nevtralnost do leta 2050;

43. poudarja, da je Mednarodni forum o podnebnih spremembah (IPCC) v svojem posebnem poročilu analiziral scenarije za zadržanje zvišanja temperature na 1,5 °C brez prekoračitve ali z omejeno prekoračitvijo, in ti pripisujejo sila različno vlogo tehniki zajemanja in shranjevanja ogljika ali pa zajemanja in uporabe ogljika, razlika seže od nič do 300 kumulativnih gigaton CO2 do leta 2050; meni, da skladiščenja CO2 ne bi bilo treba uvajati v sektorje, kjer je dovolj drugih alternativ za zmanjševanje emisij, tako na primer v elektroenergetiki; se zaveda, da bi lahko zajemanje in uporaba ogljika pomagalo zmanjšati emisije v nekaterih industrijskih procesih, a z zadržkom, da več tovrstnih tehnologij zaenkrat še ne izkazuje trajnega zmanjšanja emisij;

44. poudarja, da je direktiva o okoljsko primerni zasnovi[5] pomembno prispevala k doseganju podnebnih ciljev EU, saj se emisije toplogrednih plinov vsako leto zmanjšajo za 320 milijonov ton ekvivalenta CO2, ocene pa kažejo, da bodo potrošniki EU do leta 2020 zaradi te direktive skupaj prihranili 112 milijard EUR oziroma približno 490 EUR na gospodinjstvo na leto; poziva, naj se z direktivo o okoljsko primerni zasnovi zakonsko uredijo še dodatni proizvodi, na primer tablični računalniki in pametni telefoni, obstoječi standardi pa naj se posodabljajo v skladu s tehnološkim razvojem;

45. poudarja, da je treba nemudoma začeti izvajati zakonodajni sveženj o energetski uniji in čisti energiji, da bi omogočili naložbe tam, kjer se lahko proizvede največ energije iz obnovljivih virov, in da bi spodbodli državljane k dejavni udeležbi, da se pospeši prehod v ogljično nevtralno in trajnostno gospodarstvo, hkrati pa zmanjša energijska revščina; meni, da je ključno okrepiti medsebojno povezanost držav članic, in sicer tudi s spodbujanjem številčnejših programov čezmejne podpore;

46. želi opozoriti, da strategija potrjuje, da emisije toplogrednih plinov v prometnem sektorju še vedno naraščajo in da sedanje politike ne bodo zadostovale za razogljičenje prometnega sektorja do leta 2050; poudarja, da je treba v EU izgraditi trajnosten sistem prevoza, ki se bo opiral na tri osrednje stebre: preprečevanje, preusmeritev k drugim oblikam prevoza in večja učinkovitost; poudarja, da je treba poskrbeti predvsem za preusmeritev z letalskega na železniški promet ter na javni prevoz in deljeno mobilnost; ve, da cestni promet prispeva približno petino vseh emisij ogljikovega dioksida v EU; zato poziva države članice in Komisijo, naj odločno ukrepajo, da bi potrošnikom v vseh državah članicah omogočili dostop do brezemisijskih in nizkoemisijskih vozil, obenem pa naj preprečujejo naraščanje števila starih, močno onesnažujočih vozil v državah članicah z nizkimi dohodki; poziva, naj se najkasneje do leta 2035 odpravi prodaja osebnih avtomobilov in lahkih gospodarskih vozil z motorji z notranjim izgorevanjem; poleg tega želi poudariti, da ima pri vzpostavljanju sinergije med elektrifikacijo prometa in uvajanjem obnovljivih virov energije pomembno vlogo pametna tehnologija, na primer pametna infrastruktura za polnjenje;

47. poudarja, da morajo k podnebno nevtralnemu gospodarstvu vse EU prispevati vsi sektorji, vključno z mednarodnim letalskim in pomorskim prometom; je seznanjen z analizo Komisije, da aktualni globalni cilji in ukrepi, ki sta jih predvideli Mednarodna pomorska organizacija in Mednarodna organizacija za civilno letalstvo, ne bodo dosegli potrebnega zmanjšanja emisij, tudi če bi izvedli čisto vse, in da so potrebni znatni nadaljnji ukrepi, ki bodo skladni s ciljem ničelne stopnje neto emisij za vse gospodarstvo; poudarja, da so v teh sektorjih potrebne naložbe v brezogljično in nizkoogljično tehnologijo; poziva Komisijo, naj v obeh sektorjih v praksi izvaja načelo „onesnaževalec plača“, zlasti glede obdavčitve kerozina in cen letalskih vozovnic; opozarja, da se bodo emisije toplogrednih plinov v mednarodnem pomorskem prometu do leta 2050 po napovedih povečale za kar 250 %; pozdravlja, da si je sektor mednarodnega pomorskega prometa za cilj določil absolutno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; zaskrbljeno ugotavlja, da pri prenosu tega cilja v kratko- in srednjeročne ter druge konkretne ukrepe ni dovolj napredka;

48. poziva Komisijo, naj čim prej pripravi predlog evropske agende za železnice, vključno s hitro vzpostavitvijo interoperabilnega visokohitrostnega železniškega omrežja v EU in mobilizacijo okrepljenih naložb, zlasti za nadgradnjo obstoječih prog, premostitev manjkajočih povezav, zagotavljanje pravic potnikov in enotnih vozovnic; poziva Komisijo in države članice, naj, kolikor je izvedljivo, zasnujejo politike, naložbe in spodbude, da bo postalo potovanje z vlakom na razdalje do 1000 km za državljane privlačnejše kot enakovredna vožnja z letalom ali po cesti;

49. ugotavlja, da se v tem trenutku približno 40 % končne porabe energije v Evropi porabi v stavbnem sektorju EU, v njem pa nastane tudi 36 % emisij CO2 v EU[6]; poziva, naj se izkoristi potencial tega sektorja za prihranek energije in zmanjšanje ogljičnega odtisa v skladu s ciljem iz direktive o energetski učinkovitosti stavb[7] glede tega, da bi stavbni fond do leta 2050 postal visoko energijsko učinkovit in da bi ga razogljičili; poudarja, da učinkovitejša poraba energije v stavbah pomeni velik potencial za nadaljnje zmanjševanje emisij toplogrednih plinov v Evropi; poleg tega meni, da so stavbe z majhno porabo energije, ki se v celoti oskrbujejo z energijo iz obnovljivih virov, eden osnovnih pogojev za izpolnjevanje Pariškega sporazuma ter agende EU za rast, lokalna delovna mesta in boljše življenjske razmere za državljane po vsej Evropi;

50. ve, da približno 60 % svetovnih emisij metana prihaja iz virov, kot so kmetijstvo, odlagališča odpadkov in odpadne vode ter proizvodnja in transport fosilnih goriv po cevovodih; opozarja, da je metan močan toplogredni plin, katerega stoletni potencial segrevanja je 28-krat večji od potenciala CO2[8], in da lahko zmanjševanje emisij metana pomembno prispeva k zmanjševanju koncentracij prizemnega ozona ter njihovih negativnih učinkov na kakovost zraka in zdravje ljudi; želi Komisijo spomniti na obveznost, da mora čim prej preučiti možnosti politike za hitro obravnavo emisij metana v okviru strateškega načrta Unije za metan ter Evropskemu parlamentu in Svetu posredovati ustrezne zakonodajne predloge; poudarja, da ima kmetijski sektor potencial za reševanje izzivov podnebnih sprememb, na primer z ekološkimi in tehnološkimi inovacijami, pa tudi z zajemanjem ogljika v tleh;

51. poziva k taki skupni kmetijski politiki, da bo prispevala k zmanjševanju emisij toplogrednih plinov v skladu s prizadevanji za prehod na podnebno nevtralno gospodarstvo; poudarja, da je treba v EU korenito zmanjšati število živine, začenši z območji, kjer je je veliko, in odpraviti tudi živinorejska posestva; poudarja, da bi lahko emisije toplogrednih plinov iz kmetijskega sektorja znatno zmanjšali z drugačnimi prehranjevalnimi navadami, zlasti z bistvenim zmanjšanjem hrane živalskega izvora; poziva Komisijo, naj poskrbi, da bodo kmetijske politike, zlasti skladi EU in nacionalni skladi, usklajene s cilji Pariškega sporazuma;

52. poudarja, da je treba podnebne cilje vključiti v vse politike EU, tudi v trgovinsko; odločno poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vsi trgovinski sporazumi, ki jih bo podpisala EU, popolnoma skladni s Pariškim sporazumom, saj bi s tem okrepili svetovne ukrepe v zvezi s podnebnimi spremembami in vsem prizadetim sektorjem zagotovili enake konkurenčne pogoje;

53. poudarja, da bi morala EU spodbujati vlogo in prizadevanja regij ter večjih in manjših mest; poziva Komisijo, naj nadgradi delo konvencije županov EU, ki zastopa 200 milijonov evropskih državljanov, in jim omogoči vlogo pobudnika za nadaljnjo preobrazbo;

54. obžaluje, da v strategijo Komisije ni bila vključena možnost okrepljenega ukrepanja EU v zvezi s fluoriranimi toplogrednimi plini; poudarja, da je mogoče EU podpreti pri doseganju ciljev iz Pariškega sporazuma s preprečevanjem nezakonite trgovine z delno halogeniranim fluoroogljikovodikom (HFC), tako da se sprejme sistem licenc za HFC, prepove uporaba teh snovi v sektorjih, kjer niso več potrebne, z dražbo dodelijo kvote HFC in da se v celoti izvaja uredba o fluoriranih toplogrednih plinih[9], pri čemer se prepove vsakršna nepotrebna uporaba SF6;

Čim boljši izkoristek podnebnega potenciala rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarskega sektorja

55. želi opozoriti na ugotovitve Mednarodnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC), da bodo okoljski vplivi z naraščanjem svetovnih temperatur vse hujši, kar bo pomenilo tudi gozdne požare in propadanje tundre in borealnih gozdov;

56. se zaveda, da lahko gozdovi veliko prispevajo k okrepljenim evropskim podnebnim prizadevanjem (s sekvestracijo, shranjevanjem in nadomeščanjem ogljika) in k doseganju cilja ničelne stopnje emisij najpozneje do leta 2050; želi opomniti, da je treba do leta 2020 v EU ustaviti izgubljanje biotske raznovrstnosti in slabšanje ekosistemskih storitev; glede tega podpira trajnostno gospodarjenje z gozdovi ob hkratnih konkretnih ukrepih za spodbujanje učinkovitega in trajnostnega biogospodarstva EU;

57. se zadeva, da ima Evropa pozitiven, a vendarle omejen potencial za pogozdovanje; zato meni, da je treba pobude te vrste dopolniti s konkretnimi pobudami in spodbudami, s katerimi bi povečali potencial za sekvestracijo, obenem pa zagotovili in okrepili zdravje že obstoječih gozdnih zemljišč, da bi izkoristili njihove koristi za podnebje, trajnostno biogospodarstvo in biotsko raznovrstnost; podpira intenzivna prizadevanja za gozdno kmetijstvo, saj bi z njim dosegli zelo oprijemljive koristi za okolje in biotsko raznovrstnost, namreč tako, da bi na kmetijskih zemljiščih sadili drevesa in različne rastline; poudarja, da ima gozdno kmetijstvo največji potencial, kar zadeva skupni tehnični potencial praks za boljšo sekvestracijo ogljika na kmetijskih območjih v EU[10];

58. poudarja, da ukrepi in politike EU vplivajo tudi na naravne ponore, zemljišča in gozdove zunaj Evrope ter da bi bilo treba s strategijo ničelne stopnje neto emisij EU zagotoviti, da ukrepi EU ne bi imeli škodljivih podnebnih učinkov v tretjih državah; želi spomniti na mednarodno zavzemanje EU za ustavitev krčenja gozdov do leta 2020, in poudarja, da je tu potrebno konkretno ukrepanje, tudi z novo zakonodajo in predpisi; poziva predvsem k temu, da bi EU prekinila vez med izgubljanjem naravnih gozdov in evropsko potrošnjo; poleg tega poziva, naj se nehajo uporabljati goriva iz hrane in krme, na primer iz palmovega olja in soje;

59. poudarja, da je od zavarovanih evropskih gozdov samo 15 % gozdnih habitatov v dobrem stanju; poudarja, da je treba čim bolj zaščititi in sanirati gozdove in mokrišča, ki naravno vežejo ogljik;

60. poudarja, da je v tleh po svetu zajetega več ogljika kot v biosferi in atmosferi skupaj; zato poudarja, kako pomembno je ustaviti degradacijo tal v EU ter zagotoviti skupne ukrepe EU za ohranitev in izboljšanje kakovosti tal in njihove zmogljivosti za shranjevanje ogljika;

61. poudarja, da so pridelani leseni proizvodi z dolgim življenjskim ciklom pomembni in da bodo imeli osrednjo vlogo v sektorju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) do leta 2030; poudarja, da bi bilo treba v prihodnjem okviru upoštevati prispevek teh proizvodov, tudi tistih iz kategorije kmetijskih zemljišč, ne zgolj upravljanih gozdov in pogozdenih zemljišč;

62. poudarja, da je pomembno mobilizirati kmetijske modele v podporo kmetijskim sistemom, ki so odporni na skrajne vremenske pojave in napade škodljivcev ter ki zagotavljajo boljšo sekvestracijo ogljika v tleh, zadrževanje vode in kmetijsko biotsko raznovrstnost;

Financiranje in raziskave

63. meni, da je treba pritegniti znatne zasebne in javne naložbe, da bi Unija najpozneje do leta 2050 dosegla ničelno stopnjo neto emisij; poudarja, da je stabilen in predvidljiv okvir energetske in podnebne politike bistven, da bi okrepili prepotrebno zaupanje vlagateljev ter da bo lahko evropska industrija sprejemala dolgoročne odločitve za naložbe v Evropi;

64. meni, da gre pri osrednjem izzivu, kako preusmeriti finančne tokove od „rjavih“ v zelene naložbe in kje poiskati dovolj finančnih sredstev za reševanje največjega izziva, s katerim se spoprijema človeštvo, v prvi vrsti za vprašanje politične pripravljenosti; zato poudarja, da je treba na prvo mesto postaviti izvajanje akcijskega načrta za financiranje trajnostne rasti, sprejetega marca 2018, vključno z izračunom kapitalskih zahtev bank in bonitetno obravnavo visokoogljičnih sredstev, bonitetnimi pravili za zavarovalnice ter posodobljenimi dolžnostmi institucionalnih vlagateljev in upraviteljev premoženja;

65. meni, da bi bilo treba večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 pred sprejetjem oceniti glede na cilj, da bi najkasneje do leta 2050 dosegli podnebno nevtralno gospodarstvo, in da je treba s standardnim preizkusom zagotoviti, da bodo izdatki iz proračuna EU odporni na podnebne spremembe;

66. poziva k čimprejšnjemu izvajanju inovacijskega sklada sistema EU za trgovanje z emisijami in k začetku prvega razpisa za zbiranje predlogov leta 2019, da bi spodbudili naložbe v predstavitev nizkoogljičnih industrijskih prebojnih tehnologij v številnih sektorjih, ne samo pri proizvodnji električne energije, temveč tudi v procesih daljinskega ogrevanja in industrijskih procesih;

67. ugotavlja, da v gozdarski strategiji EU kot glavni vir podpore za zaščito gozdov EU in trajnostno gospodarjenje z njimi obravnava politika razvoja podeželja, ki je del skupne kmetijske politike;

68. obžaluje, da se subvencije za fosilna goriva še vedno povečujejo in znašajo približno 55 milijard EUR na leto; poziva EU in države članice[11], naj takoj začnejo postopno opuščati vse evropske in nacionalne subvencije za fosilna goriva;

69. poudarja, da je pomembno ustanoviti sklad za pravičen prehod, zlasti za regije in skupnosti, ki čutijo največje posledice razogljičenja;

70. poudarja, da so programi EU in držav članic za raziskave in inovacije bistveni za podpiranje vodilne vloge Evropske unije v boju proti podnebnim spremembam;

71. poudarja, da je treba podnebna vprašanja popolnoma vključiti v programe raziskav in inovacij ter jih upoštevati v vseh fazah raziskovalnega cikla kot eno od načel financiranja EU;

Vloga potrošnikov in krožno gospodarstvo

72. poudarja, da spremembe vedenja močno vplivajo na zmanjševanje emisij toplogrednih plinov, tako v vsem prehranskem sistemu, v prometnem sektorju, predvsem pa v letalstvu; poziva Komisijo, naj čim prej preuči možnosti politike, tudi glede okoljskega obdavčevanja, da bi spodbudila spremembe vedenja; poudarja pomen pobud od spodaj navzgor pri spodbujanju spremembe vedenja, dober primer je konvencija županov;

73. ugotavlja, da je iz statističnih podatkov Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo razvidno, da se skupna potrošnja mesa in proizvodov živalskega izvora na prebivalca v EU-28 od sredine devetdesetih let 20. stoletja zmanjšuje ter da bi se lahko s podporo temu trendu skupaj s tehničnimi blažilnimi ukrepi na strani ponudbe bistveno zmanjšale emisije iz kmetijske proizvodnje;

74. poudarja, kako pomembno je, da EU ne doseže le zamenjave energije, ampak v enaki meri tudi zamenjavo proizvodov/materialov, tako da bo tiste, ki temeljijo na fosilnih gorivih ali pri katerih proizvodnji nastaja veliko emisij, zamenjala s proizvodi, ki temeljijo na obnovljivih virih energije;

75. poudarja, da je zelo velik del porabe energije in s tem emisij toplogrednih plinov neposredno povezan s pridobivanjem, obdelavo, prevozom, predelavo, uporabo in odlaganjem virov; poudarja, da so v vseh fazah verige gospodarjenja z viri mogoči zelo veliki prihranki; zato opozarja, da se lahko z večjo produktivnostjo virov zaradi učinkovitejše rabe ter zmanjšanja odpadnih virov z ukrepi, kot so ponovna uporaba, recikliranje in ponovna izdelava, precej zmanjšajo poraba virov in emisije toplogrednih plinov, hkrati pa se poveča konkurenčnost in ustvarijo poslovne priložnosti in delovna mesta; opozarja na stroškovno učinkovitost ukrepov za krožno gospodarstvo; poudarja, da bodo učinkovitejša raba virov, pristopi krožnega gospodarstva in krožna zasnova proizvodov pripomogli k spremembi v vzorcih proizvodnje in potrošnje ter k zmanjšanju količine odpadkov;

76. poudarja, da je pomembna politika glede proizvodov, na primer zelena javna naročila in okoljsko primerna zasnova, saj lahko znatno prispeva k prihrankom energije in k zmanjševanju ogljičnega odtisa proizvodov, hkrati pa izboljša ogljični odtis uporabljenih materialov in splošni vpliv na okolje; poudarja, da je treba zahteve za krožno gospodarstvo oblikovati v okviru standardov EU za okoljsko primerno zasnovo in razširiti sedanjo metodologijo zanjo poleg proizvodov, povezanih z energijo, še na druge kategorije proizvodov;

77. meni, da bi si bilo treba še naprej prizadevati za oblikovanje zanesljivega modela za merjenje vpliva na podnebje na osnovi potrošnje; ve namreč, da je iz poglobljene analize na podlagi že obstoječih modelov razvidno, da se prizadevanja EU za zmanjšanje emisij njene proizvodnje izničijo z uvozom blaga z večjim ogljičnim odtisom;

EU in svetovno ukrepanje proti podnebnim spremembam

78. poudarja, kako pomembne so okrepljene pobude in trajen dialog v ustreznih mednarodnih forumih ter učinkovita podnebna diplomacija, če želimo okrepiti globalno in mnogostransko sodelovanje in zaveze ter spodbuditi podobne politične odločitve za intenzivnejša podnebna prizadevanja v drugih regijah in tretjih državah; poziva EU, naj poveča svoja finančna sredstva na področju podnebja in naj dejavno spodbuja države članice k povečanju podnebne pomoči za tretje države (razvojna pomoč namesto posojil), kar bi moralo dopolnjevati čezmorsko razvojno pomoč in ne bi smelo hkrati veljati za razvojno pomoč in finančno podnebno pomoč;

79. poudarja, da bi bil podnevni vrh OZN septembra 2019 idealna priložnost, da bi voditelji najavili povečane ambicije v zvezi z nacionalno določenimi prispevki; meni, da bi morala EU precej pred tem sprejeti stališče o posodobitvi svojih nacionalno določenih prispevkov, da bi bila na vrhu dobro pripravljena in bi v tesnem sodelovanju z mednarodno koalicijo partneric podprla ambicioznejše podnebne cilje;

80. želi poudariti, da je pomembno povečati interoperabilnost med instrumenti politike EU in enakovrednimi instrumenti tretjih držav, zlasti med mehanizmi za določanje cen ogljika; poudarja, da je pomembno vzpostaviti okoljske zaščitne ukrepe in tako poskrbeti za dejansko in še dodatno zmanjševanje toplogrednih plinov; zato Komisijo poziva, naj se zavzema za stroga in robustna mednarodna pravila glede člena 6 Pariškega sporazuma, da bi preprečila vrzeli v obračunavanju ali dvojno štetje zmanjšanja emisij;

°

° °

81. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

[1] Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0430.

[2] Program OZN za okolje, Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2018, str. 10.

[3] Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 21.12.2018, str. 1).

[5] Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (UL L 285, 31.10.2009, str. 10).

[7] Direktiva (EU) 2018/844 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2010/31/EU o energetski učinkovitosti stavb in Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti (UL L 156, 19.6.2018, str. 75).

[8] Van Dingenen, R., Crippa, M., Maenhout, G., Guizzardi, D., Dentener, F., Global trends of methane emissions and their impacts on ozone concentrations (Globalni trendi na področju emisij metana in njihovi učinki na koncentracije ozona), EUR 29394 EN, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2018, ISBN 978-92-79-96550-0, doi:10.2760/820175, JRC113210.

[9] Uredba (EU) št. 517/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o fluoriranih toplogrednih plinih in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 842/2006 (UL L 150, 20.5.2014, str. 195);

[10] Joris Aertsens, Leo De Nocker, Anne Gobin, 2011: Valuing the carbon sequestration potential for European agriculture (Ovrednotenje potenciala evropskega kmetijstva za sekvestracijo ogljika).

[11] Cene in stroški energije v Evropi, COM(2019)0001, stran 10.

Zadnja posodobitev: 13. marec 2019Pravno obvestilo