Kazalo 
Sprejeta besedila
Sreda, 25. november 2015 - StrasbourgKončna izdaja
Predlog spremembe proračuna št. 8/2015: Lastna sredstva in Evropski nadzornik za varstvo podatkov
 Uporaba instrumenta prilagodljivosti za takojšnje proračunske ukrepe za obravnavo begunske krize
 Uporaba Solidarnostnega sklada EU za plačilo predplačil v proračunu za leto 2016
 Proračunski postopek za leto 2016: skupni predlog
 Davčne odločbe in drugi ukrepi podobne narave ali s podobnim učinkom
 Odobritev dovoljenja za uporabo bis(2-etilheksil)ftalata (DEHP)
 Preprečevanje radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij
 Strateški okvir EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2014-2020

Predlog spremembe proračuna št. 8/2015: Lastna sredstva in Evropski nadzornik za varstvo podatkov
PDF 248kWORD 69k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2015 o stališču Sveta o predlogu spremembe proračuna Evropske unije št. 8/2015 za proračunsko leto 2015, lastna sredstva – Evropski nadzornik za varstvo podatkov (13439/2015 – C8-0341/2015 – 2015/2269(BUD))
P8_TA(2015)0404A8-0337/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 314 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 106a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002(1), zlasti člena 41 Uredbe,

–  ob upoštevanju splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2015, ki je bil dokončno sprejet dne 17. decembra 2014(2),

–  ob upoštevanju spremembe proračuna št. 1/2015, ki je bila dokončno sprejeta 28. aprila 2015(3),

–  ob upoštevanju sprememb proračuna št. 2/2015, št. 3/2015, št. 4/2015 in št. 5/2015, ki so bile dokončno sprejete 7. julija 2015(4),

–  ob upoštevanju sprememb proračuna št. 6/2015 in št. 7/2015, ki sta bili dokončno sprejeti 14. oktobra 2015,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(5),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 2015/623 z dne 21. aprila 2015 o spremembi Uredbe (EU, Euratom) št. 1311/2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(6),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju(7),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2007/436/ES, Euratom z dne 7. junija 2007 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti(8),

–  ob upoštevanju predloga spremembe proračuna št. 8/2015, ki ga je Komisija sprejela dne 19. oktobra 2015 (COM(2015)0545),

–  ob upoštevanju stališča o predlogu spremembe proračuna št. 8/2015, ki ga je Svet sprejel 10. novembra 2015 in ga isti dan posredoval Evropskemu parlamentu (13439/2015 – C8-0341/2015),

–  ob upoštevanju člena 88 in 91 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračun (A8-0337/2015),

A.  ker se predlog spremembe proračuna št. 8/2015 nanaša na spremembo napovedi o tradicionalnih lastnih sredstvih (carine), vključitev preostalega salda DDV in BND za leto 2014 v proračun ter vključitev salda DDV in BND za leto 2015 v proračun;

B.  ker predlog spremembe proračuna št. 8/2015 posodablja tudi napovedi v zvezi z drugimi prihodki;

C.  ker predlog spremembe proračuna št. 8/2015 za proračun Evropskega nadzornika za varstvo podatkov prav tako predvideva zmanjšanje sredstev za obveznosti in sredstev za plačila v znesku 123 474 EUR;

D.  ker so se na podlagi predloga spremembe proračuna št. 8/2015 prispevki držav članic iz naslova BND zmanjšali za 9,4 milijarde EUR;

1.  je seznanjen s predlogom spremembe proračuna št. 8/2015, ki ga je predložila Komisija, in stališču Sveta o njem;

2.  ugotavlja, da se bodo zaradi vseh elementov predloga spremembe proračuna št. 8/2015 prispevki držav članic v proračun Unije zmanjšali za 9 403,4 milijona EUR;

3.  poudarja, da so potrebna precejšnja dodatna sredstva za obravnavanje sedanje begunske krize;

4.  ugotavlja, da finančne zaveze držav članic v zvezi s skrbniškim skladom za Afriko, skrbniškim skladom za Sirijo ter agencijami ZN za podporo beguncem, ki so bile ponovno potrjene na neuradnem srečanju predsednikov vlad in držav EU na temo migracij 23. septembra 2015, na Evropskem svetu 15. oktobra 2015 in na vrhunskem srečanju v Valetti 11. in 12. novembra 2015, še niso bile izpolnjene; obžaluje, da je po podatkih Komisije zaostanek držav članic v začetku novembra 2015 znašal 2,3 milijarde EUR;

5.  ugotavlja, da bodo potrebna dodatna finančna prizadevanja, da bi zagotovili humanitarno pomoč vzdolž tranzitnih poti in obvladali izzive, ki jih prinaša sprejetje doslej največjega števila beguncev v evropska mesta in regije;

6.  močno obžaluje, da med usklajevanjem ni bilo mogoče doseči trdnega sporazuma o uporabi vrnjenih sredstev iz predloga spremembe proračuna št. 8/2015 za obravnavo begunske krize; kljub temu pričakuje, da bodo države članice v celoti spoštovale zaveze iz preteklosti;

7.  odobri stališče Sveta o predlogu spremembe proračuna št. 8/2015;

8.  naroči svojemu predsedniku, naj razglasi, da je sprememba proračuna št. 8/2015 dokončno sprejeta, in poskrbi za njeno objavo v Uradnem listu Evropske unije;

9.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, Računskemu sodišču ter nacionalnim parlamentom.

(1)UL L 298, 26.10.2012, str. 1.
(2)UL L 69, 13.3.2015, str. 1.
(3)UL L 190, 17.7.2015, str. 1.
(4)UL L 261, 7.10.2015.
(5)UL L 347, 20.12.2013, str. 884.
(6)UL L 103, 22.4.2015, str. 1.
(7)UL C 373, 20.12.2013, str. 1.
(8)UL L 163, 23.6.2007, str. 17.


Uporaba instrumenta prilagodljivosti za takojšnje proračunske ukrepe za obravnavo begunske krize
PDF 342kWORD 70k
Resolucija
Priloga
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2015 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi instrumenta prilagodljivosti za takojšnje proračunske ukrepe za obravnavo begunske krize v skladu s točko 12 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju (COM(2015)0514 – C8-0308/2015 – 2015/2264(BUD))
P8_TA(2015)0405A8-0336/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2015)0514 – C8-0308/2015),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(1), zlasti točke 11,

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) 2015/623 z dne 21. aprila 2015 o spremembi Uredbe (EU, Euratom) št. 1311/2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(2),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju(3), zlasti točke 12,

–  ob upoštevanju predloga splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2016, ki ga je Komisija sprejela 24. junija 2015 (COM(2015)0300), kakor je bil spremenjen s pisnimi predlogi sprememb št. 1/2016 (COM(2015)0317) in 2/2016 (COM(2015)0513),

–  ob upoštevanju stališča o predlogu splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2016, ki ga je Svet sprejel 4. septembra 2015 in ga 17. septembra 2015 posredoval Evropskemu parlamentu (11706/2015 – C8-0274/2015),

–  ob upoštevanju svojega stališča o predlogu splošnega proračuna za leto 2016, sprejetega 28. oktobra 2015(4),

–  ob upoštevanju skupnega predloga, ki ga je potrdil spravni odbor 14. novembra 2015 (14195/2015 – C8-0353/2015),

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračun (A8-0336/2015),

A.  ker se po preučitvi vseh možnosti za prerazporeditev sredstev za prevzem obveznosti v okviru razdelkov 3 in 4 zdi potrebna uporaba instrumenta prilagodljivosti za ta sredstva;

B.  ker je Komisija predlagala uporabo instrumenta prilagodljivosti, da bi dopolnila financiranje iz splošnega proračuna Unije za proračunsko leto 2016, pri čemer je za financiranje ukrepov v okviru evropske agende o migracijah v sredstvih za prevzem obveznosti za 1504 milijonov EUR presegla zgornjo mejo razdelka 3;

C.  ker se je spravni odbor, ki se je sestal v zvezi s proračunom za leto 2016, poleg končnega zneska 1506 milijonov EUR nad zgornjo mejo razdelka 3 strinjal s predlogom delegacije Parlamenta o dodatni uporabi instrumenta prilagodljivosti v znesku 24 milijonov EUR nad zgornjo mejo razdelka 4, za reševanje zunanje razsežnosti izzivov, ki jih prinaša begunska kriza;

D.  ker je zato skupni znesek instrumenta prilagodljivosti za proračunsko leto 2016, ki zajema tudi neuporabljene zneske iz proračunskih let 2014 in 2015, v celoti izkoriščen;

1.  ugotavlja, da zgornji meji razdelkov 3 in 4 za leto 2016 ne dopuščata ustreznega financiranja nujnih ukrepov na področju migracij in beguncev;

2.  zato soglaša s tem, da se iz instrumenta prilagodljivosti uporabijo sredstva za prevzem obveznosti v višini 1530 milijonov EUR;

3.  prav tako soglaša s predlagano razporeditvijo ustreznih sredstev za plačila v višini 734,2 milijona EUR v letu 2016, 654,2 milijona EUR v letu 2017, 83 milijonov EUR v letu 2018 in 58,6 milijona EUR v letu 2019;

4.  poudarja, da je uporaba tega instrumenta, kot je določena v členu 11 uredbe o večletnem finančnem okviru, znova pokazala, da bi moral biti proračun Unije bolj prilagodljiv; ugotavlja, da so bila dodatna sredstva na voljo zgolj po zaslugi prenosa neuporabljenih sredstev v okviru instrumenta prilagodljivosti iz proračunskih let 2014 in 2015; ugotavlja, da ne bo prenosa sredstev v proračunsko leto 2017, zaradi česar bo morebitna uporaba instrumenta prilagodljivosti omejena na letno zgornjo mejo 471 milijonov EUR (v cenah iz leta 2011);

5.  ponovno izraža svoje dolgoletno mnenje, da se lahko plačila, ki izhajajo iz obveznosti, ki so bile predhodno opravljene prek instrumenta prilagodljivosti, upoštevajo zgolj nad zgornjo mejo, pri čemer se ne posega v možnost, da se sredstva za plačila uporabijo za specifične proračunske vrstice prek instrumenta prilagodljivosti, ne da bi se pred tem prevzele obveznosti;

6.  odobri sklep, priložen k tej resoluciji;

7.  naroči svojemu predsedniku, naj podpiše ta sklep skupaj s predsednikom Sveta ter poskrbi za njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

8.  naroči svojemu predsedniku, naj resolucijo skupaj s prilogo posreduje Svetu in Komisiji.

PRILOGA

SKLEP EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o uporabi instrumenta prilagodljivosti za takojšnje proračunske ukrepe za obravnavo begunske krize

(Besedilo Priloge na tem mestu ni navedeno, saj je enako končnemu aktu, Sklepu (EU) 2016/253.)

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 884.
(2) UL L 103, 22.4.2015, str. 1.
(3) UL C 373, 20.12.2013, str. 1.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0376.


Uporaba Solidarnostnega sklada EU za plačilo predplačil v proračunu za leto 2016
PDF 321kWORD 65k
Resolucija
Priloga
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2015 o predlogu sklepa Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi Solidarnostnega sklada Evropske unije v skladu s točko 11 Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju za plačilo predplačil v proračunu za leto 2016 (COM(2015)0281 – C8-0133/2015 – 2015/2123(BUD))
P8_TA(2015)0406A8-0335/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2015)0281 – C8-0133/2015),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 2012/2002 z dne 11. novembra 2002 o ustanovitvi Solidarnostnega sklada Evropske unije(1),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(2), zlasti člena 10,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju(3), zlasti točke 11,

–  ob upoštevanju skupnega besedila, ki ga je potrdil spravni odbor 14. novembra 2015 (14195/2015 – C8-0353/2015),

–  ob upoštevanju poročila Odbora za proračun (A8-0335/2015),

A.  ker je v skladu s členom 4a(4) Uredbe (ES) št. 2012/2002 v splošnem proračunu Unije dan na voljo znesek v višini 50 000 000 EUR za plačilo predplačil prek odobritev,

1.  odobri sklep, priložen tej resoluciji;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj podpiše ta sklep skupaj s predsednikom Sveta ter poskrbi za njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo, skupaj s prilogo, posreduje Svetu in Komisiji.

PRILOGA

SKLEP EVROPSKEGA PARLAMENTA IN SVETA

o uporabi Solidarnostnega sklada Evropske unije za plačilo predplačil

(Besedilo Priloge na tem mestu ni navedeno, saj je enako končnemu aktu, Sklepu (EU) 2016/252.)

(1) UL L 311, 14.11.2002, str. 3
(2) UL L 347, 20.12.2013, str. 884.
(3) UL C 373, 20.12.2013, str. 1.


Proračunski postopek za leto 2016: skupni predlog
PDF 551kWORD 198k
Resolucija
Priloga
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2015 o skupnem predlogu splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2016, ki ga je odobril spravni odbor v proračunskem postopku (14195/2015 – C8-0353/2015 – 2015/2132(BUD))
P8_TA(2015)0407A8-0333/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju skupnega predloga, ki ga je odobril spravni odbor, ter izjav Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (14195/2015 – C8-0353/2015),

–  ob upoštevanju predloga splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2016, ki ga je Komisija sprejela 24. junija 2015 (COM(2015)0300),

–  ob upoštevanju stališča o predlogu splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2016, ki ga je Svet sprejel 4. septembra 2015 in posredoval Evropskemu parlamentu 17. septembra 2015 (11706/2015 – C8-0274/2015),

–  ob upoštevanju dopolnilnih pisem št. 1/2016 (COM(2015)0317) in št. 2/2016 (COM(2015)0513) k predlogu splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2016,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 28. oktobra 2015 o stališču Sveta o predlogu splošnega proračuna Evropske unije za proračunsko leto 2016(1), in proračunskih dopolnitev, ki jih vsebuje,

–  ob upoštevanju člena 314 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 106a Pogodbe o ustanovitvi Evropske skupnosti za atomsko energijo,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2007/436/ES, Euratom z dne 7. junija 2007 o sistemu virov lastnih sredstev Evropskih skupnosti(2),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU, Euratom) št. 966/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. oktobra 2012 o finančnih pravilih, ki se uporabljajo za splošni proračun Unije, in razveljavitvi Uredbe Sveta (ES, Euratom) št. 1605/2002(3),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020(4),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 2. decembra 2013 med Evropskim parlamentom, Svetom in Komisijo o proračunski disciplini, sodelovanju v proračunskih zadevah in dobrem finančnem poslovodenju(5) (v nadaljnjem besedilu: Medinstitucionalni sporazum),

–  ob upoštevanju člena 90 in člena 91 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila svoje delegacije v spravnem odboru (A8-0333/2015),

1.  odobri skupni predlog, ki ga je potrdil spravni odbor, in je sestavljen iz naslednjih dokumentov:

   seznama proračunskih vrstic, ki niso spremenjene v primerjavi s predlogom proračuna ali stališčem Sveta;
   skupnih zneskov po razdelkih finančnega okvira;
   zneskov po vrsticah za vse proračunske postavke;
   konsolidiranega dokumenta, v katerem so navedeni zneski in končno besedilo vseh vrstic, spremenjenih med spravnim postopkom;

2.  potrdi skupni izjavi Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije, priloženi k tej resoluciji;

3.  potrdi svojo izjavo o uporabi točke 27 Medinstitucionalnega sporazuma;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj razglasi, da je bil splošni proračun Evropske unije za proračunsko leto 2016 dokončno sprejet, in poskrbi za njegovo objavo v Uradnem listu Evropske unije;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj to zakonodajno resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, drugim zadevnim institucijam in organom ter nacionalnim parlamentom.

PRILOGA

KONČNA RAZLIČICA 14.11.2015

Proračun 2016 – skupni sklepi

Ti skupni sklepi vključujejo naslednja poglavja:

1.  Proračun 2016

2.  Proračun za leto 2015 – sprememba proračuna št. 8/2015

3.  Skupni izjavi

Kratek pregled

A.   Proračun 2016

V skladu z elementi za skupne sklepe:

–  Splošna raven obveznosti v proračunu za leto 2016 znaša 155 004,2 milijona EUR. Tako razlika do zgornje meje v večletnem finančnem okviru za leto 2016 znaša 2 331,4 milijona EUR v obveznostih.

–  Splošna raven plačil v proračunu za leto 2016 znaša 143 855,3 milijona EUR.

–  V letu 2016 bo uporabljen instrument prilagodljivosti v znesku 1 506,0 milijona EUR v obveznostih v razdelku 3 (Varnost in državljanstvo) in v znesku 24,0 milijona EUR v obveznostih v razdelku 4 (Evropa v svetu).

–  Po ocenah Komisije naj bi plačila, povezana z uporabo instrumenta prilagodljivosti v letih 2014, 2015 in 2016, v letu 2016 znašala 832,8 milijona EUR.

B.   Proračun 2015

V skladu z elementi za skupne sklepe:

–  Predlog spremembe proračuna št. 8/2015 je sprejet v takšni obliki, kot ga je predlagala Komisija.

1.  Proračun 2016

1.1.   „Zaprte” vrstice

Če v teh sklepih ni navedeno drugače, so vse proračunske vrstice, ki jih ni spremenil niti Svet niti Parlament, in tiste, za katere je Parlament med obravnavo sprejel spremembe Sveta, potrjene.

Za vse druge proračunske postavke se je spravni odbor strinjal o sklepih v spodnjih razdelkih od 1.2 do 1.6.

1.2.   Horizontalna vprašanja

Decentralizirane agencije

Prispevek EU (v sredstvih za prevzem obveznosti in plačila) in število delovnih mest za vse decentralizirane agencije bosta takšna kot v predlogu proračuna, kakor ga je pripravila Komisija in kakor je bil spremenjen z dopolnilnima pismoma št. 1/2016 in št. 2/2016, z naslednjimi popravki, sprejetimi v spravnem odboru:

–  povečanje števila delovnih mest (financiranih iz pristojbin) v Evropski agenciji za kemikalije (ECHA, biocidi, +3 delovna mesta) in zmanjšanje odobrenih proračunskih sredstev za 1 350 000 EUR;

–  povečanje števila delovnih mest (financiranih iz pristojbin) v Evropski agenciji za varnost letalstva (EASA, +6 delovnih mest);

–  povečanje števila delovnih mest (financiranih iz pristojbin) v Evropski agenciji za zdravila (EMA, +3 delovna mesta);

–  povečanje števila delovnih mest in s tem povezanih proračunskih sredstev za Agencijo za sodelovanje energetskih regulatorjev (ACER, +5 delovnih mest in +325 000 EUR);

–  povečanje števila delovnih mest in s tem povezanih proračunskih sredstev za Agencijo za temeljne pravice (FRA, +2 delovni mesti in +130 000 EUR);

–  povečanje števila delovnih mest in s tem povezanih proračunskih sredstev za Eurojust (+2 delovni mesti in +130 000 EUR);

–  povečanje odobrenih proračunskih sredstev za Evropski bančni organ (EBA, +928 000 EUR);

–  zmanjšanje odobrenih proračunskih sredstev za Evropsko agencijo za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice (eu.LISA, –260 000 EUR).

Izvajalske agencije

Prispevek EU (sredstva za prevzem obveznosti in plačila) in število delovnih mest za izvajalske agencije bosta takšna, kot v predlogu proračuna, kakor ga je pripravila Komisija in kakor je bil spremenjen z dopolnilnima pismoma št. 1/2016 in št. 2/2016.

Pilotni projekti in pripravljalni ukrepi

Na predlog Parlamenta je bil sprejet dogovor o celovitem svežnju 89 pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov, za katere je namenjenih 64,9 milijona EUR v obveznostih.

Če je pilotni projekt ali pripravljalni ukrep krit z obstoječo pravno podlago, lahko Komisija predlaga prerazporeditev odobrenih proračunskih sredstev v vrstico te pravne podlage, da bi pospešila izvajanje ukrepa.

Pri tem svežnju so v celoti upoštevane zgornje meje za pilotne projekte in pripravljalne ukrepe, določene v finančni uredbi.

1.3.   Razdelki odhodkov v finančnem okviru – sredstva za prevzem obveznosti

Po upoštevanju zgornjih sklepov o „zaprtih“ proračunskih vrsticah, agencijah, pilotnih projektih in pripravljalnih ukrepih se je spravni odbor dogovoril o naslednjem:

Razdelek 1a

Obveznosti so takšne kot v predlogu proračuna Komisije, kakor je bil spremenjen z dopolnilnima pismoma št. 1/2016 in št. 2/2016, z naslednjimi popravki, sprejetimi v spravnem odboru:

—  Obveznosti za program Obzorje 2020 se povečajo in so razčlenjene takole:

v EUR

Proračunska vrstica

Ime

Predlog proračuna 2016 (z dopolnilnima pismoma 1/2016 in 2/2016)

Proračun 2016

Razlika

02 04 02 01

Vodilna vloga v vesolju

158 446 652

159 792 893

1 346 241

02 04 02 03

Večje število inovacij v malih in srednjih podjetjih (MSP)

35 643 862

35 738 414

94 552

02 04 03 01

Vzpostavitev gospodarstva, ki gospodarneje izkorišča vire in je odporno na podnebne spremembe, ter trajnostne oskrbe s surovinami

74 701 325

75 016 498

315 173

05 09 03 01

Zagotavljanje zanesljive in zadostne preskrbe z varno hrano in drugimi biološkimi izdelki visoke kakovosti

212 854 525

214 205 269

1 350 744

06 03 03 01

Doseganje evropskega prometnega sistema, ki učinkovito izrablja vire, je okolju prijazen, varen in brez pomanjkljivosti

109 250 820

110 916 737

1 665 917

08 02 01 03

Krepitev evropskih raziskovalnih infrastruktur, vključno z e-infrastrukturami

183 108 382

183 905 321

796 939

08 02 02 01

Vodilni položaj pri nanotehnologijah, naprednih materialih, laserski tehnologiji, biotehnologiji in napredni proizvodnji in predelavi

502 450 912

504 175 361

1 724 449

08 02 02 03

Večje število inovacij v malih in srednjih podjetjih (MSP)

35 967 483

36 120 567

153 084

08 02 03 01

Izboljšanje zdravja in dobrega počutja v celotnem življenjskem obdobju

522 476 023

524 745 272

2 269 249

08 02 03 02

Zagotavljanje zadostne oskrbe z varno in zdravo hrano visoke kakovosti ter z drugimi biološkimi izdelki

141 851 093

142 233 804

382 711

08 02 03 03

Prehod na zanesljiv, trajnosten in konkurenčen energetski sistem

333 977 808

335 369 074

1 391 266

08 02 03 04

Razvoj evropskega prometnega sistema, ki učinkovito izrablja vire, je okolju prijazen, varen in brez pomanjkljivosti

330 992 583

331 555 393

562 810

08 02 03 05

Vzpostavitev gospodarstva, ki gospodarneje izkorišča vire in je odporno na podnebne spremembe, ter trajnostne oskrbe s surovinami

283 265 173

284 530 369

1 265 196

08 02 03 06

Spodbujanje vključujočih, inovativnih in varnih evropskih družb

111 929 624

112 411 389

481 765

08 02 06

Znanost z in za družbo

53 267 640

53 497 266

229 626

09 04 01 01

Krepitev raziskav na področju prihodnjih in nastajajočih tehnologij

213 825 023

215 400 890

1 575 867

09 04 01 02

Krepitev evropskih raziskovalnih infrastruktur, vključno z e-infrastrukturami

97 173 367

97 889 261

715 894

09 04 02 01

Vodilni položaj na področju informacijske in komunikacijske tehnologije

718 265 330

723 681 812

5 416 482

09 04 03 01

Izboljšanje zdravja in dobrega počutja v celotnem življenjskem obdobju

117 323 526

118 188 002

864 476

09 04 03 02

Spodbujanje vključujočih, inovativnih in varnih evropskih družb

36 289 820

36 564 471

274 651

09 04 03 03

Spodbujanje varne evropske družbe

45 457 909

45 791 092

333 183

10 02 01

Obzorje 2020 – K uporabnikom usmerjena znanstvena in tehnična podpora politikam Unije

24 646 400

25 186 697

540 297

15 03 05

Evropski inštitut za inovacije in tehnologijo – Povezovanje visokošolskega izobraževanja, raziskav in inovacij v trikotnik znanja

219 788 046

224 938 881

5 150 835

18 05 03 01

Spodbujanje varne evropske družbe

134 966 551

136 092 171

1 125 620

32 04 03 01

Prehod na zanesljiv, trajnosten in konkurenčen energetski sistem

322 875 370

324 676 361

1 800 991

Skupaj

31 828 018

—  Obveznosti za program COSME se povečajo in so razčlenjene takole:

v EUR

Proračunska vrstica

Ime

Predlog proračuna 2016 (z dopolnilnima pismoma 1/2016 in 2/2016)

Proračun 2016

Razlika

02 02 01

Spodbujanje podjetništva in izboljšanje konkurenčnosti podjetij Unije in njihovega dostopa na trge

108 375 000

110 264 720

1 889 720

02 02 02

Izboljšanje dostopa malih in srednjih podjetij (MSP) do financiranja v obliki lastniških in dolžniških instrumentov

160 447 967

172 842 972

12 395 005

Skupaj

14 284 725

—  Obveznosti za program Erasmus+ se povečajo in so razčlenjene takole:

v EUR

Proračunska vrstica

Ime

Predlog proračuna 2016 (z dopolnilnima pismoma 1/2016 in 2/2016)

Proračun 2016

Razlika

15 02 01 01

Spodbujanje odličnosti in sodelovanja na področju evropskega izobraževanja in usposabljanja ter njun pomen za trg dela

1 451 010 600

1 457 638 273

6 627 673

Skupaj

6 627 673

Glede na to in ob upoštevanju decentraliziranih agencij, pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov dogovorjena raven obveznosti znaša 19 010,0 milijona EUR, pri čemer je uporabljena vsa razlika do zgornje meje razdelka 1a, pa tudi 543 milijonov EUR skupne razlike do zgornje meje za obveznosti.

Razdelek 1b

Obveznosti so takšne kot v predlogu proračuna, kakor je bil spremenjen z dopolnilnima pismoma št. 1/2016 in št. 2/2016.

Ob upoštevanju pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov dogovorjena raven obveznosti znaša 50 831,2 milijona EUR, pri čemer ostane razlika do zgornje meje razdelka 1b v višini 5,8 milijona EUR.

Razdelek 2

Obveznosti so takšne kot v predlogu proračuna Komisije, kakor je bil spremenjen z dopolnilnima pismoma št. 1/2016 in št. 2/2016, so pa še dodatno zmanjšane za 140,0 milijona EUR zaradi večjih namenskih prejemkov EKJS in povečanja proračunske vrstice 11 06 62 01. Glede na to se je spravni odbor dogovoril o naslednjem:

v EUR

Proračunska vrstica

Ime

Predlog proračuna 2016 (z dopolnilnima pismoma 1/2016 in 2/2016)

Proračun 2016

Razlika

05 03 01 10

Shema osnovnega plačila

16 067 000 000

15 927 000 000

–140 000 000

11 06 62 01

Znanstveni nasveti in spoznanja

8 485 701

8 680 015

194 314

Skupaj

–139 805 686

Ob upoštevanju decentraliziranih agencij, pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov dogovorjena raven obveznosti znaša 62 484,2 milijona EUR, pri čemer ostane razlika do zgornje meje razdelka 2 v višini 1777,8 milijona EUR.

Razdelek 3

Obveznosti so takšne kot v predlogu proračuna Komisije, kakor je bil spremenjen z dopolnilnima pismoma št. 1/2016 in št. 2/2016, z naslednjim popravkom, sprejetim v spravnem odboru:

v EUR

Proračunska vrstica

Ime

Predlog proračuna 2016 (z dopolnilnima pismoma 1/2016 in 2/2016)

Proračun 2016

Razlika

09 05 05

Multimedijske dejavnosti

24 186 500

26 186 500

2 000 000

17 04 01

Zagotavljanje višjega zdravstvenega statusa živali in visoke ravni varstva živali v Uniji

177 000 000

171 925 000

–5 075 000

17 04 02

Zagotavljanje pravočasnega odkritja organizmov, škodljivih za rastline, in njihovega izkoreninjenja

14 000 000

12 000 000

–2 000 000

17 04 03

Zagotavljanje učinkovitega, uspešnega in zanesljivega nadzora

50 401 000

47 401 000

-3 000 000

17 04 04

Sklad za izredne ukrepe v zvezi z zdravjem živali in rastlin

20 000 000

19 000 000

–1 000 000

Skupaj

–9 075 000

Glede na to in ob upoštevanju decentraliziranih agencij, pilotnih projektov, pripravljalnih ukrepov in uporabe instrumenta prilagodljivosti za migracije dogovorjena raven obveznosti znaša 4052,0 milijona EUR, pri čemer je uporabljena vsa razlika do zgornje meje razdelka 3, pa tudi 1506,0  milijona EUR iz instrumenta prilagodljivosti.

Razdelek 4

Obveznosti so takšne kot v predlogu proračuna Komisije, kakor je bil spremenjen z dopolnilnima pismoma št. 1/2016 in št. 2/2016, z naslednjimi popravki, sprejetimi v spravnem odboru:

v EUR

Proračunska vrstica

Ime

Predlog proračuna 2016 (z dopolnilnima pismoma 1/2016 in 2/2016)

Proračun 2016

Razlika

13 07 01

Finančna podpora za spodbujanje gospodarskega razvoja turške ciprske skupnosti

31 212 000

33 212 000

2 000 000

21 02 07 03

Človekov razvoj

161 633 821

163 633 821

2 000 000

21 02 07 04

Prehranska in hranilna varnost in trajnostno kmetijstvo

187 495 232

189 495 232

2 000 000

21 02 07 05

Migracije in azil

45 257 470

57 257 470

12 000 000

22 02 01 01

Podpora političnim reformam in povezanemu postopnemu usklajevanju s pravnim redom Unije

188 000 000

190 000 000

2 000 000

22 02 01 02

Podpora gospodarskemu, socialnemu in teritorialnemu razvoju ter povezanemu postopnemu usklajevanju s pravnim redom Unije

326 960 000

327 960 000

1 000 000

22 02 03 01

Podpora političnim reformam in povezanemu postopnemu usklajevanju s pravnim redom Unije

240 300 000

255 300 000

15 000 000

22 02 03 02

Podpora gospodarskemu, socialnemu in teritorialnemu razvoju ter povezanemu postopnemu usklajevanju s pravnim redom Unije

321 484 000

340 484 000

19 000 000

22 04 01 01

Sredozemske države – Dobro upravljanje, človekove pravice in mobilnost

135 000 000

144 000 000

9 000 000

22 04 01 02

Sredozemske države – Zmanjšanje revščine in trajnostni razvoj

636 900 000

640 900 000

4 000 000

22 04 01 03

Sredozemske države – Krepitev zaupanja, varnost ter preprečevanje in reševanje sporov

116 000 000

131 000 000

15 000 000

22 04 01 04

Podpora mirovnemu procesu ter finančna pomoč Palestini in Agenciji Združenih narodov za pomoč in zaposlovanje palestinskih beguncev (UNRWA)

272 100 000

290 100 000

18 000 000

22 04 02 03

Vzhodno partnerstvo – Krepitev zaupanja, varnost ter preprečevanje in reševanje konfliktov

8 000 000

9 300 000

1 300 000

22 04 03 03

Podpora drugim oblikam sodelovanja med več državami v sosedstvu – Krovni program

189 500 000

193 500 000

4 000 000

23 02 01

Zagotavljanje hitre in učinkovite humanitarne pomoči in pomoči v hrani na podlagi potreb

1 035 818 000

1 061 821 941

26 003 941

Skupaj

132 303 941

Glede na to in ob upoštevanju pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov dogovorjena raven obveznosti znaša 9167,0 milijona EUR, pri čemer je uporabljena vsa razlika do zgornje meje razdelka 4, pa tudi 24,0  milijona EUR iz instrumenta prilagodljivosti.

Razdelek 5

Število delovnih mest v kadrovskih načrtih institucij in proračunska sredstva, ki jih je Komisija predvidela v predlogu proračuna, kakor je bil spremenjen z dopolnilnima pismoma št. 1/2016 in št. 2/2016, so odobrena, z naslednjimi izjemami:

–  Evropski parlament: odobrena je njegova različica proračuna, z zmanjšanjem števila delovnih mest za 9;

–  Svet: odobrena je njegova različica proračuna;

–  Sodišče Evropske unije: odobrenih je 7 dodatnih delovnih mest (+300 000 EUR);

–  Evropski ekonomsko-socialni odbor in Odbor regij: odobrena je različica Evropskega parlamenta.

Komisija naj bi 26. novembra 2015 odobrila poročilo o proračunskih posledicah prilagoditve plač za leto 2015, ki bo imela retroaktivni učinek od 1. julija 2015 dalje na plače vseh zaposlenih v institucijah EU in na pokojnine.

Glede na to in ob upoštevanju pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov dogovorjena raven obveznosti znaša 8935,2 milijona EUR, pri čemer ostane razlika do zgornje meje razdelka 5 v višini 547,8 milijona EUR.

Solidarnostni sklad Evropske unije

Obveznosti so takšne kot v predlogu proračuna Komisije, kakor je bil spremenjen z dopolnilnima pismoma št. 1/2016 in št. 2/2016, vključno z uporabo 50 milijonov EUR iz Solidarnostnega sklada Evropske unije za vnaprejšnja izplačila.

1.4.   Sredstva za plačila

Skupna raven plačil v proračunu za leto 2016 znaša 143 855,3 milijona EUR, vključno z 832,8 milijona EUR, povezanih z uporabo instrumenta prilagodljivosti.

Plačila so razčlenjena tako kot v predlogu proračuna Komisije, kakor je bil spremenjen z dopolnilnima pismoma št. 1/2016 in št. 2/2016, z naslednjimi popravki, sprejetimi v spravnem odboru:

1.  Najprej je bila upoštevana dogovorjena raven obveznosti za nediferencirane odhodke, za katere je znesek plačil praviloma enak znesku obveznosti. To zajema tudi decentralizirane agencije, za katere je prispevek EU v obliki plačil takšen, kot je predlagano v zgornjem razdelku 1.2. Končni učinek je zmanjšanje za 140,0 milijona EUR.

2.  Odobrena plačila za vse nove pilotne projekte in pripravljalne ukrepe znašajo 50 % ustrezajočih obveznosti ali toliko, kot predlaga Parlament, če je slednji znesek nižji. Raven plačil za podaljšane obstoječe pilotne projekte in pripravljalne ukrepe je takšna kot v predlogu proračuna, prišteje pa se ji 50 % ustrezajočih novih obveznosti, ali takšna, kot predlaga Parlament, če je slednji znesek nižji. Končni učinek je povečanje za 29,5 milijona EUR.

3.  Odhodki za plačila se zmanjšajo za 460,1 milijona EUR, kot sledi:

v EUR

Proračunska vrstica

Ime

Predlog proračuna 2016 (z dopolnilnima pismoma 1/2016 in 2/2016)

Proračun 2016

Razlika

02 05 01

Razvoj in zagotavljanje globalne infrastrukture in storitev satelitske navigacije (Galileo) do leta 2020

308 000 000

297 000 000

–11 000 000

02 05 02

Zagotavljanje satelitskih storitev, ki omogočajo izboljšanje učinkovitosti sistema GPS na celotnem območju Evropske konference civilnega letalstva (ECAC) do leta 2020 (EGNOS)

215 000 000

207 000 000

–8 000 000

02 05 51

Zaključek evropskih satelitskih navigacijskih programov (EGNOS in Galileo)

17 000 000

16 000 000

–1 000 000

02 06 01

Izvajanje operativnih storitev, ki temeljijo na vesoljskih opazovanjih in podatkih in situ (Copernicus)

125 000 000

121 000 000

–4 000 000

02 06 02

Vzpostavitev avtonomnega sistema Unije za opazovanje Zemlje (Copernicus)

475 000 000

459 000 000

–16 000 000

04 02 19

Zaključek programov Evropskega socialnega sklada – Regionalna konkurenčnost in zaposlovanje (2007–2013)

1 130 000 000

1 109 595 811

–20 404 189

04 02 61

Evropski socialni sklad – Regije v prehodu – Naložbe za rast in delovna mesta

930 000 000

927 965 850

–2 034 150

04 02 62

Evropski socialni sklad – Bolj razvite regije – Naložbe za rast in delovna mesta

2 200 000 000

2 178 091 258

–21 908 742

04 02 63 01

Evropski socialni sklad – Operativna tehnična pomoč

12 000 000

7 200 000

–4 800 000

05 04 05 01

Programi za razvoj podeželja

3 268 000 000

3 235 000 000

–33 000 000

05 04 60 01

Spodbujanje trajnostnega razvoja podeželja, ozemeljsko in okoljsko bolj uravnoteženega, podnebju prijaznega in inovativnega kmetijskega sektorja Unije

8 574 000 000

8 487 000 000

–87 000 000

13 03 18

Zaključek programov Evropskega sklada za regionalni razvoj (ESRR) – Regionalna konkurenčnost in zaposlovanje

2 345 348 000

2 302 998 509

–42 349 491

13 03 61

Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) – Regije v prehodu – Naložbe za rast in delovna mesta

1 863 122 000

1 860 036 800

–3 085 200

13 03 62

Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) – Bolj razvite regije – Naložbe za rast in delovna mesta

2 775 630 000

2 750 605 336

–25 024 664

13 03 64 01

Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) – Evropsko teritorialno sodelovanje

328 430 000

284 930 000

–43 500 000

13 03 65 01

Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) – Operativno-tehnična pomoč

66 215 941

57 415 941

–8 800 000

13 03 66

Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR) – Inovativni ukrepi na področju trajnostnega razvoja mest

53 149 262

48 649 262

–4 500 000

13 04 01

Zaključek projektov Kohezijskega sklada (pred letom 2007)

90 000 000

70 000 000

–20 000 000

13 04 60

Kohezijski sklad – Naložbe za rast in delovna mesta

4 100 000 000

4 077 806 436

–22 193 564

13 04 61 01

Kohezijski sklad – Operativna tehnična pomoč

22 106 496

20 606 496

–1 500 000

32 05 01 02

Gradnja, delovanje in uporaba objektov ITER – Evropsko skupno podjetje za ITER – Fuzija za energijo (F4E)

150 000 000

131 000 000

–19 000 000

32 05 51

Zaključek Evropskega skupnega podjetja za ITER – Fuzija za energijo (F4E) (od leta 2007 do 2013)

350 000 000

289 000 000

–61 000 000

Skupaj

–460 100 000

4.  Skupna raven plačil za odhodkovne postavke iz zgornjih odstavkov od 1 do 3 je za 570,6 milijona EUR nižja kot v predlogu proračuna Komisije, kakor je bil spremenjen z dopolnilnima pismoma št. 1/2016 in št. 2/2016.

1.5.   Proračunske opombe

Spremembe proračunskih opomb, ki sta jih predlagala Evropski parlament in Svet, so sprejete, če ne spreminjajo ali razširjajo obsega obstoječe pravne podlage, če ne posegajo v upravno avtonomijo institucij, če ne povzročajo operativnih težav oziroma če jih je mogoče kriti z razpoložljivimi sredstvi (kot je navedeno v prilogi k pismu o izvedljivosti).

1.6.   Nove proračunske vrstice

Če ni navedeno drugače v skupnih sklepih, ki jih je potrdil spravni odbor ali obe veji proračunskega organa med svojima obravnavama, proračunska nomenklatura iz predloga proračuna Komisije, kakor je bil spremenjen z dopolnilnima pismoma št. 1/2016 in št. 2/2016, ostaja nespremenjena, z izjemo pilotnih projektov in pripravljalnih ukrepov ter razdelitve člena 18 04 01 – Evropska državljanska pobuda na dve postavki: 18 04 01 01 – Evropa za državljane – Krepitev spomina in zmožnosti državljanske udeležbe na ravni Unije ter 18 04 01 02 – Evropska državljanska pobuda.

2.   Proračun 2015

Predlog spremembe proračuna št. 8/2015 je sprejet v takšni obliki, kot ga je predlagala Komisija.

3.   Skupni izjavi

3.1.   Skupna izjava o pobudi za zaposlovanje mladih

Evropski parlament, Svet in Komisija opozarjajo, da je zmanjšanje brezposelnosti mladih še vedno pomembna skupna politična prednostna naloga, in zato ponovno poudarjajo svojo odločenost čim bolje izrabiti temu namenjena proračunska sredstva, zlasti pobudo za zaposlovanje mladih.

Opozarjajo na člen 14(1) Uredbe Sveta (EU, Euratom) št. 1311/2013 z dne 2. decembra 2013 o večletnem finančnem okviru za obdobje 2014–2020, ki se glasi: „Razpoložljive razlike v okviru zgornjih mej večletnega finančnega okvira za odobritve za prevzem obveznosti za leta 2014 do 2017 tvorijo skupno razliko večletnega finančnega okvira v okviru obveznosti, ki je na razpolago nad zgornjimi mejami, določenimi večletnem finančnem okviru za leta 2016 do 2020 za cilje politike, povezane z rastjo in zaposlovanjem, zlasti zaposlovanjem mladih“.

Komisija se bo v sklopu vmesnega pregleda/revizije sedanjega večletnega finančnega okvira opirala na rezultate ocene pobude za zaposlovanje mladih, ki jim bo po potrebi priložila predloge za nadaljevanje te pobude do leta 2020.

Svet in Parlament se zavezujeta, da bosta nemudoma preučila predloge, ki bi jih v tem smislu predložila Komisija.

3.2.   Skupna izjava o napovedi plačil za obdobje 2016–2020

Evropski parlament, Svet in Komisija, izhajajoč iz obstoječega dogovora o plačilnem načrtu za obdobje 2015–2016, pozitivno ocenjujejo korake, ki so bili storjeni, da bi se postopno odpravili zaostanki pri poravnavi zahtevkov za plačila v sklopu kohezijskih programov za obdobje 2007–2013 in da bi se izboljšalo spremljanje vsakršnih zaostankov pri plačevanju računov v posameznih razdelkih. Ponovno poudarjajo, da so zavezani preprečevanju podobnega kopičenja zaostankov v prihodnosti, tudi z vzpostavitvijo sistema zgodnjega opozarjanja.

Evropski parlament, Svet in Komisija bodo celo leto v skladu z dogovorjenim plačilnim načrtom dejavno spremljali, kako poteka izvrševanje proračuna za leto 2016; Komisiji bo zlasti na podlagi odobritev, zagotovljenih v proračunu za leto 2016, omogočeno, da ob koncu leta nastale zaostanke pri poravnavi zahtevkov za plačila v sklopu kohezijskih programov za obdobje 2007–2013 do konca leta 2016 zmanjša na približno 2 milijardi EUR.

Evropski parlament, Svet in Komisija bodo v skladu s točko 36 Priloge k Medinstitucionalnemu sporazumu v sklopu medinstitucionalnih sestankov na ustrezni ravni še naprej ocenjevali izvrševanje plačil in posodobljene napovedi; v letu 2016 naj bi bili vsaj trije tovrstni sestanki na politični ravni.

Evropski parlament, Svet in Komisija v zvezi s tem opozarjajo, da bi morali na teh sestankih obravnavati tudi dolgoročnejše napovedi glede pričakovanega razvoja plačil do konca večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020.

3.3.   Izjava Evropskega parlamenta o uporabi točke 27 Medinstitucionalnega sporazuma

Evropski parlament se zavezuje, da bo še naprej zmanjševal število delovnih mest v svojem kadrovskem načrtu in da bo ta proces dokončal do leta 2019, v skladu z naslednjim časovnim razporedom in ob upoštevanju, da bo število delovnih mest v letu 2016 zmanjšano za 18:

Letno neto zmanjšanje skupnega števila odobrenih delovnih mest v kadrovskem načrtu Evropskega parlamenta glede na prejšnje leto

Potrebno zmanjšanje delovnih mest za dosego cilja 5 % (6)

2017

2018

2019

2017–2019

179

–60

–60

–59

–179

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0376.
(2) UL L 163, 23.6.2007, str. 17.
(3) UL L 298, 26.10.2012, str. 1.
(4) UL L 347, 20.12.2013, str. 884.
(5) UL C 373, 20.12.2013, str. 1.
(6) Evropski parlament meni, da so iz tega 5-odstotnega deleža izključena začasna delovna mesta političnih skupin, določena v kadrovskem načrtu.


Davčne odločbe in drugi ukrepi podobne narave ali s podobnim učinkom
PDF 739kWORD 458k
Resolucija
Priloga
Priloga
Priloga
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2015 o davčnih odločbah in drugih ukrepih podobne narave ali s podobnim učinkom (2015/2066(INI))
P8_TA(2015)0408A8-0317/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 4 in 13 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju členov 107, 108, 113, 115, 116, 175 in 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju svojega sklepa z dne 12. februarja 2015 o ustanovitvi posebnega odbora za davčne odločbe in druge ukrepe podobne narave ali s podobnim učinkom, njegovih pristojnostih, številčni sestavi in mandatu(1),

–  ob upoštevanju razkritij Mednarodnega združenja preiskovalnih novinarjev o davčnih odločbah in drugih škodljivih praksah v Luksemburgu, znanih pod imenom „LuxLeaks“,

–  ob upoštevanju izidov vrhov skupin G-7, G-8 in G-20 o mednarodnih davčnih vprašanjih, zlasti vrha v Elmau 7. in 8. junija 2015, Brisbanu 15. in 16. novembra 2014, Sankt Peterburgu 5. in 6. septembra 2013, Lough Ernu 17. in 18. junija 2013 in Pittsburghu 24. in 25. septembra 2009,

–  ob upoštevanju poročila Organizacije za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) o škodljivi davčni konkurenci kot novem globalnem vprašanju iz leta 1998,

–  ob upoštevanju poročila OECD iz leta 2013 o ukrepih proti eroziji davčne osnove in preusmeritvi dobička, akcijskega načrta OECD na podlagi tega poročila in nadaljnjih objav,

–  ob upoštevanju nedavno sprejetih sklepov Evropskega sveta o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb (14. marec 2013), davkih (22. maj 2013), avtomatični izmenjavi podatkov (18. december 2014), eroziji davčne osnove in preusmeritvi dobička, avtomatični izmenjavi podatkov na globalni ravni in škodljivih davčnih ukrepih (18. december 2014) ter davčnih utajah (27. junij 2014),

–  ob upoštevanju sklepov zasedanja Ekonomsko-finančnega sveta (ECOFIN) in njegovega poročila z dne 22. junija 2015 o davčnih vprašanjih, namenjenega Evropskemu svetu,

–  ob upoštevanju polletnega poročila Skupine za kodeks ravnanja (obdavčitev podjetij) v okviru Sveta o kodeksu ravnanja,

–  ob upoštevanju direktive o upravnem sodelovanju(2), direktive o obrestih in licenčninah(3) ter najnovejših predlogov Komisije o njunih spremembah,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 90/435/EGS z dne 23. julija 1990 o skupnem sistemu obdavčitve matičnih družb in odvisnih družb iz različnih držav članic(4) (direktiva o matičnih in odvisnih družbah), kakor je bila nazadnje spremenjena leta 2015,

–  ob upoštevanju Direktive 2014/56/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. aprila 2014 o spremembi Direktive 2006/43/ES o obveznih revizijah za letne in konsolidirane računovodske izkaze(5),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 PDEU(6),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 77/799/EGS z dne 19. decembra 1977 o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposrednega obdavčevanja in obdavčevanja zavarovalnih premij(7),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES(8),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. februarja 2007 Svetu, Evropskemu parlamentu in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru o delu Skupnega foruma EU za transferne cene na področju izogibanja sporom in postopkov reševanja sporov ter v zvezi s smernicami o vnaprejšnjih cenovnih sporazumih v EU (COM(2007)0071),

–  ob upoštevanju obvestila Komisije z dne 10. decembra 1998 o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe, ki zadevajo neposredno obdavčitev ustvarjenega dohodka(9),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 17. junija 2015 z naslovom Pravičen in učinkovit sistem obdavčevanja dohodkov pravnih oseb v Evropski uniji: pet ključnih področij za ukrepanje (COM(2015)0302),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. marca 2015 o davčni preglednosti za preprečevanje davčnih utaj in izogibanja davkom (COM(2015)0136),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. decembra 2012 z naslovom Akcijski načrt za okrepljeni boj proti davčnim goljufijam in davčnim utajam (COM(2012)0722),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 6. decembra 2012 o agresivnem davčnem načrtovanju (C(2012)8806),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije z dne 6. decembra 2012 glede ukrepov, namenjenih spodbujanju tretjih držav k uporabi minimalnih standardov dobrega upravljanja v davčnih zadevah (C(2012)8805),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. junija 2012 o konkretnih ukrepih za krepitev boja proti davčnim utajam in izmikanju davkom, vključno v zvezi s tretjimi državami (COM(2012)0351),

–  ob upoštevanju predloga Komisije iz leta 2011 za direktivo Sveta o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb (CCCTB) (COM(2011)0121) in mnenja Parlamenta z dne 19. aprila 2012 o omenjenem predlogu(10),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 25. oktobra 2011 o obnovljeni strategiji EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011-2014 (COM(2011)0681),

–  ob upoštevanju resolucije Sveta in predstavnikov vlad držav članic z dne 1. decembra 1997 o kodeksu ravnanja o obdavčitvi podjetij(11) in rednih poročil Skupine za kodeks ravnanja (obdavčitev podjetij) Svetu,

–  ob upoštevanju priporočila z dne 30. aprila 2014, ki ga je sprejel odbor ministrov Sveta Evrope o zaščiti prijaviteljev nepravilnosti,

–  ob upoštevanju poročila Simmons & Simmons iz leta 1999 o upravnih praksah, omenjenega v odstavku 26 poročila skupine za kodeks ravnanja iz leta 1999, t. i. poročila Primarolo (SN 4901/99), in posodobitve tega poročila iz leta 2009;

–  ob upoštevanju predlogov sprememb k predlogu direktive Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Direktive 2007/36/ES glede spodbujanja dolgoročnega sodelovanja delničarjev in Direktive 2013/34/EU glede določenih elementov izjave o upravljanju podjetij(12), ki jih je Parlament sprejel 8. julija 2015,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. julija 2015 o davčnih utajah in izogibanju davkom kot izzivih za upravljanje, socialno varstvo in razvoj v državah v razvoju(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. marca 2015 o letnem davčnem poročilu(14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2015 o letnem poročilu za leto 2013 o zaščiti finančnih interesov EU – boj proti goljufijam(15),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o organiziranem kriminalu, korupciji in pranju denarja(16),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 21. maja 2013 o boju proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in davčnim oazam(17),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. aprila 2012 o pozivu h konkretnim ukrepom za boj proti davčnim goljufijam in utajam(18),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o obdavčenju in razvoju – sodelovanje z državami v razvoju pri spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah(19),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. februarja 2010 o spodbujanju dobrega upravljanja v davčnih zadevah(20),

–  ob upoštevanju različnih parlamentarnih predstavitev in poznejših poročil o isti temi v nacionalnih parlamentih, zlasti v spodnjem domu parlamenta Združenega kraljestva, senatu ZDA in francoski državni skupščini,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Posebnega odbora za davčne odločbe in druge ukrepe podobne narave ali s podobnim učinkom (A8-0317/2015);

LuxLeaks: dejstva in številčni podatki

A.  ker je škandal LuxLeaks, ki je izbruhnil 5. novembra 2014, ko je Mednarodno združenje preiskovalnih novinarjev objavilo 28 000 strani zaupnih dokumentov o več kot 500 zasebnih davčnih dogovorih med luksemburškimi davčnimi organi in več kot 300 multinacionalnimi podjetji, sklenjenih med letoma 2002 in 2010, razkril obseg uporabe skrivnih dogovorov, pri katerih je šlo za zapletene finančne strukture, z namenom drastičnega znižanja davkov; ker je v veliko primerih prisotnost luksemburških odvisnih družb z obsegom poslovanja v vrednosti več sto milijonov evrov v tej državi majhna, skromna pa je tudi njihova gospodarska dejavnost v njej;

B.  ker so vprašanja, povezana z erozijo davčne osnove za davek od dohodkov pravnih oseb in agresivnim davčnim načrtovanjem, znana in se preučujejo na mednarodni ravni že vsaj več desetletij; ker so zaradi razkritij v okviru LuxLeaks ta vprašanja pritegnila pozornost javnosti in medijev, saj so bile razrite vprašljive davčne prakse, ki so jih izvajala revizijska podjetja v določeni državi članici; ker so preiskave Komisije in delo, ki ga je opravil Parlament prek posebnega odbora, pokazali, da ne gre za osamljen primer, ampak da je v Evropi in zunaj nje močno razširjena praksa, da se sprejmejo davčni ukrepi za zmanjšanje splošne davčne obveznosti nekaterih velikih korporacij, da bi umetno povečali nacionalno davčno osnovo v škodo drugih držav, med katerimi so tudi države, ki morajo izvajati varčevalne ukrepe;

C.  ker takšno ravnanje, zaradi katerega se pogosto izgubi povezava med tem, kje se ustvari vrednost in kje se obdavčijo dohodki, ne zajema le davčnih odločb, temveč tudi široko paleto škodljivih davčnih praks, ki jih izvajajo nacionalni davčni organi v EU in zunaj nje;

D.  ker je javni nadzor nad temi praksami del demokratičnega nadzora; ker se glede na negativni učinek, ki ga imajo na celotno družbo, lahko ohranijo le, če ostanejo nerazkrite ali se dopuščajo; ker so raziskovalni novinarji, nevladni sektor in akademska skupnost bistveno prispevali k razkritju primerov izogibanja davkom in ustreznemu obveščanju javnosti o teh primerih; ker njihovo razkritje ne bi smelo biti odvisno od poguma in etičnosti posameznih prijaviteljev nepravilnosti, temveč bi moralo biti del bolj sistematičnega poročanja in mehanizmov za izmenjavo podatkov;

Pristop držav članic k obdavčevanju pravnih oseb

E.  ker je leta 2012 prihodek od davka na dohodke pravnih oseb v 28 državah članicah Unije v povprečju predstavljal 2,6 % BDP(21);

F.  ker je v skladu s Pogodbo neposredno obdavčevanje predvsem v pristojnosti držav članic; ker je v primerih, ko je za obdavčitev pristojna EU, za izvajanje te pristojnosti običajno potrebno soglasje v Svetu; ker zaradi tega na ravni EU ni bilo sprejetih še nobenih pomembnih odločitev glede obdavčevanja dohodkov pravnih oseb, čeprav je nedavno prišlo do premikov pri povezovanju EU na področju notranjega trga in na drugih področjih, zajetih v Pogodbah EU, kot so mednarodni trgovinski sporazumi, enotna valuta, gospodarsko in fiskalno upravljanje ter načela in zakonodaja o preprečevanju pranja denarja; ker morajo države članice spoštovati evropsko konkurenčno pravo in zagotavljati, da je njihova davčna zakonodaja združljiva z načeli notranjega trga in ne povzroča izkrivljanja konkurence; ker zaradi pravice veta, ki jo imajo države članice v okviru pravila o soglasju v Svetu, ni veliko motivacije za premik z mrtve točke k rešitvi, ki bi temeljila na večjemu sodelovanju; ker bi bilo treba za spremembo zahteve soglasja na področju neposrednega obdavčevanja spremeniti Pogodbo, razen če se uporabi postopek iz člena 116 PDEU;

G.  ker to, da ima zdaj vsaka država članica pravico veta, pomeni, da morajo vse države članice odločno in na podlagi sodelovanja ukrepati pri reševanju vseevropskega problema davčnih utaj in izogibanja davkom;

H.  ker se z nekaj hvalevrednimi izjemami nacionalni politični predstavniki doslej niso dovolj odkrito zavzeli za reševanje problema izogibanja davkom, vključno z davčnimi odločbami;

I.  ker se na evropskem notranjem trgu kapital prosto pretaka in velika podjetja poročajo o svojih dejavnostih na konsolidirani osnovi, davek pa poberejo nacionalni davčni organi, pri čemer si med sabo izmenjajo zelo malo informacij;

J.  ker na delujočem notranjem trgu ne bi smelo priti do umetnih izkrivljanj, ki bi vplivala na odločitve o naložbah in poslovni lokaciji; ker pa globalizacija, digitalizacija in prosti pretok kapitala ustvarjajo pogoje za intenzivnejšo konkurenco na davčnem področju med državami članicami ter med njimi in tretjimi državami pri privabljanju naložb in podjetij; ker je pomembno podjetja obdržati v Evropi in jih vanjo privabljati, vendar ne s potencialno škodljivi davčni mehanizmi, katerih glavni cilj je predvsem spodbuditi naložbe in pritegniti več gospodarske dejavnosti in ki so bodisi odziv na podobne ukrepe sosednjih držav ali pa so namenjeni temu, da se popravijo domnevna obstoječa neravnovesja med državami članicami glede relativne blaginje, velikosti ali obrobne lege; ker se hkrati zdi, da v nekaterih jurisdikcijah obstaja povezava med privlačnim sistemom obdavčevanja dohodkov pravnih oseb in veliko nacionalno blaginjo; ker je optimalna struktura davčnih sistemov odvisna od številnih dejavnikov, zato se od države do države razlikuje; ker škodljiva davčna konkurenca med državami članicami nedvomno omejuje potencial enotnega trga;

K.  ker države – namesto da bi se osredotočale le na spodbujanje privlačnega poslovnega okolja, na primer z dobro infrastrukturo in visoko kakovostno delovno silo, tudi prek odhodkov za povečanje produktivnosti, ter zagotavljale stabilnost in predvidljivost davčnega sistema – v svoji vlogi akterjev na področju davčne konkurence nacionalno davčno zakonodajo skupaj s svojo mrežo davčnih sporazumov uporabljajo za promoviranje sebe kot držav, primernih za naložbe, in središč, primernih za prijavo dobička in usmerjanje finančnih tokov vanje, kar privablja podjetja ali navidezna podjetja v škodo partnerskih držav in vzpostavlja druge nepoštene prakse med njimi; ker je v očitnem interesu posameznih držav, da ravnajo koristoljubno, in sicer da kot prve oblikujejo in začnejo izvajati posebne davčne mehanizme in določbe, s katerimi privabljajo davčno osnovo, in kot zadnje sodelujejo pri usklajenih ukrepih, ki temeljijo na sodelovanju, za reševanje vprašanja izogibanja davkom;

L.  ker davčna konkurenca med državami članicami obstaja; ker je v členu 4 PEU določeno načelo lojalnega sodelovanja med državami članicami Unije; ker bi morale države članice na področju davčne konkurence to načelo v celoti uporabljati;

M.  ker je stališče nekaterih držav članic glede izogibanja davkom dvoumno, saj se pritožujejo zaradi erozije davčne osnove na nacionalni ravni, hkrati pa so zasnovale obstoječe nacionalne in mednarodne davčne sisteme, ki to omogočajo, prav tako pa vztrajno zavračajo spremembe svojih davčnih sistemov v prid bolj usklajene rešitve; ker bi bilo treba v okviru popolne mobilnosti kapitala v EU in glede na cilj vzpostavitve unije kapitalskih trgov, ki ga je izrazila Komisija, v celoti upoštevati medsebojno odvisnost in vzajemne učinke nacionalnih davčnih sistemov in prihodkov, pri tem pa ne pozabiti na obsežno pozitivno in negativno čezmejno prelivanje, ki ga povzročijo davčne odločitve posameznih držav članic, saj davčna spodbuda v eni državi pomeni erozijo davčne osnove v drugi;

N.  ker je prišlo do protislovja, da je svobodna konkurenca med državami članicami na davčnem področju privedla do protikonkurenčnega ravnanja in izkrivljanja konkurence;

O.  ker se je vzpostavitev enotnega evropskega trga izkazala kot zelo koristna za nacionalna gospodarstva, saj so z njo postale bolj konkurenčne in privlačne v globaliziranem gospodarstvu, in ker bo davčna konvergenca med državami članicami navsezadnje imela enak učinek;

P.  ker zakonodajalec in davčne uprave, ki pogosto nimajo dovolj virov, ne morejo predvideti inovativnih mehanizmov za izogibanje davkom, ki jih oblikujejo in k njim spodbujajo nekateri davčni svetovalci, zlasti iz velikih revizijskih podjetij, pravniki in posredniška podjetja, temveč se lahko na te mehanizme le odzovejo, včasih tudi z veliko zamudo; ker so izkušnje še zlasti pokazale, da se organi EU, ki bi morali preprečiti uvedbo škodljivih davčnih ukrepov (kot je Skupina za kodeks ravnanja, ki so jo leta 1999 ustanovile države članice, ali Komisija kot varuhinja pogodb), nesposobni ukrepati proti tem neželenim praksam, saj včasih ukrepajo neučinkovito ali pa na podlagi preveč omejenih pooblastil, in da so bili v EU uvedeni številni novi in pogosto agresivni ukrepi ali dogovori o izogibanju davkom, kot je posebna ureditev za obdavčitev intelektualne lastnine („patent boxes“); ker se multinacionalna podjetja v EU in po svetu za oblikovanje mehanizmov za izogibanje davkom naslanjajo na strokovno znanje dobro organiziranih in usposobljenih davčnih svetovalcev, pa tudi bank in drugih ponudnikov finančnih storitev; ker je sektor davčnega svetovanja hkrati prisoten tudi v svetovalnih organih vlad in javnih institucij na področju davčnih zadev, kot je platforma EU za dobro davčno upravljanje; ker obstajajo pomisleki, da bi pri zagotavljanju svetovanja istega podjetja tako za javne organe kot za zasebna multinacionalna podjetja lahko prišlo do navzkrižja interesov;

Q.  ker mora davčno načrtovanje potekati v mejah prava in veljavnih pogodb; ker je zato najustreznejši način za preprečevanje agresivnega davčnega načrtovanja dobra zakonodaja in mednarodno usklajevanje za doseganje želenih rezultatov;

R.  ker je izvajanje zakonodaje bistvenega pomena za doseganje zastavljenih ciljev; ker so za to izvajanje pristojne nacionalne uprave, ki imajo pogosto malo spodbud za sodelovanje na evropski ravni; ker te razmere še povečujejo in poglabljajo razhajanja, ki izhajajo že iz razlik med zakonodajami v Uniji;

S.  ker trojka institucij (Evropska komisija, Evropska centralna banka in Mednarodni denarni sklad), ki je spremljala program za finančno in fiskalno prilagoditev v državah članicah, kot sta Portugalska in Grčija, ni poskušala preprečiti davčnih amnestij, davčnih odločb, davčnih olajšav in shem za oprostitev davka, ki so bile in so nepravično diskriminatorne, saj družbe in posameznike spodbujajo k izogibanju davkom, povzročajo odtekanje državnih prihodkov in povečujejo breme že preveč obdavčenih malih in srednjih podjetij ter državljanov;

T.  ker sta preiskovanje in pregon davčnih kaznivih dejanj in pranja denarja, ki pogosto vključujejo finančne dejavnosti in pravne osebe v več jurisdikcijah, izjemno zahtevna; ker so uslužbenci držav članic, ki so pristojni za preiskovanje in sodni pregon storilcev davčnih in drugih kaznivih dejanj, pogosto niso dovolj usposobljeni niti ne razpolagajo z ustrezno opremo;

U.  ker se je zaradi varčevalnih politik in omejevanja proračuna v zadnjih nekaj letih znatno zmanjšala zmožnost davčnih uprav za preiskovanje davčnih kaznivih dejanj in škodljivih davčnih praks; ker so bila ta zmanjšanja posebej škodljiva v državah, udeleženih v programih finančne pomoči pod vodstvom trojke, kjer je bilo povečanje državnih prihodkov doseženo na račun prekomerno obdavčenih malih in srednjih podjetij in državljanov, medtem ko so velike korporacije in bogata podjetja, ki so se izogibala davkom, pogosto izkoriščala davčno amnestijo, davčne odločbe in druge sheme davčnih oprostitve in drugih davčnih ugodnosti, kot se je zgodilo na Portugalskem in v Grčiji;

Davčne odločbe in škodljive davčne prakse

V.  ker davčne odločbe zajemajo širok spekter praks v državah članicah, ki zajemajo vse od ukrepov ad hoc do jasno določene uporabe zakona, in sicer glede možnega področja uporabe in tematike, zavezujoče narave, pogostosti uporabe, obveščanja javnosti, trajanja in plačila pristojbin; ker na mednarodni ravni davčna odločba ni enotno opredeljeno, če izvzamemo sklicevanje Komisije nanj kot na „vsako sporočanje ali države članice ali v njenem imenu glede razlage ali uporabe davčnih predpisov oziroma vsak drug instrument ali ukrep s podobnim učinkom“;

W.  ker davčne odločbe same po sebi niso sporne, saj je njihov prvotni namen zagotavljanje pravne varnosti davkoplačevalcev in zmanjšanje finančnega tveganja za poštena podjetja v primerih, ko so davčni predpisi ali njihova uporaba v določenih okoliščinah nejasni ali se različno razlagajo, zlasti pri zapletenih transakcijah, s tem pa prispevajo k preprečevanju sporov med davkoplačevalci in davčnimi organi v prihodnosti;

X.  ker se je praksa izdajanja davčnih odločb razvila v okviru tesnejšega in bolj sodelovalnega odnosa med davčnimi organi in davkoplačevalci kot način, kako se spoprijeti z vse bolj zapleteno davčno obravnavo nekaterih transakcij v vse bolj kompleksni, globalni in digitalizirani ekonomiji; ker se je – čeprav države članice trdijo, da davčne odločbe niso diskrecijske narave, pač pa se uporabljajo le za pojasnitev obstoječe davčne zakonodaje, pri čemer ostajajo tajna – na podlagi dela posebnega odbora Parlamenta potrdilo, da se lahko davčne odločbe izdajo brez kakršnega koli pravnega okvira na podlagi neformalnih ali diskrecijskih dogovorov, ki podpirajo davčno motivirane strukture, temelječe na mehanizmih davčnega načrtovanja, ki jih pogosto uporabljajo multinacionalna podjetja za zmanjšanje svojih davčnih prispevkov; ker se zdi, da to velja zlasti – vendar ne izključno – za davčne odločbe, povezane z določanjem transfernih cen znotraj podjetja (t. i. vnaprejšnji cenovni sporazumi); ker lahko davčne odločbe z zagotavljanje pravne varnosti le za nekatere izbrane akterje ustvarijo neenakost med podjetji, ki so jih prejela, in podjetji v istem sektorju, ki do njih nimajo dostopa;

Y.  ker niti OECD niti Evropska komisija nista pozvala k prenehanju same prakse izdajanja davčnih odločb;

Z.  ker vnaprejšnja davčne odločbe ne bi smele vplivati na davčno obravnavo transakcij ali koristiti enemu davkoplačevalcu v škodo drugega, temveč bi morale, če ne pride do spremembe okoliščin, imeti enak učinek kot naknadna uporaba osnovnih davčnih določb; ker se zato to poročilo ne osredotoča zgolj na davčne odločbe, temveč v skladu z mandatom, ki ga je prejel posebni odbor TAXE, zajema vse davčne ukrepe podobne narave ali s podobnim učinkom, ki se lahko na splošno opredelijo kot škodljive davčne prakse, t.j. ukrepi, katerih cilj je privabiti podjetja nerezidente ali njihove transakcije v škodo drugih davčnih jurisdikcij, kjer bi bile te transakcije sicer obdavčene, in/ali ukrepi, ki naj bi zagotovili ugodnosti samo nekaterim podjetjem, s čimer izkrivljajo konkurenco;

AA.  ker bi v določeni meri škodljive davčne prakse utegnile biti povezane z enim ali več nezaželenih učinkov: pomanjkljivo preglednostjo, samovoljno diskriminacijo, izkrivljanjem konkurence in neenakimi konkurenčnimi pogoji na notranjem trgu in zunaj njega, posledicami za celovitost enotnega trga ter za poštenost, stabilnost in legitimnost davčnega sistema, višjo obdavčitvijo manj mobilnih gospodarskih dejavnikov, povečanimi gospodarskimi neenakostmi, nepošteno konkurenco med državami, erozijo davčne osnove, nezadovoljstvom v družbi, nezaupanjem in demokratičnim deficitom;

AB.  ker je treba priznati, da so sicer mala in srednja podjetja še naprej gonilna sila gospodarstva in zaposlovanja v Evropi, kljub temu pa imajo multinacionalna podjetja ključno vlogo pri ustvarjanju naložb, gospodarske rasti in delovnih mest; ker je plačilo poštenega deleža davkov v državah, kjer ta podjetja dejansko gospodarsko delujejo in ustvarjajo vrednost, njihov ključni prispevek k blaginji in trajnosti evropskih družb;

Delo posebnega odbora

AC.  ker se je posebni odbor Parlamenta, ustanovljen 26. februarja 2015, sestal štirinajstkrat in poslušal predstavitve predsednika Komisije Jean-Clauda Junckerja, komisarke za konkurenco Margrethe Vestager, komisarja za gospodarske in finančne zadeve, obdavčenje in carino Pierra Moscovicija, predsednika Sveta Pierra Gramegne, ministrov za finančne zadeve Michela Sapina (Francija), Wolfganga Schäubleja (Nemčija), Piera Carla Padoana (Italija), Luisa de Guindosa (Španija), predstavnikov OECD, pa tudi prijaviteljev nepravilnosti, preiskovalnih novinarjev, strokovnjakov, predstavnikov akademskega sveta, predstavnikov multinacionalnih podjetij, strokovnih združenj, sindikatov, nevladnih organizacij in poslancev parlamentov držav EU (glej Prilogo 1); ker so delegacije odbora TAXE obiskale Švico, da bi preučile nekatere vidike iz dela mandata odbora, ki se nanaša na tretje države, in naslednje države članice, da bi zbrale informacije: Belgijo, Luksemburg, Irsko, Nizozemsko in Združeno kraljestvo; ker so bila organizirana tudi srečanja z vladnimi predstavniki Gibraltarja ter Bermudov; ker kljub vsem tem dejavnostim, ki so pripeljale do različnih in dragocenih spoznanj o davčnih sistemih in praksi v vsej EU, niso bila pojasnjena vsa potrebna vprašanja, vključno z nedoslednostmi, ki ostajajo v izjavah predsednika Komisije Jean-Clauda Junckerja, o dolgo skriti strani iz poročila Jeannota Kreckéja;

AD.  ker je delo odbora delno oviralo to, da se številne države članice in Svet niso pravočasno odzvali (glej Prilogo 2) in posredovali zahtevane dokumentacije ali pa so posredovali le vljudnostni odgovor, v katerem se skorajda niso dotaknili bistva zahtev; ker so le štiri od 17 povabljenih multinacionalnih podjetij privolila v predstavitev pred odborom na prvo povabilo junija in julija 2015; ker je še 11 multinacionalnih podjetij pristalo na predstavitev pred odborom šele po glasovanju o poročilu v odboru TAXE in po več ponovnih vabilih, tako da je bilo treba organizirati izredno sejo tik pred glasovanjem na plenarnem zasedanju(glej Prilogo 3); ker tudi Komisija ni v celoti sodelovala in ni poslala vseh sejnih dokumentov in zapisnikov z neformalnih srečanj skupine za kodeks ravnanja, temveč je zaradi nepopustljivosti nekaterih držav članic omogočila samo delno seznanitev z njimi; ker je bilo treba zato podaljšati mandat odbora;a;

AE.  ker je v času sprejetja tega poročila še vedno potekalo več preiskav Komisije o državni pomoči v zvezi z dogovori o transfernih cenah, odobrenimi z davčnimi odločbami in drugimi ukrepi podobne narave ali s podobnim učinkom, ki vplivajo na obdavčljivi dobiček nekaterih odvisnih družb multinacionalnih podjetij;

Pregled praks pri obdavčevanju dohodkov pravnih oseb v državah članicah

1.  opozarja, da so se modeli obdavčevanja dohodkov pravnih oseb v industrializiranih državah izoblikovali v prvi polovici 20. stoletja, ko je bila čezmejna dejavnost omejena; ugotavlja, da sta globalizacija in digitalizacija gospodarstva močno spremenili globalne vrednostne verige ter način, kako trgi delujejo, in da ima zdaj večina velikih podjetij nadnacionalno strukturo, zaradi česar ni dovolj upoštevati le nacionalne davčne predpise; poudarja, da nacionalni in mednarodni predpisi na področju obdavčenja ne dohajajo razvoja poslovnega okolja;

2.  poudarja, da je treba oblikovati uravnoteženo in pravično davčno politiko kot sestavni del strukturnih reform v državah članicah;

3.  ugotavlja, da podjetja, ki poslujejo čezmejno, sicer vse težje delujejo v skladu z različnimi davčnimi sistemi, vendar lahko zaradi globalizacije in digitalizacije lažje organizirajo svoje dejavnosti prek davčnih oaz in oblikujejo dodelane strukture, s katerimi zmanjšajo svoj globalni davčni prispevek; je zaskrbljen, ker je večina držav članic zaradi gospodarske in dolžniške krize ter proračunske konsolidacije znatno zmanjšala število zaposlenih v davčni upravi; poudarja, da bi nacionalne davčne uprave morale imeti na voljo zadostne vire, vključno s človeškimi viri, za učinkovito delovanje pri preprečevanju in odkrivanju agresivnega davčnega načrtovanja, davčnih utaj in izogibanja davkom, ter boju proti njim, saj ti ustvarjajo znatno erozijo davčne osnove, pa tudi za zagotavljanje boljšega in pravičnejšega pobiranja davkov in verodostojnost davčnega sistema; opozarja, da so študije pokazale, da usposobljeno osebje v davčni upravi državi prinese znatno več prihodkov kot s tem povezanih odhodkov, saj ima učinkovitost davčne uprave neposreden pozitiven učinek na davčne prihodke;

4.  opozarja na razliko med škodljivimi davčnimi praksami nekaterih davčnih in nacionalnih uprav, ki multinacionalnim podjetjem omogočajo preusmerjanje dobičkov, da se izognejo obdavčitvi na ozemljih, kjer so bili dobički ustvarjeni, in na drugi strani konkurenco držav pri privabljanju tujih neposrednih naložb ali ohranjanju gospodarskih dejavnosti znotraj države v popolni skladnosti z zakonodajo EU;

5.  poudarja, da Pogodba v skladu z načelom subsidiarnosti državam članicam omogoča, da določijo svojo stopnjo davka od dohodkov pravnih oseb in davčno osnovo, vse dokler ne bodo v skladu s Pogodbo sprejeti ukrepi za večjo davčno konvergenco; poudarja tudi, da zaradi prezapletenih predpisov v okviru nacionalnih davčnih sistemov in razlik med njimi prihaja do zakonodajnih vrzeli, ki jih multinacionalna podjetja izkoriščajo za agresivno davčno načrtovanje, zaradi česar pride do erozije davčne osnove in preusmeritve dobička, tekmovanja v zniževanju standardov in končno do neoptimalnih ekonomskih posledic; poudarja, da je tovrstno izogibanje davkom v škodo vsem nacionalnim proračunom kot celoti, saj povečanje prihodkov od davkov na podlagi škodljivih davčnih praks v eni državi članici (z odstopanji, posebnimi olajšavami ali zakonodajnimi vrzelmi) ne odtehta zmanjšanja prihodkov od davkov v drugih; poudarja, da je nadaljnjo erozijo davčne osnove mogoče preprečiti le z bolj usklajenim in skupnim pristopom držav članic, na podlagi katerega bi oblikovali skupni okvir, v katerem bi države članice določale svoje davčne stopnje ter bi lahko preprečevale nadaljnjo erozijo davčne osnove, škodljivo davčno konkurenco ter zniževanju standardov glede davčne stopnje;

6.  opozarja, da nekatere države članice uradno podjetja višje obdavčujejo kot druge, da pa so v resnici davčne stopnje zaradi olajšav in zakonodajnih vrzeli, ki so v korist domačih podjetij, bistveno nižje, tako da so te dejansko nižje kot v državah članicah z uradno nizkimi davčnimi stopnjami;

7.  poudarja, da v nekaterih državah članicah nižja davčna stopnja za dohodke pravnih oseb lahko zagotovi višji davčni prihodek kot višja davčna stopnja;

8.  ugotavlja, da so se po podatkih Komisije(22) zakonsko določene stopnje davka od dohodkov pravnih oseb v EU v obdobju od leta 1995 do 2014 znižale za 12 odstotnih točk s 35 % na 23 %; poudarja, da se je poleg znižanja davčnih stopenj razširila tudi davčna osnova, s čimer se ublažijo izgube prihodkov, in da so relativno stabilni prihodki iz obdavčenja dohodkov pravnih oseb v enakem časovnem okviru lahko tudi posledica razširjenega trenda ustanavljanja podjetij, in sicer prehoda z nekaterih zakonitih oblik poslovanja, kot je samostojno podjetništvo, na status podjetja, zaradi česar pride do podobnega prehoda z davčne osnove fizične osebe na davčno osnovo pravne osebe;

9.  ugotavlja, da večina držav članic porabi veliko sredstev za davčne olajšave, ki naj bi malim in srednjim podjetjem zagotovile konkurenčno prednost, vendar Komisija meni, da so v treh od štirih držav članic, preučenih v nedavni študiji, ti poskusi izničeni zaradi učinka mednarodnega davčnega načrtovanja(23); ugotavlja, da so zaradi teh učinkov mala in srednja podjetja v podrejenem konkurenčnem položaju kljub večjim stroškom, povezanim z davčnimi izdatki v ta namen, in da ti učinki izničujejo namen oblikovalcev nacionalnih politik;

10.  poudarja, da je vrzel med zakonsko določenimi in dejanskimi davčnimi stopnjami vse večja, zlasti pri podjetjih, ki poslujejo na mednarodni ravni, kar vsaj delno odraža različna odstopanja in izjeme od splošno veljavne davčne ureditve, bodisi ker je zakonodajalec to načrtoval, da bi dosegel določene cilje, bodisi ker je to posledica agresivnega davčnega načrtovanja, tj. oblikovanja povsem umetne ureditve samo za davčne namene;

11.  poudarja, da neskladnosti med davčnimi sistemi na globalni ravni prispevajo k znatnemu zmanjševanju davčne osnove in davčnim utajam, vendar ukrepanje le na ravni EU teh težav ne bo odpravilo;

12.  ugotavlja, da se 28 davčnih sistemov v EU zelo razlikuje med sabo, tako glede opredelitve davčne osnove kot davčnih stopenj, še toliko bolj, če upoštevamo posebne jurisdikcije, ki so povezane z državami članicami EU in v katerih veljajo samostojni davčni sistemi (čezmorska ozemlja in ozemlja Združenega kraljestva pod britansko krono); obžaluje, da v EU ne obstajajo skupne opredelitve ali smernice glede osnovnih pojmov in elementov, kot so ravnovesje med obdavčevanjem pri viru in glede na rezidentstvo, stalna poslovna enota in obdavčljivi subjekti, ekonomska osnova in predpisi o preprečevanju zlorab, opredelitev obresti in licenčnin, obravnava dolga in lastniškega kapitala, še manj pa glede tega, kaj se lahko odbije od davčne osnove in kaj ne, zaradi česar so davčni sistemi držav članic neusklajeni; poudarja, da je treba te opredelitve uskladiti;

13.  poudarja, da nacionalne preferencialne ureditve in neskladnosti med različnimi davčnimi sistemi na enotnem trgu ustvarjajo priložnosti za izogibanje davkom; ugotavlja, da te neželene učinke še poslabšuje veljavnost številnih dvostranskih davčnih sporazumov med državami članicami in tretjimi državami ter nezadostne določbe za preprečevanje zlorab v njih;

14.  ugotavlja, da neusklajenost davčnega okvira v EU še dodatno otežuje očitno nesodelovanje med državami članicami; v zvezi s tem poudarja, da države članice ne upoštevajo vedno, kakšen učinek bodo imeli njihovi davčni ukrepi na druge države članice, kar ne velja samo za oblikovanje davčnih ukrepov, temveč tudi za izmenjavo informacij o njihovem izvajanju, zaradi česar se na davčnem področju uveljavlja politika iskanja koristi na račun drugih, kar je v nasprotju s samimi temelji evropskega projekta; poudarja, da bi sistematična in učinkovita izmenjava informacij med državami članicami omogočila, da bi lahko upoštevale davčno obravnavo posameznih tokov dohodkov ali transakcij v drugih državah članicah; poudarja, da se tudi zaradi tega dogaja, da je dobiček, ki ga ustvarijo multinacionalna podjetja v neki državi članici, v EU obdavčen po zelo nizki stopnji ali sploh ni obdavčen, kar je nesprejemljivo;

15.  meni, da bi bilo treba v zvezi z notranjim trgom fiskalno politiko in politiko konkurence obravnavati kot dve plati iste medalje, in poziva Komisijo, naj ponovno oceni in okrepi razpoložljive instrumente in vire za politiko konkurence in državne pomoči;

16.  poudarja, da je zbliževanje nacionalnih davčnih sistemov v EU zelo omejeno, čeprav se je proces povezovanja EU v zadnjih 30 letih poglobil bolj kot kdajkoli prej, zlasti v zvezi z enotnim trgom ter ekonomsko in monetarno unijo; obžaluje, da usklajevanje nacionalnih davčnih sistemov močno zaostaja za usklajevalnimi prizadevanji na ravni EU na drugih področjih, zlasti v okviru evropskega semestra, čeprav se precejšen del kombinacije politik za zagotavljanje fiskalne konsolidacije – razen pomembnih ukrepov na področju odhodkov – nanaša na prihodke; meni, da bi bilo treba ta vidik vključiti v poročilo petih predsednikov o dokončanju evropske ekonomske in monetarne unije iz junija 2015;

17.  poudarja, da pomanjkanje politične volje za doseganje konvergence med nacionalnimi fiskalnimi politikami države članice spodbuja, da se odločajo za dvostranski pristop, čeprav bi bil skupni pristop bolj učinkovit; želi spomniti na možnost, da bi fiskalno konvergenco poskušali doseči z uporabo okrepljenega sodelovanja; v zvezi s tem pozdravlja željo nekaterih držav članic po uvedbi davka na finančne transakcije;

Instrumenti agresivnega davčnega načrtovanja in njihov učinek

18.  poudarja, da se zaradi izogibanja davkom, ki se ga poslužujejo nekatera multinacionalna podjetja, njihov dobiček, ki ga ustvarijo v evropskih jurisdikcijah, lahko dejansko obdavči po skoraj ničelni davčni stopnji, poudarja pa tudi, da ta multinacionalna podjetja, ki sicer imajo koristi od številnih javnih dobrin in storitev v državah, kjer poslujejo, ne plačajo svojega deleža in tako prispevajo k eroziji davčne osnove in poglabljanju neenakosti; poudarja tudi, da je možnost preusmerjanja dobička na voljo samo podjetjem, ki poslujejo čezmejno, kar škoduje konkurentom, ki poslujejo samo v eni državi;

19.  z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da izogibanje davkom od dohodkov pravnih oseb neposredno vpliva na nacionalne proračune in na razčlenitev deležev davčnih prihodkov po kategorijah davkoplačevalcev ter po ekonomskih dejavnikih (v korist najbolj mobilnih dejavnikov, kot je kapital v obliki tujih neposrednih naložb); obžaluje, da poleg izkrivljanja konkurence in neenakih konkurenčnih pogojev to povzroča izjemno zaskrbljujoče razmere, ko v času intenzivne fiskalne konsolidacije in strukturnih reform nekateri od navedenih davčnih zavezancev z najvišjo plačilno sposobnostjo prispevajo znatno manj od tistih, ki jih je gospodarska, finančna in dolžniška kriza najbolj prizadela, kot so navadni državljani in podjetja, ki ne uporabljajo agresivnega davčnega načrtovanja, ki pogosto spadajo v kategorijo malih in srednjih podjetij in zaradi tega podrejenega davčnega položaja pogosto ne morejo konkurirati multinacionalnim podjetjem; poudarja, da bi to utegnilo spodkopati zaupanje v demokracijo in vplivati na splošno izpolnjevanje davčnih obveznosti, zlasti v državah, ki izvajajo program za prilagoditev; obžaluje, da so prijavitelji nepravilnosti, ki nacionalnim organom zaradi javnega interesa zagotavljajo ključne informacije o kršitvah, nezakonitem ravnanju, prevarah ali nezakonitih dejavnostih, lahko kazensko preganjani ali doživljajo osebne ali ekonomske posledice; z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da se s podobnimi posledicami včasih soočajo celo novinarji pri odkrivanju nezakonitih ali nelegitimnih praks;

20.  ugotavlja, da je raziskava Mednarodnega denarnega sklada(24), v katero je bilo vključenih 51 držav, pokazala, da izguba prihodka zaradi preusmeritve dobička z ene davčne jurisdikcije v drugo znaša približno 5 % sedanjih prihodkov od davka od dohodkov pravnih oseb, v državah, ki niso članice OECD, pa skoraj 13 %; ugotavlja tudi, da po navedbah Komisije ekonometrični dokazi kažejo, da je pri tujih neposrednih naložbah vidik obdavčitve dohodkov pravnih oseb skozi čas postal vse pomembnejši; poudarja, da se po izsledkih študije v EU vsako leto izgubi približno 1 bilijon EUR potencialnih davčnih prihodkov zaradi skupnega učinka davčnih goljufij in davčnih utaj, med drugim tudi sive ekonomije, in izogibanja davkom(25) in da ocene kažejo, da letne izgube za nacionalne proračune, nastale zaradi izogibanja davkom, znašajo okoli 50 do 70 milijard EUR, da pa bi te izgube prihodkov v EU v resnici utegnile znašati okoli 160 do 190 milijard EUR, če bi upoštevali posebne davčne ureditve, neučinkovitost pri pobiranju davkov ter druge podobne dejavnosti(26); odbor OZN za trgovino in razvoj pa je izračunal, da se v državah v razvoju zaradi tega, ker se multinacionalna podjetja izogibajo davkom, na leto izgubi približno 100 milijard USD prihodkov; poudarja, da je treba te ocene obravnavati previdno in da bi utegnile biti prenizke glede na dejanske izgube za nacionalne proračune, saj je preglednost majhna, na svetu pa se uporabljajo različni računovodski in pojmovni okviri, kar vpliva na razpoložljivost primerljivih in tehtnih podatkov ter na zanesljivost ocen;

21.  ugotavlja, da se lahko strategije davčnega načrtovanja oblikujejo na podlagi strukturiranja korporacij, ureditev financiranja za njihove odvisne družbe ali določanja transfernih cen brez povezave z dejanskimi gospodarskimi dejavnostmi, kar omogoča umetno preusmerjanje dobička med jurisdikcijami s ciljem zmanjšati globalni davčni prispevek podjetij; z veliko zaskrbljenostjo ugotavlja, da je v EU vse več navideznih družb, ki so podjetja samo po imenu, uporabljajo pa se izključno za namene davčne utaje; opozarja na poseben primer podjetja McDonalds, za katero je združenje sindikatov v poročilu opozorilo, da so med letoma 2009 in 2013 njegove davčne prakse evropske države stale čez milijardo EUR davčnih izgub(27);

22.  meni, da kljub učinkovitim gospodarskim povezavam in interakciji na notranjem trgu nacionalne preferencialne ureditve in nizka raven usklajenosti ali konvergence med davčnimi sistemi držav članic povzročajo številna neskladja, ki omogočajo agresivno davčno načrtovanje, dvojne olajšave in dvojno neobdavčevanje, na primer prek ene ali kombinacije več naslednjih praks: nepošteno določanje transfernih cen, iskanje olajšav v jurisdikcijah z visokimi davki, prenos sredstev, pridobljenih prek posojil, na namenska podjetja, prenos tveganja, hibridni finančni instrumenti, izkoriščanje neusklajenosti, davčna arbitraža, dogovori o licenčninah, izbiranje najugodnejšega sporazuma in prodaja sredstev v jurisdikcijah z nizkimi davki;

23.  poudarja, da je pri misijah za zbiranje informacij v petih državah članicah in Švici posebni odbor ugotovil, da bi več nacionalnih davčnih ukrepov, ki jih multinacionalna podjetja pogosto uporabljajo v kombinaciji, utegnilo veljati za škodljive davčne prakse, zlasti spodaj našteti, vendar ta seznam ni izčrpen:

   zloraba davčnih odločb ali sporazumov o poravnavi, ki niso le pojasnitev obstoječe zakonodaje in zagotavljajo ugodnejšo davčno obravnavo,
   različne opredelitve stalne poslovne enote davčnega rezidentstva,
   majhno upoštevanje ali neupoštevanje ekonomske osnove, ki omogoča ustanavljanje subjektov za posebne namene (npr. navideznih in slamnatih družb) z ugodnejšo davčno obravnavo,
   odbitek nominalnih obresti (podjetjem omogoča, da od svojih obdavčljivih dohodkov odbijejo navidezne obresti, izračunane na podlagi njihovega lastniškega kapitala),
   prakse izdajanja stališč o presežnem dobičku (prek katerih lahko podjetje od davčne uprave pridobi pisno potrdilo o tem, da njegov obdavčljivi dohodek ne vključuje dobička, ki ne bi bil ustvarjen, če ne bi bilo del multinacionalnega podjetja),
   nejasne ali neusklajene določbe o določanju transfernih cen,
   številne preferencialne ureditve, zlasti glede neopredmetenih sredstev (posebna ureditev za obdavčitev patentov, znanja ali intelektualne lastnine),
   povračilo ali oprostitev davčnega odtegljaja za obresti, dividende in licenčnine na podlagi dvostranskih davčnih sporazumov in/ali določb nacionalne zakonodaje,
   različne pravne opredelitve v državah članicah (hibridni subjekti ali hibridna posojila, kjer se obrestni odhodki spremenijo v izvzete dividende),
   v primeru Švice posebne davčne ureditve na ravni kantonov za podjetja pod tujim nadzorom, ki ne veljajo za podjetja pod nacionalnim nadzorom (ločevalne ureditve);
   pomanjkanje učinkovitih splošnih ali posebnih pravil proti zlorabi ali ohlapno izvrševanje ali razlaga teh pravil,
   strukture, ki lahko prikrijejo dejanskega lastnika sredstev in za katere morda ne veljajo ureditve za izmenjavo informacij, kot so skladi in t. i. prostocarinska območja;

24.  ugotavlja, da po podatkih Komisije(28) 72 % preusmeritev dobička v EU poteka prek določanja transfernih cen in lokacije intelektualne lastnine;

25.  poudarja, da so v zadnjih letih številne države članice razvile posebne mehanizme za zmanjšanje davka od dohodkov pravnih oseb, s katerimi želijo pritegniti mobilna neopredmetena sredstva podjetij, kot je dohodek od intelektualne lastnine; ugotavlja, da so možnosti za zmanjšanje davčne osnove in olajšave raznolike, prav tako pa tudi področja uporabe predlaganih mehanizmov (posebna ureditev za obdavčitev inovacij, intelektualne lastnine, znanja, patentov itd.); poudarja, da v nekaterih državah članicah za davkoplačevalce ni obvezno, da za pridobitev davčnih ugodnosti intelektualno lastnino ustvarijo sami in/ali v zadevni državi, temveč je dovolj, da jo pridobijo prek podjetja, ki ima rezidenstvo v tej jurisdikciji; zato poudarja, da morajo biti vse davčne olajšave za raziskave in razvoj povezane z dejanskimi izdatki v navedeni jurisdikciji;

26.  poleg tega poudarja, da se lahko v skladu z nacionalnimi davčnimi sistemi za stroške raziskav in razvoja že zdaj uveljavlja izvzetje iz obdavčitve, tudi če ne obstaja posebna ureditev za obdavčitev intelektualne lastnine, in da te ureditve prispevajo k izogibanju davkom na način, ki je v nasprotju s sistemom;

27.  meni, da so ti mehanizmi primeri škodljive davčne konkurence med državami, saj večinoma niso povezani z realnim gospodarstvom in nanj večinoma ne vplivajo, vplivajo pa na znižanje davčnih prihodkov v drugih državah, tudi v državah članicah; opozarja, da je Komisija pri pregledu davčnih spodbud za raziskave in razvoj(29) ugotovila, da posebna ureditev za obdavčitev intelektualne lastnine prej povzroči preselitev dohodka pravnih oseb, kot pa da bi spodbujala inovacije;

28.  poudarja, da v gospodarskem okolju, za katerega je značilnih več neopredmetenih sredstev, na določanje transfernih cen pogosto vpliva pomanjkanje primerljivih transakcij in referenčnih meril, zaradi česar je pravilno izvajanje tržnega načela, v skladu s katerim bi bilo treba določanje cen transakcij med subjekti, ki spadajo v isto skupino, vrednotiti enako kot transakcije med neodvisnimi subjekti, izjemno zahtevno;

29.  ugotavlja, da obstoječe smernice za določanje transfernih cen multinacionalnim podjetjem dopuščajo precejšnjo svobodo pri izbiri in uporabi metod ocenjevanja; poudarja, da multinacionalna podjetja izkoriščajo popolno pomanjkanje učinkovitih skupnih standardov za določanje transfernih cen ter različna odstopanja, izjeme in alternative, ki so na voljo – kar je v nasprotju z duhom omenjenih smernic –, s čimer prilagajajo svoj obdavčljivi dobiček glede na jurisdikcije in zmanjšujejo svojo skupno davčno obveznost, na primer prek zlorabe metode dodatka na stroške, samovoljnega določanja profitnih marž ali vprašljivega neupoštevanja nekaterih odhodkov pri svojih izračunih; poudarja, da je najboljši način za reševanje vprašanja transfernih cen na ravni EU konsolidacija skupne davčne osnove, s katero bi odpravili potrebo po teh cenah;

30.  poudarja, da davčne uprave ne morejo ustrezno spremljati dokumentov o določanju transfernih cen, ki jih predložijo multinacionalna podjetja ali njihovi predstavniki, saj so pogosto preslabo opremljene in jim primanjkuje osebja, da bi temeljito preučile te analize ter njihove rezultate in učinke;

31.  obžaluje, da so v gospodarskem okolju, kjer se 60 % svetovne trgovine odvija znotraj skupin(30), smernice za izvajanje tega povsem ekonomskega koncepta na nacionalni ravni razdrobljene in so zato podvržene nedoslednostim med državami članicami in pravnim sporom;

32.  poudarja tudi, da kljub znatnemu številu pravnih sporov v EU zaradi različne razlage enakih načel o določanju transfernih cen še vedno ni učinkovitega mehanizma za reševanje sporov na evropski ravni; ugotavlja, da lahko poravnava zadev v zvezi z določanjem transfernih cen, ki se predložijo Konvenciji EU o arbitraži, traja do osem let, kar prispeva k pravni negotovosti za podjetja in davčne uprave;

33.  poudarja bistveno vlogo velikih revizijskih podjetij, med drugim „velikih štirih“, pri snovanju in trženju stališč in mehanizmov za izogibanje davkom, ki izkoriščajo neskladnosti med nacionalnimi zakonodajami; poudarja, da omenjena podjetja, v katerih davčne storitve predstavljajo znaten del prihodka, obvladujejo revizijske trge v večini držav članic, prevladujejo na področju storitev davčnega svetovanja na globalni ravni in tvorijo omejen „oligopol“; meni, da bo, če se bodo te razmere nadaljevale, neizbežno prišlo do oviranja delovanja enotnega trga na področju dejavnosti „velikih štirih“; opozarja na navzkrižje interesov, do katerega prihaja znotraj istega podjetja, in sicer med davčnim svetovanjem in svetovalnimi dejavnostmi za davčne uprave ter storitvami davčnega svetovanja za multinacionalna podjetja, ki izkoriščajo šibkosti nacionalnih davčnih zakonov; meni, da bi bilo treba na tem področju spodbujati dobro prakso ter izboljšati obstoječe kodekse ravnanja; vseeno pa dvomi v učinkovitost kodeksov ravnanja podjetij in politik družbene odgovornosti gospodarskih družb pri reševanju tega vprašanja; poudarja, da so davčne odločbe postale pogosta poslovna praksa v EU in po svetu, ne le za zagotovitev pravne varnosti ali ugodnih davčnih dogovorov, temveč tudi v primerih, ko zakonodajne določbe ne dopuščajo različnih interpretacij; je zaskrbljen, ker sektor davčnega svetovanja ocenjuje, da že 50-odstotna možnost, da je mehanizem davčnega načrtovanja zakonit, zadostuje za to, da ga priporočijo strankam(31);

34.  poziva davčne organe, naj izboljšajo in diverzificirajo svoje vire znanja ter znatno izboljšajo postopek ocene učinka, da bi zmanjšali tveganje nepričakovanih posledic novih davčnih ukrepov; opozarja države članice, da k ustvarjanju davčnih vrzeli, nepoštenosti davčnih sistemov in nizki verodostojnosti davčne politike pomembno prispevajo ne le razlike med davčnimi sistemi, pač pa tudi pretirana zapletenost nacionalnih davčnih sistemov in majhna stabilnost s preveč pogostimi spremembami; v zvezi s tem poudarja, da davčna razdrobljenost ovira ustanovitev evropske unije kapitalskih trgov;

Stanje in ocena ukrepov EU ter mednarodnih in nacionalnih ukrepov

35.  priznava, da je bilo po ekonomski krizi in še škandalu LuxLeaks obravnavanje agresivnega davčnega načrtovanja, ki ga izvajajo multinacionalna podjetja, visoko na političnem dnevnem redu držav članic, EU, OECD in skupine G-20, vendar obžaluje, da do zdaj razen projekta OECD in skupine G-20 za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmeritve dobička še bil dosežen znaten praktični napredek;

36.  glede na to ugotavlja, da so številne države članice sprejele ali nameravajo sprejeti ukrepe za boj proti izogibanju davkom, zlasti v zvezi z omejevanjem odbitkov obresti, predpisi o preprečevanju zlorab, boljšo opredelitvijo stalne poslovne enote (vključno z oblikovanjem testov ekonomske osnove za učinkovitejše ugotavljanje davčne zavezanosti podjetij), morebitno izključitvijo podjetij, ki ne upoštevajo pravil, iz javnih razpisov ali objavo sistemov davčnega načrtovanja, kar je vse lahko bistveno za obnovitev verodostojnosti davčnega sistema in zmanjšanje razkoraka med vzpostavljanjem specifičnih sistemov in sprejemanjem korektivnih ukrepov, tudi na zakonodajni ravni;

37.  ima vseeno pomisleke, da če ne bo sodelovalnega pristopa, utegnejo enostranski ukrepi držav članic proti eroziji davčne osnove dodatno zaplesti razmere in ustvariti nove neusklajenosti ter s tem dodatne priložnosti za izogibanje davkom na notranjem trgu; poudarja, da bo učinek enak, če bodo države članice različno izvajale mednarodne smernice ali smernice EU;

38.  pozdravlja različne, tudi najnovejše pobude in zakonodajne predloge Komisije v zadnjih 20 letih za tesnejše usklajevanje sistemov obdavčitve dohodkov pravnih oseb v državah članicah, da bi okrepili notranji trg, obravnavali vprašanja dvojne obdavčitve ali dvojne neobdavčitve in ohranili pravico držav članic do učinkovitega obdavčevanja; kljub temu obžaluje, da je Svet doslej sprejel le malo teh predlogov in pobud, in sicer zaradi zahteve o soglasju in ker so nekatere države članice še vedno prepričane, da imajo same več koristi od lukenj v neusklajenem davčnem sistemu, kot bi jih imele skupaj v usklajenem;

39.  pozdravlja, da je bil objavljen nov sveženj o davčni politiki, in poziva Komisijo, naj si prizadeva zagotoviti pošten sistem obdavčitve na podlagi načela, da je treba davke plačevati v državi, kjer se ustvarja dobiček, ter tako preprečiti izkrivljanje notranjega trga in nepošteno konkurenco;

40.  poudarja, da je Skupina za kodeks ravnanja o obdavčitvi podjetij (v nadaljnjem besedilu skupina), ki so jo leta 1998 ustanovile države članice, konec prejšnjega stoletja in v prvih letih tega stoletja izkoreninjenje tedaj najškodljivejših posameznih davčnih praks, in sicer z dvotirnim pristopom mehkega prava, po katerem se veljavni ukrepi, ki povzročajo škodljivo davčno konkurenco, odpravijo in v prihodnosti ne uvajajo več („mirovanje“);

41.  obžaluje, da delo skupine vsaj na videz nima več zagona; ugotavlja, da so države članice več kot 100 ukrepov, ki so bili odpravljeni na podlagi dela skupine, nadomestile z davčnimi ukrepi s podobno škodljivimi učinki; ugotavlja, da so se davčni organi na priporočila skupine odzvali tako, da so vzpostavili nove strukture z enakimi škodljivimi učinki kot tiste, ki jih je skupina pomagala odpraviti; obžaluje neuspeh pri preteklih poskusih, da bi okrepili upravljanje in mandat skupine ter prilagodili in razširili njene metode dela in merila, določene v kodeksu, za boj proti novim oblikam škodljivih davčnih praks v sedanjem gospodarskem okolju; podpira najnovejše predloge Komisije na to temo, kot so opredeljeni v njenem akcijskem načrtu z dne 17. junija 2015 za pravičen in učinkovit sistem obdavčitve dohodkov pravnih oseb v EU;

42.  obžaluje, da kljub ambicioznim ciljem, ki obstajajo že od leta 1997, med državami članicami še vedno vlada davčna konkurenca, pa ne toliko zaradi razlik v davčnih stopnjah kot zaradi razlik v nacionalnih pravilih za določanje, kaj je obdavčljivi dobiček, kakor je nedvomno razvidno iz večdesetletnih razlik med nominalno in dejansko stopnjo obdavčitve dohodkov pravnih oseb, ki ju uporabljajo države članice;

43.  obžaluje tudi, da sta prvotni status skupine in njena ureditev upravljanja pustila preveč manevrskega prostora za politična pogajanja in kompromise pri iskanju „širšega konsenza“ (torej v resnici kvazisoglasje z možnostjo, da se v opombah izrazi nesoglasje) v zvezi z oceno škodljivih praks, kar je vplivalo na zanesljivost in celovitost dela skupine in včasih pripomoglo k namerni neobjavi poročil ali neukrepanju po poročilih, na primer pri poročilu družbe Simmons & Simmons o upravnih praksah leta 1999; obžaluje tudi, da so na razveljavljanje veljavnih ukrepov vplivali politični zastoji, v nekaterih primerih so celo po roku dovolili vključitev novih upravičencev, kar je povezano tudi s tem, da so mehanizmi skupine za odgovornost in spremljanje zelo šibki;

44.  odločno poudarja, da je pristop posamične obravnave v kodeksu sicer pripomogel, da zdaj države članice tekmujejo z bolj splošnimi ukrepi, ne rešuje pa sistemske pomanjkljivosti razdrobljenega okvira EU za obdavčitev dohodkov pravnih oseb, za kar bi bila potrebna temeljitejša prenovitev;

45.  je seznanjen s prizadevanji za vzpostavitev platforme za dobro davčno upravljanje, ki za isto mizo združuje različne deležnike, da bi dosegli soglasje glede vprašanja izogibanja davkom, zlasti v mednarodnem smislu, ter Skupnega foruma za transferne cene, ki izdaja vrsto smernic o tehničnih vprašanjih v zvezi z določanjem transfernih cen; poudarja, da sta ta organa doslej prispevala le k omejenim popravkom okvira za obdavčitev dohodkov pravnih oseb; obžaluje, da smernice, ki jih je izdal Skupni forum za transferne cene, doslej še niso dovolj obravnavale vprašanja izogibanja davkom; obžaluje, da je sestava tega foruma kljub nedavno posodobljenemu članstvu še vedno neuravnotežena; poleg tega ugovarja temu, da davčni strokovnjaki, ki sodelujejo pri smernicah za transferne cene, obenem tudi svetujejo strankam pri strategijah agresivnega davčnega načrtovanja, ki temeljijo na transfernih cenah, torej imajo navzkrižne interese;

46.  poudarja, da je bilo z zakonodajo EU (direktive o matičnih in odvisnih družbah, o obrestih in licenčninah, o združitvah in o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja), ki sicer ureja le omejene vidike, povezane z obdavčitvijo dohodkov pravnih oseb, moč rešiti specifična vprašanja, s katerimi se soočajo države članice in podjetja, ki delujejo v več državah; poudarja, da imajo ti ukrepi, ki so bili prvotno zasnovani za odpravo dvojnega obdavčevanja, nekatere nenamerne in ravno nasprotne učinke na izogibanje davkom in občasno privedejo celo do dvojne neobdavčitve; pozdravlja, da je Svet v pričakovanju, da bo to pomagalo odpraviti nekatere priložnosti za izogibanje davkom v EU, nedavno sprejel spremembe k direktivi o matičnih in odvisnih družbah, s katerimi namerava uvesti splošno določbo proti zlorabi in obravnavati neskladja pri hibridnem posojanju, direktiva pa bo začela veljati konec leta 2015,

47.  opozarja, da so določbe Direktive Sveta 2011/16/EU o upravnem sodelovanju namenjene izvajanju izmenjave vseh ustreznih finančnih podatkov; meni, da bi lahko imela avtomatična, takojšnja in celovita izmenjava in učinkovita obdelava davčnih podatkov močan odvračilni učinek proti izogibanju davkom in uvajanju škodljivih davčnih praks ter bi državam članicam in Komisiji omogočila vse ustrezne informacije za odzivanje na te prakse;

48.  obžaluje, da veljavni okvir zakonodaje in spremljanja za izmenjavo podatkov o davčnih ukrepih ni učinkovit, saj je bilo dokazano, da se veljavne zahteve za izmenjavo podatkov na lastno pobudo ali na zahtevo ne izpolnjujejo; obžaluje, da skoraj nobena država članica ne izmenjuje podatkov, kar bi lahko vplivalo na partnerske države EU; obžaluje, da ni dovolj usklajevanja med Komisijo in pristojnimi organi držav članic;

49.  obžaluje, da se davčni podatki med državami članicami le redko izmenjavajo na lastno pobudo; pozdravlja, da avtomatična izmenjava podatkov ne temelji več na vzajemnosti; opozarja na strukturne težave v zasnovi sistema, saj temelji na lastni presoji, kaj je treba sporočati in česa ne, ter na šibke sisteme nadzora, s katerimi je zelo težko prepoznati kakršnokoli kršenje zahtev glede izmenjave podatkov;

50.  pozdravlja zavezanost Komisije spodbujanju avtomatične izmenjave davčnih podatkov kot evropskega in mednarodnega standarda preglednosti; jo poziva, naj kot prvi korak izpolni svojo vlogo varuhinje Pogodb in sprejme vse potrebne ukrepe, da bi zagotovila ustrezno izpolnjevanje veljavnega prava EU in upoštevanje načela lojalnega sodelovanja med državami članicami, zapisanega v Pogodbah; pozdravlja predlog skupine strokovnjakov za avtomatično izmenjavo podatkov o finančnih računih, da bi preučili možnosti za podporo državam v razvoju z avtomatično izmenjavo podatkov, in sicer z odobritvijo nevzajemnih sporazumov o izmenjavi podatkov;

51.  ugotavlja, da so pravila za državno pomoč in sankcije koristni za obravnavanje najbolj nepoštenih in izkrivljajočih škodljivih davčnih praks in imajo lahko znaten odvračilni učinek;

52.  pozdravlja sveženj ukrepov Komisije za davčno preglednost v zvezi z avtomatično izmenjavo podatkov iz marca 2015 in akcijski načrt za pravičen in učinkovit sistem obdavčevanja dohodkov pravnih oseb v EU iz junija 2015; poudarja pa, da sta ta dokumenta lahko kvečjemu korak v pravo smer in da je nujno potreben skladen okvir zakonodajnih določb in upravnega usklajevanja, tudi v korist malim in srednjim podjetjem in tistim multinacionalnim podjetjem, ki pomagajo ustvarjati pristno gospodarsko rast in pošteno plačujejo svoje davke na notranjem trgu;

53.  pozdravlja nedavni napredek glede akcijskega načrta OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmeritve dobička po zaporednih pozivih k ukrepom na vrhih skupin G-7 in G-20, s katerim se skušajo obravnavati posamezna vprašanja, ki vplivajo na delovanje mednarodnega sistema obdavčevanja dohodkov pravnih oseb, in sicer s predlaganjem svetovnih in sistemskih ukrepov za reševanje teh vprašanj; obžaluje pozno in še vedno neenako vključevanje držav v razvoju v postopek OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmeritve dobička, v katerem bi morale enakovredno sodelovati; prav tako obžaluje, da nekateri rezultati tega akcijskega načrta niso bolj poglobljeni na področjih, kot so škodljiva davčna ureditev, digitalno gospodarstvo in preglednost;

54.  ugotavlja, da je bil akcijski načrt za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmeritve dobička po sistematični analizi „kritičnih točk“ mednarodnega davčnega sistema razdeljen na 15 akcijskih točk, od katerih jih je vrh skupine G-20 novembra 2014 podprl sedem, dogovor o preostalih pa naj bi bil sklenjen do oktobra 2015; poudarja, da je namen teh ukrepov v kontekstu razvijajočega se poslovnega okolja reševati vprašanja preglednosti, na primer z izdajo smernic za poročanje po državah, ter odsotnosti osnove v nekaterih mehanizmih za izogibanje davkom in večje doslednosti v mednarodnih pravilih;

55.  svari pa pred kompromisi, s katerimi ne bi izpolnili prvotnih ciljev ali ki bi privedli do razhajajočih interpretacij na nacionalni ravni; hkrati poudarja, da še vedno ni učinkovitega spremljanja, kako se izvajajo smernice OECD v državah, ki so jih podprle, in da tudi najbolje zasnovane rešitve ne morejo biti učinkovite, če se ne spremljajo in ne izvajajo ustrezno;

56.  poudarja, da se dejavnosti EU in OECD na tem področju dopolnjujejo; meni, da bi morala EU glede na svojo raven povezanosti preseči predloge iz načrta za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmeritve dobička z usklajevanjem in približevanjem, da bi preprečila vse oblike škodljive davčne konkurence na notranjem trgu; je prepričan, da bi EU lahko vzpostavila učinkovitejša orodja, s katerimi bi zagotovila pošteno davčno konkurenco in pravico držav članic do dejanskega obdavčevanja dobičkov, ustvarjenih na njihovem ozemlju, ne da bi to negativno vplivalo na konkurenčnost EU;

Preiskave državne pomoči, ki jih je opravila Komisija: pregled in rezultati

57.  poudarja, da so novi udeleženci ter mala in srednja podjetja na notranjem trgu, ki ne uporabljajo agresivnih davčnih praks, v slabšem položaju v primerjavi z multinacionalnimi podjetji, ki lahko svoje dobičke preusmerjajo ali izvajajo druge oblike agresivnega davčnega načrtovanja z vrsto odločitev in instrumentov, ki so jim na voljo izključno zaradi velikosti ali mednarodnega poslovanja; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da multinacionalnim podjetjem poleg sicer enakih razmer po plačilu davkov zaradi nižjih davčnih obveznosti ostane večji dobiček, kar zanje na enotnem trgu ustvarja neenake konkurenčne razmere v primerjavi s tekmeci, ki nimajo dostopa do agresivnega davčnega načrtovanja ter ohranjajo povezavo med državo, kjer ustvarjajo dobiček, in državo, v kateri so obdavčeni; poudarja, da je izkrivljanje enakih konkurenčnih pogojev v korist multinacionalnih podjetij v nasprotju s temeljnim načelom notranjega trga;

58.  poudarja, da OECD(32) opozarja, da nekatera multinacionalna podjetja uporabljajo strategije, ki jim omogočajo plačevanje zgolj 5-odstotnega davka, medtem ko manjša podjetja plačujejo tudi do 30-odstotni davek, in je zaskrbljen, ker nekatere študije(33) opozarjajo, da je povprečno davčno breme čezmejnih podjetij do 30 % nižje od domačih podjetij, ki delujejo samo v eni državi; meni, da je nesprejemljivo, da lahko nekatera multinacionalna podjetja kot rezultat teh strategij plačujejo zelo nizko dejansko stopnjo davka od dohodkov pravnih oseb, medtem ko morajo nekatera mala in srednja podjetja svoje davke plačevati v celoti;

59.  poudarja, da tovrstno izkrivljanje odločitev gospodarskih subjektov zaradi pričakovanega obračuna po plačilu davka, izkrivlja trg in povzroča neoptimalno porazdelitev virov znotraj EU, kar običajno znižuje raven konkurence in tako vpliva na rast in zaposlovanje;

60.  opozarja, da se nekatere škodljive davčne prakse lahko uvrščajo na področje pravil o državni pomoči, povezani z davki, zlasti zato, ker lahko na enak način omogočijo selektivno prednost in pomenijo izkrivljanje konkurence na notranjem trgu; ugotavlja, da so se postopki državne pomoči in Skupine za kodeks ravnanja v preteklosti medsebojno podpirali, zlasti leta 1999 in v prvi polovici prvega desetletja 21. stoletja; poudarja, da izvrševanje pravil EU o konkurenčnosti dodaja pravni pritisk, ki dopolnjuje procese odločanja mehkega prava v skupini, in deloma izravna odsotnost drugih učinkovitih orodij za reševanje problema izogibanja davkom na ravni EU;

61.  pozdravlja pomemben napredek, ki je bil v zadnjih 20 letih dosežen v zvezi z analitičnim okvirom Komisije za državno pomoč, povezano z davki, kar je tlakovalo pot k jasnejšim opredelitvam in analizam državne pomoči, omogočene prek davčnih ukrepov, ter bolj sistematično odzivanje na takšne ukrepe; je seznanjen zlasti s smernicami Komisije iz leta 1998 o uporabi pravil o državni pomoči za ukrepe, povezane z neposredno obdavčitvijo podjetij, s poročilom o smernicah iz leta 2004 in z različnimi pomembnimi stališči iz sodne prakse iz prvih let 21. stoletja; pozdravlja, da se je leta 2014 v sklopu procesa posodabljanja pravil o državni pomoči, ki ga spodbuja Komisija, začelo javno posvetovanje o osnutku smernic za razjasnitev pojma državna pomoč skladno s členom 107 PDEU, ki govori tudi o državni pomoči, povezani z davki, zlasti davčnih odločb;

62.  je seznanjen, da je v zadnjih desetletjih vse več uveljavljene sodne prakse Sodišča EU o uporabi zakonodaje o državni pomoči za davčne ukrepe držav članic, nazadnje v zadevi Gibraltarja leta 2011(34);

63.  ugotavlja, da je Sodišče EU poudarilo načelo vsebine pred obliko, zato je osnovno merilo za oceno ukrepov njihov gospodarski učinek;

64.  zato ugotavlja, da je Sodišče EU pri daljnosežnih zahtevah za zakonodajno pristojnost držav članic v davčnih zadevah izhajalo iz prepovedi državne pomoči;

65.  ugotavlja, da je osrednje merilo pri oceni, ali so neposredni ali posredni davčni ukrepi selektivni ali ne in skladni z notranjim trgom ali ne, „narava in ureditev davčnega sistema“ ter da je treba državno pomoč oceniti glede na že obstoječe ravnovesje; poudarja, da veljavna pravila o konkurenci ne morejo zajeti vseh oblik izkrivljanja konkurence in škodljivih davčnih praks na notranjem trgu, saj je referenčna vrednost EU za ocenjevanje morebitnih izkrivljanj nacionalni referenčni sistem(35); zato ugotavlja, da zato zgolj popolno izvrševanje teh pravil ne bi pripomoglo k reševanju problematike izogibanja davkom v EU;

66.  ugotavlja, da je Komisija glede na podatke, ki jih je pridobil njen posebni odbor(36), od leta 1991 uradno preučila zgolj 65 davčnih zadev, povezanih z državno pomočjo, med katerimi je bilo 7 davčnih odločb, le 10 zadev pa je temeljilo na uradnih obvestilih držav članic;

67.  poudarja, da je Komisija v drugi polovici prvega desetletja 21. stoletja obravnavala le majhno število zadev na področju državne pomoči, povezane z davki, in da nedavni postopki o državni pomoči vključujejo:

   začetek preiskave prakse davčnih odločb v sedmih državah članicah junija 2013, ki je bila decembra 2014 razširjena na vse države članice,
   začetek preiskave oktobra 2013 o tem, ali ureditev davka od dohodkov pravnih oseb v Gibraltarju daje prednost nekaterim podjetjem, oktobra 2014 pa je bila preiskava podaljšana, da se bodo pregledale tudi davčne odločbe na tem ozemlju,
   vzporedno s tem začetek ločene preiskave o sistemih obdavčitve intelektualne lastnine („patent boxes“),
   začetek uradnih preiskav v treh zadevah junija 2014: Apple na Irskem, Fiat Finance and Trade v Luksemburgu in Starbucks na Nizozemskem, ki jim je oktobra 2014 sledila še preiskava podjetja Amazon v Luksemburgu,
   začetek uradne preiskave davčnega sistema v Belgiji februarja 2015 (sistem izdajanja stališč o presežnem dobičku);

68.  poudarja, da potekajoče in končane preiskave Komisije in zadeve, ki jih je razkril LuxLeaks, nakazujejo, da nekatere države članice niso izpolnile svojih zakonskih obveznosti(37), da morajo vse dokumente o morebitni državni pomoči priglasiti Komisiji;

69.  poudarja, da te preiskave razkrivajo zelo omejen vzorec nekaterih najbolj tipičnih praks v zvezi z obdavčljivim dobičkom, ki ga multinacionalna podjetja prek transfernih cen dodeljujejo nekaterim odvisnim družbam; je zaskrbljen, da bi lahko sedanji viri omejili zmožnost pristojnih služb Komisije za obravnavanje precej večjega števila zadev in izvajanje sistematičnih kontrol, da bi ugotovila, ali se morda poleg praks na osnovi transfernih cen zakonodaja o državni pomoči kršijo tudi z drugimi praksami s področja obdavčitve dohodkov pravnih oseb;

70.  odločno podpira Komisijo pri pristopu, da si je treba vzeti dovolj časa za temeljito in skrbno preučitev odprtih zadev; meni, da bodo rezultati preiskav pomagali vzpostaviti natančnejše in učinkovitejše smernice za državno pomoč, povezano z davki, in za transferne cene ter da bodo države članice zaradi njih ustrezno prilagodile svoje prakse; poziva Komisijo, naj sklene potekajoče davčne preiskave državne pomoči takoj, ko bo to praktično izvedljivo, ne da bi to vplivalo na njihovo kakovost in verodostojnost, ter z velikim zanimanjem pričakuje rezultate; poziva Komisijo, naj redno poroča Evropskemu parlamentu o teh preiskavah; poziva Komisijo, naj zahteva vračilo vsakega manjkajočega evra, če bi se v preiskavah izkazalo, da je šlo za nezakonito državno pomoč;

71.  poudarja, da če bi preiskava pokazala kršitev pravil EU, bi lahko država članica, ki je preiskovani davčni ukrep odobrila, tudi izterjala tolikšen znesek, kolikor je bilo tem podjetjem dodeljene nezakonite državne pomoči; poudarja, da bi to lahko sicer zelo negativno vplivalo na ugled posameznih držav članic, a jih v resnici nagrajuje za nespoštovanje predpisov, tako da to držav članic celo v primeru dvoma najverjetneje ne bi odvrnilo od uporabe nezakonitih praks in dodeljevanja škodljivih davčnih ugodnosti, in jih celo razbremeni odgovornosti za uskladitev s pravili EU o državni pomoči ter ne ublaži finančne izgube za proračune prizadetih držav članic; na splošno pa meni, da bi bilo treba v pravilih o državni pomoči predvideti sankcije, ki bi učinkovito odvračale od nezakonite državne pomoči;

72.  opozarja na možnost, da v primeru nepoštenega določanja transfernih cen med čezmejnimi odvisnimi družbami, davčnega prihodka ne bi prilagodili samo v državi članici izvora ugodne davčne obravnave (izterjava pomoči), temveč bi se enako zgodilo tudi v drugih državah, v katerih so bile opravljene transakcije (naknadna prilagoditev transfernih cen in obdavčljivega dohodka); poudarja, da bi to lahko v nekaterih primerih privedlo do dvojnega obdavčenja;

73.  opozarja, da bi davčne odločbe morale zagotavljati pravno varnost in pri upravičencih vzbujati upravičena pričakovanja; poudarja, da zaradi možnosti, da bo mogoče nacionalna stališča izpodbijati s pravili o državni pomoči na ravni EU, obstaja tveganje množičnega vala uradnih obvestil o posameznih zahtevah za stališče, ki jih bodo države članice posredovale Komisiji v vnaprejšnje preverjanje, da bi preprečile pravno negotovost za davčne uprave in podjetja; poudarja, da bi bile primeren način za obvladovanje večjega dotoka uradnih obvestil povečane zmogljivosti znotraj Komisije in izboljšani postopki za posredovanje podatkov ter da bi od držav članic v davčnih zadevah zahtevali večjo preglednost;

Tretje države

74.  je zaskrbljen, ker ima prelivanje negativnih učinkov škodljivih davčnih praks, ki jih uporabljajo multinacionalna podjetja, veliko hujše posledice za države v razvoju kot za razvite države(38), saj davek od dohodkov pravnih oseb v državah v razvoju pomeni bistveno večji delež proračuna, te države pa imajo tudi šibkejši sistem javnih financ in regulativno okolje ter manjše upravne zmogljivosti, da bi zagotovile izpolnjevanje davčnih obveznosti in se spopadle s škodljivimi davčnimi praksami; je seznanjen z mnenjem Mednarodnega denarnega sklada(39), da države v razvoju zaradi agresivnega davčnega načrtovanja sorazmerno gledano izgubljajo trikrat več prihodkov kot razvite države; poudarja, da člen 208 Lizbonske pogodbe zavezuje države članice, da prilagodijo svoje politike tako, da bodo podpirale razvoj v državah v razvoju; poudarja, da bi lahko s celovito naknadno analizo učinkov prelivanja zaradi davčnih praks držav članic, katere ugotovitve bi morali biti javno dostopne, usmerjali oblikovanje politik in zagotovili, da tovrstne prakse ne bi škodovale davčni osnovi drugih držav članic ali tretjih držav;

75.  hkrati poudarja, da imajo redki „zmagovalci“ svetovnega davčnega tekmovanja znotraj in zunaj EU, torej države z zelo privlačno politiko na področju davka od dohodkov pravnih oseb, nekatere nesorazmerne gospodarske temelje primerjamo z velikostjo in dejansko gospodarsko dejavnostjo, zlasti če na primer število podjetij s sedežem na prebivalca, znesek vknjiženega tujega dobička, neposredne tuje naložbe ali finančne odlive gledamo v primerjavi z BDP, in podobno; ugotavlja, da to razkriva umetno naravo njihove davčne osnove in davčnih prilivov ter ločevanje, ki ga veljavni davčni sistemi omogočajo med krajem, kjer se ustvarja vrednost, in krajem, kjer se izvaja obdavčenje;

76.  poudarja, da davčna konkurenčna še zdaleč ni omejena na države članice, vključno z njihovimi odvisnimi ali pridruženimi ozemlji, ter da ima večina obravnavanih praks mednarodno razsežnost, in sicer zaradi preusmerjanja dobička v jurisdikcije z nizko ali ničto davčno stopnjo ali v jurisdikcije z davčno tajnostjo, kjer pogosto ni bistvene gospodarske dejavnosti; obžaluje, da države članice nimajo usklajenega pristopa do vseh teh jurisdikcij, ne le v smislu skupnega ukrepanja ali odzivanja na njihove škodljive prakse, temveč kljub prizadevanjem Komisije tudi glede prepoznavanja tovrstnih praks in ustreznih meril; zato odločno podpira predlog Komisije iz leta 2012, ki poleg preglednosti in izmenjave podatkov zajema tudi številna merila za zagotavljanje poštene konkurence, ter nedavno objavo seznama nekooperativnih davčnih jurisdikcij, ki je bil po pristopu skupnega imenovalca oblikovan na podlagi seznamov na nacionalni ravni in objavljen v okviru davčnega svežnja Komisije 17. junija 2015; poudarja, da je oblikovanje seznama osnovni pogoj za ustrezno ukrepanje proti tem jurisdikcijam; meni, da bi moral biti seznam prva ponovitev procesa, v katerem bi oblikovali dosledno, nepristransko opredelitev davčnih oaz, iz katere bodo lahko nato črpali drugi seznami, sestavljeni po jasnih in vnaprej znanih merilih; spodbuja Komisijo, naj oceni, ali evropske jurisdikcije upoštevajo ta merila;

77.  poudarja, da je OECD s svojim delovanjem na tem področju dosegla nekaj pomembnih rezultatov v zvezi s preglednostjo in izmenjavo podatkov; zlasti pozdravlja, da je do junija 2015 skoraj 100 držav podpisalo večstransko konvencijo OECD o upravni pomoči pri davčnih zadevah (skupna konvencija), ki določa upravno sodelovanje med državami ter ocenjevanje in pobiranje davkov, zlasti za namene boja proti davčnim utajam in izogibanju davkom;

78.  poudarja pa, da je delo OECD v zvezi z njenim prejšnjim seznamom nekooperativnih davčnih oaz temeljilo na političnem postopku, v katerem so se sprejemali arbitrarni kompromisi že pri določanju meril za sezname, kot je denimo zahteva po sklenitvi davčnih ureditev z 12 drugimi državami, in se je končal tako, da nobena jurisdikcija ni bila navedena kot nekooperativna davčna oaza; poudarja, da trenutni pristop te organizacije še vedno temelji na merilih, ki se nanašajo na davčno preglednost in izmenjavo podatkov in niso dovolj popolna, da bi lahko obravnavala škodljivost nekaterih davčnih praks; ugotavlja, da to kljub koristim omejuje ustreznost pristopa OECD za prepoznavanje davčnih jurisdikcij, na katerih slonijo prakse izogibanja davkom in škodljiva davčna konkurenca po vsem svetu; zlasti poudarja, da pri tem pristopu niso upoštevani kvalitativni kazalniki za objektivno oceno skladnosti s praksami dobrega upravljanja ali kvantitativni podatki, kot so neiztrženi dobiček, finančni prilivi in odlivi ter njihova (ne)povezanost z gospodarsko realnostjo posamezne jurisdikcije;

79.  poleg tega poudarja, da se ti seznami lahko uporabljajo na nacionalni ravni za izvajanje nacionalnega varstva in predpisov o preprečevanju zlorab zoper tretje države (kot so omejitev koristi, preverjanje glavnega namena, pravila o tujih odvisnih korporacijah itd.) in da lahko omejevanje tovrstnih seznamov omeji tudi obseg in učinkovitost nacionalnih ukrepov za boj proti škodljivim davčnim praksam;

80.  je prepričan, da sta zagotavljanje poštene konkurence na notranjem trgu in varstvo davčne osnove držav članic v veliki meri odvisni od obravnave najšibkejšega člena pri interakciji z jurisdikcijami z nizko ali ničto davčno stopnjo in z jurisdikcijami z davčno tajnostjo, saj obstoj davčne poti (npr. brez davčnega odtegljaja) v tretje države, ne glede na njihove davčne prakse, močno poveča priložnosti za izogibanje davkom v EU;

81.  poudarja, da bi se lahko usklajen pristop držav članic do razvitih držav in držav v razvoju izkazal za dosti učinkovitejšega v boju proti škodljivim davčnim praksam in za spodbujanje večje vzajemnosti v davčnih zadevah;

82.  poudarja, da so nekatere tretje države zaradi pritiska EU in skupine G-20 v zvezi z davčno preglednostjo in glede na finančno, gospodarsko in dolžniško krizo vendarle podpisale sporazume o izmenjavi davčnih podatkov z EU, kar bi moralo izboljšati sodelovanje s temi državami; opozarja, da je bil maja 2015 podpisan sporazum s Švico, in sicer po dolgem prehodnem obdobju, v katerem je ta pomembna poslovna partnerica EU zaradi dolgoletnega statusa države kandidatke uživala koristi privilegiranega dostopa do enotnega trga, ni pa sodelovala na drugih področjih, zlasti na področju obdavčevanja;

83.  ugotavlja, da je kljub pogajanjem za sklenitev podobnih sporazumov o sodelovanju s San Marinom, Monakom, Liechtensteinom in Andoro napredek na tem področju še vedno počasen; obžaluje, da Komisija nima pooblastil za pogajanja o podobnem evropskem sporazumu o avtomatični izmenjavi podatkov s čezmorskimi ozemlji, ki so že zajeta v direktivi EU o davkih na prihranke;

84.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da so številne države v razvoju še posebej izpostavljene dejavnostim izogibanja davkom, ki jih izvajajo multinacionalna podjetja, in da je osnovni razlog za manjkajoči prihodek v nacionalnih proračunih držav v razvoju praksa določanja transfernih cen, ki jo uporabljajo ta podjetja(40); poudarja tudi, da so države v razvoju v zelo slabem pogajalskem položaju v primerjavi z nekaterimi multinacionalnimi podjetji ali neposrednimi tujimi vlagatelji, ki po svetu iščejo najugodnejše davčne olajšave in oprostitve; obsoja, da bodo ocenjene letne izgube davčnih prihodkov iz nacionalnih proračunov znašale od približno 91(41) do 125 milijard EUR(42);

85.  opominja države članice, da jih Lizbonska pogodba zavezuje k načelu skladnosti politike za razvoj in da njihova davčna politika ne sme ogrožati ciljev EU na področju razvoja; spodbuja države članice, naj analizirajo učinke prelivanja svojih davčnih politik in njihov vpliv na države v razvoju, kot predlaga Mednarodni denarni sklad;

Sklepi in priporočila

86.  glede na mandat, ki ga je podelil posebnemu odboru, in kljub različnim omejitvam in oviram, s katerimi se je odbor srečeval na misijah za ugotavljanje dejstev – doživljale so jih tudi druge institucije, nekatere države članice in multinacionalna podjetja –, ugotavlja, da:

   ne glede na rezultat preiskav v zvezi z državno pomočjo, ki jih ravno izvaja Komisija, zbrane informacije kažejo, da države članice v več primerih niso spoštovale člena 107(1) PDEU, saj so uvedle davčne odločbe in druge ukrepe podobne narave ali s podobnim učinkom, ki so bili v korist nekaterim podjetjem, hkrati pa so izkrivili konkurenco na notranjem trgu in vplivali na trgovino med državami članicami,
   nekatere države članice niso v celoti izvrševale člena 108 PDEU, saj svojih načrtov za odobritev pomoči, povezane z davki, niso uradno priglasile Komisiji, s čimer so kršile tudi ustrezne določbe Uredbe Sveta (ES) št. 659/1999; poudarja, da Komisija zato ni mogla stalno pregledovati vseh sistemov pomoči, kot je določeno v členu 108 PDEU, saj ni imela dostopa do vseh ustreznih informacij, vsaj pred letom 2010 – to obdobje ni zajeto v njenih trenutnih preiskavah,
   države članice niso izpolnile obveznosti iz direktiv Sveta 77/799/EGS in 2011/16/EU, saj niso na lastno pobudo izmenjevale davčnih podatkov, tudi takrat ne, ko so za to obstajali nedvomni razlogi, kljub možnosti lastne presoje, ki jo direktivi dopuščata za predvidevanje, namreč da lahko v drugih državah članicah nastanejo davčne izgube ali da so lahko davčni prihranki posledica umetnega prenosa dobička znotraj skupin,
   nekatere države članice niso upoštevale načela lojalnega sodelovanja, zapisanega v členu 4(3) PDEU, saj niso sprejele vseh ustreznih ukrepov, splošnih ali posebnih, da bi zagotovile, da bodo njihove obveznosti izpolnjene;
   posameznih primerov kršitev prava Unije o zgoraj navedenih točkah ni bilo mogoče analizirati zaradi pomanjkanja podrobnih informacij, ki bi jih zagotovile države članice, Svet in Komisija;
   Komisija ni izpolnila svoje vloge varuhinje Pogodb, kot je določeno v členu 17(1) PEU, ker ni ukrepala in ni sprejela vseh potrebnih ukrepov za zagotovitev, da bi države članice izpolnile svoje obveznosti, zlasti tiste iz direktiv Sveta 77/799/EGS in 2011/16/EU, čeprav so obstajali dokazi za to; Komisija je kršila svoje obveznosti iz člena 108 Lizbonske pogodbe o delovanju notranjega trga, ker ni že v preteklosti začela preiskav o državni pomoči;

87.  obsoja dejstvo, da številni zahtevani davčni dokumenti s sej skupine za Kodeks ravnanja niso bili razkriti ali so bili le delno razkriti odboru, čeprav so bili nekateri od njih že na voljo posameznim državljanom, ki so zanje zaprosili v okviru postopka za dostop do dokumentov, zaradi česar je Evropski parlament slabše obveščen o stališču držav članic o davčnih zadevah kot evropski državljani; poleg tega obžaluje dejstvo, da je Komisija objavila le manj kot 5 % skupnega števila zahtevanih dokumentov, ki jih je bilo baje okoli 5500; obžaluje pomanjkanje sodelovanja Komisije in Sveta z odborom, kar otežuje opravljanje njegovih nalog;

88.  ker Parlament še nima pooblastil za izvajanje parlamentarnih preiskav, poziva Svet in Komisijo, naj nujno odobrita predlog uredbe Evropskega parlamenta o določbah, ki bi podrobneje urejale uresničevanje preiskovalne pravice Evropskega parlamenta(43), da bi pridobil resnična preiskovalna pooblastila, potrebna za opravljanje njegove preiskovalne pravice;

89.  poziva Komisijo, naj preuči, ali bi lahko za zgoraj navedene kršitve še vedno začeli postopek pred Sodiščem EU;

90.  poziva države članice, naj spoštujejo načelo obdavčitve dobičkov, kjer se ustvarijo;

91.  zato poziva države članice in institucije EU, ki si delijo politično odgovornost za nastale razmere, naj ustavijo škodljivo davčno konkurenco in naj popolnoma sodelujejo, da bi odpravile neskladja (ter naj ne ustvarjajo nadaljnjih neskladij) med davčnimi sistemi in škodljivimi davčnimi ukrepi, zaradi katerih nastajajo razmere, ko se lahko multinacionalna podjetja množično izogibajo davkom in povzročajo erozijo davčne osnove na notranjem trgu; zato poziva države članice, naj obveščajo Komisijo in druge države članice o vseh bistvenih spremembah svoje zakonodaje o obdavčitvi dohodkov pravnih oseb, če bi to lahko vplivalo na njihovo dejansko davčno stopnjo ali na davčne prihodke drugih držav članic; poudarja, da bi morale države članice, ki so imele odločilno vlogo pri omogočanju izogibanja davkom, prevzeti odgovornost in zavzeti vodilno vlogo pri prizadevanjih za izboljšanje davčnega sodelovanja v EU;

92.  poziva voditelje držav in vlad EU, naj se jasno politično zavežejo, da bodo sprejeli nujne ukrepe za reševanje teh razmer, saj se ne smejo več dopuščati, nenazadnje tudi zaradi njihovega učinka na nacionalne proračune, za katere že veljajo ukrepi fiskalne konsolidacije, in na davčno breme drugih davkoplačevalcev, tudi malih in srednjih podjetij in državljanov; glede na to poudarja, da namerava v polni meri izkoristiti svoje pristojnosti in je pripravljen v tesnem sodelovanju z nacionalnimi parlamenti vzpostaviti še učinkovitejši politični nadzor;

93.  poziva Komisijo, naj izpolni svojo dolžnost varuhinje Pogodb in zagotovi popolno spoštovanje prava EU in načela lojalnega sodelovanja med državami članicami; poziva Komisijo, naj v skladu s pooblastili, ki so ji dodeljena s Pogodbo, sprejme nadaljnje pravne ukrepe; zato poziva Komisijo, naj okrepi svoje notranje zmogljivosti, po možnosti z ustanovitvijo posebnega oddelka njenih služb, ki se bo ukvarjal z vse večjim pretokom uradnih obvestil o državni pomoči na področju politike konkurence ter bo skrbel za izvajanje njene povečane odgovornosti pri usklajevanju novih ukrepov za davčno preglednost;

94.  poziva države članice, naj Komisiji zagotovijo vse potrebne informacije, da bo lahko neovirano opravljala svojo vlogo varuhinje Pogodb;

95.  poziva Komisijo, naj spodbuja dobre prakse na področju transfernih cen, določanja cen posojil in posredniških provizij v transakcijah znotraj skupine, da bi jih uskladili s prevladujočimi tržnimi cenami;

96.  poudarja, da imajo države članice vsa pooblastila za določitev stopnje davka od dohodkov pravnih oseb; kljub temu vztraja, da bi morala davčna konkurenca v EU in v odnosu do tretjih držav potekati v jasnem okviru pravil, da bi zagotovili pošteno konkurenco med podjetji na notranjem trgu; poziva države članice, naj najprej in predvsem zagotovijo podjetjem prijazno okolje, za katerega bodo med drugim značilni gospodarska, finančna in politična stabilnost ter pravna varnost in enostavni davčni predpisi; glede na njihovo odločilno vlogo pri zagotavljanju fiskalne vzdržnosti poziva Komisijo, naj v okviru evropskega semestra temeljiteje obravnava vprašanja glede obdavčitve dohodkov pravnih oseb, vključno s škodljivimi davčnimi praksami in njihovim vplivom, in naj se v postopek v zvezi z makroekonomskim neravnotežjem vključijo ustrezni kazalniki, vključno z ocenami davčne vrzeli, ki nastane zaradi davčnih utaj in izogibanja davkom;

97.  poziva države članice, zlasti tiste, ki prejemajo finančno pomoč, naj izvajajo strukturne reforme, se borijo proti davčnim goljufijam in izvajajo ukrepe proti agresivnemu davčnemu načrtovanju;

98.  poziva Komisijo, naj tu doseže pravo ravnovesje med fiskalno in ekonomsko konvergenco, in jo poziva, naj zagotovi, da bodo ukrepi podpirali rast, naložbe in nova delovna mesta;

99.  meni, da sta obsežna, pregledna in učinkovita avtomatična izmenjava davčnih podatkov in obvezna skupna konsolidirana osnova za davek od dohodkov pravnih oseb med bistvenimi osnovnimi pogoji za vzpostavitev davčnega sistema na ravni EU, ki bo spoštoval in ohranjal temeljna načela notranjega trga;

100.  poziva države članice in institucije EU, naj glede na kompleksnost te problematike uvedejo različne nize dopolnjujočih se ukrepov, da bi izboljšale razmere, pri tem pa naj upoštevajo, da je treba zmanjšati kompleksnost za vse deležnike in čim bolj znižati stroške usklajevanja za podjetja in davčne uprave; zato poudarja, da bi morala biti poenostavitev davčnih sistemov prvi korak k jasnosti – ne le za države članice, temveč tudi za državljane, ki so trenutno izključeni iz izmenjave informacij;

101.  poziva Komisijo, naj podrobneje empirično preuči možnost, da bi odbitek licenčnin za povezane družbe iz davčne osnove za dohodek od pravnih oseb omejili in tako preprečili preusmerjanje dobička znotraj skupine;

102.  poudarja, da so kljub večkratnim pozivom na začetku le štiri od skupno 17 multinacionalnih podjetij(44) pristala, da nastopijo pred odborom in razpravljajo o vprašanjih mednarodnega davčnega načrtovanja; meni, da je nesprejemljivo, da je 13 od vabljenih podjetij – nekatera so v javnosti dobro znana – na začetku zavrnilo sodelovanje s parlamentarnim odborom, in da to močno škoduje dostojanstvu Evropskega parlamenta in državljanov, ki jih zastopa; ugotavlja pa, da je 11 multinacionalnih podjetij(45) končno pristalo na to, da se zglasijo pri odboru, in sicer po glasovanju o poročilu v odboru TAXE in le malo pred glasovanjem na plenarnem zasedanju, dve multinacionalni podjetji(46) pa sta to še naprej zavračali; zato priporoča, naj pristojni organi razmislijo, da bi tema podjetjema onemogočili dostop do prostorov Evropskega parlamenta, in naj se resno pretehta možnost, da bi vzpostavili jasen okvir ter nadgradnjo dolžnosti, opredeljenih v kodeksu ravnanja za organizacije, vključene v register za preglednost(47), kar zadeva sodelovanje z odbori Parlamenta in drugimi političnimi organi;

103.  poziva, naj se preišče vloga finančnih institucij pri podpiranju škodljivih davčnih praks;

Sodelovanje in usklajevanje glede vnaprejšnjih davčnih odločb

104.  obžaluje, da politični dogovor v okviru Sveta z dne 6. oktobra 2015 ne vsebuje zakonodajnega predloga Komisije iz marca 2015 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčenja; poudarja, da ta poleg skupnega okvira za registracijo in avtomatično izmenjavo podatkov o stališčih vsebuje tudi določbe, ki bi Komisiji omogočale dejansko spremljanje, ali države članice res izmenjujejo podatke, in zagotavljanje, da davčne odločbe ne bi negativno vplivale na notranji trg; poudarja, da bi sprejetje stališča Sveta onemogočilo črpanje vseh koristi avtomatične izmenjave podatkov o stališčih, zlasti v smislu učinkovitega izvajanja, zato poziva Svet, naj se drži predloga Komisije in ustrezno upošteva mnenje Evropskega parlamenta, zlasti glede področja uporabe direktive (vse davčne odločbe , ne samo čezmejne), obdobja retroaktivnosti (izmenjati bi bilo treba podatke o vseh še veljavnih davčnih odločb) in informacij, predloženih Komisiji – morala bi imeti dostop do teh davčnih odločb;

105.  poziva države članice, naj v vseh mednarodnih forumih podprejo avtomatično izmenjavo podatkov med davčnimi upravami kot nov svetovni standard; poziva zlasti Komisijo, OECD in skupino G-20, naj to spodbujajo z najprimernejšimi in najučinkovitejšimi instrumenti v vključujočem globalnem procesu; vztraja, da bi bilo treba sprejeti konkretne ukrepe za zagotovitev, da bi postala avtomatična izmenjava podatkov resnično globalna in s tem učinkovita, obenem pa bi morali spoštovati zahteve glede zaupnosti ter podpirati prizadevanja držav v razvoju za povečanje njihovih zmogljivosti za polno sodelovanje v avtomatični izmenjavi podatkov; poudarja, da lahko avtomatična izmenjava podatkov v Evropski uniji poteka v obliki osrednjega registra na ravni EU, ki bi bil dostopen Komisiji in pristojnim nacionalnim organom;

106.  poziva države članice, naj premislijo, da bi bilo treba vsako davčno odločbo , zlasti ko gre za določanje transfernih cen, pripraviti v sodelovanju z vsemi udeleženimi državami, da bi te države med seboj avtomatično izmenjavale vse podatke, in da bi bilo treba vse nacionalne ukrepe za zmanjšanje izogibanja davkom in erozije davčne osnove v EU, vključno z revizijami, izvajati skupaj, pri tem pa ustrezno upoštevati izkušnje, pridobljene s programom FISCALIS 2020; ponavlja svoje mnenje, da bi si morale davčne uprave in Komisija izmenjati temeljne elemente vseh stališč, ki vplivajo na druge države članice, multinacionalna podjetja pa bi jih morala tudi predstaviti pri poročanju po državah;

107.  v zvezi s tem poudarja, da lahko čezmejna in tudi nacionalna stališča vplivajo na druge države članice, in zato poziva k razširitvi avtomatične izmenjave podatkov na vsa stališča, ki jih izdajo ali so izdana v imenu vlade ali davčnega organa države članice ali teritorialnih oziroma upravnih pododdelkov, ki so na datum začetka veljavnosti te direktive še vedno veljavna; odločno vztraja, da je sodelovanje Komisije v procesu zbiranja podatkov in analize o stališčih ključnega pomena;

108.  poleg tega poziva k oblikovanju okvira, ki bo dejansko nadzoroval izvajanje avtomatične izmenjave podatkov za zbiranje in objavo statistike o izmenjanih podatkih, zlasti pa da bi Komisija pred 31. decembrom 2016 vzpostavila varno osrednjo podatkovno zbirko za lažjo izmenjavo podatkov med sodelujočimi davčnimi organi; opozarja, da bo vzpostavitev sistema za avtomatično izmenjavo podatkov o davčnih odločbah povzročila zbiranje zelo velikih količin podatkov, kar utegne otežiti odkrivanje resnično problematičnih primerov; poudarja, da morajo Komisija in države članice zaradi teh razmer, poleg 28 držav članic z različnimi jeziki in upravno prakso, razmisliti, katere pametne načine bi lahko uporabili za spoprijemanje s tolikšno količino in raznolikostjo pridobljenih podatkov, da bi bila avtomatična izmenjava podatkov v Uniji zares učinkovita in koristna – tudi z uporabo informacijske tehnologije;

109.  poziva Komisijo, naj preuči dolgoročne pogoje za ustanovitev vseevropskega sistema klirinških hiš, prek katerih bi samodejno pregledala davčne odločbe in tako povečala raven varnosti, doslednosti, enotnosti in preglednosti tega sistema ter preverila, ali stališča škodljivo vplivajo na druge države članice;

110.  poudarja, da bi morala Komisija za večjo preglednost za državljane objaviti letno poročilo, v katerem bi povzela glavne zadeve iz varne osrednje podatkovne zbirke ter bi morala pri tem upoštevati določbe direktive o medsebojni pomoči v zvezi z zaupnostjo;

111.  poziva Komisijo, naj razmisli o vzpostavitvi skupnega okvira na ravni EU za davčne odločbe, vključno s skupnimi merili, predvsem o:

   zahtevi, da bi jih vzpostavili na podlagi poglobljene ocene širjenja učinka, v katero bi bile vključene vse ustrezne strani in države, vključno z učinkom davčnih odločb na davčno osnovo drugih držav,
   javnem razkritju davčnih odločb, bodisi v celoti ali v poenostavljeni obliki, pri čemer pa bi popolnoma spoštovali zahteve zaupnosti,
   obvezni objavi meril za odobritev, zavrnitev in razveljavitev davčnih odločb;
   enakem obravnavanju in razpoložljivosti za vse davkoplačevalce,
   pomanjkanju možnosti lastne presoje in popolnem spoštovanju temeljnih davčnih določb;

112.  poziva Komisijo, naj opredeli skupne smernice za uporabo neodvisnega tržnega načela OECD za uskladitev praks držav članic EU pri določanju transfernih cen, tako da bodo imele nacionalne uprave pri sklepanju sporazumov o določanju transfernih cen na voljo orodja tudi za primerjavo s podobnimi podjetji, ne zgolj s podobnimi transakcijami;

113.  je prepričan, da je za pošten in učinkovit davčni sistem potrebna ustrezna raven preglednosti in zaupnosti; je zato prepričan, da bi morale imeti davčne uprave držav članic, po potrebi pa tudi Komisija, dostop do podatkov o končnih upravičencih vseh pravnih instrumentov in/ali davčnih odločb;

114.  poziva Komisijo, naj med drugim uporablja Direktivo (EU) 2015/849 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za namene pranja denarja ali financiranja terorizma, kjer so v široki opredelitvi pojma kaznivo dejanje zajeta tudi davčna kazniva dejanja, zato da bi ugotovili končne upravičence nekaterih pravnih instrumentov;

115.  poziva Komisijo, naj uvede lasten osrednji javni register vseh zakonitih davčnih oprostitev v zvezi z dohodki pravnih oseb, odbitkov in kreditov s kvantitativno oceno proračunskih učinkov za vsako državo članico;

Skupna konsolidirana osnova za davek od dohodkov pravnih oseb

116.  pozdravlja akcijski načrt, ki ga je 17. junija 2015 predlagala Komisija, za obravnavanje izogibanja davkom in spodbujanje pravičnega in učinkovitega obdavčevanja dohodkov pravnih oseb v EU; poziva Komisijo, naj pospeši predstavitev zakonodajnih sprememb za hitro vzpostavitev obvezne skupne konsolidirane osnove za davek od dohodkov pravnih oseb v vsej EU, kar ne bi rešilo le težave s preferencialnimi ureditvami in neskladji med nacionalnimi davčnimi sistemi, temveč tudi težave, ki vodijo v erozijo davčne osnove na evropski ravni (zlasti težave v zvezi z določanjem transfernih cen); poziva Komisijo, naj nemudoma nadaljuje delo v zvezi s predlogom direktive Sveta o vzpostavitvi skupne konsolidirane osnove za davek od dohodkov pravnih oseb, ki ga je pripravila leta 2011, in pri tem upošteva stališče Parlamenta o tem predlogu in nove dejavnike, ki so se od takrat pojavili, ter v predlog vključi najnovejše sklepe, sprejete na podlagi dela OECD, zlasti standarde, ki izhajajo iz akcijskega načrta o eroziji davčne osnove in preusmeritvi dobička, tako da bi bilo prečiščeno besedilo pripravljeno leta 2016;

117.  poziva Komisijo, naj v svoje predloge vključi določbe za pojasnitev opredelitve naložb v raziskave in razvoj ter stalne poslovne enote v skladu z ekonomsko vsebino, ki vključuje tudi digitalno gospodarstvo; poudarja pomen naložb v raziskave in razvoj ter da je treba naložbe v rast in digitalno gospodarstvo pospešiti, ne pa omejiti, da bi gospodarstvu EU v vzponu v tem sektorju zagotovili konkurenčno prednost v primerjavi z drugimi akterji v Združenih državah in drugje; poudarja, da je iz dokazov razvidno, da posebne ureditve za obdavčitev intelektualne lastnine ne pomagajo spodbujati inovacij in lahko s preusmeritvijo dobička povzročijo hudo erozijo davčne osnove; hkrati poudarja, da je treba karseda zmanjšati zlorabo ali izkoriščanje tovrstnih sistemov, in sicer z usklajenim ukrepanjem držav članic ter skupnimi standardi in opredelitvami glede tega, kaj šteje za spodbujanje raziskav in razvoja ter kaj ne; poudarja, da spremenjen pristop povezanosti za posebne ureditve za obdavčitev intelektualne lastnine, ki se priporoča v okviru pobude glede erozije davčne osnove in preusmeritve dobička, ne bo dovolj, da bi v zadostni meri omejili težave, povezane s temi posebnimi ureditvami;

118.  poudarja, da bi morala porazdelitvena formula za ponovno vzpostavitev povezave med obdavčevanjem in ekonomsko vsebino ter za zagotovitev, da se davki plačajo v državah, v katerih se dejansko posluje in ustvarja vrednost, pa tudi za odpravo obstoječih neskladij, razlikovati med sektorji, da bi upoštevali njihove posebne značilnosti, zlasti glede digitalnih podjetij, saj pri digitalnem gospodarstvu davčni organi težje ugotovijo, kje se ustvari vrednost; poziva Komisijo, naj stališče Parlamenta o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb skrbno preuči in sprejme porazdelitveno formulo, ki bo odražala resnično gospodarsko dejavnost podjetij; poziva Komisijo, naj nadaljuje iskanje konkretnih možnosti za oblikovanje tega razdelitvenega ključa, predvsem zato, da bi za vsak sektor predvideli učinek na prihodke od davkov v posameznih državah članicah v skladu s strukturo njihovega gospodarstva; poudarja tudi, da je skupna konsolidirana osnova za davek od dohodkov pravnih oseb uporabno sredstvo za boj proti eroziji davčne osnove in preusmeritvi dobička ter za ustvarjanje evropske dodane vrednosti ne glede na to, ali se prihodki od davkov lahko delno uporabljajo kot nova lastna sredstva za proračun EU ali ne;

119.  odločno podpira čim hitrejšo uvedbo popolne obvezne skupne konsolidirane osnove za davek od dohodkov pravnih oseb; priznava pristop Komisije, v katerem predlaga preprosto skupno osnovo za davek od dohodkov pravnih oseb (brez konsolidacije) kot prvi korak v svojem akcijskem načrtu iz junija 2015, vendar opozarja, da bo to pustilo veliko odprtih vprašanj, zlasti za podjetja, ki poslujejo na enotnem trgu, saj skupna osnova za davek od dohodkov pravnih oseb ne bi določala nadomestila izgub zaradi konsolidacije ali obravnavala birokracije in negotovosti, povezanih z določanjem transfernih cen, kar je tudi eno glavnih orodij za izogibanje davkom, ki ga uporabljajo multinacionalna podjetja, pa tudi ne bi dejansko odpravila preusmerjanja davčne osnove znotraj Unije; zato poziva Komisijo, naj določi konkreten in kratek rok za vključitev elementa konsolidacije v pobudo o skupni konsolidirani osnovi za davek od dohodkov pravnih oseb; poziva Komisijo, naj ne izvede dodatnih ocen učinka tega ukrepa, ki je že desetletja del programa EU, za njega so že potekale obsežne priprave, sedaj pa ga od njegove uradne predložitve leta 2011 blokira Svet;

120.  poziva Komisijo, naj v času do sprejetja popolne skupne konsolidirane osnove za davek od dohodkov pravnih oseb in njenega celovitega izvajanja na ravni EU nemudoma ukrepa, da bi zagotovila učinkovito obdavčevanje, zmanjšala preusmerjanje dobička (predvsem z določitvijo transfernih cen), v pričakovanju konsolidacije pripravila začasni sistem, ki bo izravnaval čezmejne dobičke in izgube in dajal zadostno jamstvo, da ne bo ustvarjal dodatnih priložnosti za agresivno davčno načrtovanje, ter dodatno uvedla ustrezna in učinkovita pravila proti zlorabam v vse ustrezne direktive; poziva Komisijo, naj pregleda veljavne direktive in osnutke direktiv na področju obdavčevanja in prava družb ter ugotovi, ali so primerne za izvrševanje učinkovitega obdavčevanja; poziva Svet, naj se pripravi na hitro sprejetje teh določb; poudarja, da bi bi bilo treba za dosego enega od ciljev uporabe skupne konsolidirane davčne osnove, tj. zmanjšanje birokracije, hkrati izvajati tudi skupna računovodska pravila in ustrezno harmonizirati upravno prakso v davčnih zadevah;

121.  poziva Komisijo, naj pripravi jasno zakonodajo o opredeljevanju ekonomske vsebine, ustvarjanja vrednosti in stalne poslovne enote, da bi predvsem obravnavala vprašanje navideznih družb, in naj pripravi merila in zakonodajo EU za obravnavanje raziskav in razvoja, ki bodo skladni z delom OECD na to temo, vendar ne omejeni nanj, saj države članice trenutno preoblikujejo svojo strategijo glede tega vprašanja, pogosto kumulativno s subvencijami; poudarja, da bi moralo biti v tej zakonodaji jasno navedeno, da mora obstajati neposredna povezava med preferencialnimi režimi, ki jih odobri davčna uprava, in z njimi povezanimi raziskovalnimi in razvojnimi dejavnostmi; poziva Komisijo, naj revidira zakonodajo EU o tujih odvisnih družbah in njeno uporabo v skladu s sodbo Cadbury Schweppes Sodišča Evropske unije (C-196/04), da bi zagotovili, da se bodo tuje odvisne družbe v celoti uporabljale in ne bodo le povsem umeten konstrukt, ter s tem preprečili primere dvojne neobdavčitve; poziva Komisijo, naj predlaga harmonizirana pravila o tujih odvisnih družbah v EU;

122.  Komisijo tudi poziva, naj kljub pomanjkanju splošno sprejete opredelitve opravi dodatne analize in študije, da bi opredelila agresivno davčno načrtovanje in škodljive davčne prakse, zlasti zlorabe sporazumov o dvojnem obdavčevanju in hibridne neskladne ureditve, pri tem pa upošteva različne negativne učinke, ki jih utegnejo imeti na družbo, zagotovi njihovo spremljanje in natančneje opredeli učinek davčnega izogibanja v EU in državah v razvoju; poleg tega jo poziva, naj opredeli metodologijo za merjenje davčne vrzeli, ki je posledica izogibanja davkom in davčne utaje – kot je napovedala v svojem predlogu iz marca 2015 –, in zagotovi redno merjenje, da bi spremljali napredek in oblikovali ustrezno politiko; poziva jo, naj ustrezno ukrepa, da bi pojasnila natančen status vseh odvisnih jurisdikcij držav članic in katere vzvode je mogoče uporabiti za spremembo njihovih praks, da bi preprečili erozijo davčne osnove v EU;

123.  opozarja, da je poleg goljufij, povezanih z obdavčitvijo dohodkov pravnih oseb, tudi veliko goljufij pri čezmejnem DDV, to je davku, ki je bistven za vse državne blagajne; poziva Komisijo, naj oblikuje ukrepe za reševanje tega problema, vključno z boljšim usklajevanjem na tem področju med nacionalnimi davčnimi agencijami;

Kodeks ravnanja o obdavčitvi podjetij

124.  poziva k nujni reformi kodeksa ravnanja o obdavčitvi podjetij in skupine, ki je pooblaščena za njegovo izvrševanje – glede na to, da se je doslej izkazal za vprašljivega –, da bi obravnavali dejanske ovire, ki trenutno preprečujejo učinkovit boj proti škodljivim davčnim praksam, in pripomogli k usklajevanju in sodelovanju na področju davčne politike na ravni EU;

125.  poziva države članice, naj v duhu dobrega sodelovanja podprejo predloge, vključene v akcijskem načrtu Komisije z dne 17. junija 2015, za pravičen in učinkovit sistem obdavčevanja dohodkov pravnih oseb v EU; meni, da se bo z večjo preglednostjo in odgovornostjo povečala legitimnost skupine; zato se zavzema za preoblikovanje upravljanja in mandata skupine, vključno z imenovanjem trajnega, politično odgovornega predsednika, izboljšanje načina dela, vključno z morebitnim mehanizmom izvrševanja, redno udeležbo finančnih ministrov ali visokih uradnikov, da bi bila skupina bolj prepoznavna, in izboljšano izmenjavo informacij znotraj skupine, da bi lahko učinkovito obravnavala vprašanja, povezana z erozijo davčne osnove in preusmeritvijo dobička; poziva tudi k posodobitvi in razširitvi meril iz kodeksa, da bi zajeli nove oblike škodljive davčne praske, tudi v tretjih državah; poziva predsednika skupine in Svet, naj svojemu pristojnemu odboru redno poročata o dejavnosti skupine, predvsem glede predstavitve njenih polletnih poročil Svetu ECOFIN, in si z njim izmenjujeta mnenja;

126.  na splošno poziva Svet, naj podpre spodbujanje pristnega demokratičnega nadzora v čezmejnih davčnih zadevah na ravni EU, podobnega tistemu, ki je že vzpostavljen na drugih področjih in kjer imajo izključno pristojnost države članice ali druge neodvisne institucije, kot sta Evropska centralna banka in enotni mehanizem nadzora; poziva Svet in države članice, naj premislijo o možnosti ustanovitve skupine na visoki ravni za politiko obdavčevanja, kot je predlagal tudi predsednik Komisije; poudarja, da bo ta odbor za davke, ki bo odgovoren Parlamentu, sestavljen iz strokovnjakov iz Sveta in Komisije po modelu Ekonomsko-finančnega odbora, in neodvisnih strokovnjakov, in bo bolj splošno nadziral zakonodajno in nezakonodajno davčno politiko ter poročal Svetu ECOFIN; prosi, naj se Parlamentu podeli pravica do pobude, na podlagi katere bo skupini za kodeks ravnanja lahko prijavil nacionalne ukrepe, za katere meni, da izpolnjujejo merila škodljive davčne konkurence, ki so vključena v kodeks ravnanja;

127.  poziva Komisijo, naj drugič posodobi poročilo Simmons & Simmons iz leta 1999 o upravnih praksah, omenjenih v odstavku 26 poročila skupine za kodeks ravnanja iz leta 1999 – poročila Primarolo (SN 4901/99);

128.  poziva Svet in države članice, naj z ustreznim spoštovanjem Pogodb in pristojnosti držav članic na področju neposrednih davkov izboljšajo preglednost in odgovornost skupine in njene dejavnosti spremljanja, ter poziva Komisijo, naj predlaga okvirno zakonodajo po metodi Skupnosti; meni, da je bistvenega pomena, da širša javnost prejme več informacij o delu skupine;

129.  poziva Komisijo, naj v celoti izvede priporočila varuhinje človekovih pravic EU glede sestave strokovnih skupin in sprejme načrt za njihovo uravnoteženo sestavo; vztraja, da bi bilo treba pri uresničevanju tega cilja nemudoma začeti izvajati reforme sedanje strukture in sestave; poudarja, da te reforme ne bodo povzročile pomanjkanja razpoložljivega strokovnega znanja pri pripravi zakonodaje, saj se bodo lahko predložile prek javnih posvetovanj ali javnih strokovnih predstavitev, ki se jih bodo lahko udeležili zastopniki vseh interesov; poziva Komisijo, naj sprejme jasno opredelitev navzkrižja interesov in trdno politiko, da bi akterjem, pri katerih obstaja možnost navzkrižja interesov, in predstavnikom organizacij, obsojenih zaradi davčnih utaj ali drugih kaznivih dejanj, preprečila aktivno članstvo v strokovnih ali posvetovalnih organih;

Državna pomoč

130.  odločno pozdravlja in podpira ključno vlogo Komisije kot organa, pristojnega za konkurenco, v preiskavah, ki potekajo v zvezi z državno pomočjo in obravnavajo davčne odločbe; meni, da je zaupnost, ki jo redno uporabljajo v več državah članicah za projekte, ki prejemajo državno pomoč, neprimerna; spodbuja Komisijo, naj uporabi vsa svoja pooblastila v skladu s pravili EU o konkurenci, da bi obravnavala škodljive davčne prakse ter kaznovala države članice in podjetja, za katere je ugotovljeno, da so vanje vpleteni; poudarja, da mora Komisija zagotoviti več finančnih in človeških virov, s katerimi bi okrepila svoje zmožnosti za istočasno opravljanje vseh potrebnih preiskav o davčni državni pomoči; poudarja, da morajo države članice v celoti upoštevati preiskave Komisije in izpolnjevati njene zahteve po informacijah;

131.  poziva Komisijo, naj najpozneje do sredine leta 2017 sprejme nove smernice v okviru svoje pobude za posodobitev področja državnih pomoči, s katerimi bo pojasnila, kaj šteje za državno pomoč, povezano z davki, in kakšno je „ustrezno“ določanje transfernih cen, da bi odpravila pravno negotovost za davkoplačevalce in davčne uprave, ki izpolnjujejo zahteve, in zagotovila okvir za davčne prakse držav članic ter da ne bi odvračala od uporabe zakonitih davčnih odločbe; dvomi v uporabnost Konvencije o arbitraži, ki ne zadostuje za obravnavanje sporov, predvsem vprašanj glede določanja transfernih cen; meni, da bi bilo treba ta instrument preoblikovati in povečati njegovo učinkovitost ali ga nadomestiti z mehanizmom EU za reševanje sporov z učinkovitejšimi postopki medsebojnega dogovora;

132.  poziva Komisijo, naj preiskave razširi na druga multinacionalna podjetja, omenjena v škandalu LuxLeaks, in na ukrepe, ki so po svoji naravi ali učinku podobni določanju transfernih cen;

133.  poziva Komisijo, naj skladno s širšo odgovornostjo, ki jo državam članicam nalaga pobuda za posodobitev področja državne pomoči, razmisli o vzpostavitvi mreže nacionalnih davčnih uprav za izmenjavo primerov najboljše prakse in za boljši prispevek k preprečevanju uvajanja davčnih ukrepov, ki bi lahko šteli za nezakonito državno pomoč; poziva Komisijo, naj okrepi strateške sinergije med dejavnostmi (prenovljene) Skupine za kodeks ravnanja in svojim izvrševanjem pravil o konkurenci na področju pomoči, povezane z davki;

134.  ugotavlja, da so sedanja pravila o nadzoru državnih pomoči namenjena odpravljanju protikonkurenčne prakse z izterjavo neupravičenih ugodnosti, ki so bile odobrene podjetjem; poziva Komisijo, naj oceni možnost spremembe veljavnih pravil, da bi omogočila, da se zneski, izterjani po kršitvi pravil EU o državni pomoči, vrnejo državam članicam, ki so utrpele erozijo svoje davčne osnove, ne pa državi članici, ki je odobrila nezakonito pomoč, povezano z davki, kot to določajo veljavna pravila, ali se dodelijo proračunu EU; poziva Komisijo, naj spremeni veljavna pravila, da bi pri kršenju predpisov o državni pomoči zagotovila sprejetje sankcij proti zadevnim državam in podjetjem;

Preglednost

135.  meni, da ima Unija potencial, da postane vzor in vodilna v svetu na področju davčne preglednosti;

136.  poudarja, da je preglednost bistvena za povečanje javne odgovornosti multinacionalnih podjetij in podporo davčnim upravam pri izvajanju preiskav; poudarja, da ima lahko močan odvračilni učinek in lahko spremeni vedenje, tako v smislu grožnje za sloves podjetij, ki ne upoštevajo pravil, kot z zagotavljanjem informacij pristojnim organom, ki lahko nato sprejmejo ustrezne korektivne ukrepe in sankcije; poudarja, da bi bilo treba vzpostaviti ravnovesje med potrebo po preglednosti in potrebo po varovanju občutljivih poslovnih interesov ter spoštovati pravila o varstvu podatkov;

137.  meni, da je večja preglednost glede dejavnosti velikih multinacionalnih podjetij bistvena za učinkovit boj davčnih uprav proti eroziji davčne osnove in preusmeritvi dobička; zato ponavlja svoje stališče, da bi morala multinacionalna podjetja v vseh sektorjih v svojih računovodskih izkazih, razčlenjenih po državah članicah in tretjih državah, v katerih imajo poslovne enote, jasno in razumljivo razkriti vrsto zbranih informacij, vključno z dobičkom ali izgubo pred davkom, davkom na dobiček ali izgubo, številom zaposlenih, sredstvih v njihovi lasti in informacijami o davčnih stališčih (poročanje po državah); poudarja, da je pomembno, da se te informacije dajo na voljo javnosti, če je le mogoče v obliki osrednjega registra EU; poudarja, da ta obveznost ne bi smela veljati za mala in srednja podjetja ter podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo, ki niso multinacionalna; poziva Svet, naj do konca leta 2015 sprejme stališče Parlamenta, kot je bilo izglasovano v direktivi o pravicah delničarjev julija 2015; poudarja, da bi morali zahteve po preglednosti oblikovati in izvajati tako, da evropska podjetja ne bi prišla v slabši konkurenčni položaj;

138.  poleg tega poziva države članice, naj vzpostavijo obširnejši sistem poročanja po državah za davčne organe, ki bo nadgradil standard OECD in vključeval podrobnejše informacije, kot so davčne napovedi in transakcije znotraj skupine; poudarja, da je treba poleg tega, da podjetja zagotavljajo davčne informacije drugim davčnim upravam, hkrati izboljšati okvir za reševanje sporov, da bi razjasnili pravice posameznih strani in preprečili negativne stranske učinke; poudarja, da bi bilo treba informacije, ki se posredujejo davčnim upravam tretjih držav, posredovati samo tistim organom teh držav, ki imajo enako ureditev, kot jo predpisuje Konvencija EU o arbitraži; poziva tudi k oblikovanju harmoniziranih računovodskih standardov, ki bodo zlasti omogočili podrobnejše razkritje licenčnin;

139.  poziva Komisijo, naj skladno s preteklimi ocenami in stališči podpre to stališče in sprejme vse potrebne ukrepe za razširitev njegove uporabe na vsa multinacionalna podjetja, ki poslujejo na notranjem trgu, ter poziva OECD, naj podpre to razširitev po vsem svetu, da bi zagotovili uporabo podobnih obveznosti za vsa podjetja, ki opravljajo čezmejne posle; poudarja, da so ukrepi za izboljšanje preglednosti sicer nujni, vendar niso dovolj za celovito obravnavo vprašanja, in da je treba bistveno preoblikovati nacionalne in mednarodne davčne sisteme ter davčne sisteme EU,

140.  poudarja, da sedanja nepreglednost mednarodnih davčnih sistemov multinacionalnim podjetjem omogoča, da se izognejo davkom, zaobidejo nacionalne davčne zakone in preusmerijo svoje dobičke v davčne oaze; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo imeli pristojni organi popoln dostop do osrednjih registrov dejanskih lastnikov podjetij in trustov v skladu s četrto direktivo o preprečevanju pranja denarja; poziva države članice, naj to direktivo hitro prenesejo v svojo zakonodajo ter zagotovijo širok in poenostavljen dostop do informacij v osrednjih registrih dejanskih lastnikov; ponavlja svoje stališče, da bi morali biti ti registri javni;

141.  priznava delo, ki ga je začela Komisija za uvedbo evropske identifikacijske številke davkoplačevalca; poziva Komisijo, naj pripravi predlog za to številko, ki bo temeljil na orisu evropske davčne identifikacijske številke iz akcijskega načrta Komisije za boj proti davčnim goljufijam in davčnim utajam iz leta 2012 (22. ukrep); želi opomniti, da se identifikacijske številke davkoplačevalcev štejejo za najboljši način identifikacije davkoplačevalcev in zato poziva k pospešitvi tega projekta; poziva Komisijo, naj si hkrati dejavno prizadeva za uvedbo podobne identifikacijske številke na svetovni ravni po zgledu svetovnega identifikatorja pravnih subjektov, ki ga je uvedel Odbor za regulativni nadzor;

142.  poleg tega poudarja, da je preglednost pomembna tudi pri preiskavah, ki potekajo v zvezi z državno pomočjo in obravnavajo davčne odločbe;

143.  poziva Komisijo, naj preuči možnosti, da bi v EU izvajali podobne določbe, kot je pravilo vladnega odbora Združenih držav za računovodske standarde (Governmental Accounting Standards Board, GASB)(48), v skladu s katerim morajo nacionalne in lokalne oblasti poročati, koliko prihodkov izgubijo zaradi davčnih olajšav, ki se odobrijo pravnim osebam za gospodarski razvoj;

Zaščita prijaviteljev nepravilnosti

144.  poziva Komisijo, naj do junija 2016 predlaga vzpostavitev zakonodajnega okvira EU za učinkovito varstvo prijaviteljev nepravilnosti in podobnih; poudarja, da ni sprejemljivo, da so lahko državljani in novinarji kazensko preganjani, ne pa pravno zavarovani, kadar v javnem interesu razkrijejo informacije ali poročajo o domnevnih kršitvah, nezakonitem ravnanju, prevarah ali nezakonitih dejavnostih, zlasti v primeru davčnega izogibanja, davčne utaje in pranja denarja, ali drugem ravnanju, pri katerem so kršena temeljna načela EU, kot je načelo lojalnega sodelovanja;

145.  poziva Komisijo, naj razmisli o nizu orodij, ki bi zagotovila takšno varstvo pred neutemeljenim sodnim pregonom, gospodarskimi sankcijami ali diskriminacijo, hkrati pa bi tudi zagotovila varstvo zaupnosti in poslovnih skrivnosti; v zvezi s tem opozarja na Dodd-Frank Act, zakon ZDA, po katerem prijavitelji nepravilnosti dobijo odškodnino, kadar nacionalnim organom predložijo izvirne informacije, hkrati pa jih tudi ščiti pred kazenskim pregonom in izgubo zaposlitve, pri tem pa poudarja, da ta odškodnina ne sme spodbujati objavljanja poslovno občutljivih informacij; predlaga ustanovitev neodvisnega evropskega organa, ki bo pristojen za zbiranje informacij in izvajanje preiskav, in skupnega vseevropskega sklada za prijavitelje nepravilnosti, iz katerega bodo ti prejemali ustrezno finančno pomoč in ki se bo financiral prek dajatev iz deleža izterjanih sredstev ali naloženih glob; meni, da bi bilo treba prijaviteljem nepravilnosti odobriti varstvo tudi v primeru, ko obvestijo javnost o nepravilnostih, potem ko so bili o njih obveščeni pristojni organi na nacionalni ravni in ravni EU ter se nanje po enem mesecu niso odzvali;

Družbena odgovornost gospodarskih družb

146.  meni, da je treba odgovorno davčno strategijo šteti za steber družbene odgovornosti gospodarskih družb, zlasti v skladu s posodobljeno opredelitvijo te odgovornosti kot odgovornosti podjetij za njihove učinke na družbo(49); obžaluje, da večina podjetij tega ne vključi v svoja poročila o družbeni odgovornosti gospodarskih družb; poudarja, da je agresivno davčno načrtovanje nezdružljivo z družbeno odgovornostjo gospodarskih družb; poziva Komisijo, na ta element vključi v posodobljeno strategijo EU za družbeno odgovornost gospodarskih družb;

Razsežnost tretjih držav

OECD

147.  podpira akcijski načrt OECD za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmeritve dobička, hkrati pa priznava, da je rezultat kompromisa, ki ni dovolj daljnosežen, da bi rešil obsežno vprašanje izogibanja davkom, in da bi morali biti ti predlogi osnova za nadaljnje ukrepanje na ravni EU in svetovni ravni; poziva OECD, njene države članice in druge sodelujoče države, naj vzpostavijo močno orodje za spremljanje, da bi ocenjevali napredek pri izvajanju teh smernic, ugotovili njihovo učinkovitost in po potrebi uvedli korektivne ukrepe;

148.  priporoča, da se okrepijo institucionalne povezave in sodelovanje med OECD in Komisijo, da bi še naprej zagotavljali skladnost teh dveh procesov in preprečili dvojne standarde; poziva države članice, naj nemudoma prenesejo vso zakonodajo EU, ki temelji na smernicah OECD, v nacionalno zakonodajo, s čimer bo EU postala vodilna pri izvajanju priporočil OECD; vendar poudarja, da pristop OECD še vedno temelji na mehkem pravu in da je treba njegove ukrepe dopolniti z ustreznim zakonodajnim okvirom na ravni EU, na primer kot direktivo za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmeritve dobička, ki bo presegla pobudo OECD o eroziji davčne osnove in preusmeritvi dobička na področjih, ki niso dovolj pokrita, da bi tako zadovoljili potrebe enotnega trga;

Davčne oaze

149.  poziva k skupnemu pristopu EU glede davčnih oaz; poziva zlasti Komisijo, naj si še naprej prizadeva za oblikovanje in sprejetje evropske opredelitve, skupnega niza meril za prepoznavanje davčnih oaz ne glede na to, kje so, in ustreznih sankcij za države, ki z njimi sodelujejo, in sicer na podlagi priporočila iz decembra 2012 glede ukrepov, namenjenih spodbujanju tretjih držav k uporabi minimalnih standardov dobrega upravljanja v davčnih zadevah (tj. da država stori več kot le izmenjuje informacije in zagotavlja preglednost, da bi zagotovila pošteno davčno konkurenco in učinkovito zakonodajo), in za podjetja, ki jih uporabljajo za agresivno davčno načrtovanje, oblikuje pa naj tudi primerne skupne ukrepe za te jurisdikcije; se sklicuje na svojo resolucijo z dne 21. maja 2013 o boju proti davčnim goljufijam, davčnim utajam in davčnim oazam, v kateri je naveden neizčrpen seznam potencialnih ukrepov(50); ponavlja, da bi bili pristno evropski seznami, ki bi jih redno posodabljali in bi temeljili na celovitih, preglednih, trdnih, objektivno preverljivih in splošno sprejetih kazalnikih, učinkovitejši kot sredstvo za spodbujanje dobrega davčnega upravljanja in spremembo davčnega ravnanja do teh jurisdikcij in znotraj njih;

150.  poziva Komisijo, naj na evropski črni seznam vključi ozemlja, ki subjektom dodeljujejo davčne ugodnosti, ne da bi zahtevala izvajanje bistvene gospodarske dejavnosti v državi, imajo zelo nizko dejansko stopnjo obdavčitve in ne zagotavljajo avtomatične izmenjave davčnih podatkov z drugimi jurisdikcijami;

151.  zlasti poudarja, da je treba zagotoviti, da se finančni odlivi obdavčijo vsaj enkrat, na primer z naložitvijo davčnega odtegljaja ali podobnimi ukrepi, da bi preprečili neobdavčen odliv dobičkov iz EU, in poziva Komisijo, naj v ta namen predstavi zakonodajni predlog, na primer tako, da pregleda direktivo o matičnih in odvisnih družbah ter direktivo o obrestih ter licenčninah; vztraja, da je treba vzpostaviti sistem, ki bo zagotovil, da bo treba nacionalnim davčnim organom predložiti potrdilo za pojasnitev te operacije in ga posredovati Komisiji, s čimer bi zavarovali enotni trg in ohranili povezavo med krajem, kjer se dobiček in gospodarska vrednost ustvarjata, in krajem, kjer sta obdavčena; poudarja, da bi morali ta sistem skrbno oblikovati, da bi preprečili dvojno obdavčevanje in spore; poziva Komisijo, naj podpre OECD pri spodbujanju večstranskega pristopa do davčnih vprašanj, da bi poenotili mednarodne davčne dogovore in zagotovili obdavčevanje dobičkov tam, kjer se ustvarja vrednost, obenem pa naj okrepi vlogo EU na mednarodni ravni, in sicer tako, da bo zastopala enotna stališča in si prizadevala za razvoj skupnega okvira EU za dvostranske sporazume na davčnem področju in za postopno zamenjavo velikega števila dvostranskih posameznih davčnih sporazumov s sporazumi med EU in tretjimi jurisdikcijami; poudarja, da bi bil to najbolj neposreden način za boj proti praksi izbiranja najugodnejšega sporazuma; medtem poziva države članice, naj v skladu s predlogi iz načrta za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmeritve dobička v svoje davčne sporazume vključijo klavzulo o preprečevanju zlorab;

152.  meni, da mora sklenitev sporazumov o prosti trgovini spremljati okrepljeno davčno sodelovanje, preprečevanje podjetjem, ki tekmujejo na istem trgu, da bi izkoriščala prakso izogibanja davkom, ter zagotavljanje enakih konkurenčnih pogojev; zato poziva Komisijo, naj uvede davčne določbe v vseh prostotrgovinskih sporazumih EU, s čimer bi partnerske države obvezali k dobremu davčnemu upravljanju in zagotovili recipročnost v davčnih zadevah; poudarja, da je delo platforme za dobro davčno upravljanje dobra osnova, na kateri bi lahko ta koncept izvajali; poudarja, da bi lahko enako veljalo za sporazume EU o sodelovanju;

153.  poziva organe EU, naj ne sodelujejo z jurisdikcijami, za katere velja, da niso kooperativne v davčnih zadevah, pa tudi ne s podjetji, ki so obsojena zaradi davčnih goljufij, davčnih utaj ali agresivnega davčnega načrtovanja; poziva institucije, kot sta Evropska investicijska banka in Evropska banka za obnovo in razvoj, naj prek svojih finančnih posrednikov ne sodelujejo več z nekooperativnimi davčnimi jurisdikcijami; poleg tega poziva organe EU, naj se obvežejo, da ne bodo dodeljevali sredstev EU podjetjem, ki so obsojena zaradi davčnih goljufij, davčnih utaj ali agresivnega davčnega načrtovanja;

154.  poziva Komisijo, naj uporabi vsa razpoložljiva orodja, da bi dosegla bolj usklajen pristop do razvitih držav in tako spodbujala večjo vzajemnost v davčnih zadevah, predvsem glede izmenjave informacij z ZDA po začetku veljavnosti zakona o spoštovanju davčnih predpisov v zvezi z računi v tujini; poziva jo tudi, naj v povezavi s sporazumom z dne 27. maja 2015 med EU in Švico o avtomatični izmenjavi informacij o finančnih računih in v skladu s smernicami akcijskega načrta za preprečevanje erozije davčne osnove in preusmeritve dobička podrobno spremlja dogovorjeno postopno opuščanje nekaterih škodljivih davčnih praks v Švici in da v prihodnosti ne bodo uvedeni novi škodljivi davčni ukrepi, da bi tako ohranila enotni trg; poziva Komisijo, naj v pogajanjih s Švico predlaga uvedbo pravila o tujih odvisnih družbah v švicarsko zakonodajo; vztraja, da mora Komisija zagotoviti, da bo Švica upoštevala pristop EU k obdavčevanju in poročala Parlamentu;

155.  želi spomniti, da so vse države članice s Konvencijo o medsebojni upravni pomoči pri davčnih zadevah in pregledom ustreznih direktiv EU(51), opravljenim leta 2014, izbrale večstranski pristop k avtomatični izmenjavi informacij; poudarja, da sta ti pobudi bistveni za reševanje problema davčnih utaj in bančne tajnosti, saj finančne institucije obvezujejo, da davčnim upravam sporočajo raznovrstne informacije o rezidentih, ki prejemajo dohodke iz premoženja v tujini;

Države v razvoju

156.  poudarja, da bi bilo treba pri načrtovanju ukrepov in politik za boj proti izogibanju davkom posebno pozornost na nacionalni in mednarodni ravni ter ravni EU nameniti razmeram v državah v razvoju, zlasti pa v najmanj razvitih državah, na katere običajno najbolj vpliva izogibanje davkom od dohodkov pravnih oseb in ki imajo običajno zelo ozke davčne osnove in nizek delež davkov v primerjavi z BDP; poudarja, da bi morali ti ukrepi in politike prispevati k ustvarjanju javnih prihodkov sorazmerno z dodano vrednostjo, ustvarjeno na njihovem ozemlju, da bi ustrezno financirali njihove razvojne strategije, izpolnjevanje razvojnih ciljev tisočletja in program razvojnih ukrepov za obdobje po letu 2015; zato pozdravlja delo strokovne skupine OZN za mednarodno sodelovanje v davčnih zadevah; poziva Komisijo, naj podpre interese držav v razvoju v obstoječih mednarodnih pobudah ter vključi predstavnike iz držav v razvoju v svojo platformo za dobro davčno upravljanje;

157.  poziva EU in člane akcijskega načrta OECD proti eroziji davčne osnove in preusmeritvi dobička, naj zagotovijo, da bo nov globalni standard avtomatične izmenjave informacij vključeval prehodno obdobje za države v razvoju, ki trenutno zaradi pomanjkljivih upravnih zmogljivosti ne morejo izpolniti zahtev glede vzajemne avtomatične izmenjave informacij;

158.  poziva Komisijo, naj predlaga dodatne ukrepe, da bi okrepili upravne zmogljivosti v državah v razvoju, predvsem v davčnih zadevah, in tako omogočili učinkovito izmenjavo davčnih informacij z njihovimi upravami; poziva k vzpostavitvi platforme za države v razvoju, in sicer z izvajanjem pilotskih projektov na področju avtomatične izmenjave informacij; poziva države v razvoju, naj spodbujajo regionalne sporazume ali druge oblike sodelovanja v davčnih zadevah, da bi izboljšale svoj pogajalski položaj v primerjavi s tujimi neposrednimi vlagatelji in multinacionalnimi podjetji ter obravnavale vprašanja skupnega interesa;

159.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo imele njihove agencije za razvojno pomoč na voljo zadostno tehnično strokovno znanje za reševanje davčnih vprašanj v okviru njihovih razvojnih politik, ki jim ga bodo zagotavljali zlasti ministrstva za finance in davčne uprave;

160.  se sklicuje na akcijski načrt, predstavljen v njegovi resoluciji z dne 8. julija 2015 o davčnih utajah in izogibanju davkom kot izzivih za upravljanje, socialno varstvo in razvoj v državah v razvoju; spodbuja vse države in mednarodne organizacije, kot je OZN, naj sodelujejo v vključujočem procesu in prispevajo k davčnemu programu skupine G-20/OECD, obravnavajo erozijo davčne osnove in preusmeritev dobička, spodbujajo mednarodno davčno preglednost in izmenjavo davčnih podatkov na svetovni ravni, na primer z oblikovanjem enotnega skupnega standarda poročanja na področju avtomatične izmenjave informacij ali z javnim razkritjem dejanskega lastništva; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo večjo vlogo OZN v prihodnjih mednarodnih razpravah o obdavčevanju, na primer tako, da podprejo ustanovitev svetovnega davčnega organa pod okriljem Združenih narodov;

Davčni svetovalci

161.  opozarja, da je sporno in vprašljivo, kadar podjetja hkrati zagotavljajo storitve davčnega svetovanja, revizije in svetovanja za davčne uprave, na primer za oblikovanje davčnih sistemov ali izboljšanje pobiranja davkov, ter storitve davčnega načrtovanja za multinacionalna podjetja, ki lahko zlorabljajo pomanjkljivosti nacionalnih davčnih zakonov;

162.  opozarja na obstoj evropskega pravnega okvira, ki vključuje najnovejši sveženj reform revizijskega trga, ki ga je Parlament odobril dne 3. aprila 2014(52); poziva Komisijo, naj zagotovi, da se bodo ustrezne zakonodajne določbe izvajale v državah članicah v ustreznem časovnem okviru in v skladu z zastavljenimi cilji;

163.  poziva Komisijo, naj predstavi predloge za smernice za panogo davčnega svetovanja in za vzpostavitev sistema EU za neskladje za davčne svetovalce in po potrebi za banke, in tako oblikuje okvir za učinkovito preprečevanje navzkrižja interesov med storitvami za javnost in zasebnimi sektorji;

164.  poleg tega poziva Komisijo, naj začne preiskavo, da bi ocenila stopnjo koncentracije v tem sektorju in posledično izkrivljanje konkurence; priporoča, naj pri preiskavi posebej preuči, ali dejstvo, da podjetja hkrati opravljajo storitve davčnega svetovanja in revizije, lahko povzroči navzkrižje interesov, in predlaga ustrezne ukrepe, vključno z uvedbo mehanizmov, s katerimi bodo oddelki v svetovalnih podjetjih ločeni med seboj;

165.  prosi Komisijo, naj nujno oceni možnost uvedbe zakonodajnega okvira, ki bo predpisoval zadostne kazni zoper podjetja, banke, revizijska podjetja in finančne svetovalce, za katere je dokazano, da so udeleženi pri izvajanju ali spodbujanju nezakonite prakse izogibanja davkom in agresivnega davčnega načrtovanja; poudarja, da bi morale imeti te kazni odvračilni učinek in da lahko med drugim vključujejo globe, onemogočen dostop do financiranja iz proračuna EU, prepoved svetovalne vloge v institucijah EU ter v skrajnih in ponavljajočih se primerih odvzem poslovnih licenc;

Dodatni ukrepi na nacionalni ravni

166.  spodbuja dodatne ukrepe za boj proti izogibanju davkom na nacionalni ravni v okviru EU in OECD, saj lahko neusklajeni odzivi povzročijo dodatna neskladja in priložnosti za davčno izogibanje; poudarja, da je najboljše orodje za boj proti eroziji davčne osnove sodelovanje in ne enostranska uvedba preferencialnih režimov, da bi privabili naložbe;

167.  poziva Komisijo, naj pripravi smernice za davčno amnestijo, ki jo podelijo države članice, s katerimi bo opredelila okoliščine, v katerih bi bila ta amnestija skladna z določbami Pogodb EU, ki se nanašajo na prosti pretok kapitala, svobodo opravljanja storitev, državno pomoč in pranje denarja, in s skupnim pristopom EU zoper davčne oaze; želi opomniti, da je treba to prakso uporabljati zelo previdno, da ne bi tistih, ki se izogibajo davkom, spodbudili k temu, da bi čakali na naslednjo amnestijo;

168.  poziva države članice, naj uvedejo sistem davčnih odtegljajev od licenčnin in tako zagotovijo, da bodo obdavčene tudi licenčnine, plačane tretjim državam, s katerimi niso sklenjeni dvostranski davčni sporazumi;

169.  poziva vse države članice, naj izvedejo, po potrebi tudi s tehnično pomočjo Komisije, ocene učinka, ki vključujejo učinke prelivanja v druge države, preden uvedejo davčne ukrepe, ki bi lahko imeli posledice v tujini; poziva nacionalne parlamente, naj podrobno obravnavajo vprašanje izogibanja davkom, saj bi moral zakonodajalec ustrezno oceniti in demokratično nadzirati vsako davčno ureditev ali davčno obravnavo;

170.  odločno poziva države članice, naj prenehajo zmanjševati vire svojim davčnim upravam in o tem premislijo, pospešijo naložbe in povečajo učinkovitost svojih davčnih uprav ter zagotovijo učinkovito uporabo osebja in tehnologije in izboljšanje strokovnega znanja, da bi obravnavale izvajanje in učinek škodljivih davčnih praks, ki postajajo vse bolj prefinjene; poziva Komisijo, naj zagotovi tehnično podporo za ta prizadevanja, zlasti v okviru programa FISCALIS 2020; poziva tudi države članice, naj si prizadevajo za enostavnejše, učinkovitejše in preglednejše sisteme obdavčevanja v interesu držav članic, državljanov in podjetij;

171.  želi spomniti, da javna naročila predstavljajo 16 % BDP na območju EU; prosi, naj se oceni, ali bo mogoče uvesti merila v zvezi z davki, preglednostjo ali sodelovanjem v razpise za javna naročila ob naslednjih spremembah direktive o javnem naročanju; poziva tudi države članice, naj razmislijo o tem, da bi iz sodelovanja v javnih naročil izključile podjetja, za katere je dokazano, da uporabljajo mehanizme agresivnega davčnega načrtovanja in izogibanja davkom;

172.  poudarja še, da pravilo o soglasju v Svetu, ki vsaki državi članici daje pravico do veta, zmanjšuje motivacijo za premik s sedanjega stanja v smeri rešitve, ki bi temeljila na večjem sodelovanju; poziva Komisijo, naj po potrebi uporabi člen 116 PDEU, ki določa naslednje: „Kadar Komisija ugotovi, da razlika med določbami zakonov ali drugih predpisov v državah članicah izkrivlja pogoje konkurence na notranjem trgu in da je nastalo izkrivljanje treba odpraviti, se posvetuje z zadevnimi državami članicami. Če na podlagi posvetovanja ne pride do dogovora, s katerim bi to izkrivljanje odpravili, Evropski parlament in Svet po rednem zakonodajnem postopku na predlog Komisije izdata potrebne direktive [...]“;

173.  se zavezuje, da bo nadaljeval delo, ki ga je začel njegov posebni odbor, in odpravil prepreke, zaradi katerih ta ni mogel v celoti izpolniti svojega mandata, ter zagotovil ustrezno nadaljnje ukrepanje na podlagi njegovih priporočil; naroča svojim pristojnim organom, naj oblikujejo najboljši institucionalni okvir, da bi to dosegli;

174.  ponovno zahteva dostop do vseh ustreznih dokumentov EU; poziva svojega predsednika, naj to zahtevo posreduje Komisiji in Svetu ter jasno navede, da je Parlament odločen uporabiti vsa razpoložljiva sredstva za dosego tega cilja;

175.  poziva pristojni odbor, naj v svojem prihodnjem zakonodajnem samoiniciativnem poročilu nadalje obravnava ta priporočila;

176.  poziva svoj odbor, pristojen za ustavne zadeve, naj na podlagi teh priporočil nadalje ukrepa, zlasti glede uvedbe zavezujočih klavzul o sodelovanju v kodeks ravnanja za organizacije, vključene v register preglednosti, in spremeni pravila o dostopu do dokumentov med institucijami EU, da bi jih bolje uskladil z načelom lojalnega sodelovanja, opredeljenim v Pogodbi o Evropski uniji;

o
o   o

177.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, državam članicam, nacionalnim parlamentom, skupini G-20 in OECD.

PRILOGA 1

SEZNAM OSEB, S KATERIMI SE JE ODBOR SESTAL

(SEJE ODBORA IN DELEGACIJE)

Datum

Govorili so:

30. 3. 2015

 Pierre Moscovici, komisar za gospodarske in finančne zadeve, obdavčenje in carino

16. 4. 2015

 Serge Colin, predsednik združenja finančnega osebja v Evropi

 Fernand Müller, predsednik finančnega odbora združenja finančnega osebja

 Paulo Ralha, predsednik portugalskega združenja davčnih uslužbencev

 François Goris, predsednik združenja UNSP-NUOD za Evropsko zvezo neodvisnih trgovskih združenj

 Nadja Salson, Evropska zveza sindikatov javnih uslužbencev

 Henk Koller, predsednik Evropske zveze davčnih svetovalcev

 Olivier Boutellis-Taft, izvršni direktor Evropskega združenja računovodij

 Ravi Bhatiani, direktorica za pravne zadeve maloprodajnih trgovin v Evropi

16. 4. 2015

 Margrethe Vestager, komisarka za konkurenco

 Wolfgang Nolz, predsednik skupine za kodeks ravnanja

 Jane McCormick, KPMG, višja partnerica v davčnih zadevah, vodja oddelka za davčne zadeve za Evropo, Bližnji vzhod in Afriko

 Chris Sanger, partner pri Ernst & Young, višji vodja oddelka za davčno politiko

 Stef van Weeghel, partner pri PricewaterhouseCoopers, višji menedžer na oddelku za davčno politiko

 Bill Dodwell, vodja oddelka za davčno politiko pri Deloitte v Združenem kraljestvu

11. 5. 2015

Javna predstavitev o davčnih odločbah in škodljivih davčnih praksah

 Stephanie Gibaud, prijaviteljica nepravilnosti in nekdanja uslužbenka pri UBS

 Lutz Otte, prijavitelj nepravilnosti in nekdanji pogodbenik za informacijsko tehnologijo pri banki Julius Baer

 Kristof Clerix, Mednarodni konzorcij raziskovalnih novinarjev

 Edouard Perrin, član mednarodnega konzorcija raziskovalnih novinarjev

 Richard Brooks, član mednarodnega konzorcija raziskovalnih novinarjev

 Lars Bové, član mednarodnega konzorcija raziskovalnih novinarjev

 Xavier Counasse, novinar pri časopisu Le Soir

 Dominique Berlin, univerza Collège européen de Paris, Université Panthéon-Assas (Paris 2)

 docent Gabriel Zucman, London School of Economics and Political Sciences

 Achim Doerfer, odvetnik na področju obdavčevanja, pisatelj in pravni filozof

12. 5. 2015

Delegacija v Belgijo

 Jacques Malherbe, Univerza v Louvainu

 Axel Haelterman, Univerza v Leuvnu

 Werner Heyvaert, strokovnjak za davke, Jones Day

 Wim Wuyts, vodja oddelka za davke – predsednik odbora za davke FEB-VBO in Hilde Wampers, podpredsednica odbora za davke – skupina za finance FEB-VBO

 Christophe Quintard, strokovnjak pri FGTB, nekdanji davčni revizor

 Eric van Rompuy (predsednik) in drugi člani odborov za finance in proračun ter poslanci zveznega parlamenta

 Steven Van den Berghe, vodja službe za davčne odločbe

 Johan Van Overtveld – finančni minister (srečanje dne 17. junija)

18. 5. 2015

Delegacija v Luksemburg

 Wim Piot, vodja oddelka za davke pri PWC Luxembourg

 Nicolas Mackel, izvršni direktor pri Luxembourg for Finance

 Christine Dahm, direktorica, in Mike Mathias, član Cercle de Coopération des ONG du développement

 Eugène Berger (predsednik) in drugi člani odbora za finance luksemburškega parlamenta

 Pierre Gramegna, minister za finance

 Pascale Toussing, direktor za davčne zadeve, ministrstvo za finance, in člani davčne uprave

22.5.2015

Delegacija v Bern, Švica

 Markus R. Neuhaus, predsednik odbora PwC Switzerland, član pisarne višjega predsednika PwC

 Frank Marty, član izvršnega odbora, vodja oddelka za finančne storitve in davke, Economie Suisse

 François Baur, stalni delegat v Bruslju, predsednik oddelka za evropske zadeve pri Economie Suisse

 Martin Zogg, član izvršnega odbora, predsednik oddelka za domače in mednarodno obdavčevanje, Swiss Holdings

 Urs Kapalle, direktor za finančno politiko in davke, Swiss Bankers Association

 Mark Herkenrath, Alliance Sud, član mednarodne zveze za davčno pravičnost

 Olivier Longchamp, Bernska deklaracija

 Jacques de Watteville, državni sekretar za mednarodne finančne zadeve

 veleposlanik Christoph Schelling, vodja oddelka za davčno politiko

 Adrian Hug, direktor švicarske zvezne davčne uprave

 Ruedi Noser, član nacionalnega sveta, predsednik odbora za gospodarske zadeve in obdavčevanje

 Urs Schwaller, član zgornjega doma švicarskega parlamenta

 Ulrich Trautmann, vodja sektorja za trgovino in gospodarske zadeve, delegacije Evropske unije v Švico in Liechtenstein

 Marco Salvi, višji raziskovalec, Avenir Suisse

27. 5. 2015

Srečanje z vlado Gibraltarja (s koordinatorji odbora TAXE)

 Fabian Picardo, predsednik vlade

 Joseph Garcia, namestnik predsednika vlade

28. 5. 2015

Delegacija v Dublin, Irska

 Martin Lambe, glavni izvršni direktor, irski davčni institut

 Michael Noonan, minister za finance

 Niall Cody, predsednik komisije za prihodke

 predsednik Liam Twomy in drugi člani parlamentarnega odbora za finance + skupni odbor za evropske zadeve -

 Frank Barry, Trinity College Dublin (TCD)

 Seamus Coffey, University College Cork (UCC)

 Feargal O’Rourke, vodja oddelka za davke, PWC

 Conor O’Brien, vodja oddelka za davke, KPMG

 Jim Clarken, glavni izvršni direktor podjetja Oxfam Ireland

 Micheál Collins, Nevin Economic Research Institute (NERI)

29. 5. 2015

Delegacija v Haag, Nizozemska

 poslanka Sjoera Dikkers in drugi poslanci odbora nizozemskega parlamenta za finance

 Bartjan Zoetmulder, nizozemsko združenje davčnih svetovalcev

 Hans Van den Hurk, Univerza v Maastrichtu

 Indra Römgens, SOMO, neodvisna in neprofitna organizacija in mreža za raziskave

 Francis Weyzig, Oxfam

 Pieterbas Plasman, vodja službe za davčne odločbe

 Eric Wiebes, nizozemski državni sekretar za davčne zadeve

1. 6. 2015

Javna predstavitev mednarodne razsežnosti davčnih odločb in drugih ukrepov

 senator Mario Monti, nekdanji komisar za konkurenco ter za carino, davčno politiko in notranji trg

 Tove Maria Ryding, vodja na področju politike in zagovorništva pri Evropski mreži za dolg in razvoj (EURODAD)

 Antoine Deltour, prijavitelj nepravilnosti, nekdanji revizor, PwC Luxembourg

17. 6. 2015

Medparlamentarno srečanje o agresivnem davčnem načrtovanju in demokratičnem nadzoru: vloga parlamentov

Sedemintrideset poslancev iz osemnajstih nacionalnih parlamentov:

AT, BE, CY, CZ, FR, DE, GR, HU, IE, IT, LT, LU, MT, PL, PT, RO, ES, SV

Heinz Zourek, generalni direktor GD TAXUD

 Pascal Saint-Amans, direktor centra za davčno politiko in upravo pri OECD

18. 6. 2015

Delegacija v London, Združeno kraljestvo

poslanec David Gauke, finančni sekretar ministrstva za finance

Jim Harra, generalni direktor za obdavčitev podjetij, državni urad za prihodke in carino

Fergus Harradence, direktor oddelka za obdavčevanje podjetij, skupina za obdavčitev podjetij in mednarodno obdavčevanje, ministrsstvo za finance Združenega kraljestva

Andrew Dawson, vodja ekipe za sporazum o davkih, vodilni pogajalec za davčne sporazume Združenega kraljestva

Maura Parsons, namestnica direktorja, vodja oddelka za določanje transfernih cen pri HMRC Business International in predsednica odbora za določanje transfernih cen pri HMRC

 predsednica Meg Hillier, bivša predsednica Margaret Hodge in Guto Bebb, član odbora za javne finance spodnjega doma parlamenta Združenega kraljestva

 Prem Sikka, profesor računovodstva, Essex Business School, Univerza v Essexu

 Frank Haskew, predstojnik davčne fakultete ICAEW; in Ian Young, mednarodni davčni upravljavec

 Will Morris, predsednik odbora za davke in odbora za davke BIAC Konfederacija britanske industrije (CBI)

 Richard Collier, višji davčni partner pri PwC

Joseph Stead, Christian Aid

 Meesha Nehru, programska direktorica, Fair Tax Mark

23. 6. 2015

Izmenjava mnenj z multinacionalnimi korporacijami

 Nathalie Mognetti, glavna direktorica za davke, Total S.A.

 Martin McEwen, vodja oddelka za davke, SSE plc

 Christian Comolet-Tirman, direktor za finančne zadeve, BNP Paribas Group

25. 6. 2015

Srečanje s predstavniki vlade Bermudov (s koordinatorji odbora TAXE)

 Everard Bob Richards, namestnik predsednika vlade in minister za finance

 Alastair Sutton, pravni svetovalec EU za vlado Bermudov

2. 7. 2015

 Richard Murphy, direktor podjetja Tax Research LLP in ustanovni član mreže za davčno pravičnost (Tax Justice Network)

 Guillaume de la Villeguérin, podpredsednik, davki in carina, Airbus

17. 9. 2015

 Jean-Claude Juncker, predsednik Evropske komisije

 Pierre Moscovici, evropski komisar za gospodarske in finančne zadeve, obdavčenje in carino

 Margrethe Vestager, evropska komisarka za konkurenco

22. 9. 2015

 Pierre Gramegna, predsednik Sveta ECOFIN, minister za finance, Luksemburg

 Wolfgang Schäuble, zvezni minister za finance, Nemčija

 Luis de Guindos, minister za gospodarstvo in konkurenčnost, Španija

 Michel Sapin, minister za javne finance, Francija

 Pier Carlo Padoan, minister za gospodarstvo in finance, Italija

16.11.2015

Izmenjava mnenj z multinacionalnimi korporacijami

 Monique Meche, podpredsednica, področje globalne javne politike, Amazon

 Malte Lohan, direktor področja globalnih korporacijskih zadev, Anheuser-Busch InBev SA

 Mark Hubbard, vodja področja globalnih davčnih zadev, Barclays Bank Group

 Delphine Reyre, direktorica področja za javno politiko v južni Evropi, Facebook

 Iain McKinnon, vodja področja za davčne zadeve v skupini, HSBC

 Krister Mattsson, vodja podjetniškega financiranja, zavarovanja ter davčnih zadev in zakladništva, IKEA group

 Irene Yates, podpredsednica, področje davka od dohodkov pravnih oseb, McDonald’s Europe

 Werner Schuster, podpredsednik davčnega področja, Philip Morris International

 Nicklas Lundblad, višji direktor, področje javne politike in odnosov z vladami, Google

 John Stowell, višji podpredsednik, področje davka od dohodkov pravnih oseb, The Walt Disney Company

 Robert Jordan, podpredsednik, področje splošnega davčnega svetovanja, Coca-Cola Company

PRILOGA 2

SEZNAM ODGOVOROV GLEDE NA DRŽAVO/INSTITUCIJO

(stanje dne 16. novembra 2015)

Država

Odgovor

Prvo zaprosilo dne 23. aprila 2015 – rok 31. maj 2015

Švedska

29. 5. 2015

Jersey

29. 5. 2015

Guernsey

31. 5. 2015

Luksemburg

1. 6. 2015

Finska

2. 6. 2015

Slovaška

3. 6. 2015

Irska

5. 6. 2015

Nizozemska

8. 6. 2015

Združeno kraljestvo

8. 6. 2015

Francija

10. 6. 2015

Češka republika

11. 6. 2015

Latvija

16. 6. 2015

Belgija

16. 6. 2015

Malta

18. 6. 2015

Prvi opomin dne 29. junija 2015 – rok 9. julij 2015

Portugalska

30. 6. 2015

Poljska

2. 7. 2015

Litva

3. 7. 2015

Madžarska

7. 7. 2015

Hrvaška

8. 7. 2015

Estonija

10. 7. 2015

Grčija

10. 7. 2015

Španija

10. 7. 2015

Gibraltar

13. 8. 2015

Danska

26. 8. 2015

Nemčija

2. 9. 2015

Romunija

3. 9. 2015

Italija

17. 9. 2015

Zadnji opomin dne 21. septembra 2015

Avstrija

21. 9. 2015

Ciper

22. 9. 2015

Bolgarija

28. 9. 2015

Slovenija

28. 9. 2015

INSTITUCIJE

Odgovor

Komisija

29. 4. 2015

3. 6. 2015

31. 8. 2015

23. 10. 2015

9. 11. 2015

Svet

29. 5. 2015

15. 6. 2015

27. 7. 2015

PRILOGA 3

MULTINACIONALNA PODJETJA, POVABLJENA NA SEJO ODBORA

Ime

Povabljeni/predstavniki

Stanje dne 16. novembra 2015

Airbus

Guillaume de La Villeguérin,

podpredsednik, davčno in carinsko področje

Udeležil se je seje 2. 7. 2015.

BNP Paribas

Christian Comolet-Tirman,

direktor, področje fiskalnih zadev

Udeležil se je seje 23. 6. 2015.

SSE plc

Martin McEwen, vodja davčnega področja

Udeležil se je seje 23. 6. 2015.

Total S.A.

Nathalie Mognetti,

direktorica davčnega področja

Udeležila se je seje 23. 6. 2015.

Amazon

Monique Meche, podpredsednica, področje globalne javne politike

Udeležila se je seje 16. 11. 2015.

Anheuser-Busch InBev

Malte Lohan, direktor področja globalnih korporacijskih zadev

Udeležil se je seje 16. 11. 2015.

Barclays Bank Group

Mark Hubbard, vodja področja globalnih davčnih zadev

Udeležil se je seje 16. 11. 2015.

Coca-Cola Company

Robert Jordan, podpredsednik, področje splošnega davčnega svetovanja

Udeležil se je seje 16. 11. 2015.

Facebook

Delphine Reyre, direktorica področja za javno politiko v južni Evropi

Udeležila se je seje 16. 11. 2015.

Google

Nicklas Lundblad, višji direktor, področje javne politike in odnosov z vladami

Udeležil se je seje 16. 11. 2015.

HSBC Bank plc

Iain McKinnon, vodja področja za davčne zadeve v skupini

Udeležil se je seje 16. 11. 2015.

IKEA Group

Krister Mattsson, vodja podjetniškega financiranja, zavarovanja ter davčnih zadev in zakladništva

Udeležil se je seje 16. 11. 2015.

McDonald’s Europe

Irene Yates, podpredsednica, področje davka od dohodkov pravnih oseb

Udeležila se je seje 16. 11. 2015.

Philip Morris

International

Werner Schuster, podpredsednik davčnega področja

Udeležil se je seje 16. 11. 2015.

The Walt Disney Company

John Stowell, višji podpredsednik, področje davka od dohodkov pravnih oseb

Udeležil se je seje 16. 11. 2015.

Fiat Chrysler Automobiles

Sergio Marchionne,

glavni izvršni direktor

Zavrnil zaradi potekajoče preiskave.

Walmart

Shelley Broader,

predsednica in glavna izvršna direktorica, regija EMEA

Zavrnila.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0039.
(2) Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (UL L 64, 11.3.2011, str. 1) o medsebojni pomoči pristojnih organov držav članic na področju neposrednega obdavčevanja.
(3) Direktiva Sveta 2003/49/ES z dne 3. junija 2003 o skupnem sistemu obdavčevanja plačil obresti ter licenčnin med povezanimi družbami iz različnih držav članic (UL L 157, 26.6.2003, str. 49).
(4) UL L 225, 20.8.1990, str. 6.
(5) UL L 158, 27.5.2014, str. 196.
(6) UL L 83, 27.3.1999, str. 1.
(7) UL L 336, 27.12.1977, str. 15.
(8) UL L 141, 5.6.2015, str.73.
(9) UL C 384, 10.12.1998, str.3.
(10) UL C 258 E, 7.9.2013, str. 134.
(11) UL C 2, 6.1.1998, str. 2.
(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0257.
(13) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0265.
(14) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0089.
(15) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0062.
(16) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0444.
(17) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0205.
(18) UL C 258 E, 7.9.2013, str. 53.
(19) UL C 199 E, 7.7.2012, str. 37.
(20) UL C 341 E, 16.12.2010, str. 29.
(21) Taxation trends in the European Union (Trendi obdavčenja v Evropski uniji), izdaja za leto 2014, Eurostat.
(22) Taxation trends in the European Union (Trendi obdavčenja v Evropski uniji), statistična poročila Eurostata, izdaja iz leta 2014.
(23) Evropska komisija (2015), SME taxation in Europe – an empirical study of applied corporate income taxation for SMEs compared to large enterprises (Obdavčevanje malih in srednjih podjetij v Evropi – empirična študija o obdavčevanju dohodkov za mala in srednja podjetja v primerjavi z velikimi podjetji).
(24) Politična dokumenta Mednarodnega denarnega sklada Spillovers in international corporate taxation (Učinek prelivanja pri mednarodnem obdavčevanju dohodkov pravnih oseb), 9. maj 2014, in Base Erosion, Profit Shifting and Developing Countries (Erozija davčne osnove in preusmeritev dobička ter države v razvoju), 29. maj 2015.
(25) Poročilo Richarda Murphyja, FCA, z dne 10. februarja 2012 z naslovom Closing the European Tax Gap (Zmanjševanje davčne vrzeli v Evropi).
(26) European added value of legislative report on bringing Transparency, coordination and convergence to corporate tax policies in the European Union (Evropska dodana vrednost zakonodajnega poročila o uvajanju preglednosti, skladnosti in konvergence v politike o obdavčevanju dohodkov pravnih oseb v Evropski uniji), Dr. Benjamin Ferrett, Daniel Gravino in Silvia Merler, Evropski parlament.
(27) Unhappy meal – €1 Billion in Tax Avoidance on the Menu at McDonald’s (Nesrečno kosilo – na jedilniku pri McDonaldsu izogibanje davkom v višini ene milijarde evrov“, EPSU et al., februar 2015.
(28) Delovni dokument Komisije z dne 17. junija 2015 o davku od dohodkov pravnih oseb v Evropski uniji (SWD(2015)0121).
(29) A study on R&D Tax incentives (Študija o davčnih spodbudah za razvoj in inovacije), dokument o davkih št. 52–2014, Evropska komisija.
(30) Transfer pricing: Keeping it at arm’s length (Določanje transfernih cen: ohranjanje tržnega načela), OECD Observer 230, januar 2002 (popravljeno 2008).
(31) Spodnji dom parlamenta Združenega kraljestva, ustna predstavitev pred odborom za javne finance, 31. januar 2013.
(32) sporočilo OECD za medije „OECD urges stronger international co-operation on corporate tax“ (OECD poziva k tesnejšemu mednarodnemu sodelovanju na področju davka od dohodkov pravnih oseb), 12. 2. 2013.
(33) SME taxation in Europe – An empirical study of applied corporate income taxation for SMEs compared to large enterprises (Obdavčitev malih in srednjih podjetij v Evropi – empirična študija uporabljene obdavčitve od dohodkov malih in srednjih podjetij v primerjavi z velikimi) – Evropska komisija, maj 2015, ter P. Egger, W. Eggert in H. Winner (2010), Saving taxes through foreign plant ownership (Varčevanje pri davkih z lastništvom tujih tovarn), Journal of International Economics 81, str. 99–108.
(34) Zadevi C-106/09 P in C-107/09 P, Komisija proti Government of Gibraltar in Združenemu kraljestvu, sodba z dne 15. novembra 2011.
(35) Če ukrepi, ki jih sprejmejo države članice, zadevajo ves davčni sistem, pomenijo splošno prilagoditev davčne politike in ne gre za državno pomoč;
(36) Sporočilo komisarke Margrethe Vestager odboru TAXE z dne 29. aprila 2015.
(37) Kot je določeno v Uredbi Sveta (ES) št. 659/1999 z dne 22. marca 1999 o določitvi podrobnih pravil za uporabo člena 108 Pogodbe o delovanju Evropske unije v zvezi z obveznostjo sodelovanja in zagotavljanja vseh potrebnih dokumentov.
(38) Politični dokument Mednarodnega denarnega sklada „Spillovers in international corporate taxation“ (Učinek prelivanja pri mednarodnem obdavčevanju dohodka pravnih oseb), 9. maj 2014.
(39) Delovni dokument Mednarodnega denarnega sklada „Base erosion, profit shifting and developing countries“ (Erozija davčne osnove, preusmerjanje dobička in države v razvoju), maj 2015.
(40) Študija Tax revenue mobilisation in developing countries: issues and challenges (Zbiranje prihodkov od davkov v državah v razvoju), Evropski parlament, april 2014.
(41) World Investment Report 2015 (Poročilo o vlaganju po svetu za leto 2015), Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj.
(42) Poročilo Christian Aid, 2008.
(43) UL C 264 E, 13.9.2013, str. 41.
(44) Airbus, BNP Paribas, SSE plc, Total S.A, KPMG, Ernst & Young, Deloitte, PwC, Amazon, Anheuser-Busch InBev, Barclays Bank Group, Coca-Cola Company, Facebook, Google, HSBC Bank plc, IKEA, Mc Donald’s Corporation, Philip Morris, The Walt Disney Company.
(45) Amazon, Anheuser-Busch InBev, Barclays Bank Group, Coca-Cola Company, Facebook, Google, HSBC Bank plc, IKEA, McDonald’s Corporation, Philip Morris, Walt Disney Company.
(46) Fiat Chrysler Automobiles, Walmart.
(47) Kodeks ravnanja, opredeljen v Prilogi 3 Medinstitucionalnega sporazuma o registru za preglednost iz leta 2014.
(48) Tracking corporate tax breaks: a welcome new form of transparency emerges in the US (Spremljanje davčnih olajšav za pravne osebe: vzpostavljanje nove dobrodošle oblike preglednosti v ZDA), Tax Justice Network.
(49) Sporočilo Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij, Obnovljena strategija EU za družbeno odgovornost podjetij za obdobje 2011–14, (COM(2011)0681), str. 6.
(50) To med drugim vključuje: prenehanje izvajanja ali razveljavitev konvencij o dvojnem obdavčevanju z jurisdikcijami na črnem seznamu, prepoved dostopa do javnih naročil EU za blago in storitve ter prepoved dodelitve državne pomoči podjetjem s sedežem v jurisdikcijah s črnega seznama, prepoved ustanavljanja ali vzdrževanja odvisnih družb in podružnic v jurisdikcijah s črnega seznama za finančne institucije in finančne svetovalce EU ter premislek o preklicu licenc za evropske finančne institucije in finančne svetovalce, ki ohranjajo podružnice in nadaljujejo obratovanje v jurisdikcijah s črnega seznama, uvedbo posebne dajatve za vse transakcije v jurisdikcije iz črnega seznama ali iz njih, preučitev vrste možnosti, da se v EU ne prizna pravni status podjetij, ustanovljenih v jurisdikcijah s črnega seznama, uporabo tarifnih ovir v primerih trgovine s tretjimi državami s črnega seznama.
(51) Direktiva EU davkih na prihranke in direktiva o upravnem sodelovanju.
(52) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0283 in P7_TA(2014)0284.


Odobritev dovoljenja za uporabo bis(2-etilheksil)ftalata (DEHP)
PDF 276kWORD 92k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2015 o osnutku izvedbenega sklepa Komisije XXX o dodelitvi avtorizacije za uporabo bis(2-etilheksil)ftalata (DEHP) v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (D041427 – 2015/2962(RSP))
P8_TA(2015)0409B8-1228/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka izvedbenega sklepa Komisije o dodelitvi avtorizacije za uporabo bis(2-etilheksil)ftalata (DEHP) v skladu z Uredbo (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta (D041427),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta(1), zlasti člena 64(8),

–  ob upoštevanju mnenj odbora za oceno tveganja (RAC) in odbora za socialno-ekonomsko analizo (SEAC)(2) v skladu s tretjim pododstavkom člena 64(5) Uredbe (ES) št. 1907/2006,

–  ob upoštevanju člena 11 Uredbe (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(3),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/98/ES(4), zlasti člena 4,

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta(5), zlasti odstavka 43(iii) Priloge k Sklepu,

–  ob upoštevanju Delegirane direktive Komisije (EU) 2015/863(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo(7),

–  ob upoštevanju predloga resolucije Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane,

–  ob upoštevanju člena 106(2) in (3) Poslovnika,

A.  ker je DEHP vključen v prilogo XIV Uredbe (ES) št. 1907/2006 (uredba REACH) zaradi svoje razvrstitve v skupino 1B kot snov, ki je strupena za razmnoževanje; ker je DEHP zaradi reproduktivne toksičnosti na seznamu snovi v okviru uredbe REACH;

B.  ker si Komisija v osnutku izvedbenega sklepa o opredelitvi bis(2-etilheksil)ftalata (DEHP), dibutil ftalata (DBP), benzil butil ftalata (BBP) in diizobutil ftalata (DIBP) kot snovi, ki zbujajo veliko skrb, v skladu s členom 57(f) Uredbe (ES) št. 1907/2006 Evropskega parlamenta in Sveta prizadeva za opredelitev DEHP kot snovi, ki zbuja veliko skrb;

C.  ker je bila ta snov že leta 2000 na podlagi sporočila Komisije Svetu in Evropskemu parlamentu o strategiji Skupnosti za endokrine motilce (COM(1999)0706) vključena v Prilogo I na seznam 553 snovi, in sicer v skupino I med kemikalije, za katere je bilo pri najmanj eni vrsti nepoškodovanih živali dokazano, da delujejo kot endokrini motilci(8);

D.  ker je DEHP ena od prvih šestih snovi, ki naj bi se postopno prenehale uporabljati v skladu z uredbo REACH, kot je 17. februarja 2011 napovedala Komisija(9);

E.  ker je odbor držav članic 12. decembra 2014 soglasno sklenil, da je DEHP snov, ki zaradi tega, ker je po svojih lastnostih endokrini motilec, zbuja enakovredno skrb za okolje(10); ker je ta odbor soglasno ugotovil, da je bilo znanstveno dokazano, da DEHP deluje kot endokrini motilec in da obstaja vzročna zveza med to aktivnostjo in škodljivimi učinki na zdravje ljudi;

F.  ker je Komisija seznanjena s soglasnim dogovorom v odboru držav članic o navedbi, da so štirje ftalati, med drugim DEHP, po svojih lastnostih endokrini motilci in da so škodljivi učinki njihovega delovanja na endokrini sistem enaki učinkom, zaradi katerih so bili razvrščeni kot snovi, strupene za razmnoževanje, in opredeljeni kot snovi, ki zbujajo veliko skrb, v skladu s členom 57(c) uredbe REACH; ker je Komisija seznanjena tudi s tem, da je večina članov tega odbora menila, da so ti učinki enako zaskrbljujoči;

G.  ker je Komisija 21. oktobra 2015 predložila osnutek izvedbenega akta o opredelitvi DEHP kot snovi, ki je po svojih lastnostih endokrini motilec z učinki na zdravje ljudi, ki so enakovredni učinkom iz člena 57(f) uredbe REACH;

H.  ker odbor za oceno tveganja v svojem mnenju ugotavlja, da DEHP deluje na endokrini sistem, vendar tudi priznava, da je bila ta snov v Prilogo XIV vključena zaradi svoje razvrstitve kot snov, ki je strupena za razmnoževanje (člen 57(c)), in ne na podlagi lastnosti endokrinega motilca (člen 57(f)); ker je zaradi tega sedanja ocena DEHP omejena na njegovo reproduktivno toksičnost;

I.  ker bi moral biti DEHP opredeljen kot snov, ki zbuja veliko skrb, saj izpolnjuje kriterije iz člena 57(f) uredbe REACH kot snov, ki je po svojih lastnostih endokrini motilec in za katero je bilo znanstveno dokazano, da lahko ima resne učinke na zdravje ljudi, ki so enakovredni učinkom snovi iz točk (a) do (e) člena 57 uredbe REACH;

J.  ker je vlagatelj zaprosil za avtorizacijo po poti ustreznega nadzora v skladu s členom 60(2) uredbe REACH; ker se v skladu s členom 60(3)(a) uredbe REACH pot ustreznega nadzora ne uporablja za snovi, ki izpolnjujejo kriterije za razvrstitev kot rakotvorne, mutagene ali strupene za razmnoževanje, ali snovi iz člena 57(f) te uredbe, za katere praga v skladu z oddelkom 6.4 Priloge I te uredbe ni mogoče določiti;

K.  ker se je izkazalo, da DEHP škodljivo vpliva na endokrini sistem sesalcev, in vivo je bilo namreč predvsem ugotovljeno zmanjšanje testosterona pri fetusu; ker so te ugotovitve podkrepile še mehanistične ugotovitve, prav tako in vivo, o znižani ravni izražanja genov v biosintezni poti steroidov; ker vrsta škodljivih učinkov, ugotovljenih pri podganah, vključuje nerazvite prsne bradavice, manjšo zadnjično-genitalno razdaljo, genitalne deformacije, nižje število spermatocitov in spremembe testisov, vključno z gonociti z več jedri, tubularno atrofijo in hiperplazijo Leydigovih celic;

L.  ker lahko izpostavljenost DEHP v občutljivem obdobju razvoja na podlagi znanstvenih dokazov ireverzibilno vpliva na razvojni potek, kar ima hude posledice za razvoj in razmnoževanje, ki so še posebej resna zdravje ljudi in prostoživeče vrste, tudi ker se lahko ti škodljivi učinki, ki so posledica izpostavljenosti v zgodnjih življenjskih fazah, izrazijo šele v poznejšem življenjskem obdobju;

M.  ker odbor za oceno tveganja na podlagi informacij, ki sta jih predložila vlagatelja, meni, da nista dokazala, da so tveganja za zdravje delavcev, ki izhajajo iz uporab, navedenih v vlogi, pod ustreznim nadzorom v skladu s členom 60(2) uredbe REACH; ker po mnenju tega odbora zato ni primerno, da se avtorizacija podeli na podlagi te določbe;

N.  ker je odbor za socialno-ekonomsko analizo kljub mnenju odbora za oceno tveganja prišel do zaključka, da je avtorizacija teh uporab sorazmerna in da torej njihove socialno-ekonomske koristi prevladujejo nad njihovim tveganjem za zdravje ljudi; ker se je z mnenjem tega odbora potrdilo, da je socialno-ekonomska analiza, ki jo je predložil vlagatelj, precej pomanjkljiva, med drugim ni ocene učinkov na zdravje, v kateri bi bila opredeljena druga tveganja za zdravje delavcev;

O.  ker je odbor za socialno-ekonomsko analizo znanstveni odbor, ki ima v skladu s členom 64(4)(b) uredbe REACH nalogo, da oceni socialno-ekonomske dejavnike ter razpoložljivost drugih možnosti, povezanih z uporabami snovi, kot so opisane v vlogi, in ker ni njegova naloga, da sprejema sklepe o sorazmernosti avtorizacije, če tveganje za družbo ni pod ustreznim nadzorom;

P.  ker je vlagatelj odgovoren za oceno in obvladovanje tveganj, ki jih predstavljajo kemikalije, in za to, da zagotovi ustrezne varnostne informacije njihovim uporabnikom; ker odbor za socialno-ekonomsko analizo ni mogel priti do kvantitativnih zaključkov o sorazmernosti nadaljnje uporabe, saj informacij o preostalih tveganjih za zdravje delavcev ni bilo mogoče kvantitativno opredeliti;

Q.  ker je namen uredbe REACH zagotoviti visoko raven varovanja zdravja ljudi in okolja, vključno s spodbujanjem alternativnih metod za oceno nevarnosti snovi, kot tudi prosti pretok snovi na notranjem trgu ob pospeševanju konkurenčnosti in inovacij;

R.  ker se vlogi nanašata na obsežno vrsto uporab, ki bi vključevale uporabo formulacij recikliranega mehkega PVC, ki vsebuje DEHP, v spojinah in suhih zmeseh in industrijsko uporabo recikliranega mehkega PVC, ki vsebuje DEHP, pri obdelavi polimerov v proizvodnji PVC izdelkov; ker bi bilo tako široko področje avtorizacije velik korak nazaj, kar zadeva nadomestitev DEHP, ki je bila predvidena z vključitvijo ter snovi v Prilogo XIV uredbe REACH;

S.  ker se DEHP v PVC vsesplošno uporablja v vsakdanjih potrošniških izdelkih, kot so tekstilni izdelki, pohištvo in gradbeni materiali; ker ta snov ni kemijsko vezana na plastiko in se torej enostavno izpira v okolje;

T.  ker bi moral biti poudarek vloge za avtorizacijo na uporabi snovi in ker dejstvo, da je snov prisotna v recikliranih materialih, ni pomemben dejavnik za podelitev avtorizacije;

U.  ker je Odbor za socialno-ekonomsko analizo ugotovil, da je mogoče industrijske odpadke z nizko vsebnostjo DEHP sicer uporabiti kot alternativno surovino, s čimer bi se tudi povečala kakovost proizvedenih recikliranih materialov, vendar pri tem recikliranem materialu verjetno ne bi bilo mogoče prenesti zvišanja cene za večjo kakovost recikliranih materialov na nadaljnje uporabnike, saj ti pogosto proizvajajo izdelke nižje vrednosti; ker je ta odbor navedel, da se druga možnost, pri kateri bi predelovalci plastike kot surovino namesto recikliranega materiala uporabili nereciklirani PVC z drugimi mehčali plastike, ki ne zbujajo velike skrbi, ni upoštevala, saj sta vlagatelja navedla, da predelovalci plastike morda ne bodo več konkurenčni, če bodo imeli zaradi uporabe nerecikliranega PVC dodatne stroške;

V.  ker ni sprejemljivo, da se dopustijo potencialno številni primeri neplodnosti moških zgolj za to, da se izvajalcem recikliranja mehkega PVC in nadaljnjim uporabnikom omogočijo nižji stroški v proizvodnji izdelkov nizke vrednosti, da bodo lahko konkurirali uvoženim izdelkom nizke kakovosti;

W.  ker vlagatelja, kljub široki paleti nadomestkov za DEHP, nista predložila celovite analize nadomestkov, ki so razpoložljivi na trgu za nadomestitev tega ftalata pri uporabah, navedenih v vlogi;

X.  ker Odbor za socialno-ekonomsko analizo v eni od utemeljitev v prid dodelitvi avtorizacije navaja, da se recikliranje kot trajnostni način ravnanja z naravnimi viri spodbuja na politični in družbeni ravni; ker v tej poenostavljeni trditvi ni bila upoštevana hierarhija ravnanja z odpadki iz člena 4 Direktive 2008/98/ES, kjer ima preprečevanje nastajanja prednost pred recikliranjem; ker se v tej trditvi tudi niso upoštevale izrecne določbe sedmega okoljskega akcijskega programa, v katerih se poziva k razvoju ciklov nestrupenih materialov, da se bodo lahko reciklirani odpadki uporabljali kot zanesljiv pomemben vir surovin za Unijo;

Y.  ker je poleg tega Parlament v svoji resoluciji z dne 9. julija 2015 o učinkoviti rabi virov: prehod na krožno gospodarstvo poudaril, da recikliranje ne bi smelo upravičevati nadaljnje uporabe nevarnih snovi v prihodnosti; ker je DEHP nevarna snov v prihodnosti in jo kot tako priznava tudi industrija(11);

Z.  ker je v skladu z Delegirano direktivo Komisije (EU) 2015/863 uporaba DEHP v električni in elektronski opremi omejena; ker to med drugim temelji na oceni razpoložljivih varnejših alternativ za DEHP, pa tudi na pozitivni socialno-ekonomski oceni(12);

AA.  ker odbor za socialno-ekonomsko analizo na podlagi informacij, ki jih je predložil vlagatelj, ugotavlja, da ni mogoče skleniti, da bodo nastali neto družbeni stroški, če se avtorizacija ne podeli; ker torej vlagatelja nista dokazala socialno-ekonomskih koristi uporabe te snovi in socialno-ekonomskih posledic zavrnitve avtorizacije, kot je določeno v členu 60(4)(c) uredbe REACH;

AB.  ker bi bila dodelitev avtorizacije za uporabo s tako številnimi pomanjkljivostmi zelo slab precedens za prihodnje sklepe o avtorizaciji v okviru uredbe REACH;

AC.  ker je v členu 1(3) uredbe REACH navedeno, da ta uredba temelji na načelu previdnosti, in ker bi morali dejavniki v zvezi z varovanjem zdravja ljudi in okolja v primeru negotovosti prevladati nad ekonomskimi dejavniki;

AD.  ker ima Komisija do evropske javnosti odgovornost, da državljane in okolje zaščiti pred nevarnimi kemikalijami, obenem pa spodbuja inovacije, vključno s področjem varnih kemikalij in proizvodov, za razvoj prilagodljivega gospodarstva;

1.  meni, da osnutek izvedbenega sklepa Komisije presega izvedbena pooblastila iz Uredbe (ES) št. 1907/2006;

2.  poziva Komisijo, naj osnutek izvedbenega sklepa umakne in predlaga novega, v katerem bo zavrnila vloge za avtorizacijo za formulacije recikliranega mehkega PVC, ki vsebuje DEHP;

3.  poziva Komisijo, naj hitro odpravi uporabo DEHP v vseh preostalih vlogah, še posebej, ker so varnejše alternative za mehki PVC in DEHP splošno na voljo;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) Uredba (ES) št. 1907/2006 Evropskega Parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o registraciji, evalvaciji, avtorizaciji in omejevanju kemikalij (REACH), o ustanovitvi Evropske agencije za kemikalije ter spremembi Direktive 1999/45/ES ter razveljavitvi Uredbe Sveta (EGS) št. 793/93 in Uredbe Komisije (ES) št. 1488/94 ter Direktive Sveta 76/769/EGS in direktiv Komisije 91/155/EGS, 93/67/EGS, 93/105/ES in 2000/21/ES (UL L 396, 30.12.2006, str. 1).
(2) http://echa.europa.eu/documents/10162/b50d9fc3-f6db-4e91-8a95-c8397bb424d2, http://echa.europa.eu/documents/10162/8d9ee7ac-19cf-4b1a-ab1c-d8026b614d7a
(3) Uredba (EU) št. 182/2011 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. februarja 2011 o določitvi splošnih pravil in načel, na podlagi katerih države članice nadzirajo izvajanje izvedbenih pooblastil Komisije (UL L 55, 28.2.2011, str. 13).
(4) Direktiva 2008/98/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o odpadkih in razveljavitvi nekaterih direktiv (UL L 312, 22.11.2008, str. 3).
(5) Sklep št. 1386/2013/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. novembra 2013 o splošnem okoljskem akcijskem programu Unije do leta 2020 „Dobro živeti ob upoštevanju omejitev našega planeta“ (UL L 354, 28.12.2013, str. 171).
(6) Delegirana direktiva Komisije (EU) 2015/863 z dne 31. marca 2015 o spremembi priloge II k Direktivi 2011/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta v zvezi s seznamom omejenih snovi (UL L 137, 4.6.2015, str. 10).
(7) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0266.
(8) http://ec.europa.eu/environment/archives/docum/pdf/bkh_annex_01.pdf
(9) http://europa.eu/rapid/press-release_IP-11-196_en.htm?locale=en
(10) http://echa.europa.eu/view-article/-/journal_content/title/the-member-state-committee-unanimously-agreed-to-identify-the-phthalate-dehp-as-an-svhc-because-of-its-endocrine-disrupting-properties-in-the-environm
(11) http://www.vinylplus.eu/uploads/docs/VinylPlus_Progress_Report_2015_English.pdf
(12) http://www.umweltbundesamt.at/fileadmin/site/umweltthemen/abfall/ROHS/finalresults/Annex6_RoHS_AnnexII_Dossier_DEHP.pdf


Preprečevanje radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij
PDF 488kWORD 195k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2015 o preprečevanju radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij (2015/2063(INI))
P8_TA(2015)0410A8-0316/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2, 3, 5, 6, 7, 8, 10 in 21 Pogodbe o Evropski uniji ter členov 4, 8, 10, 16, 67, 68, 70, 71, 72, 75, 82, 83, 84, 85, 86, 87 in 88 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju publikacij „Raziskava o manjšinah in diskriminaciji v Evropski uniji – podatki v fokusnem poročilu št. 2: Muslimani“ ter raziskave Agencije Evropske unije za temeljne pravice (FRA) o tem, kakšne izkušnje imajo Judje z zločini iz sovraštva in diskriminacijo v državah članicah Evropske unije in kako jih dojemajo, ki ju je objavila agencija FRA,

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta Združenih narodov z dne 8. oktobra 2004 o grožnjah mednarodnemu miru in varnosti zaradi terorističnih dejanj,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 6, 7, 8, 10(1), 11, 12, 21, 48, 49, 50 in 52,

–  ob upoštevanju strategije notranje varnosti Evropske unije, ki jo je sprejel Svet 25. februarja 2010,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 22. novembra 2010 z naslovom "Izvajanje strategije notranje varnosti EU: pet korakov k varnejši Evropi" (COM(2010)0673) in vzpostavitve omrežja EU za ozaveščanje o radikalizaciji,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o drugem poročilu o izvajanju strategije notranje varnosti EU(1),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. januarja 2014 o preprečevanju radikalizacije, ki vodi v terorizem in nasilni ekstremizem: krepitev odziva EU (COM(2013)0941),

–  ob upoštevanju prenovljene strategije EU za boj proti radikalizaciji in novačenju za terorizem, ki jo je sprejel Svet za pravosodje in notranje zadeve na seji dne 19. maja 2014 in odobril Svet na svojih sejah 5. in 6. junija 2014 (9956/14),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. junija 2014 o končnem poročilu o izvajanju strategije notranje varnosti EU za obdobje 2010–2014 (COM(2014)0365),

–  ob upoštevanju poročila Europola o stanju in trendih na področju terorizma v Evropski uniji za leto 2014,

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta Združenih narodov z dne 24. septembra 2014 o grožnjah mednarodnemu miru in varnosti zaradi terorističnih dejanj (resolucija št. 2178(2014)),

–  ob upoštevanju poročila Evropskega koordinatorja za boj proti terorizmu Evropskemu svetu z dne 24. novembra 2014 (15799/14),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2014 o obnovitvi strategije notranje varnosti EU(2),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 9. oktobra in 5. decembra 2014,

–  ob upoštevanju izjave z neformalne seje Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 11. januarja 2015,

–  ob upoštevanju razprave na plenarnem zasedanju 28. januarja 2015 o protiterorističnih ukrepih,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. februarja 2015 o protiterorističnih ukrepih(3),

–  ob upoštevanju neformalne seje Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 29. in 30. januarja 2015 v Rigi,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za pravosodje in notranje zadeve z dne 12. in 13. marca 2015,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. aprila 2015 o evropski agendi za varnost (COM(2015)0185),

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije o direktivi o hrambi podatkov,

–  ob upoštevanju dodatnega protokola h konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju terorizma in akcijskega načrta Sveta Evrope o boju proti nasilnemu ekstremizmu in radikalizaciji, ki vodi v terorizem, sprejetih 19. maja 2015,

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z naslovom "Krepitev medsebojnega zaupanja na evropskem pravosodnem območju – Zelena knjiga o izvajanju kazenskopravne zakonodaje EU na področju pripora" (COM(2011)0327),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter mnenj Odbora za zunanje zadeve in Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0316/2015),

A.  ker se je več kot 5000 evropskih državljanov pridružilo terorističnim organizacijam in drugim vojaškim formacijam, zlasti Islamski državi (Daiš), Džabhatu al Nusri ter drugim zunaj Evropske unije, zlasti na območju Bližnjega vzhoda in severne Afrike (MENA); ker je ta pojav vse pogostejši in dobiva precejšnje razsežnosti;

B.  ker je radikalizacija postala termin, ki se uporablja za označevanje pojava ljudi z nestrpnimi mnenji, stališči in idejami, kar bi lahko pripeljalo do nasilnega ekstremizma;

C.  ker so nedavni teroristični napadi v Franciji, Belgiji, Tuniziji in Københavnu jasno pokazali, da prisotnost in gibanje „tujih“ borcev, ki so pogosto državljani EU, na ozemlju Evrope in v sosedstvu ogrožata njeno varnost; ker je EU te napade najstrožje obsodila in se je zavezala, da se bo skupaj z državami članicami bojevala proti terorizmu na ozemlju EU in zunaj njega;

D.  ker se je s hudimi terorističnimi napadi 13. novembra 2015 v Parizu, v katerih je bilo ubitih in ranjenih na stotine ljudi, ponovno izkazala potreba po usklajenem ukrepanju držav članic in Evropske unije za preprečitev radikalizacije in boj proti terorizmu;

E.  ker je teroristična ogroženost v EU znatna, zlasti v tistih državah članicah, ki so sodelovale v vojaških operacijah na Bližnjem vzhodu in v Afriki ali še sodelujejo v njih;

F.  ker je radikalizacija teh „evropskih borcev“ zapleten in dinamičen pojav, ki temelji na vrsti globalnih, socioloških in političnih dejavnikov; ker ne ustreza enemu samemu profilu in zadeva moške, ženske in zlasti mlade evropske državljane iz vseh socialnih skupin, ki jim je skupen občutek nestrinjanja z družbo; ker so lahko razlogi za radikalizacijo tako socialno-ekonomski, ideološki, osebni kot psihološki in jo je zato treba razumeti glede na ozadje vsakega zadevnega posameznika;

G.  ker terorizem in radikalizacija povzročata veliko stereotipov glede religije, kar pa vodi do stopnjevanja kaznivih dejanj iz sovraštva in sovražnega govora, ki jih spodbujajo rasizem, ksenofobija oziroma nestrpnost do mnenja, prepričanja ali vere; ker je nujno treba poudariti, da je eden od razlogov za radikalizacijo sprevržena zloraba religije in ne religija sama po sebi;

H.  ker se radikalizacija ne sme povezovati z eno samo ideologijo ali veroizpovedjo, saj se lahko pojavi v okviru vsake izmed njih;

I.  ker nasilni ekstremisti pri novačenju mladih uporabljajo denimo argument, da po več letih protiteroristične vojne islamofobija narašča in da muslimani v Evropi niso več dobrodošli ali v njej ne morejo več živeti pod enakimi pogoji in prakticirati svoje veroizpovedi, ne da bi bili diskriminirani in stigmatizirani; ker lahko to privede do občutkov ranljivosti, nasilne jeze, frustracij, osamljenosti in odrinjenosti od družbe;

J.  ker boj proti radikalizaciji ne sme biti omejen na islamsko radikalizacijo; ker verska radikalizacija in nasilni ekstremizem prizadevata tudi celotno afriško celino; ker je politična radikalizacija leta 2011 prizadela Evropo tudi z napadi, ki jih je na Norveškem zagrešil Anders Behring Breivik;

K.  ker veliko večino terorističnih napadov v državah EU že več let izvajajo separatistične organizacije;

L.  ker je bilo po podatkih Europola v letu 2013 v EU 152 terorističnih napadov, od tega sta bila dva izmed njih „versko motivirana“, 84 pa so motivirala etnična in nacionalistična ter separatistična prepričanja. V letu 2012 je bilo v EU 219 terorističnih napadov, med njimi šest „versko motiviranih“;

M.  ker je boj proti terorizmu ter preprečevanje radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij še vedno predvsem v pristojnosti držav članic, pri čemer pa je evropsko sodelovanje bistveno za uspešno in učinkovito izmenjavo informacij med organi kazenskega pregona, da bi se borili proti čezmejni naravi in nevarnostim, ki jih predstavljajo teroristi; ker je zato skupen evropski pristop nujen in in bo prinesel dodano vrednost za koordinacijo oziroma harmonizacijo, kjer je potrebno, zakonodaje, ki se uporablja v območju, v katerem se evropski državljani lahko prosto gibajo, pri čemer bosta preprečevanje in boj proti terorizmu učinkovita; ker bi morala biti prednostna naloga EU v okviru preprečevanja hudega in organiziranega mednarodnega kriminala boj proti nezakoniti trgovini z orožjem;

N.  ker bi morajo biti človekove pravice v središču politik Unije za boj proti terorizmu in preprečevanje radikalizacije, obenem pa je treba zagotoviti ustrezno ravnovesje med javno varnostjo in spoštovanjem temeljnih pravic, vključno s pravico do varnosti, zasebnosti, pravico do svobodnega izražanja, veroizpovedi in združevanja;

O.  ker so judovske skupnosti tarča terorističnih in antisemitskih napadov, ki vodijo k vse večjemu zaznavanju negotovosti in strahu znotraj teh skupnosti v Evropi;

P.  ker je v različnih državah v Evropi z vzponom terorizma in tujih borcev narasla nestrpnost do etničnih in verskih skupnosti; ker se celovit pristop k boju proti diskriminaciji na splošno ter konkretno pristop proti islamofobiji in antisemitizmu dopolnjujeta, ko gre za posebno preprečevanje terorističnega ekstremizma;

Q.  ker v Evropi že obstaja nekaj instrumentov za spoprijemanje z radikalizacijo evropskih državljanov in ker bi morale EU in države članice ta orodja v celoti uporabiti ter jih poskusiti okrepiti, da bi odražala trenutne izzive, s katerimi se soočajo EU in države članice; ker na strani držav članic ostaja nepripravljenost za sodelovanje na občutljivih področjih, kot je izmenjava informacij in obveščevalnih podatkov; ker je treba glede na naraščajoč pomen teroristične radikalizacije, ki je v popolnem nasprotju z evropskimi vrednotami, uporabiti nova sredstva, in sicer v skladu z Listino o temeljnih pravicah;

R.  ker je treba pri vseh ukrepih, ki jih sprejmejo EU in države članice, spoštovati temeljne pravice in državljanske svoboščine, tj. pravico do zasebnosti, pravico do varnosti, pravico do varstva podatkov, domnevo nedolžnosti, pravico do poštenega sojenja in ustreznega postopka ter svobodo izražanja in veroizpovedi; ker mora varnost evropskih državljanov ohraniti njihove pravice in svoboščine; ker sta obe načeli pravzaprav dve plati iste medalje;

S.  ker se lahko obvladovanje nevarnosti radikalizacije in preprečevanje novačenja s strani terorističnih organizacij med državami članicami zelo razlikuje; ker so nekatere države članice že začele izvajati učinkovite ukrepe, druge pa se na pojav odzivajo z zamudo;

T.  ker je za obvladovanje tega naraščajočega pojava nujno usklajeno evropsko ukrepanje za preprečevanje radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij, s čimer bi zajezili odhajanje evropskih državljanov na območja spopadov, deradikaliziralo doma ostajajoče posameznike in preprečilo nova teroristična dejanja;

U.  ker je to mednaroden pojav in je mogoče izkušnje v zvezi z njim črpati iz različnih delov sveta;

V.  ker je treba proti radikalizaciji evropskih državljanov in njihovemu novačenju s strani terorističnih organizacij v tem trenutku bolj poudariti preventivne kot odzivne ukrepe in vanje vlagati; ker je lahko strategija za boj proti ekstremizmu, radikalizaciji in novačenju teroristov znotraj EU uspešna samo, če se razvija vzporedno s strategijo integracije, socialnega vključevanja ter ponovnega vključevanja in deradikalizacije tako imenovanih tujih borcev, ki so se vrnili;

W.  ker določeni načini uporabe interneta vodijo k radikalizaciji, saj fanatikom po vsem svetu omogočajo, da se povežejo med seboj in novačijo ranljive posameznike brez vsakršnega fizičnega stika in na način, ki ga je težko izslediti;

X.  ker je bistveno jasno razlikovanje med delovanjem, namenjenim pripravi in/ali podpori terorističnih napadov in dejanj, ter mnenji ekstremistov, ki nimajo kaznivega namena („mens rea“) in ne izvedejo kaznivega dejanja („actus reus“);

Y.  ker se zdi, da je radikalizacijo, ki vodi v terorizem, mogoče pripisati dejavnikom znotraj in zunaj Unije;

Z.  ker mora biti boj proti radikalizaciji, ki vodi v terorizem, del splošnega pristopa, katerega cilj je zagotoviti odprto Evropo in ki temelji na skupnih vrednotah;

AA.  ker se radikalizacija mladih ne sme vzeti iz družbenega in političnega okvira, temveč jo je treba raziskovati v širšem sociološkem okviru študij sporov in nasilja;

AB.  ker razlogi za radikalizacijo, ki vodi v terorizem, niso bili raziskani v zadostni meri; ker se pomanjkanje vključevanja ne sme pojmovati kot glavni razlog za radikalizacijo, ki vodi v terorizem;

AC.  ker Sodišče Evropske unije meni, da dejstvo, da je posameznik član organizacije, ki je zaradi vpletenosti v teroristična dejanja na seznamu v Prilogi k Skupnemu stališču 2001/931/SZVP, in da je ta posameznik dejavno podpiral oboroženi boj te organizacije, samo po sebi še ni tehten razlog za domnevo, da je ta oseba zagrešila „hudo nepolitično kaznivo dejanje“ ali „dejanja, ki nasprotujejo namenom in načelom Združenih narodov“; na drugi strani je presoja o tem, ali obstajajo tehtni razlogi za domnevo, da je oseba zagrešila tak zločin ali je kriva takšnih dejanj, odvisna od ocene posebnih dejstev vsakega primera posebej in tega, ali je mogoče zadevnemu posamezniku pripisati osebno odgovornost za izvedbo teh dejanj;

AD.  ker morajo pristojni organi za preklic izdanega dovoljenja za prebivanje begunca na podlagi njegove podpore takšni teroristični organizaciji pod nadzorom nacionalnih sodišč izvesti tudi individualno presojo posebnih dejstev v zvezi z dejanji zadevne organizacije in zadevnega begunca;

I.Evropska dodana vrednost pri preprečevanju terorizma

1.  ker zaradi dramatičnih dogodkov v Parizu obsoja morilske napade in izraža sožalje in solidarnost z žrtvami in njihovimi družinami ter obenem ponovno poudarja, da se je treba nasilju zoperstaviti; obsoja tudi uporabo stereotipov ter ksenofobičnega in rasističnega govora in dejanj, na podlagi katerih posamezniki in oblasti neposredno ali posredno povezujejo teroristične napade z begunci, ki v tem času bežijo iz njihovih domov v državah, v katerih vlada vojna in neprestano nasilje, v upanju, da najdejo varno zatočišče;

2.  poudarja, da terorizma ne moremo in ne smemo povezovati s katero koli veroizpovedjo, narodnostjo ali civilizacijo;

3.  je zaskrbljen, da se bo, če ne bodo obravnavane razmere, ki vodijo k širjenju terorizma, pojav državljanov EU, ki potujejo v druge države, da bi se pridružili džihadistom ali drugim skupinam skrajnežev, pa tudi posebno varnostno tveganje, ki ga predstavljajo ob vrnitvi v EU in sosednje države, v prihodnjih letih najverjetnejše še poslabšalo, zlasti glede na trenutno zaostrovanje vojaških spopadov v regiji MENA; poziva k celoviti študiji učinkovitosti nacionalnih in evropskih ukrepov za preprečevanje terorizma in boj proti njemu;

4.  poziva Komisijo, naj prednostno oblikuje akcijski načrt za izvajanje in oceno strategije EU za boj proti radikalizaciji in novačenju za terorizem, načrt pa naj temelji na izmenjavi primerov najboljše prakse in združevanju znanj v Evropski uniji, na oceni ukrepov, ki so jih začele izvajati države članice, in sodelovanja s tretjimi državami in mednarodnimi organizacijami, na podlagi popolnega spoštovanja mednarodnih konvencij o človekovih pravicah ter prek večsektorskega pristopa z več zainteresiranimi stranmi, s katerimi se tudi posvetuje; meni, da bi morala Komisija podpirati države članice pri oblikovanju učinkovite in intenzivne komunikacijske strategije za preprečevanje radikalizacije in novačenja evropskih državljanov in državljanov tretjih držav, ki prebivajo v EU, s strani terorističnih organizacij;

5.  poziva države članice, naj usklajujejo svoje strategije in si izmenjujejo informacije in izkušnje, ki so jim na voljo, da bi izvajale dobre prakse na nacionalni in evropski ravni ter sodelovale z namenom uvajanja novih ukrepov v boju proti radikalizaciji in novačenju za terorizem, s posodobitvijo preventivnih nacionalnih politik in vzpostavitvijo mrež strokovnih delavcev na podlagi desetih prednostnih področij delovanja, kot so opredeljena v strategiji EU za boj proti radikalizaciji in novačenju za terorizem; poudarja pomen spodbujanja in krepitve čezmejnega sodelovanja med organi kazenskega pregona, in poudarja, da je bistvenega pomena zagotoviti ustrezne vire in usposabljanje za policijske enote, ki delajo na terenu;

6.  poziva k popolnemu razkritju akcijskih načrtov in smernic Sveta o sedanji strategiji EU za boj proti radikalizaciji in novačenju za terorizem;

7.  meni, da bi morale države članice in evropske institucije uporabiti dodatni protokol h Konvenciji Sveta Evrope o preprečevanju terorizma in tudi resolucijo varnostnega sveta Združenih narodov št. 2178, da bi prišle do skupne opredelitve z namenom kriminalizacije oseb, ki bi se štele za tuje borce; poziva Komisijo, naj opravi celovito študijo o primarnih vzrokih, procesu in različnih vplivih ter dejavnikih, ki vodijo v radikalizacijo, ob podpori novega centra odličnosti omrežja za ozaveščanje o radikalizaciji;

8.  poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z Europolom in koordinatorjem za boj proti terorizmu pripravi letno poročilo o varnostnih razmerah v Evropi, ki bo vključevalo morebitna tveganja glede radikalizacije in posledice za življenjsko varnost ljudi in fizično integriteto EU, ter naj Parlamentu o tem letno poroča;

9.  vztraja, da je treba v celoti uporabljati obstoječe instrumente za preprečevanje radikalizacije in novačenja evropskih državljanov s strani terorističnih organizacij in boj proti njima; poudarja, da je treba vse zadevne notranje in zunanje instrumente uporabljati na celosten in celovit način; priporoča, naj Komisija in države članice izkoristijo razpoložljiva sredstva, zlasti iz Sklada za notranjo varnost (ISF) prek policijskega instrumenta ISF, da bi podprle projekte in ukrepe, namenjene preprečevanju radikalizacije; poudarja, da lahko omrežje za ozaveščanje o radikalizaciji in njegov center odličnosti prevzameta pomembno vlogo pri širjenju tega cilja in boju proti radikalizaciji evropskih državljanov na celovit način; poziva, naj se javnost bolje obvešča o tem omrežju, da bo bolj prepoznavno med akterji v boju proti radikalizaciji;

II.Preprečevanje nasilnega ekstremizma in radikalizacije, ki vodi v terorizem, v zaporih

10.  poudarja, da so zapori eden izmed prostorov, kjer se radikalne in nasilne ideologije ter radikalizacija, ki vodi v terorizem, zlahka širijo; poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo primerov dobre prakse med državami članicami, da bi se uspešno spoprijeli z naraščanjem radikalizacije, ki vodi v terorizem, v evropskih zaporih; spodbuja države članice, naj nemudoma ukrepajo proti prenatrpanosti zaporov, kar je pereč problem v številnih državah članicah, ki znatno povečuje tveganje za radikalizacijo in zmanjšuje možnosti rehabilitacije; opozarja, da lahko tudi javne ustanove za varstvo mladine oziroma centri za pridržanje ali rehabilitacijo mladih postanejo prostori, kjer se odvija radikalizacija mladoletnikov, ki so še posebej ranljiva skupina;

11.  spodbuja Komisijo, naj predlaga smernice na podlagi najboljših praks o ukrepih, ki jih je treba ob polnem spoštovanju človekovih pravic izvajati v evropskih zaporih, da bi preprečili radikalizacijo in nasilni ekstremizem; poudarja, da je ločevanje zapornikov, za katere je bilo ugotovljeno, da pripadajo nasilnemu ekstremizmu ali da so jih že pridobile teroristične organizacije, od drugih zapornikov, možen ukrep za preprečevanje vsiljevanja radikalizacije, ki vodi v terorizem, drugim zapornikom z ustrahovanjem ali drugimi praksami in za obvladovanje radikalizacije v zaporih; vendar svari, da bi se morali tovrstni ukrepi uvesti le za vsak primer posebej in na podlagi sodne odločbe, za pregled katere so pristojni ustrezni pravosodni organi; priporoča tudi, naj Komisija in države članice preučijo dokaze in izkušnje v zvezi s praksami ločevanja v zaporih, da se zajezi širjenje radikalizacije; meni, da mora ta presoja prispevati k razvoju praks v nacionalnih zaporniških sistemih; vendar opozarja, da morajo biti ti ukrepi sorazmerni in povsem v skladu s temeljnimi pravicami zapornikov;

12.  podpira uvajanje specializiranega usposabljanja za vse zaporniško osebje, tudi za partnerje, ki delujejo v kazenskem sistemu, versko osebje in osebje nevladnih organizacij, ki prihajajo v stik z zaporniki, da bi se že v zgodnji fazi naučili prepoznavanja, preprečevanja in obravnavanja vedenj, ki vodijo k radikalnemu in ekstremističnemu obnašanju; vztraja, da morajo biti verski, filozofski in laični predstavniki primerno usposobljeni in izbrani, da ne bodo le ustrezno izpolnjevali kulturnih in duhovnih potreb zapornikov v zaporih, ampak bodo tudi protiutež radikalnemu govoru;

13.  spodbuja pripravo izobraževalnih programov s primernimi sredstvi, ki bodo v evropskih zaporih spodbujali kritično mišljenje, versko strpnost in vključevanje zapornikov v družbo ter tudi ponujali posebno pomoč mladim, ranljivim osebam in osebam, ki so bolj dovzetne za radikalizacijo in novačenje s strani terorističnih organizacij, vse to pa na podlagi popolnega spoštovanja človekovih pravic zapornikov; meni, da bi bilo treba spremljevalne ukrepe ponuditi tudi po izpustitvi iz zapora;

14.  priznava, da je za takšna prizadevanja ključno okolje zapora, ki v celoti spoštuje človekove pravice zapornikov ter je v skladu z mednarodnimi in regionalnimi standardi, vključno s standardnimi minimalnimi pravili Združenih narodov o ravnanju z zaporniki;

III.Preprečevanje radikalizacije, ki vodi v terorizem, na internetu

15.  ugotavlja, da internet prinaša posebne izzive zaradi svoje svetovne in čezmejne narave, zaradi katere lahko nastanejo pravne vrzeli in spori glede pristojnosti, kar osebam, ki novačijo, in tistim, ki se radikalizirajo, omogoča preprosto komunikacijo na daljavo v vseh delih sveta brez fizičnih meja in brez potrebe po vzpostavitvi oporišča ali iskanju zatočišča v določeni državi; opominja, da se internet in družabna omrežja uporabljajo kot pomembne platforme za pospeševanje radikalizacije in fundamentalizma, saj omogočajo hitro in množično širjenje sovražnih sporočil in sporočil, ki zagovarjajo terorizem; izraža zaskrbljenost zaradi vpliva takih sporočil, ki zagovarjajo terorizem, zlasti na mlade, ki so posebej ranljivi; poudarja vlogo kampanje za izobraževanje in ozaveščanje javnosti, da bi preprečili radikalizacijo v spletu; poudarja svojo zavezo svobodi izražanja tako v spletu kot izven njega, in meni, da bi to moralo spodbuditi vse relativne ukrepe za preprečevanje radikalizacije prek interneta in družabnih omrežij; je seznanjen z dialogom, ki se je začel izvajati na evropski ravni s spletnimi podjetji, da bi se preprečilo širjenje nezakonite vsebine v spletu in omogočilo njen hiter izbris v skladu z zakonodajo EU in nacionalno zakonodajo ter ob strogem spoštovanju svobode izražanja; poziva k učinkoviti strategiji za prepoznavanje in odstranjevanje nezakonitih vsebin, ki pozivajo k nasilnemu ekstremizmu, pri čemer pa je treba spoštovati temeljne pravice in svoboda izražanja, zlasti pa prispevati k širjenju učinkovitih protiargumentov za zoperstavljanje teroristični propagandi;

16.  opozarja, da imajo spletna podjetja ter podjetja, ki upravljajo družbene medije, in ponudniki storitev na tem področju pravno odgovornost za sodelovanje z organi držav članic s tem, da izbrišejo vsako nezakonito vsebino, ki širi nasilen ekstremizem, hitro in ob popolnem spoštovanju načela pravne države in temeljnih pravic, vključno s svobodo izražanja; meni, da bi morale države članice razmisliti o sodnih postopkih, tudi o kazenskem pregonu, zoper spletna podjetja in podjetja, ki upravljajo družbene medije, ter ponudnike storitev na tem področju, ki ne upoštevajo upravnih ali pravosodnih zahtev za izbris nezakonite vsebine ali vsebine, ki zagovarja terorizem, na njihovih spletnih platformah; meni, da je treba nesodelovanje ali nezadostno sodelovanje spletnih platform, ki omogočajo širjenje takšne nezakonite vsebine, obravnavati kot sostorilstvo, ki se lahko enači z namenom storitve kaznivega dejanja ali z malomarnostjo, in je zato treba odgovorne v takih primerih privesti pred sodišče;

17.  poziva pristojne organe, naj zagotovijo strožje spremljanje spletnih strani, ki spodbujajo sovraštvo;

18.  je prepričan, da je internet učinkovita platforma za širjenje govora, ki spoštuje človekove pravice in nasprotuje nasilju; meni, da bi spletni sektor in ponudniki storitev morali sodelovati z organi držav članic in civilno družbo pri spodbujanju močnih in privlačnih diskurzov, ki bi nasprotovali sovražnemu govoru in radikalizaciji v spletu, kar pa mora temeljiti na Listini Evropske unije o temeljnih pravicah; poziva digitalne platforme, naj sodelujejo z državami članicami, civilno družbo in organizacijami, ki delujejo na področju deradikalizacije teroristov ali vrednotenja sovražnega govora, da bodo sodelovali pri širjenju preventivnih sporočil, ki pozivajo k razvoju kritičnega mišljenja in deradikalizaciji, ter opredelili inovativne pravne poti za zoperstavljanje zagovarjanju terorizma in sovražnemu govoru ter tako otežijo radikalizacijo v spletu; poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo oblikovanje tovrstnega spletnega nasprotnega diskurza in tesno sodelujejo z organizacijami civilne družbe, da bi okrepili kanale za širjenje in spodbujanje demokratičnih in nenasilnih protiargumentov;

19.  podpira izvajanje programov ozaveščanja mladih glede sovražnih govorov v spletu in tveganj, ki jih predstavlja, ter programov za spodbujanje izobraževanja o medijih in internetu; podpira izvajanje programov usposabljanja, s katerimi bi spodbudili in usposobili mlade aktiviste ter vzpostavili aktivistične mreže, da bi v spletu zagovarjali človekove pravice;

20.  meni, da je oblikovanje nasprotnega diskurza, tudi v tretjih državah, eden od ključnih načinov za zmanjševanje privlačnosti terorističnih skupin v regiji MENA; poziva EU, naj okrepi svojo podporo pobudam, kot je skupina za strateško obveščanje v zvezi s Sirijo (SSCAT), ter naj spodbuja uvajanje in financiranje tovrstnih projektov v tretjih državah;

21.  meni, da lahko spletni sektor in ponudniki storitev izboljšajo vidljivost sporočil, namenjenih preprečevanju radikalizacije, v primerjavi s sporočili, ki zagovarjajo terorizem; meni, da bi morala biti v okviru Europola ustanovljena posebna evropska skupina za sodelovanje, da bi si izmenjevali primere dobre prakse v državah članicah ter stalno sodelovali z internetnimi operaterji, da bi dali prednost sporočilom, ki so protiutež sovražnemu govoru in zagovarjanju terorizma, ter tako otežili radikalizacijo v spletu; poziva Komisijo in države članice, naj podprejo učinkovito rabo nasprotnega diskurza in ukrepov za zmanjšanje tveganja prek interneta;

22.  podpira uvajanje ukrepov, kot je možnost, da vsak uporabnik spleta enostavno in hitro opozori na nezakonite vsebine, ki se širijo na internetu in na družabnih omrežjih, ter jih prijavi pristojnim organom, tudi prek dežurnih telefonskih linij, ob spoštovanju človekovih pravic, zlasti svobode izražanja, in evropske ter nacionalne zakonodaje;

23.  izraža veliko zaskrbljenost, ker teroristične organizacije čedalje pogosteje uporabljajo tehnologijo za šifriranje podatkov, kar organom sodnega pregona onemogoča odkrivanje in razumevanje njihove komunikacije in propagande za radikalizacijo, celo s sodnim nalogom; poziva Komisijo, naj to nujno izpostavi v dialogu z internetnimi in informacijskimi podjetji;

24.  meni, da bi morala vsaka država članica ustanoviti posebno enoto, ki bi obveščala o nezakonitih vsebinah na internetu in bi olajšala zaznavanje in odstranjevanje tovrstnih vsebin; pozdravlja ustanovitev enote za prijavljanje sumljivih spletnih vsebin v okviru Europola, ki bo pristojna za prepoznavanje nezakonitih vsebin in bo glede tega pomagala državam članicam, hkrati pa v celoti spoštovala temeljne pravice vseh sodelujočih strani; predlaga, da bi ta enota lahko sodelovala z evropskim koordinatorjem za boj proti terorizmu in evropskim centrom za boj proti terorizmu v okviru Europola ter z organizacijami civilne družbe, ki delujejo na tem področju; nadalje spodbuja države članice, naj sodelujejo med seboj in z agencijami EU, ki so pristojne za te zadeve;

25.  pozdravlja ustanovitev evropskega centra za boj proti terorizmu (ECTC) s 1. januarjem 2016, katerega del bo evropska skupina z nalogo prijavljanja vsebin; poudarja potrebo po zagotovitvi finančnih sredstev, ki so potrebna za izvajanje dodatnih nalog, zaupanih Europolu v zvezi z ustanovitvijo evropskega centra za boj proti terorizmu; poziva Parlament, naj ustrezno sodeluje pri vzpostavljanju tega centra, obsegu njegovih pristojnosti, nalogah in financiranju;

26.  meni, da bo radikalizacijo v spletu mogoče zajeziti zgolj s krepitvijo orodij, ki jih ima EU na voljo za boj proti kibernetski kriminaliteti; priporoča okrepitev mandata in sredstev Evropskega centra za boj proti kibernetski kriminaliteti (EC3) skupaj z mandatom in sredstvi Europola in Eurojusta, da bi EC3 lahko prevzel resnično vlogo za boljše odkrivanje groženj v spletu in spopadanje z njimi ter boljše ugotavljanje sredstev, ki jih uporabljajo teroristične organizacije; opozarja na potrebo po pravilno usposobljenih strokovnjakih v Europolu in tudi v državah članicah, da bi se odzvali na to posebno grožnjo; poziva tudi visoko podpredsednico/predstavnico, naj reorganizira situacijski center EU (SitCen) in center za obveščevalne podatke (IntCen) ter zagotovi njuno usklajevanje s koordinatorjem za boj proti terorizmu, da bi bolje sledili kriminalnim dejavnostim v spletu ter širjenju sovražnega govora, povezanega z radikalizacijo in terorizmom; poziva države članice, naj znatno povečajo izmenjavo informacij med seboj in z ustreznimi strukturami in agencijami EU;

27.  meni, da bi morali vsi ukrepi EU in nacionalni ukrepi, namenjeni preprečevanju širjenja nasilnega ekstremizma med evropskimi državljani in njihovega novačenja s strani terorističnih organizacij, spoštovati temeljne pravice EU in ustrezno sodno prakso Sodišča Evropske unije in Evropskega sodišča za človekove pravice, vključno s spoštovanjem načela domneve nedolžnosti, načela pravne varnosti, pravice do poštenega in nepristranskega sojenja, pravice do pritožbe in načela nediskriminacije;

IV.Preprečevanje radikalizacije z izobraževanjem in socialnim vključevanjem

28.  poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo šole in izobraževanje pri preprečevanju radikalizacije; opominja, da imajo te institucije glavno vlogo pri spodbujanju vključevanja v družbo in pri razvijanju kritičnega mišljenja kot tudi pri spodbujanju nediskriminacije; poziva države članice, naj spodbujajo izobraževalne ustanove, da bi zagotavljale izobraževalne in akademske programe za krepitev razumevanja in strpnosti, zlasti glede različnih religij, zgodovine verstev, filozofij in ideologij; poudarja potrebo po poučevanju o temeljnih vrednotah in demokratičnih načelih Unije, kot so človekove pravice; poudarja, da je dolžnost držav članic, da zagotovijo, da njihovi izobraževalni sistemi spoštujejo in širijo vrednote in načela EU ter da njihovo delovanje ni v nasprotju z načeloma nediskriminalizacije in vključevanja;

29.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo izobraževalni programi o uporabi interneta prisotni v vseh šolah (od osnovnošolskega do srednješolskega izobraževanja) in bodo usmerjeni k izobraževanju in usposabljanju odgovornih in kritičnih uporabnikov interneta, ki spoštujejo zakone;

30.  poudarja pomen okrepitve vloge učiteljev, da se aktivno postavijo po robu vsem oblikam diskriminacije in rasizma; poudarja osrednjo vlogo izobraževanja ter usposobljenih in razumevajočih učiteljev pri krepitvi družbenih vezi ter razvijanju občutka pripadnosti, pri širjenju znanja, veščin, spretnosti ter ponotranjenju temeljnih vrednot, pa tudi pri tem, da mladim v tesnem sodelovanju s starši in družinami pomagajo, da postanejo dejavni, odgovorni in odprti člani družbe in okrepijo socialne, državljanske in medkulturne spretnosti, kritično mišljenje in medijsko pismenost; poudarja, da lahko šole gradijo odpornost šolarjev na radikalizacijo tako, da zagotavljajo varno okolje in čas za razpravo ter odkrivanje spornih in občutljivih vprašanj; poudarja, da so mladostniki posebej ranljiva skupina, saj so v težavnem obdobju življenja, ko razvijajo svoj sistem vrednot in iščejo smisel, obenem pa je nanje lahko narediti vtis in se da z njimi enostavno manipulirati; opozarja, da se lahko radikalizirajo posamezniki in skupine, hkrati pa priznava, da se lahko razvoj in odziv na radikalizacijo posameznika in skupine precej razlikujeta; poudarja vlogo, ki jo mora prevzeti družba, da bodo mladi imeli boljše možnosti in bodo našli življenjski smisel, zlasti s kakovostnim izobraževanjem in usposabljanjem; poudarja vlogo izobraževalnih ustanov pri poučevanju mladih, da prepoznajo in obvladajo tveganja in izberejo varnejše možnosti, ter pri spodbujanju močnega občutka pripadnosti, soudeležbe v skupnosti, skrbi, podpore in odgovornosti za druge; poudarja, da je treba izkoristiti različne možnosti poklicnega izobraževanja in študijskih programov, da bi mlade soočili z različnimi nacionalnimi, regionalnimi, verskimi in etničnimi identitetami v Evropi;

31.  poudarja, da so raznolikost Evrope in njene večkulturne skupnosti sestavni del družbene strukture ter pomembna kulturna dobrina; meni, da bi morala biti politika za spopadanje z radikalizacijo občutljiva in sorazmerna, da bi spoštovala in krepila raznoliko družbeno tkivo skupnosti;

32.  poudarja pomen povezovanja programov deradikalizacije z ukrepi, kot so vzpostavljanje partnerstev s predstavniki skupnosti, naložbe v socialne projekte in projekte soseščine, ki so namenjeni preprečevanju gospodarske in geografske marginalizacije, ter programi mentorstva, namenjeni odtujenim in izključenim mladim, ki veljajo za dovzetne za radikalizacijo; opozarja, da morajo vse države članice učinkovito izvajati evropske protidikriminacijske instrumente ter sprejemati učinkovite ukrepe za obravnavo diskriminacije, sovražnega govora in kaznivih dejanj iz sovraštva kot dela strategije za boj proti radikalizaciji;

33.  poziva Komisijo, naj pomaga državam članicam pri izvajanju komunikacijske kampanje o vprašanjih radikalizacije, s katero bodo osveščale mlade, pa tudi osebje, ki dela z njimi; poudarja, da bi morale kampanje za izobraževanje in ozaveščanje dajati prednost zgodnjemu posredovanju, da se zaščiti posameznike in se izogne nevarnosti radikalizacije; poziva države članice, naj organizirajo specializirano izobraževanje za učiteljski kader in mu ponudijo primerna orodja, s katerimi bi lahko prepoznal sumljivo obnašanje in kroge somišljenikov, ki krepijo pojav radikalizacije s posnemanjem, ter bo primerno nadziral mlade, ki lahko podležejo novačenju s strani terorističnih organizacij; prav tako spodbuja države članice, naj vlagajo v posebne zmogljivosti v bližini šol, ki služijo kot kontaktne točke za mlade, pa tudi njihove družine, učitelje in druge ustrezne strokovnjake, ter jih finančno podprejo, in se ukvarjajo z zunajšolskimi dejavnostmi, odprtimi za družino, vključno s psihološkim svetovanjem; poudarja pomen jasnih smernic na tem področju, da ne bi ogrozili glavne vloge učiteljev, mladinskih delavcev in drugih, za katere je glavna skrb dobrobit posameznika, saj bi imelo lahko pretirano vmešavanje javnih oblasti nasprotni učinek;

34.  opozarja na možnosti, ki jih državam članicam in strokovnjakom na področju izobraževanja o medijih ponuja program „Ustvarjalna Evropa“; ugotavlja, da programi EU na področju izobraževanja, kulture, socialnih dejavnosti in športa predstavljajo bistvene podporne stebre za ukrepe, ki jih izvajajo države članice za spopadanje z neenakostjo in preprečevanje marginalizacije; poudarja pomen razvoja novih dejavnosti za spodbujanje evropskih vrednot v izobraževanju znotraj strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju; zato med drugim vztraja pri namenskem posredovanju in praksi državljanskih vrednot prek programov Evropa za državljane, Erasmus+ in Ustvarjalna Evropa;

35.  poudarja, da je nujno treba začeti medkulturni dialog z različnimi skupnostmi, voditelji in strokovnjaki za boljše razumevanje in preprečevanje radikalizacije; poudarja odgovornost in pomembno vlogo, ki jo lahko vse verske skupnosti odigrajo v boju proti fundamentalizmu, sovražnem govoru in teroristični propagandi; opozarja države članice na vprašanje usposabljanja verskih voditeljev, ki bi moralo po možnosti potekati v Evropi in s katerim bi preprečili spodbujanje sovraštva in nasilnega ekstremizma v verskih objektih v Evropi in zagotovili, da ti voditelji delijo evropske vrednote, pa tudi usposabljanje verskih, filozofskih in laičnih predstavnikov, ki delujejo v zaporih; vendar priznava, da lahko verski objekti sicer predstavljajo kontaktne točke, postopek indoktrinacije in novačenja pa večinoma poteka v bolj neformalnem okolju ali na internetu;

36.  poudarja, da je zelo pomembno, da vsi akterji prevzamejo odgovornost za preprečevanje radikalizacije, najsi bo na lokalni, nacionalni, evropski ali mednarodni ravni; spodbuja vzpostavitev tesnega sodelovanja med vsemi akterji civilne družbe na nacionalni in lokalni ravni, ter večje sodelovanje med akterji na terenu, na primer združenji in nevladnimi organizacijami, da se ponudi pomoč žrtvam terorizma in njihovim družinam ter tudi posameznikom, ki so bili radikalizirani, in njihovim družinam; zato zahteva, da se pripravijo usposabljanja, prilagojena tem akterjem na terenu, in da se slednjim zagotovi dodatna finančna pomoč; vendar poudarja, da mora biti financiranje za nevladne organizacije in druge akterje civilne družbe ločeno od finančne pomoči za programe na področju boja proti terorizmu;

37.  meni, da so civilna družba in lokalni akterji izredno pomembni za razvoj projektov, prilagojenih njihovemu mestu ali organizaciji, in kot dejavnik integracije za evropske državljane, ki se ne strinjajo z družbo, ker jih je zamikala radikalizacija, ki vodi v terorizem; meni, da je bistveno ozaveščati, obveščati in usposabljati osebe, ki kot prvi prihajajo v stik (učitelje, pedagoge, policiste, socialne delavce na področju zaščite otrok in zdravstvene delavce), da bi okrepili lokalne zmogljivosti za boj proti radikalizaciji; ocenjuje, da bi morale države članice podpreti vzpostavljanje struktur, zlasti za usmerjanje mladih, pa tudi za izmenjave z družinami, šolami, bolnišnicami, univerzami itd.; opozarja, da je mogoče tovrstne ukrepe izvajati samo prek dolgoročnih programov za socialne naložbe; ugotavlja, da združenja in organizacije na tem področju, nepovezane z vladno strukturo, lahko dosegajo izvrstne rezultate pri ponovnem vključevanju državljanov, ki so bili na poti v radikalizacijo, v družbo;

38.  meni, da je treba v vsaki državi članici vzpostaviti sistem opozarjanja za pomoč in usmerjanje, s katerim bodo lahko družine in člani skupnosti dobili podporo oziroma enostavno in hitro opozorili, da so opazili nenadne spremembe v vedenju, ki bi lahko pomenile, da je v procesu radikalizacije, ki vodi v terorizem, ali da je posameznik zapustil ozemlje EU, da bi se pridružil teroristični organizaciji; glede tega ugotavlja, da so posebne telefonske številke uspešne in omogočajo poročanje prijateljev in družin o osebah, za katere obstaja sum radikalizacije, pri čemer pa prijateljem in družinam tudi pomagajo pri soočanju s to situacijo, ki destabilizira; poziva države članice, naj preučijo možnost vzpostavitve takšnega sistema;

39.  ponovno poudarja, da porast islamofobije v Evropski uniji prispeva k izključevanju muslimanov iz družbe, kar bi lahko prispevalo k temu, da se ranljivi posamezniki pridružijo nasilnim ekstremističnim organizacijam; meni, da organizacije, kot je Daiš, obenem islamofobijo v Evropi izkoriščajo za namene propagande in novačenja; zato priporoča sprejetje evropskega okvira, v okviru katerega bodo sprejete nacionalne strategije za boj proti islamofobiji, ki bodo obenem prispevale k odpravi diskriminacije, ki ovira dostop do izobraževanja, zaposlovanja in stanovanj;

40.  poudarja, da nedavna raziskava kaže na povečanje števila mladih žensk, ki so bile radikalizirane in so jih rekrutirale teroristične organizacije, ter ponuja dokaze o njihovi vlogi v nasilnem ekstremizmu; meni, da bi morale EU in države članice pri razvoju strategij za preprečevanje radikalizacije vsaj do neke mere upoštevati spol; poziva Komisijo, naj podpre splošne programe, namenjene vključevanju mladih žensk v prizadevanja za večjo enakost, in zagotovi podporne mreže, prek katerih bodo lahko varno izrazile svoje mnenje;

41.  poudarja pomen vloge žensk pri preprečevanju radikalizacije;

V.Okrepitev izmenjave informacij o radikalizaciji, ki vodi v terorizem, v Evropi

42.  ponovno izraža, da je zavezan prizadevanjem za dokončanje direktive EU o evidenci podatkov o potnikih (PNR) do konca leta 2015 in zagotovitvi, da bo takšna direktiva skladna s temeljnimi pravicami, da ne bo vsebovala diskriminatornih praks na podlagi ideološke, verske ali etnične stigmatizacije in da bo v celoti spoštovala pravice državljanov EU glede varstva podatkov; vendar želi spomniti, da bo direktiva EU o evidenci podatkov o potnikih zgolj en ukrep v boju proti terorizmu in da je potrebna celovita, ambiciozna in poglobljena strategija o boju proti terorizmu in organiziranemu kriminalu, ki bo vključevala zunanjo politiko, socialno politiko, politiko izobraževanja, kazenski pregon in pravosodje, da bi terorističnim organizacijam preprečili novačenje evropskih državljanov;

43.  poziva Komisijo, naj okrepi strokovno znanje EU glede preprečevanja radikalizacije z vzpostavitvijo evropske mreže, ki bo vključevala informacije iz mreže za ozaveščanje o radikalizaciji in mreže načrtovalcev politik glede polarizacije in radikalizacije, pa tudi informacije strokovnjakov za široko paleto disciplin vseh družboslovnih znanosti;

44.  vztraja, da je nujno treba okrepiti hitro in učinkovito izmenjavo ustreznih informacij med organi kazenskega pregona v državah članicah ter med državami članicami in ustreznimi agencijami, zlasti z izboljšanjem uporabe schengenskega informacijskega sistema (SIS) in vizumskega informacijskega sistema (VIS), orodja Europola za izmenjavo informacij prek varnih povezav (SIENA) in Europolove kontaktne točke Potniki (Travellers) ter dodajanja informacij o radikaliziranih evropskih državljanih v te sisteme; poudarja, da je treba za boljšo izmenjavo med organi kazenskega pregona okrepiti zaupanje med državami članicami, pa tudi vlogo in učinkovito dodelitev sredstev organom EU, kot so Europol, Eurojust in Evropska policijska akademija (CEPOL);

45.  poziva EU, naj vprašanje radikalizacije, ki vodi v terorizem, vključi v usposabljanje, ki ga izvaja CEPOL;

46.  poudarja pomen izvajanja specializiranega evropskega programa usposabljanja za zaposlene v pravosodnem sistemu, namenjenega ozaveščanju o različnih oblikah radikalizacije;

47.  poudarja, da bi bile za boljše sodelovanje med državami članicami pri preprečevanju radikalizacije in novačenja evropskih državljanov nujne tudi intenzivne izmenjave informacij in sodelovanje med njihovimi pravosodnimi organi in z Eurojustom; ugotavlja, da bi boljše poročanje na evropski ravni o kazenskih evidencah terorističnih osumljencev omogočilo njihovo hitrejše odkrivanje in učinkovit nadzor nad njimi ob odhodih in vrnitvah v EU; zato spodbuja reformo in boljšo uporabo evropskega informacijskega sistema kazenskih evidenc (ECRIS); poziva Komisijo, naj oceni izvedljivost in dodano vrednost vzpostavitve evropskega indeksnega sistema policijskih evidenc (EPRIS); poudarja, da je treba pri takšnih izmenjavah informacij spoštovati mednarodne pogodbe in pravo EU, pa tudi temeljne pravice, in zlasti varstvo osebnih podatkov, ter da je nujen učinkovit demokratični nadzor varnostnih ukrepov;

48.  meni, da bi morala biti prednostna naloga EU v okviru preprečevanja hudega in organiziranega mednarodnega kriminala boj proti nezakoniti trgovini z orožjem; zlasti je prepričan, da je treba še okrepiti sodelovanje, kar zadeva mehanizme za izmenjavo informacij ter sledljivost orožja in njegovo uničenje;

VI.Krepitev odvračanja od radikalizacije, ki vodi v terorizem

49.  verjame, da bodo preventivni ukrepi proti radikalizaciji evropskih državljanov in njihovemu novačenju s strani terorističnih organizacij v celoti učinkoviti le, če jih bo spremljal učinkovit, odvračilen in jasen nabor orodij kazenskega pravosodja v vseh državah članicah; meni, da bi bilo učinkovito kazensko preganjanje terorističnih dejanj, izvedenih v tretjih državah na strani terorističnih organizacij, pomemben instrument, s katerim bi države članice lahko izkoreninile radikalizacijo, ki vodi v terorizem, evropskih državljanov, pri tem pa v celoti uporabile obstoječa orodja EU za policijsko in pravosodno sodelovanje v kazenskih zadevah; meni, da bi morali imeti organi kazenskega pregona in pravosodni organi (sodniki in tožilci) zadostne zmogljivosti za preprečevanje, zaznavanje in pregon teh dejanj, poleg tega pa bi se morali ustrezno in stalno usposabljati na področju zločinov, povezanih s terorizmom;

50.  poziva h krepitvi zmogljivosti Eurojustovega centra za usklajevanje, ki bi moral igrati ključno vlogo pri spodbujanju skupnih ukrepov pravosodnih organov držav članic pri zbiranju dokazov ter krepiti učinkovitost sodnega pregona kaznivih dejanj, povezanih s terorizmom; v zvezi s tem meni, da bi morali bolj uporabljati instrument skupnih preiskovalnih enot, tako med posameznimi državami članicami kot med državami članicami in tretjimi državami, s katerimi je Eurojust vzpostavil dogovor o sodelovanju;

51.  ugotavlja, da je za pregon terorističnih dejanj, ki jih v tretjih državah storijo evropski državljani ali državljani tretjih držav, ki prebivajo v EU, potrebna možnost zbiranja dokazov v tretjih državah, in sicer na podlagi popolnega spoštovanja človekovih pravic; zato poziva EU, naj si prizadeva za vzpostavitev dogovorov o sodelovanju s tretjimi državami na področju pravosodja in kazenskega pregona, da bi olajšali zbiranje dokazov v teh državah, in sicer pod pogojem, da vse strani in pod pravosodnim nadzorom zaščitijo stroge pravne standarde in postopke, pravno državo, mednarodno pravo in temeljne pravice; zato opozarja, da je treba zbiranje dokazov, zasliševanje in druge preiskovalne tehnike izvajati v okviru strogih pravnih standardov in ob spoštovanju zakonodaje, načel in vrednot EU ter mednarodnih standardov na področju človekovih pravic; v zvezi s tem svari, da so v skladu z mednarodnim pravom uporaba krutega, nehumanega in ponižujočega ravnanja, mučenje, zunajsodne izročitve in ugrabitve prepovedane in se ne smejo izvajati za namene zbiranja dokazov o kaznivih dejanjih, ki so jih državljani EU zagrešili na ozemlju EU ali zunaj njega;

52.  pozdravlja napotitev strokovnjakov za varnost/boj proti terorizmu v številne ključne delegacije EU, da bi okrepili njihove zmogljivosti za prispevanje k evropskim protiterorističnim prizadevanjem in izboljšali učinkovitost stikov z lokalnimi organi pregona, obenem pa nadalje razvijali zmogljivosti na področju boja proti terorizmu v okviru Evropske službe za zunanje delovanje (ESZD);

53.  zato spodbuja sklenitev sporazumov o sodelovanju med Eurojustom in tretjimi državami, kakršni so že sklenjeni z ZDA, Norveško in Švico, vendar poudarja, da je treba v polni meri zagotoviti spoštovanje mednarodnega prava človekovih pravic ter predpisov EU o varstvu podatkov in zasebnosti; poudarja, da bi morale imeti pri sklepanju teh sporazumov prednost države, ki jih je terorizem posebej prizadel, kot so države v severni Afriki in na Bližnjem vzhodu; poleg tega meni, da bi napotitev Eurojustovih tožilcev za povezovanje v zadevne države, zlasti v države južnega sosedstva, spodbudila večjo izmenjavo informacij in omogočila boljše sodelovanje za učinkovit boj proti terorizmu ob hkratnem spoštovanju človekovih pravic;

VII.Preprečevanje odhodov in predvidevanje vrnitev radikaliziranih evropskih državljanov, ki so jih pridobile teroristične organizacije

54.  želi spomniti, da mora EU nujno pospešiti nadzor svojih zunanjih meja, in sicer na podlagi doslednega spoštovanja temeljnih pravic; poudarja, da ne bo mogoče učinkovito spremljati prihode v EU in izhode iz nje, če države članice ne bodo izvajale predvidenega obveznega in sistematičnega nadzora na zunanjih mejah EU; poziva države članice, naj pravilno uporabljajo obstoječe instrumente, kot sta SIS in VIS, vključno kar zadeva ukradene, izgubljene in ponarejene potne liste; meni tudi, da bo zato treba med prednostne naloge EU vključiti boljše izvrševanje Zakonika o schengenskih mejah;

55.  poziva države članice, naj svoji mejni straži omogočijo neposreden dostop do informacijskega sistema Europola, ki lahko vsebuje informacije o posameznikih, osumljenih vpletenosti v terorizem, tujih borcih in pridigarjih sovraštva;

56.  poziva države članice, naj si izmenjujejo primere dobre prakse o nadzoru odhodov in vrnitev državljanov ter zamrznitvi njihovih finančnih sredstev v okviru preprečevanja sodelovanja državljanov v terorističnih dejavnostih na območjih konfliktov v tretjih državah in o obvladovanju njihovega povratka v EU; zlasti poudarja, da bi morale imeti države članice možnost na zahtevo pristojnega pravosodnega organa, v skladu s svojo nacionalno zakonodajo in ob popolnem spoštovanju načela sorazmernosti, odvzeti potne liste državljanom, ki se nameravajo pridružiti terorističnim organizacijam; meni, da je mogoče nekomu omejiti svobodo gibanja, ki je temeljna pravica, zgolj v primeru, ko pravosodni organ ustrezno oceni nujnost in sorazmernost tega ukrepa; poleg tega podpira kazenske postopke proti osumljenim terorizma, ki med povratkom v Evropo sodelujejo v terorističnih dejavnostih;

57.  poziva k mednarodnim prispevkom k mehanizmu financiranja s podporo Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP), da bi omogočili takojšnjo stabilizacijo območij, osvobojenih Daiša;

58.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico in Svet, naj jasno obsodita desetletje trajajočo finančno in ideološko podporo skrajnim islamskim gibanjem s strani nekaterih vlad in vplivnih posameznikov v zalivskih državah; poziva Komisijo, naj ponovno pregleda odnose EU s tretjimi državami, da bi povečala učinkovitost boja proti materialni in nematerialni podpori terorizmu; opozarja, da je treba v okviru sedanje revizije evropske sosedske politike okrepiti varnostno razsežnost in zmogljivost orodij te politike, da bi prispevali k izboljšanju odpornosti partnerjev in njihovim zmožnostim zagotavljanja lastne varnosti, in sicer na podlagi spoštovanja pravne države;

59.  opominja, da je učinkovita uporaba obstoječih instrumentov, kot so sistemi SIS, SIS II in VIS, Interpolov sistem SLTD in Europolova kontaktna točka Potniki (Travellers), prvi korak h krepitvi varnosti zunanjih meja, s čimer bi odkrivali morebitne odhode in vrnitve državljanov EU in tujcev, ki prebivajo v EU, s konfliktnih območij z namenom izvajanja terorističnih dejanj, terorističnega urjenja ali sodelovanja v nekonvencionalnih oboroženih spopadih v imenu terorističnih organizacij; poziva države članice, naj izboljšajo sodelovanje in izmenjavo informacij v zvezi z domnevnimi tujimi borci z državami članicami na zunanjih mejah EU;

60.  poziva države članice, naj zagotovijo, da se nad vsemi tujimi borci izvaja sodni nadzor ter da se jim po potrebi po njihovi vrnitvi v Evropo odredi upravno pridržanje, ki naj traja do začetka ustreznega sodnega pregona;

61.  je resnično prepričan, da mora vsako oblikovanje politike na področju terorizma in radikalizacije povezati strokovno znanje in sredstva notranjih in zunanjih razsežnosti politike EU; v zvezi s tem meni, da je mogoče na podlagi takšnega celovitega pristopa oblikovati ustrezen odgovor za boj proti terorizmu in novačenju teroristov v EU in njeni soseščini; zato poziva Komisijo in ESZD, naj si pod vodstvom in usmerjanjem podpredsednice/visoke predstavnice in prvega podpredsednika Komisije ter ob podpori koordinatorja za boj proti terorizmu skupaj prizadevata za oblikovanje pristopa k politiki, ki bo učinkovito združeval orodja socialne politike, (vključno z zaposlovanjem, vključevanjem in bojem proti diskriminaciji), humanitarne pomoči, razvoja, reševanja sporov, kriznega upravljanja, trgovinske in energetske politike ter morebitna druga področja politik, ki imajo lahko notranjo oziroma zunanjo razsežnost;

VIII. Krepitev vezi med notranjo in zunanjo varnostjo v EU

62.  poudarja, da je za EU bistveno vzpostaviti tesno sodelovanje s tretjimi državami, zlasti s tranzitnimi in ciljnimi državami, kadar je to mogoče, ob spoštovanju zakonodaje, načel in vrednot Evropske unije ter mednarodnih človekovih pravic, da bi spremljali odhode ali vrnitve državljanov EU in neevropskih rezidentov, ki so zapustili Evropo, da bi se borili na strani terorističnih organizacij; poudarja tudi potrebo po krepitvi političnega dialoga in skupnih akcijskih načrtov za boj proti radikalizaciji in terorizmu v okviru dvostranskih odnosov in z regionalnimi organizacijami, kot sta Afriška unija in Liga arabskih držav;

63.  je seznanjen s pripravljenostjo podpredsednice/visoke predstavnice Federice Mogherini, da podpre projekte, namenjene preprečevanju radikalizacije v tretjih državah, tudi Jordaniji, Libanonu in Iraku ter v Sahelu in Magrebu, kot je navedeno v poročilu o izvajanju ukrepov po seji Evropskega sveta dne 12. februarja 2015; poudarja, da je zdaj treba zagotoviti, da ti projekti čim prej dobijo ustrezno financiranje;

64.  poziva EU, naj stopnjuje sodelovanje z regionalnimi partnerji, da bi zajezila nezakonito trgovanje z orožjem zlasti v državah, od koder izvira terorizem, in naj tesno sledi izvozu orožja, ki bi ga lahko izkoristili teroristi; poziva tudi k okrepitvi zunanjepolitičnih orodij in sodelovanja s tretjimi državami, da bi preprečili financiranje terorističnih organizacij; opozarja na sklep vrhunskega srečanja G20 z dne 16. novembra 2015, v katerem se poziva Projektno skupino za finančno ukrepanje (FATF), naj hitro in učinkovito ukrepa, da se prepreči financiranje terorističnih organizacij;

65.  spodbuja EU, naj izvaja ciljno usmerjene in nadgrajene varnostne in protiteroristične dialoge z Alžirijo, Egiptom, Irakom, Izraelom, Jordanijo, Marokom, Libanonom, Savdsko Arabijo, Tunizijo in Svetom za sodelovanje v Zalivu, tudi o pretekli ali sedanji vključitvi držav v podpiranje terorističnih dejavnosti; verjame tudi, da bi bilo treba v skladu s sklepi Sveta za splošne zadeve, sprejetimi decembra 2014, okrepiti sodelovanje s Turčijo;

66.  poziva Svet, naj nenehno pregleduje in razvija regionalno strategijo EU za Sirijo in Irak ter strategijo za boj proti terorizmu/tujim borcem, ki sta bili sprejeti 16. marca 2015, ob upoštevanju razvijajočih se varnostnih razmer v južnem sosedstvu EU, skupaj s preventivnimi in drugimi pobudami, kot je mreža Komisije za ozaveščanje o radikalizaciji; poleg tega poziva države članice, naj spodbujajo medsebojno spoštovanje in razumevanje kot bistvena elementa v okviru boja proti terorizmu, tako v EU in njenih državah članicah kot tudi v tretjih državah;

67.  je prepričan, da bi si morali Komisija in zlasti ESZD za vzpostavitev takega okrepljenega sodelovanja bistveno bolj prizadevati, zlasti kar zadeva povečanje in izboljšanje strokovnega znanja na področjih boja proti terorizmu, nekonvencionalnih oboroženih spopadov in radikalizacije, pa tudi okrepiti in diverzificirati jezikovne spretnosti, na primer za arabski jezik, urdu, ruski jezik in mandarinsko kitajščino, glede na to, da jih v evropskih informacijskih in obveščevalnih službah močno primanjkuje; meni, da je bistveno, da se sporočilo EU o boju proti terorizmu, radikalizaciji in nasilju sliši onkraj njenih meja s pomočjo prodornega in učinkovitega strateškega komuniciranja;

68.  podpira večje mednarodno sodelovanje in izmenjavo informacij med nacionalnimi obveščevalnimi službami za namen prepoznavanja državljanov EU, pri katerih obstaja tveganje, da bi se jih radikaliziralo, rekrutiralo ter da bi odpotovali in se pridružili džihadističnim in drugim ekstremističnim skupinam; poudarja, da je treba podpirati prizadevanja držav na Bližnjem vzhodu, v severni Afriki in na zahodnem Balkanu, da bi omejile pretok tujih borcev in preprečile džihadističnim organizacijam, da bi izkoristile politično nestabilnost znotraj njihovih meja;

69.  ugotavlja, da sta radikalizacija in novačenje posameznikov s strani terorističnih mrež globalen pojav; meni, da odziv nanj ne sme biti le lokalen ali evropski, temveč tudi mednaroden; zato meni, da je treba okrepiti sodelovanje s tretjimi državami, da bi prepoznali mreže za novačenje in povečali varnost na mejah zadevnih držav; ponavlja tudi, da je treba okrepiti sodelovanje s ključnimi partnericami, ki se spoprijemajo s podobnimi izzivi, prek diplomatskega in političnega dialoga ter sodelovanja obveščevalnih služb;

70.  ponavlja, da svetovna razsežnost terorizma zahteva učinkovit in enoten mednarodni odziv, da bi uspešno preprečili nezakonito prodajo orožja v države, ki ogrožajo mednarodni mir in varnost;

71.  pozdravlja dejstvo, da je Komisija aprila 2015 dodelila proračun v višini 10 milijonov EUR za financiranje programa pomoči partnerskim državam za boj proti radikalizaciji v Sahelu in Magrebu ter omejitev pretoka tujih borcev iz severne Afrike, Bližnjega vzhoda in zahodnega Balkana (prva tranša 5 milijonov EUR za financiranje tehnične pomoči za krepitev zmogljivosti uradnikov kazenskega pravosodja, namenjenih preiskovanju, pregonu in razsojanju o primerih tujih borcev ali bodočih tujih borcev; druga tranša 5 milijonov EUR za financiranje programov za boj proti radikalizaciji v regiji Sahela in Magreba); poudarja, da je treba dosledno spremljati pravilno porabo teh sredstev za zagotovitev, da se z njimi ne bodo financirali projekti, povezani z verskim prepričevanjem, indoktrinacijo in drugimi ekstremističnimi tendencami;

IX.Spodbujanje izmenjave primerov dobre prakse o deradikalizaciji

72.  meni, da bo celovita politika za preprečevanje radikalizacije in novačenja državljanov EU s strani terorističnih organizacij uspešna le, če jo bo spremljala proaktivna politika za deradikalizacijo in vključevanje; zato poziva EU, naj spodbuja izmenjave primerov dobre prakse o vzpostavitvi struktur za deradikalizacijo, s katerimi bi državljanom EU in državljanom tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU, preprečili odhod iz EU ali nadzorovali njihovo vrnitev, med državami članicami in s tretjimi državami, ki imajo izkušnje na tem področju in so na njem že dosegle pozitivne rezultate; želi spomniti, da je treba ponuditi podporo tudi družinam takšnih posameznikov;

73.  priporoča državam članicam, naj preučijo možnost, da bi v proces deradikalizacije državljanov EU, ki se s konfliktnih območij vrnejo razočarani zaradi tega, kar so tam izkusili, vključile mentorje ali svetovalce, da bi jih prek ustreznih programov podprli pri njihovi ponovni vključitvi v družbo; poudarja potrebo po boljši izmenjavi primerov dobrih praks v zvezi s tem med državami članicami; poudarja, da bi morali biti mentorji pripravljeni z ustreznim usposabljanjem prispevati k specifičnim programom;

74.  poziva k začetku strukturirane komunikacijske kampanje na ravni EU, v kateri bi uporabili primere nekdanjih tujih borcev, ki so bili uspešno deradikalizirani in katerih travme pripomorejo k razkritju globoko nenaravne in zgrešene verske razsežnosti pridruževanja terorističnim organizacijam, kot je ISIS; zato spodbuja države članice, naj razvijejo platforme, ki bodo omogočile soočenje in dialog s temi nekdanjimi borci; poleg tega poudarja, da se je vzpostavljanje stikov z žrtvami terorizma izkazalo za učinkovito metodo za odpravljanje verskega ali ideološkega pomena radikalnega govora; predlaga, naj se ta kampanja uporabi kot orodje za pomoč pri procesu deradikalizacije v zaporih, šolah in vseh ustanovah, ki se osredotočajo na preprečevanje in rehabilitacijo; poleg tega poziva Komisijo, naj podpre, zlasti finančno, in usklajuje takšne nacionalne komunikacijske kampanje;

X.Razbitje terorističnih mrež

75.  poudarja, da so pranje denarja, utaja davkov in druga davčna kazniva dejanja v nekaterih primerih pomembni viri financiranja terorizma, ki ogrožajo našo notranjo varnost, in da morata biti zato sledenje in boj proti kaznivim dejanjem, ki vplivajo na finančne interese EU, prednostna naloga;

76.  poudarja, da teroristične organizacije, kot so Islamska država/Daiš in Džabhat Al Nusra, v Iraku in Siriji razpolagajo s precejšnjimi finančnimi sredstvi, ki izvirajo iz tihotapljenja nafte, prodaje ukradenih izdelkov, ugrabitev in izsiljevanja, zaseženih bančnih računov in nezakonite trgovine s starinami; zato poziva, da se identificirajo države in posredniki, ki prispevajo k temu črnemu trgu, da bi se te dejavnosti čim prej odpravile;

77.  podpira ukrepe za oslabitev terorističnih organizacij od znotraj in za zmanjšanje njihovega sedanjega vpliva na državljane EU in državljane tretjih držav, ki zakonito prebivajo v EU; poziva Komisijo in pristojne agencije, naj preučijo ukrepe za razbitje terorističnih mrež in odkrivanje njihovih finančnih virov; v ta namen poziva k boljšemu sodelovanju med finančnimi obveščevalnimi enotami držav članic ter hitremu prenosu in izvajanju svežnja proti pranju denarja; spodbuja Komisijo, naj predlaga uredbo o odkrivanju in onemogočanju kanalov za financiranje terorizma ter o boju proti načinom financiranja teh kanalov; zato poziva Komisijo, naj ponovno oceni oblikovanje skupnega evropskega sistema za sledenje financiranju terorizma; spodbuja države članice, naj izvajajo najvišje standarde preglednosti, kar zadeva dostop do informacij o dejanskih lastnikih vseh korporativnih struktur v EU in nepreglednih jurisdikcijah, ki so lahko mehanizmi za financiranje terorističnih organizacij;

78.  pozdravlja nedavno sprejetje Evropske agende za varnost, ki predlaga pomembne korake za okrepitev boja proti terorizmu in radikalizaciji, kot je ustanovitev evropskega centra za boj proti terorizmu v okviru Europola; poziva države članice, naj v polni meri uporabijo obstoječe ukrepe, in poziva Komisijo, naj zagotovi zadostne finančne in človeške vire za učinkovito izvajanje predlaganih ukrepov;

79.  ponovno poziva Komisijo, naj nujno pregleda zakonodajo EU o strelnem orožju, natančneje Direktivo Sveta 91/477/EGS, da bi s tem podprli vlogo nacionalnih policijskih in preiskovalnih organov pri odkrivanju in boju proti tihotapljenju z orožjem na črnem trgu in temnem spletu, ter naj predloži enotne standarde za onesposobitev strelnega orožja, da se zagotovi nepreklicna neuporabnost onesposobljenega strelnega orožja;

80.  poziva k usklajenemu pristopu k opredelitvi sovražnega govora na spletu in zunaj njega, pri čemer radikalne osebe spodbujajo druge k nespoštovanju in kršenju temeljnih pravic, kot kaznivega dejanja; predlaga, naj se to specifično kaznivo dejanje doda v ustrezne okvirne sklepe Sveta;

81.  poziva države članice, naj se vključijo v prizadevanja za sledenje zunanjim finančnim tokovom ter naj zagotovijo in dokažejo preglednost svojih odnosov z nekaterimi zalivskimi državami, da bi se okrepilo sodelovanje za razjasnitev financiranja terorizma in fundamentalizma v Afriki in na Bližnjem vzhodu, pa tudi nekaterih organizacij v Evropi; spodbuja države članice, naj sodelujejo pri odpravi črnega trga z nafto, ki zagotavlja poglaviten prihodek terorističnim organizacijam; verjame, da države članice ne bi smele odlašati pri uporabi omejevalnih ukrepov proti posameznikom in organizacijam, če obstajajo verodostojni dokazi financiranja terorizma ali drugačnega sodelovanja z njim;

82.  odločno zavrača vsak poskus odstranitve tistih vidikov poročila, ki obravnavajo boj proti terorističnim in skrajnim dejanjem samim po sebi; meni, da bi bila prekinitev povezave med bojem proti radikalizaciji in bojem proti njenim pojavnim oblikam nekoristna in bi lahko imela nasproten učinek od želenega; poziva Svet, naj pripravi črni seznam evropskih džihadistov in džihadističnih terorističnih osumljencev;

o
o   o

83.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, vladam in parlamentom držav članic EU in držav kandidatk, OZN, Svetu Evrope, Afriški uniji, državam članicam Unije za Sredozemlje, Ligi arabskih držav ter Organizaciji za varnost in sodelovanje v Evropi.

(1) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0384.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0102.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0032.


Strateški okvir EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2014-2020
PDF 388kWORD 151k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 25. novembra 2015 o strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2014–2020 (2015/2107(INI))
P8_TA(2015)0411A8-0312/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o Evropski uniji, zlasti preambule ter členov 3 in 6,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije, zlasti členov 3, 6, 9, 20, 151, 152, 153, 154, 156, 159 in 168,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti členov 1, 3, 27, 31, 32 in 33,

–  ob upoštevanju Evropske socialne listine z dne 3. maja 1996, zlasti dela I in II člena 3,

–  ob upoštevanju filadelfijske deklaracije z dne 10. maja 1944 o ciljih Mednarodne organizacije dela,

–  ob upoštevanju konvencij in priporočil Mednarodne organizacije dela na področju zdravja in varnosti pri delu,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 27. februarja 2015 o strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu 2014–2020 (6535/15) in z dne 5. oktobra 2015 o novi agendi za varnost in zdravje pri delu za spodbujanje boljših delovnih pogojev,

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 1338/2008 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. decembra 2008 o statističnih podatkih Skupnosti v zvezi z javnim zdravjem ter zdravjem in varnostjo pri delu(1),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 89/391/EGS z dne 12. junija 1989 o uvajanju ukrepov za spodbujanje izboljšav varnosti in zdravja delavcev pri delu(2) (okvirna direktiva) in z njo povezanih posebnih direktiv,

–  ob upoštevanju Direktive 2003/88/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. novembra 2003 o določenih vidikih organizacije delovnega časa(3),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uporabi načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu(4),

–  ob upoštevanju Direktive 2007/30/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. junija 2007 o spremembi Direktive Sveta 89/391/EGS, njenih posebnih direktiv in direktiv Sveta 83/477/EGS, 91/383/EGS, 92/29/EGS in 94/33/ES za poenostavitev in racionalizacijo poročil v zvezi s praktičnim izvajanjem(5),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o Strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2014–2020 (COM(2014)0332),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Izboljšanje kakovosti in produktivnosti pri delu: strategija Skupnosti 2007–2012 za zdravje in varnost pri delu‟ (COM(2007)0062),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Prenovljena socialna agenda: Priložnosti, dostopnost in solidarnost v Evropi 21. stoletja“ (COM(2008)0412),

–  ob upoštevanju poročila Komisije o izvajanju okvirnega sporazuma o stresu na delovnem mestu, ki so ga sprejeli evropski socialni partnerji (SEC(2011)0241),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „EVROPA 2020: Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2010)2020) ter njegovega glavnega cilja, namreč do konca desetletja povečati stopnjo zaposlenosti v Evropski uniji na 75 %, tudi prek povečanja vključenosti žensk in starejših delavcev ter boljšega vključevanja migrantov v delovno silo,

–  ob upoštevanju bele knjige Komisije o Agendi za ustrezne, varne in vzdržne pokojnine (COM(2012)0055),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Ocena izvajanja strategije Evropa 2020 za pametno, trajnostno in vključujočo rast“ (COM(2014)0130),

–  ob upoštevanju letnega pregleda rasti za leto 2015 (COM(2014)0902) in skupnega poročila o zaposlovanju (COM(2014)0906),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 20. septembra 2001 o trpinčenju na delovnem mestu(6),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije, s katerim je Svetu in Parlamentu posredovala Evropski okvirni sporazum o nadlegovanju in nasilju na delovnem mestu (COM(2007)0686),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. februarja 2005 o spodbujanju zdravja in varnosti na delovnem mestu(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2006 s priporočili Komisiji o zaščiti evropskih zdravstvenih delavcev pred krvno prenosljivimi okužbami, ki jih povzročajo injekcijske igle(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. maja 2007 o spodbujanju dostojnega dela za vse(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. januarja 2008 o strategiji Skupnosti 2007–2012 o zdravju in varnosti pri delu(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. marca 2009 o družbeni odgovornosti gospodarskih družb v mednarodnih trgovinskih sporazumih(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. decembra 2011 o vmesnem pregledu evropske strategije 2007–2012 o zdravju in varnosti pri delu(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. marca 2013 o z azbestom povezanih poklicnih tveganjih za zdravje in obetih za odpravo vsega obstoječega azbesta(13),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2014 o učinkovitih inšpekcijah dela kot strategiji za izboljšanje pogojev dela v Evropi(14),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 11. decembra 2014 in mnenja Odbora regij z dne 12. februarja 2015 o sporočilu Komisije o strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2014–2020,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2000/78/ES z dne 27. novembra 2000 o splošnih okvirih enakega obravnavanja pri zaposlovanju in delu,

–  ob upoštevanju skupnih ukrepov EU za duševno zdravje in dobro počutje, začetih leta 2013,

–  ob upoštevanju načela „najprej pomisli na male“ in pobude „Small Business Act for Europe“,

–  ob upoštevanju kampanje za zdravo delovno okolje, ki jo izvaja Evropska agencija za zdravje in varnost pri delu (EU-OSHA),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0312/2015),

A.  ker so dobri delovni pogoji, ki varujejo telesno in duševno zdravje, temeljna(15) individualna pravica delavcev in imajo že sami po sebi pozitivno vrednost;

B.  ker je gospodarska kriza povečala negotovost glede zaposlitve in povzročila netipične vrste zaposlovanja, prav tako pa je zmanjšala prihodke podjetij, zlasti malih in srednjih; ker zaradi tega ne gre zanemariti pomena zdravja in varnosti pri delu, pa tudi visokih družbenih in individualnih stroškov nesreč pri delu, do katerih pride zaradi neupoštevanja pravil;

C.  ker sta zdravje in varnost pri delu v splošnem interesu družbe ter naložba s pozitivnim učinkom za storilnost in konkurenčnost podjetja, prav tako pa izboljšujeta trajnost sistemov socialne varnosti in omogočata delavcem, da ostanejo zdravi in lahko delajo do predpisane upokojitvene starosti; ker nesreče pri delu in poklicne bolezni precej obremenjujejo družbo, izboljšave zdravja in varnosti pri delu po vsej Evropi pa lahko prispevajo k okrevanju gospodarstva in uresničitvi ciljev Evropa 2020, saj je bil doslej pri uresničevanju cilja 75-odstotne zaposlenosti ljudi, starih med 20 in 64 let, dosežen zgolj majhen napredek;

D.  ker so preprečevanje poklicnih tveganj, spodbujanje zdravja in varnosti ter varstvo delavcev na delovnem mestu izjemno pomembni za izboljševanje delovnih pogojev in varovanje zdravja delavcev, to pa ima precejšnje socialne in ekonomske koristi za delavca samega, pa tudi za celotno družbo; ker 9 od 10 ustanov v EU-28, ki opravljajo redne ocene tveganj, meni, da so uporaben način upravljanja zdravja in varnosti na delovnem mestu(16);

E.  ker je v členu 153 PDEU navedeno, da Unija podpira in dopolnjuje dejavnosti držav članic na področju izboljšanja zlasti delovnega okolja, da bi zaščitili zdravje in varnost delavcev;

F.  ker je staranje prebivalstva EU eden glavnih izzivov držav članic; ker se življenjska doba razlikuje pri različnih družbenih in poklicnih kategorijah ter glede težavnosti dela; ker delavci, stari več kot 55 let, niso nagnjeni samo h kostno-mišičnim obolenjem, temveč tudi k različnim oblikam raka, boleznim srca, težavam z dihanjem in motnjam spanja(17); ker je kazalnik o letih zdravega življenja med letoma 2010 in 2013 nazadoval za 1,1 leta za ženske in 0,4 leta za moške, kar poudarja potrebo po podaljšanju dobe zdravega življenja, s čimer bi tudi več ljudem omogočili, da ostanejo na trgu dela, dokler dejansko ne dosežejo predpisane upokojitvene starosti;

G.  ker so rakava obolenja najpogostejši vzrok smrti, povezane z delom(18), in jim sledijo srčno-žilne in dihalne bolezni, delovne nesreče pa predstavljajo le majhen delež smrtnih primerov; ker so povsod po EU razširjene kronične zdravstvene težave, kot so kostno-mišična obolenja, ki lahko omejijo sposobnost delavcev za pridobivanje ali ohranjanje plačane zaposlitve(19), in ker je zgodnje odkrivanje ogroženih delavcev bistvenega pomena;

H.  ker so upravna bremena in neposredni stroški, ki jih imajo podjetja zaradi politik zdravja in varnosti pri delu, ki spodbujajo dobro počutje, kakovostno delovno okolje in storilnost, znatno manjši od bremen in stroškov, ki bi nastali zaradi poklicnih bolezni in nesreč pri delu, ravno te pa naj bi regulativni okvir EU preprečeval(20); ker lahko po nekaterih študijah podjetja dosežejo precejšnje koristi z naložbami v preventivo(21);

I.  ker se stopnja smrtnih nesreč pri delu in delež delavcev, ki poročajo, da sta njihovo zdravje in varnost ogrožena zaradi dela, po državah članicah(22) in po sektorjih gospodarske dejavnosti močno razlikuje, kar pomeni, da se je treba veliko bolj posvetiti izvajanju in izvrševanju zakonodaje na področju zdravja in varnosti pri delu, saj gre za pomemben element varovanja zdravja in storilnosti delavcev;

J.  ker so zlasti stres na delovnem mestu in psihološka tveganja čedalje večja težava za zaposlene in delodajalce po vsej EU, saj skoraj polovica delavcev meni, da je stres prisoten pri njihovem delu; ker stres na delovnem mestu prispeva k odsotnosti, negativno vpliva na storilnost in je vsako leto odgovoren skoraj za polovico izgubljenih delovnih dni; ker se ukrepi za obvladovanje psihosocialnih tveganj med državami članicami razlikujejo(23);

K.  ker je močna zakonodaja na področju zdravja in varnosti pri delu, ki se dosledno izvaja in uveljavlja, pomemben pogoj za skladnost z zahtevami te zakonodaje, ki skozi celotno delovno dobo varuje zdravje in storilnost delavcev; ker imajo inšpekcije dela pomembno vlogo pri izvajanju politik zdravja in varnosti pri delu na regionalni in lokalni ravni in ker mnoga podjetja zagotavljajo varnost in zdravje pri delu in izvajajo preventivne ukrepe zato, da izpolnijo svoje zakonske obveznosti(24);

L.  ker so za uspešno preprečevanje tveganj na delovnem mestu(25) pomembni celovita vključenost delavcev, sodelovanje in zastopanost v podjetju, pa tudi zavezanost vodstva, in ker je na delovnih mestih, ki so združena v sindikate, stopnja nesreč in bolezni nižja;

M.  ker je lahko preprečevanje nesreč na delovnem mestu kot celota uspešno samo, če se spodbuja pristop k proizvodnji, ki je v vseh pogledih usmerjen v ljudi;

N.  ker so potrebni zadostni viri, da bi bilo mogoče ustrezno obravnavati nova in porajajoča se, pa tudi tradicionalna tveganja v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu, vključno z azbestom, nanomateriali in psihosocialnimi tveganji; ker bi utegnili biti številni delavci, tudi delavci na gradbišču, izpostavljeni azbestu;

O.  ker prekarna zaposlitev slabo vpliva na zdravje in varnost pri delu in spodkopava veljavne strukture zdravja in varnosti pri delu; ker lahko prekarna zaposlitev izključi delavce iz usposabljanja in dostopa do storitev zdravja in varnosti pri delu, prav tako pa je povezana s stresom zaradi negotovosti zaposlitve(26); ker okvirna Direktiva 89/391/EGS delodajalcem nalaga odgovornost, da oblikujejo sistematično preventivno politiko, ki bo vključevala vsa tveganja; ker je pri zunanjem izvajanju dela s podizvajalci in začasnimi delovnimi razmerji težje določiti, kdo je odgovoren za zdravje in varnost pri delu; ker sta delo na črno in lažno samozaposlovanje resna izziva pri izvajanju strateškega okvira EU za varnost in zdravje pri delu, pa tudi pri zdravju in varnosti delavcev;

P.  ker imajo socialni partnerji na nacionalni, mednarodni in evropski ravni pomembno vlogo pri oblikovanju in izvajanju politik s področja varnosti in zdravja pri delu; ker PDEU v členih 153 do 155 vzpostavlja področje delovanja in pristojnosti socialnih partnerjev pri pogajanjih o sporazumih, ki se nanašajo na zdravje in varnost pri delu, ter njihovem izvrševanju;

Q.  ker je cilj regulativnega okvira EU preprečevanje nesreč pri delu in z delom povezanega slabega zdravstvenega stanja za vse delavce; ker manjše kot je podjetje, slabše so delavci obveščeni o zdravstvenih in varnostnih tveganjih pri delu; ker ni dokazane povezave med številom nesreč in velikostjo podjetja; ker obstaja povezava med številom nesreč in vrsto proizvodnje ali sektorjem delovanja(27);

R.  ker podatki o poklicnih boleznih na ravni EU niso na voljo in niso primerljivi(28);

S.  ker se je treba boriti proti spolnemu nadlegovanju na delovnem mestu in občutku negotovosti, ki ga vzbuja;

T.  ker so segregacija pri delu, razlika v plačah, delovni čas, delovna mesta, prekarne delovne razmere, seksizem in diskriminacija na podlagi spola ter razlike, povezane s posebnimi vidiki materinstva, dejavniki, ki bodo verjetno vplivali na delovne razmere žensk;

U.  ker obstaja stereotip, da ženske zasedajo delovna mesta z nižjim tveganjem, ker v Evropi vlada splošno prepričanje, da delitev dela med moškimi in ženskami ni nikoli nevtralna, in ker ta delitev zakriva zdravstvene težave žensk, zaradi česar se sprejema manj preventivnih ukrepov v povezavi z ženskimi delovnimi mesti;

V.  ker je zaposlitev žensk v EU precej višja v storitvenem sektorju kot v industriji, saj so zaposlene pretežno v zdravstvenem in socialnem sektorju, prodaji na drobno, proizvodnji, izobraževanju in poslovnih dejavnostih ter vse bolj opravljajo delo s krajšim delovnim časom in priložnostno delo, kar ima resne posledice za varnost in zdravje pri delu;

W.  ker so ženske zaradi narave nekaterih delovnih mest, kjer zavzemajo večinski delež zaposlenih, izpostavljene posebnim tveganjem, kot so kostno-mišična obolenja ali določene vrste raka, kot so rak na prsih ali rak maternične sluznice(29);

X.  ker imajo ženske v primerjavi z moškimi ne glede na vrsto dela(30) pogosteje zdravstvene težave, povezane z delom, in ker so še posebej izpostavljene boleznim, povezanim s starostjo; ker je treba zato pri ukrepih na področju zdravja in varnosti pri delu uporabiti pristop na podlagi spola in življenjskega cikla;

Y.  ker lahko zdravstvene težave, do katerih lahko pride, ko so bodoči starši ali njihovi nerojeni otroci izpostavljeni posledicam onesnaževanja okolja in dejavnikom tveganja, ki obstajajo v delovnem okolju, ogrozijo reproduktivno sposobnost;

Z.  ker rezultati empiričnih raziskav kažejo, da ženske niso zadostno zastopane pri sprejemanju odločitev o zdravju in varnosti;

AA.  ker imajo ženske na podeželju več težav pri uveljavljanju svojih delavskih pravic in pravic na področju zdravja ter imajo bolj omejen dostop do osnovnih javnih zdravstvenih storitev, posebne zdravstvene oskrbe ter pregledov za zgodnje odkrivanje raka;

Strateški okvir EU za varnost in zdravje pri delu

1.  poudarja, da imajo vsi delavci, vključno z javnim sektorjem, pravico do najvišje ravni varstva zdravja in varnosti na delovnem mestu, ki mora biti zagotovljena ne glede na velikost delodajalca, vrsto dela, vrsto delovne pogodbe ali državo članico, kjer so zaposleni; poziva Komisijo, naj pripravi strategije za delo, ki bodo pokrivale vse oblike zaposlovanja znotraj regulativnega okvira EU za varnost in zdravje pri delu; poudarja, da so na področju varnosti in zdravja pri delu potrebna jasna in učinkovita pravila;

2.  pozdravlja dejstvo, da so v tem strateškem okviru opredeljena mnoga pomembna področja ukrepanja; obžaluje pa, da Komisija ni oblikovala konkretnih ciljev za okvir; v zvezi s tem poudarja, da bi bilo treba po pregledu leta 2016 v okvir vključiti bolj konkretne zakonodajne in/ali nezakonodajne ukrepe ter orodja za izvajanje in izvrševanje, če bodo temeljila na znanstvenih dokazih in rezultatih naknadne ocene zakonodaje EU o varnosti in zdravju pri delu;

3.  poziva Komisijo in države članice, naj po pregledu strateškega okvira EU leta 2016 opredeli okvirne cilje za zmanjšanje poklicnih bolezni in delovnih nesreč, pri pregledu strateškega okvira pa naj se opre na najnovejše strokovno pregledane ugotovitve raziskav; poziva Komisijo, naj posebno prednost nameni tistim sektorjem, v katerih so delavci izpostavljeni največjim tveganjem in naj razvije smernice ter spodbuja izmenjavo dobrih praks za izvajanje politik s področja varnosti in zdravja pri delu;

4.  obžaluje zamudo pri pripravi sedanjega strateškega okvira EU za varnost in zdravje pri delu; meni, da je zaradi številnih izzivov evropskih delavcev, podjetij in trgov dela, vključno z izzivi, ki jih je opredelila Komisija, potrebno pravočasno in učinkovito izvajanje ukrepov;

5.  poudarja, da je treba ljudem v vsem delovnem življenju nujno zagotoviti fizično in duševno varno in zdravo delovno okolje, da bi dosegli cilj aktivnega in zdravega staranja za vse delavce; meni, da preprečevanje poklicnih bolezni in nesreč ter večja pozornost skupnim učinkom poklicnih tveganj ustvarja dodano vrednost za delavce in družbo kot celoto;

6.  poudarja, da je treba sprejeti konkretne ukrepe za ublažitev posledic krize in podpreti podjetja, ki spodbujajo varnost in zdravje pri delu;

Nacionalne strategije

7.  poudarja, da so nacionalne strategije za varnost in zdravje pri delu bistvenega pomena in prispevajo k izboljšavam na tem področju v državah članicah; poudarja, da je treba spodbujati redno poročanje o doseženem napredku; meni, da je treba nujno nadaljevati oblikovanje in usklajevanje politik na ravni EU in se hkrati bolj osredotočiti na izvajanje in izvrševanje obstoječe zakonodaje na področju zdravja in varnosti pri delu in tako vsem delavcem zagotoviti visoko stopnjo zdravja in varnosti pri delu; meni, da bi bilo treba ukrepe s področja varnosti in zdravja pri delu na evropski in nacionalni ravni uskladiti z drugimi javnimi ukrepi, in da bi morale obstajati jasne zahteve za njihovo izpolnjevanje, da bi podjetjem, zlasti malim in srednjim, olajšali upoštevanje predpisov; meni, da bi bilo treba izvajati načelo enakosti med spoloma, da bi bolj upoštevali posebna tveganja, s katerimi se srečujejo delavci in delavke;

8.  poziva države članice in Komisijo, naj zagotovijo, da bodo nacionalne strategije za varnost in zdravje pri delu odražale strateški okvir EU in da bodo popolnoma pregledne in odprte za povratne informacije socialnih partnerjev in civilne družbe, vključno z deležniki na področju zdravstva in v skladu z navadami in praksami držav članic; meni, da sta izmenjava dobrih praks in socialni dialog pomembno sredstvo za izboljšanje zdravja in varnosti pri delu;

9.  spodbuja države članice, naj v svoje nacionalne strategije vključijo cilje, ki so prilagojeni okoliščinam, merljivi in primerljivi z njimi; meni, da je treba spodbujati redne in pregledne mehanizme poročanja o doseženem napredku; poudarja pomembnost zanesljivih podatkov;

Izvajanje in skladnost

10.  priznava, da je pomembno upoštevati okoliščine, posebne potrebe in težave s skladnostjo v mikro in malih podjetjih ter nekaterih javnih sektorjih pri izvajanju ukrepov na področju zdravja in varnosti pri delu na ravni podjetij; poudarja, da so večja ozaveščenost, izmenjava primerov dobre prakse, posvetovanja, uporabniku prijazna navodila in spletne platforme izredno pomembni, ker malim in srednjim podjetjem ter mikro podjetjem pomagajo učinkoviteje izpolnjevati obveznosti, ki izhajajo iz regulativnih zahtev v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu; poziva Komisijo, Evropsko agencijo za varnost in zdravje pri delu in države članice, naj še naprej razvijajo praktična orodja in smernice, ki bodo podpirala, olajšala in izboljšala skladnost malih in srednjih podjetij ter mikro podjetij z zahtevami v zvezi z varnostjo in zdravjem pri delu;

11.  poziva Komisijo, naj pri pregledu strateškega okvira še naprej upošteva posebno naravo in položaj malih in srednjih podjetij ter mikro podjetij, da bi jim pomagala doseči zastavljene cilje v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu; poudarja, da koncept malih in srednjih podjetij v sedanji obliki zajema približno 99 % vseh podjetij; poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo prizadevanja za zbiranje zanesljivih podatkov o dejanskem izvajanju zakonodaje s področja varnosti in zdravja pri delu v mikro in malih podjetjih;

12.  pozdravlja uvedbo spletnega interaktivnega orodja za oceno tveganja (OiRA), ki ga je razvila agencija EU-OSHA, ter drugih elektronskih orodij v državah članicah, ki olajšajo oceno tveganja, njihov cilj pa je tudi spodbujati skladnost in kulturo preprečevanja, zlasti v mikro in malih podjetjih; poziva države članice, naj uporabijo evropska sredstva za financiranje ukrepov za zdravje in varnost pri delu na splošno ter za razvoj elektronskih orodij, zlasti, da bi podprle mala in srednja podjetja; poudarja pomen kampanj ozaveščanja na področju zdravja in varnosti pri delu, kot je kampanja „Zdrava delovna mesta‟, ter poudarja pomen ozaveščanja delodajalcev in zaposlenih o osnovnih pravicah in obveznostih na tem področju;

13.  poziva države članice in socialne partnerje, naj prevzamejo pobudo in nadgradijo znanje predstavnikov za zdravje in varnost ter vodstvenih delavcev v skladu z nacionalnimi zakoni in praksami; poziva države članice, naj podprejo dejavno udeležbo delavcev pri izvajanju preventivnih ukrepov za varnost in zdravje pri delu ter zagotovijo, da imajo predstavniki za zdravje in varnost možnost, da se udeležijo usposabljanja, ki je na višji ravni od osnovnega;

14.  poudarja, kako pomembno je spodbujati kulturo medsebojnega zaupanja in učenja, v kateri se zaposlene spodbuja, da prispevajo k razvoju zdravega in varnega delovnega okolja, in ki hkrati podpira socialno vključevanje delavcev in konkurenčnost podjetij; v zvezi s tem poudarja, da delavcem ne bi smelo škodovati, če izrazijo pomisleke v zvezi z zdravjem in varnostjo;

15.  poudarja, da sta za uspešno in dobro upravljanje zdravja in varnosti pri delu bistveno ustrezno izvajanje in izvrševanje zakonodaje ter v celoti dokumentirana ocena tveganja ob sodelovanju delavcev in njihovih predstavnikov, da se lahko na delovnem mestu uvedejo ustrezni preventivni ukrepi;

16.  poziva Komisijo, naj sprejme ustrezne ukrepe za spremljanje izvajanja in izvrševanja zakonodaje s tega področja v državah članicah; meni, da je dobra priložnost za to naknadno vrednotenje praktičnega izvajanja direktiv EU o varnosti in zdravju pri delu v državah članicah, in pričakuje, da bodo ugotovitve o izvajanju veljavne zakonodaje upoštevane pri pregledu strateškega okvira;

Izvrševanje

17.  je prepričan, da je bistveno, da v vsej EU zagotovimo enake konkurenčne pogoje in odpravimo nelojalno konkurenco in socialni damping; poudarja, da imajo inšpektorati za delo pomembno vlogo pri zagotavljanju pravice do varnega in zdravega delovnega okolja tako v smislu telesnega kot duševnega zdravja ter pri zagotavljanju svetovanja in smernic za delodajalce, zlasti mala in srednja podjetja ter mikro podjetja; spodbuja države članice, naj sledijo standardom in smernicam Mednarodne organizacije dela o inšpekcijah dela, da se inšpektoratom za delo zagotovijo ustrezno osebje in viri ter izboljša usposabljanje delovnih inšpektorjev, kot to priporoča Evropski ekonomsko-socialni odbor(31); pozdravlja sodelovanje med nacionalnimi inšpektorati za delo v Odboru višjih inšpektorjev za delo (SLIC);

18.  opozarja na problem izvajanja predpisov s področja zdravja in varnosti pri delu v zvezi z delavci, ki opravljajo neprijavljene dejavnosti; želi spomniti, da imajo inšpektorati za delo pomembno vlogo pri preprečevanju neprijavljenega dela; poziva države članice, naj izvajajo stroge inšpekcijske preglede in delodajalcem, ki zaposlujejo neprijavljene delavce, naložijo primerne kazni; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe za boj proti neprijavljenemu delu; poudarja, da se večina delovnih nesreč s smrtnim izidom zgodi v delovno intenzivnih sektorjih, v katerih je neprijavljeno delo bolj pogosto kot v drugih sektorjih;

19.  meni, da je učinkovita uporaba zakonodaje na področju zdravja in varnosti pri delu v veliki meri odvisna tudi od pregledov delovne inšpekcije; meni, da bi morali sredstva usmeriti v sektorje, v katerih je bilo ugotovljeno najvišje tveganje za delavce; poziva pristojne oblasti, naj ob naključnih pregledih izvajajo tudi nadzor na podlagi tveganj in naj posebno pozornost namenijo večkratnim kršiteljem, da bi na odgovornost poklicali delodajalce, ki ne izpolnjujejo zahtev v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu; poziva države članice, naj zagotovijo izmenjavo informacij in izboljšajo usklajevanje med inšpektorati za delo, da bi izboljšali čezmejno sodelovanje;

Regulativni okvir

20.  pozdravlja prizadevanja za izboljšanje kakovosti regulativnega okvira in pričakuje nadaljnji napredek na tem področju; Komisijo pa želi spomniti, da bi bilo treba pri vključitvi direktiv o varnosti in zdravju pri delu v program REFIT in pri spremembah zakonodaje zagotoviti spoštovanje demokratičnih pravil in preglednost ter sodelovanje socialnih partnerjev, nikakor pa pri tem ne bi smelo priti do poslabšanja na področju določb o varnosti in zdravju pri delu; v zvezi s tem poudarja, da bi bilo treba upoštevati spremembe na delovnem mestu, ki so posledica tehnološkega razvoja; poudarja, da države članice lahko sprejmejo standarde, ki so višji od minimalnih zahtev v zvezi z zdravjem in varnostjo pri delu; kljub temu meni, da bi bilo treba obstoječa pravila izboljšati, med drugim tako, da se prepreči prekrivanje in spodbuja boljše vključevanje tega področja v druga področja politike, obenem pa bi bilo treba ohraniti raven zaščite zdravja in varnosti delavcev in si prizadevati, da bi se še povečala;

21.  poudarja, da je sodelovanje delavcev in socialnih partnerjev na vseh ravneh in v skladu z nacionalnimi zakoni in praksami osnovni pogoj za učinkovito izvajanje zakonodaje na področju zdravja in varnosti pri delu in da lahko vključevanje socialnih partnerjev na ravni EU zagotovi, da bo strateški okvir pomemben za evropske delodajalce in delojemalce; poziva socialne partnerje in Komisijo, naj vzpostavi konstruktiven dialog o tem, kako izboljšati obstoječi regulativni okvir, in meni, da je treba okrepiti vlogo socialnih partnerjev;

Preprečevanje z delom povezanih bolezni ter novih in nastajajočih tveganj

22.  poudarja, da je treba delavce zaščititi pred vplivi rakotvornih in mutagenih snovi ter snovi, ki so strupene za razmnoževanje; v zvezi s tem opozarja, da so ženske pogosto izpostavljene najrazličnejšim snovem, ki lahko povečajo zdravstveno tveganje, vključno s sposobnostjo preživetja njihovih otrok; znova odločno poziva Komisijo, naj vloži predlog za pregled Direktive 2004/37/ES na osnovi znanstvenih dokazov, po potrebi doda več zavezujočih mejnih vrednosti za poklicno izpostavljenost in v sodelovanju s Svetovalnim odborom za varnost in zdravje pri delu razvije sistem vrednotenja na podlagi jasnih in izrecnih meril; meni, da je treba v tej zvezi obravnavati morebitno prekrivanje zakonov in predpisov, ki bi lahko vodilo k nenamerni neskladnosti;

23.  poudarja, da je treba uvesti strožjo zaščito delavcev, ki ne bo upoštevala samo obdobja izpostavljenosti, ampak tudi mešanico kemičnih in/ali strupenih snovi, katerim so izpostavljeni; poudarja, da so mnogi zdravstveni delavci na delovnem mestu še vedno izpostavljeni nevarnim snovem; poziva Komisijo, naj ukrepa v zvezi z dejavniki kemičnega tveganja v zdravstvu in naj v strategijo o varnosti in zdravju pri delu vključi posebne določbe o izpostavljenosti zdravstvenih delavcev nevarnim zdravilom; poziva jot tudi, naj poskrbi, da bodo vsi delavci, posredno ali neposredno udeleženi pri uporabi ali odstranjevanju ostre medicinske opreme, ustrezno zaščiteni; poudarja, da bi to utegnilo zahtevati pregled Direktive 2010/32/EU o preprečevanju poškodb z ostrimi pripomočki v bolnišnicah in zdravstvenem sektorju;

24.  poudarja, da so mnogi delavci na delovnem mestu še vedno izpostavljeni azbestu; poziva EU, naj tesno sodeluje s socialnimi partnerji in državami članicami za spodbujanje in uskladitev njihovih prizadevanj pri zasnovi nacionalnih akcijskih načrtov za ravnanje z azbestom in njegovo varno odstranitev, naj zagotovi zadostna finančna sredstva in ustrezno ukrepa;

25.  znova poziva Komisijo(32), naj oblikuje in izvaja model za preverjanje in evidentiranje vsebnosti azbesta na podlagi člena 11 Direktive 2009/148/ES; poziva k evropski kampanji za odstranitev azbesta in poziva države članice, naj delavcem, izpostavljenim azbestu, izplačajo odškodnino;

26.  poziva Komisijo, naj ukrepa v zvezi z enim od najpogostejših z delom povezanih zdravstvenih problemov v Evropi – mišično-kostnih obolenj – in nemudoma izdela predlog celostnega pravnega instrumenta o tem, da bi izboljšali dejansko preprečevanje in obravnavanje vzrokov teh obolenj, pri tem pa upošteva obstoj več vzrokov in posebna tveganja, s katerimi se soočajo ženske; poudarja, da bo uskladitev zakonodaje EU, ki bo določala minimalne zahteve za zaščito delavcev pred izpostavljenostjo ergonomskim dejavnikom tveganja, lahko koristila tako delavcem kot delodajalcem, saj bi bilo regulativni okvir lažje uvesti in spoštovati; v zvezi s tem poudarja, kako pomembna je izmenjava praktičnih zgledov in da je treba zagotoviti, da se bodo delavci bolje zavedali ergonomskih dejavnikov tveganja in bili o njih bolje obveščeni;

27.  poziva države članice, naj začnejo čim prej izvajati Direktivo št. 2002/44/ES z dne 25. junija 2002 o minimalnih zdravstvenih in varnostnih zahtevah v zvezi z izpostavljenostjo delavcev tveganjem, ki nastajajo zaradi fizikalnih dejavnikov;

28.  opozarja Komisijo, da je treba izboljšati preprečevanje poklicne izpostavljenosti endokrinim motilcem, ki imajo številne škodljive učinke na zdravje delavk in delavcev ter na njihove potomce(33); poziva Komisijo, naj nemudoma pripravi celovito strategijo o endokrinih motilcih, ki bo, če bo potrebno, zajemala izvajanje zakonodaje EU o trgovanju s pesticidi in biocidi, ter naj poostri pravila o preprečevanju poklicnih tveganj; poudarja, da je podpora EU za raziskave in varnejše možnosti bistvenega pomena za uporabo previdnostnega načela in načela substitucije;

29.  pozdravlja udeležbo Komisije pri strateškem okviru EU za varnost in zdravje pri delu za obdobje 2014–2020 z namenom boljšega preprečevanja z delom povezanih bolezni, predvsem na področju nano- in biotehnologije; opozarja na negotovost glede razširjanja in uporabe nanotehnologije in meni, da so potrebne nadaljnje raziskave o tveganjih novih tehnologij za varnost in zdravje pri delu; glede na to meni, da bi bilo treba uporabiti previdnostno načelo, da se zmanjšajo morebitna tveganja za zdravje in varnost delavcev, ki uporabljajo nanotehnologijo;

30.  Komisijo opozarja na vse večje število delavcev, ki trpijo zaradi kroničnih bolezni; meni, da bi morali ljudem, ki imajo neozdravljiva, kronična ali dolgotrajna obolenja, zagotoviti dostopna in varna delovna mesta; poziva države članice, naj se osredotočijo na to, da bodo zadržale in integrirale ljudi s kroničnimi boleznimi ter da bodo podprle razumno prilagoditev delovnih mest, kar bo omogočilo njihovo čimprejšnjo vrnitev na delo; poziva Komisijo, naj se zavzema za integracijske in rehabilitacijske ukrepe za invalide ter podpre prizadevanja držav članic z ozaveščanjem ter opredeljevanjem in širjenjem dobre prakse pri prilagajanju na delovnem mestu; poziva Eurofound, naj dodatno razišče in preuči zaposlitvene možnosti in stopnjo zaposljivosti ljudi s kroničnimi boleznimi;

31.  ugotavlja, da lahko tehnološke inovacije koristijo celotni družbi; vendar je zaskrbljen zaradi novih tveganj, ki jih prinašajo spremembe; v zvezi s tem pozdravlja namero Komisije, da bo vzpostavila mrežo strokovnjakov in znanstvenikov s področja varnosti in zdravja pri delu, da bi se bolje soočila s prihodnjimi izzivi; opozarja na vse pogostejšo rabo pametnih sodelujočih robotov, na primer v industrijski proizvodnji, bolnišnicah in domovih za ostarele; poziva Komisijo in države članice, naj opredelijo morebitna tveganja tehnoloških inovacij za varnost in zdravje pri delu ter naj ustrezno ukrepajo proti njim;

32.  poziva Komisijo in države članice, naj razvijejo in izvajajo program za sistematično spremljanje, vodenje in podporo za delavce, ki so izpostavljeni psihosocialnim tveganjem, vključno s stresom, depresijo in izgorelostjo, da bi med drugim pripravile učinkovita priporočila in smernice za boj proti tem tveganjem; poudarja, da se stres na delovnem mestu priznava kot pomembna ovira za produktivnost in kakovost življenja; v zvezi s tem ugotavlja, da na duševno zdravje in psihosocialna tveganja vplivajo številni dejavniki, ki niso nujno povezani z delom; poudarja pa, da so psihosocialna tveganja in stres na delovnem mestu strukturna težava, povezana z organizacijo dela, ter da je preprečevanje in upravljanje teh pojavov mogoče; poudarja, da je treba med pregledom strateškega okvira za varnost in zdravje pri delu v letu 2016 izvesti študije, izboljšati preprečevanje in razmisliti o novih ukrepih na osnovi izmenjave praktičnih zgledov in orodij za ponovno vključevanje na trg delovne sile;

33.  pozdravlja kampanjo za zdravo delovno okolje; poudarja, da morajo pobude za zmanjševanje stresa, povezanega z delom, vključevati tudi razsežnost spola, ob upoštevanju posebnih delovnih razmer žensk;

34.  opozarja na problem trpinčenja na delovnem mestu in na njegove morebitne posledice za psihosocialno zdravje; poudarja, kako pomemben je boj proti nadlegovanju in nasilju na delovnem mestu, zato poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju s socialnimi partnerji razmisli o predlogu pravnega akta na osnovi okvirnega sporazuma o nadlegovanju in nasilju na delovnem mestu; države članice še poziva, naj oblikujejo učinkovite nacionalne strategije za boj proti nasilju na delovnem mestu;

35.  poziva Komisijo in države članice, naj s ciljno usmerjenim pristopom odpravijo prekarno delo in naj upoštevajo negativne posledice tovrstnega dela za zdravje in varnost pri delu; poudarja, da imajo delavci z netipičnimi pogodbami več težav pri dostopu do usposabljanja in storitev s področja zdravja in varnosti pri delu; poudarja, da je treba nujno izboljšati zdravje in varnost vseh delavcev v vseh oblikah zaposlitve, tudi morebitno ranljivih, ko so mladi in tisti, ki so bili prej dolgo brezposelni; poziva države članice, naj izpolnijo zahteve iz Direktive 96/71/ES z namenom boja proti socialnemu dampingu in naj v zvezi s tem sprejmejo vse potrebne ukrepe za uveljavljanje in zaščito pravic napotenih delavcev glede enake obravnave, kar zadeva zdravje in varnost pri delu;

36.  poudarja, da je treba pri izboljšanju zdravja in varnosti pri delu upoštevati tudi delo v gospodinjstvu; poziva delodajalce in oblikovalce politik, naj zagotovijo in omogočijo ustrezno ravnotežje med poklicnim in zasebnim življenjem, pri čemer naj upoštevajo vse večje število zaposlenih, ki morajo delo usklajevati z oskrbo; poudarja, da se je treba boriti proti predolgim delovnikom, da se omogoči ravnotežje med delom in družino; poziva države članice, naj v celoti izvajajo Direktivo 2003/88/ES, in v zvezi s tem poudarja, da je pomembno spremljati skladnost z določbami o največjem dovoljenem številu delovnih ur;

37.  poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo ustrezne politike o staranju delovne sile; meni, da bi moral regulativni okvir za varnost in zdravje pri delu spodbujati trajnostno delovno življenje in zdravo staranje; poziva države članice, naj spodbujajo ukrepe za rehabilitacijo starejših delavcev in njihovo ponovno vključevanje z uporabo rezultatov pilotnega projekta EU o zdravju in varnosti starejših delavcev;

38.  poudarja pomen ukrepov za zdravje in varnost pri delu za reševanje posebnih izzivov in tveganje, s katerimi se srečujejo ženske na delovnem mestu, vključno s spolnim nadlegovanjem; poziva Komisijo in socialne partnerje, naj zagotovijo enakopravnejšo zastopanost moških in žensk v celotnem procesu socialnega dialoga; poziva Komisijo, naj pri pregledu strateškega okvira za varnost in zdravje pri delu v letu 2016 upošteva enakost med spoloma; poziva jo tudi, naj oblikuje evropsko strategijo za boj proti nasilju nad ženskami na delovnem mestu in v sklopu tega procesa oceni, ali bi bilo treba Direktivo 2006/54/ES spremeniti, da bi razširili področje njene uporabe in vključili nove oblike nasilja in nadlegovanja; poziva države članice, naj izvajajo priporočilo Komisije 92/131/EGS za ozaveščanje o spolnem nadlegovanju ali drugih spolnih prestopkih;

39.  opozarja Komisijo na vlogo, ki bi jo lahko imeli sektorski odbori za socialni dialog pri obvladovanju tveganj za varnost in zdravje pri delu in ustvarjanju dodane vrednosti v posameznih sektorjih, in sicer s sporazumi med socialnimi partnerji, ki bi se opirali na njihovo obsežno poznavanje specifičnih razmer v sektorjih;

40.  poudarja, da bi morala Komisija zbirati podatke, poskrbeti za raziskave in razviti statistične metode za ocenjevanje preprečevanja tveganj, pri katerih bi upoštevali spol in starost, da bi se soočili s posebnimi izzivi za ranljive skupine, vključno z ženskami, na delovnem mestu;

41.  poudarja, da je treba vlagati več v politike za preprečevanje tveganj, pa tudi v spodbujanje, razvoj in podporo kulture preprečevanja, kar zadeva zdravje in varnost pri delu; poziva države članice, naj spodbujajo ozaveščanje in namenijo večjo pozornost preprečevanju ter varnosti in zdravju pri delu v učnih načrtih na vseh ravneh, tudi med vajeništvom; meni, da se je treba na preprečevanje osredotočiti v že najzgodnejših fazah proizvodnega procesa in se zavzemati za izvajanje programa za sistematično preprečevanje tveganja na podlagi ocene tveganja, ki delavce in delodajalce spodbuja, da prispevajo k varnemu in zdravemu delovnemu okolju; poudarja, da je v številnih državah članicah kakovost preventivnih storitev bistvenega pomena za podporo podjetjem, predvsem malim in srednjim, pri izvajanju ocen tveganja in sprejemanju ustreznih preventivnih ukrepov; poziva Komisijo, naj preuči, kaj nacionalna zakonodaja držav članic določa v zvezi z nalogami in zahtevami glede usposabljanja za preventivne storitve;

42.  poudarja, da je treba ženske vključiti v postopek odločanja o razvoju boljše prakse na področju zdravja in varnosti v delovnem okolju;

43.  poziva Komisijo, naj ne spregleda razvoja rakavih obolenj, povezanih z delom, kot so tumorji v nosni votlini, ki so pogostejši pri delavcih, katerih dihalni sistemi niso ustrezno zaščiteni pred razmeroma pogostimi vrstami praha, ki nastajajo pri obdelavi lesa, usnja, moke, tkanin, niklja in drugih materialov;

44.  spodbuja države članice, naj zagotovijo enake možnosti pri uveljavljanju pravic delavcev in enak dostop do storitev javnega zdravstva za vse državljane, pri tem pa naj zlasti upoštevajo ženske na podeželskih območjih in druge ranljive skupine državljanov;

Statistični podatki

45.  poziva Komisijo in države članice, naj v vseh sektorjih, tudi v javnem, izboljšajo zbiranje zanesljivih in primerljivih podatkov o poklicnih boleznih, izpostavljenosti in nevarnostih, da bi brez nesorazmernih stroškov opredelili najboljšo prakso, spodbujali primerjalno učenje in vzpostavili skupno zbirko podatkov o poklicni izpostavljenosti; poudarja pomen udeležbe nacionalnih strokovnjakov in posodabljanja te podatkovne zbirke; poziva države članice in Komisijo, naj zberejo več podatkov o tveganjih, povezanih z digitalizacijo, varnostjo v cestnem prometu v zvezi z delom ter morebitnimi učinki krize na poklicno zdravje in varnost;

46.  poziva Komisijo in države članice, naj zberejo visokokakovostne po spolu in starosti ločene statistične podatke o boleznih, povezanih z delom, da bi stalno izboljševale in po potrebi prilagodile zakonodajni okvir novim in nastajajočim tveganjem;

47.  poziva države članice, naj izvedejo študije, razčlenjene glede na spol, starost ter področje gospodarske dejavnosti, o pogostosti kostno-mišičnih obolenj med delovno populacijo na nacionalni ravni, za boj proti tem boleznim in njihovo preprečevanje;

48.  poudarja, da je pomembno posodabljati in zagotavljati skupne zdravstvene kazalnike in opredelitve z delom povezanih bolezni, kot je stres na delovnem mestu, ter statistične podatke za vso EU, da bi določili cilje za zmanjšanje njihovega pogostosti;

49.  opozarja na težave pri zbiranju podatkov v mnogih državah članicah; poziva k izboljšanju dela Evropske agencije za varnost in zdravje pri delu (EU-OSHA) in Evropske fundacije za izboljšanje življenjskih in delovnih razmer (Eurofound); poziva države članice, naj sprejmejo vse potrebne ukrepe, da bodo delodajalci poročali o nezgodah pri delu;

Mednarodna prizadevanja

50.  poziva Komisijo in Svet, naj zagotovita, da bodo vsi trgovinski sporazumi s tretjimi državami izboljšali delovno okolje in s tem zaščito zdravja in varnosti delavcev;

51.  poudarja, da ima EU interes in obveznost, da dvigne delovne standarde, vključno z ravnmi zdravja in varnosti pri delu po vsem svetu;

52.  poziva Komisijo, naj okrepi sodelovanje na področju varnosti in zdravja pri delu z mednarodnimi organizacijami, vključno z MOD, OECD, G20 in Svetovno zdravstveno organizacijo;

53.  obžaluje, da konvencije MOD št. 187 za promocijo varnosti in zdravja pri delu niso ratificirale vse države članice; države članice poziva, naj jo ratificirajo;

o
o   o

54.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 354, 31.12.2008, str. 70.
(2) UL L 183, 29.6.1989, str. 1.
(3) UL L 299, 18.11.2003, str. 9.
(4) UL L 204, 26.7.2006, str. 23.
(5) UL L 165, 27.6.2007, str. 21.
(6) UL C 77 E, 28.3.2002, str. 138.
(7) UL C 304 E, 1.12.2005, str. 400.
(8) UL C 303 E, 13.12.2006, str. 754.
(9) UL C 102 E, 24.4.2008, str. 321.
(10) UL C 41 E, 19.2.2009, str. 14.
(11) UL C 99 E, 3.4.2012, str. 101.
(12) UL C 168 E, 14.6.2013, str.102.
(13) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0093.
(14) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0012.
(15) Listina Evropske unije o temeljnih pravicah, člen 31(1): Vsak delavec ima pravico do zdravih in varnih delovnih pogojev, ki spoštujejo njegovo dostojanstvo.
(16) Druga Evropska raziskava podjetij o novih in nastajajočih tveganjih (ESENER-2), EU-OSHA, 2015)
(17) Eurofound: „Delovne razmere starajočih se delavcev“ (2008)
(18) Izjava direktorja EU-OSHA, 18.11.2014.
(19) Poročilo o zaposlitvenih možnostih oseb s kroničnimi boleznimi, Eurofound (2014).
(20) Ocena evropske strategije o varnosti in zdravju pri delu za obdobje 2007–2012, Evropska komisija (2013) in Socialno-ekonomski stroški nesreč pri delu in z delom povezanih bolezni, Evropska komisija (2012).
(21) Berechnung des internationalen „Return on Prevention“ für Unternehmen: Kosten und. Nutzen von Investitionen in den betrieblichen Arbeits- und Gesundheitsschutz, DGUV (2013).
(22) Peta evropska raziskava o delovnih razmerah, pregledno poročilo, Eurofound (2012).
(23) Druga Evropska raziskava podjetij o novih in nastajajočih tveganjih (ESENER-2), EU-OSHA, 2015)
(24) Druga Evropska raziskava podjetij o novih in nastajajočih tveganjih (ESENER-2), EU-OSHA, 2015)
(25) Zastopanje delavcev ter posvetovanje o varnosti in zdravju pri delu, EU-OSHA (2012).
(26) Prožne oblike dela: zelo netipične pogodbene ureditve, Eurofound (2010) in Zdravje in dobro počutje na delovnem mestu: poročilo na podlagi pete evropske raziskave o delovnih pogojih, Eurofound (2012).
(27) Peta evropska raziskava o delovnih razmerah, pregledno poročilo, Eurofound (2012) in Tretja evropska raziskava o podjetjih, Eurofound (2015).
(28) Poročilo o sedanjih razmerah v povezavi s sistemi poklicnih bolezni v državah članicah EU in državah EFTA/EGP, Evropska komisija (2013).
(29) EU-OSHA, 2013, Nova tveganja in trendi pri varnosti in zdravju žensk pri delu.
(30) Tveganja na področju zdravja in varnosti pri delu za najranljivejše delavce, tematski sektor A v Evropskem parlamentu, ekonomska in znanstvena politika, 2011, str. 40.
(31) UL C 230, 14.7.2015, str. 82.
(32)Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0093.
(33) The Cost of Inaction (Stroški neukrepanja), Nordon (2014); Rapport sur les perturbateurs endocriniens, le temps de la précaution (Poročilo o endokrinih motnjah, čas za previdnost), Gilbert Barbier (2011).

Pravno obvestilo