Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2014/2253(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0242/2015

Predložena besedila :

A8-0242/2015

Razprave :

PV 10/09/2015 - 3
CRE 10/09/2015 - 3

Glasovanja :

PV 10/09/2015 - 8.9
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2015)0322

Sprejeta besedila
PDF 285kWORD 118k
Četrtek, 10. september 2015 - Strasbourg Končna izdaja
30.in 31. letno poročilo o spremljanju uporabe prava EU (2012-2013)
P8_TA(2015)0322A8-0242/2015

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. septembra 2015 o 30. in 31. letnem poročilu o spremljanju uporabe prava EU (2012–2013) (2014/2253(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju 30. letnega poročila o spremljanju uporabe prava EU (2012) (COM(2013)0726),

–  ob upoštevanju 31. letnega poročila o spremljanju uporabe prava EU (2013) (COM(2014)0612),

–  ob upoštevanju ocenjevalnega poročila Komisije o sistemu "EU pilot" (COM(2010)0070),

–  ob upoštevanju drugega ocenjevalnega poročila Komisije o sistemu "EU pilot" (COM(2011)0930),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. marca 2002 o odnosih s pritožnikom v zvezi s kršitvami prava Skupnosti (COM(2002)0141),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. aprila 2012 o posodobitvi načina urejanja odnosov s pritožnikom glede uporabe prava Unije (COM(2012)0154),

–  ob upoštevanju okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o 29. letnem poročilu o spremljanju uporabe prava Evropske unije (2011)(2),

–  ob upoštevanju študije z naslovom Učinek krize na temeljne pravice v državah članicah EU – primerjalna analiza(3),

–  ob upoštevanju svežnja za boljše pravno urejanje, ki ga je Komisija sprejela 19. maja 2015,

–  ob upoštevanju členov 52 in 132(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, Odbora za ustavne zadeve in Odbora za peticije (A8-0242/2015),

A.  ker člen 17 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) opredeljuje temeljno vlogo Komisije kot "varuhinje Pogodb";

B.  ker ima Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju besedila: Listina) v skladu s členom 6(1) PEU enako pravno vrednost kot Pogodbe in se uporablja za institucije, organe, urade in agencije EU, ko izvajajo pravo Unije (člen 51(1) Listine);

C.  ker Komisija v skladu s členom 258(1) in (2) PDEU poda državi članici obrazloženo mnenje, če meni, da ni izpolnila obveznosti iz Pogodb, in lahko zadevo predloži Sodišču, če zadevna država članica ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija;

D.  ker Okvirni sporazum o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo Parlamentu določa, da je treba dati na razpolago informacije v zvezi z vsemi postopki za ugotavljanje kršitev, ki temeljijo na uradnem opominu, kar pa ne zajema neformalnega postopka v sistemu EU Pilot, ki se izvede pred začetkom formalnih postopkov za ugotavljanje kršitev;

E.  ker člen 41 Listine opredeljuje pravico do dobrega upravljanja kot pravico vsakogar, da institucije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku, in ker v skladu s členom 298 PDEU institucije, organe, urade in agencije Unije pri izvajanju njihovih nalog podpira odprta, učinkovita in neodvisna evropska uprava;

F.  ker člen 51 Listine omejuje obveznost držav članic glede skladnosti z Listino zgolj na primere, ko izvajajo pravo EU, medtem ko take omejitve obveznosti, ki izvirajo iz Listine, ne določa za institucije, organe, urade in agencije EU;

G.  ker so v okviru finančne krize države članice sprejele ukrepe, ki so ogrozile primarno pravo EU, zlasti določbe o zaščiti socialnih in ekonomskih pravic;

1.  ugotavlja, da je Komisija v skladu s skupno politično izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije z dne 27. oktobra 2011 o obrazložitvenih dokumentih obema zakonodajalcema poročala o izvajanju izjave;

2.  pozdravlja 30. in 31. letno poročilo Komisije o uporabi prava EU ter ugotavlja, da so bili promet, varovanje zdravja in potrošnikov, zaščita okolja in vprašanja, povezana z notranjim trgom in storitvami, glavna področja, na katerih se v skladu s poročiloma v letu 2012 pravo EU ni pravilno uporabljalo, medtem ko so bila v letu 2013 najbolj problematična področja okolje, varovanje zdravja in potrošnikov, notranji trg in storitve ter promet; vseeno opozarja, da ta ocena ne nadomešča dolžnosti Komisije, da učinkovito in pravočasno spremlja izvrševanje prava EU, in ugotavlja, da bi Parlament lahko prispeval k pregledu izvrševanja zakonodaje prek nadzora nad Komisijo;

3.  opozarja, da bi bilo treba v Evropski uniji, ki temelji na pravni državi ter pravni varnosti in predvidljivosti, prvenstveno državljanom pravno omogočiti, da se jasno, brez težav, pregledno in pravočasno (tudi prek interneta in drugih sredstev) seznanijo s tem, ali so bili sprejeti nacionalni predpisi za prenos zakonodaje EU, kateri predpisi so to in kateri nacionalni organi so pristojni za njihovo ustrezno izvajanje;

4.  ugotavlja, da državljani in podjetja pričakujejo preprost, predvidljiv in zanesljiv regulativni okvir;

5.  poziva Komisijo, naj pri pripravi in oceni zakonodaje v večji meri upošteva morebitno obremenitev za mala in srednja podjetja;

6.  poziva Komisijo in države članice, naj svoja prizadevanja usklajujejo v zgodnejši fazi zakonodajnega postopka, da bi lahko tako zagotovili učinkovitejše uresničevanje končnih rezultatov;

7.  ugotavlja, da lahko zaradi poznega in nepravilnega prenosa prava EU ter njegove slabe uporabe nastanejo razlike med državami članicami in neenaki konkurenčni pogoji v EU;

8.  poziva Komisijo, naj vse države članice obravnava enako, ne glede na njihovo velikost ali čas pridružitve EU;

9.  ugotavlja, da se izvajanje in prenos prava EU v posameznih državah članicah še vedno razlikujeta; ugotavlja tudi, da se državljani, ki želijo živeti, delati ali poslovati v drugih državah članicah, dnevno srečujejo z nenehnimi težavami, ki so povezane z neenakim izvajanjem prava EU v pravnih sistemih držav članic;

10.  opozarja, da je Komisija v skladu s členom 17 PEU pristojna za uporabo prava Unije, vključno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (člen 6(1) PEU), katere določbe se uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije in države članice, ko izvajajo pravo Unije (člen 51(1) Listine); poudarja, da ima Komisija pristojnost, da začne postopke v skladu s členom 258 do 260 PDEU, da bi zagotovila spoštovanje prava EU; poziva Komisijo, naj olajšata vlogo Parlamenta kot sozakonodajalca tako, da mu omogočita dostop do informacij, pri čemer sta za to odgovorna;

11.  ugotavlja, da je bilo skupno 731 zadev v zvezi s kršitvami zaključenih, ker so zadevne države članice dokazale, da spoštujejo pravo EU; opozarja, da je Sodišče leta 2013 podalo 52 sodb na podlagi člena 258 PDEU, pri čemer je v 31 zadevah (59,6 %) ugodilo zahtevku Komisije; opozarja, da za prikaz teh statističnih podatkov v širšem kontekstu poudarja, da je Sodišče doslej v 3274 (87,3 %) sodbah v zvezi s kršitvami uhodilo zahtevku Komisije; poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni dejanskemu izvrševanju navedenih sodb;

12.  pozdravlja, da Komisija za nove zakonodajne akte EU vse bolj uporablja izvedbene načrte, namenjene državam članicam, zaradi česar je manjše tveganje, da se zakonodaja ne bi začela pravočasno in pravilno izvajati, in omogočeno predvidevanje težav pri prenosu in uporabi, kar pa seveda tudi vpliva na število vloženih peticij zaradi kršitev.

13.  ponovno poudarja, da se mora Komisija osredotočiti na učinkovito reševanje problemov, učinkovito upravljanje in preventivne ukrepe, vendar ji predlaga, naj poleg formalnih postopkov za ugotavljanje kršitev preuči še druge možnosti za izboljšanje prenosa in izvrševanja prava EU;

14.  vztraja, da mora biti zakonodaja EU ustrezno in hitro prenesena v pravni red vsake države članice; odločno poziva organe držav članic, naj predpisov vendarle ne prenašajo čezmerno, saj to pogosto vodi do izrazitih razlik pri izvajanju predpisov na ravni držav članic, kar negativno vpliva na spoštovanje zakonodaje Evropske unije, saj državljani ugotavljajo bistvene razlike po Uniji; opozarja na potrebo po okrepljenem sodelovanju med državami članicami, Evropskim parlamentom in odbori za evropske zadeve nacionalnih in regionalnih parlamentov; toplo pozdravlja inovacijo v Lizbonski pogodbi, po kateri lahko Sodišče, na prošnjo Komisije, državam članicam naloži kazen za zakasnel prenos direktive v domačo zakonodajo, pri čemer ni treba čakati na drugo sodbo; poziva institucije EU (Svet, Komisijo, ECB), naj spoštujejo primarno zakonodajo EU (Pogodbi in Listino o temeljnih pravicah), ko pripravljajo pravila sekundarne zakonodaje ali sprejemajo politike o gospodarskih in socialnih zadevah, ki vplivajo na človekove pravice in skupno dobro;

15.  je seznanjen s Komisijino rabo izraza „čezmerno prenašanje“, s katerim označuje obveznosti, ki presegajo zahteve EU, se pravi čezmerno kopičenje predpisov, smernic in postopkov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ki posega v zastavljene cilje politik; poziva Komisijo, naj jasno opredeli ta izraz; poudarja, da mora ta opredelitev pojasniti, da imajo države članice pravico uvesti strožje standarde, kjer je potrebno, vendar morajo upoštevati, da je boljša harmonizacija izvajanja okoljske zakonodaje EU pomembna za delovanje notranjega trga;

16.  ugotavlja, da se je število kršitev zaradi poznega prenosa leta 2012 v primerjavi z letom prej zmanjšalo predvsem zato, ker takrat v nacionalno zakonodajo ni bilo treba prenesti toliko direktiv kot prejšnja leta; kljub temu se zaveda, da je iz statističnih podatkov za leto 2013 razvidno dejansko zmanjšanje števila kršitev zaradi poznega prenosa, ki je konec leta doseglo celo najnižjo raven po petih letih, kar bi lahko veljalo za pozitiven rezultat uvedbe hitrega postopka iz člena 260(3) PDEU za izrekanje kazni v primerih, ko direktiva ni bila prenesena;

17.  ugotavlja, da je zmanjšanje število kršitev, povezanih s prepoznim prenosom, v letih 2013 in 2012 ter v obdobju zadnjih pet let mogoče razložiti z uporabo sistema EU Pilot in drugih mehanizmov (vključno s SOLVIT 2) ter z uvedbo hitrega postopka iz člena 260(3) PDEU za izrekanje kazni v primerih, ko direktiva ni bila prenesena; ugotavlja, da ostaja pravočasen prenos direktiv glavna prednostna naloga politike Komisije na področju prava EU, zato bo treba strogo upoštevati roke za prenos.

18.  poudarja, da je iz večjega števila novih zadev v sistemu EU Pilot v proučevanem obdobju, zlasti povezanih z okoljem, obdavčevanjem, pravosodjem in carino, in manjšega števila odprtih primerov za ugotavljanja kršitev razbrati pozitiven trend v državah članicah, kar zadeva izvajanje prava EU, to pa kaže, da se je projekt EU Pilot izkazal kot učinkovit pri doseganju hitre razrešitve morebitnih kršitev; kljub temu meni, da je treba okrepiti napore na področju izvrševanja prava EU, da bi okrepili njegovo preglednost in pregled pritožnikov in deležnikov nad njim, ter obžaluje, da Parlament kljub večkrat izraženi zahtevi še vedno nima zadostnega dostopa do informacij o postopkih in odprtih zadevah v sistemu EU Pilot; ugotavlja, da je treba okrepiti pravni status in legitimnost sistema EU Pilot, ter meni, da je to mogoče doseči z večjo preglednostjo in z večjo udeležbo pritožnikov in Evropskega parlamenta;

19.  zato še enkrat poziva Komisijo, naj predlaga zavezujoča pravila v obliki uredbe na novi pravni podlagi, ki jo omogoča člen 298 PDEU, da bi tako zagotovili polno spoštovanje pravice državljanov do dobrega upravljanja, kot je določena v členu 41 Listine o temeljnih pravicah;

20.  se zaveda, da so za pravilno izvajanje in uporabo prava EU odgovorne predvsem države članice, in poudarja, da so institucije EU dolžne spoštovati primarno zakonodajo EU, ko pripravljajo sekundarno zakonodajo EU oziroma odločajo o socialni, gospodarski ali drugih politikah, jih izvajajo in njihovo izvajanje nalagajo državam članicam, poudarja pa tudi, da so dolžne na vse možne načine pomagati državam članicam pri njihovih prizadevanjih, da bi v času varčevalnih ukrepov in proračunskih omejitev spoštovale demokratične in socialne vrednote in prenesle zakonodajo EU; opozarja, da institucije EU zavezujejo načelo subsidiarnosti in posebne pravice držav članic;

21.  izraža zaskrbljenost, da so se v obdobju, na katerega se nanašata obravnavani letni poročili, zaradi varčevalnih ukrepov, naloženih prezadolženim državam članicam EU, ki so bili vključeni tudi v akte sekundarne zakonodaje EU, nato pa jih je bilo treba prenesti v domačo zakonodajo, ter zlasti zaradi globokih rezov v javno porabo občutno zmanjšale zmogljivosti javne uprave in sodstva v državah članicah za prevzemanje odgovornosti za pravilno izvajanje prava EU;

22.  meni, da bi morale države članice v okviru programov za makroekonomsko prilagoditev ohraniti zmožnost, da izpolnijo svoje obveznosti glede spoštovanja socialnih in ekonomskih pravic;

23.  opozarja, da institucije EU zavezujejo Pogodbi in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, tudi kadar nastopajo kot članice skupin mednarodnih posojilodajalcev (t. i. trojk);

24.  poudarja izjemno pomembnost spoštovanja Pogodb s strani institucij EU; ugotavlja, da mora Komisija pomagati državam članicam pravilno izvajati zakonodajo EU, da bi se okrepila podpora EU in zaupanje v njeno legitimnost; spodbuja Komisijo, naj objavi pomisleke, ki jih izrazijo države članice v procesu izvajanja; poudarja, da je podpora nacionalnih parlamentov pri prenosu zakonodaje nujna za boljše izvajanje zakonodaje EU, in zato poziva k okrepitvi dialoga z nacionalnimi parlamenti, tudi kadar so izraženi pomisleki, povezani z načelom subsidiarnosti; opozarja na ključno vlogo naknadnih ocen in pomen posvetovanja z nacionalnimi parlamenti pri obravnavanju pripomb ali zapletov v zvezi z zakonodajo, ki prej morda niso bili očitni;

25.  opozarja, da je pravica do peticije, ki se naslovi na Parlament, določena v členu 44 Listine o temeljnih pravicah in členu 227 PDEU, ena od stebrov evropskega državljanstva; poudarja, da ta pravica zagotavlja nujno, ne pa tudi zadostno orodje za povečanje udeležbe javnosti v procesu odločanja na ravni Evropske unije in da ima pomembno vlogo pri izpostavljanju in ocenjevanju morebitnih vrzeli in kršitev pri izvajanju zakonodaje EU s strani držav članic ter obveščanju institucij EU o teh vrzelih in kršitvah; poudarja, da ima pri tem ključno vlogo Odbor za peticije, saj je učinkovita vez med državljani, Parlamentom, Komisijo in nacionalnimi parlamenti;

26.  pozdravlja priznanje Komisije, da imajo pritožniki pomembno vlogo, saj ji pomagajo pri odkrivanju kršitev prava EU;

27.  opozarja, da morajo evropske institucije, zlasti Komisija in Svet, v celoti uporabljati in spoštovati pravo EU in sodno prakso s področja preglednosti in dostopa do dokumentov; v zvezi s tem poziva k učinkovitemu izvajanju Uredbe (ES) št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije(4) in s tem povezanih sodb Sodišča Evropske unije;

28.  poudarja, da je bila EU ustanovljena kot unija, ki temelji na pravni državi in spoštovanju človekovih pravic (člen 2 PEU); znova poudarja, da je pozorno spremljanje dejanj in opustitev dejanj držav članic in institucij EU izjemnega pomena, ter poudarja, da število peticij, naslovljenih na Parlament, in pritožb, naslovljenih na Komisijo, v zvezi s problemi, ki naj bi jih Komisija že rešila, kaže, da se državljani vse bolj zavedajo potrebe po boljšem izvajanju prava EU; poziva Komisijo, naj se hitreje in jasneje odziva na obvestila državljanov o kršitvah prava Unije;

29.  je seznanjen s velikim številom zadev v zvezi s kršitvami, ki so se leta 2013 zaključile, še preden jih je obravnavalo Sodišče, namreč le v približno 6,6 % vseh zadev so bile razglašene sodbe; meni, da je zato treba še naprej podrobno spremljati ukrepanje držav članic in pri tem upoštevati, da se nekatere peticije še vedno nanašajo na težave, ki se nadaljujejo tudi potem, ko se zadeva zaključi;

30.  pozdravlja, da so za Komisijo peticije vse bolj pomemben vir informacij o pritožbah državljanov proti javnim organom, tudi Evropski uniji, ter o morebitnih kršitvah prava EU in njegovem dejanskem izvajanju, kar dokazuje dejstvo, da je Komisija v dveh letnih poročilih peticijam namenila posebno pozornost; dodaja, da Odbor za peticije Komisiji tudi temu primerno posreduje več peticij s prošnjo za posredovanje informacij; vendar obžaluje, da Komisija v številnih primerih zamuja pri podajanju mnenj v zvezi s peticijami;

31.  je seznanjen s potrebo po konstruktivnem dialogu z državami članicami prek Odbora za peticije in poziva države članice, ki jih zadevajo posamezne peticije, naj pošljejo predstavnike, ki bi se udeležili srečanj odbora;

32.  poudarja, da se peticije, ki jih vlagajo državljani EU ali rezidenti posameznih držav članic, nanašajo na kršitve prava EU, zlasti na področju temeljnih pravic, notranjih zadev, pravosodja, notranjega trga, zdravja, potrošništva, prometa, obdavčevanja, kmetijstva, razvoja podeželja in okolja; meni, da peticije pričajo o tem, da sta nepopoln prenos zakonodaje EU in neustrezno izvrševanje še vedno pogost in razširjen pojav, ki na koncu privede do njene napačne uporabe; poudarja, da so zaradi tega potrebna dodatna prizadevanja držav članic in stalno spremljanje s strani Komisije; zlasti opozarja na veliko število predloženih peticij, ki izpostavljajo diskriminacijo in ovire, s katerimi se soočajo invalidi;

33.  opozarja, da so še vedno težave pri dialogu z nekaterimi državami članicami in regijami, ki niso pripravljene predložiti zahtevanih dokumentov ali obrazložitev;

34.  pozdravlja prizadevanje služb Komisije za okrepitev izmenjave informacij z Odborom za peticije, pri čemer želi ponovno poudariti, da:

   (a) je treba izboljšati komunikacijo med obema stranema, zlasti v zvezi z začetkom in nadaljevanjem postopkov za ugotavljanje kršitev s strani Komisije, vključno s postopkom v okviru projekta Pilot EU, s čimer bi zagotovili, da bo Parlament v celoti obveščen in tako nenehno izboljševal svoje zakonodajno delo;
   (b) si je treba prizadevati za posredovanje vseh možnih relevantnih informacij glede peticij v zvezi s postopki za preiskave in ugotavljanje kršitev Odboru za peticije v razumnem roku, da se bo lahko ta učinkoviteje odzival na prošnje državljanov;
   (c) mora Komisija privoliti, da bo pri pripravi svojih sporočil in zakonodajnih sprememb upoštevala poročila Odbora za peticije, zlasti ugotovitve in priporočila iz teh poročil;

35.  obžaluje, da Parlament – ki neposredno zastopa evropske državljane in je zdaj kot polnopravni sozakonodajalec vse tesneje vključen v pritožbene postopke, zlasti preko parlamentarnih vprašanj in delovanja Odbora za peticije – še vedno ne prejema samodejno preglednih in pravočasnih informacij o izvajanju zakonodaje EU, kljub temu, da so tovrstne informacije nepogrešljive ne le kot način omogočanja večje dostopnosti do zakonodaje in pravne varnosti za evropske državljane, pač pa tudi za sprejemanje sprememb, potrebnih za izboljšanje zakonodaje; meni, da bi v tem pogledu lahko pomagala boljša komunikacija med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti; odločno poziva k učinkovitejšemu in uspešnejšemu sodelovanju med institucijami EU in pričakuje, da bo Komisija v dobri veri uporabljala klavzulo revidiranega okvirnega sporazuma o odnosih s Parlamentom, v katerem se obvezuje, da bo dala „Parlamentu na razpolago strnjene informacije v zvezi z vsemi postopki za ugotavljanje kršitev od uradnega opomina, pa tudi podatke o vprašanjih, ki so povezana s postopkom za ugotavljanje kršitev, če Parlament to zahteva“;

36.  poziva, naj se znotraj ustreznih generalnih direktoratov Parlamenta (GD IPOL, GD EXPO in GD za raziskave) vzpostavi neodvisen sistem za naknadno ocenjevanje učinka osrednje zakonodaje EU, ki jo Parlament sprejme v soodločanju po rednem zakonodajnem postopku, vključno s sodelovanjem z nacionalnimi parlamenti;

37.  poudarja, da je Sodišče izpostavilo, da so lahko „nacionalne institucije, ki povzročijo škodo, (…) zanjo edine odškodninsko odgovorne in da nacionalna sodišča ohranijo izključno pristojnost, da odločijo o odškodnini za tovrstno škodo“(5); zato tudi poudarja, da je treba okrepiti nacionalna pravna sredstva, ki bi pritožnikom omogočila, da na bolj neposreden in oseben način uveljavljajo svoje pravice;

38.  ugotavlja, da se večina pritožb državljanov na področju pravosodja nanaša na svobodo gibanja in varstvo osebnih podatkov; ponovno poudarja, da je pravica do prostega gibanja ena od štirih temeljnih svoboščin EU, zapisanih v Pogodbi o delovanju Evropske unije, in je zagotovljena vsem evropskim državljanom; opozarja, da je treba pravico državljanov EU do prostega gibanja in prebivanja ter dela v drugih državah članicah kot eno od temeljnih svoboščin Evropske unije zagotavljati in varovati;

39.  poudarja, da popoln prenos skupnega evropskega azilnega sistema in njegovo učinkovito delovanje predstavljata absolutni prednostni nalogi; poziva države članice, naj storijo vse potrebno za pravilen in pravočasen prenos novega azilnega svežnja in naj ga prenesejo v celoti;

40.  ugotavlja, da je bilo na področju notranjih zadev v letu 2012 sproženih 22 novih postopkov za ugotavljanje kršitev, v letu 2013 pa 44; obžaluje, da je bila leta 2013 večina postopkov za ugotavljanje kršitev zaradi poznega prenosa sproženih zaradi poznega prenosa Direktive 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej; ugotavlja, da se na področju azila še vedno vlaga veliko pritožb;

41.  ugotavlja, da je bilo na področju pravosodja v letu 2012 sproženih 61 novih postopkov za ugotavljanje kršitev, v letu 2013 pa 67; poudarja, da se je večina teh zadev nanašala na področje državljanstva in prostega gibanja oseb; obžaluje dejstvo, da je bila večina postopkov za ugotavljanje kršitev, ki so se nanašali na pozni prenos, sproženih zaradi poznega prenosa Direktive 2010/64/EU o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih; je zaskrbljen zaradi precejšnjega povečanja števila pritožb na področju pravosodja v letu 2013;

42.  pozdravlja precejšen napredek, dosežen v zadnjih letih na področju krepitve pravic osumljencev ali obdolžencev v EU do obrambe; poudarja, kako pomemben je pravočasen, popoln in pravilen prenos vseh ukrepov iz načrta Sveta za krepitev procesnih pravic osumljencev ali obdolžencev v kazenskih postopkih; poudarja, da so ti ukrepi ključni za pravilno delovanje pravosodnega sodelovanja EU v kazenskih zadevah;

43.  poudarja, da je trgovina z ljudmi hudo kaznivo dejanje in pomeni kršitev človekovih pravic ter človekovega dostojanstva, česar Unija ne more dopuščati; obžaluje, da se število ljudi, pretihotapljenih v EU in iz nje, povečuje; poudarja, da je dejansko izvajanje svežnja v državah članicah še vedno pomanjkljivo, čeprav je pravni okvir ustrezen; poudarja, da zdajšnje razmere v Sredozemlju povečujejo tveganje za trgovino z ljudmi, in poziva države članice, naj zelo odločno ukrepajo proti odgovornim za takšna kazniva dejanja in naj učinkoviteje zaščitijo žrtve;

44.  opozarja, da se je prehodno obdobje iz Protokola št. 36 k Lizbonski pogodbi izteklo 1. decembra 2014; poudarja, da je treba po koncu tega prehodnega obdobja strogo ocenjevati ukrepe nekdanjega tretjega stebra in njihovo izvrševanje v nacionalni zakonodaji držav članic; ugotavlja, da do aprila 2015 Parlament ni bil obveščen o trenutnem stanju vseh predlizbonskih pravnih instrumentov na področjih pravosodnega in policijskega sodelovanja v vsaki državi članici; poziva Komisijo, naj čim prej upošteva načelo lojalnega sodelovanja in Parlamentu posreduje te informacije;

45.  opozarja, da je Evropski svet v sklepih iz junija 2014 usklajen prenos ter učinkovito izvajanje in konsolidacijo pravnih instrumentov in obstoječih političnih ukrepov opredelil kot splošno prednostno nalogo na območju svobode, varnosti in pravice za naslednjih pet let; poziva Komisijo, naj več pozornosti nameni nadziranju in zagotavljanju konkretnega izvajanja zakonodaje EU s strani držav članic; meni, da mora biti to glede na pogoste velike vrzeli med politikami, sprejetimi na evropski ravni, in njihovim izvajanjem na nacionalni ravni politična prednostna naloga; spodbuja nacionalne parlamente, naj se bolj vključijo v evropske razprave in spremljanje uporabe prava EU, zlasti na področju notranjih zadev;

46.  poudarja, da je Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 11. septembra 2013 o ogroženih evropskih jezikih in jezikovni raznolikosti v Evropski uniji(6) opozoril, da bi morala Komisija nameniti pozornost dejstvu, da nekatere države članice in regije s svojimi politikami ogrožajo preživetje jezikov znotraj njihovih meja, tudi če ti jeziki z evropskega vidika niso v nevarnosti, in Komisijo pozval, naj razmisli o upravnih in zakonodajnih ovirah, s katerimi se srečujejo projekti, povezani z ogroženimi jeziki, zaradi majhnosti takih jezikovnih skupnosti; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem pri oceni izvajanja prava EU dosledno upošteva pravice oseb, ki pripadajo manjšinam;

47.  poudarja, da je treba tako na območju svobode, varnosti in pravice kot tudi na drugih področjih politike izboljšati dostop državljanov do informacij in dokumentov v zvezi z uporabo prava EU; poziva Komisijo, naj opredeli najboljše možne načine, kako to uresničiti, naj uporabi obstoječa komunikacijska orodja, da bi povečala preglednost, in naj zagotovi ustrezen dostop do informacij in dokumentov o uporabi prava EU; poziva Komisijo, naj predlaga pravno zavezujoč instrument o upravnem postopku za obravnavo pritožb državljanov;

48.  poudarja, da je nemoteno delovanje pravega evropskega območja pravice ob spoštovanju različnih pravnih sistemov in tradicij držav članic ključnega pomena za EU ter da je popolno, pravilno in pravočasno izvrševanje zakonodaje EU osnovni pogoj za doseganje tega cilja;

49.  poudarja, da je izboljšanje izvajanja ena od prednostnih nalog sedmega okoljskega akcijskega programa;

50.  obžaluje, da na okoljsko in zdravstveno zakonodajo EU še vedno vpliva veliko število primerov, kjer države članice prepozno ali nepravilno prenesejo ali neustrezno uporabljajo to zakonodajo; ugotavlja, da je iz 31. letnega poročila Komisije o uporabi prava EU razvidno, da je bilo v letu 2013 največ postopkov za ugotavljanje kršitev povezanih z okoljem; opozarja na visoke stroške, ki nastanejo zaradi neizvajanja okoljske politike, ki skupaj s stroški postopkov za ugotavljanje kršitev po ocenah znašajo približno 50 milijard EUR letno (COWI idr., 2011); poleg tega poudarja, da bi izvajanje okoljske politike prineslo številne družbenogospodarske koristi, ki niso vedno razvidne iz analiz stroškov in koristi;

51.  poziva Komisijo, naj dosledneje ukrepa v zvezi z uporabo okoljske zakonodaje EU in naj hitreje in učinkoviteje preiskuje kršitve, povezane z onesnaževanjem okolja;

52.  poziva Komisijo, naj strožje ukrepa proti poznemu prenosu okoljskih direktiv in naj pogosteje uporablja denarne kazni;

53.  poziva Komisijo, naj predloži nov predlog o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah in predlog o okoljskih inšpekcijskih pregledih, če je mogoče, ne da bi pri tem povečali birokracijo in upravne stroške;

54.  poudarja, da je treba ohraniti visoko raven varstva okolja, in svari pred tem, da bi zaradi velikega števila kršitev mislili, da bi bilo treba zmanjšati ambicije na področju okoljske zakonodaje.

55.  izraža zaskrbljenost, ker se v okviru komunikacijske politike Komisije glede programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) precenjujejo težave pri izvajanju okoljske in zdravstvene zakonodaje; poudarja, da program REFIT ne bi smel spodkopati okoljskih in zdravstvenih standardov ter standardov varnosti hrane; priznava, da je boljša pravna ureditev potrebna, in meni, da bi se morali pri poenostavljanju predpisov med drugim soočiti tudi s težavami pri izvajanju; meni, da bi morali biti rezultati programa REFIT čim manj obremenjujoči za državljane in podjetja;

56.  pozdravlja novo prakso, ko lahko Komisija v upravičenih primerih države članice zaprosi, naj k obvestilu o ukrepih za prenos dane direktive priložijo obrazložitvene dokumente; vseeno ponovno poziva k obveznim korelacijskim tabelam o prenosu direktiv, ki bi morale biti javno dostopne v vseh jezikih EU, in obžaluje dejstvo, da je bil program za ustreznost in uspešnost predpisov (REFIT) pripravljen kot rezultat enostranske odločitve Komisije brez pravega socialnega in parlamentarnega dialoga;

57.  poudarja, da mora Komisija v zvezi s programom REFIT spodbujati dialog o ustreznosti predpisov z državljani, državami članicami, podjetji in civilno družbo v širšem smislu, s čimer bi zagotovila, da se določeni cilji ne bodo uresničevali na račun drugih;

58.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 304, 20.11.2010, str. 47.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0051.
(3) Tematski sektor C: Državljanske pravice in ustavne zadeve za odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (2015).
(4) Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, 31.5.2001, str. 43).
(5) Glej sodbo v zadevi 175/84.
(6) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0350.

Pravno obvestilo