Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 27. november 2014 - StrasbourgKončna izdaja
Pakistanski zakoni proti bogokletstvu
 Srbija: primer obtoženega vojnega zločinca Šešlja
 Irak: ugrabitve žensk in slabo ravnanje z njimi
 Sklep o nenasprotovanju delegiranemu aktu: prehodni sistem obrokov za prispevke za kritje upravnih odhodkov enotnega odbora za reševanje v prehodnem obdobju
 Zamude pri začetku izvajanja kohezijske politike za obdobje 2014-2020
 Smernice Komisije za oceno učinka
 25.obletnica Konvencije ZN o otrokovih pravicah
 Digitalni enotni trg
 Podhranjenost otrok v državah v razvoju

Pakistanski zakoni proti bogokletstvu
PDF 140kWORD 73k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. novembra 2014 o pakistanskih zakonih proti bogokletstvu (2014/2969(RSP))
P8_TA(2014)0064RC-B8-0289/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Pakistanu,

–  ob upoštevanju 18. člena Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948 ter 18. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Deklaracije Združenih narodov o odpravi vseh oblik nestrpnosti in diskriminacije na podlagi vere ali prepričanja iz leta 1981;

–  ob upoštevanju poročil posebnega poročevalca Združenih narodov o svobodi veroizpovedi ali prepričanja,

–  ob upoštevanju poročila posebne poročevalke Združenih narodov o neodvisnosti sodnikov in odvetnikov Gabriele Knaul z dne 4. aprila 2013, ki ga je pripravila po svoji misiji v Pakistanu od 19. do 29. maja 2012,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu v letu 2012 ter politiki Evropske unije na tem področju, v kateri obsoja preganjanje kristjanov in drugih verskih manjšin(1),

–  ob upoštevanju o smernic EU o spodbujanju in zaščiti svobode veroizpovedi ali prepričanja(2),

–  ob upoštevanju petletnega načrta sodelovanja med EU in Pakistanom iz marca 2012, ki vključuje prednostne naloge, kot sta dobro upravljanje in dialog o človekovih pravicah, ter z njim tesno povezanega drugega strateškega dialoga med EU in Pakistanom z dne 25. marca 2014,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o Pakistanu z dne 11. marca 2013(3), v katerih so ponovno poudarjena pričakovanja EU glede spodbujanja in spoštovanja človekovih pravic ter obsojanja vseh oblik nasilja, tudi proti verskim manjšinam,

–  ob upoštevanju izjave tiskovnega predstavnika Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) z dne 18. oktobra 2014 o odločitvi visokega sodišča v Lahoreju, da obsodbo Asje Bibi v Pakistanu potrdi,

–  ob upoštevanju sporočila za medije z dne 29. oktobra 2014, ki ga je ob obisku posebnega predstavnika Evropske unije za človekove pravice v Pakistanu od 26. do 29. oktobra 2014 izdala delegacija EU v Pakistanu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2014 o regionalni vlogi Pakistana in političnih odnosih z Evropsko unijo(4),

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je bila Asja Bibi, kristjanka iz Pandžaba, leta 2009 aretirana, leta 2010 pa na podlagi oddelka 295-C pakistanskega kazenskega zakonika obsojena na smrt zaradi bogokletstva; ker je visoko sodišče v Lahoreju 16. oktobra 2014 pritožbo Asje Bibi zavrnilo in sodbo potrdilo; ker je obdolženka 24. novembra 2014 vložila pritožbo na vrhovno sodišče, ta postopek pa bi lahko trajal več let; ker bi predsednik Pakistana s predsedniško pomilostitvijo lahko še vedno razveljavil sodbo visokega sodišča v Lahoreju in Asjo Bibi pomilostil;

B.  ker je množica 7. novembra 2014 pretepla krščanski par, Šamo Bibi in Šahbaza Masiha, ker naj bi v vzhodnem Pakistanu sežigala strani Korana; ker so ju zažgali v opekarski peči, pri čemer naj bi bila po nekaterih poročanjih še živa, ko so ju vrgli v peč;

C.  ker je bilo več pakistanskih državljanov nedavno obsojenih na smrt, ker naj bi kršili zakone proti bogokletstvu, med njimi je tudi Savan Masih, kristjan, ker naj bi v pogovoru žalil preroka Mohameda, in krščanski par, Šafkat Emanuel in Šagufta Kauzar, ker naj bi preroka žalil v besedilnem sporočilu;

D.  ker je bil borec za človekove pravice in odvetnik Rašid Rehman 7. maja 2014 umorjen; ker so Rehmanu nekaj tednov pred tem grozili, ker je branil predavatelja, ki mu je po pakistanskih zakonih proti bogokletstvu grozil pregon;

E.  ker je stražnik v zaporu oktobra 2014 ustrelil in ranil britanskega državljana pakistanskega porekla Mohammada Asgarja, ki so ga v Pakistanu zaprli zaradi bogokletstva, čeprav je bil v Veliki Britaniji diagnosticiran kot duševni bolnik; ker so regionalni organi njegovega napadalca aretirali in ga obtožili poskusa umora in ker je bilo osem drugih stražnikov v zaporu supendiranih;

F.  ker je 45-letnega šiita Tufajla Haiderja 5. novembra 2014 ubil policist, ki ga je zasliševal in ki je kasneje trdil, da je Haider zaničljivo govoril o spremljevalcih preroka Mohameda;

G.  ker je bilo v Pakistanu med letom 1987 in oktobrom 2014 po poročilih 438 ljudi obtoženih bogokletstva, med drugim 633 muslimanov, 494 ahmadov, 187 kristjanov in 21 hindujcev; ker je bilo v primerih bogoskrunstva od leta 1990 v nasilju množice ubitih vsaj 60 ljudi;

H.  ker je zaradi obtožb bogoskrunstva trenutno v zaporu več deset ljudi, med drugim muslimani, hindujci, kristjani in drugi; ker doslej še nobena sodba na podlagi obtožb bogoskrunstva ni bila izvršena, več obtožencev pa je bilo ubitih v nasilju množice; ker so pakistanska sodišča pod hudim pritiskom nekaterih verskih voditeljev, da se smrtne obsodbe, ki jih po navadi izrečejo nižja sodišča, potrdijo in izvršijo; ker so sodni postopki pogosto dolgotrajni in imajo uničujoče posledice za nedolžne pakistanske državljane, njihove družine in skupnosti;

I.  ker so verske manjšine zaradi pakistanskih zakonov proti bogokletstvu v nevarnosti, če se svobodno izražajo ali se odkrito udejstvujejo v verskih dejavnostih; ker je sistematično kršenje teh zakonov dobro dokumentirano; ker v pakistanski družbi sejejo strah, namesto da bi verske skupnosti ščitili; ker so bili vsi poskusi reformiranja zakonov ali njihovega izvajanja zadušeni z grožnjami in umori; ker se na poskuse razprave o teh vprašanjih v medijih (na spletu ali drugje) pogosto odgovori z grožnjami in nadlegovanjem, tudi z vlade;

J.  ker ima Pakistan pomembno vlogo pri spodbujanju stabilnosti v južni Aziji in bi lahko pričakovali, da bo vzor pri krepitvi pravne države in človekovih pravic;

K.  ker je Pakistan nedavno ratificiral sedem od devetih najpomembnejših mednarodnih sporazumov o človekovih pravicah, vključno z Mednarodnim paktom o političnih in državljanskih pravicah in Konvencijo Združenih narodov proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, ki vsebujejo vrsto določb o pravosodju, pravici do poštenega sojenja, enakosti pred zakonom in nediskriminaciji;

L.  ker je bil Pakistan v okviru mehanizmov Združenih narodov za človekove pravice zaprošen, naj razveljavi zakone proti bogokletstvu ali vsaj nemudoma vzpostavi zaščitne ukrepe, da bi preprečil zlorabo zakonodaje za preganjanje državljanov, ki pogosto prihajajo iz manjšinskih verskih skupnosti;

M.  ker sta EU in Pakistan poglobila in razširila svoje dvostranske odnose, kar ponazarjata petletni načrt sodelovanja iz februarja 2012 in drugi strateški dialog med EU in Pakistanom, ki je potekal marca 2014; ker je cilj petletnega načrta sodelovanja med EU in Pakistanom vzpostaviti strateške odnose in skleniti partnerstvo za mir in razvoj na podlagi skupnih vrednot in načel;

N.  ker je Pakistana 1. januarja 2014 prvič vstopil v shemo GSP+; ker naj bi se v okviru te sheme močno spodbujalo spoštovanje temeljnih človekovih pravic in pravic delavcev, narave in načel dobrega upravljanja;

1.  je zelo zaskrbljen, ker je višje sodišče v Lahoreju 16. oktobra 2014 s svojo odločitvijo potrdilo smrtno obsodbo Asie Bibi, in obžaluje to odločitev; poziva vrhovno sodišče, naj nemudoma začne postopke v tej zadevi in naj v svoji sodbi upošteva načelo pravne države in v celoti spoštuje človekove pravice;

2.  poziva tudi pakistanska sodišča, naj hitro začnejo ponovno presojati o smrtnih obsodbah Savana Masiha, Mohameda Asgarja ter Šafkata Emanuela in njegove žene Šagufte Kausar, pa tudi o obsodbah vseh drugih državljanov, ki čakajo na izvršitev smrtne kazni zaradi domnevne kršitve zakonov proti bogokletstvu;

3.  odločno obsoja umor Šame Bibi in Šahbaza Masiha ter izreka sožalje njunima družinama in družinam vseh nedolžnih žrtev, umorjenih zaradi zakonov proti bogokletstvu v Pakistanu; poziva, naj se storilce teh dejanj privede pred sodišče; je seznanjen s tem, da se je vlada v provinci Pandžab odločila ustanoviti odbor, da bi se hitro raziskal uboj Šame Bibi in Šahbaza Masiha, in naročiti dodatno policijsko zaščito tamkajšnjih krščanskih skupnosti; vendar poudarja, da je treba odpraviti vzdušje nekaznovanosti in izvesti splošne reforme, da se reši problem nasilja nad verskimi manjšinami, ki je v Pakistanu še vedno zelo razširjen;

4.  izraža veliko zaskrbljenost, ker je sporne zakone proti bogokletstvu možno zlorabiti, kar lahko vpliva na pripadnike vseh ver v Pakistanu; je še posebej zaskrbljen, ker se zakoni proti bogokletstvu, ki so jim javno nasprotovali pokojni minister Šahbaz Bhati, pokojni guverner Salman Taser in Rašid Rehman, ki so jih ubili, ker so se zavzemali za versko strpnost, vse bolj uporabljajo zoper ranljive manjšinske skupine v Pakistanu, kot sta muslimanska skupnost ahmadija in krščanska skupnost;

5.  poziva pakistansko vlado, naj temeljito revidira te zakone in njihovo trenutno uporabo, zlasti člena 295 B in C kazenskega zakonika, ki predpisujeta obvezno dosmrtno zaporno kazen (295 B in C) ali celo smrtno kazen (295 C) za domnevna dejanja bogokletstva, in te zakone razveljavi; poziva pakistansko vlado, naj odpravi smrtno kazen, tudi za bogokletstvo in versko odpadništvo, in uvede zaščitne ukrepe, s katerimi bo preprečila zlorabo pravnih določb o bogokletstvu ali verskem odpadništvu;

6.  poziva pakistanske oblasti, naj zagotovijo neodvisnost sodišč, spoštovanje načela pravne države in pravično sojenje v skladu z mednarodnimi standardi o sodnih postopkih, med drugim z upoštevanjem nedavnih priporočil posebne poročevalke ZN o neodvisnosti sodnikov in odvetnikov; poleg tega oblasti poziva, naj zagotovijo zadostno zaščito vsem v primerih bogokletstva, vključno z zaščito sodnikov pred zunanjimi pritiski, zaščito obtožencev in njihovih družin in skupnosti pred nasiljem množice in z zagotovitvijo rešitev tistim, ki so bili oproščeni, vendar se ne morejo vrniti v domači kraj;

7.  opozarja, da pakistanska ustava zagotavlja versko svobodo in pravice manjšin; pozdravlja ukrepe, ki jih je v interesu verskih manjšin od novembra 2008 sprejela pakistanska vlada, kot so petodstotne kvote za manjšine v zveznem sektorju zaposlovanja, priznanje nemuslimanskih praznikov in imenovanje dneva narodnostnih manjšin;

8.  vseeno poziva pakistansko vlado, naj si bolj prizadeva za razumevanje med verskimi skupnostmi in se dejavno zoperstavi verski sovražnosti družbenih akterjev ter verski nestrpnosti, nasilnim dejanjem in ustrahovanju ter naj ukrepa proti nekaznovanosti oziroma proti ustvarjanju vtisa nekaznovanosti;

9.  ostro obsoja vse nasilje zoper verske skupnosti, pa tudi vse oblike diskriminacije in nestrpnosti na podlagi veroizpovedi in prepričanja; poudarja, da je pravica do svobode misli, vesti in vere temeljna človekova pravica; poudarja tudi, da si vsi Pakistanci, ne glede na vero in nazore, zaslužijo enako spoštovanje ter spodbujanje in varovanje človekovih pravic;

10.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj z uporabo vseh razpoložljivih orodij, tudi tistih iz smernic EU za spodbujanje in varovanje svobode vere ali prepričanja, pomagata verskim skupnostim in pritiskata na pakistansko vlado, naj stori več za zaščito verskih manjšin; v zvezi s tem pozdravlja obisk posebnega predstavnika EU za človekove pravice v Pakistanu in pogovore s tega obiska;

11.  poudarja, da je podelitev statusa GSP+ pogojna in je med drugim odvisna od ratifikacije in izvajanja 27 mednarodnih konvencij, kot je navedeno v Prilogi VII k novi temeljni uredbi o GSP, večina teh konvencij pa se nanaša na človekove pravice, ter da se lahko EU odloči in umakne preferenciale GSP+, če država ne izpolnjuje svojih obveznosti;

12.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj natančno spremlja, ali Pakistan izpolnjuje svoje obveznosti v okviru sistema GSP+, in naj spodbuja in zagovarja človekove pravice v Pakistanu;

13.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj sodelujeta s pakistanskimi oblastmi, da se bo spremenil način uporabe zakonov proti bogokletstvu, tudi z izvajanjem ukrepov, predlaganih v šestem odstavku te resolucije;

14.  spodbuja pakistansko vlado, naj sodeluje z organi ZN, tudi s poročevalcem ZN za svobodo vere in prepričanja, in obravnava utemeljene pomisleke glede človekovih pravic;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju ZN, Svetu ZN za človekove pravice ter vladi in parlamentu Pakistana.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0575.
(2) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/EN/foraff/137585.pdf
(3) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/EN/foraff/135946.pdf
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0208.


Srbija: primer obtoženega vojnega zločinca Šešlja
PDF 213kWORD 57k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. novembra 2014 o Srbiji: primer obtoženega vojnega zločinca Šešlja (2014/2970(RSP))
P8_TA(2014)0065RC-B8-0292/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Srbiji,

–  ob upoštevanju Stabilizacijsko-pridružitvenega sporazuma med Evropskima skupnostma in njunimi državami članicami ter Republiko Srbijo, ki je začel veljati 1. septembra 2013,

–  ob upoštevanju poročila Komisije o napredku Srbije za leto 2014 z dne 8. oktobra 2014 (SWD(2014)0302),

–  ob upoštevanju Statuta Mednarodnega sodišča za sodni pregon oseb, odgovornih za hujše kršitve mednarodnega humanitarnega prava, storjene na območju nekdanje Jugoslavije od leta 1991,

–  ob upoštevanju člena 65 Poslovnika Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je predsednik srbske radikalne stranke Vojislav Šešelj obtožen pred Mednarodnim kazenskim sodiščem za nekdanjo Jugoslavijo zaradi pregonov na osnovi političnih, rasnih ali verskih razlogov, deportacij, nehumanih dejanj (prisilna premeščanja) (zločini proti človečnosti), ter zaradi umorov, mučenja, okrutnega ravnanja, samovoljnega uničevanja vasi ali uničevanja, ki ni bilo upravičeno zaradi vojaških razlogov, uničevanja ali naklepnega poškodovanja ustanov, namenjenih verskim ali šolskim dejavnostim, plenjenja javne in zasebne lastnine (kršitve zakonov in vojaških običajev) na Hrvaškem, v Bosni in Hercegovini ter v delih Vojvodine (Srbija) zagrešenih med letoma 1991 in 1993;

B.  ker je Organizacija združenih narodov Mednarodno kazensko sodišče za nekdanjo Jugoslavijo leta 1993 ustanovila za obravnavo vojnih zločinov, storjenih v 90. letih, s čimer so bili postavljeni temelji za reševanje sporov in pokonfliktni razvoj te regije;

C.  ker je 6. novembra 2014 po več kot enajstih letih pripora in v času, ko sojenje še poteka, sodni senat tega sodišča izdal odločbo proprio motu o začasni izpustitvi Šešlja zaradi poslabšanja njegovega zdravstvenega stanja, za kar je sodišče postavilo naslednje pogoje: (i) obtoženec ne sme vplivati na priče in žrtve; (ii) zglasiti se mora pred sodnim senatom takoj, ko ta to odredi; ker Šešelj izkazuje sovražnost do Mednarodnega kazenskega sodišča že od začetka sojenja, in sicer z nenehnim prekinjanjem in motenjem postopka ter preklicevanjem izjav, v treh ločenih primerih pa je bil zaradi ustrahovanja prič obtožen nespoštovanja sodišča;

D.  ker je imel Šešelj po svojem povratku v Srbijo v Beogradu več javnih govorov, v katerih je poudaril, da se ne bo prostovoljno vrnil pred sodišče, ko bo to tako odredilo, s čimer je napovedal, da namerava prekršiti enega od pogojev, pod katerima je bil izpuščen;

E.  ker je Šešelj v svojih izjavah za javnost večkrat pozval k ustanovitvi velike Srbije ter pri tem izražal zahteve do sosednjih držav, tudi članice Evropske unije Hrvaške, ter spodbujal sovražnost do oseb, ki niso srbske narodnosti; ker je v enem od sporočil za medije srbskim četnikom čestital zaradi „osvoboditve“ Vukovarja, in sicer na 23. obletnico padca tega hrvaškega mesta v roke srbskih paravojaških milic in jugoslovanske vojske leta 1991 ter vseh s tem povezanih grozodejstev, s čimer je prekršil pogoj, da ne sme vplivati na žrtve; ker se je srbska mirovna skupina Ženske v črnem zbrala v Beogradu, da bi s performansom z naslovom "Nikoli ne bomo pozabili na zločine Vukovarja" obeležila spomina na žrtve v obleganem mestu;

1.  najodločneje obsoja Šešljevo vojno hujskanje, ščuvanje k sovraštvu in spodbujanje teritorialnih zahtev ter poskuse, da bi Srbiji otežil nadaljevanje evropske poti; obžaluje njegove javne provokacije in vojno retoriko, ki jo uporablja vse od začasne izpustitve, s katerimi ponovno odpira psihološke rane, ki so jih v zgodnjih 90. letih povzročili vojna in ostala grozodejstva; poudarja, da bi Šešljeve nedavne izjave lahko spodkopale napredek, dosežen pri regionalnem sodelovanju in spravi, ter uničile prizadevanja zadnjih let;

2.  spominja srbske oblasti na njihove obveznosti v okviru sodelovanja z Mednarodnim kazenskim sodišče ter na obveznosti Srbije kot države kandidatke za vstop v EU; zaskrbljeno ugotavlja, da je zaradi odsotnosti ustreznega političnega in pravnega odziva srbskih oblasti na Šešljevo ravnanje omajano zaupanje žrtev v sodni postopek; spodbuja srbske oblasti in demokratične stranke, naj obsodijo vsak pojav sovražnega govora ali vojne retorike ter spodbujajo varstvo manjšin in kulturnih pravic; poziva srbske oblasti, naj preiščejo, ali Šešelj krši srbsko zakonodajo, ter v celoti izvajajo zakonodajo, ki prepoveduje sovražni govor, diskriminacijo in ščuvanje k nasilju; izraža podporo vsem političnim strankam, nevladnim organizacijam in posameznikom v Srbiji, ki se borijo proti sovražnemu govoru;

3.  poziva Mednarodno kazensko sodišče in javnega tožilca na tem sodišču, naj glede na nove razmere sprejmeta ukrepe za ponovi pregled pogojev, potrebnih za začasno izpustitev; ugotavlja, da različni standardi v praksi sodišča glede začasne izpustitve ne bi prispevali k uresničevanju ciljev tega sodišča; spodbuja sodišče, naj sprejme odločne ukrepe, da ponovno vzpostavi zaupanje v njegove postopke, ki so ga Šešljeve šokantne in nedopustne izjave omajale, pri čemer naj tudi sprejme vse ukrepe, potrebne za pospešitev dokončanja vseh sojenj in pritožnih postopkov, ki potekajo pred njim; opozarja, da je privedba vojnih zločincev pred sodišče nujen pogoj za resničen in trajen spravni proces;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, predsedniku, vladi in narodni skupščini Srbije, varnostnemu svetu Združenih narodov in predsedniku Mednarodnega kazenskega sodišča za nekdanjo Jugoslavijo.


Irak: ugrabitve žensk in slabo ravnanje z njimi
PDF 222kWORD 69k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. novembra 2014 o Iraku: ugrabitve žensk in slabo ravnanje z njimi (2014/2971(RSP))
P8_TA(2014)0066RC-B8-0295/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Iraku,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve o krizi v zvezi z Islamsko državo (IS) v Siriji in Iraku z dne 20. oktobra 2014,

–  ob upoštevanju resolucije S-22/1 Sveta za človekove pravice z dne 1. septembra 2014 o razmerah na področju spoštovanja človekovih pravic v Iraku v luči zlorab, ki so jih zagrešili t. i. Islamska država Iraka in Levante ter z njo povezane skupine,

–  ob upoštevanju poročila neodvisne mednarodne preiskovalne komisije Združenih narodov o Sirski arabski republiki „Strahovlada: življenje v Siriji pod vladavino IS“ (Rule of Terror: Living under ISIS in Syria) z dne 14. novembra 2014,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropsko unijo in njenimi državami članicami na eni strani ter Republiko Irak na drugi strani in svoje resolucije z dne 17. januarja 2013 o sporazumu o partnerstvu in sodelovanju med EU in Irakom(1),

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta Združenih narodov št. 2106(2013) z dne 24. junija 2013 o spolnem nasilju v oboroženih spopadih in pokonfliktnih razmerah,

–  ob upoštevanju splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju mednarodnega pakta o političnih in državljanskih pravicah iz leta 1966, katerega država pogodbenica je tudi Irak,

–  ob upoštevanju konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, katere podpisnik je Irak, in resolucije varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je t. i. Islamska država (IS) zagrešila številna grozodejstva, ki pomenijo zločine proti človečnosti in vključujejo množične poboje, usmrtitve, ki so jih odredila njena samooklicana sodišča, uvedbo stroge interpretacije šeriatskega prava, spolno nasilje nad ženskami in otroki, zasužnjevanje, posilstva, prisilne poroke, trgovino z ljudmi, preselitve in ugrabitve ter so povzročila katastrofalno humanitarno krizo in preselitev velikega števila ljudi iz območij pod nadzorom IS;

B.  ker so bojevniki IS avgusta prodrli globlje v severni Irak in premagali kurdske sile Pešmerga, ki so se premestile v območja, ki jih je zapustila iraška vojska; ker je bilo zavzeto mesto Sindžar, pa tudi strateško pomemben jez v Mosulu, ki dobavlja vodo in elektriko številnim delom Iraka, bojevniki IS pa so se prestolnici iraškega Kurdistana Irbilu približali na 40 km; ker se številne kurdske ženske bojujejo v Kobaniju, tudi ženske, ki so članice in voditeljice oboroženih sil Kurdske delavske stranke;

C.  ker so bili tarče napadov Islamske države pripadniki etničnih in verskih manjšin, še posebno krščanske, jazidske turkmenske, šabaške, kakajske, sabejske in šiitske skupnosti v Mosulu in okolici, tudi v Sindžaru, Tal Afarju;

D.  ker organizacija Human Rights Watch ocenjuje, da je Islamska država ugrabila in ubila 3133 jazidov oziroma so pogrešani od napadov IS začetek avgusta; ker je na seznamu 2305 ljudi, ki naj bi bili ugrabljeni, med njimi 412 otrok; ker IS indoktrinira zajete jazidske otroke;

E.  ker so raziskovalci Združenih narodov oktobra 2014 navedli, da v začasnih centrih za pridržanje zadržujejo okoli 5000 do 7000 žensk, od koder jih nato odpeljejo ter jih prodajo v suženjstvo ali jih predajo džihadistom za priležnice; ker naj bi samo v mestu Tal Afar v petih centrih za pridržanje zadrževali okoli 3500 žensk in otrok;

F.  ker so IS in drugi džihadski skrajneži v Iraku in Siriji povzročili tok beguncev, ki je napolnil begunska taborišča v Turčiji, Libanonu in Jordaniji, kjer še posebej ženske in dekleta doživljajo težke humanitarne razmere in so zelo izpostavljene nadlegovanju, spolnemu nasilju, prisilnim porokam in drugim zlorabam;

G.  ker je nadnacionalna narava Islamske države in z njo povezanih terorističnih skupin globalno vprašanje;

H.  ker je Urad visokega komisarja Združenih narodov za begunce (UNHCR) zelo zaskrbljen glede zmožnosti mednarodne skupnosti, da zadosti nujnim potrebam zaradi zime v Iraku, še posebno za nedavno preseljene;

I.  ker so iraška enotnost, suverenost in ozemeljska celovitost ključne za stabilnost in gospodarski razvoj v tej državi in regiji.

1.  kar najostreje obsoja sistematične kršitve človekovih pravic ter zlorabe in kršitve mednarodnega humanitarnega prava, ki so posledice dejanj IS in z njo povezanih terorističnih skupin in predstavljajo vojne zločine in zločine zoper človečnost; ostro obsoja zlasti vsakršno nasilje na podlagi verske in etnične pripadnosti, pa tudi nasilje nad ženskami in otroki;

2.  ostro obsoja številna hudodelstva IS, katerih cilj so zlasti ženske in predstavljajo zločine zoper človečnost, na primer ugrabitve, posilstva in druge oblike spolnega nasilja, zasužnjevanje, prisilne poroke in spreobrnitve; poudarja, da morajo odgovorni za te kršitve človekovih pravic ter mednarodnega humanitarnega prava odgovarjati za svoja dejanja;

3.  poudarja, da bi morali otroke nemudoma združiti z družinami, končati prisilne poroke in spolne zlorabe ter izpustiti vse civiliste, ki jih pridržuje IS, zlasti ženske;

4.  poziva iraško vlado, naj ratificira Rimski statut in s tem Mednarodnemu kazenskemu sodišču omogoči kazenski pregon IS zaradi vojnih zločinov in zločinov zoper človečnost;

5.  poziva iraško vlado, naj spodbuja in varuje človekove pravice, pri čemer naj v duhu nacionalne enotnosti in sprave združi vse plasti iraške družbe ter pri prizadevanjih za spopad z IS spoštuje človekove pravice in mednarodno humanitarno pravo; ponuja svojo podporo vladi pri vzpostavljanju pravičnejše in bolj vključujoče družbe, ki bo varovala in spodbujala pravice žensk;

6.  pozdravlja prizadevanja mednarodne skupnosti, zlasti ZDA, da bi pomagale iraškim nacionalnim in lokalnim organom v boju zoper IS, ustavile njeno napredovanje in olajšale dostavo humanitarne pomoči; podpira svetovno koalicijo zoper IS in njena prizadevanja za boj proti tej organizaciji, tudi z vojaškimi sredstvi; poziva mednarodno skupnost, naj čez zimo zagotovi življenjsko potrebno pomoč ljudem v Iraku, tudi jazidskim družinam, ki na gori Sindžar še zmeraj branijo svoje templje pred napadi IS;

7.  poziva vse regionalne akterje, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da bi ustavili vse dejavnosti javnih in zasebnih organov za uveljavljanje in širjenje ekstremističnih islamističnih ideologij z besedami in dejanji; poziva mednarodno skupnost, še posebej EU, naj spodbudi regionalni dialog o težavah Bližnjega vzhoda in vanj vključi vse pomembne strani, zlasti Iran in Saudovo Arabijo;

8.  poziva ZN, predvsem posebno poročevalko za nasilje nad ženskami Rashido Manjoo, naj storijo vse, kar je v njihovih močeh, da bi izsledili žrtve ter preiskali in preučili dejstva in okoliščine zlorab in nasilja IS in z njo povezanih terorističnih skupin nad dekleti in ženskami v Iraku in Siriji, da bi preprečili njihovo nekaznovanost in poskrbeli, da bodo odgovarjali za zločine; podpira delo posebne predstavnice ZN za spolno nasilje v oboroženih konfliktih Zainab Hawe Bangure;

9.  poziva mednarodne humanitarne agencije v Iraku, tudi agencije ZN, naj okrepijo zdravstvene in svetovalne storitve za razseljene osebe, ki so ubežale pred napredovanjem IS, pri tem pa posebno pozornost posvetijo potrebam žrtev spolnega nasilja in otrok;

10.  ponovno poziva Komisijo, Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj sprejmejo posebne ukrepe za rešitev položaja žensk v Iraku, zagotovijo njihovo svobodo in spoštovanje njihovih temeljnih pravic ter sprejmejo ukrepe za preprečitev izkoriščanja in zlorabe žensk in otrok ter nasilja nad njimi; je zlasti zaskrbljen zaradi porasta vseh oblik nasilja nad jazidskimi ženskami, ki jih člani IS zapirajo, posiljujejo, spolno zlorabljajo in prodajajo; poziva predvsem države članice EU, naj okrepijo politike, da bi izpolnile potrebe preživelih, ter vzpostavijo mehanizme, s katerimi bi travmatiziranim ženskam iz Sirije in Iraka, predvsem jazidskim ženskam zagotovile posebno posttravmatsko svetovanje, prilagojeno njihovim potrebam;

11.  je prepričan, da je treba takojšnjo humanitarno pomoč in zaščito dopolniti z dolgoročnimi strategijami v podporo socialno-ekonomskim pravicam in priložnostim za življenje povratnic, notranje razseljenih žensk in begunk, pa tudi z boljšim vodstvom in sodelovanjem, da bi okrepili njihovo vlogo in jim omogočili izbiro trajnih rešitev, ki bodo ustrezale njihovim potrebam; meni, da je treba obravnavati tudi posebna tveganja in predvsem potrebe različnih skupin žensk, ki so tarča različnih, prepletajočih se oblik diskriminacije;

12.  obsoja dejstvo, da so z napredovanjem IS umori iraških pripadnikov skupnosti LGBT in nasilje nad njimi ostali povsem nekaznovani; ugotavlja, da iraški pripadniki skupnosti LGBT sicer niso edina skupina, za katero obstaja v sedanji krizi in konfliktu tveganje, a je njihov položaj izjemno nestabilen, saj jim je na voljo zgolj omejena podpora družine in skupnosti ter omejena zaščito vlade; ugotavlja, da ostajajo iraški pripadniki skupine LGBT tudi v begunskih skupnostih ali nekaterih gostiteljskih družbah marginalizirani in v nevarnosti; poziva iraško vlado, naj jim zagotovi zaščito;

13.  obžaluje, da se je življenje iraških žensk zaradi večletnega obdobja diktature in konfliktov precej poslabšalo; poziva k spodbujanju in izvajanju resolucije varnostnega sveta ZN št. 1325 (2000) o ženskah, miru in varnosti, da bi zagotovili udeležbo žensk v reševanju konfliktov in vzpostavljanju demokracije; vztraja, da če ženske v Iraku ne bodo udeležene v procesu odločanja, jim ne bo mogoče zagotoviti ne dejanske zaščite ne dejanske varnosti;

14.  poziva k usklajenim mednarodnim prizadevanjem, v okviru katerih bi se v tesnem sodelovanju z muslimanskimi državami, organizacijami in skupnostmi spoprijeli z radikalno salafistično/vahabitsko ideologijo, ki podpira in navdihuje dejanja IS in z njo povezanih terorističnih organizacij ter čedalje bolj ogroža varnost držav članic; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj v dialogu z zalivskimi državami izrazijo jasne pomisleke glede poskusov indoktrinacije s salafistično/vahabitsko ideologijo v številnih državah z muslimansko večino in muslimanskih skupnostih po vsem svetu, ki jih izvajajo akterji iz teh držav;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, vladi in predstavniškemu svetu Iraka, regionalni vladi Kurdistana, generalnemu sekretarju Združenih narodov in Svetu Združenih narodov za človekove pravice.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0022.


Sklep o nenasprotovanju delegiranemu aktu: prehodni sistem obrokov za prispevke za kritje upravnih odhodkov enotnega odbora za reševanje v prehodnem obdobju
PDF 207kWORD 52k
Sklep Evropskega parlamenta z dne 27. novembra 2014, da ne nasprotuje delegirani uredbi Komisije z dne 8. oktobra 2014 o prehodnem sistemu obrokov za prispevke za kritje upravnih odhodkov enotnega odbora za reševanje v prehodnem obdobju (C(2014)7164 – 2014/2882(DEA))
P8_TA(2014)0067B8-0246/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju delegirane uredbe Komisije z dne 8. oktobra 2014 C(2014)7164,

–  ob upoštevanju pisma Komisije z dne 23. oktobra 2014, v katerem le-ta poziva Parlament, naj izjavi, da ne bi nasprotoval delegirani uredbi,

–  ob upoštevanju pisma Odbora za ekonomske in monetarne zadeve predsedniku konference predsednikov odborov z dne 4. novembra 2014,

–  ob upoštevanju člena 290 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 806/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. julija 2014 o določitvi enotnih pravil in enotnega postopka za reševanje kreditnih institucij in določenih investicijskih podjetij v okviru enotnega mehanizma za reševanje in enotnega sklada za reševanje ter o spremembi Uredbe (EU) št. 1093/2010(1), zlasti točk (a), (b) in (c) člena 65(5),

–  ob upoštevanju priporočila za sklep Odbora za ekonomske in monetarne zadeve,

–  ob upoštevanju člena 105(6) Poslovnika,

A.  ker člen 42 Uredbe (EU) št. 806/2014 (uredba o enotnem mehanizmu za reševanje) predvideva ustanovitev enotnega odbora za reševanje (v nadaljevanju besedila: odbor) na dan 19. avgusta 2014 v obliki agencije Unije,

B.  ker člen 98 uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje zahteva, da mora biti ta odbor popolnoma delujoč s 1. januarjem 2015;

C.  ker naj bi odbor imel samostojni proračun, ki ni del proračuna Unije, in naj bi se financiral s prispevki iz bančnega sektorja, pri čemer naj bi zlasti prispevke za upravne odhodke odbora plačale kreditne institucije, nadrejena podjetja, investicijska podjetja in finančne institucije, zajete v uredbo o enotnem mehanizmu za reševanje;

D.  ker člen 65(5) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje Komisijo pooblašča za sprejemanje delegiranih aktov o prispevkih, da bi določila vrsto in izračun prispevkov, zlasti letnih prispevkov, potrebnih za kritje upravnih odhodkov odbora, preden bo postal popolnoma delujoč;

E.  ker je Komisija 8. oktobra 2014 v skladu z zgoraj omenjenimi pooblastili delegirala uredbo o prehodnem sistemu obrokov za prispevke za kritje upravnih odhodkov enotnega odbora za reševanje v prehodnem obdobju;

F.  ker ta delegirana uredba lahko začne veljati po koncu časa za pregled Parlamenta in Sveta le, če ji ne nasprotujeta niti Parlament niti Svet, ali, če sta tako Parlament kot Svet pred iztekom tega obdobja obvestila Komisijo, da uredbi ne nameravata nasprotovati; ker je bilo določeno, da bo obdobje za pregled v skladu s členom 93(6) uredbe o enotnem mehanizmu za reševanje trajalo tri mesece od datuma obvestila, tj. do 8. januarja 2015, in da se lahko podaljša za tri mesece;

G.  ker bo odbor, da bi lahko začel nemoteno delovati s 1. januarjem 2015, moral imeti čim prej, vsekakor pa pred 1. januarjem 2015, vzpostavljene rešitve za financiranje, da bo lahko pokril prve upravne odhodke (plače zaposlenih, infrastruktura, upravni in operativni odhodki) iz lastnih sredstev;

H.  ker bi zato zgoraj omenjena delegirana uredba morala začeti veljati leta 2014 pred iztekom časa za pregled iz uvodne izjave F;

1.  izjavlja, da ne bo nasprotoval delegirani uredbi;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 225, 30.7.2014, str. 1.


Zamude pri začetku izvajanja kohezijske politike za obdobje 2014-2020
PDF 216kWORD 62k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. novembra 2014 o zamudah pri začetku izvajanja kohezijske politike za obdobje 2014–2020 (2014/2946(RSP))
P8_TA(2014)0068RC-B8-0278/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 4, 162 in 174 do 178 Pogodbe,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1303/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o skupnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu, Evropskem kmetijskem skladu za razvoj podeželja in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, o splošnih določbah o Evropskem skladu za regionalni razvoj, Evropskem socialnem skladu, Kohezijskem skladu in Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo ter o razveljavitvi Uredbe Sveta (ES) št. 1083/2006(1),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002(3),

–  ob upoštevanju predloga spremembe proračuna št. 3 k splošnemu proračunu za leto 2014 (COM(2014)0329),

–  ob upoštevanju členov 128(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je kohezijska politika v realnem gospodarstvu glavna naložbena politika na ravni EU in uveljavljen spodbujevalec rasti in ustvarjanja delovnih mest v EU, njen proračun do leta 2020 pa znaša več kot 350 milijard EUR; ker predstavlja velik del strategije EU za popravo regionalnih neravnovesij in neenakosti, pomoč pri diverzifikaciji in prilagoditvi spremembam v industriji ter za dosego ekonomske, socialne in teritorialne kohezije; ker je v nekaterih državah glavni vir javnih naložb;

B.  ker se ta sredstva s tematskim osredotočanjem namenjajo za omejeno število strateških ciljev, ki omogočajo hitrejšo rast, kot so inovacije in raziskave, digitalna agenda, podpora malim in srednjim podjetjem, nizkoogljično gospodarstvo ter usposabljanje, izobraževanje in infrastruktura;

C.  ker so partnerski sporazumi in operativni programi strateško orodje za usmerjanje naložb v državah članicah in regijah v skladu s splošnim ciljem strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast;

D.  ker členi 14, 16 in 29 Uredbe (EU) št. 1303/2013 določajo roke za predložitev in sprejetje partnerskih sporazumov in operativnih programov ter bi bilo treba v skladu z njimi partnerske sporazume sprejeti do konca avgusta 2014, operativne programe pa do konca januarja 2015;

E.  ker je zamuda v procesu načrtovanja očitna, saj naj bi bilo do konca leta 2014 sprejeto le omejeno število operativnih programov (nekaj več kot 100);

F.  ker je Komisija na zahtevo držav članic pripravila delovni dokument o obravnavi prevzetih obveznosti za programe za leto 2014, ki se sofinancirajo iz Evropskega sklada za regionalni razvoj, Evropskega socialnega sklada in Kohezijskega sklada in ki jih Komisija ne bo sprejela do 31. decembra 2014;

G.  ker sta za sprejetje operativnih programov predvidena dva scenarija, oba pa pomenita nadaljnje zamude pri začetku izvajanja, in sicer: (i) prenos sredstev za tiste programe, ki bodo pripravljeni za sprejetje do 31. decembra 2014, in (ii) ponovna vključitev neporabljenih sredstev evropskih strukturnih in investicijskih skladov za leto 2014 v proračun, torej tehnična revizija večletnega finančnega okvira, za programe, ki do konca leta 2014 ne bodo pripravljeni za sprejetje;

H.  ker bi lahko v skladu s časovnim načrtom, ki ga je predstavila Komisija, operativne programe, pri katerih je predviden prenos sredstev, sprejeli med 15. februarjem in 31. marcem 2015, po 1. maju 2015 pa tiste, pri katerih je predvidena ponovna vključitev neporabljenih sredstev;

I.  ker je v kohezijski politiki poleg zamud pri izvajanju za obdobje 2014–2020 opaziti tudi zamude pri plačilih za programsko obdobje 2007–2013 v višini približno 23 milijard EUR; ker oboje spodkopava verodostojnost, učinkovitost in trajnost kohezijske politike;

J.  ker je predsednik Komisije nakazal, da namerava vzpostaviti investicijski sveženj v višini 315 milijard EUR;

1.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi občutne zamude pri izvajanju kohezijske politike za obdobje 2014–2020, čeprav priznava, kako pomembno je v začetku programskega obdobja sprejeti visokokakovostne operativne programe, da se prepreči poznejše reprogramiranje;

2.  poudarja, da sedanje zamude postavljajo pred preizkušnjo zmogljivost nacionalnih, regionalnih in lokalnih oblasti za učinkovito načrtovanje in izvajanje evropskih strukturnih in investicijskih skladov za obdobje 2014–2020;

3.  opominja, da kohezijska politika, skupaj s sofinanciranjem držav članic, predstavlja velik del z rastjo povezanih javnih izdatkov v EU; poudarja, da je zato nujno treba čim prej začeti izvajati nove programe, da bi povečali rezultate naložb, pospešili ustvarjanje delovnih mest in okrepili rast produktivnosti;

4.  poziva Komisijo in države članice, naj ravnajo odgovorno in storijo vse, kar je v njihovi moči, da se pospeši sprejetje čim večjega števila operativnih programov v letu 2014, ter naj zagotovijo, da bo do 31. decembra 2014 kar največ programov pripravljenih za sprejetje, da bodo lahko izkoristili prenos sredstev v skladu s členom 13(2)(a) finančne uredbe in členom 4 njenih izvedbenih pravil;

5.  od Komisije zahteva, naj ob tem, ko se osredotoča na kakovost in potrebo po nadaljevanju boja proti goljufijam, preuči vse možnosti za pospešitev notranjih postopkov ter zagotovi, da bodo upoštevani tudi operativni programi, znova vloženi po roku 24. novembra 2014, da bi bilo mogoče do konca leta zaključiti posvetovanje med službami in bi bili programi obravnavani kot pripravljeni za sprejetje, če bi izpolnjevali zahteve glede kakovosti;

6.  se zaveda, da prej omenjeni alternativni načrti za operativne programe, ki do konca leta 2014 ne bodo pripravljeni za sprejetje, tj. ponovna vključitev neporabljenih sredstev iz leta 2014 v proračun za leto 2015 v skladu s členom 19 večletnega finančnega okvira, pomeni revizijo le-tega do 1. maja 2015, ki jo je treba izvesti v skladu s postopkom za večletni proračun, četudi bi bila zgolj tehnične narave; zato poziva Komisijo, naj s Parlamentom in Svetom čim prej začne pogovore za določitev verodostojnega načrta, ki bo zagotovil sprejetje revizije večletnega finančnega okvira čim bolj zgodaj v letu 2015;

7.  poleg tega poudarja, da mora biti za sprejetje operativnih programov odobren tudi predlog spremembe proračuna z ustreznimi spremembami odobritev za prevzem obveznosti za leto 2015, kar v najboljšem primeru pomeni zamudo pri začetku dejanskega izvajanja teh programov do sredine leta 2015;

8.  poziva Komisijo, naj glede na zgoraj navedene podatke Parlamentu predloži ukrepe, ki jih namerava sprejeti za spodbuditev čimprejšnjega izvajanja operativnih programov, kot tudi predvideni časovni načrt;

9.  je zelo zaskrbljen zaradi zamud pri plačilih v okviru kohezijske politike za operativne programe v obdobju 2007–2013; poudarja, kako pomembno in nujno je do konca leta 2014 doseči dogovor o tem, in sicer na podlagi novih predlogov Komisije;

10.  poziva Komisijo, naj pojasni učinek zamud pri plačilih na začetek izvajanja novih operativnih programov in predloži rešitve, kako bi kar najbolj omejili škodo; poleg tega zahteva, naj Komisija v okviru poročila o izidu pogajanj iz člena 16(3) uredbe o skupnih določbah analizira možni učinek poznega začetka izvajanja kohezijske politike za obdobje 2014–2020 na rast in delovna mesta in naj izda priporočila na podlagi pridobljenih izkušenj;

11.  zahteva, naj 315 milijard EUR vreden investicijski sveženj, ki ga bo napovedala Komisija, v celoti dopolnjuje kohezijsko politiko za obdobje 2014–2020;

12.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, Odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in drugim ustreznim institucijam.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 320.
(2) UL L 347, 20.12.2013, str. 884.
(3) UL L 298, 26.10.2012, str. 1.


Smernice Komisije za oceno učinka
PDF 293kWORD 72k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. novembra 2014 o pregledu smernic za oceno učinka Komisije in vlogi testa za mala in srednja podjetja (2014/2967(RSP))
P8_TA(2014)0069RC-B8-0311/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju nedavnega javnega posvetovanja o pregledu smernic Komisije za oceno učinka in ustreznem osnutku revidiranih smernic za oceno učinka;

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2011 o zagotavljanju neodvisnih ocen učinka(1),

–  ob upoštevanju člena 123(2) in (4) Poslovnika,

A.  ker imajo ocene učinka, ki se uporabljajo v zgodnji fazi oblikovanja zakonodaje, poglavitno vlogo v agendi Komisije za pametno pravno ureditev, njihov namen pa je zagotavljanje preglednih, izčrpnih in uravnoteženih dokazov o gospodarskih, socialnih in okoljskih učinkih, dodani vrednosti ukrepanja EU, pričakovanem regulativnem in upravnem bremenu ter stroških in koristih alternativnih rešitev za deležnike;

B.  ker bosta imela v skladu z obstoječimi smernicami za oceno učinka generalni sekretariat Komisije in njen odbor za oceno učinka osrednjo vlogo pri odločanju, ali je za neko pobudo potrebna ocena učinka;

C.  ker ima odbor za oceno učinka kot osrednji organ za nadzor kakovosti pomembno vlogo pri ocenah učinka;

D.  ker pogodbe vsebujejo horizontalne socialne in okoljske klavzule ter zahteve o spoštovanju načel subsidiarnosti in sorazmernosti, ki jih je treba upoštevati pri opredeljevanju in izvajanju politik in dejavnosti Unije, zahtevajo pa poglobljeno analizo ustreznega učinka vse predlagane zakonodaje;

E.  ker so po oceni strokovne skupine Komisije stroški za mala in srednja podjetja, povezani z izvajanjem te uredbe, lahko 10-krat višji kot za večje družbe; ker je zato pravilna in neodvisna ocena učinka zlasti pomembna za mala in srednja podjetja, ki se v primerjavi z velikimi podjetji pogosto srečujejo z večjimi težavami pri prilagajanju novim zakonskim in upravnim zahtevam ter zaradi svoje majhnosti ne morejo tako zgodaj predvideti regulativnih sprememb;

F.  ker je načelo „najprej pomisli na male“ temelj Akta za mala podjetja za Evropo iz leta 2008; ker je to načelo vključeno v smernice za oceno učinka od leta 2009, v preostala besedila Komisije pa že od leta 2005; ker je namen tega načela, da bi že zelo zgodaj v postopku oblikovanja zakonodaje upoštevali interese malih in srednjih podjetij, da bi bila zakonodaja tem podjetjem prijazna; ker je za zagotavljanje učinkovitega izvajanja tega načela na voljo vrsta orodij, vključno z izvajanjem testa za mala in srednja podjetja pri zakonodajnih predlogih, ki so v pripravi;

G.  ker so v veljavnih smernicah za oceno učinka predvidena tudi posebna navodila v obliki testa za mala in srednja podjetja, vključno z morebitnimi blažilnimi ukrepi; ker osnutek revidiranih smernic ne vsebuje določb o testu za mala in srednja podjetja;

H.  ker prava ocena vsebinskih predlogov sprememb Parlamenta k prvotnemu predlogu Komisije kaže veliko dodano vrednost za podporo stališču Parlamenta v tristranskih pogajanjih;

Področje uporabe

1.  pozdravlja zavezanost Komisije rednemu revidiranju smernic za oceno učinka, da bi se izboljšal postopek ocene učinka;

2.  poudarja, da bi morala Komisija enako podrobno oceniti gospodarske, socialne in okoljske vidike;

3.  je kljub temu zaskrbljen, da je osnutek revidiranih smernic veliko manj podroben od veljavnih smernice glede področja uporabe ocene učinka, prav tako pa pristojnemu generalnemu direktoratu daje veliko več manevrskega prostora pri odločanju, ali je ocena učinka potrebna ali ne; meni, da bi bilo treba ohraniti sedanjo prakso, v skladu s katero je odbor za oceno učinka vključen v postopek odločanja;

4.  meni, da bi morala Komisija ohraniti obstoječi pristop in predložiti oceno učinka za vse pobude, pri katerih je izpolnjen vsaj eden od naslednjih pogojev:

   (a) zakonodajni predlogi, vključeni v zakonodajni in delovni program Komisije,
   (b) zakonodajni predlogi, ki niso vključeni v zakonodajni in delovni program Komisije, pri katerih je jasno razviden njihov gospodarski, upravni, socialni in okoljski učinek,
   (c) nezakonodajne pobude, ki določajo prihodnje politike (kot so bele knjige, akcijski načrti, programi odhodkov, smernice za pogajanja o mednarodnih sporazumih),
   (d) delegirani ali izvedbeni akti, ki jih predlaga Komisija in po potrebi njene agencije, ki bodo najverjetneje imeli velike prepoznavne gospodarske, socialne in okoljske učinke in bodo povzročili upravno breme;

5.  ugotavlja, da mora biti ocena učinka dosledna in celovita in mora temeljiti na najbolj natančnih, objektivnih in popolnih razpoložljivih informacijah, analiza pa mora biti sorazmerna in osredotočena na namen in cilj predloga, tako da bo omogočala dobro premišljeno politično odločitev;

6.  je prepričan, da ocene učinka pomembno pomagajo pri odločanju v vseh institucijah EU in so pomembne za boljšo pripravo zakonodaje; vendar meni, da z ocenami učinka ni mogoče nadomestiti političnih ocen in odločitev;

7.  poudarja, da je že v zgodnji fazi procesa ocene učinka pomembno posvetovanje z vsemi ustreznimi deležniki, da se lahko v času nastajanja ocen učinka upoštevajo njihovi predlogi, preden se ocene učinka objavijo;

8.  ugotavlja, da področje uporabe ocene učinka ne sovpada vedno s sprejetimi predlogi, če se ti spremenijo po njihovi predložitvi kolegiju komisarjev za odobritev; zahteva, da se v osnutku revidiranih smernic navede, da bi bilo treba oceno učinka posodabljati, da bi zagotovili povezanost v njej obravnavanih zadev in morebitnih predlogov, ki jih sprejme Komisija;

Odbor za oceno učinka

9.  izraža globoko zaskrbljenost, ker v osnutku revidiranih smernic ni natančneje določena vloga odbora za oceno učinka v postopku za oceno učinka; odločno vztraja, naj Komisija ponovno razmisli o tej pomanjkljivosti in v novem sklopu revidiranih smernic v odgovoru na to resolucijo jasneje določi postopke, ki zadevajo odbor za oceno učinka;

10.  meni, da bi bilo treba z novimi postopki jasno, razumljivo in pregledno oblikovati postopek predložitve, revizije in dokončnega sprejetja ocene učinka, ki se predloži odboru za oceno učinka;

11.  ponovno poudarja, da Komisija ne bi smela sprejeti predlogov, če jim ni priloženo mnenje, ki ga odobri odbor za oceno učinka;

12.  nadalje opozarja Komisijo, da Parlament zahteva večjo neodvisnost odbora za oceno učinka in da predvsem člani tega odbora ne smejo biti pod političnim nadzorom; meni, da bi morali odbor za oceno učinka sestavljati visoko usposobljeni člani, pristojni za ocenjevanje analiz o gospodarskem, socialnem in okoljskem učinku;

13.  pričakuje, da bo nova Komisija pojasnila, kaj namerava ukreniti v zvezi z vidiki, izraženimi v tej resoluciji, da bi ta pristop bolje upošteval pri pripravi svojega stališča o nedavnem sporočilu Komisije o programu ustreznosti in uspešnosti predpisov, in sicer ne glede na stališče Parlamenta v zvezi s tem;

Test za mala in srednja podjetja

14.  opozarja, da je Komisija leta 2011 v pregledu akta za mala podjetja izrazila obžalovanje, ker je le osem držav članic test za mala in srednja podjetja vključilo v nacionalne postopke odločanja; poziva Komisijo, naj spodbuja države članice, da v nacionalne postopke bolj vključijo načela iz testa za mala in srednja podjetja, da bi se podprla politika glede teh podjetij;

15.  pozdravlja jasno zavezo Komisije iz tega pregleda, da bo test za mala in srednja podjetja še dodatno okrepila; vendar obžaluje, da v osnutku revidiranih smernic za oceno učinka kljub tem napovedim test ni niti omenjen;

16.  opozarja, da se je Komisija v pobudi za mala in srednja podjetja zavezala, da bo pri načrtovanju politike upoštevala načelo „najprej pomisli na male“, in da se to nanaša tudi na test za mala in srednja podjetja za oceno prihodnje zakonodaje in upravne pobude za ta podjetja; poudarja, da je bistvenega pomena, da se poskrbi za pravilno izvedbo tega testa, in meni, da je v zvezi s tem še vedno potrebno veliko narediti;

17.  vztraja, da bi morali ohraniti teste za mala in srednja podjetja, kot so določeni v Prilogi 8 smernicam, da pobude Komisije ne bi nesorazmerno prizadele ali prikrajšale malih in srednjih podjetij v primerjavi z večjimi družbami;

18.  poudarja, da bi morala v takšnih primerih ocena učinka vključevati nadomestne mehanizme in/ali možnosti, s pomočjo katerih bi mala in srednja podjetja lažje izpolnila zahteve pobude (kakor je določeno v prilogi 8.4); v zvezi s tem pozdravlja izključitev mikropodjetjih s področja uporabe zakonodajnega predloga kot politično možnost, navedeno v osnutku revidiranih smernic; vendar meni, da samodejno izvzetje mikropodjetij ni vedno najboljši pristop in da je to treba presoditi za vsak predlog posebej, da se odrazi politika obrnjenega dokaznega bremena: mikropodjetja bi na primer morala ostati zunaj področja uporabe predlogov, razen če ni dokazov, da bi jih bilo treba vključiti; podpira domnevo o prilagojenih rešitvah in preprostejši ureditvi pri oceni učinka za mala in srednja podjetja, če to ne bo pomenilo neustreznega omejevanja učinkovitosti zakonodaje;

Uporaba in spremljanje

19.  ugotavlja, da se lahko končna oblika zakonodajnega akta bistveno razlikuje od predloga, ki ga sprejme Komisija; meni, da bi bilo za sprejete zakonodajnih aktov koristno pripraviti povzetek predvidenih koristi in stroškov ter ga posodabljati, da bo vseboval spremembe iz analize ocene učinka, ki so posledica predlogov sprememb, vloženih med zakonodajnim postopkom; meni, da bi na ta način poenostavili spremljanje in ocenjevanje učinka posameznega predloga;

Ustanovitev svetovalnega organa za boljšo zakonodajo

20.  priznava delo in končno poročilo, ki ga je predložila skupina na visoki ravni za upravno breme po naročilu Komisije; opozarja na namero Komisije, ki jo je najavila v zadnjem sporočilu o program ustreznosti in uspešnosti predpisov (junija 2014), da bo ustanovila novo skupina na visoki ravni za boljšo zakonodajo, ki jo bodo sestavljali zastopniki deležnikov in nacionalni strokovnjaki;

21.  poziva Komisijo, naj čim prej ustanovi tak svetovalni organ za boljšo zakonodajo na visoki ravni, v katerem bodo strokovnjaki deležnikov in nacionalni strokovnjaki; predlaga, naj ta organ dobi trdna in neodvisna svetovalna pooblastila, s čemer bi dopolnjeval delo Komisije pri oceni učinka; meni, da bi strokovno mnenje takšnega organa, tudi glede subsidiarnosti in sorazmernosti, lahko pomenilo dodano vrednost pri postopku ocene učinka in drugih pobudah v zvezi z boljšo zakonodajo; poziva, naj bosta v postopek imenovanja strokovnjakov vključena Parlament in Svet; predlaga, naj se upoštevajo najboljše prakse in izkušnje obstoječih organov za boljšo pripravo zakonodaje (na primer iz Švedske, Češke republike, Nizozemske, Velike Britanije in Nemčije);

22.  poziva Komisijo, naj predloži nov osnutek revidiranih smernic za oceno učinka in ob tem upošteva točke, poudarjene v tej resoluciji, in pred kratkim uvedeno novo strukturo Komisije, zlasti vlogo novega podpredsednika, pristojnega za boljšo zakonodajo;

Ocene učinka v Parlamentu

23.  poziva, naj se na ravni Parlamenta, zlasti odborov, ocene učinka Komisije obravnavajo sistematično in kar se da zgodaj;

24.  opozarja na svojo resolucijo z dne 8. junija 2011 o zagotavljanju neodvisnih ocen učinka, v kateri poziva k doslednejši uporabi parlamentarne ocene učinka, tj. instrumenta, ki je že na voljo; opozarja, da so za izvajanje ocen učinka na voljo posebna proračunska vrstica in namenske službe; meni, da je uporaba ocene učinka Parlamenta še posebej potrebna v primerih, ko je bil prvotni predlog bistveno spremenjen;

Ocene učinka v Evropskem svetu

25.  pričakuje, da bo Svet spoštoval svojo zavezo o sistematični oceni učinka lastnih vsebinskih predlogov sprememb;

o
o   o

26.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji in Svetu.

(1) UL C 380 E, 11.12.2012, str. 31.


25.obletnica Konvencije ZN o otrokovih pravicah
PDF 165kWORD 102k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. novembra 2014 o 25. obletnici Konvencije ZN o otrokovih pravicah (2014/2919(RSP))
P8_TA(2014)0070B8-0285/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Konvencije ZN o otrokovih pravicah, ki je bila sprejeta 20. novembra 1989 v New Yorku,

–  ob upoštevanju Konvencije ZN o pravicah invalidov, ki je bila sprejeta 13. decembra 2006 v New Yorku,

–  ob upoštevanju člena 3 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju člena 24 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju stockholmskega programa, sprejetega leta 2009, in z njim povezanega akcijskega načrta za obdobje 2010–2014,

–  ob upoštevanju splošne pripombe št. 14 (2013) Odbora ZN za pravice otrok o pravici otrok do tega, da se upoštevajo predvsem njihove koristi,

–  ob upoštevanju Agende EU za otrokove pravice, ki je bila sprejeta februarja 2011,

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju,

–  ob upoštevanju deklaracije in akcijskega načrta, sprejetih na srečanju na visoki ravni o učinkovitosti pomoči, ki je potekalo od 29. novembra do 1. decembra 2011 v Busanu,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. februarja 2008 z naslovom „Otroci na posebnem mestu v zunanjepolitičnih dejavnostih EU“ (COM(2008)0055),

–  ob upoštevanju smernic EU za spodbujanje in varstvo otrokovih pravic,

–  ob upoštevanju smernic EU o otrocih v oboroženih spopadih,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta ZN z naslovom „Svet po meri otrok“,

–  ob upoštevanju strateškega okvira EU in akcijskega načrta za človekove pravice in demokracijo,

–  ob upoštevanju Direktive 2011/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. aprila 2011 o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej ter zaščiti njenih žrtev in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2002/629/PNZ(1),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/93/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in nadomestitvi Okvirnega sklepa Sveta 2004/68/PNZ(2),

–  ob upoštevanju strategije EU za odpravo trgovine z ljudmi za obdobje 2012–2016, zlasti določb o financiranju priprave smernic o sistemih za zaščito otrok in izmenjavi najboljše prakse;

–  ob upoštevanju priporočila Komisije 2013/112/EU z dne 20. februarja 2013 z naslovom „Vlaganje v otroke: prekinimo krog prikrajšanosti“(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o položaju mladoletnikov brez spremstva v EU(4),

–  ob upoštevanju Konvencije ZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk (CEDAW) iz leta 1979 in pekinških izhodišč za ukrepanje,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 25. februarja 2014 s priporočili Komisiji o boju proti nasilju nad ženskami(5) in z dne 6. februarja 2014 o sporočilu Komisije z naslovom „Za odpravo pohabljanja ženskih spolovil‟(6),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 5. junija 2014 o preprečevanju vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti, tudi pohabljanja ženskih spolnih organov, in boju proti njim,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. maja 2014 o na pravicah temelječem pristopu k razvojnemu sodelovanju, ki zajema vse človekove pravice,

–  ob upoštevanju člena 7 Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki potrjuje, da EU „skrbi za notranjo usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev“,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. junija 2014 z naslovom „Dostojno življenje za vse: od vizije do skupnega ukrepanja“ (COM(2014)0335),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. aprila 2005 z naslovom „Skladnost politike za razvoj“ (COM(2005)0134) in sklepov 3166. seje Sveta za zunanje zadeve z dne 14. maja 2012 z naslovom „Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe“,

–  ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker Konvencija ZN o otrokovih pravicah in izbirni protokoli k njej predstavljajo standard za spodbujanje in zaščito otrokovih pravic, saj vsebujejo celovit nabor mednarodnih pravnih standardov za zaščito in dobrobit otrok;

B.  ker so Konvencijo ZN o otrokovih pravicah ratificirale vse države članice EU in imajo zato jasno pravno obveznost, da spodbujajo, varujejo in uresničujejo pravice vseh otrok v svoji jurisdikciji;

C.  ker je spodbujanje otrokovih pravic jasno določen cilj politik EU in ker Listina EU o temeljnih pravicah zahteva, da je treba pri vseh ukrepih EU upoštevati predvsem koristi otroka;

D.  ker Konvencija ZN o otrokovih pravicah in Listina EU o temeljnih pravicah spoštujeta pravico otrok, da se jih posluša in da izrazijo svoje mnenje o zadevah, ki se nanje nanašajo, pri čemer je treba upoštevati njihovo starost in zrelost;

E.  ker so otrokove pravice – in sicer načelo največje koristi za otroka, pravica otroka do življenja, preživetja in razvoja, nediskriminacija in spoštovanje otrokove pravice do izražanja mnenja – povezane z vsemi politikami EU;

F.  ker je bil od sprejetja Konvencije ZN o otrokovih pravicah pred 25 leti dosežen napredek, vendar v številnih predelih sveta, tudi v državah članicah EU, pravice otrok še naprej kršijo, in sicer prihaja do nasilja, zlorab, izkoriščanja, revščine, socialne izključenosti in diskriminacije na podlagi vere, invalidnosti, spola, spolne identitete, starosti, narodnosti, statusa migranta ali rezidenta;

G.  ker bodo pravice dejansko nekaj pomenile le, če bodo imeli otroci in njihova družina vključujoč dostop do pravosodja in pravičnih, pravočasnih in učinkovitih pravnih sredstev;

H.  ker je leta 2012 umrlo približno 6,6 milijona otrok, mlajših od pet let, večinoma zaradi vzrokov, ki jih je mogoče preprečiti, in jim je bila tako odvzeta temeljna pravica do preživetja in razvoja; ker je 168 milijonov otrok, starih od 5 do 17 let, vključenih v delo otrok, kar krši njihovo pravico do zaščite pred gospodarskim izkoriščanjem in njihovo pravico do učenja in igre; ker se 11 % deklic poroči pred dopolnjenim 15. letom starosti, kar ogroža njihovo pravico do zdravja, izobraževanja in zaščite; ker v podsaharski Afriki vsak deseti otrok še vedno umre pred 5. rojstnim dnem;

I.  ker je izobraževanje – zlasti brezplačno osnovnošolsko izobraževanje za vse otroke – temeljna pravica, h kateri so se vlade zavezale na podlagi Konvencije ZN o otrokovih pravicah iz leta 1989; ker je cilj za leto 2015 zagotoviti, da bodo celotno osnovnošolsko izobraževanje zaključili vsi dečki in deklice; ker je bilo v državah v razvoju sicer opaziti nekaj napredka, vendar ta cilj še zdaleč ni bil dosežen;

J.  ker je splošna spolna vzgoja pomemben sestavni del krepitve pravic fantov in deklet do dobrobiti in zdravja, poleg tega pa se z njo spodbuja enakost in odpravljajo stereotipi;

K.  ker imajo humanitarne krize še naprej hude posledice za otroke in ker so leta 2014 predvsem s konflikti povezane krize neposredno prizadele najmanj 59 milijonov otrok; ker je po nekaterih ocenah danes na svetu 250 000 otrok vojakov, med njimi 40 % deklic;

L.  ker je samo leta 2012 skoraj 95 000 otrok in mladostnikov, mlajših od 20 let, umrlo nasilne smrti, skoraj milijarda otrok v starosti od 2 do 14 let je bila fizično kaznovana, eden od treh mladostnikov, starih od 13 do 15 let, je bil ustrahovan, približno 70 milijonov deklic v starosti od 15 do 19 let pa je bila žrtev fizičnega nasilja, in ker je bilo 120 milijonov deklet po vsem svetu vsaj enkrat v življenju prisiljenih v spolni odnos ali druge oblike spolnih dejanj;

M.  ker v državah v razvoju otroci predstavljajo polovico prebivalstva in ker v EU živi okoli 100 milijonov otrok;

N.  ker je po podatkih zadnjega raziskovalnega poročila Sklada ZN za otroke (UNICEF) o revščini otrok v bogatih državah od leta 2008 v najpremožnejših državah pod prag revščine zdrsnilo 2,6 milijona otrok, kar pomeni, da po nekaterih ocenah zdaj v razvitem svetu v revščini živi skupaj 76,5 milijona otrok; ker je bilo leta 2013 po podatkih iz iste raziskave v kategorijo NEET (niso zaposleni niti se ne izobražujejo ali usposabljajo) uvrščenih 7,5 milijona mladih v EU;

O.  ker ima nasilje nad otroki številne oblike, med drugim lahko gre za psihološko, fizično, spolno, čustveno in verbalno zlorabo, zanemarjanje in prikrajševanje, dogaja pa se v različnih okoljih, vključno z domom, šolo, zdravstvenim in pravosodnim sistemom, delovnim mestom, skupnostjo in spletom;

P.  ker Agenda EU za otrokove pravice določa jasen okvir za delovanje EU in ker je njeno izvajanje privedlo do bistvenega napredka na številnih ključnih področjih ukrepov in zakonodaje, vključno z odprtjem telefonskih linij za pogrešane otroke, uveljavljanjem otrokom prijaznega pravosodja, izboljšanim zbiranjem podatkov in vključevanjem pravic otrok v zunanje delovanje;

Q.  ker je vsak otrok najprej otrok, katerega pravice je treba uresničevati brez diskriminacije, ne glede na etično pripadnost, narodnost ali socialni status staršev oziroma njihov status migranta ali rezidenta;

R.  ker imajo deklice in dečki obenem podobna in različna pričakovanja in oblike socializacije in ker je diskriminacija, ki jo občutijo v različni starosti, drugačna;

S.  ker je bil dosežen precejšen napredek, zlasti na področju trgovine z ljudmi, spolnega izkoriščanja in pravic žrtev, medtem ko je za otroke, ki prosijo za azil in ki so brez spremstva, še vedno treba marsikaj postoriti, da se v celoti zagotovi spoštovanje pravic otrok migrantov po vsej EU; ker številni otroci brez spremstva izginejo in pobegnejo, ko pridejo v EU, in so posebej izpostavljeni zlorabam;

T.  ker izkoriščanje otrok in spolno izkoriščanje otrok na spletu, vključno z razširjanjem spletnega gradiva o spolnem izkoriščanju otrok ter prežanjem na spletu, organom kazenskega pregona spričo mednarodnega značaja še vedno povzročata velike težave, saj kazniva dejanja segajo vse od spolnega izsiljevanja in navezovanja stikov za spolne namene do gradiva o zlorabi otrok v domači produkciji in prenašanja v živo, kar predstavlja preiskovalni izziv zlasti zaradi tehnoloških inovacij, ki zagotavljajo lažji in hitrejši dostop do gradiva za storilce, vključno s tistimi, ki na otroke prežijo na spletu;

U.  ker otroci posebej občutijo revščino ter zmanjševanje pomoči v sistemih socialne varnosti in ključnih socialnih prejemkov, kot so družinski dodatek, in ker so se ti rezi v EU od leta 2007 še povečali; ker je v EU delež otrok, ki jih kljub socialnim transferjem revščina še naprej ogroža, še vedno zelo visok (20,3 % leta 2013);

V.  ker bo okvir za globalni razvoj po letu 2015 znova pomenil priložnost za naložbe v pravice vseh otrok, v vseh predelih sveta – ne glede na spol, narodnost, raso otroka ali njegov ekonomski status, status invalida ali kak drug status;

1.  meni, da so pravice otrok v samem jedru politik EU in da je 25. obletnica Konvencije ZN o otrokovih pravicah priložnost, da se zagotovi celovito izvajanje konvencije v politiki in praksi ter se sprejmejo dodatni ukrepi za dejansko spoštovanje pravic vseh otrok povsod po svetu, zlasti pa še najbolj ranljivih med njimi;

2.  pozdravlja zavezo, ki jo je Unija prevzela s stockholmskim programom, da bo pripravila celovito strategijo za učinkovito krepitev in varstvo otrokovih pravic v svoji notranji in zunanji politiki in bo podpirala prizadevanja držav članic na tem področju; poziva Komisijo, naj predlaga ambiciozno in celovito strategijo, pa tudi akcijski načrt za naslednjih pet let, za zagotavljanje otrokovih pravic, pri tem pa naj upošteva in dopolni agendo EU za otrokove pravice;

3.  pozdravlja zavezo Unije o dopolnitvi celovitih smernic EU za zaščito otrok, da bi omejila razdrobljenost, ki je posledica reševanja problematike zaščite otrok od primera do primera, na ta način pa bi zagotovila, da bodo otroci po vsej Uniji dejansko zaščiteni pred vsemi oblikami nasilja;

4.  poziva Komisijo, naj spremlja in poroča o izvajanju priporočila „Vlagajmo v otroke in prekinimo krog prikrajšanosti“ v državah članicah ter zagotovi dostop do kakovostnih storitev in udeležbo otrok; poziva države članice z nadpovprečnim deležem otrok, ki živijo v revščini, naj postavijo nacionalne cilje in prednostno investirajo v odpravljanje revščine in socialne izključenosti med otroki in mladimi;

5.  poziva Unijo in države članice, naj razvojne cilje tisočletja postavijo na prvo mesto med prednostnimi nalogami domače politike in odnosov s tretjimi državami; poudarja, da bodo te cilje, zlasti odpravo revščine, dostop do izobraževanja za vse in enakost med spoloma, dosegle le z razvojem javnih storitev, dostopnih vsem;

6.  poziva Komisijo in države članice, naj v evropskem semestru, letnem pregledu rasti in pregledani strategiji Evropa 2020 posebno mesto nedvoumno namenijo otrokom in mladim, da bi s tem boljše izvedli priporočilo Komisije „Vlagajmo v otroke: prekinimo krog prikrajšanosti“;

7.  poziva Komisijo, naj poveča usklajenost med različnimi službami, saj bo s tem spodbudila učinkovito vključevanje otrokovih pravic v vse zakonodajne predloge, politike in finančne odločitve EU ter omogočila spremljanje njihove skladnosti s pravnim redom Unije na področju otrok in z obveznostmi, ki jih ima Unija po Konvenciji ZN o otrokovih pravicah; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bo v mandatu in virih koordinatorja za pravice otrok ustrezno odražala zaveza EU sistematičnemu in učinkovitemu vključevanju pravic otrok;

8.  poziva Komisijo, naj vmesni pregled večletnega finančnega okvira izkoristi za to, da bodo skladi EU koristili najbolj prikrajšanim in ranljivim otrokom;

9.  poziva države članice in Komisijo, naj otroke nedvoumno obravnava kot prednostne pri načrtovanju in izvajanju regionalnih in kohezijskih politik, na primer evropske strategije o invalidnosti, okvira EU za nacionalne strategije vključevanja Romov in politike EU za enakost in nediskriminacijo; ponavlja, kako pomembno je zaščititi in spodbuditi enak dostop do vseh pravic za romske otroke;

10.  vztraja, da morajo vse politike za pravice otrok vključevati vidik enakosti med spoloma, in poziva k posebnim ukrepom za krepitev pravic deklet, vključno do izobrazbe in zdravja;

11.  poziva države članice, naj načelo otrokove koristi upoštevajo povsod v zakonodaji, odločitvah vladnih predstavnikov na vseh ravneh in v vseh odločitvah sodišč, ter jih spodbuja, naj si izmenjujejo primere dobre prakse, s tem pa izboljšajo pravilno uporabo tega načela po vsej Uniji;

12.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za to, da bodo otroci dejansko lahko dostopali do takšnih pravosodnih sistemov, ki bodo prilagojeni njihovim specifičnim potrebam in pravicam, pa naj bo to kot osumljenci, storilci kaznivih dejanj, žrtve ali stranke v postopku;

13.  poziva Komisijo, naj oceni to, kako politike pridržanja in sistemi kazenskega prava vplivajo na otroke; opozarja, da so po vsej Uniji pravice otrok neposredno prizadete v primerih, ko otroci skupaj s starši živijo v centrih za pridržanje; opozarja na ocene, po katerih naj bi bilo v Uniji vsako leto od staršev, ki prestajajo zaporno kazen, ločenih 800 000 otrok, to pa na pravice teh otrok vpliva na številne načine;

14.  meni, da so otroci ranljivi pri dostopanju do blaga in storitev; poziva poslovni svet in deležnike, naj se vzdržijo agresivnega in zavajajočega oglaševanja za otroke, na spletu in sicer, tudi tako, da se ravnajo po veljavnih kodeksih ravnanja in udejanjajo podobne pobude; meni, da bi bilo treba odgovorno pripravljati oglase za hrano z veliko vsebnostjo maščob, soli ali sladkorja, ki so namenjeni otrokom, saj je treba upoštevati veliko povečanje primerov prekomerne telesne teže in sladkorne bolezni med otroki;

15.  meni, da morajo biti osebni podatki otrok na spletu ustrezno zaščiteni in da je treba otroke na dostopen in njim prijazen način obveščati o nevarnostih in posledicah uporabe osebnih podatkov na spletu; poudarja, da bi bilo treba prepovedati spletno profiliranje otrok; meni, da bi morali imeti otroci pravico do zdravega in varnega okolja in do igranja;

16.  poziva države članice, naj izvajajo Direktivo 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej, saj je večina njenih žrtev med mladimi dekleti in fanti, ki so otroške žrtve dela in spolnega izkoriščanja ter drugih zlorab; države članice in EU še poziva, naj okrepijo policijsko in sodno sodelovanje, da bi ta kazniva dejanja preprečile, njihove storilce pa sodno preganjale; poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za preprečevanje nezakonitega premeščanja otrok, sodelujejo s tretjimi državami pri reševanju vse večjega problema tihotapljenja otrok in trgovine z njimi, trgovce z otroki pa naj kazensko preganjajo z ustreznimi sankcijami;

17.  meni, da so nujni ukrepi za preprečevanje kibernetskega ustrahovanja in da morajo pri ozaveščanju tega problema dejavno sodelovati otroci, učitelji ter mladinske in otroške organizacije;

18.  poziva EU in države članice, naj vlagajo v javne storitve za otroke, med njimi otroško varstvo, izobraževanje in zdravje, zlasti pa naj razširijo javno mrežo otroških vrtcev, jasli in javnih storitev, ki ponujajo prostočasne dejavnosti za otroke;

19.  glede na to, da prve stopnje izobraževanja ne zagotavljajo vedno potrebnega osnovnega standarda učenja, poziva države članice, naj zagotovijo brezplačno obvezno sekundarno izobraževanje za vse, kar je osnovni pogoj za zagotavljanje pravice do enakih možnosti;

20.  poziva države članice, naj sprejmejo zakone za zaščito in okrepitev materinskih in očetovskih pravic, da bi zagotovili zdravo in stabilno okolje za otroke v prvih mesecih življenja;

21.  poziva države članice, naj izvajajo Direktivo 2011/93/EU o boju proti spolni zlorabi in spolnemu izkoriščanju otrok ter otroški pornografiji in naj okrepijo pravno sposobnost, tehnične zmogljivosti in finančne vire organov kazenskega pregona, da bodo še tesneje sodelovale, tudi z Europolom, in bodo učinkoviteje preiskovale in uničevale mreže storilcev kaznivih dejanj zoper spolno nedotakljivost, pri tem pa prvenstveno zagotavljale pravice in varnost prizadetih otrok;

22.  poziva k učinkovitejšemu pristopanju k temu vprašanju preko sklepanja partnerstev in izmenjave informacij med organi kazenskega pregona, pravosodnimi organi, industrijo informacijskih in komunikacijskih tehnologij, ponudniki internetnih storitev, bančnim sektorjem in nevladnimi organizacijami, vključno z mladinskimi in otroškimi organizacijami, da bi zagotovili pravice in zaščito otrok na spletu, otroke pa obravnavali kot ranljive osebe, zaščitene z zakonom; poziva Komisijo, naj sproži pobudo in vse države članice pozove k ukrepom za spopadanje z vsemi oblikami kibernetskega plenilstva in ustrahovanja;

23.  meni, da so še zlasti ranljivi otroci brez spremstva; poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo resolucijo Parlamenta z dne 12. septembra 2013 o položaju mladoletnikov brez spremstva v EU; poziva države članice, naj v celoti izvedejo paket skupnega evropskega azilnega sistema in na ta način izboljšajo položaj teh mladoletnikov v EU; poziva države članice, naj z ustreznimi ukrepi končajo prakso pridržanja otrok-migrantov po EU; pozdravlja sodbo Sodišča v zadevi C-648/11 MA, BT, DA proti Secretary of State for the Home Department, v kateri je navedeno, da je za oceno prošnje za azil, ki jo je mladoletnik brez spremstva vložil v več kot eni državi članici, odgovorna tista država, v kateri je mladoletnik prisoten po tem, ko je tam vložil prošnjo; opozarja, da je mladoletnik brez spremstva v prvi vrsti otrok, ki je lahko v nevarnosti, zato si morajo države članice in Unija pri njegovi obravnavi kot vodilno načelo postaviti otrokovo zaščito in ne politik priseljevanja ter tako spoštovati temeljno načelo koristi otroka;

24.  poziva države članice, naj izvajajo standarde, ki so glede otrok brez starševske oskrbe zapisani v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah in v smernicah ZN za alternativno oskrbo otrok; poziva Komisijo, naj uporabi strukturne sklade EU v podporo prehodu od institucionalnih storitev k storitvam v okviru lokalnih skupnosti; poziva Komisijo, naj glede na precejšnje število primerov, v katerih naj bi javni organi nekaterih držav članic spodbudili prisilno posvojitev brez privolitve staršev, predlaga specifične ukrepe, da bo v postopkih posvojitve v državah članicah upoštevana korist otroka;

25.  poziva vse države članice, naj v skladu s členom 10 Konvencije ZN o otrokovih pravicah omogočajo pozitivno, humano in hitro združevanje družin;

26.  poudarja, da je potreben usklajen pristop za iskanje pogrešanih otrok v EU; poziva države članice, naj okrepijo policijsko in pravosodno sodelovanje v čezmejnih primerih pogrešanih otrok in naj odprejo telefonske linije za iskanje pogrešanih otrok in pomoč otrokom, ki so žrtve zlorabe; poziva države članice, naj omogočijo nemoten pristop Maroka, Singapurja, Ruske federacije, Albanije, Andore, Sejšelov, Gabona in Armenije k Haaški konvencije iz leta 1980 o civilnopravnih vidikih mednarodne ugrabitve otrok;

27.  poziva Komisijo, naj pri pregledu Uredbe (ES) št. 2201/2003 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v zakonskih sporih in sporih v zvezi s starševsko odgovornostjo zelo resno upošteva interes otroka, to pa zaradi vrzeli pri izvajanju in izvrševanju te uredbe v državah članicah, kar zadeva pravice staršev do skrbništva;

28.  obsoja vse oblike nasilja nad otroki: fizično, spolno in verbalno zlorabljanje, prisilne poroke, otroško delo, prostitucijo, trgovino z ljudmi, mučenje, uboje iz časti, pohabljanje ženskih spolnih organov, uporabo otrok vojakov in otrok kot živega ščita, prikrajševanje, zanemarjanje in neustrezno prehranjevanje otrok; meni, da se tradicija, kultura in vera ne bi smele nikoli uporabljati kot upravičilo za nasilje nad otroki; poziva države članice, naj sledijo svojim obveznostim in preprečujejo vse oblike nasilja nad otroki, tudi z uradno prepovedjo in sankcijami za telesno kaznovanje otrok; poziva države članice, naj okrepijo sodelovanje in dialog s tretjimi državami, da bi povečale ozaveščenost in zagovarjale spoštovanje pravic otrok povsod po svetu;

29.  obsoja vključevanje otrok v vojaške in teroristične dejavnosti in za te namene; ponovno opozarja, kako pomembno je zagotoviti psihološko podporo in pomoč vsem otrokom, ki so bili izpostavljeni nasilnim dogodkom ali so žrtve vojne; pozdravlja pobudo EU „Otroci miru“ in poudarja, kako pomembno je zagotoviti dostop do izobraževanja za otroke, ki jih prizadenejo konflikti; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj podpre kampanjo ZN „Otroci, ne vojaki“, ki zasleduje cilj, da bi do leta 2016 nacionalne varnostne sile prenehale novačiti in uporabljati otroke vojake;

30.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije, naj pravice otrok postavi med prednostne naloge vsega zunanjega delovanja Unije, da bi zagotovili učinkovito vključevanje pravic otrok, tudi v dialoge o človekovih pravicah, trgovinske sporazume, proces pristopanja k Uniji, evropsko sosedsko politiko in odnose z afriškimi, karibskimi in pacifiškimi državami, zlasti pa z državami v konfliktu; poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije, naj vsako leto poroča Parlamentu o rezultatih, ki jih bo prineslo zunanje delovanje Unije, osredotočeno na otroke;

31.  poziva Komisijo, naj pravice otrok vključi v razvojno sodelovanje in humanitarno pomoč, da bi se zagotovilo ustrezno financiranje in bi se zvišala raven zaščite otrok, prizadetih zaradi izrednih razmer, nesreč, ki jih povzroči človek, ali naravnih nesreč, notranje razseljenih otrok in otrok beguncev; poudarja, kako pomembno je povezati pomoč, rehabilitacijo in razvoj, zlasti v dolgotrajnih krizah, ter v politike in programe EU vključiti inovacije in nove tehnologije, da bi se pravice otrok bolj spodbujale v razvojnem okolju in izrednih razmerah;

32.  pozdravlja, da je bila Nobelova nagrada za mir leta 2014 podeljena Kailašu Satjartiju in Malali Jusafzai za njuno angažiranost pri zagovarjanju pravic otrok, zlasti pravice vseh otrok do izobrazbe; izraža priznanje mreži prejemnikov nagrade Saharova, ki je javno izrazila podporo pobudam za večjo ozaveščenost o problematiki nasilja nad otroki; meni, da so tovrstni primeri jasni pokazatelji tega, kako pomembno vlogo igrajo civilna družba in mednarodne organizacije pri zagovarjanju, spodbujanju in varovanju pravic, zapisanih v Konvenciji ZN o otrokovih pravicah;

33.  poudarja pomembno vlogo, ki jo pri spodbujanju pravic otrok igrajo socialni partnerji in lokalni organi, ter Odbor regij in Evropski ekonomsko-socialni odbor poziva, naj s pripravo mnenj ukrepa tako, da bo v celoti vključen v spodbujanje pravic otrok v vseh politikah EU;

34.  poziva institucije EU, države članice, lokalne organe, socialne partnerje in civilno družbo, naj svoje sile združijo v sodelovanju na vseh ravneh, da bi izboljšali položaj otrok v Uniji in drugje po svetu; pozdravlja in podpira manifest o otrokovih pravicah, ki so ga skupaj pripravili Unicef in 14 organizacij za spodbujanje pravic otrok, in spodbuja poslance Evropskega, pa tudi nacionalnih parlamentov, naj ta manifest podpišejo v še večjem številu in postanejo „prvaki otrokovih pravic“;

35.  izraža pripravljenost, da se v Evropskem parlamentu na temelju manifesta o otrokovih pravicah ustanovi medskupina za pravice in dobrobit otrok, ki bi bila stalno telo, odgovorno za spodbujanje pravic otrok v vseh politikah in dejavnostih Evropskega parlamenta v kontekstu notranjih in zunanjih zadev; zaradi tega podpira pobudo, da se v vsakem parlamentarnem odboru določi kontaktna oseba za pravice otrok in bi bile pravice otrok zagotovo vključene v vse politike in sprejeta zakonodajna besedila;

36.  meni, da je pomembno, da se po zgledu uveljavljene prakse med Medparlamentarno unijo in Unicefom pospeši udeležba otrok v parlamentarnih dejavnostih; poziva Komisijo, države članice in lokalne organe, naj raziščejo načine in možnosti za večjo vključenost otrok in mladostnikov v postopke odločanja; spodbuja, da se pri uporabi novih tehnologij in inovacij opravi posvetovanje z otroki in se pospeši njihova udeležba;

37.  poziva države članice, naj kar najhitreje ratificirajo neobvezne protokole h Konvenciji ZN o otrokovih pravicah;

38.  poziva Komisijo in podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije, naj raziščeta načine in možnosti, da bi Unija enostransko pristopila h Konvenciji ZN o otrokovih pravicah;

39.  spodbuja ZDA, Somalijo in Južni Sudan, naj ratificirajo Konvencijo o otrokovih pravicah, kar bi vodilo v njeno univerzalno ratifikacijo;

40.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, Odboru regij, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru, generalnemu sekretarju ZN, predsedniku odbora ZN za otrokove pravice in izvršnemu direktorju Unicefa.

(1) UL L 101, 15.4.2011, str. 1.
(2) UL L 335, 17.12.2011, str. 1.
(3) UL L 59, 2.3.2013, str. 5.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0387.
(5) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0126.
(6) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0105.


Digitalni enotni trg
PDF 320kWORD 87k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. novembra 2014 o podpiranju pravic potrošnikov na digitalnem enotnem trgu (2014/2973(RSP))
P8_TA(2014)0071B8-0286/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 3(3) in 6 Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju členov 9, 10, 12, 14, 16, 26, 36, 114(3) in 169(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 7, 8, 11, 21, 38 in 52,

–  ob upoštevanju postopka soodločanja 2013/0309 o predlogu uredbe o ukrepih za evropski enotni trg elektronskih komunikacij in doseganje povezane celine (COM(2013)0627),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 23. aprila 2013 z naslovom E-commerce Action Plan 2012-2015 – State of play 2013 (Akcijski načrt elektronskega poslovanja 2012–2015 – stanje v letu 2013) (SWD(2013)0153),

–  ob upoštevanju pregleda notranjega trga št. 26, ki ga je pripravila Komisija, z dne 18. februarja 2013,

–  ob upoštevanju poročil Komisije o kazalnikih napredka digitalne agende za leto 2014,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. januarja 2012 z naslovom "Skladen okvir za okrepitev zaupanja v enotni digitalni trg elektronskega poslovanja in spletnih storitev" (COM(2011)0942),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. junija 2013 o novi agendi za evropsko potrošniško politiko(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o uporabi Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah podjetij(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. decembra 2013 o sprostitvi potenciala računalništva v oblaku v Evropi(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. julija 2013 o vzpostavitvi enotnega digitalnega trga(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o dokončanju enotnega digitalnega trga(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2012 o strategiji za krepitev pravic ranljivih potrošnikov(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. aprila 2012 o konkurenčnem enotnem digitalnem trgu – e-uprava kot vodilna sila(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. novembra 2011 o novi strategiji za potrošniško politiko(8),

–  ob upoštevanju študije tematskega sektorja A iz leta 2013 o vzpostavitvi vseprisotne digitalne družbe EU,

–  ob upoštevanju študije tematskega sektorja A iz leta 2013 z naslovom Entertainment x.0 to boost broadband deployment (Zabava x.0 za spodbujanje uvedbe širokopasovnih povezav),

–  ob upoštevanju svojega priporočila Svetu z dne 26. marca 2009 o okrepitvi varnosti in temeljnih svoboščin na internetu(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2014 o programu nadzora Agencije ZDA za nacionalno varnost, organih nadzora v različnih državah članicah ter učinku na temeljne pravice državljanov EU in čezatlantsko sodelovanje na področju pravosodja in notranjih zadev(10),

–  ob upoštevanju študije tematskega sektorja A iz leta 2013 o diskriminaciji potrošnikov na digitalnem enotnem trgu,

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 8. aprila 2014 v združenih zadevah C–293/12 in C–594/12, v kateri je razsodilo, da je direktiva o hrambi podatkov neveljavna,

–  ob upoštevanju člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker je digitalni enotni trg eno od področij napredka, ki kljub izzivom nudi potencial za zelo učinkovit dobiček, tudi do 260 milijard evrov letno, in s tem prispeva k okrevanju Evrope od krize;

B.  ker bi z dokončno vzpostavitvijo evropskega digitalnega enotnega trga ustvarili milijone delovnih mest in po možnosti Evropi omogočili, da do leta 2020 ustvari 4 % BDP;

C.  ker se bodo dohodki zgolj v panogi aplikacij med letoma 2013 in 2018 predvidoma potrojili, hkrati pa bo v istem obdobju ustvarjenih 3 milijone delovnih mest;

D.  ker je Evropski parlament naročil študijo, da bi preučili stroške ne-Evrope na digitalnem enotnem trgu, zaradi česar je še bolj nujno na digitalne rešitve gledati kot na priložnost za potrošnike, državljane in podjetja in ne kot na grožnjo;

E.  ker mora Unija spodbujati množično uvajanje računalništva v oblaku v Evropi, saj je to učinkovito gonilo za rast evropskega gospodarstva; ker študija navaja dokaze o precejšnjih pričakovanih prednostih, povezanih s hitrim razvojem takega računalništva;

F.  ker so ovire, ki potrošnikom preprečujejo vključitev na digitalni enotni trg, povezane z diskriminatornimi praksami, kot so omejitev ponudnikov storitev na določeno državo ali ozemlje, preprosta zavrnitev prodaje, avtomatsko preusmerjanje in neupravičeno širjenje prodajnih pogojev;

G.  ker je varno, učinkovito, konkurenčno in inovativno mobilno in elektronsko plačevanje odločilnega pomena, če naj potrošniki izkoristijo vse prednosti enotnega trga;

H.  ker so varstvo osebnih podatkov in zasebnosti ter kibernetska varnost in varnost elektronskih komunikacij in omrežij prednostne naloge na digitalnem enotnem trgu, saj so to temeljni predpogoji za delovanje tega trga ter ustvarjanje zaupanja državljanov in potrošnikov vanj;

I.  ker je vseevropska razpoložljivost splošno razširjenega, visokohitrostnega in varnega hitrega dostopa do interneta in digitalnih storitev v javnem interesu bistvena za socialno in gospodarsko rast, konkurenčnost, socialno vključenost in enotni trg;

J.  ker bodo raziskave, razvoj in inovacije v digitalnem gospodarstvu pripomogli, da bo Evropa srednje- in dolgoročno ostala konkurenčna;

K.  ker je hitra uvedba širokopasovnih omrežij visoke hitrosti bistvena za razvoj evropske produktivnosti ter za nastajanje novih in malih podjetij, ki so lahko vodilna v različnih sektorjih, na primer v zdravstvu, proizvodnji in storitvenih dejavnostih;

L.  ker bi moral imeti zasebni sektor vodilno vlogo pri uvedbi in posodabljanju širokopasovnih omrežij, v pomoč pa bi mu moral biti konkurenčen in naložbam prijazen regulativni okvir;

M.  ker je digitalni enotni trg ena najinovativnejših panog gospodarstva in ima zato osrednjo vlogo pri konkurenčnosti evropskega gospodarstva ter z razvojem elektronskega poslovanja prispeva h gospodarski rasti, hkrati pa lajša upravno in finančno skladnost poslovanja ter potrošnikom omogoča večjo izbiro blaga in storitev;

N.  ker digitalni enotni trg ne nudi le gospodarskih koristi, temveč tudi korenito vpliva na vsakodnevno politično, družbeno in kulturno življenje potrošnikov in državljanov EU;

O.  ker konkurenčni digitalni enotni trg ne more obstajati brez hitrih, visoko zmogljivih širokopasovnih in telekomunikacijskih omrežij v vseh regijah EU, tudi na oddaljenih območjih;

P.  ker vse večji obstoječi digitalni razkorak neposredno negativno vpliva na razvoj digitalnega enotnega trga, tako v smislu dostopa do interneta kot do e-znanj in veščin;

Q.  ker sta varstvo osebnih podatkov in zasebnosti ter varnost elektronskih komunikacij in omrežij prednostni nalogi v okviru digitalnega enotnega trga, saj sta temeljna pogoja za njegovo delovanje in povečanje zaupanja državljanov in potrošnikov vanj;

R.  ker morajo biti spletni trgi prožni in potrošnikom prijazni, da bi lahko rasli in se širili;

S.  ker elektronsko poslovanje pomembno dopolnjuje klasično trgovino in je osrednja gonilna sila izbire za potrošnika, konkurenčnosti in tehnoloških inovacij, s čimer prispeva h konvergenci Evropske unije v gospodarstvo, ki temelji na znanju;

T.  ker so neovirana konkurenca in enaki konkurenčni pogoji za podjetja, ki bodo spodbujala naložbe, bistvenega pomena za to gospodarsko panogo, saj bodo zagotovili njen dolgoročno vzdržen razvoj v korist končnih uporabnikov; ker je učinkovita konkurenca dobra gonilna sila za učinkovite naložbe in ima lahko koristi za potrošnike na področju izbire, cen in kakovosti;

U.  ker je digitalni enotni trg zaradi prevelike koncentracije na trgu in prevladujočih operaterjev na nekaterih področjih ranljiv;

V.  ker izziv, ki ga predstavljata razdrobljenost trga in pomanjkanje interoperabilnosti v Evropski uniji, ovira hiter razvoj digitalnega enotnega trga;

W.  ker delovna mesta, ki jih ustvarja digitalni enotni trg, v povprečju zaposlujejo visokokvalificirano in dobro plačano delovno silo, ter so pomemben prispevek k zagotavljanju kakovostnih in trajnostnih zaposlitev;

X.  ker bi morala Komisija ščititi pred protimonopolnim ravnanjem, ki vpliva na pluralnost medijev, tako glede zagotavljanja vsebine kot odgovornosti, saj je dostop do informacij ključen za dobro delujočo demokracijo;

1.  poziva države članice in Komisijo, naj kot del splošne strategije z vztrajnimi prizadevanji za izvajanje in izvrševanje veljavnih pravil obravnavajo vse obstoječe ovire, ki zavirajo razvoj digitalnega enotnega trga, pri tem pa zagotovijo, da se ocenjujejo učinek, izvedljivost in primernost ukrepov za digitalno dobo; meni, da morajo biti ti ukrepi v središču prizadevanj EU za ustvarjanje gospodarske rasti in delovnih mest ter za krepitev njene konkurenčnosti in odpornosti v svetovnem gospodarstvu;

2.  poudarja, da morajo biti zakonodajni predlogi, povezani z digitalnim enotnim trgom, skladni z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, da bodo pravice iz te listine v celoti zaščitene na digitalnem področju;

3.  predvsem poudarja potencial elektronskega poslovanja, s katerim bi potrošniki po ocenah lahko prihranili več kot 11,7 milijard EUR letno, če bi imeli pri spletnem nakupovanju na izbiro celotno paleto blaga in storitev EU;

4.  pozdravlja rast elektronskega trgovanja, a hkrati ugotavlja, da ima v nekaterih državah članicah le nekaj akterjev prevladujoč položaj pri neposredni prodaji fizičnega blaga ali pri tržnih platformah, prek katerih drugi prodajajo fizično blago; poudarja, da je treba na evropski ravni ta prevladujoči položaj spremljati in preprečiti njegovo zlorabo v zvezi z razpoložljivostjo blaga za potrošnike in pri pristojbinah, ki jih morajo mala in srednja podjetja plačati za uporabo teh tržnih platform;

5.  poudarja, da je treba premostiti digitalni razkorak in se boriti proti njemu, da bi lahko v celoti izkoristili potencial enotnega digitalnega trga in omogočili vključevanje vseh državljanov v družbo v digitalni dobi, ne glede na njihov prihodek, socialne razmere, geografsko lokacijo, zdravstveno stanje ali starost;

6.  poudarja predvsem, da je treba odpraviti ovire za potrošnike in podjetja, ki še obstajajo pri elektronskem poslovanju in med katere spadajo spletne storitve, dostop do digitalnih vsebin, preprečevanje goljufij, registracija na spletiščih, prodajne akcije in označevanje;

7.  poziva Komisijo, naj zagotovi hitro izvajanje enotnega trga za storitve ter izvajanje in izvrševanje pravil, kot so direktiva o pravicah potrošnikov, alternativno reševanje sporov in spletno reševanje sporov, obenem pa zmanjša upravno breme;

8.  poziva k hitremu sprejetju novega posodobljenega svežnja o varstvu podatkov, ki bo zagotovil primerno ravnovesje med visoko ravnjo zaščite osebnih podatkov, varnostjo uporabnikov in nadzorom nad lastnimi osebnimi podatki ter stabilno in predvidljivo zakonodajno okolje, v katerem lahko podjetja v korist končnih uporabnikov uspevajo na okrepljenem enotnem trgu, enake konkurenčne pogoje, ki bodo spodbujali naložbe, in okolje, ki bo prispevalo k privlačnosti EU kot namembni kraj za podjetja; poziva Komisijo in države članice, naj namenijo potrebna sredstva za boj proti kibernetskemu kriminalu s pomočjo zakonodajnih ukrepov in sodelovanja na področju kazenskega pregona, tako na nacionalni ravni kot ravni EU;

9.  poudarja, da je treba zagotoviti enake konkurenčne pogoje za podjetja, ki poslujejo na digitalnem enotnem trgu, da bi lahko bila konkurenčna; zato poziva Komisijo, naj primerno okrepi pravila EU glede konkurence, da bi preprečila preveliko koncentracijo na trgu in zlorabo prevladujočega položaja, in naj spremlja konkurenco v zvezi s paketi vsebine in storitev;

10.  ugotavlja, da je treba zagotoviti enake konkurenčne pogoje za podjetja na digitalnem enotnem trgu, da bi zagotovili živahno digitalno gospodarstvo v EU; poudarja, da bo temeljito izvajanje pravil EU glede konkurence na digitalnem enotnem trgu odločilno za dolgoročno rast trga, dostop potrošnikov ter izbiro in konkurenčnost; poudarja, da je treba potrošnikom na spletu zagotoviti enako varnost, kot jo imajo na tradicionalnih trgih;

11.  poziva Svet, naj doseže hiter napredek in začne pogajanja s Parlamentom o predlogu uredbe o ukrepih za evropski enotni trg elektronskih komunikacij in doseganje povezane celine, saj bi to pomenilo konec stroškov gostovanja v EU, zagotovilo večjo pravno varnost glede omrežne nevtralnosti in izboljšalo varstvo potrošnikov na digitalnem enotnem trgu; meni, da bi lahko bila ta uredba bistven korak pri uresničevanju enotnega evropskega mobilnega trga;

12.  meni, da bi morala Komisija ukrepati ter vzpostaviti in zagotoviti zakonodajno okolje pravne varnosti, ki bo spodbujalo ustvarjalnost in inovacije zagonskih in mikro podjetij ter MSP;

13.  poziva Komisijo, naj pripravi pobudo za digitalno podjetništvo, saj je to bistveno za ustvarjanje delovnih mest in nastajanje inovativnih idej, vanjo pa naj vključi ukrepe, s katerimi bo zagotovila lažji dostop do sredstev za nove digitalne podjetnike (npr. z množičnim financiranjem) in spodbujala podjetnike, ki jim ni uspelo, naj poskusijo znova;

14.  poudarja, da bi bilo treba ves internetni promet obravnavati enako, brez diskriminacije, omejevanja ali vmešavanja, neodvisno od njegovega pošiljatelja, prejemnika, vrste, vsebine, naprave, storitve ali aplikacije;

15.  ugotavlja, da je trg spletnega iskanja posebej pomemben pri zagotavljanju konkurenčnih pogojev na digitalnem enotnem trgu, glede na morebiten razvoj iskalnikov v vratarje in na njihovo možnost komercializacije sekundarne uporabe pridobljenih informacij; zato poziva Komisijo, naj na podlagi prispevka vseh ustreznih deležnikov in ob upoštevanju celotne strukture digitalnega enotnega trga odločno izvaja pravila EU glede konkurence, da bi zagotovila pravna sredstva, ki bodo resnično koristila potrošnikom, uporabnikom interneta in spletnim podjetjem; poleg tega poziva Komisijo, naj premisli o predlogih, usmerjenih v izločitev iskalnikov iz paketov z drugimi komercialnimi storitvami, kot o morebitnem dolgoročnem sredstvu za doseganje prej omenjenih ciljev;

16.  poleg tega poziva Komisijo, naj čim prej ukrepa in preuči možne rešitve, ki bi vodile v uravnoteženo, pošteno in odprto strukturo internetnega iskanja;

17.  poudarja, da bi morali biti pri uporabi iskalnikov, ki delujejo za uporabnike, procesi iskanja in rezultati nepristranski, da bi iskanja na internetu ohranili nediskriminatorna, da bi zagotovili večjo konkurenco in izbiro za uporabnike in potrošnike in da bi ohranili raznolikost virov informacij; zato ugotavlja, da morajo biti indeksacija, ovrednotenje, predstavitev in razvrstitev v iskalnikih nepristranski in pregledni; poziva Komisijo, naj prepreči morebitne zlorabe pri trženju medsebojno povezanih storitev, ki ga izvajajo upravljavci iskalnikov;

18.  pozdravlja napoved nadaljnjih preiskav Komisije glede praks iskalnikov in digitalnega trga v splošnem;

19.  poudarja pomen zagotavljanja učinkovitega in uravnoteženega okvira za zaščito avtorskih pravic in pravic intelektualne lastnine, usmerjenega k stvarnosti digitalnega gospodarstva;

20.  spodbuja hitro sprejetje in izvajanje mednarodnih določb za olajšanje dostopa invalidnih uporabnikov do digitalnih vsebin in do tiskovin prek njihove digitalizacije;

21.  pozdravlja sklenitev marakeške pogodbe, ki lajša dostop do knjig slabovidnim osebam, in vse podpisnice spodbuja, naj ratificirajo Pogodbo; meni, da je marakeška pogodba pomemben korak naprej, vendar je treba za odprtje dostopa do vsebin invalidnim osebam, poleg slabovidnih oseb, še veliko storiti; poudarja, da je treba nadalje povečati dostopnost na širokem spektru področij, ki segajo od avtorskih pravic in iskalnikov do telekomunikacijskih upravljavcev;

22.  poziva Komisijo in države članice, naj nadalje razvijejo in izvajajo regulativne okvire EU in nacionalne regulativne okvire, da bi omogočile povezan in varen trg spletnih in mobilnih plačil, pri tem pa zagotovile varstvo potrošnikov in podatkov strank; v zvezi s tem poudarja potrebo po jasnih in predvidljivih pravilih, določenih v zakonodaji;

23.  opominja, da lahko računalništvo v oblaku postane močan instrument za razvoj digitalnega enotnega trga in lahko ponudi gospodarske koristi, zlasti za MSP, in sicer z zmanjšanjem stroškov infrastrukture IT in drugih stroškov; v zvezi s tem poudarja dejstvo, da se bo vedno večja količina informacij zbirala pri omejenem številu velikih ponudnikov, če bodo storitve v oblaku ponujali zgolj ti ponudniki; opominja tudi, da računalništvo v oblaku vsebuje tveganja za uporabnike, zlasti glede občutljivih podatkov; poziva k primernemu izvajanju evropske strategije za zagotavljanje konkurenčnega in varnega računalništva v oblaku;

24.  poziva Komisijo, naj prevzame vodilno vlogo pri spodbujanju mednarodnih standardov in specifikacij za računalništvo v oblaku, ki bodo omogočali zanesljive, dostopne, visoko interoperabilne, varne in energetsko učinkovite storitve v oblaku, ki varujejo zasebnost, kot sestavni del bodoče industrijske politike Unije; poudarja, da so za zaupanje potrošnikov in konkurenčnost potrebni zanesljivost, varnost in varstvo podatkov;

25.  poudarja, da je treba zlasti za otroke zagotoviti internetno spletno varnost ter preprečiti izkoriščanje otrok z zagotavljanjem sredstev za odkrivanje in izkoreninjenje nezakonite zlorabe slik otrok na internetu ter zagotavljanjem sredstev, s katerimi bo mogoče otrokom in mladoletnikom preprečiti, da bi dostopali do vsebin s starostno omejitvijo;

26.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0239.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0063.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0535.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0327.
(5) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0468.
(6) UL C 264 E, 13.9.2013, str. 11.
(7) UL C 258 E, 7.9.2013, str. 64.
(8) UL C 153 E, 31.5.2013, str. 25.
(9) UL C 117 E, 6.5.2010, str. 206.
(10) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0230.


Podhranjenost otrok v državah v razvoju
PDF 239kWORD 84k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. novembra 2014 o podhranjenosti in nedohranjenosti otrok v državah v razvoju (2014/2853(RSP))
P8_TA(2014)0072B8-0253/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948, zlasti člena 25, ki pravico do hrane priznava kot del pravice do ustreznega življenjskega standarda,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, zlasti člena 11, ki priznava pravico do ustreznega življenjskega standarda, vključno z […] ustrezno prehrano ter temeljno pravico […] do varstva pred lakoto,

–  ob upoštevanju Izbirnega protokola k Mednarodnemu paktu o ekonomskih, socialnih in kulturnih pravicah, sprejetega leta 2008, s katerim je pravica do hrane postala izvršljiva na mednarodni ravni,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah, zlasti členov 24(2)(c) in 27(3),

–  ob upoštevanju Izjave o prehranski varnosti v svetu, ki jo je Organizacija Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO) sprejela na svetovnem vrhu o hrani v Rimu leta 1996,

–  ob upoštevanju smernic o pravici do hrane, ki jih je leta 2004 sprejela FAO, ki državam dajejo napotila, kako naj izpolnjujejo svoje obveznosti glede pravice do hrane,

–  ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja, zlasti cilja 1 (izkoreninjenje skrajne revščine in lakote do leta 2015) in 4 (zmanjšanje umrljivosti otrok),

–  ob upoštevanju Konvencije o podpori pri preskrbi s hrano, sprejete leta 2012,

–  ob upoštevanju globalnih in zbirnih poročil Mednarodne ocene agronomske znanosti in tehnologije za razvoj (IAASTD) v okviru OZN, ki so bila objavljena leta 2009(1),

–  ob upoštevanju poročila Sklada OZN za otroke (UNICEF) iz leta 2009 o vplivu svetovnega pomanjkanja hrane na otroke,

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca OZN za pravico do hrane z naslovom „Agroekologija in pravica do hrane“, predstavljenega 8. marca 2011 na 16. zasedanju Sveta OZN za človekove pravice,

–  ob upoštevanju svetovne razstave v Milanu leta 2015, katere tema bo „Nahranimo planet: energija za življenje“,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. marca 2010 „Humanitarna pomoč v hrani“ (COM(2010)0126),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. marca 2010 „Okvir politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano“ (COM(2010)0127),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. oktobra 2012 z naslovom „Pristop EU k odpornosti: izkušnje s krizami prehranske varnosti” (COM(2012)0586),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 12. marca 2013 z naslovom „Krepitev prehrane mater in otrok v zunanji pomoči: okvir politike EU“ (COM(2013)0141),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. septembra 2011 o okviru politike EU za pomoč državam v razvoju pri reševanju vprašanja zanesljive preskrbe s hrano(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 o pristopu EU k odpornosti in zmanjšanju tveganja nesreč v državah v razvoju: izkušnje s krizami prehranske varnosti(3),

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o nedohranjenosti otrok v državah v razvoju (O–000083/2014 – B8-0041/2014),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za razvoj,

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker skoraj milijarda ljudi še vedno trpi lakoto in vsaj 225 milijonov otrok na svetu, mlajših od pet let, trpi zaradi akutne in kronične podhranjenosti oziroma zaradi zaostajanja v rasti, ki je posledica kronične podhranjenosti otroka in matere, pri čemer jih od tega po ocenah v državah v razvoju vsako leto umre 2,6 milijona;

B.  glede na svetovne indekse in zemljevide skrite lakote(4) se ocenjuje, da dve milijardi ljudi po vsem svetu oziroma eden od treh ljudi v državah v razvoju trpi zaradi kroničnega pomanjkanja nujnih vitaminov in mineralov (mikrohranil), kar je stanje, ki se imenuje „skrita lakota“ in ki drastično poveča njihovo dovzetnost za prirojene napake, infekcije in zavrt razvoj;

C.  ker po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije (WHO) podhranjenost daleč najbolj prispeva k umrljivosti otrok in je vzrok za 35 % bolezni otrok, mlajših od petih let;

D.  ker skoraj 20 milijonov otrok še vedno trpi zaradi težke akutne nedohranjenosti v urgentnih in neurgentnih razmerah, in ker jih ima samo 10 % dostop do zdravljenja;

E.  ker je prehrana otrok do starosti petih let zelo odvisna od stopnje prehranjenosti mater med nosečnostjo in dojenjem;

F.  ker podhranjenost povzroča tudi obolevnost in zmanjšuje produktivnost ter ovira družbeni in gospodarski razvoj v državah v razvoju;

G.  ker tisti, ki preživijo podhranjenost, pogosto vse življenje trpijo zaradi telesnih in kognitivnih motenj, kar omejuje njihovo zmožnost učenja in vstopa v svet dela, zaradi česar ostajajo ujeti v medgeneracijskem krogu bolezni in revščine;

H.  ker se bo zaradi učinka podnebnih sprememb na kmetijsko proizvodnjo in s tem na prehrano število podhranjenih otrok po pričakovanjih povečalo;

I.  ker je eden od pomembnih vzrokov lakote v državah v razvoju množična revščina na podeželju in v mestih, ki jo še poslabšuje preseljevanje s podeželja v mesta, ker male kmetije za veliko ljudi niso več zadosten vir za preživetje;

J.  ker 25 let po sprejetju Konvencije o otrokovih pravicah nekaterim državam podpisnicam še ni uspelo ustvariti okolja, v katerem bi otroci imeli zagotovljen dostop do ustrezne prehrane;

K.  ker so vlade na svetovnem vrhu o hrani leta 1996 ponovno potrdile pravico do hrane in se obvezale, da bodo do leta 2015 prepolovile število lačnih in podhranjenih z 840 na 420 milijonov; ker pa se je v zadnjih letih predvsem zaradi prehranske krize v letih 2008 in 2011 število lačnih in nedohranjenih ljudi, zlasti otrok, povečalo;

L.  ker različna mednarodna pravna sredstva povezujejo pravico do hrane z drugimi človekovimi pravicami, vključno s pravico do življenja, pravico do preživljanja, pravico do zdravja, pravico do lastnine, pravico do izobraževanja in pravico do vode;

M.  ker je pravica do hrane in dobre prehranjenosti za vse bistvenega pomena za izpolnitev razvojnih ciljev tisočletja; ker je prehrana povezana z večino, če ne z vsemi razvojnimi cilji tisočletja, ki so tudi medsebojno tesno povezani;

N.  ker mednarodne organizacije potrjujejo, da proizvodnja hrane zadošča za celotno svetovno prebivalstvo in da je podhranjenost otrok povezana z neustrezno preskrbo gospodinjstev s hrano in njihovo revščino, neustreznimi oblikami nege in prehranjevanja, nezdravim bivalnim okoljem in neprimernimi zdravstvenimi storitvami;

O.  ker je pravica do hrane in dobrega prehranjevanja bistvena za večjo odpornost družin in skupnosti ter za krepitev njihove sposobnosti, da skrajšajo dolga obdobja okrevanja po izrednih razmerah v okolju, za katerega je značilno vedno večje število in obseg naravnih nesreč;

P.  ker je optimalno prehransko stanje posledica dostopa otrok do cenovno sprejemljive in raznolike hrane, bogate s hranilnimi snovmi, ter do ustreznega materinskega in otroškega varstva, primernih zdravstvenih storitev in zdravega okolja, vključno z varno vodo, sanitarnimi storitvami in dobro higiensko prakso;

1.  poudarja, da so razlogi za podhranjenost otrok številni in da je za večino odgovoren človek, kar pomeni, da se jim da izogniti, segajo pa od neučinkovitih ekonomskih struktur, neenake porazdelitve virov in/ali njihove netrajnostne rabe, prek slabega upravljanja, prevelike odvisnosti od posameznih poljščin in monokulturne pridelave, pa do diskriminacije žensk in otrok in slabega zdravja zaradi slabih zdravstvenih sistemov, skupaj s pomanjkanjem izobrazbe, zlasti za ženske;

2.  poudarja, da morajo oblasti zagotavljati vse tri razsežnosti pravice do hrane in dobrega prehranjevanja: razpoložljivost, kar pomeni, da se posameznik lahko prehranjuje neposredno z obdelovanjem rodovitnih površin ali iz drugih naravnih virov, ali pa to pomeni, da je mogoče vzpostaviti dobro delujoče distribucijske, predelovalne in tržne sisteme; dostopnost, kar pomeni, da je zagotovljen tako ekonomski kot fizični dostop do hrane; in ustreznost, kar pomeni, da mora biti hrana varna in da mora izpolnjevati prehranske potrebe vsakega posameznika, ob upoštevanju starosti, življenjskih pogojev, zdravja, poklica, spola, kulture in vere;

3.  poudarja, da je z vidika življenjskega cikla najpomembnejše obdobje za zadostitev otrokovih prehranskih potreb prvih 1000 dni njegovega življenja, vključno s časom nosečnosti, saj ima otrok v tem obdobju večje prehranske potrebe zaradi hitre rasti in razvoja, bolj je izpostavljen okužbam in je glede prehrane, nege in socialnih stikov popolnoma odvisen od drugih;

4.  potrjuje, da je za reševanje podhranjenosti otrok in mater potreben integriran pristop in usklajeno delovanje na številnih področjih, ki nanjo vplivajo, kot so zdravstvo, izobraževanje, kmetijstvo ter voda, dostop do energije in sanitarni ukrepi, skupaj z odgovornim sodelovanjem vseh deležnikov, ter poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo dosledne strategije dolgoročnega razvoja ter si prizadevajo za zmanjšanje podhranjenosti tudi v povezavi z izrednimi razmerami in humanitarno pomočjo;

5.  poziva EU, naj v svojih programih razvojne pomoči bolj podpre trajnostno kmetijstvo z malimi in srednjimi kmeti, ki pridelujejo predvsem za lokalno porabo, ter naj vlaga v participativne načrte, ki jih vodijo posamezne države in bi se morali izvajati na lokalni ravni v sodelovanju s kmeti in njihovimi predstavniki, lokalnimi in regionalnimi oblastmi ter organizacijami civilne družbe;

6.  izraža pohvalo za dosežke zadnjih nekaj let v boju proti podhranjenosti otrok, ki so razvidni iz kazalcev o napredku pri izpolnjevanju razvojnih ciljev tisočletja; vendar meni, da je število otrok, ki umrejo ali trpijo zaradi podhranjenosti, še vedno nesprejemljivo visoko, in prispeva k ohranjanju začaranega kroga revščine in lakote;

7.  zato poudarja, da mora boj proti podhranjenosti otrok in zagotavljanje splošnega dostopa do ustreznih hranilnih živil ostati eden od glavnih ciljev načrtov za obdobje po letu 2015 v okviru cilja izkoreninjenja lakote, in še posebej poziva, da bi vse oblike nedohranjenosti odpravili do leta 2030 in da bi do leta 2025 izpolnili mednarodno dogovorjene cilje glede zaostajanja v rasti in izgubljanja telesne teže pri otrocih, mlajših od petih let;

8.  meni, da je bilo zmanjšanje finančnih sredstev za kmetijstvo v okviru 10. Evropskega razvojnega sklada (ERS) v primerjavi z 9. ERS napaka; zato poziva Svet, naj razmisli o tem in sprejme popravne ukrepe, ki bodo veljali za 11. ERS;

9.  poudarja pomen politične volje pri obravnavanju podhranjenosti; pozdravlja načrt za povečanje stopnje prehranjenosti (SUN), ki ga je pripravil Stalni odbor OZN za prehrano (UNSCN), da bi s sodelovanjem različnih deležnikov, med drugim tistih agencij OZN, ki so zadolžene za prehrano, spodbudil izboljšave glede prehrane zlasti v državah, ki jih ta težava zelo obremenjuje; poziva Komisijo in države članice, naj izvajajo načela, opredeljena v tem načrtu; poziva Komisijo, naj pri načrtu SUN spodbuja in usklajuje sodelovanje civilne družbe in združenj aktivistov na terenu z neposrednimi povezavami do malih kmetov in njihovih družin;

10.  pozdravlja zavezo Komisije, da bo v obdobju 2014-2020 vložila 3,5 milijarde EUR v izboljšanje prehranjevanja v nekaterih najrevnejših državah sveta, in poziva Komisijo, naj poveča svoje zaveze pri dejavnostih na področju prehranjevanja, da bi dosegla cilj, da do leta 2025 za sedem milijonov zmanjša število otrok, mlajših od petih let, ki zaostajajo v rasti zaradi podhranjenosti;

11.  poudarja, da igrajo ženske ključno vlogo pri prehrani otrok in prehranski varnosti z dojenjem in s pridelavo, nakupovanjem, pripravo in razdeljevanjem hrane v družini ter z nego otrok in bolnih in zagotavljanjem ustrezne higiene; opozarja, da ženske v državah v razvoju pridelajo od 60 do 80 % hrane, čeprav je 60 % trpečih zaradi kronične lakote žensk in deklic;

12.  opozarja, da so ženske v Afriki odgovorne za okrog 80 % kmetovanja, čeprav imajo uradno v lasti le 2 % zemlje; nadalje izpostavlja dejstvo, da nedavni programi v Indiji, Keniji, Hondurasu, Gani, Nikaragvi in Nepalu kažejo, da imajo gospodinjstva, ki jih vodijo ženske, boljšo prehransko varnost, boljše zdravstveno varstvo in močnejši poudarek na izobrazbi kot gospodinjstva, ki jih vodijo moški;

13.  poudarja, da sta izobraženost ženske in prehransko stanje njene družine tesno povezana; zato poziva k odpravi ovir na podlagi spola v izobraževanju in opismenjevanju, da bi imele ženske boljši dostop do izobraževanja;

14.  zato poziva k vključitvi vidika spola in spodbujanju vloge žensk v vseh politikah, ki si prizadevajo za boj proti podhranjenosti otrok;

15.  poudarja, da ima podhranjenost med nosečnicami izjemno hude učinke na novorojence in velikokrat negativne in nepopravljive posledice na nadaljnji razvoj otrok; zato zahteva, da se posebna pozornost posveti varstvu ženskega zdravja in pravic ter da postane prehransko izobraževanje sestavni del izobraževalnih programov in šolskih učnih načrtov za deklice;

16.  ponovno poudarja, da je pismenost pomembno orodje za boj proti revščini in za pospeševanje gospodarskega razvoja; zato poudarja, kako pomembno je podpirati izobraževanje deklic, saj naložbe v deklice izboljšajo tako njihove možnosti kot možnosti njihovih otrok, da bodo njihova življenja bolj zdrava in bolj produktivna;

17.  poudarja, da do podhranjenosti otrok prihaja večinoma v državah v razvoju, ne le med kmečkim prebivalstvom, temveč tudi v mestnem okolju; zato meni, da je eden od ključnih načinov za izkoreninjenje lakote otrok kmetijska politika in reforme, ki bi malim kmetom omogočile učinkovitejše in trajnejše pridelovanje, s katerim bi sebi in svojim družinam zagotovili dovolj hrane;

18.  poudarja, da bi utegnilo nepravočasno ukrepanje glede podhranjenosti otrok v okviru razvojnega sodelovanja in humanitarne pomoči ogroziti vse razsežnosti človekovega razvoja, spodkopati nacionalne izobraževalne programe, povečati nacionalne izdatke za zdravstvo in ovirati družbeni in gospodarski razvoj držav v razvoju, saj bodo države utrpele gospodarske izgube, ki bodo po ocenah znašale med 2 in 8 % njihovega BDP;

19.  opozarja, da ima pomanjkanje mikrohranil, ki predstavlja okrog 7 % svetovnih bolezni, resne posledice za telesni in kognitivni razvoj dojenčkov in otrok; poudarja, da so v 20 državah z najslabšim rezultatom na indeksu skrite lakote (od katerih je 18 v podsaharski Afriki in dve – Indija in Afganistan – v Aziji) zaostajanje v rasti, anemija zaradi pomanjkanja železa in pomanjkanje vitamina A zelo razširjeni med predšolskimi otroki;

20.  poudarja, da podhranjenost otrok ne izvira samo iz pomanjkanja hrane in nezadostne infrastrukture, ampak nastaja tudi zaradi težav s porazdelitvijo hrane in neustreznega dostopa do hrane ter prenizke kupne moči, zlasti glede na visoke cene hrane, ki se stopnjujejo zaradi špekulacij s surovinami; ugotavlja, da so zaradi prenizke kupne moči prizadeti zlasti revni v mestih, ki ne morejo pridelati lastne hrane; s tem v zvezi poudarja pomen zaščite malih kmetov in tradicionalnih kmetovalnih metod;

21.  poziva Komisijo, naj države članice, ki bodo sodelovale na svetovni razstavi leta 2015, vključi v skupno pobudo, katere začetna točka bo „Nahranimo planet: energija za življenje“, da bi zagotovili obveze in zavezujoče cilje za boj proti lakoti in podhranjenosti, skupaj z raznolikimi strategijami na področjih od kmetijstva do sodelovanja;

     2122. priznava, da bo za izboljšave v prehrani otrok in mater ter prehranske varnosti na splošno potrebno učinkovito in usklajeno delovanje številnih politik in sektorjev, vključno z učinkovitim in trajnostnim razvojem podeželja, politiko uporabe zemljišč in vode, ustreznimi zdravstvenimi storitvami, pitno vodo in sanitarnimi storitvami, ustreznim materinskim in otroškim varstvom, zaščito življenja v morju in drugih ekosistemih ter biotske raznovrstnosti, omilitvijo posledic krčenja gozdov in sprememb podnebja, prilagajanjem in zmanjševanjem tveganja nesreč, trajnostno proizvodnjo in potrošnjo, trajnostnim in zanesljivim dostopom do energije, trgovino, ribištvom, socialno vključenostjo in dostojno zaposlitvijo;
     2223. poziva Komisijo in države članice, naj vključijo prehrano, varnost hrane in trajnostno kmetijstvo v vse svoje razvojne politike, da bi zaščitile in spodbudile prehrano in poskrbele za celostni pristop od lokalne pa vse do globalne ravni; poziva Svet in Komisijo, naj po potrebi prehrani dasta prednost kot ključnemu razvojnemu cilju v instrumentih razvojnega sodelovanja, zlasti v 11. ERS in novem instrumentu za razvojno sodelovanje;
     2324. poudarja, da morajo biti razvojni programi in programi za nujne primere, če želimo povečati njihovo učinkovitost, medsebojno tesno povezani, da se prehranske krize lahko predvidijo in preprečijo, zmanjša storjena škoda in pospeši obnova;
     2425. poziva vlade držav v razvoju, naj z boljšimi politikami, usklajevanjem nacionalnih načrtov in strategij za prehrano in programov donatorjev, upravljanjem in odgovornostjo do državljanov ustvarijo ugodne razmere za boljšo prehrano otrok; spodbuja k večji preglednosti v proračunih držav v razvoju, na primer s spremljanjem proračuna, da bi lahko bolje ocenili število in kakovost projektov, ki obravnavajo nedohranjenost;
     2526. poudarja potrebo po boljših in usklajenih podatkih o podhranjenosti in o pomanjkanju mikrohranil, da bi bolje izvajali programe ukrepanja in zadevnim državam nudili usmerjeno podporo na podlagi podatkov;
     2627. poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo dolgoročne finančne naložbe in vire za prehrano v sodelovanju z akterji, med drugim z agencijami OZN, G8/G20, državami v vzponu, mednarodnimi in nevladnimi organizacijami, akademskimi ustanovami, organizacijami civilne družbe in zasebnim sektorjem, ter naj začnejo prehrano obravnavati prednostno v povezavi z inovativnim financiranjem;
     2728. naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter Stalnemu odboru OZN za prehrano.

(1) http://www.unep.org/dewa/Assessments/Ecosystems/IAASTD/tabid/105853/Default.aspx
(2) UL C 56 E, 26.2.2013, str. 75.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0578.
(4) Svetovni indeksi in zemljevidi skrite lakote: orodje za ozaveščanje.

Pravno obvestilo