Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 17. julij 2014 - StrasbourgKončna izdaja
Sudan: primer Meriam Jahia Ibrahim
 Svoboda izražanja in zbiranja v Egiptu
 Nedavni napadi skupine Boko Haram v Nigeriji
 Razmere v Ukrajini
 Zaposlovanje mladih
 Razmere v Iraku
 Stopnjevanje nasilja med Izraelom in Palestino
 Kaznivo dejanje agresije

Sudan: primer Meriam Jahia Ibrahim
PDF 121kWORD 52k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. julija 2014 o Sudanu: primer Meriam Jahia Ibrahim (2014/2727(RSP))
P8_TA(2014)0006RC-B8-0010/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju skupne izjave predsednika Komisije, predsednika Evropskega sveta in predsednika Parlamenta z dne 10. junija 2014, ki so jo pripravili skupaj z udeleženci srečanja verskih voditeljev na visoki ravni istega dne,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 15. maja 2014 o smrtni kazni za apostazijo v Sudanu,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948 in Deklaracije ZN o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

–  ob upoštevanju drugega pregleda sporazuma iz Cotonouja leta 2010,

–  ob upoštevanju smernic EU o svobodi veroizpovedi in prepričanja iz leta 2013,

–  ob upoštevanju prvega protokola k Afriški listini o človekovih pravicah in pravicah ljudstev o pravicah žensk v Afriki,

–  ob upoštevanju Arabske listine človekovih pravic,

–  ob upoštevanju pravic otrok,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so konec leta 2013 Meriam Jahio Ibrahm, hči etiopske krščanske matere in sudanskega muslimanskega očeta, ki so jo vzgajali kot kristjanko, sorodniki po očetovi strani obtožili prešuštva in jo prijavili oblastem zaradi poroke s kristjanom; ker so obtožbo o apostaziji dodali kasneje, decembra 2013;

B.  ker je bila 12. maja 2014 razglašena sodba prvostopenjskega sodišča, s katero so Meriam Ibrahim, ki je bila takrat v osmem mesecu nosečnosti, odredili sto udarcev z bičem zaradi prešuštva in jo obsodili na smrt z obešanjem zaradi apostazije, pri čemer so ji dali na voljo tri dni, da se odpove krščanstvu; ker so Meriam Ibrahim obsodili po islamskem šeriatskem pravu, ki velja v Sudanu od leta 1983 in v skladu s katerim se spreobrnitev kaznuje s smrtjo; ker je bila 15. maja 2014 obsodba znova potrjena, saj se Meriam Ibrahim ni želela spreobrniti v islam;

C.  ker je Meriam Ibrahim 27. maja 2014 v zaporu rodila deklico Mayo; ker naj bi imela Meriam Ibrahim med porodom vklenjene noge, kar je pomenilo resno nevarnost za njeno zdravje in zdravje otroka; ker je pri tem šlo za hudo kršitev pravic žensk in otrok;

D.  ker so njeno zadevo 5. maja 2014 uspešno prenesli na pritožbeno sodišče;

E.  ker so Meriam Ibrahim 23. junija 2014, ko je pritožbeno sodišče razsodilo, da ni kriva po nobeni obtožnici, izpustili iz ženskega zapora v Omdurmanu, vendar so jo znova aretirali na letališču v Kartumu, od koder je družina želela odpotovati v ZDA, z navedbo, da naj bi želela zapustiti državo s ponarejenimi potnimi listinami, ki jih je izdalo veleposlaništvo Južnega Sudana v Kartumu;

F.  ker je Meriam Ibrahim od 26. junija 2014 znova na prostosti in se je s svojo družino zatekla na ameriško veleposlaništvo, zdaj pa potekajo pogajanja, da bi lahko zapustila Sudan, kjer ji ekstremistični muslimani grozijo s smrtjo;

G.  ker je svoboda misli, prepričanja ali veroizpovedi splošna človekova pravica, ki jo je treba varovati povsod in za vsakogar; ker je Sudan ratificiral ustrezne konvencije Združenih narodov in Afriške unije ter ima v skladu z njimi mednarodno obveznost, da brani in spodbuja svobodo veroizpovedi ali prepričanja, ki zajema pravico sprejemanja, spreminjanja ali opuščanja veroizpovedi ali prepričanja po lastni volji;

H.  ker je Sudan ratificiral Afriško listino o človekovih pravicah in pravicah narodov, ki vključuje pravico do življenja ter prepoved mučenja in drugih krutih, nečloveških ali ponižujočih kazni ali ravnanj, in ker se smrtna kazen, bičanje, sekanje udov in druge oblike telesnega kaznovanja še vedno izvajajo za vrsto kaznivih dejanj;

I.  ker sudanske oblasti nesorazmerno obsojajo ženske in dekleta zaradi slabo opredeljenih kaznivih dejanj, pri katerih gre za zasebne in osebne odločitve, ki jih kot prvo nikoli ne bi smeli kriminalizirati, in ker se ženske nesorazmerno soočajo s krutimi kaznimi, kot so bičanje, kar pomeni kršitev njihovih človekovih pravic glede dostojanstva, zasebnosti in enakosti;

J.  ker je Sudan pristopil k Arabski listini človekovih pravic, ki v členu 27 določa, da imajo pripadniki vseh veroizpovedi pravico do prakticiranja vere;

K.  ker Republiko Sudan zavezujeta klavzula o človekovih pravicah iz Sporazuma iz Cotonouja(1) in Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah(2);

L.  ker je predsednik Omar al Bašir januarja 2014 sicer napovedal nacionalni dialog, vendar sta pripor in nečloveško ravnanje z Meriam Jahio Ibrahim tipična za zaskrbljujoče zatiranje, ki ga sudanske oblasti izvajajo nad manjšinami, borci za človekove pravice, študentskimi protestniki, novinarji, političnimi nasprotniki in organizacijami za človekove pravice, zlasti nad tistimi, ki spodbujajo pravice žensk ter krepitev vloge in moči mladih;

1.  obsoja neutemeljeno pridržanje Meriam Ibrahim; poziva sudansko vlado, naj razveljavi zakonodajo, ki omogoča diskriminacijo na podlagi spola ali veroizpovedi ter naj zaščiti versko identiteto manjšin;

2.  poudarja, da so verige in fizično pridržanje za žensko, ki rojeva, ponižujoči in nečloveški; poziva sudanske oblasti, naj vsem nosečnicam in ženskam, ki rodijo v priporu, omogočijo primerno in varno nosečniško in porodno oskrbo;

3.  znova potrjuje, da je svoboda veroizpovedi, vesti ali prepričanja splošna človekova pravica, ki jo je treba varovati povsod in za vsakogar; strogo obsoja vse oblike nasilja in ustrahovanja, ki ovirajo pravico imeti veroizpoved ali ne oziroma jo sprejeti po lastni izbiri, vključno z uporabo groženj, fizičnega nasilja ali kazenskih sankcij, s katerimi želijo verujoče ali neverujoče prisiliti, da se odpovejo svoji veri ali da se spreobrnejo; poudarja, da sta prešuštvo in apostazija dejanji, ki sploh ne bi smeli veljati za kaznivi;

4.  opominja, da je Sudan ratificiral ustrezne konvencije Združenih narodov in Afriške unije ter ima v skladu z njimi mednarodno obveznost, da brani in spodbuja svobodo veroizpovedi ali prepričanja, ki zajema pravico sprejemanja, spreminjanja ali opuščanja veroizpovedi ali prepričanja po lastni volji;

5.  poziva sudansko vlado, naj v skladu s splošnimi človekovimi pravicami razveljavi vse zakonske določbe, na podlagi katerih so posamezniki zaradi svojega verskega prepričanja, spremembe veroizpovedi ali prepričanja ali zaradi spodbujanja drugih k tej spremembi kaznovani ali diskriminirani, zlasti ker se apostazija, heterodoksija ali spreobrnitev kaznujejo s smrtjo;

6.  poudarja, da ti zakoni niso v skladu s začasno sudansko ustavo iz leta 2005, Splošno deklaracijo človekovih pravic in Mednarodnim paktom o državljanskih in političnih pravicah, ter spodbuja Sudan k ratifikaciji drugega fakultativnega protokola k Mednarodnemu paktu o državljanskih in političnih pravicah, katerega cilj je odprava smrtne kazni(3);

7.  poziva Sudan, naj nemudoma izda moratorij na vse usmrtitve, da bi nazadnje odpravili smrtno kazen ter vse oblike telesnega kaznovanja;

8.  izraža zaskrbljenost zaradi nadaljnjih in pogostih kršitev pravic žensk v Sudanu, zlasti člena 152 sudanskega kazenskega zakonika; poziva sudanske oblasti, naj čim prej podpišejo in ratificirajo Konvencijo o odpravi vseh vrst oblik diskriminacije žensk;

9.  z zaskrbljenostjo opaža, da je nekaznovanost za hude kršitve človekovih pravic v Sudanu še vedno zelo razširjen in resen problem, kot je bilo na primer pri darfurskem konfliktu, kjer oblasti niso preganjale velike večine hudih kaznivih dejanj, vključno s spolnim nasiljem; poziva sudansko vlado, naj razišče in kaznuje odgovorne za kršitve človekovih pravic, vključno z uboji, mučenjem in slabim ravnanjem z zaporniki, posilstvi in drugim spolnim nasiljem;

10.  poudarja, da se odločno zavzema za strogo ločitev vere ali prepričanja na eni strani ter države na drugi, kar pomeni zavračanje vseh oblik verskega poseganja v delovanje vlade, pa tudi nediskriminacijo na podlagi veroizpovedi ali prepričanja;

11.  poziva sudansko vlado, naj pristopi k prvemu protokolu Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah narodov glede pravic žensk v Afriki in k protokolu sodišča Afriške unije, ki sta bila sprejeta 11. julija 2003 v mozambiškem mestu Maputo;

12.  poziva sudansko vlado, naj ob podpori mednarodne skupnosti čim prej izvede pravno reformo, da bi zaščitili temeljne človekove pravice in svoboščine, zagotovili zaščito človekovih pravic vsakega posameznika ter zlasti obravnavali diskriminacijo nad ženskami, manjšinami in ranljivimi skupinami;

13.  izraža podporo prizadevanjem, da bi s pogajanji dosegli vključujočo rešitev za razmere v Sudanu, ter podpira prizadevanja civilne družbe in opozicijskih strank za spodbujanje mirovnega procesa;

14.  poziva EU, naj prevzame vodilno vlogo v prizadevanjih za trdno resolucijo o Sudanu na naslednjem zasedanju Sveta ZN za človekove pravice septembra 2014, s katero bi obravnavali hude in zelo razširjene kršitve človekovih pravic ter mednarodnega humanitarnega prava v tej državi;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, državam članicam, vladi Sudana, Afriški uniji, generalnemu sekretarju Združenih narodov, sopredsedujočima skupni parlamentarni skupščini AKP-EU in panafriškemu parlamentu.

(1) Sporazum o partnerstvu med članicami skupine afriških, karibskih in pacifiških držav na eni strani ter Evropsko skupnostjo in njenimi državami članicami na drugi strani, podpisan v Cotonouju dne 23. junija 2000.
(2) Resolucija generalne skupščine ZN 2200A (XXI) z dne 16. decembra 1966.
(3) Resolucija generalne skupščine ZN 44/128 z dne 15. decembra1989.


Svoboda izražanja in zbiranja v Egiptu
PDF 220kWORD 72k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. julija 2014 o svobodi izražanja in zbiranja v Egiptu (2014/2728(RSP))
P8_TA(2014)0007RC-B8-0007/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti resolucije z dne 6. februarja 2014 o razmerah v Egiptu(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2013 o svobodi tiska in medijev po svetu(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z 23. oktobra 2013 o evropski sosedski politiki: na poti k močnejšemu partnerstvu. Stališče Evropskega parlamenta o poročilih za leto 2012(4),

–  ob upoštevanju smernic EU glede svobode izražanja na spletu in drugje z dne 12. maja 2014,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton o Egiptu, zlasti pripomb po seji Sveta za zunanje zadeve 23. junija 2014 o obsodbah novinarjev Al Jazeere in smrtnih obsodbah, izrečenih 180 ljudem v mestu Minja;

–  ob upoštevanju predhodne izjave misije Evropske unije za opazovanje volitev glede predsedniških volitev v Egiptu 29. maja 2014,

–  ob upoštevanju izjave vodje delegacije Evropskega parlamenta pri misiji Evropske unije za opazovanje volitev z dne 29. maja 2014 o predsedniških volitvah v Egiptu,

–  ob upoštevanju izjav generalnega sekretarja ZN Ban Ki Muna in visoke komisarke ZN za človekove pravice Navi Pillay z dne 23. junija o zapornih kaznih za več novinarjev in potrditvi smrtnih obsodb za več članov in podpornikov Muslimanske bratovščine,

–  ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Egiptom iz leta 2001, ki je začel veljati leta 2004 in je bil okrepljen z akcijskim načrtom iz leta 2007, ter poročila Komisije o napredku pri izvajanju tega sporazuma z dne 20. marca 2013,

–  ob upoštevanju egiptovske ustave, ki je bila sprejeta na referendumu 14. in 15. januarja 2014, zlasti členov 65, 70, 73, 75 in 155,

–  ob upoštevanju egiptovskega zakona št. 107 o pravici do javnega zbiranja, sprevodov in miroljubnih demonstracij z dne 24. novembra 2013,

–  ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je podpisal tudi Egipt,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker sta svoboda izražanja in zbiranja nepogrešljiva stebra demokratične in pluralne družbe; ker je svoboda tiska in medijev bistveni element demokracije in odprte družbe; ker egiptovska ustava, sprejeta leta 2014, poudarja temeljne svoboščine, tako tudi svobodo izražanja in zbiranja;

B.  ker so v Egiptu še vedno močno razširjene kršitve temeljnih svoboščin in človekovih pravic, vključno z nasilnimi dejanji, ščuvanjem, sovražnim govorom, nadlegovanjem, ustrahovanjem in cenzuro političnih nasprotnikov, miroljubnih protestnikov, novinarjev, blogerjev, sindikalistov, aktivistov civilne družbe in manjšin, ki jih izvajajo državni organi, varnostne sile in službe ter druge skupine; ker svoboda združevanja, zbiranja in izražanja ostaja področje, ki od julija 2013 zbuja posebno zaskrbljenost; ker je organizacija Freedom House v poročilu o svoboščinah v svetu za leto 2014 Egipt označila kot „nesvobodnega“;

C.  ker egiptovska vlada stalno in vse močneje napada tisk, medije in digitalne svoboščine; ker so novinarji, novinarske izpostave, socialna omrežja in internet tarča napadov ali cenzure; ker so egiptovski mediji močno razdeljeni v struje, ki so proti Mursiju ali ga zagovarjajo, kar še povečuje polarizacijo egiptovske družbe; ker je bilo po poročilih Novinarjev brez meja vsaj 65 novinarjev prijetih, 17 pa jih je še pridržanih; ker je bilo od julija 2013 v Egiptu ubitih najmanj 6 novinarjev;

D.  ker je bilo 23. junija 2014 na sedem do deset let zaporne kazni obsojenih 20 egiptovskih in tujih novinarjev, vključno s tremi novinarji Al Jazeere, avstralskim novinarjem Petrom Grestejem, novinarjem kanadsko-egiptovske narodnosti Mohamedom Fahmyjem in egiptovskim novinarjem Baherjem Mohamedom, medtem ko je bila nizozemska novinarka Rena Netjes obsojena v odsotnosti; ker so bili obtoženi, da „ponarejajo novice“ in pripadajo terorističnim celicam oziroma jim pomagajo; ker novinarje zapirajo in označujejo za kriminalce ali „teroriste“ le zato, ker opravljajo svoje delo; ker je bila Rena Netjes po krivem obtožena, da dela za Al Jazeero;

E.  ker so številne priče na sojenjih opazile številne nepravilnosti in primere nesposobnosti; ker so se mednarodni opazovalci, vključno s predstavniki veleposlaništev nekaterih držav članic EU, udeležili tega sojenja; ker je visoka komisarka OZN za človekove pravice Navi Pillay te pravne postopke javno obsodila, saj je bilo v njih polno postopkovnih nepravilnosti in kršitev mednarodnega prava o človekovih pravicah; ker je egiptovski predsednik Abdul Fatah Al Sisi nedavno priznal, da so imele te sodbe negativne posledice in obžaloval, da niso obtoženih takoj po prijetju izgnali, namesto da so jim sodili; ker se je na te sodbe mogoče pritožiti v postopku, ki lahko traja več mesecev;

F.  ker je bilo v Egiptu, pridržanih na tisoče protestnikov in zapornikov vesti, odkar je egiptovska vojska leta 2013 prevzela oblast; ker se prijetja in primeri samovoljnega pridržanja nadaljujejo vse od izvolitve predsednika Al Sisija maja 2014; ker je bil 11. junija 2014 vidni aktivist Ala Abdel Fatah, ki je imel vodilno vlogo v revoluciji leta 2011, skupaj z nekaterimi drugimi obsojen na 15 let zaporne kazni, pri čemer je bil obtožen kršitve zakona št. 107 o pravici do javnega zbiranja, sprevodov in miroljubnih demonstracijah iz leta 2013 (zakon o demonstracijah); ker so drugi vidni aktivisti, vključno z Mohamedom Adelom, Ahmedom Dumo, Mahienurjem El Masrijem in Ahmedom Maherjem, pa tudi vodilne zagovornice pravic žensk, med njimi Jara Salam in Sana Seif, še vedno pridržane; ker je kairsko sodišče za nujne primere 28. aprila 2014 sprejelo odločitev o prepovedi mladinskega gibanja 6. aprila;

G.  ker so vladni uradniki priznali, da so oblasti od januarja 2014 pridržale vsaj 16 000 oseb, med njimi 1.000 protestnikov, in da so številne med njimi pridržali zaradi izvajanja uveljavljanja pravice do svobodnega zbiranja, združevanja in izražanja ali pa zaradi njihove domnevne povezave z Muslimansko bratovščino; ker je bilo med demonstracijami in spopadi prijetih tudi na stotine študentov;

H.  ker je bilo po ocenah zaradi pretirane in samovoljne uporabe sile s strani varnostnih od julija 2013 ubitih 1.400 protestnikov; ker zaradi nasilja nad protestniki v preteklem letu ni odgovarjal niti en sam pripadnik varnostnih sil; ker prevladuje mnenje, da odbor za ugotavljanje dejstev, ustanovljen decembra 2013, doslej ni zagotovil temeljite, verodostojne in nepristranske preiskave nasilnih incidentov, do katerih prihaja od julija 2013;

I.  ker člen 65 egiptovske ustave določa, da je zagotovljena svoboda misli in mnenja in da ima vsak človek pravico do ustnega in pisnega izražanja svojega mnenja, ali izražanja svojega mnenja s slikami ali s katerim koli drugim načinom izražanja in objavljanja; ker je misija EU za opazovanje volitev glede predsedniških volitev v Egiptu maja 2014 v svoji predhodni izjavi izjavila, da ustava sicer določa celo paleto temeljnih svoboščin, vendar pri spoštovanju teh svoboščin niso izpolnjena ustavna načela, ter da je v državi mogoče opaziti omejeno svobodo izražanja, ki pri novinarjih vodi v samocenzuro;

J.  ker člen 73 egiptovske ustave določa, da imajo državljani pravico do prirejanja javnih srečanj, shodov, demonstracij in vseh oblik miroljubnih demonstracij brez nošenja katerega koli orožja, pri čemer je potrebna prijava v skladu z zakonom; člen tudi določa, da je pravica do mirnega in zasebnega zbiranja zagotovljena brez potrebe po vnaprejšnji prijavi, varnostni organi pa se takih srečanj ne smejo udeleževati, jih spremljati ali jim prisluškovati; ker sprejetje zakona št. 107 o pravici do javnega zbiranja, sprevodov in miroljubnih demonstracij (zakon o demonstracijah) novembra 2013, ki omejuje javna zbiranja in demonstracije ter varnostnim silam dovoljuje uporabo pretirane sile zoper protestnike, pomeni veliko grožnjo za svobodo zbiranja;

K.  ker so miroljubne protestnike v zadnjih mesecih razgnali, veliko pa jih je bilo aretiranih in pridržanih v skladu z zakonom o demonstracijah; ker je 21. junija 2014 policija razgnala miroljubni shod v Heliopolisu, na katerem so protestniki zahtevali razveljavitev zakona o demonstracijah ter izpustitev oseb, ki so bile po tem zakonu prijete, ter istega dne v povezavi s tem dogodkom aretirala več kot 50 ljudi; ker je več kot 20 od teh oseb še pridržanih in čaka sojenje;

L.  ker člen 75 egiptovske ustave določa, da imajo vsi državljani pravico do organiziranja nevladnih združenj in fundacij na demokratični osnovi; ker so egiptovske organizacije civilne družbe nedavno izrazile globoko zaskrbljenost zaradi najnovejšega osnutka zakona o nevladnih organizacijah, ki narekuje popoln nadzor nad skupinami državljanov in jih podreja upravnim in varnostnim organom, omogoča pa tudi obsodbe zagovornikov človekovih pravic;

M.  ker so septembra 2013 začasne egiptovske oblasti prepovedale Muslimansko bratovščino, zaprle njene voditelje, zasegle njeno premoženje, utišale njene medije in članstvo v njej razglasile za kaznivo dejanje; ker je 21. junija egiptovsko sodišče potrdilo smrtne obsodbe za 183 članov in podpornikov Muslimanske bratovščine, ki so jih poprej obsodili na skupinskem sojenju; ker so te obsodbe le zadnje v nizu pregonov in sodnih postopkov, v katerih mrgoli postopkovnih nepravilnosti in kršitev mednarodnega prava;

N.  ker nedavne sodne prakse zbujajo resne dvome glede neodvisnosti pravosodnega sistema ali njegove sposobnosti zagotavljanja odgovornosti; ker zlasti obsodbe, ki se končajo z smrtne kazni, lahko spodkopljejo obete za dolgoročno stabilnost v Egiptu;

O.  ker člen 155 egiptovske ustave določa, da predsednik republike po posvetovanju z vlado lahko pomilostitev ali zmanjša kazen;

P.  ker so pravna država, človekove pravice in temeljne svoboščine, pa tudi socialna pravičnost in višji življenjski standard državljanov zelo pomembna razsežnost prehoda k odprti, svobodni, demokratični in uspešni egiptovski družbi; ker imajo neodvisni sindikati in organizacije civilne družbe bistveno vlogo v tem procesu, svobodni mediji pa so bistveni del družbe v vsaki demokraciji; ker so v sedanjem obdobju političnega in socialnega prehoda v državi Egipčanke še vedno v posebej ranljivem položaju;

Q.  ker bi morala raven in obseg pomoči EU Egiptu v skladu s pregledano evropsko sosedsko politiko in zlasti načelom „več za več“, temeljiti na spodbudah in biti odvisna od napredka, ki ga bo Egipt dosegel pri izpolnjevanju zavez, tudi na področju demokracije, pravne države, človekovih pravic in enakosti spolov;

1.  odločno obsoja vsa nasilna dejanja, ščuvanje k nasilju, sovražni govor, nadlegovanje, ustrahovanje ali cenzuro političnih nasprotnikov, protestnikov, novinarjev, demonstrantov, blogerjev, sindikalistov, zagovornikov pravic žensk, akterjev civilne družbe in manjšin, ki jih izvajajo državni organi, varnostne sile in službe ter druge skupine v Egiptu, ter poziva, naj se nemudoma končajo; egiptovsko vlado opozarja na njeno odgovornost, da zagotovi varnost in zaščito vseh državljanov ne glede na njihovo politično prepričanje, pripadnost ali veroizpoved, ter da zagotovi, da bo v državi svobodo zbiranja, združevanja, izražanja in tiska mogoče uveljavljati brez samovoljnih omejitev in cenzure; poziva egiptovske oblasti, naj se zavežejo dialogu in nenasilju ter vključujočemu upravljanju;

2.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi vrste nedavnih sodnih odločitev v Egiptu, tudi dolgotrajnih zapornih kazni, izrečenih 23. junija 2014 trem novinarjem Al Jazeere in drugim 11 obtožencem, ki se jim je sodilo v odsotnosti, ter zaradi potrditve smrtnih kazni za 183 ljudi;

3.  izraža zaskrbljenost zaradi vse strožjih ukrepov proti medijem in civilni družbi v Egiptu ter fizičnih napadov nanje, kar jih ovira pri svobodnem delovanju; obsoja nadlegovanje, pridržanje in pregon domačih in mednarodnih novinarjev in akterjev civilne družbe, vključno z blogerji, ker zgolj opravljajo svoje delo; ponovno poziva k takojšnjim, neodvisnim, resnim in nepristranskim preiskavam primerov nesorazmerne uporabe sile nad njimi ali njihovega samovoljnega pridržanja, ki so ga izvedle varnostne sile in državni organi, odgovorni pa naj za to odgovarjajo;

4.  obžaluje cenzuro medijev in spleta ter omejen dostop do nekaterih blogov in družabnih omrežij; obsoja nadlegovanje, ki ga doživljajo številni časopisi in avdiovizualne medijske hiše;

5.  poziva egiptovske oblasti, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse, ki so pridržani, spoznani za krive in/ali obsojeni zaradi miroljubnega uveljavljanja svojih pravic do svobode izražanja in združevanja, ter vse zagovornike človekovih pravic; poziva egiptovsko pravosodje, naj zagotovi, da bodo vsi sodni postopki v skladu z zahtevami za svobodno in pošteno sojenje, ter spoštovanje pravic obtožencev; poziva egiptovske oblasti, naj ukažejo neodvisne in nepristranske preiskave vseh obtožb o slabem ravnanju ter vsem pridržanim zagotovijo dostop do zdravstvene oskrbe, ki jo morda potrebujejo;

6.  poudarja, da se pri številnih sojenjih za izrekanje obsodb uporablja tudi egiptovski protiteroristični zakon; poziva predsednika, naj nemudoma ukrepa, tudi s svojo ustavno pravico do pomilostitve, in zagotovi, da ne bo prišlo do izvršitev smrtnih kazni ter da v Egiptu ne bo mogoče nikogar pridržati na podlagi sodbe v sodnem postopku, ki ne bi ustrezal navedenim zahtevam; poziva oblasti, naj nemudoma uvedejo uradni moratorij za usmrtitve kot prvi korak k odpravi smrtne kazni;

7.  poziva pristojne egiptovske oblasti, naj razveljavijo ali spremenijo zakon o demonstracijah, naj glede na člene 65, 73 in 75 egiptovske ustave, mednarodne standarde in mednarodne obveznosti države pregledajo osnutek novega zakona o nevladnih organizacijah, ki ga je predstavilo ministrstvo za socialno solidarnost, obenem pa zagotovijo, da bo vsa veljavna in prihodnja zakonodaja v državi v skladu z ustavo ter temi standardi in obveznostmi;

8.  opozarja, da je novo sprejeta egiptovska ustava odprla pot h graditvi države, ki spoštuje svobodo in demokracijo ter v kateri so pravice in pravičnost način življenja; opozarja egiptovsko vlado, da so svoboda izražanja, svoboda tiska in digitalna svoboda ter pravica do udeležbe na miroljubnih demonstracijah v demokraciji temeljne človekove pravice, kar priznava tudi nova egiptovska ustava;

9.  opozarja pristojne egiptovske oblasti na njihove nacionalne in mednarodne pravne obveznosti ter poziva predsednika Al Sisija in egiptovsko vlado, naj dajeta prednost varstvu in spodbujanju človekovih pravic ter zagotovita odgovornost za kršitve človekovih pravic;

10.  poziva pristojne egiptovske oblasti, naj spremenijo svojo usmeritev ter naredijo konkretne korake, da zagotovijo celovito izvajanje določb nove ustave o temeljnih pravicah in svoboščinah, vključno s svobodo izražanja in zbiranja, ter tako pokažejo svoje spoštovanje človekovih pravic in pravne države, prvi korak pa naj bo takojšnja in brezpogojna izpustitev zapornikov vesti;

11.  poudarja pomen ločitve vej oblasti kot temeljnega načela demokracije ter da pravosodja ni mogoče uporabljati kot orodja za politično preganjanje in zatiranje, hkrati pa predlaga reformo zakona o sodnih organih, s katero bi zagotovili dejansko ločitev vej oblasti, ki bi pripeljala do neodvisnega in nepristranskega pravosodja;

12.  spodbuja predstavnike delegacije Evropske unije ter veleposlaništev držav članic EU v Kairu, naj se udeležujejo politično občutljivih sojenj egiptovskim in tujim novinarjem, blogerjem, sindikalistom in aktivistom civilne družbe;

13.  obžaluje, da se kljub novemu zakonu o spolnem nadlegovanju krepi nasilje nad ženskami, zlasti na javnih prostorih, kar kažejo številni primeri posilstev in spolnega nasilja med demonstracijami; poziva egiptovske oblasti, naj prenehajo kriminalizirati lezbijke, geje, biseksualce in transseksualce na podlagi zakona o „razuzdanosti“ zaradi izražanja spolne usmerjenosti in zbiranja, ter naj izpustijo vse lezbijke, geje, biseksualce in transseksualce, aretirane in zaprte na tej podlagi; poziva egiptovsko vlado, naj sprejme nacionalne strategije za boj proti nasilju nad ženskami ter lezbijkami, geji, biseksualci in transseksualci in odpravi vse oblike diskriminacije, pri tem pa naj v celotnem postopku zagotovi učinkovito posvetovanje s skupinami za pravice žensk ter lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev in drugimi organizacijami civilne družbe ter njihovo vključitev ;

14.  ponovno potrjuje, da je svoboda tiska in medijev bistveni element demokracije in odprte družbe, kot taka pa bi morala biti ena osrednjih točk ukrepanja EU v zvezi z Egiptom v okviru razvijanja odnosov s to državo, in sicer kot del širše in celovite strategije EU, kjer bi bil poudarek na krepitvi pravic, svoboščin in možnosti Egipčanov;

15.  ponovno izraža veliko solidarnost z egiptovskim narodom v sedanjem obdobju težavne tranzicije v njihovi državi; poziva k skupni strategiji držav članic do Egipta; znova poziva Svet, podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj v dvostranskih odnosih Unije z Egiptom in pri finančni podpori tej državi aktivno delajo na podlagi načela pogojenosti („več za več“) in ob upoštevanju resnih gospodarskih izzivov, s katerimi se sooča ta država; glede tega ponovno poziva k jasnim in skupno dogovorjenim merilom uspešnosti; ponovno potrjuje svojo zavezanost pomoči egiptovskemu narodu v procesu prehoda k demokratičnim in gospodarskim reformam;

16.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj pojasni posebne ukrepe, uvedene kot odgovor na odločitev Sveta za zunanje zadeve, da pregleda pomoč EU za Egipt; zlasti zahteva pojasnilo o stanju: (i) načrtovanega programa za reformo pravosodja; (ii) programa proračunske podpore EU; (iii) programa za trgovino in notranjo krepitev; in (iv) sodelovanja Egipta v regionalnih programih EU, kot sta Euromed Police in Euromed Justice;

17.  poziva k prepovedi na ravni celotne EU za izvoz tehnologije za motenje in nadzor, ki bi jo lahko uporabili za vohunjenje za državljani in njihovo zatiranje, v Egipt, ter k prepovedi v skladu z Wassenaarskim sporazumom za izvoz varnostne opreme ali vojaške pomoči, ki bi jo lahko uporabili za zatiranje miroljubnih demonstracij;

18.  spodbuja podpredsednico Komisije/visoko predstavnico, naj zagotovi podporo EU za resolucijo o razmerah v Egiptu na naslednjem zasedanju Sveta Združenih narodov za človekove pravice, s katero bi med drugim uvedli mednarodno preiskavo o ubojih protestnikov ter obtožbah o mučenju in slabem ravnanju, ki so ga izvajale varnostne sile v preteklem letu;

19.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, parlamentom in vladam držav članic ter predsedniku Arabske republike Egipt in njeni začasni vladi.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0100.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0470.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0274.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0446.


Nedavni napadi skupine Boko Haram v Nigeriji
PDF 127kWORD 55k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. julija 2014 o nedavnih napadih skupine Boko Haram v Nigeriji (2014/2729(RSP))
P8_TA(2014)0008RC-B8-0016/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Nigeriji, tudi tistih z dne 4. julija 2013(1) in 15. marca 2012(2);

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton o Nigeriji, tudi tistih z dne 26. junija 2014 in 15. aprila 2014;

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o ugrabitvah v Nigeriji z dne 12. maja 2014,

–  ob upoštevanju izjave tiskovnega predstavnika ESZD o Nigeriji z dne 26. junija 2014,

–  ob upoštevanju sklepa Sveta o vključitvi skupine Boko Haram na seznam imenovanih terorističnih organizacij, ki ga vodi EU in ki je začel veljati 29. maja 2014,

–  ob upoštevanju izjave tiskovnega predstavnika generalnega sekretarja OZN z dne 30. junija 2014,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja OZN o otrocih in oboroženih spopadih (CAAC), ki je bilo objavljeno 1. julija 2014,

–  ob upoštevanju sporočila generalnega sekretarja OZN z dne 17. junija 2014 na javni razpravi ob dnevu afriškega otroka,

–  ob upoštevanju poročila o dejavnostih predhodnega preučevanja iz leta 2013, ki ga je objavilo Mednarodno kazensko sodišče (MKS),

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je Nigerija ratificirala 29. oktobra 1993,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

–  ob upoštevanju Deklaracije OZN o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev iz leta 1981, ki jo je Nigerija ratificirala 22. junija 1983,

–  ob upoštevanju drugič spremenjenega sporazuma iz Cotonouja 2007–2013, ki ga je Nigerija ratificirala 27. septembra 2010,

–  ob upoštevanju ustave Zvezne republike Nigerije, zlasti njenih določb o varovanju svobode veroizpovedi iz poglavja IV – Pravica do svobode misli, vesti in veroizpovedi,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je skupina Boko Haram vedno večja grožnja stabilnosti Nigerije, zahodne Afrike in regije Sahela; ker je nasilje, ki ga podpihujejo skrajne islamistične džihadske organizacije, v zadnjih desetih letih povzročilo smrt več tisoč ljudi; ker si organizacija neselektivno izbira za cilj kristjane, zmerne muslimane, vladno osebje ali institucije, pravzaprav vsakogar, ki se ne ravna po njenih dogmatičnih in skrajnih prepričanjih;

B.  ker je skupina Boko Haram v noči s 14. na 15. april 2014 ugrabila 276 šolark vladne srednje šole v mestu Chibok v zvezni državi Borno; ker je več kot 200 šolark še vedno pogrešanih; ker poročajo, da se nigerijske varnostne sile niso odzvale na zgodnja opozorila; ker je prišlo po napadu v Chiboku do nadaljnjih ugrabitev šolarjev;

C.  ker se ugrabljena dekleta soočajo z resnimi grožnjami spolnega nasilja, suženjstva in prisilnih porok;

D.  ker se je na te ugrabitve odločno odzvala civilna družba v Nigeriji in po svetu ter od nigerijske vlade zahtevala, da sprejme učinkovite ukrepe za „vrnitev naših deklet“, zagotovitev zaščite šolarjev in ustavitev širjenja skupine Boko Haram;

E.  ker med drugim ESZD in vladni viri poročajo o skrb zbujajočem neselektivnem nasilju, kot delu vladnega odziva, tudi nigerijske skupne sile vojaških in policijskih enot, ki je bila ustanovljena maja 2013 za boj proti skupini Boko Haram;

F.  ker se je stopnja napadov te skupine v zadnjih mesecih dramatično povečala, skupina pa je vedno bolj nasilna in do letošnjega leta odgovorna za več kot 4.000 žrtev v napadih na cerkve, šole, tržnice in vasi ter varnostne objekte; ker skupina Boko Haram zdaj širi območje svojih operacij, da bi vključila celotno severno polovico Nigerije ter sosednja območja sosednjih držav;

G.  ker je skupina Boko Haram odgovorna za vsaj 18 napadov na civiliste v severni Nigeriji v zadnjih dveh tednih, ki so bili povezani z vedno večjo politično napetostjo pred načrtovanimi splošnimi volitvami leta 2015;

H.  ker so napadi te skupine in vladni odziv sprožili begunsko krizo, pri čemer po navedbah Visokega komisariata Združenih narodov za begunce več kot 10.000 ljudi išče zatočišče v tujini, predvsem v Nigru in Kamerunu, še več pa je notranje razseljenih ljudi; ker to še bolj obremenjuje skromne lokalne zaloge hrane in vode, zlasti v Nigru, ki se po letih suše že sam spopada z neustrezno prehransko varnostjo;

I.  ker so humanitarne razmere velikega dela prebivalstva še naprej kritične, pri čemer 70 % prebivalstva živi z manj kot 1,25 USD na dan;

J.  ker grožnje z aretacijami, ustrahovanja in grožnje s smrtjo proti tistim, ki kritično poročajo o nigerijskih oblasteh, ogrožajo svobodo izražanja in svobodo tiska; ker je skupina Boko Haram večkrat grozila, da bo napadla medijske hiše, ki o njej negativno poročajo;

K.  ker so zaradi razglasitve izrednega stanja, ki od 14. maja 2013 velja v državah Borno, Yobe in Adamawa, obsežni deli teh držav nedostopni za agencije za pomoč, novinarje in poročevalce; ker je vlada ustavila izvajanje storitev mobilne telefonije na številnih območjih, da bi skrajnežem onemogočila komuniciranje;

L.  ker so EU in njene države članice večkrat ponudile pomoč Nigeriji pri njenih stalnih prizadevanjih za zaščito državljanov in zmago nad terorizmom v vseh oblikah, pa tudi za odpravo kulture nekaznovanosti za uporabo spolnega nasilja;

M.  ker je EU dne 28. maja 2014 skupino Boko Haram in njenega vodjo Abubakarja Šekaua vključila na seznam poznanih terorističnih organizacij in pri tem sledila sklepu OZN, da skupino Boko Haram označi za teroristično organizacijo, in zgledu drugih mednarodnih partnerjev;

N.  ker je visoka komisarka OZN za človekove pravice Navi Pillay opozorila, da napade Boko Harama lahko označimo kot zločine proti človečnosti; ker je predhodna preiskava MKS potrdila to svarilo s sklepom, da obstaja utemeljen sum, da je skupina Boko Haram zakrivila zločine proti človečnosti in vojne zločine;

1.  ostro obsoja nenehne napade z orožjem in bombne napade, samomorilske bombne napade, ugrabitve in druga nasilna dejanja teroristične sekte Boko Haram, usmerjena proti civilnim, vladnim in vojaškim ciljem v Nigeriji, tako na severu, kot v Abuji in Lagosu; poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi šolark iz mesta Chibok;

2.  izraža najgloblje sožalje družinam žrtev in podpornikom prizadevanj nigerijske vlade za končanje nasilja in sojenje odgovornim;

3.  poziva nigerijsko vlado in organe, naj sodelujejo, da bi zagotovili varno vrnitev deklet domov, povečali preglednost glede prizadevanj za reševanje in zagotovili ustrezne informacije ter zdravniško in psihološko podporo družinam ugrabljenih deklet, da bi odpravili ozračje sumničavosti;

4.  je izjemno zaskrbljen, da se Boko Haram v svoji krvavi gverilski kampanji aktivno osredotoča na ženske in otroke, in obsoja grobo kršitev temeljnih pravic, s tem ko Boko Haram mladim dekletom in fantom ne dovoljuje dostopa do izobraževanja;

5.  meni, da bi bilo treba v Nigeriji aktivirati mehanizem spremljanja in poročanja o hudih kršitvah otrokovih pravic v primerih oboroženega spopada in da bi moral UNICEF v skladu s svojimi nalogami povečati svoje zmogljivosti na tem področju;

6.  izraža tudi globoko zaskrbljenost zaradi poročil o prisilnih spreobrnitvah v islam in vsiljevanju šeriatskega prava kot dela izrecnega cilja skupine, da ustvari islamski kalifat v severni Nigeriji;

7.  poziva nigerijsko vlado in njene sile, naj omejijo uporabo sile v boju proti uporniškemu nasilju in zagotovijo, da bodo vsa prizadevanja za boj proti njemu v skladu z obveznostmi nigerijske vlade v okviru mednarodnega prava; zahteva od nigerijskih oblasti, da opravijo preiskavo v zvezi s poročili o neselektivnem in nesorazmernem nasilju vladnih sil, vključno s požigom domov in usmrtitvijo osumljencev skupine Boko Haram in celo državljanov brez očitnih povezav s to organizacijo, in naj sodijo storilcem teh zločinov;

8.  poziva nigerijsko vlado, naj se ne bori zgolj proti uporu skupine Boko Haram, ampak tudi proti nekaterim osnovnim vzrokom upora, vključno z nezadostno razvitostjo, razširjeno korupcijo, poneverbo naftnega denarja, radikalizacijo in pomanjkanjem možnosti, in poziva države članice, naj pomagajo Nigeriji pri obravnavi teh vprašanj;

9.  poleg tega poziva nigerijske oblasti, naj premostijo gospodarsko vrzel med severom in jugom države, tudi tako, da bodo na severu zagotovile boljše izobraževalne in zdravstvene storitve, in naj v okviru državnega proračuna zagotovijo pravično porazdelitev koristi naftnega bogastva, da bi zagotovile ustrezen regionalni razvoj;

10.  poudarja zlasti pomen neodvisnega, nepristranskega in dostopnega pravosodnega sistema, da se odpravi nekaznovanost ter okrepi spoštovanje pravne države in temeljnih pravic prebivalstva; v skladu s tem poziva k sprejetju ukrepov za povečanje učinkovitosti in neodvisnosti nigerijskega pravosodnega sistema kot sredstva za učinkovito uporabo kazenskega pravosodja za boj proti terorizmu;

11.  poziva nigerijsko vlado, naj prizna in spoštuje svobodo tiska in medijev ter naj novinarjem in poročevalcem omogoči dostop do bojnih črt, saj imajo lahko tisk in mediji pomembno vlogo v krepitvi odgovornosti in poročanju o kršitvah človekovih pravic;

12.  ponovno poziva k odpravi zakona o istospolnih porokah (oziroma o prepovedi teh porok), skupaj s členi 214, 215 in 217 nigerijskega kazenskega zakonika, zaradi katerih bi osebam LGBT – tako nigerijskim državljanom kot tujcem – resno grozilo nasilje in aretacije;

13.  izraža zaskrbljenost zaradi povečanja trgovine z ljudmi in orožjem ter tihotapljenja drog v regiji in njihovih povezav s terorizmom; poleg tega ugotavlja povezave med militantnimi skupinami Boko Haram, AQIM in Al Šabab pri teh nezakonitih dejavnostih; poziva nigerijsko vlado, naj v sodelovanju z vladami gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav (ECOWAS) ter drugimi vladami in mednarodnimi agencijami izkorenini to trgovino v okviru svojih prizadevanj v boju proti širjenju mednarodnega terorizma in virom, s katerimi se financira;

14.  poziva ESZD, Svet in Komisijo, naj sodelujejo z OZN in drugimi mednarodnimi partnerji, da bi prekinile financiranje skupine Boko Haram in zlasti njenega vodstva ter omejile njuno gibanje;

15.  poziva ESZD, Komisijo, države članice in mednarodne partnerje, naj še naprej sodelujejo z Nigerijo, tudi v zadevi, povezani s šolarkami iz mesta Chibok, in sicer dvostransko in prek regionalnih struktur in struktur OZN, tako pri zagotavljanju pomoči, usposabljanju varnostnih sil in izmenjavi obveščevalnih podatkov;

16.  poziva ESZD in Komisijo, naj čim prej skleneta strategijo za Nigerijo za obdobje 2014–2020 ter vanjo vključita pomoč in podporo, usmerjeno k odpravi temeljnih vzrokov za vzpon skupine Boko Haram;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, zvezni vladi Nigerije, institucijam Afriške unije, generalnemu sekretarju OZN, generalni skupščini OZN, sopredsednikoma skupne parlamentarne skupščine AKP-EU ter vseafriškemu parlamentu.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0335.
(2) UL C 251 E, 31.8.2013, str. 97.


Razmere v Ukrajini
PDF 134kWORD 72k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. julija 2014 o Ukrajini (2014/2717(RSP))
P8_TA(2014)0009RC-B8-0025/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o evropski sosedski politiki, vzhodnem partnerstvu in Ukrajini, predvsem resolucije z dne 17. aprila 2014 o ruskem pritisku na države vzhodnega partnerstva, zlasti o destabilizaciji vzhodne Ukrajine(1),

–  ob upoštevanju skupne izjave s srečanja voditeljev držav skupine G7 24. marca 2014 v Haagu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 17. marca, 14. aprila, 12. maja in 23. junija 2014,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 20. marca in 27. junija 2014,

–  ob upoštevanju končnega poročila o predčasnih predsedniških volitvah v Ukrajini, ki ga je pripravila mednarodna misija Urada za demokratične ustanove in človekove pravice pri Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE/ODIHR),

–  ob upoštevanju podpisa zadnjih delov pridružitvenega sporazuma med EU in Ukrajino, vključno s poglobljenim in celovitim sporazumom o prosti trgovini z dne 27. junija 2014,

–  ob upoštevanju poročil visokega komisarja OZN za človekove pravice o razmerah na področju človekovih pravic v Ukrajini z dne 15. maja in 15. junija 2014,

–  ob upoštevanju izjave komisije Nata in Ukrajine z dne 1. aprila 2014,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker se Ukrajina še naprej spoprijema z resnimi varnostnimi, političnimi in družbeno-gospodarskimi izzivi; ker konflikt na vzhodu države močno ovira razvoj in blaginjo države;

B.  ker ruska zasedba in priključitev Krima kršita mednarodno pravo in mednarodne obveznosti Rusije, ki izhajajo iz ustanovne listine Združenih narodov, helsinške sklepne listine, statuta Sveta Evrope in memoranduma iz Budimpešte o varnostnih zagotovilih iz leta 1994, pa tudi dvostranske obveznosti, izhajajoče iz dvostranske pogodbe o prijateljstvu, sodelovanju in partnerstvu iz leta 1997;

C.  ker je bil Petro Porošenko 25. maja 2014 izvoljen za novega predsednika Ukrajine; ker je volitve spremljala mednarodna misija pod vodstvom OVSE/ODIHR in ker je kljub slabim varnostnim razmeram v vzhodni Ukrajini in kljub nezakoniti ruski priključitvi Krima ocenila, da so bile večinoma skladne z mednarodnimi obveznostmi in da so bile temeljne svoboščine spoštovane v večjem delu države;

D.  ker je novi predsednik predstavil načrt v 15 točkah za mirno rešitev konflikta na vzhodu Ukrajine, s katerim naj bi ohranili suverenost, ozemeljsko celovitost in nacionalno enotnost države in ki predvideva amnestijo za vse, ki so se predali in niso zagrešili hudih zločinov, uvedbo nadzorovanih koridorjev za umik ruskih plačancev in začetek vključujočega dialoga;

E.  ker je predsednik Porošenko storil prvi korak in za obdobje od 20. do 30. junija 2014 razglasil enostransko prekinitev ognja, da bi omogočil pogovore med Ukrajino, Rusijo in separatističnimi silami; ker je bilo premirje večkrat kršeno, zlasti s strani separatistov, kar je povzročilo smrtne žrtve na obeh straneh;

F.  ker je svet Ruske federacije 25. junija 2014 potrdil odločitev predsednika Putina, da se odreče pravici do napotitve ruskih oboroženih sil na ukrajinsko ozemlje;

G.  ker je Svet za zunanje zadeve 27. junija 2014 potrdil analizo Komisije, da je Ukrajina izpolnila vsa merila v prvi fazi akcijskega načrta za sprostitev vizumske ureditve in vstopila v drugo fazo;

H.  ker je EU 27. junija 2014 z Ukrajino podpisala preostale določbe pridružitvenega sporazuma/poglobljenega in celovitega prostotrgovinskega sporazuma; ker ta sporazum priznava težnje ukrajinskega ljudstva po življenju v državi, kjer vladajo evropske vrednote, demokracija in pravna država;

I.  ker se je predsednik Porošenko po neuspehu enostranske prekinitve ognja odločil za obnovitev protiterorističnih operacij, da bi porazil separatistično vstajo na vzhodu; ker je ukrajinska vojska ponovno prevzela nadzor nad več mesti na vzhodu Ukrajine ter upornike in plačance prisilila k umiku proti Donecku; ker se nasilje vseeno nadaljuje;

J.  ker so se zunanji ministri Nemčije, Francije, Rusije in Ukrajine 2. julija 2014 sestali v Berlinu in se dogovorili o ukrepih, ki naj bi privedli do trajnega obojestranskega premirja v vzhodni Ukrajini;

K.  ker je predsednik Porošenko izrazil pripravljenost, da razglasi drugo prekinitev ognja pod tremi pogoji: če se bosta prekinitve držali obe strani, če bodo izpuščeni vsi talci in če bo OVSE spremljala nadzor meje;

L.  ker je predsednik Porošenko 14. julija 2014 izjavil, da so se proti ukrajinskim enotam skupaj s separatističnimi uporniki borili oficirji ruske vojske in da je bil vzpostavljen nov ruski raketni sistem; ker viri iz zavezništva NATO navajajo, da naj bi Rusija upornikom pošiljala bojne tanke, topništvo in drugo orožje, ruskim borcem pa omogočala, da prečkajo mejo in se pridružijo uporniškim milicam;

M.  ker je 11. julija 2014 v Bruslju potekal tristranski posvet med EU, Ukrajino in Rusijo o izvajanju pridružitvenega sporazuma in sporazuma o prosti trgovini med EU in Ukrajino; ker gre za koristen proces, ki bi lahko s pojasnitvijo prednosti pridružitvenega sporazuma/poglobljenega in celovitega prostotrgovinskega sporazuma ter upoštevanjem upravičenih pomislekov vseh strani pomagal odpraviti dolgoročne nesporazume;

1.  pozdravlja podpis preostalih določb pridružitvenega sporazuma, tudi poglobljenega in celovitega prostotrgovinskega sporazuma, ter je prepričan, da bo sporazum gonilna sila za politične in gospodarske reforme, ki bodo prinesle modernizacijo, okrepile pravno državo in spodbudile gospodarsko rast; izraža podporo Ukrajini pri začasnem izvajanju tega sporazuma; izjavlja, da bo Evropski parlament čim hitreje izpeljal postopek ratifikacije sporazuma; poziva države članice in Ukrajino, naj sporazum hitro ratificirajo, da bi se lahko čim prej začel izvajati v celoti; poudarja, da pridružitveni sporazum/poglobljeni celoviti prostotrgovinski sporazum nikakor ni povezan z vključevanjem v Nato;

2.  toplo pozdravlja tudi podpis pridružitvenih sporazumov z Gruzijo in Moldavijo, saj zaznamujeta začetek nove dobe v političnih in gospodarskih odnosih teh držav z EU; poziva, naj se sporazuma čim prej ratificirata, in pozdravlja dejstvo, da je moldavski parlament to že storil; obsoja dejstvo, da Rusija sprejema kazenske trgovinske ukrepe zoper države, ki so podpisale pridružitvene sporazume z EU, saj ti sporazumi ne ogrožajo Rusije; poudarja, da so ti ukrepi v nasprotju s pravili Svetovne trgovinske organizacije, politično motivirani in zato nesprejemljivi;

3.  pozdravlja izvolitev Petra Porošenka za predsednika Ukrajine v prvem krogu, na demokratičnih in poštenih volitvah; ugotavlja, da izid volitev kaže, da prebivalci močno podpirajo evropsko in demokratično perspektivo svoje države;

4.  podpira mirovni načrt kot odlično priložnost za umiritev razmer in mir; podpira odločne ukrepe predsednika Porošenka, ki naj bi zagotovili enotnost, suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine; pozdravlja njegovo zavezanost reševanju sistemske korupcije in zlorabe javnih sredstev; ponovno poudarja, da je Rusija vpletena v vojaške operacije in oskrbo; poziva Rusijo, naj izpolni mednarodne obveznosti, se iskreno zaveže pogajanjem za mirno rešitev spora in svoj dejanski vpliv uporabi za ustavitev nasilja;

5.  poziva k novemu srečanju tristranske kontaktne skupine za rešitev konflikta v jugovzhodni Ukrajini in podpira nove oblike komunikacije med stranema;

6.  poudarja, da imajo Ukrajinci temeljno pravico svobodno odločati o gospodarski in politični prihodnosti svoje države, in ponovno zatrjuje, da ima Ukrajina v skladu s členom 51 ustanovne listine ZN pravico do samoobrambe; znova poudarja, da mednarodna skupnost podpira enotnost, suverenost in ozemeljsko celovitost Ukrajine; poziva ukrajinske varnostne sile, naj v tako imenovanih protiterorističnih operacijah v celoti spoštujejo mednarodno humanitarno pravo in mednarodno pravo o človekovih pravicah, ter poudarja, da je treba civilno prebivalstvo zaščititi; hkrati pa poziva upornike in plačance, da storijo enako, ter ne izrabljajo civilistov kot živi ščit; poudarja, da je treba poiskati politično rešitev za krizo, in poziva vse strani, naj izkažejo samoobvladovanje in spoštujejo premirje, ki ga je treba razglasiti čim prej in nato strogo izvajati;

7.  obsoja rusko agresijo na Krimu kot hudo mednarodnopravno kršitev ukrajinske suverenosti in ozemeljske celovitosti ter zavrača rusko politiko izvršenih dejstev v mednarodnih odnosih; meni, da je priključitev Krima nezakonita, in ne namerava priznati dejanske ruske oblasti na tem polotoku; pozdravlja odločitev o prepovedi uvoza blaga brez ukrajinskega potrdila s Krima in iz Sevastopola ter spodbuja druge države, naj sprejmejo podobne ukrepe v skladu z resolucijo generalne skupščine ZN št. 68/262;

8.  obsoja nenehno nasilje in vsakodnevne smrtne žrtve na vzhodu Ukrajine, uničenje domov in premoženja ter beg na tisoče civilistov s konfliktnih območji na varno; pozdravlja dobro voljo, ki jo je ukrajinska stran pokazala z razglasitvijo enostranskega premirja, in obžaluje, da separatisti niso sledili temu zgledu; je močno zaskrbljen za varnost civilistov, ki ostajajo zajeti na območju Donecka in Luganska; obžaluje smrtne žrtve in dejstvo, da so bili med njimi tudi otroci; izreka iskreno sožalje družinskim članom; obsoja, da je med tarčami civilno prebivalstvo, in poziva k doslednejšemu spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava;

9.  poziva Rusijo, naj z iskreno odločnostjo podpre mirovni načrt, sprejme ukrepe za učinkovit nadzor svojih meja z Ukrajino, prepreči nenehne vdore nezakonito oboroženih moških, orožja in opreme, sovražna dejanja in infiltracijo, nemudoma odpokliče svoje čete z ukrajinske meje, svojo moč uporabi proti upornikom in plačancem ter jih prisili, da bodo spoštovali premirje, odložili orožje in se umaknili nazaj v Rusijo po posebnem koridorju, v skladu s ponudbo iz Porošenkovega mirovnega načrta, kar bo prvi, dolgo pričakovani in konkretni dokaz, da si Rusija resnično želi umiritve razmer;

10.  obžaluje nezakonito pridržanje pilotke ukrajinskih zračnih sil Nadje Savčenko v Rusiji in zahteva njeno takojšnjo izpustitev ter izpustitev vseh talcev v Ukrajini ali Rusiji;

11.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter Evropsko službo za zunanje delovanje, naj bosta bolj prisotni in prepoznavni v mehanizmih dialoga, ustanovljenih za reševanje krize, tudi v kontaktni skupini;

12.  pozdravlja razširitev sedanjih sankcij na nadaljnjih 11 oseb, ki so večinoma uradniki tako imenovanih separatističnih oblasti; pozdravlja pripravljalno delo Sveta, Evropske službe za zunanje delovanje in držav članic za nadaljnje sankcije proti Rusiji, ki bi morale vključevati gospodarski, finančni in energetski sektor, pa tudi embargo na orožje in tehnologijo z dvojno rabo; poziva h kolektivni prepovedi prodaje orožja Rusiji in zahteva, da se prepoved izvaja, dokler se razmere v vzhodni Ukrajini ne normalizirajo; opozarja, da bodo vsi nadaljnji ukrepi Rusije za destabilizacijo Ukrajine imeli dodatne in dolgoročne posledice za odnose med EU in Rusijo;

13.  zahteva, da Svet Rusijo pozove, naj izpolni svoje obveznosti iz mednarodnega prava, in da začne izvajati sankcije tretje stopnje, če bi razmere to narekovale;

14.  poziva Evropski svet, naj sprejme skladnejšo in odločnejšo enotno strategijo za ukrajinsko krizo in še posebej za ravnanje ruske vlade, vključno z zanesljivo oskrbo z energijo v EU; obžaluje, da nekatere države članice pri tem kažejo neenotnost in pomanjkanje solidarnosti z EU;

15.  podpira ponovno in sporazumno dogovorjeno prekinitev ognja, ki bi stabilizirala varnostne razmere, pomagala doseči resnično umiritev razmer in ustvarila zagon za izvajanje mirovnega načrta predsednika Porošenka, saj je to odvisno od dvostranskega spoštovanja prekinitve ognja, izpustitve talcev in učinkovitega nadzora meja, ki ga bo spremljala OVSE; pozdravlja zadnje uspehe ukrajinskih sil na vzhodu Ukrajine in dejstvo, da so znova prevzeli nadzor nad številnimi večjimi mesti;

16.  je trdno prepričan, da bi bilo treba vlogo posebne opazovalne misije OVSE povečati in ji dodeliti več materialnih in finančnih virov, da bo lahko Ukrajini pomagala pri zaščiti in nadziranju regij vzdolž meje;

17.  opominja ukrajinsko vlado, da so notranje gospodarske in politične reforme nujno potrebne; poudarja pa, da jih ne kaže sprejeti zgolj zaradi zunanjih pritiskov, pač pa bi morale temeljiti na trdni javni podpori ustvarjanju trajnostnih gospodarskih in družbenih priložnosti s posodobitvijo države;

18.  poziva k neodvisni in nepristranski preiskavi vseh tragičnih dogodkov s smrtnimi žrtvami in drugih zločinov proti človeštvu, ki so se zgodili od novembra 2013; poziva, naj ta preiskava poteka pod okriljem Sveta Evrope in naj v njej sodelujejo številni mednarodni udeleženci, odgovorne pa naj se privede pred sodišče; je prepričan, da je učinkovita preiskava teh zločinov pogoj za to, da bodo družine in znanci žrtev znova zaupali ukrajinskim institucijam;

19.  opozarja, da je treba v Ukrajini odpraviti sistematično in strukturno omejevanje človekovih pravic, slabo upravljanje, vsesplošno korupcijo in razširjeno sivo ekonomijo; poudarja, kako pomembna sta proces ustavnih reform in podpora razvoju civilne družbe pri uresničevanju dejanske participativne demokracije, ki bo spodbujala in varovala človekove pravice, prebivalcem vseh regij zagotavljala pravičnost in dobro upravljanje ter tako prispevala k varnosti in stabilnosti države; poziva k sprejetju protidiskriminacijskega zakona v skladu z evropskimi standardi;

20.  poudarja, da je treba okrepiti zaupanje med različnimi družbenimi skupinami, in poziva k trajnemu procesu sprave; v zvezi s tem opozarja, da je treba vzpostaviti vključujoč nacionalni dialog ter se izogibati propagandi, sovražnemu govoru in retoriki, vključno s strani Rusije, saj bi utegnilo to konflikt še zaostriti;

21.  meni, da je treba nujno začeti postopen prenos centralnih pristojnosti na regionalne in občinske uprave, ne da bi pri tem ogrozili notranje ravnovesje pristojnosti in učinkovito delovanje države;

22.  pozdravlja sprejetje zakona o javnih naročilih in poziva k njegovemu doslednemu izvajanju; pričakuje, da bo kmalu ustanovljena politično neodvisna agencija za preprečevanje korupcije, ki bo pooblaščena za preiskovanje korupcijskega ravnanja;

23.  poudarja, da je treba okrepiti načela pravne države, tudi z reformo sodstva, ki bo prispevala k povrnitvi zaupanja državljanov v sodišča, in meni, da je treba umakniti politiko in vojsko iz organov kazenskega pregona;

24.  pozdravlja odločitev, da se vzpostavi močna civilna misija skupne varnostne in obrambne politike v Ukrajini; poziva podpredsednico/visoko predstavnico in države članice, naj pospešijo njeno ustanovitev; je prepričan, da mora misija dobiti ambiciozen mandat, če naj učinkovito podpre Ukrajince v potrebnih in korenitih prizadevanjih za stabilizacijo razmer v državi;

25.  ponovno izraža podporo nameri predsednika Porošenka, da razpiše predčasne parlamentarne volitve; poudarja, da je treba te volitve izpeljati v skladu s priporočili beneške komisije;

26.  je globoko zaskrbljen zaradi vse slabših razmer na področju človekovih pravic in humanitarnih razmer na vzhodu Ukrajine in Krimu, katerih vzrok so uporniki in plačanci, ki jih podžiga Rusija, zlasti ko gre za mučenje, uboje, izginotja novinarjev in aktivistov ter zajetja talcev, kjer so tudi primeri ugrabitve otrok; poziva k boljši zaščiti civilnega prebivalstva in naj ukrajinske oblasti zagotovijo humanitarno pomoč v prizadetih regijah;

27.  pri tem opozarja na nedavno poročilo organizacije Amnesty International in odločno obsoja ugrabitve, surovo pretepanje, mučenje, umore, zunajsodne poboje in druge hude zlorabe človekovih pravic in kršitve mednarodnega prava zoper aktiviste, protestnike, novinarje in druge državljane, ki niso vpleteni v konflikt v vzhodni Ukrajini, ki so jih v zadnjih treh mesecih v glavnem zagrešili oboroženi separatisti in v nekaterih primerih tudi vladne sile; podpira poziv ukrajinski vladi, naj ustvari enoten register prijavljenih ugrabitev in ga redno posodablja, vse obtožbe v zvezi z zlorabo sile, slabim ravnanjem in mučenjem pa temeljito in nepristransko razišče;

28.  poudarja, da je treba poiskati jasno, pravično in stabilno rešitev, ki bo zagotovila varno oskrbo Ukrajine s plinom iz Rusije, saj je to osnovni pogoj za gospodarski razvoj in stabilnost Ukrajine; meni, da bi morala EU še naprej posredovati za lažjo dosego dogovora, ki bo Ukrajini ob nabavi plina omogočil konkurenčne, in ne politično motivirane cene; poudarja, da uporaba energetskih virov kot zunanjepolitičnega orodja spodkopava dolgoročno verodostojnost Rusije kot zanesljive trgovinske partnerice EU in da morajo biti dodatni ukrepi, s katerimi bi se zmanjšala odvisnost EU od ruskega plina, prednostna naloga;

29.  poziva države članice, naj s pretokom plina v obratni smeri zagotovijo zadovoljivo oskrbo EU s plinom iz sosednjih držav; zato pozdravlja memorandum o soglasju o povratnem toku med Republiko Slovaško in Ukrajino, ki bi moral Ukrajino spodbuditi k vzpostavitvi preglednega in zanesljivega sistema za prenos plina; opozarja na strateško vlogo Energetske skupnosti, ki ji Ukrajina predseduje v letu 2014; pozdravlja dejstvo, da je sodelovanje z Ukrajino sestavni del evropske strategije za energetsko varnost, ki jo je Komisija predstavila junija 2014;

30.  pozdravlja dejstvo, da je Ukrajina nedavno začela drugo fazo akcijskega načrta za sprostitev vizumske ureditve, kar ponovno potrjuje, da je odločena vzpostaviti potreben zakonodajni, politični in institucionalni okvir; je trdno prepričan, da bi moral biti končni cilj hitra odprava vizumov; poziva, naj se v vmesnem obdobju nemudoma uvedejo začasni, zelo poenostavljeni in cenovno ugodni postopki na ravni EU in držav članic;

31.  pozdravlja podporno skupino za Ukrajino, ki jo je ustanovila Komisija in bo ukrajinskim oblastem nudila potrebno pomoč pri izvajanju političnih in gospodarskih reform, ukvarjala pa se bo tudi z uresničevanjem evropskega programa reform;

32.  poudarja, da je treba zaščititi evropske interese in vrednote ter spodbujati stabilnost, blaginjo in demokracijo v državah na evropski celini;

33.  ponovno izraža stališče, da pridružitveni sporazumi z Ukrajino in drugimi državami vzhodnega partnerstva niso končni cilj njihovih odnosov z EU; pri tem poudarja, da imajo v skladu s členom 49 Pogodbe o Evropski uniji Gruzija, Moldavija in Ukrajina – tako kot vse druge evropske države – evropsko perspektivo in lahko zaprosijo za članstvo v Uniji, če se bodo ravnale po načelih demokracije, spoštovale temeljne svoboščine, človekove pravice in pravice manjšin ter zagotavljale načela pravne države;

34.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic, predsedniku, vladi in parlamentu Ukrajine, Svetu Evrope ter predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0457.


Zaposlovanje mladih
PDF 217kWORD 86k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. julija 2014 o zaposlovanju mladih (2014/2713(RSP))
P8_TA(2014)0010RC-B8-0027/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 8. septembra 2010 o predlogu sklepa Sveta o smernicah za politike zaposlovanja držav članic: Del II integriranih smernic strategije Evropa 2020 (COM(2010)0193 – C7-0111/2010 – 2010/0115(NLE))(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. decembra 2011 z naslovom Pobuda Priložnosti za mlade (COM(2011)0933),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o spodbujanju zaposlovanja mladih za uresničitev ciljev strategije Evropa 2020, sprejetih dne 17. junija 2011 v Luxembourgu,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o izvajanju pobude Priložnosti za mlade (COM(2012)0727),

–  ob upoštevanju predloga Komisije z dne 5. decembra 2012 za priporočilo Sveta o vzpostavitvi jamstva za mlade (COM(2012)0729),

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 7. februarja 2013 o pobudi za zaposlovanje mladih,

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 22. aprila 2013 o vzpostavitvi jamstva za mlade,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. septembra 2013 o reševanju brezposelnosti mladih: možnosti za izhod(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2014 o spoštovanju temeljne pravice prostega gibanja v EU(3),

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 16. aprila 2014 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o boljšem sodelovanju med javnimi zavodi za zaposlovanje (JZZ) (COM(2013)0430 – C7-0177/2013 – 2013/0202(COD))(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2010 o spodbujanju dostopa mladih do trga dela z okrepitvijo statusa med pripravništvom, delovno prakso in vajeništvom(5),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o izvajanju pobude Priložnosti za mlade (COM(2012)0727),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2013 o jamstvu za mlade(6),

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je brezposelnost pomemben vzrok neenakosti – pri mladih pa dosega ravni brez primere, saj stopnja brezposelnosti v EU kot celoti v povprečju znaša 23 %, medtem ko pri mladih ni enakomerno razporejena in v skupini od 16 do 25 let v nekaterih državah članicah celo presega 50 %;

B.  ker je bilo marca 2014 med mladimi (pod 25 let) v EU-28 5,340 milijona brezposelnih, od tega 3,426 milijona v evroobmočju;

C.  ker so vzroki za brezposelnost mladih v EU različni in lahko vključujejo temeljne strukturne težave naših gospodarstev, ki vplivajo na trge dela; ker položaj mladih in težave, s katerimi se soočajo, niso povsod enaki, obenem pa so nekatere skupine nesorazmerno prizadete in potrebujejo prilagojene rešitve;

D.  ker je stanje na trgu dela za mlade – ne glede na stopnjo izobrazbe – še posebej kritično, saj pogosto ne najdejo zaposlitve ali se zaposlijo za določen čas, hkrati pa prejemajo nižje plače in so deležni nižje ravni socialne zaščite ali prisiljeni sprejeti prekarno zaposlitev ali neplačano delovno prakso;

E.  ker bi jamstvo za mlade prispevalo k trem ciljem strategije Evropa 2020, in sicer, da bi moralo biti 75 % oseb med 20. in 64. letom zaposlenih, da bi morale biti stopnje osipa v šolah pod 10 % in da bi bilo treba vsaj 20 milijonov ljudi rešiti iz revščine in socialne izključenosti;

F.  ker 7,5 milijona mladih Evropejcev med 15. in 24. letom nima zaposlitve, se ne šola ali usposablja, in ker je bilo leta 2012 v EU-28 na pragu revščine ali socialne izključenosti 29,7 % mladih (med 15. in 29. letom)(7);

G.  ker so se zaradi poudarka na praktičnem znanju dualni sistemi poklicnega usposabljanja in akademskega poklicnega izobraževanja, ki jih izvajajo nekatere države članice, izkazali za uspešne predvsem v času krize, saj so pripomogli k večji zaposljivosti mladih in tako brezposelnost mladih ohranjali na nižji ravni;

H.  ker veljavna omejitev jamstva za mlade na starost do 25. leta ni primerna, saj ne upošteva 6,8 milijona mladih med 25. in 30. letom, ki niso zaposleni in se ne šolajo ali usposabljajo;

I.  ker imajo mala in srednja podjetja velik potencial za ustvarjanje novih delovnih mest in odločilno vlogo pri prehodu na novo trajnostno gospodarstvo;

J.  ker kljub temu, da je število delavcev, ki se seli iz ene države članice v drugo, naraslo s 4,7 milijona leta 2005 na 8 milijonov leta 2008, to pomeni povišanje z 2,1 % na 3,3 % vse delovne sile;

K.  ker imajo države članice ključno vlogo pri preprečevanju brezposelnosti mladih, tudi prek finančne podpore instrumentov, ki jih financira EU, kot so Evropski socialni sklad, Evropski sklad za prilagoditev globalizaciji, evropski program za zaposlovanje in socialne inovacije ter jamstvo za mlade za programsko obdobje 2014–2020;

L.  ker je Evropska unija namenila 6 milijard evrov za podporo zaposlovanju oseb, mlajših od 25 let;

M.  ker vzrokov brezposelnosti mladih ni mogoče omejiti na to, da njihovo znanje in spretnosti niso usklajeni s potrebami na trgu dela, saj so povezani z vprašanji, kot je pomanjkanje novih delovnih mest zaradi deindustrializacije Evrope, uporaba podizvajalcev in špekulacije, te razmere pa so se zaradi krize in varčevalnih politik še zaostrile; ker zgolj izobraževanje in usposabljanje ne bosta rešila problema brezposelnosti mladih;

N.  ker bi se morali pri vseh ukrepih ali programih, uvedenih za povečanje zaposlenosti mladih, posvetovati in/ali sodelovati z vsemi zainteresiranimi stranmi na ustreznih ravneh, zlasti socialnimi partnerji in mladinskimi organizacijami;

O.  ker v EU 20,7 milijona malih in srednjih podjetij zaposluje več kot 67 % delavcev v zasebnem sektorju, od tega je kar 30 % mikropodjetij;

P.  ker imajo mala in srednja podjetja ter mikropodjetja ogromen potencial za ustvarjanje delovnih mest, saj prispevajo k 85 % novonastalih delovnih mest;

Jamstvo za mlade – zaposlovanje mladih

1.  svari, da v EU ne bo večje in trajne gospodarske rasti, če se neenakost ne bo zmanjšala, in želi spomniti, da se to začne z zniževanjem brezposelnosti, zlasti med mladimi, in zmanjševanjem revščine;

2.  poziva k učinkovitemu spremljanju, kako se izvaja jamstvo za mlade; poziva Komisijo, naj skrbno spremlja izzive, ki so bili opredeljeni v priporočilih za posamezne države za leto 2014, namreč glede kakovosti ponudb, premajhnega stika z mladimi, ki nimajo zaposlitve, se ne izobražujejo ali usposabljajo, administrativnih zmogljivosti javnih zavodov za zaposlovanje in premalo učinkovitega povezovanja z vsemi ustreznimi partnerji, obenem pa bi bilo treba poiskati najboljše prakse, na katere bi se lahko sklicevali pri izboljševanju programa; vendar pa poziva k večji preglednosti pri spremljanju izvajanja in k več drznosti pri obravnavi držav članic, ki na tem področju ne kažejo napredka;

3.  poziva Komisijo, naj predlaga evropski pravni okvir, s katerim bi uvedli minimalne standarde za izvajanje jamstva za mlade in ki bi zajemal kakovostno vajeništvo, dostojno plačilo za mlade in dostop do zavodov za zaposlovanje, pri čemer bi morali ti standardi zaobjeti tudi mlade med 25. in 30. letom, če države članice ne bi spoštovale veljavnih priporočil glede jamstva za mlade;

4.  zahteva, da se zmanjšanje brezposelnosti mladih določi kot poseben cilj v okviru evropskega semestra; poziva tudi, da bi v priporočila za posamezne države in nacionalne programe reform vključili ukrepe za preprečevanje brezposelnosti mladih; poziva Komisijo, naj natančno spremlja in preverja uvajanje teh ukrepov; poziva, da bi Parlament v to celovito vključili v okviru evropskega semestra;

5.  poziva Komisijo, naj pospeši uveljavitev pobude za zaposlovanje mladih in še pred koncem leta 2014 objavi sporočilo o njeni ustanovitvi;

6.  spodbuja države članice naj preučijo možnosti za razširitev obsega jamstva za mlade tudi na osebe, mlajše od 30 let;

7.  poudarja potrebo po aktivni, celostni in vključujoči politiki trga dela s posebnimi ukrepi za mlade;

8.  poziva države članice, naj sprejmejo odločne ukrepe za preprečevanje brezposelnosti mladih, zlasti s preprečevanjem zgodnje opustitve šolanja ali spodbujanjem programov usposabljanja in vajeništva (na primer izvajanje dualnega izobraževalnega sistema ali drugih enako učinkovitih sistemov), naj razvijajo obsežne strategije za mlade, ki nimajo zaposlitve, se ne izobražujejo ali usposabljajo, ter naj v celoti izvajajo nacionalne sheme jamstva za mlade;

9.  poudarja, da pobuda za zaposlovanje mladih ne bi smela onemogočati državam članicam, da za financiranje širših projektov, povezanih z mladimi, predvsem za boj proti revščini in socialni izključenosti, uporabijo Evropski socialni sklad; poziva Komisijo, naj spremlja uporabo sredstev Evropskega socialnega sklada za projekte za mlade;

10.  je trdno prepričan, da se sredstva EU, zlasti sredstva iz pobude za zaposlovanje mladih, ne bi smela uporabljati kot nadomestilo za nacionalne pristope, temveč za zagotavljanje dodatne podpore mladim na način, ki v skladu z odločitvijo države članice dopolnjuje in krepi nacionalne programe;

11.  meni, da morajo biti programi EU dovolj prožni, da državam članicam omogočijo vzpostavitev individualne podpore v skladu z lokalnimi potrebami, s čimer bi zagotovili uporabo sredstev na področjih, kjer je brezposelnost mladih najvišja in so sredstva najbolj potrebna, ne da bi krnili revizijo in nadzor;

12.  poudarja, da pobuda za zaposlovanje mladih ne bi smela onemogočati državam članicam, da za financiranje širših projektov, povezanih z mladimi, predvsem za pomoč mladim podjetnikom in za preprečevanje revščine in socialne izključenosti, uporabijo druge programe EU, na primer v okviru Evropskega socialnega sklada ali Erasmusa+; poudarja, da je pri tem pomembno, da države članice namenijo ustrezna sredstva za sofinanciranje; poziva Komisijo, naj spremlja uporabo sredstev Evropskega socialnega sklada za projekte za mlade;

Poklicno izobraževanje in usposabljanje

13.  opozarja, da 6 milijard evrov, dodeljenih za pobudo za zaposlovanje, ne zadostuje za trajno odpravo brezposelnosti mladih; zato poziva Komisijo in države članice, naj pri odločanju o obveznem pregledu večletnega finančnega okvira 2014–2020 po volitvah, ki naj bi bil opravljen najkasneje do konca leta 2016, uvrstijo jamstvo za mlade med prednostne naloge in povečajo proračunska sredstva zanj za obdobje 2014–2020;

14.  poziva države članice, naj vzpostavijo ali izboljšajo sisteme poklicnega izobraževanja in usposabljanja; poudarja, da bi bilo treba za izboljšanje prehoda iz šolanja v zaposlovanje vzpostaviti evropski okvir za dualno izobraževanje na podlagi najboljše evropske prakse na tem področju; poleg tega predlaga, da bi po vsej Evropi uporabljali uvajalne sheme, ki bi mladim diplomantom in absolventom poklicnega usposabljanja omogočile delovne izkušnje, ko bi jih podjetja za šest do dvanajst mesecev zaposlila za reševanje specifičnih problemov v inovacijah in razvoju;

15.  poziva države članice, naj odločno ukrepajo, da se bo zmanjšala brezposelnost mladih in preprečila njihova zgodnje izključenost iz trga dela, zlasti s preprečevanjem zgodnje opustitve programov šolanja, usposabljanja in vajeništva (na primer z izvajanjem dualnega izobraževalnega sistema ali drugih, enako učinkovitih sistemov);

16.  poziva države članice, naj preoblikujejo zlasti standarde na področju izobraževanja in usposabljanja za mlade, zato da bi bistveno izboljšale njihove zaposlitvene in življenjske možnosti;

17.  poziva Komisijo in države članice, naj še izboljšajo preglednost in priznavanje kvalifikacij v Uniji, zlasti prek evropskega sistema kreditnih točk v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, Europassa in Evropskega kvalifikacijskega okvira;

18.  poudarja, da morajo mladi pridobiti prečne spretnosti, kot so veščine na področju informacijske in komunikacijske tehnologije, vodstvene sposobnosti, kritično mišljenje in jezikovne veščine, tudi s študijem v tujini, da izboljšajo svoje možnosti na trgu dela, prilagodljivost na razvoj trga dela v prihodnosti in dejavno udeležbo v družbi;

19.  poziva države članice, naj se v skladu s prehodom na z viri gospodarno gospodarstvo osredotočijo na hitro rastoče sektorje in možnosti za ustvarjanje delovnih mest ter naj sprejmejo ukrepe, s katerimi bi v svojih izobraževalnih programih prednostno obravnavale področja naravoslovja, tehnologije, tehniških ved in matematike in tako zadovoljile pričakovane bodoče trende na trgu dela;

20.  poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo nove vrste gospodarstva, zlasti socialno podjetništvo, skupno uporabo pisarn (co-working) in črpanje podatkov iz množic (crowdsourcing) ter zagotavljajo ukrepe podpore za mladinske zadruge in zagonska socialna podjetja;

21.  poziva države članice, naj razvijajo politike, ki spodbujajo rast, in poziva k ukrepanju na ravni EU v obliki evropske strategije rasti, kjer bodo naložbe v ključne sektorje, kot so digitalni trg, trg telekomunikacij in evropska energetska skupnost, ter njihov razvoj zagotovili trajnostna delovna mesta;

22.  obžaluje, da prednostne naloge Evropskega sveta, ki jih je ta objavil 27. junija 2014 kot strateško agendo EU in nove zasedbe Evropske komisije, ne vsebujejo ciljno usmerjenih ukrepov in naložb, ki bi prispevale k odpiranju kakovostnih delovnih mest za mlade;

23.  poudarja, da so za doseganje ciljev jamstva za mlade potrebne strateške reforme za uspešen prehod iz šolanja na trg dela;

24.  poziva države članice, naj okrepijo oz. preoblikujejo svoje agencije za zaposlovanje;

25.  poudarja, da so glede na napovedane hitre spremembe na trgu dela potrebne velike naložbe v izobraževanje in usposabljanje; poudarja, da politike za znanje in spretnosti niso namenjene samo izpolnjevanju potreb na trgu dela, temveč bi morale biti del celostnega pristopa, v katerem bodo priznane tudi kompetence, pridobljene z neformalnim izobraževanjem, in ki bo podpiral izvajanje politik vseživljenjskega učenja;

26.  poziva Komisijo in agencije, kot sta Eurofound in Cedefob, naj preučijo obstoječe sisteme dualnega poklicnega izobraževanja in informacije o tem posredujejo državam članicam, ki jih zanima prostovoljna uvedba tega sistema, ne da bi se pri tem znižali veljavni standardi na področju izobraževanja;

27.  se zaveda vloge družine kot učinkovitega podpornega sistema za mlade, ki se soočajo z brezposelnostjo, revščino in socialno izključenostjo;

28.  poziva države članice, naj okrepijo in odpravijo obstoječe ovire pri čezmejnem vajeništvu, usmerjanju, pripravništvu in delovni praksi, da bi lažje usklajevali ponudbo in povpraševanje po možnostih usposabljanja za mlade, ki temelji na delu, s čimer bi povečali mobilnost in zaposljivost, zlasti v obmejnih regijah;

29.  pozdravlja priporočilo Sveta o kakovostnem okviru za pripravništva, sprejeto 10. marca 2014, in poziva države članice, naj ga nemudoma začnejo izvajati v korist njegovih naslovnikov, ter poudarja, da so za finančno podporo programom držav članic, ki spodbujajo in nudijo pripravništva, na voljo evropska sredstva;

Novo okolje za delovna mesta

30.  poudarja, da mora Evropa vzpostaviti okolje, ki bo prijazno malim in srednjim podjetjem, kar vključuje zagotavljanje najboljših finančnih in pravnih pogojev za zagonska podjetja, saj je delež delovnih mest v malih in srednjih podjetjih leta 2012(8) znašal kar 66,5 % vseh delovnih mest v Evropi;

31.  poudarja, da je treba zagotoviti širok dostop do usposabljanja, ki naj bo enostavno, dostop do interneta in informacij na spletu ter digitalnih znanj in spretnosti; v skladu s cilji digitalne agende poziva države članice k spodbujanju in pospeševanju digitalizacije storitev in priložnosti za izobraževanje mladih, da bi jim omogočili dostop do digitalnih delovnih mest;

32.  opozarja na nedavne selitve proizvodnje in storitev podjetij nazaj v Evropo ter na možnosti, ki jih ta trend prinaša pri odpiranju delovnih mest, zlasti za mlade; meni, da imajo gospodarstva EU edinstveno priložnost, da pospešijo ta trend selitve delovnih mest nazaj;

33.  vztraja, da je treba ponovno industrializirati Evropo, in sicer na podlagi usklajene strategije, ki bo dosledno izvajana, kar bo spodbudilo in olajšalo politike, ki omogočajo rast, in ustvarjanje delovnih mest;

34.  poziva države članice, naj politike zaposlovanja mladih povežejo s kakovostnimi in trajnostnimi pogodbami o zaposlitvi, da bi se tako postavili po robu čedalje večji strukturni prekarnosti in podzaposlenosti;

35.  poziva države članice, naj mladim zagotovijo dostop do kakovostnih delovnih mest, kjer bodo spoštovane njihove pravice – med drugim do stabilnosti in varnosti – , za katera bodo prejemali zajamčeno plačilo in ki jim bodo omogočala socialno varnost ter varno, dostojno in neodvisno življenje;

36.  meni, da so mladi podjetniki in v rast usmerjena mala in srednja podjetja nujni vzvodi za inovacije in ustvarjanje delovnih mest;

37.  meni, da lahko podjetja ustvarjajo delovna mesta in zaposlujejo več ljudi le, če gospodarsko okolje spodbuja rast in če se lahko zanesejo na kvalificirano delovno silo;

38.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo pristop do mladih in zaposlovanja, ki temelji na pravicah; poudarja, da predvsem v času krize ne sme biti ogroženo kakovostno delo za mlade in da morajo biti pri teh prizadevanjih osrednjega pomena temeljni delovni standardi in drugi standardi, povezani s kakovostjo dela, kot so delovni čas, socialna varnost ter varnost in zdravje pri delu; poudarja, da je treba odpraviti diskriminacijo na podlagi starosti;

39.  poudarja pomen prepoznavanja in upoštevanja različnih družbenih in gospodarskih sistemov, ki veljajo v državah članicah;

40.  poziva države članice in Komisijo, naj podprejo in spodbujajo mehanizme za mobilnost, zlasti EURES, ki olajšajo iskanje zaposlitve v drugih državah članicah;

41.  poziva države članice, naj v celoti izkoristijo javne službe za zaposlovanje in tako uravnovesijo ponudbo in povpraševanje po prostih delovnih mestih ter kvalifikacijah, ki jih zahtevajo države članice;

42.  poziva Evropsko komisijo, naj podpre pobude in druge oblike sodelovanja z zasebnim sektorjem pri reševanju brezposelnosti mladih;

43.  poziva Evropsko komisijo, naj prevzame vodilno vlogo pri pobudi za ponovno industrializacijo Evrope, poveča konkurenčnost na področju industrije, ne da bi z regulativnimi ukrepi preveč obremenila podjetja, olajša ustvarjanje delovnih mest, rešuje vprašanje brezposelnosti in poveča možnosti mladih za odpiranje lastnih podjetij ali za to, da najdejo zaposlitev;

44.  priporoča, naj se Evropska komisija v vseh prihodnjih ocenah ustreznih shem Evropskega socialnega sklada za zaposlovanje mladih ne ozira samo na stroške in število udeležencev, temveč razmisli o njihovem dejanskem učinku na trg dela za mlade skozi daljše obdobje ter prednostno obravnava, kako in zakaj so ukrepi uspešni;

45.  poziva države članice, naj v boju proti brezposelnosti zmanjšajo odvečno upravno breme in birokracijo za samozaposlene, mikropodjetja ter mala in srednja podjetja, uvedejo ugodne davčne politike, ustvarijo boljše pogoje za zasebne naložbe in začnejo obravnavati nesorazmerno kaznovalno zakonodajo o stečajih; mala in srednja podjetja predstavljajo velik delež evropskega gospodarstva in utegnejo imeti ključno vlogo pri zagotavljanju hitrega in trajnostnega okrevanja po gospodarski krizi ter pri ustvarjanju novih delovnih mest, tudi za mlade;

46.  poziva države članice, naj na vseh ravneh izboljšajo sodelovanje med podjetji in izobraževalnim sektorjem, da bi bolje uskladili učne načrte in povpraševanje na trgu dela;

47.  poudarja, da si je treba v dobro evropskega gospodarstva prizadevati za krepitev prostega gibanja in mobilnosti delavcev v EU, ne pa ju omejevati, in poziva države članice, naj zagotovijo prosto gibanje vseh državljanov in delavcev ter tako omogočijo razvoj pravega trga dela v Uniji, odpravo ozkih grl in preselitev delavcev EU tja, kjer je povpraševanje po njihovem znanju in veščinah; poudarja, da je svoboda gibanja temeljna pravica ter da bi mladi morali imeti dostop do zaposlitvenih možnosti v svojih skupnostih;

48.  poziva države članice, naj bodo zlasti pozorne na večjo brezposelnost mladih med zapostavljenimi skupinami ter naj prednostno obravnavajo vprašanje dostopa do trga dela in vključevanja vanj ter do splošnega upoštevanja politik dostopa in vključevanja, saj je zaposlitev bistveni pogoj za uspešno vključevanje;

49.  meni, da morajo države članice upoštevati posebne potrebe mladih invalidov, in sicer tako, da jim zagotovijo prava orodja in podporne storitve, da bi ustvarili enakovredno okolje in dejavno povečali zaposljivost mladih invalidov na trgu dela, v izobraževanju in usposabljanju;

50.  poudarja pomembnost osredotočanja na spodbujanje podjetništva, še posebej med mladimi in diplomanti, spodbujanje pripravništva diplomantov ter dela v malih podjetjih in mikropodjetjih, s čimer bi izboljšali izkušnje mladih s podjetništvom, povečali ozaveščenost o možnostih, da odprejo lastno podjetje, ter sposobnostih, ki so za to potrebne;

51.  poudarja, da morajo države članice glede na posledice krize za mlade zagotoviti močnejše zaveze in boljše spremljanje, da bi izboljšale razmere za mlade; v zvezi s tem poziva države članice, naj obravnavajo vprašanje brezposelnosti mladih na naslednjem neuradnem zasedanju Sveta za zaposlovanje, socialno politiko, zdravje in varstvo potrošnikov 17. in 18. julija v Milanu ter namesto izjav ponudijo ukrepe in politike;

o
o   o

52.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in Svetu.

(1) UL C 308 E, 20.10.2011, str. 116.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0365.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0037.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0435.
(5) UL C 351 E, 2.12.2011, str. 29.
(6) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0016.
(7) Eurostat http://appsso.eurostat.ec.europa.eu/nui/show.do?dataset=yth_incl_010&lang=en; ni na voljo v slovenščini, op. prev.
(8) http://ec.europa.eu/enterprise/policies/sme/facts-figures-analysis/performance-review/files/supporting-documents/2013/annual-report-smes-2013_en.pdf; ni na voljo v slovenščini, op. prev.


Razmere v Iraku
PDF 127kWORD 58k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. julija 2014 o razmerah v Iraku (2014/2716(RSP))
P8_TA(2014)0011RC-B8-0059/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iraku, zlasti resolucije z dne 27. februarja 2014 o razmerah v Iraku(1),

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Irak na drugi strani in svoje resolucije z dne 17. januarja 2013 o sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Irakom(2),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o Iraku, zlasti sklepov z dne 23. junija 2014,

–  ob upoštevanju izjav generalnega sekretarja Združenih narodov Ban Ki Muna o Iraku,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah iz leta 1966, katerega podpisnica je tudi Irak,

–  ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja, sprejetih 24. junija 2013,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o Iraku,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 11. marca 2014 o Saudovi Arabiji: odnosi z EU in njena vloga na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki(3), z dne 24. marca 2011 o odnosih EU s Svetom za sodelovanje v Zalivu(4) in z dne 3. aprila 2014 o strategiji EU do Irana(5),

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker se Irak še naprej spopada z resnimi političnimi, varnostnimi in družbeno-gospodarskimi izzivi in ker je politična krajina v tej državi skrajno razdrobljena in zaznamovana z nasiljem in sektaško politiko, kar močno škoduje legitimnim prizadevanjem iraškega ljudstva za mir, blaginjo in resničen prehod v demokracijo; ker se Irak sooča z najhujšim valom nasilja po letu 2008;

B.  ker je džihadistična frakcija Al Kaide Islamska država (IS) – prej Islamska država Irak in Levant (ISIL) – osvojila del severozahoda Iraka, vključno z drugim največjim iraškim mestom Mosulom, čemur so sledili izvensodni poboji iraških državljanov, uvedba stroge interpretacije šeriatskega prava, uničenje šiitskih, sufističnih, sunitskih in krščanskih verskih objektov in svetišč ter druga grozodejstva nad civilnim prebivalstvom;

C.  ker je razkroj iraško-sirske meje skupini IS omogočil, da je povečala svojo navzočnost v obeh državah in ker so deli razočaranega sunitskega prebivalstva dopustili ali celo podprli ozemeljske pridobitve skupine IS in nekdanjih pripadnikov stranke Baas; ker so 29. junija 2014 poročali o tem, da je skupina IS razglasila „kalifat“ ali „islamsko državo“ na območjih Iraka in Sirije pod njenim nadzorom in da se je njen voditelj Abdu Bakr Al Baghdadi proglasil za kalifa;

D.  ker je IS zagotovila znatne dohodkovne vire z ropanjem bank in podjetij na ozemljih pod njenim nadzorom, s prevzemom do šestih naftnih polj v Siriji, vključno z največjim sirskim naftnim poljem Al Omar nedaleč od iraške meje, in s sredstvi bogatih donatorjev, zlasti iz Saudove Arabije, Katarja, Kuvajta in Združenih arabskih emiratov;

E.  ker je hitri vzpon skupine IS razkril krhkost iraške vojske in institucij, ki jih pesti korupcija, sektaštvo in politika izključevanja vlade premierja Nurija Al Malikija, kar je povzročilo globoko odtujitev sunitov in drugih manjšin v Iraku;

F.  ker so sredi junija 2014 vojaške enote kurdske regionalne vlade prevzele nadzor nad večetničnim mestom Kirkuk in tako ozemlje, bogato z nafto, glede katerega že desetletje vlada spor, priključile kurdski pokrajini, kurdska vlada pa je oznanila načrte o izvedbi referenduma med kurdskim prebivalstvom, da bi dosegli neodvisnost od Iraka;

G.  ker se EU zaveda bremena, ki ga nosita regije Kurdistan, ki je sprejela veliko število notranje razseljenih oseb, in njena vlada;

H.  ker so bile 30. aprila 2014 v Iraku parlamentarne volitve, na katerih je blok „vladavina prava“ predsednika vlade Nurija Al Malikija dobil večino; ker sedanji vladi v Iraku ni uspelo zgraditi bolj vključujoče družbe; ker je vse več pozivov Al Malikiju, naj se ne poteguje za tretji mandat in naj se namesto tega sestavi resnično vključujoča vlada; ker je šiitski verski voditelj ajatola Sistani pozval vse iraške stranke, naj se čimprej dogovorijo o takšni vladi, novoizvoljenemu iraškemu parlamentu pa to doslej ni uspelo;

I.  ker so Združene države Amerike, Rusija in Islamska republika Iran iraški vladi zagotovili podporo; ker je predsednik Hasan Ruhani nakazal pripravljenost na sodelovanje z ZDA v boju proti grožnji skupine IS v Iraku, medtem ko so Saudova Arabija in zalivske države v zadnjih letih ideološko podpirale oborožene ekstremistične sunitske skupine, vključno z IS;

J.  ker naj bi se več sto tujih borcev, med njimi številni iz držav članic EU, pridružilo boju na strani skupine IS; ker vlade držav članic te državljane EU opredeljujejo kot varnostno tveganje;

K.  ker je po navedbah urada Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih dejavnosti v osrednjem in severnem Iraku trenutno 1,2 milijona notranje razseljenih oseb, okoli 1,5 milijona oseb pa potrebuje humanitarno pomoč; ker je vzpon skupine IS povzročil humanitarno krizo, zlasti obsežno razseljevanje civilistov; ker se je EU odločila, da bo povečala humanitarno pomoč Iraku za 5 milijonov EUR za zagotovitev osnovne pomoči razseljenim osebam, s čimer je Irak v letu 2014 doslej prejel 12 milijonov EUR humanitarne pomoči;

L.  ker iraška ustava vsem državljanom zagotavlja enakost pred zakonom ter upravne, politične in kulturne pravice in pravico do izobraževanja za različne narodnosti; ker je iraška vlada odgovorna za to, da zagotovi spoštovanje pravic, dobrobit in varnost celotnega prebivalstva;

M.  ker obstajajo poročila o namernih napadih na ženske in dekleta v Iraku ter o ugrabitvah, posilstvih in prisilnih porokah, ki jih izvajajo militantni skrajneži skupine IS in drugih oboroženih skupin; ker so po poročilu organizacije Human Rights Watch z dne 12. julija 2014 v zadnjem mesecu iraške varnostne sile in z vlado povezane milice nezakonito usmrtile najmanj 255 zapornikov, domnevno iz maščevanja za žrtve bojevnikov IS;

N.  ker je 25. junija 2014 s svojih domov zbežalo do 10 000 ljudi iz pretežno krščanskih skupnosti zgodovinskega asirskega mesta Karakoš (imenovanega tudi Al Hamdanija), potem ko so okolico mesta zadele granate; ker naj bi od leta 2003 državo zapustila že najmanj polovica iraških kristjanov; ker se je po navedbah organizacije Open Doors International njihovo število znatno zmanjšalo, saj jih je bilo na začetku devetdesetih let 1,2 milijona, zdaj pa od 330 do 350 tisoč;

1.  izraža resno zaskrbljenost zaradi naglega poslabšanja varnostnih razmer v Iraku; ostro obsoja napade IS na iraške državljane in iraško državo, zaradi česar prihaja do izvensodnih usmrtitev, uvedbe stroge interpretacije šeriatskega prava, uničenja verskih objektov ter zgodovinske, kulturne in umetnostne dediščine regije ter drugih grozodejstev; opozarja, da ekstremni protišiitski in protikrščanski nazori skupine IS povečujejo tveganje množičnih versko motiviranih pobojev, če bi skupina IS obdržala zasedena ozemlja in se še bolj razširila;

2.  ostro obsoja napade na civilne cilje, vključno z bolnišnicami, šolami in verskimi objekti, ter usmrtitve in spolno nasilje v konfliktu; poudarja, da storilci teh dejanj ne bi smeli ostati nekaznovani; je globoko zaskrbljen zaradi humanitarne krize in množičnega razseljevanja civilistov;

3.  podpira iraške oblasti v boju proti terorizmu skupine IS in drugih oboroženih/terorističnih skupin, vendar poudarja, da je treba odziv za izboljšanje varnosti povezati s trajno politično rešitvijo, ki bo vključevala vse elemente iraške družbe ter upoštevala njihove legitimne pritožbe; poudarja tudi, da je treba v boju proti terorizmu spoštovati človekove pravice in mednarodno humanitarno pravo; poziva iraške varnostne sile, naj ravnajo v skladu z mednarodnim in nacionalnim pravom in upoštevajo zaveze Iraka iz mednarodnih sporazumov o človekovih pravicah in temeljnih svoboščinah; poziva iraško vlado in vse politične voditelje, naj sprejmejo potrebne ukrepe za zagotovitev varnosti in zaščite za vse ljudi v Iraku, zlasti za člane ranljivih skupin in verskih skupnosti;

4.  brez pridržkov kot nelegitimno zavrača sporočilo vodstva skupine ISIS, da je ustanovila kalifat na območju pod njenim nadzorom, in zavrača vsako enostransko spreminjanje mednarodno priznanih meja z nasiljem, ter hkrati zahteva spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin ljudi na območjih, ki jih nadzoruje ISIS;

5.  poudarja, da za skupino IS veljata embargo na uvoz orožja in zamrznitev premoženja, ki ju je varnostni svet ZN sprejel z resolucijama št. 1267 (1999) in št. 1989 (2011), ter da je treba ta ukrepa nemudoma in dejansko izvajati;

6.  meni, da so volitve v Iraku z dne 30. aprila 2014 priložnost za oblikovanje resnično reprezentativne vlade z vključujočo agendo; pozdravlja, da je bil 15. julija 2014 izvoljen novi predsednik iraškega parlamenta; poziva vse politične voditelje, zlasti predsednika vlade Nurija Al Malikija, naj zagotovijo, da se nemudoma oblikuje nova vključujoča vlada; poudarja, da bi morala takšna vlada primerno predstavljati politično, versko in etnično raznolikost iraške družbe, da bi se ustavilo prelivanje krvi in drobitev države;

7.  poziva vse regionalne akterje, naj prispevajo k prizadevanjem za spodbujanje varnosti in stabilnosti v Iraku in naj zlasti spodbujajo iraško vlado, da bo vključila sunitsko manjšino ter vključujoče, nesektaško in nestrankarsko reorganizirala vojsko;

8.  poziva vse regionalne akterje, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi ustavili vse dejavnosti javnih in zasebnih organov za uveljavljanje in širjenje ekstremističnih islamističnih ideologij z besedami in dejanji; poziva mednarodno skupnost, še posebej EU, naj spodbudi regionalni dialog o težavah Bližnjega vzhoda in vanj vključi vse pomembne strani, zlasti Iran in Saudovo Arabijo;

9.  poudarja, da bi morala EU oblikovati celovit politični pristop za regijo in predvsem, da bi morali v prizadevanjih za umiritev razmer v Siriji in Iraku kot ključni akterji sodelovati Iran, Saudova Arabija in druge zalivske države;

10.  poudarja potrebo po spoštovanju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v tem kriznem obdobju, zlasti svobode izražanja, svobode tiska ter digitalne svobode;

11.  je seznanjen, da je kurdska regionalna vlada napovedala izvedbo referenduma o neodvisnosti; kljub temu poziva parlament in predsednika iraškega Kurdistana Masuda Barzanija, naj ravnajo vključujoče in spoštujejo pravice nekurdskih manjšin, ki živijo v tej pokrajini;

12.  je zaskrbljen zaradi poročil, da se je več sto tujih borcev, med njimi tudi državljanov držav članic EU, pridružilo uporniški skupini IS; nadalje poziva k mednarodnemu sodelovanju, da bi sprožili ustrezne pravne postopke proti vsem posameznikom, osumljenim sodelovanja v terorističnih dejanjih;

13.  pozdravlja odločitev EU z dne 19. junija 2014, da bo povečala humanitarno pomoč Iraku za 5 milijonov EUR za zagotovitev osnovne pomoči razseljenim osebam, s čimer je Irak v letu 2014 doslej prejel 12 milijonov EUR humanitarne pomoči;

14.  ponovno potrjuje, da je EU zavezana okrepitvi odnosov z Irakom, med drugim z izvajanjem sporazuma med EU in Irakom o partnerstvu in sodelovanju; poziva Svet, naj še naprej pomaga Iraku pri uveljavljanju demokracije, človekovih pravic, dobre uprave in pravne države, tudi na podlagi izkušenj in dosežkov misije EUJUST LEX-Irak; podpira prizadevanja misije ZN za pomoč Iraku in posebnega predstavnika generalnega sekretarja ZN za pomoč iraški vladi pri krepitvi demokratičnih institucij in procesov, uveljavljanju pravne države, omogočanju regionalnega dialoga, izboljševanju osnovnih storitev in varstvu človekovih pravic;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, vladi in predstavniškemu svetu Iraka, regionalni vladi Kurdistana, generalnemu sekretarju Združenih narodov in Svetu Združenih narodov za človekove pravice.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0171.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0023.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0207.
(4) UL C 247 E, 17.08.2012, str. 1.
(5) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0339.


Stopnjevanje nasilja med Izraelom in Palestino
PDF 110kWORD 41k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. julija 2014 o stopnjevanju nasilja med Izraelom in Palestino (2014/2723(RSP))
P8_TA(2014)0012RC-B8-0071/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker konflikt, ki še vedno traja, povzroča tragične smrtne žrtve in nesprejemljivo trpljenje civilnega prebivalstva obeh vpletenih strani;

B.  ker je varnostni svet OZN v svoji izjavi z dne 12. julija 2014 izrazil resno zaskrbljenost zaradi krize v Gazi, pozval k umiritvi razmer, pomiritvi in obnovitvi prekinitve ognja iz novembra 2012 ter k spoštovanju mednarodnega humanitarnega prava, vključno z zaščito civilistov, in izrazil podporo nadaljevanju neposrednih pogajanj med Izraelci in Palestinci z namenom doseči celovit mirovni sporazum, ki bo temeljil na rešitvi z dvema državama;

C.  ker je Egipt 14. julija 2014 predlagal načrt za prekinitev ognja, ki ga je zaenkrat sprejel samo Izrael;

D.  ker je Hamas za EU teroristična organizacija;

E.  ker je palestinski predsednik Mahmud Abas Združene narode zaprosil za mednarodno zaščito Palestine zaradi vse slabših razmer v Gazi;

F.  ker mednarodno in humanitarno pravo, vključno s četrto ženevsko konvencijo, v celoti velja za vse strani, vpletene v ta konflikt;

G.  ker so neposredna mirovna pogajanja med sprtima stranema zastala, vsa nedavna prizadevanja za njihovo obnovitev pa so spodletela; ker je EU pozvala obe strani, naj z dejanji okrepita ozračje zaupanja, ki je potrebno za plodna pogajanja, naj se vzdržita dejanj, ki bi ogrozila verodostojnost procesa, ter naj preprečita hujskaštvo;

1.  poziva k ustavitvi raketnih napadov na Izrael iz Gaze, ki jih morajo Hamas in druge oborožene skupine v Gazi nemudoma prekiniti, ter k ustavitvi izraelskih vojaških napadov na Gazo;

2.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi kritičnih razmer v Gazi in južnem Izraelu; žaluje zaradi smrti civilistov, med katerimi je veliko žensk in otrok; obsoja umore treh izraelskih najstnikov 12. junija 2014 in palestinskega najstnika 2. julija 2014, ki jih obsoja tudi mednarodna skupnost; izreka sožalje družinam vseh nedolžnih žrtev;

3.  poudarja, da imajo tako izraelski kot palestinski državljani pravico do mirnega in varnega življenja; poudarja, da morajo vse strani v celoti spoštovati mednarodno pravo na področju človekovih pravic ter da ni opravičila za namerno obstreljevanje nedolžnih civilistov, kar je po mednarodnem pravu vojni zločin, in za uničevanje civilne infrastrukture;

4.  poziva k takojšnji umiritvi konflikta s sporazumom obeh strani o prekinitvi ognja in takojšnji ustavitvi vseh nasilnih dejanj, ki ogrožajo življenja civilistov; pozdravlja vsa prizadevanja za dogovor o trajnem premirju med stranema ter poziva podpredsednico/visoko predstavnico in države članice, naj povečajo diplomatski pritisk in tako podprejo te dejavnosti;

5.  poziva mednarodno skupnost in zlasti varnostni svet OZN, naj nemudoma poiščeta primeren odziv in rešitev za sedanjo krizo; spodbuja ključne regionalne akterje, zlasti Egipt in Jordanijo, naj si še naprej prizadevata pomiriti razmere; pozdravlja odločitev egiptovskih oblasti o odprtju mejnega prehoda Rafa, da bi olajšale dostop humanitarne pomoči do Gaze in omogočile prehod palestinskih civilistov;

6.  ponovno izraža odločno podporo rešitvi z dvema državama, ki bi temeljila na mejah iz leta 1967 z Jeruzalemom kot glavnim mestom obeh držav in po kateri bi varen Izrael in neodvisna, demokratična, stična in obstojna palestinska država mirno in varno sobivali, to pa bi pomenilo odpravo blokade Gaze; ponovno poudarja, da so nenasilna sredstva edini način za dosego pravičnega in trajnega miru med Izraelci in Palestinci;

7.  v tem duhu poziva obe strani in mednarodno skupnost, naj si resno in verodostojno prizadevajo za nadaljevanje neposrednih mirovnih pogajanj med Izraelci in Palestinci ter naj v teh pogajanjih dosežejo oprijemljive rezultate; ponovno poziva Evropsko unijo, naj prevzame dejavnejšo vlogo v prizadevanjih za vzpostavitev pravičnega in trajnega miru;

8.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za mirovni proces na Bližnjem vzhodu, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov, odposlancu bližnjevzhodne četverice, knesetu in izraelski vladi, predsedniku Palestinske oblasti in palestinskemu zakonodajnemu svetu, parlamentu in vladi Egipta ter parlamentu in vladi Jordanije.


Kaznivo dejanje agresije
PDF 121kWORD 51k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 17. julija 2014 o kaznivem dejanju agresije (2014/2724(RSP))
P8_TA(2014)0013RC-B8-0066/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Ustanovne listine Združenih narodov,

–  ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča, zlasti člena 5, ki se nanaša na kaznivo dejanje agresije kot enega glavnih kaznivih dejanj v pristojnosti tega sodišča,

–  ob upoštevanju sprememb Rimskega statuta, sprejetih na revizijski konferenci leta 2010 v Ugandi, zlasti v zvezi z resolucijo RC/Res. 6 o kaznivem dejanju agresije,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2011/168/SZVP in sklicevanja na spremembe iz Kampale,

–  ob upoštevanju revidiranega akcijskega načrta, sprejetega 12. julija 2011 v skladu s Sklepom Sveta 2011/168/SZVP;

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2010 o revizijski konferenci Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča v Kampali v Ugandi(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. novembra 2011 o podpori EU Mednarodnemu kazenskemu sodišču: soočanje z izzivi in reševanje težav(2),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o letnem poročilu o človekovih pravicah v svetu in politiki Evropske unije na tem področju, vključno s posledicami za strateško politiko EU na področju človekovih pravic,

–  ob upoštevanju devetega poročila Mednarodnega kazenskega sodišča Združenim narodom za obdobje 2012/13,

–  ob upoštevanju izida 25. zasedanja Sveta Združenih narodov za človekove pravice aprila 2014,

–  ob upoštevanju resolucije generalne latinskoameriške parlamentarne skupščine z dne 19. in 20. oktobra o promociji Mednarodnega kazenskega sodišča in ratifikaciji sprememb iz Kampale (AO/2013/07XXIX),

–  ob upoštevanju resolucije skupščine držav pogodbenic Rimskega statuta z dne 27. novembra 2013 o krepitvi Mednarodnega kazenskega sodišča in skupščine držav pogodbenic, v kateri se vse prihodnje pogodbenice poziva, naj ratificirajo spremenjeni statut, vse sedanje pa, naj preučijo ratifikacijo sprememb, ter se priznava, da so številne med njimi nedavno ratificirale spremembe (ICC-ASP/12/Res.8),

–  ob upoštevanju ratifikacije in izvajanja sprememb Rimskega statuta iz Kampale ter priročnika Mednarodnega kazenskega sodišča, ki so ga pripravili stalna misija Kneževine Liechtenstein v Združenih narodih, Svetovni inštitut za preprečevanje agresije in inštitut LISD (Liechtenstein Institute on Self-Determination) z Univerze Princeton,

–  ob upoštevanju, da je 17. julij dan mednarodnega kazenskega prava, ko se slavi napredek na področju prevzemanja odgovornosti za kazniva dejanja zoper človečnost, vojna hudodelstva in genocid,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in (4) Poslovnika,

A.  ker so države članice EU tesne zaveznice Mednarodnega kazenskega sodišča že od njegove ustanovitve ter ga politično, diplomatsko in logistično podpirajo, obenem pa spodbujajo univerzalnost Rimskega statuta in branijo njegovo integriteto, da bi bilo to sodišče še bolj neodvisno;

B.  ker je Parlament 17. novembra 2011(3) pozdravil sprejetje sprememb Rimskega statuta iz Kampale, ki vključujejo kaznivo dejanje agresije, in vse države članice pozval, naj jih ratificirajo in vključijo v svojo zakonodajo;

C.  ker je nato Parlament 18. aprila 2012 sprejel resolucijo(4), v kateri je Svet in Komisijo, pozval, naj z namenom varovanja in krepitve univerzalnosti Rimskega statuta uporabita svojo mednarodno avtoriteto, da bi se dogovorili o mednarodni opredelitvi kaznivega dejanja agresije, ki krši mednarodno pravo;

D.  ker bodo spremembe Rimskega statuta iz Kampale v zvezi s kaznivim dejanjem agresije, ki jih mora ratificirati najmanj 30 pogodbenic, in odločitev, sprejeta z dvotretjinsko večino pogodbenic po 1. januarju 2017, omogočile uveljavitev trajnega sistema mednarodne kazenske odgovornosti z izrekanjem kazni za kaznivo dejanje agresije;

E.  ker je 122 držav pogodbenic Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča;

F.  ker je doslej 14 držav članic ratificiralo spremembo statuta iz Kampale o kaznivem dejanju agresije, med temi osem držav članic EU, in sicer Belgija, Hrvaška, Ciper, Estonija, Nemčija, Luksemburg, Slovaška in Slovenija; ker si najmanj 35 držav pogodbenic dejavno prizadeva ratificirati spremembe o kaznivem dejanju agresije, nekaj držav pa se je zavezalo k ratifikaciji

G.  ker je Liechtenstein 8. maja 2012 prvi ratificiral spremembe o kaznivem dejanju agresije in členu 8 (vojna hudodelstva), ki so bile sprejete leta 2010 v Kampali v Ugandi na revizijski konferenci Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča;

H.  ker lahko države, ki niso pogodbenice Rimskega statuta, tega ratificirajo, vključno s spremembami iz Kampale, in s tem pripomorejo k uveljavljanju pristojnosti Mednarodnega kazenskega sodišča za kaznivo dejanje agresije;

I.  ker so spremembe iz Kampale popolnoma skladne z Ustanovno listino Združenih narodov, saj se med kazniva dejanja uvrščajo le najhujše oblike nezakonite uporabe sile, ki so torej zaradi svoje narave, teže in obsega povsem v nasprotju s to listino;

J.  ker bo podelitev pristojnosti za kaznivo dejanje agresije Mednarodnemu kazenskemu sodišču prispevala k uveljavitvi načela pravne države na mednarodni ravni in pripomogla k mednarodnemu miru in varnosti, saj bo odvračala od uporabe sile in tako pozitivno prispevala k preprečevanju teh kaznivih dejanj in utrditvi trajnega miru;

K.  ker bosta ratifikacija sprememb iz Kampale s strani držav in podelitev pristojnosti Mednarodnemu kazenskemu sodišču za kaznivo dejanje agresije še dodatno preprečili, da bi se storilci tega kaznivega dejanja izognili kazni;

L.  ker bosta ratifikacija sprememb iz Kampale in podelitev pristojnosti za kaznivo dejanje agresije Mednarodnemu kazenskemu sodišču pripomogli k varstvu človekovih pravic, saj se s tem dejanje agresije, ki je pogosto prvi člen v verigi hudih kršitev človekovih pravic ter mednarodnega humanitarnega prava in mednarodnega prava na področju človekovih pravic, uvrsti med kazniva dejanja;

M.  ker se bo z uvrstitvijo dejanj agresije med kazniva dejanja zaščitila pravica oseb, ki so jih nezakonito prisilili v vojskovanje, in vojakov napadene države do življenja ter se bo odpravila pomanjkljivost v Rimskem statutu in mednarodnem humanitarnem pravu, saj trenutno obravnavata le zaščito civilistov in drugih kategorij „zaščitenih oseb“;

N.  ker bo podelitev pristojnosti Mednarodnemu kazenskemu sodišču za kaznivo dejanje agresije prispevala k univerzalnosti Rimskega statuta, saj bo morda zaradi tega več držav pripravljenih ratificirati izpopolnjeni Rimski statut, vključno s spremembami iz Kampale, kar jim bo v podporo tudi pri doseganju ciljev v okviru njihove nacionalne politike v zvezi s preprečevanjem uporabe sile proti njim;

1.  potrjuje, da popolnoma podpira delo Mednarodnega kazenskega sodišča, saj bo to omogočilo, da se storilci najhujših kaznivih dejanj, ki zadevajo mednarodno skupnost, ne bodo mogli več izogniti kazni;

2.  poziva EU, naj sprejme skupno stališče o kaznivem dejanju agresije in spremembah iz Kampale;

3.  poudarja pomen načela univerzalnosti Rimskega statuta in poziva EU, naj pri spodbujanju uveljavitve sprememb iz Kampale o kaznivem dejanju agresije prevzame vodilno vlogo in podpre prizadevanja za uresničitev tega cilja ter naj države članice spodbudi, da najprej ratificirajo spremembe in nato, ko bo te spremembe ratificiralo 30 držav in bo torej dosežen cilj, da se Mednarodnemu sodišču podeli pristojnost za kaznivo dejanje agresije, podprejo končno odločitev skupščine držav pogodbenic Rimskega statuta;

4.  poudarja, da je treba dejavno spodbujati podporo Mednarodnemu kazenskemu sodišču, ratifikaciji spremenjenega Rimskega statuta ter obeh sprememb iz Kampale, in sicer na vseh področjih zunanjega delovanja EU, med drugim prek posebnega predstavnika EU za človekove pravice in delegacij EU na kraju samem, vključno s tehnično pomočjo državam pri ratifikaciji oziroma izvajanju; zato poziva EU in države članice, naj obnovijo svojo zavezo in podporo, tudi finančno podporo, Mednarodnemu kazenskemu sodišču;

5.  poziva EU, naj se zaveže boju proti genocidu, kaznivim dejanjem zoper človečnost, vojnim hudodelstvom in kaznivemu dejanju agresije in naj se boj proti nekaznovanju za hude kršitve človekovih pravic uvrsti med prednostne naloge EU in držav članic na področju zunanjega delovanja; poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednico Komisije, naj si še bolj prizadeva za to, da bi se standardi s področja mednarodnega humanitarnega prava na splošno, tudi pri nedržavnih oboroženih skupinah, v večji meri uveljavili in spoštovali;

6.  poziva države članice, naj nacionalno zakonodajo hitro prilagodijo opredelitvam v spremembah iz Kampale in drugim obveznostim iz Rimskega statuta ter tako omogočijo nacionalne preiskave in pregon kaznivih dejanj in naj sodelujejo s Sodiščem;

7.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam držav članic EU, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice in predsedniku Mednarodnega kazenskega sodišča.

(1) UL C 161 E, 31.5.2011, str. 78.
(2) UL C 153 E, 31.5.2013, str. 115.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2011)0507.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0126.

Pravno obvestilo