Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2015/2051(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0332/2015

Predložena besedila :

A8-0332/2015

Razprave :

PV 15/12/2015 - 13
CRE 15/12/2015 - 13

Glasovanja :

PV 16/12/2015 - 11.10
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2015)0459

Sprejeta besedila
PDF 398kWORD 160k
Sreda, 16. december 2015 - Strasbourg Končna izdaja
Priprave na svetovni humanitarni vrh: izzivi in priložnosti za humanitarno pomoč
P8_TA(2015)0459A8-0332/2015

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 16. decembra 2015 o pripravah na svetovni humanitarni vrh: izzivi in priložnosti za humanitarno pomoč (2015/2051(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine Združenih narodov št. 46/182 z dne 19. decembra 1991 o krepitvi usklajevanja nujne humanitarne pomoči(1),

–  ob upoštevanju preobrazbene agende medagencijskega stalnega odbora Združenih narodov (IASC)(2),

–  ob upoštevanju načel partnerstva (kot jih je podprla svetovna platforma za humanitarno pomoč) z dne 12. julija 2007(3),

–  ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine Združenih narodov št. 64/290 z dne 9. julija 2010 o pravici do izobraževanja v izrednih razmerah(4) ter ustreznih smernic, vključno s smernicami Unicefa in Unesca,

–  ob upoštevanju smernic IASC za vključevanje posredovanj na področju nasilja na podlagi spola v humanitarno ukrepanje(5),

–  ob upoštevanju Sendajskega okvira za zmanjšanje tveganja naravnih nesreč za obdobje 2015–2030, sprejetega na tretji svetovni konferenci Združenih narodov o zmanjševanju tveganja naravnih nesreč, ki je potekala od 14. do 18. marca 2015 v Sendaju na Japonskem(6),

–  ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine Združenih narodov št. 69/313 z dne 27. julija 2015 o akcijski agendi iz Adis Abebe s tretje mednarodne konference o financiranju razvoja(7),

–  ob upoštevanju razprav med pripravo na 32. mednarodno konferenco Rdečega križa in Rdečega polmeseca v obdobju od 8. do 10. decembra 2015 v Ženevi,

–  ob upoštevanju poročila o globalni humanitarni pomoči za leto 2015(8),

–  ob upoštevanju globalnega pregleda humanitarne pomoči z junija 2015(9),

–  ob upoštevanju načel dobrega humanitarnega donatorstva(10),

–  ob upoštevanju skupine Združenih narodov na visoki ravni o humanitarnem financiranju,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 1257/96 z dne 20. junija 1996 o humanitarni pomoči(11),

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o humanitarni pomoči iz leta 2007 (v nadaljevanju: evropsko soglasje), skupne izjave, ki so jo podpisali Komisija, Svet, Evropski parlament in države članice(12), ter njegovega akcijskega načrta, ki ga je treba obnoviti,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 375/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 3. aprila 2014 o ustanovitvi Evropske prostovoljske enote za humanitarno pomoč (pobuda „Prostovoljci EU za humanitarno pomoč“)(13) in letnega poročila o izvajanju pobude Prostovoljci EU za humanitarno pomoč v letu 2014(14),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1313/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. decembra 2013 o mehanizmu Unije na področju civilne zaščite(15),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Vprašanja spola na področju humanitarne pomoči: pomoč, prilagojena različnim potrebam (SWD(2013)0290)(16),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu – Letno poročilo o politiki Evropske unije na področju humanitarne pomoči in civilne zaščite ter njenem izvajanju v letu 2014 (COM(2015)0406)(17),

–  ob upoštevanju letnega poročila o dejavnostih za leto 2014 GD Evropske komisije za humanitarno pomoč in civilno zaščito (ECHO)(18),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. junija 2015 o skupnih načelih za večnamensko denarno pomoč za odziv na humanitarne potrebe(19),

–  ob upoštevanju Konvencije ZN o otrokovih pravicah z dne 20. novembra 1989 in izbirnega protokola glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih z dne 25. maja 2000, ob upoštevanju smernic EU o otrocih v oboroženih spopadih (posodobljenih leta 2008),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. maja 2015 o novem svetovnem partnerstvu za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj po letu 2015(20),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 28. maja 2013 o pristopu EU k odpornosti(21),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 5. junija 2014 o hjoškem akcijskem okviru po letu 2015: obvladovanje tveganj za doseganje odpornosti(22),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 16. decembra 2014 o agendi za obdobje po letu 2015, ki bo prinesla resnične spremembe(23),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila z dne 9. septembra 2015 z naslovom Reševanje begunske krize v Evropi: Vloga zunanjega delovanja EU (JOIN(2015)0040)(24),

–  ob upoštevanju regionalnih, tematskih in svetovnih posvetovanj med pripravami na svetovni humanitarni vrh(25),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2015 o financiranju za razvoj(26),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2014 o EU in svetovnem razvojnem okviru po letu 2015(27),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 9. julija 2015 o razmerah v Jemnu(28), z dne 11. junija 2015 o razmerah v Nepalu po potresih(29), z dne 30. aprila 2015 o razmerah v begunskem taborišču Jarmuk v Siriji(30), z dne 12. marca 2015 o Južnem Sudanu, vključno z nedavnimi ugrabitvami otrok(31), z dne 12. februarja 2015 o humanitarni krizi v Iraku in Siriji, zlasti v zvezi z Islamsko državo(32), in z dne 15. januarja 2015 o razmerah v Libiji(33),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 10. septembra 2015 o migraciji in beguncih v Evropi(34) in z dne 29. aprila 2015 o nedavnih tragičnih dogodkih v Sredozemlju in politiki EU na področju priseljevanja in azila(35),

–  ob upoštevanju člena 7 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki potrjuje, da EU „skrbi za notranjo usklajenost svojih politik in dejavnosti ob upoštevanju vseh svojih ciljev“,

–  ob upoštevanju člena 208 PDEU, ki določa, da „Unija upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju“,

–  ob upoštevanju člena 214 PDEU o dejavnostih Unije na področju humanitarne pomoči,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. septembra 2015 z naslovom Pred svetovnim humanitarnim vrhom: globalno partnerstvo za načelno in učinkovito humanitarno ukrepanje (COM(2015)0419)(36) in priloženega delovnega dokumenta služb Komisije (SWD(2015)0166(37),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenj Odbora za zunanje zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0332/2015),

A.  ker se v zelo ranljivem svetu soočamo z vedno večjo raznolikostjo, pogostostjo in močjo naravnih nesreč in lakote ter z izjemnim porastom števila in zapletenosti konfliktov;

B.  ker so čedalje večji izzivi, kot so urbanizacija, hitra rast prebivalstva, demografske spremembe, pogostejše in čedalje močnejše naravne nesreče, okoljska degradacija, dezertifikacija, podnebne spremembe, številni dolgotrajni in istočasni konflikti z regionalnimi posledicami in pomanjkanjem virov, ob posledicah revščine, neenakosti, migracij, razseljevanja in krhkosti posledično zelo povečali potrebo po humanitarnih ukrepih po vsem svetu;

C.  ker se je število ljudi, ki potrebujejo pomoč, od leta 2004 več kot podvojilo in v letu 2015 znaša več kot 100 milijonov; ker 250 milijonov ljudi čuti posledice humanitarnih kriz; ker je število nasilno razseljenih ljudi doseglo najvišjo točko po drugi svetovni vojni in znaša skoraj 60 milijonov, pri čemer je skoraj 40 milijonov ljudi razseljenih znotraj lastne države; ker je več kot polovica beguncev v svetu otrok;

D.  ker bi utegnila biti do leta 2050 zaradi podnebnih sprememb razseljena milijarda ljudi, saj več kot 40 % svetovnega prebivalstva živi v območjih resnih težav z vodo; ker se bo gospodarska izguba zaradi naravnih katastrof, ki sedaj znaša 300 milijard USD letno, najverjetneje precej povečala;

E.  ker so v zadnjih osmih letih rastoče potrebe in vedno večji izzivi, pomanjkanje trajnih zavez ter rastoči stroški humanitarne pomoči prispevali k temu, da sedanji humanitarni sistem dosega svoje meje in sili številne organizacije k začasni prekinitvi pomoči v hrani, nudenja zatočišč in drugih humanitarnih operacij, ki rešujejo življenja;

F.  ker so humanitarne bolnišnice pogosto tarča napadov, pri katerih se uporablja orožje za množično uničevanje; ker število groženj in napadov na humanitarno osebje narašča; ker je varnost humanitarnega osebja in poškodovanih ljudi zelo pogosto ogrožena; in ker napadi pomenijo kršitev mednarodnega humanitarnega prava in resno ogrožajo prihodnost humanitarne pomoči;

G.  ker morajo biti humanitarna načela človečnosti, nepristranskosti, nevtralnosti in neodvisnosti, pa tudi osnovna pravila mednarodnega humanitarnega prava in človekovih pravic iz Ženevskih konvencij in njenih protokolov, v središču vseh humanitarnih ukrepov; ker je treba brezpogojno zagotavljati zaščito razseljenih ljudi in ker mora prevladati neodvisnost pomoči, torej pomoč, ki je neodvisna od političnih, gospodarskih ali varnostnih premislekov oziroma je brez kakršne koli diskriminacije;

H.  ker morajo vse strani v konfliktu, tudi državne in nedržavne oborožene sile, humanitarnim delavcem zagotoviti potreben dostop, da lahko oskrbijo ranljivo in zaradi konflikta prizadeto civilno prebivalstvo;

I.  ker ženske in otroci niso zgolj posebej ranljivi in nesorazmerno izpostavljeni tveganjem v območjih katastrof, tako v izrednih razmerah kot po njih, temveč se soočajo tudi z izkoriščanjem, potiskanjem na obrobje, infekcijami ter spolnim in na spolu temelječim nasiljem, ki se uporablja kot orožje; ker so ženske in otroci v večji meri izpostavljeni tveganju zaradi razselitve in razpada običajne zaščite in podpornih struktur; ker mednarodno humanitarno pravo zahteva, da se dekletom in ženskam, ki so bile žrtev posilstva med vojno, brez diskriminacije zagotovi celotna potrebna zdravstvena oskrba; ker je na seznamu Svetovne zdravstvene organizacije splav v nevarnih razmerah zapisan kot eden od treh glavnih vzrokov smrtnosti mater; ker so zdravje mater, psihološka pomoč ženskam, ki so bile žrtve posilstva, ter izobraževanje in šolanje razseljenih otrok najpomembnejši izzivi v begunskih taboriščih;

J.  ker je skupni humanitarni poziv v letu 2015 dosegel rekord v zgodovini Združenih narodov s skoraj 19 milijardami EUR; ker je bila kljub rekordnim prispevkom donatorjev financirana samo četrtina globalnega poziva, EU pa je imela težave pri financiranju globalnih humanitarnih pozivov in operacij GD ECHO; ker se je s tem potrdila potreba po globalno usklajenem, pravočasnem, predvidljivem in prožnem financiranju, prilagojenem različnim razmeram, podprlo pa naj bi ga javno-zasebno partnerstvo za inovativno pripravljenost in metode izvajanja; ker je imela EU težave pri financiranju globalnih humanitarnih pozivov in operacij ECHO; ker sta v tem kontekstu še posebej pomembna ponovna zavezanost cilju glede pomoči v višini 0,7 % in pravočasno izpolnjevanje obljub;

K.  ker so za večino humanitarnih kriz krivi ljudje; ker je 80 % mednarodne humanitarne pomoči EU osredotočenih za krize, ki jih je povzročil človek in ki potrebujejo predvsem politične in ne samo humanitarne rešitve; ker sta revščina in ranljivost za krize med seboj tesno povezana, pri tem pa se poudarja potreba po obravnavanju razlogov, ki so privedli do krize, gradnji odpornosti, krepitvi zmogljivosti za prilagajanje naravnim katastrofam in podnebnim spremembam ter izpolnjevanju dolgoročnih potreb prizadetih ljudi; ker bodo posledice humanitarnih kriz, kot so izzivi, ki jih pomenijo migracije in begunci, celo večje, dokler se ne bodo obravnavali temeljni razlogi in dokler ne bo boljše povezave med humanitarno pomočjo in pomočjo za razvojno sodelovanje;

L.  ker sta humanitarna pomoč in razvoj povezana, zlasti glede na potrebo po povečanju odpornosti na nesreče z ublažitvijo tveganj in zaščito pred pretresi, pri čemer gre za bistven način zmanjševanja humanitarnih potreb in boja proti težav na področju zdravstva, higiene, izobraževanja, prehrane in tudi osnovnih zatočišč;

M.  ker bodo mednarodno, lokalno in regionalno usklajevanje, izmenjava informacij in skupno načrtovanje, zbiranje podatkov in ocenjevanje pomagali izboljšati odločanje, učinkovitost, uspešnost in odgovornost pri zagotavljanju pomoči;

N.  ker je treba povečati zaupanje in okrepiti sodelovanje med akterji iz zasebnega sektorja, nevladnimi organizacijami, lokalnimi organi, mednarodnimi organizacijami in vladami; ker je mogoče s poslovnimi viri, strokovnim znanjem, oskrbovalnimi verigami, zmožnostmi raziskav in razvoja ter logistiko zagotoviti učinkovitejšo pripravljenost in humanitarne ukrepe;

O.  ker financiranje v okviru poglavja za humanitarno pomoč EU v letu 2015 znaša 909 milijonov EUR, kar je manj kot 1 % skupnega proračuna EU; ker je izboljšanje povezave med nujno in dolgoročno pomočjo eden od načinov za zmanjšanje sedanjega neskladja med izrednimi humanitarnimi potrebami in razpoložljivimi sredstvi;

P.  ker so nevladne in mednarodne organizacije, kot so Rdeči križ in agencije ZN, trenutno največje izvajalke humanitarne podpore, saj vsako leto zagotovijo nujno pomoč in zaščito približno 120 milijonom ljudi;

Q.  ker imajo preprečevanje, notranji odziv in notranje zmogljivosti pomembno vlogo pri najprimernejšem izpolnjevanju potreb in zmanjševanju potrebe po mednarodni pomoči; ker sta bila leta 2015 le 2 % skupne mednarodne humanitarne pomoči dostavljena neposredno lokalnim in nacionalnim nevladnim organizacijam v prizadetih državah, čeprav so njihova odzivnost, poznavanje potreb in sposobnost doseči prizadeto prebivalstvo praviloma boljše kot pri drugih akterjih; ker postajajo zahteve za zagotavljanje odgovornosti v zvezi z ljudmi in skupnostmi, prizadetimi zaradi kriz, čedalje glasnejše;

R.  ker mora humanitarna pomoč še naprej temeljiti na potrebah, ki jih ocenijo humanitarni akterji, in ker donatorji ne bi smeli uporabljati pomoči kot orodje za obvladovanje kriz;

S.  ker bi morali biti humanitarni odziv in uporabljena orodja prilagojeni skupno ocenjenim potrebam in spreminjajočim se kontekstom; ker si je treba nujno močno prizadevati za to, da se spoštovanje človekovih pravic, predvsem pa specifičnih potreb žensk, otrok in starejših, invalidov, manjšin in avtohtonega prebivalstva ter drugih ranljivih skupin, vključi med prizadevanja za humanitarni odziv;

T.  ker se globalne akterje spodbuja, naj vključijo humanitarne odzive v mehanizme za spremljanje človekovih pravic in poročanje o njih;

U.  ker naj bi prvi svetovni humanitarni vrh, ki bo potekal v Istanbulu 23. in 24. maja 2016, zagotovil preoblikovanje humanitarne strukture, ki bi morala postati bolj vključujoča, učinkovita, pregledna in resnično globalna, da se bo lahko odzivala na predvideno povečanje humanitarnih potreb, povezanih s sedanjimi in prihodnjimi izzivi, kot so prehranska varnost, rast prebivalstva, podnebne spremembe, nestabilnost, varnost humanitarnih delavcev, prisilno razseljevanje in socialno-gospodarski razvoj;

V.  ker bo prvi svetovni humanitarni vrh sledil številnim medvladnim pogajanjem o zmanjšanju tveganja naravnih nesreč, financiranju razvoja, agendi za trajnostni razvoj po letu 2015 in podnebnih spremembah, kar bo oblikovalo razvojno in humanitarno področje za prihodnja leta ter bo edinstvena, pomembna in konkretna priložnost za uskladitev ciljev, načel in ukrepov, pri čemer bo lahko svet na bolj skladen način obravnaval potrebe in vzpostavljal odpornost najbolj ranljivih;

W.  ker ima EU kot vodilna donatorica odgovornost in potreben vzvod za prevzem vodilne vloge pri iskanju boljših in inovativnih načinov, da se zadovoljijo potrebe milijonov ljudi, ki jih prizadenejo konflikti in nesreče, ter se jim ponudijo dolgoročne rešitve;

X.  ker so nedavno stopnjevanje, stopnja splošne akutne podhranjenosti ter regionalna in mednarodna prelivanja politične nestabilnosti v državah s krizo tretje stopnje, ponovno spomnili, da mora svetovni humanitarni vrh pospešiti spremembe v humanitarnem sistemu in bolje služiti ljudem, ki potrebujejo pomoč;

Od globalnih posvetovanj h globalnemu ukrepanju

1.  pozdravlja sklep generalnega sekretarja OZN, da skliče prvi svetovni humanitarni vrh z več deležniki, in pripravljenost Turčije, da ta vrh gosti; poziva države članice, naj ta vrh podprejo in dosežejo trdne sklepe Sveta s specifičnimi zavezami in prednostnimi področji ukrepanja, pri čemer naj si prizadevajo za operativno učinkovitost, skupne standarde kakovosti, boljše usklajevanje in partnerstvo med novimi donatorji; ti sklepi naj temeljijo na politično nepristranski pomoči, na skupnem razumevanju in uporabi humanitarnih načel humanosti, nevtralnosti, nepristranskosti in neodvisnosti ter spoštovanju obveznosti v okviru mednarodnega humanitarnega prava;

2.  pozdravlja pobudo OZN za zbiranje obveščevalnih podatkov z vsega sveta, da bi bila pripravljena na naravne nesreče in konflikte ter opredelila način za reševanje in varovanje večjega števila ljudi pred posledicami tovrstnih kriz; pozdravlja tudi organizacijo osmih regionalnih posvetovanj, ki so vključevala tudi tematska srečanja, in globalno posvetovanje s predstavniki vlad, civilne družbe, nevladnih organizacij, omrežji prostovoljcev, poslovnimi in verskimi omrežji, pa tudi pobudo o spletnih posvetovanjih in ustanovitev skupine na visoki ravni za humanitarno financiranje, ki ji sopredseduje EU;

3.  poudarja, da je za izjemno velike humanitarne izzive danes potreben bolj vključujoč, raznolik in resnično globalen humanitarni sistem, ki naj bi ga svetovni humanitarni vrh okrepili in ki naj bi istočasno prepoznal raznolikost današnjega sistema humanitarnega odzivanja in dopolnjujoče se vloge vseh akterjev; poziva EU, naj spodbuja globalno soglasje o humanitarnem ukrepanju, ki potrjuje načela humanitarne pomoči ter obveznosti in upravičenost po mednarodnem humanitarnem pravu, obenem pa zagotavlja zaščitne odzive, ki so usmerjeni v ljudi, ter od vlad terja odgovornost za njihove vloge in pristojnosti pri varovanju ljudi; opozarja na negativne posledice politizacije humanitarne pomoči in spominja, da sta nadaljnje spoštovanje temeljnih humanitarnih načel in stalna zavezanost slednjim ključni za zagotavljanje humanitarnega prostora na območjih konfliktov in naravnih nesreč;

4.  poudarja, da bi moral končni dokument svetovnega humanitarnega vrha – če bi hotel imeti pomen – vsebovati petletni načrt za razvoj in operacionalizacijo konkretnih sprejetih političnih zavez, vključno z medvladnim okvirom za spremljanje in odgovornost, oceno praks organizacij za pomoč in oceno vpliva, ki vključuje sodelovanje ustreznih deležnikov;

5.  poziva svetovni humanitarni vrh, naj poveže razvojno agendo za obdobje po letu 2015, sendajski okvir za zmanjšanje tveganja naravnih nesreč in konferenco OZN o podnebnih spremembah (COP21), da bi okrepil skladnost med politikami in institucijami za krepitev odpornosti na nesreče, in naj zahteva dejavnejšo vlogo razvojnih akterjev pri krepitvi odpornosti; poziva vlade donatorke, naj za svoje nacionalne politike razvijejo skupen niz ciljev, prednostnih nalog in kazalnikov, ki bodo povezovali te okvire;

6.  poziva EU in njene države članice kot največje donatorje in ključne operativne akterje naj bodo dejaven zgled; poudarja, da bi morali vsi humanitarni ukrepi EU slediti načelom solidarnosti in odgovornosti ter da bi jih bilo treba oblikovati tako, da bi zagotavljali fizično in psihično varovanje ranljivih ljudi; poziva h globalni, celoviti in dolgoročni rešitvi za množice ljudi, ki bežijo iz konfliktnih regij; ugotavlja, da gre pri odzivanju v EU na sedanjo krizo tudi za vlogo in verodostojnost Evrope na svetovni humanitarni sceni;

7.  poziva svetovni humanitarni vrh, naj se zaveže sistematičnemu, v rezultate usmerjenemu in participativnemu pristopu z oblikovanjem specifičnih kazalnikov in metodologije dela, ki jih donatorji in izvajalske agencije izmenjujejo in krepijo, da bi prizadeti ljudje sodelovali pri celotnem ciklu humanitarnih ukrepov; poziva svetovni humanitarni vrh, naj si prizadeva za institucionalizacijo, boljše spremljanje in ocenjevanje okvira OZN za odgovornost v odnosu do prizadetega prebivalstva;

8.  poudarja, da je svetovni humanitarni vrh tudi priložnost za vse deležnike, da razmislijo o nujno potrebni reformi OZN v smeri vključujočega, preglednega in učinkovitega sistema usklajevanja, z bolj vključujočim in operativnim medagencijskim stalnim odborom (IASC), z boljšim sodelovanjem s partnerji za krepitev dopolnjevanja in za celovito operacionalizacijo preobrazbene agende, pa tudi za krepitev večstranske humanitarne strukture za vse krize z oblikovanjem zanesljivega sistema ocenjevanja potreb, ki bo služil kot podlaga za skupne pozive (zagotavljal celovito finančno sledljivost), sistem primerjanja stroškov med agencijami ter mehanizem za spremljanje in ocenjevanje;

9.  vztraja, da takšno globalno ukrepanje ne bo uspešno brez celovitih in znatnih sredstev; poudarja, da so za obravnavo novih in kroničnih nesreč in ranljivosti potrebni preprečevanje podvajanja sistemov, razširitev podlage za financiranje, dolgoročne predvidljive naložbe in skladnost z novo agendo za trajnostni razvoj, zlasti s spodbujanjem skupnih ocen tveganja in potreb, načrtovanjem in financiranjem med humanitarnimi in razvojnimi akterji ter akterji na področju podnebnih sprememb; poudarja, da je potrebno večje dopolnjevanje med humanitarno in razvojno pomočjo, da bi se obravnavale učinkovitost in vrzeli v humanitarnem financiranju, ter da bi bilo treba to dopolnjevanje pospremiti z večjo razvojno pomočjo in humanitarnim financiranjem; v zvezi s tem opozarja na dolgoročno mednarodno zavezo, da se doseže cilj 0,7 % BDP;

10.  poziva EU, naj kot največja donatorica humanitarne pomoči na svetovnem humanitarnem vrhu prevzame vodilno vlogo in zahteva bolj prožne načine zagotavljanja humanitarne pomoči ter proaktivne in skladne ukrepe in učinkovita orodja za preprečevanje kriz; poziva EU in druge donatorje, naj izpolnjujejo svoje finančne zaveze in razvijejo načine, s katerimi bodo skrajšali roke za pretvorbo finančnih obveznosti v ukrepe na terenu; nadalje poudarja pomen poročanja o človekovih pravicah kot mehanizma zgodnjega opozarjanja na krize in spodbuja udeležence svetovnega humanitarnega vrha, naj to upoštevajo pri prehodu s kulture reakcije na kulturo preventive;

Zadovoljevanje potreb ljudi s konfliktnih področij

11.  poziva EU, naj varstvo postavi v središče humanitarnega ukrepanja v okvirih odzivanja na podlagi potreb z vzpostavitvijo sistema za skladnost in ga vključi v načrtovanje; poudarja, da je treba institucionalizirati vlogo strokovnjaka za varstvo in razviti strateške in integrirane pristope z zadostnimi sredstvi za dejavnosti zaščite tudi v prvi fazi izrednih razmer; poziva EU, naj se pri humanitarnem ukrepanju močneje zaveže pristopu, ki temelji na človekovih pravicah, da zagotovi spoštovanje potreb in pravic specifičnih ranljivih skupin, zlasti žensk, mladih, ljudi s HIV, oseb LGBTI in invalidov;

12.  poziva EU, naj na svetovnem humanitarnem vrhu podpira celovit dogovor o praktičnih načinih za krepitev spoštovanja in upoštevanja mednarodnega humanitarnega prava, mednarodnega prava človekovih pravic in begunskega prava, denimo s širjenjem pravil mednarodnega humanitarnega prava med regionalnimi in nacionalnimi upravami, varnostnimi silami, lokalnimi organi in voditelji skupnosti, ter naj podpira vlogo mednarodnega kazenskega sodišča, da bi se končala nekaznovanost za kršitve mednarodnega humanitarnega prava in mednarodnega prava človekovih pravic;

13.  poudarja potrebo po razširitvi konvencije o beguncih in konvencije iz Kampale na zaščito in pomoč notranje razseljenim osebam po svetu, pa tudi na pomoč tistim, ki so prizadeti zaradi podnebnih sprememb, in za njihovo varovanje pred različnimi oblikami nasilja, kot so trgovina z ljudmi, nasilje na podlagi spola ter nasilje v mestih in ekonomsko nasilje, saj utegne biti njihov strah pred preganjanjem ali resno nevarnostjo utemeljen; poudarja, da je treba migrantom nuditi enako raven zaščite njihovih pravic, kot se zagotavlja vsem drugim skupinam v času krize; poziva, naj se pozornost nameni posebno ranljivim skupinam, kot so migranti, osebe brez državljanstva in begunci, ki so v humanitarnih razpravah pogosto spregledani; poziva k oblikovanju nove generacije orodij za varstvo človekovih pravic, s katerimi bi pomagali zaščititi te skupine;

14.  poudarja, da je treba temeljito spremeniti podporo, ki se ponuja beguncem ter državam in skupnostim, ki jih gostijo; podpira zbirno poročilo za svetovno posvetovanje, v katerem se poziva svetovni humanitarni vrh, naj preuči celovit „dogovor o sprejemu beguncev“, ki priznava prispevek držav gostiteljic, ureja dolgoročnejše, predvidljive in trajnostne finančne pakete za pomoč tem državam, beguncem omogoči, da se lahko zanašajo nase, saj jim zagotavlja dostop do možnosti preživljanja, in ustvarja pravičnejšo ureditev za njihovo naselitev v tretjih državah;

15.  poziva EU in njene države članice, naj delujejo v smeri skupnega globalnega razumevanja in operacionalizacije humanitarnih načel pri pripravi svetovnega humanitarnega vrha in naj skupaj razvijejo širok, participativen kodeks med sedanjimi in prihodnjimi donatorji, da bi si izmenjevali najboljše prakse, spodbujali dostop do ljudi v stiski in razširili obstoječe zaveze za dobre donatorske prakse, kot so tiste, ki jih odražajo načela dobrega humanitarnega donatorstva;

16.  poziva EU, naj zagovarja vključitev preglednosti in odgovornosti kot vodilnih načel v izjavo svetovnega humanitarnega vrha z uporabo specifičnih označevalcev in razčlenjenih podatkov (npr. po spolu in starosti, s specifičnimi spremenljivkami za otroke) za podlago za oblikovanje in ocenjevanje programov ter s spodbujanjem pobude za standard preglednosti mednarodne humanitarne pomoči, da se zagotovi globalni okvir za rezultate odgovornosti za merjenje napredka;

17.  poudarja potrebo po zagotavljanju prehrane, vode, zatočišča, sanitarne infrastrukture in zdravstvene oskrbe, saj gre za temeljne pravice vseh ljudi; je zelo zaskrbljen zaradi tveganja izbruha epidemij, povezanega z obupnimi higienskimi razmerami in omejenim dostopom do varne pitne vode, pa tudi zaradi pomanjkanja dostopa do nujnih zdravil v humanitarnih krizah; poziva EU, naj prevzame vodilno vlogo pri zagotavljanju ustreznega dostopa do osnovnih zdravil in varne pitne vode v humanitarnih krizah;

18.  poziva Unijo in vse mednarodne akterje, naj v begunskih taboriščih izboljšajo tehnike za zagotavljanje humanitarne pomoči, zlasti z zagotavljanjem mobilnih laboratorijev za boj proti epidemijam nalezljivih bolezni, izboljšanjem načinov distribucije pomoči v sili – ob upoštevanju najranljivejših skupin – in izboljšanjem higienske in nujne sanitarne infrastrukture;

19.  poudarja potrebo po vključitvi zaščite otrok kot sestavnega dela humanitarnega odziva, da se preprečijo zlorabe, zanemarjanje in izkoriščanje otrok ter nasilje nad njimi in da se na to odgovori; poudarja, da je pomembno, da se kot del humanitarnega odziva oblikujejo otrokom prijazni prostori, saj so otroci glavno gonilo sprememb;

20.  izpostavlja osrednjo vlogo žensk v konfliktnih in pokonfliktnih razmerah, saj se v krizah prve odzovejo in povezujejo svoje družine in skupnosti; poziva donatorje in vlade, naj vključujejo enakost spolov v oblikovanje humanitarnih programov in naj podpirajo opolnomočenje žensk in deklic;

21.  odločno poziva, da bi moralo zagotavljanje humanitarne pomoči slediti mednarodnemu humanitarnemu pravu in da za humanitarno pomoč EU ne bi smele veljati omejitve, ki jih uveljavljajo drugi partnerski donatorji; izraža zaskrbljenost glede nadaljnje uporabe posilstva in drugih oblik spolnega in na spolu temelječega nasilja nad ženskami in deklicami kot orožja v vojni v humanitarnih krizah in to obsoja; poudarja, da je treba obravnavati to nasilje, pa tudi njegove fizične in psihične posledice; poziva k globalni zavezi, da se zagotovi, da bodo ženske in deklice varne od začetka vsakih izrednih razmer ali krize z obravnavanjem tveganja spolnega nasilja ali nasilja na podlagi spola, z dvigovanjem ozaveščenosti, z zagotavljanjem kazenskega pregona storilcev takšnega nasilja in z zagotavljanjem, da imajo ženske in deklice dostop do vseh spolnih in reproduktivnih zdravstvenih storitev, tudi varnih splavov, v humanitarnih krizah, ne pa da se ponavlja to, kar bi lahko označili kot nehumano ravnanje, torej v skladu z zahtevami mednarodnega humanitarnega prava in kot je predvideno v ženevskih konvencijah in njihovih dodatnih protokolih;

22.  meni, da bi morali biti vsi, ki sodelujejo pri zagotavljanju humanitarne pomoči, vključno s policijo in vojsko, deležni ustreznega usposabljanja na področju upoštevanja razlik med spoloma in da bi zanje morala veljati stroga pravila ravnanja, da te osebe ne bi mogle zlorabljati svojega položaja in bi zagotavljale enakost spolov;

23.  poziva humanitarne akterje, naj v vse svoje ukrepe za posamezne sektorje vključijo strategije za preprečevanje nasilja na podlagi spola in blaženje njegovih posledic, naj omogočijo lažje prepoznavanje novih instrumentov financiranja EU ter v ta namen upoštevajo revidirane smernice, ki jih je organizacija Global Protection Cluster pripravila za vključevanje ukrepov proti nasilju na podlagi spola v humanitarne dejavnosti; meni še, da bi se morali humanitarni akterji (vključno z EU) z deklicami in dečki (zlasti najstniškimi dekleti) posvetovati na vseh stopnjah priprav na nesreče in odzivanja nanje;

24.  poziva ustrezne humanitarne agencije, naj se še bolj uskladijo, da bi identificirale žrtve in potencialne žrtve spolnega izkoriščanja in zlorab ter jih zaščitile;

25.  priznava vrednost celostnega pristopa EU pri usklajevanju in skladnosti široke palete instrumentov zunanje politike za vlaganje v trajne politične rešitve; opozarja na specifične značilnosti humanitarne pomoči in poudarja, da je zelo pomembno ločiti humanitarni odziv od tujih, političnih, varnostnih in protiterorističnih premislekov prek sprejemanja jamstev; obžaluje vsako zlorabo ali nespoštovanje načel humanitarnega delovanja, saj takšne zlorabe občutno ogrožajo dostavo pomoči in varnost humanitarnega osebja; vztraja, da protiteroristični ukrepi ne bi smeli niti spodkopavati niti ovirati humanitarnih prizadevanj, in poziva svetovni humanitarni vrh, naj ustrezno obravnava to vprašanje;

Humanitarna učinkovitost

26.  obsoja nenehno oviranje poskusov dostave humanitarne pomoči in vsak ukrep, ki krši načelo, po katerem se "osebam v nevarnosti ne sme odrekati pomoči", in načelo "nevračanja", ki ju mora vsak akter, ne glede na to ali je država članica EU ali ne, upoštevati pri obravnavi razseljenega prebivalstva; poziva vlade, naj izpolnijo svojo temeljno odgovornost za varovanje in podpiranje civilistov ter vzpostavijo pravni in politični okviri za podpiranje humanitarnega dostopa in dostavo pomoči v skladu z mednarodnim humanitarnim pravom; predlaga, naj ti okviri vsebujejo humanitarne davčne oprostitve, zmanjšanje transakcijskih stroškov za nakazila denarja izseljencev v domovino in poenostavljene carinske postopke; poziva donatorje, vlade gostiteljice in akterje izvajalce, naj spoštujejo določbe mednarodnega prava in pomoči skozi vse mogoče kanale in naj uresničujejo svojo odgovornost zagotavljanja, da strokovna, pravočasna, usklajena, primerna in kakovostna pomoč doseže vsa prebivalstva, ki jo potrebujejo, tudi na odročnih območjih;

27.  je zelo zaskrbljen – v zvezi z boljšo zaščito humanitarnih akterjev – glede ponavljajočih se napadov na humanitarne delavce in infrastrukturo, tudi bolnišnice; poudarja, da je treba več truda nameniti izboljšanju njihove varnosti, zaščiti in svobodi gibanja na podlagi mednarodnega prava; podpira sistematično vključevanje specifičnih klavzul, ki krepijo odgovornost za zaščito humanitarnih delavcev, v zakonodaje in akcijske načrte donatorjev za vse države, pa tudi odločno sistematično spremljanje napadov na vse humanitarne delavce in poročanje o tem;

28.  podpira priporočila Komisije za celovit prikaz učinkovitosti;

29.  poudarja potrebo po stalnem dialogu o dopolnilnih vlogah in mandatih različnih humanitarnih akterjev; meni, da je potrebno jasno ločevanje med civilnimi humanitarnimi in vojaškimi akterji; meni, da je treba namenjati prednost civilnemu humanitarnemu odzivanju; poziva svetovni humanitarni vrh, naj preuči nove okvire za boljše usklajevanje med akterji kot da gre za ključni element za učinkovitejše, uspešnejše in primernejše humanitarno odzivanje; poudarja, da je treba bolje analizirati lokalne operativne zmogljivosti in bolje skupaj ocenjevati potrebe in odgovornost humanitarnih ukrepov;

30.  poziva k resnim prizadevanjem, da se učinkovito zagotovi pravica do izobraževanja v dolgotrajnih humanitarnih krizah prek zagotavljanja potrebnih finančnih in človeških virov, saj pomanjkanje izobraževanja ogroža prihodnost otrok in nadaljnji razvoj vsake družbe; poudarja, kako pomembno je nenehno izobraževanje pri zagotavljanju in spodbujanju skupnih in temeljnih vrednot, kot so človekovo dostojanstvo, enakost, demokracija in človekove pravice;

31.  pozdravlja zavezo Komisije – glede na zaskrbljujoče število otrok, ki so brez izobraževanja, in na izjemen potencial, ki ga ima izobraževanje za izboljšanje trdoživosti ljudi – o povečanju financiranja za izobraževanje otrok v humanitarnih krizah; poziva Svet, naj podpre predlog Komisije, da se v ta namen dodeli 4 % proračuna EU za humanitarno pomoč; meni, da se na račun tega povečanja ne bi smela zmanjšati pozornost za druge osnovne potrebe;

32.  izraža zaskrbljenost glede izobraževanja in šolanja otrok v begunskih taboriščih ter poziva EU in vse mednarodne akterje, naj povečajo zmogljivosti za zagotavljanje šolanja v begunskih taboriščih;

33.  priznava, da so predvidljivost, operativna prilagodljivost in večletni prispevki ključni predpogoji za učinkovito in uspešno zagotavljanje pomoči; poziva EU in njene države članice, naj v izjavi svetovnega humanitarnega vrha oživijo načela dobrega humanitarnega donatorstva;

34.  poudarja, da potrebujemo globalno ukrepanje za obravnavo vrzeli v financiranju; poziva k vzpostavitvi globalnega sklada za humanitarno pomoč, ki bi podpiral sodelovanje in vključevanje donatorjev, ki niso člani odbora za razvojno pomoč (DAC), ter združil vse obstoječe mednarodne finančne mehanizme, domače vire in združena sredstva (sklad OZN za odziv na izredne razmere, osrednji sklad za odziv na izredne razmere (CERF), skrbniški skladi itd.), dopolnila pa bi ga prostovoljna finančna plačila vlad, zasebnega sektorja in regionalnih organizacij; predlaga, da se plačila porabijo za zapolnjevanje vrzeli pri humanitarnih obljubah za nujne primere tretje stopnje, podpiranje pripravljenosti, zagotavljanje svežnjev za odpornost sistemov socialnega varstva za dolgotrajne begune oziroma za obvladovanje nepredvidenih izrednih razmer, kot je med drugim ebola;

35.  poudarja, da se morajo mednarodne finančne ustanove v celoti angažirati in spremeniti osredotočenost posojil, ki jih zagotavljajo pod tržnimi obrestnimi merami, predvsem z novo opredelitvijo svojih meril za upravičenost do sredstev za tovrstna „mehka posojila“, da bi omogočile prožnejši odziv na nestabilne razmere in natančneje upoštevale nacionalne zmogljivosti za zbiranje domačih virov;

36.  poziva vlade, donatorje in okolja, ki omogočajo njihovo delovanje, naj poenostavijo upravne zahteve za izvedbene partnerje s poenostavitvijo postopkov in kartografiranjem upravnih in pogodbenih najboljših praks in najboljših praks za poročanje ob istočasnem zagotavljanju odgovornosti ter naj podpirajo pobude, ki so oblikovane tako, da zagotavljajo nenehno pomoč pri krepitvi zmogljivosti in spremljanja lokalnih akterjev, in naj okrepijo nacionalne strukture za usklajevanje;

37.  poudarja, da morajo imeti lokalne nevladne organizacije dostop do neposrednega financiranja, da bi bolje ohranjale in zagotavljale življenja in dostojanstvo prizadetega prebivalstva; poziva države članice in donatorke, naj občutno povečajo neposredno financiranje za lokalne humanitarne akterje, ki imajo zmogljivosti, strokovno znanje in zmožnosti za ukrepanje na tem področju, ter istočasno zagotovijo odgovornost;

38.  poziva svetovni humanitarni vrh, naj oblikuje nov dogovor za delovanje v nestabilnih državah in dolgotrajnih krizah s trajnostnimi programi, izvedbenimi načrti in predvidljivim financiranjem za razvoj; poudarja, da je v akcijski agendi iz Adis Abebe izpostavljena potreba po naložbah v sisteme socialnega varstva in v varnostne mreže, da bi se omogočila hitrejša in učinkovitejša okrepitev odzivanja v nestabilnih okoliščinah;

Zmanjševanje ranljivosti in obvladovanje tveganj

39.  poudarja, da je treba prilagoditi sistem humanitarnega odzivanja lokalnim, nacionalnim in regionalnim potrebam ter prizadeto prebivalstvo, vključno z ženskami vseh starosti, otroci, invalidi, manjšinami in staroselci, opolnomočiti in z njimi redno sodelovati, pri tem pa priznati njegovo vlogo nosilca sprememb, in sicer tako, da se, kjer je to mogoče, pri načrtovanju in izvajanju humanitarnih ukrepov zagotovijo povratne informacije s strani tega prebivalstva in predhodno posvetovanje z njim;

40.  poudarja, da bi morali mednarodni odzivi graditi na obstoječih lokalnih ali nacionalnih pobudah in partnerstvih, da bi se izognili vzporednim prizadevanjem; vztraja, da je treba okrepiti lokalne in regionalne zmogljivosti za zagotavljanje humanitarne pomoči ter vzpostaviti, če je mogoče, vključujoče postopke, v okviru katerih bodo lokalni organi, civilna družba, zasebni sektor in prizadeto prebivalstvo vključeni v postopek načrtovanja;

41.  poudarja potrebo po novem globalnem modelu za dopolnjevanje, na katerem bo temeljilo sodelovanje med humanitarnimi in razvojnimi akterji ter jim omogočalo postopno izgradnjo bolj trdoživih in samozadostnih družb, začenši s skupnimi analizami in oblikovanjem programov; poudarja, da bi moral takšen model vključevati (prvič) vstopne strategije za razvojne akterje, ki tem omogočajo gradnjo mostov na tem področju, (drugič) krizne spremenljivke v razvojnih programih in (tretjič) strategije umika za humanitarno odzivanje, kar bi omogočilo prožnejši pristop, vključevati pa bi moralo tudi odgovorne in prilagodljive mehanizme večletnega financiranja za odzivanje na dolgotrajnejše krize; poudarja pomen sodelovanja z lokalnimi nevladnimi organizacijami in voditelji iz civilne družbe za oblikovanje stalnih struktur na območjih, ki utegnejo biti prizadeta zaradi konfliktov;

42.  poziva Komisijo, naj predstavi pobudo za bolj sistematično povezavo humanitarne pomoči, razvojnega sodelovanja in odpornosti, da bi omogočila večjo prožnost in učinkovitost EU pri odzivanju na rastoče potrebe ter spodbudila razmislek za boljšo povezavo s svetovnim humanitarnim vrhom; poziva EU, naj vmesni pregled sedanjega večletnega finančnega okvira izkoristi za dodatno krepitev humanitarnih/razvojnih povezav;

43.  poudarja pomen zmanjševanja tveganja nesreč za odpornost na štirih prednostnih področjih: 1) razumevanje tveganja nesreč; 2) krepitev obvladovanja tveganja za upravljanje tveganja nesreč; 3) vlaganje v zmanjšanje tveganja nesreč za odpornost, načrte izrednih razmer in sisteme zgodnjega opozarjanja; 4) krepitev pripravljenosti na nesreče za učinkovito odzivanje in za boljšo obnovo, rehabilitacijo in prenovo po nesrečah;

44.  poziva države članice in druge donatorje, naj okrepijo in razvijejo nacionalne pravne okvire za humanitarne ukrepe, pa tudi za zmanjšanje in obvladovanje tveganja nesreč na podlagi mednarodnega prava, pravil in načel na področju odzivanja na nesreče; poudarja, da bi bilo treba pripravljenost na nesreče, zmanjševanje tveganj in odpornost nanje sistematično vključevati v načrte odzivanja, ki jih zagotovijo lokalne, regionalne in nacionalne uprave, industrija in civilna družba, ter da bi bilo treba obenem zanje zagotoviti zadostno finančno podporo in večje inovacije na področju napovedovanja in vzorčenja obvladovanja tveganj;

45.  poziva svetovni humanitarni vrh, naj odločno poudari vprašanje podnebnih sprememb in humanitarnega ukrepanja; meni, da sem sodi vključevanje priprav na posledice podnebnih sprememb, vključno z razseljevanjem in preseljevanjem zaradi podnebnih sprememb, in krepitev odzivnosti nanje v vsako ustrezno oblikovanje politik na regionalni in globalni ravni; v zvezi s tem poziva EU in njene države članice, naj še naprej sprejemajo pogumne politične odločitve v boju proti podnebnim spremembam;

Preobrazba z inovacijami

46.  poudarja, da morajo inovacije izhajati iz številnih virov, zlasti iz znanja prizadetih ljudi, civilne družbe in lokalnih skupnosti, ki so v ospredju odzivanja; poudarja pomen minimalnih humanitarnih standardov za krepitev bistvenih javnih storitev, kot so izobraževanje, prehrana, zdravstvo, zatočišča, voda in sanitarna infrastruktura skozi celotno humanitarno odzivanje; meni, da lahko javno–zasebna in medsektorska partnerstva – če imata javni in zasebni sektor enake vrednote in prioritete, ki usklajujejo poslovne cilje z razvojnimi cilji EU ter upoštevajo mednarodne standarde razvojne učinkovitosti – predstavljajo sredstvo za dopolnjevanje javnega odzivanja na rastoče humanitarne potrebe; ugotavlja, da je denarna pomoč, ko je ustrezno usklajena z načeli učinkovitosti pomoči, učinkovit primer inovacije v humanitarni pomoči;

47.  pozdravlja sklepe Sveta o skupnih načelih za večnamensko denarno pomoč za odziv na humanitarne potrebe; priznava, da je trenutno le majhen delež humanitarne pomoči v denarju, a ima uporaba denarne pomoči veli potencial kot inovativen, dostojanstven, varen, prožen in gospodaren način, ki poleg tega upošteva tudi vidik enakosti spolov, za kritje nujnih osnovnih potreb najranljivejših; poziva EU in njene države članice, naj spodbujajo skupna načela in uporabo denarne pomoči brez pogojevanja na podlagi analize okoliščin in odziva ter naj istočasno podpirajo mehanizem za spremljanje med pripravami na svetovni humanitarni vrh;

48.  poziva EU, naj spodbuja in podpira globalno zavezništvo za humanitarne inovacije za razvoj etičnih pristopov, ki bodo sprejeti po vsem svetu, v skladu s humanitarnimi načeli in načeli OZN za inovacije in tehnologijo v razvoju, da se zagotovi, da bodo vse naložbe v humanitarne inovacije oblikovane z namenom izboljšanja rezultatov za prizadeto prebivalstvo; poziva k oblikovanju skladov za humanitarne inovacije na regionalni in nacionalni ravni;

49.  priznava, da lahko inovacije odigrajo pomembno vlogo pri odzivanju na nove izzive, pa tudi pri izboljšanju obstoječih programov, in sicer z vključevanjem novega razvoja iz drugih sektorjev, da bi se zasnovali, prilagodili in razvili modeli, ki bi omogočali preboje na področju premagovanja humanitarnih izzivov;

50.  poudarja vlogo novih tehnologij in inovativnih digitalnih orodij pri organizaciji in zagotavljanju humanitarne pomoči, zlasti kar zadeva dostavo in sledenje pomoči, nadzor nesreč, izmenjavo informacij, usklajevanje med donatorji ter spodbujanje odnosov med agencijami za pomoč in lokalnimi vladami, zlasti na odročnih območjih in območjih nesreč; poudarja, da je v Afriki, zlasti podsaharski, v teku mobilna digitalna revolucija z izjemnim povečanjem naročnin na mobilne storitve (in uporabe mobilnega interneta), s čimer so tovrstna orodja in storitve postala nepogrešljiva pri vzpostavljanju sistemov zgodnjega opozarjanja in zagotavljanju hitrih informacij o zdravstvenih zadevah, nevarnih območjih in stikih za pomoč;

51.  poziva Komisijo in države članice, naj ob spoštovanju humanitarnih načel in etičnih standardov podpirajo vključevanje podjetij, zlasti malih in srednjih podjetij, in sicer z razvojem poslovnega vodiča za ukrepanje in s spodbujanjem lokalnih in regionalnih partnerskih platform za strukturirano in usklajeno delovanje podjetij v izrednih razmerah; spodbuja države članice, naj bolje vključijo podjetja v svoje nacionalne načrte za odzivanje na izredne razmere in mehanizme odgovornosti;

52.  poziva EU, naj razišče in spodbuja partnerstva z zagonskimi ter – med drugim – z zavarovalniškimi in tehnološkimi podjetji, da bi se razvila orodja za pripravljenost, ki bi jih bilo mogoče uporabiti v izrednih razmerah; poudarja potrebo po podpiranju in dodatnem razvijanju globalnega kartografiranja razpoložljivih sredstev in zmogljivosti zasebnega sektorja za krepitev tehničnega sodelovanja pri prizadevanjih za odzivanje na nesreče, ki ga izvaja Urad ZN za usklajevanje humanitarnih zadev (OCHA);

53.  poziva EU in njene humanitarne partnerje, naj v kontekstu svetovnega humanitarnega vrha zagovarjajo večje sodelovanje mladih pri humanitarni pripravljenosti in procesih obnove ter naj spodbujajo sheme prostovoljstva;

54.  poudarja pomembno vlogo, ki jo lahko odigra shema „Prostovoljci EU za humanitarno pomoč“ pri prenosu sklepov prihodnjega svetovnega humanitarnega vrha v prakso in v kontekstu revidiranega evropskega soglasja o humanitarni pomoči; poudarja, da so lahko izkušnje prostovoljcev skupaj z izkušnjami drugih humanitarnih aktivistov bistvene pri oblikovanju najboljših praks in izvedbenih orodij;

55.  poziva EU in njene države članice, naj v okviru svetovnega humanitarnega vrha spodbujajo vlogo humanitarnih prizadevanj, saj lahko predstavlja učinkovit način za krepitev zaščite in inovacij;

56.  poudarja, da je treba zaveze iz Istanbula izvajati na ravni EU in njenih držav članic; zato poziva EU in njene države članice, naj skupaj z drugimi humanitarnimi akterji oblikujejo program, po katerem se bodo po Istanbulu uresničevali sklepi vrha; poudarja potrebo po zagotavljanju predvidljivega in pravočasnega financiranja humanitarne pomoči prek proračuna EU z zagotavljanjem, da se odobrena sredstva za prevzem obveznosti EU, namenjena humanitarnim zavezam, sistematično v celoti financirajo z enakim zneskom sredstev za plačila;

57.  poziva k skladnemu in čvrstemu novemu akcijskemu načrtu za evropsko soglasje o humanitarni pomoči, ko bo zagotavljal nepristransko in učinkovito evropsko humanitarno odzivanje po meri lokalnih okoliščin, obenem pa tudi prilagojeno glede na starost in spol ter nediskriminatorno in sorazmerno glede na potrebe;

o
o   o

58.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter podpredsednici Evropske komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter generalnemu sekretarju Združenih narodov.

(1) http://www.un.org/documents/ga/res/46/a46r182.htm
(2) https://interagencystandingcommittee.org/iasc-transformative-agenda
(3) https://docs.unocha.org/sites/dms/ROWCA/Coordination/Principles_of_Partnership_GHP_July2007.pdf
(4) http://www.un.org/en/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/RES/64/290
(5) https://interagencystandingcommittee.org/files/guidelines-integrating-gender-based-violence-interventions-humanitarian-action
(6) http://www.preventionweb.net/files/43291_sendaiframeworkfordrren.pdf
(7) http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/RES/69/313
(8) http://www.globalhumanitarianassistance.org/wp-content/uploads/2015/06/GHA-Report-2015_-Interactive_Online.pdf
(9) https://www.humanitarianresponse.info/en/system/files/documents/files/gho-status_report-final-web.pdf
(10) http://www.ghdinitiative.org/ghd/gns/principles-good-practice-of-ghd/principles-good-practice-ghd.html
(11) UL L 163, 2.7.1996, str. 1.
(12) http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=URISERV:ah0009
(13) UL L 122, 24.4.2014, str. 1.
(14) https://ec.europa.eu/transparency/regdoc/rep/1/2015/SL/1-2015-335-SL-F1-1.PDF
(15) UL L 347, 20.12.2013, str. 924.
(16) http://ec.europa.eu/echo/sites/echo-site/files/Gender_SWD_2013.pdf
(17) http://ec.europa.eu/transparency/regdoc/rep/1/2015/SL/1-2015-406-SL-F1-1.PDF
(18) http://ec.europa.eu/atwork/synthesis/aar/doc/echo_aar_2014.pdf
(19) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-9420-2015-INIT/sl/pdf
(20) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-9241-2015-INIT/sl/pdf
(21) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_data/docs/pressdata/EN/foraff/137319.pdf
(22) http://www.preventionweb.net/files/37783_eccommunicationsdgs.pdf
(23) http://www.consilium.europa.eu/uedocs/cms_Data/docs/pressdata/EN/foraff/146311.pdf
(24) http://eur-lex.europa.eu/LexUriServ/LexUriServ.do?uri=JOIN:2015:0040:FIN:SL:PDF
(25) https://www.worldhumanitariansummit.org/
(26) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0196.
(27) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0059.
(28) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0270.
(29) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0231.
(30) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0187.
(31) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0072.
(32) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0040.
(33) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0010.
(34) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0317.
(35) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0176.
(36) http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/?uri=comnat:COM_2015_0419_FIN
(37) http://eur-lex.europa.eu/legal-content/EN/TXT/?qid=1441187290883&uri=SWD:2015:166:FIN

Pravno obvestilo