Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2015/2352(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0308/2016

Predložena besedila :

A8-0308/2016

Razprave :

PV 30/11/2016 - 18
CRE 30/11/2016 - 18

Glasovanja :

PV 01/12/2016 - 6.23
Obrazložitev glasovanja

Sprejeta besedila :

P8_TA(2016)0478

Sprejeta besedila
PDF 278kWORD 56k
Četrtek, 1. december 2016 - Bruselj Končna izdaja
Odgovornost, odškodnine in finančno jamstvo za naftne in plinske dejavnosti na morju
P8_TA(2016)0478A8-0308/2016

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 1. decembra 2016 o odgovornosti, odškodninah in finančnem jamstvu za naftne in plinske dejavnosti na morju (2015/2352(INI))

Evropski parlament,

–   ob upoštevanju poročila Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu o odgovornosti, odškodnini in finančnem jamstvu za naftne in plinske dejavnosti na morju v skladu s členom 39 Direktive 2013/30/EU (COM(2015)0422),

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije o odgovornosti, odškodnini in finančnem jamstvu pri nesrečah na morju v Evropskem gospodarskem prostoru in priloženega poročila Komisije o tej zadevi (SWD(2015)0167),

–  ob upoštevanju Direktive 2013/30/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. junija 2013 o varnosti naftnih in plinskih dejavnosti na morju in spremembi Direktive 2004/35/ES(1) (direktiva o varnosti na morju),

–  ob upoštevanju ocene učinka, spremnega dokumenta k Predlogu uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o varnosti dejavnosti iskanja, raziskovanja in izkoriščanja nafte in zemeljskega plina na morju (SEC(2011)1293),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/99/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 19. novembra 2008 o kazenskopravnem varstvu okolja(2),

–  ob upoštevanju Direktive 2004/35/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. aprila 2004 o okoljski odgovornosti v zvezi s preprečevanjem in sanacijo okoljske škode(3) (direktiva o okoljski odgovornosti),

–  ob upoštevanju mednarodnega in regionalnega pravnega reda za odškodninske zahtevke v primeru nesreč pri naftnih ali plinskih dejavnostih na morju in zlasti Mednarodne konvencije z dne 27. novembra 1992 o civilni odgovornosti za škodo, ki jo povzroči onesnaženje z nafto (konvencija o civilni odgovornosti), Mednarodne konvencije z dne 27. novembra 1992 o ustanovitvi Mednarodnega sklada za povrnitev škode, povzročene z onesnaženjem z nafto (konvencija o skladu), Mednarodne konvencije z dne 23. marca 2001 o civilni odgovornosti za škodo, ki jo povzroči onesnaženje z gorivom, Nordijske konvencije o varstvu okolja med Dansko, Finsko, Norveško in Švedsko ter protokola o dejavnostih na morju k Barcelonski konvenciji o varstvu morskega okolja in obalnih območij Sredozemlja (protokol o dejavnostih na morju),

–  ob upoštevanju sodbe Sodišča Evropske unije z dne 13. septembra 2005(4),

–  ob upoštevanju člena 83(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1215/2012 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2012 o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah (prenovljena uredba Bruselj I)(5),

–  ob upoštevanju Konvencije o pristojnosti in priznavanju ter izvrševanju sodnih odločb v civilnih in gospodarskih zadevah(6) (Luganska konvencija iz leta 2007),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 864/2007 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. julija 2007 o pravu, ki se uporablja za nepogodbene obveznosti(7) (uredba Rim II),

–  ob upoštevanju končnega poročila o civilni odgovornosti, finančnem jamstvu in odškodninskih zahtevkih za naftne in plinske dejavnosti na morju v Evropskem gospodarskem prostoru, ki ga je za Komisijo pripravila družba BIO (Deloitte)(8),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. septembra 2011 o obvladovanju izzivov glede varnosti pri pridobivanju nafte in plina na odprtem morju(9),

–  ob upoštevanju hude nesreče, do katere je aprila 2010 prišlo na naftni ploščadi Deepwater Horizon v Mehiškem zalivu,

–  ob upoštevanju incidentov, povezanih s platformo Castor, ob obalah provinc Castello in Tarragona v Španiji, med katerimi je 500 potresov, ki so neposredno prizadeli več tisoč evropskih državljanov,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve in mnenj Odbora za okolje, javno zdravje in varnost hrane ter Odbora za industrijo, raziskave in energetiko (A8-0308/2016),

A.  ker je v členu 194 PDEU izrecno ohranjena pravica držav članic, da določijo pogoje za izkoriščanje svojih energetskih virov ob spoštovanju načela solidarnosti in varstva okolja;

B.  ker lahko domači viri nafte in plina precej prispevajo h kritju sedanjih evropskih energetskih potreb in so zlasti pomembni za energetsko varnost in raznolikost virov energije;

C.  ker se naftne in plinske dejavnosti na morju vse pogosteje izvajajo v vedno bolj ekstremnih okoljih, kar utegne imeti velike in katastrofalne posledice za okolje ter gospodarstvo morskih in obalnih območij;

D.  ker proizvodnja nafte in plina na območju Severnega morja zadnjih nekaj let sicer upada, kljub temu pa se bo verjetno v prihodnje povečalo število objektov na morju v Evropi, zlasti v Sredozemlju in Črnem morju;

E.  ker imajo nesreče na naftnih in plinskih ploščadih čezmejne negativne posledice in je zato ukrepanje EU za preprečevanje in blaženje posledic teh nesreč nujno in sorazmerno;

F.  ker se je pomembno spominjati tragične izgube 167 naftnih delavcev, ki so 6. julija 1988 umrli v nesreči na naftni ploščadi Piper Alpha ob obali blizu mesta Aberdeen na Škotskem;

G.  ker je po ocenah različnih študij, vključno s študijo službe Evropskega parlamenta za raziskovalne storitve in študijo Skupnega raziskovalnega središča, v sektorju nafte in plina v Evropski uniji prišlo do več tisoč nesreč, natančneje do 9 700 med letoma 1990 in 2007; ker ima kumulativni učinek teh nesreč, tudi tistih, ki so manjše, hude trajne posledice za morsko okolje in bi ga bilo treba upoštevati v ustreznih direktivah;

H.  ker mora biti v skladu s členom 191 PDEU cilj vsega delovanja EU na tem področju doseči visoko raven varstva, med drugim na podlagi previdnostnega načela ter načel preventivnega ukrepanja, „onesnaževalec plača“ in trajnosti;

I.  ker v EU že od leta 1988 ni bilo večje nesreče na morju, poleg tega pa se 73 % nafte in plina v EU proizvede v državah članicah, ki ležijo ob Severnem morju in za katere že velja, da imajo najučinkovitejše sisteme varnosti na morju na svetu. ker je pomembno, da ima Evropska unija približno 68 000 km obale in da se bo število objektov na morju v prihodnje verjetno precej povečalo, zlasti v Sredozemskem in Črnem morju, zato je še toliko bolj nujno, da se Direktiva 2013/30/EU v celoti izvaja in izvršuje ter se zagotovi ustrezni pravni okvir za upravljanje vseh dejavnosti na morju, še preden se zgodijo hude nesreče; ker mora okoljska politika Unije v skladu s členom 191 Pogodbe o delovanju Evropske unije temeljiti na previdnostnem načelu in načelu preventivnega ukrepanja;

J.  ker je ureditev odgovornosti najpomembnejše sredstvo za uporabo načela „onesnaževalec plača“, ki zagotavlja, da podjetja odgovarjajo za škodo, ki jo povzročijo pri izvajanju svojih dejavnosti, kar jih spodbuja k temu, da sprejmejo preventivne ukrepe, razvijejo prakse in izvedejo ukrepe, s katerimi čim bolj zmanjšajo tveganje za povzročitev škode;

K.  ker so na podlagi direktive o varnosti na morju imetniki dovoljenja sicer v celoti odgovorni za preprečevanje in sanacijo okoljske škode, ki nastane zaradi njihovih dejavnosti (člen 7 skupaj s členom 38, ki širi področje uporabe direktive o okoljski odgovornosti na epikontinentalni pas držav članic), a direktiva ne omogoča uvedbe celovitega okvira EU glede odgovornosti;

L.  ker je nadvse pomembno, da so na razpolago učinkoviti in ustrezni mehanizmi odškodnin in ustrezni mehanizmi hitrega obravnavanja zahtevkov v primeru škode, ki jo naftne in plinske dejavnosti povzročijo ljudem, živalim in okolju, prav tako je nadvse pomembno, da je na razpolago dovolj virov za obnovitev glavnih ekosistemov;

M.  ker direktiva o varnosti na morju ni zagotovila harmonizacije na področju civilne škode zaradi nesreč na morju, v veljavnem mednarodnem pravnem okviru pa je težko uspešno uveljavljati čezmejne odškodninske zahtevke v civilnih zadevah;

N.  ker direktiva o varnosti na morju določa osnovne pogoje za izdajo dovoljenj, kar preprečuje, da bi se imetniki dovoljenja znašli v položaju, da se tehnično ali finančno ne bi bili sposobni spopasti s posledicami svojih dejavnosti na morju, poleg tega pa od držav članic zahteva, da uvedejo postopke za hitro in ustrezno obravnavanje odškodninskih zahtevkov, tudi v čezmejnih primerih, in da omogočijo uporabo vzdržnih finančnih instrumentov (člen 4);

1.  pozdravlja sprejetje Direktive 2013/30/EU o varnosti na morju, ki dopolnjuje Direktivo 2004/35/ES o okoljski odgovornosti in Direktivo 2011/92/EU o presoji vplivov na okolje, ter ratifikacijo Protokola o dejavnostih na morju k Barcelonski konvenciji v Svetu, saj gre za prve korake v smeri varstva okolja, urejanja človekovih dejavnosti in varnosti delavcev; poziva države članice, ki teh direktiv še niso prenesle v nacionalno pravo, naj to čim prej storijo; poziva države članice, naj zagotovijo neodvisnost pristojnih organov, kot je določeno v členu 8 direktive o varnosti na morju, in poziva Komisijo, naj oceni, ali je primerno uvesti dodatna harmonizirana pravila o odgovornosti, odškodnini in finančni varnosti, da se preprečijo morebitne nadaljnje nesreče s čezmejnimi posledicami;

2.  obžaluje, da so v direktivah 2013/30/EU in 2004/35/EU nesreče opredeljene kot „večje“ le, če pride do smrtnih žrtev ali hudih telesnih poškodb, posledice za okolje pa niso omenjene; poudarja, da lahko nesreča, tudi če ne pride do smrtnih žrtev ali hudih telesnih poškodb, zaradi svojega obsega ali pa ker na primer prizadene zaščitena območja, zaščitene vrste ali posebej občutljive habitate, močno vpliva na okolje;

3.  poudarja, da učinkovita uporaba načela „onesnaževalec plača“ za naftne in plinske dejavnosti na morju v skladu s previdnostnim načelom in načelom trajnostnega razvoja ne bi smela zajemati le stroškov preprečevanja in sanacije okoljske škode – kot se zaenkrat v določeni meri uveljavlja z direktivama o varnosti na morju in o okoljski odgovornosti – temveč bi morala zajemati tudi stroške za poravnavo običajnih odškodninskih zahtevkov; zato poziva Komisijo, naj preuči uvedbo zakonodajnega mehanizma za odškodnine za nesreče na morju, podobnega mehanizmu iz zakona o dejavnostih v zvezi z nafto na Norveškem, vsaj za sektorje, ki bi lahko bili huje prizadeti, kot so ribištvo in obalni turizem ter drugi sektorji modrega gospodarstva; v zvezi s tem priporoča, da se zlorabe in nesreče, ki se zgodijo pri dejavnostih družb, kvantitativno in kvalitativno ocenijo, in sicer tako da se zajamejo vsi sekundarni učinki na skupnosti; poleg tega v zvezi z okoljsko odgovornostjo poudarja razlike in pomanjkljivosti pri prenosu in uporabi direktive o okoljski odgovornosti, ki jih je izpostavila tudi Komisija v drugem poročilu o izvajanju; poziva Komisijo, naj zagotovi, da se direktiva o okoljski odgovornosti učinkovito izvaja in se odgovornost za okoljsko škodo zaradi nesreč na morju v ustrezni meri uporablja v vsej EU;

4.  v zvezi s tem obžaluje, da direktiva o varnosti na morju ne obravnava odgovornosti za civilno škodo fizični ali pravni osebi, bodisi v obliki telesne poškodbe, materialne škode ali ekonomske izgube, ne glede na to ali gre za posredno ali neposredno škodo;

5.  obžaluje tudi dejstvo, da se obravnavanje civilne odgovornosti zelo razlikuje med državami članicami; poudarja, da v številnih državah članicah, v katerih se izvajajo plinske dejavnosti na morju, ne priznavajo odgovornosti za večino odškodninskih zahtevkov tretjih strank v primeru škode zaradi nesreče, v veliki večini držav članic nimajo sistema za plačilo odškodnine, v mnogih državah članicah pa nimajo zavarovanja, da bi imeli izvajalci dejavnosti ali odgovorne osebe dovolj finančnih sredstev, s katerimi bi poravnali zahtevke; poleg tega poudarja, da pogosto obstaja negotovost glede tega, kako se bodo pravni sistemi držav članic spopadli z različnimi civilnimi zahtevki, ki so lahko posledica nesreč pri naftnih in plinskih dejavnostih na morju; zato meni, da je potreben evropskih okvir, ki naj temelji na zakonodaji najnaprednejših držav članic in naj ne zajema le telesnih poškodb ali materialne škode, temveč tudi čisto gospodarsko izgubo, ter naj zagotavlja učinkovit mehanizem odškodnin za žrtve in sektorje, ki utegnejo biti zelo prizadeti (na primer ribištvo in obalni turizem); v zvezi s tem poziva Komisijo, naj oceni, ali bi bila možna rešitev vzpostavitev horizontalnega evropskega okvira za kolektivne odškodnine, in naj temu nameni posebno pozornost pri pripravi poročila o izvajanju direktive o varnosti na morju;

6.  v zvezi s tem poudarja, da pravila o civilnem postopku, ki določajo roke, finančne stroške, nedopustnost sporov v javnem interesu in skupinskih odškodninskih tožb, ter določbe o dokazih, ki se znatno razlikujejo med državami članicami, še bolj ovirajo uveljavljanje običajnih odškodninskih zahtevkov in zahtevkov za sanacijo škode;

7.  poudarja, da mora biti v odškodninskih sistemih mogoče čezmejne zahtevke obravnavati učinkovito, hitro in v razumnem roku, brez diskriminacije med tožniki različnih držav Evropskega gospodarskega prostora; priporoča, naj ti sistemi krijejo povzročeno primarno in sekundarno škodo na vseh prizadetih območjih, saj te nesreče prizadenejo širša območja in lahko imajo dolgoročne posledice; poudarja, da morajo sosednje države, ki niso članice Evropskega gospodarskega prostora, spoštovati mednarodno pravo;

8.  meni, da je treba uvesti stroge predpise o odgovornosti pri nesrečah na morju, ki bodo žrtvam teh nesreč olajšali dostop do pravnega varstva (tako pravnim kot fizičnim osebam), saj lahko to izvajalce dejavnosti na morju spodbudi k ustreznemu upravljanju tveganj v teh dejavnostih; meni, da bi se morali izogniti omejitvam finančne odgovornosti;

9.  poziva države članice in Komisijo, naj preučijo poseben položaj delavcev in uslužbencev v naftni in plinski industriji na morju, zlasti v malih in srednjih podjetjih; opozarja, da lahko nesreče pri naftnih in plinskih dejavnostih na morju še posebej hudo prizadenejo ribištvo in turizem, pa tudi druge sektorje, katerih dejavnosti so odvisne od dobrih pogojev v skupnem morskem okolju, saj lahko ti sektorji, v katerih je veliko malih in srednjih podjetij, v primeru večje nesreče na morju utrpijo precejšnjo ekonomsko izgubo;

10.  zato poudarja, da je nadvse pomembno posodobiti obstoječe sisteme odgovornosti v državah članicah in zagotoviti, da morebitne nesreče v njihovih vodah ne bodo škodile prihodnjim naftnim ali plinskim dejavnostim na morju v posamezni državi članici ali EU kot celoti, če bi se nesreča zgodila na območju, katerega prihodki so v glavnem odvisni od turizma; zato poziva Komisijo, naj ponovno preuči potrebo po uvedbi skupnih evropskih standardov za sistem zahtevkov za sanacijo in odškodninskih zahtevkov;

11.  poudarja, da je treba upoštevati tudi žrtve nenamerne škode, povezane z raziskavami, študijami in dejavnostmi na morju, pa tudi osebe, ki bodo verjetno upravičene do predvidene odškodnine;

12.  ugotavlja, da namerava Komisija prek skupine organov EU, pristojnih za dejavnosti na morju, sistematično zbrati podatke, da bo lahko izčrpneje preučila učinkovitost in obseg nacionalnih določb o odgovornosti;

13.  poudarja, da mora Komisija redno preverjati, ali so nacionalni pravni sistemi skladni z ustreznimi določbami o odgovornosti in odškodnini iz direktive o varnosti na morju in ali podjetja spoštujejo te določbe, vključno s preverjanjem računovodskih izkazov podjetij, ki se ukvarjajo z dejavnostmi na morju, in v primeru neskladnosti ukrepati, da bi preprečila hude nesreče in omejila njihove posledice za ljudi in okolje; priporoča vzpostavitev skupnega mehanizma na evropski ravni za obravnavanje nesreč in zlorab;

14.  poudarja, da je treba poiskati ravnovesje med hitrim in ustreznim izplačevanjem odškodnin žrtvam in preprečevanjem izplačil v primeru nelegitimnih zahtevkov (oziroma problema zlorab), zato je treba povečati gotovost, kar zadeva stopnjo finančne odgovornosti številnih podjetij, ki svojo dejavnost opravljajo na morju, in preprečiti dolgotrajne in drage postopke pred sodiščem;

15.  obžaluje dejstvo, da v nobeni državi članici nimajo izrecno določenega širokega sklopa instrumentov finančnega jamstva za odškodninske zahtevke v primeru običajne škode zaradi nesreč pri naftnih in plinskih dejavnostih na morju; v zvezi s tem poudarja, da se utegne zaradi pretiranega zanašanja na zavarovanje trg za instrumente finančnega jamstva zapreti, kar bi lahko privedlo do pomanjkanja konkurence in višjih stroškov;

16.  obžaluje slabo uporabo instrumentov finančnega jamstva v Evropski uniji pri kritju škode, ki jo povzročijo najdražje nesreče na morju; ugotavlja, da je eden od možnih vzrokov ta, da glede na obseg odgovornosti za škodo v nekaterih državah članicah takšni instrumenti morda niso potrebni;

17.  poziva države članice, naj zagotovijo podrobne podatke o uporabi finančnih instrumentov in zadostno kritje pri nesrečah na morju, tudi tistih najdražjih;

18.  meni, da bi bilo treba objaviti vse primere dokazane odgovornosti in podrobnosti o uporabljenih sankcijah, da bi bila resnična cena okoljske škode pregledna za vse;

19.  poziva Komisijo, naj spodbuja države članice, da razvijejo instrumente finančnega jamstva za običajne odškodninske zahtevke v primeru nesreč pri naftnih in plinskih dejavnostih na morju ter transportu nafte in plina po morju, tudi v primerih insolventnosti; meni, da bi s tem lahko omejili prenašanje odgovornosti izvajalcev za naključno onesnaženje na javni proračun, iz katerega se bodo sicer morali kriti odškodninski stroški, če se pravila ne bodo spremenila; meni, da bi bilo treba v tem kontekstu oceniti tudi uvedbo sklada, ki bi temeljil na pristojbinah, ki bi jih plačevala priobalna industrija;

20.  meni, da je treba analizirati, v kolikšni meri bo imela uvedba kazenske odgovornosti na ravni EU večji odvračilni učinek kot zgolj civilne kazni, s čimer se bosta izboljšali varstvo okolja in spoštovanje varnostnih ukrepov; zato pozdravlja uvedbo Direktive 2008/99/ES o kazenskopravnem varstvu okolja na ravni EU, s katero so se kazni za nekatere kršitve okoljske zakonodaje harmonizirale; vseeno obžaluje, da v področje uporabe te direktive niso zajete vse dejavnosti iz direktive o varnosti na morju; obžaluje tudi, da opredelitve kaznivih dejanj in minimalnih sankcij v primerih kršitve varnosti na morju niso harmonizirane v EU; poziva Komisijo, naj večje nesreče pri naftnih dejavnostih vključi v področje uporabe direktive o kazenskopravnem varstvu okolja in naj Parlamentu prvo poročilo o izvajanju direktive o varnosti na morju predloži pravočasno, torej najpozneje do 19. julija 2019;

21.  poziva Komisijo, naj pripravi potrebne študije za oceno ekonomskega tveganja, ki mu utegnejo biti izpostavljene države članice in njihove obalne regije, pri čemere naj upošteva panožno usmerjenost posameznih regij, stopnjo koncentracije naftnih in plinskih dejavnosti na morju na posameznih območjih, pogoje delovanja, podnebne dejavnosti, kot so oceanski toki in vetrovi, in uporabljene ekonomske standarde; zato priporoča, da se uvedejo zaščitni mehanizmi in varnostni obseg v primeru prenehanja dejavnosti, in pozdravlja, da industrija gradi štiri naprave za zamašitev naftnih vrtin (t. i. capping stacks), s katerimi se lahko v primeru nesreče na morju omeji razlitje nafte;

22.  poziva, naj se pripravi posebej prilagojena presoja vpliva na okolje za vse dejavnosti v arktični regiji, kjer so ekosistemi še posebno ranljivi in tesno povezani s svetovno biosfero;

23.  poziva Komisijo in države članice, naj preučijo možnost uvedbe dodatnih ukrepov, s katerimi bi učinkovito varovali naftne in plinske dejavnosti na morju, preden bi se zgodila huda nesreča;

24.  v zvezi s tem poziva Komisijo in države članice, naj še naprej preučujejo možnost za mednarodno rešitev, saj je veliko podjetij, ki izvajajo naftne in plinske dejavnosti v EU, dejavnih po vsem svetu, tako da bi globalna rešitev s strožjim nadzorom gospodarskih družb, ki se ukvarjajo s pridobivanjem nafte in plina zunaj meja EU, zagotovila globalno konkurenčne pogoje; poziva države članice, naj hitro ratificirajo pariški sporazum o podnebnih spremembah iz decembra 2015;

25.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter vladam in parlamentom držav članic.

(1) UL L 178, 28.6.2013, str. 66.
(2) UL L 328, 6.12.2008, str. 28.
(3) UL L 143, 30.4.2004, str. 56.
(4) Zadeva C-176/03, Komisija proti Svetu, ECLI:EU:C:2005:542.
(5) UL L 351, 20.12.2012, str. 1.
(6) UL L 339, 21.12.2007, str. 3.
(7) UL L 199, 31.7.2007, str. 40.
(8) BIO by Deloitte, Civil liability, financial security and compensation claims for offshore oil and gas activities in the European Economic Area (Civilna odgovornost, finančno jamstvo in odškodninski zahtevki za naftne in plinske dejavnosti na morju v Evropskem gospodarskem prostoru), končno poročilo pripravljeno za Evropsko komisijo – GD za energetiko.
(9) UL C 51 E, 22.2.2013, str. 43.

Pravno obvestilo