Kazalo 
 Prejšnje 
 Naslednje 
 Celotno besedilo 
Postopek : 2016/2094(INI)
Potek postopka na zasedanju
Potek postopka za dokument : A8-0020/2017

Predložena besedila :

A8-0020/2017

Razprave :

PV 13/02/2017 - 12
CRE 13/02/2017 - 12

Glasovanja :

PV 14/02/2017 - 8.8
CRE 14/02/2017 - 8.8

Sprejeta besedila :

P8_TA(2017)0026

Sprejeta besedila
PDF 417kWORD 66k
Torek, 14. februar 2017 - Strasbourg Končna izdaja
Revizija Evropskega soglasja o razvoju
P8_TA(2017)0026A8-0020/2017

Resolucija Evropskega parlamenta z dne 14. februarja 2017 o reviziji Evropskega soglasja o razvoju (2016/2094(INI))

Evropski parlament,

–  ob upoštevanju Evropskega soglasja o razvoju iz decembra 2005(1),

–  ob upoštevanju partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje iz Busana(2) in skupnega stališča EU za drugo srečanje svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje (GPEDC), organizirano na visoki ravni, ki je potekalo od 28. novembra do 1. decembra 2016 v Nairobiju(3),

–  ob upoštevanju končnega dokumenta četrtega foruma na visoki ravni o učinkovitosti pomoči, ki je potekal decembra 2011, s katerim se je začelo izvajati GPEDC,

–  ob upoštevanju agende do leta 2030 z naslovom Spreminjamo naš svet: agenda za trajnostni razvoj do leta 2030, sprejete na vrhunskem srečanju Združenih narodov o trajnostnem razvoju 25. septembra 2015 v New Yorku(4),

–  ob upoštevanju akcijske agende iz Adis Abebe o financiranju za razvoj(5),

–  ob upoštevanju deklaracije iz Dilija z dne 10. aprila 2010 o vzpostavljanju miru in izgradnji države ter „novega dogovora za nestabilne države“, doseženega 30. novembra 2011,

–  ob upoštevanju Pariškega sporazuma (COP21) na podlagi Okvirne konvencije Združenih narodov o podnebnih spremembah, ki je bil sprejet 12. decembra 2015(6),

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Povečanje učinka razvojne politike EU: agenda za spremembe (COM(2011)0637),

–  ob upoštevanju svetovnega humanitarnega vrha, ki je potekal 23. in 24. maja 2016 v Istanbulu, in njegovih zavez za ukrepanje(7),

–  ob upoštevanju nove mestne agende, sprejete na konferenci Združenih narodov o bivališčih in trajnostnem razvoju mest (Habitat III), ki je potekala od 17. do 20. oktobra 2016 v Quitu v Ekvadorju(8),

–  ob upoštevanju poročila OECD in Programa Združenih narodov za razvoj (UNDP) o napredku za leto 2014 z naslovom Povečanje učinkovitosti razvojnega sodelovanja(9),

–  ob upoštevanju člena 208 Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU) o razvojnem sodelovanju, ki navaja, da se „politika razvojnega sodelovanja Unije in politike razvojnega sodelovanja držav članic med seboj dopolnjujejo in krepijo“, ter določa, da sta zmanjšanje in izkoreninjenje revščine glavni cilj razvojne politike EU,

–  ob upoštevanju sklepov Sveta iz oktobra 2012 o koreninah demokracije in trajnostnega razvoja: sodelovanje Evrope s civilno družbo na področju zunanjih odnosov,

–  ob upoštevanju kodeksa ravnanja EU o dopolnjevanju in delitvi dela v okviru razvojne politike(10),

–  ob upoštevanju sklepov Sveta z dne 19. maja 2014 o na pravicah temelječem pristopu k razvojnemu sodelovanju, ki zajema vse človekove pravice(11),

–  ob upoštevanju globalne strategije za zunanjo in varnostno politiko Evropske unije, objavljene junija 2016(12),

–  ob upoštevanju Konvencije Združenih narodov o pravicah invalidov, ki jo je EU podpisala in ratificirala leta 2011, in sklepnih ugotovitev Združenih narodov o njenem izvajanju,

–  ob upoštevanju sporočila Komisije z naslovom Trgovina za vse: za odgovornejšo trgovinsko in naložbeno politiko (COM(2015)0497),

–  ob upoštevanju akcijskega načrta EU za enakost spolov za obdobje 2016–2020 in akcijskega načrta za človekove pravice in demokracijo za obdobje 2015–2019,

–  ob upoštevanju svojih predhodnih resolucij, zlasti resolucij z dne 17. novembra 2005 o predlogu za skupno izjavo Sveta, Evropskega parlamenta in Komisije o razvojni politiki Evropske unije z naslovom Evropsko soglasje(13), z dne 5. julija 2011 o povečevanju učinka razvojne politike EU(14), z dne 11. decembra 2013 o usklajenosti med donatorji EU glede razvojne pomoči(15), z dne 25. novembra 2014 o EU in svetovnem razvojnem okviru po letu 2015(16), z dne 19. maja 2015 o financiranju za razvoj(17), z dne 8. julija 2015 o davčnih utajah in izogibanju davkom kot izzivih za upravljanje, socialno varstvo in razvoj v državah v razvoju(18), z dne 14. aprila 2016 o zasebnem sektorju in razvoju(19), z dne 12. maja 2016 o nadaljnjih korakih in pregledu Agende 2030(20), z dne 7. junija 2016 o poročilu EU za leto 2015 o usklajenosti politik za razvoj(21) in z dne 22. novembra 2016 o povečanju učinkovitosti razvojnega sodelovanja(22),

–  ob upoštevanju skupnega delovnega dokumenta služb Komisije z naslovom Gender Equality and Women's Empowerment: Transforming the Lives of Girls and Women through EU External Relations 2016-2020 (Enakost spolov in krepitev moči žensk: spreminjanje življenja deklet in žensk prek zunanjih odnosov EU v obdobju 2016–2020) (SWD(2015)0182) in sklepov Sveta z dne 26. oktobra 2015, v katerih je bil odobren ustrezni akcijski načrt za enakost spolov za obdobje 2016–2020,

–  ob upoštevanju novega okvira za enakost spolov in krepitev vloge žensk: spreminjanje življenja deklet in žensk prek zunanjih odnosov EU v obdobju 2016–2020;

–  ob upoštevanju svoje resolucije z dne 5. julija 2016 o novi v prihodnost usmerjeni in inovativni strategiji za trgovino in naložbe(23),

–  ob upoštevanju Konvencija OZN o otrokovih pravicah in njenih štirih temeljnih načel, tj. nediskriminacije (2. člen), največje koristi za otroka (3. člen), preživetja, razvoja in zaščite (6. člen) ter sodelovanja (12. člen),

–  ob upoštevanju prihodnjih poročil Odbora za zunanje zadeve in Odbora za razvoj o obravnavanju tokov beguncev in migrantov: vloga zunanjega delovanja EU (2015/2342(INI)) in svoje resolucije z dne 22. novembra 2016 o povečanju učinkovitosti razvojnega sodelovanja(24),

–  ob upoštevanju člena 52 Poslovnika,

–  ob upoštevanju poročila Odbora za razvoj (A8-0020/2017),

A.  ker je revizija Evropskega soglasja o razvoju pravočasna in potrebna glede na spremenjeni zunanji okvir, vključno s sprejetjem Agende 2030 in ciljev trajnostnega razvoja, Pariškega sporazuma o podnebnih spremembah (COP21), Sendajskega okvira za zmanjševanje tveganja nesreč, akcijske agende iz Adis Abebe o financiranju za razvoj in svetovnega partnerstva za učinkovito razvojno sodelovanje in z novimi ali vse večjimi svetovnimi izzivi, kot so podnebne spremembe, migracije, večja diverzifikacija držav v razvoju z raznolikimi in specifičnimi razvojnimi potrebami, novi donatorji in globalni akterji in zoževanje prostora organizacijam civilne družbe, ter glede na notranje spremembe EU, vključno s tistimi, ki izhajajo iz Lizbonske pogodbe, agende za spremembe in globalne strategije EU za zunanjo in varnostno politiko;

B.  ker je namen univerzalne agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in medsebojno povezanih ciljev trajnostnega razvoja doseči trajnostni razvoj in pri tem upoštevati zmogljivosti planeta, vzpostavili bi partnerstva, v središču katerih bi bili ljudje, skrbeli bi, da bi imeli življenjsko pomembne dobrine, kot so hrana, voda, komunalna ureditev, zdravstveno varstvo, energija in možnost izobraževanja in zaposlitve, ter spodbujali mir, pravičnost in blagostanje za vse; ker je treba ukrepe sprejeti v skladu z načeli odgovornosti držav, vključujočih razvojnih partnerstev, usmerjenosti na rezultate, preglednosti in odgovornosti; ker je pristop, ki temelji na spoštovanju pravic, pogoj za trajnostni razvoj v skladu z resolucijo Združenih narodov 41/128, v kateri je pravica do razvoja opredeljena kot neodtujljiva človekova pravica;

C.  ker člen 208 PDEU navaja, da se „politika razvojnega sodelovanja Unije in politike razvojnega sodelovanja držav članic med seboj dopolnjujejo in krepijo“;

D.  ker so podnebne spremembe pojav, ki ga je treba nujno obravnavati, saj bolj prizadene prav revne in najranljivejše države;

E.  ker tri četrtine vseh revnih po svetu živi v državah s srednje visokimi prihodki; ker te države niso homogena skupina ter imajo zelo različne potrebe in izzive, zato mora biti razvojno sodelovanje EU dovolj diferencirano;

F.  ker mora EU v skladu s pristopom, ki temelji na usklajenosti politik za razvoj, opredeljenem v Pogodbah, upoštevati cilje razvojnega sodelovanja, kadar ukrepa na drugih področjih politike, ki bi lahko vplivala na države v razvoju; ker je treba zato tesno povezana področja politike, kot so trgovina, varnost, migracije, humanitarna pomoč in razvoj, oblikovati in izvajati tako, da se bodo medsebojno krepila;

G.  ker so migracije vse bolj pereče vprašanje, saj je več kot 65 milijonov ljudi po svetu prisilno razseljenih; ker velika večina beguncev živi v državah v razvoju; ker so šibkost držav, nestabilnost in vojne, kršenje človekovih pravic, velika revščina ter slabi obeti za prihodnost med glavnimi razlogi, zakaj ljudje zapustijo svoje domove; ker se je v zadnjih letih milijone ljudi preselilo ali pobegnilo v EU;

H.  ker je glede na nekatere nedavne predloge Komisije mogoče sklepati, da se bo zaradi novega vidika upravljanja migracij razvojna politika preusmerila, tako da se bodo izpolnjevale prednostne naloge EU, ki pa so pogosto kratkoročne; ker razvojna pomoč ne sme biti pogojena s sodelovanjem držav upravičenk pri vprašanjih migracij; ker so bili skladi, kot sta nujni skrbniški sklad EU za Afriko in načrt EU za zunanje naložbe, ustanovljeni z namenom odzvati se na nedavne migracijske krize v EU; ker mora imeti politika razvojnega sodelovanja EU za glavni cilj zmanjšanje in dolgoročno izkoreninjenje revščine ter mora temeljiti na načelih razvojne učinkovitosti;

I.  ker sta zdravje in izobraževanje osrednja dejavnika trajnostnega razvoja; ker imajo naložbe, ki bi zagotovile vsesplošen dostop na teh področjih, tako pomembno mesto v Agendi 2030 in ciljih trajnostnega razvoja in ker bi bilo treba temu nameniti ustrezna sredstva, kar bi imelo učinek prelivanja na druge sektorje;

J.  ker so mala in srednja podjetja ter mikropodjetja temelj gospodarstva po vsem svetu, bistven del gospodarstva držav v razvoju ter skupaj z dobro delujočim javnim sektorjem poglaviten dejavnik pri spodbujanju gospodarskega, družbenega in kulturnega razvoja; ker se mala in srednja podjetja pogosto soočajo z omejitvami pri dostopu do kapitala, zlasti v državah v razvoju;

K.  ker danes več kot polovica svetovnega prebivalstva živi v mestih in ker naj bi ta delež do leta 2050 dosegel dve tretjini, kar okrog 90-odstotno rast prebivalstva v mestih pa je pričakovati v Afriki in Aziji; ker je zaradi tega trenda trajnostni razvoj mest še toliko bolj pomemben; ker v številnih državah v razvoju varnost v mestih postaja vse večji izziv;

L.  ker so oceani izjemno pomembni za biotsko raznovrstnost, prehransko varnost, energijo, delovna mest in rast, morski viri pa so ogroženi zaradi podnebnih sprememb, čezmernega izkoriščanja in netrajnostnega upravljanja;

M.  ker krčenje in propadanje gozdov siromašita ekosisteme ter pomembno prispevata k podnebnim spremembam;

N.  ker razvojna politika EU pomembno dopolnjuje razvojne politike držav članic, ki bi morale biti osredotočene na področja primerjalne prednosti in na načine, na katere lahko svetovna vloga EU kot organizacije prispeva k ciljem njene razvojne politike;

O.  ker je razvojna politika bistven vidik zunanje politike EU; ker Unija skupaj s svojimi državami članicami najbolj prispeva k razvoju na svetu in zagotavlja več kot polovico uradne razvojne pomoči na svetovni ravni;

P.  ker neenakosti v premoženju in prihodkih naraščajo po vsem svetu; ker bi ta trend lahko ogrozil socialno kohezijo ter povečal diskriminacijo, politično nestabilnost in nemire; ker je uporaba domačih virov zato bistvenega pomena pri izvajanju agende za trajnostni razvoj do leta 2030 in dolgoročno gledano predstavlja izvedljivo strategijo za premagovanje odvisnosti od tuje pomoči;

1.  poudarja pomen Evropskega soglasja o razvoju pri zagotavljanju skupnega in usklajenega stališča na ravni EU in držav članic glede ciljev, vrednot, načel ter glavnih vidikov politike razvojnega sodelovanja, vključno z njenim izvajanjem; meni, da je treba pri reviziji zaščititi pravni red Soglasja ter zlasti njegov celostni pristop in jasni glavni cilj, tj. boj proti revščini in dolgoročno tudi njeno izkoreninjenje; meni tudi, da mora med cilje soditi boj proti neenakosti, kot je priznan v ciljih trajnostnega razvoja; opozarja, da bi se morale razvojne politike na ravni držav članic in EU medsebojno krepiti in dopolnjevati;

2.  svari pred širitvijo meril uradne razvojne pomoči, da bi se krili stroški, ki niso neposredno povezani s prej omenjenimi cilji; poudarja, da mora biti morebitna reforma uradne razvojne pomoči usmerjena v povečanje razvojnega učinka;

3.  priznava pomen jasne evropske zunanje strategije, ki zahteva usklajenost politik, zlasti o miru in varnosti, migracijah, trgovini, okolju in podnebnih spremembah, humanitarni pomoči ter razvojnem sodelovanju; vendar poudarja, da so razvojni cilji cilji sami po sebi; opozarja na obveznost na podlagi Pogodb iz člena 208 PDEU, da mora Unija „upoštevati cilje razvojnega sodelovanja pri politikah, ki jih izvaja in ki lahko vplivajo na države v razvoju“; odločno poudarja, da lahko Parlament sprejme le močan koncept razvojne politike, zasidran v obveznostih iz PDEU, z glavnim poudarkom na boju proti revščini; želi spomniti na načela zunanjega delovanja EU iz člena 21(1) Pogodbe o Evropski uniji, namreč demokracijo, pravna državo, univerzalnost in neločljivost človekovih pravic in temeljnih svoboščin, spoštovanje človekovega dostojanstva, načeli enakosti in solidarnosti ter spoštovanje načel ustanovne listine Združenih narodov in mednarodnega prava;

4.  v skladu z Lizbonsko pogodbo opredeljuje razvojno sodelovanje na naslednji način: boj za DOSTOJANSTVO z izkoreninjenjem REVŠČINE;

Razvojni cilji, vrednote in načela EU

5.  poziva k upoštevanju ciljev trajnostnega razvoja, agende do leta 2030 in gospodarske, socialne in okoljske razsežnosti trajnostnega razvoja v vseh notranjih in zunanjih politikah EU ter k njihovi vključitvi v središče Soglasja in priznavanju pomembnih vzajemnih povezav med njihovimi cilji; poziva, naj boj proti revščini in dolgoročno njeno izkoreninjenje ostaneta krovni in osrednji cilj razvojne politike EU s posebnim poudarkom na najbolj marginaliziranih skupinah in prizadevanjem, da nihče ne bo zapostavljen; poudarja, da je pomembno opredeliti revščino v skladu z opredelitvijo iz Soglasja in agende za spremembe ter v okviru Lizbonske pogodbe;

6.  poudarja univerzalno in preobrazbeno vlogo Agende 2030; zato poudarja, da si razvite države in države v razvoju delijo odgovornost za doseganje ciljev trajnostnega razvoja in mora biti strategija ciljev trajnostnega razvoja EU vključevati dosledni sklop tako notranjih kot zunanjih politik in obvez s polnim kompletom orodij razvojne politike;

7.  vztraja, da mora razvojna politika bolj dosledno odražati osredotočenost Unije na ranljive države, brezposelnost mladih, ženske in dekleta, ki se soočajo z nasiljem na podlagi spola in škodljivimi praksami in tiste v konfliktnih razmerah, ter želi spomniti na zavezo EU, da bo vsaj 20 % svoje uradne razvojne pomoči namenila socialni vključenosti in človekovemu razvoju;

8.  poudarja, da je izobraževanje osrednjega pomena pri razvoju samozadostnih družb; poziva EU, naj poveže kakovostno izobraževanje, tehnično in poklicno usposabljanje ter sodelovanje z industrijo kot bistven predpogoj za zaposljivost mladih in dostop do kakovostnih delovnih mest; meni, da je obravnavanje zlasti vprašanja dostopa do izobraževanja v izrednih in kriznih razmerah bistvenega pomena tako za razvoj kot za zaščito otrok;

9.  poudarja, da dinamični dejavniki, tudi neenakost spolov, politične ovire in neravnotežje moči, vplivajo na zdravje in da je zagotavljanje enakega dostopa do kakovostnih storitev zdravstvenega varstva, ki jih zagotavlja usposobljeno in kvalificirano zdravstveno osebje, bistvenega pomena; poudarja, da bi moralo novo Soglasje zato spodbujati naložbe v zdravstvene delavce na prvi črti in krepitev njihove vloge, saj imajo ključno vlogo pri zagotavljanju zdravstvenih storitev v oddaljenih, revnih, zapostavljenih in konfliktnih območjih; poudarja, da je spodbujanje raziskav novih zdravstvenih tehnologij in njihov razvoj, da bi obravnavali nevarnosti za zdravje, kot so epidemije in protimikrobna odpornost, bistvenega pomena za uresničevanje ciljev trajnostnega razvoja;

10.  poziva EU, naj bo še naprej močno zavezana h globalnemu upravljanju, ki bi temeljilo na pravilih, in naj ga še naprej spodbuja, kar zlasti velja za svetovno partnerstvo za trajnostni razvoj;

11.  poudarja, da morajo biti boj proti neenakostim v državah in med njimi, diskriminaciji, zlasti na podlagi spola, nepravičnosti in sporom ter spodbujanje miru, participativne demokracije, dobrega upravljanja, pravne države in človekovih pravic ter tudi vključujoče družbe, trajnostna rast in obravnavanje izzivov, povezanih s prilagajanjem na podnebne spremembe in blaženjem njihovih posledic, cilji, vključeni v vsa področja razvojne politike EU; poziva, naj se Agenda 2030 izvajati kot celote in na način, ki je usklajen in povezan s pariškim sporazumom o podnebnih spremembah, tudi kar zadeva potrebo, da se karseda hitro premosti vrzel do omejitve globalnega segrevanja in da se povečajo prizadevanja in financiranje za prilaganje; želi spomniti na zavezo EU, da bo 20 % svojega proračuna za obdobje 2014–2020 (okoli 180 milijard) namenila prizadevanjem za boj proti podnebnim spremembam, tudi z zunanjo politiko in politiko razvojnega sodelovanja;

12.  poudarja, da lahko razvojno sodelovanje izhaja iz vključenosti, zaupanja in inovacij, ki temeljijo na spoštovanju vseh partnerjev in uporabi okvirov nacionalnih strategij in državnih rezultatov;

13.  priznava posebno vlogo razsežnosti dobrega upravljanja v okviru trajnostnega razvoja; poziva EU, naj okrepi ravnovesje med gospodarskimi, socialnimi in okoljskimi področji, in sicer prek podpiranja celovitih nacionalnih strategij trajnostnega razvoja in podpiranja pravih mehanizmov in procesov dobrega upravljanja, z bistvenim poudarkom na udeležbi civilne družbe; poudarja pomen reform upravne in davčne decentralizacije kot sredstvo za spodbujanje dobrega upravljanja na lokalni ravni v skladu z načelom subsidiarnosti;

14.  poziva, naj razvojno sodelovanje EU spodbuja partnerske države, da „glokalizirajo“ cilje trajnostnega razvoja v posvetovanju z nacionalno in lokalno civilno družbo, da bi jih prenesli v kontekstualno ustrezne nacionalne in podnacionalne cilje, zasnovane na nacionalnih razvojnih strategijah, programih in proračunih; poziva EU in države članice, naj spodbujajo svoje partnerske države, da vključijo marginalizirane skupnosti v spremljanje ciljev trajnostnega razvoja in naj spodbujajo konkretne mehanizme, ki to omogočajo, v skladu z agendo, da se ne sme nikogar zapostaviti;

15.  poziva, naj razvojna politika EU še naprej prednostno podpira najmanj razvite države, države z nizkimi prihodki in majhne otoške države v razvoju ter hkrati obravnava raznolike in specifične potrebe držav s srednjim dohodkom, v katerih živi večina revnih na svetu, v skladu z agendo za ukrepanje iz Adis Abebe, in s polnim spoštovanjem načela diferenciacije; poziva k vključevanju teritorialnega pristopa k razvoju, da bi opolnomočili lokalne in regionalne oblasti za boljše obravnavanje neenakosti znotraj držav;

16.  poudarja pomen načela demokratične odgovornosti, ki državam v razvoju nalaga glavno odgovornost za njihov razvoj ter nacionalnim parlamentom in političnim strankam, regionalnim in lokalnim oblastem, civilni družbi in drugim deležnikom omogoča, da v celoti izpolnijo svoje vloge ob nacionalnih parlamentih in dejavno sodelujejo v postopku odločanja; v zvezi s tem poudarja pomen izboljšanja odgovornosti navzgor in navzdol z namenom boljšega odzivanja na lokalne potrebe in spodbujanja demokratične odgovornosti državljanov;

17.  poziva EU, naj nadaljuje in okrepi podporo izgradnji lokalnih in regionalnih zmogljivosti ter proces decentralizacije, da bi opolnomočila lokalne in regionalne oblasti ter jih naredila preglednejše in odgovornejše, da bodo lahko bolje zadovoljili potrebe in zahteve svojih državljanov;

18.  v skladu z načelom partnerstva poziva k skupni odgovornosti za vse skupne ukrepe ob spodbujanju karseda visoke ravni preglednosti; poziva EU in države članice, naj spodbujajo okrepljeno vlogo nacionalnih parlamentov, lokalnih in regionalnih oblasti ter civilne družbe pri političnem, proračunskem in demokratičnem nadzoru; poziva k skupnemu boju proti korupciji in nekaznovanosti z vsemi sredstvi in na vseh političnih ravneh;

19.  poziva, naj bo politični dialog med EU in partnerskimi državami/regijami v središču vsega razvojnega sodelovanja EU ter naj bodo taki dialogi osredotočeni na skupne vrednote in načine njihovega spodbujanja; poziva k nadaljnji udeležbi parlamentov in civilne družbe v političnih dialogih;

20.  poudarja pomen pluralistične in vključujoče demokracije ter EU poziva, naj v vseh svojih ukrepih spodbuja enake konkurenčne pogoje za politične stranke ter dinamično civilno družbo, tudi prek gradnje zmogljivosti in dialoga s partnerskimi državami, da bi omogočili dovolj prostora civilne družbe z mehanizmi participativnega spremljanja in odgovornosti na podlagi državljanov, in sicer na podnacionalni, nacionalni in regionalni ravni, ter da bi sodelovanje organizacij civilne družbe pri oblikovanju, izvajanju, spremljanju, pregledu in odgovornosti razvojnih politik; poziva EU, naj prizna, da je posvetovanje s civilno družbo ključni dejavnik za uspeh v vseh programskih sektorjih, da bi dosegli vključujoče upravljanje;

21.  priznava vlogo civilne družbe pri ozaveščanju javnosti in obravnavanju ciljev trajnostnega razvoja na nacionalni in svetovni ravni prek izobraževanja in ozaveščanja o globalnem državljanstvu;

22.  poziva, naj bosta spodbujanje enakosti spolov ter krepitev vloge in pravice žensk in deklet tako samostojen kot medsektorski cilj v razvojni politiki EU v skladu z akcijskim načrtom EU za enakost spolov in Agendo 2030, kot je navedeno v sklepih Sveta z dne 26. maja 2015 o enakosti spolov pri razvoju; poziva k specifičnim ukrepom na podlagi politik, ki obravnavajo izzive na tem področju; poziva k dodatnim prizadevanjem EU za spodbujanje pomembne vloge žensk in mladih kot akterjev razvoja in sprememb; v zvezi s tem poudarja, da enakost spolov zajema ženske, moške, dekleta in dečke vseh starosti ter da bi morali programi spodbujati enakopravno soudeležbo in spodbujanje pravic in storitev, zlasti pri dostopu do izobraževanja, reproduktivne nege in zdravstvenega varstva, brez diskriminacije na podlagi spolne identitete ali spolne usmerjenosti;

23.  opozarja, da je treba spodbujati, varovati in ščititi vse človekove pravice; poudarja, da je spoštovanje pravic žensk in deklet, spoštovanje spolnega in reproduktivnega zdravja in pravic ter izkoreninjenje vseh oblik nasilja in diskriminacije na podlagi spola, vključno s škodljivim ravnanjem z otroci, zgodnjimi in prisilnimi porokami ter pohabljanjem ženskih spolnih organov, bistvenega pomena za uveljavljanje človekovih pravic; poudarja, da je treba zagotoviti univerzalni dostop do cenovno ugodnega, celovitega in visokokakovostnega obveščanja in izobraževanja o spolnem in reproduktivnem znanju in storitvah načrtovanja družine; poziva k nadaljnjim ukrepom, da bi pospešili prizadevanja za enakost spolov in krepitev vloge žensk, in sicer s poglabljanjem partnerstev med več deležniki, krepitvijo zmogljivosti za načrtovanje in pripravo proračuna ob upoštevanju vidika spola ter z zagotavljanjem udeležbe organizacij žensk;

24.  poziva k posebnim razvojnim strategijam EU za boljše obravnavanje, varovanje in podpiranje ranljivih in marginaliziranih skupin, kot so ženske in otroci, osebe LGBTI, starejši, invalidi, majhni proizvajalci, zadruge, jezikovne in etnične manjšine ter staroselci, da bi jim v skladu z načelom nezapostavljanja zagotovili enake priložnosti in pravice kot vsem ostalim;

25.  ponavlja zavezo EU, da bo vlagala v razvoj otrok in mladih z izboljšanjem poročanja o razvojnem sodelovanju in domačih virih, usmerjenih v otroke, ter da bo krepila zmogljivosti za sodelovanje mladih v vidiku odgovornosti;

26.  poziva k podpori za ranljive države in države, ki so jih prizadeli konflikti, da bi dobile dostop do sredstev in partnerstev, potrebnih za doseganje razvojnih prednostnih ciljev, za spodbujanje vzajemnega učenja med njimi ter za okrepljeno sodelovanje med razvojem, izgradnjo miru, varnostjo ter humanitarnimi partnerji in prizadevanji;

27.  poudarja trajni pomen ciljev iz poglavja veljavnega Evropskega soglasja o človekovem razvoju; poudarja, da je treba te cilje povezati s cilji trajnostnega razvoja in horizontalno krepitev zdravstvenega sistema (ki ni podpiranje vertikalnih programov za posamezne bolezni) umestiti v središče načrtovanja programov za razvoj zdravja, kar bi tudi okrepilo odpornost v primeru zdravstvenih kriz, kot je bil izbruh ebole v Zahodni Afriki v obdobju 2013–2014, ter da bi zagotovili temeljno pravico do univerzalnega zdravstvenega varstva, kot je določena v členu 25 Splošne deklaracije o človekovih pravicah in v ustavi Svetovne zdravstvene organizacije; ker člen 168 PDEU določa, da mora biti pri opredeljevanju in izvajanju vseh politik in dejavnosti Unije zagotovljena visoka raven varovanja zdravja ljudi; v zvezi s tem poziva k skladnejši politiki inovacij in razvoja zdravil, ki bo zagotavljala dostop do zdravil za vse;

28.  predlaga, da naj bo ob upoštevanju demografske rasti, zlasti v Afriki in najmanj razvitih državah, in glede na dejstvo, da je 19 od 21 držav z najvišjo rodnostjo v Afriki, da je Nigerija država z najhitreje rastočim prebivalstvom na svetu in da se pričakuje, da bo do leta 2050 več kot polovica rasti svetovnega prebivalstva v Afriki, kar je težava za trajnostni razvoj, v okviru razvojnega sodelovanja EU večji poudarek na programih, ki obravnavajo to tematiko;

29.  pozdravlja dejstvo, da sta se prehranska in hranilna varnost uvrstili med prednostne naloge za novi svetovni razvojni okvir, in pozdravlja vključitev samostojnega cilja, ki je končati lakoto, zagotoviti prehransko varnost in izboljšano prehrano ter spodbujati trajnostno kmetijstvo; priznava, da lakota in revščina nista posledica nesreče, temveč rezultat socialne in gospodarske nepravičnosti na vseh ravneh; ponovno poudarja, da mora Soglasje poudariti nadaljnjo podporo EU celostnim, medsektorskim pristopom, ki krepijo zmogljivosti za raznoliko lokalno proizvodnjo živil ter vključujejo ukrepe in posredovanja, povezane s prehrano, ki so izrecno usmerjeni v enakost spolov;

30.  poudarja potrebo po mehanizmih odgovornost v zvezi s spremljanjem in izvajanjem ciljev trajnostnega razvoja in ciljev URP/BND v višini 0,7 %; poziva EU in države članice, naj predložijo časovni načrt za postopno uresničitev teh ciljev z letnim poročanjem Evropskemu parlamentu;

31.  poudarja potrebo po večsektorskih, povezanih pristopih k učinkoviti krepitvi odpornosti, kar pomeni prizadevanje za boljše vključevanje zmanjševanja tveganja humanitarnih in naravnih nesreč, za socialno varstvo, prilagajanje podnebnim spremembam, upravljanje z naravnimi viri, blaženje konfliktov in izvajanje drugih razvojnih ukrepov; poziva EU in države članice, naj spodbujajo vključujoče upravljanje, ki obravnava marginalizacijo in neenakost kot vzroka za ranljivost; priznava, da je treba ranljive skupine prebivalstva opolnomočiti za upravljanje tveganj in dostop do postopkov odločanja, ki vplivajo na njihovo prihodnost;

32.  poudarja vlogo kulture pri trajnostnem človekovem, družbenem in gospodarskem razvoju in vztraja, da je treba upoštevati kulturno razsežnost kot temeljni vidik solidarnosti, sodelovanja in politik razvojne pomoči EU; poziva k spodbujanju kulturne raznolikosti in podpori kulturnim politikam ter upoštevanju lokalnih okoliščin, kadar bi to lahko prispevalo k cilju spodbujanja trajnostnega razvoja;

33.  poudarja, da naj bi se prebivalstvo v mestih povečalo za 2,5 milijarde do leta 2050, pri čemer bo skoraj 90 % tega povečanja zgoščeno v Aziji in Afriki; priznava težave, povezane z eksplozivno rastjo velemest, in izzive tega pojava za družbeno in okoljsko trajnost; poziva k uravnoteženemu regionalnemu razvoju in želi spomniti, da spodbujena gospodarska dejavnost na podeželju in v manjših mestih manjša pritisk k migracijam v velike urbane centre ter tako lajša težave nenadzorovane urbanizacije in migracije;

Diferenciacija

34.  poudarja, da mora EU, če želi, da bo njena razvojna strategija učinkovita, spodbujati pošteno porazdelitev bogastva v državah v razvoju prek nacionalnih proračunov, in sicer znotraj držav in med njimi; poudarja, da bi morala evropska razvojna pomoč predvsem razlikovati med razmerami v posameznih državah in njihovimi razvojnimi potrebami ter ne zgolj na podlagi mikroekonomskih kazalnikov ali iz političnih razlogov;

35.  poudarja, da bi bilo treba razvojno sodelovanje EU izvajati z namenom obravnavanja najpomembnejših potreb in zagotovitve največjega možnega učinka na kratki in dolgi rok; poudarja potrebo po prilagojenih razvojnih strategijah, ki bodo v lokalni lasti in bodo oblikovane na lokalni ravni ter bodo upoštevale posebne izzive, s katerimi se soočajo posamezne države ali skupine držav, kot so majhne otoške države v razvoju, nestabilne države in neobalne najmanj razvite države;

36.  poziva k oblikovanju posebnih strategij za sodelovanje z državami s srednjimi prihodki, da bi okrepili njihov napredek in se borili proti neenakosti, izključevanju, diskriminaciji in revščini, predvsem s spodbujanjem poštenih in progresivnih davčnih sistemov, pri čemer pa je treba poudariti, da države s srednjimi dohodki niso homogena skupina, zato ima vsaka država posebne potrebe, ki bi jih morali izpolnjevati s prilagojenimi politikami; poudarja, da je treba postopoma in odgovorno opustiti finančno pomoč državam srednjega dohodkovnega razreda in se osredotočiti na druge oblike sodelovanja, kot so tehnična pomoč, izmenjava industrijskega znanja in izkušenj, javno-zasebna partnerstva, ki lahko podpirajo svetovne javne dobrine, kot so znanost, tehnologija in inovacije, izmenjava najboljših praks ter spodbujanje regionalnega sodelovanja, sodelovanja jug-jug in tristranskega sodelovanja; poudarja pomen alternativnih virov financiranja, kot so mobilizacija domačih prihodkov, posojila, ki niso ugodna ali so manj ugodna, sodelovanje pri tehničnih in davčnih zadevah ter zadevah, povezanih s trgovino in raziskavami, in javno-zasebna partnerstva;

Učinkovitost razvoja in financiranje

Učinkovitost razvoja

37.  poziva EU in njene države članice, naj utirajo pot za akterje razvoja ter naj se ponovno zavežejo polnemu izvajanju načel učinkovitega razvojnega sodelovanja, pri čemer naj dajo prednost mehanizmom, orodjem in instrumentom, ki bodo omogočali, da bo več sredstev doseglo končne upravičence, in sicer tako, da države prevzamejo odgovornost za razvojne prednostne naloge, da nacionalne razvojne strategije in sisteme uskladijo s partnerskimi državami ter se osredotočijo na rezultate, preglednost, deljeno odgovornost in demokratično vključevanje vseh deležnikov; poudarja, da je pomembno okrepiti prizadevanja EU, da bi bilo razvojno sodelovanje čim bolj učinkovito in bi tako prispevalo k uresničevanju ambicioznih ciljev, določenih v strategiji Evropa 2030, ter k čim boljši uporabi javnih in zasebnih sredstev za razvoj; poziva, naj se v novo soglasje EU o razvoju, vključi jasno sklicevanje na načela razvojne učinkovitosti;

38.  ponavlja, kako pomembno je izboljšati razumevanje in dejavno udeležbo evropske javnosti v pomembnih razvojnih razpravah ter pri poskusih izkoreninjenja svetovne revščine in spodbujanju trajnostnega razvoja; v zvezi s tem poudarja, da morata neformalno izobraževanje o razvoju in osveščanje, vključno z nadaljnjo in razširjeno uporabo programa za izobraževanje in ozaveščanje o razvoju (DEAR), ostati sestavni del razvojne politike EU in držav članic;

39.  meni, da poenostavitev postopkov financiranja in birokratskih postopkov financiranja lahko prispeva k izboljšanju učinkovitosti; poziva k reformi EU za pospešeno izvajanje (kot je že obravnavano v odstavku 122 Evropskega soglasja o razvoju iz leta 2005), ki bo obravnavala potrebo po reviziji izbirnih postopkov, tako da se bo bolj osredotočila na prosilca: identiteta, strokovno znanje, izkušnje, uspešnost in zanesljivosti na področju, in ne le na formalne zahteve za upravičenost;

40.  poudarja pomen krepitve zmogljivosti, da bi državljani, organizacije, vlade in družbe lažje igrali svojo vlogo pri oblikovanju, izvajanju, spremljanju in ocenjevanju strategij trajnostnega razvoja;

41.  pozdravlja doseženi napredek, vendar EU in države članice poziva, naj okrepijo in razširijo obseg skupnih prizadevanj za načrtovanje in izvajanje programov, da bi združili sredstva, izboljšali delitev dela v državah, zmanjšali stroške transakcij, preprečili podvajanja in razdrobljenost pomoči, izboljšali prepoznavnost EU na lokalni ravni ter spodbujali odgovornost držav glede razvojnih strategij in usklajenosti s prednostnimi nalogami partnerskih držav; poudarja, kako pomembno je, da so pri skupnem načrtovanju programov udeleženi le evropski deležniki in da se postopek odpre za druge donatorje le, če to upravičujejo lokalne razmere, vendar pod pogojem, da se s tem ne oslabi evropska narava postopka; poziva EU in njene države članice, naj svoje dejavnosti še naprej usklajujejo z drugimi donatorji in organizacijami, kot so novi donatorji, organizacije civilne družbe, človekoljubni zasebniki, finančne institucije in podjetja zasebnega sektorja; z zaskrbljenostjo ugotavlja, da je do sredine leta 2015 le pet držav članic EU objavilo načrte za izvajanje zavez iz Busana; poziva države članice, naj objavijo svoje izvedbene načrte in letno poročajo o svojih prizadevanjih za učinkovitost razvoja;

42.  ponavlja zahtevo(25) po kodifikaciji in okrepitvi mehanizmov in praks za zagotavljanje boljšega dopolnjevanja in učinkovitega usklajevanja razvojne pomoči med državami članicami in institucijami EU, da bi zagotovili jasna in izvršljiva pravila za demokratično domačo odgovornost, harmonizacijo, usklajevanje s strategijami in sistemi posameznih držav, predvidljivost sredstev, preglednost in vzajemno odgovornost;

43.  poudarja, da bi morala biti razvojna učinkovitost eden glavnih gonil nove razvojne politike EU; opozarja, da to ni odvisno zgolj od donatorjev pomoči, temveč tudi od učinkovitih in odzivnih institucij, preudarnih politik, pravne države, vključujočega demokratičnega upravljanja ter varoval za preprečevanje korupcije v državah v razvoju in nezakonitih finančnih tokov na mednarodni ravni;

44.  priznava vlogo lokalnih in regionalnih oblasti pri razvoju, zlasti decentraliziranega sodelovanja med lokalnimi in regionalnimi oblastmi evropskih in partnerskih držav kot učinkovitega sredstva za vzajemno krepitev zmogljivosti in izvajanje ciljev trajnostnega razvoja na lokalni ravni;

Financiranje za razvoj

45.  ponavlja, da mora uradna razvojna pomoč (URP) ostati temelj razvojne politike EU; opozarja na zavezo EU, da bo do leta 2030 dosegla cilj URP, tj. 0,7 % bruto nacionalnega dohodka; poudarja, da je pomembno, da tudi druge države, razvite in v razvoju, povečajo zagotavljanje URP; poudarja pomembno vlogo URP kot spodbude za spremembe in vzvoda za mobilizacijo drugih sredstev; opozarja na zavezo EU k zbiranju sredstev za podnebne ukrepe v državah v razvoju, zagotavljanju njenega deleža pri uresničevanju cilja, da bodo razvite države zbrale 100 milijard USD na leto, in k ohranjanju dvojnega financiranja biotske raznovrstnosti v državah v razvoju;

46.  poziva k objektivnim in preglednim merilom za dodeljevanje sredstev razvojne pomoči na ravni držav članic in EU; poziva, naj ta merila temeljijo na potrebah, ocenah učinka ter politični, socialni in gospodarski uspešnosti, da bi bila sredstva porabljena čim učinkoviteje; poudarja, da to dodeljevanje ne bi smelo biti nikoli pogojeno z uspešnostjo na področjih, ki niso neposredno povezana z razvojnimi cilji; poudarja, da bi bilo treba spodbujati in nagrajevati uspešno doseganje medsebojno dogovorjenih ciljev; poudarja, kako pomembni so razčlenjeni podatki na teritorialni ravni, da bi bolje ocenili vpliv URP;

47.  priznava, da splošna proračunska podpora spodbuja odgovornost držav, usklajenost z nacionalnimi razvojnimi strategijami držav partneric ter usmerjenost na rezultate, preglednost in vzajemno odgovornost, a poudarja, da bi jo bilo treba kot možnost obravnavati le, kadar in kjer so na voljo ustrezni pogoji ter učinkoviti nadzorni sistemi; poudarja, da je proračunska podpora najboljše sredstvo za spodbujanje resničnega političnega dialoga, ki bo vodil k večji neodvisnosti in prevzemanju odgovornosti;

48.  meni, da bodo za obravnavanje ciljev trajnostnega razvoja potrebni financiranje in ukrepi za razvoj, ki presegajo URP in javne politike; poudarja, da so potrebni domače, mednarodno, zasebno in javno financiranje ter politike, ki povezujejo javne in zasebne ukrepe za spodbujanje razvoja ter krepijo rast, ki spodbuja okolje, in njeno pravično porazdelitev prek nacionalnih proračunov;

49.  opozarja, da se države v razvoju soočajo z velikimi ovirami pri povečanju davčnih prihodkov in so še posebej prizadete zaradi utaje davkov podjetij in nezakonitih finančnih tokov; poziva EU in njene države članice, naj okrepijo skladnost politik za razvoj na tem področju, preučijo učinek prelivanja svoje davčne ureditve in zakonodaje na države v razvoju ter naj se zavzemajo za boljšo zastopanost držav v razvoju v mednarodnih forumih, vzpostavljenih za izvedbo reforme svetovnih davčnih politik;

50.  poziva EU in njene države članice, naj države z nizkimi in srednjimi dohodki podprejo pri oblikovanju pravičnih, naprednih, preglednih in učinkovitih davčnih sistemov ter druge načine za mobilizacijo domačih virov, da bi povečali predvidljivost in stabilnost takega financiranja in zmanjšali odvisnost od pomoči; poziva k taki podpori na področjih, kot so davčna uprava in upravljanje javnih financ, sistemi za pošteno porazdelitev, boj proti korupciji, prirejanju transfernih cen, davčni utaji in drugim oblikam nezakonitih finančnih tokov; poudarja pomen fiskalne decentralizacije in potrebo po krepitvi zmogljivosti za podporo podnacionalnim oblastem pri oblikovanju lokalnih davčnih sistemov in pobiranju davkov;

51.  poziva EU in njene države članice, naj vzpostavijo obvezno poročanje o multinacionalnih podjetjih po posameznih državah, skupaj z obvezno objavo izčrpnih in primerljivih podatkov o dejavnostih podjetij, da bi zagotovili preglednost in odgovornost; poziva EU in države članice, naj preučijo učinek prelivanja svojih davčnih politik, ureditev in zakonov na države v razvoju ter naj izvedejo reforme, s katerimi bi zagotovili, da bodo evropska podjetja, ki v državah v razvoju ustvarijo dobiček, plačajo pravičen delež davkov v teh državah;

52.  poudarja potrebo po kombiniranju in javno-zasebnih partnerstvih za spodbujanje financiranja, ki presega URP, in za dejansko spoštovanje načel razvojne učinkovitosti, vendar tudi poudarja, da morajo ta partnerstva temeljiti na preglednih merilih, da mora biti jasno prikazana njihova dodatnost in pozitiven učinek na razvoj, da ne smejo ogrožati splošnega dostopa do kakovostnih osnovnih javnih storitev in da morajo biti vsa plačila pregledna; poudarja, da morajo financirani projekti nujno upoštevati nacionalne razvojne cilje, mednarodno dogovorjene človekove pravice ter socialne in okoljske standarde, pa tudi potrebe in pravice lokalnega prebivalstva ter načela razvojne učinkovitosti; v zvezi s tem priznava, da tradicionalna raba zemljišč, na primer s strani malih kmetov in pastirjev, običajno ni dokumentirana, a jo je treba spoštovati in zaščititi; poudarja, da morajo podjetja, vključena v razvojna partnerstva, pri svojih dejavnostih spoštovati načela družbene odgovornosti podjetij, vodilna načela OZN in smernice OECD ter spodbujati etične poslovne prakse; ugotavlja, da imajo razvojne politike in programi dvojno korist, kadar je zagotovljena razvojna učinkovitost; poziva vse razvojne akterje, naj svoje delovanje v celoti uskladijo s temi načeli;

53.  poziva EU, naj spodbuja naložbe, ki ustvarjajo dostojna delovna mesta v skladu s standardi Mednarodne organizacije dela in agendo 2030; v zvezi s tem poudarja vrednost socialnega dialoga ter potrebo po preglednosti in odgovornosti zasebnega sektorja v primeru javno-zasebnih partnerstev in kadar so razvojna sredstva uporabljena za kombiniranje;

54.  poudarja, da morajo biti razvojna sredstva, uporabljena za predlagani načrt za zunanje naložbe in obstoječe skrbniške sklade, v skladu z razvojnimi cilji, skladnimi z URP, ter novimi cilji trajnostnega razvoja; poziva k vzpostavitvi mehanizmov, ki bi Parlamentu omogočili izpolnjevanje nadzorne vloge, ko se razvojna sredstva uporabljajo zunaj običajnih proračunskih postopkov EU, tj. z dodelitvijo statusa opazovalca v okviru načrta za zunanje naložbe, skrbniških skladov in drugih strateških odborov, ki odločajo o prednostnih nalogah ter področju uporabe programov in projektov;

55.  priznava vlogo lokalnih mikro, malih in srednjih podjetij, zadrug, vključujočih modelov poslovanja in raziskovalnih ustanov kot gonilne sile za rast, zaposlovanje in inovacije na lokalni ravni, ki bodo prispevale k uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja; poziva k spodbujanju ugodnega okolja za naložbe, industrializacijo in poslovno dejavnost, znanost, tehnologijo in inovacije, da bi spodbujali in pospešili domači gospodarski in človeški razvoj, ter k spodbujanju programov za usposabljanje in rednih javno-zasebnih dialogov; priznava vlogo Evropske investicijske banke v okviru načrta EU za zunanje naložbe in poudarja, da bi se morale pobude v okviru načrta osredotočati predvsem na mlade in ženske ter v skladu z načeli razvojne učinkovitosti prispevati k naložbam v socialno pomembna področja, kot so voda, zdravje in izobraževanje, pa tudi podpirati podjetništvo in lokalni zasebni sektor; poziva Evropsko investicijsko banko, naj nameni več sredstev za mikrofinanciranje in več pozornosti nameni vidiku spola; poziva EIB, naj v sodelovanju z Afriško razvojno banko (AfDB) financira dolgoročne naložbe v korist trajnostnega razvoja, druge razvojne banke pa, naj predlagajo sistem mikrokreditiranja za subvencioniranje trajnostnih posojil družinskim kmetijam;

56.  meni, da se mora novo soglasje nujno sklicevati na odločno zavezo EU glede vzpostavitve mednarodnega pravno zavezujočega okvira, s katerim bi zagotovili, da bodo podjetja prevzela odgovornost za malomarno ravnanje v državah, kjer poslujejo, saj s tem vplivajo na vsa družbena področja, na primer, če se okoriščajo z delom otrok, ne zagotavljajo zajamčene plače, povzročajo razlitja nafte in obsežno krčenje gozdov, nadlegujejo zagovornike človekovih pravic in si prilaščajo zemljišča;

57.  poziva Evropsko unijo in njene države članice, naj spodbujajo obvezujoče ukrepe, da bi zagotovili, da večnacionalne korporacije plačujejo davke v državah, v katerih je vrednost pridobljena ali ustvarjena, in spodbujajo obvezno poročanje zasebnega sektorja za vsako državo posebej, s čimer bi okrepili domače zmogljivosti držav za mobilizacijo sredstev; poziva k izvedbi analize učinkov prelivanja za preučitev morebitnih praks preusmerjanja;

58.  poziva, naj se pri vzdržnosti dolga uporabi pristop, ki temelji na človekovih potrebah, in sicer s sprejetjem zavezujočega sklopa standardov za opredelitev odgovornega dajanja in najemanja posojil, revizije dolga in poštenega mehanizma za prestrukturiranje dolga, s katerim naj bi se ocenila zakonitost in trajnost dolžniške obremenitve držav;

Usklajenost politik za razvoj

59.  poziva k razpravi na ravni EU o usklajenosti politik za razvoj, da bi pojasnili povezavo med skladnostjo politik za razvoj in skladnostjo politik za trajnostni razvoj; poudarja velik pomen uporabe načel usklajenosti politik za razvoj v vseh politikah EU; poudarja, da bi morala biti usklajenost politik za razvoj pomemben element strategije EU za doseganje ciljev trajnostnega razvoja; poudarja, da so potrebna dodatna prizadevanja institucij in držav članic EU, da bi upoštevali cilje razvojnega sodelovanja v vseh notranjih in zunanjih politikah, ki bi lahko vplivale na države v razvoju, da bi opredelili učinkovite mehanizme in uporabili primere najboljših obstoječih praks na ravni držav članic za izvajanje in ocenjevanje usklajenosti politik za razvoj, da bi zagotovili, da se usklajenost politik za razvoj izvaja na način, ki upošteva spol, ter da bi v ta proces vključili vse deležnike, tudi organizacije civilne družbe ter lokalne in regionalne organe;

60.  predlaga vzpostavitev arbitražnega mehanizma pod okriljem predsednika Evropske komisije, da se zagotovi usklajenost politik za razvoj, in meni, da bi moral v primeru razhajanj med različnimi politikami Unije predsednik Komisije v celoti prevzeti svojo politično odgovornost glede glavnih usmeritev ter na podlagi zavez, ki jih je Unija sprejela na področju usklajenosti politik za razvoj, izbrati med temi politikami; ocenjuje, da bi bilo po fazi opredelitve problemov mogoče predvideti reformo postopkov odločanja v okviru služb Komisije in na ravni njihovega medsebojnega sodelovanja;

61.  poziva k okrepljenemu dialogu med EU in državami v razvoju glede spodbujanja in izvajanja usklajenosti politik za razvoj s strani EU; meni, da imajo lahko povratne informacije partnerjev EU o napredku glede usklajenosti politik ključno vlogo pri zagotavljanju natančne ocene učinka;

62.  znova poziva k oblikovanju postopkov upravljanja za spodbujanje usklajenosti politik za razvoj na svetovni ravni, EU pa poziva, naj prevzame vodilno vlogo pri spodbujanju tega koncepta na mednarodnem prizorišču;

Trgovina in razvoj

63.  poudarja pomen pravične in ustrezno regulirane trgovine pri spodbujanju regionalnega povezovanja, kar bi prispevalo k trajnostni rasti in boju proti revščini; poudarja, da mora biti trgovinska politika EU del agende za trajnostni razvoj in odražati cilje razvojne politike EU;

64.  poudarja, da enostranski trgovinski preferenciali v korist držav v razvoju, ki niso najmanj razvite države, še vedno obstajajo, da bi spodbudili razvoj; meni tudi, da bi moralo novo soglasje vsebovati sklic na zavezo EU, da bo spodbujala pravične in etične trgovinske sheme za male proizvajalce v državah v razvoju;

65.  pozdravlja priznanje pomembnega prispevka pravične trgovine k izvajanju agende OZN 2030; poziva EU, naj začne izvajati in še naprej razvija svojo zavezo, da bo podpirala uvedbo poštenih trgovinskih shem v EU in partnerskih državah, da bi s svojo trgovinsko politiko spodbudili trajnostne vzorce porabe in proizvodnje;

66.  poudarja, da je potrebna dodatna podpora EU za države v razvoju za gradnjo trgovinske zmogljivosti, razvoj infrastrukture in domačega zasebnega sektorja, da bi jim omogočili dodajanje vrednosti proizvodnji in njeno diverzifikacijo ter da bi povečali obseg njihove trgovine;

67.  poudarja, da je zdravo okolje, vključno s stabilnim podnebjem, nepogrešljivo za izkoreninjenje revščine; podpira prizadevanja EU za povečanje preglednosti in odgovornosti pri upravljanju in pridobivanju naravnih virov ter trgovanju z njimi, za spodbujanje trajnostne porabe in proizvodnje ter za preprečevanje nezakonite trgovine v sektorjih, kot so rudnine, les in prostoživeče živali; je trdno prepričan, da so potrebna nadaljnja svetovna prizadevanja, da bi razvili regulativne okvire za dobavne verige in večjo odgovornost zasebnega sektorja z namenom zagotovitve trajnostnega upravljanja naravnih virov in trgovine z njimi ter da se državam, ki so bogate z viri, in njihovim prebivalcem omogoči zaščita pravic lokalnih in avtohtonih skupnosti, da bi se še povečale koristi od te trgovine in od trajnostnega upravljanja biotske raznovrstnosti in ekosistemov; pozdravlja napredek, dosežen od sklenitve bangladeškega trajnostnega sporazuma, in poziva Komisijo, naj takšne okvire razširi na druge sektorje; poziva Komisijo, naj v zvezi s tem okrepi pobude za družbeno odgovornost gospodarskih družb in primerno skrbnost, ki dopolnjujejo obstoječo uredbo EU o lesu, predlagano uredbo EU o konfliktnim mineralih, in jih razširijo na druge sektorje;

68.  obžaluje, da še vedno ni regulativnega okvira o tem, kako gospodarske družbe spoštujejo človekove pravice in obveznosti glede socialnih in okoljskih standardov, kar nekaterim državam in podjetjem omogoča, da se jim nekaznovano izogibajo; poziva EU in njene države članice, naj dejavno sodelujejo s Svetom OZN za človekove pravice in Programom OZN za okolje pri oblikovanju mednarodne pogodbe, po kateri bodo mednarodne gospodarske družbe odgovarjale za kršitve človekovih pravic in okoljskih standardov;

69.  znova poudarja, kako pomembno je usklajeno, pospešeno ukrepanje za odpravo podhranjenosti, da bi izpolnili cilje agende 2030 in dosegli cilj trajnostnega razvoja 2 o odpravi lakote;

70.  opozarja na ključno vlogo gozdov pri blažitvi podnebnih sprememb, ohranjanju biotske raznovrstnosti in odpravi revščine, ter poziva EU, naj prispeva k zaustavitvi in preokrenitvi krčenja in degradacije gozdov ter naj spodbuja trajnostno upravljanje gozdov v državah v razvoju;

Varnost in razvoj

71.  poudarja neposredno povezavo med varnostjo in razvojem, vendar poudarja, da je treba strogo upoštevati nedavno reformo uradne razvojne pomoči v zvezi z uporabo razvojnih instrumentov za varnostno politiko z jasnim ciljem izkoreninjenja revščine in spodbujanja trajnostnega razvoja; poudarja, da bi morali cilj mirnih in vključujočih družb z dostopom do sodnega varstva za vse pretvoriti v zunanji ukrep EU, ki bi s podporo vsem lokalnim zainteresiranim stranem, ki lahko pomagajo doseči te cilje, krepil odpornost, spodbujal človekovo varnost, krepil pravno državo, ponovno vzpostavil zaupanje in obravnaval zapletene izzive v zvezi z negotovostjo, nestabilnostjo in demokratično tranzicijo;

72.  meni, da je treba krepiti sinergije med skupno varnostno in obrambno politiko in razvojnimi instrumenti, da bi našli pravo ravnovesje med preprečevanjem konfliktov, reševanjem konfliktov ter rehabilitacijo in razvojem po konfliktih; poudarja, da morajo biti programi in ukrepi zunanje politike v ta namen celoviti in prilagojeni razmeram v posamezni državi ter morajo, kadar se financirajo prek sredstev, načrtovanih za razvojno politiko, pomagati pri doseganju temeljnih razvojnih ciljev, opredeljenim v okviru URP; poudarja, da sta temeljni nalogi razvojnega sodelovanja še vedno podpiranje držav pri njihovem prizadevanju, da bi ustvarile stabilne in miroljubne države, ki spoštujejo dobro upravljanje, pravno državo in človekove pravice, ter prizadevanje za oblikovanje trajnostnih delujočih tržnih gospodarstev, da bi ljudem zagotovili blaginjo in zadovoljevanje vseh osnovnih človekovih potreb; poudarja, da je treba povečati zelo omejeno financiranje v okviru SVOP na tem področju, da bi omogočili njegovo širšo uporabo, med drugim v korist razvoja v skladu z usklajenostjo politik za razvoj;

Migracije in razvoj

73.  poudarja osrednjo vlogo razvojnega sodelovanja pri odpravljanju osnovnih vzrokov za prisilne migracije in razseljevanje, kot so nestabilnost, spori, negotovost in marginalizacija, revščina, neenakost in diskriminacija, kršitve človekovih pravic ter slab dostop do osnovnih storitev, kot sta zdravstvo in izobraževanje, ter podnebne spremembe; opredeljuje naslednje cilje kot osnovne pogoje za stabilne, odporne države, ki bodo manj dovzetne za razmere, ki bi utegnile povzročiti prisilne migracije: spodbujanje človekovih pravic in dostojanstva prebivalcev, krepitev demokracije, dobro upravljanje in pravna država, socialna vključenost in kohezija, gospodarske priložnosti z dostojnim zaposlovanjem in podjetji, ki se osredotočajo na ljudi, politični prostor za civilno družbo; poziva, naj se razvojno sodelovanje osredotoči na te cilje, da bi utrdili odpornost, in poziva, naj se razvojna pomoč v izrednih razmerah nameni za migracije, da bi stabilizirali razmere, ohranili delovanje držav ter razseljenim osebam omogočili dostojno življenje;

74.  opozarja, kot je poudarjeno v agendi OZN 2030, da migranti pozitivno prispevajo k trajnostnemu razvoju, tudi kar zadeva prenos nakazil, za katere bi bilo treba dodatno znižati stroške; poudarja, da smiselno odzivanje na izzive in krizne razmere, povezane z migracijami, zahteva bolj usklajen, sistematičen in strukturiran pristop, ki bo ustrezal interesom držav izvora in ciljnih držav; poudarja, da bi bilo učinkovito sredstvo za pomoč velikemu številu beguncev in prosilcev za azil izboljšanje pogojev in zagotavljanje humanitarne in razvojne pomoči; hkrati nasprotuje vsem poskusom pogojevanja pomoči z mejno kontrolo, upravljanjem migracijskih tokov ali sporazumi o ponovnem sprejemu;

75.  poudarja, da so za izvorne in tranzitne države migrantov potrebne prilagojene rešitve za razvoj, ki bodo ustrezale njihovim zadevnim političnim in socialno-ekonomskim razmeram; poudarja, da bi moralo tako sodelovanje spodbujati človekove pravice in dostojanstvo za vse, dobro upravljanje, mir in krepitev demokracije ter temeljiti na skupnih interesih in vrednotah in spoštovanju mednarodnega prava;

76.  poudarja potrebo po skrbnem parlamentarnem nadzoru in spremljanju sporazumov, povezanih z upravljanjem migracij, uporabe razvojnih sredstev, povezanih z migracijami; poudarja pomen tesnega sodelovanja in vzpostavitve dobre prakse izmenjave informacij med institucijami, zlasti na področju migracij in varnosti; želi ponovno spomniti na svojo zaskrbljenost glede vse večje uporabe skrbniških skladov, zlasti njihove omejene preglednosti, pomanjkanja posvetovanj in regionalnega lastništva;

77.  poudarja, da mora evropska razvojna politika glede na nedavne evropske ukrepe politike za boj proti temeljnim vzrokom prisilnih migracij ustrezati opredelitvi Odbora za razvojno pomoč OECD in temeljiti na razvojnih potrebah in človekovih pravicah; poleg tega poudarja, da razvojna pomoč ne sme biti pogojena s sodelovanjem na področju migracij, kot so upravljanje meja ali sporazumi o ponovnem sprejemu oseb;

Humanitarna pomoč

78.  poudarja potrebo po tesnejših povezavah med humanitarno pomočjo in razvojnim sodelovanjem, da bi obravnavali vrzeli v financiranju, preprečevali prekrivanja in oblikovanje vzporednih sistemov ter ustvarili razmere za trajnostni razvoj z vgrajeno odpornostjo in orodji za boljše preprečevanje kriz in pripravljenost; poziva EU, naj izpolni svojo zavezo, da bo do leta 2020 vsaj 25 % svoje humanitarne pomoči namenila lokalnim in nacionalnim akterjem na čim bolj neposreden način, kot je bilo dogovorjeno v velikem dogovoru;

79.  opozarja na temeljna načela humanitarne pomoči: humanost, nevtralnost, neodvisnost in nepristranskost; pozdravlja odločenost Komisije, da Evropskega soglasja o razvoju ne bo združila z Evropskim soglasjem o humanitarni pomoči;

80.  poudarja, da je treba okrepiti mednarodno pomoč, usklajevanje in vire za odzivanje, reševanje in obnovo v razmerah po nesreči;

81.  pozdravlja zavezanost podpori za spodbujanje informacijske in komunikacijske tehnologije v državah v razvoju in za zagotavljanje ugodnega okolja za digitalno gospodarstvo s spodbujanjem svobodne, odprte in varne povezave; opozarja, da sateliti lahko zagotovijo stroškovno učinkovite rešitve za povezovanje sredstev in ljudi na oddaljenih območjih, ter poziva EU in njene države članice, naj to upoštevajo pri svojem delu na tem področju;

Svetovne javne dobrine in izzivi

82.  je trdno prepričan, da so EU in njene države članice zaradi svetovne prisotnosti v ustreznem položaju, da še naprej igrajo vodilno mednarodno vlogo pri obravnavanju svetovnih javnih dobrin in izzivov, ki so vedno bolj pod pritiskom in nesorazmerno prizadenejo revne; poziva, naj se svetovne dobrine in okoljski izzivi vključijo v soglasje, med drugim človekov razvoj, okolje, vključno s podnebnimi spremembami in dostopom do vode, negotovost in nestabilnosti držav, migracije, cenovno dostopne energetske storitve, prehranska varnost ter odprava podhranjenosti in lakote;

83.  opozarja, da imajo male in družinske kmetije, ki so najpogostejša oblika kmetijstva po svetu, ključno vlogo pri uresničevanju ciljev trajnostnega razvoja: bistveno namreč prispevajo k prehranski varnosti, boju proti eroziji tal in izgubi biotske raznovrstnosti ter k blažitvi podnebnih sprememb, hkrati pa zagotavljajo delovna mesta; poudarja, da bi morala EU po eni strani spodbujati ustanavljanje organizacij kmetov, tudi zadrug, po drugi strani pa trajnostno kmetijstvo, ki se osredotoča na kmetijsko-ekološke prakse, večjo produktivnost družinskih kmetij, pravice kmetov in pravice do rabe zemljišč ter na neformalne semenske sisteme kot način za zagotavljanje prehranske varnosti, oskrbe lokalnih in regionalnih trgov ter poštenega dohodka in dostojnega življenja kmetov;

84.  opozarja, da zasebni sektor ni homogena skupina akterjev; zato poudarja, da bi morala v primeru zasebnega sektorja razvojna politika EU in držav članic obsegati prilagojene strategije za vključitev različnih vrst akterjev zasebnega sektorja, vključno z akterji iz zasebnega sektorja pod vodstvom proizvajalca, mikro, malimi in srednjimi podjetji, zadrugami, socialnimi podjetji in podjetji solidarnega gospodarstva;

85.  ponovno poudarja, da je zagotavljanje dostopa do cenovno primerne, zanesljive, trajnostne in sodobne energije za vse do leta 2030 (cilj trajnostnega razvoja 7) bistvenega pomena za izpolnjevanje osnovnih človekovih potreb, vključno z dostopom do čiste vode, sanitarnih storitev, zdravstvenega varstva in izobrazbe, in je bistveno za podporo lokalnemu ustanavljanju podjetij in vsem vrstam gospodarskih dejavnosti, pa tudi ključno gonilo razvoja;

86.  poudarja, da ima povečanje produktivnosti malih kmetij in zagotavljanje trajnostnega in podnebju prijaznega kmetijskega in prehranskega sistema ključno vlogo pri uresničevanju cilja trajnostnega razvoja 2 in konceptu trajnostne potrošnje in proizvodnje iz cilja trajnostnega razvoja 12, ki presega načela krožnega gospodarstva ter obravnava učinke na okolje, družbo in človekove pravice; zato poudarja, da bi se morala EU osredotočiti na spodbujanje trajnostne proizvodnje hrane in odpornih kmetijskih praks, ki povečujejo produktivnost in proizvodnjo; priznava posebne potrebe kmetovalk v zvezi s prehransko varnostjo;

87.  poudarja, da je pomembno še naprej izboljševati dostop do vode, sanitarne oskrbe in higiene, saj gre za medsektorska vprašanja, ki vplivajo na uresničevanje drugih ciljev v programu za obdobje po letu 2015, vključno z zdravjem, izobraževanjem in enakostjo spolov;

88.  poziva EU, naj spodbuja svetovne pobude, namenjene obravnavanju izzivov, povezanih s hitro naraščajočo urbanizacijo, in ustvarjanju varnejših, bolj vključujočih, odpornih in trajnostnih mest; v zvezi s tem pozdravlja nedavno sprejetje nove urbane agende po konferenci Združenih narodov o bivališčih in trajnostnem razvoju mest (Habitat III), katere namen je poiskati boljše načine za načrtovanje, oblikovanje, financiranje, razvoj, vodenje in upravljanje mest, kar bi prispevalo k boju proti revščini in lakoti, izboljšanju zdravja in varstvu okolja;

89.  EU poziva k nadaljnjim prizadevanjem za zaščito oceanov in morskih virov; v zvezi s tem pozdravlja nedavne pobude Komisije za izboljšanje mednarodnega upravljanja oceanov, da bi spodbudila boljše obvladovanje in blažitev vplivov podnebnih sprememb na morja in ekosisteme;

90.  poudarja, kako pomembno je obravnavati povezave z večjo storilnostjo trajnostnega kmetijstva in ribištva, saj bi s tem zmanjšali izgube in tratenje hrane ter zagotovili pregledno upravljanje naravnih virov in prilagoditev podnebnim spremembam;

Razvojna politika EU

91.  poudarja primerjalne prednosti, ki jih zagotavljajo ukrepi razvojne politike EU, vključno z njeno svetovno prisotnostjo, prožnostjo, ki jo ponujajo njeni raznoliki instrumenti in metode zagotavljanja, njeno vlogo in predanostjo pri usklajenosti ter koordinaciji politik, pristopom, ki temelji na pravicah in demokraciji, njenim obsegom v zvezi z zagotavljanjem kritične mase v nepovratnih sredstvih ter njeno nenehno podporo civilne družbe;

92.  poudarja, da je treba primerjalne prednosti EU prevesti v dejavnosti, osredotočene na nekatera področja politik, med drugim na demokracijo, dobro upravljanje in človekove pravice, svetovne javne dobrine in izzive, trgovino in regionalno povezovanje ter reševanje temeljnih vzrokov za nestabilnost in prisilno preseljevanje; poudarja, da bo morala biti takšna koncentracija prilagojena potrebam in prednostnim nalogam posameznih držav in regij v razvoju v skladu z načeli lastne odgovornosti in partnerstva;

93.  opozarja na vedno večjo vlogo, ki jo ima šport pri razvoju in miru s spodbujanjem kulture strpnosti in medsebojnega spoštovanja, ter prispevek športa h krepitvi vloge žensk in mladih, posameznikov in skupnosti, pa tudi k zdravju, izobraževanju in socialni vključenosti;

94.  poudarja pomen kolektivnih, izčrpnih, preglednih in pravočasnih sistemov odgovornosti za spremljanje in pregled izvajanja agende 2030 in soglasja, ki so ga sprejele EU in njene države članice; poudarja, da so letna poročila o napredku pri izvajanju vseh obveznosti razvojne politike, vključno s tistimi o učinkovitosti, usklajenosti politik za razvoj ter zavezi glede uradne razvojne pomoči, še vedno potrebna za zagotavljanje odgovornosti in parlamentarni nadzor; obžaluje nedavne in pričakovane vrzeli v poročanju; pozdravlja namero Komisije, da bo izvedla vmesno oceno izvajanja soglasja;

o
o   o

95.  naroči svojemu predsedniku, naj to resolucijo posreduje Svetu, Komisiji in Evropski službi za zunanje delovanje.

(1) UL C 46, 24.2.2006, str. 1.
(2) http://www.oecd.org/dac/effectiveness/49650173.pdf
(3) http://data.consilium.europa.eu/doc/document/ST-14684-2016-INIT/en/pdf
(4) http://www.un.org/ga/search/view_doc.asp?symbol=A/RES/70/1&Lang=E
(5) http://www.un.org/esa/ffd/wp-content/uploads/2015/08/AAAA_Outcome.pdf
(6) https://unfccc.int/resource/docs/2015/cop21/eng/l09r01.pdf
(7) https://www.worldhumanitariansummit.org/
(8) https://habitat3.org/the-new-urban-agenda/
(9) http://effectivecooperation.org/wp-content/uploads/2016/05/4314021e.pdf
(10) Sklepi Sveta z dne 15. maja 2007.
(11) Sklepi Sveta z dne 19. maja 2014.
(12) Dokument Sveta 10715/16.
(13) UL C 280 E, 18.11.2006, str. 484.
(14) UL C 33 E, 5.2.2013, str. 77.
(15) UL C 468, 15.12.2016, str. 73.
(16) Sprejeta besedila, P8_TA(2014)0059.
(17) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0196.
(18) Sprejeta besedila, P8_TA(2015)0265.
(19) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0137.
(20) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0224.
(21) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0246.
(22) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0437.
(23) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0299.
(24) Sprejeta besedila, P8_TA(2016)0437.
(25) Resolucija z dne 11. decembra 2013.

Pravno obvestilo