Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 15. januar 2015 - StrasbourgKončna izdaja
Rusija, zlasti zadeva Alekseja Navalnega
 Pakistan, zlasti razmere po napadu na šolo v Pešavarju
 Kirgizistan: zakon o homoseksualni propagandi
 Letno poročilo varuha človekovih pravic v letu 2013
 Razmere v Libiji
 Razmere v Ukrajini
 Razmere v Egiptu
 Zadeva dveh pripadnikov italijanske vojne mornarice
 Svoboda izražanja v Turčiji: nedavne aretacije novinarjev in vodstvenih delavcev v medijskih hišah ter načrten pritisk na medije

Rusija, zlasti zadeva Alekseja Navalnega
PDF 134kWORD 67k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2015 o Rusiji, zlasti o zadevi Alekseja Navalnega (2015/2503(RSP))
P8_TA(2015)0006RC-B8-0046/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju ruske ustave, zlasti njenega člena 118, v katerem je navedeno, da so za sojenje v Ruski federaciji lahko pristojna le sodišča, in njenega člena 120, ki določa, da so sodniki neodvisni in podrejeni samo ruski ustavi in zveznim zakonom;

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih poročil in resolucij o Rusiji, zlasti resolucije z dne 23. oktobra 2012 o skupnih vizumskih omejitvah za ruske uradnike, vpletene v primer Sergeja Magnickega(1), z dne 13. junija 2013 o pravni državi v Rusiji(2), z dne 13. marca 2014 o Rusiji: izrekanje kazni protestnikom, udeleženim v dogodkih na Blatnem trgu(3), z dne 23. oktobra 2014 o razpustitvi nevladne organizacije Memorial (dobitnice nagrade Saharova 2009) v Rusiji(4) in svojega priporočila Svetu z dne 2. aprila 2014 o določitvi skupnih vizumskih omejitev za ruske uradnike, vpletene v primer Sergeja Magnickega(5);

−  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 o letnem poročilu o človekovih pravicah in demokraciji v svetu za leto 2012 ter zadevne politike Evropske unije(6),

−  ob upoštevanju izjave tiskovnega predstavnika podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko z dne 30. decembra 2014 o izreku kazni sodišča v okrožju Zamoskvorecki Alekseju Navalnemu in njegovemu bratu Olegu Navalnemu;

−  ob upoštevanju posvetovanja med EU in Rusijo o človekovih pravicah 28. novembra 2013,

−  ob upoštevanju obstoječega sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni in Rusko federacijo na drugi strani ter prekinjenih pogajanj za nov sporazum med EU in Rusijo,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker se je Rusija kot članica Sveta Evrope ter Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in kot podpisnica deklaracij OZN zavezala načelom demokracije in pravne države ter spoštovanju temeljnih svoboščin in človekovih pravic; ker zaradi več resnih kršitev načel pravne države in sprejemanja strogih zakonov v zadnjih mesecih narašča zaskrbljenost v zvezi z izpolnjevanjem mednarodnih in notranjih obveznosti Rusije; ker je EU, skladno s standardi Sveta Evrope, prek partnerstva za modernizacijo Rusiji večkrat ponudila dodatno pomoč in strokovno znanje za posodobitev njenega ustavnega in pravnega reda ter delovanja v skladu z njim; ker je mnogo sodnih zadev, v katerih se politično konstruirani razlogi uporabljajo za odstranjevanje političnih nasprotnikov, pretenje civilni družbi ter odvračanje državljanov od sodelovanja na javnih shodih in protestih proti sedanjemu državnemu vodstvu;

B.  ker Aleksej Navalni vztrajno razkriva obsežno korupcijo na najvišjih ravneh ruskega državnega aparata; ker se je njegova prva petletna obsodba v julija 2013 štela kot politična; ker mu je bil februarja 2014 odrejen dvomesečni hišni pripor, v marcu 2014 pa je bil opremljen z elektronsko zapestnico za nadzorovanje njegovih dejavnosti;

C.  ker je Aleksej Navalni na volitvah za moskovskega župana septembra 2013 dobil 27 % glasov, kar potrjuje, da je med najuglednejšimi osebnostmi ruske opozicije proti Kremlju;

D.  ker je bila druga sodba za Alekseja Navalnega pričakovana 15. januarja 2015, vendar je sodišče nepričakovano prestavilo datum na 30. december 2014, ko je bila večina Moskovčanov osredotočena na novoletno praznovanje; ker je bila enaka tehnika z odloženim datumom uporabljena v zadevi Mihaila Hodorovskega;

E.  ker se je stanje na področju človekovih pravic v Rusiji v zadnjih nekaj letih močno poslabšalo in so ruske oblasti sprejele vrsto zakonov z nejasnimi določbami, ki se uporabljajo za nadaljnje omejevanje delovanja opozicije in civilne družbe ter za onemogočanje svobode izražanja in zbiranja;

F.  ker se lanskoletna zakonodaja o nevladnih organizacijah in svobodi zbiranja uporablja za zatiranje civilne družbe, zadušitev nasprotnih političnih stališč in nadlegovanje nevladnih organizacij, demokratične opozicije in medijev; ker je bila v skladu z zakonom o „tujih agentih“ neodvisna organizacija za človekove pravice Memorial dejansko ukinjena; ker je izvajanje tega zakona zahtevalo ostra dejanja, da bi se organizacijam civilne družbe, tudi organizaciji Matere vojakov, preprečilo opravljanje dela in jih odvrnilo od njega;

G.  ker je konec decembra 2014 pravosodno ministrstvo Ruske federacije bistveno spremenilo seznam „tujih agentov“ ter dodalo mnogo organizacij, ki delujejo v podporo varstvu človekovih pravic, tudi center Saharova, kar močno ovira njihovo dejavnost in varstvo človekovih pravic v Rusiji;

H.  ker so številna sojenja in sodni postopki v zadnjih letih, kot so zadeve Magnickega, Hodorkovskega in Politkovske vzbudili dvome o neodvisnosti in nepristranskosti sodstva Ruske federacije; ker sodijo zelo odmevne zadeve, kot je primer Alekseja Navalnega, med najbolj znane zunaj Rusije, kar ponazarja sistemsko nezmožnost ruske države, da bi spoštovala načela pravne države in državljanom zagotavljala pravičnost; ker je sedanja sodba politično motiviran poskus, da se Alekseja Navalnega kaznuje, ker je med najuglednejšimi predstavniki vladne opozicije;

I.  ker se kaže čedalje večja potreba po odločni, dosledni in celostni politiki EU do Rusije, ob podpori vseh držav članic, ki naj nudi podporo in pomoč, po potrebi pa vključuje tudi odločno in pošteno kritiko;

1.  izraža globoko zaskrbljenost, ker se v Rusiji pravo uporablja kot politični instrument; poudarja dejstvo, da je obsodba uglednega pravnika, borca proti korupciji in družbenega aktivista Alekseja Navalnega na tri leta in pol pogojne kazni, njegovega brata Olega Navalnega pa na tri leta in pol zapora, temeljil na obtožbah, ki niso bile podprte z dokazi; ostro obsoja dejstvo, da je bil sodni pregon domnevno politično motiviran;

2.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da čeprav Aleksej Navalni ni v zaporu, to ne velja za njegovega brata Olega Navalnega, kar vzbuja skrb zaradi možne politične uporabe družinskega člana za ustrahovanje in utišanje enega od voditeljev ruske opozicije, Alekseja Navalnega; opozarja, da Aleksejev brat Oleg, ki je oče dveh majhnih otrok in nekdanji izvršni direktor državne poštne službe, ni nikoli imel nobene vloge v ruskem opozicijskem gibanju;

3.  poziva ruske pravosodne organe in organe pregona, naj svoje naloge opravljajo nepristransko in neodvisno, brez političnih vplivov, ter naj zagotovijo, da so sodni postopki v primeru Navalnega ter v vseh drugih preiskavah in sojenjih opozicijskim aktivistom v skladu z mednarodno veljavnimi standardi; poudarja, kako pomembno je, da se sodbe sprejemajo brez političnih vplivov, neodvisno in v popolnem skladu z načeli pravne države;

4.  v celoti podpira kampanjo proti korupciji v Rusiji, ki jo je začel Aleksej Navalni, ter podpira rusko ljudstvo pri iskanju dogovora za zagotovitev demokracije, političnega pluralizma, enotnosti in spoštovanja človekovih pravic;

5.  meni, da bi morala Ruska federacija kot članica Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi izpolnjevati obveznosti, ki jih je podpisala; poudarja, da so nedavni dogodki šli prav v nasprotno smer od načel pravne države in neodvisnosti sodstva v državi;

6.  spodbuja predsednika Sveta in Komisije, pa tudi podpredsednico Komisije/visoko predstavnico za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj še naprej pozorno spremljajo te primere, naj jih omenjajo na različnih ravneh in na sestankih z Rusijo ter naj Parlamentu poročajo o izmenjavah mnenj z ruskimi oblastmi;

7.  poudarja, da svobodo zbiranja v Ruski federaciji zagotavljata 31. člen ruske ustave in Evropska konvencija o človekovih pravicah, katere podpisnica je tudi Rusija, kar pomeni, da jo morajo ruske oblasti spoštovati;

8.  poziva Svet, naj oblikuje enotno politiko do Rusije, ki bo 28 držav članic in institucije EU zavezala, da v odnosih med EU in Rusijo odločno in soglasno podprejo vlogo človekovih pravic in opozorijo, da se mora zatiranje pravice do izražanja, združevanja in zbiranja v Rusiji končati;

9.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj nujno predstavi celostno strategijo do Rusije, katere namen naj bo ohranjanje ozemeljske celovitosti in suverenosti evropskih držav, hkrati pa pomoč krepitvi demokratičnih načel, spoštovanja človekovih pravic in načel pravne države v Rusiji;

10.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi nenehnih napadov na neodvisne organizacije za zaščito človekovih pravic in skupine civilne družbe v Rusiji, kar dodatno kaže na zatiranje neodvisnih glasov, ta težnja pa globoko skrbi Evropsko unijo; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj v okviru sedanjega načrtovanja finančnih instrumentov EU povečata finančno pomoč ruski civilni družbi iz evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice ter sredstev za organizacije civilne družbe in lokalne oblasti, forum civilne družbe EU-Rusija pa vključita v instrument partnerstva, da se zagotovi trajna in verodostojna dolgoročna podpora; pozdravlja sklep sveta guvernerjev Evropske ustanove za demokracijo, da ustanovi omogoči širitev njenega dela tudi na Rusijo;

11.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije.

(1) UL C 68 E, 7.3.2014, str. 13.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0284.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0253.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0039.
(5) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0258.
(6) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0575.


Pakistan, zlasti razmere po napadu na šolo v Pešavarju
PDF 220kWORD 68k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2015 o Pakistanu, zlasti o razmerah po napadu na šolo v Pešavarju (2015/2515(RSP))
P8_TA(2015)0007RC-B8-0050/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Pakistanu, zlasti resolucij z 27. novembra 2014(1), 17. aprila 2014(2), 10. oktobra 2013(3) in 7. februarja 2013(4),

–  ob upoštevanju izjav predsednika Evropskega parlamenta z dne 16. decembra 2014 in predsednika Pododbora za človekove pravice in delegacije za odnose z južno Azijo z dne 17. decembra 2014,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o napadu na šolo v Pešavarju v Pakistanu 16. decembra 2014, izjave EU na kraju samem o nadaljevanju usmrtitev v Pakistanu z dne 24. decembra 2014 in izjave za javnost o obisku Pakistana, ki jo je pripravil posebni predstavnik EU za človekove pravice dne 29. oktobra 2014,

–  ob upoštevanju izjave dobitnice Nobelove nagrade za mir in nagrade Saharova Malale Jusafzaj z dne 16. decembra 2014,

–  ob upoštevanju sporazuma o sodelovanju med Pakistanom in EU, petletnega načrta sodelovanja, strateškega dialoga med EU in Pakistanom ter načrta trgovinskih preferencialov GSP+,

–  ob upoštevanju izjav visokega komisarja OZN za človekove pravice z dne 16. decembra 2014 in odbora OZN za pravice otrok z dne 17. decembra 2014 o terorističnem napadu na šolo v Pešavarju,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah iz leta 1989,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. novembra 2009 o svobodi veroizpovedi in prepričanja, v katerih je poudaril strateški pomen te svobode in boja proti verski nestrpnosti,

–  ob upoštevanju poročila posebnega poročevalca OZN za pravico do izobrazbe generalni skupščini OZN dne 5. avgusta 2011 o zaščiti izobraževanja v izrednih razmerah,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2014 o regionalni vlogi Pakistana in političnih odnosih z Evropsko unijo(5),

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je podpisal tudi Pakistan,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je 16. decembra 2014 sedem oboroženih moških izvedlo smrtonosni napad na javno šolo pod okriljem vojske v mestu Pešavar, ki ga na treh straneh obdajajo plemenska območja pod zvezno upravo, v napadu pa je umrlo 140 ljudi, od tega 134 učencev, ranjenih pa je bilo skoraj enako število ljudi;

B.  ker je ta napad hudo šokiral javnost v Pakistanu in zunaj njega, saj velja za najkrutejši teroristični napad v zgodovini te države, razmere pa je poslabšalo še dejstvo, da so vojaške sile porabile osem ur, da so ponovno prevzele nadzor nad šolo; ker je v tem času bilo ubitih in ranjenih veliko učencev in šolskega osebja, preživeli pa so doživeli hudo travmo;

C.  ker je Malalo Jusafzaj, najmlajšo dobitnico Nobelove nagrade v zgodovini ter dobitnico nagrade Saharova, oktobra 2012 talibanski strelec ustrelil v glavo, ker se je zavzemala za izobraževanje deklet v Pakistanu;

D.  ker je odgovornost za pokol prevzela skupina Tehrik e Taliban Pakistan ter izjavila, da je bil eden od razlogov za napad na šolo ostro sporočilo Malalinim privržencem, saj se Malala bori za izobraževanje žensk in otrok, drugi razlog pa je bilo maščevanje zaradi akcije vojske proti upornikom;

E.  ker se je napad na Talibane in druge upornike začel na plemenskih območjih pod zvezno upravo, ki je eno od najrevnejših območij v Pakistanu, od koder je bilo več kot milijon ljudi razseljenih v Afganistan ali različne predele Pakistana;

F.  ker svobodo prepričanja in versko strpnost v Pakistanu ogrožata tako teroristično nasilje kot tudi razširjena zloraba zakonov proti bogokletstvu; ker so ženske in dekleta dvojno izpostavljena, in sicer tako prisilni spreobrnitvi kot razširjenemu spolnemu nasilju;

G.  ker je bilo v skladu s poročilom Globalne koalicije za zaščito izobraževanja pred napadi med leti 2009 in 2012 v Pakistanu več kakor 800 napadov na šole;ker so uporniki otroke v šolah in medresah novačili, nekatere zato, da bi postali samomorilski napadalci; ker je bilo po poročilih med letoma 2009 in 2012 v napadih na šole in šolski prevoz ubitih najmanj 30 otrok, na ducate učiteljev in drugega učiteljskega osebja, vključno z deželnim ministrom za izobraževanje;

H.  ker je odbor ZN za pravice otrok predlagal, da bi Pakistan vzpostavil sistem hitrega ukrepanja vsakič, ko pride do napadov na izobraževalne ustanove, da bi jih hitro popravili in ponovno izgradili ter nadomestili učno gradivo; tako bi se lahko učenci v čim krajšem času vrnili v šole/na univerze; ker je z nedavnimi ustavnimi spremembami dostop do brezplačnega obveznega šolstva postal temeljna pravica;

I.  ker je v roku nekaj ur po napadu na šolo v Pešavarju predsednik Navaz Šarif odpravil moratorij za smrtno kazen, ki je trajal šest let; ker je bilo doslej sedem zapornikov, ki je čakalo na izvršitev smrtne kazni zaradi s terorizmom povezanih obtožb, usmrčenih; ker bi bilo lahko po podatkih pakistanskih uradnikov v prihodnjih tednih usmrčenih 500 obsojencev; ker se ocenjuje, da v Pakistanu na izvršitev smrtne kazni čaka 8000 ljudi;

J.  ker je 6. januarja 2015 pakistanski parlament v odziv na pokol v šoli sprejel ustavno spremembo, ki prihodnji dve leti vojaška sodišča pooblašča za sojenje osebam, ki so osumljeni, da so islamistični bojevniki, med aretacijo do izvršitve smrtne kazni pa bi lahko minilo le nekaj tednov; ker ima Pakistan kot stranka Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah obveznost, da omogoča osnovna pravična sojenja ter sprejme ukrepe za njihovo zagotavljanje in ima prepoved uporabe vojaških sodišč za sojenje civilistom, če redna sodišča delujejo;

K.  ker je Pakistan nedavno ratificiral sedem od devetih najpomembnejših mednarodnih sporazumov o človekovih pravicah, vključno z Mednarodnim paktom o političnih in državljanskih pravicah in Konvencijo Združenih narodov proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, ki vsebujejo vrsto določb o pravosodju, pravici do poštenega sojenja, enakosti pred zakonom in nediskriminaciji;

L.  ker priporočila posebne poročevalke OZN o neodvisnosti sodnikov in odvetnikov iz poročila z dne 4. aprila 2013 vključujejo reformo pravosodnega sistema, da bi zagotovili spoštovanje temeljnih pravic in učinkovitost sistema; ker organizacije za človekove pravice redno opozarjajo na korupcijo v pravosodnem sistemu;

M.  ker sta EU in Pakistan poglobila in razširila svoje dvostranske odnose, kar ponazarjata petletni načrt sodelovanja iz februarja 2012 in drugi strateški dialog med EU in Pakistanom, ki je potekal marca 2014; ker je cilj petletnega načrta sodelovanja med EU in Pakistanom vzpostaviti strateške odnose in skleniti partnerstvo za mir in razvoj na podlagi skupnih vrednot in načel;

N.  ker je stabilnost Pakistana ključnega pomena za mir v južni Aziji in drugod; ker ima Pakistan pomembno vlogo pri spodbujanju stabilnosti v južni Aziji in bi lahko pričakovali, da bo vzor za krepitev pravne države in človekovih pravic;

1.  ostro obsoja okrutni poboj učencev, ki ga je zagrešila frakcija pakistanskih Talibanov Tehrik e Taliban, saj gre za grozljivo in strahopetno dejanje, in izraža sožalje družinam žrtev napada na šolo v Pešavarju ter svojo podporo prebivalstvu in oblastem Pakistana;

2.  izraža popolno zavezanost boju zoper grožnjama terorizma in verskega ekstremizma ter pripravljenost, da pri tem še nadalje pomaga pakistanski vladi;

3.  pričakuje, da bo pakistanska vlada sprejela nujne in učinkovite ukrepe v skladu z mednarodno priznanimi standardi pravne države, s katerimi se bo spopadla z grožnjo za varnost, ki jo predstavljajo vse uporniške skupine, ki delujejo v Pakistanu in okoliški regiji, brez izjeme; poudarja, da oblasti ne bi smele podpirati nikakršne oblike terorizma ali ekstremizma;

4.  poziva pakistansko vlado, naj zagotovi varnost šol ter poskrbi, da se otroci ne glede na spol ne ustrahujejo, ko hodijo v šolo; meni, da bi morala vlada biti veliko bolj odločna ter povečati svoja prizadevanja za aretacijo in pregon upornikov iz skupine Tehrik e Taliban ter drugih, ki zavoljo nasilja napadajo šole, sicer bo mednarodna verodostojnost te vlade spodkopana;

5.  ponovno opozarja na svoje stalno nasprotovanje smrtni kazni v vseh okoliščinah; obžaluje odločitev pakistanskega predsednika vlade Navaza Šarifa, da bo ukinil štiriletni neuradni moratorij na smrtno kazen, in poziva k njegovi takojšnji ponovni vzpostavitvi;

6.  poziva pakistansko vlado, naj protiteroristične zakone pridrži za teroristična dejanja, namesto da jih uporabi za sojenje v običajnih kazenskih zadevah; zelo obžaluje poseganje po hitrem vojaškem sodstvu, ki ne vsebuje minimalnih mednarodnih standardov pravne države, ter poudarja, da je dolgotrajno priznavanje trgovinskih preferencialov GSP+ povezano z doseganjem nekaterih temeljnih standardov iz konvencij OZN in Mednarodne organizacije dela;

7.  pozdravlja voljo pakistanskih političnih strank, da oblikujejo nacionalni načrt za boj proti terorizmu; poudarja, da je v boju proti terorizmu in verskemu ekstremizmu ključnega pomena obravnavanje njunih temeljnih razlogov, vključno z bojem proti revščini, zagotavljanjem verske strpnosti in svobode prepričanja, okrepitvijo pravne države in zagotavljanjem pravice in varnega dostopa do izobraževanja za deklice in dečke; poziva k dolgoročni strategiji za preprečevanje radikalizacije mladih v Pakistanu in boj proti obširni krizi izobraževanja, ki jo je organizacija Unesco ugotovila v tej državi, zlasti s povečanjem naložb v javno financirani šolski sistem ter z zagotavljanjem, da bodo verske šole imele gradivo, ki ga potrebujejo za uravnoteženo in vključujoče izobraževanje mladih;

8.  poziva pakistansko vlado, naj spoštuje nedavno ratificirane mednarodne sporazume o človekovih pravicah, vključno z Mednarodnim paktom o političnih in državljanskih pravicah in Konvencijo Združenih narodov proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju, ki oblasti obvezujejo k zagotavljanju osnovnih pravičnih sojenj ter jim prepovedujejo, da vojaška sodišča uporabijo za sojenje civilistom, ko redna sodišča delujejo;

9.  poziva k ponovni mednarodni zavezi k boju proti financiranju in sponzoriranju terorističnih mrež;

10.  poziva Komisijo, podpredsednico/visoko predstavnico Federico Mogherini, Evropsko službo za zunanje delovanje in Svet, naj se popolnoma obvežejo k boju proti grožnji terorizma in k nudenju nadaljnje pomoči pakistanski vladi in pakistanskemu ljudstvu pri trajnih prizadevanjih za izkoreninjenje terorizma;

11.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za človekove pravice, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, Svetu OZN za človekove pravice ter vladi in parlamentu Pakistana.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0064.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0460.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0422.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0060.
(5) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0208.


Kirgizistan: zakon o homoseksualni propagandi
PDF 134kWORD 64k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2015 o Kirgizistanu: zakon o homoseksualni propagandi (2015/2505(RSP))
P8_TA(2015)0008RC-B8-0054/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Kirgizistanu in republikah Srednje Azije, zlasti resolucije z dne 15. decembra 2011 o stanju izvajanja strategije EU za osrednjo Azijo(1),

–  ob upoštevanju kirgiške ustave, zlasti členov 16, 31, 33 in 34,

–  ob upoštevanju mednarodnih obveznosti in instrumentov na področju človekovih pravic, tudi tistih iz konvencij Združenih narodov o človekovih pravicah in Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin, ki zagotavljajo človekove pravice in temeljne svoboščine in prepovedujejo diskriminacijo,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah (ICCPR), ki zagotavlja svobodo izražanja, svobodo zbiranja, pravico do osebnega, zasebnega in družinskega življenja posameznikov ter pravica do enakosti in prepoveduje diskriminacijo pri uveljavljanju teh pravic,

–  ob upoštevanju resolucije sveta Združenih narodov A/HRC/17/19 z dne 17. junija 2011 in resolucije sveta Združenih narodov za človekove pravice A/HRC/27/32 z dne 24. septembra 2014 o človekovih pravicah, spolni usmerjenosti in spolni identiteti,

–  ob upoštevanju izjave o Bližnjem vzhodu, ki jo je 24. oktobra 2014 podala visoka komisarka Združenih narodov za človekove pravice,

–  ob upoštevanju dejstva, da ima kirgiški parlament v Parlamentarni skupščini Sveta Evrope status „partnerja za demokracijo“,

–  ob upoštevanju resolucije parlamentarne skupščine Sveta Evrope št. 1984 (2014) z dne 8. aprila 2014 o prošnji za pridobitev statusa „partnerja za demokracijo“ v parlamentarni skupščini, ki jo je vložil parlament Kirgiške republike, zlasti odstavkov 15.24, 15.25 in 15.26 te resolucije,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu in sodelovanju med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Kirgiško republiko na drugi strani, zlasti členov 2 in 92 Sporazuma,

–  ob upoštevanju smernic Evropske unije o zagovornikih človekovih pravic, ki so bile sprejete junija 2004 in pregledane leta 2008, in smernice za spodbujanje in varstvo uveljavljanja vseh človekovih pravic lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev (LGBTI), ki jih je 24. junija 2013 sprejel Svet,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, sprejete leta 1979,

–  ob upoštevanju razvojnih ciljev tisočletja in agende za obdobje po letu 2015,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je Kirgizistan v zadnjih letih v primerjavi z drugimi državami v tej regiji dosegel precejšen napredek, zlasti z uvedbo parlamentarne demokracije in krepitvijo prizadevanj v boju proti korupciji, ter se je zavezal, da bo spoštoval splošne standarde človekovih pravic;

B.  ker ima EU jasen interes, da je Kirgizistan mirna, demokratična in gospodarsko uspešna država; ker se je EU zlasti s strategijo za Srednjo Azijo zavezala, da bo delovala kot partnerica držav v tej regiji;

C.  ker se srednjeazijske države soočajo s številnimi skupnimi izzivi, na primer z revščino in resnimi grožnjami varnosti ljudi ter potrebo po okrepitvi demokracije, dobrega upravljanja in pravne države;

D.  ker so vsi ljudje rojeni svobodni in enaki, z dostojanstvom in pravicami; ker morajo vse države preprečevati nasilje in diskriminacijo, tudi na podlagi spolne usmerjenosti, spolne identitete in spolnega izražanja;

E.  ker je treba lezbijkam, gejem, biseksualcem, transseksualcem in interseksualcem (LGBTI) priznavati enake človekove pravice kot vsem drugim;

F.  ker je Kirgiška republika leta 1998 dekriminalizirala homoseksualno usmerjenost moških;

G.  ker je kirgiški parlament 15. oktobra 2014 v prvi obravnavi sprejel osnutek zakona 6-11804/14, ki vsebuje spremembe kazenskega zakonika, zakonika o upravnih pristojnostih, zakona o mirnem zbiranju in zakona o množičnih medijih, s tem osnutkom pa skuša prepovedati izrecno ali posredno spodbujanje netradicionalnih spolnih odnosov in v ta namen uvesti zaporno kazen do enega leta;

H.  ker skušajo nekateri mediji ter nekateri politični in verski voditelji v tej državi lezbijke, geje, biseksualce, transseksualce in interseksualce vse bolj ustrahovati, omejiti njihove pravice in legitimirati nasilje nad njimi;

I.  ker so številni predsedniki držav in vlad, voditelji Združenih narodov, predstavniki vlad in parlamentov, Evropska unija (vključno s Svetom, Parlamentom, Komisijo in nekdanjo visoko predstavnico Catherine Ashton) ostro obsodili podobne „protipropagandne“ zakone;

J.  ker je diskriminacija na podlagi spola, spolne usmerjenosti in spolne identitete povezana in ker so različne nevladne organizacije in Združeni narodi opozorili, da je neenakost spolov še vedno precejšnja in da so deklice in ženske še vedno žrtve zlorab, kot so ugrabitve in prisilne poroke, čeprav je bil zakon iz leta 1994, ki to prepoveduje, januarja 2013 poostren;

1.  zelo obžaluje predložitev tega osnutka zakona in vse ukrepe, ki utegnejo privesti do krutega, nehumanega in ponižujočega ravnanja, ter poziva vse države, naj takoj prenehajo kriminalizirati homoseksualnost;

2.  ponovno poudarja, da vprašanji spolne usmerjenosti in spolne identitete sodita v okvir pravice posameznika do zasebnosti, ki jo zagotavlja mednarodno pravo o človekovih pravicah, skladno s katerim je treba varovati enakost in nediskriminacijo ter zagotavljati svobodo izražanja;

3.  opozarja kirgiški parlament na njegove mednarodne obveznosti in na sporazum o partnerstvu in sodelovanju z Evropsko unijo, ki vključuje spoštovanje človekovih pravic kot bistven element partnerstva, in poziva k umiku osnutka zakona o „razširjanju informacij o netradicionalnih spolnih odnosih“, ki ga parlament trenutno obravnava;

4.  je seznanjen, da je bil osnutek sprejet v prvi obravnavi in da je treba o njem še dvakrat glasovati, preden ga predsednik podpiše, in meni, da sprejetje morebitne zakonodaje o „netradicionalnih spolnih odnosih“ ne bi smelo biti v nasprotju z obveznostmi in zavezami Kirgizistana na področju človekovih pravic;

5.  poziva kirgiške oblasti, naj ponovno javno potrdijo, da imajo vsi ljudje v Kirgizistanu pravico do svobodnega življenja brez diskriminacije in nasilja zaradi svoje spolne usmerjenosti in spolne identitete ter da so vsa dejanja v nasprotju s tem nezakonita in se bodo preganjala;

6.  poziva kirgiški parlament, naj upošteva priporočila parlamentarne skupščine Sveta Evrope v resoluciji št. 1984 (2014) o prošnji za status partnerjev za demokracijo, in zlasti priporočila 15.24, 15.25 in 15.26;

7.  poziva kirgiški parlament, naj spoštuje ustavo, vključno s členom 16, v katerem je navedeno, da se v Kirgiški republiki ne smejo sprejemati zakoni, ki ne priznavajo človekovih in državljanskih pravic in svoboščin ter od njih odstopajo, ter členi 31, 33 in 34, ki potrjujejo svobodo govora, svobodo obveščanja in svobodo zbiranja, in naj zavrne zakon 6-11804/14;

8.  je zelo zaskrbljen zaradi negativnih posledic razprave o tem osnutku zakona in njegovega morebitnega sprejetja, in sicer da bodo lezbijke, geji, biseksualci, transseksualci in interseksualci še bolj stigmatizirani; poziva politike in verske voditelje, naj se izognejo retoriki proti tem posameznikom, vključno s sovražnim govorom in spodbujanjem k sovraštvu;

9.  je zaskrbljen zaradi morebitnih učinkov takšne zakonodaje na mednarodne donatorje ter nevladne in človekoljubne organizacije, ki preučujejo vprašanja LGBTI in preprečevanja okužb z virusom HIV;

10.  poziva svet Združenih narodov za človekove pravice, naj v okviru prihodnjega splošnega rednega pregleda za Kirgizistan upošteva, da ta osnutek zakona ne upošteva načela enakosti in nediskriminacije;

11.  poziva kirgiške oblasti, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bi zagovornikom človekovih pravic zagotovili, da bodo lahko neovirano opravljali svoje delo na področju spodbujanja in varovanja človekovih pravic;

12.  poziva Kirgizistan, naj v obdobju pred štirinajsto sejo Sveta za sodelovanje med EU in Kirgiško republiko nadaljuje reforme za preglednost, neodvisnost sodstva, spravo med etničnimi skupinami in spoštovanjem človekovih pravic, saj so to ključni dejavniki za dolgoročni trajnostni razvoj države;

13.  pozdravlja napredek na področju človekovih pravic, ki so ga v obdobju med četrtim in petim krogom dialoga o človekovih pravicah med EU in Kirgiško republiko dosegle kirgiške oblasti; odločno jih poziva, naj si še naprej prizadevajo za napredek na tem področju;

14.  poziva Komisijo, Svet in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj kirgiškim oblastem pojasnijo, da utegne v skladu s členom 92(2) Sporazuma o partnerstvu in sodelovanju morebitno sprejetje tega osnutka zakona vplivati na odnose z EU; poziva Svet in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj razpravo o tem vprašanju sprožita na ustreznih mednarodnih forumih, kot sta Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi ter Združeni narodi;

15.  poziva kirgiške oblasti, naj zagotovijo, da se bodo domnevni primeri mučenja ter nečloveškega in ponižujočega ravnanja takoj in učinkovito preiskali, storilci teh dejanj pa bodo privedeni pred sodišče; poziva k izpustitvi vseh zapornikov vesti, kot je zlasti Azimjon Askarov, ki še vedno čaka na popolno, nepristransko in pošteno preiskavo, tudi svojih trditev o mučenju in slabem ravnanju;

16.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, parlamentarni skupščini Sveta Evrope ter parlamentu in predsedniku Kirgizistana.

(1) UL C 168 E, 14.6.2013, str. 91.


Letno poročilo varuha človekovih pravic v letu 2013
PDF 248kWORD 95k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2015 o letnem poročilu o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2013 (2014/2159(INI))
P8_TA(2015)0009A8-0058/2014

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju letnega poročila o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic za leto 2013,

–  ob upoštevanju člena 228 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 43 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Sklepa 94/262/ESPJ, ES, Euratom Evropskega parlamenta z dne 9. marca 1994 o pravilih in splošnih pogojih, ki urejajo opravljanje funkcije varuha človekovih pravic(1),

–  ob upoštevanju Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev, ki ga je Evropski parlament sprejel septembra 2001,

–  ob upoštevanju načel preglednosti in integritete pri lobiranju, ki ju je objavila Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD),

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o dejavnostih evropskega varuha človekovih pravic,

–  ob upoštevanju drugega in tretjega stavka člena 220(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za peticije (A8-0058/2014),

A.  ker je bilo 15. septembra 2014 predsedniku Evropskega parlamenta uradno posredovano letno poročilo o dejavnostih Evropskega varuha človekovih pravic v letu 2013 in ker je evropska varuhinja človekovih pravic Emily O’Reilly 24. septembra 2014 v Bruslju Odboru za peticije predstavila svoje poročilo;

B.  ker je v členu 24 PDEU določeno načelo, da se ima vsak državljan Unije pravico pritožiti pri varuhu človekovih pravic, imenovanem v skladu s členom 228;

C.  ker je evropski varuh človekovih v skladu s členom 228 PDEU pooblaščen, da sprejema pritožbe glede nepravilnosti pri dejavnostih institucij, organov, uradov ali agencij Unije razen Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegove sodne funkcije;

D.  ker je v členu 41 Listine o temeljnih pravicah določeno, da ima vsakdo pravico, da institucije, organi, uradi in agencije Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku;

E.  ker je v členu 43 Listine določeno, da ima vsak državljan Unije in vsaka fizična ali pravna oseba s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic pravico, da se obrne na evropskega varuha človekovih pravic glede nepravilnosti pri dejavnostih institucij, organov, uradov ali agencij Unije, razen glede Sodišča Evropske unije pri opravljanju njegove sodne funkcije;

F.  ker se po tej opredelitvi nepravilnost ne nanaša samo na primere, ko je kršeno pravilo ali načelo pravno zavezujoče; ker načela dobrega javnega upravljanja presegajo pravo; ker po mnenju prvega evropskega varuha človekovih pravic do nepravilnosti pride, kadar javni organ ne deluje v skladu z zanj zavezujočimi pravili ali načeli; ker torej morajo institucije, organi, uradi ter agencije Unije poleg spoštovanja pravnih zavez biti tudi storilnostno naravnane in zagotavljati, da so posamezniki primerno obravnavani in da lahko v celoti uživajo svoje pravice;

G.  ker bi bilo treba pojem dobrega upravljanja razširiti na boljše upravljanje, pri čemer bi bilo jasno, da gre za stalen proces izboljševanja;

H.  ker je glavna prednostna naloga evropskega varuha zagotoviti, da se pravice državljanov v celoti spoštujejo in da dobro upravljanje odraža najvišje standarde, ki se pričakujejo od institucij, organov, uradov ter agencij Unije; ker ima evropski varuh poglavitno vlogo pomagati institucijam EU, da postanejo bolj odprte, učinkovitejše in državljanom prijazne in tako okrepijo zaupanje državljanov v Unijo;

I.  ker je Evropski parlament na plenarnem zasedanju 3. julija 2013 za evropsko varuhinjo človekovih pravic izvolil Emily O’Reilly, ki je zaprisegla 30. septembra 2013;

J.  ker je v letu 2013 varuhinjo za pomoč prosilo 23 245 državljanov; ker je nato 19 418 državljanov prejelo nasvete prek interaktivnega vodiča na spletnem mestu njenega urada, 1407 pa je bilo zahtev za informacije; ker je bilo 2420 zahtev zabeleženih kot pritožbe (v letu 2012 jih je bilo 2442); ker je varuhinja na podlagi pritožb, prejetih v letu 2013, začela 2354 postopkov;

K.  ker je pomembno, da varuhinja poda več podrobnih informacij o vrstah pritožbenih oblik, da bo mogoče opraviti večletno primerjavo pritožb, prejetih v elektronski obliki prek interaktivnega spletnega mesta in v fizični obliki;

L.  ker je varuhinja v letu 2013 začela 350 preiskav (465 v letu 2012), od tega je 341 preiskav začela na podlagi pritožb, v 9 primerih pa na lastno pobudo;

M.  ker je v letu 2013 zaključila 461 preiskav (390 v letu 2012), od tega je bilo 441 preiskav na podlagi pritožb, v 20 primerih pa je začela preiskovati na lastno pobudo; ker je bilo med zaključenimi preiskavami 340 (77,1 %) takih, za katere so zahtevo vložili posamezni državljani, za 101 (22,9 %) pa podjetja, združenja ali drugi pravni subjekti;

N.  ker se preiskave, zaključene v letu 2013, nanašajo na: zahteve za informacije in dostop do dokumentov (25,6 %), Komisijo kot varuhinjo pogodb (19,1 %), institucionalne in politične zadeve (17,6 %), upravne in kadrovske predpise (16,5 %), natečaje in izbirne postopke (14,8 %), dodeljevanje javnih naročil ali subvencij (9,5 %) in izvajanje pogodb (7,4 %);

O.  ker med preiskavami varuhinje v letu 2013 najdemo naslednje glavne teme: preglednost v institucijah EU, etične zadeve, sodelovanje državljanov v postopkih odločanja v EU, projekti in programi, financirani s sredstvi EU, temeljne pravice ter kultura storitev;

P.  ker se najpogostejša vprašanja na področju preglednosti nanašajo na zavrnitev dostopa do dokumentov in informacij s strani institucij, seje za zaprtimi vrati in na pomanjkanje odprtosti, kar zadeva imenovanja v skupine strokovnjakov na ravni EU; ker je dostop javnosti do dokumentov ena od pravic iz Listine EU o temeljnih pravicah;

Q.  ker je varuhinja v letu 2013 prejela številne pritožbe v zvezi z navzkrižjem interesov ali prakso „vrtljivih vrat“, kjer osebe na vodilnih položajih prehajajo med delovnimi mesti v javnem in zasebnem sektorju, ki so medsebojno tesno povezana; ker mora uprava EU pripisovati izjemen pomen zglednemu etičnemu ravnanju; ker je varuhinja skladno s tem objavila sklop načel javne uprave in etičnih standardov; ker številne nevladne organizacije zatrjujejo, da Komisija ne obravnava pojava, ki ga opisujejo kot sistemske prakse „vrtljivih vrat“;

R.  ker urad varuha sodeluje s številnimi mrežami, med katerimi je najvidnejša Evropska mreža varuhov človekovih pravic, v katero je vključenih 94 uradov v 35 evropskih državah; ker se pritožbe, ki ne spadajo v pristojnost varuha človekovih pravic, posredujejo članu mreže, ki je najprimernejši za obravnavo primera; ker je bilo 52,5 % prejetih pritožb posredovanih drugim članom mreže;

S.  ker je Odbor Parlamenta za peticije polnopraven član Evropske mreže varuhov človekovih pravic; ker je evropska varuhinja človekovih pravic 51 pritožb posredovala omenjenemu odboru; ker je bilo 178 pritožb posredovanih Komisiji, 503 pa drugim institucijam in organom;

T.  ker urad evropskega varuha človekovih pravic sodeluje tudi z drugimi mednarodnimi organizacijami, na primer Združenimi narodi; ker ta urad skupaj s Parlamentom, Komisijo, Agencijo EU za temeljne pravice in evropskim forumom za invalidnost tvori okvir EU v sklopu konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov; ker je namen tega okvira zaščita, spodbujanje in spremljanje izvajanja te konvencije na ravni institucij EU;

U.  ker letno poročilo za leto 2013 ne vsebuje točnih podatkov o deležu pritožb, ki so ali niso bile v pristojnosti varuha; ker je zelo pomembno, da se v prihodnje v vsa letna poročila vključijo konkretne številke, da bo mogoče enostavno primerjati trende in težnje v različnih letih v zvezi z (ne)dopustnostjo pritožb; ker glede na poročilo 68 od 100 prejetih tipičnih pritožb ne spada v pristojnost varuha in se posredujejo nacionalnim ali regionalnim varuhom, Odboru Parlamenta za peticije ali drugim organom, ki obravnavajo pritožbe, kot so Evropska komisija, SOLVIT, portal Tvoja Evropa – nasveti ali evropski centri za varstvo potrošnikov; ker je treba poskrbeti za spremljanje pritožb, posredovanih drugim institucijam ali organom, in pridobiti informacije o njih, da se zagotovi nepristransko in pravično obravnavanje zadev državljanov v razumnem času;

V.  ker le 32 od 100 prejetih tipičnih pritožb sodi v pristojnost varuha; ker se pri 17 takih pritožbah ne uvedejo preiskave (9 je označenih za nedopustne, 8 pa je ugotovljenih za dopustne, vendar naj ne bi vsebovale dovolj elementov za začetek preiskave); ker 15 od 100 prejetih pritožb vsebuje podlago za začetek preiskave; ker se 4 primeri od teh pritožb rešijo med preiskavo, v 4 primerih se ne ugotovijo nepravilnosti, v 1 primeru se ugotovi nepravilnost, 6 pa jih ne vsebuje dovolj elementov za nadaljnjo preiskavo);

W.  ker se je 80 % preiskav (40 primerov), kjer so bile ugotovljene nepravilnosti, zaključilo s kritičnimi ocenami na račun obravnavanih institucij, 18 % preiskav (9 primerov) pa se je zaključilo z osnutkom priporočil, ki so jih institucije popolnoma ali delno sprejele; ker je v enem primeru (2 %) varuhinja pripravila osnutek posebnega poročila z naslovom „Posebno poročilo Evropskega varuha človekovih pravic o preiskavi na lastno pobudo OI/5/2012/BEH-MHZ v zvezi z agencijo Frontex“; ker varuh človekovih pravic v povprečju pripravi eno posebno poročilo na leto;

X.  ker je posebno poročilo, predloženo Parlamentu, plod obsežne preiskave na lastno pobudo o obveznostih agencije Frontex v zvezi z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah, osnovna spodbuda za preiskavo pa je bil nezadovljiv odziv agencije na specifična priporočila varuhinje, naj zagotovi pritožbeni mehanizem za prosilce za azil;

Y.  ker evropski varuh pri obravnavanju primerov nepravilnosti pri delovanju institucij, organov, uradov ali agencij Unije posebno poročilo pripravi v skrajni sili; ker bi morala varuhinja človekovih pravic še bolj preučiti svoje politične pristojnosti in razviti instrumente, ki jih ima na voljo;

Z.  ker je bilo v letu 2012 upoštevanih 80 % varuhovih predlogov; ker Komisija, na račun katere je opravljenih največ preiskav varuha, upošteva 84 % predlogov; ker varuh vsako leto objavi podrobno poročilo o tem, kako so institucije EU upoštevale njegove predloge za izboljšanje uprave EU; ker neupoštevanje 20 % predlogov varuha predstavlja hudo grožnjo, zaradi katere se utegne zaupanje državljanov v učinkovitost evropskih institucij še zmanjšati;

AA.  ker urad varuha prejme največ pritožb na račun Evropske komisije; ker se je ena od preiskav, zaključenih leta 2013, nanašala na dokumente v zvezi s klavzulo o izvzetju Združenega kraljestva, povezano z Listino EU o temeljnih pravicah;

AB.  ker so preiskave v primerih, ki jih je varuhinja zaključila v letu 2013, v povprečju trajale 13 mesecev; ker je bilo 22 % primerov zaključenih v treh mesecih, 37 % v 3 do 12 mesecih, 14 % v 12 do 18 mesecih in 27 % po več kot 18 mesecih;

AC.  ker je proračun varuha človekovih pravic za leto 2013 znašal 9 731 371 EUR in ker kadrovski načrt tega urada obsega 67 mest; ker je za učinkovitost službe varuha človekovih pravic in za hitro odzivanje na pritožbe državljanov bistveno, da se tej službi zagotovi dovolj proračunskih sredstev in človeških virov;

AD.  ker je Emily O’Reilly prva ženska, ki je bila izvoljena na mesto evropskega varuha človekovih pravic;

1.  odobri letno poročilo za leto 2013, ki ga je predložila evropska varuhinja človekovih pravic; čestita Emily O’Reilly za njeno prvo letno poročilo v tej vlogi in pozdravlja njen pristop, da se ohranijo pozitivni delovni odnosi in sodelovanje s Parlamentom, zlasti z Odborom za peticije; se zaveda, da je bilo leto 2013 prehodno leto in da je letno poročilo v veliki meri povezano z delom profesorja Nikiforosa Diamandurosa, prejšnjega evropskega varuha človekovih pravic, in izreka priznanje njegovi zapuščini;

2.  se obvezuje, da bo ponovno oživil prakso Parlamenta, da varuha takoj po izvolitvi povabi na plenarno sejo;

3.  popolnoma podpira poglavitni cilj nove varuhinje človekovih pravic, da bi pomagala povečati odgovornost in preglednost struktur in institucij na evropski ravni in s tem spodbudila dobro upravljanje za vsakega državljana in prebivalca EU ter izboljšala kakovost demokracije v Evropski uniji; ponovno poudarja poglavitno vlogo evropskega varuha pri obravnavanju pomislekov državljanov in premostitvi široke vrzeli med njimi in institucijami EU;

4.  poudarja pomen družbenih medijev za komunikacijo in spodbuja urad varuha, naj te medije v večji meri izkorišča za ozaveščanje javnosti o dejavnostih varuha in za spodbujanje pravic državljanov EU; vendar meni, da državljani, ki nimajo dostopa do interneta ali ga ne znajo uporabljati, ne bi smeli biti izključeni zaradi nadaljnje digitalizacije službe varuha človekovih pravic; poziva varuhinjo človekovih pravic, naj potrebam teh državljanov nameni posebno pozornost, da bo imel vsak državljan EU zagotovo enak dostop do služb varuha in jih bo lahko v celoti izkoriščal;

5.  ugotavlja, da je bilo letno poročilo evropskega varuha človekovih pravic za leto 2013 posodobljeno in da je zdaj poleg običajne, natisnjene različice na voljo prenosljiva interaktivna različica v obliki e-knjige; nadalje ugotavlja, da je bilo poročilo razdeljeno na dva dela: prvi vsebuje preprosto berljivo besedilo z najpomembnejšimi dejstvi in podatki o delu evropskega varuha človekovih pravic, drugi pa poglobljen opis ključnih primerov, ki jih je urad varuha raziskal v letu 2013(2);

6.  pozdravlja nov pristop varuhinje, ki je odraz njene želje, da postane institucija evropskega varuha človekovih pravic karseda dostopna in prijazna do ljudi; spodbuja zainteresirane strani, naj preberejo tisti del poročila, v katerem so podrobno opisane preiskave, z naslovom: Good administration in practice: the European Ombudsman’s decisions in 2013 (Dobro upravljanje v praksi: sklepi Evropskega varuha človekovih pravic v letu 2013), ter naj bodo pozorni na njegove ocene in priporočila;

7.  ugotavlja, da je bilo leta 2013 največ pritožb iz Španije (416), sledile so Nemčija (269), Poljska (248) in Belgija (153); ugotavlja, da je največ začetih preiskav zadevalo Belgijo (53), sledile so Nemčija (40), Italija (39) in Španija (34);

8.  ugotavlja, da so zadeve, ki se nanašajo na preglednost, spet prve na seznamu zaključenih preiskav (64,3 %), njihov delež pa se je še povečal v primerjavi z letom 2012 (52,7 %); ugotavlja, da so druge ključne zadeve v pritožbah etična vprašanja, udeležba državljanov pri odločanju v EU, projekti, financirani s sredstvi EU, temeljne pravice in kultura storitev;

9.  meni, da so preglednost, odprtost, dostop do informacij, spoštovanje pravic državljanov in visoki etični standardi bistveni za izgradnjo in ohranjanje zaupanja državljanov in prebivalcev v evropsko javno službo; poudarja, da je zaupanje med državljani in prebivalci ter institucijami poglavitnega pomena v sedanjih težkih gospodarskih razmerah; se strinja z varuhinjo, da je preglednost temelj napredne demokracije, saj omogoča nadzor nad delovanjem javnih organov, ocenjevanje njihove učinkovitosti in pozivanje k odgovornosti; prav tako se strinja, da sta odprtost in javni dostop do dokumentov bistveni del sistema za institucionalni nadzor in ravnovesje; priznava pravico državljanov do zasebnosti in varstva osebnih podatkov;

10.  se zaveda, da priporočila in kritične ocene niso pravno zavezujoče, poudarja pa, da jih lahko institucije kljub temu upoštevajo kot možnost za rešitev problema in kot opomin za prihodnje in tako preprečijo podobne primere nepravilnosti; poziva vse institucije, organe, urade in agencije Unije, naj polno sodelujejo z varuhinjo in zagotovijo polno izpolnjevanje njenih priporočil ter naj v celoti upoštevajo kritične ocene; opozarja, da je v Listini o temeljnih pravicah (člen 41) med temeljnimi pravicami državljanov Evropske unije tudi pravica do dobrega upravljanja;

11.  ugotavlja, da je večina preiskav, ki jih je varuhinja opravila v lanskem letu (64,3 %), zadevala Evropsko komisijo; se zaveda, da odločitve Komisije najverjetneje neposredno vplivajo na državljane, organizacije civilne družbe in podjetja, in razume, da je zato ta institucija tudi najbolj pod drobnogledom javnosti; vendar zaskrbljeno ugotavlja, da je delež pritožb, ki zadevajo Komisijo, večji v primerjavi z letom 2012, ko je znašal 52,7 %; poziva varuhinjo, naj preuči razloge za zvišanje tega deleža in tako pripomore k izboljšanju upravljanja te institucije, saj se bo s tem povečala verodostojnost vseh institucij EU; poziva novo Komisijo, naj hitro ukrepa in izboljša svoje delovanje, da se bo zmanjšalo število pritožb zoper njo; meni, da udeležba Komisije v netransparentnih subjektih, kot je trojka, ne spodbuja preglednosti in odgovornosti Unije ter ne spoštuje načela subsidiarnosti;

12.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je odstotek pritožb, ki zadevajo agencije EU, skoraj podvojil, in sicer z 12,5 % v letu 2012 na 24 % v letu 2013; priporoča, naj varuhinja navede, ali se je ta odstotek povečal zaradi večje ozaveščenosti javnosti glede pritožbenih postopkov ali zaradi drugih razlogov, denimo morebitnega neskladnega ravnanja agencij EU s priporočili varuha iz preteklih let; spodbuja varuhinjo, naj nadzoruje dogajanje v agencijah in o tem sproti poroča; podpira načrte varuhinje, da posveti pozornost različnim agencijam in poudari pomen dobrega upravljanja, ustrezne obravnave pritožb in kulturo storitev;

13.  z veseljem ugotavlja, da se je odstotek pritožb na račun Evropskega urada za izbor osebja (EPSO) v letu 2013 več kot prepolovil, in sicer s 16,8 % v letu 2012 na 7,1 % v letu 2013; prav tako z veseljem ugotavlja, da se je odstotek pritožb na račun Evropskega parlamenta zmanjšal s 5,2 % v letu 2012 na 4,3 % v letu 2013; priznava delo varuhinje in urada EPSO za zmanjšanje števila pritožb na račun urada;

14.  ugotavlja, da je urad varuha v letu 2013 objavil novo različico Evropskega kodeksa dobrega ravnanja javnih uslužbencev; poziva vse institucije, naj kodeks v celoti upoštevajo in izvajajo; poziva novo Komisijo, naj sprejme skupna obvezujoča pravila in načela o upravnih postopkih v upravi EU ter naj v ta namen predloži osnutek uredbe; opozarja na člen 41 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa, da ima vsakdo pravico, da institucije in organi Unije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku;

15.  spodbuja institucije, organe in agencije EU, naj se bolj zavežejo dobremu upravljanju in načelom kulture služenja državljanom ter tako izboljšajo svoje delovanje; poziva jih, naj varuhinji pomagajo in se hitro odzovejo na njene preiskave ter naj tesneje sodelujejo z njo, da se bodo skrajšali roki v postopku preiskave pritožb; podpira varuhinjo, ki si prizadeva pospešiti postopek preiskave in skrajšati čas za odgovore v postopku pritožbe, da bi služila državljanom, ki pravočasno in ustrezno uveljavljajo svoje pravice;

16.  ugotavlja, da je bilo v letu 2012 izpolnjenih 80 % varuhovih priporočil, nekoliko manj kot v letu 2011, ko je ta delež znašal 82 %; podpira varuhinjo v njenem načrtu, da izboljša ta delež; poziva zlasti Komisijo, naj si prizadeva za izboljšanje svojega odstotka; je zaskrbljen, ker se 20 % priporočil ne izpolni, in poziva institucije, organe, urade in agencije Unije, naj se v razumnem roku odzovejo na kritične ocene varuhinje in ukrepajo ter naj storijo vse potrebno, da bi povečali hitrost nadaljnjega ukrepanja, zato naj takoj upoštevajo priporočila in kritične ocene varuhinje; z zanimanjem pričakuje podrobne informacije o izpolnjevanju priporočil v letu 2013 v prihodnjem letnem poročilu varuhinje;

17.  ugotavlja, da je varuhinja v 10,8 % preiskav, zaključenih v letu 2013, ugotovila nepravilnosti, in v 80 % teh primerov zadevnim institucijam sporočila svoje kritične ocene; ugotavlja, da so v 18 % primerov nepravilnosti institucije popolnoma ali delno upoštevale osnutke priporočil;

18.  ugotavlja, da je varuhinja Parlamentu predložila posebno poročilo, ki je obravnavalo dejstvo, da agencija Frontex nima mehanizma za reševanje pritožb v zvezi s kršenjem temeljnih pravic, do katerega pride pri njenem delu; je prepričan, da bo to posebno poročilo obravnavano v poročilu, ki ga bo pripravil Odbor za peticije v sodelovanju z Odborom za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve;

19.  spodbuja varuhinjo, naj poglobi svoje odnose in sodelovanje z različnimi mrežami, zlasti z Evropsko mrežo varuhov človekovih pravic in tisto v sklopu konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov; opozarja na poziv Parlamenta v letnem poročilu Odbora za peticije za leto 2012 k oblikovanju mreže odborov za peticije držav članic, ki bi lahko dopolnjevala mrežo varuhov človekovih pravic;

20.  opozarja, da je Odbor za peticije polnopraven član obeh zgoraj omenjenih mrež; ugotavlja, da je varuhinja v letu 2013 temu odboru prepustila 51 pritožb; meni, da bi bilo treba Odboru za peticije nameniti več sredstev, primerljivih s tistimi, ki je prejme evropska varuhinja človekovih pravic, glede na to, da ta odbor opravlja vzpredno delo, včasih pa tudi dopolnilno, pri zagotavljanju ustreznega izvajanja zakonodaje EU na vseh ravneh uprave;

21.  je seznanjen z novo strategijo varuhinje z naslovom „Do leta 2019“, ki vključuje tri glavne stebre, ki jih označujejo pojmi učinek, pomen in prepoznavnost; se zaveda, da namerava varuhinja doseči večji učinek in strateško preiskovati sistemske težave ter želi s prispevanjem svojega mnenja h ključnim razpravam okrepiti svojo vlogo, poleg tega namerava povečati svojo prepoznavnost in torej okrepiti stike z deležniki ter opozarjati na pomembne primere;

22.   poziva varuhinjo, naj si še naprej prizadeva izboljšati komunikacijo in naj nadgrajuje rezultate dela v okviru Evropskega leta državljanov 2013, pa tudi naj izboljša zagotavljanje informacij evropskim državljanom, da bodo ustrezno obveščeni o službi varuha in njegovem področju pristojnosti;

23.  ponovno poudarja pomen evropske državljanske pobude kot novega sredstva, ki državljanom omogoča neposredno udeležbo v procesu odločanja pri pripravi evropske zakonodaje;

24.  pozdravlja številne pomembne preiskave, ki jih je sprožila varuhinja, na primer preiskave, ki se nanašajo na pomanjkanje preglednosti v pogajanjih o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe (TTIP), prijavljanje nepravilnosti v institucijah EU, pomanjkanje preglednosti v skupinah izvedencev Komisije, primere „vrtljivih vrat“ in navzkrižja interesov, temeljne pravice v kohezijski politiki in evropsko državljansko pobudo; z zanimanjem pričakuje izsledke teh preiskav;

25.  pozdravlja odločitev Sveta Evropske unije o objavi pogajalskih direktiv EU za tekoča pogajanja TTIP med EU in ZDA; pozdravlja tudi odločitev Komisije, da objavi več besedil o pogajanjih EU in omogoči širši dostop do drugih dokumentov v okviru pogajanj TTIP; meni, da je varuhinja s pozornejšim spremljanjem preglednosti v pogajanjih TTIP okrepila svojo vlogo varuhinje preglednosti EU; pozdravlja njen poziv, naj evropske institucije sprejmejo pristop pregledne politike in v obliki kampanje ozaveščajo o čezatlantskem partnerstvu za trgovino in naložbe; se zavezuje, da bo spremljal izide posvetovanja o preglednosti v pogajanjih TTIP in bo med drugim obravnaval peticije na to temo, ki jih bo prejel, zlasti ker ta in druga trgovinska pogajanja lahko vplivajo na življenje evropskih državljanov;

26.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo in poročilo Odbora za peticije posreduje Svetu, Komisiji, Evropskemu varuhu človekovih pravic, vladam in parlamentom držav članic ter njihovim varuhom človekovih pravic oziroma podobnim pristojnim organom.

(1) UL L 113, 4.5.1994, str. 15.
(2) http://www.ombudsman.europa.eu/en/activities/annualreports.faces


Razmere v Libiji
PDF 150kWORD 83k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2015 o razmerah v Libiji (2014/3018(RSP))
P8_TA(2015)0010RC-B8-0011/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Libiji, zlasti tistih z dne 15. septembra 2011(1), 22. novembra 2012(2) in 18. septembra 2014(3),

–  ob upoštevanju zadnjih izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini o Libiji, vključno z izjavami z dne 16. in 30. decembra 2014 ter 10. januarja 2015,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 15. in 30. avgusta 2014, 20. oktobra 2014, 17. in 18. novembra 2014 ter 15. decembra 2014,

–  ob upoštevanju skupne izjave vlad Francije, Nemčije, Italije, Španije, Združenega kraljestva in Združenih držav Amerike o Libiji z dne 11. januarja 2015,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov št. 1970, št. 1973 (2011) in št. 2174 z dne 27. avgusta 2014,

–  ob upoštevanju poročila podporne misije Združenih narodov v Libiji z naslovom „Pregled kršitev mednarodnega prava o človekovih pravicah in humanitarnega prava v nasilnih razmerah, ki vladajo v Libiji“ z dne 4. septembra 2014, ki je bilo 27. decembra 2014 dopolnjeno,

–  ob upoštevanju ženevskih konvencij iz leta 1949 in njihovih dodatnih protokolov iz leta 1977 ter dolžnosti vseh strani v oboroženem konfliktu, da ne glede na okoliščine spoštujejo mednarodno humanitarno pravo in zagotavljajo njegovo spoštovanje,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2013/233/SZVP z dne 22. maja 2013 o misiji Evropske unije za pomoč pri integriranem upravljanju libijskih meja (EUBAM Libija),

–  ob upoštevanju svežnja evropske sosedske politike za Libijo iz septembra 2014,

–  ob upoštevanju sahelskega vrha v Mavretaniji 19. decembra 2014, ki so se ga udeležili voditelji Mavretanije, Malija, Nigra, Čada in Burkina Fasa,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila za javnost o zavezi politiki nevmešavanja v libijske zadeve, ki ga je 22. septembra 2014 izdalo 13 držav(4),

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so se Libijci februarja 2011 zgrnili na ulice in zahtevali politične pravice, država pa se je odzvala z vsesplošno represijo, zaradi česar se je začel devetmesečni državljanski spor in rušenje Gadafijevega režima;

B.  ker so bile junija 2014 v Libiji tretje splošne demokratične in svobodne volitve v poslansko zbornico, je bi nadomestila splošni narodni kongres, izvoljen julija 2012;

C.  ker so se upi libijskega prebivalstva, ki so se porodili po padcu polkovnika Gadafija, kljub državnim parlamentarnim volitvam junija 2014 razblinili zaradi političnih razhajanj in nasilja, ki se je razmahnilo v pravo državljansko vojno; ker v Tripoliju in Tobruku že več mesecev delujeta nasprotujoči si vladi in parlamenta;

D.  ker v Libiji še vedno divjajo notranji politični boji, ki so se razvili v nasilen boj za oblast med rivalskima sedežema vlade in številnimi nasprotnimi strujami nacionalistov, islamistov, plemenskih in regionalističnih sil, kar povzroča nadaljnje trpljenje civilistov, žrtve, množično razseljevanje in stopnjevanje humanitarne krize;

E.  ker so po poročilih obe strani zagrešile vrsto kršitev in zlorab mednarodnega prava o človekovih pravicah in humanitarnega prava; ker je bilo po ocenah UNSMIL v zadnjem valu spopadov notranje razseljenih vsaj 400 tisoč Libijcev, 150 tisoč ljudi, med njimi številni priseljenski delavci, pa je zapustilo državo; ker so bili tuji humanitarni delavci in diplomati, med drugim osebje EU in misije UNSMIL, evakuirani iz Libije; ker množični pritok libijskih beguncev v sosednjo Tunizijo zelo obremenjuje zmogljivosti in stabilnost te države; ker je po ocenah v Tuniziji že zdaj nastanjenih več kot milijon Libijcev;

F.  ker je visoki komisar Združenih narodov za človekove pravice Zeid Ra'ad al‑Hussein 23. decembra 2014 izjavil, da bi bilo lahko vsesplošno obstreljevanje civilistov v Libiji povod za kazenskopravni pregon zaradi vojnih zločinov;

G.  ker si je posebni odposlanec Združenih narodov Bernardino Leon dejavno prizadeval za vzpostavitev pogajanj med vojskujočima se stranema in začetek dialoga o procesu sprave ter oblikovanju vlade narodne enotnosti; ker je prvi krog pogovorov potekal v Gadamesu 29. septembra 2014 in se nadaljeval 11. oktobra 2014 v Tripoliju, naslednji krog, ki naj bi po prvotnih načrtih potekal 5. januarja 2015, pa je bil preložen, ker se stranema ni uspelo dogovoriti; ker je misija UNSMIL sporočila, da so se libijske strani dogovorile, da bo novi krog pogovorov potekal v Ženevi, domnevno 14. januarja 2015; ker sta doslej oba tabora pokazala zelo malo pripravljenosti ali sposobnosti za sklenitev kompromisa;

H.  ker je Hiroute Guebre Sellassie, odposlanka Združenih narodov za območje Sahela, opozorila varnostni svet Združenih narodov, da utegne libijska kriza v bližnji prihodnosti destabilizirati celotno regijo, povrhu tega pa izjavila, da teroristične in kriminalne mreže v Libiji poglabljajo stike z Malijem in severno Nigerijo, preprodajajo orožje in droge ter izvajajo druge oblike nezakonite trgovine;

I.  ker je ogrožena enotnost libijske države in obstaja dejanska nevarnost, da se država razdeli na vsaj tri regije (Fezan, Cirenajka in Tripolitanija), če ne bo mogoče doseči sporazumnega dogovora in začeti procesa sprave;

J.  ker so nedavni boji močno olajšali širjenje in ustalitev terorističnih skupin, kot je ISIS, v tej državi; ker bi to lahko pomenilo veliko grožnjo za varnost te regije in EU, če ne bodo sprejeti ustrezni ukrepi; ker je vzhodna libijska veja ISIS 8. januarja 2015 sporočila, da je usmrtila poročevalca Sofiana Šurabija in snemalca Nadhirja Ktarija;

K.  ker so vojaška letala sil, zvestih mednarodno priznani vladi, 4. januarja 2015 bombardirala naftni tanker v grških rokah na vojaškem območju pristanišča Derna, pri čemer sta umrla grški in romunski član posadke, dva druga pa sta bila ranjena; ker je pristanišče pod nadzorom islamističnih borcev in je bilo v preteklem letu večkrat tarča napadov;

L.  ker je vlada v uradni izjavi z dne 3. januarja 2015 navedla, da je milica Islamske države ubila 14 vojakov libijske vojske, v isti izjavi pa je mednarodno skupnost pozvala, naj prekliče embargo na orožje za državo, da se bo lahko borila proti tej milici, ki jo označuje za teroriste;

M.  ker ISIS v Libiji uri borce in v vzhodnem delu države ustanavlja svojo vejo; ker so teroristi 30. decembra 2014 v Tobruku razstrelili avtomobil bombo, katerega tarča je bilo zasedanje poslanske zbornice; ker naj bi pripadniki Al Kajde in islamskega Magreba na južnem obrobju Libije vzpostavili logistična vozlišča; ker je vlada v uradni izjavi navedla, da je milica Islamske države 3. januarja 2015 usmrtila 14 vojakov libijske vojske;

N.  ker je poveljnik milice general Heftar 28. decembra 2014 izvedel letalske napade na Misrato, oporišče vojaške skupine Libijska zora, kar naj bi bilo maščevanje za napad te milice na največji libijski naftni terminal v Sidri 25. decembra 2014 ter na libijsko vojsko v Sirti, kjer je umrlo 22 vojakov;

O.  ker so v najnovejšem od vse številnejših napadov na kristjane in druge verske manjšine v Libiji militantni pripadniki skupine Ansar al Šarija v Sirti, ki je pod nadzorom te milice, ugrabili 20 egiptovskih koptskih kristjanov; ker so pridržanje, ugrabitve, mučenja in usmrtitve domnevnih borcev na vseh straneh vse pogostejši;

P.  ker naj bi več sto priseljencev in beguncev, ki so se umaknili pred nasiljem v Libiji, umrlo, ko so poskušali prek Sredozemskega morja priti v Evropo, kar je sprožilo veliko begunsko krizo v Italiji in na Malti; ker je Libija glavna točka, od koder poskušajo migranti priti v Evropo;

Q.  ker je libijsko vrhovno sodišče 6. novembra 2014 razsodilo, da so bile parlamentarne volitve, s katerimi je bila vzpostavljena mednarodno priznana poslanska zbornica s sedežem v Tobruku, nezakonite;

R.  ker je poslanska zbornica v Tobruku sodbo zavrnila z obrazložitvijo, da presega mandat sodišča in da je bila izrečena pod pritiskom islamističnih milic v Tripoliju, ter napovedala, da bosta poslanska zbornica in vlada še naprej delovali;

S.  ker resolucija varnostnega sveta Združenih narodov št.  2174(2014) dovoljuje prepoved potovanja in zamrznitev premoženja posameznikov in subjektov, za katere je odbor ugotovil, da so udeleženi ali pomagajo pri dejanjih, ki ogrožajo mir, stabilnost ali varnost Libije ali ovirajo ali spodkopavajo uspešno dokončanje njene politične tranzicije;

T.  ker je bistveno vprašanje v konfliktu povezano z nadzorom in upravljanjem nacionalne naftne družbe; ker sta obe sprti strani imenovali svojega naftnega ministra, da bi tako prihodke od nafte preusmerili k sebi; ker izkupiček od nafte predstavlja 95 % državnega prihodka in 65 % BDP države; ker ima Libija največje naftne zaloge v Afriki in pete največje na svetu;

1.  odločno obsoja hitro stopnjevanje nasilja v Libiji in zlasti to, da so tarča tega nasilja civilisti, kar bi lahko resno ogrozilo možnosti za mirno rešitev konflikta; odločno podpira pogovore pod okriljem OZN v Ženevi in vse sprte strani poziva, naj za ta čas ustavijo vojaške operacije, kot je predlagal posebni predstavnik OZN Bernardino Leon v želji, da se ustvari ugodno okolje za pogovore;

2.  poziva vse strani, ki so vpletene v nasilje, naj se zavežejo brezpogojnemu premirju, ne povzročajo dodatnih razkolov in polarizacije, javno izjavijo, da ne bodo dopustile takšnega ravnanja, in naj brez zahtev sodelujejo z Bernardinom Leonom, predstavnikom Združenih narodov za Libijo, ki skuša sprte skupine pritegniti k plodnim mirovnim pogajanjem; vztraja, da bi morali v tem procesu posvetiti ustrezno pozornost ženskam in manjšinam; znova opozarja, da konflikta ne bo mogoče rešiti po vojaški poti;

3.  znova izraža neomajno in polno podporo podporni misiji Združenih narodov v Libiji; izraža priznanje Bernardinu Leonu, posebnemu predstavniku Združenih narodov za Libijo, za neumorno posredovanje, ki je ta politični dialog omogočilo; pozdravlja dejstvo, da naj bi se čez nekaj dni v Ženevi začel nov krog političnega dialoga;

4.  poziva EU, naj podpre ta prizadevanja, tako da nemudoma sprejme usmerjene sankcije, vključno z zamrznitvijo sredstev in prepovedjo potovanja, za tiste voditelje, ki so odgovorni za oboroženo nasilje in bojkotiranje pogajanj pod okriljem Združenih narodov;

5.  znova izraža podporo poslanski zbornici v Tobruku kot zakonitemu organu, nastalemu po volitvah junija 2014; znova poziva izvoljeno poslansko zbornico in uradno vlado, naj svoje naloge izvajata ob spoštovanju pravne države in človekovih pravic, v duhu vključevanja, v interesu države in za zaščito pravic vseh libijskih državljanov, tudi verskih manjšin;

6.  je globoko zaskrbljen, ker je v Libiji vse več terorističnih skupin, islamskih milic in posameznikov, povezanih z Al Kajdo ter drugimi skrajnimi organizacijami in gibanji; meni, da je ta regija v nevarnosti, da se znajde v uničujočem kaosu, kar se že dogaja v Siriji in Iraku; meni, da te skupine zelo ogrožajo stabilnost in varnost celotne regije ter tudi varnost Evrope; poudarja, da se je treba proti grožnjam, ki jih za mednarodni mir in varnost predstavljajo teroristična dejanja, boriti z vsemi sredstvi in v skladu z listino Združenih narodov in mednarodnim pravom, vključno z veljavnim mednarodnim pravom o človekovih pravicah, beguncih in humanitarnem delu;

7.  poziva Evropsko unijo in mednarodno skupnost, naj še naprej podpirata prizadevanja za boj proti terorizmu ter preprečevanje njegovega nadaljnjega širjenja in ustanavljanja novih oporišč v Libiji;

8.  poudarja, da ima libijski konflikt destabilizacijski učinek na druge države v sahelski regiji, pa tudi na evropsko varnost; poziva sosednje države in regionalne akterje, predvsem Egipt, Katar, Savdsko Arabijo, Turčijo in Združene arabske emirate, naj se vzdržijo dejanj, ki bi lahko poglobila sedanji razkol in spodkopala prehod Libije v demokracijo, ter naj v celoti podprejo proces iz Gadamesa, ki ga vodijo Združeni narodi; znova opozarja, da vsi, ki s svojimi dejanji ovirajo dosego sporazumne politične rešitve, s tem kršijo resolucije varnostnega sveta o Libiji in morajo nositi posledice svojih dejanj;

9.  pozdravlja nedavni izjavi Afriške unije z dne 3. decembra 2014 in Arabske lige z dne 5. januarja 2015 ter njuno javno zavezo, da bosta podprli proces pod okriljem Združenih narodov;

10.  poudarja, da mora vseh 28 držav članic ukrepati enotno in usklajeno ter pod nadzorom visoke predstavnice; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj usklajujeta ukrepe držav članic in naj podporo usmerjata v gradnjo države in vzpostavitev institucij ter naj skupaj z državami članicami, Združenimi narodi, Natom in regionalnimi partnerji pomagata oblikovati učinkovite varnostne sile (vojaške in policijske) pod državnim vodstvom in nadzorom, da bo mogoče v Libiji zagotoviti mir in vzpostaviti red, poleg tega pa naj podpreta vzpostavitev premirja in oblikovanje mehanizma na njegov nadzor; poudarja, da bi morala biti ena glavnih nalog Evropske unije pomoč pri reformi libijskega pravosodnega sistema in drugih področij, ki so ključna za demokratično upravljanje;

11.  znova opozarja, da se EU močno zavzema za enotnost in ozemeljsko celovitost Libije ter da je treba preprečiti širjenje terorizma; opominja na resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 2174, ki je bila sprejeta 27. avgusta 2014 in s katero so se obstoječe mednarodne sankcije proti Libiji razširile in zdaj vključujejo kazensko odgovornost tistih, ki sodelujejo pri dejanjih, ki ogrožajo mir, stabilnost ali varnost v Libiji, ta dejanja podpirajo oziroma preprečujejo ali spodkopavajo uspešen politični prehod v tej državi; poziva EU, naj razmisli o nadaljnjih, tudi omejevalnih ukrepih;

12.  poudarja, da morajo kršitelji človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava odgovarjati za svoja dejanja; opozarja na izjavo UNSMIL, da je za številne kršitve in zlorabe v Libiji pristojno Mednarodno kazensko sodišče, in poziva, naj se temu sodišču dodelijo ustrezna politična, logistična in finančna sredstva, ki mu bodo omogočila preiskavo teh zločinov; meni, da bi z okrepitvijo mednarodnih mehanizmov odgovornosti lahko milice odvrnili od nadaljnjih zlorab in kršitev, in poziva k premisleku o oblikovanju preiskovalne komisije Združenih narodov ali podobnega mehanizma za preiskavo kršitev človekovih pravic in mednarodnega humanitarnega prava;

13.  izraža solidarnost z libijskim ljudstvom; meni, da bi mu morala Evropska unija pomagati uresničiti željo, da zgradi demokratično, stabilno in cvetočo državo, v skladu z zavezami, ki jih je opredelila v svoji sosedski politiki za južno Sredozemlje; poziva k nadaljnji humanitarni, finančni in politični pomoči Evropske unije in mednarodne skupnosti, da bi ublažili humanitarne razmere v Libiji, trpljenje notranje razseljenih oseb in beguncev, pa tudi civilnega prebivalstva, ki trenutno nima dostopa do osnovnih storitev;

14.  poziva vse libijske strani, naj Kristjanom in drugim verskim manjšinam, ki se znajdejo v navzkrižnem ognju in ki jim grozita vedno večja diskriminacija in pregon, zagotovijo varnost in svobodo; poziva Unijo in njene države članice, naj zagotovijo, da bodo prihodnji dvostranski sporazumi vključevali učinkovite mehanizme spremljanja za zaščito človekovih pravic pripadnikov verskih manjšin;

15.  vztraja pri ohranitvi nevtralnosti ključnih libijskih institucij, zlasti centralne banke, nacionalne naftne družbe in državnega premoženjskega sklada, ki imajo pooblastilo Združenih narodov za prejemanje prihodkov od nafte iz tujine;

16.  pozdravlja dejstvo, da je bila Tunizija pripravljena sprejeti približno 1,5 milijona libijskih državljanov, ki so se tja zatekli na begu pred nasiljem; poziva EU, naj tunizijski vladi pri tej nalogi zagotovi finančno in logistično podporo;

17.  poziva mednarodna podjetja, naj se pred sklepanjem poslov z libijsko nafto, ki pripada libijskemu ljudstvu, prepričajo, da s tem ne bodo posredno ali neposredno financirala vojskujočih se milic; mednarodna podjetja, ki delujejo v Libiji, pa znova poziva, naj razkrijejo svoje finančne posle v energetskem sektorju;

18.  ostaja zaskrbljen zaradi širjenja orožja, streliva in razstreliva ter tihotapljenja orožja v Libijo, kar ogroža njeno prebivalstvo ter stabilnost v državi in regiji;

19.  znova poziva visoko predstavnico, naj pregleda naloge misije Evropske unije za pomoč na meji (EUBAM) v Libiji, ki trenutno ne deluje in je nastanjena v Tuniziji, ter upošteva drastične spremembe razmer v državi, da bi zasnovali pravilno usklajevano misijo skupne varnostne in obrambne politike, ki bo delovala v dogovoru z Združenimi narodi in regionalnimi partnerji, kakor hitro bi se našla politična rešitev; meni, da bi morala biti misija skupne varnostne in obrambne politike usmerjena v podporo izvajanju politične rešitve, da bi morala dajati prednost reformi varnostnega sektorja, razoroževanju, demobilizaciji in ponovnemu vključevanju ter da bi morala izpolnjevati tudi druge nujne potrebe po upravljanju; poleg tega izraža mnenje, da bi morala biti misija zaradi podaljšane vojne v Libiji, vse večje nestabilnosti in resnih groženj za evropsko varnost pripravljena sodelovati pri usklajeni akciji za stabilizacijo Libije po naročilu varnostnega sveta Združenih narodov;

20.  izraža globoko zaskrbljenost za usodo priseljencev, iskalcev azila in beguncev v Libiji, katerih negotov položaj se je še poslabšal; poziva EU in države članice, naj učinkovito pomagajo Italiji pri njenih pohvalnih prizadevanjih, da bi obvladala vse obsežnejše migracijske tokove iz severne Afrike, zlasti iz Libije;

21.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, libijski vladi in poslanski zbornici, generalnemu sekretarju Združenih narodov, Arabski ligi in Afriški uniji.

(1) UL C 51 E, 22.2.2013, str. 114.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0465.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0028.
(4) Alžirija, Egipt, Francija, Nemčija, Italija, Katar, Savdska Arabija, Španija, Tunizija, Turčija, Združeni arabski emirati, Združeno kraljestvo in Združene države Amerike, pa tudi EU in OZN.


Razmere v Ukrajini
PDF 152kWORD 89k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2015 o razmerah v Ukrajini (2014/2965(RSP)).
P8_TA(2015)0011RC-B8-0008/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o evropski sosedski politiki in vzhodnem partnerstvu,

–  ob upoštevanju predhodnih ugotovitev OVSE/ODHIR o predčasnih parlamentarnih volitvah 26. oktobra 2014 v Ukrajini,

–  ob upoštevanju 8. poročila Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice o razmerah na področju človekovih pravic v Ukrajini z dne 15. decembra 2014 in poročila št. 22 o razmerah v Ukrajini Urada Združenih narodov za usklajevanje humanitarnih aktivnosti z dne 26. decembra 2014;

–  ob upoštevanju podpisa pridružitvenega sporazuma med EU in Ukrajino dne 27. junija 2014, ki zajema poglobljen in celovit sporazum o prosti trgovini, ter ob upoštevanju istočasne ratifikacije sporazuma v Evropskem parlamentu in ukrajinskem parlamentu 16. septembra 2014,

–  ob upoštevanju protokola iz Minska z dne 5. septembra 2014 in memoranduma iz Minska z dne 19. septembra 2014 o izvajanju mirovnega načrta v 12 točkah,

–  ob upoštevanju poročila OZN o resnih kršitvah človekovih pravic na vzhodu Ukrajine z dne 20. novembra 2014 in poročila organizacije Human Rights Watch o kršitvah na Krimu,

–  ob upoštevanju skupne izjave komisije Nata in Ukrajine z dne 2. decembra 2014,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta o Ukrajini z dne 21. marca 2014, 27. junija 2014, 16. julija 2014, 30. avgusta 2014 in 18. decembra 2014,

–  ob upoštevanju rezultatov prve seje pridružitvenega sveta med EU in Ukrajino z dne 15. decembra 2014,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 17. novembra 2014,

–  ob upoštevanju členov 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so 26. oktobra 2014 v Ukrajini potekale predčasne parlamentarne volitve, ki so kljub konfliktu v vzhodnem delu države in nezakoniti ruski priključitvi Krima potekale učinkovito, urejeno in mirno ter ob splošnem upoštevanju temeljnih svoboščin;

B.  ker ima nova vlada, ki so jo oblikovale proevropske sile, ustavno večino za izvedbo reform in je že sprejela koalicijski sporazum, s katerim je vzpostavila podlago za odločen proces reform v podporo nadaljnjemu evropskemu povezovanju, posodobitvi in razvoju države, vzpostavitvi pristne demokracije in pravne države ter izvedbi ustavnih sprememb, kot jih predlaga Porošenkov mirovni načrt;

C.  ker so bili s tako imenovanimi predsedniškimi in parlamentarnimi volitvami v Donecku in Lugansku, ki so potekale 2. novembra 2014, kršeni ukrajinska zakonodaja in dogovori, sklenjeni v Minsku, in jih zato ni mogoče priznati; ker je organizacija teh volitev negativno vplivala na mirovni in spravni proces;

D.  ker separatisti in ruske sile vsak dan kršijo premirje, sklenjeno 5. septembra 2014; ker se je število kršitev po 9. decembru 2014, ko je predsednik Porošenko pozval k „pristopu molka“, drastično zmanjšalo; ker separatisti, ki jih podpira Rusija, kljub temu ne izvajajo glavnih točk memoranduma z dne 19. Septembra 2014; ker zanesljivi viri poročajo, da Rusija še naprej podpira separatistične milice, in sicer prek stalne oskrbe z vojaško opremo, plačanci in ruskimi vojaškimi enotami, vključno s tanki, modernimi protiletalskimi sistemi in topništvom;

E.  ker je oboroženi konflikt na vzhodu Ukrajine terjal več tisoč vojaških in civilnih žrtev, veliko več ljudi je bilo ranjenih, več sto tisoč jih je zbežalo s svojih domov, večina v Rusijo, humanitarne in zdravstvene razmere na območju konflikta pa so močno zaskrbljujoče;

F.  ker je bila nezakonita priključitev Krimskega polotoka prvi primer nasilne spremembe meja in priključitve dela države drugi državi v Evropi po 2. svetovni vojni in je kršitev mednarodnega prava, vključno z ustanovno listino OZN, Helsinško sklepno listino in memorandumom iz Budimpešte iz leta 1994;

G.  ker je Svet EU za zunanje zadeve 17. novembra 2014 sprejel načelno odločitev o dodatnih sankcijah proti separatističnim voditeljem;

H.  ker prihaja do pogostih kršitev človekovih pravic tako v vzhodni Ukrajini kot na Krimu in vključuje ustrahovanje in nov val izginotij, zlasti pa ga občutijo krimski Tatari;

I.  ker bi bilo tesnejše sodelovanje med EU in ZDA koristno pri politiki v zvezi z Ukrajino;

J.  ker je ukrajinski parlament dne 23. decembra 2014 glasoval za prenehanje statusa neuvrščene države,

1.  izraža solidarnost z Ukrajino in njenim prebivalstvom; ponovno poudarja svojo zavezanost neodvisnosti, suverenosti in ozemeljski celovitosti Ukrajine ter nedotakljivosti njenih meja in njeni evropski izbiri;

2.  obsoja teroristična in kazniva dejanja separatistov in drugih izrednih sil v vzhodni Ukrajini;

3.  pozdravlja pozitivno oceno splošnih volitev 26. oktobra 2014 kljub zahtevnim varnostnim in političnim razmeram, ter zaprisego novega ukrajinskega parlamenta; pozdravlja odločno politično zavezanost predsednika Porošenka, predsednika vlade Jacenjuka in predsednika parlamenta Grojsmana medsebojnemu sodelovanju in okrepitvi doslednega procesa reform; odločno poziva novo ukrajinsko vlado in parlament, naj nemudoma sprejmeta in izvajata močno potrebne politične in družbeno-gospodarske reforme, da bi zgradila demokratično in cvetočo pravno državo;

4.  obžaluje, da zaradi trenutnih razmer v državi v ukrajinskem parlamentu ni predstavnikov vseh delov ozemlja in vsega prebivalstva; opozarja, da morata ukrajinska vlada in parlament zagotoviti varstvo pravic in potreb tistih državljanov, ki niso zastopani pri sprejemanju odločitev na državni ravni;

5.  odločno obsoja agresivno in ekspanzionistično politiko Rusije, ki ogroža enotnost in neodvisnost Ukrajine in celo Evropske unije, vključno z nezakonito priključitvijo Krima in nenapovedano in hibridno vojno proti Ukrajini, ki vključuje informacijsko vojno, sestavljeno iz elementov kibernetske vojne, uporabo rednih in izrednih sil, propagande, gospodarskega pritiska, izsiljevanja z energijo, diplomacije in politične destabilizacije; poudarja, da ta dejanja kršijo mednarodno pravo in resno ogrožajo evropsko varnost; poudarja, da ni utemeljitve za uporabo vojaške sile v Evropi v obrambo tako imenovanih zgodovinskih in varnostnih motivov ali za obrambo tako imenovanih „rojakov, ki živijo na tujem“; poziva Moskvo, naj ne stopnjuje teh razmer in nemudoma ustavi dotok orožja, plačancev in vojaških enot, s katerimi podpira separatistične milice, ter naj uporabi vpliv, ki ga ima pri separatistih, in jih prepriča, naj sodelujejo v političnem procesu;

6.  poziva vse strani naj brez odlašanja in v celoti izvajajo protokol iz Minska ter pokažejo pristno zavezanost umiritvi razmer in kar največjo vzdržnost; poziva Rusijo, naj dovoli mednarodni nadzor rusko-ukrajinske meje, uporabi svoj vpliv pri separatistih, da bo zagotovila, da bodo spoštovali premirje, ter naj se konsktruktivno zavzema za izvajanje dogovorov iz Minska; spodbuja sprejetje ukrepov za krepitev zaupanja, ki bodo spodbujali prizadevanja za mir in spravo; v zvezi s tem poudarja pomen vključujočega političnega dialoga in gospodarskega programa za obnovo gospodarstva v Doneškem bazenu;

7.  poziva k nadaljevanju trenutnih sankcij EU, zlasti ob upoštevanju prihodnje seje Sveta marca 2015, dokler Rusija ne bo v celoti spoštovala in predvsem izpolnila svojih zavez iz Minska, ter poziva Komisijo, naj poišče načine za okrepitev solidarnosti med državami članicami, če se bo kriza z Rusijo nadaljevala; poudarja, da je treba določiti jasna merila, ki bi jih Rusija morala izpolniti, če naj se prepreči uvedba novih omejevalnih ukrepov proti njej ali umik obstoječih, med drugim: spoštovanje dogovora o premirju, brezpogojni umik vseh ruskih vojaških enot ter nezakonitih oboroženih skupin in plačancev, ki jih Rusija podpira, izmenjava zapornikov, vključno z Nadjo Savčenko, ter ponovna vzpostavitev ukrajinskega nadzora nad vsem svojim ozemljem, vključno s Krimom; poziva Evropski svet, naj v primeru nadaljnjih ruskih dejanj, ki bi destabilizirala Ukrajino, sprejme dodatne omejevalne ukrepe ter razširi njihovo področje uporabe, da bodo zajeli tudi jedrski sektor in omejili sposobnost ruskih subjektov za izvajanje mednarodnih finančnih transakcij; priznava, da mora biti EU pripravljena podpreti obmejne države članice, ki bi morale biti deležne enake ravni varnosti kot vse druge države članice;

8.  meni, da bi sankcije morale biti del širšega pristopa EU do Rusije in prizadevanj podpredsednice/visoke predstavnice za okrepitev dialoga; opozarja, da je izključni cilj teh sankcij rusko vlado pripraviti do tega, da bi spremenila svojo trenutno politiko in smiselno prispevala k mirni rešitvi ukrajinske krize; poudarja, da je od Rusije in njenega odnosa do razmer v Ukrajini odvisno, ali bo EU restriktivne ukrepe ohranila, okrepila ali odpravila;

9.  poudarja, da morajo politične in diplomatske poti v Rusijo ostati odprte, da bi omogočili diplomatsko rešitev spora, in zato podpira način dialoga prek Ženeve in Normandije, če bo mogoče tako doseči oprijemljive rezultate;

10.  podpira politiko nepriznavanja nezakonite priključitve Krima s strani Rusije in v zvezi s tem z zadovoljstvom ugotavlja, da so bile nedavno sprejete dodatne sankcije za naložbe, storitve in trgovino v zvezi s Krimom in Sevastopolom;

11.  poudarja, da bi moral pridružitveni sporazum/poglobljeni in celoviti sporazum o prosti trgovini predstavljati časovni načrt za hitro izvedbo potrebnih reform, kljub težavnim vojnim razmeram v nekaterih delih regij Lugansk in Doneck; poziva Svet in Komisijo, naj si po vseh močeh prizadevata pomagati Ukrajini pri sprejemanju, predvsem pa izvajanju teh reform, ki bodo utirale pot popolnemu izvajanju pridružitvenega sporazuma med EU in Ukrajino; v zvezi s tem pozdravlja začetek svetovalne misije Evropske unije; se strinja z mnenjem Beneške komisije, da je za uspeh ustavne reforme bistvenega pomena, da bo priprava reforme vključujoča in da bodo zagotovljena posvetovanja s širšo javnostjo;

12.  poziva k hitrejši in obširnejši tehnični pomoči skupine Komisije za podporo Ukrajini, vključno z opredelitvijo področij, kjer ta potrebuje tehnično pomoč pri pripravi in izvajanju celovitega načrta reform, in napotitvijo svetovalcev in strokovnjakov iz institucij EU in držav članic; poziva ukrajinske oblasti, naj ustanovijo ministrstvo ali urad za integracijo v EU in pomoč pri usklajevanju ter medministrski usklajevalni odbor na visoki ravni, ki bo pooblaščen za učinkovit nadzor in spremljanje napredka pri približevanju EU in reformah in ki bi lahko pripravljal in usklajeval njihovo izvajanje;

13.  je trdno prepričan, da Ukrajina nujno potrebuje ambiciozen protikorupcijski program, v katerem bo predvidena ničelna toleranca do korupcije; poziva ukrajinske oblasti, naj odpravijo sistemsko korupcijo, in sicer z učinkovitim izvajanjem nacionalne protikorupcijske strategije, ter poudarja, da mora boj proti tej praksi postati ena od najpomembnejših prednostnih nalog nove vlade; zato predlaga ustanovitev politično neodvisnega urada za boj proti korupciji, ki bo imel ustrezne pristojnosti in vire, da bo lahko znatno prispeval k izgradnji dobro delujočih državnih institucij; pozdravlja, da se je Ukrajina obrnila na Interpol, ki je na podlagi obtožbe o poneverbi javnih sredstev izdal nalog za aretacijo odstavljenega ukrajinskega predsednika Janukoviča; poziva države članice, naj izvajajo Interpolov nalog za aretacijo in pomagajo povrniti ukradena sredstva; pozdravlja ustanovitev institucije varuha pravic podjetij ter poziva ukrajinsko vlado, naj za to področje predloži osnutek zakona;

14.  opozarja, da je Svet Evropske unije 16. julija 2014 odpravil embargo na uvoz orožja Ukrajini, tako da zdaj ni več razlogov ali pravnih omejitev za to, da države članice ne bi smele Ukrajini zagotavljati obrambnega orožja; meni, da bi morala EU razmisliti o tem, kako bi lahko podprla ukrajinsko vlado pri krepitvi njenih obrambnih zmogljivosti in zaščiti zunanjih meja države na podlagi izkušenj iz preoblikovanja oboroženih sil držav članic EU, ki so bile v nekdanjem Varšavskem paktu, zlasti v okviru misij za usposabljanje, ki se že zagotavljajo oboroženim silam drugod po svetu; podpira trenutno dobavo neubojne opreme;

15.  je seznanjen s sprejetjem zakona, ki odpravlja nevtralni status države, sprejet leta 2010; čeprav priznava pravico Ukrajine, da svobodno sprejema svoje odločitve, podpira stališče predsednika Porošenka, da se mora Ukrajina osredotočiti na politične, gospodarske in socialne reforme in da je pristop k severnoatlantskemu zavezništvu vprašanje, o katerem bodo v poznejši fazi vsi ukrajinski državljani odločali na referendumu; poudarja, da so tesnejši odnosi med EU in Ukrajino ločeno vprašanje od pristopa k Natu;

16.  poudarja, da je pomembno, da se mednarodna skupnost zaveže podpiranju gospodarske in politične stabilizacije ter reform v Ukrajini; poziva Komisijo in države članice, naj pripravijo obsežen načrt pomoči za Ukrajino, ki bo temeljil na pristopu „več za več“ in pogojevanju, ter okrepijo prizadevanja za pomoč Ukrajini, in sicer z organiziranjem konference za donatorje/vlagatelje ter sodelovanjem z mednarodnimi finančnimi ustanovami pri opredeljevanju naslednjih korakov za reševanje vprašanja gospodarskega in finančnega okrevanja Ukrajine; pozdravlja podporni sveženj za Ukrajino v višini 11 milijard EUR, ki bo izplačan v naslednjih letih, ter odločitev Komisije, da bo Ukrajini zagotovila dodatne 1,8 milijarde EUR srednjeročnih kreditov;

17.  glede na to ponovno poudarja, da ta pridružitveni sporazum ni končni cilj odnosov med EU in Ukrajino; poudarja še, da ima Ukrajina v skladu s členom 49 PEU tako kot vse druge evropske države evropsko perspektivo in sme zaprositi za članstvo v Evropski uniji, če bo ravnala v skladu z merili za pristop in načeli demokracije, spoštovala temeljne svoboščine, človekove pravice in pravice manjšin ter zagotavljala pravno državo; poziva države članice, naj ratificirajo pridružitveni sporazum pred vrhom v Rigi;

18.  poudarja, da je zanesljiva oskrba z energijo v Ukrajini pomembna in da so potrebne reforme v energetskem sektorju te države, skladno z obveznostmi, ki izhajajo iz njenega članstva v energetski skupnosti; pozdravlja sporazum med EU, Rusijo in Ukrajino o zimskem svežnju za zagotovitev dobave plina iz Rusije do marca 2015 in solidarnost, ki jo je izkazala EU, pa tudi večje količine plina, ki prihajajo v Ukrajino s povratnimi tokovi iz držav članic EU;

19.  poudarja, da je treba močno okrepiti zanesljivo oskrbo z energijo v EU, njeno neodvisnost in odpornost na zunanje pritiske, pa tudi zmanjšati njeno energetsko odvisnost od Rusije, obenem pa vzpostaviti konkretne alternative za pomoč državam članicam, ki so še vedno odvisne od Rusije kot edine dobaviteljice; poziva EU, naj izvaja pristno skupno zunanjo energetsko politiko ter si prizadeva za vzpostavitev evropske energetske unije; zahteva dosledno izvrševanje notranjega skupnega energetskega trga ter tretjega energetskega svežnja in nediskriminatorno nadaljevanje odprtega sodnega postopka proti Gazpromu;

20.  poudarja, da je treba dati prednost plinovodom, ki bodo pripomogli k diverzifikaciji oskrbe z energijo, zato se strinja z zaustavitvijo projekta Južni tok; poziva evropsko energetsko skupnost, naj neodvisno od ruske geopolitike na področju plina razvije načrt sodelovanja z Ukrajino ter z Južnim Kavkazom, srednjo Azijo, Bližnjim vzhodom in državami Sredozemlja za razvoj infrastrukture in medsebojne povezljivosti med EU in njenimi evropskimi sosedi; priznava, da je stabilna oskrba Ukrajine s plinom bistvenega pomena tudi za zagotavljanje zanesljive energetske oskrbe držav članic;

21.  poudarja, da mora EU skupaj z ukrajinskimi oblastmi več pozornosti posvetiti humanitarni krizi v Ukrajini in na Krimu ter se odzvati na katastrofalne humanitarne razmere, zlasti na položaj notranje razseljenih oseb; poziva Komisijo in komisarja za humanitarno pomoč in krizno upravljanje, naj pripravita trdno, neposredno in že dolgo potrebno humanitarno pomoč v obliki „modrega konvoja“, ki bo jasno označen kot pomoč iz EU, in brez posredniških organizacij; poziva Komisijo, naj v naslednjih dveh mesecih Evropskemu parlamentu predloži ustrezen akcijski načrt; poudarja, da morajo EU in države članice zagotoviti Ukrajini dodatno finančno pomoč, da bo lahko obvladala hudo humanitarno krizo; ponavlja opozorilo Svetovne zdravstvene organizacije, da se vzhod Ukrajine sooča z izrednimi zdravstvenimi razmerami, saj bolnišnice niso v celoti operativne ter primanjkuje zdravil in cepiva, ter poziva k povečani, učinkovitejši humanitarni pomoči za notranje razseljene osebe, zlasti za otroke in starejše, ter k popolnemu in neoviranemu dostopu Mednarodnega odbora Rdečega križa na območja konflikta; pozdravlja sprejetje dolgo pričakovanega zakona o notranje razseljenih osebah ter odločitev, da se prek mehanizma Unije na področju civilne zaščite v Ukrajino napoti strokovnjake EU, da bodo ukrajinskim oblastem svetovali pri vprašanjih notranje razseljenih oseb;

22.  poziva k nadaljnji humanitarni pomoči prebivalcem, ki jih je prizadel konflikt; opozarja, da je treba humanitarno pomoč v vzhodni Ukrajini dostavljati ob popolnem upoštevanju mednarodnega humanitarnega prava in načel humanosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti ter v tesnem sodelovanju z ukrajinsko vlado, OZN in Mednarodnim odborom Rdečega križa; poziva Rusijo, naj dovoli mednarodni pregled humanitarnih konvojev v Doneški bazen, da bi odpravili dvome o njihovem tovoru;

23.  poudarja, da ima OVSE osrednjo vlogo pri reševanju ukrajinske krize, saj ima izkušnje z reševanjem oboroženih konfliktov in kriz, tako Ruska federacija kot Ukrajina pa sta članici te organizacije; obžaluje, da ima posebna opazovalna misija OVSE še vedno premalo osebja in zato slabše deluje; poziva države članice, podpredsednico/visoko predstavnico in Komisijo, naj si še bolj prizadevajo, da bi posebno misijo OVSE za spremljanje v Ukrajini okrepili z osebjem in opremo; meni, da bi morala EU, če bi jo ukrajinske oblasti zaprosile, v Ukrajino napotiti opazovalno misijo, da bi prispevala k učinkovitemu nadzoru in spremljanju ukrajinsko-ruske meje;

24.  poziva visoko predstavnico/podpredsednico in komisarja za evropsko sosedsko politiko in širitvena pogajanja, naj storita vse, da bi se našla politična rešitev za krizo v Ukrajini, ki jo bodo spoštovale vse udeležene strani; poudarja, da se je treba pri tem izogniti scenariju „zamrznjenega“ konflikta na vzhodu Ukrajine in na Krimu; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj zasnuje pristop, ki bo združeval načelno in trdno stališče glede suverenosti Ukrajine, njene ozemeljske celovitosti in načel mednarodnega prava s pogajanji za rešitev krize v vzhodni Ukrajini in na Krimu; znova poudarja, da sta enotnost in povezanost držav članic EU temeljni pogoj za uspeh kakršnekoli strategije EU glede Rusije; v zvezi s tem poziva vlade držav članic, naj ne izvajajo enostranskih ukrepov in ne dajejo enostranskih izjav ter naj okrepijo svoja prizadevanja pri iskanju skupnega evropskega stališča do Rusije;

25.  poziva k nadaljevanju pristnega in vključujočega nacionalnega dialoga, ki bi lahko tudi privedel do rešitve glede plačila socialnih prejemkov in pokojnin ter ukrajinski vladi omogočil, da bi prebivalcem na območju konflikta zagotovila humanitarno pomoč; meni, da je odločilnega pomena, da se neodvisno in učinkovito preiščejo vsi večji nasilni dogodki, tudi tistih z Majdana, iz Odese, Mariupola, Slovjanska, Ilovajska in Rimarske ulice; meni, da imajo lahko organizacije civilne družbe pomembno vlogo pri lajšanju osebnih stikov med ljudmi, spodbujanju vzajemnega razumevanja v Ukrajini ter pri spodbujanju demokratičnih sprememb in spoštovanja človekovih pravic; poziva EU, naj okrepi svojo podporo civilni družbi;

26.  pozdravlja odločitev francoske vlade, da ustavi dostavo nosilk helikopterjev mistral, in države članice poziva, naj podobno ravnajo pri izvoznih proizvodih, ki niso zajeti v sklepih EU o sankcijah, zlasti pri orožju in materialih z dvojno rabo;

27.  poziva Evropsko komisijo in komisarja za evropsko sosedsko politiko in širitvena pogajanja, naj pripravita in Evropskemu parlamentu predstavita komunikacijsko strategijo, s katero se bosta zoperstavila ruski propagandni kampanji, uperjeni proti EU, njenim vzhodnim sosedam in Rusiji sami, ter naj razvijeta instrumente, ki bodo EU in njenim državam članicam omogočili, da se na evropski in nacionalni ravni odzovejo na propagandno kampanjo;

28.  ponovno izraža podporo mednarodni preiskavi o okoliščinah tragične sestrelitve letala MH17 družbe Malaysian Airlines ter ponavlja svoj poziv, naj se odgovorne privede pred sodišče; obžaluje vse ovire v tem procesu in poziva vse strani, naj si iskreno prizadevajo za sodelovanje, zagotovijo varen in neoviran dostop do kraja strmoglavljenja letala MH17 ter omogočijo dostop do vseh drugih pomembnih virov, ki lahko prispevajo k preiskavi; želi biti obveščen o poteku preiskave;

29.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, državam članicam, predsedniku Ukrajine, vladam in parlamentom držav vzhodnega partnerstva in Ruske federacije, parlamentarni skupščini Euronest ter parlamentarnima skupščinama Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi.


Razmere v Egiptu
PDF 165kWORD 101k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2015 o razmerah v Egiptu (2014/3017(RSP))
P8_TA(2015)0012RC-B8-0012/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij, zlasti resolucije z dne 6. februarja 2014 o razmerah v Egiptu(1) in resolucije z dne 17 julija 2014 o svobodi izražanja in zbiranja v Egiptu(2),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta EU za zunanje zadeve o Egiptu, sprejetih avgusta 2013 in februarja 2014,

–  ob upoštevanju nedavnih izjav Evropske službe za zunanje delovanje o Egiptu, vključno z izjavama z dne 21. septembra 2014 o bombnem napadu na egiptovsko ministrstvo za zunanje zadeve ter z dne 3. decembra 2014 o sodbah v Egiptu,

–  ob upoštevanju izjav generalnega sekretarja ZN Ban Ki Muna in visoke komisarke ZN za človekove pravice Navi Pillay z dne 23. junija 2014 o zapornih kaznih za več novinarjev in potrditvi smrtnih obsodb za več članov in podpornikov Muslimanske bratovščine, ob upoštevanju izjave generalnega sekretarja Ban Ki Muna z dne 25. oktobra 2014 o terorističnih napadih na polotoku Sinaj,

–  ob upoštevanju pridružitvenega sporazuma med EU in Egiptom iz leta 2001, ki je začel veljati leta 2004 in je bil okrepljen z akcijskim načrtom iz leta 2007, ter poročila Komisije o napredku pri izvajanju tega sporazuma z dne 20. marca 2013, ob upoštevanju evropske sosedske politike in najnovejšega poročila o napredku glede Egipta iz marca 2014,

–  ob upoštevanju egiptovske ustave, ki je bila sprejeta na referendumu 14. in 15. januarja 2014, zlasti njenega 65., 70., 73., 75. in 155. člena,

–  ob upoštevanju egiptovskega zakona št. 107 z dne 24. novembra 2013 o pravici do javnega zbiranja, pohodov in miroljubnih protestov,

–  ob upoštevanju predsedniškega odloka, zakona št. 136 iz leta 2014, ki določa, da je vsa „javna in ključna infrastruktura“ za dve leti pod vojaško jurisdikcijo,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 o strategiji digitalne svobode v zunanji politiki EU(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. junija 2013 o svobodi tiska in medijev po svetu(4),

–  ob upoštevanju posebnega poročila Računskega sodišča iz leta 2013 z naslovom "Sodelovanje EU z Egiptom na področju upravljanja",

–  ob upoštevanju končne izjave misije Evropske unije za opazovanje volitev glede predsedniških volitev v Egiptu z dne 22. julija 2014,

–  ob upoštevanju govora egiptovskega predsednika Abdela Fataha Al Sisija z dne 1. januarja 2015 o islamskemu ekstremizmu in z dne 6. januarja 2015 o tem, da morajo biti odnosi med egiptovskimi muslimani in kristjani mirni in tvorni,

–  ob upoštevanju smernic EU o svobodi izražanja na spletu in drugje, smernic EU za spodbujanje uresničevanja in varstvo vseh človekovih pravic LGBTI (lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev) ter smernic EU o zagovornikih človekovih pravic,

–  ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je podpisal tudi Egipt,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker sta svoboda izražanja in zbiranja nepogrešljiva stebra demokratične in pluralne družbe; ker je svoboda tiska in medijev bistveni element demokracije in odprte družbe; ker so temeljne svoboščine, vključno s svobodo izražanja in zbiranja, zapisane v egiptovski ustavi, sprejeti leta 2014;

B.  ker je Egipt dolgoročni strateški partner Evropske unije s skupnim ciljem vzpostaviti stabilnost, mir in blaginjo v Sredozemlju in na Bližnjem vzhodu; ker je Egipt od revolucije leta 2011 prestal več težkih političnih izzivov in ker njegovi prebivalci potrebujejo podporo in pomoč mednarodne skupnosti pri spopadanju z izzivi na področju gospodarstva, politike in varnosti;

C.  ker je egiptovska vlada po vojaškem prevzemu oblasti junija 2013 izvedla obsežno akcijo samovoljnih pridržanj, nadlegovanja, ustrahovanja in cenzuriranja protivladnih kritikov, vključno z novinarji, študenti in zagovorniki človekovih pravic, ter političnih nasprotnikov, vključno s člani Muslimanske bratovščine, in sicer izključno zato, ker so uveljavljali svojo pravico do svobodnega zbiranja, združevanja in izražanja; ker naj bi bilo od julija leta 2013 po podatkih v valu množičnih aretacij brez primere pridržanih več kot 40 000 ljudi, zaradi pretirane in samovoljne uporabe sile s strani varnostnih enot pa naj bi bilo po ocenah ubitih 1400 protestnikov; ker svoboda združevanja, zbiranja in izražanja ostaja področje, ki od julija 2013 zbuja posebno skrb; ker je organizacija Freedom House v poročilu o svoboščinah v svetu za leto 2014 Egipt označila kot „nesvobodno“ državo;

D.  ker je bilo v Egiptu pridržanih več tisoč protestnikov in zapornikov vesti, odkar je egiptovska vojska julija 2013 prevzela oblast; ker se aretacije in primeri samovoljnega pridržanja nadaljujejo tudi po izvolitvi predsednika Al Sisija maja 2014; ker je bil 11. junija 2014 vidni aktivist Ala Abdel Fatah, ki je imel vodilno vlogo v revoluciji leta 2011, skupaj z nekaterimi drugimi obsojen na 15 let zaporne kazni, pri čemer je bil obtožen kršitve zakona št. 107 o pravici do javnega zbiranja, pohodov in miroljubnih demonstracij iz leta 2013 (zakon o protestih); ker so drugi vidni aktivisti, vključno z Mohamedom Adelom, Ahmedom Dumo in Ahmedom Maherjem, pa tudi vodilne zagovornice pravic žensk, med njimi Jara Salam in Sana Seif, še vedno v priporu; ker je kairsko sodišče za nujne primere 28. aprila 2014 sprejelo odločitev o prepovedi Mladinskega gibanja 6. april;

E.  ker je egiptovsko sodišče v guvernatu Beheira v delti Nila 10. januarja 2015 21-letnemu študentu Karimu Al Bani izreklo triletno zaporno kaznen, ker je na Facebooku objavil, da je ateist, in žalil islam;

F.  ker so egiptovske oblasti z uvedbo represivne zakonodaje povečale pritisk na svobodo izražanja in zbiranja, zato lahko zdaj vlada svoje nasprotnike še lažje utiša in zatre proteste;

G.  ker je vlada predsednika Al Sisija ob odsotnosti parlamenta sprejela številne represivne zakone, na primer s predsedniškim dekretom sprejeti zakon št. 136 iz leta 2014, ki je vso javno lastnino razglasil za vojaške objekte in katerega najbolj neposredna posledica je, da lahko sojenja za vsa kazniva dejanja na javni lastnini potekajo na vojaških sodiščih in z retroaktivnim učinkom; ker je Afriška komisija za človekove pravice in pravice ljudstev pri razlagi Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev, ki jo je podpisal tudi Egipt, navedla, da vojaška sodišča pod nobenim pogojem ne bi smela imeti sodne pristojnosti nad civilisti;

H.  ker je bilo v splošnem rednem pregledu ZN izdanih 300 priporočil, med drugim izpustitev vsakogar, ki je bil aretiran, ker je uveljavljal pravico do svobode izražanja; ker sedem skupin za človekove pravice s sedežem v Egiptu zaradi strahu pred pregonom ni sodelovalo pri pregledu ZN o uspešnosti te države;

I.  ker je svoboda tiska v Egiptu še vedno pod hudim pritiskom, saj se novinarje še vedno zapira na podlagi neutemeljenih obtožb; ker so bili v letu 2014 številni novinarji kazensko preganjani zaradi obtožb v zvezi z ogrožanjem narodne enotnosti in družbenega miru, razširjanjem lažnih novic in sodelovanjem z Muslimansko bratovščino; ker je kasacijsko sodišče, najvišje sodišče v Egiptu, ugotovilo postopkovne pomanjkljivosti pri sojenju novinarjem Al Džazire Mohamedu Fahmiju, Petru Grestu in Baherju Mohamedu; ker kljub temu te tri novinarje čaka ponovno sojenje, saj obtožbe proti njim, da so krivo poročali in sodelovali z Muslimansko bratovščino, niso bile umaknjene; ker so bili na desetletno zaporno kazen obsojeni še trije novinarji (Sue Turton, Dominic Kane in Rena Netjes), ki jim je bilo sojeno v odsotnosti; ker so bili egiptovski novinarji Mahmud Abdel Nabi, Mahmud Abu Zeid, Samhi Mustafa, Ahmed Gamal, Ahmed Fuad in Abdel Rahman Šahen obsojeni zgolj zaradi opravljanja svojih zakonitih dejavnosti; ker so egiptovski mediji močno razdeljeni, ena struja Mursija zagovarja, druga pa je proti njemu, kar egiptovsko družbo še bolj polarizira;

J.  ker je egiptovsko kazensko sodišče 2. decembra 2014 izreklo začasno smrtno kazen 188 obtožencem, kar je bila tretja tovrstna množična obsodba v letu 2014; ker so bile tarče množičnih sojenj predvsem člani Muslimanske bratovščine, največjega egiptovskega opozicijskega gibanja, ki so ga oblasti decembra 2013 razglasile za teroristično skupino; ker so te obsodbe le zadnje v nizu kazenskih pregonov in sodnih postopkov, v katerih mrgoli postopkovnih nepravilnosti in kršitev mednarodnega prava; ker nihče ni odgovarjal za pretirano uporabo nasilja avgusta leta 2013, ko so varnostne sile izvedle akcijo v protestnih taborih na trgu Raba Al Adavija in po navedbah egiptovske neodvisne preiskovalne komisije ubile 607 demonstrantov, ki so izražali podporo Mursiju;

K.  ker je bila večina smrtnih kazni, ne pa vse, ki so bile izrečene v množičnih sojenjih marca in aprila 2014 proti članom Muslimanske bratovščine in domnevnim podpornikom odstavljenega predsednika Mursija, znižanih v dosmrtno zaporno kazen;

L.  ker je trenutno v priporu 167 poslancev spodnjega in zgornjega doma parlamenta, ki je bil izvoljen leta 2011;

M.  ker so bili nekdanji predsednik Mubarak, nekdanji notranji minister Habib Al Adli in šest drugih pomočnikov 29. novembra 2014 izpuščeni na prostost, saj so bile obtožbe umora in korupcije proti njim umaknjene zaradi tehnične napake; ker je kasacijsko sodišče v Egiptu 13. januarja 2015 zavrnilo obsodbe Hosnija Mubaraka in njegovih dveh sinov zaradi obtožb poneverbe in ker je zahtevalo ponovno sojenje z utemeljitvijo, da sodni postopki niso bili pravilno izpeljani;

N.  ker ta nedavna sodna praksa zbuja resne dvome o neodvisnosti pravosodnega sistema in njegovi sposobnosti zagotavljanja odgovornosti; ker lahko zlasti obsodbe z izrekom smrtne kazni spodkopljejo obete za dolgoročno stabilnost v Egiptu;

O.  ker se Egipt sooča z velikimi gospodarskimi izzivi, med drugim z begom tujega denarja, naraščanjem inflacije, brezposelnostjo in napihovanjem javnega dolga, pa tudi z varnostnimi izzivi, ki jih predstavlja globalna grožnja terorizma; ker so varnostne razmere na Sinaju kritične, saj so na tem območju dejavne džihadistične skupine ubile na stotine vojakov; ker je bilo v terorističnem napadu 24. oktobra 2014 ubitih najmanj 33 vojakov; ker so teroristična dejanja v tej regiji že skoraj vsakdanji pojav; ker je država ukazala deložacijo več tisoč prebivalcev Rafe in vzpostavitev 500-metrskega tamponskega območja vzdolž meje z Gazo in ker so na Sinajskem polotoku od 24. oktobra 2014 razglašene izredne razmere; ker so kriminalne mreže še vedno dejavne na področju trgovine z ljudmi in tihotapljenja ljudi na Sinaju;

P.  ker 75. člen egiptovske ustave določa, da imajo vsi državljani pravico do organiziranja nevladnih združenj in fundacij na demokratični osnovi; ker bi predlagana nova zakonodaja še bolj omejila delo domačih in tujih nevladnih organizacij, ki so zaskrbljene zlasti zaradi novega osnutka zakona, katerega namen je ustaviti tok denarja in opreme, namenjene teroristom in drugim oboroženim skupinam, hkrati pa zaradi njega tudi nevladne organizacije morda ne bodo več prejemale tujih sredstev, od katerih so številne odvisne; ker je bil 21. septembra 2014 sprejet predsedniški odlok o spremembi kazenskega zakonika, ki določa hude kazni, vključno z obsodbami na smrt, za nevladne organizacije, ki prejemajo tuja sredstva z nejasno opredeljenim namenom „škodovati nacionalnim interesom“;

Q.  je seznanjen z govorom predsednika al Sisija na univerzi v Kairu o potrebni modernizaciji in reformi islamske misli;

R.  ker naj bi se stopnjevalo nasilje nad ženskami in to kljub temu, da je bil sprejet nov zakon o spolnem nadlegovanju, ki naj bi se po navedbah egiptovskih nevladnih organizacij s področja pravic žensk še vedno ne izvajal; ker so v še posebej težkem položaju egiptovske aktivistke, ki so zaradi svojega miroljubnega delovanja pogosto žrtve nasilja, spolnih napadov in drugih oblik ponižujočega ravnanja; ker je praksa pohabljanja ženskih spolnih organov kljub sprejetju zakona leta 2008, s katerim je to dejanje postalo kaznivo, še vedno zelo razširjena in še vedno ni uspešnih primerov kazenskega pregona proti tistim, ki to prakso izvajajo;

S.  ker se je v zadnjih mesecih povečalo število aretacij homoseksualno usmerjenih moških; ker je policija po vsem Egiptu izvedla vrsto racij na krajih, kjer naj bi se zbirali homoseksualci; ker se skupnost LGBT preganja in javno sramoti; ker egiptovska pobuda za osebne pravice ocenjuje, da je bilo v zadnjih 18 mesecih zaradi obtožb o razvratu aretiranih vsaj 150 oseb; ker je egiptovsko sodišče 12. januarja 2015 oprostilo 26 moških, ki so bili mesec dni pred tem aretirani v raciji v kopališču v Kairu in ki so bili obtoženi spodbujanja k razvratu;

T.  ker so bile predsedniške volitve leta 2014 v Egiptu zaznamovane z zelo omejeno svobodo izražanja, vse oblike oporečništva in kritike, tudi s strani organizacij za človekove pravice, pa so bile zatrte; ker so za 21. marec in 25. april 2015 uradno napovedane parlamentarne volitve;

U.  ker je naftni sektor v Egiptu vedno najbolj pritegnil tuje vlagatelje, nafta pa je najpomembnejša izvozna dobrina te države; ker je Egipt od zalivskih držav prejel brezplačne pošiljke nafte v podporo novi vladi; ker vlada sprejema napovedani načrt za odpravo energetskih subvencij v petih letih od julija 2014 dalje in ker si prizadeva, da bi aprila 2015 začela izvajati načrt za distribucijo goriva s pametnimi karticami, s čimer bi nadzirala tihotapljenje nafte v sosednje države in natančno ugotovila potrebe po gorivu;

V.  ker je Egipt po revoluciji januarja 2011 že večkrat začel pogajanja z Mednarodnim denarnim skladom (MDS) za posojilo v višini 4,8 milijarde USD, ki pa so se po 30. juniju 2013 ustavila; ker je bilo sicer obnovljenih nekaj stikov, strokovnjaki MDS pa so novembra 2014 obiskali Egipt, da bi opravili posvetovanja po členu IV ter ocenili finančno in gospodarsko stanje v državi;

W.  ker bi morala stopnja angažiranosti EU glede Egipta temeljiti na spodbudah, v skladu z načelom evropske sosedske politike „več za več“, in bi morala biti pogojena z napredkom reform na področju demokratičnih institucij, pravne države in človekovih pravic;

X.  ker je EU po tradiciji glavna trgovinska partnerica Egipta, saj je trgovanje z EU leta 2013 obsegalo 22,9 % vsega egiptovskega uvoza in izvoza in je tako po obeh merilih na prvem mestu; ker se je po delovni skupini EU-Egipt Komisija zavezala, da bo zagotovila dodatno finančno podporo za Egipt v skupnem znesku v višini skoraj 800 milijonov EUR; ker ta znesek vključuje 303 milijone EUR v obliki nepovratnih sredstev (90 milijonov EUR iz programa Spring, 50 milijonov EUR v obliki nepovratnih sredstev, ki so del mikrofinančne pomoči, in preostali znesek iz Sklada za spodbujanje naložb v sosedstvo) in 450 milijonov EUR v obliki posojil (makrofinančna pomoč); ker pa bo EU finančno podporo zagotovila le, če bodo izpolnjeni potrebni politični in demokratični pogoji ter se bo nadaljeval in okrepil demokratični prehod, ki bo popolnoma vključujoč, ob polnem spoštovanju človekovih pravic in pravic žensk;

Y.  ker je posebni predstavnik EU za človekove pravice Stavros Lambrinidis 16. junija 2014 obiskal Kairo, kjer se je sestal s predsedstvom in svetom šura (zgornji dom parlamenta) ter predstavniki civilne družbe; ker so se razprave v okviru njegovega obiska v glavnem nanašale na pripravo novega zakona o nevladnih organizacijah, pri čemer je poudaril, da je za EU zelo pomembno, da ima civilna družba v Egiptu ključno vlogo;

1.  poudarja pomen, ki ga EU pripisuje sodelovanju z Egiptom kot pomembno sosedo in partnerico; poudarja, da je vloga Egipta pomembna za stabilnost v regiji; izraža solidarnost z egiptovskim ljudstvom in še vedno podpira prizadevanja te države v procesu izgradnje demokratičnih institucij, ob spoštovanju in zagovarjanju človekovih pravic in spodbujanju socialne pravičnosti in varnosti; poziva egiptovsko vlado, naj izpolni svoje mednarodne zaveze, saj je pomemben akter v južnem Sredozemlju;

2.  opozarja egiptovsko vlado, da je dolgoročni uspeh Egipta in njegovega prebivalstva odvisen od varstva splošnih človekovih pravic ter vzpostavitve in zasidranja demokratičnih in preglednih institucij, ki bodo prav tako sodelovale pri varovanju temeljnih pravic državljanov; zato poziva egiptovske oblasti, naj v celoti izvršujejo načela mednarodnih konvencij;

3.  je zelo zaskrbljen zaradi nenehnega omejevanja temeljnih pravic, zlasti svobode izražanja, združevanja in zbiranja, politične pluralnosti in načel pravne države v Egiptu; poziva, naj državni organi, varnostne sile in službe ter druge skupine v Egiptu prenehajo vsa nasilna dejanja, ščuvanje k nasilju, sovražni govor, nadlegovanje, ustrahovanje ali cenzuriranje političnih nasprotnikov, protestnikov, novinarjev, blogerjev, študentov, sindikalistov, zagovornic pravic žensk, akterjev civilne družbe in manjšin; obsoja pretirano uporabo nasilja nad protestniki;

4.  pozdravlja dejstvo, da je bil Yasser Ali, nekdanji uradni govorec odstavljenega predsednika Morsija in ugleden član Muslimanske bratovščine, izpuščen in oproščen obtožb; poziva k hitri izpustitvi vseh političnih zapornikov;

5.  poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh zapornikov vesti, vseh, ki so priprti zaradi mirnega uveljavljanja pravice do svobode izražanja, zbiranja in združevanja, in oseb, ki so priprte zaradi domnevnega članstva v Muslimanski bratovščini; poziva egiptovske oblasti, naj zagotovijo pravico do poštenega sojenja v skladu z vsemi mednarodnimi standardi; poziva egiptovske oblasti, naj s konkretnimi ukrepi zagotovijo celovito izvajanje določb nove ustave o temeljnih pravicah in svoboščinah, vključno s svobodo izražanja in zbiranja;

6.  poudarja, da je spoštovanje svobode tiska, informiranja in mišljenja (na spletu ali drugje) ter političnega pluralizma temelj demokracije; poziva egiptovske oblasti, naj zagotovijo, da se bodo lahko te pravice v državi uveljavljale brez samovoljnih omejitev in cenzure ter jih poziva, naj zagotovijo svobodo izražanja; meni, da je treba vsem novinarjem omogočiti, da o razmerah v Egiptu poročajo brez strahu pred pregonom, zaporno kaznijo, ustrahovanjem ali omejevanjem njihove svobode govora ali izražanja;

7.  poziva egiptovske oblasti, naj nemudoma opravijo nepristransko in neodvisno preiskavo vseh obtožb o tem, da so organi pregona med protesti pretirano uporabili silo, slabo ravnali in kako drugače kršili človekove pravice, vključno z obtožbami o spolnih zlorabah, ter naj kršitelje kaznujejo, žrtvam pa zagotovijo popravo krivic, poleg tega pa naj vzpostavijo neodvisen mehanizem za spremljanje in preiskovanje ravnanja varnostnih sil; poziva Egipt, naj ratificira Rimski statut in postane članica Mednarodnega kazenskega sodišča;

8.  poziva egiptovske oblasti, naj razveljavijo smrtne obsodbe, ki so bile izrečene brez dolžnega upoštevanja pravnega postopanja in spoštovanja pravic obtoženih ter razveljavijo represivne in neustavne zakone, ki močno omejujejo temeljne človekove pravice in svoboščine, zlasti predsedniški odlok v zvezi z zakonom št. 136 iz leta 2014; poziva k razveljavitvi vseh obsodb, ki so jih vojaška sodišča od julija 2013 dalje izrekla civilistom; poziva k izpustitvi 167 poslancev leta 2011 izvoljenega parlamenta, ki so sedaj v priporu; poziva oblasti, naj kot prvi korak k odpravi smrtne kazni nemudoma razglasijo uradni moratorij na usmrtitve;

9.  poziva egiptovske oblasti, naj razveljavijo zakon o protestih iz novembra 2013 in začnejo resničen dialog z organizacijami civilne družbe in pravnimi strokovnjaki, da se uzakonijo predpisi o združevanju in zbiranju, ki bodo v skladu z mednarodnimi standardi, in se zajamči pravica do ustanavljanja združenj iz 75. člena egiptovske ustave, vključno s pravico do prejemanja in dajanja finančnih sredstev; poziva pristojne organe, naj pregledajo osnutek zakona o nevladnih organizacijah, ki ga je pripravilo ministrstvo za družbeno solidarnost; poziva k pripravi novega zakona v skladu z egiptovsko ustavo in vsemi mednarodnim pogodbami, ki jih je Egipt podpisal;

10.  opozarja egiptovsko vlado na njeno odgovornost, da zagotovi varnost in zaščito vseh državljanov, ne glede na njihovo politično prepričanje, pripadnost ali veroizpoved; vztraja na stališču, da lahko le oblikovanje resnično pluralne družbe, v kateri se spoštujejo različna mnenja in življenjski slogi, zagotovi dolgoročno stabilnost in varnost v Egiptu, in poziva egiptovske oblasti, naj se zavežejo dialogu in nenasilju ter vključujočemu vladanju;

11.  pozdravlja in spodbuja ukrepe, ki jih je egiptovska vlada sprejela v podporo spoštovanju pravic in svoboščin verskih skupnosti; želi spomniti na določbo 235. člena egiptovske ustave, po kateri mora novoizvoljeni parlament v svojem prvem zakonodajnem obdobju izdati zakon, ki bo gradnjo in obnovo cerkva urejal tako, da bodo kristjani svojo veroizpoved lahko svobodno izražali; pozdravlja, da se je predsednik Abdel Fatah Al Sisi na predvečer koptskega božiča udeležil maše v cerkvi v Kairu in tako postal prvi predsednik, ki je to storil, ter meni, da gre za pomembno simbolično gesto v prizadevanju za vzpostavitev enotnosti v egiptovski družbi;

12.  poudarja pomen Egipta kot mednarodnega akterja in upa, da bo ta država dejavna tudi pri vzpostavljanju resničnih mirovnih pogajanj za končanje arabsko-izraelskega konflikta, pa tudi, da bo konstruktivno prispevala k prizadevanjem za stabilnost sredozemske regije, zlasti trenutno v Libiji in na Bližnjem vzhodu; poziva k takojšnji in brezpogojni izpustitvi vseh ugrabljenih državljanov Egipta, ki jih trenutno zadržujejo v Libiji, med njimi tudi 20 koptov, ki so bili ugrabljeni 3. januarja 2015; ponavlja, da je EU pripravljena sodelovati z Egiptom kot partnerjem v regiji, da bi se lahko spopadli s temi resnimi grožnjami;

13.  odločno obsoja nedavne teroristične napade na polotoku Sinaj in vsa druga teroristična dejanja zoper Egipt; izreka iskreno sožalje družinam žrtev; poudarja, da morata EU in mednarodna skupnost Egipt odločno podpreti in z njim sodelovati pri njegovem boju proti terorizmu; poziva egiptovske oblasti, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, da bodo razbile kriminalne mreže, ki se še vedno ukvarjajo s trgovino z ljudmi in tihotapljenjem na Sinaju;

14.  egiptovske oblasti želi opozoriti na njihove domače in mednarodne obveznosti ter jih poziva, naj varstvo in spodbujanje človekovih pravic obravnavajo prednostno in zagotovijo, da bodo kršitelji človekovih pravic za svoja dejanja odgovarjali, tudi ob neodvisnem in nepristranskem pravosodnem sistemu;

15.  ugotavlja, da bo padec cen nafte neposredno privedel do nižjih prispevkov iz energetskih javnih sredstev, kar je bil največji izziv za režime v obdobju po revoluciji 25. januarja; je zaskrbljen, ker imajo lahko nižje cene nafte hude posledice za številne vladne načrte, med katerimi so najpomembnejša prizadevanja za ohranitev varne rezerve v tujih valutah;

16.  poziva egiptovsko vlado, naj v celoti izvede nacionalne strategije za boj proti nasilju nad ženskami in odpravo vseh oblik diskriminacije, ter zagotovi, da bo v postopku opravljeno učinkovito in resnično posvetovanje s skupinami za pravice žensk in drugimi organizacijami civilne družbe;

17.  izraža ogorčenje nad vse hujšo represijo nad skupnostjo LGBT v Egiptu in egiptovske oblasti poziva, naj te ljudi prenehajo kriminalizirati na podlagi zakona o „razuzdanosti“ zaradi izražanja spolne usmerjenosti in zbiranja ter naj izpustijo vse, ki so bili po tem zakonu aretirani in obsojeni na prestajanje zaporne kazni;

18.  poziva egiptovske oblasti, naj polno sodelujejo v mehanizmih OZN za človekove pravice, tudi tako, da odobrijo še nerešene prošnje za obisk več posebnih poročevalcev OZN, in izpolnijo dano obljubo za odprtje regionalne pisarne urada visoke komisarke OZN za človekove pravice;

19.  v skladu z ugotovitvami misije EU za opazovanje volitev ponavlja, da predsedniške volitve leta 2014 niso potekale v skladu z veljavnimi mednarodni standardi, pa tudi temeljne pravice, določene v nedavno sprejeti ustavi, niso bile v celoti spoštovane, saj so bile zaznane predvsem omejitve svobode izražanja in zbiranja ter pomanjkljiva regulacija financiranja volilnih kampanj, pravice biti voljen in volilne pravice; poziva egiptovsko vlado, naj pomanjkljivosti predsedniških volitev upošteva pri pripravah na parlamentarne volitve, napovedane za 21. marca in 25. aprila 2015;

20.  poziva k skupni strategiji držav članic za Egipt; znova poziva Svet, podpredsednico Komisije/visoko predstavnico in Komisijo, naj v dvostranskih odnosih z Egiptom in v okviru finančne pomoči tej državi dejavno nastopajo v skladu z načelom pogojenosti („več za več“) in upoštevajo velike gospodarske izzive, s katerimi se sooča ta država; ponavlja poziv k jasnim in skupno dogovorjenim merilom uspešnosti; ponovno poudarja, da je zavezan pomagati egiptovskemu ljudstvu v procesu prehoda k demokratičnim in gospodarskim reformam;

21.  spodbuja predstavnike delegacije EU ter osebje veleposlaništev držav članic EU v Kairu, naj se udeležujejo politično občutljivih sojenj egiptovskim in tujim novinarjem, blogerjem, sindikalistom in aktivistom civilne družbe v tej državi;

22.  ponovno poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico, naj pojasni specifične ukrepe, ki so bili sprejeti v odziv na sklep Sveta za zunanje zadeve o pregledu pomoči EU Egiptu, pa tudi glede na poročilo Računskega sodišča iz leta 2013; zlasti prosi za pojasnilo o stanju: (i) načrtovanega programa za reformo pravosodja, (ii) programov EU za proračunsko podporo, (iii) programa za trgovino in notranjo krepitev in (iv) sodelovanja Egipta v regionalnih programih EU, kot sta Euromed Police in Euromed Justice; poziva Komisijo, naj pojasni varovala, ki so bila vzpostavljena pri programih, financiranih iz sklada za spodbujanje naložb v sosedstvo, kar zadeva nevarnost korupcije ter gospodarske in finančne subjekte, ki jih nadzira vojska;

23.  poziva, naj se na ravni EU prepove izvoz v Egipt tehnologije za motenje in nadzor, ki jo je mogoče uporabiti za vohunjenje za državljani in njihovo zatiranje; v skladu z Wassenaarskim sporazumom poziva k prepovedi izvoza opreme za varovanje ali vojaške pomoči, ki bi jo lahko uporabili za zatiranje miroljubnih demonstracij ali proti strateškim in varnostnim interesom Unije;

24.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, parlamentom in vladam držav članic ter predsedniku Arabske republike Egipt in njegovi začasni vladi.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0100.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0007.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0470.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0274.


Zadeva dveh pripadnikov italijanske vojne mornarice
PDF 126kWORD 57k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2015 o primeru dveh pripadnikov italijanske vojne mornarice (2015/2512(RSP))
P8_TA(2015)0013RC-B8-0006/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter dodatnih protokolov k tej konvenciji,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah, zlasti njegovih členov 9, 10 in 14,

–  ob upoštevanju izjav visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko/podpredsednice Komisije o primeru pripadnikov italijanske vojne mornarice (marò) Massimiliana Latorreja and Salvatoreja Gironeja,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. maja 2012 o pomorskem piratstvu(1),

–  ob upoštevanju izjave, ki jo je dal tiskovni predstavnik generalnega sekretarja Združenih narodov Ban Ki Muna 6. januarja 2015 in v kateri je obe državi, Italijo in Indijo, pozval, naj poskušata doseči razumno in za obe strani sprejemljivo rešitev,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker se je italijansko trgovsko plovilo Enrica Lexie, ki je plulo na poti iz Singapurja v Džibuti, 15. februarja 2012 ponoči ob obali indijske države Kerala srečalo z ribiško ladjo St Antony;

B.  ker je bilo na krovu ladje Enrica Lexie šest pripadnikov italijanske vojne mornarice (marò), ki so ladjo varovali pred morebitnimi napadi piratov; ker so v strahu pred napadom piratov začeli streljati na plovilo, ki se je približevalo, pri čemer sta tragično umrla dva indijska ribiča, Valentine, s privzetim imenom Dželastine, in Adžiš Pink;

C.  ker so se pripadniki indijske policije 19. februarja 2012 vkrcali na plovilo, zaplenili strelno orožje in aretirali dva marinca, ki sta bila spoznana kot odgovorna za streljanje na ribiško ladjo;

D.  ker so ti dogodki sprožili diplomatske napetosti zaradi pravne negotovosti v primeru dveh pripadnikov italijanske vojne mornarice; ker po skoraj treh letih indijske oblasti še vedno niso vložile obtožnice;

E.  ker je eden od vojakov, Massimiliano Latorre, potem ko je utrpel možgansko kap, zapustil Indijo, preživel štiri mesece doma in še vedno potrebuje zdravstveno oskrbo, Salvatore Girone pa je še vedno na italijanskem veleposlaništvu v Indiji;

F.  ker se obe strani sklicujeta na mednarodno pravo, pri čemer Italija zatrjuje, da se je incident zgodil v mednarodnih vodah in bi morali pripadnikoma vojne mornarice soditi v Italiji ali na mednarodnem sodišču, Indija pa trdi, da lahko pripadnikoma mornarice sodi, ker je prišlo do incidenta v obalnih vodah, ki so v indijski pristojnosti;

G.  ker je visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton 15. oktobra 2014 obsodila ravnanje indijskih organov ter pozvala indijsko vlado, naj poišče hitro in zadovoljivo rešitev v skladu z mednarodno konvencijo o pomorskem pravu in mednarodnim pravom;

H.  ker je nova visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federica Mogherini 16. decembra 2014 izrazila razočaranje zaradi neprizanesljivosti v odgovoru na prošnjo Massimiliana Latorreja, da zaradi zdravljenja podaljša svoje bivanje v Italiji;

I.  ker je Indijsko vrhovno sodišče 14. januarja 2015 obrilo podaljšanje obdobja, ki ga narednik Latorre, zaradi zdravstvenih razlogov, lahko preživi v Italiji;

J.  ker sta oba pripadnika vojne mornarice evropska državljana in sta bila 15. februarja 2012 na krovu italijanskega trgovskega plovila ob obali zvezne države Kerala, kjer sta opravljala svoje naloge v okviru mednarodnega boja proti piratstvu, za katerega se EU odločno zavzema;

1.  globoko obžaluje tragično smrt dveh indijskih ribičev in izreka sožalje;

2.  poudarja, da je treba posledice dogodka dne 15. februarja 2012 obravnavati strogo po načelih pravne države ter ob popolnem spoštovanju človekovih in zakonskih pravic domnevno vpletenih;

3.  je zelo zaskrbljen, ker sta pripadnika italijanske vojne mornarice pridržana brez obtožnice; poudarja, da jima je treba omogočiti, da se vrneta v domovino; poudarja, da sta dolgotrajna zamuda in omejitev njune svobode gibanja nesprejemljiva in predstavljata hudo kršitev človekovih pravic;

4.  obžaluje, da je bil primer obravnavan na tak način, in podpira prizadevanja vseh udeleženih strani, da se nemudoma poišče razumna in za vse sprejemljiva rešitev, ki bo v interesu vseh družin, tako indijskih kot italijanskih, ter obeh držav;

5.  upa, da bo primer glede na stališče, ki ga je Italija kot država članica zavzela do z incidentom povezanih dogodkov, v pristojnosti italijanskih organov in/ali mednarodne arbitraže;

6.  poziva visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj sprejme vse potrebne ukrepe, da pripadnika italijanske vojne mornarice zaščiti ter bo primer hitro in zadovoljivo rešen;

7.  opominja Komisijo, da je treba v odnosih z Indijo poudariti stanje človekovih pravic ter posledično preučiti nadaljnje ukrepe za lažjo razrešitev primera;

8.  opominja, da bi morala diplomatska predstavništva EU varovati pravice in varnost državljanov EU v tretjih državah ter bi morala biti dejavna pri zaščiti temeljnih človekovih pravic državljanov EU, ki so priprti v tretjih državah;

9.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, državam članicam EU, generalnemu sekretarju Združenih narodov ter predsedniku in vladi Indije.

(1) UL C 261 E, 10.9.2013, str. 34.


Svoboda izražanja v Turčiji: nedavne aretacije novinarjev in vodstvenih delavcev v medijskih hišah ter načrten pritisk na medije
PDF 216kWORD 61k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 15. januarja 2015 o svobodi izražanja v Turčiji: nedavne aretacije novinarjev in vodstvenih delavcev v medijskih hišah ter načrten pritisk na medije (2014/3011(RSP))
P8_TA(2015)0014RC-B8-0036/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Turčiji,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve z dne 16. decembra 2014,

–  ob upoštevanju izjave komisarja za človekove pravice Sveta Evrope z dne 15. decembra 2014,

–  ob upoštevanju skupne izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in komisarja za evropsko sosedsko politiko in širitvena pogajanja z dne 14. decembra 2014,

–  ob upoštevanju poročila o napredku Turčije za leto 2014 z dne 8. oktobra 2014,

–  ob upoštevanju poročila Komisije o napredku Turčije (2014-2020) z dne 26. avgusta 2014,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1996, zlasti člena 19,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je turška policija 14. decembra 2014 aretirala novinarje in vodstvene delavce v medijskih hišah, med njimi glavnega urednika časopisa Zaman, Ekrema Dumanlija, in generalnega direktorja skupine za radiodifuzijo Samanyolu, Hidayeta Karaca; ker je sodnik v Istanbulu izdal nalog, v katerem navaja, da sta v kazenski preiskavi zaradi oblikovanja organizacije, ki naj bi „s pritiskom, zastraševanjem in grožnjami poskusila prevzeti državno oblast“, in to „z lažmi, kratenjem svobode državljanom in ponarejanjem dokumentov“;

B.  ker je bilo veliko oseb, aretiranih decembra 2014, izpuščenih; ker je sodišče v Istanbulu 19. decembra 2014 najavilo pogojni izpust Ekrema Dumanlija s prepovedjo potovanja, dokler kazenska preiskava ne bo zaključena, in ker je Hidayet Karaca še vedno zaprt, dokler preiskava ne bo zaključena; ker je 31. decembra 2014 sodišče v Istanbulu zavrnilo ugovor tožilca zoper izpust Ekrema Dumanlija in sedem drugih oseb;

C.  ker je odziv vlade na obtožbe o korupciji decembra 2013 vzbudil hud dvom v neodvisnost in nepristranskost sodstva ter pokazal na naraščajočo nestrpnost do politične opozicije, javnih demonstracij in kritičnih medijev;

D.  ker je v Turčiji že veliko število zaprtih novinarjev in novinarjev, ki čakajo na sojenje, pritisk na medije pa se v zadnjih letih samo še povečuje, tudi pritisk na lastnike in vodstvene delavce medijskih hiš kot tudi na spletne in družbenomedijske platforme; ker so ustrahovalne izjave politikov in sodni postopki zoper kritične novinarje, skupaj z lastniško strukturo medijskega sektorja, privedli do razširjene samocenzure med lastniki medijev in novinarji ter do odpuščanja novinarjev; ker obtožnice turške vlade proti novinarjem v glavnem temeljijo na protiterorističnem zakonu (TMK) in členih kazenskega zakonika, ki se nanašajo na „teroristične organizacije“;

E.  ker je 6. januarja 2015 policija v Diyarbakirju aretirala nizozemsko dopisnico Frederike Geerdink in jo zaslišala, po posredovanju nizozemskega ministra za zunanje zadeve, ki je bil takrat ravno na obisku Turčije, pa še isti dan izpustila, 7. januarja 2015 pa drugega nizozemskega novinarja, Mehmeta Ülgerja, aretirala ob odhodu na istanbulskem letališču, ga zaslišala na policijski postaji, pozneje isti dan pa izpustila;

F.  ker je spoštovanje pravne države in temeljnih pravic, vključno s svobodo izražanja, jedro vrednot EU, ki se jim je Turčija uradno zavezala s svojo prošnjo za članstvo v EU in z njim povezanimi pogajanji ter s svojim članstvom v Svetu Evrope;

G.  ker so EU in njene države članice močno kritizirale aretacije 14. decembra 2014 in izjavile, da „niso skladne z evropskimi vrednotami in s svobodo medijev“; ker je predsednik Erodgan odločno zavrnil kritiko Evropske unije;

1.  obsoja nedavne policijske racije in pridržanja številnih novinarjev in predstavnikov medijev v Turčiji, do katerih je prišlo dne 14. decembra 2014; poudarja, da ta dejanja postavljajo pod vprašaj spoštovanje pravne države in svobode medijev, ki je osrednje načelo demokracije;

2.  opominja, da je svoboden in pluralen tisk bistven sestavni del vsake demokracije, kot so tudi dolžno pravno postopanje, domneva nedolžnosti in neodvisnost sodstva; zato poudarja, da je treba glede na ta nedavna pridržanja v vseh primerih (i) zagotoviti zadostne in pregledne informacije o obtožbah proti obtožencem, (ii) obtožencem zagotoviti popoln dostop do obremenilnih dokazov in polno pravico do obrambe ter (iii) zagotoviti primerno obravnavo zadev, da bi brez odlašanja in nedvoumno ugotovili resničnost obtožb; opozarja turške oblasti, da je treba posvetiti izredno pozornost obravnavanju medijev in novinarjev, saj sta svoboda izražanja in svoboda medijev osrednjega pomena za delovanje demokratične in odprte družbe;

3.  izjavlja, da je zaskrbljen zaradi nazadovanja pri demokratičnih reformah, zlasti zaradi vse manjše strpnosti vlade do javnih protestov in kritičnih medijev; s tem v zvezi ugotavlja, da aretacije dne 14. decembra 2014 spadajo v obžalovanja vreden vzorec povečevanja pritiska na časopisne in medijske hiše ter njihovega omejevanja, vključno z internetnimi družbenimi mediji in forumi; je seznanjen, da se v Turčiji nesorazmerno pogosto prepovedujejo spletna mesta; obžaluje, da so številni novinarju v priporu v predkazenskem postopku, s čimer so dejansko kaznovani, in poziva turške pravosodne organe, naj čim prej pregledajo in obravnavajo te primere;

4.  poziva Turčijo, naj si prizadeva za reforme, ki bodo omogočile ustrezen sistem nadzora in ravnotežja, s katerim bo v celoti zagotavljala svobodo, tudi svobodo misli, izražanja in medijev, demokracijo, enakopravnost, pravno državo in spoštovanje človekovih pravic;

5.  poudarja pomen svobode tiska in spoštovanja demokratičnih vrednot za širitveni proces EU; poudarja, da so številne določbe turškega pravnega okvira in njihova razlaga s strani sodnih organov še naprej ovira za svobodo izražanja ter med drugim medijsko svobodo; opozarja, da sta svoboda izražanja in pluralnost medijev v osrčju evropskih vrednot ter da je neodvisni tisk ključni element demokratične družbe, saj državljanom omogoča, da se dejavno in informirano vključujejo v skupne procese odločanja, ter tako krepi demokracijo; s tem v zvezi poziva turško vlado naj prednostno obravnava svobodo medijev in vzpostavi primeren pravni okvir, ki bo zagotovil pluralizem v skladu z mednarodnimi standardi; poziva tudi, naj se konča pritisk na kritične medijske hiše in novinarje in njihovo ustrahovanje;

6.  ugotavlja, da akcijski načrt za preprečevanje kršitev Evropske konvencije o človekovih pravicah ne predvideva revizije vseh določb protiterorističnega zakona ali kazenskega zakonika, ki se uporabljajo za omejevanje svobode izražanja; poudarja, da je treba te zakone nujno spremeniti;

7.  poudarja, da se v skladu s sklepi Sveta z dne 16. decembra 2014 v instrument za predpristopno pomoč (IPA II) za obdobje 2014–2020 uvaja večja skladnost med finančno pomočjo in splošnim doseženim napredkom pri izvajanju predpristopne strategije, tudi polno spoštovanje temeljnih pravic in svoboščin;

8.  poziva, naj se v okviru instrumenta za predpristopno pomoč nameni več pozornosti neodvisnim medijem; nadalje poudarja, da je s tem v zvezi pomembno podpirati tudi organizacije civilne družbe, saj lahko le pregledna in dobro delujoča civilna družba gradi zaupanje med različnimi sestavnimi deli dinamične in demokratične družbe;

9.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter vladi in parlamentu Turčije.

Pravno obvestilo