Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2014/2140(DEC)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0067/2015

Predložena besedila :

A8-0067/2015

Razprave :

PV 28/04/2015 - 16
CRE 28/04/2015 - 16

Glasovanja :

PV 29/04/2015 - 10.10
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2015)0119

Sprejeta besedila
PDF 593kWORD 280k
Sreda, 29. april 2015 - Strasbourg Končna izdaja
Posebna poročila Računskega sodišča v okviru razrešnice Komisiji za leto 2013
P8_TA(2015)0119A8-0067/2015

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 29. aprila 2015 o posebnih poročilih Evropskega računskega sodišča v okviru razrešnice Komisiji za leto 2013 (2014/2140(DEC))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2013(1),

–  ob upoštevanju konsolidiranega zaključnega računa Evropske unije za proračunsko leto 2013 (COM(2014)0510 – C8-0140/2014)(2),

–  ob upoštevanju letnega poročila Računskega sodišča glede izvrševanja proračuna za proračunsko leto 2013 z odgovori institucij(3),

–  ob upoštevanju izjave o zanesljivosti(4) računovodskih izkazov ter o zakonitosti in pravilnosti z njimi povezanih transakcij, ki jo je za proračunsko leto 2013 v skladu s členom 287 Pogodbe o delovanju Evropske unije predložilo Računsko sodišče,

–  ob upoštevanju svojega sklepa z dne 29. aprila 2015 o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2013, oddelek III – Komisija(5), in svoje resolucije s pripombami, ki je sestavni del tega sklepa;

–  ob upoštevanju posebnih poročil Računskega sodišča, pripravljenih v skladu z drugim pododstavkom člena 287(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju priporočil Sveta z dne 17. februarja 2015 o podelitvi razrešnice Komisiji glede izvrševanja proračuna za proračunsko leto 2013 (05303/2015 – C8-0053/2015),

–  ob upoštevanju členov 317, 318 in 319 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 106a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 z dne 25. junija 2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti(6),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002(7), zlasti členov 62, 164, 165 in 166,

–  ob upoštevanju člena 93 in Priloge V Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračunski nadzor in mnenj drugih zadevnih odborov (A8-0067/2015),

A.  ker Komisija v skladu s členom 17(1) Pogodbe o Evropski uniji izvršuje proračun in upravlja programe in ker v skladu s členom 317 Pogodbe o delovanju Evropske unije proračun izvršuje v sodelovanju z državami članicami, na lastno odgovornost in v skladu z načelom dobrega finančnega poslovodenja;

B.  ker posebna poročila Računskega sodišča vsebujejo podatke, ki se nanašajo na vprašanja izvrševanja sredstev, zato so Parlamentu v pomoč pri opravljanju njegovih nalog organa za razrešnico;

C.  ker so ugotovitve iz posebnih poročil Računskega sodišča sestavni del omenjenega sklepa Parlamenta z dne 29. aprila 2015 o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2013, oddelek III – Komisija;

Del I – posebno poročilo Računskega sodišča št. 11/2013 z naslovom „Zagotavljanje pravilnih podatkov o bruto nacionalnem dohodku: bolj strukturiran in bolje osredotočen pristop bi izboljšal uspešnost preverjanja Komisije“

1.  poziva Komisijo, naj izvede strukturirano in formalizirano analizo, ki bi upoštevala stroške in koristi ter omogočila načrtovanje preverjanja posameznih področij ali (pod)procesov priprave nacionalnih računov ter določanje prednostnih nalog zanj; meni, da bi morala pri tej analizi upoštevati tveganja v zvezi s pripravo nacionalnih računov na ravni držav članic in sorazmerno velikost komponent BND v vsem gospodarstvu; meni, da bi morala ta ocena tveganja temeljiti na vseh kvalitativnih in kvantitativnih podatkih, ki jih je mogoče dobiti v vseh Eurostatovih oddelkih, ter se osredotočati na postopke priprave, prikazane v opisih virov in metod ocenjevanja BND ter zadnjih poročilih o kakovosti za BND držav članic;

2.  poziva Komisijo, naj skrajša ciklus preverjanja, da bi omejila uporabo splošnih pridržkov; meni, da bi bilo treba te pridržke uporabljati samo izjemoma, kadar obstaja veliko tveganje, da finančni interesi Unije niso zaščiteni, npr. kadar neka država članica izvede večjo revizijo med ciklusom preverjanja ali v nerednih časovnih presledkih;

3.  poziva Eurostat, naj jasno in pravočasno poroča Odboru za BND o primerih, za katere naj bi veljalo načelo stroškov in koristi;

4.  pričakuje, da proces preverjanja, ki ga izvaja Komisija, zajema strukturirano in formalizirano kvalitativno oceno tveganja za postopke priprave podatkov v opisih virov in metod ocenjevanja BND ter poglobljeno preverjanje pomembnih in tveganih komponent BND; meni, da bi bilo treba komponente BND za poglobljeno preverjanje izbirati glede na analizo stroškov in koristi, omenjeno v priporočilu 1; meni, da bi morali biti obseg in cilji poglobljenega preverjanja širši kot pri neposrednem preverjanju, ki ga je izvedel Eurostat v nedavnem ciklusu preverjanja;

5.  poziva Komisijo, naj pri preverjanju posveča posebno pozornost polnemu zajetju BND držav članic in uporabi primerljivih postopkov ocenjevanja, da bi v nacionalnih računih zajela sivo ekonomijo; poziva Eurostat, naj preveri, ali vse države članice upoštevajo smernice Komisije, in sprejme ustrezne ukrepe, s katerimi bi zagotovil, da države članice na primerljiv način obravnavajo to vprašanje;

6.  poziva Komisijo, naj v dokumentacijo vključi popoln sklop informacij v zvezi s preverjanjem, ki ga Eurostat izvaja na podlagi dokumentacijskega pregleda in/ali obiskov pri nacionalnih statističnih uradih; meni, da bi morali Eurostatovi dosjeji o kontrolah poslovodstvu omogočati jasno opredelitev rezultatov kontrol izbranih komponent BND v skladu s standardi notranjega kontroliranja;

7.  poziva Eurostat, naj, kadar je mogoče, oceni mogoč učinek (za količinsko opredeljiva opažanja) in/ali tvegani znesek (za količinsko neopredeljiva opažanja) ukrepov ter določi jasna merila pomembnosti, da bi bilo mogoče podati posebne pridržke; meni, da bi morala biti ta merila kvalitativna ali kvantitativna; meni, da bi bilo treba praviloma izreči pridržke za posebne komponente BND v zvezi z ukrepi, ki jih nacionalni statistični uradi ne obravnavajo pravočasno in katerih učinki bi lahko bili pomembni;

8.  poziva Eurostat, naj izboljša usklajevanje med svojimi oddelki, zadolženimi za preverjanje BND za namene lastnih sredstev, in drugimi oddelki, zlasti tistimi, ki se ukvarjajo z nacionalnimi računi; meni, da bi se bilo treba, kadar bi lahko ukrepi, ki jih izvedejo drugi Eurostatovi oddelki, vplivali na pripravo BDP in/ali BND, posvetovati z Odborom za BND, končno odločitev o teh ukrepih pa bi bilo treba sprejeti na ustrezni hierarhični ravni Eurostata;

9.  poziva Eurostat, naj izboljša svoja poročila o oceni, da bi zagotovil popolno, pregledno in dosledno vrednotenje podatkov o BND držav članic; meni, da bi morala letna mnenja Odbora za BND vključevati jasno oceno o tem, ali so podatki o BND držav članic ustrezni (ali ne) za namene lastnih sredstev, ali je njihova vsebina skladna z zahtevami Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1287/2003(8) (uredba o BND) in ali se ustrezno uporabljajo v proračunskem postopku, kot je določeno v Uredbi Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000(9) (uredba o sistemu virov lastnih sredstev);

10.  meni, da bi morala biti letna poročila o dejavnostih GD za proračun in Eurostata resničen in pošten prikaz preverjanja podatkov o BND držav članic in upravljanja lastnih sredstev iz naslova BND; zato poziva Komisijo, naj od Eurostata zahteva, da redno poroča o rezultatih opravljenih preverjanj podatkov o BND, da bi GD za proračun lahko pridobil potrebno zagotovilo in ga uporabil pri svojih letnih poročilih o dejavnostih;

Del II – posebno poročilo Računskega sodišča št. 13/2013 z naslovom „Razvojna pomoč EU Srednji Aziji”

11.  pozdravlja posebno poročilo, v katerem je ocenjena razvojna pomoč EU za Srednjo Azijo; je seznanjen z ugotovitvami, zaključki in priporočili iz poročila in v nadaljevanju navaja svoje pripombe in priporočila;

Splošne ugotovitve

12.  pozdravlja opažanja iz poročila, ki kažejo na velika prizadevanja Komisije in Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD) v precej zahtevnem geografskem in političnem kontekstu;

13.  vseeno poudarja, da so mogoče izboljšave v smeri boljšega usmerjanja in prilagajanja razvojnih strategij Unije prek ustreznih vzorcev pomoči, da se izboljšata prepoznavnost in učinek političnih ciljev Unije na regionalni ravni;

14.  poudarja, da morata biti stopnja in narava prizadevanj Unije diferencirani in pogojeni z merljivim napredkom na področju demokratizacije, človekovih pravic, dobrega upravljanja, trajnostnega družbeno-gospodarskega razvoja, pravne države in boja proti korupciji ter da mora Unija svojo pomoč nuditi tam, kjer je to potrebno za krepitev tega procesa v skladu z načeli, ki so podobna načelom sosedske politike Unije;

15.  meni, da je nadaljnje spodbujanje programov za srednjeazijske države pomembno čezmejno orodje, s katerim lahko Unija prispeva k razumevanju in sodelovanju med državami v regiji;

16.  poudarja, da lahko razvojno sodelovanje s srednjeazijskimi državami prinese rezultate le, če bodo te države spoštovale mednarodne standarde demokracije, upravljanja, pravne države in človekovih pravic; poudarja tudi, da razvojno sodelovanje Unije ne sme biti podrejeno gospodarskim ali varnostnim interesom;

Prihodnji razvoj na področju načrtovanja in izvajanja prihajajoče razvojne pomoči

17.  meni, da bi morala Komisija vse prihodnje regionalne programe zasnovati tako, da bodo z veliko verjetnostjo dosegli pravo regionalno razsežnost;

18.  prosi Komisijo, naj vso pomoč, ki jo zagotavlja, osredotoči na majhno število sektorjev;

19.  poudarja, da bi bilo treba okrepiti prihodnjo razvojno pomoč, na eni strani s poglobljenim notranjim usklajevanjem v Uniji, na drugi strani pa z večjo udeležbo drugih mednarodnih donatorjev in regionalnih deležnikov;

20.  močno podpira odprtje delegacij Unije s polnimi pooblastili v vseh srednjeazijskih državah, da se okrepijo navzočnost in prepoznavnost Unije v regiji ter dolgoročno sodelovanje in stiki z vsemi deli družbe ter da se spodbuja napredek k boljšemu razumevanju in uveljavljanju pravne države in spoštovanja človekovih pravic; meni, da bo navzočnost takšnih delegacij močno prispevala k uresničevanju ciljev razvojne pomoči;

21.  poziva Komisijo, naj vzpostavi sistem za izračunavanje skupnih upravnih stroškov, ki nastanejo pri zagotavljanju njene razvojne pomoči, in poročanje o njih;

22.  poziva Komisijo, naj opredeli in uporabi trdne in objektivno preverljive pogoje za vse programe proračunske podpore, ki se bodo nadaljevali, pri tem pa naj zlasti posveti dovolj pozornosti protikorupcijskim mehanizmom;

23.  opozarja, da je korupcija v srednjeazijskih državah resen problem, saj so bile v indeksu zaznave korupcije organizacije Transparency International leta 2011 vse ocenjene z manj kot 28 točkami od možnih 100, pri čemer so se Kirgizistan, Turkmenistan in Uzbekistan znašli med zadnjimi 10 % od 182 držav v raziskavi;

24.  meni, da lahko takšna razširjenost korupcije vpliva na ugled Komisije in zmanjša učinkovitost programov podpore;

25.  meni, da bi morale odločitve o izplačilih temeljiti na napredku, ki ga dosežejo partnerske države, ne pa na njihovi zavezanosti reformam; poudarja, da je pomembno vzpostaviti ustrezen politični dialog, ki ima podlago v pristopu, temelječem na spodbudah, ter v stalnem spremljanju sektorskih reform in programov, s katerim se meri uspešnost in trajnost rezultatov;

26.  poziva k večji preglednosti dodeljevanja sredstev Unije in veleposlaništev držav članic, da bi se podpirali resnično neodvisni nevladni partnerji, katerim bi s tem pomagali odigrati učinkovito vlogo pri razvoju in utrjevanju civilne družbe;

27.  poziva Komisijo, naj – glede na izkušnje in spreminjajoče se razmere – izboljša zasnovo in izvrševanje programov;

28.  prosi Komisijo, naj o rezultatih in učinku poroča na način, ki omogoča primerjavo z načrti in cilji;

Del III – posebno poročilo Računskega sodišča št. 15/2013 z naslovom „Ali je bila komponenta okolje programa LIFE uspešna?”

29.  poudarja, da mora program LIFE spodbujati spremembe v razvoju in izvajanju politik; poudarja, da mora Komisija določiti jasne, specifične, merljive in dosegljive cilje za projekte, ki jih je treba financirati;

30.  poudarja, da morajo projekti, ki jih financira program LIFE, prispevati k doseganju specifičnih ciljev na več kot enem prednostnem področju programa; poudarja, da se je treba pri financiranih projektih izogibati izolaciji in, nasprotno, zajeti nadnacionalni značaj ter prispevati z merljivimi metodami k širjenju, trajnosti in ponovitvi rezultatov teh projektov v drugih državah članicah;

31.  ugotavlja, da lahko nacionalne dodelitve včasih izkrivljajo izbor najboljših projektov; spodbuja države članice, naj ohranjajo geografsko ravnovesje, tako da predlagajo bolj povezane projekte, vendar poudarja, da bi bilo treba sredstva porazdeliti predvsem na podlagi prednosti projekta in ne na način, ki škodi kakovosti projektov;

32.  ugotavlja, da je treba posebno pozornost posvetiti možnostim za širjenje, vzdrževanje in ponovno uporabo projektov; poziva Komisijo, naj določi jasne kazalnike za ocenitev možnosti širjenja, vzdrževanja in ponovne uporabe ocenjenih projektov, da bi dosegli cilje programa; spodbuja Komisijo, naj nadaljuje delo v zvezi s temi cilji;

33.  poziva Komisijo, naj izboljša svoja orodja za upravljanje programov, da bi se izognili nepreglednim izbornim postopkom; meni, da to vključuje izboljšavo ocenjevalnih obrazcev za izbor projektov, uvajanje natančnih modelov za ocenjevanje prijavljenih stroškov, ustrezno spremljanje projektov, uvajanje primernih skupnih kazalnikov uspešnosti in rezultatov ter temeljito naknadno spremljanje projektov;

Del IV – posebno poročilo Računskega sodišča št. 16/2013 z naslovom „Ocena enotne revizije in zanašanja Komisije na delo nacionalnih revizijskih organov na področju kohezije”

34.  poudarja morebitno povečanje učinkovitosti zaradi postopka enotne revizije na podlagi skupnih načel in standardov; spodbuja države članice, Komisijo in Računsko sodišče, naj si še naprej prizadevajo v zvezi s tem; meni, da bi bilo treba v takšnem sistemu enotne revizije upoštevati tudi večletnost;

35.  spominja Komisijo na pripombe Parlamenta(10) v zvezi z ugotovitvami računskega sodišča v letnem poročilu za leto 2012: „poudarja, da rezultati revizije Računskega sodišča kažejo na pomanjkljivosti pri prvostopenjskih kontrolah odhodkov [v državah članicah]; opozarja, da so imeli po mnenju Računskega sodišča organi držav članic pri 56 % transakcij na področju regionalne politike, na katere so vplivale napake (količinsko opredeljive in/ali neopredeljive), na voljo dovolj informacij, da bi lahko pred potrditvijo odhodkov Komisiji eno ali več napak odkrili in popravili“; ugotavlja, da je zato Parlament podprl pridržke, ki jih je izrazil generalni direktor GD REGIO v zvezi z upravljavskimi in nadzornimi sistemi ESSR, KS in IPA v programskem obdobju 2007–2013 za 17 držav članic (72 programov) in pozval k hitremu sprejetju ukrepov;

36.  je zato še vedno prepričan, da morajo postati države članice veliko bolj pozorne pri upravljanju strukturnih skladov;

37.  v zvezi s tem poudarja pomen uvedbe nacionalnih izjav, podpisanih na primerni, najbolje politični ravni, in nadgrajevanja letnih izjav o upravljanju (člen 59 finančne uredbe);

38.  pozdravlja dejstvo, da Komisija od leta 2009 opravlja obsežne revizije na kraju samem, da bi pregledala delo revizijskih organov; ugotavlja, da je izvedla 269 revizijskih misij ter pregledala 47 revizijskih organov za ESRR in 84 revizijskih organov za ESS; ugotavlja, da so misije obsegale približno 96 % oziroma 99 % vseh dodeljenih sredstev; meni, da bi morala Komisija v obdobju financiranja vse operativne programe revidirati vsaj enkrat;

39.  pozdravlja tudi dejstvo, da Komisija uporablja prekinitve in začasne ustavitve plačil, kadar napake presegajo 2-odstotni prag pomembnosti; meni, da gre pri tem za uporabne instrumente za zaščito finančnih interesov Unije, in je prepričan, da bi se morala Komisija osredotočiti na lastno revizijo subjektov s slabimi rezultati;

40.  meni, da bi morale države članice Komisiji posredovati dovolj podrobne informacije o svojih revizijah;

41.  podpira priporočilo Računskega sodišča, da bi morala Komisija sprejeti ustrezne ukrepe, da se bodo lahko revizijski organi opirali na trden in zavezujoč metodološki okvir, ki bo zagotavljal, da se bo poraba Unije v vseh državah članicah pregledovala v skladu z istimi standardi in da se bo o rezultatih poročalo natančno;

42.  z zadovoljstvom ugotavlja, da je Komisija 13. decembra 2013 predstavila sporočilo o uporabi neto finančnih popravkov za države članice glede kmetijstva in kohezijske politike (COM(2013)0934); vendar poudarja, da bo od številnih dejavnikov odvisno, ali bo novi instrument prinesel več finančnih popravkov in posledično nižjo stopnjo napak v kohezijski politiki;

43.  poziva Računsko sodišče in Komisijo, naj razvijeta revizijski instrument, ki bo po eni strani letno beležil napake in nepravilnosti, po drugi strani pa tudi upošteval finančni popravek med programskim obdobjem;

44.  pozdravlja dejstvo, da je Komisija septembra 2013 posodobila časovni načrt za izvajanje načela enotne revizije in spremljanje pravilnega izvajanja tega načela, upoštevanje tega pa naj bi nacionalnim organom omogočilo pridobiti „status enotne revizije“; zahteva izvod tega dokumenta;

45.  je zaskrbljen, da bi lahko nadzor nad odhodki pomenil upravno breme; meni, da obveznost odgovornosti ne sme odvračati morebitnih upravičencev od tega, da zaprosijo za finančno pomoč;

Del V – posebno poročilo Računskega sodišča št. 17/2013 z naslovom „Podnebno financiranje EU v okviru zunanje pomoči”

46.  pozdravlja posebno poročilo, v katerem se preučuje podnebno financiranje Unije v okviru zunanje pomoči kot pomemben prispevek k celoviti politični in finančni razpravi o podnebni politiki in diplomaciji Unije; je seznanjen z ugotovitvami, zaključki in priporočili iz poročila in v nadaljevanju navaja svoje pripombe in priporočila;

Splošne ugotovitve

47.  pozdravlja ugotovitve poročila, iz katerih je mogoče razbrati, da je Komisija dobro upravljala izdatke Unije, povezane s podnebjem, iz proračuna Unije in Evropskih razvojnih skladov;

48.  pozdravlja tudi delo, ki so ga Komisija in države članice začele glede skupnega standarda Unije za spremljanje in preverjanje javnega podnebnega financiranja ter poročanje o njem;

49.  ponovno izraža stališče Parlamenta, s katerim se je Računsko sodišče seznanilo v posebnem poročilu, in še vedno vztraja, da bi bilo treba podnebno financiranje dodati cilju 0,7 %; obžaluje, da v pogajanjih o DCI ni prišlo do potrditve koncepta dodajanja, ki ga zagovarja Parlament;

50.  vseeno opozarja, da mora Komisija dovolj prepričljivo prevzeti vodilno vlogo, da bi maksimirala svoj vpliv in utrdila orodja za oblikovanje pogojev za podnebno/zeleno diplomacijo Unije v prihodnjih letih, zlasti za uresničitev podnebnih ciljev v okviru DCI, sprejetih decembra 2013, v katerih je navedeno, da „bi morala prispevati k skupnemu cilju namenjanja vsaj 20 % proračuna Unije za nizkoogljično in na podnebne spremembe odporno družbo in da bi moral program Svetovne javne dobrine in izzivi uporabiti vsaj 25 % svojih sredstev za podnebne spremembe in okolje (uvodna izjava 20 DCI)“; poudarja, da je v Prilogi IV DCI tudi navedeno, da se v okviru programa Svetovne javne dobrine in izzivi 27 % sredstev nameni za okolje in podnebne spremembe ter da vsaj 50 % tega programa služi ukrepom, povezanim s podnebjem, in ciljem, ki so povezani z okoljem;

51.  pozdravlja, da je bila od leta 2011 v približno 40 državah sprejeta zaveza za izboljšanje skupnega načrtovanja programov EU, poudarja pa, da je treba še občutno izboljšati usklajevanje med Komisijo in državami članicami na področju podnebnega financiranja, ne zgolj zaradi uresničevanja zavez do leta 2020, temveč tudi zaradi ohranjanja vodilnega položaja Unije na področju podnebnih ukrepov in boja proti korupciji v državah v razvoju;

52.  ponovno poudarja, da Parlament podpira skupno načrtovanje in priznava precejšen napredek, dosežen na tem področju; se veseli, da se bo Komisija, kakor je obljubila, ponovno posvetovala z njim, če bo tovrstno načrtovanje povzročilo spremembe pri načrtovanju DCI;

53.  je seznanjen s pojasnili glede težav pri sledenju in poročanju, ki so posledica različnih praks poročanja v državah članicah, ki jih je podala Komisija v poročilu o odgovornosti o financiranju za razvoj, objavljenem 3. julija 2014 v obliki delovnega dokumenta služb Komisije, vključno s poglavjem v prvem zvezku o podnebnem financiranju, v katerem so predstavljene informacije o podnebnem financiranju Unije; ugotavlja, da je tudi v poročilu naveden znesek 7,3 milijarde EUR za financiranje hitrega začetka izvajanja ukrepov, ki so ga zagotovile Unija in države članice, in poziva k nadaljnjim izboljšavam pri poročanju o vplivu in rezultatih razvojne pomoči;

Razvoj dogodkov v prihodnosti

54.  poziva, da se več sredstev nameni za posamezne sektorje, tudi podnebno financiranje, ko se ta namenjajo prek podpore iz proračuna, in da se na splošno sredstva porabljajo bolj pregledno;

55.  meni, da bi morali Komisija in ESZD okrepiti svojo komunikacijsko politiko z vidika podpore, ki se zagotavlja na svetovni ravni, in z vidika posameznih držav prejemnic in ciljev ter da bi morala ta odslikavati vrednote Unije;

56.  priznava, da korupcija ostaja pomembna ovira za učinkovito podnebno financiranje, in poziva Komisijo, naj okrepi svoja prizadevanja, ko z razvojnimi partnerji obravnava protikorupcijska vprašanja;

57.  poziva Komisijo, naj Svetu predlaga časovni načrt za krepitev podnebnega financiranja za dosego ciljev za leto 2020 iz sporazuma iz Københavna, vključno z opredelitvijo zasebnega financiranja;

58.  poziva Komisijo, naj neodvisno oceni globalno zavezništvo o podnebnih spremembah, v okviru katerega se preveri tudi, zakaj se večina držav članic ni odločila za njegovo sofinanciranje;

59.  prosi Komisijo in ESZD, naj poročata o tem, koliko se na področju razvojne pomoči dosega cilj, da se bo v obdobju 2014–2020 20 % proračuna Unije in ERS porabilo za podnebne ukrepe, pri čemer naj navedeta, za koliko sredstev so bile prevzete obveznosti in koliko sredstev je bilo izplačanih;

60.  poziva Komisijo in države članice, naj v okviru Uredbe (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(11) o mehanizmu za spremljanje dosežejo dogovor o skupnih standardih za spremljanje, poročanje in preverjanje, zlasti glede opredelitve „novih in dodatnih“, uporabe kazalnikov iz Ria ter poročanja o izplačilih podnebnega financiranja;

61.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo svoje sodelovanje pri izvajanju kodeksa ravnanja EU o delitvi dela na področju podnebnega financiranja, zlasti v zvezi z izmenjavo informacij o dodelitvah sredstev za posamezne države, skupnim načrtovanjem ter preprečevanjem korupcije na področju podnebnega financiranja in bojem proti njej;

Del VI – posebno poročilo Računskega sodišča št. 18/2013 z naslovom „Zanesljivost rezultatov pregledov, ki jih države članice izvajajo za kmetijske odhodke”

62.  priznava, da so bili sistemi, preučeni v posebnem poročilu št. 18/2013, spremenjeni z novimi uredbami skupne kmetijske politike (SKP), s čimer so se povečale odgovornosti certifikacijskih organov v državah članicah na področju preverjanja zakonitosti in pravilnosti izdatkov ter kar zadeva preverjanje rezultatov kontrole, ki se sporočijo Komisiji;

63.  pozdravlja stalna prizadevanja Komisije za poenostavitev SKP; pričakuje, da bo poenostavitev meril za upravičenost privedla do poenostavitve pravil o nadzoru ter lahko prispevala k nižji stopnji napak;

64.  opominja Komisijo, naj zagotovi, da se težave ne bodo ponavljale; spominja, da je Računsko sodišče v letnem poročilu za leto 2012 navedlo:

   (a) da so bili sistemi nadzora in kontrole plačil stroškov in plačil za razvoj podeželja držav članic deloma učinkoviti ter da so imeli nacionalni organi za veliko število transakcij, pri katerih je prišlo do napak, dovolj informacij, da so odkrili in odpravili te napake;
   (b) da obstajajo negativni vplivi na uspešnost integriranega upravnega in kontrolnega sistema (IAKS), zlasti vplivi netočnih podatkovnih zbirk, ki se uporabljajo za navzkrižna preverjanja;

65.  poudarja, da je Parlament 3. aprila 2014 podprl pridržek generalnega direktorja GD AGRI iz letnega poročila o dejavnostih za leto 2012 glede pomanjkljivosti, ki sta jih Komisija in Računsko sodišče našla v zvezi z upravičenostjo zemljišč; opozarja, da je zlasti zaprosil za ustrezno evidentiranje trajnih pašnikov v identifikacijskem sistemu za zemljišča (LPIS) in da bi ga morala Komisija vsakih šest mesecev obveščati o doseženem napredku;

66.  poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma sprejmejo popravljalne ukrepe, če se izkaže, da so upravljavski in kontrolni sistemi in/ali podatkovne zbirke IAKS nezadostni ali zastareli;

67.  odločno poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo plačila temeljila na rezultatih inšpekcijskih pregledov in da bodo pregledi dovolj kakovostni, da bo mogoče zanesljivo in dosledno ugotoviti, kolikšna je upravičena površina;

68.  odločno poziva Komisijo, naj zagotovi, da bo zasnova in kakovost dela plačilnih agencij in certifikacijskih organov zanesljiva osnova za oceno zakonitosti in pravilnosti z izkazi povezanih transakcij; meni, da bi Komisija morala to doseči z oblikovanjem enotne revizijske strategije za nadzorni sistem skupne kmetijske politike;

69.  pozdravlja spremembo pristopa GD AGRI za izračun stopnje preostale napake pri nevezani pomoči za površino za leto 2012, saj pri tem upošteva, da lahko na statistične podatke inšpekcijskih pregledov, izjave direktorjev plačilnih agencij in delo, ki ga opravijo certifikacijski organi, učinkujejo pomanjkljivosti, ki vplivajo na njihovo zanesljivost; poziva, naj se ta novi pristop razširi na vse izdatke SKP v letnih poročilih o dejavnostih GD AGRI v novem obdobju financiranja;

70.  opominja Komisijo, da je podprl pridržek iz letnega poročila o dejavnostih GD AGRI v zvezi s celotnimi odhodki ELER v letu 2012 in da je ta pridržek posledica pomislekov glede kakovosti kontrol v nekaterih državah članicah in stopnje napak, o kateri je poročalo Računsko sodišče;

71.  poziva države članice, naj učinkovito izvajajo obstoječe upravne preglede, pri čemer naj uporabijo vse ustrezne informacije, ki so na voljo plačilnim agencijam, saj bi na ta način lahko odkrili in odpravili večino napak;

72.  poziva Komisijo in države članice, naj se prednostno osredotočijo na stroškovno učinkovitost kontrol, zlasti z nadaljnjim razvojem uporabe kontrol, ki temeljijo na tveganju;

73.  poziva Komisijo, naj na področju razvoja podeželja zagotovi, da bodo njeni organi za potrjevanje kot tudi revizijski organi enako uporabljali in upoštevali enotne standarde in postopke;

Del VII – posebno poročilo Računskega sodišča št. 1/2014 z naslovom „Uspešnost projektov javnega mestnega prometa, ki prejemajo podporo EU”

74.  poudarja, da so evropski strukturni in investicijski skladi najpomembnejši vir financiranja Unije za projekte mobilnosti v mestih in da so takšni projekti ne le ključni za dostopnost mestnih območij v manj razvitih regijah Unije, ampak imajo tudi družbene in okoljske vidike, ki so pomembni za kakovost življenja državljanov Unije;

75.  poudarja vedno večji pomen nadaljnje finančne pomoči Unije, pri čemer je treba upoštevati zlasti negativne posledice širitve mest ter obete nadaljnje stalne rasti mestnega prebivalstva;

76.  poudarja, da je treba zagotoviti, da bodo tako Komisija kot države članice projekte mobilnosti v mestih izvajale odgovorno, uspešno in učinkovito ter si prizadevale za oprijemljive rezultate, ne pa zgolj črpale razpoložljiva sredstva;

77.  ob upoštevanju načela solidarnosti ponavlja poziv državam članicam iz sporočila Komisije z dne 17. decembra 2013 z naslovom „Skupaj h konkurenčni in z viri gospodarni mobilnosti v mestih” (COM(2013)0913):

   (a) naj zagotovijo podrobne ocene sedanje in bodoče uspešnosti, usklajevanja in vključevanja načrtov trajnostne mobilnosti v mestih (SUMP) v širše mestne in ozemeljske strategije in po potrebi dopolnijo tehnična in druga orodja, ki so na razpolago organom za načrtovanje;
   (b) naj se pri mestni logistiki osredinijo na infrastrukturo ter primerna vozila kot orodji za doseganje trajnostne mobilnosti v mestih;

78.  poziva Komisijo in oblasti v državah članicah, naj upoštevajo negativen vpliv finančne krize na uporabo prometnih sistemov in več pozornosti namenijo ciljem in kazalnikom, zlasti tistim na obrazcih za prijavo projektov, da bi ugotovile morebitna tveganja in v bodočih projektih preprečile preveliko mero optimizma, s tem pa preprečile takšna preseganja časovnih okvirov in stroškov, kot so navedena v posebnem poročilu;

79.  poziva Komisijo, naj opravi temeljitejše analize stroškov in koristi okvirnih proračunov projektov mobilnosti v mestih in naj deli najboljše prakse z državami članicami, pa tudi spodbuja takšno izmenjavo med njimi, s tem pa podpira oblasti pri uspešnem izvajanju projektov, za katere ni potrebno, da jih potrdi Komisija;

80.  vztraja, naj Komisija spodbuja države članice, da uporabljajo instrument Jaspers (skupna pomoč pri pripravi projektov v evropskih regijah), in naj v celoti izkoristi možnosti tega instrumenta za pomoč pri razvoju in oceni kakovosti projektov mobilnosti v mestih, ki se financirajo s sredstvi evropskih strukturnih in investicijskih skladov;

81.  vendar opozarja na dejstvo, da javni mestni promet ni zgolj dobičkonosna dejavnost, ampak tudi bistven in včasih nenadomestljiv element sistemov mobilnosti mnogih velikih mest tudi v razvitejših regijah, saj tudi ta trpijo zaradi „mestnega paradoksa“ zaradi obstoja socialno ranljivih okrožij;

82.  zato poziva ustrezne oblasti, naj v celoti upoštevajo družbeno razsežnost projektov javnega mestnega prometa, ki temeljijo na primernih utemeljitvah, navedenih na prijavnici;

83.  poziva Komisijo, naj hitro sprejme ustrezne izvedbene in delegirane akte, da bi preprečila morebitne zamude, pri čemer priznava, da je za prometne projekte običajno potrebnega veliko časa za pripravo in izvajanje;

84.  vztraja, da se izvedejo elementi iz priloge k zgoraj navedenemu sporočilu Komisije z dne 17. decembra 2013, kar vključuje tudi:

   (a) celovit pregled trenutnih razmer in izhodišče v obliki revizije uspešnosti mobilnosti v mestih, ki bi predstavljalo merilo za napredek v prihodnosti;
   (b) določitev „kritičnih točk“ na mestnih območjih, kjer je uspešnost sedanjega prometnega sistema še posebej slaba;
   (c) ustrezne kazalnike uspešnosti, ki jih bo mogoče primerno spremljati;
   (d) posebne cilje glede uspešnosti, ki bodo realistično ambiciozni v zvezi s cilji posameznega načrta za trajnostno mobilnost v mestih;
   (e) izmerljive cilje, ki temeljijo na realistični oceni izhodišča in razpoložljivih virov, da bi odražali posebne cilje načrta za trajnostno mobilnost v mestih;

85.  opozarja na pomanjkanje zadostnih kazalnikov za merjenje učinkovitosti projektov mestnega prometa, navedenih v Uredbi (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta(12) (uredba o ESRR), in vztraja, da mora Komisija v izvedbene in delegirane akte, povezane s temi vrstami projektov, vključiti primernejše kazalnike, pri tem pa upoštevati kazalnike, ki jih priporoča Računsko sodišče.

Del VIII – posebno poročilo Računskega sodišča št. 2/2014 z naslovom „Se preferencialni trgovinski režimi ustrezno upravljajo?”

86.  pozdravlja posebno poročilo z oceno upravljanja preferencialnih trgovinskih ureditev v okviru izključne pristojnosti Unije kot pomemben prispevek k skupni politični razpravi o zunanji trgovini in razvojnih politikah Unije; je seznanjen z ugotovitvami in priporočili iz poročila in v nadaljevanju navaja svoje pripombe in priporočila;

Splošne ugotovitve

87.  je resno zaskrbljen, ker Komisija ni ustrezno ocenila vseh gospodarskih učinkov preferencialnih trgovinskih režimov in ker ni zagotovljeno, da bodo prihodki pobrani v celoti;

88.  opozarja, da je prednostna naloga ustrezno obvestiti oblikovalce politik, različne deležnike in davkoplačevalce Unije o glavni dodani vrednosti in glavnih slabostih različnih možnosti in scenarijev trgovinskih politik;

89.  meni, da je nedopustno, da študije o oceni učinka na trajnostni razvoj ponekod manjkajo, so nepopolne ali temeljijo na starih ali zastarelih podatkih, drugod (Čile) pa so na voljo šele po podpisu sporazuma;

90.   vztraja, da je pred podpisom novega sporazuma treba dokončati študijo o oceni učinka na trajnostni razvoj, na kateri bo sporazum temeljil, ter jo javno objaviti;

91.  obžaluje, da partnerji v splošnem sistemu preferencialov niso v vseh primerih podpisali mednarodnih konvencij o človekovih pravicah; poziva Komisijo, naj v preferencialnih trgovinskih režimih bolj poudari okolje in dobro upravljanje;

92.  želi biti obveščen o ukrepih, ki jih bo do oktobra 2015 na osnovi priporočil in pripomb Parlamenta in Računskega sodišča sprejela Komisija;

Razvoj dogodkov v prihodnosti

93.  meni, da bi morala Komisija, če želi izboljšati ocenjevanje gospodarskega učinka preferencialnih trgovinskih režimov:

   (a) za vsak preferencialni trgovinski režim izvesti oceno učinka in študijo o oceni učinka na trajnostni razvoj, ki bosta zagotovili poglobljeno, izčrpno in količinsko opredeljeno analizo pričakovanih gospodarskih učinkov, vključno z natančno oceno izpadlih prihodkov;
   (b) pri oceni kakovosti statističnih virov podatkov, ki se uporabljajo za ocene učinka na trajnostni razvoj, redno sodelovati z Eurostatom, ter zagotoviti, da so opravljene analize pravočasno na voljo pogajalcem;
   (c) izvesti vmesne in naknadne ocene vseh preferencialnih trgovinskih režimov, vključno z oceno izpadlih prihodkov, da bi ocenila, v kolikšnem obsegu so preferencialni trgovinski režimi s pomembnim učinkom izpolnili cilje svoje politike in kako bi lahko izboljšali njihove rezultate v ključnih sektorjih;

94.  meni, da bi Komisija za izboljšanje zaščite finančnih interesov Unije morala:

   (a) vzpostaviti profile tveganj v zvezi s preferencialnimi trgovinskimi režimi na ravni Unije, ki bi državam članicam omogočil skupen pristop k analizi tveganj, da bi se zmanjšale izgube za proračun Unije;
   (b) preveriti, ali države članice krepijo uspešnost svojih sistemov za obvladovanje tveganja in strategije kontrole, da bi se zmanjšale izgube za proračun Unije;
   (c) spodbujati države članice, da po prejemu sporočil o medsebojni pomoči sprejmejo ustrezne previdnostne ukrepe;
   (d) opraviti oceno ter na podlagi tveganj izvajati nadzorne obiske v državah, ki so upravičene do preferencialne obravnave, zlasti v zvezi s pravili o poreklu in kumulacijo;
   (e) zahtevati, da države članice izboljšajo kakovost informacij o upravnem sodelovanju, ki jih sporočajo;
   (f) izboljšati nadaljnje finančno ukrepanje na podlagi preiskav Evropskega urada za boj proti goljufijam (OLAF), da se preprečijo izgube za proračun Unije zaradi zastaranja;
   (g) utrditi položaj Unije v vzajemnih preferencialnih trgovinskih režimih, okrepiti uporabo previdnostnih in zaščitnih ukrepov ter jih vključiti v vse prihodnje trgovinske sporazume;
   (h) brez odlašanja zagotoviti pregled povračil iz obdobja od 2010 do 2014;
   (i) obvestiti Parlament o rezultatih pobude za globalni dogovor v Bangladešu;

Del IX – posebno poročilo Računskega sodišča št. 3/2014 z naslovom „Izkušnje, pridobljene pri razvoju schengenskega informacijskega sistema druge generacije (SIS II), za katerega je bila odgovorna Evropska komisija”

95.  pozdravlja ugotovitve in priporočila iz posebnega poročila Računskega sodišča št. 3/2014;

96.  kritizira Komisijo, ker ob začetku projekta ni zagotovila dovolj strokovnega osebja ne za tehnično izvajanje ne za ocenjevanje kakovosti, povezano s projektom SIS II;

97.  priporoča, naj se vse pomembnejše projekte na področju IT vključi v postopek upravljanja IT ter naj se k sodelovanju ne povabi le strokovnjakov iz Generalnega direktorata za informatiko, temveč tudi iz drugih generalnih direktoratov ter zunanje strokovnjake, da bi bolje izkoristili strokovno znanje notranjih strokovnjakov;

98.  priporoča, naj Komisija pri vsakem pomembnejšem projektu od vsega začetka uporablja strokovno znanje držav članic in ustanovi skupino strokovnjakov, ki jo bodo sestavljali predstavniki držav članic, pristojnih za projekt; meni, da je treba jasno opredeliti nalogo te skupine in pristojnosti njenih članov;

99.  kritizira dejstvo, da ob začetku projekta ne Komisija, ki naj bi med drugim predstavljala interese končnih uporabnikov sistema SIS II, ne vodilni deležniki niso poznali tehničnih zahtev in zahtev končnih uporabnikov;

100.  pričakuje, da bo Komisija pri prihodnjih projektih v sodelovanju z državami članicami že ob začetku projekta pripravila natančni profil tehničnih zahtev in zahtev uporabnikov, ki jih je treba izpolniti;

101.  meni, da je Komisija s tem, ko je objavila splošni razpis za projekt, ne da bi jasno opredelila njegove zahteve, tratila davkoplačevalski denar;

102.  priporoča Komisiji, naj oblikuje uresničljiv poslovni načrt in časovni razpored za prihodnje projekte IT, ki bosta temeljila na jasno opredeljenih zahtevah glede oblike in vsebine ter na jasni analizi stroškov, in za katera bodo pri časovnem načrtovanju upoštevana tveganja in kompleksnost projekta;

103.  kritizira dejstvo, da je Komisija že večkrat poskušala prikriti zamude in čedalje večje stroške;

104.  zahteva najvišjo možno raven preglednosti v prihodnjih projektih IT, in sicer v zvezi s stalnim posredovanjem informacij ustreznemu pristojnemu odboru Parlamenta, zlasti glede bistvenih odločitev o prehodu v naslednje faze projekta ali nepredvidenih sprememb stroškov, časovnega načrtovanja ali alternativnih rešitev;

105.  meni, da v pogodbi z glavnim izvajalcem ne bi smeli omejiti pogojev izvrševanja zahtevkov za plačilo odškodnine; meni, da morajo prihodnje pogodbe vsebovati učinkovit mehanizem kaznovanja, da se zagotovi pravočasna izvedba ob zahtevanih standardih;

106.  kritizira, da Komisija kljub slabim rezultatom v prvi fazi projekta ni prekinila pogodbe z glavnim izvajalcem;

107.  kritizira, da Komisija ni vztrajala pri razvojnem sistemu za izvajanje SIS II, ki bi temeljil na komponentah; meni, da bi lahko, če bi uvedli povezljive delovne gradnike, celotne elemente prenesli na drugega izvajalca, da ne bi bili vezani na enega samega;

108.  kritizira, da je Komisija pri ponovnih pogajanjih glede pogodbe osemkrat presegla njeno prvotno vrednost, kljub točki (e) člena 126(1) Uredbe Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002(13), ki določa, da vrednost pogodbe ne sme preseči več kot 50 % njene prvotne vrednosti;

109.  v zvezi s tem ugotavlja, da bo morda treba pregledati točko (b) člena 134(1) Delegirane uredbe Komisije (EU) št. 1268/2012(14), saj tehnična ali umetniška navezanost na enega izvajalca ne sme zaobiti zaščitne določbe iz točke (e) istega odstavka in dovoliti nesorazmernega množenja prvotne vrednosti izvirne pogodbe;

110.  ugotavlja, da bi moral proračunski organ v primeru znatnega množenja prvotnih stroškov projekta ali bistvenih sprememb glede pričakovanih koristi, tveganj ali alternativnih rešitev te spremembe predhodno odobriti;

111.  obžaluje več primerov prerazporeditve proračunskih sredstev, ne da bi to odobril proračunski organ;

112.  pozdravlja smernice za vodenje projektov, ki jih od leta 2011 priporoča Generalni direktorat za informatiko; meni, da mora vodilni odbor projekta na podlagi teh smernic odobriti začetek naslednjih faz projekta, kar se imenuje tudi „odobritveni mejnik“;

113.  poudarja, da se je treba ozreti naprej, saj bo SIS II do konca desetletja morda že nasičen in bo treba vzpostaviti SIS III; zato upa, da bodo priprave na SIS III potekale bistveno bolje;

Del X – posebno poročilo Računskega sodišča št. 4/2014 z naslovom „Vključitev ciljev vodne politike EU v SKP: delni uspeh”

114.  poziva Komisijo, naj zakonodajalcu Unije predlaga potrebne spremembe obstoječih instrumentov (navzkrižne skladnosti in razvoja podeželja), da se zagotovi skladnost z Direktivo 2000/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta(15) (okvirna direktiva o vodah), ali po potrebi nove instrumente, ki bodo omogočali doseganje ambicioznejših ciljev pri vključevanju ciljev vodne politike v skupno kmetijsko politiko;

115.  poziva države članice, naj v skladu z okvirno direktivo o vodah:

   (a) obravnavajo slabosti pri izvajanju pregledov navzkrižne skladnosti, ki so bile odkrite pri reviziji;
   (b) sistematično uvajajo ustrezne kazni v primeru kršitev;
   (c) namenijo več pozornosti odkrivanju in obravnavi težav v zvezi z vodo v okviru svojih programov za razvoj podeželja (RPR) in zagotovijo njihovo skladnost z načrti za upravljanje povodij;
   (d) načrtujejo in dosledno izvajajo zaščitne mehanizme za preprečevanje negativnih učinkov dejavnosti, ki se financirajo v okviru razvoja podeželja, na vode;
   (e) dejavno obravnavajo in ustrezno spodbujajo uporabo sredstev, namenjenih vprašanjem v zvezi z vodo, na način, ki bo skladen z načeli dobrega finančnega poslovodenja;

116.  pričakuje, da bo Komisija predlagala ustrezne mehanizme, ki lahko učinkovito izboljšajo kakovost programskih dokumentov okvirne direktive o vodah posameznih držav članic in preprečijo neupoštevanje časovnega načrta, ki ga ta direktiva določa; meni, da bi bilo treba zato pred dodelitvijo sredstev za razvoj podeželja določiti minimalne pogoje izvajanja okvirne direktive o vodah;

117.  poziva države članice, naj nujno pospešijo proces izvajanja okvirne direktive o vodah in izboljšajo kakovost načrtov upravljanja povodij v naslednjem obdobju upravljanja (2015), tako da opišejo posamezne ukrepe (npr. področje uporabe, časovni načrt, ciljne vrednosti in stroški) in poskrbijo, da bodo ti dovolj jasni in konkretni tako na operativni kot tudi na lokalni ravni oziroma ravni kmetij;

118.  poziva Komisijo, naj poveča poznavanje povezave med kakovostjo/količino voda ter kmetijskimi praksami, tako da izboljša svoje obstoječe sisteme za spremljanje in zagotovi, da je z njimi mogoče izmeriti vsaj razvoj trendov obremenitev voda zaradi kmetijskih praks; meni, da bi to pripomoglo pri ugotavljanju, katera območja najbolj potrebujejo sredstva SKP;

119.  poziva države članice, naj izboljšajo pravočasno poročanje, zanesljivost in doslednost podatkov, ki jih posredujejo Komisiji, saj je kakovost informacij o vodah Unije kot celota odvisna od kakovosti informacij, ki jih posredujejo posamezne države članice;

Del XI – posebno poročilo Računskega sodišča št. 5/2014 z naslovom „Oblikovanje evropskega bančnega nadzora – Evropski bančni organ in njegovo spreminjajoče se okolje”

120.  poudarja, da je potrebna medsektorska analiza učinka in da je pomembno upoštevati čas, potreben za pripravo tehničnih standardov; pozdravlja predlog Komisije o določitvi rokov za okrepitev tehničnih standardov in ugotavlja, da poteka medsektorska analiza za preučitev finančne zakonodaje Unije, sprejete v zadnjih letih, in ukrepov iz tega zakonodajnega svežnja;

121.  poudarja, da morajo biti ukrepi Evropskega bančnega organa tudi v prihodnje politično nevtralni; kljub temu meni, da je nujno čim prej povečati konvergenco pri nadzoru, da bi organ lahko opravljal svoje naloge in vlogo;

122.  meni, da je neodvisni nadzorni sistem osnova za pravilno delovanje finančnega trga; zato izraža zaskrbljenost nad politično odločitvijo, da bi bil Evropski bančni organ v tem prelomnem času, ko so za pridobitev zaupanja v finančne ustanove potrebna odločna dejanja, pristojen samo za usklajevanje in ne za mikrobonitetni nadzor;

123.  se zaveda omejitev Evropskega bančnega organa glede kolegija nadzornikov in kako to vpliva na konvergenco pri nadzoru; pozdravlja napredek, ki ga je organ dosegel kljub tem omejitvam glede delovanja kolegijev, zlasti v povezavi s pripravo skupnih ocen tveganj in sprejemanjem skupnih odločitev;

124.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je v okviru celotnega svežnja mehanizma enotnega nadzora vloga Evropskega bančnega organa glede tega, da lahko začne in usklajuje stresne teste, sicer okrepila, medtem ko so za izvedbo stresnih testov še vedno odgovorni pristojni organi, tako da organ nima nadzora nad rezultati teh testov;

125.  je zaskrbljen nad ugotovitvijo, da Evropski bančni organ ne more povsem izpolnjevati svojih nalog, povezanih z zaščito potrošnikov, zlasti zato, ker ni pravnih instrumentov za obravnavo teh vprašanj in ker so omejene možnosti za sprejemanje zakonsko zavezujočih sklepov o prepovedi nekaterih proizvodov ali storitev; kljub temu poudarja vlogo skupnega odbora, ki omogoča in izboljšuje izmenjavo mnenj med sektorji in se strinja z Računskim sodiščem, da so potrebni strožji ukrepi za zaščito potrošnikov v finančnem sektorju Unije;

126.  meni, da bi tesnejše usklajevanje z nacionalnimi organi za zaščito potrošnikov lahko povečalo vpliv Evropskega bančnega organa na tem področju;

127.  se strinja z Računskim sodiščem, da je vzpostavitev sistema za merjenje uspešnosti bistvena za učinkovito spremljanje in potrjuje, da Evropski bančni organ trenutno oblikuje tak sistem;

128.  ugotavlja, da je treba za nadzor bančništva na ravni celotne Unije jasno razmejiti vloge in odgovornosti med Evropskim bančnim organom, Evropsko centralno banko in nacionalnimi nadzornimi organi v okviru enotnega nadzornega mehanizma in izven njega; zato poziva k podrobnejši razlagi njihovih vlog in dolžnosti, da ne bi prišlo do podvajanja nalog, morebitnih vrzeli in nejasnih odgovornosti;

129.  meni, da je treba izboljšati sedanje predpise o nadzoru, da bi vključili tesnejši nadzor nad nacionalnimi bankami v državah, ki so uvedle euro, vendar niso v Evropski uniji, na primer v Vatikanu, Andori, Monaku in San Marinu;

130.  meni, da je treba ponovno pregledati parametre za tveganju prilagojeno aktivo, da ne bi kaznovali bank, ki so najbolj izpostavljene bančnim proizvodom, povezanim s krediti, in nagrajevali bank s slabimi ali dvomljivimi finančnimi proizvodi, kot so izvedbeni finančni instrumenti;

Del XII – posebno poročilo Računskega sodišča št. 6/2014 z naslovom „Podpora iz skladov kohezijske politike za proizvodnjo energije iz obnovljivih virov – ali je dosegla dobre rezultate?”

131.  pozdravlja posebno poročilo Računskega sodišča št. 6/2014 in podpira njegova priporočila;

132.  Pozdravlja ugotovitve Sodišča o neproblematičnemu izvajanju pri izbranih projektih obnovljivih virov energije in ob upoštevanju tega dejstva potrjuje zrelost ključnih tehnologij pri proizvodnji obnovljive energije;

133.  meni, da je pri projektih na področju obnovljive energije, pri katerih je na splošno potrebnih več let, da začnejo v celoti delovati, težko opraviti natančno oceno uspešnosti pred iztekom tega obdobja;

134.  meni, da bi moralo načelo stroškovne učinkovitosti biti v celoti vključeno v instrumente kohezijske politike kot tudi v druge instrumente, na primer Evropski energetski program za oživitev gospodarstva – in ne le v projekte za energijo iz obnovljivih virov – tudi kadar služijo širšim namenom; poudarja, da se pojem stroškovne učinkovitosti lahko opredeli na več načinov; zato predlaga, da Komisija in države članice preučijo načine za racionalizacijo te ideje za zagotavljanje učinkovitejših smernic za izvajanje projektov za energijo iz obnovljivih virov;

135.  Izraža zaskrbljenost, ker regulativni okvir obnovljivih virov energije ne izpolnjuje v celoti zahtev iz finančnih instrumentov Unije – Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada – ki sta najpomembnejša vira financiranja obnovljivih virov energije; poziva Komisijo, naj opravi poglobljen pregled zakonodaje in popravi obstoječe neskladnosti;

136.  Meni, da bi moralo javno financiranje na tem področju dopolnjevati in imeti odločilno vlogo pri spodbujanju zasebnih vlaganj; vendar meni, da nekateri projekti, zlasti širšega obsega, zahtevajo večje javne naložbe;

137.  Meni, da nestabilne in nepredvidljive spodbude ter sheme podpor ogrožajo naložbe v obnovljivo energijo; vztraja, da obstoječe negotovosti tudi izkrivljajo izborni postopek proizvodnih tehnologij, ki še bolj ogrožajo načelo stroškovne učinkovitosti.

138.  poudarja, da težave in negotovosti glede vključitve obnovljivih virov energije v omrežje ne predstavljajo le ovire za naložbe zasebnega sektorja v razvoj obnovljivih virov energije, ampak lahko tudi ogrožajo gospodarsko in finančno vzdržnost projektov, ki že potekajo, ter izvajanje prihodnjih programov Evropskega sklada za regionalni razvoj in Kohezijskega sklada; poziva Komisijo, naj izvaja redno posodobljen pregled zakonodajnih in tehničnih ovir na ravni držav članic, da se omogoči boljši dostop malim in velikim projektom energije iz obnovljivih virov do električnega omrežja;

139.  ugotavlja, da mora Komisija strožje nadzorovati novi zakonodajni okvir za obdobje 2014–2020, vključno z njegovimi izhodiščnimi cilji in kazalniki uspešnosti, ki bi omogočili učinkovito spremljanje in ocenjevanje;

140.  zahteva, da si države članice nadalje prizadevajo za izmenjavo najboljše prakse in vzpostavitev skupnih postopkov za uskladitev svojih nacionalnih upravnih sistemov;

141.  ugotavlja, da zelo natančna izborna merila za energijo iz obnovljivih virov lahko postanejo način za izključitev konkurentov; zahteva, da Komisija okrepi smernice v tej zadevi in pozorno spremlja te primere;

142.  je seznanjen z odgovori Komisije, v katerih je navedeno, da so nekatera priporočila Sodišča že bila izvedena z Direktivo 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta(16) (direktiva o obnovljivi energiji);

Del XIII – posebno poročilo Računskega sodišča št. 7/20014 z naslovom „Ali je ESRR uspešno podpiral razvoj podjetniških inkubatorjev?”

143.  pozdravlja posebno poročilo Računskega sodišča št. 7/2014 in podpira njegova priporočila;

144.  ugotavlja, da podjetniški inkubatorji podpirajo ustanavljanje in nadaljnji razvoj mladih podjetij, ki lahko postavijo mala in srednja podjetja v središče gospodarske rasti in ustvarjanja delovnih mest v Uniji;

145.  meni, da bi morali imeti programi financiranja v okviru kohezijske politike, ki se uporabljajo za revidirane inkubatorje, strukturiran načrt, jasen niz ciljev in učinkovito ocenjevanje; meni, da je bilo mogoče v revidiranih inkubatorjih ugotoviti pomanjkljivosti pri vseh zgornjih zahtevah;

146.  opozarja, da je Evropski sklad za regionalni razvoj (ESSR) zagotovil bistven finančni prispevek pri vzpostavljanju infrastrukture podjetniških inkubatorjev in da so bili revidirani podjetniški inkubatorji sicer pravilno ustanovljeni, a je bila njihova učinkovitost omejena;

147.  poudarja, da je bilo število poslovnih načrtov, ki so jih novoustanovljena podjetja pripravila s podporo inkubatorjev, in število ustvarjenih delovnih mest v povprečju precej manjše kot pri inkubatorjih, ki jih je Računsko sodišče uporabilo kot primerjalno merilo;

148.  ugotavlja, da so revidirani inkubatorji ESRR ponujali bolj omejen obseg storitev kot inkubatorji, uporabljeni kot primerjalno merilo, in da so bili veščine in strokovno znanje, s katerimi je razpolagalo osebje inkubatorjev ESRR, manj obsežni;

149.  poudarja, da je v celoti zagotovljena veriga vrednot poslovne podpore z ustrezno usposobljenim osebjem, dobro prakso in rednim spremljanjem pomembna za učinkovitost poslovnih inkubatorjev;

150.  je seznanjen z razlago Komisije, da države, ki so se Uniji pridružile leta 2004 ali pozneje, po pridružitvi niso imele poslovne infrastrukture, strokovnega znanja in izkušenj, zato niso mogle doseči večjega učinka; opozarja pa, da je revizija zajemala inkubatorje v 4+2 državah članicah in da sta se le dve od teh držav Uniji pridružili v letu 2004;

151.  meni, da se je Komisija v zaporednih programskih obdobjih 2000-2006 ter 2007-2013 premalo zavzemala za podporo tem podjetjem; ugotavlja, da o tem priča tudi vrzel v usmerjanju Komisije v navedenih programskih obdobjih, zlasti v letih 2006–2010;

152.  opozarja, da je vzpostavljanje in delitev primerov dobre prakse predvsem v novoustanovljenih podjetjih pomemben ukrep za povečanje učinkovitosti; obžaluje razočaranja vredne rezultate revidiranih inkubatorjev; poziva Komisijo, naj izboljša usmerjanje upravnih organov držav članic na tem področju, upravne organe pa poziva, naj začnejo učinkovito izvajati vodilna načela;

153.  poudarja, da so za učinkovitost poslovanja pomembne naložbe v usposabljanje osebja, da bi zagotovili učinkovito podporo podjetjem, ki so pod okriljem inkubatorja, in morebitnim strankam; obžaluje, da je bil pri revidiranih inkubatorjih v splošnem prezrt tudi ta element;

154.  ugotavlja, da bi lahko podpora poslovnim inkubatorjem temeljila na celoviti in poglobljeni analizi ter nizu posameznih, posebnih in prilagojenih preiskav posebej podprtih projektov (na primer študijah izvedljivosti, poslovnemu načrtu ipd.); meni, da bi lahko te preiskave oblikovale jasno podlago za tovrstno podporo;

155.  meni, da vsi kraji nimajo osnovnih pogojev za uspešno delovanje poslovnih inkubatorjev, ki so namenjeni prinašanju dodane vrednosti regionalnemu in gospodarskemu razvoju; meni, da bi bilo zato treba podpirati zgolj inkubatorje, ki izpolnjujejo začetne pogoje;

156.  poudarja, da bi bilo mogoče podporo poslovnim inkubatorjem zagotoviti z uporabo metode javno-zasebnih partnerstev, pri kateri se tveganje razdeli med javnim sektorjem in zasebno družbo, ki je cilj podpore;

157.  ugotavlja, da bi bilo treba poslovne inkubatorje ustanavljati v tesnem sodelovanju s šolami in raziskovalnimi ustanovami;

158.  ugotavlja, da je v obdobju 2014–2020 pomembno poiskati komplementarnost in sinergije pri podpori poslovnih inkubatorjev iz ESRR ter Obzorja 2020 in Programa za konkurenčnost podjetij ter mala in srednja podjetja (COSME);

Del XIV – posebno poročilo Računskega sodišča št. 8/2014 z naslovom „Ali je Komisija uspešno upravljala vključitev vezane podpore v shemo enotnega plačila?”

159.  podpira priporočila Računskega sodišča in pozdravlja konstruktivno stališče Komisije;

160.  obžaluje, da sodeč po poročilu Računskega sodišča nekatere države članice pri določanju meril za izračunavanje pravic do plačila niso zmeraj upoštevale načela dobrega finančnega poslovodenja;

161.  ugotavlja, da so zaradi tega kmetje v nekaterih sektorjih pridobili nepričakovane koristi, kar pa samo po sebi ni pomenilo kršitve veljavnih pravil:

   (a) v Španiji so imele pravice do plačila v skladu z nacionalnimi predpisi višjo vrednost od zneskov, ki so jih kmetje v okviru vezane podpore prejemali v preteklosti;
   (b) v Italiji so bile pravice do plačila kmetov povezane z ravnjo podpore, ki so jo prejemali v preteklosti, četudi so medtem bistveno zmanjšali območja kmetovanja;
   (c) v nasprotju z zakonodajo Unije francoski organi niso znižali vrednosti vseh pravic do plačila, da bi financirali posebno podporo za kmete (člen 68 Uredbe Sveta (ES) št. 73/2009(17)), zaradi tega je bila vrednost vseh pravic do plačila v Franciji precenjena za 4,61 % oziroma 357,3 milijona EUR; ugotavlja, da se je 74 milijonov EUR od tega zneska leta 2010 nanašalo na podporo, vključeno v shemo enotnega plačila, in da Komisija navaja, da akcijski načrt za Francijo vključuje korektivne ukrepe;

162.  zato poziva Komisijo, naj ustrezno nadzira, kako države članice izračunavajo pravice kmetov do plačila, vključno z upoštevanjem razlike do zgornje meje, ki je na voljo za dodeljevanje teh pravic;

163.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da pravice do plačila tudi v primerih, kjer je Komisija odkrila napake, zaradi predolgih upravnih postopkov niso bile popravljene;

164.  poziva Komisijo, naj izboljša pravočasen nadzor in večjo pozornost nameni tveganju, povezanem s pravicami;

165.  ugotavlja, da bo shemo enotnega plačila leta 2015 nadomestila shema osnovnega plačila (BPS);

166.  meni, da bi moral biti cilj novega sistema zmanjšati upravno obremenitev kmetov;

167.  je prepričan, da bi morale kontrole in revizije Komisije temeljiti predvsem na tveganju;

168.  vztraja pri tem, da mora novi sistem preprečiti neupravičene razlike v izračunavanju pravic do plačila v različnih državah članicah in neenakopravno obravnavo kmetov, in sicer ne glede na to, kolikšno diskrecijsko pravico dopušča uredba; poziva Komisijo, naj Parlamentu in Odboru za proračunski nadzor zatrdi, da so sprejeti vsi ustrezni ukrepi, s katerimi bi uresničili ta cilj;

169.  je zaskrbljen, da bi utegnilo zaradi nepravilnega izračuna pravic do plačila prihajati do nepravilnih izplačil tudi po letu 2014, saj lahko države članice do leta 2021 plačujejo del prihodnje pomoči na podlagi trenutne ravni podpore v okviru sheme enotnega plačila; meni, da je mogoče takšna plačila sicer popraviti in izterjati, a se jim je smiselno že v začetku izogniti;

170.  spominja Komisijo, da člen 317 Pogodbe o delovanju Evropske unije določa, da „Komisija izvršuje proračun v sodelovanju z državami članicami [...] na lastno odgovornost in v mejah odobrenih proračunskih sredstev, pri čemer upošteva načela dobrega finančnega poslovodenja”; zato pričakuje, da bo Komisija državam članicam v zadostni meri pomagala pri začetku izvajanja sheme osnovnega plačila v skladu z načeli dobrega finančnega poslovodenja in da bo uvedla ustrezne strukture za nadzor, da bi lahko prevzela skupno odgovornost za izvrševanje proračuna;

Del XV – posebno poročilo Računskega sodišča št. 9/2014 z naslovom „Ali je upravljanje naložbene in promocijske podpore EU vinskemu sektorju dobro in ali so rezultati podpore pri konkurenčnosti vin EU dokazani?”

171.  pozdravlja ugotovitve in priporočila iz posebnega poročila Računskega sodišča št. 9/2014;

172.  je seznanjen, da sta Svet in Parlament sprejela Uredbo (EU) št. 1308/2013(18) o novi skupni ureditvi trgov za obdobje 2014–2020;

173.  opominja na posebno poročilo Računskega sodišča št. 7/2012 (razrešnica za leto 2011) z naslovom „Reforma skupne organizacije trga z vinom: dosedanji napredek” ter poročilo Odbora za proračunski nadzor, ki je sledilo;

174.  v celoti podpira predlog, da je treba program pomoči racionalizirati in da bi morala Komisija redno spremljati, kako poteka črpanje sredstev; vztraja, da morajo biti naložbeni ukrepi nujno podjetniško naravnani in usmerjeni v rezultate ter da je treba spodbujati modele najboljše prakse in izkušnje, ki jih omogočajo;

175.  izraža zaskrbljenost zaradi neuspešnih prizadevanj, da bi več malih in srednjih podjetij prepričali, naj zaprosijo za promocijsko podporo Unije za vinski sektor; meni, da bi bilo treba revidirati stopnje financiranja v korist malim in srednjim podjetjem, da bi olajšali udeležbo morebitnim upravičencem, zlasti tistim z omejenimi upravnimi zmogljivostmi in možnostmi za financiranje;

176.  meni, da bi bilo treba uvesti skupen sistem za ocenjevanje potreb po promocijskih ukrepih, da bodo lahko Komisija in države članice preučile, kakšen napredek je bil dosežen, ali so bili opredeljeni cilji uresničeni in kakšen učinek je to imelo na konkurenčnost vinskega sektorja na ravni držav članic; poudarja, da bi bilo lahko povečanje svetovnega tržnega deleža posameznega proizvajalca vina del skupnega sistema za ocenjevanje;

177.  podpira priporočilo Računskega sodišča, da je treba dodatne stroške, kot so stroški za izvajalske organe in režijski stroški, ustrezno utemeljiti in omejiti na najvišji dovoljeni odstotek skupnih stroškov;

178.  poudarja, da je zelo pomembna ustrezna kombinacija politik, ki spodbujajo naložbene in promocijske ukrepe; meni, da bi morale Komisija in države članice ukrepe izvajati učinkoviteje; opozarja, da bi morali zlasti pri promocijskih ukrepih upravičenci dokazati, da potrebujejo pomoč Unije, da običajnih stroškov poslovanja ne bi smeli financirati in da bi bilo treba omejiti podporo za upravičence, ki v posameznem programskem obdobju predložijo promocijske programe v isti ciljni državi; poudarja tudi, da bi morali rezultate promocijskih ukrepov ocenjevati na ravni upravičencev, ne pa za celotni vinski sektor Unije;

179.  podpira priporočila Računskega sodišča, naj Komisija analizira, kako proračun, namenjen nacionalnim podpornim programom v obdobju 2014–2018, ustreza potrebam vinskega sektorja Unije in sposobnosti držav članic za črpanje sredstev, ter ga po potrebi prilagodi; poziva Komisijo, naj preuči, ali je treba uvesti posebno finančno orodje za vinski sektor v primerjavi z drugimi kmetijskimi sektorji;

180.  pozdravlja pozitivne premike pri izvozu kakovostnih vin Unije; poudarja, da bi morala Unija opredeliti in izkoristiti svoje primerjalne prednosti na večstranskem in vse bolj konkurenčnem svetovnem trgu vina ter spodbujati svoje vinarje, naj proizvajajo kakovostna vina v svetovnem merilu, kar ji bo omogočilo doseči boljšo uravnoteženost ponudbe in povpraševanja;

181.  spodbuja Komisijo, naj prispeva k večji preglednosti promocije vina v tretjih državah z boljšim sistemom za nadzor in spremljanje financiranih projektov; poudarja, da bi ta ukrep moral tudi prispevati k preprečevanju dvojnega financiranja;

Del XVI – posebno poročilo Računskega sodišča št. 10/2014 z naslovom „Uspešnost podpore za akvakulturo iz Evropskega sklada za ribištvo”

182.  podpira glavna priporočila Računskega sodišča in obenem opaža, da Komisija razvija zahtevane smernice za okvirno direktivo o vodah in Direktivo 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta(19) (okvirna direktiva o morski strategiji); pozdravlja, da se je Komisija seznanila s priporočili, povezanimi s prostorskim načrtovanjem in potrebo po upravni poenostavitvi;

183.  pozdravlja, da so bile izkušnje iz obdobja 2007–2013 vključene v novi evropski sklad za pomorstvo in ribištvo za obdobje 2014–2020; poudarja, da mora Komisija zagotoviti, da se vsa priporočila izvajajo v praksi;

184.  razume, da so učinki finančne krize bistveno vplivali na uresničevanje ciljev rasti in zaposlovanja v sektorju akvakulture; vseeno poudarja, da eden od glavnih ciljev Evropskega sklada za ribištvo (ESR) – rast in trajnost akvakulture – ni bil dosežen tudi zaradi drugih dejavnikov; poudarja, da je sektor akvakulture več let stagniral, namesto da bi rasel, kar pa ne velja za druge dele sveta;

185.  je razočaran, ker se na ravni projektov ne opredeljujejo prednostni vidiki in ker na nacionalni ravni ni strateškega načrtovanja; zato poziva Komisijo, naj izboljša oblikovanje programov, da se okrepijo ukrepi podpore akvakulturi, in jo poziva, naj zagotovi boljše izvajanje;

186.  poudarja, da je močnejša, trajnostna akvakultura eden izmed ključnih ciljev Komisije, a je bilo zelo malo storjenega, da bi se ta cilj uspešno dosegel v okviru ESR; ugotavlja, da gre za sistemsko napako, ki jo je mogoče najti tudi pri drugih programih, zato ima vtis, da je Komisija vedno neuspešna pri doseganju svojih ciljev;

187.  poziva Komisijo, naj preoblikuje finančno upravljanje in spremeni pristop s porabe vseh razpoložljivih virov na osredotočanje, ali je poraba v skladu s pravili, ali je stroškovno učinkovita in ali zagotavlja učinkovito podporo pri doseganju glavnih ciljev;

188.  opaža, da morajo države članice popraviti slabo izbiro projektov, ne pa dodeljevati sredstev vsem projektov, ter zagotoviti, da za postopek izbire veljajo podrobna pravila ocenjevanja, na podlagi katerih se ugotovi potencial projektov pri zagotavljanju rezultatov in stroškovne učinkovitosti, ki bodo v splošnem prispevali k ciljem Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo (ESPR), kot sta rast in zaposlovanje; poudarja, da bi morala Komisija državam članicam pri tem zagotavljati podporo, spodbujati nadaljnje spremljanje rezultatov projektov in vzpostaviti bolj kompleksno ocenjevanje končanih projektov, na podlagi katerega bi povlekli zaključke;

189.  je prepričan, da bi morale države članice izboljšati orodja in kanale za poročanje, saj so podatki, ki jih posredujejo Komisiji, pogosto netočni; priporoča Komisiji, naj (a) razvije močnejša sredstva za izvajanje pritiska na države članice, da posredujejo zanesljive podatke, zlasti v primerih očitnih razhajanj, in (b) preuči možnost sankcioniranja držav članic, osumljenih namernega posredovanja napačnih podatkov;

190.  poudarja, da mora Komisija razviti bolj čvrst okvir za vse svoje finančne programe, tudi za nove ukrepe za akvakulturo v okviru ESPR; meni, da bi morala Komisija preučiti možnost, da bi bila v svojem pristopu doslednejša, in izboljšati svojo integriteto;

191.  poziva Komisijo, naj poskrbi za to, da bodo države članice pojasnile svoje strategije in jih izvajale tako, da bodo dopolnjevale cilje ESPR; zahteva, naj Komisija nadzoruje države članice, da bodo te usmerile dodatna prizadevanja v ocenjevanje projektov in se otresle razmišljanja o projektih, ki je premalo strateško; poudarja, da je treba zagotoviti, da ocenjevalci projekte ocenjujejo z odprtimi očmi in jasnimi pričakovanji;

192.  priporoča, da se ponovno razmisli o financiranju že začetih projektov, saj ne prinaša dodatnega učinka; odsvetuje Komisiji in državam članicam, da bi naključno financirale projekte, samo da bi se izognile pomanjkanju dodatne vrednosti;

193.  spodbuja poenostavitev upravnih postopkov, da se zagotovi visoka kakovost projektov, ki zaprosijo za financiranje;

194.  pozdravlja predlog o novem sistemu spremljanja ESPR, ki bo zajemal podatkovno zbirko na ravni držav članic, v katero se bodo shranjevale informacije o vseh dejavnostih, pa tudi zbirno poročilo s ključnimi informacijami, vendar vztraja, da je treba pri izvajanju tega projekta ohranjati visoke standarde;

Del XVII – posebno poročilo Računskega sodišča št. 11/2014 z naslovom „Ustanovitev Evropske službe za zunanje delovanje”

195.  pozdravlja posebno poročilo Računskega sodišča št. 11/2014 in podpira njegova priporočila;

196.  meni, da Evropska služba za zunanje delovanje (ESZD) zaradi omejitev sredstev še ni polnopravna diplomatska služba Unije; meni, da so Komisija in države članice primerni akterji, ki si morajo prizadevati za utrditev te službe;

197.  poudarja, da je načelo proračunske nevtralnosti zelo dobrodošlo; meni pa, da se ga ne sme obravnavati ločeno od prihrankov, ki so jih ustvarile države članice z ustanovitvijo ESZD;

198.  meni, da je uprava ESZD na visoki ravni še vedno nesorazmerno velika, kar je treba popraviti; meni, da so ukrepi, ki se že izvajajo za urejanje te zadeve, pravilno usmerjeni in prosi Komisijo, naj okrepi svojo zavezo izboljšanju sodelovanja med službami;

199.  meni, da so odgovornosti posebnih predstavnikov Evropske unije zelo nejasne ter da se v zvezi z njimi ne izvajajo ustrezno spremljanje in analize uspešnosti; predlaga njihovo vključitev v ESZD, da se premosti ta vrzel;

200.  razvoj na področju človeških virov šteje za pozitiven, a vseeno soglaša z ugotovitvami Računskega sodišča, da je zelo potrebno tematsko strokovno znanje v delegacijah; poziva Komisijo, naj skupaj z ESZD oblikuje usklajen pristop za optimiziranje profila osebja v delegacijah;

201.  poziva ESZD, naj zagotovi boljši pregled nad stroški, ki nastanejo v postopkih zaposlovanja; poziva ESZD, naj pri pogovorih za zaposlitev uporablja inovativne rešitve, na primer videokonference, in naj v največji možni meri pripravi podobne predloge tudi za usposabljanje osebja;

202.  spodbuja Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za spodbujanje boljšega usklajevanja in sodelovanja med njihovimi službami za zunanje odnose in ESZD, ne da bi pri tem zapostavile horizontalna tematska vprašanja;

203.  poudarja potrebo po zagotavljanju večje prožnosti pri financiranju misij skupne varnostne in obrambne politike (SVOP) za zagotavljanje notranje in zunanje varnosti Unije spričo nevarnosti, ki jih predstavljajo konflikti v državah na njenih mejah ter povečano tveganje morebitnih terorističnih dejavnosti, povezanih z Islamsko državo;

204.  poziva ESZD, naj čim bolje izkoristi prednosti ekonomije obsega z ustvarjanjem novih sinergij na svojem sedežu in v delegacijah, pa tudi v okviru sodelovanja z državami članicami in nacionalnimi diplomatskimi službami v duhu resnične zunanje politike in služb Unije; z zadovoljstvom opaža, da so delegacije Unije in diplomatska predstavništva držav članic vedno pogosteje na skupnih lokacijah, četudi so to še naprej omejeni primeri, in čestita ESZD, ker to obravnava kot temeljni vidik svojega delovanja;

205.  priznava, da so na področju konzularnih storitev potrebna dodatna prizadevanja;

Del XVIII – posebno poročilo Računskega sodišča št. 12/2014 z naslovom „Ali je ESRR uspešen pri financiranju projektov, ki neposredno spodbujajo biotsko raznovrstnost v okviru strategije EU za biotsko raznovrstnost do leta 2020?”

206.  želi spomniti, da Konvencija o biološki raznovrstnosti opredeljuje biotsko raznovrstnost kot raznolikost med živimi organizmi iz vseh virov, vključno s kopenskimi, morskimi in drugimi vodnimi ekosistemi ter ekološkimi kompleksi, katerih del so. prav tako poudarja, da konvencija priznava več hudih groženj za biotsko raznovrstnost, kot so izguba ali razdrobljenost habitatov, prekomerno izkoriščanje gozdov, oceanov, rek, jezer in zemlje, onesnaženje, podnebne spremembe ter nove vrste, ki tekmujejo z domorodnimi rastlinskimi in živalskimi vrstami;

207.  poudarja, da je biotska raznovrstnost bistvena za življenje ljudi in socialno blaginjo; Podnebne spremembe, izginjanje biotske raznovrstnosti, grožnja, ki jo pomenijo priseljene vrste, in prekomerna poraba naravnih virov so pomembni izzivi za vse državljane Unije;

208.  obžaluje, da Unija ni uspela doseči svojega pomembnega cilja, to je, da bi do leta 2010 v Uniji zaustavila izgubo biotske raznovrstnosti;

209.  ugotavlja, da izginjanje biotske raznovrstnosti povzroča ekonomske stroške, ki so uničujoči za družbo in jih doslej v svetovni politiki niso dovolj upoštevali; prav tako ugotavlja, da naj bi po ocenah študije o ekonomiji ekosistemov in biotske raznovrstnosti stroški zaradi neukrepanja in slabšanja ekoloških storitev leta 2050 znašali 7 % svetovnega BDP na leto(20);

210.  je prepričan, da je treba zato nujno ukrepati in biotski raznovrstnosti nameniti večji politični pomen, da bi tako do leta 2020 izpolnili zaveze na tem področju;

211.  ugotavlja, da je treba pogosto dolgo čakati na rezultate projektov, zato jih je težko oceniti;

212.  meni, da je v tej fazi bistveno ohraniti sredstva, namenjena za področje biotske raznovrstnosti, čeprav so omejena in je težko oceniti njihovo uporabo;

213.  poudarja, da zaščita biotske raznovrstnosti ni le plemenit okoljski cilj, saj tovrstna politika zagotavlja tudi velike možnosti za ustvarjanje novega znanja, delovnih mest in poslovnih priložnosti;

214.  vztraja, da je pomembno vključiti zaščito in ohranjanje biotske raznovrstnosti v razvoj, izvajanje in financiranje vseh drugih politik Unije (tudi na področju kmetijstva, gozdarstva, ribištva, regionalnega razvoja, energije, industrije, prometa, turizma, sodelovanja, razvojne pomoči, raziskav in razvoja), da bi tako zagotovili večjo usklajenost sektorskih in proračunskih politik Unije ter da bi Unija spoštovala obveznosti glede varstva biotske raznovrstnosti; pri tem bi bilo treba okrepiti sodelovanje med lokalnimi, regionalnimi, nacionalnimi in evropskimi organi;

215.  ugotavlja, da države članice vedno same določajo prednostne naloge financiranja glede na lastne potrebe, čeprav pri tem upoštevajo smernice in pobude Komisije, in da večina držav članic ne uporablja Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) kot instrumenta za zaščito biotske raznovrstnosti;

216.  zato meni, da je treba zaradi majhne uporabe dodeljenih sredstev iz ESRR (0,79 %) razmisliti o tem, da bi bilo obvezno del teh sredstev (odstotek bi bilo treba še določiti) nameniti spodbujanju biotske raznovrstnosti;

Del XIX – posebno poročilo Računskega sodišča št. 13/2014 z naslovom „Podpora EU za obnovo po potresu na Haitiju”

217.  pozdravlja posebno poročilo št. 13/2014, ki ocenjuje podporo Unije za obnovo po potresu na Haitiju, saj je pomemben prispevek k splošni politični razpravi o humanitarnih in razvojnih politikah Unije; je seznanjen z ugotovitvami in priporočili;

218.  pozdravlja najpomembnejše sklepe in priporočila iz končnega poročila o sodelovanju Unije z Republiko Haiti, ki ga je na zahtevo Parlamenta pripravil generalni direktorat za mednarodno sodelovanje in razvoj – EuropeAid, in v nadaljevanju navaja svoje ugotovitve in priporočila;

Splošne ugotovitve

219.  znova izraža zadovoljstvo z delom in prizadevanji služb Komisije, ki so se odzvale na potres na Haitiju leta 2010 v okoliščinah, ki so bile kritične za delegacijo Unije in njene zaposlene; v zvezi s tem odobrava dejstvo, da je Komisija lahko zadržala plačila in nakazila zaradi nezadostnega napredka pri finančnem poslovodenju vlade in pomanjkljivosti v nacionalnih postopkih javnih naročil;

220.  obžaluje pomanjkljivosti, ki so bile odkrite pri usklajevanju med donatorji in v službah Komisije, kot je bilo ugotovljeno tudi v oceni sodelovanja Unije z Republiko Haiti (2008–2012)(21), ki je bila opravljena v imenu Komisije; v zvezi s tem poziva k večji usklajenosti humanitarne in razvojne pomoči ter k tesnejšim povezavam med pomočjo, rehabilitacijo in razvojem prek stalnega okvira za povezovanje pomoči, rehabilitacije in razvoja; meni, da je treba povsod, kjer je to mogoče, uporabljati celovit pristop z jasno opredeljenimi cilji na področju usklajevanja, državno strategijo, ki jo bosta oddelek Komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito (ECHO) in EuropeAid medsebojno uskladila, in izmenjavo praktičnih zgledov; v zvezi s tem pozdravlja sistematično povezovanje pomoči, rehabilitacije in razvoja v ciklu financiranja 2014–2020; poziva službe Komisije, naj poskrbijo za lažji prehod od kratkoročnih humanitarnih dejavnosti k dolgoročnim razvojnim ukrepom in vzpostavijo boljše usklajevanje ne le med različnimi akterji Unije, temveč tudi z nacionalnimi prednostnimi nalogami, in sicer prek skupne strategije ter skupnega humanitarnega in razvojnega okvira; poziva Komisijo, naj začne dialog s Parlamentom, če bo obstoječi zakonodajni okvir oviral učinkovito usklajevanje med različnimi finančnimi instrumenti za humanitarno in razvojno pomoč; je prav tako prepričan, da lahko udeležba nevladnih organizacij lokalne civilne družbe prispeva k izkoriščanju lokalne baze znanja, kar bo olajšalo opredelitev potreb po sanaciji in nadzor nad napredkom nacionalnih organov;

221.  spominja na priporočila po obisku delegacije Odbora za proračunski nadzor na Haitiju februarja 2012 in vztraja pri načelu sledljivosti in odgovornosti za razvojne sklade Unije, zlasti s povezavo proračunske podpore in uspešnosti ter jasno opredelitvijo obveznosti in nalog državnih uprav, da se zagotovi zadostna preglednost, sledljivost in odgovornost; znova poziva, da se več pozornosti posveti boju proti močno razširjeni korupciji; poudarja, da bi morala humanitarna pomoč temeljiti na strategiji izhoda, in meni, da bi bilo treba sredstva v Haitiju preusmerjati prek institucij, kadar koli je to mogoče, in sicer v okviru sporazuma iz Cotonouja, da bi zagotovili lastništvo in podprli krepitev nacionalnih organov, vključno z agencijo za javna naročila, ki bi morala imeti vlogo nadzornika; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD), naj dasta večji poudarek pogojevanju sektorske proračunske podpore;

222.  opominja, da naj bi bila gradnja države v središču razvojne strategije Unije in temeljni kamen v podobnih kriznih situacijah, v skladu z načeli posredovanja v nestabilnih razmerah; opominja tudi, da to zajema podporo za vzpostavljanje institucij, preglednost in učinkovitost javnega finančnega poslovodenja, dodeljevanje proračunskih sredstev in učinkovitost javne porabe prek poglobljenega političnega dialoga in dialoga o politikah;

223.  poziva k opredelitvi dobre kombinacije politik za ukrepe Unije s celovitim pristopom k državnim in nedržavnim/nevladnim deležnikom ter k sektorski podpori, ki bo na voljo na osnovi hitre ocene sektorskih potreb, kar bo prispevalo k izvedljivosti, medsebojnemu dopolnjevanju in trajnostnosti projektov;

Smernice za prihodnost

224.  meni, da bi bilo treba vedno, ne samo v primeru Haitija, o ukrepih razpravljati in jih izboljšati, da se utrdi politični okvir za posredovanje in zmanjševanje tveganja nesreč, katerega končni cilj je čim bolj omejiti tveganje za življenja ljudi in njihove življenjske razmere; je prepričan, da je vlaganje v zmanjševanje tveganja nesreč bistvena sestavina trajnostnega razvoja in da je stroškovno zelo učinkovito, saj omogoča občutno učinkovitejšo in uspešnejšo rabo virov kot odzivanje na nesreče;

225.  meni, da krizne in nestabilne razmere zahtevajo nove pristope, metode in strokovno znanje, zlasti v zvezi z dejavnostmi, kot so (i) opredeljevanje tveganj na različnih operativnih ravneh, (ii) priprava scenarijev in napovedi najverjetnejših posledic ter (iii) zasnova instrumentov za preprečevanje in zmanjševanje tveganj ter pripravo na nesreče; poziva k prožnemu pristopu, ki bo Komisiji omogočil, da ukrepe in instrumente za pomoč ustrezno in hitro prilagodi kriznim in pokriznim razmeram; v zvezi s tem ugotavlja, da je Komisija medtem vzpostavila sistem za mobilizacijo strokovnjakov na različnih področjih, da bi omogočila hitro napotitev dodatnih uslužbencev v delegacije Unije in službe sedeža, če se izkaže, da nimajo dovolj zaposlenih;

226.  spodbuja Komisijo in ESZD, naj se sistematično lotita štirih faz cikla obvladovanja nesreč, tj. preprečevanja, pripravljenosti, odzivanja in obnove, da bosta opredelili strateški okvir za obvladovanje tveganja nesreč in krepitev odpornosti; poziva Komisijo in ESZD, naj Parlament obveščata o najnovejših dogodkih, zlasti v zvezi z upravljanjem tveganja in pripravljenostjo za izvajanje programov in doseganje njihovih ciljev v pokriznih razmerah;

227.  opominja, da je treba v kriznih razmerah s primerno skrbnostjo zagotoviti smotrnost in operativno učinkovitost državnega upravljavskega okvira za zmanjševanje tveganja nesreč, kar je pogoj za uspeh posredovanja Unije; opozarja, da je treba pri ocenah državnih upravljavskih okvirov med drugim upoštevati obstoječe mehanizme za odgovornost za izide, obstoječe definicije in porazdelitve odgovornosti na osrednji in lokalni ravni, jasno verigo navodil in kontrol, informacijske kanale med akterji in donatorji ter mehanizme za povratne informacije o projektih;

228.  podpira priporočila Računskega sodišča v zvezi s podporo Unije za sanacijo po potresu na Haitiju in odobrava odgovor Komisije, da jih bo upoštevala;

Del XX – posebno poročilo Računskega sodišča št. 14/2014 z naslovom „Kako institucije in organi EU izračunajo, zmanjšujejo in izravnavajo svoje emisije toplogrednih plinov?”

229.  meni, da bi moral biti cilj vseh institucij in organov Unije skupni pristop k lastnim emisijam toplogrednih plinov in morebitno zmanjšanje teh emisij; meni, da bi morali, če želijo to doseči, celovito izračunati svoje emisije toplogrednih plinov, rezultate pa bi morali objaviti;

230.  meni, da bi si morala Komisija, da bi ohranila svojo zanesljivost v okoljskih pogajanjih s tretjimi stranmi, bolj prizadevati pri zbiranju večje količine podatkov o svojih emisijah toplogrednih plinov;

231.  poziva tiste institucije in organe Unije, ki nimajo certifikata sistema za okoljsko ravnanje in presojo (EMAS), naj razmislijo o tem, da bi ga čim prej pridobili; vendar poudarja, da bi bilo treba EMAS obravnavati kot orodje, s katerim bi med drugim strukturirali emisije toplogrednih plinov, ne bi ga pa smeli obravnavati kot edini končni cilj zelene politike institucij;

232.  poudarja, da lahko institucije in organi Unije v večji meri izkoristijo izravnavo emisij toplogrednih plinov, da bi zmanjšali svoj ogljični odtis; se strinja z Računskim sodiščem, da bi se ta vprašanja lahko ustrezno obravnavala, če bi se visokokakovostna izravnava uporabljala kot dopolnilo k ukrepom za zmanjševanje emisij (in ne kot njihovo nadomestilo); vendar ugotavlja, da bi bilo treba pred izravnavo ta sredstva vložiti v nadaljnjo izboljšavo okoljske politike organov in institucij Unije;

233.  pozdravlja dejstvo, da so nekatere institucije Unije začele pilotne projekte o zelenih javnih naročilih; upa, da bodo rezultati obetavni in da bodo zelena javna naročila v prihodnosti postala standardni postopek institucij in organov Unije;

234.  poudarja, da pri izvajanju teh politik človeški faktor ostaja ključni vidik; zato poziva upravo institucij in organov Unije, odgovornih za te politike, naj izvaja usposabljanja in dodatno izboljšuje veščine in razumevanje pomena emisij toplogrednih plinov institucij; upa, da bo imenovanje novega kolegija komisarjev v letu 2014 pomenilo priložnost za nov začetek izvajanja višjih standardov v Komisiji in njenih agencijah;

Del XXI – posebno poročilo Računskega sodišča št. 15/2014 z naslovom „Sklad za zunanje meje spodbuja finančno solidarnost, vendar sta potrebna učinkovitejše merjenje rezultatov in večji prispevek k dodani vrednosti EU”

235.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da strateški cilji Sklada za zunanje meje niso jasni ter da obstajajo navzkrižja med splošno naravo tega sklada kot solidarnostnega mehanizma in njegovo osredotočenostjo na konkretne cilje, ki naj bi omogočili boljše sodelovanje na področju mejnih kontrol in vizumov;

236.  ugotavlja, da je po mnenju Komisije uspešna uvedba sistemov SIS II, VIS in Eurosur v vseh državah članicah dokaz o prispevku Sklada za zunanje meje; vseeno ocenjuje, da taka splošna izjava ne more biti zadovoljiv odgovor na izrecno kritiko Računskega sodišča, da kazalniki uspešnosti niso bili opredeljeni;

237.  ugotavlja, da se lahko podobne težave pojavijo v zvezi s cilji instrumenta za finančno pomoč na področju zunanjih meja in vizumov, ki je del Sklada za notranjo varnost, saj je ta instrument namenjen tako solidarnosti med državami članicami pri upravljanju mejnega nadzora kot uvedbi poenotene in visoke ravni nadzora nad zunanjimi mejami ter učinkoviti obdelavi schengenskih vizumov v skladu z zavezanostjo Unije temeljnim svoboščinam in človekovim pravicam;

238.  poudarja, da se države članice sicer zavedajo, kako pomemben je učinkovit nadzor skupnih zunanjih meja v sklopu schengenskega pravnega reda, vendar upravljanje mejnega nadzora in v nekoliko manjšem obsegu tudi obdelavo vizumov še vedno razumejo predvsem kot nacionalno pristojnost;

239.  zato poziva države članice, naj vključijo Sklad za notranjo varnost v državne strategije za upravljanje meja, da bi prispevali h konzularnemu sodelovanju, operacijam Frontex oziroma nujnim ali posebnim ukrepom, ki so pomembni za schengensko območje kot celoto; odločno poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo sodelovanje na tem področju;

240.  poziva Komisijo, naj preuči, ali bi bilo del Sklada za notranjo varnost, namenjen nadzoru meja in vizumom, koristno razdeliti na več odsekov, ki bodo financirani ločeno: za solidarnost, za konzularno sodelovanje, operacije Frontexa, nujne in posebne ukrepe ter za ukrepe, ki so posebej pomembni z nacionalnega vidika;

241.  priporoča državam članicam, naj oblikujejo in uporabljajo ustrezne in merljive kazalnike za izložke, izide in učinke financiranih projektov; poudarja, da je treba z visoko kakovostnimi predhodnimi preverjanji zagotoviti, da vsi financirani projekti služijo konkretnim in merljivim ciljem ter imajo dodano vrednost; ugotavlja, da bi naknadna preverjanja prispevala k vzpostavitvi mehanizma za nadzor kakovosti;

242.  poudarja, da se dodana vrednost Unije lahko še poveča z dodatnimi prispevki držav članic k operacijam Frontexa, tako da bi sredstva, ki se sofinancirajo iz njega, obvezno vključili v Frontexov nabor tehnične opreme;

243.  je zaskrbljen zaradi nepravilnosti, ki jih je Računsko sodišče odkrilo v pravilnikih za javno naročanje v več državah, in poudarja, da se na določbo o izjemah v postopkih javnega naročanja na področju obrambe in varnosti ni dovoljeno sklicevati v primerih, ko bi bili lahko uporabljeni manj omejevalni postopki, ne da bi bila ogrožena varnost; priporoča racionalizacijo postopkov javnih naročil, da bi zagotovili pravočasno izvajanje financiranja;

244.  želi pohvaliti Komisijo, ker je uvedla finančne popravne ukrepe za projekt, ki je kršil temeljne svoboščine in človekove pravice, vendar jo hkrati poziva, naj skuša že vnaprej v čim večji meri opredeliti morebitna tveganja v zvezi s tem, zlasti načinom izvajanja mejnih kontrol v primerih, ko gre za pravico do iskanja azila;

245.  poudarja, da je treba izboljšati zbiranje podatkov o financiranih projektih na nacionalni ravni, da bi povečali stopnjo preglednosti;

Del XXII – posebno poročilo Računskega sodišča št. 16/2014 z naslovom „Uspešnost kombiniranja nepovratnih sredstev regionalnih naložbenih instrumentov s posojili finančnih institucij pri podpori zunanjim politikam EU”

246.  pozdravlja posebno poročilo, namenjeno oceni uspešnosti kombiniranja nepovratnih sredstev regionalnih naložbenih instrumentov s posojili finančnih institucij pri podpori zunanjim politikam EU, ter v nadaljevanju navaja svoje ugotovitve in priporočila;

Splošne ugotovitve

247.  spodbuja Računsko sodišče, naj še razširi revizijske dejavnosti na tem razvijajočem se področju sodelovanja, da bodo imeli oblikovalci politik redno na voljo celovite ocene morebitnih problemov in tveganj;

248.  se zaveda, da je večje zanimanje za kombiniranje in priložnosti, ki jih ponujajo novi finančni naložbeni instrumenti, v glavnem posledica precejšnjih razvojnih izzivov in zelo omejenih javnih sredstev, kar je privedlo do nastanka novih finančnih virov, ki združujejo nepovratna sredstva Unije in druge oblike financiranja;

249.  poudarja, da morajo biti vsi novi finančni instrumenti in načini kombiniranja v skladu s cilji razvojnih politik Unije, temelječimi na merilih za uradno razvojno pomoč in opredeljenimi v agendi za spremembe, tj. izboljšanjem kakovosti, učinkovitosti, trajnostnosti in hitrosti izvajanja ukrepov Unije; je prepričan, da morajo biti ti instrumenti osredotočeni na prednostne naloge Unije, kjer sta ekonomska in neekonomska dodana vrednost ter učinek največja, in meni, da jih je treba strateško uporabiti v sektorjih, kjer je finančna podpora Unije bistvena za vitalnost naložb in kjer je kombiniranje najbolj koristno; zato obžaluje, da je posebno poročilo posvečeno predvsem finančnim vidikom kombiniranja nepovratnih sredstev regionalnih naložbenih instrumentov, medtem ko njihova učinkovitost in uspešnost nista ustrezno ocenjeni;

250.  zahteva, da se vedno spoštuje temeljno načelo, po katerem se je treba izogibati tveganju, da bi finančne spodbude prevladale nad razvojnimi načeli (finančni cilji bi utegnili postati pomembnejši kot razvojna vprašanja), in da se spoštuje načela trajnostnega razvoja, na primer socialne in okoljske standarde ter dostopnost osnovnih javnih dobrin;

251.  je seznanjen z izidi pregleda platforme EU za kombiniranje pri zunanjem sodelovanju, katerega namen je bil povečanje učinkovitosti, uspešnosti in kakovosti obstoječih mehanizmov in možnosti kombiniranja, saj bo harmonizacija ključnih načel, veljavnih za vse regionalne možnosti in finančne instrumente, v novem večletnem finančnem okviru izjemno pomembna; glede na izide povolilnega pregleda večletnega finančnega okvira poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj nadaljujeta strukturirani/strateški dialog, zlasti o vprašanju, kako nepretrgoma zagotavljati in povečevati preglednost in odgovornost;

252.  opominja, da bi se morala Komisija v fazi načrtovanja osredotočiti na doseganje trajnostnih, dolgoročnih, gospodarskih, socialnih in okoljskih ciljev na področjih, kjer se bodo izvajale naložbe;

253.  zahteva spoštovanje temeljnega načela, da se sredstva Unije osredotočijo na projekte, ki jih brez denarja Unije ne bi bilo mogoče uresničiti, na primer tiste, ki niso dobičkonosni, vendar lahko prinesejo izboljšave na področju socialnega varstva, okolja in človekovih pravic;

254.  zahteva spoštovanje temeljnega načela, da je treba nadzirati in spremljati rezultate ter srednje- in dolgoročne učinke projektov na področju socialnega varstva, okolja in človekovih pravic; meni, da je treba ugotovitve v sklopu takšnega ocenjevanja takoj uporabiti za poročanje o doseženih dolgoročnih ciljih ter izboljšanje faze načrtovanja in izbire projektov pri financiranju v prihodnje;

255.  poziva, da se na tem področju okrepi politična vloga Komisije kot organa s politično odgovornostjo;

256.  poziva k uvedbi enotnih standardov upravljanja za tovrstne finančne dejavnosti, pa tudi k opredelitvi najboljše prakse ter primernih meril za upravičenost in ocenjevanje teh finančnih orodij; meni, da bodo jasna pravila upravljanja, kot so strukturirano poročanje, nedvoumni okviri za spremljanje in pogoji za nadzor, zmanjšala stroške transakcij in preprečila podvajanje stroškov;

257.  meni, da je treba nujno zasnovati ustrezne strukture vodenja različnih instrumentov, da se spodbudi občutek odgovornosti zanje pri državah prejemnicah, upravičencih in deležnikih; spominja, da razvoj kombinirane uradne razvojne pomoči, ki se izplačuje prek instrumentov, zahteva dobro strukturirano sodelovanje med Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje ter Evropsko investicijsko banko, državami članicami in Parlamentom; poziva k večji udeležbi delegacij Unije pri odločanju, zlasti s prispevki k predhodnim ocenam ali ocenam učinka v fazi identifikacije projektov, pa tudi splošneje z zagotavljanjem vpliva Unije v političnem dialogu s partnerskimi državami in posredovanjem v odnosih z lokalno civilno družbo;

258.  vztraja, da je treba doseči najvišjo raven preglednosti in odgovornosti z dostopnostjo izčrpnih in tehtnih proračunskih informacij in finančnih podatkov o projektih, ki se financirajo s temi finančnimi instrumenti, da bi lahko Parlament uveljavljal pristojnosti za nadzor in soglasje; poziva, da se ga redno obvešča o uporabi teh finančnih instrumentov in njihovih rezultatih, zlasti o oceni finančnih in nefinančnih vzvodov ter dodatnosti, hkrati pa opozarja, da je treba spoštovati določbe člena 140 finančne uredbe;

259.  se strinja s priporočili Računskega sodišča glede učinkovitosti kombiniranja regionalnih naložbenih instrumentov s posojili finančnih institucij v podporo zunanji politiki Unije, saj so prvi korak v pravo smer, in pozdravlja odgovor Komisije, da bo ta priporočila upoštevala;

Del XXIII – posebno poročilo Računskega sodišča št. 17/2014 z naslovom „Ali lahko pobuda za centre odličnosti EU uspešno prispeva k blaženju kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih tveganj iz držav zunaj EU?”

260.  pozdravlja pobudo o centrih odličnosti na področju kemičnih, bioloških, radioloških in jedrskih snovi (KBRJ); meni, da struktura upravljanja poudarja mrežni značaj pobude;

261.  pozdravlja v splošnem pozitiven zagon posebnega poročila št. 17/2014 in priporočil Računskega sodišča, ki jih je Komisija brez izjeme sprejela;

262.  ugotavlja, da pobuda pomeni inovativen pristop, ki zagotavlja mrežna, regionalna in mednarodna partnerstva, pa tudi utrjevanje, usklajevanje in optimizacijo obstoječih zmogljivosti v smislu strokovnega znanja, usposabljanja, tehnične pomoči in opreme;

263.  poudarja, da so tovrstne strukture obvezno zapletene, kar pomeni, da jih je težko vzpostaviti in učinkovito izvajati;

264.  opozarja, da je imela pobuda v obdobju 2010–2013 na voljo 100 milijonov EUR;

265.  meni, da je največji adut te pobude pristop od spodaj navzgor, kar pomeni, da se opira na izkušnje partnerskih držav; meni, da bi bilo treba redno obveščati delegacije Unije in jih spodbuditi k prevzemu dejavnejše vloge pri posvetovanjih z ustreznimi organi partnerskih držav;

266.  obenem želi poudariti, da lastništvo ustreznih partnerskih držav nad projekti Komisiji ne bi smelo odvračati od priprave predlogov, ki bi jim koristil skupni odziv (npr. pri boju proti izbruhu epidemije ebole);

267.  je prepričan, da bi bilo treba projekte izbirati tako, da bo mogoče omejen znesek, ki je na voljo, usmeriti na področja, ki so najbolj pomembna za varnost Unije; meni, da bi institucije Unije pri izbiri projektov lahko prevzele vlogo klirinške hiše;

268.  ugotavlja, da bi bilo treba izboljšati tehnično strokovno znanje regionalnih sekretariatov, da bi olajšali prepoznavanje težav, ki jih je treba obravnavati s pobudami, ter izboljšali pripravo in izvajanje posameznih projektov;

269.  pozdravlja dejstvo, da lahko od maja 2013 partnerske države kadar koli predlagajo projekte, s čimer se je povečala sposobnost odzivanja na razvijajoče se grožnje;

270.  meni, da bi bilo treba dodatno skrajšati čas, ki preteče od predloga za projekt do njegove odobritve in začetka izvajanja;

271.  poudarja, da bi bilo treba z obsežnejšim strateškim sodelovanjem izboljšati skladnost in usklajevanje različnih instrumentov financiranja na področju varnosti; poudarja, da bi z natančnejšim usklajevanjem med ustreznimi akterji na področju KBJR povečali učinkovitost obstoječih pobud;

272.  meni, da bi utegnilo pobudi prinesti koristi jasnejše razlikovanje med notranjo in zunanjo razsežnostjo ukrepov KBJR(22);

Del XXIV – posebno poročilo Računskega sodišča št. 19/2014 z naslovom „Predpristopna pomoč EU Srbiji”

273.  poziva srbske organe, naj izboljšajo kakovost nacionalnih strategij in akcijskih načrtov, jih dodatno racionalizirajo ter ustrezno obravnavajo različna politična in družbeno-gospodarska vprašanja; poziva Komisijo, naj bo po potrebi pripravljena zagotavljati potrebno tehnično podporo v zvezi s tem;

274.  poudarja, kako pomembno je pripraviti nacionalne strategije na politično občutljivih področjih; poziva ustrezne organe, naj na naslednjih osrednjih področjih upravljanja pripravijo strategije in vključijo realističen časovni okvir za začetek njihovega izvajanja: ozemeljska decentralizacija in strategija za usklajevanje reforme vodenja javnih financ;

275.  poziva Komisijo in delegacijo Unije v Srbiji, naj v prihodnje preprečita težave, do katerih je prišlo v prvem delu programskega obdobja 2007–2013 zaradi izbire nedozorelih ali težavnih projektov; podpira sodelovanje Komisije in srbskih organov pri obravnavi odkritih težav, tudi pri pomanjkanju podpore nacionalnih organov, pomanjkanju medinstitucionalnega usklajevanja, slabi zasnovi projektov, neustrezni opredelitvi v smislu referenc, netrajnostnih rešitev financiranja in nepripravljenosti učenja iz napak, storjenih pri prejšnjih projektih;

276.  pozdravlja dejstvo, da so projekti, povezani z upravljanjem, v splošnem dosegli dobre rezultate, a meni, da so sistemi za izvajanje in nadzor projektov šibki ali neučinkoviti, saj je Računsko sodišče pri štirih od osmih revidiranih projektov instrumenta za predpristopno pomoč, povezanih z upravljanjem, odkrilo bistvene pomanjkljivosti;

277.  poudarja, da je bil pri reformi pravosodja od leta 2007 dosežen le zmeren napredek;

278.  vztraja, da je treba okrepiti trenutno zaščito prijaviteljev nepravilnosti, ki je opredeljena v nacionalni protikorupcijski strategiji za obdobje 2013–2018; meni, da bi morali srbski organi nadaljevati pripravo nove zakonodaje o prijaviteljih nepravilnosti, ta pa bi morala vzbujati zaupanje in spodbujati morebitne prijavitelje nepravilnosti k ravnanju;

279.  poudarja priporočila Računskega sodišča in poziva Komisijo, naj nameni ustrezno pozornost opredelitvi ciljev, oceni potrebe in se opre na izkušnje iz preteklih projektov, prav tako pa naj se izogiba zamudam ter neučinkovitim ali neuspešnim postopkom javnega naročanja; poudarja, kako pomembna je trajnost, saj so se ob rezultatih dveh tretjin projektov, zlasti tistih, ki so povezani z upravljanjem, porodila številna vprašanja;

Del XXV – posebno poročilo Računskega sodišča št. 20/2014 z naslovom „Ali je bila podpora malim in srednjim podjetjem iz Evropskega sklada za regionalni razvoj na področju e-trgovanja učinkovita?”

280.  pozdravlja posebno poročilo Računskega sodišča št. 20/2014 ter podpira njegove zaključke in priporočila;

281.  pozdravlja tudi konstruktiven odziv Komisije na priporočila Računskega sodišča;

282.  ugotavlja, da so tehnologije e-trgovanja osrednjega pomena za izboljševanje razvoja in konkurenčnosti malih in srednjih podjetij; poudarja, kako pomembna so mala in srednja podjetja za gospodarski razvoj in ustvarjanje delovnih mest v Uniji;

283.  je zadovoljen, da je Računsko sodišče v posebnem poročilu poudarilo, kako pomembna sta merjenje uspešnosti in evropska dodana vrednost;

284.  ugotavlja, da so bili projekti, izbrani za naložbe, kljub povečanju dostopnosti spletnega poslovanja šibki; ugotavlja, da je prišlo zaradi pomanjkanja primerjalne izbire vlog in odsotnosti celovitih poslovnih informacij do tega, da je več kot tretjina primerov v zameno za vložena sredstva ponujala le malo ali nič rezultatov;

285.  poudarja, da bi se 10 od 30 sofinanciranih projektov, ki jih je revidiralo Računsko sodišče, izvedlo tudi brez javnega sofinanciranja, pet od njih se je začelo izvajati pred dodelitvijo nepovratnih sredstev, trije pa so se začeli izvajati že, preden je podjetje sploh posredovalo vlogo za sofinanciranje;

286.  meni, da bi bilo treba v prihodnje obvezno predložiti poslovni načrt, ki bi dokazoval dodano evropsko vrednost, da bi se izognili mrtvim izgubam;

287.  poudarja, da bi morale države članice uvesti izbirna merila in postopke, s katerimi bi zagotovile, da bodo izbrani projekti prinesli kar največjo dodano vrednost v smislu prispevka k razvoju e-trgovanja v malih in srednjih podjetij ter doseganja ciljev Evropske digitalne agende;

288.  ugotavlja, da Komisija ni opravljala nadzora, zato ni bilo mogoče oceniti, v kolikšni meri je podpora iz Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) prispevala k uresničitvi nacionalnih in evropskih ciljev na področju informacijske tehnologije, pa tudi lastnih poslovnih načrtov malih in srednjih podjetij;

289.  meni, da bi morala Komisija poskrbeti za to, da bo od držav članic prejemala dosledne in zanesljive informacije o uporabi sredstev ESRR; meni, da bi morale te informacije opisovati napredek operativnih programov, ne le v finančnem smislu, temveč tudi v smislu uspešnosti;

290.  se strinja z Računskim sodiščem, da bi bilo treba v sporazumih o dodelitvi nepovratnih sredstev opredeliti minimalni niz robustnih kazalnikov s povezanimi cilji ter jih nato meriti in nadalje spremljati, tako ob začetku izvajanja projekta kot tudi v poznejših fazah, s čimer bi ocenili uspešnost projektov;

Del XXVI – posebno poročilo Računskega sodišča št. 21/2014 z naslovom „Letališka infrastruktura, financirana s sredstvi EU: slaba stroškovna učinkovitost“

291.  priznava, da je Komisija že uvedla vrsto sprememb v zvezi z vprašanji, navedenimi v posebnem poročilu, in močno podpira nov regulativni okvir, ki ga je opisala Komisija; z ozirom na to meni, da bi morala Komisija po enem letu od sprejetja te resolucije Odboru za proračunski nadzor posredovati poročilo o napredku v zvezi s temi priporočili;

292.  podpira priporočilo Računskega sodišča o tem, da imajo države članice skladne načrte razvoja letališč, in priporoča, da Komisija pred odobritvijo financiranja posebnih projektov odobri te načrte; prav tako priporoča, naj regionalni, nacionalni ali nadnacionalni načrti ne upoštevajo le zračnega prometa, temveč tudi druga sredstva javnega prevoza, pri katerih je čas potovanja podoben kot pri letenju, na primer železniški in avtobusni promet, da bi preprečili nasičenost trga in okrepili uspešno delovanje storitev;

293.  priporoča, da se financiranje odobri zgolj finančno neodvisnim letališčem;

294.  priporoča, naj Komisija v luči analize zaledij preuči vse nove projekte, da bi zagotovila njihovo uspešnost, in pri tem v vsakem primeru upošteva pomen regionalnih letališč za dostopnost in mobilnost v Uniji;

295.  meni, da bi morala Komisija obvezno tesno spremljati države članice, za katere je v poročilu navedeno, da so v preteklosti izvajale še posebej težavne projekte;

o
o   o

296.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Sodišču Evropske unije in Evropskemu računskemu sodišču ter poskrbi za objavo v Uradnem listu Evropske unije (serija L).

(1) UL L 66, 8.3.2013.
(2) UL C 403, 13.11.2014, str. 1.
(3) UL C 398, 12.11.2014, str. 1.
(4) UL C 403, 13.11.2014, str. 128.
(5) Sprejeta besedila s tega dne, P8_TA(2015)0118.
(6) UL L 248, 16.9.2002, str. 1.
(7) UL L 298, 26.10.2012, str. 1.
(8) Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1287/2003 z dne 15. julija 2003 o uskladitvi bruto nacionalnega dohodka po tržnih cenah (Uredba BND) (UL L 181, 19.7.2003, str. 1.)
(9) Uredba Sveta (ES, Euratom) št. 1150/2000 z dne 22. maja 2000 o izvajanju Sklepa 2007/728/ES, Euratom o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti (UL L 130, 31.5.2000, str. 1).
(10) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 3. aprila 2014 s pripombami, ki so sestavni del sklepov o razrešnici glede izvrševanja splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2012, oddelek III – Komisija in izvajalske agencije (UL L 266, 5.9.2014, str. 32).
(11) Uredba (EU) št. 525/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. maja 2013 o mehanizmu za spremljanje emisij toplogrednih plinov in poročanje o njih ter za sporočanje drugih informacij v zvezi s podnebnimi spremembami na nacionalni ravni in ravni Unije ter o razveljavitvi Sklepa št. 280/2004/ES (UL L 165, 18.6.2013, str. 13).
(12) Uredba (EU) št. 1301/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o Evropskem skladu za regionalni razvoj in o posebnih določbah glede cilja „naložbe za rast in delovna mesta“ ter o razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1080/2006 (UL L 347, 20.12.2013, str. 289).
(13) Uredba Komisije (ES, Euratom) št. 2342/2002 z dne 23. decembra 2002 o določitvi podrobnih pravil za izvajanje Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002 o finančni uredbi, ki se uporablja za splošni proračun Evropskih skupnosti (UL L 357, 31.12.2002, str. 1).
(14) Delegirana uredba Komisije (EU) št. 1268/2012 z dne 29. oktobra 2012 o pravilih uporabe Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije (UL L 362, 31.12.2012, str. 1).
(15) Direktiva Evropskega parlamenta in Sveta 2000/60/ES z dne 23. oktobra 2000 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju vodne politike (UL L 327, 22.12.2000, str. 1).
(16) Direktiva 2009/28/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2009 o spodbujanju uporabe energije iz obnovljivih virov, spremembi in poznejši razveljavitvi direktiv 2001/77/ES in 2003/30/ES (UL L 140, 5.6.2009, str. 16).
(17) Uredba Sveta (ES) št. 73/2009 z dne 19. januarja 2009 o skupnih pravilih za sheme neposrednih podpor za kmete v okviru skupne kmetijske politike in o uvedbi nekaterih shem podpor za kmete, spremembi uredb (ES) št. 1290/2005, (ES) št. 247/2006, (ES) št. 378/2007 in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 1782/2003 (UL L 30, 31.1.2009, str. 16).
(18) Uredba (EU) št. 1308/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o vzpostavitvi skupne ureditve trgov kmetijskih proizvodov in razveljavitvi uredb Sveta (EGS) št. 922/72, (EGS) št. 234/79, (ES) št. 1037/2001 in (ES) št. 1234/2007 (UL L 347, 20.12.2013, str. 671).
(19) Direktiva 2008/56/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. junija 2008 o določitvi okvira za ukrepe Skupnosti na področju politike morskega okolja (Okvirna direktiva o morski strategiji) (UL L 164, 25.6.2008, str. 19).
(20) Leon Braat, Patrick ten Brink (eds. el al.), The Cost of Policy Inaction: The case of not meeting the 2010 biodiversity target, Wageningen/Brussels, 2008, str. 28.
(21) Ocena sodelovanja EU z Republiko Haiti (2008–2012), Particip GmbH, opravljeno v imenu Komisije, avgust 2014.
(22) Glej tudi resolucijo Evropskega parlamenta z dne 14. decembra 2010 o krepitvi jedrske, radiološke, kemične in biološke varnosti v Evropski uniji – akcijski načrt EU na področju JRKB varnosti (UL C 169 E, 15.6.2012, str. 8).

Pravno obvestilo