Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2014/2252(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0301/2015

Predložena besedila :

A8-0301/2015

Razprave :

PV 11/04/2016 - 16
CRE 11/04/2016 - 16

Glasovanja :

PV 12/04/2016 - 5.10
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2016)0103

Sprejeta besedila
PDF 272kWORD 100k
Torek, 12. april 2016 - Strasbourg Končna izdaja
Letni poročili o subsidiarnosti in sorazmernosti 2012 in 2013
P8_TA(2016)0103A8-0301/2015

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o letnih poročilih o subsidiarnosti in sorazmernosti 2012 in 2013 (2014/2252(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje(1),

–  ob upoštevanju praktičnih ureditev za izvajanje člena 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) v primeru sporazuma v prvi obravnavi, o katerih sta se 22. julija 2011 sporazumeli pristojni službi Evropskega parlamenta in Sveta,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o ustreznosti predpisov, subsidiarnosti in sorazmernosti v EU – 19. poročilo o boljši pripravi zakonodaje za leto 2011(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2012 o osemnajstem poročilu o boljši pripravi zakonodaje – uporaba načel subsidiarnosti in sorazmernosti (2010)(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2011 o boljši zakonodaji, subsidiarnosti, sorazmernosti in pametnih predpisih(4),

–  ob upoštevanju letnega poročila Komisije o subsidiarnosti in sorazmernosti za leto 2012 (COM(2013)0566) in letnega poročila Komisije o subsidiarnosti in sorazmernosti za leto 2013 (COM(2014)0506),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 4. decembra 2014 o pametni pravni ureditvi,

–  ob upoštevanju sklepov konference predsednikov parlamentov Evropske unije z dne 21. aprila 2015,

–  ob upoštevanju polletnih poročil konference COSAC z dne 27. septembra 2012, 17. maja 2013, 4. oktobra 2013, 19. junija 2014 in 14. novembra 2014 o razvoju postopkov in praks Evropske unije, ki se uporabljajo pri parlamentarnem nadzoru,

–  ob upoštevanju končnega poročila skupine na visoki ravni neodvisnih zainteresiranih strani za upravne obremenitve z dne 14. oktobra 2014 z naslovom „Zmanjšanje birokracije v Evropi – zapuščina in obeti“(5),

–  ob upoštevanju členov 52 in 132 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za proračunski nadzor, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za ustavne zadeve (A8-0301/2015),

A.  ker je 2012 Komisija prejela 83 obrazloženih mnenj, ki obravnavajo zakonodajne predloge; ker je leta 2012 skupno prejela 292 mnenj, tudi takih, ki niso štele za obrazloženo mnenje;

B.  ker je 2013 Komisija prejela 99 obrazloženih mnenj, ki obravnavajo zakonodajne predloge; ker je leta 2013 skupno prejela 313 mnenj, tudi takih, ki niso štele za obrazloženo mnenje;

C.  ker so nacionalni parlamenti leta 2012 podali 12 obrazloženih mnenj v zvezi z drugim Montijevim predlogom(6), kar predstavlja 19 glasov (meja je 18 glasov), in tako prvič sprožili postopek t. i. rumenega kartona, po katerem mora institucija, ki je predlog predstavila, tega pregledati in svojo odločitev, da ga umakne, spremeni ali ohrani, utemeljiti;

D.  ker je Komisija drugi Montijev predlog umaknila, vendar je menila, da je bil predlog v skladu z načelom subsidiarnosti in da je bil umaknjen zaradi nezadostne podpore v Evropskem parlamentu in Svetu ministrov(7);

E.  ker so nacionalni parlamenti leta 2013 izdali 13 obrazloženih mnenj o predlogu za ustanovitev evropskega javnega tožilstva(8), kar pomeni 18 glasov, in s tem sprožili drugi postopek rumenega kartona;

F.  ker je Komisija ugotovila, da je predlog v skladu z načelom subsidiarnosti in da umik ali sprememba nista potrebna; ker je Komisija izjavila, da bo v zakonodajnem postopku ustrezno upoštevala obrazložena mnenja(9);

G.  ker je več nacionalnih parlamentov izrazilo zadržke zaradi pristopa Komisije in menilo, da so obrazložitve in argumenti, ki jih je predložila, nezadostni; ker sta Odbor za pravne zadeve in Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve Evropskega parlamenta razpravljala o tej temi;

H.  ker so bili obseg in delovne metode v nadaljnjih pogajanjih s Svetom o evropskem javnem tožilstvu zoženi v primerjavi s prvotnim predlogom, o katerem so bila pripravljena obrazložena mnenja;

I.  ker mora Komisija glede na svojo pravico do pobude zagotoviti, da se že v začetnih fazah razvoja politik sprejmejo pravilne odločitve o tem, ali naj se predlaga ukrepanje na ravni EU in kako naj se to stori;

J.  ker Komisija pregleduje smernice, ki se uporabljajo v postopku ocene učinka, kar vključuje obravnavo subsidiarnosti in sorazmernosti;

K.  ker je Evropski parlament ustanovil lastni oddelek za oceno učinka, ki je v letu 2013 izdal 50 izhodiščnih vrednotenj in dve podrobni vrednotenji ocen učinka Komisije;

L.  ker so nacionalni parlamenti ugotovili, da je zaradi vključitve znatnih in številnih delegiranih pooblastil težko učinkovito oceniti, ali bodo končna pravila v skladu z načelom subsidiarnosti;

M.  ker se subsidiarnost in sorazmernost pregledata le na začetku zakonodajnega procesa, ko se opravi tudi ocena učinka;

1.  meni, da sta načeli subsidiarnosti in sorazmernosti temeljni vodilni načeli Evropske unije;

2.  poudarja, da bi morali načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, določeni v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji, usmerjati izvajanje pristojnosti EU; pozdravlja dejstvo, da so v letih 2012 in 2013 institucije EU in nacionalni parlamenti skrbno spremljali spoštovanje teh načel;

3.  pozdravlja tesnejše sodelovanje in večjo vključenost nacionalnih parlamentov v evropskem zakonodajnem procesu, rezultat tega pa je večja zavest o načelih, na katerih temelji EU, vključno z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti v medinstitucionalnem okviru; vseeno ugotavlja, da je treba na tem področju opraviti še veliko dela; za začetek predlaga, da bi Komisija vsako leto vodila razpravo z vsakim posameznim nacionalnim parlamentom, da bi okrepili dialog med Komisijo in nacionalnimi parlamenti;

4.  nadalje meni, da morata biti načeli subsidiarnosti in sorazmernosti izhodiščna točka za oblikovanje politik; zato poudarja, kako pomembno je oceniti na začetku zakonodajnega procesa, ali se lahko politični cilji lažje dosežejo na evropski kot pa na nacionalni ali regionalni ravni;

5.  se zaveda pomena parlamentov in njihovega ozemeljskega vpliva ter bližine državljanom in po potrebi poziva k njihovi večji vključenosti v sistem zgodnjega opozarjanja;

6.  vendar ugotavlja, da večino mnenj nacionalnih parlamentov predloži le nekaj nacionalnih parlamentov, ter spodbuja druge parlamente, naj se bolj vključijo v evropsko razpravo;

7.  poudarja, da morajo evropske institucije spoštovati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, zapisani v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji in protokolu št. 2 k Pogodbi o delovanju Evropske unije, ki sta splošne narave in ki zavezujeta institucije pri izvajanju pooblastil Unije, z izjemo področij, ki spadajo v izključno pristojnost Unije, kjer se načelo subsidiarnosti ne uporablja;

8.  meni, da je mehanizem preverjanja skladnosti z načelom subsidiarnosti velikega pomena za sodelovanje med evropskimi in nacionalnimi institucijami;

9.  zato obžaluje, da so letna poročila, ki jih pripravi Komisija, nekoliko površna, in poziva Komisijo, naj preuči možnost priprave podrobnejših poročil o upoštevanju subsidiarnosti in sorazmernosti pri oblikovanju politik EU;

10.  je seznanjen z metodologijo Komisije v letnih poročilih za leti 2012 in 2013, v katerih se uporablja statistika za opredelitev obrazloženih mnenj nacionalnih parlamentov o svežnju predlogov kot enega samega obrazloženega mnenja namesto kot obrazloženih mnenj za vsak posamezni predlog;

11.  meni, da se je kot celota, odstotni delež obrazloženih mnenj od vseh vloženih mnenj v primerjavi z letoma 2010 in 2011 znatno povečal, in ugotavlja, da so v letu 2012 obrazložena mnenja predstavljala 25 % vseh mnenj, leta 2013 pa 30 % mnenj nacionalnih parlamentov v skladu s Protokolom 2; s tem v zvezi je seznanjen s posvetovanji nacionalnih parlamentov v zakonodajnem postopku;

12.  poudarja, da so v letu 2012 nacionalni parlamenti prvič uporabili postopek „rumenega kartona“ v zvezi z načelom subsidiarnosti, in sicer v odgovor na predlog Komisije za uredbo o uveljavljanju pravice do kolektivnih ukrepov v okviru svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev (Monti II); ugotavlja, da je Komisija sicer sklenila, da načelo subsidiarnosti ni bilo kršeno, a je zaradi pomanjkanja politične podpore umaknila svoj predlog; ugotavlja, da je bil leta 2013 drugič uporabljen postopek „rumenega kartona“, in sicer v zvezi s predlogom Komisije o uredbi Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva; ugotavlja, da je Komisija sklenila, da je predlog skladen z načelom subsidiarnosti in da ga bo ohranila;

13.  ugotavlja, da obrazložena mnenja nacionalnih parlamentov kažejo na različne razlage načel subsidiarnosti in sorazmernosti; pri tem opozarja, da načelo subsidiarnosti, določeno v pogodbah, Uniji omogoča, da deluje na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, „le če in kolikor države članice ciljev predlaganih ukrepov ne morejo zadovoljivo doseči na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, temveč se zaradi obsega ali učinkov predlaganih ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije“; ravno tako opozarja, da „v skladu z načelom sorazmernosti ukrepi Unije vsebinsko in formalno ne presegajo tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev Pogodb“; spodbuja nacionalne parlamente, naj pri ocenjevanju spoštovanja načel subsidiarnosti in sorazmernosti skrbno sledijo črki Pogodbe o Evropski uniji; toplo priporoča, naj nacionalni parlamenti in evropske institucije izmenjajo mnenja in prakse o pregledovanju subsidiarnosti in sorazmernosti;

14.  ugotavlja, da se obrazložena mnenja nacionalnih parlamentov precej razlikujejo glede vrste uporabljenih argumentov in glede njihove oblike; obžaluje, da ni splošnih vzorcev, zaradi česar je težje oceniti, na kakšni podlagi se v postopek vključujejo nacionalni parlamenti;

15.  opozarja na zadržke, izražene v preteklih poročilih Parlamenta, v zvezi s primeri, ko subsidiarnost v oceni učinka, ki jo je pripravlja Komisija, ni bila ustrezno obravnavana; nadalje opozarja, da tudi letna poročila odbora za oceno učinka (IAB) opozarjajo na to vprašanje; ugotavlja, da je ta odbor za več kot 30 % ocen učinka, ki jih preučil v letih 2012 in 2013, menil, da so nezadovoljivo analizirale načelo subsidiarnosti; izraža zaskrbljenost, ker je ta številka leta 2014 narasla na 50 %, in Komisijo poziva, naj pri pregledu smernic, ki se uporabljajo za postopek ocene učinka, to vprašanje obravnava, trend pa obrne;

16.  opozarja, da so ocene učinka pomembni pripomočki pri odločanju v zakonodajnem postopku, in poudarja, da bi bilo treba v njih ustrezno upoštevati vprašanja, ki se nanašajo na subsidiarnost in sorazmernost;

17.  poudarja, da so temeljite ocene učinka, ki podrobno ocenijo skladnost z načelom subsidiarnosti, ključnega pomena za povečanje zaupanja državljanov, saj pogosto menijo, da je načelo subsidiarnosti bistven element demokratičnega procesa; zato poudarja, da bi lahko okrepljeno preverjanje subsidiarnosti obravnavali kot pomembno orodje za zmanjševanje tako imenovanega demokratičnega primanjkljaja;

18.  ponavlja poziv iz zgoraj omenjene resolucije z dne 14. septembra 2011 k uporabi nacionalnih ocen učinka (trenutno poteka razprava o njihovi reformi), da dopolnijo ocene učinka, ki jih v podporo predlagani zakonodaji opravi Komisija; meni, da bosta nedavno ustanovljena oddelka za oceno učinka v Parlamentu pozitivno dopolnila delo Komisije;

19.  izraža razočaranje nad odzivom Komisije do nacionalnih parlamentov v primerih, ko je sprožen postopek rumenega kartona; meni, da se mora Komisija celovito odzvati na vsak posamični zadržek, ki ga izrazijo nacionalni parlamenti, in sicer kot del dialoga, poleg objave mnenja; meni tudi, da mora Komisija pred pristojnim odborom ali odbori Parlamenta podrobno obrazložiti svoje stališče;

20.  poudarja, da bi postopek rumenega kartona kot instrument za vplivanje na odločanje na ravni EU lahko učinkovito okrepili z zgodnejšo izmenjavo informacij glede stališč nacionalnih parlamentov, zaradi česar spodbuja nacionalne parlamente, naj si izmenjujejo mnenja o obsegu in metodah ocenjevanja, ki se uporabljajo za oceno skladnosti z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti;

21.  meni, da je politični dialog vse pomembnejši za zagotavljanje spoštovanja subsidiarnosti; meni, da političnega dialoga ne bi bilo treba izboljšati samo v primerih, ki je sprožen postopek z rumenim ali oranžnim kartonom, ampak kot splošno pravilo; v zvezi s tem pozdravlja zavezo Junckerjeve komisije, da bo nastopila pred več nacionalnimi parlamenti, ter poziva Parlament, naj preuči možnost podobnih pobud; meni, da bi lahko poročevalce spodbudili k večjemu sodelovanju z nacionalnimi parlamenti, zlasti ker je uporaba videokonferenc in drugih metod spletnega delovanja vse lažja in učinkovitejša;

22.  poudarja, da morajo evropske institucije in nacionalni parlamenti še veliko postoriti, da bi v Evropski uniji ustvarili kulturo subsidiarnosti; priporoča, naj se nacionalni parlamenti in Komisija dogovorijo o dveh posebnih pobudah, ki bi pripomogli k boljšemu upoštevanju načela subsidiarnosti v zakonodajnem procesu, in sicer spodbujanje vključevanja stališč, perspektiv in drugih predlogov nacionalnih parlamentov v okviru političnega dialoga, zlasti med pripravljalnimi dejavnostmi, kot so zelene ali bele knjige Komisije, in možnost za podaljšanje obdobja za posvetovanje z nacionalnimi parlamenti v okviru analize subsidiarnosti, če nacionalni parlamenti to zahtevajo zaradi prekratkega roka na podlagi utemeljenih objektivnih razlogov, kot so naravne nesreče in čas počitnic; meni, da bi to bilo mogoče doseči s politično zavezo, ki bi jo institucije in nacionalni parlamenti sklenili v prvi vrsti, ne da bi zaradi tega prišlo do zamude pri sprejetju zadevne zakonodaje;

23.  če se države članice odločijo, da bodo podaljšale rok, do katerega morajo nacionalni parlamenti podati obrazloženo mnenje v skladu s členom 6 Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, bi bilo treba to vključiti v prihodnjo revizijo Pogodbe; takšno podaljšanje roka bi se lahko potem tudi opredelilo v sekundarni zakonodaji;

24.  meni, da je pomembno, da nacionalni parlamenti zlahka začnejo postopek rumenega kartona, ob hkratni potrditvi načela subsidiarnosti v skladu s Pogodbama;

25.  ugotavlja, da je v odboru COSAC več nacionalnih parlamentov izrazilo zanimanje za predložitev uvedbe zelenega kartona kot orodja za izboljšanje političnega dialoga, ki bi nacionalnim parlamentom, ob poprejšnji pridobitvi podpore Parlamenta, omogočil konstruktivno sodelovanje s Komisijo ob upoštevanju pravice Komisije do dajanja pobud;

26.  ugotavlja, da se lahko zakonodajni predlogi med čakanjem na sprejetje v institucijah znatno spremenijo; opozarja, da poteka preverjanje skladnosti z načelom subsidiarnosti le na začetku zakonodajnega postopka, ne pa tudi ob koncu; poleg tega opozarja, da so ocene učinka na splošno pripravljene le za začetno, ne pa končno fazo zakonodajnega postopka; poudarja, da je po začetku postopka sprejemanja potrebno vmesno vrednotenje, pa tudi na koncu zakonodajnega postopka, kar bi v določenih primerih omogočilo izdajo opozorila državam članicam, ki niso spoštovale načela subsidiarnosti;

27.  zato poziva k nadaljnji analizi subsidiarnosti in pripravi celovite ocene učinka ob koncu zakonodajnih pogajanj ter pred sprejetjem končnega besedila, da bi se zagotovila skladnost z načelom subsidiarnosti in da se lahko pripravi ocena, tudi sorazmernosti; meni, da bi takšno obdobje za razmislek pomagalo politikom pri presoji, ali je zakonodaja v skladu z načeli Unije, in bi povečalo preglednost rezultatov, doseženih v obdobjih, ko potekajo precej intenzivna pogajanja;

28.  je seznanjen z novimi cilji politike Komisije glede pobud in predlogov zakonodaje EU, namreč: čim nižji stroški; koristi za državljane, podjetja in delavce; izogibanje nepotrebnim upravnim bremenom;

29.  meni, da bi morali oceniti in dokazati, ali so programi iz večletnega finančnega okvira skladni z načelom subsidiarnosti v smislu dokazljive dodane vrednosti v upravičenih državah članicah;

30.  poziva Komisijo, naj v skladu z načeloma sorazmernosti in subsidiarnosti poenostavi postopek pridobitve sredstev EU, da bi bil prijavni postopek učinkovitejši in usmerjen k rezultatom;

31.  poudarja svojo zavezanost, da se zagotovi upoštevanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti prek ocenjevanja lastnih zakonodajnih samoiniciativnih poročil, predhodnih ocen za ocene učinka Komisije in nenehnega ocenjevanja potencialne dodatne vrednosti EU ter tako da se ocenijo stroški neukrepanja na ravni EU;

32.  je seznanjen z nedavnimi razpravami o reševanju sporov med vlagatelji in državo ter predlogi Komisije za zamenjavo sedanjega modela; opozarja, da je v členu 3 Pogodbe o delovanju Evropske unije določeno, da je skupna trgovinska politika sestavni del izključne pristojnosti Unije, ki temelji na enotnih načelih; zato ugotavlja, da se načelo subsidiarnosti ne uporablja na področju skupne trgovinske politike;

33.  poziva države članice, naj obnovijo razpravo o Konvenciji UNCITRAL o preglednosti pri arbitražnem reševanju sporov med vlagatelji in državo, da bo Komisija lahko podpisala konvencijo v imenu celotne Unije; obžaluje, da nekatere države članice niso pogodbenice te konvencije; meni, da ta primer poudarja potrebo po večji vsestranski jasnosti v zvezi s področjem uporabe izključne pristojnosti Unije na področju neposrednih tujih naložb; opozarja, da so različne politike, ki jih izvajajo države članice v zvezi z zaščito naložb, privedle do sedanjega stanja, v katerem so države članice pogodbenice približno 1400 dvostranskih naložbenih pogodb z včasih različnimi določbami, kar bi lahko privedlo do različne obravnave vlagateljev EU v tujini glede na izvor naložbe;

34.  v zvezi s finančno pomočjo EU drugim državam, konkretno makrofinančno pomočjo, poziva k bolj poglobljeni predhodni in naknadni oceni učinka glede sorazmernosti predlaganih ukrepov, da bo pomoč učinkovita in bo dejansko pomagala našim partnerjem v stiski; vztraja, da je treba določiti pogoje za izplačilo pomoči in uvesti ustrezen nadzor nad uporabo teh sredstev, vključno z ukrepi za preprečevanje in boj proti goljufijam in korupciji ter podrobnim nadzorom Parlamenta; poziva k tesnejšemu povezovanju zunanjih instrumentov EU z združevanjem trgovinske, razvojne in zunanje in varnostne politike; poudarja, da morajo v tej zvezi države članice pokazati več zavezanosti;

35.  poudarja izjemni pomen ustreznega posvetovanja, dialoga in sodelovanja državljanov, podjetij (zlasti MSP) in civilne družbe v procesu odločanja EU na področju trgovinske politike;

36.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 321, 31.12.2003, str. 1.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0061.
(3) UL C 353 E, 3.12.2013, str. 117.
(4) UL C 51 E, 22.2.2013, str. 87.
(5) http://ec.europa.eu/smart-regulation/refit/admin_burden/docs/08-10web_ce-brocuttingredtape_en.pdf
(6) Predlog uredbe Sveta o uveljavljanju pravice do kolektivnih ukrepov v okviru svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev (COM(2012)0130).
(7) Pismo podpredsednika Komisije Šefčoviča nacionalnim parlamentom z dne 12. septembra 2012.
(8) Predlog Komisije o ustanovitvi evropskega javnega tožilstva (COM(2013)0534).
(9) Sporočilo z dne 27. Novembra 2013 Evropskemu parlamentu, Svetu in nacionalnim parlamentom o proučitvi predloga uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva v zvezi z načelom subsidiarnosti v skladu s Protokolom št. 2 (COM(2013)0851).

Pravno obvestilo