Kazalo 
Sprejeta besedila
Torek, 19. maj 2015 - StrasbourgKončna izdaja
Zaščitni ukrepi, določeni v Sporazumu s Švicarsko konfederacijo ***I
 Evropska konvencija o pravnem varstvu storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu ali vključujejo pogojni dostop ***
 Zahteva za odvzem imunitete Viktorju Uspaskichu
 Zahteva za odvzem imunitete Jérômu Lavrilleuxu
 Zahteva za odvzme imunitete Januszu Korwin-Mikkeju
 Zahteva za odvzem imunitete Teodorosu Zagorakisu
 Referenčne vrednosti v finančnih instrumentih in finančnih pogodbah ***I
 Financiranje za razvoj
 Varnejše zdravstveno varstvo v Evropi
 Priložnosti za zeleno rast MSP

Zaščitni ukrepi, določeni v Sporazumu s Švicarsko konfederacijo ***I
PDF 320kWORD 62k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2015 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zaščitnih ukrepih, določenih v Sporazumu med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo (kodificirano besedilo) (COM(2014)0305 – C8-0009/2014 – 2014/0158(COD))
P8_TA(2015)0189A8-0145/2015

(Redni zakonodajni postopek – kodifikacija)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2014)0305),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0009/2014),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 20. decembra 1994 o pospešenem načinu dela za uradno kodifikacijo zakonodajnih besedil(1),

–  ob upoštevanju členov 103 in 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0145/2015),

A.  ker je po mnenju posvetovalne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije zadevni predlog le kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb;

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 19. maja 2015 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2015/... Evropskega parlamenta in Sveta o zaščitnih ukrepih, določenih v Sporazumu med Evropsko gospodarsko skupnostjo in Švicarsko konfederacijo (Kodificirano besedilo)

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2015/1145)

(1) UL C 102, 4.4.1996, str. 2.


Evropska konvencija o pravnem varstvu storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu ali vključujejo pogojni dostop ***
PDF 236kWORD 62k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2015 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, Evropske konvencije o pravnem varstvu storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu ali vključujejo pogojni dostop (07597/1/2014 – C8-0286/2014 – 2010/0361(NLE))
P8_TA(2015)0190A8-0071/2015

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (07597/1/2014),

–  ob upoštevanju Direktive 98/84/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 1998 o pravnem varstvu storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu ali vključujejo pogojni dostop(1),

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o pravnem varstvu storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu ali vključujejo pogojni dostop, z dne 24. januarja 2001(2),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2014/243/EU z dne 14. aprila 2014 o podpisu Evropske konvencije o pravnem varstvu storitev, ki temeljijo na pogojnem dostopu ali vključujejo pogojni dostop, v imenu Evropske unije(3),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s prvim pododstavkom člena 207(4) in točko (a)(v) drugega pododstavka člena 218(6) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0286/2014),

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 22. oktobra 2013(4),

–  ob upoštevanju prvega in tretjega pododstavka člena 99(1), člena 99(2) in člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za pravne zadeve (A8-0071/2015),

1.  odobri sklenitev konvencije;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji, vladam in parlamentom držav članic ter Svetu Evrope.

(1) UL L 320, 28.11.1998, str. 54.
(2) UL L 336, 20.12.2011, str. 2.
(3) UL L 128, 30.4.2014, str. 61.
(4) Sodba Sodišča Evropske unije z dne 22. oktobra 2013, Komisija proti Svetu, C-137/12, ECLI:EU:C:2013:675.


Zahteva za odvzem imunitete Viktorju Uspaskichu
PDF 156kWORD 64k
Sklep Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2015 o zahtevi za odvzem imunitete Viktorju Uspaskichu (2014/2203(IMM))
P8_TA(2015)0191A8-0149/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Viktorju Uspaskichu, ki jo je dne 1. oktobra 2014 posredoval litovski generalni državni tožilec in ki je bila razglašena na plenarnem zasedanju 12. novembra 2014,

–  po zagovoru Viktorja Uspaskicha v skladu s členom 9(5) Poslovnika,

–  ob upoštevanju členov 8 in 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije ter člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964, 10. julija 1986, 15. in 21. oktobra 2008, 19. marca 2010 in 6. septembra 2011 in 17. januarja 2013(1),

–  ob upoštevanju člena 62 ustave Republike Litve,

–  ob upoštevanju člena 5(2), člena 6(1) in člena 9 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0149/2015),

A.  ker je litovski generalni državni tožilec odvzem poslanske imunitete poslancu Evropskega parlamenta Viktorju Uspaskichu zahteval zaradi predkazenskega postopka glede domnevnega kaznivega dejanja;

B.  ker člen 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije določa, da poslanci Evropskega parlamenta uživajo na ozemlju svoje države imunitete, priznane poslancem parlamenta te države;

C.  ker člen 62 ustave Republike Litve in člen 22(3) statuta litovskega parlamenta (seimasa) določata, da se poslanca seimasa ne sme kazensko preganjati ali pripreti, niti se mu ne sme kako drugače omejevati svobode brez soglasja seimasa, razen če je bil zaloten pri kaznivem dejanju;

D.  ker je Viktor Uspaskich obtožen storitve kaznivega dejanja nespoštovanja sodišča po členu 232 kazenskega zakonika Republike Litve;

E.  ker ni dokazov, da gre za fumus persecutionis, tj. utemeljen sum, da je bil sodni postopek sprožen z namenom, da bi se poslancu politično škodovalo;

1.  se odloči, da odvzame imuniteto Viktorju Uspaskichu;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje litovskemu generalnemu državnemu tožilcu in Viktorju Uspaskichu.

(1) Sodba Sodišča z dne 12. maja 1964 v zadevi Wagner proti Fohrmann in Krier, 101/63, ECLI:EU:C:1964:28; sodba Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Wybot proti Faure in drugi, 149/85, ECLI:EU:C:1986:310; sodba Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T-345/05, ECLI:EU:T:2008:440; sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2008 v združenih zadevah Marra proti De Gregorio in Clemente, C-200/07 in C-201/07, ECLI:EU:C:2008:579; sodba Splošnega sodišča z dne 19. marca 2010 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-42/06, ECLI:EU:T:2010:102; sodba Sodišča z dne 6. septembra 2011 v zadevi Patriciello, C-163/10, ECLI:EU:C:2011:543; sodba Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2013 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-346/11 in T-347/11, ECLI:EU:T:2013:23.


Zahteva za odvzem imunitete Jérômu Lavrilleuxu
PDF 161kWORD 67k
Sklep Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2015 o zahtevi za odvzem imunitete Jérômu Lavrilleuxu (2015/2014(IMM))
P8_TA(2015)0192A8-0152/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Jérômu Lavrilleuxu, ki jo je 23. Decembra 2014 posredoval francoski pravosodni minister na zahtevo glavnega tožilca prizivnega sodišča v Parizu in ki je bila razglašena na plenarnem zasedanju 15. januarja 2015,

–  po zagovoru Jérôma Lavrilleuxa v skladu s členom 9(5) Poslovnika,

–  ob upoštevanju členov 8 in 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije ter člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964, 10. julija 1986, 15. in 21. oktobra 2008, 19. marca 2010 in 6. septembra 2011 in 17. januarja 2013(1),

–  ob upoštevanju člena 26 ustave Francoske republike,

–  ob upoštevanju člena 5(2), člena 6(1) in člena 9 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0152/2015),

A.  ker je glavni tožilec prizivnega sodišča v Parizu zahteval, da se Jérômu Lavrilleuxu, poslancu Evropskega parlamenta, odvzame poslanska imuniteta v povezavi s tekočo sodno preiskavo obtožb o ponarejanju, uporabi ponarejenih dokumentov, zlorabi zaupanja, poskusu goljufije in sostorilstvu pri navedenih kaznivih dejanjih ter o njihovem prikrivanju, o nezakonitem financiranju volilne kampanje ter sostorilstvu pri tem dejanju in o njegovem prikrivanju; ker francoski sodniki v zvezi s tem želijo Jérômu Lavrilleuxu odvzeti ali omejiti prostost;

B.  ker člen 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije določa, da poslanci Evropskega parlamenta uživajo na ozemlju svoje države imunitete, priznane poslancem parlamenta te države;

C.  ker odstavka 2 in 3 člena 26 francoske ustave določata, da se nobenega poslanca ne sme aretirati zaradi kaznivega dejanja ali delikta, niti se mu ne sme drugače odvzeti ali omejiti prostosti brez dovoljenja skupščine, katere poslanec je; to dovoljenje se ne zahteva, če je bil zaloten pri kaznivem dejanju ali deliktu ali pravnomočno obsojen; skupščina pa lahko zahteva odpravo pripora ali ukrepa odvzema ali omejitve prostosti ali ustavitev postopka zoper svojega poslanca;

D.  ker je Jérôme Lavrilleux osumljen sodelovanja v sistemu lažnega izdajanja računov za stroške volilne kampanje;

E.  ker bi morali v postopku zahteve za odvzem poslanske imunitete Jérômu Lavrilleuxu veljati pogoji iz člena 9(6) Poslovnika;

F.  ker se obtožbe ne navezujejo na funkcijo Jérôma Lavrilleuxa kot poslanca Evropskega parlamenta, pač pa izhajajo iz njegove nekdanje funkcije namestnika vodje volilne kampanje pred zadnjimi predsedniškimi volitvami v Franciji;

G.  ker se pregon ne nanaša na mnenje ali glas, ki ga je Jérôme Lavrilleux izrekel pri opravljanju dolžnosti poslanca Evropskega parlamenta v smislu člena 8 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije;

H.  ker Parlament ni našel dokaza, da gre za fumus persecutionis, torej dovolj utemeljen sum, da je bil postopek sprožen z namenom, da bi se škodovalo politični dejavnosti poslanca;

1.  se odloči, da odvzame poslansko imuniteto Jérômu Lavrilleuxu;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje pristojnemu organu Francoske republike in Jérômu Lavrilleuxu.

(1) Sodba Sodišča z dne 12. maja 1964 v zadevi Wagner proti Fohrmann in Krier, 101/63, ECLI:EU:C:1964:28; sodba Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Wybot proti Faure in drugi, 149/85, ECLI:EU:C:1986:310; sodba Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T-345/05, ECLI:EU:T:2008:440; sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2008 v združenih zadevah Marra proti De Gregorio in Clemente, C-200/07 in C-201/07, ECLI:EU:C:2008:579; sodba Splošnega sodišča z dne 19. marca 2010 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-42/06, ECLI:EU:T:2010:102; sodba Sodišča z dne 6. septembra 2011 v zadevi Patriciello, C-163/10, ECLI:EU:C:2011:543; sodba Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2013 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-346/11 in T-347/11, ECLI:EU:T:2013:23.


Zahteva za odvzme imunitete Januszu Korwin-Mikkeju
PDF 158kWORD 66k
Sklep Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2015 o zahtevi za odvzem imunitete Januszu Korwin-Mikkeju (2015/2049(IMM))
P8_TA(2015)0193A8-0150/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Januszu Korwin-Mikkeju, ki jo je dne 29. decembra 2014 posredoval generalni tožilec Republike Poljske v zvezi s kazenskim postopkom, ki ga je uvedlo okrožno tožilstvo v Varšavi (primer št. V Ds 223/14), in ki je bila razglašena na plenarnem zasedanju 28. januarja 2015,

–  po zagovoru Janusza Korwin-Mikkeja v skladu s členom 9(5) Poslovnika,

–  ob upoštevanju členov 8 in 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije ter člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964, 10. julija 1986, 15. in 21. oktobra 2008, 19. marca 2010 in 6. septembra 2011 in 17. januarja 2013(1),

–  ob upoštevanju člena 105(2) Ustave Republike Poljske ter členov 7b(1) in 7c(1) poljskega zakona o izvrševanju mandata poslanca ali člana senata z dne 9. maja 1996,

–  ob upoštevanju člena 5(2), člena 6(1) in člena 9 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0150/2015),

A.  ker je generalni tožilec Republike Poljske posredoval zahtevo okrožnega tožilstva v Varšavi za odobritev uvedbe kazenskega postopka zoper poslanca Evropskega parlamenta Janusza Korwin-Mikkeja v zvezi s kaznivim dejanjem iz člena 222(1) poljskega kazenskega zakonika; ker je postopek podrobneje povezan z domnevno kršitvijo pravice do telesne nedotakljivosti uradne osebe;

B.  ker se v skladu s členom 8 Protokola o privilegijih in imunitetah Evropske unije zoper poslanca Evropskega parlamenta ne sme začeti preiskave, ne sme biti priprt niti se zoper njega ne sme začeti sodnega postopka zaradi mnenja ali glasu, ki ga je izrekel pri opravljanju svojih dolžnosti;

C.  ker v skladu s členom 9 Protokola o privilegijih in imunitetah Evropske unije poslanci Evropskega parlamenta na ozemlju svoje države uživajo imunitete, priznane poslancem parlamenta te države;

D.  ker v skladu s členom 105(2) ustave Republike Poljske poslanec ne more biti kazensko odgovoren brez privolitve sejma;

E.  ker lahko zgolj Parlament odloča o tem, ali se v določeni zadevi odvzame imuniteta ali ne; ker lahko Parlament pri odločanju, ali poslancu odvzeti imuniteto ali ne, razumno upošteva stališče poslanca(2);

F.  ker se je tudi na zaslišanju izkazalo, da domnevno kaznivo dejanje nima neposredne in očitne zveze z opravljanjem dolžnosti Janusza Korwin-Mikkeja kot poslanca Evropskega parlamenta niti ne predstavlja mnenja ali glasu, ki bi ga izrekel pri opravljanju svojih dolžnosti kot poslanec Evropskega parlamenta, kot je določeno v členu 8 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije;

G.  ker v tem primeru Parlament ni našel dokaza za fumus persecutionis, torej dovolj resnega in utemeljenega suma, da je bil primer sprožen z namenom, da bi se poslancu politično škodovalo;

1.  se odloči, da odvzame imuniteto Januszu Korwin-Mikkeju;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje pristojnemu organu Republike Poljske in Januszu Kowrin-Mikkeju.

(1) Sodba Sodišča z dne 12. maja 1964 v zadevi Wagner proti Fohrmann in Krier, 101/63, ECLI:EU:C:1964:28; sodba Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Wybot proti Faure in drugi, 149/85, ECLI:EU:C:1986:310; sodba Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T-345/05, ECLI:EU:T:2008:440; sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2008 v združenih zadevah Marra proti De Gregorio in Clemente, C-200/07 in C-201/07, ECLI:EU:C:2008:579; sodba Splošnega sodišča z dne 19. marca 2010 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-42/06, ECLI:EU:T:2010:102; sodba Sodišča z dne 6. septembra 2011 v zadevi Patriciello, C-163/10, ECLI:EU:C:2011:543; sodba Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2013 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-346/11 in T-347/11, ECLI:EU:T:2013:23.
(2) Zadeva T-345/05 Mote proti Parlamentu (citirano zgoraj), odstavek 28.


Zahteva za odvzem imunitete Teodorosu Zagorakisu
PDF 160kWORD 66k
Sklep Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2015 o zahtevi za odvzem imunitete Teodorosu Zagorakisu (Theodoros Zagorakis) (II) (2015/2071(IMM))
P8_TA(2015)0194A8-0151/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Teodorosu Zagorakisu (Theodoros Zagorakis), ki jo je dne 10. marca 2015 posredoval državni tožilec grškega vrhovnega sodišča v zvezi s postopkom št. ΑΒΜ Δ2011/5382, Β2012/564, ki poteka pred prvostopnim sodiščem v Solunu in ki je bila razglašena na plenarnem zasedanju 25. marca 2015,

–  ob upoštevanju dejstva, da se je Teodoros Zagorakis (Theodoros Zagorakis) odpovedal pravici do zagovora v skladu s členom 9(5) Poslovnika,

–  ob upoštevanju členov 8 in 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije ter člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964, 10. julija 1986, 15. in 21. oktobra 2008, 19. marca 2010, 6. septembra 2011 in 17. januarja 2013(1),

–  ob upoštevanju člena 62 ustave Helenske republike,

–  ob upoštevanju člena 5(2), člena 6(1) in člena 9 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0151/2015),

A.  ker je državni tožilec vrhovnega sodišča Grčije zahteval odvzem poslanske imunitete poslancu Evropskega parlamenta Teodorosu Zagorakisu (Theodoros Zagorakis) v povezavi z morebitnim sodnim postopkom glede domnevnega kaznivega dejanja;

B.  ker člen 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije določa, da poslanci Evropskega parlamenta uživajo na ozemlju svoje države imunitete, priznane poslancem parlamenta te države;

C.  ker člen 62 ustave Helenske republike določa, da se v času trajanja poslanskega mandata poslancev ne sme preganjati, aretirati, pripreti ali jim drugače vzeti prostost brez predhodnega soglasja parlamenta;

D.  ker je Teodoros Zagorakis (Theodoros Zagorakis) obtožen, da je odgovoren za finančne nepravilnosti v nogometnem klubu PAOK med letoma 2007 in 2012, ki mu je v tem času predsedoval;

E.  ker domnevno kaznivo dejanje očitno nima zveze s funkcijo Teodorosa Zagorakisa (Theodoros Zagorakis) kot poslanca Evropskega parlamenta, temveč je povezano s njegovim mestom predsednika nogometnega kluba PAOK;

F.  ker se pregon ne nanaša na mnenje ali glas, ki ga je Teodoros Zagorakis (Theodoros Zagorakis) izrekel pri opravljanju dolžnosti poslanca Evropskega parlamenta v smislu člena 8 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije;

G.  ker ni razlogov za sum, da je bil sodni postopek sprožen z namenom, da bi se poslancu politično škodovalo (fumus persecutionis), glede na to, da se je postopek začel nekaj let, preden je poslanec pričel opravljati to funkcijo;

1.  se odloči, da odvzame imuniteto Teodorosu Zagorakisu (Theodoros Zagorakis);

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje državnemu tožilstvu pri vrhovnem sodišču Grčije in Teodorosu Zagorakisu (Theodoros Zagorakis).

(1) Sodba Sodišča z dne 12. maja 1964 v zadevi Wagner proti Fohrmann in Krier, 101/63, ECLI:EU:C:1964:28; sodba Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Wybot proti Faure in drugi, 149/85, ECLI:EU:C:1986:310; sodba Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T-345/05, ECLI:EU:T:2008:440; sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2008 v združenih zadevah Marra proti De Gregorio in Clemente, C-200/07 in C-201/07, ECLI:EU:C:2008:579; sodba Splošnega sodišča z dne 19. marca 2010 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-42/06, ECLI:EU:T:2010:102; sodba Sodišča z dne 6. septembra 2011 v zadevi Patriciello, C-163/10, ECLI:EU:C:2011:543; sodba Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2013 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-346/11 in T-347/11, ECLI:EU:T:2013:23.


Referenčne vrednosti v finančnih instrumentih in finančnih pogodbah ***I
PDF 976kWORD 457k
Besedilo
Prečiščeno besedilo
Spremembe Evropskega parlamenta, sprejete dne 19. maja 2015 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o indeksih, ki se uporabljajo kot referenčne vrednosti v finančnih instrumentih in finančnih pogodbah (COM(2013)0641 – C7-0301/2013 – 2013/0314(COD))(1)
P8_TA(2015)0195A8-0131/2015

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

[Sprememba 1]

SPREMEMBE EVROPSKEGA PARLAMENTA(2)
P8_TA(2015)0195A8-0131/2015
k predlogu Komisije
P8_TA(2015)0195A8-0131/2015
---------------------------------------------------------
P8_TA(2015)0195A8-0131/2015
Predlog
P8_TA(2015)0195A8-0131/2015

UREDBE EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA
o indeksih, ki se uporabljajo kot referenčne vrednosti v finančnih instrumentih in finančnih pogodbah

(Besedilo velja za EGP)

EVROPSKI PARLAMENT IN SVET EVROPSKE UNIJE STA –

ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije in zlasti člena 114 Pogodbe,

ob upoštevanju predloga Evropske komisije,

po posredovanju osnutka zakonodajnega akta nacionalnim parlamentom,

ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora(3),

ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke(4),

v skladu z rednim zakonodajnim postopkom,

ob upoštevanju naslednjega:

(1)  Oblikovanje cen številnih finančnih instrumentov in finančnih pogodb je odvisno od točnosti in celovitosti referenčnih vrednosti. Resni primeri manipulacij referenčnih obrestnih mer, kot sta LIBOR in EURIBOR, in referenčnih vrednosti za devizno poslovanje, ki potrošnikom in vlagateljem povzročajo znatne izgube in še bolj zmanjšujejo zaupanje državljanov v bančni sektor, ter navedbe, da so bile manipulacijam podvržene referenčne vrednosti za energijo, nafto in devizno poslovanje, dokazujejo, da so referenčne vrednosti lahko izpostavljene navzkrižju interesov in da zanje veljajo ureditve, za katere so značilne diskrecijske pravice in šibko upravljanje ter ki so lahko podvržene manipulacijam. Napake oziroma dvomi v zvezi s točnostjo in celovitostjo indeksov, uporabljenih kot referenčne vrednosti, lahko ogrozijo zaupanje v trge, potrošnikom in vlagateljem povzročijo izgube ter izkrivljajo realno gospodarstvo. Zato je treba zagotoviti točnost, trdnost in celovitost referenčnih vrednosti ter postopkov njihovega določanja.

(2)  Direktiva 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o trgih finančnih instrumentov(5) vsebuje nekatere zahteve glede zanesljivosti referenčnih vrednosti, ki se uporabljajo pri določanju cen uvrščenih finančnih dokumentov. Direktiva 2003/71/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o prospektu, ki se objavi ob javni ponudbi ali sprejemu vrednostnih papirjev v trgovanje(6), vsebuje nekatere zahteve o referenčnih vrednostih, ki jih uporabljajo izdajatelji. Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP)(7) vsebuje nekatere zahteve o uporabi referenčnih vrednosti v okviru investicijskih skladov KNPVP. Uredba (EU) št. 1227/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o celovitosti veleprodajnega energetskega trga(8) vsebuje nekatere določbe, ki prepovedujejo manipulacije referenčnih vrednosti, ki se uporabljajo pri veleprodajnih energetskih proizvodih. Vendar ti zakonodajni akti obsegajo le nekatere vidike nekaterih referenčnih vrednosti in ne obravnavajo vseh pomanjkljivosti v postopku priprave vseh referenčnih vrednosti.

(3)  Referenčne vrednosti so bistvene za določanje cen čezmejnih transakcij ter tako omogočajo učinkovito delovanje notranjega trga najrazličnejših finančnih instrumentov in storitev. Številne referenčne vrednosti, ki se uporabljajo kot referenčne stopnje v finančnih pogodbah, zlasti hipotekah, so pripravljene v eni državi članici, vendar jih uporabljajo kreditne institucije in potrošniki v drugih državah članicah. Hkrati te kreditne institucije pogosto zagotovijo varovanje pred tveganjem ali pridobivajo finančna sredstva za zagotavljanje teh finančnih pogodb na čezmejnem medbančnem trgu. Čeprav sta nacionalno zakonodajo o referenčnih vrednostih sprejeli le dve državi članici, se v njunih pravnih okvirih o referenčnih vrednostih že kažejo razlike v zvezi z vidiki, kot je področje uporabe. Poleg tega je Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO) leta 2013 sprejelo načela o referenčnih vrednostih in glede na to, da ta načela zagotavljajo določeno stopnjo prilagodljivosti glede njihovega natančnega področja uporabe in načinov izvajanja▌, bodo države članice verjetno sprejele zakonodajo na nacionalni ravni, ki bi povzročila različno izvajanje teh načel.

(3a)  Uporaba finančnih referenčnih vrednosti ni omejena na izdajo in oblikovanje finančnih instrumentov in pogodb. Finančni sektor uporablja referenčne vrednosti tudi za ocenjevanje uspešnosti investicijskega sklada za namene ugotavljanja donosnosti, določanja razporeditve sredstev v portfelju ali izračunavanja plačil za uspešnost. Tudi določitev in pregled uteži, ki se dodelijo različnim indeksom v kombinaciji indeksov za potrebe določanja izplačila ali vrednosti finančnega instrumenta ali finančne pogodbe ali merjenja uspešnosti investicijskega sklada, predstavljata uporabo, saj ta dejavnost ne vključuje diskrecijske pravice v primerjavi z dejavnostjo zagotavljanja referenčnih vrednosti. Imetništvo finančnih instrumentov, ki se sklicujejo na določeno referenčno vrednost, se ne bi smelo šteti za uporabo referenčne vrednosti.

(4)  Ti različni pristopi bi lahko privedli do razdrobljenosti notranjega trga, saj bi za upravljavce in uporabnike referenčnih vrednosti v različnih državah članicah veljala različna pravila. Tako referenčnih vrednosti, pripravljenih v eni državi članici, morda ne bi bilo mogoče uporabljati v drugih državah članicah. Brez usklajenega okvira za zagotavljanje točnosti in celovitosti referenčnih vrednosti, ki se uporabljajo v finančnih instrumentih in finančnih pogodbah v Uniji, bodo torej razlike v zakonodaji držav članic verjetno ovirale nemoteno delovanje notranjega trga za zagotavljanje referenčnih vrednosti.

(5)  Pravila EU o varstvu potrošnikov ne obravnavajo posebnega vprašanja ustreznosti referenčnih vrednosti v finančnih pogodbah. Zaradi pritožb potrošnikov in sporov v zvezi z uporabo neprimernih referenčnih vrednosti v več državah bodo verjetno na nacionalni ravni sprejeti različni ukrepi za varstvo potrošnikov, ki bodo temeljili na upravičenih pomislekih glede varstva potrošnikov, kar bi lahko povzročilo razdrobljenost notranjega trga zaradi različnih pogojev konkurence, povezanih z različnimi ravnmi varstva potrošnikov.

(6)  Zato je za zagotovitev ustreznega delovanja notranjega trga in izboljšanje pogojev njegovega delovanja, zlasti kar zadeva finančne trge, ter zagotovitev visoke ravni varstva potrošnikov in vlagateljev primerno določiti regulativni okvir za referenčne vrednosti na ravni Unije.

(7)  Ustrezno in potrebno je, da so ta pravila zapisana v zakonodajni obliki uredbe, s čimer se zagotovi, da se določbe, ki neposredno nalagajo obveznosti osebam, ki sodelujejo pri pripravi in uporabi referenčnih vrednosti ter prispevanju podatkov zanje, uporabljajo na enoten način po vsej Uniji. Ker pravni okvir za zagotavljanje referenčnih vrednosti nujno vključuje ukrepe, ki določajo natančne zahteve v zvezi z vsemi različnimi vidiki, povezanimi z zagotavljanjem referenčnih vrednosti, bi lahko tudi majhne razlike v uporabljenem pristopu v zvezi z enim od teh vidikov povzročile znatne ovire pri čezmejnem zagotavljanju referenčnih vrednosti. Zato bi morala uporaba uredbe, ki velja neposredno, zaradi česar nacionalna zakonodaja ni potrebna, omejiti možnost, da bi bili na nacionalni ravni sprejeti različni ukrepi, zagotoviti enoten pristop in večjo pravno varnost ter preprečiti pojav znatnih ovir pri čezmejnem zagotavljanju referenčnih vrednosti.

(8)  Področje uporabe te uredbe bi moralo biti čim širše, da se ustvari preventivni regulativni okvir. Priprava referenčnih vrednosti zajema diskrecijsko pravico pri njihovem določanju in je predmet nekaterih vrst navzkrižja interesov, kar pomeni, da obstajajo priložnosti in spodbude za manipulacijo teh referenčnih vrednosti. Ti dejavniki tveganja so skupni vsem referenčnim vrednostim in za vse referenčne vrednosti bi morale veljati zahteve glede ustreznega upravljanja in kontrol. Ker pa se stopnja tveganja spreminja, bi bilo treba za vsak primer sprejeti različen pristop, ki bi ustrezal posameznim okoliščinam. Ker se ranljivost in pomen referenčne vrednosti sčasoma spreminjata, se z omejitvijo področja uporabe glede na sklicevanje na pomembne ali ranljive indekse ne bi obravnavala tveganja, ki jih lahko v prihodnosti predstavlja katera koli referenčna vrednost. Zlasti referenčne vrednosti, ki se zdaj ne uporabljajo na splošno, se bodo morda v prihodnosti uporabljale tako, da bo celo manjša manipulacija v zvezi z njimi imela precejšen vpliv.

(9)  Ključni element področja uporabe te uredbe bi moral biti, ali izračunana referenčna vrednost določa vrednost finančnega instrumenta ali finančne pogodbe ▌. Področje uporabe tako ne bi smelo biti odvisno od narave vhodnih podatkov. Zato bi bilo treba vključiti referenčne vrednosti, izračunane iz ekonomskih vhodnih podatkov, kot so cene delnic, in neekonomske številke ali vrednosti, kot so vremenski podatki. Okvir bi moral obsegati referenčne vrednosti, ki so podvržene navedenim tveganjem, hkrati pa bi moral priznati tudi obstoj velikega števila referenčnih vrednosti, ki se zagotavljajo po vsem svetu, ter različen učinek, ki ga imajo na finančno stabilnost in realno gospodarstvo. Ta uredba bi morala zagotoviti tudi sorazmeren odziv na tveganja, ki jih predstavljajo različne referenčne vrednosti. ▌Zato bi morala zajemati vse referenčne vrednosti, ki se uporabljajo za oblikovanje cen finančnih instrumentov, ki kotirajo na organiziranih mestih trgovanja ali s katerimi se na teh mestih trguje. Vsa sklicevanja na dneve v tej uredbi bi morala pomeniti koledarske dneve.

(10)  Številni potrošniki so pogodbene stranke v finančnih pogodbah, zlasti v potrošniških kreditnih pogodbah, zavarovanih s hipotekami, ki se sklicujejo na referenčne vrednosti, podvržene istim tveganjem. Ta uredba bi zato morala zajemati indekse ali referenčne stopnje iz Direktive 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta(9).

(11)  Indeks ali kombinacijo obstoječih indeksov, ki ne vključuje novih vhodnih podatkov in ki se uporablja za merjenje uspešnosti skladov ali finančnega produkta, bi bilo treba obravnavati kot uporabo referenčne vrednosti.

(12)  Vsi upravljavci referenčnih vrednosti so lahko predmet navzkrižja interesov, uveljavljajo diskrecijsko pravico in imajo neustrezne sisteme upravljanja in kontrole. Ker upravljavci nadzorujejo postopek izračuna referenčnih vrednosti, sta zahteva po pridobitvi dovoljenja in nadzor ali registracija upravljavcev najučinkovitejši način za zagotavljanje celovitosti referenčnih vrednosti.

(13)  Ponudniki, ki prispevajo podatke za izračun referenčnih vrednosti, so izpostavljeni morebitnemu navzkrižju interesov, uveljavljajo diskrecijsko pravico in so lahko vir manipulacije. Prispevanje podatkov za izračun referenčnih vrednosti je prostovoljno. Če morajo ponudniki v skladu s katero koli pobudo znatno spremeniti svoje poslovne modele, lahko nehajo prispevati podatke. Vendar se ne pričakuje, da bi pri subjektih, za katere že veljata ureditev in nadzor, zahteva po dobrih sistemih upravljanja in kontrole vodila do znatnih stroškov ali nesorazmernega upravnega bremena. Zato ta uredba uvaja nekatere obveznosti za nadzorovane ponudnike.

(14)  Upravljavec je fizična ali pravna oseba, ki prostovoljno nadzira zagotavljanje referenčne vrednosti, zlasti upravlja referenčno vrednost, zbira in analizira vhodne podatke, določa referenčno vrednost in jo bodisi neposredno objavlja bodisi odda njeno objavljanje v zunanje izvajanje tretji strani. Vendar za osebe, ki zgolj objavljajo ali navajajo referenčno vrednost v novinarske namene in ne nadzirajo zagotavljanja te referenčne vrednosti, ne bi smele veljati zahteve, ki veljajo za upravljavce v skladu s to uredbo.

(15)  Indeks se izračuna z uporabo enačbe ali kake druge metodologije na podlagi osnovnih vrednosti. Pri oblikovanju te enačbe, izračunu ali določanju vhodnih podatkov se uporablja diskrecijska pravica. Ta diskrecijska pravica ustvarja tveganje manipulacije, zato bi morale biti vse referenčne vrednosti s to značilnostjo zajete v tej uredbi. Kadar se za sklicevanje v finančnem instrumentu uporablja enotna cena ali vrednost, na primer kadar je cena enotnega vrednostnega papirja referenčna cena za neko opcijo, se račun ne izvede, poleg tega ni vhodnih podatkov ali diskrecijske pravice. Zato enotne cene ali referenčne cene enotnih vrednosti ne štejejo kot referenčne vrednosti za namene te uredbe. Referenčne cene ali poravnalne cene, ki jih pripravijo centralne nasprotne stranke, ne štejejo za referenčne vrednosti, ker se uporabljajo za določanje poravnav, kritij in obvladovanja tveganj ter kot take ne določajo zneska, plačljivega na podlagi finančnega instrumenta ali vrednosti finančnega instrumenta.

(16)  Pri izvajanju te uredbe bi bilo treba v celoti spoštovati neodvisnost Evropske centralne banke in nacionalnih centralnih bank pri izvajanju njihovih pooblastil, nalog in obveznosti, ki so jim podeljene s Pogodbama, ter neodvisnost nacionalnih centralnih bank, ki je lastna ustavni strukturi zadevne države članice ali tretje države.

(17)  ▌Za zagotovitev celovitosti referenčnih vrednosti bi morali upravljavci referenčnih vrednosti ustrezno urediti upravljanje za kontrolo teh navzkrižij interesov in ohranitev zaupanja v celovitost referenčnih vrednosti. Tudi pri učinkovitem upravljanju je večina upravljavcev predmet nekaterih navzkrižij interesov, pri čemer morajo upravljavci morda sprejeti različne presoje in odločitve, ki vplivajo na različne zainteresirane strani. Zato je pomembno, da imajo upravljavci neodvisno funkcijo za nadzor izvajanja in učinkovitosti ureditve upravljanja, ki zagotavlja učinkovit nadzor.

(18)  Manipulacija referenčnih vrednosti ali njihova nezanesljivost lahko škoduje vlagateljem in potrošnikom. Zato bi morala ta uredba določati okvir za hrambo evidenc s strani upravljavcev in ponudnikov ter za zagotavljanje preglednosti o namenu referenčne vrednosti in vhodnih podatkov, kar omogoča učinkovitejšo in bolj pošteno reševanje morebitnih zahtevkov v skladu z nacionalno zakonodajo ali zakonodajo Unije.

(19)  Za revidiranje in učinkovito izvajanje te uredbe so potrebni naknadna analiza in dokazi. Zato bi morala ta uredba določiti okvir, v skladu s katerim bi morali upravljavci referenčnih vrednosti dovolj dolgo voditi ustrezno dokumentacijo v zvezi z izračunavanjem referenčne vrednosti. Realnost, ki naj bi jo izmerili z referenčno vrednostjo, in okolje, v katerem se ta meri, se lahko sčasoma spremenita. Zato je treba redno revidirati ali pregledati postopke in metodologijo v zvezi z zagotavljanjem referenčnih vrednostni, da se ugotovijo pomanjkljivosti in morebitne izboljšave. Neuspeh pri zagotavljanju referenčnih vrednosti lahko vpliva tudi na mnoge zainteresirane strani, ki lahko pomagajo ugotoviti navedene pomanjkljivosti. Zato bi morala ta uredba določiti okvir, v skladu s katerim bi upravljavci vzpostavili neodvisen postopek pritožb, da bi zainteresirane strani upravljavca referenčnih vrednosti lahko obvestile o pritožbah in da bi lahko upravljavec referenčnih vrednosti objektivno ocenil upravičenost morebitnih pritožb.

(20)  Zagotavljanje referenčnih vrednosti pogosto vključuje zunanje izvajanje pomembnih funkcij, kot so izračun referenčne vrednosti, zbiranje vhodnih podatkov in razširjanje referenčne vrednosti. Da se zagotovi učinkovita ureditev upravljanja, je treba zagotoviti, da morebitno tovrstno zunanje izvajanje upravljavca referenčnih vrednosti ne odvezuje nobene obveznosti ali odgovornosti ter da se pri tem ne posega v sposobnost upravljavca za izpolnjevanje teh odgovornosti ali obveznosti ali v sposobnost ustreznega pristojnega organa, da jih nadzoruje.

(21)  Upravljavec referenčnih vrednosti je glavni prejemnik vhodnih podatkov ter lahko redno ocenjuje njihovo celovitost in točnost. ▌

(22)  Uslužbenci upravljavca lahko ugotovijo morebitne kršitve te uredbe ali morebitne pomanjkljivosti, ki bi lahko privedle do manipulacije ali poskusov manipulacije. Ta uredba bi zato morala vzpostaviti okvir, ki bo uslužbencem omogočal, da na zaupen način opozorijo upravljavce o morebitnih kršitvah te uredbe.

(23)  Vsaka diskrecijska pravica, ki se lahko uveljavlja pri zagotavljanju vhodnih podatkov, pomeni priložnost za manipulacijo referenčne vrednosti. Če vhodni podatki temeljijo na transakcijah, je diskrecijska pravica omejena, zmanjša pa se tudi možnost manipulacije s podatki. Upravljavci referenčnih vrednosti bi zato praviloma morali uporabljati dejanske vhodne podatke o transakcijah, če je to mogoče, kadar so podatki o transakciji nezadostni za zagotavljanje celovitosti in točnosti referenčnih vrednosti, pa se lahko uporabijo tudi drugi podatki.

(24)  Točnost in zanesljivost referenčne vrednosti pri merjenju gospodarskega stanja, ki naj bi se merilo, je odvisna od uporabljene metodologije in vhodnih podatkov. Zato je treba sprejeti pregledno metodologijo, s katero se zagotovita zanesljivost in točnost referenčne vrednosti.

(25)  Da se zagotovi stalna točnost referenčne vrednosti, bodo morda potrebne spremembe metodologije, vendar vsaka sprememba metodologije vpliva na uporabnike in zainteresirane strani v zvezi z referenčno vrednostjo. Zato je treba določiti postopke za spremembo metodologije določanja referenčnih vrednosti, vključno s potrebo po posvetovanju, da lahko uporabniki in zainteresirane strani sprejmejo potrebne ukrepe ob takšnih spremembah oziroma upravljavca obvestijo, kadar imajo pripombe v zvezi s spremembami.

(26)  Celovitost in točnost referenčnih vrednosti sta odvisni od celovitosti in točnosti vhodnih podatkov, ki jih zagotovijo ponudniki. Bistveno je, da so obveznosti ponudnikov glede vhodnih podatkov jasno določene, zanesljive ter skladne s kontrolo in metodologijo upravljavca referenčnih vrednosti. Zato bi moral upravljavec referenčnih vrednosti, kadar je primerno in mogoče, v sodelovanju s svojimi ponudniki pripraviti kodeks ravnanja, v katerem bi bile poleg teh zahtev izrecno navedene tudi odgovornosti ponudnikov glede zagotavljanja vhodnih podatkov.

(27)  Veliko referenčnih vrednosti je določenih z uporabo formule, izračunane na podlagi vhodnih podatkov, ki jih zagotavljajo organizirana mesta trgovanja, sistemi odobrenih objav ali mehanizmi poročanja, energijske borze ali dražbe pravic do emisij toplogrednih plinov. V teh primerih obstoječa ureditev in nadzor zagotavljata celovitost in preglednost vhodnih podatkov ter urejata zahteve glede upravljanja in postopke za priglasitev kršitev. Zato za te referenčne vrednosti, če osnovni vhodni podatki v celoti izhajajo iz mest trgovanja, za katera veljajo zahteve po preglednosti po trgovanju, vključno s trgom tretjih držav, ki velja za enakovrednega organiziranemu trgu v Uniji, ne bi smele veljati nekatere obveznosti iz te uredbe, da se prepreči dvojno urejanje in ker njihov nadzor zagotavlja celovitost uporabljenih vhodnih podatkov.

(28)  Pri ponudnikih lahko pride do navzkrižja interesov, poleg tega lahko ponudniki pri določanju vhodnih podatkov uveljavljajo diskrecijsko pravico. Zato morajo za ponudnike, kadar je to možno in primerno, veljati ureditve upravljanja, da se zagotovi obvladovanje navzkrižij interesov ter da so vhodni podatki točni, skladni z zahtevami upravljavca in preverljivi.

(29)  Različne vrste referenčnih vrednosti in različni sektorji referenčnih vrednosti imajo različne značilnosti in ranljivosti ter so izpostavljeni različnim tveganjem. Določbe te uredbe bi bilo zato treba nadalje podrobno opredeliti za posamezne sektorje in tipe referenčnih vrednosti. ▌Referenčne vrednosti za primarne proizvode se splošno uporabljajo in imajo značilnosti posameznega sektorja, zato je treba določiti, kako bi te določbe veljale za navedene referenčne vrednosti v tej uredbi. Poleg tega bi bilo treba v tej uredbi predvideti določeno mero prilagodljivosti, ki bi omogočala pravočasno posodabljanje različnih zahtev, ki veljajo za različne sektorje referenčnih vrednosti, ob upoštevanju mednarodnega razvoja, predvsem pa dela Mednarodnega združenja nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO).

(29a)  Za namene te uredbe je referenčna vrednost ključna, če zanjo velja, da je sistemske narave, ali se uporablja sistemsko in je dovzetna za manipulacije, da bi zagotovili regulativno sorazmernost.

(30)  Neuspeh nekaterih ključnih referenčnih vrednosti lahko bistveno vpliva na finančno stabilnost, urejenost trgov ali vlagatelje, zato je treba uvesti dodatne zahteve, da se zagotovita celovitost in trdnost teh ključnih referenčnih vrednosti. Ti potencialno destabilizacijski učinki ključnih referenčnih vrednosti se lahko pojavijo v eni državi članici ali več. Nacionalni pristojni organi ter Evropski organ za vrednostne papirje in trge (ESMA) bodo določili, katere vrednosti bodo kategorizirane kot ključne.

(30a)  Glede na strateško pomembnost kritičnih referenčnih vrednosti za dobro delovanje notranjega trga mora biti ESMA pooblaščen, da v skladu s postopkom iz člena 17 Uredbe (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta(10) sprejema odločitve, ki se neposredno uporabljajo za upravljavca in po potrebi za ponudnike referenčne vrednosti, če nacionalni pristojni organ ne izvaja te uredbe ali krši zakonodajo Unije.

(31)  Ponudniki, ki ne prispevajo več podatkov, lahko ogrozijo kredibilnost ključnih referenčnih vrednosti, saj se lahko s tem zmanjša zmožnost teh referenčnih vrednosti za merjenje dejanskega tržnega ali gospodarskega stanja. Za ohranitev kredibilnosti teh referenčnih vrednosti je zato treba vključiti pooblastilo ustreznemu pristojnemu organu, ki mora od nadzorovanih subjektov zahtevati obvezno prispevanje podatkov za njihov izračun ▌. Namen obveznega prispevanja vhodnih podatkov ni nalagati nadzorovanim subjektom obveznosti, da sklepajo transakcije ali da se zavežejo k njihovemu sklepanju.

(31a)  Ko je vrednost opredeljena kot ključna, bi lahko njen upravljavec izkoriščal monopolni položaj nad njenimi uporabniki. Zato bo moral kolegij pristojnih organov za to ključno referenčno vrednost spremljati prodajno ceno in stroške upravljavca, da bi preprečili zlorabe trga.

(32)  Da lahko uporabniki referenčnih vrednosti ustrezno izberejo referenčne vrednosti in razumejo tveganja, povezana z njimi, morajo vedeti, kaj se meri s posameznimi referenčnimi vrednostmi in katere so njihove pomanjkljivosti. Upravljavec referenčnih vrednosti bi zato moral objaviti izjavo z navedbo teh elementov ▌. Pri preiskavi bi moral upravljavec svoje vhodne podatke na zahtevo dati na voljo ustreznemu pristojnemu organu.

(34)  V tej uredbi bi bilo treba upoštevati načela za finančne referenčne vrednosti, ki jih je 17. julija 2013 izdalo Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev (IOSCO) (v nadaljnjem besedilu: načela IOSCO za finančne referenčne vrednosti) in načela za agencije za sporočanje cen nafte, ki jih je IOSCO izdal 5. oktobra 2012 (v nadaljnjem besedilu: načela IOSCO za agencije za sporočanje cen nafte), ki predstavljajo globalni standard v zvezi z regulativnimi zahtevami za referenčne vrednosti.

(34a)  Trgi primarnih proizvodov imajo edinstvene značilnosti, ki jih je treba upoštevati, da ne bi ogrozili celovitosti referenčnih vrednosti za primarne proizvode in da bi preprečili škodljiv vpliv na preglednost trga primarnih proizvodov, evropsko varnost oskrbe, konkurenčnost in interese potrošnikov. Zato za nekatere določbe te uredbe ni ustrezno, da se uporabljajo za referenčne vrednosti za primarne proizvode. Načela, ki jih je za referenčne vrednosti za primarne proizvode opredelil IOSCO, med drugim v sodelovanju z Mednarodno agencijo za energijo in Mednarodnim energetskim forumom, so oblikovana posebej za to, da se uporabljajo za vse referenčne vrednosti za primarne proizvode, zato ta uredba določa, da se nekatere zahteve ne uporabljajo za referenčne vrednosti za primarne proizvode.

(34b)  Ta uredba uvaja tudi sistem priznavanja, ki upravljavcem referenčnih vrednosti v tretji državi omogoča, da svoje referenčne vrednosti zagotavljajo v Uniji, če v celoti izpolnjujejo zahteve, določene v tej uredbi, ali določbe v ustreznih načelih IOSCO.

(34c)  Ta uredba uvaja sistem odobritve, ki upravljavcem, ki imajo sedež v Uniji in imajo dovoljenje ali so registrirani v skladu z njenimi določbami, omogoča, da pod določenimi pogoji odobrijo referenčne vrednosti, zagotovljene v tretji državi. Takšen sistem odobritve bi bilo treba uvesti za upravljavce iz tretjih držav, ki so povezani z upravljavci s sedežem v Uniji ali z njimi tesno sodelujejo. Upravljavec, ki odobri referenčne vrednosti, pridobljene v tretji državi, bi moral biti zanje odgovoren ter zagotoviti, da izpolnjujejo ustrezne pogoje iz te uredbe ali zahteve ustreznih načel IOSCO.

(35)  Upravljavca ključne referenčne vrednosti bi moral pooblastiti in nadzirati pristojni organ države članice, v kateri ima upravljavec sedež. Upravljavec, ki zagotavlja samo referenčne vrednosti, določene s formulo na podlagi vhodnih podatkov, ki jih v celoti in neposredno zagotavljajo organizirana mesta trgovanja, sistemi odobrenih objav ali mehanizmi poročanja, energijske borze ali dražbe pravic do emisij toplogrednih plinov, in/ali upravljavec, ki zagotavlja samo neključne referenčne vrednosti, bi morala biti registrirana pri pristojnem organu in biti pod njegovim nadzorom. Namen registracije upravljavca ni vplivati na nadzor, ki ga izvajajo ustrezni pristojni organi. ESMA bi moral voditi register upravljavcev na ravni Unije.

(36)  V nekaterih okoliščinah lahko oseba zagotovi indeks, vendar se pri tem ne zaveda, da se ta indeks uporablja kot sklic za finančni instrument. To zlasti velja, kadar imata uporabnik in upravljavec referenčne vrednosti sedeža v različnih državah članicah. Zato je treba povečati raven preglednosti glede na to, katera referenčna vrednost se uporablja▌. To je mogoče doseči z izboljšanjem vsebine prospektov ali dokumentov s ključnimi informacijami, ki jih zahteva zakonodaja Unije, ter vsebine uradnih obvestil in seznama finančnih instrumentov, ki ga zahteva Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta(11).

(37)  Učinkovitost nadzora je zagotovljena na podlagi sklopa učinkovitih orodij ter pooblastil in virov pristojnih organov držav članic in ESMA. V tej uredbi bi bilo zato treba zlasti določiti minimalen sklop nadzornih in preiskovalnih pooblastil, ki bi jih bilo treba v skladu z nacionalno zakonodajo podeliti pristojnim organom držav članic in ESMA. Pristojni organi in ESMA morajo pri izvajanju svojih pooblastil na podlagi te uredbe ravnati objektivno in nepristransko ter morajo svoje odločitve sprejemati samostojno.

(38)  Za namene odkrivanja kršitev te uredbe morajo imeti pristojni organi in ESMA v skladu z nacionalno zakonodajo možnost dostopa do prostorov fizičnih in pravnih oseb, da lahko zasežejo dokumente. Dostop do teh prostorov je nujen, kadar obstaja utemeljen sum, da obstajajo dokumenti in drugi podatki, povezani s predmetom inšpekcijskega pregleda ali preiskave, ki so lahko pomembni za dokazovanje kršitve te uredbe. Poleg tega je dostop do takih prostorov potreben, kadar: oseba ni izpolnila že predložene zahteve po informacijah ali obstajajo utemeljeni razlogi za sum, da zahteva po informacijah, če bi bila predložena, ne bi bila izpolnjena ali da bi bili zahtevani dokumenti ali informacije odstranjeni, spremenjeni ali uničeni. Če je potrebno predhodno dovoljenje sodnega organa zadevne države članice, se v skladu z nacionalno zakonodajo takšna pooblastila dostopa do prostorov uporabijo šele po pridobitvi predhodnega dovoljenja sodnih organov.

(39)  Obstoječe evidence telefonskih pogovorov in podatkovnega prometa nadzorovanih subjektov lahko pomenijo nujen in včasih edini dokaz za odkrivanje in dokazovanje kršitev te uredbe, predvsem v zvezi z upoštevanjem zahtev glede upravljanja in kontrole. Takšni zapisi in evidence lahko pripomorejo k preverjanju identitete osebe, odgovorne za predložitev podatkov, in oseb, pristojnih za njeno odobritev, ter preverjanju, ali se zagotavlja organizacijsko ločevanje zaposlenih. Zato bi morali pristojni organi imeti možnost, da zahtevajo obstoječe evidence telefonskih pogovorov in elektronskih komunikacij ter evidence o podatkovnem prometu, ki jih hranijo nadzorovani subjekti, kadar obstaja utemeljen sum, da so lahko takšne evidence ali zapisi, povezani z vsebino inšpekcijskega pregleda ali preiskave, pomembni za dokazovanje kršitve te uredbe.

(40)  Nekatere določbe te uredbe veljajo za fizične ali pravne osebe v tretjih državah, ki lahko uporabijo referenčno vrednost ali lahko prispevajo podatke za izračun referenčne vrednosti ali so lahko kakor koli drugače vključene v postopek izračuna referenčnih vrednosti. Pristojni organi bi zato morali skleniti dogovore z nadzornimi organi v tretjih državah. ESMA bi moral usklajevati sklepanje takšnih dogovorov o sodelovanju in izmenjavo informacij, ki so pridobljene od tretjih držav, med pristojnimi organi.

(41)  Ta uredba spoštuje temeljne pravice in upošteva načela, ki jih priznavata Pogodba o delovanju Evropske unije (PDEU) in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljnjem besedilu: Listina), zlasti pravico do spoštovanja zasebnega in družinskega življenja, pravico do varstva osebnih podatkov, pravico do svobode izražanja in svobode obveščanja, svobodo gospodarske pobude, pravico do lastnine, pravico do varstva potrošnikov, pravico do učinkovitih pravnih sredstev in pravico do obrambe. Skladno s tem bi bilo treba to uredbo razlagati in uporabljati v skladu s temi pravicami in načeli. V njej bi bilo treba zlasti pri sklicevanju na pravila, ki urejajo svobodo izražanja v drugih medijih, pa tudi na pravilnike ali kodekse, ki urejajo novinarski poklic, upoštevati te svoboščine, kot so zagotovljene v Uniji in državah članicah ter priznane v členu 11 Listine in drugih ustreznih določbah. Ta uredba se ne bi smela uporabljati za tisk, druge medije in novinarje, če zgolj objavljajo ali navajajo referenčno vrednost v novinarske namene in ne nadzirajo njenega zagotavljanja.

(42)  V celoti bi bilo treba upoštevati pravico zadevnih oseb do obrambe. Zlasti imajo osebe, ki so v postopku, zagotovljen dostop do ugotovitev, na podlagi katerih so pristojni organi sprejeli odločitev, in pravico, da izrazijo svoje mnenje.

(43)  Preglednost glede referenčnih vrednosti je potrebna zaradi stabilnosti finančnih trgov in varstva vlagateljev. Vsaka izmenjava ali prenos informacij med pristojnimi organi bi morala biti skladna s pravili o prenosu osebnih podatkov iz Direktive 95/46/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. oktobra 1995 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov in o prostem pretoku takih podatkov(12). Vsaka izmenjava ali prenos informacij, ki jo opravi ESMA, bi morala biti skladna s pravili o prenosu osebnih podatkov iz Uredbe (ES) št. 45/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2000 o varstvu posameznikov pri obdelavi osebnih podatkov v institucijah in organih Skupnosti in o prostem pretoku takih podatkov(13).

(44)  Države članice bi morale ob upoštevanju načel iz sporočila Komisije o okrepitvi sistemov sankcij v sektorju finančnih storitev in pravnih aktov Unije, sprejetih na podlagi izsledkov navedenega sporočila, določiti pravila glede kazni in administrativnih ukrepov, ki se uporabljajo za kršitve določb te uredbe, in zagotoviti njihovo izvajanje. Te kazni in administrativni ukrepi bi morali biti učinkoviti, sorazmerni in odvračilni.

(45)  Zato bi bilo treba določiti sklop administrativnih ukrepov, sankcij in kazni, da se zagotovi skupen pristop v državah članicah in okrepi njihov odvračilni učinek. Določiti bi bilo treba sankcije, uporabljene v posebnih primerih, in po potrebi upoštevati dejavnike, kot so prisotnost ali odsotnost namere, povračilo morebitne ugotovljene finančne koristi, resnost kršitve in njeno trajanje, morebitni oteževalni ali olajševalni dejavniki in potreba po odvračilnem učinku kazni, in po potrebi vključiti zmanjšanje v zameno za sodelovanje s pristojnim organom. ▌

(46)  Da bi odločitve pristojnih organov odvračilno vplivale na širšo javnost, bi jih bilo treba praviloma objaviti. Objava odločitev je tudi pomembno orodje, s katerim pristojni organi obvestijo udeležence na trgu o tem, kakšno vedenje se šteje kot kršitev te uredbe, in spodbujajo splošno dobro vedenje med udeleženci na trgu. Če bi takšna objava lahko povzročila nesorazmerno škodo vpletenim osebam ter ogrozila stabilnost finančnih trgov ali tekočo preiskavo, bi moral pristojni organ sankcije in ukrepe objaviti anonimno ali preložiti objavo. Pristojni organi bi morali imeti možnost, da sankcij ne objavijo, če se šteje, da anonimna ali zapoznela objava ni dovolj za zagotovitev, da stabilnost trgov ni ogrožena. Pristojnim organom tudi ni treba objaviti ukrepov, ki se štejejo za manjše, če bi bila njihova objava nesorazmerna.

(47)  Ključne referenčne vrednosti lahko zadevajo ponudnike, upravljavce in uporabnike v več kot eni državi članici. Zato ima lahko prenehanje zagotavljanja referenčne vrednosti ali kateri koli drugi dogodek, ki lahko pomembno ogrozi njeno celovitost, vpliv v več kot eni državi članici, kar pomeni, da zgolj nadzor nad takšno referenčno vrednostjo, ki ga izvaja pristojni organ države članice, v kateri ima sedež, ne bo učinkovit in uspešen v smislu odprave tveganj, ki jih predstavlja ključna referenčna vrednost. Za zagotovitev učinkovite izmenjave nadzornih informacij med pristojnimi organi ter uskladitev njihovih dejavnosti in nadzornih ukrepov je treba ustanoviti kolegije pristojnih organov z ESMA v vodilni vlogi. Dejavnosti kolegijev bi morale prispevati k usklajeni uporabi pravil iz te uredbe in k zbliževanju nadzornih praks. Pravno zavezujoče posredovanje ESMA je ključni element za doseganje usklajenosti, doslednosti nadzora in zbliževanja nadzornih praks. Referenčne vrednosti se lahko sklicujejo na dolgotrajne finančne instrumente in finančne pogodbe. V nekaterih primerih zagotavljanje takih referenčnih vrednosti morda ne bo več dovoljeno, ko bo začela veljati ta uredba, ker imajo značilnosti, ki jih ni mogoče prilagoditi tako, da bi izpolnjevale zahteve te uredbe. Vendar lahko prepoved nadaljnjega zagotavljanja take referenčne vrednosti privede do prekinitve ali uničenja finančnih instrumentov ali finančnih pogodb, s čimer škodi vlagateljem. Zato je treba zagotoviti možnost za nadaljnje zagotavljanje takih referenčnih vrednosti v prehodnem obdobju.

(47a)  V primerih, ko ta uredba zajema ali potencialno zajema nadzorovane subjekte in trge, za katere velja Uredba (EU) št. 1227/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(14) (REMIT), bi se moral ESMA celovito posvetovati z Agencijo za koordinacijo energetskih regulatorjev (ACER), da bi izkoristil njeno strokovno znanje na področju energetskih trgov in zmanjšal dvojno urejanje.

(47b)  Če obstoječa referenčna vrednost ne izpolnjuje zahtev te uredbe, vendar bi njena sprememba za uskladitev z uredbo povzročila dogodek višje sile ali kršila pogoje finančne pogodbe ali finančnega instrumenta, lahko ustrezni pristojni organ dovoli njeno nadaljnjo uporabo, dokler ne bo mogoče, da se bo prenehala uporabljati ali nadomestila z drugo referenčno vrednostjo, in tako prepreči negativne učinke na potrošnike, ki bi jih povzročilo nenadzorovano in nenadno prenehanje njene uporabe.

(48)  Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te uredbe in dodatno opredelitev tehničnih elementov predloga bi bilo treba Komisiji podeliti pooblastilo za sprejetje aktov v skladu s členom 290 PDEU ▌. Pri pripravi teh aktov bi bilo treba upoštevati veljavne mednarodne standarde za upravljanje, prispevek in uporabo referenčnih vrednosti, predvsem tiste, ki so rezultat dela IOSCO. Spoštovati je treba sorazmernost, predvsem v primeru neključnih referenčnih vrednosti in referenčnih vrednosti za primarne proizvode.

(49)  Komisija bi morala sprejeti osnutke regulativnih tehničnih standardov, ki jih je pripravil ESMA in zadevajo zahteve glede upravljanja in kontrole ter med drugim določajo minimalno vsebino dogovorov o sodelovanju s pristojnimi organi držav članic, in sicer, med drugim, z delegiranimi akti v skladu s členom 290 PDEU in členi 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

(50)  Za zagotovitev enotnih pogojev za izvajanje te uredbe bi bilo treba na Komisijo prenesti izvedbena pooblastila glede nekaterih vidikov te uredbe. Ti vidiki zadevajo ugotavljanje enakovrednosti pravnega okvira, ki velja za ▌ ponudnike referenčnih vrednosti iz tretjih držav, ter dejstvo, da je referenčna vrednost ključna. Ta pooblastila bi bilo treba izvajati v skladu z Uredbo (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011(15) o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije.

(51)  Komisija bi morala imeti tudi pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov, ki jih je pripravil ESMA ter ki določajo postopke in oblike izmenjave informacij med pristojnimi organi in ESMA, in sicer z izvedbenimi akti v skladu s členom 291 PDEU in členom 15 Uredbe (EU) št. 1095/2010. Ker države članice same ne zmorejo v zadostni meri doseči ciljev te uredbe, predvsem določitve doslednega in učinkovitega režima za odpravo pomanjkljivosti, ki jih pomenijo referenčne vrednosti, pri čemer je celovit učinek težav v zvezi z referenčnimi vrednostmi v celoti mogoče zaznati zgolj v okviru Unije, in ker je te cilje zato mogoče bolje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz istega člena ta uredba ne presega tistega, kar je potrebno za dosego zadevnih ciljev –

SPREJELA NASLEDNJO UREDBO:

NASLOV 1

VSEBINA, PODROČJE UPORABE IN OPREDELITEV POJMOV

Člen 1

Vsebina

Ta uredba uvaja skupni okvir za zagotavljanje točnosti in celovitosti indeksov, ki se uporabljajo kot referenčne vrednosti v finančnih instrumentih in finančnih pogodbah v Uniji. Tako prispeva k ustreznemu delovanju notranjega trga ob hkratnem doseganju visoke ravni varstva potrošnikov in vlagateljev.

Člen 2

Področje uporabe

1.  Ta uredba se uporablja za zagotavljanje referenčnih vrednosti, prispevanje vhodnih podatkov za izračun referenčnih vrednosti ter uporabo referenčne vrednosti znotraj Unije.

2.  Ta uredba se ne uporablja za zagotavljanje referenčnih vrednosti, za katero so pristojni:

(a)  centralne banke, kadar izvajajo pooblastila ali opravljajo naloge in obveznosti, ki so jim podeljene s Pogodbama in Statutom Evropskega sistema centralnih bank (ESCB) in Evropske centralne banke (ECB), ali če je njihova neodvisnost lastna ustavni strukturi zadevne države članice ali tretje države;

(aa)  javni organi, kadar zagotavljajo ali imajo nadzor nad zagotavljanjem referenčnih vrednosti za namene javne politike, vključno z ukrepi na področju zaposlovanja, gospodarske dejavnosti in inflacije;

(ab)  centralne nasprotne stranke;

(ac)  upravljavci, kadar zagotavljajo posamezne cene ali referenčne cene posameznih vrednosti;

(ad)  tisk, drugi mediji in novinarji, kadar zgolj objavljajo ali navajajo referenčno vrednost v novinarske namene in ne nadzirajo njenega zagotavljanja;

(ae)  kreditne zadruge v smislu Direktive 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta(16).

2a.  Člen 5(1), (2a), (3b), (3c) in (3d), člena 5a in 5b, člen 5d(b) do (g), člen 7(1)(aa), (b), (ba), (bb), (bc) in (c), člen 7(2a), (3a) in (3b), člen 7a, člen 8(1) in (2), člen 9(1) in (2), člen 11 in člen 17(1) se ne uporabljajo za upravljavce glede njihovih neključnih referenčnih vrednosti.

Člen 3

Opredelitve pojmov

1.  V tej uredbi se uporabljajo naslednje opredelitve pojmov:

(1)  „indeks“ pomeni katero koli številko:

(a)  ki je objavljena ali je na voljo javnosti;

(b)  ki se redno ter v celoti ali delno določa z uporabo enačbe ali katere koli druge metode izračuna ali na podlagi ocene in

(c)  če ta določitev temelji na vrednosti enega ali več osnovnih sredstev ali cen, vključno z ocenjenimi cenami, dejanskih ali ocenjenih obrestnih merah ali drugih vrednostih ali raziskavah;

(1a)  „izdajatelj indeksa“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki nadzira zagotavljanje indeksa;

(2)  „referenčna vrednost“ pomeni kateri koli indeks, s sklicevanjem na katerega se določi znesek, ki ga je treba plačati na podlagi finančnega instrumenta ali finančne pogodbe, ali se določi vrednost finančnega instrumenta▌;

(2a)  „skupina referenčnih vrednosti“ pomeni skupino referenčnih vrednosti, ki jih zagotovi isti upravljavec in so določene na podlagi podobnih vhodnih podatkov, določa pa posebne ukrepe za isto ali podobno tržno ali gospodarsko stanje;

(3)  „zagotavljanje referenčne vrednosti“ pomeni:

(a)  upravljanje ureditev za določanje referenčne vrednosti;

(b)  zbiranje, analiziranje ali obdelavo vhodnih podatkov za namene določanja referenčne vrednosti in

(c)  določanje referenčne vrednosti z uporabo formule ali druge metode izračuna ali z oceno vhodnih podatkov, predloženih v ta namen;

(4)  „upravljavec“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki nadzira zagotavljanje referenčne vrednosti;

(5)  „uporaba referenčne vrednosti“ pomeni:

(a)  izdajo finančnega instrumenta, ki se sklicuje na indeks ali kombinacijo indeksov;

(b)  določitev zneska, ki ga je treba plačati na podlagi finančnega instrumenta ali finančne pogodbe s sklicevanjem na indeks ali kombinacijo indeksov;

(c)  nastopanje kot pogodbena stranka v finančni pogodbi, ki se sklicuje na indeks ali kombinacijo indeksov;

(d)  ugotavljanje uspešnosti investicijskega sklada z indeksom ali kombinacijo indeksov, da bi določili rezultat tega indeksa ali kombinacije indeksov ali določili razporeditev sredstev iz portfelja ali izračunali plačila za uspešnost;

(6)  „prispevanje vhodnih podatkov“ pomeni zagotavljanje vhodnih podatkov, ki niso javno dostopni, upravljavcu ali drugi osebi za namene njihovega posredovanja upravljavcu, pri čemer se ti podatki zahtevajo v povezavi z določanjem referenčne vrednosti in se zagotavljajo za ta namen;

(7)  „ponudnik“ pomeni fizično ali pravno osebo, ki prispeva vhodne podatke, ki niso regulirani podatki;

(8)  „nadzorovani ponudnik“ pomeni nadzorovani subjekt, ki prispeva vhodne podatke upravljavcu s sedežem v Uniji;

(9)  „predlagatelj“ pomeni fizično osebo, ki jo zaposli ponudnik za namene prispevanja vhodnih podatkov;

(9a)  „ocenjevalec“ pomeni uslužbenca upravljavca referenčne vrednosti za primarne proizvode ali katero koli drugo fizično osebo ali tretjo stran, čigar storitve ima upravljavec na voljo ali pod nadzorom, ki je odgovoren, da za vhodne podatke in druge informacije uporabi določeno metodologijo ali o njih presoja, zato da pripravi dokončno oceno o ceni določenega primarnega proizvoda;

(10)  „vhodni podatki“ pomeni podatke v zvezi z vrednostjo enega ali več osnovnih sredstev ali cen, vključno z ocenjenimi cenami, ali drugih vrednosti, ki jih upravljavec uporabi za določitev referenčne vrednosti;

(11)  „regulirani podatki“ pomeni:

(i)   vhodne podatke, ki se v celoti zagotavljajo:

(a)   z mesta trgovanja, kot je opredeljeno v točki (24) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU, vendar le v povezavi s podatki o transakcijah finančnih instrumentov;

(b)   prek sistema odobrenih objav, kot je opredeljen v točki (52) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU, ali ponudnika stalnih informacij, kot je opredeljen v točki (53) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU, v skladu z zahtevami glede obvezne preglednosti po trgovanju, a le s sklicevanjem na podatke o transakcijah v zvezi s finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje na mestu trgovanja;

(c)  prek ▌odobrenega mehanizma poročanja, kot je opredeljen v točki (54) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU, a le s sklicevanjem na podatke o transakcijah v zvezi s finančnimi instrumenti, s katerimi se trguje na mestu trgovanja in ki jih je treba razkriti v skladu z zahtevami glede obveznih podatkov po trgovanju;

(d)   prek borze električne energije iz točke (j) člena 37(1) Direktive 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta(17);

(e)   prek borze zemeljskega plina iz točke (j) člena 41(1) Direktive 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta(18);

(f)   prek dražbenega sistema iz člena 26 ali 30 Uredbe Komisije (EU) št. 1031/2010(19);

(g)  iz podatkov, zagotovljenih v skladu s členom 8(1) Uredbe (EU) št. 1227/2011 in opredeljenih v Izvedbeni uredbi Komisije (EU) št. 1348/2014(20), ali

(h)  z mesta trgovanja tretje države, platforme, borze, sistema objav ali mehanizma poročanja, ki je enakovreden tistim iz točk od (a) do (g), ali katerega koli drugega subjekta, kot je denimo združevalec ali zbiralec podatkov o transakcijah, katerega prispevek vhodnih podatkov je že pod ustreznim nadzorom, in

(ii)  neto vrednosti sredstev enot kolektivnih naložbenih podjemov za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), kot so opredeljeni v členu 1(2) Direktive 2009/65/ES(21);

(12)  „ podatki o transakciji“ pomeni opazovane cene, stopnje, indekse ali vrednosti, ki predstavljajo transakcije med nepovezanimi nasprotnimi strankami na aktivnem trgu, za katere veljajo konkurenčni učinki ponudbe in povpraševanja;

(13)  „finančni instrument“ pomeni kateri koli instrument s seznama v oddelku C Priloge I k Direktivi 2014/65/EU, za katerega je bila predložena zahteva za sprejetje v trgovanje na mestu trgovanja, kot je opredeljeno v točki (24) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU, ali s katerim se trguje na takem mestu trgovanja;

(14)  „nadzorovani subjekt“ pomeni:

(a)  kreditne institucije, kot so opredeljene v točki (1) člena 3 Direktive 2013/36/EU;

(b)  investicijske družbe, kot so opredeljene v točki (1) člena 4(1) Direktive 2014/65/EU;

(c)  zavarovalna podjetja, kot so opredeljena v točki (1) člena 13 Direktive 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta(22);

(d)  pozavarovalnice, kot so opredeljene v točki (4) člena 13 Direktive 2009/138/ES;

(e)  kolektivne naložbene podjeme za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), kot so opredeljeni v členu 1(2) Direktive 2009/65/EU(23),

(f)  upravitelje alternativnih investicijskih skladov, kot so opredeljeni v točki (b) člena 4(1) Direktive 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta(24);

(g)  centralne nasprotne stranke, kot so opredeljene v točki (1) člena 2 Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta(25);

(h)  repozitorije sklenjenih poslov, kot so opredeljeni v točki (2) člena 2 Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta;

(i)  upravljavce;

(15)  „finančna pogodba“ pomeni:

(a)  kreditno pogodbo, kot je opredeljena v točki (c) člena 3 Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta(26);

(b)  kreditno pogodbo, kot je opredeljena v točki 3 člena 4 Direktive 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta(27);

(16)  „investicijski sklad“ pomeni AIS, kot so opredeljeni v točki (a) člena 4(1) Direktive 2011/61/EU ali kolektivne naložbene podjeme, ki spadajo na področje uporabe Direktive 2009/65/EU;

(17)  „uprava“ pomeni upravljavski organ, ki zajema nadzorno in vodstveno funkcijo, pri čemer je to končni organ odločanja in je pooblaščen za določitev strategije, ciljev in splošne usmeritve subjekta;

(18)  „potrošnik“ pomeni fizično osebo, ki v finančnih pogodbah, zajetih v tej uredbi, deluje za namene zunaj svoje trgovske, poslovne ali poklicne dejavnosti;

(19)  „medbančna referenčna obrestna mera“ pomeni referenčno vrednost, pri kateri je osnovno sredstvo za namene točke (1)(c) tega člena stopnja, po kateri lahko banke posojajo drugim bankam ali si izposojajo od njih;

(19a)  „referenčni devizni tečaj“ pomeni referenčno vrednost, določeno v razmerju do cene, izražene v eni valuti, za drugo valuto ali košarico valut;

(20)  „referenčna vrednost za primarne proizvode“ pomeni referenčno vrednost, pri kateri je osnovno sredstvo za namene točke (1)(c) tega člena blago v smislu točke (2) člena 2 Uredbe Komisije (ES) št. 1287/2006(28), razen pravic do emisij toplogrednih plinov, kot so opredeljene v točki 11 oddelka C Priloge I k Direktivi 2014/65/EU;

(20a)  „osnovno tveganje“ pomeni tveganje, povezano s natančnostjo opisa temeljnega tržnega ali gospodarskega stanja z referenčno vrednostjo, s katero naj bi se to stanje merilo;

(21)  „ključna referenčna vrednost“ pomeni:

(a)   referenčno vrednost, ki ne temelji na reguliranih podatkih, katerih referenčna vrednost je višja od 500 milijard EUR, kot je določeno v členu 13(1), ali

(b)  referenčno vrednost, katere prenehanje bi zelo negativno vplivalo na finančno stabilnost, pravilno delovanje trgov in realno gospodarstvo v eni ali več državah članicah;

Ključna referenčna vrednost je nacionalna, kadar so negativni učinki zaradi prenehanja njenega zagotavljanja ali zaradi njenega zagotavljanja na podlagi nereprezentativne skupine ponudnikov ali podatkov omejeni na eno državo članico. V tem primeru se uporablja postopek iz člena 13(2) do (2d).

Ključna referenčna vrednost je evropska, kadar negativni učinki zaradi prenehanja njenega zagotavljanja ali zaradi njenega zagotavljanja na podlagi nereprezentativne skupine ponudnikov ali podatkov niso omejeni na eno državo članico. V tem primeru se uporablja postopek iz člena 13(2e), (2f) in (2g);

(21a)  „neključna referenčna vrednost“ pomeni referenčno vrednost, ki ne izpolnjuje meril za ključno referenčno vrednost iz člena 13;

(22)  „s sedežem“ pomeni v zvezi s pravno osebo, državo članico ali tretjo državo, v kateri se nahaja registrirani sedež ali drug uradni naslov te osebe, v zvezi s fizično osebo pa državo članico ali tretjo državo, v kateri je ta oseba rezident za davčne namene;

(22a)  „javni organ“ pomeni:

(a)  vlado ali javno upravo;

(b)  fizično ali pravno osebo, ki pod nadzorom vlade ali javnega organa opravlja funkcije javne uprave na podlagi nacionalne zakonodaje ali ki ima javne pristojnosti ali funkcije ali ki izvaja javne storitve, vključno z ukrepi v zvezi z inflacijo ter dejavnostmi na področju dela in gospodarskimi dejavnostmi.

2.  Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 37, da določi nadaljnje tehnične elemente opredelitev iz odstavka 1, zlasti določitve, kaj pomeni dajanje na voljo javnosti za namene opredelitve indeksa▌. Komisija v teh delegiranih aktih zagotovi, da se izraza „objavljen“ ali „dan na voljo javnosti“ razumeta kot „dan na voljo širši javnosti uporabnikov ali morebitnih uporabnikov“.

Kadar je primerno, Komisija upošteva razvoj trga ali tehnološki razvoj in mednarodno konvergenco nadzorne prakse v zvezi z referenčnimi vrednostmi.

2a.  Komisija sprejme izvedbene akte, da se vzpostavi in pregleda seznam javnih organov v Uniji, kot so opredeljeni v točki (22a) odstavka 1 tega člena. Ti izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 38(2).

Člen 4

Izključitev izdajateljev indeksov, ki niso seznanjeni z uporabo svojih referenčnih vrednosti ▌

▌Ta uredba se ne uporablja za izdajatelja indeksa v zvezi z indeksom, ki ga ta zagotovi, kadar ni seznanjen in razumno ni mogel biti seznanjen, da se indeks uporablja za namene iz točke (2) člena 3(1).

NASLOV II

CELOVITOST IN ZANESLJIVOST REFERENČNIH VREDNOSTI

Poglavje 1

Upravljanje in kontrola upravljavcev

Člen 5

Zahteve glede upravljanja in navzkrižja interesov

1.  ▌Upravljavec mora imeti zanesljivo ureditev upravljanja, ki vključuje jasno organizacijsko strukturo z natančno opredeljenimi, preglednimi in doslednimi vlogami in odgovornostmi za vse osebe, ki sodelujejo pri zagotavljanju referenčne vrednosti.

Upravljavec sprejme vse potrebne ukrepe za odkrivanje in preprečevanje ali obvladovanje navzkrižja interesov med njim, vključno z njegovimi upravitelji, uslužbenci ali drugo fizično osebo ali tretjo stranjo, katere storitve ima na voljo ali ki so pod njegovim nadzorom, in ponudniki ali uporabniki, ter za zagotovitev, da se diskrecijska pravica ali presoja v postopku določanja referenčnih vrednosti, kadar se ta zahteva, izvaja neodvisno in pravično.

2a.  Zagotavljanje referenčne vrednosti je operativno ločeno od vseh delov poslovanja upravljavca, v povezavi s katerimi bi lahko prišlo do dejanskega ali morebitnega navzkrižja interesov. Če bi lahko prišlo do navzkrižja interesov pri upravljavcu zaradi njegove lastniške strukture, obvladujočih deležev ali drugih dejavnosti subjekta, ki ima v lasti upravljavca ali ima nadzor nad njim, oziroma subjekta, ki je v lasti ali pod nadzorom upravljavca ali katerega izmed njegovih odvisnih podjetij, upravljavec vzpostavi neodvisno nadzorno funkcijo, ki vključuje uravnovešeno predstavništvo različnih zainteresiranih strani, če so znane, naročnikov in ponudnikov. Če tega navzkrižja ni mogoče ustrezno obvladovati, upravljavec bodisi prekine vse dejavnosti ali odnose, ki ga ustvarjajo, bodisi preneha izdajati referenčno vrednost.

3a.  Upravljavec objavi ali razkrije vsa obstoječa ali morebitna navzkrižja interesov uporabnikom referenčne vrednosti, ustreznemu pristojnemu organu in, kadar je ustrezno, ponudnikom, vključno z navzkrižji interesov, ki izhajajo iz lastništva ali nadzora upravljavca.

3b.  Upravljavec vzpostavi in uporablja ustrezne politike in postopke ter učinkovite organizacijske ureditve za ugotavljanje, razkrivanje, obvladovanje, blaženje in preprečevanje navzkrižij interesov, da zaščiti celovitost in neodvisnost določitve referenčnih vrednosti. Te politike in postopki se redno pregledujejo in posodabljajo. Upoštevajo in obravnavajo navzkrižja interesov, stopnjo diskrecijske pravice, ki se uveljavlja v postopku izračuna referenčne vrednosti, in tveganja, ki jih referenčna vrednost predstavlja, ter:

(a)  zagotavljajo zaupnost informacij, ki se predložijo upravljavcu ali jih upravljavec pripravi in za katere veljajo obveznosti glede razkritja in preglednosti iz te uredbe, in

(b)  zlasti blažijo navzkrižja, ki nastanejo zaradi lastništva ali nadzora upravljavca, zaradi drugih interesov v njegovi skupini ali kot rezultat drugih oseb, ki lahko vplivajo na upravljavca v zvezi z določanjem referenčne vrednosti ali ga nadzirajo.

3c.  Upravljavec zagotovi, da za zaposlene in ostale fizične osebe, katerih storitve so mu na voljo ali so pod njegovim nadzorom ter ki neposredno sodelujejo pri zagotavljanju referenčne vrednosti, velja naslednje:

(a)  imajo potrebne sposobnosti, znanje in izkušnje za naloge, ki so jim dodeljene, ter so predmet učinkovitega upravljanja in nadzora;

(b)  niso predmet neprimernega vpliva ali navzkrižja interesov, nadomestilo in ocena delovanja teh oseb pa ne ustvarjata navzkrižja interesov ali drugače vplivata na celovitost postopka izračuna referenčne vrednosti;

(c)  nimajo interesov in poslovnih povezav, ki bi ogrožale funkcije upravljavca;

(d)  ne smejo prispevati k določanju referenčne vrednosti s sodelovanjem pri povpraševanju in ponudbi ter trgovanju v lastnem imenu ali v imenu udeležencev na trgu in

(e)  zanje veljajo učinkoviti postopki za nadziranje izmenjave informacij z drugimi zaposlenimi in niso vključene v dejavnosti, ki bi lahko ustvarile tveganje navzkrižja interesov.

3d.  Upravljavec vzpostavi posebne postopke nadzora, da zagotovi celovitost in zanesljivost zaposlenega ali osebe, ki določa referenčno vrednost, kar lahko vključuje postopke za notranje potrjevanje referenčne vrednosti, ki jih opravi vodstvo pred njenim razširjanjem, ali ustrezno nadomestitev, na primer v primeru referenčne vrednosti, ki je posodobljena tekom dne ali v realnem času.

3e.  Nebistvena sprememba referenčne vrednosti glede določb iz tega člena se ne šteje za kršitev finančne pogodbe ali finančnega instrumenta, ki se sklicuje na to referenčno vrednost. Če se spremeni ključna referenčna vrednost, je pristojni organ pooblaščen, da lahko spremembo opredeli kot bistveno.

Člen 5a

Zahteve za funkcijo nadzora

1.  Upravljavec vzpostavi in vzdržuje stalno in učinkovito funkcijo nadzora, da zagotovi nadzor vseh vidikov zagotavljanja svojih referenčnih vrednosti.

2.  Upravljavec za svojo funkcijo nadzora razvije in vzdržuje zanesljive postopke, ki jih da na voljo ustreznim pristojnim organom.

Med glavnimi značilnostmi postopkov so:

(a)  pristojnosti in naloge funkcije nadzora;

(b)  merila za izbor članov za funkcijo nadzora;

(c)  povzetek podatkov o članih vseh odborov, katerih naloga je izvajanje nadzora, skupaj z vsemi izjavami o navzkrižju interesov in postopki za izvolitev, imenovanje ali odstavitev in nadomestitev članov odborov;

3.  Funkcija nadzora se opravlja neodvisno in vključuje naslednje odgovornosti, ki se prilagodijo glede na zapletenost, uporabo in ranljivost referenčne vrednosti:

(a)  pregledovanje opredelitve referenčne vrednosti in njene metodologije vsaj enkrat letno;

(b)  nadzor vseh sprememb metodologije določanja referenčnih vrednosti in pooblastitev upravljavca za posvetovanje o teh spremembah;

(c)  nadzor upravljavčevega okvira kontrole, vodenja in upravljanja referenčne vrednosti, ter, kadar k referenčni vrednosti prispevajo ponudniki, kodeksa ravnanja upravljavca iz člena 9(1);

(d)  pregledovanje in odobritev postopkov za prenehanje uporabe referenčne vrednosti, vključno s posvetovanji o prenehanju;

(e)  nadzor vseh tretjih strani, ki sodelujejo pri zagotavljanju referenčne vrednosti, vključno s posredniki za izračune ali razširjanje;

(f)  ocenjevanje notranjih in zunanjih revizij ali pregledov ter spremljanje izvajanja popravnih ukrepov, na katere so opozorili rezultati teh revizij;

(g)  kadar k referenčni vrednosti prispevajo ponudniki, spremljanje vhodnih podatkov in ponudnikov ter ukrepov upravljavca pri zavračanju ali potrjevanju predloženih vhodnih podatkov;

(h)  kadar k referenčni vrednosti prispevajo ponudniki, sprejemanje učinkovitih ukrepov za morebitne kršitve kodeksa ravnanja in

(i)  kadar k referenčni vrednosti prispevajo ponudniki, poročanje ustreznim pristojnim organom o neustreznem ravnanju ponudnikov ali upravljavcev, s katerim se seznani nadzorna funkcija, in o potencialno nepravilnih ali sumljivih vhodnih podatkih.

4.  Funkcijo nadzora opravlja poseben odbor ali pa je vzpostavljena druga ustrezna ureditev upravljanja.

ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, s katerimi določi značilnosti, ki jih ima nadzorna funkcija, kar zadeva sestavo in položaj upravljavca v organizacijski strukturi, in tako zagotovi celovitost funkcije in prepreči navzkrižje interesov.

ESMA razlikuje med različnimi vrstami referenčnih vrednosti in sektorjev, kot je določeno v tej uredbi, in upošteva razlike lastniške in nadzorne strukture upravljavcev, vrsto, obseg in zapletenost zagotavljanja referenčne vrednosti ter tveganje in vpliv referenčne vrednosti, tudi glede na mednarodno konvergenco nadzorne prakse v zvezi z zahtevami glede upravljanja referenčnih vrednosti.

ESMA predloži te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji do [XXX].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s postopkom iz členov od 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

5.  S funkcijo nadzora se lahko zagotovi nadzor več kot ene referenčne vrednosti, ki jo zagotavlja upravljavec, če velja, da sicer izpolnjuje druge zahteve iz naslovov I in IV.

6.  Nebistvene spremembe referenčne vrednosti glede določb iz tega člena se ne štejejo za kršitev finančne pogodbe ali finančnega instrumenta, ki se sklicuje na to referenčno vrednost. Če se spremeni ključna referenčna vrednost, je pristojni organ pooblaščen, da lahko spremembo opredeli kot bistveno.

Člen 5b

Zahteve za okvir kontrole

1.  Upravljavec vzpostavi okvir kontrole, ki zagotavlja, da se referenčna vrednost zagotavlja in objavlja ali daje na voljo v skladu s to uredbo.

2.  Okvir kontrole je sorazmeren z ravnjo ugotovljenih navzkrižij interesov, stopnjo diskrecijske pravice pri zagotavljanju referenčne vrednosti in vrsto vhodnih podatkov referenčne vrednosti ter mora vključevati:

(a)  upravljanje operativnega tveganja;

(b)  postopke v izrednih razmerah in postopke izterjave, ki so vzpostavljeni za primer motnje v zagotavljanju referenčne vrednosti.

3.  Če vhodni podatki niso podatki o transakciji, upravljavec:

(a)  pripravi ukrepe, s katerimi v okviru možnosti zagotovi, da ponudniki upoštevajo kodeks ravnanja iz člena 9(1) in veljavne standarde za vhodne podatke;

(b)  pripravi ukrepe za spremljanje vhodnih podatkov, vključno z njihovim spremljanjem pred objavo referenčne vrednosti in njihovo odobritvijo po objavi za določanje napak in nepravilnosti.

4.  Okvir kontrole se primerno dokumentira, pregleda in posodablja ter da na voljo ustreznemu pristojnemu organu in na zahtevo uporabnikom.

5.  Nebistvene spremembe referenčne vrednosti glede določb iz tega člena se ne štejejo za kršitev finančne pogodbe ali finančnega instrumenta, ki se sklicuje na to referenčno vrednost. Če se spremeni ključna referenčna vrednost, je pristojni organ pooblaščen, da lahko spremembo opredeli kot bistveno.

Člen 5c

Zahteve za okvir odgovornosti

1.  Upravljavec vzpostavi okvir odgovornosti, ki obsega evidentiranje, revidiranje in pregledovanje ter pritožne postopke in hkrati zagotavlja dokaze o skladnosti z zahtevami te uredbe.

2.  Upravljavec določi neodvisno notranjo ali zunanjo funkcijo s potrebno zmožnostjo pregledovanja, ali upravljavec upošteva metodologijo določanja referenčnih vrednosti in to uredbo, ter poročanja o tem.

3.  Za neključne referenčne vrednosti upravljavec objavi in hrani izjavo o skladnosti, v kateri poroča o svojem izpolnjevanju te uredbe. Izjava o skladnosti zajema najmanj zahteve iz člena 5(1), (2a), (3b), (3c) in (3d), členov 5a in 5b, člena 5d(b) do (g), člena 7(1)(aa), (b), (ba), (bb), (bc) in (c), člena 7(2a), (3a) in (3b), člena 7a, člena 8(1) in (2), člena 9(1) in 9(2), člena 11 in člena 17(1).

Če upravljavec ne izpolnjuje zahtev iz člena 5(1), (2a), (3b), (3c) in (3d), členov 5a in 5b, člena 5d(b) do (g), člena 7(1)(aa), (b), (ba), (bb), (bc) in (c), člena 7(2a), (3a) in (3b), člena 7a, člena 8(1) in (2), člena 9(1) in (2), člena 11 in člena 17(1), izjava o skladnosti jasno navaja, zakaj je primerno, da ta upravljavec ne izpolnjuje omenjenih določb.

4.  Upravljavec neključne referenčne vrednosti imenuje neodvisnega zunanjega revizorja, da pregleda in poroča o točnosti upravljavčeve izjave o skladnosti. Takšna revizija poteka najmanj vsaki dve leti in ob vsaki bistveni spremembi referenčne vrednosti.

5.  Upravljavec predloži revizije iz odstavka 4 ustreznemu pristojnemu organu. Upravljavec na zahtevo zagotovi podrobnosti o njih uporabniku referenčne vrednosti ali jih objavi. Na zahtevo ustreznega pristojnega organa ali uporabnika referenčne vrednosti upravljavec zagotovi ali objavi podrobnosti o pregledih iz odstavka 4.

6.  Ustrezen pristojni organ lahko v skladu s členom 30 zahteva, da mu upravljavec predloži dodatne informacije o svojih neključnih referenčnih vrednostih, in/ali upravljavcu izda priporočilo v zvezi z njegovo skladnostjo z določbami, ki jih zajema izjava o skladnosti, da v celoti izpolni njegove zahteve. Priporočilo lahko objavi na svojem spletnem mestu.

Člen 5d

Zahteve za vodenje evidenc

1.  Upravljavec vodi podrobne evidence o:

(a)  vseh vhodnih podatkih;

(b)  presoji ali diskrecijski pravici, ki jo uporabi upravljavec in, kadar je primerno, ocenjevalec pri določanju referenčne vrednosti;

(c)  neupoštevanju vhodnih podatkov, zlasti kadar se pri tem upoštevajo zahteve metodologije določanja referenčnih vrednosti, ter utemeljitvi zanj;

(d)  drugih spremembah v standardnih postopkih in metodologijah ali odstopanjih od njih, vključno s spremembami in odstopanji, sprejetimi v času pretresov ali motenj na trgu;

(e)  identiteti predlagateljev in fizičnih oseb, ki jih upravljavci zaposlijo za določanje referenčnih vrednosti;

(f)  vseh dokumentih v zvezi z vsako pritožbo in

(g)  komuniciranju med osebami, ki jih zaposli upravljavec, in ponudniki ali predlagatelji v zvezi z referenčno vrednostjo.

2.  Kadar referenčna vrednost temelji na prispevkih ponudnikov, ponudnik prav tako hrani evidence o komuniciranju v zvezi z njo, tudi o komuniciranju z drugimi ponudniki.

3.  Upravljavec hrani evidence iz točke 1 vsaj pet let v obliki, v kateri je možno podvajanje, in v celoti razume izračune referenčne vrednosti ter omogoči revizijo ali ocenjevanje vhodnih podatkov, izračunov, presoje in diskrecijske pravice. Evidence telefonskih pogovorov ali elektronskega komuniciranja se na zahtevo zagotovijo udeleženim osebam in se hranijo tri leta.

Člen 5e

Obravnavanje pritožb

Upravljavec sprejme in objavi pisne postopke za sprejemanje in preiskovanje pritožb glede postopka izračuna, ki ga uporablja, ter hranjenje evidence o tem. S takimi mehanizmi pritožb se zagotovi, da:

(a)  upravljavec vzpostavi mehanizem, ki je podrobno opisan v politiki obravnavanja pisnih pritožb in na podlagi katerega lahko njegovi vlagatelji predložijo pritožbe v zvezi z vprašanjem, ali določen izračun referenčne vrednosti predstavlja tržno vrednost, predlaganimi spremembami izračuna referenčne vrednosti, uporabo metodologije pri določenem izračunu referenčne vrednosti in drugimi uredniškimi odločitvami glede postopkov izračuna referenčne vrednosti;

(b)  obstaja časovni razpored postopkov in ciljev za obravnavanje pritožb;

(c)  upravljavec pravočasno in pošteno preišče formalne pritožbe zoper sebe in svoje osebje;

(d)  se poizvedba opravi neodvisno od osebja, ki bi lahko sodelovalo pri predmetu pritožbe;

(e)  si upravljavec prizadeva hitro zaključiti preiskavo.

Člen 5f

Regulativni tehnični standardi o zahtevah glede upravljanja in kontrole

ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za dodatno podrobno opredelitev in prilagoditev zahtev glede upravljanja in kontrole iz členov 5(2a), 5(3a) do (3d), 5a(2), 5a(3), 5b(2), 5b(3), 5c(2) in 5c(1) do (3). ESMA upošteva:

(a)  razvoj referenčnih vrednosti in finančnih trgov glede na mednarodno konvergenco nadzorne prakse v zvezi z zahtevami glede upravljanja referenčnih vrednosti;

(b)  posebne značilnosti različnih vrst referenčnih vrednosti in upravljavcev, vključno s sektorskimi značilnostmi in vrsto uporabljenih vhodnih podatkov;

(c)  razliko med ključnimi in neključnimi referenčnimi vrednostmi;

(d)  ali so zahteve že delno ali v celoti zajete v drugih ustreznih regulativnih zahtevah, zlasti za referenčne vrednosti, ki temeljijo na regulativnih podatkih, predvsem, a ne izključno, v zahtevah iz Direktive 2014/65/EU ali Uredbe (EU) št. 600/2014 Evropskega parlamenta in Sveta(29), da ne pride do podvajanja zahtev ali drugih nepotrebnih bremen za upravljavce.

ESMA predloži te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji do […].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega odstavka v skladu s členi od 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

Člen 6

Zunanje izvajanje

1.  Upravljavci funkcij zagotavljanja referenčne vrednosti ne oddajo v zunanje izvajanje tako, da bi bila pri tem pomembno ovirana kontrola zagotavljanja referenčne vrednosti, ki jo izvaja upravljavec, ali sposobnost ustreznega pristojnega organa za nadziranje referenčne vrednosti.

3.  Če upravljavec funkcije ali ustrezne storitve in dejavnosti v zvezi z zagotavljanjem referenčne vrednosti odda v zunanje izvajanje ponudniku storitev, je še vedno v celoti odgovoren za izvajanje vseh svojih obveznosti na podlagi te uredbe.

3a.   V primeru zunanjega izvajanja upravljavec zagotovi, da so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  izvajalec storitev ima sposobnost, zmogljivost in vsa zakonsko zahtevana dovoljenja, da funkcije, storitve ali dejavnosti, oddane v zunanje izvajanje, opravlja zanesljivo in strokovno;

(b)  upravljavec ustreznim pristojnim organom da na voljo podatke o identiteti in nalogah ponudnika storitev, ki sodeluje v postopku določitve referenčne vrednosti;

(c)  upravljavec ustrezno ukrepa, če se zdi, da ponudnik storitev ne izvaja funkcij učinkovito ter v skladu z veljavno zakonodajo in regulativnimi zahtevami;

(d)  upravljavec ohrani potrebno strokovno znanje za učinkovit nadzor funkcij, oddanih v zunanje izvajanje, ter upravljanje tveganj, povezanih z zunanjim izvajanjem;

(e)  ponudnik storitev v skladu z veljavno zakonodajo in regulativnimi zahtevami upravljavcu razkrije vsak dogodek, ki lahko bistveno vpliva na njegovo sposobnost učinkovitega izvajanja funkcij, oddanih v zunanje izvajanje;

(f)  ponudnik storitev sodeluje z ustreznim pristojnim organom v zvezi z dejavnostmi, oddanimi v zunanje izvajanje, pri čemer imata upravljavec in ustrezen pristojni organ učinkovit dostop do podatkov v zvezi z dejavnostmi, oddanimi v zunanje izvajanje, in poslovnimi prostori ponudnika storitev, ustrezen pristojni organ pa lahko uveljavlja te pravice o dostopu;

(g)  upravljavec lahko po potrebi dogovore prekine;

(h)  upravljavec sprejme ustrezne ukrepe, vključno z načrti ravnanja v nepredvidljivih razmerah, da prepreči neustrezno operativno tveganje, povezano s sodelovanjem ponudnika storitve v postopku določitve referenčne vrednosti.

Poglavje 2

Vhodni podatki, metodologija in poročanje o kršitvah

Člen 7

Vhodni podatki ▌

1.  Za zagotavljanje referenčne vrednosti veljajo naslednje zahteve glede njegovih vhodnih podatkov ▌:

(a)  vhodni podatki so podatki o transakciji ali po potrebi podatki, ki ne temeljijo na transakciji, vključno z zavezujočimi kotacijami in preverljivimi ocenami, če točno in zanesljivo prikazujejo tržno ali gospodarsko stanje, ki naj bi se merilo z referenčno vrednostjo ▌;

(aa)  vhodni podatki iz točke (a) so preverljivi;

(b)  upravljavec pridobi vhodne podatke od zanesljive in reprezentativne skupine ali vzorca ponudnikov za zagotovitev, da je referenčna vrednost, ki temelji na teh podatkih, zanesljiva ter predstavlja tržno ali gospodarsko stanje, ki naj bi se merilo z referenčno vrednostjo ▌;

(ba)  upravljavec uporablja samo vhodne podatke ponudnikov, ki ravnajo v skladu s kodeksom ravnanja iz člena 9;

(bb)  upravljavec vodi seznam oseb, ki lahko predložijo vhodne podatke upravljavcu, vključno s postopki za oceno identitete ponudnika in vseh predlagateljev;

(bc)  upravljavec zagotavlja, da ponudniki predložijo vse ustrezne vhodne podatke, in

(c)  kadar vhodni podatki za referenčno vrednost niso podatki o transakcijah in je ponudnik stranka pri več kot 50 % vrednosti transakcij na trgu, ki naj bi se meril z referenčno vrednostjo, upravljavec, kadar je mogoče, preveri, ali vhodni podatki predstavljajo trg, za katerega veljajo konkurenčni učinki ponudbe in povpraševanja. Če upravljavec ugotovi, da vhodni podatki ne predstavljajo trga, za katerega veljajo konkurenčni učinki ponudbe in povpraševanja, spremeni vhodne podatke, ponudnike ali metodologijo za zagotovitev, da vhodni podatki predstavljajo trg, za katerega veljajo konkurenčni učinki ponudbe in povpraševanja, ali prenehajo zagotavljati to referenčno vrednost ▌.

2a.  Upravljavec zagotovi, da kontrola v zvezi z vhodnimi podatki vključuje:

(a)  merila za opredelitev, kdo lahko upravljavcu prispeva vhodne podatke, in postopek za izbor ponudnikov;

(b)  postopek za vrednotenje vhodnih podatkov ponudnika in za preprečevanje, da ponudnik še naprej zagotavlja vhodne podatke, ali za uporabo drugih sankcij zaradi neskladnosti proti ponudniku, če je potrebno, in

(c)  postopek za odobritev vhodnih podatkov, tudi na podlagi drugih kazalnikov ali podatkov, za zagotavljanje njegove celovitosti in točnosti. Kadar referenčna vrednost izpolnjuje merila iz člena 14a, ta zahteva velja samo, če je skladnost mogoča v razumnih mejah.

3a.  Kadar vhodne podatke za referenčno vrednost prispeva enota za trgovanje, ki pomeni oddelek, sektor, skupino ali osebje ponudnikov ali katero od njihovih odvisnih podjetij, ki se ukvarja z oblikovanjem cen, trgovanjem, prodajo, trženjem, oglaševanjem, ponujanjem sredstev, strukturiranjem ali posredniškimi storitvami, upravljavec:

(a)  pridobi podatke iz drugih virov, ki potrjujejo te vhodne podatke;

(b)  zagotovi, da imajo ponudniki ustrezne notranje postopke nadzora in preverjanja, ki omogočajo:

(i)  odobritev predloženih vhodnih podatkov, vključno s postopki za večkratne preglede za preverjanje vhodnih podatkov, ki jih opravijo vodilni uslužbenci, in postopki za notranje potrjevanje za predložitev vhodnih podatkov, ki jih opravi vodstvo;

(ii)  fizično ločevanje zaposlenih v enoti za trgovanje in oddelku za poročanje;

(iii)  celovito obravnavo ukrepov glede reševanja navzkrižij interesov za opredelitev, razkritje, upravljanje, zmanjšanje in preprečevanje obstoječih ali morebitnih spodbud za manipulacijo ali drugačno vplivanje na vhodne podatke, tudi prek politik prejemkov in navzkrižja interesov med dejavnostmi prispevanja vhodnih podatkov in drugo dejavnostjo ponudnika ali njegovih odvisnih podjetij ali njihovih strank.

Določbe iz točk (a) in (b) prvega pododstavka se uporabljajo za referenčne vrednosti, ki izpolnjujejo merila iz člena 14a, samo, če je skladnost s temi določbami mogoča v razumnih mejah.

3b.  Nebistvene spremembe referenčne vrednosti glede določb iz tega člena se ne štejejo za kršitev finančne pogodbe ali finančnega instrumenta, ki se sklicuje na to referenčno vrednost. Če se spremeni ključna referenčna vrednost, je pristojni organ pooblaščen, da lahko spremembo opredeli kot bistveno.

3c.  ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za dodatno podrobno opredelitev notranjih postopkov nadzora in preverjanja ponudnika, za katere si prizadeva upravljavec skladno z odstavkoma 2a in 3a, da se zagotovita celovitost in točnost vhodnih podatkov.

ESMA pri neključnih referenčnih vrednostih in referenčnih vrednostih za primarne proizvode upošteva načelo sorazmernosti, posebnost različnih vrst referenčnih vrednosti, zlasti tistih, ki temeljijo na prispevkih subjektov, ki izpolnjujejo merila iz člena 14a, naravo vhodnih podatkov in ali so zahteve že delno ali v celoti zajete v drugih ustreznih regulativnih zahtevah, zlasti, a ne izključno, v zahtevah iz Direktive 2014/65/EU ali Uredbe (EU) št. 600/2014, da ne pride do podvajanja zahtev ali drugih nepotrebnih bremen za upravljavce, upošteva pa tudi mednarodno konvergenco nadzorne prakse v zvezi z referenčnimi vrednostmi.

ESMA predloži te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji do [XXX].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s postopkom iz členov od 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

Člen 7a

Metodologija

1.  Upravljavec pri določanju referenčne vrednosti uporablja metodologijo, ki:

(a)  je trdna in zanesljiva;

(b)  ima jasna pravila, ki določajo, kako in kdaj se lahko pri določanju referenčne vrednosti uveljavlja diskrecijska pravica;

(c)  je stroga, neprekinjena in primerna za odobritev, vključno s testiranjem za nazaj, ter

(d)  je odporna in zagotavlja, da se lahko referenčna vrednost izračuna v najširšem sklopu možnih okoliščin;

(e)  je sledljiva in preverljiva.

2.  Pri razvijanju metodologije določanja referenčnih vrednosti upravljavec referenčne vrednosti:

(a)  upošteva dejavnike, ki vključujejo velikost, običajno likvidnost trga, preglednost trgovanja in položaj udeležencev na trgu, koncentracijo na trgu, dinamiko trga ter ustreznost vzorca, ki naj bi predstavljal trg ali gospodarsko stanje, ki naj bi se merilo z referenčno vrednostjo;

(b)  opredeli, kaj pomeni aktivni trg za namene referenčne vrednosti, in

(c)  različne vrste vhodnih podatkov razvrsti po prednostnem vrstnem redu.

3.   Upravljavec ima vzpostavljene jasne objavljene dogovore, ki določajo okoliščine, v katerih količina ali kakovost vhodnih podatkov ne dosega standardov, ki so potrebni za to, da se z metodologijo natančno in zanesljivo določi referenčno vrednost, in ki opisujejo, ali in kako se lahko referenčna vrednost izračuna v takih okoliščinah.

4.  Nebistvene spremembe referenčne vrednosti glede določb iz tega člena se ne štejejo za kršitev finančne pogodbe ali finančnega instrumenta, ki se sklicuje na to referenčno vrednost. Če se spremeni ključna referenčna vrednost, je pristojni organ pooblaščen, da lahko spremembo opredeli kot bistveno.

Člen 7b

Preglednost metodologije

1.  Upravljavec podatke in metodologijo za izračun referenčne vrednosti razvija, upravlja in uporablja pregledno.

Upravljavec prek medijev, ki zagotavljajo pravičen in enostaven dostop, objavi:

(i)  uporabljeno metodologijo za vsako referenčno vrednost ali skupino referenčnih vrednosti in

(ii)  postopek za posvetovanje o vseh predlaganih pomembnih spremembah svoje metodologije, vključno z opredelitvijo pomembne spremembe in kdaj bodo uporabniki obveščeni o morebitni spremembi, in utemeljitev zanje.

2.  Kadar referenčna vrednost izpolnjuje merila iz člena 14a, njen upravljavec za vsak izračun v razumnem obsegu in brez vpliva na ustrezno objavo referenčne vrednosti opiše in objavi:

(a)  kratko razlago, ki je dovolj podrobna, da lahko vlagatelj referenčne vrednosti ali pristojni organ razume, kako je bil izračun pripravljen, vključno z vsaj velikostjo in likvidnostjo fizičnega trga, ki se ocenjuje (kot sta število in obseg predloženih transakcij), razponom in povprečnim obsegom, razponom in povprečjem cen ter okvirnimi deleži posamezne vrste vhodnih podatkov, ki so se upoštevali pri izračunu; vključeni so izrazi, ki se nanašajo na metodologijo oblikovanja cen, kot je izraz „na podlagi transakcije“, „na podlagi cenovnega razpona“ ali „interpoliran ali ekstrapoliran“, in

(b)  kratko razlago obsega, v katerem se je pri izračunu uporabila presoja, vključno z odločitvijo za izključitev vhodnih podatkov, ki so sicer izpolnjevali zahteve ustrezne metodologije za navedeni izračun, določitvijo cen na podlagi cenovnih razponov ali interpolacije oziroma ekstrapolacije ali določitvijo višje uteži povpraševanjem ali ponudbam kot sklenjenim transakcijam, ter kratko razlago podlage, ki je bila uporabljena za uporabo navedenega.

3.  Kadar objava ne bi bila združljiva z veljavnim pravom intelektualne lastnine, se metodologija posreduje ustreznemu pristojnemu organu.

4.  Kadar se pomembno spremeni metodologija ključne referenčne vrednosti, upravljavec o spremembi uradno obvesti ustrezen pristojni organ. Pristojni organ ima na voljo 30 koledarskih dni za njeno potrditev.

Člen 7c

Regulativni tehnični standardi o vhodnih podatkih in metodologiji

ESMA pripravi regulativne tehnične standarde za podrobno opredelitev kontrole vhodnih podatkov, okoliščin, v katerih podatki o transakcijah morda ne bodo zadoščali, in kako je to mogoče dokazati ustreznim pristojnim organom, ter zahtev za razvoj metodologij, ki razlikujejo med različnimi vrstami referenčnih vrednosti in sektorjev, kot je določeno s to uredbo. ESMA upošteva naslednje:

(a)  razvoj referenčnih vrednosti in finančnih trgov glede na mednarodno konvergenco nadzorne prakse v zvezi z referenčnimi vrednostmi;

(b)  posebne značilnosti različnih referenčnih vrednosti in vrst referenčnih vrednosti;

(c)  načelo sorazmernosti pri neključnih referenčnih vrednostih;

(d)  ranljivost referenčnih vrednosti za manipulacijo ob upoštevanju uporabljenih metodologij in vhodnih podatkov;

(e)  da je uporabnikom na voljo dovolj podrobnosti, da bodo lahko razumeli, kako se izračuna referenčna vrednost, in ocenili njeno ustreznost in primernost kot referenco.

(f)  ali so zahteve že delno ali v celoti zajete v drugih ustreznih regulativnih zahtevah, zlasti za referenčne vrednosti, ki temeljijo na reguliranih podatkih, predvsem, a ne izključno, v zahtevah iz Direktive 2014/65/EU ali Uredbe (EU) št. 600/2014, da ne pride do podvajanja zahtev ali drugih nepotrebnih bremen za upravljavce.

ESMA predloži te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji do […].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega odstavka v skladu s členi od 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

Člen 8

Poročanje o kršitvah

1.  Upravljavec ima za vodilne delavce, zaposlene in druge fizične osebe, katerih storitve so mu na voljo ali so pod njegovim nadzorom, vzpostavljene postopke za interno poročanje o kršitvah te uredbe in druge ustrezne veljavne zakonodaje.

2.  Upravljavec vzpostavi postopke za poročanje ustreznim organom o kršitvah te uredbe in druge ustrezne veljavne zakonodaje.

Poglavje 3

Kodeks ravnanja in zahteve, ki veljajo za ponudnike

Člen 9

Kodeks ravnanja

1.  Kadar referenčna vrednost temelji na vhodnih podatkih ponudnikov, upravljavec pripravi, če je mogoče v sodelovanju s ponudniki, kodeks ravnanja za vsako referenčno vrednost z jasno navedbo odgovornosti ▌ ponudnikov glede predložitve vhodnih podatkov in zagotovi, da predlagatelji potrdijo skladnost s kodeksom ravnanja in to ponovno potrdijo v primeru morebitnih sprememb kodeksa.

2.  Kodeks ravnanja vključuje najmanj naslednje elemente:

(a)  jasen opis vhodnih podatkov, ki jih je treba zagotoviti, in zahtev, ki so potrebne za zagotovitev, da se vhodni podatki predložijo v skladu s členoma 7 in 8;

(b)  predpisi za zagotavljanje, da ponudniki predložijo vse ustrezne vhodne podatke, ter

(c)  sisteme in kontrole, ki jih mora ponudnik vzpostaviti, vključno s:

(i)  postopki za predložitev vhodnih podatkov, vključno z zahtevo, da mora ponudnik navesti, ali so vhodni podatki podatki o transakciji in ali vhodni podatki izpolnjujejo zahteve upravljavca;

(ii)  politikami uporabe diskrecijske pravice pri zagotavljanju vhodnih podatkov;

(iii)  zahtevami glede potrjevanja vhodnih podatkov, preden se predložijo upravljavcu;

(iv)  predpisi za vodenje evidenc;

(v)  zahtevami glede poročanja o sumljivih vhodnih podatkih;

(vi)  zahtevami glede obvladovanja navzkrižja interesov.

2a.  Upravljavec lahko za vsako skupino referenčnih vrednosti, ki jo zagotavlja, pripravi enoten kodeks ravnanja.

2b.  Upravljavec ključne referenčne vrednosti v 20 dneh od začetka veljavnosti odločitve, da se ključna vrednost vključi na seznam iz člena 13(1), ustreznemu pristojnemu organu pošlje kodeks ravnanja. Ustrezen pristojni organ v 30 dneh preveri, ali je vsebina kodeksa ravnanja skladna s to uredbo.

3.  ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za dodatno podrobno opredelitev elementov kodeksa ravnanja iz odstavka 2 za različne vrste referenčnih vrednosti ter za upoštevanje razvoja referenčnih vrednosti in finančnih trgov.

ESMA pri pripravi teh osnutkov regulativnih tehničnih standardov upošteva načelo sorazmernosti glede na različne značilnosti referenčnih vrednosti in ponudnikov, predvsem v smislu razlik pri vhodnih podatkih in metodologijah, tveganja za manipulacijo vhodnih podatkov in mednarodno konvergenco nadzorne prakse v zvezi z referenčnimi vrednostmi. ESMA se glede veljavnosti kodeksa ravnanja, zlasti glede ustreznih referenčnih vrednosti, posvetuje z Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev.

ESMA predloži te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji do [XXX].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s postopkom iz členov od 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

Člen 11

Zahteve za nadzorovane ponudnike

1.  Za nadzorovanega ponudnika, ki prispeva vhodne podatke za ključno referenčno vrednost, veljata ▌zahtevi glede upravljanja in kontrole iz odstavkov 2a in 2b.

2.  Nadzorovani ponudnik ima vzpostavljene učinkovite sisteme in kontrole za zagotavljanje celovitosti in zanesljivosti vseh vhodnih podatkov, ki jih ponudnik zagotovi upravljavcu, vključno s:

(a)  kontrolami v zvezi s tem, kdo lahko predloži vhodne podatke upravljavcu, vključno s postopkom za potrditev s strani fizične osebe, ki je bolj izkušena od predlagatelja, kadar je to sorazmerno;

(b)  primernim usposabljanjem predlagateljev, ki zajema vsaj to uredbo in Uredbo (EU) št. 596/2014;

(c)  ukrepi za reševanje navzkrižij interesov, vključno z organizacijskim ločevanjem zaposlenih, kadar je primerno, in premislekom, kako odpraviti spodbude za manipulacijo referenčne vrednosti, ki jih ustvarjajo politike nagrajevanja;

(d)  hranjenjem evidence komuniciranja v zvezi z zagotavljanjem vhodnih podatkov za primerno obdobje;

(e)  vodenjem evidenc izpostavljenosti posameznih trgovcev in prodajnih okenc instrumentom, ki se sklicujejo na referenčno vrednost, za lažje izvajanje revizij in preiskav ter za obvladovanje navzkrižja interesov;

(f)  vodenjem evidenc notranjih in zunanjih revizij.

2a.  Če vhodni podatki niso podatki o transakcijah ali zavezujoče kotacije, nadzorovani ponudniki poleg sistemov in kontrol iz odstavka 2 določijo predpise, ki usmerjajo uporabo presoje ali uveljavljanje diskrecijske pravice, in hranijo evidenco utemeljitev presoje ali diskrecijske pravice, kadar je to sorazmerno ter ob upoštevanju narave referenčne vrednosti in vhodnih podatkov.

3.  Nadzorovani ponudnik v celoti sodeluje z upravljavcem in ustreznim pristojnim organom pri reviziji in nadzoru zagotavljanja referenčne vrednosti, vključno za namene iz člena 5c(3), ter daje na voljo vse informacije in zapise, ki jih hrani v skladu z odstavkoma 2 in 2a.

4.  ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov za dodatno podrobno opredelitev zahtev glede sistemov in kontrole iz odstavkov 2, 2a in 3 za različne vrste referenčnih vrednosti.

ESMA predloži te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji do [XXX].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s postopkom iz členov od 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

NASLOV III

▌ZAHTEVE ZA KLJUČNE REFERENČNE VREDNOSTI

Poglavje 1

Regulirani podatki

Člen 12a

Regulirani podatki

Kadar se referenčne vrednosti določajo na podlagi formule in podatkov iz točke 11(i) ali točke 11(ii) člena 3(1), se členi 7(1)(b), 7(1)(ba), 7(1)(c), 7(2a), 7(3a), 8(1), 8(2), 9, 11 in 13a ne uporabljajo za zagotavljanje in prispevanje podatkov za takšne referenčne vrednosti. Člen 5d(1)(a) se ne uporablja za zagotavljanje takšnih referenčnih vrednosti glede vhodnih podatkov, ki se prispevajo v celoti, kot določa točka 11 člena 3(1). Te zahteve ne veljajo niti za namene člena 5c(3).

Poglavje 2

Ključne referenčne vrednosti

Člen 13

Ključne referenčne vrednosti

1.  Referenčna vrednost, ki ne temelji na reguliranih podatkih, se šteje za ključno referenčno vrednost v naslednjih okoliščinah:

(a)  na referenčno vrednost se sklicujejo finančni instrumenti in finančne pogodbe v povprečni vrednosti najmanj 500 000 000 000 EUR, merjeno v ustreznem časovnem obdobju;

(b)  referenčna vrednost se prizna za ključno v skladu s postopkom iz odstavkov 2a, 2c in 2e do 2g.

ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, ki:

—  določajo, kako se izračuna tržna vrednost finančnih instrumentov;

—  določajo, kako se izračuna bruto hipotetična vrednost izvedenih finančnih instrumentov;

–  določajo obdobje za ustrezno izmero vrednosti referenčne vrednosti;

—  najmanj vsaka [tri] leta po datumu začetka veljavnosti te uredbe zagotovijo pregled praga 500 000 000 000 EUR.

ESMA predloži te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji do [XXX].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s postopkom iz členov od 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

2a.  Pristojni organ države članice lahko presodi, da je referenčna vrednost, s katero upravlja v okviru svoje pristojnosti, ključna, kadar je njena povprečna nominalna vrednost skupno manjša od zneska iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 1, če meni, da bi prenehanje njenega zagotavljanja pomembno negativno vplivala na celovitost trgov, finančno stabilnost, potrošnike, realno gospodarstvo ali financiranje gospodinjstev in podjetij v njegovi pristojnosti. V takšnem primeru v petih dneh obvesti ESMA o svoji odločitvi.

2b.  ESMA v 10 dneh po prejetju uradnega obvestila iz odstavka 2a tega člena objavi to uradno obvestilo na svojem spletnem mestu in posodobi register iz člena 25a.

2c.  Kadar nacionalni pristojni organ meni, da bo odločitev, ki jo v skladu z odstavkom 2a sprejme drug pristojni organ v Uniji, pomembno negativno vplivala na stabilnost finančnih trgov, realno gospodarstvo ali nadzorovane ponudnike podatkov za referenčno vrednost v njegovi pristojnosti, poda temu nacionalnemu pristojnemu organu zahtevo, naj ponovno pretehta svojo odločitev. Pristojni organ, ki je to odločitev sprejel v skladu z odstavkom 2a, pristojnemu organu, ki je predložil zahtevo, posreduje svoj odgovor v 30 dneh od prejetja zahteve.

2d.  Če se pristojna organa ne dogovorita, lahko pristojni organ, ki je predložil zahtevo, zadevo posreduje ESMA. ESMA v 60 dneh po prejetju zahteve ukrepa v skladu s členom 19 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

2e.  Kadar pristojni organ države članice ali ESMA meni, da bi morala referenčna vrednost, s katero se upravlja v drugi državi članici, s povprečno nominalno skupno vrednostjo, manjšo od zneska iz točke (a) prvega pododstavka odstavka 1, kljub temu veljati za ključno, saj bi prenehanje njenega zagotavljanja pomembno negativno vplivala na celovitost trgov, finančno stabilnost, potrošnike, realno gospodarstvo ali financiranje gospodinjstev in podjetij v njegovi pristojnosti, poda nacionalnemu pristojnemu organu upravljavca zadevne referenčne vrednosti zahtevo, naj jo uvrsti med ključne. Pristojni organ upravljavca zadevne referenčne vrednosti pristojnemu organu, ki je predložil zahtevo, posreduje svoj odgovor v 30 dneh od prejetja zahteve.

2f.  V skladu s postopkom iz odstavka 2e, in če se pristojna organa ne dogovorita, lahko pristojni organ, ki je predložil zahtevo, zadevo posreduje ESMA. Pošlje mu dokumentirano oceno učinka prenehanja zagotavljanja referenčne vrednosti v njegovi pristojnosti, ki vključuje najmanj naslednje:

(a)  različno uporabo z vidika udeležencev na trgu ter uporabo na maloprodajnih trgih;

(b)  razpoložljivost izvedljive nadomestitve za referenčno vrednost, ki jo narekuje trg;

(c)  vrednost finančnih instrumentov in finančnih pogodb, ki se sklicujejo na referenčno vrednost v državi članici, in njen pomen z vidika bruto domačega proizvoda države članice;

(d)  osredotočenost uporabe in po potrebi prispevanja k referenčni vrednosti med državami članicami;

(e)  kateri koli drug kazalnik za oceno morebitnega učinka prekinitve zagotavljanja ali nezanesljivosti referenčne vrednosti na celovitost trgov, finančno stabilnost ali financiranje gospodinjstev in podjetij v državi članici.

Kadar je ESMA pristojni organ, ki predloži zahtevo, pregleda svojo zahtevo in izda zavezujoče mnenje.

2g.  V [10] tednih od prejetja uradnega obvestila iz odstavka 2d ter po posvetu z ESRB in drugimi ustreznimi nacionalnimi pristojnimi organi ESMA izda zavezujoče mnenje o ključnosti dane referenčne vrednosti. ESMA posreduje svoje mnenje Komisiji, nacionalnim pristojnim organom in upravljavcu skupaj z rezultati posvetovanj. ESMA svoje mnenje oblikuje na podlagi meril, naštetih v odstavku 2f, in drugih ustreznih meril.

2h.  Ko je vrednost opredeljena kot ključna, se oblikuje kolegij pristojnih organov v skladu s členom 34.

Kolegij pristojnih organov na podlagi dejstva, da je vrednost ključna, in v skladu s členom 23 zahteva informacije, potrebne za izdajo dovoljenja, da se vrednost zagotavlja v skladu z dodatnimi pogoji iz te uredbe.

2i.  Kolegij pristojnih organov najmanj enkrat na dve leti pregleda referenčne vrednosti, ki so bile pred tem opredeljene kot ključne.

2j.  Države članice lahko v izjemnih okoliščinah uvedejo dodatne zahteve za vsakega upravljavca referenčne vrednosti glede zadev iz tega člena.

Člen 13a

Obvezno upravljanje ključne referenčne vrednosti

1.  Če namerava upravljavec ključne referenčne vrednosti prenehati njeno pripravo, potem:

(a)  nemudoma obvesti svoj pristojni organ in

(b)  v štirih tednih od takšnega obvestila predloži oceno o tem, kako naj se referenčna vrednost prenese na novega upravljavca, ali

(c)  v štirih tednih od takšnega obvestila predloži oceno o tem, kako naj se referenčna vrednost več ne pripravlja, pri tem pa upošteva postopek, določen v členu 17(1).

Upravljavec v tem obdobju ne preneha pripravljati referenčne vrednosti.

2.  Pristojni organ v štirih tednih po prejemu ocene upravljavca iz odstavka 1:

(a)  obvesti ESMA in

(b)  pripravi lastno oceno o tem, kako naj se referenčna vrednost prenese na novega upravljavca ali preneha pripravljati, pri tem pa upošteva postopek upravljavca za prenehanje priprave referenčne vrednosti, določen v skladu s členom 17(1).

Upravljavec v tem času ne preneha pripravljati referenčne vrednosti.

3.  Pristojni organ ima po zaključku ocene iz odstavka 2 pooblastilo, da upravljavca prisili, da še naprej objavlja referenčno vrednost, dokler:

(a)  se zagotavljanje referenčne vrednosti ne prenese na novega upravljavca ali

(b)  se referenčna vrednost lahko pravilno neha zagotavljati ali

(c)  referenčna vrednost ni več ključna.

Pristojni organ lahko prisili upravljavca, da za omejeno časovno obdobje, ki ne presega šest mesecev, nadaljuje objavljanje referenčne vrednosti, ki ga lahko pristojni organ po potrebi podaljša za največ nadaljnjih šest mesecev.

Člen 13b

Blaženje tržne moči upravljavcev ključnih referenčnih vrednosti

1.  Upravljavec pri nadzoru zagotavljanja ključne referenčne vrednosti ustrezno upošteva načeli celovitosti trga in kontinuitete referenčne vrednosti, vključno s potrebo po pravni varnosti pri pogodbah, ki vsebujejo sklicevanje na referenčno vrednost.

2.  Upravljavec pri zagotavljanju ključne referenčne vrednosti za uporabo v finančni pogodbi ali finančnem instrumentu zagotovi, da so dovoljenja za referenčno vrednost in informacije o njej vsem uporabnikom na voljo na pravični, razumni in nediskriminatorni podlagi, kot je navedeno v členu 37 Uredbe (EU) št. 600/2014.

Člen 14

Obvezno prispevanje h ključni referenčni vrednosti

1.  Upravljavec ene ali več ključnih referenčnih vrednosti, ki temeljijo na predloženih podatkih ponudnikov, večina katerih so nadzorovani subjekti, svojemu pristojnemu organu vsaki dve leti predloži oceno zmožnosti vsake ključne referenčne vrednosti, ki jo zagotavlja, da je lahko merilo dejanskega tržnega ali gospodarskega stanja.

2.  Če eden ali več nadzorovanih ponudnikov podatkov za ključno referenčno vrednost ne namerava več prispevati vhodnih podatkov, o tem nemudoma pisno obvesti upravljavca referenčne vrednosti in ustrezni pristojni organ. Upravljavec v 14 dneh od prejetja takšnega uradnega obvestila obvesti pristojni organ in zagotovi oceno posledic takšnega prenehanja za zmožnost, da referenčna vrednost meri dejansko tržno ali gospodarsko stanje. Upravljavec prav tako obvesti ostale nadzorovane ponudnike ključne referenčne vrednosti o obvestilu o prenehanju prispevanja ter poskuša ugotoviti, ali drugi nameravajo prenehati prispevati.

Pristojni organ nemudoma obvesti kolegij pristojnih organov ter v razumnem roku pripravi lastno oceno posledic takšnega prenehanja. Pristojni organ ima pooblastilo, da od ponudnikov, ki so priglasili namero, da bodo prenehali prispevati vhodne podatke za ključno referenčno vrednost, zahteva, da jih še naprej prispevajo, dokler pristojni organ ne dokonča svoje ocene.

3.  Če pristojni organ meni, da je ogrožena reprezentativnost ključne referenčne vrednosti, je pooblaščen, da:

(a)  zahteva, da nadzorovani subjekti v skladu z odstavkom 4 – vključno s subjekti, ki še niso ponudniki podatkov za zadevno ključno referenčno vrednost – prispevajo vhodne podatke upravljavcu v skladu z metodologijo, kodeksom ravnanja ali drugimi pravili. Takšna zahteva velja za ustrezno prehodno obdobje, ki je odvisno od povprečnega trajanja pogodbe, ki se sklicuje na ustrezno referenčno vrednost, toda največ 12 mesecev od datuma, ko je bila sprejeta prvotna odločitev za odobritev prispevkov;

(b)  po pregledu iz odstavka 5b prehodnega obdobja iz točke (a) tega odstavka, podaljša obdobje obveznega prispevanja za največ 12 mesecev;

(c)  določi rok za predložitev vhodnih podatkov, ne da bi nadzorovani subjekti zaradi tega morali trgovati ali da bi se s tem zavezali k trgovanju;

(d)  po razpravi z upravljavcem zahteva, da ta spremeni kodeks ravnanja, metodologijo ali druga pravila za ključno referenčno vrednost, da bi povečal njeno reprezentativnost in zanesljivost;

(e)  od upravljavca zahteva, naj uporabnikom referenčne vrednosti predloži in da na voljo pisno poročilo o ukrepih, ki jih namerava sprejeti, da bi povečal reprezentativnost in zanesljivost referenčne vrednosti.

4.  Pristojni organ upravljavca določi nadzorovane subjekte iz točke (a) odstavka 3 s pomočjo pristojnega organa nadzorovanih subjektov in na podlagi obsega udeležbe nadzorovanega subjekta na trgu, ki naj bi se merilo z referenčno vrednostjo, ter njegovega strokovnega znanja in sposobnosti, da zagotovi vhodne podatke zahtevane kakovosti. Kadar obstajajo primerne alternativne referenčne vrednosti, na katere bi lahko prešle finančne pogodbe in finančni instrumenti, ki se sklicujejo na ključno referenčno vrednost, se to ustrezno upošteva.

5.  Kadar referenčna vrednost velja za kritično v skladu s postopkom iz odstavkov 2a do 2d člena 13, je pristojni organ upravljavca pooblaščen, da prispevanje vhodnih podatkov v skladu s točkami (a), (b) in (c) odstavka 3 tega člena zahteva samo od nadzorovanih ponudnikov s sedežem v svoji državi članici.

5a.  Pristojni organ nadzorovanega subjekta iz odstavka 3 pomaga pristojnemu organu upravljavca pri uveljavljanju ukrepov v skladu z odstavkom 3.

5b.  Pristojni organ upravljavca do konca prehodnega obdobja iz točke (a) odstavka 3 v sodelovanju s kolegijem pristojnih organov pregleda, ali so še potrebni ukrepi iz točke (a) odstavka 3 in svoje sklepe predloži v pisnem poročilu. Pristojni organ upravljavca prekliče ukrepe, če presodi, da:

(a)  se lahko referenčna vrednost ohrani po tem, ko ponudniki, ki so k temu obvezani, prenehajo prispevati vhodne podatke;

(b)  obstaja verjetnost, da bodo ponudniki še naprej prispevali vhodne podatke vsaj 1 leto, v primeru, da bi bilo pooblastilo preklicano;

(c)  po posvetovanju s ponudniki in uporabniki, je na voljo sprejemljiva nadomestna referenčna vrednost in da lahko uporabniki ključne referenčne vrednosti to nadomestno referenčno vrednost začnejo uporabljati s sprejemljivimi stroški. Takšen prehod ne šteje kot kršitev obstoječe pogodbe; ali

(d)  ni mogoče najti ustreznih alternativnih ponudnikov in da bi prekinitev prispevkov od zadevnih nadzorovanih subjektov dovolj oslabila referenčno vrednost, da bi jo bilo treba prenehati zagotavljati.

V primeru točk (a) in (b) prvega pododstavka morajo nadzorovani subjekti, ki nameravajo prenehati prispevati podatke, to storiti na datum, ki ga določi pristojni organ upravljavca, ki pa ne presega obdobja iz točke (b) odstavka 3

5c.  Če se ključna referenčna vrednost preneha zagotavljati, vsak nadzorovani ponudnik ključne referenčne vrednosti nadaljuje s prispevanjem vhodnih podatkov dodatno ustrezno obdobje, ki ga določi pristojni organ, ki pa ne presega obdobja iz točke (b) odstavka 3. Za vse spremembe ali prehode na drugo referenčno vrednost se šteje, da niso kršitev obstoječe pogodbe.

5d.  Če ponudnik krši zahteve iz odstavka 2, upravljavec o tem obvesti ustrezni pristojni organ, takoj ko je to praktično mogoče.

Člen 14a

Referenčne vrednosti za primarne proizvode, ki temeljijo na nenadzorovanih subjektih

Če referenčna vrednost za primarne proizvode temelji na predloženih podatkih ponudnikov, ki večinoma niso nadzorovani subjekti, katerih glavna dejavnost je opravljanje investicijskih storitev v smislu Direktive 2014/65/EU ali bančnih dejavnosti iz Direktive 2013/36/EU, se ne uporabljajo členi 5a, 5b, 5c(1), 5c(2), 5d(2), 7(1)(ba), 7(1)(bc) in 9.

NASLOV IV

PREGLEDNOST IN VARSTVO POTROŠNIKOV

Člen 15

Izjava o referenčni vrednosti

1.  Upravljavec v dveh tednih od vključitve v register iz člena 25a objavi izjavo o referenčni vrednosti za vsako referenčno vrednost, ali, po potrebi, za vsako skupino referenčnih vrednosti, pripravljeno in objavljeno za pridobitev dovoljenja ali registracije ali za odobritev v skladu s členom 21b ali priznano v skladu s členom 21a. Upravljavec najmanj vsaki dve leti dopolni izjavo za vsako referenčno vrednost ali skupino referenčnih vrednosti. Izjava:

(a)  jasno in nedvoumno določa tržno ali gospodarsko stanje, ki se meri z referenčno vrednostjo, in okoliščine, v katerih lahko takšno merjenje postane nezanesljivo;

(c)  ▌jasno in nedvoumno navaja elemente referenčne vrednosti, v zvezi s katero se lahko izvaja diskrecijska pravica in merila, ki se uporabljajo za izvajanje takšne diskrecijske pravice ▌;

(d)  opozarja na možnost, da lahko nekateri dejavniki, vključno z zunanjimi dejavniki, nad katerimi upravljavec nima kontrole, zahtevajo spremembe referenčne vrednosti ali njeno prenehanje, in

(e)  svetuje, da morajo biti vse finančne pogodbe ali drugi finančni instrumenti, ki vsebujejo sklicevanje na referenčno vrednost, odporni na spremembe referenčne vrednosti ali njeno ukinitev ali kako drugače obravnavati to možnost.

2.  Izjava o referenčni vrednosti vsebuje najmanj:

(a)  opredelitve za vse ključne pojme v zvezi z referenčno vrednostjo;

(b)  utemeljitev za sprejetje metodologije določanja referenčne vrednosti ter postopke za pregled in odobritev metodologije;

(c)  merila in postopke, ki se uporabljajo za določanje referenčne vrednosti, vključno z opisom vhodnih podatkov, pri čemer imajo prednost različne vrste vhodnih podatkov, najmanjšim obsegom podatkov, potrebnih za določitev referenčne vrednosti, uporabo modelov ali metod ekstrapolacije ter katerega koli postopka za ponovno uravnoteženje sestavnih delov indeksa referenčne vrednosti;

(d)  kontrole in pravila, ki urejajo uveljavljanje diskrecijske pravice ali presojo s strani upravljavca ali ponudnikov, da se zagotovi doslednost pri uporabi take diskrecijske pravice ali presoje;

(e)  postopke, ki urejajo določanje referenčne vrednosti v obdobjih izjemnih okoliščin ali obdobjih, ko so lahko viri podatkov o transakciji nezadostni, netočni ali nezanesljivi, ter morebitne omejitve referenčne vrednosti v takih obdobjih;

(f)  postopke za reševanje napak v vhodnih podatkih ali pri izračunu referenčne vrednosti, tudi kadar bo potreben ponoven izračun referenčne vrednosti, in

(g)  opredelitev morebitnih omejitev referenčne vrednosti, vključno z njeno uporabo na nelikvidnih ali razdrobljenih trgih in morebitno koncentracijo vhodnih podatkov.

Člen 17

Prenehanje referenčne vrednosti

1.  Upravljavec poleg izjave o referenčni vrednosti iz člena 15 objavi postopek glede ukrepov, ki jih mora sprejeti v primeru spremembe ali ukinitve referenčne vrednosti ali ukinitve priznanja referenčne vrednosti v skladu s členom 21a ali odobritve v skladu s členom 21b. Postopek se vključi tudi v kodeks ravnanja iz člena 9(1). Po potrebi se lahko pripravi osnutek postopka za skupine referenčnih vrednosti, ki se posodobi in objavi ob vsaki bistveni spremembi.

2.  Nadzorovani subjekti, ki uporabljajo referenčno vrednost, pripravijo in vzdržujejo zanesljive pisne načrte ukrepov, ki bi jih sprejeli, če bi se referenčna vrednost bistveno spremenila ali se ne bi več pripravljala. Kadar je izvedljivo in primerno, takšni načrti navajajo eno ali več nadomestnih referenčnih vrednosti, na katere se je mogoče sklicevati, in zakaj bi bile te referenčne vrednosti primerne zamenjave. ▌Nadzorovani subjekti te načrte na zahtevo predložijo ustreznemu pristojnemu organu in, kjer je mogoče, se ti načrti odražajo v pogodbenih razmerjih s strankami.

Člen 17a

Ustreznost referenčne vrednosti

Upravljavec zagotovi točnost referenčne vrednosti v zvezi z opisom tržnega ali gospodarskega stanja, ki naj bi se merilo z referenčno vrednostjo in za katero veljajo zahteve glede izjave o referenčni vrednosti iz člena 15.

ESMA objavi smernice v skladu s členom 16 Uredbe (EU) št. 1095/2010 šest mesecev po začetku veljavnosti te uredbe, ki vključuje opredelitev ustreznosti v smislu sprejemljive ravni osnovnega tveganja.

Komisija do decembra 2015 objavi poročilo, v katerem analizira obstoječe prakse glede upravljanja osnovnega tveganja v finančnih pogodbah v zvezi z uporabo referenčnih vrednosti, kot so medbančna referenčna obrestna mera in referenčne vrednosti za devizno poslovanje, ter oceni, ali določbe o poslovanju iz Direktive 2008/48/ES in Direktive 2014/17/EU zadostujejo za blaženje osnovnega tveganja v zvezi z referenčnimi vrednostmi, ki se uporabljajo v finančnih pogodbah.

NASLOV V

UPORABA REFERENČNIH VREDNOSTI, KI JIH DOLOČIJO POOBLAŠČENI ALI REGISTRIRANI UPRAVLJAVCI ALI UPRAVLJAVCI IZ TRETJIH DRŽAV

Člen 19

Uporaba referenčne vrednosti

1.   Nadzorovani subjekt lahko uporablja referenčno vrednost ali kombinacijo referenčnih vrednosti v Uniji za sklicevanje v finančnem instrumentu ali finančni pogodbi, če jo zagotavlja upravljavec, pooblaščen ali registriran v skladu s členom 23 23a, ali upravljavec s sedežem v tretji državi, ki je registriran v skladu s členi 20, 21a ali 21b.

2.  Kadar je predmet prospekta, ki bo objavljen na podlagi Direktive 2003/71/ES ali Direktive 2009/65/ES, prenosljiv vrednostni papir ali druga naložba, ki se sklicuje na referenčno vrednost, izdajatelj, ponudnik ali oseba, ki predloži zahtevek za sprejetje v trgovanje na reguliranem trgu, zagotovi, da so v prospektu tudi jasne in vidne informacije, ki navajajo, ali je referenčna vrednost registrirana ali jo zagotavlja upravljavec, registriran v javnem registru iz člena 25a te uredbe.

3.  ESMA prekliče ali uskladi z odstavkom 1 tega člena odstavke od 49 do 62 svojih Smernic za pristojne organe in družbe za upravljanje UCITS skladov ter Smernice o ETF in drugih vprašanjih v zvezi z UCITS skladi(30).

Člen 20

Enakovrednost

1.  Referenčne vrednosti, ki jih zagotavlja upravljavec s sedežem v tretji državi, lahko uporabijo nadzorovani subjekti v Uniji, če so izpolnjeni naslednji pogoji, razen če se uporablja člen 21a ali člen 21b:

(a)  Komisija je sprejela odločitev o enakovrednosti v skladu z odstavkom 2 ali 2a;

(b)  upravljavec je pooblaščen ali registriran v tej tretji državi ter zanj velja nadzor v zadevni tretji državi;

(c)  je upravljavec ESMA obvestil, da se strinja, da nadzorovani subjekti v Uniji uporabijo dejansko ali možno referenčno vrednost ▌;

(d)  upravljavec je ustrezno registriran v skladu s členom 25a ter

(e)  vzpostavljeni so sporazumi o sodelovanju iz odstavka 3 tega člena.

2.  Komisija lahko sprejme odločitev, ki določa, da je s pravnim okvirom in nadzorno prakso tretje države zagotovljeno, da:

(a)  upravljavci, ki imajo dovoljenje ali so registrirani v tej tretji državi, izpolnjujejo zavezujoče zahteve, ki so enakovredne zahtevam iz te uredbe, pri čemer se zlasti upošteva, ali pravni in nadzorni okvir tretje države zagotavlja skladnost z načeli IOSCO o finančnih referenčnih vrednostih, ki so bila objavljena 17. julija 2013, in načeli IOSCO za agencije za sporočanje cen nafte , ki so bila objavljena 5. oktobra 2012; ter

(b)  zavezujoče zahteve so predmet stalnega učinkovitega nadzora izvrševanja v tej tretji državi.

(ba)  - obstaja učinkovita izmenjava informacij s tujimi davčnimi organi;

—  so zakonodajne, sodne ali upravne določbe pregledne;

—  se zahteva dejanska lokalna prisotnost;

—  tretja država ni off-shore finančni center;

—  tretja država ne zagotavlja davčnih ukrepov brez davkov ali zgolj z nominalnimi davki ali da niso odobrene ugodnosti brez realne gospodarske dejavnosti ali pomembne gospodarske navzočnosti v tretji državi, ki omogoča tovrstne davčne ugodnosti;

—  tretja država ni uvrščena na seznam držav in ozemelj, ki ne sodelujejo, ki ga je sestavila projektna skupina za finančno ukrepanje proti pranju denarja in financiranju terorističnih dejavnosti;

—  tretja država v celoti izpolnjuje standarde iz člena 26 vzorčne konvencije OECD o davku na dohodek in kapital ter zagotavlja učinkovito izmenjavo informacij o davčnih zadevah, vključno z vsemi večstranskimi davčnimi sporazumi.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 38(2).

2a.  Druga možnost je, da Komisija sprejme sklep, da so posebna pravila ali zahteve v tretji državi v zvezi s posameznimi in točno določenimi upravljavci ali posameznimi in točno določenimi referenčnimi vrednostmi ali skupinami referenčnih vrednosti enakovredne tistim iz te uredbe, in da te posamezne in točno določene upravljavce ali posamezne in točno določene referenčne vrednosti ali skupine referenčnih vrednosti iz tega razloga lahko uporabljajo nadzorovani subjekti v Uniji.

Navedeni izvedbeni akti se sprejmejo v skladu s postopkom pregleda iz člena 38(2).

3.  ESMA sklene dogovore o sodelovanju s pristojnimi organi tretjih držav, katerih pravni okviri in nadzorne prakse so priznani kot enakovredni v skladu z odstavkom 2 ali 2a. Takšni dogovori določajo vsaj:

(a)  mehanizem za izmenjavo informacij med ESMA in pristojnimi organi zadevnih tretjih držav, vključno z dostopom do vseh ustreznih informacij o upravljavcu, pooblaščenem v tej tretji državi, ki ga zahteva ESMA;

(b)  mehanizem za takojšnje obveščanje ESMA, kadar pristojni organ tretje države meni, da upravljavec, pooblaščen v tej tretji državi, ki ga nadzoruje, krši pogoje iz dovoljenja ali druge nacionalne zakonodaje;

(c)  postopke v zvezi z usklajevanjem nadzornih dejavnosti ▌.

4.  ESMA pripravi osnutek regulativnih tehničnih standardov za določitev minimalne vsebine sporazumov o sodelovanju iz odstavka 3 za zagotovitev, da lahko pristojni organi in ESMA izvajajo vsa svoja pooblastila za nadzor na podlagi te uredbe.

ESMA predloži te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji do [XXX].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s postopkom iz členov 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

Člen 21

Preklic registracije upravljavcev iz tretjih držav

2.  ESMA prekliče registracijo upravljavca iz točke (d) člena 20(1), kadar ima utemeljene razloge na podlagi dokumentiranih dokazov, da upravljavec:

(a)  ▌ravna na način, ki jasno škoduje interesom uporabnikov ▌referenčnih vrednosti ali urejenemu delovanju trgov, ali

(b)  ▌je resno kršil nacionalno zakonodajo ali druge določbe, ki veljajo zanj v tretji državi ter na podlagi katerih je Komisija sprejela odločitev v skladu s členom 20(2) ali (2a).

3.  ESMA sprejme odločitev iz odstavka 2 le, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  ESMA zadevo predloži pristojnemu organu tretje države, ta pa ne sprejme ustreznih ukrepov, potrebnih za varstvo vlagateljev in ustrezno delovanje trgov v Uniji, ali ne dokaže, da zadevni upravljavec izpolnjuje zahteve, ki veljajo zanj v tretji državi;

(b)  ESMA najmanj 30 dni pred preklicem pristojnemu organu tretje države sporoči, da namerava preklicati registracijo upravljavca.

4.  ESMA druge pristojne organe takoj obvesti o vseh ukrepih, sprejetih v skladu z odstavkom 2, in svojo odločitev objavi na svojem spletnem mestu.

Člen 21a

Priznanje upravljavca v tretji državi

1.  Do sprejetja odločitve o enakovrednosti v skladu s členom 20(2) lahko nadzorovani subjekti v Uniji uporabljajo referenčne vrednosti, ki jih zagotavlja upravljavec s sedežem v tretji državi, če ESMA predhodno prizna upravljavca v skladu s tem členom.

2.  Upravljavec s sedežem v tretji državi, ki namerava pridobiti predhodno priznanje iz odstavka 1, mora izpolnjevati vse zahteve, določene v tej uredbi, razen zahtev iz členov 11, 13a in 14. Kadar upravljavec lahko dokaže, da referenčna vrednost, ki jo zagotavlja, temelji na reguliranih podatkih ali da gre za referenčno vrednost za primarne proizvode, ki ne temelji na predloženih podatkih ponudnikov, večina katerih niso nadzorovani subjekti, pri katerih je glavna dejavnost skupine opravljanje investicijskih storitev v smislu Direktive 2014/65/EU ali bančnih dejavnosti iz Direktive 2013/36/EU, se za upravljavca uporabljajo izvzetja za takšne referenčne vrednosti, kot to določa člen 12a oziroma člen 14a.

3.  Upravljavec s sedežem v tretji državi, ki namerava pridobiti predhodno priznanje iz odstavka 1, to lahko stori tudi tako, da izpolnjuje vse zahteve, določene v načelih IOSCO o finančnih referenčnih vrednostih, ali če izpolnjuje merila iz člena 14a(1), načela IOSCO za agencije za sporočanje cen nafte. Takšno skladnost pregleda in certificira neodvisen zunanji revizor najmanj vsaki dve leti in kadar se pomembno spremeni referenčna vrednost; revizijsko poročilo pošlje ESMA in ga na zahtevo da na voljo uporabnikom.

4.  Upravljavec s sedežem v tretji državi, ki namerava pridobiti predhodno priznanje iz odstavka 1, ima zastopnika s sedežem v Uniji. Ta zastopnik je fizična oseba s prebivališčem v Uniji ali pravna oseba z registriranim sedežem v Uniji. Upravljavec s sedežem v tretji državi zastopnika izrecno pooblasti, da v njegovem imenu komunicira z uradnimi organi, vključno z ESMA in ustreznimi pristojnimi organi, ter katero koli drugo ustrezno osebo v Uniji v zvezi z obveznostmi upravljavca, ki izhajajo iz te uredbe.

5.  Upravljavec s sedežem v tretji državi, ki namerava pridobiti predhodno priznanje iz odstavka 1, predloži ESMA vlogo za priznanje. Upravljavec, ki predloži vlogo, zagotovi vse potrebne informacije, določene v členu 23 ali 23a, s katerimi ESMA dokaže, da je v času priznanja uredil vse potrebno za izpolnjevanje zahtev iz odstavka 2 ali 2a, in navede seznam svojih dejanskih ali možnih referenčnih vrednosti, ki se lahko uporabljajo v Uniji, ter – kadar upravljavca nadzoruje organ tretje države – pristojni organ, ki je odgovoren za njegov nadzor v tretji državi.

V [90] dneh od prejetja vloge iz prvega pododstavka ESMA po posvetovanju z ustreznimi pristojnimi organi preveri, ali so izpolnjeni pogoji, določeni v odstavkih 2 ali 2a, 3 in 4. ESMA lahko to nalogo prenese na ustrezni nacionalni pristojni organ.

Če ESMA meni, da pogoji niso izpolnjeni, vlogo za priznanje zavrne in pojasni razloge za zavrnitev.

Brez poseganja v določbe iz tretjega pododstavka se priznanje ne izda, razen če so izpolnjeni naslednji dodatni pogoji:

(i)  če upravljavca s sedežem v tretji državi nadzoruje organ tretje države, je med ustreznim pristojnim organom ali ESMA in organom upravljavca iz tretje države sklenjen ustrezen dogovor o sodelovanju, ki lahko zagotovi vsaj učinkovito izmenjavo informacij;

(ii)  zakoni, uredbe ali upravne določbe tretje države, v kateri ima upravljavec sedež, ne preprečujejo pristojnemu organu ali ESMA učinkovitega izvrševanja nadzornih nalog iz te uredbe.

6.  Kadar upravljavec s sedežem v tretji državi namerava pridobiti predhodno priznanje prek skladnosti s to uredbo, kot je določeno v odstavku 2 tega člena, in kadar upravljavec meni, da je referenčna vrednost, ki jo zagotavlja, lahko upravičena do izvzetij iz členov 12a in 14a, o tem nemudoma obvesti ESMA. Svoje mnenje podpre z dokumentiranimi dokazi.

7.  Če upravljavec s sedežem v tretji državi meni, da bi ukinitev referenčne vrednosti, ki jo zagotavlja, pomembno negativno vplivala na celovitost trgov, finančno stabilnost, potrošnike, realno gospodarstvo ali financiranje gospodinjstev in podjetij v eni ali več državah članicah, lahko zaprosi ESMA za izvzetje od ene ali več veljavnih zahtev iz te uredbe ali ustreznih načel IOSCO za določen in omejen čas, toda največ za 12 mesecev. Svojo prošnjo podpre z dokumentiranimi dokazi.

ESMA preuči prošnjo v 30 dneh in obvesti upravljavca v tretji državi, ali je izvzet od ene ali več zahtev, ki jih je opredelil v svoji prošnji, ter o trajanju izvzetja.

ESMA lahko ob poteku tega roka podaljša trajanje izvzetja največ za nadaljnjih 12 mesecev, kadar obstajajo utemeljeni razlogi za to.

8.  ESMA pripravi osnutke regulativnih tehničnih standardov, da dodatno opredeli postopek priznanja, obliko in vsebino vloge, na katero se nanaša odstavek 4, predstavitev informacij, ki jih zahteva odstavek 5, ter prenos nalog in odgovornosti na nacionalne pristojne organe v zvezi s tema odstavkoma.

ESMA predloži te osnutke regulativnih tehničnih standardov Komisiji do […].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje regulativnih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s postopkom iz členov od 10 do 14 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

Člen 21b

Odobritev

1.  Upravljavec s sedežem v Uniji, ki ima dovoljenje v skladu s členom 23 ali je registriran v skladu s členom 23a, lahko zaprosi pristojni organ, da potrdi referenčno vrednost ali skupino referenčnih vrednosti, ki se zagotavljajo v tretji državi, za uporabo v Uniji, če so izpolnjeni naslednji pogoji:

(a)  upravljavec, ki da odobritev, je preveril in lahko svojemu pristojnemu organu dokaže, da so pri zagotavljanju referenčne vrednosti ali skupine referenčnih vrednosti, ki jo želi odobriti, izpolnjene zahteve, ki:

(i)  so najmanj tako stroge kot zahteve iz te uredbe;

(ii)  zagotavljajo popolno skladnost z načeli IOSCO o finančnih referenčnih vrednostih, ki jih najmanj vsaki dve leti ali kadar se pomembno spremeni referenčna vrednost pregleda in certificira neodvisen zunanji revizor, ali

(iii)  zagotavljajo popolno skladnost z načeli IOSCO za agencije za sporočanje cen nafte, ki jih najmanj vsaki dve leti ali kadar se pomembno spremeni referenčna vrednost pregleda in certificira neodvisen zunanji revizor, ko referenčna vrednost, ki jo želi odobriti, izpolnjuje merila iz člena 14a(1);

(b)  upravljavec, ki da odobritev, ima potrebno strokovno znanje za učinkovito spremljanje dejavnosti pri zagotavljanju referenčnih vrednosti v tretji državi in za upravljanje tveganj, ki so s tem povezani.

2.  Upravljavec, ki predloži vlogo, zagotovi vse potrebne informacije, s katerimi pristojnemu organu dokaže, da so ob predložitvi vloge izpolnjene vse zahteve iz odstavka 1, vključno z revizijskimi poročili iz točk (a)(ii) in (iii) navedenega odstavka.

3.  V 90 dneh od prejetja vloge jo ustrezni pristojni organ pregleda in sprejme odločitev o njeni odobritvi ali zavrnitvi. Ustrezni pristojni organ o vseh referenčnih vrednostih ali skupinah referenčnih vrednosti, za katere je dovolil odobritev, obvesti ESMA in upravljavca, ki da odobritev.

4.  Odobrena referenčna vrednost ali skupina referenčnih vrednosti se šteje za referenčno vrednost ali skupino referenčnih vrednosti, ki jo zagotavlja upravljavec, ki da odobritev.

5.  Upravljavec, ki je odobril referenčno vrednost ali skupino referenčnih vrednosti, je še naprej odgovoren za to, da odobrena referenčna vrednost ali skupina referenčnih vrednosti izpolnjuje pogoje iz odstavka 1.

6.  Kadar pristojni organ upravljavca, ki da odobritev, iz utemeljenih razlogov meni, da pogoji iz odstavka 1 niso več izpolnjeni, je pooblaščen, da prekliče odobritev in o tem obvesti ESMA. V primeru prenehanja odobritve se uporablja člen 17.

NASLOV VI

POSTOPEK IZDAJE DOVOLJENJ UPRAVLJAVCEM IN NADZOR NAD NJIMI

Poglavje 1

Izdaja dovoljenj

Člen 23

Postopek izdaje dovoljenj za kritično referenčno vrednost

1.  Fizična ali pravna oseba s sedežem v Uniji, ki namerava delovati kot upravljavec najmanj ene ključne referenčne vrednosti, predloži vlogo ▌pristojnemu organu, imenovanemu na podlagi člena 29 za državo članico, v kateri ima ta oseba svoj sedež.

2.  Vloga za dovoljenje v skladu z odstavkom 1 se predloži ▌v 30 ▌dneh po sklenitvi sporazuma z nadzorovanim subjektom o uporabi indeksa, ki ga ta upravljavec zagotovi za sklicevanje v finančnem instrumentu ali finančni pogodbi.

2a.  Ko se referenčna vrednost na nacionalni ali evropski ravni določi kot ključna, je ustrezen pristojni organ odgovoren, da odobri zagotavljanje te vrednosti v skladu z njenim novim pravnim statusom, potem ko preveri, ali so izpolnjene vse zahteve.

3.  Upravljavec, ki predloži vlogo, zagotovi vse potrebne informacije, da pristojnemu organu dokaže, da je v času izdaje dovoljenja ali registracije uredil vse potrebno za izpolnjevanje zahtev iz te uredbe. Prav tako za vsako referenčno vrednost zagotovi potrebne podatke za izračun vrednosti iz člena 13(1) ali njeno oceno, kadar je na voljo.

4.  Ustrezni pristojni organ v 20 dneh od prejetja vloge oceni, ali je vloga popolna, in o tem uradno obvesti vlagatelja vloge. Če je vloga nepopolna, vlagatelj predloži dodatne informacije, ki jih zahteva ustrezni pristojni organ.

5.  Ustrezni pristojni organ v 60 ▌dneh od prejetja popolne vloge pregleda vlogo za izdajo dovoljenja in sprejme odločitev o njegovi izdaji ali zavrnitvi.

Pristojni organ v 5 ▌dneh po sprejetju odločitve o izdaji ali zavrnitvi dovoljenja o tem uradno obvesti zadevnega upravljavca, ki je predložil vlogo. Če pristojni organ izdajo dovoljenja za upravljavca, ki predloži vlogo, zavrne, pri tem navede razloge za svojo odločitev.

5a.  Če ustrezni pristojni organ odloči, da ne izda dovoljenja za zagotavljanje ključne referenčne vrednosti, ki se je pred tem že zagotavljala brez tega statusa, lahko ustrezni pristojni organ izda začasno dovoljenje za največ šest mesecev, tako da se lahko v tem času referenčna vrednost še naprej zagotavlja po prejšnjem modelu, medtem ko se čaka na izpolnitev zahtev za njeno odobritev kot ključno referenčno vrednost.

Ustrezen pristojni organ lahko podaljša dovoljenje za dodatno obdobje, ki ni daljše od šest mesecev.

5b.  Če upravljavec in/ali ponudniki do konca tega obdobja ne izpolnijo zahtev za nadaljnje zagotavljanje referenčne vrednosti kot ključne, se zagotavljanje referenčne vrednosti prekine v skladu s členom 17.

6.  Pristojni organ v 10 dneh uradno obvesti ESMA o vsaki odločitvi o izdaji dovoljenja upravljavcu, ki je predložil vlogo ▌.

7.  Komisija je pooblaščena za sprejemanje delegiranih aktov v skladu s členom 37 glede ukrepov za nadaljnjo opredelitev informacij, ki jih je treba zagotoviti v okviru vloge za dovoljenje in vloge za registracijo, pri čemer se upoštevajo načelo sorazmernosti in stroški za predlagatelje vloge ter pristojne organe.

Člen 23a

Postopek registracije neključne referenčne vrednosti

1.  Fizična ali pravna oseba s sedežem v Uniji, ki namerava delovati izključno kot upravljavec neključnih referenčnih vrednosti, predloži vlogo za registracijo pristojnemu organu, imenovanemu na podlagi člena 29 te uredbe za državo članico, v kateri ima ta oseba svoj sedež.

2.  Registrirani upravljavec vedno izpolnjuje pogoje, ki jih določa ta uredba, in uradno obvesti pristojni organ o vseh pomembnih spremembah teh pogojev.

3.  Vloga v skladu z odstavkom 1 se predloži v 30 dneh po sklenitvi sporazuma z nadzorovanim subjektom o uporabi indeksa, ki ga zagotavlja ta oseba, za sklicevanje v finančnem instrumentu ali finančni pogodbi ali za merjenje uspešnosti investicijskega sklada.

4.  Upravljavec, ki predloži vlogo, zagotovi:

(a)  dokumentacijo, ki pristojnemu organu dokazuje, da izpolnjuje zahteve iz členov 5(3a), 5c, 6, kadar je primerno, 7b in 15, in

(b)  za vsako referenčno vrednost skupno referenčno vrednost ali oceno skupne referenčne vrednosti, kadar je na voljo.

5.  Ustrezni pristojni organ v 15 dneh od prejetja vloge oceni, ali je vloga popolna, in o tem uradno obvesti vlagatelja vloge. Če je vloga nepopolna, vlagatelj predloži dodatne informacije, ki jih zahteva ustrezni pristojni organ.

6.  Ustrezni pristojni organ registrira vlagatelja v 15 dneh od prejetja popolne vloge za registracijo.

7.  Kadar ustrezni pristojni organ meni, da bi bilo treba referenčno vrednost uvrstiti med ključne v skladu s členom 13(1), v 30 dneh od prejetja popolne vloge o tem uradno obvesti ESMA in upravljavca.

8.  Kadar pristojni organ za registracijo meni, da bi bilo treba referenčno vrednost uvrstiti med ključne v skladu s členom 13(2a) ali 13(2c), v 30 dneh po prejetju popolne vloge o tem uradno obvesti ESMA in upravljavca ter ESMA predloži svojo oceno v skladu s členom 13(2a) ali 13(2c).

9.  Kadar se referenčna vrednost registriranega upravljavca uvrsti med ključne, upravljavec predloži zahtevo za izdajo dovoljenja v skladu s členom 23 v 90 dneh po prejetju uradnega obvestila iz člena 13(2b) ali mnenja iz člena 13(2g).

Člen 24

Dokončen ali začasen odvzem dovoljenja ali preklic registracije

1.  Pristojni organ upravljavcu dokončno ali začasno odvzame dovoljenje ali registracijo, če:

(a)  se upravljavec izrecno odpove dovoljenju ali če v zadnjih dvanajstih mesecih ni zagotovil nobenih referenčnih vrednosti;

(b)  upravljavec pridobi dovoljenje ali registracijo z navajanjem lažnih podatkov ali na kakršen koli drug nezakonit način;

(c)  upravljavec ne izpolnjuje več pogojev, pod katerimi mu je bilo izdano dovoljenje ali registracija; ali

(d)  je resno ali večkrat kršil določbe te uredbe.

2.  Pristojni organ o svoji odločitvi uradno obvesti ESMA v sedmih dneh.

2a.  Po sprejetju odločitve o začasnem odvzemu dovoljenja upravljavcu ali preklicu njegove registracije in kadar bi prenehanje referenčne vrednosti povzročilo dogodek višje sile ali onemogočilo ali drugače kršilo pogoje katere koli finančne pogodbe ali finančnega instrumenta, ki se sklicuje na navedeno referenčno vrednost, lahko zagotavljanje referenčne vrednosti dovoli ustrezni pristojni organ države članice, v kateri ima upravljavec svoj sedež, dokler odločitev o začasnem odvzemu ni preklicana. Nadzorovani subjekti smejo v tem času uporabljati takšno referenčno vrednost samo za finančne instrumente in finančne pogodbe, ki se že sklicujejo nanjo. Noben nov finančni instrument ali finančna pogodba se ne sklicuje na referenčno vrednost.

2b.  Po sprejetju odločitve o preklicu dovoljenja ali registracije upravljavca se uporablja člen 17(2).

Poglavje 2

Uradno obveščanje o referenčnih vrednostih

Člen 25a

Registracija in začetna uporaba referenčne vrednosti s strani upravljavca

1.  ESMA vzpostavi in vzdržuje javni register, ki vsebuje naslednje informacije:

(a)  identiteto upravljavcev, ki imajo dovoljenje ali so registrirani na podlagi določb členov 23 in 23a, ter identiteto pristojnega organa, ki je odgovoren za njihov nadzor;

(b)  identiteto upravljavcev, od katerih je ESMA prejel uradno obvestilo o njihovem soglasju iz člena 20(1)(c), in identiteto pristojnega organa v tretji državi, ki je odgovoren za njihov nadzor;

(c)  identiteto upravljavcev, ki so pridobili priznanje v skladu s členom 21a, in identiteto pristojnega organa v tretji državi, ki je odgovoren za njihov nadzor;

(d)  referenčne vrednosti, ki so odobrene v skladu s postopkom iz člena 21b, in identiteto upravljavcev, ki da odobritev.

2.  Preden nadzorovani subjekt uporabi indeks kot referenčno vrednost v Uniji, preveri, ali je izdajatelj indeksa na spletnem mestu ESMA naveden kot pooblaščeni, registrirani ali priznani upravljavec v skladu s to uredbo.

Poglavje 3

Sodelovanje pri nadzoru

Člen 26

Prenos nalog med pristojnimi organi

1.  V skladu s členom 28 Uredbe (EU) št. 1095/2010 lahko pristojni organ prenese svoje naloge v skladu s to uredbo na pristojni organ druge države članice z njegovim predhodnim pisnim soglasjem. Pristojni organi uradno obvestijo ESMA o kakršnem koli predlaganem prenosu 60 dni pred začetkom veljavnosti takega prenosa.

2.  Pristojni organ lahko v skladu s to uredbo na ESMA prenese ▌svoje naloge, če ta s tem soglaša. ▌

3.  ESMA uradno obvesti države članice o predlaganem prenosu v sedmih dneh. ESMA objavi podrobnosti o kakršnem koli dogovorjenem prenosu v sedmih dneh po uradnem obvestilu.

Člen 26a

Kršitev zakonodaje Unije s strani nacionalnih pristojnih organov

1.  Kadar nacionalni pristojni organ ne uporablja te uredbe, ali jo uporablja na način, za katerega se zdi, da je kršitev prava Unije, lahko ESMA uporabi svoja pooblastila v skladu s členom 17 Uredbe (EU) št. 1095/2010 v skladu z določbami iz tega člena in lahko, za namene člena 17(6) Uredbe (EU) št. 1095/2010, sprejme posamezne odločitve, naslovljene na upravljavce referenčnih vrednosti, ki jih nadzoruje ta nacionalni pristojni organ, ter ponudnike referenčnih vrednosti, ki jih nadzoruje ta nacionalni pristojni organ, kadar so ponudniki nadzorovani subjekti.

2.  Kadar je zadevna referenčna vrednost kritična referenčna vrednost, ESMA v skladu s postopkom iz člena 34 zagotovi sodelovanje s kolegijem pristojnih organov.

Člen 27

Razkrivanje informacij, prejetih od druge države članice

1.  Pristojni organ lahko razkrije informacije, ki jih je prejel od drugega pristojnega organa, le, če:

(a)  je pridobil pisno soglasje tega pristojnega organa in se informacija razkrije zgolj za namene, za katere je ta pristojni organ dal svoje soglasje; ali

(b)  ▌je takšno razkritje potrebno zaradi pravnih postopkov.

Člen 28

Sodelovanje pri preiskavah

1.  Ustrezen pristojni organ lahko zahteva pomoč drugega pristojnega organa v zvezi z inšpekcijskimi pregledi ali preiskavami na kraju samem. Pristojni organ, ki prejme zahtevo, sodeluje v obsegu, ki je možen in primeren.

2.  Pristojni organ, ki je vložil zahtevo iz odstavka 1, o tem obvesti ESMA. V primeru preiskave ali inšpekcijskega pregleda s čezmejnim učinkom lahko pristojni organi ESMA pozovejo, naj usklajuje inšpekcijski pregled ali preiskavo na kraju samem.

3.  Kadar pristojni organ prejme zahtevo od drugega pristojnega organa za izvedbo inšpekcijskega pregleda ali preiskave na kraju samem, lahko:

(a)  sam opravi inšpekcijski pregled ali preiskavo na kraju samem;

(b)  pristojnemu organu, ki je predložil zahtevo, omogoči, da sodeluje v inšpekcijskem pregledu ali preiskavi na kraju samem;

(c)  imenuje revizorje ali strokovnjake v podporo ali za izvedbo inšpekcijskega pregleda ali preiskave na kraju samem.

Poglavje 4

Vloga pristojnih organov

Člen 30

Pristojni organi

1.  Za upravljavce in nadzorovane ponudnike vsaka država članica imenuje ustrezen pristojni organ, odgovoren za opravljanje nalog na podlagi te uredbe, ter o tem obvesti Komisijo in ESMA.

2.  Kadar država članica imenuje več pristojnih organov, pri tem jasno določi vloge posameznega organa in imenuje organ, ki je odgovoren za usklajevanje sodelovanja in izmenjavo informacij s Komisijo, ESMA in pristojnimi organi drugih držav članic.

3.  ESMA na svojem spletnem mestu objavi seznam pristojnih organov, imenovanih v skladu z odstavkom 1 tega člena in točko (a) člena 25a(1).

Člen 30

Pooblastila pristojnih organov

1.  Da lahko izpolnjujejo svoje naloge iz te uredbe, imajo pristojni organi v skladu z nacionalno zakonodajo vsaj naslednja nadzorna in preiskovalna pooblastila:

(a)  imajo dostop do vseh ustreznih dokumentov in drugih podatkov v kakršni koli obliki ter prejmejo ali si priskrbijo njihov izvod;

(b)  zahtevajo informacije od katere koli osebe, ki sodeluje pri zagotavljanju referenčne vrednosti in prispevanju podatkov zanjo, vključno od ponudnikov storitev v skladu s členom 6(3a) ter od njihovih naročnikov, če je to potrebno, pa lahko te osebe tudi povabijo na zaslišanje in jih zaslišijo, da bi pridobili informacije;

(c)  v zvezi z referenčnimi vrednostmi za primarne proizvode lahko po potrebi zahtevajo informacije od ponudnikov na povezanih promptnih trgih v skladu s standardiziranimi oblikami in poročila o poslih in imajo neposreden dostop do sistemov trgovanja;

(d)  opravijo inšpekcijski pregled ali preiskavo na kraju samem, na krajih, ki niso zasebna prebivališča fizičnih oseb;

(e)  vstopajo v prostore fizičnih in pravnih oseb, da bi zasegli dokumente in druge podatke v kateri koli obliki, kadar obstaja utemeljen sum, da so lahko dokumenti in drugi podatki, povezani s predmetom inšpekcijskega pregleda ali preiskave, pomembni za dokazovanje kršitve te uredbe. Kadar je potrebno predhodno dovoljenje sodnega organa zadevne države članice, se v skladu z nacionalno zakonodajo ta pooblastila uporabijo šele po pridobitvi predhodnega dovoljenja.

(f)  zahtevajo obstoječe evidence telefonskih pogovorov, elektronskih komunikacij ali druge evidence o podatkovnem prometu, ki jih hranijo nadzorovani subjekti;

(g)  zahtevajo zamrznitev ali zaseg premoženja ali oboje;

(i)  zahtevajo začasno prenehanje vsakršnega ravnanja, ki je po mnenju pristojnega organa v nasprotju s to uredbo;

(j)  izrečejo začasno prepoved opravljanja poklicne dejavnosti;

(k)  sprejmejo vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da je javnost pravilno obveščena o zagotavljanju referenčne vrednosti, vključno z zahtevo, da oseba, ki je objavila ali razširila podatke o referenčni vrednosti, objavi popravljeno izjavo o preteklih prispevkih k referenčni vrednosti ali številčne podatke o referenčni vrednosti;

(ka)  pregledajo izjavo o skladnosti in zahtevajo spremembe.

2.  Pristojni organi izvajajo funkcije in pooblastila iz odstavka 1 ter pooblastila za izrekanje sankcij iz člena 31 v skladu s svojimi nacionalnimi pravnimi okviri na katerega koli od naslednjih načinov:

(a)  neposredno;

(b)  v sodelovanju z drugimi organi ali tržnimi podjetji;

(c)  na lastno odgovornost s prenosom pooblastil na takšne organe ali tržna podjetja;

(d)  z zahtevkom, naslovljenim na pristojne sodne organe.

Za izvajanje teh pooblastil pristojni organi pripravijo primerne in učinkovite zaščitne ukrepe v zvezi s pravico do obrambe in temeljnimi pravicami.

3.  Države članice zagotovijo vzpostavitev ustreznih ukrepov, da imajo pristojni organi vsa nadzorna in preiskovalna pooblastila, ki jih potrebujejo za opravljanje svojih nalog.

4.  Šteje se, da oseba s tem, ko da na voljo informacije v skladu z odstavkom 2, ne krši nobene omejitve razkritja podatkov, določene s pogodbo ali s katero koli določbo zakona ali drugega predpisa.

Člen 31

Upravni ukrepi in sankcije

1.  Brez poseganja v nadzorna pooblastila pristojnih organov v skladu s členom 34 države članice v skladu z nacionalno zakonodajo zagotovijo, da so pristojni organi pooblaščeni za sprejetje ustreznih upravnih ukrepov ter uvedbo upravnih ukrepov in sankcij vsaj za:

(a)  kršitve členov 5, 5a, 5b, 5c, 5d, 6, 7, 7a, 7b, 8, 9, ▌11, 14, 15, 17, ▌19, ▌23 in 23a te uredbe; ter

(b)  nesodelovanje v preiskavi ali inšpekcijskem pregledu ali zahtevi iz člena 30 oziroma neupoštevanje tega člena.

2.  Države članice v primeru kršitve iz odstavka 1 v skladu z nacionalno zakonodajo pristojnim organom podelijo pooblastilo za uporabo vsaj naslednjih upravnih ukrepov in sankcij:

(a)  odredba, s katero se od upravljavca ali nadzorovanega subjekta, odgovornega za kršitev, zahteva, da preneha z ravnanjem in da tega ravnanja več ne ponovi;

(b)  povrnitev pridobljenega dobička ali preprečene izgube na podlagi kršitve, kadar ju je mogoče opredeliti;

(c)  javno opozorilo, v katerem sta navedena upravljavec ali nadzorovani subjekt, odgovoren za kršitev, in vrsta kršitve;

(d)  dokončen ali začasen odvzem dovoljenja upravljavcu;

(e)  začasno prepoved opravljanja funkcij upravljanja pri upravljavcu ali ponudniku za vsako fizično osebo, ki je odgovorna za takšno kršitev;

(f)  naložitev najvišje upravne denarne sankcije v višini vsaj trikratnega zneska pridobljenega dobička ali preprečene izgube zaradi kršitve, kadar ju je mogoče opredeliti; ali

(1)  v primeru fizične osebe najvišje upravne denarne sankcije v višini:

(i)  za kršitve členov 5, 5a, 5b, 5c, 5d, 6, 7, 7a, 7b, 8, 9, ▌11, 12a(2), 14, 15, ▌17, 18, 19 ▌in 23 vsaj 500 000 EUR ali v državi članici, v kateri euro ni uradna valuta, ustrezna vrednost v nacionalni valuti na dan začetka veljavnosti te uredbe; or

(ii)  za kršitve točke (b) ▌člena 7(1) ali člena 7(4) vsaj 100 000 EUR ali v državi članici, v kateri euro ni uradna valuta, ustrezna vrednost v nacionalni valuti na dan začetka veljavnosti te uredbe;

(2)  v primeru pravne osebe do najvišje upravne denarne sankcije v višini:

(i)  za kršitve členov 5, 5a, 5b, 5c, 5d, 6, 7, 7a, 7b, 8, 9, ▌11, 14, 15, ▌17, 18, 19 ▌in 23 vsaj 1 000 000 EUR ali 10 % celotnega letnega prometa glede na najnovejše računovodske izkaze, ki jih je odobrila uprava, pri čemer se upošteva višji znesek. Kadar je pravna oseba nadrejeno podjetje ali podružnica nadrejenega podjetja, ki mora pripraviti konsolidirane računovodske izkaze v skladu z Direktivo 2013/34/EU, se upošteva celotni letni promet ali ustrezna vrsta dohodka v skladu z Direktivo 86/635/EGS za banke ter Direktivo 91/674/EGS za zavarovalnice glede na najnovejše konsolidirane računovodske izkaze, ki jih je potrdila uprava glavnega nadrejenega podjetja ali, če je subjekt združenje, 10 % skupnega prometa svojih članov; ali

(ii)  za kršitve točk (b) in (c) člena 7(1) vsaj 250 000 EUR ali 2 % celotnega letnega prometa glede na najnovejše računovodske izkaze, ki jih je odobrila uprava, pri čemer se upošteva višji znesek; kadar je pravna oseba nadrejeno podjetje ali podružnica nadrejenega podjetja, ki mora pripraviti konsolidirane računovodske izkaze v skladu z Direktivo 2013/34/EU, se upošteva celotni letni promet ali ustrezna vrsta dohodka v skladu z Direktivo 86/635/EGS za banke ter Direktivo 91/674/EGS za zavarovalnice glede na najnovejše konsolidirane računovodske izkaze, ki jih je potrdila uprava glavnega nadrejenega podjetja ali, če je subjekt družba, 10 % skupnega prometa svojih članov.

3.  Države članice do [12 mesecev po začetku veljavnosti te uredbe] Komisiji in ESMA sporočijo pravila v zvezi z odstavkoma 1 in 2.

Države članice se lahko odločijo, da ne določijo pravil o upravnih sankcijah za kršitve, za katere v skladu z nacionalnim kazenskim pravom že veljajo kazenske sankcije. V tem primeru obvestijo Komisijo in ESMA o ustreznih določbah kazenskega prava in jima pošljejo uradno obvestilo iz prvega pododstavka.

Komisijo in ESMA takoj obvestijo o vseh poznejših spremembah teh pravil.

4.  Države članice lahko pristojnim organom v skladu z nacionalno zakonodajo poleg pooblastil iz odstavka 1 podelijo druga pooblastila za sankcioniranje ter lahko zagotovijo sankcije, ki so višje od sankcij iz navedenega odstavka.

Člen 32

Izvajanje nadzornih pooblastil in pooblastil za sankcioniranje ter obveznost sodelovanja

1.  Države članice zagotovijo, da med določanjem vrste, ravni in sorazmernosti upravnih sankcij pristojni organi upoštevajo vse zadevne okoliščine, po potrebi tudi naslednje:

(a)  resnost in trajanje kršitve;

(aa)  ključnost referenčne vrednosti za finančno stabilnost in realno gospodarstvo;

(b)  stopnjo odgovornosti odgovorne osebe;

(c)  ▌celotni promet odgovorne pravne osebe ali letni prihodek odgovorne fizične osebe;

(d)  raven pridobljenega dobička ali preprečene izgube odgovorne osebe, kadar ju je mogoče opredeliti;

(e)  raven sodelovanja odgovorne osebe s pristojnim organom, brez poseganja v potrebo po zagotavljanju povrnitve pridobljenega dobička ali preprečene izgube zadevne osebe;

(f)  predhodne kršitve zadevne osebe;

(g)  ukrepe, ki jih je odgovorna oseba sprejela po kršitvi, da bi preprečila ponovno kršitev.

2.  Pristojni organi med izvajanjem pooblastil za sankcioniranje v okoliščinah iz člena 31 tesno sodelujejo pri zagotavljanju, da se z nadzornimi in preiskovalnimi pooblastili ter upravnimi sankcijami zagotovijo želeni rezultati te uredbe. Poleg tega usklajujejo ukrepe, da se izognejo morebitnemu podvajanju in prekrivanju pri uporabi nadzornih in preiskovalnih pooblastil ter upravnih sankcij in glob v čezmejnih primerih.

2a.  Če države članice v skladu s členom 31 sklenejo določiti kazenske sankcije za kršitve določb iz tega člena, zagotovijo, da se sprejmejo ustrezni ukrepi, na podlagi katerih imajo pristojni organi na voljo vsa potrebna pooblastila za sodelovanje s sodnimi organi v svoji jurisdikciji, zato da prejemajo specifične informacije, povezane s preiskavami kaznivih dejanj ali kazenskimi postopki, ki se začnejo ob morebitnih kršitvah te uredbe, ter te informacije zagotovijo drugim pristojnim organom in ESMA, da za namene te uredbe izpolnijo svojo obveznost glede medsebojnega sodelovanja in sodelovanja z ESMA.

2b.  Pristojni organi nudijo pomoč pristojnim organom drugih držav članic. Zlasti si izmenjujejo informacije in sodelujejo pri vseh preiskavah ali nadzornih dejavnostih. Pristojni organi lahko tudi sodelujejo s pristojnimi organi drugih držav članic za lažjo izterjavo denarnih kazni.

Člen 33

Objava odločitev

1.  Pristojni organi odločitev o naložitvi upravne sankcije ali ukrepa zaradi kršitve te uredbe objavijo na svojih uradnih spletnih mestih, takoj ko je sankcionirana oseba obveščena o zadevni odločitvi. Objava vključuje vsaj informacije o vrsti in naravi kršitve ter identiteti odgovornih oseb. Ta obveznost se ne nanaša na odločitve o naložitvi ukrepov preiskovalne narave.

2.  Kadar pristojni organ objavo identitete pravnih oseb ali osebnih podatkov fizičnih oseb obravnava kot nesorazmerno glede na oceno primernosti objave takšnih podatkov za vsak primer posebej ali kadar objava ogrozi stabilnost finančnih trgov ali tekočo preiskavo, pristojni organ:

(a)  zadrži objavo odločitve o naložitvi sankcije ali ukrepa, dokler ni več razlogov za njihovo neobjavo;

(b)  objavi odločitev o naložitvi sankcije ali ukrepa na anonimni podlagi na način, ki je v skladu z nacionalno zakonodajo, če se s tako anonimno objavo zagotovi učinkovita zaščita zadevnih osebnih podatkov; v primeru odločitve o objavi sankcije ali ukrepa na anonimni podlagi se lahko objava zadevnih podatkov odloži za razumno časovno obdobje, če je predvideno, da v navedenem obdobju ne bo več razlogov za anonimno objavo;

(c)  ne objavi odločitve o naložitvi sankcije ali ukrepa, če se možnosti iz točk (a) in (b) zgoraj štejejo kot nezadostne za zagotavljanje:

(i)  da stabilnost finančnih trgov ne bi bila ogrožena; ali

(ii)  sorazmernosti objave zadevnih odločitev ob upoštevanju ukrepov, ki se štejejo za manj pomembne.

3.  Če je odločitev o naložitvi sankcije ali ukrepa predmet pritožbe pred zadevnim sodnim ali drugim organom, pristojni organi na svojem uradnem spletišču brez nepotrebnega odlašanja objavijo tudi to informacijo in vse naknadne informacije o izidu pritožbe. Poleg tega se objavi tudi vsak sklep, s katerim se razveljavi predhoden sklep o izreku sankcije ali ukrepa.

4.  Pristojni organi zagotovijo, da vsaka objava v skladu s tem členom ostane na njihovem uradnem spletnem mestu vsaj pet let po njeni objavi. Osebni podatki, vsebovani v objavi, se hranijo le na uradnem spletnem mestu pristojnega organa, in sicer toliko časa, kolikor zahtevajo veljavna pravila o varstvu podatkov.

4a.  Države članice ESMA vsako leto posredujejo informacije v zbirni obliki o vseh sankcijah in ukrepih, naloženih v skladu s členom 31. Ta obveznost se ne uporablja za ukrepe preiskovalne narave. ESMA te informacije objavi v letnem poročilu.

Kadar se država članica v skladu s členom 31 odloči določiti kazenske sankcije za kršenje določb tega člena, njeni pristojni organi ESMA letno zagotovijo anonimizirane podatke v zbirni obliki glede vseh kazenskih preiskav in naloženih kazenskih sankcij. ESMA objavi podatke o naloženih kazenskih sankcijah v letnem poročilu.

Člen 34

Kolegij pristojnih organov

1.  Ustrezni pristojni organ v 30 ▌dneh od vključitve referenčne vrednosti na seznam ključnih referenčnih vrednosti v skladu s členom 25a – z izjemo ključnih referenčnih vrednosti, ki so nacionalne v skladu s točko 21 člena 3(1) – ustanovi kolegij pristojnih organov.

2.  Kolegij zajema pristojni organ upravljavca, ESMA in pristojne organe pomembnih ponudnikov.

3.  Pristojni organi drugih držav članic imajo pravico biti člani kolegija, če bi prekinitev zagotavljanja te ▌referenčne vrednosti pomembno negativno vplivala na finančno stabilnost, pravilno delovanje trgov, potrošnike ali realno gospodarstvo zadevnih držav članic.

Kadar namerava pristojni organ postati član kolegija v skladu s prvim pododstavkom, predloži pristojnemu organu upravljavca zahtevo z dokazi, da so izpolnjene zahteve zadevne določbe. Ustrezen pristojni organ upravljavca zahtevo obravnava in organ, ki je predložil zahtevo, v 30 delovnih dneh obvesti o prejetju zahteve, in sicer ne glede na to, ali meni, da so zadevne zahteve izpolnjene. Kadar meni, da te zahteve niso izpolnjene, lahko organ, ki je predložil zahtevo, o zadevi obvesti ESMA v skladu z odstavkom 10.

4.  ESMA si prizadeva za spodbujanje in spremljanje učinkovitega, uspešnega in usklajenega delovanja kolegijev nadzornikov iz tega člena v skladu s členom 21 Uredbe (EU) št. 1095/2010. ESMA pri tem po potrebi sodeluje in se šteje kot pristojni organ.

5.  ESMA predseduje sejam kolegija, usklajuje ukrepe kolegija in zagotavlja učinkovito izmenjavo informacij med člani kolegija.

6.  Pristojni organ upravljavca vzpostavi pisne dogovore v okviru kolegija v zvezi z naslednjimi zadevami:

(a)  izmenjavo informacij med pristojnimi organi;

(b)  postopkom odločanja med pristojnimi organi;

(c)  primeri, v katerih se morajo pristojni organi med seboj posvetovati;

(d)  pomočjo, ki se zagotovi v skladu s členom 14(5a), in izvrševanjem ukrepov iz člena 14(3).

Kadar upravljavec zagotavlja več kot eno referenčno vrednost, lahko ESMA vzpostavi en kolegij za vse referenčne vrednosti, ki jih zagotavlja ta upravljavec.

7.  Če sporazum o dogovorih iz odstavka 6 ni sklenjen, lahko kateri koli član kolegija, ki ni ESMA, zadevo predloži ESMA. Pristojni organ upravljavca ustrezno upošteva vsak nasvet, ki ga zagotovi ESMA o pisnih dogovorih o usklajevanju pred potrditvijo njihovega končnega besedila. Pisni dogovori o usklajevanju se določijo v enotnem dokumentu, ki vsebuje popolno utemeljitev vsakega pomembnejšega odstopanja od nasveta ESMA. Pristojni organ upravljavca predloži pisne dogovore o usklajevanju članom kolegija in ESMA.

8.  Pristojni organ upravljavca se pred sprejetjem ukrepov iz člena ▌24, in kadar je primerno, posvetuje s člani kolegija. Člani kolegija storijo vse, kar je v njihovi moči, da dosežejo dogovor v roku, ki je določen v pisnih dogovorih iz odstavka 6. Vzpostavi se mehanizem posredovanja za pomoč pri iskanju skupnega stališča pristojnih organov v primeru morebitnega nestrinjanja.

9.  Če člani kolegija ne dosežejo dogovora ▌, lahko ▌pristojni organi, razen ESMA, zadevo predložijo ESMA v katerem koli od naslednjih primerov:

(a)  pristojni organ ni sporočil bistvenih informacij;

(b)  pristojni organ upravljavca na podlagi zahteve, predložene v skladu z odstavkom 3, obvesti organ, ki je predložil zahtevo, da zahteve iz zadevnega odstavka niso izpolnjene ali da v razumnem roku ni sprejel ustreznih ukrepov na podlagi takšne zahteve;

(c)  pristojni organi niso dosegli dogovora o zadevah iz odstavka 6;

(d)  ▌v primeru nestrinjanja glede ukrepa, sprejetega v skladu s členi ▌23 in 24 ▌.

Če zadeva 20 dni po predložitvi ESMA iz prvega pododstavka ni razrešena, pristojni organ upravljavca sprejme končno odločitev, ki jo organom iz prvega pododstavka in ESMA natančno pisno obrazloži.

Če ESMA meni, da je pristojni organ upravljavca sprejel katerega od ukrepov iz odstavka 8, ki morda ni v skladu s pravom Unije, ukrepa v skladu s členom 17 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

9a.  Vsak pristojni organ v kolegiju, ki se ne strinja s katerim od ukrepov, ki jih je treba sprejeti v skladu s členom 13a ali 14, lahko zadevo predloži ESMA. Brez poseganja v člen 258 PDEU lahko ESMA ukrepa na podlagi člena 19 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

9b.  Vsak ukrep, sprejet v skladu s členom 13a ali 14 mora veljati vsaj toliko časa, dokler ni sprejet dogovor kolegija v skladu z odstavki 8 in 9a.

Člen 35

Sodelovanje z ESMA

1.  Pristojni organi za namene te uredbe sodelujejo z ESMA v skladu z Uredbo (EU) št. 1095/2010.

2.  Pristojni organi v skladu s členom 35 Uredbe (EU) št. 1095/2010 ESMA takoj zagotovijo vse informacije, potrebne za opravljanje njegovih nalog.

2a.  Agencija za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER) in drugi ustrezni nadzorniki pri opravljanju svoje vloge, ki jo imajo pri izvajanju in spremljanju Uredbe (EU) št. 1227/2011, za namene te uredbe sodelujejo z ESMA, med pripravo vseh regulativnih tehničnih standardov in delegiranih aktov z njimi poteka posvetovanje, nemudoma tudi zagotovijo vse potrebne informacije za izpolnitev svojih obveznosti.

3.  ESMA pripravi osnutke izvedbenih tehničnih standardov za določitev postopkov in obrazcev za izmenjavo informacij iz odstavka 2.

ESMA predloži osnutke izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka Komisiji najpozneje do [XXXX].

Na Komisijo se prenese pooblastilo za sprejetje izvedbenih tehničnih standardov iz prvega pododstavka v skladu s členom 15 Uredbe (EU) št. 1095/2010.

Člen 36

Poklicna skrivnost

1.  Za vsako zaupno informacijo, prejeto, izmenjano ali posredovano v skladu s to uredbo, veljajo pogoji poklicne skrivnosti iz odstavka 2.

2.  Obveznost poklicne skrivnosti velja za vse osebe, ki delajo ali so delale pri pristojnem organu ali katerem koli organu ali tržnem podjetju ali fizični ali pravni osebi, na katero je pristojni organ prenesel pooblastila, vključno z revizorji in strokovnjaki, ki jih je pristojni organ pogodbeno zaposlil.

3.  Informacije, ki so poklicna skrivnost, se ne smejo razkriti nobeni drugi osebi ali organu, razen na podlagi zakonskih določb.

4.  Vse informacije, ki si jih pristojni organi izmenjajo na podlagi te uredbe in ki zadevajo poslovne ali operativne pogoje in druge gospodarske ali osebne zadeve, se obravnavajo kot zaupne in zanje velja zahteva poklicne skrivnosti, razen kadar pristojni organ v času njihovega posredovanja navede, da se informacije lahko razkrijejo, ali če je razkritje potrebno za sodne postopke.

NASLOV VII

DELEGIRANI AKTI IN IZVEDBENI AKTI

Člen 37

Izvajanje pooblastila

1.  Pooblastilo za sprejemanje delegiranih aktov se na Komisijo prenese pod pogoji iz tega člena.

2.  Pooblastilo za sprejetje delegiranih aktov iz členov 3(2) ▌in 23(7) se na Komisijo prenese za nedoločen čas od [datum začetka veljavnosti te uredbe].

3.  Pooblastilo iz člena 3(2) ▌in člena 23(7) lahko kadar koli prekliče Evropski parlament ali Svet. Z odločitvijo o preklicu preneha veljati prenos pooblastila iz navedene odločitve. Odločitev začne veljati dan po njeni objavi v Uradnem listu Evropske unije ali na poznejši dan, ki je v njej določen. Preklic ne vpliva na veljavnost že veljavnih delegiranih aktov.

4.  Komisija takoj po sprejetju delegiranega akta o tem istočasno obvesti Evropski parlament in Svet.

5.  Delegirani akt, sprejet na podlagi členov 3(2) ▌in 23(7), začne veljati le, če mu Evropski parlament ali Svet v dveh mesecih od uradnega obvestila, ki sta ga prejela v zvezi s tem aktom, ne nasprotujeta ali če sta pred iztekom navedenega roka oba obvestila Komisijo, da mu ne bosta nasprotovala. Ta rok se na pobudo Evropskega parlamenta ali Sveta podaljša za dva meseca.

Člen 38

Postopek v odboru

1.  Komisiji pomaga Evropski odbor za vrednostne papirje. Navedeni odbor je odbor v smislu Uredbe (EU) št. 182/2011.

2.  Pri sklicevanju na ta odstavek se uporablja člen 5 Uredbe (EU) št. 182/2011 ob upoštevanju določb člena 8 Uredbe.

NASLOV VIII

Prehodne in končne določbe

Člen 39

Prehodne določbe

1.  Upravljavec, ki zagotovi referenčno vrednost na [datum začetka veljavnosti te uredbe], zaprosi za izdajo dovoljenja ali registracijo v skladu s členom 23 ali 23a v [12 mesecev po začetku veljavnosti].

1a.  Nacionalni pristojni organi odločijo, katera od registriranih referenčnih vrednosti se šteje za ključno. Te referenčne vrednosti se odobrijo v skladu s postopkom iz člena 23.

2.  Fizična ali pravna oseba, ki je predložila vlogo za dovoljenje ali registracijo v skladu z odstavkom 1, lahko še naprej izdaja obstoječe referenčne vrednosti, ki jih lahko uporabljajo nadzorovani subjekti, razen če ali dokler takšno dovoljenje ali registracija ni zavrnjeno.

3.  Če obstoječa referenčna vrednost ne izpolnjuje zahtev te uredbe, vendar bi njena sprememba za izpolnjevanje zahtev te uredbe povzročila dogodek višje sile, onemogočila ali drugače kršila pogoje katere koli finančne pogodbe ali finančnega instrumenta, ki se sklicuje na navedeno referenčno vrednost, lahko nadaljnjo uporabo te referenčne vrednosti v obstoječih finančnih pogodbah in finančnih instrumentih odobri ustrezni pristojni organ države članice, v kateri ima sedež fizična ali pravna oseba, ki zagotavlja to referenčno vrednost, dokler pristojni organ ne oceni, da se lahko preneha uporabljati ali se lahko nadomesti z drugo referenčno vrednostjo brez negativnega vpliva za katero od pogodbenih strank.

3a.  Novi finančni instrumenti ali finančne pogodbe se na obstoječo referenčno vrednost, ki ne izpolnjuje zahtev iz te uredbe, ne sklicujejo po [začetek uporabe te uredbe ].

3b.  Z odstopanjem od odstavka 3a se novi finančni instrumenti lahko za obdobje enega leta po [datumu začetka uporabe te uredbe] sklicujejo na obstoječo referenčno vrednost, ki ne izpolnjuje zahtev iz te uredbe, če je finančni instrument potreben za zavarovanje pozicij, da bi se obvladalo tveganje obstoječega finančnega instrumenta, ki se sklicuje na to referenčno vrednost.

4.  Če Komisija ni sprejela odločitve o enakovrednosti v skladu s členom 20(2) ali (2a), uporabljajo nadzorovani subjekti v Uniji referenčno vrednost, ki jo zagotavlja upravljavec s sedežem v tretji državi, le, kadar se nanjo ob začetku veljavnosti te uredbe sklicujejo obstoječi finančni instrumenti in finančne pogodbe ▌ali kadar se uporablja v novih finančnih instrumentih in finančnih pogodbah tri leta po začetku veljavnosti te uredbe.

Člen 39a

Rok za posodobitev prospekta in dokumentov s ključnimi informacijami

Člen 19(2) ne posega v obstoječe prospekte, odobrene v skladu z Direktivo 2003/71/ES pred [začetkom veljavnosti te uredbe]. Za prospekte, odobrene [pred začetkom veljavnosti te uredbe] na podlagi Direktive 2009/65/ES, se temeljna dokumentacija posodobi ob prvi priložnosti, v vsakem primeru pa najpozneje v …* [[dvanajstih] mesecih od začetka veljavnosti te uredbe].

Člen 40

Pregled

1.   Komisija to uredbo pregleda do 1. januarja 2018 ter Evropskemu parlamentu in Svetu predloži poročilo o njej ter zlasti o:

(a)  delovanju ter učinkovitosti ključne referenčne vrednosti in ureditve obveznega sodelovanja iz členov 13 in 14 ter o opredelitvi ključne referenčne vrednosti iz člena 3 in

(b)  učinkovitosti nadzorne ureditve iz naslova VI in kolegijev iz člena 34 ter o primernosti nadzora nekaterih referenčnih vrednosti s strani organa Unije.

1a.  Komisija pregleda razvoj mednarodnih načel, zlasti tista, ki se uporabljajo za referenčne vrednosti za primarne proizvode agencij za sporočanje cen ter za razvoj pravnih okvirov ter nadzornih praks v tretjih državah v zvezi z zagotavljanjem referenčnih vrednosti, ter Parlamentu in Svetu predloži poročilo do …* [štiri leta po začetku veljavnosti te uredbe], potem pa vsaka štiri leta. Poročilo se po potrebi dopolni z zakonodajnim predlogom.

Člen 41

Začetek veljavnosti

Ta uredba začne veljati dan po objavi v Uradnem listu Evropske unije.

Uporablja se začne šest mesecev po ...* [začetku veljavnosti delegiranih aktov, ki jih Komisija sprejme v okviru te uredbe].

Vendar se členi 13(1), 14 in 34 uporabljajo od ...** [6 mesecev po začetku veljavnosti].

Ta uredba je v celoti zavezujoča in se neposredno uporablja v vseh državah članicah.

V ...,

Za Evropski parlament Za Svet

Predsednik Predsednik

(1) Zadeva je bila v skladu z drugim pododstavkom člena 61(2) Poslovnika vrnjena pristojnemu odboru v ponovno obravnavo (A8-0131/2015).
(2) Spremembe: krepki ležeči tisk označuje novo ali spremenjeno besedilo, simbol ▌ pa tiste dele besedila, ki so bili črtani.
(3)UL C 177, 11.6.2014, str. 42.
(4) UL C 113, 15.4.2014, str. 1.
(5)UL L 145, 30.4.2004, str. 1.
(6)UL L 345, 31.12.2003, str. 64.
(7)UL L 302, 17.11.2009, str. 32.
(8)UL L 326, 8.12.2011, str. 1.
(9) Direktiva 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in o spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 60, 28.2.2014, str. 34).
(10) Uredba (EU) št. 1095/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o ustanovitvi Evropskega nadzornega organa (Evropski organ za vrednostne papirje in trge) in o spremembi Sklepa št. 716/2009/ES ter razveljavitvi Sklepa Komisije 2009/77/ES (UL L 331, 15.12.2010, str. 84).
(11) Uredba (EU) št. 596/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o zlorabi trga (uredba o zlorabi trga) ter razveljavitvi Direktive 2003/6/ES Evropskega parlamenta in Sveta ter direktiv Komisije 2003/124/ES, 2003/125/ES in 2004/72/ES (UL L 173, 12.6.2014, str. 1).
(12)UL L 281, 23.11.1995, str. 31.
(13)UL L 8, 12.1.2001, str. 1.
(14). Uredba (EU) št. 1227/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2011 o celovitosti in preglednosti veleprodajnega energetskega trga (UL L 326, 8.12.2011, str. 1).
(15)UL L 55, 28.2.2011, str. 13.
(16) Direktiva 2013/36/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o dostopu do dejavnosti kreditnih institucij in bonitetnem nadzoru kreditnih institucij in investicijskih podjetij, spremembi Direktive 2002/87/ES in razveljavitvi direktiv 2006/48/ES in 2006/49/ES (UL L 176, 27.6.2013, str. 338).
(17)Direktiva 2009/72/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z električno energijo in o razveljavitvi Direktive 2003/54/ES (UL L 211, 14.8.2009, str. 55).
(18)Direktiva 2009/73/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o skupnih pravilih notranjega trga z zemeljskim plinom in o razveljavitvi Direktive 2003/55/ES (UL L 9, 14.8.2009, str. 112).
(19) Uredba Komisije (EU) št. 1031/2010 z dne 12. novembra 2010 o časovnem načrtu, upravljanju in drugih vidikih dražbe pravic do emisije toplogrednih plinov na podlagi Direktive 2003/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi sistema za trgovanje s pravicami do emisije toplogrednih plinov v Skupnosti, (UL L 302, 18.11.2010, str. 1).
(20) Izvedbena uredba Komisije (EU) št. 1348/2014 z dne 17. decembra 2014 o sporočanju podatkov v skladu s členom 8(2) in (6) Uredbe (EU) št. 1227/2011 Evropskega parlamenta in Sveta o celovitosti in preglednosti veleprodajnega energetskega trga (UL L 363, 18.12.2014, str. 121).
(21) Direktiva 2009/65/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. julija 2009 o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP) (UL L 302, 17.11.2009, str. 32).
(22)Direktiva 2009/138/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2009 o začetku opravljanja in opravljanju dejavnosti zavarovanja in pozavarovanja (Solventnost II) (UL L 335, 17.12.2009, str. 1).
(23)UL L 302, 17.11.2009, str. 32.
(24)Direktiva 2011/61/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 8. junija 2011 o upraviteljih alternativnih investicijskih skladov in spremembah direktiv 2003/41/ES in 2009/65/ES ter uredb (ES) št. 1060/2009 in (EU) št. 1095/2010 (UL L 174, 1.7.2011, str. 1).
(25) Uredba (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. julija 2012 o izvedenih finančnih instrumentih OTC, centralnih nasprotnih strankah in repozitorijih sklenjenih poslov (UL L 201, 27.7.2012, str. 1).
(26)Direktiva 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS (UL L 133, 22.5.2008, str. 66).
(27) Direktiva 2014/17/ЕU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010 (UL L 60, 28.2.2014, str. 34).
(28)Uredba Komisije (ES) št. 1287/2006 z dne 10. avgusta 2006 o izvajanju Direktive 2004/39/ES Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi z obveznostmi vodenja evidenc za investicijske družbe, poročanjem o transakcijah, tržno preglednostjo, sprejemanjem finančnih instrumentov v trgovanje in pojmi, opredeljenimi v navedeni direktivi (UL L 241, 2.9.2006, str. 1).
(29) Uredba (EU) št. 600/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov in spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 (UL L 173, 12.6.2014, str. 84).
(30)01.08.2014, ESMA/2014/937.


Financiranje za razvoj
PDF 285kWORD 136k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2015 o financiranju za razvoj (2015/2044(INI))
P8_TA(2015)0196A8-0143/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju končnih dokumentov s prve in druge mednarodne konference o financiranju za razvoj, zlasti soglasja iz Monterreya iz leta 2002 in deklaracije iz Dohe iz leta 2008,

–  ob upoštevanju resolucij generalne skupščine OZN št. 68/204 in 68/279 o tretji mednarodni konferenci o financiranju za razvoj, ki bo potekala v Adis Abebi (Etiopija) od 13. do 16. julija 2015,

–  ob upoštevanju dokumenta o indikativnih elementih, ki sta ga 21. januarja 2015 predstavila sopredsednika pripravljalnega postopka za tretjo mednarodno konferenco o financiranju za razvoj,

–  ob upoštevanju zbirnega poročila generalnega sekretarja OZN iz decembra 2014 o načrtu za obdobje po letu 2015 z naslovom Pot k dostojanstvu do leta 2030: odpraviti revščino, preoblikovati naša življenja in varovati planet,

–  ob upoštevanju poročila iz avgusta 2014, ki ga je sprejel medvladni odbor strokovnjakov za financiranje trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju poročila iz julija 2014, ki ga je sprejela odprta delovna skupina OZN na temo ciljev trajnostnega razvoja,

–  ob upoštevanju dokumenta z naslovom Poročilo UNCTAD o naložbah po svetu za leto 2014 – naložbe v cilje trajnostnega razvoja: akcijski načrt(1),

–  ob upoštevanju končnega dokumenta konference OZN o trajnostnem razvoju (Rio+20) iz junija 2012 z naslovom "Prihodnost, ki si jo želimo",

–  ob upoštevanju resolucije Generalne skupščine OZN iz septembra 2014 z naslovom Na poti k vzpostavitvi večstranskega pravnega okvira za prestrukturiranje državnega dolga,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. februarja 2015 z naslovom Svetovno partnerstvo za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj po letu 2015 (COM(2015)0044)(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. junija 2014 z naslovom Dostojno življenje za vse: od vizije do skupnega ukrepanja (COM(2014)0335)(3),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 16. julija 2013 z naslovom Razvojni program po letu 2015: celosten in integriran pristop k financiranju ukrepov za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj (COM(2013)0531)(4),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. februarja 2013 z naslovom Dostojno življenje za vse: izkoreninjenje revščine in zagotavljanje trajnostne prihodnosti sveta (COM(2013)0092)(5),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 12. decembra 2013 o usklajenosti politik za razvoj,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve z dne 16. decembra 2014 o načrtu za obdobje po letu 2015, ki bo prinesel resnične spremembe(6),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 12. decembra 2013 o financiranju izkoreninjanja revščine in trajnostnega razvoja po letu 2015(7),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za zunanje zadeve z dne 12. decembra 2014 o krepitvi vloge zasebnega sektorja pri razvojnem sodelovanju,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za splošne zadeve z dne 25. junija 2013 o splošni agendi za obdobje po letu 2015(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2014 o EU in svetovnem razvojnem okviru po letu 2015(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. septembra 2008 o ukrepih po konferenci iz Monterreya iz leta 2002 o financiranju razvoja(10),

–  ob upoštevanju svojih resolucij z dne 26. novembra 2014 o konferenci ZN o podnebnih spremembah (COP 20) v Limi v Peruju (1.–12. decembra 2014)(11), z dne 26. februarja 2014 o spodbujanju razvoja z odgovornimi poslovnimi praksami, vključno z vlogo ekstraktivne industrije v državah v razvoju(12), z dne 8. oktobra 2013 o korupciji v javnem in zasebnem sektorju: vpliv na človekove pravice v tretjih državah(13), z dne 21. maja 2013 o boju proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in davčnim oazam(14) in z dne 16. aprila 2013 o pospeševanju razvoja s trgovino(15),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 472/2014/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o Evropskem letu za razvoj (2015)(16),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 233/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. marca 2014 o vzpostavitvi instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja za obdobje 2014–2020,

–  ob upoštevanju člena 208 PDEU, ki izkoreninjenje revščine določa kot glavni cilj razvojne politike EU in opredeljuje načelo usklajenosti politik za razvoj,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj in mnenja Odbora za proračun (A8-0143/2015),

A.  ker je leto 2015 ključno z vidika prizadevanj za svetovni razvoj zaradi sprejetja ciljev trajnostnega razvoja in sporazuma o globalnih podnebnih ukrepih, ki bi naj veljali do leta 2030;

B.  ker je treba na tretji mednarodni konferenci o financiranju za razvoj, ki bo od 13. do 16. julija 2015 v Adis Abebi (Etiopija), vzpostaviti pogoje za financiranje in izvajanje načrta za obdobje po letu 2015 in ker bo raven ambicij, pokazanih na konferenci, določila uspeh tega načrta;

C.  ker 1,5 milijarde ljudi še vedno živi v revščini, kjer se spopadajo s pomanjkanjem zdravstvenih, izobraževalnih in življenjskih standardov, zlasti v državah, ki jih pretresajo konflikti, in v nestabilnih državah; ker je to nesprejemljivo, saj je na svetu dovolj sredstev, da to stanje postopoma odpravimo;

D.  ker je mogoče izkoreninjenje revščine in neenakosti doseči zgolj z uporabo zadostnih in ustreznih sredstev za vse in z večjo usmerjenostjo k marginaliziranim skupinam, kot so otroci, ženske, starejši ali invalidi; ker je bil kljub znatnemu zmanjšanju skrajne revščine napredek za otroke počasnejši, zaradi česar je potreba po vlaganju v otroke – tako prek domače uporabe sredstev kot prek mednarodnega javnega financiranja – ključen dejavnik;

E.  ker brez miru in varnosti ne more biti trajnostnega razvoja, kar je ugotovljeno tudi v Evropskem soglasju o razvoju iz leta 2005;

F.  ker tri četrtine najrevnejših ljudi na svetu – po ocenah jih je 960 milijonov – trenutno živi v državah s srednjimi dohodki, zato nova razvojna paradigma zahteva programe, ki bodo usmerjeni tako k revnim ljudem kot k revnim državam;

G.  ker UNCTAD ocenjuje, da znašajo potrebe držav v razvoju po financiranju za cilje trajnostnega razvoja v pripravi okoli 3,9 bilijona USD na leto, trenutno pa jih manjka 2,5 bilijona USD na leto; ker bodo stroški neodločnega ukrepanja nazadnje precej večji od stroškov odločnega ukrepanja za trajnostni razvoj;

H.  ker obseg izziva financiranja ciljev trajnostnega razvoja zahteva močno in svetovno partnerstvo ter uporabo vseh oblik financiranja (domači, mednarodni, javni, zasebni in inovativni viri) in nefinančnih sredstev; ker lahko zasebno financiranje dopolni javno, ne more ga pa nadomestiti;

I.  ker sta mobilizacija domačih sredstev in uradna razvojna pomoč nenadomestljiva temelja razvojnega financiranja, ki ju je treba okrepiti;

J.  ker je potencial držav v razvoju za mobilizacijo domačih sredstev precejšen, vendar v sedanjih razmerah obstajajo omejitve, kaj lahko države dosežejo same; ker davčni viri kot delež BDP v večini držav v razvoju ostajajo na nizki ravni in je zato bistveno spodbujati uravnotežene, pravične in učinkovite davčne sisteme, ki temeljijo na zmožnosti plačila posameznih davkoplačevalcev in podjetij; ker je za uporabo domačih sredstev potrebna tudi pravična in pregledna porazdelitev koristi od naravnih virov;

K.  ker zelo malo razvitih držav izpolnjuje svojo zavezo, da bodo zagotavljale 0,7 % bruto nacionalnega dohodka (BND) za uradno razvojno pomoč, vključno z 0,15–0,20 % BND za najmanj razvite države; ker so se države članice, ki so se EU pridružile leta 2004 ali kasneje, zavezale, da si bodo prizadevale za cilj 0,33 % BND, vendar nobena od njih ni izpolnila tega cilja;

L.  ker so številne manj razvite države ranljive, ali so postale ranljive, zaradi zunanjih dogodkov, kot so oboroženi konflikti, epidemije, kot je ebola, in naravne nesreče, in ker potrebujejo večjo podporo;

M.  ker so zmanjševanje revščine, gospodarska rast in varnost v veliki meri odvisni od zmožnosti države, da opravlja svoje suverene funkcije za zagotavljanje pravne države in osnovnih javnih storitev, kot so dostop do izobraževanja in zdravstvene nege, ob spoštovanju načela odgovornosti; ker te države zlasti potrebujejo večjo podporo pri uvedbi odpornih zdravstvenih sistemov;

N.  ker postaja razvojna agenda vedno širša in je zato pomembno priznati in dodatno spodbuditi prizadevanja, ki presegajo uradno razvojno pomoč; ker so bile kljub težavnim fiskalnim okoliščinam v številnih državah OECD ohranjene visoke ravni uradne razvojne pomoči, ta pomoč pa je leta 2013 dosegla najvišjo raven v zgodovini, 134,8 milijarde USD; ker je lahko uradna razvojna pomoč pobudnik za pridobitev zasebnih naložb, v tem okviru pa bi bilo treba upoštevati pomen inovativnih finančnih instrumentov;

O.  ker imajo zasebni sektor in tuje neposredne naložbe pomemben potencial za prispevanje k izpolnjevanju ciljev trajnostnega razvoja, kadar so ustrezno regulirane in povezane s konkretnimi izboljšavami v domačem gospodarstvu, kar se odraža tudi v predlogu UNCTAD za akcijski načrt za naložbe v cilje trajnostnega razvoja;

P.  ker tokovi zasebnega kapitala vplivajo na države v razvoju na več različnih načinov, ki so tako pozitivni kot negativni; ker so finančni tokovi v države v razvoju iz zasebnih virov pomembni, vendar večinoma nestalni, neenakomerno razporejeni, pogosto pa so tudi povezani z odlivi, kot je repatriacija dobička, ki od leta 2010 presegajo nov dotok tujih neposrednih naložb;

Q.  ker ima civilna družba ključno vlogo pri zagotavljanju univerzalnega in vključujočega procesa, tako na nacionalni kot na svetovni ravni, in prispeva k dobremu upravljanju in odgovornosti; ker se razvojna pomoč in korupcija medsebojno izključujeta;

R.  ker je pomembno spodbujati uporabo bančnih storitev v državah v razvoju;

S.  ker morajo EU in njene države članice kot največje donatorice razvojne pomoči voditi proces financiranja za razvoj in pomagati vzpostaviti verodostojen odziv na izzive razvojnega financiranja, s tem pa zagotoviti usklajenost politik za razvoj v načrtu za obdobje po letu 2015; ker bi morale druge razvite države in države v razvoju slediti zgledu EU;

Svetovno partnerstvo

1.  pozdravlja predhodni osnutek končnega dokumenta konference o financiranju za razvoj in poziva EU in njene države članice, naj ga podprejo;

2.  pozdravlja zbirno poročilo generalnega sekretarja OZN ter njegov transformacijski, univerzalen, holističen in celovit pristop k ambicioznemu svetovnemu partnerstvu za nove razvojne cilje in s tem povezan finančni okvir, osredotočen na izkoreninjenje revščine, splošnost človekovih pravic in enakost spolov; vztraja, da tako ambiciozno partnerstvo brez celovitih in precejšnjih sredstev za izvajanje ne bo uspešno;

3.  poziva EU, naj svoje politično vodenje potrjuje med vsem pripravljalnim postopkom za opredelitev okvira trajnostnega razvoja, obnovljenega sporazuma o financiranju za razvoj in drugih sredstev za izvajanje skupaj z zavezami in vrednotami, navedenimi v ustanovnih pogodbah; meni, da partnerski donatorji ne bi smeli postavljati pogojev v zvezi z zagotavljanjem razvojne pomoči EU;

4.  vztraja, da bi morale EU in njene države članice obdržati svoj položaj največjih donatoric razvojne pomoči, hkrati pa si prizadevati za skupno odgovornost; poziva države z visokim dohodkom, države z višjim srednjim dohodkom in gospodarstva v vzponu, naj prevzamejo pomembne obveznosti;

5.  pozdravlja nedavno sporočilo Komisije „Svetovno partnerstvo za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj po letu 2015“, ker je celovito in osredotočeno na dosledno politiko ter potrjuje zavezanost EU, da bo v tem svetovnem partnerstvu v celoti odigrala svojo vlogo; vendar obžaluje nekoliko premajhno zavezanost glede časovnega načrta za prihodnje finančne cilje;

Mednarodno javno financiranje

6.  poudarja, da uradna razvojna pomoč ostaja ključen instrument za financiranje razvoja; poziva EU in njene države članice, naj se brez odlašanja ponovno zavežejo cilju 0,7 % BND za uradno razvojno pomoč, pri čemer naj bo vsaj 50 % te pomoči in 0,2 % BND namenjenega najmanj razvitim državam, in naj ob upoštevanju proračunskih omejitev predložijo večletni proračunski časovni načrt za postopno povečanje na te stopnje do leta 2020; pozdravlja odločno stališče EU glede osredotočanja prizadevanj na količino in kakovost razvojne pomoči; poziva druge razvite partnerice in države v razvoju, naj okrepijo svojo razvojno pomoč, ter poziva Komisijo in države članice, naj javne in zasebne donatorje po svetu prepričajo, da bodo spoštovali svoje finančne obljube in sprejeli nove zaveze; poudarja, da bi morali vsi donatorji zagotoviti, da bo uradna razvojna pomoč pomenila resnična nakazila državam v razvoju;

7.  poudarja, da morajo EU in druge razvite države spoštovati svoje zaveze o zagotavljanju okrepljenega, novega in dodatnega podnebnega financiranja, da bi do leta 2020 izpolnili cilj skupne uporabe 100 milijard USD letno iz najrazličnejših virov, javnih in zasebnih, dvostranskih in večstranskih, tudi alternativnih virov; obžaluje pomanjkanje napredka pri dodatnosti podnebnega financiranja glede na uradno razvojno pomoč; poziva, naj v okviru sporazuma o globalnih podnebnih ukrepih, ki naj bi bil sklenjen na konferenci v Parizu, ki bo decembra 2015, razvite države in države v vzponu s skupnimi mednarodnimi prizadevanji poiščejo novo in dodatno podnebno financiranje za države v razvoju, vendar ne v škodo sredstev za razvoj; meni, da bi morala EU predlagati vmesne ukrepe na poti proti popolni dodatnosti; poziva države članice, naj prihodke, pridobljene na trgih ogljika, uporabijo za podnebne ukrepe v državah v razvoju; prav tako poziva gospodarstva v vzponu, naj uporabijo podnebno financiranje za države v razvoju;

8.  podpira inovativne vire dodatnega financiranja za razvoj in podnebnega financiranja, vključno z davkom na finančne transakcije, davkom na ogljikov dioksid za mednarodni letalski in pomorski promet ter samodejno dodelitvijo prihodkov na trgih ogljika; pozdravlja nadaljnja evropska in mednarodna prizadevanja pri iskanju nadaljnjih dodatnih virov;

9.  poudarja, da bi morala ostati uradna razvojna pomoč standardno merilo prizadevanj na področju financiranja; podpira uvedbo dodatnega kazalnika popolne uradne podpore za trajnostni razvoj, v kolikor bo popolnoma jasno, da to nikakor ne bo nadomestilo ali zmanjšalo pomena ukrepa uradne razvojne pomoči;

10.  ugotavlja, da se večina uradne razvojne pomoči zagotavlja v obliki nepovratnih sredstev, poleg tega pa so pomembna tudi ugodna posojila, ki pa povečujejo dolžniško obremenitev in pomenijo tveganje dolžniškega balona, zlasti v državah podsaharske Afrike in karibskih državah, ki imajo omejene prihodke za odplačevanje dolga; zato poziva donatorje, naj pomoč za najmanj razvite države namenijo v obliki nepovratnih sredstev; meni, da ugodna posojila morda niso primerna za naložbe v socialne sektorje, kjer cilj ni ustvarjanje dobička; pozdravlja dogovor odbora OECD za razvojno pomoč (OECD-DAC) glede posodobitve sporočanja ugodnih posojil z uvedbo sistema ustreznika nepovratnih sredstev, ki se bo uporabljal za izračun zneskov uradne razvojne pomoči;

11.  poudarja, da je EU največja donatorica razvojne pomoči na svetu, saj njen delež predstavlja skoraj 60 % svetovne uradne razvojne pomoči; kljub temu poziva Komisijo, naj zagotovi jasne in pregledne podatke o deležu skupnega proračuna, namenjenega za razvojno pomoč EU, da bi lahko ocenili nadaljnje ukrepe vseh evropskih donatorjev v zvezi s soglasjem iz Monterreya; prav tako izraža obžalovanje, da je raven finančnih prispevkov EU za države v razvoju premalo vidna, ter poziva Komisijo, naj oblikuje ustrezna in ciljno usmerjena orodja za komunikacijo in izmenjavo informacij za večjo prepoznavnost razvojne pomoči EU;

12.  poziva EU, naj upošteva dolgoročne finančne zahteve, tako da namenja prednost in vodi bolj strateški, ambiciozen in univerzalen pristop v skladu s cilji trajnostnega razvoja;

13.  opozarja, da prispevek za financiranje za razvoj iz proračuna EU – poleg 2,2 milijarde EUR rezerve za nujno pomoč – znaša 19,7 milijarde EUR za razvojno sodelovanje in 6,8 milijarde EUR za humanitarno pomoč v obdobju od 2014 do 2020; opozarja tudi na Evropski razvojni sklad (ERS) v višini 30,5 milijarde EUR; zagovarja vključitev ERS v proračun, kar bi prineslo prednosti, kot so večja preglednost, prepoznavnost, učinkovitost in uspešnost; pozdravlja priložnost, ki jo ponujata povolilni vmesni pregled in revizija večletnega finančnega okvira, da se upoštevajo rastoče strukturne potrebe humanitarne pomoči, pa tudi razvojne potrebe najrevnejših in najbolj nestabilnih držav;

14.  ugotavlja, da je v proračunu za leto 2015 namenjenih 2,4 milijarde EUR obveznosti (2,1 milijarde EUR plačil) za razvojno sodelovanje in 928,8 milijona EUR obveznosti (918,8 milijona EUR plačil) za humanitarno pomoč; podpira sprejete ukrepe za zmanjšanje zaostanka neplačanih računov, zlasti z namenom ohranitve finančne vzdržnosti najranljivejših partnerjev, ter poudarja pomen načela enakovrednosti med obveznostmi in plačili kar zadeva humanitarno pomoč, saj do kriz prihaja pogosteje in je treba sredstva izplačati hitro;

15.  poziva EU, naj zagotovi, da bodo pogajanja o razvojnem načrtu za obdobje po letu 2015, financiranju za razvoj in podnebnih spremembah verodostojno povezana s Sendajskim okvirom za zmanjševanje tveganja nesreč 2015–2030, da bi vzpostavili odpornost in dosegli pripravljenost, pri tem pa izpolnili svetovni cilj, da nihče ne bo zapostavljen;

16.  opominja, da je razvojno sodelovanje skupna odgovornost EU in držav članic ter da mora upoštevati koncepta dopolnjevanja in usklajevanja; poudarja, da je treba v proces usklajevanja vključiti civilno družbo in lokalne oblasti;

17.  poziva EU in njene države članice, naj spodbujajo agendo za učinkovitost pomoči, ki bo nadgradila zaveze iz partnerstva iz Busana za učinkovito razvojno sodelovanje, zmanjšanje razdrobljenosti pomoči prek mehanizma skupnega financiranja in večje usklajevanje med različnimi mehanizmi za zagotavljanje pomoči in deležniki; poudarja, da bi moralo vsako razvojno financiranje koristiti revnim, upoštevati spol, biti okolju prijazno in upoštevati podnebne vidike;

18.  opominja, da iz PDEU izhaja, da je zmanjšanje in sčasoma izkoreninjenje revščine glavni cilj EU na področju razvoja, pri čemer bi morali v osrčju razvojnih dejavnosti ostati zagovarjanje človekovih pravic, enakost spolov, družbena kohezija in boj proti neenakostim;

19.  poudarja pomen določanja jasnih prednostnih nalog pri odhodkih, pri čemer se posebna pozornost nameni ukrepom na področjih zdravja, izobraževanja, energije, oskrbe z vodo in infrastrukture; poudarja, da so potrebna nadaljnja prizadevanja in izboljšave z vidika učinkovitosti pomoči, in sicer z višjo ravnjo usklajevanja med različnimi mehanizmi pomoči in donatorji;

20.  poudarja, da bi morala uradna razvojna pomoč prednost nameniti osnovnim socialnim storitvam za vse in „javnim dobrinam“, ki jih zasebni sektor zagotavlja manj učinkovito, kot so osnovnošolsko izobraževanje, mreže socialne varnosti, zdravstvena nega in sanitarna infrastruktura, oskrba z vodo in energija, da bodo lahko države v razvoju dosegle svoj poln potencial; poudarja, da bi morala biti dostopnost eno ključnih meril v mednarodnem javnem financiranju za spodbujanje univerzalnih in vključujočih storitev in infrastrukture;

21.  poudarja, da je treba zagotoviti, da ima najbolj ranljivo prebivalstvo dostop do razvojnih priložnosti; v zvezi s tem opominja, na tveganje, da utegnejo skupnosti, ki so potisnjene na obrobje, ali ranljive skupnosti prejeti premalo sredstev, če se bodo ta namenjala zgolj preko vlad;

22.  poudarja, da je pomembno, da razvojne banke zberejo dodatna sredstva za zmanjšanje vrzeli pri financiranju infrastrukture in dostopu do kreditov v državah v razvoju z mehanizmi spremljanja in ocenjevanja učinka;

23.  poudarja, da je nujno, da si EU prizadeva za najvišjo stopnjo koordinacije, da bi dosegli skladnost z drugimi področji politik (okolje, migracije, mednarodna trgovina, človekove pravice, kmetijstvo itd.) ter se izognili podvajanju dela in neusklajenostim pri dejavnostih; opominja, da je z Lizbonsko pogodbo (člen 208 PDEU) usklajenost politik za razvoj postala pogodbena obveznost;

Mobilizacija domačih sredstev in mednarodno davčno sodelovanje

24.  poudarja, da je mobilizacija domačih sredstev bolj predvidljiva in vzdržna kot tuja pomoč, zato mora biti ključen vir financiranja; spodbuja prizadevanja držav v razvoju za povečanje takšne mobilizacije; poudarja pomen izboljšanega pobiranja domačih davkov v državah v razvoju in potrebo po odpornih, uravnoteženih, pravičnih in učinkovitih davčnih sistemih, ki so naklonjeni revnim, upoštevajo najranljivejše skupine in spoštujejo mednarodne zaveze glede trajnostnega razvoja; poziva k odstranitvi škodljivih subvencij na področjih energije (zlasti fosilnih goriv), ribištva in kmetijstva;

25.  poziva Komisijo, naj izboljša svojo pomoč za gradnjo zmogljivosti na področjih davčne uprave, finančnega upravljanja, javnega finančnega poslovodenja, boja proti korupciji, vračanja ukradenega premoženja ter boja proti davčnim utajam in prirejanju transfernih cen; verjame, da lahko Unija na tem področju odigra ključno vlogo; opominja na pomen porazdelitve davčnih prihodkov iz naravnih virov, zlasti z ustanovitvijo državnih premoženjskih skladov; poudarja, da je treba pospešiti in okrepiti potekajoča prizadevanja za izboljšanje proračunskega poročanja, in poziva k večji harmonizaciji praks proračunskega poročanja med državami;

26.  poziva EU in njene države članice, naj si dejavno prizadevajo za odpravo davčnih oaz, davčnih utaj in nezakonitih finančnih tokov, ki ogrožajo razvojno pomoč in prispevajo k dolgom držav v razvoju, naj sodelujejo z državami v razvoju pri sprejemanju ukrepov proti agresivnim praksam izogibanja davkom, ki jih uporabljajo nekatere nadnacionalne družbe, in naj poiščejo možnosti, s katerimi bi državam v razvoju pomagale ubraniti se pritiskov za udeležbo v davčni konkurenci, saj to ogroža mobilizacijo domačih sredstev za razvoj;

27.  podpira vzpostavitev medvladnega organa za davčno sodelovanje pod pokroviteljstvom OZN; spodbuja samodejno izmenjavo informacij; poziva k vzpostavitvi javnih registrov dejanskega lastništva in obvezno poročanje po državah za nadnacionalna podjetja v vseh sektorjih ter k zagotovitvi pravične porazdelitve pravic do obdavčitve pri pogajanju o sporazumih o davkih in naložbah z državami v razvoju;

28.  meni, da bi morala mednarodna pravila o davku na dohodek pravnih oseb vsebovati načelo, da se davek plača tam, kjer je vrednost pridobljena ali ustvarjena;

29.  poudarja odločilni pomen dobrega upravljanja, varstva človekovih pravic, pravne države, institucionalnega okvira in regulativnih instrumentov; zlasti podpira naložbe v gradnjo zmogljivosti, osnovne socialne storitve, kot so izobraževanje in zdravstvo (zagotavljanje splošnega zdravstvenega varstva), vključno s spolnim in reproduktivnim zdravjem in z njima povezanimi pravicami, prehrano, javne storitve in socialno varstvo ter boj proti revščini in neenakosti, tudi med otroki in glede na spol; priznava potrebo po dostopnih infrastrukturah in selektivnih javnih naložbah ter trajnostni rabi naravnih virov, med drugim tudi v ekstraktivni industriji;

30.  poudarja, da mora financiranje za razvoj krepiti razpoložljive vire za spodbujanje enakosti med ženskami in moškimi, pravic žensk in krepitve vloge žensk; poudarja posebno vlogo žensk v družbi in poudarja, da bi to moralo vključevati izvajanje načela enakosti spolov pri pripravi proračuna, ciljno usmerjene naložbe v ključne sektorje, kot sta zdravstvo in izobraževanje, ter ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da bo razvojno financiranje v celoti upoštevalo položaj žensk in deklet;

31.  poziva, naj se več sredstev nameni raziskavam in razvoju na področju znanosti, tehnologije in inovacij v državah v razvoju, in pri tem upošteva, da bi to financiranje moralo biti tako domače kot mednarodno; poziva k spodbujanju raziskav in razvoja, ki lahko pospeši napredek pri obravnavi zapletenih izzivov in na poti k dobremu upravljanju svetovnih javnih dobrin, kot so tehnologija in inovacije za zdravstvo; je seznanjen s pomembno vlogo mikro, malih in srednjih podjetij v zvezi s tem; poziva k pregledu režimov pravic intelektualne lastnine, uvedenih v državah v razvoju prek prostotrgovinskih sporazumov, da bi ugotovili morebitne negativne učinke na javno zdravje, okolje ali prenos tehnologije;

Zasebni sektor in civilna družba

32.  poudarja velik pomen vzpostavitve ugodnih pogojev za zasebna podjetja in podjetništvo v državah v razvoju, zlasti za mikro, mala in srednja podjetja, saj imajo bistveno vlogo pri ustvarjanju delovnih mest in vključujoči rasti; zlasti poziva k nadaljnji krepitvi sistemov mikrofinančnih posojil in jamstev; vztraja, da je treba dodatno razviti lokalne in regionalne banke ter kreditne zadruge, da bi se občutno zmanjšale previsoke obrestne mere za tržna posojila, da bi se bolje podpiral razvoj skupnosti na lokalni ravni(17); poziva k uskladitvi zasebnega sektorja s cilji trajnostnega razvoja prek ustreznih partnerstev, finančnih instrumentov, spodbud, okvira odgovornosti in učinkovite družbene odgovornosti gospodarskih družb; opominja, da je treba upoštevati dogovorjene mednarodne standarde, kot so standardi Mednarodne organizacije dela in vodilna načela OZN o podjetništvu in človekovih pravicah;

33.  poudarja, da je treba spodbujati, da se podjetjem zagotavljajo instrumenti za platforme za informiranje, usposabljanje in nasvete, ki so pomembni za njihov razvoj;

34.  poudarja, da je za podelitev dolgoročnega zagona gospodarstvu bistveno mladim in ženskam omogočiti dostop do kreditov za podporo zagonskim podjetjem;

35.  poudarja vlogo socialne kohezije, ki jo ima kolektivno podjetništvo združenj proizvajalcev pri preprečevanju etničnih in verskih sporov;

36.  vztraja, da pomoč EU in sodelovanje z zasebnim sektorjem lahko in morata prispevati k zmanjševanju revščine in neenakosti ter spoštovati in spodbujati človekove pravice, okoljske standarde, podnebne zaveze in socialni dialog; poziva k oblikovanju pravno zavezujočega okvira za podjetja, vključno z nadnacionalnimi korporacijami, ki bo vseboval pritožbeni mehanizem;

37.  poziva EU, naj skupaj z državami v razvoju vzpostavi regulativni okvir v skladu s celovitim okvirom naložbene politike UNCTAD za trajnostni razvoj, ki bo spodbujal odgovornejše, preglednejše in zanesljivejše naložbe, ki bodo prispevale k razvoju družbeno odgovornega zasebnega sektorja v državah v razvoju;

38.  poziva Komisijo, naj podpre boljši dostop mikro, malih in srednjih podjetij ter zadrug v državah v razvoju do financiranja; poudarja pomen sistemov mikrofinančnih posojil, zlasti za ženske; spodbuja nadaljnji razvoj lokalnih in regionalnih bank ter kreditnih zadrug; poziva Komisijo, naj države v razvoju spodbuja pri oblikovanju politik in pravnih okvirov, ki bodo ugodno vplivali na razvoj bančnih storitev; poudarja, da je na različnih ravneh, tudi med revnimi, ženskami in drugimi ranljivimi skupinami, informiranje in usposabljanje o finančnih zadevah, uporabi bančnih proizvodov in zavarovanjih, pa tudi o ustreznih novih tehnologijah;

39.  opozarja, da javna pomoč še zdaleč ni dovolj za kritje vseh naložbenih potreb v državah v razvoju; zato vztraja pri vlogi vzvoda, ki se zagotovi z kombiniranjem in javno-zasebnimi partnerstvi kot sredstvi za krepitev učinka razvojne pomoči, za pritegnitev zasebnih finančnih sredstev in za podporo lokalnim podjetjem; vseeno poudarja, da kombinirano financiranje ne sme nadomestiti odgovornosti držav glede zadovoljevanja socialnih potreb in da bi moralo biti usklajeno z nacionalnimi razvojnimi cilji in načeli razvojne učinkovitosti; spodbuja javno-zasebna partnerstva, zlasti na področju raziskav, povezanih s pobudo za inovativna zdravila, kot je program Ebola+.

40.  poziva k sprejetju mednarodnih standardov in meril ter k analizi tveganja zadolženosti za projekte kombiniranja in javno-zasebna partnerstva, ki pridobivajo zasebno financiranje in podpirajo lokalna podjetja, ob spoštovanju dogovorjenih standardov Mednarodne organizacije dela in Svetovne zdravstvene organizacije ter standarde na področju človekovih pravic; poziva Komisijo, naj glede na to, da je izrazila željo po precejšnji razširitvi uporabe kombiniranja v bodoče, izvaja priporočila iz posebnega poročila Evropskega računskega sodišča o uporabi kombiniranja in naj oceni mehanizem kombiniranja posojil in nepovratnih sredstev, zlasti z vidika razvoja ter finančne dodatnosti, preglednosti in odgovornosti; poziva EIB in druge razvojne finančne institucije, naj prednost namenijo naložbam v podjetja in sklade, ki javno razkrijejo dejansko lastništvo in izvajajo poročanje po državah;

41.  podpira večji dostop držav v razvoju do trga, zlasti najmanj razvitih držav, saj lahko ta okrepi zasebni sektor in ustvari spodbude za reforme; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo sporazumi o trgovini in naložbah, zlasti z državami v razvoju, najmanj razvitimi državami in nestabilnimi državami, usklajeni s cilji trajnostnega razvoja ter bodo spodbujali človekove pravice in regionalno povezovanje; poudarja, da je treba za take sporazume opraviti oceno učinka na cilje trajnostnega razvoja; podpira priporočilo Komisije o posodobitvi njene strategije Pomoč za trgovino glede na izid pogajanj za obdobje po letu 2015 in o tem, da se državam v razvoju, najmanj razvitim državam in nestabilnim državam v trgovinskih sporazumih nameni posebna in drugačna obravnava, ob spoštovanju njihovega političnega prostora za sprejemanje suverenih odločitev v skladu z lastnim nacionalnim okvirom in potrebami prebivalstva;

42.  poziva k ukrepom za spodbuditev uporabe in preglednosti nacionalnih sistemov javnih naročil v dejavnostih, s katerimi upravlja javni sektor, in k okrepitvi organov za konkurenco v državah v razvoju;

43.  izpostavlja pozitivni prispevek migrantov k razvoju njihovih držav izvora in poziva k učinkovitejšemu in bolj inovativnemu sodelovanju na področju politike preseljevanja med izvornimi in ciljnimi državami; opozarja na pomembne in naraščajoče finančne tokove, ki jih predstavljajo nakazila iz diaspore, in podpira ustanovitev skladov diaspore; poziva k nadaljnjim prizadevanjem za zmanjšanje stroškov nakazil, da bi povečali učinek na lokalni razvoj v državah izvora;

44.  poziva k večji udeležbi lokalnih oblasti in civilne družbe, tudi nevladnih organizacij iz skupnosti, v razpravah o razvojnih prednostnih nalogah, zlasti na konferenci v Adis Abebi, in k bolj vključujočemu in odgovornemu izvajanju načrta za obdobje po letu 2015; poudarja vlogo nevladnih organizacij pri izvajanju operacij na terenu ter razvoju mehanizmov odgovornosti, spremljanja in pregleda; ugotavlja, da je za vlogo lokalnih oblasti pri izvajanju ciljev trajnostnega razvoja potrebna dodelitev potrebnih sredstev; poziva k večjemu posvetovanju z mladimi pri razpravi o načrtu za obdobje po letu 2015, in sicer prek inovativnih komunikacijskih tehnologij; poudarja vlogo delegacij EU kot spodbujevalcev teh dialogov;

Upravljanje na svetovni ravni

45.  opozarja na osrednjo vlogo OZN, ki jo dopolnjujejo druge obstoječe institucije in forumi, kot je OECD, na področju gospodarskega upravljanja na svetovni ravni in razvoja; poziva k enakopravni zastopanosti, uravnoteženi glede na spol, vseh držav v večstranskih institucijah in drugih organih, ki določajo norme in standarde, vključno z mednarodnimi finančnimi institucijami; opominja, da bi morale mednarodne finančne institucije upoštevati osnovne standarde preglednosti – kot so določeni v Listini preglednosti za mednarodne finančne institucije – in uveljavljati politike javnega razkritja;

46.  vztraja, da je treba olajšati trajnostne rešitve glede dolga, vključno s standardi za odgovorno dajanje in jemanje posojil, z večstranskim pravnim okvirom za proces prestrukturiranja državnega dolga, ki bo omogočil zmanjšanje dolžniške obremenitve in preprečitev nevzdržnega dolga; poziva EU, naj se konstruktivno udeleži pogajanj OZN o tem okviru; poziva k EU, naj si prizadeva za izvajanje načel UNCTAD za odgovorne transakcije v zvezi z državnim dolgom za posojilojemalce in posojilodajalce;

47.  pozdravlja mednarodna prizadevanja za zmanjšanje mednarodnih dolžniških obveznosti držav, ki jih je prizadela ebola, da bi jim pomagali soočiti se z gospodarskimi krizami, ki jih je povzročila epidemija;

48.  poziva k pregledu programov in instrumentov mednarodnih organizacij za razvojno finančno pomoč, da bi jih uskladili z novimi cilji trajnostnega razvoja; poziva zlasti Evropsko investicijsko banko, Evropsko banko za obnovo in razvoj, Mednarodni denarni sklad in Svetovno banko, naj določijo najvišje standarde odgovornega financiranja in naj svoja sredstva bolj prilagodijo potrebam držav v razvoju, med drugim z obojestransko učinkovitimi mehanizmi, ki dajejo posojila v korist revnih; poziva zlasti k povečanju zneskov, ki so na voljo Evropski investicijski banki, izven njenih sedanjih pooblastil, da se še poveča njeno financiranje držav z nizkimi dohodki;

Spremljanje, odgovornost in pregled

49.  poziva, naj se na konferenci v Adis Abebi sprejme dogovor o trdnem, preglednem in dostopnem okviru spremljanja in odgovornosti za učinkovito spremljanje in nadaljnje ukrepe glede naložb in napredka v zvezi s specifičnimi zavezami in cilji; poziva k mednarodni pobudi za izboljšanje kakovosti statistike, podatkov in informacij, vključno s podatki, razčlenjenimi glede na dohodek, spol, starost, raso, etnično pripadnost in migracijski status, invalidnost, geografsko lokacijo in druge značilnosti, pomembne v nacionalnih okvirih; poziva vse strani, naj zagotovijo pregledno in učinkovito izvajanje pomoči in financiranja, zlasti s podpisom in učinkovitim izvajanjem določb Konvencije OZN proti korupciji in z zavezo k sistematičnemu objavljanju točnih, pravočasnih in primerljivih podatkov o prihodkih in odhodkih, pa tudi proračunskih dokumentov; zlasti poziva Komisijo, naj še naprej spremlja in nadzoruje svoje financiranje programov in projektov pomoči in naj sprejme ustrezne ukrepe v primeru dokazov o korupciji in neustreznem upravljanju; prav tako poziva Komisijo, naj nadgradi svojo pomoč, da bi okrepila pravosodne in protikorupcijske agencije v državah v razvoju;

50.  poziva k mednarodni pobudi za izboljšanje kakovosti statističnih in drugih podatkov ter informacij, da bi se spremljali poraba, naložbe in napredek kar zadeva določene zaveze in cilje; pozdravlja svetovna prizadevanja za zagotavljanje, da bodo podatki, uporabljeni pri izpolnjevanju ciljev trajnostnega razvoja zadostno razčlenjeni po dohodkih, spolu, starosti in drugih kazalnikih, da bo mogoče učinkovito spremljati učinek politik;

51.  ponavlja, da je v dopolnilo BDP potreben nov niz drugih kazalnikov, da bi lahko upoštevali nove družbene in okoljske izzive, ta niz pa bi moral zlasti vključevati indeks človekovega razvoja, ginijev količnik, ukrep za enakost spolov, ogljični odtis in ekološki odtis;

o
o   o

52.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Evropske unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, generalnemu sekretarju Združenih narodov ter sospodbujevalcema pripravljalnega procesa za tretjo mednarodno konferenco o financiranju za razvoj.

(1) http://unctad.org/en/publicationslibrary/wir2014_en.pdf
(2) http://eur-lex.europa.eu/resource.html?uri=cellar:afc5ef38-ad24-11e4-b5b2-01aa75ed71a1.0020.02/DOC_1&format=PDF
(3) http://eur-lex.europa.eu/resource.html?uri=cellar:441ba0c0-eb02-11e3-8cd4-01aa75ed71a1.0022.01/DOC_1&format=PDF
(4) http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52013DC0531&qid=1430902820922&from=SL
(5) http://eur-lex.europa.eu/legal-content/SL/TXT/PDF/?uri=CELEX:52013DC0092&qid=1430902936802&from=SL
(6) http://eu-un.europa.eu/articles/en/article_15873_en.htm
(7) http://eu-un.europa.eu/articles/en/article_14363_en.htm
(8) http://eu-un.europa.eu/articles/en/article_13692_en.htm
(9) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0059.
(10) UL C 8 E, 14.1.2010, str. 1.
(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0063.
(12) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0163.
(13) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0394.
(14) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0205.
(15) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0119.
(16) UL L 136, 9.5.2014, str. 1.
(17) Poročilo o podpori za MSP v državah v razvoju prek finančnih posrednikov, Dalberg, November 2011, www.eib.org.


Varnejše zdravstveno varstvo v Evropi
PDF 486kWORD 174k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2015 o varnejšem zdravstvenem varstvu v Evropi: izboljšanje varnosti pacientov in boj proti protimikrobni odpornosti (2014/2207(INI))
P8_TA(2015)0197A8-0142/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 23. aprila 2009 o predlogu priporočila Sveta o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo(1),

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 9. junija 2009 o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2011/24/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 9. marca 2011 o uveljavljanju pravic pacientov pri čezmejnem zdravstvenem varstvu,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. novembra 2011 o akcijskem načrtu proti naraščajoči nevarnosti protimikrobne odpornosti (COM(2011)0748),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 22. junija 2012 o posledicah protimikrobne odpornosti v zdravstvenem in veterinarskem sektorju – pobuda "Eno zdravje",

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2012 z naslovom Mikrobni izziv – naraščajoča nevarnost protimikrobne odpornosti(3),

–  ob upoštevanju poročil Komisije Svetu z dne 13. novembra 2012 in 19. junija 2014 na podlagi poročil držav članic o izvajanju Priporočila Sveta (2009/C 151/01) o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo (COM(2012)0658 in COM(2014)0371),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. oktobra 2013 o poročilu Komisije Svetu na podlagi poročil držav članic o izvajanju Priporočila Sveta (2009/C 151/01) o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo(4),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1082/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 22. oktobra 2013 o čezmejnih nevarnostih za zdravje,

–  ob upoštevanju posebne raziskave Eurobarometra 411 o varnosti pacientov in kakovosti oskrbe,

–  ob upoštevanju poročila o napredku v zvezi z akcijskim načrtom proti naraščajoči nevarnosti protimikrobne odpornosti (SANTE/10251/2015),

–  ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta z dne 10. septembra 2014 o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini (2014/0257(COD)),

–  ob upoštevanju konceptualnega okvira za mednarodno klasifikacijo za varnost pacientov, ki ga je pripravila Svetovna zdravstvena organizacija,

–  ob upoštevanju prizadevanj latvijskega predsedstva za obravnavo vprašanja protimikrobne odpornosti, zlasti kar zadeva tuberkulozo in multirezistentno tuberkulozo,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 1. decembra 2014 o varnosti pacientov in kakovosti oskrbe, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, in protimikrobno odpornostjo,

–  ob upoštevanju prvega skupnega poročila ECDC/EFSA/EMA o celoviti analizi uporabe protimikrobnih sredstev in pojava protimikrobne odpornosti pri bakterijah ljudi in živali za proizvodnjo živil – Skupna medagencijska analiza protimikrobne uporabe in odpornosti (JIACRA),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0142/2015),

A.  ker je za splošno kakovost zdravstvenega varstva ključnega pomena varnost pacientov, katere temeljna vidika sta kultura varnosti zdravstvene oskrbe in upravljanje neželenih dogodkov;

B.  ker je količina podatkov, ki je na voljo o razširjenosti in pojavnosti neželenih dogodkov v sistemih zdravstvenega varstva držav članic, trenutno omejena, a se vztrajno povečuje, in ker so zadnji podatki na voljo iz leta 2008;

C.  ker po ocenah pri 8–12 % pacientov, sprejetih v bolnišnice v EU, med zdravstveno oskrbo pride do neželenih dogodkov in ker bi se bilo mogoče izogniti skoraj polovici teh dogodkov;

D.  ker so med najpogostejšimi neželenimi dogodki, povezanimi z zdravstveno oskrbo, okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, zapleti v zvezi z zdravili in zapleti med kirurškimi posegi ali po njih;

E.  ker varnost pacientov in kakovostna zdravstvena oskrba zahtevata dostojne delovne pogoje zdravstvenih delavcev in varnost pri delu in ker je predvsem zagotavljanje varnosti pacientov, preprečevanje in obvladovanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, in preprečevanje širjenja multirezistentnih bakterij zelo oteženo v prenatrpanih zdravstvenih ustanovah s premalo osebja;

F.  ker je sedanja gospodarska kriza močno prizadela proračune javnega zdravstva v državah članicah in s tem vplivala na varnost pacientov, saj so številne države članice z dokaj velikimi rezi zmanjšale proračun in število osebja, namesto da bi ustrezno obravnavale učinkovitost;

G.  ker je gospodarska kriza dodatno poglobila obstoječe neenakosti glede dostopa do zdravstvenih storitev;

H.  ker je nenehno usposabljanje zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev izjemnega pomena za preprečevanje neželenih dogodkov, tudi neželenih dogodkov v zvezi z zdravili, pri katerih odhodki za oskrbo sisteme zdravstvenega varstva EU po ocenah stanejo približno 2,7 milijarde EUR letno in ki povzročijo 1,1 % vseh hospitalizacij v Uniji;

I.  ker imata elektronsko zdravje (e-zdravje) in zdravljenje na domu, ki sta osredotočena na pacienta, velik potencial za izboljšanje kakovosti in učinkovitosti zdravljenja, obenem pa bi lahko prispevala k večji uspešnosti zdravstvene oskrbe;

J.  ker multidisciplinarni pristop povečuje možnosti za pozitivne rezultate zdravljenja;

K.  ker imajo pacienti, družine in organizacije bolnikov ključno vlogo pri zagovarjanju varnejšega varstva in bi bilo treba njihovo vlogo spodbujati s krepitvijo moči pacientov in njihovim vključevanjem v proces in politiko zdravstvenega varstva na vseh ravneh;

L.  ker lahko zdravljenje na domu prispeva k dobremu psihičnemu počutju pacientov in poveča uspešnost zdravstvene oskrbe;

M.  ker je bilo ugotovljeno, da manj obveščene osebe pogosteje uporabljajo antibiotike, in ker bi dobra seznanjenost z antibiotiki lahko državljane spodbudila k njihovi odgovornejši uporabi;

N.  ker od 30 do 50 % pacientov ne jemlje zdravil, ki jih predpišejo zdravniki, ali jih jemlje brez upoštevanja zdravnikovih navodil;

O.  ker so v bolnišnicah, med splošnimi zdravniki in med veterinarji prisotna navzkrižja interesov v zvezi s farmacevtsko industrijo;

P.  ker okužbe, povezane z zdravstveno oskrbo, povzročajo resne zdravstvene težave v državah članicah (po podatkih Evropskega centra za preprečevanje in obvladovanje bolezni se v EU med zdravstveno oskrbo vsako leto okuži povprečno eden od 20 pacientov, sprejetih v bolnišnico, kar pomeni 4,1 milijona pacientov letno, 37.000 oseb pa zaradi okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, umre, čeprav za 20 do 30 % teh okužb velja, da bi jih bilo mogoče preprečiti z intenzivno higieno in programi nadzora) in dodatno obremenjujejo že tako omejen proračun za zdravstvo;

Q.  ker se izkušnje in mnenja pacientov velikokrat razlikujejo od izkušenj in mnenj zdravstvenih delavcev, in so lahko zelo koristni pri iskanju novih načinov za zmanjšanje in preprečevanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo;

R.  ker se povečuje število okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, ki jih povzročajo multirezistentne bakterije;

S.  ker se je protimikrobna odpornost v primeru bakterijskih patogenov po vsem svetu povečala, zaradi česar sta se povečala tudi pojavnost zapletov, povezanih z zdravstveno oskrbo, in neuspešnost pri zdravljenju človeških in živalskih infekcijskih bolezni na nacionalni, evropski in mednarodni ravni;

T.  ker se ocenjuje, da bo do leta 2050 zaradi protimikrobne odpornosti vsako leto na svetu umrlo 10 milijonov ljudi;

U.  ker odpornost na antibiotike, ki se običajno uporabljajo za zdravljenje okužb z bakterijami povzročiteljicami, v več državah članicah znaša vsaj 25 % ali več; ker obstaja vedno večja vrzel med protimikrobno odpornostjo in razvojem novih antibiotikov ter njihovo uvedbo v klinično prakso, kar je povezano z znanstvenimi, regulativnimi in gospodarskimi izzivi;

V.  ker najnovejše študije kažejo, da se je, razen v nekaterih izjemah, protimikrobna odpornost v EU v zadnjih letih na splošno povečala;

W.  ker po ocenah EU vsako leto vsaj 25.000 ljudi umre zaradi okužb, ki jih povzročajo odporne bakterije, kar po podatkih za leto 2011, ki jih je zbral Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni (ECDC), pomeni 1,5 milijarde EUR stroškov za sisteme zdravstvenega varstva;

X.  ker stroški, ki nastanejo zaradi okužb, odpornih proti zdravilom, po ocenah letno znašajo 1,5 milijarde EUR zaradi večjih izdatkov za zdravstveno varstvo in izgub v produktivnosti; ker je treba paciente, ki se okužijo z odpornimi bakterijami, v času zdravljenja v bolnišnici izolirati, za kar je potrebnih dodatnih 900 milijonov EUR in 2,5 milijona dodatnih bolnišničnih dni na leto;

Y.  ker je neupoštevanje splošno sprejetih praks preprečevanja in obvladovanja okužb eden glavnih razlogov za širjenje protimikrobne odpornosti v bolnišnicah;

Z.  ker učinkovitost zdravil prve izbire na bakterijske patogene zaradi odpornosti vse bolj omejena, zdravila druge ali tretje izbire pa niso vedno na voljo in so pogosto bolj toksična, dražja in manj učinkovita kot zdravila prve izbire;

AA.  ker je eden glavnih vzrokov za protimikrobno odpornost zloraba protimikrobnih sredstev, tudi antibiotikov, in predvsem njihova sistematična in čezmerna uporaba;

AB.  ker lahko visoka stopnja mobilnosti evropskih zdravstvenih sistemov in vedno bolj čezmejni značaj zdravstvenega varstva v Evropi spodbujata širjenje odpornih mikroorganizmov iz ene države članice v drugo;

AC.  ker so programi cepljenja učinkovito orožje za boj proti odpornosti na antibiotike, ker lahko omejijo porabo antibiotikov in zagotovijo razvoj protimikrobne odpornosti;

AD.  ker raziskave in razvoj protibakterijskih zdravil vključujejo nekatere edinstvene izzive, kar pomeni, da je potreben dolgoročen pristop za razvoj strokovnega znanja in izkušenj ter njihovo uporabo v laboratorijih, in ker je obžalovanja vredno, da so številni raziskovalci s takim strokovnim znanjem in izkušnjami prešli na druga področja zaradi pomanjkanja zasebnih in javnih sredstev;

AE.  ker se zaradi neupoštevanja osnovnih previdnostnih ukrepov v zvezi z osebno higieno, tako v bolnišnicah kot zunaj njih, lahko širijo patogeni, zlasti tisti, ki so odporni na protimikrobna sredstva;

AF.  ker vse več znanstvenih dokazov kaže, da je za dobro higieno rok v zdravstvenih okoljih potrebna uporaba metod za sušenje rok, ki ne spodbujajo navzkrižne mikrobne kontaminacije s prenašanjem po zraku in aerosolizacijo;

AG.  ker so na medicinski opremi prisotne odporne bakterije tudi po sterilizaciji v skladu z navodili proizvajalca;

AH.  ker uporaba protimikrobnih sredstev v humani in veterinarski medicini prispeva k razvoju rezistoma v okolju, ki je lahko razlog razvoja odpornosti pri ljudeh in živalih; ker se isti razredi antibiotikov uporabljajo v veterinarski in humani medicini in so se na obeh področjih pojavili podobni mehanizmi odpornosti;

AI.  ker kmetovanje z veliko gostoto živali lahko pomeni, da živina, perutnina in ribe na kmetijah po nepotrebnem in rutinsko dobivajo antibiotike, s čimer se spodbuja hitra rast, prav tako se antibiotiki uporabljajo v preventivne namene, da bi preprečili bolezni zaradi natrpanosti živali, omejenih prostorov in stresnih pogojev, v katerih živali živijo in ki slabijo njihov imunski sistem, ter kot nadomestilo za slabe sanitarne pogoje, v katerih so rejene;

AJ.  ker pobuda „Eno zdravje“, ki jo podpirata Svetovna zdravstvena organizacija in Svetovna organizacija za zdravje živali (OIE), priznava, da so zdravje ljudi, zdravje živali in ekosistemi med seboj povezani; ker so predvsem živali in hrana živalskega izvora lahko neposreden vir odpornih povzročiteljev bolezni pri živalih; ker lahko zato uporaba antibiotikov pri živalih, predvsem tistih, ki so namenjene za prehrano in ki živijo v gosto naseljenih prostorih, vpliva na odpornost ljudi na antibiotike;

AK.  ker lahko glede na pobudo „Eno zdravje“ pristop, kjer se delavci v zdravstvu in veterini obvežejo, da bodo sprejeli pobude za preprečevanje odpornih okužb in zmanjšanje uporabe antibiotikov, prepreči pojavnost okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, tako v bolnišnicah, kot zunaj njih;

AL.  ker po podatkih Svetovne zdravstvene organizacije uporaba protimikrobnih zdravil pri živini v več državah članicah EU daleč presega uporabo pri ljudeh(5);

AM.  ker je bilo po podatkih evropskih potrošniških organizacij več kot 70 % testiranih mesnih izdelkov v šestih državah EU okuženih z bakterijami, odpornimi na antibiotike, v drugih osmih državah pa so bile te bakterije prisotne v 50 % vzorcev(6);

AN.  ker je bila ugotovljena visoka stopnja odpornosti bakterij Campylobacter na fluorokinolon in ker je večina okužb z bakterijami Campylobacter pri ljudeh posledica ravnanja s perutninskim mesom ter njegove priprave in uživanja; ker take stopnje odpornosti zmanjšujejo nabor učinkovitih možnosti za zdravljenje okužb z bakterijami Campylobacter pri ljudeh;

AO.  ker je v EU neterapevtska uporaba antibiotikov, pri kateri se zdravilo daje v manjših odmerkih za pospešitev rasti živine, prepovedana od leta 2006;

AP.  ker velika večina medicirane krme za rejne živali vsebuje protimikrobna zdravila;

AQ.  ker je uporaba protimikrobnih sredstev pri hišnih živalih dodaten dejavnik tveganja za razvoj in prenos protimikrobne odpornosti pri ljudeh in ker trendi naraščanja odpornosti na antibiotike, ugotovljeni na veterinarskih klinikah za hišne živali, sledijo podobnim trendom v bolnišnicah;

AR.  ker obsega tveganja za prenos protimikrobne odpornosti s hišnih živali na ljudi ni mogoče v celoti opredeliti in ker je treba to področje bolje raziskati;

AS.  ker se priznava, da veljavna zakonodaja o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini ne zagotavlja zadostnih orodij za ustrezno obvladovanje tveganj za zdravje ljudi, ki izhajajo iz uporabe protimikrobnih sredstev pri živalih;

AT.  ker nenamenska uporaba antibiotikov vzbuja zaskrbljenost tako v veterinarski kot humani medicini;

AU.  ker farmacevtske družbe pogosto dodajo nove antibiotike znotraj obstoječih razredov antibiotikov, namesto da bi odkrivale in razvijale resnično nova protibakterijska sredstva, in se bo posledično odpornost na ta nova sredstva pojavila hitreje, kot bi se pojavila na zdravila z resnično novim načinom delovanja;

AV.  ker je treba farmacevtske laboratorije spodbujati k razvijanju novih antibiotikov, za kar je treba razmisliti o oblikovanju spodbud in alternativnih gospodarskih modelov za nagrajevanje inovacij;

AW.  ker je izjemno pomembno farmacevtske družbe spodbujati, naj še naprej vlagajo v razvoj novih sestavin za antibiotike, zlasti v zvezi z boleznimi, pri katerih je protimikrobna odpornost resna težava, predvsem:

   bolezni, ki jih povzročijo multirezistentne gramnegativne bakterije (K. pneumoniae, Acinetobacter, E. Coli) ali druge multirezistentne bakterije, kot sta Staphylococcus aureus in tuberkuloza;
   druge bolezni, ki jih povzročijo virusi (kot je HIV) ali paraziti (kot je malarija);

prav tako naj razvijejo druge metode za boj proti okužbam, povezanim z zdravstveno oskrbo, brez uporabe antibiotikov;

AX.  ker je to mogoče doseči z obravnavo nekaterih ključnih znanstvenih, regulativnih in ekonomskih izzivov, ki ovirajo razvoj protimikrobnih sredstev, in predvsem s spodbujanjem naložb v raziskave in razvoj ter z osredotočanjem na največje potrebe javnega zdravja s hkratnim ohranjanjem trajnosti nacionalnih zdravstvenih sistemov;

AY.  ker je v členu 4(2) Direktive 2001/18/ES določen rok za uporabo genov, ki transgenim rastlinam dajejo odpornost na antibiotike;

AZ.  ker produktni specialisti nikoli ne bi smeli izvajati terapevtskega zdravljenja, temveč lahko le podpirajo zdravstveno osebje, kadar in če slednje to zahteva, na primer pri izvajanju operacij sestavljanja ali razstavljanja določenih instrumentov;

BA.  ker se določbe iz Direktive 2011/24/EU o mobilnosti pacientov izvajajo po vsej EU, zaradi česar je še bolj pomembno, da so evropski pacienti seznanjeni z varnostjo pacientov v različnih državah članicah;

BB.  ker je treba v primerih malomarnosti, do katerih pride zaradi nepravilne zdravstvene oskrbe, s sistemi v državah članicah, ki bodo zagotavljali pravično denarno nadomestilo in pravice pacientov ter ohranili zaupanje javnosti v zdravstvene storitve;

BC.  ker je internet največji nereguliran trg farmacevtskih izdelkov na svetu; ker se za 62 % zdravil, kupljenih prek spleta, izkaže, da so ponarejena ali da ne ustrezajo standardom; ker na spletu zelo velik delež izvajalcev farmacevtske dejavnosti posluje nezakonito in ker po ocenah letni promet na svetovni ravni iz nezakonite spletne prodaje zdravil na recept znaša okoli 200 milijard USD;

BD.  ker člen 168 Pogodbe določa, da mora biti dejavnost Evropske unije, ki dopolnjuje nacionalne politike, usmerjena k izboljševanju javnega zdravja, preprečevanju obolenj in bolezni ter odpravljanju vzrokov, ki ogrožajo telesno in duševno zdravje;

Izvajanje priporočil Sveta o varnosti pacientov

Povratne informacije v zvezi z drugim poročilom Komisije o izvajanju

1.  opozarja, da je bila farmacevtska zakonodaja sprejeta, da bi zagotovila varnost pacientov; opozarja na svojo zgoraj navedeno resolucijo z dne 22. oktobra 2013 o poročilu Komisije Svetu na podlagi poročil držav članic o izvajanju Priporočila Sveta (2009/C 151/01) o varnosti pacientov, vključno s preprečevanjem in obvladovanjem okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo;

2.  pozdravlja izboljšanje sistema za spremljanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, v EU in druge najnovejše ukrepe, s katerimi želijo nekatere države članice izboljšati splošno varnost pacientov in zmanjšati pojavnost okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, in je predvsem zadovoljen z napredkom držav članic pri oblikovanju strategij in programov za varnost pacientov, tudi kar zadeva vključevanje varnosti pacientov v zdravstveno zakonodajo, ter pri razvoju sistemov poročanja in učenja;

3.  ugotavlja pa, da drugo poročilo o izvajanju še vedno poroča o razlikah pri napredku na področju varnosti pacientov v državah članicah, in obžaluje, da so nekatere države članice med drugim očitno upočasnile izvajanje priporočil Sveta, kar je verjetno posledica finančnih težav zaradi gospodarske krize;

4.  obžaluje, da se je zaradi varčevalnih ukrepov zmanjšalo število čistilnega osebja v bolnišnicah in drugih zdravstvenih ustanovah po Evropi, saj ima čistilno osebje ključno vlogo v zagotavljanju visokih ravni higiene;

5.  poziva države članice, naj zagotovijo, da v obdobju te finančne krize varčevalni ukrepi ne bodo vplivali na varnost pacientov in da bodo sistemi zdravstvenega varstva še naprej imeli na voljo ustrezna sredstva, ter naj se predvsem izogibajo najškodljivejšim ukrepom, kot je kratkoročno varčevanje, ki lahko srednje- in dolgoročno povzročijo visoke stroške, namesto tega pa naj se osredotočijo na razvoj visokokakovostnih in učinkovitih zdravstvenih sistemov; poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno število zdravstvenih strokovnjakov, usposobljenih ali specializiranih za preprečevanje in obvladovanje okužb ter za higieno v bolnišnicah, da bi zagotovili pristop, osredotočen na pacienta;

6.  poziva države članice, naj določijo konkretne in ambiciozne količinsko opredeljene cilje za zmanjšanje uporabe antibiotikov;

7.  pozdravlja delo delovne skupine EU o varnosti pacientov in kakovosti oskrbe, ki združuje predstavnike iz vseh 28 držav EU, držav Efte, mednarodnih organizacij in organov EU ter pomaga pri oblikovanju agende EU za varnost pacientov in kakovost oskrbe;

8.  poziva Komisijo, naj še naprej spremlja, kako države članice izvajajo določbe o varnosti pacientov, in po potrebi v skladu s tem oblikuje nove smernice;

Smernice za izboljšave

9.  pozdravlja delo, ki ga je sofinancirala EU in opravila OECD, pri oblikovanju primerljivih kazalnikov, s katerimi bi bilo mogoče oceniti varnost pacientov, in poziva države članice, naj začnejo te kazalnike uporabljati;

10.  poudarja pomen vključitve varnosti pacientov v izobraževanje, praktično usposabljanje in nadaljnje usposabljanje delavcev v zdravstvu in zdravstvenih delavcev;

11.  poudarja, da utegne e-zdravje s sledenjem informacijskih tokov in izboljševanjem razumevanja zdravstvenih procesov, pa tudi z digitalnimi recepti in opozorili o medsebojnem delovanju zdravil, prinesti prednosti pri zmanjševanju neželenih dogodkov; poziva Komisijo in države članice, naj podrobneje preučijo možnosti, ki jih ponuja e-zdravje na področju varnosti pacientov, tudi uvedbo elektronskih kartonov pacientov, in naj okrepijo sodelovanje z izmenjavo izkušenj, znanj in dobre prakse v tem sektorju;

12.  poziva Komisijo in države članice, naj ocenijo potencial mobilnega zdravja (m-zdravje) glede učinkovitosti varstva, pojavnosti hospitalizacij in zmanjšanja letnih stroškov za zdravstveno varstvo na prebivalca;

13.  poudarja, da se uporaba antibiotikov in razširjenost protimikrobne odpornosti močno razlikujeta med državami članicami, in države članice spodbuja k uporabi najboljše prakse;

14.  poudarja nujno potrebo po spodbujanju veterinarskih raziskav in inovacij na ravni EU in na nacionalni ravni;

15.  poziva države članice, naj izvajajo ali oblikujejo naslednje ukrepe:

   (a) si še naprej prizadevajo izboljševati varnost pacientov s sprejetjem potrebnih ukrepov, da bi začele v celoti izvajati priporočila Sveta;
   (b) redno zbirajo podatke v skladu s standardiziranimi raziskavami o razširjenosti in pojavnosti neželenih dogodkov na svojem ozemlju ter izboljšajo sisteme za zgodnje opozarjanje in učinkovito usklajujejo izmenjavo teh podatkov;
   (c) zagotovijo, da so vodje na področju zdravstva imenovani na podlagi zaslug, ne pa politične pripadnosti;
   (d) zagotavljajo nenehne izboljšave in ocene delovnih razmer zdravstvenih delavcev z namenom izboljšanja varnosti pacientov;
   (e) zagotovijo, da se vse zdravstveno osebje, tudi tisto, ki ni v neposrednem stiku s pacienti, preden začne delati v bolnišnici ali drugi zdravstveni ustanovi udeleži osnovnega usposabljanja na področju preprečevanja in obvladovanja okužb ter da to znanje kasneje redno obnavlja;
   (f) zagotovijo ustrezno in sodobno usposabljanje zdravnikov in drugih zdravstvenih delavcev ter izmenjavo najboljših praks, da bi sledili najnovejši tehnologiji in najboljši bolnišnični praksi na področju higiene, in vzpostavijo sisteme nadzora, s katerimi bi se prepričale, da so njihove kompetence ustrezno posodobljene, predvsem kar zadeva izvajanje kirurškega varnostnega kontrolnega seznama Svetovne zdravstvene organizacije; s tem bi se zmanjšala pogostost zdravniških napak (vključno z okužbami, povezanimi z zdravstveno oskrbo), nastalih zaradi delnega poznavanja novih tehnologij in nepoučenosti o njih;
   (g) zagotovijo sprejetje multidisciplinarnega pristopa k zdravljenju;
   (h) zagotovijo večjo doslednost in stalnost pri spremljanju napredka pacientov v sistemu, s poudarkom na prehodu med sektorji in prenosu informacij, na primer iz bolnišnic v sektor primarne zdravstvene oskrbe;
   (i) zmanjšajo obremenitev zdravstvenih ustanov s spodbujanjem zdravljenja na domu;
   (j) zagotovijo, da bodo zdravstveni delavci v primeru nenamenske uporabe zdravil obvestili paciente in jih seznanili z morebitnim tveganjem, da bi lahko pacienti informirano privolili v zdravljenje;
   (k) si izmenjavajo informacije o najboljšem načinu za zmanjšanje odpornosti na antibiotike, da bi v vsej Evropi uporabljali najučinkovitejši pristop;
   (l) pacientom zagotovijo enakopraven dostop do zdravstvenih storitev in zdravljenja za odpravo sedanjih neenakosti v zdravstvu;
   (m) spodbujajo kampanje za obveščanje pacientov o tveganjih neželenih dogodkov v zdravstvu in možnih preventivnih ukrepih, zlasti osnovnih higienskih ukrepih, ter izvajajo kampanje za ozaveščanje in zdravstveno izobraževalne programe v šolah o premišljeni uporabi ne le antibiotikov, ampak vseh zdravil, ter o tveganju, ki ga predstavlja naraščanje odpornosti na antibiotike; kampanje bi morale nagovarjati starše in negovalce, odgovorne za otroke in starejše, morala pa bi jim slediti analiza rezultatov;
   (n) poudarjajo pomen preprečevanja okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, v zdravstvenih okoljih, tako da se omejuje širjenje s pregledovanjem bolnikov in stikov ter z ukrepi za obvladovanje okužb, in še naprej spodbujajo dobro prakso na področju higiene (kot je umivanje rok);
   (o) okrepijo higienske varnostne ukrepe tako, da strokovnjaka za higieno zadolžijo za nadzor vseh higiensko-zdravstvenih vidikov zdravstvenih ustanov in pacientov ter odnosov med pacienti in zunanjimi obiskovalci;
   (p) aktivno in formalno vključijo organizacije in predstavnike bolnikov v vse faze in ravni oblikovanja politik in programov;
   (q) v sodelovanju z deležniki, zlasti organizacijami bolnikov, oblikujejo smernice EU za vključevanje pacientov v strategije in ukrepe za varnost pacientov;
   (r) jim zagotovijo ustrezno podporo za izvajanje dejavnosti na področju varnosti pacientov;

16.  poziva države članice, naj preučijo morebitne nepravilnosti pri obnavljanju in ponovni uporabi medicinskih pripomočkov, ki so prvotno namenjeni in označeni za enkratno uporabo;

17.  poziva države članice, naj izboljšajo programe ozaveščanja za zdravstvene delavce, druge delavce v zdravstvu, veterinarje in splošno javnost, ki naj bodo osredotočeni na uporabo antibiotikov in preprečevanje okužb;

18.  poziva Evropsko agencijo za zdravila, naj oblikuje smernice za nenamensko/nelicenčno uporabo zdravil na podlagi zdravstvenih potreb ter sestavi seznam nenamenskih zdravil, ki se uporabljajo kljub temu, da so na voljo licenčne alternative;

19.  poziva Evropsko komisijo in Evropski center za preprečevanje in obvladovanje bolezni, naj razvijeta smernice za zdravstvene delavce, bolnike in njihove družine o učinkovitem umivanju in sušenju rok ter spodbujanju uporabe metod sušenja rok, ki ne spodbujajo navzkrižne mikrobne kontaminacije s prenašanjem po zraku in aerosolizacijo;

20.  poudarja potrebo po bistveni izboljšavi komunikacije ter izobrazbe in usposabljanja veterinarjev in kmetov;

21.  še enkrat odločno poziva Komisijo, naj čim prej predstavi zakonodajni predlog, da se navodilu za uporabo obvezno doda okvirček z osnovnimi podatki o zdravilu; podatki, navedeni v okvirčku z osnovnimi podatki o zdravilu, bi morali biti zapisani v čitljivi in vidni obliki, ki je jasno ločljiva od ostalega besedila; okvirček z osnovnimi podatki o zdravilu bi moral vsebovati kratek opis potrebnih dejstev o zdravilu, da bi pacient lahko razumel njegovo koristnost in možna tveganja ter da se zagotovi varna in pravilna uporaba zdravila; to med drugim vključuje nasvete o pravilni in ustrezni uporabi antibiotikov;

22.  poziva Evropsko komisijo in države članice, naj spodbujajo uvedbo evropskega logotipa iz Izvedbene uredbe (EU) št. 699/2014 za identifikacijo spletnih lekarn, ki javnosti ponujajo prodajo zdravil na daljavo, da bi potrošnike zavarovale pred nakupom ponarejenih zdravil, ki so pogosto zdravju nevarna;

23.  opozarja, da morajo države članice Komisiji v skladu s Sklepom št. 1082/2013/EU o resnih čezmejnih nevarnostih za zdravje predložiti posodobljene načrte za pripravo in načrtovanje odziva na nacionalni ravni, in jih poziva, naj predložijo ustrezne informacije v rokih, določenih v navedenem sklepu;

Poročanje in vprašanje odgovornosti

24.  poziva države članice, naj spodbujajo zdravstvene delavce, da pacientom redno zagotavljajo informacije z nasveti, kako čim bolj zmanjšati tveganja za njihovo varnost prek stika s sistemom zdravstvenega varstva;

25.  spodbuja države članice, naj ustanovijo neodvisne organe, ki bi sodelovali s strokovnjaki, da bi zagotovili večjo ozaveščenost in širjenje opozoril v zvezi z ogrožanjem varnost pacientov;

26.  poziva države članice, naj izboljšajo sisteme poročanja o neželenih dogodkih in zdravniških napakah z oblikovanjem ukrepov, s katerimi bi spodbujali natančno in anonimno poročanje zdravstvenih delavcev in pacientov, ki ne bi temeljilo na obtoževanju, ter naj razmislijo o vzpostavitvi e-sistema, ki bi lahko olajšal in izboljšal poročanje pacientov;

27.  poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe za izboljšanje kakovosti in ne le količine poročanja o neželenih dogodkih, tako da bi poročila vsebovala zanesljive informacije, ki bi resnično izboljšale varnost pacientov, ter vzpostavijo sistem, v katerem bi bilo podatke mogoče enostavno pridobiti in ki bi omogočal celovito in sistematično oceno;

28.  poziva Komisijo, naj pripravi standardizirane raziskave za zbiranje podatkov o okužbah, povezanih z zdravstveno oskrbo;

29.  poziva države članice, naj strožje preverjajo in uveljavljajo prepoved izvajanja zdravljenja za zunanje sodelavce, ki niso zdravstveni delavci;

30.  poziva jih tudi, naj paciente obveščajo o tveganjih in preventivnih ukrepih v zvezi z neželenimi dogodki v okviru zdravstvene oskrbe ter o pritožbenih postopkih in pravnih možnostih, ki so na voljo v primeru neželenega dogodka, na primer prek zastopnika pravic pacientov;

31.  poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za preprečitev kakršnih koli navzkrižij interesov pri zdravnikih in veterinarjih v zvezi s predpisovanjem in prodajo zdravil;

32.  poziva jih tudi, naj zagotovijo, da bodo pacientom, ki so utrpeli okužbo, povezano z zdravstveno oskrbo, ali zdravniško napako, takoj na voljo vse informacije o obstoječih mehanizmih pritožb in pravnih sredstev.

33.  poziva Komisijo, naj poroča o nacionalnih praksah v zvezi s kolektivnimi pravnimi sredstvi v primerih okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo;

34.  se zaveda, kako pomembne so državljanske pobude, kot sta evropska listina o pacientovih pravicah, ki temelji na Listini Evropske unije o temeljnih pravicah, in evropski dan pacientovih pravic, ki se od leta 2007 organizira vsako leto 18. aprila; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo evropski dan pacientovih pravic na lokalni in regionalni ravni ter na ravni EU;

Boj proti protimikrobni odpornosti

Trenutno stanje in obetajoče rešitve

35.  pozdravlja ukrepe Komisije na področju protimikrobne odpornosti ter preprečevanja in obvladovanja okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo, pa tudi prizadevanja za usklajevanje in spremljanje, ki se izvajajo prek ECDC, zlasti v okviru evropske mreže za spremljanje odpornosti mikrobov proti antibiotikom (EARS-Net), evropske mreže za nadzor rabe protimikrobnih sredstev (ESAC-net) in mreže za spremljanje okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo (HAI-Net);

36.  pozdravlja sodelovanje ECDC, Evropske agencije za zdravila (EMA) in Evropskega organa za varnost hrane (EFSA) pri usklajevanju in spremljanju na področju protimikrobne odpornosti;

37.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da se je v letih 2010–2013 v številnih državah članicah in na ravni EU precej povečal delež bakterij K. pneumoniae, odpornih na fluorokinolone, tretjo generacijo cefalosporinov ter aminoglikozide, na kombinacijo vseh treh skupin antibiotikov ter na karbapeneme, skupino antibiotikov zadnje izbire; ugotavlja tudi, da se je v istem obdobju v številnih državah članicah in na ravni EU precej povečala tudi odpornost bakterije E. coli na tretjo generacijo cefalosporinov; ugotavlja še, da v nekaterih območjih Evrope multirezistentna tuberkuloza predstavlja do 20 % vseh novih primerov tuberkuloze, uspešnost zdravljenja multirezistentne tuberkuloze pa je zaskrbljujoče nizka;

38.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je v državah z visoko ravnjo odpornosti na več zdravil, med drugim odpornostjo na karbapeneme, na voljo le malo alternativ za zdravljenje, med temi so polimiksini; poudarja, da je v teh državah prisotnost bakterij, odpornih na polimiksine, pomembno svarilo, da je možnosti za zdravljenje okuženih pacientov vedno manj;

39.  ugotavlja, da okužbe, ki jih povzročijo bakterije, odporne na protimikrobna sredstva, pogosto zahtevajo draga in dolgotrajna zdravljenja v bolnišnicah ter uporabo alternativnih in dražjih terapevtskih zdravljenj, kar dodatno obremenjuje sisteme zdravstvenega varstva držav članic;

40.  obžaluje, da smo bili zadnjih 25 let priča slabi ozaveščenosti o pomenu premišljene uporabe protimikrobnih sredstev, zlasti antibiotikov, in stagnaciji razvoja na področju protimikrobnih zdravil, ki sta zlasti posledici znanstvenih, ekonomskih in regulativnih ovir;

41.  ugotavlja, da je v programu Obzorje 2020 in tretjem programu EU za javno zdravje poudarek na okužbah, povezanih z zdravstveno oskrbo, in protimikrobni odpornosti;

42.  ugotavlja, da v več državah članicah niso na voljo nekateri obstoječi in učinkoviti antibiotiki, kar vodi k neustrezni izbiri zdravil za terapijo, in zato poziva države članice in Komisijo, naj preučijo, kako učinkovite antibiotike ohraniti na trgu;

43.  ugotavlja, da se zaradi odpornosti na antibiotike ustrezno zdravljenje z antibiotiki pogosto predpiše pozno in da pri pacientih s hudimi nalezljivimi boleznimi zdravljenje z napačnimi antibiotiki ali zapoznelo zdravljenje povzroča hude zaplete, v nekaterih primerih tudi smrt;

44.  z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je veliko živali, ki so okužene z bakterijami, odpornimi na antibiotike, in da se te bakterije lahko prenesejo z okuženega mesa na potrošnike;

45.  z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja tudi, da obstaja povezava med uporabo protimikrobnih sredstev v veterinarski medicini in razvojem protimikrobne odpornosti pri kmetih ter da se ta odpornost lahko razširi pri bolnišničnem zdravljenju;

46.  pozdravlja pobude in ukrepe držav članic, strokovnjakov za zdravje živali in lastnikov živali, usmerjene v zagotavljanje odgovorne uporabe protimikrobnih sredstev pri živalih in zmanjševanje uporabe protimikrobnih sredstev v reji živali;

47.  meni, da so raziskave novih protimikrobnih zdravil izjemnega pomena, in poziva Komisijo, naj za spodbujanje raziskav uporabi Evropski sklad za strateške naložbe (EFSI), na primer s podpiranjem obstoječih struktur, kot je pobuda za inovativna zdravila (IMI);

48.  poziva, naj se več pozornosti nameni razvoju novih protimikrobnih sredstev, ki bodo usmerjena v nove tarče;

49.  pozdravlja in spodbuja raziskave popolnoma novih protimikrobnih zdravil, zlasti antibiotikov, ki bi bili učinkoviti proti razširjenim multirezistentnim gramnegativnim bakterijam in proti boleznim, ki so posebej dovzetne za protimikrobno odpornost, na primer okužbam s K. pneumoniae, Acinetobacter, E. Coli, HIV in Staphylococcus aureus ter tuberkulozi in malariji; vztraja pa, da je najpomembneje najprej zagotoviti odgovorno in premišljeno uporabo protimikrobnih sredstev; pozdravlja in spodbuja nadaljnje raziskave alternativnih metod, katerih cilj je boj proti okužbam, povezanim z zdravstveno oskrbo, brez uporabe antibiotikov ter boj proti multirezistentni tuberkulozi;

50.  poziva Komisijo in države članice, naj pospešijo raziskovalne in razvojne dejavnosti, da bi zagotovile nova orodja za boj proti bakterijskim okužbam, ki so vse bolj prisotne v Evropi;

51.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo spodbude za sodelovanje javnega in zasebnega sektorja, da bi ponovno zagnale raziskave in razvoj na področju protimikrobnih sredstev;

52.  poziva države članice, naj okrepijo sodelovanje na področju varnosti pacientov in boja proti protimikrobni odpornosti, da bi omejile in zmanjšale širjenje odpornih mikroorganizmov iz ene države članice v drugo;

53.  poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo sisteme „prilagojene odobritve“ in druga regulativna orodja za zgodnejši dostop pacientov do inovativnih protibakterijskih zdravil za zdravljenje okužb z odpornimi bakterijami;

54.  poziva Komisijo in države članice, naj uporabljajo program prilagojene odobritve Evropske agencije za zdravila in vsa razpoložljiva regulativna orodja, da bi pacientom zagotovili hitrejši dostop do inovativnega protibakterijskega zdravljenja;

55.  poudarja, da morajo biti pacienti v središču vsake zdravstvene politike, ter spodbuja zdravstveno pismenost in vključevanje pacientov v odločanje o zdravljenju;

56.  meni, da bi morala Komisija nujno zagotoviti, da bi se akcijski načrt EU o protimikrobni odpornosti izvajal tudi po letu 2016, pri čemer bi bilo treba poudarek nameniti premoščanju znanstvenih, regulativnih in ekonomskih izzivov, povezanih s protimikrobno odpornostjo, ter obenem tudi preprečevanju in obvladovanju okužb, povezanih z zdravstveno oskrbo;

Priporočila v zvezi z uporabo antibiotikov v humani medicini

57.  opozarja, da bi morala biti nenadzorovana uporaba antibiotikov strogo prepovedana, in poudarja, da morajo nacionalni pristojni organi držav članic za protibakterijska zdravila izvajati politiko izdajanja izključno na recept;

58.  poziva države članice, naj sprejmejo primerne ukrepe, da bi v humani medicini zagotovile odgovorno in preudarno uporabo vseh protimikrobnih sredstev, zlasti pa antibiotikov, ki veljajo za zdravljenje zadnje izbire v primeru bakterijskih bolnišničnih okužb, saj je neustrezna raba antibiotikov za preventivne namene (tudi v bolnišnicah) eden glavnih razlogov za pojav odpornosti na antibiotike;

59.  poziva države članice, naj za preprečevanje razvoja odpornosti spodbujajo dostop do visokokakovostnih zdravil ter izvajanje celotnih ciklusov zdravljenja za vse paciente, s posebno podporo za najranljivejše;

60.  poziva države članice, naj preučijo tudi „pozabljene“ antibiotike, da bi povečali nabor razpoložljivih zdravil;

61.  poziva Komisijo, naj se vključi v delo Svetovne zdravstvene organizacije za oblikovanje novega ekonomskega modela, ki bi upošteval težave in potrebe v zvezi z javnim zdravjem;

62.  poziva države članice in Komisijo, naj se lotijo razmisleka o oblikovanju novega ekonomskega modela, ki bi ločil obseg prodaje od nagrade za nov antibiotik, kar bi odražalo družbeno vrednost novega antibiotika in omogočilo zadostno donosnost naložbe za podjetje, medtem ko bi kupec pridobil pravico do uporabe izdelka in imel popoln nadzor nad količinami;

63.  poziva države članice, naj izvajajo ali oblikujejo naslednje ukrepe:

   (a) opominjajo zdravnike, da je ustrezno in odgovorno predpisovanje antibiotikov za zdravljenje izjemno pomembno;
   (b) zagotovijo, da se, kadar je to mogoče, pred predpisovanjem antibiotikov sistematično izvaja ustrezna mikrobiološka diagnoza, na primer z uporabo novih diagnostičnih orodij, ko bi lahko omogočila hitro diagnosticiranje ob pacientu in/ali pripravo biograma, zlasti v primeru ponavljajočih se bolezni, in si prizadevajo odpraviti ovire, ki preprečujejo ustrezno mikrobiološko diagnosticiranje, zlasti v ambulantnem sektorju;
   (c) s predpisi uredijo predpisovanje antibiotikov za zdravljenje in zlasti strogo izvajajo zakone, ki prepovedujejo nabavo antibiotikov brez recepta, da bi zagotovili ustrezno uporabo zdravil, za katero je treba navesti cilj terapije in izbrati ustrezno terapijo z zdravili;
   (d) uvajajo odgovorne prakse trženja, pri katerih ne bo navzkrižja interesov med proizvajalci in predpisovalci zdravil;
   (e) spodbujajo oblikovanje novih modelov prihodkov, ki bi ločili ekonomske donose podjetij od predpisanega obsega prodaje antibiotikov, medtem ko bi se spodbujale inovacije v farmaciji, ki bi bile skladne z vzdržnostjo zdravstvenih sistemov;
   (f) s predpisi uredijo prodajo in distribucijo antibiotikov, da bodo lahko pacienti kupili zgolj določeno količino antibiotikov, ki jo predpišejo zdravniki, saj v nekaterih državah članicah še vedno veljajo predpisi, ki dovoljujejo prodajo antibiotikov v večjem pakiranju, kot je potrebno za določeno zdravljenje;
   (g) zagotovijo, da bodo pacienti v večji meri upoštevali in izvajali antibiotično in drugo ustrezno zdravljenje, ki ga predpišejo zdravstveni delavci, ter oblikujejo strategije, da bi pacienti bolje razumeli pomen odgovorne uporabe antibiotičnega zdravljenja in nevarnosti za povečanje protimikrobne odpornosti;
   (h) spremljajo odpornost na antibiotike in uporabo antibiotikov v bolnišnicah ter zagotovijo, da se bodo antibiotiki v bolnišnicah uporabljali samo za ustrezne indikacije ter se dozirali pravilno in za najkrajše mogoče obdobje, kot se priporoča v smernicah na podlagi dokazov;
   (i) okrepijo nadzor nad okužbami, zlasti v čezmejnem okviru in predvsem s pozornim spremljanjem možnost prenosa multirezistentnih bakterij, tako da ustrezno pregledajo paciente, ki so bili prepeljani iz države/regije/bolnišnice, znane po visoki razširjenosti multirezistentnih bakterij, in okužene paciente izolirajo v enoposteljnih sobah ali s kohortno izolacijo;
   (j) razvijejo strategijo za multirezistentno tuberkulozo, v kateri bi sodelovalo več deležnikov in ki bi vključevala ključne vidike, kot so preprečevanje, ozaveščanje, diagnosticiranje, ustrezno zdravljenje ter upoštevanje in izvajanje predpisanega zdravljenja;
   (k) izboljšajo varnostne standarde zlasti za tiste medicinske pripomočke, ki so odporni proti sterilizaciji (na primer endoskopi), in s pozornim spremljanjem zagotovijo, da medicinski pripomočki, ki so bili prvotno zasnovani in označeni z znakom CE za enkratno uporabo, v primeru obnove izpolnjujejo vse varnostne standarde za varovanje zdravja potrošnikov;
   (l) organizirajo široke kampanje ozaveščanja, ki bodo vključevale zdravstveno izobraževanje v šolah o premišljeni uporabi antibiotikov in tveganju, ki ga prinaša povečana odpornost nanje, ter o pomenu razvijanja ustrezne osebne higiene; te kampanje bi morale biti usmerjene k mlajšim in starejšim, staršem in skrbnikom, kasneje pa bi bilo treba oceniti njihove rezultate, pri čemer bi bilo treba izkoristiti možnosti sistemov e-zdravja;
   (m) povečajo javna sredstva in ustvarijo nova akademska mesta, da bi se osredotočili na raziskovanje in potrjevanje novih pristopov k zdravljenju bakterijskih okužb;
   (n) okrepijo zlasti spodbude za raziskave in razvoj novih protimikrobnih sredstev;
   (o) poziva ECDC, naj izvede misije na terenu, da bi državam članicam zagotovil znanstveno in tehnično pomoč ter usposabljanje o protimikrobni odpornosti, kot je predvideno v členu 9 uredbe o ECDC (Uredba (ES) št. 851/2004); poziva tiste države članice, ki tega še niso storile, in zlasti tiste, v katerih je protimikrobna odpornost že visoka ali se nevarno povečuje, naj povabijo ECDC k izvedbi tovrstnih misij;
   (p) zagotovijo, da bodo evidence bolnišnic in drugih zdravstvenih ustanov v zvezi z okužbami, povezanimi z zdravstveno oskrbo, javno dostopne, da bi se pacientom omogočila ozaveščena izbira;

64.  poziva Komisijo, naj preuči posledice večje mobilnosti, ki jo določa Direktiva 2011/24/EU, v zvezi s povečano protimikrobno odpornostjo, ki bi jo lahko povzročili pacienti, ki potujejo po Evropi zaradi zdravljenja;

Priporočila v zvezi z uporabo antibiotikov v veterinarski medicini na splošno in posebej v živinoreji

65.  izraža zaskrbljenost, ker skupno poročilo EFSA in ECDC o protimikrobni odpornosti kaže, da so bakterije, ki najpogosteje povzročajo okužbe, ki se prenašajo s hrano, kot so Salmonela in Kampilobakter, izkazale znatno odpornost na običajna protimikrobna sredstva;

66.  ponavlja poziv, ki ga je sprejel v svoji resoluciji z dne 27. oktobra 2011 o ogroženosti javnega zdravja zaradi protimikrobne odpornosti(7), naj se postopno odpravi preventivna raba antibiotikov v živinoreji, pri čemer poudarja, da bi se morala sektorja živinoreje in intenzivnega ribogojstva osredotočiti na preprečevanje bolezni z ustrezno higiensko prakso, nastanitvijo in rejo živali, pa tudi s strogimi biološkimi varnostnimi ukrepi, namesto s preventivno rabo antibiotikov;

67.  poziva države članice, naj uvedejo ali oblikujejo naslednje ukrepe:

   (a) spodbujajo in krepijo odgovorno in premišljeno uporabo vseh protimikrobnih sredstev v veterinarski medicini, vključno z medicirano krmo, tako da njihovo uporabo dovolijo samo za zdravljenje po veterinarski diagnozi, posebno in dodatno pozornost pa naj namenijo antibiotikom, ki jih Svetovna zdravstvena organizacija uvršča na seznam izjemno pomembnih protimikrobnih sredstev v humani medicini;
   (b) uvedejo pravna sredstva, s katerimi bi omejili uporabo antibiotikov pri živalih, če se ugotovi bistveno tveganje za javno zdravje;
   (c) izvajajo strožji nadzor za omejitev uporabe antibiotikov v veterinarski medicini; to bi lahko dosegli tudi tako, da bi pravico predpisovanja antibiotikov omejili na strokovno usposobljene veterinarje in da bi ločili pravice veterinarjev za predpisovanje in prodajo antibiotikov, s čimer bi odpravili vse ekonomske spodbude;
   (d) uvedejo kampanje ozaveščanja o odgovorni uporabi protimikrobnih sredstev pri živalih, vključno s hišnimi živalmi;
   (e) zmanjšajo potrebo po antibiotikih tako, da se izboljša zdravje živali z biološkimi varnostnimi ukrepi, preprečevanjem bolezni in praksami dobrega ravnanja, ter oblikujejo trdne in jasnejše metodologije in prednostne naloge za boj proti razvoju protimikrobne odpornosti;
   (f) zagotovijo, da bosta živinoreja in ribogojstvo osredotočena na preprečevanje bolezni z dobro higiensko prakso, nastanitvijo in rejo živali, pa tudi s strogimi biološkimi varnostnimi ukrepi, namesto s preventivno uporabo antibiotikov. Znano je, da se lahko preudarnejše upravljanje kmetij in ustreznejši postopki reje živali dosežejo z revizijo določb o največji gostoti živali v živinoreji, saj sedanje velikosti čred pogosto preprečujejo zdravljenje posameznih živali ali manjših skupin živali, kar spodbuja preventivno uporabo antibiotikov;
   (g) omejijo uporabo antibiotikov v intenzivni živinoreji in spodbujajo ekološko ali ekstenzivno živinorejo;
   (h) omejijo uporabo antibiotikov pri živalih s postopno odpravo njihove uporabe v preventivne namene v primerih, ko se antibiotiki dajejo živalim za preprečevanje bolezni, ter čim bolj zmanjšajo potrebo po metafilaksi, tj. množičnem zdravljenju živali zaradi zdravljenja posameznih bolnih živali in preprečevanja okužbe zdravih;
   (i) oblikujejo in izvedejo nacionalne strategije ali akcijske načrte za preprečevanje protimikrobne odpornosti, ki naj med drugim vključujejo:
   (i) izvajanje nacionalnih smernic o zdravljenju živali s protimikrobnimi sredstvi, da bi zagotovili odgovorno uporabo protimikrobnih sredstev na podlagi specifičnih dokazov in razmer v zadevnih državah članicah;
   (ii) izvajanje preventivnih strategij za zdravje živali, katerih cilj je izboljšati zdravstveno stanje živali in zmanjšati potrebo po uporabi protimikrobnih sredstev v reji živali;
   (iii) določitev odgovornosti veterinarjev v zvezi z upravljanjem zdravja živali in odločanjem o uporabi protimikrobnih sredstev;
   (iv) izvajanje stalnega usposabljanja strokovnjakov za zdravje živali in lastnikov živali;
   (j) potrdijo prepoved uporabe antibiotikov kot pospeševalcev rasti živine;

68.  poziva države članice, naj s predpisi uredijo morebitna navzkrižja interesov in finančne spodbude pri veterinarjih, ki hkrati prodajajo in predpisujejo antibiotike;

69.  poziva Evropsko agencijo za zdravila, naj pripravi seznam antibiotikov, ki se uporabljajo pri živalih in pri katerih je bilo ugotovljeno pomembno tveganje za javno zdravje;

70.  poziva nacionalne organe in Evropsko agencijo za zdravila, naj sprejmejo ali pripravijo naslednje ukrepe:

   (a) okrepijo sedanjo oceno tveganja za nova veterinarska protimikrobna sredstva z ugotovitvijo glavnih možnih tveganj za javno zdravje v zelo zgodnji fazi odobritve;
   (b) spremljajo razvoj odpornosti pri določenih bakterijah v skladu z načrti, o katerih se dogovorijo regulativni organi in podjetja, ko je novo protimikrobno sredstvo prvič odobreno za uporabo v veterinarski medicini;
   (c) spremljajo spremembe v uporabi protimikrobnih sredstev pri živalih v okviru projekta evropskega nadzora rabe protimikrobnih sredstev v veterini (ESVAC) (ki ga vodi Evropska agencija za zdravila) za merjenje učinka izvedenih ukrepov;

71.  poziva sozakonodajalca, naj pri pogajanjih o predlogu uredbe o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini (2014/0257(COD)) ukrepa v skladu z načelom „eno zdravje“, predvsem pa naj:

   sprejme določbe, s katerimi bi pri živalih prepovedali nenamensko uporabo protimikrobnih sredstev, katerih uporaba je dovoljena zgolj v humani medicini;
   podpre obvezno evidentiranje količin vseh protimikrobnih sredstev, ki se uporabljajo v živinoreji, pri čemer je treba te podatke posredovati pristojnim nacionalnim organom, ti pa jih morajo vsako leto objaviti;
   zagotovi, da nova zakonodaja o zdravilih za uporabo v veterinarski medicini ne bo znižala standardov kakovosti, varnosti in učinkovitosti teh zdravil, ter poskrbi, da bodo ti visoki standardi zajamčeni v celotnem življenjskem ciklu zdravil za uporabo v veterinarski medicini;
   oblikuje zbirko podatkov EU z informacijami o tem, kdaj, kje, kako in za katere živali so bila uporabljena protimikrobna sredstva;
   prepove spletno prodajo protimikrobnih sredstev;

72.  poziva sozakonodajalca, naj pri pogajanjih o predlogu uredbe o proizvodnji, dajanju na trg in uporabi medicirane krme ter razveljavitvi Direktive Sveta 90/167/EGS (2014/0255(COD)) zagotovi, da bo ta vključevala določbe, katerih namen bo znatno omejiti uporabo medicirane krme, ki vsebuje protimikrobna sredstva, za živali za proizvodnjo živil in zlasti strogo prepovedati preventivno uporabo protimikrobnih sredstev, vsebovanih v medicirani krmi;

73.  poziva Komisijo in ECDC, naj raziščeta potencialno neposredno ali posredno škodo zaradi uporabe protimikrobnih sredstev pri hišnih živalih ter pripravita ukrepe za omejevanje škodljivih posledic, da se zmanjša tveganje za prenos protimikrobne odpornosti s hišnih živali na ljudi;

74.  poudarja, da so nekatere države članice že uspešno opustile uporabo v preventivne namene na ravni kmetij; zato poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajo za postopno opustitev uporabe antibiotikov v preventivne namene;

Sodelovalni pristop v Evropski uniji

75.  poziva države članice, naj sodelujejo pri opredelitvi najnižjih standardov in kazalnikov varnosti pacientov za varnost in kakovost zdravstvenega varstva na ravni EU, pri čemer naj se posvetujejo z vsemi ustreznimi deležniki, vključno z organizacijami pacientov;

76.  poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo tesen dialog z vsemi deležniki in oblikujejo usklajeno, celovito in trajnostno strategijo EU za varnost pacientov ter pripravijo konkretne rešitve, ki se bodo izvajale na ravni EU, na nacionalni, regionalni in lokalni ravni in/ali na ravni osnovnega zdravstvenega varstva;

77.  poziva države članice in Komisijo, naj skupaj s Svetovno zdravstveno organizacijo začnejo proces razmišljanja, da bi razvili nov ekonomski model, ki bi obseg prodaje antibiotikov ločil od nagrade za nov antibiotik, kar bi zagotovilo pošteno donosnost naložbe za podjetja ob ohranitvi vzdržnosti nacionalnih zdravstvenih sistemov;

78.  poziva Komisijo, države članice in farmacevtsko industrijo, naj čim bolje izkoristijo partnerstva na ravni EU med akademskim svetom in farmacevtsko industrijo, kot je bilo to storjeno v pobudi za inovativna zdravila (IMI);

79.  spodbuja farmacevtske družbe, vlade in akademski svet, naj po svojih najboljših močeh (z infrastrukturo, snovmi, idejami in finančnimi sredstvi) prispevajo k prelomnim temeljnim raziskavam in predkonkurenčnim skupnim projektom; meni, da bi bilo treba pobudi za inovativna zdravila omogočiti prilagodljivost, da bi lahko v njenem okviru raziskali nova dognanja, pridobljena v teh projektih;

80.  poziva Komisijo, naj razmisli o možnosti zakonodajnega okvira, s katerim bi spodbudili razvoj novih antibiotikov, na primer v obliki instrumenta, ki bi urejal antibiotike za uporabo v humani medicini, podobnega tistemu, ki je že bil predlagan za antibiotike za uporabo v veterinarski medicini;

81.  spodbuja nadaljnje izvajanje javno-zasebnih partnerstev, kot so programi v okviru pobude za inovativna zdravila (IMI) „New Drugs for Bad Bugs“ (nova zdravila za slabe bacile), COMBACTE, TRANSLOCATION, Drive AB ali ENABLE, da bi se izkoristila moč sodelovanja;

82.  pozdravlja pobudo za skupni program o protimikrobni odpornosti, ki državam članicam omogoča, da se dogovorijo o raziskovalnih potrebah in se tako izognejo podvajanju, ter poziva k povečanju finančnih sredstev, namenjenih razvoju novih zdravil, ki bi lahko nadomestila antibiotike, za boj proti protimikrobni odpornosti;

83.  spodbuja EU, naj se pridruži svetovnemu skladu za inovacije, ki je bil predlagan v okviru pregleda odpornosti na antibiotike (Antibiotic Resistance Review), opravljenega v Združenem kraljestvu, s ciljem, da se podprejo pionirske raziskave;

84.  poziva Komisijo in države članice, naj podprejo diagnostična orodja, ki so enostavna za uporabo, da bi zagotovili večjo razpoložljivost ustreznega diagnosticiranja pred predpisovanjem ali dajanjem antibiotikov, zlasti v ambulantnem sektorju;

85.  poziva EU, naj spodbuja vse globalne pobude, ki krepijo sredstva za boj proti odpornosti na antibiotike, in pri njih sodeluje, podpira pa naj tudi raziskave na tem področju;

86.  poziva Komisijo, naj v sodelovanju z državami članicami pripravi priporočila o standardih za varnost hrane za uporabo v zvezi s prisotnostjo rezistentnih in multirezistentnih patogenov in/ali posebnih dejavnikov odpornosti;

87.  poudarja, da je protimikrobna odpornost postala resen problem, ki ga je treba nujno obravnavati; poziva Komisijo, naj razmisli o predlogu zakonodaje o preudarni rabi antibiotikov, če bi bil v petih letih po objavi teh priporočil v državah članicah dosežen le majhen napredek ali ga sploh ne bi bilo;

o
o   o

88.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, Odboru regij in državam članicam.

(1) UL C 184 E, 8.7.2010, str. 395.
(2) UL C 151, 3.7.2009, str. 1.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0483.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0435.
(5) Tackling antibiotic resistance from a food safety perspective in Europe (Reševanje problema odpornosti na antibiotike z vidika varnosti hrane v Evropi), SZO Evropa, 2011.
(6) Uporaba antibiotikov v živinoreji: čas za ukrepanje, pisno stališče Evropske organizacije za varstvo potrošnikov (BEUC).
(7) UL C 131 E, 8.5.2013, str. 116.


Priložnosti za zeleno rast MSP
PDF 360kWORD 124k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 19. maja 2015 o priložnostih za zeleno rast MSP (2014/2209(INI))
P8_TA(2015)0198A8-0135/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. februarja 2013 o boljšem dostopu do finančnih sredstev za mala in srednja podjetja(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2014 o ponovni industrializaciji Evrope za spodbujanje konkurenčnosti in trajnosti(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. novembra 2014 o pregledu smernic za oceno učinka Komisije in vlogi testa za mala in srednja podjetja(3),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Najprej pomisli na male“ „Akt za mala podjetja“ za Evropo (COM(2008)0394),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Pregled „Akta za mala podjetja“ za Evropo (COM(2011)0078),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o priložnostih za učinkovito rabo virov v stavbnem sektorju (COM(2014)0445),

–  ob upoštevanju raziskave Eurobarometer o MSP, učinkoviti rabi virov in zelenem trgu (Flash Eurobarometer 381) ter o vlogi javne podpore za trženje inovacij (Flash Eurobarometer 394),

–  ob upoštevanju mnenja Odbora regij (sprejetega na 109. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2014) o svežnju o industrijski politiki,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Zeleni akcijski načrt za MSP“ COM(2014)0440),

–  ob upoštevanju programa in političnih priporočil evropske platforme za učinkovito rabo virov z marca 2014,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Na poti h krožnemu gospodarstvu: program za Evropo brez odpadkov“ (COM(2014)0398),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Inovativnost za trajnostno prihodnost – Akcijski načrt za ekološke inovacije (Eco-AP)“ (COM(2011)0899),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za industrijo, raziskave in energetiko ter mnenj Odbora za proračun in Odbora za regionalni razvoj (A8-0135/2015),

A.  ker mala in srednja podjetja predstavljajo več kot 98 % evropskih podjetij in zagotavljajo več kot 67 % vseh delovnih mest v Uniji in 58 % bruto dodane vrednosti; ker so ta podjetja osrednji steber gospodarstva Evropske unije ter pomembna gonilna sila dolgoročne evropske gospodarske rasti in trajnostnega ustvarjanja delovnih mest v 28 državah članicah; ker se je stopnja zaposlenosti v sektorju okoljskih dobrin in storitev kljub krizi povečala za 20 % v obdobju 2007–2011 in predstavlja priložnost za MSP, da vse bolj ustvarjajo gospodarske dejavnosti in delovna mesta, tudi na območjih, ki se soočajo z odseljevanjem in staranjem; ker imajo zato skupaj s podjetji s srednje veliko tržno kapitalizacijo in večnacionalnimi podjetji pomembno vlogo v industrijskem ekosistemu; ker je devet od desetih MSP malih podjetij, ki zaposlujejo 10 ali manj ljudi; ta mikro podjetja predstavljajo 53 % vseh delovnih mest v Evropi;

B.  ker je trenutno svetovni trg za okoljske dobrine in storitve ocenjen na 1000 milijard EUR letno, ta znesek pa naj bi se do leta 2020 podvojil ali celo potrojil, kar bo ustvarilo izjemne priložnosti za evropska MSP in gospodarsko rast v EU na splošno; ker ima Evropska unija vodilni položaj na svetu na področju uvoza in izvoza okoljskih dobrin; ker so storitve tesno povezane s temi dobrinami, a se ponudniki okoljskih storitev še vedno soočajo z necarinskimi ovirami;

C.  ker se je Evropska unija zavezala k ponovni industrializaciji Evrope z vlaganjem v načela trajnosti, konkurenčnosti in inovacij in zagotavljanjem podpore tem načelom, da bi dosegla vsaj 20-odstoten delež industrijske proizvodnje v BDP držav članic EU do leta 2020; ker se je Evropski svet zavezal k zmanjšanju domačih emisij toplogrednih plinov vsaj za 40 %, povečanju deleža energije iz obnovljivih virov za vsaj 27 % in izboljšanju energetske učinkovitosti za vsaj 27 % do leta 2030, z namenom zvišanja tega cilja na 30 %; ker bi morala MSP prispevati k izpolnjevanju teh ciljev, saj jih je 93 %(4) že sprejelo ukrepe, da bi postala bolj gospodarna z viri; ker bi po navedbah Komisije z boljšo okoljsko primerno zasnovo, preprečevanjem nastajanja odpadkov, recikliranjem in ponovno uporabo v podjetjih v EU lahko prihranili 600 milijard EUR neto, kar je 8 % letnega prometa, hkrati pa bi skupne emisije toplogrednih plinov zmanjšali za 2–4 %;

D.  ker je omogočanje MSP, da preoblikujejo okoljske izzive v gospodarske priložnosti in hkrati ravnajo trajnostno, eden od načel Akta za mala podjetja (Small Business Act), a ker ni bilo večjega političnega napredka in se MSP pogosto soočajo z neusklajenimi politikami pri ustanavljanju podjetja in izvajanju okoljskih standardov;

E.  ker bosta trg in zakonodaja spodbudila MSP, da bodo upoštevala vse večje število okoljskih standardov; ker bi morale EU in države članice čim bolj zmanjšati upravno breme v novi in veljavni uredbi ter bi morale preprečiti ustvarjanje dodatnih stroškov za podjetja, ki jo upoštevajo; ker so bile predlagane nove pobude za zmanjšanje regulativnega bremena za MSP in druge sektorje, ki bi jih morale izvesti Komisija in države članice;

F.  ker je 90 % podjetij EU mikro podjetij; ker imajo MSP in mikro podjetja kljub nedavnim prizadevanjem še vedno težave pri dostopu do spretnosti in znanja, informacij in finančnih sredstev ter do zadostno raznolike izbire lastniških in dolžniških instrumentov, ki jih potrebujejo za rast, ter ker programi EU še vedno ne prispevajo zadosti za inovacije; ker so postopki prošenj za evropsko financiranje za MSP še vedno preveč birokratski in zato za veliko število nedostopni;

G.  ker je treba upoštevati potencial proračuna EU, ki temelji na naložbah, za pomoč pri dostopu evropskih MSP do financiranja z zmanjšanjem birokracije in s pomočjo namenskih finančnih orodij in povečanjem stopnje financiranja programa LEO (lokalne pisarne za podjetja); ker je treba okrepiti razvoj uporabniku prijaznih postopkov za različne oblike podpore;

H.  ker imajo mala podjetja sorazmerno večjo korist od ukrepov za izboljšanje učinkovite rabe virov kot veliki subjekti in bi jim bilo treba pri pripravi politike nameniti večjo pozornost; ker je potencialna bruto korist od izboljšanja učinkovitosti rabe virov 10–17 % prihodka, odvisno od sektorja dejavnosti;

I.  ker so digitalne tehnologije pomembno orodje za MSP pri izkoriščanju ugodnosti optimalne porabe virov, prav tako pa so sektor, kjer se lahko brez težav ustvarijo in razvijejo nova takšna podjetja;

J.  ker imajo veliko pozornosti predvsem visokotehnološka MSP, ki neposredno zagotavljajo zelene inovacije, podpreti pa bi bilo treba tudi druga podjetja, ki upoštevajo okoljske predpise, izvajajo ukrepe za zelene inovacije in izboljšujejo svojo okoljsko učinkovitost; ker so ekološke inovacije lahko ideja za novo podjetje, a tudi ukrep za izboljšanje obstoječih podjetij v okviru zelenega gospodarstva;

K.  ker, čeprav ni mednarodno sprejete opredelitve o zeleni rasti, obstaja konsenz, da je to kombinacija gospodarske rasti in okoljske trajnosti; ker je bistven izziv za MSP izboljšanje spretnosti in znanja ter usposabljanja, čemur bi bilo treba nameniti posebno pozornost, zlasti glede inovacij in učinkovite rabe virov; ker je neprimeren dostop do tveganega kapitala, zlasti v začetni fazi, še vedno eden od glavnih ovir za ustvarjanje in razvoj podjetij, usmerjenih v rast;

L.  ker mikro podjetja ustvarjajo na tisoče delovnih mest in kar 53 % vseh zaposlitev v Evropi in zato potrebujejo drugačen okvir za delo, je nujna dosledna uporaba opredelitve mikro podjetja; ker se ta podjetja soočajo z različnimi velikimi težavami, kot so ovire pri pravilih o javnem naročanju, pretirano regulativno breme in dostop do financiranja;

Splošna vprašanja

1.  podpira pojem zelene rasti in krožnega gospodarstva ter je seznanjen, da so iz tega izhajajoče priložnosti povezane s pomembnimi različnimi področji, kot so viri iz obnovljive energije, in zlasti gospodarno izvedljivo izkoriščanje vetrne, sončne, hidro in geotermične energije, energetska učinkovitost, učinkovita raba virov, ravnanje z odpadki, zmanjšanje emisij, elektrifikacija in recikliranje po načelu od zibelke do zibelke; poudarja, pomemben gospodarski in zaposlitveni potencial, ki ga predstavljajo ta področja za različne sektorje; ugotavlja, da bi morala biti zelena rast del širše strategije za spodbujanje ustvarjanja delovnih mest in gospodarske rasti med MSP;

2.  poudarja, da bi morala biti zelena rast videna iz širšega zornega kota in bi morala vključevati prizadevanja iz cele vrednostne verige in po vsem podjetniškem ekosistemu, vključno s prizadevanji akterjev industrijske proizvodnje za zmanjšanje ekološkega odtisa njihovih izdelkov, proizvodnih procesov, poslovnih praks in storitev; spominja na priporočila evropske platforme za učinkovito rabo virov, kjer je poudarjeno, da učinkovita raba virov zahteva dinamičen regulativni okvir, ki proizvajalce in potrošnike primerno spodbuja k izboljšanju učinkovitosti izdelkov v celotnem življenjskem ciklu; poziva Komisijo, naj pripravi celosten političen okvir, vključno s konkretnimi političnimi cilji in boljšim vključevanjem in poenostavljanjem sedanjih političnih orodij za zagotavljanje priložnosti in sodelovanja MSP pri zelenem in krožnem gospodarstvu;

3.  poudarja dejstvo, da bo moralo svetovno gospodarstvo poskrbeti za vse večje število prebivalcev – 9 milijard ljudi do leta 2050 – in da so naši naravni viri omejeni in da jih je treba zato uporabljati trajnostno in zelo učinkovito; izpostavlja nove inovativne, zelene in trajnostne rešitve za te izzive, kot so novi proizvodi, proizvodni procesi, poslovne prakse in storitve, na primer z vključevanjem inovativnih digitalnih tehnologij, in nov podporni zakonodajni okvir;

4.  opominja Komisijo in države članice, da so MSP po vsej Evropi izredno raznolika, od zelo tradicionalnih družinskih podjetij do hitro rastočih družb, visokotehnoloških podjetij, mikro podjetij, socialnih podjetij in novoustanovljenih podjetij, ter da morajo biti pristopi pomoči enako raznoliki;

5.  meni, da mora EU zelo spremeniti svojo poslovno kulturo, da bi prispevala k gospodarski rasti, tako da bo več ljudi ustanovilo svoje podjetje in poiskalo več poslovnih priložnosti, zlasti na področju zelene rasti, in s sprejemanjem neuspeha in tveganja; poudarja, da je treba to vprašanje postaviti v središče oblikovanja politik; poziva države članice, naj po propadu podjetja zagotovijo mehkejši pristanek v svojem zakonodajnem okviru, da bi ljudje kmalu po propadu podjetja lahko začeli z novo dejavnostjo, predvsem v novih in inovativnih sektorjih; poziva Komisijo, naj zmanjša strah pred neuspehi s kampanjami za ozaveščanje in izobraževanjem;

6.  poudarja dodano vrednost proračuna EU, ki pomaga MSP, mikro podjetjem, socialnim podjetjem in zadrugam dostopati do financiranja in mednarodnih trgov, še posebno v okviru programov COSME in Obzorje 2020 ter evropskih strukturnih in investicijskih skladov (skladi ESI); poudarja, da morajo nacionalni regulatorji po EU jasno in enotno interpretirati pravila o odprtih javnih naročilih;

7.  ugotavlja, da je veliko evropskih MSP danes mednarodno konkurenčnih pri rešitvah, ki vključujejo proizvode in zelene storitve, kot so gradnja, instalacije, popravila in upravljanje; ugotavlja, da so te storitve bistvene za razvoj, prodajo in izvoz zelenih proizvodov; poziva Komisijo, naj zelene storitve vključi v sedanja pogajanja za sporazum o okoljskih dobrinah, pa tudi v dvostranske trgovinske sporazume, kot je TTIP, da bi zmanjšala ovire za evropska MSP in ponudnike storitev, ki želijo vstopiti na mednarodno prizorišče;

8.  poudarja pomen dobrega upravljanja, neodvisnega sodstva, preglednosti in pravne države v EU za ustvarjanje podjetništvu naklonjenega okolja in trga z enakopravnimi pogoji za MSP;

Financiranje zelenih pobud

9.  poudarja, da je v sedanjih razmerah, kjer je ena izmed najbolj pomembnih ovir za ustanavljanje in razvoj podjetij, usmerjenih v rast, še vedno nezadosten dostop do primernih virov tveganega kapitala, zlasti v začetnih fazah, v akcijskem načrtu Komisije za izboljšanje financiranja za MSP velik poudarek na tveganem kapitalu kot možnosti za financiranje rasti; vendar poudarja, da je ta vrsta financiranja primerna le za malo število MSP in da so bančna posojila še vedno pomemben vir financiranja ter da bi moral zasebni sektor razviti druge možnosti; v zvezi s tem ugotavlja, da je pomembno spodbujati alternativne oblike posojanja tem podjetjem, kot so kreditne zadruge; izpostavlja priložnosti potencialnega financiranja, ki bi jih bilo treba preučiti v okviru evropskega sklada za strateške naložbe;

10.  države članice poziva, naj spodbudijo tuje vlagatelje, tako da odpravijo jezikovne ovire; ugotavlja, da je korak v to smer sprejemanje vlog in zagotavljanje podatkov v angleščini, poleg uradnega jezika oz. jezikov;

11.  poudarja, da ne obstaja en način financiranja, ki bi ustrezal vsem, in poziva Komisijo, naj upošteva interese MSP v vseh sedanjih in morebitnih prihodnjih programih, instrumentih in pobudah, predvsem za nove poslovne modele v zelenem gospodarstvu, v obliki lastniškega kapitala (npr. poslovni angeli, skupinsko financiranje in večstranski sistemi trgovanja), navideznega lastniškega kapitala (kot so lastniško-dolžniška finančna sredstva) in dolžniških instrumentov (npr. majhne izdaje podjetniških obveznic, jamstveni instrumenti in platforme) ter partnerstev med bankami in drugimi subjekti, vključenimi v financiranje teh podjetij (računovodski strokovnjaki, poslovna združenja ali združenja teh podjetij ali gospodarske zbornice), da bi tako podprli podjetja v obdobju ustanavljanja, rasti in prenosa, pri čemer je treba upoštevati njihovo velikost, promet in finančne potrebe; poziva države članice ter lokalne in regionalne organe, naj zagotovijo ustrezne pobude in ponudijo fiskalne pobude za te modele financiranja; poudarja pomen pregleda obstoječih podpornih instrumentov za ta podjetja, da bi vključili dodatne priložnosti za zeleno rast;

12.  izpostavlja potrebo po zagotavljanju usklajevanja in povezovanja med finančnimi instrumenti v proračunu EU, zlasti v okviru Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI), programa EU za zaposlovanje in socialne inovacije (EaSI) in programa LIFE;

13.  poziva Komisijo in države članice, naj spremljajo rezultate MSP, ki imajo dostop do financiranja zelenih inovacij, da bi izmerile njegovo učinkovitost; poziva Komisijo, naj v primeru nezadovoljivih rezultatov čim prej izvede nujne spremembe, da bo financiranje učinkovitejše;

14.  ugotavlja, da je zaradi zelo tehnične narave številnih zelenih naložbenih načrtov bistveno poudariti pomen standardiziranih modelov tveganja in donosa ter oblikovanja novih modelov za nove izzive in sektorje;

15.  spominja, da bodo imela MSP pomembno vlogo v krožnem gospodarstvu, saj bodo zagotavljala trajnostne, a delovno intenzivne storitve, kot so popravila, obnova in recikliranje; ugotavlja, da Komisija, Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD), Mednarodni denarni sklad (IMF), Mednarodna organizacija dela (ILO), Parlament in Euroskupina v glavnem podpirajo načelo preusmeritve davkov z dela na uporabo in porabo naravnih virov; poziva Komisijo, naj oceni vpliv takšne preusmeritve;

16.  poudarja, da bi morali podjetniki, MSP, poslovna združenja in podporne organizacije bolje poznati možnosti financiranja za učinkovitejše tehnologije ali pogodbene storitve, kot so svetovanje, mentorstvo in usposabljanje na področju ekološke zasnove, upravljanja z viri in zelenega podjetništva ter razpoložljivosti zelenih tehnologij, proizvodov in storitev, ki bi lahko koristili tem podjetjem; poziva države članice, naj izboljšajo zagotavljanje storitev za MSP na teh področjih, in poudarja tudi, da so za te proizvode in storitve potrebni enostavni in dostopni viri informacij in baz podatkov; spominja Komisijo in države članice, da morajo biti te informacije zagotovljene na način, ki najbolje ustreza logiki in delovnim metodam MSP;

17.  ugotavlja, da programi EU ne prispevajo dovolj k ekološkim inovacijam in krožnemu gospodarstvu in da se mora Komisija zato bolj osredotočiti na financiranje iz programov COSME in Obzorje 2020 za razvoj ekološko inovativnih rešitev v MSP in za njih ter podpreti financiranje za boljšo zasnovo izdelkov in proizvodno učinkovitost, in sicer na podlagi pozitivnih izkušenj v zadnjem večletnem finančnem okviru; predvsem meni, da je treba v celoti izvajati instrument za MSP v okviru programa Obzorje 2020;

18.  poziva Komisijo in EIB, naj zagotovita, da bodo v izvedbeni fazi naložbenega načrta za Evropo ta podjetja, tudi zelena in inovativna, glavni upravičenci podpore, ki je zagotovljena v tem predlogu; vztraja, da je treba pripraviti jasna merila, vključno z evropsko dodano vrednostjo, da bi dosegli ta cilj, ter da je treba izboljšati zagotavljanje storitev svetovanja o učinkoviti rabi virov in ekoloških inovacijah za MSP; poziva EIB in Komisijo, naj zagotovita, da imajo vse kategorije iz priporočil Komisije glede opredelitve mikro, malih in srednjih podjetij (C(2003)1422) zadostne koristi; poudarja pomen programov Obzorja 2020 in COSME za podporo MSP ter potrebo po popolnem izvajanju instrumenta za ta podjetja v sklopu Obzorja 2020;

19.  meni, da je za zagotovitev dopolnjevanja med finančnimi shemami za ta podjetja bistveno usklajevati ukrepe v okviru kohezijske politike in drugih programov, kot je Obzorje 2020, tako na nacionalni kot na regionalni ravni; poudarja, kako pomembno je zakonodajo oblikovati na tak način, da bo tem podjetjem omogočala, da ohranijo svojo konkurenčnost;

20.  poziva Komisijo in države članice, naj hitro poiščejo dolgoročno rešitev za ogromne zaostanke pri plačilih na področju regionalne politike in pri upravljanju podpornih sredstev iz evropskih strukturnih in investicijskih skladov za pretekla obdobja financiranja, da MSP kot projektni partnerji ne bi izgubila volje za sodelovanje pri teh programih podpore in projektih zaradi zamud pri izplačilu podpornih sredstev;

Upravljanje znanja

21.  poudarja pomen aktivnega prizadevanja za sodelovanje med sektorji, znotraj vrednostnih verig in geografskih območij, ki lahko spodbudi inovacije in nove priložnosti za rast s pomočjo izmenjave idej in inovativnih konceptov; pozdravlja ukrep iz programa Obzorje 2020 o projektih s podporo grozdov za nove industrijske vrednostne verige, s katerim naj bi spodbudili inovacijski potencial MSP, vključno z ekološko inovativnimi in stroškovno učinkovitimi rešitvami, ki jih ponujajo;

22.  pozdravlja ustanovitev Evropskega centra odličnosti učinkovitosti virov, ki bo svetoval in pomagal MSP pri izboljšanju učinkovite rabe virov; poudarja, da mora ta center postati močna mreža partnerjev v regijah EU in upoštevati pridobljene izkušnje v državah članicah; meni, da bi moral ta center MSP usmeriti k evropskim, nacionalnim in regionalnim programom na tem področju in zagotavljati dostop do strokovnega znanja, omrežij in infrastrukture;

23.  poudarja pomen prenosa znanja in izmenjave znanja številnih deležnikov, vključno čez meje, z neformalnimi omrežji, zlasti za MSP in mikro podjetja, da bi izboljšali poznavanje sedanjih in novih inovativnih tehnik, najboljše prakse, načinov za pridobitev primernega financiranja, možnih vladnih podpornih shem in pomembnih zakonodajnih okvirov z najmanj upravnega bremena; spominja, da morajo biti sedanje nacionalne kontaktne osebe za programe financiranja EU in Evropsko podjetniško mrežo v celoti vključene v podporo za ta podjetja in proaktivno obveščati, pomagati in podpirati ta podjetja pri opredelitvi možnosti financiranja na evropski, nacionalni ali regionalni ravni; podpira organizacijo kampanje o učinkoviti rabi virov na evropski ravni, da bi MSP obvestili o koristih in priložnostih, ki jih ta učinkovitost ponuja, in načinih, kako ustvariti industrijske sinergije o recikliranju; poziva Komisijo in Evropsko podjetniško mrežo, naj na področju učinkovite rabe virov sodelujeta z industrijskimi združenji, sindikati, MSP, nevladnimi organizacijami in univerzami ter regionalnimi pobudami; glede tega pozdravlja, da se je Komisija osredotočila na simbioze in grozde, in jo spodbuja, naj pripravi konkretne pobude za omogočanje medsektorskega sodelovanja in upravljanja z viri;

24.  poziva, naj imajo sektorske federacije pomembnejšo vlogo pri zagotavljanju ustreznih informacij in nasvetov o zelenih tehnologijah, možnostih financiranja in ustreznih postopkih; poziva Komisijo in države članice, naj zapolnijo vrzel, kjer te podpore ni, in v sodelovanju s sektorskimi federacijami in podjetji dodatno preučijo, katere možnosti obstajajo, spodbudijo trajnostne rešitve, investirajo v okolju prijazne tehnologije, učinkovito rabo virov in gospodarstvo recikliranja; ugotavlja, da je med potrebami MSP ter spretnostmi in znanjem zaposlenih vse večja razlika; ugotavlja, da se 26 % delodajalcev v Evropi sooča s težavami pri iskanju zaposlenih, ki bi imeli prave spretnosti in znanje;

Raziskave, razvoj, inovacije ter spretnosti in znanje

25.  poudarja, da je nujna večja učinkovitost pri razvoju osnovnih raziskav in razvoja, da je v ta proces treba vključiti MSP in dejavno podpirati dodatno preoblikovanje rezultatov osnovnih raziskav in razvoja v dodaten tehnološki napredek; poudarja pomembnost ponovne industrializacije Evrope zaradi pomena, ki ga ima proizvodna industrija za raziskave, razvoj in inovacije ter tudi za prihodnjo konkurenčno prednost EU; meni, da je treba zadostno pozornost nameniti tudi netehnološkim, organizacijskim, sistemskim inovacijam in inovacijam javnega sektorja, skupaj z rešitvami, ki temeljijo na tehnologiji;

26.  poudarja, da morajo evropska podjetja komercializirati in ovrednotiti rezultate raziskav in razvoja; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo stabilen regulativni okvir in ustrezne finančne sheme, da bi omogočile gospodarske pobude in podjetništvo ter da bi omejile čas, potreben za uvedbo novih proizvodov, storitev in poslovnih praks na trg, predvsem v zelenem gospodarstvu;

27.  poudarja potencial nove evropske vesoljske infrastrukture za inovacije in zeleno rast; poziva Komisijo, naj spodbuja MSP, da uporabljajo podatke iz teh infrastruktur v podjetniških inkubatorjih; poziva Komisijo, naj za MSP uvede režim, ki v fazi raziskav, razvoja in trženja zagotavlja takojšen dostop do podatkov iz te infrastrukture;

28.  ugotavlja, da je glede na Innobarometer iz maja 2014 le 9 % vseh podjetij navedlo, da so od januarja 2011 koristila javno finančno podporo za svoje dejavnosti raziskav, razvoja in inovacij; poudarja, da je treba razviti uporabniku prijazne postopke za različne oblike podpore;

29.  je seznanjen z ugodnostmi, ki jih evropski patent z enotnim učinkom zagotavlja MSP, zlasti na področju zelenih tehnologij; poziva države članice, naj se priključijo sistemu evropskega patenta z enotnim učinkom; poziva države članice, naj takoj ratificirajo sporazum o Enotnem sodišču za patente, ki je nujen za izvajanje evropskega patenta z enotnim učinkom; poziva Komisijo, naj predlaga poenostavljen postopek, ki bi ga uporabljale MSP pri vložitvi tožbe zaradi kršitve pri tem sodišču;

30.  poziva k izboljšanju političnega okvira za krožno gospodarstvo, vključno s sprejemanjem in izvajanjem pametnih predpisov, standardov in kodeksov ravnanja, ki so namenjeni internalizaciji zunanjih stroškov, obravnavi proizvodov, ki porabljajo veliko virov, ustvarjanju enakovrednih pogojev, nagrajevanju najuspešnejših ter spodbujanju hitrejšega prehoda na z viri gospodarno in trajnostno gospodarstvo;

31.  poziva Komisijo, naj kot del svežnja o krožnem gospodarstvu vključi razširitev instrumenta okoljsko primerne zasnove, da bi vključila razsežnost učinkovite rabe virov; meni, da bi okoljsko primerna zasnova morala obravnavati trajnost proizvodov, njihovo popravljivost in možnost recikliranja, vključno s standardi za zajamčeno minimalno življenjsko dobo in razstavljanje;

32.  spodbuja k razširitvi inovativnih podpornih shem, na primer bonov za zelene inovacije, s katerimi se lahko spodbuja uvedba trajnostnih tehnologij in okolju prijaznih rešitev, ki bodo odporne na podnebne spremembe; v zvezi z vlogami za podporna sredstva meni, da je treba oblikovati enostavna in jasna pravila, ki ne smejo predstavljati upravnega bremena; poleg tega poziva Komisijo in države članice, naj poiščejo inovativne rešitve za financiranje MSP ter zagotovijo v celoti dostopne instrumente financiranja; opozarja, da so zmogljivosti za trajnostno rast in inovacije, ki jih imajo evropska MSP, ena od glavnih konkurenčnih prednosti EU na globaliziranih trgih;

(De)regulacija kot gonilo za rast

33.  poziva države članice, naj se izogibajo ustvarjanju ovir na notranjem trgu s čezmernim prenašanjem zakonodaje, pregledajo veljavne ureditvene režime, odpravijo vse odvečne in neučinkovite predpise, ki predstavljajo tržne ovire, in naj zagotovijo usklajen prenos v nacionalno zakonodajo; poziva Komisijo, naj zagotovijo, da se bo test MSP v celoti izvajal v vseh ocenah učinka; poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja pri obravnavi čezmernega prenašanja zakonodaje v posameznih državah članicah; poudarja, da morajo nacionalni regulatorji jasno in enotno interpretirati pravila EU o odprtih javnih naročilih po vsej EU, vključno z zelenimi javnimi naročili in e-javnimi naročili, ki trenutno predstavljajo znatno oviro za MSP, ki želijo delovati na mednarodni ravni, hkrati pa je to velika priložnost za države članice, da postanejo zgodnji prirejevalci, vključno s proizvodi in rešitvami, ki učinkovito rabijo vire in energijo;

34.  pozdravlja odločitev Komisije, da bo umaknila zastarele in preveč obremenjujoče zakonodajne predloge; pričakuje, da bo Komisija pripravila bolj ambiciozen zakonodajni predlog o odpadkih, kot je na plenarnem zasedanju Parlamenta decembra 2014 napovedal podpredsednik Timmermans; poziva Komisijo, naj ne pripravlja zakonodajnih predlogov, ki bi povzročili nepotrebno upravno breme za podjetja in MSP, ter naj veljavno zakonodajo redno pregleduje, da bi zmanjšali sedanje upravno breme, izboljšali kakovost in učinkovitost zakonodaje ter jo prilagodili novim poslovnim modelom; vendar poudarja potrebo po ambicioznih ukrepih, primernem in pravočasnem izvajanju veljavne zakonodaje in vključitev deležnikov iz pomembnih sektorjev in MSP v začetnih fazah, vključno z oceno učinka, da bi dosegli okoljske cilje EU;

35.  opozarja na pomen tehnološko nevtralne in inovacijam prijazne zakonodaje, ki omogoča, da trg preskusi in oceni različne nove tehnologije; pozdravlja razvoj sheme preverjanja okoljskih tehnologij (ETV) kot novega orodja, da bodo inovativne okoljske tehnologije lahko pridejo na trg; poziva države članice, naj v svojih shemah javne podpore primerno uporabijo tržne instrumente in naj ne uporabljajo subvencij, ki škodujejo okolju in izkrivljajo trg; spominja, da bi morali javno intervencijo uporabiti za obravnavo pomanjkljivosti trga, kot je neoblikovanje cen za zunanje dejavnike; poziva Komisijo, naj pripravi skupne smernice za nacionalne sheme javne podpore za zelene naložbene projekte, da bi ustvarila bolj enoten niz ukrepov;

36.  ugotavlja, da moteče industrije in tehnologije pogosto kažejo na pomanjkljivosti v veljavni zakonodaji; poudarja potrebo po nenehnem spremljanju in posodabljanju veljavne zakonodaje in njenega izvajanja, da ne bo ovir za trajnostne in ekološko inovativne tehnologije in nove tehnološke dosežke;

Različni podporni ukrepi

37.  poudarja, da je treba razvoj podjetniških veščin in programov, ki učijo, kako delujejo in součinkujejo trg, gospodarstvo in finančni sistem, skupaj z okoljskim osveščanjem, ter kako lahko nove tehnologije spodbudijo učinkovite, inovativne in zelene priložnosti, vključiti v osnovne in višje izobraževalne sisteme, ter jih tudi spodbujati z izven šolskimi dejavnostmi in vseživljenjskim učenjem; meni, da je dobro pripravljen poslovni načrt prvi korak k boljšemu dostopu do finančnih sredstev in uspešnosti; poziva Komisijo in države članice, naj podjetništvo, finančno, ekonomsko in okoljsko izobraževanje nemudoma vključijo v izobraževalne programe; v zvezi s tem podpira program „Erasmus za mlade podjetnike“, ki spodbuja kulturo podjetništva ter razvoj enotnega trga in konkurenčnosti;

38.  poudarja, da imajo tudi mikro in zagonska podjetja pravico do pomoči in svetovanja pri preusmeritvi na trajnostno zeleno rast; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo ta podjetja primerno krita z novimi pobudami, ki so osredotočene na priložnosti za MSP na področju zelene rasti;

39.  ugotavlja, da program Erasmus+ omogoča študentom in mladim, da razvijejo podjetniške veščine z, med drugim, financiranjem pripravništev; podpira program „Erasmus za mlade podjetnike“, ki spodbuja kulturo podjetništva ter razvoj enotnega trga in konkurenčnosti;

40.  se zaveda, da je treba obravnavati nevzdržne vzorce porabe in spodbujati spremembe v vedenju potrošnikov; poudarja potrebo po ustreznem izobraževanju potrošnikov in po spodbujanju spodbud za bolj trajnostno porabo; poziva Komisijo in države članice, naj okrepi ukrepe na strani povpraševanja, kot je uporaba javnih naročil za okrepitev koriščenja proizvodov in rešitev, ki so bolj gospodarni z viri in energijo; poudarja, da bi bilo dobro za povečanje vpliva potrošnikov k informacijam o proizvodih in znaku za okolje dodati informacije o porabi virov;

41.  poudarja pomen omogočanja zagonskih in odcepljenih podjetij prek sodelovanja z raziskovalnimi in tehnološkimi inštituti, univerzami in ustanovami za poklicno usposabljanje;

42.  poudarja pomen izvoza za ustvarjanje delovnih mest in rasti v Evropi; poziva Komisijo, naj spodbudi sklenitev odprtih trgovinskih sporazumov z našimi partnerji, da bi omogočila evropskim MSP dostop do novih trgov;

43.  meni, da so podjetnice dragocenost, ki se je ne vrednoti dovolj v smislu rasti in konkurenčnosti EU, in da bi jih bilo treba spodbujati in krepiti, ter da je treba odpraviti vse ovire, zlasti diskriminacijo pri plačah, s katerimi se soočajo ženske, tudi v zelenem gospodarstvu, da bodo ženske in moški imeli enake ugodnosti; meni, da bi redno zbiranje usklajenih statističnih podatkov, tudi o učinku zakonodaje z vidika spola in podatkov o delu, razčlenjenih po spolu, omogočilo več političnega odločanja in spremljanja na podlagi dokazov ter bi nadoknadilo manjkajoče znanje v ekoloških razpravah;

44.  poziva Komisijo, naj preuči in opredeli sektorje v evropski industriji in na geografskih območjih, kjer je mogoče ustvariti nove grozde in središča in podpreti njihov razvoj;

45.  poziva Komisijo in države članice, naj bodo še posebej pozorne in se odzivajo na priložnosti in izzive na podeželskih območjih, kar zadeva MSP, zeleno rast in okoljske inovacije;

46.  poziva države članice, naj (na ravni nacionalnih, regionalnih in lokalnih oblikovalcev politike in upravljalnih organov) v okviru strategij za pametno specializacijo nenehno spodbujajo trajnostno rast z dejavno udeležbo glavnih deležnikov, ki spodbuja povezovanje v grozde, sinergije in mreže na področju dejavnosti zelenega gospodarstva; poziva Komisijo, naj Parlamentu poroča o izvajanju strategij za pametno specializacijo na nacionalni in/ali regionalni ravni, kot je ustrezno, zlasti o različnih vzorcih nadaljnjih ukrepov, ki se uporabljajo na ravni EU in ravni držav članic; poziva Komisijo in države članice, naj posredujejo informacije o sprejetih praktičnih ukrepih, s katerimi naj bi okoljsko inovativnim MSP pomagali razvijati znanja s povezovanjem med regionalnimi inovacijskimi centri in osrednjimi podpornimi mrežami;

47.  poziva Komisijo, naj pod okriljem regionalne politike oblikuje posebne programe, ki vključujejo vse ustrezne elemente zelene rasti za ta podjetja; poudarja, da je treba v celoti izkoristiti potencial mladih podjetnikov v okviru zelene rasti MSP; poziva Komisijo, naj pripravi ukrepe, s katerimi bi izobraževalne ustanove povezala z evropskimi programi in ukrepi v podporo zelenemu gospodarstvu; poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo vsa razpoložljiva sredstva, da bi zaposlenim v MSP priskrbele svetovanje in povečale njihovo ozaveščenost z namenom izboljšati njihovo znanje in spretnosti; poziva, naj bo podpora za usposabljanje usmerjena v mlade in v najbolj prikrajšane skupine;

o
o   o

48.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0036.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0032.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0069.
(4) http://ec.europa.eu/public_opinion/flash/fl_381_en.pdf

Pravno obvestilo