Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2015/2226(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0285/2016

Predložena besedila :

A8-0285/2016

Razprave :

PV 27/10/2016 - 6
CRE 27/10/2016 - 6

Glasovanja :

PV 27/10/2016 - 8.10
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2016)0427

Sprejeta besedila
PDF 323kWORD 67k
Četrtek, 27. oktober 2016 - Strasbourg Končna izdaja
Kako je mogoče s skupno kmetijsko politiko povečati ustvarjanje delovnih mest na podeželju
P8_TA(2016)0427A8-0285/2016

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 27. oktobra 2016 Kako je mogoče s skupno kmetijsko politiko povečati ustvarjanje delovnih mest na podeželju (2015/2226(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije o zaposlenosti na podeželskih območjih: zapolnjevanje vrzeli v zaposlovanju (COM(2006)0857),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za kmetijstvo in razvoj podeželja in mnenj Odbora za zaposlovanje in socialne zadeve ter Odbora za pravice žensk in enakost spolov (A8-0285/2016),

A.  ker podeželje predstavlja več kot 77 % ozemlja EU in ker so tam številna delovna mesta, ki jih pogosto ni mogoče preseliti in so povezana s kmetijstvom in živilskopredelovalno industrijo;

B.  ker kmetijstvo in kmetijsko-živilska industrija skupaj predstavljata 6 % BDP Evropske unije, 15 milijonov podjetij in 46 milijonov delovnih mest;

C.  ker se je število kmetov na podeželju v zadnjih nekaj desetletjih v mnogih evropskih državah drastično zmanjšalo, zmanjšuje pa se tudi dohodek kmetov in drugih kmetijskih delavcev, število delovnih mest v kmetijstvu pa je še naprej upadalo; ker je vložek dela v kmetijstvu v EU-28 med letom 2005 in 2014 upadel za skoraj četrtino (–23,6 %)(1);

D.  ker je kmetijstvo sicer še vedno najbolj razširjena oblika rabe tal v Evropi, a dandanes zaposluje le majhen delež aktivnega prebivalstva, ki živi na podeželju; ker je diverzifikacija rabe tal na podeželju, ki funkcijo ustvarjanja gospodarskih dejavnosti združuje s funkcijami zagotavljanja življenjskega prostora in rekreativnih dejavnosti ter varstva in ohranjanja narave, velik izziv v smislu razvoja in zaposlovanja v različnih podeželskih regijah Unije; ker se, kar zadeva upadanje števila prebivalcev, na nekaterih območjih sicer že nekaj let kaže demografski preobrat in se povečuje pritok ljudi, ki želijo živeti na podeželju, kar najpogosteje spremlja pojav naseljevanja na primestnih območjih, ker pa je hkrati opazna tudi težnja k upadanju v veliko manj razvitih regijah, kjer je problem oddaljenost, podpiranje razvoja in zaposlovanja pa je težje;

E.  ker se na mnogih podeželskih območjih srečujejo z vrsto izzivov, kot so nizki dohodki, negativna stopnja rasti prebivalstva, pomanjkanje delovnih mest in visoka stopnja brezposelnosti, počasen razvoj v terciarnem sektorju, pomanjkanje predelovalnih zmogljivosti za živila, skromne spretnosti ter omejen kapital;

F.  ker več kot devet od desetih Evropejcev meni, da sta kmetijstvo in podeželje pomembna za njihovo prihodnost;

G.  ker je dohodek na enoto dela za kmetijske dejavnosti relativno nizek, kar je zaskrbljujoče;

H.  ker je gospodarska kriza prizadela vse dele Evrope, a nobenega bolj kot podeželje;

I.  ker je Evropska unija v luči sedanje gospodarske krize delovna mesta – zlasti prek Evropskega sklada za strateške naložbe (EFSI) – uvrstila med svoje ključne prednostne naloge in ker mora SKP v zvezi s tem postati učinkovitejša, njeno legitimnost PA je treba ponovno potrditi kot eno glavnih orodij za ukrepanje EU, namenjeno ohranjanju in ustvarjanju delovnih mest in konkurenčnosti na podeželju, zlasti v kmetijskem sektorju; ker je treba v zvezi s tem oceniti, v kolikšni meri SKP vpliva na ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest na podeželju;

J.  ker je nujno treba ohraniti strukturo dveh stebrov v skupni kmetijski politiki, saj prvi steber preprečuje odseljevanje z malih in družinskih kmetij iz tega sektorja in ohranja delovna mesta v kmetijskem sektorju, medtem kot finančna sredstva iz drugega stebra zagotavljajo ustvarjanje delovnih mest v drugih panogah, kot so turizem, predelava hrane in drugi povezani sektorji;

K.  ker se evropsko kmetijstvo sooča z vrsto izzivov v zvezi s pridelavo hrane in prehransko varnostjo, okoljem, biotsko raznovrstnostjo, trajnostjo, energetskim preobratom in podnebnimi spremembami in ker je bistvenega pomena okrepiti vez med družbo in kmetijstvom, razviti inovativne rešitve za soočanje s temi izzivi, da se zagotovi odpornost in konkurenčnost sektorja, in ponovno preučiti cilje resnično javne politike, ki je v interesu vseh, saj je to eden najpomembnejših vidikov evropskega povezovanja;

L.  ker preusmeritev težišča kmetijstva k njegovi reteritorializaciji (v skladu s katero bi morala biti proizvodnja in zaposlovanje zakoreninjeni na določenem območju) predolgo ni bila deležna ustrezne pozornosti in ker je naša dolžnost, da ohranimo kmetijstvo kot ključno dejavnost moških in žensk na območjih, na katerih živijo, da bi poskrbeli za to, da bo podeželje živahno območje z veliko možnostmi za zaposlitev; ker bo s to preusmeritvijo težišča zagotovljeno tudi zdravo ravnotežje med razvojem mest in podeželja;

M.  ker se povečuje vloga mestnega in predmestnega kmetijstva ter zanimanje zanju, obenem pa se spreminja model potrošnje, ki združuje različne dejavnike, tudi minimalni okoljski odtis, visokokakovostno lokalno proizvodnjo in priznavanje vrednosti dela, ki ga opravljajo mali in regionalni proizvajalci;

N.  ker so elementi, na katerih temelji zadnja reforma SKP, omogočili preusmeritev in pravičnejšo porazdelitev pomoči med države članice in posamezne kmetijske sektorje ter so potrdili gospodarsko in družbeno-stabilizacijsko vlogo SKP za kmetije in podeželje;

O.  ker so študije pokazale, da neposredna plačila prek prvega stebra sicer neposredno ne ustvarjajo delovnih mest, da pa imajo pomembno vlogo pri ohranjanju delovnih mest in ohranjanju kmetov na podeželju; ker bi 30 % evropskih kmetov moralo prenehati s svojo dejavnostjo in se moralo umakniti iz kmetijskega sektorja, če bi bil ta podporni ukrep ukinjen; ker ta plačila ohranjajo male kmete in podeželje pri življenju;

P.  ker je podpora v obliki neposrednih plačil za kmete na obrobnih območjih, ki kmetujejo na slabših kmetijskih zemljiščih ali na manjvrednih kmetijskih zemljiščih, bistvena pri zagotavljanju, da ti kmetje ostanejo na podeželju in se lahko dostojno preživljajo, pa tudi pri zagotavljanju, da ta zemljišča ostanejo zaščitena in prispevajo k privabljanju turizma na ta območja;

Q.  ker je glavni cilj prvega stebra prenovljene SKP zanesljiva preskrba s hrano, ki pripomore k ohranjanju sedanje ravni zaposlenosti v kmetijstvu, in ker je treba za kar najbolj pozitiven vpliv te podpore zagotoviti bolj pošteno porazdelitev plačil iz prvega stebra;

R.  ker so sodeč po izkušnjah na terenu mogoče druge vrste kmetijskega razvoja, ki zagotavljajo boljše rezultate v smislu kakovosti hrane ter agronomske, okoljske in družbeno-gospodarske uspešnosti, ki je pomembna za podporo in spodbujanje raznolikosti kmetijskih sistemov, male in srednje velike kmetije pa so na splošno bolj raznolike, inovativne in zelo prožne, pogosto so dobro organizirane v smislu oblikovanja skupin proizvajalcev in zadrug in koristijo skupnostim, v katerih se nahajajo, s tem pa podpirajo podeželsko gospodarstvo, ki je ključnega pomena za razvoj evropskega kmetijstva;

S.  ker sedanja kriza dokazuje, da je treba v okviru tržno usmerjene SKP nujno ohraniti skupno organizacijo kmetijskih trgov in opredeliti nove prilagojene regulativne instrumente, da bi zagotovili stabilnost cen ter ohranili delovna mesta in dohodek v kmetijstvu;

T.  ker evropski kmetje delujejo na vse bolj globaliziranem trgu in so zato bolj izpostavljeni nestanovitnosti cen kot drugi sektorji;

U.  ker sedanji plačilni sistem v prehranski verigi ne zagotavlja trajnostne porazdelitve dodane vrednosti, pogosto pa tudi določa dohodke primarnih proizvajalcev, ki ne zadostujejo niti za kritje njihovih stroškov;

V.  ker je za podeželje v primerjavi z mestnimi območji po navadi značilna statistično višja stopnja brezposelnosti in znatno nižji dohodki prebivalcev, manj privlačna infrastruktura in slabši dostop do storitev, ki jih je zaradi manjše gostote prebivalstva in dostopnosti dražje zagotavljati;

W.  ker mora ustvarjanje delovnih mest na podeželju potekati v okviru trajnostne politike, ki je prilagojena posebnim ozemljem ter vključuje ohranjanje in razvoj kmetijskih dejavnosti in dejavnosti, ki so posredno povezane s kmetijstvom in gozdarstvom, pa tudi dejavnosti na podeželju, ki ustvarjajo socialne vezi med različnimi deležniki in krepijo solidarnost med njimi, hkrati pa izboljšujejo okolje;

X.  ker prihodnost podeželja ni odvisna samo od razvoja kmetijskega sektorja, temveč je povezana tudi z diverzifikacijo in ohranjanjem drugih gospodarskih dejavnosti, kot so na primer gozdarstvo, obrt in razvoj malih in srednjih podjetij in integriranih proizvodnih zmogljivosti, kmečki turizem, rekreativne, izobraževalne in športne dejavnosti (npr. jahanje) in trajnostna raba kmetijskih in gozdnih virov (vključno z odpadki) pri proizvodnji energije iz obnovljivih virov ali organskih snovi in proizvodov na osnovi ekoloških procesov; ker sta potrebna decentralizirana in celostna lokalna politika, vezana na družbeno-gospodarske vidike ter na identiteto in kulturo podeželja, in resnično teritorialni sistem, s katerim se skušajo ustvariti sinergije in s skupnimi in medsektorskimi pristopi skupaj graditi na podeželskih virih, vključno z uporabo drugih skladov EU za spodbujanje razvoja podeželja in zaposlovanja, pri čemer je treba hkrati zagotoviti, da je na voljo podeželska infrastruktura;

Y.  ker se je zaradi tega nujno treba osredotočiti na to, da so številna delovna mesta povezana z določenim krajem in da določenih kmetijskih dejavnosti (npr. gozdarstvo) ni mogoče preseliti in vključujejo živilske in neživilske storitve, kot so ohranjanje krajine in vodnih virov, pa tudi upravljanje z njimi;

Z.  ker je treba podpirati zlasti majhne družinske kmetije, tj. posamezne kmete, ki svojo kmetijo – sami ali skupaj z drugimi – vodijo odgovorno, neodvisno in učinkovito in ki so zmožni morebitne težave rešiti tako, da v odziv na stalne strukturne spremembe v kmetijskem sektorju prilagodijo svojo proizvodnjo in/ali metode proizvodnje ter svoje dejavnosti po potrebi diverzificirajo;

AA.  ker bi bilo treba potencial žensk, ki delajo in/ali vodijo podjetje na kmetijskih in podeželskih območjih, analizirati, evidentirati in spodbujati z vsemi politikami EU, zaradi nobene od teh politik pa ne bi smele biti prikrajšane, saj bo to ženskam omogočilo, da postanejo gonilo razvoja in inovacij, s tem pa bodo celotnemu sektorju pomagale pri izhodu iz krize; ker bi morale biti ženske udeležene pri razvojnih načrtih za ta sektor na lokalni in regionalni ravni, da bi bile vanje vključene potrebe, izkušnje in vizije žensk, ki bi morale biti opremljene s spretnostmi, potrebnimi za aktivno sodelovanje pri oblikovanju teh načrtov;

AB.  ker je bilo leta 2010 le 7,5 % kmetov mlajših od 35 let in je danes več kot 4,5 milijona tistih, ki vodijo kmetijo, starejših od 65 let in so v členih 50 in 51 Uredbe (EU) št. 1307/2013 v zvezi s SKP določbe za podporo generacijske prenove v kmetijstvu;

AC.  ker imajo ženske na podeželju v številnih državah članicah omejen dostop do zaposlitve v kmetijstvu in v drugih sektorjih trga dela, plačna vrzel pa je večja kot na drugih področjih, čeprav so ženske izjemno pomembne za razvoj podeželja in socialno življenje na podeželju, zlasti na kmetijah, ki izvajajo diverzifikacijo svojih dejavnosti (kmečki turizem, visokokakovostni proizvodi, rekreativne, izobraževalne in športne dejavnosti ter druge storitve); ker je lahko žensko podjetništvo s socialnega, gospodarskega in ekološkega vidika pomemben steber trajnostnega razvoja na podeželju; ker je neenak dostop do zemljišč dejavnik, ki omejuje možnosti žensk, da bi ustanovile podjetje v kmetijskem sektorju; ker v Evropi v povprečju 29 % kmetij vodijo ženske;

AD.  ker se industrijsko goji le malo sort poljščin; ker lokalne pasme in sorte pomagajo ohranjati biotsko raznovrstnost in načine preživljanja ljudi v posamezni regiji, pa tudi lokalno proizvodnjo;

AE.  ker mora podeželje postati privlačnejše za nove generacije, in sicer s spodbujanjem izobraževanja, usmerjenega v inovacije ter modernizacijo poklica in tehnologij;

AF.  ker upošteva splošni okvir za oceno trajnosti sistemov za prehrano in kmetijstvo, ki ga je razvila organizacija FAO;

AG.  ker se lahko Evropski kmetijski sklad za razvoj podeželja (EKSRP) uporabi za poklicno usposabljanje in pridobivanje spretnosti na različnih področjih dejavnosti na podeželju;

V okviru sedanje SKP

1.  poziva vse države članice, naj mladim kmetom nudijo dolgoročne možnosti za obravnavanje vprašanja odseljevanja s podeželja, naj uvedejo celovito strategijo generacijske prenove in v ta namen v celoti izkoristijo možnosti za podporo mladim kmetom in novim kmetom, tudi zunaj družinskega okvira, ki so na voljo v novi SKP, predvsem s podpornimi ukrepi za mlade kmete iz prvega ali drugega stebra, novim kmetom, starejšim od 40 let, pa naj olajšajo ustanovitev kmetije in izvajanje njihovih dejavnosti; ugotavlja tudi, da morajo tudi te ukrepe dopolnjevati določbe nacionalnih politik (o rabi zemljišč, obdavčevanju in socialni varnosti itd.), s katerimi se morajo tudi skladati, .), kar velja tudi za podporo v skladu s členoma 50 in 51 Uredbe (EU) št. 1307/2013;

2.  ugotavlja, da veliko večino neposrednih plačil SKP prejmejo najbogatejše kmetije, pri čemer je v letu 2014 le 13 % upravičencev prejelo kar 74 % neposrednih plačil SKP; meni, da to ne pripomore k ustvarjanju delovnih mest v kmetijstvu, saj so majhne kmetije bolj delovno intenzivne in 53 % kmetijskih delavcev dela na kmetijah, ki so po gospodarski velikosti klasificirane kot male; poziva k boljši porazdelitvi plačil SKP za male kmete;

3.  spodbuja države članice, naj okrepijo podporo malim in srednjim kmetijam, zlasti z večjo uporabo prerazporeditvenega plačila; jih nadalje poziva, naj ustvarijo spodbude za učinkovito organizirana podjetja in za tista, ki uporabljajo pravne instrumente za povezovanje podjetij;

4.  meni, da je treba v okviru SKP bolj upoštevati geografsko prikrajšana območja (kot so gorska območja, čezmorska ozemlja, najbolj oddaljena območja in občutljiva naravna območja), saj je tam ohranitev kmetijstva bistvenega pomena za gospodarski, socialni in okoljski razvoj, pri katerem je v ospredju zaposlovanje; dodaja pa tudi, da je treba pri tej politiki upoštevati novo dinamiko naseljevanja na primestnih območjih, katerim je treba pomagati pri premoščanju težav, povezanih z njihovimi posebnostmi;

5.  opozarja, da države članice na veliko uporabljajo možnost dodelitve vezane pomoči (ki zagotavlja delovna mesta na območjih z omejenimi možnostmi, s tem ko omogoča razvoj in ohranitev proizvodnje na določenem območju), ter jih poziva, naj povečajo delež tovrstne pomoči za aktivne kmete, poskrbijo za to, da bo bolj prožna, in je več predvidijo za povečanje proizvodnje rastlinskih beljakovin v EU, ki je trenutno odvisna od uvoza te surovine iz tretjih držav; poleg tega predlaga, da bi lahko raven prostovoljnih vezanih plačil prilagodili v skladu s stopnjo zaposlenosti v pridelavi posamezne kulture, s čimer bi dodatno podprli kulture, za proizvodnjo katerih je potrebno največ delovne sile;

6.  poudarja, da v veljavnem programskem obdobju in v skladu s programom za razvoj podeželja obstaja možnost usmerjene pomoči za gojenje lokalnih sort in rejo lokalnih pasem ter s tem spodbujanje regionalnega zaposlovanja in ohranjanje biotske raznovrstnosti; poziva države članice, naj uvedejo mehanizme, s katerimi bodo skupinam in organizacijam proizvajalcev in rejcev, ki gojijo lokalne sorte in redijo lokalne pasme, omogočile prejemanje usmerjene pomoči;

7.  opozarja, da je treba uveljaviti okoljsko razsežnost neposredne pomoči ter da mora to potekati v okviru zagotavljanja trajnosti in vzdržnosti kmetij in prispevati k ustvarjanju novih delovnih mest, med drugim na področju ohranjanja biotske raznovrstnosti, kmečkega turizma in upravljanja krajine, na primer prek podeželskih posestev in zgodovinskih rezidenc; poziva EU, naj poskrbi za poenostavitev in za to, da bo izvajanje okoljskih predpisov enostavno, razumljivo in brez težav; opozarja, da okoljska razsežnost ne sme privesti do zmanjšanja ali opustitve kmetijske proizvodnje, kar je še posebej občutljivo v gorskih in obrobnih območjih;

8.  meni, da bi morala Unija – zaradi visoke umrljivosti čebel v več državah članicah EU in njihove bistvene vloge kot opraševalcev za prehransko varnost in gospodarstvo številnih poljedelskih sektorjev – temu sektorju nuditi večjo pomoč, tako da sprejme resnično evropsko strategijo za obnovo populacije čebel; dodaja, da za to ne bi bile potrebne velike naložbe, bi pa bilo ustvarjenih veliko delovnih mest, bodisi prek diverzifikacije dejavnosti na že obstoječih kmetijah bodisi z ustanovitvijo novih specializiranih kmetij, za vzdržnost katerih je po mnenju strokovnjakov potrebnih 200 panjev, njihov glavni namen pa bi bil vzreja določenih matic in rojev, kasneje pa tudi pridelava medu, ki ga je v EU veliko premalo; poudarja, da je ta pristop, ki temelji na različnih evropskih strategijah (za inovacije, socialno vključevanje in ustvarjanje delovnih mest), popolnoma skladen z željo po preusmeritvi skupne kmetijske politike ter z razvojem kmetijstva v smeri večje trajnosti;

9.  ugotavlja, da bo treba za ohranitev delovnih mest na kmetijah v sektorju začeti uporabljati nova orodja za upravljanje s tveganji in bolj uporabljati orodja, kot so organizacije proizvajalcev v okviru enotne skupne ureditve trgov (SUT) in drugega stebra, da bi se lahko bolje odzivali na nestanovitnost in zahteve globalnega trga; meni, da je treba tržne ukrepe ter izredne krizne ukrepe in ukrepe za upravljanje s tveganji, predvidene z enotno skupno ureditvijo trgov in drugim stebrom, izvajati veliko hitreje in bolj proaktivno, pri čemer je treba proračunsko podporo EU po potrebi prilagoditi posebnemu položaju najbolj oddaljenih regij, gorskih regij in drugih regij, ki se soočajo z izzivi, povezanimi s konkurenčnostjo, da bi omejili negativne posledice padajočih cen na dohodke iz kmetijstva; opozarja, da pri izvajanju izrednih kriznih ukrepov zastavljeni cilji niso bili povsem uresničeni in da bi bilo treba pri njihovem izvajanju bolj upoštevati že obstoječo infrastrukturo in zmogljivosti držav članic; poziva Komisijo, naj v luči nedavnih kriz oblikuje hitrejše in učinkovitejše intervencijske sisteme, s pomočjo katerih bo mogoče preprečiti najhujše posledice;

10.  poziva Komisijo, naj v celoti izkoristi potencial izrednih ukrepov iz členov 219 do 122 Uredbe (EU) št. 1308/2013;

11.  meni, da je treba intervencijske cene redno prilagajati spremembam v stroških proizvodnje, če naj bi delovale kot varnostne mreže, s čimer bi lahko neposredno vplivali na dohodke proizvajalcev in nadaljevanje njihove proizvodne dejavnosti, pa tudi na zaposlovanje; poziva EU, naj v vseh velikih proizvodnih sektorjih vzpostavi preventivne instrumente, kot je opazovalna skupina za mleko, da bi zagotovili spremljanje trgov ter s tem omogočili usmerjanje proizvodnje in posredovanje v kriznih obdobjih na podlagi prožnih in odzivnih instrumentov za upravljanje trga, ki bi se uporabljali po potrebi;

12.  priznava, da lahko kratke dobavne verige, ki kmete povezujejo z lokalnimi pridelovalci spodbudijo ustvarjanje delovnih mest na podeželju, in poudarja, da sheme kakovosti, geografske označbe in ekološko kmetovanje predstavljajo priložnost za razvoj kmetijsko-živilskega sektorja ter lahko ustvarjajo delovna mesta na podeželju, zato bi jih morali ne samo zaščiti, temveč tudi razvijati, da bi ustvarili nova delovna mesta in ohranili regionalno kulturo in identiteto; poudarja, da je treba zagotoviti boljši dostop teh proizvodov do večjih trgov ter uvesti ukrepe za kakovost, promocijo in zaščito, s čimer bi izboljšali njihovo trženje ter vključitev v splošno ponudbo turističnih proizvodov na danem geografskem območju; glede na zakonodajne predloge, o katerih se razpravlja, opozarja, da ta pozitiven vpliv na gospodarstvo temelji na zaupanju potrošnikov, ki ga ne bi smele omajati spremembe, ki bi jih potrošniki lahko zaznali kot znižanje kakovosti teh proizvodov; nadalje poudarja, da so postopki za dosego teh standardov kakovosti lahko obremenjujoči in bi jih bilo treba poenostaviti;

13.  priporoča, da države članice bolj uporabljajo šesto prednostno področje drugega stebra, ki zadeva ohranjanje in ustvarjanje delovnih mest, prenos znanja ter ukrepe poklicnega in nadaljnjega usposabljanja (vključno s pripravništvom in usposabljanjem na delovnem mestu in prekvalifikacijo kmetijskih delavcev), da bi jih lahko prerazporedili za opravljanje drugih dejavnosti na podeželju, pa tudi ukrepe svetovanja in pomoči pri upravljanju za izboljšanje gospodarske in okoljske uspešnosti kmetij; poziva Komisijo in države članice, naj dodelijo pomoč za usposabljanje, da bodo kmetje, kmetijski in podeželski delavci lahko postali bolj vsestranski ter da bodo lahko razširili svoje dejavnosti in pobude in postali bolj inovativni;

14.  ugotavlja, da so sedanji programi za razvoj podeželja veliko manj usmerjeni v socialne projekte za zaščito delovnih mest kot programi v prejšnjem programskem obdobju (2007–2013), kar je posledica ukrepov, ki so jih zbrale države članice v okviru svojih programov za razvoj podeželja, in manj sredstev, predvidenih za zaposlitvene ukrepe; zato poziva k večji prožnosti pri izvajanju politike za razvoj podeželja;

15.  meni, da je treba poenostaviti izvajanje politike za razvoj podeželja, sprejeti skladnejše pristope (po modelu več skladov) in končati prakso podrobnega upravnega in finančnega nadzora, ki ga predpisujejo države članice in Komisija;

16.  poziva države članice, naj bolje oglašujejo potencial drugega stebra SKP za diverzifikacijo dejavnosti na podeželju (npr. kmečki turizem, proizvodnjo energije iz obnovljivih virov);

17.  poudarja, da se dejavnik tveganja, ki je neločljivo povezan z inovacijami, v okviru nacionalnih politik in politik Unije ne upošteva ustrezno, kar ovira inovacije in ustvarjanje delovnih mest, zlasti za številne deležnike, ki nimajo dovolj finančne moči za uspešno izvedbo inovativnih projektov;

18.  poudarja, da sta razvoj podeželja in ustvarjanje delovnih mest tesno povezana, zato poziva države članice in njihove regije, naj lokalnim in regionalnim organom, ki najbolje poznajo izzive in možnosti svojega območja, omogočijo čim več možnosti za uresničitev ciljev drugega stebra in ravnanje v skladu s prednostnimi nalogami SKP, vključno s spodbujanjem socialne vključenosti, zmanjševanjem revščine in gospodarskim razvojem; opozarja na možnost usmeritve programov za razvoj podeželja in operativnih programov na ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest ter na izboljšanje storitev na podeželju ter poziva Komisijo, naj državam članicam in njihovim regijam pomaga pri uresničevanju tega cilja; poudarja, da je treba na podeželju prilagoditi modele ekonomije delitve, da bi tako spodbudili zaposlovanje, izboljšali učinkovitost kmetijskih dejavnosti in zmanjšali stroške;

19.  poziva Komisijo in države članice, naj podprejo podjetja in zadruge socialnega gospodarstva, vključno s socialnim kmetijstvom(2), da bi spodbudili socialno vključevanje in ustvarjanje delovnih mest na podeželju; je seznanjen z ukrepi, sprejetimi v okviru pobude za socialno podjetništvo, in poziva Komisijo, naj okrepi prispevek socialnega gospodarstva k razvoju podeželja, na primer prek akcijskega načrta za socialno gospodarstvo;

20.  poudarja, da je ukrepanju v podporo demografskemu razvoju in prijaznosti do družin na podeželju treba posvetiti več pozornosti, da bi podprli družine in jim omogočili lažje usklajevanje družinskega in poklicnega življenja, tudi v zvezi z vprašanji, ki zadevajo trg dela in gospodarski razvoj na podeželju;

21.  poudarja, da je treba podpreti aktivne ukrepe in politike, ki poudarjajo pozitivno vlogo priseljevanja pri spodbujanju gospodarske rasti in socialne kohezije na podeželju;

22.  poziva Komisijo in države članice, naj sprejmejo politike, ki bodo z razvojem turizma promovirale podeželje, saj lahko turizem, če je ustrezno strukturiran in podprt s spodbudami, prispeva h kulturni, socialni in gospodarski rasti območij z znatnimi naravnimi, krajinskimi, kulturnimi in kmetijsko-živilskimi viri; poudarja, da tudi turistični razvoj podeželja in diverzifikacija kmetijskih dejavnosti (da bodo vključene izobraževalne, kulturne in rekreativne dejavnosti) spodbujata mlade k temu, da v duhu prevzemanja pobude in podjetnosti, usmerjenim v inovacije in promocijo tradicionalnih proizvodov, prevzamejo aktivno vlogo na kmetijah;

23.  poudarja, da je za spopadanje z izzivom zagotavljanja delovnih mest na podeželju in zagotovitev tega, da se kmetijstvo ponovno prizna kot ključni dejavnik teritorialnega razvoja, bistvenega pomena, da se s pomočjo sklada EKSRP in drugih evropskih skladov med različnimi področji politik ustvarijo sinergije; ugotavlja, da se lahko sredstva iz drugega stebra uporabijo kot dinamično finančno orodje za ustvarjanje večjih sinergij z alternativnimi viri in programi financiranja, da bodo na voljo na podeželju in povečali povezanost, konkurenčnost in gospodarsko diverzifikacijo, pa tudi za podporo podjetništva, pri čemer je treba upoštevati ohranjanje podeželske kulture in identitete;

24.  opozarja, da vlagatelji z nakupom kmetijskih zemljišč vse bolj ogrožajo male kmetije, ki jih vodijo lastniki; poudarja, da sta ohranitev obdelovalnih zemljišč in dostop do zemljišč ključnega pomena za vzpostavitev in razširitev kmetijskih gospodarstev ter ključnega pomena za ohranitev delovnih mest na podeželju; poudarja, da je poročilo Komisije o potrebah mladih kmetov iz novembra 2015 pokazalo, da je razpoložljivost zemljišč za nakup in najem največja težava, s katero se soočajo mladi kmetje in novi udeleženci v kmetijski panogi; zato poziva države članice, naj si izmenjujejo primere dobre prakse in razvijejo instrumente, ki bodo omogočili dostop do zemljišč na podeželskih območjih z visoko stopnjo brezposelnosti, na primer prek participativne rabe in upravljanja zemljišč v skladu z nacionalnimi praksami ali vzpostavitve sistemov za upravljanje in zagotavljanje informacij o neuporabljenih zemljiščih ali zemljiščih, ki bi se lahko uporabljala za kmetijstvo, pri katerih bi imeli mladi kmetje in ženske prednostno pravico do uporabe;

25.  meni, da je pomembno, da programi za razvoj podeželja bolj prispevajo k izboljšanju odnosa med podeželjem in mesti, da se spodbudi sodelovanje in se podjetjem s podeželja zagotovijo priložnosti, ki so nadvse pomembne za razvoj podeželja in ustvarjanje delovnih mest; meni tudi, da so vasi zelo pomembne za odnose med mesti in podeželjem, saj prebivalcem okoliških podeželskih območjih omogočajo dostop do osnovnih storitev, in da bi zato morale države članice v okviru svojih teritorialnih politik spodbujati tudi storitve v vaseh;

26.  poziva, naj se v prehranski verigi vzpostavijo zavezujoča pravila o pravičnem plačilu med proizvajalci hrane, trgovci na debelo in predelovalci, da bi kmetom tako zagotovili ustrezen delež dodane vrednosti, ki jim bo omogočal izvajanje trajnostnih načinov kmetovanja;

27.  poudarja, da je gozdarski sektor, ki se v Evropi trenutno premalo izkorišča, pomemben vir delovnih mest, ki bi jih bilo treba v različnih oblikah v celotni verigi proizvodnje lesa bolj spodbujati; dodaja, da je trenutno v Uniji velik primanjkljaj v dobavni verigi lesa in da je zato treba vlagati v infrastrukturo, ki je potrebna za razvoj tega sektorja;

28.  poudarja, da je dostop do zemljišč nujen pogoj za vzpostavitev in razširitev kmetijskega gospodarstva; poudarja tudi, da je dostop do zemljišč največji problem, s katerim se soočajo mladi kmetje, ki želijo vzpostaviti kmetijsko gospodarstvo;

V okviru prihodnje SKP po letu 2020

29.  poudarja, da je treba poenostaviti postopke SKP in da morajo biti sredstva zanjo tudi v prihodnje vsaj na sedanji ravni, kar bi odražalo znatno evropsko dodano vrednost te politike, da bo lahko – v okviru raznolikega evropskega kmetijskega in gozdarskega sektorja – učinkovito in dolgoročno spodbujala zaposlovanje ter trajnostni razvoj in privlačnost podeželja; poudarja, da bi bilo treba politiko za razvoj podeželja – ki omogoča bolj neposredno in učinkovitejše ukrepanje za zmanjšanje socialne izključenosti med prebivalci podeželja ter spodbujanje zaposlovanja in dinamike na podeželju – postopoma okrepiti, pri čemer pa ne bi smeli ogroziti podpore iz prvega stebra, ki ga je treba reorganizirati, da se med drugim zagotovita boljše delovanje in večja stabilnost trgov, saj je to nadvse pomembno za ohranitev dohodkov iz kmetijstva, evropskega modela kmetijstva in varnosti preskrbe s hrano, pa tudi za zagotovitev, da bo podeželje ohranilo svojo privlačnost (s poudarkom na kakovosti življenja) v primerjavi z mestnimi območji;

30.  poudarja, da bi morali imeti v SKP pomembno vlogo instrumenti za modernizacijo in naložbe, ki na trajnosten način in v skladu z okoljskimi predpisi zagotavljajo konkurenčnost gospodarskih sektorjev na podeželju (vključno s kmetijsko-živilskim, energetskim, predelovalnim in storitvenim sektorjem ter socialnim sektorjem), s čimer zagotavljajo ohranjanje delovnih mest; opozarja, da bodo ti instrumenti omogočili tudi premostitev vrzeli na področju razvoja kmetijstva in podeželja med državami članicami in med regijami;

31.  poudarja pomen sektorja turizma kot vira dohodka za kmete (npr. počitnikovanje na kmetiji); poziva države članice in Komisijo, naj pripravijo programe v podporo naložbam in podjetništvu; meni, da je pomembno, da se zadevne kmetije podpre s pomočjo turističnih kampanj;

32.  je seznanjen z ukrepi za poenostavitev SKP, ki so bili izvedeni do sedaj, vendar poziva Komisijo, naj še naprej oblikuje in izvaja ukrepe, s katerimi bi, kar zadeva zmanjševanje upravne obremenitve SKP in povečevanje kmetijske produktivnosti, uvedla sorazmernost in prožnost;

33.  poudarja, da obstajajo omejitve glede tega, kaj je mogoče doseči v okviru SKP, saj je njen glavni cilj zanesljiva preskrba s hrano, in da je za učinkovito rešitev številnih izzivov, ki vplivajo na ustvarjanje in ohranjanje delovnih mest na podeželju potreben širši in medsektorski pristop tako na regionalni ravni kot na ravni držav članic;

34.  poziva Komisijo, naj podpre konkurenčen in trajnosten evropski kmetijski model, temelječ na družinskem, raznolikem in večnamenskem kmetijstvu, pri katerem bo imelo ohranjanje delovnih mest na podlagi načela teritorialnosti in pošteno plačanih delovnih mest prednost, s posebnim poudarkom na območjih, ki se soočajo s posebnimi omejitvami, kot so priznana v členu 349 PDEU, in – pri proizvodnji živilskih in neživilskih proizvodov – na zagotavljanju zanesljive preskrbe s hrano ter varnosti hrane, da se zagotovi varovanje zdravja;

35.  poziva države članice, naj razvijejo orodja za spremljanje in urejanje zemljišč, da bodo bolj seznanjene z zemljiškim trgom in bodo ustavile razširjen pojav koncentracije oz. prilaščanja zemljišč in proizvodnih orodij;

36.  poudarja, da je treba spodbujati razvoj, trženje in prodajo visokokakovostnih kmetijskih proizvodov; poziva k pobudam za odpiranje novih trgov ter uvedbo operativnih programov za proizvode in trženjskih kampanj, da bi zagotovili diverzifikacijo proizvodov in konkurenčnost evropske prehranske verige;

37.  meni, da je treba v okviru SKP upoštevati vse oblike evropskega kmetijstva in vsa podeželska območja, vključno z najbolj prikrajšanimi in najranljivejšimi med njimi (kot so gorska območja in najbolj oddaljene regije), da se zagotovi čim boljše izkoriščanje vseh virov; nadalje meni, da sem sodi tudi ponovna uporaba zapuščenih kmetijskih zemljišč;

38.  poudarja, da diverzifikacija kmetijstva in regionalni nišni trgi povečujejo in zagotavljajo zaposlenost na podeželju; poziva k pobudam za spodbujanje diverzifikacije kmetij (npr. neposredno trženje kmetijskih proizvodov) in podeželskega gospodarstva na splošno (npr. z lajšanjem prehoda s kmetijske dejavnosti na druga zaposlitvena področja);

39.  meni, da bi moralo biti možno s sredstvi prihodnje SKP zagotoviti večjo podporo za upočasnitev izginjanja malih in srednjih kmetij in podjetij, združenih v organizacije proizvajalcev, ki so uspešnejša pri ustvarjanju dodane vrednosti in delovnih mest na podlagi načela teritorialnosti, ker so na splošno bolj raznolika, gospodarna in samostojna ter lažje prenosljiva, hkrati pa so tudi pomemben gospodarski in socialni steber v zadevnih regijah, meni tudi, da bi bilo treba še naprej posebej podpirati ozemlja s posebnimi omejitvami, kot so priznana v členu 349 PDEU;

40.  poudarja, da bi morali neposredna plačila SKP dodeljevati le osebam, katerih glavno področje dejavnosti je kmetijstvo;

41.  poudarja, da je v najbolj oddaljenih regijah iskanje rešitev na področju zaposlovanja v primeru upočasnitve gospodarske rasti zaradi pomanjkljive medsebojne povezanosti oteženo, glede na pomen kmetijstva v teh regijah pa tudi meni, da bi morali ta ozemlja s posebnimi omejitvami, kot so priznana v PDEU, pri sredstvih v okviru prihodnje SKP pozitivno diskriminirati, saj bi to imelo multiplikacijski učinek na spodbujanje drugih sorodnih dejavnosti, na primer živilsko-predelovalne industrije, turizma, varstva narave, proizvodnje energije in krožnega gospodarstva, in sicer na način, ki bi dopolnil strategijo financiranja iz več skladov; poudarja, da bi morala ta strategija upoštevati dejavnike pozitivne diferenciacije, opredeljene za najbolj oddaljene regije, ki bi lahko predstavljale laboratorij za izvirne in inovativne rešitve v kmetijstvu, ki bi jih nato lahko uporabljali v drugih, manj skrajnih in celovitejših kontekstih v zvezi s strukturo kmetijskih gospodarstev, prstjo in podnebnimi razmerami ter značilno biotsko raznovrstnostjo;

42.  meni, da bi bilo treba spodbujati in finančno podpirati skupinsko kmetovanje, saj omogoča zmanjšanje stroškov pridelave, zlasti stroškov za stroje, obenem pa spodbuja solidarnost med kmeti, prenos inovacij, znanja in primerov dobre prakse ter ustvarja ugodno dinamiko za razvoj in zaposlovanje;

43.  poziva Komisijo, naj spodbuja diverzifikacijo in konkurenčnost malih kmetijskih gospodarstev, tudi v smislu socialnega kmetijstva in kmetijstva, usmerjenega v storitveno dejavnost;

44.  poudarja, kako pomembno je, da SKP zagotovi večjo podporo za pozitivne učinke kmetijstva v smislu zaposlovanja in okolja ter da bolj uspešno podpira ekološko in biodinamično kmetovanje in vse druge trajnostne načine pridelave, vključno s trajnostnim kmetovanjem in gozdnim kmetijstvom v okviru agroekologije, za to pa bo treba poenostaviti sedanje predpise in sprejeti predpise, ki jih bo mogoče enostavno, razumljivo in brez težav izvajati; meni, da je vrednost teh pozitivnih učinkov v smislu zaposlovanja in okolja, ki so pomembni za vso družbo, element, ki bi ga bilo treba vključiti v dohodke iz kmetijstva;

45.  opozarja na pozitiven primer „eko-okrožij“, tj. območij, kjer se z usklajenimi ukrepi spodbujajo lokalni kmetijski in živinorejski, ekološko pridelani proizvodi ter vse gospodarstvo, ki je z njimi povezano (kmetijsko-živilski, gastronomski in turistični sektor), saj dokazano dvigujejo lokalni dohodek in z ohranjanjem okolja in lokalne proizvodnje spodbujajo zaščito ozemlja;

46.  poudarja potencial trajnostnega kmetovanja in trajnostnih prehranskih sistemov, zlasti ekološkega kmetovanja, ter trajnostnega upravljanja s prstjo, vodo, biotsko raznovrstnostjo in podeželsko infrastrukturo za ohranjanje in ustvarjanje dostojnih delovnih mest v kmetijstvu in uspešnih podeželskih gospodarstev;

47.  meni, da mora zagotovitev prehranske varnosti v Evropski uniji ostati glavno vodilo pri ukrepanju v okviru prihodnje SKP, pri čemer se ne smejo zapostavljati trgi zunaj EU; v zvezi s tem meni, da lahko trgovinski sporazumi predstavljajo resnično tveganje, a hkrati tudi priložnost za evropsko kmetijstvo, nadalje meni, da prostotrgovinski sporazumi ne bi smeli povzročiti nelojalne konkurence za male in srednje kmetije oz. ogrožati lokalna gospodarstva in delovna mesta;

48.  meni, da bi morali za izboljšanje sedanje neustrezne organizacije v sektorju sadja in zelenjave ponovno uvesti podporo EU za projekte novonastalih združenj pridelovalcev sadja in zelenjave;

49.  poudarja, da mora EU glede na veliko negotovost glede prihodnosti z nizkimi in nestabilnimi cenami kmetijskih proizvodov doseči cilje Pogodbe za SKP, in sicer z večjim prizadevanjem za odpravo nepredvidljivih učinkov trgov, kadar niso uspešni, ter zagotoviti odpornost in konkurenčnost kmetijskega sektorja, tako da vzpostavi učinkovite varnostne mreže ter sisteme za preprečevanje in upravljanje krize, da se doseže ravnotežje med ponudbo in povpraševanjem, pa tudi tako, da oblikuje orodja za upravljanje s tveganji, ki bodo temeljila na novih in inovativnih sistemih ter kmete vključili v financiranje; meni, da bi bilo treba povečati delež sredstev za ukrepe za stabilizacijo kmetijskih trgov in da bi bilo treba v okviru SKP zlasti okrepiti tudi zavarovalne sheme za zaščito kmetov pred različnimi tveganji, povezanimi s podnebjem, zdravjem in gospodarstvom; meni tudi, da mora Unija glede na tveganja, povezana z globalnim segrevanjem, storiti vse, kar je v njeni moči, da okrepi pozitivno vlogo, ki jo lahko ima kmetijstvo, in sicer v obliki ukrepov agronomije in boljšega upravljanja tal za boljše zajemanje ogljika, in da je treba kmetom zagotoviti tehnično in finančno podporo, da bodo lahko postopno spremenili svojo prakso in uvajali inovacije;

50.  poudarja tudi, da bi morali neposredna plačila kot instrument SKP ohraniti tudi po letu 2020, da bi podprli in stabilizirali dohodke kmetij in nadomestili stroške zaradi upoštevanja visokih standardov EU (na področju načinov proizvodnje in zlasti okoljskih zahtev) ter ohranili kmetijsko proizvodnjo v najbolj zapostavljenih regijah; poudarja, da bi morali neposredna plačila zato nameniti zagotavljanju ekonomsko stabilnega kmetovanja ter prehranske in okoljske varnosti; v zvezi s tem opozarja, da je bistveno uskladiti stopnje neposrednih plačil, da bi zagotovili enake konkurenčne pogoje na enotnem trgu EU, kot tudi trajnostno izkoriščanje kmetijskih virov na ravni EU;

51.  meni, da bi morala SKP celovito spodbujati sodelovanje med kmeti, zlasti v proizvodnem in predelovalnem sektorju, saj se stopnja sodelovanja med kmeti v posameznih državah članicah zelo razlikuje, pomanjkanje sodelovanja pa negativno vpliva na zmožnost kmetov, da se zoperstavijo kriznim razmeram in tržnim pritiskom;

52.  poziva države članice, naj v okviru drugega stebra SKP prednostno obravnavajo evropsko partnerstvo za inovacije; poziva Komisijo, naj prednostno obravnava program Obzorje 2020 in kmetom zagotovi boljši dostop do možnosti financiranja EIB, podpore za inovativne, trajnostne kmetijske in gozdarske modele za proizvodnjo hrane in drugih živilskih in neživilskih dobrin in storitev (obnovljivi viri energije, bioekonomija, podeželski turizem in nove možnosti za kmete za dobavo surovin v industrijski dobi brez nafte), hkrati pa naj zagotovi tudi razvoj virov posameznega podeželskega območja;

53.  trdno verjame, da bo tudi v prihodnje treba spodbujati nadaljnje poklicno usposabljanje kmetov in kmetijskih delavcev ter zagotoviti razširjanje znanstvenih spoznanj in inovacij, da bi zagotovili prilagodljivost spreminjajočemu se okolju ter olajšali opravljanje gospodarskih dejavnosti;

54.  meni, da so pristopi od spodaj navzgor k lokalnemu razvoju, kot sta pobuda Leader in lokalni razvoj, ki ga vodi skupnost, dokazali svojo učinkovitost z vidika števila ustvarjenih delovnih mest in z vidika nizkih javnih izdatkov za posamezno ustvarjeno delovno mesto, zato meni, da bi jih bilo treba v vseh državah članicah še okrepiti, spodbujati in izvajati s pomočjo pristopov, ki vključujejo več skladov, in prek okrepitve vloge lokalnih in regionalnih organov; zlasti poudarja vlogo predstavnikov lokalnih akcijskih skupin pri tehnični podpori in podpornih storitvah za pobude za zagon zaposlovanju prijaznih projektov; poziva tudi, naj bodo takšne lokalne akcijske skupine čim bolj avtonomne, da bodo kar najbolj učinkovite; dodaja, da bi bilo treba vzpostaviti mehanizme za zagotavljanje smotrnega vključevanja socialnih partnerjev, in poziva Komisijo, naj pripravi modele primerov dobre prakse v zvezi z nadnacionalnimi projekti Leader II;

55.  ugotavlja, da težave pri dostopanju do informacij v zvezi z ustreznim načrtovanjem programov in financiranjem na nacionalni ravni in na ravni EU ovirajo razvoj podeželskega gospodarstva;

56.  poziva, naj se pri razvrščanju naložb prek politike za razvoj podeželja v podporo zaposlovanju na podeželju prednost da delovnim mestom, spremembam v zvezi z brezposelnostjo, učinkovitosti podjetij, ki prejmejo sredstva, ter oblikovanju spodbud za zaposlovanje delavcev, in priporoča, da programi za razvoj podeželja vključujejo okrepljeno mikrofinanciranje, saj je to še zlasti koristna pomoč pri ustanavljanju kmetijskih in nekmetijskih podjetij;

57.  poudarja, da bi lahko okrepili pomen drugega stebra za ustvarjanje delovnih mest, če bi dovolili veliko večjo prožnost glede na potrebe posamezne regije;

58.  meni, da je treba tudi v prihodnosti razvijati visokokakovostne teritorialne prehranske sisteme, ki bodo zagotavljali nepredelana ali predelana živila, in sicer s spodbujanjem individualne odgovornosti in udeležbe deležnikov – bodisi v obliki združenih proizvajalcev, predelovalcev, distributerjev in potrošnikov bodisi skupnosti proizvajalcev in potrošnikov ali pa tako, da se povežejo vsi gospodarski akterji v kmetijsko-živilskem sektorju in sektorju kulinaričnega turizma – pri kvalitativnih in pogodbenih dejavnostih za zagotavljanje varne preskrbe s hrano in varnosti hrane, pa tudi poštenega dohodka, da se bodo kmetje lahko dostojno preživljali, pa tudi ohranili zaposlenost na svojih kmetijah; ugotavlja, da lahko imajo ti prehranski sistemi zlasti, a ne izključno, obliko kratkih oskrbovalnih verig in/ali lokalnih trgov; meni, da bi bilo treba v prihodnje več sredstev EU nameniti razvoju in delovanju določenih posebnih sistemov kakovosti živil in nadaljnjemu razvoju svetovno znane evropske gastronomije; meni, da je za to treba bolje prilagoditi zakonodajo s področja javnih razpisov, da bodo lokalni organi lahko spodbujali lokalno proizvodnjo;

59.  opozarja, da je treba dodatno podpreti kmetijstvo in ustvariti delovna mesta v kmetijstvu na območjih z omejenimi možnostmi in območjih na zunanjih mejah EU;

60.  meni, da je treba podpirati kolektivne oblike, ki bi v partnerskem odnosu povezovale kmete in druge deležnike na podeželju, saj omogočajo razvoj številnih dejavnosti, ki neposredno in posredno ustvarjajo delovna mesta, kot sta oblikovanje lokalnih prehranskih in neprehranskih verig in zagotavljanje različnih storitev (kmečki turizem, vzdrževalna dela na zasebnih in javnih površinah itd.);

61.  meni, da bi morale Komisija in države članice kmete prek SKP in drugih politik spodbujati k temu, da diverzificirajo svoje vire dohodkov in se tako zaščitijo pred negativnimi trendi na trgu; meni tudi, da bi ta diverzifikacija lahko vključevala ekoturizem, razvoj energije iz obnovljivih virov, npr. vetrno in sončno, dodajanje vrednosti kmetijskim pridelkom s pomočjo predelave in kmetijske trgovine;

62.  poziva Komisijo, naj lokalne zadruge bolj podpre pri ponovnem prevzemanju nadzora nad njihovimi cenami in proizvodi;

63.  ugotavlja, da turistični sektor nudi pomembne priložnosti za dohodek ter neposredno in posredno zaposlovanje v kmetijstvu in na podeželju, pa tudi da omogoča krepitev zgodovinske, kulturne, gastronomske, krajinske in okoljske dediščine posameznih regij; ugotavlja tudi, da privlačnost regije za turiste ne temelji zgolj na njeni zgodovini, temveč vse bolj tudi na kakovosti njenih živil, krajine ter okolja; meni, da je zaradi vseh teh razlogov treba turistični sektor še bolj podpreti s politiko razvoja podeželja;

64.  poudarja, da so zaradi izzivov na področju podnebnih sprememb in okolja potrebne znatne javne in zasebne naložbe, namenjene ustvarjanju delovnih mest, s podporo pojava novih poklicev, da bi se zagotovilo vzdrževanje in ohranjanje virov na podeželju, obnovitev kakovosti degradiranih ekosistemov, učinkovitejši boj proti poplavam in požarom ter boljše varovanje kakovosti vode, prsti, zraka in biotske raznovrstnosti; ugotavlja, da je za to sicer potrebno sodelovanje med kmetijstvom in drugimi deležniki na podeželju, da pa zlasti ponuja nove priložnosti za diverzifikacijo dohodkov v kmetijstvu;

65.  poziva Komisijo, naj oceni socialne posledice te krize v kmetijstvu, zlasti v smislu izgube delovnih mest, predvsem na podeželju; poziva države članice, naj preučijo, kako bi lahko izboljšali konkurenčnost kmetijstva, da bi sektor lahko ustvarjal delovna mesta in dodano vrednost, ki je pravično porazdeljena v kmetijstvu in kmetijsko-živilski industriji, da se zagotovi poštena konkurenca in zmanjša škoda, ki jo povzročajo socialni damping ter negotovi in netipični zaposlitveni pogoji, ki nesorazmerno prizadenejo nekatere skupine; ugotavlja, da družinski člani na mnogih družinskih kmetijah nimajo socialnega statusa oz. pravnega priznanja oz. niso vključeni v noben sistem socialnega zavarovanja; poudarja, da morajo kmetijska gospodarstva upoštevati nacionalno zakonodajo na področju zaposlovanja in sociale; meni, da bi se z uvedbo dodatnih pogojev za plačila prvega stebra SKP znatno povečala upravno obremenitev kmetov, njihov potencial za ustvarjanje delovnih mest pa bi bil omejen; poziva k večji vlogi socialnih partnerjev ter organov upravljanja in poziva države članice, naj priznajo in zagotavljajo socialne pravice kmetov, tako da poskrbijo za to, da bodo vsi delavci v kmetijstvu (s krajšim ali polnim delovnim časom) vključeni v sisteme socialnega zavarovanja; poziva države članice, naj v nacionalno zakonodajo prenesejo Direktivo 2014/36/EU o sezonskih delavcih; poziva, naj se nacionalnim zdravstvenim in varnostnim organom namenijo sredstva za razširjanje informacij o varnosti na kmetiji;

66.  poziva Komisijo, naj uvede kazalnike, ki jih je predlagala organizacija FAO v svoji oceni trajnosti sistemov za prehrano in kmetijstvo, zlasti na področju zaposlovanja in socialne blaginje;

67.  želi opomniti, da ima evropski kmet v povprečju v lasti zgolj dvanajst hektarov zemlje in da je površina 70 % kmetijskih gospodarstev manjša od petih hektarov; ugotavlja, da si kmetijska gospodarstva zaradi svoje velikosti in sestave ne morejo vedno privoščiti, da bi zaposlila delavce s polnim delovnim časom ali visokokvalificirane delavce; zato spodbuja Komisijo in države članice, naj sprejmejo ukrepe za spodbujanje združenj delodajalcev;

68.  meni, da je nujno treba zagotoviti, da so na voljo javne in zasebne storitve, s čimer bi zagotovili privlačnost podeželja in omogočili, da se zaposlovanje tam ohrani in razvija; meni tudi, da imajo prebivalci podeželja pravico do enakega dostopa do kakovostnih javnih storitev, kot so izobraževanje ter socialno in zdravstveno varstvo; meni, da je bistvenega pomena, da si vsi – lokalna vlada, regionalna vlada (če obstaja) in lokalni zasebni sektor – skupaj prizadevajo za spodbujanje naložb in zagotovitev, da imajo podeželska in oddaljena območja osnovno infrastrukturo, kot so javne in zasebne prometne povezave, zanesljivo oskrbo z energijo ter zanesljivo in hitro širokopasovno tehnologijo ter finančne in kreditne sheme za podeželske podjetnike, mikropodjetja in MSP, brez česar bodo podeželska podjetja in gospodinjstva stalno prikrajšani, preseljevanje na mestna območja pa se bo nadaljevalo;

69.  meni, da je v luči nedavnih živalskih epidemij in nedavnih škandalov v zvezi z varnostjo hrane (na primer izbruh bakterije E. coli leta 2011, škandal s konjskim mesom leta 2013 in sedanji škandal s ponarejenim medom) treba občutno povečati financiranje prehranske in krmne varnosti, kot je določeno v tretjem razdelku večletnega finančnega okvira, saj je dodeljenih 1,93 milijarde EUR za sedanje obdobje sedmih let povsem nezadostnih;

70.  poudarja, da se kmetje zelo pogosto soočajo z upravnimi stroški, povezanimi s SKP, in da se ti stroški med posameznimi državami članicami močno razlikujejo; poziva Komisijo in države članice, naj zmanjšajo upravno obremenitev, tako da skrajšajo upravne postopke in poenostavijo SKP, pa tudi zagotovijo njen stroškovno učinkovit prenos;

71.  poudarja, da sta dostop do osnovnih storitev, kot so izobraževanje, zdravstveno varstvo in stanovanja, ter vzdržnost teh storitev nujno potrebna za okolje, ki bo ugodno za ustvarjanje delovnih mest in uresničevanje življenjskih potreb prebivalcev podeželja;

72.  meni, da je javne organe nujno treba pozvati k temu, da vzpostavijo svetovalne in podporne službe za vodenje kmetij na podeželju, da se evropsko kmetijstvo posodobi;

73.  poziva Komisijo in države članice, naj v skladu z načelom enakosti in nediskriminacije iz politik in programov EU spodbujajo in olajšajo enakopravnost žensk na trgu dela ter združljivost poklicnega in zasebnega življenja na podeželju, zlasti pri plačah ter socialnih in pokojninskih pravicah, spodbujanju pridobivanja novih kvalifikacij in zagotavljanju možnosti in priložnosti za zaposlitev žensk v kmetijstvu in izven njega; jih poziva tudi, naj bolje izkoristijo priložnosti za ciljne spletne informacijske platforme, ukrepe in podporo za nove in že etablirane kmetice ter ženske na podeželju, zlasti v okviru sklada EKSRP in drugih skladov EU, ki spodbujajo razvoj projektov, ter naj prispevajo k ohranitvi bistvene infrastrukture in storitev, ki so pomembne za vsakdan na podeželju, ter tako pripomorejo k zajezitvi odseljevanja žensk s podeželja; nadalje opozarja, da je treba – zlasti za podeželje – oblikovati trajnostne strategije za ohranitev, spodbujanje in podpiranje mrež in organizacij žensk ter njihove vloge pri odločanju v kmetijstvu in na podeželju; poleg tega poziva k lažjemu dostopu do izobraževanja, finančnih sredstev in informacij za spodbujanje podjetniških pobud žensk (npr. s pomočjo e-poslovanja) ter njihovega lastništva kmetijskih gospodarstev in razvijanja le-teh;

74.  poziva države članice, naj okrepijo vlogo socialnih partnerjev in organizacij za socialno varstvo, ki skupaj z organi nadzorujejo skladnost z zakonodajo na področju zaposlovanja, se borijo proti neprijavljenemu delu, nadzorujejo spoštovanje socialnih in varnostnih standardov, ki spodbujajo socialno in ekonomsko vključevanje priseljenih delavcev, vključno s sezonskimi delavkami, migrantkami in begunkami; poziva k vzpostavitvi ureditve, ki bi ženskam omogočala udeležbo v vseh fazah procesa;

75.  opozarja, da so kmetijska zemljišča v EU iz leta v leto manjša; poudarja, da je za ohranitev delovnih mest na podeželju nujno treba ohraniti tudi obdelovalne površine; poziva države članice, naj spodbujajo boljši dostop do zemljišč na območjih z visoko stopnjo brezposelnosti, v zvezi s tem poziva k sprejetju ukrepov za zagotovitev, da imajo mlade kmetice dostop do posojil ter lahko sodelujejo pri upravljanju zemljišč;

76.  opozarja na to, da ženske predstavljajo 45 % kmetijskih delavcev; poziva Komisijo, naj pregleda opredelitev družinskih kmetij, da bi se olajšal dostop žensk do usposabljanja in poklicnega svetovanja ter do kapitala in ugodnosti;

77.  poziva pristojne nacionalne, regionalne in lokalne organe, naj spodbujajo sodelovanje žensk v lokalnih akcijskih skupinah ter razvoj lokalnih partnerstev v okviru programa Leader ter naj zagotovijo po spolu uravnoteženo sodelovanje v njihovih upravnih odborih;

o
o   o

78.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) Eurostat, 2016.
(2) Gl.: http://www.eesc.europa.eu/?i=portal.en.nat-opinions.25458

Pravno obvestilo