Postopek : 2019/2582(RSP)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : B8-0203/2019

Predložena besedila :

B8-0203/2019

Razprave :

Glasovanja :

PV 14/03/2019 - 11.15
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2019)0217

<Date>{11/03/2019}11.3.2019</Date>
<NoDocSe>B8-0203/2019</NoDocSe>
PDF 191kWORD 61k

<TitreType>PREDLOG RESOLUCIJE</TitreType>

<TitreSuite>ob zaključku razprave o izjavah Sveta in Komisije</TitreSuite>

<TitreRecueil>v skladu s členom 123(2) Poslovnika</TitreRecueil>


<Titre>o podnebnih spremembah: evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo</Titre>

<DocRef>(2019/2582(RSP))</DocRef>


<RepeatBlock-By><Depute>Lynn Boylan, Younous Omarjee, Marie-Christine Vergiat, Patrick Le Hyaric, Barbara Spinelli, Anja Hazekamp, Marie-Pierre Vieu, Stefan Eck, Eleonora Forenza, Luke Ming Flanagan, Rina Ronja Kari, Marisa Matias, Martina Michels</Depute>

<Commission>{GUE/NGL}v imenu skupine GUE/NGL</Commission>

</RepeatBlock-By>

Glej tudi predlog skupne resolucije RC-B8-0195/2019

B8-0203/2019

Resolucija Evropskega parlamenta o podnebnih spremembah: evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo

(2019/2582(RSP))

Evropski parlament,

 ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2018 z naslovom „Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo“ (COM(2018)0773),

 ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) in njenega Kjotskega protokola,

 ob upoštevanju Pariškega sporazuma, sklepa 1/CP.21, 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP21) in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,

 ob upoštevanju 24. konference pogodbenic UNFCCC (COP24), 14. sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP14), in tretjega dela prve konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Pariškega sporazuma (CMA1.3), ki so potekale od 2. do 14. decembra 2018 v Katovicah na Poljskem,

 ob upoštevanju agende Združenih narodov za trajnostni razvoj do leta 2030 in ciljev trajnostnega razvoja,

 ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2018 o konferenci OZN o podnebnih spremembah leta 2018 v Katovicah na Poljskem (COP24)[1],

 ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 22. marca 2018,

 ob upoštevanju posebnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) z naslovom „Globalno segrevanje za 1,5°C“, njegovega 5. poročila o oceni (AR5) in njegovega zbirnega poročila,

 ob upoštevanju devete izdaje poročila Programa Združenih narodov za okolje o emisijski vrzeli, sprejete 27. novembra 2018,

 ob upoštevanju Konvencije o biološki raznovrstnosti,

 ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za industrijo, raziskave in energetiko,

 ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A. ker je bil na COP24 v Katovicah sprejet Katoviški pravilnik, ki zagotavlja pravno jasnost pri izvajanju Pariškega sporazuma;

1. opozarja, da se evropski državljani že soočajo z neposrednimi učinki podnebnih sprememb; poudarja, da so po podatkih Evropske agencije za okolje povprečne letne izgube, ki jih povzročijo skrajni vremenski in podnebni pojavi v Uniji, znašale približno 12,8 milijarde EUR med letoma 2010 in 2016, ter da bi lahko, če ne bodo sprejeti nadaljnji ukrepi, podnebna škoda v EU znašala vsaj 190 milijard EUR do leta 2080, kar pomeni neto izgubo blaginje v višini 1,8 % njenega sedanjega BDP; poudarja, da bi se lahko po scenariju z visokimi emisijami letni stroški zaradi poplav v EU do leta 2100 povečali na 1 bilijon EUR, z vremenom povezane nesreče pa bi lahko do leta 2100 prizadele približno dve tretjini evropskih državljanov, medtem ko se sedaj z njimi spoprijema 5 % državljanov; nadalje poudarja, da bo po napovedih Evropske agencije za okolje 50 % naseljenih območij v EU do leta 2030 doletelo hudo pomanjkanje vode;

2. opozarja na ugotovitve raziskave Eurobarometra iz novembra 2018, ki kažejo, da 93 % Evropejcev meni, da podnebne spremembe povzroča človeška dejavnost, 85 % pa se jih strinja, da je z bojem proti podnebnim spremembam in učinkovitejšo porabo energije mogoče ustvariti gospodarsko rast in delovna mesta v Evropi; ugotavlja, da so podnebne spremembe za ljudi v Evropi izredno pomembno vprašanje;

3. poudarja, da gre pri posebnem poročilu Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) o globalnem segrevanju za 1,5 °C za najcelovitejšo in najsodobnejšo oceno znanstvenih scenarijev blažitve podnebnih sprememb v skladu s Pariškim sporazumom;

4. poudarja, da v skladu s posebnim poročilom Medvladnega foruma o podnebnih spremembah (IPCC) za 1,5 °C omejitev globalnega segrevanja na 1,5 °C brez ali z omejeno prekoračitvijo pomeni, da je treba najpozneje do leta 2067 po svetu doseči ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov in da je treba letne svetovne emisije toplogrednih plinov do leta 2030 omejiti na največ 27,4 GtCO2eq na leto; poudarja, da si mora glede na ugotovitve Unija, ki ima v svetu vodilno vlogo, prizadevati, da bi ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov dosegla čim prej in najpozneje do leta 2050, da bi zagotovila dobro možnost zadržanja zvišanja povprečne globalne temperature pod 1,5 °C do leta 2100;

5. je zaskrbljen zaradi poročila Programa Združenih narodov za okolje o emisijski vrzeli za leto 2018, v katerem je navedeno, da trenutni brezpogojni nacionalno določeni prispevki močno presegajo omejitev globalnega segrevanja na 2 °C iz Pariškega sporazuma in bodo do leta 2100 po ocenah privedli do povišanja temperature za 3,2 °C[2]; poudarja, da morajo vse pogodbenice UNFCCC nujno povečati svoje podnebne cilje do leta 2020;

6. pozdravlja objavo sporočila Komisije „Čist planet za vse – Evropska strateška dolgoročna vizija za uspešno, sodobno, konkurenčno in podnebno nevtralno gospodarstvo“, v katerem so poudarjene možnosti, ki jih za evropske državljane in gospodarstvo Evrope prinaša prehod na gospodarstvo z ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov, pri čemer bodo sodelovali institucije EU, nacionalni parlamenti, poslovni in socialni sektor, nevladne organizacije in državljani; podpira cilj ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov do leta 2050 in poziva države članice, naj na posebnem vrhu EU v Sibiuu maja 2019 določijo isti cilj;

Scenariji za evropsko strategijo ničelne stopnje emisij do sredine stoletja

7. poziva Evropsko unijo, naj boj proti globalnemu segrevanju vključi med temeljne vrednote;

8. ugotavlja, da strategija EU o ničelni stopnji neto emisij ponuja osem scenarijev za ekonomsko, tehnološko in družbeno preobrazbo, ki jo Unija potrebuje za uresničitev dolgoročnega cilja glede temperature iz Pariškega sporazuma; opozarja, da bi le dva izmed njih Uniji omogočila, da bi najpozneje do leta 2050 dosegla ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov; poudarja, da je za to potrebno hitro ukrepanje in znatna prizadevanja na vseh ravneh, od lokalne in regionalne pa do nacionalne in evropske, pa tudi sodelovanje vseh akterjev zunaj javnega sektorja; priznava, da bi lahko bili regionalno in lokalno določeni prispevki pomembna orodja za odpravo emisijske vrzeli; opozarja na obveznost držav članic, da sprejmejo dolgoročno nacionalno strategijo, kot je določeno v uredbi o upravljanju[3]; zato poziva države članice, naj vzpostavijo jasne kratkoročne in dolgoročne cilje in politike, skladne s cilji Pariškega sporazuma, ter zagotovijo naložbeno podporo scenarijem za ničelno stopnjo neto emisij;

9. z zaskrbljenostjo ugotavlja, da odvisnost EU od uvoza energije trenutno znaša okoli 55 %, saj uvozi 90 % nafte in 70 % plina; poudarja, da bi se po scenariju ničelnih neto emisij ta delež do leta 2050 zmanjšal na 20 %, kar bi pozitivno vplivalo na trgovinsko bilanco in geopolitični položaj EU; ugotavlja, da bi kumulativni prihranki stroškov uvoza fosilnih goriv v obdobju 2031–2050 znašali 2–3 bilijone EUR, ta sredstva pa bi lahko porabili za druga področja, ki jih državljani EU štejejo za prednostna;

10. poudarja, da bi se zaradi manjše onesnaženosti zraka po scenariju ničelnih neto emisij delež prezgodnjih smrti zaradi drobnih trdnih delcev zmanjšal za več kot 40 %; ugotavlja, da bi se po takem scenariju škoda za zdravje zmanjšala za približno 200 milijard EUR na leto;

11. pozdravlja vključitev dveh scenarijev, s katerima naj bi se do leta 2050 dosegla ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov, ter podporo, ki jima jo je namenila Komisija, in meni, da je ta cilj za sredino stoletja edini, ki je v skladu z zavezami Unije iz Pariškega sporazuma; obžaluje, da v strategiji ni bil predviden scenarij za uresničitev ničelne stopnje neto emisij toplogrednih plinov pred letom 2050;

12. poudarja, da so podnebne spremembe in biotska raznovrstnost neločljivo povezane; je močno zaskrbljen, ker svet ni sposoben ustaviti izgube biotske raznovrstnosti; poudarja, da ima biotska raznovrstnost pomembno notranjo vrednost in je bistvena za naš obstoj;

Socialni vidiki podnebnih sprememb in pravičen prehod

13. pozdravlja ugotovitev Komisije, da so ničelne neto emisije mogoče brez neto izgube delovnih mest, in je zadovoljen s podrobno oceno prehoda v energetsko intenzivnih industrijah; poudarja, da bi lahko dobro izpeljan pravičen prehod na ničelno stopnjo neto emisij toplogrednih plinov, pri katerem bi bila zagotovljena ustrezna podpora najranljivejšim regijam, ustvaril neto povečanje števila delovnih mest v Uniji – zaposlenost v celotnem gospodarstvu se bo v primeru scenarija ničelnih neto emisij do leta 2050 povečala za 2,1 milijona delovnih mest v primerjavi s scenarijem zmanjšanja emisij za 80 %, pri katerem se bo povečala za 1,3 milijona delovnih mest; zato meni, da bi morala Komisija v okviru evropske panorame znanj in spretnosti pripraviti novo revizijo znanj in spretnosti, z regionalnimi podatki o znanjih in spretnostih, ki so potrebna za to, da bo podnebno nevtralna Evropa podpirala najbolj ranljive regije, sektorje in ljudi pri pridobitvi novih znanj za trajnostna in izjemno kakovostna delovna mesta v teh regijah;

14. meni, da mora biti evropski podnebni prehod ekološko, ekonomsko in socialno trajnosten; poudarja, da je treba, če želimo zagotoviti, da bodo vsi državljani sprejeli to politično usmeritev, upoštevati distribucijske učinke politik, povezanih s podnebjem in razogljičenjem, zlasti za ljudi z nizkimi dohodki; zato meni, da bi bilo treba v vseh evropskih in nacionalnih podnebnih politikah v celoti upoštevati socialne učinke, da bi zagotovili družbeno in ekološko preobrazbo v Evropi; v zvezi s tem poudarja, da bo treba na vseh ravneh oblikovati prilagojene in ustrezno financirane strategije na podlagi vključujočih procesov in v tesnem sodelovanju z lokalnimi in regionalnimi javnimi organi, sindikati, izobraževalnimi ustanovami, organizacijami civilne družbe ter zasebnim sektorjem, da bi se v tem prehodu zagotovile enake možnosti za vse evropske državljane;

15. opozarja, da trenutno približno 50 do 125 milijonom evropskih državljanov preti energijska revščina[4]; poudarja, da bi utegnil energetski prehod nesorazmerno vplivati na ljudi z nizkimi dohodki in dodatno povečati energijsko revščino; priznava, da mora energetska politika vključevati socialno razsežnost in da je treba zagotoviti, da nihče ne bo zapostavljen; poziva države članice, naj sprejmejo v prihodnost usmerjene ukrepe, da bi zagotovile pravičen energetski prehod in omogočile dostop do energije za vse državljane EU;

16. meni, da imajo mladi vse močnejši socialni čut in čut za okolje, zaradi katerih se bodo lahko naše družbe usmerile v prihodnost, odporno na podnebne spremembe, in da je izobraževanje mladih eno najučinkovitejših orodij v boju proti podnebnim spremembam; poudarja, da je treba mlajše generacije aktivno vključiti v krepitev mednarodnih, medkulturnih in medgeneracijskih odnosov, ki so podlaga za kulturne spremembe, na katerih bodo temeljila svetovna prizadevanja za bolj trajnostno prihodnost;

17. pozdravlja dejstvo, da se ljudje v Evropi vse bolj dejavno z demonstracijami zavzemajo za podnebno pravičnost, zlasti s šolskimi stavkami; pozdravlja pozive teh aktivistov k ambicioznejšim ciljem ter meni, da bi jih morale upoštevati tako nacionalne, regionalne in lokalne vlade kot tudi EU;

Vmesni cilji

18. poudarja, da je treba ambiciozno zastavljeno raven ciljev za leto 2030 povečati in uskladiti s scenariji ničelnih neto emisij do leta 2050, da bi se stroškovno čim učinkoviteje dosegla ničelna stopnja neto emisij toplogrednih plinov leta 2050; meni, da je izjemno pomembno, da Unija najpozneje na podnebnem vrhu OZN septembra 2019 v New Yorku prenese jasno sporočilo, da je pripravljena pregledati svoj prispevek k Pariškemu sporazumu;

19. podpira posodobitev nacionalno določenih prispevkov Unije s ciljem zmanjšanja domačih emisij toplogrednih plinov v vsem gospodarstvu za najmanj 55 % do leta 2030 glede na ravni iz leta 1990; zato voditelje EU poziva, naj na posebnem vrhu EU v Sibiuu maja 2019 podprejo večje nacionalne ambicije glede določenih prispevkov Unije v pričakovanju podnebnega vrha OZN septembra 2019;

20. zato meni, da bi morala Komisija najpozneje v svojih pregledih podnebnega svežnja za leto 2030 in druge ustrezne zakonodaje v obdobju 2022–2024 predstaviti zakonodajne predloge in v njih povečati ambicije v skladu s posodobljenimi nacionalno določenimi prispevki in ciljem ničelnih neto emisij; meni, da bi prenizka raven zastavljenih ciljev za leto 2030 omejila prihodnje možnosti, nemara tudi razpoložljivost nekaterih opcij za stroškovno učinkovito razogljičenje; meni, da so ti pregledi pomemben mejnik za zagotavljanje podnebnih zavez EU;

21. meni, da bi bilo koristno, da bi EU zaradi nadaljnjega zagotavljanja večje stabilnosti trgov določila tudi dodatni cilj vmesnega zmanjšanja emisij do leta 2040, kar bi omogočilo dodatno stabilnost in zagotovilo izpolnitev dolgoročnega cilja za leto 2050;

Sektorski prispevki

22. poudarja, da je pomembno sprejeti celosten medsektorski pristop, da bi olajšali prizadevanja za razogljičenje v celotnem energetskem sistemu in drugih povezanih sektorjih ter izkoristili večjo učinkovitost; se zaveda, da je mogoče s povezovanjem energetskih sistemov zagotoviti večjo prožnost in učinkovitost sistemov ter večjo uporabo energije iz obnovljivih virov pri vseh nosilcih energije, pa tudi stroškovno učinkovit energetski prehod;

23. poudarja, da s sistemom EU za trgovanje z emisijami (ETS) od uvedbe leta 2005 ni bilo mogoče zmanjšati emisij, temveč so se zgolj preložile razprave o resnih podnebnih ukrepih na ravni EU; meni, da gre pri trgu ogljika za povsem zgrešen sistem, ki ga ni mogoče popraviti s spremembami, in da podnebnih sprememb ni mogoče ustaviti s tržnimi silami; poziva Komisijo in države članice, naj opustijo ETS in se preusmerijo na neposredno regulacijo, ki bi zajemala industrijo fosilnih goriv in največje onesnaževalce;

24. poudarja, kako pomembne so inovacije na področju najrazličnejših tehnologij za razogljičenje gospodarstva, kot so promet z ničelnimi emisijami, krožno gospodarstvo in biogospodarstvo, ter jih spodbuja; poziva, naj se ukine podpora fosilnim gorivom, sredstva pa raje uporabijo za gospodarske dejavnosti, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost posvetiti predvsem sektorjem mikropodjetij ter malih in srednjih podjetij, vključno z raziskavami in oblikovanjem, povezanimi s čistimi tehnologijami in (lokalno) proizvodnjo obnovljive energije, pa tudi z lokalno trajnostno pridelavo hrane, ki bi bila ločena od intenzivnega kmetovanja;

25. ugotavlja, da se 71 % celotne energije porabi za ogrevanje prostorov, zato bodo v podnebno nevtralni EU energetsko učinkoviti domovi veljali za standardne in bodo vsem Evropejcem zagotavljali boljše zdravje in več udobja;

26. poudarja osrednjo vlogo obnovljivih virov energije pri prehodu na gospodarstvo z ničelnimi neto emisijami toplogrednih plinov, saj zaradi energije trenutno nastane 75 % emisij toplogrednih plinov v EU;

27. meni, da bodo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov ključni tehnološki razvoj in rešitve, energetska učinkovitost pri ponudbi in povpraševanju ter trajnostna energija iz obnovljivih virov v prometu, stavbah, pri ogrevanju in hlajenju ter v energetskem sektorju, pa tudi načela krožnega gospodarstva;

28. poziva, naj se vzpostavi energetski sistem, ki bi bil zelo učinkovit in bi temeljil na obnovljivih virih energije; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe v zvezi s tem, saj se bodo učinki prenesli na vse gospodarske sektorje; poziva, naj postane direktiva o energetski učinkovitosti zavezujoča, da bo mogoče dejansko uresničiti njene cilje; opozarja, da se pri vseh scenarijih predpostavlja popolno razogljičenje energetskega sektorja najpozneje do leta 2050, občutno zmanjšanje uporabe fosilnih goriv in močno povečanje uporabe energije iz obnovljivih virov;

29. poudarja, da je treba vzdolž celotne energetske verige upoštevati načelo, po katerem je energetska učinkovitost na prvem mestu, tudi pri proizvodnji, prenosu, distribuciji in končni uporabi, in da je treba o energetski učinkovitosti razmisliti vsakič, ko se sprejemajo odločitve o načrtovanju ali financiranju, ki vplivajo na energetske sisteme;

30. poudarja, da je direktiva o okoljsko primerni zasnovi[5] bistveno prispevala k doseganju podnebnih ciljev EU, saj se emisije toplogrednih plinov vsako leto zmanjšajo za 320 milijonov ton ekvivalenta CO2, ocene pa kažejo, da bodo potrošniki EU do leta 2020 zaradi te direktive skupaj prihranili 112 milijard EUR oziroma približno 490 EUR na gospodinjstvo na leto; poziva, naj se z direktivo o okoljsko primerni zasnovi zakonsko uredijo še dodatni proizvodi, na primer tablični računalniki in pametni telefoni, obstoječi standardi pa naj se posodabljajo v skladu s tehnološkim razvojem;

31. opozarja, da strategija potrjuje, da emisije toplogrednih plinov v prometnem sektorju še vedno naraščajo in da sedanje politike ne bodo zadostovale za razogljičenje prometnega sektorja do leta 2050; poudarja, da je treba zagotoviti preusmeritev z letalskega na železniški promet ter na javni prevoz in deljeno mobilnost; ugotavlja, da cestni promet prispeva približno petino vseh emisij CO2 v EU; zato poziva države članice in Komisijo, naj sprejmejo odločne ukrepe, da bi potrošnikom v vseh državah članicah omogočili dostop do brezemisijskih vozil in vozil z nizkimi emisijami, pri tem pa naj preprečujejo večjo uporabo starih vozil z visoko stopnjo onesnaževanja v državah članicah z nizkimi dohodki; poleg tega poudarja vlogo pametnih tehnologij, kot je pametna infrastruktura za polnjenje, pri vzpostavljanju sinergij med elektrifikacijo prometa in uvedbo obnovljivih virov energije;

32. obžaluje dejstvo, da je zaradi subvencij v nekaterih državah članicah v okviru bonusa za zamenjavo avtomobila nakup dizelskih ali bencinskih osebnih vozil več kot 90 % ugodnejši za potrošnike, in te države članice poziva, naj te bonuse spremenijo, da bi dosegle cilj dejanskega nakupa najmanj 50 % električnih ali brezemisijskih osebnih vozil;

33. poudarja, da morajo k doseganju podnebne nevtralnosti gospodarstva EU kot celote prispevati vsi sektorji, vključno z mednarodnim letalskim in pomorskim prometom; ugotavlja, da glede na analizo Komisije trenutni globalni cilji in ukrepi, ki sta jih predvideli Mednarodna pomorska organizacija in Mednarodna organizacija za civilno letalstvo, ne dosegajo potrebnih zmanjšanj emisij, tudi če bi bili izvedeni v celoti, in da so potrebni znatni nadaljnji ukrepi, skladni s ciljem ničelnih neto emisij v celotnem gospodarstvu; poudarja, da so v teh sektorjih potrebne naložbe v brez- in nizkoogljične tehnologije in goriva; poziva Komisijo, naj v teh sektorjih v praksi izvaja načelo „onesnaževalec plača“, zlasti glede obdavčitve kerozina in cene letalskih vozovnic; opozarja, da se bodo emisije toplogrednih plinov v mednarodnem pomorskem prometu po napovedih do leta 2050 povečale za kar 250 %; pozdravlja dejstvo, da si je sektor mednarodnega pomorskega prometa za cilj določil absolutno zmanjšanje emisij toplogrednih plinov; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ni bilo napredka pri prenosu tega cilja v konkretna dejanja, kot bi bila na primer razglasitev Sredozemskega morja za območje nadzora nad emisijami SOx za čezoceanske ladje in velike ladijske prevoznike, kot je že urejeno v Severnem morju in Rokavskem prelivu;

34. poudarja, da kmetijski sektor, predvsem živinorejska industrija, predstavlja približno 10 % vseh emisij toplogrednih plinov v EU, je največji vir metana in resnično negativno vpliva na biotsko raznovrstnost po vsem svetu; je globoko zaskrbljen, ker so se emisije toplogrednih plinov v kmetijstvu v zadnjih letih dvignile in zdaj predstavljajo do 60 % svetovnih emisij metana; poudarja, da je zmanjšanje emisij močnega, a kratkoživega metana v toplogrednih plinih nepogrešljiva strategija za ohranjanje globalnega segrevanja pod 1,5 °C;

35. opozarja, da je metan močan toplogredni plin s stoletnim potencialom segrevanja, ki je 28-krat večji od potenciala CO2[6], in da imajo lahko zmanjšanja emisij metana pomembno vlogo pri zmanjševanju koncentracij prizemnega ozona ter njihovih negativnih učinkov na kakovost zraka in zdravje ljudi; pozdravlja namero Komisije, da bo dosegla zmanjšanje emisij metana v zadevnih sektorjih, kar bi lahko prispevalo k nadaljnjim zmanjšanjem koncentracij ozona v EU, in da bo spodbujala zmanjšanja emisij metana na mednarodni ravni;

36. ugotavlja, da je stavbni sektor v EU trenutno odgovoren za približno 40 % končne porabe energije v Evropi in 36 % emisij CO2[7] v EU; poziva k izkoristku potenciala sektorja za prihranek energije in zmanjšanje ogljičnega odtisa v skladu s ciljem iz direktive o energetski učinkovitosti stavb[8] glede doseganja energetsko zelo učinkovitega in razogljičenega stavbnega fonda do leta 2050; poudarja, da ima učinkovitejša poraba energije v stavbah velik potencial za nadaljnje zmanjšanje emisij toplogrednih plinov v Evropi; poleg tega meni, da so stavbe z majhno porabo energije, ki se v celoti oskrbujejo z energijo iz obnovljivih virov, eden osnovnih pogojev za izpolnjevanje Pariškega sporazuma ter agende EU za rast, lokalna delovna mesta in boljše življenjske razmere za državljane po vsej Evropi;

37. ponovno poziva Komisijo, naj čim prej preuči možnosti politike za hitro obravnavo emisij metana v okviru strateškega načrta Unije za metan in glede tega predstavi zakonodajne predloge Parlamentu in Svetu; poudarja, da bo kmetijstvo leta 2050 eden od glavnih preostalih virov emisij toplogrednih plinov v EU, zlasti zaradi emisij metana in dušikovega oksida; poudarja potencial kmetijskega sektorja za obravnavo izzivov, povezanih s podnebnimi spremembami, na primer z zmanjšanjem živine ter z ekološkimi in tehnološkimi inovacijami, pa tudi zajemanjem ogljika v tleh;

38. poudarja odgovornost politik EU na področju skupne kmetijske politike za dogodke zadnjih let, ki so privedli do večje koncentracije proizvodnje, višjih ravni intenzivnega kmetovanja in zlorabe živali, pri čemer se uporabljajo veliki odmerki kemikalij (pesticidi in gnojila), s tem pa se povečujejo regionalna nesorazmerja in odvisnost EU od tujih kmetijskih proizvodov; poziva, naj bo tradicija resnične biotske raznovrstnosti izhodišče vsake države pri zmanjševanju emisij toplogrednih plinov v skladu s prehodom na podnebno nevtralno gospodarstvo, naj se preprečijo veliki udarci okolju, ki bi povzročili še večjo onesnaženost tal, voda in zraka, predvsem v Evropi, ter naj se v vseh državah članicah ponovno vzpostavi trajnostna kmetijska politika;

39. obžaluje, da možnost okrepitve ukrepov EU v zvezi s fluoriranimi toplogrednimi plini ni bila vključena v strategijo Komisije; poudarja, da je mogoče EU pri doseganju ciljev iz Pariškega sporazuma podpreti s preprečevanjem nezakonite trgovine z delno halogeniranim fluoroogljikovodikom (HFC), tako da se sprejme sistem licenc za HFC, prepove uporaba HFC v sektorjih, kjer ni več potreben, dodelijo kvote HFC po sistemu dražbe in da se uredba o fluoriranih toplogrednih plinih izvaja v celoti[9], pri čemer se prepove vsakršna nepotrebna uporaba SF6;

40. je zaskrbljen zaradi razhajanj med ambicijami na področju proste trgovine in podnebnimi ukrepi ter zaradi učinka, ki ga bodo imeli prihodnji trgovinski sporazumi, kot so TTIP, CETA in TiSA, na cilje trajnostnega razvoja; poziva Komisijo, naj zato v vse svoje trgovinske politike vključi zavezujoče določbe o človekovih pravicah in ciljih trajnostnega razvoja ter naj učinkovito spoštuje demokratičen in suveren političen prostor vlad pri urejanju in sprejemanju odločitev v korist svojega prebivalstva;

41. poziva k izvajanju širšega evropskega pravnega okvira ob polnem spoštovanju nacionalnih pristojnosti, v skladu s katerim bi Sodišče Evropske unije lahko odločalo o kaznivih dejanjih, povezanih s podnebjem in okoljem;

42. poudarja potrebo po trajnostnih praksah za upravljanje gozdov, ki bodo ohranjale ravnovesje med tremi glavnimi stebri trajnostnega razvoja, in sicer ekološkim, ekonomskim in sociokulturnim, da bi podprli ukrepe za upravljanje s pomembnimi učinki shranjevanja in sekvestracije ogljika, kot je uporaba lesa za gradnjo v mestih in na podeželju, da se nadomestijo fosilna goriva, in kot orodja za boljše zadrževanje vode;

43. priznava znaten, vendar navsezadnje omejen potencial za pogozdovanje v Evropi; zato meni, da je treba pobude za pogozdovanje dopolniti s konkretnimi pobudami in pobudami, katerih cilj je izboljšati potencial sekvestracije, hkrati pa zagotoviti in okrepiti zdravje obstoječih gozdnih zemljišč, da bi se izkoristile ugodnosti za podnebje, trajnostno biogospodarstvo in biotsko raznovrstnost; zato podpira pogozdovanje opuščenih kmetijskih površin in takih z omejeno donosnostjo, kmetijsko gozdarstvo in omejitev spreminjanja gozdnih območij v zemljišča za drugo rabo ter okrepljeno zaščito in sanacijo gozdov in mokrišč, ki so naravni odstranjevalci ogljika;

44. poudarja, da ukrepi in politike EU vplivajo tudi na naravne ponore, zemljišča in gozdove zunaj Evrope ter da bi bilo treba s strategijo ničelnih neto emisij EU preprečiti ukrepe EU, ki so škodljivi za podnebje v tretjih državah; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj se zavzemajo za učinkovita mednarodna pravila v okviru Pariškega pravilnika, zlasti v zvezi s členom 6 Pariškega sporazuma, da se preprečijo vrzeli v računovodstvu in dvojno štetje ukrepov pogozdovanja, kar bi lahko oslabilo svetovna podnebna prizadevanja;

45. poziva k uvedbi odvračilnega davka na papir, da bi zmanjšali njegovo rabo na vseh ravneh, predvsem pri oglaševanju in prekomernem pakiranju, ter k prepovedi sekanja lesa zunaj obdelanih gozdov za rabo v papirni in pohištveni industriji; poziva k razvoju alternativnih praks, ki je možna zaradi zelo velike stopnje razvoja digitalne podpore v naših sodobnih družbah;

46. opozarja na nujno potrebo po zmanjšanju odtisa vzorcev porabe in proizvodnje EU, ne le v EU, ampak tudi zunaj nje, kjer proizvodnja krme in biogoriv ustvarja še posebej velik pritisk na podnebje in na ekosisteme z velikimi zalogami ogljika, kot so deževni gozdovi in šotišča; poziva k močni podpori beljakovinskega in energetskega prehoda, ki lahko bistveno zmanjša evropski odtis; pozdravlja dodatne koristi, ki bi jih ta prehod prinesel za biotsko raznovrstnost, prehransko varnost, človeško zdravje in dobrobit živali;

47. poudarja pomembnost pridelanih lesenih proizvodov z dolgim življenjskim ciklom in njihovo vlogo v sektorju rabe zemljišč, spremembe rabe zemljišč in gozdarstva (LULUCF) do leta 2030; poudarja, da bi bilo treba v prihodnjem okviru upoštevati prispevek teh proizvodov, tudi tistih iz kategorije kmetijskih zemljišč, ne le upravljanih gozdov in pogozdenih zemljišč;

48. poudarja, da je pomembno racionalizirati kmetijske modele v podporo kmetijskim sistemom, ki so odporni proti skrajnim vremenskim pojavom in napadom škodljivcev ter zagotavljajo boljšo sekvestracijo ogljika v tleh, zadrževanje vode in kmetijsko biotsko raznovrstnost;

Financiranje in raziskave

49. meni, da bi bilo treba večletni finančni okvir za obdobje 2021–2027 pred sprejetjem oceniti ob upoštevanju cilja, da se do leta 2050 doseže podnebno nevtralno gospodarstvo, in da je treba s standardnim preizkusom zagotoviti, da bodo izdatki iz proračuna EU odporni proti podnebnim spremembam; poudarja, da je treba podnebna vprašanja v celoti vključiti v vsebino raziskav in inovacij ter jih upoštevati v vseh fazah raziskovalnega cikla kot eno od načel financiranja EU;

50. poudarja pomen vzpostavitve sklada za pravičen prehod, zlasti za regije, ki jih je razogljičenje najbolj prizadelo in med katere spadajo tudi premogovniške regije, ob ustreznem upoštevanju socialnih učinkov v okviru sedanjega podnebnega financiranja;

51. poziva ECB kot institucijo EU, ki jo kot tako zavezuje Pariški sporazum, naj ambiciozno poveča posojila v podporo trajnostnemu razvoju in ekološkemu prehodu ter naj si prizadeva za znatno povečanje teh posojil iz leta v leto, in sicer na račun posojil za sektor fosilnih goriv;

52. obžaluje, da se neposredne in posredne subvencije za fosilna goriva še vedno povečujejo in znašajo približno 55 milijard EUR na leto; poziva EU in države članice[10], naj nemudoma začnejo s postopnim opuščanjem vseh evropskih in nacionalnih subvencij za fosilna goriva, naj prenehajo izdajati nova dovoljenja za iskanje in izkoriščanje nafte ali plina ter naj do leta 2030 ukinejo obstoječe koncesije;

Vloga potrošnikov in krožno gospodarstvo

53. ugotavlja, da statistični podatki FAO sicer kažejo zmanjšanje skupne porabe mesa in živalskih proizvodov na prebivalca v EU-28 od devetdesetih let prejšnjega stoletja, vendar se je skupna proizvodnja mesa v istem obdobju povečala zaradi širitve tujih trgov, ki so še bolj ogljično intenzivni, in zaradi trgovinske agende EU; ugotavlja, da omejena zmogljivost EU za proizvodnjo mesnih in živalskih proizvodov pomeni, da morajo njene trgovinske politike spodbujati kratke dobavne verige za te proizvode;

54. poziva k uvedbi dodatnih ukrepov za podporo temu trendu, med drugim v obliki fiskalne reforme za povečanje privlačnosti zdravih in okolju prijaznih živil, podpore inovacijam in trajnostnim živilom, kampanj za ozaveščanje javnosti o podnebnem učinku živil ter z ukinitvijo finančne podpore za trženje živalskih beljakovin;

55. poziva k nižji stopnji DDV za gostince, ki uporabljajo proizvode iz kratkih dobavnih verig ter organska živila in proizvode;

56. poudarja, kako pomembno je, da EU ne nadomesti le energije, ampak tudi proizvode/materiale, in sicer da proizvode in materiale, ki temeljijo na fosilnih gorivih oziroma pri proizvodnji katerih nastaja veliko emisij, nadomesti s proizvodi, ki temeljijo na obnovljivih virih energije;

EU in svetovno ukrepanje proti podnebnim spremembam

57. poudarja pomen okrepljenih pobud in trajnega dialoga na ravni ustreznih mednarodnih forumov ter učinkovite podnebne diplomacije, da bi se spodbudile podobne politične odločitve za zvišanje ravni podnebnih prizadevanj v drugih regijah in tretjih državah; poziva EU, naj poveča lastno financiranje na področju podnebja in si dejavno prizadeva za spodbujanje držav članic k povečanju njihove pomoči na področju podnebja (razvojna pomoč namesto posojil) v tretjih državah, ki bi morala dopolnjevati čezmorsko razvojno pomoč in se ne bi smela hkrati šteti za razvojno pomoč in finančno pomoč na področju podnebja;

58. obžaluje, da mnoga druga velika gospodarstva še ne pripravljajo strategij do leta 2050 ter da v drugih velikih gospodarstvih ni skoraj nobene razprave o povečanju nacionalno določenih prispevkov in njihovi uskladitvi z globalnim ciljem na podlagi Pariškega sporazuma; zato poziva Svet in Komisijo, naj okrepita podnebno diplomacijo in sprejmeta druge ustrezne ukrepe za spodbujanje drugih velikih gospodarstev k spoštovanju skupnih okvirov in ukrepov znotraj OZN, da bomo lahko skupaj dosegli dolgoročne cilje iz Pariškega sporazuma;

59. poudarja, da bo vrh OZN o podnebnih spremembah septembra 2019 odlična priložnost za voditelje, da napovedo večje ambicije v zvezi z nacionalno določenimi prispevki; meni, da bi morala EU precej pred tem sprejeti stališče o posodobitvi svojih nacionalno določenih prispevkov, da bi bila na vrhu dobro pripravljena in bi v tesnem sodelovanju z mednarodno koalicijo partneric podprla ambicioznejše podnebne cilje;

 

°

° °

60. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

 

 

 

[1] Sprejeta besedila, P8_TA(2018)0430.

[2] Program OZN za okolje, Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2018, str. 10.

[3] Uredba (EU) 2018/1999 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2018 o upravljanju energetske unije in podnebnih ukrepov, spremembi uredb (ES) št. 663/2009 in (ES) št. 715/2009 Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv 94/22/ES, 98/70/ES, 2009/31/ES, 2009/73/ES, 2010/31/EU, 2012/27/EU in 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta, direktiv Sveta 2009/119/ES in (EU) 2015/652 ter razveljavitvi Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta (UL L 328, 21.12.2018, str. 1).

[4] http://www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2015/563472/IPOL_STU(2015)563472_EN.pdf

[5] Direktiva 2009/125/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. oktobra 2009 o vzpostavitvi okvira za določanje zahtev za okoljsko primerno zasnovo izdelkov, povezanih z energijo (UL L 285, 31.10.2009, str. 10).

[6] Van Dingenen, R., Crippa, M., Maenhout, G., Guizzardi, D., Dentener, F.: Global trends of methane emissions and their impacts on ozone concentrations (Globalni trendi na področju emisij metana in njihovi učinki na koncentracije ozona), EUR 29394 EN, Urad za publikacije Evropske unije, Luxembourg, 2018, ISBN 978-92-79-96550-0, doi:10.2760/820175, JRC113210.

[7] https://ec.europa.eu/energy/en/topics/energy-efficiency/buildings

[8] Direktiva (EU) 2018/844 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2018 o spremembi Direktive 2010/31/EU o o energetski učinkovitosti stavb in Direktive 2012/27/EU o energetski učinkovitosti (UL L 156, 19.6.2018, str. 75).

[9] Uredba (EU) št. 517/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o fluoriranih toplogrednih plinih in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 842/2006 (UL L 150, 20.5.2014, str. 195);

[10] Cene in stroški energije v Evropi, COM(2019)0001, stran 10.

Zadnja posodobitev: 13. marec 2019Pravno obvestilo