Relato integral dos debates

Quinta-feira, 30 de Novembro de 2017 - Bruxelas

6. Aplicação da Estratégia Europeia para a Deficiência (continuação do debate)

  Przewodniczący. – Powracamy do debaty na temat sprawozdania Helgi Stevens (A8-0339/2017).

  Heinz K. Becker (PPE). – Herr Präsident, sehr geehrte Frau Kommissarin, liebe Kolleginnen und Kollegen! Mit großem Respekt vor ihrer Leistung möchte ich der Berichterstattern Helga Stevens und unserem Kollegen von der Europäischen Volkspartei Marek Plura herzlich danken für den hervorragenden Bericht über die Umsetzung der Europäischen Strategie zugunsten von Menschen mit Behinderungen. Auf dieser Grundlage wollen wir die soziale Inklusion aller Menschen in der Gesellschaft und am Arbeitsmarkt endlich zur Normalität werden lassen. Wir müssen dazu die exakt beschriebenen Schritte auch realisieren; hier sind jetzt die Regierungen der EU-28 gefordert. Ich erinnere an die Richtlinien über audiovisuelle Mediendienste, über den barrierefreien Zugang zu Internetseiten, über die europäische Notrufnummer 112, die bei weitem noch nicht von allen Mitgliedstaaten umgesetzt wurden. Selbst die Webseiten der EU-Organe weisen noch nicht alle die beste Stufe der Barrierefreiheit auf.

Ja, der Bericht hat recht: Der barrierefreie Zugang zum Arbeitsmarkt beginnt mit adäquater Bildung. Die Mitgliedstaaten müssen als Erstes ohne Verzögerungen Maßnahmen ergreifen, um das Lehrpersonal entsprechend zu schulen. Parallel gilt es, Barrierefreiheit konsequent zu vermitteln und zu verwirklichen und bei Einstellungsgesprächen für Weiterbildung und für die notwendigen Anpassungen am Arbeitsplatz, aber ebenso in den Verkehrsmitteln, zu sorgen. Es geht dabei darüber hinaus auch um Rehabilitation und Reintegration in den Arbeitsmarkt. Immerhin ist die Arbeitslosigkeit von Menschen mit Behinderungen deutlich höher als jene ohne.

Starten wir daher jetzt! Ich halte es auch für sehr sinnvoll, die Europäische Strategie für Menschen mit Behinderungen zukünftig im Europäischen Semester intensiv zu verankern.

Ich danke ausdrücklich der EU-Kommission, namentlich Kommissarin Thyssen, dafür, dass sie voll hinter der Europäischen Strategie steht und diese voll unterstützt.

  Agnes Jongerius (S&D). – Mr President, I am pleased that today we will vote on our report on the implementation of the European Disability Strategy. My compliments to colleague Stevens because it is an important report and it shows that we are serious about equal treatment in Europe, that we do not distinguish between types of discrimination because we must abandon all types.

I would not be speaking here today if I didn’t think that more can be done. I want to stress two things in particular. Firstly, it is indeed high time that the Council unblocked the negotiation on the European Disability Act, and I do hope this will be the case next week. This must be a strong act because, besides persons with disabilities, it will also need to cover people with functional limitations.

The second thing I want to stress is that in the view of the Group of the Progressive Alliance of Socialists and Democrats of the European Parliament, disability benefit should not be made conditional upon being employed or not. As it stands, there are too many cases where disabled people cannot afford to take a job because it will actually make their financial situation worse. Employment should not mean the loss of vital benefits which disabled people now often depend upon. Therefore I would say that today’s vote therefore marks the end of the report but by no means will it end our efforts for disabled people in the future.

  Arne Gericke (ECR). – Herr Präsident, sehr geehrte Frau Kommissarin! Zur Umsetzung der Europäischen Strategie zugunsten von Menschen mit Behinderungen möchte ich der Berichterstatterin, meiner geschätzten Kollegin Helga Stevens, einmal ein herzliches Danke sagen für ihr außerordentliches Engagement für ein barrierefreies Europa: Danke, Helga!

Wir alle wissen: Europa ist daran gewachsen, dass es Grenzen und Barrieren zur Seite geräumt hat. Tun wir das genauso! Schaffen wir ein barrierefreies Europa für alle Menschen! Nichts ist unmöglich. Ich hoffe, wir können Impulse dafür geben, dass alle Nationen, alle Regionen und Bundesländer, ja, alle Kommunen alles dafür geben, eine barrierefreie Umwelt zu garantieren. Lassen Sie uns in der EU einen echten europäischen Behindertenausweis schaffen!

Aber die Barrieren sind auch in unseren Köpfen. Behinderung beginnt dort, wo wir sie zu einer machen. Lassen Sie uns im wahrsten Sinne des Wortes unbehindert miteinander leben. Kinder geben uns ein Beispiel dafür. Sie sind im gemeinsamen Spiel Meister darin, den Menschen zu sehen und nicht die Behinderung. Die Anliegen der Menschen mit Behinderung verdienen eine eigene Richtlinie und schnelles Handeln – heute, nicht morgen.

  Morten Løkkegaard (ALDE). – Hr. formand! På søndag er det international handicapdag, og jeg synes, vi skal benytte lejligheden til at ønske til lykke til alle dem, der er med til at fejre den dag, og også benytte lejligheden til at understrege, at nu handler det om tilgængelighed. Tilgængelighed er den næste store kamp for handicappede over hele Europa. Den har vi en ganske fin mulighed for at gøre noget ved nu.

Tak til kommissæren for at have bragt emnet på bane i sin tid, tak til kollega Stevens for at have lavet et vigtigt bidrag til debatten med den betænkning, der kommer nu.

Det næste store skridt er som sagt at få vedtaget tilgængelighedsdirektivet, som ligger foran os nu, og som vi har fået forhandlet igennem, og som er et vigtigt, vigtigt skridt i retningen af at gøre noget helt konkret for mennesker med handicap. Jeg er fuldstændig overbevist om, at med den store opbakning her i Parlamentet til den betænkning, som vi er kommet frem til, og også den betænkning, der kommer i dag, vil vi stå stærkt i de forestående forhandlinger.

Nu er det op til Rådet i virkeligheden, for jeg tror ikke, at vi i Kommissionen og i Parlamentet er særlig uenige. Nu er det op til Rådet, til medlemslandene at levere på dette tiltag. Det er selvfølgelig den store udfordring, der ligger foran os, og jeg skal i hvert fald nok som forhandler gøre mit til, at vi kommer så langt som overhovedet muligt.

  Paloma López Bermejo (GUE/NGL). – Señor presidente, las personas con discapacidad se enfrentan a múltiples problemas cotidianos y, sobre todo, a la problemática específica para la integración en el mercado laboral.

Hay que pedir a los Estados miembros que hagan muchos más esfuerzos por conseguir precisamente la plena participación de las personas con discapacidad y en condiciones de igualdad; en resumen, sin discriminaciones, como recoge la Carta de los Derechos Fundamentales de la Unión Europea.

La dirección que sigue la estrategia debatida hoy apunta en esa dirección, en una buena dirección.

Sin embargo, se siguen manteniendo grandes retos para la plena inclusión laboral y social, entre otros, que se cumplan las cuotas de contratación, sobre todo en las administraciones públicas. La propia administración no puede ser un muro más que se tenga que franquear en el camino hacia una vida digna.

Finalizo recordando al Consejo Europeo que no puede seguir bloqueando los avances en la Directiva relativa a la lucha contra la discriminación. Si queremos trabajar por la plena inclusión social de las personas con discapacidad, el Consejo no puede ser un obstáculo.

  Igor Šoltes (Verts/ALE). – Najlepše seveda se zahvaljujem poročevalki Helgi Stevens za spoštovano delo in pravzaprav vsa njena prizadevanja za pravice invalidov. Naša dolžnost seveda je, da si vsi skupaj prizadevamo za dostojanstvo pravic in blaginjo vseh delov družbe, tudi tistih najbolj ranljivih in med njimi seveda so gotovo tudi invalidi, ker v Evropski uniji vsak šesti posameznik v starosti nad 15 let živi z določeno številko invalidnostjo.

Invalidi še vedno opozarjajo, da številne mednarodne dokumente, ki so zapisani glede pravic invalidov v praksi niso zagotovljene, predvsem socialni položaj invalidov, revščina, stopnja nezaposlenosti. Zato seveda gre pozdraviti, da je tudi v tem dokumentu veliko pozornosti namenjene prav zaposlovanju. To je seveda eno glavnih sredstev za polnopravno vključitev invalidov v družbo. Seveda pa je tu ogromno, ogromno prostora za izboljšave v praktično vsaki državi članici.

Opozarjajo tudi na stagnacijo na področju elektronske dostopnosti in tukaj je poročilo jasno, ta razkorak je potrebno seveda odpraviti. Želel bi opozoriti tudi na popolno, ali pa pogosto včasih, odsotnost celovitih nacionalnih invalidskih politik. Priča smo predvsem ad hoc ukrepom, do česar so kritične tudi invalidske organizacije. To opažamo tudi v Sloveniji.

Zavezane obljube na ravni EU so sicer nujne, ampak brez dobre implementacije bodo samo mrtva črka na papirju. Zato je izjemno pomembno, da je v poročilu posebej izpostavljen akt o dostopnosti, zato seveda je potrebna njegova čimprejšnja implementacija, predvsem pa seveda na invalide ne gre pomisliti samo na dan invalidov ali pa ob sprejemanju takih resolucij, ampak moramo skrbeti en za drugega pravzaprav vse dni v letu.

  Tim Aker (EFDD). – Mr President, earlier this year, the nation’s paper of record the Daily Express obtained figures that showed every week more than 800 Britons are having their disability benefits taken away or cut in half, leaving them unable to work or support themselves.

Three thousand people per month are having their mobility allowances reduced or cut, which means, in effect, their cars, scooters or wheelchairs taken away from them. This is the shocking reality of austerity politics in the United Kingdom – that those who have the least are having their dignity and their humanity stripped away from them.

On the other hand, however, the British Government is well equipped to find the money to give GBP 1 billion to Northern Ireland. It’s well equipped to find the money for endlessly increasing foreign aid. And, as we know, this week it has found GBP 40 billion to pay the ransom from this place.

Only when the government changes will things change in the UK. But, as things continue, it is going to get worse and worse and worse for those who have the least in the United Kingdom.

  Gilles Lebreton (ENF). – Monsieur le Président, on peut juger une civilisation à la façon dont elle traite les personnes les plus vulnérables, notamment les personnes handicapées, et l’Europe a encore beaucoup de progrès à faire dans ce domaine.

Je remercie Mme Stevens d’avoir inspiré ce beau rapport sur la stratégie européenne en faveur des millions de personnes handicapées qui vivent dans l’Union européenne.

J’adhère à la plupart de ses propositions, qui sont presque toujours respectueuses de la souveraineté des États.

Je suis notamment d’accord avec la demande qui leur est faite d’assurer l’accessibilité des personnes handicapées aux bâtiments ouverts au public, aux services publics et aux technologies de la communication, conformément aux prescriptions de la convention de l’ONU du 13 décembre 2006. J’ai moi-même veillé à sa mise en application sur le terrain, en tant que conseiller municipal.

J’exprime toutefois un regret: je déplore que ce rapport soit parfois pollué par des considérations qui n’ont rien à y faire, comme par exemple au paragraphe 22 où l’on évoque – je cite – «la discrimination multiple découlant de l’intersection du genre, du handicap et de l’orientation sexuelle». J’estime que le lobby LGBTI aurait pu avoir l’élégance de s’effacer devant le vrai sujet du rapport: le handicap.

  Λάμπρος Φουντούλης (NI). – Κύριε Πρόεδρε, δεν μπορεί κανείς παρά να αναγνωρίσει τα σημαντικότατα βήματα που έχουν γίνει στον τομέα της προστασίας των ατόμων με αναπηρίες. Οι προσπάθειες ένταξης των ατόμων αυτών στην κοινωνία είναι πλέον πολύ πιο συστηματικές σε σχέση με το παρελθόν. Επομένως, κάθε νέα πρωτοβουλία στήριξης των ατόμων με πραγματικές αναπηρίες δεν μπορεί παρά να με βρίσκει, όχι απλά σύμφωνο, αλλά υποστηρικτή. Όμως, πέρα από την κατάσταση που θα θέλαμε να διαμορφώσουμε, πρέπει να εξετάσουμε και την κατάσταση που επικρατεί σε ορισμένες χώρες της Ένωσης, όπως στη χώρα μου, την Ελλάδα.

Ως γονέας παιδιού με σύνδρομο Down, γνωρίζω την κατάσταση από πρώτο χέρι. Στο ειδικό σχολείο όπου φοιτά το παιδί μου, οι παιδαγωγοί και το προσωπικό είναι εφτά μήνες απλήρωτοι, θέρμανση δεν υπάρχει και τα υλικά για τα εργαστήρια είναι ανύπαρκτα. Τα σχολικά που μεταφέρουν τα παιδιά αναγκάζονται να τα πληρώνουν οι γονείς, από τους ήδη μειωμένους, λόγω μνημονίων, μισθούς και συντάξεις τους. Το ίδιο συμβαίνει στα περισσότερα ειδικά σχολεία της χώρας μου. Αυτά που θα ψηφίσουμε σήμερα, δυστυχώς, θα είναι απλά ευχολόγια. Εξαιρέστε τα ΑΜΕΑ και τις οικογένειές τους από τις πολιτικές λιτότητας που εφαρμόζονται, ώστε να αποδείξετε στην πράξη ότι τα άτομα με αναπηρία σε ολόκληρη την Ευρώπη έχουν τα ίδια δικαιώματα και την ίδια μέριμνα και στήριξη.

  Ádám Kósa (PPE). – Elnök Úr! A 2011-ben elfogadott, a fogyatékossággal élő személyek mobilitásáról, illetve befogadásáról szóló, valamint a 2010–2020 közötti időszakra vonatkozó európai fogyatékosságügyi stratégiáról szóló jelentés felelőseként szeretném elismerésemet kifejezni Stevens asszonynak. A mostani jelentés kiváló folytatása az akkor megkezdett munkának.

Szeretném felhívni a figyelmet ugyanakkor arra a technológiai forradalomra, amely most zajlik körülöttünk: ezek az új technológiák hatékonyan segítik az önálló életvitelt. Felhívom az Európai Bizottság és a tagállamok figyelmét, hogy ezeket a segítő technológiákat, ezek kutatását, illetve innovációját maximálisan támogassák.

Meggyőződésem, hogy hazám, Magyarország ebben példát mutat az Európai Uniónak. Az erre szánt európai uniós támogatásokat a fogyatékossággal élő személyeket képviselő érdekképviseleti szervezetek számára rendelik oda. Erről szól a „Semmit rólunk, nélkülünk” szlogenje.

  Olga Sehnalová (S&D). – V první řadě bych ráda poblahopřála paní kolegyni Helze Stevensové k její výborné práci na této na výsost potřebné zprávě.

Je velmi důležité, aby se závazky a opatření přijaté v Evropské strategii pro pomoc osobám s postižením skutečně přetavily v konkrétní kroky. Každý, kdo si třeba jen na několik týdnů způsobil zranění, které např. snížilo jeho pohyblivost, poznal, jak složité jsou najednou úkoly, nad kterými by v běžném životě vůbec nepřemýšlel.

Jako stínová zpravodajka sociálních demokratů k Evropskému aktu přístupnosti bych tedy ráda zdůraznila, že mezi zásadní témata patří právě přístupnost. Přístupnost běžných služeb a zboží, ale i zastavěného prostředí může podstatně zlepšit kvalitu života nejen osobám se zdravotním postižením, ale např. i starším občanům a přispět k jejich plnému zapojení do společnosti. Jsem ráda, že Parlament odhlasoval k aktu svou silnou pozici a doufám, že ji neprodleně přijmou i zástupci členských států v Radě, jak také požaduje tato zpráva.

Zcela zásadní je také podporovat inkluzivní a aktivní přístup na trh práce a zvláště to, aby byl od začátku vůči zranitelným skupinám nastaven nediskriminačním způsobem. Lidé se zdravotním postižením zůstávají nejvíce ohroženi chudobou, sociálním vyloučením a bezdomovectvím. Jsem ráda, že zpráva kolegyně Stevensové, s níž mám tu čest spolupředsedat v parlamentní meziskupině pro práva osob s postižením, všechny tyto aspekty zahrnuje.

Velmi si také cením toho, že do přípravy zprávy byly zapojeny organizace, které osoby s postižením reprezentují. Jak říká moto evropského fóra zdravotně postižených: „Nic o nás bez nás“. Ráda bych také vyzvala všechny kolegy, aby i ve své běžné legislativní práci spolupracovali s organizacemi, které zastupují osoby s postižením na národních úrovních. Jen tak budeme moci zajistit, že jejich práva budou skutečně reprezentována ve všech oblastech a na všech úrovních.

  Ruža Tomašić (ECR). – Gospodine predsjedniče, osobe s invaliditetom jedna su od najranjivijih skupina u društvu. Svako odgovorno društvo ima obvezu svakodnevno raditi na njihovoj boljoj integraciji, podizanju kvalitete života i suzbijanju stereotipa.

Pozdravljam izvješće kolegice Stevens koja je odradila sjajan posao. Posebno ću naglasiti onaj dio izvješća koji ističe usku povezanost siromaštva i socijalne isključenosti osoba s invaliditetom sa socijalnim pravima te ulogama članova njihove obitelji koji su često ostavljeni da se sami, bez ikakve naknade i stručne pomoći, brinu za posebno ranjivog člana obitelji.

Iznimno mi je drago da Hrvatska radi ozbiljne iskorake u ovom području i vjerujem da će ovo i slična izvješća doprinijeti još boljem razumijevanju osoba s invaliditetom te podizanju zajedničkih standarda njihove zaštite i pomoći članovima njihovih obitelji koji se o njima brinu.

  Izaskun Bilbao Barandica (ALDE). – Señor presidente, hace años, en una reunión sobre servicios sociales, tuve la suerte de escuchar a una mujer en una silla de ruedas una frase que hizo cambiar mi punto de vista sobre la discapacidad: «Ser diferente no significa ser desigual». Si queremos tener éxito en cualquier política destinada a mejorar la vida de los 80 millones de europeos con alguna diversidad funcional, no basta con eliminar la discriminación. Tenemos que garantizar a este enorme colectivo el pleno disfrute de sus derechos. No por casualidad ese es, precisamente, el enfoque de un documento que nos obliga legalmente: la Convención de las Naciones Unidas sobre los Derechos de las Personas con Discapacidad.

¿Creen ustedes que, asumiendo esa perspectiva, estaríamos aquí discutiendo si los problemas de accesibilidad deben resolverse también en los entornos construidos? ¿Alguien sería capaz de defender en voz alta las «excepciones» que algunos justifican en campos como el de la sanidad, la educación o los servicios sociales? Cualquiera de los aquí presentes podemos adquirir una diversidad funcional. Ojalá que podamos superarla rompiendo moldes.

«Hay gente que nos llama minusválidos que necesita la luz»: así de gráficamente me explicó un invidente por qué, cuando la entrada de su casa estaba a oscuras y llamaban a la puerta, sonaba una alarma. Este informe observa la discapacidad con esa misma forma de mirar: diversa, empática. Por eso la apoyo completamente.

  João Pimenta Lopes (GUE/NGL). – Senhor Presidente, a Estratégia Europeia para a Deficiência deve ser considerada um relevante documento orientador nas salvaguardas devidas aos cidadãos com deficiência. Registamos, contudo, as críticas das organizações e associações de deficientes, expressas também no relatório, ao âmbito limitado da estratégia e ao seu reduzido alcance face à ausência de financiamentos para a sua implementação, e por não contribuir para os objetivos do emprego, da inclusão social e da redução da pobreza.

Aliás, são aquelas organizações que afirmam igualmente que a ratificação da Convenção das Nações Unidas sobre os Direitos das Pessoas com Deficiência não produziu, até à data, qualquer efeito nas medidas adotadas a nível europeu.

Por outro lado, reafirmamos que de pouco servirão estratégias e intenções se não forem acompanhadas de ruturas com as políticas da União Europeia, que nos anos mais recentes foram responsáveis pelas receitas da austeridade que se repercutiram dramaticamente sobre os cidadãos com deficiência e que promoveram cortes drásticos nos apoios sociais, no ataque aos serviços públicos, no aumento do desemprego, com consequente aumento da pobreza.

  Davor Škrlec (Verts/ALE). – Gospodine predsjedniče, prvo se želim zahvaliti kolegici Stevens na kontinuiranom i upornom zalaganju za prava osoba s invaliditetom i podizanju opće svijest u javnosti o problemima s kojima se te osobe susreću.

Puno bismo mogli reći o ovom izvješću. Jako je puno problema i izazova istaknuto koji se nalaze pred svima nama, a ja bih rekao posebno pred državama članicama. Ali smatram da jedan od tih, znači pristupačnost, je vrlo važan u ostvarivanju prava osoba s invaliditetom. Pristupačnost kulturnim sadržajima jer smo svjedoci da jako teško danas osobe s invaliditetom mogu doći u kazalište, u kino, na sportska natjecanja. Također, pristupačnost u javnom prijevozu. Njihova je mobilnost jako važna da oni zbilja postanu ravnopravni sudionici u našem društvu.

I možda ono najvažnije, za iduće desetljeće planiramo jako puno uložiti u obnovu zgrada i ne smijemo zaboraviti da ta obnova treba uključivati i liftove, pokretne stepenice jer ćemo na taj način omogućiti i njihovo uključivanje ne samo u društvo nego i u kvalitetno stanovanje.

  Rolandas Paksas (EFDD). – Kalbėdami apie negalios ištiktus žmones matyt aiškiai turėtume sutarti, kad, nepaisant šalies, fizinės, finansinės galimybės užtikrinti tinkamą tokių žmonių gyvenimo kokybę turėtų būti vienodai geros bet kurioj Europos Sąjungos valstybėj. Europos Sąjungos šalyse vis dar apstu segreguojančių specialiųjų mokyklų, specialių įmonių, kuriomis verslas tiktai naudojasi, subsidijomis įdarbinant žmones su negalia. Bet realiai pažeidžia jų teises į įdarbinimą atviroje darbo rinkoje. Būtina atskirti neįgalumo išmokas nuo finansinės paramos. Atsižvelgiant į papildomos priežiūros ir kitus neįgalių asmenų poreikius, kurių jie gali turėti, tokiu būdu jiems suteikiant galimybes gyventi orų gyvenimą ir patekti į darbo rinką. Privalome pasiekti, kad su negalia susijusios pašalpos niekada nebūtų nutraukiamos ar apmokestinamos, nepaisant gaunamų kitos rūšies išmokų. Europos institucijos šiandien išleidžia gerokai daugiau kitiems tikslams, negu kasmet galėtų paremti neįgaliuosius.  Tai bent dalį tų lėšų paskirkime būtent šiems dalykams.

  Dieter-Lebrecht Koch (PPE). – Liebe Kolleginnen und Kollegen! Zunächst einmal möchte ich mich bei der Berichterstatterin Helga Stevens und den Schattenberichterstattern, insbesondere meinem Kollegen Marek Plura, für ihre ausgezeichnete Arbeit an diesem Dossier bedanken.

Ich denke, mit diesem Bericht ist es gelungen, die bereits erreichten Fortschritte, aber auch die noch bestehenden Schwachstellen im Bereich der europäischen Politik für und mit den Menschen mit Behinderungen aufzuzeigen und uns neue Ziele für die Arbeit zu stecken. Wir sollten es zu unserem Grundsatz machen, im Rahmen der alltäglichen Arbeit stets auf die Rechte und die Bedürfnisse von Menschen mit Behinderungen zu achten und weiter daran zu arbeiten, dass sich ihre selbstbestimmte Teilhabe in allen Lebensbereichen verbessert. Dabei ist es einfach nur ehrlich, den Betroffenen klarzumachen, dass es die riesigen Fortschritte nicht über Nacht gibt. Wir haben es mit einem Entwicklungsprozess zu tun.

Ich erinnere mich noch sehr gut: Vor 20 Jahren wurde dieses Thema im Europäischen Parlament noch völlig ausgeblendet. Heute sprechen wir über eine ganze Strategie zugunsten von Menschen mit spezifischen Bedürfnissen, und das Thema ist im Bewusstsein aller MdEP angekommen. Ist das nicht ein Erfolg auf ganzer Linie?

Kritisch sehe ich die Forderung nach einer horizontalen Antidiskriminierungsrichtlinie. Neben vielen anderen Punkten begrüße ich allerdings die Forderung außerordentlich, wonach die europaweite Notrufnummer 112 für alle Menschen, auch für Menschen mit Behinderung, zugängig gemacht werden muss. Das war mir seit vielen Jahren ein Herzensanliegen.

  Brando Benifei (S&D). – Signor Presidente, onorevoli colleghi, l'Unione europea deve rafforzare il suo ruolo di promotore dei diritti umani. Dobbiamo essere capaci di espandere concretamente le tutele e le garanzie atte a proteggere i nostri cittadini per dare una dimensione di senso compiuto al nostro progetto comunitario.

La relazione sull'attuazione della strategia europea sulla disabilità fa proprio questo. Il largo consenso per il lavoro della collega Stevens, ottenuto in commissione per l'occupazione e gli affari sociali, mostra l'impegno di tutti noi eurodeputati. Questa relazione, redatta in stretta cooperazione con le organizzazioni di rappresentanza delle persone con disabilità, definisce gli obiettivi e individua linee guida concrete e sostenibili per un'Europa del futuro, accessibile, inclusiva e coesa, in cui anche le persone con disabilità, gli anziani e le persone con temporanee limitazioni funzionali siano messi in condizione di partecipare alla vita sociale, economica e politica della comunità in maniera attiva e indipendente.

Possiamo e dobbiamo fare di più, a partire dal rafforzamento di sistemi di protezione sociale inclusivi, misure di sostegno all'impiego sul mercato del lavoro, espansione del diritto alla salute, inclusività nei programmi europei come Erasmus Plus e Garanzia giovani. L'atto europeo di accessibilità è un primo passo importante e dobbiamo difenderlo. Fondamentale è anche il ruolo degli enti locali nell'implementare queste politiche, e voglio salutare in tribuna alcuni sindaci del mio paese, dell'Italia, del Piemonte, visto che il loro ruolo è fondamentale in questo. A meno di una settimana dalle celebrazioni per la Giornata mondiale delle persone con disabilità, oggi ribadiamo che un'Europa a dimensioni di ciascuno è un'Europa in cui tutti possono stare meglio.

  Marek Jurek (ECR). – Panie Przewodniczący! Wszystkie osoby niepełnosprawne mają prawo do naszej solidarności, a my mamy obowiązek ją świadczyć, bo po to istnieje społeczeństwo, żeby pomagać tym, którzy są w potrzebie. Ale zaprzeczeniem tego jest kwestionowanie prawa, najbardziej fundamentalnego prawa osób niepełnosprawnych, to znaczy prawa do tego, żeby się urodzić.

Niedawno we Francji władze państwa francuskiego podjęły decyzję odmawiającą statusu reklamy społecznej, odmawiającą prawa do solidarności reklamie społecznej pokazującej dzieci z zespołem Downa mówiące o swoim szczęśliwym życiu, mówiące o miłości, której doświadczają, o szczęściu, ponieważ – jak to ogłoszono – ta reklama raniłaby kobiety, które podjęły inną legalną decyzję.

Niestety w podobną politykę wpisują się również decyzje tego Parlamentu, który na poprzednim posiedzeniu zaatakował polską społeczną, zaznaczam, społeczną inicjatywę ustawodawczą dotyczącą prawa do urodzenia się dzieci niepełnosprawnych. Czas, żeby Unia Europejska zmieniła tę politykę, bo jest to zaprzeczenie tych intencji, które oficjalnie deklaruje.

  António Marinho e Pinto (ALDE). – Senhor Presidente, Senhora Comissária, a solidariedade é hoje, nas sociedades modernas, um imperativo político dos Estados de Direito democráticos. Não é, como fora no passado, a expressão de sentimentos religiosos motivados por crenças individuais, mas sim uma obrigação coletiva de conteúdo essencialmente ético.

A solidariedade emerge de um princípio de corresponsabilidade social, segundo a qual, numa comunidade humana, todos somos responsáveis por todos. Não é assim de estranhar que ela tenha vindo a ocupar um lugar de destaque no quadro das iniciativas legislativas da própria União Europeia. É, pois, neste contexto que deve ser enquadrada a Estratégia Europeia para a Deficiência.

Que uma pessoa com deficiência seja, mercê dessa circunstância, diferente é um facto! Mas que ela nunca se sinta diminuída na sua condição de cidadã implica uma responsabilidade para todos os outros cidadãos e, sobretudo, para os poderes públicos.

De tudo isso decorre a emergência para os cidadãos deficientes de um conjunto de direitos que se estruturam como polo sinalagmático de outros tantos deveres do Estado e da sociedade em geral.

Fazer com que esse universo de direitos tenha na União Europeia um efetivo conteúdo normativo é uma obrigação jurídico-política que depende, essencialmente, deste Parlamento, mas que esses direitos não sejam reduzidos a ornamentos proclamatórios dos preâmbulos legislativos ou a flores de retórica dos discursos políticos, mas tenham sentido e utilidade práticos para os cidadãos deficientes, depende de todos os cidadãos da União.

  Kateřina Konečná (GUE/NGL). – Jsem bytostně přesvědčena, že síla společnosti se určuje mimo jiné i podle toho, kterak se chová k těm v těžké životní situaci. Osoby se zdravotním postižením během svého života čelí mnoha překážkám a je úkolem solidární společnosti jim pomáhat v jejich odstraňování. Jádrem strategie pro pomoc osobám se zdravotním postižením proto musí být rovnost a zákaz diskriminace. Jak v otázce přístupu ke zdravotní péči, tak v přístupu k práci, vzdělání, sociální ochraně apod.  Zapomínat bychom neměli ale ani na ty, kteří jim se zajištěním lepších podmínek pomáhají, a to na rodinné příslušníky. Ti jsou velmi často neplacení pečovatelé.

Osobně si totiž velmi vážím všech, kteří dávají velmi fyzicky a psychicky náročnou pomoc svým rodinným příslušníkům se zdravotním postižením. Dámy a pánové, pečujme o osoby v těžké životní situaci, neboť jinak nemůže mluvit o civilizačních hodnotách.

  Mireille D’Ornano (EFDD). – Monsieur le Président, le handicap est un sujet bien trop sérieux pour que l’on se contente de longues et récurrentes déclarations d’intention. Aussi, j’approuve totalement la volonté d’appliquer dans les meilleurs délais les principes de la convention des Nations Unies relative aux droits des personnes handicapées.

En outre, des réglementations et lois nationales existent déjà. C’est donc dans chaque État qu’il convient de veiller à leur application effective.

À ce titre, la Commission européenne sera difficilement crédible pour appeler à renforcer, par exemple, les obligations légales d’accessibilité aux bâtiments publics, quand on connaît l’austérité budgétaire que Bruxelles impose à un certain nombre d’États membres.

Bien que ce rapport soit assez complet, il est regrettable qu’aucune mention ne soit faite de la mobilité des personnes handicapées au quotidien. On aurait pu rappeler l’importance des aides financières à l’adaptation des véhicules, ou encore de la promotion du covoiturage en entreprise entre personnes valides et handicapées.

  Michaela Šojdrová (PPE). – Mr President, colleagues, rapporteur Helga Stevens, I am convinced that we have to improve the living conditions of people with disabilities. I admire how they are able to overcome obstacles, but they still need to be helped.

The key areas are education and employment, that is to say the accessibility of services that enable integration. Involvement in work for disabled people has a positive impact on other aspects of their life and it leads to greater financial and social independence. Employment also simplifies integration and helps to overcome prejudices by society. Therefore, some of the facts mentioned in the report concern me. For example, in some Member States, the work of people with disabilities is not sufficiently valued. Certainly, we understand that they have to develop much more energy to meet their performance targets and do not always achieve the required results, so we should appreciate their efforts and ensure they have decent working conditions.

A precondition for integration is equality-inclusive education. That is why I gladly accept the concrete provisions of the report, including Erasmus+ and other youth programmes being accessible to disabled people.

It is important to make life easier for people with disabilities through national activities, especially where the EU’s role is limited, such as in the area of social security.

  Siôn Simon (S&D). – Mr President, I would like to congratulate Ms Stevens both for this report and for all the work that she does on behalf of people with disabilities. There are 13 million people in the United Kingdom with disabilities, a disproportionately high number of whom live in the West Midlands, only 3.4 million of whom work. In the United Kingdom you are twice as likely to be unemployed if you are disabled and, if you are not working or not able to work, you are increasingly unlikely to be supported by the welfare system. The switch in the UK to universal credit is having a catastrophic effect on disabled people in just the way that this report talks about in point 61, in point 71, in recital A.

But we in these institutions are also not good at dealing with disability and are in no place to lecture. I wrote to the European Commission in September 2015 asking how many disabled people it employs and the answer is you don’t know, because you don’t collect the information. You do an anonymous survey of less than half your staff and it is not good enough!

  Csaba Sógor (PPE). – Mr President, persons with disabilities are denied many of their fundamental rights each day. They suffer from indirect or direct discrimination when they are excluded from society, from work, or even the environment around them. Their labour market access is dismal and often they are directed towards benefit schemes instead of receiving the support needed to enter the workforce. As the report rightly points out, this happens despite the fact that the overall cost of keeping persons with disabilities out of the labour market is higher than including them in the workplace.

Unfortunately, instead of improvements, there are still instances in the EU where backward steps are taken. Recently, the Romanian Government adopted an emergency decree which removed the option for companies to compensate non-compliance with Romania’s current quota law for employment for persons with disabilities by buying products from protective employment units. This cost the jobs and livelihood of most of the around 2 000 persons with disabilities working in sheltered employment and the existence of 740 employment and work services for persons with disabilities.

This happened in a country where the employment and activity rates for people with disabilities were already well below the EU average.

Situations like these make it imperative for us to maximise the implementation of the UNCRPD, improve EU coordination and urgently put in place support measures in all EU Member States.

  Soledad Cabezón Ruiz (S&D). – Señor presidente, tener una estrategia en la Unión Europea sobre discapacidad es importante, pero ser ambicioso con ella y su cumplimiento lo es más.

Quiero comenzar recordando que, a día de hoy, no tenemos una definición ni criterios armonizados en la Unión Europea sobre lo que realmente es una discapacidad —unos criterios que nos permitan establecer indicadores y datos comparables y, con ello, poner en marcha una estrategia claramente integral para trabajar con la discapacidad—, lo que, además, genera desigualdad entre los Estados miembros.

Debo mencionar la cuestión de género: de nuevo, una vez más, el eslabón débil en la discapacidad también son las mujeres. Necesitamos una verdadera perspectiva de género en todas las políticas sobre la discapacidad en la Unión Europea, y me permitiría proponer que los Fondos Estructurales se utilicen de forma específica para financiar proyectos en este ámbito.

Y, finalmente, querría pedir una mayor atención para los niños con discapacidad y los discapacitados intelectuales: son personas que, de entrada, ya tienen la primera barrera, que es poder expresar cuáles son sus problemas.

  Krzysztof Hetman (PPE). – Panie Przewodniczący! W Unii Europejskiej żyje aż 80 milionów osób z niepełnosprawnościami. Nie możemy pozwolić na to, by osoby te nie mogły w pełni korzystać z przynależnych im praw obywatelskich. Pomimo że prace nad zwiększeniem dostępności oraz lepszym włączeniem społecznym osób niepełnosprawnych postępują, w dalszym ciągu pozostaje jeszcze znaczny obszar, który wymaga poprawy. Musimy szybko i skutecznie zakończyć prace nad europejskim aktem w sprawie dostępności, aby ułatwić osobom z niepełnosprawnościami dostęp do produktów i usług, a tym samym umożliwić im samodzielne i godne życie.

Szczególnie istotne są też działania na rzecz zwiększania zatrudnienia osób z niepełnosprawnościami, gdyż w dalszym ciągu problem bezrobocia w tej grupie społecznej jest znaczący. W moim przekonaniu sytuacja ta może ulec zmianie poprzez odpowiednie zachęty dla pracodawców, wspieranie tworzenia przedsiębiorstw społecznych czy też tworzenie elastycznych i integracyjnych warunków pracy.

Zwiększenie zatrudnienia osób niepełnosprawnych jest również możliwe poprzez zapewnienie dobrej jakości edukacji włączającej już od najmłodszych lat. W tym aspekcie należy unikać polityki segregacji, jak również eliminować bariery architektoniczne i komunikacyjne. Ponadto z uwagi na wysoki odsetek niepełnosprawnych przedwcześnie kończących naukę należy zapewnić szeroki wachlarz programów uczenia się przez całe życie.

  Biljana Borzan (S&D). – Gospodine predsjedniče, u Europskoj uniji živi više od 80 milijuna osoba s invaliditetom, a više od polovice njih su žene. Njima je hitno potrebno pristupačno okruženje bez predrasuda. Unatoč brojnim međunarodnim konvencijama i odredbama europskog prava, uključujući i postojeću Europsku strategiju za osobe s invaliditetom, osobe s invaliditetom i dalje ne ostvaruju u potpunosti svoja građanska i socijalna prava.

Želim također upozoriti da velik broj slabo pokretnih osoba i osoba s invaliditetom u Europskoj uniji živi u višekatnim zgradama bez liftova. Ti su ljudi zatočenici svojih stanova i često im je jedina alternativa institucionalizacija. Pozivam države članice da iskoriste Europska i nacionalna sredstva koja su im na raspolaganju i olakšaju tim ljudima život.

Zaključno, pristupačnost i nediskriminacija osoba s invaliditetom se treba promovirati kroz strukturne fondove Europske unije.

  Lara Comi (PPE). – Signor Presidente, complimenti anche per l'italiano, quindi la ringrazio doppiamente, e ringrazio anche la signora Commissario con la quale abbiamo sempre collaborato molto bene, onorevoli colleghi, io una delle domande che mi porrei è se l'Europa è una comunità che può definirsi davvero civile, se è sufficiente parlare di libertà di parola, di movimento, di espressione e di voto, e se questo è solamente tutto il concetto della civiltà.

Io mi trovo qui oggi anche a ringraziare i sindaci che sono sempre vicini, in particolar modo, ai cittadini con difficoltà e abbiamo proprio qui in plenaria l'Associazione nazionale dei piccoli comuni, che a volte hanno veramente poche risorse per poter aiutare coloro che veramente sono in difficoltà, eliminare tutte le barriere architettoniche ma anche dare loro un aiuto.

Permettetemi di concludere il mio intervento ricordando veramente una ragazza, una ragazza italiana che si chiama Ilaria Bidini, che proprio per la sua disabilità ha subito atti di bullismo. Questa ragazza ha ottenuto il titolo di Cavaliere della Repubblica italiana per il suo coraggio. È una ragazza che ha reagito davanti alla vergogna, devo dire, e all'indecenza di commenti, di accuse, di minacce e di insulti di giovani, ma non solo di giovani, per il fatto di essere disabile. Per la sua grande forza, io oggi posso dire "Je suis Ilaria", perché è l'esempio di come bisogna reagire. La felicità non ha barriere architettoniche.

  Francesc Gambús (PPE). – Señor presidente, señora comisaria, quisiera agradecer, en primer lugar, el trabajo realizado por la ponente y quisiera animarles a una reflexión. Los legisladores debemos dejar de pensar, de una vez por todas, que las políticas públicas en relación con la discapacidad son unas políticas sectoriales, para transformarlas en políticas universales.

En Europa hoy son 80 millones las personas que conviven con algún tipo de discapacidad, pero potencialmente somos los 500 millones de ciudadanos europeos quienes algún día podemos tener que hacer frente a ello. Demasiadas veces afrontamos nuestro día a día como si fuésemos perfectos e indestructibles, olvidando nuestro carácter humano y, por tanto, frágil.

Insisto: la futura Estrategia Europea sobre Discapacidad debe tener la ambición de ser universal, no sectorial, siendo clave la accesibilidad en todos los ámbitos de nuestro día a día, en casa, en el trabajo, en los transportes, en las calles y en todos y cada uno de los aspectos cotidianos, para garantizar la independencia vital a la que tiene derecho toda persona.

  Ivica Tolić (PPE). – Gospodine predsjedniče, čestitke gospođi Stevens i potpora ovom sveobuhvatnom izvješću.

Prije svega je važno zaista osigurati pristupačnost, što je temeljno načelo i osnovni preduvjet za ostvarivanje svih drugih prava osoba s invaliditetom sadržanih u Konvenciji UN-a. Nedavno sam sudjelovao u zdravstvenom simpoziju stopostotnih hrvatskih ratnih vojnih invalida na kojem smo zaključno upravo definirali pitanja pristupačnosti u području informacijskih i komunikacijskih tehnologija, području svih vrsta usluga, javnim institucijama i ostalim područjima iz okruženja.

Također je pitanje iskaznica Europske unije za osobe s invaliditetom ocijenjeno kao vrlo važno, zaključujući kako je potrebno što prije pilot-projekt u kojem sudjeluje samo osam zemalja članica Europske unije proširiti na sve zemlje članice, kao i parkirne karte Europske unije.

Važno je nadalje primjenjivati načelo uzajamnog priznavanja invaliditeta u svim državama članicama.

Na kraju, važno je stalno ulagati u kvalitetu ortopedskih pomagala te osigurati pristupačnost kvalitetnih pomagala za sve građane s invaliditetom. Nužne su i promjene u zemljama članicama kako bi količina ortopedskih pomagala bila pitanje specijalista, a ne pravilnika.

Zgłoszenia z sali

  Patricija Šulin (PPE). – Evropska strategija o invalidnosti nosi pomembno sporočilo, saj določa strategijo za okrepitev vloge invalidov, tako da lahko v celoti uživajo svoje pravice in sodelujejo v družbi in gospodarstvu enako kot drugi. Za najboljše izvajanje strategije morajo institucije in države Evropske unije sodelovati in s tem krepiti zavest o težavah, povezanih z invalidnostjo.

Po oceni Zveze delovnih invalidov Slovenije in Statističnega urada Republike Slovenije je invalidov v Sloveniji med 160.000 in 170.000. Veliki večini zdravje ne dopušča, da bi delali, tisti, ki bi lahko, pa jih več kot tretjina ne more najti službe, zato so odvisni od državne pomoči, ki je zelo majhna, zato jih veliko živi pod pragom revščine.

7500 Slovencev, ki prejema invalidsko pokojnino, je le-ta nižja od 300 evrov na mesec. Sicer država tem ljudem omogoča pridobitev varstvenega dodatka, vendar višina celotnega mesečnega zneska znaša nekako 450 evrov, kar je vsekakor pod pragom revščine. Za invalide mora celotna družba narediti več, ne glede na določila evropske strategije.

  Monika Beňová (S&D). – Vážený pán predsedajúci, postihnutí spoluobčania sa v Európskej únii stále musia boriť s množstvom problémov a situácií, ktoré im prináša každodenný život.

Pre práva osôb so zdravotným postihnutím je dôležitý dohovor, ktorý sú členské štáty povinné čo najskôr v celom rozsahu implementovať. Zdravotne postihnutí občania sú odkázaní na našu pomoc často aj v takých oblastiach, ktoré by pri lepšie cielenej pomoci zvládli sami.

Osobitnou kapitolou sú a dôraz treba položiť najmä na zdravotne postihnuté ženy. Tieto sa často ocitajú na pokraji chudoby a nedôstojného života. Ešte komplikovanejšia situácia nastáva v rodinách, kde je zdravotne postihnutá mama – žena – a zároveň zdravotne postihnuté niektoré z detí.

Preto musíme hovoriť o tom, že musíme stanoviť akúsi minimálnu hranicu príjmu pre takéto rodiny a pre takéto matky, aby mohli žiť dôstojný a plnohodnotný život a aby ho mohli zabezpečiť aj svojim deťom. Takisto treba venovať pozornosť opatrovateľským službám, ktoré si zdravotne postihnutí občania zaslúžia a ktoré sú často podceňované. Ďakujem, pán predsedajúci.

  Νότης Μαριάς (ECR). – Κύριε Πρόεδρε, η 3η Δεκεμβρίου έχει καθιερωθεί ως Παγκόσμια Ημέρα των Ατόμων με Αναπηρία και νομίζω ότι η σημερινή συζήτηση, αλλά και η ψήφιση της έκθεσης της κ. Stevens για την ευρωπαϊκή στρατηγική για την αναπηρία, είναι ο καλύτερος τρόπος για να δείξουμε, ως Ευρωπαϊκό Κοινοβούλιο, ότι στηρίζουμε τα άτομα με αναπηρία και, κυρίως, ότι προχωρούμε στις διαδικασίες εφαρμογής της διεθνούς σύμβασης του ΟΗΕ για τα άτομα με αναπηρία.

Έχουμε συζητήσει πολλές υποθέσεις ατόμων με αναπηρία στην Επιτροπή Αναφορών και νομίζω ότι τα μέτρα που παίρνουμε για την ενίσχυση της αλληλεγγύης, της ισότητας, της προσβασιμότητας, της κινητικότητας και, φυσικά, της στήριξης των ατόμων με αναπηρία, καθώς και για τις αμοιβές και τα θέματα εκπαίδευσης και κατάρτισης, είναι καθοριστικά. Δυστυχώς όμως, η πολιτική που εφαρμόζει η Τρόικα στην Ελλάδα οδηγεί ουσιαστικά στο να πετάει πλέον το σύστημα τα άτομα με ειδικές ανάγκες στον κοινωνικό Καιάδα. Περιορίζονται όλες οι αναπηρικές συντάξεις και όλα τα κοινωνικά επιδόματα υπέρ των αναπήρων στην Ελλάδα. Το αναπηρικό κίνημα κάνει δυνατό αγώνα για να μπορέσει να στηρίξει τα άτομα με αναπηρία· παλεύει ενάντια στην Τρόικα.

  Jiří Maštálka (GUE/NGL). – Je mou povinností nejen jako poslance, ale především jako lékaře podporovat a prosazovat každý návrh, každé opatření, které usnadní život lidem se zdravotním handicapem. Návrh usnesení o provádění Evropské strategie pro pomoc osobám se zdravotním postižením k tomu samozřejmě patří.

Je smutnou realitou, že řada dosavadních opatření na úrovni EU vůči osobám se zdravotním postižením nebyla a nejsou uplatňována důsledně a nebyla v potřebném rozsahu kontrolována jejich realizace. Domnívám se, že v přístupu k osobám se zdravotním postižením musíme být více ambiciózní alespoň tak, jak se nám to povedlo nedávno při přijímání tzv. aktu přístupnosti. Podpora zaměstnanosti osob s postižením, jejich nediskriminace a zvyšování kvality sociálních služeb musí být samozřejmostí.

  Λευτέρης Χριστοφόρου (PPE). – Κύριε Πρόεδρε, η στήριξη και η υπερψήφιση της έκθεσης για την υλοποίηση της ευρωπαϊκής στρατηγικής για την αναπηρία αποτελεί ένα ισχυρό μήνυμα ότι το Ευρωπαϊκό Κοινοβούλιο στέκεται δίπλα και αλληλέγγυο σε όλα αυτά τα άτομα. Διότι αν υπάρχει κάτι για το οποίο είμαστε περήφανοι που ανήκουμε στην Ευρωπαϊκή Ένωση και είμαστε Ευρωπαίοι, είναι το ότι η Ευρωπαϊκή Ένωση είναι ο θεμελιωτής της ισότητας, της κατάργησης των διακρίσεων και της στήριξης όλων αυτών των ατόμων που πραγματικά έχουν ανάγκη την υποστήριξή μας.

Πολιτισμός για εμάς εδώ στην Ευρωπαϊκή Ένωση σημαίνει όλα αυτά τα άτομα να έχουν ακριβώς τις ίδιες δυνατότητες και την ίδια ευχέρεια που έχουν όλοι οι ευρωπαίοι πολίτες. Σημαίνει δυνατότητα πρόσβασης στην παιδεία και στην εργασία, και σε όλους τους τομείς να υπάρχει απόλυτη και απεριόριστη ισότητα, η οποία πρέπει να διασφαλιστεί με συγκεκριμένα έργα και πράξεις του Ευρωπαϊκού Κοινοβουλίου, αλλά και της Ευρωπαϊκής Ένωσης. Γι’ αυτό, θεωρώ ιδιαίτερα σημαντικό η Ευρωπαϊκή Ένωση να χρηματοδοτήσει και να στηρίξει έμπρακτα όλες αυτές τις δράσεις και τις ενέργειες. Πρέπει να καθιερωθεί η ευρωπαϊκή κάρτα για την αναπηρία, να καθιερωθεί σε όλα τα κράτη μέλη το ελάχιστο εγγυημένο εισόδημα για τα άτομα με αναπηρίες και να δώσουμε ένα πραγματικά ισχυρό μήνυμα ότι είμαστε εμπράκτως δίπλα στα άτομα αυτά που χρειάζονται πραγματικά τη στήριξή μας.

  Caterina Chinnici (S&D). – Signor Presidente, onorevoli colleghi, signora Commissario, la relazione di cui oggi si discute evidenzia le numerose criticità che ancora oggi ostacolano la piena e paritaria partecipazione dei disabili nella società moderna e nel mondo del lavoro. Ringrazio la collega Stevens per il suo lavoro e apprezzo molto che abbia inserito nella relazione specifiche disposizioni a tutela dei bambini disabili, che di fatto purtroppo spesso vengono esclusi dal sistema educativo a causa di ostacoli giuridici e organizzativi.

Considero di fondamentale importanza che i bambini e i ragazzi con disabilità ricevano non solo un'educazione e una formazione professionale di qualità, ma anche ogni necessario sostegno da parte delle istituzioni volto alla promozione dell'occupabilità. A tal proposito, sono convinta che le istituzioni europee abbiano il dovere di assicurare che i programmi dedicati ai giovani, e fra questi Erasmus e la Garanzia giovani, siano pienamente accessibili a tutti i ragazzi disabili e costituiscano uno strumento essenziale per la loro partecipazione e integrazione. È necessario che l'Unione, attraverso l'attuazione della strategia europea sulla disabilità, dia un segnale forte a tutti gli Stati membri in materia di solidarietà e inclusione.

  Nicola Caputo (S&D). – Signor Presidente, onorevoli colleghi, le persone con disabilità hanno pari diritti, tra cui quelli inalienabili alla dignità, alla parità di trattamento, a una vita indipendente e alla piena partecipazione alla vita sociale, ma troppo spesso si trovano ad affrontare discriminazioni e ostacoli nell'esercizio dei propri diritti.

La strategia europea sulla disabilità prevede aree di intervento strettamente interconnesse e, proprio perché interconnesse, se non raggiungiamo risultati soddisfacenti in tutti gli ambiti non potremo dire di averla pienamente compiuta. Va innescato un circolo virtuoso in grado di valorizzare pienamente le potenzialità della persona, favorendo la vita indipendente e la piena inclusione delle persone con disabilità e facendone un elemento positivo e produttivo anche all'interno del contesto lavorativo.

Particolarmente importante è il riferimento al "dopo di noi", una strategia di assistenza delle persone con disabilità gravi dopo il decesso dei loro cari. È un aspetto della cura del disabile particolarmente delicato, che il mio paese sta già attuando e che la civilissima Europa, avanguardia dei diritti nel mondo, non poteva e non può ignorare.

(Koniec zgłoszeń z sali)

  Marianne Thyssen, Member of the Commission. – Mr President, I would like to finish by thanking you for today’s constructive discussion and for your valuable remarks. It shows the European Parliament’s strong commitment to the implementation of the United Nations Convention. The objectives of our European Disability Strategy remain fully relevant and we are committed to complete its actions before 2020.

By 2020 it is expected that one European citizen in five will experience a degree of disability. The challenge is not becoming smaller, all the more reason to start our reflection on Europe’s approach to implement the UN Convention after 2020. In 2018 I will launch an external independent evaluation of the outcomes of the current strategy. At the same time, we will ensure a structured process to collect the views of stakeholders and citizens. Your resolution is an important contribution to define and elaborate the post-2020 scenario and I count on your continued involvement.

  Helga Stevens, Rapporteur. – Ik wil de schaduwrapporteurs en de collega's hartelijk danken voor hun constructieve input in dit debat van vandaag. Wij gaan er allemaal mee akkoord dat Europa toegankelijker moet worden op alle domeinen die echt belangrijk zijn voor ons allemaal en dus niet alleen voor personen met een beperking, maar voor ons allemaal. Dat betekent toegankelijk onderwijs, tewerkstelling, opleiding, openbaar vervoer, noem maar op, ruimtelijke ordening, winkels, media, internet, goederen en diensten. Erasmus-+ wil ik er ook bij vernoemen.

We mogen niet vergeten dat zowel de Europese Unie als bijna alle Europese lidstaten het Verdrag voor mensen met een handicap geratificeerd hebben. Maar dat is niet voldoende. Er moet ook actie volgen.

Hier in dit huis zijn er al veel mooie woorden geuit over gelijke kansen, gelijke rechten voor personen met een beperking en ook over het belang van inclusie voor elke persoon met een beperking. Vele lidstaten erkennen dit, maar laten we eerlijk zijn: als we kijken naar de Verenigde Staten, moeten wij ook de hand in eigen boezem durven steken en durven erkennen dat wij enorm achterop hinken. In de Verenigde Staten kunnen personen met een beperking gerust naar school gaan, een job aanvaarden, met ondersteuning kunnen ze een winkel binnenstappen, of de bank. Ze kunnen naar de cinema, naar een museum, naar een sportstadion; het lijstje is eindeloos. Zij kunnen dat doen zonder barrières.

Maar als wij kijken naar Europa, dan is de situatie soms huilen met de pet op. Vele mensen kunnen er hier alleen maar van dromen. Kijk naar Brussel, naar Antwerpen, kijk naar Parijs, kijk naar Berlijn: niet toegankelijk!

Waarom die achterstand hier in vergelijking met de Verenigde Staten? Ik denk dat we ambitieuzer moeten zijn. Personen met een beperking worden in Europa nog steeds geconfronteerd met heel wat obstakels. In de Verenigde Staten zijn die al lang weggewerkt. Waarom kan dit hier nog niet? Waarom zijn die barrières er nog? Horen die mensen er niet bij dan? Ik denk dat we de problemen onder ogen moeten durven zien.

Jullie weten dat 3 december de internationale dag is voor personen met een beperking. Vandaar mijn vraag aan jullie: sta eens één dag in de schoenen van die mensen. Blinddoek je ogen, stop oordopjes in je oren, leen eens een rolstoel en kom mij dan achteraf eens vertellen hoe het komt dat personen met een beperking nog steeds geconfronteerd worden met tal van barrières. Wij kunnen het verschil maken voor hen in Europa. Niet alleen woorden, maar ook daden!

Door mijn verslag goed te keuren kunnen we aandringen op de uitvoering ervan in de lidstaten en in de Raad en de Commissie. Ik denk dat we een duidelijk signaal moeten geven aan de Commissie, de Raad en de lidstaten dat iedereen meetelt. Ook personen met een beperking zijn volwaardige burgers in Europa!

  Przewodniczący. – Zamykam debatę.

Głosowanie odbędzie się w dniu dzisiejszym, tj. w czwartek 30 listopada 2017 r.

Oświadczenia pisemne (art. 162)

  Isabella Adinolfi (EFDD), per iscritto. – Il tema della disabilità è fondamentale. Nonostante i grandi passi avanti compiuti, anche grazie alle nuove tecnologie e alla digitalizzazione, molto ancora resta da fare per garantire una effettiva implementazione dei diritti fondamentali dei disabili. A questo proposito, una strategia europea consentendo un proficuo scambio di esperienze e buone pratiche, può apportare dei miglioramenti concreti per tutti quei Paesi europei che ancora hanno molto da fare in questo campo. Credo che il ruolo dello Stato e delle Istituzioni quando parliamo di persone affette da disabilità, ed in special modo dei giovani, debba infatti essere un ruolo attivo. Non è concepibile che le famiglie e le stesse persone affette da disabilità vengano abbandonate a se stesse e debbano fare fronte da sole a tutti i problemi e le difficoltà. Servono così gesti concreti, come per esempio la ratifica, che sembra avverrà a breve, da parte dell'Unione europea del Trattato di Marrakech, il quale mira a facilitare l'accesso e lo scambio transfrontaliero di opere accessibili per le persone non vedenti o affette da altre patologie visive. Solo con politiche ed azioni concrete le Istituzioni possono essere credibili e non sbandierando slogan vuoti, buoni solo a sentirsi a posto con la propria coscienza che però non portano alcun aiuto concreto a chi si trova in difficoltà.

  Ignazio Corrao (EFDD), per iscritto. – I miei complimenti alla collega Stevens per l'ottimo lavoro svolto. Purtroppo però i buoni propositi messi nello scrivere, su come la strategia per la disabilità debba diventare universalmente risolutiva, spesso si scontrano con le realtà ad esempio del mio. La sussistenza di barriere architettoniche nelle scuole è una condizione che impedisce a molti bambini di accedere alle proprie aule, precludendogli la possibilità di poter studiare con i propri compagni. Ad oggi le figure professionali in grado di accompagnare i bambini, oltre a non essere regolamentate, molto spesso non sono neanche professionalmente adatte alle esigenze dei bambini disabili. L'accesso al lavoro e le vergognose condizioni in cui si trovano molti lavoratori con disabilità, vittime di discriminazione e ingiusti licenziamenti, sono ancora una triste realtà, per non parlare del concetto di deistituzionalizzazione, ovvero la possibilità di poter decidere come poter disporre della propria condizione di disabilità, concetto ancora oggi sconosciuto dalle mie parti. Questa è la prova che non siamo ancora pronti come società ad accogliere la disabilità semplicemente come una condizione comune e universalmente accettata.

Auspico un rilancio istituzionale e civile in tale direzione.

  João Ferreira (GUE/NGL), por escrito. – As questões da deficiência são centrais na construção de sociedades justas, solidárias, desenvolvidas. A Convenção das Nações Unidas sobre os Direitos das Pessoas com Deficiência estabelece medidas de base técnica e política que merecem o nosso apoio. A Estratégia Europeia para a Deficiência deve também ser considerada um relevante documento orientador para a salvaguarda dos direitos dos cidadãos com deficiência. Mas se o papel tudo aguenta, o que é necessário e faz falta é transportar os bons princípios e orientações ali inscritos para a realidade concreta na vida das pessoas com deficiência. E aqui é infelizmente muito o que está por fazer, como vêm denunciando as organizações e associações de deficientes. A ratificação da Convenção das Nações Unidas sobre os Direitos das Pessoas com Deficiência não produziu, até à data, qualquer efeito nas medidas adotadas a nível europeu. Destaque-se a ausência de financiamentos para a implementação da Estratégia Europeia. Financiamentos que não vão faltando para outras áreas, como a escalada militarista e armamentista em curso na UE. Acresce que de pouco servirão estratégias e boas intenções se umas e outras não forem acompanhadas de imprescindíveis ruturas com as políticas da UE, que eternizam a dita austeridade e se repercutem dramaticamente sobre os cidadãos com deficiência e suas condições de vida.

  Lidia Joanna Geringer de Oedenberg (S&D), in writing. – There are up to 80 million people with disabilities in the EU facing challenges in education and employment on a daily basis. Only 48% of persons with disabilities are actively involved in the labour market and only 28% have finished higher education. The Members of the European Parliament call upon the EU co-legislators to approve the European accessibility act without further delay as a key part of the European Disability Strategy. Inaccessibility causes exclusion from various areas, including culture or transport, and thus limits the possibilities of social engagement. In order to effectively fight segregation in education, participation in the EU programmes, such as Erasmus+ or the Youth Guarantee, should be granted. Furthermore, I call on the Commission to encourage the uninvolved Member States to join the EU Disability Card project, which secures equal access to benefits for people with disabilities across the EU. A high level of awareness is crucial to fully benefiting from the support programmes. Therefore, the local authorities should guarantee the maximum access for people with disabilities to documents and services. I hope the EU institutions will take the lead and ensure that all their websites are adjusted to the needs of visually impaired people.

  Krystyna Łybacka (S&D), na piśmie. – W kontekście sprawozdania dotyczącego wdrażania europejskiej strategii w sprawie niepełnosprawności zwracam uwagę na trzy kwestie związane z moją działalnością w Komisji Kultury i Edukacji.

Po pierwsze, biorąc pod uwagę wysoki odsetek osób niepełnosprawnych, które kończą naukę przedwcześnie, konieczne jest rozszerzenie oferty kształcenia ustawicznego ze szczególnym uwzględnieniem kształcenia na odległość, w tym e-learningu.

Ponadto, kluczowe są działania na rzecz ułatwienia mobilności osobom niepełnosprawnym, w tym zapewnienie im możliwości: korzystania z karty niepełnosprawności we wszystkich krajach UE, przenoszenia uprawnień i świadczeń socjalnych oraz odpowiedniego wsparcia finansowego dla mobilności w ramach programu Erasmus+.

Finalnie, w ślad za sprawozdaniem apeluję o zapewnienie młodym osobom niepełnosprawnym dostępu do wysokiej jakości staży i praktyk oraz ich większego wsparcia w poszukiwaniu zatrudnienia, wykorzystując przy tym europejskie programy i inicjatywy.

  Dominique Martin (ENF), par écrit. – Ce texte a pour objectif une absence totale de discrimination pour les handicapés dans le cadre d’une Europe «sans entrave», avec des actions en deux temps: 2017-2020 puis 2020-2030.

Je soutiens évidemment, dans le principe, une telle démarche. Mais il ne faut pas être dupe, ce texte a une tout autre portée: la création d’un marché concernant 120 millions de personnes, dépassant les 30 milliards d’euros! Je tiens personnellement, étant handicapé victime de déficience visuelle, à ce que ce sujet ne soit pas instrumentalisé.

Par ailleurs, je déplore les difficultés sémantiques que rencontre le texte sur la définition du handicap. En effet, le handicap est la somme des déficits fonctionnels et/ou cognitifs et non pas, comme le prétend le texte, la somme des obstacles que la société doit lever pour que le handicapé ait une vie normale.

Aussi, je déplore que ce texte aboutisse à une cacophonie normative et plus largement, qu’il instrumentalise la problématique du handicap et des handicapés pour justifier des marchés captifs.

  Alfred Sant (S&D), in writing. – In the aftermath of 2008 economic crisis, austerity policies forced Member States to cut expenditure for care and support services for people with disabilities. In the same period, the Commission developed a ten-year Strategy for people with disabilities, to better protect them and to align the EU with international standards. These principles and guidance in the Strategy hardly match the budgetary cuts under the Stability and Growth Pact. Notwithstanding, at half of its life span, most Member States, likewise the government in Malta, are implementing the Disability Strategy through measures intended for every person with a disability to become an active citizen, with better opportunities in the labour market and better access to educational experience and social protection. The principles and guidance are well embraced across the EU, but the reality is that their full implementation is still hindered by strict budgetary rules. Under the impetus of Juncker’s Commission there is a genuine recognition that the European project needs to put vigour back into its social dimension. My view is that in the 2020-2030 Strategy, the Commission should build on what has been already achieved at national level and include investments obligation for Member States to boost social services and infrastructures.

  Monika Smolková (S&D), písomne. – V Európskej únii (EÚ) žije približne 80 miliónov osôb so zdravotným postihnutím, z ktorých 46 miliónov tvoria ženy. Veľmi vážne ma znepokojuje to, že až 75 % osôb s ťažkým zdravotným postihnutím v EÚ nemá príležitosť plnej účasti na trhu práce, pričom niektoré skupiny čelia ďalším typom diskriminácie na základe druhu zdravotného postihnutia. Hoci prístup na najvyššej dosiahnuteľnej úrovni zdravotnej starostlivosti, a to bez diskriminácie na základe zdravotného postihnutia, je základným právom, osoby so zdravotným postihnutím naďalej čelia pretrvávajúcim prekážkam, ktoré im bránia v rovnakom prístupe k zdravotníckym službám vrátane nedostatku dostupných informácií o nárokoch na zdravotnú starostlivosť, diskriminačného zaobchádzania zo strany súkromných zdravotných poisťovní, nedostupných zariadení zdravotnej starostlivosti a často nižšej kvality starostlivosti, ktorá nie je prispôsobená individuálnym potrebám. Podporujem uznesenie, lebo som presvedčená o tom, že EÚ a jej členské štáty by mali prijať také opatrenia, ktoré zabezpečia všetkým osobám so zdravotným postihnutím možnosť vykonávať svoje práva zakotvené v zmluvách a právnych predpisoch EÚ. Očakávam, že Komisia a členské štáty zavedením navrhovaných opatrení zabezpečia, že všetky osoby so zdravotným postihnutím budú mať možnosť plne uplatňovať svoje práva a začleniť sa a zúčastňovať sa na živote spoločnosti.

  Claudiu Ciprian Tănăsescu (S&D), în scris. – Se cunoaște faptul că persoanele cu dizabilități sunt persoanele care au incapacități fizice, mentale, intelectuale sau senzoriale pe termen lung, care, în interacțiune cu diferite bariere, pot împiedica participarea lor totală și efectivă la viața socială, în condiții de egalitate cu ceilalți. Elementele centrale ale Strategiei europene pentru persoanele cu dizabilități sunt egalitatea și nediscriminarea, deoarece persoanele cu dizabilități se confruntă cu obstacole suplimentare și cu multiple forme de discriminare și stigmatizare. Persoanele cu dizabilități au nevoi complexe, suferind de lipsă de sprijin, de protecție, de comunicare și de informare cu privire la serviciile și drepturile lor.

Cum aceste persoane au venituri mai reduse, cheltuieli mai mari și o rată mai ridicată a șomajului, se impune adoptarea unor măsuri de discriminare pozitivă, inclusiv adoptarea unor procente minime de angajare a persoanelor cu dizabilități în sectorul public și în cel privat. Astfel, cele aproximativ 80 de milioane de persoane din UE care nu pot, deseori, să participe din plin la viața socială și economică din cauza barierelor fizice și comportamentale vor putea beneficia de șanse egale și de o reală incluziune și participare socială.

  Indrek Tarand (Verts/ALE), in writing. – While equality and non-discrimination are at the core of the Disability Strategy, we must not forget that there still is a long way to go, and that every day that we have not achieved the goals is a day where disabled people are in effect unequal. Simple things that the rest of us take for granted in our everyday lives remain out of reach for people with disabilities. While I welcome the progress that has been made, I remain deeply disappointed that to this day the Marrakech Treaty has not been fully ratified and implemented by the contracting parties, even though it was adopted in 2013. We must be significantly more ambitious in securing the rights of a group of people who are among the most vulnerable in our society.

  Claudia Țapardel (S&D), in writing. – There are an estimated 80 million persons with disabilities in the EU, of whom more than half are women. They all have equal rights in all fields of life and are entitled to inalienable dignity, equal treatment, independent living and autonomy. It is therefore important that the European institutions fight against all forms of discrimination and provide for equal participation of persons with disabilities in society. Consequently, it is commendable that we have made important steps forward and I am also happy to see Parliament taking this ambitious view in the present report. After recently acceding to the UN Convention on the Rights of Persons with Disabilities – and implementing the first European Disability Strategy – I agree that we are more than ever under pressure to offer better conditions to our citizens. From the transport perspective, we need to do more, so that those in need can enjoy seamless, accessible and independent travel. This is in accordance with the EU Treaties that guarantee the right to free movement for all citizens, and refers to everything from the designing of transport vehicles and stations, to providing assistance from the point of departure to the point of arrival at the final destination of a disabled passenger.

  Valdemar Tomaševski (ECR), raštu. – Europos Sąjungoje gyvena apie 80 mln. neįgaliųjų. Visi neįgalūs asmenys privalo turėti lygias teises visose gyvenimo srityse bei neatimamą teisę į neatimamą orumą, vienodą požiūrį, nepriklausomą gyvenimą, autonomiją ir visapusišką dalyvavimą visuomenės gyvenime. Ypatingas dėmesys turėtų būti atkreiptas į neįgalius vaikus, kuriems turi būti garantuota neatimama teisė gyventi su savo šeima, nes tai geriausiai atitinka jų interesus. Turint omeny tai, kad šeimos nariams dažnai tenka sumažinti arba nutraukti profesinę veiklą, kad galėtų prižiūrėti neįgalius šeimos narius, reikėtų sustiprinti tokių šeimų paramos priemones. Teisinius sprendimus reiktų pradėti nuo darbdavių motyvavimo, kad neįgalių asmenų ori bei teisinga pozicija būtų užtikrinta viso proceso metu – nuo švietimo ir įsidarbinimo. Negali būti jokios diskriminacijos, susijusios su neįgalių asmenų įdarbinimu. Kova su neįgaliųjų skurdu ir socialine atskirtimi yra glaudžiai susijusi su sąlygų pagerinimu šeimos nariams, kurie dažnai yra neapmokami slaugytojai, nelaikomi samdomaisiais darbuotojais. Mes, kaip Parlamentas, turėtume į tai atkreipti didesnį dėmesį ir paraginti valstybes nares pateikti nacionalines slaugytojų paramos strategijas. Visoje Europos Sąjungoje būtina pašalinti visas teisines kliūtis apibojančias neįgaliųjų funkcionavimą visuomenėje visose gyvenimo srityse, įskaitant darbe, tam, kad galėtume pašalinti visus socialinės atskirties simptomus.

  Ivo Vajgl (ALDE), pisno. – Pozdravljam sprejetje poročila o izvajanju evropske strategije o invalidnosti v Evropskem parlamentu. Poročilo namreč nazorno in jasno opozarja na probleme, s katerimi se invalidne osebe srečujejo v družbi, na trgu dela in v svojem lokalnem okolju.

Ugotovitve v poročilu pričajo o tem, da države članice kakor tudi institucije EU še vedno ne izvajajo v zadostni meri vseh določil Konvencije Organizacije združenih narodov o pravicah invalidov. Ta dokument Organizacije združenih narodov namreč predstavlja mednarodno sprejete standarde, ki odražajo življenjske in družbene potrebe invalidnih oseb. Ob tem posebej izpostavlja, da pravice invalidnih oseb ne morejo in ne smejo biti manjše kot pravice neinvalidnih oseb.

Poročilo odločno poziva države članice in Evropsko unijo, naj naredi več za vključevanje invalidnih oseb v družbeno življenje in na trg delovne sile. Še posebej pozdravljam tudi poziv, naj bodo invalidske organizacije vključene v pripravo evropske strategije o invalidnosti po letu 2020. Samo sodelovanje teh organizacij lahko zagotovi, da bo sprejet dokument, ki bo predstavljal dejanske potrebe in pričakovanja invalidnih oseb v Evropski uniji in širše.

Zato tudi podpiram opozorilo, da je treba zagotoviti ustrezno financiranje invalidskih organizacij in njihovih programov. Le dobro organizirane in finančno podprte organizacije invalidnih oseb lahko v imenu svojih članov kvalitetno izvajajo svoje plemenito poslanstvo.

PRESIDENZA DELL'ON. ANTONIO TAJANI
Presidente