Kazalo 
Sprejeta besedila
Četrtek, 8. oktober 2015 - StrasbourgKončna izdaja
Srednjeafriška republika
 Razmere na Tajskem
 Množično razseljevanje otrok v Nigeriji zaradi napadov skupine Boko Haram
 Primer Alija Mohameda Al Nimra
 Plačilne storitve na notranjem trgu ***I
 Hipotekarna zakonodaja in tvegani finančni instrumenti v EU: primer Španije
 Smrtna kazen
 Izkušnje, pridobljene iz katastrofe rdečega blata, pet let po nesreči na Madžarskem
 Prenova akcijskega načrta EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk pri razvoju
 Enake možnosti in enako obravnavanje moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu

Srednjeafriška republika
PDF 274kWORD 97k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. oktobra 2015 o Srednjeafriški republiki (2015/2874(RSP))
P8_TA(2015)0342RC-B8-1000/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Srednjeafriški republiki,

–  ob upoštevanju resolucije z dne 11. februarja 2015 o delu Skupne parlamentarne skupščine AKP-EU(1),

–  ob upoštevanju resolucij skupne parlamentarne skupščine AKP-EU z dne 19. junija 2013, 19. marca 2014 in 17. junija 2015 o razmerah v Srednjeafriški republiki,

–  ob upoštevanju izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko o razmerah v Srednjeafriški republiki, zlasti z dne 13. oktobra 2014,

–  ob upoštevanju izjave predstavnika za stike z javnostjo Evropske službe za zunanje zadeve (EEAS) z dne 28. septembra 2015 o nasilju v Srednjeafriški republiki,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 9. februarja 2015 in 20. julija 2015 o Srednjeafriški republiki,

–  ob upoštevanju izjav Marie-Therese Keita Bocoum, neodvisne strokovnjakinje OZN za razmere na področju človekovih pravic v Srednjeafriški republiki, z dne 1. oktobra 2015,

–  ob upoštevanju poziva generalnega sekretarja OZN Ban Ki Muna in varnostnega sveta dne 28. septembra 2015 k takojšnji prekinitvi nenadnega izbruha nasilja v Srednjeafriški republiki,

–  ob upoštevanju resolucije OZN št. 2217 (2015), s katero je bil podaljšan mandat misije MINUSCA s sedanjim številom njenih pripadnikov do 30. aprila 2016, ki jo je Varnostni svet sprejel na 7434. srečanju 28. aprila 2015,

–  ob upoštevanju resolucije OZN št. 2196 (2015), s katero so bile sankcije, naložene Srednjeafriški republiki, podaljšane do 29. januarja 2016, mandat skupine strokovnjakov, ki pomaga sankcijskemu odboru za Srednjeafriško republiko, pa do 29. februarja 2016,

–  ob upoštevanju poročila Združenih narodov z dne 15. maja 2015 o oceni prizadevanj na področju pregona in pomoči žrtvam zaradi spolnega izkoriščanja in zlorab, ki jih zagreši osebje Združenih narodov in drugi pripadniki mirovnih operacij,

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja ZN z dne 11. septembra 2015 o priporočilih neodvisnega odbora na visoki ravni o mirovnih operacijah,

–  ob upoštevanju končnega poročila mednarodne preiskovalne komisije o Srednjeafriški republiki z dne 19. decembra 2014,

–  ob upoštevanju mednarodne konference na visoki ravni o Srednjeafriški republiki z naslovom „Od humanitarne pomoči do odpornosti“, ki je potekala 26. maja 2015 v Bruslju,

–  ob upoštevanju sporazuma o razoroževanju, demobilizaciji, vračanju in ponovnem vključevanju, ki so ga 10. maja 2015 na banguijskem forumu podpisale številne oborožene skupine,

–  ob upoštevanju revidiranega Sporazuma iz Cotonuja,

–  ob upoštevanju političnega sporazuma iz Librevilla (Gabon) z dne 11. januarja 2013 o reševanju politično-vojaške krize v Srednjeafriški republiki, ki je bil podpisan pod okriljem voditeljev držav in vlad skupnosti ECCAS in določa pogoje za rešitev krize v Srednjeafriški republiki,

–  ob upoštevanju izrednih zasedanj voditeljev držav in vlad Gospodarske skupnosti srednjeafriških držav (ECCAS), ki so potekala v N’Djameni (Čad) 21. decembra 2012, 3. aprila 2013 in 18. aprila 2013, in njihovih sklepov o ustanovitvi prehodnega nacionalnega sveta z zakonodajnimi in ustavodajnimi pooblastili ter o časovnem načrtu za proces tranzicije v Srednjeafriški republiki,

–  ob upoštevanju srečanja mednarodne kontaktne skupine z dne 3. maja 2013 v Brazzavillu (Republika Kongo), ki je potrdila časovni načrt za tranzicijo in ustanovila poseben sklad za pomoč Srednjeafriški republiki,

–  ob upoštevanju dogovora o premirju, podpisanega julija 2014,

–  ob upoštevanju sklepov s sedmega srečanja mednarodne kontaktne skupine za Srednjeafriško republiko 16. marca 2015 v Brazzavillu,

–  ob upoštevanju uradnih izjav sveta Afriške unije za mir in varnost dne 17. septembra 2014 in 26. marca 2015,

–  ob upoštevanju ustave Srednjeafriške republike, ki jo je prehodni svet sprejel konec avgusta 2015,

–  ob upoštevanju Rimskega statuta Mednarodnega kazenskega sodišča iz leta 1998, ki ga je Srednjeafriška republika ratificirala leta 2001,

–  ob upoštevanju neobveznega protokola h Konvenciji o otrokovih pravicah glede udeležbe otrok v oboroženih spopadih, katere podpisnica je tudi Srednjeafriška republika,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker so konec septembra 2015 izbruhnili novi spopadi, ki so terjali 42 smrtnih žrtev, okoli 37.000 ljudi pa je bilo prisiljenih zapustiti domove;

B.  ker je septembra 2015 iz zapora Ngaragba v Banguiju in v Bouarju pobegnilo več kot 500 zapornikov, med katerimi so bili tudi zelo znani storilci kršitev človekovih pravic in zlorab; ker to resno ogroža civilno prebivalstvo ter zaščito žrtev in prič; ker ta pobeg iz zapora pomeni nazadovanje na področju ohranjanja javnega reda in miru in boja proti nekaznovanju v Srednjeafriški republiki;

C.  ker so se po podatkih Urada za usklajevanje humanitarnih zadev poslabšale razmere za agencije za pomoč v Banguiju; ker so bile številne pisarne in bivališča humanitarnih organizacij oropane, prosto gibanje njihovega osebja, zlasti zdravstvenih delavcev v bolnišnicah, pa ovirano;

D.  ker spopadi in številne cestne blokade otežujejo zagotavljanje humanitarne pomoči, saj oblasti ne morejo dostopati do več tisoč notranje razseljenih ljudi in oceniti potreb; ker so zaskrbljenost glede varnega dostopa do mestnih predelov v Banguiju izrazili tudi Zdravniki brez meja, ki so poročali o ranjencih, ki do njih pogosto prihajajo peš, kajti njihova rešilna vozila do tja ne morejo, saj naj bi prestolnica postala prenevarna;

E.  ker je OZN sklenila podaljšati mandat misije MINUSCA do 30. aprila 2016 in določila, da bo odobreno število njenih varnostnih sil zajemalo 10.750 vojakov, vključno s 480 vojaškimi opazovalci in štabnimi častniki, in 2080 pripadnikov policijskega osebja, vključno s 400 policisti in 40 pravosodnimi policisti;

F.  ker so se po poročanju mirovne misije ZN v državi (MINUSCA) varnostne razmere v zadnjem času umirile, vendar so še vedno trenja v Banguiju, kjer prihaja do napadov na civilno prebivalstvo, nasilja med skupnostmi in napadov na humanitarno osebje;

G.  ker je glavna tožilka Mednarodnega kazenskega sodišča Fatu Bensuda vpletene v spopade pozvala, naj takoj končajo nasilje in se ga vzdržijo, in dodala, da bodo vsi storilci vojnih zločinov kaznovani; ker je bila 24. septembra 2014 sprožena druga preiskava konfliktov v Srednjeafriški republiki;

H.  ker obstaja nevarnost, da bi nedavni spopadi ogrozili novi mirovni proces in državo potisnili nazaj v temačno obdobje konec leta 2013 in 2014, ko je bilo ubitih več tisoč prebivalcev, več deset tisoč pa jih je moralo zapustiti domove; ker je še vedno velika nevarnost kriminala; ker so razmere v Srednjeafriški republiki za ženske zelo zaskrbljujoče in ker vse vpletene strani kot vojno orožje pogosto uporabljajo posilstva;

I.  ker so udar leta 2013 in kasnejšo odstavitev začasnega predsednika Michela Djotodiaja in začasnega predsednika vlade Nicolasa Tiangayja spremljale množične in hude kršitve človekovih pravic z očitnim tveganjem genocida, vključno z zunajsodnimi poboji, mučenjem, plenjenjem, množičnimi posilstvi in spolnimi zločini, ugrabljanjem žensk in otrok in prisilnim novačenjem otrok vojakov;

J.  ker bi morali Srednjeafričani 4. oktobra 2015 na referendumu odločati o sprejetju nove ustave in izvoliti predstavnike na vzporednih predsedniških in zakonodajnih volitvah, ki naj bi prvotno potekale 18. oktobra 2015 (prvi krog) in 22. novembra 2015 (drugi krog); ker so si prehodne oblasti v zadnjih tednih prizadevale za preložitev volitev, vendar državni urad za volitve še vedno ni objavil novega datuma, volilni seznami še niso oblikovani in volilni lističi niso bili razdeljeni;

K.  ker se država sooča z najhujšo humanitarno krizo od razglasitve neodvisnosti leta 1960, ki je prizadela vse 4,6-milijonsko prebivalstvo, od tega je polovica otrok; ker pomoč potrebuje 2,7 milijona prebivalcev, vključno s hrano, zaščito ter dostopom do zdravstva, pitne vode, sanitarij in stanovanj; ker je po ocenah več kot 100.000 otrok v državi žrtev spolnih zlorab in novačenja v oborožene skupine, zaradi krize pa je milijon otrok ostalo brez šolanja;

L.  ker so oborožene skupine 5. maja 2015 dosegle sporazum o izpustitvi med šest in deset tisoč otrok vojakov;

M.  ker so bile mirovne operacije omadeževane zaradi domnevnih spolnih zlorab otrok in deklic, ki naj bi jih zagrešili pripadniki sil ZN in francoskih sil;

N.  ker imajo tako pripadniki oboroženih skupin Saleka kot "anti-balaka" dobiček od trgovine z lesom in diamanti z izvajanjem nadzora nad najdišči in "obdavčitvijo" ali izseljevanjem plačila za "zaščito" rudarjev in trgovcev; ker so trgovci iz Srednjeafriške republike kupili diamante v vrednosti več milijonov dolarjev, ne da bi ugotovili, ali so s kupovanjem financirali oborožene skupine;

O.  ker je spoštovanje človekovih pravic temeljna vrednota Evropske unije in bistveni element Sporazuma iz Cotonouja, zlasti njegovega člena 8;

P.  ker sta iskanje pravice in sojenje storilcem hudih kršitev človekovih pravic bistvenega pomena za odpravo zlorab in vzpostavitev normalnih razmer v Srednjeafriški republiki;

Q.  ker nasilje še naprej spremlja nekaznovanost, čeprav je prehodni svet sprejel, začasni predsednik pa podpisal zakon o ustanovitvi posebnega kazenskega sodišča, sestavljenega iz nacionalnih in mednarodnih sodnikov in tožilcev, ki naj bi izvedli preiskave in sodili storilcem hudih kršitev človekovih pravic, zagrešenih v Srednjeafriški republiki od leta 2003;

R.  ker je EU septembra 2014 začela prve tri razvojne projekte v sklopu večstranskega skrbniškega sklada EU za Srednjeafriško republiko na področju zdravstva, ustvarjanja delovnih mest, obnove poškodovane infrastrukture v Banguiju in krepitve vloge žensk in njihovega ekonomskega vključevanja;

S.  ker je Evropski svet marca 2015 vzpostavil vojaško svetovalno misijo EU v Srednjeafriški republiki (EUMAM RCA), ki naj bi podpirala srednjeafriške oblasti pri pripravi reform varnostnega sektorja na ravni oboroženih sil;

T.  ker je EU od maja 2015 povečala pomoč Srednjeafriški republiki, ki skupaj znaša 72 milijonov EUR, vključno z viri za humanitarno pomoč (10 milijonov EUR svežih sredstev), proračunsko pomočjo (z dodatnimi 40 milijoni EUR) in novim prispevkom v skrbniški sklad EU za to državo (dodatnih 22 milijonov EUR);

U.  ker je EU 15. julija 2014 vzpostavila prvi večstranski skrbniški sklad za podporo Srednjeafriški republiki, ki naj bi omogočil prehod iz odzivanja v izrednih razmerah na dolgoročno razvojno pomoč;

1.  je izjemno zaskrbljen zaradi razmer v Srednjeafriški republiki, ki bi lahko državo pripeljale na rob državljanske vojne, če nasilje, ki ga doživlja v zadnjem času, ne bo zaustavljeno; obžaluje smrtne primere ter izreka sožalje družinam žrtev in vsemu prebivalstvu;

2.  ostro obsoja napade na humanitarne organizacije in zasebne domove med zadnjim izbruhom nasilja; poziva, da je treba humanitarnim delavcem zagotoviti prosto gibanje, da bodo lahko prišli do civilistov, ki potrebujejo pomoč, zlasti do razseljenega prebivalstva; opozarja, da skoraj pol milijona notranje razseljenih oseb nujno potrebuje hrano, zdravstveno oskrbo, vodo, komunalne in sanitarne storitve, zatočišče in osnovne gospodinjske potrebščine;

3.  poziva oblasti v Srednjeafriški republiki, naj se osredotočijo na odpravljanje nekaznovanja in ponovno vzpostavitev pravne države, med drugim naj privedejo pred sodišče vse, ki so odgovorni za nasilje; pozdravlja ustanovitev posebnega kazenskega sodišča, ki bo preiskovalo in preganjalo hude kršitve človekovih pravic, storjene v državi od leta 2003, in poudarja, da mora nujno začeti delovati; želi poudariti, da je tehnična in finančna podpora bistvena za njegovo delovanje; poziva, da je treba čim prej sklicati mednarodno donatorsko srečanje; spodbuja oblasti v Srednjeafriški republiki, naj sprejmejo učinkovit in pregleden postopek zaposlovanja na sodišču;

4.  izraža priznanje Gospodarski skupnosti srednjeafriških držav za njeno osrednjo vlogo pri vzpostavitvi procesa tranzicije in odločno stališče, ki ga je zavzela pri posvetovanjih v Adis Abebi 31. januarja 2015 o vseh vzporednih pobudah, ki bi lahko ogrožale sedanja prizadevanja mednarodne skupnosti za ponovno vzpostavitev miru, varnosti in stabilnosti v Srednjeafriški republiki;

5.  pozdravlja dosedanja prizadevanja prehodne vlade, vendar poziva prehodne oblasti v Srednjeafriški republiki in mednarodno skupnost, naj odpravijo glavne vzroke za krizo, kot so splošna revščina, gospodarske razlike in neenakosti, naraščanje brezposelnosti in bogastvo naravnih virov države, ki ni prerazporejeno prek državnega proračuna; poziva k sprejetju celovitega pristopa, ki bo osredotočen na varnost, humanitarno pomoč, stabilizacijo in gospodarsko oživitev;

6.  poziva mednarodno skupnost, naj v tem odločilnem času podpre politični proces v Srednjeafriški republiki, okrepi skupna prizadevanja za olajšanje političnega dialoga, vzpostavi zaupanje in zagotovi mirno sobivanje verskih skupnosti v državi; poziva vlado Srednjeafriške republike, naj da prednost obnovi izobraževalnega sistema, da bi omogočila dolgoročno miroljubno sobivanje;

7.  obžaluje, da se milice še naprej krepijo, čeprav so Združeni narodi proglasili embargo na orožje; poziva vse strani, naj spoštujejo sporazum o razoroževanju, ki je bil podpisan 10. maja 2015; poudarja, da mora biti razorožitev oboroženih skupin najpomembnejša prednostna naloga, zlasti pred bližajočimi se predsedniškimi in splošnimi volitvami v Srednjeafriški republiki, ki naj bi potekale konec leta;

8.  poziva Afriško unijo in Evropsko unijo, naj z vsemi ustreznimi ukrepi in orodji pomagata prehodni vladi, da bo ustavila pogrezanje že tako krhke države in medetnično nasilje, odvzela moč sprtim milicam ter zagotovila prehod v delujočo, vključujočo in demokratično državo, zlasti z instrumentom za stabilnost in mir, mirovno pomočjo za Afriko in afriškimi rezervnimi enotami;

9.  pozdravlja vzpostavitev banguijskega foruma za spravo in mir in poziva, naj v njem brezpogojno sodelujejo vsi politični, vojaški in verski voditelji, pa tudi lokalne skupnosti in civilna družba; vztraja, da je treba izvesti demokratične volitve;

10.  poziva Komisijo, države članice in druge mednarodne akterje, naj naredijo vse, kar je v njihovi moči, da bi podprli organizacijo volitev, ki je predvidena v prehodnem načrtu, zlasti tako, da bi prispevali k programu za nudenje pomoči pri izvedbi volitev, ki ga upravlja Program Združenih narodov za razvoj, in tako omogočili, da bi volitve potekale pred koncem tega leta, s čimer bi izpolnili glavno točko prehodnega načrta;

11.  ponavlja svojo podporo neodvisnosti, enotnosti in teritorialni celovitosti Srednjeafriške republike; želi opomniti na pravico prebivalstva do samoodločbe brez zunanjega vmešavanja;

12.  zatrjuje svojo podporo Združenim narodom, mirovnim silam v okviru misije MINUSCA in francoskemu vojaškemu kontingentu v operaciji Sangaris pred bližajočimi se volitvami, ki bodo potekale pred koncem leta; ostro obsoja vse poskuse, da bi preprečili prizadevanja za stabilnost;

13.  želi spomniti, da se bo prehodno obdobje končalo 30. decembra 2015; poziva nacionalne oblasti, naj s podporo misije MINUSCA in sil v okviru operacije Sangaris vzpostavijo mir v državi, še posebej v Banguiju, da bi volitve, če je le mogoče, potekale v načrtovanem času;

14.  pozdravlja vojaško svetovalno misijo EU v Srednjeafriški republiki in začetek projektov, s katerimi bi ponovno uvedli policijske in žandarmerijske zmogljivosti za zagotavljanje v skupnost usmerjenega policijskega dela in nadzor izgredov, vzpostavili skupno operativno poveljstvo, okrepili sodstvo in ponovno usposobili zapore;

15.  ostro obsoja vse oblike nasilja nad otroki in ženskami ter poziva vse milice in nedržavne oborožene skupine, naj odložijo orožje, ustavijo vse oblike nasilja in iz svojih vrst nemudoma izpustijo otroke; poziva vse deležnike, naj se zavežejo varstvu otrokovih pravic in preprečijo nadaljnje nasilje nad otroki in njihovo zlorabo; poziva, da je treba dekletom in ženskam, ki so bile žrtve nasilja v oboroženem konfliktu, ponuditi vse storitve spolnega in reproduktivnega zdravja;

16.  poziva trgovce z diamanti v Srednjeafriški republiki, naj zagotovijo ustrezno skrbnost v verigi preskrbe z diamanti iz te države, in mednarodna diamantna podjetja, naj postopajo v skladu s kimberlyskim procesom; poziva oblasti v Srednjeafriški republikiin tuja podjetja, naj pomagajo okrepiti upravljanje v ekstraktivnem sektorju in pri tem upoštevajo pobudo za preglednost v ekstraktivni industriji;

17.  poziva mednarodna diamantna podjetja, naj natančno preverjajo izvor diamantov, da bi preprečila zaostrovanje konflikta s kupovanjem nezakonito pridobljenih in trženih diamantov iz Srednjeafriške republike; poziva evropska podjetja, ki trgujejo z lesnimi podjetji v Srednjeafriški republiki, naj spoštujejo uredbo EU o lesu, in Evropsko unijo, naj jo dosledno izvaja, ko gre za izvoznike lesa iz te republike;

18.  poziva oblasti v Srednjeafriški republiki, naj pripravijo nacionalno strategijo za preprečevanje mrež, ki nezakonito izkoriščajo naravne vire in z njimi trgujejo;

19.  poziva države, katerih vojaki so zakrivili spolne zlorabe na mirovnih misijah v Srednjeafriški republiki, naj jih privedejo pred sodišče, saj nekaznovanost ni sprejemljiva; poudarja, da je nujno preoblikovati mirovne sile, tako da se vzpostavi delujoč in pregleden nadzorni mehanizem odgovornosti; je prepričan, da se lahko tako huda kazniva dejanja zmanjšajo in preprečijo tudi z usposabljanjem in izobraževanjem;

20.  poziva Srednjeafriško republiko, njene sosednje države in druge države članice Mednarodne konference o območju Velikih jezer, naj sodelujejo na regionalni ravni ter se borijo proti regionalnim kriminalnim mrežam in oboroženim skupinam, ki so udeležene pri nezakonitem izkoriščanju in tihotapljenju naravnih virov, tudi zlata in diamantov, ter divjem lovu in tihotapljenju prostoživečih živali in rastlin;

21.  poziva EU, naj naredi vse, kar je v njeni moči, da bi zagotovila bolj usklajeno in učinkovito pomoč prebivalstvu Srednjeafriške republike; hkrati pozdravlja, da so EU in države članice zaradi vse večjih potreb okrepile humanitarno delovanje v tej državi; poudarja, da je treba v državi zagotoviti življenjsko potrebno pomoč vsem, ki jo potrebujejo, pa tudi beguncem v sosednjih državah;

22.  obžaluje, da so milice uničile javne arhive in registre; poziva EU, naj pomaga obnoviti javni register v Srednjeafriški republiki in prepreči nepravilnosti na volitvah;

23.  poziva države članice in donatorje, naj povečajo prispevke v sklad EU za Srednjeafriško republiko, tj. skrbniški sklad Bêkou, ki je namenjen stabilizaciji in obnovi Srednjeafriške republike, in pri tem upoštevajo, da je treba programe obnove in razvojne programe bolje povezati s humanitarnim odzivom;

24.  poziva EU, Afriško unijo in mednarodno skupnost, naj pomagajo beguncem iz Srednjeafriške republike, ki so se zatekli v sosednje države;

25.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje prehodnim vladnim oblastem v Srednjeafriški republiki, Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federici Mogherini, varnostnemu svetu OZN, generalnemu sekretarju OZN, institucijam Afriške unije, Evropski službi za zunanje delovanje, skupni parlamentarni skupščini AKP-EU in državam članicam Evropske unije.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0035.


Razmere na Tajskem
PDF 174kWORD 82k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. oktobra 2015 o razmerah na Tajskem (2015/2875(RSP))
P8_TA(2015)0343RC-B8-1002/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Tajski, zlasti resolucij z dne 20. maja 2010(1), 6. februarja 2014(2) in 21. maja 2015(3),

–  ob upoštevanju izjave predstavnika za javnost podpredsednice Komisije/visoke predstavnice EU za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini z dne 2. aprila 2015 o dogodkih na Tajskem,

–  ob upoštevanju izjav delegacije Evropske unije na Tajskem, objavljenih v soglasju z voditelji misije Evropske unije na Tajskem z dne 14. novembra 2014, 30. junija 2015 in 24. septembra 2015,

–  ob upoštevanju zaključkov Sveta o Tajski z dne 23. junija 2014,

–  ob upoštevanju odgovora podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Catherine Ashton v imenu Komisije z dne 15. maja 2013 o položaju Andyja Halla,

–  ob upoštevanju sporočila za javnost posebnega poročevalca OZN za spodbudo in zaščito pravice do svobode izražanja z dne 1. aprila 2015,

–  ob upoštevanju rednega splošnega pregleda razmer na Tajskem pred Svetom OZN za človekove pravice in njegovih priporočil z dne 5. oktobra 2011,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju deklaracije OZN o zagovornikih človekovih pravic iz leta 1998,

–  ob upoštevanju mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966, ki ga je podpisala tudi Tajska,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN proti mučenju in drugim krutim, nečloveškim ali poniževalnim kaznim ali ravnanju iz leta 1984,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije OZN o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je tajska vojska 20. maja 2014 odstavila tajsko vlado in nato razglasila izredno stanje v vsej državi, ter s tem prisilila k razpustitvi centra za upravljanje miru in reda, ki je deloval kot začasna vlada;

B.  ker so vojaške sile nato ustanovile nacionalni svet za mir in red, katerega vodja general Prajuth Čan-oča bo imel vsa pooblastila in neomejeno pristojnost za izdajo odredb in izvedbo ustavne reforme;

C.  ker vojaško osebje nadzoruje ključne ustavne organe, ki jih je ustanovil nacionalni svet za mir in red, člani nacionalnega sveta za mir in red pa uživajo popolno imuniteto v zvezi s kakršnim koli nezakonitim ravnanjem, odgovornostjo in obveznostmi, dokler so zaposleni na podlagi 44. in 47. člena začasne ustave;

D.  ker je ustanovni odbor 29. avgusta 2015 sestavil osnutek nove ustave, ki jo je svet za nacionalno reformo zavrnil 6. septembra 2015; ker mora novi ustanovni odbor ustavo preoblikovati 180 dneh in ker bi nedavna zavrnitev lahko podaljšala vojaško vladavino v državi;

E.  ker je nacionalni svet za mir in red vodilne spletne strani o stanju na področju političnih in človekovih pravic na Tajskem v skladu 44. členom začasne ustave obdolžil, da ogrožajo nacionalno varnost, televizijske in lokalne radijske postaje, povezane z vsemi domačimi političnimi frakcijami, pa se soočajo s hudo cenzuro;

F.  ker je z nedavnim zakonom o javnem zbiranju, ki je začel veljati 14. avgusta 2015, resno omejena svoboda zbiranja, uvedene pa so tudi stroge kazni do 10 let zaporne kazni za prekrške, kot je motenje javnih storitev;

G.  ker so vojaško osebje imenovali za „častnike za vzdrževanje miru in reda“, ki bodo lahko samovoljno pridržali osebe ter brez naloga izvajali poizvedbe in preiskave;

H.  ker so bili udeleženci mirnih demonstracij večkrat obdolženi nagovarjanja k uporu in kršitve zakona, 14 aktivistov novega demokratičnega gibanja (Neo-democracy movement ­– NDM) pa je bilo aretiranih;

I.  ker se na Tajskem še naprej uporablja smrtna kazen, z novo zakonodajo pa so bile razširjene okoliščine, v katerih se lahko uporabi;

J.  ker je po državnem udaru prišlo do porasta zapornih kazni na podlagi zakona o razžalitvi kralja (lèse-majesté);

K.  ker nacionalni komisiji za človekove pravice ni bilo dovoljeno obiskati posameznikov, ki so jih mučili ali z njimi slabo ravnajo v trajnem odvzemu prostosti brez obtožbe ali sojenja v pristojnosti vojaških sodišč;

L.  ker se je po vojaškem udaru poslabšala varnost lokalnih skupnosti in aktivistov za zemljiške pravice;

M.  ker Tajska ni podpisnica konvencije o beguncih iz leta 1951 ali njenega protokola iz leta 1967 ter nima formalnega nacionalnega azilnega okvira; ker tajske oblasti še naprej vračajo begunce in prosilce za azil v države, kjer bodo verjetno preganjani;

N.  ker bi Tajska morala v skladu z mednarodnimi sporazumi, ki jih je podpisala, preiskovati in ustrezno kaznovati mučenje, primere smrti v zaporu in druge domnevne resne kršitve človekovih pravic;

O.  ker je kazenski postopek zaradi razžalitve zoper zagovornika pravic delavcev Andyja Halla, ki je državljan EU, ustavljen, vendar mu še vedno grozijo obtožbe v zadevah v zvezi z računalniškim kriminalom in razžalitvijo ter dve civilni tožbi zaradi razžalitve, zaradi katerih bi lahko bil obsojen na sedemletno zaporno kazen in globo v višini več milijonov dolarjev, potem ko je v prispevku za poročilo nevladne organizacije Finnwatch poročal o domnevnih zlorabah delovne sile pri tajskem trgovcu na debelo z ananasom, čeprav sta tajsko ministrstvo za delo in nekdanji zaposleni podjetja na predhodnem zaslišanju potrdila, da je podjetje kršilo pravice delavcev; ker bo zadeva znova obravnavana 19. oktobra 2015;

P.  ker imajo na Tajskem delavci migranti le malo zaščite, čeprav je Tajska ratificirala konvencijo št. 29 Mednarodne organizacije dela; ker je trgovina z delavci velik problem; ker so razmere še zlasti zaskrbljujoče razmere v ribiškem sektorju;

Q.  ker je EU začasno ustavila nova pogajanja z Tajsko o dvostranskem sporazumu o prosti trgovini, ki so se začela leta 2013, in zavrnila podpis sporazuma o partnerstvu in sodelovanju, ki je bil končan novembra 2013, dokler ne bo izvoljena demokratična vlada; ker je EU tretja največja trgovinska partnerica Tajske;

1.  pozdravlja, da se EU zelo zavzema za tajsko prebivalstvo, s katerim ima močne in dolgotrajne politične, gospodarske in kulturne vezi; poudarja, da je EU kot prijateljica in partnerica Tajske večkrat pozvala k ponovni vzpostavitvi procesa demokratizacije;

2.  vendar je zelo zaskrbljen, ker so po nezakonitem državnem uradu maja 2014 razmere na področju človekovih pravic na Tajskem vse slabše;

3.  poziva tajske oblasti, naj odpravijo represivne omejitve pravice do svobode in mirnega uresničevanja drugih človekovih pravic, zlasti tistih, ki so pomembne za mirno sodelovanje v političnih dejavnostih;

4.  poziva tajske oblasti, naj razveljavijo obsodbe in kazni, umaknejo obtožbe ter izpustijo posameznike in medijske subjekte, ki so bili obsojeni ali obtoženi zaradi mirnega uresničevanja pravice do svobode izražanja ali združevanja; poziva vlado, naj nemudoma prekliče 44. člen začasne ustave in povezane določbe, na podlagi katerih tajske oblasti zatirajo temeljne svoboščine in nekaznovano kršijo človekove pravice;

5.  poziva tajske oblasti, naj pomagajo preprečiti varnostne grožnje, ki prizadenejo prebivalstvo, ter naj se bolje odzivajo na pomisleke članov skupnosti in aktivistov za zemljiške pravice;

6.  poziva tajske oblasti, naj čim prej prenesejo politične oblasti z vojske na civilne organe; je seznanjen z jasnim načrtom za svobodne in poštene volitve in poziva, naj se upošteva časovni načrt;

7.  spodbuja prenos vseh sodnih pristojnosti za civiliste z vojaških na civilna sodišča, odpravo samovoljnih pridržanj zaradi vojnega stanja in omejitev pristojnosti vojske glede pridržanja civilistov;

8.  spodbuja oblasti, naj ponovno preučijo zakon lèse majesté, da se z njim ne bi kaznovalo mirno politično izražanje, in ustavijo razširjeno uporabo tega zakona za zadeve, ki z njim niso povezane;

9.  poziva k spoštovanju in zaščiti pravice do varnosti, tudi zagovornikov človekovih pravic, ter da bodo vse kršitve njihovih pravic nemudoma, učinkovito in neodvisno raziskane;

10.  je seznanjen, da je tajska vlada imenovala nov ustavodajni odbor, ki naj bi čimprej pripravil novo ustavo; poziva, naj ustava temelji na demokratičnih načelih, kot so enakost, svoboda, pravična zastopanost, preglednost, odgovornost, človekove pravice, pravna država ter javni dostop do virov;

11.  poziva tajsko vlado, naj spoštuje lastne ustavne in mednarodne obveznosti v zvezi z neodvisnostjo pravosodja, pravico do svobode izražanja, združevanja in mirnega zbiranja, ter politični pluralizem, zlasti ker so njeni zakoni o razžalitvi vse strožji;

12.  je seznanjen z ukrepi, ki jih je tajska vlada sprejela zaradi izpolnjevanja minimalnih standardov za odpravo trgovine z ljudmi in novodobnega suženjstva v preskrbovalni verigi svoje ribiške industrije; poziva vlado, naj te ukrepe začne čim prej izvajati in naj okrepi svoja prizadevanja;

13.  poziva Tajsko, naj podpiše in ratificira konvencijo o beguncih iz leta 1951 ali njen protokol iz leta 1967;

14.  spodbuja Tajsko, naj sprejme konkretne ukrepe za odpravo smrtne kazni;

15.  toplo pozdravlja sprejetje zakona o enakosti spolov, ki nakazuje bolj vključujočo prihodnost za pravno obravnavo lezbijk, gejev, biseksualcev in transseksualcev v tej državi;

16.  pozdravlja odločitev o ustavitvi kazenskega postopka zaradi razžalitve zoper Andyja Halla in njegovo izpustitev; poziva, naj se ustavita tudi postopka zaradi računalniškega kriminala in razžalitve, ki sta se proti njemu začela na kazenskem sodišču na jugu Bangkoka, ker so bila njegova dejanja kot zagovornika človekovih pravic namenjena razkritju trgovanja z ljudmi in izboljšanju pravnega položaja delavcev migrantov na Tajskem, zaradi česar ima pravico izvajati raziskave in zagovorništvo, in to brez strahu pred povračilnimi ukrepi; je zaskrbljen, da sojenje v civilnih tožbah zaradi razžalitve ne bo povsem nepristransko, ker obstajajo poročila o lastniških povezavah med tožečimi podjetji in visokimi tajskimi politiki; prosi delegacijo EU, naj še naprej pozorno spremlja njegovo sodno zadevo in naj bo navzoča na sojenju;

17.  pozdravlja, da je okrožno sodišče v Phuketu 1. septembra 2015 oprostilo novinarja Chutimo „Oi“ Sidasathian in Alana Morisona;

18.  poziva mednarodno skupnost in zlasti EU, naj storita vse za boj proti trgovini z ljudmi, suženjskemu delu in prisilnim migracijam, tako da spodbujata mednarodno sodelovanje pri nadzoru in preprečevanju kršitev človekovih pravic na področju dela;

19.  spodbuja EU in tajsko vlado, naj vzpostavita konstruktiven dialog o zadevah, povezanih z varstvom človekovih pravic in procesi demokratizacije na Tajskem in v vsej regiji; ponovno izraža podporo procesu demokratizacije na Tajskem;

20.  podpira Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) pri ohranjanju ekonomskega in političnega pritiska, s katerim naj bi zagotovili, da bi se Tajska vrnila k demokratičnemu upravljanju; v zvezi s tem opominja tajsko vlado, naj ne pričakuje napredka pri sporazumu o prosti trgovini in sporazumu o partnerstvu med EU in Tajsko, dokler bo na oblasti vojaška hunta;

21.  pozdravlja novo vlogo Tajske kot države koordinatorice za odnose ASEAN-EU za obdobje 2015–2018; opozarja na obojestranske koristi sodelovanja za ASEAN in EU;

22.  prosi ESZD, delegacijo EU in delegacije držav članic, naj uporabijo vse razpoložljive instrumente za zagotovitev spoštovanja človekovih pravic in pravne države na Tajskem, še posebej tako, da še naprej spremljajo preiskave zoper opozicijske voditelje in njihova zaslišanja na sojenjih;

23.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Komisiji, vladi in parlamentu Tajske, parlamentom in vladam držav članic, visokemu komisarju Združenih narodov za človekove pravice in vladam Združenja držav jugovzhodne Azije.

(1) UL C 161 E, 31.5.2011, str. 152.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0107.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0211.


Množično razseljevanje otrok v Nigeriji zaradi napadov skupine Boko Haram
PDF 267kWORD 89k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. oktobra 2015 o množičnem razseljevanju otrok v Nigeriji zaradi napadov skupine Boko Haram (2015/2876(RSP))
P8_TA(2015)0344RC-B8-1003/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o Nigeriji, zlasti resolucij z dne 17. julija 2014(1)in 30. aprila 2015(2),

–  ob upoštevanju predhodnih izjav podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Mogherini, tudi tistih z dne 8. in 19. januarja, 31. marca, 14. in 15. aprila ter 3. julija 2015,

–  ob upoštevanju izjave predsednika Varnostnega sveta OZN z dne 28. julija 2015,

–  ob upoštevanju nagovora predsednika Muhamada Buharija v Generalni skupščini OZN dne 28. septembra 2015 in na vrhu OZN o boju proti terorizmu,

–  ob upoštevanju Sporazuma iz Cotonouja,

–  ob upoštevanju resolucije Varnostnega sveta OZN št. 1325 o ženskah, miru in varnosti, sprejete 31. oktobra 2000,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah in Listine Organizacije afriške enotnosti (OAE) o pravicah in zaščiti otrok (1990),

–  ob upoštevanju zakona o otrokovih pravicah, ki ga je leta 2003 uzakonila zvezna vlada Nigerije,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Konvencije Afriške unije o preprečevanju terorizma in boju proti njemu, ki jo je Nigerija ratificirala 16. maja 2003, in dodatnega protokola k tej konvenciji, ki ga je ratificirala 22. decembra 2008,

–  ob upoštevanju skrbniškega sklada EU za nujno pomoč pri stabilizaciji razmer in odpravi temeljnih vzrokov nedovoljenih migracij in razseljevanja v Afriki,

–  ob upoštevanju poročila visokega komisarja OZN za človekove pravice o kršitvah in zlorabah Boko Harama in njihovem vplivu na človekove pravice v prizadetih državah z dne 29. septembra 2015; ob upoštevanju izjav visokega komisarja OZN za človekove pravice o možnosti, da bi člane Boko Harama obtožili vojnih hudodelstev,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je Nigerija, država z največ prebivalci in največjim gospodarstvom v Afriki, ki je etnično raznolika in zaznamovana z regionalnimi in verskimi razdori ter razkolom med severom in jugom ter velikimi gospodarskimi in družbenimi neenakostmi, od leta 2009 bojišče islamske teroristične skupine Boko Haram, ki je zaprisegla zvestobo Daišu; ker ta teroristična skupina vse bolj ogroža stabilnost Nigerije in zahodnoafriške regije; ker nigerijske varnostne sile pri vojaških operacijah zoper upornike pogosto uporabljajo pretirano silo in ob tem zagrešijo zlorabe;

B.  ker je Boko Haram v zadnjih štirih mesecih ubil vsaj 1600 civilistov, kar pomeni, da je bilo samo v letu 2015 ubitih že vsaj 3500 civilistov;

C.  ker so od pojava uporniške skupine Boko Haram dalje otroci zaradi usmerjenih dejanj te skupine zoper šolske otroke na tem območju prikrajšani za dostop do izobraževanja, po podatkih Unesca pa kar 10,5 milijona nigerijskih otrok ne obiskuje osnovne šole, kar je najvišje število na svetu; ker prav tako kot Al Šabab v Somaliji, Al Kajda v islamskem Magrebu (AQIM), Gibanje za enotnost in džihad v zahodni Afriki (MUJAO) in Ansar Dine na severu Malija ter talibani v Afganistanu in Pakistanu tudi Boko Haram izbira za tarčo otroke in ženske, ki se izobražujejo;

D.  ker vse več napadov in samomorilskih bombnih napadov, ki segajo preko meje v sosednje države, kljub napredku nigerijskih in regionalnih oboroženih sil ogroža stabilnost in preživetje milijonov ljudi v celotni regiji; ker so otroci v izjemni nevarnosti zaradi vse slabših humanitarnih razmer, vse slabše preskrbe s hrano, skupaj s slabim dostopom do izobraževanja, varne pitne vode in zdravstvenih storitev;

E.  ker OZN ocenjuje, da se je zaradi nasilja v zveznih državah Borno, Yobe in Adamawa nedavno dramatično povečalo število notranje razseljenih ljudi na 2,1 milijona, med njimi pa je po podatkih Mednarodne organizacije za migracije (IOM) 58 % otrok; ker so dejanja uporniške skupine skupaj prizadela več kot 3 milijone oseb, na območju Čadskega jezera pa potrebuje humanitarno pomoč 5,5 milijona ljudi;

F.  ker je Nigeriji uspelo izvesti pretežno mirne predsedniške in guvernerske volitve kljub grožnjam Boko Harama, da bodo motili potek volitev; ker so Nigerija in sosednje države 11. junija 2015 v Abuji ustanovile večnacionalne združene namenske sile (Multinational Joint Task Force (MNJTF)), da bi uresničile sklepe o boju proti Boko Haramu, sprejete januarja 2015 v Niameyu;

G.  ker je Boko Haram od leta 2009 v Nigeriji ugrabil več kot 2000 žensk in deklet, med drugim so 14. aprila 2014 ugrabili 276 šolark iz Chiboka na severovzhodu države, kar je pretreslo ves svet in sprožilo mednarodno kampanjo za njihovo rešitev („Vrnite naša dekleta”); ker skoraj leto in pol kasneje več kot 200 ugrabljenih deklet še vedno niso našli;

H.  ker je od takrat izginilo še mnogo več otrok, ali pa so jih ugrabili ali rekrutirali za bojevnike in delavce v gospodinjstvih, dekleta pa so žrtve posilstev in prisilnih porok ali pa se morajo spreobrniti v islam; ker so nigerijske oborožene sile od aprila 2015 iz oporišč teroristov rešile še približno 300 deklet, okoli 60 pa jih je pobegnilo svojim ugrabiteljem iz druge lokacije in so organizaciji Human Rights Watch svoje življenje v ujetništvu opisale kot vsakdan poln nasilja in strahu ter telesnih in duševnih zlorab; ker je po navedbah posebne predstavnice OZN za otroke v oboroženih konfliktih oboroženi konflikt v severovzhodni Nigeriji v zadnjem letu eden najbolj smrtonosnih za otroke zaradi pobojev, vse več novačenja in izrabe otrok, neštetih ugrabitev in spolnega nasilja nad dekleti; ker je po podatkih Unicefa več kot 23 000 otrok ločenih od svojih staršev in so zaradi nasilja izgnani s svojih domov, bežijo, da bi si rešili življenje v Nigeriji, ali prehajajo meje v Kamerun, Čad in Niger;

I.  ker je večina notranje razseljenih otrok in otrok, ki živijo v begunskih taboriščih, izgubila enega ali oba starša (so bili ubiti ali so pogrešani) in brate ali sestre ter druge sorodnike; ker v taboriščih deluje več mednarodnih in nacionalnih humanitarnih organizacij, vendar je dostop teh otrok do temeljnih pravic, tudi hrane, zatočišč (ki so prenaseljena in nehigienska), zdravstvene oskrbe in izobraževanja še naprej izjemno nekakovosten;

J.  ker je v podregiji (Nigeriji, Kamerunu, Čadu in Nigru) vsaj 208 000 otrok brez dostopa do izobraževanja in 83 000 otrok brez dostopa do varne pitne vode, na severovzhodu Nigerije pa je 23 000 otrok ločenih od svojih družin;

K.  ker se je število napadov Boko Harama v Nigeriji povečalo, prav tako kot v sosednjem Kamerunu, Čadu in Nigru; ker Boko Haram še naprej ugrablja otroke in ženske, da nosijo eksplozivne naprave, in jih brez njihovega vedenja uporablja kot samomorilske napadalce; ker so nekateri poiskali zatočišče na čadski strani Čadskega jezera, a so zopet postali cilj istih teroristov na čadskem ozemlju;

L.  ker je EU junija 2015 zagotovila 21 milijonov EUR humanitarne pomoči za razseljene ljudi v Nigeriji in sosednjih državah, ki jih je prizadelo nasilje terorističnih organizacij;

M.  ker Unicef, skupaj z vladami in partnerji v Nigeriji, Kamerunu, Čadu in Nigru povečuje število operacij za pomoč tisočem otrok v regiji in njihovim družinam, tako da zagotavlja dostop do varne pitne vode, izobraževanja, svetovanja in psihološke podpore, kot tudi cepljenja in oskrbe v primerih hude akutne podhranjenosti; ker je Unicef prejel le 32 % od potrebnih 50,3 milijona EUR, ki jih letos potrebuje za humanitarni odziv v regiji Čadskega jezera;

N.  ker se po podatkih organizacije Human Rights Watch številne ugrabljene ženske in dekleta, ki so pobegnile, so jih rešili ali osvobodili, domov vrnejo noseče in nujno potrebujejo zdravstveno oskrbo s področja reproduktivnega zdravja in nege matere, druge pa nimajo dostopa do osnovnih zdravstvenih pregledov po posilstvu, posttravmatske oskrbe, socialne podpore in svetovanja po posilstvu; ker je Komisija izjavila, da morajo imeti ženske v primerih, ko nosečnost povzroča nevzdržno trpljenje, glede na svoje zdravstveno stanje dostop do vseh storitev spolnega in reproduktivnega zdravja, in se zavzela za to, da v vsakem primeru prevlada mednarodno humanitarno pravo;

1.  ostro obsoja zločine Boko Harama, tudi teroristične napade in samomorilske bombne napade v Čadu, Kamerunu in Nigru; stoji ob strani žrtvam in izraža sožalje družinam, ki so izgubile svoje najbližje; obsoja nenehno nasilje v nigerijskih zveznih državah Borno, Yobe in Adamawa ter v drugih mestih v državi;

2.  obžaluje dejanja, ki so povzročila množično razseljevanje nedolžnih otrok, ter poziva k takojšnji usklajeni mednarodni pomoči agencijam OZN in nevladnim organizacijam pri preprečevanju spolnega suženjstva razseljenih otrok in mladih, drugih vrst spolnega nasilja ter ugrabitev in nasilnih oboroženih napadov na civilno prebivalstvo ter vladne in vojaške cilje v Nigeriji, ki jih izvaja teroristična sekta Boko Haram; poudarja, da je primarna potreba ustrezno varstvo pravic otrok v Nigeriji, saj je v državi več kot 40 % prebivalstva starega med 0 in 14 let;

3.  meni, da bi bilo treba za otroke, ki so se pridružili Boko Haramu ali drugim oboroženim skupinam, pretehtati možnost za sprejemanje zunajsodnih ukrepov, ki bi nadomestili kazenski pregon in odvzem prostosti;

4.  pozdravlja nedavno napoved Komisije o dodelitvi dodatnih sredstev za okrepitev nujne humanitarne pomoči za regijo; kljub temu izraža resno zaskrbljenost zaradi vrzeli v financiranju delovanja Unicefa v regiji, ki je rezultat razlike med obvezami mednarodne skupnosti in njenim dejanskim financiranjem; poziva donatorje, naj nemudoma izpolnijo svoje obveze, da se pokrijejo kronične potrebe po osnovnih dobrinah, kot so pitna voda, osnovna zdravstvena nega in izobraževanje;

5.  poziva predsednika in novo imenovano zvezno vlado, naj sprejmeta odločne ukrepe za zaščito civilnega prebivalstva, naj se posebna pozornost nameni zlasti zaščiti žensk in deklet, naj bodo pravice žensk in otrok prednostna naloga v boju proti ekstremizmu, naj nudita pomoč žrtvam in kazensko preganjata kršitelje ter naj zagotovita sodelovanje žensk pri sprejemanju odločitev na vseh ravneh;

6.  poziva nigerijsko vlado, naj, kot je obljubil predsednik Buhari, začne takojšnjo, neodvisno in temeljito preiskavo, zločinov po mednarodnem pravu in o drugih hudih kršitvev človekovih pravic, ki so jih zagrešile vse vojskujoče se strani;

7.  pozdravlja spremembo na čelu vojske ter zahteva, da se raziščejo vse zlorabe človekovih pravic in zločini, ki sta jih zagrešili obe strani, teroristi in nigerijske varnostne sile, da se odpravi praksa neprevzemanja odgovornosti iz časa predhodnega predsedstva; pozdravlja obljubo predsednika Buharija, da se raziščejo dokazi o hudih kršitvah človekovih pravic, vojnih zločinih in drugih dejanjih, ki lahko štejejo za zločine zoper človečnost, ki jih je zagrešila nigerijska vojska;

8.  poziva predsednika zvezne republike, naj sprejme izziv in uresniči vse predvolilne obljube in najnovejše izjave, med katerimi so najpomembnejše preprečevanje uresničevanja terorističnih groženj, spoštovanje človekovih pravic in humanitarnega prava kot vodilnega načela vojaških operacij, vrnitev deklet iz Chiboka ter vseh ugrabljenih žensk in otrok živih in nepoškodovanih, obravnava vse bolj perečega vprašanja podhranjenosti ter boj proti korupciji in nekaznovanosti, da se preprečijo nadaljnje zlorabe ter podpira prizadevanje za dosego pravice za vse žrtve;

9.  poziva nigerijske oblasti in mednarodno skupnost, naj tesno sodelujejo in okrepijo prizadevanja, da se spremeni običajni trend, ki povzroča nadaljnje razseljevanje ljudi; pozdravlja odločenost, ki jo je na regionalnem vrhunskem srečanju v Niameyu 20. in 21. januarja 2015 izrazilo 13 sodelujočih držav, še zlasti zavezo Čada, Kameruna in Nigra, da se skupaj borijo proti terorističnim grožnjam Boko Harama; poziva multinacionalne združene namenske sile (Multinational Joint Task Force (MNJTF)), naj v boju proti Boko Haramu dosledno spoštujejo mednarodno pravo s področja človekovih pravic in mednarodno humanitarno pravo; ponavlja, da v boju proti uporu Boko Harama ne bo zadostoval le vojaški pristop;

10.  opozarja, da so razlogi za nastanek Boko Harama v pritožbah nad slabim upravljanjem, vsesplošni korupciji in izraziti neenakosti v nigerijski družbi; poziva nigerijske oblasti, naj v javnih institucijah in vojski odpravijo korupcijo, slabo upravljanje in neučinkovitost ter spodbujajo pravično obdavčenost; poziva k sprejetju ukrepov, da bi s sodelovanjem s sosednjimi državami, zlasti kar zadeva tihotapljenje in nezakonito trgovanje, Boko Haram odrezali od virov nezakonitih prihodkov;

11.  poziva mednarodno skupnost, naj pomaga Nigeriji in sosednjim državam, ki so sprejele begunce (Kamerun, Čad in Niger), da se vsem, ki to potrebujejo, nudi vsa potrebna medicinska in psihološka pomoč; poziva oblasti v podregiji, naj ženskam in dekletom, ki so bile žrtve posilstev, v skladu s členom 3 Ženevske konvencije zagotovijo neoviran dostop do vseh spolnih in reproduktivnih zdravstvenih storitev; poudarja, da je pri obravnavi žrtev vojnih posilstev treba upoštevati splošne standarde ter v primerih oboroženih spopadov zagotoviti prevlado mednarodnega humanitarnega prava; izraža iskreno sočutje z ženskami in otroki, ki so preživeli brezumni terorizem Boko Harama; poziva k oblikovanju posebnih izobraževalnih programov za ženske in otroke, ki so bili žrtve vojne in družbe na sploh, da se jim pomaga premagati grozovite izkušnje, nudi ustrezne in celovite informacije, da se odpravijo stigme in socialna izključenost, ter da se jim pomaga postati spoštovanja vredni pripadniki družbe;

12.  poziva Komisijo, naj si za prednostno nalogo zada pomoč otrokom in mladim v Nigeriji, Kamerunu in Čadu, ki so bili izkoreninjeni iz svojega okolja, da se jim v okviru skrbniškega sklada za nujno pomoč pri stabilizaciji razmer in odpravi temeljnih vzrokov nedovoljenih migracij in razseljevanja v Afriki nudi predvsem zaščita pred vsemi oblikami krutosti in spolnega nasilja, izobraževanje, zdravstvena nega in pitna voda;

13.  poziva nigerijsko vlado, naj sprejme ukrepe, da se razseljenim osebam, zlasti otrokom, omogoči vrnitev, naj jim zagotovi varnost ter pomaga nevladnim organizacijam pri prizadevanjih za izboljšanje razmer v taboriščih za ljudi, ki so bili razseljeni zaradi spopadov, med drugim z izboljšanjem higienskih in sanitarnih razmer, da se prepreči morebitno širjenje bolezni;

14.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, vladam in parlamentom držav članic, vladi in parlamentu Zvezne republike Nigerije ter predstavnikom Gospodarske skupnosti zahodnoafriških držav in Afriške unije.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0008.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0185.


Primer Alija Mohameda Al Nimra
PDF 166kWORD 74k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. oktobra 2015 o primeru Alija Mohameda Al Nimra (2015/2883(RSP))
P8_TA(2015)0345RC-B8-0997/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij z dne 12. februarja 2015 o Saudovi Arabiji: primer Raifa Badavija(1) in z dne 11. marca 2014 o Saudovi Arabiji: odnosi z EU in njena vloga na Bližnjem vzhodu in v severni Afriki(2),

–  ob upoštevanju smernic EU glede smrtne kazni, ki so bile sprejete v juniju 1998 ter revidirane in posodobljene v aprilu 2013,

–  ob upoštevanju resolucij Generalne skupščine OZN, zlasti tiste z dne 18. decembra 2014 o moratoriju na uporabo smrtne kazni (A/RES/69/186),

–  ob upoštevanju izjav strokovnjakov OZN za človekove pravice z dne 22. septembra 2015 o primeru Alija Mohameda al-Nimra,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN proti mučenju in drugemu nečloveškemu ter ponižujočemu ravnanju in kaznovanju,

–  ob upoštevanju člena 11 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, ki določa, da ima vsakdo pravico do svobode izražanja, in člena 4, ki prepoveduje mučenje,

–  ob upoštevanju smernic EU o zagovornikih človekovih pravic, sprejetih junija 2004 in posodobljenih v decembru 2008,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o otrokovih pravicah iz leta 1989, katere pogodbenica je Saudova Arabija,

–  ob upoštevanju člena 18 Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948 ter člena 19 Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah iz leta 1966,

–  ob upoštevanju Arabske listine o človekovih pravicah, h kateri je pristopila Saudova Arabija, zlasti njenega člena 32(1), ki zagotavlja pravico do obveščanja ter svobodo mišljenja in izražanja, ter njenega člena 8, ki prepoveduje fizično ali psihično mučenje in drugo kruto, poniževalno, sramotilno ali nečloveško ravnanje,

–  ob upoštevanju še ene nedavne obsodbe drugega mladoletnika na obglavljenje, in sicer Davuda Huseina Al Marhuna, ki naj bi ga, ko je bil star 17 let, mučili in prisilili v priznanje, to pa so nato uradniki uporabili za obsodbo po tem, ko je bil Al Marhun aretiran med protesti v vzhodni provinci Saudove Arabije maja 2012,

–  ob upoštevanju členov 135(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je v maju 2015 vrhovno sodišče Saudove Arabije obsodilo na smrt – domnevno z obglavljenjem, kateremu naj bi sledilo križanje – Alija Mohameda Al Nimra, ki je star 21 let in je nečak vidnega oporečnika, in sicer med drugim na podlagi kazenskih obtožb o prevratništvu, izgredništvu, protestih, ropu in članstvu v teroristični celici, ker Al Nimr še ni dopolnil 18 let in je bil torej še mladoleten, ko je bil aretiran med demonstracijami za demokracijo in enake pravice v Saudovi Arabiji; ker je bil Al Nimr obsojen na smrt zaradi protestov v pretežno šiitski vzhodni provinci države; ker zanesljivi viri navajajo, da so ga mučili in je svoje priznanje podpisal pod prisilo; ker ni dobil nobenih jamstev o varnem sojenju in ustreznem pravnem postopku v skladu z mednarodnim pravom;

B.  ker obsodba na smrt nekoga, ki je bil v času kaznivega dejanja še otrok, in obtožbe o njegovem domnevnem mučenju niso v skladu z mednarodnimi obveznostmi Saudove Arabije;

C.  ker je prepoved mučenja in krutega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja vključena v vse mednarodne in regionalne instrumente na področju človekovih pravic in je norma mednarodnega običajnega prava ter je zato zavezujoča za vse države, ne glede na to, ali so podpisnice ustreznih mednarodnih pogodb ali ne;

D.  ker je povečanje števila smrtnih obsodb v Saudovi Arabiji tesno povezano s sodbami specializiranega kazenskega sodišča v sojenjih za kazniva dejanja, povezana s terorizmom; ker organizacije za varstvo človekovih pravic navajajo, da je bilo med avgustom 2014 in junijem 2015 v Saudovi Arabiji izvršenih vsaj 175 usmrtitev;

E.  ker je ta primer eden od številnih, v katerih so bile izrečene stroge obsodbe savdskih aktivistov in so jih nadlegovali, sicer pa se ti preganjajo zaradi izražanja mnenja, številni med njimi pa so bili obsojeni po postopkih, ki ne izpolnjujejo mednarodnih standardov poštenega sojenja, kar je julija 2014 potrdila nekdanja visoka komisarka OZN za človekove pravice;

F.  ker člen 19 Splošne deklaracije o človekovih pravicah določa, da ima vsakdo pravico do svobode mišljenja in izražanja, tako na spletu kot sicer; ker to vključuje pravico, da nihče ne sme biti nadlegovan zaradi svojega mišljenja, in pravico, da lahko vsak išče, sprejema in širi informacije in ideje s kakršnimikoli sredstvi in ne glede na meje;

G.  ker je bil veleposlanik Saudove Arabije pri OZN v Ženevi Fajsal Bin Hasan Trad imenovan na mesto predsednika skupine neodvisnih strokovnjakov v Svetu OZN za človekove pravice;

H.  ker bi bil lahko začetek dialoga med Kraljevino Saudovo Arabijo in EU o človekovih pravicah konstruktiven korak h krepitvi medsebojnega razumevanja in spodbujanju reform v državi, tudi reforme sodstva;

I.  ker je Saudova Arabija vplivna in pomembna politična in gospodarska akterka v regiji Bližnjega vzhoda in severne Afrike;

1.  odločno obsoja obsodbo Alija Mohameda Al Nimra na smrt; ponovno obsoja smrtno kazen in odločno podpira uvedbo moratorija kot korak na poti k njeni odpravi;

2.  poziva oblasti Saudove Arabije, zlasti kralja Saudove Arabije Salmana Bin Abdulaziza Al Sauda, naj zadrži usmrtitev Alija Mohameda Al Nimra in ga pomilosti ali mu omili kazen; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in države članice, naj uporabijo vsa diplomatska orodja in si prizadevajo za takojšnjo zadržanje te usmrtitve;

3.  opozarja Kraljevino Saudovo Arabijo, da je pogodbenica Konvencije o otrokovih pravicah, ki odločno prepoveduje uporabo smrtne kazni za kazniva dejanja, ki jih storijo mlajši od 18 let;

4.  poziva savdske oblasti, naj ukinejo specializirano kazensko sodišče, ki je bilo ustanovljeno leta 2008 za sojenja v primerih terorizma, a se vse bolj uporablja za kazenski pregon miroljubnih oporečnikov na podlagi očitno politično utemeljenih obtožb in v postopkih, v katerih se krši temeljna pravica do poštenega sojenja;

5.  poziva vlado Saudove Arabije, naj zagotovi hitro in nepristransko preiskavo domnevnega mučenja in poskrbi za to, da bo Ali Mohamed Al Nimr dobil vso potrebno zdravniško oskrbo ter reden dostop do svoje družine in odvetnikov;

6.  opozarja Saudovo Arabijo na njene zaveze v vlogi članice Sveta OZN za človekove pravice; je seznanjen, da je bila Saudova Arabija nedavno imenovana za predsedujočo skupini neodvisnih strokovnjakov pri Svetu OZN za človekove pravice; odločno poziva savdske oblasti, naj zagotovijo, da bodo standardi spoštovanja človekovih pravic in temeljnih svoboščin v njihovi državi ustrezali tej mednarodni vlogi;

7.  poziva k okrepljenemu mehanizmu za dialog med EU in Saudovo Arabijo o vprašanjih človekovih pravic in k izmenjavi strokovnega znanja o pravosodju in pravnih zadevah, da se okrepi varstvo pravic posameznikov v Kraljevini Saudovi Arabiji v skladu s procesi pravosodnih reform, ki jih je začela; poziva oblasti Kraljevine Saudove Arabije, naj si prizadevajo za potrebne reforme na področju človekovih pravic, še posebej, kar zadeva omejevanje smrtne kazni in usmrtitev;

8.  spodbuja Saudovo Arabijo, naj podpiše in ratificira Mednarodni pakt o državljanskih in političnih pravicah, ki je začel veljati leta 1976, v 6. členu tega pakta pa je določeno, da ima „Vsak človek ima prirojeno pravico do življenja“;

9.  izraža globoko zaskrbljenost glede poročil o porastu števila obsodb na smrt v Kraljevini Saudovi Arabiji v letu 2014 in glede zastrašujoče pogostosti, s katero so sodišča v svojih sodbah v letu 2015 odrejala smrtno kazen;

10.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, parlamentom in vladam držav članic, njegovemu veličanstvu kralju Salmanu Bin Abdulazizu Al Saudu, vladi Kraljevine Saudove Arabije, visokemu komisarju OZN za človekove pravice in Svetu OZN za človekove pravice.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0037.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0207.


Plačilne storitve na notranjem trgu ***I
PDF 343kWORD 99k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. oktobra 2015 o predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o plačilnih storitvah na notranjem trgu, o spremembah direktiv 2002/65/ES, 2013/36/EU in 2009/110/ES ter o razveljavitvi Direktive 2007/64/ES (COM(2013)0547 – C7-0230/2013 – 2013/0264(COD))
P8_TA(2015)0346A8-0266/2015

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2013)0547),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 114 Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7‑0230/2013),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropske centralne banke z dne 5. februarja 2014(1),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 11. decembra 2013(2),

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 4. junija 2015, da bo odobril stališče Parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 in člena 61(2) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve ter mnenja Odbora za pravne zadeve (A7-0169/2014),

–  ob upoštevanju sprememb, ki jih je sprejel na zasedanju 3. aprila 2014(3),

–  ob upoštevanju Sklepa Konference predsednikov z dne 18. septembra 2014 o nedokončanih zadevah iz sedmega parlamentarnega obdobja,

–  ob upoštevanju dodatnega poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0266/2015),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 8. oktobra 2015 z namenom sprejetja Direktive (EU) 2015/... Evropskega parlamenta in Sveta o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Direktivi (EU) 2015/2366.)

(1) UL C 224, 15.7.2014, str. 1.
(2) UL C 170, 5.6.2014, str. 78.
(3) Sprejeta besedila s tega dne, P7_TA(2014)0280.


Hipotekarna zakonodaja in tvegani finančni instrumenti v EU: primer Španije
PDF 262kWORD 78k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. oktobra 2015 o hipotekarni zakonodaji in tveganih finančnih instrumentih v Španiji (na osnovi prejetih peticij) (2015/2740(RSP))
P8_TA(2015)0347B8-0987/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju peticije št. 626/2011 in še 15 drugih o hipotekarni zakonodaji v Španiji (179/2012, 644/2012, 783/2012, 1669/2012, 0996/2013, 1345/2013, 1249/2013, 1436/2013, 1705/2013, 1736/2013, 2120/2013, 2159/2013, 2440/2013, 2563/2013 in 2610/2013),

–  ob upoštevanju peticije št. 513/2012 in še 21 drugih o tveganih finančnih instrumentih v Španiji (548/2012, 676/2012, 677/2012, 785/2012, 788/2012, 949/2012, 1044/2012, 1247/2012, 1343/2012, 1498/2012, 1662/2012, 1761/2012, 1851/2012, 1864/2012, 169/2013, 171/2013, 2206/2013, 2215/2013, 2228/2013, 2243/2013 in 2274/2013),

–  ob upoštevanju posvetovanj v Odboru za peticije z vlagatelji teh peticij, nazadnje 16. aprila 2015,

–  ob upoštevanju Direktive 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi Direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010(1),

–  ob upoštevanju Direktive 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi direktiv 2002/92/ES in 2011/61/EU(2),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 93/13/EGS z dne 5. aprila 1993 o nedovoljenih pogojih v potrošniških pogodbah(3),

–  ob upoštevanju izjave Komisije med skupno razpravo 19. maja 2015 o insolvenčnih postopkih – Pregled in podaljšanje priporočila Komisije o novem pristopu k poslovnemu neuspehu in insolventnosti z dne 12. marca 2014, kar zadeva plačilno nesposobnost družin in drugo priložnost za posameznike in gospodinjstva,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. junija 2013 o socialnih stanovanjih v Evropski uniji(4),

–  ob upoštevanju vprašanja Komisiji o hipotekarni zakonodaji in tveganih finančnih instrumentih v Španiji, pripravljenega na osnovi prejetih peticij (O-000088/2015 – B8-0755/2015),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za peticije,

–  ob upoštevanju členov 128(5) in 123(2) Poslovnika,

A.  ker številne prejete peticije kažejo na tisoče tragičnih osebnih primerov, ko so državljani deloma ali v celoti izgubili življenjske prihranke, in je iz njih razvidno, da se potrošniki soočajo s težavami, ko želijo dobiti točne in bistvene informacije o finančnih instrumentih;

B.  ker španske organizacije civilne družbe še naprej protestirajo proti stotisočem deložacij, nesprejemljivim pogojem v pogodbah o hipotekarnih posojilih in nezadostnemu varstvu posojilojemalcev; ker je bilo po podatkih ene teh organizacij, platforme za žrtve hipotekarnih posojil (Plataforma de Afectados por la Hipoteca – PAH), v prvem četrtletju leta 2015 v Španiji izvedenih 19 261 deložacij (6 % več kot v istem obdobju leta 2014); ker ta organizacija ocenjuje, da je bilo v Španiji od leta 2008 izvedenih 397 954 deložacij; ker je več kot 100 000 gospodinjstev izgubilo dom;

C.  ker so posledice krize še poslabšale položaj deložiranih družin, ki pa morajo še vedno odplačevati hipotekarni dolg in z njim povezane naraščajoče obresti; ker je španska vlada uvedla možnost izvajanja načela datio in solutum kot izredni ukrep v skladu z zakonom št. 6/2012; opozarja, da se je po uradnih podatkih v drugem četrtletju leta 2014 načelo datio in solutum uporabilo za samo 1467 od 11 407 vlog, kar je 12,86 % vseh vlog;

D.  ker so španska sodišča in Sodišče Evropske unije (glej sodbe Evropskega sodišča C-243/08 Pannon GSM, C-618/10 Banco Español de Crédito in C-415/11 Catalunyacaixa) v španskem sektorju hipotekarnih posojil ugotovila številne nesprejemljive klavzule in načine poslovanja, kar bi se lahko preprečilo, če bi Španija v celoti prenesla in izvajala direktive 93/13/EGS, 2004/39/ES in 2005/29/ES;

E.  ker se bo Direktiva 2014/17/EU o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine (direktiva o hipotekarnih kreditih) uporabljala za hipotekarne kreditne pogodbe, sklenjene po 21. marcu 2016, v skladu z njo pa bodo morali posojilodajalci potrošnike obvestiti o glavnih značilnostih kreditne pogodbe;

F.  ker so po sodbi v zadevi Aziz (zadeva C-415/11) španski organi po hitrem postopku sprejeli zakon št. 1/2013 z dne 14. maja 2013 o ukrepih za okrepljeno zaščito hipotekarnih dolžnikov, prestrukturiranje dolgov in oddajo socialnih stanovanj v najem (Ley 1/2013 de medidas para reforzar la protección a los deudores hipotecarios, restructuración de la deuda y alquiler social);

G.  ker so po sodbi v zadevi C-169/14 španski organi spremenili nacionalni sistem za pritožbe v zvezi s hipotekami, in sicer so v zakon št. 9/2015 z dne 25. maja 2015 o nujnih ukrepih v primeru stečaja (Ley 9/2015 de medidas urgentes en material concursal) dodali končno določbo, s katero je zakon usklajen z Direktivo 93/13/EGS;

H.  ker je španski parlament sprejel kodeks dobrega ravnanja za vzdržno prestrukturiranje dolgov pri hipotekah na običajnem prebivališču, ki ga večina finančnih institucij ne upošteva, saj lahko k njemu pristopijo prostovoljno, in ki je le delno učinkovit pri preprečevanju deložacij ali spodbujanju načela datio in solutum, saj več kot 80 % prizadetih subjektov ne izpolnjuje zahtev za upravičenost;

I.  ker banke v številnih primerih potrošnikov niso ustrezno obvestile o obsegu tveganj, povezanih s predlaganimi naložbami, prav tako pa niso izvajale preskusov primernosti, da bi ugotovile, ali imajo njihove stranke ustrezno znanje, da bi razumele finančna tveganja, ki jih prevzemajo; ker je velik del prizadetih državljanov starejših oseb, ki so svoje življenjske prihranke vložile v naložbe, ki naj ne bi bile tvegane;

J.  ker naj bi v preteklih nekaj letih žrtev finančnih goljufij postalo kar 700 000 španskih državljanov, ki so jih banke zavedle v nakup tveganih finančnih instrumentov, pri tem pa jih niso ustrezno obvestile o obsegu tveganj in o resničnih posledicah tega, da ne bodo imeli dostopa do svojih prihrankov;

K.  ker številne žrtve finančnih goljufij zavračajo arbitražni mehanizem, ki so ga vzpostavili španski organi;

L.  ker Direktiva 2004/39/ES o trgih finančnih instrumentov (MiFID) ureja investicijske storitve, ki jih ponujajo investicijske družbe in kreditne institucije v zvezi s finančnimi instrumenti, vključno s prednostnimi delnicami („preferentes“); ker člen 19 te direktive predpisuje obveznosti v zvezi z vodenjem poslov pri zagotavljanju investicijskih storitev za stranke;

1.  poziva Komisijo, naj v vseh državah članicah spremlja izvajanje sodbe v zadevi C-415 (Aziz) in Direktive 93/13/EGS o hipotekarni zakonodaji in s tem zagotovi, da jo bodo nacionalni organi v celoti upoštevali;

2.  poziva finančne subjekte po vsej Uniji, naj prenehajo nesprejemljivo ravnanje s strankami na področju hipotek, zapletenih finančnih produktov in kreditnih kartic, vključno z določanjem pretiranih obrestnih mer in samovoljnim ukinjanjem storitev;

3.  poziva finančne subjekte po vsej Uniji, naj ne uporabljajo deložacije družin iz edinega prebivališča in naj raje prestrukturirajo dolg;

4.  poziva špansko vlado, naj uporabi vsa razpoložljiva orodja, da bi poiskala celovito rešitev, s katero bi drastično zmanjšala nesprejemljivo število deložacij;

5.  poziva Komisijo, naj v vseh državah članicah podrobno spremlja prenos Direktive 2014/17/EU o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine (direktiva o hipotekarnih kreditih);

6.  poziva Komisijo, naj širi najboljšo prakso glede izvajanja načela datio in solutum v nekaterih državah članicah in oceni njegov učinek na potrošnike in podjetja;

7.  opozarja Komisijo, da je generalni pravobranilec EU izrazil pomisleke glede zakonitosti ukrepov, ki jih je sprejela španska vlada za reševanje kršitev, ki jih je Sodišče obsodilo 14. marca 2013, in preprečevanje zlorab v hipotekarnem sektorju;

8.  poziva Komisijo, naj tesno spremlja dejansko izvajanje novih ukrepov, ki jih je španska vlada sprejela za reševanje sedanjih problemov in preprečevanje izvajanja neprimernih bančnih in trgovalnih praks;

9.  poziva Komisijo, naj začne izvajati kampanje ozaveščanja o finančnih produktih in prek izobraževanja izboljša njihovo razumevanje, da bi zagotovili, da bodo evropski državljani bolje obveščeni o tveganjih, ki jih prevzamejo, ko vpisujejo finančne produkte;

10.  poziva Komisijo, naj širi najboljše prakse, ki krepijo varstvo državljanov v finančnih težavah; meni, da bi bilo treba osnovno finančno izobraževanje dojemati kot dopolnilni ukrep za preprečevanje posledic prekomernega zadolževanja;

11.  poziva Evropski bančni organ (EBA) in Evropsko centralno banko (ECB), naj sprožita kampanjo širjenja najboljše prakse, s katero bi banke in njihove zaposlene spodbudili k podajanju jasnih, razumljivih in pravilnih informacij; poudarja, da morajo potrošniki sprejemati utemeljene odločitve na podlagi dobrega razumevanja tveganj, ki bo jim lahko bili izpostavljeni, ter da borzni trgovci in banke ne smejo zavajati potrošnikov;

12.  poziva EBA in ECB, naj ohranijo zanesljivost finančnega sektorja EU tako, da sprejmejo nadaljnje ukrepe, s katerimi bi od bank zahtevali, da ločijo potencialno tvegane trgovalne posle od poslov zbiranja vlog, če opravljanje teh poslov ogroža finančno stabilnost;

13.  poziva Komisijo in ECB, naj ocenita španski arbitražni mehanizem, ki je bil vzpostavljen za državljane, žrtve finančnih goljufij;

14.  poziva Komisijo, naj spremlja, ali Španija pravilno prenaša in izvaja zakonodajo EU v zvezi s finančnimi instrumenti, vključno s prednostnimi delnicami;

15.  poziva Komisijo, naj sprejme nadaljnje ukrepe glede prejetih pritožb in opravi potrebne preiskave;

16.  poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog o plačilni nesposobnosti družin;

17.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje španski vladi, Svetu, Komisiji in Evropski centralni banki.

(1) UL L 60, 28.2.2014, str. 34.
(2) UL L 173, 12.6.2014, str. 349.
(3) UL L 95, 21.4.1993, str. 29.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0246.


Smrtna kazen
PDF 176kWORD 88k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. oktobra 2015 o smrtni kazni (2015/2879(RSP))
P8_TA(2015)0348RC-B8-0998/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju svojih prejšnjih resolucij o odpravi smrtne kazni, zlasti tiste z dne 7. oktobra 2010(1),

–  ob upoštevanju skupne izjave podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko Federice Morgherini in generalnega sekretarja Sveta Evrope Thorbjørna Jaglanda z dne 10. oktobra 2014 ob evropskem in svetovnem dnevu boja proti smrtni kazni,

–  ob upoštevanju protokolov št. 6 in 13 Evropske konvencije o človekovih pravicah,

–  ob upoštevanju člena 2 Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju smernic EU o smrtni kazni,

–  ob upoštevanju režima EU za nadzor izvoza blaga, ki ga je mogoče uporabiti za smrtno kazen, ki se trenutno posodablja,

–  ob upoštevanju Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah ter njegovega drugega fakultativnega protokola,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov proti mučenju in drugim oblikam okrutnega, nečloveškega ali ponižujočega ravnanja ali kaznovanja iz leta 1984,

–  ob upoštevanju študije o tem, kako svetovna problematika drog vpliva na uveljavljanje človekovih pravic, ki so jo septembra 2015 objavili v Uradu visokega komisarja ZN za človekove pravice,

–  ob upoštevanju resolucij generalne skupščine Združenih narodov, zlasti tiste z dne 18. decembra 2014 o moratoriju za uporabo smrtne kazni (A/RES/69/186),

–  ob upoštevanju končne izjave, sprejete na 5. svetovnem kongresu proti smrtni kazni, ki je od 12. do 15. junija 2013 potekal v Madridu,

–  ob upoštevanju svetovnega in evropskega dneva boja proti smrtni kazni, ki ga obeležujemo 10. oktobra vsako leto,

–  ob upoštevanju členov 128(5) in 123(4) Poslovnika,

A.  ker je odprava smrtne kazni po vsem svetu eden glavnih ciljev politike EU na področju človekovih pravic;

B.  ker je svetovni dan boja proti smrtni kazni, 10. oktober 2015 posvečen ozaveščanju glede uporabe smrtne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami;

C.  ker so po podatkih Urada visokega komisarja Združenih narodov za človekove pravice v več kot 160 državah članicah Združenih narodov z različnimi pravnimi sistemi, tradicijami, kulturami in verskimi izročili odpravili smrtno kazen ali pa je ne izvršujejo;

D.  ker je iz najnovejših podatkov razvidno, da je bilo leta 2014 najmanj 2466 oseb v 55 državah obsojenih na smrt, kar je skoraj 23 odstotkov več kot leta 2013; ker je bilo leta 2014 na svetovni ravni izvršenih vsaj 607 usmrtitev; ker ti podatki ne zajemajo oseb, ki naj bi bile usmrčene na Kitajskem, kjer je bilo usmrtitev več kot v vseh drugih državah skupaj, poleg tega pa je bilo izrečenih več tisoč novih smrtnih kazni; ker se obsodbe na smrt in usmrtitve v letu 2015 nadaljujejo z zaskrbljujočo hitrostjo; ker je povečanje števila obsodb na smrt tesno povezano s sodbami sodišč v množičnih sojenjih za kazniva dejanja, povezana s terorizmom, v državah, kot sta Egipt in Nigerija; ker v Čadu in Tuniziji preučujejo možnost za ponovno uvedbo smrtne kazni; ker v nekaterih državah ZDA še vedno izrekajo smrtne obsodbe in izvršujejo smrtno kazen;

E.  ker naj bi po podatkih v Pakistanu, Nigeriji, Afganistanu, Iranu, Iraku, Sudanu, Somaliji in Savdski Arabiji ljudi obsojali na smrtno kazen s kamenjanjem ter ker je bilo v zadnjih letih zaradi prešuštva s kamenjanjem usmrčenih na stotine žensk; ker kamenjanje kot oblika smrtne kazni velja za vrsto mučenja;

F.  ker ima osem držav (Mavretanija, Sudan, Iran, Savdska Arabija, Jemen, Pakistan, Afganistan in Katar) v svoji zakonodaji predpisano smrtno kazen za homoseksualnost in ker v nekaterih pokrajinah v Nigeriji in Somaliji uradno izrekajo smrtno kazen za spolne odnose med osebami istega spola;

G.  ker se smrtna kazen pogosto uporablja zoper prikrajšane, duševno bolne in pripadnike narodnostnih in kulturnih manjšin;

H.  ker v 33 državah smrtno kazen izrekajo za kazniva dejanja, povezana z drogami, zaradi česar se letno izvrši okoli 1 0000 usmrtitev; ker je znano, da so leta 2015 usmrtitve za tovrstna kazniva dejanja izvršili na Kitajskem, v Iranu, Indoneziji in Savdski Arabiji; ker so bile leta 2015 na Kitajskem, v Indoneziji, Iranu, Kuvajtu, Maleziji, na Šrilanki, v Savdski Arabiji, Združenih arabskih emiratih in Vietnamu izrečene nove smrtne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami; ker lahko ta kazniva dejanja vključujejo različne oblike trgovanja s prepovedanimi drogami ali njihovega posedovanja;

I.  ker se je v zadnjih 12 mesecih na svetovni ravni povečala uporaba smrtne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami, pri čemer je bilo v vrsti držav zaradi teh kaznivih dejanj usmrčenih bistveno več ljudi, nekatere države pa želijo za ta kazniva dejanja ponovno uvesti smrtno kazen oziroma odpraviti dolgoletni moratorij za smrtno kazen;

J.  ker naj bi po podatkih v Iranu v prvi polovici leta 2015 usmrtili 394 storilcev kaznivih dejanj, povezanih z drogami, medtem ko so jih v vsem letu 2014 usmrtili 367; ker je bila letos v Savdski Arabiji polovica vseh usmrtitev izvršena za kazniva dejanja, povezana z drogami, leta 2010 pa so usmrtitve za ta dejanja predstavljale le 4 % vseh usmrtitev; ker v Pakistanu na izvršitev smrtne kazni čaka vsaj 112 storilcev kaznivih dejanj, povezanih z drogami;

K.  ker so bili številni državljani držav članic EU zaradi kaznivih dejanj, povezanih z drogami, že usmrčeni ali čakajo na usmrtitev v tretjih državah;

L.  ker drugi odstavek 6. člena Mednarodnega pakta o državljanskih in političnih pravicah določa, da se sme smrtna kazen izreči le za najhujše zločine; ker so odbor Združenih narodov za človekove pravice, posebni poročevalec Združenih narodov za usmrtitve, izvršenih po izvensodnih, skrajšanih in samovoljnih postopkih, in posebni poročevalec Združenih narodov o mučenju izjavili, da se smrtna kazen ne bi smela izrekati za kazniva dejanja, povezana z drogami; ker sta obvezna smrtna kazen in njena uporaba za tovrstna kazniva dejanja v nasprotju z mednarodnim pravom in standardi;

M.  ker je Mednarodna uprava za kontrolo narkotikov pozvala države, ki izrekajo smrtno kazen, naj jo odpravijo za kazniva dejanja, povezana z drogami;

N.  ker so Komisija in države članice namenile vsaj 60 milijonov evrov za programe proti drogam, ki jih izvaja Urad Združenih narodov za droge in kriminal (UNODC) in zadevajo predvsem kazenski pregon na področju drog v državah, ki aktivno uporabljajo smrtno kazen za kazniva dejanja, povezana z drogami; ker so nevladne organizacije v svojih najnovejših poročilih izrazile zaskrbljenost zaradi dejstva, da utegnejo programi proti narkotikom, financirani z evropskimi sredstvi, v državah, v katerih še vedno uporabljajo smrtno kazen, spodbuditi izrekanje smrtnih obsodb in izvrševanje smrtnih kazni; ker je treba ta poročila ovrednotiti;

O.  ker je Komisija v okviru instrumenta EU za prispevanje k stabilnosti in miru ter njegovega predhodnika, instrumenta za stabilnost, začela izvajati obsežna regionalna ukrepa proti drogam, in sicer programa za kokainsko in heroinsko pot, v katerih so zajete države, ki za kazniva dejanja, povezana z drogami, uporabljajo smrtno kazen; ker mora Komisija v skladu s členom 10 uredbe o vzpostavitvi instrumenta za prispevanje k stabilnosti in miru pri ukrepih proti organiziranemu kriminalu uporabljati operativne smernice za zagotavljanje spoštovanja človekovih pravic in humanitarnega prava;

1.  ponovno obsoja smrtno kazen in odločno podpira uvedbo moratorija kot korak na poti k njeni odpravi; ponovno poudarja, da odprava smrtne kazni prispeva h krepitvi človekovega dostojanstva in da je končni cilj EU povsod odpraviti smrtno kazen;

2.  obsoja vse usmrtitve ne glede na kraj izvršitve; je še zmeraj zelo zaskrbljen zaradi izrekanja smrtne kazni mladoletnikom ter osebam z motnjami v duševnem razvoju, zato poziva k takojšnji in dokončni ustavitvi te prakse, ki krši mednarodne standarde s področja človekovih pravic; je zelo zaskrbljen zaradi nedavnih množičnih sojenj, ki so se končala s številnimi obsodbami na smrt;

3.  je zelo zaskrbljen zaradi kamenjanja, ki se v številnih državah še vedno uporablja, in vlade teh držav spodbuja, naj nemudoma sprejmejo zakonodajo, ki bo to prakso prepovedala;

4.  poziva Evropsko službo za zunanje delovanje (ESZD) in države članice, naj se še naprej borijo proti smrtni kazni, odločno podprejo moratorij za uporabo smrtne kazni kot korak k njeni odpravi in si še naprej prizadevajo za njeno odpravo po vsem svetu, poleg tega pa naj odločno pozovejo države, ki jo še zmeraj izvršujejo, naj spoštujejo minimalne mednarodne standarde, zmanjšajo obseg in pogostost uporabe smrtne kazni ter objavijo jasne in točne statistične podatke o številu obsodb in izvršitev; poziva ESZD, naj bo še naprej pozorna na dogodke v vseh državah, zlasti v Belorusiji, saj gre za edino evropsko državo, ki še zmeraj uporablja smrtno kazen, in naj uporabi vsa vplivna sredstva, ki so ji na voljo;

5.  pozdravlja odpravo smrtne kazni v nekaterih ameriških zveznih državah in spodbuja EU, naj nadaljuje dialog z ZDA, da bi dosegli njeno popolno odpravo, s čimer bi se združeno postavili proti smrtni kazni po vsem svetu;

6.  poziva Komisijo, naj se pri pomoči in politični podpori posebej posveti državam, ki napredujejo pri odpravi smrtne kazni ali ki spodbujajo splošni moratorij zanjo; podpira dvostranske in večstranske pobude med državami članicami, EU, OZN, tretjimi državami in drugimi regionalnimi organizacijami o vprašanjih, povezanih s smrtno kaznijo;

7.  opozarja, da je smrtna kazen nezdružljiva z vrednotami, kot so spoštovanje človekovega dostojanstva, svoboda, demokracija, enakopravnost, pravna država in spoštovanje človekovih pravic, na katerih temelji Unija, in da bi vsaka država članica, ki bi ponovno uvedla smrtno kazen, kršila Pogodbi in Listino EU o temeljnih pravicah;

8.  je zlasti zaskrbljen zaradi vse večje uporabe smrtne kazni v boju proti terorizmu v številnih državah ter zaradi možnosti njene ponovne uvedbe v drugih;

9.  obsoja zlati uporabo smrtne kazni za zatiranje opozicije ali zaradi verskega prepričanja, homoseksualnosti ali prešuštva ali iz drugih razlogov, ki so bodisi banalni bodisi sploh niso kazniva dejanja; zato poziva države, v katerih je homoseksualnost kaznivo dejanje, naj ne uporabljajo smrtne kazni;

10.  ostaja povsem prepričan, da smrtna kazen ne odvrača od trgovine s prepovedanimi drogami in posameznikom ne preprečuje, da jih ne bi začeli uživati; poziva države, ki zagovarjajo smrtno kazen, naj uvedejo alternativne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami, in se zlasti osredotočijo na preprečevanje uživanja drog in programe za zmanjšanje njihovih škodljivih posledic;

11.  ponovno priporoča Komisiji in državam članicam, da bi morala biti odprava smrtne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami, osnovni pogoj za finančno in tehnično pomoč, vzpostavljanje zmogljivosti in drugo podporo za boj proti drogam;

12.  poziva Komisijo in države članice, naj potrdijo brezpogojno načelo, da evropska pomoč in podpora, tudi programom za boj proti drogam Urada OZN za droge in kriminal ne smeta podpirati operacij kazenskega pregona, ki vodijo v obsodbe in izvršitve smrtnih kazni za aretirane osebe;

13.  poziva Komisijo, naj okrepi nadzor nad izvozom proizvodov, ki jih je mogoče uporabiti za izvršitev smrtne kazni;

14.  je zelo zaskrbljen zaradi nepreglednosti pomoči in podpore pri boju proti drogam, ki ju zagotavljajo Komisija in države članice pri dejavnostih kazenskega pregona v državah, ki uveljavljajo smrtno kazen za kazniva dejanja v zvezi z drogami; poziva Komisijo, naj objavi letno poročilo o financiranju programov proti drogam v državah, ki še vedno uporabljajo smrtno kazen za kazniva dejanja, povezana z drogami, v poročilu pa naj na kratko opiše, kateri ukrepi za zaščito človekovih pravic so bili uporabljeni, da se zagotovi, da se to financiranje ne uporabi za spodbujanje smrtne kazni;

15.  poziva Komisijo, naj začne brez odlašanja izvajati operativne smernice, opredeljene v členu 10 uredbe o instrumentu za prispevanje k stabilnosti in miru, ter jih dosledno uveljavlja za programa za kokainsko in heroinsko pot;

16.  poziva Komisijo, naj uresniči priporočilo iz akcijskega načrta EU za boj proti drogam (2013–2016) o tem, da je treba razviti in začeti uporabljati „orodje za usmerjanje in oceno učinka na področju človekovih pravic”, da bi „učinkovito vključili vprašanje človekovih pravic v zunanje ukrepe EU na področju drog”;

17.  poziva ESZD, Komisijo in države članice, naj glede na več deset evropskih državljanov, ki jim grozi usmrtitev v tretjih državah, pripravijo smernice za obsežno in učinkovito evropsko politiko proti smrtni kazni, ki bo vključevala trdne in okrepljene mehanizme glede identifikacije, zagotavljanja pravne pomoči in diplomatskega zastopanja;

18.  poziva EU in države članice, naj zagotovijo, da se bo na posebnem zasedanju generalne skupščine OZN o svetovni problematiki drog, ki bo aprila 2016, obravnavala in obsodila uporaba smrtne kazni za kazniva dejanja, povezana z drogami;

19.  podpira vse agencije OZN, medvladne regionalne organe in nevladne organizacije pri njihovih nenehnih prizadevanjih, da bi države spodbudili k odpravi smrtne kazni; poziva Komisijo, naj v okviru Evropskega instrumenta za demokracijo in človekove pravice še naprej financira projekte na tem področju;

20.  pozdravlja nedavne ratifikacije drugega fakultativnega protokola k MPDPP, katerega cilj je odpraviti smrtno kazen, s čimer se je število držav podpisnic povečalo na 81; poziva vse države, ki še niso ratificirale protokola, naj to nemudoma storijo;

21.  poziva države članice Sveta Evrope, ki še niso ratificirale protokolov št. 6 in 13 Evropske konvencije o človekovih pravicah, naj to storijo, da bi se zagotovila dejanska odprava smrtne kazni na vsem območju Sveta Evrope;

22.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic, generalnemu sekretarju OZN, predsedniku generalne skupščine OZN in vladam držav članic OZN.

(1) UL C 371 E, 20.12.2011, str. 5.


Izkušnje, pridobljene iz katastrofe rdečega blata, pet let po nesreči na Madžarskem
PDF 267kWORD 86k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. oktobra 2015 o izkušnjah, pridobljenih iz katastrofe rdečega blata, pet let po nesreči na Madžarskem (2015/2801(RSP))
P8_TA(2015)0349B8-0989/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju načel okoljske politike Unije, kot so določena v členu 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti načel, da je treba delovati preventivno in da mora plačati povzročitelj obremenitve,

–  ob upoštevanju Konvencije za varstvo morskega okolja in obalnega območja Sredozemlja (Barcelonska konvencija) in njenih protokolov,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 91/689/EGS z dne 12. decembra 1991 o nevarnih odpadkih(1),

–  ob upoštevanju Odločbe Komisije 2000/532/ES z dne 3. maja 2000 o nadomestitvi Odločbe 94/3/ES o oblikovanju seznama odpadkov skladno s členom 1(a) Direktive Sveta 75/442/EGS o odpadkih in Odločbe Sveta 94/904/ES o oblikovanju seznama nevarnih odpadkov skladno s členom 1(4) Direktive Sveta 91/689/EGS o nevarnih odpadkih(2) (Evropski seznam odpadkov),

–  ob upoštevanju Sklepa Komisije 2014/955/EU z dne 18. decembra 2014 o spremembi Odločbe Komisije 2000/532/ES o seznamu odpadkov v skladu z Direktivo 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta(3),

–  ob upoštevanju obrazloženega mnenja, ki ga je Komisija junija 2015 poslala Madžarski in v katerem je zahtevala, naj Madžarska nadgradi okoljevarstvene standarde v nekem drugem obratu z jalovino iz rdečega blata(4),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. marca 2006 o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti ter o spremembi Direktive 2004/35/ES(5) (direktiva o rudarskih odpadkih),

–  ob upoštevanju Priporočila 2001/331/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. aprila 2001 o določitvi najmanjših meril za okoljske inšpekcijske preglede v državah članicah(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. novembra 2008 o reviziji Priporočila 2001/331/ES o določitvi najmanjših meril za okoljske inšpekcijske preglede v državah članicah(7),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“(8) (sedmi okoljski akcijski program),

–  ob upoštevanju Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode(9) (direktiva o okoljski odgovornosti),

–  ob upoštevanju Odločbe Komisije 2009/335/ES z dne 20. aprila 2009 o tehničnih smernicah za določitev finančne garancije v skladu z Direktivo 2006/21/ES Evropskega parlamenta in Sveta o ravnanju z odpadki iz rudarskih in drugih ekstraktivnih dejavnosti(10),

–  ob upoštevanju študije izvedljivosti Komisije v zvezi s konceptom evropskega mehanizma za delitev tveganja v primeru industrijskih nesreč(11),

–  ob upoštevanju poročila z naslovom „Implementation challenges and obstacles of the Environmental Liability Directive“ (Izzivi in ovire pri izvajanju direktive o okoljski odgovornosti; ni na voljo v slovenščini, op. prev.) (končno poročilo, pripravljeno za Komisijo, GD za okolje, 2013,

–  ob upoštevanju vprašanj Svetu in Komisiji o izkušnjah, pridobljenih iz katastrofe rdečega blata, pet let po nesreči na Madžarskem (O-000096/2015 – B8-0757/2015 in O-000097/2015 – B8-0758/2015),

–  ob upoštevanju členov 128(5) in 123(2) Poslovnika,

A.  ker je 4. oktobra 2010 na Madžarskem popustil zbiralnik odpadnih voda, zaradi česar se je razlilo skoraj milijona kubičnih metrov močno alkalnega rdečega blata, ki je poplavilo več vasi, umrlo je deset ljudi, skoraj 150 je bilo poškodovanih, razlitje pa je onesnažilo obsežno ozemlje, vključno s štirimi območji NATURA 2000;

B.  ker je rdeče blato v tem zbiralniku odpadnih voda po Direktivi Sveta 91/689/EGS nevarni odpadek;

C.  ker je v Sklepu Komisije 2014/955/EU izrecno zapisano, da se rdeče blato uvrsti med nevarne odpadke, če ni dokazano nasprotno; ker se ta sklep uporablja od 1. junija 2015;

D.  ker obstaja tveganje, da je bilo rdeče blato v preteklosti morda tudi v drugih državah članicah napačno uvrščeno med nenevarne odpadke, zaradi česar so bila izdana neustrezna dovoljenja;

E.  ker je rdeče blato skladno z direktivo o rudarskih odpadkih, ki določa varnostne zahteve za ravnanje z rudarskimi odpadki, med drugim na podlagi najboljših metod, ki so na voljo, rudarski odpadek;

F.  ker obstajajo tudi resne težave v zvezi z onesnaževanjem okolja zaradi rudarskih dejavnosti (npr. uporaba cianida pri pridobivanju zlata) ali neustreznega ravnanja z nevarnimi odpadki v različnih državah članicah;

G.  ker naj bi Priporočilo 2001/331/ES okrepilo usklajenost in prispevalo k doslednejšemu izvajanju in izvrševanju okoljskega prava EU;

H.  ker je Parlament v resoluciji z dne 20. novembra 2008 izvajanje okoljske zakonodaje v državah članicah označil za nepopolno in nedosledno ter pozval Komisijo, naj pred koncem leta 2009 pripravi zakonodajni predlog o okoljskih inšpekcijah;

I.  ker je v sedmem okoljskem akcijskem programu zapisano, da bo EU vključila zahteve glede inšpekcijskih pregledov in nadzora v širšo okoljsko zakonodajo ter dodatno povečala zmogljivosti za podporo pregledom na ravni EU;

J.  ker je namen direktive o okoljski odgovornosti vzpostaviti okvir okoljske odgovornosti na podlagi načela „onesnaževalec plača“, direktiva pa zahteva tudi, da naj države članice z ustreznimi gospodarskimi in finančnimi subjekti spodbujajo razvoj instrumentov finančnega jamstva in trgov z njimi; ker se v členu 18(2) od Komisije zahteva, da naj pred 30. aprilom 2014 predloži poročilo Parlamentu in Svetu, česar še ni storila;

K.  ker je Komisija v poročilu, ki ga je pripravila leta 2013 o izvajanju direktive o okoljski odgovornosti, ugotavlja, da prenos omenjene direktive v nacionalno pravo držav članic ni vzpostavil enakih konkurenčnih pogojev, temveč mozaik sistemov odgovornosti za preprečevanje in sanacijo okoljske škode po EU;

L.  ker je Komisija leta 2010 v odzivu na katastrofo rdečega blata izjavila, da bo preučila možnost uvedbe harmoniziranega obveznega finančnega jamstva še pred pregledom direktive o okoljski odgovornosti, načrtovanim za leto 2014;

1.  ugotavlja, da je bila katastrofa rdečega blata leta 2010 najhujša industrijska katastrofa na Madžarskem in se ob peti obletnici tega tragičnega dogodka poklanja spominu na njegove žrtve;

2.  priznava hitro in učinkovito posredovanje nacionalnih organov v odzivu na krizo ter obsežno prizadevanje civilne družbe med to katastrofo brez primere;

3.  spominja, da je Madžarska sprožila mehanizem Unije na področju civilne zaščite in sprejela ekipo evropskih strokovnjakov, katerih naloga je bila pripraviti priporočila, med drugim o tem, kako poiskati najboljše rešitve za odpravo in zmanjšanje škode;

4.  ugotavlja, da je katastrofo rdečega blata moč pripisati slabemu izvajanju zakonov EU, pomanjkljivim inšpekcijam, vrzelim v ustrezni zakonodaji EU ter ravnanju upravljavca obrata;

5.  je zaskrbljen, da se v zadnjih petih letih nismo praktično ničesar naučili, saj se slabo izvajanje ustreznih zakonov EU in mednarodnih konvencij ter pomanjkljive inšpekcije nadaljujejo, v ustrezni zakonodaji EU pa od takrat ni bila zapolnjena skoraj nobena vrzel;

6.  ugotavlja, da je predvsem treba ukrepati v zvezi z direktivo o rudarskih odpadkih in Evropskim seznamom odpadkov;

7.  je zaskrbljen, ker so v več državah članicah podobni obrati; poziva države članice, naj zagotovijo izvajanje ustreznih inšpekcijskih pregledov;

8.  poziva vse države članice, ki imajo zbiralnike z rdečim blatom, naj pregledajo, ali je bilo njihovo rdeče blato pravilno kategorizirano kot nevarno, ter čim hitreje popravijo vsa dovoljenja, ki temeljijo na napačni kategorizaciji; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo države članice ukrepale in o tem poročale Komisiji, ter jo še poziva, naj do konca leta 2016 objavi poročilo o ukrepih držav članic;

9.  meni, da se je bistvenega pomena močneje osredotočiti na preprečevanje nesreč, saj so se podobne okoljske nesreče zgodile tudi v drugih državah članicah;

10.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja za zagotovitev popolnega izvajanja in pravilne uporabe vse ustrezne zakonodaje EU in vseh ustreznih mednarodnih konvencij ne le v zvezi s proizvodnjo aluminija in okolju neškodljivim ravnanjem z rdečim blatom, temveč tudi v zvezi z okolju neškodljivim ravnanjem z nevarnimi odpadki na splošno;

11.  poudarja, da je treba strogo uporabljati najboljše metode ravnanja z rudarskimi odpadki, ter poziva k popolnemu prehodu na uporabo suhega odstranjevanja odpadkov do konca leta 2016, pri tem pa je treba zagotoviti, da se ne povzroči onesnaževanje zraka ali vode;

12.  poziva Komisijo, naj okrepi raziskave in razvoj na področju preprečevanja nastajanja nevarnih odpadkov in njihove obdelave;

13.  poziva Komisijo, naj pripravi smernice za izvajanje obremenitvenih testov na obstoječih rudnikih z velikimi zbiralniki jalovine;

14.  meni, da so za učinkovito preprečevanje onesnaževanja potrebni stroga pravila za okoljske inšpekcijske preglede in ustrezni ukrepi, da se zagotovi njihovo izvajanje;

15.  poziva države članice, naj okrepijo nacionalne organe za okoljsko inšpekcijo, da bi jim omogočile izvajanje preglednih, rednih in sistematičnih pregledov industrijskih obratov, med drugim tako, da jim zagotovijo neodvisnost in ustrezna sredstva in naložijo jasne odgovornosti, ter da spodbujajo okrepljeno sodelovanje in usklajene ukrepe;

16.  poziva Komisijo in države članice, naj izboljšajo nadzor, in sicer na podlagi obstoječih zavezujočih in nezavezujočih instrumentov, pri tem pa naj preprečijo nepotrebna upravna bremena;

17.  ponavlja svoj poziv Komisiji, naj pripravi zakonodajni predlog o okoljskih inšpekcijah, ki ne bo dodatno finančno obremenjeval industrije;

18.  poziva Komisijo, naj razširi zavezujoča merila za inšpekcije držav članic, da bodo zajemale večji del pravnega reda EU, ter naj vzpostavi zmogljivosti za podporo okoljskim inšpekcijam na ravni EU;

19.  je zaskrbljen, da bi lahko znatne razlike med ureditvami odgovornosti v EU spodkopale skupne standarde ter nekatere države članice in regije izpostavile večjemu tveganju okoljskih nesreč in njihovih finančnih posledic;

20.  meni, da je obžalovanja vredno, da Komisija še ni predložila poročila v skladu z direktivo o okoljski odgovornosti; jo poziva, naj to stori pred koncem leta 2015;

21.  poziva Komisijo, naj pri sedanjem pregledu direktive o okoljski odgovornosti zagotovi, da predlog za revizijo v celoti uvaja načelo „onesnaževalec plača“;

22.  poziva Komisijo, naj preveri, kako se Odločba Komisije 2009/335/ES izvaja v državah članicah in ali so meje za uveljavljene instrumente finančnega jamstva zadostne; poziva Komisijo, naj predlaga harmonizirano obvezno finančno jamstvo;

23.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo finančni vidiki sanacije okoljskih katastrof pregledni, vključno z denarnim nadomestilom za žrtve;

24.  poziva Komisijo, naj pripravi zakonodajni predlog o dostopu do pravnega varstva v okoljskih zadevah v skladu z določbami sedmega okoljskega akcijskega programa; jo poziva, naj to stori pred koncem leta 2016;

25.  poudarja, da je pomembno vključiti lokalne organe, državljane in civilno družbo v postopek odločanja o odstranjevanju nevarnih odpadkov in v načrtovanje ukrepov za zmanjševanje tveganja;

26.  poziva odgovorne organe, naj redno obveščajo javnost o razmerah na področju onesnaževanja in morebitnih učinkih na živali in rastline ter na zdravje lokalnega prebivalstva;

27.  poziva Komisijo, naj dodatno razloži koncept evropskega mehanizma za delitev tveganja v primeru industrijskih katastrof, ki bo v celoti upošteval načelo „onesnaževalec plača“, da bi pokrili morebitne stroške, ki bi presegali visoko raven obveznega finančnega jamstva;

28.  meni, da bi tako specializiran mehanizem EU za delitev tveganja v primeru industrijskih nesreč moral zajemati tudi sanacijo starih okoljskih bremen, ki predstavljajo nevarnost za družbo in za katere na podlagi veljavnega pravnega okvira ni objektivno odgovoren nihče, ki bi lahko kril stroške sanacije;

29.  poudarja pomen sodelovanja in solidarnosti na ravni EU v primeru okoljskih in industrijskih katastrof;

30.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 377, 31.12.1991, str. 20.
(2) UL L 226, 6.9.2000, str. 3.
(3) UL L 370, 30.12.2014, str. 44.
(4) Evropska komisija – preglednica dejstev: Junijski sveženj odločb o kršitvah: ključne odločitve; http://europa.eu/rapid/press-release_MEMO-15-5162_en.htm
(5) UL L 102, 11.4.2006, str. 15.
(6) UL L 118, 27.4.2001, str. 41.
(7) UL C 16 E, 22.1.2010, str. 67.
(8) UL L 354, 28.12.2013, str. 171.
(9) UL L 143, 30.4.2004, str. 56.
(10) UL L 101, 21.4.2009, str. 25.
(11) Study to explore the feasibility of creating a fund to cover environmental liability and losses occurring from industrial accidents (Študija izvedljivosti vzpostavitve sklada za kritje okoljske odgovornosti in izgub, nastalih v primeru industrijskih nesreč; ni na voljo v slovenščini, op. prev.). Končno poročilo. Evropska komisija, GD ENV, 17. aprila 2013; http://ec.europa.eu/environment/archives/liability/eld/eldfund/pdf/Final%20report%20ELD%20Fund%20BIO%20for%20web2.pdf


Prenova akcijskega načrta EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk pri razvoju
PDF 345kWORD 99k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. oktobra 2015 o prenovi akcijskega načrta EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk pri razvoju (2015/2754(RSP))
P8_TA(2015)0350B8-0988/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2 in 3(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU), v katerih je enakost spolov določena kot eno od glavnih načel, na katerih temelji EU,

–  ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), ki uvaja načelo usklajenosti politik za razvoj, na podlagi katerega morajo politike, ki bodo verjetno vplivale na države v razvoju, upoštevati cilje razvojnega sodelovanja,

–  ob upoštevanju četrte svetovne konference o ženskah, ki je potekala septembra 1995 v Pekingu, pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje ter poznejših končnih dokumentov s posebnih zasedanj Organizacije združenih narodov Peking +5, Peking +10, Peking +15 in Peking +20 o nadaljnjih ukrepih in pobudah za izvajanje pekinške deklaracije in izhodišč za ukrepanje, ki so bili sprejeti 9. junija 2000, 11. marca 2005, 2. marca 2010 ter 9. marca 2015,

–  ob upoštevanju izvajanja akcijskega programa mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju, ki je potekala v Kairu leta 1994 in na kateri je svetovna skupnost priznala in potrdila, da so spolno in reproduktivno zdravje ter reproduktivne pravice temeljnega pomena za trajnostni razvoj,

–  ob upoštevanju strategije EU za enakost žensk in moških 2010–2015 (COM(2010)0491),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk pri razvoju (2010–2015), poročila o njegovem izvajanju iz leta 2013 (SWD(2013)0509), sklepov Sveta z dne 19. maja 2014 o omenjenem načrtu ter poročila o njegovem izvajanju za leto 2014 (SWD(2015)0011),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. maja 2015 o enakosti spolov pri razvoju in novem svetovnem partnerstvu za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. novembra 2014 o EU in svetovnem razvojnem okviru po letu 2015(1),

–  ob upoštevanju ocene podpore EU enakosti spolov in krepitvi vloge žensk v partnerskih državah(2),

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk z dne 18. decembra 1979,

–  ob upoštevanju resolucij varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 (2000) in 1820 (2008) o ženskah, miru in varnosti,

–  ob upoštevanju vprašanj za Svet in Komisijo o prenovi akcijskega načrta EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk pri razvoju (O-000109/2015 – B8-0762/2015 in O-000110/2015 – B8–0763/2015),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za razvoj,

–  ob upoštevanju člena 128(5) in člena 123(2) Poslovnika,

A.  ker je EU zavezana spodbujanju enakosti spolov in zagotavljanju vključevanja načela enakosti spolov v vse svoje ukrepe; ker sta enakost spolov in krepitev vloge žensk osnovna pogoja za izpolnjevanje ciljev trajnostnega razvoja za obdobje po letu 2015, hkrati pa tudi samostojno vprašanje človekovih pravic, ki bi ga bilo treba podpirati, ne glede na njegove koristi za razvoj in rast; ker je nasilje na podlagi spola resna kršitev človekovih pravic in se ne bi nikoli smelo utemeljevati z vero, kulturo ali tradicijo;

B.  ker je pregled izvajanja pekinške izjave in izhodišč za ukrepanje za zadnjih 20 let pokazal, da je napredek k enakosti spolov in krepitvi vloge žensk počasen in neenakomeren ter da še nobena država na svetu ni v celoti odpravila razlik med spoloma; ker je bilo s tem pregledom ugotovljeno, da dolgotrajno in kronično pomanjkanje naložb v enakost spolov in krepitev vloge žensk dodatno zavira napredek;

C.  ker dva razvojna cilja tisočletja, ki izrecno obravnavata pravice žensk, namreč spodbujanje enakosti med spoloma in krepitev vloge žensk (tretji razvojni cilj tisočletja) ter izboljšanje zdravja mater (peti razvojni cilj tisočletja), v glavnem še nista dosežena; ker zaradi zapletov med nosečnostjo ali porodom v svetu vsak dan umre približno 800 žensk; ker približno 222 milijonov žensk v državah v razvoju nima dostopa do varnih in sodobnih metod načrtovanja družine, delež razvojne pomoči v okviru celotne svetovne pomoči za zdravje, namenjen načrtovanju družine, pa upada;

D.  ker je med revnimi na svetu največ žensk in gospodinjstev, ki jih vodijo ženske; ker marginalizirane ženske postajajo vse bolj ranljive; ker 62 milijonov deklet po svetu ne obiskuje šole;

E.  ker je verjetno, da bo vsaka tretja ženska vsaj enkrat v življenju žrtev fizičnega in spolnega nasilja; ker je vsako leto v poroko prisiljenih 14 milijonov deklet; ker je EU zavezana pravici vsakega posameznika, da ima popoln nadzor nad zadevami, povezanimi z njegovo spolnostjo ter spolnim in reproduktivnim zdravjem, ter da o njih odloča svobodno, brez diskriminacije, prisile in nasilja;

F.  ker Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) poroča(3), da naložbe „še zdaleč ne zadostujejo, da bi dosegli enakost spolov“, kljub temu, da so leta 2012 njene članice potrojile višino pomoči za ta namen na 28 milijard USD; ker se financiranje zmanjševanja razlike med spoloma pretežno osredotoča na socialne sektorje, zaradi česar ni dovolj naložb v gospodarske in proizvodne sektorje, analiza OECD pa kaže, da imajo naložbe v enakost spolov najvišje donose glede na vse razvojne naložbe;

G.  ker 2,5 milijarde ljudi, med katerimi so večinoma ženske in mladi, ostaja izključenih iz formalnega finančnega sektorja;

Velika sprememba v projektu GAP2

1.  meni, da ugotovitve ocene projekta GAP1 jasno kažejo, da je treba močno spremeniti ukrepe EU za enakost spolov in krepitev vloge žensk ter da morata Evropska služba za zunanje delovanje in Komisija obnoviti svojo politično zavezo za izboljšanje učinkovitosti; poudarja pomen izvajanja glavnih priporočil o oceni sedanjega projekta GAP in njegovem nasledniku, začenši z dobro premišljenim odzivom vodstva;

2.  pozdravlja, da namerava Komisija z novim projektom GAP uvesti spremembe in zato meni, da bi bilo treba GAP2 oblikovati kot sporočilo Komisije; obžaluje, da je bil GAP2 oblikovan kot skupni delovni program zaposlenih in ne kot sporočilo; poziva Komisijo in Evropsko službo za zunanje delovanje naj kakor hitro je mogoče začneta izvajati nov načrt, da bodo konkretni rezultati doseženi v okviru širše zaveze EU glede doseganja enakosti spolov in krepitve vloge žensk v okviru ciljev trajnostnega razvoja, ter poziva naj tekom tega procesa v posvetovanje vključita Parlament;

3.  meni, da bi se moral GAP2 osredotočati na vse vidike zunanje politike EU, tj. razvoj, sodelovanje, humanitarno pomoč, trgovina, človekove pravice in zunanje zadeve, skladno z načelom usklajenosti politik za razvoj, ter uporabljati za države v razvoju, sosedske države in države, ki se pripravljajo na pristop;

4.  meni, da bi morala biti enakost spolov in krepitev vloge žensk osrednja dejavnost institucij EU in da bi morale biti upravne odgovornosti jasno opredeljene tako v osrednji upravi kot v delegacijah EU; poudarja, da morajo biti vodje delegacij, vodje oddelkov in višje vodstvo odgovorni za poročanje, spremljanje in ocenjevanje politik enakosti spolov in krepitve vloge žensk ter da mora biti načelo enakosti spolov vključeno v opise dela in usposabljanja za vse zaposlene;

5.  meni, da bi morala podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko zagotoviti, da bodo vsi komisarji, odgovorni za zunanje delovanje, pokazali ustrezne vodstvene sposobnosti, da bi zagotovili uspešno izvajanje projekta GAP2; pozdravlja sklepe Sveta iz maja 2015, v katerih je poudarjeno, da so države članice zavezane programu preobrazbe na področju pravic žensk in deklet; poudarja, da se morajo ukrepi Komisije in Evropske službe za zunanje delovanje ter ukrepi držav članice dopolnjevati;

6.  obžaluje, da vprašanja enakosti spolov niso obravnavana v letnem poročilu GD DEVCO za leto 2014 in poziva, naj se v prihodnje vprašanja enakosti spolov in krepitve vloge žensk vključijo v letna poročila Evropske službe za zunanje delovanje in vseh generalnih direktoratov Komisije, ki sodelujejo pri zunanjem delovanju; poziva vse delegacije EU, naj pripravijo letno poročilo o projektu GAP in naj v svoja letna in polletna poročila ter ocene na državni ravni vključijo povzetek napredka na področju enakosti spolov in krepitve vloge žensk; meni, da bi bilo treba rezultate vključiti v sistem usmerjenega spremljanja;

7.  meni, da je vmesni pregled programskih dokumentov instrumenta za razvojno sodelovanje, ki bo opravljen leta 2017, dobra priložnost, da se oceni učinek programov, financiranih z omenjenim instrumentom, na ženske in dekleta, jasno ugotovi delež programov, financiranih s tem instrumentov, ki jim koristijo, ter opravijo ustrezne prerazporeditve, če se bodo izkazale za potrebne;

8.  opozarja na načelo EU o usklajenosti politik za razvoj, in poudarja, da je pomembna usklajenost notranjih in zunanjih politik EU in da je treba zagotoviti skladnost politik novega GAP in naslednjega akcijskega načrta EU za človekove pravice in demokracijo; poudarja, da mora biti enakost spolov sistematični in sestavni del vseh dialogov o človekovih pravicah med EU in tretjimi državami; poziva Evropsko službo za zunanje delovanje, naj ob dialogih o človekovih pravicah s tretjimi državami vzpostavi tudi dialoge o enakosti spolov;

9.  ponovno poudarja, da je polna usklajenost med osrednjimi oddelki, delegacijami in veleposlaništvi držav članic bistvenega pomena za uspešno izvajanje GAP2, pri tem pa naj se uporabijo profili države glede enakosti spolov in druga orodja; v zvezi s tem poudarja, da je pregled programskih načrtov evropskega razvojnega sklada za posamezne države priložnost, da se zagotovi celovito izvajanje GAP2 in po potrebi uvedejo spremembe;

Zbiranje podatkov in cilji

10.  poziva k učinkovitejšim strategijam izvajanja in vztraja pri uporabi kvantitativnih in kvalitativnih kazalnikov, ki upoštevajo vidik spola, ter pri sistematičnem in pravočasnem zbiranju podatkov, ločenih po spolu, o upravičencih in udeležencih vseh ukrepov, kot del procesa spremljanja in ocenjevanja; vztraja, da bi morali podatki biti na voljo javnosti, da se zagotovita finančna odgovornost in preglednost; meni, da mora biti poročanje usklajeno in vključeno v uveljavljene sisteme spremljanja in ocenjevanja, kot je okvir za rezultate Generalnega direktorata Komisije za mednarodno sodelovanje in razvoj (DEVCO); poudarja, da so potrebne naložbe v nacionalne statistike, in poziva vse države članice, naj vzpostavijo sisteme spremljanja, ki upoštevajo vidik spola;

11.  poziva delegacije EU in veleposlaništva držav članic, naj prednostno obravnavajo visokokakovostno analizo spolov in vanjo vlagajo kot temelj za oblikovanje strategij in načrtovanje na ravni držav; meni, da bi morala EU pregledati okvirne nacionalne načrte z vidika novega GAP;

12.  priznava, da so dekleta in mlade ženske dodatno prikrajšane in izpostavljene tveganjem, in da je treba posvetiti posebno pozornost, da bi dekletom zagotovili dostop do izobraževanja, da bi lahko živela brez nasilja, da bi odpravili diskriminatorno zakonodajo in prakse ter da bi na vsem svetu okrepili vlogo deklet in mladih žensk;

13.  poudarja potrebo po jasnih ciljih in kazalnikih, merjenih in ločenih po spolu, starosti, invalidnosti in drugih dejavnikih, ter potrebo po boljšem sledenju dodeljevanja proračunskih sredstev; poudarja, da je treba cilje in metode spremljanja uskladiti s svetovnim razvojnim okvirom po letu 2015 in drugimi ustreznimi mednarodnimi okviri;

14.  poudarja, da mora EU določiti in zagotoviti dovolj finančnih sredstev in človeških virov, da bo izpolnila svojo zavezanost enakosti spolov in krepitvi vloge žensk; poudarja, da je pomembno vključevati načelo enakosti spolov v javne finance, in sicer tako, da se pri pripravi proračuna upošteva vidik spola in obravnavajo neenakosti;

Ključni vidiki za nov GAP

15.  meni, da mora GAP obravnavati ovire za celovito izvajanje smernic EU o nasilju nad ženskami in dekleti ter odpraviti vse oblike nasilja; poziva k celostnemu pristopu EU do nasilja nad ženskami in dekleti z okrepljenimi prizadevanji in viri, da bi preprečili in izkoreninili vso diskriminatorno ravnanje do žensk ter za obravnavali in preganjali vse oblike nasilja, tudi trgovino z ljudmi, pohabljanje ženskih spolovil, prisilne sterilizacije, prisilne nosečnosti, genocid po spolu, nasilje v družini in posilstvo v partnerski zvezi, poroke otrok, prezgodnje in prisilne poroke ter nasilje na podlagi spola v konfliktih in po njih; poziva k oblikovanju posebnih ukrepov EU za krepitev pravic različnih skupin žensk, posebno pozornost pa je treba nameniti mladim, migrantom, ženskam s HIV, lezbijkam, gejem, biseksualcem, transseksualcem in interseksualcem (osebam LGBTI) ter invalidom;

16.  poudarja, da je pomembno izboljševati dostop deklet do vseh ravni izobraževanja in odpravljati ovire na podlagi spola, ki onemogočajo učenje;

17.  poudarja, da je treba odpraviti uporabo posilstva kot vojaškega orožja in sredstva za zatiranje, ter da mora EU izvajati pritisk na vlade tretjih držav in vse ustrezne deležnike v regijah, kjer prihaja do nasilja na podlagi spola, da bi izkoreninili to prakso, storilce privedli pred sodišče in pomagali preživelim, prizadetim ženskam in skupnostim ozdraveti in okrevati;

18.  opozarja na ranljivost migrantk, begunk in prosilk za azil, ki potrebujejo posebno varstvo; poziva k posebnim ukrepom, da bi okrepili in v celoti zagotovili pravice prosilk za azil; poziva k odločnim ukrepom na evropski ravni, da bi rešili sedanjo krizo migrantov in beguncev, vključno s celovitim pristopom do migracije in azila, ki bo upošteval vprašanje spolov in bo dosleden v vseh državah članicah;

19.  priznava zdravje kot človekovo pravico; poudarja pomen splošnega dostopa do zdravstvenega varstva in zavarovanja, tudi za spolno in reproduktivno zdravje in z njim povezanih pravic, v skladu z akcijskim programom mednarodne konference o prebivalstvu in razvoju ter pekinških izhodišč za ukrepanje; v zvezi s tem poziva k dodatnim prizadevanjem za povečanje dostopa žensk do zdravja in zdravstvene vzgoje, načrtovanja družine, predporodne oskrbe ter spolnega in reproduktivnega zdravja, predvsem da bi obravnavali pretežno nedosežen peti razvojni cilj tisočletja o zdravju mater ter zmanjšali smrtnost dojenčkov in otrok; opozarja, da tak dostop prispeva k doseganju vseh razvojnih ciljev, povezanih z zdravjem; v zvezi s tem pozdravlja predvsem sklepe Sveta iz maja 2015;

20.  poudarja, da je treba ustvariti spodbudno okolje, predvsem z odstranjevanjem socialnih in zakonskih ovir za dostop žensk do proizvodnih sredstev, vključno z zemljišči, naravnimi in gospodarskimi viri, spodbujanjem finančne vključenosti, standardi dostojnega dela, socialno zaščito, ki upošteva enakost spolov, in enakim plačilom za enako delo;

21.  meni, da imajo podjetja pomembno vlogo pri spodbujanju enakosti spolov prek ukrepov, ki prispevajo h krepitvi ekonomske vloge in ekonomskih pravic žensk, denimo z zagotavljanjem dostojnega dela za ženske, enakega plačila, dostopa do financ in bančnih storitev ter priložnosti, da sodelujejo pri vodenju in odločanju, pa tudi z zagotavljanjem varstva pred diskriminacijo in zlorabami na delovnem mestu, in sicer prek družbene odgovornosti gospodarskih družb, ki upošteva vidik spola; v zvezi s tem poziva k večji podpori malim in srednjim podjetjem, zlasti podjetnicam, da bi jim omogočili koristi od rasti, ki jo ustvarja zasebni sektor; poudarja pozitiven vpliv, ki ga imajo mikrofinanciranje, socialno podjetništvo in alternativni poslovni modeli, kot so vzajemne družbe in zadruge, na področje krepitve ekonomske vloge in vključevanja žensk;

22.  priznava, da je treba preprečiti diskriminacijo žensk na podlagi poroke ali materinstva in jim dejansko zagotoviti pravico do dela;

23.  ugotavlja, da se krepitev vloge žensk in prehranska varnost vzajemno podpirata; poudarja, da je treba krepiti vlogo žensk na podeželju, in sicer z obravnavanjem diskriminacije pri dostopu do zemljišč, vode, izobraževanja, usposabljanja, trgov in finančnih storitev; poziva k znatnemu povečanju javnih naložb v kmetijstvo in razvoj podeželja, ki se bodo osredotočale na male kmete, kmečke zadruge in mreže kmetov;

24.  poudarja potrebo po vključenosti in zastopanosti žensk na nastajajočih gospodarskih področjih, ki so pomembna za trajnostno razvoj, vključno z zelenim sektorjem in sektorjem krožnega gospodarstva, obnovljivimi viri energije in IKT;

25.  znova poudarja bistveno vlogo formalnega in neformalnega izobraževanja za krepitev vloge žensk in deklet na socialnem, gospodarskem, kulturnem in političnem področju; poudarja, da mora strategija EU za izobraževanje in razvoj vključevati močan vidik spola, predvsem na področjih izobraževanja za trajnost, sprave po konfliktu, vseživljenjskega izobraževanja in poklicnega usposabljanja, na področjih naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike ter v zvezi z vlogo umetnosti v medkulturnem dialogu;

26.  poudarja pomen vse večje udeležbe žensk pri oblikovanju in izvajanju okvira po letu 2015; poziva k večji finančni podpori organizacijam, ki se zavzemajo za pravice žensk, ter politikam in ukrepom za povečanje zmogljivosti, namenjenim vključevanju in povečanju udeležbe organizacij civilne družbe na lokalni ravni, zlasti ženskih organizacij, pri posvetovanju z deležniki ob vseh priložnostih na lokalni, regionalni, nacionalni in mednarodni ravni;

27.  ugotavlja, da mora GAP obravnavati razmere lezbijk, gejev, biseksualcev, transseksualcev in interseksualcev v tretjih državah in mora vključevati spodbujanje in varstvo pravic tovrstnih oseb;

28.  poudarja pomen krepitve zakonitih pravic žensk in dostopa do pravnega varstva prek reforme prava, ki bo upoštevala vidik spola; meni, da namensko financiranje enakosti spolov v pravni pomoči krepi pravno državo;

29.  poziva EU, naj spodbuja večjo udeležbo žensk v procesih ohranjanja in izgradnje miru ter v vojaških in civilnih misijah EU za krizno upravljanje; v zvezi s tem znova poziva EU, naj uveljavlja resoluciji varnostnega sveta Združenih narodov št. 1325 (2000) in 1820 (2008) o ženskah, miru in varnosti, ter poziva k vključevanju vidika enakosti spolov in pravic žensk v vse mirovne in varnostne pobude;

30.  poziva EU, naj spodbuja temeljne človekove pravice žensk in deklet, ki jih zagotavlja Splošna deklaracija o človekovih pravicah; v zvezi s tem vztraja, da je treba zagotoviti varstvo pravice do življenja in dostojanstva vseh žensk in deklet, in sicer z aktivnim bojem proti škodljivim praksam, kot je genocid po spolu;

31.  poudarja pomen ukrepov za krepitev vodenja in udeležbe žensk in organizacij za pravice žensk v javnosti in na zasebnem področju; poziva k okrepljenim prizadevanjem za povečanje udeležbe žensk in organizacij za pravice žensk v političnem življenju, predvsem z vključevanjem tovrstnih prizadevanj v vse programe za podporo demokracije, tudi v celostni pristop Parlamenta za podporo demokraciji;

32.  poudarja, da je treba vključiti moške in dečke ter spodbujati njihovo dejavno udeležbo in odgovornost pri obravnavanju diskriminatornih družbenih norm in v boju proti spolnim stereotipom in nasilju nad ženskami in dekleti;

o
o   o

33.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Evropski službi za zunanje delovanje, vladam in parlamentom držav članic ter Agenciji ZN za ženske.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0059.
(2) https://ec.europa.eu/europeaid/evaluation-eu-support-gender-equality-and-womens-empowerment-partner-countries-final-report_en
(3)https://europa.eu/eyd2015/sites/default/files/users/Madara.Silina/from_commitment_to_action_financing_for_gewe_in_sdgs_oecd.pdf


Enake možnosti in enako obravnavanje moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu
PDF 375kWORD 142k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 8. oktobra 2015 o uporabi Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (2014/2160(INI))
P8_TA(2015)0351A8-0213/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2 in 3 Pogodbe o Evropski uniji (PEU) ter členov 8, 10, 19 in 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu(1) (prenovitev),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 7. marca 2014 o krepitvi načela enakega plačila za ženske in moške s preglednostjo;

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 6. decembra 2013 z naslovom "Poročilo o izvajanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu (preoblikovano)" (COM(2013)0861).

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. septembra 2010 z naslovom "Strategija za enakost žensk in moških 2010–2015" (COM(2010)0491),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 5. marca 2010 z naslovom "Okrepljena zaveza za enakost med ženskami in moškimi – Listina žensk" (COM(2010)0078),

–  ob upoštevanju evropskega pakta za enakost spolov 2011–2020, ki ga je dne 7. marca 2011 sprejel Svet,

–  ob upoštevanju sodne prakse Sodišča Evropske unije na podlagi člena 157 PDEU,

–  ob upoštevanju poročila Evropskega inštituta za enakost spolov o indeksu enakosti spolov (Gender Equality Index Report);

–  ob upoštevanju določb Konvencije Mednarodne organizacije dela (MOD) iz leta 1994 o delu s krajšim delovnim časom, v skladu s katero morajo države v pogodbe o javnih naročilih vključiti delovno klavzulo, ki vključuje vprašanje enakega plačila,

–  ob upoštevanju konvencije Mednarodne organizacije dela iz leta 1951 o enakem plačilu,

–  ob upoštevanju člena 11(1)(d) Konvencije o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk, ki jo je z resolucijo št. 34/180 z dne 18. decembra 1979 sprejela Generalna skupščina Združenih narodov,

–  ob upoštevanju poročila Agencije Evropske unije za temeljne pravice iz decembra 2014 z naslovom "Being Trans in the European Union",

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o uporabi načela enakega plačila delavk in delavcev za enako delo ali delo enake vrednosti(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. maja 2012 s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske(3),

–  ob upoštevanju ocene o izvajanju Direktive 2006/54/ES na evropski ravni, ki jo je pripravil generalni direktorat za parlamentarne raziskovalne storitve,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0213/2015),

A.  ker je enako obravnavanje moških in žensk eno od temeljnih načel prava EU;

B.  ker je diskriminacija na podlagi spola, rasne ali etnične pripadnosti, vere ali prepričanja, invalidnosti, starosti ali spolne usmerjenosti prepovedna na podlagi prava EU;

C.  ker je ekonomska neodvisnost osnovni pogoj, da imajo evropski državljani, tako ženske kot moški, nadzor nad svojim življenjem in lahko dejansko sprejemajo življenjske odločitve;

D.  ker se Direktiva 2006/54/ES izrecno sklicuje na sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki določa, da načela enakega obravnavanja moških in žensk ni mogoče upoštevati zgolj za prepoved diskriminacije na podlagi tega, da je oseba enega ali drugega spola, temveč tudi za diskriminacijo zaradi spremembe spola osebe;

E.  ker je načelo enakega plačila že od samega začetka, torej od leta 1957, zapisano v Pogodbah; ker se načelo enakega plačila za delo enake vrednosti priznava v členu 157 PDEU in je vključeno v Direktivo 2006/54/ES (v nadaljnjem besedilu preoblikovana direktiva);

F.  ker je preoblikovana direktiva namenjena temu, da bi bila zakonodaja EU na tem področju bolj usklajena in skladna s sodno prakso Sodišča ter da bi se ustrezna zakonodaja o enakosti na nacionalni ravni poenostavila in posodobila, s čimer bi prispevali k boljšemu položaju žensk na trgu dela; ker je bil leta 2014 delež žensk na vodstvenih položajih družb, ki poslujejo v EU, še vedno nižji od 18 %;

G.  ker so bile s preoblikovano direktivo uvedene nekatere novosti, na primer izvajanje načela enakih možnosti, opredelitev koncepta posredne diskriminacije in zaščita pred diskriminacijo zaradi spremembe spola osebe, in ker je v njej izrecno navedeno usklajevanje poklicnega in zasebnega ter družinskega življenja; ker sta pravilna uporaba in izvrševanje pravil o enakem plačilu, kot jih vzpostavlja Direktiva 2006/54/ES, ključni izziv za vse države članice EU in ker je učinek teh novosti v državah članicah še vedno majhen; ker je napredek na tem področju kljub obsežni zakonodaji, ki je v veljavi skoraj 40 let, ter kljub sprejetim ukrepom in temu namenjenim sredstvom še vedno počasen, prav tako še vedno obstaja razlika v plačilu med spoloma, trenutno v EU v povprečju znaša 16,4 %, vendar pa se zelo razlikuje med državami članicami;

H.  ker pogajanja o plačah pogosteje potekajo na individualni podlagi, kar prispeva k pomanjkanju informacij in nepreglednosti v strukturi plač zaposlenih ter ustvarja okolje, v katerem pristranskost na podlagi spola in diskriminacijske plačne strukture ostajajo skrite pred zaposlenimi in/ali njihovimi predstavniki in jih je zato izjemno težko dokazati, kar seveda otežuje učinkovito izvajanje načela enakega plačila, ki je poleg tega ovirano tudi zaradi pomanjkanja pravne varnosti v zvezi s konceptom dela enake vrednosti ter pravnih ovir;

I.  ker večja enakost med moškimi in ženskami koristi gospodarstvu in družbi na splošno, zmanjšanje razlik v plačilu med spoloma pa pripomore k zmanjšanju revščine in povečanju zaslužka žensk v delovni dobi in je nadvse pomembno za rast zaposlovanja, konkurenčnost in gospodarsko okrevanje; ker so med ženskami, ki so večkratno prikrajšane, recimo invalidkami, pripadnicami manjšin in nekvalificiranimi delavkami, razlike v plačilu še večje; ker so med revnimi zaposlenimi pogostejše enostarševske družine in ker je več mater samohranilk kot očetov samohranilcev; ker torej razlike v plačilu med spoloma močno vplivajo na življenjske pogoje in življenjske priložnosti številnih evropskih družin;

J.  ker je stopnja zaposlenosti žensk nižja od stopnje zaposlenosti moških; ker je leta 2013 stopnja zaposlenosti moških v EU-28 znašala 69,4 %, stopnja zaposlenosti žensk pa 58,8 %(4);

K.  ker je bilo doseženega malo napredka v zvezi s stopnjo zaposlenosti žensk, stopnja poklicne in sektorske segregacije žensk in moških v različnih vrstah delovnih mest pa je še vedno razmeroma visoka, pri čemer so v nekaterih poklicnih kategorijah zaposlene v glavnem ženske, ti sektorji in poklici pa so kljub obstoječemu okviru na ravni EU in nacionalni ravni običajno manj plačani ali cenjeni; ker te razmere vplivajo tudi na razlike v plačilu med spoloma skozi vse življenje; ker razlikam v plačilu med spoloma prispeva tudi vertikalna segregacija, saj so ženske večinoma zaposlene za krajši delovni čas in opravljajo manj plačane poklice ali zasedajo nižje položaje v hierarhični lestvici; ker horizontalna in vertikalna segregacija ovirata poklicno napredovanje žensk, zaradi česar so ženske manj prepoznavne in zastopane v družbeni in javni sferi, torej na splošno prispevata k večjim neenakostim; ker bi za mlade ženske in dekleta zagotovili pozitiven zgled, če bi premostili te ovire in bi več žensk zasedalo višje položaje v hierarhiji;

L.  ker je stopnja zaposlenosti na podeželju nižja in ker poleg tega veliko žensk ni vključenih na uradni trg dela in zato niso registrirane kot brezposelne ali zabeležene v statističnih podatkih o brezposelnosti, zaradi česar imajo posebne finančne in pravne težave v zvezi s porodniškim in bolniškim dopustom, pridobitvijo pokojninskih pravic in dostopom do socialnega varstva ter težave v primeru ločitve; ker so podeželska območja prikrajšana zaradi pomanjkanja priložnosti za kakovostno zaposlitev;

M.  ker sta opolnomočenje žensk in deklet s pomočjo izobraževanja, zlasti s področja znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike, in spodbujanje udeležbe žensk v programih poklicnega usposabljanja in vseživljenjskega učenja pomembna za spodbujanje enakega obravnavanja in enakih možnosti pri zaposlovanju; ker so veščine in kompetence žensk ter poklici, v katerih ženske prevladujejo, pogosto podcenjeni, ne da bi za to nujno obstajala utemeljitev na podlagi objektivnih meril;

N.  ker je v Direktivi 2006/54/ES določeno, da lahko države članice za zagotovitev polne enakost o specifičnih usodnostih, s katerimi se nezadostno zastopanemu spolu olajša opravljanje poklicne dejavnosti ali prepreči ali izravna neugoden položaj v poklicni karieri(5);

O.  ker sta materinstvo in skrb za otroke, starejše, bolne ali invalidne družinske člane in druge vzdrževane osebe dodatno delo, včasih tudi delo s polnim delovnim časom, ki ga skoraj izključno opravijo ženske; ker je to delo redko plačano in v družbi ni dovolj cenjeno, čeprav ima izreden socialni pomen, prispeva k socialnemu varstvu in ga je mogoče ovrednotiti z gospodarskimi kazalci, kot je BDP; ker se zato povečujejo dohodkovne razlike med ženskami in moškimi, poleg tega to v obliki t. i. stroškov zaradi prekinjene odsotnosti na trgu dela ali krajšega delovnega časa pri zaposlitvi za krajši delovni čas negativno vpliva na poklicno pot žensk; ker se posledice teh elementov za zaslužek v celi življenjski dobi razlikujejo med državami članicami, odvisno od podpore, vključno z otroškim varstvom, ki se staršem nameni na podlagi zakonodajnih ukrepov ali kolektivnih pogodb;

P.  ker se razlika v plačilu med ženskami in moškimi v upokojitvi še poveča, saj so razlike v pokojnimi še veliko večje; ker ženske v povprečju prejmejo 39 % nižje pokojnine kot moški; ker so za nastale razmere krivi socialni in ekonomski dejavniki, na primer poklicna segregacija in izrazita segregacija na trgu dela, podcenjevanje dela žensk, večji delež žensk, zaposlenih za krajši delovni čas, nižje urne postavke in krajša delovna doba; ker se s tem povečuje tveganje revščine žensk, ko se upokojijo; ker več kot tretjina starejših žensk v EU ne prejema nikakršne pokojnine;

Q.  ker so lahko nekatere kategorije žensk, med drugim pripadnice etničnih manjšin, lezbijke, biseksualke, transspolne ženske, samske ženske, invalidke in starejše ženske, žrtve večplastne diskriminacije pri zaposlovanju in poklicnem delu;

R.  ker je v preoblikovani direktivi jasno navedeno, da vsako manj ugodno obravnavanje žensk, ki je povezano z nosečnostjo ali porodniškim dopustom, pomeni diskriminacijo; ker ta direktiva jasno določa zagotovilo o vrnitvi žensk na isto delovno mesto ali na enakovredno delovno mesto po koncu porodniškega dopusta in varstvo pred odpuščanjem moških in žensk, kadar uveljavljajo pravico do starševskega ali posvojiteljskega dopusta;

S.  ker imajo socialni partnerji (sindikati in delodajalci) in organizacije civilne družbe zelo pomembno vlogo pri spodbujanju enakega obravnavanja in koncepta dela, ki temelji na enakem plačilu;

T.  ker imajo sicer v vseh državah članicah organe za enakost, vendar se njihovo delo in vpliv zelo razlikujeta glede na raven njihove neodvisnosti ter pristojnosti in virov; ker bi bilo treba te organe ustrezno podpreti in okrepiti pri neodvisnem in učinkovitem opravljanju njihovih nalog spodbujanja, spremljanja in podpiranja enakega obravnavanja;

U.  ker je Parlament večkrat pozval Komisijo, naj pregleda veljavno zakonodajo in odpravi razlike v plačilu med spoloma; ker bi z odpravo teh razlik omogočili zvišanje stopnje zaposlenosti žensk, izboljšali položaj številnih evropskih družin in zmanjšali tveganje revščine žensk, zlasti v upokojitveni starosti;

V.  ker bi z odpravo razlik med spoloma omogočili doseganje ciljev strategije Evropa 2020 v zvezi z zaposlovanjem in zmanjšanjem revščine ter zagotovili prosto gibanje delavcev, kar je ena od osnovnih evropskih svoboščin; ker bi se na podlagi zaključkov ocene evropske dodane vrednosti(6) z zmanjšanje plačne razlike za eno odstotno točko povečala gospodarska rast za 0,1 %;

W.  ker tradicionalne spolne vloge in stereotipi še vedno močno vplivajo na razdelitev dela doma, pri izobraževanju, v karieri, na delovnem mestu in v družbi na splošno;

Splošna ocena

1.  je seznanjen s tem, da so države članice na splošno svoje nacionalno pravo uskladile s pravom EU(7); opozarja, da se je izkazalo, da pravilen prenos določb preoblikovane direktive v nacionalno pravo enostavno še ni dovolj, da se doseže njihova popolna uporaba in učinkovito izvrševanje, in da še vedno obstajajo razlike v plačilu med moškimi in ženskami;

2.  obžaluje, da sta kljub obveznosti držav članic, da prenesejo le bistvene spremembe, uvedene s preoblikovano direktivo, zgolj dve državi članici dovolj jasno in pravilno prenesli to direktivo, v ostalih 26 državah članicah pa je to vprašanje še odprto; vseeno opozarja, da te spremembe še niso jasno opredeljene; poudarja, da je bil učinek prizadevanj Komisije za spremljanje izvajanja omejen, kar zadeva zagotavljanje usklajenega pristopa in potrebnih smernic, ki bi omogočile učinkovito izvajanje na nacionalni ravni;

3.  poudarja, da države članice niso izkoristile priložnosti, da bi poenostavile in posodobile svojo zakonodaje na področju enakih možnosti in enakega obravnavanja žensk in moških pri zaposlovanju in poklicnem delu; opozarja, da se od držav članice ne pričakuje samo, da prenesejo direktivo, temveč tudi, da zagotovijo spremljanje izvajanja načela enakega plačila in uveljavljanja vseh razpoložljivih pravnih sredstev za diskriminacijo pri plačilu;

4.  obžaluje, da Komisija še vedno ni sprejela zakonodajne pobude za spodbujanje in lajšanje učinkovitega izvajanja načela enakega plačila v praksi, ki naj bi jo predložila lani; zato jo poziva, naj opredeli šibke točke preoblikovane direktive in čim prej pripravi zakonodajni predlog, ki jo bo nadomestil, ter naj v tem predlogu zagotovi učinkovitejša sredstva za nadziranje izvajanja in izvrševanja direktive v državah članicah;

5.  poleg tega poudarja, da so številne ženske zaradi strahu, da bodo ostale brez službe, opustile možnost usklajevanja poklicnega in družinskega življenja s pomočjo zaposlitve za skrajšani delovni čas ali podobnimi oblikami, zaradi česar težje usklajujejo družinsko življenje, želi poudariti, da se je zaradi tega v nekaterih državah članicah stopnja rodnosti še zmanjšala; poziva Komisijo, naj oceni ta trend in ukrepe, ki so jih proti temu sprejele različne vlade, in naj predlaga ukrepe za zmanjšanje učinkov krize na enako obravnavanje na delovnem mestu in usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja;

Uporaba določb o enakem plačilu

6.  poudarja, da so se razlike v stopnji zaposlenosti in višini plač med moškimi in ženskami v zadnjih letih morda sicer nekoliko zmanjšale, da pa to ni posledica izboljšanja položaja žensk, temveč dejstva, da so se stopnja zaposlenosti moških in njihove plače med gospodarsko krizo zmanjšale;

7.  poudarja, da je treba v skladu s sodno prakso Sodišča EU pri vseh elementih plačila, ki ga prejmejo moški in ženske, upoštevati načelo enakega plačila;

8.  poudarja, da so za primerjavo na ravni EU potrebne jasne harmonizirane opredelitve različnih pojmov, kot so razlike v plačilu med spoloma, osebni prejemek, neposredna in posredna diskriminacija pri plačilu ter zlasti delo, ki se obravnava kot enako in delo enake vrednosti; meni, da ni se morala v skladu s sodno prakso Sodišča EU vrednost dela ocenjevati in primerjati na podlagi objektivnih meril, kot so zahteve v zvezi z izobrazbo, poklicnimi kvalifikacijami in usposabljanjem, znanja in spretnosti, prizadevanja in odgovornosti, opravljenega dela in narave danih nalog; poudarja, da lahko sedanje izračunavanje razlik v plačilu med spoloma zaradi obstoja različnih vrst pogodb o zaposlitvi (zakonsko določena in pogodbena) privede do izkrivljenega razumevanja problema enakega plačila; poziva Komisijo, naj analizira morebitna izkrivljanja in predlaga ustrezne rešitve, med drugim uvedbo obvezne revizije plač za družbe, ki kotirajo na borzah v državah članicah EU, razen za mala in srednja podjetja, in možnost sankcij v primeru neskladnega ravnanja;

9.  poziva Komisijo in države članice, naj opredelijo uporabo sistemov vrednotenja in razvrstitve delovnih mest, ki se zelo razlikujejo; poziva Komisijo, naj uvede z vidika spola nevtralne smernice za sisteme vrednotenja in razvrščanja delovnih mest, vključno s posebnimi ukrepi, kot so sorazmerna zastopanost žensk in moških v odborih za vrednotenje, razvoj nevtralnega opisa delovnih mest in shem ponderiranja ter opredelitev jasnih meril za ocenjevanje vrednosti dela; poziva države članice, naj uvedejo jasne in z vidika spola nevtralne sisteme za vrednotenje in razvrščanje delovnih mest na podlagi smernic, ki jih je objavila Komisija, da bo mogoče ugotoviti posredno diskriminacijo pri plačilu zaradi prenizkega vrednotenja dela, ki ga običajno opravljajo ženske;

10.  vztraja, da bi bilo bolje, da bi sistemi vrednotenja in razvrščanja delovnih mest temeljili na kolektivnih pogajanjih;

11.  opozarja, da bosta jasen in harmoniziran sistem razvrščanja delovnih mest in večja preglednost plač povečala dostop do pravnega varstva; ugotavlja, da so številne države članice že sprejele ukrepe za preglednost plač; poudarja, da se ti ukrepi razlikujejo; je seznanjen s priporočili Komisije za preglednost plač iz leta 2014, vendar obžaluje, da ta niso zavezujoča; poziva države članice, naj aktivno izvajajo ta priporočila Komisije s preglednostjo in stalnimi pozitivnimi ukrepi v okviru zakonodaje, saj se je to izkazalo za uspešen pristop, in naj uvedejo priporočene in prilagojene ukrepe za preglednost plač; poziva Komisijo, naj oceni dejanski učinek teh priporočil, vključno z obveznostjo za družbe, da redno poročajo o povprečnih prejemkih glede na kategorijo zaposlenih ali položaj, razčlenjenih po spolu; poziva Komisijo, naj v nov zakonodajni predlog vključi ukrepe, navedene v priporočilih iz leta 2014 v zvezi s preglednostjo pri plačilu, razlikami v plačilu med spoloma in pristojnostmi organov za enakost; poziva države članice, naj nastopijo proti praksi neenakega plačila in spodbujajo preglednost plač, kot poleg drugih deležnikov zahtevajo sindikati in organi za enakost spolov;

Uporaba določb o enakem obravnavanju

12.  poudarja pomen boja proti posredni diskriminaciji v okviru pokojninskih sistemov, in sicer ne samo v poklicnih sistemih, temveč tudi v praksah sistemov obveznega pokojninskega zavarovanja; poudarja, da je Sodišče Evropske unije pojasnilo, da je treba pokojninske načrte poklicnega zavarovanja obravnavati kot plačilo in da zato tudi zanje velja načelo enakega obravnavanja, čeprav je razlikovanje med sistemi obveznega pokojninskega zavarovanja in pokojninskimi načrti poklicnega zavarovanja v nekaterih državah članicah problematično in koncepta pokojninskega načrta poklicnega zavarovanja v nekaterih državah članicah ne poznajo, kar bi lahko privedlo do posredne diskriminacije na trgu dela; ugotavlja, da je dostop žensk do pokojninskih načrtov poklicnega zavarovanja zaradi krajšega delovnega časa, krajše delovne dobe ter horizontalne in vertikalne segregacije na podlagi spola na trgu dela bolj omejen in da se v sistemu plačevanja prispevkov redko upoštevajo prekinitve zaradi varstva ali oskrbe in neprostovoljno delo s krajšim delovnim časom; poziva Komisijo, naj preuči, kako prehod z zakonsko določenega državnega sistema pokojnin na poklicne in zasebne sisteme vpliva na razliko v pokojnini med spoloma; poziva Komisijo, naj pozorno spremlja izvajanje tega načela in o tem poroča, saj se je izkazalo, da ni jasno, kako se načelo izvaja v nekaterih državah članicah;

13.  poziva države članice, naj ohranijo pravice, povezane z materinstvom, ter naj sprejmejo ukrepe za preprečevanje nepravičnega odpuščanja delavk med nosečnostjo in po vrnitvi na delo po koncu porodniškega dopusta; poziva Svet, naj končno sprejeme skupno stališče o spremembi direktive o izvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav na področju varnosti in zdravja pri delu nosečih delavk in delavk, ki so pred kratkim rodile ali dojijo (direktiva o porodniškem dopustu); poziva Svet, naj čim prej sprejme skupno stališče o predlogu direktive o zagotavljanju uravnotežene zastopanosti spolov med neizvršnimi direktorji družb, ki kotirajo na borzi, in s tem povezanih ukrepih;

14.  ugotavlja, da države članice precej različno izvajajo določbe o zaščiti pred diskriminacijo, povezano s porodniškim dopustom ter očetovskim in/ali posvojiteljskim dopustom; poudarja, da je treba na nacionalni ravni usklajeno reševati posebne izzive, vključno s sektorskimi (javno–zasebno) in organizacijskimi razlikami (med podjetji ter med velikimi, malimi in srednjimi podjetji), razmerami v zvezi z netipičnimi pogodbami o zaposlitvi in pogodbami o zaposlitvi za krajši delovni čas ter prakso prenehanja pogodb o zaposlitvi za določen čas v obdobju zaščite in spodbujanja prostovoljne odpovedi delovnega razmerja;

15.  poziva države članice in Komisijo, naj sprejmejo ukrepe za boj proti vsem oblikam večplastne diskriminacije, naj zagotovijo uporabo načela nediskriminacije in enakosti na trgu dela in pri dostopu do zaposlitve, vključno z diskriminacijo etničnih manjšin in invalidov ter diskriminacijo na podlagi spola, starosti, vere ali prepričanja, spolne usmerjenosti in spolne identitete, zlasti pa naj sprejmejo ukrepe na področju socialnega varstva in tako zagotovijo, da bodo imele ženske enake plače in socialne pravice, vključno s pokojninami, kot moški z enakimi ali podobnimi izkušnjami, ki so opravljali enako delo ali delo enake vrednosti;

16.  poziva Komisijo in države članice, naj vzpostavijo učinkovite sisteme spremljanja in sprejmejo nadzorne in kontrolne ukrepe za boljše zbiranje podatkov o primerih nadlegovanja in diskriminacije na podlagi spola, tudi diskriminacije, povezane z nosečnostjo in porodniškim dopustom ter drugimi vrstami dopusta; meni, da bi bilo treba v teh primerih zagotoviti tudi sistem kazni, predvsem pa bi si bilo treba prizadevati za preprečevanje teh primerov, za nosečnice in matere z dojenčki pa morale biti na voljo storitve, ki bi jim omogočile usklajevanje nosečnosti ali materinstva s poklicem, ne da bi morale izbirati med službo in družino, kar je še vedno prepogosto; poziva Komisijo, naj v ocenjevalno poročilo o izvajanju Direktive 2006/54/ES vključi oceno izvajanja člena 26 (o spolnem nadlegovanju);

17.  poziva Komisijo, naj predlaga jasne ukrepe za učinkovitejši boj proti spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu; obžaluje, da je kljub zakonodaji EU, ki ščiti posameznike pred diskriminacijo pri zaposlovanju, 30 % transspolnih iskalcev zaposlitve pri iskanju zaposlitve doživelo diskriminacijo in da so se transspolne ženske v letu pred raziskavo Agencije Evropske unije za temeljne pravice o lezbijkah, gejih, biseksualcih in transspolnikih največkrat počutile diskriminirane; poudarja, da je to kršitev Listine Evropske unije o temeljnih pravicah; poziva Komisijo, naj natančno spremlja učinkovitost nacionalnih pritožbenih organov in postopkov na področju izvajanja direktiv o enakosti spolov v zvezi s spolno identiteto, spolnim izražanjem in spremembo spola; poziva Komisijo, naj državam članicam zagotovi strokovno znanje o nadaljnjih načinih za odpravljanje diskriminacije na področju zaposlovanja na podlagi „spolnih značilnosti“; poziva Komisijo, naj države članice podpira in spodbuja pri vključevanju transspolnikov in interseksualcev v usposabljanja o raznolikosti in v sodelovanju z delodajalci pripravi ukrepe v zvezi z delovnim mestom, npr. s spodbujanjem anonimnih postopkov zaposlovanja; poziva države članice, naj uporabijo sredstva Evropskega socialnega sklada za dejavno spopadanje z diskriminacijo transspolnikov v skladu s sodno prakso Sodišča Evropske unije;

18.  obžaluje, da številne države članice ob prenosu direktive niso uvedle izrecne zaščite pred diskriminacijo, vezano na spremembo spola, in poziva Komisijo, naj zahteva odgovornost od držav članic; ponovno poudarja, kako pomembno je, da države članice v svojo nacionalno zakonodajo izrecno vključijo prepoved vseh oblik diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali identitete; meni, da bi treba sedanje zakonsko varstvo, ki ga določa direktiva za ljudi, ki nameravajo spremeniti spol, so v postopku spreminjanja ali so ga že spremenili, razširiti na vse transspolnike; v zvezi s tem poziva, naj se v vsakršno prihodnjo prenovo izrecno vključitvi prepoved diskriminacije na podlagi spolne identitete;;

19.  opozarja, da je dostop do pravnega varstva na tem področju omejen zaradi več razlogov, denimo zaradi dolgotrajnosti postopkov in z njimi povezanih stroškov, izzivov, s katerimi se v nekaterih državah članicah soočajo organi za enakost, pomanjkanja brezplačne pravne pomoči ali strahu žrtve, ki spregovori o diskriminaciji na delovnem mestu, pred stigmatizacijo ali maščevanjem; poudarja, da je v številnih državah članicah problematična tudi uporaba načela o dokaznem bremenu, saj otežuje obrambo delavk, ki pogosto nimajo dostopa do ustreznih informacij oziroma je ta dostop omejen, poleg tega pa se bojijo, da bodo izgubile službo; poziva države članice ter regionalne in lokalne oblasti, naj prevzamejo dejavno vlogo in zagotovijo pomoč žrtvam diskriminacije, bodisi neposredno bodisi prek podpore organom za enakost, sindikatom, organizacijam skupnosti in nevladnim organizacijam, ki delujejo na tem področju; opozarja, da bi bila dodelitev pristojnosti neodvisnim organom za enakost, da zagotavljajo pomoč žrtvam diskriminacije, vključno z brezplačno pravno pomočjo, pa tudi da lahko posameznike zastopajo v primerih diskriminacije pri plačilu, primerna rešitev za boljši dostop do pravnega varstva na tem področju; v zvezi s tem predlaga, da se v državah članicah uvedejo sistemi zaupne prijave in se tako ženskam omogoči, da prijavijo morebitne primere neenakega obravnavanja na delovnem mestu;

20.  poziva Komisijo, naj si izmenja obstoječe zglede najboljše prakse, jih oceni in primerja ter objavi rezultate te ocene v zvezi z učinkovitimi ukrepi, ki bi jih lahko sprejele države članice za spodbujanje delodajalcev, sindikatov in organizacij s področja poklicnega usposabljanja k preprečevanju vseh oblik diskriminacije na podlagi spola, zlasti nadlegovanje in spolno nadlegovanje na delovnem mestu, z izboljšanjem dostopa do zaposlitve, nudenjem dodatnega poklicnega usposabljanja in spodbujanjem najboljše prakse;

21.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za olajšanje in izboljšanje dostopa žensk do vseživljenjskega učenja, poklicnega usposabljanja in mrež mentorstva v Evropi, zlasti v sektorjih, v katerih prevladujejo moški, ter naj razširjajo najboljšo prakso;

Spodbujanje enakega obravnavanja in socialnega dialoga

22.  ponovno poudarja, da bi morali imeti organi za enakost pooblastila ter dovolj virov in osebja, da bi lahko učinkovito in neodvisno spremljali zakonodajo za spodbujanje enakosti med ženskami in moškimi in o tem poročali; poudarja, da je treba v vseh državah članicah zagotoviti neodvisnost organov za enakost, za natančno institucionalno obliko teh organov pa so pristojne države članice;

23.  poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo socialne partnerje (sindikate in delodajalce), civilno družbo in organe za enakost, da promovirajo prakso spremljanja enakosti spolov na delovnem mestu, vključno s prožnimi oblikami dela, za lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, natančno pregledajo kolektivne pogodbe, veljavne plačilne lestvice in sisteme razvrščanja delovnih mest, da bi preprečili vsako neposredno in posredno diskriminacijo žensk; poudarja, da so za zagotavljanje boljše zaščite pred diskriminacijo pomembni tudi drugi dokumenti, kot so kodeksi ravnanja, raziskave in izmenjave izkušenj in dobre prakse na področju enakosti spolov;

24.  meni, da varstvo podatkov ne sme biti izgovor, da se letna poročila o plačah na ravni delovnega mesta ne objavijo;

25.  poziva države članice, naj poostrijo obveznosti za velika in srednja podjetja, da zagotovijo sistematično spodbujanje enakega obravnavanja in zaposlene redno obveščajo, tudi o vprašanjih enakega plačila; ponovno poudarja, da bi bila uvedba kazni za delodajalce, ki ne spoštujejo plačne enakosti, najverjetneje ustrezno sredstvo za odpravo razlik v plačilu med spoloma;

26.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo institucionalne mehanizme za izvajanje enakosti med ženskami in moškimi, na primer tako, da agencijam za nadzor in izvrševanje, kar zadeva načelo enakega plačila, zagotovijo potrebne tehnične, človeške in finančne vire, ter naj spodbujajo socialne partnerje, da v kolektivnih pogodbah ocenijo razsežnost enakosti;

27.  opozarja, da je treba poostriti ureditve za delovno inšpekcijo in sprejeti metode za ocenjevanje vrednosti dela ter na primer določiti poklice, ki so slabo plačani in ki jih opravljajo v glavnem ženske in so torej ena od oblik posredne plačne diskriminacije;

28.  poziva Komisijo in države članice, naj znatno okrepijo ukrepanje za ozaveščenost, zlasti o pravicah žrtev diskriminacije na podlagi spola; poudarja, da morajo vsi deležniki, vključno z organi za enakost, socialnimi partnerji (sindikati in delodajalci) in nevladnimi organizacijami, sodelovati in obravnavati stereotipe glede dela žensk in moških ter njihov vpliv na vrednost dela in nizko plačilo, vključno z dostopom do zaposlitve, in da bodo družbe izbirale najbolj kvalificirane kandidate na podlagi primerjalne analize njihovih kvalifikacij, pri čemer bodo uporabljale predhodno določena, jasna, nevtralno oblikovana, nediskriminacijska in nedvoumna merila;

29.  opozarja, da je ena od novosti v preoblikovani direktivi navedba usklajevanja poklicnega, zasebnega in družinskega življenja; poziva Komisijo, naj v posvetovanju z državami članicami in socialnimi partnerji (sindikati in delodajalci) oblikuje posebne ukrepe, s katerimi bo zagotovila več pravic na tem področju; poudarja, da je zlasti treba v zvezi s tem razviti javne storitve otroškega varstva v skladu z barcelonskimi cilji;

30.  poziva Komisijo in države članice, naj javnost obveščajo in ozaveščajo o enakem plačilu, razlikah v pokojninah ter o neposredni in posredni diskriminaciji žensk na delovnem mestu na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni; poziva Komisijo, naj razglasi evropsko leto boja proti razlikam v plačilu med spoloma;

31.  z zanimanjem ugotavlja, da se veliko žensk odloča za samozaposlitev, saj je to edin način dela, ki jim omogoča, da združijo družinsko in poklicno življenje; dodaja pa, da socialno varstvo in socialni dodatki za samozaposlene osebe v številnih državah članicah niso primerljivi s tistimi za delavce v običajnem delovnem razmerju;

Priporočila

32.  ponovno poziva države članice, naj uveljavijo in dosledno izvajajo preoblikovano Direktivo 2006/54/ES ter spodbujajo socialne partnerje (sindikate in delodajalce) in nevladne organizacije, da prevzamejo dejavnejšo vlogo pri spodbujanju enakega obravnavanja, tudi z akcijskimi načrti za odpravo vseh razlik v plačilu med spoloma, konkretnimi ukrepi in spremljanjem rezultatov na ravni družb, sektorjev, na nacionalni ravni in ravni EU;

33.  poziva Komisijo, naj na podlagi poročila o izvajanju preoblikovane Direktive 2006/54/ES in te resolucije pregleda to preoblikovano direktivo, k čemur jo je že pozval, in sicer v resoluciji z dne 24. maja 2012, ki vsebuje natančna in jasna priporočila;

34.  poudarja, da so z vidika spola nevtralni sistemi razvrščanja in vrednotenja delovnih mest ter preglednost plač nepogrešljivi ukrepi za spodbujanje enakega obravnavanja; v zvezi s tem poziva Komisijo, naj te ukrepe vključi v svoj predlog o nadomestitvi preoblikovane direktive z novo; opozarja, da je samo harmonizirani pristop združljiv s prostim pretokom delavcev, ki je temeljna evropska svoboščina;

35.  opozarja, da je treba poiskati metode za vrednotenje delovnih mest, ki bodo nepristranske z vidika spola, da bo mogoče delovna mesta primerjati na podlagi lestvice in zapletenosti ter ugotoviti, kakšen je položaj posameznega delovnega mesta v primerjavi z drugim v določenem sektorju ali organizaciji ter ali obravnavana delovna mesta zasedajo ženske ali moški;

36.  poziva k bolj uravnoteženi zastopanosti spolov v upravnih odborih;

37.  poziva Komisijo, naj v okviru nove direktive uvede obvezno revizijo plač za družbe, ki kotirajo na borzah v državah članicah EU, razen za male in srednje družbe, da se izpostavijo razlike v plačilu med spoloma, ter naj uvede sankcije na ravni EU, na podlagi katerih družbe, ki ne izpolnjujejo svojih obveznosti v zvezi z enakostjo spolov, ne bodo smele sodelovati v postopkih oddaje javnih naročil za blago in storitve, ki se financirajo iz proračuna EU; poziva države članice, naj enako storijo v primeru družb, ki prejemajo javne subvencije;

38.  poziva države članice, naj same delujejo kot zgled v boju proti neenakemu plačilu za ženske v javni upravi, javnih ustanovah in javnih podjetjih na splošno;

39.  poziva Komisijo, naj uvede skupne standarde in preglede, da se zagotovita neodvisnost in učinkovitost nacionalnih organov za enakost;

40.  poziva države članice, naj sprejmejo ukrepe, ki so potrebni, da bi žrtvam neenakega obravnavanja in diskriminacije, zlasti žrtvam večplastne diskriminacije, zagotovile sorazmerno nadomestilo v skladu z veljavnimi pravnimi določbami;

41.  poziva države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za obrnjeno dokazno breme in tako zagotovijo, da bo moral vedno delodajalec dokazovati, da morebitne ugotovljene razlike v obravnavanju niso posledica diskriminacije;

42.  poudarja, da si je treba na nacionalni ravni in ravni EU bolj prizadevati za odpravo stereotipov, in sicer prek kampanj ozaveščanja vseh ravni družbe, tesnejšega sodelovanja medijev, strategij za spodbujanje žensk k odločanju za poklicne poti in poklice, v katerih so manj zastopane, ter vključitve vprašanj spolov v izobraževanje in poklicno usposabljanje;

43.  poudarja, da bo le dejansko izvajanje načela enakega obravnavanja privedlo do resnično boljšega položaja žensk na trgu dela in da je zato potrebna resnična politična volja, različni akterji na evropski, nacionalni, sektorski in organizacijski ravni pa morajo strateško sodelovati med seboj; zato poziva Komisijo, naj oblikuje dejavno strategijo, ki bo vsebovala referenčne točke, konkretne in časovno omejene cilje z namenom zmanjšanja indeksov neenakosti na področju zaposlovanja in brezposelnosti, kot je bilo uspešno doseženo na drugih področjih, na primer v zvezi z zmanjšanjem števila nesreč v cestnem prometu v EU;

44.  poziva države članice, naj pri pripravi proračuna dejavno upoštevajo enakost spolov, da se bo izboljšal položaj žensk na trgu dela; poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo primerov najboljše prakse v zvezi z upoštevanjem enakosti spolov pri pripravi proračuna;

45.  poudarja, da je pomembno sprejeti pozitivne ukrepe za spodbujanje udeležbe žensk v političnem in gospodarskem odločanju; opozarja, da so zavezujoče kvote izkazale za enega najboljših načinov za uresničitev tega cilja;

46.  opozarja, da je treba sprejeti tudi pozitivne ukrepe, s katerimi bi pripadnike manj zastopanega spola v nekaterih poklicih, v katerih je horizontalna segregacija na podlagi spola očitna, spodbudili, da se odločijo za te poklice;

47.  poziva Komisijo, naj pregleda dejavnike, ki povzročajo razlike v pokojnini, in oceni, ali je treba sprejeti posebne ukrepe za zmanjšanje teh razlik na ravni EU in nacionalni ravni, vključno z zakonodajnimi in/ali nezakonodajnimi ukrepi;

48.  poziva države članice in Komisijo, naj storijo vse potrebno za zmanjšanje razlik v pokojninah med spoloma, ki so neposredna posledica razlik v plačah med spoloma, ter naj ocenijo učinek novih pokojninskih sistemov na različne kategorije žensk, pri čemer naj bodo zlasti pozorne na pogodbe za krajši delovni čas in netipične pogodbe;

49.  poziva Komisijo in države članice, naj se v vseh ustreznih politikah EU in v nacionalnih programih, zlasti tistih za boj proti revščini, borijo proti razliki v plačilu med spoloma;

50.  poziva Komisijo, naj izvede študijo, v kateri bo primerjala različne položaje zaposlenih mater, mater, ki se odločijo ostati doma, in žensk brez otrok, da bi razjasnili položaje teh skupin žensk na trgu dela, s poudarkom na stopnjah zaposlenosti, razlikah pri plačilu in pokojninah ter poklicnem napredovanju,

51.  poudarja, da je pomembno, da so na voljo zanesljivi in primerljivi kvantitativni in kvalitativni kazalniki, pa tudi statistični podatki na podlagi spola, da se zagotovi izvajanje direktive in nadaljnje ukrepanje na njeni podlagi, ter v zvezi s tem opozarja na vlogo Evropskega inštituta za enakost spolov; poziva države članice, naj Eurostatu posredujejo kakovostne letne statistične podatke o razlikah v plačilu med spoloma, da bo mogoče oceniti razvoj na tem področju v celotni EU;

52.  poziva Komisijo, naj izvede študijo o tem, kako postopki v zvezi z uradnim priznavanjem spremembe spola oziroma nerazpoložljivost teh postopkov vplivajo na položaj transspolnikov na trgu dela, zlasti v zvezi z njihovim dostopom do zaposlitve, višino dohodka, poklicnim napredovanjem in pokojninami;

53.  poudarja, da bi morala priporočila za posamezno državo v okviru evropskega semestra vključevati cilje za zmanjšanje razlik v plačilu in pokojnini med spoloma, diskriminacije in tveganja revščine za starejše ženske ter za učinkovito izvajanje načel enakega obravnavanja;

54.  poziva Komisijo, naj podrobno preuči zaposlitveni položaj žensk v tretjem sektorju, socialni ekonomiji in ekonomiji delitve ter naj čim prej predlaga strategijo za spodbujanje in zaščito delovnih mest in položaj žensk v teh sektorjih;

55.  poziva države članice, naj okrepijo svoja prizadevanja za boj proti delu na črno in prekarnim zaposlitvam; poudarja, da ženske opravijo veliko dela na črno, kar negativno vpliva na prihodke, socialno varnost in zaščito žensk, pa tudi na raven BDP v EU; poudarja, da je treba kot poseben izziv obravnavati zlasti domača opravila, ki jih opravljajo predvsem ženske, saj to delo v glavnem sodi v neformalni sektor, se opravlja v osami in je po svoji naravi nevidno, torej je treba za učinkovito reševanje tega problema pripraviti prilagojene ukrepe; poleg tega obžaluje zlorabo netipičnih oblik pogodb, vključno s pogodbami brez zagotovljene minimalne delovne obveznosti, za namen izogibanja izpolnjevanju obveznosti na področju zaposlovanja in socialnega varstva; obžaluje, da se je stopnja revščine med zaposlenimi ženskami povečala;

56.  poudarja, da bi morala Komisija predlagati ukrepe za: (a) zmanjšanje razlik v plačilu med spoloma; (b) povečanje ekonomske neodvisnosti žensk; (c) izboljšanje dostopa žensk do trga dela in poklicnega napredovanja; (d) bistveno povečanje enakosti v procesu sprejemanja odločitev; in (e) odpravo diskriminacijskih struktur in praks, povezanih s spolom;

o
o   o

57.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 204, 26.7.2006, str. 23.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0375.
(3) UL C 264 E, 13.9.2013, str. 75.
(4) http://ec.europa.eu/eurostat/statistics-explained/index.php/Employment_statistics
(5) Člen 3 Direktive 2006/54/ES in člen 157(4) PDEU
(6) Ocena evropske dodane vrednosti: Uporaba načela enakega plačila za moške inženske za enako delo ali delo enake vrednosti, ki jo je pripravil Parlament leta 2013.
(7) Na podlagi poročila Komisije o izvajanju preoblikovane direktive (COM(2013)0861).

Pravno obvestilo