Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2015/2112(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0275/2015

Predložena besedila :

A8-0275/2015

Razprave :

PV 14/10/2015 - 14
CRE 14/10/2015 - 14

Glasovanja :

PV 14/10/2015 - 15.8
CRE 14/10/2015 - 15.8
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2015)0359

Sprejeta besedila
PDF 315kWORD 169k
Sreda, 14. oktober 2015 - Bruselj Končna izdaja
Na poti k novemu mednarodnemu podnebnemu sporazumu v Parizu
P8_TA(2015)0359A8-0275/2015

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. oktobra 2015 o "Na poti k novemu mednarodnemu podnebnemu sporazumu v Parizu" (2015/2112(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah (UNFCCC) in Kjotskega protokola k tej konvenciji,

–  ob upoštevanju 15. konference pogodbenic (COP 15) UNFCCC in pete konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 5), ki sta potekali od 7. do 18. decembra 2009 v Köbenhavnu na Danskem, ter köbenhavnskega dogovora,

–  ob upoštevanju 16. konference pogodbenic (COP 16) UNFCCC in šeste konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 6), ki sta potekali od 29. novembra do 10. decembra 2010 v Cancúnu v Mehiki, in sporazumov iz Cancúna,

–  ob upoštevanju 17. konference pogodbenic (COP 17) UNFCCC in sedme konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 7), ki sta potekali od 28. Novembra do 9. decembra 2011 v Durbanu v Južni Afriki, in zlasti sklepov, ki vključujejo durbansko platformo za okrepljeno ukrepanje,

–  ob upoštevanju 18. konference pogodbenic (COP 18) UNFCCC in osme konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 8), ki sta potekali od 26. novembra do 8. decembra 2012 v Dohi v Katarju, in sprejetja svežnja o podnebnih spremembah iz Dohe,

–  ob upoštevanju 19. konference pogodbenic UNFCCC (COP 19) in devete konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 9), ki sta potekali od 11. do 23. novembra 2013 v Varšavi na Poljskem, ter oblikovanja Varšavskega mednarodnega mehanizma za izgubo in škodo,

–  ob upoštevanju 20. konference pogodbenic (COP 20) UNFCCC in 10. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 10), ki sta potekali od 1. do 12. decembra 2014 v Limi v Peruju, ter poziva k podnebnim ukrepom iz Lime,

–  ob upoštevanju 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP 21) in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), ki bosta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu v Franciji,

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 25. novembra 2009 o strategiji EU za konferenco o podnebnih spremembah v Köbenhavnu (COP 15)(1), z dne 10. februarja 2010 o izidu konference o podnebnih spremembah (COP 15)(2), z dne 25. novembra 2010 o konferenci o podnebnih spremembah v Cancúnu (COP 16)(3), z dne 16. novembra 2011 o konferenci o podnebnih spremembah v Durbanu (COP 17)(4), z dne 22. novembra 2012 o konferenci o podnebnih spremembah v Dohi, Katarju (COP 18)(5), z dne 23. oktobra 2013 o konferenci o podnebnih spremembah v Varšavi na Poljskem (COP 19)(6) in z dne 26. novembra 2014 o konferenci ZN o podnebnih spremembah v Limi v Peruju (COP 20)(7),

–  ob upoštevanju svežnja EU za podnebne spremembe in energijo iz decembra 2008,

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 27. marca 2013 o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030 (COM(2013)0169),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/101/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o spremembi Direktive 2003/87/ES zaradi vključitve letalskih dejavnosti v sistem za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti(8),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 4. februarja 2009 z naslovom "2050: Prihodnost se začenja danes – priporočila za prihodnjo celovito politiko EU o podnebnih spremembah"(9), z dne 15. marca 2012 o načrtu za prehod na konkurenčno gospodarstvo z nizkimi emisijami ogljika do leta 2050(10) in z dne 5. februarja 2014 o okviru podnebne in energetske politike do leta 2030(11),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. februarja 2015 z naslovom "Pariški protokol – načrt za obvladovanje globalnih podnebnih sprememb po letu 2020" (COM(2015)0081), pripravljenega kot del svežnja o energetski uniji,

–  ob upoštevanju strategije EU za prilagajanje podnebnim spremembam iz aprila 2013 in priloženega delovnega dokumenta služb Komisije;

–  ob upoštevanju zbirnega poročila Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) iz novembra 2014 z naslovom The Emissions Gap Report 2014 (Poročilo o emisijski vrzeli za leto 2014), in poročila o vrzelih pri prilagajanju za leto 2014,

–  ob upoštevanju deklaracije voditeljev, sprejete na vrhunskem srečanju skupine G-7 v dvorcu Elmau v Nemčiji, ki je potekal 7. in 8. junija 2015, z naslovom Think ahead. Act together (Predvidevajmo. Ukrepajmo skupaj), v kateri so ponovno poudarile, da nameravajo spoštovati zavezo za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 40 do 70 % do leta 2050 in da morajo zagotoviti, da bo zmanjšanje bližje 70 % kot 40 %;

–  ob upoštevanju poročil Svetovne banke Turn Down the Heat: Why a 4 °C Warmer World Must be Avoided (Znižajmo temperaturo: zakaj ne smemo dovoliti, da bi se svet segrel za štiri stopinje), Turn Down the Heat: Climate Extremes, Regional Impacts, and the Case for Resilience (Znižajmo temperaturo: skrajni podnebni pojavi, regionalni vplivi in razlogi za odpornost) ter Climate Smart Development: Adding up the Benefits of Climate Action (Pametni podnebni razvoj: prednosti ukrepanja na področju podnebnih sprememb),

–  ob upoštevanju poročila gospodarstvo in podnebje z naslovom Beter Growth, Better Climate: The New Climate Economy Report (Boljša rast, boljše podnebje: poročilo o novem podnebnem gospodarstvu),

–  ob upoštevanju enciklike Laudato Si’,

–  ob upoštevanju 5. ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah in njegovega zbirnega poročila,

–  ob upoštevanju dokumenta o načrtovanem nacionalno določenem prispevku EU in njenih držav članic, ki sta ga Latvija in Evropska komisija 6. marca 2015 predložili UNFCCC,

–  ob upoštevanju newyorške deklaracije o gozdovih, sprejete na vrhunskem srečanju Združenih narodov o podnebju septembra 2014,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij o spopadanju z izzivi krčenja in propadanja gozdov z namenom preprečevanja podnebnih sprememb in izgube biotske raznovrstnosti COM(2008)0645),

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 23. in 24. oktobra 2014,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane in mnenj Odbora za industrijo, raziskave in energetiko, Odbora za zunanje zadeve, Odbora za razvoj ter Odbora za promet in turizem (A8-0275/2015),

A.  ker podnebne spremembe v svetovnem merilu resno in morda nepopravljivo ogrožajo človeško družbo in biosfero, zaradi česar jih morajo vse pogodbenice obravnavati na mednarodni ravni;

B.  ker je na podlagi znanstvenih dokazov, ki jih je Medvladni forum o podnebnih spremembah predstavil v 5. ocenjevalnem poročilu za leto 2014, segrevanje podnebnega sistema neizpodbitno; podnebje se spreminja, glavni vzrok segrevanja, ki ga opažamo od sredine 20. stoletja, pa so človekove dejavnosti; obsežne in pomembne posledice podnebnih sprememb so že vidne v naravnih in človeških sistemih na vseh celinah in v vseh oceanih;

C.  ker je EU v okviru Kjotskega protokola v obdobju do leta 1990 zmanjšala svoje emisije za 19 % glede na leto 2013, obenem pa se je njen BDP povečal za več kot 45 %; ker so se svetovne emisije od leta 1990 do 2013 povečale za več kot 50 %;

D.  ker je po najnovejši ugotovitvah Nacionalne uprave ZDA za oceane in ozračje (US National Oceanic and Atmospheric Administration – NOAA) marca 2015 povprečna globalna mesečna koncentracija ogljikovega dioksida v ozračju prvič po začetku njenega merjenja presegla 400 delov na milijon;

E.  ker so v poročilu Programa Združenih narodov za okolje (UNEP) o vrzelih pri prilagajanju za leto 2014 izpostavljeni izjemno visoki stroški neukrepanja in je zapisan sklep, da bodo stroški prilagajanja na podnebne spremembe v državah v razvoju najverjetneje dva- do trikrat višji od predhodno pričakovanih 70–100 milijard USD letno do leta 2050, zaradi česar bo po letu 2020 prišlo do znatne vrzeli pri financiranju prilagajanja, razen če se za ta namen ne bodo pridobila nova in dodatna sredstva;

F.  ker je izziv podnebnega financiranja neločljivo povezan s širšimi izzivi financiranja trajnostnega globalnega razvoja;

G.  ker lahko podnebne spremembe zaostrijo tekmovanje za vire, kot so hrana, voda in pašniki, ter postanejo glavni vzrok za preseljevanje prebivalstva znotraj in zunaj nacionalnih meja, in to v ne zelo daljni prihodnosti;

H.  ker je bila na konferenci o podnebnih spremembah v Dohi, ki je potekala decembra 2012, sprejeta sprememba protokola, s katero je bilo vzpostavljeno drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola, in sicer od 1. januarja 2013 do 31. decembra 2020 s pravno zavezujočimi zavezami za zmanjšanje emisij, vključitvijo novega plina (dušikov trifluorid), ambicioznim mehanizmom glede prizadevanj, tj. poenostavljenim postopkom, ki pogodbenici omogoča, da svojo zavezo prilagodi s povečanjem prizadevanj v ciljnem obdobju, in nazadnje določbo, ki samodejno prilagodi cilj pogodbenice, da se prepreči povečanje njenih emisij v obdobju 2013–2020 nad povprečne emisije v obdobju 2008–2010;

I.  ker so se pogodbenice UNFCCC na 18. zasedanju konference pogodbenic odločile (Sklep 23/CP.18), da si bodo prizadevale za uravnoteženo zastopanost spolov v organih, ustanovljenih v skladu s Konvencijo in Kjotskim protokolom, ter tako izboljšale sodelovanje žensk in oblikovale učinkovitejšo politiko glede podnebnih sprememb, da bo enakovredno obravnavala potrebe žensk in moških, ter da bodo spremljale napredek na področju uresničevanja uravnotežene zastopanosti spolov pri spodbujanju podnebne politike, v kateri bo upoštevana različnost spolov;

J.  ker prizadevanj za blažitev globalnega segrevanja ne bi smeli razumeti kot oviro na poti gospodarske rasti, temveč – ravno nasprotno – kot gonilo pri doseganju nove in trajnostne gospodarske rasti ter zaposlovanja;

K.  ker je imela EU doslej v prizadevanjih za blažitev globalnega segrevanja vodilno vlogo in jo bo ohranila tudi pri prizadevanjih za novi mednarodni sporazum o podnebju v Parizu konec leta 2015, ob tem pa zahteva, da drugi veliki onesnaževalci ravnajo podobno ambiciozno;

Nujnost ukrepanja na svetovni ravni

1.  se zaveda, da so nevarnosti zaradi podnebnih sprememb izjemno obsežne in resne, ter je globoko zaskrbljen, da je svet zelo daleč od cilja, da bi globalno segrevanje ohranili na manj kot 2 °C nad predidustrijsko ravnjo; poziva vlade, naj brez odlašanja sprejmejo zavezujoče in konkretne ukrepe za boj proti podnebnim spremembam in za sklenitev ambicioznega in pravno zavezujočega globalnega sporazuma v Parizu leta 2015 za izpolnitev tega cilja; zato pozdravlja encikliko „Laudato Si“;

2.  ugotavlja, da po ugotovitvah iz 5. ocenjevalnega poročila Medvladnega foruma o podnebnih spremembah svetovni ogljični proračun po letu 2011 ne sme preseči 1010 gigaton CO2, da bi dvig globalne povprečne temperature sploh lahko zadržali pod zvišanje za 2 °C glede na predindustrijske ravni; poudarja, da morajo k temu prispevati vse države, odlašanje z ukrepanjem pa bo povečalo stroške in zmanjšalo možne rešitve; poudarja ugotovitve poročila Svetovne komisije za gospodarstvo in podnebje z naslovom „Better growth, better climate“ (Boljša rast, boljše podnebje), in sicer, da imajo države na vseh prihodkovnih ravneh priložnost, da ustvarijo trajno gospodarsko rast, obenem pa zmanjšajo velikanska tveganja podnebnih sprememb; priporoča, naj bodo sporazumi in konvencije usmerjeni k pritegnitvi držav pristopnic k EU v podnebne programe Evropske unije;

3.  opozarja, da omejitev povečanja globalne temperature na povprečno 2 °C ne zagotavlja, da se bomo izognili znatnim negativnim podnebnim učinkom; poziva konferenco pogodbenic, naj oceni, ali bi bilo mogoče omejiti povečanje globalne temperature na povprečno 1,5 °C;

4.  opozarja na peto ocenjevalno poročilo Medvladnega foruma za podnebne spremembe (IPCC), ki ugotavlja, da tudi če industrializirane države popolnoma prekinejo emisije ogljika, ni nujno, da bo cilj zvišanja temperature za manj kot 2 °C dosežen, če ne bo večjih novih zavez držav v razvoju;

5.  meni, da je ključno, da vse države svoje načrtovane nacionalno določene prispevke predstavijo pred COP 21, zato da bi motivirale druga drugo in pokazale, da vse delujejo v isti smeri, in sicer glede na nacionalne razmere; meni, da bi lahko načrtovani nacionalno določeni prispevki zajemali tudi prilagoditvene ukrepe, saj so ravno ti prednostni cilj za številne države;

6.  priznava temeljni pomen stabilnega podnebnega sistema za prehransko varnost, proizvodnjo energije, oskrbo z vodo in sanitarno ureditev, infrastrukturo, ohranjanje biotske raznovrstnosti, ohranjanje kopenskih in morskih ekosistemov ter svetovni mir in blaginjo; opozarja, da podnebne spremembe pospešujejo izgubljanje biotske raznovrstnosti; zato pozdravlja encikliko „Laudato Si“;

7.  opozarja na zavezo skupine G-7 za razogljičenje svetovnega gospodarstva v tem stoletju in za preobrazbo energetskega sektorja do leta 2050; opozarja, da bo razogljičenje potrebno še veliko prej, če želimo, da bo v koraku z znanostjo in da bomo imeli možnost ostati pod zvišanjem za 2 °C; poziva pogodbenice, ki to lahko storijo, naj izvajajo nacionalne cilje in strategije za razogljičenje tako, da dajo prednost postopnemu odpravljanju emisij zaradi uporabe premoga, saj ta vir energije najbolj onesnažuje okolje;

8.  poudarja, da lahko države, ki nimajo ustreznih zmogljivosti za oblikovanje svojih nacionalnih prispevkov, izkoristijo podporne instrumente, kot so Globalni sklad za okolje, Program Združenih narodov za razvoj in globalno zavezništvo o podnebnih spremembah, pa tudi podporo EU;

Ambiciozen, globalen in pravno zavezujoč sporazum

9.  poudarja, da mora biti protokol iz leta 2015 pravno zavezujoč in ambiciozen že v zasnovi, ko bo sprejet v Parizu, njegov namen pa bi moral biti zmanjševanje emisij toplogrednih plinov do leta 2050 ali kmalu po tem roku, da bi svet ostal na stroškovno učinkoviti poti glede emisij, skladno s ciljem o zvišanju temperature za manj kot 2 °C, in da bi bil vrhunec emisij toplogrednih plinov dosežen čim prej; poziva EU, naj si skupaj s svojimi mednarodnimi partnericami prizadeva za to ter naj bo za zgled z dobro prakso; poudarja, da mora sporazum zagotoviti predvidljiv okvir, ki bo spodbujal naložbe ter stopnjevano uporabo učinkovitih tehnologij v podjetjih za zmanjšanje emisij ogljika in prilagajanje;

10.  svari pred ubiranjem takih poti zmanjševanja svetovnih emisij, ki dovoljujejo znatne emisije ogljika leta 2050 in pozneje, saj bi to pomenilo veliko tveganje, obenem pa bi se bilo treba zanašati na nepreverjene, energijsko intenzivne in drage tehnologije za odstranjevanje in shranjevanje CO2 iz ozračja; glede na raven prekoračitve je zmožnost takih emisijskih poti, da ohranijo podnebne spremembe pod zvišanjem za 2 °C, odvisna od razpoložljivosti in široke uporabe energije iz biomase z zajemanjem in shranjevanjem CO2 ter pogozdovanjem, čeprav verjetno ni površin za to, kot tudi od uporabe drugih še neznanih in nerazvitih tehnologij odstranjevanja ogljikovega dioksida;

11.  meni, da bi ambiciozen in pravno zavezujoč mednarodni sporazum pripomogel k reševanju vprašanj selitve virov CO2 in konkurenčnosti v sektorjih, v katerih prihaja do tega, zlasti v energijsko intenzivnih panogah;

12.  meni, da bo treba, če bo ambicioznost zbranih načrtovanih nacionalno določenih prispevkov, predloženih pred konferenco v Parizu, zaostajala glede na potrebno stopnjo zmanjšanja emisij toplogrednih plinov, pripraviti delovni program, ki se bo začel leta 2016, da bi določili dodatne ukrepe za zmanjšanje emisij; poziva k uvedbi celovitega postopka pregleda, ki bi potekal vsakih pet let, zagotovil dinamičnost pri izvajanju mehanizma in omogočil povečanje ambicij glede zavez o zmanjšanju emisij v skladu z najnovejšimi znanstvenimi podatki; poziva EU, naj kot najustreznejšo možnost podpre uvedbo petletnih obdobij za pravno zavezujoče izpolnjevanje obveznosti, da ne bi obtičali na nizki stopnji prizadevanj ter da bi povečali politično odgovornost in omogočili revizijo ciljev, da bi bili znanstveno ustrezni oziroma skladni z novim tehničnim napredkom, ki bi lahko omogočil višjo raven ambicioznosti;

13.  je zaskrbljen, ker je začetna analiza skupnega učinka načrtovanih, nacionalno določenih prispevkov, ki so bili predloženi do zdaj, pokazala, da bi sedanji nerevidirani prispevki privedli do zvišanja med 2,7 °C in 3,6 °C v svetovni povprečni temperaturi; poziva, naj se pogodbenice na konferenci COP 21 v Parizu dogovorijo o reviziji sedanjih prispevkov pred letom 2020, da jih bodo uskladile z zadnjimi znanstvenimi ocenami in varnim svetovnim ogljičnim proračunom, ki bo omogočil izpolnitev cilja 2 °C;

14.  poziva k splošni oživitvi podnebne politike EU, kar bi pomagalo ustvariti zagon v mednarodnih razpravah o podnebju in bi bilo v skladu z zgornjo mejo iz zaveze EU za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov za 80–95 % do leta 2050 glede na raven iz leta 1990; želi spomniti na zavezujoč cilj, da je treba emisije toplogrednih plinov v EU do leta 2030 zmanjšati vsaj za 40 % lede na raven iz leta 1990; poziva države članice, naj razmislijo o dodatnih zavezah, ki bi se opirale na dogovorjeni cilj za leto 2030, vključno z delovanjem zunaj EU, da bi lahko ves svet dosegel cilj zvišanja temperature za manj kot 2 °C;

15.  želi spomniti na resolucijo Parlamenta z dne 5. februarja 2014, v kateri poziva k trem zavezujočim ciljem: cilj 40-odstotne energetske učinkovitosti, vsaj 30 % proizvedene energije iz obnovljivih virov in cilj vsaj 40-odstotnega zmanjšanja toplogrednih plinov ter znova poziva Svet in Komisijo, naj v okviru podnebne in energetske politike EU do leta 2030 sprejmeta in začneta izvajati večplastni pristop na podlagi ciljev glede zmanjševanja emisij toplogrednih plinov, širše uporabe obnovljivih virov energije in energetske učinkovitosti, tako da se bodo vzajemno krepili ter bodo usklajeni in dosledni; se zaveda, da bi cilji glede energetske učinkovitosti in obnovljivih virov, h katerim poziva Parlament, do leta 2030 pripomogli k več kot 40-odstotnemu zmanjšanju emisij;

16.  poudarja, da mora sporazum iz leta 2015 vsebovati učinkovit sistem za izpolnjevanje obveznosti, ki bo veljal za vse pogodbenice; poudarja, da je treba v tem sporazumu spodbujati preglednost in odgovornost, in sicer s skupno ureditvijo, ki bo temeljila na pravilih, vključno z računovodskimi pravili ter ureditvijo spremljanja, poročanja in preverjanja; meni, da je treba sistem preglednosti in odgovornosti razviti v okviru pristopa postopnega zbliževanja;

17.  poudarja, da je treba v žarišču podnebnega ukrepanja obdržati človekove pravice, in vztraja, da morajo Komisija in države članice zagotoviti, da bo pariški sporazum vseboval potrebne za obravnavanje te razsežnosti podnebnih sprememb in za zagotavljanje podpore revnejšim državam, katerih zmogljivosti bodo zaradi posledic podnebnih sprememb pod pritiskom; glede na to vztraja pri popolnem spoštovanju pravic lokalnih skupnosti in avtohtonega prebivalstva, ki so še posebej ranljivi za negativne vplive podnebnih sprememb;

18.  vztrajno poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bo pariški sporazum upošteval, da je spoštovanje, varovanje in spodbujanje človekovih pravic – vključno z enakostjo spolov, polno in enakopravno udeležbo žensk ter aktivnim spodbujanjem pravičnega prehoda delovne sile za ustvarjanje dostojnega dela in kakovostnih delovnih mest za vse – pogoj za učinkovito svetovno ukrepanje proti podnebnim spremembam;

Ambicije za obdobje do leta 2020 in Kjotski protokol

19.  zlasti poudarja, da je treba nujno napredovati pri odpravi gigatonske vrzeli med znanstvenimi dognanji in obstoječimi zavezami pogodbenic za obdobje do leta 2020; poudarja, da imajo pri odpravljanju gigatonske vrzeli pomembno vlogo drugi ukrepi na področju politike, za katere bi si morali prizadevati skupaj, med drugim za energetsko učinkovitost, velike prihranke energije, uporabo energije iz obnovljivih virov, učinkovito rabo virov, postopno opuščanje fluoriranih ogljikovodikov, postopno odpravo subvencij za fosilna goriva, vključno s financiranjem izvoza tehnologije za termoelektrarne, in okrepljeno vlogo razširjenega oblikovanja cen ogljika;

20.  ugotavlja, da je EU že na dobri poti, da do leta 2020 doseže zastavljene cilje glede zmanjšanja emisij toplogrednih plinov in obnovljivih virov energije, da so bile z energijsko učinkovitejšimi stavbami, izdelki, industrijskimi procesi in vozili dosežene pomembne izboljšave glede energetske intenzivnosti, hkrati pa je evropsko gospodarstvo od leta 1990 zraslo za 45 %; poudarja, da so bili cilji 20/20/20 na področju emisij toplogrednih plinov, energije iz obnovljivih virov in prihrankov energije ključni dejavniki tega napredka, bistveno pa so prispevali tudi k ohranitvi več kot 4,2 milijona zaposlitev v različnih ekoloških panogah(12), ki so v času krize dosegale nepretrgano rast;

21.  poziva Evropsko komisijo in države članice, naj Okvirni konvenciji Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC) posredujejo najnovejše projekcije emisij toplogrednih plinov za EU za obdobje do leta 2020 ter naj napovedo, da bo EU presegla cilj zmanjšanja emisij toplogrednih plinov do leta 2020 za vsaj 2 gigatoni;

22.  želi pojasniti, da je drugo ciljno obdobje Kjotskega protokola – čeprav je po obsegu omejeno – zelo pomemben vmesni korak, zato poziva pogodbenice, vključno z državami članicami EU, naj čim prej, najkasneje pa do decembra 2015, zaključijo postopek ratifikacije; ugotavlja, da je Parlament izpolnil svojo vlogo, ko je izrazil odobritev, ter da sta za razumevanje pogajanj in vzpostavitev zaupanja med vsemi stranmi še pred konferenco v Parizu nujni vključitev civilne družbe in preglednost;

Agenda rešitev

23.  poziva EU in njene države članice, naj skupaj z vsemi akterji civilne družbe (institucijami, zasebnim sektorjem, nevladnimi organizacijami in lokalnimi skupnostmi) razvijejo pobude v poglavitnih sektorjih (energetika, tehnologija, mesta, promet in drugo) ter pobude za prilagoditev in večjo odpornost na podnebne spremembe, da bi se odzvali na izzive prilagajanja, npr. kar zadeva dostop do vode, zanesljivo oskrbo s hrano ali preprečevanje tveganj; poziva vse vlade in vse akterje civilne družbe, naj podprejo to agendo ukrepov;

24.  poudarja, da si vse več nedržavnih akterjev prizadeva za razogljičenje in povečanje odpornosti na podnebne spremembe; poudarja pomen strukturiranega in konstruktivnega dialoga med vladami, poslovnim svetom, mesti, regijami, mednarodnimi organizacijami, civilno družbo in akademskimi ustanovami, da bi na svetovni ravni odločno ukrepali v smeri nizkoogljičnih in odpornih družb; poudarja njihovo vlogo pri ustvarjanju zagona pred Parizom in za akcijski program Lima-Pariz; v zvezi s tem poudarja, da akcijski načrt spodbuja nosilce pobud, da pospešijo delo in pridejo na konferenco v Parizu predstavit svoje prve rezultate;

25.  spodbuja k uvedbi instrumentov, ki bodo povečevali to dinamiko rešitev, na primer označevanje inovativnih projektov civilne družbe;

26.  ugotavlja, da lahko biogospodarstvo bistveno prispeva k ponovni industrializaciji in ustvarjanju novih delovnih mest v EU in drugod po svetu;

27.  poudarja, da imajo lahko prizadevanja za vzpostavitev krožnega gospodarstva pomembno vlogo pri doseganju podnebnih ciljev, saj preprečujejo nastajanje odpadne hrane in reciklirajo surovine;

28.  opozarja pogodbenice in OZN, da so individualni ukrepi enako pomembni kot vladni in institucionalni ukrepi; zato poziva k prizadevanju v smislu kampanj in ukrepov za ozaveščanje in obveščanje javnosti o majhnih in velikih dejanjih, ki lahko prispevajo k boju proti podnebnim spremembam v razvitih državah in v državah v razvoju;

29.  poziva tudi podjetja, naj prevzamejo in aktivno udejanjajo svoje odgovornosti ter naj aktivno podpirajo podnebni sporazum, tudi vnaprej;

Skupno prizadevanje vseh sektorjev

30.  pozdravlja razvoj sistemov trgovanja z emisijami v svetu, namreč 17 sistemov trgovanja z emisijami, ki delujejo na štirih celinah in predstavljajo 40 % svetovnega BDP-ja ter na stroškovno učinkovit način pomagajo zmanjševati emisije v svetovnem merilu; poziva Komisijo, naj spodbuja povezovanje med sistemom EU za trgovanje z emisijami in drugimi tovrstnimi sistemi, da bi ustvarili mednarodne mehanizme za trg ogljika in tako povečali ambicije glede podnebnih ciljev, hkrati pa bi se zaradi izenačevanja konkurenčnih pogojev zmanjšala nevarnost selitve industrijskih virov toplogrednih plinov iz EU; vseeno poziva Komisijo, naj z varovalnimi ukrepi zagotovi, da povezovanje EU ETS z drugimi sistemi ne bi ogrozilo ciljev EU glede podnebja in področja uporabe njenega sistema; poziva, naj se pripravijo pravila za njihovo zasnovo, vključno s pravili za obračunavanje in zagotavljanje, da bodo povezave med mednarodnim in domačim trgom ogljika pripomogle k trajnemu zmanjševanju ter ne bodo ogrožale ciljev EU glede zmanjšanja doma;

31.  poudarja, da je treba zagotoviti predvidljiv zakonodajni okvir, ki bo naložbe usmerjal v ukrepe za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov in spodbujal prehod v nizkoogljično gospodarstvo;

32.  poziva k sporazumu, ki bo celovito zajel vse sektorje in emisije in določil absolutne cilje za vse gospodarstvo skupaj z emisijskimi proračuni, s čimer bi zagotovili najvišjo možno raven ambicioznosti; poudarja, da ima uporaba zemljišč (kmetijskih, pašnih, gozdnih in ostalih) po ugotovitvah Medvladnega foruma o podnebnih spremembah velik potencial za stroškovno učinkovito blaženje podnebnih sprememb in povečanje odpornosti ter da je za povečanje potenciala gozdov in mokrišč za sekvestracijo ogljika potrebno okrepljeno mednarodno sodelovanje; poudarja, da bi moral biti v sporazumu določen celovit okvir za obračunavanje emisij in odvzemov iz tal (raba zemljišč, sprememba rabe zemljišč in gozdarstvo); zlasti poudarja, da si je treba pri ukrepanju za blažitev in prilagajanje pri določanju zemljišč prizadevati za uresničevanje skupnih ciljev in ne onemogočati drugih ciljev trajnostnega razvoja;

33.  se zaveda, da zaradi kršenja in uničevanja gozdov nastane 20 % svetovnih emisij toplogrednih plinov, in poudarja vlogo gozdov pri blažitvi podnebnih sprememb ter da je treba povečati prilagodljivost in odpornost gozdov na podnebne spremembe; poziva EU, naj sledi cilju popolne zaustavitve svetovne izgube gozdov do leta 2030 in vsaj prepolovi obseg krčenja tropskih gozdov do leta 2020 glede na raven leta 2008; poudarja, da lahko uresničitev teh zavez, skupaj z obnovo 350 milijonov hektarjev gozdov, k čemur poziva newyorška deklaracija o gozdovih, do leta 2030 zmanjša emisije CO2 za 2–8,8 milijarde ton letno; poudarja, da brez novih obsežnih prizadevanj, osredotočenih na tropske gozdove (pobuda REDD+ za zmanjševanje emisij zaradi krčenja in degradacije gozdov v državah v razvoju), najverjetneje ne bo mogoče doseči cilja o zvišanju temperature za manj kot 2 °C; poleg tega poziva EU, naj okrepi mednarodno financiranje za zmanjšanje krčenja gozdov v državah v razvoju;

34.  pozna učinkovitost obstoječega mehanizma za blažitev REDD+, in poziva države članice, naj ga vključijo v vsa prizadevanja za blažitev podnebnih sprememb; poziva države članice EU, naj z državami v razvoju, ki so še posebej prizadete zaradi krčenja tropskih gozdov, sklenejo prostovoljna mednarodna partnerstva za blažitev ter jim ponudijo finančno ali tehnično pomoč pri zaustavljanju krčenja gozdov z izvajanjem politik trajnostne rabe zemljišč ali reform upravljanja; poleg tega poziva Komisijo, naj predlaga odločne ukrepe, s katerimi bo ustavila uvoz blaga, ki izvira iz nezakonitega krčenja gozdov, v EU; poudarja, da imajo podjetja pomembno vlogo pri zmanjševanju povpraševanja po blagu, ki izhaja nezakonitega krčenja gozdov;

35.  opozarja, da je promet drugi sektor z največ emisijami toplogrednih plinov, in vztraja, da je treba oblikovati vrsto politik, ki bodo namenjene zmanjševanju emisij v tem sektorju; ponovno poudarja, da si morajo pogodbenice UNFCCC prizadevati za učinkovito regulacijo emisij v mednarodnem letalskem in ladijskem prometu v skladu z zahtevano ustreznostjo in nujnostjo; poziva vse pogodbenice, naj v sodelovanju z Mednarodno organizacijo civilnega letalstva in Mednarodno pomorsko organizacijo zasnujejo okvir svetovne politike, ki bo omogočal učinkovito odzivanje, ter naj še pred koncem leta 2016 ukrepajo, da bodo dosegle zmanjšanje, potrebno za uresničitev cilja 2 °C;

36.  poziva Komisijo, naj ponudi svojo pomoč in strokovno znanje udeleženkam konference COP 21, da bi določile svoje nacionalne prispevke in povečale ozaveščenost o vlogi prometnega sektorja pri sprejemanju celovite strategije za zmanjševanje emisij toplogrednih plinov;

37.  poudarja, da so za zmanjšanje prometa bistvene tako kratkoročne kot dolgoročne strategije, če želimo močno zmanjšati emisije toplogrednih plinov;

38.  poudarja, da je treba upoštevati posebne razmere v otoških in najbolj oddaljenih regijah, da okoljska učinkovitost ne bi negativno vplivala zlasti na mobilnost in dostopnost v teh regijah;

39.  meni, da če se prometni sektor ne bo bolj osredotočil na zmanjšanje emisij, ne bo mogoče doseči skupnih podnebnih ciljev, saj je promet edini sektor, kjer emisije toplogrednih plinov ves čas naraščajo (v zadnjih 25 letih za 30 %); poudarja, da bo vse to mogoče doseči samo z zavezujočimi cilji glede emisij toplogrednih plinov, skupaj s popolno vključitvijo obnovljivih virov na trg, tehnološko nevtralnim pristopom k dekarbonizaciji ter z bolj povezano prometno in naložbeno politiko, ki bo združevala ukrepe za prehod na druge oblike prevoza, tehnološki napredek in zmanjševanje prometa (na primer s trajnostno logistiko, pametnim urbanističnim načrtovanjem in povezanim upravljanjem mobilnosti);

40.  opozarja, da že več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih in velemestih in da je mestni prevoz eden glavnih virov emisij toplogrednih plinov iz prometnega sektorja; zato poziva Komisijo in države članice, naj v okviru uresničevanja zavez o zmanjšanju toplogrednih plinov dejavno ozaveščajo o vlogi trajnostne mobilnosti v mestih; poudarja, da odgovorna raba zemljišč, prostorsko načrtovanje ter trajnostne prometne rešitve na mestnih območjih učinkovito prispevajo k cilju zmanjšanja emisij CO2;

41.  poudarja, da je treba doseči dobro kombinacijo energetskih virov v prometnem sektorju, in sicer s spodbujanjem alternativnih vozil na zemeljski plin in bioplin ter usmeritvijo vseh politik v krepitev trajnostnih oblik prevoza, vključno z elektrifikacijo prometa in uporabo inteligentnih prometnih sistemov; poudarja, da je treba večji poudarek nameniti železnicam, tramvajem ter električnim avtobusom, avtomobilom in kolesom, da bi vključili celotni vidik življenjskega cikla, ter da je treba popolnoma izkoristiti potencial obnovljivih virov energije; odločno spodbuja lokalne organe javnega prevoza in prevoznike, naj kot prvi uvedejo nizkoogljična vozila in tehnologije;

42.  opozarja, da obstaja še ogromen potencial za zmanjšanje emisij, in sicer z večjo energetsko učinkovitostjo in uporabo čiste energije; meni, da bo čim učinkovitejša raba energije po vsem svetu prvi korak k zmanjšanju emisij, povezanih z energijo, hkrati pa bo prispevala k zmanjševanju energetske revščine;

43.  opozarja na hude in pogosto nepopravljive posledice zaradi neukrepanja, saj podnebne spremembe na različne, vendar močno škodljive načine vplivajo na vse svetovne regije ter povzročajo migracijske tokove in izgubo življenj ter gospodarske, ekološke in družbene izgube; poudarja, da so znanstveni dokazi gonilna sila dolgoročnih političnih odločitev, in poudarja, da bi se morale ambicije opirati na neizpodbitna znanstvena priporočila; poudarja, da so za uresničitev naših podnebnih ciljev ter za spodbujanje rasti bistvenega pomena politično in finančno usklajena globalna prizadevanja za raziskave, razvoj in inovacije na področju čistih in obnovljivih energetskih tehnologij in energetske učinkovitosti;

44.  poziva EU, naj si v okviru Montrealskega protokola bolj prizadeva za regulacijo postopne odprave uporabe fluoriranih ogljikovodikov po vsem svetu; opozarja, da je EU sprejela ambiciozno zakonodajo za njihovo postopno zmanjšanje za 79 % do leta 2030, saj so okolju prijazne alternative široko dostopne in bi bilo treba v celoti izkoristiti njihov potencial; ugotavlja, da je postopno opuščanje uporabe fluoriranih ogljikovodikov odlična priložnost za ukrepe blaženja v EU in zunaj nje, ter poziva EU, naj dejavno sodeluje pri spodbujanju svetovnih ukrepov v zvezi s temi snovmi;

Znanstvene raziskave, tehnološki razvoj in inovacije

45.  meni, da večja uporaba tehnologij čiste energije tam, kjer imajo največji učinek, temelji na oblikovanju in ohranjanju močne zmogljivosti za inovacije v razvitih državah in v državah v vzponu;

46.  poudarja, da spodbujanje inovacij v tehnologiji in poslovnih modelih lahko pospeši gospodarsko rast in zmanjšanje emisij; poudarja, da se tehnologija ne bo samodejno razvijala v smeri nizkoogljičnega gospodarstva, pač pa bodo za to potrebna jasna politična sporočila, med drugim tudi zmanjšanje tržnih in regulativnih ovir za nove tehnologije in poslovne modele ter dobro usmerjena javna poraba; spodbuja države članice, naj povečajo naložbe v javne raziskave in razvoj v energetskem sektorju, da bi prispevale k nastanku naslednjega vala nizkoogljične tehnologije, gospodarne z viri;

47.  se zaveda pomena raziskav in inovacij v boju proti podnebnim spremembam ter poziva pogodbenice, naj čim bolj podprejo raziskovalce ter spodbujajo nove tehnologije, ki bi lahko prispevale k doseganju zastavljenih ciljev glede zmanjševanja, in ukrepe za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje;

48.  spodbuja Komisijo, naj bolje izkoristi to, da je program Obzorje 2020 v celoti odprt za udeležbo tretjih držav, zlasti na področju energetike in podnebnih sprememb;

49.  meni, da lahko vesoljska politika EU in naložbe vanjo, vključno z izstrelitvijo satelitov, ki imajo pomembno vlogo pri spremljanju industrijskih nesreč, krčenja gozdov, dezertifikacije itd., ter sodelovanje s partnerji v tretjih državah igrata pomembno vlogo pri spremljanju in obvladovanju učinkov podnebnih sprememb po vsem svetu;

50.  poudarja, da bi morala EU povečati svoja prizadevanja glede prenosa tehnologije v najmanj razvite države, ob spoštovanju obstoječih pravic intelektualne lastnine;

51.  zahteva, da se v celoti priznajo in podprejo vloge centra in omrežja za podnebne tehnologije (CTCN) ter izvršnega odbora za tehnologijo, ki jih imajo pri spodbujanju tehnološkega razvoja za blažitev podnebnih sprememb in prilagajanje nanje;

52.  pozdravlja prizadevanja za sodelovanje med EU in ministrstvom Združenih držav Amerike za energijo, zlasti v zvezi s tehnološkimi raziskavami na področju podnebnih sprememb; meni, da je na področju raziskav še veliko možnosti za nadaljnje sodelovanje med EU in drugimi pomembnimi gospodarstvi; poudarja, da bi morali biti rezultati javno financiranih raziskav prosto dostopni;

53.  poudarja, da bi bilo treba uporabo opreme, nameščene v vesolju, upoštevati pri izvajanju ukrepov za blažitev podnebnih sprememb in prilagoditev nanje, zlasti prek spremljanja in nadzora emisij toplogrednih plinov; poziva Komisijo, naj dejavno prispeva k sistemu svetovnega spremljanja emisij CO2 in CH4; poziva Komisijo, naj spodbuja prizadevanja za razvoj sistema EU za merjenje emisij toplogrednih plinov na samostojen in neodvisen način z uporabo programa Copernicus in razširitvijo njegovih nalog;

Podnebno financiranje: temelj pariškega sporazuma

54.  meni, da bodo imela sredstva za izvajanje – vključno s podnebnim financiranjem, prenosom tehnologije in izgradnjo zmogljivosti – bistveno vlogo pri iskanju dogovora na konferenci v Parizu; zato poziva EU in druge države, naj pripravijo verodostojen finančni sveženj za obdobje pred letom 2020 in po njem, da bi podprli večja prizadevanja za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov, varstvo gozdov in prilagajanje na učinke podnebnih sprememb; poziva, naj se podnebno financiranje vključi v sporazum kot dinamični element, ki odraža spreminjajoče se okoljske in gospodarske razmere ter podpira večjo ambicioznost pri prispevkih k blaženju in ukrepih za prilagajanje; zato poziva vse pogodbenice, ki to lahko storijo, naj prispevajo k podnebnemu financiranju;

55.  zahteva, naj se EU in njene države članice dogovorijo o časovnem načrtu za povečanje predvidljivega, novega in dodatnega financiranja v skladu z obstoječimi obveznostmi, da bi prispevale pošten delež k skupnemu ciljnemu znesku 100 milijard USD letno do leta 2020 iz različnih javnih in zasebnih virov ter obravnavale neravnovesje med sredstvi za blažitev in prilagajanje; poziva EU, naj spodbudi vse države k prispevanju poštenega deleža za podnebno financiranje; poziva k stabilnemu okviru za nadzor in prevzemanje odgovornosti za učinkovito spremljanje izvajanja zavez in uresničevanja ciljev podnebnega financiranja; opozarja, da se podnebno financiranje v vse večji meri črpa iz proračunov za pomoč, zato bi se moral povečati tudi celoten proračun za pomoč, kar bi bil prvi korak k polnem spoštovanju načela dodatnosti;

56.  poziva h konkretnim zavezam EU in mednarodne skupnosti za zagotavljanje dodatnih virov podnebnega financiranja, vključno z namenitvijo nekaterih pravic do emisije iz sistema EU za trgovanje z emisijami v obdobju 2021–2030 in dodeljevanjem prihodkov iz ukrepov na ravni EU in mednarodni ravni glede emisij letalstva in ladijskega prometa za mednarodno podnebno financiranje in Zeleni podnebni sklad, med drugim za projekte tehnoloških inovacij;

57.  poziva, naj široko zastavljeno določanje cen ogljika postane splošno veljaven instrument za obvladovanje emisij in dodeljevanje prihodkov od trgovanja z emisijami naložbam na področju podnebnih sprememb pa tudi prihodkov iz zaračunavanja za emisije ogljika goriv v mednarodnem prometu; prav tako poziva k delni uporabi kmetijskih subvencij za zagotavljanje naložb za proizvodnjo in uporabo energije iz obnovljivih virov na kmetijah; poudarja pomen mobilizacije kapitala zasebnega sektorja in sproščanja nujnih naložb v nizkoogljične tehnologije; poziva k ambiciozni zavezi vlad, javnih in zasebnih finančnih ustanov, vključno z bankami, pokojninskimi skladi in zavarovalnicami, za usklajevanje posojilnih in naložbenih praks s ciljem o zvišanju temperature za manj kot 2 °C in prenehanjem uporabe fosilnih goriv, vključno s postopno odpravo izvoznih kreditov za naložbe v fosilna goriva; poziva k posebnim državnim jamstvom v korist zelenim naložbam, oznakam in davčnim ugodnostim za zelene investicijske sklade in za izdajo zelenih obveznic;

58.  meni, da bi bilo treba v finančnem sistemu pri odločanju o naložbah upoštevati podnebno tveganje; poziva Komisijo, države članice in vse pogodbenice Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja (UNFCCC), naj uporabijo vsa razpoložljiva sredstva za spodbujanje finančnih ustanov, da svoje naložbe v ustrezni meri preusmerijo v financiranje dejanskega prehoda na odporno nizkoogljično gospodarstvo;

59.  poziva h konkretnim ukrepom, vključno s časovnim razporedom, povezanim z zavezo držav G-20 iz leta 2009, za postopno odpravo vseh subvencij za fosilna goriva do leta 2020;

60.  spodbuja najnaprednejše akterje, naj sprejmejo prostovoljne zaveze za prehod na nizkoogljično gospodarstvo, in sicer s čim boljšo uporabo dobrih praks, ki jih sektor že izvaja; upa, da se bo ta mobilizacija še razširila in da bi bile zaveze v prihodnje bolj strukturirane, zlasti prek platform za registracijo iz konvencije o podnebju;

61.  je seznanjen s tesnimi povezavami med konferenco o financiranju razvoja, vrhunskim srečanjem ZN o ciljih trajnostnega razvoja in 21. konferenco pogodbenic UNFCCC v letu 2015; priznava, da bodo vplivi podnebnih sprememb resno ogrozili prizadevanja za uresničitev načrtovanega okvira trajnostnega razvoja po letu 2015 ter da bo treba celoten okvir financiranja razvoja uskladiti z nizkoogljičnim svetom, odpornim na podnebne spremembe, ki ga bo moral okvir podpirati;

62.  spodbuja spodbujanje zasebnih pobud iz finančnega sektorja, zlasti na srečanju skupine G-20 novembra 2015, a tudi na splošno na številnih specifičnih finančnih dogodkih v času priprav na konferenco v Parizu leta 2015;

Doseganje odpornosti na podnebne spremembe s prilagajanjem

63.  poudarja, da se države ne morejo izogniti prilagoditvenim ukrepom, če hočejo zmanjšati negativne učinke in v celoti izkoristiti priložnosti za podnebju prijazno rast in trajnostni razvoj, ter da morajo imeti ti ukrepi bistveno vlogo v novem sporazumu; poziva, naj se v skladu s tem določijo dolgoročni cilji za prilagajanje; poudarja, da bo takojšnje ukrepanje za zmanjšanje emisij toplogrednih plinov cenejše za svetovna in nacionalna gospodarstva ter bi znižalo stroške prilagoditvenih ukrepov; priznava, da je prilagajanje nujno, zlasti v državah, ki so zelo dovzetne za te vplive, ter predvsem za zagotovitev, da se proizvodnja hrane in gospodarski razvoj nadaljujeta na način, ki bo odporen na podnebne spremembe; poziva, naj se aktivno podpre oblikovanje celovitih prilagoditvenih načrtov v državah v razvoju, ob upoštevanju praks lokalnih akterjev in znanja avtohtonega prebivalstva;

64.  priznava, da prizadevanja za blaženje, dosežena z nacionalno določenimi prispevki, močno vplivajo na potrebna prizadevanja za prilagajanje; poziva, naj se v pariški sporazum vključita svetovni cilj za prilaganje in financiranje prilagajanja, skupaj z zavezami za razvoj dodatnih pristopov za učinkovito spopadanje z izgubo in škodo;

65.  poudarja, da je treba okrepiti usklajevanje in obvladovanje tveganja zaradi podnebnih sprememb na ravni EU ter oblikovati jasno strategijo prilagajanja na ravni EU; poziva k izvajanju regionalnih strategij prilagajanja;

66.  spominja, da so države v razvoju, zlasti najmanj razvite države in male otoške države v razvoju, ki so najmanj odgovorne za podnebne spremembe, najbolj ranljive za njihove škodljive učinke in imajo najmanj zmogljivosti za prilagajanje nanje; poziva, naj bodo bistveni elementi v pariškem sporazumu podpora za prilagajanje ter izguba in škoda, države v razvoju pa naj prejmejo konkretno pomoč pri prehodu na trajnostne, obnovljive in nizkoogljične oblike energije, da bi zagotovili, da bodo njihove potrebe glede prilagajanja kratkoročno in dolgoročno izpolnjene; poziva, da se je treba resno zavedati problematike podnebnih beguncev in njenega obsega, ki je posledica podnebnih katastrof, te pa povzroča globalno segrevanje;

67.  poudarja, da mora biti ta sporazum prožen, da bo mogoče upoštevati nacionalne razmere, potrebe in zmogljivosti držav v razvoju ter posebne značilnosti nekaterih držav, zlasti najmanj razvitih držav in majhnih otokov;

68.  poziva pomembna razvita gospodarstva, naj svojo obstoječo napredno infrastrukturo uporabijo za spodbujanje, krepitev in razvijanje trajnostne rasti ter naj se zavežejo podpori državam v razvoju pri krepitvi njihovih zmogljivosti, da bodo pripomogla k doseganju prihodnje gospodarske rasti v vseh delih sveta, in to brez dodatnih stroškov za okolje;

69.  poudarja pomen vloge, ki bi jo morale imeti razvojna skupnost, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj in njen odbor za razvojno pomoč v tesnem sodelovanju z deležniki in ustreznimi organizacijami, da bi ocenili in ublažili najhujše človekove vplive na podnebne spremembe, ki bodo po pričakovanjih polni izzivov tudi v primeru, da segrevanje ne bo preseglo 2 °C;

70.  potrjuje, da mora biti učinkovito obravnavanje podnebnega vprašanja strateška prednostna naloga za EU in druge akterje na mednarodnem prizorišču, da to zahteva vključevanje podnebnih ukrepov v vse ustrezne politike ter da si je treba prizadevati za skladnost politik; meni, da je pomembno, da EU spodbuja nizkoogljične razvojne poti na vseh ustreznih področjih in sektorjih, ter jo poziva, naj predlaga trajnostne vzorce proizvodnje in porabe, vključno z načini, s katerimi namerava zmanjšati porabo ter gospodarske dejavnosti ločiti od degradacije okolja;

71.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je moralo zaradi poplav, neurij, potresov in drugih nesreč med letoma 2008 in 2013 dom zapustiti 166 milijonov ljudi; posebej opozarja, da bi lahko zaradi dogajanja v nekaterih delih Afrike, ki je povezano s podnebjem, prišlo do stopnjevanja begunske krize v Sredozemlju; obžaluje, da status „podnebnega begunca“ še ni priznan, kar povzroča pravno vrzel in škoduje žrtvam, ki tega statusa ne morejo uveljavljati;

72.  vztraja, da bi si morale razvite države in države v razvoju skupaj prizadevati za obvladovanje svetovnih podnebnih sprememb ter pri tem upoštevati načelo skupne, a različne odgovornosti;

73.  poudarja, da je po členu 3(5) Pogodbe o Evropski uniji cilj EU pri odnosih s širšim svetom prispevati k solidarnosti in trajnemu razvoju Zemlje ter k doslednemu spoštovanju in razvoju mednarodnega prava; ugotavlja, da mora po členu 191(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) okoljska politika EU na mednarodni ravni spodbujati ukrepe za boj proti podnebnim spremembam;

Krepitev podnebne diplomacije

74.  poudarja, da mora biti podnebna diplomacija del celovitega pristopa k zunanjemu delovanju EU in da mora imeti EU v zvezi s tem na konferenci ambiciozno in osrednjo vlogo, pri tem zastopati enotno stališče in imeti vlogo posrednika pri prizadevanjih za sklenitev mednarodnega sporazuma ter glede tega ohraniti enotnost;

75.  poziva države članice, naj svoja stališča na tem področju uskladijo s stališči EU; poudarja, da imajo EU in njene države članice ogromne zunanjepolitične zmogljivosti in da morajo na področju podnebnih sprememb prevzeti vodilno vlogo ter uporabiti to mrežo, da bi poiskale skupna stališča o osrednjih vprašanjih, o katerih naj bi se dogovorili na konferenci v Parizu, in sicer blažitev, prilagajanje, financiranje, razvoj in prenos tehnologije, preglednost ukrepov in podpore ter gradnja zmogljivosti;

76.  pozdravlja akcijski načrt EU za podnebno diplomacijo, kot ga je 19. januarja 2015 odobril Svet EU za zunanje zadeve; pričakuje, da bo Evropska komisija v pogajanjih prevzela proaktivno vlogo; jo poziva, naj pojasni, da je področje podnebnih sprememb najpomembnejša strateška prednostna naloga te Komisije, ter naj se organizira tako, da se bo to odražalo na vseh ravneh in področjih politike;

77.  poudarja vodilno vlogo EU v podnebni politiki in potrebo po usklajenosti in vzpostaviti skupnega stališča držav članic EU; poziva Komisijo, države članice in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pred in med konferenco nadaljujejo in okrepijo svoja diplomatska prizadevanja, da bi izboljšale svoje razumevanje stališč svojih partneric ter spodbudile druge pogodbenice, naj sprejmejo učinkovite ukrepe za izpolnitev zaveze glede cilja omejitve zvišanja temperature na 2 °C in za doseganje dogovorov in zavez, zlasti v primeru ZDA, da bi najpomembnejše emisije omejili na ravni, ki jih ustvarjajo državljani EU, ki so postorili že ogromno, da bi pri gospodarskem razvoju spoštovali okolje in podnebje; poziva EU, naj izkoristi svoj položaj in na področju podnebja doseže tesnejše sodelovanje s sosednjimi državami in državami pristopnicami k EU;

78.  poudarja, da so diplomatska prizadevanja pred in med konferenco nujna zlasti za oblikovanje skupnega stališča o naravi razlikovanja med obveznostmi pogodbenic glede na njihove nacionalne razmere in o vlogi izgube in škode v sporazumu;

79.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj oblikuje strateške prednostne naloge za zunanjo podnebno politiko, ki bodo zajete v splošnih zunanjepolitičnih ciljih, in naj zagotovi, da bodo delegacije EU namenile več pozornosti podnebni politiki in spremljanju prizadevanj držav za zmanjšanje podnebnih sprememb ali prilagajanje nanje, zagotavljanju podpore z gradnjo zmogljivosti ter temu, da imajo potrebna sredstva za izvajanje ukrepov v zvezi z vprašanji spremljanja podnebja; poziva EU, naj pri podnebnih vprašanjih tesneje sodeluje s sosednjimi državami in državami kandidatkami ter jih spodbuja, da svoje politike uskladijo s podnebnimi cilji EU; poziva države članice in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj pri delegacijah EU in veleposlaništvih držav članic vzpostavijo kontaktne točke, osredotočene na podnebne spremembe;

80.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da ukrepi, ki jih pogodbenice pariškega sporazuma sprejmejo glede cilja ustalitve koncentracij toplogrednih plinov v ozračju na ravni, ki bo preprečevala nevarno antropogeno poseganje v podnebni sistem, ali glede načel ali zavez iz člena 3 in 4 Okvirne konvencije Združenih narodov o spremembi podnebja, ne bodo predmet veljavnega ali prihodnjega sporazuma pogodbenice, da bo mogoče reševati spore med vlagatelji in državo;

81.  priznava, da je pomembno ukrepati proti podnebnim spremembam ter da bi te utegnile ogroziti stabilnost in varnost, v obdobju pred konferenco o podnebnih spremembah v Parizu pa je pomembna tudi podnebna diplomacija;

Evropski parlament

82.  pozdravlja sporočilo Komisije in cilje prispevka EU h konferenci o podnebju COP 21, ki bo potekala decembra 2015 v Parizu;

83.  se zavezuje, da bo izkoristil svojo mednarodno vlogo in članstvo v mednarodnih parlamentarnih omrežjih za dosledno prizadevanje za oblikovanje pravno zavezujočega in ambicioznega mednarodnega podnebnega sporazuma v Parizu;

84.  poudarja, da lahko lobistične dejavnosti pred in med pogajanji na konferenci COP 21 vplivajo na izid pogajanj; zato poudarja, da bi morale biti take dejavnosti pregledne in jasno navedene na dnevnem redu UNFCCC konference COP 21 ter da bi morali imeti vsi zadevni deležniki enakopraven dostop do konference;

85.  meni, da mora biti primerno vključen v delegacijo EU, saj vsak mednarodni sporazum potrebuje njegovo odobritev; zato pričakuje, da bo lahko navzoč na usklajevalnih sestankih EU v Parizu;

o
o   o

86.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter sekretariatu UNFCCC s prošnjo, naj jo posreduje vsem pogodbenicam, ki niso članice EU.

(1) UL C 285 E, 21.10.2010, str. 1.
(2) UL C 341 E, 16.12.2010, str. 25.
(3) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 77.
(4) UL C 153 E, 31.5.2013, str. 83.
(5) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0452.
(6) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0443.
(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0063.
(8) UL L 8, 13.1.2009, str. 3.
(9) UL C 67 E, 18.3.2010, str. 44.
(10) UL C 251 E, 31.8.2013, str. 75.
(11) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0094.
(12) Podatki Eurostata o sektorju okoljskega blaga in storitev, navedeni v sporočilu „Okvir podnebne in energetske politike za obdobje 2020–2030“ (COM(2014)0015).

Pravno obvestilo