Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 10. september 2015 - StrasbourgKončna izdaja
Rusija, zlasti primeri Estona Kohvera, Olega Sencova in Aleksandra Kolčenka
 Angola
 Azerbajdžan
 Migracija in begunci v Evropi
 Vloga EU v bližnjevzhodnem mirovnem procesu
 Razmere v Belorusiji
 Socialno podjetništvo in socialne inovacije za preprečevanje brezposelnosti
 Vzpostavitev konkurenčnega trga dela EU za 21. stoletje
 30.in 31. letno poročilo o spremljanju uporabe prava EU (2012-2013)

Rusija, zlasti primeri Estona Kohvera, Olega Sencova in Aleksandra Kolčenka
PDF 257kWORD 82k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. septembra 2015 o Rusiji, zlasti primerih Estona Kohvera, Olega Sencova in Aleksandra Kolčenka (2015/2838(RSP))
P8_TA(2015)0314RC-B8-0845/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju ruske ustave, zlasti člena 118, v katerem je navedeno, da so za sojenje v Ruski federaciji pristojna samo sodišča, in člena 120, v katerem je predvideno, da so sodniki neodvisni in podrejeni samo ruski ustavi in zveznemu zakonu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2015 o umoru ruskega opozicijskega voditelja Borisa Nemcova in stanju demokracije v Rusiji(1) ter prejšnjih poročil in resolucij o Rusiji, predvsem resolucij z dne 15. januarja 2015 o Rusiji, zlasti primeru Alekseja Navalnega(2), z dne 30. aprila 2015 o primeru Nadje Savčenko(3) in z dne 10. junija 2015 o stanju odnosov med EU in Rusijo(4),

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 19. avgusta 2015 o sodbi zoper estonskega policista Estona Kohvera,

–  ob upoštevanju izjave podpredsednice/visoke predstavnice z dne 25. avgusta 2015 o obsodbi ukrajinskih državljanov Olega Sencova in Aleksandra Kolčenka pred ruskim sodiščem,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih poročil in resolucij o Rusiji, zlasti priporočila Svetu z dne 23. oktobra 2012 o določitvi skupnih vizumskih omejitev za ruske uradnike, vpletene v primer Sergeja Magnickega(5), ter resolucij z dne 13. junija 2013 o pravni državi v Rusiji(6), z dne 13. marca 2014 o Rusiji in izrekanju kazni protestnikom, udeleženim v dogodkih na Blatnem trgu(7), z dne 23. oktobra 2014 o razpustitvi nevladne organizacije Memorial (dobitnice nagrade Saharova 2009) v Rusiji(8) ter priporočila Svetu z dne 2. aprila 2014 o določitvi skupnih vizumskih omejitev za ruske uradnike, vpletene v primer Sergeja Magnickega(9),

–  ob upoštevanju sedmega rednega poročila o Ruski federaciji(10), ki ga je Odbor za človekove pravice OZN obravnaval na 3136. in 3137. seji(11) 16. in 17. marca 2015,

–  ob upoštevanju posvetovanja med EU in Rusijo o človekovih pravicah, ki je potekalo 28. novembra 2013,

–  ob upoštevanju člena 135(5) in člena 123(4) Poslovnika,

A.  ker se je Ruska federacija kot polnopravna članica Sveta Evrope, Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi (OVSE) in Organizacije združenih narodov zavezala načelom demokracije in pravne države ter spoštovanju temeljnih svoboščin in človekovih pravic; ker so se zaradi številnih resnih kršitev načel pravne države in sprejetja restriktivnih zakonov v minulih mesecih začeli porajati resni pomisleki o tem, ali Rusija spoštuje mednarodne in nacionalne obveznosti; ker je Evropska unija večkrat ponudila dodatno pomoč in strokovno znanje, da bi Rusiji pomagala pri posodobitvi ustavnega in pravnega reda v skladu s standardi Sveta Evrope;

B.  ker je septembra lani ruska varnostna služba na estonskem ozemlju ugrabila estonskega policista Estona Kohvera in ga nato nezakonito zadrževala v priporu v Rusiji, kar je nedvomna in huda kršitev mednarodnega prava;

C.  ker sta bila ukrajinski režiser Oleg Sencov in zagovornik državljanskih pravic Aleksander Kolčenko, ki sta nasprotovala nezakoniti ruski priključitvi Krimskega polotoka, maja 2014 aretirana in obtožena domnevnih nezakonitih dejavnosti na Krimu; ker sta bila obravnavana kot ruska državljana, čeprav imata ukrajinsko državljanstvo;

D.  ker je bilo tako v primeru Olega Sencova kot v primeru Aleksandra Kolčenka slišati obtožbe o mučenju in hudih zlorabah, s katerimi so bile na nezakonit način pridobljene izjave, ki so nato dobile pravno veljavo;

E.  ker je sojenje Olegu Sencovu in Aleksandru Kolčenku potekalo pred vojaškim sodiščem, čeprav so jima sodili za zločine, za katere so v celoti pristojna civilna sodišča; ker so sojenje zaznamovale številne resne postopkovne napake;

F.  ker je posebna poročevalka Sveta OZN za človekove pravice o neodvisnosti sodnikov in odvetnikov Gabriela Knaul po uradnem obisku v Ruski federaciji v svojem poročilu aprila 2014 izrazila precejšnjo zaskrbljenost zaradi domnevnih neposrednih in posrednih groženj, neustreznega vplivanja, vmešavanja in pritiska na sodstvo;

G.  ker postaja vse bolj očitno, da EU potrebuje odločno, skladno in celovito politiko do Rusije, ki jo bodo spoštovale vse države članice;

H.  ker je sveženj ukrepov za izvajanje sporazumov iz Minska predvideval izpustitev in izmenjavo vseh talcev in nezakonito pridržanih oseb, in sicer po načelu „vsi za vse”;

I.  ker je več sojenj in sodnih postopkov v zadnjih nekaj letih, denimo primeri Navalnega, Magnickega in Hodorkovskega, vrglo senco dvoma na neodvisnost in nepristranskost sodnih ustanov v Ruski federaciji;

J.  ker je EU prek partnerstva za posodobitev večkrat ponudila dodatno pomoč in strokovno znanje, da bi podprla prizadevanja Rusije za demokratizacijo in spoštovanje ustavnega in pravnega reda v skladu s standardi Sveta Evrope;

1.  ostro obsoja sodbo regionalnega sodišča v Pskovu, pa tudi celotno sojenje estonskemu policistu Estonu Kohveru, ki so ga lani najprej ugrabili na estonskem ozemlju, ki je del Evropske unije, nato pa obsodili na petnajstletno zaporno kazen; meni, da gre pri tem primeru za kršitev mednarodnega prava in temeljnih pravosodnih standardov;

2.  poziva Rusko federacijo, naj ravna v skladu s svojimi mednarodnimi obveznostmi ter nemudoma izpusti Estona Kohvera in mu zagotovi varno vrnitev v Estonijo;

3.  je trdno prepričan, da Estonu Kohveru že od vsega začetka ni bila zagotovljena pravica do pravičnega sojenja, saj je to potekalo za zaprtimi vrati, na njem ni smel biti navzoč niti estonski konzul, obtožencu ni bila zagotovljena ustrezna pravna pomoč, še več, prepovedani so bili obiski žene in drugih članov družine, prav tako pa je moral brez utemeljitve opraviti psihiatrični pregled, katerega podrobnosti ostajajo neznane

4.  ostro obsoja nezakonito obsodbo in zaporno kazen za Olega Sencova in Aleksandra Kolčenka; poziva Rusko federacijo, naj ju nemudoma izpusti in poskrbi, da se bosta varno vrnila v Ukrajino; zahteva, naj ruski organi nemudoma izvedejo neodvisno in učinkovito preiskavo obtožb v zvezi z mučenjem, ki so jih podali obtoženec in priče v postopku, a jih je tožilec med sojenjem ovrgel; prav tako poziva, naj bo preiskava odprta za mednarodne opazovalce;

5.  poziva k izpustitvi vseh nezakonito pridržanih ukrajinskih državljanov, tudi Nadje Savčenko, saj je to v skladu z dogovorjenim svežnjem ukrepov za izvajanje sporazumov iz Minska in zavezo o izpustitvi vseh talcev in pridržanih oseb zaradi konflikta v Ukrajini;

6.  obžaluje dejstvo, da se v Ruski federaciji pravo in pravosodje izrabljata kot politična instrumenta za kršitev mednarodnega prava in standardov, zato je bilo mogoče ukrajinskega režiserja Olega Sencova obsoditi na dvajsetletno, Aleksandra Kolčenka pa na desetletno zaporno kazen, ker sta izrazila svoje mnenje in v primeru nezakonite priključitve Krima, ki jo je izvedla Ruska federacija, dejavno zavzela Ukrajini naklonjeno stališče; poudarja, da jima v nobenem primeru ne bi smeli soditi pred vojaškim sodiščem in da bi bilo treba izvzeti vse izjave prič, pridobljene z mučenjem in drugimi nezakonitimi metodami;

7.  ostro obsoja resno kršitev ozemeljske celovitosti Ukrajine in Estonije, do katere je prišlo pri nezakoniti ugrabitvi državljanov obeh držav, da bi jim bilo mogoče soditi pred ruskim sodiščem;

8.  meni, da ruska sodišča niso pristojna soditi za dejanja, ki so se zgodila zunaj mednarodno priznanega ozemlja Rusije, in poudarja, da sodni postopki v vseh treh primerih ne smejo veljati za legitimne; poziva Svet in Komisijo, naj pri stikih z ruskimi organi obravnavata te primere in o njih poročata Parlamentu; poziva države članice, naj na dvostranskih srečanjih ravnajo enako;

9.  poudarja, da so ruski organi in sodni uslužbenci v celoti odgovorni za dobro počutje pridržanih oseb in da je treba povsem spoštovati njihovo pravico do obiskov družinskih članov, stikov z diplomatskimi predstavniki, ustrezne zdravstvene oskrbe, pravnih in konzularnih nasvetov ter nemotenega dostopa njih in pravnih zastopnikov do vseh dokumentov in dokazov, ki se nanašajo na obtožbe, s katerimi se soočajo;

10.  ponovno obsoja nepretrgano vladno zatiranje oporečnikov z ukrepanjem proti neodvisnim nevladnim organizacijam po tako imenovanem zakonu o tujih agentih ter z vztrajnimi in večplastnimi pritiski na aktiviste, politične nasprotnike in kritike režima;

11.  spominja Rusijo, kako pomembno je v celoti spoštovati vse mednarodne pravne obveznosti, in jo opominja, da morajo biti sodne odločitve sprejete učinkovito in neodvisno, biti povsem v skladu z zakonom in temeljiti na legitimnih dokazih, pri njih pa ne sme prihajati do političnega vmešavanja; meni, da bi morala Ruska federacija kot članica Sveta Evrope in Organizacije za varnost in sodelovanje v Evropi spoštovati zaveze, ki jih je podpisala;

12.  poziva Svet, naj za EU sestavi skupni seznam uradnikov, odgovornih za ugrabitev, nezakonito pridržanje in obsodbo Estona Kohvera, Nadje Savčenko, Olega Sencova in Aleksandra Kolčenka, zanje uvede in izvaja prepoved izdajanja vizumov v vsej EU ter zamrzne vsa finančna sredstva, ki bi jih sami ali njihovi neposredni sorodniki imeli v Evropski uniji;

13.  poziva k okrepitvi stalnega spremljanja kršitev človekovih pravic v Rusiji in na ozemlju, trenutno priključenem tej državi; izraža globoko zaskrbljenost zaradi čedalje slabših razmer na področju človekovih pravic in poziva ruske oblasti, naj v Rusiji in na Krimu – po njegovi nezakoniti priključitvi – spoštujejo te pravice, vključno s pravico do svobode izražanja, združevanja in zbiranja ter načeli pravne države; ugotavlja, da Rusija še naprej krši Evropsko konvencijo o človekovih pravicah;

14.  poziva predsednika Evropskega sveta in podpredsednico/visoko predstavnico, naj pripravita celovito politično strategijo, s katero bi EU ponovno prevzela pobudo in začela voditi jasnejšo politiko do Rusije;

15.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi ter predsedniku, vladi in parlamentu Ruske federacije.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0074.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0006.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0186.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0225.
(5) UL C 68 E, 7.3.2014, str. 13.
(6) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0284.
(7) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0253.
(8) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0039.
(9) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0258.
(10) CCPR/C/RUS/7.
(11) CCPR/C/SR.3136 in 3137.


Angola
PDF 179kWORD 86k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. septembra 2015 o Angoli (2015/2839(RSP))
P8_TA(2015)0315RC-B8-0846/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Angoli,

–  ob upoštevanji izjave predstavnika za javnost visokega komisarja Organizacije združenih narodov za človekove pravice o Angoli z dne 12. maja 2015,

–  ob upoštevanju skupne izjave po prvem ministrskem srečanju Angola-EU z dne 17. oktobra 2014,

–  ob upoštevanju dokumenta „Angola-EU – skupna pot naprej“ z dne 23. julija 2012,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic in o svobodi izražanja,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta junija 2014 ob 10-letnici smernic EU,

–  ob upoštevanju člena 21 PEU in strateškega okvira EU za človekove pravice, v katerih se EU zavezuje, da bo še naprej z vsemi svojimi močmi podpirala zagovornike svobode, demokracije in človekovih pravic po vsem svetu,

–  ob upoštevanju sporazuma o partnerstvu iz Cotonouja, podpisanega junija 2000,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948 in Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker se angolska vlada v zadnjih mesecih vse ostreje odziva na vsako domnevno oporekanje njeni oblasti in s tem krši človekove pravice, ki so zapisane v angolski ustavi; ker se v Angoli še vedno kršita pravici do združevanja in zbiranja in v državi narašča zaskrbljenost, da za aretacijami in preganjanjem aktivistov za človekove pravice stojita vojska in obveščevalne službe;

B.  ker je bil 14. marca 2015 brez naloga aretiran aktivist za človekove pravice Joséja Marcosa Mavunga, 28. avgusta 2015 pa je tožilec António Nito na sodišču v angolski provinci Cabinda zanj zahteval 12-letno zaporno kazen na podlagi obtožb o hujskanju k vstaji, čeprav ni bilo dokazov, da je storil kakršnokoli kaznivo dejanje;

C.  ker je bil istega dne aretiran tudi odvetnik Arão Bula Tempo, ker naj bi domnevno sodeloval pri organizaciji istega protesta; ker so Arãa Tempa 13. maja 2015 izpustili in čaka na sojenje zaradi obtožbe prevrata;

D.  ker je bil 28. maja 2015 novinar in aktivist za človekove pravice Rafael Marques obsojen na šestmesečno zaporno oziroma dveletno pogojno kazen, ker je leta 2011 objavil knjigo “Blood Diamonds: Corruption and Torture in Angola“ (Krvavi diamanti: korupcija in mučenje v Angoli), v kateri je podrobno opisal več kot 100 ubojev in več stro primerov mučenja, ki naj bi jih bili zakrivili varnostniki in vojaki na diamantnih poljih v regiji Lunda; ker pritožb zaradi kršitev človekovih pravic, ki jih je Marques vložil pri javnem tožilcu, niso preiskali;

E.  ker je bilo med 20. in 24. junijem 2015 zaradi sodelovanja na zasebni politični razpravi aretiranih 15 mladinskih aktivistov; ker je bil nato 30. junija 2015 aretiran še kapetana Zenóbio Lázaro Muhondo Zumba, in sicer zaradi domnevnih povezav z aretirano petnajsterico;

F.  ker so bili ti ljudje nezakonito in samovoljno aretirani in obtoženi, da pripravljajo vstajo in državni udar proti predsedniku in drugim članom vlade;

G.  ker je petnajsterica aktivistov pridržana do sojenja, a obtožnica proti njim še ni bila vložena, nimajo polnega dostopa do zagovornika, obiski sorodnikov, ki jim poskušajo zagotoviti hrano, niso dovoljeni, zaprti pa so samicah;

H.  ker so organi aretirali te aktiviste in jim preiskali domove, ne da bi predstavili nalog za to; ker obstajajo poročila, da so jih fizično in psihično mučili ter jim grozili s smrtjo;

I.  ker oblasti grozijo njihovim materam, ki se skušajo organizirati, vladajoča stranka MPLA pa je preprečila demonstracije njihovih podpornikov, ki so želeli zahtevati njihovo izpustitev; ker so lokalne varnostne sile 8. avgusta 2015 v Luandi napadle in nasilno zatrle miroljubne demonstracije sorodnikov teh zapornikov;

J.  ker so bili Julija 2015 začasno pridržani štirje zagovorniki človekovih pravic in dopisnik radia Deutsche Welle, ki so obiskali druge aktiviste v zaporu v provinci Luanda, in sicer na podlagi obtožb, da so želeli v zaporu izvajati politični aktivizem;

K.  ker angolska ustava priznava pravico do miroljubnih protestov ter do združevanja in izražanja;

L.  ker obstajajo poročila, da je aprila 2015 v Huambu prišlo do pokola, ko so policijske sile pobile pripadnike verske sekte Luz do Mundo; ker različni viri navajajo zelo različne številke – od nekaj deset mrtvih do več tisoč mrtvih in razseljenih; ker se vladi več mesecev ni zdela potrebna neodvisna preiskava, čeprav je ostro zanikala visoko število žrtev; ker varuh človekovih pravic pripravlja poročilo o teh dogodkih;

M.  ker je visoki komisar OZN za človekove pravice pozval k mednarodni preiskavi tega incidenta, zaradi česar je vlada sprožila sodno preiskavo;

N.  ker je angolska vlada okrepila množične in manj obsežne prisilne izselitve v Luandi in drugih mestih, da bi odstranila ljudi iz neprijavljenih naselij in pregnala ulične prodajalce, med njimi pa so bile tudi noseče ženske in matere z otroki;

O.  ker je bila marca 2015 sprejeta nova zakonodaja, ki opredeljuje povečan nadzor na nevladnimi organizacijami;

P.  ker je civilna družba vedno znova opozarjala na povezave med korupcijo, izčrpavanjem in nezakonitim prisvajanjem naravnih virov s strani vladajoče elite ter kršitvami človekovih pravic tistih, ki ogrožajo in opozarjajo na status quo;

Q.  ker kljub zavezam angolske vlade, da bo okrepila prizadevanja za izboljšanje svojega sistema za boj proti pranju denarja/financiranju terorizma, in določenemu napredku, Projektna skupina za finančno ukrepanje – gre za medvladno organizacijo, ki je bila ustanovljena leta 1989 na pobudo skupine G-7, da bi razvila politike za boj proti pranju denarja – še naprej odkriva pomanjkljivosti v angolskem sistemu za boj proti pranju denarja/financiranju terorizma;

R.  ker neodvisna poročila ugotavljajo, da dohodki od nafte, ki so glavni vir vlade, niso bili usmerjeni v trajnostni razvoj ali lokalne skupnosti, vladajoča elita pa je medtem obogatela;

S.  ker ima Angola bogate zaloge rudnin in nafte ter je njeno gospodarstvo med najhitreje rastočimi na svetu, zlasti po koncu državljanske vojne; ker je njena gospodarska rast zelo neenakomerna, saj nesorazmerno majhen del prebivalstva obvladuje večino bogastva države;

T.  ker bo gospodarska kriza v državi, ki je nastopila po strmem upadu prihodkov od nafte, verjetno sprožila nadaljnje socialne nemire in proteste proti vladi;

U.  ker je Angola oktobra 2014 ponovno potrdila svojo zavezo političnemu dialogu in sodelovanju, o katerih je bil sklenjen dogovor v dokumentu „Angola-EU – skupna pot naprej“, ki ima za bistvene stebre tudi dobro upravljanje, demokracijo in človekove pravice;

V.  ker izmenjava informacij o dobrem upravljanju in človekovih pravicah poteka v formalnem političnem dialogu – v skladu s členom 8 sporazuma iz Cotonouja med EU in Angolo – vsaj enkrat letno v okviru dokumenta „Angola-EU – skupna pot naprej“ iz leta 2012;

1.  je zelo zaskrbljen, ker se položaj na področju človekovih pravic, temeljnih svoboščin in demokratičnega prostora v Angoli hitro slabša, pa tudi zaradi resnih zlorab varnostnih sil in pomanjkanja neodvisnosti sodstva;

2.  poziva angolske oblasti, naj nemudoma in brezpogojno izpustijo vse zagovornike človekovih pravic, tudi Marcosa Mavunga in skupino aktivistov „15+1“, ki so bili aretirani junija 2015, ter naj umaknejo vse obtožbe zoper nje; poziva tudi, naj se takoj in brezpogojno izpusti vse druge aktiviste, zapornike vesti ali politične nasprotnike, ki so bili samovoljno aretirani in so pridržani samo zaradi svojih političnih prepričanj, novinarskega dela ali zaradi sodelovanja pri miroljubnih dejavnostih;

3.  odločno poziva oblasti, naj zagotovijo, da pridržane osebe niso žrtve mučenja ali slabega ravnanja, in naj njihovim sorodnikom in odvetnikom jamčijo popolno zaščito in dostop;

4.  poziva angolske oblasti, naj tako odpravijo samovoljne aretacije, nezakonito pridržanje in mučenje s strani policije in varnostnih sil; ponovno poudarja, da je treba opraviti takojšnje, nepristranske in temeljite preiskave vseh obtožb, da so varnostne sile in policija kršile človekove pravice, pa tudi mučile, ter da je treba storilcem soditi;

5.  je zelo zaskrbljen zaradi nenehnih poskusov omejevanja svobode izražanja in medijske svobode, miroljubnega zbiranja in združevanja ter vedno pogostejših kršitev teh svoboščin s strani oblasti in poziva angolske oblasti, naj zagotovijo takojšnje in brezpogojno uveljavitev teh svoboščin; poziva jih tudi, naj v celoti izvajajo določbe deklaracije OZN o človekovih pravicah, Afriške listine o človekovih pravicah in pravicah ljudstev ter drugih mednarodnih in regionalnih instrumentov za človekove pravice, ki jih je ratificirala Angola;

6.  prosi delegacijo EU v Luandi, naj izpolni zaveze evropske službe za zunanje delovanje glede podpiranja in varovanja zagovornikov človekovih pravic po vsem svetu z oprijemljivimi, vidnimi ukrepi, ki vključujejo zlasti opazovanje sojenj, politično in gmotno podporo zagovornikom človekovih pravic, njihovim odvetnikom in družinam ter sistematično sodelovanje EU in držav članic z angolskimi oblastmi na področju človekovih pravic na vseh ravneh odnosov, tudi na najvišji ravni; delegacijo poziva tudi k okrepitvi političnega dialoga z angolsko vlado v vseh političnih, trgovinskih in razvojnih odnosih, da se zagotovi, da bo ta država spoštovala svoje nacionalne in mednarodne zaveze na področju človekovih pravic, kot je obljubila med prvim ministrskim srečanjem EU-Angola oktobra 2014; poziva jo, naj za to uporabi vsa ustrezna orodja in instrumente, tudi evropski instrument za demokracijo in človekove pravice;

7.  poziva EU in države članice, naj priznajo visoko raven korupcije v angolskih oblasteh, kar resno ogroža spoštovanje človekovih pravic in razvoj, ter naj pred vsakim stikom z Angolo izvajajo načela iz pristopa na podlagi človekovih pravic, pa tudi, naj revidirajo ključne sektorje iz nacionalnega okvirnega programa v okviru 11. evropskega razvojnega sklada;

8.  obžaluje, da kljub končanemu nacionalnemu pregledu leta 2007 in obsežnemu programu boja proti minam še vedno ni zanesljivega podatka o resnosti grožnje zaradi protipehotnih min in eksplozivnih ostankov vojn; poziva EU, naj spremlja, nadzira in ocenjuje učinkovito porabo sredstev in zagotavlja, da bodo dodeljena sredstva uporabljena učinkovito in namensko, da bo zemlja resnično očiščena, kot je treba;

9.  odločno poziva angolske pravosodne oblasti, naj uveljavijo svojo neodvisnost od vsakršne politične instrumentalizacije in naj zaščitijo pravice, priznane s pravnimi instrumenti, kot je dostop do sodnega varstva in pravica do pravičnega sojenja;

10.  poziva angolsko vlado, naj opravi nujno, pregledno in verodostojno preiskavo pokola v Huambu ter zagotovi podporo preživelim, ki so bili razseljeni; pridružuje se pozivom OZN, naj se opravi mednarodna in neodvisna dopolnilna preiskava;

11.  ostaja zaskrbljen, ker se ne izvajajo ukrepi za boj proti nasilju nad ženskami in otroki; poziva oblasti, naj okrepijo boj proti škodljivim tradicionalnim običajem, kot je stigmatizacija otrok, obtoženih čarovništva;

12.  spominja, da se je Angola v okviru sporazuma iz Cotonouja obvezala spoštovanju demokracije, pravne države in človekovih pravic, ki zajemajo tudi svobodo izražanja in medijsko svobodo, dobro upravljanje ter preglednost političnih funkcij; odločno poziva angolsko vlado, naj uveljavlja te določbe v skladu s členi 11(b), 96 in 97 sporazuma iz Cotonouja, v nasprotnem primeru pa Evropsko komisijo poziva, naj v skladu s členi 8, 9 in 96 tega sporazuma sproži ustrezne postopke;

13.  poziva EU in države članice, naj obravnavajo preglednost trgovine z vsemi naravnimi viri, tudi nafto, zlasti pa naj v celoti izvajajo in spremljajo obstoječo zakonodajo o poročanju po posameznih državah; poziva angolske oblasti in tuje družbe, naj pomagajo okrepiti upravljanje v ekstraktivnem sektorju s spoštovanjem pobude za preglednost v ekstraktivni industriji in naj revidirajo izvajanje kimberleyskega procesa; nadalje poziva angolsko vlado, naj predloži načrt za pristop k partnerstvu za odprto vlado in pripravi konkreten načrt za boj proti korupciji, povečanje preglednosti in izboljšanje javne odgovornosti;

14.  spodbuja EU in ZDA naj sodelujeta in se usklajujeta pri izvajanju oddelka 1504 Dodd-Frankovega zakona;

15.  poziva nacionalne uprave in nadzorne organe držav članic, naj bodo bolj pozorni, kar zadeva upoštevanje evropske zakonodaje za preprečevanje pranja denarja, vključno s pravnimi načeli o skrbnem pregledu in ustreznimi ocenami učinka, zlasti v povezavi s politično izpostavljenimi osebami iz Angole;

16.  pozdravlja, da je angolska vlada priznala težave z odškodninami v primerih zasega zemljišč, ter pozdravlja poročila v medijih, po katerih naj bi se mehanizmi za razdeljevanje in nadomestila izboljšali; spodbuja vlado, naj nadaljuje svoja prizadevanja v tej smeri;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Afriški uniji, Afriški komisiji za človekove pravice in pravice ljudstev, vladam držav v regiji Južnoafriške razvojne skupnosti (SADC), predsedniku in parlamentu Angole, vladi ZDA, generalnemu sekretarju OZN, Svetu OZN za človekove pravice in skupni parlamentarni skupščini AKP-EU.


Azerbajdžan
PDF 267kWORD 96k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. septembra 2015 o Azerbajdžanu (2015/2840(RSP))
P8_TA(2015)0316RC-B8-0856/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Azerbajdžanu, zlasti tistih o stanju človekovih pravicah in načelu pravne države,

–  ob upoštevanju odnosov med Evropsko unijo in Azerbajdžanom, ki so bili vzpostavljeni leta 1999, o čemer pričajo izvajanje akcijskega načrta evropske sosedske politike, oblikovanje vzhodnega partnerstva, pogajanja o pridružitvenem sporazumu med EU in Azerbajdžanom ter sodelovanje Azerbajdžana v parlamentarni skupščini Euronest,

–  ob upoštevanju poročila za leto 2014 o napredku Azerbajdžana pri izvajanju evropske sosedske politike z dne 25. marca 2015 (SWD(2015)0064),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta evropske sosedske politike EU-Azerbajdžan,

–  ob upoštevanju pripomb predsednika Evropskega sveta Donalda Tuska z dne 22. julija 2015 po srečanju s predsednikom Azerbajdžana Ilhamom Alijevim,

–  ob upoštevanju obiska posebnega predstavnika EU za človekove pravice Stavrosa Limbrindisa v Bakuju od 23. do 26. februarja 2015,

–  ob upoštevanju izjave visokega komisarja OZN za človekove pravice Zejda Rada al Huseina z dne 8. septembra 2015, v kateri obsoja potekajoče zatiranje civilne družbe in neodvisnega mnenja v Azerbajdžanu,

–  ob upoštevanju izjav visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko in podpredsednice Komisije Federice Mogherini in komisarja Johannesa Hahna ob nedavnih aretacijah, pridržanjih, zapornih kaznih in umorih vodilnih novinarjev in zagovornikov človekovih pravic v Azerbajdžanu,

–  ob upoštevanju izjave Evropske unije z dne 19. avgusta 2015 o razmerah na področju človekovih pravic v Azerbajdžanu na posebnem zasedanju stalnega sveta OVSE št. 1064 na Dunaju,

–  ob upoštevanju nedavnih izjav generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjørna Jaglanda o zadevi Hadidže Ismajlove, zadevah Lejle Junus, direktorice Inštituta za mir in demokracijo v Azerbajdžanu, in njenega moža Arifa Junusa ter o umoru azerbajdžanskega novinarja Rasima Alijeva,

–  ob upoštevanju Helsinške deklaracije, ki jo je parlamentarna skupščina OVSE sprejela na svojem letnem zasedanju od 5. julija do 9. julija 2015, v kateri je zapisano, da „obsoja nenehno preganjanje in zapiranje novinarjev in zagovornikov človekovih pravic na podlagi politično motiviranih obtožb v več državah članicah OVSE ter izraža zaskrbljenost zaradi stalne zlorabe davčne in druge zakonodaje za upravičevanje teh dejanj“,

–  ob upoštevanju resolucije z dne 23. junija 2015 parlamentarne skupščine Sveta Evrope o delovanju demokratičnih institucij v Azerbajdžanu,

–  ob upoštevanju mnenja Beneške komisije Sveta Evrope z dne 15. decembra 2014, da zadnje spremembe zakona o nevladnih organizacijah „dodatno omejujejo delovanje nevladnih organizacij v Azerbajdžanu“,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic in sklepov Sveta z dne 23. junija 2014 ob 10. obletnici teh smernic,

–  ob upoštevanju določb deklaracije Organizacije združenih narodov o zagovornikih človekovih pravic, ki jo je generalna skupščina OZN sprejela 9. decembra 1998,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker se zadnjih nekaj let splošno stanje človekovih pravic v Azerbajdžanu nenehno slabša, povečuje pa se ustrahovanje, represija in praksa kazenskega pregona voditeljev nevladnih organizacij, zagovornikov človekovih pravic, novinarjev in drugih predstavnikov civilne družbe,

B.  ker je bila nagrajena raziskovalna novinarka radia Svobodna Evropa/Svoboda (RFE/RL) Hadidža Ismajlova obsojena na sedem in pol let zaporne kazni zaradi domnevne nezakonite prisvojitve, poneverbe in utaje davkov, potem ko je objavila več člankov o korupciji v zvezi s predsednikovo družino; ker sta bila zagovornika človekovih pravic Lejla in Arif Junus obsojena na osem in pol oziroma sedem let zaporne kazni zaradi obtožb, med njimi goljufije in davčne utaje, v postopku, ki še zdaleč ni dosegal mednarodnih standardov; ker sta bila znani borec za človekove pravice Rasul Jafarov in ugledni odvetnik za človekove pravice Intigam Alijev obsojena zaradi podobnih obtožb v postopkih, ki so jih zaznamovale kršitve dolžnega pravnega ravnanja, in trenutno prestajata zaporno kazen šestih let in treh mesecev oziroma sedmih let in pol; ker so številni drugi ugledni člani azerbajdžanske civilne družbe še vedno zaprti, vključno z Anarjem Mamadlijem, Raufom Mirkadirovim, Ömarjem Mamadovim, Tofikom Jakublujem, Ilgarjem Mamadovom, Nidžatom Alijevom, Parvizom Hašimlijem, Sejmurjem Hezijem, Hilalom Mamadovom in Talehom Hasmamadovim, in se zdravje nekaterih od teh zapornikov nenehno slabša;

C.  ker sta Lejla Junus in Rasul Jafarov pred aretacijo vodila skupino uglednih azerbajdžanskih zagovornikov človekovih pravic in strokovnjakov, ki je pripravila seznam skoraj sto Azerbajdžancev, ki štejejo za politične zapornike v skladu z opredelitvijo, ki jo je leta 2012 sprejel Svet Evrope;

D.  ker so novinarji in voditelji civilne družbe izpostavljeni stalnemu ustrahovanja in nadlegovanju, tudi Emin Mili, direktorica televizijske postaje TV Majdan, ki so ji grozili s smrtjo, njene družinske člane pa so aretirali na podlagi neresničnih obtožb, podobno kot novinarje, ki sodelujejo s televizijsko postajo TV Majdan v Azerbajdžanu; ker je ustanovitelj Inštituta za svobodo in varnost novinarjev in zagovornik človekovih pravic Emin Husejnov poiskal zatočišče v Švici, potem ko so mu grozili z neresničnimi obtožbami in so mu odvzeli azerbajdžansko državljanstvo;

E.  ker se mnogi drugi novinarji in aktivisti civilne družbe soočajo s pravnimi postopki, prepovedjo potovanja in omejitvijo svobode gibanja pri svojih dejavnostih v zvezi s človekovimi pravicami; ker azerbajdžanska vlada z novimi omejevalnimi zakoni o nevladnih organizacijah zatira tudi neodvisne skupine; ker so bile številne skupine zaradi teh zakonov dejansko prisiljene, da prenehajo delovati, ker so bili njihovi bančni računi zamrznjeni ali pa so bili onemogočeni njihovi viri financiranja, potem ko vlada ni hotela odobriti novih nepovratnih sredstev tujih donatorskih organizacij;

F.  ker so v centralnem Bakuju miroljubne demonstracije od leta 2006 dejansko prepovedane in ker so bile nedavno uvedene nove, stroge kazni in daljša obdobja administrativnega pripora za organizatorje ali udeležence nedovoljenih javnih zborovanj;

G.  ker je novinar Rasim Alijev in predsednik Inštituta za svobodo in varnost novinarjev po stalnih grožnjah in zastraševanju v bolnišnici v Bakuju umrl, potem ko je bil hudo pretepen, ker je prek družbenih medijev kritiziral predsednika Alijeva;

H.  ker je Azerbajdžan ena od ustanovnih članic vzhodnega partnerstva; ker so voditelji Evropske unije in vzhodnoevropski voditelji ob številnih priložnostih ponovno potrdili, da vzhodno partnerstvo temelji na skupnih vrednotah in načelih svobode, demokracije, spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin ter pravne države; ker si Azerbajdžan prizadeva, da bi okrepil in poglobil odnose z Evropsko unijo s ciljem, da bi dosegel strateško partnerstvo;

I.  ker leta 2014 Evropska unija zaradi restriktivne zakonodaje ni mogla izplačati 11 od 13 donacij nevladnim organizacijam in ker se še naprej sooča z resnimi omejitvami pri financiranju neodvisnih skupin civilne družbe in aktivistov v Azerbajdžanu; ker so številni prejemniki sredstev Evropske unije bodisi v zaporu – npr. odvetnik za človekove pravice Intigam Alijev – bodisi so zapustili državo in opustili svoje dejavnosti;

J.  ker so 4. julija 2015 zaprli urad OVSE v Bakuju, po odločitvi azerbajdžanskih oblasti, da bodo razveljavile memorandum o soglasju med vlado Republike Azerbajdžan in OVSE;

K.  ker je organizacija Freedom House Azerbajdžan označila kot nesvobodno državo, njegov tisk kot nesvoboden, splet pa kot delno svoboden; ker je v zadnjih desetih letih Azerbajdžan utrpel največje nazadovanje demokratičnega upravljanja v vsej Evraziji;

L.  ker bodo novembra 2015 v Azerbajdžanu parlamentarne volitve; ker je Evropski parlament zavrnil prošnjo za napotitev misije za opazovanje volitev, ker je bilo ocenjeno, da ne obstaja podlaga za svobodne in poštene volitve in da omejitev svobode izražanja, zbiranja in združevanja v državi onemogoča vzpostavitev enakih konkurenčnih pogojev za kandidate in pripravo resnično tekmovalnega glasovanja;

M.  ker je sektorsko sodelovanje, zlasti v energetskem sektorju, v obojestransko korist; ker ima Azerbajdžan potencial, da postane eden od glavnih trgovinskih partnerjev Evropske unije;

1.  je resno zaskrbljen zaradi stalnega slabšanja razmer na področju človekovih pravic v državi in poudarja, da so za EU posebej pomembne človekove pravice in temeljne svoboščine v okviru dvostranskega sodelovanja kot bistveni elementi vzhodnega partnerstva ter temelji, na katerih slonijo mednarodne organizacije, kot sta Svet Evrope in Organizacija za varnost in sodelovanje v Evropi, katerih član je tudi Azerbajdžan;

2.  poziva, naj se v skladu s sodbo Evropskega sodišča za človekove pravice takoj in brezpogojno iz zapora izpustijo vsi zaprti politični zaporniki, zagovorniki človekovih pravic, novinarji in drugi aktivisti civilne družbe, tudi Hadidža Ismajlova, Lejla in Arif Junus, Anar Mamadli, Rasul Džafarov, Intigam Alijev, Rauf Mirkadirov, Ömar Mamadov, Tofik Jakublu, Nidžat Alijev, Araz Gulijev, Parviz Hašimli, Sejmur Hezi, Hilal Mamadov, Taleh Hasmamadov in Ilgar Mamadov, ter poziva k umiku vseh obtožb proti njim in k popolni obnovi njihovih političnih in civilnih pravic ter javne podobe;

3.  odločno obsoja zatiranje civilne družbe v Azerbajdžanu, ki je brez primere; znova izraža globoko zaskrbljenost zaradi usode stanovskih kolegov zaprtih ljudi, ki so sicer še svobodni, vendar zoper njih potekajo kazenske preiskave, zlasti zato, ker zagovorniki človekovih pravic ter domače in mednarodne nevladne organizacije poročajo o domnevnih izmišljenih obtožbah zoper politike, aktiviste in novinarje; poziva azerbajdžanske oblasti, naj preprečijo selektiven kazenski pregon in zapiranje novinarjev, zagovornikov človekovih pravic in drugih, ki so kritični do vlade, ter naj zagotovijo, da bodo vsi pridržani, tudi novinarji, politični aktivisti in aktivisti civilne družbe, uživali vse procesne pravice, zlasti dostop do odvetnika po lastni izbiri in stike z družinami, ter da bodo upoštevani standardi pravičnega sojenja;

4.  pozdravlja, da so azerbajdžanske oblasti evropski zdravniški ekipi dovolile obisk Lejle in Arifa Junusa, ter poziva k njuni osvoboditvi, tudi iz humanitarnih razlogov; opozarja na razmere, v katerih so zaprti Lejla in Arif Junus ter Intigam Alijev, zaradi katerih se je njihovo zdravje močno poslabšalo in ki bodo morda imele smrtonosne posledice; poziva azerbajdžanske oblasti, naj evropski zdravstveni ekipi dovolijo pregledati Initigama Alijeva in zagotovijo, da bodo vsi zaporniki dobili ustrezno zdravstveno nego, ko jo bodo potrebovali;

5.  poziva k hitri preiskavi smrti novinarja in predsednika Inštituta za svobodo in varnost novinarjev Rasima Alijeva; je zaskrbljen zaradi obtožb skupine novinarjev, da je Rasim Alijev umrl, ker mu zdravniki, ki so mu bili dodeljeni v bolnišnici, niso nudili ustrezne zdravstvene pomoči;

6.  opozarja oblasti v Azerbajdžanu, da je blaginja prebivalstva, ki vključuje tudi spoštovanje pravic in svoboščin, bistven gradnik trajnostne gospodarske rasti;

7.  poziva Azerbajdžan, naj spoštuje in izvaja svoje zaveze, ki jih je sprejel kot član Sveta Evrope; znova poziva azerbajdžanske oblasti, naj spoštujejo vse sodbe Evropskega sodišča za človekove pravice, ki zadevajo Azerbajdžan; poziva k spoštovanju sodbe z dne 16. junija 2015 in vseh drugih sodb Evropskega sodišča za človekove pravice;

8.  poziva azerbajdžansko vlado, naj v celoti izvaja priporočila beneške komisije Sveta Evrope in komisarja za človekove pravice ter sodeluje z njima in v posebnih postopkih OZN v zvezi z zagovorniki človekovih pravic, svobodo združevanja in miroljubnega zbiranja, svobodo izražanja ter arbitrarnim pridržanjem, da bi dopolnila svojo zakonodajo in prilagodila svojo prakso, da bosta popolnoma skladni z ugotovitvami strokovnjakov;

9.  poziva azerbajdžansko vlado, naj nemudoma konča zatiranje civilne družbe in človekovih pravic, neodvisnim skupinam in aktivistom civilne družbe zagotovi delovanje brez nepotrebnih ovir ali strahu pred pregonom, tudi z razveljavitvijo zakonov, ki močno omejujejo civilno družbo, odmrzne bančne račune nevladnih skupin in njihovih voditeljev ter naj dovoli dostop do tujega financiranja;

10.  obžaluje nadaljnje ukrepe, ki jih je azerbajdžanska vlada sprejela za zajezitev stikov med skupinami civilne družbe, mladinskimi aktivisti ter intelektualci iz Armenije in Azerbajdžana, saj so prav ti stiki zelo pomembni za odpravo dolgotrajnih sovražnosti med državama; ob tem znova opozarja na pomembno delo, ki ga na tem področju opravljata Lejla in Arif Junus;

11.  poziva azerbajdžanske oblasti, naj spoštujejo svobodo tiska in medijev, tako v zakonodaji kot v praksi, tako v spletu kot drugje, naj zagotovi svobodo izražanja v skladu z mednarodnimi standardi in naj preneha cenzuriranje medijskih hiš pri kritiziranju vlade;

12.  je izredno zaskrbljen nad razmerami lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev v Azerbajdžanu; odločno obsoja politični sovražni govor zoper to skupnost, ki prihaja z najvišjih ravni; poziva azerbajdžansko vlado, naj preneha ovirati in ustrahovati zagovornike človekovih pravic, ki se zavzemajo za pravice lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev;

13.  poudarja pomen resnega in vzajemno spoštljivega dialoga med EU in vlado Azerbajdžana, opozicijskimi silami in civilno družbo;

14.  ponavlja stališče, da je treba pogajanja o sporazumu o strateškem partnerstvu z Azerbajdžanom nemudoma ustaviti, dokler vlada ne sprejme konkretnih ukrepov za spodbujanje spoštovanja univerzalnih človekovih pravic;

15.  poziva Svet, Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj strogo izvajajo načelo „več za več“ s posebnim poudarkom na razmerah zagovornikov človekovih pravic, v skladu s smernicami EU glede zagovornikov človekovih pravic, neodvisnosti sodstva, demokratičnih reform in temeljnih pravic in svoboščin ter naj jasno določi posledice zaostajanja z reformami; poziva Komisijo, naj zaradi omenjenih incidentov, v katerih so bili zagovorniki človekovih pravic tarče napadov zaradi dokumentiranja kršitev človekovih pravic v Azerbajdžanu, pregleda in po potrebi začasno ustavi vse financiranje, ki ni povezano s človekovimi pravicami, civilno družbo in sodelovanjem med ljudmi na lokalni ravni in ga je Azerbajdžan prejel prek evropskega instrumenta sosedstva; poziva Komisijo in države članice EU, naj ohranijo financiranje za stike med ljudmi in sodelovanje med njimi na področjih, kot so civilna družba, izobraževanje in akademski krogi ter izmenjava mladih in študentov;

16.  poziva Svet, Komisijo in visoko predstavnico/podpredsednico, naj se odločno in enotno odzovejo na zatiranje v Azerbajdžanu ter dajo jasno vedeti, da so trenutne razmere popolnoma nesprejemljive in ne smejo postati del vsakdanjika, dokler vlada ne izpusti vseh, ki so zaprti na podlagi političnih obtožb, in ustavi zatiranje neodvisnih skupin civilne družbe;

17.  poziva evropska podjetja, ki poslujejo v Azerbajdžanu, naj odkrito zahtevajo visoke standarde človekovih pravic ter sprejmejo visoke standarde socialne odgovornosti svojih družb, pri tem pa upoštevajo, kako njihova dejanja vplivajo na stanje človekovih pravic v tej državi;

18.  obžaluje, da dialog o človekovih pravicah med EU in Azerbajdžanom za zdaj ni prinesel bistvenega napredka glede človekovih pravic v tej državi; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj dialog pospeši, da bo uspešnejši in usmerjen k doseganju rezultatov, in naj redno poroča Parlamentu;

19.  poziva organe EU, naj temeljito preiščejo obtožbe o korupciji zoper predsednika Alijeva in člane njegove družine, ki jo je razkrila raziskovalna novinarka Hadidža Ismajlova;

20.  poziva Svet, naj ne dovoli dvojnih standardov glede držav vzhodnega partnerstva in v zvezi s tem premisli o usmerjenih sankcijah in prepovedi izdajanja vizumov za vse politike, uradnike in sodnike, udeležene v politično motiviranih pregonih;

21.  poziva azerbajdžanske oblasti, naj sodelujejo s predstavniki regionalnih organizacij, kot sta Svet Evrope in OVSE, in jim olajšajo obiske; močno obžaluje odločitev azerbajdžanskih oblasti, da zaprejo urade OVSE v Bakuju;

22.  je seznanjen, da so neodvisni opazovalci volitev, tudi dolgoročna misija OVSE za opazovanje volitev, in nacionalni opazovalci ugotovili hude kršitve volilnih standardov v Azerbajdžanu pri vseh predsedniških in parlamentarnih volitvah, začenši s predsedniškimi volitvami oktobra 2003; je resno zaskrbljen, ali bodo sedanje razmere omogočile svobodne in poštene volitve 1. novembra 2015, saj so voditelji opozicijskih strank zaprti, mediji in novinarji ne smejo delovati svobodno in brez omejitev, vlada pa vzdušje strahu;

23.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj volitev za zdaj ne opazujejo; ugotavlja, da je trenutno v teku misija Urada za demokratične institucije in človekove pravice in da bi bilo izjemno pomembno poznati njegovo analizo razmer v državi;

24.  želi opomniti na svojo odločitev, da bo v Azerbajdžan poslal delegacijo Evropskega parlamenta, in poudarja, da je pomembno to delegacijo poslati karseda hitro, da bo lahko vzpostavila dialog z azerbajdžanskimi oblastmi o spornih vprašanjih, kot so človekove pravice in konflikt v Gorskem Karabahu;

25.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropski službi za zunanje delovanje, Evropskemu svetu, Komisiji, vladi in parlamentu Republike Azerbajdžan, Svetu Evrope, Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi in Svetu Združenih narodov za človekove pravice.


Migracija in begunci v Evropi
PDF 182kWORD 93k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. septembra 2015 o migraciji in beguncih v Evropi (2015/2833(RSP))
P8_TA(2015)0317RC-B8-0832/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju Konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Konvencije o statusu beguncev iz leta 1951 ter njenega dodatnega protokola,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. oktobra 2013 o ukrepih EU in držav članic v zvezi z dotokom beguncev zaradi konflikta v Siriji(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o migracijskih tokovih v Sredozemlju, s posebnim poudarkom na tragičnih dogodkih pri otoku Lampedusa(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2014 o razmerah v Sredozemlju in potrebi po celostnem pristopu EU k migraciji(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. aprila 2015 o nedavnih tragičnih dogodkih v Sredozemlju in politiki EU na področju priseljevanja in azila(4),

–  ob upoštevanju Evropske agende o migracijah, ki jo je Komisija objavila 13. maja 2015 (COM(2015)0240),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta o migraciji v desetih točkah s skupnega zasedanja Sveta za zunanje in Sveta za notranje zadeve z dne 20. aprila 2015,

–  ob upoštevanju sklepov izrednega zasedanja Evropskega sveta o begunski krizi v Sredozemlju z dne 23. aprila 2015,

–  ob upoštevanju poročila Parlamentarne skupščine Sveta Evrope iz aprila 2012 z naslovom „Izguba življenj v Sredozemskem morju“,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. julija 2015,

–  ob upoštevanju pobude EU-Afriški rog v zvezi z migracijskimi potmi, t. i. „kartumskega procesa“, ki so ga Afriška unija ter države članice in institucije EU sprejele 28. novembra 2014,

–  ob upoštevanju poročil posebnega poročevalca Združenih narodov za človekove pravice migrantov, predvsem tistega z naslovom Banking on mobility over a generation: follow-up to the regional study on the management of the external borders of the European Union and its impact on the human rights of migrants (Računanje na mobilnost v teku generacije: nadaljevanje regionalne študije o upravljanju zunanjih meja Evropske unije in njegovega učinka na človekove pravice migrantov), objavljenega maja 2015,

–  ob upoštevanju letnega poročila Evropskega azilnega podpornega urada (EASO) o razmerah na področju azila v Evropski uniji v letu 2014,

–  ob upoštevanju razprave o migracijah in beguncih v Evropi, ki je potekala 9. septembra 2015 v Parlamentu,

–  ob upoštevanju členov 123(2) in (4) Poslovnika,

A.  ker zaradi nenehnih konfliktov, regionalne nestabilnosti in kršitev človekovih pravic neprimerljivo veliko število ljudi išče zatočišče v Evropski uniji; ker se je število prošenj za azil za otroke v primerjavi z lanskim letom povečalo za 75 %; ker se je poletno obdobje ponovno pokazalo, da migracija ni začasno vprašanje ter da se bo število beguncev še naprej povečevalo, kar ponovno kaže, da je nujno treba storiti vse za reševanje življenj ljudi, ki so zbežali iz svoje države in so v nevarnosti, ter da morajo države članice spoštovati svoje mednarodne obveznosti, tudi dolžnost reševanja na morju;

B.  ker je po podatkih Urada visokega komisarja Združenih narodov za begunce v letu 2015 življenje izgubilo ali je pogrešanih 2800 žensk, moških in otrok, ki so poskušali doseči varno zatočišče v Evropi; ker begunci in migranti umirajo tudi na poti čez Evropo po kopnem;

C.  ker tihotapci in trgovci z ljudmi izkoriščajo nedovoljene migracije ter za lasten dobiček ogrožajo življenja migrantov, so odgovorni za tisoče smrti ter predstavljajo resen izziv za Evropsko unijo in države članice; ker trgovci z ljudmi s svojimi kriminalnimi dejavnostmi letno ustvarijo 20 milijard EUR dobička; ker so po navedbah Europola organizirane kriminalne skupine, ki dejavno omogočajo prevoz migrantov z neurejenim statusom prek Sredozemskega morja, povezane s trgovino z ljudmi, drogami, orožjem in terorizmom;

D.  ker so po podatkih Frontexa glavne države izvora prosilcev za azil v letu 2015 Sirija, Afganistan, Eritreja in Irak; ker je po podatkih Eurostata veliki večini ljudi, ki beži iz teh držav v Evropo, odobrena zaščita;

E.  ker regionalna nestabilnost in konflikti ter vzpon Islamske države/Daiša na sosednjih konfliktnih območjih vplivajo na množični prihod migrantov in tokove razseljenih oseb ter posledično na število oseb, ki poskušajo priti v EU;

F.  ker na zadnjem zasedanju Evropskega sveta 25. in 26. junija 2015 in na naknadni seji Sveta za pravosodje in notranje zadeve 20. julija 2015 ni bil dosežen dogovor o zavezujočem mehanizmu za premeščanje in preseljevanje ljudi, ampak je bil sprejet dogovor o prostovoljnem mehanizmu; ker države članice niso dosegle dogovora o zagotovitvi 40 000 mest za begunce iz Grčije in Italije, ampak so zagotovile le 32.256 mest;

G.  ker je predsednik Evropskega sveta Donald Tusk 3. septembra 2015 pozval k prerazdelitvi najmanj 100 000 beguncev;

H.  ker je treba namesto sedanjega ad hoc odločanja razviti dolgoročen pristop k azilu in migraciji;

I.  ker številni državljani kažejo solidarnost z begunci brez primere ter jih toplo pozdravljajo in jim zagotavljajo izjemno podporo; ker evropski državljani s tem dokazujejo, da sta zaščita pomoči potrebnih in sočutje še vedno resnični evropski vrednoti;

J.  ker se je v sedanjih razmerah pokazalo sramotno pomanjkanje solidarnosti na strani vlad v odnosu do prosilcev za azil ter slabo usklajeno in nedosledno ukrepanje; ker to povzroča kaos in kršitve človekovih pravic; ker različna stališča posameznih držav članic še vedno kažejo, da ima EU 28 razdrobljenih migracijskih politik; ker zaradi neenotnih azilnih postopkov in standardov v državah članicah prihaja do različnih stopenj zaščite, v nekaterih primerih pa tudi do neustreznih jamstev za prosilce za azil;

K.  ker so nekatere države članice in njihovi voditelji izbrali proaktiven pristop in izkazali pripravljenost in voljo za sprejemanje beguncev ter vzpostavitev trajnega in obvezujočega mehanizma za dodelitev beguncev vsem državam članicam; ker bi morale druge države članice slediti temu dobremu zgledu;

L.  ker bo Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve v svojem strateškem poročilu o celostnem pristopu k migracijam v celoti obravnaval politiko EU na področju azila in migracij;

M.  ker lahko po ženevski konvenciji o statusu beguncev iz leta 1951 osebe zaprosijo za azil ne glede na državo izvora, če imajo utemeljen strah pred preganjanjem zaradi rase, vere, narodnosti, pripadnosti določeni družbeni skupini ali zaradi političnega prepričanja;

1.  globoko obžaluje tragične izgube življenj ljudi, ki želijo pridobiti azil v EU; poziva EU in države članice, naj storijo vse, kar lahko, da bi preprečile nadaljnje izgube življenj na morju ali na kopnem;

2.  izraža solidarnost s številnimi begunci in migranti, ki so žrtve konfliktov, hudih kršitev človekovih pravic, dokazljivo neuspešnega upravljanja in težke represije;

3.  pozdravlja prizadevanja civilnodružbenih skupin in posameznikov v vsej Evropi, ki se združujejo v velikem številu, da bi sprejeli begunce in migrante in jim zagotovili pomoč; spodbuja evropske državljane, naj še naprej zagotavljajo podporo in naj sodelujejo za humanitaren odziv na begunsko krizo; meni, da takšna dejanja kažejo resnično spoštovanje evropskih vrednot in navdajajo z upanjem glede prihodnosti Evrope;

4.  ponovno izraža podporo svoji resoluciji z dne 29. aprila 2015 o nedavnih tragičnih dogodkih v Sredozemlju in politiki EU na področju migracij in azila; opozarja, da mora EU svoj takojšnji odziv na aktualne razmere z begunci opreti na solidarnost in pravično porazdelitev odgovornosti, kot določa člen 80 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), in celosten evropski pristop, pri katerem bodo upoštevani varna in zakonita migracija ter polno spoštovanje temeljnih pravic in vrednot;

5.  ponavlja svojo zavezanost odprtim mejam znotraj schengenskega območja, pri čemer je treba hkrati zagotoviti učinkovito upravljanje zunanjih meja; poudarja, da je prost pretok ljudi znotraj schengenskega območja eden največjih dosežkov evropskega povezovanja;

6.  pozdravlja pobude Komisije glede premestitev in preselitev, tudi novo pobudo za nujno premestitev večjega števila prosilcev za azil, ki potrebujejo mednarodno zaščito, kar zadeva Grčijo, Italijo in Madžarsko; odobrava, da je Komisija napovedala stalen mehanizem za premestitve, ki bi se sprožil v izrednih razmerah, ob upoštevanju števila beguncev, ki se nahajajo v državi članici, kar temelji na členu 78(2) PDEU; je pripravljen nov mehanizem za nujne premestitve sprejeti s hitrim postopkom in izraža namero, da bo vse druge ukrepe, ki jih bo predlagala Komisija, obravnaval vzporedno, s čimer bo zagotovil, da države članice ne bodo odlašale s stalnim mehanizmom za premestitve; želi spomniti Svet, da Parlament močno podpira zavezujoč mehanizem za premestitve, ki bo kolikor mogoče upošteval želje beguncev;

7.  pozdravlja operativno podporo, ki jo bo Komisija s pomočjo strokovnega znanja in izkušenj agencij EU, kot so Evropska agencija za zunanje meje (FRONTEX), Evropski azilni podporni urad (EASO) in Evropski policijski urad (Europol), zagotovila najbolj obremenjenim državam članicam, kot so Grčija, Italija in Madžarska, in državam članicam tako pomagala pri registraciji prihajajočih ljudi; želi države članice spomniti, da bo uspešnost teh centrov za registracijo odvisna od njihove pripravljenosti, da se begunci iz teh kritičnih točk premestijo na njihovo ozemlje; meni, da bi moral tak pristop jasno zagotoviti učinkovite mehanizme za identifikacijo oseb s posebnimi potrebami in za njihovo nadaljnjo napotitev na storitve;

8.  upošteva predlog Komisije za okrepitev določbe o varni izvorni državi iz direktive o azilnih postopkih, tako da bi na ravni EU oblikovali skupen seznam varnih izvornih držav; razume, da bi ta pristop lahko omejil procesne pravice državljanov teh držav; opozarja, da se delež odobrenih prošenj za azil od ene države članice do druge zelo razlikuje , tudi kar zadeva nekatere države izvora; prosi, naj se sprejmejo ukrepi, s katerimi se bo zagotovilo, da ta pristop ne bo ogrožal načela nevračanja in individualne pravice do azila, zlasti za ljudi iz ranljivih skupin;

9.  ponovno poziva Komisijo, naj spremeni veljavno dublinsko uredbo, tako da bi zajemala stalen, zavezujoč sistem razporeditve prosilcev za azil med 28 držav članic, v katerem bi bili porazdeljeni po pravičnem, obveznem ključu, upoštevali pa bi tudi možnosti vključevanja ter potrebe in posebne okoliščine prosilcev za azil;

10.  poziva Komisijo in države članice, naj v proračunu za leto 2016 in določbah večletnega finančnega okvira zagotovijo znatna proračunska sredstva in možnosti, s katerimi bi omogočili hitrejšo in znatnejšo podporo Evropskemu azilnemu podpornemu uradu in državam članicam pri sprejemanju in vključevanju beguncev, tudi v okviru programov za premestitve in preselitve;

11.  poziva vse sodelujoče države članice k hitremu in celovitemu prenosu ter učinkovitemu izvajanju skupnega evropskega azilnega sistema; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vse države članice pravilno izvajale zakonodajo EU, in s tem uporabo skupnih učinkovitih, skladnih in humanih standardov po vsej EU, ob upoštevanju koristi otroka;

12.  meni, da bi moralo biti izvajanje direktive o vračanju tesno povezano s spoštovanjem postopkov in standardov, ki bodo Evropi omogočili zagotavljanje humane in dostojne obravnave povratnikov, v skladu z načelom nevračanja; opozarja, da bi morale imeti prostovoljne vrnitve prednost pred prisilnimi;

13.  opozarja, da imajo osebe, ki potrebujejo zaščito, zelo omejene možnosti zakonitega vstopa v EU, in obžaluje, da zaradi dejavnikov, kot sta gradnja ograj in zapiranje zunanjih meja, nimajo druge izbire, kot da se zatečejo k tihotapcem in nevarnim potem, da bi v Evropi poiskale zaščito; zato meni, da je nadvse pomembno, da EU in njene države članice oblikujejo varno in zakonito pot za begunce, kot so humanitarni koridorji in vizumi iz humanitarnih razlogov; poudarja, da bi se morale države članice poleg obveznega programa za preselitve dogovoriti tudi glede zagotavljanja drugih zakonitih orodij, kot so pospešeno združevanje družin, programi zasebnega sponzorstva in prožna vizumska ureditev, tudi za namene študija in dela; meni, da je treba vizumski zakonik spremeniti, tako da bi vanj vključili bolj specifične skupne določbe o vizumih iz humanitarnih razlogov; poziva države članice, naj zagotovijo, da bo mogoče zaprositi za azil na njihovih veleposlaništvih in konzularnih predstavništvih;

14.  opozarja, da bi morale države članice določiti stroge kazenske sankcije za trgovino z ljudmi in tihotapstvo ljudi, tako iz tujine v EU kot znotraj EU; poziva države članice, naj se borijo proti kriminalnim združbam tihotapcev, tako da Komisijo pozovejo k razmisleku o reviziji Direktive Sveta 2001/51/ES, ter naj ne kaznujejo tistih, ki iz humanitarnih razlogov prostovoljno pomagajo migrantom, tudi ne prevoznikov; je seznanjen z operacijo EUNAVFOR Med zoper tihotapce in trgovce z ljudmi v Sredozemlju;

15.  obžaluje, da voditelji nekaterih držav članic in skrajno desničarske stranke trenutno stanje izrabljajo za to, da podžigajo naperjenost proti migracijam, krivdo za krizo pa valijo na Unijo, in da se zaradi tega vse bolj množijo nasilna dejanja proti migrantom; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo nujne ukrepe proti nasilnim dejanjem in sovražnemu govoru, uperjenim zoper migrante; poziva tudi voditelje EU in držav članic, naj se odločno zavzamejo za evropsko solidarnost in spoštovanje človekovega dostojanstva;

16.  opozarja, da so migracije kompleksen svetovni pojav, ki zahteva tudi dolgoročen pristop, s katerim se bomo odzivali na poglavitne razloge zanje, kot so revščina, neenakost, nepravičnost, podnebne spremembe, korupcija, slabo upravljanje in oboroženi spopadi; poziva Komisijo in Svet, naj se osredotočita na vrhunsko srečanje, ki bo v Valletti novembra 2015, o teh poglavitnih razlogih; poudarja, da je potreben celosten pristop EU, ki bo okrepil skladnost njene notranje in zunanje politike, zlasti pa njeno skupno zunanjo in varnostno, razvojno in migracijsko politiko; dvomi v načrte, po katerih bi razvojno pomoč povezovali z večjim nadzorom na mejah ali izvajanjem sporazumov o ponovnem sprejemu v tretjih državah;

17.  poziva EU, njene države članice in druge mednarodne donatorje, naj se nujno odzovejo na pozive s konference o financiranju razvoja, ki je potekala julija 2015 v Adis Abebi, ter poudarja, da je treba razvojno politiko preusmeriti v izgradnjo miroljubnih družb, boj proti korupciji in spodbujanje dobrega upravljanja, kot je navedeno v cilju trajnostnega razvoja št. 16 iz svetovnega razvojnega okvira za obdobje po letu 2015;

18.  poziva EU, njene države članice in mednarodno skupnost, naj okrepijo svojo vlogo pri reševanju konfliktov, predvsem naj pomagajo pri iskanju trajnih političnih rešitev v regijah, izpostavljenih konfliktom, kot so Irak, Sirija in Libija ter Bližnji vzhod, in naj okrepijo politični dialog, tudi z regionalnimi organizacijami, ter vanj vključijo vse vidike človekovih pravic, da bi podprle vključujoče in demokratične institucije ter pravno državo, zagotovile odpornost lokalnih skupnosti ter spodbudile socialni in demokratični razvoj v državah izvora in med njihovimi ljudstvi; v zvezi s tem poziva k večjemu sodelovanju z državami na tem območju v okviru Arabske lige in Afriške unije, da bi osebe, ki potrebujejo zaščito, usmerili, preselili ter jim podelili azil;

19.  poziva Komisijo in podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, naj skličeta mednarodno konferenco o begunski krizi, ki se je bodo med drugim udeležile EU, njene države članice, agencije OZN, ZDA, ustrezne mednarodne nevladne organizacije in arabske države, s ciljem opredelitve skupne globalne strategije za humanitarno pomoč;

20.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0414.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0448.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0105.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0176.


Vloga EU v bližnjevzhodnem mirovnem procesu
PDF 259kWORD 86k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. septembra 2015 o vlogi EU v bližnjevzhodnem mirovnem procesu (2015/2685(RSP))
P8_TA(2015)0318RC-B8-0836/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o bližnjevzhodnem mirovnem procesu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta o bližnjevzhodnem mirovnem procesu z dne 20. julija 2015,

–  ob upoštevanju nedavnih izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini in njenega predstavnika za Izrael, zasedeno palestinsko ozemlje in bližnjevzhodni mirovni proces ter podpore EU za Agencijo Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu,

–  ob upoštevanju evro-mediteranskega sporazuma o pridružitvi med Evropskimi skupnostmi in njihovimi državami članicami na eni strani in Državo Izrael na drugi strani,

–  ob upoštevanju začasnega evro-mediteranskega pridružitvenega sporazuma o trgovini in sodelovanju med Evropsko skupnostjo na eni strani ter Palestinsko osvobodilno organizacijo za Palestinsko upravo Zahodnega brega in Gaze na drugi strani,

–  ob upoštevanju resolucij generalne skupščine OZN in varnostnega sveta OZN na to temo,

–  ob upoštevanju četrte ženevske konvencije iz leta 1949 o zaščiti civilnih oseb v času vojne,

–  ob upoštevanju smernic EU o spodbujanju spoštovanja mednarodnega humanitarnega prava,

–  ob upoštevanju člena 123(2) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker doseganje miru na Bližnjem vzhodu ostaja ključna prednostna naloga za mednarodno skupnost ter nujen element za regionalno stabilnost in varnost; ker v varnostnem svetu OZN potekajo prizadevanja za obnovitev mirovnega procesa;

B.  ker je izraelsko-palestinski konflikt potrebno obravnavati v širšem okviru arabsko-izraelskega konflikta; ker EU meni, da mir na Bližnjem vzhodu zahteva celovito regionalno rešitev; ker nasilna kriza v Siriji, vzpon Daiša, naraščajoča radikalizacija in širjenje terorizma na Bližnjem vzhodu pomenijo veliko varnostno grožnjo za Izrael in vso regijo, ker Palestincem prinaša še več trpljenja, po drugi strani pa se oblikujejo skupni interesi arabskih držav in Izraela, medtem ko jedrski sporazum z Iranom, pri katerem igra EU pomembno vlogo, daje edinstven zagon mirovnemu procesu, ki ga ne bi smeli spregledati;

C.  ker je EU že večkrat potrdila svojo podporo dvodržavni rešitvi na podlagi meja iz leta 1967 z Jeruzalemom kot glavnim mestom obeh držav, varne države Izrael in neodvisne, demokratične, nedeljive in trajne palestinske države, ki bi sobivali v miru in varnosti, in ker je EU pozvala k nadaljevanju neposrednih mirovnih pogajanj med Izraelom in Palestinsko oblastjo;

D.  ker je EU ena glavnih trgovinskih partneric Izraela in največja donatorica pomoči Palestincem; ker je podpredsednica Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Federica Mogherini, ob več priložnostih izrazila svojo zavezo obnovitvi in krepitvi vloge EU v bližnjevzhodnem mirovnem procesu; ker je bil aprila 2015 Fernando Gentilini imenovan za novega posebnega predstavnika EU za mirovni proces na Bližnjem vzhodu; ker EU kljub svoji odločenosti in zavezanosti, da bo pri tem igrala uspešno vlogo, še ni oblikovala celovite in skladne vizije za svoja prizadevanja v tem mirovnem procesu, ki bi jih morala prilagajati hitrim spremembam regionalnih razmer;

1.  je zelo zaskrbljen zaradi trdovratnega zastoja v bližnjevzhodnem mirovnem procesu, in poziva k takojšnji obnovitvi prepričljivih prizadevanj za mir; poziva Izraelce in Palestince, naj se vzdržijo korakov, ki bi dodatno stopnjevali napetost, vključno s sovražnim govorom in hujskaštvom v javnosti ter enostranskimi ukrepi, ki bi lahko negativno vplivali na izid pogajanj in ogrozili uresničljivost dvodržavne rešitve; poudarja, da je mogoče trajno rešitev konflikta doseči le v regionalnem okviru z vključitvijo vseh ustreznih regionalnih deležnikov in s podporo mednarodne skupnosti;

2.  znova izraža odločno podporo dvodržavni rešitvi na podlagi meja iz leta 1967, z vzajemno dogovorjenimi zamenjavami ozemlja in z Jeruzalemom kot glavnim mestom obeh držav, z varno državo Izrael in neodvisno, demokratično, nedeljivo in trajno palestinsko državo, ki bi sobivali v miru in varnosti ter vzajemnem priznanju, na podlagi pravice do samoodločbe in popolnega spoštovanja mednarodnega prava; poudarja, da so nenasilna sredstva in spoštovanje človekovih pravic in humanitarnega prava edini način za pravičen in trajen mir med Izraelci in Palestinci;

3.  poudarja, da mora biti prva prednostna naloga EU in mednarodne skupnosti nadaljnje uresničevanje dvodržavne rešitve s konkretnimi ukrepi in zagotavljanjem popolnega spoštovanja pravic civilistov na obeh straneh; z zanimanjem pričakuje začetek strukturiranega dialoga EU z Izraelom o razmerah na Zahodnem bregu in ohranitvi dvodržavne rešitve, ki naj bi vključeval tudi vprašanje naselbin;

4.  pozdravlja pozitivno vlogo in potrebno podporo, ki jo želi EU zagotoviti pri spodbujanju mirnega in konstruktivnega reševanja izraelsko-palestinskega konflikta in širšega arabsko-izraelskega konflikta, saj so varnost, stabilnost in blaginja na Bližnjem vzhodu v njenem interesu; vendar poziva k novemu pristopu EU, ki bi resnično služil interesu miru in varnosti tako Palestincev kot Izraelcev; pozdravlja osebno zavzetost podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije in imenovanje novega posebnega predstavnika EU za mirovni proces na Bližnjem vzhodu ter podpira njuna prizadevanja;

5.  pozdravlja zavezo EU aktivnemu delu glede obnovljenega večstranskega pristopa za mirovni proces ob posvetovanju z vsemi zadevnimi deležniki in aktivni podpori obeh strani, da bi čim prej ponovno vzpostavili zaupanje in ustvarili ozračje, potrebno za konstruktivna pogajanja; ugotavlja, da EU meni, da bi bila lahko vzpostavitev mednarodne podporne skupine način prispevanja k temu; poudarja, da je EU pripravljena sodelovati z regionalnimi partnerji na podlagi arabske mirovne pobude;

6.  poziva podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije in posebnega predstavnika EU, naj bolje izkoristita politične odnose in institucionalno strokovno znanje EU in njenih držav članic, ki temeljijo na geografski bližini Evrope, zgodovinskih vezeh in intenzivnih gospodarskih izmenjavah z bližnjevzhodno regijo, da bosta igrala resnično politično vlogo v mirovnem procesu med Izraelci in Palestinci ter, širše, med arabskimi državami in Izraelom; opozarja države članice na njihovo dolžnost dejavnega prispevka k oblikovanju skupnega stališča EU pri obravnavanju bližnjevzhodnega mirovnega procesa, pri čemer naj se vzdržijo enostranskih pobud, ki bi oslabile delovanje EU;

7.  podpira prizadevanja varnostnega sveta OZN za ponoven začetek mirovnih pogajanj med Izraelci in Palestinci; vendar poziva EU, naj kot vplivna akterka izpolni svoje obveznosti ter poda odločno in celovito mirovno pobudo za to regijo; meni, da bi morala EU igrati ključno vlogo pri ponovni zasnovi četverice in njenih ciljev, ki bi morali biti osredotočeni na iskanje politične rešitve konflikta;

8.  obsoja stalno širjenje izraelskih naselbin, kar krši mednarodno humanitarno pravo, podžiga zamero Palestincev ter spodkopava obete za dvodržavno rešitev in njeno izvedljivost, in poziva izraelske oblasti, naj nemudoma prenehajo izvajati svojo politiko naseljevanja in jo spremenijo;

9.  pozdravlja, da si EU v duhu razlikovanja med Izraelom in njegovimi dejavnostmi na zasedenem palestinskem ozemlju prizadeva za to, da bi bilo v vseh sporazumih med EU in Izraelom nedvoumno in izrecno navedeno, da jih ni mogoče uporabljati za ozemlja, ki jih Izrael zasedel leta 1967, kot je bilo potrjeno v sklepih Sveta za zunanje zadeve z dne 20. julija 2015; je seznanjen s smernicami Komisije z dne 19. julija 2013 o upravičenosti izraelskih subjektov in njihovih dejavnosti na ozemljih, ki jih je Izrael okupiral po letu 1976, do nepovratnih sredstev, nagrad in finančnih instrumentov, ki jih financira Unija, od leta 2014, in s pismom, ki ga je podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije 13. aprila 2015 poslalo 16 zunanjih ministrov EU in v katerem so jo spodbujali, naj v okviru Komisije prevzame vodilno vlogo za dokončanje vseevropskih smernic za pravilno označevanje proizvodov iz izraelskih naselbin;

10.  poudarja, da so ustrezni organi EU dolžni še naprej zagotavljati, da finančnih sredstev EU ne bo mogoče neposredno ali posredno preusmerjati k terorističnim organizacijam ali dejavnostim;

11.  poudarja, da raketni napadi oboroženih skupin na izraelsko ozemlje niso sprejemljivi in zaostrujejo nevarnost stopnjevanja spora; poudarja, kako zelo pomembno je, da EU sodeluje z Izraelom, Palestinsko oblastjo, Egiptom in Jordanijo pri preprečevanju ponovnega oboroževanja terorističnih skupin v Gazi in na Zahodnem bregu, njihovega tihotapljenja orožja, izdelave raket in gradnje tunelov; ponovno poudarja izjemno potrebo po razorožitvi vseh terorističnih skupin v Gazi v skladu s sklepi Sveta EU za zunanje zadeve iz julija 2014;

12.  je zelo zaskrbljen zaradi naraščanja nasilja, ki ga izvajajo naseljenci, na Zahodnem bregu; pozdravlja, da je izraelsko vodstvo vsesplošno obsodilo nedavni napad s požigom na družino Davabšah v kraju Duma, vendar Izrael opominja, da je v celoti odgovoren za zaščito palestinskega prebivalstva in za to, da vse storilce tega nasilja privede pred sodišče;

13.  pozdravlja delo, ki je bilo opravljeno v okviru skupne varnostne in obrambne politike, ter misijo za zasedena palestinska ozemlja (EUPOL COPPS), ki je pomagala Palestinski oblasti pri vzpostavljanju policijskih in kazenskopravnih institucij prihodnje palestinske države; poziva k ponovni vzpostavitvi misije pomoči za mejni prehod Rafa (EUBAM Rafah), ki naj bi imela bolj ambiciozen mandat, primerna sredstva in osebje, da bo lahko opravljala svojo dejansko vlogo pri nadzoru meja Gaze z Egiptom in Izraelom;

14.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj Parlamentu poročata o uničevanju in škodi, povzročene na stavbah in projektih, ki jih je financirala EU, na zasedenem palestinskem ozemlju;

15.  poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje, naj zagotovita finančna sredstva in zaščito nevladnim organizacijam v tej regiji, katerih politični cilji so v skladu s skupnimi cilji bližnjevzhodnega mirovnega procesa, in poziva organe EU, naj glede tega sodelujejo z ustreznimi sogovorniki;

16.  ponovno poziva k odpravi blokade Gaze in k nujni obnovi in sanaciji območja po poletni vojni leta 2014, kar mora biti prednostna naloga humanitarne pomoči EU in mednarodne skupnosti; pozdravlja junaško delo Agencije Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu (UNRWA); poziva donatorje, naj čim prej poravnajo svoje finančne zaveze, ki so jih izrekli na mednarodni konferenci o Palestini (Obnova Gaze), ki je potekala v Kairu 12. oktobra 2014;

17.  pozdravlja nedavne korake Izraela v smeri sprostitve omejitev v Gazi, vendar obžaluje še vedno trajajoče omejitve za vnos gradbenega materiala; poudarja, da je pomembno sprejeti dodatne pozitivne ukrepe in obenem odpraviti razloge za legitimne izraelske varnostne pomisleke, da se omogoči nemotena dostava humanitarne pomoči, obnova in gospodarska oživitev; poziva države članice, naj izpolnijo svoje zaveze in podprejo tristranski mehanizem za spremljanje in preverjanje zadevnega gradbenega materiala;

18.  spodbuja podpredsednico Komisije/visoko predstavnico Unije, naj zagotovi polno izvajanje priporočil iz poročila neodvisne preiskovalne komisije OZN glede konflikta v Gazi iz leta 2014, tudi tistih glede aktivne podpore delovanju Mednarodnega kazenskega sodišča; pozdravlja soglasje tistih držav članic EU, ki so članice Sveta OZN za človekove pravice, pri podpori nedavni resoluciji z dne 3. julija 2015 o zagotavljanju odgovornosti in pravice za vse kršitve mednarodnega prava na zasedenem palestinskem ozemlju, vključno z vzhodnim Jeruzalemom;

19.  poudarja, da je sprava med palestinskimi frakcijami pomemben element na poti k uresničitvi dvodržavne rešitve, in obžaluje trajajočo palestinsko neenotnost; podpira, da EU vse palestinske frakcije poziva, naj si kot prvo prednostno nalogo zadajo spravo in vrnitev Palestinske oblasti v Gazo; poziva palestinske sile, naj si nemudoma začnejo ponovno prizadevati za spravo, zlasti z izvedbo predsedniških in parlamentarnih volitev, za katere bi bil že skrajni čas; poudarja, da mora Palestinska oblast s tega vidika prevzeti večjo odgovornost in sprejeti svojo vladno funkcijo tudi v Gazi, med drugim na področju varnosti in civilne uprave ter s svojo prisotnostjo na mejnih prehodih;

20.  poziva vse strani, vpletene v konflikt, naj v celoti spoštujejo pravice pripornikov in zapornikov, tudi tistih, ki gladovno stavkajo;

21.  je zelo zaskrbljen zaradi hude krize financiranja pri agenciji UNRWA; poziva k povečanju finančne podpore EU agenciji UNWRA in spodbuja vse druge donatorje, naj izpolnijo svoje obljube agenciji, agencijo pa poziva, naj še naprej izboljšuje svoje upravljanje, poziva pa tudi, naj se osrednja vprašanja palestinskih beguncev kljub temu obravnavajo; izraža priznanje in čestitke agenciji UNRWA za njena izredna prizadevanja, zaradi katerih so palestinski begunski otroci lahko začeli šolsko leto 2015/2016;

22.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucije posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za skupno zunanjo in varnostno politiko, posebnemu predstavniku EU za mirovni proces na Bližnjem vzhodu, parlamentom in vladam držav članic, generalnemu sekretarju Združenih narodov, izraelskemu parlamentu, predsedniku in vladi Izraela, palestinskemu zakonodajnemu svetu in palestinskim oblastem, generalnemu sekretarju Arabske lige, parlamentom in vladam Egipta, Jordanije in Libanona ter generalnemu komisarju Agencije Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev na Bližnjem vzhodu.


Razmere v Belorusiji
PDF 168kWORD 78k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. septembra 2015 o razmerah v Belorusiji (2015/2834(RSP))
P8_TA(2015)0319RC-B8-0866/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij in priporočil o Belorusiji,

–  ob upoštevanju vrhunskega srečanja vzhodnega partnerstva v Rigi maja 2015 in izjave v okviru srečanja,

–  ob upoštevanju dialoga o človekovih pravicah med Evropsko unijo in Belorusijo, ki je potekal 28. julija 2015,

–  ob upoštevanju dejstva, da so beloruske oblasti 22. avgusta 2015 izpustile na prostost šest političnih zapornikov, ter izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini in komisarja za sosedsko politiko in širitvena pogajanja Johannesa Hahna, ki je sledila izpustitvi političnih zapornikov v Belorusiji 22. avgusta 2015,

–  ob upoštevanju prihodnjih predsedniških volitev, predvidenih za 11. oktober 2015;

–  ob upoštevanju člena 123(2) in (4) Poslovnika,

A.  ker se kljub občutni okrepitvi stikov med Belorusijo in EU in ZDA v državi nadaljuje kršenje človekovih pravic, vključno z ustrahovanjem zagovornikov človekovih pravic, policijskimi racijami proti organizacijam za človekove pravice in zaseganjem njihove opreme ter nasilno odstranitvijo iz Belorusije, kar potrjuje poročilo posebnega poročevalca OZN o razmerah na področju človekovih pravic v Belorusiji;

B.  ker je prvi uradni obisk parlamentarne delegacije za odnose z Belorusijo po letu 2002 potekal v Minsku 18. in 19. junija 2015; ker Evropski parlament trenutno nima uradnih odnosov z beloruskim parlamentom;

C.  ker bodo boljši odnosi med EU in Belorusijo mogoči samo pod pogojem, da se občutno izboljša stanje na področju svobode govora in medijev, spoštovanje političnih pravic navadnih državljanov in opozicijskih aktivistov ter spoštovanje načela pravne države in temeljnih pravic; ker je Evropska unija še vedno trdno zavezana nadaljnjemu varstvu človekovih pravic v Belorusiji, vključno s svobodo govora in medijev;

D.  ker je prišlo do napredka v sodelovanju na nekaterih področjih, na primer v visokošolskem izobraževanju, poklicnem usposabljanju, na digitalnem trgu, na področju energetike, varnosti hrane in kulture, kar je pozitivno vplivalo na začetek konstruktivne razprave v beloruski družbi o potrebnih reformah v državi in na ozaveščenost o EU; ker se mora EU vseeno prepričati, da se njena sredstva ne uporabljajo za zatiranje organizacij civilne družbe, zagovornikov človekovih pravic, neodvisnih novinarjev in vodij opozicije;

E.  ker od leta 1994 v Belorusiji ni bilo svobodnih in poštenih volitev po volilni zakonodaji, ki bi bila v skladu z mednarodno priznanimi standardi, sedanja zakonodaja pa daje izjemno prednost sedanjemu predsedniku; ker je OVSE/ODIHR napotil svojo dolgoročno misijo za opazovanje volitev po vsej Belorusiji in bo usklajeval delo kratkoročnih opazovalcev;

F.  ker je Lukašenko 2. aprila 2015 podpisal odlok št. 3 o preprečevanju socialne odvisnosti, ki predpisuje obvezno delo za brezposelne osebe, sicer jim grozi, da bodo morale plačati poseben prispevek v državni proračun ali pa bodo upravno odgovarjale v obliki denarne kazni ali upravne zaporne kazni;

G.  ker je 1. januarja 2015 začel veljati nov zakon, ki ureja vse oblike medijev; ker ta vladi omogoča, da utiša vsa sredstva množičnega obveščanja, tudi spletne medije, če objavijo vsebine, za katere meni, da so „neprimerneˮ;

H.  ker so beloruske oblasti po letih zanikanja njihovega obstoja končno izpustile na prostost vseh šest političnih zapornikov, med njimi tudi nekdanje predsedniške kandidate;

I.  ker je Svet 13. julija in 31. julija 2015 pregledal omejevalne ukrepe proti Belorusiji in spremenil seznam oseb in subjektov, za katere velja prepoved izdaje vizumov in zamrznitev premoženja, ter z njega odstranil nekatere uradnike in podjetja; ker trenutno za 175 posameznikov, vključno z Aleksandrom Lukašenkom, velja prepoved vstopa, zanje in za 18 gospodarskih subjektov pa tudi zamrznitev premoženja v EU; ker naj bi bila v naslednjih mesecih opravljena ocena omejevalnih ukrepov EU, pri kateri bo upoštevan nedavni razvoj dogodkov in vsi drugi dejavniki, na podlagi katerih so bili ti ukrepi sprejeti;

J.  ker 28. julija 2015 med Evropsko unijo in Republiko Belorusijo v Bruslju potekal dialog o človekovih pravicah, ki se je osredotočil na številna vprašanja, med drugim na ustanovitev nacionalne institucije za človekove pravice, svobodo izražanja, zbiranja in združevanja, smrtno kazen, boj proti mučenju in slabemu ravnanju ter na pravice otrok;

K.  ker je imela Belorusija konstruktivno vlogo pri pogajanjih za dogovor o prekinitvi ognja v Ukrajini;

L.  ker je konflikt v Ukrajini v beloruski družbi povečal strah pred destabilizacijo notranjih razmer zaradi zamenjave oblasti;

M.  ker je Belorusija edina država v Evropi, ki še vedno izvršuje smrtno kazen;

1.  je še vedno zelo zaskrbljen zaradi razmer na področju človekovih pravic in temeljnih svoboščin v Belorusiji, zaradi nepravilnosti, ki so jih neodvisni mednarodni opazovalci ugotovili na prejšnjih volitvah, ter zaradi aktivnega preganjanja vodij opozicije po volitvah;

2.  pozdravlja nedavno izpustitev preostalih političnih zapornikov na prostost; poziva belorusko vlado, naj rehabilitira izpuščene politične zapornike ter naj jim v celoti povrne državljanske in politične pravice; poudarja, da bi to lahko bil prvi korak k izboljšanju odnosov med EU in Belorusijo; vendar opozarja na dejstvo, da so bila podobna dejanja v preteklosti zgolj simbolična in niso prispevala k izboljšanju razmer v beloruski družbi ali izboljšala odnosov z EU;

3.  poudarja, da mora Belorusija prihodnje predsedniške volitve izvesti v skladu z mednarodno priznanimi standardi, opoziciji omogočiti svoboden dostop do vseh sredstev komuniciranja pod vladnim nadzorom ter sodelovanje na volitvah na enakopravnih temeljih, zlasti z ustanovitvijo neodvisnih volilnih odborov, ustrezno zastopanost v njih na vseh ravneh ter pregledno štetje glasov;

4.  pričakuje, da bodo oblasti prenehale nadlegovati neodvisne medije iz političnih razlogov; poziva k odpravi prakse upravnega pregona in samovoljne rabe drugega dela člena 22.9 zakona o upravnem postopku proti neodvisnim novinarjem, ki brez akreditacije sodelujejo s tujimi mediji, saj se tako omejuje pravica do svobode izražanja in širjenja informacij;

5.  je zaskrbljen zaradi nedavnega pridržanja in še vedno trajajočega kazenskega pregona mladinskih aktivistov Maksima Pjakarskega, Vadzima Žaromskega in Vjačaslava Kasinerava zaradi suma zlonamernega huliganstva, kar je nesorazmerno, in ostro obsoja nasilje nad njimi;

6.  želi spomniti, da je bilo v Belorusiji od leta 2010 izvršenih deset smrtnih kazni, tri so bile izvršene samo v letu 2014, 18. marca 2015 pa je bila izrečena še ena; v zvezi s tem poziva Belorusijo, edino državo v Evropi, ki še izvršuje smrtno kazen, naj se pridruži moratoriju za izvrševanje smrtne kazni, s čimer bo storila prvi korak k njeni trajni odpravi;

7.  poziva belorusko vlado, naj upošteva priporočila Odbora OZN za ekonomske, socialne in kulturne pravice o odpravi elementov prisilnega dela v državi;

8.  opozarja na položaj narodnostnih manjšin v državi in njihovih kulturnih organizacij, katerih vodje so državne oblasti občasno zamenjale z bolj všečnimi in tako kršile temeljno človekovo svoboščino: svobodo združevanja;

9.  ponovno poziva beloruske oblasti, naj v skladu s splošno deklaracijo o človekovih pravicah ter mednarodnimi in regionalnimi instrumenti o človekovih pravicah, ki jih je ratificirala Belorusija, v vseh okoliščinah zagotovijo spoštovanje demokratičnih načel, človekovih pravic in temeljnih svoboščin;

10.  je seznanjen, da je 3. septembra 2015 v Bruslju potekal šesti krog posvetovanj med EU in Belorusijo o vprašanjih modernizacije, ko so delegacije razpravljale o možnostih sodelovanja na ključnih področjih na podlagi sporazumov, doseženih v letih 2014 in 2015; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Svet, naj zagotovita, da bo vsakršno sodelovanje oblasti v dialogu o modernizaciji skupaj z demokratično opozicijo in civilno družbo na enakopraven način potekalo ob polnem spoštovanju demokratičnih načel, da bi razvili trajnostno konkurenčno gospodarstvo in omogočili demokratične reforme, pa tudi pluralistično družbo in pravno državo;

11.  podpira Komisijo in njeno politiko „kritičnega sodelovanjaˮ z beloruskimi oblastmi in izraža pripravljenost, da k njej prispeva tudi prek delegacije Parlamenta za odnose z Belorusijo; opozarja, da mora EU biti pozorna glede tega, kako se uporabljajo njena sredstva, ter zagotoviti, da ne prispevajo k slabšanju položaja opozicije in civilne družbe;

12.  ponovno poziva Komisijo, naj z vsemi finančnimi in političnimi sredstvi podpre prizadevanja beloruske civilne družbe, neodvisnih medijev in nevladnih organizacij v Belorusiji pri spodbujanju demokratičnih teženj beloruskega naroda;

13.  pozdravlja ugotovljeni napredek v sodelovanju z Belorusijo na nekaterih področjih, med drugim v visokošolskem izobraževanju, poklicnem usposabljanju, na digitalnem trgu, na področju energetike, varnosti hrane in kulture;

14.  ugotavlja, da so se januarja 2014 začela pogajanja za lažjo pridobitev vizumov, s čimer bi se izboljšali stiki med ljudmi in spodbujala civilna družba; poudarja, da je treba pospešiti napredek na tem področju;

15.  priznava, da se je povečala uporaba beloruskega jezika v javnem življenju; je seznanjen, da namerava ministrstvo za izobraževanje spodbujati njegovo uporabo pri izobraževanju ter da ustavno sodišče objavlja zakonodajne akte v ruščini in beloruščini;

16.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in Komisijo, naj najdeta nove načine za pomoč organizacijam civilne družbe v Belorusiji; v zvezi s tem poudarja, da je treba pomagati vsem neodvisnim virom informacij v beloruski družbi, tudi medijem, ki oddajajo v beloruskem jeziku iz tujine;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Evropski službi za zunanje delovanje, Svetu, Komisiji in državam članicam.


Socialno podjetništvo in socialne inovacije za preprečevanje brezposelnosti
PDF 368kWORD 123k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. septembra 2015 o socialnem podjetništvu in socialnih inovacijah za preprečevanje brezposelnosti (2014/2236(INI))
P8_TA(2015)0320A8-0247/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom "Evropa 2020: Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (COM(2010)2020),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2013 z naslovom"Družbena odgovornost gospodarskih družb: upravičljivo, pregledno in odgovorno poslovno ravnanje in trajnostna rast"(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. februarja 2009 o socialni ekonomiji(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. julija 2013 o prispevku zadrug k izhodu iz krize(3),

–  ob upoštevanju člena 184 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 346/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. aprila 2013 o evropskih skladih za socialno podjetništvo,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. novembra 2012 o pobudi za socialno podjetništvo – ustvarjanje ekosistema za spodbujanje socialnih podjetij kot ključnih akterjev socialnega podjetništva in socialnih inovacij(4),

–  ob upoštevanju svoje izjave z dne 10. marca 2011(5),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. maja 2014 o spodbujanju podjetništva in socialnega vključevanja mladih(6),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1296/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o programu Evropske unije za zaposlovanje in socialne inovacije (EaSI), ki uvaja os mikrofinanciranja in socialnega podjetništva,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z dne 25. oktobra 2011 z naslovom Pobuda za socialno podjetništvo (COM(2011)0682),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. maja 2015 z naslovom "Strategija za enotni digitalni trg za Evropo" (COM(2015)0192),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. februarja 2013 z naslovom "Socialne naložbe za rast in kohezijo – vključno z izvajanjem Evropskega socialnega sklada 2014–2020" (COM(2013)0083),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0247/2015),

A.  ker socialno in solidarnostno gospodarstvo zagotavlja zaposlitev za več kot 14 milijonov ljudi, kar predstavlja 6,5% delavcev v EU; ker 2 milijona socilnih in solidarnostnih podjetij v EU predstavlja 10 % podjetji v Uniji.

B.  ker sta se zaradi gospodarske in finančne krize zvišali stopnji revščine in socialne izključenosti ter so se povečale dolgotrajna brezposelnost, brezposelnost mladih in socialne neenakosti;

C.  ker sta gospodarska in finančna kriza najbolj prizadeli najbolj izključene in prikrajšane skupine na trgu dela, kot so invalidi, mladi, starejši, ženske, dolgoročno brezposelni in prikrajšani delavci;

D.  ker bi gospodarsko in finančno krizo morali dojemati kot priložnost za izgradnjo bolj trajnostnega gospodarskega modela EU, kjer bo večji poudarek na socialni in teritorialni koheziji in okoljski trajnosti; ker bi morala izboljšanje gospodarskih in finančnih razmer dopolnjevati podpora vključujočemu, trajnostnemu in kakovostnemu razvoju; ker lahko socialno in solidarnostno gospodarstvo prispeva k doseganju tega cilja in bi zato moralo veljati za gonilo tega prehoda, ki lahko pomaga uravnovesiti socialna, okoljska in gospodarska vprašanja;

E.  ker je izvajanje storitev socialne podpore in zdravstvenih storitev, kamor spadajo tudi številna socialna podjetja, eno ključnih področij v EU, kjer se odpirajo nova delovna mesta, saj se jih je med letoma 2009 in 2013 ustvarilo 1,3 milijona; ker je to dokaz, da lahko ta sektor ustvarja delovna mesta tudi med krizo, hkrati pa krepi socialno in teritorialno kohezijo v Evropi, zlasti tako, da pripomore k zaposlovanju uporabnikov storitev;

F.  ker je bilo na konferenci o sprostitvi potenciala socialnega gospodarstva za rast EU, ki je potekala v Rimu 17. in 18. novembra 2014, priznano, da ima socialno in solidarnostno gospodarstvo bistveno vlogo v evropskih državah in prispeva k uresničitvi vrste pomembnih ciljev EU, kot so ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest, socialna kohezija, socialne inovacije, razvoj podeželja in regionalni razvoj ter varstvo okolja;

G.  ker sta povečanje deleža zaposlenosti prebivalstva v starosti od 20 do 64 let z 69 % na vsaj 75 % ter 25-odstotno zmanjšanje števila Evropejcev, ki živijo pod nacionalnim pragom revščine, s čimer bi rešili revščine več kot 20 milijonov ljudi, cilja strategije EU 2020, ki še nista bila uresničena;

H.  ker je v Strasbourški deklaraciji iz januarja 2014 navedeno, da morajo imeti socialna podjetja pomembnejšo vlogo v prihodnosti Evrope;

I.  ker je EU regija, ki ima najstarejše prebivalstvo in najmanjšo stopnjo rasti prebivalstva na svetu; ker naj bi bila v letu 2050 povprečna starost državljanov EU več kot 50 let; ker je staranje prebivalstva skupaj z demografskimi spremembami izziv za sisteme socialne zaščite;

J.  ker je cilj podjetij socialnega in solidarnostnega gospodarstva ne le izboljšati gospodarske in socialne razmere, temveč tudi ponuditi prožne in inovativne delovne razmere in so se morda bolj sposobna prilagajati gospodarskim in socialnim razmeram;

K.  ker so za podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva značilni demokratično upravljanje, velika vključenost njihovih članov ali partnerjev v upravljanje podjetja in velika preglednost poslovanja ter ker se ta podjetja odzivajo na naraščajoče zahteve državljanov po etičnem, socialnem in okolju prijaznem poslovnem vedenju;

L.  ker podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva obsegajo široko paleto družb in ker večina teh podjetij ni priznana s pravnim okvirom na evropski ravni, temveč samo na nacionalni ravni nekaterih držav članic v različnih pravnih oblikah;

M.  ker zadruge zagotavljajo kakovostna delovna mesta, ki jih ni mogoče preseliti, so odprte za vse in kljubujejo krizi; ker so med krizo ravno zaradi specifičnega poslovnega modela povečale svoj promet in rast ter je bilo pri njih manj stečajev in odpuščanja;

N.  ker so v Uredbi (EU) št. 1296/2013 o Programu Evropske unije za zaposlovanje in socialne inovacije („EaSI“) „socialna podjetja“ in „socialne inovacije“ opredeljene v členu 2(1) in 2(5);

O.  ker se socialne inovacije nanašajo na razvoj in izvajanje novih zamisli, ki so lahko v obliki proizvodov, storitev ali modelov socialne organizacije ter so namenjene spopadanju z novimi socialnimi, ozemeljskimi in okoljskimi zahtevami in izzivi, kot so staranje prebivalstva, odseljevanje, usklajevanje poklicnega in družinskega življenja, upravljanje raznolikosti, brezposelnost mladih, integracija najbolj izključenih s trga dela in boj proti posledicam podnebnih sprememb;

P.  ker so socialne naložbe usmerjene v ljudi, njihov namen pa je okrepiti njihove spretnosti in znanja ter jih podpirati pri polnem sodelovanju v svetu dela in družbenem življenju; ker se socialne naložbe na splošno nanašajo na politike na področju izobraževanja, nege otrok, zdravstvene nege, usposabljanja, pomoči pri iskanju zaposlitve in rehabilitacije;

Q.  ker dejstvo, da podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva pogosto niso priznana kot gospodarski deležniki, še bolj otežuje njihov dostop do javnega in zasebnega financiranja; ker bi morali strukturni skladi in evropski programi prispevati k posodabljanju gospodarskih struktur, tudi socialnega in solidarnostnega gospodarstva, ki zajemajo najrazličnejše vrste in velikosti družb (zadruge, vzajemne družbe, fundacije, združenja ali nove oblike socialnih in solidarnostnih podjetij), prevladujejo pa mala in srednja podjetja;

R.  ker morata biti izobraževanje in usposabljanje prednostni področji pri krepitvi kulture podjetništva med mladimi;

S.  ker je vrzel med spoloma v socialnem podjetništvu manjša kot v tradicionalnih oblikah podjetništva; ker ženske v socialnem podjetništvu znatno prispevajo k zmanjšanju socialne izključenosti in ustvarjanju novih priložnosti za razvoj;

T.  ker je treba za dolgotrajno brezposelne osebe zagotoviti usposabljanje in prekvalifikacijo v socialnem sektorju, da se jim ponudijo nove priložnosti v inovativnem okolju, kot je socialno in solidarnostno gospodarstvo;

U.  ker podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva, zlasti podjetja za usposabljanje in posredovanje delovnih mest, nudijo priložnosti za delo zlasti tistim, ki so najbolj izključeni iz trga dela, pri katerih brezposelnost pogosto preide v dolgotrajno brezposelnost; ker bi države članice lahko premislile o načinih za podpiranje podjetij socialnega in solidarnostnega gospodarstva, ki zaposlujejo brezposelne ljudi ali prejemnike socialne podpore, tudi tako, da bi jim po potrebi zmanjšale davke in socialne prispevke;

V.  ker je dopolnilni in nadomestni učinek socialnega in solidarnostnega gospodarstva prav tako pomemben kot drugi ukrepi za spodbujanje zaposlovanja; ker je treba več pozornosti posvetiti rešitvam, ki spodbujajo ponovno vključevanje ljudi brez najosnovnejših zmogljivosti in konkurenčnih prednosti na trg dela, da bodo kasneje lahko izkoristili prednosti najinovativnejših rešitev socialnega in solidarnostnega gospodarstva;

W.  ker je socialni dialog ključnega pomena za delovanje socialnega tržnega gospodarstva EU in ima bistveno vlogo pri spodbujanju konkurenčnosti in poštenosti; ker socialni dialog in posvetovanje s socialnimi partnerji v okviru oblikovanja politike EU pomenita večjo socialno inovacijo;

X.  ker so javna naročila pogosto veliki enkratni razpisi za storitve ali material, iz katerih utegnejo biti izključeni manjši akterji;

Uvod

1.  ugotavlja, da je glavni namen podjetij socialnega in solidarnostnega gospodarstva, ki niso nujno neprofitne organizacije, doseganje socialnega cilja, bodisi ustvarjanje delovnih mest za ranljive skupine, zagotavljanje storitev za člane ali ustvarjanje pozitivnih socialnih in okoljskih vplivov na splošno, pri čemer se dobički predvsem vlagajo nazaj v podjetje za dosego teh ciljev; poudarja, da podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva označuje njihova zaveza, da bodo ohranjala naslednje vrednote:

   osebni in socialni cilji imajo prednost pred interesi kapitala;
   člani podjetje upravljajo demokratično;
   kombinacija interesov članov in uporabnikov ter splošnega interesa;
   zagotavljata in uporabljata se načeli solidarnosti in odgovornosti;
   dobiček se ponovno vlaga v dolgoročne razvojne cilje ali v storitve, ki so v interesu članov, ali v storitve splošnega pomena;
   prostovoljno in odprto članstvo;
   upravljanje je samostojno in neodvisno od javnih organov;

2.  meni, da bi morala Komisija priznati raznolikost socialnih podjetij in zagotoviti, da se na ravni EU sprejmejo ukrepi za podporo podjetij socialnega in solidarnostnega gospodarstva vseh vrst;

3.  poziva Komisijo in države članice, naj nemudoma in dosledno izvajajo vse ukrepe iz pobude za socialno podjetništvo iz leta 2012; poziva Komisijo, naj karseda hitro predloži drugo fazo pobude, s katero bi razširila področje uporabe omenjene pobude in ga poglobila v sodelovanju z državami članicami ter regionalnimi in lokalnimi organi, organizacijami civilne družbe in ključnimi akterji socialnega in solidarnostnega gospodarstva;

4.  ugotavlja, da socialno gospodarstvo ne more nadomestiti socialne države in javnih storitev;

5.  ugotavlja, da je model socialnega podjetništva pogosto privlačen za mlade in jim nudi priložnost, da se inovativno odzovejo na sedanje gospodarske, socialne in okoljske izzive;

6.  poudarja, da so podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva močno zasidrana v lokalnem in regionalnem okolju, kar jim daje prednost, saj bolje spoznajo tamkajšnje posebne potrebe, ponudijo temu ustrezne proizvode in storitve, med katerimi večina temelji na lokalni skupnosti, ter izboljšajo socialno in teritorialno kohezijo; meni, da je treba spodbuditi mednarodno in medsektorsko sodelovanje podjetij socialnega in solidarnostnega gospodarstva, da bi omogočili izmenjavo znanj in primerov praks ter tako podprli zlasti rast tovrstnih podjetij;

7.  poziva Komisijo in države članice, naj predlagajo načrte in ukrepe za izboljšanje ozemeljske ureditve, zlasti v regijah s stalnimi naravnimi ali demografskimi ovirami, kar bo pripomoglo k ustvarjanju in razvoju podjetij socialnega in solidarnostnega gospodarstva ter k spodbujanju socialnih inovacij in socialnega podjetništva, prav tako pa bo omogočilo okrepitev socialne in teritorialne kohezije v EU in olajšalo soočanje z demografskimi izzivi EU;

8.  z zadovoljstvom pozdravlja, da vse več tradicionalnih podjetij v svojih poslovnih načrtih uporablja strategije za družbeno odgovornost gospodarskih družb; vendar opozarja, da uporaba strategij za družbeno odgovornost gospodarskih družb ni zadosten pogoj za to, da se podjetje šteje za podjetje socialnega in solidarnostnega gospodarstva;

9.  meni, da je pomembno ugotoviti, zakaj je pri socialnem podjetništvu vrzel med spoloma manjša, da se te dejavnike lahko upošteva pri oblikovanju politike, ki bo tudi spodbujala socialno in tradicionalno podjetništvo;

10.  meni, da socialne inovacije pomembno prispevajo k vzpostavitvi temeljev za bolj rast, ki prispeva k trajnostni in vključujoči družbi in pomaga ustvarjati ekonomsko, socialno in teritorialno kohezijo; ugotavlja, da mora biti cilj socialnih inovacij izboljšanje kakovosti storitev na učinkovit način in ne zgolj preprosto nižanje stroškov;

11.  pozdravlja, da imajo štiri države članice EU (Španija, Francija, Portugalska in Belgija) nacionalno zakonodajo o socialnem in solidarnostnem gospodarstvu, da je Poljska začela strategijo za razvoj te vrste gospodarstva ter da v Romuniji poteka razprava o sprejetju zakonodaje, ki bo urejala to področje;

12.  meni, da bi morala Komisija tako v političnem kot finančnem smislu priznati in podpreti vlogo neprofitnih izvajalcev socialnih storitev;

13.  poudarja, da je treba spodbujati izmenjave primerov praks med inovativnimi podjetji socialnega in solidarnostnega gospodarstva, akademskimi krogi in deležniki na področju socialnih naložb ter upoštevati potrebe družbe, da bi okrepili podjetniška znanja in spretnosti in vzpostavili razmere, v katerih bi se podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva razvijala in rasla, ter ustvarili središča socialnih inovacij; meni, da je pomembno upoštevati mnenja deležnikov, tudi socialnih partnerjev in potrošniških organizacij; poziva države članice, naj spodbujajo model zadružnih podjetij;

14.  poudarja, da je treba sodelovati z vsemi državami članicami, da bi ustvarili potrebne okvirne pogoje za sistem socialnih inovacij v vseh državah članicah, ker se socialno in solidarnostno gospodarstvo ne more samo boriti proti simptomom in vzrokom najbolj perečih socialnih težav;

Strategija Evropa 2020

15.  priznava, da EU še zdaleč ne dosega ciljev iz strategije Evropa 2020, zlasti tistih v zvezi z zaposlovanjem, inovacijami in zmanjševanjem revščine ter socialne izključenosti; ugotavlja, da socialno in solidarnostno gospodarstvo prispeva ne le k bolj trajnostnemu, pametnemu in vključujočemu gospodarskemu modelu, temveč tudi k evropskemu socialnemu modelu, in je del enotnega trga, zato ga morajo EU in države članic odločno priznati in podpreti, kot je določeno v ustavah nekaterih držav članic in v različnih ključnih dokumentih EU; zato poziva, da se pri pregledu strategije Evropa 2020 upošteva socialno in solidarnostno gospodarstvo, saj lahko bistveno pripomore k izpolnjevanju ciljev strategije;

16.  opozarja, da so demografski trendi povezani z novimi vzorci potrošnje in da staranje prebivalstva v razvitih državah vse bolj obremenjuje socialne storitve, vendar bo nudilo tudi priložnosti za nastanek družbeno odgovornih podjetij;

17.  poudarja, da socialno in solidarnostno gospodarstvo zaradi svojega socialnega in vključujočega značaja ponuja zaposlitev skupinam, ki so najpogosteje izključene iz odprtega trga dela, in tako prispeva k solidarnosti, socialni koheziji in gospodarski rasti;

18.  meni, da bi moral biti cilj podjetij socialnega in solidarnostnega gospodarstva razvoj procesov, ki omogočajo učinkovitejše, odgovornejše in preglednejše upravljanje vse bolj skopih sredstev, in večje izvajanje družbeno odgovornih ukrepov;

19.  poziva države članice, naj bolje vključijo podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva v akcijske načrte za zaposlovanje in socialno vključevanje ter v nacionalne programe reform, da bi izpolnile in izkoristile njihov potencial za ustvarjanje delovnih mest in njihov prispevek k izpolnjevanju krovnih ciljev strategije Evropa 2020;

20.  pozdravlja, da se je proračun za predhodno financiranje pobude za zaposlovanje mladih povečal za 30 %; poziva države članice, naj svoje ukrepe za spodbujanje socialnega podjetništva uskladijo s svojim nacionalnim izvedbenim načrtom jamstva za mlade; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo socialno podjetništvo in inovacije v nacionalnih operativnih programih Evropskega socialnega sklada; poziva k uspešnemu in učinkovitemu izvajanju sistemov jamstva za mlade;

Javna naročila

21.  opozarja, da se podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva soočajo s težavami pri dostopu do javnih naročil, med drugim zaradi ovir, povezanih z njihovo velikostjo in finančnimi zmožnostmi; poziva k hitremu in učinkovitemu izvajanju direktiv o javnih naročilih in koncesijah (direktive 2014/24/EU, 2014/25/EU in 2014/23/EU), da bi dosegli večjo udeležbo podjetij socialnega in solidarnostnega gospodarstva pri postopkih javnih naročil, izboljšali namenjanje pogodb za tovrstna podjetja, okrepili njihovo vlogo ter spodbujali socialno vključevanje in socialne inovacije; poziva, naj se jim olajša sodelovanje pri javnih naročilih, in sicer z ustreznim svetovanjem, poenostavitvijo postopkov ter oblikovanjem razpisov, ki bodo dostopni za manjše izvajalce dejavnosti; poziva, naj se pri javnih naročilih daje prednost ponudbam, ki prinašajo večjo gospodarsko in socialno vrednost, pred tistimi z najnižjo ceno, tako da se v javna naročila vključijo socialna in okoljska merila;

22.  pozdravlja prenovo direktiv o javnem naročanju in koncesijah, kar vključuje socialne določbe in merila za spodbujanje socialne vključenosti in socialnih inovacij ter pridržana naročila za spodbujanje zaposlovanja najbolj prikrajšanih oseb in invalidov na trgu dela; poziva države članice, naj ustrezno izvajajo ta načela naročil v vseh postopkih javnega naročanja in izbirnih postopkih, pri tem pa naj uporabljajo načelo ekonomsko najugodnejše ponudbe ter okoljske, socialne in delovnopravne obveznosti; spodbuja države članice, naj v postopke javnega naročanja vključijo socialne določbe in merila, da bi okrepile položaj ranljivih oseb na trgu dela, zmanjšale upravna bremena, poenostavile postopke ter sprejele učinkovitejše ukrepe proti korupciji;

23.  obžaluje, da strategija enotnega digitalnega trga za Evropo, ki jo je oblikovala Komisija, ne omenja podjetij socialnega in solidarnostnega gospodarstva in njihovega potencialnega prispevka k doseganju ciljev Unije; obžaluje, da ta strategija ne upošteva potrebe po zagotovitvi, da imajo vsi poln, enak in neomejen dostop do novih digitalnih tehnologij, trgov in telekomunikacij, zlasti kar zadeva invalide; poudarja, da lahko imajo podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva, ki temeljijo na tehnologiji, ključno vlogo pri soočanju z družbenimi izzivi na enostaven in stroškovno učinkovit način;

Financiranje

24.  obžaluje, da imajo podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva še več težav s financiranjem iz javnih ali zasebnih virov kot tradicionalna podjetja, zato poziva, naj javni organi in ponudniki finančnih storitev razvijejo širok nabor primernih finančnih instrumentov, ki bodo uspešno podpirali socialna podjetja v vseh fazah razvoja, zlasti ob ustanovitvi, in vzpostavijo okvir, da bi povezali potencialne vlagatelje in specializirane sklade;

25.  opozarja, da je dostop do financiranja otežen, ker upravitelji finančnih institucij zelo slabo poznajo dejanske razmere v teh podjetjih socialnega in solidarnostnega gospodarstva; poudarja, da je treba izboljšati usposabljanje za te upravitelje o tovrstnih podjetjih, da bi slednjim olajšali dostop do financiranja; zato poziva k uvedbi evropskega znaka kakovosti za socialno podjetništvo, da bi vlagatelji prepoznali sklade, katerih portfelj sestavljajo socialna podjetja, predvsem evropski sklad za socialno podjetništvo;

26.  poudarja, da je treba bolj spodbujati vzpostavljanje mrež socialnih podjetij in podporo zanje, da bi pospešili sinergije pri organizaciji, izmenjavi in širjenju tehnologij, pa tudi razvoj storitev med proizvajalci v različnih regijah;

27.  poudarja, da je treba prek namenskih spletnih platform spodbujati bolj strukturiran dialog med malimi in srednjimi podjetji, socialnimi in solidarnostnimi podjetji in finančnimi ustanovami;

28.  pozdravlja sprejetje uredbe o evropskih skladih za socialno podjetništvo;

29.  pozdravlja, da je del financiranja programa EaSI namenjen zagotavljanju pomoči podjetjem socialnega in solidarnostnega gospodarstva pri dostopu do financiranja; poudarja vlogo, ki jo morajo odigrati os socialnega podjetništva programa EaSI, Evropski socialni sklad in vsi drugi ustrezni programi EU pri izboljšanju delovanja tovrstnih podjetij; poudarja, da je treba povečati ozaveščenost glede priložnosti za pridobitev financiranja; poziva države članice, naj vzpostavijo nacionalne kontaktne točke ali točke vse na enem mestu, da bi akterjem socialnega in solidarnostnega gospodarstva pomagali pri dostopanju do programov financiranja EU;

30.  poziva Komisijo, naj preuči, ali zgornja meja za posojila socialnim podjetjem, določena v okviru programa EaSI, odraža pogoje na trgu;

31.  poudarja, da je treba podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva podpreti z zadostnimi finančnimi sredstvi na lokalni, regionalni in nacionalni ravni ter ravni EU, da bi vzpostavili sinergije med različnimi vrstami podjetij; poziva države članice in Komisijo, naj priznajo, da je treba zagotoviti potrebna finančna sredstva; zato meni, da je treba izboljšati dostop socialnega in solidarnostnega gospodarstva financiranja s pomočjo različnih oblik financiranja, kot so evropski skladi, skladi tveganega kapitala, mikrokrediti in množično financiranje;

32.  poziva države članice, naj prek lokalnih organov okrepijo javne storitve (npr. zdravstvo in šolstvo) ter jih uporabijo kot gonilno silo za izboljšanje kakovosti storitev, s čimer bi zagotovili priložnosti za delo in zvišali raven zagotovljenih storitev, da bi zmanjšali revščino in socialno izključenost;

33.  poudarja, da pravila glede državne pomoči ne bi smela ovirati javnega financiranja podjetij socialnega in solidarnostnega gospodarstva in socialnih storitev; v tem kontekstu poziva Komisijo, naj bo prožna pri izvajanju pravil glede državne pomoči za tovrstna podjetja in storitve ter naj zagotovi, da bodo lokalni in regionalni organi razumeli in pravilno uporabili omenjeno državno pomoč;

34.  obžaluje, da je v uredbi o ustanovitvi Evropskega sklada za strateške naložbe sektor socialnega in solidarnostnega gospodarstva omenjen zgolj v uvodnih izjavah; poziva Komisijo, naj se še naprej spodbuja pristop socialnih naložb, kot je predstavljen v svežnju o socialnih naložbah, ter da je treba pri ocenjevanju projektov Evropskega sklada za strateške naložbe upoštevati projekte, povezane z socialnim in solidarnostnim gospodarstvom;

35.  obsoja, da podjetja za usposabljanje in posredovanje delovne sile, ustanovljena na podlagi partnerstev med podjetji socialnega in solidarnostnega gospodarstva, najpogosteje nimajo dostopa do sredstev za mala in srednja podjetja; poziva Komisijo, naj predlaga novo izjemo k pravni opredelitvi malih in srednjih podjetij, podobno tistim, ki se že uporabljajo za javne investicijske družbe, družbe tveganega kapitala, univerze ali neprofitne raziskovalne centre, da bo mogoče podjetje za usposabljanje in posredovanje delovne sile opredeliti kot samostojno podjetje tudi takrat, ko ima drugo podjetje samo ali skupaj z drugimi podjetji v lasti najmanj 25 % njenega kapitala ali pravic do glasovanja v njegovem upravnem odboru;

Usposabljanje

36.  poziva države članice, naj spodbujajo podjetniško kulturo in model zadružnih podjetij ter naj v učne načrte in načrte usposabljanja vključijo socialno podjetništvo in načela socialnega in solidarnostnega gospodarstva; poziva jih tudi, naj spodbujajo ustanavljanje poslovnih inkubatorjev v okviru univerz za podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva;

37.  opozarja, da lahko socialno in solidarnostno gospodarstvo bistveno prispeva k zmanjševanju brezposelnosti mladih v EU; poziva države članice, naj spodbujajo večjo udeležbo podjetij socialnega in solidarnostnega gospodarstva v programih izobraževanja in usposabljanja v državah članicah, zlasti s sistemi dualnega usposabljanja;

38.  poziva države članice, naj ustrezno prilagodijo centre za zaposlovanje, da bodo lahko zagotavljali uporabne informacije vsem, ki bodo želeli opravljati dejavnosti v sektorju socialnega in solidarnostnega podjetništva;

39.  opozarja, da so nekatera podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva konkurenčna in zavzemajo vodilni položaj v svojem sektorju, medtem ko druga potrebujejo strokovno znanje za svoj zagon, razvoj in upravljanje; poziva države članice, naj razvijejo izobraževalne programe, ki bodo posebej namenjeni in prilagojeni podjetnikom socialnega sektorja, zlasti pa manj zaposljivim skupinam, kot so ženske, mladi ali prikrajšani delavci, da bi razvili osnovne zmogljivosti in znanja o poslovodenju;

40.  poziva države članice, naj prek podjetij socialnega in solidarnostnega gospodarstva spodbujajo vseživljenjsko učenje med starejšimi delavci, dolgotrajno brezposelnimi osebami in invalidi, da bi jim olajšali prehod na trg dela;

41.  opozarja, da je pravilno razumevanje človekovih pravic bistvenega pomena za doseganje socialnih ciljev socialnega in solidarnostnega podjetništva; zato poziva države članice, naj oblikujejo programe izobraževanja in usposabljanja, da bi strokovne delavce v socialnem varstvu seznanili s pravilnim izvajanjem načel o človekovih pravicah v Evropi;

42.  poziva Komisijo in države članice, naj v celoti izkoristijo možnosti programov, kot je Erasmus+, da bi spodbudile izmenjavo študentov in profesorjev ter drugih inovativnih podjetnikov;

43.  poudarja, da je socialno in solidarnostno gospodarstvo zelo prisotno v sektorjih, kjer je veliko možnosti za rast in ustvarjanje delovnih mest, kot sta beli ali zeleni sektor; zato poziva države članice, naj v teh sektorjih spodbujajo izobraževanje in usposabljanje;

Podpora in spodbujanje

44.  globoko obžaluje, da socialno in solidarnostno gospodarstvo na evropski ravni uživa tako nizko stopnjo priznavanja; meni, da bi izboljšano zbiranje podatkov, ločeno glede na spol, boljša izmenjava informacij in primerov dobre prakse na evropski ravni ter širjenje informacij o socialnem in solidarnostnem gospodarstvu in njegovih dosežkih v medijih pripomogli k večjemu vključevanju družbe v socialno in solidarnostno gospodarstvo ter temu sektorju zagotovili več razumevanja, priznanja in prepoznavnosti;

45.  podpira oblikovanje večjezične digitalne platforme za izmenjavo informacij, namenjene socialnim podjetjem, poslovnim inkubatorjem, poslovnim grozdom in vlagateljem v socialna podjetja; podpira pa tudi lažjo izmenjavo informacij in lažji dostop do podpore iz programov EU; meni, da se je treba pred vzpostavitvijo tovrstne platforme posvetovati z zainteresiranimi skupinami;

46.  poziva Komisijo, naj izvede primerjalno študijo o nacionalnih sistemih certificiranja in označevanja socialnega in solidarnostnega gospodarstva ter olajša izmenjavo primerov najboljše prakse v tesnem sodelovanju s podjetji socialnega in solidarnostnega gospodarstva;

47.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo ustanavljanje podjetniških inkubatorjev za podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva ter izvajajo in učinkovito spodbujajo spletno platformo za izmenjavo podatkov med socialnimi vlagatelji in socialnimi podjetniki (evropska platforma za socialne inovacije), o kateri je že bil dosežen konkreten dogovor;

48.  poziva države članice, naj okrepijo izmenjavo primerov najboljše prakse glede potencialnih načinov za podporo podjetjem socialnega in solidarnostnega gospodarstva ter socialnim naložbam, vključno z, kjer je potrebno, davčnimi olajšavami ali spodbudami za tovrstna podjetja, ki zaposlujejo ranljive skupine, na primer invalide;

49.  poziva Komisijo, naj pozorno spremlja konkretne ukrepe, ki jih izvajajo države članice, da bi vsem, ki so se odločili za socialno in solidarnostno podjetništvo, zagotovile enake pravice glede socialne zaščite ter varovanja zdravja in varnosti pri delu;

50.  poziva Komisijo, naj zagotovi, da ukrepi, ki jih izvajajo države članice, ne ovirajo prostega pretoka delavcev, tako da bodo lahko vsi, ki se odločijo za socialno in solidarnostno podjetništvo, opravljali svojo dejavnost kjer koli na ozemlju Unije;

51.  podpira zamisel, da bi podjetja socialnega in solidarnostnega gospodarstva tvorila posebno kategorijo podjetij z lastnim pravnim statusom in drugimi cilji, kot je zgolj dobiček za delničarje; poziva Komisijo, naj v skladu z rimsko strategijo, ki so jo sprejeli evropski predstavniki socialnega in solidarnostnega gospodarstva, predloži pravni okvir za tovrstna podjetja, ki bo vzpostavljen z evropskim statutom za zadruge, združenja, fundacije in vzajemne družbe;

52.  poziva Komisijo, naj okrepi socialni dialog v socialnem in solidarnostnem gospodarstvu, da bi olajšali socialne inovacije, izboljšali delovne razmere in v celoti priznali potencial tega sektorja za ustvarjanje delovnih mest;

o
o   o

53.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0049.
(2) UL C 76 E, 25.3.2010, str. 16.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0301.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2012)0429.
(5) UL C 199 E, 7.7.2012, str. 187.
(6) UL C 183, 14.6.2014, str. 18.


Vzpostavitev konkurenčnega trga dela EU za 21. stoletje
PDF 392kWORD 167k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. septembra 2015 o vzpostavitvi konkurenčnega trga dela EU za 21. stoletje: usklajevanje znanj in spretnosti s povpraševanjem in zaposlitvenimi možnostmi kot način reševanja iz krize (2014/2235(INI))
P8_TA(2015)0321A8-0222/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. oktobra 2014 o evropskem semestru za usklajevanje gospodarskih politik: izvajanje prednostnih nalog za leto 2014(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. aprila 2014 z naslovom „Kako lahko Evropska unija prispeva k oblikovanju ugodnega okolja za podjetja, poslovne dejavnosti in zagonska podjetja za ustvarjanje novih delovnih mest?“(2),

–  ob upoštevanju svojega stališča z dne 29. aprila 2015 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (EU) št. 1304/2013 Evropskega parlamenta in Sveta o Evropskem socialnem skladu, glede povečanja zneska začetnega predhodnega financiranja, ki se izplača za operativne programe, podprte v okviru pobude za zaposlovanje mladih(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. julija 2014 o zaposlovanju mladih(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 16. januarja 2014 o spoštovanju temeljne pravice do prostega gibanja v EU(5),

–  ob upoštevanju ene od prednostnih nalog iz sklepov Evropskega sveta z dne 26. in 27. junija 2014: pomoč pri pridobivanju znanja in razkrivanju nadarjenosti in življenjskih priložnosti za vse s spodbujanjem pravega znanja za sodobno gospodarstvo in vseživljenjskega učenja,

–  ob upoštevanju predloga Komisije o uredbi Evropskega parlamenta in Sveta z dne 17. januarja 2014 o evropski mreži služb za zaposlovanje, dostopu delavcev do storitev na področju mobilnosti in nadaljnjem povezovanju trgov dela (COM(2014)0006),

–  ob upoštevanju Priporočila Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja(6),

–  ob upoštevanju Priporočila 2006/962/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih sposobnostih za vseživljenjsko učenje(7),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenja Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0222/2015),

A.  ker se poklici, kjer zaradi pomanjkanja kvalificiranih delavcev ni mogoče zapolniti prostih delovnih mest, močno razlikujejo med posameznimi državami članicami;

B.  ker je po mnenju Komisije(8)do 12,4 milijona ljudi brezposelnih več kot eno leto, od teh pa več kot 6 milijonov že več kot dve; ker ima dolgotrajna brezposelnost negativen učinek na gospodarsko rast in na zdržnost sistemov socialnega varstva in bi lahko postala strukturni problem;

C.  ker togost trga dela, šibko notranje povpraševanje in pomanjkanje naložb negativno vplivajo na ustvarjanje delovnih mest, medtem ko bi konkurenčen trg dela EU, ki bi upošteval te tri dejavnike, lahko prispeval k doseganju zaposlitvenih ciljev in ciljev boja proti revščini ter socialni izključenosti iz strategije Evropa 2020;

D.  ker se povpraševanje po nizkokvalificiranih delavcih zmanjšuje, medtem ko se povpraševanje po visokokvalificiranih znatno povečuje; ker so zaradi teh sprememb na trgu dela EU potrebni ukrepi na področju znanj in spretnosti delavcev ter osnovnega in poklicnega usposabljanja;

E.  ker je bil leta 2012 eden od treh evropskih delavcev bodisi preveč bodisi premalo kvalificiran za svoje delovno mesto(9); ker pri mlajših delavcih običajno obstaja večja verjetnost, da bodo s formalnega vidika preveč izobraženi, obenem pa je pri njih večja verjetnost kot pri starejših delavcih, da bodo zaposleni na delovnih mestih, ki so manj primerna za njihova znanja in spretnosti;

F.  ker nekatere študije kažejo, da bo zaradi avtomatizacije prišlo do izginjanja ali pomembnega zmanjševanja števila obstoječih delovnih mest;

G.  ker prizadevanje za višje kvalificirano gospodarstvo pomeni, da naj bi v naslednjih petih letih veliko več podjetij povečalo število delovnih mest, za katera se zahtevajo vodstvena in upravljavska sposobnost ter višja raven znanja in spretnosti;

H.  ker mobilnost evropskih delavcev povečuje njihovo zaposljivost in konkurenčnost na trgu dela EU;

Gospodarska kriza in obdobje po njej

1.  ugotavlja, da se po evropski gospodarski in finančni krizi ter posledični upočasnitvi gospodarstva več držav članic spopada z visoko stopnjo brezposelnosti (EU28: 9,8 %), javnim dolgom, nizko rastjo in nezadostnimi naložbami; je seznanjen z zmanjšanjem javnih odhodkov; je zaskrbljen tudi zaradi tega, ker je stopnja brezposelnosti mladih v mnogih državah članicah (EU 28: 20.9 %) precej višja in ker so primeri izboljšanja in manjše stopnje redkost;

2.  meni, da so za spodbujanje pametne, trajnostne in vključujoče rasti ter ustvarjanje delovnih, ki bo omogočilo kakovostno in trajnostno zaposlovanje, nujne ambiciozne gospodarske in socialne politike in reforme trga dela; poudarja tudi nujnost zdržnih sistemov socialnega varstva, ki naj vključujejo nadgradnjo znanj in spretnosti brezposelnih ter spodbujajo zaposljivost oseb, ki imajo zelo nizke kvalifikacije, ali jih sploh nimajo, pa tudi nujnost spodbud in priložnosti za delo;

Razmere na trgu dela EU

3.  ugotavlja, da lahko kljub temu, da je ponudba delovne sile izenačena s povpraševanjem po njej, še vedno lahko prihaja do pomanjkanja kakovostne delovne sile, saj iskalci zaposlitve zaradi neusklajenosti med sektorji, poklici ali zahtevami po znanjih in spretnostih morebiti niso primerni za vsako prosto mesto;

4.  je zaskrbljen, ker je stopnja brezposelnosti v EU še naprej razmeroma visoka (marec 2015, EU 28: 9,8 %), saj je do znatnega zmanjšanja prišlo le v redkih državah, ter opozarja na precejšnje razlike med državami članicami, kjer je najnižja stopnja brezposelnosti v Nemčiji in Avstriji (približno 5 %), najvišja pa v Grčiji in Španiji (26 oziroma 23 %(10)); poudarja, da zaradi tako velikih razlik narašča tveganje razdrobljenosti trga dela tako znotraj držav članic kot med njimi, zaradi česar sta ogroženi gospodarska stabilnost in socialna kohezija EU;

5.  opozarja, da je povprečna stopnja zaposlenosti žensk v EU za več kot 10 odstotnih točk nižja kot pri moških, in poudarja, da je doseganje cilja 75 % stopnje zaposlenosti, ki je zapisan v strategiji Evropa 2020, odvisno od povečanja stopnje zaposlenosti žensk, in sicer s politikami, namenjenimi zlasti usklajevanju delovnih in družinskih obveznosti;

6.  ugotavlja, da je tudi brezposelnost mladih v EU različna, pri čemer stopnja brezposelnosti mladih med 16 in 25 letom starosti v nekaterih državah članicah presega 50 %; poudarja, da visoka stopnja brezposelnosti mladih ne vpliva zgolj na celotno generacijo, temveč tudi ogroža ravnotežje med generacijami;

7.  poudarja, da razlika med stopnjo zaposlenosti invalidov in povprečno stopnjo zaposlenosti v EU še vedno znaša 26 %, pri čemer je stopnja zaposlenosti med invalidi nižja od 50 %;

8.  izraža globoko zaskrbljenost zaradi stopnje brezposelnosti mladih v Evropi; v zvezi s tem izpostavlja pomen dualnega izobraževanja, kot sta poklicno usposabljanje in vajeništvo, za usklajevanje znanj in spretnosti mladih s povpraševanjem na trgu dela;

9.  poudarja, da so elementi, kot so usposobljena delovna sila, sposobnost za ustvarjanje inovacij, povečanje kupne moči in stabilno družbeno-gospodarsko in politično okolje, nepogrešljivi za ustvarjanje dobrega naložbenega ozračja;

10.  je seznanjen z visoko stopnjo dolgotrajne brezposelnosti in opozarja, da je treba glede na njeno trdovratnost takoj začeti z bojem proti njej;

11.  ugotavlja, da se evropski trg dela sooča z več pomembnimi izzivi, vključno z globalizacijo, staranjem družbe, hitrimi tehnološkimi spremembami, kot sta digitalizacija in robotizacija, neskladjem med znanjem in spretnostmi ter delovnimi mesti ter naraščajočim povpraševanjem po visokokvalificiranih delavcih ob sočasni presežni ponudbi nizkokvalificiranih delavcev, kar povzroča polarizacijo plač;

12.  vseeno opozarja na tveganja, ki jih je Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja (CEDEFOP) izpostavil glede perpetuacije neskladja znanj in spretnosti ter njihove zastarelosti, do katere prihaja zaradi naraščajoče brezposelnosti, ki je rezultat nizkega povpraševanja;

13.  opozarja na znatne razlike v številu novih delovnih mest med državami članicami in v zvezi s tem poudarja, da so nova delovna mesta bistven element dinamičnega trga dela, na katerem so znanja in spretnosti usklajene in ki ustvarja priložnosti in možnosti za podjetja in zaposlene, ter je globoko zaskrbljen zaradi statičnih razmer na trgu dela v nekaterih državah članicah; zato poziva k oblikovanju evropskega primerjalnega merila uspešnosti glede novih delovnih mest v državah članicah; podatki za primerjalno merilo uspešnosti bi se lahko zbirali letno v okviru raziskave o delovni sili, meriti pa bi bilo treba vsaj: število novih delovnih mest v posamezni državi članici; povprečno trajanje brezposelnosti;

14.  poudarja, da je v Evropi na eni strani 24 milijonov brezposelnih, vključno s 7,5 milijoni mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET), na drugi strani pa 2 milijona prostih delovnih mest, evropska podjetja pa se soočajo z velikim pomanjkanjem usposobljenih oseb in delovne sile s prenosljivimi znanji in spretnostmi;

15.  opozarja, da je mobilnost delovne sile znotraj EU kljub visoki stopnji brezposelnosti v nekaterih državah članicah še vedno nizka (EU 27: 0,29 %), kar je med drugim posledica obstoječih ovir; kot primerjava v mednarodnem merilu je mobilnost skoraj desetkrat nižja od mobilnosti v Združenih državah in petkrat nižja kot v Avstraliji; opozarja na 7 milijonov državljanov EU, ki po podatkih iz leta 2013 živijo ali delajo v državi članici, ki ni država njihovega državljanstva; želi tudi spomniti, da je v EU trenutno dva milijona prostih delovnih mest; zato poudarja nujnost pravične mobilnosti delovne sile v Uniji, da bi zapolnili to vrzel;

16.  meni, da bi trg dela EU lahko k temu prispeval tako, da bi vsrkal velika žarišča brezposelnih v različnih evropskih regijah;

17.  meni, da se bo trg dela EU prilagodil kulturi, proizvodnemu modelu in poslovnemu okolju v različnih evropskih regijah, razlike med njimi pa bodo upoštevane pri sprejemanju ukrepov za doseganje večje prožnosti trga dela;

18.  opozarja, da se posamezniki v času gospodarske krize soočajo z večjimi izzivi pri iskanju zaposlitve in da morajo včasih sprejeti zaposlitev, za katero se zateva nižja raven izobrazbe, kot jo imajo; zato poudarja, da sta rast prek ustvarjanja visokokvalificiranih delovnih mest in spodbujanje ustvarjanja delovnih mest prek omogočanja naložb v nove panoge pomemben način zmanjševanja previsoke usposobljenosti v gospodarstvih EU;

Spodbujanje vključujočega trga dela EU

19.  meni, da je treba za doseganje konkurenčnega trga dela EU zaradi stalno spreminjajočih se trgov dela in proizvodnih vzorcev sprejeti ambiciozne reforme, s katerimi bi povečali vključenost, pametno prožnost, inovacije in mobilnost, okrepili vlogo socialnega dialoga, spodbudili ustvarjanje več delovnih mest, ki bi vodila v kakovostno in trajnostno zaposlitev, pospešili produktivnost in prispevali k razvoju človeškega kapitala;

20.  poudarja, da si je treba stalno prizadevati za povezovanje izobraževanja, usposabljanja in trgov dela, ter ponovno izjavlja, da mora biti pristop do ustvarjanja pametne, trajnostne in vključujoče rasti, konkurenčnosti ter delovnih mest v Evropi celosten in da mora odražati potrebe trga dela, z izboljšanjem delovnih razmer in zagotavljanjem spodbud pa mora tudi podpirati ranljive skupine;

21.  poudarja, da imajo javne službe za zaposlovanje pomembno vlogo pri zagotavljanju, da ponovno povečanje zaposlovanja ne bo šlo na račun poslabšanja kakovosti na področju usklajevanja znanj in spretnosti s potrebami trga dela;

22.  poudarja, da je treba zagotoviti, da bo delovna zakonodaja razumljivejša za delavce in delodajalce, odpraviti ovire za zaposlovanje ter spodbujati pravno varnost za podjetja in zaposlene;

23.  poudarja, da se mladi pri prehodu iz izobraževanja v svet dela pogosto srečujejo z vse večjimi težavami, tako da so običajno bolj izpostavljeni brezposelnosti in pogosteje delajo na nekakovostnih in negotovih delovnih mestih;

24.  poudarja, da je pobuda za evropsko klasifikacijo spretnosti/kompetenc, kvalifikacij in poklicev (ESCO), ki v 25 evropskih jezikih opredeljuje in razvršča spretnosti/kompetence, kvalifikacije in poklice, pomembna za trg dela v EU ter za izobraževanje in usposabljanje;

25.  poudarja pomen človekovega razvoja, prožnosti poklicne poti in osebne angažiranosti; v zvezi s tem želi opomniti, da je poklicna mobilnost temeljnega pomena ter da so potrebne znatne naložbe, s katerimi bi dejavno podprli zaposljivost in prilagodljivost ter preprečili izginjanje znanj in spretnosti pri brezposelnih;

26.  poudarja pomen socialnih naložb, namenjenih ustvarjanju aktivirajoče države, ki delavcem zagotavlja orodja, s katerimi se laže prilagajajo spreminjajočim se socialnim in gospodarskim razmeram ter zahtevam trga dela;

27.  meni, da bo mednarodno konkurenčen nabor znanj in spretnosti državam članicam omogočil osvajanje svetovnih tržnih segmentov z visoko vrednostjo;

28.  poudarja, da ima krožno gospodarstvo potencial za ustvarjanje več milijonov novih delovnih mest po celotni EU in za doseganje trajnostne in vključujoče rasti;

29.  opozarja, da je geografska in sektorska mobilnost delavcev pomembna, ko gre za odločitev za konkurenčen trg dela, in poudarja, da je treba zmanjšati upravne in jezikovne prepreke, ki bi jo lahko omejevale, nadalje razvijati orodja za lajšanje mobilnosti, kot so hitro priznavanje formalnih, neformalnih in priložnostnih kvalifikacij med državami članicami, evropski okvir kvalifikacij, evropski življenjepis in evropski potni list spretnosti, ter zagotavljati področne jezikovne tečaje in usposabljanje iz medkulturnega sporazumevanja; spodbuja ozaveščanje o Evropskem portalu za zaposlitveno mobilnost EURES in njegove nadaljnje izboljšave, zlasti z zagotavljanjem usposabljanja in dajanjem na razpolago zadostnega števila svetovalcev EURES, enakomerno porazdeljenih po celotnem ozemlju EU, da bi EURES postal nepogrešljivo orodje trga dela EU; poudarja pomen okrepljenega sodelovanja med nacionalnimi javnimi službami za zaposlovanje in prihodnje vključevanje zasebnih služb za zaposlovanje in drugih deležnikov v mrežo EURES; poudarja, kako pomembne so pobude EU, namenjene spodbujanju mobilnosti in ustvarjanju priložnosti, spodbujanju mobilnosti in ustvarjanju priložnosti, kot so ERASMUS+, evropski okvir kvalifikacij, življenjepis v formatu Europass, evropski potni list spretnosti, evropski portal za zaposlitveno mobilnost (EURES), koalicije znanja in evropska koalicija za vajeništva; poziva k večji promociji teh pobud za izboljšanje trga dela v Evropi;

30.  ponovno poudarja, da je treba v Evropi sprostiti velik ekonomski potencial žensk in ustvariti ustrezne pogoje za napredovanje žensk na njihovi poklicni poti, zasedanje višjih položajev v podjetjih ali ustanavljanje lastnih podjetij; poudarja, da je treba premostiti vrzel med stopnjo izobrazbe žensk ter njihovo udeležbo na trgu dela in položajem, ki ga na njem zavzemajo; opozarja na pomen enakosti spolov, vključno z izkoreninjenjem razlik v plačilu glede na spol in dvigom stopnje zaposlenosti žensk, pa tudi na okrepitve politik za usklajevanje poklicnega in družinskega življenja pri doseganju zaposlitvenih ciljev strategije Evropa 2020;

31.  pozdravlja pozitivne rezultate, dosežene v okviru pilotnega programa poklicne mobilnosti z naslovom „Tvoja prva zaposlitev EURES“, ki dejansko omogoča doseganje mladih in oblikovanje prilagojenih storitev tako za iskalce zaposlitve kot za delodajalce; poudarja pozitivne učinke prelivanja med omenjenim programom poklicne mobilnosti in portalom EURES;

32.  v tem smislu poudarja pomembno vlogo aktivnih politik dela, vseživljenjskega učenja in izboljšanja sposobnosti prilagajanja tehnološkim spremembam; poziva države članice, naj povečajo doseg in učinkovitost aktivnih politik trga dela;

33.  meni, da bo skladna in celovita strategija za doseganje učinkovitejših in vzajemno koristnih oblik organizacije dela, ki bo v celoti izkoristila potencial znanja delavcev in povečala kakovost njihovih delovnih mest, pripomogla k odpornosti trga dela; meni, da bi lahko razvili bolj participativne oblike organizacije dela, ki bi krepile vlogo delavcev, s čimer bi povečali njihovo vključevanje pri inovacijah in podprli njihovo udeležbo in doseganje razvoja na področju uporabe znanja in spretnosti, kar bi povečalo uspešnost podjetij;

34.  poudarja, da so glede na napovedane hitre spremembe na trgu dela potrebne naložbe v današnje mlade, in sicer v izobraževanje in usposabljanje; poudarja, da politike na področju znanj in spretnosti ne bi smele biti namenjene zgolj izpolnjevanju potreb trga dela, ampak tudi opremljanju posameznikov s potrebnimi prečnimi sposobnostmi, da bi se razvili v aktivne in odgovorne državljane; poziva Evropsko komisijo in države članice, naj upoštevajo, da izobraževanje in usposabljanje nista zgolj instrument trga dela in da nista namenjena izobraževanju bodočih delavcev, temveč sta predvsem temeljna pravica, ki ima sama po sebi vrednost;

Napovedovanje prihodnjih potreb po znanju in spretnostih

35.  meni, da morajo biti deležniki trga dela, tudi organizacije delodajalcev in delojemalcev ter izvajalci izobraževanja in usposabljanja, polno vključeni na vseh ravneh, zlasti pri oblikovanju, izvajanju in ocenjevanju programov poklicne kvalifikacije, ki omogočajo učinkovit prehod s formalnega izobraževanja na učenje ob delu, da bi lahko napovedali prihodnje potrebe po znanjih in spretnostih;

36.  poziva k boljšemu razumevanju sedanjih in prihodnjih potreb po znanjih in spretnostih in k izboljšanju sedanje evropske panorame spretnosti, da bi lažje prepoznali vrzeli v znanju in spretnostih ter njihovo pomanjkanje v posameznih panogah, poklicih in regijah ter zagotovili zbiranje, obdelavo in razširjanje informacij o spreminjajočih se potrebah po znanjih in spretnostih med nosilci odločanja, javnimi organi, izvajalci izobraževanja in usposabljanja ter delodajalci, da bi ti lahko bolj uspešno napovedali prihodnje trende;

37.  meni, da je izobraževanje bistvenega pomena za spodbujanje raziskav in inovacij, saj prispeva k povečanju možnosti za ustvarjanje delovnih mest v panogah, ki potrebujejo visokokvalificirano delovno silo, obenem pa krepi konkurenčnost evropskega gospodarstva;

38.  poudarja pomen bolj integriranih partnerstev in zaupanja med šolami, visokošolskimi ustanovami, podjetji in drugimi ustreznimi organi, da bi lahko ocenili prihodnje potrebe po delu, pregledali in izvajali nove programe poklicnega usposabljanja in spodbujali sodelovanje in izmenjavo dobrih praks med državami članicami in regionalnimi ter lokalnimi organi, tudi s spremljanjem neravnovesij na trgu dela na regionalni in lokalni ravni; želi spomniti, da je poleg tega potrebna družbena odgovornost vseh deležnikov, pa tudi njihova udeležba pri nadaljnjem razvoju orodij za spremljanje in napovedovanje;

39.  meni, da imajo države članice pomembno vlogo pri zagotavljanju ustrezne ponudbe učiteljev naravoslovnih predmetov in matematike, če želijo mladim posredovati znanje pri predmetih na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter jih navdušiti zanje;

40.  poudarja, da je potrebe otrok v šolah pomembno obravnavati že zelo zgodaj; predlaga, naj države članice v procese učenja tako znotraj kot zunaj šole uvedejo inovativne ukrepe, da bi prenovile ali posodobile šolsko okolje, učne metode in kompetence učiteljev; predlaga, naj se učni načrti v državah članicah spremenijo tako, da bodo v času šolanja vključevali tudi obiske drugih držav, s čimer bi izobraževanje že v najzgodnejših fazah učenja preseglo zidove učilnic;

Pomen stalnega izobraževanja in usposabljanja ter usposabljanja za vse akterje na trgu dela

41.  opozarja, da je pravica do izobraževanja temeljna pravica, in poudarja, da si je treba prizadevati za bolj prožen in individualen pristop do poklicnega razvoja posameznika ter vseživljenjskega izobraževanja in usposabljanja na njegovi poklicni poti; priznava vlogo, ki jo lahko imajo pri zagotavljanju tega javni pa tudi zasebni akterji, pa tudi to, da morata biti usmerjanje in svetovanje, ki obravnavata potrebe posameznika in se osredotočata na ocenjevanje in širjenje njegovih znanj in spretnosti, že v zgodnjih fazah osrednji element politik na področju izobraževanja ter znanj in spretnosti;

42.  priznava pomen spodbujanja učnega vajeništva, ki temelji na delu, kot alternativne poti do zaposlitve;

43.  ugotavlja, da so evropske politike vseživljenjskega usmerjanja imele znaten učinek na nacionalne politike usmerjanja in da učinkovito vseživljenjsko usmerjanje zahteva programe, ki upoštevajo vidike prečnega povezovanja na vseh ravneh;

44.  ugotavlja, da morajo imeti mladi možnost različnih poti in da so opredelitve teh poti v Evropi različne (delovna praksa, pripravništvo);

45.  meni, da bi bilo treba programe usposabljanja in prekvalifikacije za brezposelne, zlasti za dolgotrajno brezposelne, ter programe za ocenjevanje znanj in spretnosti ponuditi ljudem, da bi ti izboljšali svoje možnosti na trgu dela, in da bi jih bilo treba oblikovati in izvajati v tesnem sodelovanju z združenji delodajalcev in sindikatov, organizacijami, ki predstavljajo brezposelne, ter zasebnimi in javnimi službami za zaposlovanje, da bi nova znanja in spretnosti delavcev bolje prilagodili prihodnjim potrebam trga dela; poudarja, da je treba oblikovati in izvajati posebne programe za pomoč dolgotrajno brezposelnim pri ponovni vključitvi na trg dela;

46.  poudarja, da bi morala Komisija okrepiti spremljanje nacionalnih načrtov za izvajanje evropskega jamstva za mlade in njihovega dejanskega uresničevanja v praksi; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj izdela jasna in nedvoumna priporočila za posamezne države članice glede izvajanja jamstva za mlade in kakovosti zaposlovanja;

47.  opozarja na pomisleke, ki jih je Evropsko računsko sodišče izrazilo v svojem poročilu z naslovom „Mladi in brezposelni v Evropi: jamstvo za mlade čakajo ovire“, in sicer v zvezi z ustreznostjo skupnih sredstev, namenjenih temu programu, opredelitvijo „kakovostne ponudbe“ in načinom, kako Komisija spremlja rezultate programa in poroča o njih;

48.  opozarja, da je izredno pomembno iskalcem zaposlitve zagotavljati posebej njim prilagojeno usmerjanje in jim svetovati, kako naj iščejo delo oziroma na katerih področjih naj se dodatno izobražujejo in usposabljajo, da bodo njihovo znanje, spretnosti ter sposobnosti prenosljivi, priznani in potrjeni s pomočjo „potnih listov sposobnosti“, kot je Europass, ki naj odražajo znanja in spretnosti ter sposobnosti, pridobljene s formalnim, neformalnim in priložnostnim učenjem, usmerjanje iskalcev zaposlitve pa bi moralo biti zlasti namenjeno izboljšanju njihovih zaposlitvenih možnosti;

49.  poudarja, da je treba povečati prilagodljivost delovne sile, saj je to eden od načinov za boj proti njenemu pomanjkanju v prihodnje; poziva države članice, naj v ta namen uporabijo sredstva iz strukturnih skladov, zlasti iz Evropskega socialnega sklada;

50.  poudarja, da je pravica do izobraževanja in usposabljanja posebej pomembna za dolgotrajno brezposelne osebe; opozarja, da dolgotrajno brezposelnim osebam najbolj koristi pristop, ki se osredotoča na njihove konkretne potrebe, ne pa standardni ukrepi; poudarja, da morajo biti dolgotrajno brezposelne osebe seznanjene s svojo pravico do izobraževanja, da morajo ukrepi, ki se osredotočajo nanje, spoštovati njihove odločitve glede sprejetja dela, usposabljanje pa mora biti cenovno ugodno in dostojno ter upoštevati njihove dejanske potrebe; opozarja, da bodo dolgotrajno brezposelne osebe lahko izpopolnjevanje svojih znanj in spretnosti izkoristile kot priložnost za izboljšanje svojih delovnih pogojev in življenjskih razmer, če bodo izpolnjeni prej omenjeni pogoji;

51.  izpostavlja pomen jamstva za mlade kot nepogrešljivega orodja za zagotavljanje pomoči mladim pri prehodu iz šole v poklicno življenje in pri pridobivanju izobrazbe, znanj in spretnosti ter izkušenj, ki so potrebne za iskanje kakovostne zaposlitve prek vajeništva, pripravništva ali nadaljnjega izobraževanja;

52.  poudarja, da je pomembno zagotoviti enake možnosti in enak dostop do izobraževanja in usposabljanja, zlasti za prikrajšane skupine, ter v boju proti družbeni izključenosti in za lažji dostop do dela nuditi učinkovito podporo;

Izboljšanje povezav med izobraževanjem in zaposlovanjem

53.  poudarja, da je treba okrepiti in bolj ciljno usmeriti ukrepe za zmanjšanje prezgodnjega opuščanja šolanja do leta 2020 na manj kot 10 %, kot določa strategija Evropa 2020, pri čemer je treba upoštevati, da gre za stalen problem v EU, ki ima škodljive posledice za zaposljivost in vključevanje teh mladih v družbo;

54.  meni, da bi bilo treba bolje preučiti dualno poklicno izobraževanje z vajeništvom in podobne na delu temelječe sisteme učenja, pri čemer je treba dati prednost kakovosti, brez akademske pristranskosti, saj ti sistemi običajno omogočajo lažje vključevanje v trg dela in mehkejši prehod iz šole na delo ter so dokazano učinkoviti pri spodbujanju zaposlovanja mladih;

55.  meni, da so obstoječi sistemi poklicnega usposabljanja rezultat določenih zgodovinskih in kulturnih danosti in da so bili oblikovani na podlagi veljavnih pravnih norm, tradicije in pedagoških načel ter znotraj institucionalnih struktur;

56.  opozarja na izjemno zaskrbljujoče podatke o stopnji mladih, ki niso zaposleni in se ne izobražujejo ali usposabljajo (NEET), ki v večini držav članic presega 10 %; opozarja na neposredno povezavo med visoko stopnjo brezposelnosti mladih in predčasnim opuščanjem šolanja; poudarja, da obstaja tveganje, da bo celotna generacija mladih Evropejcev brez takojšnjega in odločnega ukrepanja tako na evropski kot tudi na nacionalni ravni prikrajšana za ustrezno raven izobrazbe in usposobljenosti, zaradi česar bo izključena iz trga dela, kar bo imelo hude posledice za družbeno strukturo, socialno in teritorialno kohezijo ter vzdržnost celotnega evropskega gospodarskega modela;

57.  poudarja, da vsak nacionalni sistem poklicnega usposabljanja predstavlja orodje za doseganje določenih ciljev, ki se lahko med posameznimi državami razlikujejo, in da je zato vsakega izmed teh sistemov mogoče ocenjevati zgolj na podlagi uspešnosti pri doseganju teh ciljev; poudarja, da je izvoz sistema poklicnega usposabljanja iz ene države v drugo mogoč le, če so razmere v zadevnih državah primerljive ali če jih je mogoče prilagoditi;

58.  ponavlja, da je poklicno izobraževanje in usposabljanje pomembno za večjo zaposljivost in lažjo pot do poklicne usposobljenosti za mlade; poziva Komisijo in države članice, naj povečajo pomembnost in ustreznost poklicnega izobraževanja in usposabljanja za potrebe trga dela tako, da to postane sestavni del izobraževalnega sistema, ter zagotovijo visoke standarde usposobljenosti in kakovost;

59.  opozarja, da je v EU poleg dveh milijonov prostih delovnih mest tudi veliko preveč kvalificiranih mladih brezposelnih, katerih znanja in spretnosti niso usklajeni s povpraševanjem na trgu dela; zato poudarja pomen boljše sinergije med izobraževalnimi sistemi in trgom dela, vključno s seznanjanjem z delovnim mestom, delovno prakso in sodelovanjem s podjetji, da bi pospešili in občutno povečali stopnjo zaposlenosti ter oblikovali inovativne grozde; poudarja, da imajo lahko podjetja, ki se v svojih državah članicah povezujejo z izobraževalnimi sistemi, pomembno vlogo; poudarja, da je za prilagoditev izobraževalnih sistemov na vseh ravneh, tudi poklicnega usposabljanja, sedanjim in prihodnjim potrebam na trgu dela potrebna celovita dolgoročna strategija, ki naj jo spremljajo takojšnji ukrepi;

60.  pozdravlja pobudo Evropske komisije v zvezi z evropsko koalicijo za vajeništvo, ki je namenjena združevanju javnih organov, podjetij, socialnih partnerjev, izvajalcev poklicnega izobraževanja in usposabljanja, predstavnikov mladih in drugih pomembnih akterjev, da bi tako spodbujali programe in pobude na področju vajeništva v Evropi;

61.  poudarja, kako pomembni so programi dualnega izobraževanja in usposabljanja, saj združujejo teorijo in praktično usposabljanje kot ključni element za razvoj znanja in spretnosti, ki bodo ustrezale potrebam na trgu dela, in spodbuja države članice, naj tovrstne programe vključijo v učne načrte, s čimer bi zagotovili praktične izkušnje, potrebne za gladek prehod iz izobraževanja in usposabljanja na trg dela;

62.  poudarja pomen poklicnega usmerjanja in delovnih izkušenj na podlagi ocene in poklicnega svetovanja, ki je osredotočeno na znanja in spretnosti ter potrebe posameznika in ga zagotavljajo visokokvalificirani svetovalci zaposlitve in kolegi svetovalci, njegov namen pa je mlade opremiti s pravimi informacijami, nasveti in napotki, da se bodo lahko preudarno odločali o svoji poklicni poti;

63.  poudarja, da imajo ustanove za izobraževanje in usposabljanje pomembno vlogo pri razvoju znanj in spretnosti pri dijakih in študentih; poziva Komisijo in države članice, naj razvijajo visokokakovostno in namensko poklicno usmerjanje v vsem izobraževalnem krogu, ki bi mladim pomagalo do prave odločitve v zvezi z izbiro izobraževanja in poklicne poti;

64.  ugotavlja, da je za uspešen prehod v zaposlitev zelo pomembno, da se posameznik informirano odloča, razvija samoiniciativnost in krepi motivacijo in samozavedanje, , pri čemer mora imeti na voljo tudi ustrezno podporo; poudarja pomen kakovostnih prehodov, vključno s prehodom iz izobraževanja v delo, prehodom med zaposlitvami ter prehodom med zaposlitvijo in prekinitvami poklicne poti;

65.  želi spomniti, da je za rast in konkurenčnost, pa tudi za evropsko zavest, osebni razvoj in samozavest bistvenega pomena vlagati v izobraževanje in razvoj znanja in spretnosti, ki bodo ustrezale zahtevam trga dela in družbe; poudarja, da podjetništvo zahteva razvijanje prečnih znanj in spretnosti, kot so ustvarjalnost, kritično razmišljanje, timsko delo in samoiniciativnost, ki prispevajo k osebnemu in poklicnemu razvoju mladih in jim olajšajo zgodnejši vstop na trg dela; poudarja, da bi te naložbe morala spremljati močnejša sinergija med evropskimi in nacionalnimi pobudami, ki bi vključevala različne sektorje izobraževanja in usposabljanja ter druge relevantne sektorje, na primer zaposlovanje, socialno politiko, politiko za mlade in kulturo, ter tesnejše sodelovanje z vsemi deležniki, kot so socialni partnerji in podjetja, da bi učne načrte uskladili s potrebami na trgu dela;

66.  ponovno opozarja na zavezo držav članic glede naložb v višje in visokošolsko izobraževanje, zato poziva k postopnemu zviševanju standardov na področju izobraževanja in usposabljanja v vseh evropskih izobraževalnih sistemih; poziva države članice, naj izobraževanje priznajo kot nujno potrebno naložbo in se zavežejo, da bodo vanj vložile vsaj 2 % svojega letnega BDP ter ga obvarovale pred varčevalnimi ukrepi; poziva Komisijo, naj bolj okrepi vlogo izobraževanja v strategiji Evropa 2020, in sicer tako, da splošne cilje strateškega okvira za izobraževanje in usposabljanje 2020 poveže s pregledom strategije Evropa 2020;

67.  poudarja, da je vseživljenjsko vlaganje v človeški kapital ter znanja in spretnosti, zlasti pa v nadgradnjo spretnosti obstoječe delovne sile in nekvalificiranih delavcev, bistvenega pomena za boj proti dolgotrajni brezposelnosti in zagotavljanje večjega dostopa do kakovostnih delovnih mest; poziva EU, naj si zastavi jasne cilje v zvezi z metodami vseživljenjskega učenja za nadomestitev manjkajočih spretnosti in znanja ter razširi usposabljanje in izobraževanje v komunikacijskih, jezikovnih in digitalnih spretnostih za starejše delavce, zlasti za nizko kvalificirane delavce, starejše od 30 let, in mlade osipnike;

68.  poudarja, da bi morali države članice, regionalni in lokalni organi ter posamezni delodajalci primerno financirati in izvajati kakovostne pripravniške in vajeniške programe, pa tudi šolsko učenje; želi opomniti, da bi morali ti programi ustrezati minimalnim standardom socialne varnosti;

69.  meni, da so potrebna tesna in sistematična partnerstva na lokalni, regionalni in nacionalni ravni med javnimi organi, delodajalci in predstavniki delojemalcev, vključno z javnimi in zasebnimi službami za zaposlovanje in ustanovami za izobraževanje in usposabljanje, da bi oblikovali dolgoročne strategije za nacionalne trge dela in poiskali najboljše načine reševanja večrazsežnostnega problema neskladnosti spretnosti in znanja, ter poziva države članice, naj spodbujajo takšno sodelovanje;

70.  meni, da je jamstvo za mlade prvi korak k oblikovanju na pravicah temelječega pristopa k potrebam mladih na področju zaposlovanja; opozarja, da morajo delodajalci sodelovati v procesu zagotavljanja dostopnih programov poklicnega usposabljanja in kakovostnih pripravništev mladim; poudarja, da kakovostni vidik dostojnega dela za mlade ne sme biti ogrožen, vsa prizadevanja pa morajo upoštevati temeljne delovne standarde in druge standarde, povezane s kakovostjo dela, kot so delovni čas, minimalna plača, socialna varnost ter varnost in zdravje pri delu;

Spodbujanje mobilnosti delovne sile

71.  opozarja, da je v EU trenutno dva milijona prostih delovnih mest; poudarja, da bi morala biti delovna sila v Uniji mobilna, da bi zapolnili to praznino, ter v zvezi s tem ponovno poudarja pomen programov ERASMUS+in EURES;

72.  poudarja pomen spodbujanja mobilnosti obmejnih delavcev z zagotavljanjem več informacij o obstoju čezmejnih partnerstev EURES, katerih naloga je, da spodbujajo mobilnost obmejnih delavcev in odpravljajo ovire zanjo, tako da delavce obveščajo in jim svetujejo o zaposlitvenih možnostih ter delovnih in življenjskih razmerah na obeh straneh meje; EURES-T je v tem pogledu pomembno orodje za boljši nadzor nad potencialnimi viri novih delovnih mest in za premik v smeri bolj povezanega trga dela EU;

73.  želi spomniti, da je mobilnost kvalificiranih delavcev iz tretjih držav eden od odgovorov na demografske izzive, primanjkljaj na trgu dela in neusklajenosti, pa tudi na potrebo po zmanjšanju učinka bega možganov;

74.  se zaveda, da EU temelji na načelu prostega pretoka delavcev; poziva k spodbujanju študija in uporabe tujih jezikov, da bi povečali mobilnost; poudarja, da mora učenje jezikov, zlasti evropskih, postati pomemben element vseživljenjskega učenja, ki ga je treba spodbujati za lažjo mobilnost delavcev in širši nabor zaposlitvenih možnosti;

Izmenjava in potrjevanje primerov najboljše prakse v EU

75.  poudarja, da si morajo države članice ter regionalni in lokalni organi medsebojno izmenjevati in potrjevati primere najboljše prakse, primerjati in meriti njihovo učinkovitost, zlasti ko gre za dualno in poklicno izobraževanje, vajeniške in pripravniške sisteme in učne načrte, učne izide neformalnega in priložnostnega učenja in strategije vseživljenjskega učenja, pri čemer je treba upoštevati posebnosti posameznega trga dela in izobraževalnega sistema; opozarja na platformo za vajeništvo v Evropi (Euro Apprenticeship platform), ki je eno od ključnih orodij za oblikovanje evropskih partnerstev in izmenjavo primerov najboljše prakse glede vajeništva;

76.  poudarja, da imajo neformalno in priložnostno učenje ter prostovoljstvo in vseživljenjsko učenje pomembno vlogo pri razvoju znanja in spretnosti, zlasti prečnih, na primer podjetniških sposobnosti ter osebnih in jezikovnih kompetenc, ki so široko uporabne; poziva EU, naj izboljša dostop do učenja za odrasle in izobraževanja kot druge priložnosti; poziva, da bi morali delodajalci in izvajalci izobraževanja priznati in ustrezno potrditi znanja in spretnosti, pridobljene s priložnostnim in neformalnim učenjem;

77.  poudarja, da je treba bolonjskemu procesu dati nov zagon, kar je mogoče doseči, če bomo izkoristili priložnost za takojšnje uveljavljanje novih in naprednejših oblik sodelovanja, ki se bo maja 2015 ponudila na ministrski konferenci v Erevanu;

78.  meni, da bi morala Komisija zagotoviti ustrezno izvajanje vseh oblik programa Erasmus+, tudi njegove športne komponente; meni, da je treba pravila za dostopanje do tega programa poenostaviti, da bi lahko dosegel čim več posameznikov in organizacij;

Spodbujanje podjetniškega duha med državljani: mala in srednja podjetja (MSP) in mikropodjetja

79.  meni, da bi bilo treba izboljšati učenje vodstvenih spretnosti in finančnega upravljanja ter spodbujati izobraževanje o podjetništvu že od mladih let, poleg tega pa bi bilo treba uvesti spodbudne, obsežne in kakovostne predšolske sisteme za prikrajšane družine, da bi lahko mladi uresničevali svoj potencial in s pridobljenim znanjem in spretnostmi postali delodajalci in ne zgolj delojemalci ter bili usposobljeni za ustanavljanje novih podjetij in izkoriščanje novih trgov;

80.  pozdravlja programe, kot je Erasmus za mlade podjetnike, katerih cilj je pomagati novim podjetnikom pridobiti ustrezne spretnosti in znanje za upravljanje podjetja, in meni, da bi bilo treba tovrstne programe še dodatno spodbujati, da bi še več mladim podjetnikom pomagali pri ustanavljanju podjetij in uspešnem poslovanju; meni, da bi bilo treba uvesti posebne podporne ukrepe za mlade podjetnike, da bi jim olajšali dostop do informacij ter do finančnih sredstev in financiranja, vključno z vzpostavljanjem storitev, ki delujejo po načelu vse na enem mestu, za zagotavljanje informacij in podpore mladim v okviru obstoječih organov za podpiranje podjetništva;

81.  meni, da neformalno izobraževanje, zlasti v obliki, v kateri se razvija znotraj mladinskih organizacij, spodbuja ustvarjalnost, samoiniciativnost in samoodgovornost ter lahko poveča možnosti mladih na trgu dela;

82.  poudarja, da je treba na vseh ravneh izobraževanja in usposabljanja vključiti elemente podjetniškega usposabljanja, saj je zgodnje spodbujanje podjetniškega duha med mladimi učinkovit način boja proti brezposelnosti, zlasti med mladimi; ob tem poziva k dejavnemu dialogu in sodelovanju med univerzami in gospodarstvom, ki naj bo namenjeno razvoju izobraževalnih programov, kjer bi mlade opremili s potrebnimi spretnostmi in znanjem;

83.  poziva k oblikovanju v prihodnost in rezultate usmerjene evropske strategije za znanja in spretnosti, ki bi usmerjala nacionalne strategije za znanja in spretnosti, ter k njeni vključitvi v nacionalne načrte za delovna mesta, ter k zagotovitvi obsežnega okvira za panožne akcijske načrte, predlagane v svežnju za zaposlovanje;

84.  poudarja, da je treba uvesti podporne ukrepe za zagonska podjetja, MSP, mikropodjetja in akterje socialne ekonomije, da bi olajšali njihovo ustanavljanje in delovanje, ter vključiti in izvajati načelo boljše zakonodaje, poleg tega pa je treba olajšati zaposlovanje kvalificirane delovne sile in usposabljanje zaposlenih; zato poudarja, da bi bilo treba davčno obremenitev preusmeriti z dela na druge davčne vire, ki manj škodijo zaposlovanju in rasti, obenem pa ohraniti ustrezno raven socialnega varstva;

85.  poziva države članice, naj zmanjšajo davčno obremenitev dela;

86.  opozarja, da imajo MSP med evropskimi podjetji skoraj 99 % delež in so glavna gonilna sila ustvarjanja konkurenčnega trga dela v Evropi; v tem pogledu poudarja, da mora evropska zakonodaja temeljiti na načelu „najprej pomisli na male“, da bi odpravili birokratske ovire, s katerimi se srečujejo MSP, in s tem omogočili, da razvijejo ves svoj potencial za ustvarjanje delovnih mest;

87.  meni, da bi morali podjetniki vlagati v usposabljanje svojih zaposlenih in vajeništvo, ter da bilo treba uvesti spodbude, ki bi jih, če bi ustrezale namenu, naprej razvijali, kar bi podjetnikom omogočilo širitev dejavnosti in odpiranje novih delovnih mest; meni, da bi lahko z oblikovanjem mrež delodajalcev MSP in mikropodjetja laže zagotavljala usposabljanje in prejemala podporo, ki jo potrebujejo;

Inovacije in digitalizacija: nove spretnosti in znanja ter delovna mesta

88.  poudarja, da so inovacije in digitalizacija pomembne za rast, produktivnost in pravičnejšo ter bolj trajnostno in vključujočo družbo, ter da je zato treba zagotoviti znanje, ustvarjalnost in spretnosti, pa tudi motiviranost in odločnost delojemalcev, potencialnih delojemalcev in delodajalcev, da bi ustvarili inovativne, ustvarjalne in digitalne proizvode in storitve; poudarja, da je treba zapolniti digitalno vrzel, v vseživljenjsko učenje vključiti digitalne spretnosti, v učne načrte pa nove medije in tehnologije; poudarja tudi, da je treba razviti inovativne oblike učenja in razširiti dostopnost učenja prek spleta in učenja na daljavo s prosto dostopnimi učnimi viri, ki omogočajo enak dostop do izobraževanja in usposabljanja za vse;

89.  poudarja, da je treba opredeliti širok spekter industrijskih panog v vzponu in ključnih sektorjev rasti, na katere bi se morale države članice osredotočiti pri razvoju svojega nabora spretnosti in znanja;

90.  poudarja potencial za ustvarjanje delovnih mest, ki ga nudijo dokončna vzpostavitev enotnega digitalnega trga, izgradnja energetske unije, ustvarjanje delovnih mest z naložbami v raziskave, razvoj in inovacije, spodbujanje socialnega podjetništva in socialne ekonomije, nadgradnja spretnosti in znanja delavcev v zdravstvenem sektorju in sektorju socialnega varstva ter spodbujanje boljših prometnih omrežij;

91.  opozarja na nedavni trend selitve proizvodnje in storitev podjetij nazaj v EU ter na priložnosti, ki jih ta trend prinaša za ustvarjanje delovnih mest, zlasti za mlade; meni, da imajo gospodarstva EU edinstveno priložnost za pospeševanje tega trenda vračanja delovnih mest z zagotavljanjem, da so spretnosti in znanje delovne sile usklajeni s potrebami podjetij;

92.  poudarja pomen študijskih programov na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter izpostavlja vlogo, ki jo imajo pri zagotavljanju, da bo Evropa na svetovnem prizorišču lahko zavzela pomembno mesto na področju napredka pri razvoju tehnologije;

93.  podpira pobudo, ki jo je Komisija predstavila v sodelovanju s predsedujočo trojko, za spodbujanje podjetniške naravnanosti v Evropi in razvoj prenosljivih vseživljenjskih spretnosti in znanj;

94.  poudarja, da se EU na eni strani sooča s pomanjkanjem spretnosti in znanja na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, na drugi strani pa ima preveč diplomantov družbenih ved; meni, da so na evropski in nacionalni ravni potrebne dodatne pobude, da bi se lahko odzvali na ozka grla v zvezi z delovnimi mesti in študijskimi programi na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike; priporoča Komisiji in državam članicam, naj ukrepajo za večjo privlačnost in pomembnost učnih predmetov na področju naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter mlade, tudi dekleta, spodbujajo k izbiri študija na teh področjih;

95.  poudarja, da tudi v 21. stoletju še vedno obstaja potreba po tradicionalnem znanju, saj ta ustvarja stabilna delovna mesta, ki jih ni mogoče preseliti, in je temelj številnih področij, na katerih se Evropa odlikuje; poziva k zagotovitvi podpore, s katero bomo ohranili to tradicionalno znanje in spretnosti in jih prenesli na prihodnje generacije, in sicer z usposabljanjem in združevanjem, kadar je mogoče, z novimi vrstami znanja in spretnosti, tudi digitalnimi, da bi čim bolje izkoristili njihov potencial;

Ukrepi v zvezi z mlajšimi in starejšimi ter invalidnimi delavci

96.  poudarja, da so potrebni posebni ukrepi in podpora za delodajalce, zlasti MSP, da bi jim pomagali izboljšati kakovost in trajnost zaposlitev in zagotoviti usposabljanje ob delu in priložnosti za poklicni razvoj za skupine, ki so na trgu dela prikrajšane, kot so mladi, starejši delavci, ženske, migranti, invalidi in dolgotrajno brezposelni; priznava in podpira vlogo tako javnih kot tudi zasebnih služb za zaposlovanje pri spodbujanju konkurenčnih trgov dela; opozarja na pomen družbene in gospodarske odgovornosti delodajalcev in izobraževalnih ustanov do vseh delojemalcev in do družbe; meni, da bi takšno družbeno odgovornost morali zahtevati tudi od institucij, pristojnih za izobraževanje in usposabljanje;

97.  priznava izzive, s katerimi se soočajo mladi pri vstopanju na trg dela, in opozarja, da so za mlade pomembne prve delovne izkušnje že v času izobraževanja, saj jim omogočajo pridobivanje znanja in spretnosti, ki so pomembni za njihovo zaposljivost in povečajo uspešnost in učinkovitost prehoda iz izobraževanja v zaposlitev; opozarja na potencial, ki ga ima podjetništvo mladih, zato se sklicuje na odgovornost delodajalcev in držav članic, da mladim zagotovijo možnost pridobivanja takih izkušenj in podprejo mlade pri pridobivanju pravega znanja in spretnosti; v zvezi s tem tudi poudarja pomen sodelovanja med šolami in delodajalci in poziva institucije EU in države članice, naj bodo prijaznejše do podjetij in podprejo mlade pri spreminjanju njihovih idej v uspešne poslovne načrte;

Predlogi politike in priporočila

98.   poziva Komisijo, države članice in regionalne ter lokalne oblasti, naj vlagajo v inovativne in obetavne nove gospodarske sektorje, da bi spodbudili naložbe v EU in tako zagnali gospodarsko rast ter ustvarili nova, kakovostna in trajnostna delovna mesta, kar bi vodilo v pravičnejšo, bolj trajnostno in vključujočo družbo; prav tako poudarja, da morajo države članice izvajati ekonomske in finančne ukrepe ter reforme trga dela, ki temeljijo na jasnih, s podatki podprtih in merljivih kazalnikih, katerih učinkovitost je mogoče dokazati;

99.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo reforme trga dela namenjene spodbujanju ustvarjanja kakovostnih delovnih mest, pa tudi zmanjševanju segmentacije, boljši vključenosti ranljivih skupin na trg dela, spodbujanju enakosti med spoloma, zmanjševanju revščine zaposlenih in zagotavljanju ustreznega socialnega varstva za vse delavce, tudi samozaposlene;

100.  poziva države članice, naj vlagajo v vzgojo in izobraževanje v zgodnjem otroštvu ter v zgodnje poučevanje tujih jezikov in informacijskih in komunikacijskih tehnologij v osnovnih šolah;

101.  poziva države članice, naj v celoti upoštevajo pomen avtomatizacije kot trenda, ki lahko spodkoplje kvantitativni pomen številnih delovnih mest, ter naj svoje programe usposabljanja za brezposelne usmerijo v poučevanje spretnosti in znanja, ki je uporabno pri nerutinskih zaposlitvah;

102.  poziva države članice in regionalne ter lokalne organe, naj se poučijo o primerih najboljših praks in nato preidejo na sprejemanje ukrepov politike, s katerimi bi povečali stopnjo zaposlenosti, zmanjšali revščino in neenakost ter se lotili bolj ambicioznih reform, ki črpajo iz teh primerov; poziva države članice, naj primerjajo in merijo učinkovitost takšnih primerov najboljše prakse, da bi zagotovili ustrezno ravnovesje med prilagodljivostjo in varnostjo za delavce in podjetja, ter upoštevajo posebnosti trgov dela in izobraževalnih sistemov v Evropi;

103.  poziva mesta in regije, naj se osredotočijo na kakovostno izobraževanje in usposabljanje ter boj proti zgodnjemu opuščanju izobraževanja in brezposelnosti mladih, saj mladi nujno potrebujejo nove priložnosti, zato je treba storiti vse, da bi jih podprli;

104.  poziva države članice, naj oblikujejo kolektivne pristope, kot so mreže delodajalcev, s čimer bi prispevale k premostitvi ovir, ki delodajalcem preprečujejo, da bi se lotevali ambicioznejših načrtov za razvoj delovne sile;

105.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo in podpirajo socialna podjetja, ki se zavedajo svoje odgovornosti do okolja, potrošnikov in zaposlenih;

106.  poziva države članice, naj vzpostavijo minimalno plačo, da bi rešili problem neenakosti plač, in sicer z uporabo osnovne ravni za vsako državo članico, da bi po pravni poti ali s pomočjo sporazuma zagotovili dostojen prihodek, skladno z nacionalno prakso;

107.   poziva države članice, naj v svoje izobraževalne programe vključijo znanja s področja vodenja, upravljanja, podjetništva in financ, nasvete za zagon podjetja in komunikacijske tehnologije, vključno s strategijami za vseživljenjsko učenje, ter prednostno obravnavajo nadaljnji razvoj programov poklicnega usposabljanja in izobraževanja, vključno z okrepijo evropskega obrtništva, pri tem pa naj upoštevajo razlike med državami članicami glede trga dela in izobraževalnih sistemov ter se izogibajo pristopu „ene rešitve za vse“;

108.  poziva Komisijo, naj oblikuje evropsko platformo za priznavanje in potrjevanje znanja in spretnosti, ki so skupne določenim dejavnostim in poklicem, vključno s priznavanjem znanja in spretnosti, pridobljenih s prostovoljstvom;

109.  poziva države članice, naj izvajajo Priporočilo Sveta o priznavanju neformalnega in priložnostnega učenja iz leta 2012, saj je to eden od načinov za priznavanje usposobljenosti, pridobljene v okviru neformalnega izobraževanja, zlasti na področju mladinskih in prostovoljskih dejavnosti, in zagotavljanje podpore izvajanju politik vseživljenjskega učenja;

110.   poziva države članice, naj podprejo tesno in sistematično sodelovanje deležnikov trga dela, tudi organizacij delodajalcev in delojemalcev ter javnih in zasebnih služb za zaposlovanje, na lokalni, regionalni in državni ravni, ter lajšajo njihovo medsebojno komuniciranje in izmenjavo informacij, da bi spodbujali močnejšo povezavo med izobraževanjem in usposabljanjem ter delovnim mestom ter da bi predvideli prihodnje potrebe po znanju in spretnostih in oblikovali temu ustrezne načrte;

111.  poziva Komisijo, države članice ter regionalne in lokalne organe, naj zagotovijo finančne in gospodarske spodbude, ki podpirajo udeležbo v stalnem izobraževanju in usposabljanju, da bi v prihodnosti zagotovili usposobljeno delovno silo; priporoča, naj te spodbude temeljijo na merljivih in na podatkih temelječih kazalnikih, katerih učinkovitost je mogoče dokazati;

112.  poziva države članice, naj zagotovijo ustrezno usposabljanje in stalen poklicni razvoj učiteljev in vodij izobraževanja, da bi jim pomagale pri uporabi najprimernejših učnih metod in omogočile razvoj znanj in spretnosti evropskih mladih za 21. stoletje; zato poudarja, da je treba učiteljem zagotoviti strokovno znanje, ki temelji na izkušnjah in združuje teorijo in prakso, zlasti na področju novih tehnologij in digitalizacije, da bodo lahko to znanje prenesli na učence, dijake in študente;

113.  poziva države članice in EU, naj hitro sprejmejo konkretne ukrepe za izvajanje politik in veljavne zakonodaje o vzajemnem priznavanju kvalifikacij in akademskih nazivov v EU, kot način spodbujanja pravične mobilnosti delovne sile znotraj EU in spopadanja s problematiko nezasedenih delovnih mest;

114.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo napovedi po posameznih državah članicah in bolj splošno po panogah zlasti glede izzivov, ki izhajajo iz globalizacije, pa tudi glede delovnih mest ter znanja in spretnosti;

o
o   o

115.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0038.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0394.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0110.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0010.
(5) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0037.
(6) UL C 398, 22.12.2012, str. 1.
(7) UL L 394, 30.12.2006, str. 10.
(8) kot je ugotovila Komisija je v svojem četrtletnem pregledu zaposlovanja in socialnih razmer v EU“ iz marca 2015.
(9) Evropska komisija (2013): Pregled razvoja na področju zaposlovanja in socialnih zadev v Evropi.
(10) kot je ugotovila Komisija v svojem četrtletnem pregledu zaposlovanja in socialnih razmer v EU iz 13. aprila 2015.


30.in 31. letno poročilo o spremljanju uporabe prava EU (2012-2013)
PDF 285kWORD 118k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 10. septembra 2015 o 30. in 31. letnem poročilu o spremljanju uporabe prava EU (2012–2013) (2014/2253(INI))
P8_TA(2015)0322A8-0242/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju 30. letnega poročila o spremljanju uporabe prava EU (2012) (COM(2013)0726),

–  ob upoštevanju 31. letnega poročila o spremljanju uporabe prava EU (2013) (COM(2014)0612),

–  ob upoštevanju ocenjevalnega poročila Komisije o sistemu "EU pilot" (COM(2010)0070),

–  ob upoštevanju drugega ocenjevalnega poročila Komisije o sistemu "EU pilot" (COM(2011)0930),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. marca 2002 o odnosih s pritožnikom v zvezi s kršitvami prava Skupnosti (COM(2002)0141),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 2. aprila 2012 o posodobitvi načina urejanja odnosov s pritožnikom glede uporabe prava Unije (COM(2012)0154),

–  ob upoštevanju okvirnega sporazuma o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o 29. letnem poročilu o spremljanju uporabe prava Evropske unije (2011)(2),

–  ob upoštevanju študije z naslovom Učinek krize na temeljne pravice v državah članicah EU – primerjalna analiza(3),

–  ob upoštevanju svežnja za boljše pravno urejanje, ki ga je Komisija sprejela 19. maja 2015,

–  ob upoštevanju členov 52 in 132(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve ter mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane, Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, Odbora za ustavne zadeve in Odbora za peticije (A8-0242/2015),

A.  ker člen 17 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) opredeljuje temeljno vlogo Komisije kot "varuhinje Pogodb";

B.  ker ima Listina Evropske unije o temeljnih pravicah (v nadaljevanju besedila: Listina) v skladu s členom 6(1) PEU enako pravno vrednost kot Pogodbe in se uporablja za institucije, organe, urade in agencije EU, ko izvajajo pravo Unije (člen 51(1) Listine);

C.  ker Komisija v skladu s členom 258(1) in (2) PDEU poda državi članici obrazloženo mnenje, če meni, da ni izpolnila obveznosti iz Pogodb, in lahko zadevo predloži Sodišču, če zadevna država članica ne ravna v skladu z mnenjem v roku, ki ga določi Komisija;

D.  ker Okvirni sporazum o odnosih med Evropskim parlamentom in Evropsko komisijo Parlamentu določa, da je treba dati na razpolago informacije v zvezi z vsemi postopki za ugotavljanje kršitev, ki temeljijo na uradnem opominu, kar pa ne zajema neformalnega postopka v sistemu EU Pilot, ki se izvede pred začetkom formalnih postopkov za ugotavljanje kršitev;

E.  ker člen 41 Listine opredeljuje pravico do dobrega upravljanja kot pravico vsakogar, da institucije njegove zadeve obravnavajo nepristransko, pravično in v razumnem roku, in ker v skladu s členom 298 PDEU institucije, organe, urade in agencije Unije pri izvajanju njihovih nalog podpira odprta, učinkovita in neodvisna evropska uprava;

F.  ker člen 51 Listine omejuje obveznost držav članic glede skladnosti z Listino zgolj na primere, ko izvajajo pravo EU, medtem ko take omejitve obveznosti, ki izvirajo iz Listine, ne določa za institucije, organe, urade in agencije EU;

G.  ker so v okviru finančne krize države članice sprejele ukrepe, ki so ogrozile primarno pravo EU, zlasti določbe o zaščiti socialnih in ekonomskih pravic;

1.  ugotavlja, da je Komisija v skladu s skupno politično izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije z dne 27. oktobra 2011 o obrazložitvenih dokumentih obema zakonodajalcema poročala o izvajanju izjave;

2.  pozdravlja 30. in 31. letno poročilo Komisije o uporabi prava EU ter ugotavlja, da so bili promet, varovanje zdravja in potrošnikov, zaščita okolja in vprašanja, povezana z notranjim trgom in storitvami, glavna področja, na katerih se v skladu s poročiloma v letu 2012 pravo EU ni pravilno uporabljalo, medtem ko so bila v letu 2013 najbolj problematična področja okolje, varovanje zdravja in potrošnikov, notranji trg in storitve ter promet; vseeno opozarja, da ta ocena ne nadomešča dolžnosti Komisije, da učinkovito in pravočasno spremlja izvrševanje prava EU, in ugotavlja, da bi Parlament lahko prispeval k pregledu izvrševanja zakonodaje prek nadzora nad Komisijo;

3.  opozarja, da bi bilo treba v Evropski uniji, ki temelji na pravni državi ter pravni varnosti in predvidljivosti, prvenstveno državljanom pravno omogočiti, da se jasno, brez težav, pregledno in pravočasno (tudi prek interneta in drugih sredstev) seznanijo s tem, ali so bili sprejeti nacionalni predpisi za prenos zakonodaje EU, kateri predpisi so to in kateri nacionalni organi so pristojni za njihovo ustrezno izvajanje;

4.  ugotavlja, da državljani in podjetja pričakujejo preprost, predvidljiv in zanesljiv regulativni okvir;

5.  poziva Komisijo, naj pri pripravi in oceni zakonodaje v večji meri upošteva morebitno obremenitev za mala in srednja podjetja;

6.  poziva Komisijo in države članice, naj svoja prizadevanja usklajujejo v zgodnejši fazi zakonodajnega postopka, da bi lahko tako zagotovili učinkovitejše uresničevanje končnih rezultatov;

7.  ugotavlja, da lahko zaradi poznega in nepravilnega prenosa prava EU ter njegove slabe uporabe nastanejo razlike med državami članicami in neenaki konkurenčni pogoji v EU;

8.  poziva Komisijo, naj vse države članice obravnava enako, ne glede na njihovo velikost ali čas pridružitve EU;

9.  ugotavlja, da se izvajanje in prenos prava EU v posameznih državah članicah še vedno razlikujeta; ugotavlja tudi, da se državljani, ki želijo živeti, delati ali poslovati v drugih državah članicah, dnevno srečujejo z nenehnimi težavami, ki so povezane z neenakim izvajanjem prava EU v pravnih sistemih držav članic;

10.  opozarja, da je Komisija v skladu s členom 17 PEU pristojna za uporabo prava Unije, vključno z Listino Evropske unije o temeljnih pravicah (člen 6(1) PEU), katere določbe se uporabljajo za institucije, organe, urade in agencije Unije in države članice, ko izvajajo pravo Unije (člen 51(1) Listine); poudarja, da ima Komisija pristojnost, da začne postopke v skladu s členom 258 do 260 PDEU, da bi zagotovila spoštovanje prava EU; poziva Komisijo, naj olajšata vlogo Parlamenta kot sozakonodajalca tako, da mu omogočita dostop do informacij, pri čemer sta za to odgovorna;

11.  ugotavlja, da je bilo skupno 731 zadev v zvezi s kršitvami zaključenih, ker so zadevne države članice dokazale, da spoštujejo pravo EU; opozarja, da je Sodišče leta 2013 podalo 52 sodb na podlagi člena 258 PDEU, pri čemer je v 31 zadevah (59,6 %) ugodilo zahtevku Komisije; opozarja, da za prikaz teh statističnih podatkov v širšem kontekstu poudarja, da je Sodišče doslej v 3274 (87,3 %) sodbah v zvezi s kršitvami uhodilo zahtevku Komisije; poziva Komisijo, naj posebno pozornost nameni dejanskemu izvrševanju navedenih sodb;

12.  pozdravlja, da Komisija za nove zakonodajne akte EU vse bolj uporablja izvedbene načrte, namenjene državam članicam, zaradi česar je manjše tveganje, da se zakonodaja ne bi začela pravočasno in pravilno izvajati, in omogočeno predvidevanje težav pri prenosu in uporabi, kar pa seveda tudi vpliva na število vloženih peticij zaradi kršitev.

13.  ponovno poudarja, da se mora Komisija osredotočiti na učinkovito reševanje problemov, učinkovito upravljanje in preventivne ukrepe, vendar ji predlaga, naj poleg formalnih postopkov za ugotavljanje kršitev preuči še druge možnosti za izboljšanje prenosa in izvrševanja prava EU;

14.  vztraja, da mora biti zakonodaja EU ustrezno in hitro prenesena v pravni red vsake države članice; odločno poziva organe držav članic, naj predpisov vendarle ne prenašajo čezmerno, saj to pogosto vodi do izrazitih razlik pri izvajanju predpisov na ravni držav članic, kar negativno vpliva na spoštovanje zakonodaje Evropske unije, saj državljani ugotavljajo bistvene razlike po Uniji; opozarja na potrebo po okrepljenem sodelovanju med državami članicami, Evropskim parlamentom in odbori za evropske zadeve nacionalnih in regionalnih parlamentov; toplo pozdravlja inovacijo v Lizbonski pogodbi, po kateri lahko Sodišče, na prošnjo Komisije, državam članicam naloži kazen za zakasnel prenos direktive v domačo zakonodajo, pri čemer ni treba čakati na drugo sodbo; poziva institucije EU (Svet, Komisijo, ECB), naj spoštujejo primarno zakonodajo EU (Pogodbi in Listino o temeljnih pravicah), ko pripravljajo pravila sekundarne zakonodaje ali sprejemajo politike o gospodarskih in socialnih zadevah, ki vplivajo na človekove pravice in skupno dobro;

15.  je seznanjen s Komisijino rabo izraza „čezmerno prenašanje“, s katerim označuje obveznosti, ki presegajo zahteve EU, se pravi čezmerno kopičenje predpisov, smernic in postopkov na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, ki posega v zastavljene cilje politik; poziva Komisijo, naj jasno opredeli ta izraz; poudarja, da mora ta opredelitev pojasniti, da imajo države članice pravico uvesti strožje standarde, kjer je potrebno, vendar morajo upoštevati, da je boljša harmonizacija izvajanja okoljske zakonodaje EU pomembna za delovanje notranjega trga;

16.  ugotavlja, da se je število kršitev zaradi poznega prenosa leta 2012 v primerjavi z letom prej zmanjšalo predvsem zato, ker takrat v nacionalno zakonodajo ni bilo treba prenesti toliko direktiv kot prejšnja leta; kljub temu se zaveda, da je iz statističnih podatkov za leto 2013 razvidno dejansko zmanjšanje števila kršitev zaradi poznega prenosa, ki je konec leta doseglo celo najnižjo raven po petih letih, kar bi lahko veljalo za pozitiven rezultat uvedbe hitrega postopka iz člena 260(3) PDEU za izrekanje kazni v primerih, ko direktiva ni bila prenesena;

17.  ugotavlja, da je zmanjšanje število kršitev, povezanih s prepoznim prenosom, v letih 2013 in 2012 ter v obdobju zadnjih pet let mogoče razložiti z uporabo sistema EU Pilot in drugih mehanizmov (vključno s SOLVIT 2) ter z uvedbo hitrega postopka iz člena 260(3) PDEU za izrekanje kazni v primerih, ko direktiva ni bila prenesena; ugotavlja, da ostaja pravočasen prenos direktiv glavna prednostna naloga politike Komisije na področju prava EU, zato bo treba strogo upoštevati roke za prenos.

18.  poudarja, da je iz večjega števila novih zadev v sistemu EU Pilot v proučevanem obdobju, zlasti povezanih z okoljem, obdavčevanjem, pravosodjem in carino, in manjšega števila odprtih primerov za ugotavljanja kršitev razbrati pozitiven trend v državah članicah, kar zadeva izvajanje prava EU, to pa kaže, da se je projekt EU Pilot izkazal kot učinkovit pri doseganju hitre razrešitve morebitnih kršitev; kljub temu meni, da je treba okrepiti napore na področju izvrševanja prava EU, da bi okrepili njegovo preglednost in pregled pritožnikov in deležnikov nad njim, ter obžaluje, da Parlament kljub večkrat izraženi zahtevi še vedno nima zadostnega dostopa do informacij o postopkih in odprtih zadevah v sistemu EU Pilot; ugotavlja, da je treba okrepiti pravni status in legitimnost sistema EU Pilot, ter meni, da je to mogoče doseči z večjo preglednostjo in z večjo udeležbo pritožnikov in Evropskega parlamenta;

19.  zato še enkrat poziva Komisijo, naj predlaga zavezujoča pravila v obliki uredbe na novi pravni podlagi, ki jo omogoča člen 298 PDEU, da bi tako zagotovili polno spoštovanje pravice državljanov do dobrega upravljanja, kot je določena v členu 41 Listine o temeljnih pravicah;

20.  se zaveda, da so za pravilno izvajanje in uporabo prava EU odgovorne predvsem države članice, in poudarja, da so institucije EU dolžne spoštovati primarno zakonodajo EU, ko pripravljajo sekundarno zakonodajo EU oziroma odločajo o socialni, gospodarski ali drugih politikah, jih izvajajo in njihovo izvajanje nalagajo državam članicam, poudarja pa tudi, da so dolžne na vse možne načine pomagati državam članicam pri njihovih prizadevanjih, da bi v času varčevalnih ukrepov in proračunskih omejitev spoštovale demokratične in socialne vrednote in prenesle zakonodajo EU; opozarja, da institucije EU zavezujejo načelo subsidiarnosti in posebne pravice držav članic;

21.  izraža zaskrbljenost, da so se v obdobju, na katerega se nanašata obravnavani letni poročili, zaradi varčevalnih ukrepov, naloženih prezadolženim državam članicam EU, ki so bili vključeni tudi v akte sekundarne zakonodaje EU, nato pa jih je bilo treba prenesti v domačo zakonodajo, ter zlasti zaradi globokih rezov v javno porabo občutno zmanjšale zmogljivosti javne uprave in sodstva v državah članicah za prevzemanje odgovornosti za pravilno izvajanje prava EU;

22.  meni, da bi morale države članice v okviru programov za makroekonomsko prilagoditev ohraniti zmožnost, da izpolnijo svoje obveznosti glede spoštovanja socialnih in ekonomskih pravic;

23.  opozarja, da institucije EU zavezujejo Pogodbi in Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, tudi kadar nastopajo kot članice skupin mednarodnih posojilodajalcev (t. i. trojk);

24.  poudarja izjemno pomembnost spoštovanja Pogodb s strani institucij EU; ugotavlja, da mora Komisija pomagati državam članicam pravilno izvajati zakonodajo EU, da bi se okrepila podpora EU in zaupanje v njeno legitimnost; spodbuja Komisijo, naj objavi pomisleke, ki jih izrazijo države članice v procesu izvajanja; poudarja, da je podpora nacionalnih parlamentov pri prenosu zakonodaje nujna za boljše izvajanje zakonodaje EU, in zato poziva k okrepitvi dialoga z nacionalnimi parlamenti, tudi kadar so izraženi pomisleki, povezani z načelom subsidiarnosti; opozarja na ključno vlogo naknadnih ocen in pomen posvetovanja z nacionalnimi parlamenti pri obravnavanju pripomb ali zapletov v zvezi z zakonodajo, ki prej morda niso bili očitni;

25.  opozarja, da je pravica do peticije, ki se naslovi na Parlament, določena v členu 44 Listine o temeljnih pravicah in členu 227 PDEU, ena od stebrov evropskega državljanstva; poudarja, da ta pravica zagotavlja nujno, ne pa tudi zadostno orodje za povečanje udeležbe javnosti v procesu odločanja na ravni Evropske unije in da ima pomembno vlogo pri izpostavljanju in ocenjevanju morebitnih vrzeli in kršitev pri izvajanju zakonodaje EU s strani držav članic ter obveščanju institucij EU o teh vrzelih in kršitvah; poudarja, da ima pri tem ključno vlogo Odbor za peticije, saj je učinkovita vez med državljani, Parlamentom, Komisijo in nacionalnimi parlamenti;

26.  pozdravlja priznanje Komisije, da imajo pritožniki pomembno vlogo, saj ji pomagajo pri odkrivanju kršitev prava EU;

27.  opozarja, da morajo evropske institucije, zlasti Komisija in Svet, v celoti uporabljati in spoštovati pravo EU in sodno prakso s področja preglednosti in dostopa do dokumentov; v zvezi s tem poziva k učinkovitemu izvajanju Uredbe (ES) št. 1049/2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije(4) in s tem povezanih sodb Sodišča Evropske unije;

28.  poudarja, da je bila EU ustanovljena kot unija, ki temelji na pravni državi in spoštovanju človekovih pravic (člen 2 PEU); znova poudarja, da je pozorno spremljanje dejanj in opustitev dejanj držav članic in institucij EU izjemnega pomena, ter poudarja, da število peticij, naslovljenih na Parlament, in pritožb, naslovljenih na Komisijo, v zvezi s problemi, ki naj bi jih Komisija že rešila, kaže, da se državljani vse bolj zavedajo potrebe po boljšem izvajanju prava EU; poziva Komisijo, naj se hitreje in jasneje odziva na obvestila državljanov o kršitvah prava Unije;

29.  je seznanjen s velikim številom zadev v zvezi s kršitvami, ki so se leta 2013 zaključile, še preden jih je obravnavalo Sodišče, namreč le v približno 6,6 % vseh zadev so bile razglašene sodbe; meni, da je zato treba še naprej podrobno spremljati ukrepanje držav članic in pri tem upoštevati, da se nekatere peticije še vedno nanašajo na težave, ki se nadaljujejo tudi potem, ko se zadeva zaključi;

30.  pozdravlja, da so za Komisijo peticije vse bolj pomemben vir informacij o pritožbah državljanov proti javnim organom, tudi Evropski uniji, ter o morebitnih kršitvah prava EU in njegovem dejanskem izvajanju, kar dokazuje dejstvo, da je Komisija v dveh letnih poročilih peticijam namenila posebno pozornost; dodaja, da Odbor za peticije Komisiji tudi temu primerno posreduje več peticij s prošnjo za posredovanje informacij; vendar obžaluje, da Komisija v številnih primerih zamuja pri podajanju mnenj v zvezi s peticijami;

31.  je seznanjen s potrebo po konstruktivnem dialogu z državami članicami prek Odbora za peticije in poziva države članice, ki jih zadevajo posamezne peticije, naj pošljejo predstavnike, ki bi se udeležili srečanj odbora;

32.  poudarja, da se peticije, ki jih vlagajo državljani EU ali rezidenti posameznih držav članic, nanašajo na kršitve prava EU, zlasti na področju temeljnih pravic, notranjih zadev, pravosodja, notranjega trga, zdravja, potrošništva, prometa, obdavčevanja, kmetijstva, razvoja podeželja in okolja; meni, da peticije pričajo o tem, da sta nepopoln prenos zakonodaje EU in neustrezno izvrševanje še vedno pogost in razširjen pojav, ki na koncu privede do njene napačne uporabe; poudarja, da so zaradi tega potrebna dodatna prizadevanja držav članic in stalno spremljanje s strani Komisije; zlasti opozarja na veliko število predloženih peticij, ki izpostavljajo diskriminacijo in ovire, s katerimi se soočajo invalidi;

33.  opozarja, da so še vedno težave pri dialogu z nekaterimi državami članicami in regijami, ki niso pripravljene predložiti zahtevanih dokumentov ali obrazložitev;

34.  pozdravlja prizadevanje služb Komisije za okrepitev izmenjave informacij z Odborom za peticije, pri čemer želi ponovno poudariti, da:

   (a) je treba izboljšati komunikacijo med obema stranema, zlasti v zvezi z začetkom in nadaljevanjem postopkov za ugotavljanje kršitev s strani Komisije, vključno s postopkom v okviru projekta Pilot EU, s čimer bi zagotovili, da bo Parlament v celoti obveščen in tako nenehno izboljševal svoje zakonodajno delo;
   (b) si je treba prizadevati za posredovanje vseh možnih relevantnih informacij glede peticij v zvezi s postopki za preiskave in ugotavljanje kršitev Odboru za peticije v razumnem roku, da se bo lahko ta učinkoviteje odzival na prošnje državljanov;
   (c) mora Komisija privoliti, da bo pri pripravi svojih sporočil in zakonodajnih sprememb upoštevala poročila Odbora za peticije, zlasti ugotovitve in priporočila iz teh poročil;

35.  obžaluje, da Parlament – ki neposredno zastopa evropske državljane in je zdaj kot polnopravni sozakonodajalec vse tesneje vključen v pritožbene postopke, zlasti preko parlamentarnih vprašanj in delovanja Odbora za peticije – še vedno ne prejema samodejno preglednih in pravočasnih informacij o izvajanju zakonodaje EU, kljub temu, da so tovrstne informacije nepogrešljive ne le kot način omogočanja večje dostopnosti do zakonodaje in pravne varnosti za evropske državljane, pač pa tudi za sprejemanje sprememb, potrebnih za izboljšanje zakonodaje; meni, da bi v tem pogledu lahko pomagala boljša komunikacija med Evropskim parlamentom in nacionalnimi parlamenti; odločno poziva k učinkovitejšemu in uspešnejšemu sodelovanju med institucijami EU in pričakuje, da bo Komisija v dobri veri uporabljala klavzulo revidiranega okvirnega sporazuma o odnosih s Parlamentom, v katerem se obvezuje, da bo dala „Parlamentu na razpolago strnjene informacije v zvezi z vsemi postopki za ugotavljanje kršitev od uradnega opomina, pa tudi podatke o vprašanjih, ki so povezana s postopkom za ugotavljanje kršitev, če Parlament to zahteva“;

36.  poziva, naj se znotraj ustreznih generalnih direktoratov Parlamenta (GD IPOL, GD EXPO in GD za raziskave) vzpostavi neodvisen sistem za naknadno ocenjevanje učinka osrednje zakonodaje EU, ki jo Parlament sprejme v soodločanju po rednem zakonodajnem postopku, vključno s sodelovanjem z nacionalnimi parlamenti;

37.  poudarja, da je Sodišče izpostavilo, da so lahko „nacionalne institucije, ki povzročijo škodo, (…) zanjo edine odškodninsko odgovorne in da nacionalna sodišča ohranijo izključno pristojnost, da odločijo o odškodnini za tovrstno škodo“(5); zato tudi poudarja, da je treba okrepiti nacionalna pravna sredstva, ki bi pritožnikom omogočila, da na bolj neposreden in oseben način uveljavljajo svoje pravice;

38.  ugotavlja, da se večina pritožb državljanov na področju pravosodja nanaša na svobodo gibanja in varstvo osebnih podatkov; ponovno poudarja, da je pravica do prostega gibanja ena od štirih temeljnih svoboščin EU, zapisanih v Pogodbi o delovanju Evropske unije, in je zagotovljena vsem evropskim državljanom; opozarja, da je treba pravico državljanov EU do prostega gibanja in prebivanja ter dela v drugih državah članicah kot eno od temeljnih svoboščin Evropske unije zagotavljati in varovati;

39.  poudarja, da popoln prenos skupnega evropskega azilnega sistema in njegovo učinkovito delovanje predstavljata absolutni prednostni nalogi; poziva države članice, naj storijo vse potrebno za pravilen in pravočasen prenos novega azilnega svežnja in naj ga prenesejo v celoti;

40.  ugotavlja, da je bilo na področju notranjih zadev v letu 2012 sproženih 22 novih postopkov za ugotavljanje kršitev, v letu 2013 pa 44; obžaluje, da je bila leta 2013 večina postopkov za ugotavljanje kršitev zaradi poznega prenosa sproženih zaradi poznega prenosa Direktive 2011/36/EU o preprečevanju trgovine z ljudmi in boju proti njej; ugotavlja, da se na področju azila še vedno vlaga veliko pritožb;

41.  ugotavlja, da je bilo na področju pravosodja v letu 2012 sproženih 61 novih postopkov za ugotavljanje kršitev, v letu 2013 pa 67; poudarja, da se je večina teh zadev nanašala na področje državljanstva in prostega gibanja oseb; obžaluje dejstvo, da je bila večina postopkov za ugotavljanje kršitev, ki so se nanašali na pozni prenos, sproženih zaradi poznega prenosa Direktive 2010/64/EU o pravici do tolmačenja in prevajanja v kazenskih postopkih; je zaskrbljen zaradi precejšnjega povečanja števila pritožb na področju pravosodja v letu 2013;

42.  pozdravlja precejšen napredek, dosežen v zadnjih letih na področju krepitve pravic osumljencev ali obdolžencev v EU do obrambe; poudarja, kako pomemben je pravočasen, popoln in pravilen prenos vseh ukrepov iz načrta Sveta za krepitev procesnih pravic osumljencev ali obdolžencev v kazenskih postopkih; poudarja, da so ti ukrepi ključni za pravilno delovanje pravosodnega sodelovanja EU v kazenskih zadevah;

43.  poudarja, da je trgovina z ljudmi hudo kaznivo dejanje in pomeni kršitev človekovih pravic ter človekovega dostojanstva, česar Unija ne more dopuščati; obžaluje, da se število ljudi, pretihotapljenih v EU in iz nje, povečuje; poudarja, da je dejansko izvajanje svežnja v državah članicah še vedno pomanjkljivo, čeprav je pravni okvir ustrezen; poudarja, da zdajšnje razmere v Sredozemlju povečujejo tveganje za trgovino z ljudmi, in poziva države članice, naj zelo odločno ukrepajo proti odgovornim za takšna kazniva dejanja in naj učinkoviteje zaščitijo žrtve;

44.  opozarja, da se je prehodno obdobje iz Protokola št. 36 k Lizbonski pogodbi izteklo 1. decembra 2014; poudarja, da je treba po koncu tega prehodnega obdobja strogo ocenjevati ukrepe nekdanjega tretjega stebra in njihovo izvrševanje v nacionalni zakonodaji držav članic; ugotavlja, da do aprila 2015 Parlament ni bil obveščen o trenutnem stanju vseh predlizbonskih pravnih instrumentov na področjih pravosodnega in policijskega sodelovanja v vsaki državi članici; poziva Komisijo, naj čim prej upošteva načelo lojalnega sodelovanja in Parlamentu posreduje te informacije;

45.  opozarja, da je Evropski svet v sklepih iz junija 2014 usklajen prenos ter učinkovito izvajanje in konsolidacijo pravnih instrumentov in obstoječih političnih ukrepov opredelil kot splošno prednostno nalogo na območju svobode, varnosti in pravice za naslednjih pet let; poziva Komisijo, naj več pozornosti nameni nadziranju in zagotavljanju konkretnega izvajanja zakonodaje EU s strani držav članic; meni, da mora biti to glede na pogoste velike vrzeli med politikami, sprejetimi na evropski ravni, in njihovim izvajanjem na nacionalni ravni politična prednostna naloga; spodbuja nacionalne parlamente, naj se bolj vključijo v evropske razprave in spremljanje uporabe prava EU, zlasti na področju notranjih zadev;

46.  poudarja, da je Evropski parlament v svoji resoluciji z dne 11. septembra 2013 o ogroženih evropskih jezikih in jezikovni raznolikosti v Evropski uniji(6) opozoril, da bi morala Komisija nameniti pozornost dejstvu, da nekatere države članice in regije s svojimi politikami ogrožajo preživetje jezikov znotraj njihovih meja, tudi če ti jeziki z evropskega vidika niso v nevarnosti, in Komisijo pozval, naj razmisli o upravnih in zakonodajnih ovirah, s katerimi se srečujejo projekti, povezani z ogroženimi jeziki, zaradi majhnosti takih jezikovnih skupnosti; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem pri oceni izvajanja prava EU dosledno upošteva pravice oseb, ki pripadajo manjšinam;

47.  poudarja, da je treba tako na območju svobode, varnosti in pravice kot tudi na drugih področjih politike izboljšati dostop državljanov do informacij in dokumentov v zvezi z uporabo prava EU; poziva Komisijo, naj opredeli najboljše možne načine, kako to uresničiti, naj uporabi obstoječa komunikacijska orodja, da bi povečala preglednost, in naj zagotovi ustrezen dostop do informacij in dokumentov o uporabi prava EU; poziva Komisijo, naj predlaga pravno zavezujoč instrument o upravnem postopku za obravnavo pritožb državljanov;

48.  poudarja, da je nemoteno delovanje pravega evropskega območja pravice ob spoštovanju različnih pravnih sistemov in tradicij držav članic ključnega pomena za EU ter da je popolno, pravilno in pravočasno izvrševanje zakonodaje EU osnovni pogoj za doseganje tega cilja;

49.  poudarja, da je izboljšanje izvajanja ena od prednostnih nalog sedmega okoljskega akcijskega programa;

50.  obžaluje, da na okoljsko in zdravstveno zakonodajo EU še vedno vpliva veliko število primerov, kjer države članice prepozno ali nepravilno prenesejo ali neustrezno uporabljajo to zakonodajo; ugotavlja, da je iz 31. letnega poročila Komisije o uporabi prava EU razvidno, da je bilo v letu 2013 največ postopkov za ugotavljanje kršitev povezanih z okoljem; opozarja na visoke stroške, ki nastanejo zaradi neizvajanja okoljske politike, ki skupaj s stroški postopkov za ugotavljanje kršitev po ocenah znašajo približno 50 milijard EUR letno (COWI idr., 2011); poleg tega poudarja, da bi izvajanje okoljske politike prineslo številne družbenogospodarske koristi, ki niso vedno razvidne iz analiz stroškov in koristi;

51.  poziva Komisijo, naj dosledneje ukrepa v zvezi z uporabo okoljske zakonodaje EU in naj hitreje in učinkoviteje preiskuje kršitve, povezane z onesnaževanjem okolja;

52.  poziva Komisijo, naj strožje ukrepa proti poznemu prenosu okoljskih direktiv in naj pogosteje uporablja denarne kazni;

53.  poziva Komisijo, naj predloži nov predlog o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah in predlog o okoljskih inšpekcijskih pregledih, če je mogoče, ne da bi pri tem povečali birokracijo in upravne stroške;

54.  poudarja, da je treba ohraniti visoko raven varstva okolja, in svari pred tem, da bi zaradi velikega števila kršitev mislili, da bi bilo treba zmanjšati ambicije na področju okoljske zakonodaje.

55.  izraža zaskrbljenost, ker se v okviru komunikacijske politike Komisije glede programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) precenjujejo težave pri izvajanju okoljske in zdravstvene zakonodaje; poudarja, da program REFIT ne bi smel spodkopati okoljskih in zdravstvenih standardov ter standardov varnosti hrane; priznava, da je boljša pravna ureditev potrebna, in meni, da bi se morali pri poenostavljanju predpisov med drugim soočiti tudi s težavami pri izvajanju; meni, da bi morali biti rezultati programa REFIT čim manj obremenjujoči za državljane in podjetja;

56.  pozdravlja novo prakso, ko lahko Komisija v upravičenih primerih države članice zaprosi, naj k obvestilu o ukrepih za prenos dane direktive priložijo obrazložitvene dokumente; vseeno ponovno poziva k obveznim korelacijskim tabelam o prenosu direktiv, ki bi morale biti javno dostopne v vseh jezikih EU, in obžaluje dejstvo, da je bil program za ustreznost in uspešnost predpisov (REFIT) pripravljen kot rezultat enostranske odločitve Komisije brez pravega socialnega in parlamentarnega dialoga;

57.  poudarja, da mora Komisija v zvezi s programom REFIT spodbujati dialog o ustreznosti predpisov z državljani, državami članicami, podjetji in civilno družbo v širšem smislu, s čimer bi zagotovila, da se določeni cilji ne bodo uresničevali na račun drugih;

58.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 304, 20.11.2010, str. 47.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0051.
(3) Tematski sektor C: Državljanske pravice in ustavne zadeve za odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (2015).
(4) Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, 31.5.2001, str. 43).
(5) Glej sodbo v zadevi 175/84.
(6) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0350.

Pravno obvestilo