Kazalo 
Sprejeta besedila
Torek, 12. april 2016 - StrasbourgKončna izdaja
Blago s poreklom iz nekaterih držav iz skupine AKP ***I
 Sporazum o partnerstvu v ribiškem sektorju z Dansko in Grenlandijo: ribolovne možnosti in finančni prispevek ***
 Sporazum med EU in Macaom o nekaterih vidikih zračnega prevoza ***
 Najnižja splošna stopnja DDV *
 Sporazum o strateškem sodelovanju med Brazilijo in Europolom *
 Zahteva za odvzem imunitete Hermannu Winklerju
 Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu: vidiki ribolova
 Plemenske živali in njihov zarodni material ***I
 Razmere v Sredozemlju in potreba po celostnem pristopu EU k migraciji
 Letni poročili o subsidiarnosti in sorazmernosti 2012 in 2013
 Program ustreznosti in uspešnosti predpisov
 Boljšim predpisom enotnega trga naproti
 Učenje o EU v šolah
 Erasmus+ in druga orodja za spodbujanje mobilnosti pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju
 Vloga EU v okviru mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucij ter organov
 Mali priobalni ribolov v regijah, odvisnih od ribolova
 Zunanja razsežnost skupne ribiške politike, vključno s sporazumi o ribištvu

Blago s poreklom iz nekaterih držav iz skupine AKP ***I
PDF 323kWORD 86k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi ureditev za blago s poreklom iz nekaterih držav iz skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP), določenih v sporazumih, ki vzpostavljajo ali vodijo k vzpostavitvi sporazumov o gospodarskem partnerstvu (prenovitev) (COM(2015)0282 – C8-0154/2015 – 2015/0128(COD))
P8_TA(2016)0094A8-0010/2016

(Redni zakonodajni postopek – prenovitev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2015)0282),

–  ob upoštevanju člena 294(2) in člena 207(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C8-0154/2015),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 8. oktobra 2015(1),

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma z dne 28. novembra 2001 o bolj sistematičnem ponovnem sprejemu pravnih aktov(2),

–  ob upoštevanju pisma Odbora za pravne zadeve z dne 16. septembra 2015, naslovljenega na Odbor za mednarodno trgovino v skladu s členom 104(3) Poslovnika,

–  ob upoštevanju členov 104 in 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za mednarodno trgovino (A8-0010/2016),

A.  ker po mnenju posvetovalne delovne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije predlog Komisije ne predvideva bistvenih sprememb, razen tistih, ki so v njem opredeljene kot take, in ker je ta predlog, kar zadeva kodifikacijo nespremenjenih določb prejšnjih obstoječih besedil skupaj z njihovimi spremembami, zgolj kodifikacija obstoječih besedil brez vsebinskih sprememb;

1.  kot svoje stališče v prvi obravnavi sprejme predlog Komisije in upošteva priporočila posvetovalne delovne skupine pravnih služb Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije;

2.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. aprila 2016 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2016/... Evropskega parlamenta in Sveta o uporabi režimov za izdelke s poreklom iz nekaterih držav iz skupine afriških, karibskih in pacifiških držav (AKP), določenih v sporazumih, ki vzpostavljajo ali vodijo k vzpostavitvi sporazumov o gospodarskem partnerstvu (prenovitev)

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2016/1076.)

(1) UL C 32, 28.1.2016, str.23.
(2) UL C 77, 28.3.2002, str. 1.


Sporazum o partnerstvu v ribiškem sektorju z Dansko in Grenlandijo: ribolovne možnosti in finančni prispevek ***
PDF 240kWORD 62k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi, v imenu Evropske unije, Protokola, ki določa ribolovne možnosti in finančni prispevek, predvidene v Sporazumu o partnerstvu v ribiškem sektorju med Evropsko skupnostjo na eni strani ter vlado Danske in lokalno vlado Grenlandije na drugi strani (11634/2015 – C8-0377/2015 – 2015/0152(NLE))
P8_TA(2016)0095A8-0067/2016

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (11634/2015),

–  ob upoštevanju osnutka Protokola, ki določa ribolovne možnosti in finančni prispevek, predvidene v Sporazumu o partnerstvu v ribiškem sektorju med Evropsko skupnostjo na eni strani ter vlado Danske in lokalno vlado Grenlandije na drugi strani (11633/2015),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 43, točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) in členom 218(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0377/2015),

–  ob upoštevanju prvega in tretjega pododstavka člena 99(1), člena 99(2) in člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za ribištvo ter mnenj Odbora za razvoj in Odbora za proračun (A8-0067/2016),

1.  odobri sklenitev Protokola;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in Grenlandije.


Sporazum med EU in Macaom o nekaterih vidikih zračnega prevoza ***
PDF 234kWORD 61k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o osnutku sklepa Sveta o sklenitvi Sporazuma o nekaterih vidikih zračnega prevoza med Evropsko unijo in vlado Posebne upravne regije Macao Ljudske republike Kitajske (05255/2014 – C8-0040/2015 – 2012/0015(NLE))
P8_TA(2016)0096A8-0072/2016

(Odobritev)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka sklepa Sveta (05255/2014),

–  ob upoštevanju osnutka Sporazuma med Evropsko unijo in vlado Posebne upravne regije Macao Ljudske republike Kitajske o nekaterih vidikih zračnega prevoza (08179/2012),

–  ob upoštevanju prošnje za odobritev, ki jo je Svet podal v skladu s členom 100(2) in točko (a) drugega pododstavka člena 218(6) ter prvim pododstavkom člena 218(8) Pogodbe o delovanju Evropske unije (C8-0040/2015),

–  ob upoštevanju prvega in tretjega pododstavka člena 99(1), člena 99(2) in člena 108(7) Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila Odbora za promet in turizem (A8-0072/2016),

1.  odobri sklenitev sporazuma;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic in vladi Posebne upravne regije Macao Ljudske republike Kitajske.


Najnižja splošna stopnja DDV *
PDF 238kWORD 64k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2006/112/ES o skupnem sistemu davka na dodano vrednost v zvezi s trajanjem obveznosti spoštovanja najnižje splošne stopnje (COM(2015)0646 – C8-0009/2016 – 2015/0296(CNS))
P8_TA(2016)0097A8-0063/2016

(Posebni zakonodajni postopek – posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (COM(2015)0646),

–  ob upoštevanju člena 113 Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0009/2016),

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0063/2016),

1.  odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.  obžaluje, da je Komisija svoj predlog objavila tako pozno, kar pomeni, da se bo najnižja splošna stopnja DDV začela uporabljati retroaktivno;

3.  poziva Komisijo, naj ustrezno spremeni svoj predlog v skladu s členom 293(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

4.  poziva Svet, naj ga obvesti, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

5.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje z njim, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

6.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba
Sprememba 1
Predlog direktive
Člen 1 – točka 1
Direktiva 2006/112/ES
Člen 97
Od 1. januarja 2016 do 31. decembra 2017 splošna stopnja ne sme biti nižja od 15 %.“
Od 1. januarja 2016 do 31. decembra 2018 splošna stopnja ne sme biti nižja od 15 %.“

Sporazum o strateškem sodelovanju med Brazilijo in Europolom *
PDF 240kWORD 63k
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o osnutku izvedbenega sklepa Sveta o odobritvi sklenitve sporazuma o strateškem sodelovanju med Federativno republiko Brazilijo in Evropskim policijskim uradom (Europol) s strani Europola (13980/2015 – C8-0010/2016 – 2016/0801(CNS))
P8_TA(2016)0098A8-0070/2016

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka Sveta (13980/2015),

–  ob upoštevanju člena 39(1) Pogodbe o Evropski uniji, kakor je bila spremenjena z Amsterdamsko pogodbo, in člena 9 Protokola št. 36 o prehodni ureditvi, v skladu s katerima se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0010/2016),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2009/371/PNZ z dne 6. aprila 2009 o ustanovitvi Evropskega policijskega urada (Europol)(1), zlasti člena 23(2),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2009/934/PNZ z dne 30. novembra 2009 o sprejetju izvedbenih pravil, ki urejajo odnose Europola s partnerji, vključno z izmenjavo osebnih podatkov in tajnih informacij(2), zlasti členov 5 in 6,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2009/935/PNZ z dne 30. novembra 2009 o določitvi seznama tretjih držav in organizacij, s katerimi Europol sklene sporazume(3),

–  ob upoštevanju členov 59 in 50(1) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0070/2016),

1.  odobri osnutek Sveta;

2.  poziva Svet, naj ga obvesti, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

3.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje z njim, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

4.  poziva Komisijo, naj določbe iz sporazuma o sodelovanju oceni po začetku veljavnosti nove uredbe o Europolu (2013/0091(COD)); poziva Komisijo, naj obvesti Parlament in Svet o izidu te ocene in po potrebi predloži priporočilo za odobritev začetka ponovnih mednarodnih pogajanj o sporazumu;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu, Komisiji in Europolu.

(1) UL L 121, 15.5.2009, str. 37.
(2) UL L 325, 11.12.2009, str. 6.
(3) UL L 325, 11.12.2009, str. 12.


Zahteva za odvzem imunitete Hermannu Winklerju
PDF 160kWORD 66k
Sklep Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o zahtevi za odvzem imunitete Hermannu Winklerju (2016/2000(IMM))
P8_TA(2016)0099A8-0062/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Hermannu Winklerju, ki jo je dne 25. septembra 2015 posredovalo leipziško državno tožilstvo v zvezi s preiskavo prometne nesreče (pod št. 600 AR 3037/15) in ki je bila razglašena na plenarnem zasedanju 14. decembra 2015,

–  ob upoštevanju dejstva, da se je Hermann Winkler odrekel pravici do zagovora v skladu s členom 9(5) Poslovnika,

–  ob upoštevanju členov 8 in 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije ter člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964, 10. julija 1986, 15. in 21. oktobra 2008, 19. marca 2010, 6. septembra 2011 in 17. januarja 2013(1),

–  ob upoštevanju člena 46 ustave Zvezne republike Nemčije (Grundgesetz),

–  ob upoštevanju člena 5(2), člena 6(1) in člena 9 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0062/2016),

A.  ker je državno tožilstvo iz Lepiziga (Nemčija) zahtevalo odvzem poslanske imunitete poslancu Evropskega parlamenta Hermannu Winklerju v povezavi z začetkom preiskovalnega postopka o domnevnem kaznivem dejanju;

B.  ker v skladu s členom 9 Protokola o privilegijih in imunitetah Evropske unije poslanci na ozemlju svoje države uživajo imunitete, priznane poslancem parlamenta te države;

C.  ker v skladu s členom 46(2) ustave Zvezne republike Nemčije (Grundgesetz) poslanec ne sme odgovarjati ali biti aretiran za kaznivo dejanje brez dovoljenja parlamenta, razen če je bil prijet pri storitvi kaznivega dejanja ali v teku naslednjega dne;

D.  ker se zahteva nanaša na preiskavo hude prometne nesreče, ki se je zgodila 23. septembra 2015, v kateri je bil udeležen Hermann Winkler;

E.  ker se pregon ne nanaša na mnenje ali glas, ki ga je izrekel pri opravljanju dolžnosti poslanca Evropskega parlamenta v smislu člena 8 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije;

F.  ker glede na informacije, ki jih je pridobil odbor, ni razlogov za domnevo, da je bil sodni postopek sprožen z namenom, da bi se poslancu politično škodovalo (fumus persecutionis);

G.  ker domnevno kaznivo dejanje očitno nima zveze s funkcijo Hermanna Winklerja kot poslanca Evropskega parlamenta;

H.  ker je zato priporočljivo, da se v tem primeru poslanska imuniteta odvzame;

1.  se odloči, da Hermannu Winklerju odvzame imuniteto;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje pristojnim nemškim organom in Hermannu Winklerju.

(1) Sodba Sodišča z dne 12. maja 1964 v zadevi Wagner proti Fohrmann in Krier, 101/63, ECLI:EU:C:1964:28; sodba Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Wybot proti Faure in drugi, 149/85, ECLI:EU:C:1986:310; sodba Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T-345/05, ECLI:EU:T:2008:440; sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2008 v združenih zadevah Marra proti De Gregorio in Clemente, C-200/07 in C-201/07, ECLI:EU:C:2008:579; sodba Splošnega sodišča z dne 19. marca 2010 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-42/06, ECLI:EU:T:2010:102; sodba Sodišča z dne 6. septembra 2011 v zadevi Patriciello, C-163/10, ECLI: EU:C:2011:543; sodba Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2013 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-346/11 in T-347/11, ECLI:EU:T:2013:23.


Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu: vidiki ribolova
PDF 279kWORD 104k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o vidikih ribolova pri mednarodnem sporazumu o morski biotski raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije, Konvencija Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (2015/2109(INI))
P8_TA(2016)0100A8-0042/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Konvencije OZN o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS) in njenih dveh izvedbenih sporazumov: Sporazuma o izvajanju XI. dela in Sporazuma OZN o staležu rib (UNFSA),

–  ob upoštevanju resolucije generalne skupščine OZN o oblikovanju pravno zavezujočega instrumenta na mednarodni ravni v okviru Konvencije OZN o pomorskem mednarodnem pravu glede ohranjanja in trajnostne rabe morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije,

–  ob upoštevanju sklepnega dokumenta konference OZN o trajnostnem razvoju, ki je leta 2012 potekala v Riu de Janeiru, z naslovom "Prihodnost, ki si jo želimo",

–  ob upoštevanju poročil neformalne odprte ad hoc delovne skupine OZN,

–  ob upoštevanju Konvencije o biološki raznovrstnosti in ciljev iz Aičija, ki so jih sprejele pogodbenice Konvencije o biološki raznovrstnosti, zlasti ciljev 6, 10 in 11,

–  ob upoštevanju znanstvenih meril in smernic, sprejetih leta 2009 na Azorih, za določitev ekološko ali biološko pomembnih morskih območij in oblikovanje reprezentativnih omrežij zaščitenih morskih območij na odprtem morju in globokomorskih habitatov iz Konvencije o biološki raznovrstnosti,

–  ob upoštevanju postopka iz Konvencije o biološki raznovrstnosti za opis ekološko ali biološko pomembnih morskih območij, kar je že omogočilo opis 204 območij, ki dosegajo merila, med katerimi jih je mnogo na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije,

–  ob upoštevanju dejstva, da medtem ko so bila ekološko ali biološko pomembna morska območja označena v južnem Indijskem oceanu, vzhodnih tropskih in umirjenih vodah Tihega oceana, v severnem Tihem oceanu, jugovzhodnem Atlantiku, na Arktiki, v severozahodnem Atlantiku, v Sredozemlju, jugozahodnem Tihem oceanu, na širšem karibskem območju in zahodnem osrednjem Atlantiku, druge regije še niso vključene,

–  ob upoštevanju Deklaracije o okolju in razvoju iz Ria, Agende 21, Programa za nadaljnje izvajanje Agende 21 ter Načrta izvedbe Svetovnega vrha o trajnostnem razvoju (Deklaracija iz Johannesburga o trajnostnem razvoju in Načrt izvedbe),

–  ob upoštevanju Kodeksa odgovornega ribištva Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), ki ga je oktobra 1995 sprejela konferenca Organizacije združenih narodov za prehrano in kmetijstvo, in z njim povezanih instrumentov, zlasti sporazuma FAO iz leta 1995 o izpolnjevanju mednarodnih ukrepov za ohranjanje in upravljanje, ki veljajo za ribolovna plovila na odprtem morju,

–  ob upoštevanju agende OZN za trajnostni razvoj do leta 2030 (resolucija generalne skupščine OZN A/RES/70/1, sprejeta leta 2015) in cilja 14 o trajnostnem razvoju za ohranjanje in trajnostno izkoriščanje oceanov, morja in morskih virov za trajnostni razvoj,

–  ob upoštevanju cilja 14 programa OZN za trajnostni razvoj,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0042/2016),

A.  ker morja pokrivajo 71 % zemeljske površine in vsebujejo 97 % vodnih virov planeta; ker je morje vir znatnega dela svetovne biotske raznovrstnosti, ki je še vedno neraziskana;

B.  ker je po ocenah 64 % morja, zlasti območja odprtega morja in morskega dna, zunaj nacionalne jurisdikcije držav in ga ureja mednarodno pravo;

C.  ker imajo oceani pomembno vlogo v mnogih Zemeljskih sistemih, vključno s podnebjem in vodo, ter so kraj, kjer se odvijajo mnoge človekove dejavnosti, kot je ribištvo, energija, promet in trgovina;

D.  ker je manj kot 1 % območjih zunaj nacionalne jurisdikcije zaščitenih na podlagi vzpostavitve zaščitenih morskih območij in ker za veliko večino oceanskih regij ni okvira za upravljanje s pravnim mandatom za vzpostavitev zaščitenih morskih območij;

E.  ker je varovanje in ohranjanje morske biotske raznovrstnosti skupna skrb vsega človeštva in bi jo bilo treba kot tako tudi obravnavati;

F.  ker je ohranjanje zdravih morskih habitatov in trajnostnih ribjih staležev bistveno za dolgoročno trajnostno ribištvo;

G.  ker je bilo leta 2014 v zaščitene ekosisteme vključenih 15,2 % kopenskih in le 8,4% morskih območij po svetu;

H.  ker podnebne spremembe in zakisljevanje zaostrujejo negativne posledice prekomernega izkoriščanja, onesnaževanja, morskih odpadkov in uničevanja morskih habitatov in ekosistemov;

I.  ker je v sklepnem dokumentu konference OZN o trajnostnem razvoju (Rio de Janeiro, 2012) z naslovom Prihodnost, ki si jo želimo, poudarjeno, da je varovanje in upravljanje naravnih virov, ki so temelj gospodarskega in družbenega razvoja, glavni cilj trajnostnega razvoja in bistveni pogoj zanj;

J.  ker imajo morja in oceani potencial za modro rast, ki je še zelo neizkoriščen, kot na primer na področju obnovljive energije in farmacevtskih proizvodov, kar lahko predstavlja dobro razvojno pot za današnje države v razvoju; ker je razvijanje znanja o morskih vrstah in morskem okolju, njegove batimetrije in kartiranje občutljivih morskih ekosistemov pogoj za pomorski razvoj in njegov potencial za modro rast;

K.  ker je ohranitev morske biotske raznovrstnosti in njene trajnostne uporabe neposredno povezano z dolgoročnim razvojem in ima torej za vse države in območja socialni, ekonomski in okoljski pomen;

L.  ker veljavni ustrezni pravni okvir za območja zunaj nacionalne jurisdikcije, ki je bil vzpostavljen pred več kot 30 leti in temelji na načelu svobode odprtega morja, zahteva nadaljnjo obdelavo, da bi lahko uspešno spodbujal ohranjanje in trajnostno rabo morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj jurisdikcije;

M.  ker se je v zadnjih desetletjih povečalo število dejavnosti v morskem okolju; ker poznamo dinamiko med različnimi dejavnostmi na odprtem morju in vemo, kako te dejavnosti vplivajo na morsko biotsko raznovrstnost;

N.  ker poznamo medsebojno delovanje in kumulativni vpliv različnih dejavnosti na odprtem morju in ker te dejavnosti vplivajo na morsko biotsko raznovrstnost;

O.  ker je generalna skupščina OZN leta 2004 ustanovila neformalno odprto ad hoc delovno skupino, ki naj bi preučila in analizirala ohranjanje in trajnostno rabo morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije;

P.  ker je leta 2011 delovna skupina priporočila, naj se začne proces za identifikacijo pomanjkljivosti in nadaljnjih rešitev, vključno z možnostjo večstranskega sporazuma v okviru Konvencije OZN o pomorskem pravu (UNCLOS), ter da bi ta proces moral skupaj obravnavati morske genetske vire (tudi vprašanje delitve koristi), ukrepe, kot so instrumenti za upravljanje posameznih območij, vključno z zaščitenimi morskimi območji, študije vpliva na okolje ter krepitev zmogljivosti in prenos pomorske tehnologije;

Q.  ker so sopredsedniki delovne skupine v svojem povzetku iz leta 2011 potrdili, da obstaja vrzel med znanstvenim postopkom za opis ekološko in biološko pomembnih območij ter dejansko opredelitvijo/razglasitvijo takih območij, saj v tistem času noben svetovni forum ni imel uradnih pristojnosti, obstoječi regionalni in sektorski forumi pa so se pri tem spopadali z vprašanjem legitimnosti;

R.  ker so sopredsedniki delovne skupine v svojem povzetku iz leta 2011 ugotovili, da so omejitve in pomanjkljivosti sedanjega stanja splošno priznane;

S.  ker so se voditelji držav in vlad v končnem dokumentu iz Ria+20 v juniju 2012 zavezali, da bodo na podlagi dela delovne skupine nujno in pred koncem 69. zasedanja generalne skupščine OZN obravnavali vprašanje ohranjanja in trajnostne rabe morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije, vključno s sprejetjem odločitve o pripravi mednarodnega instrumenta na podlagi Konvencije o pomorskem pravu;

T.  ker ribolov, sam in skupaj z dejavnostmi v zvezi s podnebnimi spremembami, onesnaževanjem morja ali drugimi človeškimi pomorskimi dejavnostmi pomembno vpliva na morsko biomaso in biotsko raznovrstnost, bi morali vsi ukrepi za ohranjanje in upravljanje celovito obravnavati vpliv ribolova na morsko biotsko raznovrstnost na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije, da bi se izognili negativnemu vplivu ali ga omejili; ker poleg tega ribištvo ni edini smrtonosni dejavnik za oceanske vire, ki ga povzroča človek, zato ne bi smel biti edini razlog za mednarodno delovanje;

U.  ker med drugim pridobivanje mineralov, vrtanje za pridobivanje energije ter uporaba zemljišč za mestne platforme niso edini smrtonosni dejavniki za ribolovne vire danes, bodoči pomorski razvoj pa bi lahko omogočil nastanek nepredvidljivih smrtonosnih dejavnikov, zaradi katerih je treba izvajati nadzor;

V.  ker se je morska biotska raznovrstnost že zelo zmanjšala; ker obstaja tesna povezanost med ohranjanjem ribolovnih zmožnosti za bodoče generacije in varovanjem morske biotske raznovrstnosti in ohranjanjem morskih ekosistemov;

W.  ker so trajnostne in selektivne ribolovne tehnike ključno orodje za trajnostno upravljanje ribolovnih virov in čim večje zmanjšanje naključnega ulova in torej pomoč pri ohranjanju morske biotske raznovrstnosti;

X.  ker je medsebojno usklajevanje vseh ustreznih akterjev, ki opravljajo pomorske dejavnosti, bistveno za ohranjanje morske biološke raznovrstnosti in trajnostne rabe virov;

Y.  ker imajo najbolj oddaljene regije EU zaradi svoje narave poseben geografski in včasih geopolitični položaj in so vključene v posebne mehanizme regionalnega sodelovanja;

Z.  ker je ribolov zelo pomembna dejavnost, ki se izvaja tako znotraj kot zunaj območij nacionalne jurisdikcije;

AA.  ker ima EU ključno vlogo v svetovnem upravljanju morij in oceanov in velik mednarodni vpliv na področju ribištva, saj sodeluje v 17 regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva; ker ta vodilna vloga pomeni, da je EU odgovorna za sprejemanje proaktivne politike za zaščito morske biotske raznovrstnosti na svetovni ravni;

AB.  ker je sporazum UNFSA, ki določa pravice in obveznosti držav pogodbenic na področju ohranjanja in upravljanja čezconskih ali izrazito selivskih staležev rib, celovit in daljnoviden dokument, ki ga ne bi smeli spreminjati, spodkopavati ali omiliti, njegovo celovito izvajanje pa je treba zagotoviti s pomočjo okrepljenega sodelovanja, ki ga je treba sprejeti v okviru novega mednarodnega instrumenta;

AC.  ker je treba upoštevati nauke nedavnega nesoglasja med EU in Ferskimi otoki ter Islandijo, da se omogoči trajnostno upravljanje staležev na svetovni ravni;

AD.  ker ima vsaka država pravico, da uživa prednosti ohranjanja in trajnostne rabe svojih virov, kot je določeno s konvencijo UNCLOS;

AE.  ker priznavamo obveznost držav, da varujejo in ohranjajo morsko okolje, vključno z varovanjem redkih in občutljivih ekosistemov ter habitatov občutljivih, redkih, prizadetih in ogroženih vrst in drugih oblik morskega življenja;

AF.  ker sporazum UNFSA zagotavlja okvir za uporabo previdnostnega pristopa ter pristopa k upravljanju ribolova, ki upošteva ekosisteme, ukrepe za ohranjanje in upravljanje čezconskih in izrazito selivskih staležev rib, za mednarodno sodelovanje s pomočjo regionalnih in podregionalnih organizacij za upravljanje ribištva ter dogovorov; ker je treba izboljšati njegovo dejansko izvajanje;

AG.  ker resoluciji generalne skupščine OZN 61/105 in 64/72 pozivata države in regionalne organizacije za upravljanje ribištva, naj sprejmejo ukrepe za zagotavljanje dejanskega ohranjanja virov v globokih morjih in preprečijo pridneni ribolov zaradi velikega negativnega vpliva na občutljive morske ekosisteme na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije;

AH.  ker priznavamo in podpiramo pravice in posebne zahteve držav v razvoju v okviru krepitve zmogljivosti, da bodo lahko uživale prednosti ohranjanja in trajnostne rabe virov in čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib;

AI.  ker se z delovanjem v okviru tako imenovanega procesa iz Kobeja priznavajo dosedanja prizadevanja regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, ki upravljajo staleže tunov in izvajajo neodvisne preglede uspešnosti, ter te regionalne organizacije poziva, naj takšne preglede redno opravljajo, naj dajo rezultate na voljo javnosti ter naj v celoti izvajajo priporočila iz teh pregledov; ker so pristojni organi, kot sta generalna skupščina OZN in Odbor FAO za ribištvo, regionalne organizacije za upravljanje ribištva pozvali, naj storijo enako, in ker so bili pregledi opravljeni;

AJ.  ker regionalne organizacije za upravljanje ribištva obstajajo, nekatere pa si tudi prizadevajo za vzpostavitev zaščitenih morskih območij, da se ohranijo in obnovijo ribji staleži na trajnostno raven;

AK.  ker je Konvencija o biološki raznovrstnosti omogočila vrsto delavnic za opis ekološko ali biološko pomembnih morskih območij, tudi na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije, rezultati teh delavnic pa so dosegljivi prek spletišča Konvencije o biološki raznovrstnosti za informacije o upravljanju;

AL.  ker sta za sprejemanje dobrih odločitev na podlagi najboljših razpoložljivih znanstvenih mnenj zelo pomembna poznavanje ter zbiranje znanstvenih podatkov in seznanjanje drugih z njimi;

AM.  ker je okoljski problem plastičnih morskih odpadkov neposredna grožnja morski biotski raznovrstnosti in ker so razsežnost problema in sredstva za boj proti njemu še vedno neustrezno raziskani in ker je rešitev tega problema lahko ekonomska priložnost;

AN.  ker je delovna skupina v svojem dokumentu z dne 23. januarja 2015 poudarila, da je potrebna celovita globalna ureditev, ki bo boljše obravnavala vprašanje ohranjanja in upravljanja morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije;

AO.  ker EU aktivno razvija in spodbuja najboljše prakse za uresničitev trajnostne rabe ribjih staležev in prek svojih programov, kot je Obzorje 2020, spodbuja in financira zbiranje podatkov, raziskovanje in trajnostni razvoj;

AP.  ker je delovna skupina 23. januarja 2015 podprla priporočilo, da se v okviru konvencije razvije pravno zavezujoč instrument na mednarodni ravni;

AQ.  ker je generalna skupščina OZN 19. junija 2015 sprejela resolucijo o oblikovanju pravno zavezujočega instrumenta na mednarodni ravni v okviru konvencije UNCLOS glede ohranjanja in trajnostne rabe morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije;

1.  pozdravlja odločitev generalne skupščine OZN, da pripravi mednarodni pravno zavezujoč instrument, ki bo temeljil na Konvenciji OZN o pomorskem pravu za ohranjanje in trajnostno rabo morske biotske raznovrstnosti na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije, da bi se, med drugim, odpravile sedanje pomanjkljivosti; poudarja, da ta proces ne bo ogrozil sedanjih ustreznih instrumentov in okvirov, pa tudi ne ustreznih svetovnih, regionalnih in sektorskih organov (na primer regionalnih organizacij za upravljanje ribištva); poudarja, da je treba hitro, a tudi previdno napredovati pri pripravi tega novega instrumenta ter da je treba do konca leta 2017 doseči cilj dokončanja osnutka besedila;

2.  poudarja vizijo, možnosti in posledice dobrih odnosov med državami ter za trajnostno izkoriščanje virov v okviru UNCLOS, a priznava, da novi pritiski in možnosti zahtevajo prilaganje;

3.  poudarja pomen ohranjanja in trajnostne rabe oceanov in morij ter njihovih virov; poziva EU in mednarodno skupnost, naj spodbujata ohranjanje in trajnostno rabo morske biotske raznovrstnosti, tako da skupaj z drugimi ukrepi uvedeta sodobne in trajnostne koncepte upravljanja morskega ekosistema, načelo upravljanja oceanov, upravljanje izkoriščanja morskih virov (pridobivanje mineralov, vrtanje za pridobivanje energije itd.) in ribištva, vključno z znanstveno utemeljenim pomorskim upravljanjem, obnavljanjem in ohranjanjem staležev na ravneh, ki omogočajo največji trajnostni donos, ekosistemskim upravljanjem in ohranjanjem morske biotske raznovrstnosti, izvrševanjem obstoječe zakonodaje in previdnostnim pristopom;

4.  poudarja, da bodo morale države članice za soočenje s pritiskom na morsko biotsko raznovrstnost do leta 2020 sprejeti ukrepe za izvajanje načrtov upravljanja, nadzorovanje nad izvajanjem pravil, poglabljanje temeljnega znanja in krepitev raziskovalnih mrež ter usklajevanje informacij o morski biotski raznovrstnosti;

5.  priznava in podpira pozitivno in vodilno vlogo, ki jo imata EU in Komisija, ob upoštevanju pomembne vloge ribiške industrije in trga EU kot glavnega akterja ter dejstva, da je evropska ribiška industrija usmerjena v trajnost;

6.  priznava pomembno vlogo, ki jo ima EU pri zagotavljanju trajnostnega upravljanja živih morskih virov, zlasti v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu; poudarja, da je nezakonit, neprijavljen in zakonsko neurejen ribolov po svoji naravi grožnja za morsko biotsko raznovrstnost ter resno spodkopava ohranjanje morskih ekosistemov; poudarja, da je boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu prednostna naloga EU ter da je mednarodno sodelovanje ključno za to, da je ta boj uspešen; spodbuja FAO in regionalne organizacije za upravljanje ribištva, naj okrepijo prizadevanja za izboljšanje večstranskega sodelovanja;

7.  poudarja pozitivno vlogo okoljskega označevanja v sektorju morskih prehranskih izdelkov, ki potrošnikom omogoča, da z ozaveščeno izbiro prispevajo k trajnosti virov in ohranjanju morske biotske raznovrstnosti;

8.  spodbuja Komisijo, naj nadalje promovira, usklajuje in zagotavlja, da se posledice človeških dejavnosti za biotsko raznovrstnost na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije, tudi ribištva in vseh oblik izkoriščanja morskega dna in oceanov, dejansko obravnavajo v okviru tega novega mednarodnega sporazuma; poleg tega ugotavlja, da je treba nadalje spodbujati izvrševanje obstoječe zakonodaje in razvijati potrebno upravljavsko orodje za zagotavljanje skladnosti in doslednosti;

9.  spodbuja regionalne organizacije za upravljanje ribištva, naj v celoti zagotavljajo izvajanje njihovih priporočil, naj nadalje opravljajo redno in neodvisno ocenjevanje ter naj zagotavljajo ustrezno izvrševanje teh ocen;

10.  poziva Komisijo, naj podpira in spodbuja celosten in širok pristop k zaščitenim morskim območjem, ker pravo usklajevanje in sodelovanje v zvezi z ohranitvenimi ukrepi ni mogoče brez sodelovanja kar najširšega možnega kroga deležnikov, vključenih v široko vrsto pomorskih dejavnosti na morjih in oceanih;

11.  spodbuja in poziva Komisijo in države članice, naj spodbujajo določitev in izvajanje ekološko ali biološko pomembnih morskih območij na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije;

12.  poziva Komisijo, naj v okviru novega mednarodnega sporazuma, ki temelji na Konvenciji OZN o pomorskem pravu, sodeluje z vsemi ustreznimi deležniki za pomoč in spodbujanje razvoja institucionalnega mehanizma določanja, upravljanja in pripravljanja potrebnih določb za nadzorovanje in izvajanje povezanih, skladnih, uporabnih in reprezentativnih omrežij zaščitenih morskih območij kot bistvenega orodja za zagotavljanje ekološke in biološke povezljivosti;

13.  poziva Komisijo, naj obdela celovit sveženj podatkov o morski biotski raznovrstnosti v evropskih regionalnih morjih; ugotavlja, da je zbiranje teh podatkov nujen izziv, saj je 80 % vrst in habitatov, vključenih v okvirno direktivo o morski strategiji, uvrščenih pod oznako „neznani“;

14.  poziva EU, naj prevzame vodilno vlogo v boju proti plastičnim morskim odpadkom in pri ustreznih raziskavah, ki naj se financirajo v okviru modrega gospodarstva;

15.  poudarja, da bi bilo treba z novim mednarodnim sporazumom zagotoviti enake konkurenčne pogoje za vse deležnike; meni, da bi moral novi mednarodni sporazum obravnavati tudi posebne potrebe držav v razvoju, zlasti malih otoških držav, kar zadeva gradnjo zmogljivosti, da bi, med drugim, uresničile cilje mednarodne skupnosti v zvezi z zaščitenimi morskimi območji;

16.  poziva Komisijo, naj spodbuja okrepljeno sodelovanje, usklajevanje, preglednost in odgovornost med vsemi zadevnimi deležniki, tudi med izpogajanimi novimi instrumenti, veljavnimi instrumenti v okviru sporazumov UNFSA in FAO, regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva in drugimi sektorskimi organi, kot sta, med drugimi, Mednarodna oblast za morsko dno in Mednarodna pomorska organizacija;

17.  poziva OZN, naj sodeluje z državami za učinkovitejše izvajanje veljavnih predpisov in po potrebi za uvajanje dodatnih predpisov, ki bi lahko posredno pomagali pri zaščiti biotske raznovrstnosti na odprtem morju in izboljšali socialne in varnostne pogoje ter pogoje za spremljanje, na primer z uvedbo globalnih orodij za upravljanje, tj. centraliziranega instrumenta za registracijo plovil, kot je globalna evidenca ribiških plovil, ki se je oblikovala v okviru FAO, a hkrati preprečili porast birokratskih obremenitev za ribiče;

18.  poudarja, da bodo morale biti posledice ribištva na morsko biotsko raznovrstnost na območjih zunaj nacionalne jurisdikcije del mandata regionalnih organizacij za upravljanje ribištva;

19.  spodbuja Komisijo in države članice, naj v okviru mandata novega mednarodnega sporazuma, ki temelji na Konvenciji OZN o pomorskem pravu, podpirajo in spodbujajo razvoj institucionalnega mehanizma za predhodno izvedbo presoje vpliva na okolje tistih dejavnosti, ki imajo potencialne posledice za morsko okolje, kot to zahteva člen 206 Konvencije OZN o pomorskem pravu, tudi izkoriščanja morskih virov, kar naj v največji možni meri temelji na trdni znanstveni podlagi, te dejavnosti pa naj spremlja natančen okoljski in družbeno-ekonomski nadzor;

20.  poziva Komisijo, naj v okviru novega mednarodnega sporazuma zahteva priznavanje okoljske škode na morju in določitev verige odgovornosti za nastalo škodo;

21.  poziva Komisijo, naj spodbuja države, ki tega še niso storile, naj ratificirajo Konvencijo OZN o pomorskem pravu ali k njej pristopijo;

22.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje generalni skupščini OZN in pripravljalnemu odboru, odgovornemu za pripravo besedila bodočega mednarodnega sporazuma.


Plemenske živali in njihov zarodni material ***I
PDF 131kWORD 98k
Resolucija
Besedilo
Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o zootehniških in genealoških pogojih za trgovino s plemenskimi živalmi in njihovim zarodnim materialom v Uniji ter za njihov uvoz v Unijo (COM(2014)0005 – C7-0032/2014 – 2014/0032(COD))
P8_TA(2016)0101A8-0288/2015

(Redni zakonodajni postopek: prva obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2014)0005) – 2014/0032(COD)),

–  ob upoštevanju predloga Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2014)00042014/0033(COD)),

–  ob upoštevanju člena 294(2) ter členov 42 in 43(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije, na podlagi katerih je Komisija podala predlog Parlamentu (C7-0032/2014),

–  ob upoštevanju člena 294(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 25. marca 2014(1),

–  po posvetovanju z Odborom regij,

–  ob upoštevanju zaveze predstavnika Sveta v pismu z dne 18. decembra 2015, da bo odobril stališče Evropskega parlamenta v skladu s členom 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja ter mnenja Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane (A8-0288/2015),

1.  sprejme stališče v prvi obravnavi, kakor je določeno v nadaljevanju;

2.  meni, da je zaradi vključitve vsebine predloga Komisije COM(2014)0004 v navedeno stališče zakonodajni postopek 2014/0033(COD) postal brezpredmeten;

3.  poziva Komisijo, naj zadevo ponovno predloži Parlamentu, če namerava svoj predlog bistveno spremeniti ali nadomestiti z drugim besedilom;

4.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Stališče Evropskega parlamenta, sprejeto v prvi obravnavi dne 12. aprila 2016 z namenom sprejetja Uredbe (EU) 2016/... Evropskega parlamenta in Sveta o zootehniških in genealoških pogojih za rejo, trgovino s čistopasemskimi plemenskimi živalmi, hibridnimi plemenskimi prašiči in njihovim zarodnim materialom ter za njihov vstop v Unijo ter o spremembi Uredbe (EU) št. 652/2014, direktiv Sveta 89/608/EGS in 90/425/EGS ter razveljavitvi določenih aktov na področju reje živali („Uredba o reji živali“)

(Ker je bil dosežen sporazum med Parlamentom in Svetom, je stališče Parlamenta enako končnemu zakonodajnemu aktu, Uredbi (EU) 2016/1012.)

(1) UL C 226, 16.7.2014, str. 70.


Razmere v Sredozemlju in potreba po celostnem pristopu EU k migraciji
PDF 375kWORD 231k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o razmerah v Sredozemlju in potrebi po celostnem pristopu EU k migraciji (2015/2095(INI))
P8_TA(2016)0102A8-0066/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Ženevske konvencije iz leta 1951 in njenih dodatnih protokolov, zlasti pravice do nevračanja,

–  ob upoštevanju Evropske konvencije o varstvu človekovih pravic in temeljnih svoboščin,

–  ob upoštevanju Splošne deklaracije o človekovih pravicah iz leta 1948,

–  ob upoštevanju Konvencije o otrokovih pravicah iz leta 1989 in resolucije Evropskega parlamenta z dne 27. novembra 2014 o 25. obletnici Konvencije ZN o otrokovih pravicah(1),

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu iz leta 1982, Mednarodne konvencije o varstvu človeškega življenja na morju iz leta 1974 in Mednarodne konvencije o iskanju in reševanju na morju iz leta 1979 kakor so bile spremenjene;

–  ob upoštevanju Mednarodne konvencije o varstvu pravic delavcev migrantov in članov njihovih družin iz leta 1990,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom "Akcijski načrt za mladoletnike brez spremstva (2010–2014)" (COM(2010)0213) in svoje resolucije z dne 12. septembra 2013 o položaju mladoletnikov brez spremstva v Evropski uniji(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 29. aprila 2015 o nedavnih tragičnih dogodkih v Sredozemlju in politiki EU na področju migracij in azila(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 10. septembra 2015 o migraciji in beguncih v Evropi(4),

–  ob upoštevanju razprav v Odboru Evropskega parlamenta za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve, in sicer v letu 2015: z dne 14. aprila v prisotnosti komisarja Avramopulosa; z dne 6. maja o solidarnosti in pravični delitvi odgovornosti, vključno z obveznostjo iskanja in reševanja; z dne 26. maja o strategiji sodelovanja s tretjimi državami; z dne 4. junija o oblikovanju varnih in zakonitih poti za prosilce za azil in begunce v EU in o izvajanju skupnega evropskega azilnega sistema; z dne 25. junija o boju proti tihotapljenju migrantov brez urejenega statusa, trgovanju z njimi in njihovem izkoriščanju kot delovne sile, o razvoju ustreznih zakonitih ekonomskih migracijskih poti ter o upravljanju meja in vizumski politiki; z dne 2. julija o tem, kako se sredstva za notranje zadeve porabljajo v okviru migracije in razvoja; z dne 6. julija o prvem svežnju predlogov Komisije na podlagi agende o migracijah in o solidarnosti in pravični delitvi odgovornosti, vključno z obveznostjo iskanja in reševanja, ter oblikovanju varnih in zakonitih poti za prosilce za azil in begunce v EU; z dne 16. julija v prisotnosti strokovnjakov za sredstva EU za migracijsko politiko o politikah, praksah in podatkih o mladoletnikih brez spremstva v državah članicah EU in na Norveškem, sodelovanju EU s tretjimi državami na področju migracije in preučitvi novih zakonodajnih možnosti na področju ekonomske migracije; z dne 22. septembra o drugem svežnju predlogov Komisije na podlagi agende o migracijah; z dne 23. septembra z nacionalnimi parlamenti o pristopu žariščnih točk in obravnavanju migracij na nacionalni in lokalni ravni; z dne 19. oktobra o boju proti tihotapljenju migrantov brez urejenega statusa, trgovanju z njimi in njihovem izkoriščanju kot delovne sile; z dne 10. novembra o sporočilu Komisije z naslovom Obvladovanje begunske krize: stanje izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah (COM(2015)0510); z dne 19. novembra o notranjih in zunanjih sredstvih EU, povezanih z njeno migracijsko in azilno politiko; z dne 10. decembra o sodelovanju EU s tretjimi državami na področju migracije; z dne 21. decembra o upravljanju meja in vizumski politiki, učinkovitem izvajanju skupnega evropskega azilnega sistema in razvoju ustreznih zakonitih ekonomskih migracijskih poti,

–  ob upoštevanju razprav s skupne seje Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Odbora za razvoj z dne 1. aprila 2015 o povezavi med razvojem in migracijami in s skupne seje Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve ter Pododbora za človekove pravice z dne 15. septembra 2015 o spoštovanju človekovih pravic v okviru migracijskih tokov v Sredozemlju,

–  ob upoštevanju poročil Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o obiskih njegovih delegacij na otoku Lampedusa glede operacij iskanja in reševanja septembra 2015 in v Tuniziji glede sodelovanja s tretjimi državami na področju migracij, azila in nadzora meja oktobra 2015 ter ob upoštevanju poročila Odbora za proračun in Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve o obisku njune skupne delegacije na Siciliji julija 2015 glede reševanja migracijskih pritiskov na regijo, zlasti s proračunskega vidika,

–  ob upoštevanju akcijskega načrta Komisije o migraciji v desetih točkah, predstavljenega na skupnem zasedanju Sveta za zunanje in Sveta za notranje zadeve v Luxembourgu 20. aprila 2015,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropska agenda o migracijah (COM(2015)0240),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta (SZVP) 2015/778 z dne 18. maja 2015 o vojaški operaciji Evropske unije v južnem delu osrednjega Sredozemlja,

–  ob upoštevanju sklepa o začetku druge faze operacije EUNAVFOR MED, preimenovane v operacijo Sofija, ki so ga sprejeli veleposlaniki EU v okviru Političnega in varnostnega odbora(5),

–  ob upoštevanju resolucije varnostnega sveta OZN št. 2240 (2015) z dne 9. oktobra 2015,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Akcijski načrt za boj proti tihotapljenju migrantov (2015–2020) (COM(2015)0285),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o izvajanju uredbe Eurodac v zvezi z obveznostjo odvzema prstnih odtisov (SWD(2015)0150),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije o evropskem programu za ponovno naselitev (C(2015)3560) in sklepov predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o preselitvi 20 .000 oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, v okviru večstranskih in nacionalnih shem, predstavljenih na zasedanju Sveta za pravosodje in notranje zadeve 20. julija 2015,

–  ob upoštevanju obrazložitve Komisije o pristopu žariščnih točk in poročil o stanju v Grčiji in Italiji z dne 10. februarja 2016, pa tudi poročila o napredku v Grčiji z dne 4. marca 2016;

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2015/1523 z dne 14. septembra 2015 o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite v korist Italije in Grčije,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta (EU) 2015/1601 z dne 22. septembra 2015 o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite v korist Italije in Grčije,

–  ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi kriznega mehanizma za premestitev in spremembi Uredbe (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (COM(2015)0450),

–  ob upoštevanju predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o vzpostavitvi skupnega evropskega seznama varnih izvornih držav za namene Direktive 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite in o spremembi Direktive 2013/32/EU (COM(2015)0452),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Akcijski načrt EU o vračanju (COM(2015)0453),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije o skupnem „Priročniku o vračanju“, ki ga uporabljajo pristojni organi držav članic pri izvajanju nalog v zvezi z vračanjem (C(2015)6250) in njegove priloge,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o predpisih o javnem naročanju v okviru sedanje krize na področju azila (COM(2015)0454),

–  ob upoštevanju skupnega sporočila Evropske komisije in visoke predstavnice o reševanju begunske krize v Evropi: Vloga zunanjega delovanja EU (JOIN(2015)0040),

–  ob upoštevanju sklepa Komisije o vzpostavitvi nujnega skrbniškega sklada Evropske unije za stabilnost in odpravljanje temeljnih vzrokov za nedovoljene migracije in razseljevanje v Afriki (C(2015)7293),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Obvladovanje begunske krize: takojšnji operativni, proračunski in pravni ukrepi v okviru evropske agende o migracijah (COM(2015)0490) in njegovih prilog,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Obvladovanje begunske krize: stanje izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah (COM(2015)0510) in njegovih prilog,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Evropska mejna in obalna straža ter učinkovito upravljanje zunanjih meja Evrope (COM(2015)0673) ter predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o evropski mejni in obalni straži ter razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2007/2004, Uredbe (ES) št. 863/2007 in Odločbe Sveta 2005/267/ES (COM(2015)0671), predloga uredbe o evropski potni listini za vrnitev nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (COM(2015)0668), predloga uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe (ES) št. 562/2006 v zvezi z okrepljenim preverjanjem podatkov v ustreznih zbirkah podatkov na zunanjih mejah (COM(2015)0670), predloga sklepa Sveta o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite v korist Švedske v skladu s členom 9 Sklepa Sveta (EU) 2015/1523 in členom 9 Sklepa Sveta (EU) 2015/1601 o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite v korist Italije in Grčije (COM(2015)0677) ter priporočila Komisije za prostovoljni program humanitarnega sprejema s Turčijo (C(2015)9490),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o stanju izvajanja prednostnih ukrepov v okviru evropske agende o migracijah (COM(2016)0085),

–  ob upoštevanju priporočila Komisije, naslovljenega na Helensko republiko, o nujnih ukrepih, ki bi jih morala Grčija sprejeti zaradi ponovne vzpostavitve predaj v skladu z Uredbo (EU) št. 604/2013 (C(2016)0871),

–  ob upoštevanju predloga izvedbenega sklepa Sveta o začasni odložitvi premestitve 30 % prosilcev, ki so Avstriji dodeljeni v skladu s Sklepom Sveta (EU) 2015/1601 o uvedbi začasnih ukrepov na področju mednarodne zaščite v korist Italije in Grčije (COM(2016)0080),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Evropskemu svetu in Svetu z naslovom Vrnitev k schengenski ureditvi – časovni načrt (COM(2016)0120),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o drugem poročilu o napredku Turčije pri izpolnjevanju zahtev iz časovnega načrta za liberalizacijo vizumske ureditve (COM(2016)0140) in spremljajočega delovnega dokumenta služb Komisije (SWD(2016)0097),

–  ob upoštevanju predloga uredbe Sveta o zagotavljanju nujne pomoči v Uniji (COM(2016)0115) in prihodnje spremembe proračuna št. 1/2016 za uvedbo proračunske vrstice za ta instrument,

–  ob upoštevanju sklepov, ki jih je Evropski svet sprejel na izrednem zasedanju 23. aprila 2015, zasedanju 25. in 26. junija 2015, neformalnem srečanju voditeljev držav ali vlad članic EU o migracijah 23. septembra 2015, zasedanju 15. oktobra 2015, zasedanju 17. in 18. decembra 2015 in na zasedanju 18. in 19. februarja 2016,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. julija 2015 o varnih izvornih državah in o migracijah, z dne 8. oktobra 2015 o prihodnosti politike vračanja, z dne 12. oktobra 2015 o migracijah, z dne 9. novembra 2015 o ukrepih za reševanje begunske in migracijske krize, z dne 4. decembra 2015 o apatridnosti in z dne 10. marca 2016 o tihotapljenju migrantov,

–  ob upoštevanju sklepov predsedstva, sprejetih 14. septembra 2015,

–  ob upoštevanju sklepov predstavnikov vlad držav članic, ki so se sestali v okviru Sveta, o preselitvi 20 000 oseb, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito, v okviru večstranskih in nacionalnih shem, sprejetih na zasedanju 20. julija 2015,

–  ob upoštevanju skupnega akcijskega načrta EU in Turčije z dne 15. oktobra 2015 in poročil o njegovem izvajanju z dne 10. februarja in 4. marca 2016,

–  ob upoštevanju izjav voditeljev držav ali vlad EU z dne 7. marca 2016,

–  ob upoštevanju izjave s konference na visoki ravni o vzhodnosredozemski in zahodnobalkanski poti, sprejete 8. oktobra 2015, in izjave voditeljev o begunskih tokovih na zahodnobalkanski poti, sprejete 25. oktobra 2015, in poročila o napredku z dne 10. februarja 2016;

–  ob upoštevanju akcijskega načrta in politične izjave, sprejetih na vrhu EU-Afrika o migracijah v Valletti 11. in 12. novembra 2015,

–  ob upoštevanju dejavnosti in poročil Evropskega azilnega podpornega urada, zlasti letnega poročila o razmerah na področju azila v Evropski uniji za leto 2014 ter mesečnih trendov na področju azila,

–  ob upoštevanju dejavnosti in poročil agencije Frontex, zlasti letne analize tveganja 2015 in četrtletnih poročil mreže za analizo tveganja,

–  ob upoštevanju dejavnosti in poročil Europola, zlasti skupne operacijske skupine Mare, ter nedavne ustanovitve Evropskega centra za boj proti tihotapljenju migrantov (EMSC) v okviru Europola,

–  ob upoštevanju dejavnosti in poročil Eurojusta, zlasti njegovih poročil o trgovini z ljudmi,

–  ob upoštevanju dejavnosti, letnih poročil in študij Agencije Evropske unije za temeljne pravice, zlasti študij o hudih oblikah izkoriščanja delovne sile ter o kriminalizaciji migrantov brez urejenega statusa in oseb, ki sodelujejo z njimi,

–  ob upoštevanju študij tematskega sektorja C o izvajanju člena 80 PDEU, o novih pristopih, alternativnih načinih in sredstvih za dostop do azilnega postopka za prosilce mednarodne zaščite, o proučitvi novih zakonodajnih možnosti na področju delovne migracije v EU, o okrepitvi skupnega evropskega azilnega sistema in alternativah dublinski uredbi, o sodelovanju EU s tretjimi državami na področju migracije in o sprejemu begunk in prosilk za azil v EU ter ob upoštevanju študije tematskega sektorja D o sredstvih EU za migracijske politike: analiza učinkovitosti in najboljše prakse za prihodnost ter študijo tematskega sektorja EXPO o migrantih v Sredozemskem morju: varstvo človekovih pravic,

–  ob upoštevanju študij Evropske migracijske mreže, zlasti študije o politikah, praksah in podatkih o mladoletnikih brez spremstva,

–  ob upoštevanju dejavnosti in poročil visokega komisarja Združenih narodov za begunce,

–  ob upoštevanju dejavnosti in poročil posebnega poročevalca Združenih narodov o človekovih pravicah migrantov,

–  ob upoštevanju dejavnosti, poročil in resolucij Sveta Evrope,

–  ob upoštevanju dejavnosti in poročil Mednarodne organizacije za migracije,

–  ob upoštevanju dejavnosti in poročil Urada Združenih narodov za droge in kriminal,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega odbora regij – Evropska agenda o migracijah, sprejetega na 115. plenarnem zasedanju 3. in 4. decembra 2015,

–  ob upoštevanju mnenj Evropskega ekonomsko-socialnega odbora o evropski agendi o migracijah ter o akcijskem načrtu EU za boj proti tihotapljenju migrantov,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 17. decembra 2014 o razmerah v Sredozemlju in potrebi po celostnem pristopu EU k migraciji(6),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta o členu 80 – solidarnost in pravična delitev odgovornosti, vključno z obveznostjo iskanja in reševanja,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta o boju proti tihotapljenju migrantov brez urejenega statusa, trgovanju z njimi in njihovem izkoriščanju kot delovne sile,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta o upravljanju meja in vizumski politiki, vključno z vlogo agencije Frontex in drugih pristojnih agencij,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta o razvoju varnih in zakonitih poti v Evropsko unijo za prosilce za azil in begunce, vključno s politiko Unije na področju preselitve in ustreznimi politikami vključevanja,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta o razvoju ustreznih zakonitih ekonomskih migracijskih poti,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta o notranjih in zunanjih sredstvih EU, povezanih z njeno migracijsko in azilno politiko,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta o učinkovitem izvajanju skupnega evropskega azilnega sistema, vključno z vlogo Evropskega azilnega podpornega urada,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve in mnenj Odbora za zunanje zadeve, Odbora za razvoj, Odbora za proračun, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za promet in turizem, Odbora za regionalni razvoj, Odbora za pravice žensk in enakost spolov ter Odbora za peticije (A8-0066/2016),

A.  ker je Parlament v resoluciji z dne 17. decembra 2014 Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve pozval, naj preuči različne politike za to tematiko, oblikuje priporočila in poroča na plenarnem zasedanju v obliki strateškega samoiniciativnega poročila;

B.  ker je bilo po podatkih agencije Frontex(7) leta 2015 odkritih 1,83 milijona oseb, ki so poskušale nezakonito prečkati zunanje meje EU, kar je absolutni rekord v primerjavi z 282 .500 migranti, ki so prišli v EU v celem letu 2014; ter ker je po podatkih Mednarodne organizacije za migracije in Unicefa med vsemi migranti, ki pridejo po morju, 20 % otrok(8);

C.  ker je bilo po podatkih(9) Evropskega azilnega podpornega urada leta 2015 v EU+(10) vloženih več kot milijon prošenj za mednarodno zaščito, njihovo število pa je od aprila stalno naraščalo, obenem pa se je število ponovnih prošenj zmanjševalo; in ker je približno 6 % prosilcev trdilo, da so mladoletniki brez spremstva; ker je bilo med tistimi, ki so februarja 2016 po morju prispeli v Grčijo, 22 % žensk in 40 % otrok(11);

D.  ker je za namene Konvencije OZN o otrokovih pravicah otrok vsak človek, ki je mlajši od osemnajst let;

E.  ker je po podatkih Mednarodne organizacije za migracije leta 2015 več kot 3771 oseb izgubilo življenje v Sredozemskem morju ali je pogrešanih(12); ker je po podatkih do 8. marca 2016 v Sredozemskem morju utonilo 444 oseb; ker je v prvih devetih tednih leta 2016 umrlo 77 otrok – v povprečju več kot en otrok na dan; ker je po najnovejših podatkih Europola izginilo najmanj 10 .000 otrok brez spremstva, potem ko so prispeli v Evropo;

F.  ker bi bilo treba 3. oktober priznati kot dan spomina na vse moške, ženske in otroke, ki so izgubili življenje, ko so iz svoje države bežali pred preganjanjem, konflikti in vojno, pa tudi na vse moške in ženske, ki vsak dan tvegajo svoje življenje, da bi te ljudi rešili;

G.  ker prebivalstvo nekaterih delov sveta trpi zaradi vojne, nasilja in skupnih učinkov skrajne revščine, propadanja okolja in pomanjkanja priložnosti za mlade, kar lahko povzroči še več nasilja in negotovosti v regiji in privede do nadaljnjih premikov prebivalstva;

Člen 80 PDEU – solidarnost in pravična delitev odgovornosti, vključno z obveznostmi iskanja in reševanja

H.  ker člen 80 PDEU načelo solidarnosti in pravične delitve odgovornosti postavlja v središče celotnega sistema Unije in zagotavlja pravno podlago za izvajanje tega načela v politikah Unije o azilu, migracijah in nadzoru meja;

I.  ker je lahko solidarnost po obliki notranja ali zunanja solidarnost; in ker so premestitve, vzajemno priznavanje odločb o azilu, ukrepi za operativno podporo, proaktivna razlaga veljavne dublinske uredbe in direktiva o začasni zaščiti orodja za notranjo solidarnost, medtem ko preselitev, humanitarni sprejem ter iskanje in reševanje na morju spodbujajo zunanjo solidarnost, mehanizem na področju civilne zaščite pa lahko zajema obe obliki;

J.  ker je bilo 3. marca 2016 le 338 od 39.600 prosilcev za azil, ki čakajo na premestitev iz italijanskih sprejemnih objektov, dejansko premeščenih v druge države članice, medtem ko je bilo v primeru Grčije dejansko izvedenih 322 od 66.400 načrtovanih premestitev;

Boj proti tihotapljenju migrantov brez urejenega statusa, trgovanju z njimi in njihovem izkoriščanju kot delovne sile

K.  ker so tihotapljenje migrantov brez urejenega statusa, trgovanje z njimi in njihovo izkoriščanje kot delovno silo ločeni pravni pojavi, ki se obravnavajo z ločenimi pravnimi okviri na ravni Unije in mednarodni ravni, zanje pa so potrebne ustrezno usmerjene rešitve, čeprav se v praksi pogosto prekrivajo; in ker lahko mreže, ki se ukvarjajo s tihotapljenjem ljudi in trgovino z njimi, zelo hitro spremenijo način delovanja, zato je treba odzive hitro prilagajati glede na najnovejše in natančne podatke; ker prizadevanja v boju proti tihotapljenju migrantov ne bi smela vplivati na prizadevanja za zagotavljanje humanitarne pomoči migrantom brez urejenega statusa;

L.  ker so za boj proti tihotapljenju ljudi, trgovini z njimi in njihovo izkoriščanje kot delovno silo potrebni kratko-, srednje- in dolgoročni odzivi, vključno z ukrepi za razbitje kriminalnih mrež in privedbo storilcev kaznivih dejanj pred sodišče, za zbiranje in analizo podatkov, za zaščito žrtev in vračanje migrantov brez urejenega statusa, pa tudi sodelovanje s tretjimi državami in dolgoročne strategije, ki obravnavajo povpraševanje po osebah, ki so žrtve trgovine z ljudmi in tihotapljenja, ter temeljne vzroke za migracije, ki ljudi silijo v roke tihotapcev;

Upravljanje meja in vizumska politika, vključno z vlogo agencije za meje in drugih pristojnih agencij

M.  ker redni zakonodajni postopek o številnih predlogih Komisije s področja meja in vizumske politike, in sicer o predlogu uredbe o vizumskem zakoniku Unije (prenovitev) (2014/0094(COD)), predlogu uredbe o popotniškem vizumu (2014/0095(COD)) in predlogu uredbe o enotni obliki za vizume: varnost (2015/0134(COD)), še poteka; in ker je Komisija nedavno objavila nove predloge za to področje, ki se bodo obravnavali po rednem zakonodajnem postopku;

N.  ker morajo odpravo nadzora na notranjih mejah spremljati učinkovito upravljanje zunanjih meja z visokimi skupnimi standardi, učinkovita izmenjava informacij med državami članicami in polno spoštovanje temeljnih pravic za vse;

O.  ker je Evropski parlament agencijo Unije za meje pozval, naj okrepi zmogljivosti za obravnavanje morebitnih kršitev temeljnih pravic, tudi v okviru delovnih dogovorov, sprejetih s pristojnimi organi tretjih držav, in ker predlog Komisije o novi agenciji za meje vsebuje mehanizem za pritožbe;

P.  ker veljavni vizumski zakonik državam članicam omogoča odstopanja od običajnih meril o dopustnosti pri vlogah za izdajo vizuma zaradi humanitarnih razlogov (člena 19 in 25);

Oblikovanje varnih in zakonitih poti za prosilce za azil in begunce v EU, vključno s politiko Unije na področju preselitve in ustreznimi politikami vključevanja

Q.  ker 86 % beguncev po vsem svetu gostijo neindustrializirane države; in ker kriminalne mreže in tihotapci izkoriščajo obup ljudi, ki na begu pred preganjanjem in vojno želijo vstopiti v Unijo;

R.  ker je varnih in zakonitih poti za vstop beguncev v Unijo malo in ker številni še naprej tvegajo in potujejo po nevarnih poteh; ker bi vzpostavitev novih varnih in zakonitih poti v Unijo za prosilce za azil in begunce na podlagi veljavne zakonodaje in prakse EU in državam članicam omogočila boljši pregled nad potrebami po zaščiti in pritokom teh ljudi v Unijo ter bi omajala poslovni model tihotapcev;

Strategija sodelovanja s tretjimi državami, zlasti o regionalnih programih zaščite, preselitve in vrnitve ter glede odpravljanja temeljnih vzrokov za migracijo

S.  ker se sodelovanje med EU in tretjimi državami oblikuje s političnimi instrumenti, kot so regionalni in dvostranski dialogi, skupne agende o migracijah in mobilnosti ter partnerstva za mobilnost, pravnimi instrumenti, kot so klavzule o migracijah v „globalnih sporazumih“, sporazumi o ponovnem sprejemu, sporazumi o poenostavitvi vizumskih postopkov in sporazumi o izvzetju iz vizumske obveznosti, ter operativnimi instrumenti, kot so regionalni programi zaščite, regionalni programi za razvoj in zaščito, delovni dogovori agencije Frontex in sodelovanje Evropskega azilnega podpornega urada s tretjimi državami;

T.  ker posamezne države članice še naprej intenzivno razvijajo zunanje delovanje na področju migracij na dvostranski ravni;

U.  ker je Unija okrepila zunanje delovanje s tretjimi državami na področju migracij in azila, da bi se ustrezno odzvala na trenutno begunsko krizo, in je sprožila nove pobude za sodelovanje, kot so skupni akcijski načrt med EU in Turčijo, sprejetje zavez glede zahodnobalkanskih poti in akcijski načrt, sprejet na vrhu v Valletti;

Razvoj ustreznih zakonitih ekonomskih migracijskih poti

V.  ker naj bi se delovno sposobno prebivalstvo v Uniji do leta 2020 predvidoma zmanjšalo za 7,5 milijona; ker napovedi o razvoju potreb na trgu dela v EU kažejo na pomanjkanje delovne sile, ki se na nekaterih področjih že pojavlja ali se bo pojavilo v prihodnosti; ker se državljani tretjih držav soočajo s številnimi težavami v postopku priznavanja tujih kvalifikacij, zato so pogosto za svoje delo preveč kvalificirani;

W.  ker je sedanji pristop Unije do delovne migracije razdrobljen, saj veljajo številne direktive, ki se osredotočajo na posebne kategorije delavcev in državljanov tretjih držav, ki smejo delati pod določenimi pogoji; in ker ta pristop lahko služi zgolj izpolnjevanju kratkoročnih specifičnih potreb;

Analiza, kako se sredstva za notranje zadeve, vključno s sredstvi za nujne primere, porabljajo v okviru migracije in razvoja

X.  ker obstajajo številni finančni instrumenti Unije za financiranje delovanja držav članic in tretjih držav na področju migracij, azila in upravljanja meja; ker se sredstva državam članicam dodelijo v glavnem prek Sklada za azil, migracije in vključevanje ter Sklada za notranjo varnost, seveda pa se lahko za dejavnosti, povezane z migracijami, uporabijo še številni drugi programi in sredstva; in ker financiranje tretjih držav, ki se dodeli predvsem iz instrumenta za financiranje razvojnega sodelovanja, upravljajo številni generalni direktorati Komisije in Evropska služba za zunanje delovanje;

Y.  ker sedanja razdrobljenost proračunskih vrstic in odgovornosti otežuje celovit pregled nad porabo sredstev in celo natančen izračun, koliko Unija porabi za migracije;

Učinkovito izvajanje skupnega evropskega azilnega sistema, vključno z vlogo Evropskega azilnega podpornega urada

Z.  ker skupni evropski azilni sistem vključuje sklop skupnih pravil za skupno azilno politiko, enoten azilni status in skupne azilne postopke, ki veljajo v vsej Uniji; ker številna opozorila, tudi odločitve Komisije v zvezi s kršitvami, kažejo, da se skupni evropski azilni sistem v številnih državah članicah vseeno ne izvaja v celoti; ker je njegovo izvajanje nujno, da bi se harmonizirale nacionalne zakonodaje in spodbujala solidarnost med državami članicami, in ker lahko države članice Evropski azilni podporni urad zaprosijo za pomoč pri doseganju standardov, ki se zahtevajo v skupnem evropskem azilnem sistemu; ker bi lahko s harmonizacijo pogojev za sprejem in azilnih postopkov, ki je nadvse pomembna za delitev odgovornosti, preprečili pritisk na države, ki ponujajo boljše pogoje;

AA.  ker sedanji mehanizmi dublinskega sistema niso objektivni, ne vzpostavljajo pravičnih meril za določanje odgovornosti za obravnavo prošenj za mednarodno zaščito in ne omogočajo hitrega dostopa do zaščite; ker se sistem v praksi ne izvaja in je Svet s sklepoma o začasni premestitvi sprejel izrecna odstopanja; in ker je Komisija napovedala, da bo do marca 2016 pripravila predlog o temeljiti reviziji uredbe Dublin III;

AB.  ker člen 3 Ženevske konvencije iz leta 1951 določa, da države članice ne diskriminirajo beguncev na podlagi njihove rase, vere ali države izvora;

Solidarnost

1.  poudarja, da mora delovanje Unije na področju migracij temeljiti na načelu solidarnosti; ugotavlja, da načelo solidarnosti, kot je določeno v členu 80 PDEU, zajema politike na področju azila, priseljevanja in mejnega nadzora; meni, da člen 80 „skupaj“ s členi 77–79 PDEU zagotavlja pravno podlago za izvajanje načela solidarnosti na teh področjih;

Iskanje in reševanje

2.  izhaja iz predpostavke, da mora biti reševanje življenj prva prednostna naloga in da je ustrezno financiranje, tako na ravni Unije kot držav članic, za iskalne in reševalne akcije bistvenega pomena; ugotavlja, da se je povečalo število nezakonitih prihodov po morju in da se zaskrbljujoče povečalo število smrtnih žrtev na morju ter da še vedno čakamo na boljši evropski odziv;

3.  opozarja, da je reševanje življenj dejanje solidarnosti z ljudmi, ki so ogroženi, hkrati pa gre tudi za pravno obveznost po mednarodnem pravu, saj je v členu 98 Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu, ki so jo ratificirale vse države članice in tudi sama Unija, določeno, da je treba zagotoviti pomoč vsem osebam v stiski na morju;

4.  meni, da je stalen, zanesljiv in učinkovit odziv Unije pri iskalnih in reševalnih operacijah na morju ključen za to, da se prepeči nadaljnje povečanje števila smrtnih žrtev med migranti, ki skušajo prečkati Sredozemsko morje;

5.  v zvezi s tem predlaga nujno okrepitev zmogljivosti za iskanje in reševanje, vlade držav članic pa morajo na ravni Unije več virov – v obliki finančne pomoči in finančnih sredstev – nameniti za humanitarne operacije za iskanje, reševanje in pomoč migrantom v nevarnosti ter njihovo premestitev na najbližje varno mesto;

6.  poudarja, da zasebnim kapitanom ladij ali nevladnim organizacijam (NVO), ki resnično pomagajo osebam v stiski na morju, ne bi smela groziti kazen za zagotavljanje take pomoči; meni, da trgovske ladje ne bi smele predstavljati alternativne možnosti, s katero bi se države članice in Unija lahko izognile svojim obveznostim v zvezi z iskanjem in reševanjem;

Boj proti trgovini z ljudmi in tihotapljenju ljudi

7.  poziva k jasnemu razlikovanju med osebami, ki so pretihotapljene v Unijo, in tistimi, ki v Unijo pridejo kot žrtve trgovine z ljudmi, saj je treba politični odziv ne le ustrezno vključiti, temveč tudi ustrezno usmeriti; ugotavlja, da na splošno tihotapljenje migrantov vključuje omogočanje nezakonitega vstopa posameznih oseb v državo članico, medtem ko trgovina z ljudmi vključuje novačenje, prevoz ali sprejem posameznih oseb z uporabo nasilja, prevaro ali zlorabo, za namene izkoriščanja;

8.  meni, da mora celostni pristop k migracijam nujno vsebovati ukrepe, ki so usmerjeni v onemogočanje dejavnosti kriminalnih mrež, ki so vključene v trgovino z ljudmi in tihotapljenje ljudi;

9.  pozdravlja dosedanjo pozitivno vlogo vojaške mornarice pri reševanju življenj na morju in onemogočanju kriminalnih mrež; podpira cilje mornariških operacij, kot je operacija Sophia, ter poudarja, da je treba varovati življenja, pri tem pa želi poudariti, da mora biti operacija v celoti usmerjena v varovanje življenj migrantov;

10.  poudarja, da vojaške operacije ne bi smele biti prevladujoči vidik celostnega pristopa k migracijam, in ponavlja, da se sredstva, ki so že namenjena reševanju življenj v Sredozemskem morju, ne smejo zmanjšati zaradi operacije Sophia;

Vloga agencij Unije v boju proti tihotapljenju

11.  poudarja, da je treba politični odziv prilagoditi glede na najnovejše in najtočnejše podatke, saj lahko storilci kaznivih dejanj zelo hitro spreminjajo svoj način delovanja in to tudi počnejo; kot pozitiven korak naprej ocenjuje to, da je Komisija 27. maja 2015 sprejela akcijski načrt EU za boj proti tihotapljenju migrantov (v nadaljnjem besedilu: akcijski načrt za boj proti tihotapljenju), v okviru katerega predvideva ustanovitev kontaktne skupine agencij Unije za problematiko tihotapljenja migrantov, da bi okrepili njihovo operativno sodelovanje in izmenjavo informacij med njimi;

12.  poudarja, da bi bilo treba v celoti izkoristiti obstoječe instrumente, kot so agencijske analize tveganja; ugotavlja, da bi morale agencije Unije med seboj polno sodelovati, hkrati pa tudi okrepiti sodelovanje z državami članicami; ugotavlja, da bi z boljšim usklajevanjem prizadevanj lahko zbirali podatke na ravni posameznih držav in jih posredovali naprej agencijam;

Premestitev

13.  opozarja, da je postopek premestitve – to je transfer prosilca za mednarodno zaščito ali upravičenca do mednarodne zaščite iz ene države članice v drugo – praktičen primer solidarnosti v Uniji; poleg tega opozarja, da Parlament od leta 2009 poziva k vzpostavitvi zavezujočega mehanizma za porazdelitev prosilcev za azil med vse države članice;

14.  ugotavlja, da je v zadnjem letu Svet sprejel dva sklepa o začasni premestitvi v Uniji (v nadaljnjem besedilu: sklepa o premestitvi)(13), ki vključujeta transfer prosilcev za mednarodno zaščito iz Grčije in Italije v druge države članice; ugotavlja, da sklepa o premestitvi pomenita začasno odstopanje od veljavnih pravil dublinske uredbe o določanju odgovornosti, čeprav jih ne ukinjata;

15.  meni, da je vzpostavitev ukrepov za nujno premestitev korak v pravo smer, ter poziva države članice, naj čim prej izpolnijo svoje obveznosti v zvezi z navedenimi ukrepi;

16.  opozarja, da bodo za namene sklepov o premestitvi premeščeni le državljani tistih držav, za katere delež pozitivnih odločb o odobritvi mednarodne zaščite v Uniji na podlagi podatkov Eurostata v prejšnjih treh mesecih znaša vsaj 75 %; ugotavlja, da bosta sklepa o premestitvi vplivala na razmeroma majhno število ljudi in ne bosta zajemala velikega števila prosilcev iz drugih tretjih držav, ki jih ne bo mogoče premestiti na podlagi navedenih sklepov;

17.  je zaskrbljen glede tega, da morajo države članice prvega vstopa v skladu s sedanjima sklepoma o premestitvi še vedno obravnavati bolj zapletene prošnje za mednarodno zaščito (in pritožbe), organizirati daljša obdobja za sprejem in bodo morale organizirati vračanje tistih, ki na koncu ne bodo upravičeni do mednarodne zaščite; ponovno izjavlja, da morajo vsi novi sistemi za upravljanje skupnega evropskega azilnega sistema temeljiti na solidarnosti in pravični delitvi odgovornosti;

18.  meni, da bi bilo treba poleg meril iz sklepov o premestitvi (to so BDP posamezne države članice ter število prebivalstva, stopnja brezposelnosti in število prosilcev za azil v tej državi članici v preteklosti) razmisliti tudi o dveh drugih merilih, in sicer velikosti ozemlja države članice in gostoti njenega prebivalstva;

19.  meni, da bi bilo treba želje prosilcev pri njihovem premeščanju upoštevati, kolikor je to v praksi mogoče; priznava, da je to eden od načinov za odvračanje od sekundarnih gibanj in za spodbujanje prosilcev samih, da sprejmejo sklepe o premestitvi, vendar to ne bi smelo zaustaviti postopka premestitve;

Preselitev

20.  meni, da preselitev predstavlja eno od najprimernejših možnosti za zagotovitev varnega in zakonitega vstopa na ozemlje Unije za begunce in osebe, ki potrebujejo mednarodno zaščito, ko se begunci ne morejo niti vrniti v domovino niti prejeti učinkovite zaščite ali se vključiti v državo gostiteljico;

21.  poleg tega opaža, da je preselitev pod okriljem Visokega komisariata Združenih narodov za begunce (UNHCR) že uveljavljen humanitarni program in da je koristno orodje za upravljanje zakonitih prihodov oseb, ki potrebujejo mednarodno zaščito, na ozemlje držav članic;

22.  poudarja, da Unija – glede na doslej največje tokove migrantov, ki so dosegli zunanje meje Unije in ki še naprej prihajajo, in stalno povečevanje števila ljudi, ki prosijo za mednarodno zaščito – potrebuje zavezujoč in obvezen zakonodajni pristop k preselitvi, kot je določeno v agendi Komisije o migracijah; priporoča, da takšen pristop, da bi bil učinkovit, zagotavlja preselitev znatnega števila beguncev glede na skupno število beguncev, ki prosijo za mednarodno zaščito v Uniji, in ob upoštevanju svetovnih potreb po preselitvi, ki jih vsako leto objavi UNHCR;

23.  poudarja, da je potreben stalen program preselitve na ravni Unije, ki bo temeljil na obveznem sodelovanju držav članic in s pomočjo katerega bo mogoče preseliti znatno število beguncev glede na skupno število beguncev, ki prosijo za zaščito v Uniji;

Humanitarni sprejem

24.  poudarja, da se humanitarni sprejem lahko uporablja kot dopolnilo k preselitvi, da bi najbolj ranljivim, npr. mladoletnikom brez spremstva ali invalidnin beguncem ali tistim, ki potrebujejo nujno medicinsko evakuacijo, po potrebi zagotovili nujno zaščito, ki je pogosto začasna;

25.  poudarja, da bi bilo treba, če preselitev za državljane tretjih držav ni mogoča, vse države članice spodbujati k temu, da uvedejo in izvajajo programe za humanitarni sprejem;

Vizumi iz humanitarnih razlogov

26.  poudarja, da vizumi iz humanitarnih razlogov osebam, ki potrebujejo mednarodno zaščito, omogočajo vstop v tretje države, da bi tam zaprosili za azil; poziva države članice, naj izkoristijo vse razpoložljive možnosti za izdajanje vizumov iz humanitarnih razlogov, zlasti za ranljive osebe, na veleposlaništvih in konzularnih predstavništvih Unije v izvornih ali tranzitnih državah;

27.  meni, da bi morali imeti prosilci za mednarodno zaščito možnost, da za evropski vizum iz humanitarnih razlogov zaprosijo neposredno na konzulatu ali veleposlaništvu katere koli države članice, in če bi bil po oceni odobren, bi smel njegov imetnik vstopiti na ozemlje države članice, ki vizum izda, izključno za to, da tam vloži prošnjo za mednarodno zaščito; zato meni, da je treba vizumski zakonik Unije spremeniti, tako da bi vanj vključili natančnejše določbe o vizumih iz humanitarnih razlogov;

Skupni evropski azilni sistem

28.  poudarja, da so potrebni nadaljnji ukrepi za zagotovitev, da bo skupni evropski azilni sistem postal resnično enoten sistem;

29.  opozarja, da je za izboljšanje harmonizacije nujno potrebna celovita ocena o izvajanju tega svežnja (v obliki ocenjevalnih poročil Komisije), ki ji naj sledijo hitri nadaljnji ukrepi, če je izvajanje v določenih državah članicah nezadovoljivo;

30.  ugotavlja na primer, da so nedopustne prošnje, naknadne prošnje, pospešeni postopki in postopki na meji posebni primeri, v katerih se je poskušalo s prenovljeno direktivo o azilnih postopkih najti občutljivo ravnotežje med učinkovitostjo sistema in pravicami prosilcev, zlasti ranljivih oseb, in poudarja, da je to ravnotežje mogoče doseči le, če se zakonodaja v celoti in ustrezno izvaja;

31.  poudarja, kako pomemben je sodni nadzor nad vsemi oblikami omejitve gibanja na podlagi zakonodaje o priseljevanju in azilu; želi spomniti, da morajo države članice v skladu z mednarodnim pravom in Listino EU o temeljnih pravicah preučiti možne alternative omejitvi gibanja; poziva države članice, naj v zvezi z dostopom do centrov za pridržanje pravilno uporabljajo direktivo o azilnih postopkih in direktivo o pogojih za sprejem;

32.  želi spomniti, kako pomembno je zmanjšati število oseb brez državljanstva, in spodbuja države članice, naj uvedejo postopke določanja števila oseb brez državljanstva in med seboj izmenjujejo primere dobre prakse v zvezi z zbiranjem zanesljivih podatkov o osebah brez državljanstva ter v zvezi s postopki za določanje statusa oseb brez državljanstva;

Revizija uredbe Dublin III

33.  ugotavlja, da se je pri izvajanju uredbe Dublin III(14) porodilo mnogo vprašanj v zvezi s pravičnostjo in solidarnostjo postopka določitve države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito; ugotavlja, da sedanji sistem ne upošteva v zadostni meri velikega migracijskega pritiska, s katerimi se soočajo države članice na zunanjih mejah Unije; meni, da morajo države članice sprejeti stalne težave, ki so povezane z logiko dublinske uredbe, in da bi morala Unija razviti možnosti za solidarnost med državami članicami, pa tudi med zadevnimi migranti;

34.  poudarja, da je pritisk vse večjega števila migrantov, ki prihajajo v Unijo, na sistem, vzpostavljen z dublinsko uredbo, pokazal, da sistem, kot se izvaja zdaj, večinoma ni izpolnil svojih dveh glavnih ciljev, to je določitev objektivnih in pravičnih meril za določitev odgovornosti ter zagotavljanje hitrega dostopa do mednarodne zaščite; ponovno izraža pomisleke glede merila, po katerem je trenutno država članica prvega vstopa odgovorna za proučitev prošnje za mednarodno zaščito, in meni, da je treba to merilo spremeniti;

35.  nadalje poudarja, da po Uniji hkrati pogosto prihaja do sekundarnih gibanj; meni, da je samoumevno, da dublinski sistem od svoje vzpostavitve ni bil mišljen za delitev odgovornosti med državami članicami, temveč je bil njegov glavni namen hitro določiti, katera država članica je odgovorna za obravnavanje prošnje za azil;

36.  priporoča, da se merila, na katerih temeljita sklepa o premestitvi, vključijo neposredno v standardna pravila Unije o določanju odgovornosti za obravnavanje prošenj za mednarodno zaščito; poudarja, da bi bilo treba v okviru pregleda dublinske uredbe pojem „prosilcev, ki nedvomno potrebujejo mednarodno zaščito“ pregledati, saj bi morala migrante in begunce, ki ne spadajo v navedeno kategorijo, nato vseeno obravnavati država članica prvega vstopa;

37.  meni, da bi morala Evropska unija državam članicam, ki prejmejo največ prošenj za azil, nuditi sorazmerno in ustrezno finančno ter tehnično podporo; meni, da je razlog za uporabo ukrepov solidarnosti in delitev odgovornosti izboljšanje kakovosti in delovanja skupnega evropskega azilnega sistema;

38.  poudarja, da bi bilo dublinski sistem med drugim mogoče temeljito prenoviti z uvedbo centralne zbirke prošenj na ravni Unije – pri čemer bi posamezne prosilce za azil obravnavali kot osebe, ki prosijo za azil v Uniji kot celoti in ne v posamezni državi članici – in vzpostavitvijo centralnega sistema za določitev odgovornosti za vse osebe, ki prosijo za azil v Uniji; predlaga, da bi s tem sistemom uvedli določene relativne pragove za posamezne države članice, pri prekoračenju katerih ne bi bila mogoča nadaljnja dodelitev odgovornosti, dokler ne bi bili doseženi pragovi vseh ostalih držav članic, kar bo morda pomagalo pri preprečevanju sekundarnih gibanj, saj bodo vse države članice v celoti vključene v centralizirani sistem in ne bodo več nosile individualne odgovornosti za dodelitev prosilcev v druge države članice; meni, da bi lahko takšen sistem deloval na podlagi številnih žariščnih točk Unije, prek katerih bi morala potekati porazdelitev po Uniji; poudarja, da morajo vsi novi sistemi določanja odgovornosti vključevati ključni načeli enotnosti družine in otrokove koristi;

Vzajemno priznavanje

39.  ugotavlja, da države članice odločbe o azilu drugih držav članic trenutno priznavajo le, kadar so negativne; ponavlja, da je vzajemno priznavanje pozitivnih odločb o azilu med državami članicami logičen korak k ustreznemu izvajanju člena 78(2)(a) PDEU, v katerem se poziva k „enotnemu statusu azila (...), ki velja v celotni Uniji“;

Direktiva o začasni zaščiti

40.  poudarja, da lahko Komisija v primeru množičnega prihoda na lastno pobudo ali po proučitvi zahteve države članice predlaga uporabo Direktive Sveta 2001/55/ES o začasni zaščiti (v nadaljnjem besedilu: direktiva o začasni zaščiti)(15); ugotavlja, da je za dejansko uporabo potreben sklep Sveta, ki ga sprejme kvalificirana večina; ugotavlja, da bi se morala direktiva uporabiti, če obstaja tveganje, da v okviru azilnega sistema Unije ne bo mogoče obvladati množičnega prihoda ali skorajšnjega množičnega prihoda razseljenih oseb; vendar poudarja, da direktiva o začasni zaščiti od svojega sprejetja leta 2001 nikoli ni bila uporabljena;

41.  ugotavlja, da direktiva o začasni zaščiti predvideva tudi možnost evakuacije razseljenih oseb iz tretjih držav in da bi pri takšni evakuaciji, izvedeni v sodelovanju z UNHCR, lahko uporabili humanitarne koridorje, pri čemer bi morale države članice po potrebi kar najbolj olajšati pridobitev vizumov;

42.  meni, da so azilni sistemi nekaterih držav članic na prvi črti že zdaj očitno preobremenjeni in da bi morali direktivo o začasni zaščiti glede na njeno lastno logiko že uporabiti; v vsakem primeru poziva k jasni opredelitvi izraza „množični prihod“ pri reviziji te direktive; se zaveda, da je lahko takšna revizija direktive o začasni zaščiti sestavni del pregleda dublinskega sistema;

Vključevanje

43.   ugotavlja, da je ključnega pomena, da sodelujejo vsi akterji družbe, zato predlaga, da se ob upoštevanju pristojnosti držav članic glede ukrepov vključevanja okrepi izmenjava primerov najboljše prakse na tem področju; poudarja, da bi bilo treba z vsemi ukrepi vključevanja državljanov tretjih držav z zakonitim prebivališčem spodbujati vključevanje, ne pa osamitev; ugotavlja, da imajo lokalni in regionalni organi, vključno z mesti, ključno vlogo pri postopkih vključevanja;

44.  poudarja, da morajo države članice gostiteljice beguncem nuditi podporo in priložnosti za vključevanje v novo družbo in ustvarjanje življenja v njej; ugotavlja, da bi moralo to nujno vključevati nastanitev, tečaje opismenjevanja in jezikovne tečaje, medkulturni dialog, izobraževanje in poklicno usposabljanje, pa tudi učinkovit dostop do demokratičnih struktur v družbi, kot je določeno v direktivi o pogojih(16); ugotavlja, da imajo begunci – enako kot državljani Evropske unije – pravice in obveznosti v državah članicah gostiteljicah; zato poudarja, da je vključevanje dvosmeren postopek in da morata biti spoštovanje vrednot, na katerih temelji Unija, kot tudi spoštovanje temeljnih pravic beguncev sestavna dela postopka vključevanja;

45.  želi spomniti, da v skladu s členom 15 direktive o pogojih za sprejem države članice določijo pogoje, pod katerimi se odobri dostop do trga dela za prosilce za mednarodno zaščito, pri čemer mora biti dostop dejansko mogoč in v skladu s časovnim okvirom, določenim v členu 15(1) direktive; se zaveda, da lahko države članice v skladu s členom 15(2) navedene direktive zaradi politik v zvezi s trgom dela prednostno obravnavajo državljane Unije, državljane držav podpisnic Sporazuma o Evropskem gospodarskem prostoru in državljane tretjih držav z zakonitim prebivališčem;

46.  meni, da bi morale imeti osebe, ki se jim prizna mednarodna zaščita v Uniji in ki so dobile ponudbo za zaposlitev v drugi državi članici, kakor je tista, ki jim je dodelila mednarodno zaščito, možnost, da to ponudbo sprejmejo;

47.  ponovno potrjuje, da je boljše priznavanje tujih kvalifikacij eden od praktičnih načinov zagotavljanja, da se tisti državljani tretjih držav, ki že prebivajo v Uniji, lahko bolje vključijo, ter poziva Komisijo, naj pripravi ustrezne predloge v zvezi s tem;

48.  spodbuja zasebne programe za vključevanje in tovrstne programe na ravni skupnosti za osebe, ki so bile izbrane za preselitev, v sodelovanju z državami članicami in lokalnimi organi in na podlagi njihovih primerov dobre prakse;

Enotnost družine

49.  spodbuja države članice, naj si prizadevajo za ohranjanje enotnosti družine, kar bo dolgoročno izboljšalo možnosti za vključitev, saj se bo pozornost lahko usmerila k ustvarjanju novega življenja namesto k skrbi zavoljo družinskih članov, ki so še vedno v negotovem položaju;

50.  poudarja, da bi morale države članice odpraviti pravne in praktične ovire, da bi lahko hitreje odločale o združitvi družine;

51.  priporoča, da države članice bolje uporabljajo diskrecijske klavzule za spoštovanje načela enotnosti družine, vse dokler ne pride do temeljite prenove dublinske uredbe;

Otroci

52.  poudarja ranljiv položaj otrok, ki prihajajo v Unijo, in ponovno poudarja pravico vsakega otroka, da je v prvi vrsti obravnavan kot otrok; poziva države članice, naj v celoti uporabljajo posebne določbe skupnega evropskega azilnega sistema o mladoletnikih brez spremstva, vključno z dostopom do pravne pomoči, skrbništvom, dostopom do zdravstvenega varstva, nastanitve in izobraževanja, pravico, da se z njimi govori v jeziku, ki ga razumejo, in da razgovore z njimi opravljajo ustrezno usposobljeni uradniki; ponovno izjavlja, da države članice otrokom gibanja ne bi smele omejiti zato, ker so migranti;

53.  želi spomniti, da je treba v največjo korist otrok brez spremstva in ločenih otrok podpirati, obveščati in ščititi tudi njih in da bi bilo treba pospešeno obravnavati prošnje o združitvi družine, ki jih vložijo otroci brez spremstva ali ločeni otroci;

54.  ugotavlja, da sta učinkovito skrbništvo in zaščitni sistem, prilagojen otroku, ključnega pomena za preprečevanje zlorabe, zanemarjanja in izkoriščanja otrok brez starševske oskrbe; poudarja, kako pomembno je, da se na ravni Unije določijo smernice za sistem skrbništva, katerih namen je ustrezna pomoč in zaščita ter jamstvo, da se domači in tuji otroci obravnavajo enako;

55.  meni, da bi bilo treba ugotavljanje starosti opraviti na kar najmanj vsiljiv, multidisciplinaren in varen način, ob spoštovanju telesne nedotakljivosti otrok in njihovega človekovega dostojanstva, pri čemer bi bilo treba posebno pozornost nameniti dekletom, izvajati pa bi ga morali neodvisni in usposobljeni strokovni delavci in strokovnjaki;

56.  poziva države članice, naj zberejo razčlenjene podatke o položaju otrok beguncev in migrantov, da bi izboljšali sposobnost sistemov za vključitev otrok beguncev in migrantov;

Vračanje

57.  se zaveda, da mora biti varna vrnitev ljudi, za katere se po individualni obravnavi njihove prošnje za azil izkaže, da niso upravičeni do zaščite v Uniji, del ustreznega izvajanja skupnega evropskega azilnega sistema;

58.  priznava, da je treba izboljšati učinkovitost sistema Unije za vračanje glede na to, da je bilo v letu 2014 dejansko vrnjenih 36 % državljanov tretjih držav, ki jim je bilo naloženo, da zapustijo Unijo;

59.  meni, da bo treba za večjo učinkovitost ponovnega sprejema in za zagotovitev usklajenosti vračanja na evropski ravni sprejeti nove sporazume EU o ponovnem sprejemu, ki bi morali imeti prednost pred dvostranskimi sporazumi med državami članicami in tretjimi državami;

60.  meni, da bi se moralo vračanje migrantov izvajati le, če bi bilo varno in bi bile v celoti spoštovane temeljne in procesne pravice zadevnih migrantov ter le, če je država, v katero se jih vrača, zanje varna; v zvezi s tem ponavlja, da bi morale imeti prostovoljne vrnitve prednost pred prisilnimi;

61.  meni, da je vsak poskus držav članic, da vnaprej zavrnejo migrante, ki niso dobili priložnosti vložiti prošnje za azil, v nasprotju s pravom Unije in mednarodnim pravom in da bi morala Komisija ustrezno ukrepati proti državam članicam, ki bi to poskusile izvajati;

Seznam varnih izvornih držav

62.  je seznanjen z nedavnim predlogom Komisije o pripravi seznama EU varnih izvornih držav ter o spremembi direktive o azilnih postopkih(17); ugotavlja, da bi bil lahko takšen seznam Unije načeloma pomembno orodje za pospeševanje azilnega postopka, vključno z vračanjem, če bi postal zavezujoč za države članice;

63.  obžaluje sedanje stanje, v katerem države članice uporabljajo različne sezname, ki vsebujejo različne varne države, kar ovira enotno uporabo in spodbuja sekundarna gibanja;

64.  poudarja, da se s seznami varnih izvornih držav v nobenem primeru ne bi smelo posegati v načelo, da je vsaka oseba upravičena do ustrezne individualne obravnave svoje prošnje za mednarodno zaščito;

Postopki za ugotavljanje kršitev

65.  ugotavlja, da je morala Komisija septembra 2015 sprejeti 40 odločb o kršitvah, povezanih z izvajanjem skupnega evropskega azilnega sistema, proti 19 državam članicam, poleg 34 primerov, ki že potekajo; ponavlja, da bi moral biti Parlament v celoti obveščen o postopkih, ki jih je sprožila Komisija proti državam članicam, ki niso izvajale zakonodaje Unije na tem področju oziroma so jo izvajale nepravilno;

66.  ponovno poudarja, kako pomembno je, da države članice spoštujejo svoje obveznosti in izvajajo dogovorjeno in sprejeto zakonodajo Unije;

67.  nadalje ugotavlja, da je nemogoče ustrezno oceniti prednosti in slabosti nekaterih elementov skupnega evropskega azilnega sistema, ker številne države članice še niso v celoti prenesle zakonodaje;

Evropski azilni podporni urad (EASO)

68.  priporoča, naj urad EASO postopoma postane glavni koordinator skupnega evropskega azilnega sistema, da bi tako zagotovili enotno izvajanje pravil tega sistema; ponavlja, da je treba ob razvoju skupnega evropskega azilnega sistema v sistem, ki bo vključeval vso EU, urad EASO preoblikovati iz nabora strokovnjakov iz držav članic v pravo agencijo Unije, ki bo zagotavljala operativno pomoč državam članicam in na zunanjih mejah; v zvezi s tem poudarja, da je treba uradu kratko-, srednje- in dolgoročno zagotoviti potrebna finančna sredstva in človeške vire;

69.  ugotavlja, da proračun EASO za premestitev, preselitev in zunanje delovanje v letu 2015 znaša le 30 000 EUR; ponavlja, da tega zelo majhnega proračuna ni mogoče obravnavati resno glede na trenutno dogajanje v Sredozemlju in glede na številne omembe EASO v sklepih o premestitvi; opozarja, da bo treba v kratko-, srednje- in dolgoročnem smislu znatno povečati proračun EASO, njegove človeške vire in denarna sredstva, ki jih zagotavlja za premestitev in preselitev;

Frontex in predlagana nova evropska obmejna in obalna straža

70.  je seznanjen z vlogo agencije Frontex, ki jo je imela nedavno pri zagotavljanju pomoči vsem plovilom ali osebam v stiski na morju, ter priznava njen prispevek pri reševanju številnih življenj v Sredozemlju v okviru skupnih operacij Triton in Poseidon;

71.  je seznanjen z nedavnim predlogom, v skladu s katerim naj bi evropska obmejna in obalna straža nadomestila agencijo Frontex in zagotavljala skupno evropsko upravljanje zunanjih meja, da bi zagotovili učinkovito upravljanje migracij in visoko stopnjo notranje varnosti v Uniji ter obenem ohranili prosto gibanje oseb znotraj Unije; je seznanjen, da lahko v skladu s Pogodbama in njunimi protokoli države članice, ki so pogodbenice Schengenskega sporazuma, vendar še niso vključene v schengensko območje brez nadzora notranjih meja, sodelujejo in/ali imajo koristi od vseh ukrepov v okviru novega predloga;

72.  se veseli pogajanj o predlogu v posameznih sozakonodajalnih organih in med njimi v okviru rednega zakonodajnega postopka v skladu s členom 294 PDEU;

Schengen ter upravljanje in varnost zunanjih meja

73.  opominja, da je Unija od ustanovitve schengenskega območja območje brez notranjih meja, da so schengenske države članice postopoma razvile skupno politiko za schengenske zunanje meje in da od nekdaj velja, da morajo odpravo nadzora na notranjih mejah spremljati nadomestni ukrepi za krepitev zunanjih meja schengenskega območja in izmenjave informacij prek schengenskega informacijskega sistema (SIS);

74.  priznava, da sta celovitost schengenskega območja in odprava nadzora na notranjih mejah odvisna od uspešnega upravljanja zunanjih meja, visokih skupnih standardov, ki se uporabljajo v vseh državah članicah na zunanjih mejah, ter učinkovite izmenjave informacij med njimi;

75.  priznava, da mora Unija okrepiti varovanje zunanjih meja in nadalje razvijati skupni evropski azilni sistem in da so potrebni ukrepi za povečanje zmogljivosti schengenskega območja za reševanje novih izzivov, s katerimi se sooča Evropa, in ohranitev temeljnih načel varnosti in prostega gibanja oseb;

76.  poudarja, da se nadzor nad dostopom do ozemlja schengenskega območja na splošno izvaja na zunanjih mejah v skladu z Zakonikom o schengenskih mejah in da poleg tega državljani mnogih tretjih držav potrebujejo vizum za vstop v schengensko območje;

77.  ponavlja poziv visokega komisarja OZN za begunce, da je spoštovanje temeljnih pravic in mednarodnih obveznosti mogoče zagotoviti le, če bodo operativni postopki in načrti odražali te obveznosti v obliki praktičnih in jasnih smernic za osebje na mejah, vključno na kopenskih, morskih in zračnih mejah; poudarja, da je treba dodatno okrepiti mehanizem Unije na področju civilne zaščite, s katerim bi se odzvali na dogodke z daljnosežnimi posledicami za številne države članice;

78.  ponovno poudarja, da je za uspešnost zakonodaje o notranjih in zunanjih meja, tako kot to velja za specifično zakonodajo na področju azila in migracij, bistvenega pomena, da države članice pravilno izvajajo ukrepe, sprejete na ravni Unije; poudarja, da je zaradi povečanega pritiska bistveno boljše izvajanje ukrepov v državah članicah na zunanjih mejah in da se bodo s tem blažili varnostni pomisleki državljanov;

79.  je seznanjen s predlogom Komisije z dne 15. decembra 2015 za ciljno usmerjeno revizijo Zakonika o schengenskih mejah, v katerem je predlagala uvedbo sistematičnih kontrol za vse državljane Unije, ne le za državljane tretjih držav, na podlagi ustreznih zbirk podatkov na zunanjih mejah schengenskega območja;

80.  meni, da je schengensko območje eden pomembnejših dosežkov evropskega povezovanja; ugotavlja, da zaradi konfliktov v Siriji in drugod v regiji v Unijo prihaja rekordno število beguncev in migrantov, pri čemer so se na nekaterih delih zunanjih meja izkazale pomanjkljivosti; izraža zaskrbljenost, da so se nekatere države članice na to odzvale z zaprtjem notranjih meja ali uvedbo začasnega nadzora meja, s čimer se izpodbija pravilno delovanje schengenskega območja;

Žariščne točke

81.  opozarja, da bi morale agencija za zunanje meje, EASO, Europol in Eurojust v okviru pristopa žariščnih točk, ki ga je Komisija predlagala v evropski agendi za migracije, v skladu s svojimi pristojnostmi državam članicam zagotavljati operativno podporo;

82.  v zvezi s tem poudarja, da agencije Unije za izpolnitev dodeljenih nalog potrebujejo ustrezna sredstva; vztraja, da morajo agencije Unije in države članice Parlament v celoti obveščati o delu na žariščnih točkah;

83.  ugotavlja, da oba sklepa o premestitvi tako za Italijo kot za Grčijo določata operativno podporo na žariščnih točkah pri pregledovanju migrantov ob njihovem prvem prihodu, registraciji njihove prošnje za mednarodno zaščito, zagotavljanju informacij prosilcem glede premestitve, organizaciji operacij vračanja za tiste, ki niso zaprosili za mednarodno zaščito in ki niso kako drugače upravičeni ostati, ter za tiste, ki so dobili negativno odločbo, ter olajševanju vseh korakov v samem postopku premestitve;

84.  poziva k čim hitrejši vzpostavitvi žariščnih točk, da bo mogoče tem državam članicam nuditi konkretno operativno podporo; poziva k dodelitvi tehničnih in finančnih sredstev ter pomoči državam članicam prvega vstopa, kot sta Italija in Grčija, da bi zagotovili hitro in učinkovito registracijo ter napotitev na pristojne organe vseh prosilcev za azil, ki prihajajo v Unijo, ob doslednem upoštevanju njihovih temeljnih človekovih pravic; meni, da je za vzpostavitev vzajemnega zaupanja pomembno zagotavljanje hitre in učinkovite pomoči Unije državam članicam ter sprejetje takšne pomoči;

85.  ugotavlja, da je eden glavnih namenov žariščnih točk omogočiti Uniji, da ljudem v stiski hitro zagotovi zaščito in humanitarno pomoč; poudarja, da si je treba bistveno prizadevati za zagotovitev, da bo razvrščanje migrantov na žariščnih točkah potekalo ob doslednem spoštovanju pravic vseh migrantov; vendar priznava, da bi morala ustrezna identifikacija prosilcev za mednarodno zaščito na točki prvega vstopa v Unijo olajšati splošno delovanje prenovljenega skupnega evropskega azilnega sistema;

Kazensko pravo v zvezi z migracijami

86.  ugotavlja, da Komisija v svojem akcijskem načrtu za boj proti tihotapljenju navaja, da načrtuje morebitno revizijo Direktive Sveta 2004/81/ES o dovoljenju za prebivanje, izdanem prebivalcem tretjih držav, ki so žrtve nedovoljene trgovine z ljudmi ali so bili predmet dejanj omogočanja nezakonitega priseljevanja, ki sodelujejo s pristojnimi organi;

87.  meni, da je takšna sprememba potrebna in da bi bilo treba razmisliti o uvedbi sistema, ki bi žrtvam trgovine z ljudmi in tihotapljenja omogočal, da se razkrijejo in pomagajo pri uspešnem pregonu trgovca z ljudmi ali tihotapca brez strahu, da bodo sami preganjani;

88.  ugotavlja, da Komisija razmišlja o reviziji Direktive Sveta 2002/90/ES o opredelitvi pomoči pri nedovoljenem vstopu, tranzitu in prebivanju; meni, da ne bi smeli kaznovati tistih, ki nudijo različne oblike humanitarne pomoči ljudem v pomanjkanju, in da bi moralo pravo Unije odražati to načelo;

89.  poudarja, da je ključen korak pri uničenju kriminalnih združb trgovcev z ljudmi in tihotapcev tudi prednostno obravnavanje finančnih preiskav, saj je izsleditev in zaseg dobičkov teh kriminalnih združb bistvenega pomena, če jih želimo oslabiti in postopoma odpraviti; v zvezi s tem poziva države članice, naj hitro in učinkovito prenesejo četrto direktivo o preprečevanju pranja denarja;

90.  opozarja, da je za učinkovito izvajanje kazenskih preiskav usposabljanje strokovnjakov bistvenega pomena, zato da sodelujoči v celoti razumejo pojav, ki ga želijo odpraviti, in so ga sposobni prepoznati že v zgodnjih fazah;

Sodelovanje s tretjimi državami

91.  poudarja, da bi bilo treba steber globalnega pristopa k vprašanju migracij in mobilnosti (GAMM) na področju azila in mednarodne zaščite nadalje razviti ter razširiti vključenost tretjih držav; ugotavlja, da se sedanji ukrepi na tem področju v okviru regionalnih programov zaščite ali regionalnih programov za razvoj in zaščito osredinjajo na krepitev zmogljivosti v boju proti kriminalnim mrežam trgovine z ljudmi in tihotapljenja iz tretjih držav izvora in tranzita; obenem ugotavlja, da je element preselitve v teh programih še naprej šibek; meni, da bi bilo treba prizadevanja za krepitev zmogljivosti in dejavnosti preselitve okrepiti in izvajati skupaj s tretjimi državami, ki so sprejele veliko število beguncev;

92.  ugotavlja, da je GAMM osnovni instrument, ki opredeljuje cilje zunanje politike Unije na področju migracij, azila in meja; ugotavlja, da obstajajo v tem okviru različni instrumenti, med drugim regionalni dialogi, dvostranski dialogi, partnerstva za mobilnost, skupne agende o migracijah in mobilnosti, sporazumi o ponovnem sprejemu, sporazumi o poenostavitvi vizumskih postopkov, sporazumi o izvzetju iz vizumske obveznosti, regionalni programi zaščite in regionalni programi za razvoj in zaščito;

93.  meni, da bi se morali v okviru zunanjega delovanja osredotočiti na sodelovanje s tretjimi državami pri reševanju in odpravi temeljnih vzrokov nedovoljenih migracij v Evropo; meni, da morata biti partnerstvo in sodelovanje s ključnimi državami izvora in tranzita ter ciljnimi državami še naprej v središču pozornosti, na primer prek kartumskega in rabatskega procesa, dialoga med Afriko in EU na področju migracij in mobilnosti ter budimpeškega in praškega procesa;

94.  izpostavlja, da morajo biti Unija in njene države članice selektivne pri podpiranju organov pregona v tretjih državah in pri tem upoštevati seznam kršitev človekovih pravic migrantov s strani teh organov;

95.  priporoča, da se pri sodelovanju s tretjimi državami ocenijo azilni sistemi teh držav, njihova podpora beguncem ter njihova sposobnost in pripravljenost za boj proti trgovini z ljudmi in tihotapljenju v te države kot bodisi ciljne ali tranzitne države;

96.  poziva Unijo, naj tretjim državam pomaga pri krepitvi njihovih azilnih sistemov in strategij vključevanja, da bi državljanom tretjih držav, ki potrebujejo mednarodno zaščito, omogočili, da v njih zaprosijo za to zaščito; meni, da mora EU pri sodelovanju s tretjimi državami vzpostaviti pristop, ki bo ugoden za vse udeležene strani, tj. za Unijo, zadevne tretje države ter begunce in migrante v tej tretji državi;

97.  želi opomniti, da je Unija okrepila svoje zunanje sodelovanje s tretjimi državami na področju migracij in azila, da bi se ustrezno odzvala na nastalo begunsko krizo, in je sprožila nove pobude za sodelovanje, kot je skupni akcijski načrt med EU in Turčijo; v zvezi s tem poudarja, da morajo vse pogodbenice uresničiti svoje zaveze, ki izhajajo iz skupnega akcijskega načrta, vključno z odpravljanjem temeljnih vzrokov za množično migracijo Sircev ter pospeševanjem sodelovanja za podporo tako Sircem, ki uživajo začasno zaščito, in njihovim gostiteljskim skupnostim v Turčiji, kot tudi Turčiji pri izpolnjevanju njene zaveze za preprečevanje nedovoljenih migracij z njenega ozemlja v Unijo;

Kampanje ozaveščanja

98.  poudarja, da se številne pretihotapljene osebe do določene mere zavedajo tveganj, ki jim bodo izpostavljene na potencialno nevarni poti v Evropo, a se ne glede na to odločijo za pot, saj presodijo, da so ta tveganja manjša od tistih, ki bi jim bile izpostavljene, če ne bi migrirale;

99.  pozdravlja dejstvo, da akcijski načrt na področju boja proti tihotapljenju začetek novih kampanj za večjo ozaveščenost povezuje s presojo že obstoječih; priporoča, naj vsaka kampanja vsebuje informacije o merilih za določitev statusa zaščite v Uniji, saj bi te informacije nekatere migrante lahko prepričale, da se ne bi odločili za nevarno pot, saj obstaja možnost, da jim zaščita ne bo odobrena in da se bodo morali vrniti;

Odpravljanje temeljnih razlogov

100.  ponovno poudarja, da mora Unija sprejeti dolgoročno strategijo, ki bo prispevala k spopadanju z dejavniki odvračanja v tretjih državah (konflikti, preganjanje, etnično čiščenje, splošno nasilje ali tudi dejavniki, kot so ekstremna revščina, podnebne spremembe ali naravne nesreče), zaradi katerih ljudje zapadejo v roke kriminalnih mrež tihotapcev, v katerih vidijo svojo edino možnost, da pridejo v Unijo;

101.  opozarja, da je posebni poročevalec OZN o človekovih pravicah migrantov Unijo pozval k odprtju dovoljenih migracijskih poti, ki bi migrantom omogočile uporabo uradnih poti za vstop in izstop, da se jim ne bi bilo treba zatekati k tihotapskim mrežam;

102.  poudarja, da se je s povečanjem prihodov beguncev v Unijo v zadnjem času izkazalo, da zgolj preprečevalni ukrepi ne zadoščajo za upravljanje sedanjega pojava migracij;

103.  ugotavlja, da si moramo dolgoročno bolj prizadevati za reševanje geopolitičnih vprašanj, ki vplivajo na temeljne razloge za migracije, kot so vojna, revščina, korupcija, lakota in pomanjkanje priložnosti, zaradi katerih bodo ljudje še naprej prisiljeni bežati v Evropo, razen če se Unija ne odloči, da bo pomagala pri obnovi teh držav; poudarja, da morajo zato Komisija in države članice zagotoviti denarna sredstva za pomoč pri gradnji zmogljivosti v tretjih državah, na primer s spodbujanjem naložb in izobraževanja, krepitvijo in uveljavljanjem azilnih sistemov, pomočjo pri boljšem upravljanju meja ter krepitvijo pravne države in sodnega sistema;

Financiranje za tretje države

104.  ugotavlja, da je glavni instrument financiranja za tretje države Instrument za financiranje razvojnega sodelovanja, ki vključuje edino globalno tematsko financiranje Unije za migracije in je na voljo v okviru programa Svetovne javne dobrine in izzivi, upravlja pa ga Generalni direktorat za mednarodno sodelovanje in razvoj (DEVCO); prav tako ugotavlja, da podobno kot v primeru sredstev, ki so dodeljena neposredno državam članicam, tudi pri upravljanju tega instrumenta sodelujejo drugi generalni direktorati Komisije in organi Unije, zato da pomoč Unije sosednjim državam zagotavlja Generalni direktorat za sosedstvo in širitvena pogajanja z instrumentom za predpristopno pomoč; humanitarno pomoč zagotavlja Generalni direktorat za humanitarno pomoč in civilno zaščito (ECHO), medtem ko Evropska služba za zunanje delovanje (EEAS) upravlja instrument za prispevanje k stabilnosti in miru; opozarja, da glede na to, da oba sklada, Sklad za migracije, azil in vključevanje (AMIF) ter Sklad za notranjo varnost (ISF), ki ju upravlja Generalni direktorat za migracije in notranje zadeve (HOME), dajeta zunanjo razsežnost, to omogoča novega zunanjega finančnega deležnika;

105.  pozdravlja nedavno ustanovljeni skrbniški sklad za Afriko, ki mu je bilo dodeljenih 1,8 milijarde EUR, kar je dodatni element v financiranju tretjih držav; poziva države članice, naj še nadalje prispevajo sredstva v sklad;

106.  priporoča, da bi morali biti v skladu z globalnim pristopom k vprašanju migracij in mobilnosti štirje tematski stebri za obravnavo (i) zakonitih migracij in mobilnosti, (ii) nedovoljenih migracij in trgovine z ljudmi, (iii) mednarodne zaščite ter (iv) učinka migracij na razvoj v zunanji politiki Unije in pri financiranju enakovredni;

Preglednost financiranja

107.  ugotavlja, da se migracijska politika Unije izvaja z različnimi političnimi instrumenti, od katerih ima vsak svoje cilje, ki niso nujno povezani med seboj, ter da ni dovolj usklajenosti med različnimi akterji, ki sodelujejo pri tem financiranju; poudarja, da upravljavska struktura zaradi razdrobljenosti proračunskih vrstic in pristojnosti otežuje celovit pregled nad dodeljevanjem in končno porabo različnih sredstev; prav tako poudarja, da je zaradi te razdrobljenosti težje izračunati, koliko Unija skupaj porabi za migracijsko politiko;

108.  meni, da je treba predložiti celovit pregled nad financiranjem, ki ga Unija nameni migracijam zunaj in znotraj nje, saj bi bila brez takšnega pregleda onemogočena preglednost in dobro oblikovanje politike; v zvezi s tem ugotavlja, da je ena od možnosti vzpostavitev spletišča, ki bi vsebovalo podatkovno zbirko z vsemi projekti, povezanimi z migracijsko politiko, ki jih financira Unija; poudarja, naj se preglednost razširi tudi na proračunske vrstice, da se zagotovi ustrezno financiranje vseh ciljev migracijske politike Unije;

109.  opozarja, da je treba za doseganje pozitivnega učinka skladov EU za migracije s postopki na nacionalni ravni in na ravni EU zagotavljati preglednost, učinkovito spremljanje in odgovornost, in meni, da bi bilo treba razmisliti o tem, kako bi lahko postopka spremljanja in ocenjevanja preoblikovali v tekoča postopka, da ju ne bi več opravljali samo naknadno; meni, da bi bilo treba vzpostaviti kvalitativne in kvantitativne kazalce, s katerimi bi ugotavljali učinek skladov EU in prispevali k ocenitvi doseganja njihovih ciljev;

Dodatno financiranje na področju migracij

110.  pozdravlja dodatno financiranje iz proračuna Unije za leto 2016, kar omogoča začetek reševanja nastale migracijske krize; poudarja, da gre večina novih sredstev iz večletnega finančnega okvira za obdobje 2014–2020, ki so bila prenesena v naslednje obdobje, kar pomeni, da Unija danes troši sredstva, ki so bila namenjena za prihodnost;

111.  se strinja, da je treba pozdraviti nedavne proračunske predloge in dodatno financiranje, predvideno v proračunu Unije za leto 2016, vključno z uporabo instrumenta prilagodljivosti, medtem ko srednjeročno in dolgoročno financiranje še vedno vzbuja skrb; je zaskrbljen, ker predlagano povečanje zneskov proračunskih vrstic za Sklad za migracije, azil in vključevanje za leto 2016 ne spremlja predlagana revizija skupnih sredstev, ki so na voljo v okviru tega sklada za obdobje 2014–2020; meni, da bodo sredstva iz Sklada za migracije, azil in vključevanje tako usahnila že veliko pred letom 2020, če se sedanje stanje ne spremeni;

112.  spodbuja države članice, naj v celoti izkoristijo možnosti, ki jih nudijo skladi, ki niso neposredno povezani z migracijsko politiko, ki pa se lahko uporabijo za financiranje ukrepov na tem področju (na primer ukrepi vključevanja), kot so Evropski socialni sklad, Sklad za evropsko pomoč najbolj ogroženim, Obzorje 2020, Evropski sklad za regionalni razvoj in Program za pravice in državljanstvo;

113.  priporoča, da se pri pregledu večletnega finančnega okvira, ki je predviden za konec leta 2016, v proračunu Unije zagotovijo znatna dodatna sredstva v okviru razdelka 3 o državljanstvu, svobodi, varnosti in pravici, da bodo na voljo zadostna sredstva glede na migracijske trende in z njimi povezane finančne zahteve za politiko Unije in držav članic na področju azila, migracij in vključevanja;

Vloga in sodelovanje civilne družbe

114.  poudarja, da je zagotavljanje operativnih sredstev ključni izziv za nevladne organizacije, saj je večina sredstev vezanih na projekte; poudarja, da bi bilo treba spodbujati prostovoljske pobude in pobude nevladnih organizacij, ki nudijo pomoč migrantom, kjer je to primerno, pa bi jih morale financirati Evropska komisija in države članice; poziva države članice in Evropsko komisijo, naj si prizadevajo, kadar je to primerno in mogoče, za financiranje projektov organizacij civilne družbe, ki delujejo na področju migracij, vključevanja in azila;

115.  poudarja, da je treba zagotoviti sodelovanje civilne družbe pri razvoju ukrepov Unije in nacionalnih programov, v skladu s partnerskim načelom iz določb Sklada za azil, migracije in vključevanje; predlaga, naj na se ravni Unije preuči možnost rednega posvetovanja med Komisijo in ustreznimi partnerji civilne družbe, ki delujejo na področju azila, migracij in vključevanja;

Demografski trendi

116.  ugotavlja, da je pred povečanjem migracijskih tokov v Unijo leta 2015 študija OECD in Komisije iz leta 2014 pokazala, da se bo med letoma 2013 in 2020 v Uniji število aktivnega prebivalstva v starosti med 15 in 64 let zmanjšalo za 7,5 milijona, če pa se iz teh napovedi izključijo migranti, bo upad še očitnejši, saj bi se aktivno prebivalstvo zmanjšalo za 11,7 milijona;

117.  kljub temu poudarja, da je bila v novembru 2015 stopnja brezposelnosti med mladimi v vseh državah članicah 20 %;

118.  poleg tega ugotavlja, da bo po nedavnih napovedih Eurostata delež prebivalstva, starega 65 let ali več, v primerjavi s prebivalstvom med 15. in 64. letom narastel od 27,5 % v začetku leta 2013 do skoraj 50 % v letu 2050; ugotavlja, da bi to pomenilo spremembo sedanjega deleža štirih ljudi v aktivni dobi za vsako osebo, staro 65 let ali več, na le dva človeka v aktivni dobi na eno osebo, staro 65 let ali več;

Zakonita delovna migracija

119.  navaja, da je pravna podlaga za upravljanje zakonite migracije na ravni Unije opredeljena v členu 79 PDEU;

120.  se zaveda, da člen 79(5) državam članicam posebej pridržuje pravico, da določijo število sprejetih državljanov tretjih držav, ki prihajajo na njihovo ozemlje iz tretjih držav zaradi iskanja zaposlitve;

121.  poudarja, da je v strategiji Evropa 2020 opredeljeno, da je za dosego ciljev Unije za pametno, trajnostno in vključujočo rast potrebna celovita politika na področju delovnih migracij ter boljše vključevanje migrantov;

122.  ugotavlja, da je veljavni zakonodajni okvir EU, ki ureja dostop državljanov tretjih držav do dela v Uniji, precej razdrobljen, saj je osredotočen na posebne kategorije delavcev in ne na urejanje vseh delavcev migrantov na splošno;

123.  meni, da bo morala Unija dolgoročno določiti bolj splošna pravila za vstop in prebivanje tistih državljanov tretjih držav, ki v Uniji iščejo delo, da bi zapolnili vrzeli na trgu dela v Uniji;

Potreba po boljših podatkih

124.  poziva k celoviti viziji za trg dela v Uniji kot nujnem pogoju za pripravo politik v zvezi s trgom dela; poudarja, da je treba razviti orodja za boljše opredeljevanje in predvidevanje sedanjih in prihodnjih potreb na trgu dela v Uniji; glede tega predlaga, da bi lahko izboljšali obstoječa orodja, kot so orodja, ki sta jih razvila Evropski center za razvoj poklicnega usposabljanja ali Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj, in jih celo združili z mednarodnimi statistikami o potencialni delovni sili iz tretjih držav, s čimer bi dobili natančnejši pregled razmer;

125.  meni, da bi lahko boljši podatki in izboljšana orodja za njihovo analizo pomagali oblikovalcem politik pri določanju prihodnjih politik glede delovne migracije, Unija in države članice pa bi morale opredeliti vrzeli na svojih trgih dela, ki bi jih lahko zapolnili z delovnimi mesti, ki bi sicer ostala nezasedena;

Izkoriščanje delovne sile

126.  ugotavlja, da je lahko izkoriščanje delovne sile posledica trgovine z ljudmi ali tihotapljenja ali pa z njima tudi ni povezana, posledica pa je nekaznovanje tistih, ki migrante brez urejenega statusa izkoriščajo v državah članicah, v katerih kot tako ni kaznivo;

127.  obžaluje, da se je kot pomemben dejavnik izkazalo nizko tveganje za razkritje in/ali pregon delodajalca, ki izkorišča migrante brez urejenega statusa, še posebej v sektorjih, kjer je nevarnost takega izkoriščanja največja (v kmetijstvu, gradbeništvu, hotelirstvu in gostinstvu, pri delavcih v gospodinjstvu in na področju nege); priporoča, da je treba za odpravo nekaznovanja najprej zagotoviti, da se vsi primeri hudih oblik izkoriščanja delovne sile v okviru nacionalnih zakonodaj določijo kot kaznivo dejanje in ustrezno kaznujejo, zatem pa je treba povečati število delovnih inšpekcij v ogroženih sektorjih;

128.  ugotavlja, da je trenutno v veliko državah članicah izkoriščanje delovne sile kaznivo dejanje le, če poteka kot trgovina z ljudmi, s čimer pa nastaja velika praznina v vseh primerih, ko izkoriščevalci delovne sile niso vključeni v trgovino z ljudmi ali jim tega ni mogoče dokazati;

129.  ponavlja, da je treba v celoti izvajati posebne postopke za omogočanje pritožb iz Direktive 2009/52/ES o minimalnih standardih glede sankcij in ukrepov zoper delodajalce nezakonito prebivajočih državljanov tretjih držav (direktiva o sankcijah zoper delodajalce) in jih v praksi pravilno uporabljati; meni, da je treba povečati zaščito za tiste žrtve trgovine z ljudmi ali tiste, ki so jih pretihotapili v Evropsko unijo, ki sodelujejo pri pregonu trgovcev z ljudmi in/ali tihotapcev ter ga olajšajo; predlaga, da je treba poleg tega podpreti ustanovitev Evropske poslovne koalicije proti trgovini z ljudmi (kot je bilo predlagano v strategiji za preprečevanje trgovine z ljudmi iz leta 2014), da bi vzpostavili oskrbovalne verige, ki ne bodo vključevale trgovine z ljudmi;

130.  zato meni, da je treba pri vseh poskusih za odpravo izkoriščanja delovne sile uporabiti dvojen pristop, kjer se učinkovito preganjajo izkoriščevalski delodajalci in zaščitijo žrtve takega izkoriščanja;

Revizija direktive o modri karti

131.  opozarja, da je Komisija v agendi o migracijah sporočila svojo namero o reviziji direktive o pogojih za vstop in prebivanje državljanov tretjih držav zaradi zaposlitve za visokokvalificirane delavce (direktiva o modri karti), pri čemer se bo posebej posvetila vprašanjem glede področja uporabe (morebitna vključitev podjetnikov, pripravljenih vlagati v Evropi) in izboljšanja predpisov o mobilnosti znotraj EU;

132.  ponavlja, da so v poročilu Komisije o izvajanju veljavne direktive o modri karti izpostavljene pomanjkljivosti te direktive, tudi zelo omejena stopnja harmonizacije, ki je posledica velike svobode držav članic pri njenem izvajanju, zlasti pa pravice držav članic, da ohranijo vzporedne nacionalne sheme;

133.  poleg tega meni, da je povsem očitno, da bi se morala direktiva osredotočiti ne le na visokokvalificirane delavce, ampak tudi na ciljne visokokvalificirane poklice, kjer je ugotovljeno pomanjkanje delovne sile; poleg tega meni, da bi moral biti pregled direktive o modri karti ambiciozen in usmerjen, hkrati pa bi si bilo treba prizadevati za odpravo nedoslednosti v veljavni direktivi, zlasti glede vzporednih nacionalnih shem; priporoča, da je treba preučiti možnost spremembe področja uporabe, da bi vanj vključili državljane tretjih držav, ki bi lahko pomagali zapolniti vrzeli, ugotovljene na trgih dela Unije;

o
o   o

134.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji, parlamentom in vladam držav članic ter Evropskemu azilnemu podpornemu uradu (EASO), Evropski agenciji za zunanje meje (Frontex), Evropskemu policijskemu uradu (Europol), Uradu za evropsko pravosodno sodelovanje (Eurojust), Agenciji Evropske unije za temeljne pravice, Evropski agenciji za operativno upravljanje obsežnih informacijskih sistemov s področja svobode, varnosti in pravice, Svetu Evrope, Odboru regij in Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0070.
(2) UL C 93, 9.3.2016, str. 165.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0176.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0317.
(5) http://www.consilium.europa.eu/sl/press/press-releases/2015/09/28-eunavfor/
(6) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0105.
(7) Novice agencije Frontex, http://frontex.europa.eu/news/number-of-migrants-arriving-in-greece-dropped-by-half-in-november-cITv3V.
(8) Mednarodna organizacija za migracije in Unicef, kratki pregled: Migration of Children to Europe (Migracije otrok v Evropo), http://www.iom.int/sites/default/files/press_release/file/IOM-UNICEF-Data-Brief-Refugee-and-Migrant-Crisis-in-Europe-30.11.15.pdf.
(9) Glasilo Evropskega azilnega podpornega urada https://easo.europa.eu/wp-content/uploads/EASO-Newsletter-NOV-DEC_-20151.pdf.
(10) EU+ vključuje 28 držav članic EU ter Norveško in Švico.
(11) UNHCR – Grafični prikaz podatkov za Grčijo – z dne 7. marca 2016.
(12) Mednarodna organizacija za migracije, projekt Pogrešani migranti, http://missingmigrants.iom.int/.
(13) Sklep Sveta (EU) 2015/1523 in Sklep Sveta (EU) 2015/1601.
(14) Uredba (EU) št. 604/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o vzpostavitvi meril in mehanizmov za določitev države članice, odgovorne za obravnavanje prošnje za mednarodno zaščito, ki jo v eni od držav članic vloži državljan tretje države ali oseba brez državljanstva (UL L 180, 29.6.2013, str. 31).
(15) Direktiva Sveta 2001/55/ES z dne 20. julija 2001 o najnižjih standardih za dodelitev začasne zaščite v primeru množičnega prihoda razseljenih oseb in o ukrepih za uravnoteženje prizadevanj in posledic za države članice pri sprejemanju takšnih oseb (UL L 212, 7.8.2001, str. 12).
(16) Direktiva 2011/95/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 13. decembra 2011 o standardih glede pogojev, ki jih morajo izpolnjevati državljani tretjih držav ali osebe brez državljanstva, da so upravičeni do mednarodne zaščite, glede enotnega statusa beguncev ali oseb, upravičenih do subsidiarne zaščite, in glede vsebine te zaščite (UL L 337, 20.12.2011, str. 9).
(17) Direktiva 2013/32/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. junija 2013 o skupnih postopkih za priznanje ali odvzem mednarodne zaščite (UL L 180, 29.6.2013, str. 60).


Letni poročili o subsidiarnosti in sorazmernosti 2012 in 2013
PDF 272kWORD 100k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o letnih poročilih o subsidiarnosti in sorazmernosti 2012 in 2013 (2014/2252(INI))
P8_TA(2016)0103A8-0301/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Medinstitucionalnega sporazuma o boljši pripravi zakonodaje(1),

–  ob upoštevanju praktičnih ureditev za izvajanje člena 294(4) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) v primeru sporazuma v prvi obravnavi, o katerih sta se 22. julija 2011 sporazumeli pristojni službi Evropskega parlamenta in Sveta,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o ustreznosti predpisov, subsidiarnosti in sorazmernosti v EU – 19. poročilo o boljši pripravi zakonodaje za leto 2011(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2012 o osemnajstem poročilu o boljši pripravi zakonodaje – uporaba načel subsidiarnosti in sorazmernosti (2010)(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2011 o boljši zakonodaji, subsidiarnosti, sorazmernosti in pametnih predpisih(4),

–  ob upoštevanju letnega poročila Komisije o subsidiarnosti in sorazmernosti za leto 2012 (COM(2013)0566) in letnega poročila Komisije o subsidiarnosti in sorazmernosti za leto 2013 (COM(2014)0506),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 4. decembra 2014 o pametni pravni ureditvi,

–  ob upoštevanju sklepov konference predsednikov parlamentov Evropske unije z dne 21. aprila 2015,

–  ob upoštevanju polletnih poročil konference COSAC z dne 27. septembra 2012, 17. maja 2013, 4. oktobra 2013, 19. junija 2014 in 14. novembra 2014 o razvoju postopkov in praks Evropske unije, ki se uporabljajo pri parlamentarnem nadzoru,

–  ob upoštevanju končnega poročila skupine na visoki ravni neodvisnih zainteresiranih strani za upravne obremenitve z dne 14. oktobra 2014 z naslovom „Zmanjšanje birokracije v Evropi – zapuščina in obeti“(5),

–  ob upoštevanju členov 52 in 132 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za mednarodno trgovino, Odbora za proračunski nadzor, Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za ustavne zadeve (A8-0301/2015),

A.  ker je 2012 Komisija prejela 83 obrazloženih mnenj, ki obravnavajo zakonodajne predloge; ker je leta 2012 skupno prejela 292 mnenj, tudi takih, ki niso štele za obrazloženo mnenje;

B.  ker je 2013 Komisija prejela 99 obrazloženih mnenj, ki obravnavajo zakonodajne predloge; ker je leta 2013 skupno prejela 313 mnenj, tudi takih, ki niso štele za obrazloženo mnenje;

C.  ker so nacionalni parlamenti leta 2012 podali 12 obrazloženih mnenj v zvezi z drugim Montijevim predlogom(6), kar predstavlja 19 glasov (meja je 18 glasov), in tako prvič sprožili postopek t. i. rumenega kartona, po katerem mora institucija, ki je predlog predstavila, tega pregledati in svojo odločitev, da ga umakne, spremeni ali ohrani, utemeljiti;

D.  ker je Komisija drugi Montijev predlog umaknila, vendar je menila, da je bil predlog v skladu z načelom subsidiarnosti in da je bil umaknjen zaradi nezadostne podpore v Evropskem parlamentu in Svetu ministrov(7);

E.  ker so nacionalni parlamenti leta 2013 izdali 13 obrazloženih mnenj o predlogu za ustanovitev evropskega javnega tožilstva(8), kar pomeni 18 glasov, in s tem sprožili drugi postopek rumenega kartona;

F.  ker je Komisija ugotovila, da je predlog v skladu z načelom subsidiarnosti in da umik ali sprememba nista potrebna; ker je Komisija izjavila, da bo v zakonodajnem postopku ustrezno upoštevala obrazložena mnenja(9);

G.  ker je več nacionalnih parlamentov izrazilo zadržke zaradi pristopa Komisije in menilo, da so obrazložitve in argumenti, ki jih je predložila, nezadostni; ker sta Odbor za pravne zadeve in Odbor za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve Evropskega parlamenta razpravljala o tej temi;

H.  ker so bili obseg in delovne metode v nadaljnjih pogajanjih s Svetom o evropskem javnem tožilstvu zoženi v primerjavi s prvotnim predlogom, o katerem so bila pripravljena obrazložena mnenja;

I.  ker mora Komisija glede na svojo pravico do pobude zagotoviti, da se že v začetnih fazah razvoja politik sprejmejo pravilne odločitve o tem, ali naj se predlaga ukrepanje na ravni EU in kako naj se to stori;

J.  ker Komisija pregleduje smernice, ki se uporabljajo v postopku ocene učinka, kar vključuje obravnavo subsidiarnosti in sorazmernosti;

K.  ker je Evropski parlament ustanovil lastni oddelek za oceno učinka, ki je v letu 2013 izdal 50 izhodiščnih vrednotenj in dve podrobni vrednotenji ocen učinka Komisije;

L.  ker so nacionalni parlamenti ugotovili, da je zaradi vključitve znatnih in številnih delegiranih pooblastil težko učinkovito oceniti, ali bodo končna pravila v skladu z načelom subsidiarnosti;

M.  ker se subsidiarnost in sorazmernost pregledata le na začetku zakonodajnega procesa, ko se opravi tudi ocena učinka;

1.  meni, da sta načeli subsidiarnosti in sorazmernosti temeljni vodilni načeli Evropske unije;

2.  poudarja, da bi morali načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, določeni v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji, usmerjati izvajanje pristojnosti EU; pozdravlja dejstvo, da so v letih 2012 in 2013 institucije EU in nacionalni parlamenti skrbno spremljali spoštovanje teh načel;

3.  pozdravlja tesnejše sodelovanje in večjo vključenost nacionalnih parlamentov v evropskem zakonodajnem procesu, rezultat tega pa je večja zavest o načelih, na katerih temelji EU, vključno z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti v medinstitucionalnem okviru; vseeno ugotavlja, da je treba na tem področju opraviti še veliko dela; za začetek predlaga, da bi Komisija vsako leto vodila razpravo z vsakim posameznim nacionalnim parlamentom, da bi okrepili dialog med Komisijo in nacionalnimi parlamenti;

4.  nadalje meni, da morata biti načeli subsidiarnosti in sorazmernosti izhodiščna točka za oblikovanje politik; zato poudarja, kako pomembno je oceniti na začetku zakonodajnega procesa, ali se lahko politični cilji lažje dosežejo na evropski kot pa na nacionalni ali regionalni ravni;

5.  se zaveda pomena parlamentov in njihovega ozemeljskega vpliva ter bližine državljanom in po potrebi poziva k njihovi večji vključenosti v sistem zgodnjega opozarjanja;

6.  vendar ugotavlja, da večino mnenj nacionalnih parlamentov predloži le nekaj nacionalnih parlamentov, ter spodbuja druge parlamente, naj se bolj vključijo v evropsko razpravo;

7.  poudarja, da morajo evropske institucije spoštovati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti, zapisani v členu 5 Pogodbe o Evropski uniji in protokolu št. 2 k Pogodbi o delovanju Evropske unije, ki sta splošne narave in ki zavezujeta institucije pri izvajanju pooblastil Unije, z izjemo področij, ki spadajo v izključno pristojnost Unije, kjer se načelo subsidiarnosti ne uporablja;

8.  meni, da je mehanizem preverjanja skladnosti z načelom subsidiarnosti velikega pomena za sodelovanje med evropskimi in nacionalnimi institucijami;

9.  zato obžaluje, da so letna poročila, ki jih pripravi Komisija, nekoliko površna, in poziva Komisijo, naj preuči možnost priprave podrobnejših poročil o upoštevanju subsidiarnosti in sorazmernosti pri oblikovanju politik EU;

10.  je seznanjen z metodologijo Komisije v letnih poročilih za leti 2012 in 2013, v katerih se uporablja statistika za opredelitev obrazloženih mnenj nacionalnih parlamentov o svežnju predlogov kot enega samega obrazloženega mnenja namesto kot obrazloženih mnenj za vsak posamezni predlog;

11.  meni, da se je kot celota, odstotni delež obrazloženih mnenj od vseh vloženih mnenj v primerjavi z letoma 2010 in 2011 znatno povečal, in ugotavlja, da so v letu 2012 obrazložena mnenja predstavljala 25 % vseh mnenj, leta 2013 pa 30 % mnenj nacionalnih parlamentov v skladu s Protokolom 2; s tem v zvezi je seznanjen s posvetovanji nacionalnih parlamentov v zakonodajnem postopku;

12.  poudarja, da so v letu 2012 nacionalni parlamenti prvič uporabili postopek „rumenega kartona“ v zvezi z načelom subsidiarnosti, in sicer v odgovor na predlog Komisije za uredbo o uveljavljanju pravice do kolektivnih ukrepov v okviru svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev (Monti II); ugotavlja, da je Komisija sicer sklenila, da načelo subsidiarnosti ni bilo kršeno, a je zaradi pomanjkanja politične podpore umaknila svoj predlog; ugotavlja, da je bil leta 2013 drugič uporabljen postopek „rumenega kartona“, in sicer v zvezi s predlogom Komisije o uredbi Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva; ugotavlja, da je Komisija sklenila, da je predlog skladen z načelom subsidiarnosti in da ga bo ohranila;

13.  ugotavlja, da obrazložena mnenja nacionalnih parlamentov kažejo na različne razlage načel subsidiarnosti in sorazmernosti; pri tem opozarja, da načelo subsidiarnosti, določeno v pogodbah, Uniji omogoča, da deluje na področjih, ki niso v njeni izključni pristojnosti, „le če in kolikor države članice ciljev predlaganih ukrepov ne morejo zadovoljivo doseči na nacionalni, regionalni ali lokalni ravni, temveč se zaradi obsega ali učinkov predlaganih ukrepov lažje dosežejo na ravni Unije“; ravno tako opozarja, da „v skladu z načelom sorazmernosti ukrepi Unije vsebinsko in formalno ne presegajo tistega, kar je potrebno za doseganje ciljev Pogodb“; spodbuja nacionalne parlamente, naj pri ocenjevanju spoštovanja načel subsidiarnosti in sorazmernosti skrbno sledijo črki Pogodbe o Evropski uniji; toplo priporoča, naj nacionalni parlamenti in evropske institucije izmenjajo mnenja in prakse o pregledovanju subsidiarnosti in sorazmernosti;

14.  ugotavlja, da se obrazložena mnenja nacionalnih parlamentov precej razlikujejo glede vrste uporabljenih argumentov in glede njihove oblike; obžaluje, da ni splošnih vzorcev, zaradi česar je težje oceniti, na kakšni podlagi se v postopek vključujejo nacionalni parlamenti;

15.  opozarja na zadržke, izražene v preteklih poročilih Parlamenta, v zvezi s primeri, ko subsidiarnost v oceni učinka, ki jo je pripravlja Komisija, ni bila ustrezno obravnavana; nadalje opozarja, da tudi letna poročila odbora za oceno učinka (IAB) opozarjajo na to vprašanje; ugotavlja, da je ta odbor za več kot 30 % ocen učinka, ki jih preučil v letih 2012 in 2013, menil, da so nezadovoljivo analizirale načelo subsidiarnosti; izraža zaskrbljenost, ker je ta številka leta 2014 narasla na 50 %, in Komisijo poziva, naj pri pregledu smernic, ki se uporabljajo za postopek ocene učinka, to vprašanje obravnava, trend pa obrne;

16.  opozarja, da so ocene učinka pomembni pripomočki pri odločanju v zakonodajnem postopku, in poudarja, da bi bilo treba v njih ustrezno upoštevati vprašanja, ki se nanašajo na subsidiarnost in sorazmernost;

17.  poudarja, da so temeljite ocene učinka, ki podrobno ocenijo skladnost z načelom subsidiarnosti, ključnega pomena za povečanje zaupanja državljanov, saj pogosto menijo, da je načelo subsidiarnosti bistven element demokratičnega procesa; zato poudarja, da bi lahko okrepljeno preverjanje subsidiarnosti obravnavali kot pomembno orodje za zmanjševanje tako imenovanega demokratičnega primanjkljaja;

18.  ponavlja poziv iz zgoraj omenjene resolucije z dne 14. septembra 2011 k uporabi nacionalnih ocen učinka (trenutno poteka razprava o njihovi reformi), da dopolnijo ocene učinka, ki jih v podporo predlagani zakonodaji opravi Komisija; meni, da bosta nedavno ustanovljena oddelka za oceno učinka v Parlamentu pozitivno dopolnila delo Komisije;

19.  izraža razočaranje nad odzivom Komisije do nacionalnih parlamentov v primerih, ko je sprožen postopek rumenega kartona; meni, da se mora Komisija celovito odzvati na vsak posamični zadržek, ki ga izrazijo nacionalni parlamenti, in sicer kot del dialoga, poleg objave mnenja; meni tudi, da mora Komisija pred pristojnim odborom ali odbori Parlamenta podrobno obrazložiti svoje stališče;

20.  poudarja, da bi postopek rumenega kartona kot instrument za vplivanje na odločanje na ravni EU lahko učinkovito okrepili z zgodnejšo izmenjavo informacij glede stališč nacionalnih parlamentov, zaradi česar spodbuja nacionalne parlamente, naj si izmenjujejo mnenja o obsegu in metodah ocenjevanja, ki se uporabljajo za oceno skladnosti z načeloma subsidiarnosti in sorazmernosti;

21.  meni, da je politični dialog vse pomembnejši za zagotavljanje spoštovanja subsidiarnosti; meni, da političnega dialoga ne bi bilo treba izboljšati samo v primerih, ki je sprožen postopek z rumenim ali oranžnim kartonom, ampak kot splošno pravilo; v zvezi s tem pozdravlja zavezo Junckerjeve komisije, da bo nastopila pred več nacionalnimi parlamenti, ter poziva Parlament, naj preuči možnost podobnih pobud; meni, da bi lahko poročevalce spodbudili k večjemu sodelovanju z nacionalnimi parlamenti, zlasti ker je uporaba videokonferenc in drugih metod spletnega delovanja vse lažja in učinkovitejša;

22.  poudarja, da morajo evropske institucije in nacionalni parlamenti še veliko postoriti, da bi v Evropski uniji ustvarili kulturo subsidiarnosti; priporoča, naj se nacionalni parlamenti in Komisija dogovorijo o dveh posebnih pobudah, ki bi pripomogli k boljšemu upoštevanju načela subsidiarnosti v zakonodajnem procesu, in sicer spodbujanje vključevanja stališč, perspektiv in drugih predlogov nacionalnih parlamentov v okviru političnega dialoga, zlasti med pripravljalnimi dejavnostmi, kot so zelene ali bele knjige Komisije, in možnost za podaljšanje obdobja za posvetovanje z nacionalnimi parlamenti v okviru analize subsidiarnosti, če nacionalni parlamenti to zahtevajo zaradi prekratkega roka na podlagi utemeljenih objektivnih razlogov, kot so naravne nesreče in čas počitnic; meni, da bi to bilo mogoče doseči s politično zavezo, ki bi jo institucije in nacionalni parlamenti sklenili v prvi vrsti, ne da bi zaradi tega prišlo do zamude pri sprejetju zadevne zakonodaje;

23.  če se države članice odločijo, da bodo podaljšale rok, do katerega morajo nacionalni parlamenti podati obrazloženo mnenje v skladu s členom 6 Protokola o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti, bi bilo treba to vključiti v prihodnjo revizijo Pogodbe; takšno podaljšanje roka bi se lahko potem tudi opredelilo v sekundarni zakonodaji;

24.  meni, da je pomembno, da nacionalni parlamenti zlahka začnejo postopek rumenega kartona, ob hkratni potrditvi načela subsidiarnosti v skladu s Pogodbama;

25.  ugotavlja, da je v odboru COSAC več nacionalnih parlamentov izrazilo zanimanje za predložitev uvedbe zelenega kartona kot orodja za izboljšanje političnega dialoga, ki bi nacionalnim parlamentom, ob poprejšnji pridobitvi podpore Parlamenta, omogočil konstruktivno sodelovanje s Komisijo ob upoštevanju pravice Komisije do dajanja pobud;

26.  ugotavlja, da se lahko zakonodajni predlogi med čakanjem na sprejetje v institucijah znatno spremenijo; opozarja, da poteka preverjanje skladnosti z načelom subsidiarnosti le na začetku zakonodajnega postopka, ne pa tudi ob koncu; poleg tega opozarja, da so ocene učinka na splošno pripravljene le za začetno, ne pa končno fazo zakonodajnega postopka; poudarja, da je po začetku postopka sprejemanja potrebno vmesno vrednotenje, pa tudi na koncu zakonodajnega postopka, kar bi v določenih primerih omogočilo izdajo opozorila državam članicam, ki niso spoštovale načela subsidiarnosti;

27.  zato poziva k nadaljnji analizi subsidiarnosti in pripravi celovite ocene učinka ob koncu zakonodajnih pogajanj ter pred sprejetjem končnega besedila, da bi se zagotovila skladnost z načelom subsidiarnosti in da se lahko pripravi ocena, tudi sorazmernosti; meni, da bi takšno obdobje za razmislek pomagalo politikom pri presoji, ali je zakonodaja v skladu z načeli Unije, in bi povečalo preglednost rezultatov, doseženih v obdobjih, ko potekajo precej intenzivna pogajanja;

28.  je seznanjen z novimi cilji politike Komisije glede pobud in predlogov zakonodaje EU, namreč: čim nižji stroški; koristi za državljane, podjetja in delavce; izogibanje nepotrebnim upravnim bremenom;

29.  meni, da bi morali oceniti in dokazati, ali so programi iz večletnega finančnega okvira skladni z načelom subsidiarnosti v smislu dokazljive dodane vrednosti v upravičenih državah članicah;

30.  poziva Komisijo, naj v skladu z načeloma sorazmernosti in subsidiarnosti poenostavi postopek pridobitve sredstev EU, da bi bil prijavni postopek učinkovitejši in usmerjen k rezultatom;

31.  poudarja svojo zavezanost, da se zagotovi upoštevanje načel subsidiarnosti in sorazmernosti prek ocenjevanja lastnih zakonodajnih samoiniciativnih poročil, predhodnih ocen za ocene učinka Komisije in nenehnega ocenjevanja potencialne dodatne vrednosti EU ter tako da se ocenijo stroški neukrepanja na ravni EU;

32.  je seznanjen z nedavnimi razpravami o reševanju sporov med vlagatelji in državo ter predlogi Komisije za zamenjavo sedanjega modela; opozarja, da je v členu 3 Pogodbe o delovanju Evropske unije določeno, da je skupna trgovinska politika sestavni del izključne pristojnosti Unije, ki temelji na enotnih načelih; zato ugotavlja, da se načelo subsidiarnosti ne uporablja na področju skupne trgovinske politike;

33.  poziva države članice, naj obnovijo razpravo o Konvenciji UNCITRAL o preglednosti pri arbitražnem reševanju sporov med vlagatelji in državo, da bo Komisija lahko podpisala konvencijo v imenu celotne Unije; obžaluje, da nekatere države članice niso pogodbenice te konvencije; meni, da ta primer poudarja potrebo po večji vsestranski jasnosti v zvezi s področjem uporabe izključne pristojnosti Unije na področju neposrednih tujih naložb; opozarja, da so različne politike, ki jih izvajajo države članice v zvezi z zaščito naložb, privedle do sedanjega stanja, v katerem so države članice pogodbenice približno 1400 dvostranskih naložbenih pogodb z včasih različnimi določbami, kar bi lahko privedlo do različne obravnave vlagateljev EU v tujini glede na izvor naložbe;

34.  v zvezi s finančno pomočjo EU drugim državam, konkretno makrofinančno pomočjo, poziva k bolj poglobljeni predhodni in naknadni oceni učinka glede sorazmernosti predlaganih ukrepov, da bo pomoč učinkovita in bo dejansko pomagala našim partnerjem v stiski; vztraja, da je treba določiti pogoje za izplačilo pomoči in uvesti ustrezen nadzor nad uporabo teh sredstev, vključno z ukrepi za preprečevanje in boj proti goljufijam in korupciji ter podrobnim nadzorom Parlamenta; poziva k tesnejšemu povezovanju zunanjih instrumentov EU z združevanjem trgovinske, razvojne in zunanje in varnostne politike; poudarja, da morajo v tej zvezi države članice pokazati več zavezanosti;

35.  poudarja izjemni pomen ustreznega posvetovanja, dialoga in sodelovanja državljanov, podjetij (zlasti MSP) in civilne družbe v procesu odločanja EU na področju trgovinske politike;

36.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 321, 31.12.2003, str. 1.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0061.
(3) UL C 353 E, 3.12.2013, str. 117.
(4) UL C 51 E, 22.2.2013, str. 87.
(5) http://ec.europa.eu/smart-regulation/refit/admin_burden/docs/08-10web_ce-brocuttingredtape_en.pdf
(6) Predlog uredbe Sveta o uveljavljanju pravice do kolektivnih ukrepov v okviru svobode ustanavljanja in svobode opravljanja storitev (COM(2012)0130).
(7) Pismo podpredsednika Komisije Šefčoviča nacionalnim parlamentom z dne 12. septembra 2012.
(8) Predlog Komisije o ustanovitvi evropskega javnega tožilstva (COM(2013)0534).
(9) Sporočilo z dne 27. Novembra 2013 Evropskemu parlamentu, Svetu in nacionalnim parlamentom o proučitvi predloga uredbe Sveta o ustanovitvi Evropskega javnega tožilstva v zvezi z načelom subsidiarnosti v skladu s Protokolom št. 2 (COM(2013)0851).


Program ustreznosti in uspešnosti predpisov
PDF 361kWORD 120k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o programu ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT): stanje in obeti (2014/2150(INI))
P8_TA(2016)0104A8-0208/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju medinstitucionalnih sporazumov o boljši pripravi zakonodaje(1),

–  ob upoštevanju praktičnih ureditev za izvajanje člena 294(4) PDEU v primeru sporazuma v prvi obravnavi, o katerih sta se dne 22. julija 2011 sporazumeli pristojni službi Evropskega parlamenta in Sveta,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 4. februarja 2014 o ustreznosti predpisov, subsidiarnosti in sorazmernosti v EU – 19. poročilo o boljši pripravi zakonodaje za leto 2011(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. novembra 2014 o pregledu smernic za oceno učinka Komisije in vlogi testa za mala in srednja podjetja(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. februarja 2014 o spremljanju prenosa zakonodajnih pooblastil in nadzoru držav članic nad izvajanjem izvedbenih pooblastil Komisije(4),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2012 o osemnajstem poročilu o boljši pripravi zakonodaje – uporaba načel subsidiarnosti in sorazmernosti (2010)(5),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. septembra 2011 o boljši zakonodaji, subsidiarnosti, sorazmernosti in pametnih predpisih(6),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. junija 2011 o zagotavljanju neodvisnih ocen učinka(7),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 4. decembra 2014 o pametni pravni ureditvi,

–  ob upoštevanju poročila Komisije o programu ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT): stanje in obeti (COM(2014)0368),

–  ob upoštevanju predhodnih sporočil Komisije o programu ustreznosti in uspešnosti predpisov (COM(2012)0746) in (COM(2013)0685),

–  ob upoštevanju poročila Komisije o subsidiarnosti in sorazmernosti (Devetnajsto poročilo o boljši pripravi zakonodaje, leto 2011) (COM(2012)0373),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom „Pametna pravna ureditev – odziv na potrebe malih in srednjih podjetij“ (COM(2013)0122),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o spremljanju pametne pravne ureditve za MSP in posvetovanju o njej (SWD(2013)0060),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o pametni pravni ureditvi v Evropski uniji (COM(2010)0543),

–  ob upoštevanju smernic Komisije za posvetovanje z deležniki za leto 2014,

–  ob upoštevanju končnega poročila skupine neodvisnih deležnikov na visoki ravni za upravne obremenitve z dne 24. julija 2014 z naslovom „Zmanjšanje birokracije v Evropi – zapuščina in obeti“ in še zlasti ločenega mnenja štirih članov skupine, ki so zastopali interese delavcev, javnega zdravja, okolja in potrošnikov, v Prilogi 12,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 10. decembra 2014(8),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu, Svetu, Evropskemu ekonomsko-socialnemu odboru in Odboru regij z naslovom „Boljše pravno urejanje za boljše rezultate – agenda EU“ (COM(2015)0215),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z naslovom „Predlog medinstitucionalnega sporazuma o boljšem pravnem urejanju“ (COM(2015)0216),

–  ob upoštevanju sklepa Komisije o vzpostavitvi platforme REFIT (C(2015)3261) in sporočila Komisije z naslovom „Platforma REFIT – struktura in delovanje“ (C(2015)3260,

–  ob upoštevanju sklepa predsednika Evropske komisije o ustanovitvi neodvisnega odbora za regulativni pregled (C(2015)3263), sporočila Komisije z naslovom „Odbor za regulativni pregled – poslanstvo, naloge in osebje“ (C(2015)3262) in sporočila Komisije z naslovom „Standardni obrazložitveni memorandum“ (C(2015)3264/2),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom „Smernice za boljše pravno urejanje“ (SWD(2015)0111),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve, Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A8-0208/2015),

A.  ker je program ustreznosti in uspešnosti predpisov (program REFIT) ključni element nove strategije Komisije za boljšo pripravo zakonodaje;

B.  ker naj bi s programom REFIT utrdili postopke za boljšo pripravo zakonodaje, poenostavili pravo EU ter zmanjšali upravno in regulativno obremenitev, obenem pa na z dokazi podprtem oblikovanju politik napredovali v smeri dobrega upravljanja, kjer imata pomembni vlogi ocena učinka in naknadni nadzor, ne da bi nadomestili politično odločanje;

C.  ker je Komisija v podporo svojemu delu v okviru programa REFIT vzpostavila novo platformo REFIT, ki jo sestavljata dve skupini: vladna skupina, v kateri so strokovnjaki na visoki ravni iz javne uprave iz vsake države članice, in skupina deležnikov, v kateri je do 20 strokovnjakov, med njimi dva iz Evropskega ekonomsko-socialnega odbora in Odbora regij, ostali pa so predstavniki podjetij, tudi MSP, socialnih partnerjev in organizacij civilne družbe.

D.  ker letni pregled stanja programa REFIT omogoča, da se oceni napredek, dosežen na vseh področjih politike in za vsako pobudo, ki jo je določila Komisija, vključno z ukrepi Evropskega parlamenta in Sveta;

E.  ker je Medinstitucionalni sporazum o boljši pripravi zakonodaje iz leta 2003 zaradi trenutnega zakonodajnega okolja, ki ga je prinesla Lizbonska pogodba zastarel;

F.  ker je v preteklih letih načrt za boljšo pravno ureditev vseeno prispeval k izboljšanju zakonodajnih praks; ker veliko število različnih imen in programov, ki jih je Komisija vpeljala na tem področju, na primer „boljša pravna ureditev“, „boljša priprava zakonodaje“, „pametna pravna ureditev“, „ustreznost predpisov“, načelo „najprej pomisli na male“, „preverjanja ustreznosti“ in „program ABR+“, ne zagotavlja ustrezne jasnosti in preglednosti v zvezi s cilji teh ukrepov, zlasti za državljane, in bi jih zato morali združiti;

G.  ker je Komisija s sporočilom „Boljše pravno urejanje za boljše rezultate – agenda EU“ z dne 19. maja 2015 predlagala skladen in celosten pristop boljši pripravi zakonodaje, ki upošteva celoten cikel priprave politik in zahteva usmerjeno medsebojno delovanje med vsemi institucijami, in ker bo zato Parlament podrobno preučil sporočilo, da bi tako dosegli najboljše možne rezultate v interesu državljanov Unije;

H.  ker so vsi cilji Unije, opredeljeni v členu 3 PEU, enako pomembni; ker Komisija poudarja, da program REFIT ne posega v postavljene cilje politik niti ne bi smel imeti negativnega vpliva na zdravje in varnost državljanov, potrošnikov in delavcev ali okolje;

I.  ker je Komisija v drugi polovici leta 2014 opravila javne posvete o pregledu smernic za oceno učinka in smernic za posvetovanje z deležniki;

J.  ker je Komisija pri pripravi svojega delovnega programa za leto 2015 prvič uveljavila t. i. načelo politične diskontinuitete, da je upravičila umik ogromnega števila zakonodajnih predlogov, ki so bili že v postopku sprejemanja;

K.  ker se je nameravala Komisija v svojem delovnem programu za leto 2015 posvetiti najpomembnejšim gospodarskim in socialnim izzivom, njena nova struktura pa naj bi zagotovila skladnejši pristop politik in tako povečati preglednost v EU ter sprejetost med državljani;

Boljša pravna ureditev

1.  je seznanjen z odločitvijo predsednika Komisije Jean-Clauda Junckerja, da bo resor boljše pravne ureditve poveril prvemu podpredsedniku Komisije, kar je v skladu s pozivi Evropskega parlamenta in še poudarja velik politični pomen te teme; pričakuje, da bo ta odločitev privedla do evropske zakonodaje, ki je čim bolj kakovostna, izpolnjuje pričakovanja državljanov in deležnikov ter zagotavlja, da ne bodo ogroženi cilji javne politike, vključno s potrošniškimi, okoljskimi, socialnimi, zdravstvenimi in varnostnimi standardi;

2.  poudarja, da bi morala boljša pravna ureditev obsegati „kulturo“ javne uprave na vseh ravneh Evropske unije ter upoštevati pretirano birokracijo v EU in potrebo po poenostavitvi zakonodaje, obenem pa bi morala vključevati izvajanje in uporabo aktov Unije na evropski kot tudi na nacionalni, regionalni in lokalni ravni, da bi na vseh ravneh zagotovili dobro javno upravljanje in „Evropi prijazno ravnanje“;

3.  poudarja, da bi morala Komisija dati prednost razvijanju določenih ukrepov in bi se morala osredotočiti na kakovost in boljše izvrševanje obstoječe zakonodaje kot pa na število zakonodajnih aktov; v zvezi s tem poudarja, da stroški ne bi smeli biti odločujoči dejavnik in je edino ustrezno merilo kakovost zakonodaje ter da s programom REFIT ne bi smeli zniževati trajnosti ali socialnih, delovnih, okoljskih in potrošniških standardov;

4.  predlaga, naj Komisija razmisli o vključitvi klavzul o časovni omejitvi veljavnosti v časovno omejene zakonodajne pobude, pod pogojem, da to ne privede do pravne negotovosti, v zakonodajne ukrepe pa po potrebi vključi klavzule o pregledu, da bi lahko tako redno ocenjevali nadaljnjo ustreznost zakonodajnih ukrepov na evropski ravni;

5.  poudarja, da evropski standard praviloma nadomesti 28 nacionalnih standardov, kar krepi enotni notranji trg in zmanjšuje birokracijo;

6.  pozdravlja sveženj ukrepov z dne 19. maja 2015 za boljše pravno urejanje; podpira vztrajno zavezanost Komisije načrtu za boljšo pripravo zakonodaje; poudarja, da bi bilo treba delo, predvideno v tem sporočilu, obravnavati kot stalen proces ter tako zagotoviti, da zakonodaja, ki velja na evropski ravni, ustreza svojemu namenu, dosega skupni cilj zakonodajalcev in izpolnjuje pričakovanja državljanov, zlasti zaposlenih, podjetij in drugih deležnikov;

7.  je seznanjen z zavezanostjo Komisije novemu medinstitucionalnemu sporazumu o boljši pripravi zakonodaje, v katerem bodo upoštevane spremembe, ki sta jih prinesla Lizbonska pogodba in okvirni sporazum med Parlamentom in Komisijo, in ki konsolidira najboljšo prakso na področjih, kot so zakonodajno načrtovanje, ocene učinka, sistematično naknadno vrednotenje zakonodaje EU ter izvajanje in obravnava delegiranih in izvedbenih aktov ter je seznanjen z zaključkom pogajanj;

8.  pozdravlja potrditev Komisije, da s strategijo za boljšo pravno ureditev nima namena deregulirati določenih področij politik ali vnašati dvoma o pomembnih vrednotah, kot so socialno varstvo, varstvo okolja in temeljne pravice, vključno s pravico do zdravja;

9.  pozdravlja dolgoročno intenzivno delo skupine neodvisnih deležnikov na visoki ravni, ki je Evropski komisiji predložila predloge za zmanjšanje upravnih obremenitev in je opredelila najboljšo prakso, da bi zakonodajo EU v državah članicah izvajali na najbolj nebirokratski način; je seznanjen, da so štirje člani skupine neodvisnih deležnikov na visoki ravni izrazili nestrinjanje s številnimi ugotovitvami iz končnega poročila skupine o upravnih obremenitvah in so pripravili ločeno mnenje; pričakuje, da bo Komisija upoštevala pomisleke vseh deležnikov, ki sodelujejo v postopku;

10.  poudarja pomembnost socialnega dialoga in spoštovanja avtonomije socialnih partnerjev; poudarja, zlasti v zvezi s členom 9 PDEU, da lahko socialni partnerji v skladu s členom 155 PDEU sklenejo sporazume, ki se lahko na skupno zahtevo podpisnic oblikujejo v zakonodajo EU; pričakuje, da bo Komisija spoštovala avtonomijo pogodbenic in njihovih sporazumov ter upoštevala njihove pomisleke, in poudarja, da načrt za boljšo pravno ureditev ne sme biti pretveza za neupoštevanje sporazumov, doseženih med socialnimi partnerji, ali izogibanje le-tem, zato zavrača ocene učinka sporazumov med socialnimi partnerji;

11.  opozarja, da je v preteklem parlamentarnem obdobju izbira med izvedbenimi in delegiranimi akti povzročila številne medinstitucionalne spore; zato meni, da je pomembno, da se vzpostavijo posebne smernice, kot je to v svoji resoluciji, sprejeti 25. februarja 2014, zahteval Evropski parlament;

12.  pozdravlja napoved Komisije, da namerava poenostaviti upravljanje nepovratnih sredstev v okviru skupne kmetijske politike, evropskih strukturnih in investicijskih skladov in okvirnega programa Obzorje 2020;

Preglednost in posvetovanje z deležniki

13.  pozdravlja dejstvo, da je Komisija priznala pomembno vlogo posvetovanj v programu REFIT; poudarja, da morajo v skladu s členom 11(2) PEU vse institucije EU vzdrževati odprt, pregleden in reden dialog s predstavniškimi združenji in civilno družbo, poziva institucije, naj namenijo posebno pozornost obveznemu in rednemu dialogu s predstavniškimi združenji in civilno družbo;

14.  ugotavlja, da bi z večjo preglednostjo lahko izboljšali učinkovitost delovanja EU in okrepili zaupanje civilne družbe v EU;

15.  v zvezi s tem pozdravlja, da je Komisija priznala, da dialog z državljani, socialnimi partnerji in drugimi deležniki iz gospodarstva in civilne družbe prispeva k zagotavljanju pregledne, učinkovite in usklajene zakonodaje EU, in podpira namero Komisije, da bo natančneje opredelila, kako oblikuje svoje predloge, na primer v obliki zakonodajnih besedil ali sporočil Komisije;

16.  ugotavlja, da je Komisija v svoji strategiji za boljšo pripravo zakonodaje občutno okrepila vlogo javnih posvetovanj; je seznanjen, da bo Komisija v prihodnje izvedla 12-tedensko javno posvetovanje (a) pred pripravo novih zakonodajnih predlogov, (b) pri oceni veljavnih zakonskih določb in presojanju njihove ustreznosti in (c) pri časovnih načrtih in predhodnih ocenah učinka; nadalje ugotavlja, da bo Komisija poleg tega po sprejetju predloga državljanom in deležnikom omogočila, da v roku osmih tednov predložijo pripombe na predlog Komisije, ki jih bo nato posredovala Svetu in Parlamentu;

17.  v skladu s tem poziva Komisijo, naj uravnoteženo in pregledno oceni stališča in odzive vseh udeležencev posvetovanj in naj zlasti zagotovi, da dobro financirane in dobro organizirane organizacije deležnikov ne bodo mogle izkoristiti javnih posvetovanj v lastne namene; poziva Komisijo, naj objavi svoje zaključke glede posvetovanj;

18.  meni, da bi morali oceno učinka objaviti šele po tem, ko je Komisija sprejela zadevno politično pobudo; meni, da je zaradi preglednosti sklepov Komisije treba ocene učinka objaviti tudi takrat, ko se Komisija odloči, da ne bo predložila zakonodajnega predloga;

19.  ugotavlja, da ima Evropski ekonomsko-socialni odbor, ki je posvetovalno telo, pomembno vlogo pri zastopanju civilne družbe; ugotavlja, da ima Odbor regij, ki je tudi posvetovalno telo, pomembno vlogo pri zastopanju regionalnih in lokalnih oblasti v EU in pri ocenjevanju izvajanja zakonodaje EU; ugotavlja, da lahko Parlament, Svet in Komisija v skladu z veljavnim pravom obe posvetovalni telesi upoštevajo tudi vnaprej, če Parlament in Svet ocenita, da je to potrebno; meni, da bi pravočasno posvetovanje z odboroma o posebnih vprašanjih in njuno specifično strokovno znanje lahko prispevala k ciljem boljše pravne ureditve;

20.  meni, da bi morale imeti regionalne in lokalne oblasti močnejšo vlogo v oblikovanju politik EU, zlasti z vključitvijo strokovnega znanja in izkušenj držav članic na regionalni in lokalni ravni v zgodnji fazi postopka priprave zakonodaje; poudarja, da morajo vse institucije v svojem zakonodajnem delu upoštevati načeli subsidiarnosti in sorazmernosti;

21.  pozdravlja namero Komisije, da bo izboljšala preglednost zakonodajnega postopka in v njega bolj vključila javnost in predstavnike deležnikov;

22.  pozdravlja odločitev Komisije, da bo v prihodnje izvajala štiritedenska javna posvetovanja o osnutkih delegiranih aktov in pomembnejših izvedbenih aktih, preden bodo države članice v pristojnih odborih glasovale o svojih stališčih;

23.  poziva Komisijo, naj ponovno pregleda svoje smernice za ocenjevanje in naj okrepi sodelovanje in posvetovanje z deležniki ter naj evropskim državljanom na čim bolj neposreden način omogoči sodelovanje pri postopkih odločanja;

24.  je seznanjen z novo rubriko „Lighten the Load – Have Your Say“ na spletnih straneh Komisije o boljši pripravi zakonodaje in poziva, naj Komisija in nova platforma REFIT uravnoteženo in pregledno preučita pripombe iz te rubrike; meni, da strokovna skupina za program REFIT ne bi smela biti preveč toga pri svojih postopkih in posvetovanjih, temveč bi morala biti organ, ki je sposoben hitrih odzivov, obenem pa tudi podrobnejšega dela v evropskem zakonodajnem postopku; meni, da posvetovanja v okviru te spletne strani Komisije ne morejo nadomestiti javnih posvetovanj z deležniki;

Ocena učinka in evropska dodana vrednost

25.  ugotavlja, da so ocene učinka pomembno orodje, ki je v podporo odločanju v vseh institucijah EU, in imajo znatno vlogo pri boljši pravni ureditvi; v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj dosledneje izpolnjujejo svoje obveznosti in strožje ocenjujejo učinek prihodnje in veljavne zakonodaje; poudarja pa, da te ocene ne morejo nadomestiti politične presoje in odločitev ter da svoboda poslancev Evropskega parlamenta v okviru njihovega političnega delovanja nikakor ne sme biti omejena;

26.  meni, da bi morala biti ocena učinka na konkurenčnost pomemben del postopka ocenjevanja učinka; meni tudi, da bi moral osnutek revidiranih smernic vsebovati napotke, kako v končni analizi ocenjevati in presojati učinek na konkurenčnost; podpira uveljavljeno predpostavko, da Komisija ne bi smela sprejeti predlogov z negativnim učinkom na konkurenčnost, razen če se dokaže, da imajo pomembne koristi, ki se ne morejo količinsko ovrednotiti;

27.  meni, da bi bilo treba pri odločanju o sekundarni, pa tudi o primarni zakonodaji, uporabljati načela boljše pravne ureditve; poziva Komisijo, naj delegiranim in izvedbenim aktom po potrebi priloži oceno učinka, vključno s posvetovanjem z zainteresiranimi stranmi in deležniki;

28.  meni, da mora biti ocena učinka celovita, da je treba uravnoteženo ovrednotiti zlasti ekonomske, socialne in okoljske posledice ter oceniti učinek na temeljne pravice državljanov in enakost med ženskami in moškimi; poudarja, da je analiza stroškov in koristi le eno od mnogih meril;

29.  poudarja, da neodvisni organi v mnogih državah članicah, denimo na Švedskem, v Češki republiki, na Nizozemskem, v Združenem kraljestvu in Nemčiji, vladam zagotavljajo konstruktivno mnenje o zakonodajnem procesu, da bi se zmanjšala birokracija za podjetja in državljane ter bi se merljivo in preverljivo zmanjšali stroški v zvezi z obveznostjo poročanja; ugotavlja, da bi lahko upoštevali prakso in izkušnje obstoječih organov za boljšo pravno ureditev; je seznanjen s preoblikovanjem odbora Komisije za oceno učinka v neodvisen odbor za regulativni nadzor (RSB) in pričakuje, da bo vključitev neodvisnih strokovnjakov ugodno vplivala na postopek Komisije za ocenjevanje učinka; vztraja, da ima odbor za regulativni nadzor izključno svetovalno vlogo in ne sme dajati zavezujočih mnenj; vztraja, da morajo biti ocene učinka dosledne in upoštevati spremembe, uvedene v fazi medsektorskega posvetovanja, ter med drugim temeljiti na oceni dodatnih stroškov za države članice, če ne bi bilo rešitve na evropski ravni; meni, da bi moral biti na podlagi mnenja odbora za regulativni nadzor podan zakonodajni predlog; predlaga, naj se v prihodnjih pogajanjih o medinstitucionalnemu dogovoru razpravlja o zamisli, ali bi bila ustanovitev sveta za regulativni nadzor kot izključno svetovalnega organa v skupnem interesu institucij;

30.  pozdravlja dejstvo, da morajo delovne skupine Sveta že sedaj v zgodnji fazi razprave o konkretnih zakonodajnih predlogih preučiti ustrezne ocene učinka Komisije na podlagi kontrolnega seznama; vseeno pa obžaluje, da generalni sekretariat Sveta še nima lastnega oddelka za oceno učinka, in meni, da bi lahko omenjena rešitev prispevala k temu, da Svet oceni obsežnejše spremembe predlogov Komisije in tako izpolni svoje obveznosti;

31.  poudarja, da je Parlament ustanovil direktorat za oceno učinka in evropsko dodano vrednost, notranjo službo, ki izvaja predhodne in naknadne ocene učinka za parlamentarne odbore, ocenjuje dodano vrednost prihodnjih ali sedanjih politik EU in presoja znanstvene in tehnološke izbire politike; ugotavlja, da naj bi bilo po podatkih Komisije v Parlamentu izvedenih skoraj 20 ocen učinka v zvezi s spremembami predlogov Komisije; poziva svoje pristojne odbore, naj dosledneje uporabljajo notranje instrumente za oceno učinka, zlasti če nameravajo prvotni predlog Komisije precej spremeniti; vendar opozarja, da to ne sme omejevati manevrskega prostora poslancev;

32.  poudarja, da je treba upoštevati vsa načela, na katerih temelji Unija, tudi načeli subsidiarnosti in sorazmernosti; poziva vse institucije EU, naj vedno pretehtajo kratkoročne in dolgoročne učinke zakonodaje;

33.  ugotavlja, da bi lahko obdobje mirovanja, ki traja od zaključka pogajanj do končnega glasovanja in v katerem pravniki lingvisti izvajajo pregled, izkoristili za zaključek ocene učinka in analizo subsidiarnosti;

34.  meni, da bi morale vse institucije EU razviti skupen metodološki pristop za ocene učinka; poudarja, da se zakonodajne pristojnosti Parlamenta in Sveta, da spreminjata predloge Komisije, ne smejo zmanjšati;

35.  poziva Komisijo, naj se pri pripravi delegiranih in izvedbenih aktov več posvetuje z vsemi deležniki, tudi potrošniki, in sicer tako javno kot nejavno, da bo tako preverila, kako bi lahko povečali ozaveščenost o predlogih v fazi njihove priprave;

Mala in srednja podjetja ter načelo „najprej pomisli na male“

36.  je seznanjen, da se je Komisija zavezala, da bo še izboljšala test za mala in srednja podjetja, zlasti ker več kot 20 milijonov malih in srednjih podjetij ustreza 99 % vseh podjetij v EU in ker so torej ta podjetja temelj gospodarske dejavnosti, rasti in zaposlovanja; podpira oblikovanje prilagojenih rešitev in preprostejše ureditve za mala in srednja podjetja pri oceni učinka, če je mogoče dokazati, da to ne zmanjšuje učinkovitosti zakonodaje ter da izjeme ali manj stroge pravne določbe ne spodbujajo drobljenja notranjega trga oziroma ne ovirajo dostopa do njega; zato pozdravlja, da se je Komisija zavezala, da bo preučila možnost prožnejših pravil za mala in srednja podjetja, vključno s popolnim izvzetjem mikropodjetij, če to ne bi otežilo dejanskega doseganja ustreznih in izvedljivih socialnih, ekoloških in gospodarskih ciljev predlaganih pravnih določb;

37.  poziva Komisijo, naj ne popušča pri cilju, da bi z zmanjšanjem upravnih obremenitev za mala in srednja podjetja ustvarila podlago za ustvarjanje visokokakovostnih delovnih mest, in zahteva, da se ne ogrozijo cilji javne politike, vključno s potrošniškimi, okoljskimi, socialnimi, zdravstvenimi in varnostnimi standardi ter standardi na področju enakosti spolov; poudarja, da zmanjšanje upravnih obremenitev ne sme povzročiti znižanja zaposlitvenih standardov ali povečanja števila negotovih pogodb o zaposlitvi in da morajo biti delavci v malih in srednjih podjetjih in mikropodjetjih deležni enakega obravnavanja in enakih standardov o zaščiti delavcev kot delavci v velikih družbah;

38.  poudarja, da ocene učinka novih predpisov na mala in srednja podjetja nikakor ne smejo škoditi pravicam delavcev;

39.  poudarja, da morajo biti predpisi bolj jasno napisani, da se bodo lahko enostavno izvajali in bodo pripomogli, da bodo vsi subjekti delovali v okviru načela pravne države; poudarja, da lahko enostavnejša in pametnejša pravna ureditev privede do doslednega prenosa ter učinkovitejšega in enotnejšega izvrševanja v državah članicah;

Naknadno vrednotenje

40.  pozdravlja dejstvo, da bo Komisija naknadno vrednotenje uporabljala kot sestavni del boljše pravne ureditve; poudarja, da bi morali v interesu pravne varnosti za državljane in podjetja tovrstne analize izvajati v ustreznem časovnem obdobju, najbolje nekaj let po roku za prenos v nacionalno zakonodajo; vendar opozarja, da naknadno vrednotenje ne bi smelo nikoli nadomestiti vloge Komisije kot varuhinje pogodb, da učinkovito in pravočasno spremlja uporabo prava Unije v državah članicah in sprejme vse potrebne ukrepe za zagotovitev, da se zakonodaja ustrezno uporablja;

41.  izpostavlja pomen naknadne ocene in ocene uspešnosti politike za vrednotenje izvajanja in učinkovitosti zakonodaje in politik EU v luči tega, kar je zakonodajalec želel doseči;

42.  meni, da bi morali nacionalni parlamenti sodelovati v naknadnem vrednotenju nove zakonodaje, saj bi bilo to tudi koristno za poročila Komisije in bi pomagalo raziskati različne nacionalne izzive, ki jih povzročajo posamezni zakoni in predpisi;

Izvajanje zakonodaje EU v državah članicah

43.  je seznanjen, da po navedbah Komisije tretjina regulativnih in upravnih obremenitev zakonodaje EU izhaja iz ukrepov za prenos, ki jih sprejmejo države članice;

44.  priznava, da je v večini primerov pravica držav članic, da se odločijo, ali bodo na nacionalni ravni sprejele višje standarde na področju socialne varnosti, varovanja okolja in varstva potrošnikov, kot so bili sprejeti na ravni EU, in pozdravlja vse takšne odločitve; ponovno poudarja, da višjih standardov na teh področjih ne bi smeli obravnavati kot čezmerno urejanje; vseeno pa pristojne nacionalne organe poziva, naj se zavedajo morebitnih posledic prakse t. i. čezmernega urejanja, s katerim se zakonodaji EU dodajajo nepotrebne birokratske obremenitve, saj lahko to privede do napačnega dojemanja zakonodajnih dejavnosti EU in bi lahko prispevalo k evroskepticizmu; poziva države članice, naj ne uvajajo nepotrebnih upravnih pravil pri izvajanju direktiv in uredb, da bo ureditev bolj uporabniku prijazna;

45.  spodbuja Komisijo in države članice, naj okrepijo izmenjavo najboljše prakse na področju izvajanja in uporabe direktiv EU; meni, da bi to deležnike ter lokalne in regionalne oblasti spodbudilo k sodelovanju pri prepoznavanju težav, s katerimi se srečujejo pri izvajanju politik EU na lokalni, regionalni in nacionalni ravni;

46.  poudarja, da je Parlamentu kot enemu od zakonodajalcev v interesu, da pozna, kakšen je dejanski učinek zakonodaje EU po njenem izvajanju; zato poziva Komisijo, naj Parlamentu omogoči neoviran dostop do morebitnih ocen v zvezi s tem, vključno z zbranimi izvornimi podatki in pripravljalnimi dokumenti;

47.  poziva Komisijo, naj glede na resne in trajne težave, ki nastajajo v zvezi z izvajanjem Uredbe (ES) št. 1924/2006 o prehranskih in zdravstvenih trditvah na živilih, vključno s težavo izkrivljanja konkurenčnosti, preveri znanstveno podlago uredbe, kako uporabna in realna je, ter po potrebi odstrani pojem hranilne sestave; meni, da so cilji Uredbe (ES) št. 1924/2006, kot sta zagotavljanje, da so navedeni resnični podatki o živilih in da so navedeni specifični podatki o vsebnosti maščob, sladkorja in soli, doseženi z Uredbo (EU) št. 1169/2011 o zagotavljanju informacij o živilih potrošnikom;

48.  opozarja na skupno politično izjavo držav članic in Komisije z dne 28. septembra 2011 o obrazložitvenih dokumentih in skupno politično izjavo Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije z dne 27. oktobra 2011 o istem vprašanju ter poziva Komisijo, naj zagotovi, da ima Parlament dostop do obrazložitvenih dokumentov;

Umik zakonodajnih predlogov Komisije v postopku sprejemanja

49.  je seznanjen, da je novoizvoljena Komisija v svojem delovnem programu za leto 2015 zaradi načela politične diskontinuitete pregledala vse zakonodajne pobude, ki so v pripravi;

50.  opozarja, da je Sodišče Evropske unije v sodbi z dne 14. aprila 2015(9) potrdilo, da lahko Komisija predlog o aktu Unije, ki se sprejema v skladu z rednim zakonodajnim postopkom, v kateri koli fazi umakne, če še Svet ni ukrepal; zato poziva Komisijo, naj se v primeru umika predloga zaradi medinstitucionalnega ravnovesja najprej posvetuje s Parlamentom, zlasti po prvi obravnavi, in naj ustrezno upošteva njegovo stališče; se v zvezi s tem sklicuje zlasti na svojo resolucijo z dne 15. januarja 2015;

51.  poleg tega poudarja, da je Sodišče v tej sodbi prevzelo utemeljitev Sveta, da mora Komisija v primeru umika zakonodajnega predloga ravnati v skladu z načelom prenosa pristojnosti, načelom institucionalnega ravnovesja in načelom lojalnega sodelovanja iz člena 13(2) PEU in v skladu z načelom demokracije iz člena 10(1) in (2) PEU;

52.  poudarja, kako pomembno se je izogibati podvajanju zakonodaje;

o
o   o

53.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in nacionalnim parlamentom.

(1) UL C 321, 31.12.2003, str. 1; Sprejeta besedila z dne 9. marca 2016, P8_TA(2016)0081.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0061.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0069.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0127.
(5) UL C 353 E, 3.12.2013, str. 117.
(6) UL C 51 E, 22.2.2013, str. 87;
(7) UL C 380 E, 11.12.2012, str. 31.
(8) Dokument EESO INT/750.
(9) Sodba Sodišča z dne 14. aprila 2015 v zadevi C-409/13, Svet proti Komisiji [ECLI:EU:C:2015:217]


Boljšim predpisom enotnega trga naproti
PDF 425kWORD 115k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o "Boljšim predpisom enotnega trga naproti" (2015/2089(INI))
P8_TA(2016)0105A8-0278/2015

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 28. novembra 2014 z naslovom „Letni pregled rasti 2015“ (COM(2014)0902),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. februarja 2013 s priporočili Komisiji o upravljanju enotnega trga(1) in odgovora Komisije, sprejetega dne 8. maja 2013,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 8. junija 2012 z naslovom „Boljše upravljanje enotnega trga“ (COM(2012)0259),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 18. junija 2014 z naslovom „Program ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT): stanje in obeti“ (COM(2014)0368),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 7. marca 2013 z naslovom „Pametna pravna ureditev – odziv na potrebe malih in srednjih podjetij“ (COM(2013)0122),

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 26. in 27. junija 2014,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta za konkurenčnost z dne 4. decembra 2014 o pametni pravni ureditvi,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. marca 2015 o upravljanju enotnega trga v okviru evropskega semestra 2015(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 27. februarja 2014 o mreži SOLVIT(3) in odziva Komisije na to temo, sprejetega 28. maja 2014,

–  ob upoštevanju raziskovalne študije z naslovom „Smart Single Market Regulation“ (Pametna ureditev enotnega trga), ki jo je naročil Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov,

–  ob upoštevanju spletnega pregleda enotnega trga, objavljenega aprila 2015,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A8-0278/2015),

A.  ker je enotni trg bistveno orodje za ponoven zagon gospodarske rasti in ustvarjanje delovnih mest v Uniji;

B.  ker je okvir enotnega trga več kot 20 let po uradni vzpostavitvi še vedno razdrobljen, predvsem zato, ker države članice še niso v celoti prenesle ali ne izvajajo pravilno zakonodaje EU;

C.  ker je treba okrepiti upravljanje enotnega trga z obravnavanjem celotnega cikla priprave politik;

D.  ker bi moral biti cilj napovedane strategije notranjega trga boljše urejanje enotnega trga na podlagi izkušenj iz preteklosti na področju prostega pretoka blaga in storitev, digitalnega enotnega trga, poklicnih kvalifikacij in javnega naročanja;

E.  ker bi morali pri konceptu deljene odgovornosti opredeliti, na kakšen način si bo Unija prizadevala za izboljšanje ureditve enotnega trga;

F.  ker odgovornost za subsidiarnost presega zgolj Komisijo, Svet in Parlament, saj imajo pri tem vlogo tudi nacionalni in po potrebi regionalni parlamenti; ker načelo subsidiarnosti pomeni, da se o politikah odloča na najbolj primerni institucionalni ravni, naj bo lokalna, regionalna, nacionalna ali evropska;

G.  ker je vzpostavljen enotni trg za blago, ne pa tudi za storitve;

H.  ker bi bilo treba okrepiti, pregledati ali bolje spodbujati posebna orodja, da bi pozitivno prispevali k zagotavljanju konkurenčnega regulativnega okolja za naša podjetja, podpiranju rasti in ustvarjanju delovnih mest ter krepitvi zaupanja potrošnikov v evropsko zakonodajo;

I.  ker tako državljani kot podjetja slabo poznajo različne storitve za pomoč, kot sta Tvoja Evropa in SOLVIT, in je ozaveščenost o njih na nizki ravni;

J.  ker primanjkuje zadostnih kazalnikov in podatkov za merjenje uspešnosti izvajanja zakonodaje na različnih področjih enotnega trga;

K.  ker bi ti kazalniki in podatki lahko pojasnili cilj in namen te zakonodaje;

L.  ker digitalne inovacije prehitevajo politiko, digitalno agendo pa vodijo podjetniki; ker je bistvenega pomena zagotoviti pravila, ki bodo primerna tudi v prihodnosti in privzeto digitalna;

M.  ker so primeren prenos, izvajanje in izvrševanje pravic potrošnikov in zakonodaje o varstvu potrošnikov bistveni, da se v Uniji doseže visoka stopnja varstva potrošnikov;

N.  ker je bila leta 2015 na Evropski konferenci o varstvu pravic potrošnikov, ki vsako leto združuje najpomembnejše evropske in mednarodne oblikovalce politik in deležnike, ena od glavnih prednostnih nalog boljše izvajanje in izvrševanje zakonodaje;

I. Uvod in splošna načela

1.  poziva Komisijo, naj pri izvajanju svoje nedavno napovedane strategije v napovedani strategiji notranjega trga upošteva priporočila iz te resolucije;

2.  meni, da bi morala biti ureditev enotnega trga prednostna naloga in deljena odgovornost institucij EU; verjame, da kakovostna zakonodaja služi državljanom in bi morala prispevati k spodbujanju konkurenčnosti, ustvarjanju delovnih mest, rasti ter razvoju malih in srednjih podjetij, hkrati pa zagotavljati visoko stopnjo varstva potrošnikov, in sicer na način, ki bo spodbujal evropsko gospodarstvo, ne pa ga zaviral;

3.  razume boljšo pripravo zakonodaje v kontekstu celotnega cikla priprave politik, pri čemer vsi elementi prispevajo k učinkoviti ureditvi; zato meni, da bi bilo treba posebne kazalnike za merjenje uspešnega izvajanja ustrezne zakonodaje vključiti že od začetne ocene učinka in jih uporabljati skozi ves cikel politik, tudi med izvajanjem zakonodaje po tem, ko začne veljati;

4.  v zvezi s tem poudarja pomen preglednih in dostopnih informacij; obžaluje, da dokumenti Sveta niso dostopni in ostajajo zaupni, medtem ko so dokumenti Parlamenta dostopni širši javnosti;

5.  meni, da mora biti načelo subsidiarnosti osnova za oblikovanje politike, da se pri upravljanju enotnega trga poudari evropska dodana vrednost;

6.  ugotavlja, da roki, povezani z mehanizmom subsidiarnosti, parlamentom ne zagotavljajo vedno dovolj časa, da bi podrobno obravnavali vidike izvajanja, skladnosti z veljavno zakonodajo in drugih praktičnih vprašanj; zato meni, da bi parlamenti lahko imeli aktivnejšo vlogo, zlasti pri posvetovanju;

7.  meni, da bi si morale institucije skupaj prizadevati, da bo pri pripravi ustrezne zakonodaje odraženo načelo sorazmernosti; prav tako meni, da bi morali pri tem postopku stremeti k preprostosti, preglednosti, doslednosti in spoštovanju človekovih pravic;

8.  poziva Komisijo in Svet, naj skupaj s Parlamentom preučita, kako bi najbolje zagotovili, da bo poenostavitev stalen proces, saj prizadevanja na teh področjih koristijo potrošnikom ter malim in srednjim podjetjem;

9.  meni, da bi bilo treba pri ureditvi notranjega trga upoštevati nove priložnosti, ki jih ustvarja digitalna revolucija, in da bi morala biti ta ureditev v celoti skladna z dimenzijo e-uprave;

10.  poziva Komisijo, naj okrepi vlogo enotnega trga kot posebnega podpornega stebra postopka evropskega semestra, ki bi ga bilo treba podpreti z letnim poročilom o povezovanju notranjega trga, na podlagi katerega bi se pripravila letna analiza rasti;

II. Orodja za boljšo ureditev enotnega trga

Ocena učinka

11.  je prepričan, da bi moral biti cilj zakonodaje enotnega trga njegovo boljše delovanje in da bi morala biti ta zakonodaja oblikovana v skladu s členom 3(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PEU) ter spodbujati konkurenčnost, inovacije, rast in ustvarjanje delovnih mest; meni, da so učinkovite ocene učinka pomembno orodje za obveščanje oblikovalcev politik o tem, kako najbolje oblikovati ureditev, da bo zagotovila doseganje teh ciljev in ciljev enotnega trga, in o morebitnih učinkih njenega prepletanja z veljavno zakonodajo;

12.  obžaluje, da je bilo za približno 40 % osnutkov ocen učinka, ki jih je preučil Odbor za oceno učinka pri Komisiji v obdobju 2010–2014, ugotovljeno, da niso dovolj kakovostni in jih je bilo treba izboljšati;

13.  meni, da bi morali ocene učinka pripraviti na podlagi izčrpnih, objektivnih in popolnih informacij in dokazov ter da bi morale vključevati vse možnosti, ki imajo pomemben učinek ali so politično pomembne, da bodo kot orodje učinkovite; meni, da bi bilo treba pri izvajanju ocen učinka upoštevati tudi naknadne ocene veljavne zakonodaje na istem področju ter skladnost novih zakonodajnih pobud z drugimi splošnimi politikami in cilji Evropske unije;

14.  obžaluje, da so ocene učinka, ki se predložijo Parlamentu in vključijo v osnutke predlogov, še vedno pomanjkljive, kar so poudarili tudi na oddelku Parlamenta za predhodno oceno učinka v analizi ocene učinka, priložene predlogu o dostopnosti radijske opreme na trgu;

15.  meni, da je treba pri pripravi ocen učinka skrbno upoštevati strokovne nasvete, predvsem pa opredeliti, kako in zakaj so bile sprejete odločitve glede politike v pripravljalnih fazah, kar bi pomagalo kasneje v političnem procesu; poleg tega meni, da je treba pri ocenah učinka upoštevati razvoj digitalnih inovacij in potrebo po tehnološko nevtralni zakonodaji, ki bo kar najbolj primerna tudi v prihodnosti;

16.  poudarja, da ni jasnih navodil o tem, ali naj se potencialni učinki predlogov v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov količinsko opredelijo ali ne; poudarja, da morajo biti ti predlogi bolj ciljno usmerjeni, in sicer tako, da se v vsakem predlogu količinsko opredelijo potencialne koristi in prihranki stroškov;

17.  poudarja, da bi morali oceno učinka, ki je priložena predlogu, dopolniti z ocenami učinka pomembnih sprememb, ki jih sprejmeta sozakonodajalca; poudarja, da je treba določiti jasna in pregledna pravila glede pogojev, v skladu s katerimi se izvedejo te dodatne ocene učinka; med drugim želi spomniti, da je Parlament natančno ocenil potencialni učinek nekaterih sprememb dveh direktiv o javnem naročanju na mala in srednja podjetja; zato poziva Svet, ki od leta 2007 ni opravil nobene ocene učinka glede sprememb, ki jih je sprejel, naj se temu bolj posveti;

18.  opozarja, da odgovornost za subsidiarnost presega zgolj Komisijo, Svet in Parlament ter da imajo pri tem vlogo tudi nacionalni parlamenti;

19.  ugotavlja, da iz študije z naslovom „Smart Single Market Regulation“ (Pametna ureditev notranjega trga), ki jo je naročil Odbor za notranji trg in varstvo potrošnikov, izhaja, da bi Evropski parlament in Svet utegnila imeti pomembne poglede, ki bi jih Komisija lahko upoštevala pri ocenah učinka; poziva Komisijo, naj preuči, kako bi Parlament in Svet vključili v postopek priprave ocen učinka;

Postopek posvetovanja

20.  poudarja, da morajo v skladu s členom 11(2) PEU vse institucije EU vzdrževati odprt, pregleden in reden dialog s predstavniškimi združenji, civilno družbo in socialnimi partnerji;

21.  meni, da bi morali del faze posvetovanja vedno posvetiti „privzeto digitalnemu“, pri čemer bi Komisija skušala globlje razumeti, kakšne potrebe imajo uporabniki in kaj to pomeni za oblikovanje storitve;

22.  ponavlja svoje stališče, da bi moral biti postopek posvetovanja odprt, pregleden in vključujoč ter da bi ga morali razširiti, tako da bi vključeval pripombe najrazličnejših deležnikov na osnutke ocen učinka; meni, da je to enako pomembno za sekundarno zakonodajo, ki ima velik pomen za izvajanje ureditve enotnega trga in pri kateri sta iz tega razloga potrebna večja preglednost in nadzor; meni, da je carinski zakonik Unije področje, na katerem bi lahko ob rednem posvetovanju z deležniki izboljšali izvajanje sekundarne zakonodaje;

23.  priznava predloge o tem, da bi pri svežnju o boljši pripravi zakonodaje razširili fazo strateškega načrtovanja, na primer z začetnimi ocenami učinka; kljub temu meni, da še vedno ni celovitega pregleda delovnega procesa Komisije; poziva Komisijo, naj poveča prepoznavnost načrtov z orisom pobud za politike v posameznih sektorjih in naj omogoči njihovo uporabo;

24.  meni, da je prispevek državljanov in podjetij k različnim storitvam za pomoč, kot sta Tvoja Evropa in SOLVIT, zelo pomemben pri pripravi zakonodaje, zato poziva Komisijo, naj ovrednoti podatke na podlagi teh storitev in jih upošteva pri pregledu ustrezne zakonodaje;

25.  meni, da so široka, primerna in uravnotežena posvetovanja bistvenega pomena v zakonodajnem postopku; meni, da sta objava dokumentov in dokazov ter povabilo vsem deležnikom, da na učinkovit način prispevajo k razvoju politike na tem področju, pomembno gonilo za inovacije in krepitev enotnega trga, predvsem kar zadeva agendo za digitalni enotni trg;

26.  poudarja, da mala podjetja pogosto nimajo časa ali sredstev za sodelovanje pri rednih posvetovanjih; meni, da bi morala Komisija najti uporabniku prijazne in inovativne načine, da bi se povezala z malimi in srednjimi ter zagonskimi podjetji;

27.  meni, da bi bilo treba sprejeti celovit pristop za posvetovanja z deležniki, ki bi morala potekati neprestano med celotnim zakonodajnim ciklom in ne zgolj občasno; v zvezi s tem ponovno poziva Komisijo, naj razmisli o vzpostavitvi evropskega foruma deležnikov za boljšo pripravo zakonodaje in manj birokracije;

28.  poudarja, da bi morala biti tovrstna posvetovanja z deležniki karseda vključujoča, zlasti pa bi morala biti vanje vključena mala in srednja podjetja, mikropodjetja in organizacije civilne družbe;

29.  meni, da bi dosegli večjo raven sodelovanja in preglednejši dostop do postopka posvetovanja, če bi bila javna posvetovanja na voljo v vseh uradnih jezikih ter zato bolj dostopna in razumljiva;

Izvajanje

30.  meni, da je polno in ustrezno izvajanje zakonodaje enotnega trga bistvenega pomena ter da so jasni, celoviti in večrazsežnostni kazalniki koristni, če želimo v celoti izkoristiti prednosti enotnega trga; je zaskrbljen, ker cilji izvajanja niso vedno doseženi; zlasti poziva k celovitemu in pravilnemu izvajanju direktive o storitvah; opozarja na velike razlike med državami članicami in sektorji;

31.  meni, da bo prizadevanje Komisije, da zmanjša število zakonodajnih predlogov, omogočilo večji poudarek na političnih pobudah in več časa za globlji razmislek, kar bo mogoče izkoristiti za boljše vključevanje deležnikov;

32.  poudarja pomen korelacijskih tabel za spremljanje pravilnega izvajanja; poziva države članice, naj pripravijo in objavijo svoje korelacijske tabele;

33.  obžaluje, da kljub temu, da je Komisija v Aktu za enotni trg predlagala 0,5-odstotni cilj, nekatere države še vedno zaostajajo; poudarja, da niso pomembni le uradni cilji za prenos in izvajanje, ampak tudi kakovost prenosa, praktično izvajanje ter problemi ali izzivi, ki jih lahko zadevnim deležnikom povzročijo v vsakdanjem življenju;

34.  meni, da morajo Komisija in parlamenti zaradi prednosti polno delujočega enotnega trga sodelovati, da bi se učili iz primerov najboljše prakse in izkušenj, pridobljenih z izvajanjem zakonodaje EU, in zagotovili, da se uresničitev ciljev ustrezne zakonodaje ne izgubi zaradi slabega ali nedoslednega izvajanja v državah članicah;

35.  meni, da je treba bolje pojasniti čezmerno prenašanje in da so potrebni odločnejši ukrepi za opredelitev primerov, kjer se to dogaja, kar predstavlja izzive in dodatne stroške za ljudi in podjetja, ki si prizadevajo, da bi razumeli in uporabili zakonodajo, sprejeto na ravni EU; poziva države članice, naj v izvedbenih dokumentih pojasnijo in opredelijo, kaj temelji na zakonodaji EU in kaj na nacionalnih zahtevah; želi spomniti, da lahko države članice uporabljajo strožje standarde, kadar zakonodaja EU določa zgolj minimalno harmonizacijo;

Spremljanje in reševanje problemov

36.  poziva Komisijo, naj si še naprej prizadeva in redno posodablja smernice za uporabo predpisov; zlasti jo poziva, naj v tesnem sodelovanju s Parlamentom čim prej posodobi smernice iz leta 2009 za izvajanje/uporabo Direktive 2005/29/ES o nepoštenih poslovnih praksah, da bi zagotovila njihovo skladnost z digitalno dobo; obžaluje, da so med državami članicami velike razlike v kakovosti storitev, ker ni prednostne razporeditve in ker primanjkuje sredstev; zato poziva k zavezujoči vzpostavitvi okvira za upravljanje na ravni EU, da bi izboljšali delovanje teh orodij in storitev;

37.  meni, da sta alternativno reševanje sporov in spletno reševanje sporov bistveni orodji za izboljšanje enotnega trga za blago in storitve; poudarja, da bosta omogočila potrošnikom in trgovcem, da bodo spore reševali brez sodišč na stroškovno učinkovit in preprost način; spodbuja Komisijo in države članice, naj povečajo ozaveščenost o tema pomembnima orodjema;

38.  poudarja, da enotne kontaktne točke za podporo reševanju sporov, kot je SOLVIT, ECC-Net ali FIN-Net, zagotavljajo storitve, ki omogočajo boljše delovanje notranjega trga; poziva Komisijo, naj oblikuje sredstva, ki bodo zagotovila boljše poznavanje teh orodij, in razvije načine za dopolnjevanje med njimi;

39.  pozdravlja projekta SOLVIT in EU-Pilot, katerih namen je preprečiti, da bi morala Komisija sprožiti postopek zaradi kršitve zoper države članice; vseeno meni, da bi bilo treba izboljšati storitve, ki jih omogoča EU-Pilot, v smislu hitrejšega odziva na prejeta opozorila;

40.  meni, da bi bilo treba informacijski sistem notranjega trga (IMI) še naprej širiti na druga orodja enotnega trga, da bi postal osrednje zbirališče podatkov; poudarja, da bi bilo to skladno z načelom „samo enkrat“, kar je v skladu z nedavnimi pobudami Komisije;

41.  meni, da so digitalne platforme, kot so enotne kontaktne točke, IMI in ISA2, pomembne za boljše delovanje enotnega trga, ker spodbujajo čezmejno izmenjavo informacij med organi v državah članicah;

42.  je zaskrbljen, ker so Evropejci slabo osveščeni in slabo poznajo razpoložljive storitve, kot so Tvoja Evropa, Tvoja Evropa – nasveti, Evropska služba za zaposlovanje, mreža za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, enotne kontaktne točke, SOLVIT ter alternativno in spletno reševanje sporov;

43.  meni, da so storitve, kot so Tvoja Evropa, Tvoja Evropa – nasveti, Evropske službe za zaposlovanje, mreže za sodelovanje na področju varstva potrošnikov, enotne kontaktne točke, mreži SOLVIT in SOLVIT plus, alternativno in spletno reševanje sporov, koristne in cenejše alternative sodnim postopkom; ugotavlja, da samo 4 % potrošnikov in podjetij poznajo tovrstna orodja in da je uporaba teh storitev zelo redka; poziva Komisijo in države članice, naj zato izboljšajo poznavanje teh orodij, obenem pa naj ugotovijo, ali so izidi uporabe in odzivi teh orodij ustrezni za uporabnike; poleg tega poziva Komisijo, naj si prizadeva za boljše sodelovanje med različnimi storitvami za pomoč, kot sta Tvoja Evropa in SOLVIT, da bi povečali zadovoljstvo uporabnikov;

44.  poziva Komisijo, naj podrobno preuči medsebojno delovanje teh storitev in preuči možnost, da bi jih nadomestili z eno samo kontaktno točko za potrošnike, ki bi jih nato napotila na ustrezno orodje;

45.  meni, da bi bilo treba v okviru tega razmišljanja bolje opredeliti te storitve, da bi zagotovili boljšo razmejitev dejavnosti in preprečili prekrivanje;

46.  poziva Komisijo, naj razvije strategijo za komuniciranje in usposabljanje, da bi bili državljani in podjetja vseh velikosti bolje seznanjeni s storitvami za pomoč; v zvezi s tem priporoča razvoj enotnega portala za dostop do vseh storitev za pomoč;

47.  meni, da bi bilo treba pri prihodnji reviziji uredbe o sodelovanju na področju varstva potrošnikov v celoti upoštevati potrebo po izboljšanju toka informacij med različnimi orodji enotnega trga;

48.  poudarja pomembno vlogo „rednih usmerjenih preiskav EU“, orodja Komisije za spremljanje, zlasti v zvezi z dobrim delovanjem enotnega digitalnega trga;

49.  potrjuje pozitivno vlogo „rednih usmerjenih preiskav EU“, ki jih je sprožila Komisija, da bi z usklajenimi nadzornimi ukrepi v spletnem okolju izboljšala izvrševanje; meni, da bi te preiskave lahko razširili tudi na nespletni sektor;

50.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da glede na poročila portala Tvoja Evropa obstajajo področja, o katerih ljudje redno poizvedujejo, ko želijo uveljavljati svoje pravice, na primer e-trgovina in priznavanje kvalifikacij; meni, da bi se morala Komisija skupaj z nacionalnimi in regionalnimi organi na to odzvati, da bi povečala poznavanje teh pravic;

51.  meni, da je primeren način, da bi povsem razumeli, kako zakonodaja o enotnem trgu dejansko deluje za potrošnike in podjetja, kvalitativna in kvantitativna ocena izvajanja in ne le gole številke o tem, ali so bile direktive formalno prenesene;

52.  poziva Komisijo, naj razmisli, ali bi bilo mogoče vzpostaviti sistem zgodnjega opozarjanja, ki bi opozarjal na težave pri izvajanju ali uporabi zakonodaje EU;

53.  meni, da bi s sistematičnim pregledom potrošniških trgov na ravni EU pravočasneje odkrili nove trende in grožnje za potrošnike in podjetja; v zvezi s tem poudarja pozitivno vlogo vseh udeleženih deležnikov, tudi organizacij potrošnikov;

54.  poziva Komisijo, naj oceni uspešnost kontaktnih točk za proizvode, kot je bilo določeno v uredbi o vzajemnem priznavanju iz leta 2009 in uredbi o gradbenih proizvodih iz leta 2011;

Izvrševanje in nadzor trga

55.  poudarja, da je potrebno tesnejše sodelovanje med orodji za upravljanje enotnega trga, ki sprejemajo pritožbe potrošnikov glede kršitev zakonodaje EU, ki jih zakrivijo trgovci, in nacionalnimi izvršilnimi organi, in sicer prek formalnih postopkov in boljše izmenjave podatkov;

56.  poziva Komisijo, naj resno oceni doslednost in učinkovitost izvajanja ter v končni fazi tudi postopkov za ugotavljanje kršitev, predvsem kar zadeva zakonodajo enotnega trga;

57.  obžaluje, da je dostop Parlamenta do ustreznih informacij v zvezi s postopki pred ugotavljanjem kršitev in postopki za ugotavljanje kršitev omejen, in poziva k večji preglednosti na tem področju ob ustreznem upoštevanju pravil o zaupnosti;

58.  poziva Komisijo, naj pravočasno in hitreje sproži postopke za ugotavljanje kršitev, kjer obstajajo dokazi o neuspehu pri izvajanju in kjer so spodletela razumna prizadevanja za rešitev problema z orodji, kot je posredovanje, prek alternativnega in spletnega reševanja sporov ter projektov Pilot EU in SOLVIT ali drugih mehanizmov pred ugotavljanjem kršitev; poudarja, da so države članice enako odgovorne za izvajanje zakonodaje EU ter da bi morale zagotoviti učinkovito in uspešno izvajanje, da bi varovale pravice potrošnikov in ustvarile enake konkurenčne pogoje za podjetja po vsej Evropi;

59.  se zavezuje, da bo opravil vlogo Parlamenta pri izvajanju zakonodaje EU, med drugim s pregledom zakonodaje in z nadzorom Komisije, predvsem z udeležbo pri letnem, ali vsaj natančnejšem, poročanju Komisije o delovnih programih, ki posebej zadevajo izvrševanje;

60.  želi spomniti, da je Parlament v svoji resoluciji z dne 4. februarja 2014 o uporabi direktive o nepoštenih poslovnih praksah podjetij (2005/29/ES)(4) Komisijo pozval, naj zbere in analizira podatke o kaznih, ki jih uporabljajo države članice, in učinkovitosti režimov izvrševanja, predvsem z vidika zapletenosti in trajanja postopkov; je večkrat pozval Komisijo, naj Parlamentu posreduje rezultate teh analiz;

61.  meni, da bi bilo treba orodja za nadzor trga uporabljati skupaj z orodji enotnega trga, da bi okrepili izvrševanje zakonodaje EU;

62.  v zvezi s tem poudarja, da v nekaterih primerih nacionalni organi ne uporabljajo pravilno informacijskega in komunikacijskega sistema za nadzor notranjega trga ali ne sprejmejo pravočasno potrebnih ukrepov; zlasti poudarja, da je treba izboljšati prenos zadev med javnimi organi;

63.  je zaskrbljen, ker je analiza vzorca, ki jo je leta 2014 izvedla Komisija, pokazala, da 60 % izvedenih preiskav proizvodov ni poročalo o državi porekla, 32 % preiskav strojev ni vsebovalo razvrstitve tveganja, pri 5 % vnosov pa ni bila navedena uredba/direktiva EU, na katero se je kršitev nanašala; poziva Svet in države članice, naj to vprašanje resno obravnavajo in Parlament obvestijo o nadaljnjih ukrepih;

Naknadna ocena in pregled

64.  pozdravlja redna obdobja za pregled in uvedbo sektorskih analiz v okviru programa REFIT, katerega končni cilj bi morala biti izboljšanje kakovosti zakonodaje EU in njena poenostavitev, da bi jo približali potrebam državljanov in podjetij, zlasti mikro, malim in srednjim podjetjem;

65.  vendar meni, da je treba analizo izboljšati, da bi ugotovili, ali so doslej izvedeni zakonodajni ukrepi učinkovito prispevali k doseganju cilja in ali so skladni s sedanjimi cilji politike; poudarja tudi pomen preglednosti v procesu REFIT; v zvezi s tem meni, da lahko prilagodljivi cilji za zmanjšanje upravnega in regulativnega bremena prispevajo k temu, da bodo cilji doseženi na kar najbolj učinkovit način in z najnižjimi možnimi stroški za ljudi in podjetja;

66.  ugotavlja, da kumulativni stroški urejanja pogosto predstavljajo oviro za udeležence na enotnem trgu, predvsem za mala in srednja podjetja; zato pozdravlja obvezo Komisije, da bo to preučila; poudarja, da bi moral biti namen vsake takšne analize odprava ovir za vstop na trg in zagotovitev poštene konkurence za vse udeležence;

67.  poziva Komisijo, naj izboljša svoje razumevanje dejavnikov, ki vplivajo na doseganje ciljev politik, kot je učinek dopolnilnih ali nasprotujočih politik, sprejetih na ravni EU ali nacionalni ravni, in tudi učinkov in stroškov neukrepanja, da bi izboljšala oblikovanje politik in s tem prispevala k boljši ureditvi enotnega trga;

68.  meni, da bi se samoderogacijske klavzule ali okrepljene klavzule ponovnega pregleda smele uporabljati izjemoma, zlasti za začasne pojave, pri čemer bi se institucije obvezale, da bodo posodabljale zakonodajo in da bo zakonodaja veljavna le, dokler bo potrebno; meni, da so varovala potrebna za zagotavljanje, da zakonodaja, ki je bistvenega pomena, ne zapade;

III. Sklepne ugotovitve

69.  poudarja, da izboljšanje ureditve enotnega trga ne pomeni odprave vseh predpisov ali znižanja ravni ambicij predpisov, na primer na področju varstva okolja, varnosti, zaščite, varstva potrošnikov in socialnih standardov, ampak odpravo nepotrebnih predpisov, birokracije in negativnih učinkov ter uresničitev ciljev politike in zagotovitev konkurenčnega regulativnega okolja, ki bo v podporo zaposlovanju in podjetjem v Evropi;

70.  poudarja, da je enotni trg, ki ne preobremenjuje ali ne ovira proizvodnje, inovacij in trgovine, orodje, ki bo v Evropo vrnilo delovna mesta in rast, ki so se pred tem preselila drugam;

71.  zato poudarja, da bo deljena odgovornost za boljšo ureditev enotnega trga prinesla skupne koristi: močan in živahen enotni trg, ki bo prispeval k dolgoročni rasti Evrope in s tem k blaginji njenih državljanov;

o
o   o

72.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Komisiji, Svetu, Evropskemu svetu ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL C 24, 22.1.2016, str. 75.
(2) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0069.
(3) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0164.
(4) Sprejeta besedila, P7_TA(2014)0063.


Učenje o EU v šolah
PDF 355kWORD 115k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o učenju o EU v šolah (2015/2138(INI))
P8_TA(2016)0106A8-0021/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju člena 2 Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju člena 165 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1288/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa „Erasmus+“, programa Unije za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport, ter o razveljavitvi sklepov št. 1719/2006/ES, 1720/2006/ES in 1298/2008/ES(1),

–  ob upoštevanju Sklepa št. 1093/2012/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o evropskem letu državljanov (2013)(2),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (EU) št. 390/2014 z dne 14. aprila 2014 o uvedbi programa „Evropa za državljane“ za obdobje 2014–2020(3),

–  ob upoštevanju priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje(4),

–  ob upoštevanju deklaracije o spodbujanju državljanstva in skupnih vrednot svobode, strpnosti in nediskriminacije z izobraževanjem (Pariška deklaracija), ki je bila sprejeta 17. marca 2015 na neformalnem srečanju ministrov Evropske unije za izobraževanje,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju („ET 2020“)(5),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 26. avgusta 2015 z naslovom "Osnutek skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2015 o izvajanju strateškega okvira za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju (ET 2020)" (COM(2015)0408),

–  ob upoštevanju Izvedbenega sklepa Komisije z dne 14. septembra 2015 o sprejetju letnega delovnega programa za leto 2016 za izvajanje programa Erasmus+: programa EU za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport (C(2015)6151),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 28. in 29. novembra 2011 o referenčnem merilu za učno mobilnost(6),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 15. septembra 2015 z naslovom Osnutek skupnega poročila Sveta in Komisije za leto 2015 o izvajanju prenovljenega okvira za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018) (COM(2015)0429),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 27. aprila 2009 z naslovom "Strategija EU za mlade – vlaganje v mlade in krepitev njihove vloge in položaja. Prenovljena odprta metoda koordinacije za obravnavo izzivov in priložnosti za mlade" (COM(2009)0200),

–  ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 27. novembra 2009 o prenovljenem okviru za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018)(7),

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 15. maja 1992 o politiki izobraževanja in usposabljanja v obdobju do leta 1993(9),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. septembra 2006 o pobudah za dopolnitev nacionalnih šolskih programov z ustreznimi ukrepi podpore za vključitev evropske dimenzije(10),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. septembra 2008 o izboljšanju kakovosti izobraževanja učiteljev(11),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje (A8-0021/2016),

A.  ker je izobraževanje temeljna človekova pravica in javno dobro, ki bi moralo biti enako dostopno za vse;

B.  ker je glavna vloga izobraževanja vzgojiti polno ozaveščene državljane in zato presega izpolnjevanje ekonomskih ciljev evropskih in nacionalnih strategij;

C.  ker je eden od ciljev izobraževanja pripraviti posameznike na življenje in aktivno državljanstvo v vse bolj kompleksnih, zahtevnih, večkulturnih in integriranih družbah;

D.  ker javnomnenjska raziskava Eurobarometra iz leta 2014 kaže, da 44 % državljanov Evropske unije meni, da imajo omejeno razumevanje delovanja EU, 52 % Evropejcev pa meni, da njihov glas v EU ne šteje(12);

E.  ker je na zadnjih volitvah v Evropski parlament volilo le 42,61 % državljanov EU in le 27,8 % mladih med 18. in 24. letom, kar predstavlja najnižjo volilno udeležbo od leta 1979(13);

F.  ker lahko slabo poznavanje EU in njene konkretne dodane vrednosti prispeva k zaznavanju demokratičnega deficita ter privede do splošnega evroskepticizma v državah članicah in državah kandidatkah; ker je treba demokratični deficit obravnavati, da bi tako odpravili vse večjo vrzel med glasom evropskih državljanov in institucij EU;

G.  ker se po podatkih posebnega poročila Eurobarometra št. 437 iz leta 2015 velika večina Evropejcev strinja, da bi morale biti v pouk in učno gradivo vključene informacije o raznolikosti glede na vero oziroma prepričanje, etnično pripadnost, spolno usmerjenost in spolno identiteto(14);

H.  ker lahko večja ozaveščenost o prednostih evropskih politik, kot so prosti pretok oseb in storitev v Uniji, ter programih mobilnosti EU prispeva k razvoju občutka pripadnosti EU, duhu skupnosti ter k sprejemanju večkulturnih in večnacionalnih družb;

I.  ker bi lahko uspešni izobraževalni sistemi in učni načrti ter večji vpliv in udeležbo Evropejcev v postopkih odločanja o politikah EU zbudili večje zanimanje za zadeve EU ter pripomogli k razumevanju in občutku pripadnosti, hkrati pa bi lahko prispevali k odpravljanju socialnih razlik, kulturne segregacije in občutka prikrajšanosti;

J.  ker je večina držav članic učenje o EU vključila v svoje učne načrte in programe za usposabljanje učiteljev; ker med državami članicami in znotraj njih še vedno obstajajo razlike;

K.  ker se teme EU v nekaterih državah članicah EU običajno sicer poučujejo na različnih stopnjah in pri različnih predmetih obveznega izobraževanja, v glavnem pa predstavljajo majhen del učnega načrta, ki ga mora posamezen učitelj predelati;

L.  ker je treba znanja in spretnosti učiteljev in drugih pedagoških delavcev o temah EU v okviru začetnega in stalnega usposabljanja nadalje razvijati in posodabljati in ker izobraževalne ustanove in učitelji pri tem potrebujejo učinkovito podporo, ki bo prilagojena in ustrezna glede na njihove specifične potrebe;

M.  ker po podatkih študije Learning Europe at school (Učenje o Evropi v šolah), ki jo je za generalni direktorat za izobraževanje in kulturo(15) opravilo zasebno svetovalno podjetje ICF GHK, učitelje o vprašanjih, povezanih z EU, izobražujejo predvsem ustanove in združenja izven visokošolskega izobraževanja;

N.  ker študija o učinku programa Erasmus, ki jo je Komisija predstavila leta 2014, kaže, da izobraževalna mobilnost in internacionalizacija študija pozitivno vplivata ne samo na študijske programe in zaposljivost, temveč tudi na poznavanje Evrope, razvoj občutka evropskega državljanstva, pozitiven odnos do Evrope ter na udeležbo na evropskih volitvah;

Evropska razsežnost v izobraževanju

1.  poudarja vse večji pomen evropske razsežnosti na različnih področjih, stopnjah in oblikah izobraževanja in da je za ta koncept potrebno širšo in poglobljeno razumevanje, v okviru katerega bo upoštevana njegova kompleksna, dinamična in večplastna narava, pri čemer je učenje o EU v šolah njegov ključni element;

2.  poudarja, da je razsežnost EU v izobraževanju ključnega pomena za to, da bi jo lahko državljani bolje razumeli EU in da bi jo državljanom lahko ponovno približali, hkrati pa lahko prispeva h krepitvi vloge vrednot iz člena 2 PEU in krepitvi glasu Unije v soodvisnem svetu;

3.  poudarja, da je treba razumeti in spodbujati zavezanost temeljnim vrednotam Evropske unije; poudarja, da je poznavanje in razumevanje skupne zgodovine in vrednot EU in njenih držav članic ključno za medsebojno razumevanje in mirno sobivanje, strpnost in solidarnost, pa tudi za razumevanje temeljnih načel Evropske unije;

4.  poudarja, da bi morala biti EU glede na vpliv, ki ga ima na vsakdanje življenje svojih državljanov, bolj vidna in bolje vključena v učno gradivo in obšolske dejavnosti; meni, da lahko vsebine, ki so izrecno povezane z EU, znatno obogatijo učne načrte ter osebni razvoj in rast učencev;

5.  poudarja, da je treba uporabljati aktivne in participativne metode poučevanja, prilagojene starosti in ravni učencev ter njihovim potrebam in interesom, ter v celoti izkoristiti možnosti, ki jih nudijo informacijske in komunikacijske tehnologije ter mediji, vključno z družbenimi;

6.  poudarja, da bi morala razsežnost EU v izobraževanju učencem omogočiti, da pridobijo znanje ter razvijejo občutek pripadnosti in spretnosti evropskega državljanstva, pa tudi da sodelujejo pri kritičnem razmisleku o EU, tudi prek učenja o temeljnih vrednotah EU, ki temeljijo na načelu pravne države in človekovih pravicah, upravljanju EU, postopkih odločanja v EU in o tem, kako le-ti vplivajo na države članice učencev in njihovo demokratično udeležbo; spodbuja k uporabi iger vlog v okviru Evropskega mladinskega parlamenta, da bodo otroci ter dijaki in študenti lažje razumeli evropske postopke ter bodo bolj ozaveščeni o evropskih vprašanjih;

7.  opozarja, da so EU oblikovale njene države članice s svojo edinstveno zgodovino in kulturo in da bo razvoj Unije tudi v prihodnje neločljivo povezan z njenimi državami članicami; hkrati poudarja prispevek različnih kultur k evropskim družbam in dediščini;

8.  ugotavlja, da EU znatno vpliva na države članice in da bi moralo učenje o EU v šolah odražati tako vlogo držav članic pri razvoju EU kot tudi vpliv EU na razvoj posameznih držav članic;

9.  poudarja, da morajo biti države članice in EU zgled vsem akterjem, ki sodelujejo pri poučevanju in učenju o EU v šolah, in delovati v skladu s temeljnimi evropskimi vrednotami socialnega vključevanja ter evropske in mednarodne solidarnosti;

10.  opozarja, da je treba zagotoviti, okrepiti in razširiti možnosti začetnega in stalnega, strokovnega in vseživljenjskega izpopolnjevanja učiteljev in pedagogov ter jim zagotoviti ustrezno podporo in vire, da bodo lahko v svoje poučevanje, zlasti zgodovine in državljanske vzgoje, vključili razsežnost EU, pa tudi da bodo lahko izvajali strategije, usmerjene v učence, in svoje učne metode prilagodili potrebam učencev;

11.  poudarja, da je treba promovirati in spodbujati znanje več jezikov in medkulturne kompetence pri pedagogih ter možnosti za njihovo mobilnost ter vzajemno učenje in izmenjavo zgledov najboljše prakse med učitelji, na primer tako, da se na evropski ravni organizirajo seminarji;

12.  poudarja vlogo, ki jo imajo univerze pri pripravi in usposabljanju visokokvalificiranih in motiviranih učiteljev in pedagogov; poziva k spodbujanju in podpiranju ukrepov držav članic v njihovem prizadevanju, da zagotovijo možnosti za specializirane programe na univerzah, ki bodo odprti in dostopni za vpisane študente ter učitelje in pedagoge, ki že poučujejo;

13.  poudarja pomen in potencial evropskega pristopa k poučevanju zgodovine, saj so bili nekateri zgodovinski dogodki odločilni za nastanek evropskih idealov in vrednot, pri čemer pa je treba upoštevati pristojnosti držav članic na tem področju; poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo zgodovinska društva in centre za zgodovinske raziskave, da se poudari pomen njihovega znanstvenega prispevka k evropski zgodovini in njihova vloga pri posodabljanju znanja učiteljev;

14.  priporoča, naj se v okviru Hiše evropske zgodovine razvijejo posebni programi, instrumenti in dejavnosti za učence in učitelje na vseh stopnjah izobraževanja, s pomočjo katerih bo mogoče učinkovito predstaviti potek evropskega povezovanja in njegove temeljne vrednote;

15.  poziva, naj se v sedanjih in prihodnjih državah članicah nujno začne ponovno poučevati državljanstvo in državljansko vzgojo EU oziroma to poučevanje okrepi, da se učence glede na njihovo starost opremi z ustreznim znanjem, vrednotami, spretnostmi in kompetencami, da bodo lahko kritično razmišljali in si na podlagi dobre obveščenosti izoblikovali uravnoteženo mnenje ter da bodo lahko uveljavljali svoje demokratične pravice in odgovornosti, vključno z glasovalno pravico, cenili raznolikost, spodbujali medkulturni in medverski dialog ter da bodo aktivni in odgovorni državljani;

16.  poudarja, da lahko večja udeležba učencev, dijakov in študentov ter staršev pri šolskem upravljanju prispeva k boju proti diskriminaciji in h krepitvi trajnostne participativne demokracije in državljanstva, kar bi spodbudilo zaupanje in sodelovanje med različnimi akterji; poziva izobraževalne ustanove, naj uvedejo demokratično upravljanje in povečajo njegov obseg, tudi tako, da bolj upoštevajo glas predstavnikov učencev, dijakov in študentov, saj se je treba demokracije naučiti in jo živeti;

17.  poudarja, da je treba učitelje in učence bolj motivirati in jim v večji meri omogočiti, da se več o EU naučijo z neposrednimi izkušnjami, na primer z obiski šol v drugih državah, obiski evropskih institucij, prek stikov z uradniki EU in prek pripravništva za študente pri institucijah EU, in z medijsko vzgojo, na primer s pomočjo evropskega mladinskega portala, pri čemer je treba v celoti izkoristiti nove informacijske in komunikacijske tehnologije in prostodostopne učne vire;

18.  poziva, naj se v celoti izkoristijo možnosti, ki jih digitalne tehnologije nudijo za nadgradnjo čezmejnega poučevanja, in sicer prek digitalnih učnih programov in videokonferenc, da se bodo lahko učenci enostavneje seznanili z drugačnimi stališči in pristopi na njihovem študijskem področju;

19.  poudarja, da je lahko učenje tujih jezikov ključnega pomena za večjo medkulturno ozaveščenost in za to, da državljani pridobijo spretnosti, ki jih potrebujejo za življenje in delo v vse bolj kompleksnem in globaliziranem svetu;

20.  poudarja ključno vlogo neformalnega in priložnostnega učenja, vključno z mladinskim in prostovoljskim delom, izobraževanjem med generacijami in v družini ter izobraževanjem odraslih, ter športa kot pedagoškega instrumenta pri razvijanju socialnih in državljanskih spretnosti, kompetenc in vedenjskih vzorcev ter oblikovanju odgovornih in aktivnih evropskih državljanov; poudarja, da je treba te kompetence priznati in potrditi v okviru formalnega učenja ter formalno, neformalno in priložnostno učenje tesneje povezati;

21.  priporoča, da se sprejme medkulturni pristop k izobraževalni politiki, s pomočjo katere bodo priseljenski otroci res lahko vključeni v šole in bo temeljila na vzajemnem poznavanju različnih kultur in izgrajevanju skupnih vrednot;

Vloga Unije

22.  spodbuja Komisijo, naj še naprej podpira prizadevanja za razvoj in spodbujanje razsežnosti EU v izobraževanju ter mobilnosti akterjev v izobraževalnem sektorju, ključnim deležnikom in državljanom pa naj aktivno posreduje informacije, tudi o ustreznih možnostih financiranja ter razpoložljivih študijah in poročilih; v zvezi s tem spodbuja boljšo uporabo novih komunikacijskih tehnologij in medijev, vključno z družbenimi;

23.  poziva Komisijo, naj zagotovi skupni okvir in pripravi smernice s konkretnimi primeri za učenje o EU ter tako spodbuja objektiven in kritičen razmislek o prednostih Evropske unije za njene državljane, pri tem pa naj spoštuje pristojnosti držav članic na področju izobraževanja in usposabljanja;

24.  poziva Komisijo, naj spodbuja nadaljnje raziskave, da se ugotovi, kako se o EU trenutno poučuje v evropskih šolah, kako je vključena v učne načrte in preizkuse znanja, ter ali (a) imajo učitelji in pedagogi zadosten dostop do ustreznih programov in ukrepov EU za poklicni razvoj, vseživljenjsko učenje in platforme za izmenjavo zgledov najboljše prakse in ali (b) financirani ukrepi za vključitev učinkovitega učenja o EU v šolah res dosegajo učinek v šolah;

25.  poziva Komisijo, naj spodbuja, podpira in omogoča lažje oblikovanje mrež za spodbujanje k in sodelovanje pri učenju o EU na nacionalni, regionalni in lokalni ravni ter izmenjavi zgledov najboljše prakse med temi mrežami na ravni Unije ter opredeli področja, kjer so možne izboljšave;

26.  poziva Komisijo, naj spodbuja izmenjavo zgledov najboljše prakse med državami članicami in državami kandidatkami glede razsežnosti EU v izobraževanju in boja proti diskriminaciji in predsodkom v izobraževanju, tudi z ocenjevanjem učnega gradiva ter politik za preprečevanje ustrahovanja in boj proti diskriminaciji;

27.  poudarja, kako pomembno vlogo imajo programi Erasmus+, Evropa za državljane in Ustvarjalna Evropa pri spodbujanju izobraževanja in usposabljanja, jezikovnih spretnosti, aktivnega državljanstva, kulturne ozaveščenosti, medkulturnega razumevanja ter drugih dragocenih ključnih in transverzalnih kompetenc; poudarja pomen teh programov za krepitev evropskega državljanstva in da je treba te programe bolj in ustrezno finančno podpreti, da se je treba bolj osredotočiti na njihove kvalitativne rezultate in večjo dostopnost mobilnosti, pri čemer je treba posebno pozornost nameniti učiteljem in drugim pedagogom, mladim z različnim socialno-ekonomskim ozadjem ter ranljivim in prikrajšanim skupinam in osebam s posebnimi potrebami;

28.  želi spomniti, da program Erasmus+ omogoča široko paleto ukrepov in da je ta program priljubljen pri širši javnosti, ki ga tudi priznava, zlasti kar zadeva mobilnost študentov v okviru študija; poziva Komisijo in države članice, naj ozaveščajo o področjih tega programa, ki so manj poznana, na primer o Evropski prostovoljski službi;

29.  pozdravlja delovni program Komisije za leto 2016 za izvajanje programa Erasmus+ in njeno zavezo, da bo na podlagi Pariške deklaracije sprejela konkretne nadaljnje ukrepe, zlasti za povečanje učinka tega programa na spodbujanje aktivnega in demokratičnega državljanstva, medkulturnega dialoga, socialnega vključevanja in solidarnosti, vključno z odločnejšim podpiranjem vloge organizacij civilne družbe pri njihovi ključni vlogi glede državljanske vzgoje;

30.  poziva Komisijo, naj okrepi pedagoške vidike in se hitreje odziva na potrebe šol glede projektov, financiranih v okviru projektov Jean Monnet, tako da poskrbi za to, da se bodo šole lahko neposredno prijavile, in tako da zagotovi financiranje za daljše obdobje, na primer tri leta, v skladu z načinom financiranja modulov Jean Monnet; poziva Komisijo, naj ukrepe iz modulov Jean Monnet da na voljo institucijam za usposabljanje učiteljev in te institucije spodbuja, da jih vključijo v svoje programe;

31.  ugotavlja, da demokratična legitimnost Unije prestaja krizo, ne samo ker Evropejci premalo poznajo mehanizme EU, temveč tudi ker nimajo več glasu v postopkih odločanja; opozarja, da mora Unija, če naj si povrne legitimnost, ustaviti razpadanje svojih demokratičnih struktur in ponovno vzpostaviti vez z državljani;

32.  poziva Komisijo, naj učinkovito izvaja program Evropa za državljane ter tako uresniči cilje demokratične in bolj vključujoče družbe, s čimer bo okrepila udeležbo državljanov v postopkih odločanja;

33.  poziva Komisijo, naj pozorno spremlja učinek vseh programov EU na razvoj občutka državljanstva udeležencev in njihovo državljansko udeležbo;

34.  poziva Komisijo, naj nadalje razvija in čim bolj spodbuja virtualne platforme eTwinning, platformo za izobraževanje odraslih v Evropi (EPALE) in School Education Gateway ter še naprej podpira in razvija druge digitalne platforme, kot je Kotiček za učitelje, in tako omogoči lažji dostop do visokokakovostnega, preprostega za uporabo in sodobnega učnega gradiva, ki je pomembno za učenje o EU in dostopno v vseh jezikih EU;

35.  poziva Komisijo, naj pedagoge, ki trenutno poučujejo, in akademike, specializirane na evropske študije, spodbudi k izvedbi kritične analize gradiva, ki je trenutno na voljo na platformi Kotiček za učitelje, ter tako zagotovi njegovo kakovost in primernost;

36.  poudarja vlogo informacijskih pisarn evropskih institucij in pozdravlja njihovo zavezanost spodbujanju krepitve odnosov z državami članicami, nacionalnimi regionalnimi in lokalnimi izobraževalnimi ustanovami, mladinskimi organizacijami in mediji, da bi jih zbližali in zagotovili, da mladi razumejo vlogo, ki jo imajo institucije v njihovem vsakdanjem življenju;

37.  poziva k odprti in skupni razpravi med Komisijo in mesti ter lokalnimi in regionalnimi organi v zvezi s povezavo med šolskim sistemom in mestnimi modeli, kar bi omogočilo razumevanje učinkov različnih pristopov na medkulturne odnose v današnji Evropi;

38.  poziva Komisijo, naj učenje o EU v šolah spodbuja kot priporočilo, ki ga je treba pri pogajalskem procesu z državami kandidatkami za članstvo v EU čim prej podati;

Vloga držav članic

39.  spodbuja države članice, naj podpirajo, pregledujejo in posodabljajo svoje izobraževalne sisteme – in vse oblike vsebin učnih načrtov, povezanih z EU, na vseh stopnjah izobraževanja, vključno s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem – da bi v tesnem sodelovanju z vsemi ustreznimi akterji na ravni EU ter na nacionalni ravni okrepile razsežnost EU, hkrati pa naj močno spodbujajo regije in lokalne organe, da storijo enako, zlasti tiste, ki imajo v izobraževalnih sistemih neposredne pristojnosti;

40.  spodbuja države članice, naj podprejo vse možnosti za to, da se učencem ter učiteljem in drugim pedagogom prek formalnega, neformalnega in priložnostnega učenja posreduje več informacij o EU, in naj v celoti izkoristijo in dopolnijo finančne instrumente, programe in pobude EU s tega področja;

41.  poziva države članice, naj sprejmejo dodatne ukrepe za spodbujanje medkulturnega, nediskriminatornega in vključujočega izobraževanja ter državljanske vrednote v šolskih in univerzitetnih učnih načrtih;

42.  poziva države članice, naj več vlagajo v kakovostno izobraževanje, tudi s pomočjo poglobljenega partnerstva z zasebnim sektorjem, in spodbujajo enake možnosti za vse, vsem izobraževalnim ustanovam in ustanovam za usposabljanje ter učiteljem in drugim pedagogom pa zagotovijo podporo, ki jo potrebujejo, da bodo lahko razsežnost EU v izobraževanje vključili in jo stalno razvijali že od zgodnjega otroštva in tudi zunaj razreda;

43.  poziva države članice, naj vsem udeležencem v učnem procesu zagotovijo enak in vključujoč dostop do inovativnega in visokokakovostnega formalnega in neformalnega izobraževanja ter možnosti za vseživljenjsko učenje; v zvezi s tem poziva države članice, naj nemudoma sprejmejo predlog direktive iz leta 2008 o izvajanju načela enakega obravnavanja oseb ne glede na vero ali prepričanje, invalidnost, starost ali spolno usmerjenost, ki bi posameznike ščitila pred diskriminacijo v izobraževanju zaradi omenjenih razlogov;

44.  poziva države članice, naj migrante, begunce in pripadnike verskih skupnosti vključijo v postopek krepitve državljanstva, ki bodo spoštljivi, krepili njihov položaj in jim omogočali udeležbo v državljanskim in kulturnem življenju;

45.  poziva države članice, naj podpirajo in spodbujajo visokokakovostno usposabljanje o temah EU za učitelje in druge pedagoške delavce, mladinske voditelje in vodje usposabljanja, tudi tako, da se jim omogoči, da del svoje izobrazbe pridobijo v drugi državi članici, ter da se zagotovi priznanje njihovih kompetenc za poučevanje o EU, na primer tako, da se uvede in promovira podelitev oznake „euročitelj“;

46.  meni, da bi morale države članice v dialogu in sodelovanju z izobraževalnimi akterji iskati možnosti za izmenjavo idej in zgledov dobre prakse glede vključevanja razsežnosti EU v izobraževalne programe, da bi med drugim spodbujali poznavanje in razumevanja procesa oblikovanja državljanstva EU in institucij EU, kar jim bo omogočilo, da bodo Unijo zaznavali kot sestavni del svojega življenjskega okolja, ki ga lahko oblikujejo in se to od njih tudi pričakuje;

47.  poziva države članice, naj priznajo in podprejo socialne partnerje in organizacije civilne družbe, zlasti mladinske organizacije, pri premoščanju vrzeli med institucijami EU in evropskimi državljani na strukturiran in trajnosten način, in sicer tako da spodbujajo in krepijo orodja participativne in neposredne demokracije;

o
o   o

48.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 347, 20.12.2013, str. 50.
(2) UL L 325, 23.11.2012, str. 1.
(3) UL L 115, 17.4.2014, str. 3.
(4) UL L 394, 30.12.2006, str. 10.
(5) UL C 119, 28.5.2009, str. 2.
(6) UL C 372, 20.12.2011, str. 31.
(7) UL C 311, 19.12.2009, str. 1.
(8) UL C 398, 22.12.2012, str. 1
(9) UL C 150, 15.6.1992, str. 366.
(10) UL C 306 E, 15.12.2006, str. 100.
(11) UL C 8 E, 14.1.2010, str. 12.
(12) Standardni Eurobarometer št. 81, pomlad 2014: Public opinion in the European Union (Javno mnenje v Evropski uniji) (http://ec.europa.eu/public_opinion/archives/eb/eb81/eb81_publ_en.pdf), str. 117 in 131.
(13)http://www.eprs.sso.ep.parl.union.eu/lis/lisrep/13-EPRS-publications/2015/COMM_STUD_558351_UpdateReview-EN.pdf, str. 43–45.
(14) Posebna raziskava Eurobarometra št. 437, 2015: Discrimination in the EU in 2015 (Diskriminacija v EU v letu 2015) (http://ec.europa.eu/COMMFrontOffice/PublicOpinion/index.cfm/ResultDoc/download/DocumentKy/68004), str. 100.
(15)http://www.eupika.mfdps.si/Files/Learning%20Europe%20at%20School%20final%20report.pdf.


Erasmus+ in druga orodja za spodbujanje mobilnosti pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju
PDF 377kWORD 153k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o programu Erasmus+ in drugih instrumentih za spodbujanje mobilnosti pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju – pristop do vseživljenjskega učenja (2015/2257(INI))
P8_TA(2016)0107A8-0049/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU), zlasti členov 165 in 166,

–  ob upoštevanju Listine Evropske unije o temeljnih pravicah, zlasti člena 14,

–  ob upoštevanju kopenhagenske deklaracije z dne 30. novembra 2002 o okrepljenem sodelovanju na področju evropskega poklicnega izobraževanja in usposabljanja,

–  ob upoštevanju Priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o vzpostavitvi evropskega referenčnega okvira za zagotavljanje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja(1),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2009 o strateškem okviru za evropsko sodelovanje v izobraževanju in usposabljanju („ET 2020“)(2),

–  ob upoštevanju resolucije Sveta z dne 27. novembra 2009 o prenovljenem okviru za evropsko sodelovanje na področju mladine (2010–2018)(3),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1288/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o uvedbi programa „Erasmus+“ , programa Unije za izobraževanje, usposabljanje, mladino in šport(4),

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 20. decembra 2012 o potrjevanju neformalnega in priložnostnega učenja(5),

–  ob upoštevanju Odločbe št. 2241/2004/ES Evropskega parlamenta in Sveta o enotnem okviru Skupnosti za preglednost kvalifikacij in usposobljenosti (Europass)(6),

–  ob upoštevanju priporočila Sveta z dne 28. junija 2011 z naslovom „Mladi in mobilnost – spodbujanje učne mobilnosti mladih“(7),

–  ob upoštevanju Priporočila 2006/962/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. decembra 2006 o ključnih kompetencah za vseživljenjsko učenje(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 6. julija 2010 o spodbujanju dostopa mladih na trg dela z okrepitvijo statusa med pripravništvom, delovno prakso in vajeništvom(9),

–  ob upoštevanju priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o uvedbi evropskega ogrodja kvalifikacij za vseživljenjsko učenje(10),

–  ob upoštevanju različnih instrumentov za priznavanje kompetenc, kot so evropsko ogrodje kvalifikacij (EQF), evropski sistem prenašanja in zbiranja kreditnih točk (ECTS), evropski sistem kreditnih točk v poklicnem izobraževanju in usposabljanju (ECVET) ter evropska kvalifikacija spretnosti/kompetenc, kvalifikacij in poklicev (ESCO),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. novembra 2012 z naslovom „Ponovni razmislek o izobraževanju: naložbe v spretnosti za boljše socialno-ekonomske rezultate“ (COM(2012)0669),

–  ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 28. januarja 2014 o izvajanju priporočila Evropskega parlamenta in Sveta z dne 18. junija 2009 o vzpostavitvi evropskega referenčnega okvira za zagotavljanje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja (COM(2014)0030),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 20. maja 2014 o zagotavljanju kakovosti pri podpiranju izobraževanja in usposabljanja,

–  ob upoštevanju izjave ministrov, pristojnih za poklicno izobraževanje in usposabljanje, z dne 22. junija 2015 o novem sklopu srednjeročnih ciljev na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja za obdobje 2015–2020,

–  ob upoštevanju pariške deklaracije, sprejete 17. marca 2015 na neformalni seji ministrov Evropske unije za izobraževanje v Parizu (8496/15), o spodbujanju državljanstva in skupnih vrednot svobode, strpnosti in nediskriminacije z izobraževanjem,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kulturo in izobraževanje ter mnenja Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve (A8-0049/2016),

A.  ker je mobilnost zaradi učenja in usposabljanja pomembna za osebni razvoj, socialno vključevanje mladih, večkulturni dialog, strpnost, sposobnost sodelovanja v medkulturnem okolju ter aktivno državljanstvo, poleg tega pa je jasno dokazala, da lahko prispeva k visokokakovostnemu izobraževanju in zaposljivosti;

B.  ker bi bilo treba dodatno okrepiti mobilnost zaradi učenja in usposabljanja, tako v okviru sedanjih kot prihodnjih programov EU na področju izobraževanja in usposabljanja, zaposlovanja in kohezijske politike;

C.  ker so evropski ministri, pristojni za poklicno izobraževanje in usposabljanje, leta 2002 sprožili tako imenovani kopenhagenski proces, da bi okrepili evropsko sodelovanje na tem področju, da bi izboljšali uspešnost, kakovost in privlačnost poklicnega izobraževanja in usposabljanja v Evropi;

D.  ker kopenhagenski proces temelji na vzajemno dogovorjenih prednostnih nalogah, ki so redno pregledane in katerih cilj je med drugim olajšati mobilnost in posameznike spodbujati, da izkoristijo različne priložnosti za poklicno usposabljanje v okviru vseživljenjskega učenja;

E.  ker je bila 2014 po podatkih Eurostata stopnja brezposelnosti v EU kljub počasnemu okrevanju gospodarstva ostala visoka in je lahko dosegla tudi 10,2 %; ker stopnja brezposelnosti mladih v EU trenutno znaša 22,1 %, medtem ko je v starostni skupini od 55 do 64 let zaposlenih le 51 % ljudi in razlika med spoloma v stopnji zaposlenosti starejših delavcev znaša 13,6 %;

F.  ker lahko neformalno in priložnostno učenje ter poklicno usposabljanje pomembno prispevajo k soočanju s sedanjimi izzivi vseživljenjskega učenja, kot so zgodnje opuščanje izobraževanja, nesprejemljivo visoko število mladih, ki niso zaposleni, se ne izobražujejo ali usposabljajo, pa tudi pomanjkanje spretnosti ter neusklajenost med ponudbo spretnosti in povpraševanjem po njih;

G.  ker visoko število prostih delovnih mest iz gospodarske napovedi Komisije iz jeseni 2015 dokazuje, da še vedno obstaja neusklajenost med ponudbo spretnosti in povpraševanjem po njih;

H.  ker so jezikovne spretnosti pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju manj pomembne in jih je treba posebej spodbujati;

I.  ker je treba ponovno potrditi politično zavezanost podpori ukrepanju EU na področju vseživljenjskega učenja ter poklicnega izobraževanja in usposabljanja, zlasti z dejavnostmi na področju mobilnosti, osredotočenimi na razvoj prečnih kompetenc, kot so prilagodljivost, radovednost in učenje učenja ter medosebne in državljanske spretnosti;

J.  ker je nedavni socialno-ekonomski razvoj pokazal, da je treba povečati učinkovitost sistemov za vseživljenjsko učenje ter poklicno izobraževanje in usposabljanje ter izboljšati njihovo dostopnost za zapostavljene skupine in ljudi s posebnimi potrebami ter njihovo vključevanje vanje; ker dostopnost izobraževanja ne bi smela biti povečana na račun njegove kakovosti;

K.  ker je stalna finančna podpora za ukrepe mobilnosti in dejavnosti v zvezi z vseživljenjskim učenjem in znanjem na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja bistvenega pomena, zlasti v sedanjem času gospodarske krize;

L.  ker sta regionalna in lokalna raven bistvenega pomena pri podpiranju pobud za raziskovanje novih poti za mobilnost, da bi zagotovili učinkovitost, preglednost in kakovost skladov in programov, namenjenih poklicnemu izobraževanju in usposabljanju; ker bi bilo treba mobilnost pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju mladih in vajencev, ki se spodbuja na regionalni in lokalni ravni, usklajevati v širšem procesu demokratičnega in participativnega upravljanja, da bi tako skupaj z mikro, malimi in srednjimi ter zagonskimi podjetji, lokalnimi skupnostmi in socialnimi partnerji obravnavali najpomembnejša socialno-ekonomska ter okoljska vprašanja;

M.  ker bi bilo treba podjetnike, gospodarske in industrijske zbornice ter ustrezne obrtne, rokodelske in kmetijske zbornice, pa tudi sindikate in druge zadevne socialne partnerje aktivno vključiti v snovanje, organizacijo, izvajanje in financiranje poklicnega izobraževanja in usposabljanja, vključno z mobilnostjo; ker bi bilo treba pri snovanju poklicnega izobraževanja in usposabljanja upoštevati socialno razsežnost in s tem zajeti področja, kot so pravična trgovina, socialno podjetništvo in alternativni poslovni modeli, kot so zadruge, organizirati pa ga bi bilo treba skupaj z ustreznimi partnerji na teh področjih;

N.  ker je mobilnost mladih sicer treba spodbujati za večjo zaposljivost, ne sme pa postati edina predvidena rešitev za brezposelnost mladih;

Ocena rezultatov in opredelitev ključnih izzivov

1.  meni, da je izobraževanje temeljna človekova pravica in javna dobrina, ki bi morala biti enako dostopna za vse; poziva EU in države članice, naj obravnavajo vse socialno-ekonomske omejitve, ki preprečujejo, da bi vsi imeli enak dostop do možnosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja, vključno z mobilnostjo; priznava, da bi bilo treba povečati vlogo in izboljšati rezultate obstoječih programov in pobud za mobilnost pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju, kar zadeva njihovo dostopnost, odprtost in vključevanje vanje, ter tako omogočiti individualiziran pristop do izobraževanja, zmanjšati stopnjo zgodnjega opuščanja izobraževanja ter prikrajšanim skupinam in osebam s posebnimi potrebami zagotoviti enak dostop do ukrepov mobilnosti programa Erasmus+; zato poudarja, da je potreben prožen, raznolik in prilagojen sklop možnosti za mobilnost za namene usposabljanja, v katerega bi moral biti vključen tudi vidik spola, za osebe s priseljenskim ozadjem ali iz ekonomsko prikrajšanih družin, za učence iz oddaljenih regij, invalide in ljudi posebnimi potrebami;

2.  poudarja, da je treba v okviru razprav o mobilnosti in izobraževanju ohraniti vidik spola in upoštevati potrebe ljudi, ki trpijo zaradi različnih oblik diskriminacije, vključno z invalidi, osebami, ki se identificirajo kot LGBTI, in pripadniki marginaliziranih skupnosti; v zvezi s tem spodbuja nadaljnje ukrepe, da se prikrajšanim skupinam oziroma osebam s posebnimi potrebami olajša dostop do ukrepov mobilnosti programa Erasmus+;

3.  poziva Komisijo, države članice in ključne deležnike, naj izboljšajo prepoznavnost programov poklicnega izobraževanja in usposabljanja, da bi odpravili kulturne ovire in se spopadli s pojavom pomanjkanja motivacije, proaktivne dovzetnosti in jezikovnih spretnosti, zlasti na območjih, ki so zaradi brezposelnost mladih najbolj prizadeta; meni, da je treba poskrbeti, da bodo ti programi brez razlikovanja dostopni vsem državljanom; poziva k osredotočitvi na skupine, za katere obstaja tveganje brezposelnosti, kot so invalidi; poziva, naj se olajša dostop do poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter do kvalifikacij s spodbujanjem prilagodljivosti vajeništva in ureditev ter možnosti usposabljanja, še posebej pri skupinah z nezadostnimi osnovnimi spretnostmi in delavcih z nižjo ali srednjo ravnjo kvalifikacij; ponovno potrjuje, da je treba za učinkovito spodbujanje programov mobilnosti pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju med ženskami upoštevati uravnoteženo zastopanost spolov pri dostopanju do takšnih programov; v zvezi s tem meni, da je treba določiti smele cilje in spremljati napredek;

4.  opozarja na razlike med spoloma, kar zadeva izobraževanje in spretnosti s področja znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike ter zaposlovanje na teh področjih po vsej EU, in poziva Komisijo in države članice, naj se v celoti zavežejo programu Erasmus+ in ta mehanizem izkoristijo kot ključno priložnost za razvoj izobraževanja na področju znanosti, tehnologije, inženirstva in matematike, da bi okrepili zmožnost žensk za ustvarjanje poklicnih poti na teh področjih in s tem na teh področjih zmanjšali tudi pomanjkanje strokovnega znanja;

5.  poudarja pomen skupnega evropskega izobraževalnega območja, utemeljenega na močnem vidiku mobilnosti – ki vključuje ne le visokošolsko izobraževanje, temveč tudi poklicno izobraževanje in usposabljanje –, ki bo prispeval k oblikovanju in razvoju močnejše evropske identitete ter okrepljene državljanske pripadnosti;

6.  poziva Komisijo in države članice, naj storijo vse, kar je v njihovi moči, za dosego ciljev evropske strategije za izobraževanje in usposabljanje (ET 2020); meni, da mora mobilnost upoštevati vidik stalnega poklicnega izobraževanja in usposabljanja, saj je ključnega pomena za izboljšanje in posodobitev spretnosti in strokovnega znanja; poudarja, da so vseživljenjsko učenje ter poklicno izobraževanje in usposabljanje ključnega pomena za izboljšanje možnosti dolgotrajno brezposelnih za zaposlitev;

7.  meni, da bi bilo treba v okviru tega sodelovanja pregledati zahteve glede trajanja, vsebine, kompetenc in učnih izidov, da se zagotovi njihova ustreznost, hkrati pa bi bilo treba kombinirati mobilnost v centrih za usposabljanje in na delovnem mestu, pri tem pa bi imelo daljše bivanje (npr. za šest mesecev) prednost pred kratkim;

8.  ugotavlja, da evropska sredstva, dodeljena programu Erasmus+ in programom za poklicno izobraževanje in usposabljanje, niso sorazmerna s številom tistih, ki se želijo vključiti v izmenjave, ki jih ponujajo ti programi, ali njihovimi potrebami, zato poziva države članice, naj spodbujajo dvostranske sporazume, da bi dopolnili dejavnosti programa Erasmus+ in evropskih programov za poklicno izobraževanje in usposabljanje ter tako povečali mobilnost mladih Evropejcev;

9.  priznava pomembno vlogo in rezultate obstoječih programov in pobud za mobilnost, kot so ključni ukrep 1 programa Erasmus+, Europass, evropski sistem kreditnih točk v poklicnem izobraževanju in usposabljanju (ECVET) ter evropsko ogrodje kvalifikacij; poziva Komisijo, naj oblikuje „evropsko študentsko e-izkaznico“, s katero bi študenti v okviru mobilnosti dobili status evropskega študenta in dostopali do storitev;

10.  poziva Komisijo in države članice, pa tudi agencije EU, kot je Cedefop, naj ukrepajo za izboljšanje programov mobilnosti pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju, da bi le-ti – kar zadeva kvalifikacije, priznavanje in vsebine – vsem udeležencem zagotovili dodano vrednost, ter zagotovijo uvedbo standardov kakovosti za vajeništva;

11.  poudarja, da pobude za mobilnost prispevajo k izboljševanju ne le državljanskih vrednot učencev in njihovega občutka pripadnosti Evropi, temveč tudi njihovih akademskih spretnosti in možnosti za zaposlitev, zlasti pa spretnosti, povezanih s sposobnostjo reševanja problemov, načrtovanja in strukturiranja, sposobnostjo delovanja v novih situacijah in prilagajanja nanje, podjetnostjo, vodstvenimi sposobnostmi in sprejemanjem odločitev, spretnostmi družbene odgovornosti, znanjem tujih jezikov, komunikacijskimi spretnostmi in spretnostmi skupinskega dela, pa tudi spretnostmi v zvezi z osebnimi spretnostmi, ki vplivajo na zaposljivost, kot so samozavest, motivacija, radovednost, kritično in ustvarjalno mišljenje, iniciativnost in sposobnost uveljavljanja;

12.  vztraja, da je treba z ukrepanjem in povečanjem stopnje uspešnosti vlog, poenostavitvijo zasnove in uporabe elektronskih orodij za upravljanje mobilnosti, ozaveščanjem o vrednosti programov mobilnosti v vseh splošnih in poklicnih izobraževalnih ustanovah v Uniji ter zagotovitvijo bolj ciljno usmerjenih informacij in usposabljanj za udeležence in posrednike programov in ukrepov, tudi za zaposlene v šolah in na fakultetah, poenostaviti izvajanje mobilnosti v okviru programa Erasmus+; v zvezi s tem poudarja pomen prispevka Evropskega šolskega omrežja European SchoolNet; poziva Komisijo, naj zmanjša preveliko in preveč kompleksno upravno obremenitev prijaviteljev ter podjetij pošiljateljev in gostiteljev ter institucij, ki sodelujejo pri projektih programa Erasmus+, in tako olajša in poenostavi postopek prijave, registracije in poročanja, pa tudi sam projekt; poleg tega poudarja, da birokracija na šolah in visokošolskih ustanovah ovira enostavno izvajanje programa;

13.  poziva Komisijo, naj uvede programe za zmanjšanje jezikovnih in kulturnih ovir pri organizaciji programov mobilnosti; meni, da bi moralo biti s pomočjo teh programov mogoče oceniti napredek pri izvajanju; poudarja, da bi morali programi delovanja zlasti podpirati učenje osnovnih elementov jezika države gostiteljice; spodbuja države članice ter regionalne in lokalne organe, naj preučijo specifične izobraževalne potrebe predavateljev v okviru poklicnega izobraževanja in usposabljanja, spodbujajo in podpirajo izmenjavo primerov najboljše prakse ter jim zagotovijo večje možnosti za poklicni razvoj; poudarja, kako pomembno je oblikovati osnovni model usposabljanja, ki lahko zagotavlja informacije o ključnih značilnostih poslovne in delovne kulture ciljne države, ter spodbujati in zagotavljati posebne programe za usposabljanje učiteljev o upravljanju mobilnosti s strani centrov za usposabljanje;

14.  poudarja, da so poklici, ki so povezani s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem dovolj prožni, da se jih lahko opravlja kjer koli in je torej mobilnost pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju ključen instrument v boju proti brezposelnosti, saj izboljšuje zaposljivost, pomaga zmanjševati pomanjkanje strokovnega znanja ter omogoča lažje usklajevanje ponudbe in povpraševanja na trgu dela, zlasti za mlade, zagotavlja spretnosti ter edinstveno izkušnjo, ki je potrebna za konkurenčnost na današnjih trgih dela v EU; meni, da program Erasmus+ prispeva k razvoju posebnih poklicnih spretnosti ter prečnih in prenosljivih kompetenc, kot je podjetnost, ter širi možnosti za vključevanje sektorja proizvodnje, zato predstavlja učinkovit instrument za trg dela;

15.  poudarja pomen in pomembnost prepoznavnosti blagovnih znamk in logotipov, povezanih s programom Erasmus+ in njegovimi podprogrami; meni, da bi bilo treba te blagovne znamke uporabljati predvsem v publikacijah in brošurah v zvezi s programom Erasmus+;

16.  izraža zaskrbljenost, da mladi program Erasmus+ dojemajo predvsem kot program za študente visokošolskih izobraževalnih programov; zato priporoča, da se na evropski, nacionalni in regionalni ravni več pozornosti nameni povečevanju prepoznavnosti različnih področij in zadevnih podprogramov, ki se nanašajo na posamezno področje, kot so šolsko izobraževanje (Comenius), visokošolsko izobraževanje (Erasmus), mednarodno visokošolsko izobraževanje (Erasmus Mundus), poklicno izobraževanje in usposabljanje (Leonardo da Vinci), izobraževanje odraslih (Grundtvig) ter mladih (Mladi v akciji) in šport;

17.  poziva Komisijo, države članice in javne zavode za zaposlovanje, naj obveščajo in ozaveščajo o programu Erasmus+ in drugih instrumentih za spodbujanje mobilnosti na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja, zlasti med MSP; meni, da bo več ljudi izkoristilo te priložnosti in bo mogoče cilj glede mobilnosti uresničiti, če bo učinkovitost teh instrumentov karseda povečana;

18.  poudarja, da se je nujno treba posvetovati z zasebnimi in javnimi industrijskimi in storitvenimi sektorji, tudi s proizvodnim sektorjem (zlasti z MSP in mikro podjetji), in/ali jih vključiti v snovanje, pripravo in izvajanje kakovostnih programov mobilnosti pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju in za podporo tem programom; meni, da bi bilo treba pri izbiri programa upoštevati možnosti za zaposlitev v podjetju gostitelju in organizaciji gostiteljici; meni tudi, da bo prožno in konstruktivno partnerstvo, ki bo temeljilo na dialogu, sodelovanju in izmenjavi primerov najboljše prakse med vsemi deležniki, zagotovilo uspeh in dodano vrednost poklicnega izobraževanja in usposabljanja; meni, da si morajo tudi centri za usposabljanje in podjetja izmenjevati znanje in primere najboljše prakse; poziva Komisijo, naj spremlja ponudbo in povpraševanje na trgu dela v EU, pa tudi geografsko in poklicno mobilnost, za uskladitev s potrebami trga dela; meni, da bi s tem na eni strani zmanjšali vrzel med usposabljanjem, ki je na voljo, ter tem, kar čaka mlade v poslovnem okolju, na drugi strani pa med potrebami trga v sektorjih z dodano vrednostjo (npr. v digitalnem in zelenem gospodarstvu, energetiki, obrambnem sektorju, sektorju nege in sektorju stanovanjske obnove);

19.  poudarja ključne vidike, ki jih je treba upoštevati pri načrtovanju ukrepov mobilnosti in ocenjevanju njihovega izvajanja, in sicer: finančno zmogljivost študentov za udeležbo v mobilnosti; priznavanje študijskih programov, kompetenc in kvalifikacij ter vsebine usposabljanja med državami, bodisi v obliki kreditnih točk bodisi v obliki potrdil, raven znanja jezika, organizacijo učnih načrtov ali študijskega programa, praktično uporabnost kreditov in izpitov, ki jih je študent pridobil in opravil v tujini, po vrnitvi na matično univerzo, pravne vidike, informacije ali motivacijo za dokončanje študija, dejavnosti usmerjanja in svetovanja ves čas trajanja mobilnosti in osebni položaj študenta, poziva Komisijo, naj izboljša kazalce in merila za ocenjevanje in tako omogoči bolj redno spremljanje učinkovitosti programov EU in posledično tudi izvedbo potrebnih izboljšav;

20.  poudarja, da trenutno le 1 % mladih v dualnih sistemih izobraževanja, vključno z vajenci, med svojim usposabljanjem sodeluje v programih mobilnosti; poudarja, da je nujno treba ustvariti pogoje za večjo mobilnost vajencev v EU, da bi jim omogočili enake možnosti kot študentom v visokošolskem izobraževanju; zato spodbuja EU, da določi statut „evropskega vajenca“; poziva EU in države članice, naj zagotovijo, da bodo vajeništva in pripravništva tudi v prihodnje priložnost za izobraževanje in se ne bodo zlorabljali za prekarno delo, ne bodo nadomestili delovnih mest za polni delovni čas in da bodo zagotavljali dostojne delovne pogoje in pravice študentov, vključno s finančnimi in s plačilom povezanimi pravicami; poleg tega spodbuja Komisijo, naj preuči posledice zgoraj navedenega statuta, spremlja izvajanje povezanih ukrepov, spodbuja vse zadevne deležnike, vključno s tistimi iz evropske koalicije za vajeništva, k upoštevanju njenih priporočil, da bi izboljšali pogoje, kakovost in razpoložljivost vajeništev v EU, in to vprašanje obravnava kot strateško prednostno nalogo;

21.  poziva Komisijo, naj pripravi predlog programa evropskega pripravništva, ki bi zagotavljal sklop pravic za vajence in udeležence v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, države članice pa poziva, naj ta predlog podprejo; poudarja pozitivno vlogo, ki jo lahko imajo starejši v izobraževanju in usposabljanju mladih za kar največjo medgeneracijsko izmenjavo prek vajeništva in mentorstva, pa tudi za omogočanje učenja na podlagi izkušenj v medgeneracijskih skupinah; spodbuja Komisijo in države članice, naj sprejmejo konkretne ukrepe, s katerimi bodo zagotovile, da vajeništva in pripravništva, ki so del programa Erasmus+, ne bodo zlorabljena in uporabljana kot sredstvo za zniževanje stroškov dela;

22.  pozitivno vrednoti začetek pilotnih projektov ter nedavno potrjenega evropskega okvira za mobilnost vajencev kot podlage za izboljšanje programa Erasmus+, s katerim naj bi bilo mogoče povečati obseg in kakovost mobilnosti v poklicnem izobraževanju in usposabljanju, ki bi trajala dlje; poziva k oblikovanju okvira za dolgoročne pobude namesto izključno na projekte osredotočenih ukrepov, da bi vzpostavili trajen in vzdržen sistem, ki deluje v celoti, je predvidljiv in spodbuja prosti pretok spretnosti po vsej Evropi;

23.  ugotavlja, da je zgodnje opuščanje izobraževanja ena izmed najočitnejših težav, s katerimi se soočajo ciljne skupine mobilnosti, in da se bo z boljšimi poklicnimi možnostmi zmanjšala stopnja osipa pri izobraževanju in usposabljanju; zato poudarja, kako pomembni so lahko rezultati izobraževalnih sistemov za zmanjšanje stopnje zgodnjega opuščanja šolanja in za boljše opremljanje študentov s prečnimi spretnostmi, ki jim bodo na koncu pomagali uskladiti kvalifikacije s potrebami trga dela;

24.  poudarja, da je treba mladim v poklicnem usposabljanju pomagati pri premagovanju težav pri izvajanju nekaterih dopolnilnih in spremljevalnih ukrepov, kot so krepitev skupinske narave programov mobilnosti, boljše mentorstvo in spremljanje s strani domačih institucij in institucij gostiteljic pred in med njihovo mobilnostjo, izboljšanje dostopa do visokokakovostnih informacij o možnostih poklicnega izobraževanja in usposabljanja, nudenje posebnih dejavnosti usmerjanja in svetovanja in instrumentov ter financiranje jezikovne podpore za vse udeležence brez jezikovnih omejitev;

25.  opozarja, da je mogoče opredeliti več dejavnikov, ki vplivajo na pričakovanja mladih v sistemih poklicnega izobraževanja in usposabljanja, med katere sodijo zlasti socialno-ekonomski dejavniki, tip družine in pomanjkanje instrumentov za usmerjanje (in pomoč) po zaključenem obveznem srednjem izobraževanju ali v času poklicnega usposabljanja;

26.  poudarja ključno vlogo mobilnosti na področju izobraževanja in usposabljanja za spopadanje s socialnimi in kulturnimi izzivi, da bi mladim omogočili kar najboljše možnosti za razvoj lastnega programa delovanja v družbi; opozarja, da je EU svoja prizadevanja, zlasti v okviru strategije Evropa 2020, osredotočila na izboljšanje konkurenčnosti svojega gospodarstva, ustvarjanje delovnih mest ter navsezadnje krepitev svoje zmogljivosti za konkuriranje na svetovni ravni v tretjem desetletju tega stoletja; zato poudarja pomembno vlogo, ki jo imajo raziskave, inovacije, digitalna družba in energetska trajnost kot instrumenti za zagotavljanje večje dodane vrednosti;

27.  poudarja vlogo EU in držav članic pri razvoju in spodbujanju visokokakovostnega in dobro organiziranega sistema poklicnega izobraževanja in usposabljanja z izvajanjem celostnega pristopa, ki v enaki meri temelji na teoretičnem izobraževanju, usmerjenem v zadevni poklic, praktičnem usposabljanju ter splošnem, formalnem, priložnostnem in neformalnem izobraževanju; poziva države članice, naj v svoje višje razrede srednje šole uvedejo pristop dualnega izobraževalnega ali pa okrepijo obstoječe sisteme prek pripravništva in delovne prakse, s čimer bodo olajšale trajnostno vključitev udeležencev poklicnega izobraževanja in usposabljanja na trg dela in povečale stopnjo njihovega sodelovanja v programih mednarodne mobilnosti; opozarja, da je izboljšanje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja v sodelovanju s socialnimi partnerji in zavodi za zaposlovanje sredstvo za dosego socialne vključenosti, povečanje udeležbe v visokošolskem izobraževanju, omogočanje uspeha študentov in lajšanje vključevanje na trg dela ter bi moralo olajšati mobilnost v procesu vseživljenjskega učenja;

28.  poziva k ciljno usmerjeni obravnavi težav v zvezi z Evropsko prostovoljsko službo, kar zadeva zavarovanje udeležencev, potrjevanje, upravljanje baze podatkov in podpiranje prostovoljcev, da bi preprečili upad števila udeležencev;

29.  obžaluje, da je neformalno učenje v okviru sedanjega programa Erasmus+ izgubilo na prepoznavnosti in mu je namenjenih manj proračunskih sredstev; poudarja pomen neformalnega učenja na evropski ravni, zlasti prek dela mladih in prostovoljskega dela starejših; poziva, naj se neformalnemu in priložnostnemu učenju v okviru programa Erasmus+ prizna jasna in vidna vloga; poleg tega meni, da bi morala obstajati možnost prijave na velike projekte s področja izobraževanja odraslih, za katere bi veljala enaka načela kot za koalicije sektorskih spretnosti ali koalicije znanja;

30.  podpira razvoj sodobnih tehnologij in infrastruktur pri krepitvi in posodabljanju nacionalnih sistemov poklicnega izobraževanja za izboljšanje dostopnosti in kakovosti mobilnosti; meni, da bi se bilo treba za odpravo neusklajenosti med ponudbo spretnosti in povpraševanjem po njih bolj osredotočiti na inovacije in razvoj novih akademskih in poklicnih spretnosti, digitalne platforme za učenje in poučevanje, biotehnologijo, inovativne tehnologije za krepitev kulturne dediščine ter informacijske in komunikacijske tehnologije; je trdno prepričan, da bi morale EU in države članice sprejeti učinkovito strategijo za uskladitev sedanjih in prihodnjih zaposlitvenih možnosti, ki jih ponujajo krožno gospodarstvo, s sistemi poklicnega izobraževanja in usposabljanja;

31.  ugotavlja, da kot del prehoda na bolj digitalizirano gospodarstvo poteka ponovno opredeljevanje delovnih mest in spretnosti; zato poziva države članice in Komisijo, naj sodelujejo z zasebnim sektorjem ter razvijejo strategije za pridobivanje spretnosti ter programe poklicnega izobraževanja in usposabljanja za prekvalifikacijo delavcev;

Dostop: izboljšanje možnosti za mobilnost mladih v poklicnem usposabljanju

32.  spodbuja oblikovanje okvira, podobnega prejšnjemu programu Leonardo da Vinci, na katerega bi se bilo treba sklicevati pri razpisih za Erasmus+, ki bo čim jasneje in natančneje opredelil možnosti za mobilnost mladih pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju, zlasti s kampanjami na več platformah, ki bi jih sprožili javni organi in v katerih bi usklajeno sodelovali vsi deležniki, ki aktivno sodelujejo v poklicnem izobraževanju in usposabljanju ali vplivajo nanj;

33.  spodbuja Komisijo in države članice, naj zagotovijo zadostna finančna sredstva za podporo programom mobilnosti, pri čemer je treba upoštevati morebitne finančne ovire; se zavzema za to, da se preuči vprašanje večje jasnosti glede tega, kako podjetja dopolnjujejo dodeljena nadomestila oziroma uporabijo možnost zagotavljanja drugih oblik pomoči; meni, da bi bilo treba za dosego konkretnih rezultatov zagotoviti in spremljati dopolnjevanje Evropskega socialnega sklada in programa Erasmus+;

34.  poziva k boljšim sinergijam med politikami in instrumenti EU, ki vplivajo na mobilnost in izobraževanje, zlasti k dopolnilnim ukrepom Evropskega socialnega sklada in programa Erasmus+, pa tudi k boljšemu usklajevanju vseh ukrepov na vseh ravneh (nacionalno, regionalno in lokalno načrtovanje);

35.  ponavlja, da je treba uvesti ukrepe za zagotavljanje usklajevanja, dopolnjevanja in skladnosti strukturnih skladov, kot je npr. Evropski socialni sklad, in drugih programov, kot je Erasmus+, na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

36.  poudarja, da je treba izravnati ovire, ki izhajajo iz nižjega socialno-ekonomskega položaja udeležencev poklicnega izobraževanja in usposabljanja, in sicer z ukrepi, kot so možnost zvišanja nepovratnih sredstev za posameznike s strani Komisije ali povečanje prispevkov držav članic in regionalnih in lokalnih uprav, posredniških institucij ali nevladnih organizacij, bodisi da se financirajo iz lastnih proračunov ali prek partnerstev s podjetji, fundacijami in organizacijami, ki sodelujejo v sistemu izobraževanja in poklicnega usposabljanja v njihovi regiji ali na njihovem območju;

Od mobilnosti do zaposljivosti: potrjevanje in priznavanje učnih izidov, spretnosti in kompetenc

37.  poudarja, da lahko pridobivanje novih, raznolikih in ustvarjalnih idej v tujini spodbuja in krepi podjetnost in ustvarjalnost; poudarja tudi, da lahko tudi priložnosti, ki jih ponujata učna mobilnost in mobilnost z namenom usposabljanja, na primer ustvarjanje mednarodnih mrež, pozitivno vplivajo na zaposljivost, mednarodno sodelovanje in konkurenčnost Evrope;

38.  meni, da morajo sedanji in prihodnji ukrepi za odpravljanje neusklajenosti med ponudbo spretnosti in povpraševanjem po njih spodbujati vključevanje delodajalcev, podjetij in lokalnih skupnosti ter biti bolje povezani z napovedmi o razvoju trga dela in prihodnjih potrebah po spretnostih;

39.  poudarja, da obstaja pozitivna povezava med učno mobilnostjo ter mobilnostjo in zaslužkom v prihodnosti, saj, kot je Skupno raziskovalno središče Komisije ugotovilo leta 2013, programi EU in programi mednarodne mobilnosti krepijo zaposljivost njihovih udeležencev v tujini; poudarja, da vajeništvo in pripravništvo v tujini izboljšujeta jezikovno znanje udeležencev (po podatkih Eurobarometra za leto 2013 to velja za 79 % udeležencev)(11);

40.  poudarja pomen programov mobilnosti za prekvalifikacijo za brezposelne vseh starosti in osebe, ki jim grozijo ukrepi prestrukturiranja;

41.  opozarja na raznolikost in neenak razvoj sistemov za potrjevanje in priznavanje med državami članicami kljub vse večjemu zbliževanju v zadnjem desetletju; poudarja, da je treba povečati kompatibilnosti posameznih sistemov poklicnega izobraževanja in usposabljanja in olajšati potrjevanje in priznavanje spretnosti in kompetenc, pridobljenih v podjetjih ali centrih za usposabljanje v posameznih državah članicah, ter povečati privlačnost programa Erasmus+; poziva države članice, naj izboljšajo izvajanje evropskega ogrodja kvalifikacij(12) in odpravijo ovire; spodbuja k opredelitvi skupnega evropskega standarda, ki bo sprejemljiv in izvedljiv na vseh ravneh (nacionalni, regionalni in lokalni);

42.  spodbuja nadaljnje ukrepe za omogočanje priznavanja in potrjevanja učnih izidov, vključno s tistimi, ki so pridobljeni z neformalnim in priložnostnim učenjem, zlasti z boljšo uporabo obstoječih instrumentov, kot sta Europass in ECVET;

43.  opozarja, da so bile s pomočjo evropskega ogrodja kvalifikacij dosežene pomembne izboljšave pri priznavanju diplom, kreditnih točk, potrdil o spretnostih, akreditacij kompetenc in strokovnega znanja, pridobljenega pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju; poziva k oblikovanju specifičnih ciljev, med drugim naj se na podlagi sistema ECVET vzpostavi popolnoma operativni sistem prenašanja in priznavanja kreditnih točk; spodbuja razvoj skupnih kvalifikacij na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja, s pomočjo katerih bi lahko zagotovili mednarodno priznavanje kvalifikacij;

44.  se zavzema za to, da se v tesnem sodelovanju z vsemi ključnimi deležniki pripravi zelena knjiga o poklicnem izobraževanju, usposabljanju in mobilnosti ter priznavanju spretnosti in kompetenc v Evropi; opozarja, da je treba v celoti izvajati sedanja priporočila v zvezi s poklicnim izobraževanjem in usposabljanjem; poudarja, da nepriznavanje kompetenc negativno vpliva na cilje strategije Evropa 2020 glede stopnje zaposlenosti in ovira prosti pretok, zagotovljen s Pogodbama;

45.  je naklonjen večji mobilnosti na področju zaposlovanja, izobraževanja, vajeništva in pripravništva v okviru nacionalnih evropskih programov jamstva za mlade, da bi se v EU izboljšale spretnosti mladih in zmanjšala geografska neusklajenost med ponudbo spretnosti in povpraševanje po njih;

46.  poudarja pomen jamstva za mlade in pobude za zaposlovanje mladih pri podpiranju vajeništev, pripravništev, poklicnega izobraževanja in usposabljanja, posredovanja zaposlitev in nadaljnjega izobraževanja za pridobitev izobrazbe; poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo, da bodo tem programom za celotno programsko obdobje 2014–2020 dodeljena ustrezna sredstva;

47.  poziva, naj se spletna mesto evropske panorame spretnosti prevede v vse uradne jezike Unije, tako da bo postalo vsem dostopen vir informacij o spretnostih, ki so iskane po Evropi;

48.  je seznanjen z doseženim napredkom pri zagotavljanju večje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja v številnih državah članicah s podporo evropskega referenčnega okvira za zagotavljanje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja ter podpira države članice, ki so v procesu razvoja nacionalnega pristopa za zagotavljanje kakovosti v skladu z evropskim referenčnim okvirom za zagotavljanje kakovosti poklicnega izobraževanja in usposabljanja; poudarja, da bi si morale države članice bolj prizadevati za zagotovitev, da bodo sistemi zagotavljanja kakovosti bolj upoštevali učne izide ter vrednotili in podpirali neformalno učenje in učenje na delovnem mestu bodisi v formalnem ali neformalnem okviru, odvisno od nacionalnega konteksta;

49.  poudarja, da bi bilo treba vajeniške programe izvajati pod vodstvom pristojnega nadzornika;

Učinkovitejšim, dostopnejšim in bolj vključujočim programom mobilnosti naproti

50.  poziva Komisijo in države članice, naj, tudi v sodelovanju s Cedefopom, opredelijo in okrepijo vlogo posredniških institucij, tako ozemeljskih kot sektorskih, ki sodelujejo pri pripravi, upravljanju in spremljanju mobilnosti, hkrati pa naj zahtevajo, da izvajajo najvišje standarde preglednosti, in naj pomagajo ustanavljati takšne institucije na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

51.  poudarja, da morajo imeti takšne posredniške institucije ustrezne proračunske in človeške vire, da lahko organizacijske in upravne strukture za mobilnost zagotavljajo vključitev mreže šol za poklicno usposabljanje, ter da morajo imeti pooblastila in zmogljivosti za vzpostavljanje operativnih koalicij in dogovorov s potencialnimi partnerji doma in v drugih državah članicah, ki sodelujejo v programih mobilnosti;

52.  poudarja, da je treba zagotoviti pravno zaščito mladoletnikov v tujini;

53.  poudarja, da bi bilo treba v okviru programa Erasmus+ spodbujati in poudarjati ukrepe in/ali storitve mobilnosti, prilagojene potrebam izvajalcev usposabljanja, svetovalcev in podjetnikov;

54.  poudarja, da so potrebni skladni, dopolnilni in dobro usklajeni programi sofinanciranja na evropski, nacionalni, regionalni in lokalni ravni, da bodo lahko centri za usposabljanje krili vse stroške ter načrtovali in izvajali stalne ukrepe;

55.  pozdravlja, da s pomočjo programa Erasmus+ lahko bistveno več mladih, ki niso študenti univerzitetne ali visokošolske ustanove, sodeluje v programih poklicnega izobraževanja in usposabljanja;

56.  podpira vse potrebne spremljevalne ukrepe, najprej za pomoč in spodbujanje vajencev pri uresničevanju želje po udeležbi v programu mobilnosti, nato pa pri boljši komunikaciji o spretnostih, ki so jih pridobili z mobilnostjo, ter razvijanju sposobnosti uveljavljanja, da bi bilo njihovo znanje in bogastvo izkušenj vidno in koristno;

57.  poudarja, da bi bilo treba učne izide vajeništva oblikovati in o njih z vajenci razpravljati v skladu z načeli ECVET še pred začetkom vajeništva, po končanem usposabljanju pa bi morali biti izidi navedeni v prilogi k certifikatu;

58.  poudarja pomen kakovostnega usposabljanja učiteljev ter spremljanja, ocenjevanja in zagotavljanja kakovosti na tem področju; poudarja tudi, da je treba v programih mobilnosti spodbujati vključevanje in strpnost;

59.  poudarja, da so potrebna kakovostna pripravništva, s pomočjo katerih bodo študenti lahko pridobili iskane poklicne spretnosti, in da mora biti komunikacija s podjetniki na vseh ravneh dobra, da se jih prepriča v sodelovanje pri nadaljnjem priznavanju izkušenj, ki jih mladi pridobivajo s sodelovanjem v programih mobilnosti;

60.  podpira vse ukrepe v skladu s cilji programa Erasmus+, ki jih sprejemajo podjetniki, nevladne organizacije ali civilna družba, da bi razvili programe mobilnosti za mlade zaposlene ali vajence, bodisi po panogah ali v sodelovanju z organi, ki predstavljajo sektorje, kot so gospodarske in industrijske zbornice, poleg evropskih mrež, kot je Združenje evropskih gospodarskih zbornic, ter ustreznih sindikatov; poziva k priznanju vloge obrtnih zbornic in njihovih centrov za usposabljanje pri podpiranju mobilnosti in zelo malih podjetij; meni, da bi morali biti vsi ukrepi, sprejeti za izboljšanje programov poklicnega izobraževanja in usposabljanja, osredotočeni tudi na področja, ki spodbujajo brezogljično in trajnostno mobilnost;

61.  priporoča, naj vsi ključni deležniki sodelujejo pri oblikovanju skupnih strategij za povišanje stopnje vračanja pripravnikov in vajencev v poklicnem izobraževanju ali njihovo napotitev v druge dele Evrope, pri čemer je treba upoštevati njihove želje, da bi usmerili znanje in izkušnje, ki so jih pridobili v tujini, v premagovanje razlik in krepitev kohezije v svojih domačih okoljih, v katerih ni dovolj kvalificiranih ljudi, ali drugod po Evropi;

62.  poziva Komisijo in države članice, naj ustvarijo in uspešno vzpostavijo evropsko mrežo „laboratorijev“ in inkubatorjev, ki bo bistvenega pomena za sklepanje koalicij znanj med šolami, univerzami in podjetji ter omogočanje dostopa do usposabljanja, izkušenj in osvežitvenih tečajev za učitelje in profesorje, vajeništva in ustanavljanja novih podjetij;

63.  poziva Komisijo in države članice, naj podpirajo in krepijo evropsko mrežo znanstvenih središč in muzejev (ECSITE), ki povezuje znanstvena središča, kjer je možen dostop do znanstvene kulture;

64.  poziva k vzpostavitvi mehanizma, ki bo omogočal zbiranje podatkov in komunikacijskih instrumentov na enem mestu, da bi zagotovili praktično in učinkovito storitev za posameznike, ki želijo pridobiti informacije in podporo glede različnih programov mobilnosti, ki obstajajo na ravni EU ter na nacionalni, regionalni in lokalni ravni;

65.  poziva Komisijo, naj zagotovi najnovejše statistične podatke in opravi ocene in/ali, kadar je to mogoče, študijske programe v zvezi s programom Erasmus+ in drugimi programi mobilnosti pri poklicnem izobraževanju in usposabljanju, da bi izmerila njihov vpliv na usklajevanje delovnih izkušenj z delovnimi mesti z vidika stopnje zaposlovanja, pa tudi da bi preučila, zakaj iz nekaterih držav članic prihaja več prošenj za delo v okviru poklicnega izobraževanja in usposabljanja in učenja v tujini, ter pripravi načrt za njihovo večjo vključitev; meni, da bi bilo treba te statistične podatke in ocene vključiti in upoštevati pri vmesnem pregledu programa Erasmus+;

66.  pozdravlja sklepe, sprejete 22. junija 2015 v Rigi na zasedanju ministrov, pristojnih za poklicno izobraževanje in usposabljanje, v katerih se predlaga nov sveženj srednjeročnih ciljev na področju poklicnega izobraževanja in usposabljanja za obdobje 2015–2020, in poziva k njihovemu pravočasnemu in doslednemu izvajanju;

67.  poudarja, da je pomembno promovirati prednosti, ki jih prinaša mobilnost v smislu zaposljivosti in pridobljenih spretnosti, da bi izpostavili njeno dejansko koristnost in da je ljudje ne bi več v tolikšni meri dojemali kot „izgubljanje časa“ med izobraževanjem, ki v prvi vrsti temelji zgolj na nacionalnih spretnostih;

68.  spodbuja, da se med mladimi in podjetji poskrbi za boljšo promocijo in prepoznavnost platform, kot je Drop'pin@EURES, ki spodbujajo mobilnost mladih v okviru vajeništva, pripravništva, programov usposabljanja in jezikovnih tečajev prek spletnega učenja;

69.  poziva države članice, naj promovirajo vse možnosti, ki jih nudi novi program Erasmus+, ki mladim omogoča študij, pa tudi opravljanje vajeništva in delovne prakse v tujini;

70.  spodbuja uvedbo minimalne ravni nadomestil, ki naj bo prilagojena življenjskim pogojem in stroškom v posameznih državah članicah; podpira zamisel, da bi morale države članice uvesti ukrepe, s katerimi bi omogočili potrebno in koristno podporo, kjer je to ustrezno, npr. pri nastanitvi in prevozu, pri tem pa naj posebno pozornost namenijo potrebam mladoletnikov in študente – npr. s poklicnim svetovanjem, učenjem jezikov in medkulturno komunikacijo – pripravijo na njihovo mednarodno izkušnjo;

71.  poziva k pregledu/reviziji večletnega finančnega okvira na podlagi meril, tudi predhodne ocene učinkovitosti ukrepov za boj proti brezposelnosti, pri čemer naj se znesek sredstev za manj učinkovito izvajane ukrepe zmanjša; meni, da je takšen pristop zlasti pomemben v času krize, ki smo ji priča danes in ki jo zaznamujejo nesprejemljive razlike;

o
o   o

72.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in državam članicam.

(1) UL C 155, 8.7.2009, str. 1.
(2) UL C 119, 28.5.2009, str. 2.
(3) UL C 311, 19.12.2009, str. 1.
(4) UL L 347, 20.12.2013, str. 50.
(5) UL C 398, 22.12.2012, str. 1.
(6) UL L 390, 31.12.2004, str. 6.
(7) UL C 199, 7.7.2011, str. 1.
(8) UL L 394, 30.12.2006, str. 10.
(9) UL C 351 E, 2.12.2011, str. 29.
(10) UL C 111, 6.5.2008, str. 1.
(11) http://ec.europa.eu/public_opinion/flash/fl_378_en.pdf
(12) Glej: Priporočilo Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o uvedbi evropskega ogrodja kvalifikacij za vseživljenjsko učenje.


Vloga EU v okviru mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucij ter organov
PDF 274kWORD 103k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o vlogi EU v okviru mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucij ter organov (2015/2060(INI))
P8_TA(2016)0108A8-0027/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju načela lojalnega sodelovanja med Unijo in državami članicami iz člena 4(3) Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju členov 121 in 138 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju protokola št. 14 k PDEU o euroskupini,

–  ob upoštevanju svoje resolucije s priporočili Komisiji z dne 20. oktobra 2010 o izboljšanju gospodarskega upravljanja in okvira stabilnosti Unije, zlasti v euroobmočju(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. maja 2011 o EU kot globalnem akterju: njena vloga v mednarodnih organizacijah(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o gospodarskem upravljanju(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 24. junija 2015 o pregledu okvira za gospodarsko upravljanje: ocena stanja in izzivi(4),

–  ob upoštevanju resolucije Evropskega parlamenta o oblikovanju unije kapitalskih trgov z dne 9. julija 2015(5),

–  ob upoštevanju poročila skupine na visoki ravni o finančnem nadzoru v Evropski uniji (Larosièrjevo poročilo) z dne 25. februarja 2009,

–  ob upoštevanju poročila petih predsednikov iz junija 2015, v katerem pozivajo k okrepitvi zunanjega zastopanja euroobmočja;

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in mnenja Odbora za ustavne zadeve (A8-0027/2016),

A.  ker je stabilnost finančnega sistema, ki je bistvena za učinkovito porazdelitev sredstev, namenjenih rasti in delovnim mestom, javno dobro na svetovni ravni;

B.  ker si je treba zaradi vse večje soodvisnosti gospodarstev po vsem svetu prizadevati za vse bolj globalne oblike upravljanja;

C.  ker bi bilo treba v primeru, da EU v mednarodnih institucijah/organih ne bi bila sposobna nastopati enotno, vsa evropska stališča uskladiti, da bi svetovno upravljanje oblikovali v smeri ciljev in vrednot pogodb EU;

D.  ker bi morala EU prispevati k oblikovanju demokratičnega okvira za soočanje s svetovnimi izzivi;

E.  ker lahko sodelovanje na svetovni ravni privede do razpršitve odgovornosti in njenega pomanjkanja na račun demokracije; ker nacionalnih parlamentov in Evropskega parlamenta ne bi smeli omejiti zgolj na vlogo prijavnih uradov, temveč jih je treba aktivno in celovito vključiti v celoten proces odločanja;

F.  ker so se sedanje mednarodne institucije in organi s svojimi posebnimi strukturami upravljanja in pristojnosti za ukrepanje skozi zgodovino ustanavljali v odziv na konkretne razmere; ker je to privedlo do kompleksnosti in včasih podvojenih nalog ter do sistema, ki je lahko nepregleden in pomanjkljivo splošno usklajen;

G.  ker bi morala člen 42 Listine o temeljnih pravicah in Uredba (ES) št. 1049/2001(6), na podlagi katere imajo državljani Unije pravico do dostopa do dokumentov, veljati za institucije in agencije Unije, ki sodelujejo v mednarodnih organizacijah ali organih;

H.  ker je v Pogodbah določeno, da ima vsak državljan Unije in vsaka fizična ali pravna oseba s prebivališčem ali statutarnim sedežem v eni od držav članic pravico do dostopa do dokumentov institucij, organov, uradov in agencij Unije, ne glede na nosilec dokumenta (glej člen 42 Listine o temeljnih pravicah); ker bi morala taka raven preglednosti veljati tudi za institucije in agencije Unije, ki sodelujejo v mednarodnih organizacijah in forumih, zlasti če oblikujejo pravila, ki vplivajo na državljane EU;

I.  ker je zaradi raznolikosti pravnih struktur ter finančnih in operativnih postopkov mednarodnih gospodarskih organizacij ali organov(7) oteženo celovito spremljanje, čeprav je skladnost pri finančnih in operativnih postopkih bistvenega pomena za zagotavljanje enakovrednih konkurenčnih pogojev na mednarodni ravni; ker sta Mednarodni denarni sklad in Organizacija za gospodarsko sodelovanje in razvoj (OECD) pristni mednarodni organizaciji, vzpostavljeni s konvencijami, z obsežnim poslanstvom in sestavo, medtem ko so na primer skupina G20, Odbor za finančno stabilnost in Baselski odbor neuradni javni organi, ki združujejo omejeno število držav, nekatere med njimi pa so po krizi dobile ponoven zagon, Mednarodno združenje nadzornikov trga vrednostnih papirjev, Mednarodno združenje nadzornikov za zavarovanja, Mednarodna organizacija pokojninskih nadzornikov ter Svet za mednarodne računovodske standarde pa so zasebna strokovna združenja sektorskega značaja, ki v večji ali manjši meri zadevajo posamezne sektorje;

J.  ker neuradne izmenjave med Evropskim parlamentom in nekaterimi od teh organizacij/organov že obstajajo, vendar nimajo sistematičnega značaja;

K.  ker je preglednost pomembna za demokracijo, ustrezno pa je treba upoštevati tudi varstvo tržno občutljivih informacij;

L.  ker mora zaradi krize skupina G20 oblikovati svetovni načrt, ki se bo osredotočal na učinkovit niz specifičnih reform, hkrati pa je dolgoročno za njegovo legitimnost bistvenega pomena pristen večstranski in demokratični okvir;

M.  ker se vloga bank in trgov pri financiranju gospodarstva med državami članicami razlikuje;

N.  ker je gospodarska in finančna kriza, ki se je začela leta 2008, pokazala izrazito pomanjkanje ekonomskega in finančnega upravljanja po svetu; ker veliko makroekonomskih vprašanj zahteva večje usklajevanje, predvsem glede davčnih zadev; ker bi moral biti zato skupni cilj vseh deležnikov oblikovanje celovitega okvira za zagotavljanje finančne stabilnosti ter usklajenosti med lokalno in svetovno ravnjo;

O.  ker ustanavljanje novih nadzornih organov EU ne bi smelo samodejno predvidevati povečanja števila predstavnikov EU, kar bi lahko imelo nedemokratične posledice, kot sta večja verjetnost, da bo manjšina preprečila sprejetje odločitve, in nelagodnost med partnerji EU;

P.  ker se je Mednarodni denarni sklad odločil, da bo renminbi vključil v košarico valut, ki sestavljajo posebno pravico črpanja sklada; ker se je zaradi tega zmanjšal ponder eura in funta, ponder ameriškega dolarja pa je ostal nespremenjen; ker to poudarja potrebo po močnejšem evropskem stališču;

1.  potrjuje, da je potrebno okrepljeno mednarodno regulativno sodelovanje ob tesni vključenosti Evropskega parlamenta;

2.  je zaskrbljen zaradi pomanjkanja skladnosti, do katerega prihaja zaradi razdrobljenosti in raznolikosti organizacij/organov, ter zaradi zamud pri izvajanju na področju pravil in usmeritev, dogovorjenih na mednarodni ravni;

3.  poziva k jasnejši opredelitvi pristojnosti vsake organizacije/organa in načinov njihovega delovanja in financiranja, vključno s prostovoljnimi prispevki, darili in donacijami, da bi preprečili osebne interese in zagotovili zakonitost odločitev;

4.  poziva k večji doslednosti in boljšemu usklajevanju politik med svetovnimi institucijami, in sicer z uvedbo celovitih standardov demokratične legitimnosti, preglednosti, odgovornosti in integritete; meni, da bi moralo to med drugim zadevati:

   odnose z javnostjo (na primer javni dostop do dokumentov, odprt dialog z različnimi deležniki, vzpostavitev obveznih registrov za preglednost in pravil o preglednosti srečanj z lobisti);
   notranje predpise (na primer izbira osebja na podlagi spretnosti in znanj, dobro finančno poslovodenje, preprečevanje navzkrižij interesov);

5.  meni, da premajhna zastopanost najmanj razvitih držav v večini mednarodnih finančnih, monetarnih in regulativnih institucij in organov ustvarja neravnovesje in da zato obstaja tveganje, da vprašanja v zvezi z neenakostjo ali financiranjem najrevnejših držav ne bodo ustrezno obravnavana;

6.  meni, da bi bilo treba poleg geografskega razhajanja pri zastopanosti v mednarodnih razpravah glede finančnih, monetarnih in regulativnih organov izboljšati tudi zastopanost nekaterih sektorjev, predvsem civilne družbe, malih in srednjih podjetij ter predstavnikov potrošnikov in zaposlenih; meni, da je dolžnost omenjenih organov in sektorjev, da razmere izboljšajo;

7.  meni, da bi morala EU racionalizirati in kodificirati svojo zastopanost v večstranskih organizacijah/organih, da bi povečali preglednost, integriteto in odgovornost sodelovanja Unije v teh organih, njen vpliv ter spodbujali zakonodajo, ki jo je sprejela v demokratičnem procesu; poleg tega meni, da bi morala EU postati bolj proaktivna svetovna akterka pri zagotavljanju uresničevanja zavez skupine G20, kot so preoblikovanje bančništva v senci, izvajanje reform o izvedenih finančnih instrumentih, s katerimi se trguje zunaj organiziranega trga, obravnavanje sistemskih tveganj in zagotavljanje, da se nova tveganja za svetovno ekonomijo uvrstijo na agendo ustreznih svetovnih institucij;

8.  poziva evropske akterje, naj se pri oblikovanju politik na evropski in mednarodni ravni bolj osredotočijo na svetovno konkurenčnost finančnih sektorjev EU;

9.  spominja, da bi si morala EU prizadevati za polnopravno članstvo v mednarodnih gospodarskih in finančnih institucijah, v katerih le-to še ni urejeno in bi bilo ustrezno (na primer v Organizaciji za gospodarsko sodelovanje in razvoj ter Mednarodnem denarnem skladu); poziva ustrezne mednarodne gospodarske in finančne institucije, naj izvedejo vse potrebne statutarne spremembe, s katerimi bi omogočili polno sodelovanje EU;

10.  meni, da Uniji škodujejo situacije, v katerih predstavnik ene države članice ali nacionalnega organa v svetovnih organizacijah/organih predstavi stališče, ki je v nasprotju z evropskimi zakonodajnimi ali regulativnimi odločitvami, ki jih je demokratično sprejela večina; skladno s tem poziva k večjemu in učinkovitejšemu usklajevanju med temi predstavniki, na primer prek bolj zavezujočih mehanizmov;

11.  poudarja, da mora Komisija pri tem, ko zastopa vso Unijo v mednarodnem organu ali organizaciji ali spremlja zasebni strokovni organ, bolj neposredno odgovarjati državljanom; poudarja vlogo Evropskega parlamenta v tem procesu;

12.  meni, da bi morali natančneje pojasniti prednostne naloge organizacij in pripadajočih delovnih skupin ter jih uradno opredeliti; meni, da sistematična uporaba soglasja ne zavira zgolj dela, ampak tudi vodi v razvodenitev vsebine priporočil, in da bi morala sestava organizacij odražati njihovo raznolikost v finančnem, ekonomskem in nadzornem smislu;

13.  poudarja, da je treba pri razvoju regulativnih, nadzornih in drugih politik v finančnem sektorju na svetovni ravni izvajati predhodne ocene; meni, da te ocene ne posegajo v politične pravice sozakonodajalcev;

14.  meni, da izvajanje priporočil v različnih državah udeleženkah še vedno ne zadostuje za prispevek k vzpostavitvi enakih konkurenčnih pogojev na svetovni ravni;

15.  ugotavlja, da si Odbor za finančno stabilnost zdaj prizadeva za razvoj standardov v sektorju zavarovalništva; priznava, da ima Mednarodno združenje nadzornikov za zavarovanja pomembno vlogo pri svetovni politiki zavarovalništva, vendar poudarja, da bi bila vključitev Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine koristna za okrepitev prispevka evropskega strokovnega znanja na področju zavarovalništva in bi zagotovila, da standardi, ki se razvijejo na svetovni ravni, niso v nasprotju z logiko, ki jo je EU prva razvila;

16.  pozdravlja delo OECD na davčnem področju, zlasti pri projektu OECD/G20 o eroziji davčne osnove in preusmeritvi dobička; meni, da je naslednji izziv spremljanje izvajanja; poudarja, da bi bilo treba izboljšati usklajevanje med Komisijo in državami članicami, ki so članice projektne skupine za finančno ukrepanje, da bi se upoštevalo mnenje EU;

17.  odobrava pripravljenost predsednika ECB za nadaljnje sodelovanje s Parlamentom glede vloge ECB v bančnih zadevah, zlasti v okviru organov za določanje svetovnih standardov, kot je Odbor za finančno stabilnost;

18.  pozdravlja organizacijske ureditve, o katerih so se dogovorile države euroobmočja, ki so članice Azijske banke za infrastrukturne naložbe, da bodo z enim sedežem v svetu guvernerjev predstavljane te države euroobmočja;

19.  podaja naslednje predloge:

   poziva Komisijo, naj na podlagi obstoječih primerov najboljše prakse na evropski in nacionalni ravni oblikuje evropski kodeks ravnanja v zvezi s preglednostjo, integriteto in odgovornostjo, katerega namen bo usmerjati ravnanje predstavnikov EU v mednarodnih organizacijah/organih; poziva, naj se pri pripravi tega kodeksa tesno sodeluje z Evropskim parlamentom;
   poudarja zlasti svoje pomisleke glede statuta, financiranja in delovanja omenjenih organizacij/organov, njihovih odnosov z organi, deležniki in javnostjo, njihove komunikacije ter dostopa do dokumentov; poudarja, da je treba zagotoviti pravično ravnotežje interesov, vključno z nevladnimi organizacijami z ustreznim strokovnim znanjem in finančnimi sredstvi, da bi okrepili vlogo civilne družbe;
   poziva evropske institucije in agencije ter države članice, naj se zavzemajo za odgovornost vsakega posameznega evropskega predstavnika v demokratično izvoljenih organih;
   poziva k sprejetju medinstitucionalnega sporazuma, s katerim bi formalizirali „finančni dialog“, ki bi ga organizirali z Evropskim parlamentom za oblikovanje smernic glede zavzemanja in doslednosti evropskih stališč pred pomembnimi mednarodnimi pogajanji, da bi zagotovili predhodno razpravo o teh stališčih, njihovo poznavanje ter njihovo nadaljnje spremljanje, pri čemer bo Komisija redno poročala o uporabi omenjenih smernic in spremljanju; predlaga, da se k temu povabijo pristojne evropske institucije, države članice in po potrebi voditelji zadevnih mednarodnih organizacij; meni, da bi bili oblika (javno ali za zaprtimi vrati) in pogostost tega dialoga odvisni od praktičnih zahtev; meni, da je potrebna tudi dejavna udeležba nacionalnih parlamentov na ustreznih ravneh, in sicer za nadzorom stališč, ki so jih zavzeli predstavniki zadevnih držav članic;
   meni, da bi te podrobnejše smernice lahko dopolnili s proaktivnimi „usmerjevalnimi“ resolucijami , ki bi jih z ustrezno pogostostjo sprejemal Parlament in bi vsebovale njegova stališča glede splošne politične usmeritve;
   za zadeve, v katerih je Evropski parlament sozakonodajalec s Svetom, bi ta dialog služil za opredelitev pogajalskega mandata, saj bi se poenotila evropska stališča o zakonodajni, sprejeti z večino, ali bi se preprečila neskladja z zakonodajo, ki je v postopku sprejemanja;
   poziva evropske predstavnike, naj bodo pri mednarodnih pogajanjih posebej pozorni na doslednost in skladnost med mednarodnimi zahtevami/standardi in veljavno zavezujočo zakonodajo EU, ter na izpolnjevanje, da bi vzpostavili enake konkurenčne pogoje na mednarodni ravni;
   poziva k okrepitvi odgovornosti Komisije do Evropskega parlamenta z racionalizacijo procesa za oblikovanje stališč EU na srečanjih skupine G20 na političnih področjih, povezanih z zaposlovanjem, energijo, trgovino, razvojem in bojem proti korupciji;
   poziva države članice, naj začnejo nemudoma izvajati določbe lojalnega sodelovanja;
   poziva države članice, naj prek enotnega mehanizma nadzora sprejmejo zastopanje bančne unije pri Baselskem odboru za bančni nadzor;
   poziva Komisijo, naj v svoj delovni program vključi zunanjo razsežnost urejanja na gospodarskem in finančnem področju, torej delo, ki naj bi se opravljalo v mednarodnih finančnih institucijah, in za večjo notranjo politično usklajenost ustanovi delovno skupino za gospodarsko upravljanje na svetovni ravni in finančne institucije;
   je seznanjen s pobudo Komisije za napredek v smeri enotnega zastopanja euroobmočja v Mednarodnem denarnem skladu; meni, da je to treba storiti brez dolgoročnega poseganja v skupno okrožje Evropske unije;
   opozarja, da je v skladu s Protokolom št. 14 k Pogodbi okrepljeno usklajevanje med državami članicami euroobmočja dolžnost Euroskupine, katere narava je začasna in neformalna, dokler euro ne postane valuta vseh držav članic Unije; meni, da bi bilo mogoče izboljšati preglednost in politično odgovornost Euroskupine; zagovarja stališče, da bi bilo treba v skladu z resolucijo Evropskega parlamenta z 20. novembra 2012(8), v katerem so zapisana progresivna priporočila za bančno, ekonomsko, fiskalno in politično unijo, poiskati bolj formalno in trajno rešitev; opozarja, da je treba okrepiti neodvisno vlogo evropskega komisarja za ekonomske in monetarne zadeve, to pa morajo spremljati močni mehanizmi odgovornosti Parlamentu in Svetu;
   meni, da bi bilo treba v prihodnjih letih postopno racionalizacijo predstavništev EU izvajati ne le v Mednarodnem denarnem skladu, ampak tudi drugje, najprej z okrepljenim usklajevanjem, po oceni pa tudi z združevanjem sedežev; meni, da bi bilo treba članstvo v teh organizacijah in organih dodeliti v skladu z ustreznimi pristojnostmi institucij EU, evropskih nadzornih organov, Sveta/Euroskupine in nacionalnih javnih organov; meni, da bi si morala EU vzporedno s tem prizadevati, da bi delovanje teh organizacij in organov ne temeljilo več na soglasju, pač pa na glasovalnem sistemu ponderirane večine;
   poudarja, da so za krepitev usklajevanja s pripravljalnimi sestanki odgovorni Komisija, Svet ali po potrebi Euroskupina; meni, da naj se po potrebi vzpostavijo nove posebne delovne skupine, kot na primer Ekonomsko-finančni odbor, delovna skupina o vprašanjih, povezanih z Mednarodnim denarnim skladom, delovna skupina Euroskupine in Odbor za ekonomsko politiko;
   poziva k temeljiti oceni dveh ločenih sedežev, ki jih sedaj na srečanjih G20 zasedata predsedstvi Evropskega sveta in Komisije, da bi ugotovili, v kolikšni meri to slabi zunanjo verodostojnost EU, predvsem ob upoštevanju enotnega trga finančnih storitev; meni, da bi lahko z različnimi izboljšavami namesto posamičnega spodbujali enotno zastopstvo držav članic, kar bi moralo prispevati k učinkovitemu usklajevanju pred srečanji in zastopanju trdnega evropskega stališča na njih;
   poziva institucije EU in države članice, naj spodbujajo pripravo načrta za ustanovitev svetovne organizacije za finance, ki bi temeljila na pogodbah na podlagi priporočil iz poročila de Larosièrejeve skupine, s širokimi pooblastili za izdajanje priporočil, pogajanje o minimalnih zavezujočih standardih, večstranske mehanizme reševanja sporov in po potrebi za izrekanje sankcij; meni, da bi lahko z nabranimi izkušnjami, predvsem z izkušnjami Svetovne trgovinske organizacije na trgovinskem sektorju, vzpostavili zgoraj omenjene večstranske mehanizme reševanja sporov; poudarja, da bi morali za predlagano organizacijo veljati najvišji standardi preglednosti in odgovornosti;
   meni, da bi bilo treba Komisiji podeliti izrecen mandat za spodbujanje multilateralizma na področju finančnega, monetarnega in regulativnega mednarodnega sodelovanja;
   poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vsi zakonodajni predlogi EU s finančnega področja dopolnjevali ukrepe na svetovni ravni;

20.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 70 E, 8.3.2012, str. 41.
(2) UL C 377 E, 7.12.2012, str. 66.
(3) UL C 131 E, 8.5.2013, str. 51.
(4) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0238.
(5) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0268.
(6) Uredba (ES) št. 1049/2001 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 30. maja 2001 o dostopu javnosti do dokumentov Evropskega parlamenta, Sveta in Komisije (UL L 145, 31.5.2001, str. 43).
(7) Pravila oblikujejo tudi Banka za mednarodne poravnave, Projektna skupina za finančno ukrepanje in Svetovna trgovinska organizacija; Konferenca Združenih narodov za trgovino in razvoj ima pomembno vlogo pri svetovnem gospodarskem upravljanju; financiranje razvojnega sodelovanja podpirajo Afriška razvojna banka, Azijska razvojna banka, Karibska razvojna banka, Zahodnoafriška razvojna banka, Medameriška razvojna banka, Medameriška investicijska korporacija, Evropska banka za obnovo in razvoj, Razvojna banka Sveta Evrope, Skupina Svetovne banke, Mednarodna banka za obnovo in razvoj, Mednarodno združenje za razvoj, Mednarodna finančna korporacija in Mednarodna agencija za zavarovanje investicij.
(8) Resolucija Evropskega parlamenta z dne 20. novembra 2012 s priporočili Komisiji o poročilu predsednikov Evropskega sveta, Evropske komisije, Evropske centralne banke in Euroskupine z naslovom "Na poti k pravi ekonomski in monetarni uniji" (UL C 419, 16.12.2015, str. 48).


Mali priobalni ribolov v regijah, odvisnih od ribolova
PDF 216kWORD 142k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o inovacijah in diverzifikaciji malega priobalnega ribolova v regijah, odvisnih od ribolova (2015/2090(INI))
P8_TA(2016)0109A8-0044/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo in razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2328/2003, (ES) št. 861/2006, (ES) št. 1198/2006 in (ES) št. 791/2007 in Uredbe (EU) št. 1255/2011 Evropskega parlamenta in Sveta,

–  ob upoštevanju člena 349 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) o ukrepih, pri katerih je treba upoštevati posebnosti in omejitve najbolj oddaljenih regij,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o malem priobalnem in obrtnem ribolovu ter reformi skupne ribiške politike(1),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 23. oktobra 2013 o znanju o morju 2020: kartiranje morskega dna za spodbujanje trajnostnega ribištva(2),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. maja 2014 z naslovom "Inovacije v modrem gospodarstvu: izkoriščanje potenciala naših morij in oceanov za delovna mesta in rast" (COM(2014)0254),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 6. oktobra 2010 o vodilni pobudi strategije Evropa 2020: „Unija inovacij“ (COM(2010)0546),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1291/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi okvirnega programa za raziskave in inovacije (2014–2020) – Obzorje 2020 in razveljavitvi Sklepa št. 1982/2006/ES,

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 15. oktobra 2014 v zvezi s sporočilom o inovacijah v modrem gospodarstvu: izkoriščanje potenciala naših morij in oceanov za delovna mesta in rast (2015/C 012/05),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega odbora regij z dne 21. januarja 2015 v zvezi s sporočilom o inovacijah v modrem gospodarstvu: izkoriščanje potenciala naših morij in oceanov za delovna mesta in rast (2015/C 019/15),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. septembra 2012 z naslovom "Modra rast: možnosti za trajnostno rast v morskem in pomorskem sektorju" (COM(2012)0494),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 3. marca 2010 z naslovom "Evropa 2020 – Strategija za pametno, trajnostno in vključujočo rast" (COM(2010)2020),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 8. septembra 2015 o izkoriščanju potenciala raziskav in inovacij v modrem gospodarstvu za ustvarjanje delovnih mest in rasti(3),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 13. maja 2013 z naslovom "Akcijski načrt za pomorsko strategijo na atlantskem območju: doseganje pametne, trajnostne in vključujoče rasti" (COM(2013)0279),

–  ob upoštevanju Zelene knjige Komisije z dne 29. avgusta 2012 o znanju o morju 2020: od kartiranja do oceanskega napovedovanja (COM(2012)0473),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 2. julija 2013 o modri rasti: krepitev trajnostnega razvoja v morskem sektorju, sektorju pomorskega prometa in turističnem sektorju EU(4),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 20. februarja 2014 z naslovom „Evropska strategija za večjo rast in delovna mesta v obalnem in pomorskem turizmu" (COM(2014)0086),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo (A8-0044/2016),

A.  ker priobalni ribolov obsega 80 % evropskega ladjevja in s školjkarstvom zagotavlja visoko stopnjo zaposlenosti v obalnih, otoških in najbolj oddaljenih regijah ter je na splošno socialno in okoljsko trajnostna oblika ribolova, ki ima velik potencial; ker ta oblika ribolova izjemno in vsestransko vpliva na socialno dediščino in kulturne posebnosti obalnih in otoških regij;

B.  ker je priobalni ribolov za večino obalnih in otoških regij tradicionalna oblika gospodarskega ribolova oziroma način življenja, bistven vir preživetja in neposrednega ali posrednega ustvarjanja delovnih mest, zlasti na območjih, ki so odvisna od priobalnega ribolova in za katera so potrebni posebni ukrepi in podpora, ki jim bodo omogočili rast in razvoj;

C.  ker se priobalni ribolov v posameznih državah članicah, pa tudi med različnimi obalnimi regijami znotraj posamezne države članice močno razlikuje z vidika osnovne opredelitve in posebnosti, je treba to v okviru skupne ribiške politike (SRP) v prihodnosti spremeniti in harmonizirati, in ker obstajajo velike razlike med državami članicami glede na geografske, podnebne, ekosistemske in socialno-ekonomske dejavnike;

D.  ker se priobalni ribolov v morjih, kot sta Jadransko morje in Sredozemsko morje kot celota, razlikuje od tovrstnega ribolova v odprtih morjih Atlantskega oceana, vključno ob obali Francoske Gvajane in na območju Indijskega oceana;

E.  ker Uredba (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo (ESPR) opredeljuje mali priobalni ribolov kot ribolov z ribiškimi plovili, katerih skupna dolžina ne presega 12 metrov in ki ne uporabljajo vlečnega ribolovnega orodja, in ker je to edina opredelitev priobalnega ribolova v zakonodaji EU;

F.  ker je regionalizacija temelj reformirane SRP, saj centralizirano upravljanje ni ustrezno zaradi velikih razlik v evropskem ribištvu; ker sta zaradi narave priobalnega in otoškega ribolova regionalizacija in necentraliziran pristop izrednega pomena za sektor in zadevne skupnosti;

G.  ker se za dejavnosti, ki jih financira ESPR, lahko izkoristi povečanje pomoči za 30 točk, ko gre za mali priobalni ribolov;

H.  ker Uredba (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo določa, da je treba v državah članicah z več kot 1000 plovili, ki jih je mogoče šteti za plovila za mali priobalni ribolov, izdelati akcijski načrt za razvoj, konkurenčnost in trajnost malega priobalnega ribolova;

I.  ker bi treba priobalni ribolov upravljati v skladu z Uredbo (EU) št. 1380/2013, ob upoštevanju raznolikosti ladjevja, ribolovnega orodja, geografskih in podnebnih omejitev, tehnik ter ribjih staležev v posameznih državah članicah in ribolovnih območjih, ter tako prispevati k ohranjanju lokalne tradicije in dejavnosti, povezanih z ribolovom;

J.  ker ima vsako ribolovno območje svoje posebne značilnosti, bi lahko izmenjava informacij in dobre prakse med različnimi območji pomagala k znatnemu izboljšanju učinka ribolovnih dejavnosti na okolje in morske ekosisteme ter omogočila boljše medsebojno delovanje vseh človeških in ekonomskih dejavnosti na obalnih območjih;

K.  ker so prihodki od malega ribolova znatno upadli zaradi velikega povečanja operativnih stroškov, zlasti zvišanja cen goriva in znižanja vrednosti rib pri prvi prodaji, kar pogosto zahteva povečanje ribolovnega napora;

L.  ker je upravljanje različnih staležev številnih vrhunskih ciljnih vrst v mnogih regijah resno omejilo ribolov in delovanje malih ribolovnih skupnosti;

M.  ker se v priobalnem ribolovu večinoma uporabljajo tradicionalno ribolovno orodje in tehnike, kot so ribolovne pasti almadraba, ki zaradi svojih posebnosti ustvarjajo identiteto in način življenja v obalnih regijah, in ker je bistvenega pomena, da se njihova raba ohrani in da se jih zaščiti kot del kulturne, zgodovinske in tradicionalne dediščine;

N.  ker obrtni ribolov prispeva k vzdržnosti obalnih in otoških skupnosti, saj omogoča nadzor nad vse večjim izseljevanjem, boj proti staranju v ribiškem sektorju ter brezposelnosti; ker imajo lahko razvoj in inovacije temeljno vlogo pri ustvarjanju delovnih mest v teh skupnostih; ker poleg tega obrtni ribolov na nekaterih območjih še vedno uporablja stara ribolovna orodja in tehnike, ki so prijaznejši do okolja in imajo manjši učinek na stanje ogroženih staležev;

O.  ker je obrtniški, priobalni in tradicionalni ribolov okolju prijazen in temeljni ekonomski gradnik vzdrževanja, razvoja in zaposlovanja v obalnih in otoških skupnostih;

P.  ker v skupino vlečnega orodja v skladu z uredbo o Sredozemskem morju spadajo tudi vlečne mreže in potegalke, čeprav druge klasifikacije, denimo po FAO, potegalke opredeljujejo kot ločeno skupino ribolovnega orodja; ker se določbe o vlečnem orodju ne bi smele uporabljati za tradicionalne obalne potegalke, s katerimi se lovijo vrste, ki niso ogrožene;

Q.  ker je kljub govoru o inovacijah in diverzifikaciji ribiškega sektorja treba upoštevati dejstvo, da je veliko ribiških skupnosti še zelo odvisnih od tradicionalnih in starih oblik ribolova;

R.  ker nova skupna ribiška politika priznava pomen obalnih in otoških regij, odvisnih od ribolova, in ker mora biti vloga držav članic tudi ta, da zagotovijo ustrezen življenjski standard za tiste, ki so odvisni od ribolovnih dejavnosti, prispevajo k uresničitvi tega standarda v okviru priobalnega ribolova in podpirajo trajnostni priobalni ribolov in diverzifikacijo ribiških dejavnosti, zagotavljajo prihodek na obalnih območjih, ob tem pa upoštevajo njihov družbeno-ekonomskih položaj in okoljske dejavnike, ter poudarjajo pomen usposabljanja, zdravja in varnosti na morju za ribiče, v skladu s členom 174 PDEU, ki določa visoko stopnjo varstva;

S.  ker nova uredba o skupni ribiški politiki daje prednost dostopu za ribiče malega, priobalnega in tradicionalnega ribolova na območju znotraj 12 morskih milj, kar je najbolj občutljivi del voda Unije, in ker se je z oceno Komisije stare uredbe o skupni ribiški politiki ugotovilo, da je bilo območje 12 milj eno od redkih uspehov stare ureditve upravljanja, ki je bila vir mnogih sporov zaradi uporabe prostora in virov in prekrivanja z drugimi človeškimi dejavnostmi na obali;

T.  ker člen 349 PDEU določa, da je treba ob sprejemanju ukrepov, zlasti v ribiškem sektorju, upoštevati posebne značilnosti in omejitve najbolj oddaljenih regij, kot so geografska izoliranost, oddaljenost in oceanske razmere ter pogosto zelo posebne regionalne okoliščine, ki narekujejo samozadostnost pri pridelavi hrane;

U.  ker je treba opozoriti, da je zaradi posebnih geografskih značilnosti najbolj oddaljenih regij in njihove odmaknjenosti od Evrope priobalni ribolov sestavni del gospodarskega razvoja teh regij;

V.  ker se tudi priobalni ribolov v najbolj oddaljenih regijah sooča s konkurenco ladjevja, ki pluje pod zastavami držav zunaj EU, a lovi na istem ribolovnem območju in iste vrste rib, ki se potem prodajajo na istih trgih, ter s konkurenco uvoza iz držav zunaj EU, ki ima popolnoma drugačne operativne stroške ter ureditvene, higienske in okoljske omejitve; ker vsako prizadevanje za pomoč notranjemu razvoju in samozadostnosti pri pridelavi hrani ne bi obrodilo sadov, če ga ne bi podprle posebne politike EU za te regije;

W.  ker v najbolj oddaljenih regijah tudi morsko ribogojstvo, poleg priobalnega ribolova, prispeva h gospodarskemu razvoju in preskrbi s svežimi proizvodi na lokalnem območju;

X.  ker se večina obalnih regij, zlasti tistih v državah južne Evrope, in otoških regij sooča z velikim upadom gospodarske dejavnosti, ki povzroča upadanje števila prebivalstva in izseljevanje iz teh regij, saj se njihovi prebivalci selijo na območja, ki ponujajo boljše možnosti zaposlovanja in izobraževanja;

Y.  ker je evropska kriza pokazala potrebo, da Evropa diverzificira svojo gospodarsko dejavnost, ter pomen analiziranja novih modelov za inovacije in znanje, ki lahko ustvarijo nova delovna mesta na lokalni ravni;

Z.  ker se nekatere obalne ribiške regije nahajajo v bližini gospodarsko razvitih regij in turističnih destinacij, vendar kljub temu ne zmorejo doseči ustrezne stopnje gospodarske rasti; ker pritisk na uporabo morskih virov v teh regijah že narašča, pri čemer ribiški sektor postaja marginalen v primerjavi s turizmom, čeprav sta sektorja združljiva in se dopolnjujeta;

AA.  ker je vodenje ladijskega dnevnika pogosto upravno breme za mala podjetja, ki se ukvarjajo s priobalnim ribolovom, in bi bila zato priporočljiva večja fleksibilnost;

AB.  ker pritisk turističnega sektorja na obalna območja nastaja zlasti zaradi nekaterih posebnih dejavnosti, kot je nenadzorovan rekreacijski ribolov, ki na nekaterih območjih obremenjuje morske vire in ogroža poslovne možnosti tistih, ki živijo na tradicionalno ribolovnih območjih;

AC.  ker je ustanovitev lokalnih akcijskih skupin za ribištvo na območjih, ki živijo od ribolova, bistvenega pomena, saj se priznava njihova vloga pri zagotavljanju priložnosti in možnosti za diverzifikacijo ribiške dejavnosti, ki navsezadnje prispeva k splošnemu razvoju obalnih in otoških regij ter k socialni koheziji v teh regijah, in ker je treba zato nadalje okrepiti ekonomske vire, da se takšne skupine oblikujejo in delujejo na zadevnih območjih;

AD.  ker so nabiralke školjk nevidne, na splošno pa so ženske slabo zastopane v ribiškem sektorju;

AE.  ker ostajajo ženske, ki delajo v pomorskem sektorju kot izdelovalke mrež, dobaviteljice, razkladalke in delavke v pakirnicah, nevidne kot skupina;

AF.  ker se vsesplošna gospodarska kriza čuti tudi v ribiškem sektorju, zlasti jo čutijo tiste skupine ljudi, ki jih je najbolj prizadela brezposelnost, kot so mladi in ženske, zato so diverzifikacija in inovacije nujne za povečanje stopnje zaposlenosti, izrabo novih možnosti, denimo v sklopu modrega in zelenega razvoja, in za preprečevanje marginalizacije ribištva v regijah v razvoju in v obrobnih regijah; ker je treba posebno pozornost nameniti strokovnemu usposabljanju;

AG.  ker lahko diverzifikacija v obalnih in otoških regijah poteka v okviru trženja in promoviranja ribjih izdelkov, turistične, kulturne, zgodovinske in tradicionalne dediščine ter dejavnosti v sklopu okoljskega in zelenega razvoja;

AH.  ker se razvija pojem modrega gospodarstva, ki lahko močno spodbudi rast in gospodarski razvoj ter ustvari nova delovna mesta, zlasti v obalnih in otoških deželah in regijah ter v najbolj oddaljenih regijah;

AI.  ker imajo obalne in otoške skupnosti velik interes, da se konkretizira pojem modrega gospodarstva;

AJ.  ker so bile v okviru pobude Unija inovacij priznane in opredeljene pomanjkljivosti, ki omejujejo in onemogočajo razvoj raziskav in inovacij, denimo nezadostno vlaganje v znanost, pomanjkanje ustreznih podatkov o morjih in oceanih, nezadostna finančna sredstva in pomanjkljivo sodelovanje javnega in zasebnega sektorja;

AK.  ker bi razvoj modrega gospodarstva prispeval k splošni gospodarski rasti, zlasti v obalnih, otoških in najbolj oddaljenih regijah, in ker imajo prav regije, ki so odvisne od ribolova, ključno vlogo pri razvoju inovacij in morajo biti vključene v vse razvojne faze modrega gospodarstva;

AL.  ker sta v ribiškem sektorju kot tudi v drugih sektorjih okolje in gospodarstvo tesno povezana; ker mora biti razvoj modrega gospodarstva usmerjen v socialno gospodarstvo in v trajnostne in okoljsko prijazne projekte in dejavnosti, katerih namen je razvoj priobalnih dejavnosti in varstvo morskega okolja ter biotske raznovrstnosti kot celote, posebno pomoč pa je treba nameniti okolju prijaznemu obrtnemu ribolovu, ki spodbuja biotsko raznovrstnost; ker morajo biti ti projekti in dejavnosti trajnostni s socialnega in ekonomskega stališča, da zagotovijo, da ostaja obrtni ribolov vzdržen;

AM.  ker modro gospodarstvo lahko prispeva k razvijanju varnosti na ribiških plovilih, k izboljšanju delovnih pogojev ribičev in k njihovemu vsakodnevnemu dobremu počutju;

AN.  ker okoljski cilji in cilji glede selektivnosti veljajo enako za vse, a bodo majhna plovila zelo težko izpolnila obvezo iztovarjanja zavržkov;

AO.  ker v okviru varstva okolja ni ustreznega upoštevanja antropogenega vpliva oziroma človeških dejavnosti, ki potekajo v obalnih regijah; ker kumulativni učinki različnih dejavnosti v obalnih regijah niso bili ustrezno priznani ali ocenjeni; ker na ribiški sektor zlasti vplivajo dejavnosti, ki potekajo na nekaterih območjih, kot so pomorski promet, turizem, nenadzorovani in intenzivni rekreacijski ribolov na nekaterih območjih, trgovanje z vrstami, pridobljenimi s takšno dejavnostjo, divji ribolov, mestne in industrijske odpadne vode s celine itd.;

AP.  ker je poznavanje morskega okolja oziroma stanja morskega ekosistema bistveno za oceno učinka različnih dejavnosti na okolje, kot je tudi sprejetje ustreznih varstvenih ukrepov in programov spremljanja, da bi se spodbujala obnovitev ribjih staležev, trajnostna raba virov in razvoj inovacij; ker so podatki o morskem okolju pomanjkljivi, nedostopni in neustrezno sistematizirani;

AQ.  ker v nekaterih regijah nezakoniti ribolov ogroža obstoj obrtnega priobalnega ribolova ter ohranjanje ribolovnih virov in biotske raznovrstnosti;

AR.  ker je namen celostne pomorske politike, da se v Evropi spopademo z novimi izzivi, s katerimi se soočajo morja, industrija in ribiči, od varstva okolja do razvoja obalnih območij, s pomočjo ribogojstva, navtičnega turizma ali drugih gospodarskih dejavnosti, povezanih z modrim gospodarstvom;

1.  poziva Komisijo, naj prilagodi opredelitev priobalnega in malega priobalnega in tradicionalnega ribolova, ki bo temeljila bolj na družbeno-gospodarskih značilnostih in posebnostih različnih regij kot pa na velikosti in moči ribiških plovil, saj sedanja ureditev EU ni zadovoljiva; predlaga, naj se uporabi regionalizacija za prilagoditev opredelitve priobalnega ribolova na podlagi posameznih primerov in v skladu s posebnostmi določenega ribištva; predlaga, naj se upoštevajo okvirna merila, kot je velikost plovila, ribolovno orodje, ki se uporablja, selektivnost ribolovnih tehnik, trajanje ribolovnih poti, ali je lastnik plovila na krovu ali ne, tradicionalne oblike podjetništva, lastniške in poslovne strukture, ki so tradicionalno prisotne na določenem območju, vključenost ekstraktivnega sektorja v predelovalno in trgovinsko dejavnost, prava narava in obseg ekstraktivnih dejavnosti in drugi dejavniki, ki so povezani s tradicionalnimi dejavnostmi, podpora poslovnega sveta ali vpliv na lokalne skupnosti;

2.  poziva Komisijo, naj preuči možnosti za mali priobalni ribolov v otoških skupnostih, ki so tradicionalno odvisne od ribolova za svoje lastno preživetje in izvajajo ribolovne dejavnosti skozi vse leto;

3.  poziva Komisijo in države članice, naj postopoma povečujejo kvote za obrtni ribolov, da se spodbudi ta socialno in ekološko trajnostna oblika ribolova;

4.  poziva Komisijo, naj podpre inovativne projekte in zakonske določbe, ki omogočajo razvoj obalnih, otoških in najbolj oddaljenih regij, ter naj upošteva različne družbeno-ekonomske dejavnosti, da se spodbujajo pozitivni zunanji dejavniki obrtnega ribolova zaradi socialne in ekonomske kohezije ter varstva okolja, s pomočjo novih oblik pomoči v okviru obstoječega evropskega financiranja; poudarja, da je treba dati prednost projektom, ki se osredotočajo na ohranjanje in ustvarjanje trajnostnih delovnih mest, večjo vključenost ekstraktivnega sektorja v predelavo in trgovanje, spodbujanje podjetniških oblik, povezanih s socialnim gospodarstvom, spodbujanje kratkih tržnih verig, uvajanje novih tehnologij za promocijo in prodajo ribolovnih dobrin in storitev, inovacije na področju razvijanja novih dobrin in storitev ter na ohranjanje in zaščito tradicionalnih vlog;

5.  meni, da mora revizija okvira tehničnih ukrepov upoštevati posebnosti priobalnega ribolova in v okviru regionalizacije omogočiti odstopanja, če so upravičena;

6.  poziva Komisijo, naj vodi usklajeno preiskavo na evropski ravni, da se ugotovijo posledice rekreacijskega priobalnega ribolova na tradicionalne ribolovne dejavnosti ter da se določijo merila za zmanjšanje rekreacijskega priobalnega ribolova na nekaterih območjih; poziva k večjemu nadzoru nad to dejavnostjo, da se prepreči vsako prepletanje ekstraktivnega sektorja in teh dejavnosti, ki so že vir skrbi v najbolj oddaljenih regijah z zelo razvitim turizmom;

7.  poziva države članice, naj pri dodeljevanju finančnih sredstev iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo dajo prednost malemu priobalnemu ribolovu ter naj poenostavijo postopke za izvajalce tovrstne ribolovne dejavnosti;

8.  spodbuja organe, vključene v promocijo teh dejavnosti, naj zagotovijo, da vsi lokalni deležniki, podjetniška združenja, ribolovni in oceanografski raziskovalni instituti, univerze, tehnološki centri ter lokalne in regionalne institucije sodelujejo v inovativnem procesu, da se pomaga projektom pri uvajanju celovitih ukrepov, da se izboljšajo njihove finančne možnosti ter da se jim zagotovi zadostna pomoč pri izpolnjevanju pogojev, določenih v evropskem ribiškem skladu;

9.  poziva Komisijo, naj Evropskemu parlamentu poroča v zvezi z akcijskim načrtom za razvoj, konkurenčnost in trajnost malega priobalnega ribolova, ki so ga za potrebe Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo izdelale države članice;

10.  poziva Komisijo, naj izvaja ustrezne ukrepe za pomoč različnim skupinam žensk v pomorskem sektorju, da se spodbudi njihovo sodelovanje in zagotovi, da so zastopane na vseh področjih, tako pri odločanju kot pri ribolovnih dejavnostih;

11.  poziva Komisijo, naj uvede posebne ukrepe, da se ugotovijo in izboljšajo delovni pogoji za ženske, ki delajo kot izdelovalke mrež, dobaviteljice, razkladalke in v pakirnicah;

12.  poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami okrepi vlogo Omrežja evropskih ribolovnih območij (FARNET), ki znatno pomaga lokalnim akcijskim skupinam za ribištvo;

13.  poziva Komisijo, naj s povečanjem ekonomskih virov promovira in spodbuja delo lokalnih akcijskih skupin za ribištvo, saj te skupine stalno pomagajo in neposredno svetujejo ribiškemu sektorju in tako spodbujajo model za socialno vključujoč trajnostni razvoj na ribolovnih območjih, spodbujajo mlade in ženske, naj se vključijo v nove poslovne projekte, prispevajo k inovacijam, prenovi infrastrukture, gospodarskim naložbam in diverzifikaciji ter k načrtom za lokalno upravljanje ribolovnih dejavnosti; poziva Komisijo, naj okrepi vlogo in funkcije pristojnih organov za razvoj novih inovativnih dejavnosti ter naj tesno sodeluje z različnimi sektorskimi izvajalci;

14.  poziva Komisijo, naj pomaga okrepiti vlogo ribiških skupnosti pri lokalnem razvoju ter upravljanju lokalnih ribolovnih virov in pomorskih dejavnosti;

15.  poziva Komisijo, naj preuči posebno vlogo žensk v gospodarstvu obalnih območij ter naj ustrezno ukrepa, kot je to že storila v kmetijskem sektorju; poziva k priznavanju višine BDP, ki ga prispevajo ženske v pomožnih vlogah, ter njihovega posebnega prispevka v gospodinjstvih, saj tradicionalna delitev dela pomeni, da je ekstraktivna dejavnost izključno moška dejavnost; poziva k poklicnemu priznavanju tradicionalnih ženskih vlog na vseh ravneh v sektorju ter k oblikovanju posebnih programov za pomoč ženskemu podjetništvu na teh območjih;

16.  poziva Komisijo, naj spodbuja in podpira naložbe v diverzifikacijo ribiškega sektorja z razvijanjem dopolnilnih dejavnosti in vsestranskosti poklicev v ribištvu, vključno z naložbami v plovila, varno opremo, usposabljanje, okoljske storitve v ribiškem sektorju ter kulturne in izobraževalne dejavnosti na področju ribištva, s posebnim poudarkom na varstvu okolja in spodbujanju trajnostne rasti; poudarja, da mora biti ključni cilj financiranje dejavnosti, ki so socialno, okoljsko in ekonomsko vzdržne in sposobne ustvarjati delovna mesta, zlasti za mlade in ženske; poudarja, da je v najbolj oddaljenih regijah ribogojstvo združljivo in se dopolnjuje s priobalnim ribolovom, ter poziva Komisijo, naj podpira razvoj vzreje in tehnik za selekcijo vrst v toplih vodah tropskih ali subtropskih območij; poziva Komisijo, naj izpostavi vlogo, ki jo imajo ženske v obrtnem priobalnem ribolovu in vseh povezanih dejavnostih;

17.  poziva Komisijo, naj spodbuja nastanek in razvoj ribolovnega turizma, da se uporabijo različne poslovne strategije, ki ustrezajo potencialu tega turističnega segmenta, ter da se učinkovitejše izpolnijo njegove potrebe, s prizadevanjem za novo obliko turizma, ki skrbi za kakovost, fleksibilnost, inovacije in ohranjanje zgodovinske in kulturne dediščine ribolovnih območij, ter med drugim tudi za okolje in zdravje; poziva Komisijo, naj spodbuja in podpira naložbe v ribištvo na področju turizma, da se ustvarijo različne turistične zmogljivosti s promocijo gastronomije na podlagi proizvodov iz obrtnega ribolova, ribolovnega turizma, podvodnega in potapljaškega turizma itd., da se izkoristi ribolovna dediščina in prepoznavnost določene ribolovne regije;

18.  poudarja vse večji pomen dejavnosti navtičnega turizma pri krepitvi lokalnih skupnosti, zlasti zunaj sezone, s pomočjo podvodnega, potapljaškega ali drugih navtičnih športov, kot sta deskanje na vodi in vožnja na deski (bodyboarding);

19.  poziva Komisijo, naj za nastanek in razvoj ribolovnega turizma spodbuja in podpira naložbe v diverzifikacijo ribištva na področju kulture in umetnosti kot dela tradicionalne dediščine (obrt, glasba, ples) ter naj z odpiranjem muzejev in organiziranjem razstav, ki so tesno povezane s priobalnim ribolovom, spodbuja naložbe v promocijo tradicije, zgodovine in ribolovne dediščine na splošno (ribolovno orodje, tehnike, zgodovinski dokumenti idr.);

20.  poziva Komisijo, naj preuči možnosti za omogočanje mešane uporabe plovil za ekstraktivne dejavnosti, tako da lahko poleg osnovne dejavnosti opravljajo tudi druge, ki so povezane z rekreacijo in turizmom, na primer izvajanje navtičnih informativnih dnevov, ali dejavnosti, vezane na predelavo, učenje, gastronomijo itd., po zgledu sistema, ki že deluje v podeželskem sektorju in ki vključuje didaktične kmetije ali kmetije, ki se ukvarjajo s turizmom;

21.  poziva Komisijo in države članice prek njihovih upravnih agencij, naj zagotovijo, da mali priobalni ribolov dobi ustrezen delež sredstev iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, zlasti zaradi upravnih omejitev, ki jih mora upoštevati;

22.  poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe za spodbujanje in podpiranje mobilnosti med poklici, povezanimi z morjem;

23.  poziva, naj bodo rezultati raziskav in projektov, ki se financirajo iz sredstev javnega proračuna, pod določenimi pogoji dostopni javnosti, da se zagotovi učinkovitejše razkritje obstoječih podatkov o morjih in oceanih in dostop do njih ter da se odstranijo sedanje upravne ovire, ki otežujejo rast in razvoj inovacij;

24.  spodbuja Komisijo, naj izboljša predpise z uvedbo nadzornih mehanizmov za pravično dodeljevanje kvot za mali priobalni ribolov glede na medsebojno delitev vrst;

25.  poudarja, da je glavni ribolovni proizvod riba ter da je bistvenega pomena, da se okrepijo različni načini uporabe rib, zlasti konzerviranje in uporaba stranskih ribjih proizvodov; poziva Komisijo, naj aktivno spodbuja in podpira naložbe v diverzifikacijo v ribištvu, da se lahko lokalni ribji proizvodi tržijo in predelujejo, ter naj spodbuja razvoj lokalnih distribucijskih kanalov, promocijo proizvodov z oblikovanjem lokalnih prepoznavnih znakov in/ali blagovnih znamk za sveže proizvode ter s podporo lokalnim poslovnim projektom za izvajanje teh dejavnosti; poudarja, da mora takšno spodbujanje inovacij zlasti vključevati razvoj oznak in žigov, ki zagotavljajo kakovost lokalnih ribjih proizvodov;

26.  poziva k večji fleksibilnosti glede ladijskih dnevnikov na plovilih, ki so manjša od 12 metrov, zlasti v zvezi z zahtevo, da morajo biti ti dokumenti poslani v roku 48 ur, saj je to veliko upravno breme; v zvezi s tem predlaga, naj se plovila, ki vse svoje ribe prodajo na dražbah, oprostijo teh obveznosti, kar bi omogočilo pridobitev zahtevanih informacij brez nepotrebnih upravnih bremen;

27.  spodbuja vzpostavitev morskih zaščitenih območij, kar bi omogočilo nastanek trajnostnih ribolovnih virov in nadzor nad nezakonitim, neprijavljenim in zakonsko neurejenim ribolovom ter boj proti njemu; poudarja, da mora EU državam članicam v zvezi s tem zagotoviti ustrezne smernice, usklajevanje in podporo;

28.  poziva k odločni podpori ženskemu delu, saj imajo ženske bistveno vlogo pri obrtnem ribolovu; zlasti poudarja ključne naloge, ki jih opravljajo ženske v predelovalni verigi, in njihovo bistveno vlogo pri nabiranju školjk;

29.  ugotavlja, da je priobalni ribolov v najbolj oddaljenih regijah zaradi njegovih velikih dodatnih stroškov upravičen do nadomestnih shem v okviru Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo; poziva Komisijo, naj razširi shemo in ji doda poseben mehanizem za najbolj oddaljene regije, ki je podoben shemi POSEI v kmetijskem sektorju;

30.  poziva Komisijo, naj podpira uporabo svežih proizvodov iz obrtnega ribolova, školjkarstva in malega, trajnostnega, ekstenzivnega ribogojstva v obratih javne prehrane (izobraževalni zavodi, bolnice, restavracije itd.);

31.  poudarja, da imajo najbolj oddaljene regije posebne značilnosti zaradi njihove odmaknjenosti in otoškosti; poudarja, da te posebne značilnosti povzročajo dodatne stroške priobalnemu ribolovu v teh regijah in da bi treba te dodatne stroške v celoti nadomestiti iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo;

32.  poudarja, da so plovila za priobalni ribolov v najbolj oddaljenih regijah stara, kar predstavlja določeno tveganje glede varnosti; poziva Komisijo, naj predlaga revizijo Uredbe (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo, da bi omogočila pomoč pri prenovi plovil za mali priobalni ribolov v najbolj oddaljenih regijah, pod pogojem, da to ne bi pomenilo povečanja njihovih zmogljivosti;

33.  poziva Komisijo, naj omogoči dostop do podatkov o morjih in ekološkem stanju, da se spodbujajo preglednost, inovacije in razvoj, ter naj vsem zainteresiranim stranem zagotovi dostop do znanstvenih informacij, pridobljenih s pomočjo javnega sofinanciranja;

34.  poudarja, da imajo oceani ter območja ob obalah in blizu njih potencial, ki je še zelo neizkoriščen glede razvoja, zaposlovanja, energetske neodvisnosti, inovacij in trajnostnega razvoja; meni, da bi priznanje potenciala in vloge teh območij s strani EU pripomoglo k razvoju obalnih, otoških in najbolj oddaljenih regij ter k njihovi večji privlačnosti;

35.  izraža zaskrbljenost v zvezi z izvajanjem programa Obzorje 2020 na območjih modrega gospodarstva, saj je osnovni program za raziskave in razvoj inovacij na evropski ravni; podpira vzpostavitev bodoče skupnosti znanja in inovacij za modro gospodarstvo v okviru Obzorja 2020, ki prek čeznacionalnih javno-zasebnih partnerstev prispeva h krepitvi dejavnosti na obalnih območjih;

36.  podpira uporabo sredstev, namenjenih inovacijam in modremu gospodarstvu, za financiranje raziskav in razvoja, usposabljanja, ustanavljanja družb, varstva okolja in dajanja na trg inovativnih proizvodov in postopkov;

37.  poziva Komisijo, naj podpre pobude za neposredno upravljanje financiranja projektov, kjer je poudarek na priobalnem ribolovu in razvoju obalnih področij;

38.  poudarja pomen instrumentov za varovanje okolja, kot sta presoja vpliva na okolje za posamezne projekte in strateška presoja vpliva na okolje za strategije, načrte in programe, ki prispevajo k trajnostnemu ribolovu;

39.  poudarja pomen, ki ga ima celostna pomorska politika za prihodnost regij, ki so odvisne od ribolova, ker meni, da je treba okrepiti zavezanost strategiji za modro rast. Namen tega je dolgoročna pomoč trajnostni rasti v vseh morskih in pomorskih sektorjih, ob upoštevanju pomena morij in oceanov kot generatorjev novih delovnih mest in zaposlovanja v obalnih regijah;

40.  poudarja, da so obalna in otoška območja ter najbolj oddaljene regije glavni dejavniki pri razvoju inovacij ter da jih je treba vključiti v vse faze modrega gospodarstva;

41.  poudarja pomen Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo, ki posebno pozornost namenja diverzifikaciji in inovacijam na področju ribištva, da se tako podpira ribištvo, ki je družbeno-ekonomsko in okoljsko trajnostno, inovativno, konkurenčno, učinkovito in ki temelji na znanju; podpira okrepitev financiranja 4. osi evropskega sklada za ribištvo, da se pomaga članom ribiških skupnosti in z razvijanjem novih dejavnosti izboljša njihov življenjski standard; poziva Komisijo, naj čim prej potrdi regionalne različice Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo;

42.  poudarja, da je treba okrepiti odnose med lokalnimi skupnostmi in univerzami/tehnološkimi centri, ki bodo odločilno vplivali na ustanovitev novih poslovnih inkubatorjev, kjer se bodo porajale nove poslovne ideje za pomorski sektor;

43.  poziva Komisijo, naj dejansko podpira projekte, ki pomagajo krepiti inovacije in tehnološki razvoj, katerega cilj je izdelava ali uvajanje novih proizvodov in opreme, tehnik ter novih ali izboljšanih sistemov upravljanja in organizacije; poziva Komisijo, naj spodbuja in podpira izmenjavo informacij in dobrih praks med različnimi ribolovnimi območji, da se spodbudi razvoj inovativnih in trajnostnih ribolovnih metod; meni, da je v zvezi s tem zelo pomembno vključiti module za usposabljanje podjetnikov in za diverzifikacijo poklicnih pomorskih in ribiških šol;

44.  poziva Komisijo, naj spodbuja ustanovitev novih, inovativnih podjetij v regijah, ki so odvisne od ribolova, ter naj zagotovi spodbude za podjetništvo in ustanavljanje novih podjetij z dobrimi možnostmi za uspešno poslovanje v pomorskem sektorju, kar bo prispevalo k diverzifikaciji dejavnosti tradicionalnega priobalnega ribolova, ustvarilo nova delovna mesta in pritegnilo ali zadržalo prebivalstvo;

45.  poziva Komisijo, naj pri pripravi zakonodajnih predlogov o uporabi ribolovnih orodij in tehnik uporabi selektivni pristop, da se upošteva sedanji vpliv teh orodij in tehnik na obrtne ribolovne vire na zadevnih območjih; poziva Komisijo, naj zagotovi, da bodo vse zakonodajne pobude prestale temeljito oceno vpliva in upoštevale posebne dejavnike, ki veljajo za določeno ribolovno območje; meni, da ima neselektivni pristop pri uporabi ribolovnega orodja in tehnik velik vpliv na vzdržnost obalnih in otoških skupnosti, ki so tako ali tako že marginalizirane, kar povzroča nadaljnje izseljevanje prebivalstva ter preprečuje razvoj in inovacije; meni, da bi treba pri obrtnem priobalnem ribolovu izvajati pozitivno diskriminacijo; meni, da ta pristop (kot v primeru predloga za prepoved uporabe visečih mrež) kaže, da se Komisija še vedno prilagaja decentralizirani reformirani skupni ribiški politiki, za katero sta se določila sozakonodajalca; opozarja Komisijo na njeno dolžnost, da deluje znotraj okvira regionalizacije, kot je določeno v novi uredbi o skupni ribiški politiki;

46.  ugotavlja, da so obalni morski ekosistemi občutljivi, ter poziva države članice in Komisijo, naj v skladu s previdnostnim načelom ocenijo okoljski vpliv vseh dejavnosti, ki bi lahko ogrozile trajnost ribjih staležev, kot so pomorski promet, odpadki, prevoz, onesnaževanje voda, vrtanje ali izgradnja novih turističnih objektov na obali;

47.  svetuje Komisiji, naj največjo pozornost nameni družbeno-ekonomskemu pomenu obrtnega priobalnega ribolova in malega ribolova v EU, sprejemanju alternativnih metod za opredelitev segmentov flote ter pomenu diverzifikacije dejavnosti v regijah, ki so zelo odvisne od ribolova; ugotavlja, da je pomembno zbiranje znanstvenih informacij, ki omogočajo boljše upravljanje obrtnega ribolova z biološkega, socialnega, ekonomskega in okoljskega vidika;

48.  poziva Komisijo, naj pospeši postopek prenosa sporazuma socialnih partnerjev o izvajanju Konvencije o delu na področju ribolova Mednarodne organizacije dela iz leta 2007 v ustrezen zakonodajni instrument EU;

49.  poziva Komisijo, naj v skladu s strokovno klasifikacijo ribolovnega orodja, ki jo določa uredba o Sredozemlju, upošteva razliko med vlečnimi mrežami in potegalkami, da se ob upoštevanju najsodobnejših znanstvenih priporočil sprejmejo najboljše določbe za bolj trajnostno rabo obeh vrst mrež;

50.  poziva Komisijo, naj zagotovi pregled stanja ribjih staležev za priobalni ribolov, ter poudarja, da je potrebna analiza vpliva malega ribolova na ribje staleže, pri tem pa ne gre pozabiti tudi na zajetne tehnike za lov tuna, saj imajo vrste, ki se lovijo v okviru priobalnega ribolova, visoko družbeno-ekonomsko vrednost, čeprav predstavljajo le majhen delež vsega ulova, so pa zelo pomembne za preživetje ribičev, ki so odvisni od njih za njihov vsakodnevni zaslužek;

51.  izraža zaskrbljenost zaradi izgube tradicionalnih ribolovnih tehnik in znanja zaradi neugodnih predpisov, ki zadevajo obalne skupnosti;

52.  poziva Komisijo, naj spremeni določbe o tehničnih specifikacijah za ribiške mreže, kot je najmanjša velikost mrežnega očesa, višina mreže, razdalja od obale in globina, pri kateri se lahko uporabljajo mreže, da se zagotovi bolj uravnotežen ulov ribjih staležev in ohrani biotska raznovrstnost;

53.  poziva Komisijo, naj spremeni določbe sedanje uredbe, ki določajo razdaljo od obale in globino, pri kateri se lahko uporablja ribolovno orodje, ter naj se upoštevajo geografske posebnosti obmejnih območij držav članic;

54.  poudarja, da je treba spremeniti uredbo o ukrepih za trajnostno izkoriščanje ribolovnih virov v Sredozemlju, tako imenovano uredbo o Sredozemskem morju, ki je bila sprejeta leta 2006 in v kateri so določena pravila o tehničnih značilnostih ribolovnega orodja in njegovi uporabi; meni, da je treba uredbo uskladiti z novo skupno ribiško politiko ter upoštevati, da se Sredozemsko morje upravlja skupaj z državami, ki niso članice EU, ter zlasti ne gre spregledati cilja o največjem trajnostnem donosu;

55.  poudarja potrebo po učinkovitem usklajevanju med državami članicami, da se ribičem posredujejo pravočasne in celovite informacije o izvajanju sedanje ureditve in o predlogih za njene spremembe;

56.  poziva Komisijo, naj v okviru kohezijske politike spodbuja projekte, ki bodo prispevali k zaščiti obalnih in otoških območij kot območij ribolovne in pomorske tradicije ter kulturne in zgodovinske dediščine;

57.  poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo evropska sredstva za kritje stroškov za trajnostne certifikate za pasti almadraba, da se spodbudi priznavanje in prispevek te ribolovne metode;

58.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL C 419, 16.12.2015, str. 167.
(2) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0438.
(3) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0291.
(4) UL C 75, 26.2.2016, str. 24.


Zunanja razsežnost skupne ribiške politike, vključno s sporazumi o ribištvu
PDF 293kWORD 126k
Resolucija Evropskega parlamenta z dne 12. aprila 2016 o skupnih pravilih za izvajanje zunanje razsežnosti skupne ribiške politike, vključno s sporazumi o ribištvu (2015/2091(INI))
P8_TA(2016)0110A8-0052/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1380/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o skupni ribiški politiki in o spremembi uredb Sveta (ES) št. 1954/2003 in (ES) št. 1224/2009 ter razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2371/2002 in (ES) št. 639/2004 ter Sklepa Sveta 2004/585/ES(1),

–  Uredba (EU) št. 508/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o Evropskem skladu za pomorstvo in ribištvo in razveljavitvi uredb Sveta (ES) št. 2328/2003, (ES) št. 861/2006, (ES) št. 1198/2006 in (ES) št. 791/2007 in Uredbe (EU) št. 1255/2011 Evropskega parlamenta in Sveta(2),

–  ob upoštevanju Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982,

–  ob upoštevanju sporazuma iz leta 1995 o izvajanju določb Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu z dne 10. decembra 1982 v zvezi z ohranjanjem in upravljanjem čezconskih staležev rib in izrazito selivskih staležev rib,

–  ob upoštevanju Kodeksa odgovornega ribištva Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo (FAO), sprejetega oktobra 1995, ter z njim povezanih instrumentov in smernic,

–  ob upoštevanju koncepta občutljivega morskega ekosistema, ki je izšel iz razprav v generalni skupščini Združenih narodov in dobil zagon, potem ko je generalna skupščina leta 2006 sprejela resolucijo št. 61/105, in ob upoštevanju tega, da občutljivi morski ekosistem predstavlja območja, ki so lahko občutljiva na vpliv ribiških dejavnosti,

–  ob upoštevanju znanstvenih meril in smernic, sprejetih leta 2009 na Azorih, za določitev ekološko ali biološko pomembnih morskih območij in oblikovanje reprezentativnih omrežij zaščitenih morskih območij na odprtem morju in globokomorskih habitatov iz Konvencije o biološki raznovrstnosti,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o zunanji razsežnosti skupne ribiške politike(3),

–  ob upoštevanju sklepov s konference svetovalnega sveta za ribolov v oddaljenih vodah (LDAC) 16. in 17. septembra 2015,

–  ob upoštevanju posebnega poročila Računskega sodišča št. 11/2015 z dne 20. oktobra 2015 z naslovom "Ali Komisija dobro upravlja sporazume o partnerstvu v ribiškem sektorju?",

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ribištvo in mnenja Odbora za razvoj (A8-0052/2016),

A.  ker naj bi se na podlagi poročila Organizacije za prehrano in kmetijstvo iz leta 2014 z naslovom Stanje svetovnega ribištva in akvakulture število prekomerno izkoriščenih staležev do leta 2008 stalno povečevalo, leta 2011 pa naj bi se nekoliko zmanjšalo;

B.  ker je EU zaradi svoje zgodovinske prisotnosti in pomembnih dejavnosti v vseh svetovnih oceanih s kombinacijo dejavnosti flot, zasebnih naložb državljanov EU, mreže dvostranskih sporazumov o ribolovu, najbolj oddaljenih regij in sodelovanja v vseh najpomembnejših regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva eden od glavnih svetovnih ribiških akterjev in ker spodbuja dobro prakso in spoštovanje človekovih pravic;

C.  ker mora trajnostno upravljanje svetovnih staležev rib neizogibno vključevati večstranskost in mednarodno sodelovanje, vključno z dvostranskim sodelovanjem; ker ima EU ključno vlogo pri globalnem upravljanju morij in oceanov in ker mora skupna ribiška politika temeljiti na ambiciozni viziji, ki je skladna z notranjo razsežnostjo iz osnovne uredbe na tem področju;

D.  ker je Organizacija za prehrano in kmetijstvo pred nedavnim objavila prostovoljne smernice za zagotavljanje trajnostnega malega ribolova, ki določajo cilje v zvezi s tem ribolovom, zlasti v državah v razvoju;

E.  ker je EU pomemben trg za ribiške proizvode (vključno z ribami, ki jih ulovijo flote EU, in uvozom), saj porabi 11 % svetovne količine ribiških proizvodov in z vidika vrednosti uvozi 24 % ribiških proizvodov, čeprav to znaša le 8 % svetovnega ulova; ker ima EU obsežno predelovalno industrijo s pomembno socialno razsežnostjo, ki jo je treba zaščititi;

F.  ker zunanja razsežnost nove skupne ribiške politike vključuje mednarodne sporazume in ribištvo na območjih zunaj nacionalne pristojnosti, ker se v okviru Konvencije o biološki raznovrstnosti in Organizacije Združenih narodov za prehrano in kmetijstvo podpira opredelitev ekološko ali biološko pomembnih morskih območij in občutljivih morskih ekosistemov ter ker so zaščitena morska območja nadvse pomembno orodje za ekosistemsko upravljanje, kakor ga priznavajo regionalne organizacije za upravljanje ribištva;

G.  ker kvote v regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva v glavnem temeljijo na preteklem ulovu, kar je privedlo do preferenčnega dostopa držav v razvoju do svetovnih staležev rib; ker je treba po novem uporabljati merila za dodeljevanje, ki so jih uvedle nekatere regionalne organizacije za upravljanje ribištva in s katerimi se upoštevati ribolov obalnih držav v razvoju, ki so več generacij odvisne od bližnjih ribolovnih virov, kar mora EU še naprej spoštovati;

H.  ker je nadvse pomembno razlikovati med sporazumi z Norveško, Islandijo in Ferskimi otoki ter sporazumi o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, ki vključujejo druge države;

I.  ker si mora EU prizadevati za usklajenost politik za razvoj na podlagi člena 201(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, ki določa, da Unija upošteva cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju;

J.  ker za nekatere staleže rib, ki jih EU lovi v vodah tretjih držav ali ki so namenjeni za trg EU, ni dovolj podatkov o stanju njihovih virov in o skupnem ulovu lokalnih flot in flot tretjih držav, zaradi česar je v okviru številnih sporazumov težko oceniti raven presežnih staležev v skladu z zahtevo iz Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu (UNCLOS); ker je zaželeno povečati količino in preglednost teh podatkov;

K.  ker bi morala EU storiti vse, kar je mogoče, da bi sporazumi o trajnostnem ribištvu, ki bi jih sklenila s tretjimi državami, zagotavljali vzajemne koristi EU in tem tretjim državam, vključno z njihovim lokalnim prebivalstvom in ribiškim sektorjem;

L.  ker je piratstvo problem, ki prav tako negativno vpliva na regije, v katerih se izvaja regulirani ribolov v okviru dvostranskih in večstranskih ribiških sporazumov;

1.  pozdravlja, da je bilo v temeljno uredbo o skupni ribiški politiki prvič vključeno poglavje o zunanji razsežnosti, vključno z minimalnimi pogoji za dvostranske sporazume, obveznostjo za spodbujanje sodelovanja med regionalnimi organizacijami za upravljanje ribištva in krepitev usklajenosti njihovih ukrepov, izrecnim sklicevanjem na skupne standarde v vodah Unije in zunaj nje ter navedbo, da morajo ukrepi temeljiti na najboljšem razpoložljivem znanstvenem mnenju;

2.  poudarja, da je treba zagotoviti usklajenost med ribištvom, okoljsko in trgovinsko politiko ter razvojnim sodelovanjem;

3.  priznava, da je pomembno ohraniti in razširiti usklajenost in združljivost veljavnega pravnega okvira:

4.  poziva k tesnejšemu sodelovanju med organi Komisije, povezanimi z ribištvom, kot so GD MARE, GD DEVCO in GD TRADE;

5.  vztraja, da je nadvse pomembno, da EU in partnerice, s katerimi je sklenila dvostranske ali druge sporazume, spodbujajo okoljsko, socialno in ekonomsko vzdržno ribištvo na podlagi preglednosti in ob udeležbi nevladnih deležnikov, zlasti delovne sile, ki se preživlja z ribolovom, in tako zagotovijo prihodnost obalnih skupnosti, morskega okolja, razvoj lokalne industrije, delovna mesta, ki jih ustvarjajo ribolov, predelovalna panoga in trgovina, ter prispevek ribištva k prehranski varnosti;

6.  vztraja, da je pomembno spodbujati varovanje ekosistemov in ohranjanje staležev rib nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos, saj so obilnejši staleži rib v skladu s prostovoljnimi smernicami FAO za zagotavljanje trajnostnega malega ribolova pomemben pogoj za razvoj obalnih ribiških skupnosti v tretjih državah;

7.  poudarja, da je treba podpreti razvoj lokalnih skupnosti, katerih preživetje je v glavnem odvisno od ribolova in dejavnosti, povezanih z ribiško industrijo; poudarja, da so potrebni podporni ukrepi, namenjeni spodbujanju prenosa tehnologij in strokovnega znanja, upravljanja zmogljivosti, partnerstva z več deležniki in drugih naložb v prid ribiške industrije;

8.  želi spomniti, da morajo okoljski standardi, ki jih je treba uporabljati tudi za ribištvo zunaj EU, vključevati izvajanje ekosistemskega pristopa k upravljanju ribištva skupaj s previdnostnim pristopom, da se izkoriščeni staleži obnovijo in ohranijo nad ravnmi, ki omogočajo največji trajnostni donos, in sicer po možnosti do leta 2015 in najpozneje do leta 2020 za vse staleže;

9.  poudarja, da morajo biti vsi vidiki zunanje razsežnosti skupne ribiške politike zasnovani na enakopravnih in vzajemno koristnih odnosih med EU, njenimi državami članicami in njihovimi globalnimi partnerji ne glede na to, ali gre za dvostranske (sporazumi o partnerstvu o trajnostnem ribištvu) ali za večstranske odnose (regionalne organizacije za upravljanje ribištva), da se spodbudi trajnostni razvoj lokalne ribiške industrije; poudarja, da morajo to enakopravnost skladno z zahtevo o usklajenosti politik za razvoj odražati tudi sporazumi s tretjimi državami;

10.  poziva Komisijo, naj v okviru zunanje razsežnosti skupne ribiške politike, vključno z dvostranskimi sporazumi, sklenjenimi s tretjimi državami, upošteva tudi najbolj oddaljene regije, da se lokalnemu ribištvu v teh regijah zagotovijo koristi;

11.  priznava delo, ki ga je opravil Svetovalni svet za ribolov v oddaljenih vodah pri oblikovanju svojega stališča o zunanji razsežnosti revidirane skupne ribiške politike in njenega izvajanja skupaj z deležniki iz tretjih držav;

12.  vztraja, da mora EU pri svojih zunanjih dejavnostih na področju ribištva (ulov, predelava in trženje) spodbujati najvišje okoljske in socialne standarde ter izvajati stroge in učinkovite nadzorne ukrepe in inšpekcijske preglede, obenem pa zagotoviti preglednost pri vseh svojih dejavnostih in pošteno konkurenco na trgu EU;

13.  priznava vlogo zunanje razsežnosti skupne ribiške politike za ustvarjanje delovnih mest (v EU in drugje) in oskrbovanje trgov EU (v nekaterih primerih pa tudi lokalnih trgov) z ribami, poleg tega gre za sredstvo, v okviru katerega lahko EU zagotavlja tehnično, finančno in znanstveno podporo tretjim državam, zlasti s podpiranjem izboljšav pri znanstvenih raziskavah, sistemu nadzora in spremljanja ter razvoju pristaniške infrastrukture;

14.  pozdravlja, da se je način, kako EU upravlja zunanjo razsežnost skupne ribiške politike, kar zadeva sporazume o partnerstvu o trajnostnem ribištvu in njihovo izvajanje, v zadnjih letih precej izboljšal, zaradi česar so flote EU na splošno med najnaprednejšimi flotami za ribolov na odprtem morju in izpolnjujejo visoke socialne in okoljske standarde; meni, da bi morala EU te okoljske in socialne standarde spodbujati v mednarodnem kontekstu, in sicer prek regionalnih organizacij za upravljanje ribištva in v okviru svoje mreže sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu;

15.  priznava, da se lahko v primeru, ko flota EU preneha obratovati, zgodi, da se njene ribolovne pravice porazdelijo med druge flote, ki imajo precej nižje standarde ohranjanja, upravljanja in trajnosti od tistih, ki jih zagovarja in ščiti EU;

16.  meni, da je zagotavljanje sektorske podpore ribiškemu sektorju v državah, ki so sklenile sporazum o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, nujno, da se zadosti njihovim vse večjim potrebam v zvezi z upravljanjem ribištva, zmogljivostmi na področju znanstvenih raziskav, gradnjo in vzdrževanjem infrastrukture ter usposabljanjem ribiških inšpektorjev in članov posadke ter da se izboljša oskrba z ribami in njihova razpoložljivost za zagotovitev prehranske varnosti prebivalcev v teh partnerskih državah z zagotavljanjem podpore za delo, ki ga opravijo ženske v ribiškem sektorju;

17.  zato vztraja, da je treba sektorsko podporo na podlagi ribolovnih sporazumov bolje povezati z instrumenti, ki so na voljo v okviru razvojnega sodelovanja, zlasti z Evropskim razvojnim skladom, in da morata biti financiranje ribiških projektov in uporaba sektorske podpore popolnoma pregledna, da se zagotovi ustrezna uporaba sredstev EU;

18.  ponovno poudarja, da je treba izboljšati znanstvene podatke o stanju virov in ulovu/ribolovnem naporu za ribolov v vodah zunaj EU, zlasti v vodah nekaterih obalnih držav v razvoju, in v ta namen uporabiti razpoložljiva sredstva iz Evropskega sklada za pomorstvo in ribištvo in Evropskega razvojnega sklada;

19.  na podlagi nedavnega poročila Računskega sodišča o sporazumih o partnerstvu v ribiškem sektorju ugotavlja, da je eden od glavnih ciljev teh sporazumov ribolov le presežnih staležev, kar se je v praksi izkazalo za težko izvedljivo, saj ni na voljo zanesljivih podatkov o staležih rib in o ribolovnem naporu domačih ribolovnih flot ali tujih flot, ki so jim partnerske države prav tako omogočile dostop; v zvezi s tem poudarja pomen zanesljivih znanstvenih podatkov in neodvisnih naknadnih ocen o učinkovitosti sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju;

20.  vztraja, da bi morala EU v okviru sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu in v okviru svojega delovanja v regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva spodbujati harmonizacijo pogojev za urejanje dostopa do afriških voda za vse tuje flote za lovljenje tuna in majhnih pelagičnih in pridnenih vrst, da bi vzpostavila ugodne pogoje za ribiče, ki svojo dejavnost izvajajo trajnostno in odgovorno;

21.  poziva k razširitvi programov neodvisnih opazovalcev, ki prispevajo k spremljanju ribištva in zbiranju znanstvenih podatkov;

22.  je prepričan, da je trajnostno in pravično izkoriščanje izrazito selivskih staležev ter čezconskih in skupnih staležev v skladu z zahtevami iz Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu in sporazuma Združenih narodov o staležu rib mogoče razviti le z regionalnim upravljanjem ribištva, ki vključuje opazovalne programe in inšpekcijske preglede (v pristanišču in na morju) ter nadzorne sisteme na regionalni ravni;

23.  ugotavlja, da v organizaciji za ribolov tuna in drugih organizacijah za upravljanje ribištva sicer obstaja pravni okvir za regionalno upravljanje izrazito selivskih vrst, pa tudi drugih staležev, vendar so nekatera ribištva še vedno zunaj mreže teh organizacij, zato poziva Komisijo, naj si prizadeva za to, da se bodo vsa pomembna ribištva upravljala v okviru teh organizacij;

24.  poziva Komisijo, naj več sredstev dodeli regionalnim organizacijam za upravljanje ribištva, saj imajo te ključno vlogo v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu;

25.  je zaskrbljen, ker za nekatera ribištva, zlasti za skupne staleže, ki jih ni na odprtem morju, še vedno ni dejanskega foruma za regionalno sodelovanje in upravljanje; meni, da je to zelo problematično, zlasti kar zadeva staleže malih pelagičnih vrst v zahodni Afriki, saj so ti staleži strateškega pomena za prehransko varnost, kot je navedeno v svetovalnem mnenju Mednarodnega sodišča za pomorsko mednarodno pravo(4);

26.  poziva EU, naj uporabi svoj vpliv in zagotovi, da se bodo vsa ribištva regionalne razsežnosti upravljala v okviru regionalnih organizacij za upravljanje ribištva; zlasti jo poziva, naj se zavzema za to, da Odbor za ribištvo za vzhodni srednji Atlantik namesto svetovalnega regionalnega svetovalnega organa FAO za ribištvo postane polnopravna regionalna organizacija za upravljanje ribištva s pristojnostjo odločanja;

27.  je prepričan, da mora EU glede na to, da imajo flote EU dostop do drugih vrst ribištva (npr. za pridnene vrste), spodbujati ukrepe, ki veljajo za vse, da se zagotovi skladnost med industrijskimi in neindustrijskimi ribolovnimi flotami, zaradi česar bo morda potreben sistem razdelitve na območja, ki bo omogočil zaščito lokalnega neindustrijskega ribolovnega sektorja;

28.  poziva, naj se opravi več študij o globokomorskih vrstah in habitatih, zlasti tistih, ki so še posebej občutljivi ali so bistveni za dolgoročno vzdržnost ekosistemov, ter naj se te vrste in habitati bolje zaščitijo;

29.  spodbuja Komisijo, naj spodbuja uravnoteženo dodeljevanje dostopa v okviru regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, pri čemer je treba upoštevati okoljske in socialne učinke, potrebe po prehranski varnosti ter željo držav v razvoju, da razvijajo svoje ribištvo; ugotavlja, da je treba v vsako ponovno dodeljevanje dostopa vključiti vse flote, tako flote za ribolov v oddaljenih vodah kot tudi nacionalne flote, poleg tega mora to dodeljevanje temeljiti na ustreznih merilih za dodelitev, ki jih je razvila ustrezna regionalna organizacija za upravljanje ribištva;

30.  pozdravlja zahtevo v temeljni uredbi, da morajo za vse tuje flote, ki svojo dejavnost opravljajo v državi, s katero ima EU sklenjen sporazum o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, veljati podobni pogoji za dostop, ki spodbujajo trajnostno ribištvo, saj je to pomemben ukrep, s katerim se bo zagotovilo, da bodo druge flote, ki lovijo v oddaljenih vodah, delovale v skladu z enakimi standardi kot flote EU, namesto da te standarde spodkopavajo; spodbuja Komisijo, naj odločno spremlja izpolnjevanje te zahteve;

31.  poziva EU, naj svojo mrežo sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu in pogajanja v okviru regionalnih organizacij za upravljanje ribištva izkoristi za to, da zagotovi, da bodo partnerske države omejile dostop do presežnih staležev za vse flote za ribolov v oddaljenih vodah, kakor se to zahteva na podlagi Konvencije Združenih narodov o pomorskem mednarodnem pravu in skupne ribiške politike ter kakor to počne EU, in naj flotam, ki delujejo v skladu z okoljsko in socialno najbolj trajnostno prakso za posamezno regijo in staleže, zagotovi preferenčni dostop;

32.  je zaskrbljen zaradi morebitne prekinitve ribolovnih dejavnosti med dvema protokoloma, če se bodo pogajanja o novem protokolu zavlekla; poziva Komisijo, naj zagotovi pravno in ekonomsko varnost nosilcev dejavnosti, tako da zagotovi neprekinjenost ribolovnih dejavnosti med dvema protokoloma;

33.  priznava pomen vzpostavitve širšega okvira z državami v razvoju, ki ne zajema le ribištva, temveč tudi predhodna in sledeča področja dobavne verige;

34.  spodbuja EU, naj se ne pogaja za sporazume o partnerstvu o trajnostnem ribištvu z državami, v katerih je korupcija sprejemljiva;

35.  priznava pomen vzpostavitve širšega okvira z državami v razvoju, ki ribištvo povezuje z drugimi razvojnimi področji;

36.  meni, da je priznavanje ribolovnih dovoljenj prek diplomatskih poti pomembno;

37.  priznava, da je ribištvo, zlasti neindustrijsko ribištvo, pomembno za države v razvoju, saj prispeva k prehranski varnosti, lokalnemu gospodarstvu in zaposlovanju moških in žensk, kar pa ne posega v vlogo industrijskih ribiških dejavnosti, ki se izvajajo odgovorno in pregledno, pri zagotavljanju družbeno-gospodarskega razvoja obalnih območij in pri oskrbi z ribiškimi proizvodi;

38.  poudarja, da mora EU spoštovati svojo obveznost, da s pomočjo vseh svojih politik, ki vplivajo na ribištvo v državah v razvoju (pomoč, trgovina, ribištvo), v teh državah spodbuja okoljsko in socialno trajnostno ribištvo;

39.  poudarja pomen vključitve žensk v celotno vrednostno verigo, od financiranja do predelave in/ali trženja ribiških proizvodov; meni, da se bo s spodbujanjem dostopa žensk do teh dejavnosti okrepila njihova ekonomska moč in družbena vloga, kar bo pomembno prispevalo k zmanjševanju razlik med spoloma; vztraja, da je treba v odnosih EU z državami v razvoju večjo pozornost nameniti prednostnim nalogam v zvezi z enakostjo;

40.  poudarja, da je treba spodbujati lokalni razvoj, in sicer s pomočjo sektorske podpore, povečanjem vloge ribištva partnerskih držav, zlasti s krepitvijo trajnostne akvakulture, razvojem in ohranjanjem neindustrijskega ribolova, izboljšanjem znanstvenega znanja o stanju staležev rib in spodbujanjem pobud lokalnih udeležencev iz zasebnega sektorja; poziva EU, naj v okviru sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu spodbuja dobro upravljanje, zlasti dobro upravljanje javnih prihodkov iz ribiškega sektorja in finančnih nadomestil;

41.  meni, da bi morala EU spodbujati tretje države, začenši z državami, s katerimi se pogaja za dosego sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribolovu, naj vzpostavijo regulativni okvir za skupna podjetja EU in druge zainteresirane strani na področju ribolova, predelave in trženja; meni, da je takšen okvir najboljše sredstvo, da se zagotovi, da se bodo skupna podjetja ustanavljala in bodo delovala v skladu z visokimi standardi v zvezi s trajnostjo in preglednostjo, kot to spodbuja reformirana skupna ribiška politika, ter zagotavlja boljšo pravno stabilnost za subjekte EU pri podpiranju trajnostnega razvoja ribištva v tretjih državah;

42.  vztraja, da morajo biti preglednost, odgovornost in sodelovanje deležnikov najpomembnejši elementi v odnosih med EU in tretjimi državami na področju ribištva;

43.  poudarja, da morajo biti evropske naložbe v ribištva tretjih držav pod krinko skupnih podjetij vključene v skupno ribiško politiko; poudarja, da bi morala EU prek sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu spodbujati dialog s partnerskimi državami o vzpostavitvi regulativnega okvira, da bi zagotovili, da bi skupna podjetja v sektorju ribolova, predelave in trženja, ustanovljena s partnerji iz EU ali drugih držav, delovala pregledno in ne bi tekmovala z lokalnimi obrtniki in bi prispevala k razvojnim ciljem posamezne države.

44.  upošteva poročilo Računskega sodišča, v katerem je poudarjeno, da je neizkoriščenost kvot v zvezi s tonažo, ki so bile nedavno sprejete v nekaterih protokolih, povzročila visoke stroške; zato poziva Komisijo, naj na tem področju v največji možni meri prepreči nepotrebne stroške za proračun EU;

45.  meni, da bi moral imeti Parlament dejavnejšo vlogo, kot jo ima na podlagi sedanjega postopka odobritve, in vztraja, da ga je treba v vseh fazah postopka sklenitve ali podaljšanja sporazumov o partnerstvu v ribiškem sektorju nemudoma in izčrpno obveščati, da se povečata preglednost in demokratična odgovornost protokolov;

46.  priznava pomen zunanje razsežnosti skupne ribiške politike za ustvarjanje delovnih mest v EU in partnerskih državah, tudi z najemanjem lokalne posadke v okviru sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu; spodbuja plovila EU, naj po možnosti ulov za začetno predelavo raztovorijo v partnerskih državah; poziva, naj se instrumenti za zaščito delavcev in dostojne delovne pogoje vključijo v evropske uredbe na področju ribolova (zlasti glede na Konvencijo Mednarodne organizacije dela št. 188) in v sporazume o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, da se zagotovijo enaki delovni pogoji, plačilo, varstvo pravic delavcev in raven usposabljanja za državljane EU in drugih držav;

47.  toplo pozdravlja določbe o preglednosti v najnovejšem protokolu z Mavretanijo, saj se v njem država zavezuje, da bo objavila vse sporazume z državami ali zasebnimi subjekti, ki tujim plovilom zagotavljajo dostop do mavretanske izključne ekonomske cone, in poziva, naj se takšne določbe o preglednosti vključijo v vse sporazume o partnerstvu o trajnostnem ribištvu;

48.  toplo pozdravlja tudi dejstvo, da protokol z Mavretanijo EU zagotavlja prednostni dostop do ribolovnih presežkov v tej državi, in spodbuja Komisijo, naj v pogajanjih o protokolih z drugimi tretjimi državami sledi temu zgledu, pri čemer naj upošteva stroge zahteve v zvezi s trajnostjo, ki jih morajo izpolnjevati flote EU;

49.  odločno spodbuja Komisijo, naj zagotovi, da se bodo podobne določbe v zvezi s preglednostjo vključile v prihodnje protokole, kar bo omogočilo precej večjo preglednost v zvezi s skupnim ribolovnim naporom in pogoji za dostop; poziva, naj se posredujejo informacije o vsem ulovu plovil iz flot, ki imajo dovoljenje za ribolov v mavretanskih vodah, ter naj se objavijo pogoji za dostop;

50.  poziva Komisijo, naj v okviru mednarodnih organov, v katerih sodeluje, spodbuja druge tretje države, da objavijo tudi pogoje drugih sporazumov, ki jih sklenejo z drugimi državami ali zasebnimi subjekti, vključno z identiteto plovil z dovoljenjem za ribolov ter njihovimi dejavnostmi in ulovom; prav tako spodbuja tretje države, naj upoštevajo resolucije regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, ki spodbujajo preglednost ribiških sporazumov;

51.  spodbuja druge tretje države, naj upoštevajo priporočila, resolucije in sklepe regionalnih organizacij za upravljanje ribištva, ki spodbujajo preglednost ribiških sporazumov v okviru izključnih ekonomskih con;

52.  meni, da bi morala Komisija čim prej izboljšati preglednost, za kar bi morala vzpostaviti podatkovno bazo, ki bi zajemala vse zasebne sporazume med lastniki plovil iz EU in lokalnimi ali regionalnimi organi ali oblastmi ali tretjimi državami, ki se nanašajo na dostop do ribištva tretjih držav, vključno s pogoji dostopa, dovoljeno zmogljivostjo flote, identiteto plovil in njihovih ribolovnih dejavnosti, ter da bi morala biti ta baza javno dostopna, razen tistih delov, ki vsebujejo poslovno občutljive informacije;

53.  ugotavlja, da lastniki plovil sklepajo zasebne sporazume z vladami tretjih držav, ki ne sodijo na področje uporabe skupne ribiške politike; je zaskrbljen, ker Komisija o tovrstnih sporazumih ni sistematično obveščena; je zaskrbljen, da bi lahko to v določenih okoliščinah povzročilo nelojalno konkurenco lokalnim ribiškim skupnostim držav v razvoju in lastnikom plovil iz EU, ki obratujejo v skladu z dvostranskimi sporazumi;

54.  meni, da bi bilo treba plovilom, ki ribolov izvajajo v skladu z določbami sporazuma o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, vendar ne izpolnjujejo svojih obveznosti, kot je posredovaje podatkov državam članicam v skladu s pogoji ribolovnega dovoljenja, naložiti kazni iz uredbe o nadzoru ribolova in uredbe o nezakonitem, neprijavljenem in zakonsko nedovoljenem ribolovu, po potrebi tudi tako, da se jim ribolovno dovoljenje ne izda;

55.  meni, da je obžalovanja vredno, da so se pri prejšnjih ocenah velikosti t. i. zunanje flote uporabljale različne opredelitve za vrste plovil, ki naj se upoštevajo, zaradi česar obstoječe ocene niso primerljive med seboj in je torej nemogoče analizirati velikost in razvoj flote skozi čas, kar zelo omejuje preglednost; spodbuja Komisijo, naj oblikuje opredelitev zunanje flote, ki zajema vsa plovila, ki ribolov izvajajo v vodah zunaj EU, pri čemer naj ustrezno pozornost nameni pomembnim posebnostim sporazumov s severnimi državami, da se omogoči časovna primerjava;

56.  ugotavlja, da kljub vlogi generalne komisije za ribištvo v Sredozemlju razlike med predpisi, ki se uporabljajo za flote EU in tretjih držav, ki obratujejo v istih vrstah ribištva, ribičem EU povzročajo velike težave; meni, da mora EU okrepiti svoja prizadevanja v Sredozemlju in tesneje sodelovati z lokalnimi organi, regionalnimi organizacijami, znanstvenimi ustanovami, opazovalnimi skupinami in ribiškimi grozdi posameznih držav; meni, da mora EU pomagati pri reševanju sporov med plovili v Sredozemlju, in poziva Komisijo, naj preuči možnosti za podporo in pomoč ribičem, ki so pogosto v sporu s plovili tretjih držav, in naj tesneje sodeluje z državami v južnem Sredozemlju;

57.  pozdravlja nedavno objavo imen plovil, ki plujejo pod zastavo EU in imajo dovoljenje za ribolov zunaj voda EU, ter vztraja, da mora Komisija sproti objavljati te informacije, vključno s podatki o njihovih dejavnostih in ulovu;

58.  ugotavlja, da je preglednost prvi pogoj za posvetovanje z deležniki v ribištvu, zlasti z delovno silo, ki se preživlja z ribolovom, in njihovo ozaveščeno udeležbo; meni, da je treba to posvetovanje in udeležbo spodbujati v okviru sporazumov o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, vključno s pogajanji o sporazumih in protokolih, pri njihovem izvajanju, dodeljevanju in uporabi sektorske podpore, delu v regionalnih organizacijah za upravljanje ribištva in izvajanju projektov razvojnega sodelovanja;

59.  je seznanjen s tem, da temeljna uredba vsebuje določbo, ki od plovil, ki se izpišejo iz registra EU in se nato vanj spet vpišejo, zahteva, da navedejo informacije o svojih dejavnostih pred ponovnim vpisom; meni, da bi bilo treba to zahtevo okrepiti, tako da bi moralo vsako plovilo pred vpisom v register Komisiji predložiti podatke o vseh zastavah, pod katerimi je plulo, ter da bi bilo treba te podatki vnesti v podatkovno bazo registra flote Skupnosti;

60.  priznava delo, opravljeno na ravni EU, v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko nedovoljenemu ribolovu, ki ogroža staleže rib in pomeni nepošteno konkurenco ribičem, ki svojo dejavnost izvajajo zakonito; priznava prispevek uredbe o nezakonitem, neprijavljenem in zakonsko neurejenem ribolovu k spodbujanju trajnostnega ribolova na svetovni ravni; meni, da je EU zaradi svoje odločilne vloge, ki jo ima kot svetovni trg za ribe, zmožna pridobiti podporo drugih držav, tudi tistih, s katerimi je sklenila sporazum o partnerstvu o trajnostnem ribištvu, in mednarodnih akterjev ter zagotoviti skupni pristop in učinkovit svetovni sistem za boj proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu;

61.  spodbuja razvoj edinstvenega mednarodnega sistema za registracijo vseh plovil, ki pljujejo v mednarodnih vodah;

62.  vztraja, da je treba uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in zakonsko neurejenem ribolovu uporabljati dosledno, objektivno in pregledno ter na nediskriminatoren in usklajen način, da se zagotovijo enaki konkurenčni pogoji za flote in države, in spodbuja Komisijo in države članice, naj ravnajo v skladu s tem; poleg tega meni, da se uredba, če naj bo uspešna, ne sme podrejati kratkoročnim potrebam trgovinske politike EU ali se uporabljati kot orodje za nepošteno povečanje konkurenčnosti izvajalcev ribiške dejavnosti iz EU;

63.  poziva Komisijo, naj preuči vključitev določb o delovnih pogojih v uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in zakonsko neurejenem ribolovu;

64.  poudarja, da bi morali sporazumi o partnerstvu o trajnostnem ribištvu zagotoviti popolno sledljivost proizvodov morskega ribištva;

65.  meni, da bi morali dvostranski in večstranski trgovinski sporazumi, ki jih sklene EU, spodbujati okoljsko trajnostne in socialno pravične pogoje za ribiško proizvodnjo v tretjih državah, na katere se nanašajo sporazumi, z uporabo ustreznih kvantitativnih in kvalitativnih omejitev dostopa do trga EU, tako da se ne ogrozi napredek, dosežen s to uredbo v boju proti nezakonitemu, neprijavljenemu in zakonsko neurejenemu ribolovu; meni tudi, da bi bilo treba zahtevati izpolnjevanje teh pogojev za dajanje vseh rib ali ribiških proizvodov na evropski trg in da bi bilo treba vse ribe ali ribiške proizvode, pri katerem ni jamstva, da izpolnjujejo te pogoje ali zahteve za varstvo potrošnikov, prepovedati na evropskih trgih;

66.  meni, da bi morali biti gospodarski, socialni in okoljski pogoji, ki prevladujejo pri pridobivanju in predelavi rib, jasni za potrošnika;

67.  predlaga, naj določbe dvostranskih in večstranskih sporazumov vključujejo izrecen sklic na uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in zakonsko neurejenem ribolovu, vključno s standardi, ki jih ta vsebuje; priporoča Komisiji, naj predlaga začasno prekinitev trgovinskih odnosov s tretjo državo, opredeljeno v skladu s členom 31 te uredbe;

68.  poziva Komisijo, naj v uredbo o nezakonitem, neprijavljenem in zakonsko neurejenem ribolovu vključi sistem, podoben sistemu TRACES (Trade Control and Expert System), za potrjevanje in navzkrižno preverjanje podatkov v zvezi s potrdili o ulovu in plovili ali za določanje minimalnega odstotka za preverjanje uvoza predelanih proizvodov;

69.  meni, da je treba izdati podrobna navodila državam z rumenim ali rdečim kartonom in spremljati njihov napredek;

70.  pozdravlja upoštevanje ribiških plovil kot ranljivih v okviru operacije Atalanta ter zahteva stalno podporo in zaščito za floto EU;

71.  meni, da mora biti cilj pogajanj OZN za novi sistem mednarodnega upravljanja oceanov na območjih zunaj nacionalne pristojnosti doseganje sistema, ki omogoča preučevanje ter pravično, trajnostno in previdno uporabo virov mednarodnih oceanov, vključno s stalnim prizadevanjem za opredelitev ekološko ali biološko pomembnih morskih območij, da se uveljavi povezano omrežje zaščitenih morskih območij;

72.  želi spomniti, da mora Komisija kot varuhinja Pogodb skrbeti za to, da države članice v okviru zunanjih dejavnosti svojih državljanov in plovil izpolnjujejo obveznosti potrebne skrbnosti, in poziva EU, naj upošteva najnovejše svetovalno mnenje Mednarodnega sodišča za pomorsko mednarodno pravo, v katerem je bila EU priznana kot država zastave v okviru dvostranskih sporazumov;

73.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 354, 28.12.2013, str. 22.
(2) UL L 149, 20.5.2014, str. 1.
(3) UL C 419, 16.12.2015, str. 175.
(4) Svetovalno mnenje Mednarodnega sodišča za pomorsko pravo z dne 2. aprila 2015, podano na zahtevo Podregionalnega odbora za ribištvo (SRFC): https://www.itlos.org/fileadmin/itlos/documents/cases/case_no.21/advisory_opinion/C21_AdvOp_02.04.pdf

Pravno obvestilo