Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2014/2207(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0142/2015

Predložena besedila :

A8-0142/2015

Razprave :

PV 18/05/2015 - 21
CRE 18/05/2015 - 21

Glasovanja :

PV 19/05/2015 - 5.13
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2015)0197

Sprejeta besedila
PDF 486kWORD 174k
Torek, 19. maj 2015 - Strasbourg Končna izdaja
Varnejše zdravstveno varstvo v Evropi
P8_TA(2015)0197A8-0142/2015

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2015 o varnejšem zdravstvenem varstvu v Evropi: izboljšanje varnosti pacientov in boj proti protimikrobni odpornosti (2014/2207(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 23. aprila 2009 o predlogu priporočila Sveta o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo(1),

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 9. junija 2009 o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. novembra 2011 o akcijskem načrtu proti naraščajoči nevarnosti protimikrobne odpornosti (COM(2011)0748),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. junija 2012 o posledicah protimikrobne odpornosti v zdravstvenem in veterinarskem sektorju – pobuda "Eno zdravje",

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 z naslovom Mikrobni izziv – naraščajoča nevarnost protimikrobne odpornosti(3),

–  ob upoštevanju poročil Komisije Svetu z dne 13. novembra 2012 in 19. junija 2014 na podlagi poročil držav članic o izvajanju Priporočila Sveta (2009/C 151/01) o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo (COM(2012)0658 in COM(2014)0371),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. oktobra 2013 o poročilu Komisije Svetu na podlagi poročil držav članic o izvajanju Priporočila Sveta (2009/C 151/01) o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo(4),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o čezmejnih nevarnostih za zdravje,

–  ob upoštevanju posebne raziskave Eurobarometra 411 o varnosti pacientov in kakovosti oskrbe,

–  ob upoštevanju poročila o napredku v zvezi z akcijskim načrtom proti naraščajoči nevarnosti protimikrobne odpornosti (SANTE/10251/2015),

–  ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. septembra 2014 o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini (2014/0257(COD)),

–  ob upoštevanju konceptualnega okvira za mednarodno klasifikacijo za varnost pacientov, ki ga je pripravila Svetovna zdravstvena organizacija,

–  ob upoštevanju prizadevanj latvijskega predsedstva za obravnavo vprašanja protimikrobne odpornosti, zlasti kar zadeva tuberkulozo in multirezistentno tuberkulozo,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 1. decembra 2014 o varnosti pacientov in kakovosti oskrbe, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, in protimikrobno odpornostjo,

–  ob upoštevanju prvega skupnega poročila ECDC/EFSA/EMA o celoviti analizi uporabe protimikrobnih sredstev in pojava protimikrobne odpornosti pri bakterijah ljudi in živali za proizvodnjo živil – Skupna medagencijska analiza protimikrobne uporabe in odpornosti (JIACRA),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0142/2015),

A.  ker je za splošno kakovost zdravstvenega varstva ključnega pomena varnost pacientov, katere temeljna vidika sta kultura varnosti zdravstvene oskrbe in upravljanje neželenih dogodkov;

B.  ker je količina podatkov, ki je na voljo o razširjenosti in pojavnosti neželenih dogodkov v sistemih zdravstvenega varstva držav članic, trenutno omejena, a se vztrajno povečuje, in ker so zadnji podatki na voljo iz leta 2008;

C.  ker po ocenah pri 8–12 % pacientov, sprejetih v bolnišnice v EU, med zdravstveno oskrbo pride do neželenih dogodkov in ker bi se bilo mogoče izogniti skoraj polovici teh dogodkov;

D.  ker so med najpogostejšimi neželenimi dogodki, povezanimi z zdravstveno oskrbo, okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, zapleti v zvezi z zdravili in zapleti med kirurškimi posegi ali po njih;

E.  ker varnost pacientov in kakovostna zdravstvena oskrba zahtevata dostojne delovne pogoje zdravstvenih delavcev in varnost pri delu in ker je predvsem zagotavljanje varnosti pacientov, preprečevanje in obvladovanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, in preprečevanje širjenja multirezistentnih bakterij zelo oteženo v prenatrpanih zdravstvenih ustanovah s premalo osebja;

F.  ker je sedanja gospodarska kriza močno prizadela proračune javnega zdravstva v državah članicah in s tem vplivala na varnost pacientov, saj so številne države članice z dokaj velikimi rezi zmanjšale proračun in število osebja, namesto da bi ustrezno obravnavale učinkovitost;

G.  ker je gospodarska kriza dodatno poglobila obstoječe neenakosti glede dostopa do zdravstvenih storitev;

H.  ker je nenehno usposabljanje zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev izjemnega pomena za preprečevanje neželenih dogodkov, tudi neželenih dogodkov v zvezi z zdravili, pri katerih odhodki za oskrbo sisteme zdravstvenega varstva EU po ocenah stanejo približno 2,7 milijarde EUR letno in ki povzročijo 1,1 % vseh hospitalizacij v Uniji;

I.  ker imata elektronsko zdravje (e-zdravje) in zdravljenje na domu, ki sta osredotočena na pacienta, velik potencial za izboljšanje kakovosti in učinkovitosti zdravljenja, obenem pa bi lahko prispevala k večji uspešnosti zdravstvene oskrbe;

J.  ker multidisciplinarni pristop povečuje možnosti za pozitivne rezultate zdravljenja;

K.  ker imajo pacienti, družine in organizacije bolnikov ključno vlogo pri zagovarjanju varnejšega varstva in bi bilo treba njihovo vlogo spodbujati s krepitvijo moči pacientov in njihovim vključevanjem v proces in politiko zdravstvenega varstva na vseh ravneh;

L.  ker lahko zdravljenje na domu prispeva k dobremu psihičnemu počutju pacientov in poveča uspešnost zdravstvene oskrbe;

M.  ker je bilo ugotovljeno, da manj obveščene osebe pogosteje uporabljajo antibiotike, in ker bi dobra seznanjenost z antibiotiki lahko državljane spodbudila k njihovi odgovornejši uporabi;

N.  ker od 30 do 50 % pacientov ne jemlje zdravil, ki jih predpišejo zdravniki, ali jih jemlje brez upoštevanja zdravnikovih navodil;

O.  ker so v bolnišnicah, med splošnimi zdravniki in med veterinarji prisotna navzkrižja interesov v zvezi s farmacevtsko industrijo;

P.  ker okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, povzročajo resne zdravstvene težave v državah članicah (po podatkih Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni se v EU med zdravstveno oskrbo vsako leto okuži povprečno eden od 20 pacientov, sprejetih v bolnišnico, kar pomeni 4,1 milijona pacientov letno, 37.000 oseb pa zaradi okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, umre, čeprav za 20 do 30 % teh okužb velja, da bi jih bilo mogoče preprečiti z intenzivno higieno in programi nadzora) in dodatno obremenjujejo že tako omejen proračun za zdravstvo;

Q.  ker se izkušnje in mnenja pacientov velikokrat razlikujejo od izkušenj in mnenj zdravstvenih delavcev, in so lahko zelo koristni pri iskanju novih načinov za zmanjšanje in preprečevanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo;

R.  ker se povečuje število okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, ki jih povzročajo multirezistentne bakterije;

S.  ker se je protimikrobna odpornost v primeru bakterijskih patogenov po vsem svetu povečala, zaradi česar sta se povečala tudi pojavnost zapletov, povezanih z zdravstveno oskrbo, in neuspešnost pri zdravljenju človeških in živalskih infekcijskih bolezni na nacionalni, evropski in mednarodni ravni;

T.  ker se ocenjuje, da bo do leta 2050 zaradi protimikrobne odpornosti vsako leto na svetu umrlo 10 milijonov ljudi;

U.  ker odpornost na antibiotike, ki se običajno uporabljajo za zdravljenje okužb z bakterijami povzročiteljicami, v več državah članicah znaša vsaj 25 % ali več; ker obstaja vedno večja vrzel med protimikrobno odpornostjo in razvojem novih antibiotikov ter njihovo uvedbo v klinično prakso, kar je povezano z znanstvenimi, regulativnimi in gospodarskimi izzivi;

V.  ker najnovejše študije kažejo, da se je, razen v nekaterih izjemah, protimikrobna odpornost v EU v zadnjih letih na splošno povečala;

W.  ker po ocenah EU vsako leto vsaj 25.000 ljudi umre zaradi okužb, ki jih povzročajo odporne bakterije, kar po podatkih za leto 2011, ki jih je zbral Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC), pomeni 1,5 milijarde EUR stroškov za sisteme zdravstvenega varstva;

X.  ker stroški, ki nastanejo zaradi okužb, odpornih proti zdravilom, po ocenah letno znašajo 1,5 milijarde EUR zaradi večjih izdatkov za zdravstveno varstvo in izgub v produktivnosti; ker je treba paciente, ki se okužijo z odpornimi bakterijami, v času zdravljenja v bolnišnici izolirati, za kar je potrebnih dodatnih 900 milijonov EUR in 2,5 milijona dodatnih bolnišničnih dni na leto;

Y.  ker je neupoštevanje splošno sprejetih praks preprečevanja in obvladovanja okužb eden glavnih razlogov za širjenje protimikrobne odpornosti v bolnišnicah;

Z.  ker učinkovitost zdravil prve izbire na bakterijske patogene zaradi odpornosti vse bolj omejena, zdravila druge ali tretje izbire pa niso vedno na voljo in so pogosto bolj toksična, dražja in manj učinkovita kot zdravila prve izbire;

AA.  ker je eden glavnih vzrokov za protimikrobno odpornost zloraba protimikrobnih sredstev, tudi antibiotikov, in predvsem njihova sistematična in čezmerna uporaba;

AB.  ker lahko visoka stopnja mobilnosti evropskih zdravstvenih sistemov in vedno bolj čezmejni značaj zdravstvenega varstva v Evropi spodbujata širjenje odpornih mikroorganizmov iz ene države članice v drugo;

AC.  ker so programi cepljenja učinkovito orožje za boj proti odpornosti na antibiotike, ker lahko omejijo porabo antibiotikov in zagotovijo razvoj protimikrobne odpornosti;

AD.  ker raziskave in razvoj protibakterijskih zdravil vključujejo nekatere edinstvene izzive, kar pomeni, da je potreben dolgoročen pristop za razvoj strokovnega znanja in izkušenj ter njihovo uporabo v laboratorijih, in ker je obžalovanja vredno, da so številni raziskovalci s takim strokovnim znanjem in izkušnjami prešli na druga področja zaradi pomanjkanja zasebnih in javnih sredstev;

AE.  ker se zaradi neupoštevanja osnovnih previdnostnih ukrepov v zvezi z osebno higieno, tako v bolnišnicah kot zunaj njih, lahko širijo patogeni, zlasti tisti, ki so odporni na protimikrobna sredstva;

AF.  ker vse več znanstvenih dokazov kaže, da je za dobro higieno rok v zdravstvenih okoljih potrebna uporaba metod za sušenje rok, ki ne spodbujajo navzkrižne mikrobne kontaminacije s prenašanjem po zraku in aerosolizacijo;

AG.  ker so na medicinski opremi prisotne odporne bakterije tudi po sterilizaciji v skladu z navodili proizvajalca;

AH.  ker uporaba protimikrobnih sredstev v humani in veterinarski medicini prispeva k razvoju rezistoma v okolju, ki je lahko razlog razvoja odpornosti pri ljudeh in živalih; ker se isti razredi antibiotikov uporabljajo v veterinarski in humani medicini in so se na obeh področjih pojavili podobni mehanizmi odpornosti;

AI.  ker kmetovanje z veliko gostoto živali lahko pomeni, da živina, perutnina in ribe na kmetijah po nepotrebnem in rutinsko dobivajo antibiotike, s čimer se spodbuja hitra rast, prav tako se antibiotiki uporabljajo v preventivne namene, da bi preprečili bolezni zaradi natrpanosti živali, omejenih prostorov in stresnih pogojev, v katerih živali živijo in ki slabijo njihov imunski sistem, ter kot nadomestilo za slabe sanitarne pogoje, v katerih so rejene;

AJ.  ker pobuda „Eno zdravje“, ki jo podpirata Svetovna zdravstvena organizacija in Svetovna organizacija za zdravje živali (OIE), priznava, da so zdravje ljudi, zdravje živali in ekosistemi med seboj povezani; ker so predvsem živali in hrana živalskega izvora lahko neposreden vir odpornih povzročiteljev bolezni pri živalih; ker lahko zato uporaba antibiotikov pri živalih, predvsem tistih, ki so namenjene za prehrano in ki živijo v gosto naseljenih prostorih, vpliva na odpornost ljudi na antibiotike;

AK.  ker lahko glede na pobudo „Eno zdravje“ pristop, kjer se delavci v zdravstvu in veterini obvežejo, da bodo sprejeli pobude za preprečevanje odpornih okužb in zmanjšanje uporabe antibiotikov, prepreči pojavnost okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, tako v bolnišnicah, kot zunaj njih;

AL.  ker po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije uporaba protimikrobnih zdravil pri živini v več državah članicah EU daleč presega uporabo pri ljudeh(5);

AM.  ker je bilo po podatkih evropskih potrošniških organizacij več kot 70 % testiranih mesnih izdelkov v šestih državah EU okuženih z bakterijami, odpornimi na antibiotike, v drugih osmih državah pa so bile te bakterije prisotne v 50 % vzorcev(6);

AN.  ker je bila ugotovljena visoka stopnja odpornosti bakterij Campylobacter na fluorokinolon in ker je večina okužb z bakterijami Campylobacter pri ljudeh posledica ravnanja s perutninskim mesom ter njegove priprave in uživanja; ker take stopnje odpornosti zmanjšujejo nabor učinkovitih možnosti za zdravljenje okužb z bakterijami Campylobacter pri ljudeh;

AO.  ker je v EU neterapevtska uporaba antibiotikov, pri kateri se zdravilo daje v manjših odmerkih za pospešitev rasti živine, prepovedana od leta 2006;

AP.  ker velika večina medicirane krme za rejne živali vsebuje protimikrobna zdravila;

AQ.  ker je uporaba protimikrobnih sredstev pri hišnih živalih dodaten dejavnik tveganja za razvoj in prenos protimikrobne odpornosti pri ljudeh in ker trendi naraščanja odpornosti na antibiotike, ugotovljeni na veterinarskih klinikah za hišne živali, sledijo podobnim trendom v bolnišnicah;

AR.  ker obsega tveganja za prenos protimikrobne odpornosti s hišnih živali na ljudi ni mogoče v celoti opredeliti in ker je treba to področje bolje raziskati;

AS.  ker se priznava, da veljavna zakonodaja o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini ne zagotavlja zadostnih orodij za ustrezno obvladovanje tveganj za zdravje ljudi, ki izhajajo iz uporabe protimikrobnih sredstev pri živalih;

AT.  ker nenamenska uporaba antibiotikov vzbuja zaskrbljenost tako v veterinarski kot humani medicini;

AU.  ker farmacevtske družbe pogosto dodajo nove antibiotike znotraj obstoječih razredov antibiotikov, namesto da bi odkrivale in razvijale resnično nova protibakterijska sredstva, in se bo posledično odpornost na ta nova sredstva pojavila hitreje, kot bi se pojavila na zdravila z resnično novim načinom delovanja;

AV.  ker je treba farmacevtske laboratorije spodbujati k razvijanju novih antibiotikov, za kar je treba razmisliti o oblikovanju spodbud in alternativnih gospodarskih modelov za nagrajevanje inovacij;

AW.  ker je izjemno pomembno farmacevtske družbe spodbujati, naj še naprej vlagajo v razvoj novih sestavin za antibiotike, zlasti v zvezi z boleznimi, pri katerih je protimikrobna odpornost resna težava, predvsem:

   bolezni, ki jih povzročijo multirezistentne gramnegativne bakterije (K. pneumoniae, Acinetobacter, E. Coli) ali druge multirezistentne bakterije, kot sta Staphylococcus aureus in tuberkuloza;
   druge bolezni, ki jih povzročijo virusi (kot je HIV) ali paraziti (kot je malarija);

prav tako naj razvijejo druge metode za boj proti okužbam, povezanim z zdravstveno oskrbo, brez uporabe antibiotikov;

AX.  ker je to mogoče doseči z obravnavo nekaterih ključnih znanstvenih, regulativnih in ekonomskih izzivov, ki ovirajo razvoj protimikrobnih sredstev, in predvsem s spodbujanjem naložb v raziskave in razvoj ter z osredotočanjem na največje potrebe javnega zdravja s hkratnim ohranjanjem trajnosti nacionalnih zdravstvenih sistemov;

AY.  ker je v členu 4(2) Direktive 2001/18/ES določen rok za uporabo genov, ki transgenim rastlinam dajejo odpornost na antibiotike;

AZ.  ker produktni specialisti nikoli ne bi smeli izvajati terapevtskega zdravljenja, temveč lahko le podpirajo zdravstveno osebje, kadar in če slednje to zahteva, na primer pri izvajanju operacij sestavljanja ali razstavljanja določenih instrumentov;

BA.  ker se določbe iz Direktive 2011/24/EU o mobilnosti pacientov izvajajo po vsej EU, zaradi česar je še bolj pomembno, da so evropski pacienti seznanjeni z varnostjo pacientov v različnih državah članicah;

BB.  ker je treba v primerih malomarnosti, do katerih pride zaradi nepravilne zdravstvene oskrbe, s sistemi v državah članicah, ki bodo zagotavljali pravično denarno nadomestilo in pravice pacientov ter ohranili zaupanje javnosti v zdravstvene storitve;

BC.  ker je internet največji nereguliran trg farmacevtskih izdelkov na svetu; ker se za 62 % zdravil, kupljenih prek spleta, izkaže, da so ponarejena ali da ne ustrezajo standardom; ker na spletu zelo velik delež izvajalcev farmacevtske dejavnosti posluje nezakonito in ker po ocenah letni promet na svetovni ravni iz nezakonite spletne prodaje zdravil na recept znaša okoli 200 milijard USD;

BD.  ker člen 168 Pogodbe določa, da mora biti dejavnost Evropske unije, ki dopolnjuje nacionalne politike, usmerjena k izboljševanju javnega zdravja, preprečevanju obolenj in bolezni ter odpravljanju vzrokov, ki ogrožajo telesno in duševno zdravje;

Izvajanje priporočil Sveta o varnosti pacientov

Povratne informacije v zvezi z drugim poročilom Komisije o izvajanju

1.  opozarja, da je bila farmacevtska zakonodaja sprejeta, da bi zagotovila varnost pacientov; opozarja na svojo zgoraj navedeno resolucijo z dne 22. oktobra 2013 o poročilu Komisije Svetu na podlagi poročil držav članic o izvajanju Priporočila Sveta (2009/C 151/01) o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo;

2.  pozdravlja izboljšanje sistema za spremljanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, v EU in druge najnovejše ukrepe, s katerimi želijo nekatere države članice izboljšati splošno varnost pacientov in zmanjšati pojavnost okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, in je predvsem zadovoljen z napredkom držav članic pri oblikovanju strategij in programov za varnost pacientov, tudi kar zadeva vključevanje varnosti pacientov v zdravstveno zakonodajo, ter pri razvoju sistemov poročanja in učenja;

3.  ugotavlja pa, da drugo poročilo o izvajanju še vedno poroča o razlikah pri napredku na področju varnosti pacientov v državah članicah, in obžaluje, da so nekatere države članice med drugim očitno upočasnile izvajanje priporočil Sveta, kar je verjetno posledica finančnih težav zaradi gospodarske krize;

4.  obžaluje, da se je zaradi varčevalnih ukrepov zmanjšalo število čistilnega osebja v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah po Evropi, saj ima čistilno osebje ključno vlogo v zagotavljanju visokih ravni higiene;

5.  poziva države članice, naj zagotovijo, da v obdobju te finančne krize varčevalni ukrepi ne bodo vplivali na varnost pacientov in da bodo sistemi zdravstvenega varstva še naprej imeli na voljo ustrezna sredstva, ter naj se predvsem izogibajo najškodljivejšim ukrepom, kot je kratkoročno varčevanje, ki lahko srednje- in dolgoročno povzročijo visoke stroške, namesto tega pa naj se osredotočijo na razvoj visokokakovostnih in učinkovitih zdravstvenih sistemov; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno število zdravstvenih strokovnjakov, usposobljenih ali specializiranih za preprečevanje in obvladovanje okužb ter za higieno v bolnišnicah, da bi zagotovili pristop, osredotočen na pacienta;

6.  poziva države članice, naj določijo konkretne in ambiciozne količinsko opredeljene cilje za zmanjšanje uporabe antibiotikov;

7.  pozdravlja delo delovne skupine EU o varnosti pacientov in kakovosti oskrbe, ki združuje predstavnike iz vseh 28 držav EU, držav Efte, mednarodnih organizacij in organov EU ter pomaga pri oblikovanju agende EU za varnost pacientov in kakovost oskrbe;

8.  poziva Komisijo, naj še naprej spremlja, kako države članice izvajajo določbe o varnosti pacientov, in po potrebi v skladu s tem oblikuje nove smernice;

Smernice za izboljšave

9.  pozdravlja delo, ki ga je sofinancirala EU in opravila OECD, pri oblikovanju primerljivih kazalnikov, s katerimi bi bilo mogoče oceniti varnost pacientov, in poziva države članice, naj začnejo te kazalnike uporabljati;

10.  poudarja pomen vključitve varnosti pacientov v izobraževanje, praktično usposabljanje in nadaljnje usposabljanje delavcev v zdravstvu in zdravstvenih delavcev;

11.  poudarja, da utegne e-zdravje s sledenjem informacijskih tokov in izboljševanjem razumevanja zdravstvenih procesov, pa tudi z digitalnimi recepti in opozorili o medsebojnem delovanju zdravil, prinesti prednosti pri zmanjševanju neželenih dogodkov; poziva Komisijo in države članice, naj podrobneje preučijo možnosti, ki jih ponuja e-zdravje na področju varnosti pacientov, tudi uvedbo elektronskih kartonov pacientov, in naj okrepijo sodelovanje z izmenjavo izkušenj, znanj in dobre prakse v tem sektorju;

12.  poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo potencial mobilnega zdravja (m-zdravje) glede učinkovitosti varstva, pojavnosti hospitalizacij in zmanjšanja letnih stroškov za zdravstveno varstvo na prebivalca;

13.  poudarja, da se uporaba antibiotikov in razširjenost protimikrobne odpornosti močno razlikujeta med državami članicami, in države članice spodbuja k uporabi najboljše prakse;

14.  poudarja nujno potrebo po spodbujanju veterinarskih raziskav in inovacij na ravni EU in na nacionalni ravni;

15.  poziva države članice, naj izvajajo ali oblikujejo naslednje ukrepe:

   (a) si še naprej prizadevajo izboljševati varnost pacientov s sprejetjem potrebnih ukrepov, da bi začele v celoti izvajati priporočila Sveta;
   (b) redno zbirajo podatke v skladu s standardiziranimi raziskavami o razširjenosti in pojavnosti neželenih dogodkov na svojem ozemlju ter izboljšajo sisteme za zgodnje opozarjanje in učinkovito usklajujejo izmenjavo teh podatkov;
   (c) zagotovijo, da so vodje na področju zdravstva imenovani na podlagi zaslug, ne pa politične pripadnosti;
   (d) zagotavljajo nenehne izboljšave in ocene delovnih razmer zdravstvenih delavcev z namenom izboljšanja varnosti pacientov;
   (e) zagotovijo, da se vse zdravstveno osebje, tudi tisto, ki ni v neposrednem stiku s pacienti, preden začne delati v bolnišnici ali drugi zdravstveni ustanovi udeleži osnovnega usposabljanja na področju preprečevanja in obvladovanja okužb ter da to znanje kasneje redno obnavlja;
   (f) zagotovijo ustrezno in sodobno usposabljanje zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev ter izmenjavo najboljših praks, da bi sledili najnovejši tehnologiji in najboljši bolnišnični praksi na področju higiene, in vzpostavijo sisteme nadzora, s katerimi bi se prepričale, da so njihove kompetence ustrezno posodobljene, predvsem kar zadeva izvajanje kirurškega varnostnega kontrolnega seznama Svetovne zdravstvene organizacije; s tem bi se zmanjšala pogostost zdravniških napak (vključno z okužbami, povezanimi z zdravstveno oskrbo), nastalih zaradi delnega poznavanja novih tehnologij in nepoučenosti o njih;
   (g) zagotovijo sprejetje multidisciplinarnega pristopa k zdravljenju;
   (h) zagotovijo večjo doslednost in stalnost pri spremljanju napredka pacientov v sistemu, s poudarkom na prehodu med sektorji in prenosu informacij, na primer iz bolnišnic v sektor primarne zdravstvene oskrbe;
   (i) zmanjšajo obremenitev zdravstvenih ustanov s spodbujanjem zdravljenja na domu;
   (j) zagotovijo, da bodo zdravstveni delavci v primeru nenamenske uporabe zdravil obvestili paciente in jih seznanili z morebitnim tveganjem, da bi lahko pacienti informirano privolili v zdravljenje;
   (k) si izmenjavajo informacije o najboljšem načinu za zmanjšanje odpornosti na antibiotike, da bi v vsej Evropi uporabljali najučinkovitejši pristop;
   (l) pacientom zagotovijo enakopraven dostop do zdravstvenih storitev in zdravljenja za odpravo sedanjih neenakosti v zdravstvu;
   (m) spodbujajo kampanje za obveščanje pacientov o tveganjih neželenih dogodkov v zdravstvu in možnih preventivnih ukrepih, zlasti osnovnih higienskih ukrepih, ter izvajajo kampanje za ozaveščanje in zdravstveno izobraževalne programe v šolah o premišljeni uporabi ne le antibiotikov, ampak vseh zdravil, ter o tveganju, ki ga predstavlja naraščanje odpornosti na antibiotike; kampanje bi morale nagovarjati starše in negovalce, odgovorne za otroke in starejše, morala pa bi jim slediti analiza rezultatov;
   (n) poudarjajo pomen preprečevanja okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, v zdravstvenih okoljih, tako da se omejuje širjenje s pregledovanjem bolnikov in stikov ter z ukrepi za obvladovanje okužb, in še naprej spodbujajo dobro prakso na področju higiene (kot je umivanje rok);
   (o) okrepijo higienske varnostne ukrepe tako, da strokovnjaka za higieno zadolžijo za nadzor vseh higiensko-zdravstvenih vidikov zdravstvenih ustanov in pacientov ter odnosov med pacienti in zunanjimi obiskovalci;
   (p) aktivno in formalno vključijo organizacije in predstavnike bolnikov v vse faze in ravni oblikovanja politik in programov;
   (q) v sodelovanju z deležniki, zlasti organizacijami bolnikov, oblikujejo smernice EU za vključevanje pacientov v strategije in ukrepe za varnost pacientov;
   (r) jim zagotovijo ustrezno podporo za izvajanje dejavnosti na področju varnosti pacientov;

16.  poziva države članice, naj preučijo morebitne nepravilnosti pri obnavljanju in ponovni uporabi medicinskih pripomočkov, ki so prvotno namenjeni in označeni za enkratno uporabo;

17.  poziva države članice, naj izboljšajo programe ozaveščanja za zdravstvene delavce, druge delavce v zdravstvu, veterinarje in splošno javnost, ki naj bodo osredotočeni na uporabo antibiotikov in preprečevanje okužb;

18.  poziva Evropsko agencijo za zdravila, naj oblikuje smernice za nenamensko/nelicenčno uporabo zdravil na podlagi zdravstvenih potreb ter sestavi seznam nenamenskih zdravil, ki se uporabljajo kljub temu, da so na voljo licenčne alternative;

19.  poziva Evropsko komisijo in Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni, naj razvijeta smernice za zdravstvene delavce, bolnike in njihove družine o učinkovitem umivanju in sušenju rok ter spodbujanju uporabe metod sušenja rok, ki ne spodbujajo navzkrižne mikrobne kontaminacije s prenašanjem po zraku in aerosolizacijo;

20.  poudarja potrebo po bistveni izboljšavi komunikacije ter izobrazbe in usposabljanja veterinarjev in kmetov;

21.  še enkrat odločno poziva Komisijo, naj čim prej predstavi zakonodajni predlog, da se navodilu za uporabo obvezno doda okvirček z osnovnimi podatki o zdravilu; podatki, navedeni v okvirčku z osnovnimi podatki o zdravilu, bi morali biti zapisani v čitljivi in vidni obliki, ki je jasno ločljiva od ostalega besedila; okvirček z osnovnimi podatki o zdravilu bi moral vsebovati kratek opis potrebnih dejstev o zdravilu, da bi pacient lahko razumel njegovo koristnost in možna tveganja ter da se zagotovi varna in pravilna uporaba zdravila; to med drugim vključuje nasvete o pravilni in ustrezni uporabi antibiotikov;

22.  poziva Evropsko komisijo in države članice, naj spodbujajo uvedbo evropskega logotipa iz Izvedbene uredbe (EU) št. 699/2014 za identifikacijo spletnih lekarn, ki javnosti ponujajo prodajo zdravil na daljavo, da bi potrošnike zavarovale pred nakupom ponarejenih zdravil, ki so pogosto zdravju nevarna;

23.  opozarja, da morajo države članice Komisiji v skladu s Sklepom št. 1082/2013/EU o resnih čezmejnih nevarnostih za zdravje predložiti posodobljene načrte za pripravo in načrtovanje odziva na nacionalni ravni, in jih poziva, naj predložijo ustrezne informacije v rokih, določenih v navedenem sklepu;

Poročanje in vprašanje odgovornosti

24.  poziva države članice, naj spodbujajo zdravstvene delavce, da pacientom redno zagotavljajo informacije z nasveti, kako čim bolj zmanjšati tveganja za njihovo varnost prek stika s sistemom zdravstvenega varstva;

25.  spodbuja države članice, naj ustanovijo neodvisne organe, ki bi sodelovali s strokovnjaki, da bi zagotovili večjo ozaveščenost in širjenje opozoril v zvezi z ogrožanjem varnost pacientov;

26.  poziva države članice, naj izboljšajo sisteme poročanja o neželenih dogodkih in zdravniških napakah z oblikovanjem ukrepov, s katerimi bi spodbujali natančno in anonimno poročanje zdravstvenih delavcev in pacientov, ki ne bi temeljilo na obtoževanju, ter naj razmislijo o vzpostavitvi e-sistema, ki bi lahko olajšal in izboljšal poročanje pacientov;

27.  poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje kakovosti in ne le količine poročanja o neželenih dogodkih, tako da bi poročila vsebovala zanesljive informacije, ki bi resnično izboljšale varnost pacientov, ter vzpostavijo sistem, v katerem bi bilo podatke mogoče enostavno pridobiti in ki bi omogočal celovito in sistematično oceno;

28.  poziva Komisijo, naj pripravi standardizirane raziskave za zbiranje podatkov o okužbah, povezanih z zdravstveno oskrbo;

29.  poziva države članice, naj strožje preverjajo in uveljavljajo prepoved izvajanja zdravljenja za zunanje sodelavce, ki niso zdravstveni delavci;

30.  poziva jih tudi, naj paciente obveščajo o tveganjih in preventivnih ukrepih v zvezi z neželenimi dogodki v okviru zdravstvene oskrbe ter o pritožbenih postopkih in pravnih možnostih, ki so na voljo v primeru neželenega dogodka, na primer prek zastopnika pravic pacientov;

31.  poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za preprečitev kakršnih koli navzkrižij interesov pri zdravnikih in veterinarjih v zvezi s predpisovanjem in prodajo zdravil;

32.  poziva jih tudi, naj zagotovijo, da bodo pacientom, ki so utrpeli okužbo, povezano z zdravstveno oskrbo, ali zdravniško napako, takoj na voljo vse informacije o obstoječih mehanizmih pritožb in pravnih sredstev.

33.  poziva Komisijo, naj poroča o nacionalnih praksah v zvezi s kolektivnimi pravnimi sredstvi v primerih okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo;

34.  se zaveda, kako pomembne so državljanske pobude, kot sta evropska listina o pacientovih pravicah, ki temelji na Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, in evropski dan pacientovih pravic, ki se od leta 2007 organizira vsako leto 18. aprila; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo evropski dan pacientovih pravic na lokalni in regionalni ravni ter na ravni EU;

Boj proti protimikrobni odpornosti

Trenutno stanje in obetajoče rešitve

35.  pozdravlja ukrepe Komisije na področju protimikrobne odpornosti ter preprečevanja in obvladovanja okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, pa tudi prizadevanja za usklajevanje in spremljanje, ki se izvajajo prek ECDC, zlasti v okviru evropske mreže za spremljanje odpornosti mikrobov proti antibiotikom (EARS-Net), evropske mreže za nadzor rabe protimikrobnih sredstev (ESAC-net) in mreže za spremljanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo (HAI-Net);

36.  pozdravlja sodelovanje ECDC, Evropske agencije za zdravila (EMA) in Evropskega organa za varnost hrane (EFSA) pri usklajevanju in spremljanju na področju protimikrobne odpornosti;

37.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je v letih 2010–2013 v številnih državah članicah in na ravni EU precej povečal delež bakterij K. pneumoniae, odpornih na fluorokinolone, tretjo generacijo cefalosporinov ter aminoglikozide, na kombinacijo vseh treh skupin antibiotikov ter na karbapeneme, skupino antibiotikov zadnje izbire; ugotavlja tudi, da se je v istem obdobju v številnih državah članicah in na ravni EU precej povečala tudi odpornost bakterije E. coli na tretjo generacijo cefalosporinov; ugotavlja še, da v nekaterih območjih Evrope multirezistentna tuberkuloza predstavlja do 20 % vseh novih primerov tuberkuloze, uspešnost zdravljenja multirezistentne tuberkuloze pa je zaskrbljujoče nizka;

38.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je v državah z visoko ravnjo odpornosti na več zdravil, med drugim odpornostjo na karbapeneme, na voljo le malo alternativ za zdravljenje, med temi so polimiksini; poudarja, da je v teh državah prisotnost bakterij, odpornih na polimiksine, pomembno svarilo, da je možnosti za zdravljenje okuženih pacientov vedno manj;

39.  ugotavlja, da okužbe, ki jih povzročijo bakterije, odporne na protimikrobna sredstva, pogosto zahtevajo draga in dolgotrajna zdravljenja v bolnišnicah ter uporabo alternativnih in dražjih terapevtskih zdravljenj, kar dodatno obremenjuje sisteme zdravstvenega varstva držav članic;

40.  obžaluje, da smo bili zadnjih 25 let priča slabi ozaveščenosti o pomenu premišljene uporabe protimikrobnih sredstev, zlasti antibiotikov, in stagnaciji razvoja na področju protimikrobnih zdravil, ki sta zlasti posledici znanstvenih, ekonomskih in regulativnih ovir;

41.  ugotavlja, da je v programu Obzorje 2020 in tretjem programu EU za javno zdravje poudarek na okužbah, povezanih z zdravstveno oskrbo, in protimikrobni odpornosti;

42.  ugotavlja, da v več državah članicah niso na voljo nekateri obstoječi in učinkoviti antibiotiki, kar vodi k neustrezni izbiri zdravil za terapijo, in zato poziva države članice in Komisijo, naj preučijo, kako učinkovite antibiotike ohraniti na trgu;

43.  ugotavlja, da se zaradi odpornosti na antibiotike ustrezno zdravljenje z antibiotiki pogosto predpiše pozno in da pri pacientih s hudimi nalezljivimi boleznimi zdravljenje z napačnimi antibiotiki ali zapoznelo zdravljenje povzroča hude zaplete, v nekaterih primerih tudi smrt;

44.  z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je veliko živali, ki so okužene z bakterijami, odpornimi na antibiotike, in da se te bakterije lahko prenesejo z okuženega mesa na potrošnike;

45.  z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja tudi, da obstaja povezava med uporabo protimikrobnih sredstev v veterinarski medicini in razvojem protimikrobne odpornosti pri kmetih ter da se ta odpornost lahko razširi pri bolnišničnem zdravljenju;

46.  pozdravlja pobude in ukrepe držav članic, strokovnjakov za zdravje živali in lastnikov živali, usmerjene v zagotavljanje odgovorne uporabe protimikrobnih sredstev pri živalih in zmanjševanje uporabe protimikrobnih sredstev v reji živali;

47.  meni, da so raziskave novih protimikrobnih zdravil izjemnega pomena, in poziva Komisijo, naj za spodbujanje raziskav uporabi Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI), na primer s podpiranjem obstoječih struktur, kot je pobuda za inovativna zdravila (IMI);

48.  poziva, naj se več pozornosti nameni razvoju novih protimikrobnih sredstev, ki bodo usmerjena v nove tarče;

49.  pozdravlja in spodbuja raziskave popolnoma novih protimikrobnih zdravil, zlasti antibiotikov, ki bi bili učinkoviti proti razširjenim multirezistentnim gramnegativnim bakterijam in proti boleznim, ki so posebej dovzetne za protimikrobno odpornost, na primer okužbam s K. pneumoniae, Acinetobacter, E. Coli, HIV in Staphylococcus aureus ter tuberkulozi in malariji; vztraja pa, da je najpomembneje najprej zagotoviti odgovorno in premišljeno uporabo protimikrobnih sredstev; pozdravlja in spodbuja nadaljnje raziskave alternativnih metod, katerih cilj je boj proti okužbam, povezanim z zdravstveno oskrbo, brez uporabe antibiotikov ter boj proti multirezistentni tuberkulozi;

50.  poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo raziskovalne in razvojne dejavnosti, da bi zagotovile nova orodja za boj proti bakterijskim okužbam, ki so vse bolj prisotne v Evropi;

51.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo spodbude za sodelovanje javnega in zasebnega sektorja, da bi ponovno zagnale raziskave in razvoj na področju protimikrobnih sredstev;

52.  poziva države članice, naj okrepijo sodelovanje na področju varnosti pacientov in boja proti protimikrobni odpornosti, da bi omejile in zmanjšale širjenje odpornih mikroorganizmov iz ene države članice v drugo;

53.  poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo sisteme „prilagojene odobritve“ in druga regulativna orodja za zgodnejši dostop pacientov do inovativnih protibakterijskih zdravil za zdravljenje okužb z odpornimi bakterijami;

54.  poziva Komisijo in države članice, naj uporabljajo program prilagojene odobritve Evropske agencije za zdravila in vsa razpoložljiva regulativna orodja, da bi pacientom zagotovili hitrejši dostop do inovativnega protibakterijskega zdravljenja;

55.  poudarja, da morajo biti pacienti v središču vsake zdravstvene politike, ter spodbuja zdravstveno pismenost in vključevanje pacientov v odločanje o zdravljenju;

56.  meni, da bi morala Komisija nujno zagotoviti, da bi se akcijski načrt EU o protimikrobni odpornosti izvajal tudi po letu 2016, pri čemer bi bilo treba poudarek nameniti premoščanju znanstvenih, regulativnih in ekonomskih izzivov, povezanih s protimikrobno odpornostjo, ter obenem tudi preprečevanju in obvladovanju okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo;

Priporočila v zvezi z uporabo antibiotikov v humani medicini

57.  opozarja, da bi morala biti nenadzorovana uporaba antibiotikov strogo prepovedana, in poudarja, da morajo nacionalni pristojni organi držav članic za protibakterijska zdravila izvajati politiko izdajanja izključno na recept;

58.  poziva države članice, naj sprejmejo primerne ukrepe, da bi v humani medicini zagotovile odgovorno in preudarno uporabo vseh protimikrobnih sredstev, zlasti pa antibiotikov, ki veljajo za zdravljenje zadnje izbire v primeru bakterijskih bolnišničnih okužb, saj je neustrezna raba antibiotikov za preventivne namene (tudi v bolnišnicah) eden glavnih razlogov za pojav odpornosti na antibiotike;

59.  poziva države članice, naj za preprečevanje razvoja odpornosti spodbujajo dostop do visokokakovostnih zdravil ter izvajanje celotnih ciklusov zdravljenja za vse paciente, s posebno podporo za najranljivejše;

60.  poziva države članice, naj preučijo tudi „pozabljene“ antibiotike, da bi povečali nabor razpoložljivih zdravil;

61.  poziva Komisijo, naj se vključi v delo Svetovne zdravstvene organizacije za oblikovanje novega ekonomskega modela, ki bi upošteval težave in potrebe v zvezi z javnim zdravjem;

62.  poziva države članice in Komisijo, naj se lotijo razmisleka o oblikovanju novega ekonomskega modela, ki bi ločil obseg prodaje od nagrade za nov antibiotik, kar bi odražalo družbeno vrednost novega antibiotika in omogočilo zadostno donosnost naložbe za podjetje, medtem ko bi kupec pridobil pravico do uporabe izdelka in imel popoln nadzor nad količinami;

63.  poziva države članice, naj izvajajo ali oblikujejo naslednje ukrepe:

   (a) opominjajo zdravnike, da je ustrezno in odgovorno predpisovanje antibiotikov za zdravljenje izjemno pomembno;
   (b) zagotovijo, da se, kadar je to mogoče, pred predpisovanjem antibiotikov sistematično izvaja ustrezna mikrobiološka diagnoza, na primer z uporabo novih diagnostičnih orodij, ko bi lahko omogočila hitro diagnosticiranje ob pacientu in/ali pripravo biograma, zlasti v primeru ponavljajočih se bolezni, in si prizadevajo odpraviti ovire, ki preprečujejo ustrezno mikrobiološko diagnosticiranje, zlasti v ambulantnem sektorju;
   (c) s predpisi uredijo predpisovanje antibiotikov za zdravljenje in zlasti strogo izvajajo zakone, ki prepovedujejo nabavo antibiotikov brez recepta, da bi zagotovili ustrezno uporabo zdravil, za katero je treba navesti cilj terapije in izbrati ustrezno terapijo z zdravili;
   (d) uvajajo odgovorne prakse trženja, pri katerih ne bo navzkrižja interesov med proizvajalci in predpisovalci zdravil;
   (e) spodbujajo oblikovanje novih modelov prihodkov, ki bi ločili ekonomske donose podjetij od predpisanega obsega prodaje antibiotikov, medtem ko bi se spodbujale inovacije v farmaciji, ki bi bile skladne z vzdržnostjo zdravstvenih sistemov;
   (f) s predpisi uredijo prodajo in distribucijo antibiotikov, da bodo lahko pacienti kupili zgolj določeno količino antibiotikov, ki jo predpišejo zdravniki, saj v nekaterih državah članicah še vedno veljajo predpisi, ki dovoljujejo prodajo antibiotikov v večjem pakiranju, kot je potrebno za določeno zdravljenje;
   (g) zagotovijo, da bodo pacienti v večji meri upoštevali in izvajali antibiotično in drugo ustrezno zdravljenje, ki ga predpišejo zdravstveni delavci, ter oblikujejo strategije, da bi pacienti bolje razumeli pomen odgovorne uporabe antibiotičnega zdravljenja in nevarnosti za povečanje protimikrobne odpornosti;
   (h) spremljajo odpornost na antibiotike in uporabo antibiotikov v bolnišnicah ter zagotovijo, da se bodo antibiotiki v bolnišnicah uporabljali samo za ustrezne indikacije ter se dozirali pravilno in za najkrajše mogoče obdobje, kot se priporoča v smernicah na podlagi dokazov;
   (i) okrepijo nadzor nad okužbami, zlasti v čezmejnem okviru in predvsem s pozornim spremljanjem možnost prenosa multirezistentnih bakterij, tako da ustrezno pregledajo paciente, ki so bili prepeljani iz države/regije/bolnišnice, znane po visoki razširjenosti multirezistentnih bakterij, in okužene paciente izolirajo v enoposteljnih sobah ali s kohortno izolacijo;
   (j) razvijejo strategijo za multirezistentno tuberkulozo, v kateri bi sodelovalo več deležnikov in ki bi vključevala ključne vidike, kot so preprečevanje, ozaveščanje, diagnosticiranje, ustrezno zdravljenje ter upoštevanje in izvajanje predpisanega zdravljenja;
   (k) izboljšajo varnostne standarde zlasti za tiste medicinske pripomočke, ki so odporni proti sterilizaciji (na primer endoskopi), in s pozornim spremljanjem zagotovijo, da medicinski pripomočki, ki so bili prvotno zasnovani in označeni z znakom CE za enkratno uporabo, v primeru obnove izpolnjujejo vse varnostne standarde za varovanje zdravja potrošnikov;
   (l) organizirajo široke kampanje ozaveščanja, ki bodo vključevale zdravstveno izobraževanje v šolah o premišljeni uporabi antibiotikov in tveganju, ki ga prinaša povečana odpornost nanje, ter o pomenu razvijanja ustrezne osebne higiene; te kampanje bi morale biti usmerjene k mlajšim in starejšim, staršem in skrbnikom, kasneje pa bi bilo treba oceniti njihove rezultate, pri čemer bi bilo treba izkoristiti možnosti sistemov e-zdravja;
   (m) povečajo javna sredstva in ustvarijo nova akademska mesta, da bi se osredotočili na raziskovanje in potrjevanje novih pristopov k zdravljenju bakterijskih okužb;
   (n) okrepijo zlasti spodbude za raziskave in razvoj novih protimikrobnih sredstev;
   (o) poziva ECDC, naj izvede misije na terenu, da bi državam članicam zagotovil znanstveno in tehnično pomoč ter usposabljanje o protimikrobni odpornosti, kot je predvideno v členu 9 uredbe o ECDC (Uredba (ES) št. 851/2004); poziva tiste države članice, ki tega še niso storile, in zlasti tiste, v katerih je protimikrobna odpornost že visoka ali se nevarno povečuje, naj povabijo ECDC k izvedbi tovrstnih misij;
   (p) zagotovijo, da bodo evidence bolnišnic in drugih zdravstvenih ustanov v zvezi z okužbami, povezanimi z zdravstveno oskrbo, javno dostopne, da bi se pacientom omogočila ozaveščena izbira;

64.  poziva Komisijo, naj preuči posledice večje mobilnosti, ki jo določa Direktiva 2011/24/EU, v zvezi s povečano protimikrobno odpornostjo, ki bi jo lahko povzročili pacienti, ki potujejo po Evropi zaradi zdravljenja;

Priporočila v zvezi z uporabo antibiotikov v veterinarski medicini na splošno in posebej v živinoreji

65.  izraža zaskrbljenost, ker skupno poročilo EFSA in ECDC o protimikrobni odpornosti kaže, da so bakterije, ki najpogosteje povzročajo okužbe, ki se prenašajo s hrano, kot so Salmonela in Kampilobakter, izkazale znatno odpornost na običajna protimikrobna sredstva;

66.  ponavlja poziv, ki ga je sprejel v svoji resoluciji z dne 27. oktobra 2011 o ogroženosti javnega zdravja zaradi protimikrobne odpornosti(7), naj se postopno odpravi preventivna raba antibiotikov v živinoreji, pri čemer poudarja, da bi se morala sektorja živinoreje in intenzivnega ribogojstva osredotočiti na preprečevanje bolezni z ustrezno higiensko prakso, nastanitvijo in rejo živali, pa tudi s strogimi biološkimi varnostnimi ukrepi, namesto s preventivno rabo antibiotikov;

67.  poziva države članice, naj uvedejo ali oblikujejo naslednje ukrepe:

   (a) spodbujajo in krepijo odgovorno in premišljeno uporabo vseh protimikrobnih sredstev v veterinarski medicini, vključno z medicirano krmo, tako da njihovo uporabo dovolijo samo za zdravljenje po veterinarski diagnozi, posebno in dodatno pozornost pa naj namenijo antibiotikom, ki jih Svetovna zdravstvena organizacija uvršča na seznam izjemno pomembnih protimikrobnih sredstev v humani medicini;
   (b) uvedejo pravna sredstva, s katerimi bi omejili uporabo antibiotikov pri živalih, če se ugotovi bistveno tveganje za javno zdravje;
   (c) izvajajo strožji nadzor za omejitev uporabe antibiotikov v veterinarski medicini; to bi lahko dosegli tudi tako, da bi pravico predpisovanja antibiotikov omejili na strokovno usposobljene veterinarje in da bi ločili pravice veterinarjev za predpisovanje in prodajo antibiotikov, s čimer bi odpravili vse ekonomske spodbude;
   (d) uvedejo kampanje ozaveščanja o odgovorni uporabi protimikrobnih sredstev pri živalih, vključno s hišnimi živalmi;
   (e) zmanjšajo potrebo po antibiotikih tako, da se izboljša zdravje živali z biološkimi varnostnimi ukrepi, preprečevanjem bolezni in praksami dobrega ravnanja, ter oblikujejo trdne in jasnejše metodologije in prednostne naloge za boj proti razvoju protimikrobne odpornosti;
   (f) zagotovijo, da bosta živinoreja in ribogojstvo osredotočena na preprečevanje bolezni z dobro higiensko prakso, nastanitvijo in rejo živali, pa tudi s strogimi biološkimi varnostnimi ukrepi, namesto s preventivno uporabo antibiotikov. Znano je, da se lahko preudarnejše upravljanje kmetij in ustreznejši postopki reje živali dosežejo z revizijo določb o največji gostoti živali v živinoreji, saj sedanje velikosti čred pogosto preprečujejo zdravljenje posameznih živali ali manjših skupin živali, kar spodbuja preventivno uporabo antibiotikov;
   (g) omejijo uporabo antibiotikov v intenzivni živinoreji in spodbujajo ekološko ali ekstenzivno živinorejo;
   (h) omejijo uporabo antibiotikov pri živalih s postopno odpravo njihove uporabe v preventivne namene v primerih, ko se antibiotiki dajejo živalim za preprečevanje bolezni, ter čim bolj zmanjšajo potrebo po metafilaksi, tj. množičnem zdravljenju živali zaradi zdravljenja posameznih bolnih živali in preprečevanja okužbe zdravih;
   (i) oblikujejo in izvedejo nacionalne strategije ali akcijske načrte za preprečevanje protimikrobne odpornosti, ki naj med drugim vključujejo:
   (i) izvajanje nacionalnih smernic o zdravljenju živali s protimikrobnimi sredstvi, da bi zagotovili odgovorno uporabo protimikrobnih sredstev na podlagi specifičnih dokazov in razmer v zadevnih državah članicah;
   (ii) izvajanje preventivnih strategij za zdravje živali, katerih cilj je izboljšati zdravstveno stanje živali in zmanjšati potrebo po uporabi protimikrobnih sredstev v reji živali;
   (iii) določitev odgovornosti veterinarjev v zvezi z upravljanjem zdravja živali in odločanjem o uporabi protimikrobnih sredstev;
   (iv) izvajanje stalnega usposabljanja strokovnjakov za zdravje živali in lastnikov živali;
   (j) potrdijo prepoved uporabe antibiotikov kot pospeševalcev rasti živine;

68.  poziva države članice, naj s predpisi uredijo morebitna navzkrižja interesov in finančne spodbude pri veterinarjih, ki hkrati prodajajo in predpisujejo antibiotike;

69.  poziva Evropsko agencijo za zdravila, naj pripravi seznam antibiotikov, ki se uporabljajo pri živalih in pri katerih je bilo ugotovljeno pomembno tveganje za javno zdravje;

70.  poziva nacionalne organe in Evropsko agencijo za zdravila, naj sprejmejo ali pripravijo naslednje ukrepe:

   (a) okrepijo sedanjo oceno tveganja za nova veterinarska protimikrobna sredstva z ugotovitvijo glavnih možnih tveganj za javno zdravje v zelo zgodnji fazi odobritve;
   (b) spremljajo razvoj odpornosti pri določenih bakterijah v skladu z načrti, o katerih se dogovorijo regulativni organi in podjetja, ko je novo protimikrobno sredstvo prvič odobreno za uporabo v veterinarski medicini;
   (c) spremljajo spremembe v uporabi protimikrobnih sredstev pri živalih v okviru projekta evropskega nadzora rabe protimikrobnih sredstev v veterini (ESVAC) (ki ga vodi Evropska agencija za zdravila) za merjenje učinka izvedenih ukrepov;

71.  poziva sozakonodajalca, naj pri pogajanjih o predlogu uredbe o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini (2014/0257(COD)) ukrepa v skladu z načelom „eno zdravje“, predvsem pa naj:

   sprejme določbe, s katerimi bi pri živalih prepovedali nenamensko uporabo protimikrobnih sredstev, katerih uporaba je dovoljena zgolj v humani medicini;
   podpre obvezno evidentiranje količin vseh protimikrobnih sredstev, ki se uporabljajo v živinoreji, pri čemer je treba te podatke posredovati pristojnim nacionalnim organom, ti pa jih morajo vsako leto objaviti;
   zagotovi, da nova zakonodaja o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini ne bo znižala standardov kakovosti, varnosti in učinkovitosti teh zdravil, ter poskrbi, da bodo ti visoki standardi zajamčeni v celotnem življenjskem ciklu zdravil za uporabo v veterinarski medicini;
   oblikuje zbirko podatkov EU z informacijami o tem, kdaj, kje, kako in za katere živali so bila uporabljena protimikrobna sredstva;
   prepove spletno prodajo protimikrobnih sredstev;

72.  poziva sozakonodajalca, naj pri pogajanjih o predlogu uredbe o proizvodnji, dajanju na trg in uporabi medicirane krme ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/167/EGS (2014/0255(COD)) zagotovi, da bo ta vključevala določbe, katerih namen bo znatno omejiti uporabo medicirane krme, ki vsebuje protimikrobna sredstva, za živali za proizvodnjo živil in zlasti strogo prepovedati preventivno uporabo protimikrobnih sredstev, vsebovanih v medicirani krmi;

73.  poziva Komisijo in ECDC, naj raziščeta potencialno neposredno ali posredno škodo zaradi uporabe protimikrobnih sredstev pri hišnih živalih ter pripravita ukrepe za omejevanje škodljivih posledic, da se zmanjša tveganje za prenos protimikrobne odpornosti s hišnih živali na ljudi;

74.  poudarja, da so nekatere države članice že uspešno opustile uporabo v preventivne namene na ravni kmetij; zato poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajo za postopno opustitev uporabe antibiotikov v preventivne namene;

Sodelovalni pristop v Evropski uniji

75.  poziva države članice, naj sodelujejo pri opredelitvi najnižjih standardov in kazalnikov varnosti pacientov za varnost in kakovost zdravstvenega varstva na ravni EU, pri čemer naj se posvetujejo z vsemi ustreznimi deležniki, vključno z organizacijami pacientov;

76.  poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo tesen dialog z vsemi deležniki in oblikujejo usklajeno, celovito in trajnostno strategijo EU za varnost pacientov ter pripravijo konkretne rešitve, ki se bodo izvajale na ravni EU, na nacionalni, regionalni in lokalni ravni in/ali na ravni osnovnega zdravstvenega varstva;

77.  poziva države članice in Komisijo, naj skupaj s Svetovno zdravstveno organizacijo začnejo proces razmišljanja, da bi razvili nov ekonomski model, ki bi obseg prodaje antibiotikov ločil od nagrade za nov antibiotik, kar bi zagotovilo pošteno donosnost naložbe za podjetja ob ohranitvi vzdržnosti nacionalnih zdravstvenih sistemov;

78.  poziva Komisijo, države članice in farmacevtsko industrijo, naj čim bolje izkoristijo partnerstva na ravni EU med akademskim svetom in farmacevtsko industrijo, kot je bilo to storjeno v pobudi za inovativna zdravila (IMI);

79.  spodbuja farmacevtske družbe, vlade in akademski svet, naj po svojih najboljših močeh (z infrastrukturo, snovmi, idejami in finančnimi sredstvi) prispevajo k prelomnim temeljnim raziskavam in predkonkurenčnim skupnim projektom; meni, da bi bilo treba pobudi za inovativna zdravila omogočiti prilagodljivost, da bi lahko v njenem okviru raziskali nova dognanja, pridobljena v teh projektih;

80.  poziva Komisijo, naj razmisli o možnosti zakonodajnega okvira, s katerim bi spodbudili razvoj novih antibiotikov, na primer v obliki instrumenta, ki bi urejal antibiotike za uporabo v humani medicini, podobnega tistemu, ki je že bil predlagan za antibiotike za uporabo v veterinarski medicini;

81.  spodbuja nadaljnje izvajanje javno-zasebnih partnerstev, kot so programi v okviru pobude za inovativna zdravila (IMI) „New Drugs for Bad Bugs“ (nova zdravila za slabe bacile), COMBACTE, TRANSLOCATION, Drive AB ali ENABLE, da bi se izkoristila moč sodelovanja;

82.  pozdravlja pobudo za skupni program o protimikrobni odpornosti, ki državam članicam omogoča, da se dogovorijo o raziskovalnih potrebah in se tako izognejo podvajanju, ter poziva k povečanju finančnih sredstev, namenjenih razvoju novih zdravil, ki bi lahko nadomestila antibiotike, za boj proti protimikrobni odpornosti;

83.  spodbuja EU, naj se pridruži svetovnemu skladu za inovacije, ki je bil predlagan v okviru pregleda odpornosti na antibiotike (Antibiotic Resistance Review), opravljenega v Združenem kraljestvu, s ciljem, da se podprejo pionirske raziskave;

84.  poziva Komisijo in države članice, naj podprejo diagnostična orodja, ki so enostavna za uporabo, da bi zagotovili večjo razpoložljivost ustreznega diagnosticiranja pred predpisovanjem ali dajanjem antibiotikov, zlasti v ambulantnem sektorju;

85.  poziva EU, naj spodbuja vse globalne pobude, ki krepijo sredstva za boj proti odpornosti na antibiotike, in pri njih sodeluje, podpira pa naj tudi raziskave na tem področju;

86.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami pripravi priporočila o standardih za varnost hrane za uporabo v zvezi s prisotnostjo rezistentnih in multirezistentnih patogenov in/ali posebnih dejavnikov odpornosti;

87.  poudarja, da je protimikrobna odpornost postala resen problem, ki ga je treba nujno obravnavati; poziva Komisijo, naj razmisli o predlogu zakonodaje o preudarni rabi antibiotikov, če bi bil v petih letih po objavi teh priporočil v državah članicah dosežen le majhen napredek ali ga sploh ne bi bilo;

o
o   o

88.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Odboru regij in državam članicam.

(1) UL C 184 E, 8.7.2010, str. 395.
(2) UL C 151, 3.7.2009, str. 1.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0483.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0435.
(5) Tackling antibiotic resistance from a food safety perspective in Europe (Reševanje problema odpornosti na antibiotike z vidika varnosti hrane v Evropi), SZO Evropa, 2011.
(6) Uporaba antibiotikov v živinoreji: čas za ukrepanje, pisno stališče Evropske organizacije za varstvo potrošnikov (BEUC).
(7) UL C 131 E, 8.5.2013, str. 116.

Pravno obvestilo