Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. novembra 2016 o osnutku izvedbenega sklepa Sveta o odobritvi sklenitve sporazuma o operativnem in strateškem sodelovanju med Ukrajino in Evropskim policijskim uradom (Europol) s strani Europola (10345/2016 – C8-0267/2016 – 2016/0811(CNS))

P8_TA(2016)0428 A8-0342/2016

(Posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju osnutka Sveta (10345/2016),

–  ob upoštevanju člena 39(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije, kakor je bila spremenjena z Amsterdamsko pogodbo, in člena 9 Protokola št. 36 o prehodni ureditvi, v skladu s katerim se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0267/2016),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2009/371/PNZ z dne 6. aprila 2009 o ustanovitvi Evropskega policijskega urada (Europol)(1), zlasti člena 23(2),

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2009/934/PNZ z dne 30. novembra 2009 o sprejetju izvedbenih pravil, ki urejajo odnose Europola s partnerji, vključno z izmenjavo osebnih podatkov in tajnih informacij(2), zlasti členov 5 in 6,

–  ob upoštevanju Sklepa Sveta 2009/935/PNZ z dne 30. novembra 2009 o določitvi seznama tretjih držav in organizacij, s katerimi Europol sklene sporazume(3),

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za državljanske svoboščine, pravosodje in notranje zadeve (A8-0342/2016),

1.  odobri osnutek Sveta;

2.  poziva Svet, naj obvesti Parlament, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

3.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti besedilo, ki ga je odobril Parlament;

4.  poziva Komisijo, naj po začetku veljavnosti nove uredbe o Europolu(4) oceni določbe iz sporazuma o sodelovanju; poziva Komisijo, naj obvesti Parlament in Svet o izidu te ocene in po potrebi predloži priporočilo za odobritev začetka ponovnih mednarodnih pogajanj o sporazumu;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter Europolu.

(1) UL L 121, 15.5.2009, str. 37. (2) UL L 325, 11.12.2009, str. 6. (3) UL L 325, 11.12.2009, str. 12. (4) Uredba (EU) 2016/794 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. maja 2016 o Agenciji Evropske unije za sodelovanje na področju preprečevanja, odkrivanja in preiskovanja kaznivih dejanj (Europol) ter nadomestitvi in razveljavitvi sklepov Sveta 2009/371/PNZ, 2009/934/PNZ, 2009/935/PNZ, 2009/936/PNZ in 2009/968/PNZ (UL L 135, 24.5.2016, str. 53).

Sklep Evropskega parlamenta z dne 22. novembra 2016 o zahtevi za odvzem imunitete Jean-Françoisu Jalkhu (2016/2115(IMM))

P8_TA(2016)0429 A8-0318/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Jean-Françoisu Jalkhu, ki jo je dne 14. aprila 2016 posredoval francoski minister za pravosodje v zvezi s sodno preiskavo (dokument št. 14142000183), ki jo je odredilo okrožno sodišče v Nanterre na podlagi zahtevka združenja Maison des potes – Maison de l’égalité za združitev sodnih postopkov v zvezi z javnim spodbujanjem rasne ali verske diskriminacije, in ki je bila razglašena na plenarnem zasedanju 8. junija 2016,

–  po zagovoru Jean-Françoisa Jalkha v skladu s členom 9(5) Poslovnika,

–  ob upoštevanju členov 8 in 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije ter člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964, 10. julija 1986, 15. in 21. oktobra 2008, 19. marca 2010, 6. septembra 2011 in 17. januarja 2013(1),

–  ob upoštevanju člena 26 ustave Francoske republike, kakor je bila spremenjena z ustavnim zakonom št. 95-880 z dne 4. avgusta 1995,

–  ob upoštevanju člena 5(2), člena 6(1) in člena 9 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0318/2016),

A.  ker državni tožilec pritožbenega sodišča v Versaillesu zahteva odvzem poslanske imunitete poslancu Evropskega parlamenta Jean-Françoisu Jalkhu v zvezi s sodnim postopkom zaradi domnevnega kaznivega dejanja;

B.  ker je zahteva za odvzem poslanske imunitete Jean-Françoisu Jalkhu povezana z domnevnim kaznivim dejanjem neznane osebe ali oseb zaradi javnega spodbujanja diskriminacije na podlagi državljanstva, rase ali vere v govorjeni ali pisni obliki ali s pomočjo podob ali javne elektronske korespondence, to kaznivo dejanje pa je opredeljeno v francoski zakonodaji v členih 24(8), 23(1) in 42 zakona z dne 29. julija 1881 in členu 93(3) zakona št. 82-652 z dne 29. julija 1982, kazni za to kaznivo dejanje pa so določene v členu 24(8), (10), (11) in (12) zakona z dne 29. julija 1881 in členu 131-26(2) in (3) kazenskega zakonika;

C.  ker je združenje Maison des potes – Maison de l’égalité dne 22. maja 2014 vložilo tožbo zoper Jean-Françoisa Jalkha pri regionalnem sodišču v Nanterre;

D.  ker se tožba navezuje na izjave iz letaka z naslovom „Priročnik za lokalne svetnike Nacionalne fronte“, izdanega 19. septembra 2013 in objavljenega 30. novembra 2013 na uradi spletni strani federacije Nacionalne fronte, ki je spodbujal kandidate te stranke, izvoljene za lokalne svetnike na volitvah 23. in 30. marca 2014, naj na prvi seji novega lokalnega sveta priporočajo prednostno obravnavo Francozov (t. i. priorité nationale) pri dodeljevanju socialnih stanovanj; ker je bil Jean-François Jalkh vodja publikacij pri Nacionalni fronti in je imel uredniški nadzor nad vsemi spletnimi stranmi federacije;

E.  ker člen 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije določa, da poslanci Evropskega parlamenta uživajo na ozemlju svoje države imunitete, priznane poslancem parlamenta te države;

F.  ker se v skladu s členom 26 francoske ustave zoper poslanca francoskega parlamenta ne sme odrediti sodnega postopka ali preiskave, niti se ga ne sme aretirati, pridržati ali mu soditi zaradi mnenja ali glasu, izraženega pri opravljanju dolžnosti;

G.  ker je obseg imunitete poslancev francoskega parlamenta pravzaprav enak obsegu imunitete poslancev Evropskega parlamenta iz člena 8 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije; ker je Sodišče razsodilo, da mora poslanec Evropskega parlamenta, da bi zanj veljala imuniteta, mnenje izraziti pri opravljanju svojih dolžnosti, s čimer se zahteva povezava med izraženim mnenjem in parlamentarnimi dolžnostmi; ker mora biti ta povezava neposredna in očitna;

H.  ker Jean-François Jalkh v času domnevnih kaznivih dejanj, torej 19. septembra in 30. novembra 2013, ni bil poslanec Evropskega parlamenta, vendar je bilo domnevno žaljivo gradivo 23. junija in 2. oktobra 2014 še vedno na voljo vsakomur, ki bi želel dostopati do njega;

I.  ker obtožbe očitno niso povezane s položajem Jean-Françoisa Jalkha kot poslanca Evropskega parlamenta in se pravzaprav navezujejo na dejavnosti, ki so povsem nacionalnega ali regionalnega značaja, saj so bile izjave namenjene kandidatom za lokalne svetnike pred lokalnimi volitvami 23. in 30. marca 2014 in so povezane s položajem Jean-Françoisa Jalkha kot vodje publikacij pri Nacionalni fronti z uredniškim nadzorom nad vsemi spletnimi stranmi federacije;

J.  ker se domnevna dejanja ne nanašajo na mnenje ali glas, ki bi ga ta poslanec izrazil pri opravljanju svojih dolžnosti poslanca Evropskega parlamenta v smislu člena 8 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije;

K.  ker ni suma o tem, da bi šlo pri sodni preiskavi, ki se je začela na podlagi vloženega zahtevka združenja Maison des potes – Maison de l’égalité, za poskus oviranja parlamentarnega dela Jean-Françoisa Jalkha (fumus persecutionis), saj je bil zahtevek vložen preden je postal poslanec Evropskega parlamenta;

1.  sklene, da se Jean-Françoisu Jalkhu odvzame imuniteta;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje pravosodnemu ministru Francoske republike in Jean-Françoisu Jalkhu.

(1) Sodba Sodišča z dne 12. maja 1964 v zadevi Wagner proti Fohrmann in Krier, 101/63, ECLI:EU:C:1964:28; sodba Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Wybot proti Faure in drugi, 149/85, ECLI:EU:C:1986:310; sodba Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T-345/05, ECLI:EU:T:2008:440; sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2008 v združenih zadevah Marra proti De Gregorio in Clemente, C-200/07 in C-201/07, ECLI:EU:C:2008:579; sodba Splošnega sodišča z dne 19. marca 2010 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-42/06, ECLI:EU:T:2010:102; sodba Sodišča z dne 6. septembra 2011 v zadevi Patriciello, C-163/10, ECLI:EU:C:2011:543; sodba Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2013 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-346/11 in T-347/11, ECLI:EU:T:2013:23.

Sklep Evropskega parlamenta z dne 22. novembra 2016 o zahtevi za odvzem imunitete Jean-Françoisu Jalkhu (2016/2107(IMM))

P8_TA(2016)0430 A8-0319/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju zahteve za odvzem imunitete Jean-Françoisu Jalkhu, ki jo je dne 14. aprila 2016 posredoval francoski minister za pravosodje v zvezi s sodno preiskavo (dokument št. 1422400530) zoper Jean-Françoisa Jalkha, ki jo je okrožno sodišče v Parizu začelo na podlagi zahtevka združenja Bureau National de Vigilance Contre l’Antisémitisme (BNVCA) za združitev sodnih postopkov zaradi javnega spodbujanja diskriminacije, sovraštva ali nasilja, in ki je bila razglašena na plenarnem zasedanju 8. junija 2016,

–  po zagovoru Jean-Françoisa Jalkha v skladu s členom 9(5) Poslovnika,

–  ob upoštevanju členov 8 in 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije ter člena 6(2) Akta o volitvah poslancev Evropskega parlamenta s splošnimi neposrednimi volitvami z dne 20. septembra 1976,

–  ob upoštevanju sodb Sodišča Evropske unije z dne 12. maja 1964, 10. julija 1986, 15. in 21. oktobra 2008, 19. marca 2010, 6. septembra 2011 in 17. januarja 2013(1),

–  ob upoštevanju člena 26 ustave Francoske republike, kakor je bila spremenjena z ustavnim zakonom št. 95-880 z dne 4. avgusta 1995,

–  ob upoštevanju člena 5(2), člena 6(1) in člena 9 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za pravne zadeve (A8-0319/2016),

A.  ker državni tožilec pritožbenega sodišča v Parizu zahteva odvzem poslanske imunitete poslancu Evropskega parlamenta Jean-Françoisu Jalkhu v zvezi s sodnim postopkom zaradi domnevnega kaznivega dejanja;

B.  ker je zahteva za odvzem poslanske imunitete Jean-Françoisu Jalkhu povezana z domnevnim kaznivim dejanjem javnega spodbujanja diskriminacije, sovraštva ali nasilja nad osebo ali skupino oseb zaradi njihovega porekla ali pripadnosti ali nepripadnosti določeni etnični skupini, narodnosti, rasi ali veri, to kaznivo dejanje pa je opredeljeno v francoski zakonodaji v členih 24(8) in 23(1) zakona z dne 29. julija 1881;

C.  ker je združenje Bureau National de Vigilance Contre l’Antisémitisme (BNVCA) dne 12. avgusta 2014 vložilo tožbo zoper Jean-Françoisa Jalkha pri višjem preiskovalnem sodniku v Parizu;

D.  ker se pritožba nanaša na izjave Jean-Marie Le Pena v intervjuju, objavljenem 6. junija 2014 na spletni strani www.frontnational.com in na blogu www.jeanmarielepen.com, kjer je ta v odgovor na vprašanje iz občinstva o pevcu Patricku Bruelu, ki je dejal, da ne more več nastopati v mestih, kjer so bili izvoljeni župani iz Nacionalne fronte, dejal: „To me ne preseneča. Poslušajte, naslednjič jih bomo vse skupaj dali v pečico.“; ker je bil Jean-François Jalkh vodja publikacij za uradno spletno stran Nacionalne fronte;

E.  ker člen 9 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije določa, da poslanci Evropskega parlamenta uživajo na ozemlju svoje države imunitete, priznane poslancem parlamenta te države;

F.  ker se v skladu s členom 26 francoske ustave zoper poslanca parlamenta ne sme odrediti sodnega postopka ali preiskave, niti se ga ne sme aretirati, pridržati ali mu soditi zaradi mnenja ali glasu, izraženega pri opravljanju dolžnosti;

G.  ker je obseg imunitete poslancev francoskega parlamenta pravzaprav enak obsegu imunitete poslancev Evropskega parlamenta iz člena 8 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije; ker je Sodišče razsodilo, da mora poslanec Evropskega parlamenta, da bi zanj veljala imuniteta, mnenje izraziti pri opravljanju svojih dolžnosti, s čimer se zahteva povezava med izraženim mnenjem in parlamentarnimi dolžnostmi; ker mora biti ta povezava neposredna in očitna;

H.  ker Jean-François Jalkh v času domnevnega kaznivega dejanja, torej 6. junija 2014, še ni nastopil svojih dolžnosti poslanca Evropskega parlamenta, kar se je zgodilo šele 1. julija 2014;

I.  ker obtožbe očitno niso povezane s položajem Jean-Françoisa Jalkha kot poslanca Evropskega parlamenta in se pravzaprav navezujejo na dejavnosti, ki so povsem nacionalnega ali regionalnega značaja, saj so izjave povezane z lokalnimi volitvami v Franciji 23. in 30. marca 2014 in s položajem Jean-Françoisa Jalkha kot vodje publikacij pri Nacionalni fronti z uredniškim nadzorom nad spletnimi stranmi federacije;

J.  ker se domnevna dejanja ne nanašajo na mnenje ali glas, ki bi ga ta poslanec izrazil pri opravljanju svojih dolžnosti poslanca Evropskega parlamenta v smislu člena 8 Protokola št. 7 o privilegijih in imunitetah Evropske unije;

K.  ker ni suma o tem, da bi šlo pri sodni preiskavi, ki se je začela na podlagi vložene tožbe združenja Bureau National de Vigilance Contre l’Antisémitisme (BNVCA), za poskus oviranja parlamentarnega dela Jean-Françoisa Jalkha (fumus persecutionis);

1.  sklene, da se Jean-Françoisu Jalkhu odvzame imuniteta;

2.  naroči svojemu predsedniku, naj ta sklep in poročilo pristojnega odbora nemudoma posreduje pravosodnemu ministru Francoske republike in Jean-Françoisu Jalkhu.

(1) Sodba Sodišča z dne 12. maja 1964 v zadevi Wagner proti Fohrmann in Krier, 101/63, ECLI:EU:C:1964:28; sodba Sodišča z dne 10. julija 1986 v zadevi Wybot proti Faure in drugi, 149/85, ECLI:EU:C:1986:310; sodba Splošnega sodišča z dne 15. oktobra 2008 v zadevi Mote proti Parlamentu, T-345/05, ECLI:EU:T:2008:440; sodba Sodišča z dne 21. oktobra 2008 v združenih zadevah Marra proti De Gregorio in Clemente, C-200/07 in C-201/07, ECLI:EU:C:2008:579; sodba Splošnega sodišča z dne 19. marca 2010 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-42/06, ECLI:EU:T:2010:102; sodba Sodišča z dne 6. septembra 2011 v zadevi Patriciello, C-163/10, ECLI:EU:C:2011:543; sodba Splošnega sodišča z dne 17. januarja 2013 v zadevi Gollnisch proti Parlamentu, T-346/11 in T-347/11, ECLI:EU:T:2013:23.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. novembra 2016 o stališču Sveta v prvi obravnavi z namenom sprejetja Uredbe Evropskega parlamenta in Sveta o spremembi Uredbe Sveta (ES) št. 1342/2008 o določitvi dolgoročnega načrta za staleže trske in ribištvo, ki izkorišča te staleže (11309/1/2016 – C8-0403/2016 – 2012/0236(COD))

P8_TA(2016)0431 A8-0325/2016

(Redni zakonodajni postopek: druga obravnava)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju stališča Sveta v prvi obravnavi (11309/1/2016 – C8-0403/2016),

–  ob upoštevanju mnenja Evropskega ekonomsko-socialnega odbora z dne 13. decembra 2012(1),

–  ob upoštevanju svojega stališča v prvi obravnavi(2) o predlogu Komisije Evropskemu parlamentu in Svetu (COM(2012)0498),

–  ob upoštevanju člena 294(7) Pogodbe o delovanju Evropske unije,

–  ob upoštevanju člena 76 Poslovnika,

–  ob upoštevanju priporočila za drugo obravnavo Odbora za ribištvo (A8-0325/2016)

1.  odobri stališče Sveta v prvi obravnavi;

2.  ugotavlja, da je akt sprejet v skladu s stališčem Sveta;

3.  naroči svojemu predsedniku, naj skupaj s predsednikom Sveta podpiše akt na podlagi člena 297(1) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

4.  naroči svojemu generalnemu sekretarju, naj, potem ko je bilo preverjeno, da so bili vsi postopki pravilno zaključeni, podpiše akt in ga v soglasju z generalnim sekretarjem Sveta da objaviti v Uradnem listu Evropske unije;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

(1) UL C 44, 15.2.2013, str. 125. (2) UL C 65, 19.2.2016, str. 193.

Zakonodajna resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. novembra 2016 o predlogu direktive Sveta o spremembi Direktive 2011/16/EU glede dostopa davčnih organov do informacij o preprečevanju pranja denarja (COM(2016)0452 – C8-0333/2016 – 2016/0209(CNS))

P8_TA(2016)0432 A8-0326/2016

(Posebni zakonodajni postopek – posvetovanje)

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju predloga Komisije Svetu (COM(2016)0452),

–  ob upoštevanju členov 113 in 115 Pogodbe o delovanju Evropske unije, v skladu s katerimi se je Svet posvetoval s Parlamentom (C8-0333/2016),

–  ob upoštevanju člena 59 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0326/2016),

1.  odobri predlog Komisije, kakor je bil spremenjen;

2.  poziva Komisijo, naj ustrezno spremeni svoj predlog na podlagi člena 293(2) Pogodbe o delovanju Evropske unije;

3.  poziva Svet, naj ga obvesti, če namerava odstopiti od besedila, ki ga je odobril Parlament;

4.  poziva Svet, naj se ponovno posvetuje s Parlamentom, če namerava bistveno spremeniti predlog Komisije;

5.  naroči svojemu predsedniku, naj stališče Parlamenta posreduje Svetu in Komisiji ter nacionalnim parlamentom.

Besedilo, ki ga predlaga Komisija   Sprememba Sprememba 1 Predlog direktive Uvodna izjava -1 (novo) (-1)   Vloga instrumentov, računov in podjetij s sedežem v davčnih oazah in v nekooperativnih jurisdikcijah je skupni imenovalec obsežne skupine operacij, ki so na splošno odkrite naknadno in skrivajo prakse davčne goljufije, bega kapitala ali pranja denarja. To dejstvo bi moralo samo po sebi sprožiti politično in diplomatsko ukrepanje, katerega namen bi bila odprava offshore centrov po celem svetu. Sprememba 2 Predlog direktive Uvodna izjava 1 (1)  Direktiva Sveta 2011/16/EU11, kakor je bila spremenjena z Direktivo 2014/107/EU12, se uporablja od 1. januarja 2016 v 27 državah članicah in od 1. januarja 2017 v Avstriji. Ta Direktiva izvaja svetovni standard za avtomatično izmenjavo podatkov o finančnih računih za namene obdavčenja (v nadaljevanju: svetovni standard) znotraj Unije. S tem zagotavlja, da se informacije o imetnikih finančnih računov sporočajo državi članici, v kateri je imetnik računa rezident. (1)  Direktiva Sveta 2011/16/EU11, kakor je bila spremenjena z Direktivo Sveta 2014/107/EU12, se uporablja od 1. januarja 2016 v 27 državah članicah in od 1. januarja 2017 v Avstriji. Ta Direktiva izvaja svetovni standard za avtomatično izmenjavo podatkov o finančnih računih za namene obdavčenja (v nadaljevanju: svetovni standard) znotraj Unije. S tem zagotavlja, da se informacije o imetnikih finančnih računov sporočajo državi članici, v kateri je imetnik računa rezident, to pa zaradi preprečevanja davčnih utaj, izogibanja davkom in agresivnega davčnega načrtovanja. __________________ __________________ 11 Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (UL L 64, 11.3.2011, str. 1). 11 Direktiva Sveta 2011/16/EU z dne 15. februarja 2011 o upravnem sodelovanju na področju obdavčevanja in razveljavitvi Direktive 77/799/EGS (UL L 64, 11.3.2011, str. 1). 12 Direktiva Sveta 2014/107/EU z dne 9. decembra 2014 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčenja (UL L 359, 16.12.2014, str. 1). 12 Direktiva Sveta 2014/107/EU z dne 9. decembra 2014 o spremembi Direktive 2011/16/EU glede obvezne avtomatične izmenjave podatkov na področju obdavčenja (UL L 359, 16.12.2014, str. 1). Sprememba 3 Predlog direktive Uvodna izjava 1 a (novo) (1a)   Preprečevanje davčnih utaj in izogibanja davkom, tudi v povezavi s pranjem denarja, je absolutna prednostna naloga Unije. Sprememba 4 Predlog direktive Uvodna izjava 3 (3)  Davčni organi potrebujejo dostop do informacij o preprečevanju pranja denarja za zagotovitev učinkovitega spremljanja uporabe postopkov skrbnega preverjanja s strani finančnih institucij, ki so bili določeni v Direktivi 2011/16/EU. Če tak dostop ne bo zagotovljen , ti organi ne bodo mogli spremljati, potrditi in presojati, da finančne institucije ustrezno uporabljajo Direktivo 2011/16/EU ter pravilno identificirajo dejanske lastnike iz posredniških struktur in o njih poročajo. (3)  Za zagotovitev učinkovitega spremljanja uporabe postopkov skrbnega preverjanja s strani finančnih institucij, ki so bili določeni v Direktivi 2011/16/EU, potrebujejo davčni organi hiter in popoln dostop do informacij o preprečevanju pranja denarja, razpolagati pa morajo tudi z ustreznim številom usposobljenega osebja, da bodo lahko opravljali to nalogo in izmenjali te informacije. Ta dostop bi moral biti rezultat obvezne avtomatične izmenjave informacij. Če tak dostop ne bo zagotovljen in ne bo na voljo primernega osebja, ti organi ne bodo mogli spremljati, potrditi in presojati, da finančne institucije ustrezno uporabljajo Direktivo 2011/16/EU ter pravilno identificirajo dejanske lastnike iz posredniških struktur in o njih poročajo. Sprememba 5 Predlog direktive Uvodna izjava 3 a (novo) (3a)   Zaradi ugotovljenih povezav med davčnimi utajami, izogibanjem davkom in pranjem denarja je treba v največji možni meri izkoristiti sinergije iz nacionalnega, evropskega in mednarodnega sodelovanja različnih organov, vključenih v boj proti tem kaznivim dejanjem in zlorabam. Vprašanja, kot je preglednost dejanskega lastništva ali v kolikšni meri so subjekti, kot so pravni poklici, predmet okvira za preprečevanje pranja denarja v tretjih državah, so bistvenega pomena za okrepitev sposobnosti organov Unije v boju proti izogibanju davkom in pranju denarja. Sprememba 6 Predlog direktive Uvodna izjava 3 b (novo) (3b)   Razkritja Swissleaks, Luxleaks, dokumentov iz Paname in Bahamov, ki so le posamezni primeri globalnega pojava, so potrdila, da je nujno potrebna večja davčna preglednost ter tesnejše usklajevanje in sodelovanje med pravosodnimi organi. Sprememba 7 Predlog direktive Uvodna izjava 3 c (novo) (3c)   Obvezna avtomatična izmenjava informacij na področju obdavčitve je na ravni skupine G20, OECD in Unije priznana kot najučinkovitejše orodje za dosego mednarodne davčne preglednosti. Komisija je v sporočilu Evropskemu parlamentu in Svetu z dne 5. julija 2016 o nadaljnjih ukrepih za povečanje preglednosti in boju proti davčnim utajam in izogibanju davkom1a izjavila, da „obstaja zadosti razlogov, da se upravno sodelovanje med davčnimi organi razširi dlje, tako da bo obsegalo informacije o dejanskem lastništvu‟, in da bi bilo mogoče „avtomatično izmenjavo informacij o dejanskem lastništvu [...] vključiti v zavezujoči okvir davčne preglednosti, ki je že v veljavi v EU‟. Poleg tega vse države članice že sodelujejo v pilotnem projektu za izmenjavo informacij končnih dejanskih lastnikih podjetij in skladov. _____________ 1a COM(2016)0451. Sprememba 8 Predlog direktive Uvodna izjava 4 (4)  Zato je pomembno, da se davčnim organom zagotovi dostop do informacij, postopkov, dokumentov in mehanizmov o preprečevanju pranja denarja za izvajanje njihovih nalog pri spremljanju ustrezne uporabe Direktive 2011/16/EU. (4)  Pravila Unije na področju preprečevanje pranja denarja in boja proti njemu je sproti vključevala spremembe mednarodnih standardov, s ciljem okrepiti usklajevanje med državami članicami ter odgovoriti na izzive, ki se pojavljajo na svetovni ravni, zlasti zaradi povezanosti med pranjem denarja, financiranjem terorizma, organiziranim kriminalom, davčnimi utajami in izogibanjem davkom. Zato je pomembno, da se davčnim organom zagotovi neposreden in lažji dostop do informacij, postopkov, dokumentov in mehanizmov o preprečevanju pranja denarja za izvajanje njihovih nalog pri spremljanju ustrezne uporabe Direktive 2011/16/EU in za delovanje vseh oblik upravnega sodelovanja iz navedene direktive, in da se te informacije po potrebi vključijo v avtomatično izmenjavo med državami članicami, Komisiji pa zagotovi zaupen dostop. Sprememba 10 Predlog direktive Uvodna izjava 4 b (novo) (4b)   Poleg tega je pomembno, da imajo davčni organi na voljo ustrezne informacije in sisteme komunikacijske tehnologije (IKT), s katerimi je mogoče dejavnosti pranja denarja izslediti v zgodnji fazi. V zvezi s tem bi morali imeti davčni organi ustrezne vire IKT in kadrovske vire, da se bodo lahko spoprijeli z veliko količino informacij o preprečevanju pranja denarja, ki se izmenjujejo med državami članicami. Sprememba 11 Predlog direktive Uvodna izjava 4 c (novo) (4c)   Glede na to, da sta se s posodobljeno izmenjavo informacij in z razkritji informacij izboljšali izmenjava na lastno pobudo in dostopnost informacij, je zelo pomembno, da države članice preiščejo vsa potencialna nepravilna ravnanja in ustrezno ukrepajo. Sprememba 12 Predlog direktive Uvodna izjava 4 d (novo) (4d)   Ker so informacije o preprečevanju pranja denarja pogosto čezmejne narave, bi morale biti po potrebi vključene v avtomatično izmenjavo med državami članicami in biti na zahtevo na voljo Komisiji v okviru pristojnosti za uveljavljanje pravil o državni pomoči. Glede na zapletenost in potrebo po preverjanju zanesljivosti teh informacij, kot v primeru podatkov o dejanskem lastništvu, bi morali davčni organi sodelovati pri čezmejnih preiskavah. Sprememba 13 Predlog direktive Uvodna izjava 4 e (novo) (4e)   Uvedba avtomatične, obvezne in stalne izmenjave informacij o fiskalnih zadevah med različnimi pristojnimi organi, je bistvenega pomena za zagotovitev čim večje preglednost in vzpostavitev temeljnega instrumenta za preprečevanje goljufivih ravnanj vseh vrst ter boj proti njim. Sprememba 14 Predlog direktive Uvodna izjava 4 f (novo) (4f)   Glede na globalni značaj dejavnosti pranja denarja je mednarodno sodelovanje ključno za učinkovit in uspešen boj proti tem dejavnostim. Sprememba 15 Predlog direktive Uvodna izjava 6 (6)  Ker cilja te Direktive, tj. učinkovitega upravnega sodelovanja med državami članicami in njegovega učinkovitega spremljanja pod pogoji, ki so skladni s pravilnim delovanjem notranjega trga, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in je ta cilj zaradi zahtevane enotnosti in učinkovitosti lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta Direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja. (6)  Ker cilja te Direktive, tj. učinkovitega upravnega sodelovanja med državami članicami in njegovega učinkovitega spremljanja pod pogoji, ki so skladni s pravilnim delovanjem notranjega trga, za preprečevanje davčnih goljufij, države članice ne morejo zadovoljivo doseči in je ta cilj zaradi zahtevane enotnosti in učinkovitosti lažje doseči na ravni Unije, lahko Unija sprejme ukrepe v skladu z načelom subsidiarnosti iz člena 5 Pogodbe o Evropski uniji. V skladu z načelom sorazmernosti iz navedenega člena ta Direktiva ne presega tistega, kar je potrebno za dosego navedenega cilja. Sprememba 16 Predlog direktive Uvodna izjava 7 (7)  Finančne institucije so v okviru Direktive 2011/16/EU že začele izvajati skrbno preverjanje strank in prve izmenjave se bodo zaključile septembra 2017. Da torej ne bi zadrževali učinkovitega spremljanja uporabe, bi morala ta sprememba Direktive začeti veljati in biti prenesena do 1. januarja 2017. (7)  Finančne institucije so v okviru Direktive 2011/16/EU že začele izvajati skrbno preverjanje strank in prve izmenjave se bodo zaključile septembra 2017. Da torej ne bi zadrževali učinkovitega spremljanja uporabe, bi morala ta sprememba Direktive začeti veljati in biti prenesena do 1. januarja 2018. Sprememba 17 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka -1 (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 2 – odstavek 1 (-1)   v členu 2 se odstavek 1 nadomesti z naslednjim: 1.  Ta direktiva se uporablja za vse vrste davkov, ki jih pobira država članica ali teritorialni oziroma upravni deli države članice, vključno z lokalnimi organi, ali ki se pobirajo v njihovem imenu. 1.  Ta direktiva se uporablja za vse vrste davkov, ki jih pobira država članica ali teritorialni oziroma upravni deli države članice, vključno z lokalnimi organi, ali ki se pobirajo v njihovem imenu, pa tudi za storitve menjave virtualnih valut ter ponudnike skrbniških denarnic. Sprememba 18 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka -1 a (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 8 a (novo) (-1a)   vstavi se naslednji člen: „Člen 8a V roku treh mesecev po prejemu dokumentov davčni organi vseh držav članic avtomatično izmenjujejo dokumente in informacije iz člena 22 te direktive z vsemi državami članicami, v katerih je dejanski lastnik podjetja ali v primeru skladov ustanovitelj, eden od skrbnikov, zaščitnik (po potrebi), lastnik ali druga oseba, ki izvaja dejanski nadzor nad skladom ali lastnik računa v smislu člena 32a Direktive (EU) 2015/849, davkoplačevalec te države članice. Da bi Komisija lahko izpolnila svoje naloge, bi morala imeti zaupen dostop do teh dokumentov.“ Sprememba 19 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 Direktiva 2011/16/EU Člen 22 – odstavek 1 a (1a)   Za namen izvedbe in izvršitve zakonodaj držav članic, ki uveljavljajo to direktivo, ter za zagotovitev delovanja upravnega sodelovanja, ki ga vzpostavlja, države članice z zakonodajo zagotovijo dostop davčnim organom do mehanizmov, postopkov, dokumentov in informacij iz členov 13, 30, 31, 32a in 40 Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta*. 1a.   Za namen izvedbe in izvršitve zakonodaj držav članic, ki uveljavljajo to direktivo, ter za zagotovitev delovanja upravnega sodelovanja, ki ga vzpostavlja, države članice z zakonodajo zagotovijo dostop davčnim organom do centralnih registrov, mehanizmov, postopkov, dokumentov in informacij iz členov 7, 13, 18, 18a, 19, 27, 30, 31, 32a, 40, 44 in 48 Direktive (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta*. Ta dostop je rezultat obvezne avtomatične izmenjave informacij. Države članice dostop do teh informacij zagotovijo tudi tako, da jih vključijo v centraliziran javni register podjetij, skladov in drugih struktur, podobnih ali enakovrednih po naravi ali namenu. ______________ ______________ * Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL L 141, 5.6.2015, str. 73). * Direktiva (EU) 2015/849 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. maja 2015 o preprečevanju uporabe finančnega sistema za pranje denarja ali financiranje terorizma, spremembi Uredbe (EU) št. 648/2012 Evropskega parlamenta in Sveta ter razveljavitvi Direktive 2005/60/ES Evropskega parlamenta in Sveta in Direktive Komisije 2006/70/ES (UL L 141, 5.6.2015, str. 73). Sprememba 20 Predlog direktive Člen 1 – odstavek 1 – točka 1 a (novo) Direktiva 2011/16/EU Člen 22 – odstavek 1 b (novo) (1a)   v členu 22 se doda naslednji odstavek: „1b. Za učinkovito uporabo izmenjanih podatkov države članice zagotovijo, da se vse izmenjane in pridobljene informacije pravočasno preverijo, ne glede na to, ali so jih organi pridobili na zahtevo, od druge države članice prek izmenjave na lastno pobudo ali z javnim razkritjem. Če država članica tega ne naredi v časovnem okviru, ki ga določa nacionalno pravo, razloge za to javno sporoči Komisiji.“ Sprememba 21 Predlog direktive Člen 2 – odstavek 1 – pododstavek 1 1.  Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 31. decembra 2016. Komisiji takoj sporočijo besedilo navedenih predpisov. 1.  Države članice sprejmejo in objavijo zakone in druge predpise, potrebne za uskladitev s to direktivo, najpozneje do 31. decembra 2017. Komisiji takoj sporočijo besedilo navedenih predpisov. Sprememba 22 Predlog direktive Člen 2 – odstavek 1 – pododstavek 2 Navedene predpise uporabljajo od 1. januarja 2017. Navedene predpise uporabljajo od 1. januarja 2018.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. novembra 2016 o letnem poročilu Evropske centralne banke za leto 2015 (2016/2063(INI))

P8_TA(2016)0433 A8-0302/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju letnega poročila Evropske centralne banke za leto 2015,

–  ob upoštevanju člena 284(3) Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU),

–  ob upoštevanju člena 123(1) PDEU,

–  ob upoštevanju Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke, zlasti člena 15,

–  ob upoštevanju člena 132(1) Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve (A8-0302/2016),

A.  ker je predsednik Draghi o morebitnem izstopu Združenega kraljestva iz EU pravilno dejal, da so razsežnosti njegovih posledic za gospodarske obete odvisne od časovnega okvira, razvoja in končnega izida prihodnjih pogajanj in da se je gospodarstvo euroobmočja do sedaj izkazalo za odporno, vendar je zaradi te negotovosti naš izhodiščni scenarij še vedno izpostavljen negativnim tveganjem. Dejal je tudi, da je ne glede na to, v kakšnem odnosu bosta Evropska unija in Združeno kraljestvo, izjemno pomembno zagotoviti celovitost notranjega trga in da bi bilo treba v vsakem primeru zagotoviti, da bodo za vse udeležence veljala enaka pravila;

B.  ker se po spomladi objavljeni najnovejši napovedi Komisije pričakuje, da bo realna rast v euroobmočju skromna in geografsko neenakomerno porazdeljena – 1,6-odstotna v letu 2016 in 1,8-odstotna v letu 2017, potem ko je leta 2015 znašala 1,7 %;

C.  ker naj bi se po tej napovedi brezposelnost v euroobmočju zmanjševala, in sicer z 10,9 % konec leta 2015 na 9,9 % konec leta 2017; ker so se razlike med državami članicami v stopnji brezposelnosti leta 2015 še povečale in segajo od 4,6 % v Nemčiji do 24,9 % v Grčiji;

D.  ker naj bi se javnofinančni primanjkljaj v euroobmočju glede na to napoved postopoma zmanjševal – z 2,1 % v letu 2015 na 1,9 % v letu 2016 in na 1,6 % v letu 2017 –, za delež javnega dolga v BDP pa se napoveduje, da naj bi se prvič po začetku krize začel zmanjševati, čeprav v postopku Komisije v zvezi s čezmernim primanjkljajem še vedno sodelujejo štiri države euroobmočja: Francija, Španija, Grčija in Portugalska; ker Ciper, Irska in Slovenija izvajajo programe za makroekonomsko prilagoditev, s pomočjo katerih so zmanjšali svoj primanjkljaj na stopnjo, ki je pod pragom 3 % BDP;

E.  ker naj bi euroobmočje po tej napovedi v letih 2016 in 2017 še naprej izkazovalo zunanji presežek v vrednosti približno 3 % BDP; ker bi težave pri izstopu Združenega kraljestva iz EU lahko negativno vplivalo na trgovinsko bilanco tako EU kot Združenega kraljestva, glede na to, da gre za enega glavnih trgovinskih partnerjev euroobmočja;

F.  ker mora Evropski sistem centralnih bank v skladu s členom 127(5) PDEU prispevati k ohranjanju finančne stabilnosti;

G.  ker mora Evropski sistem centralnih bank v skladu s členom 127(2) PDEU „podpirati nemoteno delovanje plačilnih sistemov“;

H.  ker naj bi po napovedi ECB iz septembra 2016 povprečna stopnja inflacije v euroobmočju, potem ko je bila v letu 2015 ničelna, v letu 2016 ostala blizu te ravni (0,2 %), leta 2017 naj bi dosegla 1,2 %, leta 2018 pa 1,6 %; ker je nizka stopnja inflacije v zadnjih letih med drugim posledica nizkih cen energije;

I.  ker je ciljno stopnjo inflacije vedno težje doseči zaradi konsolidiranja demografskih trendov, stalno nizkih cen energije in splošnega vpliva globalizirane trgovine in finančnega sektorja na visoko brezposelnost v evropski družbi; ker ti deflacijski pritiski prispevajo k pomanjkanju naložb in šibkemu skupnemu povpraševanju;

J.  ker je ECB marca 2015 začela razširjen program nakupa sredstev v vrednosti 1,1 bilijona EUR, ki naj bi po prvotnih načrtih potekal do septembra 2016;

K.  ker je bil program že nadgrajen, nakup sredstev naj bi potekal do marca 2017 v skupnem znesku, ki bi moral biti blizu 1,7 bilijona EUR, seznam primernih sredstev pa je bil razširjen, da je zajel tudi nefinančne podjetniške obveznice ter regionalne in lokalne državne obveznice; ker se pojavlja zaskrbljenost, da tveganja v bilanci stanja ECB naraščajo;

L.  ker je ECB od začetka programa kupila s premoženjem zavarovane vrednostne papirje v vrednosti 19 094 milijonov EUR;

M.  ker je ECB še bolj sprostila svojo monetarno politiko in dodatno znižala svoje interventne tečaje na najnižje ravni doslej, saj so operacije glavnega refinanciranja in mejni depozit marca 2016 pristali na 0 % oziroma –0,40 %; ker ECB bankam ponuja spodbude za zagotavljanje posojil in v ta namen izvaja naslednjo serijo ciljno usmerjenih operacij dolgoročnejšega refinanciranja (CUODR II);

N.  ker je bil po navedbah ECB enotni mehanizem nadzora (EMN) vzpostavljen za namene dosledne uporabe mikrobonitetnega nadzora in izvrševanja v euroobmočju, da bi se zagotovili enaki konkurenčni pogoji za bančne posle ter uvedla skupna metodologija vrednotenja (proces nadzorniškega pregledovanja in ovrednotenja – SREP);

O.  ker predsednik ECB vedno znova poudarja, da so v euroobmočju nujno potrebne strukturne reforme;

P.  ker ECB podpira okvir za preprosto, pregledno in standardizirano listinjenje ter posledično zmanjšanje kapitalskih zahtev, ki bosta oživila trg listinjenja in financiranje realnega gospodarstva;

Q.  ker člen 123 PDEU in člen 21 Statuta Evropskega sistema centralnih bank in Evropske centralne banke prepovedujeta denarno financiranje vlad;

1.  poudarja, da euroobmočje še vedno trpi zaradi visoke stopnje brezposelnosti in izredno nizke inflacije ter velikega makroekonomskega neravnotežja, kot je neravnotežje tekočih računov, poleg tega pa ga zaradi pomanjkanja naložb, ki so na za 10 odstotnih točk nižji ravni kot pred krizo, neizvajanja strukturnih reform in šibkega splošnega skupnega povpraševanja pesti zelo nizka rast produktivnosti; ugotavlja, da visoka raven javnega dolga in zlasti visoko število slabih posojil v bančnem sektorju in njegova nizka kapitalizacija v nekaterih državah članicah še naprej drobijo finančni trg euroobmočja, kar zmanjšuje manevrski prostor za podporo najbolj ranljivim gospodarstvom; poudarja, da so trdne fiskalne politike in strukturne reforme, usmerjene v večjo produktivnost, edini način za vzpostavitev trajnostnega gospodarskega izboljšanja v teh državah članicah;

2.  poudarja zvezni značaj Evropske centralne banke, ki izključuje nacionalne vete, kar ji je omogočilo odločno ukrepanje pri obravnavi krize;

3.  ugotavlja, da so bili izredni ukrepi, ki jih je ECB sprejela za dvig inflacije nazaj na srednjeročni cilj 2 % kljub zelo kompleksnemu okolju in tveganjem zaradi daljšega obdobja nizke inflacije, skladni z njenimi pooblastili iz člena 127 PDEU in zato niso nezakoniti(1); ugotavlja, da so se finančne razmere po začetku programa nakupa sredstev marca 2015 zaradi programov ciljno usmerjenih operacij dolgoročnejšega refinanciranja (CUODR) rahlo izboljšale, tako da se v euroobmočju obnavljajo posojila za podjetja in gospodinjstva; ugotavlja, da so ti ukrepi pomagali omejiti razlike v donosu državnih obveznic nekaterih držav euroobmočja; ugotavlja, da izboljšanje ni enako vplivalo na vse države članice in da je povpraševanje po posojilih v nekaterih državah članicah zaradi slabih gospodarskih razmer še vedno šibko;

4.  poudarja, da je ECB junija 2016 začela nov sklop štirih ciljno usmerjenih operacij dolgoročnejšega refinanciranja (CUODR II); poudarja, da se je struktura spodbud tega programa v primerjavi z izvirnim CUODR spremenila, saj si bodo lahko nekatere banke izposojale po negativnih obrestnih merah, tudi če ne bodo povečale svojih neto posojil realnemu gospodarstvu;

5.  je zaskrbljen, da ECB s ponujanjem likvidnosti po negativnih obrestnih merah in odpravo zahtev, da morajo banke vrniti sredstva, če pri posojilih ne dosežejo svoje referenčne vrednosti, zmanjšuje povezavo med zagotavljanjem likvidnosti centralnim bankam in posojili realnemu gospodarstvu, ki je bila jedro koncepta CUODR;

6.  pozdravlja odločno zavezo Evropske centralne banke iz julija 2012, da bo po svojih najboljših močeh zaščitila evro, s čimer je bistveno pripomogla k zagotavljanju finančne stabilnosti euroobmočja;

7.  meni, da bi imel program nakupa sredstev večji učinek na evropsko gospodarstvo, če bi ga spremljale učinkovite in socialno uravnotežene strukturne reforme, katerih cilj bi bil povečati njegovo konkurenčnost, in če bi v njem EIB kupila večji delež obveznic, zlasti v zvezi s programoma TEN-T in TEN-E (projekti z dokazano socialno in ekonomsko evropsko dodano vrednostjo) ter z listinjenimi posojili za mala in srednja podjetja; poziva ECB, naj pripravi študijo, v kateri bo analizirala, kakšen učinek bi imel program nakupa sredstev, če bi bilo mogoče na sekundarnih trgih odkupiti javni dolg držav članic, ki je neposredno povezan z naložbami in odhodki za raziskave; je zaskrbljen, da bi neposredni nakupi obveznic, ki jih nefinančne družbe izdajajo v okviru programa nakupa vrednostnih papirjev podjetniškega sektorja, v sedanjih okoliščinah sicer lahko bili utemeljeni, vendar bi utegnili izkrivljati trg;

8.  soglaša s predsednikom ECB Mariem Draghijem, da zgolj enotna monetarna politika ne more spodbuditi skupnega povpraševanja, če je ne bodo dopolnjevale tudi trdne fiskalne politike ter ambiciozni in socialno uravnoteženi programi strukturnih reform na ravni držav članic; opozarja, da mora biti glavni cilj ECB v skladu z njenim mandatom iz primarne zakonodaje Pogodb EU zagotavljati stabilnost cen, kar pomeni stabilno in naložbam prijazno okolje; meni, da zgolj monetarna politika ni primerno orodje za reševanje strukturnih problemov evropskega gospodarstva; poudarja, da so kljub pričakovanemu okrevanju gospodarstva strukturne reforme še vedno nujno potrebne; želi opozoriti na nedavne študije in razprave o morebitnem znižanju nevtralnih obrestnih mer, ki ga je v zadnjem desetletju opaziti povsod po svetu; poudarja, da bo zato monetarna politika postala bolj omejena in manj učinkovita, saj obstaja večje tveganje, da doseže ničto spodnjo mejo;

9.  se strinja, da bi dobro delujoč, raznolik in povezan kapitalski trg podpiral kanale za prenos enotne monetarne politike; v zvezi s tem poziva, naj se bančna unija postopno dokonča in v celoti izvaja, naj države članice popolnoma upoštevajo z njo povezano zakonodajo ter naj se oblikuje unija kapitalskih trgov, saj bi to bil odločilen korak k učinkovitejši enotni monetarni politiki in zmanjšanju tveganj zaradi pretresov v finančnem sektorju; meni, da je rešitev vprašanja slabih posojil v najbolj prizadetih nacionalnih bančnih sektorjih ključnega pomena za ponovno vzpostavitev nemotenega prenosa monetarne politike v celotnem območju;

10.  poudarja, da bi bilo treba pri strukturnih in socialno uravnoteženih reformah v gospodarstvu in na trgu dela v celoti upoštevati tudi demografski primanjkljaj v Evropi, da bi odpravili deflacijske pritiske in ustvarili spodbude za bolj uravnoteženo demografsko strukturo, s katero bi bilo lažje vzdrževati ciljno stopnjo inflacije pri okoli 2 %; opozarja na tveganje negativnih pričakovanj glede naložb, kjer so demografska gibanja neugodna;

11.  ugotavlja, da čeprav so učinek, tveganja in prelivanje nekonvencionalnih ukrepov precejšnji, zlasti glede pogojev financiranja bank in obrobnih območij, se inflacija do leta 2017 najverjetneje ne bo približala srednjeročnemu cilju 2 %; ugotavlja, da je sedanje okrevanje bančnih in tržnih posojil geografsko neenakomerno porazdeljeno po državah članicah in doslej ni imelo pričakovanega učinka na obstoječo naložbeno vrzel v euroobmočju; poudarja, da pomanjkanje naložb ni le posledica pomanjkanja dostopa do financiranja, temveč tudi majhnega povpraševanja po kreditih, in da je treba spodbujati strukturne reforme, ki bodo neposredno spodbujale naložbe in ustvarjanje delovnih mest; opozarja, da je za institucionalne vlagatelje na voljo manj visokokakovostnih sredstev, sprejemljivih v mednarodnem merilu;

12.  poudarja, da so lahko banke tako rekoč brez vsakršnih stroškov ali z zelo nizkimi stroški dostopale do sredstev, s katerimi so neposredno subvencionirale svojo bilanco stanja, medtem ko so bili učinki na realno gospodarstvo zelo omejeni; obžaluje, da se obseg teh subvencij, čeprav gre za jasen fiskalni učinek prelivanja monetarne politike, ne spremlja in ne objavlja ter da zanj ne veljajo strogi pogoji v smislu izvedbe in namembnosti naložb; vztraja, da bi vse tovrstne izredne ukrepe morali spremljati ukrepi za blaženje izkrivljanja trgov in gospodarstva;

13.  obžaluje nesorazmerja (ki se sicer postopno zmanjšujejo) med obrestnimi merami za posojila malim in srednjim podjetjem in za posojila večjim podjetjem, med obrestnimi merami za mala in velika posojila ter med pogoji kreditiranja za mala in srednja podjetja iz različnih držav euroobmočja, vendar se zaveda, da je monetarna politika pri tem omejena; poudarja, da morajo banke nenehno prilagajati bilanco stanja, kar med drugim vpliva na razpoložljivost posojil za mala in srednja podjetja v nekaterih državah članicah; poleg tega poudarja tveganje, da utegne v prihodnosti priti do izkrivljanja konkurence, saj ECB kupuje podjetniške obveznice na kapitalskem trgu, na katerem osnovna merila upravičenosti (zlasti glede na okvir tveganja) ne bi smela povzročati dodatnega izkrivljanja, in s katerega mala in srednja podjetja ne bi smela biti izključena;

14.  poudarja, da bi moglo daljše obdobje položne krivulje donosa zmanjšati donosnost bank, zlasti če ne prilagodijo svojih poslovnih modelov, in bi lahko prineslo morebitna tveganja, zlasti za zasebne prihranke ter pokojninske in zavarovalne sklade; opozarja, da bi manjša dobičkonosnost bank lahko omejila njihovo pripravljenost za razvijanje posojilnih dejavnosti; opozarja, da takšna politika obrestnih mer negativno vpliva zlasti na lokalne in regionalne banke in hranilnice, ki imajo le malo sredstev od finančnih trgov, ter na tveganja v zavarovalniškem in pokojninskem sektorju; zato poziva k namenskemu in stalnemu spremljanju instrumenta negativnih obrestnih mer, njegovega izvajanja in njegovih učinkov; poudarja, da je pri opuščanju te politike izredno nizkih (negativnih) obrestnih mer potrebno ustrezno, skrbno in pravočasno upravljanje;

15.  razume, zakaj je bila politika negativnih obrestnih mer uvedena, poudarja pa, da ima še vedno velike pomisleke glede možnih posledic te politike za posamezne varčevalce in za finančno ravnovesje pokojninskih sistemov ter glede nastajanja premoženjskih balonov; je zaskrbljen, ker so v nekaterih državah članicah obrestne mere za dolgoročne prihranke nižje od stopnje inflacije; meni, da lahko negativni vplivi na prihodke zaradi demografskih trendov in kulturnega nagibanja k varčevanju privedejo do višje stopnje varčevanja gospodinjstev, kar bi lahko ogrozilo domače povpraševanje v euroobmočju; opozarja, da bi bile koristi nadaljnjega zniževanja negativnih obrestnih mer za vloge v ECB le omejene, saj pri vseh obrestnih merah vlada trend zniževanja;

16.  ostaja zaskrbljen zaradi še vedno visoke stopnje netržnega finančnega premoženja ter vrednostnih papirjev, zavarovanih s premoženjem, ki se predložijo Evrosistemu kot zavarovanje v okviru njegovih operacij refinanciranja; ponovno poziva ECB, naj predloži informacije o tem, katere centralne banke so sprejele take vrednostne papirje, in razkrije metode vrednotenja v zvezi s tem premoženjem; poudarja, da bi bilo razkritje koristno za parlamentarni nadzor nadzornih nalog, za katere je pooblaščena ECB;

17.  poziva ECB, naj preuči, kako se prenos monetarne politike razlikuje med državami članicami s centraliziranim in koncentriranim bančnim sektorjem ter tistimi z bolj razvejano mrežo lokalnih in regionalnih bank ter med državami, ki se pri financiranju gospodarstva bolj zanašajo na banke ali kapitalske trge;

18.  poziva ECB, naj natančno preuči, kolikšna so tveganja za prihodnje nastajanje premoženjskih in nepremičninskih balonov zaradi politike izredno nizkih (negativnih) obrestnih mer glede na močno povečano količino posojil in nesorazmerno visoke cene v nepremičninskem sektorju, zlasti v nekaterih velikih mestih, ter meni, da bi morala skupaj z Evropskim odborom za sistemska tveganja podati predloge za oblikovanje s tem povezanih posebnih makrobonitetnih priporočil;

19.  podpira oceno ECB, da sedanji sveženj CRR/CRD IV ne vsebuje nekaterih ukrepov, ki bi omogočili učinkovito obravnavanje nekaterih vrst sistemskih tveganj, kot so (i) različni ukrepi na strani sredstev, vključno z uporabo omejitev za razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo zastavljenih nepremičnin, razmerje med vrednostjo kredita in vrednostjo dohodka ali razmerje med zneski za odplačevanje dolga in vrednostjo dohodka, ter (ii) uvedba različnih omejitev izpostavljenosti, ki niso zajete v veljavni opredelitvi velikih izpostavljenosti; poziva Komisijo, naj preuči, ali so v zvezi s tem potrebni zakonodajni predlogi; ugotavlja, da bi lahko nekatere od teh ukrepov vključili že v potekajoče zakonodajno delo o predlogu evropskega sistema jamstva za vloge;

20.  poudarja, da glede na vlogo ECB v zvezi z zagotavljanjem likvidnosti Grčije junija 2015 in razkrite razprave sveta guvernerjev ECB o plačilni sposobnosti ciprskih bank pojem „plačilne nesposobnosti“, ki podpira zagotavljanje likvidnosti centralne banke institucijam v euroobmočju, ni dovolj jasen in ne zagotavlja zadostne pravne varnosti, saj se je ECB v preteklih letih enkrat sklicevala na statični koncept plačilne sposobnosti (ali banka ob določenem času izpolnjuje minimalne kapitalske zahteve), drugič pa na dinamični koncept, ki temelji na v prihodnost usmerjenih scenarijih uporabe stresnih testov za utemeljitev nadaljnjega zagotavljanja ali omejitve izredne likvidnostne pomoči; poudarja, da je treba to nejasnost odpraviti, da bi zagotovili pravno varnost in spodbujali finančno stabilnost;

21.  ve, da je predsedstvo ECB priznalo, da imajo politike ECB distribucijske posledice in vplivajo na neenakosti, in je seznanjen, da je ECB ocenila, da bi znižanje stroškov kreditov za državljane ter mala in srednja podjetja s hkratnim povečanjem stopnje zaposlenosti v euroobmočju lahko delno izravnalo te distribucijske učinke;

22.  ugotavlja, da se je donosnost obveznic zaradi programa ECB za nakup sredstev v večini držav članic nepredstavljivo znižala; svari pred nevarnostjo previsokih vrednotenj na trgu obveznic, kar bi bilo težko obvladati, če bi obrestne mere zaradi ne dovolj trdnega okrevanja začele ponovno naraščati, in to velja predvsem za države, ki sodelujejo v postopku v zvezi s čezmernim primanjkljajem ali ki so možno zadolžene; poudarja, da ima nenadna sprememba trenutno nizkih obrestnih mer v skladu z referenčno krivuljo donosov znatna tržna tveganja za finančne institucije z velikim deležem finančnih instrumentov za vrednotenje po tržnih cenah;

23.  poudarja, da mora vsak nakup državnih obveznic držav članic euroobmočja, ki ga na sekundarnem trgu izvede Evropski sistem centralnih bank (ESCB), izpolnjevati pogoje, ki jih je določilo Sodišče:

24.  je seznanjen, da nekatere države članice uporabljajo politiko izredno nizkih (negativnih) obrestnih mer kot izgovor, da odlagajo nujno potrebne strukturne reforme in konsolidacijo svojega primarnega javnega primanjkljaja, zlasti na državni ravni, ter v zvezi s tem poudarja zaveze iz Pakta za stabilnost in rast; priznava, da so negativne obrestne mere javnega dolga eden od razlogov, ki prispevajo k proračunskim presežkom v nekaterih državah članicah; poudarja, da je treba usklajevati nacionalne gospodarske politike, zlasti v euroobmočju; poudarja, da bo neizogibni proces izstopa v okviru nekonvencionalne monetarne politike zapleten in ga bo treba skrbno načrtovati, da bi preprečili negativne pretrese na kapitalskih trgih;

25.  pozdravlja, da je Svet objavil zapisnik svojega zasedanja in odločitev, da se razkrijejo dogovori o neto finančnih sredstvih (ANFA) med ECB in nacionalnimi centralnimi bankami; spodbuja ECB, naj si prizadeva za preglednost; opozarja ECB, da morajo biti politike zaposlovanja v skladu z najboljšo prakso;

26.  ponovno poudarja, da je neodvisnost ECB pri izvajanju monetarne politike, določena v členu 130 PDEU, odločilna za ohranitev stabilnosti cen; poziva vse vlade, naj se vzdržijo javnega izražanja dvomov o vlogi, ki jo ta institucija opravlja v okviru svojih pooblastil;

27.  poziva ECB, naj pri nalogah bančnega nadzora, ki so ji dodeljene, posebno pozornost nameni načelu sorazmernosti;

28.  želi spomniti na porazdelitev odgovornosti med ECB in Evropskim bančnim organom (EBA); poudarja, da ECB ne bi smela določati dejanskih standardov za banke, ki ne uporabljajo enotnega mehanizma nadzora;

29.  je seznanjen, da je svet guvernerjev ECB 18. maja 2016 sprejel uredbo o zbiranju podrobnih podatkov o kreditih in kreditnem tveganju (AnaCredit); poziva ECB in nacionalne centralne banke, naj pri izvajanju uredbe AnaCredit dovolijo čim več svobode;

30.  poziva ECB, naj ne začenja nadaljnjih faz, povezanih z uredbo AnaCredit, pred javnim posvetovanjem, na katerem mora sodelovati Evropski parlament, pri čemer je treba zlasti upoštevati načelo sorazmernosti;

31.  zaskrbljeno ugotavlja, da se v euroobmočju zopet povečujejo neravnovesja v sistemu TARGET 2 kljub zmanjšanju tržnih neravnovesij, ki kažejo na stalen odliv kapitala iz obrobnih regij euroobmočja;

32.  opozarja, da je dialog o monetarni politiki pomemben za zagotavljanje njene preglednosti za Parlament in širšo javnost;

33.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji ter Evropski centralni banki.

(1) Kot sta nedavno poudarila Sodišče Evropske unije in nemško zvezno ustavno sodišče v sodbi z dne 21. junija 2016.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. novembra 2016 o zeleni knjigi o maloprodajnih finančnih storitvah (2016/2056(INI))

P8_TA(2016)0434 A8-0294/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 11. maja 1999 z naslovom Izvajanje okvira za finančni trg: akcijski načrt (akcijski načrt za finančne storitve) (COM(1999)0232),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 31. januarja 2007 z naslovom Preiskava sektorja v skladu s členom 17 Uredbe (ES) št. 1/2003 v zvezi z bančnim poslovanjem s prebivalstvom (končno poročilo) (COM(2007)0033),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 30. aprila 2007 o maloprodajnih finančnih storitvah na enotnem trgu (COM(2007)0226),

–  ob upoštevanju Direktive 2008/48/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. aprila 2008 o potrošniških kreditnih pogodbah in razveljavitvi Direktive Sveta 87/102/EGS(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (ES) št. 924/2009 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 16. septembra 2009 o čezmejnih plačilih v Skupnosti in razveljavitvi Uredbe (ES) št. 2560/2001(2),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 11. januarja 2012 z naslovom Na poti k integriranemu evropskemu trgu za kartična, spletna in mobilna plačila (COM(2011)0941),

–  ob upoštevanju poročila Evropskega organa za zavarovanja in poklicne pokojnine iz leta 2014 o dobri praksi za primerjalna spletna mesta,

–  ob upoštevanju mnenja, ki ga je Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine aprila 2016 naslovil na institucije EU o skupnem okviru za ocenjevanje tveganja in preglednost za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje,

–  ob upoštevanju Direktive 2014/17/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 4. februarja 2014 o potrošniških kreditnih pogodbah za stanovanjske nepremičnine in spremembi direktiv 2008/48/ES in 2013/36/EU ter Uredbe (EU) št. 1093/2010(3),

–  ob upoštevanju Direktive 2014/65/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 15. maja 2014 o trgih finančnih instrumentov ter spremembi Direktive 2002/92/ES in Direktive 2011/61/EU(4),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 910/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o elektronski identifikaciji in storitvah zaupanja za elektronske transakcije na notranjem trgu in o razveljavitvi Direktive 1999/93/ES(5),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/65/ES, kot je bila nazadnje spremenjena z Direktivo 2014/91/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o spremembi Direktive 2009/65/ES o usklajevanju zakonov in drugih predpisov o kolektivnih naložbenih podjemih za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje (KNPVP), kar zadeva funkcije depozitarja, plačne politike in sankcije(6),

–  ob upoštevanju Direktive 2014/92/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 23. julija 2014 o primerljivosti nadomestil, povezanih s plačilnimi računi, zamenjavi plačilnih računov in dostopu do osnovnih plačilnih računov(7),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1286/2014 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 26. novembra 2014 o dokumentih s ključnimi informacijami o paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje in zavarovalnih naložbenih produktih(8),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 8. avgusta 2014 o delovanju evropskih nadzornih organov in Evropskega sistema finančnega nadzora (ESFS) (COM(2014)0509),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) 2015/751 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 29. aprila 2015 o medbančnih provizijah za kartične plačilne transakcije(9),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2015/2366 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 25. novembra 2015 o plačilnih storitvah na notranjem trgu, spremembah direktiv 2002/65/ES, 2009/110/ES ter 2013/36/EU in Uredbe (EU) št. 1093/2010 ter razveljavitvi Direktive 2007/64/ES(10),

–  ob upoštevanju Direktive (EU) 2016/97 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 20. januarja 2016 o distribuciji zavarovalnih produktov(11),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 26. maja 2016 o virtualnih valutah(12),

–  ob upoštevanju zelene knjige Komisije z dne 10. decembra 2015 o maloprodajnih finančnih storitvah: boljši produkti, večja izbira ter večje priložnosti za potrošnike in podjetja (COM(2015)0630),

–  ob upoštevanju odgovora Evropskega bančnega organa na Zeleno knjigo Komisije o maloprodajnih finančnih storitvah z dne 21. marca 2016,

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za ekonomske in monetarne zadeve in mnenja Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov (A8-0294/2016),

A.  ker je trg EU za maloprodajne finančne storitve še precej nerazvit in močno razdrobljen, na primer kar zadeva nizko število čezmejnih transakcij, in so zato potrebni učinkoviti ukrepi, da bi izkoristili celotni potencial enotnega trga in spodbudili inovacije, ki bodo koristile končnemu uporabniku;

B.  ker je zaradi dinamike trgov maloprodajnih finančnih storitev, na katero vpliva kombinacija relativno visoke koncentracije in premajhne konkurence, izbira lahko omejena, donosnost majhna, razlike med državami članicami pa so velike; ker se večnacionalna podjetja s podružnicami v več državah članicah lahko tem oviram izognejo laže kot manjša podjetja;

C.  ker bo evropski trg finančnih storitev mogoče ustvariti le, če bo potrošniku zagotavljal resnično dodano vrednost, tako da se zagotovi učinkovita konkurenca, dostop in varstvo potrošnikov, zlasti v zvezi s produkti, ki so dejansko potrebni za udeležbo v gospodarskem življenju;

D.  ker bi nadaljnji razvoj trga maloprodajnih finančnih storitev na ravni EU z ustreznim zakonodajnim okvirom, ki bi določal potrebno varstvo potrošnikov, omogočil pomembno in plodno čezmejno dejavnost, morda pa bi razširil tudi možnosti za večjo konkurenco na nacionalni ravni; ker ima pravi evropski notranji trg maloprodajnih finančnih storitev znaten potencial za zagotavljanje boljših finančnih storitev in produktov, večje izbire, boljšega dostopa do finančnih storitev in produktov za potrošnike ter nižjih cen; ker bo učinek konkurence na cene različen, odvisno od posameznega sektorja in produkta;

E.  ker se zelena knjiga osredotoča predvsem na finančne storitve za državljane, ki iščejo čezmejne storitve; ker je pomembno, da novi predlogi prinašajo ugodnosti tudi za vse potrošnike v EU, s čimer bi zagotovili, da bi trg maloprodajnih finančnih storitev deloval za vse;

F.  ker se ne bi smeli odpovedati ambicijam pri odpravljanju ovir in zajezitvi obstoječih protekcionističnih teženj, ki preprečujejo inovacije pri maloprodajnih finančnih storitvah; ker bo postala EU zaradi pravega enotnega trga privlačna kot središče inovativnih finančnih storitev;

G.  ker imajo hitre spremembe, ki jih prinašajo digitalizacija in inovacije v sektorju finančne tehnologije, če se upravljajo preudarno, potencial za ustvarjanje novih in pogosto boljših finančnih produktov za potrošnike in za prispevanje k finančni vključenosti, tudi z zniževanjem stroškov za transakcije in olajševanjem dostopa do finančnih sredstev, pri tem pa se pojavljajo tudi zelo pomembni izzivi glede varnosti, varstva podatkov in potrošnikov, obdavčevanja, pravične konkurence in finančne stabilnosti, ki bi jih bilo treba pozorno spremljati, da bi čim bolj povečali koristi za državljane;

H.  ker je kljub temu, da se mnoge storitve selijo na splet, pomembno zagotoviti, da nihče ne bo zapostavljen in da se po potrebi zagotovi dostop tudi prek nedigitalnih kanalov, da bi preprečili finančno izključenost;

I.  ker bi morala biti vsa prizadevanja za okrepitev trga maloprodajnih finančnih storitev EU usklajena z agendami enotnega digitalnega trga, unije kapitalskih trgov in strategije za enotni trg, njihov splošni cilj pa bi moral biti okrepitev ustvarjanja delovnih mest, trajnostne rasti, finančne stabilnosti in vloge potrošnikov v evropskem gospodarstvu;

J.  vztraja, da mora evropski trg maloprodajnih finančnih storitev koristiti malim in srednjim podjetjem tako glede ponudbe kot glede povpraševanja; kar zadeva ponudbo, morajo imeti ta podjetja večji dostop do financiranja, kar zadeva povpraševanje, pa lažji dostop do čezmejnih trgov;

K.  ker je dokončanje notranjega trga pomembno za potrošnike, ključnega pomena pa je tudi zagotoviti, da bodo imela evropska podjetja na področju finančne tehnologije možnosti izkoriščanja ugodnosti notranjega trga pri tekmovanju s tradicionalnimi udeleženci s ciljem, da nudijo inovativne in potrošnikom prijazne produkte ter ustvarjajo delovna mesta po vsej EU;

L.  ker so mikro, mala in srednja podjetja ter podjetja s srednje veliko tržno kapitalizacijo temelj evropskega gospodarstva in ustvarjajo delovna mesta in rast; ker morajo biti vsa evropska zakonodaja in vse evropske pobude prilagojene posebnostim podjetij;

M.  ker je dokončanje evropskega enotnega trga izrednega pomena za potrošnike in podjetja, saj bodo inovativni novi akterji konkurenca obstoječim ponudbam;

1.  pozdravlja zeleno knjigo Komisije o maloprodajnih finančnih storitvah (opredeljenih tako, da vključujejo zavarovanje) ter živahno in produktivno razpravo, ki jo je sprožila; pozdravlja javno posvetovanje o zeleni knjigi o finančnih storitvah, ki je različnim akterjem na področju maloprodajnih finančnih storitev omogočilo, da so izrazili mnenje v skladu s posebnostmi njihovega delovanja in/ali njihovih sektorjev; poudarja, da bi imel enoten pristop pri maloprodajnih finančnih storitvah glede na različne akterje in produkte negativen učinek;

2.  meni, da bo digitalizacija še naprej ustvarjala nove priložnosti za potrošnike, vlagatelje, mala in srednja ter druga podjetja na področju konkurence, čezmejnih dejavnosti in inovacij; vztraja, da oblikovanje pravega evropskega trga maloprodajnih finančnih storitev ne more temeljiti zgolj na digitalizaciji; opozarja, da številnih ovir, kot so različne davčne, socialne, pravne in zdravstvene ureditve ter različni sistemi sklepanja pogodb in varstva potrošnikov pa tudi različni jeziki in kulture, ni mogoče odpraviti samo z digitalizacijo;

3.  ugotavlja, da je pobuda iz zelene knjige oblikovana ravno ob pravem času, glede na to, da je treba delovati proaktivno v vseh fazah oblikovanja politike, da bi se učinkovito in ustrezno odzivali na razvoj na tako inovativnem in hitro spreminjajočim se trgu;

4.  meni, da je poenostavitev zakonodaje, ki se spodbuja z odsvetovanjem preveč kompleksnih produktov in storitev, bistvena za boljšo primerljivost produktov med različnimi trgi Evropske unije, zlasti v zavarovalniškem sektorju;

5.  poudarja, da so že bili sprejeti številni zakoni EU, ki so pomembni za enotni trg na področju maloprodajnih finančnih storitev, kot so nova direktiva o plačilnih storitvah (PSD2), uredba o večstranskih medbančnih provizijah, direktiva o plačilnih računih, direktiva o preprečevanju pranja denarja (AMLD), direktiva o hipotekarnih kreditnih pogodbah ter direktiva o distribuciji zavarovanj; poziva Komisijo, naj pozorno spremlja prenos in izvajanje te zakonodaje, pri čemer je treba preprečiti podvajanje in prekrivanje;

6.  poudarja, da je pomembno spodbujati pozitiven razvoj na trgu maloprodajnih finančnih storitev, in sicer z ustvarjanjem konkurenčnega okolja in ohranjanjem enakih konkurenčnih pogojev za vse zainteresirane strani, tudi za uveljavljene izvajalce in nove udeležence, s pravili, ki bodo čimbolj neodvisna od tehnologije in poslovnega modela; poudarja, da je tak pristop nujen, zlasti zato, da bi zagonskim podjetjem ter novim in inovativnim malim in srednjim podjetjem pomagali pri rasti;

7.  poziva Komisijo, naj poskrbi, da se bodo za enako storitev uporabljala enaka pravila, in tako prepreči izkrivljanje konkurence, zlasti s prihodom novih dobaviteljev maloprodajnih finančnih storitev na trg; poudarja, da ta pravila ne smejo zavirati inovacij; želi opozoriti, da bi vzpostavitev kontaktnih točk, ki bi deležnikom omogočala, da prijavijo nezakonito uporabo določb EU o čezmejnem opravljanju plačilnih storitev z enotnim dovoljenjem, lahko spodbudila povezovanje trgov;

8.  ugotavlja, je bilo v prvem četrtletju leta 2016 v Evropi za financiranje podjetij za finančno tehnologijo porabljenih 348 milijonov dolarjev, medtem ko je bilo v Severni Ameriki porabljenih 1,8 milijarde dolarjev, na Kitajskem pa 2,6 milijarde dolarjev, kar kaže, da je potreben hiter miselni preobrat in ustrezen regulativni odziv na tehnološki razvoj, če želi Evropa postati vodilni trg za inovacije; poudarja, bo z resničnim enotnim trgom za maloprodajne finančne storitve, kjer bodo zagotovljeni enaki konkurenčni pogoji za nove udeležence na trgu, EU postala privlačna kot središče inovativnih finančnih storitev in bo potrošnikom zagotovljena večja in boljša izbira po nižjih cenah; poudarja, da prelomne tehnologije prinašajo s seboj regulativne izzive, hkrati pa ponujajo velike priložnosti za inovacije, ki koristijo končnim uporabnikom, in spodbude za gospodarsko rast in delovna mesta;

9.  poudarja, da bo pobuda iz zelene knjige, zlasti pri okrepitvi zaupanja in zadovoljstva potrošnikov, uspešna le, če bo močno osredotočena na oblikovanje trga EU, na katerem bodo imeli dobro zaščiteni potrošniki enake možnosti in dostop do preglednih, enostavnih in donosnih produktov; priznava koristi zagotavljanja enostavnih, varnih in standardiziranih produktov za potrošnike; poziva evropske nadzorne organe, naj redno ocenjujejo učinek vezane prodaje na cene in konkurenčnost maloprodajnih finančnih storitev; poziva Komisijo, naj uvede preprost, prenosljiv in varen okvir za finančne produkte; Komisijo tudi poziva, naj preuči možnost, da za standardizirane opcije najpogosteje uporabljenih finančnih produktov v EU vzpostavi usklajen pravni okvir v skladu z modelom za osnovni račun in vseevropski pokojninski produkt;

10.  poudarja, da morajo pobude, ki temeljijo na zeleni knjigi, upoštevati načelo sorazmernosti;

11.  opozarja, da bi morale biti vse pobude, ki temeljijo na zeleni knjigi, v skladu z okrepljenim mednarodnim bojem proti davčnim goljufijam, izogibanju davkom in davčnim utajam ter pranju denarja, ter da bi morale vključevati več prizadevanj za pripravo skupne davčne identifikacijske številke;

12.  ugotavlja, da so maloprodajni finančni produkti vse bolj zapleteni; vztraja, da je treba oblikovati pobude in instrumente za izboljšanje konkurenčnosti in potrošnikom omogočiti, da bodo med produkti, ki so jim na voljo, poiskali varne in enostavne; podpira pobude, kot je dokument s ključnimi naložbenimi informacijami za kolektivne naložbene podjeme za vlaganja v prenosljive vrednostne papirje in dokument s ključnimi informacijami o paketnih naložbenih produktih za male vlagatelje in zavarovalnih naložbenih produktih; vztraja, da je treba te mehanizme obveščanja prilagoditi digitalni stvarnosti; meni, da bi moral biti povzetek prospekta usklajen z dokumentom s ključnimi naložbenimi informacijami za paketne naložbene produkte za male vlagatelje in zavarovalne naložbene produkte, da bi mali vlagatelji lahko ustrezno ocenili tveganja, povezana z vrednostnimi papirji, ki se ponudijo javnosti ali sprejmejo v trgovanje;

13.  želi spomniti na najnovejši razvoj zakonodajnega okvira za bančni sektor, zlasti na direktivo o sanaciji in reševanju bank in direktivo o sistemih jamstva za vloge; opozarja, da je novo uvedena ureditev reševanja povzročila, da imajo nekateri instrumenti, ki so na voljo malim vlagateljem, višje tveganje izgube; vztraja, da je treba potrošnike v celoti obvestiti o učinku novih pravil, zlasti če so njihovi depoziti ali naložbe izpostavljeni tveganju reševanja s sredstvi upnikov; poziva Komisijo, naj preuči, ali države članice pravilno uporabljajo direktivo o sistemih jamstva za vloge; poudarja, da je prodaja določenih instrumentov za reševanje s sredstvi upnikov malim vlagateljem zelo problematična z vidika varstva potrošnikov in zagotavljanja praktične izvedljivosti takega reševanja ter poziva Komisijo, naj razišče možnosti za omejevanje teh praks;

14.  meni, da bo evropski trg maloprodajnih finančnih storitev lahko obstajal le, če bodo potrošniki deležni enakega pravnega varstva v vsej Uniji; meni, da je treba posodobiti mrežo za reševanje finančnih sporov FIN-NET in spodbujati njeno uporabo;

15.  ugotavlja, da pomanjkanje zavarovalne jamstvene sheme v nekaterih državah članicah lahko ogrozi zaupanje potrošnikov, in poziva Komisijo, naj razmisli o sprejetju zakonodaje o obveznem kritju z zavarovalno jamstveno shemo;

16.  poudarja, da bi bilo treba vedno upoštevati vidik finančne vključenosti, in da bi bilo treba sprejeti ukrepe, s katerimi bi zagotovili, da bi imeli vsi potrošniki vsaj enak dostop do najpomembnejših finančnih storitev, tudi prek nedigitalnih kanalov, da bi preprečili finančno izključenost;

17.  meni, da je treba strukturne spremembe v finančnem sektorju – od pojava finančno-tehnoloških podjetij do združitev in prevzemov –, ki bi lahko privedle do zmanjšanja števila zaposlenih in podružnic, izvesti tako, da se ne bi zmanjšala kakovost storitev za najranljivejše osebe, zlasti starejše in osebe, ki živijo na podeželju ali redko poseljenih območjih;

18.  poudarja pomen finančnega izobraževanja kot orodja za varstvo in krepitev moči potrošnikov; poziva, naj se razširi in olajša dostop do neodvisnega finančnega izobraževanja, ter poudarja, da je treba potrošnike ozaveščati o naložbenih možnostih;

19.  ugotavlja, da digitalizacija lahko prinese koristi malim vlagateljem, na primer lažjo primerljivost izdelkov, boljši in lažji dostop do čezmejnih naložb in pošteno konkurenco med ponudniki, ki iz tega sledi, ter hitrejše in preprostejše postopke registracije in plačil ter s tem nižje transakcijske stroške, vendar lahko predstavlja tudi izzive, ki jih ni mogoče zanemariti, kot so zagotavljanje izpolnjevanja zahtev glede poznavanja strank, preprečevanja pranja denarja in varstva podatkov, in pa tveganja, kot so ranljivost centraliziranih sistemov na kibernetske napade; poziva k opredelitvi in spremljanju nastajajočih in sedanjih gibanj na finančnih trgih in s tem povezanih koristi in tveganj, pri čemer naj se kot merilo uporablja njihov verjetni vpliv na male vlagatelje;

20.  ugotavlja, da finančne in nefinančne podatke, zbrane iz različnih virov, vse pogosteje uporabljajo ponudniki finančnih storitev za različne namene, zlasti v kreditnem in zavarovalniškem sektorju; poudarja, da mora biti uporaba osebnih in masovnih podatkov s strani ponudnikov finančnih storitev skladna z zakonodajo EU o varstvu podatkov in strogo omejena na to, kar je potrebno za opravljanje storitve in prinašanje koristi potrošnikom; v zvezi s tem bi bilo treba pozorno spremljati opuščanje vzajemnosti tveganj v zavarovalništvu, ki so ga sprožili masovni podatki;

21.  poudarja, da je dostop do gotovine prek bankomatov bistvena storitev, ki mora biti na voljo brez diskriminatornih ali nepoštenih praks in katere stroški zato ne smejo biti previsoki;

22.  poudarja, da je potrebno večje zaupanje potrošnikov v finančne storitve, ki je še vedno majhno, zlasti glede finančnih produktov z velikim tveganjem zaradi menjave valute, in poziva Komisijo, naj poskrbi, da se bodo v celoti izvajali obstoječi ukrepi za večjo finančno pismenosti in ozaveščenost, ter po potrebi uvede nove ukrepe, da bi potrošnikom omogočila ozaveščeno odločanje, povečala preglednost nad temi proizvodi ter odpravila potrošniške ovire za zamenjavo ponudnika in vse s tem ali z odstopom od produkta povezane neupravičene stroške; poudarja, da bi bilo treba obrazce za evropski standardni informacijski list ter standardne informacije o evropskem potrošniškem kreditu sistematično izročati potrošnikom, še preden sklenejo dogovor, in sicer v okviru ponudbe s predračunom in plačilnimi pogoji za kredit, posojilo ali hipoteko;

23.  ugotavlja, da imajo zaposleni pri finančnih institucijah, ki delajo s strankami, in ponudniki finančnih storitev bistveno vlogo pri približevanju maloprodajnih storitev vsem predstavnikom družbe in potrošnikom v EU; poudarja, da bi morali biti ti zaposleni načeloma ustrezno usposobljeni in imeti dovolj časa za podrobno obravnavo strank, ter zanje ne bi smeli veljati prodajni cilji ali spodbude, ki bi lahko vplivali na njihovo svetovanje ali ga izkrivljali, ter da bi morali v skladu z veljavnimi določbami o varstvu potrošnikov iz direktive o trgih finančnih instrumentov II (MiFID II) vedno ravnati v interesu stranke;

24.  poudarja, da je dostop do cenovno ugodnega in neodvisnega svetovanja ključnega pomena za preudarne odločitve glede naložb; poudarja, da so za boljše svetovanje potrebni zlasti širša ponudba standardiziranih naložbenih produktov za male vlagatelje in učinkoviti informativni dokumenti za zapletene in preproste produkte;

25.  ugotavlja, da kljub obstoječemu povpraševanju trenutno ni ponudbe cenovno dostopnega, ciljno usmerjenega finančnega svetovanja, ki bi bilo po obsegu ožje kot dejansko investicijsko svetovanje iz direktive o trgih finančnih instrumentov II (MiFID II); je seznanjen z razmisleki in pobudami iz nekaterih držav članic o oblikovanju takih posredniških storitev; poziva Komisijo, države članice in udeležence na trgu, naj opredelijo, preučijo in upoštevajo dobre prakse ter pobude v zvezi s tem;

26.  opozarja na pomanjkljivosti v nacionalnem izvajanju direktive o trgih finančnih instrumentov II (MiFID II), ki so v številnih primerih privedle do delovno intenzivnih obveznosti poročanja za posrednike, ki dejansko niso izboljšale varstva potrošnikov in presegajo zahteve iz te direktive; poziva, naj se upoštevajo nauki iz pridobljenih izkušenj;

27.  poudarja, da ima bančno poslovanje s prebivalstvom odločilno vlogo pri ustreznem prenosu pogojev denarne politike na trg, zlasti za potrošnike; poudarja pomen ustreznega okolja denarne politike za spodbujanje dolgoročnih prihrankov potrošnikov;

28.  poudarja, da za uresničitev učinkovitega in dinamičnega enotnega trga maloprodajnih finančnih storitev ne bi smelo biti nepotrebnih ali neupravičenih razlik med državami članicami evrskega območja in državami članicami zunaj njega;

29.  meni, da bi s sprejetjem enotne valute v vseh državah članicah enotni trg maloprodajnih finančnih storitev postal bolj učinkovit in usklajen;

30.  meni, da bo verjetno treba na ravni EU okrepiti zmožnost zbiranja in analize podatkov na tem področju; ugotavlja, da bo treba nekatere najbolj obetavne ideje iz zelene knjig podkrepiti z obsežnimi in ustreznimi empiričnimi informacijami, šele potem bo mogoče preiti na izvajanje zakonodajnih postopkov; poudarja, da bi bilo treba ustrezno razkriti metodologijo in predpostavke te empirične analize, pri tem pa v celoti izkoristi delo na področju spremljanja, ki ga opravlja ESA, kot ga določa uredba o EBA, da bi opredelili koristi in tveganja različnih inovacij ter vse zakonodajne ukrepe za zagotovitev pravega ravnovesja med njimi;

31.  poziva Komisijo, naj obravnava vprašanje zavajajoče prodaje finančnih produktov in storitev; zlasti poziva Komisijo, naj pozorno spremlja izvajanje novih pravil iz direktive o trgih finančnih instrumentov II (MiFID II), ki prepovedujejo provizije za neodvisne finančne svetovalce in omejujejo njihovo uporabo za svetovalce, ki niso neodvisni, in na podlagi tega spremljanja presodi, ali bi bilo treba te omejitve poostriti;

Kratkoročne prednostne naloge

32.  poudarja, da je treba okrepiti izvajanje zakonodaje EU in nacionalne zakonodaje na finančnem in potrošniškem področju in da enotni trg za maloprodajne finančne storitve potrebuje visoko raven zakonodaje o varstvu potrošnikov ter njeno dosledno in strogo izvajanje v državah članicah; hkrati želi spomniti, da je bila v zadnjih letih zakonodaja o maloprodajnih finančnih storitvah okrepljena, in sicer z namenom povečati bonitetno stabilnost, okrepiti varstvo potrošnikov in povrniti zaupanje v sektorju; želi poudariti, da bi morali evropski nadzorni organi okrepiti svoje dejavnosti v zvezi z vprašanji, ki se nanašajo na potrošnike in male vlagatelje, in da bi morale biti pristojne agencije v več državah članicah bolj dejavne in kompetentne na tem področju; poziva nadzorne organe držav članic, naj izmenjujejo primere dobre prakse, da bi pri izvajanju zakonodaje o maloprodajnih finančnih storitvah zagotovili pošteno konkurenco ter hkrati izvrševali zakonodajo o varstvu potrošnikov;

33.  poziva Komisijo, naj v okviru postopka v zvezi z načrtovano belo knjigo o financiranju in upravljanju evropskih nadzornih organov zlasti zagotovi, da imajo organi na voljo modele financiranja in pooblastila, ki jih potrebujejo za aktivnejšo in k potrošniku usmerjeno vlogo na trgu maloprodajnih finančnih storitev, pri čemer zagotavljajo tudi finančno stabilnost;

34.  pozdravlja prizadevanja Komisije pri spodbujanju financiranja trajnostnih in zelenih naložb, ter poziva Komisijo, naj na podlagi preteklih posvetovanj in v tesnem sodelovanju z Evropskim parlamentom prevzame bolj proaktivno vlogo pri uporabi unije kapitalskih trgov za podporo rastočega trga trajnostnih in etičnih naložb v okviru izvajanja pariškega sporazuma, in sicer s spodbujanjem trajnostnih naložb, z zagotavljanjem učinkovitih in standardiziranih okoljskih, socialnih in upravljavskih informacij, ob uporabi meril za družbe, ki kotirajo na borzi, in finančne posrednike, ter z ustreznim razmislekom o tovrstnih merilih v sistemih upravljanja naložb in standardih razkritja, kot nadgradnja podobnih določb, ki jih je Parlament uspešno spodbujal v nedavnem pregledu direktive o institucijah za poklicno pokojninsko zavarovanje; nadalje poziva Komisijo, naj spodbuja storitve ocenjevanja upoštevanja okoljskih in socialnih meril in dosledni okvir za trg zelenih obveznic, in sicer na podlagi študije Komisije in dela študijske skupine G20 v zvezi z zelenim financiranjem;

35.  poziva Komisijo, naj okrepi prizadevanja za odpravo diskriminacije na podlagi prebivališča na evropskem trgu maloprodajnih finančnih storitev in naj po potrebi dopolni načrtovane splošne predloge za odpravo neupravičenega geografskega blokiranja z dodatnimi zakonodajnimi pobudami, ki se bodo nanašale posebej na finančni sektor, ob tem pa upošteva, da je cena nekaterih produktov in storitev odvisna od cele vrste dejavnikov (regulativnih ali geografskih), ki se lahko v državah članicah razlikujejo;

36.  poziva Komisijo, naj vzpostavi dobro organiziran primerjalni portal EU, ki bo enostaven za uporabo in bo zajemal večino ali vse dele trga maloprodajnih finančnih storitev, pri tem pa naj se med drugim opira na strukturo direktive o plačilnih računih in analizo, ki jo je izvedel Evropski organ za zavarovanja in poklicne pokojnine; poudarja, da morajo biti primerjalna orodja natančna in ustrezati potrošnikom ter ne smejo biti osredotočena zgolj na ceno produktov, temveč tudi na njihovo kakovost, ker je mogoče primerjati samo podobne produkte;

37.  poziva Komisijo, naj opredeli pravila, prakse in pomanjkanje praks, ki se uporabljajo za domačo in čezmejno zamenjavo plačilnih računov v ustreznih delih evropskega trga maloprodajnih finančnih storitev, pri čemer naj se med drugim sklicuje na direktivo o plačilnih računih, in naj predstavi skladno in celovito strategijo, ki bo potrošnikom omogočila lažjo čezmejno zamenjavo plačilnih računov po vsej EU;

38.  poziva Komisijo in države članice, naj okrepijo strukture za alternativno reševanje sporov, povezane s trgom maloprodajnih finančnih storitev, in sicer tako, da zagotovijo, da so organi teh struktur zares neodvisni in da pokrivajo vse akterje na trgu, ter naj sprejmejo ukrepe za povečanje učinkovitosti programa FIN-NET in povečanje njegove prepoznavnosti med potrošniki; poleg tega poziva Komisijo, naj na podlagi načrtovane ocene izvajanja priporočila o kolektivnih pravnih sredstvih preuči možnost uvedbe evropskega sistema kolektivnih pravnih sredstev;

39.  prosi Komisijo, naj dodatno razišče nejasne in včasih zavajajoče prakse, s katerimi se potrošniki soočajo pri kartičnih plačilih in dvigih na bankomatu s pretvorbo valute, in naj poišče skladno rešitev, ki bo potrošnikom tudi v praksi omogočila, da bodo popolnoma razumeli stanje in imeli nadzor nad njim, vključno s plačili, povezanimi z digitalnim trgom;

40.  želi opomniti Komisijo, da se plačilne kartice še naprej ukinjajo imetnikom, ki se preselijo v drugo državo članico, in poziva k sprejetju ukrepov v zvezi s tem, med katerimi naj bo tudi obveščanje nacionalnih organov;

41.  poziva Komisijo, naj spodbuja vzajemno priznavanje in interoperabilnost tehnik digitalne identifikacije, ne da bi zmanjšali varnost obstoječih sistemov ali njihove zmožnosti za izpolnjevanje zahtev okvira EU za preprečevanje pranja denarja; zato poziva Komisijo in države članice, naj med drugim ob skrbnem izvajanju uredbe o elektronski identifikaciji in skrbniških storitvah ter nove zakonodaje o preprečevanju pranja denarja ustvarijo splošno okolje, ki bo združevalo stroge varnostne zahteve ter poštene in enostavne postopke za identifikacijo potrošnikov, kar bi moralo biti popolnoma izvedljivo in v skladu z načeli varovanja osebnih podatkov; poziva jih tudi, naj odkrijejo in odpravijo regulativne ovire za naročanje finančnih storitev z uporabo elektronskega podpisa ter olajšajo čezmejni vstop na digitalni trg po vsej EU;

42.  poudarja, da bi tehnologija distribuirane knjige transakcij lahko imela preoblikovalni učinek in da je zato treba vzpostaviti regulativne zmogljivosti, da bi zgodaj prepoznali potencialna sistemska tveganja in izzive za varstvo potrošnikov; zato poziva Komisijo, naj ustanovi horizontalno delovno skupino, ki bo tesno spremljala tveganja in bo pripomogla k pravočasnemu spoprijemanju z njimi;

43.  poziva Komisijo, naj v tesnem sodelovanju z državami članicami pripravi načrt za uvedbo usklajene mreže nacionalnih enotnih kontaktnih točk za pomoč maloprodajnim finančnim podjetjem, ki želijo bolje izkoristiti čezmejne poslovne priložnosti;

44.  vztraja, da je treba ponudnike maloprodajnih finančnih storitev spodbujati k financiranju projektov, povezanih z inovacijami in okoljem; poudarja, da bi lahko preučili možnost pristopa, podobnega faktorju za podporo malim in srednjim podjetjem;

45.  poziva Komisijo, naj sprejme ukrepe na podlagi predloga EIOPA o skupnem okviru za ocenjevanje tveganj in preglednost za institucije za poklicno pokojninsko zavarovanje, da bi spodbudili trden sistem stebra 2 po vsej Uniji in primerljivost sistemov ter pripomogli, da bi regulativni organi, nadzorni organi in potrošniki sami bolje razumeli koristi in tveganja za potrošnike;

46.  poziva Komisijo, naj preuči nove pristope, ki bi podjetjem prinesli večjo regulativno prožnost pri preskušanju svojih dejavnosti in omogočili inovacije, zagotovili pa bi tudi visoko raven varstva potrošnikov in varnosti;

47.  poziva Komisijo, naj pripravi predlog o vzpostavitvi varčevalnega računa EU, da bi sprostili dolgoročno financiranje in podprli ekološki prehod v Evropi;

48.  poziva Komisijo, naj pojasni uporabo določb o splošni koristi, ki jih države članice trenutno lahko posredno uporabijo, da preprečijo vstop novih produktov na njihov trg, in naj evropske nadzorne organe pooblastijo, da postanejo dejavni mediatorji med državami članicami, kadar pride do nasprotujočih si razlag njihove uporabe;

Dolgoročni vidiki

49.  prosi Komisijo, naj dodatno preuči izvedljivost, koristi in stroške odprave obstoječih ovir za čezmejno zagotavljanje finančnih storitev, s čimer bi zagotovili domačo in čezmejno prenosljivost v različnih delih trga maloprodajnih finančnih storitev, na primer, kar zadeva produkte osebnega pokojninskega zavarovanja in zavarovalne produkte;

50.  poudarja, da v državah članicah prenašajo direktivo o hipotekarnih kreditnih pogodbah v svojo zakonodajo ali pa so jo že začeli izvajati; spodbuja Komisijo, naj njen prenos in izvajanje pozorno spremlja ter preuči učinek te zakonodaje na trg maloprodajnih finančnih storitev; opozarja, da so ovire za oblikovanje močnejšega enotnega trga za hipoteke in potrošniške kredite še vedno zelo velike; zato spodbuja Komisijo, naj hkrati z zagotavljanjem finančne stabilnosti poskrbi, da bo dosežen napredek, pri tem pa naj vzpostavi ravnotežje med vprašanji zasebnosti in varstva podatkov ter izboljšanim čezmejnim dostopom do bolje usklajenih zbirk podatkov o kreditih, poleg tega pa naj zagotovi, da se ne bodo ponovili primeri, ko so potrošniki, ki zaprosijo za kredit, brez razloga izpostavljeni tveganjem, povezanim s pretvorbo valute;

51.  poziva Komisijo, naj skupaj z državami članicami preuči izvajanje in učinek evropske zakonodaje na maloprodajne finančne storitve; poziva Komisijo in države članice, naj temeljito preučijo pravne prepreke in še vedno prisotne druge ovire za čezmejne dejavnosti in za uresničitev evropskega trga maloprodajnih finančnih storitev; poudarja, da morajo pri tem upoštevati posebnosti malih in srednjih podjetij;

52.  poziva Komisijo, naj preuči, katere podatke potrebujejo posojilodajalci, da bi lahko ocenili kreditno sposobnost svojih strank, in na podlagi tega predstavi predloge za ureditev tega postopka ocenjevanja; poziva Komisijo, naj nadaljuje preiskovanje sedanjih praks posojilodajalcev glede zbiranja, obdelave in trženja podatkov o potrošnikih, da bi zagotovili, da so ustrezne in so neškodljive za potrošnike; poziva Komisijo, naj razmisli o ukrepanju na tem področju, če bi bilo potrebno;

53.  poziva države članice, naj zagotovijo, da bodo digitalne komunikacije in prodaja, povezane z maloprodajnimi finančnimi storitvami na voljo v obliki, ki je dostopna invalidom, tudi na spletnih straneh in v formatu datotek, ki se ga prenese in natisne; podpira polno vključevanje vseh maloprodajnih finančnih storitev v področje delovanja direktive o dostopnosti proizvodov in storitev (Evropski akt o dostopnosti);

54.  pozdravlja prizadevanja za večjo preglednost cen storitev na področju najema vozil, vključno s prodajo dopolnilnih zavarovanj in drugimi pristojbinami; poudarja, da morajo biti vse obvezne in neobvezne pristojbine in dajatve, povezane z najemom vozil, vidne za potrošnika na spletni strani podjetja za najem vozil ali primerjalni spletni strani v jasni in poudarjeni obliki; želi spomniti Komisijo, da je treba uveljaviti direktivo o nepoštenih poslovnih praksah podjetij, ter pozdravlja nedavno sprejetje novih izvedbenih smernic, ki upoštevajo tehnološke spremembe;

55.  želi spomniti na delo, vloženo v uredbo o bonitetnih agencijah; poziva Komisijo, naj pregleda učinek te zakonodaje na produkte, ki se prodajajo potrošnikom na maloprodajnem trgu;

o
o   o

56.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 133, 22.5.2008, str. 66. (2) UL L 266, 9.10.2009, str. 11. (3) UL L 60, 28.2.2014, str. 34. (4) UL L 173, 12.6.2014, str. 349. (5) UL L 257, 28.8.2014, str. 73. (6) UL L 257, 28.8.2014, str. 186. (7) UL L 257, 28.8.2014, str. 214. (8) UL L 352, 9.12.2014, str. 1. (9) UL L 123, 19.5.2015, str. 1. (10) UL L 337, 23.12.2015, str. 35. (11) UL L 26, 2.2.2016, str. 19. (12) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0228.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. novembra 2016 o evropski obrambni uniji (2016/2052(INI))

P8_TA(2016)0435 A8-0316/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Lizbonske pogodbe,

–  ob upoštevanju naslova V Pogodbe o Evropski uniji (PEU),

–  ob upoštevanju člena 42(6) Pogodbe o Evropski uniji o stalnem strukturnem sodelovanju,

–  ob upoštevanju člena 42(7) Pogodbe o Evropski uniji o obrambnem zavezništvu,

–  ob upoštevanju Protokola (št. 1) o vlogi nacionalnih parlamentov v Evropski uniji,

–  ob upoštevanju Protokola (št. 2) o uporabi načel subsidiarnosti in sorazmernosti,

–  ob upoštevanju sklepov Evropskega sveta z dne 18. decembra 2013 ter 25. in 26. junija 2015,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 25. novembra 2013 in 18. novembra 2014 o skupni varnostni in obrambni politiki,

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 13. aprila 2016 o EU v spreminjajočem se globalnem okolju – bolj povezan, konflikten in kompleksen svet(1);

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. novembra 2012 o klavzuli o medsebojni obrambi in solidarnostni klavzuli EU: politična in operativna razsežnost(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. januarja 2009 o razmerah na področju temeljnih pravic v Evropski uniji v obdobju 2004–2008(3), ki v odstavku 89 določa, da se temeljne pravice ob vhodu v vojašnice ne prenehajo in da se v celoti nanašajo tudi na državljane, ki nosijo uniformo, ter priporoča, naj države članice zagotovijo spoštovanje temeljnih pravic tudi v oboroženih silah,

–  ob upoštevanju končnih sklepov medparlamentarnih konferenc za skupno zunanjo in varnostno politiko ter skupno varnostno in obrambno politiko v Haagu 8. aprila 2016, v Luxembourgu 6. septembra 2015, v Rigi 6. marca 2015, v Rimu 7. novembra 2014, v Atenah 4. aprila 2014, v Vilni 6. septembra 2013, v Dublinu 25. marca 2013 in v Pafosu 10. septembra 2012,

–  ker je nedavna izjava podpredsednice Komisije/visoke predstavnice Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko na srečanju zunanjih ministrov Unije v Gymnichu 2. septembra 2016 spet potrdila možnost konkretnega napredka na področju obrambe med državami članicami,

–  ob upoštevanju dokumenta z naslovom Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa – globalna strategija za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, ki ga je 28. junija 2016 predstavila podpredsednica/visoka predstavnica ,

–  ob upoštevanju poročila o napredku z dne 7. julija 2014, ki ga je pripravila podpredsednica/visoka predstavnica in vodja Evropske obrambne agencije, glede izvajanja sklepov Evropskega sveta iz decembra 2013,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 24. julija 2013 z naslovom Za konkurenčnejši in učinkovitejši obrambni in varnostni sektor (COM(2013)0542),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 24. junija 2014 z naslovom Nov dogovor za evropsko obrambo,

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 8. maja 2015 o izvajanju njenega sporočila o obrambi,

–  ob upoštevanju ocen Direktive 2009/81/ES z dne 13. julija 2009 o usklajevanju postopkov za oddajo nekaterih naročil gradenj, blaga in storitev, ki jih oddajo naročniki na področju obrambe in varnosti, ter Direktive 2009/43/ES o prenosih obrambnih proizvodov znotraj EU,

–  ob upoštevanju skupne izjave predsednikov Evropskega sveta in Komisije ter generalnega sekretarja Nata z dne 8. julija 2016,

–  ob upoštevanju skupnega sporočila podpredsednice/visoke predstavnice in Komisije z dne 11. decembra 2013 z naslovom Celosten pristop zunanje politike EU k reševanju konfliktov in kriz (JOIN(2013)0030) ter s tem povezanih sklepov Sveta z dne 12. maja 2014,

–  ob upoštevanju izjave italijanskih ministrov za obrambo in za zunanje zadeve z dne 10. avgusta 2016, v kateri sta pozvala k „obrambnemu Schengenu“,

–  ob upoštevanju skupne izjave nemškega in francoskega ministra za zunanje zadeve z dne 28. junija 2016 o močni Evropi v negotovem svetu,

–  ob upoštevanju morebitnega izstopa Združenega kraljestva iz EU,

–  ob upoštevanju rezultatov raziskave Eurobarometer 85.1 iz junija 2016,

–  ob upoštevanju člena 52 svojega poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za zunanje zadeve ter mnenj Odbora za proračun, Odbora za notranji trg in varstvo potrošnikov ter Odbora za ustavne zadeve (A8-0316/2016),

A.  ker so se v zadnjih letih varnostne razmere v Evropi in njeni okolici bistveno poslabšale in bolj kot kdaj koli prej povzročile hude izzive, s katerimi se nobena država ali organizacija ne more soočiti sama; ker Evropi in njenemu ozemlju še nikoli ni tako grozil terorizem, medtem ko se nenehno nasilje v Severni Afriki in na Bližnjem vzhodu še naprej širi; ker solidarnost in odpornost zahtevata, da je EU enotna in deluje skupaj ter sistematično, in sicer v dogovoru z našimi zavezniki, partnerji in tretjimi državami; ker so preprečevanje, izmenjava občutljivih varnostnih informacij, končanje oboroženih spopadov, odprava obsežnega kršenja človekovih pravic, širjenje demokracije in pravne države ter boj proti terorizmu prednostne naloge za EU in njene državljane, in bi morali biti predmet sodelovanja znotraj ter zunaj meja EU, med drugim v okviru zbora vojaških inženirjev, vzpostavljenega za obravnavo nekaterih zelo praktičnih izzivov, povezanih z učinki podnebnih sprememb in naravnih nesreč v tretjih državah; ker bi se morala Evropa bolje in hitreje odzivati na resne grožnje;

B.  ker terorizem, hibridne grožnje, gospodarska nihanja, pomanjkanje kibernetske in energetske varnosti, organizirani kriminal in podnebne spremembe bolj ogrožajo varnost vsak dan bolj zapletenega in prepletenega sveta, v katerem bi si morala EU kar najbolj prizadevati, da bi poiskala sredstva, s katerimi bi lahko zagotovila varnost, blaginjo in demokracijo; ker sedanje finančne in varnostne razmere zahtevajo tesnejše sodelovanje med evropskimi oboroženimi silami za okrepljeno in boljše sodelovanje vojaškega osebja pri usposabljanju in delu; ker bi si glede na podatke iz raziskave Eurobarometer 85.1 junija 2016 približno dve tretjini državljanov EU želeli, da bi se EU bolj zavzemala za zadeve, povezane z varnostno in obrambno politiko; ker sta notranja in zunanja varnost vedno bolj povezani; ker bi bilo treba posvetiti posebno pozornost preprečevanju sporov, obravnavanju glavnih razlogov za nestabilnost in zagotavljanju človekove varnosti; ker so podnebne spremembe resna grožnja svetovni varnosti, miru in stabilnosti, ki povečuje grožnje tradicionalni varnosti, med drugim z zmanjšanjem dostopa do sladke vode in živil za ljudi v šibkih državah in državah v razvoju, kar vodi do ekonomskih in socialnih napetosti ter ljudi sili v selitve ali ustvarja politične napetosti in varnostna tveganja;

C.  ker je podpredsednica/visoka predstavnica v globalni strategiji za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije varnost Unije označila za eno od petih glavnih prednostnih nalog;

D.  ker Lizbonska pogodba od držav članic zahteva, da zagotovijo ustrezne zmogljivosti za civilne in vojaške misije in operacije v okviru SVOP; ker varnostne in obrambne zmogljivosti, ki jih predvidevata Pogodbi, še zdaleč niso optimalne; ker imajo tudi evropske institucije lahko zelo pomembno vlogo pri začenjanju političnih pobud; ker države članice doslej niso pokazale volje za to, da bi zgradile evropsko varnostno in obrambno unijo, saj se bojijo, da bi ogrozila njihovo nacionalno suverenost;

E.  ker so stroški neukrepanja na ravni EU v obrambnem in varnostnem sektorju ocenjeni na 26,4 milijarde EUR letno(4)zaradi podvajanj, presežnih zmogljivosti in ovir pri javnih naročilih za obrambo;

F.  ker člen 42 PEU zahteva postopno oblikovanje skupne obrambne politike Unije v okviru skupne varnostne in obrambne politike, ki bo vodila do skupne obrambe EU, če Evropski svet tako soglasno odloči; ker se v skladu s členom 42(2) PEU državam članicam v tem primeru priporoči sprejetje takšne odločitve v skladu z njihovimi ustavnimi pravili;

G.  ker člen 42 PEU poleg tega določa ustanovitev obrambnih institucij ter evropsko politiko na področju zmogljivosti in oboroževanja; ker ta člen zahteva tudi, da morajo biti prizadevanja EU združljiva in dopolnjujoča z Natom ter zagotavljati vzajemno krepitev; ker bi skupna obrambna politika Unije morala povečati zmogljivost Evrope pri spodbujanju varnosti znotraj in zunaj meja ter poglobiti partnerstvo z Natom in čezatlantske odnose, in bo torej okrepila to organizacijo, s tem pa dodatno spodbudila učinkovitejšo teritorialno, regionalno in svetovno varnost in obrambo; ker nedavna skupna izjava z vrha Nata v Varšavi leta 2016 o strateškem partnerstvu med Natom in EU priznava vlogo Nata in podporo, ki jo lahko zagotovi EU pri doseganju skupnih ciljev; ker bi si evropska obrambna unija morala prizadevati za ohranjanje miru, preprečevanje sporov in okrepitev mednarodne varnosti v skladu z načeli Ustanovne listine Združenih narodov;

H.  ker bojne skupine EU, ki so v letu 2007 dosegle polno operativno zmogljivost in ki so namenjene vojaškim nalogam humanitarne narave, ohranjanju miru in vzpostavljanju miru, zaradi postopkovnih, finančnih in političnih ovir še niso bile uporabljene, kljub vedno večjim priložnostim in potrebam; poudarja, da to pomeni izgubljeno priložnost za okrepitev vloge EU kot pomembnega svetovnega akterja za stabilnost in mir;

I.  ker razen ustanovitve Evropske obrambne agencije (EDA) doslej ni bil zasnovan, sklenjen ali izveden noben od ostalih manjkajočih elementov skupne varnostne in obrambne politike EU; ker agencija EDA še vedno potrebuje organizacijsko spremembo, da bi razvili njen celotni potencial ter dokazali, da ustvarja dodano vrednost, povečuje učinkovitost SVOP in lahko vodi k usklajenim nacionalnim postopkom načrtovanja obrambe na področjih, ki so pomembna za vojaške operacije SVOP v skladu s petersberškimi nalogami, opisanimi v členu 43 PEU; spodbuja vse države članice, naj sodelujejo z agencijo EDA in naj si prizadevajo zanjo, da bi izpolnili ta cilj;

J.  ker globalna strategija EU za zunanjo in varnostno politiko zahteva, da EU sistematično spodbuja sodelovanje na področju obrambe v polnem obsegu zmogljivosti, da bi se odzvali na zunanje krize, pomagali pri gradnji zmogljivosti naših partnerjev, zagotovili varnost Evrope ter vzpostavili trdno evropsko obrambno industrijo, ki je bistvenega pomena za strateško neodvisnost EU pri odločanju in ukrepanju; ker se morajo o vseh ukrepih pred začetkom njihovega izvajanja strinjati vsi člani Sveta;

K.  ker je Evropski svet, ki se je osredotočal na obrambo, junija 2015 pozval k spodbujanju tesnejšega in bolj sistematičnega evropskega sodelovanja na področju obrambe, da bi vzpostavili ključne zmogljivosti, tudi z uporabo sredstev EU, pri čemer je opozoril, da bi vojaške zmogljivosti ostale v lasti in upravljanju držav članic;

L.  ker se je Francija 17. novembra 2015 sklicevala na člen 42(7) PEU ter nato zaprosila za pomoč in podporo drugih držav članic na izključno dvostranski ravni ter ju upravljala;

M.  ker naj bi bela knjiga na ravni EU o varnosti in obrambi nadalje okrepila SVOP in zmožnost EU za zagotavljanje varnosti v skladu z Lizbonsko pogodbo ter bi lahko predstavljala koristen razmislek o prihodnji in učinkovitejši SVOP; ker se misije in operacije v okviru SVOP večinoma izvajajo na območjih, kot so Afriški rog in Sahel, ki trpijo hude posledice zaradi negativnih posledic podnebnih sprememb, kot sta suša in degradacija tal;

N.  ker je nizozemsko predsedstvo Sveta spodbujalo zamisel o beli knjigi EU; ker so države Višegrajske skupine pozdravile zamisel trdnejše združitve evropskih obrambnih zmogljivosti; ker je Nemčija v beli knjigi iz leta 2016 o nemški varnostni politiki in prihodnosti nemških oboroženih sil (Bundeswehr) pozvala k oblikovanju evropske varnostne in obrambne unije;

O.  ker je postopna združitev obrambnih zmogljivosti naša najboljša možnost za učinkovitejše in hkrati cenejše ukrepanje, bela knjiga pa bi lahko bila edinstvena priložnost za predlaganje dodatnih ukrepov;

Evropska obrambna unija

1.  opozarja, da Evropa za zagotovitev dolgoročne varnosti potrebuje politično voljo in odločnost, podprto s širokim naborom ustreznih instrumentov politik, vključno z močnimi in sodobnimi vojaškimi zmogljivostmi; spodbuja Evropski svet, naj prevzame vodilno vlogo pri postopnem oblikovanju skupne obrambne politike Unije in zagotovi dodatna finančna sredstva za njeno izvajanje, z namenom njene ustanovitve v okviru naslednjega večletnega političnega in finančnega okvira EU; opozarja, da oblikovanje skupne obrambne politike Unije pomeni razvoj in izvajanje skupne varnostne in obrambne politike v skladu z Lizbonsko pogodbo, ki jo zavezuje mednarodno pravo in je dejansko nepogrešljiva, da se EU omogoči spodbujanje pravne države, miru in varnosti na svetovni ravni; v zvezi s tem pozdravlja vse trenutne dejavnosti držav članic za nadaljnje vključevanje naših skupnih obrambnih prizadevanj, tudi ob upoštevanju zelo pomembnih prispevkov, ki bi jih zagotovila bela knjiga o varnosti in obrambi;

2.  odločno poziva države članice EU, naj sprostijo polni potencial Lizbonske pogodbe zlasti glede SVOP, s posebnim sklicevanjem na stalno strukturno sodelovanje iz člena 42(6) PEU ali zagonski sklad iz člena 41(3) PEU; opozarja, da petersberške naloge iz člena 43 PEU zajemajo dolg seznam ambicioznih vojaških nalog, kot so skupne operacije razoroževanja, humanitarne in reševalne misije, vojaško svetovanje in pomoč, misije za preprečevanje sporov in ohranjanje miru ter bojne operacije za krizno upravljanje, vključno z vzpostavljanjem miru in pokonfliktno stabilizacijo; opozarja, da je v istem členu navedeno tudi, da lahko vse te misije prispevajo k boju proti terorizmu, skupaj s pomočjo tretjim državam v boju proti terorizmu na njihovih ozemljih; poudarja, da sedanje stanje SVOP ne omogoča, da bi EU lahko izpolnila vse navedene naloge; verjame, da bi morali sistematično obravnavati različne načine, kako bi EU lahko izpolnila cilje Lizbonske pogodbe;

3.  meni, da lahko resnično močna EDU državam članicam ponudi jamstva in zmogljivosti, ki jih same ne bi mogle zagotoviti;

4.  verjame, da se lahko EDU uspešno oblikuje le na podlagi temeljito spremenjene SVOP, ki bo temeljila na trdnem načelu obrambe, učinkovitem financiranju in sodelovanju z Natom; meni, da mora SVOP na podlagi vse večjega združevanja notranje in zunanje varnosti preseči zunanje krizno upravljanje in s tem resnično zagotoviti skupno varnost in obrambo ter dopustiti sodelovanje Unije v vseh fazah kriz in sporov z uporabo najrazličnejših instrumentov, ki jih ima na voljo;

5.  poudarja, da je treba vzpostaviti obliko Sveta obrambnih ministrov, ki bo zagotavljal trajno politično vodstvo in usklajeval oblikovanje evropske obrambne unije; poziva Svet Evropske unije, naj kot prvi korak vzpostavi stalno obliko srečanj, ki bo združevala obrambne ministre držav članic, ki so zavezani poglobljenemu sodelovanju na področju obrambe, kot forum za posvetovanje z njimi in sprejemanje odločitev;

6.  poziva predsednika Komisije, naj ustanovi stalno delovno skupino za obrambne zadeve, sestavljeno iz članov Komisije pod vodstvom podpredsednice/visoke predstavnice; poziva Parlament, naj se poveže s stalnimi predstavniki te skupine; podpira dodatno sodelovanje Komisije pri obrambi z dobro osredotočenimi raziskavami, načrtovanjem in izvajanjem; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj vključi vprašanja podnebnih sprememb v vse zunanje dejavnosti EU in zlasti v SVOP;

7.  meni, da je treba zaradi poglabljanja zaznanih tveganj in nevarnosti v Evropi nujno ustanoviti evropsko obrambno unijo, zlasti zaradi vse slabših varnostnih razmer na mejah Evropske unije, posebno v vzhodnem in južnem sosedstvu; ugotavlja, da se to odraža tudi v varnostnih strategijah držav članic; poudarja, da so se razmere nenehno slabšale, še zlasti skozi vse leto 2014, ko je bil ustanovljena in razširjena samooklicana Islamska država, Rusija pa je posledično uporabila silo;

8.  meni, da mora EDU temeljiti na redni skupni oceni varnostnih groženj v državah članicah, vendar mora biti tudi dovolj prožna, da bo izpolnjevala izzive in potrebe, povezane z varnostjo posameznih držav članic;

9.  meni, da bi morala Unija nameniti lastna sredstva za spodbujanje večjega in bolj sistematičnega evropskega sodelovanja na področju obrambe med državami članicami, vključno s stalnim strukturiranim sodelovanjem; je prepričan, da bi bila uporaba sredstev EU jasen izraz kohezije in solidarnosti, to pa bi vsem državam članicam omogočilo, da izboljšajo svoje vojaške zmogljivosti v tesnejšem sodelovanju;

10.  verjame, da bi okrepljeno evropsko sodelovanje na področju obrambe povečalo uspešnost, enotnost in učinkovitost ter povečalo sredstva in zmogljivosti EU in imelo pozitivne potencialne učinke na raziskovanje na področju obrambe in industrijo; poudarja, da bodo EU in njene države članice le preko takega poglobljenega sodelovanja, ki bi se postopoma moralo razviti v resnično evropsko obrambno unijo, lahko pridobile tehnološke in industrijske zmogljivosti, ki so potrebne za hitrejše, avtonomno in uspešno ukrepanje ter pravočasno in učinkovito obravnavanje sedanjih groženj;

11.  spodbuja vse države članice, naj sprejmejo bolj zavezujoče medsebojne obveznosti z vzpostavitvijo stalnega strukturnega sodelovanja v okviru Unije; spodbuja države članice, naj ustanovijo večnacionalne sile v okviru stalnega strukturnega sodelovanja in te sile dajo na razpolago za skupno varnostno in obrambno politiko; poudarja, kako pomembna in potrebna je vloga vseh držav članic pri stalnem in učinkovitem strukturnem sodelovanju; meni, da bi moral Svet ohranjanje miru, preprečevanje konfliktov in utrjevanje mednarodne varnosti običajno zaupati tem večnacionalnim silam; predlaga, naj se postopki oblikovanja politik na ravni EU in nacionalni postopki načrtujejo tako, da bodo omogočali hiter odziv na krizo; je prepričan, da bi bilo treba sistem bojnih skupin EU preimenovati, uporabiti in dodatno razviti v ta namen, politično, v modularnosti ter z učinkovitim financiranjem; spodbuja vzpostavitev operativnega sedeža EU kot predpogoja za učinkovito načrtovanje, vodenje in nadzor skupnih operacij; poudarja, da je stalno strukturno sodelovanje odprto za vse države članice;

12.  poziva države članice, naj priznajo zlasti pravico vojaškega osebja do ustanavljanja poklicnih združenj ali sindikatov in vključevanja vanje ter naj ga vključijo v reden socialni dialog z oblastmi; poziva Evropski svet, naj sprejme konkretne ukrepe za uskladitev in standardizacijo evropskih oboroženih sil, da bi spodbudili sodelovanje osebja oboroženih sil pod okriljem nove evropske obrambne unije;

13.  ugotavlja, da vse države članice zlasti zaradi finančnih omejitev težko ohranjajo zelo širok nabor obrambnih zmogljivosti; zato poziva k večjemu usklajevanju in jasnejšim izbiram glede tega, katere zmogljivosti vzdrževati, da bi se lahko države članice specializirale pri določenih zmogljivostih;

14.  spodbuja države članice, naj iščejo nadaljnje možnosti za skupno nabavo, ohranjanje ter vzdrževanje sil in materiala; predlaga, da bi bilo najprej morda dobro raziskati možnosti združevanja in skupne uporabe nesmrtonosnega materiala, kot so transportna vozila in zrakoplovi, vozila in zrakoplovi za oskrbovanje ter drug podporni material;

15.  verjame, da je interoperabilnost najpomembnejša za večjo združljivost in povezanost sil držav članic; zato poudarja, da morajo države članice raziskati možnost skupnega javnega naročanja obrambnih sredstev; ugotavlja, da je to težje zaradi protekcionistične in zaprte narave obrambnih trgov EU;

16.  poudarja, da je potrebna revizija in razširitev mehanizma Athena, da se zagotovi, da bo mogoče misije EU financirati s kolektivnimi sredstvi in da ne bodo večjega dela stroškov nosile posamezne sodelujoče države članice, s čimer se odpravijo morebitne ovire, zaradi katerih države članice ne bi prispevale svojih sil;

17.  poziva Evropski parlament, naj vzpostavi popolnoma razvit odbor za varnost in obrambo, ki bo spremljal izvajanje stalnega strukturiranega sodelovanja;

18.  meni, da je močna in vedno večja vloga za agencijo EDA nujna za učinkovito evropsko obrambno unijo v smislu usklajevanja programov in projektov, ki temeljijo na zmogljivosti, in ustanavljanja skupne evropske politike na področju zmogljivosti in oborožitve, v prizadevanju za večjo učinkovitost, odpravo podvajanja in zmanjšanje stroškov, ki bo temeljila na popisu zelo natančno določenih zahtev o zmogljivosti pri operacijah SVOP ter usklajenem nacionalnem načrtovanju obrambe in postopkih javnega naročanja, povezanih s temi posebnimi zmogljivostmi; meni, da bi to moralo slediti pregledu obrambe na področju sil držav članic ter pregledu preteklih dejavnosti in postopkov agencije EDA; poziva agencijo EDA, naj dokaže, katere vrzeli v zvezi z zmogljivostmi, opredeljene v glavnih ciljih in načrtu za razvoj zmogljivosti, so bile odpravljene v okviru agencije; je prepričan, da so pobude in projekti, namenjeni združevanju in skupni uporabi, odličen prvi korak k okrepljenemu evropskemu sodelovanju;

19.  spodbuja Komisijo, naj sodeluje z agencijo EDA, da bi okrepila industrijsko in tehnološko bazo obrambnega sektorja, ki je bistvena za evropsko strateško neodvisnost; verjame, da je za ohranitev industrije bistveno povečati obrambne izdatke držav članic in zagotoviti ohranitev globalne konkurenčnosti industrije; ugotavlja, da je sedanja razdrobljenost trga slaba za konkurenčnost evropske obrambne industrije; meni, da lahko k zmanjšanju te razdrobljenosti in izboljšanju konkurenčnosti pripomorejo skupne raziskave;

20.  trdno verjame, da se lahko samo s skupnim pristopom k razvoju zmogljivosti, vključno s konsolidacijo funkcijskih grozdov, kot je evropsko poveljstvo za zračni prevoz, vzpostavi potrebna ekonomija obsega, ki bi lahko podprla evropsko obrambno unijo; verjame tudi, da bi okrepitev zmogljivosti EU prek skupnega javnega naročanja ter drugih oblik združevanja in skupne uporabe lahko zagotovila tako potrebno okrepitev evropske obrambne industrije, vključno z MSP; podpira ciljno usmerjene ukrepe za spodbujanje teh projektov, da bi dosegli referenčno merilo EDA v višini 35 % skupne porabe sodelovalnega javnega naročanja, kot je bilo priporočeno v globalni strategiji EU; verjame, da lahko uvedba evropskega semestra o obrambi, v okviru katerega bi se države članice medsebojno posvetovale o svojih ciklih načrtovanja in načrtovanju javnega naročanja, pripomore k odpravi sedanje razdrobljenosti obrambnega trga;

21.  poudarja, da je kibernetska varnost po svoji naravi politično področje, na katerem sta bistvena povezovanje in sodelovanje, ne zgolj med državami članicami EU, ključnimi partnerji in Natom, temveč tudi med različnimi subjekti znotraj družbe, saj ne gre le za vojaško odgovornost; poziva k jasnejšim smernicam o načinih in kontekstih uporabe obrambnih in napadalnih zmogljivosti EU; opozarja, da je Parlament večkrat pozval k temeljiti reviziji uredbe EU o izvozu blaga z dvojno rabo, da bi se preprečilo, da programska oprema in drugi sistemi, ki bi jih bilo mogoče uporabiti proti digitalni infrastrukturi EU ali za kršenje človekovih pravic, ne bi prišli v napačne roke;

22.  želi spomniti na globalno strategijo, ki jo je pred kratkim objavila visoka predstavnica in tvori skladen okvir prednostnih nalog na področju zunanje politike, med katerimi je tudi opredelitev prihodnjega razvoja evropske obrambne politike;

23.  opozarja na štiri referenčna merila za kolektivne naložbe, ki jih je novembra 2007 odobril ministrski usmerjevalni odbor EDA, in je zaskrbljen nad nizko ravnjo sodelovanja, kot je razvidna v poročilu o obrambnih podatkih, objavljenem leta 2013;

24.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj da pobudo za združitev večjih podjetij in deležnikov iz evropske obrambne industrije, da bi razvili evropsko industrijo brezpilotnih zrakoplovov;

25.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj da pobudo za združitev večjih podjetij in deležnikov iz evropske obrambne industrije, da bi razvili strategije in platformo za skupni razvoj obrambne opreme;

26.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj v okviru stalnega strukturnega sodelovanja okrepi sodelovanje med nacionalnimi strategijami, zmogljivostmi in poveljniškimi centri za kibernetsko varnost ter agencijo EDA, da bi prispevala k zaščiti pred kibernetskimi napadi in boju proti njim;

27.  poziva k nadaljnjemu oblikovanju okvira politike EU za kibernetsko obrambo, da bi razvili zmogljivosti držav članic za kibernetsko obrambo, operativno sodelovanje med njimi in izmenjavo informacij;

28.  je seznanjen s trenutnimi prizadevanji za vzpostavitev pripravljalnega ukrepa za prihodnji program EU za raziskave na področju obrambe in poziva k njegovemu čim prejšnjemu dejanskemu začetku, kakor je leta 2013 in 2015 zahteval Evropski svet ter z nadaljevanjem pilotnega projekta, ki ga je začel EP; poudarja, da je treba v naslednjih treh letih (2017–2020) zagotoviti zadosten proračun za ta pripravljalni ukrep, in sicer vsaj 90 milijonov EUR; meni, da bi bilo treba po pripravljalnem ukrepu vzpostaviti poseben večji raziskovalni program, ki ga bo financirala EU kot del naslednjega večletnega finančnega okvira, ki se začne leta 2021; ugotavlja, da bo za evropski program za raziskave na področju obrambe potreben skupni proračun v višini vsaj 500 milijonov EUR letno, da bo ta lahko verodostojen in dosegel bistvene izboljšave; poziva države članice, naj zasnujejo bodoče skupne programe sodelovanja, na katerih bodo lahko temeljile obrambne raziskave, ki jih financira EU, ter poziva, naj se pred vojaškimi operacijami oblikuje zagonski sklad za pripravljalne dejavnosti, kot je predvideno v Lizbonski pogodbi; je seznanjen s pobudami Komisije na področju obrambe, kot so obrambni akcijski načrt, politika za obrambno industrijo ter tehnološka in industrijska baza evropske obrambe;

29.  poudarja, da bo začetek misij skupne varnostne in obrambne politike, kot je operacija EUNAVFOR MED, prispeval k uresničitvi evropske obrambne unije; poziva Unijo, naj še naprej izvaja in krepi tovrstne operacije;

30.  meni, da je treba izkoristiti postopke evropskega semestra ter na področjih varnosti in obrambe uvesti različne oblike tesnejšega sodelovanja;

31.  poudarja pomen uvedbe potrebnih ukrepov, ki bodo spodbujali delujoč, pravičen, dostopen in pregleden evropski obrambni trg, ki bo odprt drugim, spodbujali prihodnje tehnološke inovacije, podpirali mala in srednja podjetja ter pospeševali rast in zaposlovanje, da bi državam članicam omogočili, da dosežejo veliko bolj učinkovito in uspešno uporabo ter maksimizacijo svojih proračunov za obrambo in varnost; ugotavlja, da so za trdno tehnološko in industrijsko bazo evropske obrambe potrebni pravičen, delujoč in pregleden notranji trg, zanesljiva oskrba ter strukturiran dialog z industrijskimi panogami, pomembnimi za obrambo; je zaskrbljen, da je napredek v smeri večje konkurenčnosti, ukrepov proti korupciji in večje preglednosti v obrambnem sektorju počasen ter da še vedno ni odločne industrijske politike evropske obrambe, prav tako pa se ne upoštevajo pravila notranjega trga; meni, da je treba na integriranem in konkurenčnem evropskem trgu z obrambnim orožjem vsem državam članicam zagotoviti spodbude in koristi, vsem kupcem pa primerna in cenovno dostopna sredstva, ki ustrezajo njihovim posameznim obrambnim potrebam; poudarja, da je treba po vsej EU zagotoviti pravilno uporabo direktive o oddaji naročil na področju obrambe in direktive o prenosih znotraj EU; odločno poziva Komisijo in države članice, naj zagotovijo polno izvajanje obeh direktiv, povezanih z obrambo, iz tako imenovanega obrambnega svežnja;

32.  poziva Komisijo, naj opravlja svojo vlogo prek obrambnega akcijskega načrta, podpira močno industrijsko bazo, ki bo zmožna zadovoljiti strateške potrebe po zmogljivosti v Evropi, ter opredeli, na katerih področjih bi EU lahko zagotovila dodano vrednost;

33.  je prepričan, da bi morala EU pri postopnem oblikovanju svoje skupne obrambne politike v dogovoru z zadevnimi državami članicami predvideti sodelovanje v programih zmogljivosti, ki jih izvajajo, vključno s sodelovanjem v strukturah, vzpostavljenih za izvajanje teh programov v okviru Unije;

34.  spodbuja Komisijo, naj v sodelovanju z Evropsko obrambno agencijo usmerja in omogoča sodelovanje na področju obrambe z uporabo skladov in instrumentov EU, da bi države članice lahko oblikovale programe za obrambne zmogljivosti; opozarja, da mora biti evropski obrambni akcijski načrt strateško orodje za spodbujanje sodelovanja na področju obrambe na evropski ravni, zlasti prek programa za raziskave na področju obrambe, ki ga financira EU, in ukrepov za tesnejše sodelovanje v celotni vrednostni verigi;

35.  pozdravlja koncept strateške neodvisnosti, ki ga je podpredsednica/visoka predstavnica vzpostavila v globalni strategiji Evropske unije; meni, da bi se ta koncept lahko odražal v naših strateških prednostnih nalogah in v krepitvi naših zmogljivosti in industrije;

36.  pozdravlja skupno izjavo predsednikov Evropskega sveta in Komisije ter generalnega sekretarja Nata z dne 8. julija 2016, ki opozarja, da je potrebno sodelovanje med EU in Natom na področju varnosti in obrambe; je prepričan, da bi moralo sodelovanje med EU in Natom vključevati sodelovanje na vzhodu in jugu, boj proti hibridnim in kibernetskim grožnjam ter izboljšanje pomorske varnosti, pa tudi usklajevanje razvoja obrambnih zmogljivosti; meni, da sodelovanje na področju tehnoloških, industrijskih in vojaških zmogljivosti ponuja možnosti za povečanje združljivosti in sinergij med okviroma, s čimer bi zagotovili večjo učinkovitost virov; opozarja, da je hitro izvajanje izjave bistvenega pomena, ter v zvezi s tem poziva Evropsko službo za zunanje delovanje in ustrezne partnerje, naj do decembra 2016 oblikujejo konkretne možnosti za izvajanje; meni, da bi morale države članice razviti zmogljivosti, ki jih je mogoče napotiti v okviru skupne evropske varnostne in obrambne politike, da bi omogočile neodvisno ukrepanje v primerih, ko NATO ne želi ukrepati ali je ukrepanje EU ustreznejše; je prepričan, da bi to tudi okrepilo vlogo Nata v varnostni in obrambni politiki ter pri kolektivni obrambi; poudarja, da je sodelovanje med EU in Natom za močnejšo in učinkovito obrambno industrijo in raziskave na področju obrambe prednostna strateška naloga, njeno hitro izvajanje pa je ključnega pomena; je prepričan, da bo sodelovanje na področju preprečevanja, analize in zgodnjega odkrivanja z učinkovito izmenjavo informacij in obveščevalnih podatkov povečalo zmogljivost EU za boj proti grožnjam, vključno s hibridnimi grožnjami; je še vedno prepričan, da je NATO glavni dejavnik, ki zagotavlja varnost in obrambo v Evropi; vztraja, da je treba preprečiti podvajanje instrumentov Nata in EU; meni, da ima EU tudi v civilnopravnih vidikih potencial, da zagotovi ključne izboljšave v nestabilnih regijah; vseeno vztraja, da bi si morala EU kljub Natovi vlogi pri zaščiti njegovih predvsem evropskih članic pred zunanjimi napadi prizadevati, da bi se po potrebi resnično lahko branila in delovala neodvisno, večjo odgovornost na tem področju pa bi prevzela z boljšo opremo, usposabljanjem in organizacijo;

37.  ugotavlja, da mora NATO sicer ostati temelj kolektivne obrambe v Evropi, prednostne politične naloge zavezništva in EU pa morda niso vedno enake, kot na primer velja za usmeritev ZDA k Aziji; nadalje ugotavlja, da ima EU edinstven nabor instrumentov, povezanih z varnostjo, ki Natu niso na voljo, in obratno; meni, da bi morala EU prevzeti večjo odgovornost za varnostne krize v svojem neposrednem sosedstvu, s čimer bi prispevala k nalogam Nata, zlasti na področju hibridnega vojskovanja in pomorske varnosti; meni, da bi se reforma dogovora Berlin Plus na dolgi rok lahko izkazala za potrebno, saj bi med drugim Natu omogočila uporabo zmogljivosti in instrumentov EU; poudarja, da je treba prizadevanja EU za strateško neodvisnost in oblikovanje evropske obrambne unije uresničiti v popolni sinergiji z Natom, ta prizadevanja pa morajo privesti do učinkovitega sodelovanja, pravične porazdelitve bremena ter produktivne delitve dela med Natom in EU;

38.  je prepričan, da bi moralo sodelovanje med EU in Natom vključevati skupno krepitev odpornosti na vzhodu in jugu, pa tudi naložbe v obrambo; meni, da sodelovanje na področju zmogljivosti ponuja možnosti za povečanje združljivosti in sinergij med okviroma; je prepričan, da bi to tudi okrepilo vlogo Nata v varnostni in obrambni politiki ter pri kolektivni obrambi;

39.  je globoko zaskrbljen zaradi poročil, da upravni postopki po nepotrebnem upočasnjujejo oblikovanje sil za misije skupne varnostne in obrambne politike ter čezmejno gibanje sil za hitro odzivanje v EU; poziva države članice, naj vzpostavijo sistem po vsej EU za uskladitev hitrega pretoka osebja, opreme in materiala obrambnih sil za namene skupne varnostne in obrambne politike, kadar se uveljavlja solidarnostna klavzula in kadar so obvezane zagotoviti pomoč in podporo z vsemi sredstvi, s katerimi razpolagajo, v skladu s členom 51 ustanovne listine Združenih narodov;

40.  poziva k oblikovanju praktičnih dogovorov in smernic za uporabo člena 42(7) PEU v prihodnosti; poziva države članice, naj uredijo vse potrebno za izvajanje tega člena, kar bi jim omogočilo učinkovito upravljanje pomoči in podpore drugih držav članic, ali pa bi se ta pomoč in podpora upravljali znotraj okvira Unije; poziva države članice, naj si prizadevajo za cilj 2 % BDP porabe za obrambo in naj 20 % svojih obrambnih proračunov namenijo za opremo, ki je bila opredeljena kot potrebna preko agencije EDA, tudi za raziskave in razvoj, povezane s tem, s čimer bodo zapolnile vrzel med štirimi skupnimi merili EDA za naložbe;

41.  meni, da izzive, ki jih finančne omejitve predstavljajo za nacionalne proračune, istočasno spremljajo priložnosti za napredek, ki izhajajo iz očitne potrebe po tesnejšem sodelovanju med državami članicami na področju obrambe; pozdravlja, da so se nekatere države članice odločile, da bodo ustavile ali spremenile trend zmanjševanja obrambnih izdatkov;

42.  meni, da bi moral imeti Evropski parlament pomembno vlogo v prihodnosti Evropske unije na področju obrambe ter da bi pododbor za varnost in obrambo moral postati polnopravni parlamentarni odbor;

43.  poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj začne pripravljati začetno belo knjigo o varnosti in obrambi EU, ki bo temeljila na globalni strategiji EU, ki jo je podprl Evropski svet; poziva Svet, naj brez odlašanja dodeli nalogo priprave tega dokumenta; obžaluje, da je podpredsednica/visoka predstavnica ministrom EU za obrambo predlagala, da namesto celovitega procesa za belo knjigo pripravijo le izvedbeni načrt za varnost in obrambo; meni, da bi moral biti ta izvedbeni načrt predhodnik običajnega procesa za belo knjigo o varnosti in obrambi in bi moral na specifičen in realističen način zagotoviti koristno podlago za količinsko opredelitev možnih prispevkov Unije na področju varnostne in obrambne politike za vsako zakonodajno obdobje;

44.  je prepričan, da bi morala biti bela knjiga o varnosti in obrambi EU rezultat skladnih medvladnih in medparlamentarnih procesov ter prispevkov različnih institucij EU, ki bi morali temeljiti na mednarodnem usklajevanju z našimi partnerji in zavezniki, vključno z Natom, in obsežni medinstitucionalni podpori; poziva podpredsednico/visoko predstavnico, naj prilagodi svoj začetni časovni načrt, da bi začela ciljno usmerjeno posvetovanje z državami članicami in parlamenti;

45.  meni, da bi morala bela knjiga EU na podlagi globalne strategije EU zajemati varnostno in obrambno strategijo EU, zmogljivosti, potrebne za uvajanje te strategije, ter ukrepe in programe na ravni EU za zagotavljanje teh zmogljivosti, ki bi morali temeljiti na skupni evropski politiki na področjih zmogljivosti in oborožitve, ob upoštevanju, da sta obramba in varnost še vedno v nacionalni pristojnosti;

46.  meni, da bi morala imeti bela knjiga obliko zavezujočega medinstitucionalnega sporazuma, ki bi podal vse pobude, naložbe, ukrepe in programe Unije v ustreznem večletnem političnem in finančnem okviru EU; je prepričan, da bi morale države članice, partnerji in zavezniki ta medinstitucionalni sporazum upoštevati pri načrtovanju lastne varnosti in obrambe, da bi zagotovili medsebojno usklajenost in dopolnjevanje;

Začetne pobude

47.  meni, da bi bilo treba takoj začeti izvajati naslednje pobude:

48.  predlaga, naj se evropska obrambna unija nemudoma začne vzpostavljati po sistemu diferenciranega vključevanja v dveh fazah:

o
o   o

49.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Evropskemu svetu, Svetu, Komisiji, podpredsednici Komisije/visoki predstavnici Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko, generalnemu sekretarju Združenih narodov, generalnemu sekretarju Organizacije Severnoatlantske pogodbe, agencijam EU na področjih vesolja, varnosti in obrambe ter parlamentom.

(1) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0120. (2) UL C 419, 16.12.2015, str. 138. (3) UL C 46 E, 24.2.2010, str. 48 (4) „The Cost of Non-Europe in Common Security and Defence Policy“ (Stroški neukrepanja na ravni EU v skupni varnostni in obrambni politiki), Služba Evropskega parlamenta za raziskave (2013), str. 78.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. novembra 2016 o sprostitvi potenciala prevoza potnikov po vodnih poteh (2015/2350(INI))

P8_TA(2016)0436 A8-0306/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju spremenjene Mednarodne konvencije o varstvu človeškega življenja na morju (SOLAS) iz leta 1974,

–  ob upoštevanju Protokola Mednarodne pomorske organizacije iz leta 1978 k Mednarodni konvenciji o preprečevanju onesnaževanja morja z ladij iz leta 1973,

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov iz leta 2006,

–  ob upoštevanju 21. konference pogodbenic UNFCCC (COP 21) in 11. konference pogodbenic kot sestanka pogodbenic Kjotskega protokola (CMP 11), ki sta potekali od 30. novembra do 11. decembra 2015 v Parizu,

–  ob upoštevanju bele knjige Komisije z dne 28. marca 2011 z naslovom Načrt za enotni evropski prometni prostor – na poti h konkurenčnemu in z viri gospodarnemu prometnemu sistemu (COM(2011)0144),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z dne 21. januarja 2009 z naslovom Strateški cilji in priporočila za pomorsko prometno politiko EU do leta 2018 (COM(2009)0008),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1315/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o smernicah Unije za razvoj vseevropskega prometnega omrežja in razveljavitvi Sklepa št. 661/2010/EU(1),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1316/2013 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 11. decembra 2013 o vzpostavitvi Instrumenta za povezovanje Evrope, spremembi Uredbe (EU) št. 913/2010 in razveljavitvi uredb (ES) št. 680/2007 in (ES) št. 67/2010(2),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. maja 2010 o strateških ciljih in priporočilih za pomorsko prometno politiko EU do leta 2018(3),

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 9. septembra 2015 o izvajanju bele knjige o prometu iz leta 2011: ocena in pot naprej proti trajnostni mobilnosti(4),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1177/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih vodah ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004(5),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 24. maja 2016 o uporabi Uredbe (EU) št. 1177/2010 o pravicah potnikov med potovanjem po morju in celinskih plovnih poteh ter spremembi Uredbe (ES) št. 2006/2004 (COM(2016)0274),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z 10. septembra 2013 z naslovom Doseganje kakovostnega prevoza po celinskih plovnih poteh – NAIADES II (COM(2013)0623),

–  ob upoštevanju Direktive 2006/87/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 12. decembra 2006 o tehničnih predpisih za plovila, namenjena za plovbo po celinskih plovnih poteh(6),

–  ob upoštevanju Direktive 2009/45/ES Evropskega parlamenta in Sveta z dne 6. maja 2009 o varnostnih predpisih in standardih za potniške ladje(7),

–  ob upoštevanju Uredbe (EU) št. 1090/2010 Evropskega parlamenta in Sveta z dne 24. novembra 2010 o spremembah Direktive 2009/42/ES o statističnih poročilih glede prevoza blaga in potnikov po morju(8),

–  ob upoštevanju Direktive Sveta 98/41/ES z dne 18. junija 1998 o registraciji oseb, ki potujejo s potniškimi ladjami, ki plujejo v pristanišča držav članic Skupnosti ali iz njih(9),

–  ob upoštevanju Uredbe Sveta (ES) št. 3051/95 z dne 8. decembra 1995 o varnem upravljanju ro-ro potniških trajektov(10),

–  ob upoštevanju Direktive 2012/33/EU Evropskega parlamenta in Sveta z dne 21. novembra 2012 o spremembi Direktive Sveta 1999/32/ES glede vsebnosti žvepla v gorivih za plovila(11),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 16. oktobra 2015 z naslovom REFIT – Nova usmeritev: Preverjanje ustreznosti zakonodaje EU o varnosti potniških ladij (COM(2015)0508),

–  ob upoštevanju poročila Komisije z dne 31. marca 2016 z naslovom Vrednotenje Direktive 2000/59/ES o pristaniških zmogljivostih za sprejem ladijskih odpadkov in ostankov tovora v okviru programa ustreznosti in uspešnosti predpisov (REFIT) (COM(2016)0168),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za promet in turizem (A8-0306/2016),

A.  ker geografija Evrope z dolgimi obalami ter mnogimi otoki in rekami ponuja izjemne priložnosti za trajnostni vodni potniški promet;

B.  ker ima vodni potniški promet na področju obalne plovbe oziroma prevoza po morju na kratkih razdaljah, trajektov za plovbo po morju in celinskih plovnih poteh, mobilnosti v mestih in obrobnih krajih, križarjenj in turizma, velik potencial, da uporabi razpoložljive presežne zmogljivosti infrastrukture in plovil, obenem pa ima pomembno vlogo pri povezovanju različnih regij Evropske unije in je zato pomemben dejavnik pri krepitvi kohezije; ker križarjenja in plovba s trajekti spodbujata obalni turizem, ki je ena glavnih pomorskih dejavnosti v Evropi;

C.  ker smo v zadnjih letih priča intenzivnemu razvoju plovil za različna območja plovbe, na primer plovil za prevoz po rekah in morju, ki izpolnjujejo zahteve za morska plovila, obenem pa lahko plujejo tudi v plitvih vodah;

D.  ker se je vodni promet zahvaljujoč tehnološkemu razvoju znova izkazal kot alternativa zgoščenemu cestnemu prevozu v smeri mestnih središč;

E.  ker se vodni potniški in vodni tovorni promet soočata z različnimi izzivi in imata različne potrebe, ki so povezane z infrastrukturo, okoljskimi izzivi, operativnimi vprašanji, varnostjo ter povezavami med pristanišči in mesti, vseeno pa oba segmenta trga upravlja en pristaniški organ;

F.  ker bo vključitev vozlišč vodnega potniškega prometa v evropsko politiko na področju medsebojnega povezovanja infrastrukture, kot se že izvaja z Uredbo (EU) št. 1315/2013 o vseevropskem prometnem omrežju (TEN-T) in Uredbo (EU) št. 1316/2013 o Instrumentu za povezovanje Evrope (IPE), še okrepila evropsko dodano vrednost;

G.  ker so posojila in jamstva za projekte vodnega prometa na voljo tudi v okviru Sklada za strateške naložbe (EFSI) kot instrumenta, ki dopolnjuje tradicionalna nepovratna sredstva;

H.  ker velja promet po celinskih plovnih poteh za okolju prijazen način prevoza, ki mu je treba nameniti posebno pozornost in podporo, v beli knjigi pa se priporoča spodbujanje pomorskega prometa in prometa po celinskih plovnih poteh, krepitev vzporedne uporabe obalne plovbe in plovbe po celinskih vodnih poteh ter izboljšanje prometne varnosti;

I.  ker Konvencija Združenih narodov o pravicah invalidov in predlagani evropski akt o dostopnosti nudita dobre smernice, ne le za izvajanje Uredbe (EU) št. 1177/2010 in po potrebi njen prihodnji pregled, temveč tudi za sprejetje zakonodaje o pravicah potnikov v kontekstu intermodalnosti, ki bi morala vključevati neovirani dostop za invalidne potnike ali potnike z omejeno mobilnostjo;

J.  ker se je v sektorju vodnega potniškega prometa v preteklosti zgodilo več tragičnih nesreč, tudi nesreče plovil Estonia, Herald of Free Enterprise, Costa Concordia, Norman Atlantic in UND Adryatik, čeprav velja za varen način prevoza;

K.  ker je EU v svoji pomorski prometni politiki do leta 2018 določila cilj, da postane vodilna v svetu na področju pomorskih raziskav in inovacij ter ladjedelništva, da bi tako izboljšala energijsko učinkovitost in pametne sisteme ladij, zmanjšala njihov vpliv na okolje in tveganje nesreč ter izboljšala kakovost življenja na morju;

L.  ker je v številnih rečnih odsekih v Evropi in urbanih vozliščih ob njih vse več turističnega križarjenja in vodnega potniškega prometa;

M.  ker je EU sprejela vrsto makrostrategij, ki temeljijo prav na rabi plovnih poti, med njimi donavsko, jadransko-jonsko in baltsko strategijo;

1.  meni, da bi moral imeti vodni potniški promet večjo vlogo v programu prometne politike EU in njenih držav članic; zato meni, da bi si morale EU in države članice skupaj prizadevati za enotno območje za vodni potniški promet, na primer s poenostavitvijo upravnega bremena, povezanega s čezmejnim ladijskim prevozom potnikov;

Konkurenčnost

2.  spodbuja države članice, regionalne in lokalne organe ter Komisijo, naj razmislijo o vodnem potniškem prometu in naj izboljšajo infrastrukturo osrednjih in celovitih omrežjih v okviru vseevropskega prometnega omrežja in instrumenta za povezovanje Evrope, in sicer s krepitvijo povezav, med drugim tudi z železniško infrastrukturo v zaledju, vključno z zagotavljanjem infrastrukture in informacij, da se zadosti potrebam vseh potnikov;

3.  spodbuja razvoj pomorskih avtocest, tudi v tretjih državah, ki bodo spodbujale učinkovit multimodalni prevoz, omogočale združevanje tega načina prevoza z drugimi prometnimi mrežami in načini prevoza, odpravljale ozka grla v ključnih omrežnih infrastrukturah in zagotavljale ozemeljsko kontinuiteto in integracijo;

4.  poudarja, da je treba odpraviti ozka grla na povezavah med razširjenim zahodnoevropskim sistemom celinskih plovnih poti ter obstoječim vzhodnoevropskim sistemom, ki je v precej slabem, ponekod pa v povsem propadlem stanju;

5.  poziva Komisijo, naj objavi letni pregled projektov s področja vodnega potniškega prometa, ki jih EU sofinancira v okviru kohezijskih, strukturnih in regionalnih skladov, pobude Interreg, programa Obzorje 2020, instrumenta za povezovanje Evrope in programa vseevropskega prometnega omrežja ter Evropskega sklada za strateške naložbe;

6.  poziva Komisijo, naj objavi zbirno poročilo o izvajanju strategij EU s področja vodnega potniškega prometa;

7.  poudarja, da so evropski statistični podatki bistvenega pomena za oblikovanje načrtov in politik v sektorju vodnega prometa, zlasti v zvezi s številom čezmejnih storitev na morju in celinskih vodah, ki jih nudijo trajekti in potniške ladje, saj obstajajo območja, kjer je vodni promet edini način prevoza med različnimi kraji; poziva Eurostat naj v svoje statistične podatke o potnikih na pomorskih potniških ladjah vključi podatke o obisku potnikov v pristanišču pristanka, in sicer število potnikov, ki se vkrca in izkrca v vsakem tranzitnem pristanišču, ne pa zgolj število potnikov na potniških ladjah, ki se vsako leto odpravijo na počitnice (promet); z vključitvijo teh podatkov bi dobili ustreznejšo sliko dodane vrednosti sektorja križarjenj in vodnega potniškega prometa na splošno;

8.  poziva Komisijo, naj razvije sistem za usklajeno zbiranje statističnih podatkov o nesrečah in incidentih plovil za plovbo po celinskih vodnih poteh, vključno s čezmejnim prometom;

9.  meni, da bi lahko vključitev vodnega potniškega prometa v omrežja mestnega in regionalnega javnega prevoza občutno izboljšala učinkovitost mobilnosti, okoljsko uspešnost, kakovost življenja, cenovno dostopnost, razbremenitev kopenskih prometnih omrežij in udobje v mestih; poziva Komisijo, naj v celoti podpre naložbe v kakovostno infrastrukturo v zaledju, ki lahko prispeva k zmanjšanju lokalnih prometnih zastojev in tako prepreči negativne posledice za lokalno prebivalstvo; poziva Komisijo, naj pripravi seznam zgledov dobre prakse na tem področju;

10.  poziva države članice, naj spodbujajo lokalne pobude, usmerjene v uporabo celinskih plovnih poti na območju mestnih aglomeracij, vključno z razvojem distribucijskih centrov v rečnih pristaniščih in razvojem potniškega prometa, predvsem z namenom povečanja privlačnosti teh območij za obiskovalce;

11.  poudarja, da bi bilo treba vodni potniški promet bolje vključiti v sisteme za obveščanje, rezervacije in izdajo vozovnic, da bi izboljšali kakovost javnih storitev in spodbudili razvoj turističnega sektorja, zlasti na oddaljenih in izoliranih območjih; poudarja, da je treba gospodarske izvajalce v vodnem potniškem prometu upoštevati pri oblikovanju integriranega evropskega sistema izdaje vozovnic;

12.  spodbuja Komisijo, naj financira bolje organizirane in učinkovitejše projekte za integrirane prevozne storitve, ki bodo privedle do postopnega zmanjšanja porabe energije, reorganizacije voznih redov različnih javnih in zasebnih letalskih, ladijskih in kopenskih prevoznikov z namenom intermodalnega in učinkovitega upravljanja potniškega prometa in konsolidacije vozovnic, ki jih izdajo javni in zasebni izvajalci v enotnih vozovnicah preko digitalne aplikacije;

13.  želi opomniti, da bi bilo treba, kjer je to mogoče, spodbujati prakse, kjer tovorna plovila prevažajo tudi potnike in obratno, na primer pri trajektih, saj se bo s tem dosegla višja stopnja zasedenosti ladij in večja finančna učinkovitost, pa tudi zmanjšanje cestnoprometnih zastojev;

14.  pozdravlja prizadevanja v sektorju vodnega potniškega prometa za premik k čistejšim in energetsko učinkovitejšim ladjam z manj emisijami, ki so del evropskega okvira za bolj zelen vodni promet; meni, da bo to privedlo do cenejših rešitev, ki bodo trajnostne, privlačnejše in zato gospodarsko bolj konkurenčne, s čimer bo tudi sektor na splošno postal cenejši, čistejši in bolj zelen;

15.  ugotavlja, da je treba različne izzive glavnih obalnih območij EU reševati z različnimi ukrepi (več trajektnih storitev v Severnem morju, posodobitev in tehnična nadgradnja trajektov v Sredozemskem morju itd.);

16.  je prepričan, da mora evropska industrija gradnje potniških ladij ohraniti svoj konkurenčni položaj, ki ga je treba še spodbujati, obenem pa mora zmanjšati svoj okoljski odtis s spodbujanjem raziskovalne dejavnosti in inovacij znotraj industrije;

Okoljska trajnost

17.  poziva Komisijo, naj vključi vodni potniški promet v svojo strategijo ter sprejme ukrepe za zmanjšanje emisij CO2 v skladu s pariškim sporazumom s konference COP 21 in torej za zmanjšanje zunanjih stroškov;

18.  spodbuja Komisijo in države članice, naj z izboljšanjem okoljskih standardov zmanjšajo onesnaženje zraka, in sicer po vzoru standardov na področju mejnih vrednosti emisij žvepla, kakovosti goriv in motorjev z učinkovitejšo porabo goriva za Baltsko morje;

19.  poudarja, da razogljičenje prometa zahteva precejšnja prizadevanja in napredek na področju raziskav in inovacij; podpira Komisijo pri njenih prizadevanjih, da spodbuja uporabo utekočinjenega zemeljskega plina, nefosilnih alternativnih goriv, električnih in hibridnih sistemov, ki temeljijo na obnovljivih virih, ter sončne in vetrne energije na pomorskih plovilih, ter spodbuja Komisijo, naj raziskave in inovacije usmeri v praktično uporabnost za sektor vodnega potniškega prometa;

20.  želi spomniti, da morajo pomorska pristanišča v osrednjem vseevropskem prometnem omrežju na podlagi Direktive 2014/94/EU o vzpostavitvi infrastrukture za alternativna goriva do leta 2025 zagotoviti zmogljivosti za oskrbovanje plovil in ladij z utekočinjenim zemeljskim plinom, pristanišča v celinskih vodah pa morajo te zmogljivosti zagotoviti do leta 2030;

21.  poziva Komisijo, naj spodbuja politiko energetske samozadostnosti s pomočjo fotonapetostnih sistemov, nameščenih na strehah pristaniških terminalov, in skladiščenja energije, proizvedene med dnevom, za uporabo ponoči;

22.  poudarja, da je sektor trajektnega prevoza pomemben del trga za prevoz po morju na kratkih razdaljah, zato je nadvse pomembno, da se ohranita njegova dinamičnost in konkurenčnost, obenem pa izboljšata njegova okoljska uspešnost in energijska učinkovitost;

23.  pozdravlja Komisijino pobudo REFIT na področju pristaniških zmogljivostih za sprejem, saj je to priložnost, da se veljavna direktiva prilagodi mednarodnemu razvoju dogodkov, obenem pa podpira in spodbuja načrte Komisije za sprejetje nove zakonodaje po rednem zakonodajnem postopku; opozarja, da to držav članic ne bi smelo odvrniti od sprejemanja trajnejših pobud, vključno z dobrimi informacijskimi sistemi in sistemi spremljanja za ravnanje z odpadki na ladjah in v pristaniščih;

Varnost in zanesljivost

24.  poudarja, da je preprečevanje onesnaženja in nesreč izredno pomemben del vloge, ki jo ima Evropska agencija za pomorsko varnost pri izboljšanju varnosti čezmejnih pomorskih trajektov in potniških ladij, pa tudi zagotavljanju varstva potrošnikov;

25.  opozarja, da morajo biti delavci na trajektih in potniških ladjah usposobljeni, da potnikom pomagajo v primeru izrednih razmer;

26.  pozdravlja predlog direktive o priznavanju poklicnih kvalifikacij na področju plovbe po celinskih plovnih poteh, ki ga je pripravila Komisija in ki določa harmonizirane standarde za kvalifikacije članov posadke in voditeljev čolnov, da bi se izboljšala mobilnost delovne sile na tem področju;

27.  poudarja, da bi bilo treba v nadaljnjem razvoju informacijskih sistemov, kot so običajni radar, sistem SafeSeaNet, sistem Galileo in rečne informacijske storitve, izboljšati varnost, zanesljivost in interoperabilnost, ter spodbuja države članice, naj predpišejo obvezno uporabo rečnih informacijskih storitev;

28.  poziva pristojne organe, naj predložijo jasen okvir za porazdelitev odgovornosti in stroškov, da bi tako izboljšali zanesljivost, in se v okviru pravil Mednarodne pomorske organizacije in Mednarodne organizacije dela posvetijo dodatnemu usposabljanju, izobraževanju in usmerjanju zaposlenih, zlasti v zvezi z vprašanjem priznavanja usposabljanja na odobrenih simulatorjih v sklopu usposabljanja; meni, da je mogoče kakovost in varnost storitev izboljšati, če so zaposleni usposobljeni;

29.  pozdravlja nove zakonodajne predloge Komisije o poenostavitvi in izboljšanju skupnih pravil o varnosti potniških ladij v vodah EU, katerih namen je povečati varnost in konkurenco ter zagotoviti, da bodo pravila jasnejša, enostavnejša ter usklajena s pravnim in tehnološkim razvojem;

30.  priznava, da bodo zaradi vse večjih varnostnih izzivih za zagotavljanje nemotenega delovanja vsakodnevnih trajektnih povezav morda potrebni dodatni ukrepi, pri katerih bi upoštevali posebnosti trajektnega prometa ter pristaniških dejavnosti;

31.  želi izpostaviti, da precej rek predstavlja tudi mejo, in spodbuja pristojne organe, naj zagotovijo sodelovanje ter dobro povezane in učinkovite sisteme za zagotavljanje varnosti, zanesljivosti in pomoči v sili, in sicer na obeh straneh meje;

32.  poudarja, da si številna zaprta morja, denimo Baltsko in Jadransko morje, deli več držav članic, pa tudi države, ki niso članice Evropske unije, zato poziva pristojne oblasti, naj zagotovijo učinkovit sistem varnosti in zaščite ter zlasti sistem za odzivanje v izrednih razmerah;

33.  poudarja, da mora za mednarodne pomorske trajekte, ki delujejo v teritorialnih vodah EU, veljati zakonodaja EU in države članice;

Kakovost in dostopnost storitev

34.  spodbuja Komisijo, naj v svoj predlog o intermodalnih pravicah potnikov vključi načela Uredbe (EU) št. 1177/2010, vključno z vidiki neoviranega dostopa za invalidne osebe in osebe z omejeno mobilnostjo, ter naj v njih upošteva posebne potrebe starejših oseb in družin, ki potujejo z otroki; Komisijo tudi spodbuja, naj predloži letne statistične podatke o deležu invalidnih potnikov in potnikov z omejeno mobilnostjo;

35.  poudarja, kako pomemben je sektor vodnega potniškega prometa pri razvoju trajnostnega turizma in premostitvi sezonskosti, zlasti v oddaljenih območjih Unije, kot so obalne, otoške, jezerske in podeželske regije; prav tako meni, da bi morala biti mala in srednja podjetja v središču podpore turističnim storitvam; poziva Komisijo, države članice ter lokalne in regionalne organe, naj čim bolj izkoristijo možnosti financiranja za mala in srednja podjetja iz skladov EU, vključno s subvencijami za lokalne skupnosti v omenjenih oddaljenih regijah;

36.  ugotavlja, da lahko z razvojem ustreznih povezav med celinskimi plovnimi potmi in vseevropskim kolesarskim omrežjem bistveno prispevamo h krepitvi privlačnosti številnih regij EU za obiskovalce; poudarja, da je treba upoštevati potrebe kolesarjev, ki uporabljajo vodni potniški promet;

37.  meni, da je turizem v obalnih regijah in na otokih premalo razvit zaradi pomanjkanja medsebojne povezljivosti; meni, da bi morala Komisija upoštevati dejstvo, da je v teh regijah večje povpraševanje po kakovostnih prevoznih storitvah;

38.  meni, da je sektor vodnega potniškega prometa pomemben tudi na območjih, kjer ta sektor trenutno ni ekonomsko upravičen, denimo na redkeje poseljenih in oddaljenih otokih;

39.  opozarja, da so nekatere trajektne povezave, ki dejansko bistveno prispevajo k teritorialni, socialni in ekonomski koheziji, za najbolj oddaljene regije življenjsko pomembna povezava s celino ter z gospodarsko in industrijsko razvitimi območji, s čimer prispevajo k evropski koheziji in povezovanju;

40.  poudarja, da bi bilo treba spodbujati okvir za zagotavljanje povezav z otoki, otoškimi in oddaljenimi območji ter z ukrepi omogočati kakovostnejše trajekte in ustrezne terminale;

41.  opozarja na potencial in zaželenost vključitve vodnega potniškega prometa v okvir multimodalne mobilnosti, vključno z javnim prevozom v velikih aglomeracijah, tako za dnevne migrante kot za turiste; v zvezi s tem meni, da so potrebne nadaljnje izboljšave, da bi razvili mobilnost kot storitev, in sicer z oblikovanjem integriranih sistemov za izdajo vozovnic, izboljšanjem zanesljivosti, udobja, točnosti in pogostnosti, sprostitvijo pritiska na logistične verige ter doseganjem hitrejših časov vkrcanja, da bi tako privabili potnike;

42.  poudarja, da je za ohranitev visoko kakovostnih storitev ter za zagotovitev pomorske varnosti bistven razvoj strokovnega znanja in spretnosti v pomorskem sektorju v EU;

o
o   o

43.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu in Komisiji.

(1) UL L 348, 20.12.2013, str. 1. (2) UL L 348, 20.12.2013, str. 129. (3) UL C 81 E, 15.3.2011, str. 10. (4) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0310. (5) UL L 334, 17.12.2010, str. 1. (6) UL L 389, 30.12.2006, str.1. (7) UL L 163, 25.6.2009, str. 1. (8) UL L 325, 9.12.2010, str. 1. (9) UL L 188, 2.7.1998, str. 35. (10) UL L 320, 30.12.1995, str. 14. (11) UL L 327, 27.11.2012, str. 1.

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 22. novembra 2016 o povečanju učinkovitosti razvojnega sodelovanja (2016/2139(INI))

P8_TA(2016)0437 A8-0322/2016

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju vrhunskega srečanja Združenih narodov (ZN) o trajnostnem razvoju in končnega dokumenta, ki ga je generalna skupščina sprejela 25. septembra 2015, z naslovom „Spreminjamo naš svet: Agenda za trajnostni razvoj do leta 2030“, zlasti cilja 17 v okviru ciljev trajnostnega razvoja iz te agende, ki države članice ZN zavezuje, da okrepijo sredstva za izvajanje agende ter oživijo svetovno partnerstvo za trajnostni razvoj,(1)

–  ob upoštevanju akcijske agende iz Adis Abebe, dokumenta z rezultati, ki je bil sprejet na tretji mednarodni konferenci o financiranju za razvoj (Adis Abeba, Etiopija, 13.–16. julij 2015) in ki ga je v resoluciji št. 69/313 z dne 27. julija 2015 podprla generalna skupščina ZN,(2)

–  ob upoštevanju poročila generalnega sekretarja ZN o trendih in napredku v mednarodnem razvojnem sodelovanju, predloženega na seji foruma za razvojno sodelovanje 2016 (E/2016/65),(3)

–  ob upoštevanju Pariške deklaracije o učinkovitosti pomoči, sprejete na drugem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči leta 2005, agende za ukrepanje iz Akre, sprejete na tretjem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči leta 2008 v Akri (Gana)(4) ter rezultatov četrtega foruma na visoki ravni o učinkovitosti pomoči v Busanu (Republika Koreja) decembra 2011, s katerim se je začelo izvajati svetovno partnerstvo za učinkovito razvojno sodelovanje (GPEDC),(5)

–  ob upoštevanju deklaracije iz Dilija z dne 10. aprila 2010 o vzpostavljanju miru in izgradnji države ter „novega dogovora za nestabilne države“, doseženega 30. novembra 2011 na četrtem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči,

–  ob upoštevanju sporočila s prvega srečanja na visoki ravni GPEDC, ki je potekalo aprila 2014 v Mexico Cityju,(6)

–  ob upoštevanju skorajšnjega drugega srečanja na visoki ravni svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje, ki bo potekalo od 28. novembra do 1. decembra 2016 v Nairobiju,(7)

–  ob upoštevanju poročila OECD/UNDP o napredku za leto 2014 z naslovom „Povečanje učinkovitosti razvojnega sodelovanja“,(8)

–  ob upoštevanju soglasja organizacij civilne družbe o mednarodnem okviru za razvojno učinkovitost organizacij civilne družbe, ki je bilo doseženo v Siem Reapu leta 2011,

–  ob upoštevanju člena 208 PDEU, ki zmanjševanje in izkoreninjenje revščine opredeljuje kot osrednji cilj razvojne politike EU in zahteva, da Unija in države članice izpolnijo zaveze, ki so jih sprejele v sklopu ZN in drugih pristojnih organizacij, ter upoštevajo cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvajajo in lahko vplivajo na države v razvoju,

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju(9) in načrtov o novem soglasju leta 2017,

–  ob upoštevanju Kodeksa ravnanja Evropske unije o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike,(10)

–  ob upoštevanju konsolidiranega besedila operativnega okvira za učinkovitost pomoči(11), temelječega na sklepih Sveta z dne 17. novembra 2009 o operativnem okviru za učinkovitost pomoči, sklepih Sveta z dne 14. junija 2010 o delitvi dela med državami in sklepih Sveta z dne 9. decembra 2010 o preglednosti in vzajemni odgovornosti,

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 26. marca 2015 z naslovom „Priprava okvira EU za rezultate pri mednarodnem sodelovanju in razvoju“ (SWD(2015)0080) in sklepov Sveta z dne 26. maja 2015 o okviru za rezultate,(12)

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 17. marca 2014 o skupnem stališču EU za prvo srečanje na visoki ravni svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje,(13)

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 26. maja 2015 o novem svetovnem partnerstvu za izkoreninjenje revščine in trajnostni razvoj po letu 2015,(14)

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2016 o pospešitvi skupnega načrtovanja programov,(15)

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 12. maja 2016 o letnem poročilu Evropskemu svetu glede ciljev razvojne pomoči EU za leto 2016,(16)

–  ob upoštevanju delovnega dokumenta služb Komisije z dne 23. junija 2015 z naslovom „Poročilo o odgovornosti EU na področju financiranja za razvoj za leto 2015 – Pregled napredka EU in držav članic“ (SWD(2015)0128),

–  ob upoštevanju globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije z naslovom „Skupna vizija, enotno ukrepanje: močnejša Evropa“, ki jo je junija 2016 predstavila podpredsednica Komisije/visoka predstavnica Unije za zunanje zadeve in varnostno politiko,(17)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 22. maja 2008 o ukrepih po Pariški deklaraciji iz leta 2005 o učinkovitosti pomoči,(18)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2011 o prihodnosti proračunske podpore EU državam v razvoju,(19)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 25. oktobra 2011 o četrtem forumu na visoki ravni o učinkovitosti pomoči,(20)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 11. decembra 2013 s priporočili Komisiji o usklajenosti med donatorji EU glede razvojne pomoči,(21)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 19. maja 2015 o financiranju za razvoj,(22)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 14. aprila 2016 o zasebnem sektorju in razvoju,(23)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 12. maja 2016 o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030,(24)

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 7. junija 2016 o poročilu EU za leto 2015 o usklajenosti politik za razvoj,(25)

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0322/2016),

A.  ker ostajajo načela, sprejeta s Pariško deklaracijo in agendo za ukrepanje iz Akre, v celoti veljavna in so dokazala svojo vrednost z izboljšanjem kakovosti razvojne pomoči, pa tudi javne podpore zanjo v donatorskih državah;

B.  ker politične zaveze na visoki ravni, kot so soglasje iz Monterreya (2002), rimska deklaracija (2003), pariška deklaracija (2005), agenda za ukrepanje iz Akre (2008) in četrti forum o učinkovitosti pomoči v Busanu (2011), vse zasledujejo isti cilj izboljšanja kakovosti izvajanja, upravljanja in uporabe uradne razvojne pomoči za maksimiranje njenega učinka;

C.  ker so načela učinkovitosti pomoči v številnih državah očitno prispevala k napredku pri uresničevanju razvojnih ciljev tisočletja, vendar so pri napredku še vedno razlike, prav tako pa niso vse države in vsi razvojni akterji vseskozi v celoti izvajali vseh načel;

D.  ker lahko globalno partnerstvo odigra bistveno vlogo pri izvajanju Agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja, in sicer tako, da središče pozornosti preusmeri s koncepta „učinkovitosti pomoči“, ki izhaja iz tradicionalne uradne razvojne pomoči, na „učinkovitost razvojnega sodelovanja“;

E.  ker ima lahko uradna razvojna pomoč bistveno vlogo pri uresničevanju Agende 2030, zlasti v državah z nizkim dohodkom, pa tudi pri boju proti skrajni revščini in neenakosti, če je bolje usmerjena in če spoštuje načela učinkovitega razvojnega sodelovanja, torej demokratično odgovornost držav, usklajenost, krepitev lokalnih zmogljivosti, preglednost in demokratično odgovornost, osredotočanje na rezultate in vključenost; poudarja, da pogojevanje pomoči spoštuje načela demokratične odgovornosti;

F.  ker so poleg razvojne pomoči in razvojnega sodelovanja potreba druga orodja razvojne politike, da bi uspešno izkoreninili revščino in spodbujali cilje trajnostnega razvoja;

G.  ker ima proračunska podpora številne prednosti, kot so odgovornost države, natančnejša analiza rezultatov, večja skladnost politik, učinkovitejše napovedovanje pomoči in optimalna uporaba razpoložljivih sredstev za neposredne koristi prebivalstva;

H.  ker postaja zasebni sektor, poleg drugih tradicionalnih vladnih in nevladnih razvojnih organizacij, resničen partner v naših razvojnih strategijah, kar zadeva doseganje vključujočega in trajnostnega razvoja;

I.  ker je za učinkovitost pomoči bistveno, da države prejemnice sočasno – z uvajanjem mehanizmov tržnega gospodarstva, mobilizacijo zasebnega kapitala in zemljiškimi reformami – izvajajo gospodarske politike, ki so naklonjene rasti, in da postopoma odpirajo svoje trge za svetovno konkurenco;

J.  ker Komisija v eni od svojih študij navaja, da drobljenje pomoči pomeni dodatne stroške za EU v višini med dvema in tremi milijardami EUR na leto;

K.  ker GPEDC ponuja vključujoč forum, ki združuje vlade, dvostranske in večstranske organizacije, civilno družbo, parlamente, sindikate in zasebni sektor iz vseh držav;

L.  ker se GPEDC osredotoča na delovanje razvojnih akterjev in razmerja med njimi, učinkovito izvajanje razvojnih politik in programov ter spremljanje napredka pri spoštovanju bistvenih načel, opredeljenih v zadnjem desetletju, s čimer se želi povečati učinkovitost prizadevanj vseh akterjev za razvoj; ker bi bilo treba razjasniti njegovo artikulacijo v zvezi z globalno razvojno arhitekturo, s katero se nadzira izvajanje Agende 2030;

M.  ker imajo države, kot so Kitajska, Brazilija, Turčija, Rusija in Indija, kot donatorske države v vzponu vse pomembnejšo vlogo, tudi ko gre za prenos strokovnega znanja in tehnologije na področju razvoja, nenazadnje tudi zaradi lastnih razvojnih izkušenj iz bližnje preteklosti in sedanjosti; ker je mogoče okrepiti njihovo sodelovanje z bolj tradicionalnimi donatorji pri spodbujanju globalnih javnih dobrin in njihovo udeležbo v vključujočem razvojnem sodelovanju v okviru GPEDC;

N.  ker ima Komisija aktivno vlogo v usmerjevalnem odboru GPEDC, eden od njegovih sopredsednikov pa je iz države članice EU, in sicer Nizozemske; ker bo to funkcijo sopredsednika prevzela Nemčija;

O.  ker prevzemanje odgovornosti držav v razvojnem sodelovanju zahteva uskladitev donatorjev z nacionalnimi razvojnimi načrti in mednarodno dogovorjenimi cilji trajnostnega razvoja, pa tudi domačo udeležbo, kar zadeva oblikovanje in odgovornost pri izvajanju razvojnih načrtov in programov;

P.  ker je donosnost pomoči dvakratna, če ta ni namenjena zgolj financiranju razvojnih projektov, temveč se tudi porabi lokalno za lokalne proizvode in storitve; ker je zato krepitev državnih sistemov in nacionalnih sistemov za javna naročila bistven element učinkovitosti pomoči v skladu s pariško deklaracijo o učinkovitosti pomoči, bistvena pa je tudi za izboljšanje dobrega upravljanja in demokratične odgovornosti v partnerskih državah;

Q.  ker so lahko programi razvojnega sodelovanja in vezana pomoč, ki jih usmerjajo tisti, ki dajejo pomoč, tudi na področju javnih naročil, izraz različnih političnih interesov, ki so včasih v nasprotju z razvojnimi politikami, ter utegnejo predstavljati tveganje, da bi spodkopali odgovornost in trajnost razvojne pomoči ter že doseženi napredek pri usklajevanju in privedli do neučinkovitosti in večje odvisnosti; ker je vloga lokalne odgovornosti pomembna za zagotavljanje učinkovitega razvoja za državljane;

R.  ker je večja potreba po okvirih za rezultate, s katerimi bi merili dosežke programov razvojnega sodelovanja, vendar se države v razvoju še vedno spoprijemajo s popolno odgovornostjo in uporabo teh okvirov;

S.  ker krog spremljanja GPEDC v letu 2016 kaže, da napredek pri uporabi sistemov držav ostaja skromen ter da sproščanje pomoči ni napredovalo in ostaja na najvišji vrednosti 80 %, ki je bila dosežena leta 2010;

T.  ker poslanci partnerskih držav, lokalne oblasti in civilna družba še naprej izražajo nezadovoljstvo nad tem, v kolikšni meri so vključeni v načrtovanje in izvajanje razvojnega sodelovanja ter obveščeni o tem;

U.  ker je razvojna učinkovitost, ki se razume kot učinkovita uporaba vseh virov in sredstev, namenjenih razvoju, vključno z zmanjšanjem revščine, odvisna tako od držav, ki dajejo pomoč, kot tistih, ki jo prejemajo, ter od učinkovitih in odzivnih institucij, preudarnih politik, sodelovanja lokalnih deležnikov in civilne družbe, pravne države, vključujočega demokratičnega upravljanja, navzočnosti učinkovitih in preglednih mehanizmov za nadaljnje spremljanje ter varoval za preprečevanje korupcije v državah v razvoju in nezakonitih finančnih tokov na mednarodni ravni; ker bi moral GPEDC prevzeti večjo vlogo pri poenostavljanju in spodbujanju napredka v zvezi z zgoraj omenjenimi razvojnimi dejavniki;

V.  ker razdrobljenost pomoči ostaja trdovraten izziv, ki izhaja iz večanja števila donatorjev in agencij za pomoč ter premajhnega usklajevanja njihovih dejavnosti in projektov;

W.  ker se je sodelovanje na osi jug-jug še naprej povečevalo, kljub počasnejši rasti gospodarstev v vzponu in padanju cen surovin;

X.  ker področje razvoja postaja vedno bolj raznoliko, saj več revnih živi v državah s srednjimi dohodki kot v državah z nizkimi dohodki; ker so se z novimi globalnimi izzivi, kot so migracije, prehranska varnost, mir in stabilnost ter podnebne spremembe, istočasno spremenili razvojni izzivi;

1.  poziva vse razvojne akterje, naj se opirajo na zaveze, sprejete od Pariza do Busana, ter obnovijo in okrepijo prizadevanja za povečanje učinkovitosti razvojnega sodelovanja, da bi uresničili ambiciozne cilje iz Agende 2030 ter kar najbolje izkoristili javna in zasebna sredstva za razvoj;

2.  poziva k uporabi vseh orodij razvojne politike za izkoreninjenje revščine in spodbujanje ciljev trajnostnega razvoja; meni, da bi bilo treba učinkovitost financiranja za razvoj ocenjevati na podlagi konkretnih rezultatov in njegovega prispevka k razvojni politiki kot celoti;

3.  poudarja osrednjo vlogo uradne razvojne pomoči pri izpolnjevanju agende za učinkovitost razvoja, izkoreninjenju revščine, zmanjšanju neenakosti, zagotavljanju bistvenih javnih storitev in podpiranju dobrega upravljanja; poudarja, da je uradna razvojna pomoč bolj prožna, predvidljiva in odgovorna kot drugi tokovi, ki potencialno prispevajo k razvoju;

4.  opozarja, da je zadostno financiranje pogoj za učinkovito razvojno sodelovanje; opaža, da večina tistih, ki dajejo uradno razvojno pomoč, ni izpolnila svojih zavez, da bodo za razvojno pomoč do leta 2015 namenili 0,7 % svojega BND, kar pomeni, da države v razvoju niso imele na voljo več kot dveh bilijonov USD za uresničitev razvojnih ciljev tisočletja;

5.  poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj izpolnijo svojo dolgoročno zavezo, da za pomoč namenijo 0,7 % BND, naj okrepijo svojo razvojno pomoč, tudi prek proračuna EU in Evropskega razvojnega sklada, ter naj sprejmejo učinkovit časovni načrt, da bi cilje iz zavez uresničile na pregleden, predvidljiv in odgovoren način; opozarja, da merila za uradno razvojno pomoč ne smejo razvodeneti, da bi se krili stroški, ki niso neposredno povezani s spodbujanjem trajnostnega razvoja v državah v razvoju;

6.  z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je do sredine leta 2015 le pet držav članic EU objavilo načrte za izvajanje zavez iz Busana; poziva države članice, naj objavijo načrte za izvajanje ter poročajo o prizadevanjih pred drugim srečanjem na visoki ravni GPEDC, ki bo potekalo od 28. novembra do 1. decembra 2016 v Nairobiju;

7.  poziva, naj dokument z rezultati drugega srečanja na visoki ravni jasno obravnava in dodeli diferencirane vloge in odgovornosti razvojnih akterjev in institucij za izvajanje agende in uporabo načel, da bi izboljšali napredek in olajšali sodelovanje v prihodnosti;

8.  je seznanjen z mehiškim predlogom vključitve petega načela razvojne učinkovitosti, po katerem se ne sme nikogar zapostaviti (Leave No-one Behind); v povezavi z agendo za učinkovitost razvoja priznava pomen večjega osredotočanja na revne, ranljive in marginalizirane skupine in pri tem ustrezno upoštevati enakost med spoloma ter negotove okoliščine in konflikte; meni, da bi to načelo sicer ustrezalo splošni filozofiji in glavnim zavezam Agende 2030, vendar bi bilo treba njegovo morebitno vključitev pospremiti z resno razpravo in razmislekom o njegovi operacionalizaciji, zlasti kar zadeva vprašanja vključevanja in kazalnikov;

9.  poudarja, da je treba GPEDC trdno umestiti v kontekst izvajanja Agende 2030 in akcijske agende iz Adis Abebe; meni, da lahko GPEDC zagotovi dodano vrednost, če bo njegovo delo strateško porazdeljeno v faze ter prilagojeno dejavnostim in koledarju forumov Ekonomskega in socialnega sveta ZN za razvojno sodelovanje, o financiranju za razvoj in političnega foruma na visoki ravni;

10.  poudarja, da bi moral GPEDC, ko gre za načela učinkovitosti pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja in podporo popolnejšemu izvajanju vseh akterjev na nacionalni ravni, odigrati vplivno vlogo pri vidikih spremljanja in odgovornosti, ki temeljijo na dokazih; poudarja, da mora GPEDC poskrbeti za jasno določene poti sodelovanja za določene razvojne akterje, ki niso donatorji iz OECD, vključno z novimi donatorji, lokalnimi in regionalnimi vladami, organizacijami civilne družbe, človekoljubnimi zasebniki, finančnimi institucijami, družbami iz zasebnega sektorja in sindikati; meni, da bi se morala raznolikost deležnikov odražati v zasedbi predsedujočih GPEDC;

11.  opozarja, da enoodstotna rast v Afriki predstavlja več kot dvakratnik zneska uradne razvojne pomoči;

12.  meni, da mora GPEDC imeti vodilno vlogo pri zagotavljanju napredka v zvezi s ciljem trajnostnega razvoja 17, torej pri spremljanju in odgovornosti, večji učinkovitosti pomoči, vidikih kakovosti in zmogljivosti financiranja za razvoj, vzdržnosti davkov in dolgov, vključevanju zasebnega sektorja in njegovi odgovornosti za trajnostni razvoj, preglednosti, skladnosti politik, partnerstvu več deležnikov ter sodelovanju na osi jug-jug in trikotnem sodelovanju;

13.  poudarja pomembno vlogo, ki jo mora prevzeti GPEDC, kar zadeva kazalnik ciljev trajnostnega razvoja 17.16.1 – zlasti pri oblikovanju učinkovitejših in vključujočih partnerstev z več deležniki za podpiranje in vzdrževanje izvajanja Agende 2030 – z merjenjem kakovosti njihovih razvojnih prizadevanj; pozdravlja krog spremljanja v letu 2016 in opaža, da se je povečalo število razvojnih partnerjev, ki sodelujejo pri tem, ter z zanimanjem pričakuje objavo poročila o napredku;

14.  spodbuja članice GPEDC, naj razmislijo o oblikovanju bolj neodvisnega in z ustreznimi sredstvi podprtega stalnega sekretariata zanj, pri čemer bi se lahko opirale na delo skupne podporne skupine, ter poziva države članice EU in partnerske države, naj določijo nacionalne žariščne točke;

15.  poudarja, da bi bilo treba Evropskemu parlamentu omogočiti, da v celoti odigra svojo osrednjo vlogo pri demokratičnem nadzoru nad vsemi politikami EU, tudi razvojnimi politikami, in zahteva, da se ga redno in pravočasno obvešča o stališčih Komisije v usmerjevalnem odboru GPEDC;

16.  pozdravlja napredek in priporoča Komisiji, naj si dodatno prizadeva za zagotovitev, da imajo vsi ustrezni akterji dostop do informacij v zvezi s preglednostjo načrtovanja programov razvojnega sodelovanja, mehanizmi financiranja, projekti in tokovi pomoči, zlasti v okviru mednarodne pobude za pregledno pomoč in vzpostavitve spletišča „EU Aid Explorer; vseeno poudarja, da so glede tega še vedno potrebni pomembnejši koraki, in zahteva nujna občutna prizadevanja vseh donatorjev, da bi povečali dostopnost, točnost in primerljivost informacij in podatkov; poziva države članice, ki še ne prispevajo k mednarodni pobudi za pregledno pomoč, naj to storijo; poziva Komisijo in države članice, naj uporabijo razpoložljive podatke ter podpirajo tudi partnerske države s spodbujanjem izmenjave informacij in tozadevnih dobrih praks;

17.  meni, da so spremljanje, pregledi in izmenjava znanja o napredku pri razvoju najbolj pomembni za krepitev odgovornosti in učinka sodelovanja, zlasti na ravni držav; zato poziva Komisijo, naj vsaj na vsakih 24 mesecev predloži poročila o prizadevanjih in akcijskih načrtih EU in držav članic za celovito izvajanje načel iz Busana; poziva EU, naj dodatno spodbuja partnerske države pri izboljšanju njihovih upravnih in logističnih zmogljivosti in še posebej njihovih statističnih sistemov;

18.  pozdravlja pobude OECD, ki utegnejo prispevati k zmanjšanju nezakonitih finančnih tokov, in poziva mednarodno skupnost, naj okrepi sodelovanje, da bi se na splošno izboljšala preglednost davčnih režimov in finančnih tokov; vztraja, da so v zvezi s tem bistvenega pomena vloga in odgovornosti mednarodnih podjetij in finančnih institucij;

19.  poziva Komisijo, delegacije EU in agencije držav članic, naj obveščajo nacionalne parlamente ter – kolikor je mogoče – lokalne in regionalne organe, pa tudi zasebne deležnike in civilno družbo, o programih in finančnih obveznostih v zvezi z razvojno pomočjo, in sicer z objavljanjem pregledov o razvojnem sodelovanju za posamezno državo, ki bi morali ponuditi pregled nad strateškimi dokumenti, usklajevanjem donatorjev, letnimi akcijskimi načrti ter potekajočimi in načrtovanimi programi, pa tudi razpisi za projekte in javna naročila ali drugimi uporabljenimi mehanizmi financiranja;

20.  poziva parlamente držav prejemnic, naj sprejmejo nacionalne politike o razvojni pomoči, da bi povečali odgovornost donatorjev in vlad prejemnic, tudi lokalnih oblasti, izboljšali javnofinančno poslovodenje in sposobnost črpanja, izkoreninili korupcijo in vse oblike potrate pomoči, zagotovili učinkovitost davčnih sistemov in izboljšali pogoje za prejemanje proračunske podpore ter – dolgoročno – zmanjšali odvisnost od pomoči;

21.  meni, da je pomembno spodbujati sodelovanje vseh držav članic pri davčni pobudi iz Adis Abebe, da bi se do leta 2020 podvojila tehnična pomoč in okrepile zmogljivosti partnerskih držav na področju obdavčevanja;

22.  poziva Komisijo in države članice, naj sodelujejo z nacionalnimi parlamenti partnerskih držav, da bi konstruktivno podprli razvoj takšnih politik in jih dopolnili z dogovori o vzajemni odgovornosti; pozdravlja prizadevanja Komisije, da bi s krepitvijo institucionalnih zmogljivosti nacionalnih parlamentov in vrhovnih revizijskih institucij izboljšala domačo odgovornost z vidika proračunske pomoči;

23.  izpostavlja vlogo državljanov, lokalnih skupnosti, izvoljenih predstavnikov, verskih organizacij, organizacij civilne družbe, akademikov, sindikatov in zasebnega sektorja pri razvoju ter poudarja, da je treba te akterje vključiti v poglabljanje in izvajanje programa za učinkovitost na različnih ravneh; meni, da so za njihov učinkovit prispevek potrebni participativna udeležba pri načrtovanju in izvajanju, vzajemna odgovornost in preglednost, spremljanje in ocenjevanje, donatorji pa bi morali pri sodelovanju s temi akterji v vlogi izvedbenih partnerjev in ponudnikov osnovnih storitev prav tako izboljšati predvidljivost in povečati hitrost, da bi resnično dosegli najbolj ranljive dele prebivalstva;

24.  poudarja, da je pomoč mogoče ohranjati le, če so prejemniki močno zavzeti in z njo upravljajo; vztraja pri pomenu skupne odgovornosti za rezultate razvoja, vključno z izvajanjem istanbulskih načel, ter opozarja, da so za demokratično odgovornost potrebne močne institucije, ki lahko zagotovijo celovito udeležbo lokalnih akterjev pri izvajanju, spremljanju in ocenjevanju razvojnih programov;

25.  poudarja, da je pomembno civilnodružbenim organizacijam omogočiti opravljanje njihove vloge neodvisnih razvojnih akterjev in se pri tem posebej osredotočiti na okolje, ki bo v skladu z dogovorjenimi mednarodnimi pravicami to omogočalo in v kar največji meri povečalo prispevke civilnodružbenih organizacij k razvoju; izraža zaskrbljenost, ker se v številnih partnerskih državah krči prostor za civilnodružbene organizacije; poziva Komisijo, naj izboljša dostopnost financiranja za civilnodružbene organizacije;

26.  pozdravlja napredek in privrženost EU, kar zadeva skupno načrtovanje; ugotavlja, da bi moralo skupno načrtovanje zmanjšati razdrobljenost pomoči in stroške transakcij, z boljšo delitvijo dela povečati dopolnjevanje ter izboljšati domačo in medsebojno odgovornost ter predvidljivost razvojnega sodelovanja in tako ponuditi očitne prednosti tako EU kot partnerskim državam; opaža, da se skupno načrtovanje poskušalo izvajati z 59 od 110 partnerskih držav, ki prejemajo razvojno pomoč EU; poziva države članice in partnerske države, naj razširijo svoje delovanje na področju skupnega načrtovanja, da bi njegove prednosti izkoristile v celoti in v vseh možnih državah;

27.  ponavlja zahtevo(26) po kodifikaciji in okrepitvi mehanizmov in praks za zagotavljanje boljšega dopolnjevanja in učinkovitega usklajevanja razvojne pomoči med državami članicami in institucijami EU, da bi zagotovili jasna in izvršljiva pravila za demokratično domačo odgovornost, harmonizacijo, usklajevanje s strategijami in sistemi posameznih držav, predvidljivost sredstev, preglednost in vzajemno odgovornost; poziva Komisijo, naj posreduje informacije o tem, zakaj ni bilo nadaljnje obravnave te zahteve, ter navede, katere nadomestne ukrepe v zvezi s tem je sprejela oziroma jih namerava sprejeti;

28.  spominja, da so EU in njene države članice zavezane sproščanju svoje pomoči, in priznava, da je bil na tem področju dosežen napredek; poziva k dodatnim prizadevanjem, da bi vsi, ki dajejo razvojno pomoč, tudi gospodarstva v vzponu, pospešili sproščanje pomoči na svetovni ravni; poziva tiste, ki dajejo pomoč, naj kot prvo možnost uporabijo sisteme javnih naročil partnerskih držav;

29.  poziva Komisijo in države članice, naj oblikujejo nove pobude za okrepitev vodilnih projektov sodelovanja na osi jug-jug in trikotnega sodelovanja, ki bi zajemali nove donatorje iz držav v vzponu in drugih držav s srednjim dohodkom ter na podlagi spopadanja z globalnimi izzivi, ki zadevajo vse, ne da bi se pri tem zapostavil vidik izkoreninjenja revščine; poudarja, da je treba zajeti celoten potencial decentraliziranega sodelovanja, da bi dosegli napredek glede agende za učinkovitost razvoja, obenem pa spoštovali vsa varovala, povezana s preglednostjo, učinkovitostjo in doslednostjo, ter preprečili nadaljnje drobljenje strukture mednarodne pomoči;

30.  poudarja, da je lahko razvojna pomoč pomembna v boju proti revščini, pri spopadanju z neenakostjo in spodbujanju razvoja, predvsem v najmanj razvitih državah, ter za širjenje dostopa do kakovostnih javnih storitev za najbolj prikrajšane in ranljive skupine, prav tako pa lahko spodbudi druge bistvene sistemske dejavnike, odločilne za razvoj, kot so spodbujanje enakosti med spoloma (kot je izražena v partnerstvu iz Busana), izobraževanje in krepitev zdravstvenih sistemov, vključno z bojem proti boleznim, ki so povezane z revščino, če se uporabi v okviru zakonitega in vključujočega upravljanja, temelječega na pravni državi in spoštovanju človekovih pravic;

31.  poudarja pomen cilja trajnostnega razvoja 16 za splošno razvojno učinkovitost in opozarja, da razvojna pomoč ne more učinkovito izpolniti svojega namena, kadar niso zagotovljeni mir ter spoštovanje človekovih pravic in pravne države, nepristranski, učinkovit in neodvisen pravosodni sistem, mednarodno priznani socialni, okoljski in delavski standardi in varovala za integriteto javnih institucij in nosilcev funkcij, vključujoče, participativno in predstavniško odločanje na vseh ravneh ter preglednost in odgovornost;

32.  opozarja, da korupcija v državah prejemnicah, ne glede na to, ali je neposredno povezana z razvojno pomočjo ali ne, resno krši demokratično legitimnost in škodi javni podpori za razvojno pomoč v donatorskih državah; zato pozdravlja vse ukrepe, sprejete za spodbujanje dobrega finančnega poslovodenja in za dokončno izkoreninjenje korupcije, obenem pa ugotavlja, da razmere v številnih partnerskih državah že po definiciji pomenijo določeno stopnjo tveganja;

33.  poziva države članice in druge donatorje, naj okrepijo prizadevanja in človeške vire, da bi pridobili boljši pregled nad učinkovitostjo in opravili podrobno analizo v negotovih okoliščinah, obdobju po konfliktih in v okviru preprečevanja konfliktov, ko želenih rezultatov ni mogoče vedno zajeti v obliki podatkov in okvirih za rezultate;

34.  je trdno prepričan, da je zasebni sektor pomemben partner pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja in mobilizaciji dodatnih virov za razvoj; poudarja, da se morajo akterji iz zasebnega sektorja, glede na njihovo rastočo vlogo v razvojnem sodelovanju, uskladiti z načeli razvojne učinkovitosti in upoštevati načela odgovornosti podjetij skozi celotno življenjsko dobo projektov; priznava prizadevanja nekaterih akterjev iz zasebnega sektorja, da bi v središče svojih poslovnih modelov umestili zaveze na področju človekovih pravic, družbenega vključevanja in trajnosti, ter poziva, naj se ta pristop posploši; poudarja, da mora zasebni sektor spoštovati načela mednarodnega prava ter socialne in okoljske standarde, pa tudi svetovni pakt ZN o človekovih pravicah, vodilna načela ZN o podjetništvu in človekovih pravicah, osrednje delavske standarde Mednarodne organizacije dela in konvencijo ZN proti korupciji; poziva Komisijo, naj zagotovi, da podjetja, ki delujejo v davčnih oazah, ne sodelujejo pri projektih, ki se financirajo z uradno razvojno pomočjo; hkrati poudarja, da morajo partnerske države gojiti okolje, vključno s preglednimi pravnimi in regulativnimi sistemi, ki bo spodbujalo podjetja;

35.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji, ESZD, parlamentu in vladi Kenije kot gostiteljice drugega srečanja na visoki ravni GPEDC, sopredsednikom razvojnega programa Združenih narodov GPEDC, OECD in medparlamentarni uniji.

(1) http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/RES/70/1&Lang=E (2) http://www.un.org/esa/ffd/wp-content/uploads/2015/08/AAAA_Outcome.pdf (3) https://documents-dds-ny.un.org/doc/UNDOC/GEN/N16/132/05/PDF/N1613205.pdf?OpenElement (4) http://www.oecd.org/dac/effectiveness/34428351.pdf (5) http://www.oecd.org/dac/effectiveness/49650173.pdf (6) http://effectivecooperation.org/2014/03/draft-communique-for-the-first-high-level-meeting-of-the-global-partnership/ (7) http://effectivecooperation.org/events/2016-high-level-meeting/ (8) http://effectivecooperation.org/wp-content/uploads/2016/05/4314021e.pdf (9) UL C 46, 24.2.2006, str. 1. (10) Sklepi Sveta 9558/07, 15.5.2007. (11) Dokument Sveta 18239/10. (12) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-9145-2015-INIT/sl/pdf (13) http://www.consilium.europa.eu/en/workarea/downloadasset.aspx?id=15603 (14) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-9241-2015-INIT/sl/pdf (15) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-8831-2016-INIT/sl/pdf (16) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-8822-2016-INIT/sl/pdf (17) Dokument Sveta 10715/16. (18) UL C 279 E, 19.11.2009, str. 100. (19) UL C 33 E, 5.2.2013, str. 38. (20) UL C 131 E, 8.5.2013, str. 80. (21) Sprejeta besedila, P7_TA(2013)0558. (22) UL C 353, 27.9.2016, str. 2. (23) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0137. (24) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0224. (25) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0246. (26) Sprejeta besedila z dne 11. decembra 2013, P7_TA(2013)0558.