Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2015/2228(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0153/2016

Predložena besedila :

A8-0153/2016

Razprave :

PV 25/05/2016 - 22
CRE 25/05/2016 - 22

Glasovanja :

PV 26/05/2016 - 6.8
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2016)0235

Sprejeta besedila
PDF 385kWORD 158k
Četrtek, 26. maj 2016 - Bruselj Končna izdaja
Revščina: vidik spola
P8_TA(2016)0235A8-0153/2016

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 26. maja 2016 o revščini: vidik spola (2015/2228(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju členov 2 in 3(3) Pogodbe o Evropski uniji,

–  ob upoštevanju členov 8, 9, 151, 153 in 157 Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti njenih določb o socialnih pravicah in enakosti med moškimi in ženskami,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o odpravi vseh oblik diskriminacije žensk iz leta 1979,

–  ob upoštevanju Konvencije Sveta Evrope o preprečevanju nasilja nad ženskami in nasilja v družini ter o boju proti njima (Istanbulska konvencija),

–  ob upoštevanju strategije EU za rast Evropa 2020, zlasti cilja, da bi do leta 2020 za 25 % zmanjšali število Evropejcev, ki živijo pod nacionalno mejo revščine, s čimer bi iz revščine rešili več kot 20 milijonov ljudi, in da je treba v celoti izkoristiti sisteme socialnega varstva in pokojninske sisteme držav članic ter tako zagotoviti ustrezno dohodkovno podporo,

–  ob upoštevanju svežnja Komisije o socialnih naložbah iz leta 2013,

–  ob upoštevanju izkustvene skupnosti za vključevanje načela enakosti spolov pri Evropskem socialnem skladu (GenderCop), zlasti delovne skupine GenderCopa o revščini in vključevanju,

–  ob upoštevanju člena 7 uredbe o skupnih določbah za strukturne sklade za obdobje 2014–2020,

–  ob upoštevanju letne konvencije Evropske platforme za boj proti revščini in socialni izključenosti leta 2014,

–  ob upoštevanju Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu,

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 2010/18/EU z dne 8. marca 2010 o izvajanju revidiranega okvirnega sporazuma o starševskem dopustu, sklenjenega med BUSINESSEUROPE, UEAPME, CEEP in ETUC, ter o razveljavitvi Direktive 96/34/ES,

–  ob upoštevanju načrta Komisije iz avgusta 2015 za nov začetek za reševanje izzivov usklajevanja poklicnega in družinskega življenja, s katerimi se srečujejo delovno aktivne družine,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 3. decembra 2015 z naslovom "Strategic engagement for gender equality 2016-2019" (Strateška prizadevanja za enakost spolov 2016–2019) (SWD(2015)0278),

–  ob upoštevanju rezultatov raziskave EU o lezbijkah, gejih, biseksualcih in transspolnih osebah v Evropski uniji, ki jo je izvedla Agencija za temeljne pravice in ki je bila objavljena 17. maja 2013,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. oktobra 2005 o ženskah in revščini v Evropski uniji(1) ter resolucije z dne 3. februarja 2009 o nediskriminaciji na podlagi spola in solidarnosti med generacijami(2),

–  ob upoštevanju stališča, sprejetega v prvi obravnavi dne 20. oktobra 2010(3), z namenom sprejetja Direktive 2011/.../EU Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi direktive o porodniškem dopustu,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. marca 2011 o pojavni obliki revščine žensk v Evropski uniji(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. aprila 2011 o prednostnih nalogah in splošnem pregledu novega političnega okvira EU za boj proti nasilju nad ženskami(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o razmerah žensk, ki se približujejo upokojitveni starosti(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o položaju mater samohranilk(7),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. maja 2012 s priporočili Komisiji o uporabi načela enakega plačila za enako delo ali delo enake vrednosti za moške in ženske(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. februarja 2013 o 57. zasedanju Komisije Združenih narodov za položaj žensk o odpravi in preprečevanju vseh oblik nasilja nad ženskami in dekleti(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. marca 2013 o vplivu gospodarske krize na enakost spolov in pravice žensk(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. marca 2015 o napredku pri doseganju enakosti med ženskami in moškimi v Evropski uniji leta 2013(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. junija 2015 o strategiji EU za enakost žensk in moških po letu 2015(12),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. oktobra 2015 o uporabi Direktive 2006/54/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 5. julija 2006 o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu(13),

–  ob upoštevanju študije, objavljene aprila 2014, ki jo je naročila Komisija, z naslovom Starši samohranilci in zaposlovanje v Evropi,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve o izpolnjevanju ciljev boja proti revščini ob upoštevanju vedno višjih stroškov gospodinjstev ter priloženega mnenja Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0040/2016),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravice žensk in enakost spolov in mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0153/2016),

A.  ker najnovejši podatki Eurostata kažejo, da je število žensk, ki živijo v revščini, še vedno višje kot pri moških, s približno 64,6 milijona žensk v primerjavi s 57,6 milijona moških(14); ker to kaže, da revščina na ženske in moške vpliva različno; ker je v EU-28 v letu 2014 revščina še posebej ogrožala ženske, saj je stopnja ogroženosti znašala 46,6 % pred socialnimi transferji in 17,7 % po teh transferjih; ker se stopnja revščine med ženskami močno razlikuje med državami članicami; ker je ne glede na to, kako specifične so ogrožene skupine, kot so starejše ženske, samske ženske, matere samohranilke, lezbijke, biseksualke, transspolne ženske in invalidke, stopnja revščine med migrantkami in pripadnicami etničnih manjšin enaka po vsej EU; ker 38,9 % prebivalstva in 48,6 % samskih žensk v EU-28 ne more kriti nepredvidenih izdatkov; ker visoki komisar OZN za človekove pravice poroča, da ženske predstavljajo večino najrevnejših ljudi na svetu in da se je število žensk, ki živijo v revščini na podeželju, od leta 1975 povečalo za 50 %, da ženske opravijo dve tretjini delovnih ur na svetu in proizvedejo polovico svetovne hrane, pri tem pa zaslužijo le 10 % svetovnega dohodka in imajo v lasti manj kot 1 % svetovne lastnine;

B.  ker enakost spolov na trgu dela, dosežena z večjo socialno in gospodarsko blaginjo, ne prinaša koristi samo ženskam, temveč tudi gospodarstvu in celotni družbi; ker je bil cilj zagotoviti enakost med moškimi in ženskami opredeljen že leta 1957 v Rimski pogodbi;

C.  ker so se vlade v Konvenciji Združenih narodov o otrokovih pravicah in Agendi za trajnostni razvoj do leta 2030 zavezale, da bodo vsem fantom in dekletom omogočile, da v celoti dokončajo primarno izobraževanje; ker je Parlament maja 2015 na mednarodni dan žena pripravil dogodek o opolnomočenju deklet in žensk z izobraževanjem; ker sta formalna in neformalna izobrazba bistveni za premostitev marginalizacije in različnih oblik diskriminacije, saj ustvarjata dialog, odprtost in razumevanje med skupnostmi ter omogočata opolnomočenje marginaliziranih skupnosti;

D.  ker so v časih gospodarske recesije ljudje, ki že živijo na robu revščine, – kar so precej verjetneje ženske – v ranljivem položaju na trgu dela in na področju socialne varnosti, zlasti pripadniki skupin, ki se srečujejo z večplastno diskriminacijo; ker raziskava o položaju lezbijk, gejev, biseksualcev in transspolnih oseb v Evropski uniji ugotavlja, da se lezbijke in transspolne ženske soočajo z nesorazmernim tveganjem diskriminacije na podlagi spolne usmerjenosti ali spolne identitete pri zaposlovanju (19 %), izobraževanju (19 %), nastanitvi (13 %), zdravstveni oskrbi (10 %) in dostopu do socialnih storitev (8 %); ker to povzroča nesorazmerno tveganje za njihovo ekonomsko in socialno blaginjo;

E.  ker so se z varčevalnimi politikami, ki jih je zahtevala Komisija in jih izvajajo države članice, skupaj z gospodarsko krizo v zadnjih letih povečale neenakosti in so prizadete zlasti ženske, saj se je revščina med njimi še povečala in so vse bolj izključene iz trga dela; ker se je zmanjšala mreža javnih storitev in infrastrukture za varstvo otrok, starejših in bolnih ter zagotavljanje tovrstnih kakovostnih brezplačnih javnih storitev;

F.  ker so enostarševske družine bolj izpostavljene revščini ali socialni izključenosti (49,8 % v primerjavi s 25,2 % povprečnih gospodinjstev z vzdrževanimi otroki, čeprav obstajajo velike razlike med državami članicami)(15); ker so po podatkih Eurostata leta 2014 ženske predstavljale 56,6 % enostarševskih gospodinjstev v Uniji; ker revščina močno vpliva na osebni razvoj in izobraževanje otrok, posledice pa se lahko kažejo vse življenje; ker so se povečale razlike v izobrazbi med otroki iz različnih družbenoekonomskih okolij (v 11 državah zagotavljanje predšolske vzgoje in varstva za otroke v starosti od 0 do 3 let dosega zgolj 15-odstotno pokritost); ker obstaja velika verjetnost prenašanja revščine med več generacijami; ker je pomanjkanje kakovostnega izobraževanja dejavnik, ki znatno povečuje možnosti revščine in socialne izključenosti otrok, številni dejavniki, povezani z družinskim življenjem, kot so pomanjkanje stabilnosti, nasilje ali slabe bivalne razmere, pa bistveno povečujejo tveganje za zgodnjo opustitev šolanja;

G.  ker revščina še posebej prizadene ženske, ki živijo na podeželju; ker številne ženske, ki živijo na podeželju, niso registrirane na trgu dela ali prijavljene kot brezposelne; ker je stopnja brezposelnosti žensk na podeželju zelo visoka, zaposlene pa imajo zelo nizke dohodke; ker imajo ženske na podeželju omejen dostop do izobraževanja, zgodnjega odkrivanja raka in zdravstvenega varstva na splošno;

H.  ker življenje na robu revščine vodi v socialno izključenost in neudeležbo v družbenem življenju, kar zadeva dostop do izobraževanja, pravnega varstva, vseživljenjskega učenja, osnovnih zdravstvenih storitev, dostojnih bivalnih razmer in prehrane, vode in energije, dostop do kulture in sodelovanje pri njej ter dostop do informacij, športa in javnega prevoza; ker se z naložbami v politike, ki podpirajo ženske, izboljšujejo tudi življenjske razmere njihovih družin, zlasti otrok;

I.  ker razlika v plačilu med spoloma znaša 16,3 % in se ženske bolj kot moški soočajo z atipičnimi in negotovimi pogodbami o delu;

J.  ker imajo ženske, ki želijo ustanoviti podjetje, zelo pogosto težave pri dostopu do kreditov, saj tradicionalni finančni posredniki le stežka odobrijo posojila, saj menijo, da so podjetnice bolj izpostavljene tveganju in manj pripravljene širiti podjetje in uresničevati donosne naložbe;

K.  ker so ženske pogosto zaposlene v gospodinjstvih in jih področje uporabe nacionalne delovne zakonodaje pogosto ne vključuje; ker zlasti ženskam brez dokumentov grozi prisilno delo in izkoriščanje na tem področju;

L.  ker ženske pogosteje kot moški prevzemajo odgovornost za oskrbo starejših, bolnih ali vzdrževanih družinskih članov in otrok ter pogosteje začasno prekinejo svojo poklicno pot, posledica tega pa sta nizka vključenost na trg dela in dolga obdobja neaktivnosti na tem trgu; ker se tveganje revščine zmanjša z uvedbo zelo kakovostnih, cenovno dostopnih socialnih storitev in infrastrukture za predšolsko vzgojo in varstvo ter oskrbo za druge vzdrževane osebe, na primer starejše; ker je le nekaj držav članic doseglo ali preseglo barcelonske cilje, ki bi morali biti bistveni za napredek pri enaki delitvi obveznosti glede oskrbe;

M.  ker je zaradi medgeneracijske razsežnosti revščine obravnavanje položaja deklet in mladih žensk, ki se soočajo s socialno izključenostjo in revščino, bistvenega pomena za boj proti feminizaciji revščine;

N.  ker je, gledano za celo EU-27, 34 % mater samohranilk v aktivni starosti izpostavljenih tveganju revščine v primerjavi s 17 % za druge družine v aktivni starosti z otroki;

O.  ker razlika pri pokojninskih pravicah povprečno znaša 39 % in je nastala z neravnovesjem zaradi trajnih neenakosti pri plačah in dostopu do zaposlitve, diskriminacije ter razlike v plačah med ženskami in moškimi na trgu dela; ker razlika v pokojninah onemogoča ekonomsko neodvisnost žensk in je eden od razlogov za to, da se ženske v starosti znajdejo pod pragom revščine; ker so potrebni ukrepi za zagotovitev enakega dostopa do dostojnih pokojninskih sistemov za ženske; ker se je v obdobju 2006–2012 razlika v pokojninah zmanjšala v tistih državah članicah, ki so izvajale Direktivo 2006/54/ES;(16)

P.  ker je povečanje tveganja za revščino tesno povezano z zmanjšanjem proračunskih sredstev na področju izobraževanja, sistemov socialnega varstva in storitev nege in oskrbe; ker so kriza in varčevalni ukrepi, sprejeti v številnih evropskih državah, najbolj prizadeli ženske in otroke;

Q.  ker so ženske glavno gonilo gospodarskega in družbenega razvoja, dobra izobrazba pa je ena najbolj učinkovitih razpoložljivih strategij za uspeh na trgu dela in prekinitev kroga revščine; ker veliko finančno breme plačljivega izobraževanja glede na s tem povezane neposredne in posredne stroške močno ovira ljudi, ki živijo v revščini, pri pridobivanju kvalifikacij; ker so deklice v šoli boljše od dečkov, vendar se pogosto srečujejo z večjimi težavami ali zaradi družinskega ali drugega pritiska učnega uspeha ne morejo prenesti v poklicne dosežke;

R.  ker stereotipi, ki se na široko izražajo v družbi, temeljijo na patriarhalnosti in ženskam namenjajo podrejeno vlogo v družbi, s čimer prispevajo k feminizaciji revščine; ker se ti stereotipi razvijajo že v otroštvu in se kažejo pri izbiri možnosti v izobraževanju in usposabljanju ter tudi na trgu dela; ker so ženske še vedno prepogosto omejene na „ženskam prijazne“ naloge, za katere še vedno niso ustrezno plačane, hkrati pa so še vedno preslabo zastopane na področjih matematike, znanosti, gospodarstva, informacijske in komunikacijske tehnologije in inženirstva, pa tudi na odgovornih položajih; ker ti stereotipi v povezavi z normativno vlogo sektorjev, kjer prevladujejo moški, pri določanju plač vodijo do diskriminacije na podlagi spola;

S.  ker strategija Evropa 2020 za pametno, trajno in vključujoče gospodarstvo Unije vsebuje visoko zastavljene cilje, kot so 75-odstotna stopnja zaposlenosti in zmanjšanje števila ljudi pod pragom ali na robu revščine za najmanj 20 milijonov ter zmanjšanje socialne izključenosti do leta 2020; ker cilji strategije predvidevajo zmanjšanje zgodnjega šolskega osipa pod 10 %;

T.  ker je eden od ciljev strategije Evropa 2020 zagotoviti, da 40 % mladih med 30. in 34. letom doseže univerzitetno izobrazbeno raven v primerjavi s sedanjih 37,9 %; ker povprečje pri ženskah presega 42,3 %, pri moških pa znaša 33,6 %;

U.  ker uresničevanje cilja strategije Evropa 2020 za boj proti revščini kot enega od petih merljivih ciljev strategije zahteva tudi pomemben nov politični zagon; ker teh ciljev ni mogoče doseči, ne da bi politika za boj proti revščini vključevala močno razsežnost spola, in brez sprejetja nacionalnih politik za zaščito žensk, zlasti pred tveganjem revščine;

V.  ker so lahko revščina in socialna izključenost ter ekonomska odvisnost žensk dejavniki, ki poslabšujejo položaj žensk žrtev nasilja, ter obratno, saj ima nasilje posledice za zdravje žensk in pogosto vodi v izgubo delovnega mesta, brezdomstvo, socialno izključenost in revščino; ker to vključuje nesorazmerno izpostavljenost trgovini z ljudmi in spolnemu izkoriščanju; ker poleg tega veliko žensk, ki trpijo zaradi te oblike nasilja, še naprej živi s tistimi, ki jih zlorabljajo, saj so od njih ekonomsko odvisne;

W.  ker je enakost spolov orodje za boj proti revščini med ženskami, saj pozitivno vpliva na produktivnost in gospodarsko rast ter vodi k večji udeležbi žensk na trgu dela, kar prinaša številne socialne in ekonomske koristi;

Revščina ter usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja

1.  poudarja, da so pri preprečevanju revščine, zlasti med ženskami, ključnega pomena kakovostne javne storitve, od katerih so ženske bolj odvisne;

2.  poudarja, da je treba moške spodbujati in jih obvezati k promociji enakosti spolov na vseh področjih in na vseh ravneh trga dela;

3.  meni, da bi države članice morale med prednostne naloge postaviti vprašanje usklajevanja zasebnega in poklicnega življenja in v ta namen skleniti delovne dogovore, ki bodo prijazni za družinsko življenje, npr. prilagodljiv delavnik in možnost dela na daljavo; ugotavlja, da pomanjkanje cenovno dostopnega kakovostnega varstva otrok, oskrbe vzdrževanih oseb in starejših, zlasti pa jasli, vrtcev in struktur za dolgotrajno nego, prispeva k socialni izključenosti ter neenakostim med spoloma v zaposlitvi, plači in pri pokojninah; poudarja, da je enakopraven dostop do brezplačne kakovostne predšolske vzgoje in cenovno dostopnega varstva, do formalnega in neformalnega izobraževanja ter priložnostnega učenja in do storitev za pomoč družinam osrednjega pomena za spodbujanje žensk, naj vstopijo na trg dela in tam ostanejo, za zagotavljanje enakih možnosti in prekinitev kroga revščine, saj to ženskam pomaga, da postanejo neodvisne in si pridobijo kvalifikacije za varno zaposlitev;

4.  obžaluje varčevalne politike, ki skupaj z gospodarsko krizo prispevajo k naraščajoči stopnji revščine, zlasti med ženskami;

5.  poziva države članice in Komisijo, naj za izpolnitev barcelonskih ciljev razvijejo in uporabijo obstoječe politike in finančne instrumente, med drugim tudi sveženj „socialnih naložb“; v zvezi s tem poziva, naj se optimalno izkoristita Evropski socialni sklad (ESS) in Evropski sklad za regionalni razvoj (ESRR), pri socialnih naložbah in uporabi uredbe o Evropskem skladu za strateške naložbe (EFSI) naj se prednost nameni zagotovitvi javnih in zasebnih struktur za nego in pomoč otrokom in drugim vzdrževanim osebam, predlaga, naj Komisija v obliki mehanizma za sofinanciranje nameni specifične vire za spodbujanje ukrepov za območja, kjer ni dovolj struktur za predšolsko vzgojo in varstvo ter kjer vlada izredno nizka stopnja zaposlenosti žensk;

6.  poziva države članice, naj izvajajo politike, ki bodo varovale in zagotavljale bolj kakovostne in brezplačne javne storitve, še zlasti na področju zdravstva, izobraževanja, socialne varnosti in sodstva; opozarja, da je morajo javne službe obvezno razpolagati s potrebnimi finančnimi in človeškimi viri, če naj izpolnijo zadane cilje;

7.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo potrebne ukrepe za spodbujeno usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja, da bi na ta način ženskam, zlasti tistim med njimi, ki jih revščina najbolj ogroža, omogočile nadaljevanje poklicne poti na temelju polnega delovnega časa oziroma, če jim je to ljubše, na temelju skrajšanega oziroma gibljivega delovnega časa;

8.  poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami sproži obsežno pobudo, kako izpolniti potrebe mater in očetov glede različnih vrst dopusta – porodniškega, očetovskega, dopusta za nego in varstvo otroka in dopusta za nego –, zlasti da bi lahko moški dejavno nastopili kot očetje, kar bi omogočilo pravičnejšo porazdelitev družinskih obveznosti, ženske pa bi na ta način imele enake možnosti za udeležbo na trgu dela, s čimer bi bile tudi ekonomsko bolj neodvisne; se zaveda, da je zakonodaja s tega področja v nekaterih državah članicah že naprednejša od določb v predpisih EU; poziva države članice, naj razmislijo o sprejetju zakonodaje, ki bo zavarovala ali spodbudila materinske, očetovske in starševske pravice; poudarja, da je bilo leta 2010 med osebami, ki so uveljavljale pravico do dopusta za nego in varstvo otroka, le 2,7 % moških, kar kaže na potrebo po konkretnem ukrepanju za to, da se zagotovijo pravice do koriščenja dopusta za nego in varstvo otroka;

9.  ponovno izraža razočaranje, ker je bila po mnogih letih prizadevanj za premik z mrtve točke umaknjena direktiva o porodniškem dopustu, ki bi zagotovila boljšo zaščito evropskih državljanov; poziva Komisijo, naj pripravi nov predlog in predlaga obvezno pravico do plačanega očetovskega dopusta; je prepričan, da morajo vse države članice sprejeti specifične ukrepe zato, da bodo ženske lažje usklajevale poklicno in zasebno življenje; poziva Komisijo, naj v proces evropskega semestra vključi cilj doseganja močne socialne dimenzije in enakosti spolov na delovnem mestu;

10.  pozdravlja predlog za uvedbo dopusta za nego, kot je predstavljen v načrtu Komisije za nov začetek pri obravnavi izzivov, povezanih z usklajevanjem poklicnega in zasebnega življenja, s katerimi se soočajo družine zaposlenih,

Revščina in delo

11.  poziva Komisijo in države članice, naj ob upoštevanju ciljev strategije Evropa 2020 pripravijo ukrepe, s katerimi bodo spodbujale zaposlovanje žensk in vključevanje socialno ogroženih skupin žensk na trg dela, naj okrepijo in izboljšajo izobraževanje, več sredstev vlagajo v usposabljanje in obveščanje, da bodo kvalifikacije zagotovljeno prevladale pri kasnejšem vključevanju žensk na trg dela, s poudarkom na vseživljenjskem učenju, s katerim lahko ženske pridobijo potrebne veščine za dostop do kakovostnih delovnim mest oziroma se na spreminjajočem se trgu dela prekvalificirajo; poziva k temu, naj se med deklicami bolj promovirajo predmeti s področja naravoslovja, tehnologije, inženirstva in matematike, da bi se na ta način spopadli z izobraževalnimi stereotipi, na dolgi rok pa tudi z razlikami v zaposlovanju in plači; poziva k razvoju cenovno dostopnih in kakovostnih javnih storitev nege in oskrbe, k prilagodljivi, a ne prekarni ureditvi delovnega časa v korist tako žensk kot moških in k ukrepom za boj proti segregaciji žensk in moških po poklicu in sektorju, vključno s poslovnim svetom in na odgovornih položajih;

12.  poudarja, da je dostop do posojil, finančnih storitev in svetovanja ključnega pomena za krepitev vloge žensk, ki jim grozi socialna izključenost na področju podjetništva, ter poziva k njihovi večji zastopanosti v tem sektorju; poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo učinkovite ukrepe za izboljšanje dostopa do financiranja za ženske, ki želijo ustanoviti lastno podjetje ali začeti naložbene projekte, ter za spodbujanje ženskega podjetništva, saj to prispeva k splošnemu gospodarskemu in socialnemu razvoju, olajšuje dostop do posojil, tudi preko instrumentov za mikroposojila, zlasti kar zadeva ogrožene ženske, ki so izpostavljene večplastni diskriminaciji, ter neprekarno razvija in širi programe samozaposlovanja; v zvezi s tem poudarja pomen izmenjave in spodbujanja najboljših praks, mentorstva, vzornic in drugih oblik podpore za brezposelne ženske;

13.  poudarja, da je bistvenega pomena, da se makroekonomske, socialne politike in politike trga dela reformirajo in uskladijo s politikami enakosti spolov, s čimer bi se zagotovila ekonomska in socialna pravičnost za ženske, preučijo metode, uporabljene za določanje stopnje revščine, razvijejo strategije za spodbujanje pravične porazdelitve bogastva;

14.  ugotavlja, da ženske pogosteje opravljajo prekarno in slabo plačano delo oziroma delo po nestandardnih pogodbah o zaposlitvi; ugotavlja, da je eden od vidikov prekarnosti dela tudi razširjenost neprostovoljnega dela s skrajšanim delovnim časom, kar prispeva k tveganju za revščino, njegov odstotek pa se je s 16,7 % povečal na 19,6 % vseh zaposlenih; poziva države članice, naj okrepijo prizadevanja v boju proti delu na črno, prekarnemu delu in zlorabi nestandardnih pogodb o zaposlitvi, vključno s pogodbami brez določenega delovnega časa v nekaterih državah članicah; opozarja na visoko stopnjo dela na črno, ki ga opravljajo ženske, kar negativno vpliva na njihove prihodke, socialno varnost in zaščito, pa tudi na raven BDP v EU; poziva države članice, naj preučijo možnost uveljavitve priporočil Mednarodne organizacije dela (ILO) za zmanjšanje deleža prekarnega dela(17), na primer analiziranja in omejevanja primerov, v katerih se lahko uporabljajo prekarne pogodbe, ter omejevanja trajanja zaposlitve po takšni pogodbi, po izteku katere je treba delavcu ponuditi možnost sklenitve pogodbe za nedoločen čas;

15.  poziva države članice, naj spremljajo pravice delavk, ki pogosto delujejo na slabo plačanih delovnih mestih in so žrtve diskriminacije;

16.  opozarja na nove kategorije žensk, ki živijo v revščini, tvorijo pa jih mlade, strokovno usposobljene ženske, zaradi česar je velik delež mladih diplomiranih žensk obsojenih na prekarno poklicno življenje in na prejemanje tako nizkih dohodkov, da jim le redko uspe preseči prag revščine („novi reveži“);

17.  ponovno poziva Komisijo, naj pregleda veljavno zakonodajo, da bi odpravili razlike med spoloma v plači in pokojninah; ugotavlja, da so ukrepi za povečanje preglednosti plač bistvenega pomena za odpravo razlike v plačilu med spoloma, in poziva države članice, naj izvajajo priporočila Komisije z dne 7. marca 2014 o krepitvi načela enakega plačila za ženske in moške s preglednostjo, vključno z obrnjenim dokaznim bremenom pri boju proti diskriminaciji na delovnem mestu;

18.  poziva Komisijo, naj izvede študijo o tem, kako postopki v zvezi z uradnim priznavanjem spremembe spola oziroma nerazpoložljivost teh postopkov vplivajo na položaj transspolnikov na trgu dela, zlasti v zvezi z njihovim dostopom do zaposlitve, višino dohodka, poklicnim napredovanjem in pokojninami;

19.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da ženske pogosto prejemajo pokojnine, ki znašajo le nekaj več od eksistenčnega minimuma, za kar je več razlogov: vmes so npr. prekinile ali ustavile poklicno življenje, da bi skrbele za družino, ali so skozi celotno poklicno življenje delale s skrajšanim delovnim časom oziroma so brez plačila delale za zakonca, zlasti v trgovini ali na kmetiji, ter niso vplačevale v sistem socialne varnosti;

20.  pozdravlja dejstvo, da Komisija meni, da je „enako plačilo za delo enake vrednosti“ eno ključnih področij ukrepanja v novi strategiji za enakost spolov; poziva Komisijo, naj sprejme sporočilo o novi strategiji za enakost spolov in pravice žensk po letu 2015, da se bodo vključeni cilji in politike dejansko lahko izvajali;

21.  poziva države članice, naj zagotovijo, da se bo lahko vsak, ki bo začasno prekinil svoje poklicno delovanje, da bi se posvetil vzgoji otrok ali skrbi za starejše, ponovno vključil na trg dela in se vrnil na svoje staro delovno mesto ter da bo lahko poklicno napredoval;

22.  poziva Komisijo, naj opravi oceno učinka shem minimalnega dohodka v EU in preuči nadaljnje ukrepe, ki bi upoštevali tudi gospodarske in socialne okoliščine v vsaki državi članici ter oceni, ali te sheme omogočajo gospodinjstvom, da bi izpolnile osnovne osebne potrebe; ponovno poziva države članice, naj uvedejo minimalno nacionalno pokojnino, ki ne sme biti nižja od praga tveganja revščine;

23.  ugotavlja, da so upokojene ženske najbolj ranljiva skupina, ki mnogokrat živi v revščini ali tik nad njenim pragom; poziva države članice, naj zmanjšanje razlike v pokojninah obravnavajo kot gospodarski cilj; poziva države članice, na izvedejo reforme pokojninskih sistemov, da bodo vedno in vsem zagotovile ustrezne pokojnine ter odpravile razlike v pokojninah med moškimi in ženskami; meni, da instrumenti za odpravo razlike v pokojninah vključujejo prilagoditev pokojninskih sistemov za zagotavljanje enakosti med ženskami in moškimi, prilagoditve na področju izobraževanja, načrtovanja poklicne poti, sistema ureditve dopusta za nego in varstvo otroka ter drugih storitev v podporo starševstva; poziva države članice, naj v skladu z načelom subsidiarnosti preučijo možnosti zagotovitve skupnih pokojninskih pravic v primeru razveze ali prenehanja življenjske skupnosti; ugotavlja, da se sistemi poklicnega pokojninskega zavarovanja čedalje bolj upravljajo v skladu z zavarovalnimi načeli, zaradi česar lahko pride do številnih razlik na področju socialnega varstva(18); poudarja, da je Sodišče Evropske unije jasno določilo, da je treba sheme poklicnega pokojninskega zavarovanja obravnavati kot plače in da se zato tudi zanje uporablja načelo enakega obravnavanja;

Revščina: splošna priporočila

24.  poudarja, da so stroški na enoto, ki jih plačujejo osebe, ki živijo v prekarnosti, pogosto višji od stroškov, ki jih za isto blago in storitve, potrebne za družbeno in finančno preživetje, zlasti na področju telekomunikacij, energije in vode, plačujejo prebivalci z višjimi dohodki; poziva države članice, naj v tesnem sodelovanju z dobavitelji in operaterji razvijejo sheme podpore in socialnih cen za najbolj prikrajšane v družbi, zlasti v zvezi z vodo in dobavo elektrike, da se izkorenini energijska revščina v gospodinjstvih;

25.  ponovno opozarja na vlogo izobraževanja pri odpravljanju spolnih stereotipov, opolnomočenju žensk in deklet v družbenem, gospodarskem, kulturnem, političnem in znanstvenem življenju ter pri prekinitvi kroga revščine z vključevanjem žensk v sektorje, v katerih so od nekdaj premalo zastopane, npr. v znanost, tehnologijo, inženirstvo in podjetništvo, ter poziva Komisijo, naj cilje poklicnega usposabljanja za ženske vključi v priporočila za posamezne države; poudarja pomen neformalnega izobraževanja; poziva države članice, naj naložbe v izobraževanje deklet in žensk za večanje njihovega potenciala vključijo v domače gospodarske programe in načrte za oživitev gospodarstva; spodbuja države članice, naj pripravijo pomoč mladim ženskam pri prehodu s formalnega izobraževanja na trg dela; poudarja, da morajo vse izobraževalne ustanove posredovati demokratične vrednote z namenom spodbujanja strpnosti, dejavnega državljanstva, socialne odgovornosti in spoštovanja razlik, povezanih s spolom, manjšinami ter etničnimi in verskimi skupinami; poudarja, da sta šport in telesna vzgoja pomembna za premagovanje predsodkov in stereotipov, saj v sebi potencialno nosita moč, ki lahko socialno ranljivim mladim pomaga vrniti se na pravo pot;

26.  je zaskrbljen, ker so ženske z otroki na delovnem mestu diskriminirane zato, ker so matere in ne zato, ker bi slabše opravljale delo kot njihovi kolegi; poziva države članice, naj dejavno spodbujajo pozitivno podobo zaposlenih mater in se borijo proti t. i. kaznovanju materinstva, na katerega opozarjajo številne raziskave;

27.  poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da se sredstva iz strukturnih in investicijskih skladov, zlasti Evropskega socialnega sklada ter Evropskega sklada za strateške naložbe, uporabijo za izboljšanje izobraževanja in usposabljanja za boljši dostop do trga dela in boj proti brezposelnosti, revščini in socialni izključenosti žensk; poudarja, da bi bilo primerno 20-odstotni delež Evropskega socialnega sklada, namenjen ukrepom proti socialni izključenosti in socialno inovativnim projektom, bolj dejavno uporabiti za podporo pobudam, kot so na primer majhni lokalni projekti za opolnomočenje žensk, ki trpijo zaradi revščine in socialne izključenosti; poziva države članice, naj dosledneje obveščajo o priložnostih za sodelovanje v projektih, ki jih financira EU;

28.  poziva k uvedbi mehanizmov financiranja, ki bodo spodbujali uravnoteženo zastopanost na področjih, kjer je prisotna neuravnoteženost med spoloma, in poudarja, da je treba podatke razčleniti po spolu, da bi bolje razumeli položaj deklet, fantov, moških in žensk ter bi se lahko učinkoviteje odzvali na neravnovesja; poziva Komisijo, naj posreduje ločene podatke po spolu in starosti o sodelovanju v programih evropske mobilnosti na področju izobraževanja, kot so Erasmus+, Ustvarjalna Evropa in Evropa za državljane;

29.  zlasti opozarja, da imajo otroci migrantov in beguncev, tako fantje kot dekleta, pravico dostopa do izobraževanja, kar je ena od prednostnih nalog evropskih družb; zato poudarja, da bi bilo treba zaradi migracijske krize sprejeti nujne ukrepe na ravni EU in nacionalni ravni na področju izobraževanja migrantov; opozarja, da je izobraževanje migrantov nadvse pomembno za njihovo vključevanje v družbo in zaposljivost ter da se lahko kulturna segregacija in socialne razlike še povečajo, če se nacionalni izobraževalni sistemi ne bodo spopadli s tem izzivom; opozarja, da dostopa do izobraževanja v begunskih centrih ali krajih prihoda, z ustreznimi kakovostnimi standardi, jezikovno in psihološko pomočjo, ne smejo ovirati birokratska in upravna vprašanja, povezana s priznavanjem statusa begunca;

30.  opozarja na prispevek prostovoljskih organizacij in terciarnega sektorja na tem področju ter poziva države članice, naj podpirajo njihova prizadevanja; opozarja na množično udejstvovanje žensk v prostovoljnem izobraževanja in drugih dejavnostih, pa tudi na njihovo podporo in večanje izobraževalnih možnosti, na primer begunskih in revnih otrok;

31.  poudarja, da lahko otroci vse življenje trpijo posledice revščine in socialne izključenosti, ki lahko privedeta do medgeneracijskega prenašanja revščine; poudarja, da sta revščina in socialna izključenost, ki grozita otrokom v vseh državah članicah, v veliki meri odvisni od stopnje izobrazbe njihovih staršev, zlasti mater, in od položaja njihovih staršev na trgu dela, socialnih razmer, v katerih živijo, in od oblik družinske podpore, ki jo zagotavljajo države članice; priporoča državam članicam, naj vsem mladim v vseh starostnih obdobjih, tudi že v ranem otroštvu, zagotovijo dostop do kakovostnega, brezplačnega javnega šolstva; poudarja pomen šolskega svetovanja za otroke, saj jim omogoča, da v celoti uresničijo svoj potencial; poudarja, da je treba s ciljno usmerjenimi programi podpirati redno izobraževanje najstniških mater, za katere zgodnja opustitev šolanja pomeni prvi korak v revščino; poudarja, da je treba vzpostaviti celovit sklop ukrepov za reševanje problematike revščine med otroki in za spodbujanje njihove blaginje, ki mora biti osnovana na treh temeljih: na dostopu do ustreznih sredstev in usklajevanju poklicnega in družinskega življenja, na dostopu do kakovostnih storitev in na udeležbi otrok pri sprejemanju odločitev, ki jih zadevajo, pa tudi na kulturnih, prostočasnih in športnih dejavnostih; poudarja, da je treba zagotoviti lažji dostop do informacij na enakopravni osnovi, zlasti glede socialne varnosti, izobraževanja odraslih, zdravstvenega varstva in razpoložljive gospodarske podpore;

32.  poudarja, da je nepriznavanje družin LGBTI v številnih državah članicah razlog za nižje dohodke in višje življenjske stroške za osebe LGBTI, kar pomeni večjo grožnjo revščine in socialne izključenosti; meni, da je zakonodaja o enakem obravnavanju ključni instrument za boj proti revščini, ki je posledica marginalizacije in diskriminacije spolnih manjšin; ob tem poziva Svet, naj sprejme predlagano direktivo iz leta 2008 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost; prav tako poziva, naj se v vse morebitne prenove direktiv o enakosti spolov izrecno vključi prepoved diskriminacije na podlagi spolne identitete; je še vedno zaskrbljen, ker ni prave ozaveščenosti o pravicah na tem področju in ker ljudje ne vedo, da obstajajo organi in organizacije, ki zagotavljajo podporo žrtvam diskriminacije; poziva Komisijo, naj natančno spremlja učinkovitost nacionalnih pritožbenih organov in postopkov;

33.  poziva, naj se dosledno izvaja Direktiva 2006/54/ES o uresničevanju načela enakih možnosti ter enakega obravnavanja moških in žensk pri zaposlovanju in poklicnem delu, ter naj se pri njenem pregledu doda zahteva, da morajo podjetja sprejeti ukrepe ali načrte o enakosti med spoloma, vključno z načrti za odpravo segregacije, ter razviti plačni sistem in ukrepe za podporo žensk na njihovi karierni poti;

34.  ponovno opozarja na pomen zgodnjega ekonomskega in finančnega izobraževanja že v otroštvu, saj je dokazano, da to omogoča boljše ekonomske odločitve pozneje v življenju, vključno z upravljanjem stroškov in prihodkov; priporoča izmenjavo dobrih praks in spodbujanje izobraževalnih programov, namenjenih ženskam in dekletom v ranljivih skupinah in marginaliziranih skupnostih, izpostavljenih revščini in socialni izključenosti;

35.  ugotavlja, da lahko dejstvo, da je partner brez prihodka, bistveno prispeva k tveganju revščine in socialne izključenosti; opozarja na pogosto prekaren položaj vdov, razvezanih žensk in mater samohranilk, ki so jim sodniki dodelili skrbništvo nad otroki, za katere bi bilo treba opredeliti ustrezno preživnino; ugotavlja, da lahko neplačevanje preživnine matere samohranilke pahne v revščino; opozarja na to, da revščina in diskriminacija pogosto ogrožata razvezane ženske, kar dokazuje, da ženske še vedno niso ekonomsko neodvisne, torej so potrebni nadaljnji ukrepi na področju trga dela in pri odpravljanju razlik v plačilu med spoloma;

36.  poudarja, da je treba zbrane podatke o gospodinjskih odhodkih in prihodkih dopolniti z osebnimi podatki, če naj se upoštevajo neenakosti med spoloma v gospodinjstvih;

37.  vztraja, da mora biti makroekonomska politika združljiva s politiko socialne enakosti; ponovno poudarja, da morajo finančne institucije, kot so Evropska in domače centralne banke, pri pripravi in sprejemanju odločitev o makroekonomskih denarnih politikah ali politikah s področja finančnih storitev upoštevati njihove socialne učinke;

38.  ponovno izraža svojo podporo pobudi za nekakšen usmerjevalni referenčni proračun in poziva Komisijo, naj vanj vključi po spolu ločene preudarke, vključno z neenakostjo spolov, ki obstaja znotraj gospodinjstev;

39.  ponovno poudarja, da so potrebne raziskave o brezdomstvu med ženskami in vzrokih zanj, saj pojav ni ustrezno zajet v tekočih podatkih; ugotavlja, da bi morali po spolu ločeni elementi, ki bi jih bilo treba upoštevati, vključevati s spolom povezano ekonomsko odvisnost, začasno stanovanje in izogibanje socialnim službam;

40.  poudarja, da je nasilje nad ženskami še vedno velik in za žrtve žgoč problem v EU in da je nujno treba, da se storilce vključi v ukrepe proti nasilju nad ženskami, ne glede na njihovo starost, izobrazbo, dohodek ali položaj v družbi, saj tovrstno nasilje vse bolj vpliva na možnost marginalizacije, revščine in socialne izključenosti; opozarja, da je ekonomska neodvisnost žensk ključni dejavnik, ki jim omogoča, da se s proaktivnimi ukrepi izognejo nasilju po spolu; poziva države članice ter regionalne in lokalne organe, naj zagotovijo sisteme socialne zaščite, kjer bodo zajamčene socialne pravice žensk-žrtev kakršnega koli nasilja, naj bo to nasilje v družini, trgovina z ljudmi ali prostitucija, in naj sprejmejo ukrepe za njihovo ponovno vključitev na trg dela, tudi z uporabo instrumentov, kot je Evropski socialni sklad; poudarja potrebo po bolj dostopnih informacijah s področja pravnih storitev za žrtve nasilja;

41.  poudarja, da se je treba odločno boriti proti nasilju v družini, zlasti nad ženskami; ugotavlja, da je ekonomska neodvisnost žensk osrednjega pomena za njihovo življenje in zmožnost, da ubežijo družinskemu nasilju, in da ženske, ki so izčrpale vse možnosti plačanega dopusta, tvegajo izgubo službe in ekonomske neodvisnosti; ugotavlja, da je nedavna uvedba dopusta zaradi družinskega nasilja v Avstraliji in ZDA mnogim delavcem, soočenim z nasiljem v družini, omogočila, da so ohranili zaposlitev, saj jim je npr. omogočen čas za obisk zdravstvenih služb, za prisotnost na sodišču ali za druga opravila, ki so povezana s takšnimi razmerami; poziva Komisijo in države članice, naj preučijo, če bi bilo možno uvesti sistem plačanega izrednega dopusta za žrtve in preživele po primerih nasilja v družini tedaj, ko žrtve zaradi premalo dni plačanega dopusta ne uspejo ohraniti zaposlitve, in kako bi bilo možno to izvesti, brez da bi prišlo do posegov v njihovo zasebnost; poleg tega jih poziva, naj uvedejo dodatne ukrepe za ozaveščanje o problemu nasilja v družini in o pomoči žrtvam, pa ukrepe, da bodo žrtve tega nasilja bolje seznanjene s svojimi pravicami in možnostmi njihovega uveljavljanja, in za zaščito njihove ekonomske neodvisnosti;

42.  ponovno poziva EU in vse države članice, naj podpišejo in ratificirajo Istanbulsko konvencijo, in se zavzema za nujno pobudo za pripravo direktive EU o boju proti nasilju nad ženskami; ponovno poziva Komisijo, naj pripravi evropsko strategijo za boj proti nasilju na podlagi spola in razglasi evropsko leto boja proti nasilju na podlagi spola;

43.  meni, da je potrebno proaktivno prizadevanje za odpravo nasilja nad ženskami tako, da se ciljno opozarja na norme, ki poveličujejo nasilje; poudarja, da se je treba s stereotipi in strukturami, ki so temelj za nasilje moških nad ženskami, spopasti s proaktivnimi ukrepi v obliki kampanj in stalnega izobraževanja o vprašanju mačističnih kultur na nacionalni ravni;

44.  poudarja, da bi bilo treba nove tehnologije obravnavati kot temeljno sredstvo za ustvarjanje novih delovnih mest in kot priložnost za ženske, da se rešijo revščine;

45.  spodbuja države članice, naj si v sodelovanju z regionalnimi in lokalnimi organi prizadevajo za boljšo kakovost življenja žensk na podeželju in za manjše tveganje revščine zanje, hkrati pa naj si prizadevajo za kakovostne izobraževalne programe za krepitev vloge podeželskih žensk ter kakovostne delovne razmere in dostojne dohodke za to skupino; spodbuja države članice, naj zagotovijo kakovostno, socialni in javno infrastrukturo za boljše splošne življenjske pogoje na podeželju;

46.  meni, da številni vidiki revščine, zlasti med ženskami, ostajajo neopaženi, kot je na primer dejstov, da ženske nimajo dostopa do kulture in družbene udeležbe, zato poziva države članice, naj zagotovijo potrebno podporo, da bo vsem ženskam zagotovljen dostop do kulture, športa in prostočasnih dejavnosti, pri čemer naj posebno pozornost namenijo ženskam, ki živijo v revščini, invalidkam in migrantkam; meni, da med obstoječimi kazalniki hudega materialnega pomanjkanja ne vključujejo dejavnikov dostopa do kulture in družbene udeležbe, in torej ponujajo nepopolno razumevanje revščine; poziva, naj se pripravijo kazalniki za ocenjevanje izključitve v smislu socialne, kulturne in politične udeležbe, in zlasti njenega vpliva na začarani krog revščine, pa tudi, kakšni so medgeneracijski učinki tovrstne njihove neudeležbe;

47.  opozarja, da so invalidne ženske pogosto žrtve diskriminacije v družinskem okolju in izobraževanju, da so njihove zaposlitvene možnosti omejene, socialna pomoč, ki jo prejemajo, pa je premajhna za to, da bi ne zapadle v revščino; v zvezi s tem poudarja, da bi morale države članice ter regionalne in lokalne oblasti invalidkam zagotoviti specialistično oskrbo, ki jo potrebujejo, da uveljavljajo svoje pravice, zato bi morale predlagati dodatne ukrepe za podporo pri njihovem vključevanju na trg dela, zlasti kar zadeva izobraževanje in usposabljanje;

48.  poziva k bolj ambicioznemu ukrepanju za reševanje energijske revščine, ki nesorazmerno prizadeva samske ženske, enostarševska gospodinjstva in gospodinjstva, ki jih vodijo ženske; poziva Komisijo in države članice, naj določijo opredelitev energijske revščine, ki bo upoštevala s spolom zaznamovane vidike tega pojava, ter jo vključijo v prihodnjo prenovitev direktive o energetski učinkovitosti stavb; opozarja na pomembno vlogo skupnih energetskih pobud, npr. zadrug, pri opolnomočenju ranljivih odjemalcev energije in zlasti žensk, ki jim grozi revščina, socialna izključenost in marginalizacija;

49.  ponavlja svoj poziv Komisiji, naj si prizadeva za evropsko jamstvo za otroke, po katerem bo imel vsak evropski otrok, ogrožen zaradi revščine, dostop do brezplačnega zdravstvenega varstva, brezplačnega izobraževanja, brezplačnega otroškega varstva, dostojnega stanovanja in ustrezne prehrane; poudarja, da mora tovrstna obravnavati položaj žensk in deklet, zlasti v ranljivih in marginaliziranih skupinah; ugotavlja, da je treba v pobudo za jamstvo za mlade vključiti vidik enakosti spolov;

50.  spodbuja države članice in Komisijo, naj zbirajo statistike, razčlenjene po spolu, in naj uvedejo nove kazalnike v zvezi z ženskami in revščino kot sredstvo za spremljanje učinka širših socialnih, gospodarskih in zaposlitvenih politik na ženske in revščino, kar bo omogočilo izmenjavo najboljše prakse o zakonodajnih in proračunskih instrumentih za boj proti revščini, s poudarkom na skupinah, ki jih revščina še posebej ogroža, in ne glede na spolno usmerjenost ali spolno identiteto;

51.  opozarja na vlogo socialnih podjetij za opolnomočenje in vključevanje žensk, ki so izpostavljene revščini, socialni izključenosti in večplastni diskriminaciji;

52.  poziva Komisijo in države članice, naj si prizadevajo za to, da se bodo lahko neposredno prizadeti, tj. osebe, ki jim grozita revščina ali socialna izključenost, zlasti ženske in dekleta, lahko brez težav in neposredno vključevali v procese sprejemanja političnih odločitev s področja socialne izključenosti na vseh ravneh;

53.  poziva Komisijo in države članice, naj pri načrtovanju proračuna upoštevajo načelo enakosti spolov kot orodja za zagotavljanje, da se bo pri odločitvah o proračunu upoštevala razsežnost spola in obravnavali različni učinki glede na spol;

54.  poziva države članice, naj v boju proti revščini sodelujejo z nevladnimi organizacijami, ki uspešno delujejo na skrajno revnih območjih in imajo neprecenljivo znanje ter izkušnje v lokalnih skupnostih; poziva jih tudi, naj podprejo učinkovito sodelovanje na lokalni ravni;

55.  poziva države članice in Komisijo, naj za krepitev enakega obravnavanja v dejavnosti za uresničitev enakosti spolov vključi socialne partnerje (sindikate in delodajalce) in civilno družbo, vključno z organi za enakost spolov; poudarja, da mora socialni dialog vključevati nadzor nad enako obravnavo spolov na delovnem mestu in njeno spodbujanje, vključno s prožnimi oblikami dela za lažje usklajevanje poklicnega in zasebnega življenja; poudarja pomen kolektivnih pogodb v boju proti diskriminaciji in pri spodbujanju enakosti med ženskami in moškimi na delovnem mestu ter drugih instrumentov, kot so kodeksi ravnanja, raziskave in izmenjave izkušenj in dobre prakse na področju enakosti spolov;

o
o   o

56.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 233 E, 28.9.2006, str. 130.
(2) UL C 67 E, 18.3.2010, str. 31.
(3) UL C 70 E, 8.3.2012, str. 162.
(4) UL C 199 E, 7.7.2012, str. 77.
(5) UL C 296 E, 2.10.2012, str. 26.
(6) UL C 51 E, 22.2.2013, str. 9.
(7) UL C 131 E, 8.5.2013, str. 60.
(8) UL C 264 E, 13.9.2013, str. 75.
(9) UL C 24, 22.1.2016, str. 8.
(10) UL C 36, 29.1.2016, str. 6.
(11) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0050.
(12) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0218.
(13) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0351.
(14) http://ec.europa.eu/eurostat/tgm/refreshTableAction.do?tab=table&plugin=1&pcode=t2020_50&language=fr
(15) Child Poverty and Social Exclusion in Europe (Revščina otrok in socialna izključenost v Evropi), Organizacija Save the Children, Bruselj, 2014, str. 14.
(16) http:\\www.europarl.europa.eu/RegData/etudes/STUD/2015/547546/EPRS_STU(2015)547546_EN.pdf, str. 11
(17) Mednarodna organizacija dela, Policies and regulations to combat precarious employment (Politike in uredbe za boj proti prekarnemu zaposlovanju), 2011.
(18) http://ec.europa.eu/justice/gender-equality/files/conference_sept_2011/dgjustice_oldagepensionspublication3march2011_en.pdf.

Pravno obvestilo